· web viewiz zapisanega ne izhaja ali organizirana oblika prevoza vključuje tudi uporabo javnega...

Komentar javnosti št. 70

ZAKON O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O OSNOVNI ŠOLI (ZOsn-J)

1. člen

V Zakonu o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 81/06 - uradno prečiščeno besedilo, 102/07,

107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF, 63/13 in 46/16 – ZOFVI-K) se prvi odstavek 1. člena spremeni

tako, da se glasi:

»Ta zakon ureja obvezno osnovnošolsko izobraževanje, ki ga izvajajo javne in zasebne

osnovne šole.«

Obrazložitev:

Ta zakon po novem ureja samo izobraževanje šoloobveznih otrok, osnovnošolsko izobraževanje odraslih, ki ni

obvezno in temelji na prostovoljnosti posameznika, pa se ureja s posebnim zakonom s področja izobraževanja

odraslih.

Otroci se morajo obvezno vključiti v javno ali zasebno osnovno šolo. Pod pogoji, ki jih določa zakon, se starši

lahko odločijo, da izobražujejo svojega otroka na domu. Otrok, ki se izobražuje na domu, je vpisan v šolo, na

kateri mora opraviti z zakonom predpisane obveznosti.

2. člen

5. člen se spremeni tako, da se glasi:

»5. člen

(pravica do izbire izobraževanja)

Starši imajo pravico izbrati osnovnošolsko izobraževanje svojih otrok v javni ali zasebni

šoli.«.

Obrazložitev:

Zakon po novem opredeljuje zgolj pravico do izbire izobraževanja v javni ali zasebni osnovni šoli. Določba

spremenjenega člena ne navaja več izobraževanja na domu kot posebne oblike izobraževanja, ker je

izobraževanje na domu specifičen način izobraževanja.

Izobraževanje na domu je v celoti urejeno v posebnem poglavju zakona.

3. člen

Za prvim odstavkom 8. člena se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

»Za otroke slovenskih izseljencev in zdomcev s slovenskim državljanstvom ali brez

slovenskega državljanstva, ki se vrnejo v domovino, se ob vključitvi v osnovno šolo

organizira pouk slovenskega jezika in kulture.«.

Dosedanji drugi odstavek postane tretji odstavek.

Obrazložitev:

Na podlagi Strategije vključevanja otrok, učencev in dijakov migrantov v sistem vzgoje in izobraževanja v

Republiki Sloveniji (2007), ki opredeljuje vključevanje otrok migrantov v šolski sistem, je pravica do dodatne

strokovne pomoči slovenščine razširjena tudi na otroke, katerih materni jezik je slovenščina, vendar se v tujini,

kjer so prebivali pred vrnitvijo v domovino, niso srečevali s slovenščino kot uradnim jezikom. Na podlagi

dopolnjene določbe 8. člena bodo v dopolnilno izobraževanje iz slovenskega jezika in kulture vključeni tudi ti

otroci.

4. člen

V 12.a členu se v drugem stavku pred piko doda besedilo »ter pomoč svetovalne službe«.

Obrazložitev:

Šola učencem z učnimi težavami, ki težko dosegajo standarde znanja, prilagodi metode in oblike dela pri pouku

ter jim omogoči vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. Na novo je dodana

še pomoč svetovalne službe, saj so navedene oblike pomoči del petstopenjskega kontinuuma pomoči učencem z

učnimi težavami po Konceptu dela Učne težave v osnovni šoli. Zadnja stopnja predstavlja vključitev otroka v

postopek usmerjanja.

5. člen

V 15. členu se pred piko doda besedilo »ter dneve dejavnosti«.

Obrazložitev:

Sprememba člena dopolnjuje manjkajoči del obveznega programa osnovne šole, kot je določen v predmetniku

osnovne šole, tako da doda tudi dneve dejavnosti.

6. člen

V prvem odstavku 16. člena se besedilo »tujega jezika« nadomesti z besedilom »dveh tujih

jezikov«.

V drugem odstavku se pika nadomesti z vejico in doda besedilo »ne izvaja pa pouka

obveznega drugega tujega jezika.«.

Obrazložitev:

Z dopolnitvijo tega člena se med obvezne predmete namesto enega uvede izvajanje dveh tujih jezikov. Za

učence s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v prilagojeni izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim

standardom, šola ne izvaja pouka obveznega drugega tujega jezika.

7. člen


»17. člen

(obvezni izbirni predmeti)

Poleg obveznih predmetov mora osnovna šola za učence 7., 8. in 9. razreda izvajati pouk iz

obveznih izbirnih predmetov.

Šola mora ponuditi pouk najmanj treh izbirnih predmetov iz družboslovno-humanističnega

sklopa in najmanj treh iz naravoslovno-tehničnega sklopa. V okviru družboslovnohumanističnega

sklopa mora šola ponuditi nekonfesionalni pouk o verstvih in etiki ter pouk

retorike.

Učenec izbere en obvezni izbirni predmet.«.

Obrazložitev:

Novela dosledneje poimenuje izbirne predmete za učence 7., 8. in 9. razreda kot obvezne izbirne predmete.

Iz sklopa obveznih izbirnih predmetov se tuji jeziki prenesejo med obvezne predmete. Zaradi dodatne obveznosti

učencev s poučevanjem drugega tujega jezika si učenci izberejo le en obvezni izbirni predmet. Nabor in vsebine

ostalih obveznih izbirnih predmetov ostajajo nespremenjeni.

8. člen


»Razširjeni program obsega vzgojno-izobraževalno delo v okviru naslednjih organiziranih

dejavnosti: jutranje varstvo v 1. razredu ali prvi stopnji posebnega programa vzgoje in

izobraževanja, pouk neobveznih izbirnih predmetov, dodatni pouk, dopolnilni pouk,

individualna in skupinska pomoč, pevski zbor, interesne dejavnosti, za učence od 1. do 5.

razreda pa tudi učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo.

Učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti in popoldansko varstvo se za učence s

posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v prilagojene izobraževalne programe, organizira od 1.

do 9. razreda.

Organizirane dejavnosti razširjenega programa iz prvega odstavka tega člena, razen

jutranjega varstva, šola organizira po izvedbi obveznega programa.

Organizirane dejavnosti, razen jutranjega in popoldanskega varstva, dnevno trajajo strnjeno

največ dve uri in pol, vključno s časom za šolsko prehrano. Po izteku tega časa šola

organizira popoldansko varstvo.

V jutranje varstvo, dodatni pouk, pevski zbor, interesne dejavnosti, učenje učenja,

sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo se učenci vključujejo

prostovoljno.

V pouk neobveznih izbirnih predmetov se učenci vključijo prostovoljno in ga obiskujejo do

konca pouka v tekočem šolskem letu.

V dopolnilni pouk ter individualno in skupinsko pomoč se učenci vključujejo na predlog

razrednika in jih obiskujejo do prenehanja potrebe.

Za učence s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v posebni program vzgoje in

izobraževanja, se po pouku organizira popoldansko varstvo.«.

Obrazložitev:

Namen razširjenega programa osnovne šole je spodbujati celostni razvoj učenca, prispevati h kakovosti

uresničevanja ciljev osnovnošolskega izobraževanja s tem, da bogati in nadgrajuje obvezni program, omogoča

večjo izbirnost, spodbuja in usmerja učenca k samoregulativnemu vseživljenjskemu učenju ter aktivni participaciji

v ožjem in širšem družbenem okolju. Izvajanje razširjenega programa omogoča uresničevanje učenčevih

interesov, boljše spoznavanje učenca, razvijanje kakovostnih medsebojnih odnosov in vzpostavljanje zdravega

načina življenja.

Razširjeni program se z novelo po obsegu ne spreminja, ureja pa se vsebina oziroma dejavnosti, ki jih vključuje.

Te so: jutranje varstvo v 1. razredu ali prvi stopnji posebnega programa vzgoje in izobraževanja, pouk

neobveznih izbirnih predmetov, dodatni pouk, dopolnilni pouk, individualna in skupinska pomoč, pevski zbor,

interesne dejavnosti, za učence od 1. do 5. razreda pa tudi učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter

popoldansko varstvo. Razširjeni program, razen jutranjega in popoldanskega varstva, traja 150 minut.

Dosedanja vsebina podaljšanega bivanja se po novem opredeljuje kot učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne

dejavnosti ter popoldansko varstvo.

Vključevanje v različne organizirane dejavnosti razširjenega programa je prostovoljno. Zaradi organizacije,

učinkovitejše in kakovostnejše izvedbe jih učenci obiskujejo vse leto (neobvezni izbirni predmeti) oziroma do

prenehanja potrebe (dopolnilni pouk, individualna in skupinska pomoč, kar predlaga razrednik).

9. člen

20.a člen se spremeni tako, da se glasi:

»Šola za učence 4., 5. in 6. razreda lahko izvaja pouk iz naslednjih neobveznih izbirnih

predmetov: dodatnega tujega jezika, umetnosti, računalništva, športa in tehnike.

Šola za učence 7., 8. in 9. razreda lahko izvaja pouk dodatnega tujega jezika kot neobvezni

izbirni predmet.

Šola kot dodatni tuji jezik izvaja pouk tujega jezika, ki se ne izvaja v okviru obveznega

programa.

Šola lahko kot dodatni tuji jezik ponudi pouk latinščine.

Učenec lahko izbere največ dve uri pouka neobveznih izbirnih predmetov tedensko.

Za učence v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom šola ne izvaja pouka

neobveznih izbirnih predmetov.

Določba tega člena ni obvezna za zasebne šole.«.

Obrazložitev:

Spremenjeni 20.a člen ukinja izvajanje pouka prvega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta v 1.

razredu. V skladu s tem zakonom se pouk prvega tujega jezika v 1. razredu izvaja v sklopu obveznega programa.

Ohranja se izvajanje neobveznih izbirnih predmetov od 4. do 9. razreda. Šoli ni več obvezno ponuditi izvajanja

dodatnega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta.

Šola ne more ponuditi pouka dodatnega tujega jezika, ki se sicer že izvaja na šoli kot prvi ali drugi tuji jezik.

Šola lahko kot dodatni tuji jezik ponudi pouk latinščine. Posebej je v zakonu izpostavljena, ker latinščine kot mrtvi

jezik strokovnjaki ne uvrščajo v skupino tujih jezikov.

Določba ni obvezna za zasebne šole, ker zasebne šole oblikujejo predmetnike v skladu s svojim programom.

10. člen

Za 20.a členom se doda nov 20.b člen, ki se glasi:

»20.b

(pevski zbor)

Šola za učence organizira vsaj en pevski zbor.

Določba tega člena ni obvezna za zasebne šole«.

Obrazložitev:

Pevski zbor je do sedaj sodil v okvir interesnih dejavnosti. Ker se od drugih interesnih dejavnosti loči po tem, da

je delo organizirano po učnem načrtu, ki ga je potrdil pristojni strokovni svet, ga novela opredeljuje kot eno od

organiziranih dejavnosti v sklopu razširjenega programa.

Z novim členom se zagotavlja, da vsaka šola organizira zborovsko petje. Delovanje zborov je posebej normativno

urejeno.

Določba ni obvezna za zasebne šole, ker zasebne šole oblikujejo izvajanje pevskega zbora v skladu s svojim

programom.

11. člen

21. člen se črta.

Obrazložitev:

Člen, ki je urejal podaljšano bivanje, se črta, ker je vsebina prenesena v novo določbo razširjenega progama.

12. člen

Besedilo 22. člena se spremeni tako, da se glasi:

»Osnovna šola organizira jutranje varstvo za učence 1. razreda oziroma prve stopnje

posebnega programa vzgoje in izobraževanja.«.

Obrazložitev:

Člen se dopolnjuje z opredelitvijo jutranjega varstva za učence vključene v posebni program vzgoje in

izobraževanja. V prvo stopnjo posebnega programa so vključeni otroci stari od 6 do 8 let z zmerno, težjo in težko

motnjo v duševnem razvoju, ki so precej manj samostojni od vrstnikov, zato je nujno, da se jutranje varstvo

omogoči tudi njim.

13. člen

Za 24. členom se doda nov 24.a člen, ki se glasi:

»24.a člen

(druge oblike individualne in skupinske pomoči)

V druge oblike individualne in skupinske pomoči se vključujejo učenci z učnimi težavami in

nadarjeni učenci.«.

Obrazložitev:

Nov 24.a člen opredeljuje druge oblike individualne in skupinske pomoči, ki so namenjene učencem z učnimi

težavami in nadarjenim učencem. Ker nadarjeni učenci ne sodijo več med učence s posebnimi potrebami, se pa

bodo še vedno vključevali v druge oblike individualne in skupinske pomoči, je to sedaj urejeno v novem členu.

14. člen

V četrtem odstavku 35. člena se pika nadomesti z vejico in doda besedilo »razen v

posebnem programu vzgoje in izobraževanja, kjer ura pouka traja 60 minut.«.

Obrazložitev:

Gre za popravek nekonsistentnosti v zakonu, saj je bil izpuščen posebni program vzgoje in izobraževanja, kjer

ura pouka traja 60 minut.

15. člen

Deseti odstavek 38. člena se spremeni tako, da se glasi:

»Učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti in popoldansko varstvo izvajajo učitelji

razrednega in predmetnega pouka, vzgojitelji predšolskih otrok in svetovalni delavci.«.

Obrazložitev:

Glede na spremenjeno obliko izvajanja dosedanjega podaljšanega bivanja člen opredeljuje, da učenje učenja,

popoldansko varstvo in sprostitveno ustvarjalne dejavnosti lahko izvajajo učitelji razrednega in predmetnega

pouka, vzgojitelji predšolskih otrok in svetovalni delavci.

16. člen

Besedilo 39.a člena se spremeni tako, da se glasi:

»Šola izvaja del obveznega programa in drugih dejavnosti kot šolo v naravi.

Šola v naravi je organizirana oblika vzgojno-izobraževalnega dela, ki poteka strnjeno dva do

največ šest dni izven prostora šole. Za učence, ki se šole v naravi ne udeležijo, osnovna šola

v tem času organizira primerljive dejavnosti.

Šola za posamezno generacijo učencev izvede eno obvezno šolo v naravi in lahko še največ

dve nadstandardni šoli v naravi v času osnovnošolskega izobraževanja.

Šola za učence v prilagojenih izobraževalnih programih izvede dve šoli v naravi in lahko še

največ dve nadstandardni šoli v naravi v času osnovnošolskega izobraževanja.

Šola za učence v posebnem programu vzgoje in izobraževanja izvede tri šole v naravi in

lahko še največ tri nadstandardne šole v naravi v času trajanja posebnega programa.«.

Merila za določitev višine sredstev za organizacijo in izvedbo šole v naravi določi minister.«.

Obrazložitev:

S tem členom se natančneje določa izvajanje programa šole v naravi. Člen določa število šol v naravi in definira,

da šola izvede obvezno eno šolo v naravi in največ dve nadstandardni šoli v naravi za posamezno generacijo v

času osnovnošolskega izobraževanja. Drugače režim velja za učence v prilagojenih izobraževalnih programih in v

posebnem programu vzgoje in izobraževanja.

Člen tudi določa, da lahko posamezni program šole v naravi strnjeno traja največ šest dni, vključujoč soboto. V

tem primeru mora šola predhodno z letnim delovnim načrtom določiti soboto kot šolski delovni dan. V nobenem

primeru pa šola ne sme izvajati program šole v naravi v nedeljo ali v dneh počitnic. S spremembo se daje šolam

možnost izvedbe krajših programov šole v naravi (tudi dva dni).

17. člen

V 48. členu se za prvim odstavkom doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

»V primeru, ko ima otrok na območju iste lokalne skupnosti stalno prebivališče v šolskem

okolišu ene šole in začasno prebivališče v okolišu druge šole, lahko ustanovitelj v posebnem

aktu določi kriterije in pogoje vpisa v določeno osnovno šolo.«.

Dosedanji drugi, tretji, četrti, peti in šesti odstavek postanejo tretji, četrti, peti, šesti in sedmi

odstavek.

Obrazložitev:

Z dopolnitvijo člena se daje lokalni skupnosti – občini, ki je ustanoviteljica osnovnih šol, možnost, da zagotavlja

šolski prostor za vse otroke v lokalni skupnosti tako, da tega organizira z racionalnim izkoriščanjem prostorskih

kapacitet šol na njenem območju.

Pravica vpisa na podlagi začasnega prebivališča v primerih, ko je to utemeljeno in dejansko sprejemljivo, se

ohranja. Lokalna skupnost v posebnem aktu določi kriterije in pogoje glede vpisa v določeno šolo, ko ima otrok v

isti občini stalno in začasno prebivališče.

S sprejetjem dopolnila se tudi preprečuje izrabljanje instituta začasnega prebivališča. Šole bodo zaradi

uveljavljanja pravice do začasnega prebivališča odobravale prepise in vpise učencev le v primerih, če to ne bi

pomenilo dodatnih oddelkov in če bo šola imela ustrezne prostorske zmožnosti.

18. člen

Drugi odstavek 50. člena se spremeni tako, da se glasi:

»Učenec mora redno obiskovati pouk v okviru obveznega programa in pouk neobveznih

izbirnih predmetov v okviru razširjenega programa ter izpolnjevati obveznosti in naloge,

določene z akti osnovne šole.«.

Obrazložitev:

Učenec se za obiskovanje pouka neobveznih izbirnih predmetov odloči prostovoljno. Na novo je dodana določba,

da mora učenec potem, ko si je izbral neobvezni izbirni predmet, redno obiskovati pouk tega predmeta do konca

šolskega leta. Razlog za spremembo je v tem, da so učenci pri tem predmetu ocenjeni in morajo ob koncu pouka

v šolskem letu pridobiti zaključno oceno. Novi režim pa tudi šoli omogoči, da pouk izvede kontinuirano ob

predvideni kadrovski zasedbi za posamezno šolsko leto.

19. člen


»56. člen

(brezplačen prevoz in povračila stroškov prevoza)

Učenec ima pravico do brezplačnega prevoza, če je njegovo prebivališče oddaljeno štiri

kilometre ali več od osnovne šole, ki jo obiskuje v matičnem šolskem okolišu. Če učenec na

željo staršev obiskuje šolo izven matičnega šolskega okoliša, mu pravica do brezplačnega

prevoza ne pripada.

Učenec 1. razreda ali prve stopnje posebnega programa vzgoje in izobraževanja ima pravico

do brezplačnega organiziranega prevoza ne glede na oddaljenost njegovega prebivališča od

osnovne šole v matičnem šolskem okolišu, v katerem prebiva, učenci ostalih razredov pa, če

pristojni organ za preventivo in vzgojo v cestnem prometu ugotovi, da je ogrožena varnost

učencev na poti v šolo.

Učenec, ki se prešola v skladu s 54. členom tega zakona, ima pravico do brezplačnega

prevoza, če je njegovo prebivališče oddaljeno štiri kilometre ali več od osnovne šole, v katero

je prešolan. Učenec iz prejšnjega stavka ima pravico do brezplačnega prevoza ne glede na

oddaljenost njegovega prebivališča od osnovne šole, če pristojni organ za preventivo in

vzgojo v cestnem prometu ugotovi, da je ogrožena varnost učenca na poti v šolo.

Učenec s posebnimi potrebami ima pravico do organiziranega brezplačnega prevoza, če je

njegovo prebivališče oddaljeno štiri kilometre ali več od osnovne šole, ki izvaja program, v

katerega je usmerjen. Če je njegovo prebivališče od osnovne šole oddaljeno manj kot štiri

kilometre, ima učenec iz prejšnjega stavka pravico do organiziranega brezplačnega prevoza,

če je tako določeno v odločbi o usmeritvi ali če pristojni organ za preventivo in vzgojo v

cestnem prometu ugotovi, da je ogrožena varnost učenca na poti v šolo.

Učenec s posebnimi potrebami, ki ima z odločbo o usmeritvi določeno izvajanje dodatne

strokovne pomoči v zavodu za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi

potrebami, ima pravico do povračila stroškov prevoza do zavoda, v katerem se ta pomoč

izvaja, če je njegovo prebivališče od zavoda oddaljeno štiri kilometre ali več.

O pravici do prevoza na podlagi vloge staršev v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni

postopek, odloči lokalna skupnost, razen za učence, za katere je ta pravica določena z

odločbo o usmeritvi. Glede izvedbe prevoza se lokalna skupnost dogovori s šolo in starši.

Osnovna šola učencem, ki čakajo na organiziran prevoz, zagotovi varstvo.

Če učencu s posebnimi potrebami ni mogoče zagotoviti prevoza, ima pravico do oskrbe v

kraju izobraževanja in pravico do organiziranega brezplačnega prevoza ali povračila stroškov

prevoza domov ob pouka prostih dnevih.

Določbe tega člena se ne uporabljajo za zasebne šole.«.

Obrazložitev:

Veljavni zakon že zagotavlja pravico do brezplačnega prevoza vsem učencem, katerih prebivališče je od šole

njihovega matičnega šolskega okoliša oddaljeno več kot 4 kilometre. Predlagana novela pa ne zagotavlja več

pravice do prevoza za tiste učence, ki na željo staršev obiskujejo šolo izven svojega matičnega šolskega okoliša,

kar pomeni razbremenitev za občinske proračune. Še vedno je zaradi varnosti otrok potrebno zagotoviti pravico

do prevoza za učence, ki v šolo hodijo po nevarnih šolskih poteh. Za oceno in izdajo mnenja o varnih ali nevarnih

šolskih poteh je zadolžen pristojni organ za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. Občinski svet za preventivo

in vzgojo v cestnem prometu preuči prometno situacijo. V skladu s kriteriji za varne šolske poti sprejme ugotovitev

glede utemeljenosti predloga šole. Tudi v bodoče bo veljalo, da se glede načina izvedbe prevoza osnovna šola

dogovori s starši in lokalno skupnostjo, o sami pravici pa bo odločala lokalna skupnost, ki tudi financira šolske

prevoze.

Glede prevozov za učence s posebnimi potrebami velja poseben režim, ki se navezuje na odločbo o usmeritvi. Za

te učence še vedno ohranjamo pravico do oskrbe v kraju izobraževanja in prevoza ob pouka prostih dnevih, kar

pa financira država.

Predlagane določbe se ne uporabljajo za prevoze učencev v zasebnih šolah, saj le-te nimajo določenih šolskih

okolišev in zato niso dolžne organizirati oziroma financirati šolskih prevozov.

Črtano je besedilo desetega odstavka 56. člena veljavnega zakona. Gre za odpravo diskriminatornega določila,

na katerega opozarja Varuh človekovih pravic. Prav tako Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake

možnosti meni, da ne gre za podvajanje pravic, če mladostniki uveljavljajo pravice, določene v zakonu, ki ureja

družbeno varstvo duševno in telesno prizadetih oseb.

20. člen


»Šola organizira prehrano učencev v skladu s predpisi, ki urejajo šolsko prehrano.«.

Obrazložitev:

Zakon, ki ureja šolsko prehrano, določa, da šola za vse učence v okviru dejavnosti javne službe obvezno

organizira malico. Kot dodatno ponudbo pa lahko šola organizira zajtrk, kosilo in popoldansko malico.

21. člen


»Določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, se uporabljajo v postopkih v zvezi z

vpisom, prestopom, prešolanjem, odložitvijo šolanja, oprostitvijo sodelovanja pri

posameznem predmetu, prepovedjo obiskovanja osnovne šole po izpolnitvi osnovnošolske

obveznosti in statusom učenca športnika oziroma umetnika.«.

Obrazložitev:

Z novelo se širi obseg pravic, o katerih je šola dolžna voditi oziroma odločati po upravnem postopku, in sicer

odločanje o statusu umetnika.

Novela ne ureja več subvencioniranja učencem iz naslova šole v naravi, prehrane in učbenikov, ker je to urejeno

v posebnih predpisih.

22. člen

V drugem stavku tretjega odstavka 63. člena se piko nadomesti z vejico in doda besedilo »za

učence 3., 6. in 9. razreda pa tudi dosežki pri nacionalnem preverjanju znanja, izraženi v

odstotnih točkah.«.

Četrti odstavek se črta.

Dosedanji peti odstavek postane četrti odstavek.

Obrazložitev:

Obstoječi zakon določa, da šola učence o dosežkih pri nacionalnem preverjanju znanja obvesti s posebnim

obvestilom kot prilogo k spričevalu. S predlagano spremembo se dosežki pri nacionalnem preverjanju znanja

vpišejo v spričevala učencev 3., 6. in 9. razreda.

23. člen


»V 3., 6. in 9. razredu se znanje učencev preverja z nacionalnim preverjanjem znanja, s

katerim se preverjajo standardi znanja, določeni z učnim načrtom (v nadaljnjem besedilu:

nacionalno preverjanje znanja).

V 3. razredu osnovna šola po predpisanem postopku izvede nacionalno preverjanje znanja iz

slovenščine ali italijanščine oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih in

matematike.


slovenščine ali italijanščine oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih, matematike

in prvega tujega jezika.


slovenščine ali italijanščine oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih, matematike

in tretjega predmeta, ki ga določi minister.

Tretji predmet določi minister tako, da v mesecu septembru izmed obveznih predmetov 8. in

9. razreda izbere prvi tuji jezik in še največ tri predmete ter določi, iz katerega tretjega

predmeta se bo preverjalo znanje na posamezni šoli.

Nacionalno preverjanje znanja je za učence 3., 6. in 9. razreda obvezno.

Dosežki nacionalnega preverjanja znanja so dodatna informacija o znanju učencev in se v

obliki odstotnih točk zapišejo v spričevalo.

Ob koncu 9. razreda se dosežek iz obveznih predmetov pretvori v eno izmed ocen predmeta.

Dosežki pri predmetih, ki se v 9. razredu ne poučujejo, se ne pretvorijo v oceno, ampak se v

obliki odstotnih točk zapišejo v spričevalo.

Za učence zasebnih šol in šol, ki izvajajo program osnovne šole po posebnih pedagoških

načelih, je tretji predmet pri nacionalnem preverjanju znanja prvi tuji jezik.

Učenci priseljenci iz drugih držav, katerih materni jezik ni slovenski in se prvič vključijo v

osnovno šolo v Republiki Sloveniji v 3., 6. in 9. razredu, opravljajo nacionalno preverjanje

znanja prvo in drugo šolsko leto vključitve v osnovno šolo prostovoljno.

Podrobnejše določbe o izvajanju nacionalnega preverjanja znanja izda minister.«.

Obrazložitev:

Nacionalno preverjanje znanja se uvaja na novo v 3. razredu. Učiteljem predstavlja izhodišče za nadaljnje

načrtovanje dejavnosti in izboljševanje kakovosti pouka, sistemu pa zagotavlja dodatne oziroma povratne

informacije o tem, kako deluje vzgojno-izobraževalni sistem že od 3. razreda dalje. S tem se izpolnjuje temeljni

pogoj za učinkovito doseganje zastavljenih ciljev, to je kakovostnega poučevanja, učenja in znanja.

Novela določa, da se dosežki nacionalnega preverjanja znanja v 3., 6. in 9. razredu v obliki odstotnih točk

zapišejo v spričevalo in se v 9. razredu spremenijo v oceno, in sicer samo pri predmetih, ki se izvajajo v skladu s

predmetnikom 9. razreda. Pretvorba dosežka v oceno se izvede na osnovi strokovnih smernic Državnega

izpitnega centra. Učitelj predmeta to oceno upošteva kot eno izmed ocen pri oblikovanju zaključne ocene.

24. člen


»Podatki in analize o dosežkih nacionalnega preverjanja znanja so namenjeni učencem,

njihovim staršem, učiteljem, šolam in sistemu na nacionalni ravni.

Podatki in analize o dosežkih nacionalnega preverjanja znanja se na nacionalni ravni

uporabljajo kot podlaga za sprejemanje odločitev o razvoju izobraževalnega sistema.

Državni izpitni center pripravi analizo o dosežkih nacionalnega preverjanja znanja in te

podatke tudi javno objavi, vendar tako, da identiteta učencev in šol ni razvidna.

Podatki z razkrito identiteto učencev in šol ne morejo biti predmet zahteve za dostop do

informacij javnega značaja.

Podatke in analize o nacionalnem preverjanju znanja z razkrito identiteto šol Državni izpitni

center na zahtevo posreduje ministru in predsedniku državne komisije za vodenje

nacionalnega preverjanja znanja. Minister lahko podatke uporablja za načrtovanje ukrepov

na področju vzgoje in izobraževanja, predsednik državne komisije pa za vodenje

nacionalnega preverjanja znanja.

Podatkov in analiz o nacionalnem preverjanju znanja na nacionalni ravni za več šol skupaj

ne sme nihče posredovati, objavljati ali uporabljati z razkrito identiteto šol.

Dosežki nacionalnega preverjanja znanja se lahko uporabljajo samo za namen, ki ga določa

ta zakon.«.

Obrazložitev:

Na podlagi izvedenega nacionalnega preverjanje znanja in pridobljenih dosežkov kot dodatne informacije o

znanju učencev na posamezni šoli je analiza dosežkov nacionalnega preverjanja znanja temeljno orodje za

uspešno ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti vzgojno-izobraževalnega dela.

Novela zakona natančneje določa namen nacionalnega preverjanja znanja, dovoljeno uporabo in objavo

podatkov in analiz za točno določen namen ter posebej navaja, kar ni dovoljeno - nihče ne sme podatkov in

analiz o dosežkih uporabiti tako, da jih javno objavi z namenom razvrščanja šol glede na njihove dosežke pri

nacionalnem preverjanju znanja. Tega na sistemski ravni ni mogoče dopustiti iz razloga, ker slabši dosežki sami

po sebi še ne pomenijo tudi manj kakovostnega dela v šolah, in obratno, tudi boljši dosežki niso vedno znak bolj

kakovostnega dela. Pravo vrednost navedenih dosežkov vsaki šoli pokaže šele ustrezna strokovna analiza, ki

poleg dosežkov upošteva še vse ostale pomembne dejavnike na posamezni šoli.

Državni izpitni center je že v dosedanji pravni ureditvi tisti javni zavod, ki skrbi za strokovne, razvojne,

organizacijsko-tehnične in druge naloge, povezane z nacionalnim preverjanjem znanja.

25. člen


»V prilagojenih izobraževalnih programih z enakovrednim izobrazbenim standardom se

nacionalno preverjanje znanja izvaja v skladu z določbami 64. člena tega zakona.

V prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom je nacionalno

preverjanje znanja za učence 6. razreda prostovoljno, za učence 9. razreda pa obvezno. V 6.

in 9. razredu šola izvede nacionalno preverjanje znanja iz slovenščine ali italijanščine

oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih, matematike ter naravoslovja oziroma

družboslovja izmenično po posameznih šolskih letih.

V posebnem programu vzgoje in izobraževanja se nacionalnega preverjanja znanja za

učence ne izvaja.«.

Obrazložitev:

S spremembo se uvaja obvezno nacionalno preverjanje znanja za učence 9. razreda prilagojenega programa z

nižjim izobrazbenim standardom. Poleg tega bo po novem tudi v 6. razredu, kjer je preverjanje še vedno

prostovoljno, dodan tretji predmet. Tretji predmet v 6. in 9. razredu je določen, in sicer bo to izmenično eno leto

naravoslovje in drugo leto družboslovje, ki imata v predmetniku tega programa največ ur.

26. člen

Četrti odstavek 68. člena se spremeni tako, da se glasi:

»Če učenec in starši menijo, da je pri ugotavljanju dosežka učenca pri nacionalnem

preverjanju znanja prišlo do pisne ali računske napake, lahko starši v treh dneh po prejemu

spričevala oziroma zaključnega spričevala pri ravnatelju vložijo obrazložen ugovor.«.

Obrazložitev:

Po novem se dosežek pri nacionalnem preverjanju znanja vpiše v spričevalo in se obvestila o dosežku kot priloge

k spričevalu ne izdaja. Tako je staršem v primeru pisne ali računske napake pri ugotavljanju dosežka

nacionalnega preverjanja znanja dana možnost ugovora na spričevalo in ne na obvestilo o dosežku.

27. člen

Sedmi odstavek 69. člena se spremeni tako, da se glasi:

»Učenci priseljenci iz drugih držav so lahko od 1. do 8. razreda ob koncu pouka v šolskem

letu, v katerem so prvič vključeni v osnovno šolo v Republiki Sloveniji, neocenjeni iz

posameznih predmetov in napredujejo v naslednji razred. O napredovanju odloči na predlog

razrednika učiteljski zbor.«.

Obrazložitev:

Sprememba natančneje določa, da so lahko neocenjeni samo učenci od 1. do 8. razreda, saj se v 9. razredu

zaključuje osnovnošolsko izobraževanje.

28. člen

Prvi odstavek 75. člena se spremeni tako, da se glasi:

»Učenec s posebnimi potrebami, ki je bil vključen v osnovnošolsko izobraževanje po

prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom in v devetih letih ni končal

osnovnošolskega izobraževanja, osnovnošolsko izobraževanje lahko dokonča še v največ

treh letih in obdrži status učenca. Šola učenca s posebnimi potrebami in njegove starše

posebej seznani s pravico do podaljšanega statusa.«.

Obrazložitev:

Veljavna ureditev omogoča, da učenec s posebnimi potrebami kljub zaključenemu 9. razredu še tri leta obiskuje

isti razred, kar ni v njegovo korist, povzroča pa tudi težave pri izdajanju spričeval in izvajanju programa. Po

novem bo lahko status učenca še največ tri leta obdržal tisti učenec, ki v devetih letih ni končal osnovnošolskega

izobraževanja, kar je leto več, kot imajo možnost učenci brez odločbe o usmeritvi. Podaljšanje izobraževanja ni

več vezano na nevključitev v srednješolske izobraževalne programe.

29. člen


»Učencem 3. in 6. razreda se v spričevalo vpišejo tudi dosežki učencev pri nacionalnem

preverjanju znanja, izraženi v odstotnih točkah.«

Dosedanja drugi in tretji odstavek postaneta tretji in četrti odstavek.

Obrazložitev:

S predlagano spremembo izvajanja nacionalnega preverjanja znanja se dosežke učencev pri nacionalnem

preverjanju znanja v 3. in 6. razredu zapiše v javno listino učenca – spričevalo. S tem se spreminja obstoječi

način obveščanja učencev o dosežkih pri nacionalnem preverjanju znanja – učenci so o dosežkih pri

nacionalnem preverjanju znanja obveščeni s posebnim obvestilom, prilogo k spričevalu.

30. člen

V drugem odstavku 84. člena se pred piko doda besedilo »in dosežki učencev pri nacionalnem preverjanju

znanja, izraženi v odstotnih točkah«.

Obrazložitev:

S predlagano spremembo izvajanja nacionalnega preverjanja znanja se dosežke učencev pri

nacionalnem preverjanju znanja v 9. razredu zapiše v javno listino učenca – zaključno

spričevalo. S tem se spreminja obstoječi način obveščanja učencev o dosežkih pri

nacionalnem preverjanju znanja – učenci so o dosežkih pri nacionalnem preverjanju znanja

obveščeni s posebnim obvestilom, prilogo k spričevalu.

31. člen


»Starši, ki imajo otroke vključene v javno ali zasebno šolo, lahko organizirajo osnovnošolsko izobraževanje svojih

otrok na domu.«

Obrazložitev:

Sprememba tega člena ureja pravico staršev do izbire načina osnovnošolskega

izobraževanja svojih otrok, ki so predhodno vključeni v javno ali zasebno šolo.

Izobraževanje na domu je torej le način, na katerega lahko starši organizirajo osnovnošolsko

izobraževanje svojega otroka. Izbira staršev za ta način poučevanja je prostovoljna.

32. člen

Naslov poglavja »VIII. IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH« in 93. člen se črtata.

Obrazložitev:

Vsebina izobraževanja odraslih se prenese v zakon, ki ureja izobraževanje odraslih, zato sta črtani predmetna

določba in poglavje.

33. člen

V desetem odstavku 95. člena se v šesti alineji za besedo »v« doda besedilo »3.,«.

Obrazložitev:

Sprememba člena je redakcijske narave zaradi uvedbe nacionalnega preverjanja znanja v 3. razredu.

34. člen


»102.a člen

(globa za prekrške zaradi nedovoljene uporabe podatkov nacionalnega preverjanja

znanja)

Z globo od 600 do 3.000 eurov se kaznuje posameznik, z globo od 1.000 do 60.000 eurov

samostojni podjetnik posameznik in posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, z globo

od 5.000 do 100.000 eurov pravno osebo, z globo od 10.000 do 300.000 eurov, če se pravna

oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko

družbo, in z globo od 2.000 do 10.000 eurov odgovorno osebo pravne osebe ali odgovorno

osebo samostojnega podjetnika posameznika oziroma posameznika, ki samostojno opravlja

dejavnost, in za odgovorno osebo v državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti, če

posreduje, objavlja ali uporablja podatke o nacionalnem preverjanju znanja v nasprotju s

šestim odstavkom 65. člena tega zakona.«.

Obrazložitev:

Novela dodaja nov 102.a člen, ki predpisuje globo za posredovanje, objavljanje ali uporabljanje podatkov o

nacionalnem preverjanju znanja v nasprotju z namenom nacionalnega preverjanja znanja. Določba z globami v

razponu različno kaznuje posameznike, samostojne podjetnike posameznike in posameznike, ki samostojno

opravljajo dejavnost, pravne osebe in odgovorne osebe zaradi nenamenskega posredovanja, objavljanja ali

uporabljanja podatkov o nacionalnem preverjanju znanja.

PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA

35. člen

(izobraževanje odraslih)

Do ureditve izobraževanja odraslih v posebnem zakonu s področja izobraževanja odraslih,

se uporabljata določbi enajstega odstavka 64. člena in 93. člena Zakona o osnovni šoli

(Uradni list RS, št. 81/06 - uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF,

63/13 in 46/16 – ZOFVI-K).

Obrazložitev:

Predvideno je, da bo izobraževanje odraslih celovito (vsebinsko, organizacijsko) urejal poseben zakon. S tem

bodo vsebine, ki sta jih do sedaj urejala 64. in 93. člen, prenesene v novi zakon. Da ne bi prišlo do pravne

praznine, se do ureditve v posebnem zakonu še vedno uporabljata določbi obstoječega zakona.

36. člen

(uvajanje drugega tujega jezika)

Pouk drugega tujega jezika kot obveznega predmeta se prične postopno izvajati za učence

7. razreda v šolskem letu 2018/19.

Obrazložitev:

Drugi obvezni tuji jezik se uvaja postopoma in sicer za učence 7. razreda z začetkom šolskega leta 2018/19.

Vsi učenci tretjega vzgojno-izobraževalnega obdobja bodo vključeni v pouk drugega tujega v šolskem letu

2020/21.

37. člen

(predmetniki in učni načrti)

Predmetnike in učne načrte v skladu s tem zakonom določi pristojni strokovni svet

najkasneje do 28. februarja 2018.

Pristojni strokovni svet ministru predlaga spremembe prilagojenih izobraževalnih programov,

usklajenih z določbami tega zakona, najkasneje do 28. februarja 2018.

Obrazložitev:

Pristojni strokovni svet v skladu s tem zakonom določi predmetnike in učne načrte najkasneje do 28. februarja

2018, to je šest mesecev pred začetkom izvajanja programa.

38. člen

(usklajevanje predmetnikov in učnih načrtov zasebnih šol)

Zasebne šole uskladijo predmetnike in učne načrte v skladu s tem zakonom najkasneje šest

mesecev pred začetkom pouka, če bodo izvajale vsebine, ki so vezane na ta zakon.

Obrazložitev:

Člen določa obveznost zasebnih šol, da najkasneje šest mesecev pred začetkom pouka uskladijo predmetnik in

učne načrte, če bodo izvajali vsebine, ki so vezane na ta zakon.

39. člen

(začetek veljavnosti in uporabe zakona)

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije,

uporabljati pa se začne 1. septembra

2018.

Obrazložitev:

Člen določa uveljavitev zakona in datum začetka njegove uporabe. Slednja je vezana na začetek šolskega leta

2018/19.


v pripetem dokumentu posredujemo pripombe k objavljenim predlogom sprememb Zakona o

osnovni šoli, in sicer pri členih, ki se nanašajo na nacionalno preverjanje znanja.

Dokument smo oblikovali tako, da smo kar k posameznim členom, ki se spreminjajo, dodali

objavljene predloge sprememb in jih obarvali z rdečo barvo. Naše pripombe in predlogi dopolnil so

razvidni iz popravkov besedila ter pripomb ob strani. Nanašajo se na naslednje člene in/ali

obrazložitve le teh: 64., 65., 67. in 95.‐

ČLENI, KI SE SPREMINJAJO:

1. člen

(vsebina zakona)

Ta zakon ureja osnovnošolsko izobraževanje, ki ga

izvajajo javne in zasebne osnovne šole ali se izvaja kot

izobraževanje na domu.

S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije

prenaša Direktiva 77/486/EGS Evropskega sveta z dne 25.

julija 1977 o izobraževanju otrok delavcev migrantov (UL L št.

199 z dne 6. avgusta 1977, str. 32–33).

5. člen

(pravica do izbire oblik izobraževanja)

Starši imajo pravico izbrati osnovnošolsko

izobraževanje svojih otrok v javni ali zasebni šoli ali kot

izobraževanje na domu.

8. člen

(dopolnilno izobraževanje)

Za otroke slovenskih izseljencev in zdomcev se v

državah, kjer prebivajo, v skladu z mednarodnimi pogodbami

organizira pouk slovenskega jezika in kulture.

Za otroke, ki prebivajo v Republiki Sloveniji in katerih

materni jezik ni slovenski jezik, se ob vključitvi v osnovno šolo

organizira pouk slovenskega jezika in kulture, s sodelovanjem

z državami izvora pa tudi pouk njihovega maternega jezika in

kulture.

12.a člen

(izobraževanje učencev z učnimi težavami)

Učenci z učnimi težavami so učenci, ki brez

prilagoditev metod in oblik dela pri pouku težko dosegajo

standarde znanja. Šole tem učencem prilagodijo metode in

oblike dela pri pouku ter jim omogočijo vključitev v dopolnilni

pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči.

15. člen

(obvezni program)

Obvezni program obsega obvezne predmete, izbirne

predmete in ure oddelčne skupnosti.

16. člen

(obvezni predmeti)

Osnovna šola za vse učence izvaja pouk iz naslednjih

obveznih predmetov: slovenščine in italijanščine ali

madžarščine na narodno mešanih območjih, tujega jezika,

zgodovine, družbe, geografije, domovinske in državljanske

kulture in etike, matematike, naravoslovja, spoznavanja

okolja, naravoslovja in tehnike, kemije, biologije, fizike, likovne

umetnosti, glasbene umetnosti, športa, tehnike in tehnologije

ter gospodinjstva.

Za učence s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v

prilagojeni izobraževalni program z enakovrednim

izobrazbenim standardom, šola poleg obveznih predmetov iz

prvega odstavka tega člena izvaja še specialno-pedagoške

dejavnosti, določene s predmetnikom.

17. člen

(izbirni predmeti)

Poleg obveznih predmetov mora osnovna šola za

učence 7., 8. in 9. razreda izvajati pouk iz izbirnih predmetov.

Šola mora ponuditi pouk najmanj treh izbirnih

predmetov iz družboslovno-humanističnega sklopa in najmanj

treh iz naravoslovno-tehničnega sklopa. V okviru

družboslovno-humanističnega sklopa mora šola ponuditi pouk

tujega jezika, nekonfesionalni pouk o verstvih in etiki ter pouk

retorike.

Učenec izbere dve uri pouka izbirnih predmetov

tedensko, lahko pa tudi tri ure, če s tem soglašajo njegovi

starši.

20. člen

(razširjeni program)

Razširjeni program obsega podaljšano bivanje, jutranje

varstvo, dodatni pouk, dopolnilni pouk, interesne dejavnosti in

pouk neobveznih izbirnih predmetov.

V razširjeni program se učenci vključujejo prostovoljno.

20.a člen

(neobvezni izbirni predmet)

Šola za učence 1. razreda izvaja pouk prvega tujega

jezika kot neobvezni izbirni predmet.

Šola za učence 4., 5. in 6. razreda izvaja pouk iz

naslednjih neobveznih izbirnih predmetov: drugega tujega

jezika, umetnosti, računalništva, športa ter tehnike.

Šola za učence 7., 8. in 9. razreda izvaja pouk drugega

tujega jezika kot neobvezni izbirni predmet.

Šola učencem 1. razreda obvezno ponudi pouk prvega

tujega jezika, učencem od 4. do 9. razreda pa pouk drugega

tujega jezika kot neobvezni izbirni predmet v obsegu dveh ur

tedensko.

Učenec lahko izbere največ dve uri pouka neobveznih

izbirnih predmetov tedensko.

Za učence v prilagojenem programu z nižjim

izobrazbenim standardom šola ne izvaja pouka neobveznih

izbirnih predmetov.

21. člen

(podaljšano bivanje)

Osnovna šola organizira podaljšano bivanje za učence

od 1. do 5. razreda.

Za učence, ki so usmerjeni v prilagojene izobraževalne

programe ali posebni program, šola organizira podaljšano

bivanje do zaključka izobraževanja v osnovni šoli.

V času podaljšanega bivanja se učenci učijo, opravljajo

domače naloge in druge obveznosti in sodelujejo pri kulturnih,

športnih, umetniških in drugih dejavnostih.

35. člen

(tedenska obveznost učencev)

Tedenska obveznost učencev po obveznem programu,

brez ur oddelčne skupnosti, je v prvem obdobju lahko največ

24 ur pouka, v drugem obdobju največ 26 ur pouka in v

tretjem obdobju največ 30 ur pouka.

Tedenska obveznost učencev po obveznem programu,

brez ur oddelčne skupnosti, je v šolah na narodno mešanih

območjih ter v šolah, ki izvajajo prilagojene izobraževalne

programe, v prvem obdobju lahko največ 26 ur pouka, v

drugem obdobju največ 28 ur pouka in v tretjem obdobju

največ 32 ur pouka.

Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega

člena se zaradi organizacije pouka obveznost učencev po

obveznem programu, brez ur oddelčne skupnosti, v

posameznem tednu lahko poveča za največ dve uri pouka. Pri

tem povprečna tedenska obveznost v šolskem letu ne sme biti

večja od obveznosti, določene v skladu s prvim ali drugim

odstavkom tega člena. Izbirni predmeti, katerih vsebina in

dejavnosti iz učnega načrta so vezane na daljšo strnjeno

izvedbo, se lahko izvedejo v obsegu do največ osem ur pouka

dnevno.

Ura pouka traja praviloma 45 minut.

38. člen

(izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela)

Vzgojno-izobraževalno delo v osnovni šoli obsega

pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci.

Vzgojno-izobraževalno delo v osnovni šoli opravljajo

učitelji, svetovalni delavci in drugi strokovni delavci.

V prvem obdobju osnovne šole obvezni program

poučuje učitelj razrednega pouka.

Tuji jezik v prvem obdobju poučuje učitelj razrednega

pouka, če ima opravljen ustrezen študijski program

izpopolnjevanja, lahko pa tudi učitelj predmetnega pouka, če

ima opravljen ustrezen študijski program izpopolnjevanja.

V 1. razredu osnovne šole hkrati poučujeta učitelj

razrednega pouka in vzgojitelj predšolskih otrok, izjemoma pa

lahko tudi dva učitelja razrednega pouka. Drugi učitelj oziroma

vzgojitelj predšolskih otrok poučuje polovico ur pouka.

Pri pouku glasbene umetnosti, likovne umetnosti in

športa lahko z učiteljem razrednega pouka sodeluje tudi učitelj

predmetnega pouka. Tečaj plavanja v 2. oziroma 3. razredu

lahko izvaja tudi učitelj predmetnega pouka.

V drugem obdobju poučuje:

- v 4. razredu učitelj razrednega pouka, tuji jezik, glasbeno

umetnost, likovno umetnost in šport pa tudi učitelj

predmetnega pouka, vendar ne več kot dva predmeta,

- v 5. razredu učitelj razrednega pouka, tuji jezik, glasbeno

umetnost, likovno umetnost in šport pa tudi učitelj

predmetnega pouka, vendar ne več kot tri predmete in

- v 6. razredu učitelj predmetnega pouka, lahko pa tudi učitelj

razrednega pouka.

V tretjem obdobju osnovne šole poučujejo učitelji

predmetnega pouka.

V oddelku, v katerega so vključeni učenci s posebnimi

potrebami iz prvega odstavka 12. člena tega zakona, lahko

poleg učitelja sodeluje učitelj z ustrezno specialnopedagoško

izobrazbo.

V oddelkih podaljšanega bivanja izvajajo vzgojnoizobraževalno

delo učitelji razrednega in predmetnega pouka,

vzgojitelji predšolskih otrok in svetovalni delavci.

Delo v skupinah jutranjega varstva izvaja, kdor

izpolnjuje pogoje za strokovnega delavca v osnovni šoli.

S prilagojenimi izobraževalnimi programi in s posebnim

programom vzgoje in izobraževanja se za učence s posebnimi

potrebami lahko določi tudi drugačno izvajanje vzgojnoizobraževalnega

dela.

V šolah na narodno mešanih območjih lahko v prvem

in drugem obdobju poučujejo slovenščino, italijanščino in

madžarščino, ki se jih učenci učijo kot drugi jezik, tudi učitelji

predmetnega pouka.

39.a člen

(šola v naravi)

Šola izvaja del obveznega programa in drugih

dejavnosti kot šolo v naravi.

Šola v naravi je organizirana oblika vzgojnoizobraževalnega

dela, ki poteka strnjeno tri ali več dni izven

prostora šole. Za učence, ki se šole v naravi ne udeležijo,

osnovna šola v tem času organizira primerljive dejavnosti.

48. člen

(šolski okoliš)

Starši imajo pravico vpisati otroka v javno osnovno šolo

ali v zasebno osnovno šolo s koncesijo v šolskem okolišu, v

katerem otrok stalno oziroma začasno prebiva, javna osnovna

šola oziroma zasebna osnovna šola s koncesijo v tem okolišu,

pa je dolžna na željo staršev otroka vpisati. V drugo osnovno

šolo lahko starši vpišejo otroka, če ta šola s tem soglaša.

Seznam otrok iz šolskega okoliša, ki jih je javna ali

zasebna šola s koncesijo dolžna vpisati v prvi razred, si šola

pridobi iz evidence šoloobveznih otrok, ki jo vodi ministrstvo,

pristojno za šolstvo (v nadaljevanju: ministrstvo). Ministrstvo si

pridobi podatke o šoloobveznih otrocih iz registra stalnega

prebivalstva in razvida začasnega prebivališča.

Med šolanjem lahko učenec prestopi na drugo osnovno

šolo, če ta šola s tem soglaša.

Če se učenec med šolanjem preseli v šolski okoliš

druge osnovne šole, ima pravico dokončati šolanje na šoli, v

katero je vpisan.

Če učenec želi prestopiti iz zasebne šole v javno šolo,

ga je javna šola v šolskem okolišu, v katerem učenec stalno

prebiva, dolžna sprejeti.

Določbe prvega odstavka tega člena niso obvezne za

zasebne osnovne šole.

50. člen

(obiskovanje pouka)

Učenec ima pravico obiskovati pouk oziroma se

udeleževati drugih dejavnosti, ki jih organizira šola. Učencu

šola lahko občasno zagotovi doseganje ciljev izobraževanja

tudi v drugih oblikah organiziranega dela z učenci z

namenom, da se učencem zagotovi varnost ali nemoten pouk.

Učenec mora redno obiskovati pouk v okviru

obveznega programa in izpolnjevati obveznosti in naloge,

določene z akti osnovne šole.

56. člen

(brezplačen prevoz)

Učenec ima pravico do brezplačnega prevoza, če je

njegovo prebivališče oddaljeno več kot štiri kilometre od

osnovne šole.

Učenec ima pravico do brezplačnega prevoza ne glede

na oddaljenost njegovega prebivališča od osnovne šole v

prvem razredu, v ostalih razredih pa, če pristojni organ za

preventivo v cestnem prometu ugotovi, da je ogrožena varnost

učenca na poti v šolo.

Učenec, ki obiskuje osnovno šolo zunaj šolskega

okoliša, v katerem prebiva, ima pravico do povračila stroškov

prevoza v višini, ki bi mu pripadala, če bi obiskoval osnovno

šolo v šolskem okolišu, v katerem prebiva.

O načinu prevoza se osnovna šola dogovori s starši in

lokalno skupnostjo.

Otroci s posebnimi potrebami iz prvega odstavka 12.

člena tega zakona imajo pravico do brezplačnega prevoza ne

glede na oddaljenost njihovega prebivališča od osnovne šole,

če je tako določeno v odločbi o usmeritvi.

Otroci s posebnimi potrebami, ki imajo z odločbo o

usmeritvi določeno izvajanje dodatne strokovne pomoči v

zavodu za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s

posebnimi potrebami, imajo pravico do povračila stroškov

prevoza do zavoda, v katerem se ta pomoč izvaja, če je

njihovo prebivališče od tega zavoda oddaljeno več kot štiri

kilometre.

Če učencu ni mogoče zagotoviti prevoza, ima pravico

do brezplačne oskrbe v kraju izobraževanja in pravico do

brezplačnega prevoza domov ob pouka prostih dnevih.

Osnovna šola mora učencem, ki morajo čakati na

organiziran prevoz, zagotoviti varstvo.

Učenec, ki se prešola v skladu s 54. členom tega

zakona, ima pravico do brezplačnega prevoza, če je njegovo

prebivališče oddaljeno več kot štiri kilometre od osnovne šole,

v katero je prešolan.

Določilo petega in sedmega odstavka ne velja za

učence, starejše od 18 let, ki so vključeni v posebni program

in uveljavljajo pravice, določene v Zakonu o družbenem

varstvu duševno in telesno prizadetih oseb.

57. člen

(prehrana)

Osnovna šola za vse učence organizira vsaj en obrok

hrane dnevno.

60.a člen

(odločanje o pravicah in dolžnostih učenca)

Določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, se

uporabljajo v postopkih v zvezi z vpisom, prestopom,

prešolanjem, odložitvijo šolanja, oprostitvijo sodelovanja pri

posameznem predmetu, prepovedjo obiskovanja osnovne

šole po izpolnitvi osnovnošolske obveznosti, statusom

učenca, ki se vzporedno izobražuje, oziroma statusom

športnika in v zvezi z dodelitvijo sredstev učencem, ki zaradi

socialnega položaja ne zmorejo v celoti plačati prispevkov za

materialne stroške programa (šola v naravi, prehrana,

učbeniki).

Vzgojne dejavnosti so proaktivne in preventivne

dejavnosti, svetovanje, usmerjanje ter druge dejavnosti

(pohvale, priznanja, nagrade, vrste vzgojnih ukrepov in

podobno), s katerimi šola razvija varno in spodbudno okolje za

doseganje ciljev iz 2. člena tega zakona.

Pri pripravi vzgojnega načrta sodelujejo strokovni

delavci šole ter učenci in starši. Vzgojni načrt sprejme svet

šole na predlog ravnatelja po postopku, kot je določen za letni

delovni načrt.

O uresničevanju vzgojnega načrta ravnatelj najmanj

enkrat letno poroča svetu staršev in svetu šole. Poročilo je

sestavni del letne samoevalvacije šole.

60.e člen

(pravila šolskega reda)

Na podlagi vzgojnega načrta šola v pravilih šolskega

reda natančneje opredeli dolžnosti in odgovornosti učencev,

načine zagotavljanja varnosti, pravila obnašanja in ravnanja,

določi vzgojne ukrepe za posamezne kršitve pravil,

organiziranost učencev, opravičevanje odsotnosti ter

sodelovanje pri zagotavljanju zdravstvenega varstva učencev.

Pri pripravi pravil šolskega reda sodelujejo strokovni delavci

šole ter učenci in starši.

Vzgojne ukrepe šola izvede, kadar učenec krši svoje

dolžnosti, določene z zakonom ter drugimi predpisi in akti

šole. Z vzgojnimi ukrepi ni mogoče omejiti pravic učencev (od

5. do 13. člena in od 50. do 57. člena tega zakona).

Pravila šolskega reda sprejme svet šole na predlog

ravnatelja, ki si predhodno pridobi mnenje učiteljskega zbora

in sveta staršev.

63. člen

(obveščanje o uspehu)

Osnovna šola ob koncu vsakega ocenjevalnega

obdobja starše pisno obvesti o ocenah učenca.

V 1. razredu osnovne šole in v posebnem programu

vzgoje in izobraževanja je obvestilo o ocenah učenca med

šolskim letom lahko tudi samo ustno.

Med šolskim letom dobijo starši obvestila o ocenah

učenca. Ob zaključku pouka dobijo učenci spričevala, v

katerih so ocene za posamezne predmete.

Učence 6. in 9. razreda, ki opravljajo nacionalno

preverjanje znanja, šola obvesti o dosežkih pri nacionalnem

preverjanju znanja.

Šola ob zaključku pouka učencu izroči obvestilo o

sodelovanju pri interesnih in drugih dejavnostih šole.

V drugem stavku tretjega odstavka 63. člena se piko

nadomesti z vejico in doda besedilo »za učence 3., 6. in 9.

razreda pa tudi dosežki pri nacionalnem preverjanju znanja,

izraženi v odstotnih točkah.«.



Obrazložitev:

Obstoječi zakon določa, da šola učence o dosežkih pri

nacionalnem preverjanju znanja obvesti s posebnim

obvestilom kot prilogo k spričevalu. S predlagano spremembo

se dosežki pri nacionalnem preverjanju znanja vpišejo v

spričevala učencev 3., 6. in 9. razreda.

64. člen

(nacionalno preverjanje znanja)

V 6. in 9. razredu se znanje učencev preverja z

nacionalnim preverjanjem znanja, s katerim se preverjajo

standardi znanja, določeni z učnim načrtom (v nadaljnjem

besedilu: nacionalno preverjanje znanja).

Nacionalno preverjanje znanja je za učence 6. in 9.

razreda obvezno.

V 6. razredu osnovna šola po predpisanem postopku

izvede nacionalno preverjanje znanja iz slovenščine ali

italijanščine oziroma madžarščine na narodno mešanih

območjih, matematike in prvega tujega jezika.

V 9. razredu osnovna šola po predpisanem postopku

izvede nacionalno preverjanje znanja iz slovenščine ali


območjih, matematike in tretjega predmeta, ki ga določi

minister.

Tretji predmet določi minister tako, da v mesecu

septembru izmed obveznih predmetov 8. in 9. razreda izbere

največ štiri predmete in določi, iz katerega tretjega predmeta

se bo preverjalo znanje na posamezni šoli.

Osnovna šola starše pisno obvesti o dosežkih učenca

pri nacionalnem preverjanju znanja.

Dosežki nacionalnega preverjanja znanja so dodatna

informacija o znanju učencev.

Podatki in analize o dosežkih nacionalnega preverjanja

znanja se ne smejo uporabiti za razvrščanje šol.

Za učence zasebnih šol in šol, ki izvajajo program

osnovne šole po posebnih pedagoških načelih, je tretji

predmet pri nacionalnem preverjanju znanja prvi tuji jezik.

Učenci priseljenci iz drugih držav, katerih materni jezik

ni slovenski in se prvič vključijo v osnovno šolo v Republiki

Sloveniji v 6. in 9. razredu, opravljajo v tem šolskem letu

nacionalno preverjanje znanja prostovoljno.

Nacionalno preverjanje znanja je za odrasle

prostovoljno.

Podrobnejše določbe o izvajanju nacionalnega

preverjanja znanja izda minister.


»V 3., 6. in 9. razredu se znanje učencev preverja z

nacionalnim preverjanjem znanja, s katerim se preverjajo

standardi znanja, določeni z učnim načrtom (v nadaljnjem

besedilu: nacionalno preverjanje znanja).

V 3. razredu osnovna šola po predpisanem postopku izvede

nacionalno preverjanje znanja iz slovenščine ali italijanščine

oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih in

matematike.



oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih,

matematike in prvega tujega jezika.



oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih,

matematike in tretjega predmeta, ki ga določi minister.

Tretji predmet določi minister tako, da v mesecu septembru

izmed obveznih predmetov 8. in 9. razreda izbere prvi tuji jezik

in še največ tri predmete ter določi, iz katerega tretjega

predmeta se bo preverjalo znanje na posamezni šoli.

Nacionalno preverjanje znanja je za učence 3., 6. in 9.

razreda obvezno.

Dosežki nacionalnega preverjanja znanja so dodatna

informacija o znanju učencev in se v obliki odstotnih točk

zapišejo v spričevalo.

Ob koncu 9. razreda se dosežek iz obveznih predmetov

pretvori v eno izmed ocen predmeta. Dosežki pri predmetih, ki

se v 9. razredu ne poučujejo, se ne pretvorijo v oceno, ampak

se v obliki odstotnih točk zapišejo v spričevalo.

Za učence zasebnih šol in šol, ki izvajajo program osnovne

šole po posebnih pedagoških načelih, je tretji predmet pri

nacionalnem preverjanju znanja prvi tuji jezik.

Učenci priseljenci iz drugih držav, katerih materni jezik ni

slovenski in se prvič vključijo v osnovno šolo v Republiki

Sloveniji v 3., 6. in 9. razredu, opravljajo nacionalno

preverjanje znanja prvo in drugo šolsko leto vključitve v

osnovno šolo prostovoljno.

Učenci priseljenci iz drugih držav, katerih materni jezik ni

slovenski, v prvem letu vključitve in drugo leto po vključitvi v

osnovno šolo v Republiki Sloveniji, opravljajo nacionalno

preverjanje znanja v 3., 6. in 9. razredu prostovoljno.

Podrobnejše določbe o izvajanju nacionalnega preverjanja

znanja izda minister.«.

Obrazložitev:

Nacionalno preverjanje znanja se uvaja na novo v 3. razredu.

Učiteljem predstavlja izhodišče za nadaljnje načrtovanje

dejavnosti in izboljševanje kakovosti pouka, sistemu pa

zagotavlja dodatne oziroma povratne informacije o tem, kako

deluje vzgojno-izobraževalni sistem že od 3. razreda dalje. S

tem se izpolnjuje temeljni pogoj za učinkovito doseganje

Pripomba [A1]: Če se nekdo všola v

3., 6. ali 9. razredu ne more izkoristiti

pravice, da dve leti opravlja NPZ

prostovoljno.

Pripomba [A2]: Predlagamo ta zapis.

zastavljenih ciljev, to je kakovostnega poučevanja, učenja in

znanja.

Novela določa, da se dosežki nacionalnega preverjanja

znanja v 3., 6. in 9. razredu v obliki odstotnih točk zapišejo v

spričevalo in se v 9. razredu spremenijo v oceno, in sicer

samo pri predmetih, ki se izvajajo v skladu s predmetnikom 9.

razreda. Pretvorba dosežka v oceno se izvede na osnovi

strokovnih smernic Državnega komisije za vodenje NPZ

izpitnega centra. Učitelj predmeta to oceno upošteva kot eno

izmed ocen pri oblikovanju zaključne ocene.

65. člen

(namen preverjanja)

Dosežki nacionalnega preverjanja znanja se lahko

uporabljajo samo za namen, ki ga določa ta zakon.


»Podatki in analize o dosežkih nacionalnega preverjanja

znanja so namenjeni učencem, njihovim staršem, učiteljem,

šolam in sistemu na nacionalni ravni.

Podatki in analize o dosežkih nacionalnega preverjanja znanja

se na nacionalni ravni uporabljajo kot podlaga za sprejemanje

odločitev o razvoju izobraževalnega sistema.

Pripomba [A3]: Strokovnih smernic

Državne komisije za vodenje NPZ.

Državni izpitni center pripravi analizo o dosežkih nacionalnega

preverjanja znanja in te podatke tudi javno objavi, vendar

tako, da identiteta učencev in šol ni razvidna.

Podatki z razkrito identiteto učencev in šol ne morejo biti

predmet zahteve za dostop do informacij javnega značaja.

Podatke in analize o nacionalnem preverjanju znanja z

razkrito identiteto šol Državni izpitni center na zahtevo

posreduje ministru in predsedniku državne komisije za

vodenje nacionalnega preverjanja znanja. Minister lahko

podatke uporablja za načrtovanje ukrepov na področju vzgoje

in izobraževanja, predsednik državne komisije pa za vodenje

nacionalnega preverjanja znanja.

Podatkov in analiz o nacionalnem preverjanju znanja na

nacionalni ravni za več šol skupaj ne sme nihče posredovati,

objavljati ali uporabljati z razkrito identiteto šol.

Dosežki nacionalnega preverjanja znanja se lahko uporabljajo

samo za namen, ki ga določa ta zakon.«.

Obrazložitev:

Na podlagi izvedenega nacionalnega preverjanje znanja in

pridobljenih dosežkov kot dodatne informacije o znanju

učencev na posamezni šoli je analiza dosežkov nacionalnega

preverjanja znanja temeljno orodje za uspešno ugotavljanje in

zagotavljanje kakovosti vzgojno-izobraževalnega dela.

Novela zakona natančneje določa namen nacionalnega

preverjanja znanja, dovoljeno uporabo in objavo podatkov in

analiz za točno določen namen ter posebej navaja, kar ni

dovoljeno - nihče ne sme podatkov in analiz o dosežkih

uporabiti tako, da jih javno objavi z namenom razvrščanja šol

glede na njihove dosežke pri nacionalnem preverjanju znanja.

Tega na sistemski ravni ni mogoče dopustiti iz razloga, ker

slabši dosežki sami po sebi še ne pomenijo tudi manj

kakovostnega dela v šolah, in obratno, tudi boljši dosežki niso

vedno znak bolj kakovostnega dela. Pravo vrednost

navedenih dosežkov vsaki šoli pokaže šele ustrezna

strokovna analiza, ki poleg dosežkov upošteva še vse ostale

pomembne dejavnike na posamezni šoli.

Državni izpitni center je že v dosedanji pravni ureditvi tisti javni

zavod, ki skrbi za strokovne, razvojne, organizacijskotehnične,

izobraževalne in druge naloge, povezane z

nacionalnim preverjanjem znanja.

67. člen

(prilagojeni programi)

Ne glede na določbe 64. člena tega zakona je v

prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim

standardom nacionalno preverjanje znanja za učence

prostovoljno. V 6. in 9. razredu šola izvede nacionalno

preverjanje znanja iz slovenščine ali italijanščine oziroma

madžarščine na narodno mešanih območjih in matematike, v

9. razredu pa tudi iz tretjega predmeta, ki ga določi minister.

V posebnem programu vzgoje in izobraževanja se

nacionalnega preverjanja znanja za učence ne izvaja.


»V prilagojenih izobraževalnih programih z enakovrednim

izobrazbenim standardom se nacionalno preverjanje znanja

izvaja v skladu z določbami 64. člena tega zakona.

V prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim

izobrazbenim standardom je nacionalno preverjanje znanja za

učence 6. razreda prostovoljno, za učence 9. razreda pa

obvezno. V 6. razredu šola izvede nacionalno preverjanje

znanja iz slovenščine ali italijanščine oziroma madžarščine na

narodno mešanih območjih in matematike. V 6. in 9. razredu

šola izvede nacionalno preverjanje znanja iz slovenščine ali


območjih, matematike ter naravoslovja oziroma družboslovja

izmenično po posameznih šolskih letih.

V posebnem programu vzgoje in izobraževanja se

nacionalnega preverjanja znanja za učence ne izvaja.«.

Pojasnilo Rica:

Vsebine učnega načrta za družboslovje v prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim

izobrazbenim standardom so vezane na spoznavanje okolja, v katerem učenci živijo (nap:

šole, ki jo obiskujejo; kraja, kjer živijo; domače pokrajine, v kateri živijo nekoč in danes …).

Prav tako so nekatere vsebine učnega načrta za naravoslovje vežejo na spoznavanje žive

narave v domačem kraju (nap. razlikovati značilna okolja v ožji okolici šole in doma). Učenci

v prilagojenem izobraževalnem programu z NIS zaključijo z opismenjevanjem šele v 5.

razredu. Učni proces pri naravoslovju in družboslovje je naravnan na opazovanje (okolja,

Pripomba [A4]: Tega za 6. razred ni

noben predlagal.

pojavov…) in pridobivanja znanja na izkustveni ravni s pomočjo učitelja. Tako so definirani

tudi cilji v učnem načrtu. Veliko je naštevanja in opisovanja opaženega, splošnih vsebin je

zelo malo. Uvedba preverjanja omenjenih predmetov bi zahtevala več sistematičnega

ponavljanja, kar pa se ne sklada z namenom NPZ.

Obrazložitev:

S spremembo se uvaja obvezno nacionalno preverjanje

znanja za učence 9. razreda prilagojenega programa z nižjim

izobrazbenim standardom. Poleg tega bo po novem tudi v 6.

razredu, kjer je preverjanje še vedno prostovoljno, dodan tretji

predmet. Tretji predmet v 6. in 9. razredu je določen, in sicer

bo to izmenično eno leto naravoslovje in drugo leto

družboslovje, ki imata v predmetniku tega programa največ ur.

68. člen

(ugovor na oceno)

Če učenec in starši menijo, da je bil učenec ob koncu

pouka v šolskem letu nepravilno ocenjen, lahko starši v treh

dneh po prejemu spričevala oziroma zaključnega spričevala

pri ravnatelju vložijo obrazložen ugovor.

Ravnatelj najpozneje v treh dneh po prejemu ugovora

imenuje komisijo. Med člani komisije mora biti vsaj en član, ki

ni zaposlen v šoli.

Če komisija ugotovi, da je ocena učenca ob koncu

pouka v šolskem letu neustrezna, učenca ponovno oceni.

Odločitev komisije je dokončna.

Če učenec in starši menijo, da je pri ugotavljanju

dosežka učenca pri nacionalnem preverjanju znanja prišlo do

pisne ali računske napake, lahko starši v treh dneh po

prejemu obvestila o dosežkih pri ravnatelju vložijo obrazložen

ugovor.

Ravnatelj najpozneje v treh dneh po prejemu ugovora

imenuje komisijo. Med člani komisije mora biti vsaj en član, ki

ni zaposlen v šoli.

Če komisija ugotovi, da je pri ugotavljanju dosežka

učenca pri nacionalnem preverjanju znanja prišlo do pisne ali

računske napake, se postopek ugotavljanja dosežka ponovi.

Odločitev komisije je dokončna.


»Če učenec in starši menijo, da je pri ugotavljanju dosežka

učenca pri nacionalnem preverjanju znanja prišlo do pisne ali

računske napake, lahko starši v treh dneh po prejemu

spričevala oziroma zaključnega spričevala pri ravnatelju

vložijo obrazložen ugovor.«.

Obrazložitev:

Po novem se dosežek pri nacionalnem preverjanju znanja

vpiše v spričevalo in se obvestila o dosežku kot priloge k

spričevalu ne izdaja. Tako je staršem v primeru pisne ali

računske napake pri ugotavljanju dosežka nacionalnega

preverjanja znanja dana možnost ugovora na spričevalo in ne

na obvestilo o dosežku.

69. člen

(napredovanje)

Učenci v prvem in v drugem obdobju razredov ne

ponavljajo.

Učenci v tretjem obdobju napredujejo v naslednji

razred, če so ob koncu šolskega leta pozitivno ocenjeni iz

vseh predmetov.

Ne glede na določbo prvega in drugega odstavka tega

člena lahko učenec zaradi slabših ocen, ki so posledica daljše

odsotnosti od pouka, bolezni, preselitve ali zaradi drugih

razlogov, ponavlja razred, če tako zahtevajo njegovi starši

oziroma ponavlja razred na podlagi pisnega obrazloženega

predloga razrednika v soglasju s starši.

Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko

učenec 3., 4., 5. in 6. razreda na podlagi pisnega

obrazloženega predloga razrednika ponavlja razred brez

soglasja staršev. Učenec lahko ponavlja razred, kadar je ob

koncu šolskega leta negativno ocenjen iz enega ali več

predmetov, čeprav mu je šola omogočila vključitev v dopolnilni

pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči.

V prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim

izobrazbenim standardom lahko učenec v tretjem razredu

ponavlja razred, če ni dosegel standardov znanja, ki so

potrebni za napredovanje v naslednji razred, čeprav mu je

šola omogočila vključitev v dopolnilni pouk.

Odločitev o ponavljanju sprejme učiteljski zbor. Če se

učenec in starši ne strinjajo z odločitvijo o ponavljanju razreda,

lahko v treh dneh po prejemu spričevala pri ravnatelju vložijo

obrazložen ugovor. O ugovoru se odloči na način in po

postopku, določenem v 68. členu tega zakona.

Učenci priseljencev iz drugih držav so lahko ob koncu

pouka v šolskem letu, v katerem so prvič vključeni v osnovno

šolo v Republiki Sloveniji, neocenjeni iz posameznih

predmetov in napredujejo v naslednji razred. O napredovanju

odloči na predlog razrednika učiteljski zbor.

75. člen

(podaljšanje izobraževanja za učence s posebnimi

potrebami)

Učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v

osnovnošolsko izobraževanje po prilagojenem programu z

nižjim izobrazbenim standardom in so izpolnili osnovnošolsko

obveznost ter se ne vključijo v programe srednješolskega

izobraževanja, lahko ne glede na določilo prvega odstavka 55.

člena tega zakona nadaljujejo izobraževanje v osnovni šoli še

največ tri leta in obdržijo status učenca.

Učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v

posebni program vzgoje in izobraževanja in so izpolnili

osnovnošolsko obveznost, lahko ne glede na določbo prvega

odstavka 55. člena tega zakona nadaljujejo izobraževanje v

posebnem programu vzgoje in izobraževanja še največ 11 let,

vendar največ do 26. leta starosti.

Izobraževanje za učence, ki so se izobraževali po

prilagojenih izobraževalnih programih, se izvaja v skladu s

programom, ki je prilagojen vrsti in stopnji primanjkljaja, ovire

oziroma motnje posameznega učenca, za učence, ki so bili

vključeni v posebni program vzgoje in izobraževanja, pa v

skladu s posebnim programom vzgoje in izobraževanja.

83. člen

(vsebina spričeval)

Osnovna šola izda učencem 1. in 2. razreda spričevala

z opisnimi ocenami in učencem od 3. do 9. razreda spričevala

s številčnimi ocenami.

Učencem, ki se izobražujejo po prilagojenem

izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom,

od 1. do 3. razreda osnovna šola izda spričevala z opisnimi

ocenami, učencem od 4. do 9. razreda pa spričevala s

številčnimi ocenami. Če učenec pri posameznih predmetih

prehaja v program osnovne šole, se to v spričevalu navede ter

se pri tem predmetu 1. in 2. razreda zapiše opisno oceno, od

3. do 9. razreda pa številčno oceno.

Učencem, ki se izobražujejo v zasebni osnovni šoli,

osnovna šola izda spričevala z ocenami, kot to določa

program, po katerem se izobražujejo.

V 83. členu se za prvim odstavkom doda nov drugi odstavek,

ki se glasi:

»Učencem 3. in 6. razreda se v spričevalo vpišejo tudi dosežki

učencev pri nacionalnem preverjanju znanja, izraženi v

odstotnih točkah.«

Dosedanja drugi in tretji odstavek postaneta tretji in četrti

odstavek.

Obrazložitev:

S predlagano spremembo izvajanja nacionalnega preverjanja

znanja se dosežke učencev pri nacionalnem preverjanju

znanja v 3. in 6. razredu zapiše v javno listino učenca –

spričevalo. S tem se spreminja obstoječi način obveščanja

učencev o dosežkih pri nacionalnem preverjanju znanja –

učenci so o dosežkih pri nacionalnem preverjanju znanja


84. člen

(zaključno spričevalo)

Osnovna šola izda učencem, ki zaključijo

osnovnošolsko izobraževanje, zaključna spričevala.

V zaključno spričevalo se vpišejo učenčeve ocene iz 9.

razreda.

Učencem, ki so končali prilagojen izobraževalni

program z nižjim izobrazbenim standardom, se v zaključno

spričevalo vpišejo ocene iz 9. razreda. Če učenec pri

posameznih predmetih prehaja v izobraževalni program

osnovne šole, se to navede v zaključnem spričevalu.

Učencem, ki so končali posebni program vzgoje in

izobraževanja, se izda zaključno potrdilo z opisno oceno

dosežkov učenca. Če se je učenec občasno vključeval v

prilagojen izobraževalni program, se to navede v zaključnem

potrdilu.

Zasebna osnovna šola učencem izda zaključna

spričevala z ocenami, kot jih določa program.

V drugem odstavku 84. člena se pred piko doda besedilo »in

dosežki učencev pri nacionalnem preverjanju znanja, izraženi

v odstotnih točkah«.

Obrazložitev:

S predlagano spremembo izvajanja nacionalnega preverjanja

znanja se dosežke učencev pri nacionalnem preverjanju

znanja v 9. razredu zapiše v javno listino učenca – zaključno

spričevalo. S tem se spreminja obstoječi način obveščanja

učencev o dosežkih pri nacionalnem preverjanju znanja –

učenci so o dosežkih pri nacionalnem preverjanju znanja


88. člen

(pravica do izobraževanja na domu)

Starši imajo pravico organizirati osnovnošolsko

izobraževanje svojih otrok na domu.

93. člen


Osnovnošolsko izobraževanje odraslih se izvaja po

programu osnovne šole za odrasle.

Kot odrasli se lahko izobražujejo tisti, ki so izpolnili

osnovnošolsko obveznost in niso zaključili osnovnošolskega

izobraževanja.

Izobraževanje odraslih se izvaja v skladu s tem

zakonom tako, da se prilagodijo organizacija, preverjanje,

ocenjevanje, napredovanje in časovna razporeditev pouka.

Glede drugih pogojev za izvajanje osnovnega

izobraževanja odraslih se smiselno uporabljajo določbe tega

zakona.

95. člen

(vrsta zbirk podatkov)

Osnovna šola vodi naslednje zbirke podatkov:

1. zbirko podatkov o učencih, vpisanih v osnovno šolo, in

njihovih starših,

2. zbirko podatkov o napredovanju učencev, izdanih

spričevalih, vzgojnih opominih in drugih listinah,

3. zbirko podatkov o gibalnih sposobnostih in morfoloških

značilnostih učencev,

4. zbirko podatkov o učencih, ki potrebujejo pomoč oziroma

svetovanje.

Zbirka podatkov iz 1. točke prejšnjega odstavka

obsega:

- podatke o učencu: ime in priimek ter EMŠO, spol, datum,

kraj in državo rojstva, prebivališče in državljanstvo,

zdravstvene posebnosti, katerih poznavanje je nujno za

učenčevo varnost in za delo z učencem in

- podatke o starših: ime in priimek, naslov prebivališča,

telefonska številka, na katero je mogoče posredovati nujna

sporočila v času, ko je učenec v šoli.

Zbirka podatkov iz 2. točke prvega odstavka tega člena

obsega poleg podatkov iz prve alinee prejšnjega odstavka še

podatke o napredovanju učenca, izdanih spričevalih, vzgojnih

opominih in drugih listinah.


obsega poleg podatkov iz prve alinee drugega odstavka tega

člena še podatke o gibalnih sposobnostih in morfoloških

značilnostih učenca, ki se nanašajo na: telesno višino,

voluminoznost telesa, hitrost alternativnih gibov, eksplozivno

moč, koordinacijo gibanja telesa, fizično vzdržljivost trupa,

gibljivost, mišično vzdržljivost ramenskega obroča in rok,

sprintersko hitrost in vzdržljivost v submaksimalnem

kontinuiranem naprezanju.

Osebni podatki iz 3. točke prvega odstavka tega člena

se zbirajo v soglasju s starši oziroma skrbniki učencev.


obsega poleg podatkov iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega

člena še:

- družinsko in socialno anamnezo;

- razvojno anamnezo;

- strokovno interpretirane rezultate diagnostičnih postopkov;

- podatke o postopkih strokovne pomoči oziroma svetovanja;

- dokumentacijo v zvezi s postopkom usmerjanja učenca s

posebnimi potrebami;

- strokovna mnenja drugih inštitucij: centrov za socialno delo,

zdravstvenih inštitucij, svetovalnih centrov oziroma vzgojnih

posvetovalnic.

Osebni podatki iz 4. točke se zbirajo v soglasju s starši

učencev, razen v primeru, ko je učenec v družini ogrožen in

ga je potrebno zavarovati.

Svetovalni delavci so podatke iz 4. točke dolžni

varovati kot poklicno skrivnost. Te podatke so kot poklicno

skrivnost dolžni varovati tudi drugi strokovni delavci, ki so jim

podatki posredovani zaradi narave njihovega dela.

Evidenca šoloobveznih otrok, ki jo vodi ministrstvo v

skladu z drugim odstavkom 48. člena tega zakona, obsega:

- podatke o otroku: ime in priimek ter EMŠO, datum rojstva,

naslov prebivališča, ter

- podatke o starših: ime in priimek, naslov prebivališča.

Evidenca učencev, ki opravljajo nacionalno preverjanje

znanja, vsebuje:

- ime in priimek učenca ter EMŠO, spol, datum, kraj in

državo rojstva,

- ime osnovne šole oziroma podružnice, na kateri učenec

opravlja nacionalno preverjanje znanja, izobraževalni

program ter razred in oddelek,

- šolsko leto, v katerem učenec opravlja nacionalno

preverjanje znanja,

- seznam predmetov, iz katerih učenec opravlja nacionalno

preverjanje znanja,

- podatke iz odločbe o usmeritvi učenca s posebnimi

potrebami o vrsti in stopnji primanjkljajev, ovir oziroma

motenj, ki so potrebni za prilagojeno opravljanje

nacionalnega preverjanja znanja,

- zaključne ocene učenca pri posameznih predmetih v 6. in

9. razredu, pri predmetih, ki se ne izvajajo v 9. razredu

tehnika in tehnologija ter domovinska in državljanska

kultura in etika pa zaključni zaključne oceni ocene iz 8.

razreda.

- dosežke učenca na nacionalnem preverjanju znanja.

Evidenco iz tega odstavka vodi Državni izpitni center.

V desetem odstavku 95. člena se v šesti alineji za besedo »v«

doda besedilo »3.,«.

Obrazložitev:

Sprememba člena je redakcijske narave zaradi uvedbe

nacionalnega preverjanja znanja v 3. razredu.

Pripomba [A5]: Predlagamo, da bi tu

raje napisali: pri predmetih, ki se ne

izvajajo v 9. razredu pa zaključne

ocene 8. razreda. Možno je, da tehnika

pride v 9. razred, kdo bo potem

spreminjal zakon?


Zadeva: Mnenje glede predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni Šoli

Predlagani 6. člen predloga ZOsn-J, ki spreminja 16. člen trenutno veljavnega Zakona o osnovni Šoli (v nadaljnjem besedilu: ZOsn), med obvezne predmete namesto enega uvede izvajanje dveh tujih jezikov. Gre za korenit poseg v obvezni program osnovne Šole, ki povečuje obveznosti učencev in

lahko značilno vpliva na kakovost izobrazbe. Menimo, da bo predlagana sprememba lahko povzročila dodatne stiske pri učencih in da se bodo lahko učne težave tistih učencev, ki niso jezikovno nadarjeni, še poglobile, njihova neuspešnost pa povečala. Zlasti bodo lahko te težave vidne pri otrocih iz socialno deprivilegiranega, etnično tujega okolja ter otrocih s posebnimi potrebami, ki so vključeni v vzgojno-izobraževalni program osnovne Šole s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ki glede na predlagano spremembo drugega odstavka 16. člena ZOsn niso izvzeti.

Predlagamo, da v okviru obveznega programa osnovne Šole ostane v veljavi dosedanja ureditev na področju obveznih in izbirnih predmetov, t.j. ohranitev drugega tujega jezika kot enega izmed izbirnih predmetov.

Predlagani 17. člen predloga ZOsn-J, ki dopolnjuje 48. člen ZOsn, v glavnem podpiramo, vendar menimo, da se bo izraba instituta začasnega prebivališča še naprej izvajala, v kolikor posamična lokalna skupnost ne sprejme posebnega akta, ki bo taksativno določil kriterije in pogoje vpisa v določeno osnovno šolo. Sprejem tovrstnega akta tako ni opcijska možnost, ki jo predlagana dopolnitev 48. člena dopušča, temveč je nujen ukrep za ureditev situacij, ko ima otrok stalno in začasno prebivališče znotraj iste lokalne skupnosti. Predlagamo, da se neposredno na podlagi zakona določi, daje v teh primerih možen vpis otrok v osnovno Šolo v šolskem okolišu, v katerem ima stalno prebivališče, le izjemoma pa se upošteva začasno prebivališče otroka, in sicer v primerih, ko na istem prebivališču prebiva vsaj eden izmed skrbnikov otroka oziroma Če tako odloči Center za socialno delo. S tem bi zagotovili enake pravice glede vpisa v osnovno Šolo za vse učence, ne glede to, v kateri lokalni skupnosti prebiva. V zadnjem času smo priča praksi staršev, ki na podlagi lastnih preferenc otroka začasno prijavijo na drug naslov, da bi bil možen vpis v želeno osnovno šolo, tudi ko tam ni več prostora, občini pa povzročijo težave pri načrtovanju mreže šolskih objektov in pritiske na izvajanje investicij, tudi Če le-te prej ne bi bile potrebne. Ocenjujemo, da je zaradi »preselitev« staršev in otrok vsaj 30 % investicij v dodatne prostore v mestu nepotrebnih, vendar so trenutno zaradi zakonskih pogojev za občino zahtevane.

Uredba o merilih za oblikovanje javne mreže osnovnih šol, javne mreže osnovnih šol in zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami in javne mreže glasbenih šol (Uradni list RS, št. 16/98, 27/99, 134/03 in 37/16; v nadaljnjem besedilu: Uredba) že sedaj omogoča vpis otroka v Šolo znotraj šolskega okoliša, v katerem ta otrok prebiva (stalno ali začasno prebivališče) in tudi vpis otroka izven šolskega okoliša, v katerem prebiva, v kolikor Šola s tem soglaša (glej peti odstavek 6. člena Uredbe). Racionalno izkoriščanje prostorskih kapacitet šol znotraj lokalne skupnosti že omogoča Uredba. V skladu s šestim odstavkom 5. člena Uredbe lahko lokalne skupnosti kot ustanoviteljice šol določijo skupne šolske okoliše in tako vplivajo na enakomerno izkoriščenost kapacitet dveh sosednjih šol oziroma v primeru mestnih občin treh sosednjih šol. Zato menimo, da predlagana dopolnitev 48. člena v praksi ne omogoča lokalni skupnosti organiziranja šolskega prostora na način, s katerim bi se racionalno izkoriščale prostorske kapacitete šol na njenem območju.

Predlagamo, da se drugi odstavek 48. člena ZOsn zapiše tako, da se glasi:

»V primeru, ko ima otrok na območju iste lokalne skupnosti v istem kraju stalno prebivališče v šolskem okolišu ene Šole in začasno prebivališče v okolišu druge Šole, otrok vpiše v osnovno Šolo znotraj šolskega okoliša, v katerem ima stalno prebivališče. Izjemoma se lahko otrok vpiše v osnovno Šolo znotraj šolskega okoliša, v katerem ima začasno prebivališče, v kolikor na isti lokaciji stalno ali začasno prebiva tudi skrbnik otroka ali Če tako odloči Center za socialno delo. «

Predlagani 19. člen predloga ZOsn-J, ki spreminja 56. člen ZOsn, podpiramo le deloma. Glede na dejstvo, da pri ugotavljanju pravice do brezplačnega prevoza nekega učenca prvi odstavek izenačuje

status stalnega in začasnega prebivališča, menimo, da bi bilo to potrebno jasno zapisati v zakonu (tukaj naj omenimo še, da lokalne skupnosti nimajo mehanizma za preverjanje, kje nek otrok dejansko prebiva, temveč lahko izhajamo le iz podatkov, ki jih nudijo uradne evidence o stalnem in začasnem prebivalstvu).

Potrebno bi bilo opredeliti termin »matični šolski okoliš«, saj ni jasno ali gre za šolski okoliš, v katerem učenec stalno ali začasno prebiva (v Uredbi »matičnega šolskega okoliša« ni, uporablja se zgolj izraz »matična osnovna šola«). Zavedamo se, da je omenjeno težavo moč rešiti ravno s sprejetjem ustrezno zapisanega posebnega akta, s katerim bi uveljavljanje pravice do brezplačnega prevoza podrobneje uredili, vendar menimo, da bi zaradi zagotavljanja načela enakosti področje moralo biti urejeno na državni ravni.

Predlagamo, da se neposredno v zakonu ali v podzakonskem predpisu (npr. v Uredbi) natančno definira termin »matični šolski okoliš«, s čimer bodo lokalne skupnosti nedvoumno ugotovile upravičenost učencev do brezplačnega prevoza. Predlagamo še, da se prvi odstavek 56. člena ZOsn zapiše na naslednji način:

»Učenec ima pravico do brezplačnega prevoza, Če je njegovo prebivališče oddaljeno štiri kilometre ali več od osnovne Šole v matičnem šolskem okolišu, v katerem stalno ali začasno prebiva. Če učenec na željo staršev obiskuje Šolo izven matičnega šolskega okoliša, mu pravica do brezplačnega prevoza ne pripada. «

Drugi odstavek predlagane spremembe 56. člena ZOsn določa, da ima učenec prvega razreda ali prve stopnje posebnega programa vzgoje in izobraževanja pravico do brezplačnega organiziranega prevoza ne glede na oddaljenost njegovega prebivališča do osnovne Šole v matičnem šolskem okolišu, v katerem prebiva, učenci ostalih razredov pa, Če prisotni organ za preventivo in vzgojo v cestnem prometu ugotovi, da je ogrožena varnost učencev na poti v šolo. Iz zapisanega ne izhaja ali organizirana oblika prevoza vključuje tudi uporabo javnega mestnega linijskega prevoza (Mestna občina Ljubljana med drugim financira nakup mesečnih vozovnic). V kolikor zakon predvideva le posebne linijske prevoze kot organizirano obliko prevoza, bi to pomenilo, da mora lokalna skupnost, ne glede na možnost uporabe javnega prevoza, ki je največkrat najprimernejša in najbolj racionalna oblika prevoza, za vse upravičence iz tega naslova prevoz organizirati s posebnimi linijskimi prevozi. To bi za Mestno občino Ljubljana pomenilo izjemno povečanje že tako visokih stroškov prevoza (leti trenutno znašajo na letni ravni cca. 2,7 mio EUR), saj v letu 2017 od skupno 4333 učencev kar 1541 učencev (35 %) uporabljajavni mestni linijski prevoz, pri čemer je 942 (22 %) takšnih, ki so do prevoza upravičeni zaradi nevarne šolske poti. Ocenjujemo, da bi se za Mestno občino Ljubljana stroški prevoza šoloobveznih otrok lahko povečali tudi do 1 mio EUR na letni ravni.

Poleg tega želimo poudariti, da nekateri učenci s posebnimi potrebami zaradi zdravstvenega stanja niso zmožni uporabljati kakršnokoli organizirano obliko prevoza (bodisi posebni bodisi javni linijski prevoz), temveč prevoz do Šole oziroma zavoda za usposabljanje in nazaj opravljajo starši, ki s strani Mestne občine Ljubljana prejmejo povračilo stroškov prevoza glede na opravljeno pot. Teh učencev je na ravni Mestne občine Ljubljana v letu 2017 skupaj 112, torej predstavljajo 2,6 % vseh upravičencev do brezplačnega prevoza, zato menimo, da bi zakon moral dopuščati možnost povračila stroškov prevoza za to skupino učencev.

Menimo, daje navedeni odstavek nesmiseln tudi iz naslednjih razlogov:

učenci prve stopnje posebnega programa vzgoje in izobraževanja so na podlagi odločbe o usmeritvi usmerjeni v zavode za usposabljanje, ki nimajo določenih šolskih okolišev (velikokrat pa so ti zavodi locirani izven lokalne skupnosti, v kateri otrok prebiva); prevoz otrok in mladostnikov do 21 let

starosti, ki so z odločbo o usmeritvi usmerjeni v posebni program vzgoje in izobraževanja, že ureja Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev (Uradni list RS, št. 45/10, 28/11, 104/1 1, 111/13 in 102/15), na podlagi drugega odstavka I l . člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 — uradno prečiščeno besedilo, 23/07 — popr., 41/07 — popr., 61/10 — ZSVarPre, 62/10 — ZUPJS, 57/12, 39/16, 52/16 - ZPPreb-1 in 15/17 - DZ), uveljavljanje pravice do brezplačnega prevoza urejata že četrti in peti odstavek predlagane spremembe 56. člena ZOsn v 19. členu predloga ZOsn-J.

Predlagamo, da se iz drugega odstavka predlagane spremembe 56. člena ZOsn izvzame skupino učencev prve stopnje posebnega programa vzgoje in izobraževanja, saj je uveljavljanje pravice do brezplačnega prevoza za to skupino upravičencev že urejeno, ponovno pa je potrebno natančneje opredeliti organiziran brezplačni prevoz, kot ga predlaga četrti odstavek predlagane spremembe 56. člena ZOsn. Nadalje predlagamo, da se za težje ali težko gibalno ovirane učence (tiste, ki ne morejo uporabljati javnega prevoza oziroma potrebujejo prilagojen prevoz) področje uredi tako, da se prilagojeni prevozi teh učencev organizirajo in subvencionirajo na državni ravni. Predlagamo še, da se brezplačni prevoz, organiziran s posebnimi linijskimi prevozi, pogojuje le za učence prvega razreda osnovne Šole, za učence ostalih razredov in otroke s posebnimi potrebami pa se o izvedbi prevoza lokalna skupnost dogovori s Šolo in starši učencev, kot predlaga tudi drugi stavek šestega odstavka predlagane spremembe 56. člena ZOsn in kot to že poteka v praksi, ki se je izkazala kot dobra.

Šesti odstavek predlagane spremembe 56. člena Zakona o osnovni šoli, ki predlaga odločanje o pravici do prevoza na podlagi vlog staršev v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, ne podpiramo, saj bi to celoten postopek priznavanja pravice do brezplačnega prevoza zapletlo in podaljšalo. Na ravni Mestne občine Ljubljana bi zaradi velikega števila upravičencev predlagana sprememba pomenila izdajo preko 4300 upravnih odločb letno, nadgradnjo informacijskega sistema na področju šolskih prevozov in dodatne administrativne ovire. Ob upoštevanju časovnih rokov za odločanje, vročanje in pritožbenih rokov, ki jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 — uradno prečiščeno besedilo, 105/06 — ZUS-I, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13), bi lahko prišlo do situacije, ko Ob začetku novega šolskega leta nekateri učenci ne bi imeli formalno urejenega prevoza do Šole in nazaj (pravnomočna odločba). Menimo, da bi bilo bolj smotrno postopek priznavanja pravice do brezplačnega prevoza urediti neposredno na podlagi zakona, ki bi opredelil bolj poenostavljen in hitrejši postopek za odločanje o pravici, na podlagi katerega bi odpravili administrativne ovire tako z vidika upravičencev kot z vidika lokalne skupnosti. Predlagamo, da se postopek priznavanja pravice do brezplačnega prevoza uredi neposredno na podlagi Zakona o osnovni šoli. Kot dobra praksa se je izkazal postopek, po katerem sezname upravičencev do brezplačnega prevoza pridobi lokalna skupnost s strani šol, preveri upravičenost in oblikuje končne sezname, ter se na podlagi potrjenega seznama upravičencev v sodelovanju s Šolo in starši dogovori o izvedbi prevoza.

Predlagani 39. člen predloga ZOsn-J določa začetek veljavnosti in datum začetka njegove uporabe. Menimo, da je člen potrebno konkretizirati s prehodno določbo, saj ni jasno razvidno, kdaj lahko lokalna skupnost prične z izdajanjem odločb, ki jih predvideva šesti odstavek predlagane spremembe 56. člena Zakona o osnovni šoli. Tukaj se nam poraja vprašanje, ali lahko lokalna skupnost prejema vloge za povračilo stroškov prevoza in odloča o pravici z odločbo v času, ko je zakon le veljaven, ni pa še v uporabi. Če želimo implementirati predlagane določbe spremembe 56. člena pravočasno, t.j. da bodo v uporabi že s l. septembrom 2018, je potrebno vse postopke pred pričetkom izvajanja prevoza izpeljati že pred tem datumom.


V okviru e-porta[a javne uprave smo zasledili, da se pripravlja sprememba Zakona o osnovni šoli, ki se v določenem delu nanaša tudi na področje varnosti otrok na šolskih poteh ter izvajanje aktivnosti prometne vzgoje v osnovnih šolah kot obvezni programa vzgoje in izobraževanja otrok. Ker menimo, da je področje prometne vzgoje ključno za zagotavljanje prometne varnosti otrok in mladostnikov ter za razvijanje varne prometne kulture, ki bi v naslednjem desetletju pomembno prispevala večji prometni varnosti v Sloveniji, se nam zdi pomembno, da se jasno umesti tudi v zakonodajo.

Že sedaj imamo na strateški ravni Nacionalni program varnosti cestnega prometa za obdobje 2013 — 2022, ki ga je potrdil državni zbor in zavezuje ključne deležnike na državni ravni k izvajanju aktivnosti in ukrepov. Kot eno izmed prioritetnih področij je izpostavljeno tudi vseživljenjska vzgoja in izobraževanje za prometno varnost na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja, posebej je izpostavljeno osnovnošolsko izobraževanje kot obvezni del za celotno generacijo. Prav tako je Zakon o voznikih v 5. členu opredelil prometno vzgojo kot del programa vzgojno-izobraževalnih zavodov: »Vsebine prometne vzgoje in varne mobilnosti so vključene v obvezni in razširjeni program življenja in dela v vzgojno-izobraževalnih zavodih, izvajajo pa jih pristojni strokovni delavci. «

V Sloveniji potekajo številni programi in projekti, ki se nanašajo na prometno vzgojo, vendar je opaziti, da se programi prometne vzgoje ne izvajajo celovito in niso sistematično vključeni v letne delovne načrte, ampak so preveč odvisni od okoliščin, kot so razumevanje vodstva Šole, učiteljev, mnenja staršev, lokalne skupnosti itd. Kot primer dobre prakse tudi v mednarodnih okvirjih lahko izpostavimo slovenski program usposabljanja za vožnjo kolesa. V okviru vašega ministrstva se pripravlja tudi Strategija za varno mobilnost, kar zelo pozdravljamo.

Kot osrednji organ za oblikovanje sistema prometne varnosti na nacionalni ravni vam v prilogi posredujemo predloge, s katerimi bi jasno opredelili prometno vzgojo kot sestavni del aktivnosti v okviru osnovnošolskega izobraževanja, ter tudi vlogo učitelja koordinatorja prometne vzgoje, kar sta večkrat izpostavljeni najbolj osrednji problematiki.

V delu, ki se nanaša na varnost otrok na šolskih poteh, se strinjamo s predlaganimi spremembami, ki vključujejo pravico do brezplačnega prevoza učencem v primeru večje ogroženosti, na podlagi presoje občinskih SPV, in sicer za matične šolske okoliše ter javne Šole. V preteklem letu smo na AVP izdali Smernice za šolske poti, ki so praktičen dokument za pripravo Načrtov šolskih poti za posamezno Šolo ter tudi bolj jasno opredeljujejo kriterije za presojo ogroženosti otrok na šolski poti.

Priloga:

- Predlog sprememb na Zakon o osnovni Šoli - komentar na predpis v pripravi

Vložiti: - v zadevo.

Predlog sprememb Zakona o osnovni Šoli - komentar na predpis v pripravi

Na podlagi predloga predpisa: Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni Šoli Javna agencija za varnost prometa podaja naslednje komentarje:

13. člen (zdravstveno varstvo otrok)

Člen se dopolni tako, da se glasi:

13. člen (zdravstveno varstvo in prometna vzgoja učencev)

Osnovna Šola mora sodelovati z zdravstvenimi zavodi pri izvajanju zdravstvenega varstva učencev, zlasti pri izvedbi obveznih zdravniških pregledov za otroke, vpisane v prvi razred, rednih sistematičnih zdravstvenih pregledov v času šolanja in cepljenj.

Osnovna Šola mora pri oblikovanju programov prometne vzgoje in Načrtov šolskih poti sodelovati z lokalnimi organi za preventivo in vzgojo v cestnem prometu in Javno agencijo RS za varnost prometa s ciljem povečati varnost učencev v prometu.

Utemeljitev:

Prometna vzgoja pomeni načrtovano celovito vzgojo in izobraževanje za varno udeležbo v prometu. S prometno vzgojo se prične že zgodaj v družini, nadaljuje v okviru šolskega sistema, ko izobražujemo različne udeležence v prometu: kolesarje, pešce, voznike. V okviru osnovnošolskega izobraževanja je delno vključena v učne načrte kot medpredmetno področje, z dodatnimi preventivnimi aktivnostmi in programi pa lahko osnovne cilje prometne vzgoje nadgradimo.

Javna agencija za varnost prometa in lokalni organi za preventivo in vzgojo v cestnem prometu lahko osnovni Šoli nudijo pomembno strokovno pomoč tako pri oblikovanju programov in vsebin ter gradiv s področja prometne varnosti kot podporo pri oblikovanju načrtov šolskih poti.

Pomembna vloga Javne agencije na področju prometne vzgoje, naj bo, tako kot na področju zdravja, zapisana v Zakon o osnovni šoli.

27. člen (druge deiavnosti)

Člen se dopolni tako, da se glasi:

Osnovna Šola lahko organizira tudi druge dejavnosti, ki jih določi z letnim delovnim načrtom.

Aktivnosti in obseg na področju prometne vzgoje so opredeljeni v letnem delovnem načrtu.

Utemeljitev:

Pomen prometne uzgoje je opredeljen že v 5. členu Zakona o voznikih (ZVoz-1, Uradni list RS, št. 85/16, z dne 15.12.2016), ki ureja področje prometne vzgoje in izobraževanja, usposabljanje in izobraževanje za varno udeležbo v cestnem prometu: »Vsebine prometne vzgoje in varne mobilnosti so vključene v obvezni in razširjeni program življenja in dela v vzgojno-izobraževalnih zavodih, izvajajo pa jih pristojni strokovni delavci.«

Prometna vzgoja kot področje medpredmetnega povezovanja je smiselno opredeljena zaradi pomembnosti njenih vsebin za življenje v letnem delovnem načrtu z jasno določenimi oblikami dela in številom izvedbenih ur.

38. člen (izvajanje vzgojno•izobraževalnega dela)

Členu se doda odstavel<, ki se glasi:

Za koordinacijo in izvedbo aktivnosti na področji.i prometne uzgoje v okviru vzgojno„ izobraževalnega zavoda Skrbi učitelj koordinator prometne vzgoje.

Utemeljitev:

Šole že v veliki meri imajo tradicionalno določene učitelje »mentorje prometne vzgoje«, ki pokrivajo in kooridinirajo aktivnosti na šoli, skrbijo za informacije, organizacijo aktivnosti in preventivnih

dogodkov, so vključeni oz. izvajajo kolesarske izpite, skrbijo za načrte šolskih poti, sodelujejo in izvajajo različne projekte in interesne dejavnosti na področju prometne vzgoje ter sodelujejo z lokalnimi sveti za preventivo in drugimi pomembnimi deležniki. Ob jasni opredelitvi bi tako bili pogoji za sistemsko izvajanje prometne vzgoje ter lažje sodelovanje in komunikacija med deležniki.

Vloga strokovnega sodelavca, ki opravlja naloge koordinatorja prometne vzgoje, je opredeljena že v 5. členu Zakona o voznikih (ZVoz-1, Uradni list RS, št. 85/16, z dne 15.12.2016), ki ureja področje prometne vzgoje in izobraževanja, usposabljanje in izobraževanje za varno udeležbo v cestnem prometu: »Vsebine prometne vzgoje in varne mobilnosti so vključene v obvezni in razširjeni program življenja in dela v vzgojno-izobraževalnih zavodih, izvajajo pa jih pristojni strokovni delavci.«

Učitelj koordinator prometne vzgoje je pomembna povezovalna oseba med šolo, občino in državnimi organi na področju prometne varnosti v šolskem okolišu ter kot pomemben generator vsebin prometne vzgoje in skrbnik nad njihovim vključevanjem v različne predmete in vsebine. Ker mora biti deležen večje podpore s strani izobraževalnih ustanov in pristojnega ministrstva, predlagamo opredelitev njegove vloge v Zakonu o osnovni šoli.

56. člen (brezplačen prevoz)

Predlog:

Drugi odstavek se dopolni tako, da se glasi:

Učenec 1. razreda ali prve stopnje posebnega programa vzgoje in izobraževanja ima pravico do brezplačnega organiziranega prevoza ne glede na oddaljenost njegovega prebivališča od osnovne Šole v matičnem šolskem okolišu, v katerem prebiva, učenci ostalih razredov pa, Če pristojni organ za preventivo in vzgojo v cestnem prometu ugotovi, da je ogrožena varnost učencev na poti v šolo, skladno z Načrtom šolskih poti.

Utemeljitev:

S predlagano dopolnitvijo bi jasno opredelili, da se nevarnejši odseki ali mesta, zaradi katerih je ogrožena varnost otrok na šolski poti, jasno opredelijo tudi v Načrtu šolskih poti. Načrt šolskih poti je opredeljen kot dokument s Smernicami za šolske poti, ki jasno opredeljujejo njegove vsebine, pripravo, sodelujoče. Smernice smo izdali na A VP v letu 2016 in so predhodno usklajene z različnimi deležniki. Hkrati je v novem Pravilniku o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah (Uradni list RS, št, 99/2015 z dne 21.12.2015) opredeljen nov prometni znak Šolska pot, in sicer: »znak šolska pot se postavlja skladno z načrtom šolskih poti«. Pri načrtih šolskih poti sodelujejo tudi lokalni Sveti za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, ki skupaj s šolo, zaželeno na letni ravni, te načrte posodabljajo. Zato je pomembno, da so že v načrtu opredeljena nevarna mesta in predlogi namenjeni občini in pristojnemu rninistrstvu za njihovo odpravo.

60.e člen (eravila šolskega reda)

Predlog:

Prvi odstavek se dopolni tako, da se glasi:

Na podlagi vzgojnega načrta Šola v pravilih šolskega reda natančneje opredeli dolžnosti in odgovornosti učencev, načine zagotavljanja varnosti, pravila obnašanja in ravnanja, določi vzgojne ul<repe za posamezne kršitve pravil, organiziranost učencev, opravičevanje odsotnosti, sodelovanje pri zagotavljanju zdravstvenega varstva in prometne varnosti učencev. Za zagotavljanje večje varnosti v prometu je pomemben del vzgojnega načrta Šole tudi Načrt šolskih poti z vzgojnopreventivnimi

vsebinami ravnanja v prometu. Pri pripravi pravil šolskega reda sodelujejo strokovni delavci Šole ter učenci in starši.

Utemeljitev:

Načrt šolskih poti, ki je opredeljen že v Pravilniku o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah (Uradni list RS, št. 99/2015 z dne 21.12.2015): »znak šolska pot postavljen skladno z načrtom šolskih poti«, mora postati obvezen element vzgojnega načrta Šole, kjer morajo biti opredeljeni tudi analiza prometne varnosti Šole, način zagotavljanja prometne varnosti, pravila obnašanja in ravnanja v prometu, tehnični del z zemljevidom šolskih poti, linije organiziranih šolskih prevozov, komunikacija vsebin skrbnikom in učencem, opis nevarnih mest in odsekov šolskih poti ter predlogi za odpravo nevarnih mest in odsekov na šolskih poteh.

Javna agencija za varnost prometa je v 2016 izdala Smernice za šolske poti in preko usposabljanj in lokalnih Svetov za preventivo in vzgojo v cestnem prometu nudi šolam tudi podporo za izdelavo načrtov šolskih poti.

Ker način komuniciranja načrtov šolskih poti in vsebin s področja varnosti v prometu po osnovnih šolah v Sloveniji ni poenoteno, menimo, daje umestitev celovitega načrta šolskih poti v vzgojni načrt Šole najbolj legitimen način, kako seznaniti z njegovimi vsebinami vse organe Šole (potrditi ga morata Svet staršev, Zavod Šole), predvsem pa starše in otroke.


Zadeva: Pripombe in dopolnila na ZAKON O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O OSNOVNI ŠOLI (ZOsn-J) IN ŠE NEKAJ DODATNIH PREDLOGOV

NAMESTO UVODA

NEZASLIŠANO JE, DA MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO DAJE DOKUMENT V JAVNO OBRAVNAVO (DO 30. 6. 2017) V ČASU, KO SMO V ŠOLAH UČITELJI NAJBOLJ OBREMENJENI. TO JE TUDI EDEN OD ZNAKOV, DA NA MINISTRSTVU NE VEDO, KAKO JE V PRAKSI. DOKUMENT IZKAZUJE TUDI, DA SE ŽELI VARČEVATI TAM, KJER SE BI NAJMANJ SMELO, HKRATI Z DODATNIMI URAMI OTROKE OBREMENI IN TU NE VARČUJE. UČITELJI NISMO OBVEŠČENI, KDO JE SODELOVAL V DELOVNI SKUPINI PRI PRIPRAVI SPREMEMB IN DOPOLNIL.

Predlogi, ki jih v novem zakonu predlagatelji niste predvideli za spremembo, izhajajo pa iz nevzdržnih razmer v praks

Prešolanje učenca

Nujno bi bilo potrebno spremeniti tiste dele zapisanega v zakonu in pravilnikih, kjer se poudarja vpliv in s tem moč staršev (»če starši soglašajo«). Šola si mora zagotoviti prešolanje iz učnih ali vzgojnih razlogov (iz matičnega oddelka v drug oddelek, iz matične šole na drugo šolo, iz matične šole v druge programe šol itd.) po postopkih, ki so v zakonu navedeni. Pri tem bi morali v zakonu poudariti pomen stroke, ne staršev, ki največkrat na škodo otroka, prešolanja ne podprejo, celo iščejo proceduralne napake in grozijo z inšpekcijo. Tudi druga šola- najbližja otrokovemu bivanju, bi morala sprejeti

https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2006-01-3535/#(pre%C5%A1olanje)



otroka in se ne upirati (v primeru otroka po izrečenem tretjem vzgojnem opominu), kar je pogosta praksa, oziroma bi morali v zakon to zapisati.

Napredovanje iz razreda v razred

Nedopustno je, da je še vedno v zakonu zapisano, da učenec lahko ponavlja 1. in 2. razred le ob soglasju staršev. Ta del bi se moral črtati, saj v mnogih primerih starši tega ne podprejo, učencu pa se naredi velika škoda, ko zaradi obsežnosti novih vsebin ne zmore in njegove učne težave prerastejo v hude vedenjske. Popravljati škodo pa je težko. Za otroke je najbolje ponavljati 1. razred in najkasneje drugi, ko se opismenjuje. Seveda tudi kasneje, toda pomembno je, da se ga najprej uspešno opismeni.

Anamneze pred vstopom v šolo

Z uvedbo devetletke so bile ukinjene dragocene anamneze otrok pred vstopom v šolo. Zopet imamo tu težave s starši, ki »skrivajo« probleme svojih otrok in v šole dobivamo otroke, ki bi jih morda lahko odložili ali celo dali v kak drug program in se težave pokažejo takoj, saj otrok ne zmore slediti kljub prilagoditvam, potrebuje dodatno pomoč, ki pa jo je nemudoma težko zagotoviti itd. Posledice so lahko katastrofalne in otrok ne napreduje uspešno. In če preberete še pod prejšnjim naslovom, je neuspešen krog sklenjen. Predlog je, da se zopet uvedejo anamneze vseh otrok ob vstopu v šolo in testiranja brez soglasja staršev, če svetovalna služba šole zazna, da bi bilo to v korist otroka.

Nivojske oz. heterogene skupine pri MAT, SLJ, TJA

Te skupine koristijo posamezniku in skupini le, če so v celoti stalne celo leto in v manjših skupinah (8. in 9. r). Tako kot so predvidene v razredih pred tem (ena četrtina ur na teden v manjših skupinah), so pravzaprav odvzete ure matičnim učiteljem za utrjevanje in poglabljanje, kar je škoda. To opcijo bi bilo dobro črtati iz zakona. Je kdo v vseh letih naredil analizo tega nesmisla?

Otroci tujci, migranti

Dodeljenih ur zanje (učna pomoč, slovenščina) je odobrenih bistveno premalo, brez vsake preverbe otroka. Pravilnik o poučevanju njihovega maternega jezika, je pa sam sebi namen. Sredstva so sramotno nizka. Menim, da bi morali to temeljito spremeniti in prevetriti tudi zakonsko.

Zasebne šole

Zavedam se, da je potrebno upoštevati Ustavno sodišče, čeprav odločitev žalosti, vendar ministrstvo naj pri dodeljevanju sredstev zasebnim šolam, z vso skrbjo financira le tisto, kar ponujamo tudi javne šole, ne pa dodatnih, morda tudi spornih ideoloških pedagoških pristopov.

https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2006-01-3535/#3.%C2%A0Napredovanje%C2%A0iz%C2%A0razreda%C2%A0v%C2%A0razred



Koriščenje prostih dni v OŠ

Dajem pobudo za ukinitev t.i.«Gabrovih petih dni« v OŠ, da se iz zakona ta možnost črta. Šole imamo zaradi tega nemalo težav s starši, ki si jemljejo pravico jemati še več (tudi več tednov), ne moremo izvajati programov, kot bi želeli, se moramo prilagajati z ocenjevanjem tistih, ki gredo med poukom na počitnice, večkrat naletimo na aroganco, če bi odklonili, redki učenci nadoknadijo zamujeno snov. Ta možnost je vzgajanje za permisivnost in nevrednost šolskemu delu.

Otroci s posebnimi potrebami

Učenci s posebnimi potrebami bi morali biti prvi, za katere poskrbimo, da ne otežujejo dela drugim in sebi v razredu. Petstopenjski model učne pomoči je sicer dobro zamišljen, a potrebno bi ga bilo evalvirati, nadzorovati, saj je v mnogih primerih le pisni dokument brez prave vsebine, v urgentnih stanjih otroka, pa bi morala biti nudena tudi urgentna pomoč s strani ZŠRS ali Ministrstva, ne da se čaka na odločbo in pomoč za otroka včasih tudi po eno leto ali več. Nujno bi bilo potrebno v zakon napisati, v kolikem času mora biti izdana odločba od vložitve in omejiti vlogo staršev, ki v več primerih ne soglašajo s tem, otroku pa se dela škoda, ker je brez dodatne in ustrezne pomoči.

Pripombe in dopolnila na ZAKON O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O OSNOVNI ŠOLI (ZOsn-J)

-rdeče predlog

-črno pripomba

6. člen

V prvem odstavku 16. člena se besedilo »tujega jezika« nadomesti z besedilom »dveh tujih jezikov«.

V drugem odstavku se pika nadomesti z vejico in doda besedilo »ne izvaja pa pouka obveznega drugega tujega jezika.«. Obrazložitev: Z dopolnitvijo tega člena se med obvezne predmete namesto enega uvede izvajanje dveh tujih jezikov.

Pripomba: Ob vsej urni obremenjenosti otrok na teden je nezaslišano kot obvezni predmet uvesti še drugi tuj jezik (glej 17. člen). Menim, da se tisti (tudi učitelji), ki to podpirajo, ne zavedajo, kakšna je psihofizične razvojna stopnja otroka ob vstopu v šolo in kasneje.

4. člen

V 12.a členu se v drugem stavku pred piko doda besedilo »ter pomoč svetovalne službe«. Obrazložitev: Šola učencem z učnimi težavami, ki težko dosegajo standarde znanja, prilagodi metode in oblike dela pri pouku ter jim omogoči vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. Na novo je dodana še pomoč svetovalne službe, saj so navedene oblike pomoči del petstopenjskega kontinuuma pomoči učencem z učnimi težavami po Konceptu dela Učne težave v osnovni šoli. Zadnja stopnja predstavlja vključitev otroka v postopek usmerjanja.

Pripomba: Pri petstopenjskem modelu učne pomoči bi bilo potrebno zopet zmanjšati vpliv staršev. Mnogokrat se ne strinjajo in ne podpišejo dokumenta za pomoč učencu, se ne strinjajo z vključitvijo otroka v postopek usmerjanja in šola je nemočna. V zakonu bi morali poudariti pomen stroke, ne staršev. Velikokrat se zato otroku stori nepopravljiva škoda, saj ne dobi ustrezne podpore in pomoči. Jasneje je potrebno opredeliti t.i. svetovalno storitev enkrat na teden, ki jo imajo v odločbah otroci, saj se ne izvaja, kot bi se morala.

17. člen (obvezni izbirni predmeti) Poleg obveznih predmetov mora osnovna šola za učence 7., 8. in 9. razreda izvajati pouk iz obveznih izbirnih predmetov. Šola mora ponuditi pouk najmanj treh izbirnih predmetov iz družboslovno-humanističnega sklopa in najmanj treh iz naravoslovno-tehničnega sklopa. V okviru družboslovno-humanističnega sklopa mora šola ponuditi nekonfesionalni pouk o verstvih in etiki ter pouk retorike. Učenec izbere en obvezni izbirni predmet.«Obrazložitev:Novela dosledneje poimenuje izbirne predmete za učence 7., 8. in 9. razreda kot obvezne izbirne predmete. Iz sklopa obveznih izbirnih predmetov se tuji jeziki prenesejo med obvezne predmete. Zaradi dodatne obveznosti učencev s poučevanjem drugega tujega jezika si učenci izberejo le en obvezni izbirni predmet. Nabor in vsebine ostalih obveznih izbirnih predmetov ostajajo nespremenjeni.

Pripomba: Ob vsej urni obremenjenosti otrok in tarnanju vseh deležnikov zaradi težav z organizacijo, je nezaslišano, da so obvezni in neobvezni izbirni predmeti (4. do 9. r) sploh še na urnikih otrok v Sloveniji. Če pa je »želja« (koga- države, staršev?), da se poučuje že v osnovni šoli tudi drugi tuj jezik, naj bo edino ta tu, a kot izbira, ne obveza.

8. člen 20. člen se spremeni tako, da se glasi:

»Razširjeni program obsega vzgojno-izobraževalno delo v okviru naslednjih organiziranih dejavnosti: jutranje varstvo v 1. razredu ali prvi stopnji posebnega programa vzgoje in izobraževanja, pouk neobveznih izbirnih predmetov, dodatni pouk, dopolnilni pouk, individualna in skupinska pomoč, pevski zbor, interesne dejavnosti, za učence od 1. do 5. razreda pa tudi učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo. Učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti in popoldansko varstvo se za učence s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v prilagojene izobraževalne programe, organizira od 1. do 9. razreda. Organizirane dejavnosti razširjenega programa iz prvega odstavka tega člena, razen jutranjega varstva, šola organizira po izvedbi obveznega programa.

Organizirane dejavnosti, razen jutranjega in popoldanskega varstva, dnevno trajajo strnjeno največ dve uri in pol, vključno s časom za šolsko prehrano. Po izteku tega časa šola organizira popoldansko varstvo.V jutranje varstvo, dodatni pouk, pevski zbor, interesne dejavnosti, učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo se učenci vključujejo prostovoljno. V pouk neobveznih izbirnih predmetov se učenci vključijo prostovoljno in ga obiskujejo do konca pouka v tekočem šolskem letu.V dopolnilni pouk ter individualno in skupinsko pomoč se učenci vključujejo na predlog razrednika in jih obiskujejo do prenehanja potrebe. Za učence s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v posebni program vzgoje in izobraževanja, se po pouku organizira popoldansko varstvo.«.

Obrazložitev:Namen razširjenega programa osnovne šole je spodbujati celostni razvoj učenca, prispevati h kakovosti uresničevanja ciljev osnovnošolskega izobraževanja s tem, da bogati in nadgrajuje obvezni program, omogoča večjo izbirnost, spodbuja in usmerja učenca k

samoregulativnemu vseživljenjskemu učenju ter aktivni participaciji v ožjem in širšem družbenem okolju. Izvajanje razširjenega programa omogoča uresničevanje učenčevih interesov, boljše spoznavanje učenca, razvijanje kakovostnih medsebojnih odnosov in vzpostavljanje zdravega načina življenja. Razširjeni program se z novelo po obsegu ne spreminja, ureja pa se vsebina oziroma dejavnosti, ki jih vključuje. Te so: jutranje varstvo v 1. razredu ali prvi stopnji posebnega programa vzgoje in izobraževanja, pouk neobveznih izbirnih predmetov, dodatni pouk, dopolnilni pouk, individualna in skupinska pomoč, pevski zbor, interesne dejavnosti, za učence od 1. do 5. razreda pa tudi učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo. Razširjeni program, razen jutranjega in popoldanskega varstva, traja 150 minut. Dosedanja vsebina podaljšanega bivanja se po novem opredeljuje kot učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo. Vključevanje v različne organizirane dejavnosti razširjenega programa je prostovoljno. Zaradi organizacije, učinkovitejše in kakovostnejše izvedbe jih učenci obiskujejo vse leto (neobvezni izbirni predmeti) oziroma do prenehanja potrebe (dopolnilni pouk, individualna in skupinska pomoč, kar predlaga razrednik).

Pripomba: Zapis sprememb je napisan tako, da ga razume le tisti, ki ga je spisal, s polno »pravniških« zapletov, ko bi se izvajalo to, kar piše, saj je popolnoma nerazumljivo. Predlagatelj res ne ve in se ne zaveda, kako teče čas v šoli in kaj za otroke pomeni po pouku »letati« z ene na drugo aktivnost, ko mu pravzaprav zakon onemogoči po napornem pouku, biti s svojimi sošolci v igri in prostočasnosti. Pravzaprav ga prisili, da zamenja kar nekaj učiteljev in tudi skupin otrok, da je nenehno neposredno voden za vsak svoj korak, kar je strokovno oporečno, saj otroku onemogoča počitek in svobodno izbiro igre po pouku. Izgleda tudi, da se uvaja varstvo kot termin, kar pomeni, da bo najbrž za učitelja kljub 7. stopnji izobrazbe, delo nižje vrednoteno.

Obenem že nekaj let ministrstvo podpira izvajanje dopolnilnega in dodatnega pouka po pouku s celotnimi oddelki (menda zaradi pomanjkanja ur podaljšanega bivanja), kar je nedopustno in le ravnatelji, ki želijo biti strokovni, tega ne izvajajo tako. Se lahko v zakonu poudari, da se dopolnilni in dodatni pouk mora izvajtia le s tistimi otroki, ki to potrebujejo?

Obenem je predlog v kontradikciji s samim seboj, ko otrok npr. 1. triade čez dan zamenja več učiteljev, kot pa jih zakon dovoli?!

Ministrstvo najbrž moti, da iz oddelka podaljšanega bivanja recimo odide nekaj otrok na interesne dejavnosti, učitelj pa ima tako manj otrok? Ker ne ve, da takrat učitelj v razredu dela z manjšo skupino več in vsebinsko poglobljeno? To je dodana vrednost. Individualen pristop. Vse zato, da se varčuje? Na otrocih?

Se pa strinjam, da je v Sloveniji s strani staršev ta danost, da imajo otroka v varnem zavetju šole, premalo cenjena. V zakon bi zapisala, da ga morajo prevzeti v devetih urah, ostalo bi bilo plačljivo, saj mnogi otroci ostajajo v šoli veliko dlje, največkrat težavnejši, s katerimi imajo starši težave in se s tem, ko otroka puščajo v šoli, ogibajo svojih odgovornosti ter velikokrat ni vzrok le daljši delavnik.

Podaljšano bivanje bi moralo ostati takšno kot je bilo pred leti. Prevzameš skupino (največ 30-tih) in jo imaš do konca dneva, ne vsako uro še druge otroke (zadnja leta je tako, da se menjajo otroci in učitelji). Ne glede na to, če gre kdo prej domov, ker je namen dela tudi v podaljšanem bivanju vzgojni, povezovalni, vsebinski, tudi delo s posameznikom.

Ministrstvo ve, koliko prekariata (s polovičnim delovnim časom ali še manj) je med mladimi učitelji v šolah zaradi varčevanja z urami v podaljšanem bivanju? Sramotno.

9. člen: 20.a člen se spremeni tako, da se glasi: »Šola za učence 4., 5. in 6. razreda lahko izvaja pouk iz naslednjih neobveznih izbirnih predmetov: dodatnega tujega jezika, umetnosti, računalništva, športa in tehnike. Šola za učence 7., 8. in 9. razreda lahko izvaja pouk dodatnega tujega jezika kot neobvezni izbirni predmet.Šola kot dodatni tuji jezik izvaja pouk tujega jezika, ki se ne izvaja v okviru obveznega programa. Šola lahko kot dodatni tuji jezik ponudi pouk latinščine.Učenec lahko izbere največ dve uri pouka neobveznih izbirnih predmetov tedensko.Za učence v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom šola ne izvaja pouka neobveznih izbirnih predmetov. Določba tega člena ni obvezna za zasebne šole.«.Obrazložitev:Spremenjeni 20.a člen ukinja izvajanje pouka prvega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta v 1. razredu. V skladu s tem zakonom se pouk prvega tujega jezika v 1. razredu izvaja v sklopu obveznega programa.Ohranja se izvajanje neobveznih izbirnih predmetov od 4. do 9. razreda. Šoli ni več obvezno ponuditi izvajanja dodatnega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta.Šola ne more ponuditi pouka dodatnega tujega jezika, ki se sicer že izvaja na šoli kot prvi ali drugi tuji jezik. Šola lahko kot dodatni tuji jezik ponudi pouk latinščine. Posebej je v zakonu izpostavljena, ker latinščine kot mrtvi jezik strokovnjaki ne uvrščajo v skupino tujih jezikov. Določba ni obvezna za zasebne šole, ker zasebne šole oblikujejo predmetnike v skladu s svojim programom.

Pripomba: Uvajanje prvega tujega jezika v prvi razred in kasneje naprej na način kot je, je obremenil učence (izvaja se kot predura, med poukom, po pouku). Načrtovano pa ni bilo tako, temveč kot integracija angleščine v reden pouk (podobno kot je na dvojezičnih šolah). Na naši šoli je tako potekalo več kot desetletje kot projekt (dvakrat tedensko po 25 minut dve učiteljici- ena od obeh anglistka). Mislili smo, da bo šlo v to smer. Ne, dodali ste dve uri otrokom na razredni stopnji in jih dodatno obremenili. Izvaja se celo tako, da se marsikje otroci selijo iz matične učilnice v učilnico angleščine. Kot na predmetni stopnji. Je to prav? Kako pa smo z bralno pismenostjo nasploh, s slovenščino kot temeljem? Glede NIP-člen 17 zgoraj.

11. člen 21. člen se črta.Obrazložitev:Člen, ki je urejal podaljšano bivanje, se črta, ker je vsebina prenesena v novo določbo razširjenega progama.

Pripomba: Podaljšano bivanje je potrebno uvesti nazaj tako kot je bilo pred varčevalnimi ukrepi. Termin mora ostati. Strokovnjaki v njem tudi.

»24.a člen (druge oblike individualne in skupinske pomoči) V druge oblike individualne in skupinske pomoči se vključujejo učenci z učnimi težavami in nadarjeni učenci.«.Obrazložitev: Nov 24.a člen opredeljuje druge oblike individualne in skupinske pomoči, ki so namenjene učencem z učnimi težavami in nadarjenim učencem. Ker nadarjeni učenci ne sodijo več med učence s posebnimi potrebami, se pa bodo še vedno vključevali v druge oblike individualne in skupinske pomoči, je to sedaj urejeno v novem členu.

Pripomba: Z upeljavo termina Nadarjeni se je pred leti pojavil trend dela z nadarjenimi, ki pa je začel otroke razločevati na tiste, ki to so in tiste, ki to niso. Za OŠ nezaslišano. Je ministrstvo naredilo analizo, kako se z njimi dela? So res pravilno testirani? Ne popuščajo šole pod pritiski staršev, ki se tudi tu lahko vmešajo s svojimi predlogi? V zakon bi predlagala, da se vpiše, da je potrebno delo z nadarjenimi (kakor tudi za vse otroke s posebnimi potrebami ali nižjimi sposobnostmi) diferencirati

predvsem pri pouku. Nobene dodatne ure ne pripomorejo k razvoju nadarjenih, če se večino dneva dolgočasijo med poukom.

15. člen Deseti odstavek 38. člena se spremeni tako, da se glasi: »Učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti in popoldansko varstvo izvajajo učitelji razrednega in predmetnega pouka, vzgojitelji predšolskih otrok in svetovalni delavci.«. Obrazložitev: Glede na spremenjeno obliko izvajanja dosedanjega podaljšanega bivanja člen opredeljuje, da učenje učenja, popoldansko varstvo in sprostitveno ustvarjalne dejavnosti lahko izvajajo učitelji razrednega in predmetnega pouka, vzgojitelji predšolskih otrok in svetovalni delavci.

Pripomba: Termin naj ostane podaljšano bivanje. Zakaj spreminjati? Kdo se je tega spomnil? Ta zagotovo ne dela v šoli. Seveda morajo v njem poučevati strokovnjaki in biti za svoje delo plačani kot doslej.

f16. Člen Besedilo 39.a člena se spremeni tako, da se glasi: »Šola izvaja del obveznega programa in drugih dejavnosti kot šolo v naravi. Šola v naravi je organizirana oblika vzgojno-izobraževalnega dela, ki poteka strnjeno dva do največ šest dni izven prostora šole. Za učence, ki se šole v naravi ne udeležijo, osnovna šola v tem času organizira primerljive dejavnosti. Šola za posamezno generacijo učencev izvede eno obvezno šolo v naravi in lahko še največ dve nadstandardni šoli v naravi v času osnovnošolskega izobraževanja. Šola za učence v prilagojenih izobraževalnih programih izvede dve šoli v naravi in lahko še največ dve nadstandardni šoli v naravi v času osnovnošolskega izobraževanja. Šola za učence v posebnem programu vzgoje in izobraževanja izvede tri šole v naravi in lahko še največ tri nadstandardne šole v naravi v času trajanja posebnega programa.«.Merila za določitev višine sredstev za organizacijo in izvedbo šole v naravi določi minister.«.Obrazložitev:S tem členom se natančneje določa izvajanje programa šole v naravi. Člen določa število šol v naravi in definira, da šola izvede obvezno eno šolo v naravi in največ dve nadstandardni šoli v naravi za posamezno generacijo v času osnovnošolskega izobraževanja. Drugače režim velja za učence v prilagojenih izobraževalnih programih in v posebnem programu vzgoje in izobraževanja. Člen tudi določa, da lahko posamezni program šole v naravi strnjeno traja največ šest dni, vključujoč soboto. V tem primeru mora šola predhodno z letnim delovnim načrtom določiti soboto kot šolski delovni dan. V nobenem primeru pa šola ne sme izvajati program šole v naravi v nedeljo ali v dneh počitnic. S spremembo se daje šolam možnost izvedbe krajših programov šole v naravi (tudi dva dni).

Pripomba s podporo predlogu: Z razmahom nadstandardnih storitev v OŠ, smo okrepili razkorak med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo. Šole tekmujejo med seboj, katera več nudi v tem smislu, pozabljamo pa na pedagoški mir in odnos do dela ter znanja. Nekatere šole so postale kot »turistične agencije«. Pozdravljam omejitev izvajanja izven šolskih bivanj na največ tri za celotno devetletko (ena obvezna, dve nadstandardni). Tudi iz skladov šol bo tako dovolj denarja za vse, ki ne zmorejo plačila. Opozarjam pa ministrstvo, da doda, da se ne sme organizirati več kot je predpisano, četudi bi pridobili soglasje staršev, saj v praksi pobude dajejo tisti, ki imajo, tisti, ki nimajo, pa nič ne rečejo, saj se zaradi svojega statusa ne želijo izpostavljati. Enako velja za merila določitve cene, kar že obstaja, a se soglasjem staršem cena tudi dviguje.

Opozarjam, da je podobno z nakupom delovnih zvezkov, kjer ste v tem smislu maja popustili, čeprav ste dali cenovno omejitev za letošnji 1. razred.

Predvidevam, da financiranje obvezne šole v naravi ostane takšno kot doslej.

5. člen V 15. členu se pred piko doda besedilo »ter dneve dejavnosti«.Obrazložitev:Sprememba člena dopolnjuje manjkajoči del obveznega programa osnovne šole, kot je določen v predmetniku osnovne šole, tako da doda tudi dneve dejavnosti.

Pripomba: Ker mnogi otroci, ki so oddaljeni od mest, v celotni devetletki morda le enkrat ali celo nobenkrat obiščejo kulturni hram (gledališče, opero, galerijo, muzej…), ker je predrag prevoz, predlagam financiranje prevoza za vse otroke v Sloveniji vsaj za tri kulturne dneve dejavnosti skozi celotno devetletko.

37. člen (predmetniki in učni načrti)

Predmetnike in učne načrte v skladu s tem zakonom določi pristojni strokovni svet najkasneje do 28. februarja 2018. Pristojni strokovni svet ministru predlaga spremembe prilagojenih izobraževalnih programov, usklajenih z določbami tega zakona, najkasneje do 28. februarja 2018.Obrazložitev:

Pristojni strokovni svet v skladu s tem zakonom določi predmetnike in učne načrte najkasneje do 28. februarja 2018, to je šest mesecev pred začetkom izvajanja programa.

Pripomba: Učni načrti so togi in preobsežni. Ne bi vključili stroke, ki dela v praksi? Tako kot je bilo ob uvajanju devetletke? Čas je za temeljito prevetritev. Časa za korenite spremembe je pa malo, če je 28. 2. 2018 skrajni rok.

19. člen, več členov dalje: NPZ


»V 3., 6. in 9. razredu se znanje učencev preverja z nacionalnim preverjanjem znanja, s katerim se preverjajo standardi znanja, določeni z učnim načrtom (v nadaljnjem besedilu: nacionalno preverjanje znanja).

V 3. razredu osnovna šola po predpisanem postopku izvede nacionalno preverjanje znanja iz slovenščine ali italijanščine oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih in matematike.

V 6. razredu osnovna šola po predpisanem postopku izvede nacionalno preverjanje znanja iz slovenščine ali italijanščine oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih, matematike in prvega tujega jezika.

V 9. razredu osnovna šola po predpisanem postopku izvede nacionalno preverjanje znanja iz slovenščine ali italijanščine oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih, matematike in tretjega predmeta, ki ga določi minister.

Tretji predmet določi minister tako, da v mesecu septembru izmed obveznih predmetov 8. in 9. razreda izbere prvi tuji jezik in še največ tri predmete ter določi, iz katerega tretjega predmeta se bo preverjalo znanje na posamezni šoli.


Dosežki nacionalnega preverjanja znanja so dodatna informacija o znanju učencev in se v obliki odstotnih točk zapišejo v spričevalo.

Ob koncu 9. razreda se dosežek iz obveznih predmetov pretvori v eno izmed ocen predmeta. Dosežki pri predmetih, ki se v 9. razredu ne poučujejo, se ne pretvorijo v oceno, ampak se v obliki odstotnih točk zapišejo v spričevalo.

Za učence zasebnih šol in šol, ki izvajajo program osnovne šole po posebnih pedagoških načelih, je tretji predmet pri nacionalnem preverjanju znanja prvi tuji jezik.

Učenci priseljenci iz drugih držav, katerih materni jezik ni slovenski in se prvič vključijo v osnovno šolo v Republiki Sloveniji v 3., 6. in 9. razredu, opravljajo nacionalno preverjanje znanja prvo in drugo šolsko leto vključitve v osnovno šolo prostovoljno.


Obrazložitev:

Nacionalno preverjanje znanja se uvaja na novo v 3. razredu. Učiteljem predstavlja izhodišče za nadaljnje načrtovanje dejavnosti in izboljševanje kakovosti pouka, sistemu pa zagotavlja dodatne oziroma povratne informacije o tem, kako deluje vzgojno-izobraževalni sistem že od 3. razreda dalje. S tem se izpolnjuje temeljni pogoj za učinkovito doseganje zastavljenih ciljev, to je kakovostnega poučevanja, učenja in znanja.

Novela določa, da se dosežki nacionalnega preverjanja znanja v 3., 6. in 9. razredu v obliki odstotnih točk zapišejo v spričevalo in se v 9. razredu spremenijo v oceno, in sicer samo pri predmetih, ki se izvajajo v skladu s predmetnikom 9. razreda. Pretvorba dosežka v oceno se izvede na osnovi

strokovnih smernic Državnega izpitnega centra. Učitelj predmeta to oceno upošteva kot eno izmed ocen pri oblikovanju zaključne ocene.

Pripomba: NPZ-ji kot so zastavljeni, so brez učinka in popolnoma nepotrebni. Čutiti je razkorak med prakso, ki se izvaja in testi, kot so zastavljeni s strani pripravljalcev. Šele, ko bi kaj spremenili v 6. in 9. razredu, bi morda lahko razmišljali o 3. razredu. Trenutno je vse povsem nestrokovno zastavljeno, mnenja praktikov so povsem zapostavljena.


PRIPOMBE NA ZAKON O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O OSNOVNI ŠOLI

3. člen


»Za otroke slovenskih izseljencev in zdomcev s slovenskim državljanstvom ali brez slovenskega državljanstva, ki se vrnejo v domovino, se ob vključitvi v osnovno šolo organizira pouk slovenskega jezika in kulture.«.


Komentar:

Z napisanim se strinjamo. Hkrati predlagamo dopolnitev predloga, in sicer:

Dosedanji drugi odstavek (novi tretji odstavek) se dopolni: Za otroke, ki prebivajo v Republiki Sloveniji in katerih materni jezik ni slovenski jezik, se ob vključitvi v osnovno šolo organizira pouk slovenskega jezika in kulture, s sodelovanjem z državami izvora pa tudi pouk njihovega maternega jezika in kulture. Pouk slovenskega jezika in kulture se opravi v obliki tečaja, ki poteka v obsegu najmanj 60 ur in ga mora otrok opraviti pred vključitvijo v slovensko osnovno šolo.

Argumenti:

Dopolnitev predlagamo zaradi naraščajočega problema, ki se v zadnjem času pojavlja v osnovnih šolah, namreč v šole se vključuje čedalje več učencev tujcev, ki ne znajo in ne razumejo slovensko. Obseg pomoči, ki jo učencem nudi država (približno 20 ur na skupino učencev tujcev, ki so v slovensko šolo vključeni prvič), preverjeno ne zadošča za usvojitev minimalnega znanja slovenščine, potrebnega, da bi bili učenci zmožni slediti učnim predmetom oz. da bi hkrati usvajali znanje slovenskega jezika in še drugih predmetov hkrati. Posledično se učenci tujci (ne glede na učne sposobnosti in prizadevnost) počutijo neuspešni. Njihova samozavest pada. Kljub prilagajanju načinov in rokov za ocenjevanje znanja, števila ocen ter drugega, kar jim dopušča Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja, učenci tujci pri pouku nimajo ustreznih možnosti za uspešno delo. Njihove težave pri šolskem delu se stopnjujejo, ne pa odpravljajo. Neuspeh večkrat vodi tudi v vzgojno problematiko.

Doslej situacijo in problematiko rešuje vsaka šola po svoje. Predlagamo, da se problem uredi sistemsko, na ravni cele države, tako da bo vsem otrokom tujcem omogočen human vstop v osnovno šolo.

6. člen:

V prvem odstavku 16. člena se besedilo »tujega jezika« nadomesti z besedilom »dveh tujih jezikov«. V drugem odstavku se pika nadomesti z vejico in doda besedilo »ne izvaja pa pouka obveznega drugega tujega jezika.«

Komentar: S predlogom se NE STRINJAMO.

Argumenti:

Nov predlog zakona spreminja dosedanji status drugega tujega jezika v zadnji triadi OŠ iz izbirnega predmeta v obveznega. Na eni strani naj bi imeli učenci bolj sistematičen pouk drugega tujega jezika, ki bi ga bili deležni vsi; tisti, ki jim učenje tujih jezikov ne povzroča težav, in tudi tisti, ki imajo že z enim tujim jezikom velike težave. Sprememba, ki bi bila za nekatere učence pozitivna, bi hkrati za sabo potegnila več negativnih posledic, in sicer:

- Manjša izbirnost: Učenci so do sedaj imeli možnost, da si od 27,5 ur v urniku (7. razred OŠ) izberejo dve uri izbirnih vsebin po lastni želji. Izbirali so lahko med naslednjimi izbirnimi predmeti: šport, gledališki klub, ples, novinarstvo, astronomija, robotika, računalništvo, elektronika, 3D modeliranje, ….. tuj jezik. Po novem bodo učenci lahko izbrali le 1 izbirni predmet.

- Povečala se jim bo učna obveznost; z umestitvijo obveznega izbirnega predmeta v predmetnik bodo pridobili 2 dodatni uri in izgubili 1 uro izbirnih predmetov, torej bodo imeli v skupnem 1 uro več. Zanimivo je, da so leta 2005 določene interesne skupine v Sloveniji pričele razpravo o tem, da so slovenski osnovnošolci preobremenjeni. Razprava se je brez prave analize o vzrokih preobremenjenosti končala tako, da učencem zadnje triade (7., 8., 9. razred) ni bilo več treba izbrati 3 ur izbirnih predmetov pač pa le 2 uri. S predlagano spremembo zakona se vračamo v leto 2005, obremenjenost učencev pa bo po novem nedvomno še večja, saj kot ugotavljajo učitelji drugega tujega jezika, učenci tega sedaj pogosto ne izberejo ravno zato, ker je veliko težji od ostalih izbirnih predmetov.

- Zakon ne vidi učno šibkih učencev, ki imajo težave že s sedanjim programom in potrebujejo veliko dodatnih ur strokovne pomoči. Drugi tuji jezik bi za njih pomenil še dodatno obremenitev. Menimo, da je obstoječa ureditev boljša, saj so si učenci lahko izbrali predmete po svojih interesih. Izbrali so si denimo šport ali likovno snovanje. Izbrali so si predmet, ki jih veseli, so pri njem ustvarjalni ali fizično aktivni. Tam se lahko sprostijo, so uspešni in imajo večje možnosti za boljše ocene in tako bolj pozitivno samopodobo. Ni nam vseeno, ko poslušamo, kako imajo naši učenci težave pri angleščini že v 1. triletju, kljub obljubam, da bo učenje potekalo v obliki igre; da se bodo učenci učili tujega jezika, ne da bi to sploh vedeli; da jim bo prijetno, da bodo peli, risali, … Kako je potem mogoče, da učenci 3. razreda potrebujejo dopolnilni pouk in individualno in skupinsko pomoč za premagovanje težav pri angleščini? In kako naj verjamemo, da uvedba dodatnega obveznega tujega jezika učencem ne bo povzročala dodatnih težav in stresa?

- Zakon poglablja problem šolskega sistema v Sloveniji, v katerem so dekleta bolj uspešna kot fantje. Z ukinjanjem izbirnih predmetov se fantom zmanjšuje možnost udeležbe pri športnih in tehničnih predmetih. Namesto tega pa se vsem vsiljuje drugi tuji jezik, ki bo predvidoma potekal podobno kot angleščina, torej na način, ki praviloma bolj ustreza dekletom.

- Že več kot desetletje smo priča zmanjševanju vpisa na tehnične in poklicne šole ter pomanjkanju izobraženega tehničnega kadra. Gospodarstveniki, politiki in mediji poudarjajo pomembno vlogo inovativnih tehnoloških podjetij, ministrstvo pa želi vsiliti zakon, ki bo učencem omejil obiskovanje izbirnih predmetov robotike, elektronike, računalništva ali 3D modeliranja. Ena izmed nalog osnovne šole je, da učencem omogoči, da se srečajo s čim več različnimi področji znotraj znanosti in

umetnosti, ter jih navduši za delo, raziskovanje in ustvarjanje znotraj njih. Če na primer želimo, da se več učencev odloči za vpis na mehatroniko, jim moramo omogočiti, da se že v osnovni šoli preizkusijo v gradnji in programiranju robotov, kar pa so lahko delali samo znotraj izbirnih predmetov. Enako velja tudi za druge srednješolske programe. To možnost so učencem ponujali izbirni predmeti, katerih število naj bi bilo z uvedbo spremembe omejeno zgolj na ena.

- Predlog v ničemer ne prinaša rešitve problematike, izpostavljene v zadnji raziskavi PISA, ki govori o tem, da so naši učenci nadpovprečno dobri v znanju, obenem pa zaskrbljujoče pod povprečjem po odporu do šole in posledično do institucionalnega izobraževanja. Prej nasprotno. Dodatni dve uri tedensko drugega tujega jezika in hkrati manjšanje možnosti izbire izbirnih predmetov bosta pri učno najšibkejši skupini učencev stanje samo še poslabšali.

- Po predlaganem zakonu si bo učenec (npr. v 7. razredu) lahko izbral eno uro tedensko od 28,5, kar je procentualno gledano globoko pod povprečjem EU oz. je na čistem minimumu (Vir: Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji) in je v nasprotju z evropskim trendom povečevanja izbirnih vsebin v šoli. Učencem z onemogočanjem izbire odvzemamo možnost avtonomije, ki je predpogoj za razvoj ustvarjalnosti in odgovornosti, to pa je eden od temeljnih ciljev osnovne šole.

Vse navedeno kaže na to, da sprememba prinaša precej negativnih posledic, v kolikor bo sprejeta. Seveda se je potrebno vprašati tudi, kaj pa bi s spremembo učenci pridobili. Tisti, ki jim učenje tujih jezikov ne povzroča težav, bi se v okviru rednega programa osnovne šole priučili še enega tujega jezika, ki bi jim v življenju še kako prišel prav. S tem bi imeli boljšo osnovo za nadgradnjo tega jezika v gimnaziji, boljše možnosti za zaposlitev, celo v tujini.

Pa vendar: ali nimajo ti učenci že zdaj, v okviru sedanje ureditve, te možnosti? Kdor želi, lahko začne z učenjem drugega tujega jezika že v 4. razredu (kot neobvezni izbirni predmet) in svoje znanje izpopolnjuje vse do 9. razreda (do 6. razreda kot neobvezni izbirni predmet, od 7. do 9. razreda pa kot obvezni izbirni predmet), kar pomeni, da se lahko že v osnovni šoli poleg angleščine 6 let uči drugega tujega jezika, in sicer po dve uri tedensko. V kolikor bi bilo dovolj veliko število zainteresiranih učencev, bi se bilo mogoče po zdajšnji ureditvi poleg teh dveh tujih jezikov učiti še tretji neobvezni izbirni jezik v 3. triletju (v obsegu dveh ur tedensko od 7. razreda dalje).

Predlog gotovo prinaša tako prednosti kot slabosti. Vendar se pri temeljitem razmisleku pokaže, da je več slabosti kot prednosti. Zanimivo se nam zdi, da predlog spremembe v celoti nasprotuje smernicam, zapisanim v Beli knjigi, o vzgoji in izobraževanju v republiki Sloveniji iz leta 2011, kjer je problem poučevanja drugega tujega jezika predstavljen bolj celostno in ne zgolj skozi težave ravnateljev in učiteljev pri organizaciji pouka. S sprejetjem zakona, ki ni v skladu s smernicami, zapisanimi v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, se vzbuja vtis, da se zakonodaja na področju šolstva spreminja brez jasne vizije razvoja, oz. še slabše, pod pritiski različnih interesnih skupin.

Takšne spremembe so lahko zelo škodljive. Bolj smiselno bi bilo razmisliti, kako izboljšati obstoječe opcije učenja tujih jezikov (v okviru predmetnika, obveznih in neobveznih izbirnih predmetov), da bi bilo učenje sistematično, kvalitetno in optimalno. Tu imamo še veliko rezerve.

8. člen:


»Razširjeni program obsega vzgojno-izobraževalno delo v okviru naslednjih organiziranih dejavnosti: jutranje varstvo v 1. razredu ali prvi stopnji posebnega programa vzgoje in izobraževanja, pouk neobveznih izbirnih predmetov, dodatni pouk, dopolnilni pouk, individualna in skupinska pomoč,

pevski zbor, interesne dejavnosti, za učence od 1. do 5. razreda pa tudi učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo.

Učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti in popoldansko varstvo se za učence s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v prilagojene izobraževalne programe, organizira od 1. do 9. razreda.

Organizirane dejavnosti razširjenega programa iz prvega odstavka tega člena, razen jutranjega varstva, šola organizira po izvedbi obveznega programa.

Organizirane dejavnosti, razen jutranjega in popoldanskega varstva, dnevno trajajo strnjeno največ dve uri in pol, vključno s časom za šolsko prehrano. Po izteku tega časa šola organizira popoldansko varstvo.

V jutranje varstvo, dodatni pouk, pevski zbor, interesne dejavnosti, učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo se učenci vključujejo prostovoljno.

V pouk neobveznih izbirnih predmetov se učenci vključijo prostovoljno in ga obiskujejo do konca pouka v tekočem šolskem letu.

V dopolnilni pouk ter individualno in skupinsko pomoč se učenci vključujejo na predlog razrednika in jih obiskujejo do prenehanja potrebe.

Za učence s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v posebni program vzgoje in izobraževanja, se po pouku organizira popoldansko varstvo.«.

Komentar: S predlogom se NE strinjamo.

Argumenti:

- Obrazložitev, kot jo navaja MIZŠ, v ničemer ne prepriča. Če primerjamo to, kar se je doslej imenovalo podaljšano bivanje, s tem, kar naj bi bilo po novem »učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo«, je primerjava takšna:

V veljavnem učnem načrtu podaljšanega bivanja piše, da mora biti podaljšano bivanje strokovno vodeno, vsebovati mora naslednje elemente: samostojno učenje, sprostitveno dejavnost, ustvarjalno preživljanje časa, prehrano. Izvajalci PB morajo skladno z učnim načrtom izvajati naslednje dejavnosti: samostojno učenje, ustvarjalno preživljanje časa, sprostitveno dejavnost, kosilo.

Vse to se bo zdaj preimenovalo v »učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo«. Pri tem, da nekaj zgolj preimenujemo, ohranimo pa identične vsebine, iste cilje, iste dejavnosti, ne moremo pričakovati sprememb, sploh pa ne kakršnegakoli izboljšanja. Zanimivo je tudi to, da naj bi bilo povsem identično delo (le z drugačnim poimenovanjem) učiteljev – izvajalcev podaljšanega bivanja – po novem vrednoteno precej slabše kot doslej. Tisti učitelji podaljšanega bivanja, ki so bili doslej zaposleni za polni delovni čas, odslej z opravljanjem

identičnega dela ne bodo imeli več polne zaposlitve, njihove plače bodo nižje, delo razvrednoteno. To gotovo ne bo pripomoglo k boljši kvaliteti programa.

- Izboljšanja programa se ne more doseči zgolj s preimenovanjem nečesa, pač pa z natančno analizo problematike in odpravljanjem vzrokov le te. Učitelji podaljšanega bivanja v zadnjih letih pogosto opozarjajo, da je kvalitetno delo otežkočeno (medtem ko so nekdaj cilje podaljšanega bivanja zlahka uresničevali). Problem podaljšanega bivanja je namreč v združevanju skupin podaljšanega bivanja z razlogom varčevanja. V praksi to pomeni, da na primer ob 14.00 nekaj učencev iz vsake skupine odide na interesne dejavnosti (te je šola skladno z navodili MIZŠ dolžna organizirati v času podaljšanega

bivanja). Ker skupina zaradi tega ni več maksimalno zasedena, preostale učence preselijo v sosednjo učilnico, kjer nadaljujejo delo z drugimi učenci. Ob 15.00 nekaj učencev odide domov. Skladno z navodili MIZŠ mora šola ob tej uri spet na novo formirati manjše število skupin podaljšanega bivanja. Isti učenec torej v času podaljšanega bivanja zamenja več različnih skupin. Isti učitelj v času podaljšanega bivanja menja skupine, menja učence. Cilje podaljšanega bivanja, ki so že zdaj zelo jasno, smiselno, predvsem pa – identično kot v predlogu sprememb - opredeljeni, na ta način učitelji težko dosegajo. Še tako dobro zamišljen program je zaradi načrtno slabe organizacije nemogoče izvesti.

- Predlog sprememb predpisuje usmerjene dejavnosti takoj po pouku. Sedaj je o tem avtonomno odločal učitelj. Če je ocenil, da učenci po obveznem pouku potrebujejo čas za prosto igro in sprostitev, je imel možnost upoštevati počutje učencev in zamenjati vrstni red načrtovanih dejavnosti. V primeru sprejetja sprememb zakona takšna fleksibilnost ne bo več mogoča.

12. člen


»Osnovna šola organizira jutranje varstvo za učence 1. razreda oziroma prve stopnje posebnega programa vzgoje in izobraževanja.«.

Komentar: S predlogom SE STRINJAMO, ob dopolnitvi, naj se jutranje varstvo organizira ZA VSE STOPNJE posebnega programa vzgoje in izobraževanja.

Argumenti:

Pri učencih posebnega programa ne gre za starost; gre za otroke z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Zaradi znižanih intelektualnih sposobnosti ti učenci niso nikoli popolnoma samostojni. Nenehno potrebujejo nadzor, pomoč. Velja za učence vseh stopenj PPVI.

16. člen



Šola v naravi je organizirana oblika vzgojno-izobraževalnega dela, ki poteka strnjeno dva do največ šest dni izven prostora šole. Za učence, ki se šole v naravi ne udeležijo, osnovna šola v tem času organizira primerljive dejavnosti.

Šola za posamezno generacijo učencev izvede eno obvezno šolo v naravi in lahko še največ dve nadstandardni šoli v naravi v času osnovnošolskega izobraževanja.

Šola za učence v prilagojenih izobraževalnih programih izvede dve šoli v naravi in lahko še največ dve nadstandardni šoli v naravi v času osnovnošolskega izobraževanja.

Šola za učence v posebnem programu vzgoje in izobraževanja izvede tri šole v naravi in lahko še največ tri nadstandardne šole v naravi v času trajanja posebnega programa.«.


Komentar: S predlogom SE NE STRINJAMO.

Argumenti:

- Iz pojasnila ni razvidno, zakaj bi bilo smiselno omejevati število šol v naravi. Sami vidimo veliko prednosti udeležbe učencev v šoli v naravi, tako na področju socializacije (pridobivanje socialnih veščin, sobivanje z vrstniki) kakor tudi v pridobivanju znanja na druge načine (delo na terenu, spoznavanje krajev, običajev). Učenci radi obiskujejo šole v naravi in imajo nanje prijetne skupine. Večina učencev se šol v naravi udeleži.

- Staršem, ki si stroška šole v naravi ne morejo privoščiti, pomaga šolski sklad. Tako ne beležimo primerov učencev, ki se šole v naravi ne bi udeležili zaradi slabih finančnih zmožnosti. Otrokom iz socialno šibkih družin se tako omogoči, da preživijo nekaj dni s svojimi vrstniki in en teden (oz. za čas bivanja šole v naravi) bivajo v enakih pogojih kot njihovi sovrstniki.

- O številu šol v naravi naj (tako kot doslej) odloča posamezna šola, potrdi naj jih svet šole s sodelovanjem sveta staršev. Odločitev naj temelji tako na finančnih zmožnostih kot na »tehtanju« pozitivnih in slabših učinkov šole v naravi in naj vsakokrat prevladajo boljši argumenti. V kolikor se izkaže, da na posamezni šoli ni interesa za izvedbo šole v naravi, naj se na tej šoli izvede samo obvezne šole v naravi.

- Predvidena sprememba bi seveda negativno vplivala tudi na domove CŠOD in njihove zaposlene, ki so svoje delo doslej odlično opravljali. V kolikor bodo domove začeli zapirati (ali jih bodo namenili čemu drugemu), bi to pomenilo veliko škodo za učence. Učenci so bili namreč deležni zelo kvalitetnega programa za finančno povsem sprejemljivo ceno. V kolikor te možnosti ne bo več oziroma bo zelo omejena, je jasno, da marsikateri otrok nikoli ne bo izkusil dejavnosti, s katerimi se je doslej lahko srečal le v šoli v naravi.

23. člen





V 9. razredu osnovna šola po predpisanem postopku izvede nacionalno preverjanje znanja iz slovenščine ali italijanščine oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih, matematike in tretjega predmeta, ki ga določi minister. Tretji predmet določi minister tako, da v mesecu septembru izmed obveznih predmetov 8. in 9. razreda izbere prvi tuji jezik in še največ tri predmete ter določi, iz katerega tretjega predmeta se bo preverjalo znanje na posamezni šoli.







Komentar:

Ne strinjamo se zgolj s postavko, da se dosežek pretvori v eno izmed ocen predmeta. NPZ naj ohrani svoj prvotni namen – preverjanje znanja, ki ni namenjeno ocenjevanju. Smiselno ga je izvajati tudi v 3. razredu. Strinjamo se, da se dosežki vpišejo v spričevalo.

Argumenti:

- Temeljni smisel NPZ je PREVERJANJE, kako uspešni smo pri doseganju ciljev in standardov znanja, določenih z učnimi načrti, in na tej podlagi ustrezno načrtovati nadaljnje vzgojno-izobraževalno delo. Z uvedbo ocene se ta smisel izgubi.

- Ocena bo povzročala dodatni stres pri učencih.

- Vzrok uvedbe ocene je – predvidevamo – mnenje učiteljev, da učenci doslej NPZ-ja niso jemali resno. Vzrok je treba bolj resno analizirati. Kaj pomeni, da ga niso jemali resno? Če se nekdo na NPZ ni dodatno pripravljal, to ne pomeni, da ga ni jemal resno. Če je nekdo, ki tudi pri pouku ne kaže doseganja minimalnih standardov, pri testu dosegel zelo slab rezultat, tudi ne moremo sklepati, da NPZ-ja ni jemal resno. Če se je kdo očitno zafrkaval (na naši šoli takih primerov v

vseh letih ne beležimo, pa imamo povsem običajne otroke), potem naj bo kaznovan ta otrok, ne pa vse nadaljnje generacije.

- Z uvedbo NPZ v 3. razred se strinjamo, saj je smiselno večkrat preverjati, kako uspešni smo pri doseganju ciljev, učence navajati na različna preverjanja znanja in jih vzgajati v smislu, da to ni nič stresnega, hkrati pa nam izvedba v 3. razredu omogoča nadaljnje načrtovanje dela in izboljšave. Dosežki bodo gotovo koristna informacija učiteljem 2. triletja, ki bodo z istimi učenci naprej gradili znanje.


Zadeva: Spremembe in dopolnitve Zakona o osnovni šoli 2017 Šola v naravi, predlog CŠOD

Pristojno ministrstvo za izobraževanje je 18. maja 2017 objavilo in v širšo javno razpravo podalo predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli, s katerim želi v 16. členu natančneje opredeliti in določiti izvajanje programa šole v naravi, ki je opredeljena v 39. a členu Zakona o osnovni šoli. Predlog dopolnitev natančneje določa število dni in trajanje šole v naravi.

CŠOD je javni zavod, ki ga je država ustanovila za izvajanje programov šole v naravi. CŠOD poleg izvajanja programov spremlja tudi spremembe v načinu življenja otrok, potrebe po izvajanju programov v naravi, trende v mednarodnem okolju, razvija programe in spodbuja strokovno nadgradnjo šole v naravi v Sloveniji.

Na osnovi 25-letne izkušnje izvajanja programa šole v naravi, vsakodnevnih neposrednih stikov z otroci, s šolami in starši, strokovni delavci podajamo predlog 16. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli, ki ga v nadaljevanju podrobneje utemeljujemo.

Predlagamo, da se 16. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šol glasi:

39.a člen

Šola izvaja del obveznega programa in drugih dejavnosti kot šolo v naravi.

Šola v naravi je organizirana oblika vzgojno-izobraževalnega dela, ki poteka strnjeno pet dni izven prostora šole, v prvi triadi osnovne šole izjemoma tri dni. Za učence, ki se šole v naravi ne udeležijo, šola v tem času organizira primerljive dejavnosti.

Šola za posamezno generacijo učencev v posamezni triadi izvede obvezno šolo v naravi, poleg tega lahko šola ponudi dodatne šole v naravi v času osnovnošolskega izobraževanja, vendar skupaj ne več kot devet. Šola za izvedbo šole v naravi praviloma izbere CŠOD.

Šola za učence v prilagojenih izobraževalnih programih izvede dve šoli v naravi in še največ sedem dodatnih šol v naravi v času osnovnošolskega izobraževanja.

Šola za učence v posebnem programu vzgoje in izobraževanja izvede tri šole v naravi in še največ šest dodatnih šol v naravi v času trajanja posebnega programa.

Merila za določitev višine sredstev za organizacijo in izvedbo šole v naravi določi minister.

Podani predlog zakonske opredelitve izvajanja šole v naravi zagotavlja dvig kakovosti izobraževanja na višji nivo, razvoj ključnih kompetenc pri otrocih, timsko delo, podoživljanje sonaravnega učenja in razvijanje kakovosti odnosa posameznika do naravnega okolja. Učenje in razvijanje kompetenc izven šolskega prostora postaja izziv poučevanju in prenosu znanj. V nadaljevanju podrobneje utemeljujemo predlagane rešitve.

UTEMELJITVE

» Šola v naravi … poteka strnjeno pet dni izven prostora šole, za prvo triado izjemoma tri dni.«

Predlagamo, da program šole v naravi traja pet dni, kar omogoča učencem optimalno usvajanje novih znanj z izbranih področij ter ustrezno socializacijo, ki je poleg znanja najpomembnejši element šole v naravi. Krajši tridnevni program je primeren le za prvo triado, ko so otroci prvič od doma.

V svetu v zadnjih desetletjih narašča število raziskav o učinkih šole v naravi (Humerstone, Prince, Henderson, 2016). Štemberger (2015) navaja, da različne raziskave v Sloveniji in po svetu kažejo, da je učenje bolj učinkovito, kadar je vsaj delno spremenjeno učno okolje, kamor sodi tudi šola v naravi. Bistvo šole v naravi je, da cel razred za nekaj časa odide v naravno, v čim manj urbano okolje, kjer se smotrno nadaljuje pedagoško delo (Kristan, 1998). Šola v naravi je natančno definirana v Konceptu šole v naravi (2001).

V šoli v naravi poteka učenje v naravnem okolju, razvijajo se odnosi med vrstniki, med učenci in učitelji, spodbuja se samostojnost, prevzemanje odgovornosti zase in za druge, razvija se medsebojna komunikacija, sodelovanje v skupini, sprejemanje drugačnosti.

V šoli v naravi se uporabljajo sodobni pristopi in izsledki novih učnih načinov. Šola v naravi sodi po kriterijih OECD med inovativna učna okolja, ki so zelo zaželena in smiselna za učenje v sodobni šoli (Dumont, H. et all, 2010).

V dokumentu OECD Innovative Learning Enviroments (2013) so zapisana sledeča načela inovativnih učnih okolij, ki morajo potekati na različnih nivojih, v okviru različnih dejavnosti in odnosov.

Ta načela določajo, da je za učenje najučinkovitejše:

osredotočanje na učenje in aktivno vključenost,

zagotavljanje, da je učenje socialno in pogosto sodelovalno,

pozornost na motivacijo in čustva učencev,

zaznavanje posameznih razlik,

biti zahteven do vseh učencev, vendar brez preobremenitve,

uporaba ocen, ki so skladne z učnimi cilji, z velikim poudarkom na povratnih informacijah o učenju,

spodbujanje horizontalne povezanosti med dejavnostmi in predmeti v šoli in zunaj nje.

Inovativno učno okolje mora vsebovati vsa našteta načela in ne zgolj posameznih. Šola v naravi je okolje, kjer je mogoče pri izvajanju programov vključevati vsa navedena načela.

Različne vidike in pozitivne učinke šole v naravi lahko dosežemo le z več dni trajajočim programom - po izkušnjah optimalno petdnevnim. Higgins in Nicoll (2002) navajata, da »raziskave kažejo, da je kakovost izkušnje neposredno sorazmerna z dolžino vključenosti v program.« Za socialne povezave in rast odnosov so potrebni več dni trajajoči programi.

Da bi skupina dosegla svoj cilj, zadovoljila pričakovanja in potrebe članov, se morajo v njej postopno razvijati ugodna emocionalna klima in takšni skupinsko dinamični procesi. Različni avtorji navajajo različno število stopenj skupinske dinamike, ko se člani vključujejo, usklajujejo, učijo novih vedenjskih strategij od drugih članov, preizkušajo in preverjajo nove informacije ter integrirajo novo znanje z obstoječim. S tem se širi človekov izbor vedenjskih vzorcev in načinov za vključevanje v socialo okolje. (Kobolt, 2009 , str. 370).

Otroci generacije Z (rojeni med 1995 in 2010), ki so sedaj vključeni v naš šolski sistem so generacija inovatorjev, strokovnjaki za medmrežja, raje se sporazumevajo preko medijev, kakor govorijo v živo, aktivna generacija, odprta do drugačnosti. Vendar pa izgubljajo stik z naravnim okoljem. O vplivu naravnega okolja na razvoj otrok so bile narejene številne raziskave, ki kažejo, da ima preživljanje časa v naravi pomembne razvojne rezultate na vseh glavnih področjih, razumskem, čustvenem, družbenem, duševnem in tudi telesnem (Cobb, 1977; Hauptman, 2014). Da je stanje telesnega in gibalnega razvoja slovenskih otrok in mladine še vedno na bistvene nižjem nivoju, kot pred osamosvojitvijo, kažejo raziskave SLOfit (Starc idr., 2016).

Krajši tridnevni program je primeren le za otroke, ki gredo prvič v šolo v naravi - za vrtce ter otroke prvih razredov OŠ, ki zaradi čustvenih vezi s starši in domačim okoljem težje prenesejo daljšo odsotnost iz domačega okolja. Običajno je to tudi njihova prva izkušnja, ko preživijo noč brez staršev.

Za učence od drugega razreda OŠ dalje priporočamo petdnevne programe ŠVN, kjer lahko kontinuirano izvajamo izbrane vsebine, trajanje je tudi dovolj dolgo za utrditev novih znanj, za izkustveno in situacijsko učenje, razvoj socializacijskih veščin in skupinske dinamike izven šolskega okolja.

Šola v naravi predstavlja nadgradnjo vzgojno-izobraževalnega procesa, saj podpira uresničevanje ciljev iz učnega načrta različnih šolskih predmetov na izkustven način. Odločilnega pomena za doseganje ciljev pa je primeren obseg ur, saj program šole v naravi vključuje različno projektno delo,

raziskovalno delo, ki vključuje preverjanje predznanja, postavljanje vprašanja za raziskavo, raziskovanje, izdelavo naloge, diskusijo o možnih perspektivah in predstavitev dobljenih rezultatov ali naučenega. Znotraj dejavnosti mora biti dovolj časa tudi za dajanje povratne informacije, spodbujanje učencev, za samoevalvacijo in refleksijo.

Šola v naravi, ki traja le dva ali tri dni, ni prava šola v naravi. Eden od pomembnih ciljev šole v naravi je tudi navajanje na samostojnost. Pomembna je socializacija učencev, navezovanje pristnih odnosov med učenci ter tudi med učenci in učitelji. Ker smo v šoli v naravi z učenci ves dan in v različnih okoliščinah, ki daleč presegajo le klasičen šolski pouk, učence pogosto spoznamo še v drugi luči. Pri dvodnevni šoli v naravi se preveč časa porabi za organizacijske zadeve (namestitev, seznanitev s pravili, pospravljanje), učenci pa se niti ne uspejo privaditi na novo okolje.

V šoli v naravi je velik poudarek na medpredmetnem povezovanju, učenje pa poteka v resničnem okolju. Naloge zahtevajo kritično razmišljanje, kreativnost, sodelovalno učenje in samostojno iskanje rešitev, za kar pa je potreben čas. Pri tridnevnih programih je čas za tovrstne izvedbe dejavnosti in procese med pakiranjem ob prihodu in ob odhodu zelo omejen.

V šoli v naravi se velikokrat izkažejo prav učenci, ki so v razredu zapostavljeni, manj uspešni in prepoznani kot nemirneži. Taki otroci po parih dneh v šoli v naravi dobijo samozavest, saj so pri marsikateri veščini in dejavnosti boljši od sovrstnikov. Boljša samopodoba pa posledično pomeni tudi boljši učni uspeh, kar so dokazali tudi v raziskavah v tujini (Cooper, 1998; Lappin, 2009).

Mladi postajajo tudi vse večji individualisti, večdnevna šola v naravi od njih zahteva ogromno medosebnih stikov, dogovarjanja in sklepanja kompromisov, kar je sprva za marsikoga lahko precej naporno, po nekaj dneh skupnega druženja pa postane mnogo bolj samoumevno. Večdnevna šola v naravi je idealna priložnost za razvijanje samostojnosti, saj mora marsikdo prvič sam postlati posteljo, pobrisati mizo, skrbeti za osebno higieno. In dlje časa, ko traja šola v naravi, večji in trajnejši je napredek pri učencih.

Večdnevna šola v naravi je boljša kot le nekajdnevna iz vseh zgoraj naštetih razlogov, pomembna pa sta tudi praktičen in finančni vidik šole v naravi. Glede na to, da stroški prevoza predstavljajo precejšen del stroškov šole v naravi in so enaki ne glede na dolžino bivanja, so dlje časa trajajoči programi ŠVN vsekakor bolj smiselni.

»… obvezna šola v naravi in … dodatna šola v naravi«

Predlagamo, da se uporablja izraz dodatna šola v naravi in ne nadstandardna šola v naravi, saj ta napeljuje, da se tega lahko udeležijo le privilegirani otroci, sam izraz pa tudi ne določa, kaj pomeni nadstandard.

Šola v naravi že dolgo ni več le smučanje in plavanje, ampak je njeno poslanstvo neprimerno bolj obsežno ter zaradi vse bolj sedečega življenjskega sloga tudi bolj pomembno. Za mnoge je to prvi stik z naravo. Pomembno je, da šola v naravi ponuja vso paleto aktivnosti za vse udeležence, glede na njihove različne sposobnosti in zanimanja.

Predlagamo, da se v obrazložitvah dopolni, da je vsaj ena obvezna šola v naravi prvenstveno splošna šola v naravi, ki vključuje vsa strokovna področja (matematično-naravoslovno področje, družboslovno-jezikovno področje, športno področje, kulturo in umetnost, socialne veščine in razvoj

ključnih kompetenc - sporazumevanje v maternem jeziku; sporazumevanje v tujih jezikih; matematična kompetenca ter osnovne kompetence v znanosti in tehnologiji; digitalna pismenost; učenje učenja; socialne in državljanske kompetence; samoiniciativnost in podjetnost ter kulturna

zavest in izražanje, ki jih spodbuja Evropska komisija), vse druge, mogoče bolj športno usmerjene, pa so kot dodatne šole v naravi.

Šola v naravi oz. aktivnosti se izvajajo ali v gozdu, ali na travniku, ali potoku, mlaki, ribniku. V praksi se kaže, da so prav vsi cilji iz učnih načrtov za vrtce in šole dosegljivi tudi v naravnem okolju, vendar zahtevajo kreativnega pedagoga, ki zna pregnesti učni načrt v inovativen produkt.

Šola v naravi je učno okolje z veliko priložnosti za razvoj in pridobivanje ključnih kompetenc na različnih strokovnih področjih.

CŠOD domovi s svojo vpetostjo v lokalno okolje omogočajo ustvarjanje inovativnih učnih okolij, saj so učenci aktivno vključeni v raziskovanje, morajo sodelovati, povezujejo znanja z različnih področij, sodelujejo z domačini ter zaznavajo razlike med njihovim domačim lokalnim okoljem in tistim, v katerem program izvaja CŠOD.

V domu Cerkno smo v letu 2016/17 ugotavljali, katere vsebine učenci najbolj prepoznajo in kje pridobijo največ novih znanj.

Opravljenih je bilo 1155 anket z udeleženci v šoli v naravi. Izmed 42 različnih vsebin, ko so bile obdobju med novembrom 2016 in junijem 2017 izvedene, je kar 40 % otrok prepoznalo teme s področja kulturne in zgodovinske dediščine kot vsebine, ki so največ prispevale k širjenju njihovega znanja. Med te vsebine spadajo obisk Bolnice Franje, Cerkljanski muzej, laufarji, fotolov – spoznavanje zgodovine kraja. S področja naravoslovja in naravne dediščine je podobno ugotovilo kar 72 % učencev. Prevladujejo družboslovne in naravoslovne vsebine, čeprav je bilo več kot polovica anket opravljenih v času izvajanja šol v naravi s poudarkom na športu - šola v naravi s poudarkom na smučanju (10 tednov), šola v naravi s poudarkom na plavanju (8) in splošne šole v naravi (14), skupaj 1155 učencev.

Fotolov, ki poleg spoznavanja kulturne in zgodovinske preteklosti v Cerknem učencem omogoča tudi samostojno delo v skupinah (pridobivanje medosebnih in družbenih kompetenc, komunikacije v maternem jezikih - narečju, razvijanje kulturne zavesti in izražanja), je kot zelo zanimivega navedlo 26% udeležencev (175 učencev). Pri tej dejavnosti je obvezno sodelovanje z domačini in iskanje potrebnih informacij (narečne besede, lokalne posebnosti).

Naravoslovna vsebina voda in njene skrivnosti, kjer pridobivajo kompetence v naravoslovju, se učijo učenja, je bila zanimiva za 17 % udeležencev (116 učencev). Od teh je bila bolnica Franja zelo zanimiva za 65 učencev, obisk Cerkljanskega muzeja s stalno razstavo o cerkljanskih laufarjih je navedlo 59 učencev, obisk društvenih prostorov cerkljanske laufarije pa je bila zanimiva za 21 učencev. Ob tem je potrebno poudariti, da se niso vse šole odločile za obisk Bolnice Franje, saj je pozimi nedostopna.

Kljub temu, da pri šoli v naravi s poudarkom na smučanju in plavanju večji del programa zasedata učenje alpskega smučanja in plavanja (več kot 50 % vsebin), je iz rezultatov razvidno, da učenci kot pomembne vsebine, ki prispevajo k širjenju njihovega znanja, prepoznavajo tiste vsebine, ki so vezane na izvedbo v lokalnem okolju in so poleg pridobivanju novih informacij namenjene razvoju ključnih kompetenc.

Tako pri športnih in splošnih šolah v naravi je razvidno, da učence najbolj pritegnejo vsebine, ki jim omogočajo samostojno delo, raziskovanje, dogodivščino (potekajo v inovativnih učnih okoljih) in razvoj ključnih kompetenc. Predvsem jih zanimajo vsebine, pri katerih sami pridobivajo informacije iz lokalnega okolja direktno od vira. Šola v naravi omogoča, da so dejavnosti bolj usmerjene v razvoj

ključnih kompetenc, ne samo v pridobivanje novih informacij, kar je s strani učencev prepoznano kot učenje.

Skozi večletno delo v CŠOD učitelji opažamo, da so učenci, ki prihajajo v šolo v naravi, čedalje manj motorično spretni ter vse manj vzdržljivi in vztrajni. To je zagotovo posledica današnjega življenja, ki mladim ponuja vedno več različnih telekomunikacijskih naprav, ob katerih otroci in mladostniki preživljajo prosti čas, za razliko od generacij pred 20 leti, ko smo otroštvo in mladost preživljali zunaj na igriščih, po drevesih, ob rekah in na cestah ob raznih igrah s sovrstniki. Današnji

otroci svoj prosti čas v veliki meri preživijo v družbi raznih naprav, za katere so sicer pravi strokovnjaki, težava pa je v tem, da bi mladi morali več časa aktivno preživeti tudi zunaj ter razvijati motorične spretnosti in splošno kondicijsko vzdržljivost, ki je predpogoj za zdravo in uspešno življenje. Šola v naravi zato ni namenjena spodbujanju le usmerjenih športnih aktivnosti, ampak predvsem spodbuda različnim načinom naravnega gibanja v različnem naravnem in kulturnem okolju.

Otrokom je treba pokazati poznan, že skoraj pozabljen pogled na naravo, v prvi triadi z igro v naravi, v višjih razredih pa z raziskovalnim in motorično aktivnim pristopom. Današnji otroci in mladostniki so vse manj v stiku z realnim svetom, z naravo in okoljem, zato jim je treba ponuditi čim več možnosti, da neposredno doživljajo naravo in spoznavajo značilnosti različnih pokrajin preko terenskega dela in ne le iz učbenikov ter interneta. Šola v naravi namreč omogoča drugačne načine poučevanja in učenja in na ta način pripomore k trajnejšemu znanju učencev. Več dni, ko traja šola v naravi, več različnih aktivnosti v naravi jim lahko ponudimo. Šola v naravi daje prednost pred usmerjenimi in vodenimi aktivnostmi otrokovi radovednosti, čudenju in spontanemu raziskovanju. Prednost šole v naravi je prav v svobodi – svobodi gibanja, spontanega učenja, neomejenega mišljenja. Prav tako je potrebno omogočati različne izkušnje vsem učencem, tudi tistim (še posebej tistim), ki izhajajo iz socialno ogroženih družin.

Veliko staršev, sploh mlajše generacije, s tem posledično tudi njihovi otroci, ne poznajo več prednosti preživljanja prostega časa v naravi. Ta trend predstavlja tudi drugod po svetu velik problem. V svetu je zato trend povečevanja števila programov na prostem tudi v izobraževalnih sistemih. Z različnimi projekti svetovnega formata, v katerega se vključujejo različne izobraževalne ustanove, občine, države, spodbujajo ljudi k zavestnemu vračanju nazaj k naravi.

»… šola izvede dve obvezni šoli v naravi, poleg tega šola ponudi dodatne šole v naravi v času osnovnošolskega izobraževanja, vendar skupaj ne več kot devet ...«

Predlagamo, da šole ohranijo določeno mero avtonomnosti pri organizaciji šole v naravi.

Programi šole v naravi so dopolnitev izvajanja oziroma sestavina nacionalnega kataloga učnih vsebin. CŠOD programi so pripravljeni na izhodiščih nacionalnih kurikulov, kjer je zagotovljeno doseganje ciljev, le izvedba je drugačna in kakovost znanja boljša. Cilje učnih načrtov se v šoli v naravi realizirajo na izkustveni način in v realnem okolju.

Ravnatelji in učitelji prilagajajo izvedbe šole v naravi glede na okolje, v katerem otroci živijo. Otroci v šolah v urbanih območjih verjetno potrebujejo več spodbude za stik in aktivnosti v naravi.

V kolikšni meri inovativna učna okolja šole v naravi prispevajo k izboljšanju kognitivnih, uporabnih, socialnih in drugih veščin ter učnih rezultatov za učencev lahko povezujemo z rezultati raziskav PISA in TIMSS, predvsem na povečanju uporabnosti pridobljenih znanj. Ne glede na zmanjševanje populacije se je udeležba v šoli v naravi številčno ohranjala oziroma v CŠOD povečevala. Iz tega lahko sklepamo, da je k dobrim rezultatom mednarodnih preverjanj doprinesla tudi izvedba dela programa kurikuluma v šoli v naravi.

Menimo, da je nujno, da se vsak otrok vsaj dvakrat udeleži splošne šole v naravi, kjer so vključena tudi različna družboslovna in naravoslovna področja. Splošna šola v naravi bi morala biti dostopna vsakemu otroku vsaj enkrat v prvi ali drugi triadi in enkrat v tretji triadi. S tako razporeditvijo bodo doseženi cilji kurikuluma različnih šolskih predmetov in ne le športne vzgoje s smučarsko in plavalno šolo v naravi, kar lahko pričakujemo z omejitvijo števila izvedb.

V zadnjih nekaj desetletjih se je življenje sodobne družine močno spremenilo. Dejstvo je, da je večini današnjih otrok narava vedno manj dosegljiva. Ne le, da je otrokom dosegljive narave vedno manj, temveč otroci do nje dostopajo le občasno in vedno redkeje. Razlogov za to je več: divje narave je vedno manj, urbanizacija našega življenjskega prostora se povečuje, starši vedno bolj omejujejo otrokovo samostojno oziroma svobodno raziskovanje okolja, dostopnost televizije, računalnikov, video igric in interneta dajejo otrokom več razlogov, da svoj prosti čas raje preživljajo med štirimi stenami, poleg tega pa vedno bolj zaposleni starši nehote prenašajo na otroke način življenja, kjer ima narava pri preživljanju prostega časa zelo nizko prioriteto. Ker je naravno okolje zelo raznoliko in spremenljivo, ga ne moremo nadomestiti z nobenim drugim (umetnim) okoljem ali pripomočki: nič drugega ne more v tolikšni meri

kakovostno spodbuditi vseh čutov naenkrat, prav tako v naravi ni enakih trenutkov, vsako stanje je drugačno od prejšnjega.

Raziskave kažejo, da si otroci sicer želijo svoj prosti čas preživljati v naravi, česar pa jim zaradi zgoraj omenjenih razlogov velikokrat ne moremo zagotoviti (Fjørtoft I., 2001). V manj kot petdesetih letih so se območja, na katerih se otroci lahko igrajo ali sprehajajo brez nadzora, zmanjšala za 90 odstotkov (Monbiot G., 2012).

O vplivu naravnega okolja na razvoj otrok so bile narejene že številne raziskave, ki kažejo, da ima preživljanje časa v naravi pomembne razvojne rezultate na vseh glavnih področjih – razumskem, čustvenem, družbenem, duševnem in telesnem (Benefits of …, 2012; Cobb E., 1977; Hauptman T., 2014):

• podpira ustvarjalnost in reševanje problemov (spodbuja domišljijo, igre vlog, sposobnost sklepanja in opazovanja),

• poveča spoznavne sposobnosti, kompleksno znanje,

• izboljša učno uspešnost (tudi za 27 odstotkov (AIR …, 2005)),

• zmanjša znake motenj aktivnosti in pozornosti (Faber Taylor in dr., 2002),

• izboljša telesno aktivnost (Ne le v smislu večje telesne aktivnosti, temveč gre tudi za to, da naravno okolje zagotavlja praktično neomejene možnosti raznolikosti gibanja, kot je npr. plezanje po drevesih, metanje kamnov, gibanje po neravnem terenu, plavanje … in s tem tudi veliko več možnosti učenja različnih spretnosti v primerjavi z možnostmi urejenih igrišč. Otroci, ki preživljajo več časa v naravi imajo boljše gibalne sposobnosti (Fjørtoft I., 2001). Naravno okolje zagotavlja razvoj najvišje stopnje gibalne inteligence, saj gre za vsestransko in bolj raznoliko gibanje kot v umetnih okoljih.),

• izboljša prehranjevalne navade (stik z naravo poveča védenje in zavedanje o pomenu zdrave prehrane),

• izboljša oz. ohranja vid (zmanjša pojavljanje kratkovidnosti),

• izboljša družbene odnose,

• izboljša samodisciplino (poveča mirnost in samonadzor, zmanjšuje nasilnost),

• zmanjša stres,

• aktivnosti v naravi imajo velik pozitiven vpliv na zdravje (med drugim so otroci, ki več časa preživijo zunaj, v naravi, tudi bolj utrjeni in odporni (Videmšek in Pišot, 2007, cit. po Hauptman T., 2014)).

Tudi drugi viri poročajo o tem, da dostop do narave in preživljanje prostega časa v naravi povečuje samostojnost, ustvarjalnost, izboljša samopodobo, samozavedanje in samozaupanje, samoiniciativnost oz. angažiranost in odločnost, družbene veščine, osredotočenje in učne sposobnosti. Poleg tega stik z naravo tudi zmanjšuje pojavljanje konfliktnega vedenja, vedenjske motnje ter motnje aktivnosti in pozornosti. Pri stiku z naravo se zmanjšata tudi tesnobnost in potrtost. Otroci, ki so v stiku z naravo, lažje obvladujejo stresne položaje. Raziskave so pokazale, da imajo tudi posamezne izkušnje v naravi (kot je npr. šola v naravi) nekatere dolgotrajne dobre učinke, ki lahko trajajo od nekaj tednov do nekaj let. Lahko zaključimo, da prav tako kot ustrezno, uravnoteženo prehrano in dovolj spanca, otroci potrebujejo tudi stik z naravo (Faber Taylor in Kuo, 2006). V šoli v naravi otroci doživijo pozitivne izkušnje v naravi in spodbude za preživljanje prostega časa v naravi tudi v svojem domačem okolju.

Šola v naravi predstavlja nadgradnjo vzgojno-izobraževalnega procesa, podpira uresničevanje ciljev, predpisanih z učnimi načrti, hkrati pa bogati učne programe s strategijami dela, ki posegajo na izkustveno področje. Je inovativno učno okolje, njena prednost je prav v svobodi gibanja, spontanega in neomejenega učenja.

Inovativno okolje je tisto, ki se razvija in prilagaja izobraževalnim praksam, ki se razvijajo in spreminjajo, osredotočene na prihodnost (Morgan, 2000).

Vse več izobraževalnih raziskav je pokazalo, da smo s sedanjimi strategijami dosegli omejitve pri posodabljanju izobraževanja (Dumont in Istance 2010; Allegre in Ferrer 2010). Teorija učenja se zdaj osredotoča na povezavo med učenjem in pozitivnimi interakcijami med učenci in učitelji (Hattie 2003; Alton-Lee 2003, 2006), ki zahteva širšo konceptualizacijo pojma učno okolje.

Učno okolje sestavljajo različna okolja, s katerimi se konceptualizirajo inovativne prakse in učni rezultati. Ta okolja se ne smejo obravnavati ločeno, temveč kot skupno raziskovanje različnih okoljskih možnosti, kjer se učenci in učitelji identificirajo in znajdejo znotraj določenih lokacij. Za razumevanje inovativnega učnega okolja moramo upoštevati, kako so pedagoške prakse povezane s širšimi znanstvenimi, družbenimi in političnimi spremembami (Alexander 2000; Lingard 2007, 248). V globalnem šolskem sistemu se pojavlja de-teritorializacija šolanja (Thomson in Blackmore 2006). Šole postajajo mesta, na katerih se povezujejo mreže odnosov, tehnologij in praks, ki se smiselno dopolnijo le zunaj šolskih učilnic, v najboljši učilnici na svetu, v šoli v naravi. Do tega spoznanja so znanstveniki, strokovnjaki in snovalci našega šolskega sistema prišli že pred 25. leti, ko so zasnovali CŠOD. Skozi vsa leta je razvoj CŠOD skupaj in ob veliki podpori šolskega ministrstva razvil enovit, edinstven sistem šole v naravi, ki ga opazujejo, preučujejo in povzemajo tudi nekateri šolski sistemi razvitih držav.

Sodobni življenjski slog izpostavlja mlade k tveganju telesne nedejavnosti. Za ohranjanje in krepitev zdravja je zelo pomembna redna telesna dejavnost in zdrava prehrana. Raziskave SLOfit kažejo, da je stanje telesnega in gibalnega razvoja slovenskih otrok in mladine še vedno na bistveno nižjem nivoju kot pred osamosvojitvijo (Starc idr., 2016). Cilji šole v naravi z vidika motoričnega razvoja otroka, pridobivanja in ohranja zdravja spodbujajo mlade k pozitivnemu odnosu do zdravega načina življenja ter vcepljanju odgovornosti za lastno varnost in zdravje, skrbi in spodbujanju k skladnemu telesnemu in duševnemu razvoju in spodbujajo vseživljenjsko učenje. Učne dejavnosti v ŠVN potekajo zunaj v

naravi. Poleg učinka na telesno zdravje ima zadrževanje v odprtem prostoru dokazano blagodejne učinke tudi na psihično stanje posameznika (Starc idr., 2016).

Vrste okoliščin, ki nastajajo v šoli v naravi, kot so sproščeno vzdušje, spodbudni učinki skupine, večja motiviranost učencev, bolj zgoščene in dalj časa trajajoče aktivnosti ter posledično več vadbe z možnostjo izbire več različnih vadišč v naravnem okolju predstavljajo izjemno pozitivne izobraževalne in pedagoške učinke, ki jih pri pouku v šoli težko dosežemo. Gibalno učenje in fiziološka učinkovitost pa sta zaradi možnosti strnjenih dražljajev, ki jih nudijo aktivnosti šole v naravi večji.

5-dnevna šola v naravi je zato priložnost, da otrokom ponudimo čim več raznolikih in tudi dalj časa trajajočih aktivnosti, kjer lahko razvijajo gibalne spretnosti in vztrajnost.

Ob večkratnem preživetju šole v naravi na različnih koncih Slovenije učenci hkrati spoznajo možnosti, ki jih odpira področje naravne in kulturne dediščine za nove življenjske izkušnje.

V osnovnih šolah je 27 obveznih predmetov in izbirnih predmetov, ki opisujejo in spoznavajo naravno in kulturno dediščino na Slovenskem.

Raziskovanje, odkrivanje prepletenosti, soodvisnosti procesov in pojavov v naravnem ter družbenem okolju, odkrivanje in spoznavanje žive in nežive narave, njene raznolikosti, povezanosti in spremenljivosti, oblikovanje odgovornega odnosa do narave in tehnike ter posegov v naravo, spoznavanje kulturne dediščine v lokalnem in nacionalnem obsegu, seznanitev z izrednim bogastvom pri nas in zavedanje, da je vrstna pestrost del narodnega bogastva, poglobljeno spoznavanje Slovenije, zlasti njene raznolikosti in še 86 drugih ciljev je vezano na praktično spoznavanje pestrosti naravne in kulturne dediščine v Sloveniji.

To omogočajo tudi domovi CŠOD, ki so geografsko razpršeni po celi Sloveniji, izven urbanih naselij in omogočajo učencem, da spoznajo pestrost naravne in kulturne dediščine izven svojega lokalnega okolja kot je na prime.

• na Koroškem: celek, vpliv rudarjenja na okolje, življenje ob reki Dravi, Meži, etnološko in kulturno dediščino Koroške ....

• na Štajerskem: kurent, kmetijstvo, krajinski parki, življenje v srednjem veku ...

• na Gorenjskem: narodni parki in varstvo narave, alpska favna in flora, alpske doline, jezera, planinarjenje ...

• na Primorskem: raziskovanje morja, življenje v pasu bibavice, soline, klifi, specifično favno in floro, burja, sledi prve in druge svetovne vojne, arheološka najdišča, etnološka dediščina ...

• na Krasu: kraške posebnosti in pojave …

• na Dolenjskem: življenje ob reki Kolpi, kulturno-zgodovinsko preteklost Bele krajine, pragozd…

Danes preko 50 odstotkov svetovnega prebivalstva živi v mestih in ti ljudje zaradi izgubljanja stika z

naravo in njenimi zakoni za naš planet predstavljajo grožnjo (Bloxham A., 2011). Velja izpostaviti problem generacijske izgube spomina glede naravnega okolja (Humans Losing …, 2009), ko se pojavi neobčutljivost za spremembe in škodo, ki so jih povzročile prejšnje generacije. Če ne vemo, kakšna je bila divja reka z naravnimi brežinami ter vsem spremljajočim življenjem, ampak poznamo taisto reko le v degradirani obliki, potem ob njenih zabetoniranih bregovih ne bomo občutili nobene izgube (Putrle, 2013).

Večina ljudi si sicer načelno želi zaščititi naravo in življenje na našem planetu, a le zelo redki so pripravljeni za to tudi nekaj storiti. Mladi, ki bi morali prevzemati vodenje naravovarstvenih prizadevanj, imajo z naravo vedno manj opravka. Brez občutka za zgradbo, urejenost in delovanje naravnega okolja ter brez močne zavzetosti (ki pa je brez zgodnjega kakovostnega doživljanja narave skoraj nemogoča) ljudje svojih življenj ne bodo posvečali zaščiti okolja. In to je drugi problem odstranitve otrok iz naravnega okolja (Putrle, 2013).

Domovi CŠOD, z namenom preverjanja zadovoljstva uporabnikov, enkrat mesečno izvajajo anketiranje udeležencev v programih Šole v naravi. V šolskem letu 2016/17 je anketiranje zajelo skupaj 2472 učencev. Na vprašanje, kako so bili zadovoljni z šolo v naravi jih je kar 48,3 % odgovorilo, da so bili zelo zadovoljni (ocena 5) in 36,3 %, da so bili zadovoljni (ocena 4). Skupaj jih je torej oceno 5 ali 4 podalo kar 2092 ali 84,6%. Povprečna ocena zadovoljstva na lestvici od 1 do 5 je bila 4,3.

Na vprašanje ali so se v šoli v naravi naučili kaj novega, jih je kar 35,5 % odgovorilo da zelo veliko (ocena 5), 34 % jih je odgovorilo da veliko (ocena 4). Skupaj jih je torej oceno 5 ali 4 podalo kar 1718 ali 69,5 %. Povprečna ocena zadovoljstva na lestvici od 1 do 5 je bila 4,0.

Analiza zgoraj omenjenih vprašanj jasno kaže, da učenci radi hodijo v šolo v naravi, da so zadovoljni z njeno izvedbo in da se v času bivanja izven domačega in šolskega okolja, v šoli v naravi, naučijo veliko novega, na zelo različnih področjih.

O pozitivnih izkušnjah programov šole v naravi govorijo tudi številne analize odgovorov učiteljev šol. Od leta 2006 smo skozi vsa šolska leta redno izvajali zunanjo evalvacijo. Vanjo je bilo vključeno letno povprečno 2000-3000 učiteljev. Na vprašanje o tem, v kolikšni meri so bila uresničena njihova pričakovanja v zvezi s šolo v naravi, in, ali so programi šole v naravi usklajeni z učnimi načrti, jih odgovori preko 92 %: da so bila pričakovanja uresničena v celoti, da je šola v naravi usklajena z učnimi načrti.

»Šola za izvedbo šole v naravi izbere praviloma CŠOD.«

MIZŠ je že novembra lansko leto na XXV. strokovnem srečanju ravnateljic in ravnateljev osnovnega šolstva spodbudilo šole, da praviloma za izvedbo šole v naravi izberejo CŠOD. To sprejemamo kot potrditev našega strokovnega dela in podporo CŠOD.

Šola bi morala za izvedbo šole v naravi praviloma izbrati CŠOD, ki je za to registriran, izvaja verificirane programe in ima zaposlene strokovnjake, ki so usposobljeni za učenje na prostem, ima ustrezno opremo in prostorske kapacitete. Izjemoma bi se lahko izvajale Šole v naravi iz področja športa (smučanje, plavanje) tudi v drugih organizacijah, ki morajo takšno izvedbo zagotoviti s pomočjo usposobljenih učiteljev športa ali drugih strokovnih delavcev z ustreznimi licencami in ustreznimi verificiranimi programi.

CŠOD je bil ustanovljen leta 1992 s strani Republike Slovenije za opravljanje strokovnih in organizacijskih nalog, povezanih s posredovanjem znanja, uvajanjem v raziskovalno delo in kulturne dejavnosti mladine ter za izvajanje delov programov, ki se opravljajo kot javna služba na področju vzgoje in izobraževanja. Med prvo zapisanimi dejavnostmi je izvajanje vzgojno-izobraževalnih dejavnosti, ki so povezane z življenjem v naravi in so deli programa osnovne šole in vzgojno-izobraževalnih programov na ravni srednjega in visokošolskega izobraževanja; (1. točka 2. člena Odloka o ustanovitvi Centra šolskih in obšolskih dejavnosti, UL. 53/92). Ob ustanovitvi je CŠOD dobil v upravljanje devet objektov. Po Sklepu o ustanovitvi javnega zavoda Center šolskih in obšolskih dejavnosti (Uradni list RS, št. 20/13 in 15/16) je namen ustanovitve enak, CŠOD – izvaja dejavnost

Šole v naravi v okviru osnovnošolskega izobraževanja (5. člen Sklepa o ustanovitvi javnega zavoda Center šolskih in obšolskih dejavnosti,

Uradni list RS, št. 20/13 in 15/16. Med primarno zapisanimi nalogami je izvajanje vzgojno-izobraževalnih dejavnosti, ki so povezane z življenjem v naravi ter so del programa osnovne šole in vzgojno-izobraževalnih programov na ravni srednje in višješolskega izobraževanja, s poudarkom na vključevanju ranljivih skupin).

Za opravljanje dejavnosti ima CŠOD v upravljanju in najemu 23 domov. Na dan 1. 7. 2017 pa bo 24 domov CŠOD – opremljenih za izvedbo šole v naravi, vpetih v lokalne skupnosti.

Z dnem 1. 7. 2017 je po sklepu Vlade RS, na pobudo MIZŠ, prišlo do pripojitve Dijaškega doma Murska Sobota in s tem širitve ponudbe CŠOD tudi v Pomurje, kjer CŠOD še ni bil prisoten. Širitev je bila na pretekli trend rasti udeležbe v Šoli v naravi podprta s strani MIZŠ, kot tudi s strani CŠOD. Eden od argumentov je bil tudi povečati možnost izvedbe Šole v naravi tudi regijam, ki so se zaradi ekonomskih razlogov in oddaljenosti domov CŠOD manj udeleževali Šole v naravi. Z novim domom so lokacije, kjer CŠOD ponuja programe šole v naravi, geografsko bolj enakomerno razpršene po celotni Sloveniji. Na ta način se prav tako spodbuja zagotavljanje dostopnosti do osebnega razvoja vsem učencem ter načelo racionalnosti (manjše finančne obremenitve zaradi nižjih stroškov prevoza).

Velikokrat naletimo na vprašanje, kako ustanoviti nov dom oziroma organizacijsko enoto CŠOD ali pa kar CŠOD za izvajanje Šole v naravi. Pojavlja se veliko je ponudnikov t.i. Šole v naravi: s strani hotelov, turističnih kmetij, planinskih domov in drugih inštitucij, ki ponujajo »izvedbo« šole v naravi.

V prihodnjih letih ima CŠOD v načrtu vzpostavitev nove enote v Ankaranu na zemljišču, ki ga ima v upravljanju. S tem bo CŠOD omogočil večjo dostopnost do spoznavanja morja in primorja večjemu delu slovenskih šolarjev. V prihodnjih letih bo imel CŠOD tako 25 domov za izvedbo programov šole v naravi in predvidoma skupno več kot 320 zaposlenih .

CŠOD vsako leto vlaga v opremo in izobraževanje učiteljev za izvajanje programov šole v naravi in na ta način razvija sodobna in inovativna učna okolja v naravnem okolju. Učencem ponujamo kvalitetne učne pripomočke za seznanitev z astronomijo, fiziko, ekologijo, prvo pomočjo, številnimi spretnostmi v obrti, za izkušenjsko učenje skozi projekte Kmetija, Robotika, Obnovljivi viri energije, Čutne učne poti, Razvijanje motorike, Zdrav stil življenja.

Šole uporabljajo opremo, kot je smučarska oprema, kolesa, čelade, krplje … brezplačno, v okviru programa šole v naravi. S tem omogočimo večjo dostopnost teh vsebin tudi otrokom, ki te opreme nimajo. Izjemno pomembno je tudi zagotavljanje njihove varnosti, ki je v CŠOD na visokem nivoju, skladno z normativi za učenje izven učilnic.

Program CŠOD je del javnoveljavnega programa in ima cilje iz kurikuluma, ki so že potrjeni s strani Strokovnega sveta za splošno izobraževanje. Je sestavina, ki dopolnjuje kataloge znanj in nacionalni kurikulum. Izvajalci programa so strokovni delavci, z izobrazbo, ki je zahtevana za učitelje osnovne šole in dodatnim strokovnim znanjem in licencami za poučevanje na prostem.

V 25 letih je CŠOD razvil metode in didaktične pristope za delo na prostem. Vsi programi CŠOD so pregledani in potrjeni s strani programskega sveta. Povezani so z učnimi cilji različnih predmetov.

V CŠOD izvaja programe preko 100 usposobljenih strokovnih delavcev (na delovnem mestu pomočnik direktorja za pedagoško področje v CŠOD, učitelj CŠOD in inštruktor praktičnih vsebin v CŠOD). Po stroki so družboslovci, naravoslovci, športni učitelji in učitelji razrednega pouka. Z dodatnim strokovnim izobraževanjem in izpopolnjevanjem so pridobili številne, za delo z učenci zahtevana

dodatna funkcionalna znanja oziroma licence za izvajanje določenih športnih dejavnosti. Licence imajo tudi tisti strokovni delavci, ki niso profesorji športne vzgoje: za izvajanje učenja teka na smučeh (45 oseb), lokostrelstva (40), alpskega smučanja (25), kanuizma (24), nordijske hoje (17), plavanja (10), plezanja (9), skike (4), deskanja in raftinga (1). Tovrstne vsebine lahko izvajajo še vsi naši profesorji športne vzgoje, ki jim skozi študij pridobljena znanja licenc ni potrebno pridobiti ali potrjevati (po zahtevah zakonodaje). Strokovni delavci imajo poleg teh znanj tudi trajne nazive (jamar, bolničar, tehnični inštruktor pustolovskega parka, trener košarke, pilot jadralnega letala, NPK zeliščar, pregledovalec otroških igrišč).

Povprečno so domovi zasedeni s 45–50 otroki, dve paralelki. Za zapolnitev CŠOD kapacitet in s tem zagotovitev dela v 25 domovih v 38 tednih bo potreben obisk približno 45.000 otrok, torej vsaj dve generaciji, ki se udeležita splošnih šol v naravi.

S preveliko omejitvijo števila šol v naravi, kot je navedeno v prvotnem predlogu, bi zaradi premalo zapolnitve morali prenehati z dejavnostjo predvidoma v 7 domovih. Ukinjanje dejavnosti domov CŠOD, bi bila za slovenski in širši prostor velika škoda predvsem za otroke, ki najbolj potrebujejo programe na prostem.

Predlagana sprememba bi pomenila zmanjšanje števila udeležencev v CŠOD, odpovedi sklenjenih pogodb s šolami, za šolsko leto 2017/2018, spremembe v realizaciji sklenjenih pogodb. To bi pomenilo tudi potrebo po spremembi v organiziranosti CŠOD (manj domov, prednost domov, ki izvajajo programe smučanja in plavanja) in manjšo geografsko razpršenost ter dostopnost.

Predvidoma bi bil večji pritisk na smučarske programe in le določene lokacije v Sloveniji. Zaradi zapiranja domov CŠOD na geografsko ogroženih območjih, kjer so domov CŠOD vpeti v lokalno skupnost in sodelujejo pri vseh aktivnostih in prinašajo življenje, bo posledica tudi zamiranje lokalnega dogajanja.

V CŠOD trenutno izvajamo na 23 domovih od ponedeljka do petka tri- in petdnevne programe šole v naravi. Preko vikendov pa dodatno še programe za nadarjene in drugo za ostale skupine iz šol.

CŠOD letno obišče preko 49.000 udeležencev šole v naravi. V razpisu za šolsko leto 2017/2018, ki je že zaključen, je vključenih 24 domov CŠOD, kjer CŠOD izvaja programe Šole v naravi. V razpisane programe so šole prijavile preko 73.000 učencev in dijakov. Od tega je preko 63.000 prijav iz osnovnih šol. Približno 10.000 udeležencev osnovnih šol ne moremo sprejeti, ker ti želijo plavanje in smučanje, za kar v CŠOD ni dovolj kapacitet.

V CŠOD izvajamo programe, ki izhajajo iz kurikuluma slovenskih šol in tako uresničujemo cilje štirih temeljnih področij celostnega razvoja otroka: naravoslovja, družboslovja, športa in socializacije. Imamo posodobljeno bogato programsko mrežo tematskih in projektnih tednov, klasičnih programov za vrtec v naravi in šolo v naravi za OŠ in OŠPP, projektne tedne in programe za nadarjene.

Tako ima v CŠOD povprečno vsak dom okoli osem različnih, s strani programskega sveta potrjenih programov šole v naravi. Z njimi podpiramo slovenske šole pri kvalitetnemu uresničevanju ciljev kurikuluma iz štirih temeljnih področij celostnega razvoja otroka: naravoslovja, družboslovja, športa in socializacije.

Programski svet CŠOD je imenovan s strani Sveta zavoda CŠOD kot organa upravljanja. Med petimi člani so trije zunanji, ki so priznani profesorji iz Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in Zavoda RS za šolstvo. Dva sta predstavnika CŠOD.

Programski svet CŠOD je obdobju od 2013 do 2016, ko je CŠOD posodabljal programsko mrežo, močno obogatil vsebinsko ponudbo. V štirih letih je potrdil 201 novosti: 144 novih učnih programov in 57 novih učnih vsebin za bogatenje programa šole v naravi (ob ohranitvi oziroma dopolnitvi že pred tem obdobjem obstoječih programov šole v naravi). Med 144 programi je 114 večdnevnih programov (in 30 enodnevnih, Za dneve dejavnosti):

a) 53 tematskih tednov (23 s športno tematiko, 14 z naravoslovno, 10 z družboslovno, pet jih ima kombinacijo naravoslovnih in družboslovnih tem, eden pa kombinacijo športnih in družboslovnih),

b) 24 projektih tednov (osem s poudarkom na družboslovnih vsebinah, sedem na naravoslovju, pet je kombinacija tem iz naravoslovja in družboslovja, štirje so s poudarkom na športu)

c) 26 večdnevnih programov za nadarjene (14 naravoslovnih, osem družboslovnih, po dva pa sta kombinacija družboslovja – športa in družboslovja – naravoslovja)

d) 30 programov za dneve dejavnosti (14 naravoslovnih, 13 kulturnih, trije tehniški dnevi)

e) 11 klasičnih programov za vrtec v naravi in šolo v naravi za OŠ in OŠPP.

Slovenski sistem šole v naravi in CŠOD sta mednarodno zelo prepoznavna. CŠOD je član mednarodne mrežne organizacije EOE (European Institute for Outdoor Adventure Education and Experiential Learning), ki je največja tovrstna organizacija v Evropi in združuje več kot 130 članov – približno 60 univerz in združenj ter 70 posameznikov. CŠOD je v EOE pomemben član, saj je slovenski sistem šole v naravi prepoznan kot eden najboljših in najbolj enakopravnih sistemov v Evropi. Cooper (2016) slovenski sistem primerja z drugimi evropskimi sistemi. Šola v naravi, ki je sistemsko

vključena v šolski sistem, da se šole v naravi udeležijo vsi šolarji in ne le posamezniki, je ideal, ki si ga želijo doseči tudi velike države kot so Francija, Poljska, Anglija.

V letih med 2004 in 2010 je CŠOD organiziral ter izvedel štiri nacionalne in eno mednarodno konferenco na temo didaktike šole v naravi, ki se jih je udeležilo skupaj preko 600 strokovnih delavcev iz šol in fakultet (tudi iz tujine) ter ob teh priložnosti izdal zbornike s preko 270 avtorskimi strokovnimi članki na temo šole v naravi.

CŠOD je redno vabljen kot partnerska organizacija k različnim projektom in k organizaciji različnih mednarodnih konferenc. Od leta 2008 je redno predstavljal šolo v naravi na konferencah, ki so bile organizirane v Angliji, Nemčiji, na Finskem, Švedskem, Islandiji, Avstriji in Sloveniji. CŠOD izmenjuje izkušnje z izmenjavo učiteljev s Finsko, Poljsko, Češko, Nemčijo, Islandijo in Irsko.

CŠOD je v letih od 2011 do 2014 sodeloval v mednarodnem projektu Real World Learning Network oz. Učenje v resničnem svetu. V projekt je bilo vključenih sedem ustanov iz šestih držav EU (poleg Slovenije še Madžarska, Italija, Nemčija, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske ter Češka republika). V projektu je nastal pedagoški pristop »Hand Model« - Model roke.

V okviru projekta Krepitev kompetenc strokovnih delavcev na področju vodenja inovativnega vzgojno-izobraževalnega zavoda v obdobju od 2016 do 2018, ki ga izvaja CŠOD, učitelji CŠOD usposabljajo strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju za uporabo Modela roke, ki je uporaben pri pripravi, izvedbi in evalvaciji dejavnosti iz vseh strokovnih področij, zlasti učenja na prostem.

CŠOD je v svojem 25-letnem delovanju razvil metode in didaktične pristope, ki jih posreduje naprej v okviru izobraževanj projekta Inovativni javni zavod. Od aprila 2017 CŠOD vodi usposabljanja na treh strokovnih področjih, kjer se bo izobrazilo 720 učiteljev iz slovenskih šol v naslednjih izobraževanjih:

Uporaba IKT pri učenju na prostem: mobilni vodič po učnih poteh – CŠOD Misija,

Didaktika učenja na prostem: inovativni pristop Model roke,

Didaktika učenja na prostem – uporaba didaktičnega pristopa »Skrivnostnost«.

V okviru usposabljanj bodo izvedene tri nacionalne konference, na katerih bodo predstavljeni primeri učnih ur po pristopu Model roke in »Skrivnostnosti«.

Za izvedbo usposabljanj je CŠOD razvil spletno učilnico, v kateri poteka izobraževanje, spoznavanje pristopov za učenje na prostem, pregled gradiv, samostojno učenje, usmerjanje v samostojno delo in pripravo lastnih prispevkov v okviru izobraževanj.

V letošnjem letu poleg teh izobraževanj CŠOD pripravlja mednarodno konferenco na temo Gozd – najboljša in najlepša učilnica, ki bo potekala v začetku oktobra 2017.

».. šola v naravi se izjemoma lahko izvaja v soboto, če je to vnaprej določeno z letnim delovnim načrtom«

V obrazložitvah šole v naravi so zapisane časovne omejitve šole v naravi. Predlagamo, da se izjeme zapiše v obrazložitvah.

Šola v naravi načeloma poteka v vseh šolskih dneh. Kadar je teden zaradi praznika krajši (npr. velikonočni ponedeljek), lahko šola izpelje petdnevni program šole v naravi od torka do sobote ali ga skrajša v štiridnevni program.

Šola v naravi med prazniki in ob nedeljah ne poteka. Izjema je lahko 8. februar, če je ta v sredini tedna in se ga nadomesti z drugim prostim dnevom.

ZAKLJUČEK

Otroci generacije Z (rojeni med 1995 in 2010) so strokovnjaki za internet, raje se sporazumevajo s sporočili kot govorijo v živo, njihovi idoli so YouTube zvezdniki, zaradi recesije so hitreje postali zreli, hobije spreminjajo v službe, so vedno en korak spredaj, so generacija inovatorjev, prednost dajejo kakovosti, so aktivna generacija, so bolj odprti do drugačnosti. Vendar pa marsikdaj izgubljajo stik z naravo in jo doživljajo le preko televizije, interneta in računalniških iger. Šola v naravi za njih predstavlja možnost celostnega razvoja, doživljanje stika z naravnim okoljem, druženje z vrstniki »v živo«, skupno reševanje problemov ter medsebojno pomoč. »Prisiljeni« so v večdnevno skupno sobivanje izven varnega domačega in šolskega okolja, kjer »delovnik« traja 24 ur ter je aktualne probleme potrebno reševati hitro in učinkovito, razumno, tolerantno in spoštljivo.

Z generacija je realnost in nam vsem skupaj izziv. Šola v naravi pa je eno od inovativnih učnih okolij, kjer bomo Z generacijo spodbujali k polnemu življenju.

S predlogi in utemeljitvijo smo želeli poudariti pomen šole v naravi in utemeljiti, da je pomembno, da se vsak otrok udeleži šole v naravi večkrat in z različnimi vsebinami.

Analiza programov CŠOD jasno kaže, da so udeleženci programov in učitelji šol zadovoljni z njihovo izvedbo in da se v času bivanja v domovih CŠOD naučijo veliko novega na zelo različnih področjih. Na dobro delo šole v naravi kažejo tudi rezultati raziskav PISA in TIMSS, zato ni potrebe po uvajanju predlaganih sprememb šole v naravi. Glede na finančna sredstva, ki so bila vložena v know-how, človeške in materialne vire skozi v zgodovini razvoja šole v naravi in CŠOD, bi tako spreminjanje zakonodaje posledično ogrozilo kontinuiteto ne samo sedanjega obsega delovanja CŠOD, ampak tudi kvaliteto znanja šolske populacije.

Predlagamo iskanje rešitev za tiste otroke in šole, ki so do sedaj za vsako generacijo organizirale le eno šolo v naravi, in jim omogočiti, da se bodo otroci večkrat udeležili šole v naravi in jim s tem omogočiti pridobitve in kompetence, ki jih otroci lahko pridobivajo le v šoli v naravi. Ena od možnih rešitev za poenotenje dostopnosti šole v naravi je tudi sofinanciranje prevoza v šolo v naravi, podobno kot dijaški prevozi, in s tem vzpostaviti enake možnosti vsem, saj bi bila Šola v naravi tako enak strošek za starše, ne glede od kod prihajajo in s tem enakomerna obremenitev staršev po celi Sloveniji.

LITERATURA

• AIR Study Shows Benefit of Outdooor Environmental Programs for Sixth Grade Students. (2005). American Institutes for Research. Elektronski vir: http://www.air.org/news/press-release/air-study-shows-benefit-outdoor-environmental-programs-sixth-grade-students (8. junij 2017)

• Alexander, R. (2000). Culture and pedagogy: International comparisons in primary education London: Blackwell.

• Allegre, A. and Ferrer, G. (2010) School regimes and education equity: some insights based on PISA 2006 British Educational Research Journal 36(3): 433-6.

• Alton-Lee A. (2003). Quality teaching for diverse students in schooling : best evidence synthesis Wellington, Ministry of Education. Retrieved 12th September, 2010 from http://www.educationcounts.govt.nz/publications/series/2515/5959

• Alton-Lee, A. (2006). Using Best Evidence Syntheses to Assist in Making a Bigger Difference for Diverse Learners New Zealand, Min. Ed.

• Benefits of Connecting Children with Nature: Why Naturalize Outdoor Learning Environments. (2012). Natural Learning Iniciative, North Carolina State University: 4 str.

• Bloxham A. (2011). Attenborough says people have lost all touch with natural world. The Telegraph. Elektronski vir: http://www.telegraph.co.uk/news/earth/environment/climatechange/8927423/Attenborough-says-people-have-lost-all-touch-with-natural-world.html (10. junij 2017)

• Cobb E. (1977). The Ecology of Imagination in Childhood. New York, Columbia University Press: 139 str.

• Cooper, G. (1998) The value of outdoor experiences v Outdors with young people, A leader’s guide to outdoor activities, the environment and sustainability, Russel House Publishing, Dorset

• Cooper, G. (2016) Outdoor education, environment and sustainability: Youth, society and environment. In Humerstone, B., Prince, H., Henderson, K. A. (Eds). Routledge International Handbook of Outdoor Studies. Abingdon, Routledge, 398-408.

• Dumont, H. Istance, D. and Benavides, F. (2010) The Nature of Learning. using research to inspire practice OECD, Paris

• Faber Taylor, A., Kuo, F. E., Sullivan W. C. (2002). Views of Nature and Self-Discipline: Evidence from Inner City Children. Journal of Environmental Psychology, 22: 49-63

• Faber Taylor, A., Kuo, F. E. (2006). Is contact with nature important for healthy child development? State of evidence. V: Children and Their Environments. Cambridge, Cambridge University Press: 124-140

• Fjørtoft I. (2001). The Natural Environment as a Playground for Children: The Impact of Outdoor Play Activities in Pre-Primary School Children. Early Childhood Education Journal, 29, 2: 111-117

• Hattie, J. (2003) Visible Learning. New York: Routledge.

• Hauptman T. (2014). Gozd, travnik in potok kot spodbudno okolje za razvoj predšolskih otrok. Diplomsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta: 56 str.

• Humans Losing Touch with Nature. (2009). New York, Live Science. Elektronski vir: https://www.livescience.com/5389-humans-losing-touch-nature.html (10. junij 2017)

• Higgins, P. in Nicol, R., (2002) Outdoor Learning in Theory and Practice v Outdoor Education: Authentic Learning in the context of Landscapes (Volume 2). Kisa, Švedska. Elektronski vir: http://www.docs.hss.ed.ac.uk/education/outdoored/oe_authentic_learning.pdf (dostop 12.6.-2017)

• Humerstone, B., Prince, H., Henderson, K. A. (2016) Routledge International Handbook of Outdoor Studies. London, Routledge.

• Innovative Learning Enviroments, Educational Research and Innovation (2013), OECD Publishing, str. 12, Elektronski vir: http://dx.doi.org/10.1787/9789264203488-en

• Kobolt, A. (2009) Skupina kot prostor socialnega učenja v Socialna pedagogika, 2009 vol.13, št. 4, str. 359 - 382, Združnje za socialno pedagogiko, Ljubljana.

• Koncept šole v naravi za 9-letno OŠ. (2001), Ljubljana, Sprejeto na Strokovnem svetu RS za splošno izobraževanje

• Kristan, S. (1998) Šola v naravi. Radovljica, Didakta.

• Lappin, E. (2009) Šola v naravi za učence s čustvenimi in vedenjskimi težavami, Šola v naravi, CŠOD.

• Lingard, B. (2007). Pedagogical practices of indifference v International Journal of Inclusive Education 11 (3): 245–266.

• Monbiot G. (2012). If children lose contact with nature they won't fight for it. The Guardian. https://www.theguardian.com/commentisfree/2012/nov/19/children-lose-contact-with-nature (10. junij 2017)

• O naravi učenja [Elektronski vir] : uporaba raziskav za navdih prakse / uredili Hanna Dumont, David Istance in Francisco Benavides ; [prevedli Sonja Sentočnik ... et al.]. - 2. izd.- El. knjiga. - Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2013, Način dostopa (URL): http://www.zrss.si/pdf/o-naravi-ucenja.pdf. - Prevod dela: The nature of learning : using research to inspire practice

• Putrle D. (2013). In nomine Naturae: Izgubljanje in otopelost. Primorske novice, 67, 236: 19

• Starc G., Strel J., Kovač M., Leskošek B., Sorić M., Jurak G. (2016) SLOfit 2016 – letno poročilo o telesnem in gibalnem razvoju otrok in mladine slovenskih osnovnih in srednjih šol v šolskem letu 2015/2016. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo.

• Štemberger, V. (2015) Šola v naravi, revija za razvoj in spodbujanje šole v naravi. Center šolskih in obšolskih dejavnosti, Ljubljana.

• Thomson, P., &, Blackmore, J. (2006). Beyond the power of one: redesigning the work of school principals. Journal of Educational Change, 7(3): 161-177.



V mesecu, ko smo učitelji zasuti z delom in je naša pozornost usmerjena v popravljanje NPZjev, zaključevanje ocen, priprave proslav ob zaključku šolskega leta, urejanje dokumentacije, priprave na zaključek konferenčnega obdobja, evalvacije, takšne in drugačne sestanke…se je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, na čelu z ministrico Majo Makovec Brenčič pritlehno lotilo ključnih sprememb Zakona o osnovni šoli. Ministrstvo nam sicer res daje možnost za razpravo pred uvedbo sprememb, a nam hkrati z objavami okrožnic, da jasno vedeti, da naša mnenja in predlogi ne štejejo nič, saj se je Ministrstvo v resnici že odločilo. Če pogledamo zgolj okrožnico objavljeno 12. 5. 2017, lahko jasno vidimo, da se že v šolskem letu 2017/18, krči financiranje programa podaljšanega bivanja.

Če so nekateri členi zgolj »lepotne« narave, pa drugi vzbujajo skrb in dvome.


V mesecu, ko smo učitelji zasuti z delom in je naša pozornost usmerjena v popravljanje NPZjev, zaključevanje ocen, priprave proslav ob zaključku šolskega leta, urejanje dokumentacije, priprave na zaključek konferenčnega obdobja, evalvacije, takšne in drugačne sestanke…se je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, na čelu z ministrico Majo Makovec Brenčič pritlehno lotilo ključnih sprememb Zakona o osnovni šoli. Ministrstvo nam sicer res daje možnost za razpravo pred uvedbo sprememb, a nam hkrati z objavami okrožnic, da jasno vedeti, da naša mnenja in predlogi ne štejejo nič, saj se je Ministrstvo v resnici že odločilo. Če pogledamo zgolj okrožnico objavljeno 12. 5. 2017, lahko jasno vidimo, da se že v šolskem letu 2017/18, krči financiranje programa podaljšanega bivanja.

Če so nekateri členi zgolj »lepotne« narave, pa drugi vzbujajo skrb in dvome.

1. člen

V Zakonu o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 81/06 - uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF, 63/13 in 46/16 – ZOFVI-K) se prvi odstavek 1. člena spremeni tako, da se glasi:

»Ta zakon ureja obvezno osnovnošolsko izobraževanje, ki ga izvajajo javne in zasebne osnovne šole.«

Obrazložitev:

Ta zakon po novem ureja samo izobraževanje šoloobveznih otrok, osnovnošolsko izobraževanje odraslih, ki ni obvezno in temelji na prostovoljnosti posameznika, pa se ureja s posebnim zakonom s področja izobraževanja odraslih.

Otroci se morajo obvezno vključiti v javno ali zasebno osnovno šolo. Pod pogoji, ki jih določa zakon, se starši lahko odločijo, da izobražujejo svojega otroka na domu. Otrok, ki se izobražuje na domu, je vpisan v šolo, na kateri mora opraviti z zakonom predpisane obveznosti.

2. člen


»5. člen


Starši imajo pravico izbrati osnovnošolsko izobraževanje svojih otrok v javni ali zasebni šoli.«.

Obrazložitev:

Zakon po novem opredeljuje zgolj pravico do izbire izobraževanja v javni ali zasebni osnovni šoli. Določba spremenjenega člena ne navaja več izobraževanja na domu kot posebne oblike izobraževanja, ker je izobraževanje na domu specifičen način izobraževanja.


3. člen




Obrazložitev:

Na podlagi Strategije vključevanja otrok, učencev in dijakov migrantov v sistem vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (2007), ki opredeljuje vključevanje otrok migrantov v šolski sistem, je pravica do dodatne strokovne pomoči slovenščine razširjena tudi na otroke, katerih materni jezik je slovenščina, vendar se v tujini, kjer so prebivali pred vrnitvijo v domovino, niso srečevali s slovenščino kot uradnim jezikom. Na podlagi dopolnjene določbe 8. člena bodo v dopolnilno izobraževanje iz slovenskega jezika in kulture vključeni tudi ti otroci.

4. člen


Obrazložitev:

Šola učencem z učnimi težavami, ki težko dosegajo standarde znanja, prilagodi metode in oblike dela pri pouku ter jim omogoči vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. Na novo je dodana še pomoč svetovalne službe, saj so navedene oblike pomoči del petstopenjskega kontinuuma pomoči učencem z učnimi težavami po Konceptu dela Učne težave v osnovni šoli. Zadnja stopnja predstavlja vključitev otroka v postopek usmerjanja.

5. člen


Obrazložitev:

Sprememba člena dopolnjuje manjkajoči del obveznega programa osnovne šole, kot je določen v predmetniku osnovne šole, tako da doda tudi dneve dejavnosti.

6. člen


V drugem odstavku se pika nadomesti z vejico in doda besedilo »ne izvaja pa pouka obveznega drugega tujega jezika.«.

Obrazložitev:

Z dopolnitvijo tega člena se med obvezne predmete namesto enega uvede izvajanje dveh tujih jezikov. Za učence s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v prilagojeni izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom, šola ne izvaja pouka obveznega drugega tujega jezika.

Komentar na člen: Menimo, da je uvajanje drugega tujega jezika kot obveznega skrb zbujajoče.

Uvajanje novega obveznega predmeta predstavlja za učence dodatno obveznost, za nekatere tudi dodaten stres. Iz leta v leto pri učencih opažamo težave pri uporabi in izražanju v slovenskem jeziku, zato bi moral biti večji

poudarek namenjen razvijanju bralne in funkcionalne pismenosti v slovenskem jeziku. Vsekakor pa naj se drugi tuji jezik učencem ponudi kot izbiro (tako kot je bilo do sedaj).

Bolj smiselno bi bilo tudi uvajanje predmetov, ki pri učencih spodbujajo in razvijajo ročne spretnosti, saj učitelji opažamo, da so te pri učencih iz leta v leto slabše razvite. Dolgoročno gledano pa je učence v osnovni šoli smiselno pripravljati tudi na poklice, ki so v Sloveniji deficitarni in jih skorajda ni.

7. člen


»17. člen


Poleg obveznih predmetov mora osnovna šola za učence 7., 8. in 9. razreda izvajati pouk iz obveznih izbirnih predmetov.

Šola mora ponuditi pouk najmanj treh izbirnih predmetov iz družboslovno-humanističnega sklopa in najmanj treh iz naravoslovno-tehničnega sklopa. V okviru družboslovno-humanističnega sklopa mora šola ponuditi nekonfesionalni pouk o verstvih in etiki ter pouk retorike.


Obrazložitev:


Iz sklopa obveznih izbirnih predmetov se tuji jeziki prenesejo med obvezne predmete. Zaradi dodatne obveznosti učencev s poučevanjem drugega tujega jezika si učenci izberejo le en obvezni izbirni predmet. Nabor in vsebine ostalih obveznih izbirnih predmetov ostajajo nespremenjeni.

Komentar na člen: Ena od pomembnih idej pri uvedbi devetletne osnovne šole je bila ravno možnost izbire vsebin glede na posameznikova močna področja in zanimanje. Torej po novem se izbira krči in učencu onemogoča, da bi izbiral vsebine, ki ga bolj zanimajo (za marsikaterega učenca žal drug tuj jezik to ni).

8. člen


»Razširjeni program obsega vzgojno-izobraževalno delo v okviru naslednjih organiziranih dejavnosti: jutranje varstvo v 1. razredu ali prvi stopnji posebnega programa vzgoje in izobraževanja, pouk neobveznih izbirnih predmetov, dodatni pouk, dopolnilni pouk, individualna in skupinska pomoč, pevski zbor, interesne dejavnosti, za učence od 1. do 5. razreda pa tudi učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo.








Obrazložitev:

Namen razširjenega programa osnovne šole je spodbujati celostni razvoj učenca, prispevati h kakovosti uresničevanja ciljev osnovnošolskega izobraževanja s tem, da bogati in nadgrajuje obvezni program, omogoča večjo izbirnost, spodbuja in usmerja učenca k samoregulativnemu vseživljenjskemu učenju ter aktivni participaciji v ožjem in širšem družbenem okolju. Izvajanje razširjenega programa omogoča uresničevanje učenčevih interesov, boljše spoznavanje učenca, razvijanje kakovostnih medsebojnih odnosov in vzpostavljanje zdravega načina življenja.

Razširjeni program se z novelo po obsegu ne spreminja, ureja pa se vsebina oziroma dejavnosti, ki jih vključuje. Te so: jutranje varstvo v 1. razredu ali prvi stopnji posebnega programa vzgoje in izobraževanja, pouk neobveznih izbirnih predmetov, dodatni pouk, dopolnilni pouk, individualna in skupinska pomoč, pevski zbor, interesne dejavnosti, za učence od 1. do 5. razreda pa tudi učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo. Razširjeni program, razen jutranjega in popoldanskega varstva, traja 150 minut.

Dosedanja vsebina podaljšanega bivanja se po novem opredeljuje kot učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo.

Vključevanje v različne organizirane dejavnosti razširjenega programa je prostovoljno. Zaradi organizacije, učinkovitejše in kakovostnejše izvedbe jih učenci obiskujejo vse leto (neobvezni izbirni predmeti) oziroma do prenehanja potrebe (dopolnilni pouk, individualna in skupinska pomoč, kar predlaga razrednik).

Komentar na člen: Gre za člen, ki poraja največ vprašanj in vzbuja dvome.

Če izhajamo iz obrazložitve Ministrstva: »namen razširjenega programa osnovne šole je spodbujati celostni razvoj učenca, prispevati h kakovosti uresničevanja ciljev osnovnošolskega izobraževanja s tem, da bogati in nadgrajuje obvezni program, omogoča večjo izbirnost, spodbuja in usmerja učenca k samoregulativnemu vseživljenjskemu učenju ter aktivni participaciji v ožjem in širšem družbenem okolju. Izvajanje razširjenega programa omogoča uresničevanje učenčevih interesov, boljše spoznavanje učenca, razvijanje kakovostnih medsebojnih odnosov in vzpostavljanje zdravega načina življenja«. se sprašujemo, kaj pa je potemtakem bil namen ODDELKOV PODALJŠANEGA BIVANJA, če ne ravno to, da so pri učencih spodbujali njihov celostni razvoj, bogatil in nadgrajeval obvezni program, spodbujal učence k vseživljenjskemu učenju itd.

Menimo, da je cilj Ministrstva elegantno in po ovinkih ukiniti delovno mesto učitelja podaljšanega bivanja. Ob tem pa se ni moč izogniti vprašanju, kako bo Ministrstvo reševalo problematiko, ki bo ob tem nastala (delovno mesto bo ukinjeno, učitelji, ki so zaposleni na teh delovnih mestih pa ostajajo; mar to pomeni, da bodo višek? Ima morda MIZS že pripravljena sredstva za izplačilo odpravnin?)

Učitelji podaljšanega bivanja že nekaj časa čutijo, da jih Ministrstvo in tudi Zavod za šolstvo, ki ne omogoča več študijskih srečanj za to področje, podcenjuje in zapostavlja njihovo delo, čeprav so ravno učitelji OPB tisti, ki se učencem približajo v ključnih trenutkih socializacije posameznika, navezujejo pristne stike z učenci med spontano igro.

Prav tako je skrb vzbujajoče, kako se bodo dejavnosti iz razširjenega programa dejansko organizirale in odvijale. Učenci od 1. - 5. razreda že sedaj zamenjajo preveč učiteljev dnevno, kako bo šele po novem zakonu? Menimo, da Ministrstvo največ sprememb v škodo otrok uvaja ravno v obdobju od 6. do 10. leta otrokove starosti. Zakaj Ministrstvo ne omogoči tudi učencem v prvem in drugem vzgojno izobraževalnem obdobju pouka in podaljšanega bivanja manjših učnih skupinah (zgled tretje vzgojno izobraževalno obdobje pri posameznih predmetih), kar bi bistveno pripomoglo h kvaliteti osnovnošolskega programa. UčiteljI bi tako lahko več časa namenil posameznemu učencu in bistveno bolj pripomogli k celostnemu razvoju otroka.

Menimo, da se organizacija dela v OPB pelje v napačno smer, ne gre za izboljšanje dela v OPB ampak ravno nasprotno. Izkušnje iz prakse kažejo, da se razmere tako za učence kot učitelje slabšajo. V času izvajanja podaljšanega bivanja so spregledani tudi učenci s posebnimi potrebami, ki jim je Zavod za šolstvo izdal odločbe, ki zahtevajo prilagajanje dela, zmanjšanje normativov…

Učenci so v popoldanskem času že zelo utrujeni in si zaslužijo boljše razmere, kot jih ponuja nov zakon. S takim načinom podajanja učencev od učitelja do učitelja se razmere prav gotovo ne izboljšujejo.

Predlog zakona je v tej točki zapisan tudi preveč nedorečeno. Zahtevamo dodatna pojasnila in razlago MIZŠ kaj konkretno pomenijo ure razširjenega programa in ure varstva (so to pedagoške ure, koliko so dolge, ali bodo potrebne priprave in ldn, kaj smatrajo pod ure varstva in kako bodo le te ovrednotene.....)

Interesne dejavnosti so neobvezne in ne trajajo skozi vse šolsko leto. Običajno se pričnejo v mesecu oktobru in se zaključujejo meseca maja (v skladu z dodeljenim številom ur za posamezno dejavnost). Kje bodo tisti učenci, ki se za interesno dejavnost in druge prostovoljne oblike programa, ki jih navaja ministrstvo ne bodo odločili in kdo bo skrbel zanje?

Zastavljajo se nam tudi vprašanja: - Kaj konkretno pomeni nova terminologija učenje učenja? - Kateri učitelj bo to izvajal? - Kako bo potekalo delo na POŠ, kjer je ponudba interesnih dejavnosti omejena, saj je omejeno tudi število učiteljev na teh šolah?

Od Ministrstva zahtevamo, da ponovno razmisli o teh vprašanjih, poda dodatna pojasnila in konkretne rešitve, ne da bodo te ponovno na plečih učiteljev in ravnateljev. Hkrati pa naj Ministrstvo prevzame tudi odgovornost za stiske otrok, staršev in učiteljev, v kolikor bo vztrajalo pri uvajanju zapisanih sprememb. Res, da je v teoriji vse možno, praksa pa nemalokrat pokaže nesmiselnost marsikaterega zakona. Ministrstvo pozivamo naj pomisleke učiteljev obravnavajo z vso resnostjo. Vabimo jih tudi, da se iz svojih udobnih pisarn preselijo tudi na teren, kjer lahko preverjajo dejansko stanje. Uro obiska jim bomo določili učitelji, morda ravno okoli 12.00, ko se od nas pričakuje, da se bomo udeleževali raznih okroglih miz in srečanj na MIZŠ na teme, ki so dejansko pereče in bi o njih res želeli razpravljati, a se s takšnimi nevljudnimi povabili zmanjšuje njihov pomen!

9. člen


»Šola za učence 4., 5. in 6. razreda lahko izvaja pouk iz naslednjih neobveznih izbirnih predmetov: dodatnega tujega jezika, umetnosti, računalništva, športa in tehnike.

Šola za učence 7., 8. in 9. razreda lahko izvaja pouk dodatnega tujega jezika kot neobvezni izbirni predmet.

Šola kot dodatni tuji jezik izvaja pouk tujega jezika, ki se ne izvaja v okviru obveznega programa.



Za učence v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom šola ne izvaja pouka neobveznih izbirnih predmetov.


Obrazložitev:

Spremenjeni 20.a člen ukinja izvajanje pouka prvega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta v 1. razredu. V skladu s tem zakonom se pouk prvega tujega jezika v 1. razredu izvaja v sklopu obveznega programa.

Ohranja se izvajanje neobveznih izbirnih predmetov od 4. do 9. razreda. Šoli ni več obvezno ponuditi izvajanja dodatnega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta.


Šola lahko kot dodatni tuji jezik ponudi pouk latinščine. Posebej je v zakonu izpostavljena, ker latinščine kot mrtvi jezik strokovnjaki ne uvrščajo v skupino tujih jezikov.


Komentar na člen: Uvajanje drugega tujega jezika kot obveznega, naj se ponovno pretehta. Dosedanja praksa in možnost izbire je dobra. Prav tako naj se ponovno pretehta uvedbo prvega tujega jezika kot obveznega v 1. razred.

Pri tem naj se upošteva razvojno stopnjo 6 letnika.

Šolsko delo je za otroka svojevrsten telesni in duševni napor, ki ga mnogokrat postavlja v razne konfliktne situacije ali pa povzroči duševne strese. Strokovnjaki so na osnovi raziskav ugotovili, da je pri otroku v tem obdobju še vedno zelo pomembna igra, ki je vodilna aktivnost za zdrav duševni razvoj. Ne smemo zanemariti otrokovih gibalnih potreb.

(VIR: http://www2.arnes.si/~sopmdobe/sestletniki.htm)

10. člen


»20.b

(pevski zbor)



Obrazložitev:

Pevski zbor je do sedaj sodil v okvir interesnih dejavnosti. Ker se od drugih interesnih dejavnosti loči po tem, da je delo organizirano po učnem načrtu, ki ga je potrdil pristojni strokovni svet, ga novela opredeljuje kot eno od organiziranih dejavnosti v sklopu razširjenega programa.

Z novim členom se zagotavlja, da vsaka šola organizira zborovsko petje. Delovanje zborov je posebej normativno urejeno.

Določba ni obvezna za zasebne šole, ker zasebne šole oblikujejo izvajanje pevskega zbora v skladu s svojim programom.

Komentar na člen: Zapis »vsaj en pevski zbor« ne zagotavlja kontinuirane ravni zborovskega formiranja v vseh obdobjih otrokovega/mladostniškega razvoja. Predlog je omejen le na nekaj let odraščanja (otroški zbor proti mladinskemu).

20.b člen naj se preoblikuje v: »Šola za učence organizira najmanj dva pevska zbora: vsaj enega enoglasnega – otroški pevski zbor (od 1. do 5. razreda) in vsaj enega večglasnega – mladinski pevski zbor (od 5. do 9. razreda)

Z novim zapisom se zagotovi razvoj v celotnem obdobju osnovnošolskega izobraževanja.

11. člen

21. člen se črta.

Obrazložitev:


Komentar na člen: Se ne strinjamo in pričakujemo, da se opb ohrani v obliki, kot je bila začrtana pri uvajanju devetletke. Menimo, da gredo predlagane spremembe v napačno smer in v škodo mlajših učencev. Potrebno je stremeti k ohranjanju in izboljšanju kvalitete opb.

12. člen



Obrazložitev:

Člen se dopolnjuje z opredelitvijo jutranjega varstva za učence vključene v posebni program vzgoje in izobraževanja. V prvo stopnjo posebnega programa so vključeni otroci stari od 6 do 8 let z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, ki so precej manj samostojni od vrstnikov, zato je nujno, da se jutranje varstvo omogoči tudi njim.

Komentar na člen: Smiselno, a praksa kaže tudi potrebo po vključevanju starejših učencev (do 4. razreda), zato želimo, da se ministrstvo izjasni tudi glede vključevanja teh otrok.

13. člen


»24.a člen


V druge oblike individualne in skupinske pomoči se vključujejo učenci z učnimi težavami in nadarjeni učenci.«.

Obrazložitev:

Nov 24.a člen opredeljuje druge oblike individualne in skupinske pomoči, ki so namenjene učencem z učnimi težavami in nadarjenim učencem. Ker nadarjeni učenci ne sodijo več med učence s posebnimi potrebami, se pa bodo še vedno vključevali v druge oblike individualne in skupinske pomoči, je to sedaj urejeno v novem členu.

Komentar na člen: ??? Katere so druge oblike individualne in skupinske pomoči? Imamo namreč individualno in skupinsko pomoč.

Ure individualne pomoči so določene z odločbami, ki jih izda Zavod za šolstvo. Kako se bo sedaj v to vključevalo še nadarjene učence, ki teh odločb nimajo? Zahtevamo dodatno pojasnitev 24. a člena.

14. člen

V četrtem odstavku 35. člena se pika nadomesti z vejico in doda besedilo »razen v posebnem programu vzgoje in izobraževanja, kjer ura pouka traja 60 minut.«.

Obrazložitev:

Gre za popravek nekonsistentnosti v zakonu, saj je bil izpuščen posebni program vzgoje in izobraževanja, kjer ura pouka traja 60 minut.

15. člen


»Učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti in popoldansko varstvo izvajajo učitelji razrednega in predmetnega pouka, vzgojitelji predšolskih otrok in svetovalni delavci.«.

Obrazložitev:

Glede na spremenjeno obliko izvajanja dosedanjega podaljšanega bivanja člen opredeljuje, da učenje učenja, popoldansko varstvo in sprostitveno ustvarjalne dejavnosti lahko izvajajo učitelji razrednega in predmetnega pouka, vzgojitelji predšolskih otrok in svetovalni delavci.

Komentar na člen: MIZ ponovno dokazuje, DA UKINJA DELOVNO MESTO UČITELJA OPB.

16. člen








Obrazložitev:

S tem členom se natančneje določa izvajanje programa šole v naravi. Člen določa število šol v naravi in definira, da šola izvede obvezno eno šolo v naravi in največ dve nadstandardni šoli v naravi za posamezno generacijo v času osnovnošolskega izobraževanja. Drugače režim velja za učence v prilagojenih izobraževalnih programih in v posebnem programu vzgoje in izobraževanja.

Člen tudi določa, da lahko posamezni program šole v naravi strnjeno traja največ šest dni, vključujoč soboto. V tem primeru mora šola predhodno z letnim delovnim načrtom določiti soboto kot šolski delovni dan. V nobenem primeru pa šola ne sme izvajati program šole v naravi v nedeljo ali v dneh počitnic. S spremembo se daje šolam možnost izvedbe krajših programov šole v naravi (tudi dva dni).

Komentar na člen: TA ČLEN ŠOLE OMEJUJE PRI ODLOČANJU O NADSTANDARDNIH PROGRAMIH,

Zakaj se ukinja ena obvezna šola v naravi? Menimo, da je bilo izvajanje dveh šol v naravi (letne in zimske) v korist otrok.

Strinjamo pa se, da se šole v naravi in nadstandardni programi ne izvajajo v nedeljo, kot je bila dosedanja praksa na marsikateri šoli.

17. člen


»V primeru, ko ima otrok na območju iste lokalne skupnosti stalno prebivališče v šolskem okolišu ene šole in začasno prebivališče v okolišu druge šole, lahko ustanovitelj v posebnem aktu določi kriterije in pogoje vpisa v določeno osnovno šolo.«.

Dosedanji drugi, tretji, četrti, peti in šesti odstavek postanejo tretji, četrti, peti, šesti in sedmi odstavek.

Obrazložitev:

Z dopolnitvijo člena se daje lokalni skupnosti – občini, ki je ustanoviteljica osnovnih šol, možnost, da zagotavlja šolski prostor za vse otroke v lokalni skupnosti tako, da tega organizira z racionalnim izkoriščanjem prostorskih kapacitet šol na njenem območju.

Pravica vpisa na podlagi začasnega prebivališča v primerih, ko je to utemeljeno in dejansko sprejemljivo, se ohranja. Lokalna skupnost v posebnem aktu določi kriterije in pogoje glede vpisa v določeno šolo, ko ima otrok v isti občini stalno in začasno prebivališče.

S sprejetjem dopolnila se tudi preprečuje izrabljanje instituta začasnega prebivališča. Šole bodo zaradi uveljavljanja pravice do začasnega prebivališča odobravale prepise in vpise učencev le v primerih, če to ne bi pomenilo dodatnih oddelkov in če bo šola imela ustrezne prostorske zmožnosti.

Komentar na člen: ALI ČLEN OMOGOČA LOKALNI SKUPNOSTI ZAPIRANJE MANJŠIH (PODRUŽNIČNIH ŠOL)???

18. člen


»Učenec mora redno obiskovati pouk v okviru obveznega programa in pouk neobveznih izbirnih predmetov v okviru razširjenega programa ter izpolnjevati obveznosti in naloge, določene z akti osnovne šole.«.

Obrazložitev:

Učenec se za obiskovanje pouka neobveznih izbirnih predmetov odloči prostovoljno. Na novo je dodana določba, da mora učenec potem, ko si je izbral neobvezni izbirni predmet, redno obiskovati pouk tega predmeta do konca šolskega leta. Razlog za spremembo je v tem, da so učenci pri tem predmetu ocenjeni in morajo ob koncu pouka v šolskem letu pridobiti zaključno oceno. Novi režim pa tudi šoli omogoči, da pouk izvede kontinuirano ob predvideni kadrovski zasedbi za posamezno šolsko leto.

19. člen


»56. člen


Učenec ima pravico do brezplačnega prevoza, če je njegovo prebivališče oddaljeno štiri kilometre ali več od osnovne šole, ki jo obiskuje v matičnem šolskem okolišu. Če učenec na željo staršev obiskuje šolo izven matičnega šolskega okoliša, mu pravica do brezplačnega prevoza ne pripada.

Učenec 1. razreda ali prve stopnje posebnega programa vzgoje in izobraževanja ima pravico do brezplačnega organiziranega prevoza ne glede na oddaljenost njegovega prebivališča od osnovne šole v matičnem šolskem okolišu, v katerem prebiva, učenci ostalih razredov pa, če pristojni organ za preventivo in vzgojo v cestnem prometu ugotovi, da je ogrožena varnost učencev na poti v šolo.

Učenec, ki se prešola v skladu s 54. členom tega zakona, ima pravico do brezplačnega prevoza, če je njegovo prebivališče oddaljeno štiri kilometre ali več od osnovne šole, v katero je prešolan. Učenec iz prejšnjega stavka ima pravico do brezplačnega prevoza ne glede na oddaljenost njegovega prebivališča od osnovne šole, če pristojni organ za preventivo in vzgojo v cestnem prometu ugotovi, da je ogrožena varnost učenca na poti v šolo.

Učenec s posebnimi potrebami ima pravico do organiziranega brezplačnega prevoza, če je njegovo prebivališče oddaljeno štiri kilometre ali več od osnovne šole, ki izvaja program, v katerega je usmerjen. Če je njegovo prebivališče od osnovne šole oddaljeno manj kot štiri kilometre, ima učenec iz prejšnjega stavka pravico do organiziranega brezplačnega prevoza, če je tako določeno v odločbi o usmeritvi ali če pristojni organ za preventivo in vzgojo v cestnem prometu ugotovi, da je ogrožena varnost učenca na poti v šolo.

Učenec s posebnimi potrebami, ki ima z odločbo o usmeritvi določeno izvajanje dodatne strokovne pomoči v zavodu za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, ima pravico do povračila stroškov prevoza do zavoda, v katerem se ta pomoč izvaja, če je njegovo prebivališče od zavoda oddaljeno štiri kilometre ali več.

O pravici do prevoza na podlagi vloge staršev v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, odloči lokalna skupnost, razen za učence, za katere je ta pravica določena z odločbo o usmeritvi. Glede izvedbe prevoza se lokalna skupnost dogovori s šolo in starši.


Če učencu s posebnimi potrebami ni mogoče zagotoviti prevoza, ima pravico do oskrbe v kraju izobraževanja in pravico do organiziranega brezplačnega prevoza ali povračila stroškov prevoza domov ob pouka prostih dnevih.


Obrazložitev:

Veljavni zakon že zagotavlja pravico do brezplačnega prevoza vsem učencem, katerih prebivališče je od šole njihovega matičnega šolskega okoliša oddaljeno več kot 4 kilometre. Predlagana novela pa ne zagotavlja več pravice do prevoza za tiste učence, ki na željo staršev obiskujejo šolo izven svojega matičnega šolskega okoliša, kar pomeni razbremenitev za občinske proračune. Še vedno je zaradi varnosti otrok potrebno zagotoviti pravico do prevoza za učence, ki v šolo hodijo po nevarnih šolskih poteh. Za oceno in izdajo mnenja o varnih ali nevarnih šolskih poteh je zadolžen pristojni organ za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. Občinski svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu preuči prometno situacijo. V skladu s kriteriji za varne šolske poti sprejme ugotovitev glede utemeljenosti predloga šole. Tudi v bodoče bo veljalo, da se glede načina izvedbe prevoza osnovna šola dogovori s starši in lokalno skupnostjo, o sami pravici pa bo odločala lokalna skupnost, ki tudi financira šolske prevoze.

Glede prevozov za učence s posebnimi potrebami velja poseben režim, ki se navezuje na odločbo o usmeritvi. Za te učence še vedno ohranjamo pravico do oskrbe v kraju izobraževanja in prevoza ob pouka prostih dnevih, kar pa financira država.

Predlagane določbe se ne uporabljajo za prevoze učencev v zasebnih šolah, saj le-te nimajo določenih šolskih okolišev in zato niso dolžne organizirati oziroma financirati šolskih prevozov.

Črtano je besedilo desetega odstavka 56. člena veljavnega zakona. Gre za odpravo diskriminatornega določila, na katerega opozarja Varuh človekovih pravic. Prav tako Ministrstvo za delo, družino,

socialne zadeve in enake možnosti meni, da ne gre za podvajanje pravic, če mladostniki uveljavljajo pravice, določene v zakonu, ki ureja družbeno varstvo duševno in telesno prizadetih oseb.

20. člen



Obrazložitev:

Zakon, ki ureja šolsko prehrano, določa, da šola za vse učence v okviru dejavnosti javne službe obvezno organizira malico. Kot dodatno ponudbo pa lahko šola organizira zajtrk, kosilo in popoldansko malico.

21. člen


»Določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, se uporabljajo v postopkih v zvezi z vpisom, prestopom, prešolanjem, odložitvijo šolanja, oprostitvijo sodelovanja pri posameznem predmetu, prepovedjo obiskovanja osnovne šole po izpolnitvi osnovnošolske obveznosti in statusom učenca športnika oziroma umetnika.«.

Obrazložitev:

Z novelo se širi obseg pravic, o katerih je šola dolžna voditi oziroma odločati po upravnem postopku, in sicer odločanje o statusu umetnika.

Novela ne ureja več subvencioniranja učencem iz naslova šole v naravi, prehrane in učbenikov, ker je to urejeno v posebnih predpisih.

22. člen

V drugem stavku tretjega odstavka 63. člena se piko nadomesti z vejico in doda besedilo »za učence 3., 6. in 9. razreda pa tudi dosežki pri nacionalnem preverjanju znanja, izraženi v odstotnih točkah.«.



Obrazložitev:

Obstoječi zakon določa, da šola učence o dosežkih pri nacionalnem preverjanju znanja obvesti s posebnim obvestilom kot prilogo k spričevalu. S predlagano spremembo se dosežki pri nacionalnem preverjanju znanja vpišejo v spričevala učencev 3., 6. in 9. razreda.

Komentar na člen: NESPREJEMLJIVO, ker uvedbi NPZ v 3. razred ODLOČNO NASPROTUJEMO.

23. člen













Obrazložitev:


Novela določa, da se dosežki nacionalnega preverjanja znanja v 3., 6. in 9. razredu v obliki odstotnih točk zapišejo v spričevalo in se v 9. razredu spremenijo v oceno, in sicer samo pri predmetih, ki se izvajajo v skladu s predmetnikom 9. razreda. Pretvorba dosežka v oceno se izvede na osnovi strokovnih smernic Državnega izpitnega centra. Učitelj predmeta to oceno upošteva kot eno izmed ocen pri oblikovanju zaključne ocene.

Komentar na člen: ODLOČNO NASPROTUJEMO UVEDBI NPZ V 3. RAZRED. Praksa iz let, ko se je NPZ v 3. razredu že izvajal, je pokazala, da NPZ predstavlja dodatno obremenitev in stres tako za učence, starše in tudi učitelje, hkrati pa NPZ-jem ni moč pripisati nobene dodane vrednosti.

Zato ponovni uvedbi NPZ v 3. razredu ODLOČNO NASPROTUJEMO.

24. člen


»Podatki in analize o dosežkih nacionalnega preverjanja znanja so namenjeni učencem, njihovim staršem, učiteljem, šolam in sistemu na nacionalni ravni.

Podatki in analize o dosežkih nacionalnega preverjanja znanja se na nacionalni ravni uporabljajo kot podlaga za sprejemanje odločitev o razvoju izobraževalnega sistema.

Državni izpitni center pripravi analizo o dosežkih nacionalnega preverjanja znanja in te podatke tudi javno objavi, vendar tako, da identiteta učencev in šol ni razvidna.

Podatki z razkrito identiteto učencev in šol ne morejo biti predmet zahteve za dostop do informacij javnega značaja.

Podatke in analize o nacionalnem preverjanju znanja z razkrito identiteto šol Državni izpitni center na zahtevo posreduje ministru in predsedniku državne komisije za vodenje nacionalnega preverjanja znanja. Minister lahko podatke uporablja za načrtovanje ukrepov na področju vzgoje in izobraževanja, predsednik državne komisije pa za vodenje nacionalnega preverjanja znanja.

Podatkov in analiz o nacionalnem preverjanju znanja na nacionalni ravni za več šol skupaj ne sme nihče posredovati, objavljati ali uporabljati z razkrito identiteto šol.

Dosežki nacionalnega preverjanja znanja se lahko uporabljajo samo za namen, ki ga določa ta zakon.«.

Obrazložitev:

Na podlagi izvedenega nacionalnega preverjanje znanja in pridobljenih dosežkov kot dodatne informacije o znanju učencev na posamezni šoli je analiza dosežkov nacionalnega preverjanja znanja temeljno orodje za uspešno ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti vzgojno-izobraževalnega dela.

Novela zakona natančneje določa namen nacionalnega preverjanja znanja, dovoljeno uporabo in objavo podatkov in analiz za točno določen namen ter posebej navaja, kar ni dovoljeno - nihče ne sme podatkov in analiz o dosežkih uporabiti tako, da jih javno objavi z namenom razvrščanja šol glede na njihove dosežke pri nacionalnem preverjanju znanja. Tega na sistemski ravni ni mogoče dopustiti iz razloga, ker slabši dosežki sami po sebi še ne pomenijo tudi manj kakovostnega dela v šolah, in obratno, tudi boljši dosežki niso vedno znak bolj kakovostnega dela. Pravo vrednost navedenih dosežkov vsaki šoli pokaže šele ustrezna strokovna analiza, ki poleg dosežkov upošteva še vse ostale pomembne dejavnike na posamezni šoli.

Državni izpitni center je že v dosedanji pravni ureditvi tisti javni zavod, ki skrbi za strokovne, razvojne, organizacijsko-tehnične in druge naloge, povezane z nacionalnim preverjanjem znanja.

25. člen


»V prilagojenih izobraževalnih programih z enakovrednim izobrazbenim standardom se nacionalno preverjanje znanja izvaja v skladu z določbami 64. člena tega zakona.

V prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom je nacionalno preverjanje znanja za učence 6. razreda prostovoljno, za učence 9. razreda pa obvezno. V 6. in 9. razredu šola izvede nacionalno preverjanje znanja iz slovenščine ali italijanščine oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih, matematike ter naravoslovja oziroma družboslovja izmenično po posameznih šolskih letih.

V posebnem programu vzgoje in izobraževanja se nacionalnega preverjanja znanja za učence ne izvaja.«.

Obrazložitev:

S spremembo se uvaja obvezno nacionalno preverjanje znanja za učence 9. razreda prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom. Poleg tega bo po novem tudi v 6. razredu, kjer je preverjanje še vedno prostovoljno, dodan tretji predmet. Tretji predmet v 6. in 9. razredu je določen, in sicer bo to izmenično eno leto naravoslovje in drugo leto družboslovje, ki imata v predmetniku tega programa največ ur.

26. člen


»Če učenec in starši menijo, da je pri ugotavljanju dosežka učenca pri nacionalnem preverjanju znanja prišlo do pisne ali računske napake, lahko starši v treh dneh po prejemu spričevala oziroma zaključnega spričevala pri ravnatelju vložijo obrazložen ugovor.«.

Obrazložitev:

Po novem se dosežek pri nacionalnem preverjanju znanja vpiše v spričevalo in se obvestila o dosežku kot priloge k spričevalu ne izdaja. Tako je staršem v primeru pisne ali računske napake pri ugotavljanju dosežka nacionalnega preverjanja znanja dana možnost ugovora na spričevalo in ne na obvestilo o dosežku.

27. člen


»Učenci priseljenci iz drugih držav so lahko od 1. do 8. razreda ob koncu pouka v šolskem letu, v katerem so prvič vključeni v osnovno šolo v Republiki Sloveniji, neocenjeni iz posameznih predmetov in napredujejo v naslednji razred. O napredovanju odloči na predlog razrednika učiteljski zbor.«.

Obrazložitev:

Sprememba natančneje določa, da so lahko neocenjeni samo učenci od 1. do 8. razreda, saj se v 9. razredu zaključuje osnovnošolsko izobraževanje.

28. člen


»Učenec s posebnimi potrebami, ki je bil vključen v osnovnošolsko izobraževanje po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom in v devetih letih ni končal osnovnošolskega izobraževanja, osnovnošolsko izobraževanje lahko dokonča še v največ treh letih in obdrži status učenca. Šola učenca s posebnimi potrebami in njegove starše posebej seznani s pravico do podaljšanega statusa.«.

Obrazložitev:

Veljavna ureditev omogoča, da učenec s posebnimi potrebami kljub zaključenemu 9. razredu še tri leta obiskuje isti razred, kar ni v njegovo korist, povzroča pa tudi težave pri izdajanju spričeval in izvajanju programa. Po novem bo lahko status učenca še največ tri leta obdržal tisti učenec, ki v devetih letih ni končal osnovnošolskega izobraževanja, kar je leto več, kot imajo možnost učenci brez

odločbe o usmeritvi. Podaljšanje izobraževanja ni več vezano na nevključitev v srednješolske izobraževalne programe.

29. člen


»Učencem 3. in 6. razreda se v spričevalo vpišejo tudi dosežki učencev pri nacionalnem preverjanju znanja, izraženi v odstotnih točkah.«


Obrazložitev:

S predlagano spremembo izvajanja nacionalnega preverjanja znanja se dosežke učencev pri nacionalnem preverjanju znanja v 3. in 6. razredu zapiše v javno listino učenca – spričevalo. S tem se spreminja obstoječi način obveščanja učencev o dosežkih pri nacionalnem preverjanju znanja – učenci so o dosežkih pri nacionalnem preverjanju znanja obveščeni s posebnim obvestilom, prilogo k spričevalu.

30. člen

V drugem odstavku 84. člena se pred piko doda besedilo »in dosežki učencev pri nacionalnem preverjanju znanja, izraženi v odstotnih točkah«.

Obrazložitev:

S predlagano spremembo izvajanja nacionalnega preverjanja znanja se dosežke učencev pri nacionalnem preverjanju znanja v 9. razredu zapiše v javno listino učenca – zaključno spričevalo. S tem se spreminja obstoječi način obveščanja učencev o dosežkih pri nacionalnem preverjanju znanja – učenci so o dosežkih pri nacionalnem preverjanju znanja obveščeni s posebnim obvestilom, prilogo k spričevalu.

31. člen


»Starši, ki imajo otroke vključene v javno ali zasebno šolo, lahko organizirajo osnovnošolsko izobraževanje svojih otrok na domu.«

Obrazložitev:

Sprememba tega člena ureja pravico staršev do izbire načina osnovnošolskega izobraževanja svojih otrok, ki so predhodno vključeni v javno ali zasebno šolo.

Izobraževanje na domu je torej le način, na katerega lahko starši organizirajo osnovnošolsko izobraževanje svojega otroka. Izbira staršev za ta način poučevanja je prostovoljna.

32. člen


Obrazložitev:

Vsebina izobraževanja odraslih se prenese v zakon, ki ureja izobraževanje odraslih, zato sta črtani predmetna določba in poglavje.

33. člen


Obrazložitev:


Komentar na člen: ODLOČNO NASPROTUJEMO UVEDBI NPZ V 3. RAZRED. Praksa iz let, ko se je NPZ v 3. razredu že izvajal, je pokazala, da NPZ predstavlja dodatno obremenitev in stres tako za učence, starše in tudi učitelje, hkrati pa NPZjem ni moč pripisati nobene dodane vrednosti.

Zato ponovni uvedbi NPZ v 3. razredu ODLOČNO NASPROTUJEMO.

34. člen


»102.a člen

(globa za prekrške zaradi nedovoljene uporabe podatkov nacionalnega preverjanja znanja)

Z globo od 600 do 3.000 eurov se kaznuje posameznik, z globo od 1.000 do 60.000 eurov samostojni podjetnik posameznik in posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, z globo od 5.000 do 100.000 eurov pravno osebo, z globo od 10.000 do 300.000 eurov, če se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, in z globo od 2.000 do 10.000 eurov odgovorno osebo pravne osebe ali odgovorno osebo samostojnega podjetnika posameznika oziroma posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, in za odgovorno osebo v državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti, če posreduje, objavlja ali uporablja podatke o nacionalnem preverjanju znanja v nasprotju s šestim odstavkom 65. člena tega zakona.«.

Obrazložitev:

Novela dodaja nov 102.a člen, ki predpisuje globo za posredovanje, objavljanje ali uporabljanje podatkov o nacionalnem preverjanju znanja v nasprotju z namenom nacionalnega preverjanja znanja. Določba z globami v razponu različno kaznuje posameznike, samostojne podjetnike posameznike in posameznike, ki samostojno opravljajo dejavnost, pravne osebe in odgovorne osebe zaradi nenamenskega posredovanja, objavljanja ali uporabljanja podatkov o nacionalnem preverjanju znanja.


35. člen


Do ureditve izobraževanja odraslih v posebnem zakonu s področja izobraževanja odraslih, se uporabljata določbi enajstega odstavka 64. člena in 93. člena Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 81/06 - uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF, 63/13 in 46/16 – ZOFVI-K).

Obrazložitev:

Predvideno je, da bo izobraževanje odraslih celovito (vsebinsko, organizacijsko) urejal poseben zakon. S tem bodo vsebine, ki sta jih do sedaj urejala 64. in 93. člen, prenesene v novi zakon. Da ne bi prišlo do pravne praznine, se do ureditve v posebnem zakonu še vedno uporabljata določbi obstoječega zakona.

36. člen


Pouk drugega tujega jezika kot obveznega predmeta se prične postopno izvajati za učence 7. razreda v šolskem letu 2018/19.

Obrazložitev:


Vsi učenci tretjega vzgojno-izobraževalnega obdobja bodo vključeni v pouk drugega tujega v šolskem letu 2020/21.

Komentar na člen: Uvajanje drugega tujega jezika kot obveznega, naj se ponovno pretehta. Dosedanja praksa in možnost izbire je dobra.

Bolj smiselno bi bilo uvajanje vsebin, ki bi dolgoročno pripomogle k razvijanju ročnih spretnosti in veščin. Ta znanja bi omogočala učencem, da bi se morda lažje in v večji meri odločali tudi za poklice, ki so v Sloveniji deficitarni. Ministrstvo naj naredi širšo in dolgoročnejšo strategijo izobraževanja, ki bo upoštevala tudi spremembe in dinamiko na trgu dela.

37. člen


Predmetnike in učne načrte v skladu s tem zakonom določi pristojni strokovni svet najkasneje do 28. februarja 2018.

Pristojni strokovni svet ministru predlaga spremembe prilagojenih izobraževalnih programov, usklajenih z določbami tega zakona, najkasneje do 28. februarja 2018.

Obrazložitev:


38. člen


Zasebne šole uskladijo predmetnike in učne načrte v skladu s tem zakonom najkasneje šest mesecev pred začetkom pouka, če bodo izvajale vsebine, ki so vezane na ta zakon.

Obrazložitev:

Člen določa obveznost zasebnih šol, da najkasneje šest mesecev pred začetkom pouka uskladijo predmetnik in učne načrte, če bodo izvajali vsebine, ki so vezane na ta zakon.

39. člen


Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. septembra

2018.

Obrazložitev:

Člen določa uveljavitev zakona in datum začetka njegove uporabe. Slednja je vezana na začetek šolskega leta 2018/19.



1. člen



Obrazložitev:



2. člen


»5. člen



Obrazložitev:



3. člen




Obrazložitev:


4. člen


Obrazložitev:


5. člen


Obrazložitev:


6. člen SE BRIŠE!



Obrazložitev:


Obrazložitev:

Člen se briše! Predlagamo, da se drug tuj jezik ne uvede kot redni predmet v predmetniku OŠ, saj smo mnenja, da je trenutna ureditev boljša ( drug tuj jezik naj ostane kot izbirni predmet). Predlagamo, da se namesto uvajanja drugega tujega jezika spremeni predmetnik druge triade tako, da se v 7. razredu doda ena ura gospodinjstva, v 8. razredu ena ura tehnike in tehnologije, ter v 9. razredu ena ura športne vzgoje. Naredite šolo bolj življensko!

7. člen SE BRIŠE!


»17. člen





Obrazložitev:



Obrazložitev: zadnja alineja se briše in ostajata tako kot do sedaj!

Krči se eden glavnih reformnih ukrepov, ki so zaznamovali devetletno OŠ in jo naredili prijaznejšo do otrok . Izbirnost naj ostane !

8. člen










Obrazložitev:





9. člen SE BRIŠE!









Obrazložitev:






10. člen


»20.b

(pevski zbor)



Obrazložitev:




11. člen

21. člen se črta.

Obrazložitev:


12. člen



Obrazložitev:


13. člen


»24.a člen



Obrazložitev:


14. člen


Obrazložitev:


15. člen



Obrazložitev:


16. člen








Obrazložitev:



17. člen




Obrazložitev:




18. člen



Obrazložitev:


19. člen


»56. člen











Obrazložitev:

Veljavni zakon že zagotavlja pravico do brezplačnega prevoza vsem učencem, katerih prebivališče je od šole njihovega matičnega šolskega okoliša oddaljeno več kot 4 kilometre. Predlagana novela pa ne zagotavlja več pravice do prevoza za tiste učence, ki na željo staršev obiskujejo šolo izven svojega matičnega šolskega okoliša, kar pomeni razbremenitev za občinske proračune. Še vedno je zaradi varnosti otrok potrebno zagotoviti pravico do prevoza za učence, ki v šolo hodijo po nevarnih šolskih poteh. Za oceno in izdajo mnenja o varnih ali nevarnih šolskih poteh je zadolžen pristojni organ za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. Občinski svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu preuči prometno situacijo. V skladu s kriteriji za varne šolske poti sprejme ugotovitev glede

utemeljenosti predloga šole. Tudi v bodoče bo veljalo, da se glede načina izvedbe prevoza osnovna šola dogovori s starši in lokalno skupnostjo, o sami pravici pa bo odločala lokalna skupnost, ki tudi financira šolske prevoze.



Črtano je besedilo desetega odstavka 56. člena veljavnega zakona. Gre za odpravo diskriminatornega določila, na katerega opozarja Varuh človekovih pravic. Prav tako Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti meni, da ne gre za podvajanje pravic, če mladostniki uveljavljajo pravice, določene v zakonu, ki ureja družbeno varstvo duševno in telesno prizadetih oseb.

20. člen



Obrazložitev:


21. člen



Obrazložitev:



22. člen




Obrazložitev:


23. člen













Obrazložitev:


Novela določa, da se dosežki nacionalnega preverjanja znanja v 3., 6. in 9. razredu v obliki odstotnih točk zapišejo v spričevalo in se v 9. razredu spremenijo v oceno, in sicer samo pri predmetih, ki se

izvajajo v skladu s predmetnikom 9. razreda. Pretvorba dosežka v oceno se izvede na osnovi strokovnih smernic Državnega izpitnega centra. Učitelj predmeta to oceno upošteva kot eno izmed ocen pri oblikovanju zaključne ocene.

24. člen









Obrazložitev:




25. člen





Obrazložitev:


26. člen



Obrazložitev:


27. člen



Obrazložitev:


28. člen



Obrazložitev:

Veljavna ureditev omogoča, da učenec s posebnimi potrebami kljub zaključenemu 9. razredu še tri leta obiskuje isti razred, kar ni v njegovo korist, povzroča pa tudi težave pri izdajanju spričeval in izvajanju programa. Po novem bo lahko status učenca še največ tri leta obdržal tisti učenec, ki v devetih letih ni končal osnovnošolskega izobraževanja, kar je leto več, kot imajo možnost učenci brez odločbe o usmeritvi. Podaljšanje izobraževanja ni več vezano na nevključitev v srednješolske izobraževalne programe.

29. člen




Obrazložitev:


30. člen


Obrazložitev:


31. člen



Obrazložitev:



32. člen


Obrazložitev:


33. člen


Obrazložitev:


34. člen


»102.a člen



Obrazložitev:



35. člen



Obrazložitev:

Predvideno je, da bo izobraževanje odraslih celovito (vsebinsko, organizacijsko) urejal poseben zakon. S tem bodo vsebine, ki sta jih do sedaj urejala 64. in 93. člen, prenesene v novi zakon. Da ne bi

prišlo do pravne praznine, se do ureditve v posebnem zakonu še vedno uporabljata določbi obstoječega zakona.

36. člen SE BRIŠE!



Obrazložitev:



37. člen




Obrazložitev:


38. člen



Obrazložitev:


39. člen



2018.

Obrazložitev:




1. člen



Obrazložitev:



2. člen


»5. člen



Obrazložitev:



3. člen




Obrazložitev:

Na podlagi Strategije vključevanja otrok, učencev in dijakov migrantov v sistem vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (2007), ki opredeljuje vključevanje otrok migrantov v šolski sistem,

je pravica do dodatne strokovne pomoči slovenščine razširjena tudi na otroke, katerih materni jezik je slovenščina, vendar se v tujini, kjer so prebivali pred vrnitvijo v domovino, niso srečevali s slovenščino kot uradnim jezikom. Na podlagi dopolnjene določbe 8. člena bodo v dopolnilno izobraževanje iz slovenskega jezika in kulture vključeni tudi ti otroci.

4. člen


Obrazložitev:


5. člen


Obrazložitev:


6. člen SE BRIŠE!



Obrazložitev:


Obrazložitev:

Člen se briše! Predlagamo, da se drug tuj jezik ne uvede kot redni predmet v predmetniku OŠ, saj smo mnenja, da je trenutna ureditev boljša ( drug tuj jezik naj ostane kot izbirni predmet). Predlagamo, da se namesto uvajanja drugega tujega jezika spremeni predmetnik druge triade tako, da se v 7. razredu doda ena ura gospodinjstva, v 8. razredu ena ura tehnike in tehnologije, ter v 9. razredu ena ura športne vzgoje. Naredite šolo bolj življensko!

7. člen SE BRIŠE!


»17. člen





Obrazložitev:



Obrazložitev: zadnja alineja se briše in ostajata tako kot do sedaj!

Krči se eden glavnih reformnih ukrepov, ki so zaznamovali devetletno OŠ in jo naredili prijaznejšo do otrok . Izbirnost naj ostane !

8. člen










Obrazložitev:

Namen razširjenega programa osnovne šole je spodbujati celostni razvoj učenca, prispevati h kakovosti uresničevanja ciljev osnovnošolskega izobraževanja s tem, da bogati in nadgrajuje obvezni

program, omogoča večjo izbirnost, spodbuja in usmerja učenca k samoregulativnemu vseživljenjskemu učenju ter aktivni participaciji v ožjem in širšem družbenem okolju. Izvajanje razširjenega programa omogoča uresničevanje učenčevih interesov, boljše spoznavanje učenca, razvijanje kakovostnih medsebojnih odnosov in vzpostavljanje zdravega načina življenja.




9. člen SE BRIŠE!









Obrazložitev:






10. člen


»20.b

(pevski zbor)



Obrazložitev:




11. člen

21. člen se črta.

Obrazložitev:


12. člen



Obrazložitev:


13. člen


»24.a člen



Obrazložitev:


14. člen


Obrazložitev:


15. člen



Obrazložitev:


16. člen








Obrazložitev:



17. člen




Obrazložitev:




18. člen



Obrazložitev:


19. člen


»56. člen











Obrazložitev:






20. člen



Obrazložitev:


21. člen



Obrazložitev:



22. člen




Obrazložitev:


23. člen













Obrazložitev:




24. člen









Obrazložitev:




25. člen





Obrazložitev:


26. člen



Obrazložitev:


27. člen



Obrazložitev:


28. člen



Obrazložitev:


29. člen




Obrazložitev:


30. člen


Obrazložitev:


31. člen



Obrazložitev:



32. člen


Obrazložitev:


33. člen


Obrazložitev:


34. člen


»102.a člen



Obrazložitev:



35. člen



Obrazložitev:



36. člen SE BRIŠE!



Obrazložitev:



37. člen




Obrazložitev:


38. člen



Obrazložitev:


39. člen



2018.

Obrazložitev:



PRIPOMBE NA NOVELO ZAKONA O OŠ

6. ČLEN NOVELE 16. ČLEN OBSTOJEČEGA ZOŠ

Menimo, da je bil pouk tujih jezikov do sedaj rešen na pravi način. Naj bo drug tuji jezik še naprej izbirni jezik od 4. razreda dalje. Na ta način se dodatno ne obremenjuje otrok, ki imajo težave že pri pouku maternega jezika.

V prvem razredu naj postane prvi tuj jezik obvezen (ne šele v drugem), ker se na ta način manjšajo razlike med učenci, ki se v prvem razredu učijo angleščine in onimi, ki se je ne.

7. ČLEN NOVELE 17. ČLEN DOSEDANJEGA ZOŠ

Zaradi obveznega drugega tujega jezika se pouk drugih izbirnih predmetov zmanjša na eno uro na teden. Tu ponovno vzamemo otrokom predmete, ki jih za življenje in celosten razvoj nujno potrebujejo: šport, likovna in glasbena umetnost, predmeti s področja tehnike in računalništva. Potemtakem v osnovni šoli ne moremo več govoriti o izbirnosti.

8.člen novele 20. člen obstoječega ZOŠ

Pri tem členi in organizaciji pouka vidim več težav oz. nejasnosti.

Člen govori o izbirnosti učencev za pouk neobveznih izbirnih predmetov, interesnih dejavnosti, dodatnega in dopolnilnega pouka. Kot je razumeti, naj bi se vendarle vsak otrok nekam vpisal. Kaj v primeru, ko se ne? Kje je tačas ta otrok? (ali več otrok)

Ker sme biti pred poukom le jutranje varstvo, bomo po vsej verjetnosti premaknili pouk na najbolj možno zgodnjo uro, to je 7.30. Ker sicer bodo otroci od četrtega in petega razreda lahko v šoli s polnim programom do 15-ih. Pa še tako se to zna zgoditi. Kakšen je namen, da otroke maksimalno obremenimo še po pouku? Se tu gleda na otroke, ali se hoče zagotoviti učiteljev 40-urni delavnik?

Kako bo učitelj, ki bo osem ur z učenci pri različnem pouku lahko kvalitetno delal? Tu se načrtno degradira učiteljevo delo, ukvarjanje z učenci tudi po pouku, preprečuje različne aktivnosti, ki jih imamo na naši šoli za učence po pouku ali pred poukom. Kot npr. govorilne ure za učence pri učiteljih, kot učenje ozvočenja, scenografije ipd. Kdo od učencev in učiteljev bo po tretji uri še v stanju karkoli delati v tem smislu?

Kdaj bo delal priprave, iskal gradiva, načrtoval različne dejavnosti, se po telefonu dogovarjal za aktivnosti, ki potekajo v šoli za otroke? Po takem urniku – zakaj bi odgovarjal na telefonske klice staršev in maile v svojem prostem času?

Dve uri popoldanskega varstva na dan? Kaj bodo delali učitelji, ki pretežno delajo v OPB? Bomo imeli tudi v izobraževanju prekarne delavce oz. učitelje, ki bodo morali učiti na štirih šolah, da bodo dosegli dovoljšne število ur? Podaljšano bivanje je eno najzahtevnejši del v osnovni šoli. Učenci so utrujeni, za njih je na nek način konec pouka, sistem pa nas je v zadnjih letih prisili v to, da v podaljšano bivanje zaradi pomanjkanja ur, ki jih plačuje MIZŠ trpamo učitelje, ki tam delajo za nadomestitev ur. Težavo bi preprosto rešili tako: namesto da kompliciramo ves sistem z t.i. razširjenim programom

damo šolam dovolj denarja, da ima za vsak oddelek OPB svojega učitelja, ki bo znotraj realiziral že obstoječ kurikulum za OPB. Celo verjamem, da bi bilo to ceneje kot uvajanje ves teh sprememb.

V razširjenem programu se uvaja učenje učenja kar pomeni da je »učenje učenja sposobnost učiti se in vztrajati pri učenju, organizirati lastno učenje, vključno z učinkovitim upravljanjem s časom in informacijami, individualno in v skupinah« (European Parliament and Council 2006)¸.

Za to potrebuješ abstraktno učenje, ki se razvije pri 12 letu (Požarnik, Piaget ), v obdobju od 1. do 5. r lahko otrok le razvija konkretno logično razmišljanje. To je stvar razvoja.

Sem proti takim nedorečenim spremembam in za ohranitev obstoječega, s tem, da MIZŠ uredi financiranje OPB, na zgoraj predlagan način.

9. ČLEN 20.A ČLEN OBSTOJEČEGA ZOŠ:

Če želi šola ponuditi tuj jezik, kot neobvezni izbirni predmet, mora to biti tretji tuj jezik, ki ga ponuja šola.

Še enkrat- naj se ponudi neobvezni izbirni predmet drugi tuj jezik v 4.razredu in naj se ga kontinuirano pelje do konca devetega razreda.

NOV 20. B ČLEN

Šole so do danes obvezane k zagotavljanju delovanja enega enoglasnega otroškega in enega večglasnega mladinskega zbora. Kljub temu pa mladinskim zborom ni lahko – zaradi pred leti uvedene devetletke imajo velike težave pri organizacija vaj, posledično se je s tem znižala motivacija in tudi kvaliteta petja. Po večletnem trudu JSKD in Zavoda za šolstvo za izboljšanje stanja z organizacijo prireditev (Zborovski BUM, Potujoča muzika, Revija Zagorje ob Savi, regijska tekmovanja), izobraževanj in osveščanja o kulturnih, socialnih in fizioloških dobrobitih skupinskega petja tudi pri ravnateljih, smo v zadnjih treh letih končno opazili razveseljivo izboljšanje – in prav v tem trenutku optimizma je bil v javnost poslan nov predlog zakona, ki bi izjemno posegel v delovanje šolskih pevskih zborov.

Zakon bi namreč omogočil šolam, da bodo spet varčevale na področju kulture, saj bodo namesto doslej obveznega enoglasnega otroškega in večglasnega mladinskega zbora odslej lahko zagotavljale delovanje le enega zbora. Predvidevamo, da se bodo v tej situaciji odločale za otroškega, ki ga je zaradi urnikov veliko lažje organizirati in je cenejši – namenjeni sta mu 2 uri, mladinskim pa 4.

Po slednjem predlogu predvidevamo najmanj 50% upad večglasnih zborov na šolah v naslednjih 2 letih. To pomeni ukinitev razvoja harmonskega posluha, prekinitev ukvarjanja s petjem bo peljala v upad pevcev v odraslih zborih oz. upad kvalitete in onemogočanje kvalitetnega nivoja slovenski vrhunskim zasedbam, s katerim se ponašamo v svetovnem merilu. S tem zakonom se bo povzročila trajna škoda najbolj razširjeni in prepoznavni kulturni dejavnosti v Sloveniji.

Sem PROTI temu predlogu in sicer predlagam da šola za učence organizira najmanj dva pevska zbora: vsaj enega enoglasnega – otroški pevski zbor (od 1. do 5. razreda) in vsaj enega večglasnega – mladinski pevski zbor (od 5. do 9. razreda)«.

16. ČLEN NOVELE OBSOTJEČI 39.A ČLEN

Razlogi proti omejevanju obveznega števila ŠVN v času devetletnega šolanja:

Na naši šoli se zavedamo finančnega bremena, ki ga ŠvN predstavlja nekaterim družinam, zato za finančno dostopnost šole v naravi izvajamo naslednje ukrepe:

Učiteljem nam je vredno organizirati ŠVN, zato smo izglasovali, da se odpovemo delu honoraja, ki je predviden z zakonodajo.

Šolski sklad je močno vpet v učni proces, saj prispeva 20€ za vsakega učenca, ki se udeleži ŠvN.

Šolski sklad vsem učencem, ki zaprosijo za finančno pomoč, prispeva najmanj 75% stroška ŠvN.

Vsi učitelji smo vpeti v akcije Šolskega sklada, zato smo tudi zelo uspešni pri zbiranju denarja.

Ves ta trud pa smo v švn pripravljeni vložiti zato, ker menimo, da je šola v naravi dragocen del učnega procesa.

Ker nam omogoča povezovanje in razvijanje odnosov med učenci in med učitelji

Učenci pridobivajo in uporabijo znanje v naravnem, spodbudnem okolju

Med sobivanjem učenci razvijajo samostojnost, odgovornost in socialne veščine

ŠvN izvajamo od tretjega do devetega razreda, torej poleg dveh obveznih organiziramo še pet nadstandardnih ŠvN. Večino ŠvN v celoti organiziramo in izvajamo učitelji šole, ki za to nismo dodatno plačani. To odločitev smo sprejeli sami. Šola razen izjemoma ne najema zunanjih izvajalcev.

3. razred – tek na smučeh, Pokljuka, cena okoli 4., 5. razred – plavanje, smučanje (obvezni ŠVN)

6. razred – jezikovno – naravnoslovni tabor (tabor je organiziran v šoli, k sodelovanju povabimo naravne govorce angleškega jezika)

7. razred – Eko tabor na Pohorju (4 dni)

8. razred – Geografsko – zgodovinska ekskurzija v Rim 4dni

9. razred – Bosna - 5dni

Menimo da ni prav, da so »kaznovane« tudi šole, ki se trudijo za nadstandardni program, ki ne samo bogati učni proces ampak tudi omogoča na cenovno dostopen ogled krajev, ki si jih nekateri ne bodo morali nikoli privoščiti.

Ponosni smo da lahko učence peljemo v 8. razredu v Rim in v 9. razredu (pred valeto) v Bosno in da je udeležba skoraj 100%.

Predlagamo, da se namesto ukinjanja oziroma omejevanja vnese nekakšne varovalke ali pogoje, ki bi omogočale kvalitetno in cenovno izvedbo ŠvN:

Ena je zagotovo, da se določi minimalen procent udeležbe učencev v ŠvN. (pri nas smo se odločili da mora biti udeležba vsaj 75% sicer odpade, vedno je višja)

Obvezna udeležba sofinanciranja šolskega sklada pri sofinanciranju ŠvN.

Lasten kader, ki se izobražuje namesto najemanja zunanjih.


Ob pisanju in popravljanju letošnjih NPZ-jev se je spet pokazalo, kako velik je razkorak med dejanskim znanjem učencev in med znanjem, ki ga je nacionalno preverjanje znanja pripravljeno izmeriti. Da bi lažje razumeli, zakaj se učitelji precej nelagodno počutimo ob vsakokratnem popravljanju NPZ, bomo skušali argumente predstaviti tudi z primeri iz večletne prakse. Do razlik prihaja predvsem zaradi vsebinskega neskladja med učnimi načrti in merili, po katerih se vrednotijo NPZ-ji, ob tem pa moramo

omeniti, da prihaja tudi do bistvenih neskladij pri terminologiji. Če se ustavimo le pri slovenščini, so NPZ-ji »obogatili« literarno vedo s »pseudo termini«, kot so: pesemska slika, ton pogovora … Učenci so jih prvič videli na NPZ-ju, jih razumeli po svoje, a NPZ je to terminološko zasedo interpretiral kot neznanje.

Tako sestavljeni NPZ-ji po našem mnenju nikakor niso in ne morejo biti objektivni prikaz nacionalnega znanja, saj vsebina in terminologija ni usklajena z učnim načrtom in niti s strokovnim področjem. Slednje se še posebej lepo pokaže pri učencih, ki so izjemni/odlični na svojem področju, kar dokazujejo z zlatimi priznanji na tekmovanjih in nagrajenimi raziskovalnimi nalogami. Praksa pa pokaže, da so za NPZ takšni izjemni učenci povsem povprečni (letos so odličnjaki pri slovenščini zmogli test rešiti le s 85-odstotnim uspehom). Veliko pove tudi podatek, da nihče v generaciji pri slovenščini ni dosegel stoodstotnega števila točk: več pove seveda o testu, merilih in sestavljavcih testa kot o znanju generacije.

Popravljavci in profesorji na te nedoslednosti bolj ali manj organizirano opozarjamo že nekaj let, vendar nas RIC vztrajno potiska v kot oz. za zaslon računalnika. Če smo nekoč lahko še v živo debatirali na strokovnih srečanjih, opravili t. i. standardizacijo pred samim vrednotenjem v živi debati, se sedaj vse to dogaja daleč od skupin odločanja. Odločevalci in organizatorji NPZ so sistem ukrojili tako, da smo za njih vsi, vključno z učenci, le številke na računalniških zaslonih. Postavijo nas pred računalniški zaslon, strokovne debate potekajo na slabo obiskanih in pripravljenih računalniških forumih, vrednoti pa se po modeliranih različicah, ob katerih se učitelji praktiki držimo za glavo in smo slabe volje, ker pljuvamo v lastno skledo, saj

moramo učencem, ki pokažejo znanje odvzemati točke, ker npr. namesto normiranih treh nedoločnikov pravilno izpišejo samo dva – to se vrednoti kot neznanje, nič točk, sedi! Tudi vprašanja so iz nerazumljivega razloga tako napeljana, da NPZ učenca ne vpraša po npr. njemu razumljivem terminu vzročnega odvisnika, kar se učimo pri pouku v skladu z učnim načrtom, ampak po razmerju med stavkoma; kar je isto, le da bolj zapleteno – dajmo jih torej nacionalno lovit na neznanju.

Kakšne pasti skrivajo NPZ-ji se bo v vsej nacionalni veličini pokazalo šele naslednje leto, ko bodo res šteli – prevedeno bi to pomenilo, da bodo učenci polj odgovorno pristopili k testu. V nekem delu to prav gotovo drži, ampak ali bo bolj odgovorno deloval tudi RIC? Pa poglejmo, kako odgovorno je uredil status ocene NPZ-ja, ki se bo po novem vpisala v redovalnico. Ali torej vemo, kako je v tem primeru z učiteljevo avtonomijo in odgovornostjo, saj bo učitelj s tem, ko bo oceno vpisal v redovalnico – zavrniti je ne more –, prevzel tudi odgovornost za njo z vsemi posledicami. Nihče torej ne ve, kakšne posledice ima vpisane ocena za učitelja, kako mu podre predpisano razmerje med pisnimi in ustnimi ocenami. Tisti praktiki, ki prilagajamo svoje teste za učence s posebnimi potrebami, vemo, kako neprimerno so z vidika teh učencev oblikovana vprašanja na NPZ-jih – v enem vprašanju tri podvprašanja, besedila so preobsežna, niso napisana na papirju primerne barve, nimajo rešenega vzorčnega primera itd. Marsikateri učitelj je zaradi neprimerno prilagojenih testov že imel opravka s šolsko inšpekcijo, kdo bo odgovoren v primeru slabo oblikovanega NPZ? Ali tisti, ki je test neprimerno sestavil, ali tisti, ki ga je sprejel in ga dal v pisanje svojemu učencu? Pred katerimi vrati se bodo s svojimi upravičenimi ugovori in vprašanji zbirali starši? Tako ne vemo niti, ali je zaradi ugovora na oceno NPZ možen tudi ugovor na končno oceno – v tem primeru RIC ne bo imel nevšečnosti, učitelj pa veliko dodatnega dela in skrbi, za nekaj kar ni sam zakuhal. Vse to se morda zdi res mejno, a moramo spomniti, da so NPZ-ji kljub N-ju v poimenovanju zelo površno sestavljeni; drugače si ne moremo razlagati dejstva, da je vsako leto pri kakšnem predmetu kakšna naloga nacionalno razveljavljena kot strokovno neprimerna ali nerešljiva.

Ob koncu pa spregovorimo še o poniževalnem odnosu RIC-a do ljudi, učiteljev, ki opravljamo za njih delo ocenjevalcev. Hvala bogu so nam po tem, ko smo morali zagroziti z bojkotom vrednotenja, vrgli nekaj drobtinic – tako npr. popravljavec slovenščine – ti dobijo največ –, dobi največ 50 evrov neto za popravljanih 23 testov, vsak šteje 20 strani. Vendar ni nujno, da

bo ta denar prejel, saj mora ob koncu popravljanja oddati še anketo o »užitkih« popravljanja. Če tega ne naredi ali pozabi, ne dobi izplačila za opravljeno delo. Tako se obnaša samo institucija, ki želi popolni nadzor in pokorščino v vseh koraki pisanja NPZ, ki ocenjevalce vidi kot poceni delovno silo, ki ne zaupa njihovi strokovni in avtonomni presoji pri vrednotenju, ki z moderirano različico predpiše, kaj je nacionalno prav in kaj narobe mimo meril stroke in zdravega razuma – skratka institucija, ki je iz NPZ naredila veliko nacionalno orodje za povzročanje tesnobnosti. Kot zanimivost lahko tukaj navedemo anekdoto kolegice, ki je na neki danski šoli prisostvovala uri, kjer so pisali NPZ, pa tega zaradi sproščenosti ure do konca niti opazila ni. Danska učiteljica je kot vsak drugi test učencem razdelila tudi nacionalni test, učenci so odpisali preizkus, nekateri so reševali celo v skupini, ob koncu je teste zaprla v navadno pisemsko ovojnico in jih poslala po pošti. Pri nas pa smo iz tega, kar bi naj bilo preverjanje znanja vsakokratne generacije, naredili skrajno normiran in nadzorovan nacionalni obreden, tako da se nam učenci upravičeno posmehujejo, češ, kaj se pa sedaj naenkrat gremo z vsem tistim obrednim odpiranjem in zapiranjem srebrnih vreč, s sledenjem na stranišče, natančnimi navodili, kdaj, kdo in zakaj lahko zapusti svoj stol. V vsem tem se kaže izjemno visoka stopnja nezaupanja do učiteljev, kolegov, ki omogočamo nacionalno zbiranje podatkov in popravljamo teste. Komunikacija RIC-a je nepopustljivo enosmerna, zgoraj rečejo kako in kdaj, spodaj se lahko za računalniškim zaslonom učitelji le nemočno primemo za glavo in zaradi odgovornosti do učencev to naredimo. Kako so postopki po nepotrebnem zapleteni in nerazumni, se kaže tudi pri ugovoru na popravljanje. Če učenec želi opraviti vpogled v test, ga mora opraviti računalniško, v šoli je za to premalo časa – približno dve minuti na učenca – ko učenec ugotovi vse napake, pa jih ne more prijaviti sam, niti ne njegovi starši, niti učitelj, ampak sam ravnatelj osebno, ki ima edini šifro za tovrsten postopek. Tako ne čudi, da je tako zapleten postopek RIC-u zagotovil, da kljub velikemu številu zaznanih nepravilnosti, na njegove portale ne prispe prav veliko popravkov, pa imajo spet argument, da praktiki pretiravamo.

Ob koncu spregovorimo še o zamisli, da bi znanje nacionalno preverjali tudi v tretjem razredu, s čimer načeloma ni nič narobe v urejenih šolskih sistemih. Učitelji, ki imamo izkušnjo z NPZ-ji v 6. in 9. razredu, pa smo upravičeno prepričani, da bomo s tako topim orodjem – kot je trenutno NPZ –, povzročili več škode kot koristi: znanje bomo interpretirali kot neznanje, otroke bomo podvrgli velikemu obredu nadzora in dlakocepstva in jim že v tretjem razredu (zakaj bi čakali do šestega), sporočili da so kljub svojemu trudu samo

povprečni: način podajanja znanja pa se bo zelo hitro prilagodil tako, da bo zagotavljal dober rezultat na NPZ. Saj veste, znanje, ki ga ne zazna NPZ – ta lep nacionalni stroj –, ni znanje.

Zato smo določno proti uvajanju NPZ v 3. razred in prosti pretvarjanju točk v ocene v devetem razredu. Zavzemamo se za prenovljen NPZ ob koncu devetletki, ki naj bo usklajen z merili v učnih načrtih in naj bo del dolgoročne vizije države, katere cilje hoče doseči z osnovno šolskim izobraževanjem.




Menim, da je bil pouk tujih jezikov do sedaj rešen na pravi način. Naj bo drug tuji jezik še naprej izbirni jezik od 4. razreda dalje. Na ta način se dodatno ne obremenjuje otrok, ki imajo težave že pri pouku maternega jezika.





Pri tem členu in organizaciji pouka vidim več težav oz. nejasnosti.

Člen govori o izbirnosti učencev za pouk neobveznih izbirnih predmetov, interesnih dejavnosti, dodatnega in dopolnilnega pouka. Kot je razumeti, naj bi se vendarle vsak otrok nekam vpisal. Kaj v primeru, ko se ne? Kje je tačas ta otrok? (ali več otrok).

Sem proti takim nedorečenim spremembam in za ohranitev obstoječega, s tem, da MIZŠ uredi financiranje OPB.

9. ČLEN 20.A ČLEN OBSTOJEČEGA ZOŠ

Če želi šola ponuditi tuj jezik, kot neobvezni izbirni predmet, mora to biti tretji tuj jezik, ki ga ponuja šola. Še enkrat- naj se ponudi neobvezni izbirni predmet drugi tuj jezik v 4.razredu in naj se ga kontinuirano pelje do konca devetega razreda.

NOV 20. B ČLEN



Menim, da ni prav, da so »kaznovane« tudi šole, ki se trudijo za nadstandardni program, ki ne samo bogati učni proces ampak tudi omogoča na cenovno dostopen ogled krajev, ki si jih nekateri ne bodo morali nikoli privoščiti.

Predlagamo, da se namesto ukinjanja oziroma omejevanja vnese nekakšne varovalke ali pogoje, ki bi omogočale kvalitetno in cenovno izvedbo ŠvN.





Sem določno proti uvajanju NPZ v 3. razred in prosti pretvarjanju točk v ocene v devetem razredu. Zavzemamo se za prenovljen NPZ ob koncu devetletki, ki naj bo usklajen z merili v učnih načrtih in naj bo del dolgoročne vizije države, katere cilje hoče doseči z osnovno šolskim izobraževanjem.










Ker sem biti pred poukom le jutranje varstvo, bomo po vsej verjetnosti premaknili pouk na najbolj možno zgodnjo uro, to je 7.30. Ker sicer bodo otroci od četrtega in petega razreda lahko v šoli s polnim programom do 15-ih. Pa še tako se to zna zgoditi. Kakšen je namen, da otroke maksimalno obremenimo še po pouku? Se tu gleda na otroke, ali se hoče zagotoviti učiteljev 40-urni delavnik?



Dve uri popoldanskega varstva na dan? Kaj bodo delali učitelji, ki pretežno delajo v OPB? Bomo imeli tudi v izobraževanju prekarne delavce oz. učitelje, ki bodo morali učiti na štirih šolah, da bodo dosegli dovoljšne število ur? Podaljšano bivanje je eno najzahtevnejši del v osnovni šoli. Učenci so utrujeni, za njih je na nek način konec pouka, sistem pa nas je v zadnjih letih prisili v to, da v podaljšano bivanje zaradi pomanjkanja ur, ki jih plačuje MIZŠ trpamo učitelje, ki tam delajo za nadomestitev ur. Težavo bi preprosto rešili tako: namesto da kompliciramo ves sistem z t.i. razširjenim programom damo šolam dovolj denarja, da ima za vsak oddelek OPB svojega učitelja, ki bo znotraj realiziral že obstoječ kurikulum za OPB. Celo verjamem, da bi bilo to ceneje kot uvajanje ves teh sprememb.

V razširjenem programu se uvaja učenje učenja kar pomeni da je »učenje učenja sposobnost učiti se in vztrajati pri učenju, organizirati lastno učenje, vključno z učinkovitim upravljanjem s časom in informacijami, individualno in v skupinah« (European Parliament and Council 2006).

Za to potrebuješ abstraktno učenje, ki se razvije pri 12 letu (Požarnik, Piaget, ), v obdobju od 1. do 5. r lahko otrok le razvija konkretno logično razmišljanje. To je stvar razvoja.





NOV 20. B ČLEN

















3.razred – tek na smučeh, Pokljuka, cena okoli 4., 5. razred – plavanje, smučanje (obvezni ŠVN)



8. razred – Geografsko – zgodovinska ekskurzija v Rim 4 dni

9. razred – Bosna – 5 dni








Ob pisanju in popravljanju letošnjih NPZ-jev se je spet pokazalo, kako velik je razkorak med dejanskim znanjem učencev in med znanjem, ki ga je nacionalno preverjanje znanja pripravljeno izmeriti. Da bi lažje razumeli, zakaj se učitelji precej nelagodno počutimo ob vsakokratnem popravljanju NPZ, bomo skušali argumente predstaviti tudi z primeri iz večletne prakse. Do razlik prihaja predvsem zaradi vsebinskega neskladja med učnimi načrti in merili, po katerih se vrednotijo NPZ-ji, ob tem pa moramo omeniti, da prihaja tudi do bistvenih neskladij pri terminologiji. Če se ustavimo le pri slovenščini, so NPZ-ji »obogatili« literarno vedo s »pseudo termini«, kot so: pesemska slika, ton pogovora … Učenci

so jih prvič videli na NPZ-ju, jih razumeli po svoje, a NPZ je to terminološko zasedo interpretiral kot neznanje.


Popravljavci in profesorji na te nedoslednosti bolj ali manj organizirano opozarjamo že nekaj let, vendar nas RIC vztrajno potiska v kot oz. za zaslon računalnika. Če smo nekoč lahko še v živo debatirali na strokovnih srečanjih, opravili t. i. standardizacijo pred samim vrednotenjem v živi debati, se sedaj vse to dogaja daleč od skupin odločanja. Odločevalci in organizatorji NPZ so sistem ukrojili tako, da smo za njih vsi, vključno z učenci, le številke na računalniških zaslonih. Postavijo nas pred računalniški zaslon, strokovne debate potekajo na slabo obiskanih in pripravljenih računalniških forumih, vrednoti pa se po modeliranih različicah, ob katerih se učitelji praktiki držimo za glavo in smo slabe volje, ker pljuvamo v lastno skledo, saj moramo učencem, ki pokažejo znanje odvzemati točke, ker npr. namesto normiranih treh nedoločnikov pravilno izpišejo samo dva – to se vrednoti kot neznanje, nič točk, sedi! Tudi vprašanja so iz nerazumljivega razloga tako napeljana, da NPZ učenca ne vpraša po npr. njemu razumljivem terminu vzročnega odvisnika, kar se učimo pri pouku v skladu z učnim načrtom, ampak po razmerju med stavkoma; kar je isto, le da bolj zapleteno – dajmo jih torej nacionalno lovit na neznanju.


Ob koncu pa spregovorimo še o poniževalnem odnosu RIC-a do ljudi, učiteljev, ki opravljamo za njih delo ocenjevalcev. Hvala bogu so nam po tem, ko smo morali zagroziti z bojkotom vrednotenja, vrgli nekaj drobtinic – tako npr. popravljavec slovenščine – ti dobijo največ –, dobi največ 50 evrov neto za popravljanih 23 testov, vsak šteje 20 strani. Vendar ni nujno, da bo ta denar prejel, saj mora ob koncu

popravljanja oddati še anketo o »užitkih« popravljanja. Če tega ne naredi ali pozabi, ne dobi izplačila za opravljeno delo. Tako se obnaša samo institucija, ki želi popolni nadzor in pokorščino v vseh koraki pisanja NPZ, ki ocenjevalce vidi kot poceni delovno silo, ki ne zaupa njihovi strokovni in avtonomni presoji pri vrednotenju, ki z moderirano različico predpiše, kaj je nacionalno prav in kaj narobe mimo meril stroke in zdravega razuma – skratka institucija, ki je iz NPZ naredila veliko nacionalno orodje za povzročanje tesnobnosti. Kot zanimivost lahko tukaj navedemo anekdoto kolegice, ki je na neki danski šoli prisostvovala uri, kjer so pisali NPZ, pa tega zaradi sproščenosti ure do konca niti opazila ni. Danska učiteljica je kot vsak drugi test učencem razdelila tudi nacionalni test, učenci so odpisali preizkus, nekateri so reševali celo v skupini, ob koncu je teste zaprla v navadno

pisemsko ovojnico in jih poslala po pošti. Pri nas pa smo iz tega, kar bi naj bilo preverjanje znanja vsakokratne generacije, naredili skrajno normiran in nadzorovan nacionalni obreden, tako da se nam učenci upravičeno posmehujejo, češ, kaj se pa sedaj naenkrat gremo z vsem tistim obrednim odpiranjem in zapiranjem srebrnih vreč, s sledenjem na stranišče, natančnimi navodili, kdaj, kdo in zakaj lahko zapusti svoj stol. V vsem tem se kaže izjemno visoka stopnja nezaupanja do učiteljev, kolegov, ki omogočamo nacionalno zbiranje podatkov in popravljamo teste. Komunikacija RIC-a je nepopustljivo enosmerna, zgoraj rečejo kako in kdaj, spodaj se lahko za računalniškim zaslonom učitelji le nemočno primemo za glavo in zaradi odgovornosti do učencev to naredimo. Kako so postopki po nepotrebnem zapleteni in nerazumni, se kaže tudi pri ugovoru na popravljanje. Če učenec želi opraviti vpogled v test, ga mora opraviti računalniško, v šoli je za to premalo časa – približno dve minuti na učenca – ko učenec ugotovi vse napake, pa jih ne more prijaviti sam, niti ne njegovi starši, niti učitelj, ampak sam ravnatelj osebno, ki ima edini šifro za tovrsten postopek. Tako ne čudi, da je tako zapleten postopek RIC-u zagotovil, da kljub velikemu številu zaznanih nepravilnosti, na njegove portale ne prispe prav veliko popravkov, pa imajo spet argument, da praktiki pretiravamo.

Ob koncu spregovorimo še o zamisli, da bi znanje nacionalno preverjali tudi v tretjem razredu, s čimer načeloma ni nič narobe v urejenih šolskih sistemih. Učitelji, ki imamo izkušnjo z NPZ-ji v 6. in 9. razredu, pa smo upravičeno prepričani, da bomo s tako topim orodjem – kot je trenutno NPZ –, povzročili več škode kot koristi: znanje bomo interpretirali kot neznanje, otroke bomo podvrgli velikemu obredu nadzora in dlakocepstva in jim že v tretjem razredu (zakaj bi čakali do šestega), sporočili da so kljub svojemu trudu samo povprečni: način podajanja znanja pa se bo zelo hitro prilagodil tako, da bo zagotavljal dober rezultat na NPZ. Saj veste, znanje, ki ga ne zazna NPZ – ta lep nacionalni stroj –, ni znanje.



PRIPOMBE K PREDLOGU ZAKONA O OŠ

16. člen

Ne strinjamo se, da se uvede 2.obvezni tuji jezik. Za vse učence je učenje dveh tujih jezikov prezahtevno. Mislimo, da na naj ostane 2.tuji jezik izbirni predmet.

17.člen

Ne strinjamo se, da se učenec mora učiti 2.tujega jezika zaradi določila države. Naj si še vedno izbirajo dva predmete glede na njegove zmožnosti in motivacijo za delo. Pomembne so tudi učenčeve odločitve.

20.člen

Razširjen program naj se izvaja pred in po pouku glede na potrebe in organizacijo posameznih šol. Učenci so pri dopolnilnem in dodatnem pouku bolj učno učinkoviti, če se izvaja pred poukom.

Obseg razširjenega programa razen JV in popoldanskega varstva je prekratek. Sploh v celotni 1. triadi je veliko učencev zelo dolgo sedaj v podaljšanem bivanju. Starši jih ne prihajajo iskat zelo kmalu. Če želimo, da osnovne šole spodbujamo celostni razvoj učenca, prispevamo h kakovosti uresničevanja ciljev osnovnošolskega izobraževanja s tem, da bogati in nadgrajuje obvezni program, omogoča večjo izbirnost, spodbuja in usmerja učenca k samoregulativnemu vseživljenjskemu učenju ter aktivni participaciji v ožjem in širšem družbenem okolju, potem je obseg ur namenjen razširjenemu programu premajhen. Predlagamo, da je vsaj 250 minut vsaj za 1. triado, ker se obvezni program prej konča in ker ostajajo učenci dolgo v šoli in bi bili vsi zgoraj navedeni cilji zanemarjeni, ker bi bili učenci predlogo v popoldanskem varstvu.

Vprašanja se porajajo, kdo bo izvajal interesne dejavnosti? Ali bodo ure sistematizirane? Do kdaj bo popoldansko varstvo?

JV naj se ne omejujejo samo na 1. razrede. Šole imamo tudi zjutraj težave z ogromnim številom učencev, ki jih starši pripeljejo, ko gredo v službi. Mislimo, da bi moralo JV pripadati za učence cele 1.triade.

39.a člen

Mislimo, da je nepotrebno, da država omejujejo količino šol v naravi. Prav bi bilo, da jih je čim več. Starši naj podpišejo soglasja za šolo v naravi, ki so nadstandardne. Če jih je večina za, se naj organizira šola v naravi. Otroci potrebujejo izkušnje osamosvajanja in druge izkušnje, ki jih pripravljajo na življenje.

64. člen

Mislimo, da so NPZ-ji v 3.razredu nepotrebni. Učenci se v 1.triadi šele opismenjujejo. Imajo možnost, da dosežejo učne cilje skozi vsa 3 leta. Ni prav, da pritiskamo na učence z zunanjimi preverjanji, ki s seboj prinesejo tudi priprave na tako preverjanje.


1. člen



Obrazložitev:



2. člen


»5. člen



Obrazložitev:



3. člen




Obrazložitev:


4. člen


Obrazložitev:


5. člen


Obrazložitev:


6. člen



Obrazložitev:


7. člen


»17. člen





Obrazložitev:



8. člen










Obrazložitev:





PRIPOMBE NA 8. člen (za spremembo 20 člena)

Preimenovanje podaljšanega bivanja je nesmiselno.

Čas namenjen učenju učenja in sprostitveno ustvarjalnim dejavnostim za prvo triado je prekratek. Dodati je potrebno še 150 min za 1. razred, 100 min za 2. razred in 50 min za 3. razred.

Vsaj za prvi in drugi razred je smiselno in smotrno, da imajo stalnega učitelja v popoldanskem času in da le - ta odloča, katere dejavnosti se izvajajo in koliko časa. V urnik se lahko določi ure za pevski zbor in interesne dejavnosti, ki so v istem časovnem terminu in ne več kot 2 uri tedensko.

Opažamo, da imajo učenci zelo slabo grafo-finomotoriko. Otroke je potrebno usmerjati v dejavnosti, pri katerih imajo primanjkljaje ali pa slabše sposobnosti, saj področja, na katerih so uspešni, običajno razvijajo sami.

Starši naj bi svoje otroke usmerjali v dejavnosti na podlagi učiteljevega priporočila oz. mnenja. Mnenja in priporočila učiteljev so že tako ali tako izničena s tem, da lahko starši odločajo o tem, ali naj otrok ponavlja razred ali ne.Prav tako se nam zdi prav, da se v popoldanskem času izvajajo različne interdisciplinarne delavnice, ki časovno trajajo teden ali dva (izdelki, branje v nadaljevanjih, okrasitev razreda, so dejavnosti vezane na praznike ali letne čase). Prav tako mora biti čas po pouku namenjen tudi utrjevanju snovi in gibanju na svežem zraku.

Med poukom v prvi triadi ni »šolskega zvonca« in tudi v popoldanskem času ni smiseln.

Dejavnosti trajajo toliko časa, kot določi učitelj, ki presodi, kdaj otroci delajo, ustvarjajo, poslušajo pravljice ali pa se gibajo na svežem zraku. En učitelj lahko to tedensko prilagaja (glede na vreme in delo otrok v dopoldanskem času), določen urnik pa pomeni gledanje na uro, nezaključene dejavnosti, prosti čas v slabem in grafomotoriko v lepem vremenu.

Zelo pomembno je, da učenci vseh dejavnosti ne izberejo sami s svojimi starši ampak na odločitev vpliva tudi učitelj.

9. člen









Obrazložitev:






10. člen


»20.b

(pevski zbor)



Obrazložitev:




11. člen

21. člen se črta.

Obrazložitev:


12. člen



Obrazložitev:


13. člen


»24.a člen



Obrazložitev:


14. člen


Obrazložitev:


15. člen



Obrazložitev:


16. člen








Obrazložitev:



17. člen




Obrazložitev:




18. člen



Obrazložitev:


19. člen


»56. člen











Obrazložitev:






20. člen



Obrazložitev:


21. člen



Obrazložitev:



22. člen




Obrazložitev:


23. člen










Za učence zasebnih šol in šol, ki izvajajo program osnovne šole po posebnih pedagoških načelih, je tretji predmet

pri nacionalnem preverjanju znanja prvi tuji jezik.



Obrazložitev:



24. člen









Obrazložitev:


Novela zakona natančneje določa namen nacionalnega preverjanja znanja, dovoljeno uporabo in objavo podatkov in analiz za točno določen namen ter posebej navaja, kar ni dovoljeno - nihče ne sme podatkov in analiz o dosežkih uporabiti tako, da jih javno objavi z namenom razvrščanja šol glede na njihove dosežke pri nacionalnem preverjanju znanja. Tega na sistemski ravni ni mogoče dopustiti iz

razloga, ker slabši dosežki sami po sebi še ne pomenijo tudi manj kakovostnega dela v šolah, in obratno, tudi boljši dosežki niso vedno znak bolj kakovostnega dela. Pravo vrednost navedenih dosežkov vsaki šoli pokaže šele ustrezna strokovna analiza, ki poleg dosežkov upošteva še vse ostale pomembne dejavnike na posamezni šoli.


25. člen





Obrazložitev:


26. člen



Obrazložitev:


27. člen



Obrazložitev:


28. člen


»Učenec s posebnimi potrebami, ki je bil vključen v osnovnošolsko izobraževanje po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom in v devetih letih ni končal osnovnošolskega

izobraževanja, osnovnošolsko izobraževanje lahko dokonča še v največ treh letih in obdrži status učenca. Šola učenca s posebnimi potrebami in njegove starše posebej seznani s pravico do podaljšanega statusa.«.

Obrazložitev:


29. člen




Obrazložitev:


30. člen


Obrazložitev:


31. člen



Obrazložitev:



32. člen


Obrazložitev:


33. člen


Obrazložitev:


34. člen


»102.a člen



Obrazložitev:



35. člen



Obrazložitev:


36. člen



Obrazložitev:



37. člen




Obrazložitev:


38. člen



Obrazložitev:


39. člen



2018.

Obrazložitev:


PROTI SPREMEMBAM V ŠOLI

Kot učiteljica podaljšanega bivanja in kot mama bodočega tretješolca odločno nasprotujem spremembam v OŠ.

V podaljšanem bivanju delam že šestnajsto leto in vsako leto opažam kako je tako zahtevno in odgovorno delo, kot je delo z učenci v podaljšanem bivanju, vedno manj cenjeno s strani ministrstva. Vsakoletno krčenje ur OPB je privedlo do neprestanih združevanj oddelkov in izredno poslabšalo kvaliteto in varnost učencev. Medtem ko eni prehajajo med oddelki, drugi zapuščajo skupino, tretji odhajajo domov, četrti se kregajo, peti se tepejo, šesti se lepo igrajo, sedmi delajo domačo nalogo (ker imajo popoldne še treninge in se jih usmiliš, čeprav je uradna ura za domače naloge že minila), osmi bi šli pit, deveti lulat, deseti ti govorijo o mladem kužku, enajsti o svoji sestrici ali bratcu, dvanajsti so se prišli samo stisnit k tebi in vprašat, koliko časa je še do prihoda staršev, trinajsti so lačni in sprašujejo, če je ostalo kaj popoldanske malice, med štirinajstimi in petnajstimi rešuješ njihov spor, pri šestnajstih pride oče po otroka in ga ni, nakar se spomniš, da je odšel z mamo ali obratno in tako naprej in tako naprej. In vse to se velikokrat dogaja istočasno. Večkrat si rečem, da imamo srečo, da se ni zgodila kakšna hujša nesreča, saj obstaja za to veliko možnosti.

In vse to je z novim predlogom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli še bolj razvrednoteno. Popoldansko varstvo. Varstvo. Ta beseda me res moti. Sem po novem varuška? Kaj pa učiteljica, mediator, psihologinja, mama, zaupnica, odvetnica, sodnica, varnostnica in še kakšno zanje bi prišlo prav? Koliko je vredno? Koliko traja? Ob vsem trudu in številnih uspehih, ki sem jih z veseljem delila z učenci, se počutim ponižano in izdano.

Sem pa tudi mama sina, bodočega tretješolca.

Velikokrat imam občutek, da je današnja šola narejena po modelu najbolj ambicioznih staršev. Devetletno šolo spremljam od njenega nastanka in lahko rečem, da se je delo v prvem razredu zelo povečalo, razširilo in da marsikateri učenec temu ni več kos. Koncentracija nekaterim pade že tretjo uro, večini četrto, vsem pa peto. Pete šolske ure niso učinkovite. Dodatni dve uri z uvedbo učnega jezika pomenijo popolno preobremenjenost učencev. Odvzeta jim je osnovna potreba, potreba po spontanem gibanju.

Že tako preobremenjeni otroci naj bi bili z novim zakonom še bolj obremenjeni.

Nacionalno preverjanje znanja v tretjem razredu? V času, ko prvič dobivajo številčne ocene? Zares ne vidim potrebe niti želje. Ne učencev, ne učiteljev in ne staršev.

Največji absurd pa je uvedba obveznega drugega jezika v sedmi razred.

Se je kdo vprašal, kako so nekateri, drugače čisto povprečni ali celo nadpovprečni učenci, nenadarjeni za jezike? Kakšna muka jim je že sedaj angleški jezik? Kako vse sile, ves razpoložljivi čas učenja, namenijo samo za učenje angleščine, pa ne dosegajo visokih ocen, ker enostavno nimajo posluha za tuj jezik?

Naj drugi tuj jezik ostane še naprej izbirni. Kdor ima lastno željo, sposobnost, nadarjenost naj, kot doslej, izbere drugi jezik. Kdor pa ni nadarjen za jezike, naj se odloči za predmet po svojih interesih.

……….

Pošiljam pripombe oz. predloge na nov ZOFVI iz aktiva 1. triletja:

1. Obvezno učenje 2 tujih jezikov - predlog je nesprejemljiv 2. Učenje učenja v podaljšanem bivanju - sprašujemo se o vsebini te dejavnosti, verjetno gre tu za učenje učnih strategij, sprašujemo se, kdaj v podaljšanem bivanju bo čas za opravljanje domačih nalog. Dosedanji koncept podaljšanega bivanja je bil dobro zasnovan, z višanjem normativov pa je zagotovo trpela kvaliteta dela. 3. Povečanje obremenitve učencev v 1. triletju na račun tujega jezika - 2 uri sta dodani na že obstoječo obveznost. Z večanjem števila ur tedenske obveznosti so otroci že sedaj preobremenjeni. 4. Ure razredništva za učitelje - finančna vrednost je sramotna 5. Izvedba NPZ v 3. razredu - sprašujemo se o vsebini in načinu izvedbe.

Mnenje aktiva svetovalne službe o spremembah in dopolnitvah Zakona o OŠ

Drugi tuji jezik kot obvezen predmet:

Aktiv strokovnih delavcev svetovalne službe se zavzema za možnost svobodne odločitve (ne kot obvezen izbirni predmet) glede učenja drugega tujega jezika. Menimo, da imajo nekateri učenci lažje do zmerne učne težave in niso usmerjeni kot otroci s PP (npr. imajo le priporočila) in bi jim lahko učenje in ocenjevanje znanja tujega jezika predstavljalo velik napor in morebitno stisko. Opažamo, da imajo težave že pri maternem jeziku in angleščini, zato se nam za to populacijo otrok ne zdi smiselno učenje in ocenjevanje dodatnega tujega jezika.

NPZ:Učenci s posebnimi potrebami pri NPZ običajno dosegajo nižje rezultate, kljub prilagoditvam, ki jih imajo, zato menimo, da dodatna morebitna negativna ocena ne bi stimulativno vplivala ne na učenca s posebnimi potrebami ne na njegovo zaključno oceno v 9. razredu, ki je trud njegovega celoletnega dela. Opažamo, da so ti učenci že ob rednih ocenjevanjih pri pouku v stiski morebitna negativna ocena pa bi lahko njihovo stisko še povečala.

Učiteljice OPB

Vsakršna sprememba OPB je nesprejemljiva. Že sedanje delo z nenehnimi združevanje je zelo otežkočeno.

Predlog:

Predmetni učitelji so lahko tudi drugi strokovni delavci v prvem razredu in nudijo pomoč otrokom s posebnimi potrebami v sistematizirani uri. Prav to delamo v podaljšanem bivanju pri še večjem normativu.

PRIPOMBE NA PREDLOG SPREMEMB ZAKONA O OŠ

8. člen: iz člena ni jasno razvidno, kaj je to Učenje učenja, kaj so sprostitvene ustvarjalne dejavnosti in kaj spada pod tako imenovano popoldansko varstvo. Prav tako ni jasno, kako bodo te spremembe, oziroma ukinitev OPB vplivale na organizacije interesnih dejavnosti in zaposlitev učiteljev, ki so do sedaj delali kot učitelji v OPB. Prav tako se postavlja vprašanje, čemu podaljšanje ure iz ure OPB (50 minut) na 60 minut?

Ali se interesne dejavnosti dejansko spreminjajo v »prisilne« dejavnosti, imenovane sprostitvene ustvarjalne dejavnosti, saj se bodo učenci, ki nimajo domačega varstva, vanje prisiljeni vključevati, četudi jih pri tem ne bodo vodili interesi. S tem bodo interesne dejavnosti izgubile svoj pomen, njihovo izvajanje pa bo oteženo. Učitelji želimo točno razlago nove organizacije aktivnosti po rednem pouku.

23. člen: izvedba NPZ v 3. razredu je popolnoma nepotrebna. V javnosti smo učitelji to velikokrat povedali in zahtevali prenovo izvedbe NPZ. Ministrstvo je na te zahteve reagiralo zgolj s širitvijo NPZ

na 3. razred, nepotrebno obvezno preverjanje za 6. razrede in številčno ovrednotenje NPZ v 9. razredu. Pri tem ni jasno, kako se bodo dosežki NPZ v 9. razredu številčno ocenili. Številčno ocenjevanje v 9. razredu učence postavlja v neenakopraven položaj, saj se NPZ lahko izvaja tudi pri predmetih, ki se v 9. razredu ne poučujejo več.

Najpogostejše kritike našega šolskega sistema omenjajo preobremenjenost učencev s faktografijo in učenjem na pamet. Število učencev, ki imajo težave pri osvajanju snovi materinega jezika narašča. Večina teh učencev ima težave pri učenju prvega tujega jezika. Sedaj bomo učencem naprtili še obvezno učenje drugega tujega jezika in jih s tem dodatno obremenili, kar je nedopustno.

16. člen: ali ta člen dejansko ukinja obvezni smučarsko in plavalno šolo v naravi, saj omenja kot obvezno le enoi šolo v naravi in dopušča le 2 nadstandardni šoli v naravi. Glede na dejstvo, da je v Sloveniji čedalje več otrok s povečano telesno težo je nedopustno, da učencem jemljejo možnosti, da spoznajo in osvojijo dodatne športe.


1. člen



Obrazložitev:



2. člen


»5. člen



Obrazložitev:



3. člen




Obrazložitev:


4. člen


Obrazložitev:


5. člen


Obrazložitev:


6. člen



Obrazložitev:


Po našem mnenju se preveč povdarja, priviligira samo en predmet, ki se ga tako karakterizira, kot bolj pomembnega od vseh ostalih predmetov. Z uvajanjem še enega - drugega, tujega jezika bodo učenci še bolj obremenjeni oz. osiromašeni česa drugega. Kaj pa razvijanje ostalih potencialov, sposobnosti in kompetenc ter celosti učenca. So res pomembni le tuji jeziki?

7. člen


»17. člen





Obrazložitev:



Podoben odgovor, kot pri prejšnjem členu.

Ni jasno določeno koliko je izbirnega predmeta (tujega jezika) – kako so urno opredeljeni? Nabor in vsebine vseh ostalih predmetov lahko ostajajo nespremenjeni, a je velika škoda, če učenec izmed vseh lahko izbere le enega

(3h?, kaj pa glasbena šola)?

8. člen










Obrazložitev:





Izključujejo se vse interesne dejavnosti. Bistveno se zmanjšuje izbirnost v osnovni šoli, kar pomeni po našem mnenju padec kvalitete.

Število ur razširjenega programa se tako krči, da se izgublja kvaliteta 9-letke. Dejansko se ukinja podaljšano bivanje v obstoječi obliki in se v ta čas uvajajo interesne dejavnosti s čimer se nekatere otroke preobremeni, ker se jih tako prikrito prisili v obvezno vključevanje v interesno dejavnost, ki je sicer ne bi izbrali, a se tako omogoči, da so vsi učenci "nekje pospravljeni" - vključeni v določene dejavnosti.

Izgublja se osnovni namen razširjenega programa – možnost izbire, usmerjanje učenca k samoregulativnemu vseživljenjskemu učenju, razvijanju potencialov, celostnemu razvoju.

"Razširjeni program se z novelo po obsegu ne spreminja..." - Kako ne? Določenih je veliko dejavnosti, ki se jih postavlja v časovno omejitev. Ne vidimo drugega kot krčenje in trditev, da se zadeva ne spreminja je leporečenje. Želimo konkretizacijo, več informacij glede normativov in standardov izvajanja razširjenega programa.

9. člen









Obrazložitev:






Prvi člen tega zakona navaja: »Ta zakon ureja obvezno osnovnošolsko izobraževanje, ki ga izvajajo javne in zasebne osnovne šole.«

Če je zakon pisan tako za javne, kot za zasebne šole - potem naj tako tudi velja. Dokler pa se v posameznih členih navaja, da le-ti ne veljajo za zasebne šole, je to le zavajanje, postavljanje zasebnega šolstva v privilegiran položaj. Potemtakem bomo imeli zakon, ki bo na račun kvalitete javnega šolstva promoviral zasebno šolstvo, kajti zasebnim šolam se tega zakona ne bo treba držati, saj za njih v marsikaterem členu ne velja, po drugi strani pa bo omejeval javne osnovne šole.

10. člen


»20.b

(pevski zbor)



Obrazložitev:




Isti komentar kot pri 8. in 9. členu.

11. člen

21. člen se črta.

Obrazložitev:


12. člen



Obrazložitev:


13. člen


»24.a člen



Obrazložitev:


14. člen


Obrazložitev:


15. člen



Obrazložitev:


16. člen








Obrazložitev:



Tudi z omejevanjem števila šol v naravi, ko nas zakonsko omejujete tudi s tabori (z naravoslovnimi in/ali družboslovnimi vsebinami), pada kvaliteta današnje javne šole. Država je vložila veliko sredstev v CŠOD in sprašujemo se, čigavi interesi so zakonsko krčenje možnosti bivanja zunaj šole. Plačniki so starši! Oomejevanje zopet velja le za javno šolstvo – zasebni zavodi te omejitve nimajo – večanje razlik in zasebno šolstvo je priviligirano.

Ni določeno s katero generacijo začnejo veljati ukrepi.

17. člen




Obrazložitev:




18. člen



Obrazložitev:


19. člen


»56. člen











Obrazložitev:





20. člen



Obrazložitev:


Leta in leta se obljublja spremembo na tem področju. Končno bi bilo potrebno postaviti normative za šolske kuhinje (kuharice, kuhinjske pomočnice, organizator šoske prehrane). Določen je le normativ za malico, za vse ostale obroke pa smo prepuščeni na milost in nemilost ravnateljev, ki marsikje služijo na naš račun. Res, da so ostali obroki ekonomski program, bomo pač za ostalo delo plačani iz drugega žaklja, a če se bo le kaj spremenilo, bomo vsaj plačani. Področje je zelo neurejeno in od šole do šole različno urejeno oz. "neurejeno". Ne more biti določen le normativ za malico, ker je kosilo popolnoma nekaj drugega razen, če ni kuhinja le razdelilna in kosila le razdelijo. Prav tako ne morejo OŠ prehrane primerjati z normativi za vrtce (ti namreč obstajajo) - vendar količinsko ni primerljivo.

21. člen



Obrazložitev:



22. člen




Obrazložitev:


23. člen













Obrazložitev:




Nesmiselno se nem zdi uvajanje NPZ še v 3. razred. Še večji nesmisel je, da se pri NPZ v 9. razredu preverjajo predmeti, ki se v tem letu niti ne poučujejo. Prav tako se nam zdi nesmiselno preverjanje zgolj teoretičnega znanja pri predmetih, kjer je zelo pomemben praktični del (likovna umetnost, glasbena umetnost, šport, tehnika in tehnologija).

Zasebne šole so tu zopet priviligirane, saj jim je 3 predmet vseskozi vnaprej poznan.

24. člen









Obrazložitev:




25. člen





Obrazložitev:


26. člen



Obrazložitev:


27. člen



Obrazložitev:


28. člen



Obrazložitev:


29. člen




Obrazložitev:


Napaka v obrazložitvi? »….učenci so o dosežkih pri nacionalnem preverjanju znanja obveščeni s posebnim obvestilom, prilogo k spričevalu.«

30. člen


Obrazložitev:


31. člen



Obrazložitev:



32. člen


Obrazložitev:


33. člen


Obrazložitev:


34. člen


»102.a člen



Obrazložitev:



35. člen



Obrazložitev:


36. člen



Obrazložitev:



37. člen




Obrazložitev:


38. člen



Obrazložitev:


39. člen



2018.

Obrazložitev:


SPLOŠNO RAZMIŠLJANJE:

V OŠ se nepotrebno zapravlja veliko denarja, ki se ga namenja za eksperimentiranje, dojdajanje neobveznih IP, spreminjanje ur obveznih IP, ukinjajo pa se programi, ki so desetletja dobro funkcionirali in prinašali rezultate in slovensko državno (javno) šolstvo držali v svetovnem vrhu.

Že Marija Terezija je rekla, da se šolstvo in vojsko spreminja počasi. Pri našem šolstvu pa je bilo le v zadnjih 10-letih sprememb bistveno preveč (12 sprememb od leta 1996).

Imeli smo že kar nekaj kiksov (usmerjeno izobraževanje)… ali bi sedaj radi načrtno zavozili tudi generacije osnovnošolcev?

Predlog sprememb in dopolnitev Zakona o osnovni šoli

Zelo skromen odziv članov v našem zavodu.

S kolegom ki tudi poučuje TIT, bi predlagala ukinitev obveznega drugega tujega jezika s stališča, da postaja (in vedno bolj bo) angleški jezik svetovni jezik. Učijo se ga vsi, tudi tisti, ki si ne želijo.

Če pa že, je morda kitajščina primernejša kot francoščina ali italijanščina.

Iz novele zakona o osnovni šoli naj Ministrstvo odstranij vse med seboj povezane spremembe zakona, ki v zadnjem triletju predpisujejo obvezno uvedbo drugega tujega jezika na račun ukinitve enega od dveh obveznih izbirnim predmetov.

V predlog naj vključi obvezni izbirni predmet TIT 2 uri tedensko v 9. razredu.

Kratka obrazložitev:

Gospodarsko in ekonomsko uspešne države v Evropi imajo v svojem osnovnem, kurikulu očitno več tehniškega izobraževanja, Če želimo postati gospodarsko uspešna in inovativna družba, ki svoje blagostanje gradi na inovativnosti in tehnološkem napredku, potrebujemo več tehniškega izobraževanja že na osnovnem nivoju.

23. člen

NPZ-ji v 3.razredu so po našem mnenju neprimerni, glede na stanje, zrelost in razvoj otok v tej starosti.

15. člen

Povsem neprimeren je tudi odnos do podaljšanega bivanja, ki ga za svoj doprinos krpajo vsi mogoči profili v šolstvu. Menjava krpačev vsako uro , pač ne prinese ničesar h kvaliteti dela v podaljšanem bivanju. Morda je to tudi namen. Seveda pa doprinese k zmanjšanju stroškov za šolstvo.

STROKOVNI POMISLEK na ZAKON O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O OSNOVNI ŠOLI (ZOSN-J)

Organizirano podaljšano bivanje v osnovnih šolah poteka že vrsto let

kakovostno na zavidljivo visoki ravni. V mnogih letih sodelovanja strokovnih aktivov z Zavodom za šolstvo smo učitelji in učiteljice oblikovali vsebine podaljšanega bivanja tako, da zadosti vse potrebe bivanja v popoldanskem času osnovnošolcev prve triade in učencev četrtih in petih razredov.

Vsebine podaljšanega bivanja se že leta in leta izvajajo strukturirano premišljeno in dovršeno pod strokovnim pedagoškim vodstvenjem učiteljev in vzgojiteljev. Rezultati so vidni z zadovoljstvom otrok, staršev in učitelčjev dopoldanskega pouka, saj so vsako leto oddelki podaljšanega bivanja polni, potrebe pa zadovoljene.

Otroci v podaljšanem bivanju, ki ga izvajamo, so deležni življenjsko pomembnih vsebin:

- kosilo in prehrana, kjer se uresničujejo mnogi cilji zdravega načina prehranjevanja, odnosa do hrane, pripadajoče higiene rok in ustne votline, učenje bontona pri jedi, spoznavanja in navajanja na različne okuse, seznanjanje z evropsko kuhinjo ins kulturo slovenske narodne kulinarike, znanja o živilih in njihovih hranilnih vrednostih, sestavljanju zdravih jedilnikov in pripravljanja preprostih obrokov.

- sprostitvena dejavnost ima v času podaljšanega bivanja izredno pomembno veljavo za zdrav razvoj, za skladno čustveno in telesno dozorevanje otrok. V času sprostitvenih dejavnostih se otroci spočijejo po štiri ali pet urnem dopoldanskem učenju, po intenzivnem naprezanju možganov in povečinskem sedenju na stolih, ko morajo biti zbrani, mirni in za pouk primerno vodljivi.

Sprostitev nudi otrokom telsno razgibavanja v sproščeni igri, ki jo učitelji najpogosteje organiziramo na prostem, z nestrukturiranimi igrami naravnih oblik gibanja. Otroci se sprostijo in odpočijejo od pouka tudi z risanjem in barvanjem ter z igrami z igračami po lastni izbiri tipa konstruktorjev, družabnih iger in simbolnih iger oziroma iger vlog. Čas za sprostitev omogoča otrokom sproščeno socialno interakcijo z vrstniki ki je najprimernejši poligon za oblikovanje socialnih veščin, čustvovanja in za razvoj osebnosti.

V času za sprostitveno dejavnost v podaljšanem bivanju učitelj ponudi otrokom prostor, čas in vsebine, ki jih otroci med poukom in petminutnimi odmori med dopoldanskimi učnimi urami ne morejo uresničevati enako vredno.

Prvošolčki so ob vstopu v šolo stari šest let, tudi le pet let in pol. V tej starosti je potreba otrok po opoldanskem počitku tolikšna, da velika večina prvošolcev po

kosilu potrebuje počitek tudi tako, da se uleže, posluša pripovedovano ali brano pravljico. Nekateri otroci v tem času celo zaspijo.1

Spanje je naravno stanje telesnega počitka in je nujno za preživetje. Otroci v starostnem obdobju 6 let potrebujejo povprečno 10 ur spanja na dan.2 V delih dneva morajo imeti priložnost, da se lahko tudi uležejo in si odpočijejo. Včasih učitelji vodimo tudi tehnike sproščanja in “meditacije” primerne glede na razvojnno stopnjo otrok.

V času sprostitvene dejavnosti lahko potekajo tudi ustvarjalne vsebine, ki si jih otroci izberejo po lastnih željah: pobarvanke, domišljijsko risanje, slikanje, trganke, lepljenjke, ročne spretnosti,…

- samostojno učenje je namenjeno utrjevanju znanja v različnih oblikah. V tem času učenci s ponavljanjem in urjenjem utrjujejo in poglabljajo pridobljena nova znanja, ki so jih bili deležni pri dopoldanskem pouku. Čas namenjen samostojnemu učenju v prvi triadi je odmerjen glede na starost otrok, na razvojno stopnjo otrok in na njihovo psihofizično opremljenost. Dognano je, da so prvošolci v popoldanskem času zmožni biti osredotočeni na intenzivno učenje šolske snovi približno 20 minut.

Čas se z leti povečuje. V tretjem razredu so sposobni zbrano utrjevati znanje in delati domače naloge približno pol ure do ene šolske ure.

V tej vsebini dneva otroke navajamo na samostojnost, odgovornost do šolskih obveznosti, urejenost, natančnost in vestnost. Učitelji v podaljšanem bivanju učence učimo različnih uporabnih strategij učenja za katere v dopoldanskem urniku zaradi obsežnosti učne snovi praktično ni možno.

Kakovost utrjevanja znanja, izdelovanja domačih nalog in uspešnost samostojnega učenja je učinkovitejša, če imajo otroci po dopoldanskem pouku in kosilu dovolj časa za počitek.

- ustvarjalno preživljanje časa je čas namenjen raznim ustvarjanjem, ki niso nujno vezana na sedenje na stolih za šolsko klopjo. Paleta kreativnih dejavnosti je pestra. Sem sodijo poleg likovnih in glasbenih ustvarjalnic tudi plesno gibalne, ročno spretnostne (gradnja iz različnih kock, ročna dela,…), domišljijske (simbolne igre in igre vlog z igračkami ali brez njih), gledališče, oblikovanje v mivki,… Včasih se ta vsebina prepleta s sprostitveno dejavnostjo, včasih tudi s samostojnim učenjem, ko nadgrajujemo likovno in glasbeno umetnost, gledališko uprizarjanje literarnih besedil in gibalne igre iz matematike ali izdelovanja rekvizitov za naravoslovne poskuse. Urjenje socialnih veščin uvrščamo v vse vsebine organiziranega podaljšanega bivanja.

1 Slovenska pediatrinja, čigar cenjeno ime sem pozabila, z dolgoletno prakso v otroškem dispanzerju je kmalu po uvedbi devetletne osnovne šole opazila, da ima v ambulanti vse več šestletnikov, ki bolehajo za prepogostimi prehladnimi obolenji zaradi poslabšanja imunskega sistema. Številčnejši obisk je spremljala nekaj let in bolehnost povezala z ugotovitvijo, da otroci v tej starosti niso več vključeni v vrtce, kjer je bilo za njihovo biološko potrebo po počitku in spanju in s tem revitalizacijo telesnih organov, dnevno dobro zagotovljeno, česar mnoge osnovne šole z uvedbo devetletke niso mogle omogočiti.

2 Vir: Vesna Pucelj, Nacionalni inštitut za javno zdravje http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/1705-8568.pdf

STROKOVNI POMISLEK

V dosedanjem organiziranem podaljšanem bivanju se v enem popoldnevu zvrstijo vse naštete vsebine v času od zadnje šolske ure dopoldanskega pouka, do 16. ure. Ure so načrtovane, skrbno pripravljene in strokovno vodene. Po16. uri nastopi varstvo. V varstvu otrokom ponujamo igre in igrače po želji, skrbimo za dobro počutje otrok in jih čuvamo do njihovega odhoda domov.

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli (ZOsn-J) grobo posega v dobro premišljeno, načrtovano in izvajano organizirano podaljšano bivanje, kakor ga do sedaj že poldrugo desetletje izvajamo v osnovnih šolah po vsej Sloveniji. Nov zakon določa učencem povečanje obsega ur učenja v obliki neobveznih izbirnih predmetov: tuj jezik, dopolnilni in dodatni pouk, pevski zbor, bralna značka, učenje učenja ter interesne dejavnosti po izbiri otrok. Organizirana dejavnost razširjenega programa je zgoščena na dve uri in pol vključivši čas za kosilo, po tem času pa naj bi potekalo zgolj varstvo otrok. Vsebine podaljšanega bivanja, kot se izvajajo do sedaj, bodo z zakonom regulirane v smeri storilne naravnanosti, podaljšanja naprezanja možganov otrok in prisilnega sedenja na stolih ali mirnega stanja v zboru. Po novem v ODRP (organizirana dejavnostjo razširjenega programa) ni namenjenega časa za počitkek in sprostitev otrok po pouku, kar je alarmantno!

Z novim uvajanjem “neobveznih” izbirnih predmetov, dejansko pomeni podaljšanje pouka za uro ali celo dve na dan. Interesne dejavnosti, ki si jih do sedaj otroci izbirajo in obiskujejo v času podaljšanega bivanja nam kažejo, kako so otroci utrujeni, če njihova interesna dejavnost poteka takoj

po pouku in gredo na kosilu uro kasneje ali pa takoj po kosilu, ko so prikrajšani za sprostitevene dejavnosti.

Predlog novega zakona ni namenjen otrokom, njihovim biološkim potrebam v dobi rasti in čustveno socialnem razvoju. Zakon na račun otrok išče načine, kako bi razvrednostil do sedaj dobro prakso pedagogov, ki izvajajo podaljšano bivanje pod pretvezo, da bodo otroci v času prvih let osnovovnega šolanja imeli možnost prejemati več znanja. Potrošniško naravnana družba s pomočjo politike na Ministrstvu za šolstvo ukinja pravo vrednost podaljšanega bivanja. Z uvajanjem dodatnih neobvezno-obveznih vsebin, ki jih mora otrok, ko jih izbere, nepreklicno obiskovati do konca leta, mladi populaciji sporočajo, da je v življenju najpomembnejša storilnost in izmerljiva učinkovitost.

Ministrstvo v svojih zamislih in predlogih dejansko ne vidi otroka. Vsiljuje se misel, da z uvajanjem novosti, ki jih predpisuje nov zakon, skuša država na račun otrok postopoma ukiniti podaljšano bivanje v vsej svoji razsežnosti in kakovosti, ki jo do sedaj izvaja. Visoko diplomirane pedagoge vgojitelje in učitelje v podaljšanem bivanju ima namen zvesti na raven varušk.

Ministrstvo pozivam k samospraševanju, za čigavo dobro uvajajo spremembe zakona o osnovni šoli!


1. člen



Obrazložitev:



2. člen


»5. člen



Obrazložitev:



3. člen




Obrazložitev:


Kaj pomeni »se organizira«? Kdo bo plačal, priskrbel kader, koliko ur se predvideva, kakšen bo postopek za dodelitev teh ur. Zgolj prošnja šole in nato dodelitev s strani MIZŠ, kot je to pri priseljencih zdaj, ni ustrezno. Za to je potrebno sistemsko urediti izvajalca, sredstva in način zagotavljanja te določbe.

4. člen


Obrazložitev:


Posebej to ni potrebno pisati, ker to svetovalna služba že počne! Namesto tega bi bilo potrebno poiskati načine, kako učence, ki dopolnilni pouk in učno pomoč potrebujejo, pripraviti do tega, da ga obiskujejo. Ni predvidenih posledic za neobiskovanje, morali pa bi jih učiti odgovornega vedenja in dolžnosti. Če pa ni predvidenih nobenih posledic, pa deluje vse kot nepotrebno.

5. člen


Obrazložitev:


Dnevi dejavnosti so bili del rednega programa tudi zdaj. Skrajni čas je, da se opredeli tudi njihovo financiranje (kolikor sem seznanjena, šola dobi sredstva le za ekskurzije) ali pa naj raznim ustanovam, ki živijo od dnevov dejavnosti, organiziranih za šole, subvencionirajo del sredstev, da bodo za učence ti cenejši ali zastonj. Marsikateri učenec se zaradi stroškov teh dnevov ne udeleži ali pa imajo šole tudi zaradi tega dolžnike.

6. člen



Obrazložitev:


Kako je z s tedensko obremenitvijo teh učencev? Potem je potrebno spremeniti tudi to določilo.

7. člen


»17. člen





Obrazložitev:



Smiselno, da lahko učenec izbere le en predmet, čeprav bi lahko bili tudi brez njih, ker je organizacijsko na šolah velika zmeda in ni več možno vseh teh novitet spraviti v urnik, ne da bi se kaj prekrivalo.

Kako pa bo s kadrovskim pokrivanjem, glede na to, da v šol. l. 2018/19 ne bo več dovoljeno delovne obveznosti dopolnjevati s poučevanjem predmeta, če zanj nisi usposobljen?

8. člen










Obrazložitev:





Podaljšano bivanje tudi ni več primerno za 5. razred, saj imajo pogostokrat pouk do 14.00 ali 15.00, odidejo na kosilo in domov. To so tudi že tako stari otroci, da bi že morali biti uro ali dve sami.

Zanima me tudi, do katere ure popoldan naj bi šola zagotovila to varstvo? Do 17.00 za starejše učence, vključno že s 3. razredom, ni smiselno – zaradi zgoraj navedenih razlogov.

9. člen









Obrazložitev:






10. člen


»20.b

(pevski zbor)



Obrazložitev:




Zakaj zasebnim šolam marsikaj ni potrebno, bodo pa za izvajanje javno veljavnega programa plačane s strani javnih sredstev? Potem naj tudi za njih veljajo ta določila!

11. člen

21. člen se črta.

Obrazložitev:


12. člen



Obrazložitev:


13. člen


»24.a člen



Obrazložitev:


14. člen


Obrazložitev:


15. člen



Obrazložitev:


16. člen





Menim, da bi vsaka šola lahko kot nadstandard ponudila več šol v naravi.



Merila za določitev višine sredstev za organizacijo in izvedbo šole v naravi določi minister.«. Samo ene?

Obrazložitev:



17. člen


»V primeru, ko ima otrok na območju iste lokalne skupnosti stalno prebivališče v šolskem okolišu ene šole in začasno prebivališče v okolišu druge šole, lahko ustanovitelj v posebnem aktu določi kriterije in pogoje vpisa v določeno osnovno šolo.«. Nujno potrebno, ker prihaja do manipulacij! Vprašanje le, kako hitro in če bo to pravočasno urejeno. Ravno tako je potrebno urediti želje staršev po vpisu izven njihovega stalnega ali začasnega bivališča.


Obrazložitev:




18. člen


»Učenec mora redno obiskovati pouk v okviru obveznega programa in pouk neobveznih izbirnih predmetov v okviru razširjenega programa ter izpolnjevati obveznosti in naloge, določene z akti osnovne šole.«. In če ga ne? Že zdaj imamo primere, ko so družine oglobljene, CSD in policija pa več ne morejo narediti. In otroci šole še naprej ne obiskujejo, šole pa se soočajo s problemi, kako izostanke opravičiti, kako učenca oceniti in podobno. Kaj konkretno se predvideva za sankcije? Samo beseda MORA ne pomeni nič, če ni posledic (neopravičene ure in vzgojni opomni pri takih učencih ne dosežejo svojega namena).

Obrazložitev:


19. člen


»56. člen


Učenec ima pravico do brezplačnega prevoza, če je njegovo prebivališče oddaljeno štiri kilometre ali več od osnovne šole, ki jo obiskuje v matičnem šolskem okolišu. Če učenec na željo staršev obiskuje šolo izven matičnega šolskega okoliša, mu pravica do brezplačnega prevoza ne pripada. Kaj pa za učence, ki imajo telesno okvaro in izberejo šolo izven šolskega okoliša, ker ima druga šola dvigalo za voziček ter šolo arhitekturno primernejšo?

Učenec 1. razreda ali prve stopnje posebnega programa vzgoje in izobraževanja ima pravico do brezplačnega organiziranega prevoza ne glede na oddaljenost njegovega prebivališča od osnovne

šole v matičnem šolskem okolišu, v katerem prebiva, učenci ostalih razredov pa, če pristojni organ za preventivo in vzgojo v cestnem prometu ugotovi, da je ogrožena varnost učencev na poti v šolo.






??? Kako je pa to izvedljivo?



Obrazložitev:





20. člen



Obrazložitev:


21. člen



Obrazložitev:



22. člen




Obrazložitev:


23. člen







Nacionalno preverjanje znanja je za učence 3., 6. in 9. razreda obvezno. Kaj pa če se ga učenec vseeno ne udeleži? Bodo obstajali še drugi in tretji, morda četrti rok?


Ob koncu 9. razreda se dosežek iz obveznih predmetov pretvori v eno izmed ocen predmeta. Premajhen pokazatelj bodo ti rezultati, če bodo le del ocene. Dosežki pri predmetih, ki se v 9. razredu ne poučujejo, se ne pretvorijo v oceno, ampak se v obliki odstotnih točk zapišejo v spričevalo.




Kakšna ocena se vpiše - pisna ali pridobljena na drug način? - to namreč lahko precej spremeni način ocenjevanja in pridobivanja ostalih ocen

- Ali bo RIC izvedel preverjanje, saj naj bi pred vsakim ocenjevanjem bilo tudi preverjanje?

- Ali so res učenci v enakem položaju, če bodo na nekaterih šolah imeli NPZ iz predmeta, ki se v 9. razredu ne poučuje?

Obrazložitev:



24. člen









Obrazložitev:




25. člen





Obrazložitev:


26. člen



Obrazložitev:


27. člen



Obrazložitev:


28. člen


»Učenec s posebnimi potrebami, ki je bil vključen v osnovnošolsko izobraževanje po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom in v devetih letih ni končal osnovnošolskega izobraževanja, osnovnošolsko izobraževanje lahko dokonča še v največ treh letih in obdrži status

učenca. Šola učenca s posebnimi potrebami in njegove starše posebej seznani s pravico do podaljšanega statusa.«.

Obrazložitev:


29. člen




Obrazložitev:


30. člen


Obrazložitev:


31. člen



Obrazložitev:



32. člen


Obrazložitev:


33. člen


Obrazložitev:


34. člen


»102.a člen



Obrazložitev:



35. člen



Obrazložitev:



36. člen



Obrazložitev:



37. člen




Obrazložitev:


38. člen



Obrazložitev:


39. člen



2018.

Obrazložitev:


Pripombe in predlogi k Zakonu o osnovni šoli

Predlagamo naslednje dopolnitve:

- Velikokrat manjkajo učenci ob preverjanju znanja in starši napišejo opravičilo, učenci pa se celo včasih sprehajajo pred šolo, ali pa manjkajo samo tisto uro, ker so imeli neke opravke (ortodonta inp.) (predlog : % prisotnosti, če ni pisal vseh preizkusov, se lahko učitelj odloči, da mu da celoletni test; razrednik lahko ne opraviči ure, če meni, da je manjkal neopravičeno)

- Starši bi naj imeli manj vpliva na strokovne zadeve ( delovni zvezki, kako se ocenjuje znanje – pritožbe na ocene, anonimke…)

- Dovoljeno naj bo spraševanje za delne ocene ali znake( da bodo sproti delali…)

- Mi odločamo o zaključni oceni(starši želijo, da bi zaključili glede na povprečno oceno v easistentu, vemo pa , da ocena iz kontrolne naloge ni enakovredna oceni iz plakata…, kaj pa sodelovanje?)

- Preizkusi se naj ne bi ponavljali ali pa vsaj naj se meje dvigne na ½ (zdaj je 1/3), ker se dogovarjajo (spet potuha za nesprotno delo), v povprečju so rezultati pri ponavljanju enaki ali pa celo slabši

- Št. predmetov pri šolanju na domu naj se spremeni na večje

- Normativ pri ŠPO naj bo od 1. - 5.r enak kot je od 6. – 9. r (21 učencev na skupino)

- Normativ za deljenje v skupine pri slovenščini, matematiki in angleščini od 7.r do 8.r naj bo tak, da ni več kot 20 učencev v skupini (predlagamo deljenje v skupine že v 7.r)

- Učenec naj ponavlja, če ima dve leti zapored negativno oceno iz istega predmeta

- Število ur pevskega zbora naj se ne zmanjšuje

- Številčne ocene naj se uvedejo že v drugem razredu.

Pošiljam pripombo na 8. člen, ki ureja razširjeni program (kamor spada tudi podaljšano bivanje).

Predlagatelji v predlogu zatrjujejo, da se razširjeni program po obsegu ne spreminja. Po novem bo učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti in kosilo trajalo 150 minut, ostalo pa so prekvalificirali v varstvo. Normativ za varstvo je 35 učencev, ura v varstvu pa je dolga 60 minut.

Posledica bo spet krčenje sredstev za podaljšano bivanje, manj učiteljev v PB, druženje večih oddelkov po 150 minutah in ponovno poslabšanje razmer v PB ( kar s krčenjem ur za podaljšano bivanje počnejo že več let).

Predlagatelji trdijo, da bodo z novim zakonom razmere poboljšali. V ozadju novega predloga pa je poslabševanje stanja v podaljšanem bivanju. V novem predlogu tudi ni potrebnega odmora in igre,

ki jo učenci nujno potrebujejo po pouku, med resnim delom in ostalimi dejavnostmi. Predlagatelji šestletnike in starejše učence obravnavajo kot stroje, ki brez težav in posledic delajo od 8.30 do 15.00 ure in dlje.

PRIPOMBE IN REŠITVE NA ČLENE ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O OSNOVNI ŠOLI (ZOsn-J)

Če se pouk ne sme začeti pred 8.00, kdaj bomo imeli vse dopolnilne in dodatne ure, pevske zbore, pripravljalnico za tujce in ostalo. To pomeni, da se za učence urnik podaljša za minimalno eno šolsko uro. Problem so tudi urniki in učitelji, ki so v popoldanskem varstvu. Npr. glasbenik, likovnik ne bo

imel možnosti izvajati pevskega zbora, likovnih delavnic in drugo, ker naj bi bilo vse od 6. ure naprej, kar pa bo nemogoče glede na prostorsko stisko in izvedbo primernega urnika. Otroci so po šestih urah pouka že utrujeni in niso več zainteresirani za kakršne druge dejavnosti.

Da učence več ne bo mogoče prešolati brez soglasja staršev zaradi učnih ali vzgojnih razlogov je še ena točka k rušenju vzgojnih načrtov. Sprašujemo se, zakaj sploh imamo razne ukrepe. To vse skupaj pomeni, da otroci lahko na šoli počnejo, kar se jim zahoče, a za to ne bo konkretnih sankcij.

Na začetku devetletke je bil kurikulum zastavljen tako, da učence v prvem razredu ne obremenimo s preveliko količino podatkov in s preveč sedenja v učilnici, da vse poteka skozi igro. Sedaj naj bi za učence prve triade povečali tedensko obvezo kar za dve šolski uri.

15. člen

Učitelj, ki izvaja uro oddelčne skupnosti s pripravo, se mora šteti v sistemizacijo.

16. člen

Osnovna šola je namenjena splošnemu izobraževanju in ni jezikovna šola. Učenci so že sedaj preobremenjeni. Bolj primerno bi bilo, če bi dodali manjkajoče ure predmetom, kot so glasbena umetnost, likovna umetnost, tehnika in tehnologija, domovinska kultura in drugo. Preveč se vlaga v intelekt, pozabljajo pa se praktična dela za oblikovanje in usmerjanje otrok v določene poklice. Predvidevamo, da se pri tem členu odvija pritisk staršev, da bi otroci brez velikega plačila prišli do znanja jezikov. Potrebno bi bilo razmišljati naprej, kakšne profile bo potrebno imeti čez 10 do 15 let. Verjetno bodo to poklici, ki jih danes še ne znamo imenovati. Zato bi se otroci morali izobraževati na vseh področjih, trenirati bi morali obe sferi možganov, tudi del za inovativnost, ustvarjalnost, samostojnost, idejnost in drugo. Že v nazivu nosi naše izobraževanje OSNOVNO, zato se raje pogovarjamo o urah za utrjevanje splošnega znanja pri otrocih.

Dva obvezna tuja jezika sta popolni nesmisel, kdor želi pa jezik lahko izbira…

17. člen

Dotaknimo se izbirnih predmetov, ki naj bi sedaj iz dveh ur na teden prešlo na tri ure in z dodatno možnostjo ene ure, to pomeni lahko do štirih ur na teden. Ali bi želeli imeti depresivne, problematične, preobremenjene otroke, ki več ne poznajo sproščene igre?

Spet prevelika obremenjenost otrok. Kaj pravi na to razvojna psihologija? Ali bodo otroci postali roboti? Po tem je najbolje razmišljati o celodnevni šoli, kjer bo prostora za utrjevanje, za domače naloge, to pomeni, da je doma samo učenje.

20. člen / 20.a / 20.b

Pevski zbor ne bo več sistematiziran? Kultura v OŠ je že odrinjena na stranski tir, kako to, da predmeti za dvig kulture, ki je osnova za človekov razvoj, za prepoznavnost države in tudi za pripadnost le tej niso cenjeni dovolj?

Predlagamo, da vse v okviru popoldanskega varstva ostane v obstoječem stanju, kajti vprašajte se, kaj bodo učenci počeli v 150 minutah, če ne bodo izbrali dejavnosti?

39.a člen

Pri tem členu se sprašujemo: 30 let se je vzpostavljala struktura CŠOD, ki je na visokem nivoju, kvalitetno funkcionira in programi so zelo dobro zastavljeni in sedaj bomo vse zanemarili. Ali bodo CŠOD-ji preživeli?????

56. člen

Pri tem členu bi morali paziti še na to, da se preveri, ali je pot varna ali ne in nato naj se določi, iz katerih delov šolskega okoliša bodo vozili otroke. To bi se moralo izvesti za vsako šolo in njen okoliš posebej. PRESOJA! Veliko občin tega ne bo upoštevalo zaradi finančnih koristi.

64. člen

Nacionalno preverjanje znanja naj bi imelo težo, a je nima. Prvo je problem v testih, kdor sestavlja test, ga naj tudi popravi! Predlagamo ukinitev NPZ- ja in raje uvedite sprejemni izpit na srednje šole. NPZ je sam sebi namen in služi za pozitivno ali negativno označevanje šol samo po znanju, čeprav imajo določene šole kvaliteto še kje drugje, npr. v solidarnosti, prijaznosti, delavnosti, kje so že tiste vrednote? Na srednjih šolah naj bi pri vpisu prednjačile ocene predmetov, ki so za določene šole pomembni. Npr. za frizersko srednjo šolo - likovna umetnost, slovenščina, jeziki, kaj pa komunikacijske sposobnosti, pri katerem predmetu pa se te sposobnosti lahko naučiš? To pa se pridobi pri prostovoljstvo, MEPI programu, retoriki, v pogovornih uricah – na ta del pa pozabljate! Mogoče bi bilo za razmisliti o pretvarjanju ocen v točke na drugačen način?

Kaj pa otroci z odločbami? Ali bodo tudi v njegovi bodoči službi upoštevali odločbo?

69. člen

Predlagamo: učenci tujci, ki se vključijo v šolanje do 2. ocenjevalnega obdobja, naj bi bili naslednje šolsko leto ocenjeni, tisti učenci tujci, ki pa pridejo v drugem ocenjevalnem obdobju, pa naj naslednje leto ne bi bili ocenjeni.

PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

36. člen

Ne uvajajte drugega tujega jezika kot obveznega predmeta.

Na sestanku smo obravnavali predloge o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli in podali pripombe na naslednje člene:

6. člen



Učitelji si prizadevamo, da se ohrani en tuji jezik kot obvezni predmet, medtem ko naj bo drugi tuji jezik ponujen kot neobvezni izbirni predmet oziroma kot obvezni izbirni predmet Osnovna šola je poklicana, da skrbi za osnovnošolsko izobraževanje celotne populacije otrok, zato uvajanje dveh tujih jezikov kot obveznih predmetov ni v korist tistim otrokom, ki se težko učijo že enega. Ko je drugi tuji jezik ponujen kot neobvezni izbirni predmet pa omogočimo učencem, ki izkazujejo nadarjenost in željo za učenje tujega jezika, možnost, da ga izberejo. Na ta način uresničujemo načelo večje izbirnosti, samoregulativnega vseživljenjskega učenja ter aktivne participacije v ožjem in širšem družbenem okolju.

7. člen


»17. člen





Učitelji si prizadevamo, da se za učence 7., 8. in 9. razreda ohranita dve uri obveznega izbirnega predmeta, med katerimi naj bo en tuji jezik. Na ta način podobno kot zgoraj uresničujemo načelo izbirnosti med obveznimi predmeti, hkrati učencem ponudimo možnost učenja 2. tujega jezika. Menimo, da potrebe po več obveznih tujih jezikih ne sodijo v osnovno šolo in naj se, če obstaja interes, uresničujejo v jezikovnih šolah.

8. člen


Učitelji si prizadevamo, da ostane organizacija podaljšanega bivanja v strukturi in obsegu takšna kot do sedaj. Podaljšano bivanje je oblika vzgojno-izobraževalnega procesa, ki zagotavlja vzpodbudno, zdravo, varno psihosocialno in fizično okolje; omogoča redno, samostojno in uspešno opravljanje obveznosti za šolo (domače naloge in učenje); omogoča kakovostne odnose v skupini vrstnikov; se nadgrajuje z vzgojno-

izobraževalnimi cilji pouka ob upoštevanju interesov, potreb in želja učencev in njihovih staršev. Ker trenutna oblika podaljšanega bivanja že vključuje elemente: samostojno učenje, sprostilne dejavnosti, ustvarjalno preživljanje časa in prehrano, menimo, da potrebe po ukinitvi termina »podaljšano bivanje« in razčlenjevanju na posamezne sestavine razširjenega programa ni. V korist otroka od 1. do 5. razreda je, da je po obveznem programu prostovoljno vključen v razširjeni program, v katerega spada tudi podaljšano bivanje. Le znotraj dosedanje oblike podaljšanega bivanja lahko učitelj podaljšanega bivanja z medsebojnim skupnim načrtovanjem z razrednikom učencem zagotavlja nadaljevanje vzgojno izobraževalnega procesa iz dopoldanskega časa, svetuje, jih usmerja, z njimi ustvarja in se igra. Kakršne koli spremembe dosedanje oblike podaljšanega bivanja niso v korist otroka in prinašajo zmedo in nekonsistentnost, hkrati onemogočajo kakovostne medsebojne odnose in zdrav način življenja otroka.

10. člen


»20.b

(pevski zbor) Učitelji se ne strinjamo s predlogom zapisa 20.b člena in zahtevamo preoblikovanje v: Šola za učence organizira najmanj dva pevska zbora: vsaj enega enoglasnega – otroški pevski zbor (od 1. do 5. razreda) in vsaj enega večglasnega – mladinski pevski zbor (od 5. do 9. razreda). Brez otroškega pevskega zbora ne more biti mladinskega pevskega zbora, prav tako organizacija le otroškega pevskega zbora brez nadaljevanja na predmetni stopnji ne omogoča kontinuuma v učenju petja in ni smiselna.

15. člen



Obrazložitev:


Učitelji OŠ Majde Vrhovnik smo proti spremembi 38. člena zakona o osnovni šoli. 38. člen naj ostane v dosedanji obliki.

17. člen

V 48. členu se za prvim odstavkom doda nov drugi odstavek, ki se glasi…

Učitelji OŠ Majde Vrhovnik podpiramo spremembo 48. člena zakona o osnovni šoli.

23. člen

Besedilo 64. člena se spremeni tako, da se glasi…

Večina učiteljev si prizadeva za ukinitev nacionalnega preverjanja znanja v 3., 6. in 9. razredu. Ker učitelj uči posameznega učenca in ocenjuje snov določnega obdobja, smo mnenja, da je ocenjevanje in točkovanje učencev pri nacionalnem preverjanju znanja iz snovi iz več let (v 9. razredu kar iz devetih let) zakonsko nevzdržno in moralno nedopustno.

Prav tako smo proti vpisu dosežkov nacionalnega preverjanja znanja v spričevala. NPZ preverja snov treh let, učitelj v razredu pa snov samo določenega obdobja.

Za vpis učencev v srednje šole naj bo ključen kriterij ocene iz tretje triade in morebitni sprejemni izpiti ob prevelikem vpisu na posamezno srednjo šolo. Ali pa naj se dosežek NPZ iz odstotnih točk spremeni v lestvico od 1-10, ki bi jih srednje šole upoštevale kot dodatne točke za vpis v srednje šole.

29. člen

V 83. členu se za prvim odstavkom doda nov drugi odstavek, ki se glasi…

Večina učiteljev je mnenja, da se NPZ ukine (obrazložitev že zgoraj). V primeru, da NPZ ostane, pa naj se 83. člen zakona o osnovni šoli obdrži v dosedanji obliki in naj se dosežki učencev zabeležijo v prilogi k spričevalu.

31. člen

Besedilo 88. člena se spremeni tako, da se glasi…

Učitelji dodajamo k 88. členu zakona o osnovni šoli naslednjo dopolnitev:

Pristojni centri za socialno delo periodično spremljajo razvoj otroka v svojem socialnem okolju.

36. člen



Učitelji se ne strinjamo z uvedbo drugega tujega jezika kot obveznega predmeta za učence v 7., 8. in 9. razredu. Argumenti so bili podani že zgoraj.

Zakon o OŠ

#1: 16. člen

V novem 6. členu želite uvesti še drugi tuji jezik. Prosim, zavedajte se, da so današnji osnovnošolci že tako zelo obremenjeni in zares ne potrebujejo še dodatnih predmetov. Bolje kot to se mi zdi uvedba dodatne ure športa in to v vseh triletjih osnovnega šolanja. Kako je motorika nazadovala v zadnjih 20. letih je znano, zato raje uvedimo v OŠ več gibanja in športa, saj je v otrokovem razvoju le-ta bolj pomemben, kot pa uvedba dodatnih predmetov.

#2:

21. člen se nikakor ne sme črtati iz zakona. Podaljšano bivanje mora imeti svoj člen, saj je zelo pomemben del šolskega sistema. To je člen, katerega bodo vsi starši vsekakor pogrešali v novem zakonu, zato sploh ne sme priti do tega, da se ga briše. Ta vsebina ne sme biti prenesena v novo določbo razširjenega programa. Sam bi rekel, da je to le prvi korak k ukinitvi podaljšanega bivanja. NIKAKOR!!!

#3: 39a – šola v naravi

Šola v naravi je popestritev za vsakega otroka. Ne razumem zakaj bi omejili dejavnosti, ki so za otrokov razvoj dobri. Danes so otroci precej omejeni z gibanjem v naravi, zato mislim, da bi morali programe šol v naravi kvečjemu povečevati, nikakor pa ne zmanjšati. Po drugi strani pa so nadstandardni programi kriti s strani staršev, šolskega sklada in podobno, le redko pa s strani občine oz. resornega ministrstva.

Predlagam, da tisti, ki je to predlagal pride na en prihod šole v naravi in vidi to srečo na otroških obrazih. Po videnem, bo mnenje zagotovo spremenjeno.

#4: 64. člen

Otrok je v tretjem razredu star 9. let, nekateri še toliko ne. Uvedba NPZjev v tretje razrede je za moje pojme totalno zgrešena poteza. Zakaj bi se morali otroci že tako zgodaj zaznamovati. Naj tekmujejo v športu, saj je v osnovi šport tisti, ki krepi tekmovalnost, na pa znanje. NPZ je pri tej starosti za otroka nepotrebna obremenitev, katera mu predvsem škodi.

#5: 83. člen

Ker sem mnenja, da se NE uvede NPZje v tretji razred, ravno tako nasprotujem tudi temu, da bi se v 3. in 6. razredu rezultate NPZjev vpisovalo v spričevala.

#6:

Predlagam uvedbo dodatne ure športa skozi celotno osnovno šolanje. S to uvedbo bomo pozitivno vplivali na otrokov razvoj in s tem bomo dosegli boljše rezultate pri vseh drugih predmetih, ki naj bi bili toliko pomembnejši od otrokove igre in gibanja.


1. člen



Obrazložitev:



2. člen


»5. člen



Obrazložitev:



3. člen




Obrazložitev:


4. člen


Obrazložitev:


5. člen


Obrazložitev:


6. člen



Obrazložitev:


7. člen


»17. člen





Obrazložitev:



Sem proti temu, da se predmet verstva in etika obvezno ponudi kot izbirni predmet.

Menim, da šola ponudi tiste predmete, za katere so zaposleni izobraženi in jih lahko izvajajo. Bojim se, da gre za počasno uvajanje verouka v šole. Ko se bo ugotovilo, da šola ne more ponuditi tega predmeta, ker nima izvajalca (na primer, da ima preveliko delovno obveznost), bo vskočila cerkev in ponudila svoje kadre. S tem bo prišlo do razslojevanja učencev, saj vsi tega predmeta pač ne bodo želeli obiskovati. Ne glede na to, v kako čudovit barvasti in šumeči papir je ta predlog zavit, menim, da ni upravičen in da s seboj prinaša vmešavanje cerkve v javno šolstvo. To se je že zgodilo pri lanskoletnem zunanjem preverjanju in sicer pri predmetu zgodovina (http://www.ric.si/mma/N161-511-3-1/2016062013564288/ naloga 9), ko so učenci morali ugotoviti, da je krščanski bog velik in se dogaja pri vmešavanju cerkve (ne slepimo se, da gre za kaj drugega) pri izvajanju Mladinskih delavnic oziroma dela le-teh, ki obravnavajo spolnost.

Poleg tega pomisleka me zanima tudi, zakaj prav verstva in etika. Menim, da učencem manjka splošnega znanja in spretnosti ter bi si morda želeli oziroma bi jim prav prišli tudi drugi predmeti in ne vidim smisla v vnaprej določenih obveznih vsebinah.

8. člen










Obrazložitev:

Namen razširjenega programa osnovne šole je spodbujati celostni razvoj učenca, prispevati h kakovosti uresničevanja ciljev osnovnošolskega izobraževanja s tem, da bogati in nadgrajuje obvezni program, omogoča večjo izbirnost, spodbuja in usmerja učenca k samoregulativnemu vseživljenjskemu učenju ter aktivni participaciji v ožjem in širšem družbenem okolju. Izvajanje

razširjenega programa omogoča uresničevanje učenčevih interesov, boljše spoznavanje učenca, razvijanje kakovostnih medsebojnih odnosov in vzpostavljanje zdravega načina življenja.




9. člen









Obrazložitev:






10. člen


»20.b

(pevski zbor)



Obrazložitev:




11. člen

21. člen se črta.

Obrazložitev:


12. člen



Obrazložitev:


13. člen


»24.a člen



Obrazložitev:


14. člen


Obrazložitev:


15. člen



Obrazložitev:


16. člen








Obrazložitev:



17. člen




Obrazložitev:




18. člen



Obrazložitev:


19. člen


»56. člen











Obrazložitev:





20. člen



Obrazložitev:


21. člen



Obrazložitev:



22. člen




Obrazložitev:


23. člen













Obrazložitev:



24. člen









Obrazložitev:




25. člen





Obrazložitev:


26. člen



Obrazložitev:


27. člen



Obrazložitev:


28. člen



Obrazložitev:

Veljavna ureditev omogoča, da učenec s posebnimi potrebami kljub zaključenemu 9. razredu še tri leta obiskuje isti razred, kar ni v njegovo korist, povzroča pa tudi težave pri izdajanju spričeval in izvajanju programa. Po novem bo lahko status učenca še največ tri leta obdržal tisti učenec, ki v devetih letih ni končal osnovnošolskega izobraževanja, kar je leto več, kot imajo možnost učenci brez

odločbe o usmeritvi. Podaljšanje izobraževanja ni več vezano na nevključitev v srednješolske izobraževalne programe.

29. člen




Obrazložitev:


30. člen


Obrazložitev:


31. člen



Obrazložitev:



32. člen


Obrazložitev:


33. člen


Obrazložitev:


34. člen


»102.a člen



Obrazložitev:



35. člen



Obrazložitev:


36. člen



Obrazložitev:



37. člen




Obrazložitev:


38. člen



Obrazložitev:


39. člen



2018.

Obrazložitev:


3. člen



Kateri predmet/ posebna vsebina/ je mišljen/a pod to kulturo? Menim, da je dovolj slovenskega jezika.


»17. člen




Učenec izbere en obvezni izbirni predmet.«. - strinjam se z izbiro samo enega izbirnega predmeta

8. člen


»Razširjeni program obsega vzgojno-izobraževalno delo v okviru naslednjih organiziranih dejavnosti: jutranje varstvo v 1. razredu ali prvi stopnji posebnega programa vzgoje in izobraževanja, pouk neobveznih izbirnih predmetov, dodatni pouk, dopolnilni pouk, individualna in skupinska pomoč, pevski zbor, interesne dejavnosti, za učence od 1. do 5. razreda pa tudi učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo. - kaj pomeni »popoldansko varstvo« za učitelje, kakšna je delovna obveznost učitelja? Bodo učitelji zaposleni 60%?



Če je tu mišljeno, da ta program ne more biti pred poukom, potem je to skorajda nemogoče. Nujno je potrebno dodati besedico po ali pred, še bolje pa je izven. Utemeljitev: Zaradi organizacije dela, sestavljanja urnika, vključevanja učencev v nekatere izbirne predmete iz različnih starostnih skupin, je uro lažje izvesti v jutranjem času.


Razširjeni program (z dopolnilnim in dodatnim poukom, individualno in skupinsko pomočjo, pevskim zborom in interesnimi dejavnostmi) traja največ 150 minut, to je 3 ure dnevno - temu sledi popoldansko varstvo – ure popoldanskega varstva na skupino niso opredeljene


- razširjeni program (razen JUV in popoldanskega varstva)– v večino dejavnosti se učenci vključujejo prostovoljno, kar pomeni, da ni nujno, da jih obiskujejo celo šolsko leto - hkrati pa te dejavnosti ne potekajo istočasno, kar pomeni, da smo zaradi prehajanja učencev in mešanja skupin »prisiljeni« imeti samo »varstvo« učencev že v času pred uradnim »popoldanskim varstvom«. Poudarjam nižanje kvalitete dela v času »podaljšanega bivanja«, številčnost otrok v oddelkih, zmedo med otroki in starši, nemir in nesigurnost.

V pouk neobveznih izbirnih predmetov se učenci vključijo prostovoljno in izbrani predmet ga obiskujejo do konca pouka v tekočem šolskem letu. (Moja obrazložitev zamenjave besede »ga« za izbrani predmet: Sicer se lahko smatra, da ga med šolskim letom lahko zamenja npr nekaj časa pri nemščini, ko ugotovi, da ni uspešen, želi k računalništvu ipd. Kako bi bilo v tem primeru z ocenjevanjem idr.)

V dopolnilni pouk ter individualno in skupinsko pomoč se učenci vključujejo na predlog razrednika in jih redno obiskujejo do prenehanja potrebe. - Dopolnilni pouk – eksplicitno bi moralo biti navedeno, da je obvezen ter kako lahko šola ukrepa, če otrok ne hodi


9. člen








Določba tega člena ni obvezna za zasebne šole.«. Zakaj pa ne, če so sofinancirani kot javna šola? Za vse enako !!!!!! Velja za vse nadaljnje,

16. člen




- Ena obvezna šola v naravi in še največ dve nadstandardni šoli v naravi – izpeljemo npr. samo LŠN, ZŠN in en tabor tekom šolanja generacije? V določenih generacijah je nujen tabor tudi na predmetni stopnji…

Šola za posamezno generacijo učencev izvede eno obvezno šolo v naravi in lahko še največ dve nadstandardni šoli v naravi v času osnovnošolskega izobraževanja. Torej v devetih letih le 3 »šole v naravi«, kar se mi zdi s stališča vseživljenjskega učenja vsekakor premalo. Šele izven šole, se velikokrat ustvari pozitivno razredno jedro, učenci se medsebojno spoznajo, začnejo sodelovati, si pomagati, se razumeti…

Poleg tega je v sodobnem načinu poučevanja veliko govora o izobraževanju, ki povezuje čutenje, razmišljanje, ustvarjanje ter s tem pripelje učenca k razumevanju njegovega življenja in ne le učnih snovi. Tudi raziskava PISA 2009 ni merila le znanja, ampak sposobnost učencev pri prenosu znanja v življenjske okoliščine in povezavo svojih lastnih izkušenj z novimi informacijami (Kitsing, 2011, v Saksida, 2017*). Veliko učencev edine zanimive izkušnje z različnih učnih področij dobi prav v šoli v naravi, kjer je marsikomu prvič dano, da spozna življenje izven bloka in stanovanja. Mnogo staršev lažje plača strošek tabora le za svojega otroka, kot za vso družino ali za pomoč zaprosi šolski sklad. Zakaj mu torej preko osnovnošolskega izobraževanja ne bi omogočili več dni v naravi ob zanimivih izkušnjah?

Predlagam: Šola za posamezno generacijo učencev izvede eno obvezno šolo v naravi. Število izvedbe nadstandardnih šol v naravi v času osnovnošolskega izobraževanja je prepuščeno posamezni šoli, v soglasju s starši posamezne generacije.

*Saksida, I., 2017: Estonska učna ura o bralni pismenosti za Slovenijo. Jezik in slovstvo, 62(1), 1731.




19. člen


»56. člen





Učenec s posebnimi potrebami ima pravico do organiziranega brezplačnega prevoza, če je njegovo prebivališče oddaljeno štiri kilometre ali več od osnovne šole, ki izvaja program, v katerega je usmerjen. Če je njegovo prebivališče od osnovne šole oddaljeno manj kot štiri kilometre, ima učenec iz prejšnjega stavka pravico do organiziranega brezplačnega

prevoza, če je tako določeno v odločbi o usmeritvi ali če pristojni organ za preventivo in vzgojo v cestnem prometu ugotovi, da je ogrožena varnost učenca na poti v šolo.



Osnovna šola učencem, ki čakajo na organiziran prevoz, zagotovi varstvo. KAKO PA NAJ GA ZAGOTOVI ZJUTRAJ; KO GREDO OD DOMA?



22. člen - Širjenje NPZ v 3. razred - pomeni le dodatne stroške, kakšne dodatne vrednosti ni, kot povratna informacija šolam bi lahko potekalo preverjanje bolj enostavno in ceneje - NPZ v 3. razredu ne bi smelo biti!!!! Tudi v ostalih je nepotreben, nima vrednosti za učence, samo država zapravlja denar



24. člen






Podatke in analize o nacionalnem preverjanju znanja z razkrito identiteto šol Državni izpitni center na zahtevo posreduje ministru in predsedniku državne komisije za vodenje nacionalnega preverjanja znanja. Minister lahko podatke uporablja za načrtovanje ukrepov na področju vzgoje in

izobraževanja, predsednik državne komisije pa za vodenje nacionalnega preverjanja znanja. To je namenjeno interni kontroli in ničemur drugemu, ozadja kakšna je generacija, posameznik pa ni upoštevano.



29. člen


»Učencem 3. in 6. razreda se v spričevalo vpišejo tudi dosežki učencev pri nacionalnem preverjanju znanja, izraženi v odstotnih točkah.« Kakšen smisel ima?


36. člen


Pouk drugega tujega jezika kot obveznega predmeta se prične postopno izvajati za učence 7. razreda v šolskem letu 2018/19. - dodatno obremenjevanje vseh učencev z dodatnim obveznim predmetom, to je drugi tuj jezik – pomeni to povečanje števila ur za učence? Morda na račun drugega predmeta, katerega?

37. člen




Pri zapisu št. ur v predmetniku je potrebno upoštevati spremembe, ki so nastale z uvedbo izbirnih predmetov. Tako že nekaj časa nekateri učenci nimajo več samo toliko ur kot piše v predmetniku ampak jih imajo več.Naj se vsaj dopiše + max.št ur.

Nacionalni preizkus znanja – odraz znanja ali neznanja osnovnošolcev?

Bistveni namen nacionalnih preizkusov znanja je spremljanje doseganja ciljev učnega načrta. Analiza rezultatov naj bi omogočila temeljit vpogled v znanje osnovnošolcev ter pravočasne in ustrezne ukrepe ali spremembe učnega načrta. NPZ-ji naj bi imeli formativno vlogo – kot povratna informacija učitelju v njegovo poučevanje in učencu v njegovo znanje. Mar res?

Ob pisanju in popravljanju letošnjih NPZ-jev se je spet pokazalo, kako velik je razkorak med dejanskim znanjem učencev in med znanjem, ki ga je nacionalno preverjanje znanja pripravljeno izmeriti. Da bi lažje razumeli, zakaj se učitelji precej nelagodno počutimo ob vsakokratnem popravljanju NPZ, bomo skušali argumente predstaviti tudi s primeri iz večletne prakse. Do razlik prihaja predvsem zaradi vsebinskega neskladja med učnimi načrti in merili, po katerih se vrednotijo NPZ-ji, ob tem pa moramo omeniti, da prihaja tudi do bistvenih neskladij pri terminologiji. Če se ustavimo le pri slovenščini, so

NPZ-ji »obogatili« literarno vedo s »pseudo termini«, kot so: pesemska slika, ton pogovora … Učenci so jih prvič videli na NPZ-ju, jih razumeli po svoje, a NPZ je to terminološko zasedo interpretiral kot neznanje. Matematiki pa učence že leta trenirajo v tem, da pravilno zaokrožijo število, saj je bistvena razlika, da pri zaokroževanju na desetine otrok zapiše 3,6 in ne 3,60.

Tako sestavljeni NPZ-ji po našem mnenju nikakor niso in ne morejo biti objektivni prikaz nacionalnega znanja, tudi če verjamemo v to, da učenec lahko pokaže celotno paleto v treh letih pridobljenega znanja v eni uri, z enim testom, saj vsebina in terminologija ni usklajena z učnim načrtom in niti s strokovnim področjem. Slednje se še posebej lepo pokaže pri učencih, ki so izjemni/odlični na svojem področju, kar dokazujejo z zlatimi priznanji na tekmovanjih in nagrajenimi raziskovalnimi nalogami. Praksa pa pokaže, da so za NPZ takšni izjemni učenci povsem povprečni (letos so odličnjaki in »Cankarjevi nagrajenci« pri slovenščini zmogli test rešiti le s 85-odstotnim uspehom ali manj). Veliko pove tudi podatek, da nihče v generaciji pri slovenščini ni dosegel stoodstotnega števila točk: več pove seveda o testu, merilih in sestavljavcih testa kot o znanju generacije.

Popravljavci in profesorji na te nedoslednosti bolj ali manj organizirano opozarjamo že nekaj let, vendar nas RIC vztrajno potiska v kot oz. za zaslon računalnika. Če smo nekoč lahko še v živo debatirali na strokovnih srečanjih, opravili t. i. standardizacijo pred samim vrednotenjem v živi debati, se sedaj vse to dogaja daleč od skupin odločanja. Odločevalci in organizatorji NPZ so sistem ukrojili tako, da smo za njih vsi, vključno z učenci, le številke na računalniških zaslonih. Postavijo nas pred računalniški zaslon, strokovne debate potekajo na slabo obiskanih in pripravljenih računalniških forumih, vrednoti pa se po modeliranih različicah, ob katerih se učitelji praktiki držimo za glavo in smo slabe volje, ker pljuvamo v lastno skledo, saj moramo učencem, ki pokažejo znanje, odvzemati točke, ker npr. namesto normiranih treh nedoločnikov pravilno izpišejo samo dva – to se vrednoti kot neznanje, nič točk, sedi! Tudi vprašanja so iz nerazumljivega razloga tako napeljana, da NPZ učenca ne vpraša po npr. njemu razumljivem terminu vzročnega odvisnika, kar se učimo pri pouku v skladu z učnim načrtom, ampak po razmerju med stavkoma; kar je isto, le da bolj zapleteno – dajmo jih torej nacionalno lovit na neznanju.

Kakšne pasti skrivajo NPZ-ji se bo v vsej nacionalni veličini pokazalo šele naslednje leto, ko bodo res šteli – prevedeno bi to pomenilo, da bodo učenci polj odgovorno pristopili k testu. V nekem delu to prav gotovo drži, ampak ali bo bolj odgovorno deloval tudi RIC? Pa poglejmo, kako odgovorno je uredil status ocene NPZ-ja, ki se bo po novem vpisala v redovalnico. Ali torej vemo, kako je v tem primeru z učiteljevo avtonomijo in odgovornostjo, saj bo učitelj s tem, ko bo oceno vpisal v redovalnico – zavrniti je ne more –, prevzel tudi odgovornost za njo z vsemi posledicami. Nihče torej ne ve, kakšne posledice ima vpisane ocena za učitelja, kako mu podre predpisano razmerje med pisnimi in ustnimi ocenami. Tisti praktiki, ki prilagajamo svoje teste za učence s posebnimi potrebami, vemo, kako neprimerno so z vidika teh učencev oblikovana vprašanja na NPZ-jih – v enem vprašanju tri podvprašanja, besedila so preobsežna, niso napisana na papirju primerne barve, nimajo rešenega vzorčnega primera itd. Marsikateri učitelj je zaradi neprimerno prilagojenih testov že imel opravka s šolsko inšpekcijo, kdo bo odgovoren v primeru slabo oblikovanega NPZ? Ali tisti, ki je test neprimerno sestavil, ali tisti, ki ga je sprejel in ga dal v pisanje svojemu učencu? Pred katerimi vrati se

bodo s svojimi upravičenimi ugovori in vprašanji zbirali starši? Tako ne vemo niti, ali je zaradi ugovora na oceno NPZ možen tudi ugovor na končno oceno – v tem primeru RIC ne bo imel nevšečnosti, učitelj pa veliko dodatnega dela in skrbi, za nekaj kar ni sam zakuhal. Vse to se morda zdi res mejno, a moramo spomniti, da so NPZ-ji kljub N-ju v poimenovanju zelo površno sestavljeni; drugače si ne moremo razlagati dejstva, da je vsako leto pri kakšnem predmetu kakšna naloga nacionalno razveljavljena kot strokovno neprimerna ali nerešljiva.

Ob koncu pa spregovorimo še o poniževalnem odnosu RIC-a do ljudi, učiteljev, ki opravljamo za njih delo ocenjevalcev. Hvala bogu so nam po tem, ko smo morali zagroziti z bojkotom vrednotenja, vrgli nekaj drobtinic – tako npr. popravljavec slovenščine – ti dobijo največ –, dobi največ 50 evrov neto za popravljanih 23 testov, vsak ima 20 strani. Vendar ni nujno, da bo ta denar prejel, saj mora ob koncu popravljanja oddati še anketo o »užitkih« popravljanja. Če tega ne naredi ali pozabi narediti, ne dobi izplačila za opravljeno delo. Tako se obnaša samo institucija, ki želi popolni nadzor in pokorščino v vseh korakih pisanja NPZ, ki ocenjevalce vidi kot poceni delovno silo, ki ne zaupa njihovi strokovni in avtonomni presoji pri vrednotenju, ki z moderirano različico predpiše, kaj je nacionalno prav in kaj narobe mimo meril stroke in zdravega razuma – skratka institucija, ki je iz NPZ naredila veliko nacionalno orodje za povzročanje tesnobnosti. Kot zanimivost lahko tukaj navedemo anekdoto kolegice, ki je na neki škotski šoli prisostvovala uri, kjer so pisali nacionalni test iz bralne pismenosti, pa tega zaradi sproščenosti pri uri do konca niti opazila ni. Učiteljica maternega jezika je kot vsaki drugi test učencem razdelila tudi nacionalni test, učenci so odpisali preizkus, vsi so ga reševali celo tako, da so sedeli v skupini, ob koncu je teste zaprla v navadno pisemsko ovojnico in jih poslala po pošti. Pri nas pa smo iz tega, kar bi naj bilo preverjanje znanja vsakokratne generacije, naredili skrajno normiran in nadzorovan nacionalni obred, tako da se nam učenci upravičeno posmehujejo, češ, kaj se pa sedaj kar naenkrat gremo z vsem tistim obrednim odpiranjem in zapiranjem srebrnih vreč, z zasledovanjem učencev na stranišče, natančnimi navodili, kdaj, kdo in zakaj lahko zapusti svoj stol. V vsem tem se kaže izjemno visoka stopnja nezaupanja do učiteljev, kolegov, ki omogočamo nacionalno zbiranje podatkov in popravljamo teste. Komunikacija RIC-a je nepopustljivo enosmerna, zgoraj rečejo kako in kdaj, spodaj se lahko za računalniškim zaslonom učitelji le nemočno primemo za glavo in zaradi odgovornosti do učencev to naredimo. Kako so postopki po nepotrebnem zapleteni in nerazumni, se kaže tudi pri ugovoru na popravljanje. Če učenec želi opraviti vpogled v test, ga mora opraviti računalniško, v šoli je za to premalo časa – približno dve minuti na učenca – ko učenec ugotovi vse napake, pa jih ne more naznaniti sam, niti ne njegovi starši, niti učitelj, ampak sam ravnatelj osebno, ki ima edini šifro za tovrsten postopek. Tako ne čudi, da je tako zapleten postopek RIC-u zagotovil, da kljub velikemu številu zaznanih nepravilnosti, na njegove portale ne prispe prav veliko zahtev za popravek, pa imajo spet argument, da praktiki pretiravamo. Kje pride ob tej časovni stiski do izraza formativna povratna informacija in analiza znanja s posameznikom, raje ne bi izgubljali besed.

Ob koncu spregovorimo še o zamisli, da bi znanje nacionalno preverjali tudi v tretjem razredu, s čimer načeloma ni nič narobe v urejenih šolskih sistemih. Pa še ti jih ukinjajo, v državah, ki si jih tako radi jemljemo za zgled (Norveška, Finska, Škotska). Učitelji, ki imamo izkušnjo z NPZ-ji v 6. in 9. razredu, pa smo upravičeno prepričani, da bomo s tako topim orodjem – kot je trenutno NPZ –, povzročili več škode kot koristi: znanje bomo interpretirali kot neznanje, otroke bomo podvrgli velikemu obredu nadzora in dlakocepstva in jim že v tretjem razredu (zakaj bi čakali do šestega) sporočili, da so kljub svojemu trudu samo povprečni: način podajanja znanja pa se bo zelo hitro prilagodil tako, da bo zagotavljal dober rezultat na NPZ. To so ugotovili že Škoti, zato so leta 2009 opustili redna nacionalna testiranja in uvedli Kurikulom odličnosti (Curriculum for excellence), ker so ugotovili, da so znanje skrčili le še na treniranje za pravilno izpolnjevanje nacionalnih testov, kar se med drugim pri nas dogaja na maturi. Z uvedbo novega kurikula pa so si želeli odgovornih, ustvarjalnih, kreativnih in kritičnih državljanov, ki znajo izražati mnenja in misliti s svojo glavo. Saj veste, znanje, ki ga ne odobri NPZ – ta lepi nacionalni stroj –, ni znanje.

…………………

Prednosti obstoječe stanje

Slabosti novela zakona za UČENCE

Strokovni argumenti proti noveli

Predlogi za izboljšave

strnjeno vodeni učenci brez daljšega odmora

Nervoza otrok, živčnost, do sedaj večje število otrok s tabletami, z odločbami

Več ciljev kot nekoč,

Apatičnost, milenijci,

Otroci ugodja, prenasičenost, namesto, da so bolj dojemljivi, se zaprejo vase, so manj dojemljivi, iščejo občutke ugodja, težave pri spremljanju pouka)

Dejavniki, ki spodbujajo ustvarjalnost otroka in učitelja (ustvarjalnost rodi ustvarjalnost)

Zaradi nenehnega vodenja oteženo razvijanje in krepitev medosebnih odnosov

»socializacija« vir?

Pomanjkanje časa za prosto igro

Konvencija o otrokovih pravicah, 31. člen, (+28. člen)

Kaj je igra - Marjanovič Umek , Kersnik Dimic

Zmanjšanje koncentracije in posledično us

Sposobnost koncentracije (leta + 2) vir?

utrujeni učenci, zmanjšana sposobnost pomnjenja

Bivanje v šoli ne vključuje časa za sprostitev

Učenje učenja

Sposobnost abstraktnega mišljenja – šola za ravnatelje, st.12

Učenje učenja je kompetenca

Jemlje se jim pravica, do počitka, igre in razvedrila, do prostega udeleženja kulturnega življenja in umetnosti, možnost do prostega gibanja

Čakanje na dejavnost, če otrok ne izbere nobene (po koncu pouka do dejavnosti)

Slabosti novela zakona za UČITELJA

Povečanje delovne obveznosti za učitelja,

Specifika poklica (odnosi z ____, spočit in sproščen učitelj se lahko bolje posveti otroku)

Več kontaktnih ur - kvaliteta

Kaj je kontaktna ura?

Ogromno število učiteljev bo izgubilo službo

Učenje učenja - http://solazaravnatelje.si/ISBN/978-961-6637-66-4.pdf, str.12

»Učenje učenja je sposobnost učiti se in vztrajati pri učenju, organizirati lastno učenje, vključno z učinkovitim upravljanjem s časom in informacijami, individualno in v skupinah« (European Parliament and Council 2006)¸.

Za to potrebuješ abstraktno učenje, ki se razvije pri 12 letu (požarnik, piaget - ???), to je v tem obdobju od 1. do 5. r samo konkretno logično razmišljanje

Bodimo Slovenci Slovenci in ne Slovenčki, da smo vse drugo, vsega po malo, samo Slovenci ne. (citat Igor Steiner)

Otroci postajajo stroji, pod nenehnim pritiskom so in se, žal, počasi spreminjajo v tihe, vedno bolj apatične opazovalce brez, ki rastejo ob oknu moje učilnice, Bojana Potočnik, učiteljica (članek)

http://www.mladina.si/180017/bojana-potocnik-uciteljica/

ODPRTO PISMO JAVNOSTI OB NOVELI ZAKONA O OSNOVNI ŠOLI

Glede na predlog reorganizacije dela v osnovni šoli imamo učitelji naslednje pomisleke:

- otrok bo prisiljen izbrati več interesnih dejavnosti ali izbirnih predmetov, saj se podaljšano bivanje ukinja in bo varstvo zagotovljeno šele od 14. 30 dalje. To za otroke pomeni, da bodo v strnjenem sklopu vodeni vsaj sedem ur (primer: prvošolček, ki po končanem rednem pouku ne bo imel zagotovljenega domačega varstva, bo po pouku prisiljen izbrati najmanj dve interesni dejavnosti na dan). S tem se krati temeljna pravica otrok do prostega časa in igre.

- za otroke, ki ne bodo želeli biti vključeni v usmerjene dejavnosti po pouku, bodo starši prisiljeni poiskati zasebno varstvo, saj bodo otroci »postavljeni na cesto«,

- s prehajanjem otroka iz skupine v skupino se pojavi vrsta težav:

a) s tovrstno organizacijo se ukinjajo formirane skupine podaljšanega bivanja, kar pomeni, da ni učitelja, ki bi bedel nad določeno skupino učencev, na katerega bi se učenec ob morebitnih težavah lahko obrnil,

b) na ta način otroku odvzamemo priložnost za socializacijo v varnem okolju formirane skupine,

c) na teden bo tako otrok primoran zamenjati tudi do deset skupin (zamislite si šestletnika, ki se bo moral znajti tako, kot njegovi vsaj pet let starejši vrstniki na predmetni stopnji),

d) od otrok se pričakuje sedem-urna zbranost in sledenje navodilom, kar otroci niso zmožni

Vse našteto bo opravljal en učitelj, ki mu po končanem delu v razredu od 14. 30 dalje sledijo še vse obveznosti, povezane z organizacijo pouka:

- pisanje priprav,

- popravljanje izdelkov otrok,

- priprava učnega materiala in didaktičnih pripomočkov,

- govorilne ure, roditeljski sestanki in ostale oblike komunikacije s starši (telefoni, elektronska pošta, …), neformalna srečanja,

- konference in izobraževanja.

Ob vsem tem lahko pričakujemo, da bodo učitelji v razred prihajali inovativni, strpni, vedri, zadovoljni, …

Pripombe naslavljamo na 8. člen (sprememba 20. člena), ki obsega razširjeni program OŠ. Pripombe in želje po pojasnilih so sledeče:

- jutranje varstvo naj bo sistemsko urejeno in plačano od države vsaj še za drugošolce, ki so toliko stari, kot so bili v osemletki prvošolci.

- dve uri prvega tujega jezika v prvem razredu predstavljata za prvošolce strahoten napor, po teh urah so učenci zelo nemirni in nepripravljeni na drugo delo.

- povsem nepotrebna se nam zdi sprememba naziva podaljšanega bivanja- kaj bo to doprineslo k izboljšanju razmer v tem segmentu dela?

- zanima nas, kolikšna bo naša učna obveznost, še vedno 25 ur in kolikšna bo dolžina učne ure - 50 minut, 45 min, 60 min?

- kolikšen bo normativ?

- Predlog prinaša s seboj kontradiktornost- polovica dela v zdajšnjem podaljšanem bivanju naj bi bilo VARSTVO, kot pred 30 leti!!! Kateri strokovnjak in na podlagi katerih raziskav, analiz, je lahko predlagal kaj takega? Torej bomo v tem času zgolj varovali učence? In kje sta tu ustvarjalnost, kreativnost, dejavnosti za potrebe šolskega sklada, za prireditve, ki jih navajate kot gonilo, vzrok sprememb??? Kaj naj delamo v varstvu? Otroke zgolj varujemo in to tri ure skupaj??? Kako si to predstavljate? Za izvajanje kvalitetnega dela na kateremkoli pedagoškem področju dela so potrebne vsebinske in materialne priprave, kar pomeni, da so to pedagoške ure! Za varovanje pa so potrebni varnostniki, za to ni potrebna fakulteta. Kaj smo zdaj učitelji, nekateri v podaljšanem bivanju več desetletij???

- Napori v podaljšanem bivanju so neprimerno večji, kot pri dopoldanskem pouku ( večja odgovornost, hrup, nemir, utrujenost, fluktuacija, usmerjanje, domača naloga, vstopanje staršev, pomoč pri učenju, skupine so heterogene po starosti, zadolžitvah…. Zato zahtevamo večji dodatek na psihofizične obremenitve. Učiteljica v prvem razredu ima pri pouku dopoldne pomoč vzgojiteljice. Mi imamo popoldne vse njene otroke, pa še polovico oddelka drugih otrok, ob pol štirih dobimo še tretje in pete…, pa nas nihče ne vpraša, če in kako bomo zmogli.

- Pogrešamo strokovno pomoč, svetovanje, vse naše učne priprave temeljijo na naših predlogih, učitelji pri pouku dobijo vnaprej pripravljene.

- Kako boste zagotovili enakost med učitelji- Kdo bo še želel delati v dosedanjem podaljšanem bivanju??? Vsi smo profesorji določenih smeri, tisti dopoldne bodo imeli pedagoške ure in pouk, mi, popoldne, pa VARSTVO! Taka ureditev bo privedla do konfliktov med učitelji, nezadovoljstva, bolniških odsotnosti, kar zagotovo ni v prid kakovostnemu delu. Ali si tega želite?

- S predlogi segate desetletja nazaj. Takrat so bili učitelji v varstvu »odpadniki«, pa tisti brez diplom, pa pred upokojitvijo, ker tu niso mogli več »narediti škode.« Predlog je zelo blizu tedanjim razmeram. Vsi napori, ki smo jih v zadnjih letih vložili v napredek in izboljšanje kakovosti dela v podaljšanem bivanju, bodo tako zbledeli. Učitelji smo v podaljšanem bivanju predvsem ljudje, svetovalci, psihologi, zdravniki, »nadomestki odsotnih staršev, kuharske pomočnice«. Verjemite, otroke zelo dobro poznamo, pa tudi vpogled v družine iz katerih izhajajo, imamo zaradi narave našega dela, velik.

- Zahtevamo, da predlog sprememb, ki se dotika dosedanjega podaljšanega bivanja umaknete in naj podaljšano bivanje ostane v dosedanjih okvirih, tako terminološko, vsebinsko, organizacijsko kot časovno.

- Pridite kdaj na obisk med nas za več ur, ves teden, da se boste prepričali, v kakšnih razmerah dejansko delamo in kako zahtevno je naše delo. Šele na podlagi takšnih analiz potem predlagajte spremembe. Le te naj bodo v smeri izboljšanja razmer za vse deležnike in ne zgolj v smeri krčenja ur in zmanjševanja števila zaposlenih na tem delovnem mestu. Potrebe, zahteve in pričakovanja staršev so vsak dan večje in to je realnost naše družbe in našega zelo težkega poklica.

- Vaši predlogi izkazujejo nepoznavanje vsebine našega dela, zaradi česar smo žalostni in tudi malo besni.

- Ali pa je morda to samo prva prikrita poteza k plačevanju staršev za bivanje njihovih otrok v šoli po pouku???


1. člen



Obrazložitev:



2. člen


»5. člen



Obrazložitev:



3. člen




Obrazložitev:


4. člen


Obrazložitev:


5. člen


Obrazložitev:


6. člen



Obrazložitev:


7. člen


»17. člen





Obrazložitev:



8. člen










Obrazložitev:





9. člen









Obrazložitev:






10. člen


»20.b

(pevski zbor)



Obrazložitev:




11. člen

21. člen se črta.

Obrazložitev:


12. člen



Obrazložitev:


13. člen


»24.a člen



Obrazložitev:


14. člen


Obrazložitev:


15. člen



Obrazložitev:

Glede na spremenjeno obliko izvajanja dosedanjega podaljšanega bivanja člen opredeljuje, da učenje učenja, popoldansko varstvo in sprostitveno ustvarjalne dejavnosti lahko izvajajo učitelji razrednega in predmetnega pouka, vzgojitelji predšolskih otrok in svetovalni delavci....

16. člen








Obrazložitev:



Pripomba [E1]: , svetovalni delavci in spremljevalci skupine gibalno oviranih otrok in mladostnikov z več motnjami.

Pripomba [E2]: To delo lahko opravljajo tudi spremljevalci skupine gibalno oviranih otrok in mladostnikov z več motnjami z ustrezno pedagoško izobrazbo v primeru krajšega obsega zaposlitve.

17. člen




Obrazložitev:




18. člen



Obrazložitev:


19. člen


»56. člen











Obrazložitev:

Veljavni zakon že zagotavlja pravico do brezplačnega prevoza vsem učencem, katerih prebivališče je od šole njihovega matičnega šolskega okoliša oddaljeno več kot 4 kilometre. Predlagana novela pa ne zagotavlja več pravice do prevoza za tiste učence, ki na željo staršev obiskujejo šolo izven svojega matičnega šolskega okoliša, kar pomeni razbremenitev za občinske proračune. Še vedno je zaradi varnosti otrok potrebno zagotoviti pravico do prevoza za učence, ki v šolo hodijo po nevarnih šolskih poteh. Za oceno in izdajo mnenja o varnih ali nevarnih šolskih poteh je zadolžen pristojni organ za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. Občinski svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu

preuči prometno situacijo. V skladu s kriteriji za varne šolske poti sprejme ugotovitev glede utemeljenosti predloga šole. Tudi v bodoče bo veljalo, da se glede načina izvedbe prevoza osnovna šola dogovori s starši in lokalno skupnostjo, o sami pravici pa bo odločala lokalna skupnost, ki tudi financira šolske prevoze.




20. člen



Obrazložitev:


21. člen



Obrazložitev:



22. člen




Obrazložitev:


23. člen






Pripomba [E3]: Se črta.

Pripomba [E4]: Se črta.








Obrazložitev:

Nacionalno preverjanje znanja se uvaja na novo v 3. razredu. Učiteljem predstavlja izhodišče za nadaljnje načrtovanje dejavnosti in izboljševanje kakovosti pouka, sistemu pa zagotavlja dodatne oziroma povratne informacije o tem, kako deluje vzgojno-izobraževalni sistem že od 3. razreda dalje.

S tem se izpolnjuje temeljni pogoj za učinkovito doseganje zastavljenih ciljev, to je kakovostnega poučevanja, učenja in znanja.


24. člen






Podatke in analize o nacionalnem preverjanju znanja z razkrito identiteto šol Državni izpitni center na zahtevo posreduje ministru in predsedniku državne komisije za vodenje nacionalnega preverjanja znanja. Minister lahko

podatke uporablja za načrtovanje ukrepov na področju vzgoje in izobraževanja, predsednik državne komisije pa za vodenje nacionalnega preverjanja znanja.



Obrazložitev:




25. člen





Obrazložitev:


26. člen



Obrazložitev:


27. člen



Obrazložitev:


28. člen



Obrazložitev:


29. člen




Obrazložitev:


30. člen


Obrazložitev:


31. člen



Obrazložitev:



32. člen


Obrazložitev:


33. člen


Obrazložitev:


34. člen


»102.a člen



Obrazložitev:



35. člen



Obrazložitev:


36. člen



Obrazložitev:



37. člen




Obrazložitev:


38. člen



Obrazložitev:


39. člen



2018.

Obrazložitev:


PRIPOMBE K PREDLOGU SPREMEMB IN DOPOLNITEV

ZAKONA O OSNOVNI ŠOLI

Stališče OŠ:

se zavzema za ohranitev delovnega mesta učitelj oddelka podaljšanega bivanja v prvi triadi OŠ in to delovno mesto naj opravlja izključno učitelj-ica razrednega pouka ali vzgojitelj-ica, ki je opravila usposabljanje za poučevanje v prvem razredu.

Pripomba 1:

da se doda pripombo k desetem odstavku 38. člena: besedo " in" pred koncem povedi se zamenja z vejico in se povedi doda besedilo ˝in spremljevalci skupine gibalno oviranih otrok in mladostnikov z več motnjami.

Obrazložitev: To delo lahko opravljajo tudi spremljevalci skupine gibalno oviranih otrok in mladostnikov z več motnjami z ustrezno pedagoško izobrazbo v primeru krajšega obsega zaposlitve.

Pripomba 2:

da se črta 2. odstavek besedila 64. člena in da sindikat zavoda v sklopu pripomb posreduje glavnemu odboru stališče glede poskusa ukinitve obstoječe oblike podaljšanega bivanja v noveli Zakona o osnovni šoli.

Oj, sem absolutno proti NPZ v 3.r. Otroci dobijo prvič ocene in je popolnoma nepotrebno, da jih obremenjujemo še s tem.

Živijo, še eno vprašanje želim dodati. Lepo prosim, če ga posreduješ naprej ... Skrbi me, da se ob prenovi tega zakona ... in tudi v nobenem sorodnem ne bo urejala problematika inkuzivnega vključevanja otrok s posebnimi potrebami (inkluzija je postala samoumevna, minimalni pogoji za izvajanje inkluzije pa niso zagotovljeni). Preurejalo se bo popoldansko varstvo, nikjer pa ne bo zagotovljen zmanjšan normativ pri vključitvi otrok s posebnimi potrebami. V praksi se srečujemo z nevzdržnimi pogoji za izvajanje učnega procesa (mislim predvsem na učence z vedenjsko-čustvenimi težavami, z motnjami avtističnega spektra ipd., ki so vključeni v preštevilne oddelke v času rednega pouka in v času popoldanskega varstva ... prihaja do situacij, ko se takemu učencu ne uspe zagotoviti rutiniranega, stalnega okolja, ki bi bilo za takega učenca nujna in manj stresna ... hkrati pa lahko prihaja do vprašanja varnosti ostalih otrok, ko se tak učenec zaradi preštevilnih oddelkov in združevanja otrok iz različnih oddelkov ali celo menjavanja popoldanskih učiteljev pretirano vznemiri, postane celo nasilen in nevaren do drugih ... tako in tako spremljevalec takemu učencu po nobeni do zdaj veljavni zakonodaji ni zagotovljen.)

Ne strinjam se z omejevanjem šol v naravi. Na naši šoli je to odlično sprejeta praksa.

ZAKON O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O OSNOVNI ŠOLI (ZOsn-J) 1. člen V Zakonu o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 81/06 - uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF, 63/13 in 46/16 – ZOFVI-K) se prvi odstavek 1. člena spremeni tako, da se glasi: »Ta zakon ureja obvezno osnovnošolsko izobraževanje, ki ga izvajajo javne in zasebne osnovne šole.« Ta zakon po novem ureja samo izobraževanje šoloobveznih otrok, osnovnošolsko izobraževanje odraslih, ki ni obvezno in temelji na prostovoljnosti posameznika, pa se ureja s posebnim zakonom s področja izobraževanja odraslih. Otroci se morajo obvezno vključiti v javno ali zasebno osnovno šolo. Pod pogoji, ki jih določa zakon, se starši lahko odločijo, da izobražujejo svojega otroka na domu. Otrok, ki se izobražuje na domu, je vpisan v šolo, na kateri mora opraviti z zakonom predpisane obveznosti. 2. člen 5. člen se spremeni tako, da se glasi: »5. člen (pravica do izbire izobraževanja) Starši imajo pravico izbrati osnovnošolsko izobraževanje svojih otrok v javni ali zasebni šoli.«. Zakon po novem opredeljuje zgolj pravico do izbire izobraževanja v javni ali zasebni osnovni šoli. Določba spremenjenega člena ne navaja

več izobraževanja na domu kot posebne oblike izobraževanja, ker je izobraževanje na domu specifičen način izobraževanja. Izobraževanje na domu je v celoti urejeno v posebnem poglavju zakona. 3. člen Za prvim odstavkom 8. člena se doda nov drugi odstavek, ki se glasi: »Za otroke slovenskih izseljencev in zdomcev s slovenskim državljanstvom ali brez slovenskega državljanstva, ki se vrnejo v domovino, se ob vključitvi v osnovno šolo organizira pouk slovenskega jezika in kulture.«. Dosedanji drugi odstavek postane tretji odstavek. Na podlagi Strategije vključevanja otrok, učencev in dijakov migrantov v sistem vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (2007), ki opredeljuje vključevanje otrok migrantov v šolski sistem, je pravica do dodatne strokovne pomoči slovenščine razširjena tudi na otroke, katerih materni jezik je slovenščina, vendar se v tujini, kjer so prebivali pred vrnitvijo v domovino, niso srečevali s slovenščino kot uradnim jezikom. Na podlagi dopolnjene določbe 8. člena bodo v dopolnilno izobraževanje iz slovenskega jezika in kulture vključeni tudi ti otroci. 4. člen V 12.a členu se v drugem stavku pred piko doda besedilo »ter pomoč svetovalne službe«. Šola učencem z učnimi težavami, ki težko dosegajo standarde znanja, prilagodi metode in oblike dela pri pouku ter jim omogoči vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. Na novo je dodana še pomoč svetovalne službe, saj so navedene oblike pomoči del petstopenjskega kontinuuma pomoči učencem z učnimi težavami po Konceptu dela Učne težave v osnovni šoli. Zadnja stopnja predstavlja vključitev otroka v postopek usmerjanja. 5. člen V 15. členu se pred piko doda besedilo »ter dneve dejavnosti«. Sprememba člena dopolnjuje manjkajoči del obveznega programa osnovne šole, kot je določen v predmetniku osnovne šole, tako da doda tudi dneve dejavnosti. 6. člen V prvem odstavku 16. člena se besedilo »tujega jezika« nadomesti z besedilom »dveh tujih jezikov«. V drugem odstavku se pika nadomesti z vejico in doda besedilo »ne izvaja pa pouka obveznega drugega tujega jezika.«. Z dopolnitvijo tega člena se med obvezne predmete namesto enega uvede izvajanje dveh tujih jezikov. Za učence s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v prilagojeni izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom, šola ne izvaja pouka obveznega drugega tujega jezika. 7. člen 17. člen se spremeni tako, da se glasi: »17. člen (obvezni izbirni predmeti) Poleg obveznih predmetov mora osnovna šola za učence 7., 8. in 9. razreda izvajati pouk iz obveznih izbirnih predmetov. Šola mora ponuditi pouk najmanj treh izbirnih predmetov iz družboslovno-humanističnega sklopa in najmanj treh

iz naravoslovno-tehničnega sklopa. V okviru družboslovno-humanističnega sklopa mora šola ponuditi nekonfesionalni pouk o verstvih in etiki ter pouk retorike. Učenec izbere en obvezni izbirni predmet.«. Novela dosledneje poimenuje izbirne predmete za učence 7., 8. in 9. razreda kot obvezne izbirne predmete. Iz sklopa obveznih izbirnih predmetov se tuji jeziki prenesejo med obvezne predmete. Zaradi dodatne obveznosti učencev s poučevanjem drugega tujega jezika si učenci izberejo le en obvezni izbirni predmet. Nabor in vsebine ostalih obveznih izbirnih predmetov

ostajajo nespremenjeni. 8. člen 20. člen se spremeni tako, da se glasi: »Razširjeni program obsega vzgojno-izobraževalno delo v okviru naslednjih organiziranih dejavnosti: jutranje varstvo v 1. razredu ali prvi stopnji posebnega programa vzgoje in izobraževanja, pouk neobveznih izbirnih predmetov, dodatni pouk, dopolnilni pouk, individualna in skupinska pomoč, pevski zbor, interesne dejavnosti, za učence od 1. do 5. razreda pa tudi učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo. Učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti in popoldansko varstvo se za učence s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v prilagojene izobraževalne programe, organizira od 1. do 9. razreda. Organizirane dejavnosti razširjenega programa iz prvega odstavka tega člena, razen jutranjega varstva, šola organizira po izvedbi obveznega programa. Organizirane dejavnosti, razen jutranjega in popoldanskega varstva, dnevno trajajo strnjeno največ dve uri in pol, vključno s časom za šolsko prehrano. Po izteku tega časa šola organizira popoldansko varstvo. V jutranje varstvo, dodatni pouk, pevski zbor, interesne dejavnosti, učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo se učenci vključujejo prostovoljno. V pouk neobveznih izbirnih predmetov se učenci vključijo prostovoljno in ga obiskujejo do konca pouka v tekočem šolskem letu. V dopolnilni pouk ter individualno in skupinsko pomoč se učenci vključujejo na predlog razrednika in jih obiskujejo do prenehanja potrebe. Za učence s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v posebni program vzgoje in izobraževanja, se po pouku organizira popoldansko varstvo.«. Namen razširjenega programa osnovne šole je spodbujati celostni razvoj učenca, prispevati h kakovosti uresničevanja ciljev osnovnošolskega izobraževanja s tem, da bogati in nadgrajuje obvezni program, omogoča večjo izbirnost, spodbuja in usmerja učenca k samoregulativnemu vseživljenjskemu učenju ter aktivni participaciji v ožjem in širšem družbenem okolju. Izvajanje razširjenega programa omogoča uresničevanje učenčevih interesov, boljše spoznavanje učenca, razvijanje kakovostnih medsebojnih odnosov in vzpostavljanje zdravega načina življenja.

Razširjeni program se z novelo po obsegu ne spreminja (Upam da res … zdajšnji OPB je množično obiskan … ljudi pa je ponekod premalo … pomembno je, da ga vodi isti učitelj, sploh v nižjih razredih … učenci so dlje v OPB kot pri pouku … zato je pomembno da se PB ne nasiči z obveznimi vsebinami, ki onemogočajo neformalna druženja, prosto igro, delo domačih nalog ipd. … PB na nek način nadomešča nekdaj samoumevno igro na ulici … ne sme pa biti popoldanski pouk, podaljšek pouka), ureja pa se vsebina oziroma dejavnosti, ki jih vključuje. Te so: jutranje varstvo v 1. razredu ali prvi stopnji posebnega programa vzgoje in izobraževanja, pouk neobveznih izbirnih predmetov, dodatni pouk, dopolnilni pouk, individualna in skupinska pomoč, pevski zbor, interesne dejavnosti, za učence od 1. do 5. razreda pa tudi učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo. Razširjeni program, razen jutranjega in popoldanskega varstva, traja 150 minut. Dosedanja vsebina podaljšanega bivanja se po novem opredeljuje kot učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo. Vključevanje v različne organizirane dejavnosti razširjenega programa je prostovoljno. Zaradi organizacije, učinkovitejše in kakovostnejše izvedbe jih učenci obiskujejo vse leto (neobvezni izbirni predmeti) oziroma do prenehanja potrebe (dopolnilni pouk, individualna in skupinska pomoč, kar predlaga razrednik). Kaj pa dodatni pouk? Zagotovljeno je premalo ur dodatnega in dopolnilnega pouka, ki se mora včasih po sili razmer izvajati sočasno ali celo v preštevilni zasedbi! Na račun krčenja ur PB morajo razredniki na razredni stopnji zadrževati celotne razrede … in v takih razmerah se kvalitetni npr. dopolnilni pouk nikakor ne more izvajati! 9. člen 20.a člen se spremeni tako, da se glasi: »Šola za učence 4., 5. in 6. razreda lahko izvaja pouk iz naslednjih neobveznih izbirnih predmetov: dodatnega tujega jezika, umetnosti, računalništva, športa in tehnike. Šola za učence 7., 8. in 9. razreda lahko izvaja pouk dodatnega tujega jezika kot neobvezni izbirni predmet. Šola kot dodatni tuji jezik izvaja pouk tujega jezika, ki se ne izvaja v okviru obveznega programa. Šola lahko kot dodatni tuji jezik ponudi pouk latinščine. Učenec lahko izbere največ dve uri pouka neobveznih izbirnih predmetov tedensko. Za učence v prilagojenem programu z nižjim

izobrazbenim standardom šola ne izvaja pouka neobveznih izbirnih predmetov. Določba tega člena ni obvezna za zasebne šole.«. Spremenjeni 20.a člen ukinja izvajanje pouka prvega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta v 1. razredu. V skladu s tem zakonom se pouk prvega tujega jezika v 1. razredu izvaja v sklopu obveznega programa. Ohranja se izvajanje neobveznih izbirnih predmetov od 4. do 9. razreda. Šoli ni več obvezno ponuditi izvajanja dodatnega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta. Šola ne more ponuditi pouka dodatnega tujega jezika, ki se sicer že izvaja na šoli kot prvi ali drugi tuji jezik.

Šola lahko kot dodatni tuji jezik ponudi pouk latinščine. Posebej je v zakonu izpostavljena, ker latinščine kot mrtvi jezik strokovnjaki ne uvrščajo v skupino tujih jezikov. Določba ni obvezna za zasebne šole, ker zasebne šole oblikujejo predmetnike v skladu s svojim programom. 10. člen Za 20.a členom se doda nov 20.b člen, ki se glasi: »20.b (pevski zbor) Šola za učence organizira vsaj en pevski zbor. Določba tega člena ni obvezna za zasebne šole«. Pevski zbor je do sedaj sodil v okvir interesnih dejavnosti. Ker se od drugih interesnih dejavnosti loči po tem, da je delo organizirano po učnem načrtu, ki ga je potrdil pristojni strokovni svet, ga novela opredeljuje kot eno od organiziranih dejavnosti v sklopu razširjenega programa. Z novim členom se zagotavlja, da vsaka šola organizira zborovsko petje. Delovanje zborov je posebej normativno urejeno. Določba ni obvezna za zasebne šole, ker zasebne šole oblikujejo izvajanje pevskega zbora v skladu s svojim programom. 11. člen 21. člen se črta. Člen, ki je urejal podaljšano bivanje, se črta, ker je vsebina prenesena v novo določbo razširjenega progama. 12. člen Besedilo 22. člena se spremeni tako, da se glasi: »Osnovna šola organizira jutranje varstvo za učence 1. razreda (zakaj le 1.razred? Jutranje varstvo potrebujejo tudi ostali … otrok je vedno več v različnih oblikah varstva … pedagoškim delavcem pa se ne zagotovi dovolj ur, da bi taka varstva izvajali) oziroma prve stopnje posebnega programa vzgoje in izobraževanja.«. Člen se dopolnjuje z opredelitvijo jutranjega varstva za učence vključene v posebni program vzgoje in izobraževanja. V prvo stopnjo posebnega programa so vključeni otroci stari od 6 do 8 let z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, ki so precej manj samostojni od vrstnikov, zato je nujno, da se jutranje varstvo omogoči tudi njim. 13. člen Za 24. členom se doda nov 24.a člen, ki se glasi: »24.a člen (druge oblike individualne in skupinske pomoči) V druge oblike individualne in skupinske pomoči se vključujejo učenci z učnimi težavami in nadarjeni učenci.«. Nov 24.a člen opredeljuje druge oblike individualne in skupinske pomoči, ki so namenjene učencem z učnimi težavami in nadarjenim učencem. Ker nadarjeni učenci ne sodijo več med učence s posebnimi potrebami, se pa bodo še vedno vključevali v druge oblike individualne in skupinske pomoči, je to sedaj urejeno v novem členu. 14. člen V četrtem odstavku 35. člena se pika nadomesti z vejico in doda besedilo »razen v posebnem programu vzgoje in

izobraževanja, kjer ura pouka traja 60 minut.«. Gre za popravek nekonsistentnosti v zakonu, saj je bil izpuščen posebni program vzgoje in izobraževanja, kjer ura pouka traja 60 minut. 15. člen Deseti odstavek 38. člena se spremeni tako, da se glasi: »Učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti in popoldansko varstvo izvajajo učitelji razrednega in predmetnega pouka, vzgojitelji predšolskih otrok in svetovalni delavci.«. Glede na spremenjeno obliko izvajanja dosedanjega podaljšanega bivanja člen opredeljuje, da učenje učenja, popoldansko varstvo in sprostitveno ustvarjalne dejavnosti lahko izvajajo učitelji razrednega in predmetnega pouka, vzgojitelji predšolskih otrok in svetovalni delavci. 16. člen Besedilo 39.a člena se spremeni tako, da se glasi: »Šola izvaja del obveznega programa in drugih dejavnosti kot šolo v naravi. Šola v naravi je organizirana oblika vzgojno-izobraževalnega dela, ki poteka strnjeno dva do največ šest dni izven prostora šole. Za učence, ki se šole v naravi ne udeležijo, osnovna šola v tem času organizira primerljive dejavnosti. (Primerljive dejavnosti je nemogoče zagotoviti … saj namen šole v naravi je, da ponudi nekaj, kar med rednim poukom ni možno … mislim, da je ta poved nepotrebna … za šole preobremenjujoča … učenec lahko dobi delovne liste in se priključi drugemu razredu ali pa z delovnimi listi ostane tisti teden doma

…) Šola za posamezno generacijo učencev izvede eno obvezno šolo v naravi in lahko še največ dve nadstandardni (Kaj sodi pod nadstandardno šolo v naravi? … navadno šole vsako leto omogočajo 1 teden ali nekaj dni ŠN za vsak razred) šoli v naravi v času osnovnošolskega izobraževanja. Šola za učence v prilagojenih izobraževalnih programih izvede dve šoli v naravi in lahko še največ dve nadstandardni šoli v naravi v času osnovnošolskega izobraževanja. Šola za učence v posebnem programu vzgoje in izobraževanja izvede tri šole v naravi in lahko še največ tri nadstandardne šole v naravi v času trajanja posebnega programa.«. Merila za določitev višine sredstev za organizacijo in izvedbo šole v naravi določi minister.«. S tem členom se natančneje določa izvajanje programa šole v naravi. Člen določa število šol v naravi in definira, da šola izvede obvezno eno šolo v naravi in največ dve nadstandardni šoli v naravi za posamezno generacijo v času osnovnošolskega izobraževanja. Drugače režim velja za učence v prilagojenih izobraževalnih programih in v posebnem programu vzgoje in izobraževanja.

Predlogi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli

- Ali dopolnitve 20. člena vplivajo na normative in standarde (ali ura organiziranih dejavnosti in ura popoldanskega varstva traja 50 min)?

- Udeležbe števila šol v naravi na posameznega učenca na generacijo naj se ne omejuje. Na naši šoli potekajo nadstandardni programi (teden smučanja, plavanja) za vse učence od 1.-5. razreda, kamor se lahko učenci vključijo prostovoljno. Glede na dolgoletne izkušnje se teh programov udeleži veliko otrok iz socialno šibkih družin. Strokovni svet RS za izobraževanje je na svoji seji 13. 12. 2001 sprejel koncept šole v naravi, v katerem opredeljuje splošne vzgojno izobraževalne cilje, ki so v današnjem času vse bolj aktualni in jih v okviru pouka ni mogoče dosegati. Smatramo, da je šola v naravi čas in prostor, kjer tem ciljem lahko sledimo.

- NPZ v 3. in 6. razredu naj se ukinejo. V 9. razredu naj se jih izvaja prostovoljno pri učencih, ki potrebujejo dodatne točke za vpis na želeno srednjo šolo. Tretji predmet naj bo izbiren, glede na srednjo šolo, v katero se bo učenec vpisal.

- Drugi obvezni tuji jezik ne sme biti obvezen, vendar izbirni, saj ni potrebe po razširitvi predmetnika.

- V kolikor predlagatelji zakona smatrajo, da je razširitev predmetnika potrebna, predlagamo, da se v obvezni predmetnik raje uvede računalništvo.

1. člen



Obrazložitev:



Po pregledu členov ni nikjer spremembe o pogojih, ki jih določa zakon, da se starši odločijo in izobražujejo otroka na domu.

2. člen


»5. člen



Obrazložitev:



Kje je poglavje o izobraževanju otrok na domu, ki naj bi urejalo izobraževanje na domu.

3. člen



Menim, da bi moralo biti tudi opredeljeno, kdo to izvaja. Sem učiteljica SLJ in se ne čutim sposobno poučevati SLJ kot tujega jezika, ker tega znanja nisem nikoli pridobila. Ne bi bilo slabo, če bi to počeli ljudje, ki so za to usposobljeni in ki se lahko pohvalijo z dobrimi rezultati. Dokler je to učenec iz bivših jugosl. držav, se še znajdem, če mi pride Kitajec, Albanec (ali kakšen drug), pa se ne znajdem nič več. Bolje bi bilo, če bi tem otrokom bilo omogočeno, da več dni na teden obiskujejo tečaj SLJ za tujce na Centru za slo. kot drugi/tuj jezik. Veliko več bi ti otroci in starši pridobili. Zopet ohlapno in napisano na strani urbanih šol, ki imajo poleg zaposlenih v šoli, podporo prostovoljcev, tako študentov kot organizacij. Šole, ki smo izven urbanih središč, se moramo

zanesti le na zaposlene v šoli. Denar za šolstvo občine porabijo za prevoze, študentje so v urbanih središčih, edino univerze za tretje življenjsko obdobje nam priskočijo v pomoč, pa še to bo s podaljševanjem delovne dobe vprašljivo. Priseljevanje pa je na podeželje številčno in prihajajo otroci iz različnih jezikovnih skupin, ki naj bi jih čudežno naučili jezika v 15 ali 20 urah. Predlagam, da se za učence priseljence organizirajo tečaji učenja jezika, vsaj nekaj mesecev, potem pa se naj otrok vključi v šolsko izobraževanje. Seveda morajo biti tečaji tudi izven urbanih mestnih središč.

4. člen


Obrazložitev:


Ali bo kaj omenjeno (glede na to, da dop. pouk ni obvezen), kaj se zgodi, če ga ne obiskuje? Ker potem iz tega izhajajo vse DOLŽNOSTI, ki jih OŠ ni opravila, saj se slej ko prej zgodi, da se za učenca zaprosi postopek usmerjanja in pridobitve DSP, saj se to obravnava kot brezplačne individualne inštrukcije, ki jih po novem dobi učitelj v obvezno opravljanje sredi leta, ko ima že tako polno obveznost.

Svetovalne delavke smo že udeležene v petstopenjski kontinuum pomoči učencev. Stalno sodelujemo z učitelji pri vodenju učno in vzgojno zahtevnejših učencev. Opravljam pogovore s starši otrok, ki imajo učne in vzgojne težave, ter jim svetujem postopke za reševanje težav ali jim svetujem, kje še lahko poiščejo pomoč za otroka. Sodelujem na sestankih strokovne skupine za učence z urami DSP, sodelujem pri pripravi individualiziranih načrtov za učence z DSP, nadarjene učence in učence ki so v postopkih pripravljanja na zadnjo stopnjo koncepta učne pomoči. Pomagamo učencem pri premagovanju učnih težav, čustvenih stisk in vedenjskih težav. Pri konceptu učne pomoči mi je sporno, da so eno uro poimenovali svetovalno storitev, kar razumem podvajanje našega dela, saj so tako ali tako zapisane naloge že v konceptu šolskega svetovalnega dela.

6. člen



Obrazložitev:


Zanima me na račun katerih ur bo uveden drugi tuji jezik. Šolski sistem je naravnan precej družboslovno saj je večino predmetov na strani družboslovja, kar bo še en tuji jezik še povečal.

Kako se bo urejalo poučevanja jezika z nadgrajevanjem, učenci, ki bodo začeli z učenjem tujega jezika v 4. razredu kot (NIP), in učenci, ki bodo dobili jezik v 7. razredu.

7. člen


»17. člen





Če sem prav razumela, ima učenec le 1 izbirni predmet … Pozdravljam idejo, če se ne bi na drugi strani pojavljal še en obvezen tuj jezik. Kako bo s skupinami pri izbirnih predmetnik, saj bo zaradi manjšega števila ur število učencev za posamezni predmet manjše, vseeno pa naj bi bila izbira. Na

podružnicah bomo imeli možnost ponuditi le po en predmet, to pa ni izbira.( če imamo oddelke po 16 ali 17 učencev). Kaj bo z učenci, ki bodo imeli NIP tuji jezik, pa ne bo isti kot obvezni tuji jezik, če ne bo več izbire.

8. člen




Zakaj je potrebno uvajati termine, ki nič ne povedo.(vsaj večini, ki ni zaposlena v šolstvu). Kdo bo usposobil učitelje za učenje učenja, koliko bo ponujenih izobraževanj v sklopu 5 dni, ki po zakonu pripada učitelju za izobraževanje. Kdaj bodo imeli učitelji možnost izobraževanja? Kakšna izobrazba bo potrebna za izvajanje učenje učenja.


Kako bo šola uspela organizacijsko urejati , da bodo vse ostale dejavnosti po pouku ( vzemimo šolo z matično enoto in 6 podružnicami). Koliko je pedagoško ustrezno, da bodo otroci v prvem ocenjevalnem obdobju menjali več učiteljev, kako potem izvajati vzgojne naloge, ki niso zapisane, so pa vsebovane v rednem delu posameznega učitelja.

Organizirane dejavnosti, razen jutranjega in popoldanskega varstva, dnevno trajajo strnjeno največ dve uri in pol, vključno s časom za šolsko prehrano. Šolo z majhno jedilnico je prisiljena učence spuščati na kosilo po zaporedju, ki potrebuje nekaj časa, Kako potem organizirati delo organiziranih dejavnosti, ki združujejo učence različnih razredov.

Po izteku tega časa šola organizira popoldansko varstvo.


Potreba po jutranjem varstvu tudi v 2. razredu bo vse večja, sploh izven urbanih središč, kjer nimamo drugih oblik varstva, stari starši pa so zdaj do 65 leta v službah, takrat pa vnuki že zaključijo šolo.

Starši pa zahtevajo še za 2. razred in 3. razred. Se jim lahko zaračuna?



Torej postane obvezno? IN … Zakaj na predlog razrednika, če pa učitelj posameznega predmeta najbolje ve, koga kam poslati? To se prelaga delo na razrednika, namesto da bi to opravil vsak učitelj za svoj predmet, razrednik pa je o tem le obveščen.

Ali so starši, ki se ne strinjajo s tem, da obiskuje otrok dopolnilni pouk na šoli upravičeni do usmerjanja otoka za ure DSP ? Ali lahko v šoli zahtevamo, da je otrok obvezen obiskovati DSP in ISP drugače ne more biti usmerjen? Kje je zapisana »pravica« do te zahteve?


9. člen









Obrazložitev:


To je bila tako »neumnost«, saj so se že sedaj vsi učenci odločili za učenje TJ, kako pa naj bi potem otok v drugem razredu nadgrajeval jezik. Če pa je nekaj otrok, ki so poli- lingvisti pa ni potrebno v zakon zapisati tako neumestnih členov.





12. člen



Predlagam razmislek tudi za 2. razred, saj so pritiski staršev na šole zaradi stisk, kam zjutraj z drugošolcem, ki pa zaradi 9-letke ni star niti 7 let.

13. člen


»24.a člen



Obrazložitev:


Za nadarjene učence bi bilo potrebno ponuditi več ur, morda tako kot dodatni pouk tudi ISP nameniti le za nadarjene.

16. člen








Tale vrstica mi ni všeč, saj spet višino določa minister. Spet bodo višek nad določenim zneskom plačevali starši ali šola. Prej pa je bilo rečeno, da se vsa sredstva za ŠVN krije iz proračuna. Kaj pa če ne dobiš najcenejše možnosti (ponavadi je to kar CŠOD)?

Kdaj se bo spremenil Pravilnik o financiranju šole v naravi? Postavka stalne pripravljenost je v šoli v naravi neustrezna, ker učitelj, ki je v šoli v naravi, običajno izven kraja bivanja, ni doma in v pripravljenosti, da bo moral na dejavnost, ampak je v dejavnosti udeležen ves čas bivanja v ŠN. Poleg tega se je v času od sprejetja pravilnika o ŠN spremenilo tudi sodelovanje učiteljev pri izvajanju dejavnosti v CŠOD, saj so sedaj učitelji s šole nočni dežurni, kar pa ni nikjer ovrednoteno in je prepuščeno volji ravnateljev.

Obrazložitev:



Tole pa pozdravljam!!

17. člen




Obrazložitev:


Zopet nekaj kar ni v skladu z konvencijo o otrokovih pravicah.


Nisem pravnik, ampak to ne vem če je v skladu z ustavo, ne pisati členov, ki jih potem povozijo drugi zakoni. Ustava RS: 8. člen Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.

57. člen (izobrazba in šolanje) Izobraževanje je svobodno. Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev. Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.

S sprejetjem dopolnila se tudi preprečuje izrabljanje instituta začasnega prebivališča. Šole bodo zaradi uveljavljanja pravice do začasnega prebivališča odobravale prepise in vpise učencev le v primerih, če to ne bi pomenilo dodatnih oddelkov

pa bo to kje zapisano, saj če ni zapisano, pomeni, da se bodo dodatni oddelki lahko tvoril? in če bo šola imela ustrezne prostorske zmožnosti.

18. člen


»Učenec mora redno obiskovati pouk v okviru obveznega programa in pouk neobveznih izbirnih predmetov v okviru razširjenega programa ter izpolnjevati obveznosti in naloge, določene z akti osnovne šole.«. Mogoče ne bi bilo slabo, da se, tako kot imajo SŠ, določi % obiska posameznega predmeta, saj se v zadnjem času dogaja, da starši pišejo opravičila za otroke, ki ostajajo doma, da se učijo. Učitelji ne morejo iti preverjat, ali je res bolan ali ne. Tako pa bi imel zakonsko osnovo, da zahtevaš zdravniško opravičilo.

Število učencev, ki imajo preko 100 ur izostankov v Osnovni šoli od 1. do 9. razreda narašča. Menim, da je to alarm, ki opozarja, da je potrebo OŠ vsebinsko prevetriti, a ne z zakonskimi spremembami, ki prinašajo le organizacijske spremembe v smislu dodatnega obremenjevanja zaposlenih v šoli.

19. člen


»56. člen








Osnovna šola učencem, ki čakajo na organiziran prevoz, zagotovi varstvo. ki se šteje kam? V doprinos, v plačilo, kdo ga plača, koliko ga plača (če ga sploh), saj se v nekaterih občinah izogibajo plačilu,

nekatere plačajo minimalno, ur varstva vozačev pa je veliko. Obremenjeni so učitelji (zopet en neljubi dodatek k polni delovni obveznosti), saj je treba te otroke loviti povsod, če pa se kaj zgodi, je kriva šola, ker otroka ni vlekel v razred (aja, pa tudi tega ne se). Tukaj bi bilo potrebno natančneje opredeliti, kdo kupi, kdo plača. Bi lahko to izvajali študentje?



Kdaj bo urejeno financiranje občin, ki imajo veliko stroškov s prevozi, da bi tudi te občine dobile dodatna sredstva za dodatne učitelje, kot jih ima mesto Ljubljana.

21. člen



Obrazložitev:


Kje je predvideno koliko zaposlenih v šoli mora imeti opravljen izpit iz zakona o upravnem postopku (poleg ravnatelja).Ali se predvideva, da bodo pravne službe, ki bodo na voljo vodstvom šole, seveda brez doplačila, tako kot je v šoli v navadi, ali pa za cca 1, 70 EU kolikor dobi razrednik za opravljanje nalog razredništva.

Včasih se vprašam, kaj je v Sloveniji sploh še treba drugih institutov, saj moramo vse rešiti zaposleni v OŠ.


22. člen

V drugem stavku tretjega odstavka 63. člena se piko nadomesti z vejico in doda besedilo »za učence 3.??? A tega res ne morejo izključiti iz 3. razreda?, 6. in 9. razreda pa tudi dosežki pri nacionalnem preverjanju znanja, izraženi v odstotnih točkah.«.



Obrazložitev:


23. člen





V 9. razredu osnovna šola po predpisanem postopku izvede nacionalno preverjanje znanja iz slovenščine ali italijanščine oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih, matematike in tretjega predmeta, ki ga določi minister. Šola, ki deluje na 7 lokacijah je že sedaj s težavo zagotovila zahtevano prisotnost učiteljev za vse zahteve, ki so zapisana v navodilih za izvedbo NPZ. Ali predvidevate, da bomo lahko v času NPZ-jev dodatno zaposlili? Zakaj si pomen NPZ-jev prikazujemo kot, da je nekaj popolnoma vsakdanjega povsod po svetu, v šolah pa se je na račun zahtevnih NPZ-jev povečala zahtevnost posameznih predmetov. Če ne veste so NPZ med učitelji velika travma, ki se gotovo prenaša tudi na učence.


Nacionalno preverjanje znanja je za učence 3., 6. in 9. razreda obvezno. ( ampak če otroka ni, je pa tudi dobro, ali moramo zahtevati zdravniško opravičilo, ali otok ne more napredovati če ni pisal NPZ-ja).




Učenci priseljenci iz drugih držav, katerih materni jezik ni slovenski in se prvič vključijo v osnovno šolo v Republiki Sloveniji v 3., 6. in 9. razredu, opravljajo nacionalno preverjanje

znanja prvo in drugo šolsko leto vključitve v osnovno šolo prostovoljno.


Obrazložitev:

Nacionalno preverjanje znanja se uvaja na novo v 3. razredu. Učiteljem predstavlja izhodišče za nadaljnje načrtovanje dejavnosti kakšno nadaljne zagotavljanje dejavnosti in kakovosti, če pa učitelj dobi le končni rezultat? Niti ne ve, kje je učenec zgrešil, kaj mu ni šlo, katerih ciljev ni dosegal … in izboljševanje kakovosti pouka, sistemu pa zagotavlja dodatne oziroma povratne informacije o tem,

kako deluje vzgojno-izobraževalni sistem že od 3. razreda dalje. S tem se izpolnjuje temeljni pogoj za učinkovito doseganje zastavljenih ciljev, to je kakovostnega poučevanja, učenja in znanja.

Novela določa, da se dosežki nacionalnega preverjanja znanja v 3., 6. in 9. razredu v obliki odstotnih točk zapišejo v spričevalo in se v 9. razredu spremenijo v oceno, in sicer samo pri predmetih, ki se izvajajo v skladu s predmetnikom 9. razreda. Pretvorba dosežka v oceno se izvede na osnovi strokovnih smernic Državnega izpitnega centra. všeč mi je, da to naredijo na izpitnem centru, da ne bi prihajalo do različnih procentualnih meja. Učitelj predmeta to oceno upošteva kot eno izmed ocen pri oblikovanju zaključne ocene.

24. člen


»Podatki in analize o dosežkih nacionalnega preverjanja znanja so namenjeni učencem, njihovim staršem, učiteljem, šolam in sistemu na nacionalni ravni. Zadnja leta v šolo niti en starš ni prišel na vpogled in pogovor glede rezultatov NPZ.

Podatki in analize o dosežkih nacionalnega preverjanja znanja se na nacionalni ravni uporabljajo kot podlaga za sprejemanje odločitev o razvoju izobraževalnega sistema. tole je pa res floskula. Kdo pa izve za odločitve razvoja izo. sistema. Že nekaj let se nakazujejo potrebe po odločitvah, zdaj pa se jih bo kar na hitro sprejelo? Namig, naj se spremeni sistem v smeri večjega povezovanja vsebin med predmeti, ki bo gotovo boljše brez NPZ, prečiščevanja učnih načrtov, da bo izločen balast, ki je v načrtih tudi zaradi NPZ. Razmislek v načrtovanju in organizaciji dela, ki bo približala šolo sodobnim trendom in potrebam.



Podatke in analize o nacionalnem preverjanju znanja z razkrito identiteto šol Državni izpitni center na zahtevo posreduje ministru in predsedniku državne komisije za vodenje nacionalnega preverjanja znanja. Minister lahko podatke uporablja za načrtovanje ukrepov na področju vzgoje in izobraževanja, predsednik državne komisije pa za vodenje nacionalnega preverjanja znanja. Smo videli, kako se lahko to zgodi, pa tudi, da ni kakšnih sankcij če se.

Podatkov in analiz o nacionalnem preverjanju znanja na nacionalni ravni za več za nobeno šolo (ne skupaj ne posamezno)! šol skupaj ne sme nihče posredovati, objavljati ali uporabljati z razkrito identiteto šol.


25. člen



V prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom je nacionalno preverjanje znanja za učence 6. razreda prostovoljno, za učence 9. razreda pa obvezno. V 6. in 9.

razredu šola izvede nacionalno preverjanje znanja iz slovenščine ali italijanščine oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih, matematike ter naravoslovja oziroma družboslovja izmenično po posameznih šolskih letih.


Obrazložitev:

S spremembo se uvaja obvezno nacionalno preverjanje znanja za učence 9. razreda prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom. Poleg tega bo po novem tudi v 6. razredu, kjer je preverjanje še vedno prostovoljno, dodan tretji predmet. Tretji predmet v 6. in 9. razredu je določen, in sicer bo to izmenično eno leto naravoslovje in drugo leto družboslovje, ki imata v predmetniku tega programa največ ur. Pred mnogo leti se je učenje v programih z nižjim izobraževalnim standardom izvajalo tudi v obliki, da je učenec, pri predmeti, kjer ni imel težav obiskoval pouk v razredih z rednim programom. Morda bi na ta način lahko spet poskusili omiliti poplave učencev z urami DSP. Seveda, pa bi bilo potem potrebno opredeliti merila za nadaljevanje šolanja .

27. člen


»Učenci priseljenci iz drugih držav so lahko od 1. do 8. razreda ob koncu pouka v šolskem letu, torej če pride aprila, je neocenjen, septembra v novem šolskem letu pa že ali kako? Eni pridejo pa že sept. … v katerem so prvič vključeni v osnovno šolo v Republiki Sloveniji, neocenjeni iz posameznih predmetov in napredujejo v naslednji razred. O napredovanju odloči na predlog razrednika učiteljski zbor.«.

31. člen



Obrazložitev:


Izobraževanje na domu je torej le način, na katerega lahko starši organizirajo osnovnošolsko izobraževanje svojega otroka. Izbira staršev za ta način poučevanja je prostovoljna. Izbira staršev je prostovoljna, šola pa je potem dolžna organizirati vsa ocenjevanja znanja. Kako se predvideva rešiti veliko število ur, ki jih učitelji porabijo da pripravijo naloge za ocenjevanje znanja, da izvedejo ocenjevanje znanja. Kdo v šoli je zadolžen za koordinacijo ocenjevanje znanja? Kako se časovno ovrednoti delo z učenci, ki se izobražujejo na domu? Ali se bo spremenilo število ocenjevanj z dodajanjem predmetov v predmetni OŠ? Zaradi lažje izvedbe dela predlagam fakultativni način ocenjevanja znanja, da nekak predmetov ocenjujemo polletju in ostale na koncu.

Po pregledu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o OŠ ugotavljamo, da so ogrožena naša delovna mesta, zato želimo učitelji podaljšanega bivanja odgovore na nekatera naša konkretna vprašanja, ki se nanašajo na Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o OŠ (ZOsn-J). S tem predlogom se v 11. členu namreč ukinja 21. člen Zakona o OŠ, ki je urejal podaljšano bivanje.

Namesto tega pa se v 8. členu pojavi vsebina razširjenega programa, ki pa je za nas pomanjkljivo razložena.

V zvezi s tem imamo naslednja vprašanja:

1. Ali so v 8. členu zagotovljene le tri ure pouka na učitelja (150 minut ali dve uri in pol). Ne vemo namreč, kako bo razporejen učitelj v popoldanskem varstvu.

2. Zanima nas, kakšno bo to varstvo. Saj bo prav varstvo definiralo to, ali bomo imeli polno delovno obveznost ali ne. Koliko časa bo trajala ura varstva, kako se bodo formirale skupine za varstvo in kakšni bodo normativi učencev v skupini?

3. Vsebine učenje učenja naj bi tudi spadale pod rubriko razširjeni program, toda nam je ta sintaksa pomanjkljivo razložena. Ne vemo, ali sodijo sem domače naloge ali pa sodi sem le teoretična podlaga za boljše učenje. Če je to tako, nas zanima, ali bomo deležni dodatnega izobraževanja na to temo. V zvezi s tem predlagamo, da ostane čas za opravljanje domačih nalog v takšnem obsegu, kot je bil do sedaj.

4. Ni jasno, ali bodo interesne dejavnosti izvajali učitelji »podaljšanega bivanja« oz. učitelji »sprostitveno ustvarjalnih dejavnosti« oz. ali kdo drug. Interesne dejavnosti so sicer navedene v okviru razširjenega programa, ni pa navedeno, kdo jih bo izvajal in v kakšnem obsegu.

5. Pevski zbor je po novem tudi naveden v razširjenem programu, ni pa določeno ali spada v »sprostitveno ustvarjalne dejavnosti«.

Nejasnosti in nepreglednosti v tem zakonu nas napeljujejo na zaskrbljenost za učence, ki ne bodo imeli stalnih učiteljev, pomoči in usmerjanja pri domačih nalogah, niti individualnega svetovanja in pogovorov ipd. Samo varstvo v takem obsegu (od 14.30 do 17.00) ni dovolj za kvalitetno delo in odnose z učenci.

Po vsem povedanem smo zelo zaskrbljeni, ker se nam zdi, da so naša delovna mesta učitelja podaljšanega bivanja tokrat resno ogrožena, prav tako pa je po našem mnenju ogrožena tudi izobrazba in vzgoja bodočih generacij!

Prav zato vas prosimo za odgovore in tehten premislek pred uvedbo sprememb, saj se bodo posledice pokazale šele čez čas.

Predlog sprememb in dopolnitev Zakona o osnovni šoli_poziv k posredovanju pripomb

Pozdravljeni kolegice in kolegi!

Absolutno je treba preprečiti kakršnokoli spremembo in dopolnitev Zakona o OŠ kot je bil predlagan. Nedopustno je spreminjati organizacijo oddelkov PB, saj se za tem skriva odpuščanje in dodatna bremenitev učiteljev.

Zakaj drugi tuj jezik? Zakaj NPZ, preprečiti je treba uvedbo NPZ-jev v 3. razred.

Izbirni predmeti so tudi vprašljivi in po našem mnenju nepotrebni, ker jih je preveč.

Upam da bomo dosegli odločilno vlogo pri spremembah, ki se nam obetajo, saj le učitelji lahko iz prakse šolskega vsakdana povedo, kako in kaj.

Prepričan sem, da tudi starši delijo naše mnenje. Če bo potrebno, gremo že junija na cesto. To je kratek povzetek našega sestanka v zvezi s tem.

• Razširjeni program obsega vzgojno-izobraževalno delo v okviru naslednjih organiziranih dejavnosti: jutranje varstvo v 1. razredu ali prvi stopnji posebnega programa vzgoje in izobraževanja, pouk neobveznih izbirnih predmetov, dodatni pouk, dopolnilni pouk, individualna in skupinska pomoč, pevski zbor, interesne dejavnosti, za učence od 1. do 5. razreda pa tudi učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo.

• Organizirane dejavnosti razširjenega programa, razen jutranjega varstva, šola organizira po izvedbi obveznega programa.

• Organizirane dejavnosti, razen jutranjega in popoldanskega varstva, dnevno trajajo strnjeno največ dve uri in pol, vključno s časom za šolsko prehrano. Po izteku tega časa šola organizira popoldansko varstvo.

Predlog, da se zgoraj omenjene organizirane dejavnosti izvajajo PO izvedbi obveznega programa, je skrajno neživljenjski. Zakaj se ukinja izvajanje dodatnega, dopolnilnega pouka, ISOP, ID in NIP pred poukom kot preduro? V urnik je nemogoče poleg obveznih izbirnih predmetov natrpati še vse zgoraj omenjene dejavnosti, razen če je namen predlaganih sprememb ta, da učenci in učitelji ostajajo na šoli do 15. ure. O kvaliteti popoldanske izvedbe dopolnilnega pouka z učenci, ki imajo učne težave z učenjem in koncentracijo, raje ne bi zgubljali besed. Predlog zagotovo ni premišljen.

• V dopolnilni pouk ter individualno in skupinsko pomoč se učenci vključujejo na predlog razrednika in jih obiskujejo do prenehanja potrebe.

Zopet se razredniku nalaga še več dela. Na predmetni stopnji naj učitelji posameznih predmetov presodijo in predlagajo, kateri učenec mora obiskovati dopolnilni pouk oz. potrebuje ISOP.

• 21. člen (podaljšano bivanje) V času podaljšanega bivanja se učenci učijo, opravljajo domače naloge in druge obveznosti in sodelujejo pri kulturnih, športnih, umetniških in drugih dejavnostih.

Smo proti ukinitvi podaljšanega bivanja, saj je bil v osnovi zasnovan kvalitetno in se je kvalitetno tudi izvajal. Namesto tega predlagamo, da učenci v času pedagoškega miru v sklopu podaljšanega bivanja ostajajo v razredu z enim in istim učiteljem cel teden, delajo domače naloge, se učijo (npr. do 14.30 ure), šele potem pa se udeležujejo ID. Dopolnilni, dodatni, ISOP in pevski zbor naj bodo organizirani v času predur (od 7.30 do 8.15).

Uvajanje popoldanskega varstva je brezpredmetno.

• Šola za učence 4., 5. in 6. razreda lahko izvaja pouk iz naslednjih neobveznih izbirnih predmetov: dodatnega tujega jezika, umetnosti, računalništva, športa in tehnike.

• Šola za učence 7., 8. in 9. razreda lahko izvaja pouk dodatnega tujega jezika kot neobvezni izbirni predmet.

Kaj pomeni lahko? Da šola ni dolžna izvajati nobenega od NIP? Niti v 2. niti v 3. triadi? Glede na to, da se bodo učenci že učili dveh obveznih tujih jezikov, 3. bodo pa lahko izbirali med obveznimi izbirnimi predmeti, naj se jeziki kot neobvezni izbirni predmeti v celoti ukinejo. Dodatni tuji jeziki naj se izvajajo kot ID, ki pa so lahko sistematizirani kot pevski zbor.

Bolje bi bilo razmisliti o dodatni uri športa v 3. triadi.

• Šola za posamezno generacijo učencev izvede eno obvezno šolo v naravi in lahko še največ dve nadstandardni šoli v naravi v času osnovnošolskega izobraževanja.

Predlagamo, da se predlagana sprememba popravi v še največ tri nadstandardne šole.

Brezplačen prevoz in povračila stroškov prevoza

Ta člen naj se umakne iz Zakona in se obravnava v posebnem pravilniku.

• Nacionalno preverjanje znanja je za učence 3., 6. in 9. razreda obvezno.

Smo proti uvajanju NPZ-ja v 1. triado. Nobene potrebe ni, da otrokom nalagamo še več stresa. NPZ v 3. razredu je bil ukinjen z razlogom. Nič ni doprinesel k izboljšanju kvalitete pouka, prej obratno. Ker je bilo treba učence pri matematiki ocenjevati tudi ustno, je šel velik del rednega pouka matematike ravno za izvajanje NPZ-ja, s čimer so bili učenci prikrajšani za velik del pouka matematike. Poleg tega bodo učitelji že od prvega razreda prisiljeni, da bodo še bolj storilnostno naravnani k doseganju ciljev, manj časa pa namenili vzgojnemu in socialnemu vidiku.

Eden izmed navedenih razlogov je ta, da bodo učenci dobili bolj kontinuirano povratno informacijo o svojem znanju. Učenci že sedaj ne primerjajo svojih dosežkov pri NPZ v 6. in 9. razredu, niti učitelji, raziskave pa so pokazale, da se dosežki pri večini v 9. razredu poslabšajo.

Opozarjamo tudi, da je NPZ zgrešil svoj namen. Nič več se ne preverja znanje učencev, skladno z UN. Čemu torej NPZ služi? Nadzoru dela učiteljev? Zagotovo NPZ ne upošteva učne diferenciacije v taki meri, kot jo učitelji praktiki pri pouku.

Kaj pomeni dikcija obvezno? Nič se ne zgodi, če učenec NPZ-ja ne piše.

• V 9. razredu se NPZ dosežki iz obveznih predmetov pretvorijo v eno izmed ocen predmeta oz. se v obliki odstotnih točk vpišejo v spričevalo, če se predmet v 9. razredu ne poučuje.

Nobene potrebe ni, da se dosežke NPZ.ja spreminja v ocene. Če že, naj imajo učitelji prosto odločitev, ali bodo te ocene vpisali ali ne. Sicer pa naj se NPZ-ju ponovno dodeli večji pomen in naj se dosežke upošteva za vpis v srednjo šolo na način, kot je to že bilo pred leti.

…………………………………………

Pripombe in zapisi na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o OŠ.

Elementi OPB naj ostanejo v prvotni, utečeni obliki, kot je bila sprejeto na 27. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, dne 8. 4. 1999.

Šole smo vestno in dosledno izvajale razširjen program, kamor sodi podaljšano bivanje. Prav tako smo v teh letih izoblikovali kakovostno podaljšano bivanje, ki je nadpovprečno uspešno delovalo in katerega sadove smo lahko predstavili tudi na posameznih posvetih, konferencah in se kažejo pri učencih, ki postajajo uspešni zadovoljni posamezniki, ki znajo sodelovati.

Preoblikovanje podaljšanega bivanja v obliko, ki nam je trenutno predstavljena s predlaganim novim Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o OŠ, pomeni padec kakovosti učnega procesa t. i. razširjenega programa.

Izpostaviti je potrebno, da način organizacije, kot ga predlaga Ministrstvo, pomeni, da bo učenec obravnavan kot številka, kot predmet, ki se ga bo premikalo iz točke A na točko B. Učenci od prvega do tretjega razreda (primer za mlajše učence) naj bi tako samostojno, brez spremstva prehajali med posameznimi dejavnostmi. Spremstva na interesne dejavnosti po vašem predlogu niso zagotovljena.

Prav tako ni predvideno kam z učenci, ki ne bodo želeli obiskovati posameznih interesnih dejavnosti, kam z učenci, v primeru, da interesna dejavnost odpade, kam z učenci v primeru poškodb posameznega učenca ali slabšega dnevnega zdravja (takšnih učencev imamo dnevno kar lepo število in to ni izredna situacija, ki se slučajno kdaj pripeti). Natančno ni definiran tudi čas za kosilo. Bodo učenci hodili na kosilo sami, če sploh bodo bili sposobni priti pravočasno do jedilnice?

Gre za nestrukturiran predlog Zakona in sprašujemo se kje so analize, raziskave, kdo je avtor predlagane novele zakona o spremembah, kakšna je stroka predlagateljev in kdo je dobesedno naročnik sprememb?

Po končanem t.i. obveznem programu bi nujno moral priti drug učitelj, učitelj podaljšanega bivanja. Predlog pa tega ne vključuje in ni jasno zapisano, kdo bi predlagane elemente poučeval oz. bolje rečeno izvajal? Kateri elementi so sploh sistemizirani? Večino časa v t. i. razširjenem programu se opredeljuje kot nesistemizirano delovno mesto, kar pa je v prid izključno delodajalcu, Ministrstvu, saj le ta ne bo potreboval plačevati prispevkov. Gre za reze

v šolstvu na račun zaposlenih in posledično otrok. Gre za odpuščanja delavcev in izključno za zmanjševanja dela za polni delovni čas. In to so globalne spremembe, ki za seboj puščajo nove probleme.

V načinu organizacije, katera nam je predlagana, vsi učenci nimajo zakonsko enakih možnosti v javnem šolstvu. Delajo se načrtne družbene razlike, ki temeljijo na ekonomskih statusih. (tako učencev, kot zaposlenih na delovnih mestih podaljšanega bivanja). Posamezniki (in njih je večina) ne bodo mogli obiskovati varstva, saj bo le to plačljivo. Že sedaj ne uspejo poravnati vseh obveznosti do šole. Bo javna šola privilegij ekonomsko močnejših ? Učenci bodo tako prikrajšani za kakovostno obravnavo znotraj sistema javnega šolstva, ki naj ne bi v rosni mladosti delalo razlik. Gre za načrtno ali pa za nepremišljeno stigmatizacijo otrok, saj bodo zaradi ekonomskih razlik najšibkejši prikrajšani za pomembno obliko socializacije, ustvarjalnega preživljanja časa, sprostitvene dejavnosti z vrstniki, kulturnega prehranjevanja itd ter vključitev v širše socialno-družbeno okolje.

Kakovost bivanja posamezne družbe se vidi po tem kako ravna z najšibkejšimi členi. In z vašo predlagano spremembo Zakona o OŠ, naša družba postaja družba razlik, šikaniranja, sprenevedanja in stigme.



Menim, da je bil pouk tujih jezikov do sedaj rešen na pravi način. Naj bo drug tuji jezik še naprej izbirni jezik od 4. razreda dalje. Na ta način se dodatno ne obremenjuje otrok, ki imajo težave že pri pouku maternega jezika.





Pri tem členu in organizaciji pouka vidim več težav oz. nejasnosti.

Člen govori o izbirnosti učencev za pouk neobveznih izbirnih predmetov, interesnih dejavnosti, dodatnega in dopolnilnega pouka. Kot je razumeti, naj bi se vendarle vsak otrok nekam vpisal. Kaj v primeru, ko se ne? Kje je tačas ta otrok? (ali več otrok).

Sem proti takim nedorečenim spremembam in za ohranitev obstoječega, s tem, da MIZŠ uredi financiranje OPB.

9. ČLEN 20.A ČLEN OBSTOJEČEGA ZOŠ

Če želi šola ponuditi tuj jezik, kot neobvezni izbirni predmet, mora to biti tretji tuj jezik, ki ga ponuja šola. Še enkrat- naj se ponudi neobvezni izbirni predmet drugi tuj jezik v 4.razredu in naj se ga kontinuirano pelje do konca devetega razreda.

NOV 20. B ČLEN



Menim, da ni prav, da so »kaznovane« tudi šole, ki se trudijo za nadstandardni program, ki ne samo bogati učni proces ampak tudi omogoča na cenovno dostopen ogled krajev, ki si jih nekateri ne bodo morali nikoli privoščiti.

Predlagamo, da se namesto ukinjanja oziroma omejevanja vnese nekakšne varovalke ali pogoje, ki bi omogočale kvalitetno in cenovno izvedbo ŠvN.





Sem določno proti uvajanju NPZ v 3. razred in prosti pretvarjanju točk v ocene v devetem razredu. Zavzemamo se za prenovljen NPZ ob koncu devetletki, ki naj bo usklajen z merili v učnih načrtih in naj bo del dolgoročne vizije države, katere cilje hoče doseči z osnovno šolskim izobraževanjem.










Ker sem biti pred poukom le jutranje varstvo, bomo po vsej verjetnosti premaknili pouk na najbolj možno zgodnjo uro, to je 7.30. Ker sicer bodo otroci od četrtega in petega razreda lahko v šoli s polnim programom do 15-ih. Pa še tako se to zna zgoditi. Kakšen je namen, da otroke maksimalno obremenimo še po pouku? Se tu gleda na otroke, ali se hoče zagotoviti učiteljev 40-urni delavnik?



Dve uri popoldanskega varstva na dan? Kaj bodo delali učitelji, ki pretežno delajo v OPB? Bomo imeli tudi v izobraževanju prekarne delavce oz. učitelje, ki bodo morali učiti na štirih šolah, da bodo dosegli dovoljšne število ur? Podaljšano bivanje je eno najzahtevnejši del v osnovni šoli. Učenci so utrujeni, za njih je na nek način konec pouka, sistem pa nas je v zadnjih letih prisili v to, da v podaljšano bivanje zaradi pomanjkanja ur, ki jih plačuje MIZŠ trpamo učitelje, ki tam delajo za nadomestitev ur. Težavo bi preprosto rešili tako: namesto da kompliciramo ves sistem z t.i. razširjenim programom

damo šolam dovolj denarja, da ima za vsak oddelek OPB svojega učitelja, ki bo znotraj realiziral že obstoječ kurikulum za OPB. Celo verjamem, da bi bilo to ceneje kot uvajanje ves teh sprememb.

V razširjenem programu se uvaja učenje učenja kar pomeni da je »učenje učenja sposobnost učiti se in vztrajati pri učenju, organizirati lastno učenje, vključno z učinkovitim upravljanjem s časom in informacijami, individualno in v skupinah« (European Parliament and Council 2006).

Za to potrebuješ abstraktno učenje, ki se razvije pri 12 letu (Požarnik, Piaget, ), v obdobju od 1. do 5. r lahko otrok le razvija konkretno logično razmišljanje. To je stvar razvoja.





NOV 20. B ČLEN

















3.razred – tek na smučeh, Pokljuka, cena okoli 4., 5. razred – plavanje, smučanje (obvezni ŠVN)



8. razred – Geografsko – zgodovinska ekskurzija v Rim 4 dni

9. razred – Bosna – 5 dni








Ob pisanju in popravljanju letošnjih NPZ-jev se je spet pokazalo, kako velik je razkorak med dejanskim znanjem učencev in med znanjem, ki ga je nacionalno preverjanje znanja pripravljeno izmeriti. Da bi lažje razumeli, zakaj se učitelji precej nelagodno počutimo ob vsakokratnem popravljanju NPZ, bomo skušali argumente predstaviti tudi z primeri iz večletne prakse. Do razlik prihaja predvsem zaradi vsebinskega neskladja med učnimi načrti in merili, po katerih se vrednotijo NPZ-ji, ob tem pa moramo

omeniti, da prihaja tudi do bistvenih neskladij pri terminologiji. Če se ustavimo le pri slovenščini, so NPZ-ji »obogatili« literarno vedo s »pseudo termini«, kot so: pesemska slika, ton pogovora … Učenci so jih prvič videli na NPZ-ju, jih razumeli po svoje, a NPZ je to terminološko zasedo interpretiral kot neznanje.


Popravljavci in profesorji na te nedoslednosti bolj ali manj organizirano opozarjamo že nekaj let, vendar nas RIC vztrajno potiska v kot oz. za zaslon računalnika. Če smo nekoč lahko še v živo debatirali na strokovnih srečanjih, opravili t. i. standardizacijo pred samim vrednotenjem v živi debati, se sedaj vse to dogaja daleč od skupin odločanja. Odločevalci in organizatorji NPZ so sistem ukrojili tako, da smo za njih vsi, vključno z učenci, le številke na računalniških zaslonih. Postavijo nas pred računalniški zaslon, strokovne debate potekajo na slabo obiskanih in pripravljenih računalniških forumih, vrednoti pa se po modeliranih različicah, ob katerih se učitelji praktiki držimo za glavo in smo slabe volje, ker pljuvamo v lastno skledo, saj moramo učencem, ki pokažejo znanje odvzemati točke, ker npr. namesto normiranih treh nedoločnikov pravilno izpišejo samo dva – to se vrednoti kot neznanje, nič točk, sedi! Tudi vprašanja so iz nerazumljivega razloga tako napeljana, da NPZ učenca ne vpraša po npr. njemu razumljivem terminu vzročnega odvisnika, kar se učimo pri pouku v skladu z učnim načrtom, ampak po razmerju med stavkoma; kar je isto, le da bolj zapleteno – dajmo jih torej nacionalno lovit na neznanju.


Ob koncu pa spregovorimo še o poniževalnem odnosu RIC-a do ljudi, učiteljev, ki opravljamo za njih delo ocenjevalcev. Hvala bogu so nam po tem, ko smo morali zagroziti z bojkotom vrednotenja, vrgli

nekaj drobtinic – tako npr. popravljavec slovenščine – ti dobijo največ –, dobi največ 50 evrov neto za popravljanih 23 testov, vsak šteje 20 strani. Vendar ni nujno, da bo ta denar prejel, saj mora ob koncu popravljanja oddati še anketo o »užitkih« popravljanja. Če tega ne naredi ali pozabi, ne dobi izplačila za opravljeno delo. Tako se obnaša samo institucija, ki želi popolni nadzor in pokorščino v vseh koraki pisanja NPZ, ki ocenjevalce vidi kot poceni delovno silo, ki ne zaupa njihovi strokovni in avtonomni presoji pri vrednotenju, ki z moderirano različico predpiše, kaj je nacionalno prav in kaj narobe mimo meril stroke in zdravega razuma – skratka institucija, ki je iz NPZ naredila veliko nacionalno orodje za povzročanje tesnobnosti. Kot zanimivost lahko tukaj navedemo anekdoto kolegice, ki je na neki danski šoli prisostvovala uri, kjer so pisali NPZ, pa tega zaradi sproščenosti ure do konca niti opazila ni. Danska učiteljica je kot vsak drugi test učencem razdelila tudi nacionalni test, učenci so odpisali preizkus, nekateri so reševali celo v skupini, ob koncu je teste zaprla v navadno

pisemsko ovojnico in jih poslala po pošti. Pri nas pa smo iz tega, kar bi naj bilo preverjanje znanja vsakokratne generacije, naredili skrajno normiran in nadzorovan nacionalni obreden, tako da se nam učenci upravičeno posmehujejo, češ, kaj se pa sedaj naenkrat gremo z vsem tistim obrednim odpiranjem in zapiranjem srebrnih vreč, s sledenjem na stranišče, natančnimi navodili, kdaj, kdo in zakaj lahko zapusti svoj stol. V vsem tem se kaže izjemno visoka stopnja nezaupanja do učiteljev, kolegov, ki omogočamo nacionalno zbiranje podatkov in popravljamo teste. Komunikacija RIC-a je nepopustljivo enosmerna, zgoraj rečejo kako in kdaj, spodaj se lahko za računalniškim zaslonom učitelji le nemočno primemo za glavo in zaradi odgovornosti do učencev to naredimo. Kako so postopki po nepotrebnem zapleteni in nerazumni, se kaže tudi pri ugovoru na popravljanje. Če učenec želi opraviti vpogled v test, ga mora opraviti računalniško, v šoli je za to premalo časa – približno dve minuti na učenca – ko učenec ugotovi vse napake, pa jih ne more prijaviti sam, niti ne njegovi starši, niti učitelj, ampak sam ravnatelj osebno, ki ima edini šifro za tovrsten postopek. Tako ne čudi, da je tako zapleten postopek RIC-u zagotovil, da kljub velikemu številu zaznanih nepravilnosti, na njegove portale ne prispe prav veliko popravkov, pa imajo spet argument, da praktiki pretiravamo.

Ob koncu spregovorimo še o zamisli, da bi znanje nacionalno preverjali tudi v tretjem razredu, s čimer načeloma ni nič narobe v urejenih šolskih sistemih. Učitelji, ki imamo izkušnjo z NPZ-ji v 6. in 9. razredu, pa smo upravičeno prepričani, da bomo s tako topim orodjem – kot je trenutno NPZ –, povzročili več škode kot koristi: znanje bomo interpretirali kot neznanje, otroke bomo podvrgli velikemu obredu nadzora in dlakocepstva in jim že v tretjem razredu (zakaj bi čakali do šestega), sporočili da so kljub svojemu trudu samo povprečni: način podajanja znanja pa se bo zelo hitro prilagodil tako, da bo zagotavljal dober rezultat na NPZ. Saj veste, znanje, ki ga ne zazna NPZ – ta lep nacionalni stroj –, ni znanje.



Predlogi in pripombe Zavoda RS za šolstvo k Zakonu o

spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli

K 6. členu (16. člen ZOŠ)

Predlagamo, da zakonodajalec v 6. členu zakona uredi tudi izvajanje drugega tujega

jezika tudi na narodnostno mešanih območjih (NMO).

Po prilagojenem programu SI (izobraževalni program s slovenskim učnim jezikom za

izvajanje na narodno mešanem območju v slovenski Istri) se učenci poleg slovenščine

in angleščine obvezno učijo tudi italijanski jezik. Pouk italijanščine ima položaj drugega

tujega jezika in poteka dve uri tedensko od 1. do 9. razreda. Uvedba drugega

obveznega tujega jezika bi pomenila, da ti učenci presegajo tedensko obveznost za

dve uri, ki jo določa 35. Člen ZOŠ. Z obveznim uvajanjem drugega tujega jezika v 3.

VIO se bodo učenci na NMO obvezno učili tri jezike. Enako velja za NMO z

Madžarsko.


Glede na to, da je v obstoječem Zakonu o OŠ možno izbrati tri predmete v soglasju s

starši, predlagamo, da se v spremenjenem členu omogoči izbiro dveh obveznih izbirnih

predmetov – drugega ob soglasju staršev.


- Skladno s sklepom o uvedbi poskusa Uvajanja tujega jezika v obveznem

programu in preizkušanje koncepta razširjenega programa v osnovni šoli

predlagamo, da zakonodajalec uporabi poimenovanja 3 področij aktivnosti v

razširjenem programu, in sicer zdravje in gibanje ter dobro fizično in psihično

počutje učencev, kultura in tradicija ter druge vsebine, povezane z življenjem in

delom v OŠ. Vsebine teh področij nadomestijo dosedanje neobvezne izbirne

predmete in druge dejavnosti razširjenega programa z različnimi izvedbenimi

oblikami razširjenega programa.

- Da bi zagotovili individualno in skupinsko delo tudi za nadarjene učence,

predlagamo da v predlogu zakona zakonodajalec uredi tudi to področje. Gre za

»Individualno in skupinsko delo z učenci z učnimi težavami (UT) in

nadarjenimi«. Pri tem velja v skladu s predlogom ZRSŠ za ZUOPP opozoriti na

to, da delo z učenci z učnimi težavami obsega delo tako z učenci, ki so

usmerjeni v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, kot z

učenci z UT, ki niso usmerjeni v omenjeni program.

- Predlagamo, da se v individualizirane dejavnosti, ki so v obstoječem zakonu opredeljene

kot dopolnilni pouk, individualno in skupinsko delo z učenci z UT in nadarjenimi učenci ter

v dodatni pouk učenci vključijo na pobudo strokovnega tima na šoli in ob seznanitvi

staršev.

- Predlagamo, da se jutranje varstvo omogoči učencem celotnega prvega V-I obdobja, v

programih z enakovrednim in nižjim izobrazbenim standardom od 1. do 5. razreda, v

posebnem programu pa v obdobju vseh šestih stopenj.

- Zaradi spremenjenega koncepta razširjenega programa predlagamo, da se izvajanje letega

ne omeji zgolj na čas po izvedbi obveznega programa, temveč se omogoči izvajanje

tudi med obveznim programom (npr. individualna pomoč učencem ipd.) ter da se v zakonu

posameznih aktivnosti časovno ne opredeljuje.

- Pri izvajanju razširjenega programa naj se posebej opredeli izvajanje v prilagojenih

programih.

K 9. členu (20.a člen k ZOŠ)

Vsebine dosedanjih neobveznih izbirnih predmetov, ki jih opredeljuje 9. člen ZOŠ, se bodo

opredelile v kurikularnem dokumentu, ki ga bo v času poskusa Zavod RS za šolstvo predloži v

sprejem Strokovnemu svetu za splošno izobraževanje. Predlagamo, da se 9. člen (20. a)

preoblikuje v skladu s prvo alinejo predlogov k 8. členu.

K 10. členu (20. b člen k ZOŠ)

Ker je delovanje zborov posebej normativno urejeno, predlagamo, da tega ne ureja zakon o OŠ.

K 13. členu (24. a člen k ZOŠ)

Kot že zapisano v 8. členu, predlagamo, da se med druge oblike individualnega in skupinskega

dela z učenci uvede tudi učna pomoč za učence z učnimi težavami, tudi tiste, ki so usmerjeni v

program s prilagojenim izvajanjem in DSP.

K 15. členu (deseti odstavek 38. člena ZOŠ)

- Kot že omenjeno v predlogu spremembe 20. čl., predlagamo poimenovanje področij

razširjenega programa glede na uvedbo poskusa Uvajanje tujega jezika v obveznem

programu in preizkušanje koncepta razširjenega programa v osnovni šoli.

- Predlog zakona ne rešuje problema prevelikega števila izvajalcev, ki se menjajo v urniku

enega učenca v teku šolskega dne. 14. člen Zakona o vrtcih določa, da je otrok lahko v

vrtcu do 9 ur, v šoli pa so mnogi otroci med 6.00 uro zjutraj in 17.00 uro popoldne, če so

vključeni v jutranje varstvo, pouk, podaljšano bivanje. Pri tem posebej poudarjamo, da gre

za otroke v starosti od 5,7 let naprej.

Ker sta obvezen in razširjeni program OŠ povezana/kontinuirana V-i procesa in mora biti

učitelj dober poznavalec ciljev, metod in oblik dela, poznati mora razvojne značilnosti

učencev, razumeti psihološke posebnosti posameznikov in zakonitosti dinamike skupine,

naj ga izvajajo stalni učitelji, ki so v 1. VIO na dnevni ravni lahko največ trije. To je še

posebej pomembno zaradi tega, ker se (mlajši učenci, stari 5,7 leta) različno

navajajo/privajajo na novo institucionalno/učno okolje (šolo) ter zakonitosti tega okolja.

S stalnim učiteljem se lažje zagotovi redna sprotna individualna spremljava razvoja

posameznega učenca ter optimalna podpora pri njegovem razvoju. Stalnost in ne

menjavanje učitelja iz ure v uro, daje učencem občutek varnosti, sprejetosti, spoštovanja

in zaupanja.

- V izogib napačnemu tolmačenju in posledično izvajanju ZOŠ, bi bilo smiselno za četrti

razred OŠ natančneje opredeliti, da v teh razredih poučuje učitelj razrednega pouka ter

učitelj predmetnega pouka za TJ, GUM, LUM, ŠPO - in samo ti, ne več kot dva predmeta.

Za peti razred pa naj se na enak način opredeli predmete, ki jih lahko poučujejo predmetni

učitelji, pri čemer se doda gospodinjstvo.

V okviru predmeta gospodinjstvo je namreč v 5. razredu med drugim obravnavan tudi

modul Ekonomika gospodinjstva, ki zagotavlja osnovno finančno pismenost učencev.

Predmet gospodinjstvo v okviru omenjenega modula zelo sistematično obravnava različne

vsebine, učitelj gospodinjstva pa je zaenkrat edini, ki ima v okviru dodiplomskega

izobraževanja v študijskem programu ekonomske in finančne vsebine.

K 16. členu (39. a člen ZOŠ)

Glede na spoznanja stroke, predlagamo, da šola v naravi poteka strnjeno, najmanj tri do največ

šest dni izven šole in če je le mogoče izven domačega kraja. Število nadstandardnih šol v naravi

naj se ne bi omejevalo, saj je poučevanje v avtentičnih učnih situacijah učinkovitejše, predvsem

pa omogoča razvijanje socialnih, okoljevarstvenih in drugih veščin, ki vplivajo na celostni razvoj

otroka in mladostnika.


Zaradi že pojasnjenega posodobljenega koncepta razširjenega programa in uvedbe poskusa,

predlagamo, da se obveznost obiskovanja neobveznih izbirnih predmetov nadomesti z

dejavnostmi razširjenega programa.

K 21. členu (60. a člen ZOŠ)

Zaradi zagotavljanja enakih možnosti menimo, da je potrebno poleg statusa športnika oz.

umetnika dodati »perspektivnega umetnika, raziskovalca in učenca, ki se udeležuje državnih in

mednarodnih tekmovanj v znanju ali humanitarnih dejavnosti na državnem in mednarodni ravni

oz. se udeleži mednarodnih izmenjav.«


Predlagamo, da v tretjem razredu NPZ regulira na način, da je eksterno preverjanje uporabljeno

zgolj za notranje ocenjevanje.


V členu, ki ureja preverjanje znanja z nacionalnim preverjanjem znanja, predlagamo:

- ponovno uvedbo praktičnega dela NPZ, kot je bilo to zamišljeno in izpeljano v začetnih

letih NPZ. Pozitiven vpliv na samostojno eksperimentalno/praktično delo je bil velik.

Naravoslovni predmeti močno temeljijo na eksperimentalnem/praktičnem delu (posebej

učenju z raziskovanjem) in z njim povezanih znanjih in spretnostih, potrebnih za celostno

vrednotenje naravoslovnih predmetov. V zadnjih letih opažamo upad samostojnega

eksperimentalnega/praktičnega dela otrok, kljub vodilom v UN in (tudi s tem povezano)

pomanjkanje izkustvenosti otrok, na katero bi zaradi stopnja razvoje družbe in značilnosti

sodobnega časa morali biti še posebej pozorni;

- naj se ti. vzgojni predmeti (LUM, GUM, ŠPO) izključijo iz nabora tretjega predmeta;

- oceno na predlog učenca, torej se lahko pretvorijo;

- da se dosežki na NPZ v obliki odstotnih točk zapišejo v spričevalo zgolj v šestem razredu.


Predlagamo, da Državni izpitni center o dosežkih na NPZ v tretjem razredu zbira podatke le na

šolah, ki so določene za vzorčenje.


Menimo, da je potrebno tudi učence, s posebnimi potrebami zagotoviti možnost napredovanja, če

so neocenjeni, in sicer zaradi daljše odsotnosti od pouka, bolezni, preselitve ali na podlagi

odločitve strokovne skupine za pripravo IP-ja ustrezno podaljša izobraževanje…


Kot velja za učence s posebnimi potrebami v programu z nižjim izobrazbenim standardom, naj

velja tudi za prilagojene programe z enakovrednim izobrazbenim standardom. V korist otrok bi

bilo, da bi lahko šole glede na potrebe otrok presojale, kdaj bodo izobraževanje podaljševale.

Podaljšanje izobraževanja pri učencih s posebnimi potrebami ni vedno povezano z ponavljanjem

razreda, temveč, imajo ti učenci možnost izkazati svoje znanje glede na okoliščine v njim

prilagojeni dinamiki izobraževanja.


Kot zgoraj, pri čemer bi v šestem razredu dodali povprečni dosežek na državni ravni pri predmetu

za tisto leto. S tem bi preprečili neprimerljivost odstotnih točk med leti v primeru različne

zahtevnosti preizkusov med leti. Število točk v odstotkih in odstotki povprečja generacije.


Poleg dokumentacije v zvezi s postopkom usmerjanja učenca s PP naj se doda tudi

dokumentacija v zvezi s postopkom odkrivanja nadarjenih in načrtovanjem prilagoditve VIZ dela

(individualizirani načrti VIZ dela).

Prehodne in končne določbe:

Predlagamo, da zakonodajalec s prehodnimi in končnimi določbami določi začetek izvajanja

sprememb, ki se nanašajo na izvajanje razširjenega programa po končanem poskusu.


Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) je v maju na spletnem portalu Edemokracija zasledil, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (ministrstvo) predlaga spremembe in dopolnitve Zakona o osnovni Šoli (zakon).

Navkljub dejstvu, da predloga sprememb zakona na SVIZ nismo prejeli v mnenje neposredno, smo dolžni in obvezani, da vas z našimi stališči do predlagane novele v okviru in roku javne razprave seznanimo. SVIZ in predsedstvo Sindikalne konference osnovnih in glasbenih šol ter zavodov za izobraževanje odraslih sta v juniju zbirala pripombe, mnenja in predloge naših članov in članic k predlogu sprememb in dopolnitev zakona ter opravila razpravo o posameznih predlogih sprememb zakona. Ugotavljamo, da stališča članov še zdaleč niso enoznačna ter da se največ pripomb, predlogov in vprašanj nanaša na naslednje teme: nov koncept razširjenega programa, predvsem na vsebino in organizacijo t. i. »organiziranih dejavnosti«; na spremembe pri nacionalnem preverjanju znanja, ki prinašajo preverjanje znanja Ob zaključku prve triade in vrednotenje dosežkov učencev v 6. in 9. razredu; na spreminjanje statusa drugega tujega jezika ter s tem povezanim zmanjšanjem obsega ur za druge obvezne izbirne predmete; na uvajanje obveznega prvega tujega jezika od 1. razreda dalje; ter na omejevanje števila šol v naravi.

Čeprav smo razpravo o novostih, ki naj bi jih prinesle spremembe zakona, odprli že na februarskem medsebojnem srečanju s sindikalnimi zaupniki osnovnih šol v Portorožu, ugotavijamo, da predlog

novele nezadovoljivo ureja tiste elemente osnovnošolskega programa, ki jih že dlje časa vsi deležniki prepoznavamo kot nedelujoče oziroma problematične znotraj obstoječega sistema. Tu mislimo predvsem na spremembe pri organizaciji razširjenega programa, še posebej organizacijo defa in strokovne vsebine v podaljšanem bivanju oziroma organiziranih dejavnostih.

Nedvomno je tudi, da je kakovostno znanje tujih jezikov, ki jih obvlada čim širši del prebivalstva, pomembna, celo nenadomestljiva prednost, ki jo lahko država zagotavlja svojim državljanom skozi osnovnošolsko izobraževanje. Slovenščina ni svetovni jezik, zato je predpogoj za mednarodno uspešnost naših državljanov in državljank znanje tujih jezikov. Vendar se sprašujemo, ali je uvajanje drugega tujega jezika kot obveznega za vse osnovnošolske učence prava oziroma edina pot.

Po uvodnih pripombah vam v nadaljevanju tega dopisa posredujemo natančnejša stališča k posameznim členom predloga sprememb in dopolnitev zakona.

K 6. in 7. Členu:

Glede predloga spremembe zakona, ki spreminja status drugega tujega jezika tako, da ga iz polja izbirnosti umešča med obvezne predmete za vse učence, se nam na sindikatu porajata dve dilemi. S povečanjem števila ur pouka obveznih predmetov (+2 za drugi tuj jezik) se hkrati zmanjšuje obseg ur za obvezne izbirne predmete (sedaj +2/3 na +1). Skupni obseg ur obveznega dela programa tako ne presega današnje obremenitve učencev zadnje triade. Glede na podatke mednarodnih primerjav (Eurydice), ki kažejo, da so slovenski učenci pod evropskim povprečjem obremenitev v obveznem programu (letno število ur pouka obveznega programa), se predfog o zmanjševanju ur za obvezne izbirne predmete zdi nesprejemljiv, saj neposredno zmanjšuje pestrost predmetov, ki se jih učenci lahko učijo v obveznem delu programa. Predvsem pa krči možnost spoznavanja in pridobivanja izkušenj na drugih družboslovno-humanjstičnih ali naravoslovno-tehničnih področjih. Zato nasprotujemo spremembi zakona, ki zmanjšuje število ur za obvezne izbirne predmete.

Druga dilema se nanaša na ustreznost predlagane sistemske ureditve poučevanja drugega tujega jezika na način, da se dveh tujih jezikov obvezno učijo prav vsi učenci. Obstoječi sistem zagotavlja in spodbuja večjezičnost v osnovni Šoli tako, da omogoča učenje prvega tujega jezika od prvega razreda naprej ter hkrati omogoča zgodnje uvajanje drugega tujega jezika, ki se lahko poučuje že od 4. razreda dalje kot neobvezni izbirni predmet. Trenutno se učenci drugega tujega jezika lahko učijo na tri različne načine (OIP, NIP, ID), je pa ravno navedena pestrost ponujenih oblik učenja in poučevanja tujih jezikov v osnovni Šoli vir nezadovoljstva učencev (staršev), učiteljev in ravnateljev. Zato je SVIZ že v letu 2015 ministrstvo pozval k ponovnemu premisleku glede ureditve jezikovne politike v osnovni šoli, predvsem k odpravi vseh organizacijskih ovir pri zagotavljanju učenja in poučevanja tujih jezikov vsem osnovnošolcem. Slovenija se uvršča med tiste članice EU, ki jezikovno politiko gradijo na sistemu izbirnosti oziroma zagotavljanju možnosti učenja tujih jezikov in ne na obveznem učenju in poučevanju večjega števila tujih jezikov. Vendar je sistem šibek v točki, ko možnosti učenja tujih jezikov ne zagotavlja prav vsem učencem, ampak jo pogojuje z visokim normativom pri oblikovanju in nadaljnjem obstoju jezikovne skupine v obdobju treh let. To se je kot slabost pokazalo predvsem pri učenju tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta. Zato SVIZ ministrstvu predlaga, da pred sprejemom odločitve o obveznem učenju drugega tujega jezika za vse učence na podlagi pridobîjenih izkušenj in analiz učenja in poučevanja tujih jezikov kot neobveznega izbirnega predmeta iz preteklih let poskrbi najprej za izboljšanje pogojev za učenje in poučevanje ter organizacijo obstoječih oblik učenja in poučevanja tujih jezikov (med julijem in oktobrom 2016 je bila izvedena javna razprava o jezikovni politiki. Januarja letos objavljena analiza javne razprave kaže, da so normativi za oblikovanje skupin pri NIP dejansko previsoki, ureditev pa neustrezna). SVIZ skladno z navedenim predlaga, da ministrstvo spremeni obstoječe normative za oblikovanje skupin pri pouku neobveznega izbirnega

predmeta drugega tujega jezika, in sicer predvsem, da se zniža normativ za oblikovanje števila skupin za izvedbo pouka neobveznih izbirnih predmetov na Šoli ter se zniža spodnji (danes 12 učencev) in zgornji (danes 28 + 2) normativ za oblikovanje skupin pri neobveznem izbirnem predmetu drugi tuj jezik. Tako bo lahko zagotovljeno učenje tujih jezikov tudi učencem na manjših šolah, ki doslej te možnosti niso imeli zaradi previsokih normativov. Učencem in učiteljem, ki so do sedaj delali v velikih heterogenih skupinah pri 28 + 2 učencev, pa bi ta sprememba omogočila, da se bodo lahko drugega ali tretjega tujega jezika učili oz. ga poučevali v manjših, morda celo homogenih skupinah.

Pri učenju in poučevanju ter organizaciji drugega tujega jezika kot obveznega izbirnega predmeta nismo zaznali posebnih težav ali nezadovoljstva učencev in učiteljev, zato predlagamo, da ta oblika ostane, in sicer vsaj toliko časa, da se v praksi preverijo izboljšani pogoji za izvajanje in organizacijo učenja in poučevanja drugega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta.

K 8. Členu:

Kot smo že omenili v uvodu tega dopisa, smo na SVIZ največ pripomb in vprašanj članov in članic prejeli prav glede predlagane nove ureditve razširjenega programa, predvsem t.i. »organiziranih dejavnosti«. Vsi se strinjajo, da v predlogu zakona te vsebine niso jasno opredeljene, Ob tem pa se nam na SVIZ zastavljajo nekatera nova, dodatna vprašanja in pomisleki. V nadaljevanju jih tudi nekaj navajamo, od vas pa pričakujemo, da nam boste z dodatnimi pojasnili približali vaš predlog spremembe zakona.

Dejstvo je, da slabe razmere dela in težave z organizacijo oddelkov podaljšanega bivanja (PB) v zadnjih letih naravnost kličejo po spremembi ureditve celotnega razširjenega programa in ne zgolj PB. Težave pri organizaciji oddelkov PB ter delitev ur PB med večje število učiteljev vplivajo na kakovost strokovnega dela v oddelkih PB, ki se že vrsto let znižuje. Že od leta 2007 se znižuje število ur za PB (priznane na podlagi prijav staršev učencev v PB), oddelki se združujejo zaradi sočasnega izvajanja drugih vsebin razširjenega programa (interesnih dejavnosti, neobveznih izbirnih predmetov, dopolnilnega in dodatnega pouka učenci v času organizacije PB prehajajo iz oddelkov PB v interesne dejavnosti, NIP, dopolnilne ali dodatne ure). Celovitega delovnega mesta oziroma učitelja PB praktično ni več. S prerazporeditvijo ur med večje število učiteljev se ti v oddelkih PB menjujejo dnevno ali tedensko in tako praktično postajajo zgolj Ivarnostnikit učencev.

SVIZ je ministrstvo že nekajkrat pozval k iskanju ustreznih rešitev v organizaciji dela v PB, in sicer na način, da se ponovno vzpostavi vsebinski koncept PB kot oblike razširjenega programa ter se zagotovi pogoje za strokovno izvajanje ur PB. Odgovor na naše pozive je predlog besedila zakona, ki po našem trdnem prepričanju ne ponuja potrebnih izboljšav v razširjenem programu. Predvsem pa menimo, da predlagana sprememba razširjenega programa ni ustrezno, predvsem pa ne celostno predstavljena širši oziroma zainteresirani javnosti. Predlagana sprememba 20. člena ZOŠ je neposredno nujno povezana s spremembo Predmetnika za osnovno šolo, ki ga sprejema Strokovni svet za splošno izobraževanje. Iz predmetnika bi tako lahko razbrali tedenski obseg ur za posamezne oblike organiziranih dejavnosti. Sedaj lahko preberemo le, da vse organizirane dejavnosti skupaj (brez popoldanskega varstva) trajajo dnevno največ 2,5 ure. Domnevamo, da imate v mislih t. i. zemeljske ure, torej gre za 150 minut dnevno. Ne vemo pa, ali so to 45-, 50- ali 60-minutne ure za posamezno organizirano dejavnost, in koliko je teh na teden (to določa predmetnik). Ravno tako kot pogrešamo vpogled v nov predmetnik, pogrešamo vpogled v spreminjajoče se normative za osnovno šolo, ki podrobneje določajo obseg učne obveznosti učitelja v organiziranih dejavnosti ter spremenjene elemente za sistemizacijo delovnih mest učiteljev za razširjeni program (t. j. število ur na oddelek za dopolnilni in dodatni pouk, individualne in skupinske pomoči, pevski zbor, interesne dejavnosti,

jutranje in popoldansko varstvo ter nenazadnje število ur na oddelek ali na program pri učenju učenja in sprostitveno ustvarjalnih dejavnostih (v nadaljevanju SUD)).

Glede na to, da sprememba zakona odpravlja oddelke PB kot organizacijsko obliko, s tem pa tudi institut učitelja PB, se poraja dilema, ali ste imeli v mislih oblikovanje novega delovnega mesta (npr. »učitelj organiziranih dejavnosti«, ki bo izvajal posamezne oblike organiziranih dejavnosti) ali predvidevate ure zgolj razdeliti med obstoječe učitelje razredne stopnje oziroma učitelje predmetne stopnje. V tem slednjem primeru nas na SVIZ zelo in upravičeno skrbi, kaj bo z učitelji, ki imajo sklenjeno delovno razmerje kot učitelji PB?! Bodo odpuščeni iz poslovnega razloga ukinitve delovnega mesta? V primeru, da organizirane dejavnosti, kot so učenje učenja, SUD in popoldansko varstvo, ne bodo imele matičnega učitelja, menimo, da bo težko zagovarjati, da se v razširjenem delu programa izvajajo strokovno strukturirane vsebine, ki so tudi ustrezno načrtovane. Menimo, da bi lahko na nekatere naše dileme odgovoril sedanji 21. člen zakona (seveda ustrezno spremenjen in dopolnjen tako, da bi opredeljeval strokovne vsebine posameznih oblik organiziranih dejavnosti, t. j. učenje učenja, SUD in popoldanskega varstva, kakor to danes določa za PB). Zato predlagamo (glejte tudi pripombe k 11. členu), da obstoječi 21. člen ZOŠ ustrezno spremenite in dopolnite tako, da bo opredeljeval strokovne vsebine, morebiti celo organizacijo dela posameznih oblik organiziranih dejavnostih, in sicer učenje učenja, SUD in popoldansko varstvo.

Nadalje, zanima nas časovna razmejitev med posameznimi oblikami organiziranih dejavnosti oziroma kakšno organizacijsko shemo (časovno) predlagate glede na vrste organiziranih dejavnosti. ID, DDP, ISP in NIP namreč ostajajo predvidene v času po obveznem delu programa. Ker so vse prostovoljnega značaja, domnevamo, da bo Šola sočasno organizirala tudi SUD, kamor bo umestila tiste učence, ki si ne bodo izbrali ali potrebovali ničesar (DDP, ISP). Če je naše razmišljanje pravilno, zato ne vidimo bistvene razlike od današnje organizacije razširjenega programa in PB. S spremembo namreč dobimo le preimenovanje vsebin, organizacijske težave pa bodo ostale. Brez dodatnega zamejevanja vsebin, kakor je predvsem ID (tudi čez sistemizirane ure in tiste financirane v skladu z realizacijo po 81. členu ZOFVI), ne bo mogoče zadržati večine učencev v SUD (ali danes PB). Z velikim številom različnih oblik organiziranih dejavnosti ostaja tudi problematika prepogostega in preobsežnega prehajanja učencev iz ene v drugo dejavnost razširjenega programa, ki so učencem na voljo. Kje se torej skrivata vaša novost in odpravljanje težav organizacije razširjenega programa iz minulih let? Zaskrbljeni smo, da je vaš predlog možno razumeti le kot neposredno zmanjševanje obsega ur strokovno načrtovanega dela z učenci, ko namesto današnjih nekaj ur PB uvajate popoldansko varstvo učencev. Skladno z vsem navedenim vas pozivamo, da javnosti jasno predstavite načrtovane organizacijske sheme razširjenega programa — torej, kako se lahko posamezne oblike organiziranih dejavnosti med seboj prepletajo, podvajajo ali izključujejo. Kako načrtujete zamejiti prepogosta prehajanja učencev med eno in drugo obliko dejavnosti? In kako omejiti prepogosto menjavo učiteljev? Ali načrtujete znižanje normativa za oblikovanje SUD, ki ga v SVIZ razumemo kot novo obliko matične popoldanske skupine oz. kot organizacijsko obliko, v katero se bodo učenci vračali iz drugih dejavnosti? Če želimo preprečiti pogosto menjavo učiteljev v teh skupinah, je potrebno znižanje normativa števila učencev, in sicer zato, da ne bi prihajafo do prepogostega združevanja (po urah) in s tem do zamenjave učitelja.

Nasprotujemo tudi tistemu delu predloga, ki omejuje izvajanje razširjenega programa na popoldanski čas oziroma na čas po zaključku obveznega programa. Razloga za to sta dva: predlog predstavlja neposredno zmanjševanje skupnega obsega razpoložljivih ur za izvajanje dejavnosti razširjenega programa. Dejavnosti, kot so DDP, ISP in NIP (predvsem tuji jezik), zahtevajo veliko zbranosti s strani učencev, kar je po neposrednem rednem pouku zelo težko pričakovati. Zato predlagamo, da se za DDP, ISP ter jezikovni NIP dopusti možnost organiziranja predur. S tako organizacijo bi se razbremenilo tudi popoldanski čas različnih sočasnih oblik organiziranih dejavnosti, učenci bodo

večinoma vključeni v SUD brez večjega prehajanja med dejavnostmi, Če bodo lahko svojo dejavnost (DDP, ISP, jezikovni NIP) opravili že pred poukom.

K 9. členu:

Kakor izhaja iz našega mnenja k 6. in 7. členu, tudi pri tem členu predlagamo, da se ohrani obveznost Šole, da ponudi in zagotavlja izvedbo izbranih neobveznih izbirnih predmetov (tudi dodatnega tujega jezika). Zato se ne strinjamo s predlagano spremembo, ki posamezni Šoli pripušča avtonomijo, da sama odloči, katere neobvezne izbirne predmete bo ponudila in izvajala. Menimo, da mora ostati trenutna ureditev, kjer je Šola obvezna ponuditi vse neobvezne izbirne predmete, katere od teh pa bo nato izvajala, pa je odvisno od izbire učencev in normativov za organizacijo skupin.

Ne nasprotujemo obveznemu učenju in poučevanju prvega tujega jezika od 1. razreda dalje. Iz prejetih pripomb in mnenj učiteljev je moč razbrati, da učitelji večinoma sprejemajo in podpirajo zgodnje učenje prvega tujega jezika. Izkušnje zadnjih dveh let, odkar je bilo uvedeno neobvezno poučevanje prvega tujega jezika v 1. razredu, kažejo, da se k pouku jezika vpisuje visok delež učencev. Pomembno je tudi dejstvo, da učenci v 1. razredu pri predmetu niso ocenjeni in da se na tuj jezik, tako kot tudi na druge vsebine (predmete), privajajo skozi igro.

K 10. Členu:

Ne nasprotujemo predlagani ureditvi, ki dolgoletno tradicijo slovenskih osnovnih šol, povezano z organizacijo in delovanjem otroških in mladinskih pevskih zborov, dviguje na zakonsko raven ter s tem pevskemu zboru v osnovni Šoli priznava večjo vlogo, pomembnost in vrednost.

K 11. členu:

Glede na mnenje, podano k 8. členu, predlagamo, da se ohrani tudi vsebina črtanega tretjega odstavka 21. člena oziroma da se le-ta ustrezno pripravi tako, da bo opredeljevala strokovne vsebine, morebiti celo organizacijo dela posameznih oblik organiziranih dejavnostih, in sicer učenje učenja, SUD in popoldansko varstvo.

Ostaja dilema, ali SUD v večjem delu nadomešča današnje oblike dejavnosti v PB kot so ustvarjalno preživljanje prostega časa in sprostitveno dejavnost. Ob predpostavki, da v novem sistemu učenci ne bi v velikem številu prehajali iz dejavnosti v dejavnost, ampak večino časa strukturirano preživeli v SUD, nas zanima, ali bo SUD vseboval tudi vsebine, ki jih Šole danes ponujajo kot interesne dejavnosti. Če je temu tako, bi Šola lahko imela več oddelkov SUD, vendar bi morala ponujati manj interesnih dejavnosti (predvsem tistih nesistemiziranih).

K 16. Členu:

Ne nasprotujemo predlagani omejitvi izvedbe največ treh šol v naravi za posamezno generacijo učencev. Po našem mnenju se s to ureditvijo zagotavlja enak standard za vse osnovnošolce, ki jim ga je dolžna nuditi osnovna šola. S tem se odpravlja tako razlikovanje med učenci glede na socialnoekonomski položaj družin, iz katerih šolarji prihajajo, kakor tudi razlikovanje med posameznimi osnovnimi šolami, ki se nahajajo v ekonomsko bogatejših regijah ali mestnih šolah ter tistih iz ekonomsko revnejših regij v Sloveniji.

K 20. členu.

Ne nasprotujemo, a hkrati predlagamo, da ministrstvo razmisli o možnosti, da se v normativih in standardih za osnovno Šolo uredi normativ za šolske kuhinje tudi za druge obroke (zajtrk, kosilo), Če jih šolska kuhinja zagotavlja. Dejstvo je, da je osnovnih šol s kuhinjo, ki zagotavljajo več dnevnih

obrokov (ne le normirane malice), vse več, zato se nam zdi pomembno in potrebno, da ministrstvo poskrbi za ustrezno sistemsko ureditev v veljavnem predpisu.

K 22. in 23. Členu:

Ne nasprotujemo predlaganim spremembam pri nacionalnem preverjanju znanja (NPZ), ki prinašajo preverjanje znanja Ob zaključku prve triade in vrednotenje dosežkov učencev v 6. in 9. razredu. Po našem mnenju predlogi sprememb zakona sledijo opravljeni javni razpravi o nadaljnjem razvoju NPZ v jeseni 2015 ter predlogu modela NPZ, ki ga je ministrstvo predstavnikom SVIZ predstavilo februarja 2016. SVIZ je vrednotenje NPZ v 6. in (takrat) v 8. razredu predlagal že Ob spremembi zakona leta 2011, z namenom, da bodo učenci resneje pristopili k opravljanju NPZ.

Vlaganje v izobraževanje je investicija v našo skupno, boljšo prihodnost. Zato je pomembno, da se ta cilj nenehno zasleduje, tudi tako, da se sprejema prave odločitve in prioritete. Zato, spoštovana gospa ministrica, vas pozivamo, da še enkrat opravite resen premislek glede uvajanja nekaterih sistemskih novosti v osnovnošolsko izobraževanje, saj se zdijo nekatere tokrat predlagane posamezne rešitve še nedomišljene in nedorečene. Ne želimo si, da bi to bila še ena v vrsti zakonskih novel, ki našim otrokom ponovno samo jemlje, učiteljem in šolam pa nalaga. Verjamemo, da boste kot ministrica za izobraževanje skupaj s sodelavci znali sprejeti prave odločitve.


Pripombe k osnutku novele Zakona o osnovni šoli

Oddelek za klasično filologijo in Društvo za antične humanistične študije podpirata projekt drugega tujega jezika v osnovni šoli in spremembe glede umeščenosti tujih jezikov v osnovnošolski program. Učenje enega samega tujega jezika se nam zdi nezadostno tako s praktičnega (mobilnost v izobraževanju in pri zaposlitvah znotraj EU) kot s splošnega izobrazbenega stališča. Klasični jeziki v ta kontekst sodijo tudi po mnenju Sveta Evrope, ki v sklepih 20. maja 2014 “O večjezičnosti in razvoju jezikovnih kompetenc” (2014/C 183/06) posebej navaja: “Ker številni moderni sodobni jeziki izhajajo iz klasičnih jezikov, kot sta grščina in latinščina, lahko študij teh jezikov olajša učenje jezikov in prispeva k trajnosti naše skupne dediščine”. Klasična jezika ob sodobnih enakovredno obravnava tudi portal Sveta Evrope, “Foreign languages –

modern and classical” (http://www.coe.int/t/dg4/linguistic/langeduc/boxc3-foreign_en.asp). Pomembno je, da Svet Evrope na prvo mesto postavlja praktično korist učenja teh jezikov v povezavi s politiko večjezičnosti in raznojezičnosti, torej v neposredni povezavi z učenjem sodobnih tujih jezikov. V skladu s tem tudi resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (ReNPJP14–18) navaja, da je treba “v ponudbi tujih jezikov v celotni vertikali zagotoviti ustrezno mesto klasičnim jezikom (latinščini in grščini).”

Pozitiven vpliv učenja latinščine na razvijanje kompetenc (zlasti pisnega) sporazumevanja v maternem in tujih jezikih so pokazali tudi rezultati Evropske raziskave o jezikovnih kompetencah - ESLC 2011 (Rutar Leban et al. 2012). Učenje latinščine dokazano pomaga pri učenju tujih jezikov, ne le romanskih in angleščine, temveč tudi drugih, saj je latinščina odločilno sooblikovala razvoj evropskih jezikov kot jezikov literature, znanosti, političnega življenja, itd. V burnih razpravah o skupnih koreninah Evrope, ki so spremljale nastajanje osnutkov evropske ustave (2004), se je večkrat

izkazalo, da je neprekinjena kulturna tradicija, povezana z latinščino kot jezikom intelektualne komunikacije, skoraj edini ideološko nevprašljiv skupni imenovalec Evrope kot kulturne entitete. Poleg tega je latinska slovnica vir temeljnih konceptov in kategorij opisne slovnice sodobnih jezikov in s tem uporabno izhodišče refleksije o jezikovnih sistemih sodobnih jezikov in o jeziku nasploh.

Zato je v kontekstu politike večjezičnosti in raznojezičnosti pomembna spodbuda, ki jo učenju latinščine daje 9. člen novele: “Šola lahko kot dodatni tuji jezik ponudi pouk latinščine”. Vendar predlagamo, da se poleg tega določila vrne tudi dikcija, ki jo je delovna skupina po naših informacijah predlagala za 2. odstavek 17. člena: latinščina naj nastopa tudi med obveznimi izbirnimi predmeti, ki jih mora šola ponuditi v okviru družboslovno-humanističnega sklopa. Šele ta dodatna možnost bi v povezavi z zmanjšanim normativom, kot je bil predlagan za vse jezike razen prvega, lahko latinščini omogočila, da vsaj na nekaj osnovnih šolah, kjer se bo pojavilo zadostno zanimanje, zanesljivo zaživi. Kot so v zadnjih letih v vrsti analitičnih prispevkov pokazali Aleksandra Pirkmajer Slokan in drugi (Pirkmajer Slokan 2001, 2008, 2015, 2016; Kolar 2016; Žmavc 2005, 2016; ), je latinščina po uvedbi devetletke in obveznih izbirnih predmetov, med katerimi se tudi danes nahaja, na večini osnovnih šol povsem zamrla. Eden od razlogov je, da je spisek obveznih izbirnih predmetov nedomišljen (ob tem, da predvideva poseben predmet o obdelavi kovin, je vsekakor nenavadno, da kot možne izbire ne vključuje stare grščine). Drugi razlog je, da je izbira predmetov pogosto bolj kot interesom učencev podvržena kadrovski pragmatiki na šolah.

Poleg tega predlagamo, da se za vse obvezne in neobvezne tuje jezike, ki se poučujejo kot NIP, predvidi obveznost triletnega obiskovanja. Manj kot triletno kontinuirano učenje jezika v osnovni šoli namreč ne more imeti zaželenega učinka in ne bi upravičilo vloženih sredstev.

Viri:

Kolar, Katjuša. Poskus uvajanja latinščine kot obveznega izbirnega predmeta v zadnjo triado osnovnih šol v Mariboru in okolici : per aspera. Šolska kronika, 25, 2016, št. 1/2, str. 240-248.

Pirkmajer Slokan, Aleksandra Vesna, Latinščina v osnovni šoli danes, včeraj, jutri. Keria, 3, 2001, št. 1., str. 69–84.

Pirkmajer Slokan, Aleksandra Vesna, OŠ Prežihovega Voranca, Ljubljana: 50 let osemletke in 110 let latinščine pod isto streho. Keria, 2, 2008, 10, str. 165-180.

Pirkmajer Slokan, Aleksandra Vesna, Pregled pouka latinščine v slovenski javni osnovni šoli : (1958-2016). Šolska kronika, 25, 2016, št. 1/2, str. 105-180.

Pirkmajer Slokan, Aleksandra Vesna in Anton Arko, Lingua Latina: razstava o latinščini v javni osnovni šoli: 1958–2015, Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 2015.

Predlog resolucije o večjezičnosti 2008. http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+REPORT+A6-2009-0092+0+DOC+XML+V0//SL (pridobljeno: 30. 6. 2017)

Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018. Št. 001-08/13-2/35 Ljubljana, dne 15. julija 2013, EPA 1208-VI. http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO91# (pridobljeno: 30. 6. 2017)

Rutar Leban Tina et al., Povzetki rezultatov Evropske raziskave o jezikovnih kompetencah (ESLC 2011), Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2012.

Sklepi Sveta Evrope o večjezičnosti in razvoju jezikovnih kompetenc, Uradni list Evropske unije C 183/26. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52014XG0614(06)&from=SL (pridobljeno: 30. 6. 2017)

Svet Evrope, Foreign languages - modern and classical, Strasbourg, s.a. http://www.coe.int/t/dg4/linguistic/langeduc/boxc3-foreign_en.asp#s1 (pridobljeno: 29. 6. 2016)

Svet Evrope, Guide for the development and implementation of curricula for plurilingual and intercultural education, Strasbourg, 2010. https://www.coe.int/t/dg4/linguistic/Source/Source2010_ForumGeneva/GuideEPI2010_EN.pdf (pridobljeno: 29.06.2016)

Žmavc, Janja, Pouk latinščine v osnovni šoli ter njegovo mesto v sodobni vzgoji in izobraževanju, Šolsko polje, 16, 2005, št. 1, str. 107–123.

Žmavc, Janja, Jezikovna raba in pedagoški proces ali zakaj je učenje latinščine danes še vedno smiselno? Šolska kronika, 25, 2016, št. 1/2, str. 181-199.


Zadeva: Prvi del pripomb na predlog Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (EVA 2016-3330-0054), objavljen na portalu e-Demokracija, 18.5.2017 .

V prvem delu pripomb na Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli, ki je bil 18.5.2017 objavljen na portalu eDemokracija vam posredujem pripombe in predloge na štiri sklope, ki jih spreminja ali dopolnjuje predlog.

1. Izobraževanje na domu

V predlogu sprememb in dopolnitev zakona je izobraževanje na domu opredeljeno le kot specifičen način izvedbe obveznega osnovnošolskega programa v okviru zasebne ali javne osnovne šole.

Eksplicitno opredelitev šolanja na domu kot specifične oblike izvedbe obveznega osnovnošolskega izobraževanja v okviru javne ali zasebne šole pozdravljam, ker pričakujem, da bo na podlagi te spremembe:

1. staršem in otrokom, ki se odločijo za šolanje otroka na domu zagotovljena podpora s strani šole, kamor je otrok vpisan (npr. dostop do testov oziroma nalog namenjenih pisnemu preverjanju in ocenjevanju znanja, dostop in možnost uporabe učnih pripomočkov, s katerimi razpolaga šola, možnost konzultacij s strokovnimi delavci šole, možnost občasnega udeleževanja pouka, brezplačna udeležba na šoli v naravi, ki je del obveznega programa, brezplačna udeležba na dnevih dejavnosti,

brezplačna uporaba učbenikov iz učbeniškega sklada, brezplačne pridobitve delovnih zvezkov za 1. razred ...).

2. otrokom, ki se šolajo na domu, pod enakimi pogoji omogočen dostop do razširjenega programa, ki ga izvaja šola, kamor je otrok vpisan (npr. možnost občasnega obiskovanja jutranjega varstva, udeleževanje interesnih dejavnosti, možnost petja v pevskem zboru, dodatnih šol v naravi).

Predlog sprememb, ki se nanašajo na šolanje na domu, razumem kot željo predlagatelja, da z ustvarjanjem podlage, ki bo omogočila večjo institucionalno podporo družinam, ki se odločijo za šolanje otrok na domu in spodbujanje interakcije oziroma sodelovanja med šolajočimi na domu in šolami, kar zagotovo prispeva k bogatitvi šolskega prostora. Tako bodo na eni strani izkušenj in inovativni pristopi ter prakse staršev in učencev, ki se šolajo na domu postopoma prehajali v prakse šol, na drugi strani pa bodo učenci in starši, ki se šolajo na domu imeli dostopnejše poti do znanja in izkušenj in strokovno podporo šol.

Da bodo dolžnosti šole, kamor je vpisan otrok, ki se izobražuje na domu, tudi eksplicitno in ne zgolj implicitno zapisane, predlagam, da se dopolni 89. člen ZOsn, tako da se za 3. odstavek dodata nova 4. in 5. odstavek, ki se glasita:

»Šola je vpisanemu učencu, ki se izobražuje na domu, dolžna zagotoviti možnost udeležbe v razširjenem programu osnovne šole pod enakimi pogoji kot vpisanim učencem, ki se ne izobražujejo na domu.«

»Šola učencu, ki se izobražuje na domu, zagotavlja strokovno in materialno pomoč pri izvedbi izobraževanja na domu.

Dosedanji 5. odstavek postane 7. odstavek.

Ker je po predlogu izobraževanje na domu le specifičen način izvedbe obveznega osnovnošolskega programa znotraj zasebne ali javne šole je nesmiselno izdajanje ločenega spričevala o izobraževanju na domu. Predlagam, da se 92. člen (spričevalo o izobraževanju na domu) črta.

2. Zasebne šole

Predlagane spremembe in tudi trenutno veljavni zakon, je v delih, ki se nanašajo na zasebne šole, z nomotehničnega vidika slabo izpeljan. Že v trenutno veljavnem zakonu je kar 5 členov poimenovanih »zasebne šole« - 28., 30., 39. 43. in 81. člen

Predlog zakona še dodatno ustvarja zmedo s tem, ko sedaj v predloge besedila dopolnjenih ali spremenjenih členov (20. a, 20. b in 56. člen) dodaja odstavek »Določba tega člena ni obvezna za zasebne šole.«

Predlagam, da se ZOsn spremeni in dopolni tako, da se:

1. naslov 28. člena spremeni iz »zasebne šole« v »program zasebne šole« in doda nov 4. odstavek, v katerega se zapišejo vsi členi, katerih izvajanje ni obvezno za zasebne šole, in ki se glasi: »Določbe 20.a, 20.b, 33., 36. do 38., razen določbe devetega odstavka 38. člena, 40., 41., 56., 60.d do 60.f, 61. do 63., 69., 70., 76., 77., drugega odstavka 78., 79. in 80. člena tega zakona, niso obvezne za zasebne šole.«

2. naslov 30. člena spremeni iz »zasebne šole« v »predmetnik in učni načrt zasebne šole«,

3. 39., 43., 60.h in 81. člen črta,

4. zadnji odstavek predlagane spremembe 20.a, 20.b in 56. člena črta.

3. Izobraževanje učencev s posebnimi potrebami in učencev z učnimi težavami

V predlogu je »dodana« pomoč svetovalne službe z obrazložitvijo da »so navedene oblike pomoči del petstopenjskega kontinuuma pomoči učencem z učnimi težavami po Konceptu dela Učne težave v osnovni šoli. Zadnja stopnja predstavlja vključitev otroka v postopek usmerjanja.«.

1. V obrazložitvi se predlagatelj sklicuje na Koncept dela Učne težave v osnovni šoli iz leta 2007, ki bi bil že zaradi sprememb zakonodaje potreben revizije.

2. V trenutno veljavnem zakon je delitev učencev na učence s posebnimi potrebami in učencev z učnimi težavami v neskladju s krovnim zakonom, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. V skladu z Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) (2. člen) so učenci z učnimi težavami del skupine otrok s posebnimi potrebami, vendar jih krovni zakon opredeljuje drugače (primerneje) – ne kot učence z učnimi težavami, ampak kot učence s primanjkljaji na posameznih področjih učenja.

3. Dosedanja opredelitev pomoči učencem z učnimi težavami že zajema tudi pomoč svetovalne službe z navedbo »druge oblike individualne in skupinske pomoči«. Pomoč svetovalne službe je le ena od oblik individualne pomoči, ki jo šola lahko nudi in lahko poleg pomoči svetovalne službe zajema npr. pomoč zunanjih strokovnjakov (pedagogov, specialnih pedagogov, logopedov, ...). Poleg tega menim, da bi vključitev predlaganega besedila in eksplicitno omenjanje »svetovalne službe« lahko zmotno vodilo v razlago oziroma omejevanje dodatne strokovne pomoči v skladu z ZUOPP-1 le na pomoč šolske svetovalne službe.

4. Zakon v 24. členu opredeljuje učence, ki potrebujejo pomoč pri učenju in delo z njimi – učenci, ki potrebujejo pomoč pri učenju niso učenci, ki jih opredeljuje ZUOPP-1.

5. S predlogom predlagatelj predlaga nov 24. a člen, ki nosi naslov »druge oblike individualne in skupinske pomoči«, vendar ne pove kaj naj bi vsebinsko predstavljale te druge oblike, pove pa, kdo naj bi se vanje vključeval – to naj bi bili le učenci z učnimi težavami in nadarjeni učenci. Tako omejevanje je poleg tega diskriminatorno, saj tudi učenci, ki nimajo učnih težav in niso nadarjeni občasno potrebujejo ali bi vsaj potrebovali druge oblike individualne ali skupinske pomoči - z omejevanjem le na dve skupni je »običajnim« učencem tako na zakonski ravni onemogočen dostop so drugih oblik individualne ali skupine pomoči v okviru šole.

Glede na navedeno predlagam:

1. da se v 12. členu izbriše 2. odstavek (»Izobraževanje učencev s posebnimi potrebami iz prvega odstavka tega člena se izvaja v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi.«), ker vsebinsko ne pove nič in predstavlja le nepotrebni balast, prav tako primernejšo dikcijo (ki je hkrati v »konfliktu« z dikcijo v veljavnem ZOsn) vsebuje že ZUOPP-1 (»Vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami se izvaja v skladu s tem zakonom in predpisi, ki urejajo področje predšolske vzgoje, osnovnošolskega izobraževanja, poklicnega in strokovnega izobraževanja ter splošnega srednjega izobraževanja (v nadaljnjem besedilu: predpisi s področja vzgoje in izobraževanja).«).

2. da se 13. člen izbriše in se z ZUOPP-1 usklajeno besedilo 13. člena doda kot novi 2. odstavek k spremenjenemu in z ZUOPP-1 usklajenim besedilom 12. člena brez predlagane razširitve, tako da se 12. člen glasi:

»Učenci s posebnimi potrebami so učenci, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe osnovne šole oziroma posebne

programe vzgoje in izobraževanja. Ti učenci so glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje opredeljeni v zakonu, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami.

Šola učencem s posebnimi potrebami prilagodi metode in oblike dela pri pouku ter jim omogoči vključitev v različne oblike individualne in skupinske pomoči.«

3. da se 24.a. člen umakne iz predloga

4. Obvezni program

V predlogu je predlagana uskladitev nabora vsebin obveznega programa osnovne šole s predmetnikom osnovne šole.

V skladu z veljavnim 39.a členom ZOsn je del obveznega programa tudi šola v naravi. S predlogom je eksplicitno šola v naravi kot del obveznega programa osnovne šole omejena na eno izvedbo šole v naravi v času šolanja.

Glede na navedeno predlagam, da se 15. člen dopolni tako, da se predlog dopolni s šolo v naravi, tako da se 15. člen glasi: »Obvezni program obsega obvezne predmete, izbirne predmete, ure oddelčne skupnosti, dneve dejavnosti in eno izvedbo šole v naravi na generacijo.«

Ker sem predolgo odlašal s pripravo pripomb tudi zato, ker sem se odločil, da se jih lotim, ko dobim odgovor s strani predlagatelja, ki ga do konca roka za posredovanje pripomb na portalu eDemokracija nisem dočakal (Priloga 1), tokratne pripombe zaključujem pri zgodnjem poučevanje 1. tujega jezika in napovedujem, da bom do konca tedna (7.7.2017) poleg pripomb na zgodnje poučevanje 1. tujega jezika, pripravil in posredoval pripombe na predlagane spremembe, ki se nanašajo na drugi tuji jezik, razširjeni program in podaljšano bivanje, neobvezne izbirne predmete, pevski zbor, šolo v naravi, kriterije in pogoje vpisa, brezplačni prevoz in nacionalno preverjanje znanja.

Ker ste se tokrat odločili, da za javno razpravo oziroma pripravo pripomb in predlogov na predlog namenite več časa in v primernejšem času kot so šolske počitnice, pričakujem, da boste prejeli več odzivov kot običajno, zato vas že zaradi racionalnosti in okolju bolj prijaznega poslovanja prosim, da mi v elektronski obliki posredujete vse pripombe, predloge in komentarje, ki ste ali jih še boste prejeli v okviru javne obravnave predloga zakona.

Priloga 1: Prošnja z dne 30.5.2017 in ponovna prošnja MIZŠ za posredovanje informacij, ki se nanašajo na izvajanje zgodnjega poučevanja 1. tujega jezika in drugega tujega jezika, ki je do oddaje ostala neodgovorjena

________________________________________

Subject: RE: Pojasnilo navedbe v Eurydicovem poročilu o poučevanju tujih jezikov in prošnja za posredovanje podatkv o poučevanju tujih jezikov v okviru javne razprave o predlogu ZOsn

ker ste 20 dnevni rok za posredovanje zahtevanih informacij javnega značaja že prekoračili, vas prosim, da mi, ker se rok za javno obravnavo predloga zakona na katerega se nanašajo vsa vprašanja oziroma zahteve za dostop do informacij izteka, nemudoma posredujete vse odgovore in dokumente, kar po vašem mnenju sodijo med inforamcije javnega značaja, za tiste, ki menite, da to niso, pa prosim, da prav tako pstopate v skladu z veljavno zakonodajo.

_______________________________________

Subject: Pojasnilo navedbe v Eurydicovem poročilu o poučevanju tujih jezikov in prošnja za posredovanje podatkv o poučevanju tujih jezikov v okviru javne razprave o predlogu ZOsn

Spoštovani,

v zvezi z navedbami v Eurydicovem poročilu »Key Data on Teaching Languages at School in Europe 2017 Edition« vas prosim za pojasnilo o navedbi o možnosti učenja dveh tujih jezikov (v nadaljevanju: TJ) za vse učence, ki obiskujejo osnovno šolo v Sloveniji.

Zakon o osnovni šoli (v nadaljevanju: ZOsn) sicer nalaga osnovnim šolam, da morajo v okviru izbirnih predmetov ponuditi možnost učenja tujega jezika (17. člen), vendar pa ste na MIZŠ s Pravilnikom o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole (33. in 33. a člen) z normativi za največje število skupin, ki jih osnovna šola sme oblikovati in najmanjšim številom učencev v skupini, nekaterim učencem, ki bi si želeli učenja 2. TJ, odvzeli možnost učenja 2. TJ.

Glede na to, da imajo šole le obvezo, da ponudijo možnost učenja 2. TJ, izvajajo pa ga le, če se za učenje odloči zadostno število učencev ob hkratnem pogoju, da se jih za to odloči več kot se jih je za ostale obvezne ali neobvezne izbirne predmete, če je šola že presegla z normativi določeno število skupin, sodimo v tretjo skupino držav, kjer je učenje 2. TJ omogočeno le nekaterim učencem v osnovni šoli (stran 12, 4. odstavek; stran 40, Figure B6), ne pa v skupino držav, kjer je učenje 2. TJ omogočeno vsem učencem, ki si tega želijo.

S po mojem mnenju površnim in netočnim povzemanjem podatkov za Slovenijo v mednarodnih poročilih zavajate domačo in mednarodno javnost in morda pod vprašaj postavljate verodostojnost vseh preteklih in bodočih navedb o stanju in razvoju vzgojno-izobraževalnega sistema v Sloveniji.

Ker je v javni razpravi predlog sprememb in dopolnitev ZOsn, vas prosim še za nekaj podatkov o poučevanju 2. TJ v slovenskih osnovnih šolah – za vprašanja od 1. do 10. prosim za pregled po letih za pretekla tri šolska leta (2014/15, 2015/16, 2016/17):

1. Koliko osnovnih šol je izvajalo poučevanje 2. TJ v okviru obveznih izbirnih predmetov (OIP)?

2. Koliko osnovnih šol je izvajalo poučevanje 2. TJ v okviru neobvezni izbirnih predmetov (NIP)?

3. Koliko osnovnih šol je izvajalo poučevanje 2. TJ v okviru OIP ali NIP?

4. Kateri 2. TJ in na koliko šolah so osnovne šole poučevale v okviru OIP?

5. Kateri 2. TJ in na koliko šolah so osnovne šole poučevale v okviru NIP?

6. Koliko osnovnih šol in koliko podružničnih osnovnih šol, ki imajo oddelke od 4. do 9. razreda ni poučevalo 2. TJ v okviru OIP?

7. Koliko osnovnih šol in koliko podružničnih osnovnih šol, ki imajo oddelke od 4. do 9. razreda ni poučevalo 2. TJ v okviru NIP?

8. Koliko osnovnih šol in koliko podružničnih osnovnih šol, ki imajo oddelke od 4. do 9. razreda ni poučevalo 2. TJ niti v okviru OIP niti NIP?

9. Koliko učiteljev, ki izpolnjujejo pogoje za učenje enega od možnih 2. TJ v okviru izbirnih predmetov je bilo zaposlenih v osnovnih šolah (po posameznih jezikih)?

10. Koliko osnovnih šol ni imelo zaposlenega nobenega učitelja, ki bi izpolnjeval pogoje za učenje enega od možnih 2. TJ v okviru izbirnih predmetov?

11. Koliko osnovnih šol v skladu s standardi in normativi v tem šolskem letu nima zaposlenega zadostnega števila učitelja, ki bi izpolnjevali pogoje za učenje enega od možnih bodočih obveznih 2. TJ, če bi morali bili v poučevanje vključeni vsi učenci a) 7. razredov, b) 7. in 8. razredov in c) vsi učenci zadnje triade?

12. Kakšna je vaša ocena števila učiteljev, ki bi jih bilo zaradi predlagane uvedbe obveznega 2. TJ od 7. do 9. razreda potrebno dodatno zaposliti v osnovnih šolah v letih 2018-2020 (upoštevaje tudi povečanje delovne obveze obstoječih učiteljev)?

13. ZRSŠ je bil v skladu s Pravilnikom o postopnem uvajanju drugega tujega jezika v osnovni šoli dolžan pripravljati letno poročilo o postopnem uvajanju, spremljanju in evalvaciji drugega tujega jezika (5. člen). Prosim, da mi posredujete vsa letna poročila za šolska leta od 2008/09 do vključno 2014/15, ki jih je ZRSŠ v skladu s Pravilnikom moral pripraviti.

14. Na koliko osnovnih šolah in koliko podružničnih šolah so v tem šolskem letu izvajali pouk izbirnega 1. TJ v 1. razredu?

15. Kakšna je vaša ocena števila učiteljev, ki bi jih bilo zaradi predlagane uvedbe obveznega 1. TJ v prvem razredu potrebno dodatno zaposliti v osnovnih šolah v letu 2018 (upoštevaje tudi povečanje delovne obveze obstoječih učiteljev)?


Zadeva: Pripombe na predlog Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (EVA 2016-3330-0054), objavljenem na portalu e-Demokracija, 18. 5. 20171

Na portalu e-demokracija je bil 18. maja 2017 objavljen predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju Zakon).

Preden začnemo z navajanjem vsebinskih pripomb na posamezne člene, želimo izpostaviti naslednje:

1. Splošni vtis pri branju predlogov sprememb členov, še bolj pa pripadajočih obrazložitev je, da za večino predlaganih sprememb in dopolnitev ni moč ugotoviti, kakšen je razlog za predlog spremembe ter kakšen je pedagoški smoter ob njeni morebitni uveljavitvi. Obrazložitve ob členih večinoma le povzemajo vsebino predlagane spremembe.

2. Ocenjujemo, da je večina predlaganih sprememb namenjena zmanjševanju sredstev za izvedbo programa osnovne šole oziroma ukinitvi določenih vzgojno-izobraževalnih konceptov, ker niso bili ustrezno realizirani na ravni izvedbe.

3. Zelo težko v predlaganih spremembah zasledimo namen po dobrobiti učencev.

4. Ne glede na pogoste izjave o prenormiranosti slovenskega šolskega sistema, ki ji pritrjujejo tako rekoč vsi pomembnejši akterji, predlog Zakona obveze, omejitve, prepovedi in globe le dodaja, odvzame pa tako rekoč nobene.

5. V ZASSS pripombe na predloge predpisov pripravljamo na podlagi širokega zbiranja odzivov, zato pripombe posredujemo ob koncu objavljenega roka za pripombe. Tokrat smo dobili v vednost kar nekaj odzivov različnih deležnikov zato smo pri oblikovanju odziva upoštevali tudi te.

Pripombe po členih

6. člen, ki spreminja 16. člen (obvezni predmeti)

Poučevanje in učenje tujih jezikov je zagotovo najbolj žalostno poglavje zadnjih desetih let v slovenski osnovni šoli. Vključujoč prvi (zgodnje poučevanje) in drugi tuji jezik smo bili v času od leta 2007 priča

1 predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli, 18. 5. 2017 - http://e-uprava.gov.si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=8301

devetim zakonskim spremembam. Vsaj glede učenja drugega tujega jezika se s predlagano spremembo vračamo na začetek, v leto 2007, ko je bilo z novelo ZOsn-F postopno uvajanje drugega tujega jezika kot obveznega predmeta uvedeno prvič. Kot vemo, je bilo z novelo ZOsn-H leta 2011 ustavljeno.

V ZASSS poznamo priporočila Evropske komisije, ki jim sledi tudi Slovenija, da bi vsak državljan Evropske zveze imel možnost učenja vsaj dveh tujih jezikov že v zgodnji mladosti2. Na drugi strani pa z zaskrbljenostjo spremljamo namen ministrstva, da možnost učenja nadomesti z obvezo učenja v tretjem VIO osnovne šole. Med starši, opažamo pa, da tudi med učitelji in ravnatelji, se pojavlja vprašanje, ali bodo vsi otroci zmogli dva tuja jezika.

Največ odzivov (tudi formalnih) na predlog spremembo Zakona o osnovni šoli s strani učiteljev smo prejeli ravno na predlog uvedbe obveznega učenja drugega tujega jezika. Vsi po vrsti obveznemu učenju drugega tujega jezika nasprotujejo. Navajajo vsaj naslednje razloge:

- Obvezno učenje ni primerno za učence, ki imajo že sicer učne težave (in takih je menda vedno več).

- Glede na zahteve gospodarstva in razvoja bi bilo smiselno ravno obratno: znova uvesti pouk tehnike in tehnologije v 9. razredu, razmišljati o vpeljavi pouka računalništva v predmetnik.

- Dodatni tuji jezik kot obvezni bi pomenil še večjo obremenjenost učencev, za nekatere bi to bil tretji ali celo četrti jezik, ki bi se ga učili.

- Ob vsej urni obremenjenosti otrok na teden je nezaslišano kot obvezni predmet uvesti še drugi tuj jezik (glej 17. člen). Menim, da se tisti (tudi učitelji), ki to podpirajo, ne zavedajo, kakšna je psihofizična razvojna stopnja otroka ob vstopu v šolo in kasneje.

- Po predlaganem zakonu si bo učenec (npr. v 7. razredu) lahko izbral eno uro tedensko od 28,5, kar je procentualno gledano globoko pod povprečjem EU oz. je na čistem minimumu in je v nasprotju z evropskim trendom povečevanja izbirnih vsebin v šoli. Učencem z onemogočanjem izbire odvzemamo možnost avtonomije, ki je predpogoj za razvoj ustvarjalnosti in odgovornosti, to pa je eden od temeljnih ciljev osnovne šole.

- Predlog v ničemer ne prinaša rešitve problematike, izpostavljene v zadnji raziskavi PISA, ki govori o tem, da so naši učenci nadpovprečno dobri v znanju, obenem pa zaskrbljujoče tudi nad povprečjem

po odporu do šole in posledično do institucionalnega izobraževanja. Prej nasprotno. Dodatni dve uri tedensko drugega tujega jezika in hkrati manjšanje možnosti izbire izbirnih predmetov bosta pri učno najšibkejši skupini učencev stanje samo še poslabšali.

Po najavi in objavi predloga spremembe Zakona je bilo v javnosti večkrat slišati pripombe, da ministrstvo ni v zadostni meri prisluhnilo učiteljem. V ZASSS lahko le podpremo želje učiteljev, da bi bili kakovostno soudeleženi pri pripravi normativnih osnov za njihovo delo. Obenem si želimo, da bi učitelji prisluhnili tudi drug drugemu. V ZASSS že od ustanovitve izražamo pričakovanja, da bi v Sloveniji učitelji vzpostavili stanovsko organizacijo učiteljev, ki bi zastopala učitelje s strokovnega vidika in bi med drugim uspela oblikovati tudi kakovostne komentarje in pripombe na predloge predpisov - tudi na podlagi širše razprave med učitelji.

Morebitna uveljavitev predlaganih sprememb bo za sabo potegnila vsaj naslednje posledice, za katere dvomimo, da jih kdo sploh predvideva oziroma ne vemo, ali so bile predmet kakršnegakoli razmisleka:

Kot obvezni predmet bi bila ocena iz drugega tujega jezika vključena v merila za vpis v srednje šole z omejitvijo vpisa. Pri tem bo prihajalo do situacije, da bodo NPZ pisali učenci, ki so se učili drugi tuji jezik šest let, ker so izkoristili možnost učenja v okviru neobveznih izbirnih predmetov in na drugi strani učenci, ki so se učili drugi tuji jezik le v okviru obveznosti zadnjega vzgojno-izobraževalnega obdobja.

2 Nova okvirna strategija za večjezičnost, 2005

Bodo uspeli oboji učenci ob koncu 9 razreda pridobiti najboljšo oceno? Bodo morali učitelji ocene prilagajati? Bodo doživljali pritiske, o katerih je pri drugih predmetih govora že sedaj?

Kot obvezni predmet bi bila drugi tuji jezik uvrščen med predmete, iz katerih se izvaja nacionalno preverjanje znanja. Pri tem bo prihajalo do situacije, da bodo NPZ pisali učenci, ki so se učili drugi tuji jezik šest let, ker so izkoristili možnost učenja v okviru neobveznih izbirnih predmetov in na drugi strani učenci, ki so se učili drugi tuji jezik le v okviru obveze zadnje vzgojno-izobraževalnega obdobja. Tudi iz razloga, ker šola drugega tujega jezika ni izvajala. Bomo znali interpretirati dosežke NPZ na osnovi teh izhodišč?

Ocenjujemo, da gredo trenutni predlogi in rešitve učenja in poučevanja 2TJ v smeri poskusa reševanja nedodelane izvedbe pouka neobveznih izbirnih predmetov, pri čemer se problematizira celo izbirnost samo. Izbirnosti same po sebi ne zaznavamo kot nerešljiv problem. Nasprotno, s primerno normativno ureditvijo in izvedbo izbirnosti bi bilo možno zadostiti tako strokovnim zahtevam kot tudi zgoraj naštetim pričakovanjem. Rešitev torej ni v ukinjanju koncepta izbirnosti, temveč v popravku izvedbe.

Ob uveljavitvi novele ZOsn-H se je po ukinitvi postopnega uvajanja drugega tujega jezika kot obveznega predmeta drugi tuji jezik izenačilo z ostalimi neobveznimi predmeti. To je pripeljalo do situacije, ko šole poučevanje drugega tujega jezika sicer ponudijo, kasneje pa ga ne izvajajo, ker jim to preprečujejo določbe 33.a člena Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa OŠ3. To pa pomeni, da učenci nimajo enakih možnosti.

Kot pravi posmeh taki ureditvi (ne)možnosti učenja drugega tujega jezika je poročanje Slovenije o stanju poučevanja in učenja tujih jezikov v publikaciji Eurydice4, v kateri je zapisano, da Slovenija spada med države, v katerih ima vsak učenec možnost, da se uči dva tuja jezika od 4. razreda dalje, kar seveda ni res.

Dodatno je novela ZOSn-I staršem in učencem posredovala neustrezno sporočilo, da je možno k učenju 2. tujega jezika pristopiti “revijalno” - poskusimo za eno leto in če nam je všeč, nadaljujemo še naslednje. Strokovnjaki opozarjajo, da bi morala biti izbira učenja drugega tujega jezika s strani staršev oziroma učenca povezana tudi z obvezo učenja za obdobje celotnega vzgojno-izobraževalnega obdobja, to je tri leta skupaj.

Eno od možnih poti proti rešitvi nakazujemo v komentarju k 9. členu predlagane novele Zakona.

Končna ureditev poučevanja drugega tujega jezika mora biti dolgoročna in se ne sme zgoditi, da bi se

spremenila ob naslednji spremembi v vodstvu ministrstva. V vsakem primeru pa mora ureditev slediti

potrebam učencev, pri čemer se ne bi smelo spregledati, da se lahko te od regije do regije, šole do šole in predvsem od učenca do učenca razlikujejo.

Podrobneje smo analizo problema in pričakovanja staršev v zvezi s poučevanjem in učenjem drugega tujega jezika opisali v dokumentu Izhodišča za 2. sestanek DS za ureditev položaja drugega tujega jezika v OŠ5, ki ga prilagamo. Prilagamo tudi razprave predstavnikov aktivov678 in Zveze9 v okviru javne razprave, ki jo je organiziralo MIZŠ.

3 http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV7973

4 https://webgate.ec.europa.eu/fpfis/mwikis/eurydice/images/0/06/KDL_2017_internet.pdf

5 Priloga: Izhodišča za 2. sestanek DS za ureditev položaja drugega tujega jezika v OŠ.pdf

6 Priloga: Pobuda ASSMOŠ za ponovno uvedbo obveznega drugega tujega jezika.pdf

7 Priloga: Mnenje ASSMOŠ o drugem tujem jeziku 13.10.2016.pdf

8 Priloga: 2016-10-15_Predlog k javni razpravi o poučevanju 2TJ.PDF

8. člen, ki spreminja 20. člen (razširjeni program)

Ena od največjih zagonetk predloga spremembe Zakona je sprememba člena, ki opredeljuje razširjeni program. Najprej se sprašujemo, zakaj je bilo treba ob nespremenjenem obsegu razširjenega programa spreminjati njegovo vsebino. V dosedanji dikciji zakona je bilo zadosti jasno zapisano, kaj obsega razširjeni program: podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni pouk, dopolnilni pouk, interesne dejavnosti in pouk neobveznih izbirnih predmetov.

Poleg elementov, ki so znani še iz časov, ko so se šolali starši današnjih osnovnošolcev, razširjeni program obsega še pouk neobveznih izbirnih predmetov (opredeljen v 17. členu Zakona) ter podaljšano bivanje, ki je zakonsko opredeljeno v 21. členu Zakona, podrobneje strokovno pa v dokumentu Koncept: Podaljšano bivanje in različne oblike varstva učencev v devetletni osnovni šoli10. Gre za enega od strokovnih dokumentov, ki so nastali ob uvedbi devetletke, konec devetdesetih let prejšnjega stoletja. Pripravili so ga strokovnjaki, večina med njimi učiteljev, potrdil pa Strokovni svet RS za splošno izobraževanje.

Če je praksa pokazala, da bi bilo treba spremeniti vsebino podaljšanega bivanja (kot dela razširjenega programa), se sama po sebi pot spremembe pokaže skozi strokovno utemeljeno spremembo koncepta. Ta konkretno je bil leta 2005 že spremenjen in bi se ga dalo na podlagi strokovne analize, razprave in utemeljitve spremeniti tudi sedaj. Če je razlog spremembe razširjenega programa kje drugje (veliko se govori o financah in organizaciji dela) in ne v potrebi po spremembe njegove vsebine, pa je to treba zapisati tako.

Tako pa se je predlagatelju besedila člena uspelo zapisati naslednje “V dopolnilni pouk ter individualno in skupinsko pomoč se učenci vključujejo na predlog razrednika in jih obiskujejo do prenehanja potrebe.” Pomislimo: Ko enkrat v zakon pride zapis, ki določa, kdo učencu predlaga vključevanje v dopolnilni pouk, je jasno, da je avtonomije v šoli konec.

Po zbranih prvih odmevih ob predlogu spremembe razširjenega programa zaznavamo zaskrbljenost, da bo nova ureditev podaljšanega bivanja povzročila presežke strokovnih delavcev. Sprašujemo se, ali bodo lahko šole pridobile financiranje za polno pokrivanje zaposlenih s strani občin? Zagotovo financiranja ni za pričakovati s strani staršev, ki so že tako eni od finančno najbolj obremenjenimi v Evropi.

Bojimo se, da napovedane spremembe le še znižujejo kakovost popoldanskih aktivnosti, kar pomeni, da se breme šolskega dela vedno bolj prenaša na čas, ki ga otroci preživijo doma.

9. člen, ki spreminja 20.a člen (neobvezni izbirni predmeti)

Ob branju obrazložitve tega člena se še bolj izkaže, kako siromašna je ne le z vidika razlage, temveč tudi po vsebini. Dvomimo, da jo je pisal nekdo, ki se spozna na materijo tujih jezikov, saj v tem primeru skoraj zagotovo ne bi uporabljal besedne zveze latinščine kot mrtvega jezika.

Kot smo zapisali že v komentarju k 7. členu predlagane novele Zakona, je trenutna ureditev poučevanja drugega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta zavajajoča, saj določbe 33.a člena Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa OŠ, izničijo določbo Zakona, da

9 Priloga: Prispevek ZASSS za razpravo o 2TJ.pdf

10 http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetletka/program_drugo/Podaljsano_bivanje.pdf

mora šola obvezno ponuditi poučevanje drugega tujega jezika kot neobveznega predmeta. To je opazil tudi predlagatelj, ki je v predlogu spremembe Zakona določbe o izvedbi pouka neobveznih izbirnih predmetov opremil z besedo lahko, kar pomeni, da šola ni več zavezana ponuditi neobvezne izbirne predmete. To pomeni, da bi bila v primeru uveljavitve spremembe tista, ki izbira, šola in ne učenec.

Tudi v primeru uveljavitve predlagane spremembe 16. člena Zakona o obveznem učenju drugega tujega jezika, bi bili na ta način učenci različnih šol postavljeni v neenakovreden položaj, saj bi v proces obveznega učenja drugega tujega jezika vstopali z različnim predznanjem, pri čemer bi bile te razlike posledice okoliščin (obiskovanje “prave” šole) in ne njihove osebne izbire.

Ker ugotavljamo, da si ministrstvo z uporabo dvoumnih izrazov (ponudi, lahko) samo dela težavo pri razumevanju predpisov ali pa ne želi opredeliti izbirnih predmetov tako, da kot je bilo to predvideno v zasnovi izbirnosti, predlagamo osnutek odstavka, ki bi ga bilo treba zapisati že v novelo ZOsn-H, če bi želeli leta 2011 preko izbirnosti ustrezno nadomestiti ukinitev postopne uvedbe drugega tujega jezika kot obveznega predmeta:

Šola za učence od 4. do 9. razreda izvaja pouk neobveznega drugega tujega jezika v obsegu dveh ur na teden. Učenec se v pouk neobveznega drugega tujega jezika vključi prostovoljno v 4. oziroma 7. razredu. Ko se učenec vključi v pouk neobveznega drugega tujega jezika, ga mora obiskovati do konca pouka v vzgojno izobraževalnem obdobju, na začetku katerega se je vključil v pouk.

Predlog obrazložitve odstavka je v prilogi A.

11. člen, ki spreminja 21. člen (podaljšano bivanje)

V skladu z razpravo ob 7. členu, predlagamo, da se ta člen ohrani in se razpravo o vsebini razširjenega programa, katerega del je tudi podaljšano bivanje prenese na strokovno raven in se po potrebi prilagodi sam koncept podaljšanega bivanja.

Ponavljamo: Navajanje, kdo naj predlaga učencu, da se vključi v dopolnilni pouk, ne sodi v zakon.

16. člen, ki spreminja 39.a člen (šola v naravi)

Predlog tega člena razumemo kot precej nespreten poskus reševanja stanja, da je med šolami veliko razlik v številu izvedenih šol v naravi in s tem povezanih stroškov. Te v večji meri nosijo starši. S terena (ne le od staršev, temveč tudi od učiteljev in ravnateljev) pridobivamo najrazličnejše informacije o načinu sprejemanja odločitev o izvedbi šol v naravi.

Nemalokrat slišimo, da ravnatelji podlegajo pritiskom manjšim skupinam staršev in spreminjajo šole v turistične agencije. Na žalost podrobnejše analize stanja na tem področju nimamo, kolikor vidimo, pa je pred predlagano spremembo ni izvedlo niti ministrstvo.

Pomemben element šolskega programa so tudi vzgojno izobraževalne dejavnosti izven učilnic, med katere sodi tudi šola v naravi. Kljub dejavnosti izven učilnic pa tudi za šolo v naravi velja, da gre za pedagoško dejavnost, kar pomeni, da je primarno pri njeni organizaciji sledenje pedagoškim smotrom. Podrobneje načela in cilje ter organizacijska in didaktična priporočila za šolo v naravi opredeljuje

dokument Šola v naravi za devetletno osnovno šolo, koncept11, ki so ga pripravili strokovnjaki, potrdil pa Strokovni svet RS za splošno izobraževanje.

Po našem mnenju sta pri odločitvi o izvedbi šole v naravi ključni načeli enakih možnosti in prostovoljnosti. Varuh prvega načela je šola oziroma njeno vodstvo, varuh drugega pa starši, v okviru sveta staršev in posamično. To je tudi v primeru, ko se šolo v naravi organizira v okviru nadstandardnega programa, opredeljeno tako, da predlog programa pripravi ravnatelj, ki mora za njegovo izvedbo pridobiti soglasje sveta staršev. Če šola organizira šole v naravi v skladu z navedenim dokumentom oziroma v njem zapisanimi načeli, jo je težko proglasiti za turistično agencijo ne glede na število šol v naravi, ki jih za posamezno generacijo organizira.

Na osnovi navedenega se sprašujemo, ali je administrativno omejevanje števila izvedenih šol v naravi res prava rešitev za problem, ki ga pred tem niti nismo natančno definirali oziroma opredelili s podrobno analizo. Po našem mnenju tudi sicer take operativne omejitve ne sodijo v zakon temveč v izvedbene dokumente: pravilnike ali strokovna priporočila.

V naših pogovorih na MIZŠ nam je bilo večkrat zagotovljeno, da ministrstvo pripravlja pravilnik o šoli v naravi, ki bi podrobneje opredelil njeno izvedbo (tudi z vidika smotrov) in financiranje. Ugotavljamo, da se je raje odločilo za enostaven administrativen poseg, ki po našem mnenju ni ustrezen in bo prinesel v organizacijo šole v naravi le še dodatno zmedo. Za ilustracijo le vprašanje, kako se bodo upoštevalo že izvedene šole v naravi v generacijah, ki se že šolajo. Se lahko zgodi, da v 5. ali 6. razredu učenci ne bodo mogli niti več v šolo v naravi v okviru obveznega programa, če je pred tem za to generacijo šola že izvedla več kot dve šoli v naravi v okviru nadstandardnega programa. Torej, lahko pričakujemo okrožnice in okrožnice, ki bodo pojasnjevale okrožnice.

Tudi ob tej spremembi pa ne moremo mimo določbe ene od prejšnjih novel Zakona o osnovni šoli, ki je šolo v naravi umestila v obvezni program osnovne šole. S tem je bilo sicer z zakonom preseženo načelo prostovoljnosti iz zgoraj omenjenega dokumenta, hkrati pa so bila kršena tudi osnovna načela

financiranja obveznega programa osnovne šole. Breme njegovega financiranja morajo v določenem delu še vedno kriti starši. Tudi za ta del nam je bilo zagotovljeno, da bo urejen s pravilnikom.

17. člen, ki spreminja 48. člen (šolski okoliš)

Nekako imamo občutek, da se je predlagatelj z obrazložitvijo še najbolj potrudil pri skoraj minorni spremembi, ki sama po sebi niti ne bo imela vpliva, če ji ne bodo sledile spremembe aktov o ustanovitvi s strani lokalnih skupnosti kot ustanoviteljic osnovnih šol. Na žalost v obrazložitvi vseeno niso predstavljeni konkretnejši razlogi za predlagano spremembo, kar bi bilo za pričakovati ob takem omejevanju pravice staršev, da soodločajo o šoli, na kateri želijo šolati svojega otroka.

V Zvezi smo pred časom že izvedeli, da ima kakšna večja občina težave z načrtovanjem zasedenosti šol. Ocenjujemo, da te težave ne bi smele izhajati iz nekaj prepisov oziroma vpisov učencev izven šolskega okoliša. Če pa je vzrok res v tem in je prepisov več ter niso le naključni, pa bi bilo treba razloge o morebitni nezasedenosti šol iskati globlje.

Treba bi se bilo lotiti odpravljanja vzrokov, ne le simptomov. Dokler nimamo objektivnih kriterijev o kakovosti vzgojno izobraževalnega procesa na določeni šoli, bodo nekateri starši, ki temu elementu šolanja svojih otrok dajejo večji pomen, primernost šole za svoje otroke ocenjevali subjektivno, na

11 http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetletka/program_drugo/Sola__v__naravi.pdf

podlagi lastnih ocen ali pridobivanja informacij znotraj svoje socialne mreže. Če spremembo začasnega prebivališča okarekteriziramo kot zlorabo instituta, nas ne bi smelo presenetiti, če bo v prihodnje kdo poiskal kakšen drug način “zlorabe” nekega drugega instituta.

22. člen, ki spreminja 63. člen (obveščanje o uspehu)

Predlog, da se v spričevalo zapiše dosežek učenca pri nacionalnem preverjanju znanja v odstotkih je smiseln.

23. člen, ki spreminja 64. člen (nacionalno preverjanje znanja)

24. člen, ki spreminja 65. člen (namen preverjanja)

V Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije, smo že večkrat podali mnenje o nacionalnem preverjanju znanja (v nadaljevanju NPZ) in se do tega trenutka bistveno ne razlikuje. Sledimo izvornemu namenu NPZ, tj. izboljševanju kakovosti učenja in poučevanja na vseh ravneh, od države do posamezne šole, ki na koncu zaobjame vsakega učenca posebej.

V javnosti, tudi strokovni, večkrat slišimo razprave o velikih razlikah med šolskimi ocenami in uspehom učencev na nacionalnem preverjanju znanja, ki je enako za vse otroke v državi. Preverjanje znanja, pri katerem vsi učenci dobijo enake naloge, je nujno potrebno za zagotavljanje kakovosti. Za šole, kjer se na osnovi rezultatov NPZ odločijo za izboljšave, je ta informacija neprecenljiva in predstavlja osnovo za (samo)evalvacijo.

V tem smislu ocenjujemo, da je uvedba NPZ v tretji razred smiselna in jo zato podpiramo. Že v tej točki pa želimo izpostaviti, da naj dosežkov osemletnikov pri preverjanju znanja ne izkoriščajmo za sodbe, niti šol niti učiteljev, še manj pa otrok, temveč, da informacije o trenutnem znanju otrok izkoristimo za to, da temu prilagodimo delo v prihodnje.

Že več let v posameznih aktivih in tudi v Zvezi opozarjamo, da bi bilo smiselno NPZ v devetem razredu dodati še nekaj nalog selekcijskega tipa, ki bi služile kot korektiv šolskim ocenam pri merilih za vpis v srednje šole z omejitvijo vpisa, vendar ostajajo zaenkrat naši predlogi preslišani.

Na ta način bi zagotovo zmanjšali pritisk na ocene v 3. VIO, o katerem večkrat tožijo učitelji. Pa tudi sicer bi bilo treba v kriterij za vpis v srednje šole vključiti nekaj nalog, ki bi bile enake za celotno populacijo ene generacije učencev. Znane so nam (sicer neformalne) analize, ki kažejo, da imajo dosežki NPZ (ne glede na njihovo trenutno le formativno naravo) boljšo napovedno vrednost o uspehu dijakov, kot njihove povprečne ocene v zadnjem VIO OŠ.

Ne pristajamo pa na tezo, da bi se dosežke NPZ vključevalo v kriterije za vpis v srednje šole zato, da bi učenci NPZ jemali bolj resno. Ocenjujemo, da učenci k NPZ v večini resno pristopajo že sedaj. Kot je v javni razpravi zapisala učiteljica Mateja Peršolja po njeni izkušnji 95% - 100 % učencev resno pristopi k reševanju NPZja, če vedo, da gre za spremljanja kurikula in če se zavedajo, da s svojim vedenjem nekaj sporočajo od sebi. Pogosto jim ni vseeno, kaj sporočajo o sebi.

S tega vidika se nam zdi vprašljiva predlagana novost, da se dosežek na NPZ v devetem razredu pretvori v oceno. Iz izmenjav mnenj v prejšnjem šolskem letu se spomnimo, da marsikdo ni bil naklonjen taki rešitvi, ki precej neposrečeno posega na področje strokovne avtonomije učitelja in bo močno posegel v normativne ureditve ocenjevanja.

Čeprav ni neposredno vezano na samo spremembo zakonodaje, želimo tudi ob tej priložnosti izpostaviti izvedbeni vidik nacionalnega preverjanja znanja. Verjetno najpogostejša beseda v zadnjem

času v zvezi z nacionalnim preverjanjem znanja je bila osmisliti, osmislitev, osmišljanje. V javnih razpravah smo večkrat priča nepreverjenim trditvam, da učenci nacionalnega preverjanja znanja ne jemljejo resno. S tem se ne moremo strinjati.

Da neresnost učencev ni tako velik problem, da bi ogrozil verodostojnost rezultatov NPZ, se je izkazalo ob decembrski objavi rezultatov PISA, ko je ob nadpovprečno dobrih rezultatih prizadevnost slovenskih dijakov (v raziskavi PISA dijaki sodelujejo le nekaj mesecev po tem, ko zapustijo OŠ) izpostavila tudi ministrica dr. Maja Makovec Brenčič. PISA so prizadevno pisali isti otroci, ki naj bi pol leta nazaj ne jemali NPZ resno. Ker se rezultat PISA upošteva za vpis v srednjo šolo? Ker PISA dijakom vsiljuje šola, da bi si z dobrimi rezultati dvignila ugled? Ne, PISA so dijaki pisali prizadevno, ker se mladi ljudje radi izkažejo. Na nas odraslih pa je, da jih pri tem vzpodbujamo.

V ZASSS smo mnenja, da bi morali prvi za osmislitev nacionalnega preverjanja znanja poskrbeti odrasli, v prvi vrsti učitelji in ravnatelji, posledično pa tudi starši. Boljši smisel, kot je izboljšanje učenja in poučevanja, ki je definiran kot namen izvajanja NPZ, bomo težko »izumili«, težava pa je predvsem v tem, da smo odrasli ta namen in smisel premalo ozavestili. Že daljši čas opozarjamo, da si učenci pred in v času pisanja NPZ zaslužijo pedagoški mir. Na žalost jim ga tudi letos tega nismo uspeli zagotoviti.

Začelo se je je z novinarsko konferenco na MIZŠ, 12. aprila, na kateri so bile še pred objavo predloga zakona predstavljene spremembe modela NPZ. S konferenco bi lahko ministrstvo mirno počakalo do objave predloga Zakona, mesec dni kasneje. Mogoče v tem primeru ne bi napovedali nekaterih sprememb že za šolsko leto 2017/18.

4. maja, na dan, ko so učenci začeli s pisanjem NPZ, se je z odprtim pismom ministrici oglasilo še Učiteljsko združenje Slovenije. Seveda v Zvezi ne želimo nikomur odvzemati besede v javnih razpravah, a mislimo, da bi morali biti vsaj v šolstvu odrasli dovolj odgovorni, da svojega interesa ne bi postavljali nad interes učencev. Ne želimo se opredeljevati o sami vsebini odprtega pisma.

Zagotovo so vse pripombe tehtne, se pa njihov dobršen delež niti ni nanašal na napovedane spremembe modela NPZ, temveč predvsem na njegovo izvedbo, tudi na podlagi dolgotrajnejših opažanj. Zato se sprašujemo, ali si ni bilo možno za odpiranje javne razprave najti bolj primernega obdobja. Omenjena je po nekaj prispevkih v medijih tako ali tako izzvenela, ker je tudi učitelje zajel vrtinec ob koncu šolskega leta.

Naj bo ta malo daljši komentar ob predlaganih spremembah modela NPZ ilustracija, da s spremembo Zakona ne bo storjeno veliko, če informacij, ki jih pridobimo na osnovi vsakoletnega nacionalnega preverjanja znanja, ne bomo hoteli ali znali uporabiti za to, čemur so namenjeni. Podrobneje so namen in cilji nacionalnega preverjanja znanja opredeljeni v dokumentu Izhodišča nacionalnega preverjanja znanja v osnovni šoli, ki ga je sprejela DK NPZ dne 7. 12. 2005 in v Gradivu za pomoč pri analizi dosežkov nacionalnega preverjanja znanja, ki ga je za MIZŠ septembra 2008 pripravil dr. Janez Bečaj, predsednik Državne komisije za vodenje nacionalnega preizkusa znanja.

V ZASSS smo sodelovali tudi v javni razpravi, ki jo je v jeseni 2015 organiziralo ministrstvo. Besedilo razprave prilagamo12.

12 Priloga: Prispevek ZASSS za razpravo o NPZ.pdf

31. člen, ki spreminja 88. člen (izobraževanje na domu)

V ZASSS do sedaj izobraževanja na domu kot ene od oblik šolanja otrok nismo podrobneje spremljali. Z predlagano ureditvijo bi bili tudi starši otrok, ki se šolajo na domu tesneje povezani z matično šolo in verjetno posledično tudi s svetom staršev. Zato nam je bilo dobrodošlo, ker smo med odzivi deležnikov prejeli tudi takega, ki obravnava to temo. Izpostavljamo nekaj misli:

- Ali bo otrokom in staršem, ki se odločijo za šolanje otroka na domu zagotovljena podpora s strani šole, kamor je otrok vpisan (npr. dostop do testov oziroma nalog namenjenih pisnemu preverjanju in ocenjevanju znanja, dostop in možnost uporabe učnih pripomočkov, s katerimi razpolaga šola, možnost konzultacij s strokovnimi delavci šole, možnost občasnega udeleževanja pouka, brezplačna udeležba na šoli v naravi, ki je del obveznega programa, brezplačna udeležba na dnevih dejavnosti, brezplačna uporaba učbenikov iz učbeniškega sklada, brezplačne pridobitve delovnih zvezkov za 1. razred ...)?

- Ali bo otrokom, ki se šolajo na domu, pod enakimi pogoji omogočen dostop do razširjenega programa, ki ga izvaja šola, kamor je otrok vpisan (npr. možnost občasnega obiskovanja jutranjega varstva, udeleževanje interesnih dejavnosti, možnost petja v pevskem zboru, dodatnih šol v naravi)?

- Ali je predlog sprememb, ki se nanašajo na šolanje na domu, moč razumeti kot željo predlagatelja, da z ustvarjanjem podlage, ki bo omogočila večjo institucionalno podporo družinam, ki se odločijo za šolanje otrok na domu in spodbujanje interakcije oziroma sodelovanja med šolajočimi na domu in šolami, kar zagotovo prispeva k bogatitvi šolskega prostora? Tako bodo na eni strani izkušenj in inovativni pristopi ter prakse staršev in učencev, ki se šolajo na domu postopoma prehajali v prakse šol, na drugi strani pa bodo učenci in starši, ki se šolajo na domu imeli dostopnejše znanje in strokovno podporo šol.

34. člen, ki dodaja 102.a člen (globa za prekrške zaradi nedovoljene uporabe podatkov nacionalnega preverjanja znanja)

Ker ne vemo, kakšen je dejanski namen groženj z globami, je težko reči, da bo dosežen namen ravno nasproten. Vsekakor pa že predlog take določbe, še bolj pa njena morebitna uveljavitev, dela konceptu nacionalnega preverjanja znanja le škodo.

36. člen (uvajanje drugega tujega jezika)

Pripombe na predlog obveznega učenja drugega tujega jezika smo podali pod pripombami na 6. člen Zakona. Dodatno zastavljamo le vprašanje v zvezi z morebitnim postopnim uvajanjem obveznega drugega tujega jezika.

Zanima nas, ali ministrstvo ocenjuje, da imajo šole zadostno število zaposlenih učiteljev, da bo frontalna uvedba obveznega poučevanja drugega tujega jezika v šolskem letu 2018/19 izvedljiva oziroma, ali ministrstvo ima podatke, koliko učiteljev drugega tujega jezika bo treba dodatno zaposliti v osnovnih šolah v letih 2018-2020 (upoštevaje tudi povečanje delovne obveze obstoječih učiteljev) ter ali more zagotoviti, da bodo šole mogle oziroma smele zaposliti toliko učiteljev?


V sklopu razprav o oskrbi z učnimi gradivi je bil dosežen dogovor, da bo od uveljavitve učnih načrtov do njihove uporabe poteklo 2 leti, da se v tem času v miru pripravijo kakovostna učna gradiva. Tale določba to skrajšuje na 6 mesecev. So morda gradiva že »na zalogi« od prej? S bodo učni načrti le malo spremenili glede na kake obstoječe?

39. člen (začetek veljavnosti zakona)

Od predlagatelja Zakona pričakujemo, da nam v skladu s Smernicami za vključevanje deležnikov v pripravo predpisov13 (str. 23, Priprava in objava odziva na prejeta mnenja in predloge) posreduje odziv na prejeta mnenja in predloge skupaj z besedili vseh razpravljavcev, ki so sodelovali v javni razpravi. Odziv pričakujemo v 14 dneh po koncu roka za javno razpravo in ne kasneje kot 14 dni pred vložitvijo predloga predpisa v nadaljnjo obravnavo.

Enako pričakovanje smo izrazili vsakič letos, ko smo se odzvali na predlog predpisa, vendar ustreznega odziva ni bilo. Zaradi pomembnosti vsebin v predlogu Zakona ocenjujemo, da imajo vse razprave dodano vrednost za naše nadaljnje delovanje, zato bomo tokrat, če se predlagatelj ne odzove, razprave pridobili v skladu s postopkom za dostop do informacij javnega značaja.

Poslano:

- Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport – elektronsko na: [email protected], [email protected] in [email protected],

- portal e-Demokracija – elektronsko preko portala.

13

http://www.stopbirokraciji.si/fileadmin/user_upload/mju/Boljsi_predpisi/Vkljucevanje_javnosti/MJU- SMERNICE-FINAL_842015.pdf

PRILOGA A - predlog osnutka obrazložitve14

V prilogi smo zapisali predlog osnutka obrazložitve v primeru ureditve poučevanja drugega tujega jezika kot neobveznega predmeta v skladu s predlaganimi določbami:


Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

Ohranjanje in razvijanje jezikovne in kulturne raznolikosti sta dve izmed temeljnih načel in zavez, na katerih sloni delovanje tako Evropske skupnosti in Sveta Evrope kot Unesca in OZN. Tudi Vlada RS se je zavezala k spoštovanju in upoštevanju teh načel, saj je to razvidno v njenem programu delovanja na področju izobraževanja. Zaveza o znanju več jezikov se odraža tudi v izobraževalnem sistemu. Le-ta predpisuje obvezno učenje vsaj enega tujega jezika vsem učencem v osnovni šoli, poleg tega predpisuje in spodbuja učenje manjšinskih jezikov na narodno mešanih področjih, ponuja učenje drugega tujega jezika, učenje slovenščine kot drugega jezika ter učenje maternih jezikov otrok priseljencev. Prav tako je posebna skrb namenjena tudi učenju latinščine, ki prispeva k ozaveščanju o trajnosti skupne evropske dediščine in lahko omogoči tudi uspešnejše učenje drugih jezikov.

Izkušnje poučevanja več jezikov so pokazale, da ima znanje jezikov pomembno vlogo pri razumevanju in zavedanju pomena slovenščine kot državnega, uradnega in učnega jezika. Znanje več jezikov učencu oz. učenki omogoča različne poglede na realnost in prispeva k večji medkulturni odprtosti šole kot prostora javnega delovanja. Načrti za delovanje na področju jezikovnega izobraževanja so zapisani tudi v Resoluciji o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport se zaveda pomembnosti zgodnjega in kontinuiranega poučevanja več tujih jezikov. V zadnjih letih je naredilo pomembne korake pri zagotavljanju in spodbujanju večjezičnosti v osnovni šoli z namenom učencu in učenki omogočiti sporazumevanje v dveh tujih jezikih po končani devetletki: devetošolec in devetošolka naj bosta s prvim tujim jezikom usposobljena za samostojna uporabnika jezika in s tem za nadaljnje izobraževanje ali poklicno pot. Znanje drugega tujega jezika pa naj jima omogoča osnovno sporazumevanje v tem jeziku, ju usposobi za učenje nadaljnjih jezikov, za učinkovito mobilnost ter pridobivanje medkulturnih izkušenj. Poleg praktične vrednosti znanje več jezikov prispeva k njuni splošni izobrazbi in večji razgledanosti.

Izobraževalni sistem trenutno omogoča učenje prvega tujega jezika od prvega razreda naprej. Pomemben korak naprej je bil narejen tudi pri zgodnejšem uvajanju drugega tujega jezika, ki se lahko kot neobvezni izbirni predmet poučuje od 4. razreda dalje. Pred tem je kot obvezni izbirni predmet obstajal samo od 7. razreda dalje ali kot interesna dejavnost. Raznolikost jezikov in pestrost ponujenih oblik učenja ter s tem povezana trenutna ureditev učenja in poučevanja tujih jezikov v osnovni šoli pa so tudi vir nezadovoljstva in razlog za razmislek o boljši sistemski ureditvi položaja učenja drugega tujega jezika v OŠ in pričujočo javno razpravo.

Zaradi zapletenosti ponujenih oblik učenja in zaradi neustrezne izbirne narave se je v praksi pokazalo, da se tujih jezikov ne morejo učiti vsi tisti, ki si to želijo in zmorejo.

14 Pri predlogu osnutka se omejujemo le na odstavek, ki ureja poučevanje drugega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta.

Cilji predloga

Omogočiti učenje drugega tujega jezika vsem tistim učenkam in učencem, ki so za to motivirani in imajo ustrezne zmožnosti za učenje drugega tujega jezika. Drugi tuji jezik se bodo učenci učili več let, s čimer bodo pridobili tudi večjo kakovost znanja.

Načela predloga

Novela zakona daje poudarek načelu enake dostopnosti znanja za vse učence. Rešitve, ki jih prinaša zakon, se odražajo tako na vsebinskem kot tudi na organizacijskem področju.

S predlaganimi ukrepi se bo načelo pravičnosti uveljavljalo v smeri zagotavljanja enakih možnosti na vseh ravneh, kar pomeni, da vsi udeleženci pridobivajo temeljno znanje, najbolj motiviranim in

sposobnim na nekem področju pa se omogoči, da v močneje izkoristijo svoje zmožnosti oziroma talente.

Novela poudarja tudi načelo odgovornosti v povezavi z avtonomijo. Udeleženci se vzporedno z izbirnostjo srečajo tudi z njo povezano odgovornostjo za svojo izbiro. S tem sledimo temeljnim vzgojnim ciljem osnovne šole.

Poglavitne rešitve zakona

Ob upoštevanju izhodišč Bele knjige 201115, Resolucije o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-201816 ter mednarodnih dokumentov, ki opredeljujejo zavezanost Evrope k večjezičnosti171819 in glede na stanje javnih financ z možnostjo zagotovitve ustreznih sredstev za izvajanje programa osnovna šola predlagamo:

- Zagotovljeno poučevanje drugega tujega jezika na vseh osnovnih šolah v Sloveniji z namenom zagotovitve enakih možnosti vsem udeležencem izobraževanja.

- Z odgovornostjo povezano avtonomno odločitev, da udeleženci izobraževanja sami izberejo, da se bodo učili drugi tuji jezik.

Poučevanje in učenje drugega tujega jezika v evropskih državah20

Učenje drugega tujega jezika na ravni drugega in tretjega vzgojno-izobraževalnega obdobja je obvezno za učence na Danskem, v Grčiji, Islandiji, Češki republiki, Franciji, Italiji, Malti in na Poljskem.

Na drugi strani v nekaterih državah nacionalni kurikuli omogočajo učencem neobvezno učenje drugega tujega jezika in s tem zagotavljajo, da imajo vsi učenci možnost učenja dveh tujih jezikov. Med države, v katerih imajo vsi učenci možnost učenja dveh tujih jezikov spadajo Belgija (francoska skupnost), Španija, Hrvaška, Švedska, Lihtenštajn in Norveška.

15 Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (2011), junij 2011, str. 134 - 136

16 Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (ReNPJP14–18)

17 Skupni evropski jezikovni okvir: učenje, poučevanje, ocenjevanje

18 Akcijski načrt 2004-2006 za spodbujanje učenja jezikov in jezikovne raznolikosti (v angleščini)

19 Nova okvirna strategija za večjezičnost

20 Vir: Key Data on Teaching Languages at School in Europe – 2017 Edition, str. 12

Opomba: Navedba v dokumentu, da imajo tudi v Sloveniji vsi učenci možnost učenja dveh tujih jezikov, v praksi seveda ne velja in je zavajajoča

Z uveljavitvijo novele zakona se bo Slovenija priključila državam, ki omogočajo vsem učencem na ravni nižjega sekundarnega izobraževanja (predmetna stopnja oziroma 2 vzgojno-izobraževalno obdobje) učenje vsaj dveh tujih jezikov.

V Aktivu svetov staršev pozdravljamo javno razpravo, za katero smo prepričani, da bo poleg ponovne ugotovitve, da je to področje trenutno slabo urejeno, prinesla tudi kakšno konkretno rešitev, V nadaljevanju podajamo naš predlog. Predlog sledi dokumentom evropske skupnosti, katerih sopodpisnica je tudi Slovenija, da svojim prebivalcem zagotovi učenje vsaj dveh tujih jezikov. Zato

menimo, da tukaj odpadejo rešitve v smislu izbirnosti tujega jezika (obvezen ali neobvezen), ampak mora obstajati zgolj izbirnost glede vsebine kateri bo prvi (1 TJ) in kateri drugi tuj jezik (2TJ).

V 1. razredu - brez tuiega jezika

V l. razredu imajo otroci dovolj dela, da se dobro naučijo črk in številk ter ostalih osnovnih zadev v maternem jeziku. Poleg tega je to tudi leto, ko se otroci z bolj ali manj različnimi izhodišči »sinhronizirajo«, kar ne pomeni, da se spravijo na isti imenovalec, ampak da se sprejmejo takšne kot so, ker bodo le tako lahko dobro sobivali naslednjih osem oz. devet let. V izhodiščih piše: »Skupno pričakovanje vseh deležnikov je največja korist za To pa ne nujno pomeni, da obvlada več jezikov, ampak da zna najprej sobivati z drugimi. Dva, ki znata sobivati, se bosta znala sporazumevati, četudi le z mahanjem rok.

2. in 3. razred - dva TJ jezika na enakem nivoiu

ŠIO bi za spoznavanje s tujimi jeziki. Šola (Svet zavoda skupaj s Svetom staršev) si sama izbere, katera jezika bosta to. Država zagotovi čim večje število možnih jezikov. Cilj bi moral biti, da otrok in njegovi starši začutijo kateri jezik otroku »leži«. 2 uri na teden, za vsak jezik ena ura. Na koncu 3. razreda bi se moral otrok s staršî odločiti katerijezik bo zanj 1 TJ in kateri bo 2TJ.

4. do 9. razred — 1 TJ in 2TJ

1 TJ učenje do splošno uporabnega nivoja in 2TJ za tiste, ki jim učenje tujih jezikov predstavlja težavo do nivoja osnovne komunikacije in poznavanja kulture ter običajev držav, v katerih se določen tuji jezik govori, Za boljše učence pa Ob ustreznem nivojskem pouku lahko tudi do splošno uporabnega nivoja.

Skupaj od 3 ure na teden v 4 razredu do (mogoče) 5 ur v 9. razredu. Razmerje ur med ITJ in 2TJ ali 1:1.

Pri točkovanju za vpis v gimnazije bi se morale šteti ocene iz obeh jezikov, za ostale srednje Šole pa samo ocene iz 1 TJ.

Glede kadrov pri takem modelu ne bi bilo dileme (razen ene izjeme, Če bi vsi v letniku izbrali za 1 TJ isti jezik, kar pa je praktično bolj malo mogoče). Vedno moraš naučiti določenega jezika isto število otrok, le da na različnih nivojih. Na majhni Šoli po en učitelj za vsak jezik in na večji Šoli temu primerno večje št. učiteljev. Za en jezik so večje skupine za 1 TJ in posledično manjše za 2TJ in obratno za drug jezik.

Na narodno mešanih področjih pa bi se morali uskladiti, ali se jezik manjšine šteje kot tuj jezik ali kot jezik okolja. Če bi bil jezik okolja, potem je to dodatni predmet za poučevanje, Če pa je tuj jezik, potem bi bil to obvezen tuj jezik, ki pa bi ga posameznik lahko izbral kot 1 TJ ali kot 2TJ.

Pri dokončnem oblikovanju rešitve vam želimo veliko dobrih misli, strokovnosti in dobrih sodelavcev, da bo rešitev, ki bo sprejeta, res dobra in vsaj srednjeročno vzdržna. Otrokom v korist, vam pa v ponos.

NELEKTORIRANO

Izhodišča za 2. sestanek delovne skupine za ureditev položaja drugega tujega jezika v

osnovni šoli

1 Izhodišča ZASSS

1.1 Tujejezikovna politika splošna

izhodišča

1.1.1 Kratek povzetek stanja

V obdobju od leta 2007 smo na področju tujejezikovnega izobraževanja v osnovni šoli doživeli 9

zakonskih sprememb in dodatno en umaknjen predlog spremembe zakona. Temu ustrezno so se

spreminjali tudi podzakonski akti.

Uvedene (nekatere pa tudi ukinjene pred in med uvajanjem) so bile naslednje oblike poučevanja tujega

jezika:

postopno uvajanje drugega tujega jezika kot obveznega predmeta,

zamik frontalne uvedbe drugega tujega jezika kot obveznega predmeta,

ukinitev (preklic) uvedbe drugega tujega jezika kot obveznega predmeta,

zamik ukinitve (preklica) uvedbe drugega tujega jezika kot obveznega predmeta,

postopno uvajanje prvega jezika v 2. razred OŠ (dvakrat),

postopno uvajanje prvega jezika v 1. razred OŠ,

zamik začetka postopnega uvajanja prvega drugega jezika v 1. oziroma 2. razred OŠ,

predlog zamika frontalne uvedbe prvega jezika v 2. razred OŠ,

uvedba prvega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta v 1. razred OŠ,

uvedba drugega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta v 2. oziroma 3.

(vzgojnoizobraževalno

obdobje) VIO.

Ob tem se drugi tuji jezik poučuje tudi kot obvezni izbirni predmet in v šolskem letu 20015/16 na dobri

tretjini osnovnih šol kot drugi tuj jezik kot obvezni predmet.

Vse našteto ilustrira, kar ugotavljamo že več let da

v Sloveniji nimamo konsistentne politike

tujejezikovnega izobraževanja. Po našem mnenju je trenutno stanje v nasprotju z zavezami v Resoluciji

o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014 20181,

ki predvideva, da se oblikuje enotna politika

poučevanja tujih jezikov v okviru vzgojnoizobraževalnega

sistema.

Dodatno lahko sklepamo, da velika, nepregledna in skoraj neobvladljiva dinamika sprememb na

področju tujejezikovnega izobraževanja izraža predvsem interese različnih skupin, v ničemer pa ne služi

učencem, katerim naj bi bilo izobraževanje najprej namenjeno. Sprašujemo se, ali lahko trenutna velika

izbirnost, pri kateri se v realnosti izvedba precej razlikuje od pričakovanj učencev in staršev, dolgoročno

povzroči občutno nižjo kakovost znanja tujih jezikov od tiste, ki bi jo morale v skladu s slovenski in

evropskimi strateškimi dokumenti, dosegati prihodnje generacije.

Za nerealna so se izkazala pričakovanja, da bo poučevanje drugega tujega jezika kot neobveznega

izbirnega predmeta v zadostni meri nadomestilo ukinitev poučevanja drugega tujega jezika kot

obveznega predmeta v zadnjem triletju osnovne šole. Nasprotno, že drugo leto je slišati opozorila, da

1 Nekaj poudarkov iz strokovnih in političnih usmeritev za urejanje področja tujejezikovne politike v

Sloveniji je zbranih v Prilogi 4.

imajo šole velike organizacijske težave z izvajanjem razširjenega programa, kamor so od 1. septembra

2014 uvrščeni tudi neobvezni izbirni predmeti.

1.1.2 Pričakovanja

Tako kot za celoten učnovzgojni

proces velja tudi za področje tujejezikovnega izobraževanja, da je to v

prvi vrsti namenjeno učencu, pri čemer ne smemo spregledati pomembnost vloge staršev in njihovega

vpliva na izobraževanje otrok. Staršem je treba objektivno in korektno predstaviti pomen tujejezikovnega

izobraževanja. Ob tem je treba upoštevati njihovo subjektivnost in heterogenost.

Še posebej v primeru, ko se tuji jezik poučuje kot izbirni predmet, je treba v vseh osnovnih šolah

zagotoviti enake minimalne pogoje za izvajanje pouka tujega jezika. Če se tega ne da zagotoviti na

vsaki posamezni šoli, je treba vzpostaviti sodelovanje med šolami.

Potrebno je prepoznati potrebe okolja, ki so različne glede na naravne oziroma geografske danosti,

socialne in ekonomske pogoje ter kakovost organizacije in izvedbe učnega procesa. Ob tem je smiseln

razmislek o pozitivni diskriminaciji na izvedbeni ravni, saj ni nujno da enaka kakovost oziroma

intenzivnost poučevanja zagotavlja enake možnosti učencem z različnim socialno ekonomskim ozadjem.

Ministrstvo mora oblikovati konsistentno politiko poučevanja tujih jezikov v okviru

vzgojnoizobraževalnega

sistema. Pričakujemo, da se bo divergentno spreminjanje jezikovnega

izobraževanja ustavilo in da bo ministrstvo s pomočjo pristojnih zavodov in ob sodelovanju

zainteresiranih deležnikov pripravilo akte za dolgoročno vzdržno ureditev kakovostnega tujejezikovnega

izobraževanja, ki je vsaj nekaj let ne bo treba spreminjati, za to ureditev doseglo širok konsenz in jo nato

uveljavilo.

Učenci, učitelji, vodstva šol in starši potrebujejo za kakovostno delo stabilno učno okolje.

1.2 Poučevanje drugega tujega jezika

1.2.1 Uvajanje drugega tujega jezika kot obveznega predmeta v osnovni šoli2

V obdobju od šolskih let 2008/09 do 2012/13 se je v postopku uvajanja obveznega učenja drugega

tujega jezika vključilo 160 šol, od tega naj bi v šolskem letu 2012/13 pouk drugega tujega jezika izvajalo

159 šol.

V času uvajanja se je vsako leto število šol, ki so začele z obveznim učenjem drugega tujega jezika v 7.

razredu, zmanjševalo. Če bi obveljala določba Zakona o osnovni šoli, da se v šolskem letu 2013/2014

prične izvajati drugi tuji jezik kot obvezen predmet za vse učence, ki so vpisani v 7. razred, bi moralo

takrat obvezno učenje drugega tujega jezika hkrati frontalno uvesti skoraj 300 OŠ.

V proces uvajanja obveznega drugega tujega jezika v osnovni šoli se je v petih letih vključilo neprimerno

več šol iz severovzhodnega dela države. Največji delež vključenih šol so zabeležili v Območni enoti

Zavoda Republike Slovenije za šolstvo Slovenj Gradec, kjer je obvezno učenje drugega tujega jezika

uvedlo več kot tri četrtine šol (13 od 17 šol ali 76,5%). Na drugi strani se v Območni enoti Zavoda

Republike Slovenije za šolstvo Nova Gorica za uvedbo obveznega učenja drugega tujega jezika v petih

letih ni odločila nobena šola.

2 Podrobneje je uvajanje drugega tujega jezika kot obveznega predmeta predstavljeno v Prilogi 2.

Slika 1: Pregled postopnega uvajanja obveznega tujega jezika po OE ZRSŠ v šolskih letih 2008/09 do

2012/13

ZRSŠ naj bi skladno s 5. členom Pravilnika o postopnem uvajanju drugega tujega jezika v osnovni šoli

pripravil letno poročilo o postopnem uvajanju, spremljanju in evalvaciji drugega tujega jezika in ga

najkasneje do konca meseca novembra za preteklo šolsko leto posredoval Svetu za evalvacijo, do

konca meseca januarja pa naj bi poslal letno poročilo skupaj z mnenjem Sveta za evalvacijo

Strokovnemu svetu RS za splošno izobraževanje in ministru. Dostopno je le letno poročilo z novembra

2011 “po tretjem letu spremljave poskusa”, v katerega so zajete šole (47), ki so s postopnim uvajanjem

začele kot prve v šolskem letu 2008/09.

V času postopnega uvajanja drugega tujega jezika kot obveznega predmeta v osnovni šoli sta se

oblikovala dva različna strokovna pogleda. Medtem ko strokovnjaki ZRSŠ in predstavniki univerz

opozarjajo na potrebo po bolj intenzivnem poučevanju drugega tujega jezika, ki vključuje tudi obvezno

poučevanje drugega tujega jezika kot obveznega premeta v III. VIO osnovne šole, je v skladu z Belo

knjigo o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (2011) odločitev o učenju drugega tujega jezika

prepuščena šoli in staršem.

Različnim strokovnim pogledom so sledile tudi odločitve ministrstva. Zadnja iz leta 2011, ki je bila

dopolnjena leta 2013, je, da se obvezno poučevanje drugega tujega jezika ukine in se ga nadomesti z

neobveznim izbirnim predmetom.

Za ohranitev obveznega učenja drugega tujega jezika so se posebej zavzemali v Aktivu svetov staršev

mariborskih osnovnih šol, na kar je Aktiv opozarjal v razpravah na oba predloga novel Zakona o osnovni

šoli, leta 2011 in leta 20133. V obdobju postopnega uvajanja obveznega drugega tujega jezika so starši

3 Besedilo pobude ASSMOŠ o ponovni uvedbi drugega tujega jezika v zadnje tri razrede osnovne šole je

v Prilogi 1.

poročali o pozitivnem odnosu učencev do učenja tujega jezika, saj je bilo učenje bolj resno in motivirano,

kljub temu, da se končna ocena ne šteje v povprečje za vpis na srednjo šolo.

1.2.2 Drugi tuji jezik kot neobvezni izbirni predmet4

S šolskim letom 2014/15 se je začelo triletno obdobje uvajanja neobveznih izbirnih predmetov (NIP),

med katere je umeščen tudi drugi tuji jezik. Napovedi, da bo poučevanje drugega tujega jezika kot

neobveznega izbirnega predmeta v zadostni meri nadomestilo ukinitev poučevanja drugega tujega

jezika kot obveznega predmeta v zadnjem triletju osnovne šole, so se izkazale za nerealne.

Rešitev, ki je bila v času obravnave zakonskih predlogov predstavljena kot dobra, v praksi izkazuje

precej pomanjkljivosti. Izpostavljamo naslednje:

Pri

učenju tujega jezika ni potrebne kontinuitete.

Vprašanje

strokovne usposobljenosti učiteljev za poučevanje starostno in po znanju heterogenih

skupin, še posebej zaradi trenda notranje in pogosto tudi zunanje diferenciacije in poučevanja v

manjših homogenih skupinah.

Vprašanje

kakovosti in učinkovitosti učenja zaradi določila, da se NIP izvajajo po zaključenem

rednem programu (najpogosteje takoj po šolskem kosilu).

zaradi

omejitev pri oblikovanju skupin se tudi zgodi, da šola poučevanja drugega tujega jezika

niti ne izvaja.

1.2.3 Ureditev poučevanje drugega tujega jezika v prihodnje

Pričakujemo, da se poučevanje tujih jezikov uredi sistemsko in za daljše obdobje in se pri tem upošteva

interese regij in usmeritev Slovenije oziroma Evropske unije.

Ob morebitnem ponovnem uvajanju obveznega učenja drugega tujega jezika bi bilo treba upoštevati vse

okoliščine prvega uvajanja. Potrebno bi bilo izvesti podrobno evalvacijo, v kateri ne bi analizirali le

izkušenj 159 šol, ki so obvezno učenje drugega tujega jezika že uvedle, temveč tudi vzroke, zakaj je

izostalo skoraj dve tretjini šol, ponekod tudi cele regije. Analiza bi morala vsebovati najmanj naslednje:

kadrovske

potrebe šol,

kompetence

učiteljev,

finančno

vzdržnost,

trajnost

ureditve učenja drugega tujega jezika.

V analizo bi bilo treba vključiti tudi stanje na področju drugega tujega jezika kot obveznega izbirnega

predmeta (OIP) oziroma neobveznega izbirnega predmeta (NIP), predvsem šole, ki se v šolskih letih

2008/09 do 2012/13 niso vključile v postopno uvajanje drugega tujega jezika in v tem ali preteklem

šolskem letu niso ponudile ali ne izvajajo pouka drugega tujega jezika v okviru NIP oziroma OIP.

Drugega tujega jezika ne bi smeli poučevati strokovni delavci skladno z 11. členom Zakona o

organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja5, kateremu bi se morala veljavnost izteči že s šolskim

letom 2014/15, a je podaljšana do šolskega leta 2017/18.

Pri načrtovanje morebitne ponovne uvedbe obveznega učenja drugega tujega jezika je treba upoštevati

tudi izkušnje z uvajanjem prvega tujega jezika v I. VIO. Čeprav se že tri leta ve (pred tem pa je že nekaj

let načrtovanja), da bo zgodnje poučevanje prvega tujega jezika frontalno uvedeno s šolskim letom

4 Podrobneje so ugotovitve ob uvajanju neobveznih izbirnih predmetov predstavljene v Prilogi 3.

5 Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno

prečiščeno besedilo, 36/08 , 58/09 , 64/09 – popr. , 65/09 – popr. , 20/11 , 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP2D

in 47/15 )

2016/17, je do sedaj pogoje za zgodnje poučevanje prvega tujega jezika izpolnila manj kot tretjina

osnovnih šol.



potrebam učencev, pri čemer se ne bi smelo spregledati, da se lahko te od regije do regije razlikujejo.

2 Pripombe na razpravo 1. seje DS

Ad 1

Čeprav ima DS le posvetovalno naravo, pričakujemo, da bo oblikovala kakovostno argumentirana in

jasna izhodišča za umestitev drugega tujega jezika tako v izobraževalni sistem kot v širšo jezikovno

politiko

Ad 2

Ne moremo pristati na trditev, da so ovira za napredek starši. Predpise s področja vzgoje in

izobraževanja ob sodelovanju stroke pripravlja resorno ministrstvo. Odgovornosti za nagle spremembe

na področju tujejezikovnega izobraževanja, ki so poleti 2013 pripeljale do stanja kot ga najbolje ilustrira

spodnja tabela, ne moremo pripisovati staršem, saj v preteklosti nikoli niso bili povabljeni k načrtovanju

tujejezikovne politike.

Slika 2: Tabela poučevanja tujih jezikov6

Na voljo je zadosti strokovnega gradiva, ki izpostavlja pomen vključevanja staršev v šolanje njihovih

otrok. V večini si starši želijo, da bi njihovi otroci pridobili dobro izobrazbo in so pripravljeni pri tem tvorno

6 Tabela_poucevanje_tujih_jezikov.doc

sodelovati. Ravno izkušnja uvajanja obveznega drugega tujega jezika kaže, da je možno starše ob

strokovni argumentaciji in ustrezni predstavitvi vključiti tudi v odločanje o vzgojnoizobraževalnem

procesu.

Tudi v tem primeru bi le podrobnejša analiza pokazala, koliko šol se ni vključilo v postopno uvajanje

drugega tujega jezika kot obveznega predmeta zaradi tega, ker šola ni pridobila 100% soglasja staršev

in koliko je bilo takih šol, ki se niso vključile zaradi pomanjkanja ustrezno usposobljenih učiteljev,

neustreznega kadrovskega načrtovanja ali nezainteresiranosti vodstva šole.

Na drugi strani težko pričakujemo sodelovanje staršev, ki ugotavljajo, da si o oblikah poučevanja ni

enotna niti stroka, ter da to izkorišča oblast, ki vsako leto spreminja predpise.

Strinjamo se, da je treba pri pripravi modela oblikovati več možnih rešitev oziroma predlogov. Nerealno

je pričakovati, da bi našli predlog, ki ne bi imel pomanjkljivosti. Če se bo ob oblikovanju predloga celovite

ureditve poučevanja posegalo na druga področja (na primer nekritično predlaganje ukinjanja NIP), bo

končni predlog prej ali slej naletel na nasprotovanje v nadaljevanju obravnave. Oblikovati je treba tak

predlog, ki bo izvedljiv tudi v realnosti.

V razpravi so bile navedene argumentacije, ki najverjetneje izhajajo iz osebnih izkušenj in so lahko

dodana vrednost razpravi na DS, ne morejo pa služiti kot argument pri oblikovanju predloga oz. izhodišč.

3 Pripombe na predlog ožje skupine

Sprašujemo se, ali je glede na izkušnje postopnega uvajanja obveznega drugega tujega jezika v

obdobju 2008/09 do 2012/13 in izkušnje s ponujanjem drugega tujega jezika kot NIP realno pričakovati,

da bi lahko v šolskem letu 2017/18 obvezno učenje drugega tujega jezika v 7. razred uvedle vse

osnovne šole.

Predlagatelji izpostavljajo razliko v didaktiki in metodologiji poučevanja med prvim in drugim tujim

jezikom. Ocenjujemo, da bi bilo treba pred dokončnim oblikovanjem časovnice ugotoviti, ali je za

poučevanje drugega tujega jezika na voljo zadosti usposobljenih učiteljev in kako zagotoviti kakovostno

poučevanje drugega tujega jezika na šolah, kjer zaposlitev ustrezno usposobljen ih učiteljev ni mogoča.

Brez tega podatka je vsako določanje rokov nerealno. V najboljšem primeru se bo ponovilo to, kar

opažamo ob uvajanju zgodnjega poučevanja prvega tujega jezika in čemur smo bili verjetno priča tudi

ob prvem poskusu uvedbe obveznega učenja drugega tujega jezika.

Dejansko bo centralna evidenca zaposlenih v vzgoji in izobraževanju za sistemsko urejanje področja

vzgoje in izobraževanja na voljo na osnovi 135. d člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in

izobraževanja, če bo uveljavljena predlagana novela.

V točki 1.4.B predloga je kot prva slabost navedena, da bi bilo treba v primeru, če bo drugi tuji jezik

ponujen kot izbirni predmet, več delati na izobraževanju učiteljev. Sprašujemo se, ali v primeru

obveznega drugega tujega jezika delo na izobraževanju učiteljev ne bo enako ali še bolj potrebno.

V predlogu ni posebej obrazloženo v kakšni povezavi sta urejanje položaja drugega tujega jezika in

potreba po prenovi učnih načrtov za prvi in drugi tuji jezik.

V predlogu ožje skupine je nekaj predlogov, ki posegajo na druga področja in bodo verjetno v nadaljnji obravnavi izven DS naletela na nasprotovanje oziroma posegajo na področje neodvisnega sklepa

ministra:

Oženje nabora obveznih izbirnih predmetov, ukinjanje neobveznih izbirnih predmetov, vključevanje ocen drugega tujega v merila za vpis v srednjo šolo z omejitvijo vpisa, Za potrebe oblikovanja dokončnega predloga je potrebna natančnejša argumentacija.

4 Zaključek

Starši bomo tvorno sodelovali v DS, ob tem pa pričakujemo, da bodo rezultati dela DS vodili k bolj

konsistentni jezikovni politiki in kakovostnemu poučevanju tujih jezikov v osnovni šoli oziroma v celotni izobraževalni vertikali, ter da se namen dela DS in argumentacija ne bosta omejila le na zagovarjanje strokovne doktrine.

Priloga 1 Pobuda

o ponovni uvedbi drugega tujega jezika v zadnje tri razrede

osnovne šole7

Starši organizirani v Aktiv svetov staršev mariborskih osnovnih šol podajamo pobudo Ministrstvu za

izobraževanje, znanost in šport, da poda spremembe zakonodaje, ki bi omogočila ponovno uvedbo

obveznega drugega tujega jezika v zadnje tri razrede osnovne šole. V kolikor pobude ni možno uresničiti

za celotno Slovenijo, naj se obvezen drug tuj jezik uvede vsaj za vzhodno regijo.

Številne osnovne šole v naši regiji so uvedle obvezen drug tuj jezik, običajno je bil to nemški jezik. O

pozitivnih učinkih uvedbe obveznega drugega tujega jezika so poročali tako starši kot strokovni aktivi

učiteljev tujih jezikov. Sprememba zakona, ki uvaja ukinitev obveznega drugega tujega jezika, nas je

močno neprijetno presenetila in mislimo, da je bila sprejeta na škodo regij. V naši regiji je turizem, kjer

se pogosto zahteva znanje več tujih jezikov, vse bolj pomembna panoga, vse več podjetij iz Avstrije in

Nemčije ima sedež v Mariboru in vse več ljudi išče zaposlitev v sosednji Avstriji. Dobro znanje

nemškega jezika je poleg angleškega po našem mnenju ključnega pomena in naloga osnovnošolskega

izobraževanja.

Najnovejši predlog sprememb Zakona o osnovni šoli, ki polega drugih sprememb prinaša tudi zamik

uvajanja neobveznega izbirnega premeta drugega tujega jezika za dve leti, je za nas nesprejemljiv in

vnaša dodatno zmedo v osnovnošolsko organizacijo poučevanja.

Upamo, da boste naše predloge vzeli v resen razmislek, da se boste zavedali odgovornosti za zakone,

ki so sprejeti na škodo regij in našli pozitivno rešitev.

7 Besedilo pobude, ki jo je Aktiv svetov staršev mariborskih osnovnih šol posredoval na ministrstvo 22.

maja 2013.

Priloga 2 Postopno

uvajanje drugega tujega jezika kot obveznega predmeta

1 Zakonski okviri postopnega uvajanja drugega tujega jezika kot obveznega predmeta

1.1 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (ZOsnF)

8, 47. člen

Uvajanje drugega tujega jezika kot obveznega predmeta se prične postopno izvajati za učence 7. razredov

najkasneje s 1. septembrom 2009.

Do šolskega leta 2010/2011 se uvede drugi tuji jezik kot obvezni predmet na osnovnih šolah, katerim izvajanje

programa določi minister s sklepom. Načrt in pogoje uvajanja podrobneje določi minister najkasneje do 1. junija

2008.

V šolskem letu 2011/12 se prične izvajati drugi tuji jezik kot obvezen predmet za vse učence, ki so vpisani v 7.

razred, v skladu s predmetnikom.

Predmetnike in učne načrte v skladu s tem zakonom določi pristojni strokovni svet najkasneje do 28. februarja

2008. V učnih načrtih, določenih po sprejetju tega zakona, se izraz »minimalni standard« zamenja z izrazom

»pričakovani rezultat«.

Pristojni strokovni svet ministru predlaga spremembe prilagojenih izobraževalnih programov, usklajenih z

določbami tega zakona najkasneje do 28. februarja 2008.

Ministrstvo za šolstvo in šport je v predlogu zakona cilje, načela in poglavitne rešitve člena obrazložilo

takole9:

Uvedba drugega tujega jezika kot obveznega predmeta v osnovno šolo je nujna, saj je fleksibilnost in mobilnost

imperativ sodobnega življenja, saj je : »potrebno povečati smiselnost in pomembnost ter življenjskost šolskega

učenja.« (Strategija vseživljenjskosti učenja v Sloveniji (2007). Evropski svet v Barceloni je marca 2002 predlagal

stalno zavzemanje za to, da bi: »izboljšali obvladovanje temeljnih veščin, še zlasti učenja vsaj dveh tujih jezikov

že v zgodnji dobi.« (Eurydice: Key Data on Teaching Languages at School in Europe, 2005 Edition:v približno 20

državah EU se obvezno učijo dva tuja jezika v obveznem izobraževanju vsaj eno leto). Zakonska določba bo

šolam določila, da uvedejo drugi tuji jezik v osnovno šolo in tako omogočijo učencem večje kompetence v

sodobnem svetu (gradivo: Poučevanje dveh tujih jezikov kot obveznih predmetov v osnovni šoli (ZRSŠ, april

2004). Nacionalno poročilo o projektu Sveta Evrope: Prerezi politike jezikovnega izobraževanja v Sloveniji, maj

2005 podpira učenje in izbor tujih jezikov v osnovni šoli.

Pojasnilo:

Z novelo ZOsnF je bilo predvideno, da se v obdobju treh šolskih let 2009/2010 do 2011/2012 v vse

slovenske OŠ uvede drugi tuji jezik kot obvezen predmet.

Prve šole so začele z uvajanjem drugega tujega jezika kot obveznega predmeta že v šolskem letu

2008/09. Do šolskega leta 2011/2012 se je v postopek uvajanja drugega tujega jezika kot obveznega

predmeta želelo vključiti 166 OŠ. od katerih jih je pristojno ministrstvo s sklepi izbralo 145.

8 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (ZOsnF),

UL RS 102/2007, 9. 11. 2007

9 Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli, junij 2007

1.2 Zakon o spremembi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (ZOsnG)

, 1. člen (op: JK: spreminja 10 47. člen ZOsnF)

V Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 102/07) se v poglavju

»Prehodne in končne določbe« v 47. členu za drugim odstavkom doda nov tretji odstavek, ki se glasi:

»Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se v šolskih letih 2011/2012 in 2012/2013 nadaljuje s postopnim

uvajanjem drugega tujega jezika kot obveznega predmeta na osnovnih šolah, katerim izvajanje programa določi

minister s sklepom.«.

Dosedanji tretji odstavek, ki postane četrti odstavek, se spremeni tako, da se glasi:

»V šolskem letu 2013/2014 se prične izvajati drugi tuji jezik kot obvezen predmet za vse učence, ki so vpisani v

7. razred, v skladu s predmetnikom.«.

V dosedanjem četrtem odstavku, ki postane peti odstavek, se črta drugi stavek.

Dosedanji peti odstavek postane šesti odstavek.

Ministrstvo za šolstvo in šport je v predlogu zakona cilje, načela in poglavitne rešitve člena obrazložilo

takole11:

Cilj predlagane spremembe je podaljšanje postopnega uvajanja drugega tujega jezika v 7. razredu osnovne šole

za dve šolski leti ter v tem času pred začetkom obvezne uvedbe v šolskem letu 2013/14 pripraviti celovito

sistemsko rešitev v zvezi z umeščanjem tujega jezika v predmetnik osnovne šole in s tem povezane tedenske

obveznosti učencev po obveznem programu.

Pred vložitvijo predlogov zakonskih sprememb, ki zadevajo sistemske rešitve na področju vzgoje in

izobraževanja in posebej za področje osnovnega šolstva, je potrebno predlog predhodno uskladiti s predlogom

konceptualnih in sistemskih rešitev za preoblikovanje in dograjevanje sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki

Sloveniji, ki ga bo v marcu 2011 predstavila Nacionalna strokovna skupina za pripravo Bele knjige o vzgoji in

izobraževanju v Republiki Sloveniji.

S predlogom zakona se zasleduje načelo zagotavljanja kakovostne splošne izobrazbe ter razvijanja sposobnosti

sporazumevanja v tujih jezikih za učence osnovne šole v Republiki Sloveniji, zasleduje pa tudi načelo

večjezičnosti kot pomembne komponente jezikovnih politik vseh članic Evropske Unije. Cilj Lizbonske strategije

je med drugim tudi taka družba znanja, kjer naj bi državljani obvladovali osnove vsaj dveh tujih jezikov.

Pojasnilo:

S sprememba zakona se je podaljšalo postopno uvajanje drugega tujega jezika v osnovni šoli še za dve

šolski leti ter se je s tem odložila obvezna uvedba predmeta drugi tuji jezik za dve šolski leti. S

spremembo tega člena naj bi se začel drugi tuji jezik kot obvezni predmet v osnovni šoli obvezno izvajati

za vse učence, ki so vpisani v 7. razred, v skladu s predmetnikom, v šolskem letu 2013/14.

V prvem od dveh šolskih let podaljšanja, šolskem letu 2012/2013 se je v postopek uvajanja drugega

tujega jezika kot obveznega predmeta želelo vključiti še 17 OŠ. od katerih jih je pristojno ministrstvo s

sklepi izbralo 15. Skupaj se je torej v petih šolskih letih (od 2008/2009 do 2012/2013) v postopek

uvajanja drugega tujega jezika kot obveznega predmeta vključilo 160 OŠ od skupno 451 slovenskih OŠ

oziroma 35,5 % OŠ. Večina šol se je v vključila v prvih dveh letih postopnega uvajanja.

10 Zakon o spremembi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (ZOsnG),

UL RS

107/2010, 29. 12. 2010

11 Predlog zakona o spremembi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli, oktober

2010

1.3 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (ZOsnH), 12 1. člen ( op: JK:

razveljavlja poseg v 47. člen ZOsnF, ki je bil izveden z ZOsnG)

Razveljavi se drugi odstavek 1. člena Zakona o spremembi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o

osnovni šoli (Uradni list RS, št. 107/10).

Ministrstvo za šolstvo in šport je v predlogu zakona cilji, načela in poglavitne rešitve člena obrazložilo

takole13:

Drugi odstavek 1. člena Zakona o spremembi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli

(Uradni list RS, št. 107/10) določa, da se v šolskem letu 2013/2014 prične izvajati drugi tuji jezik kot obvezen

predmet za vse učence, ki so vpisani v 7. razred, v skladu s predmetnikom. Glede na to, da se s tem zakonom

določa spremenjen sistem uvedbe tujega jezika, in sicer se prvi tuji jezik uvaja kot obvezni predmet v 2. razred in

kot neobvezni izbirni predmet v 1. razred ter drugi tuji jezik v 4., 5. in 6. razred kot neobvezni izbirni predmet, bo s

tem uvajanje drugega tujega jezika kot obveznega predmeta od 7. razreda dalje postalo brezpredmetno.

Pojasnilo:

Novela ZOsnH

je sicer stopila v veljavo konec leta 2011 in se je v večini členov začela uporabljati 1.

septembra 2012, vendar je 47. člen razveljavil le določbo o frontalni uvedbi drugega tujega jezika kot

obveznega predmeta. Še vedno je ostala v veljavi določba, po kateri se postopno uvajanje tujega jezika

kot obveznega predmeta nadaljuje tudi še v šolskem letu 2012/13..

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je osnovne šole o ustavitvi postopnega uvajanje tujega

jezika kot obveznega predmeta obvestilo z okrožnico št. 60341/

2013/2314. Okrožnica je v zainteresirani

javnosti vzpodbudila obširno razpravo, zaradi katere je MIZŠ šolam, ki so se do tedaj vključile v

postopno uvajanje drugega tujega jezika kot obveznega predmeta izvajanje pouka podaljšalo za eno

šolsko leto.

1.4 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (ZOsnI)

15, 23. člen

Šole, ki so v šolskem letu 2012/13 izvajale pouk obveznega drugega tujega jezika v 7. razredu, lahko pouk

drugega tujega jezika izvajajo tudi v šolskem letu 2013/14.

Pojasnilo:

V šolskem letu 2015/16 obiskujejo 9. razred učenci, ki so bili v šolskem letu 2013/2014 kot zadnja

generacija vključeni v postopno uvajanje drugega tujega jezika kot obveznega predmeta.

2 Dinamika uvajanja drugega tujega jezika kot obveznega predmeta

1. 9 . november 2007 : novela Zakona o osnovni šoli (ZOsnF)

v 47. členu določa, da se najkasneje s 1.

septembrom 2009 začne postopno uvajanje drugega tujega jezika kot obveznega predmeta.

12 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (ZOsnH),

UL RS 87/2011, 2. 11. 2011

13 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli, julij 2011

14 Okrožnica MIZŠ št. 60341/

2013/23 z dne 6. 5. 2013, Zakon o osnovni šoli novosti

v šolskem letu

2013/14

15 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (ZOsnI),

UL RS 83/2013, 26. 7. 2013

2. 16. maj 2008 : skladno z 2. členom Pravilnika o postopnem uvajanju drugega tujega jezika v osnovni

šoli16 se začne začne izvajati pouk drugega tujega jezika za učence 7. razreda največ 10% šol od

skupnega števila osnovnih šol že v v šolskem letu 2008/2009.

3. 1 . september 2008 : skladno s Sklepom o določitvi izbora osnovnih šol, vključenih v postopno

uvajanje drugega tujega jezika v osnovni šoli v šolskem letu 2008/200917 začne s poučevanjem drugega

tujega jezika v 7. razredu prvih 48 osnovnih šol.



tujega jezika v 7. razredu 44 osnovnih šol.




6. 1 9. december 2010 : novela Zakona o osnovni šoli (ZOsnG)

v 1. člena podaljša obdobje postopnega

uvajanja obveznega poučevanja drugega tujega jezika v osnovni šoli. Drugi tuji jezik kot obvezen

predmet se začne izvajati za vse učence, ki so vpisani v 7. razred v šolskem letu 2013/2014.

7. 2 5. februar 2011 : skladno s spremembo P ravilnika o postopnem uvajanju drugega tujega jezika v

osnovni šoli20 lahko šole pod določenimi pogoji izberejo dva druga tuja jezika.




9. 2 . november 2011 : novela Zakona o osnovni šoli (ZOsnG)

v 47. členu prekliče frontalno uvedbo

obveznega poučevanja drugega tujega jezika v osnovni šoli, ki je bila predvidena za šolsko leto 2013/14.




11. 26 . julij 2013 : novela Zakona o osnovni šoli (ZOsnI)

je 159 šolam, ki so v šolskem letu 2012/13

izvajale pouk obveznega drugega tujega jezika v 7. razredu, omogočila, da lahko pouk drugega tujega jezika

izvajajo tudi v šolskem letu 2013/14. Učenci, ki so obiskovali7. razred v šolskem letu 2013/14, bodo končali

osnovno šolo v šolskem letu 2015/16.

16 Pravilnik o postopnem uvajanju drugega tujega jezika v osnovni šoli, UL RS 47/2008, 16. 5. 2008

17 Sklep o določitvi izbora osnovnih šol, vključenih v postopno uvajanje drugega tujega jezika v osnovni

šoli v šolskem letu 2008/2009, 19. 6. 2008





20 Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o postopnem uvajanju drugega tujega jezika v

osnovni šoli, UL RS 12/2011, 25. 2. 2011





3 Podatki o vključevanju šol v postopno uvajanje drugega tujega jezika kot obveznega

predmeta

Tabela1: Pregled števila prijavljenih in vključenih osnovnih šol v poučevanje obveznega drugega tujega jezika po letu vključitve

Leto vključitve

Število prijavljenih OŠ

Število vključenih OŠ

Delež izbranih OŠ

Delež od vseh vključenih OŠ

Delež vključenih OŠ

2008/09 60 48 80,0% 30,0% 10,6%

2009/10 52 44 84,6% 27,5% 9,8%

2010/11 37 36 97,3% 22,5% 8,0%

2011/12 17 17 100,0% 10,6% 3,8%

2012/13 17 15 88,2% 9,4% 3,3%

Skupaj 183 160 87,4% 100,0% 35,5%

Slika 1: Pregled osnovnih šol po letu vključitve v postopno uvajanje obveznega 2. tujega jezika v III. VIO

in 2. tujem jeziku, ki ga poučujejo (Nnemščina,

Aangleščina,

A/N angleščina

in nemščina, I italijanščina,

Ffrancoščina)

4 Analiza uvajanja drugega tujega jezika kot obveznega predmeta

1. Po petih letih uvajanja drugega tujega jezika kot obveznega predmeta se je v proces vključil večji del

OŠ vzhodnem delu države, v zahodnem in osrednjem delu pa le manjši del OŠ.

Tabela 2: Število in delež osnovnih šol, ki so sodelovale v postopnem uvajanju obveznega 2. tujega

jezika v šolskih letih 2008/09 do 2012/13, po območnih enotah Zavoda RS za šolstvo

Območna enota

ZRSŠ

Sodelujoče OŠ

Vse OŠ

Delež Vključenih OŠ

Slovenj Gradec 13 17 76,5%

Maribor 50 77 64,9%

Murska Sobota 20 38 52,6%

Celje 29 58 50,0%

Slovenija 160 451 35,5%

Novo mesto 12 51 23,5%

Kranj 8 34 23,5%

Koper 7 35 20,0%

Ljubljana 21 117 17,9%

Nova Gorica 0 24 0,0%

Slika 2: Pregled osnovnih šol, ki so sodelovale v uvajanju drugega tujega jezika

2. Velika večina sodelujočih OŠ je kot 2. obvezni tuj jezik izbrala nemščino

Tabela 3: Število in delež sodelujočih šol glede na 2. tuj jezik, ki so ga izbrale ob prijavi na razpis

2. tuj jezik Število OŠ Delež OŠ

nemščina 134 83,8%

angleščina 14 8,8%

angleščina in

nemščina

5 3,1%

italijanščina 6 3,8%

francoščina 1 0,6%

skupaj 160 100,0%

3. Izbira drugega tujega jezika odraža zgodovinsko delitev Slovenije. V vzhodnem delu države je večina

šol izbrala nemščino, v delu, ki gravitira na zahodno mejo pa italijanščino (edina, ki je izbrala nemščino,

je OŠ z italijanskim in slovenskim učnim jezikom). V Prekmurju, Prlekiji in delu Štajerske, so OŠ, kjer je

prvi tuji jezik nemščina, vse izbrale drugi tuji jezik angleščino, 5 OŠ omogoča učencem izbiro med

drugim tujim jezikom nemščino ali angleščino, ker enako izbiro omogočajo tudi za prvi tuji jezik

(osnovnih šol, kjer so v šolskem letu 2013/14, hkrati poučevali nemščino in angleščino je sicer 22, od teh

jih je v postopnem uvajanju sodelovalo 15 – 5 jih je izvajalo kot drugi tuj jezik tako nemščino kot

angleščino, 7 angleščino in 3 nemščino).

Tabela 4: Pregled števila šol po območnih enotah Zavoda RS za šolstvo in izbranem 2. tujem jeziku

OE ZRSŠ nemščina angleščina

angleščina

in

nemščina francoščina italijanščina

Celje 29

Koper 1 6

Kranj 8

Ljubljana 20 1

Maribor 44 5 1

Murska Sobota 7 9 4

Novo mesto 12

Slovenj Gradec 13

Skupaj 134 14 5 1 6

Slika 3: Pregled osnovnih šol po izbranem obveznem 2. tujem jeziku in letu vključitve (08 2008/

09, 09 2009/

10, 10 2010/

11, 11 2011/

12)

4. V postopnem uvajanju ni sodelovala nobena dvojezična šola (4), nobena šola s slovenskim in

italijanskim učnim jezikom (11), in le ena od treh šol z italijanskim in slovenskim učnim jezikom.

5. Šole, ki imajo v sestavi enoto vrtca so se pogosteje odločile za sodelovanje, kot šole brez enote vrtca.

Tabela 5:Število in delež osnovnih šol z enoto vrtca in samostojnih osnovnih šol, ki so se vključile v

postopno uvajanje drugega tujega jezika in vseh osnovnih šol v Sloveniji

Tip zavoda

Vključene OŠ Vse OŠ

Delež med Vključenimi OŠ

Delež med vsemi OŠ

OŠ z enoto vrtca 83 204 51,9% 45,2%

OŠ brez enote vrtca 77 247 48,1% 54,8%

Skupaj 160 451 100,0% 100,0%

6. Šole s podružnično šolo so se redkeje odločile za sodelovanje, kot šole brez podružničnih šol.

Tabela 6: Število podružničnih šol in šol brez podružnične šole, ki so vključile v postopno uvajanju 2.

tujega jezika in vseh šol v Sloveniji

Tip zavoda

Vključene OŠ Vse OŠ

Delež med vključenimi OŠ

Delež med vsemi OŠ

OŠ s podružnično šolo 61 197 38,1% 43,7%

OŠ brez podružnične šole 99 254 61,9% 56,3%

Skupaj 160 451 100,0% 100,0%

7. Šole, ki so bile vključene v postopno uvajanje, so imele v šolskem letu 2014/15 v povprečju manj

učencev na oddelek (p=0,048), bile so pretežno dvoodelčne oz. v povprečju z manj oddelki na šolo

(p=0,003) in manj učenci na šolo (p=0,000).

Tabela 7: Pregled števila oddelkov, povprečnega števila oddelkov na šolo in števila učencev,

povprečnega števila učencev na oddelek ter šolo za šole, ki so se vključile v postopno uvajanju drugega tujega jezika in ostalih šolah

Število oddelkov šole

Število učencev šole

Povprečno št. učencev na oddelek Sd

Povprečno število oddelkov na šolo Sd

Povprečn o število učencev na OŠ Sd

Število OŠ

Sodelujoče

OŠ 2614 50130 19,2 2,84 16,3 6,73 313,3 155,98 160

Ostale OŠ 5759 116964 20,3 3,39 19,9 9,08 403,3 218,97 289

Slovenija 8373 167094 20,0 3,23 18,6 8,49 371,3 203,31 449

8. V občinah z več OŠ v občini (72) so v postopnem uvajanju sodelovale šole iz 31 takih občin. V

Sloveniji je le 9 občin z več kot eno OŠ, kjer so vse osnovne šole uvedle obvezno učenje tujega jezika.

V 22 občinah z več kot eno OŠ so se nekatere osnovne šole iz občine vključile v postopno uvajanje,

nekatere pa ne.

Izpostavljamo:

1. Edina dostopna evalvacija postopnega uvajanja obveznega drugega tujega jezika v 3. VIO je iz leta

201123. V evalvacijo so zajete le šole (47), ki so s postopnim uvajanjem začele kot prve v šolskem letu

2008/09 in so se vanj vključile prostovoljno in samoiniciativno.

23 POSTOPNO UVAJANJE OBVEZNEGA DRUGEGA TUJEGA JEZIKA V OSNOVNE ŠOLE, Končno

poročilo po tretjem letu spremljave poskusa, november 2011

2. Na voljo ni podatkov o izvajanju tujih jezikov v okviru NIP in OIP:

Kateri

jeziki se izvajajo?

Koliko

je vključenih otrok po posameznih šolah?

Kakšna

je kakovost izvedbe in dosežen nivo znanja?

3. Ocena letnega stroška poučevanja drugega tujega jezika v celotnem 3. VIO v vseh OŠ:

izvedba

programa: 6 mio EUR,

učbeniki:

250.000 EUR (v prvih treh letih skupaj 1 mio EUR, nato zamenjava enkrat na 4 leta),

delovni

zvezki: 1 mio EUR.

4. Ob iskanju celovite rešitve za ureditev položaja drugega tujega jezika ni za prezreti, da še ni končano

uvajanje zgodnjega poučevanja 1. tujega jezika. V skladu s Pravilnikom o postopnem uvajanju prvega

tujega jezika v 2. razred osnovne šole24 naj bi ZRSŠ januarja 2016 pripravil letno poročilo šele za šole, ki

so začele z zgodnjim poučevanjem 1. tujega jezika v šolskem letu 2014/15.

24 Pravilnik o postopnem uvajanju prvega tujega jezika v 2. razred osnovne šole

Priloga 3 Neobvezni

izbirni predmeti

1 Strokovne in zakonske podlage za uvajanje neobveznih izbirnih predmetov

Neobvezni izbirni predmeti – predlagane rešitve25

Šola mora obvezno ponuditi učencem neobvezne izbirne predmete iz nabora izbirnih predmetov, ki jih

potrdi Strokovni svet za splošno izobraževanje. Neobvezni izbirni predmeti so ocenjeni tako kot vsi

drugi predmeti. Ocene se evidentira v ustrezni šolski dokumentaciji. Zaključene ocene neobveznih

izbirnih predmetov se ne vpisujejo v spričevalo, temveč šola izda učencu posebno dokazilo o

doseženem učnem uspehu. Te predmete financira država, učenke in učenci pa se zanje prostovoljno

odločajo. Število ur neobveznih izbirnih predmetov v posameznih razredih navajamo v nadaljevanju.

Neobvezni izbirni predmeti so lahko enoali dveurni, razen tujega jezika, ki je dveurni.

V 1. razredu šola učencem obvezno ponudi učenje prvega tujega jezika v obsegu dveh ur tedensko.

Od 4. do 9. razreda šola obvezno ponudi učencem 2 uri tedensko za neobvezne izbirne predmete.

Šola mora med temi predmeti obvezno ponuditi 2. tuji jezik.

Empirična raziskava je pokazala, da si starši želijo večji del izbirnosti predmetnika za svoje otroke tudi

prek obveznega števila tedenskih ur. S tem naj bi omogočili tistim učenkam in učencem, ki to želijo in

zmorejo, da pridobijo novo znanje in razvijajo spretnosti na različnih področjih. Mednarodne

primerjave kažejo, da vrsta držav uvaja neobvezne izbirne predmete za učenke in učence v starosti

od 9 let (npr. Avstrija, Belgija (fr.), Finska, Irska, Madžarska, Italija, Portugalska) ter povečuje delež

neobvezne izbirnosti v povprečju za eno ali dve uri oziroma jo uvaja (Franija, Irska) v starosti učencev

od 12 leta.

Obrazložitev MŠŠ v Predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli26

Nov člen tega zakona poleg obveznih in izbirnih predmetov uvaja tudi neobvezne izbirne predmete. Z

uvedbo neobveznih izbirnih predmetov se za učence širi možnost dodatnega spoznavanja vsebin, ki

jih še posebej zanimajo. Pri teh predmetih imajo učenci možnost dodatnega poglabljanja in

nadgrajevanja vsebin obveznih predmetov.

Učenci 1. razreda si lahko kot neobvezni izbirni predmet izberejo prvi tuji jezik. Učenci v 4., 5. in 6.

razredu lahko neobvezni izbirni predmet izbirajo med drugim tujim jezikom, umetnostjo,

računalništvom, športom ter tehniko. Učenci 7., 8., in 9. razreda lahko kot neobvezni izbirni predmet

izberejo tuji jezik.

Drugi tuji jezik mora šola učencem od 4. do 9. razreda ponuditi kot neobvezni izbirni predmet v

obsegu dveh ur tedensko. Učenec se za neobvezne izbirne predmete odloči prostovoljno. Učenec

lahko izbere največ dve uri pouka neobveznih izbirnih predmetov tedensko, ki lahko presegata okvir

zakonsko določene tedenske učne obveznosti za učence.

Za učence v prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom se pouk

neobveznih izbirnih predmetov ne izvaja.

25 Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (2011), junij 2011 , str. 133 134

26 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli, julij 2011

Obrazložitev MIZŠ v Predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli27

Nov člen tega zakona uvaja kot del razširjenega programa tudi neobvezne izbirne predmete. Tako se

za učence širi možnost dodatnega spoznavanja vsebin, ki jih še posebej zanimajo. Pri teh predmetih

imajo učenci možnost dodatnega poglabljanja in nadgrajevanja vsebin obveznih predmetov oziroma

za učence 1. razreda pa uvedba prvega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta pomeni

nadgradnjo prostovoljnega pouka tujega jezika v vrtcu.

Učenci v 4., 5. in 6. razredu lahko izbirajo med drugim tujim jezikom, umetnostjo, računalništvom,

športom ter tehniko kot neobveznim izbirnim predmetom. Učenci 7., 8. in 9. razreda lahko kot

neobvezni izbirni predmet izberejo tuji jezik. Učenec se za neobvezne izbirne predemete odloči

prostovoljno Učenec lahko izbere največ dve uri pouka neobveznih izbirnih predmetov tedensko, ki

lahko presegata okvir zakonsko določene tedenske učne obveznosti za učence. Učenec se v pouk

neobveznega izbirnega predmeta vključi prostovoljno.

V Beli knjigi 2011 je navedena raziskava, ki izkazuje, da si starši želijo večji del izbirnosti predmetnika

za svoje otroke. S tem naj bi omogočili tistim učenkam in učencem, ki to želijo in zmorejo, da pridobijo

nova znanja in razvijajo spretnosti na različnih področjih.

Zakon o osnovni šoli (ZOsnI)

28, 20.a člen

Šola za učence 1. razreda izvaja pouk prvega tujega jezika kot neobvezni izbirni predmet.

Šola za učence 4., 5. in 6. razreda izvaja pouk iz naslednjih neobveznih izbirnih predmetov: drugega

tujega jezika, umetnosti, računalništva, športa ter tehnike.

Šola za učence 7., 8. in 9. razreda izvaja pouk drugega tujega jezika kot neobvezni izbirni predmet.

Šola učencem 1. razreda obvezno ponudi pouk prvega tujega jezika, učencem od 4. do 9. razreda pa

pouk drugega tujega jezika kot neobvezni izbirni predmet v obsegu dveh ur tedensko.


Za učence v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom šola ne izvaja pouka

neobveznih izbirnih predmetov.

2 Izvajanje neobveznih izbirnih predmetov

Čeprav zakon šolam nalaga izvajanje petih neobveznih izbirnih predmetov, bo to v realnosti lahko

izvajalo le manjše število šol. Na osnovi ocene maksimalnega možnega števila skupin za izvajanje

neobveznih izbirnih predmetov bo v šolskem letu 2016/17 pogoje za izvedbo vseh petih izbirnih

predmetov v II. VIO izpolnjevalo 257 od 727 (matičnih in podružničnih) šol. V III. VIO bo takih šol 254.

27 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli, junij 2013

28 Zakon o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 81/06 – uradno prečiščeno besedilo, 102/07 , 107/10 , 87/11 ,

40/12 – ZUJF in 63/13 )

2.1 Ocena maksimalnega možnega števila skupin za izvajanje neobveznih izbirnih predmetov

Pri oceni maksimalnega možnega števila skupin na šolo oziroma podružnično šolo izhajamo iz

naslednjih podlag:

1. določil 33.a člena Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole29 (v

nadaljevanju: Pravilnik):

2.

odstavek: Učne skupine pri pouku neobveznih izbirnih predmetov od 4. do 9. razreda se

oblikujejo iz učencev drugega oziroma tretjega vzgojnoizobraževalnega

obdobja. Največje

možno število učnih skupin za izvedbo pouka neobveznih izbirnih predmetov za učence

drugega oziroma tretjega vzgojnoizobraževalnega

obdobja se določi tako, da se število

učencev drugega oziroma tretjega vzgojnoizobraževalnega

obdobja deli s 24. Če je na ta

način izračunano število decimalno število, se število učnih skupin za posamezno obdobje

vedno zaokroži navzgor do celega števila. Učna skupina za izvajanje posameznega

neobveznega izbirnega predmeta od 4. do 9. razreda se oblikuje za najmanj 12 učencev.

Šola oblikuje učno skupino za pouk neobveznega izbirnega predmeta za učence drugega

oziroma tretjega vzgojnoizobraževalnega

obdobja za najmanj 8 učencev, če je to edina učna

skupina.

4.

odstavek: Učne skupine pri pouku neobveznih izbirnih predmetov se oblikujejo ločeno za

matično šolo in za podružnico šole.

2. določil 10. člena Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o normativih in standardih

za izvajanje programa osnovne šole30:

Ne

glede na določbe 33.a člena pravilnika v šolskih letih 2014/2015 in 2015/2016 šola

oblikuje učno skupino za pouk neobveznega izbirnega predmeta za učence drugega oziroma

tretjega vzgojnoizobraževalnega

obdobja za najmanj 5 učencev, če je to edina učna skupina

na šoli.

3. podatkov o vpisu iz Evidence vzgojnoizobraževalnih

zavodov in vzgojnoizobraževalnih

programov na portalu MIZŠ31 na dan 15.9.2015;

za

šolsko leto 2014/15 ocena števila vpisanih otrok v 4. razred za II. VIO in 7. razred za III. VIO

v šolskem letu 2015/16;

za

šolsko leto 2015/16 število vpisanih otrok v 4. in 5. razred za II. VIO ter 7. in 8. razred za III.

VIO v šolskem letu 2015/16;

za

šolsko leto 2016/17 ocena števila vpisanih otrok v 4., 5. in 6. razredu za II. VIO ter 7., 8. in 9.

razredu za III. VIO v šolskem letu 2015/16.

Na osnovi določila 4. odstavka 33.a člena Pravilnika v nadaljevanju izraz šola velja za samostojno

oziroma matično šolo in podružnico šole.

29 Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole (Uradni list RS, št. 57/07 ,

65/08 , 99/10 , 51/14 in 64/15 )

30 Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa

osnovne šole, UL RS 51/2014, 7. 7. 2014

31 https://krka1.mss.edus.si/registriweb/Default.aspx

Slika 1: Število šol glede na maksimalno možno število skupin za izvajanje neobveznih izbirnih

predmetov v šol. letu 2014/15





Tabela 1: Pregled povprečnega maksimalnega možnega števila skupin na OŠ in podružnico po

območnih enotah ZRSŠ v II. vzgojnoizobraževalnem

obdobju v skladu s Pravilnikom

Območna

enota

ZRSŠ /

Šolsko

leto

Povprečno maksimalno možno število

skupin na OŠ v II. VIO

Povprečno maksimalno možno število

skupin na OŠ v III. VIO

2014/15 2014/15 2015/16 2014/15 2015/16 2016/17

Celje 3,30 3,31 3,21 5,37 5,28 5,28

Koper 3,13 3,25 3,07 4,19 4,30 4,30

Kranj 3,77 4,09 4,03 7,26 7,00 7,00

Ljubljana 4,19 4,40 4,34 6,18 5,95 5,95

Maribor 3,50 3,59 3,57 4,45 4,46 4,46

Murska

Sobota

3,18 3,09 3,04 3,58 3,63 3,63

Nova

Gorica

2,43 2,48 2,46 4,92 4,79 4,79

Novo

mesto

3,28 3,40 3,39 4,57 4,45 4,45

Slovenj

Gradec

2,51 2,59 2,39 4,25 4,05 4,05

Slovenija 3,49 3,61 3,54 5,17 5,07 5,07

Po zaključenem uvajanju NIP v šolskem letu 2016/17 v 89 OŠ ali podružnici OŠ v II. VIO in v 2 OŠ ali

podružnicah OŠ v III. VIO izbirnosti ne bo, saj v skladu s Pravilnikom šola oziroma podružnica ne

izpolnjuje pogojev za oblikovanje skupine. V 145 OŠ ali podružnicah bo izbirnost v II. VIO in v 23 v III.

VIO omejena le na obiskovanje ali neobiskovanje edine skupine, ki jo bo šola smela oblikovati. O

dejanski izbirnosti v okviru NIP v II. VIO bomo lahko govorili le na do 15 % in v III. VIO na do 25 % večjih

osnovnih šolah z večjimi oddelki, če bodo seveda te šole ustrezno načrtovale in izvajale premišljen

nabor NIP iz posameznih področij.

Normativno urejanje standardov, ki je vezano na število učencev, je diskriminatorno in postavlja v

izrazito slabši položaj učence iz manjših podružničnih ali samostojnih OŠ, še posebej v I. in II. VIO.

Poleg same izvedbe se sprašujemo tudi o kakovosti izvedbe v manjših šolah ali podružnicah, še

posebej, ko so za izvedbo potrebna dodatna znanja.

2.2 Poučevanje drugega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta

Vseh 160 OŠ, ki so bile vključene v postopno uvajanje obveznega drugega tujega jezika kot obveznega

predmeta bo lahko v III. VIO v šolskem letu 2016/17 oblikovalo vsaj eno skupino za izvajanje NIP,

vendar smejo na treh od teh šol glede na Pravilnik oblikovati le eno skupino za izvajanje NIP. V

povprečju je maksimalno možno število skupin za izvajanje NIP na teh šolah 4,6 skupine, kar je manj od

povprečja za Slovenijo (5,1).

V povprečju najmanjšo mogočo izbirnost v III. VIO ponujajo šole na območjih OE ZRSŠ Slovenj Gradec

in OE ZRSŠ Murska Sobota, kjer so se šole večinsko odločile za vključitev v postopno uvajanje

obveznega drugega tujega jezika.

Pogoji za poučevanje drugega tujega jezika kot izbirnega predmeta niso primerljivi s pogoji poučevanja

drugega tujega jezika kot obveznega predmeta. Neobvezni izbirni predmeti se izvajajo največkrat po

kosilu oziroma v popoldanskih urah ali pred začetkom rednega pouka torej v manj primernem času, ko je

učinkovitost dela nižja. V primeru izbirnosti ni nujno zagotovljena kontinuiteta učenja tujega jezika, saj so

učenci obvezani le, da izbirni predmet obiskujejo do konca pouka v tekočem šolskem letu.

Ker šole smejo oblikovati le omejeno število skupin, se drugi tuji jezik znajde v konkurenci z drugimi

izbirnimi predmeti. Tako je možno, da se drugega tujega jezika ne izvaja, če šola prejme več prijav za

ostale izbirne predmete. Na odločitev o izvajanju drugega tujega jezika kot NIP vplivajo tudi kadrovski

pogoji šol, v skrajnem primeru celo osebne preference ravnatelja. Konkretne analize sicer nimamo, a

menda se na nekaterih šolah predstavitev ponudbe NIP izvede na izrazito selektiven način.

Na kakovost poučevanja drugega tujega jezika kot NIP zagotovo vpliva tudi starostna heterogenost

skupin, v katere bodo po dokončni uvedbi NIP vključeni učenci v prvem, drugem in tretjem letu učenja

tujega jezika.

Priloga 4 Poudarki

iz strokovnih in političnih usmeritev za urejanje področja

tujejezikovne politike v Sloveniji

Raven znanja slovenskih devetošolcev32

Slovenski devetošolci glede na povprečje dosežkov učencev vseh držav/regij, vključenih v raziskavo

ESLC 2011, tako v angleščini kot v nemščini, izkazujejo nadpovprečne dosežke v slušnem razumevanju

in pisnem sporočanju. V bralnem razumevanju pa so dosežki naših učencev v obeh jezikih povprečni.

Glede na veljavna učna načrta za angleščino in nemščino je pričakovano znanje devetošolcev

v angleščini na ravni A2, v nemščini pa med A1 in A2. Iz zgornje tabele torej lahko razberemo, da pri

angleščini razmeroma velik odstotek devetošolcev (med 10 % in 45 %) presega zastavljene cilje učnega

načrta, kar je spodbuden podatek. Prav tako tudi v nemščini precejšen odstotek učencev (med 20 % in

28 %) presega raven znanja, ki je predvidena z učnim načrtom ob koncu devetega razreda. Na drugi

strani pa podatki kažejo, da precejšen odstotek slovenskih devetošolcev ne dosega ravni znanja, ki je

predvidena v učnih načrtih obeh jezikov. Predvsem je zaskrbljujoč podatek, da kar 41 % učencev v

bralnem razumevanju pri angleščini ne dosega z učnim načrtom zahtevane ravni znanja. Med vsemi

tremi testiranimi jezikovnimi kompetencami je pri obeh jezikih največji odstotek učencev (12 % pri

angleščini in 21 % pri nemščini), ki ne dosegajo niti prve ravni znanja A1 prav pri bralnem razumevanju,

pri čemer bi pričakovali, da bo največ takih učencev pri pisnem sporočanju, ki je tvorna jezikovna

kompetenca in zato težja od ostalih dveh testiranih jezikovnih kompetenc.

Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji

Prvi tuji jezik33

V različnih državah se učenci začnejo obvezno učiti tuje jezike pri različni starosti. Iz primerjalnih študij

27 lahko ugotovimo, da je starost, pri kateri se učenci obvezno začnejo učiti 1. tujega jezika v različnih

državah EU, zelo različna; malo je tistih držav, kjer začnejo s poučevanjem tujega jezika že v 1. razredu

obveznega šolanja. Tako se pri petih letih starosti učijo 1. tuji jezik na Malti, pri šestih letih v Italiji, v

Luksemburgu, Avstriji, Norveški; pri sedmih letih v Estoniji, Franciji, na Poljskem. Na Švedskem se 1. tuji

jezik začnejo obvezno učiti v starosti od 7. do 15. leta; tretjina učencev pa pri starosti 7 let. Pri osmih

letih starosti se začnejo učiti 1. tujega jezika v Belgiji (francoski in nizozemski del), Bolgariji, na Češkem,

v Grčiji, Španiji, Romuniji, Lihtenštajnu. Pri devetih letih pa na Danskem, Islandiji, Cipru, Madžarskem, v

Latviji in Sloveniji. Pri desetih letih starosti se začnejo 1. tuji jezik obvezno učiti v Nemčiji, Litvi, na

Nizozemskem, Portugalskem, Finskem, v Slovaški, Islandiji in Turčiji; pri enajstih letih pa v Angliji,

Walesu in Severni Irski.

V empirični raziskavi smo ugotovili, da največ ravnateljev, učiteljev in staršev meni, da naj bi se prvi tuji

jezik kot obvezni predmet za vse učence začel poučevati v 4. razredu. Tako je odgovorila približno

tretjina ravnateljev (36,0 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju (30,8 %), 2. triletju (31,7 %) in 3.

triletju (30,5 %), ter približno dve petini učiteljev 1. triletja (38,2 %), učiteljev 2. triletja (38,5 %), učiteljev,

ki poučujejo v 1. in 2. triletju (41,0 %), učiteljev 3. triletja (37,6 %) in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3.

triletju (43,0 %).

32 Povzetki rezultatov Evropske raziskave o jezikovnih kompetencah (ESLC 2011) , str. 49

33 Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (2011) , str. 126 128

Prvi tuji jezik – predlagane rešitve

Prvi tuji jezik mora šola ponuditi učencem že v 1. razredu kot neobvezni izbirni predmet v obsegu dveh

ur tedensko. Učenci se zanj odločajo prostovoljno.

Prvi tuji jezik je obvezen za vse učence od 2. razreda dalje. V 2. in 3. razredu obsega 2 uri tedensko.

Prvi tuji jezik je praviloma angleščina, lahko pa tudi nemščina na območjih, kjer je ta jezik posebnega

pomena in kjer ga na predlog lokalnih skupnosti določi pristojno ministrstvo.

Odločitev o nemščini kot prvem tujem jeziku sprejme svet šole na predlog učiteljskega zbora.

Razlogi, zakaj naj bo prvi tuji jezik učenkam in učencem v 1. razredu ponujen kot neobvezni izbirni

predmet in ne kot obvezni predmet, so v tem, da so ob vstopu v šolo med učenci velike razlike, da so

nekateri otroci vključeni v inštitucije predšolske vzgoje, drugi pa ne, da se šele prilagajajo šolskemu

pouku. Prostovoljnost je tudi nadgradnja prostovoljnega pouka tujega jezika v vrtcu. Z obveznim

predmetom od 2. razreda dalje omogočamo vsem učenkam in učencem zgodnejše učenje 1. tujega

jezika. Pouk mora omogočati individualizacijo (stremeti k stvarnim učnim dosežkom, osnovna šola

posvečati se učencem s posebnimi potrebami: nadarjenim in učencem s primanjkljaji).

Nadaljevanje učenja prvega tujega jezika iz prvega v drugo in tretje vzgojnoizobraževalno

obdobje je

zagotovljeno z vzgojnoizobraževalnim

programom (kurikulom) in s predmetnikom. Učni načrt za prvi tuji

jezik mora v vsakem vzgojnoizobraževalnem

obdobju zagotoviti in omogočiti visoko stopnjo

individualizacije pri oblikovanju učnih poti za doseganje

zastavljenih ciljev in standardov znanja.

Učitelji

Tuji jezik v 1. triletju lahko poučuje profesor tujega jezika z dodatnim izobraževanjem za zgodnje

poučevanje oz. profesor razrednega pouka z dodatnim izobraževanjem iz tujega jezika.

Tuji jezik v 2. triletju lahko poučuje profesor tujega jezika oz. profesor razrednega pouka z dodatnim

izobraževanjem iz tujega jezika.

Drugi tuji jezik34

Praksa uvajanja obveznega 2. tujega jezika v času osnovnošolskega izobraževanja je po različnih

državah zelo različna.38 Pri sedmih letih starosti se začnejo obvezno učiti 2. tuji jezik učenci v

Luksemburgu, pri desetih letih v Estoniji in Romuniji, pri enajstih letih v Italiji in na Malti, pri dvanajstih

letih v Grčiji, Latviji, Litvi, na Cipru, Nizozemskem, Portugalskem in Islandiji. Pri trinajstih letih starosti na

Danskem in 80 % učencev na Švedskem, pri štirinajstih letih na Madžarskem in pri petnajstih na

Finskem. V času obveznega šolanja pa se učenci ne učijo 2. tujega jezika obvezno v Belgiji, Bolgariji,

Češki, Nemčiji, Španiji, Franciji, Avstriji, Angliji, Walesu, Severni Irski, Lihtenštajnu, Turčiji, na Islandiji,

Poljskem, Slovaškem in na Norveškem.

Z raziskavo smo želeli ugotoviti, ali bi po mnenju anketiranih morala biti v obveznem predmetniku

osnovne šole kot samostojna predmeta prvi in drugi tuji jezik in bi se morali vsi učenci obvezno učiti

dveh tujih jezikov.

Večina anketirancev je mnenja, da v obveznem predmetniku osnovne šole ne bi bila kot samostojna

predmeta prvi in drugi tuji jezik. Anketiranci, ki presojajo, da bi se morali vsi učenci obvezno učiti dveh

tujih jezikov, menijo, da naj bi začeli poučevati drugi tuji jezik med 4. razredom (v večjem številu se za to

34 Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (2011) , str. 134 136

možnost odločajo učitelji 1. triletja in učitelji 2. triletja) in 7. razredom (v večji meri to mnenje izražajo

ravnatelji, učitelji 2. triletja in učitelji, ki poučujejo v 2. in 3. triletju).

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev, ki menijo, da v obveznem predmetniku osnovne šole ne bi smela

biti dva tuja jezika, se strinja, da bi morale šole ponuditi drugi tuji jezik kot izbirni predmet. Pri starših

prevladuje mnenje, da bi morala šola ponuditi drugi tuji jezik kot izbirni predmet od 5. razreda dalje,

medtem ko pri ravnateljih in učiteljih prevladuje mnenje, da bi to moralo biti od 7. razreda dalje.

Zavedamo se pomembnosti učenja drugega tujega jezika, zato omogočamo njegovo poučevanje in

učenje vsem tistim učenkam in učencem, ki so za to motivirani in imajo ustrezne zmožnosti za učenje

drugega tujega jezika. Ker je osnovna šola obvezna za vse učence z zelo različnimi zmožnostmi,

predlagamo, da je pouk tega predmeta na izbiro tistim učencem, ki to želijo in zmorejo. Drugi tuji jezik se

bodo tako lahko učili več let, kar bo omogočalo tudi večjo kakovost znanja. Glede na pomembnost

znanja več jezikov priporočamo, da šole in učitelji za učenje 2. tujega jezika motivirajo in pridobijo čim

več učencev.

Drugi tuji jezik – predlagane rešitve

Učenke in učenci lahko kot neobvezni izbirni predmet izberejo drugi tuji jezik, ki ga mora šola ponuditi od

4. razreda dalje v obsegu dveh ur tedensko. Če učenka ali učenec izbere drugi tuji jezik, ga mora

obiskovati do konca šolskega leta. Priporočamo, da se ga uči vsaj do konca triletja.

V 3. triletju šola drugi tuji jezik ponudi učencem tudi v okviru obveznih izbirnih predmetov. Če učenec

izbere drugi tuji jezik kot obvezni izbirni predmet, ga praviloma izbere za tri leta. Učni načrti za drugi tuji

jezik so od 7. razreda dalje glede na predznanje učencev in učenk napisani na dveh ravneh zahtevnosti.

Drugi tuji jeziki so:

• angleščina, francoščina, nemščina (najbolj razširjeni delovni jeziki EU);

• hrvaščina, italijanščina, madžarščina (jeziki sosedskih držav, slednja tudi jezika avtohtonih manjšin);

• ruščina, španščina, kitajščina (uradni jeziki OZN);

• latinščina (klasični jezik);

• drugi jeziki, za katere obstajajo veljavni učni načrti.

Šola je sicer pri ponudbi drugega tujega jezika avtonomna, vendar mora pri tem upoštevati načela,

priporočila in navodila za razmeščanje drugega tujega jezika, ki jih oblikujejo pristojne strokovne

institucije ter sprejmeta oz. določita pristojni strokovni organ in ministrstvo, da tako – v skladu z

nacionalno jezikovno politiko in ob upoštevanju nekdanje in sedanje družbene in kulturne vloge

posameznih jezikov – zagotovijo in omogočijo ustrezen obseg in razmestitev izvajanja pouka

posameznih jezikov.

Za zagotovitev jezikovne raznolikosti na nacionalni ravni pristojno ministrstvo sprejme tudi druge ukrepe,

ki zagotovijo in omogočijo izvajanje pouka jezikov, za katere obstaja manjši interes (finančni mehanizmi,

ki omogočajo izvajanje pouka v manjših oz. v dodatnih skupinah, usposabljanje ravnateljev kot

sooblikovalcev nacionalne jezikovne politike idr.).

Latinščina kot drugi tuji jezik

Posamezna šola ima možnost, da ima oddelek, ki ponuja učenkam in učencem od 4. do 6. razreda med

neobveznimi izbirnimi predmeti samo pouk latinščine, od 7. razreda dalje pa je latinščina v tem oddelku

obvezni izbirni predmet. Učenec, ki izbere latinščino v 2. triletju, mora nadaljevati z učenjem latinščine

tudi v 3. triletju. Šola mora odločitev o ponudbi latinščine predstaviti staršem in učencem v ustrezni

publikaciji pred vpisom učenca v šolo. Na ta način omogočamo šolam in zainteresiranim učencem oz.

staršem kontinuirano večletno poučevanje in učenje latinščine ter dopolnjevanje pouka latinščine z

elementi klasične kulture.

Umestitev tujih jezikov v nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014201835

2.1.6 Tuji jeziki

Slovenska jezikovna politika zato predvideva, da se v Akcijskem načrtu za jezikovno izobraževanje tej

problematiki posveti poseben poudarek in da se oblikuje enotna politika poučevanja tujih jezikov v okviru

vzgojnoizobraževalnega

sistema. Ta naj na podlagi analize stanja na področju učenja in poučevanja

tujih jezikov v celotni izobraževalni vertikali vsebuje tudi izhodišča in smernice: za ustrezno uveljavitev

drugega tujega jezika v osnovne in srednje šole; za zagotovitev ustrezne in s strokovnimi argumenti

utemeljene razmestitve in razpršenosti učenja tujih jezikov znotraj države in znotraj posameznih regij ter

za zagotavljanje ustreznega razmerja med njimi, ki bo temeljilo na upoštevanju njihove

kulturnocivilizacijske

in gospodarskopolitične

vloge in mesta tako v širšem, to je evropskem in

globalnem kontekstu, kot tudi v ožjem, to je neposredno lokalnem; motiviranje in usposabljanje

ravnateljev ter svetovanje šolam in njihovim vodstvom za oblikovanje strokovno ustrezne in čim bolj

stabilne ponudbe tujejezikovnega izobraževanja, ki bo smiselno umeščeno v celotno izobraževalno

vertikalo tako, da bo učence spodbujalo k (sicer nujno neobvezni) kontinuiteti učenja in doseganju čim

višje stopnje jezikovnih zmožnosti vsaj v dveh tujih jezikih; za vzpostavitev sistema ugotavljanja in

priznavanja v šoli in zunaj šole pridobljenega jezikovnega znanja; za uvajanje sodobnih pristopov k

načrtovanju in izvajanju tujejezikovnega izobraževanja v okviru šolskih izvedbenih kurikulov.

V osnovnoin

srednješolskem izobraževanju naj se pouk vseh jezikov načrtuje in izvaja tako, da se

navezujejo drug na drugega in povezujejo med seboj, in sicer tako tuji jeziki ne glede na vlogo v kurikulu

(prvi, drugi, tretji tuji jezik idr.) kot tudi tuji jeziki in slovenščina ter tuji jeziki in nejezikovni predmeti.

Navezovanje in povezovanje naj potekata na načine, ki bodo spodbujali medsebojni prenos, čim večjo

skladnost in stopenjsko nadgrajevanje jezikovnega in zunajjezikovnega (to je kulturnocivilizacijskega)

znanja (na primer razvijanje zmožnosti prepoznavanja skupnih in razlikovalnih potez v slovničnih opisih

posameznih jezikov, ustrezne učne strategije in dejavnosti, primerne organizacijske oblike pouka).

Zakonsko predvidena postopna uvedba zgodnjega učenja prvega tujega jezika v izobraževalni sistem

(72. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ) bo v naslednjih letih učencem omogočila, da učenje tujih

jezikov dojamejo kot nekaj naravnega in da postopoma razvijajo zavest o jezikovni in kulturni

raznolikosti, pozitivno pa bo vplivala tudi na njihov kognitivni razvoj. Hkrati pa uvajanje zahteva visoko

strokoven pristop k poučevanju, ki že v izhodišču preprečuje možnost neustreznih praks ter sočasno

krepitev zavesti o pomembni vlogi, ki jo ima v Republiki Sloveniji slovenski jezik (na področju avtohtonih

manjšin poleg njega tudi italijanski in madžarski).

Smiselno je, da je tako v osnovni kot v srednji šoli izbor tujih jezikov širok, vendar ožji pri prvem tujem

jeziku (do trije jeziki, ne samo angleščina) in širši pri drugih tujih jezikih. Prehod iz osnovne šole v

srednjo šolo naj bo na ravni drugega tujega jezika dovolj fleksibilen, da bo učencem omogočal izbiro

med nadaljevanjem drugega jezika iz osnovne šole, izbiro novega drugega tujega jezika, po potrebi pa

tudi med vnovičnim začetkom pouka istega tujega jezika na osnovni ravni. Učenci naj se navajajo na

uporabo jezikovnih tehnologij, seveda v okvirih svojih kognitivnih zmožnosti in sporazumevalnih potreb.

V ponudbi tujih jezikov je treba v celotni vertikali zagotoviti ustrezno mesto klasičnim jezikom (latinščini

in grščini). V delih Republike Slovenije, kjer italijanščina in madžarščina nista uradna jezika, je treba

zagotoviti ustrezno mesto tudi jezikoma avtohtonih manjšin kot tujima jezikoma. Vse podrobnosti bo

opredelil Akcijski načrt za jezikovno izobraževanje.

35 Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018

Cilj: Zagotavljanje kakovosti in optimizacija poučevanja ter učenja tujih jezikov

Ukrepi:

Učitelji:

– seznanjanje ravnateljev in učiteljev z državno jezikovno politiko na področju tujih jezikov;

– usposabljanje ravnateljev in učiteljev za sprejemanja strokovno ustreznih odločitev v zvezi z

načrtovanjem in izvajanjem (tuje)jezikovnega izobraževanja;

– s podbujanje uvajanja inovativnih pristopov k učenju in poučevanju jezikov (CLIL, jezikovni portfolio

idr.);

– s podbujanje povezovanja učiteljev tujih jezikov in učiteljev materinščine na ravni šole – oblikovanje

skupnega šolskega jezikovnega kurikula;

– spodbujanje stalnega strokovnega izpopolnjevanja učiteljev na jezikovnem in didaktičnem področju;

– u sposabljanje učiteljev slovenščine na področju tujih jezikov in učiteljev tujih jezikov na področju

slovenščine;

– certificiranje pridobljenih učiteljevih zmožnosti.

Učeči se:

– informiranje in svetovanje učečim se in njihovim staršem glede izbire tujih jezikov;

– izdelava ustreznih učnih gradiv za različne stopnje poučevanja tujih jezikov;

– v ključevanje vsebin v učbenike slovenščine, ki bodo krepile zavedanje o pomenu znanja prvega jezika

za dobro razumevanje drugih jezikov ter s tem navajale na razmišljanje o jezikovni raznolikosti kot

vrednoti;

– c ertificiranje pridobljenega znanja tujih jezikov (v formalnem izobraževanju in zunaj šole) po veljavni

evropski lestvici (Skupni evropski jezikovni okvir) ob zaključku osnovnoin

srednješolskega

izobraževanja.

Zunaj institucij formalnega izobraževanja se kvalitetno učenje in raba tujih jezikov pri odraslih govorcih

omogočata predvsem z naslednjimi ukrepi:

– spodbujanje tečajev tujih jezikov na delovnem mestu in drugje (vključno z izobraževalno TV);

– spodbujanje izobraževanja prevajalcev in tolmačev za potencialno deficitarne jezike;

– s talno/sprotno izobraževanje članov prevajalskih in lektorskih služb na jezikovnem in strokovnem

področju.

Kazalniki:

– število izvedenih ukrepov,

– število izobraževalnih oblik za ravnatelje in učitelje,

– število učnih gradiv,

– število učnih vsebin o jezikovni raznolikosti,

– število tečajev tujih jezikov za odrasle,

– število izobraževalnih oblik za prevajalce in tolmače,

– število izobraževalnih oblik za člane prevajalskih in lektorskih služb.

Predvidena sredstva: 300.000 EUR.

Predvideni učinki: usklajeno načrtovanje in razvijanje jezikovne platforme za poučevanje tujih jezikov,

zvišanje stopnje kakovosti poučevanja in znanja/uporabe tujih jezikov, širjenje nabora tujih jezikov v

izobraževalnih procesih in izven njih ter povečevanje možnosti izbora med njimi.

Nosilca: MIZŠ (v sodelovanju z ustreznimi strokovnimi institucijami), MK.

V začetnem obdobju je bilo veliko pritožb na uvajanja in izvajanje, saj običajno staršem ni bilo pojasnjen razlog za uvedbo obvezne vsebine.

Neustrezno je bilo tudi zahtevano 100% soglasje od vseh staršev. Na posameznih šolah je tako prišlo do pritiska ali celo nasilja nad starši, ki so zavračali soglasje k poučevanju 2TJ.

Sčasoma pa ni bilo več pritožb, ampak nasprotno so starši poročali o pozitivnih rezultatih poučevanja drugega tujega jezika:

Predmet je bil umeščen v redni urnik;

Odnos učencev do predmeta je bil bolj resen in posledično je bilo tudi znanje boljše. Učbenike je bilo mogoče naročati preko učbeniškega sklada.

Odločitev o ukinitvi 2TJ nas je tako močno presenetila.

Na 5.(29.) seji ASSMOŠ v šolskem letu 2012/13 dne 22.05.2013 na katero smo povabili tudi g. ministra, a ga je nadomeščal generalni sekretar Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport smo to temo obravnavali. Ministra smo seznanili z našimi ugotovitvami in podali pobudo 0 2TJ (priloga). Predlagali smo, da v kolikor pobude ni možno uresničiti za celotno Slovenijo, naj se obvezen drug tuj jezik uvede vsaj za obmejne regije, na področjih kjer je potreba po znanju drugega tujega jezika velika in je aktivno znanje jezika sosedov prednost pri iskanju zaposlitve in opravljanju poklica.

V obširni razpravi so starši poudarili, da se sistemsko in stabilno za daljše obdobje uredi poučevanje tujih jezikov na osnovnih šolah. Sedanje stanje je nedopustno, saj programi fakultativnega pouka,

obveznih in neobveznih predmetov tujih jezikov niso usklajeni in niso v skladu z evropskimi direktivami.

Kasneje je bilo uvedeno poučevanje tujih jezikov v obliki obveznih in neobveznih izbirnih predmetov.

Taki ureditvi starši nismo nasprotovali, saj je bil prisoten parcialni interes, da ne bomo potrebovali plačevati dragih tečajev tujih jezikov. Prav tako je bilo zaznati interes pri učiteljih, ki so si z večjo pedagoško obremenitvijo zagotovili varnejšo službo.

Že v začetku pa so člani aktiva ASSMOŠ napovedali, da model ni dodelan in da bo prinesel v poučevanje precej zmede. Prevladalo je mnenje, da tisti ki je zadevo »zakuhal« naj jo tudi reši.

Dve tematiki sta stalnica na naših sejah sveta staršev: šolska prehrana in poučevanje tujih jezikov.

Najpogostejši problemi na katere opozarjajo starši:

Učne vsebine obveznih in neobveznih predmetov tujih jezikov niso usklajeni in tudi ne s fakultativnim poukom.

Prehajanje med skupinami, ki imajo obvezni ali neobvezni predmet je težavno, posebno v primerih ko niso isti učitelji.

Predmeti tako obvezni izbirni kot neobvezni so zunaj glavnega urnika, ali pred uro ali pa tudi več ur po zadnji redni uri.

Pogosto skupine, ki imajo neobvezni izbirni predmet razpadejo in ni več zahtevanega minimuma za izvajanje.

Tematiko poučevanja drugega tujega jezika smo obravnavali tudi na 42. seji ASSMOŠ dne

13.10.2016.

Sprejeli smo sklep, da člani ASSMOŠ soglasno še vedno podpiramo obvezno poučevanje drugega tujega jezika, ker je najbolj učinkovito in sredstva so najbolj racionalno porabljena.

Od pristojnih pa zahtevamo, da pedagoški strokovnjaki za daljše obdobje določijo, katere se obvezne vsebine za osnovnošolsko izobraževanje.

Pobuda o ponovni uvedbi drugega tujega jezika v zadnje tri razrede osnovne

Šole

Starši organizirani v Aktiv svetov staršev mariborskih osnovnih šol podajamo pobudo Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, da poda spremembe zakonodaje, ki bi omogočila ponovno uvedbo obveznega drugega tujega jezika v zadnje tri razrede osnovne Šole. V kolikor pobude ni možno uresničiti za celotno Slovenijo, naj se obvezen drug tuj jezik uvede vsaj za vzhodno regijo.

Številne osnovne Šole v naši regiji so uvedle obvezen drug tuj jezik, običajno je bil to nemški jezik. O pozitivnih učinkih uvedbe obveznega drugega tujega jezika so poročali tako starši kot strokovni aktivi učiteljev tujih jezikov. Sprememba zakona, ki uvaja ukinitev obveznega drugega tujega jezika, nas je močno neprijetno presenetila in mislimo, da je bila sprejeta na škodo regij. V naši regiji je turizem, kjer se pogosto zahteva znanje več tujih jezikov, vse bolj pomembna panoga, vse več podjetij iz Avstrije in Nemčije ima sedež v Mariboru in vse več ljudi išče zaposlitev v sosednji Avstriji. Dobro

znanje nemškega jezika je poleg angleškega po našem mnenju ključnega pomena in naloga osnovnošolskega izobraževanja.

Najnovejši predlog sprememb Zakona o osnovni šoli, ki polega drugih sprememb prinaša tudi zamik uvajanja neobveznega izbirnega premeta drugega tujega jezika za dve leti, je za nas nesprejemljiv in vnaša dodatno zmedo v osnovnošolsko organizacijo poučevanja.

Upamo, da boste naše predloge vzeli v resen razmislek, da se boste zavedali odgovornosti za zakone, ki so sprejeti na škodo regij in našli pozitivno rešitev.

------------------------------------------------------------------

V Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije in v njenih članih (aktivih svetov staršev) smo o poučevanju drugega tujega jezika v osnovni šoli v preteklosti že večkrat razpravljali. Ker obstoječe stanje ne omogoča kakovostnega jezikovnega izobraževanja otrok, pozdravljamo tudi odprto javno razpravo in posebej to, da se ni zaprla sredi počitnic.

Javno razpravo razumemo kot zbiranje različnih pogledov mnenj, tudi predlogov, predvsem pa izkušenj iz različnih okolij, ki pomagajo razumeti, kako ima lahko nek ukrep na tem področju različne učinke za različne populacije otrok. Zato je ZASSS spodbujala svoje člane, da se v javno razpravo vključijo samostojno. Verjamemo, da so njihovi prispevki, kot tudi vsi drugi, ki so bili poslani, dragoceni in vredni pozornosti, čeprav ne odražajo nekih »poenotenih« mnenj in stališč. Pričakujemo, da bo Delovna skupina za ureditev položaja drugega tujega jezika v osnovni šoli pri MIZŠ (v nadaljevanju delovna skupina) ob upoštevanju vseh različnosti znala najti optimalno ureditev, ki bo osredotočena na čim večjo korist vseh učencev.

Za sodelovanje predstavnika ZASSS v delovni skupini so bila pripravljena izhodišča in analize, ki jih člani delovne skupine poznajo in tam zapisanega nima smisla obsežno ponavljati. Za tokratni prispevek izpostavljamo pet iztočnic , ki izhajajo iz različnih dokumentov.

Država bi morala postaviti jasno izhodišče, kakšne jezikovne kompetence pričakuje od učencev, ko končajo devetletko. Za izhodišče lahko vzamemo kar naslednji zapis: "Slovenija je kot članica Evropske skupnosti sopodpisnica številnih dokumentov Evropske komisije, med drugim tudi dveh ključnih s področja spodbujanja večjezičnosti: Nova okvirna strategija za večjezičnost (2005) in Akcijski načrt 2004 - 2006 za spodbujanje učenja jezikov in jezikovne raznolikosti, ki potrjujeta zavezanost Komisije Evropske skupnosti k večjezičnosti v Evropski uniji in učenju dveh jezikov (ob prvem) od zgodnjega otroštva naprej. V Akcijskem načrtu je posebej poudarjena namera, da razširjamo, utrjujemo in razvijamo čim zgodnejše učenje enega ali več (tujih) jezikov v vsaki članici EU. Ján Figel , Evropski komisar za izobraževanje, usposabljanje, kulturo in večjezičnost, je povzel bistvo zgodnjega učenja večjega števila jezikov takole: »V razširjeni in večjezični Evropi nam zgodnje učenje (tujih) jezikov omogoča odkrivanje drugih kultur in nas pripravlja na učinkovitejšo zaposlitveno mobilnost.« Akcijski načrt nalaga vsem državam EU, da zagotovijo vsem svojim prebivalcem, da se poleg prvega jezika naučijo še dva druga jezika. Ta sta

lahko sosedska, manjšinska ali tuja." (Pregledna in evalvacijska študija »Dodatni tuji jeziki v otroštvu1«)

»Drugi tuji jezik kot osrednji predmet te razprave je zaradi zapletenosti ponujenih oblik učenja in zaradi izbirne narave v praksi pokazal, da se tujih jezikov ne morejo učiti vsi tisti, ki si to želijo in zmorejo, kar je bil cilj umestitve drugega tujega jezika v predmetnik osnovne šole.« (Izhodišča za javno razpravo, ki jih je pripravila delovna skupina2)

Na videz »enaka« ureditev, ima za različen populacije otrok lahko zelo različne posledice. Tisto, kar je na primer drugi tuji jezik za večino učencev v Sloveniji, je tretji tuji jezik za učence na dvojezičnih področjih ali celo četrti tuji jezik za učence na dvojezičnih področjih, katerih materni jezik ni slovenski (oziroma italijanski ali madžarski). (povzeto po analizi ZASSS)

»…da se stvari zataknejo, ko je treba konceptualne in strateške opredelitve spraviti s papirja in pisarn v šolsko življenje.« (iz Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-20183)

Za nedostopnost učenja drugega tujega jezika vsem otrokom niso »krivi« le zakoni, ampak tudi podzakonski akti, ki z določanjem pogojev za oblikovanje skupine vplivajo na to, ali bo šola lahko izvajala pouk drugega tujega jezika ali ne. (povzeto po analizi ZASSS)

Sedanje zapleteno in neučinkovito stanje, ki ne zmore doseči temeljnega cilja (zagotoviti učenja jezikov učencem, ki to želijo in zmorejo – osredotočenost na korist učenca) je posledica pogostih nekonsistentnih sprememb zakonodaje (od leta 2007 jih je bilo kar devet) in najmanj si želimo, da bi bila nova ureditev, ki jo pripravlja delovna skupina, deseta v vrsti, ki stanja ne bi izboljšala, ampak le dodatno zapletla. Zato predlagamo, da za vsako različica ureditve, ki jo bo delovna skupina obravnavala, pripravi simulacijo učinkov (tudi z upoštevanjem predvidenih sprememb v podzakonskih aktih) in preveri, ali proučevana različica izpolnjuje temeljni cilj in ali je izvedljiva.

Predvidevamo pa, da bodo pri simulaciji izvedljivosti in praktičnih učinkov potrebni dodatni podatki (poleg tistih, ki so zajeti v analizi ZASSS) in jih bo moralo MIZŠ čim prej priskrbeti. Na primer:

Koliko usposobljenih učiteljev tujih jezikov je zaposlenih v OŠ in za poučevanje katerih tujih jezikov so usposobljeni?

Koliko delovno aktivnih učiteljev tujih jezikov in za katere jezike je na razpolago na trgu dela?

1 http://www.zrss.si/projektiess/skladisce/sporazumevanje_v_tujih_jezikih/tuj%20jezik%20v%20prvem%20triletju/Strokovni%20%C4%8Dlanki%20in%20prevodi/dodatni%20tuji%20jeziki%20v%20otro%C5%A1tvu%20%28eval.studija%29_%20pizorn.pdf

2 http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/Aktualno/Poucevanje_tujega_jezika_Izhodisca_javna_razprava_pop.doc

3 http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=201362&stevilka=2475

Koliko učencev se vsako leto prijavi na NIP tuji jezik, ki ga nato šola 1. zaradi premajhnega števila učencev, ki ga predpisuje Pravilnik (manj kot 12), ali 2. zaradi večjega interesa za druge NIP kljub zadostnemu številu zaradi omejitve števila skupin na šolo ne izvaja.

Kašna sredstva je maksimalno pripravljeno/zmožno nameniti MIZŠ za poučevanje 2. tujega jezika?

Predvsem zaradi kadrovskih vidikov vsake proučevane različice, bi morala biti simulacija opravljena v celovitem kontekstu jezikovnega izobraževanja – učitelji tujih jezikov so namreč potrebni tudi za zgodnje poučevanje prvega tujega jezika in vprašanje, ali je za določeno ureditev na voljo dovolj primerno usposobljenih učiteljev, je eno ključnih (tudi za predvidevanje primernih rokov in zahtev za prehodno obdobje).

Seveda pa simulacija ne more mimo celovito ovrednotenih finančnih posledic in nujne uskladitve le-teh s sredstvi, ki jih je mogoče zagotoviti (prav umanjkanje tega pogoja je botrovalo nekaterim stranpotem v preteklosti).

V ZASSS verjamemo, da je mogoče obstoječo ureditev bistveno izboljšati in bomo pri iskanju rešitev še naprej aktivno sodelovali. Da bi bilo sodelovanje čim bolj kakovostno, že na tem mestu prosimo da na e-naslov [email protected] posredujete vse prispevke, ki ste jih prejeli v okviru te javne razprave.

V Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije pozdravljamo pobudo MIZŠ za široko razpravo o Nacionalnem preverjanju znanja (NPZ). Tej temi smo namenili misli že v našem sporočilu za javnost ob 4. obletnici ustanovitve ZASSS, 8. junija letos. Takrat smo zapisali naslednje:

Pomemben element evalvacije znotraj slovenskega šolskega sistema je nacionalno preverjanje znanja. V javnosti, tudi strokovni, večkrat slišimo razprave o velikih razlikah med šolskimi ocenami in uspehom učencev na nacionalnem preverjanju znanja (NPZ), ki je enako za vse otroke v državi. Ob tem se sprašujemo, kako šole izkoristijo informacije, ki jih pridobijo z NPZ.

Preverjanje znanja, pri katerem vsi učenci dobijo enake naloge, je nujno potrebno za zagotavljanje kakovosti. Za šole, kjer se na osnovi rezultatov NPZ odločijo za izboljšave, je ta informacija neprecenljiva in predstavlja osnovo za samoevalvacijo.

Večinoma pa NPZ trenutno, čeprav se večkrat omenja njihov formativni pomen, dajejo le informacijo o zatečenem stanju. Z NPZ bi morale šole dobiti mehanizem za primerjavo z ostalimi šolami, predvsem pa za vrednotenje lastnega dela glede na zapisano normo. V tem smislu bi bilo vredno razmisliti tudi o vpeljavi NPZ v tretji razred.

Že več let v posameznih aktivih in tudi v Zvezi opozarjamo, da bi bilo smiselno NPZ v devetem razredu dodati še nekaj nalog selekcijskega tipa, ki bi služile kot korektiv šolskim ocenam pri merilih za vpis v srednje šole.

Ta zapis, čeprav je nastal precej pred pozivom MIZŠ, na kratko odgovarja na vsa tri vprašanja, o katerih naj bi v razpravi podali svoja mnenja. Za večjo jasnost navajamo nekaj poudarkov in pojasnil.

Koncept: Kako vidite NPZ, zakaj in za kaj ga v prihodnje uporabljati?

Koncept, ki ga je opredelila DK NPZ 7. 12. 2005 – »Glavni smisel teh preizkusov je izboljšanje kakovosti učenja in poučevanja, s tem pa tudi zagotavljanje kakovostnejšega znanja in zmožnosti naših učenk in učencev« – se nam zdi dober. Da je NPZ zasnovan formativno, da temelji na učnem načrtu, da se lahko na njem vsaj učenec primerja z vrstniki celotne generacije, da lahko vsak učitelj v rezultatih identificira učinkovite in manj učinkovite metode svojega dela… je dobro. Osnovni namen NPZ je in mora ostati izboljšanje učenja in poučevanja.

Izvedba: na kakšen način ga izvesti, kdaj, v katerih obdobjih otrokovega šolanja?

Izvedba NPZ po vsaki triadi bi omogočila spremljanje uspešnosti učencev in hkrati na isti populaciji vrednotenje učinkov izboljšav učnega procesa, uvedenih na podlagi predhodnih rezultatov NPZ.

Namen: kaj storiti z rezultati in analizami nacionalnega preverjanja znanja?

Predvsem jih je treba uporabljati. Po našem mnenju je veliko odklonilnih stališč do NPZ pogojenih z dejstvom, da doslej velika količina zbranih podatkov ni bila (ali vsaj ne dovolj učinkovito) uporabljena za doseganje osnovnega namena (izboljšanja učenja in poučevanja), niti dovolj predstavljena javnosti. Glavni razlog za to vidimo v nezadostnem razumevanju namena NPZ tako pri učiteljih, kot (deloma posledično) pri učencih in starših. Če niti strokovna javnost ne razume, kako močno orodje za izboljšanje kakovosti učenja in poučevanja je lahko NPZ, potem je treba to orodje predstaviti vsem deležnikom na jasen in razumljiv način in jih tudi naučiti, da ga bodo vsi (od posameznega učenca in njegovih staršev preko učitelja in šole do državnih inštitucij) uporabljali. In to v sklenjeni zanki

(Demingovem krogu): na podlagi rezultatov NPZ lahko vsak deležnik načrtuje izboljšave, jih izvede, preveri učinke in ustrezno ukrepa naprej. Obravnavo rezultatov NPZ tako vidimo v tesni povezavi z načinom zagotavljanja kakovosti tudi na drugih področjih delovanja šole in verjamemo, da se bo trud, vložen v opolnomočenje posameznikov in šol, da spoznajo in učinkovito uporabijo informacije, pridobljene z NPZ, obrestoval tudi na drugih področjih.


PRIPOMBE IN PREDLOGI UČITELJSKEGA ZDRUŽENJA SLOVENIJE NA ZAKON O

SPREMEBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O OŠ

V Učiteljskem združenju Slovenije smo zbrali 48 mnenj, predlogov in rešitev na Zakon o

spremembah in dopolnitvah Zakona o OŠ. Mnenja so oddajali celotni kolektivi OŠ, posamični

aktivi, strokovna društva, Svet šole in predstavniki Univerz ter posamezniki.

Učitelji v Učiteljskem združenju smo na 2. vseučiteljski konferenci 28. 6. 2017 v Kranju

poenotili naslednja mnenja:

I. smo PROTI vsem spremembam (in preimenovanju), ki jih Novela Zakona o OŠ predvideva

za PODALJŠANO BIVANJE

II. smo PROTI nacionalnemu preverjanju znanja v 3. razredu

III. smo PROTI napredovanju učencev v 1. in 2. razredu ob soglasju staršev in proti

napredovanju učencev v 7. razred z negativno oceno

IV: smo PROTI širitvi področja upravnega postopka v OŠ

V. smo ZA ohranitev 2 ur obveznih izbirnih predmetov s pisnim dovoljenjem staršev

VI. smo ZA organizacijo in izvedbo tečaja slovenskega jezika za otroke (v obsegu najmanj 60

ur), katerih materni jezik ni slovenščina, ki ga mora otrok opraviti pred vstopom v šolo

Vprašanja smo zbrali v 8 kategorijah:

1. REORGANIZACIJA PODALJŠANEGA BIVANJA

2. NACIONALNO PREVERJANJE ZNANJA

3. NEOBVEZNI in OBVEZNI IZBIRNI PREDMETI

4. NADARJENI UČENCI

5. ŠOLA V NARAVI

6. SLOVENSKI JEZIK ZA OTROKE, KATERIH MATERNI JEZIK NI SLOVENŠČINA

7. ŠIRITEV PODROČJA UPRAVNEGA POSTOPKA

8. NAPREDOVANJE IZ RAZREDA V RAZRED

1. REORGANIZACIJA PODALJŠANEGA BIVANJA

§ Kaj bo reorganizacija podaljšanega bivanja pomenila za kakovost šolstva?

§ Kdo bo vse bo lahko izvajal popoldansko varstvo v novem konceptu podaljšanega

bivanja ? Bo to pedagoški delavec, tako kot je bilo to do sedaj, ali bo to lahko kdorkoli

(npr.: študent)?

§ Kdo bo izvajal interesne dejavnosti v novem konceptu organiziranih dejavnosti?

§ Kakšni bodo normativi pri popoldanskem varstvu, ali bodo skupine morale biti

zapolnjene do najvišje zgornje meje ali bodo normativi celo višji?

§ So načrtovalci upoštevali učencev bioritem oz. njegove psihofizične zmogljivosti oz.

predhodne obremenitve iz obveznega programa pri novem konceptu organiziranih

dejavnosti?

§ Kdo bo financiral popoldansko varstvo: lokalna skupnost ali država?

§ Kako predvidevate 100% zaposlitev učitelja v razširjenem programu?

§ Ali bodo učitelji OPB v popoldanskem varstvu morali opraviti 60 minut za priznano 1

pedagoško uro? Ali to pomeni, da bodo vsak dan delali 20 min več za plačilo, ki so ga

deležni po trenutno veljavnem Zakonu o OŠ?

§ Kdaj lahko šola ponudi prostor v času razširjenega programa tistim dejavnostim, ki so

za učence plačljive in jih izvajajo zunanji sodelavci?

§ Zakaj se ukinja izvajanje dodatnega, dopolnilnega pouka, ISOP, ID in NIP pred

poukom v času predur? V urnik je nemogoče poleg obveznih izbirnih predmetov natrpati

še vse zgoraj omenjene dejavnosti, razen če je namen predlaganih sprememb ta, da

učenci in učitelji ostajajo na šoli do 15. ure.

§ Učenci od prvega do tretjega razreda ne zmorejo brez spremstva prehajati med

posameznimi dejavnostmi. Spremstva na interesne dejavnosti v predlogu sprememb niso

zagotovljena. Prav tako ni predvideno, kam z učenci, ki ne bodo želeli obiskovati

posameznih interesnih dejavnosti in kam z učenci, ko interesna dejavnost zaradi

odsotnosti učitelja mentorja odpade.

2. NACIONALNO PREVERJANJE ZNANJA

§ V noveli Zakona o OŠ beremo: "Nacionalno preverjanje znanja je za učence 3., 6. in 9. razreda

obvezno." Kaj pomeni dikcija obvezno? Nič se ne zgodi, če učenec NPZ-ja ne piše. Tako da učitelji

poudarjamo, da je pisanje NPZ v praksi v resnici neobvezno.

§ Učitelji smo v veliki večini proti NPZ v 3. razred, ker povečuje vse večje zahteve in pričakovanja

od otrok v prvi triadi. Učitelji bodo že od prvega razreda prisiljeni, da bodo še bolj storilnostno

naravnani k doseganju ciljev, manj časa pa namenili vzgojnemu in socialnemu vidiku. Zakaj ga

kljub temu uvajate na ravni vseh osnovnih šol?

§ »Ob koncu 9. razreda se dosežek iz obveznih predmetov pretvori v eno izmed ocen predmeta.

Dosežki pri predmetih, ki se v 9. razredu ne poučujejo, se ne pretvorijo v oceno, ampak se v obliki

odstotnih točk zapišejo v spričevalo.« beremo v novem predlogu.

Če v UZS prav razumemo: učenec na šoli, kjer bo kot 3. predmet npr. geografija, bo dobil oceno iz

NPZ, ki bo vplivala na zaključno oceno, saj je geografijo redni predmet v 9. razredu, učenec pa, ki

bo imel kot 3. predmet npr. tehniko, ki je v 9. razredu ni med rednimi predmeti, pa bo dobil samo

odstotne točke? NPZ bo v novem modelu diskriminatoren do učencev glede na to, kateri predmet

mu bo izbral minister.

§ Kako bodo spremembe oziroma ocenjevanje vplivalo na težavnost nalog in s tem

reprezentativnost rezultatov in njihovo primerljivost s testi drugega ocenjevalnega obdobja?

§ V novem pravilniku o NPZ MIZŠ daje Državni komisiji dodatna pooblastila, da z različnimi

inštrumenti (kot npr. anketa, študija primera, intervju, poskusno testiranje in podobno) pridobivala

dodatne strokovne podlage za usmerjanje in vodenje nacionalnega preverjanja znanja. https://euprava.

gov.si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi- predpisov/predlog-predpisa.html?id=8328.

Učitelji s tem nismo bili seznanjeni. Kaj bo to pomenilo za nas, učitelje?

§ Nov Pravilnik uvaja termin »konzulent« v NPZ in močno razširja pristojnosti Državne komisije.

Kdo je to lahko in kaj počne?

§ Nikjer ni govora o plačilu NPZ za učitelje, ki popravljajo nacionalno preverjanja znanja, kdaj bo to

urejeno s pravilnikom?

3. NEOBVEZNI in OBVEZNI IZBIRNI PREDMETI

§ Kako utemeljujete obvezni prvi tuji jezik v 1. razredu in obvezni drugi tuji jezik v 7. razredu?

§ Zakaj se učencem v zadnji triadi krči ure obveznih izbirnih predmetov oziroma zakaj je učencem

odvzeta 1 ura obveznih izbirnih vsebin? Predlagamo, da se učencu pusti svobodna odločitev za

izbiro 2 ur s pisnim dovoljenjem staršev.

§ Zakaj NIP ostajajo v heterogenih skupinah z različnimi nivoji predznanja, čeprav smo učitelji

praktiki opozarjali na kaotičnost urnika in nekakovostno izvedbo tujih jezikov v okviru NIP?

§ Zakaj se že v prihajajočem šolskem letu ne uredi normativov za NIP drugi tuji jezik in zagotovi

homogenost skupin?

§ Kako je mogoče, da ima tretji tuji jeziki v okviru NIP več ur (možnost šestletnega učenja: 414 ur

učenja tretjega tujega jezika) kot obvezni drugi tuji jezik (možnost triletnega učenja: 204 ur učenja

drugega tujega jezika)?

4. NADARJENI UČENCI

§ Nadarjeni učenci ne sodijo več v učence s posebnimi potrebami, ampak so vključeni v "druge

oblike individualne in skupinske pomoči". Se torej ukinja sistemizirano delo z njimi? Kaj to pomeni

za kakovost šolstva?

5. ŠOLA V NARAVI

§ Šole v naravi so ena od najbolj učinkovitih načinov učenja in vzgajanja za življenje, še

posebej pomembne so za mestne otroke. Zakaj torej novela Zakona o OŠ omejuje

nadstandardni program, ki ga sofinancirajo starši in donatorji, šolski sklad.

§ Predvidena sprememba bi seveda negativno vplivala tudi na domove CŠOD in njihove zaposlene,

ki so svoje delo doslej odlično opravljali. V kolikor bodo domove začeli zapirat, učenci so bili

namreč deležni zelo kvalitetnega programa za finančno povsem sprejemljivo ceno. V kolikor te

možnosti ne bo več oziroma bo zelo omejena, je jasno, da marsikateri otrok nikoli ne bo izkusil

dejavnosti, s katerimi se je doslej lahko srečal le v šoli v naravi.

6. SLOVENSKI JEZIK ZA OTROKE, KATERIH MATERNI JEZIK NI SLOVENŠČINA

§ Dosedanji drugi odstavek (novi tretji odstavek) se dopolni: Za otroke, ki prebivajo v Republiki

Sloveniji in katerih materni jezik ni slovenski jezik, se ob vključitvi v osnovno šolo organizira pouk

slovenskega jezika in kulture, s sodelovanjem z državami izvora pa tudi pouk njihovega maternega

jezika in kulture. Pouk slovenskega jezika in kulture se opravi v obliki tečaja, ki poteka v obsegu

najmanj 60 ur in ga mora otrok opraviti pred vključitvijo v slovensko osnovno šolo.

7. ŠIRITEV PODROČJA UPRAVNEGA POSTOPKA

§ Upravni postopek bo obvezen za vpis, prestop, prešolanje, odložitev šolanja, oprostitev

sodelovanja pri posameznem predmetu, prepoved obiskovanja OŠ, po izpolnitvi OŠ

obveznosti in za status učenca športnika oz. umetnika. Na ta način se uvaja še več prava v

šolstvo in posledično več birokratskih postopkov, ki ne doprinašajo niti k vzgoji niti

izobraževanju.

§ PREŠOLANJE UČENCA: V skladu s 54. členom Zakona o šoli, ki govori o prešolanju učenca

imamo naslednji predlog dopolnitve:

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport kot najvišja instanca oblikuje poimenski seznam

osnovnih šol posameznih šolskih okolišev, kamor bi se lahko učenci prešolali po treh vzgojnih

opominih. Seznam bi bil zasnovan tako, da bi ob prešolanju učenca po treh vzgojnih opominih

vsaka ustrezna šola prišla na vrsto enkrat oziroma po principu kroženja.

§ Imamo pripombo na 54. člen Zakona o OŠ glede prešolanja; naš predlog je, da naj šola prešola

učenca ne glede na mnenje staršev ali CSD – naj bo to avtonomija šole.

8. NAPREDOVANJE IZ RAZREDA V RAZRED

§ Nedopustno je, da je še vedno v zakonu zapisano, da učenec lahko ponavlja 1. in 2. razred le

ob soglasju staršev. Ta del bi se moral črtati, saj v mnogih primerih starši tega ne podprejo, učencu

pa se naredi velika škoda, ko zaradi obsežnosti novih vsebin ne zmore in njegove učne težave

prerastejo v hude vedenjske. Za otroke je najbolje ponavljati 1. razred in najkasneje drugi, ko se

opismenjuje.

§ V 6. razredu praviloma učenec napreduje z negativno oceno oziroma ob morebitnih

negativnih ocenah odloča učiteljski zbor. Predlagamo možnost enega popravnega izpita v 6.

razredu. Učenec se tako v 7. razred ne bi smel vpisati z negativno oceno, temveč bi moral za

napredovanje narediti popravni izpit.

ZAKLJUČEK: Učiteljsko združenje Slovenije naj postane uradni posvetovalni organ Ministrstva

za izobraževanje, znanost in šport, s katerim naj Ministrstvo sodeluje v pripravi zakonov in aktov.

Zdi se nam nedopustno, da smo kot izvajalci vsako leto soočeni z novimi spremembami, sami

nismo aktivno soudeleženi pri njihovi prenovi. Ne razumemo, kako zakonodajalec pričakuje, da

bomo uspešno opravili naloge, ki jih nam jih nekdo določi od zgoraj, mi pa jih pogosto ne vidimo

kot smiselne. Učitelji bi morali biti ministrstvu enakovredni parter.

Želimo, da se sliši in v večji meri upošteva mnenja učiteljev praktikov.

Metka Zorec, predsednica Učiteljskega združenja Slovenije

PRISPELA MNENJA NA UČITELJSKO ZDRUŽENJE SLOVENIJE PRIPENJAMO V

SPODNJEM DELU.

PRIPOMBE NA ZAKON O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O OSNOVNI ŠOLI

Splošna pripomba leti na čas odprtja javne razprave o predlogu novele Zakona o osnovni šoli: v

Društvu učiteljev zgodovine Slovenije opažamo, da se skoraj vsa vprašanja povezana s šolskim

delom odpirajo v času zaključkov šolskega leta, kar je glede na naravo dela v šoli neprimerno.

Vzpostavlja se tudi občutek, da se javne razprave odpirajo samo zato, da se naredi kljukica, in ne

zato, ker bi koga od odgovornih resnično zanimalo, kaj si o predvidenih spremembah mislijo tisti, ki

naj bi jih izvajali.

Spodaj navajamo pripombe in vprašanja Društva učiteljev zgodovine Slovenije na predlagane

spremembe Zakona o osnovni šoli, ki so zapisane v predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah

zakona o osnovni šoli.

16. člen (Zakona o osnovni šoli)

V Društvu učiteljev zgodovine Slovenije menimo, da je uvajanje obveznega drugega tujega jezika

za vse učence glede na njihove medsebojne razlike v interesih in sposobnostih neprimerno.

Podpiramo drugi tuji jezik kot neobvezni.


V Društvu učiteljev zgodovine Slovenije menimo, da ta člen z določilom: »Učenec izbere en

obvezni izbirni predmet.« krči učencem možnost izbire in s tem spodjeda enega izmed pomembnih

stebrov devetletne osnovne šole – to je možnost izbire vsebin glede na posameznikova močna

področja in interese.


Društvo učiteljev zgodovine Slovenije predlaga, da se v razširjen program osnovne šole učenje

učenja vključi tudi v vzgojno-izobraževalno delo učencev 6.-9. razreda. V zadnjih štirih letih

osnovne šole predlagamo, da se vključi tudi kritično mišljenje.

Ocenjujemo, da predlagani 20. člen, uvaja zanimivo dopolnitev dosedanjega dela v prvih petih

razredih in predlagamo, da se to nadaljuje v zadnjem razredu druge triade in v tretji triadi.

20.a člen (Zakona o osnovni šoli)

V Društvu učiteljev zgodovine Slovenije nasprotujemo krčenju izbirnih predmetov v zadnji triadi in

temu, da so zasebne šole iz tega člena izvzete, zaradi osiromašitve izbire in uvajanja dvojnih meril.

20. b člen (Zakona o osnovni šoli)

V Društvu učiteljev zgodovine Slovenije nasprotujemo temu, da so zasebne šole iz tega člena

izvzete, ker je to uvajanje dvojnih meril.

39. a (Zakona o osnovni šoli)

Predlagamo, da se pri tem členu spremeni le številka, ki omejuje število šol v naravi. Šolam naj se

pusti avtonomija pri odločanju o nadstandardnih dejavnostih in programih.


Spremembe, ki se nanašajo na Nacionalno preverjanje znanja, vzbujajo naslednja vprašanja in

dvome:

- ali je nacionalno preverjanje znanja ob koncu 9. razreda še vedno preverjanje, če učenci na

koncu dobijo oceno,

- kako bodo spremembe oziroma ocenjevanje vplivalo na težavnost nalog in s tem

reprezentativnost rezultatov in njihovo primerljivost s testi drugega ocenjevalnega obdobja,

- glede na to, da je eden glavnih argumentov za uvedbo ocene pri nacionalnem preverjanju znanja

v devetem razredu osnovne šole bil pripraviti učence k bolj resnem pristopu k reševanju preizkusv

znanja, se sprašujemo, ali je uvajanje ocene edini ukrep v to smer in ali nihče ni pomislil, da

predmeti, ki jih devetošolci nimajo v predmetniku niso v enakopravnem položaju.

V imenu DUZS

Spoštovani,

posredujem lastno mnenje glede izvajanja neobveznih izbirnih predmetov, predvsem kot tujega

jezika.

Sem učiteljica angleščine in letos sem se morala soočiti s poučevanjem tujega jezika kot

neobveznega izbirnega predmeta v kombiniranih skupinah (4, 5, 6. razred ter 7. 8. 9.razred). Moje

mnenje je, da je tako delo zelo naporno za učitelja in ne nudi takšnega znanja za učence kot bi si

želeli. Morda res zveni izvedljivo na papirju, v praksi pa je zelo težko. V skupini se znajdejo učenci,

ki se šele prvič srečajo z jezikom in lahko imajo tudi sicer učne težave ter učenci, ki so že nekaj let

obiskovali tečaje jezika. Tako je predznanje diametralno nasprotno in prav tako pričakovanja

učencev, učitelj pa to spozna šele septembra, ko prvič sreča učence. Razen tega mora učitelj delati

brez predpisanih gradiv, torej si vse pripravlja sam. Napredek je sicer opaziti, vendar zaradi narave

dela in prilagajanja skupini bolj sposobni učenci zgubljajo voljo za učenje jezika, slabši pa nesrečno

capljajo za skupino. Sicer sem se držala nasvetov naj delamo projektno in praktično, vendar moje

skupine niso bile zrele za tako odgovorno delo.

Razen tega se zgodi, da si učenec izbere tuji jezik tako kot neobvezni in kot obvezni izbirni

predmet. Tako ima res 4 ure jezika na teden in pričakuje, da bo dobil znanje na nivoju prvega tujega

jezika, kar ni res.

OŠ BELTINCI, Zakon o osnovni šoli ni le zakon o tem kaj naj se otrok uči, ko je v vzgojnem, telesnem in

intelektualnem razvoju, ampak je osnova za naravnanost družbenega razvoja. Uravnoteženost

učnih vsebin je posledično vezana na razvoj družbe. Vsaka sprememba zakona mora biti podprta z

ustreznimi raziskavami in študijami partnerjev iz gospodarstva, uprave, sociale, zdravstva, kulture

in naravoslovno družboslovnih institucij. Vsa gospodarstva, ki ustvarjajo dohodek oz. pozitivni

BDP so glavni vir potreb in vir napajanja negospodarskih dejavnosti.

Želimo biti razvijajoča se družba. Brez tehničnega in industrijskega razvoja ni razvoja sodobnih

družb. Tehnični razvoj posameznika in družbe se začne v osnovni šoli. Tehnični razvoj pa pomeni,

da se posameznik že kot otrok začne ukvarjati s tehniko in tehnologijo. Koliko tehnike in

tehnologije ima zdajšnji predmetnik v osnovni šoli, da spomnim samo 140 ur v 9. letnem šolanju.

Obiskanost izbirnih predmetov TIT pa je odvisna od učiteljev in opremljenosti šol. V isti sapi pa

želimo imeti ustvarjalne tehnološko inovativne mlade, da se posledično rešimo gospodarskih

zaostankov. Brez posodobljenih in dodatnih programov TIT v osnovni šoli ne bo šlo. Program TIT

ni področje, ki bi ga lahko nadomestil zunaj šole v klubih, tečajih, hitrih prenosih znanj…, ampak je

razvojni proces, ki se lahko zgodi le v šoli. Prav tako je TIT predmet, ki združuje vsa naravoslovna

znanja v tvorjenje proizvodnega procesa in produkta. Več ko je otrok vključen v tak proces bolj

razume zakaj potrebuje matematiko, fiziko, kemijo, biologijo, jezik za komunikacijo in druge

predmete. Vsak tehnično pismen to razume in ve, da je to tako.

Navezujoč se na povedano pomeni, da potrebujemo dodatne ure TIT ne pa jezikov. Dovolj bi bil en

obvezni jezik. Jeziki so lahko izbirne narave za tiste, ki imajo to radi ali imajo potrebo zaradi

domačih potencialov. Na področju TIT pa manjka vrsto vsebin kot so: osnove gradbeništva,

elektronike, elektrotehnike, robotike, proizvodnih procesov, prometa, varstva okolja, podjetništva…

Menim, da kdor podpira spremembo zakona o osnovni šoli v smeri širjenja programa ne tehničnih

znanj je tehnično povsem ne pismen in nima nikakršne vesti do razvoja mladih in družbe. Na vse

zadnje o spremembah zakona odločajo ljudje, ki smo jih izvolili, smo volili take, ki nimajo vesti in

odgovornosti!?

OŠ Sava Kladnika Sevnica

PRIPOMBE SVETA ŠOLE OŠ BRINJE GROSUPLJE NA ZAKON O SPREMEMBAH IN

DOPOLNITVAH ZAKONA O OSNOVNI ŠOLI

3. člen


»Za otroke slovenskih izseljencev in zdomcev s slovenskim državljanstvom ali brez slovenskega

državljanstva, ki se vrnejo v domovino, se ob vključitvi v osnovno šolo organizira pouk slovenskega

jezika in kulture.«.


Komentar:

Z napisanim se strinjamo. Hkrati predlagamo dopolnitev predloga, in sicer:

Dosedanji drugi odstavek (novi tretji odstavek) se dopolni: Za otroke, ki prebivajo v Republiki

Sloveniji in katerih materni jezik ni slovenski jezik, se ob vključitvi v osnovno šolo organizira pouk

slovenskega jezika in kulture, s sodelovanjem z državami izvora pa tudi pouk njihovega maternega

jezika in kulture. Pouk slovenskega jezika in kulture se opravi v obliki tečaja, ki poteka v obsegu

najmanj 60 ur in ga mora otrok opraviti pred vključitvijo v slovensko osnovno šolo.

Argumenti:

Dopolnitev predlagamo zaradi naraščajočega problema, ki se v zadnjem času pojavlja v osnovnih

šolah, namreč v šole se vključuje čedalje več učencev tujcev, ki ne znajo in ne razumejo slovensko.

Obseg pomoči, ki jo učencem nudi država (približno 20 ur na skupino učencev tujcev, ki so v

slovensko šolo vključeni prvič), preverjeno ne zadošča za usvojitev minimalnega znanja

slovenščine, potrebnega, da bi biliučencizmožni slediti učnim predmetom oz. da bi hkrati usvajali

znanje slovenskega jezika in še drugih predmetov hkrati. Posledično se učenci tujci (ne glede na

učne sposobnosti in prizadevnost) počutijo neuspešni. Njihova samozavest pada. Kljub prilagajanju

načinov in rokov za ocenjevanje znanja, števila ocen ter drugega, kar jim dopušča Pravilnik o

preverjanju in ocenjevanju znanja, učenci tujci pri pouku nimajo ustreznih možnosti za uspešno

delo. Njihove težave pri šolskem delu se stopnjujejo, ne pa odpravljajo. Neuspeh večkrat vodi tudi v

vzgojno problematiko.

Doslej situacijo in problematiko rešuje vsaka šola po svoje. Predlagamo, da se problem uredi

sistemsko, na ravni cele države, tako da bo vsem otrokom tujcem omogočen human vstop v

osnovno šolo.

6. člen:


jezikov«. V drugem odstavku se pika nadomesti z vejico in doda besedilo »ne izvaja pa pouka

obveznega drugega tujega jezika.«

Komentar: S predlogom se NE STRINJAMO.

Argumenti:

Nov predlog zakona spreminja dosedanji status drugega tujega jezika v zadnji triadi OŠ iz izbirnega

predmeta v obveznega. Na eni strani naj bi imeli učenci bolj sistematičen pouk drugega tujega

jezika, ki bi ga bili deležni vsi; tisti, ki jim učenje tujih jezikov ne povzroča težav, in tudi tisti, ki imajo

že z enim tujim jezikom velike težave. Sprememba, ki bi bila za nekatere učence pozitivna, bi hkrati

za sabo potegnila več negativnih posledic, in sicer:

- Manjša izbirnost: Učenci so do sedaj imeli možnost, da si od 27,5 ur v urniku (7. razred

OŠ) izberejo dve uri izbirnih vsebin po lastni želji. Izbirali so lahko med naslednjimi izbirnimi

predmeti: šport, gledališki klub, ples, novinarstvo, astronomija, robotika, računalništvo,

elektronika, 3D modeliranje, ….. tuj jezik. Po novem bodo učenci lahko izbrali le 1 izbirni

predmet.

- Povečala se jim bo učna obveznost; z umestitvijo obveznega izbirnega predmeta v

predmetnik bodo pridobili 2 dodatni uri in izgubili 1 uro izbirnih predmetov, torej bodo imeli v

skupnem 1 uro več. Zanimivo je, da so leta 2005 določene interesne skupine v Sloveniji pričele

razpravo o tem, da so slovenski osnovnošolci preobremenjeni. Razprava se je brez prave

analize o vzrokih preobremenjenosti končala tako, da učencem zadnje triade (7., 8., 9. razred)

ni bilo več treba izbrati 3 ur izbirnih predmetov pač pa le 2 uri. S predlagano spremembo

zakona se vračamo v leto 2005, obremenjenost učencev pa bo po novem nedvomno še večja,

saj kot ugotavljajo učitelji drugega tujega jezika, učenci tega sedaj pogosto ne izberejo ravno

zato, ker je veliko težji od ostalih izbirnih predmetov.

- Zakon ne vidi učno šibkih učencev, ki imajo težave že s sedanjim programom in

potrebujejo veliko dodatnih ur strokovne pomoči. Drugi tuji jezik bi za njih pomenil še dodatno

obremenitev. Menimo, da je obstoječa ureditev boljša, saj so si učenci lahko izbrali predmete

po svojih interesih. Izbrali so si denimo šport ali likovno snovanje. Izbrali so si predmet, ki jih

veseli, so pri njem ustvarjalni ali fizično aktivni. Tam se lahko sprostijo, so uspešni in imajo

večje možnosti za boljše ocene in tako bolj pozitivno samopodobo. Ni nam vseeno, ko

poslušamo, kako imajo naši učenci težave pri angleščini že v 1. triletju, kljub obljubam, da bo

učenje potekalo v obliki igre; da se bodo učenci učili tujega jezika, ne da bi to sploh vedeli; da

jim bo prijetno, da bodo peli, risali, … Kako je potem mogoče, da učenci 3. razreda potrebujejo

dopolnilni pouk in individualno in skupinsko pomoč za premagovanje težav pri angleščini? In

kako naj verjamemo, da uvedba dodatnega obveznega tujega jezika učencem ne bo povzročala

dodatnih težav in stresa?

- Zakon poglablja problem šolskega sistema v Sloveniji, v katerem so dekleta bolj uspešna

kot fantje. Z ukinjanjem izbirnih predmetov se fantom zmanjšuje možnost udeležbe pri

športnih in tehničnih predmetih. Namesto tega pa se vsem vsiljuje drugi tuji jezik, ki bo

predvidoma potekal podobno kot angleščina, torej na način, ki praviloma bolj ustreza

dekletom.

- Že več kot desetletje smo priča zmanjševanju vpisa na tehnične in poklicne šole ter

pomanjkanju izobraženega tehničnega kadra. Gospodarstveniki, politiki in mediji poudarjajo

pomembno vlogo inovativnih tehnoloških podjetij, ministrstvo pa želi vsiliti zakon, ki bo

učencem omejil obiskovanje izbirnih predmetov robotike, elektronike, računalništva ali 3D

modeliranja. Ena izmed nalog osnovne šole je, da učencem omogoči, da se srečajo s čim več

različnimi področji znotraj znanosti in umetnosti, ter jih navduši za delo, raziskovanje in

ustvarjanje znotraj njih. Če na primer želimo, da se več učencev odloči za vpis na mehatroniko,

jim moramo omogočiti, da se že v osnovni šoli preizkusijo v gradnji in programiranju robotov,

kar pa so lahko delali samo znotraj izbirnih predmetov. Enako velja tudi za druge srednješolske

programe. To možnost so učencem ponujali izbirni predmeti, katerih število naj bi bilo z

uvedbo spremembe omejeno zgolj na ena.

- Predlog v ničemer ne prinaša rešitve problematike, izpostavljene v zadnji raziskavi PISA, ki

govori o tem, da so naši učenci nadpovprečno dobri v znanju, obenem pa zaskrbljujoče pod

povprečjem po odporu do šole in posledično do institucionalnega izobraževanja. Prej

nasprotno. Dodatni dve uri tedensko drugega tujega jezika in hkrati manjšanje možnosti izbire

izbirnih predmetov bosta pri učno najšibkejši skupini učencev stanje samo še poslabšali.

- Po predlaganem zakonu si bo učenec (npr. v 7. razredu) lahko izbral eno uro tedensko od

28,5, kar je procentualno gledano globoko pod povprečjem EU oz. je na čistem minimumu (Vir:

Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji) in je v nasprotju z evropskim

trendom povečevanja izbirnih vsebin v šoli. Učencem z onemogočanjem izbire odvzemamo

možnost avtonomije, ki je predpogoj za razvoj ustvarjalnosti in odgovornosti, to pa je eden od

temeljnih ciljev osnovne šole.

Vse navedeno kaže na to, da sprememba prinaša precej negativnih posledic, v kolikor bo sprejeta.

Seveda se je potrebno vprašati tudi, kaj pa bi s spremembo učenci pridobili. Tisti, ki jim učenje tujih

jezikov ne povzroča težav, bi se v okviru rednega programa osnovne šole priučili še enega tujega

jezika, ki bi jim v življenju še kako prišel prav. S tem bi imeli boljšo osnovo za nadgradnjo tega

jezika v gimnaziji, boljše možnosti za zaposlitev, celo v tujini.

Pa vendar: ali nimajo ti učenci že zdaj, v okviru sedanje ureditve, te možnosti? Kdor želi, lahko

začne z učenjem drugega tujega jezika že v 4. razredu (kot neobvezni izbirni predmet) in svoje

znanje izpopolnjuje vse do 9. razreda (do 6. razreda kot neobvezni izbirni predmet, od 7. do 9.

razreda pa kot obvezni izbirni predmet), kar pomeni, da se lahko že v osnovni šoli poleg angleščine

6 let uči drugega tujega jezika, in sicer po dve uri tedensko. V kolikor bi bilo dovolj veliko število

zainteresiranih učencev, bi se bilo mogoče po zdajšnji ureditvi poleg teh dveh tujih jezikov učiti še

tretji neobvezni izbirni jezik v 3. triletju (v obsegu dveh ur tedensko od 7. razreda dalje).

Predlog gotovo prinaša tako prednosti kot slabosti. Vendar se pri temeljitem razmisleku pokaže, da

je več slabosti kot prednosti. Zanimivo se nam zdi, da predlog spremembe v celoti nasprotuje

smernicam, zapisanim v Beli knjigi, o vzgoji in izobraževanju v republiki Sloveniji iz leta 2011,

kjer je problem poučevanja drugega tujega jezika predstavljen bolj celostno in ne zgolj skozi težave

ravnateljev in učiteljev pri organizaciji pouka. S sprejetjem zakona, ki ni v skladu s smernicami,

zapisanimi v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, se vzbuja vtis, da se

zakonodaja na področju šolstva spreminja brez jasne vizije razvoja, oz. še slabše, pod pritiski

različnih interesnih skupin.

Takšne spremembe so lahko zelo škodljive. Bolj smiselno bi bilo razmisliti, kako izboljšati

obstoječe opcije učenja tujih jezikov (v okviru predmetnika, obveznih in neobveznih izbirnih

predmetov), da bi bilo učenje sistematično, kvalitetno in optimalno. Tu imamo še veliko rezerve.

8. člen:







Učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti in popoldansko varstvo se za učence s

posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v prilagojene izobraževalne programe, organizira od 1.

do 9. razreda.

Organizirane dejavnosti razširjenega programa iz prvega odstavka tega člena, razen

jutranjega varstva, šola organizira po izvedbi obveznega programa.

Organizirane dejavnosti, razen jutranjega in popoldanskega varstva, dnevno trajajo strnjeno



V jutranje varstvo, dodatni pouk, pevski zbor, interesne dejavnosti, učenje učenja,

sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo se učenci vključujejo

prostovoljno.

V pouk neobveznih izbirnih predmetov se učenci vključijo prostovoljno in ga obiskujejo do

konca pouka v tekočem šolskem letu.

V dopolnilni pouk ter individualno in skupinsko pomoč se učenci vključujejo na predlog


Za učence s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v posebni program vzgoje in

izobraževanja, se po pouku organizira popoldansko varstvo.«.

Komentar: S predlogom se NE strinjamo.

Argumenti:

- Obrazložitev, kot jo navaja MIZŠ, v ničemerne prepriča.Če primerjamo to, kar se je

doslej imenovalo podaljšano bivanje, s tem, kar naj bi bilo po novem »učenje učenja,

sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo«, je primerjava takšna:

V veljavnem učnem načrtu podaljšanega bivanja piše, da mora biti podaljšano bivanje

strokovno vodeno, vsebovati mora naslednje elemente: samostojno učenje, sprostitveno

dejavnost, ustvarjalno preživljanje časa, prehrano. Izvajalci PB morajo skladno z učnim

načrtom izvajati naslednje dejavnosti: samostojno učenje, ustvarjalno preživljanje časa,

sprostitveno dejavnost, kosilo.

Vse to se bo zdaj preimenovalo v »učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter

popoldansko varstvo«. Pri tem, da nekaj zgolj preimenujemo, ohranimo pa identične vsebine,

iste cilje, iste dejavnosti, ne moremo pričakovati sprememb, sploh pa ne kakršnegakoli

izboljšanja. Zanimivo je tudi to, da naj bi bilo povsem identično delo (le z drugačnim

poimenovanjem) učiteljev – izvajalcev podaljšanega bivanja – po novem vrednoteno precej

slabše kot doslej. Tisti učitelji podaljšanega bivanja, ki so bili doslej zaposleni za polni delovni

čas, odslej z opravljanjem identičnega dela ne bodo imeli več polne zaposlitve, njihove plače

bodo nižje, delo razvrednoteno. To gotovo ne bo pripomoglo k boljši kvaliteti programa.

- Izboljšanja programa se ne more doseči zgolj s preimenovanjem nečesa, pač pa z

natančno analizo problematike in odpravljanjem vzrokov le te. Učitelji podaljšanega bivanja v

zadnjih letih pogosto opozarjajo, da je kvalitetno delo otežkočeno (medtem ko so nekdaj cilje

podaljšanega bivanja zlahka uresničevali). Problem podaljšanega bivanja je namreč v

združevanju skupin podaljšanega bivanja z razlogom varčevanja. V praksi to pomeni, da na

primer ob 14.00 nekaj učencev iz vsake skupine odide na interesne dejavnosti (te je šola

skladno z navodili MIZŠ dolžna organizirati v času podaljšanega bivanja). Ker skupina zaradi

tega ni več maksimalno zasedena, preostale učence preselijo v sosednjo učilnico, kjer

nadaljujejo delo z drugimi učenci. Ob 15.00 nekaj učencev odide domov. Skladno z navodili

MIZŠ mora šola ob tej uri spet na novo formirati manjše število skupin podaljšanega bivanja.

Isti učenec torej v času podaljšanega bivanja zamenja več različnih skupin. Isti učitelj v času

podaljšanega bivanja menja skupine, menja učence. Cilje podaljšanega bivanja, ki so že zdaj

zelo jasno, smiselno, predvsem pa – identično kot v predlogu sprememb - opredeljeni, na ta

način učitelji težko dosegajo. Še tako dobro zamišljen program je zaradi načrtno slabe

organizacije nemogoče izvesti.

- Predlog sprememb predpisuje usmerjene dejavnosti takoj po pouku. Sedaj je o tem

avtonomno odločal učitelj. Če je ocenil, da učenci po obveznem pouku potrebujejo čas za

prosto igro in sprostitev, je imel možnost upoštevati počutje učencev in zamenjati vrstni red

načrtovanih dejavnosti. V primeru sprejetja sprememb zakona takšna fleksibilnost ne bo več

mogoča.

12. člen


»Osnovna šola organizira jutranje varstvo za učence 1. razreda oziroma prve stopnje

posebnega programa vzgoje in izobraževanja.«.

Komentar: S predlogom SE STRINJAMO, ob dopolnitvi, naj se jutranje varstvo organizira ZA VSE

STOPNJE posebnega programa vzgoje in izobraževanja.

Argumenti:

Pri učencih posebnega programa ne gre za starost; gre za otroke z zmerno, težjo in težko motnjo v

duševnem razvoju. Zaradi znižanih intelektualnih sposobnosti ti učenci niso nikoli popolnoma

samostojni. Nenehno potrebujejo nadzor, pomoč. Velja za učence vseh stopenj PPVI.

16. člen



Šola v naravi je organizirana oblika vzgojno-izobraževalnega dela, ki poteka strnjeno dva do

največ šest dni izven prostora šole. Za učence, ki se šole v naravi ne udeležijo, osnovna šola v

tem času organizira primerljive dejavnosti.

Šola za posamezno generacijo učencev izvede eno obvezno šolo v naravi in lahko še največ

dve nadstandardni šoli v naravi v času osnovnošolskega izobraževanja.

Šola za učence v prilagojenih izobraževalnih programih izvede dve šoli v naravi in lahko še


Šola za učence v posebnem programu vzgoje in izobraževanja izvede tri šole v naravi in

lahko še največ tri nadstandardne šole v naravi v času trajanja posebnega programa.«.


Komentar: S predlogom SE NE STRINJAMO.

Argumenti:

- Iz pojasnila ni razvidno, zakaj bi bilo smiselno omejevati število šol v naravi. Sami vidimo

veliko prednosti udeležbe učencev v šoli v naravi, tako na področju socializacije (pridobivanje

socialnih veščin, sobivanje z vrstniki) kakor tudi v pridobivanju znanja na druge načine (delo

na terenu, spoznavanje krajev, običajev). Učenci radi obiskujejo šole v naravi in imajo nanje

prijetne skupine. Večina učencev se šol v naravi udeleži.

- Staršem, ki si stroška šole v naravi ne morejo privoščiti, pomaga šolski sklad. Tako ne

beležimo primerov učencev, ki se šole v naravi ne bi udeležili zaradi slabih finančnih

zmožnosti. Otrokom iz socialno šibkih družin se tako omogoči, da preživijo nekaj dni s svojimi

vrstniki in en teden (oz. za čas bivanja šole v naravi) bivajo v enakih pogojih kot njihovi

sovrstniki.

- O številu šol v naravi naj (tako kot doslej) odloča posamezna šola, potrdi naj jih svet šole s

sodelovanjem sveta staršev. Odločitev naj temelji tako na finančnih zmožnostih kot na

»tehtanju« pozitivnih in slabših učinkov šole v naravi in naj vsakokrat prevladajo boljši

argumenti. V kolikor se izkaže, da na posamezni šoli ni interesa za izvedbo šole v naravi, naj se

na tej šoli izvede samo obvezne šole v naravi.

- Predvidena sprememba bi seveda negativno vplivala tudi na domove CŠOD in njihove

zaposlene, ki so svoje delo doslej odlično opravljali. V kolikor bodo domove začeli zapirati (ali

jih bodo namenili čemu drugemu), bi to pomenilo veliko škodo za učence. Učenci so bili

namreč deležni zelo kvalitetnega programa za finančno povsem sprejemljivo ceno. V kolikor te

možnosti ne bo več oziroma bo zelo omejena, je jasno, da marsikateri otrok nikoli ne bo izkusil

dejavnosti, s katerimi se je doslej lahko srečal le v šoli v naravi.

23. člen


»V 3., 6. in 9. razredu se znanje učencev preverja z nacionalnim preverjanjem znanja, s katerim se

preverjajo standardi znanja, določeni z učnim načrtom (v nadaljnjem besedilu: nacionalno

preverjanje znanja).


slovenščine ali italijanščine oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih in matematike.


slovenščine ali italijanščine oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih, matematike in

prvega tujega jezika.



tretjega predmeta, ki ga določi minister. Tretji predmet določi minister tako, da v mesecu

septembru izmed obveznih predmetov 8. in 9. razreda izbere prvi tuji jezik in še največ tri

predmete ter določi, iz katerega tretjega predmeta se bo preverjalo znanje na posamezni šoli.


Dosežki nacionalnega preverjanja znanja so dodatna informacija o znanju učencev in se v obliki

odstotnih točk zapišejo v spričevalo.




Za učence zasebnih šol in šol, ki izvajajo program osnovne šole po posebnih pedagoških načelih, je

tretji predmet pri nacionalnem preverjanju znanja prvi tuji jezik.

Učenci priseljenci iz drugih držav, katerih materni jezik ni slovenski in se prvič vključijo v

osnovno šolo v Republiki Sloveniji v 3., 6. in 9. razredu, opravljajo nacionalno preverjanje znanja

prvo in drugo šolsko leto vključitve v osnovno šolo prostovoljno.


Komentar:

Ne strinjamo se zgolj s postavko, da se dosežek pretvori v eno izmed ocen predmeta. NPZ naj

ohrani svoj prvotni namen – preverjanje znanja, ki ni namenjeno ocenjevanju. Smiselno ga je

izvajati tudi v 3. razredu. Strinjamo se, da se dosežki vpišejo v spričevalo.

Argumenti:

- Temeljni smisel NPZ je PREVERJANJE, kako uspešni smo pri doseganju ciljev in standardov

znanja, določenih z učnimi načrti, in na tej podlagi ustrezno načrtovati nadaljnje vzgojnoizobraževalno

delo. Z uvedbo ocene se ta smisel izgubi.

- Ocena bo povzročala dodatni stres pri učencih.

- Vzrok uvedbe ocene je – predvidevamo – mnenje učiteljev, da učenci doslej NPZ-ja niso jemali

resno. Vzrok je treba bolj resno analizirati. Kaj pomeni, da ga niso jemali resno? Če se nekdo na

NPZ ni dodatno pripravljal, to ne pomeni, da ga ni jemal resno. Če je nekdo, ki tudi pri pouku ne

kaže doseganja minimalnih standardov, pri testu dosegel zelo slab rezultat, tudi ne moremo sklepati,

da NPZ-ja ni jemal resno. Če se je kdo očitno zafrkaval (na naši šoli takih primerov v vseh letih ne

beležimo, pa imamo povsem običajne otroke), potem naj bo kaznovan ta otrok, ne pa vse nadaljnje

generacije.

- Z uvedbo NPZ v 3. razred se strinjamo, saj je smiselno večkrat preverjati, kako uspešni smo pri

doseganju ciljev, učence navajati na različna preverjanja znanja in jih vzgajati v smislu, da to ni nič

stresnega, hkrati pa nam izvedba v 3. razredu omogoča nadaljnje načrtovanje dela in izboljšave.

Dosežki bodo gotovo koristna informacija učiteljem 2. triletja, ki bodo z istimi učenci naprej gradili

znanje.

Svet šole OŠ Brinje Grosuplje

Grosuplje, 23. 6. 2017

PODPORA OBVEZNEMU DRUGEMU TUJEMU JEZIKU V OŠ

Primer poučevanja in učenja obveznega drugega tujega jezika (dobra praksa) na OŠ Dante

Alighieri Isola Izola, kjer se učenci učijo 2 jezikov od 1. razreda dalje: ITALIJANŠČINO kot jezik

poučevanja in SLOVENŠČINO kot jezik okolja

Sama učim angleščino od 6. do 9. razreda in nemščino v 3. triletju kot 2. tuj jezik.

Na OŠ Dante Alighieri podpiramo učenje tujih jezikov. Jezik poučevanja je italijanščina, od 1.

razreda se učijo slovenščine kot jezika okolja, poleg tega pa so od 1. do 3. razreda učenci vključeni

v krožek angleščine v okviru podaljšanega bivanja , ki se je učijo od 4. razreda naprej kot 1. tuj

jezik, v 7. razredu pa dobijo še 2. obvezni tuj jezik, nemščino,s katero nadaljujejo do 9. razreda.

Naša šola je multikulturna, saj poleg teh štirih jezikov marsikateri učenec obvlada in govori doma

še peti jezik, na primer hrvaški, srbski, ruski, makedonski, turški, španski, itd. Glavno je, da se zna

v vseh teh jezikih sporazumeti in doseči, tisto kar si želi.

Jezi nas, da v vladi varčujejo na račun izobraževanja. Po mojem otroci v zgodnji razvojni fazi OŠ

potrebujejo red in varnost, disciplino, ne morejo se sami odločati, ali bodo izbrali tuj jezik v 4. ali

bodo nadaljevali z njim naslednje leto ali se bodo raje odločili kot najboljši sošolec ali za lažji izbirni

predmet, kot je npr. šport za sprostitev, posebej kadar je nemščina na urniku zadnje ure pouka.

Poleg tega pa bodo postale velike razlike med učenci, ki so obiskovali dlje časa 2. tuj jezik in

tistimi, ki so kakšno leto vmes spustili ali se sploh zanj niso odločili. Pri tem naletimo večkrat na

učence z DSP-jem, ki nasprotujejo učenju še enega tujega jezikaj, saj imajo že pri prvem po navadi

težave. Po drugi strani pa ugotavljam, da učenci, ki jim gre slabše angleščina, se z veseljem začnejo

učiti nemščine, ker dosegajo hitro dobre rezultate, kar jim že na začetku dvigne samozavest in

poveča veselje do tega jezika. Ko pa bolj zaupajo vase, so posledično boljši tudi pri 1. tj.

V prejšnjih letih smo na naši šoli kot nadstandard nudili obisk jezikovnega tabora na morju, ki ga

izvajajo v tednu dni v maju tri šole s tremi različnimi učnimi jeziki skupaj: italijanskim, slovenskim

in nemškim. Pri tem avstrijski učitelji učijo slovenske in italijanske učence nemški jezik, slovenski

učitelji učijo avstrijske učence slovensko, italijanski učitelji pa imajo kratek tečaj italijanskega

jezika za avstrijske in slovenske učence na taboru.

Smo šola, ki se je lotila projekta uvajanja 2. obveznega tj že leta 2008 in poročamo o pozitivnih

izkušnjah. Po našem mnenju učenje 2 tujih jezikov pomeni, da je osnovno šolstvo kakovostnejše, je

bolje sistemsko urejeno po vertikali in v skladu s smernicami EU, ki govorijo o prehodnosti šolskih

sistemov, mobilnosti mladih in multikulturnosti. Zato smo za uvedbo 2. obveznega tujega jezika v

slovenske OŠ.

Učiteljica angleškega in nemškega jezika, Scuola elementare OŠ Dante Alighieri Isola Izola

PROTI SPREMEMBAM V ŠOLI

Kot učiteljica podaljšanega bivanja in kot mama bodočega tretješolca odločno nasprotujem

spremembam v OŠ.

V podaljšanem bivanju delam že šestnajsto leto in vsako leto opažam kako je tako zahtevno in

odgovorno delo, kot je delo z učenci v podaljšanem bivanju, vedno manj cenjeno s strani

ministrstva. Vsakoletno krčenje ur OPB je privedlo do neprestanih združevanj oddelkov in izredno

poslabšalo kvaliteto in varnost učencev. Medtem ko eni prehajajo med oddelki, drugi zapuščajo

skupino, tretji odhajajo domov, četrti se kregajo, peti se tepejo, šesti se lepo igrajo, sedmi delajo

domačo nalogo (ker imajo popoldne še treninge in se jih usmiliš, čeprav je uradna ura za domače

naloge že minila), osmi bi šli pit, deveti lulat, deseti ti govorijo o mladem kužku, enajsti o svoji

sestrici ali bratcu, dvanajsti so se prišli samo stisnit k tebi in vprašat koliko časa je še do prihoda

staršev, trinajsti so lačni in sprašujejo, če je ostalo kaj popoldanske malice, med štirinajstimi in

petnajstimi rešuješ njihov spor, pri šestnajstih pride oče po otroka in ga ni, nakar se spomniš, da je

odšel z mamo ali obratno in tako naprej in tako naprej. In vse to se velikokrat dogaja istočasno.

Večkrat si rečem, da imamo srečo, da se ni zgodilo kaj hujšega in nesrečo, ker je za to veliko več

možnosti.

In vse to je z novim predlogom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli še bolj

razvednoteno. Popoldansko varstvo. Varstvo. Ta beseda me res moti. Sem po novem varuška? Kaj

pa učiteljica, „mediator, psihologinja, mama, zaupnica, odvetnica, sodnica, varnostnica“ in še

kakšno zanje bi prišlo prav? Koliko je vredno? Koliko traja? Ob vsem trudu in številnih uspehih, ki

sem jih z veseljem delila z učenci, se počutim ponižano in izdano.

In sem tudi mama sina, bodočega tretješolca.

Velikokrat imam občutek, da je današnja šola narejena po najbolj ambicioznih starših. Devetletno

šolo spremljam od njenega nastanka in lahko rečem, da se delo v prvem razredu zelo povečalo,

razširilo in da marsikateri učenec temu ni več kos. Koncentracija nekatrim pade že tretjo uro, večini

četrto, vsem pa peto. Pete šolske ure niso učinkovite. Dodatni dve uri z uvedbo učnega jezika, so

popolnoma preobremenjenost učencev. Odvzeta jim je osnovna potreba, potreba po spontanem

gibanju.

Že tako preobremenjeni otroci naj bi bili z novim zakonom še bolj obremenjeni.

Nacionalno preverjanje znanja v tretjem razredu? V času, ko prvič dobivajo številčne ocene? Zares

ne vidim potrebe, ne želje nobenega. Ne učencev, ne učiteljev in ne staršev.

Največji absurd pa je uvedba obveznega drugega jezika v sedmi razred.

Se je kdo vprašal, kako so nekateri, drugače čisto povprečni ali celo nadpovprečni učenci,

nenadarjeni za jezike? Kakšna muka jim je že sedaj angleški jezik? Kako vse sile, ves razpoložljivi

čas učenja, namenijo samo za učenje angleščine, pa ne dosegajo visokih ocen, ker enostavno nimajo

posluha za tuj jezik?

Naj drugi jezik ostane še naprej izbirni. Kdor ima lastno željo, sposobnost, nadarjenost naj, kot

doslej, izbere drugi jezik. Kdor pa ni nadarjen za jezike, naj se odloči za predmet po svojih

interesih.

OŠ Dobrova

v 6. čl. predloga se uvaja drugi tuj jezik; zagotovo se s tem učni program učencev otežuje. Do sedaj

so imeli možnost izbire o dodatnem učenju tujega jezika v okviru neobveznih izbirnih predmetov.

Premisliti o smiselnosti NPZ-ja za predmete, ki jih v 9. razredu nimajo.

OŠ Dobrova

- V skladu s 54. členom Zakona o šoli, ki govori o prešolanju učenca imamo naslednji

predlog dopolnitve:

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport kot najvišja instanca bi oblikovalo poimenski seznam

osnovnih šol posameznih šolskih okolišev, kamor bi se lahko učenci prešolali po treh vzgojnih

opominih. Seznam bi bil zasnovan tako, da bi ob prešolanju učenca po treh vzgojnih opominih

vsaka ustrezna šola prišla na vrsto enkrat oziroma po principu kroženja.

- Imamo pripombo na 54. člen Zakona o OŠ glede prešolanja; naš predlog je, da naj šola

prešola učenca ne glede na mnenje staršev ali CSD – avtonomija šole.

- Pripomba na 64. člen istega zakona: ocene oz. rezultati NPZ naj bodo vpisani v

spričevalo in naj se upoštevajo pri vpisu v srednje šole.

Kolektiv OŠ Dobrova

Na šoli se je aktiv zelo poglobil v zakon o spremembah..... in zapisal.

"Ne strinjamo se s predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli (zosn-j),

v 8.členu, ki govori o novo postavljeni vsebini razširjenega programa, podaljšano bivanje.

Predlagamo zapis protestnega pisma."

Ali lahko še kaj naredimo na UZS glede 8. člena, ki bo podaljšal delo učitelja v popoldan?

Zadeva: Pripombe in predlogi predmetne skupine za likovno umetnost v zvezi z novelo ZOŠ,

objavljeno na e-demokraciji

Spoštovani.

po e-pošti sem prejela prošnjo, da po pregledu novele ZOŠ, objavljene na e-demokraciji, kjer je

objavljen obstoječi zakon, ki se spreminja, podam svoje mnenje ter svoje predloge oz. pripombe.

Sporen se tudi meni zdi 17. člen, ki govori o izbirnih predmetih. Kot je navedla že skupina za

likovno umetnost, da novela ZOŠ krči možnosti za preostale izbirne predmete, saj tuj jezik s

pomikom v obvezni program pomakne tudi ure iz izbirnega programa, le-to pa mu zagotavlja

prednost v primerjavi z ostalimi predmeti.

V predmetni skupini za likovno umetnost smo mnenja, da bi bilo potrebno enakovredno upoštevati

razvoj in probleme ter potrebe vseh predmetov, ki so zastopani v predmetniku javne osnovne šole.

Otroke moramo spremljati celostno in upoštevati kaj je potrebno za njihov zdrav tako kognitivni kot

tudi psihosocialni in fizični razvoj….

Lahko dodam še, da se je s spremembo kurikuluma in zmanjšanjem učnih ur likovne umetnosti v

osnovnošolskem procesu primoran v krajšem času podati enako ali boljše znanje in učence

navdušiti ter vzpodbuditi za likovno dejavnost. Združiti mora veščine, pridobljene na strokovnem,

pedagoškem, socialnem in psihološkem področju. Vzgojo in izobraževanje v osnovni šoli

sestavljajo kompleksni procesi, ki pri učencih razvijajo številna znanja in sposobnosti. Pomembno

mesto med njimi pa ima ravno pouk likovne umetnosti. Pri likovni umetnosti se učenci srečujejo z

uporabo različnih likovnih materialov in pripomočkov. Z likovnim izražanjem krepijo učenci svoje

razmišljanje, spretnosti, razumevanje in doživljanje. Ustvarjanje vpliva na sočasen razvoj

kognitivnega, afektivnega in psihomotoričnega področja.

Sodoben pouk likovne umetnosti v osnovni šoli obsega specifičen proces poučevanja in učenja, v

katerem se prepletata teoretično in praktično delo (Berce Golob, 1993).

Kakopomemben je pouk likovne umetnosti se odraža tudi v močnem spodbujanju razvoja

ustvarjalnega mišljenja in izražanja kot temeljnih smernic, ki sta podlaga sodobnega koncepta

vzgoje in izobraževanja (Kuščević, 2004). Zelo pomembna je konkretna izkušnja učenca,

spoznavanje in eksperimentiranje (Milbrath, Lightfoot, 2010). Besedna in nebesedna – slikovna -

sporočila so prisotna povsod. Pomembno je, da učence naučimo gledati sporočila in iz njih izluščiti

prave oziroma potrebne informacije. Razvijati moramo učenčevo vizualno zaznavanje ter izražanje

in ga s tem pripraviti na vseživljenjsko likovno doživljanje in izražanje. Oblikovanje predstav je

počasno in postopno povezovanje izkušenj, pridobljenih s pomočjo vseh čutil, med katerimi

posebno mesto zavzema oko. Otroku šele percepcija z različnimi čutili omogoča razporeditev

zaznav v jasne predstave, saj še nima izkušenj, da bi jih primerno razporedil. Šele ko usvoji

primarne izkušnje, ki mu jih omogoča prav estetska vzgoja, je mogoče pričakovati, da bo razvil tudi

druge sposobnosti in bo svet predstav lahko nadomestil s svetom abstraktnih simbolov. Likovna

umetnost zajema znanje in izkušnje ter praktično delo in tako dejavnost, pri kateri otrok prepotuje

vse kakovostne stopnje, od delovanja in sprejemanja do uporabe znanja, realizacije in tudi do

vrednotenja. Pri likovni umetnosti učenec usvoji pomembne cilje in se navadi na načrtno postopnost

pri delu, navaja se na argumentirano vrednotenje likovnih del, spoznava naravoslovne in fiziološke

podlage vizualne percepcije in likovnega izražanja.

Učenci se tako bogatijo, saj se poleg verbalnih miselnih vzorcev naučijo čutno zaznavati in estetsko

doživljati okolje. Učiteljeva naloga pa je, da v učnem procesu uporabi primerna učna sredstva, s

katerimi bo učenca učil in hkrati spodbudil k tovrstnem zaznavanju.

Vsaka kultura temelji na oblikovanju predstav, ki niso in ne morejo biti pridobljene ali priučene le s

pomočjo abstraktnih, torej simbolnih sporočil, temveč so plod uporabe vseh čutil in celotnega telesa

(Likovna vzgoja v kurikularni prenovi, 1998, Tepina, str. 69).

Likovnost je spremljevalka človeka že od nekdaj. S pojavom likovnosti je človek odkril novo

metodo, ki mu je omogočila nadgrajevanje danega sveta, ustvarjanje lastnih oblik in tako

ustvarjanje vzporednega novega sveta. Od takrat človek živi v dveh svetovih, v svetu naravnih

danosti in v svetu kulture. Slednja vsebuje tudi znake in simbole, ki so posledica likovne dejavnosti,

ki temelji na praktičnem delu. Možnost upodabljanja sveta z znaki in simboli je dala človekovi

dejavnosti nove razsežnosti ter nov način komuniciranja (Šest argumentov za uvedbo likovnega

prakticiranja v programe slovenskih OŠ in SŠ, 1998, Muhovič.J., str. 13-25). Tudi Tomićeva (2003)

poudarja, da je učenje celosten proces, ki vključuje delovanje med seboj povezanega organizma:

zaznavanja, čustev, mišljenja in vedenja. Marentič Požarnikova (2000) dodaja še pomen primarnih

izkušenj, ko posameznik dejavno sprejema vpliv okolja, se na izkušnje odziva in tako spreminja

sebe ter okolje.

Ne vem, ali si sploh drznemo še bolj zmanjšati število ur tako zelo pomembnemu predmetu!

Resno se moramo vprašati, kakšno uslugo delamo generacijam otrok, ki bodo jedli sad naše

odločitve.

Spremembe v šolstvu

V našem šolstvu so spremembe edina stalnica. Sprememba sama po sebi ni nič napačnega, je pa

zelo slabo, če je ta sprememba narejena na hitro, brez prave podlage, brez usklajevanja s tistimi,

katerih se ta sprememba dotakne in na katere najbolj vpliva. Nadalje se sprememba po uvajanju ne

analizira, ne ugotovi se, ali v praksi deluje in kar je najbolj žalostno, največkrat sprememba v našem

šolstvu stanje poslabša. Ker ni analize, se stanje niti ne popravi.

Spremembe uvajajo tisti, ki v šoli ne poučujejo, ki niso bili učitelji praktiki, temveč so svoje znanje

dobili na teoretičnem področju. Praksa pa se, pa ne samo v šoli, močno razlikuje od teorije. Zakaj

torej predlogov ne pripravijo tisti, ki so vsaj dvajset let živeli in dihali z otroki, z urnikom in

poučevanjem?

Predstavljena novela zakona jemlje ne samo učiteljem, temveč predvsem učencem. Jemlje jim

samostojnost, jemlje jim čas za igro, jemlje jim ustvarjalnost. To pa zato, ker jim nalaga čedalje več

dela, vodenih dejavnosti in prehajanja od enega do drugega učitelja.

Učitelji v podaljšanem bivanju smo že kar nekaj let ovrednoteni kot »nepotrebni učitelji«. Za

podaljšano bivanje se vsako leto nameni manj ur in posledično prihaja do združevanja učencev, ki

so si različni tako po starosti, kot tudi karakterju. Združeni so učenci, katerih fizična razvojna

stopnja in mentalni ter čustveni razvoj sta na popolnoma drugi ravni. Nihče noče in ne želi slišati

našega glasu, ko že nekaj let opozarjamo na nemogoče razmere, ki so se pojavile s trenutkom

zahteve Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, da se morajo učenci, ki so vključeni v

podaljšano bivanje, združevati v skupine, le-te pa morajo biti zapolnjene do zgornje meje

normativa. Zaradi odhodov učencev na interesne dejavnosti in neobvezne izbirne predmete prihaja

do nenehnih združevanj in razdruževanj, kar je samo v škodo učencev. Na dan zamenja učenec tudi

po pet različnih učiteljev. Žal naslednji dan zamenja tri popolnoma druge obraze, še naslednji pa še

štiri druge. Učenec, ki je v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju kljub vsemu še vedno majhen

otrok, ki potrebuje stalnost in varnost, tako v treh dneh zamenja dvanajst različnih obrazov. Kako se

lahko otrok naveže na nekoga od njih? Kako mu lahko zaupa, se mu izpove in pri njem išče pomoč,

če ga niti ne pozna, saj ga vidi eno uro ali pa dve na teden? To je za otroka velik stres in zelo velika

psihična obremenitev. Učitelji v PB smo tisti, k katerim se učenci zatečejo z vsemi svojimi

težavami, dilemami, slabim počutjem, našo bližino iščejo ko so žalostni pa tudi ko so veseli.

Učencem nadomeščamo babice, dedke, mame, očete, smo zdravstveni in socialni delavci,

psihologi, zdravniki, policisti, varnostniki pa tudi čistilke, kadar prvošolčkom uide v hlače.

Učencem vključenim v PB se približamo, čutimo in dihamo z njimi, pomagamo jim pri nalogah in

učenju in ves čas skrbimo za njihovo dobro počutje.

Dobro počutje učencev pa posledično pomirja tudi starše, s katerimi smo v vsakdanjih stikih, saj

vedo, da so kljub dolgemu in napornemu delavniku njihovi otroci v varnih rokah. Zraven

vzgojnega dela, ki ga je iz leta v leto vse več, opravljamo tudi pedagoško delo in se nikakor ne

strinjamo, da gre v času OPB zgolj samo za varovanje učencev.

Pri vseh selitvah, združevanjih in razdruževanjih skupin tudi učitelji nimamo lahkega dela, saj kar

naprej kontroliramo, štejemo in usmerjamo učence na prave lokacije. Kljub vsemu korektno

opravljamo pedagoško delo z učenci in skušamo pri tem čim bolj umiriti stresno situacijo, do katere

dnevno prihaja. Učenci se selitev in stalnega štetja sicer navadijo, kljub temu pa jih ni malo, ki do

konca šolskega leta ne vedo, kdo jih ima kdaj, katero uro so pri katerem učitelju, ker je teh učiteljev

enostavno preveč. Nemalokrat se zgodi, da k tebi pride otrok povedat, da gre domov, pa sploh ni v

tvoji skupini. Stresi in selitve povzročajo tudi, da so učenci nemirni, hrupni, nasilni, nejevoljni,

begajo, doživljajo stiske, jokajo in ko se na vse te silne selitve navadijo, je že konec šolskega leta in

z naslednjim se začne spet vse znova. In potem se sprašujemo, zakaj so otroci tako nestrpni,

agresivni in nervozni in zakaj jih vse več potrebuje pedopsihiatra. Saj ni nič čudnega. Zaradi zahtev

Ministrstva in neprijazne šole, smo jim vzeli otroštvo. Zakaj bi bilo tako narobe, da bi en učitelj

sprejel eno skupino otrok in jo vodil od konca pouka pa do odhoda domov? Ta učitelj bi imel pod

nadzorom vse svoje učence, lahko bi spremljal njihov napredek, jim pomagal, nudil oporo in

pomoč, z njimi ustvarjal in razreševal težave. Poznal bi jih, oni pa bi poznali njega. Samo tako bi

lahko otrokom ustvarili stabilno in varno okolje.

Dopoldne, ko poteka na šoli pouk, je vzgojne problematike občutno manj, kot je je popoldne. Kako

lahko ustrezno, strokovno in pravočasno rešujemo vzgojne težave, če pa se učenci vmes že razpršijo

po drugih skupinah, po krožkih in ostalih dejavnostih?

Zapostavljeni pa so tudi učenci s posebnimi potrebami. Medtem, ko imajo dopoldan posebne ure,

spremljevalce ali jih celo individualno vzamejo od pouka, pa se popoldne tak učenec ne obravnava

več kot učenec s posebnimi potrebami. Zaradi tega ni normativ nič nižji, v skupini ni manj otrok,

strokovni delavec/spremljevalec pa velikokrat izgine, ker je zaključil s svojim delom. Zanima nas,

ali je ta otrok po koncu pouka postal otrok brez posebnih potreb? Ali so njegove posebne potrebe

opažene samo od osmih do enih, potem pa izginejo?

Po 150 minutah dela z učenci imenovanega učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti, bo

sledilo popoldansko varstvo in učitelj bo samo še varoval otroke. Kako si predlagatelji o »Noveli

Zakona o osnovni šoli«lahko sploh kaj takega umislijo, ko niti ene ure niso preživeli v podaljšanem

bivanju in sploh ne vedo, kako delo v PB dejansko poteka! Ali po njihovem mnenju v urah

namenjenih varstvu, ki sledi, ne bomo opravljali pedagoškega dela? Kdo bo takrat pomagal

učencem v stiski, kdo bo razreševal vzgojne težave, ki jih je čedalje več? Kdo jim bo v tem času

pomagal pri domači nalogi, ki je zaradi obiskovanja interesnih dejavnosti prej ne bodo uspeli

narediti in nas bodo prosili za pomoč in razlago? Kdo bo odgovarjal na njihova vprašanja, ko bodo

želeli izvedeti kaj več? O kakšnih kakovostnih odnosih med vrstniki lahko sploh še govorimo? O

kakšnemu zdravem načinu življenja govorimo, če so učenci kar naprej pod stresom, ker so kar

naprej vključeni v vodene dejavnosti in nimajo niti časa za samostojno igro in kreativnost?

Kako lahko izničite našo strokovnost, ko niti enkrat niste stopili v prepolne skupine podaljšanega

bivanja, da bi se prepričali o tem, kako delamo. Pri naših urah se varčuje, jih krčite, skupine se vse

bolj polnijo, medtem, ko se na predmetni stopnji skupine pri nekaterih predmetih delijo že pri 20 ali

21 otrocih? In to pri otrocih, ki so večji, ki lažje razumejo in pri katerih je proces osnovne

socializacije in navajanja na šolo že zdavnaj zaključen! Kako lahko Ministrstvo dovoli take razlike?

Glede varstva, ki naj bi potekalo po vseh vodenih dejavnostih, ki otrokom kradejo ustvarjalnost in

samostojnost, pa se nam porajajo tudi naslednja vprašanja. Kdo bo lahko varoval otroke? Bo to

samo pedagoški delavec, tako kot je bilo to do sedaj, ali bo to lahko kdorkoli? Bodo potem šole

zaposlovale študente, jih plačevale za varstvo otrok, učitelji, strokovni delavci, pa bodo brez

zaposlitve? Kaj pa normativi pri varstvu...koliko bo lahko v skupini otrok, kakšne bodo skupine, ali

bodo tudi te morale biti zapolnjene do najvišje zgornje meje?

Krožki oziroma interesne dejavnosti so tudi področje, ki potrebuje nekaj pozornosti. Krožki se

začnejo zelo zgodaj, takoj po domači nalogi, tako da učenci včasih sploh nimajo časa za igro, ker

gredo takoj na krožek. Vodijo jih tako zaposleni na šoli, kot tudi zunanji izvajalci, čemur pa

nasprotujemo. Do konca "obratovalnega časa" je šola, pouk in vse ostale dejavnosti ter tudi učenci v

domeni učiteljev in strokovnih delavcev, ki so zaposleni na šoli. Zunanji izvajalci naj imajo svoje

dejavnosti po zaključku obratovalnega časa šole.

Tudi tuj jezik je področje, ki se spreminja. Že drži, da je svet odprt, da je dandanes vse globalno in

da je znanje tujih jezikov pomembno in potrebno. Vendar pa ne pod prisilo in nujno za vse. Niso vsi

otroci enako nadarjeni za jezike, niti nimajo vsi radi tujih jezikov. Obvezen drug tuj jezik je torej le

dodaten stres za večino otrok. Prav tako je to stres za male učence prvih razredov, katerim se učna

obveznost poveča za dve uri na teden, ukrade pa se jim čas za igro, ki je ključnega pomena za

njihov zdrav fizični, mentalni, socialni in čustveni razvoj. V glave naših otrok se trpa čedalje več

informacij, ki si jih otroci ne zapomnijo. Učitelji že vrsto let opozarjamo, da se kvantiteta snovi

povečuje, kvaliteta pa žal močno znižuje.

Da spregovorimo še o NPZ-jih, za katere smo odločno proti, saj je absurdno, da za to, da

ugotavljamo, da slovenski učenci v povprečju znajo samo za zadostno oceno, zapravljamo toliko

davkoplačevalskega denarja. Da niti ne govorimo o stresu, ki ga otroci doživljajo pri NPZ-jih. Kaj

bi z njimi v tretjem razredu sploh dokazali? Bi se potem po rezultatih NPZ-ja rangirali tudi učitelji?

Katere točke bi se prestrukturirale v oceno? Vse to je absurd in samo še dodaten pritisk tako na

otroke, kot tudi na učitelje.

Niso vsi otroci najboljši športniki, niso vsi otroci poligloti in niso vsi nadarjeni naravoslovci. Otroci

so otroci. Večina jih je prijetnih povprečnežev, ki bi le radi v miru živeli. Pustimo jim, da odraščajo

kot otroci in ne kot vodene marionete, v katere vlivamo čedalje več podatkov, ki pa predstavljajo le

ogromen stres in pritisk.

Kako žalostno in kako je sploh mogoče, da se o usodi otrok v šoli odloča tako na hitro, brez

pravega razmisleka, saj se sploh ne ve kaj taka sprememba v praksi pomeni. Prosimo vas, da delate

v DOBRO OTROK in takih sprememb ne sprejemate.

Učitelji podaljšanega bivanja OŠ FRANCETA BEVKA

1. Nov koncept podaljšanega bivanja v kombinaciji z varstvom gre verjetno v smer ukinjanja letega,

kar je pred leti imelo zelo dober koncept in tudi praktično izvedbo, dokler je bilo vsak dan v

rokah istega učitelja, ki je sistematično in konceptualno delal z otroki. Nato se je v kriznih letih

začelo t. i. »podajanje kljuke« v podaljšanem bivanju, ker so ga začeli izvajati tisti učitelji, ki še

niso bili obremenjeni do zgornje meje z učno obvezo, da se je varčevalo. Otroci so bili vse bolj

zmedeni, saj se je v tednu dni v njihovi skupini izmenjalo tudi po 8 učiteljev.

Šlo je za nemogoče pogoje dela, zdaj pa bo še slabše. Nihče tudi ni definiral, kdo je usposobljen za

izvajanje varstva. Ključno pa je tudi vprašanje, kdo ga bo financiral. Sedaj npr. jutranje varstvo

vozačev financirajo občine. Torej kdo bo financiral novonastalo varstvo, če se ukinja podaljšano

bivanje?

2. Nedopustno se mi zdi, da se ohranja kaotičnost izvedbe NIP na področju jezika, ki se izvajajo od

4.do 9. razreda (teoretično 6 let v nemogočih skupinah in v kaosu urnikov), hkrati pa so za 2. tuji

jezik na voljo samo zadnja triada? Torej ima NIP več ur kot obvezni 2. tuj jezik, hkrati pa nemogoče

pogoje za izvedbo. Opozorila bi še, da mnoge učitelji praktiki opozarjamo na vse večjo

obremenjenost otrok in na porast učnih težav, zato sem sama osebno proti obveznemu tujemu jeziku

za vse učence. Sem za to, da ostane kot izbirni predmet in da se ne izvaja v kombiniranih skupinah.

Izberejo ga naj jezikovno nadarjeni učenci, ki to želijo, država pa jim naj omogoči kontinuiran pouk

v homogenih skupinah skozi celo triado.

3. Zakon predvideva, da je DOD pouk prostovoljen. Pri DOP pa piše, da se učenec vključuje na

predlog razrednika. Predlagam, da DOP pouk postane obvezen za tiste učence, kjer učitelj

strokovnjak (na predmetni stopnji, na razredni je drugače), ne razrednik, presodi, da bi bilo to

koristno za učenca. Ni treba, da je celo leto, lahko je nekaj mesecev, ampak pustimo strokovno

avtonomijo učitelju. Zanima me tudi, kaj se po tem novem zakonu zgodi, če učenec ne upošteva

predloga razrednika in dopolnilnega pouka ne obiskuje.

4. Glede na to, da se NIP, ki hromijo organizacijo pouka, niso ukinili, ni pa v urniku prostora za

interesne dejavnosti, ker je prenasičen, predlagam ukinitev NIP in uvedbo interesnih dejavnosti

nazaj v sistemizacijo. Interesne dejavnosti so za učence manj stresne, ker ni ocen, predvsem pa je

polje ustvarjalnosti bolj odprto, ker nimajo strogo predpisanih učnih načrtov. Enako bi se moralo

zgoditi z DSP, ki se sedaj plačuje po realizaciji, saj gre za strokovno delo, zato bi jih bilo potrebno

nazaj sistemizirati.

5. V zakonu ostaja nedorečeno tudi tole: Nadarjeni učenci ne sodijo več v učence s posebnimi

potrebami, ampak so vključeni v "druge oblike individualne in skupinske pomoči". Se torej

6. Učitelji smo proti NPZ v 3. razred, ker povečuje vse večje zahteve in pričakovanja od otrok v

prvi triadi.

7. Zakaj učenec v 9. razredu ne sme izbrati 3. predmeta?

8.Ob koncu 9. razreda se dosežek iz obveznih predmetov pretvori v eno izmed ocen predmeta.



Kaj ta člen pomeni?Če prav razumem, učenec na šoli, kjer bo kot 3. predmet npr. geografija, bo

dobil oceno iz NPZ, ki bo vplivala na zaključno, ker geografijo ima v 9., učenec pa, ki bo imel kot

3. predmet imel npr. tehniko, ki je ni v 9. razredu na urniku, pa bo dobil samo odstotne točke? NPZ

bo diskriminatoren do učencev glede na to, kateri predmet mu bo izbral minister.

9.Učenci priseljenci iz drugih držav, katerih materni jezik ni slovenski in se prvič vključijo v

osnovno šolo v Republiki Sloveniji v 3., 6. in 9. razredu, opravljajo nacionalno preverjanje znanja

prvo in drugo šolsko leto vključitve v osnovno šolo prostovoljno.

3. leto jih pa pri NPZ iz slovenščine kar izenačimo z rojenimi govorci? Po 3. letih jih pri

slovenščini ne moremo izenačiti z rojenimi govorci, verjetno je nekaj podobnega tudi pri npr. TJA,

če prihajajo iz držav, kjer nimajo tako zgodnjega učenja tujih jezikov kot pri nas ali vsaj v takem

obsegu.

10. Podrobnejše določbe o izvajanju nacionalnega preverjanja znanja izda minister.«.

OŠ Franja Malgaja Šentjur

V imenu kolektiva OŠ Hajdina vam pošiljam naslednje pripombe in vprašanja glede sprememb v

Zakonu o osnovni šoli.

- 3. člen Zakona o spremembah (nanaša se na 8. člen Zakona o OŠ)

S spremembo se strinjamo, nas pa zanima izvedba; če prav razumemo, bodo omenjeni otroci

dobili dodatne ure slovenščine, ki jih bo izvajal(a) slavist(ka) ali učitelj(ica) razrednega

pouka.

- 8. člen (20. člen Zakona o OŠ)

S spremembo se ne strinjamo, 20. člen Zakona o OŠ naj ostane nespremenjen.

- 9. člen (20.a člen Zakona o OŠ )

S spremembo se strinjamo, predlagamo pa, da pouk 2. tujega jezika poteka v homogenih

skupinah.

- 16. člen (39.a člen Zakona o OŠ )

Predlagamo, da se v vsaki triadi organizira vsaj 1 nadstandardna dejavnost, v soglasju s

starši tudi več.

- 23. člen (64. člen Zakona o OŠ)

S spremembami se strinjamo, predlagamo , oz. sprašujemo pa naslednje:

· Je za učence, ki se nacionalnega preverjanja ne udeležijo,

predviden naknadni rok?

· Predlagamo, da minister določi samo en tretji predmet za celo

Slovenijo.

· Ocen nacionalnega preverjanja naj predstavlja določen procent

zaključne ocene.

· Nacionalno preverjanje znanja naj bo pogoj za dokončanje

osnovnošolskega izobraževanja.

Pozdravljeni!

Napisala bom samo svojo letošnjo izkušnjo pri nemščini, želela pa bi, da si kdo od odgovornih

samo poskuša predstavljati tako situacijo.

V skupini sem imela 11 učencev začetnikov iz 4. razreda, 8 učencev iz 5. razreda in 11 učencev iz 6.

razreda, ki se nemščino učijo že tretje leto; skupaj torej 30 učencev. Zamislijo si naj, kako izpeljati

učno uro, da na koncu vsak učenec od 30 zna nekaj novega, pride na vrsto, da spregovori,....in da

učiteljica zmore iti v razred še naslednjo uro, naslednji dan.

Kdor je sploh prišel na idejo, da enači tuj jezik z IZBIRNIMI predmeti (šport, računalništvo...),

najbrž nikoli ni bil v razredu!

PODPORA OBVEZNEMU DRUGEMU TUJEMU JEZIKU V OŠ

Primer poučevanja in učenja obveznega drugega tujega jezika (dobra praksa) z UČENCI S

SPECIFIČNIMI UČNIMI TEŽAVAMI IN NADARJENI UČENCI

V šolskem letu 2008/2009 se na Osnovni šoli Janka Glazerja Ruše drugega tujega jezika

NEMŠČINE učilo 64 učencev 3 oddelkov 7. razredov; med njimi so bili 3 učenci s specifičnimi

težavami in odločbo o prilagoditvah pri učnem procesu, 2 učenca z motnjo vedenja in znižano

koncentracijo in odločbo o prilagoditvah pri učnem procesu, 2 priseljena učenca (iz Bosne in

Rusije), 6 učencev s specifičnimi težavami in brez odločbe o prilagoditvah pri učnem procesu ter 9

učencev, ki so bili evidentirani kot nadarjeni na določenem področju. Vsi učenci so pozitivno

zaključili šolsko leto.

Delo v razredu je potekalo v skladu z učnim načrtom prilagojenim za izvajanje obveznega drugega

tujega jezika in s pomočjo učbeniškega kompleta Wegweiser 1 Neu. Pri učencih smo razvijali

različne kompetence, vzpodbujali smo jih, da si znajo samostojno poiskati informacije potrebne za

delo. S temi različnimi pristopi, smo se približali tudi učno šibkejšim učencem, ki jim tako učenje

drugega tujega jezika ni predstavljalo bistvenih problemov.

Za učence s specifičnimi učnimi težavami in za učence z motnjo vedenja in koncentracije smo

oblikovali strokovno skupino, ki jo sestavlja šolska svetovalna služba, starši, učenec in učiteljica

obveznega drugega tujega jezika. Na uvodnem sestanku smo s pomočjo učenčeve odločbe določili

prilagoditve za pouk s katerimi smo se strinjali vsi člani skupine. Vsak izmed teh učencev ima

drugačne močna in šibka področja in kot učiteljica sem izdelala individualiziran progam za

poučevanje v razredu kot tudi za ustno in pisno preverjanje in ocenjevanje znanja. Najpogosteje

uporabljena prilagoditev v razredu je, da so učenci sedeli poleg vrstnika, ki mu zaupajo in jim pri

delu pomaga ter v bližini učitelja. Učenci z motnjo v vedenju in koncentraciji so med poukom imeli

na voljo uporabo žogice za sprostitev in po potrebi so sedeli sami.

Pri izvajanju pouka se je učencem s specifičnimi učnimi težavami in učencem z motnjo vedenja in

koncentracije dajalo več povratnih informacij, pogosteje se je preverjalo razumevanje, gradiva so

bila jezikovno poenostavljena, pri padcu koncentracije so se uporabljale spodbudne besede. Po

potrebi se je nudila pomoč pri organizaciji zapiskov in dodatna razlaga.

Podajanje navodil v razredu je bilo kratko in jasno, mnogokrat tudi individualno.

Delovni listi, naloge in preverjanja ter ocenjevanja znanja so bila vsebinsko in ciljno prilagojena.

Pri vsakem učencu je bilo potrebo upoštevati individualne prilagoditve in jih vključiti v izbiranje

posameznih nalog. Preverjanja in ocenjevanja znanja so bila vsebinsko in terminsko napovedana, po

potrebi so učenci pisali izven oddelka s krajšimi prekinitvami.

Vse zgoraj našteto, učiteljeva spodbuda in vzpodbuda sošolcev so učence s specifičnimi učnimi

težavami privedla k uspešnemu zaključku šolskega leta.

Posebej je potrebno poudariti pripravo govornih nastopov. Učenci s specifičnimi učnimi težavami

so se dela lotili odgovorno in z veliko vnemo. Delo so opravili v skladu z zastavljenimi kriteriji in

dosegli prav dobre ocene.

Dober uspeh so dosegli tudi pri reševanju preverjanja znanja, ki je bilo pripravljeno na državni

ravni. Vsi učenci s specifičnimi učnimi težavami so dosegli med 55 in 65 odstotkov.

Delo z nadarjenimi učenci na naši šoli poteka pri in izven pouka. Pri izvajanju pouka se je

nadarjenim učencem širilo in poglabljalo znanje s pomočjo različnih didaktičnih sredstev in metod.

Dopisovanje z učenci iz Argentine in Grčije je potekalo bolj pogosto, učenci so se znotraj pouka

lotevali zahtevnejših projektnih nalog in s svojim znanjem pomagali šibkejšim od sebe. Velikokrat

se je učencem omogočalo delo po postajah na katerih so bile naloge na višji taksonomski ravni.

Delo z Evropskim jezikovnim listovnikom jim je prinašalo zadovoljstvo in opazovanje lastnega

hitrega napredka. Učenci so sodelovali v filmskih večerih (ogled filma in debata), bralni znački,

natečaji Goethe Instituta in snemanju filma, ki so ga predstavili učiteljem in staršem.

Učenci so ob koncu šolskega leta pripravili nastop za starše in učitelje na katerem so pokazali

usvojeno znanje pri obveznem drugem tujem jeziku.

V mesecu maju 2009 smo učence peljali na ekskurzijo v avstrijski Graz, kjer so svoje sposobnosti

lahko v živo preizkusili.

Prav vsak učenec, od tistega z najšibkejšimi do tistega z najmočnejšimi sposobnostmi, je spoznal,

da je drugi tuji jezik uporabna pridobitev, ki jim bo olajšala vključevanje v vsakdanje življenje in

delo skupnosti.

S tem projektom smo VSE naše učence vpeljali v nov svet, odprli smo jim vrata v svet brez meja.

Mnenje k spremembi zakona o osnovni šoli

DRUGI TUJI JEZIK, OPB, NPZ in IZBIRNI PREDMETI

1. OPB

· ne strinjamo se z razvrednotenjem vloge učitelja v oddelkih OPB

· učitelji pri učencih krepijo različne kompetence, razvijajo

samostojnost učencev, bonton, ustvarjanje. Starši od učiteljev PB

pričakujejo, da z učenci naredijo domačo nalogo, jih pripravijo na

pouk, razvijajo kompetence »učenje učenja« in da aktivno preživljajo

prosti čas.

· glede na normative in s tem povezano število učencev v oddelkih

te ure ne morejo biti samo varstvo, temveč je to usmerjen prosti čas

· učenci, ki obiskujejo PB so večinoma mlajši od 10 let in zato

potrebujejo več usmerjanja in pomoči

· menimo, da bo padla kvaliteta javne šole

2. NPZ

· ne strinjamo se z uvedbo NPZ-ja v 3. razredu

· strinjamo se z pretvorbo dosežka pri NPZ-ju v 9. razredu v oceno.

3. TUJI JEZIKI

OBVEZNI DRUGI TUJI JEZIK V OŠ

· podpiramo učenje obveznega drugega tujega jezika od 7. do 9.

Razreda

DRUGI/TRETJI TUJI JEZIK KOT NIP OD 4. DO 6. RAZREDA TER 7. DO 9. RAZREDA

· ko učenec v jezikovni NIP vstopi, ima obveznost obiskovanja 3

leta (poučevanje in učenje tujih jezikov v triletnih modulih)

· minimalni normativ za oblikovanje skupine je 8 učencev

· šola lahko sočasno ponudi in izvaja drugi in tretji tuji jezik kot NIP

· učenec lahko izbere isti drugi tuji jezik, ki ga bo nato nadaljeval v

obliki obveznega drugega tujega jezika od 7. do 9. razreda

· učenec lahko izbere tretji tuji jezik, ki ga bo nato nadaljeval v

obliki neobveznega tretjega tujega jezika od 7. do 9. razreda

· izvajanje jezikovnega NIPa naj ostaja v pristojnosti in

avtonomnosti vsake šole, vsaka šola pa mora ponuditi učenje

dodatnega tujega jezika

· nabor: 12 jezikov

4. IZBIRNI PREDMETI

· strinjamo se z zmanjšanjem št. ur izbirnih predmetov na 1 uro oz. 2

uri s soglasjem staršev

OŠ KRIŽE, kolektiv

Odziv k noveli Zakona o osnovni šoli

Na aktivu naravoslovja, matematike, tehnike in računalništva smo pregledali predlog

novele Zakona o osnovni šoli in opažamo, da se število ur, namenjeno tehničnim in

naravoslovnim predmetom, čedalje bolj zmanjšuje. Prednost se daje družboslovnim

vsebinam. Glede na zahteve gospodarstva in razvoja bi bilo smiselno ravno obratno:

znova uvesti pouk tehnike in tehnologije v 9. razredu, razmišljati o vpeljavi pouka

računalništva v predmetnik. Vse večje so zahteve po poklicih vseh vrst inženirjev,

programerjev in drugih naravoslovno-tehničnih poklicev. Ti profili pripomorejo k dvigu

konkurenčnosti družbe nasploh. S tem ko omejimo možnost izbire na en enourni

predmet na teden, učence prikrajšamo za možnost in priložnost pridobitve izkušnje z

različnih področij, ne samo iz naravoslovnih vsebin. Dodatni tuji jezik kot obvezni bi

pomenil še večjo obremenjenost učencev, za nekatere bi to bil tretji ali celo četrti jezik,

ki bi se ga učili. Menimo, da je raznolikost izbire bistvo izbirnih predmetov in da

omejevanje števila izbirnih predmetov ne prispeva k bogatitvi naše družbe.

OŠ Bršljin

Mnenje k spremembam in dopolnitvam Zakona o osnovni šoli – DRUGI TUJI JEZIK

1. Podpiram ponovno obvezno poučevanje drugega tujega jezika v zadnji triadi osnovne šole.

Obrazložitev:

Učiti se tujega jezika obvezno ali izbirno še zdaleč ne daje enakih rezultatov. Učenci imajo pri

obveznem predmetu bolj resen odnos in so se tudi pripravljeni bolj potruditi. Prav tako je obvezni

predmet umeščen v urnik, kar pomeni, da učenje tujega jezika ne poteka več izključno zadnje šolske

ure.

2. Ne strinjam se, da naj bi se drugi tuji jezik ukinil kot NIP, z možnostjo začetka učenja v 4.

razredu.

Obrazložitev:

Otroci se učijo tujega jezika lažje in hitreje kot najstniki in odrasli. Zato je z učenjem TJ bolje

pričeti pred pubertetnim obdobjem, tako da si otrok lahko ustvari dobro, trdno podlago v jeziku,

preden postane preveč samokritičen.

3. Predlagam, da se tretji tuji jezik kot NIP ponudi v tretjem triletju.

Obrazložitev:

Poleg angleščine je nujno potrebno znanje vsaj še enega evropskega jezika – drugi tuji jezik. Bolj

motiviranim učencem pa se ponudi učenje dodatnega - tretjega tujega jezika kot NIP v tretjem

triletju.

STALIŠČA AKTIVA OPB DO PREDLOGOV SPREMEMB ZAKONA O OŠ

Aktiv OPB Osnovne šole Mengeš je 26.6.2017 izoblikoval naslednja stališča do predloga o

spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli:

§ Predlog sprememb, ki se nanašajo na področje razširjenega programa in

podaljšanega bivanja je v obliki, posredovani z Ministrstva, popolnoma nedodelan,

nejasen, njegova vsebina nam ni razumljiva. Iz tega razloga si predlog, tako kot je

zapisan, vsak interpretira po svoje, vsi pa se strinjamo, da morebitna uveljavitev teh

sprememb, vsaj tako, kot si jih interpretiramo na podlagi uradnega vira, pomeni

katastrofo tako za organizacijo in kvaliteto dejavnosti, ki po trenutni zakonodaji potekajo

v okviru OPB kot tudi za status delovnega mesta učitelja OPB.

§ Ministrstvo za šolstvo pozivamo, da svoj predlog takoj dopolni s konkretno in

natančno razlago svojega predloga, pri čemer pričakujemo konkretne odgovore na

naslednja vprašanja:

- Kakšna naj bi bila konkretna organizacija in vsebina dejavnosti, ki naj bi

po novem potekale v okviru razširjenega programa? Kakšen naj bi bil časovni

okvir izvajanja teh dejavnosti? V predlogu je navedeno veliko dejavnosti, ki naj bi

se izvajale v istem časovnem okviru, tako da nas močno skrbi, kako bodo šole to

lahko organizirale in predvidevamo, da bi uveljavitev teh sprememb, vsaj tako, kot si

jih predstavljamo, na področju razširjenega programa povzročila še večji kaos kot

doslej….. Skrbi nas, da je cilj predlaganih sprememb (ponovno) varčevanje in

(dodatno) razvrednotenje delovnega mesta učitelj OPB…..

- Kdo bo v predlogu navedene dejavnosti izvajal?

- Kakšne konkretne spremembe prinaša predlog novega zakona statusu

delovnega mesta učitelj OPB?

o Kako naj bi bilo po novem urejeno področje delovnega časaučiteljev

OPB? Kolikšna naj bi bila tedenska delovna obveznost učiteljev OPB?

o Po katerih merilih naj bi bili (dosedanji) učitelji OPB plačani za

svoje strokovno delo, glede na to, da je v predlogu navedeno izvajanje

strokovnega programa v časovnem obsegu 150 minut ter dodatno še

popoldansko varstvo?

Prav tako pozivamo Ministrstvo, da po konkretni obrazložitvi svojega predloga dopusti

strokovni javnosti posredovati svoja stališča do navedenega predloga, njene pomisleke in

argumente pa naj pri uveljavljanju nove zakonodaje tudi upošteva!!!!

Aktiv OPB Osnovne šole Mengeš

KOMENTAR ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O OŠ

Aktiv tujih jezikov, OŠ Mengeš, 28. junij 2017

1. ANGLEŠČINA KOT OBVEZNI PREDMET V PRVEM RAZREDU: PROTI(9. člen)

- Starši naj imajo še naprej možnost presoje in izbire – ali bo njihov otrok v prvem

razredu zmogel / želel dodatni dve uri na teden NAMESTO sprostitvenih dejavnosti.

- Določeni učenci potrebujejo veliko časa za prehod iz vrtca v OŠ in je angleščina

dodatna, nepotrebna obremenitev, hodijo neradi.

- Učenci, ki imajo posebne potrebe ali jim je že SLJ tuj jezik, lahko tako z TJA vsaj še

eno leto počakajo.

- Stroka vedno znova dokazuje, da ni tako pomembno, KDAJ se otroci pričnejo učiti

tujih jezikov,kot KAKO se jih učijo – zato so resnično pomembne optimalne razmere za

pouk – zmanjšan normativ, smiselna umestitev v urnik – bolj zgodaj v dnevu, primeren

prostor, usposobljen kader, motiviranost otrok.

- Teorije poučevanja tujega jezika v najzgodnejšem obdobju vedno predvidevajo

majhne skupine otrok, ki omogočajo njihovo aktivno udeležbo in komunikacijo.

Kakovosten pouk tujega jezika po načelih zgodnjega poučevanja v (normalni, premajhni,

klasično urejeni) učilnici s 25 prvošolci žal ni mogoč.

- Pomoč vzgojiteljice bi bila smiselna tudi pri urah angleščine kot neobveznega

izbirnega predmeta.

2. DRUGI TUJ JEZIK KOT OBVEZNI PREDMET V 7. RAZREDU: PROTI(6. člen)

- Delajmo raje na pestrosti ponudbe tujih jezikov, ki so izbirni, kot da prisilimo učence,

da se morajo vsi učiti točno določen jezik. Kako sploh doseči konsenz na ravni šole? Ali

bo to španščina? Nemščina? Francoščina?Vsaka prisila je hkrati že demotivacija.

- V tretji triadi je »kritično obdobje« za učenje jezika že tako ali tako zamujeno, prave

notranje motivacije v smislu vseživljenjskega učenja pa ŠE ni.

- V srednji šoli – in kasneje v življenju – motiviraniučenci hitro nadoknadijo

zamujeno, ko osmislijo, zakaj se določen jezik sploh učijo.

- Učenci so že zdaj preobremenjeni in šola je preveč storilnostno naravnana. Mnogim

učencem bi dve dodatni uri tujega jezika zelo otežili šolski in domač vsakdan. Še

posebej bi bili v stiski učenci s posebnimi potrebami in učenci priseljenci oziroma tisti,

ki jim je že slovenščina tuj jezik.

- Če že uvajamo nove obvezne predmete, naj bo to nek predmet za življenje

»lifeskills«, ki bi bil kombinacija kritičnega mišljenja, ustvarjalnega razmišljanja,

reševanja problemov, dramske igre, retorike, debatnega kluba, zdravstvene vzgoje,

splošne razgledanosti… - torejvsebin, ki bi spodbujale pogovor, nastopanje, reševanje

konfliktov… ter otrokom dopuščale, da se razvijajo kot sočutne, pogumne in suverene

osebnosti.

- Po novem predlogu naj bi učenci tretje triade izbrali le en obvezni izbirni predmet,

kar je škoda glede na pestrost ponudbe in glede na sodobne smernice, ki naj bi v šolanje

prinašale VEČ in ne manj izbire.

- V prihodnosti bo angleščina še krepila svoje vodilno mesto v svetu in bo kot

linguafrancavečinomaizpodrinjala druge jezike, ki jih bodo sogovornikisicer govorili, a

znali manj.

- S prihodom novih tehnologij in pripomočkov bo znanje jezikov postajalo vedno manj

pomembno oziroma neznanje jezika ne bo več nepremostljiva ovira, nerešljiv problem.

Pouk bi bilo treba posodobiti in učence učiti o novih tehnologijah in z njimi. Slediti bi

bilo treba hitro drvečemu razvoju in otrokom pomagati, da bodo na ves ta onlinesvet

pripravljeni tudi z vidika varnosti in vrednot.

- Evropske države so zelo različno sledile smernicam EU, ki spodbujajo večjezičnost.

Ponekod so tuje jezike v osnovno šolstvo uvedli kot izbirne, drugje kot obvezne

predmete. Naše devetletno obvezno šolanje znotraj ene institucije, ki je v Evropi

posebnost, je zaradi svoje heterogenosti res zelo specifično. Učenje jezika v heterogeni

skupini zelo različno sposobnih posameznikov se ne more primerjati z učenjem jezika v

sekundarnem izobraževanju, ko so učenci že tudi razdeljeni po sposobnostih in

ambicijah.

Zato je prav, da se v tretji triadi učenje drugega (celo tretjega) tujega jezika sicer

omogoči in celo spodbuja, ne pa, da morajo zavoljo peščice trpeti tudi vsi tisti, ki se že

komaj spopadajo s slovenščino in preostalim OŠ programom. Cilj OSNOVNE šole naj

bo, da bodo učenci kompetentni uporabniki slovenskega jezika, na katerem navsezadnje

gradimo svojo narodno identiteto. Nobene potrebe ni, da z uvajanjem treh tujih

jezikovustvarjamo nemirne, utrujene»poliglote«, če ti na koncu ne bodo UPALI

odpretiust.

3. DODATNI TUJ JEZIK 4. – 9. RAZRED (9. člen)

- Naj ostane v ponudbi šole za najbolj motivirane in zainteresirane, sposobne učence.

- Vsekakor mora v ponudbi šole biti tudi španščina.

- Učenci se lahko za začetek učenja drugega tujega jezika odločijo že v 4. razredu.

- V 7. razredu lahko nato

a) že 4. leto nadaljujejo z neobveznim izbirnim predmetom,

b) izberejo prvo leto novega neobveznega izbirnega,

c) izberejo tretji tuj jezik iz nabora obveznih izbirnih predmetov.

4. »OPB« (8. člen)

- Ure dopolnilnega pouka in neobveznega izbirnega predmeta dodatni tuj jezik naj se

izvajajo na predurah in nikakor ne po pouku, ko so učenci že zelo utrujeni in tovrstno

intenzivno delo z njimi nima nobenega smisla.

5. NACIONALNO PREVERJANJE ZNANJA (22. in 23. člen)

- NPZ-ju v tretjem razredu nasprotujemo, ker si želimo, da bi bila prva triada

osnovne šole manj storilnostno naravnana. Bojimo se, da bodo zavoljo boljših rezultatov

na NPZ učitelji še bolj pritiskali na učence, da si bodo privoščili še manj igre, gibanja.

- Devetletka bi se morala vrniti k prvotnim načrtom mehkega prehoda iz vrtca v šolo in

otrokom dati čas, da se razvijejo, dozorijo, še malo dorastejo svoji vlogi učenca.

- V kolikor bi se NPZ res izvajalo še v tretjem razredu, bi moralo biti zgolj

informativne narave za učitelja, ki bi preverjanje sam izvedel in točkoval, analiziral –

zgolj za lastne potrebe, potrebe aktiva in šole.

- Strinjamo se z vpisom odstotnih točk na NPZ 6 in NPZ 9 v učenčevo spričevalo.

- Predlagamo, da se tudi rezultat ob koncu 6. razreda pretvori v eno od ocen predmeta,

kot je to zamišljeno za 9. razred.

- NPZ naj se držijo učnih načrtov in naj jih ne presegajo kot je bila na primer običajna

praksa pri NPZ TJA6.

Vsake spremembe v šolskem prostoru je treba skrbno in premišljeno načrtovati, saj poučujemo

otroke v najbolj občutljivih obdobjih, ko razvijajo svojo osebnost. Zavoljo njihovega duševnega

zdravja in kasnejšega kakovostnega doprinosa družbi je nujno potrebno ohraniti pravo razmerje

obremenjenosti in zahtevnosti. V tem primeru velja rek: manj je več.

Učiteljsko združenje Slovenije

1. drugi tuji jezik kot NIP

Neobvezni izbirni predmet nemščina se na naši šoli izvaja že tretje leto, tako v II. kot v III. VIO.

Z nemščino sem poklicno povezana že več kot dve desetletji, dala sem skozi fakultativni pouk,

drugi tuji jezik, za katerega lahko trdim, da je bil na naši šoli zelo dobro sprejet, kar so pokazale

ankete, ki smo jih morali vsak konec šolskega leta izvesti med učenci in starši in sedaj obvezni in

neobvezni izbirni predmet.

Zanima me, zakaj MZŠŠ ni predvidelo rešitev za NIP že za prihodnje šol. leto? Saj vendar na

problem učitelji opozarjajo že od vsega začetka, že vse od uvedbe NIP, torej 3 leta, vem, da so bile

predlagane že rešitve – ukinitev kombiniranih skupin in zmanjšanje normativa v skupinah pri

učenju NIP in učenju tujega jezika, vendar je še vse na izhodiščni točki?

Sama sem v tem šolskem letu imela skupino NIP 7.,8.,9. r., ki sem jo sedaj pripeljala do 9.r. Ko sem

imela v skupini samo 7. in 8.r., sem se tolažila z dejstvom, da bom pa z notranjo diferenciacijo

uspela. Žal moram priznati, da mukoma, ko pa sem letos v skupini 19-ih učencev imela tri različne

generacije (7., 8. in 9. r.), pa žal to ni bilo več podobno pouku, temveč učenju na daljavo –

omogočen sem imela pouk v računalniški učilnici, vso razlago sem jim naložila v spletne učilnice,

prav tako vse vaje in vsa utrjevanja. Sprašujem se, kako bi to bilo mogoče izpeljati, če ne bi bilo

možnosti dostopati do računalnika. Ja, mogoče bo kdo rekel, da lahko vse te »pomešane« učence

skupaj učiš določeno temo in seveda notranje diferenciraš. Zagotovo se to da v enem mesecu 2–3

ure, ne predstavljam si pa pouka ves čas, pravzaprav če je to želja ljudi, ki sestavljajo učne načrte,

zakaj se to ne izvaja tudi pri angleščini, matematiki, saj so vendar povsod učenci z različnim

predznanjem?

Ker se šolsko leto preveša h kraju, smo tudi pri nas začeli zbirati prijavnice za naslednje šol. leto. In

ko že upaš, da je pač samo to leto bilo tako, da smo le s težavo pripeljali leto do konca, kaj šele, da

bi učence vprašala, če so navdušeni in če so njihova pričakovanja izpolnjena, se pojavi novo

»razočaranje«. Po eni strani sem zelo vesela, da bom imela naslednje leto spet skupino, tokrat za

»spremembo« 27-ih učencev (19 iz 7. r., 3 iz 8. r. in 6 učencev iz 9. r. pri NIP), po drugi pa sem

ponovno pred novo težavo, saj v razredu nimam dovolj računalnikov za samostojno delo učencev,

tokrat pa gre med učenci za velik razpon v znanju: 7. r. bodo obiskovali NIP četrto leto (+ še 3 leta

obiskovanja tečaja, torej učenja jezika 7 let), 8. r. drugo leto in 9. r. pa eni drugo eni tretje leto.

Pišem ravno zaradi teh sedmošolcev, zakaj so normativi za skupine NIP tako različni od

normativov za skupine obveznih izbirnih predmetov, kjer imam npr. skupino že, če imam

vpisanih 8 otrok, pri NIP pa št. 27 iz treh različnih razredov še ne prinese delitve?

Hkrati k temu vprašanju dodajam še drugo mojo težavo skupin NIP v II.VIO:

Po prejetih prijavah za naslednje šol. leto se je k NIP vpisalo zelo veliko učencev (73). Poudarjam,

da se moram vsako leto zanje zelo potruditi, saj jim ponudimo tudi umetnost in šport; roko na srce,

lažje je dobiti lepo oceno pri umetnosti in športu kot pri učenju jezika. Kako učence motiviram, da

ohranim interes za tuji jezik?

Tako da:

− pripravljam raznovrstne ure, izvajamo poskuse, uporabljam CLIL (delovni učbenik

BunteWelt- 4. in 5. razred, ki je na tržišču in je zelo kakovostno zasnovan ter vsebuje elemente

CLIL-a; moram reči, da so ga učenci izredno dobro sprejeli in ga tudi z veseljem uporabljajo),

peljem učence na strokovne ekskurzije v Avstrijo, na vsaka tri leta tudi v Nemčijo;

− sodelujem z učenci na nemški televiziji ZDF, v oddaji »1, 2 oder 3«, že 6 let (domov smo

prinesli že tri zmage);

− jih vzpodbujam k branju knjig, sodelujemo pri bralni znački;

− pripravljam točke ob zaključku šol. leta, da se učenci predstavijo;

− nagrajujem njihovo dodatno delo, samostojno delo pri pouku, projektno delo z nalepkami

in kasneje nagradami, da kar tekmujejo, kdaj bo kdo zbral več nalepk …

Skratka zavedam se, da brez mojega vloženega truda to število vpisanih učencev ne bi bilo tako

visoko.

Sedaj pa moja naslednja težava, ker gre za formulo oblikovanja skupin pri NIP, mi v naslednjem

šolskem letu kaže, da bom imela v tej masi 73 učencev ( 25 v 4. r., 14 v 5. r. in 34 v 6. r.) samo 3

skupine.

Zakaj pri NIP pri št. 34 prijavljenih ni možno te razdeliti v dve skupini? Če bi pa imeli možnost

obveznega predmeta, bi jih lahko imela v dveh skupinah!? Zakaj je v tem primeru beseda »ne«

pred imenom predmeta res toliko negativna, da ne omogoča delitve učencev!?

2. drugi tuji jezik kot OBVEZNI PREDMET

Podpiram uvedbo drugega tuejga jezika kot obveznega predmeta od 7. do 9. razreda, saj imam samo

osebno in celotna naša šola z njim same pozitivne izkušnje.

Ines Pečnik, profesorica nemškega jezika, OŠ Miklavž na Dravskem polju

Željena zahteva je bila 21. člen (ki ureja OPB)se črta.

Obrazložitev:

Člen, ki je urejal podaljšano bivanje, se črta, ker je vsebina prenesena v novo določbo razširjenega

progama.

Ta zadeva v bistvu ne drži, ker se stari člen glasi »V času podaljšanega bivanja se učenci učijo,

opravljajo domače naloge in druge obveznosti in sodelujejo pri kulturnih, športnih, umetniških in

drugih dejavnostih”.

Domača naloga ni urejena nikjer (in to je ena najpomembnejših zahtev staršev, kot kažejo ankete, ki

jih izvajamo).

Nikjer ni urejeno, kam z otroci, ki na zahtevo staršev ne obiskujejo nobenih dejavnost(in tudi

takšnih je dosti).

Razširjeni program se z novelo po obsegu ne spreminja, ureja pa se vsebina oziroma dejavnosti, ki

jih vključuje.

To je sicer res, vendar nastaja problem sistematiziranih ur. Ta člen bi moral nujno poudariti da je

vse sistematizirano. Tudi zapisano je precej zavajajoče, ker vsebuje jutranje in popoldansko varstvo,

ki je sistematizirano. (Problem sistematizacije, bo povzročilo problem delavnih mest. NE

razumemo, kako bomo z odpuščanjem polnili pokojninsko blagajno.)

In za konec »Vključevanje v različne organizirane dejavnosti razširjenega programa je

prostovoljno« Ta zadeva ne drži in je v naših očeh za ustavno presojo, ker v resnici ni proste

izbire. Starši otrokom ne zaupajo ali pa so premladi in zato tudi ostajajo v OPB. Če bodo ostajali

morajo v interesno dejavnost, torej nimajo izbire. Do sedaj je izbira bila. Mi smo izvajali

oboje sočasno in nikoli nismo imeli tako malega števila otrok, da bi lahko dva oddelka združili. Na

dejavnosti so odhajali 3 do 4 učenci, vsi ostali so ostajali.

Naj omenimo še logistični zalogaj. Mi bi morali cca 300 otrok spraviti v interesne dejavnosti, kar je

10 dejavnosti na dan, če je normativ 30 (kar je itak nemogoče za delo). Traja naj 150 min, kar je za

eno dejavnost preveč (ne morejo imeti 150 min športa). To pomeni da moramo ponuditi še več

dejavnosti. Kaj narediti če je slabo vreme, zasedena telovadnica, ni prosta računalniška učilnica,

knjižnica, igrišče, ni zadosti rekvizitov…

Naše mnenje je, da bo moral 21. člen ostati v celoti. Mi že dalj časa opravljamo sočasno OPB in

razširjen program. To je bilo tudi najbolj praktično(tako smo ustregli vsem). Sprememba člena ne

bo razširila ponudbe dejavnosti, bo pa povzročilo veliko zapletov in jeze. Ne razumem posega v

področje, ki je že dobro urejeno.

21. člen (podaljšano bivanje)

Osnovna šola organizira podaljšano bivanje za učence od 1. do 5. razreda.

Za učence, ki so usmerjeni v prilagojene izobraževalne programe ali posebni program, šola

organizira podaljšano bivanje do zaključka izobraževanja v osnovni šoli.

V času podaljšanega bivanja se učenci učijo, opravljajo domače naloge in druge obveznosti in

sodelujejo pri kulturnih, športnih, umetniških in drugih dejavnostih.

V ihti pisanja sem pozabil še na eno pomembno točko v OPB. To je kosilo. Sedaj se podrazumeva,

da učence na kosilo pelje učitelj v OPB. Ker bo po koncu pouka 150 min interesne pride do

problema. Namreč kdo jih bo peljal. Strinjam se, da na neki manjši šoli to ni problem, mi peljemo

jest cca. 300 otrok (ki so v OPB) , pa še višja stopnja hodi na kosilo. Tega zagotovo ne morejo

opravljati izvenšolski ponudniki(ker se ne morejo kar tako sprehajati po šoli in ne poznajo otrok in

čekatorja). Druga stvar pa je, kako bom imel interesno in bom ta čas koristil za kosilo?

Črtanje člena OPB je neumnost, logistično neizvedljivo in povzroča probleme, namesto da bi nam

olajšal delo.

Aktiv OPB - OŠ Miklavž na Dravskem polju (Matija Bačnik)

Slabosti novela zakona za UČENCE Strokovni argumenti proti noveli

strnjeno vodeni učenci brez daljšega odmora Nervoza otrok, živčnost, do sedaj večje število

otrok s tabletami, z odločbami

Več ciljev kot nekoč,

Apatičnost, milenijci,

Otroci ugodja, prenasičenost, namesto, da so bolj

dojemljivi, se zaprejo vase, so manj dojemljivi,

iščejo občutke ugodja, težave pri spremljanju

pouka)

Dejavniki, ki spodbujajo ustvarjalnost otroka in

učitelja (ustvarjalnost rodi ustvarjalnost)

Zaradi nenehnega vodenja oteženo razvijanje

in krepitev medosebnih odnosov

»socializacija« vir?

Pomanjkanje časa za prosto igro Konvencija o otrokovih pravicah, 31. člen, (+28.

člen)

Kaj je igra - Marjanovič Umek , Kersnik Dimic

Zmanjšanje koncentracije in posledično us Sposobnost koncentracije (leta + 2) vir?

utrujeni učenci, zmanjšana sposobnost

pomnjenja

Bivanje v šoli ne vključuje časa za sprostitev

Učenje učenja Sposobnost abstraktnega mišljenja – šola za

ravnatelje, st.12

Učenje učenja je kompetenca

Jemlje se jim pravica, do počitka, igre in

razvedrila, do prostega udeleženja kulturnega

življenja in umetnosti, možnost do prostega

gibanja

Čakanje na dejavnost, če otrok ne izbere

nobene (po koncu pouka do dejavnosti)

Slabosti novela zakona za UČITELJA

Povečanje delovne obveznosti za učitelja,

Specifika poklica (odnosi z ____, spočit in

sproščen učitelj se lahko bolje posveti otroku)

Več kontaktnih ur - kvaliteta Kaj je kontaktna ura?

Ogromno število učiteljev bo izgubilo službo

4000 KRANJ

ODPRTO PISMO JAVNOSTI OB NOVELI ZAKONA O OSNOVNI ŠOLI

Glede na predlog reorganizacije dela v osnovni šoli imamo učitelji naslednje pomisleke:

- otrok bo prisiljen izbrati več interesnih dejavnosti ali izbirnih predmetov, saj se

podaljšano bivanje ukinja in bo varstvo zagotovljeno šele od 14. 30 dalje. To za otroke

pomeni, da bodo v strnjenem sklopu vodeni vsaj sedem ur (primer: prvošolček, ki po

končanem rednem pouku ne bo imel zagotovljenega domačega varstva, bo po pouku prisiljen

izbrati najmanj dve interesni dejavnosti na dan). S tem se krati temeljna pravica otrok do

prostega časa in igre.

- za otroke, ki ne bodo želeli biti vključeni v usmerjene dejavnosti po pouku, bodo starši

prisiljeni poiskati zasebno varstvo, saj bodo otroci »postavljeni na cesto«,

- s prehajanjem otroka iz skupine v skupino se pojavi vrsta težav:

a) s tovrstno organizacijo se ukinjajo formirane skupine podaljšanega bivanja, kar

pomeni, da ni učitelja, ki bi bedel nad določeno skupino učencev, na katerega bi se

učenec ob morebitnih težavah lahko obrnil,

b) na ta način otroku odvzamemo priložnost za socializacijo v varnem okolju formirane

skupine,

c) na teden bo tako otrok primoran zamenjati tudi do deset skupin (zamislite si

šestletnika, ki se bo moral znajti tako, kot njegovi vsaj pet let starejši vrstniki na

predmetni stopnji),

d) od otrok se pričakuje sedem-urna zbranost in sledenje navodilom, kar otroci niso

zmožni

Vse našteto bo opravljal en učitelj, ki mu po končanem delu v razredu od 14. 30 dalje sledijo še vse

obveznosti, povezane z organizacijo pouka:

- pisanje priprav,

- popravljanje izdelkov otrok,

- priprava učnega materiala in didaktičnih pripomočkov,

- govorilne ure, roditeljski sestanki in ostale oblike komunikacije s starši (telefoni,

elektronska pošta, …), neformalna srečanja,

- konference in izobraževanja.

Ob vsem tem lahko pričakujemo, da bodo učitelji v razred prihajali inovativni, strpni, vedri,

zadovoljni, …

Kolektiv OŠ Preserje pri Radomljah

Nacionalni preizkus znanja – odraz znanja ali neznanja osnovnošolcev?

Bistveni namen nacionalnih preizkusov znanja je spremljanje doseganja ciljev učnega načrta.

Analiza rezultatov naj bi omogočila temeljit vpogled v znanje osnovnošolcev ter pravočasne in

ustrezne ukrepe ali spremembe učnega načrta. NPZ-ji naj bi imeli formativno vlogo – kot povratna

informacija učitelju v njegovo poučevanje in učencu v njegovo znanje. Mar res?

Ob pisanju in popravljanju letošnjih NPZ-jev se je spet pokazalo, kako velik je razkorak med

dejanskim znanjem učencev in med znanjem, ki ga je nacionalno preverjanje znanja pripravljeno

izmeriti. Da bi lažje razumeli, zakaj se učitelji precej nelagodno počutimo ob vsakokratnem

popravljanju NPZ, bomo skušali argumente predstaviti tudi s primeri iz večletne prakse. Do razlik

prihaja predvsem zaradi vsebinskega neskladja med učnimi načrti in merili, po katerih se vrednotijo

NPZ-ji, ob tem pa moramo omeniti, da prihaja tudi do bistvenih neskladij pri terminologiji. Če se

ustavimo le pri slovenščini, so NPZ-ji »obogatili« literarno vedo s »pseudo termini«, kot so:

pesemska slika, ton pogovora … Učenci so jih prvič videli na NPZ-ju, jih razumeli po svoje, a NPZ

je to terminološko zasedo interpretiral kot neznanje. Matematiki pa učence že leta trenirajo v tem,

da pravilno zaokrožijo število, saj je bistvena razlika, da pri zaokroževanju na desetine otrok zapiše

3,6 in ne 3,60.

Tako sestavljeni NPZ-ji po našem mnenju nikakor niso in ne morejo biti objektivni prikaz

nacionalnega znanja, tudi če verjamemo v to, da učenec lahko pokaže celotno paleto v treh letih

pridobljenega znanja v eni uri, z enim testom, saj vsebina in terminologija ni usklajena z učnim

načrtom in niti s strokovnim področjem. Slednje se še posebej lepo pokaže pri učencih, ki so

izjemni/odlični na svojem področju, kar dokazujejo z zlatimi priznanji na tekmovanjih in

nagrajenimi raziskovalnimi nalogami. Praksa pa pokaže, da so za NPZ takšni izjemni učenci

povsem povprečni (letos so odličnjaki in »Cankarjevi nagrajenci« pri slovenščini zmogli test rešiti

le s 85-odstotnim uspehom ali manj). Veliko pove tudi podatek, da nihče v generaciji pri slovenščini

ni dosegel stoodstotnega števila točk: več pove seveda o testu, merilih in sestavljavcih testa kot o

znanju generacije.

Popravljavci in profesorji na te nedoslednosti bolj ali manj organizirano opozarjamo že nekaj let,

vendar nas RIC vztrajno potiska v kot oz. za zaslon računalnika. Če smo nekoč lahko še v živo

debatirali na strokovnih srečanjih, opravili t. i. standardizacijo pred samim vrednotenjem v živi

debati, se sedaj vse to dogaja daleč od skupin odločanja. Odločevalci in organizatorji NPZ so sistem

ukrojili tako, da smo za njih vsi, vključno z učenci, le številke na računalniških zaslonih. Postavijo

nas pred računalniški zaslon, strokovne debate potekajo na slabo obiskanih in pripravljenih

računalniških forumih, vrednoti pa se po modeliranih različicah, ob katerih se učitelji praktiki

držimo za glavo in smo slabe volje, ker pljuvamo v lastno skledo, saj moramo učencem, ki pokažejo

znanje, odvzemati točke, ker npr. namesto normiranih treh nedoločnikov pravilno izpišejo samo dva

– to se vrednoti kot neznanje, nič točk, sedi! Tudi vprašanja so iz nerazumljivega razloga tako

napeljana, da NPZ učenca ne vpraša po npr. njemu razumljivem terminu vzročnega odvisnika, kar

se učimo pri pouku v skladu z učnim načrtom, ampak po razmerju med stavkoma; kar je isto, le da

bolj zapleteno – dajmo jih torej nacionalno lovit na neznanju.

Kakšne pasti skrivajo NPZ-ji se bo v vsej nacionalni veličini pokazalo šele naslednje leto, ko bodo

res šteli – prevedeno bi to pomenilo, da bodo učenci polj odgovorno pristopili k testu. V nekem delu

to prav gotovo drži, ampak ali bo bolj odgovorno deloval tudi RIC? Pa poglejmo, kako odgovorno

je uredil status ocene NPZ-ja, ki se bo po novem vpisala v redovalnico. Ali torej vemo, kako je v

tem primeru z učiteljevo avtonomijo in odgovornostjo, saj bo učitelj s tem, ko bo oceno vpisal v

redovalnico – zavrniti je ne more –, prevzel tudi odgovornost za njo z vsemi posledicami. Nihče

torej ne ve, kakšne posledice ima vpisane ocena za učitelja, kako mu podre predpisano razmerje

med pisnimi in ustnimi ocenami. Tisti praktiki, ki prilagajamo svoje teste za učence s posebnimi

potrebami, vemo, kako neprimerno so z vidika teh učencev oblikovana vprašanja na NPZ-jih – v

enem vprašanju tri podvprašanja, besedila so preobsežna, niso napisana na papirju primerne barve,

nimajo rešenega vzorčnega primera itd. Marsikateri učitelj je zaradi neprimerno prilagojenih testov

že imel opravka s šolsko inšpekcijo, kdo bo odgovoren v primeru slabo oblikovanega NPZ? Ali

tisti, ki je test neprimerno sestavil, ali tisti, ki ga je sprejel in ga dal v pisanje svojemu učencu? Pred

katerimi vrati se bodo s svojimi upravičenimi ugovori in vprašanji zbirali starši? Tako ne vemo niti,

ali je zaradi ugovora na oceno NPZ možen tudi ugovor na končno oceno – v tem primeru RIC ne bo

imel nevšečnosti, učitelj pa veliko dodatnega dela in skrbi, za nekaj kar ni sam zakuhal. Vse to se

morda zdi res mejno, a moramo spomniti, da so NPZ-ji kljub N-ju v poimenovanju zelo površno

sestavljeni; drugače si ne moremo razlagati dejstva, da je vsako leto pri kakšnem predmetu kakšna

naloga nacionalno razveljavljena kot strokovno neprimerna ali nerešljiva.

Ob koncu pa spregovorimo še o poniževalnem odnosu RIC-a do ljudi, učiteljev, ki opravljamo za

njih delo ocenjevalcev. Hvala bogu so nam po tem, ko smo morali zagroziti z bojkotom

vrednotenja, vrgli nekaj drobtinic – tako npr. popravljavec slovenščine – ti dobijo največ –, dobi

največ 50 evrov neto za popravljanih 23 testov, vsak ima 20 strani. Vendar ni nujno, da bo ta denar

prejel, saj mora ob koncu popravljanja oddati še anketo o »užitkih« popravljanja. Če tega ne naredi

ali pozabi narediti, ne dobi izplačila za opravljeno delo. Tako se obnaša samo institucija, ki želi

popolni nadzor in pokorščino v vseh korakih pisanja NPZ, ki ocenjevalce vidi kot poceni delovno

silo, ki ne zaupa njihovi strokovni in avtonomni presoji pri vrednotenju, ki z moderirano različico

predpiše, kaj je nacionalno prav in kaj narobe mimo meril stroke in zdravega razuma – skratka

institucija, ki je iz NPZ naredila veliko nacionalno orodje za povzročanje tesnobnosti. Kot

zanimivost lahko tukaj navedemo anekdoto kolegice, ki je na neki škotski šoli prisostvovala uri,

kjer so pisali nacionalni test iz bralne pismenosti, pa tega zaradi sproščenosti pri uri do konca niti

opazila ni. Učiteljica maternega jezika je kot vsaki drugi test učencem razdelila tudi nacionalni test,

učenci so odpisali preizkus, vsi so ga reševali celo tako, da so sedeli v skupini, ob koncu je teste

zaprla v navadno pisemsko ovojnico in jih poslala po pošti. Pri nas pa smo iz tega, kar bi naj bilo

preverjanje znanja vsakokratne generacije, naredili skrajno normiran in nadzorovan nacionalni

obred, tako da se nam učenci upravičeno posmehujejo, češ, kaj se pa sedaj kar naenkrat gremo z

vsem tistim obrednim odpiranjem in zapiranjem srebrnih vreč, z zasledovanjem učencev na

stranišče, natančnimi navodili, kdaj, kdo in zakaj lahko zapusti svoj stol. V vsem tem se kaže

izjemno visoka stopnja nezaupanja do učiteljev, kolegov, ki omogočamo nacionalno zbiranje

podatkov in popravljamo teste. Komunikacija RIC-a je nepopustljivo enosmerna, zgoraj rečejo kako

in kdaj, spodaj se lahko za računalniškim zaslonom učitelji le nemočno primemo za glavo in zaradi

odgovornosti do učencev to naredimo. Kako so postopki po nepotrebnem zapleteni in nerazumni, se

kaže tudi pri ugovoru na popravljanje. Če učenec želi opraviti vpogled v test, ga mora opraviti

računalniško, v šoli je za to premalo časa – približno dve minuti na učenca – ko učenec ugotovi vse

napake, pa jih ne more naznaniti sam, niti ne njegovi starši, niti učitelj, ampak sam ravnatelj

osebno, ki ima edini šifro za tovrsten postopek. Tako ne čudi, da je tako zapleten postopek RIC-u

zagotovil, da kljub velikemu številu zaznanih nepravilnosti, na njegove portale ne prispe prav

veliko zahtev za popravek, pa imajo spet argument, da praktiki pretiravamo. Kje pride ob tej

časovni stiski do izraza formativna povratna informacija in analiza znanja s posameznikom, raje ne

bi izgubljali besed.

Ob koncu spregovorimo še o zamisli, da bi znanje nacionalno preverjali tudi v tretjem razredu, s

čimer načeloma ni nič narobe v urejenih šolskih sistemih. Pa še ti jih ukinjajo, v državah, ki si jih

tako radi jemljemo za zgled (Norveška, Finska, Škotska). Učitelji, ki imamo izkušnjo z NPZ-ji v 6.

in 9. razredu, pa smo upravičeno prepričani, da bomo s tako topim orodjem – kot je trenutno NPZ –,

povzročili več škode kot koristi: znanje bomo interpretirali kot neznanje, otroke bomo podvrgli

velikemu obredu nadzora in dlakocepstva in jim že v tretjem razredu (zakaj bi čakali do šestega)

sporočili, da so kljub svojemu trudu samo povprečni: način podajanja znanja pa se bo zelo hitro

prilagodil tako, da bo zagotavljal dober rezultat na NPZ. To so ugotovili že Škoti, zato so leta 2009

opustili redna nacionalna testiranja in uvedli Kurikulom odličnosti (Curriculum for excellence), ker

so ugotovili, da so znanje skrčili le še na treniranje za pravilno izpolnjevanje nacionalnih testov, kar

se med drugim pri nas dogaja na maturi. Z uvedbo novega kurikula pa so si želeli odgovornih,

ustvarjalnih, kreativnih in kritičnih državljanov, ki znajo izražati mnenja in misliti s svojo glavo. Saj

veste, znanje, ki ga ne odobri NPZ – ta lepi nacionalni stroj –, ni znanje.

Kolektiv OŠ Preserje pri Radomljah

Zadeva: Pripombe na Predlog sprememb zakona o OŠ

Pripombe naslavljamo na 8. člen (sprememba 20. člena), ki obsega razširjeni program OŠ.

Pripombe in želje po pojasnilih so sledeče:

- jutranje varstvo naj bo sistemsko urejeno in plačano od države vsaj še za drugošolce, ki so

toliko stari, kot so bili v osemletki prvošolci.

- dve uri prvega tujega jezika v prvem razredu predstavljata za prvošolce dodaten napor, po teh

urah so učenci zelo nemirni in nepripravljeni na drugo delo. Pet ur za prvošolce in drugošolce je

preveč.

- povsem nepotrebna se nam zdi sprememba naziva podaljšanega bivanja- kaj bo to

doprineslo k izboljšanju razmer v tem segmentu dela?

- zanima nas, kolikšna bo naša učna obveznost, še vedno 25 ur in kolikšna bo dolžina učne

ure - 50 minut, 45 min, 60 min?

- kolikšen bo normativ?

- Predlog prinaša s seboj kontradiktornost- polovica dela v zdajšnjem podaljšanem bivanju naj

bi bilo VARSTVO, kot pred 30 leti!!! Kateri strokovnjak in na podlagi katerih raziskav, analiz, je

lahko predlagal kaj takega? Torej bomo v tem času zgolj varovali učence? In kje sta tu

ustvarjalnost, kreativnost, dejavnosti za potrebe šolskega sklada, za prireditve, ki jih navajate kot

gonilo, vzrok sprememb??? Kaj naj delamo v varstvu? Otroke zgolj varujemo in to tri ure

skupaj??? Kako si to predstavljate? Za izvajanje kvalitetnega dela na kateremkoli pedagoškem

področju dela so potrebne vsebinske in materialne priprave, kar pomeni, da so to pedagoške ure!

Za varovanje pa so potrebni varnostniki, za to ni potrebna fakulteta. Kaj smo zdaj učitelji, nekateri v

podaljšanem bivanju več desetletij???

- Napori v podaljšanem bivanju so neprimerno večji, kot pri dopoldanskem pouku ( večja

odgovornost, hrup, nemir, utrujenost, fluktuacija, usmerjanje, domača naloga, vstopanje staršev,

pomoč pri učenju, skupine so heterogene po starosti, zadolžitvah…. Zato zahtevamo večji dodatek

na psihofizične obremenitve. Učiteljica v prvem razredu ima pri pouku dopoldne pomoč

vzgojiteljice. Mi imamo popoldne vse njene otroke, pa še polovico oddelka drugih otrok, ob pol

štirih dobimo še tretje in pete…, pa nas nihče ne vpraša, če in kako bomo zmogli.

- Pogrešamo strokovno pomoč, svetovanje, vse naše učne priprave temeljijo na naših

predlogih, učitelji pri pouku dobijo vnaprej pripravljene.

- Kako boste zagotovilienakost med učitelji- Kdo bo še želel delati v dosedanjem podaljšanem

bivanju??? Vsi smo profesorji določenih smeri, tisti dopoldne bodo imeli pedagoške ure in pouk,

mi, popoldne, pa VARSTVO!Taka ureditev bo privedla do konfliktov med učitelji, nezadovoljstva,

bolniških odsotnosti, kar zagotovo ni v prid kakovostnemu delu. Ali si tega želite?

- S predlogi segate desetletja nazaj. Takrat so bili učitelji v varstvu »odpadniki«, pa tisti brez

diplom, pa pred upokojitvijo, ker tu niso mogli več »narediti škode.« Predlog je zelo blizu tedanjim

razmeram. Vsi napori, ki smo jih v zadnjih letih vložili v napredek in izboljšanje kakovosti dela v

podaljšanem bivanju, bodo tako zbledeli. Učitelji smo v podaljšanem bivanju predvsem ljudje,

svetovalci, psihologi, zdravniki, »nadomestki odsotnih staršev, kuharske pomočnice«. Verjemite,

otroke zelo dobro poznamo, pa tudi vpogled v družine iz katerih izhajajo, imamo zaradi narave

našega dela, velik.

- Zahtevamo, da predlog sprememb, ki se dotika dosedanjega podaljšanega bivanja

umaknete in naj podaljšano bivanje ostane v dosedanjih okvirih, tako terminološko,

vsebinsko, organizacijsko kot časovno.

- Pridite kdaj na obisk med nas za več ur, ves teden, da se boste prepričali, v kakšnih razmerah

dejansko delamo in kako zahtevno je naše delo. Šele na podlagi takšnih analiz potem predlagajte

spremembe. Le te naj bodo v smeri izboljšanja razmer za vse deležnike in ne zgolj v smeri krčenja

ur in zmanjševanja števila zaposlenih na tem delovnem mestu. Potrebe, zahteve in pričakovanja

staršev so vsak dan večje in to je realnost naše družbe in našega zelo težkega poklica.

- Vaši predlogi izkazujejo nepoznavanje vsebine našega dela, zaradi česar smo žalostni in tudi

malo besni.

- Ali pa je morda to samo prva prikrita poteza k plačevanju staršev za bivanje njihovih otrok v

šoli po pouku???

V upanju, da bomo kmalu dobili pojasnila in odgovore na naša vprašanja, vas lepo pozdravljamo.

Marija Gornik, vodja aktiva in sindikalna zaupnica ter drugi učitelji OPB na OŠ Preserje.

Strokovno mnenje aktiva PB - OŠ Prežihovega Voranca Ljubljana

Na aktivu učiteljev OPB OŠ Prežihovega Voranca Ljubljana smo pregledali vso dosegljivo

dokumentacijo o predlaganem Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli.

Ugotavljamo, da so spremembe in dopolnitve nesprejemljive. Zavedamo se, da so spremembe nujno

potrebne za bolj kakovostno šolstvo, nikakor pa se ne moremo strinjati s predlogi, za katere iz lastne

stroke vemo, da bodo negativno vplivali na otroke in posledično ustroj družbe.

Želimo aktivno sodelovati pri osnovanju boljše šole, zato na vas naslavljamo svoja razmišljanja.

Glede na pregledano dokumentacijo nikakor nismo izluščiti razloga, čemu spremembe. Če bi

spremembe temeljile na izboljšavah za otroke – učence, bi jih še razumeli, ker pa namigujejo na

vnovično krčenje zaposlitev v javnem šolstvu, pa jih ne moremo. Na prvem mestu so in morajo biti

otroci. Pred leti je delo v OPB potekalo povsem drugače. Strokovno smo delovali v štirih sklopih:

prehrana, SD (sprostitvene dejavnosti), UPČ (ustvarjalno preživljanje časa), SU (samostojno

učenje). Znotraj teh smo uresničevali cilje in smotre, kot nam jih je narekoval dosedanji Koncept

podaljšanega bivanja in različnih oblik varstva učencev v osnovni šoli (2005). Vse razlike

nakazujejo samo na kozmetične spremembe in na ukinjanje služb učiteljev. Nikakor pa ne

predvideva dokazanih pozitivnih učinkov v dobrobit otroka – učenca. Hitre, preuranjene in

nedorečene spremembe prepogosto prinašajo negativne posledice, ki se odražajo na psihosomatskih

motnjah otroka in razredni klimi. Trenutno stanje in upad kvalitete PB vidimo kot posledico

večletnega krčenja ur in učiteljskega kadra ter zviševanja normativov v oddelkih, in nikakor ne v

»slabo zastavljenem« trenutno veljavnem konceptu.

Torej, kje je tu dobrobit učenca? Kako bomo poskrbeli za njegovo osnovno potrebo po

vzpodbudnem, zdravem in varnem psihosocialnem in fizičnem okolju, ki je predpogoj za razvoj in

izobraževanje? Kako bomo poskrbeli za oblikovanje dobre razredne klime, če ne bo časa za

»druženje in aktivnosti z namenom«? Dejstvo je, da če je učitelj prisoten skozi celoten proces v

času podaljšanega bivanja, lahko spomočjo socialnih iger in iger vlog učence uči socialne veščine.

Socialne veščine so namreč pomembne v razvoju otroka, saj mu nudijo možnost, da postane

samozavestnejši, odgovornejši, da se zna postaviti zase in ravnati v danih situacijah. Prav tako je

učenje socialnih veščin pomembno za otroke, ki imajo težave v komunikaciji s sošolci ali učitelji in

za otroke, ki so nagnjeni k agresivnemu izražanju in reševanju konfliktov. Tem otrokom se pomaga

iskati možnosti izražanja na drugačen, strpnejši način. S pomočjo socialnih iger se učenci učijo

razvijati občutljivost za dogajanje in doživljanje drugih in razvijati odgovornost za svoje ravnanje. S

tem, ko smo kot isti učitelji prisotni tudi v času sprostitvene dejavnosti, imamo možnost opazovati

interakcijo med učenci in na podlagi opažanj, s pomočjo socialnih iger, pogovorov in iger vlog

voditi razred in jim omogočiti, da pridobijo tako veščine in spretnosti za ravnanje, kot razvijanja

vrednot, ki so osnova za dobro medsebojno sodelovanje, počutje in nenazadnje za graditev

učenčeve osebnosti.

Premalo se tudi zavedamo, da se življenje spreminja, da so delovni pogoji drugačni, kot so bili pred

desetletjem in več. Vse več staršev je namreč po cele dneve odsotnih, časa za svojega otroka

praktično nimajo, zato nam ga z »veseljem« puščajo v šoli vse do konca podaljšanega bivanja. Šola

je tu svojo vlogo s podaljšanim bivanjem več kot odlično opravila, dokler so bili učenci skupaj, v

svojem razredu, saj je razred marsikomu nadomestil domače okolje. Sedaj pa bo podaljšano bivanje

le ena od postaj na poti preživetja dneva v šoli in bojimo se, da bo učenec res prikrajšan vsaj za tisti

del občutka varnosti in domačnosti, ki mu jo je predstavljalo popoldansko bivanje v podaljšanem

bivanju. Vprašanje, kako se bo to odražalo na zdravju učencev – psihosomatska obolenja so namreč

kaj hitro odgovor na spremembe, ki jih bo učenec doživljal ne samo tekom tedna ampak tekom

enega dne, ko bo zamenjal nekaj učiteljev, po možnosti spremenil okolje, se delil v drug razred …

Ob strokovni diskusiji se nam porajajo še dodatna vprašanja, ki jih naslavljamo na vas in

pričakujemo odgovore s strokovno argumentacijo.

Vprašanja:

· Čemu so spremembe namenjene in kaj bo reorganizacija PB pomenila za kakovost šolstva?

· Kdo je predviden kot izvajalec OD (organiziranih dejavnosti) in popoldanskega varstva?

· Kakšni bodo normativi za OD in popoldansko varstvo?

· Kako predvidevate 100% zaposlitev učitelja v razširjenem programu?

· Ali nas bo novi zakon še obravnaval kot strokovne delavce?

· Kako bomo ob teh spremembah zagotovili varno okolje za otroka in mu omogočali osebnostni

razvoj v skladu z njegovimi sposobnostmi in razvojnimi zakonitostmi?

Aktiv podaljšanega bivanja OŠ Prežihovega Voranca Ljubljana

DRUGI TUJI JEZIK

Že 17 let poučujem nemški jezik na OŠ. In v teh letih sem poučevala vse možne oblike (OIP,

fakultativni pouk, krožek, NIP, obvezni 2. tuji jezik). Vsako leto se je našla kakšna nova

pogruntavščina, ki je bila uvedena mimo mnenja in izkušenj nas praktikov.

Sedaj smo pristali na tem, da lahko v enem oddelku poučujemo učence posamezne triade. Mi,

učitelji 2. tujega jezika, smo kot multipraktiki sposobni učiti vsakogar in kakršnikoli skupini.

In kaj nam nudijo? Pouk 0. in 5., 6., 7. uro. To pomeni, da so učenci po dnevih zelo

neenakomerno obremenjeni, ker učitelj jezika ni prost takrat, ko bi le ti lahko končali oz.

nadaljevali s poukom. Zato imajo posamezne dneve sedem do osem ur pouka ob drugi dnevih

pa le štiri. Glede kvalitete pouka pa vsem, ki ne poučujejo NIP, zjutraj imamo učence, ki še

spijo, popoldan pa so že z mislimi doma ali na igrišču.

Pridobivanje ocen v četrtem in petem razredu 7. oz. za nekatere učence, ki imajo že preduro

kakšno dejavnost, teh pa ni malo, 8. šol. uro je zelo težko. Za učitelja še bolj pa za učence.

Ali obstaja v šolstvu deljen delovni čas? Pri 24 urni učni obvezi imamo lahko tudi 16 ur

»prostih«. Te proste ure bi z veseljem porabili za pripravo na pouk, kar pa brez kabineta,

omare, računalnika … enostavno ni mogoče. Smo pa »idealni« za nadomeščanje. Kadar so

dnevi dejavnosti izvajamo pouk 0. uro, potem smo na dnevu dejavnosti 4 ali 5 ur in na koncu

še poučujemo 2 do 3 ure. Učitelji NIP »rešujemo tudi preobremenjene« skupine OPB-ja!

Z obveznim drugim tujim jezikom bi učencem omogočili kvalitetnejši pouk. Učiteljem pa

»normalen« delovni čas. Prav tako bi se lahko z obveznim jezikom v učbeniški sklad nabavili

učbeniki za učence, ki jih sedaj se smemo. Tako poučujemo pogosto od 4. do 8. ali celo 9.

razreda brez učbenikov. Tisti, ki so bili v učbeniških skladih so namreč zastareli in

neuporabni. Zanje ne dobimo več delovnih zvezkov …

Spremenimo stvari na bolje!

OŠ RUDOLFA MAISTRA ŠENTILJ

Pripombe k Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o OŠ

Podpisani učitelji 2. osnovne šole izražamo podporo Učiteljskemu združenju Slovenije in želimo

Ministrstvu za šolstvo sporočiti sledeče:

1. Ne strinjamo se z uvedbo nacionalnega preverjanja znanja v 3. razredu. Evalvacijo doseganja

ciljev po 1. triadi lahko preverimo na mehkejši, prijaznejši način, ki ne ustvarja stresnih situacij in

izrednega stanja.

2. Nacionalno preverjanje znanja je pogosto prezahtevno in učenci tako dobijo o svojem znanju

nepravilno povratno informacijo. Glede na to, da smo v redni program OŠ sprejeli učence s

posebnimi potrebami in da vedno pogosteje prihajajo priseljenci, je neupravičeno pričakovati, da bo

celotna generacija zmogla dosegati standarde z višjih taksonomskih ravni.

3. Razredništvo je potrebno ustrezno ovrednotiti. Nedopustno je, da se te očitne krivice že vrsto let

ne odpravijo. Plačilo dva ali tri evre mesečno se nam zdi žaljivo.

4. Podaljšano bivanje naj se ne krči in naj ostane nespremenjeno. Delovni čas ljudi se spreminja,

starši ostajajo v službi vedno dlje, samo z drugimi oblikami pouka (izbirni predmeti, dopolnilni,

dodatni, interesne dejavnosti) vseh učencev in vsega časa ni možno pokriti.

5. Uvajanje drugega tujega jezika v obvezen program za celotno populacijo ni primerno, drugi tuji

jezik naj ostane izbirni oz. fakultativni predmet.

6. Neobvezni izbirni predmeti povzročajo organizacijsko in hude težave učiteljem pri izvajanju

pouka. (Učenci imajo različno predznanje in so različnih starosti.)

7. Ni prav, da imajo starši ključno besedo pri odločanju, če učenec v 1. in 2. razredu ponavlja ali ne.

Menimo, da je to strokovna odločitev učitelja in šole, kajti le mi lahko otroka objektivno ocenimo.

Večinoma bi bilo koristneje, če bi otrok ponavljal v 1. triletju (pa ne). kot pa da ponavlja 7. ali 8.

razred, ko so vsebine za takega otroka že zelo zelo zahtevne.

8. Učiteljsko združenje Slovenije naj postane uradni posvetovalni organ Ministrstva za šolstvo in

šport, s katerim naj ministrstvo sodeluje v pripravi zakonov in aktov. Zdi se nam nedopustno, da

smo kot izvajalci vsako leto soočeni z novimi spremembami, sami pa niti kot posvetovalno telo

nismo soudeleženi pri njihovi pripravi. Ne razumemo, kako zakonodajalec pričakuje, da bomo

uspešno opravili naloge, ki jih nam jih nekdo določi od zgoraj, mi pa jih pogosto ne vidimo kot

smiselne. Učitelji bi morali biti ministrstvu parter, sedaj smo vsak na svoji strani, pri pripravi

programov in načrtov nimamo besede.

OŠ SLOVENSKA BISTRICA, kolektiv

Podaljšano bivanje ali samo popoldansko varstvo?

Po končanem pouku, napornem delu, se je smiselno sprostiti na svežem zraku, predihati mišice in

glavo. OPB ni samo varstvo, učitelji smo animatorji, smo psihologi, smo prijatelji vsem tem

učencem. Z njimi bijemo bitke, se pogovarjamo, skupaj rešujemo probleme, jih učimo in vzgajamo.

In OPB ni samo varstvo. S takšno kategorizacijo našega dela se le to izniči, kakor tudi naš trud v

OPB.

Glede na nove obetajoče se spremembe, se podaljšano bivanje po novem opredeljuje kot:

· UČENJE UČENJA – kar se v zdajšnji obliki imenuje samostojno učenje, kjer učenci opravljajo

domače naloge, pregledajo zvezke, dopolnijo snov, utrjujejo znanje, ki so ga pridobili pri pouku z

različnimi učnimi listi, igrami itd. Učitelj po pogovoru in v dogovoru z učiteljem pouka utrjuje

snov, ki izhaja iz pouka in jo individualizira. Učencu svetuje, kako samostojno opravi vse šolske

obveznosti.

Samostojno učenje ne sme trajati več kot 50 minut. Med učenjem mora biti organiziran

rekreativni odmor. Po presoji lahko učitelj učence dodatno zaposli glede na njihove interese.

· SPROSTVITVENO USTVARJALNE DEJAVNOSTI – kar se sedaj imenuje ustvarjalno

preživljanje časa, ko učitelj načrtuje, pripravi uro glede na aktualne teme, da lahko z učenci

likovno ustvarja, kulturno izobražuje učence z različnimi dejavnostmi.

Ustvarjalno preživljanje časa je dejavnost, ki je namenjena razvedrilu, sprostitvi, počitku

in v kateri učenci nimajo učnih obveznosti. Učencem omogoča ukvarjanje z različnimi

vsebinami po njihovi izbiri. Učitelj usmerja učence v aktivnosti, ki naj imajo določen cilj,

ob čemer upošteva in omogoča razvoj njihovih interesov in sposobnosti na vseh temeljnih

področjih razvojaosebnosti: spoznavnem, telesno-gibalnem, socialnem, čustvenem,

motivacijskem, estetskem in moralno-etičnem.

· POPOLDANSKO VARSTVO – ali je to najbrž mišljeno kot sprostitvena dejavnost v obliki

različnih aktivnosti?

Metode, s katerimi dosega cilje, so: igra (športne, družabne, razvedrilne, socialne,

rajalne,opazovalne igre), likovno ustvarjanje, poslušanje glasbe, ogled videokaset, branje,

pogovor,sprehod … Aktivnost in prostor si učenci s pomočjo učitelja izberejo sami glede na

možnosti: učilnica, igralnica, knjižnica, telovadnica, igrišče, okolica šole.

Torej, v čem je torej poanta preimenovanja teh že obstoječih elementov oddelka podaljšanega

bivanja, če se vsebinsko ne spremeni?

Za vsako uro se mora učitelj podaljšanega bivanja pripraviti (dnevna priprava, tedenska priprava,

mesečna priprava, letni delovna priprava). Dinamika je sicer v podaljšanem bivanju malce

drugačna, odvisna od učitelja v podaljšanem bivanju, pa vendar je to čas, ko se dela na učencih

samih (na njihovih interesih, željah, potrebah po fizičnih ter likovnih aktivnostih, ki seveda

oblikujejo učenca samega). Poudarek ni več bolj na izobraževanju, temveč bolj na vzgoji, a hkrati

tudi na izobraževanju. V tem času se učenec osebnostno oblikuje, uči se sobivanja z drugimi (ne

samo s svojimi vrstniki, tudi z mlajšimi ali s starejšimi učenci), išče načine sproščanja, rešuje

konflikte, navezuje stike in krepi prijateljstva, se likovno, športno ter kulturno izobražuje v bolj

sproščenem okolju. V oddelku podaljšanega bivanja je veliko več situacij, ko se učenci urijo v

svojih socialnih veščinah, kar posledično pomeni, da je potrebnih tudi več vzgojnih prijemov

učitelja. Učitelj je poleg načrtovalca vseh dejavnosti tudi v večji meri psiholog, voditelj, animator,

prijatelj in tudi nadomestni starš. Učenec, ki preživi velik del v podaljšanem bivanju, išče tudi

čustveno uteho tudi pri učitelju. In ker da učitelj še toliko več od sebe, je zato njegov čas manj

vreden? To ni varstvo, to je resnično bivanje.

Učitelj se prav tako dnevno pripravi na svoje delo v oddelku podaljšanega bivanja, ki se včasih

izkaže za zahtevnejšo nalogo, kot jo ima razredni učitelj. In ker je vsaka ura drugače strukturirana

kot pri pouku, bolj dinamična in prilagojena interesom učencev, je zato tudi manj vredna? Smo

mnenja, da je potrebnega še več dela, saj se učitelj prilagaja učencem, kar zahteva več dela,

iznajdljivosti in energije učitelja. Ne vidimo tehtnega razloga, da bi dosedanjo 50 minutno uro

podaljšali za 10 minut. Če je temu tako in je podaljšano bivanje vredno le popoldanskega varstva v

pomenu » da ima učitelj vse učence na vidiku, da se komu kaj ne zgodi » ter so tako učenci

prepuščeni sebi, se tako izgubi oz. izniči kvalitetno preživljanje časa za učence, katerih starši imajo

službo do poznih popoldanskih ur in nimajo v bližini starih staršev v pokoju.

Učenci so že tako obremenjeni z vsemi šolskimi in izven šolskimi interesnimi dejavnostmi in tisti,

ki želijo (ali želijo njihovi starši), jih obiskujejo, za večino učencev pa je preprosta športna aktivnost

(lovljenje, športne igre, skrivanje in igranje z drugimi učenci), likovna ustvarjalnost, kulturno

udejstvovanje balzam za dušo. Učenci so otroci, naj bodo v tem času kdaj tudi samo to. In naj se jim

omogoči razvijanje svojih socialnih potencialov.

Če je potrebno preimenovanje, naj bo, le da vsebina ostane enaka, saj je ravno v tem kvaliteta

podaljšanega bivanja. Spreminjanje 50 minut v 60 minut – v čem je poanta? S tem bi se

navsezadnje tudi zmanjšalo število ur učiteljev, posledično manj delovnih mest za enako delo? Ali

je to namen prestrukturiranja teh ur podaljšanega bivanja?

Na ministrstvu veliko veste o teoriji, ste kdaj to praktično sami tudi preizkusili? Učenci so otroci, so

živa bitja in NE stroji. V šoli preživijo tudi do 1/3 dneva ali več.Mislite, da potrebujejo še eno

znanje več? Potrebujejo oddih, potrebujejo objem, našo človečnost, rabijo biti tisto, kar so – otroci.

S tem prestrukturiranjem izničujete delo OPB, preobremenjujete učitelje in predvsem resno

škodujete otrokom. Mogoče bi več razmislili o tem.

Kolektiv OPB, OŠ Stična

Učiteljice, ki smo zbrane v aktivu podaljšanega bivanja na Osnovni šoli

Škofljica, smo proti spremembam pri organizaciji podaljšanega bivanja in

proti ukinitvi 21. člena Zakona o osnovni šoli, oz. 11. čl. Zakona o

spremembah in dopolnitvah zakona o OŠ. Na podlagi izkušenj menimo,

da je sedanje izvajanje podaljšanega bivanja pedagoško premišljeno

zasnovano in omogoča učencem kvalitetno vzgojo, izobraževanje in

varstvo.

Odločno smo tudi proti 8. členu novega predloga Zakona o spremembah

in dopolnitvah zakona o osnovni šoli, ker je nerazumljiv in v njem ni jasno

definirano in pojasnjeno, kaj lahko pričakujejo učitelji in učiteljice

podaljšanega bivanja glede zaposlitve in poteka pouka.

S spoštovanjem

učiteljice podaljšanega bivanja OŠ Škofljica

(podpisi so v prilogi)

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je tik pred koncem šolskega leta objavilo predloge

Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o OŠ. Izpostavljamo nekatere probleme, ki se nam

zdijo najbolj pereči, in naš pogled na njih. Nejasnosti in nepreglednosti v teh predlogih nas

napeljujejo na zaskrbljenost za učence, ker v času po pouku ne bodo imeli stalnih učiteljev, pomoči

in usmerjanja pri učenju in domačih nalogah, niti individualnega svetovanja in pogovorov.

Zaskrbljeni smo, ker v šole vstopa vse več prava, ker se otroke neutemeljeno še bolj obremenjuje in

ker ekonomski kriteriji vse bolj krčijo pogoje za temeljno delovanje šole – vzgojo in izobraževanje.

Ukinja se podaljšano bivanje (PB).

S tem predlogom se v 11. členu ukinja 21. člen Zakona o OŠ, ki je urejal podaljšano bivanje.

Namesto tega pa se v 8. členu pojavi vsebina »razširjenega programa« v sklopu 150 min, ki mu

sledi popoldansko varstvo. »Razširjeni program« zajema učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne

dejavnosti ter popoldansko varstvo. V njem bodo neobvezni izbirni predmeti, dodatni in dopolnilni

pouk, individualna in skupinska pomoč, pevski zbor in interesne dejavnosti.« Kaj pomeni večja

izbirnost in vzpodbujanje in usmerjanje k samoregulativnemu vseživljenjskemu učenju za prvošolce

oz. za osnovno šolske učence nasploh? Vedno smo svetovali, naj nimajo otroci več kot dve interesni

dejavnosti (ID), ker izkušnje pokažejo, da jih že decembra nočejo več obiskovati in tri ali štiri ID ne

zmorejo speljati do konca šolskega leta. Ni jasno, kako bo organizirano, kdaj in kje bodo učenci

delali domače naloge in kako bo potekalo popoldansko varstvo (št. otrok, mešanost skupin,

financiranje). Ali bodo učitelji le šteli otroke? Ali bodo otroci hodili od dejavnosti k dejavnosti, da

bo zaposlenih čim manj učiteljev? Ali bodo občine in starši plačevali varstvo? Kaj pomeni za prvi

razred učenje učenja, ko se šele pridobivajo osnove držanja svinčnika in drže telesa, osnove

poslušanja ter pogovarjanja in odnosov in se večja samostojnost učenja iz tekstov prične šele v

četrtem razredu?

Upravičeno lahko kot starši pričakujemo, da otroci v tem času ne bodo naredili domačih nalog, ker

za to ni niti predvidenega časa.

Uvaja se obvezni tuji jezik v prvem razredu in obvezni drugi tuji jezik v tretji triadi, ki je bil doslej

izbirni.

Z uvedbo obveznega tujega jezika v 1. razredu bosta to dve uri pouka več na teden (5,5 do 6,5-letni

otroci bodo imeli 2-krat po 5 ur pouka tedensko). Kaj pomeni tuji jezik za učence, ki se šele učijo

maternega jezika (slišati prvi in zadnji glas, koliko je zlogov v besedi ipd.)? Kaj pomeni za tiste

otroke, ki nimajo posluha za jezike in potrebujejo resnično veliko truda, da se jih naučijo? Gre za

vodeno koncentracijo in poteka na račun sprostitvene dejavnosti oz. igre, ki jo otroci v tej starosti

razvojno potrebujejo. Materinščina pomembno vpliva na vkoreninjenje naših otrok v slovenstvo.

Ali je komu v interesu, da do tega ne pride? Kje je prava mera?

V 3. razredu se obvezno uvaja nacionalno preverjanje znanja (NPZ), točke pa se vpišejo v

spričevalo.

Gre za neutemeljeno povečevanje stresa (ker bi država rada vedela, koliko naši učenci znajo) in

nejasno opredelitev, katere točke se bodo pretvarjale v oceno v 9. razredu. Ali NPZ 9. razreda ali

NPZ 3., 6. in 9. razreda?

Nadarjeni učenci nimajo več posebnega mesta v našem vzgojno-izobraževalnem sistemu.

Po novem nadarjeni učenci ne bodo več imeli statusa otroka s posebnimi potrebami in v dodatni

pouk se vključujejo prostovoljno.

Širi se področje uporabe splošnega upravnega postopka (SUP).

Upravni postopek bo obvezen za vpis, prestop, prešolanje, odložitev šolanja, oprostitev

sodelovanja pri posameznem predmetu, prepoved obiskovanja OŠ, po izpolnitvi OŠ obveznosti in

za status učenca športnika oz. umetnika. Na ta način se uvaja še več prava v šolstvo in posledično

več birokratskih postopkov, ki ne doprinašajo niti k vzgoji niti izobraževanju.

Tako predlagane spremembe niso v prid nikomur, zato se z njimi ne strinjamo in menimo, da gre za

grobo poseganje v kvaliteto bivanja.

Po pregledu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o OŠ

ugotavljamo, da so ogrožena naša delovna mesta, zato želimo učitelji

podaljšanega bivanja odgovore na nekatera naša konkretna vprašanja,

ki se nanašajo na Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o OŠ

(ZOsn-J). S tem predlogom se v 11. členu namreč ukinja 21. člen Zakona

o OŠ, ki je urejal podaljšano bivanje. Namesto tega pa se v 8. členu

pojavi vsebina razširjenega programa, ki pa je za nas pomanjkljivo

razložena.

V zvezi s tem imamo naslednja vprašanja:

1. Ali so v 8. členu zagotovljene le tri ure pouka na učitelja (15 0 minut

ali dve uri in pol). Ne vemo namreč, kako bo razporejen učitelj v

popoldanskem varstvu.

2. Zanima nas, kakšno bo to varstvo. Saj bo prav varstvo definiralo to,

ali bomo imeli polno delovno obveznost ali ne. Koliko časa bo

trajala ura varstva, kako se bodo formirale skupine za varstvo in

kakšni bodo normativi učencev v skupini?

3. Vsebine učenje učenja naj bi tudi spadale pod rubriko razširjeni

program, toda nam je ta sintaksa pomanjkljivo razložena. Ne vemo,

ali sodijo sem domače naloge ali pa sodi sem l e teoretična podlaga

za boljše učenje. Če je to tako, nas zanima, ali bomo deležni

dodatnega izobraževanja na to temo. V zvezi s tem predlagamo,

da ostane čas za opravljanje domačih nalog v takšnem obsegu,

kot je bil do sedaj.

4. Ni jasno, ali bodo interesne dejavnosti izvajali učitelji

»podaljšanega bivanja« oz. učitelji »sprostitveno ustvarjalnih

dejavnosti« oz. ali kdo drug. Interesne dejavnosti so sicer

navedene v okviru razširjenega programa, ni pa navedeno, kdo jih

bo izvajal in v kakšnem obsegu.

5. Pevski zbor je po novem tudi naveden v razširjenem programu, ni

pa določeno ali spada v »sprostitveno ustvarjalne dejavnosti«.

Nejasnosti in nepreglednosti v tem zakonu nas napeljujejo na

zaskrbljenost za učence, ki ne bodo imeli stalnih učiteljev, pomoči in

usmerjanja pri domačih nalogah, niti individualnega svetovanja in

pogovorov ipd. Samo varstvo v takem obsegu (od 14.30 do 17.00) ni

dovolj za kvalitetno delo in odnose z učenci.

Po vsem povedanem smo zelo zaskrbljeni, ker se nam zdi, da so naša

delovna mesta učitelja podaljšanega bivanja tokrat resno ogrožena, prav

tako pa je po našem mnenju ogrožena tudi izobrazba in vzgoja bodočih

generacij!

Prav zato vas prosimo za odgovore in tehten premislek pred uvedbo

sprememb, saj se bodo posledice pokazale šele čez čas.

S spoštovanjem

učiteljice podaljšanega bivanja OŠ Škofljica

(podpisi so v prilogi)

V vednost:

UČITELJICA, HVALA ZA VAŠ TRUD IN NESEBIČNO DELO!

V dneh, ko se bliža konec šolskega leta, je nas (učitelje) ministrstvo ponovno nagradilo za naš trud

in nesebično delo s pripravo sprememb zakona za osnovno šolo. A te spremembe ne prinašajo

nič dobrega za nas. Le zakaj me to sploh ne preseneča! Na začetku pisanja sem bila trdno odločena,

da bom spisala nekaj na kratko. A od besede do besede se je nekaj v meni bohotilo in me

razžiralo. Pa sem si dala duška in sem izlila na papir vso svojo jezo in razočaranje nad lastno

državo, ki še vedno ne ceni, niti ne skuša razumeti dela učitelja. Snovalci zakonov, pridite v

razred. Pridružite sem nam v jutranjem varstvu, v podaljšanem bivanju, pridite k pouku v 1.

VIO, kjer vam bodo otroci povedali, kar mislijo, in vam s svojim obnašanjem dali jasno vedeti,

kdaj ste postali dolgočasni, nezanimivi in da se boste pri svojem delu morali bolj potruditi, če boste

želeli, da še aktivno sodelujejo. Ja, lahko je biti učitelj, ko je čas počitnic. V času pouka pa moraš

od sebe dati vse in še več.

Odpiram datoteke predlogov sprememb in dopolnitev Zakona o osnovni šoli. Berem in berem, pa

ne vem, ali brijete norca iz nas ali ste spremembe napisali zgolj zato, ker je prejšnji zakon treba

malo prevetriti. Se zavedate, da so otroci živa bitja, da to niso nogavice v predalu, ki jih premeščaš

iz enega predala v drugega, ko je prvi prepoln, oziroma jih vračaš nazaj, ko je v prvem spet dovolj

prostora.

Oblikovali ste spremembe Zakona za osnovno šolo. Ste ob pisanju sprememb za hip pomislili na

otroke? Kakšne otroke poznate vi? Kaj zmore šestletnik, ki ga vi osebno poznate? Pri nas na

podeželju imamo otroke, ki se ob vstopu v OŠ še vedno ubadajo z "znanostjo" zavezovanjačevljev,

zapiranjem zadrg na oblačilih, brisanjem ritk, splakovanjem stranišč po uporabi ...

Poleg vsega tega pa se privajajo na vstop v svet učenosti, reševanje nesoglasij z vrstniki, varno

uporabo šolskih igral in še in še. In redki, zelo redki so tisti, ki so z nami le 4 šolske ure. Vse več je

takih, ki stojijo s starši pred šolskimi vrati že ob pol šestih in čakajo na jutranje varstvo, ki ste ga

ob uvedbi devetletke tako širokogrudno dali v obliki treh ur, a kmalu vzeli z izgovorom, da smo

prešli na evropski delovni čas in večina začne z delom ob sedmih. Pri tem pa ste pozabili na obrobje

Slovenije in na starše otrok, ki potrebujejo do službe več kot uro vožnje. Na srečo staršev je naša

občina prisluhnila njihovim potrebam in plačuje učitelja za dodatno uro JV. Za opravljeno delo v

času od pol šestih do pol sedmih dobi učitelj 3,60 € neto. Ne, ni pomota. Da pa se lahko starši

pravočasno vrnejo po otroka, morajo kar pohiteti, da so v šoli ob 16. uri, ko se zaključi čas

podaljšanega bivanja. In kakšna je nova opredelitev OPB? Zdaj bo to učenje učenja, sprostitvena

ustvarjalna dejavnost in popoldansko varstvo. Zdaj je podaljšano bivanje trajalo 5 šolskih ur (4

cele ure). Kako bo pa po novem? Ne vemo. Ve se le, da bo razširjeni program trajal 150 minut. V

termin razširjeni program pa sodi: pouk neobveznih izbirnih predmetov, dodatni pouk,

dopolnilni pouk, individualna in skupinska pomoč, pevski zbor, interesne dejavnosti, za učence

od 1. do 5. razreda pa tudi učenje učenja in sprostitveno ustvarjalne dejavnosti (glej obrazložitev 8.

člena ZOSNJdemok na https://e-uprava.gov.si/drzava-in-druzba/edemokracija/

predlogipredpisov/predlog-predpisa.html?id=8301 ).Glede na razlago bodo otroci po

štirih oz. petih urah pouka zopet nadaljevali z delom. In po približno osmih urah dela bodo

prišle na vrsto sprostitvene ustvarjalne dejavnosti in popoldansko varstvo. Seveda, če bo

imel otrok srečo in ne bo imel še kakšne izvenšolske dejavnosti po "učenju učenja". Pa

toliko je govora o tem, da je šola preveč storilnostno naravnana. Zdaj bomo pa še tisti kanček

časa, kjer bi se lahko sprostili, dali čisto na konec. Upam, da se bodo novi obliki podaljšanega

bivanja uprli tudi starši in ne le mi učitelji. Po pouku bi se naj otrok sprostil, družil s svojimi

vrstniki, prisluhnil pravljici, si občasno privoščil tudi ogled kakšne risanke, a bo po novem

nadaljeval z učenjem ... Nima vsak otrok te sreče, da mu starši dovolijo izbiro interesne dejavnosti.

Nekaterim so prej v breme kot sprostitev. Včasih otrok potrebuje tudi počitek na blazinah, ker je

določenega dne zanj vsega preveč, počivati mora v družbi še preostalih (po normativih dovoljenih)

27 otrok, ki so po 4 do 5 urah pouka potrebni sprostitve, tudi v takšni obliki, ki velikokrat preseže

dovoljene decibele hrupa. Žal je številka 28 otrok v OPB-ju velikokrat samo želja, saj je otrok iz

leta v leto več in iz leta v leto jih vedno več ostaja do zadnje minute, ko je otroka potrebno prevzeti.

K sreči radi ostajajo v šoli in se radi družijo z vrstniki in nami učitelji. Tu se počutijo varni in

zaželeni. Vi pa želite, da jih spremenimo v številke, si jih podajamo in združujemo, pa spet

razdružujemo, in če bo potrebno, spet združujemo. Saj vendar niso nogavice v predalu, ampak

živa bitja. Odmislimo to, kakšna nočna mora bo za starše najti svojega otroka. NPZ konec 3.

razreda??? Koliko časa se že pojavljajo strokovne razprave o psihičnem zdravju naših otrok?

Pojavljajo se članki s temami: zakaj imamo vedno več otrok z bolečinami v trebuhu,

glavoboli, slabo samopodobo in žal tudi, zakaj se viša število samomorov … Krivce se išče v

učiteljih, zahtevni šoli, ambicioznih starših, družabnih omrežjih … A kdo kdaj pomisli na to, da

smo otroke strpali leto prej v šolo? Zakaj že? Ker to počne razvita Evropa in moramo tudi mi. Ob

uvajanju devetletne OŠ je bilo veliko govorjenja o prijazni šoli, da bodo učenci razbremenjeni, da

se bodo učili za življenje … Ob oblikovanju učnih načrtov smo učitelji aktivno sodelovali, pripisali

nešteto predlogov, mnenj, pripomb, napotkov … Ob njihovem izidu pa ugotovili, da so se vsi

naši predlogi nekje založili in izgubili. Nato smo počasi ukinili opisno ocenjevanje v 3. razredu in

ga zamenjali s številčnim (krasno za uspešne, a manj krasno za otroke z učnimi težavami). Iz

predalov ste potegnili nacionalno preverjanje znanja (NPZ) ob koncu 3. razreda, ki smo ga že

imeli, pa ukinili in ga zdaj spet privlekli na svetlo. Zakaj že? Ker tretješolec za življenje potrebuje

stres? Bi radi preverili, če so se učitelji 1. VIO preveč oddaljili od storilnostne naravnanosti in

otrokom omogočajo preveč igre? Učitelji že leta opozarjamo na nesmiselnost izvajanja NPZ-jev,

razpravljamo o tem, da bi jih ukinili. In kako ste vi to slišali? Dodali ste še enega. Govorimo, da

smo v krizi, da je potrebno zategniti pas, da varčujemo. Očitno imamo denarja toliko, da ga

lahko mečemo skozi okno. Na varčevanje pomislite le takrat, ko povzdignemo glas in želimo,

da nam vrnete, kar ste nam vzeli zaradi krize. Po vašem učitelji ne potrebujemo plačanih nadur, ne

potrebujemo nagrade za dobro opravljeno delo, ne potrebujemo plačil napredovanj, saj je dovolj,

da imamo napredovanja zapisana na papirju. Četudi nam na odločbah piše, da smo zaposleni

za polni 40 urni delovnik, ste nam vsilili dopolnjevanje delovne obveznosti. To, da delamo še

popoldan doma, ko nas nihče ne vidi, da smo na voljo staršem v popoldanskih urah, je pa itak

naš problem. Upam, da ste razbrali sarkazem. Če niste, niste dovolj zavzeto sodelovali pri urah

slovenskega jezika, saj "Predmet slovenščina omogoča oblikovanje osebne, narodne in

državljanske identitete ter razvijanje ključnih zmožnosti vseživljenjskega učenja predvsem

sporazumevanje v slovenskem (knjižnem) jeziku, socialno, estetsko, kulturno in medkulturno

zmožnost, učenje učenja, informacijsko in digitalno pismenost, samoiniciativnost, kritičnost,

ustvarjalnost, podjetnost ipd." (Posodobljen UN, 2011)Zakaj se uvajanje sprememb pojavlja ob

koncu šolskega leta? Zakaj zdaj, ko smo spet povzdignili glas in rekli, dovolj nam je. Računate

na to, da se bomo ustrašili za svoja delovna mesta, da bomo za ponujenih 200 minut učenja učenja

namesto 150-ih rekli: "Joj, kako ste dobrosrčni! Bomo vzeli, ker je bolje vrabec v roki kot golob

na strehi." Dosti je. 30 let sem učiteljica. V vseh 30-ih letih še nisem dočakala dneva, da bi

družba prepoznala vrednost mojega dela. Vsak, ki je kdaj hodil v osnovno šolo, se čuti

poklicanega, da me pouči o tem, kako se uči in vzgaja otroke. Vsi imajo pametne nasvete, kaj bi

naredili z otroki, ki so vzgojno problematični. Vsem tem »pametnjakovičem« naj povem, da so

dnevi telesnega kaznovanja že davna preteklost. Danes nam ostajajo samo besede, ogromno

papirologije in sestankovanje

s starši, ki so slepo prepričani, da "njihov pa že ni tak". Če smo v javnem sektorju taki "zažiralci"

državnega proračuna in ni za učiteljske plače, potem naj ostane pri enakih merilih za vse. Zakaj

eni dobijo višje plače, drugi pa ne? Smo učitelji drugorazredni državljani? Ne razumite narobe,

sočustvujem z vsemi , ki ves mesec trgate in delate za mezdo. Nekateri žal ne dobite niti tega

in hodite mesec za mesecem v službo in

upate, da si bo vaš delodajalec premislil in dal zaslužek vam in ne v svoj žep. Želim

boljšo prihodnost za moje šolske in lastne otroke. In v takšni prihodnosti ni mesta za misli: "Sreča,

da imam službo, pa čeprav delam za minimalca." Občudujem ljudi, ki z minimalcem preživljajo

sebe in še dva šoloobvezna otroka, in obžalujem, ker jim država ne omogoči višjega nivoja, kjer bi

sebi in svojim otrokom lahko tudi kaj privoščili.

To ni prihodnost, za katero sem 23. decembra 1990 obkrožila DA.

Šmartno pri Slovenj Gradcu, 25. junij 2017

Člani naravoslovne skupine OŠ Toma Brejca Kamnik se ne strinjamo:

- s členom, ki uvaja v prvi razred OŠ prvi obvezni tuji jezik,

- s členom, ki uvaja drugi obvezni tuji jezik v 7., 8., in 9. razred OŠ.

Menimo, naj tuji jeziki ostanejo kot izbirni predmeti.

Člani naravoslovne skupine smo mnenja da:

- naj se NPZ-ji v celoti ukinejo v obliki kot jih izvajamo sedaj. Če ministrstvo potrebuje povratno

informacijo o doseganju standardov pri posameznih predmetih, naj se le to preverja na

reprezentančnem vzorcu šol. Uvedba NPZ-jev v tretji razred bi za učence pomenila velik stres.

- naj bo podaljšano bivanje organizirano v obliki obstoječih oddelkov. Dejavnosti naj se oblikujejo

glede na interese otrok. Oblikovanje dejavnosti naj bo avtonomna odločitev učiteljev podaljšanega

bivanja.

Naravoslovna skupina OŠ Toma Brejca Kamnik:

Izjava za podporo obveznemu drugemu tujemu jeziku v OŠ

Za majhne narode, kot smo Slovenci, je še posebej pomembno, da v evropski skupnosti podpiramo

jezikovno pluralnost in s tem pripomoremo k ohranjanju jezikov v medsebojni komunikaciji na

področju gospodarstva, kulture in na ravni osebnih stikov. V mnogih evropskih državah se drugi tuji

jezik poučuje že v nižjih razredih, ne šele v srednjih šolah. Znano je, da z zgodnjim učenjem

izboljšamo tujejezikovne zmožnosti, ki jih nadgradimo v nadaljnjem šolanju. Tujejezikovni pouk v

srednjih šolah je še bolj kakovosten, če se lahko opira na znanje, ki so ga vsi dijaki – ne le nekateri

– pridobili že v OŠ.

Da bi naši učenci in dijaki glede znanja tujih jezikov bili konkurenčni na trgu dela v evropski

skupnosti, izrekam svojo podporo obveznemu drugemu tujemu jeziku v OŠ.

»Začnimo z Markom. Marko je danes star 18 let, maturiral je in se odpravlja na univerzo. Marko se

je angleščino začel učiti v 4. razredu osnovne šole in jezik se je učil neprekinjeno. Nemščino se je

začel učiti štirikrat – vsakič znova kot popolni začetnik. V vrtcu, prvem razredu OŠ, sedmem

razredu OŠ in na gimnaziji. In to ne zato, ker bi tako želeli njegovi starši ali on. Zgodilo se je tako

zato, ker vlada na področju tujih jezikov v slovenskem šolstvu KAOS. Žal moramo tako reči.

Poučevanje tujih jezikov ni sistemsko urejeno in ni dostopno vsem. Stroka si je edina v tem, da

želimo DVA tuja jezika, da želimo tuje jezike že v času zgodnjega usvajanja tujih jezikov in da

želimo, da se vsi učenci učijo dveh tujih jezikov že v osnovni šoli. To nam narekuje vrsta

dokumentov EU, in sicer že od leta 2003, ko je izšel Akcijski načrt, ki predvideva model 1+2

(materni jezik + dva tuja jezika). Tega gotovo ni potrebno problematizirati. V novembru 2012 smo

na posvetu Šole za ravnatelje v Portorožu razvijali koncepte, kako zagotoviti, da bo drugi tuji jezik

kljub statusu izbirnega predmeta, kar zagovarja MIZŠ, ostal izbira večine otrok v vsakem šolskem

letu. Vzporedno se na 159 osnovnih šolah v Sloveniji drugi tuji jezik poučuje kot obvezni drugi tuji

jezik v zadnjih 3 razredih OŠ, kar je gotovo več kot pozitivno, saj omogoča vertikalo oz. omogoča,

da učiteljica ali učitelj pripelje v teh zadnjih treh letih svoje učence in učenke na tak nivo jezikovnih

kompetenc, da ne bodo imeli težav pri vključevanju v različne skupine v srednji šoli in bodo lahko

vstopali na univerzo z dobrim znanjem dveh tujih jezikov.

Tisti, ki odločajo v slovenskem šolstvu, svoje letošnje odločitve naslanjajo na Belo knjigo, ki ni bila

potrjena niti na Strokovnem svetu za splošno izobraževanje niti v DZ. Seveda imajo pravico do

tega, pričakovali pa bi, da se razgledajo tudi po drugih predlogih, dokumentih in da ne zavračajo

vsega, kar je bilo narejeno pred njimi. Nikakor pa ne smejo spregledati pozitivnih rezultatov 159

šol, ki so bile uspešne v uvajanju obveznega drugega tujega jezika. Tukaj ne gre za politiko, ampak

za šolstvo, kar pomeni toliko in toliko otrok vsake generacije, ki z odlašanjem že dorečenih novosti

ostajajo brez enakih možnosti v šolstvu. Nalijmo si čistega vina, otroci premožnejših staršev bodo

razvili spretnosti v tujih jezikih, saj bodo starši poiskali možnosti izven šole, jih pošiljali na zasebne

šole, v tujino. Tisti, ki imajo manj premožne starše, pa seveda ne bodo imeli možnosti za to. Tako

pač bo!

Otroci s posebnimi potrebami niso izvzeti iz tega koncepta. Razvijanje tujih jezikovnih zmožnosti je

pomemben dejavnik v razvoju vsakega posameznika, zlasti to velja za otroke s posebnimi

potrebami. Seveda pa je jasno, da je pri njih še večji poudarek na individualnem in diferenciranem

delu in na zastavljanju ciljev, ki so v skladu z zmožnostmi in sposobnostmi otrok s posebnimi

potrebami. Učitelji obveznega drugega tujega jezika so se v zadnjih petih že usposobili za delo z

otroki s posebnimi potrebami in si nabrali izkušenj za delo z njimi. Tega ne gre kar tako zavreči!

Končajmo z Markom, ki ima mlajšega brata in sestro, ki sta v osnovni šoli, in njihovimi starši, ki so

zelo zaskrbljeni, saj je mlajšima otrokoma začne dogajati podobno kot Marku.«

Raziskovalki na področju nemškega jezika, didaktike nemškega jezika, večjezičnosti, CLILa, mami

dveh otrok

ZADEVA: Pripombe o spremembah in dopolnitvah v zvezi z novelo ZOŠ

»Več jezikovznaš, več veljaš«, pravi slovenski pregovor. Vendar je v današnjem šolstvu žal vse

preveč obremenjujoč. Tokrat bodo zopet otroci potegnili za krajši konec! Tisti, ki jim tuji jeziki ne

gredo od rok, bodo dobili še dodatni predmet, ki ga bodo sovražili. Že doslej so odgovornost za

izbiro obveznega izbirnega predmeta prevzemali starši, ki so otrokom»določili« tuji jezik, čeprav bi

se sami odločil za marsikaj drugega. Kam gre današnja šola in vse te prenove, ki so same sebi

namen? Na račun katerega predmeta boste uvedli obvezni drugi tuji jezik? Imeli bi tuje jezike,

otroci pa še svojega ne (po)znajo prav dobro. Preverite najnovejše rezultate NPZ- jev, ki kažejo na

nezadostno poznavanje materinščine (trenutno je povprečje znanja obvladovanja maternega jezika v

Sloveniji 46%). Kje so v vaši prenovi predmeti, ki spodbujajo ustvarjalnost, kreativnost, ročne

spretnost – kot so likovna umetnost, glasba idr.(?)

Na tovrstne predmete v naših šolah pozabljate in s to prenovo otrokom zopet kradete pravico do

ustvarjalnosti. Ukinitev enega od dveh izbirnih predmetov, ki ga želite nadomestiti z obveznim

drugim tujim jezikom, je nesprejemljivo. Otroci izgubljajo na čutni zaznavi, izgubljajo čut za

estetsko doživljanje okolja in s tem, ko izgubljajo na tem področju, izgubljamo vsi. Umetnost je

temelj vsake družbe, je ustvarjalnost in inovativnost, ki jo puščamo našim zanamcem. Sprejemljivo

bi bilo, da drugi jezik ostane izbirni za tiste, ki jih to veseli. Zopet sprašujem, kje boste dobili ure za

to novo obveznost v že tako preveč natrpanem učnem načrtu in urniku naših otrok? Naša šola očitno

ustvarjalnosti ne ceni!

Torej, odločno sem proti uvedbi drugega tujega jezika v slovenskih osnovnih šolah, saj s tem kratite

pravice otrok do izbire predmetov, ki jih veselijo, ob enem jim kratite pravico do ustvarjalnosti.

Odločno nasprotujemo, da organizirane dejavnosti vsiljujete v čas podaljšanega bivanja. Nove

vsebine, ki zamenjujejo termin podaljšanega bivanja (kot so učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne

dejavnosti ter popoldansko varstvo), nimajo nobenega pomena. S tem ko v čas podaljšanega bivanja

vključujete različne organizirane dejavnosti razširjenega programa, pozabljate, da se v tem času na

šolah izvajajo tudi krožki, ki jih vodijo zunanji sodelavci. Vprašajte se tudi, kako bodo tovrstno

odhajanje in prehajanje otrok učitelji nadzorovali in kako bodo lahko šole uskladile urnike?

Zadeva: Novela zakona o osnovni šoli–argumenti proti

Opredelila se bom le do19-tega člena. Ta določa uvedbo NPZ v 3. razred OŠ.

19. člen novele je v nasprotju z dvema ključnima dokumentoma, ki sta tesno povezana z znanjem in

zdravjem otrok:

1. O naravi učenja (Uporaba raziskav za navdih prakse), ki ga je izdala OECD, 2010.

2. Resolucija o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015 –

2025.

NPZ v 6. in9. razredu niso usklajena s 1. dokumentom, saj le-ta priporoča preverjanje s formativno

povratno informacijo. Uvedba NPZ v tretji razred, kjer je tovrstno spremljanje priporočeno v

večjem deležu, nikakor ne bi smela biti predmet sprememb. V NPZ se preverjajo določene vrste

znanja, kot so poznavanje in razumevanje, redkeje uporabo in samostojno reševanje problemov in

še redkeje sintezo le-tega. NPZ ne preverja kreativnosti, ki je najvišji spoznavni proces in tudi ne

veščin in nekaterih osebnostnih lastnosti(samoiniciativnost, samostojnost,…), ki so ključne pri

doseganju osnovnih življenjskih kompetenc in posledično učence ne usposablja za novosti s

katerimi se bodo srečevali v prihodnje, ko se bodo pojavili novi poklici, ki jih danes še ne poznamo.

Tovrstno»šablonsko podajanje in pridobivanje znanja«škoduje učnemu procesu, saj učitelje ne

spodbuja k novim pristopom in k uporabi spodbudnih učnih okolij, ki so omenjena v 1. dokumentu,

ki jih bom opredelila v nadaljevanju, in postavljajo učenca v središče. Učitelji so zato nezadovoljni

s svojim delom, saj se ne počutijo kreativne; so manj sodelovalni, (se nehote, zaradi želje da bi

učenci dosegli čim boljše rezultate NPZ, razvije tekmovalni odnos med njimi); se ne čutijo

svobodne v procesu poučevanja in se posledično poslabša odnos tudi med učitelji in učenci. Tudi za

učence, ta oblika preverjanja znanja ni spodbudna: pri pouku se dolgočasijo, ker je učenje omejeno

v največji meri na pisne vire, še večje ur sedečega načina poučevanja. Gibanja pri tovrstnem

poučevanju ni, kar ni v skladu z 2. dokumentom, ki govori o tem, da je telesna nedejavnost na

lestvici desetih najpogostejših dejavnikov tveganja, ki vplivajo na skupno število izgubljenih let

življenja (Cavill in sod. 2006). Sedeč življenjski slog, oziroma način življenja, ki vključuje zelo

malo telesne dejavnosti razporejene preko celega dne, oziroma je ta omeje na zgolj na krajše

obdobje dneva, je dejavnik, ki smo mu doslej posvečali premalo pozornosti. Raziskave kažejo, da

čas, ki ga preživimo sede, vpliva tako na splošno umrljivost kot tudi na umrljivost zaradi srčnožilnih

bolezni. Glede na to, da čas sedenja negativno vpliva na zdravje tudi pri posameznikih, ki

dosegajo priporočila za telesno dejavnost, je pomembno, da se aktivnosti poleg spodbujanja telesne

dejavnosti usmerijo tudi v zmanjševanje časa sedenja (Cavill in sod. 2006, Katzmarzyk in sod.

2009, BHFNC 2012). Delež redno telesno dejavnih mladostnikov pri nas je nizek in z njihovo

starostjo še upada. Na podlagi podatkov samo poročanja mladih je vsak dan dovolj telesno dejavnih

25,5 % fantov in le 14,9 % deklet. Uvedba NPZ prav tako ne spodbuja sodelovanja med učenci, ki

je najvišja oblika socialnega vedenja, saj ta oblika preverjanja spodbuja tekmovalnost. Izostanki

učencev se zaradi bolezni in drugih vzrokov vse številčnejši, kar kaže na njihovo slabo počutje in

stiske v procesu izobraževanja. Z njihovimi stiskami se spopadamo tako učitelji, kot tudi njihovi

starši.

Ministrstvu tako predlagam, da namesto v NPZ finančna sredstva usmeri v opolnomočenje učiteljev

in v nove pristope učenja, kot so: učenje z raziskovanjem, reševanjem konkretnih naravoslovnih oz.

družbenih problemov iz življenja, učenje skozi družbenokoristno delo, in drugo, v različnih učnih

okoljih ter z vsemi dosegljivimi učnimi viri in sredstvi. Takšno učenje je sodelovalno, bolj

usklajeno z motivacijo učenca in njegovimi čustvi (v povezavi s čutili), je tudi občutljivo za

individualne razlike in je hkrati zahtevno za vsakega učenca, brez čezmernega obremenjevanja.

Spodbuja tako horizontalno (brisanje mej med predmeti), kot tudi vertikalno povezovanje (brisanje

mej med razredi).

Našteto razvijamo znotraj inovacijskega projekta Pouk izven učilnice (SOS –School OutSide) s

katerim sodelujemo s številnimi inštitucijami v domovini in izven nje.

članica Predmetno - razvojne skupine za kemijo na ZRSŠ,

članica PRO –Inovacijski projekti na ZRSŠ,

vodja projekta E+, YEMA –Young European on the move by active learning and teaching,

vodja inovacijskega projekta Pouk izven učilnice (SOS –School OutSide),

aktivna članica kozorcija Mreža gozdnih vrtcev in šol Slovenije.

Zadeva: Pripombe in dopolnila na ZAKON O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH

ZAKONA O OSNOVNI ŠOLI (ZOsn-J) IN ŠE NEKAJ DODATNIH PREDLOGOV

NAMESTO UVODA

NEZASLIŠANO JE, DA MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO DAJE DOKUMENT V JAVNO

OBRAVNAVO (DO 30. 6. 2017) V ČASU, KO SMO V ŠOLAH UČITELJI NAJBOLJ

OBREMENJENI. TO JE TUDI EDEN OD ZNAKOV, DA NA MINISTRSTVU NE VEDO,

KAKO JE V PRAKSI. DOKUMENT IZKAZUJE TUDI, DA SE ŽELI VARČEVATI TAM,

KJER SE BI NAJMANJ SMELO, HKRATI Z DODATNIMI URAMI OTROKE

OBREMENI IN TU NE VARČUJE. UČITELJI NISMO OBVEŠČENI, KDO JE

SODELOVAL V DELOVNI SKUPINI PRI PRIPRAVI SPREMEMB IN DOPOLNIL.

Predlogi, ki jih v novem zakonu predlagatelji niste predvideli za spremembo , izhajajo pa iz

nevzdržnih razmer v praks

Prešolanje učenca

Nujno bi bilo potrebno spremeniti tiste dele zapisanega v zakonu in pravilnikih, kjer se poudarja

vpliv in s tem moč staršev (»če starši soglašajo«). Šola si mora zagotoviti prešolanje iz učnih ali

vzgojnih razlogov (iz matičnega oddelka v drug oddelek, iz matične šole na drugo šolo, iz matične

šole v druge programe šol itd.) po postopkih, ki so v zakonu navedeni. Pri tem bi morali v zakonu

poudariti pomen stroke, ne staršev, ki največkrat na škodo otroka, prešolanja ne podprejo, celo

iščejo proceduralne napake in grozijo z inšpekcijo. Tudi druga šola- najbližja otrokovemu bivanju,

bi morala sprejeti otroka in se ne upirati (v primeru otroka po izrečenem tretjem vzgojnem

opominu), kar je pogosta praksa, oziroma bi morali v zakon to zapisati.

Napredovanje iz razreda v razred

Nedopustno je, da je še vedno v zakonu zapisano, da učenec lahko ponavlja 1. in 2. razred le ob

soglasju staršev. Ta del bi se moral črtati, saj v mnogih primerih starši tega ne podprejo, učencu pa

se naredi velika škoda, ko zaradi obsežnosti novih vsebin ne zmore in njegove učne težave

prerastejo v hude vedenjske. Popravljati škodo pa je težko. Za otroke je najbolje ponavljati 1. razred

in najkasneje drugi, ko se opismenjuje. Seveda tudi kasneje, toda pomembno je, da se ga najprej

uspešno opismeni.

Anamneze pred vstopom v šolo

Z uvedbo devetletke so bile ukinjene dragocene anamneze otrok pred vstopom v šolo. Zopet imamo

tu težave s starši, ki »skrivajo« probleme svojih otrok in v šole dobivamo otroke, ki bi jih morda

lahko odložili ali celo dali v kak drug program in se težave pokažejo takoj, saj otrok ne zmore

slediti kljub prilagoditvam, potrebuje dodatno pomoč, ki pa jo je nemudoma težko zagotoviti itd.

Posledice so lahko katastrofalne in otrok ne napreduje uspešno. In če preberete še pod prejšnjim

naslovom, je neuspešen krog sklenjen. Predlog je, da se zopet uvedejo anamneze vseh otrok ob

vstopu v šolo in testiranja brez soglasja staršev, če svetovalna služba šole zazna, da bi bilo to v

korist otroka.

Nivojske oz. heterogene skupine pri MAT, SLJ, TJA

Te skupine koristijo posamezniku in skupini le, če so v celoti stalne celo leto in v manjših skupinah

(8. in 9. r). Tako kot so predvidene v razredih pred tem (ena četrtina ur na teden v manjših

skupinah), so pravzaprav odvzete ure matičnim učiteljem za utrjevanje in poglabljanje, kar je škoda.

To opcijo bi bilo dobro črtati iz zakona. Je kdo v vseh letih naredil analizo tega nesmisla?

Otroci tujci, migranti

Dodeljenih ur zanje (učna pomoč, slovenščina) je odobrenih bistveno premalo, brez vsake preverbe

otroka. Pravilnik o poučevanju njihovega maternega jezika, je pa sam sebi namen. Sredstva so

sramotno nizka. Menim, da bi morali to temeljito spremeniti in prevetriti tudi zakonsko.

Zasebne šole

Zavedam se, da je potrebno upoštevati Ustavno sodišče, čeprav odločitev žalosti, vendar ministrstvo

naj pri dodeljevanju sredstev zasebnim šolam, z vso skrbjo financira le tisto, kar ponujamo tudi

javne šole, ne pa dodatnih, morda tudi spornih ideoloških pedagoških pristopov.

Koriščenje prostih dni v OŠ

Dajem pobudo za ukinitev t.i.«Gabrovih petih dni« v OŠ, da se iz zakona ta možnost črta. Šole

imamo zaradi tega nemalo težav s starši, ki si jemljejo pravico jemati še več (tudi več tednov), ne

moremo izvajati programov, kot bi želeli, se moramo prilagajati z ocenjevanjem tistih, ki gredo med

poukom na počitnice, večkrat naletimo na aroganco, če bi odklonili, redki učenci nadoknadijo

zamujeno snov. Ta možnost je vzgajanje za permisivnost in nevrednost šolskemu delu.

Otroci s posebnimi potrebami

Učenci s posebnimi potrebami bi morali biti prvi, za katere poskrbimo, da ne otežujejo dela drugim

in sebi v razredu. Petstopenjski model učne pomoči je sicer dobro zamišljen, a potrebno bi ga bilo

evalvirati, nadzorovati, saj je v mnogih primerih le pisni dokument brez prave vsebine, v urgentnih

stanjih otroka, pa bi morala biti nudena tudi urgentna pomoč s strani ZŠRS ali Ministrstva, ne da se

čaka na odločbo in pomoč za otroka včasih tudi po eno leto ali več. Nujno bi bilo potrebno v zakon

napisati, v kolikem času mora biti izdana odločba od vložitve in omejiti vlogo staršev, ki v več

primerih ne soglašajo s tem, otroku pa se dela škoda, ker je brez dodatne in ustrezne pomoči.

Pripombe in dopolnila na ZAKON O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O

OSNOVNI ŠOLI (ZOsn-J)

-rdeče predlog

-črno pripomba

6. člen


jezikov«.

V drugem odstavku se pika nadomesti z vejico in doda besedilo »ne izvaja pa pouka obveznega

drugega tujega jezika.«. Obrazložitev: Z dopolnitvijo tega člena se med obvezne predmete

namesto enega uvede izvajanje dveh tujih jezikov.

Pripomba: Ob vsej urni obremenjenosti otrok na teden je nezaslišano kot obvezni predmet uvesti še

drugi tuj jezik (glej 17. člen). Menim, da se tisti (tudi učitelji), ki to podpirajo, ne zavedajo, kakšna

je psihofizične razvojna stopnja otroka ob vstopu v šolo in kasneje.

4. člen


Obrazložitev: Šola učencem z učnimi težavami, ki težko dosegajo standarde znanja, prilagodi

metode in oblike dela pri pouku ter jim omogoči vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike

individualne in skupinske pomoči. Na novo je dodana še pomoč svetovalne službe, saj so navedene

oblike pomoči del petstopenjskega kontinuuma pomoči učencem z učnimi težavami po Konceptu

dela Učne težave v osnovni šoli. Zadnja stopnja predstavlja vključitev otroka v postopek

usmerjanja.

Pripomba: Pri petstopenjskem modelu učne pomoči bi bilo potrebno zopet zmanjšati vpliv staršev.

Mnogokrat se ne strinjajo in ne podpišejo dokumenta za pomoč učencu, se ne strinjajo z vključitvijo

otroka v postopek usmerjanja in šola je nemočna. V zakonu bi morali poudariti pomen stroke, ne

staršev. Velikokrat se zato otroku stori nepopravljiva škoda, saj ne dobi ustrezne podpore in pomoči.

Jasneje je potrebno opredeliti t.i. svetovalno storitev enkrat na teden, ki jo imajo v odločbah otroci,

saj se ne izvaja, kot bi se morala.

17. člen (obvezni izbirni predmeti) Poleg obveznih predmetov mora osnovna šola za učence 7., 8.

in 9. razreda izvajati pouk iz obveznih izbirnih predmetov. Šola mora ponuditi pouk najmanj treh

izbirnih predmetov iz družboslovno-humanističnega sklopa in najmanj treh iz naravoslovnotehničnega

sklopa. V okviru družboslovno-humanističnega sklopa mora šola ponuditi

nekonfesionalni pouk o verstvih in etiki ter pouk retorike. Učenec izbere en obvezni izbirni

predmet.«Obrazložitev:Novela dosledneje poimenuje izbirne predmete za učence 7., 8. in 9.

razreda kot obvezne izbirne predmete. Iz sklopa obveznih izbirnih predmetov se tuji jeziki

prenesejo med obvezne predmete. Zaradi dodatne obveznosti učencev s poučevanjem drugega

tujega jezika si učenci izberejo le en obvezni izbirni predmet. Nabor in vsebine ostalih obveznih

izbirnih predmetov ostajajo nespremenjeni.

Pripomba: Ob vsej urni obremenjenosti otrok in tarnanju vseh deležnikov zaradi težav z

organizacijo, je nezaslišano, da so obvezni in neobvezni izbirni predmeti (4. do 9. r) sploh še na

urnikih otrok v Sloveniji. Če pa je »želja« (koga- države, staršev?), da se poučuje že v osnovni šoli

tudi drugi tuj jezik, naj bo edino ta tu, a kot izbira, ne obveza.

8. člen 20. člen se spremeni tako, da se glasi:






Učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti in popoldansko varstvo se za učence s posebnimi

potrebami, ki so usmerjeni v prilagojene izobraževalne programe, organizira od 1. do 9. razreda.

Organizirane dejavnosti razširjenega programa iz prvega odstavka tega člena, razen jutranjega

varstva, šola organizira po izvedbi obveznega programa.

Organizirane dejavnosti, razen jutranjega in popoldanskega varstva, dnevno trajajo strnjeno največ

dve uri in pol, vključno s časom za šolsko prehrano. Po izteku tega časa šola organizira popoldansko

varstvo. V jutranje varstvo, dodatni pouk, pevski zbor, interesne dejavnosti, učenje učenja,

sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko varstvo se učenci vključujejo prostovoljno. V

pouk neobveznih izbirnih predmetov se učenci vključijo prostovoljno in ga obiskujejo do konca

pouka v tekočem šolskem letu. V dopolnilni pouk ter individualno in skupinsko pomoč se učenci

vključujejo na predlog razrednika in jih obiskujejo do prenehanja potrebe. Za učence s posebnimi

potrebami, ki so usmerjeni v posebni program vzgoje in izobraževanja, se po pouku organizira

popoldansko varstvo.«.

Obrazložitev:Namen razširjenega programa osnovne šole je spodbujati celostni razvoj učenca,

prispevati h kakovosti uresničevanja ciljev osnovnošolskega izobraževanja s tem, da bogati in

nadgrajuje obvezni program, omogoča večjo izbirnost, spodbuja in usmerja učenca k

samoregulativnemu vseživljenjskemu učenju ter aktivni participaciji v ožjem in širšem družbenem

okolju. Izvajanje razširjenega programa omogoča uresničevanje učenčevih interesov, boljše

spoznavanje učenca, razvijanje kakovostnih medsebojnih odnosov in vzpostavljanje zdravega

načina življenja. Razširjeni program se z novelo po obsegu ne spreminja, ureja pa se vsebina

oziroma dejavnosti, ki jih vključuje. Te so: jutranje varstvo v 1. razredu ali prvi stopnji posebnega

programa vzgoje in izobraževanja, pouk neobveznih izbirnih predmetov, dodatni pouk, dopolnilni

pouk, individualna in skupinska pomoč, pevski zbor, interesne dejavnosti, za učence od 1. do 5.


Razširjeni program, razen jutranjega in popoldanskega varstva, traja 150 minut. Dosedanja vsebina

podaljšanega bivanja se po novem opredeljuje kot učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti

ter popoldansko varstvo. Vključevanje v različne organizirane dejavnosti razširjenega programa je

prostovoljno. Zaradi organizacije, učinkovitejše in kakovostnejše izvedbe jih učenci obiskujejo vse

leto (neobvezni izbirni predmeti) oziroma do prenehanja potrebe (dopolnilni pouk, individualna in

skupinska pomoč, kar predlaga razrednik).

Pripomba: Zapis sprememb je napisan tako, da ga razume le tisti, ki ga je spisal, s polno

»pravniških« zapletov, ko bi se izvajalo to, kar piše, saj je popolnoma nerazumljivo. Predlagatelj res

ne ve in se ne zaveda, kako teče čas v šoli in kaj za otroke pomeni po pouku »letati« z ene na drugo

aktivnost, ko mu pravzaprav zakon onemogoči po napornem pouku, biti s svojimi sošolci v igri in

prostočasnosti. Pravzaprav ga prisili, da zamenja kar nekaj učiteljev in tudi skupin otrok, da je

nenehno neposredno voden za vsak svoj korak, kar je strokovno oporečno, saj otroku onemogoča

počitek in svobodno izbiro igre po pouku. Izgleda tudi, da se uvaja varstvo kot termin, kar pomeni,

da bo najbrž za učitelja kljub 7. stopnji izobrazbe, delo nižje vrednoteno.

Obenem že nekaj let ministrstvo podpira izvajanje dopolnilnega in dodatnega pouka po pouku s

celotnimi oddelki (menda zaradi pomanjkanja ur podaljšanega bivanja), kar je nedopustno in le

ravnatelji, ki želijo biti strokovni, tega ne izvajajo tako. Se lahko v zakonu poudari, da se dopolnilni

in dodatni pouk mora izvajti,a le s tistimi otroki, ki to potrebujejo?

Obenem je predlog v kontradikciji s samim seboj, ko otrok npr. 1. triade čez dan zamenja več

učiteljev, kot pa jih zakon dovoli?!

Ministrstvo najbrž moti, da iz oddelka podaljšanega bivanja recimo odide nekaj otrok na interesne

dejavnosti, učitelj pa ima tako manj otrok? Ker ne ve, da takrat učitelj v razredu dela z manjšo

skupino več in vsebinsko poglobljeno? To je dodana vrednost. Individualen pristop. Vse zato, da se

varčuje? Na otrocih?

Se pa strinjam, da je v Sloveniji s strani staršev ta danost, da imajo otroka v varnem zavetju šole,

premalo cenjena. V zakon bi zapisala, da ga morajo prevzeti v devetih urah, ostalo bi bilo plačljivo,

saj mnogi otroci ostajajo v šoli veliko dlje, največkrat težavnejši, s katerimi imajo starši težave in se

s tem, ko otroka puščajo v šoli, ogibajo svojih odgovornosti ter velikokrat ni vzrok le daljši

delavnik.

Podaljšano bivanje bi moralo ostati takšno kot je bilo pred leti. Prevzameš skupino (največ 30-tih)

in jo imaš do konca dneva, ne vsako uro še druge otroke (zadnja leta je tako, da se menjajo otroci in

učitelji). Ne glede na to, če gre kdo prej domov, ker je namen dela tudi v podaljšanem bivanju

vzgojni, povezovalni, vsebinski, tudi delo s posameznikom.

Ministrstvo ve, koliko prekariata (s polovičnim delovnim časom ali še manj) je med mladimi

učitelji v šolah zaradi varčevanja z urami v podaljšanem bivanju? Sramotno.

9. člen: 20.a člen se spremeni tako, da se glasi: »Šola za učence 4., 5. in 6. razreda lahko izvaja

pouk iz naslednjih neobveznih izbirnih predmetov: dodatnega tujega jezika, umetnosti,

računalništva, športa in tehnike. Šola za učence 7., 8. in 9. razreda lahko izvaja pouk dodatnega

tujega jezika kot neobvezni izbirni predmet. Šola kot dodatni tuji jezik izvaja pouk tujega jezika, ki

se ne izvaja v okviru obveznega programa. Šola lahko kot dodatni tuji jezik ponudi pouk

latinščine.Učenec lahko izbere največ dve uri pouka neobveznih izbirnih predmetov tedensko.Za

učence v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom šola ne izvaja pouka

neobveznih izbirnih predmetov. Določba tega člena ni obvezna za zasebne

šole.«.Obrazložitev:Spremenjeni 20.a člen ukinja izvajanje pouka prvega tujega jezika kot

neobveznega izbirnega predmeta v 1. razredu. V skladu s tem zakonom se pouk prvega tujega

jezika v 1. razredu izvaja v sklopu obveznega programa. Ohranja se izvajanje neobveznih

izbirnih predmetov od 4. do 9. razreda. Šoli ni več obvezno ponuditi izvajanja dodatnega tujega

jezika kot neobveznega izbirnega predmeta. Šola ne more ponuditi pouka dodatnega tujega jezika,

ki se sicer že izvaja na šoli kot prvi ali drugi tuji jezik. Šola lahko kot dodatni tuji jezik ponudi

pouk latinščine. Posebej je v zakonu izpostavljena, ker latinščine kot mrtvi jezik strokovnjaki ne

uvrščajo v skupino tujih jezikov. Določba ni obvezna za zasebne šole, ker zasebne šole oblikujejo

predmetnike v skladu s svojim programom.

Pripomba: Uvajanje prvega tujega jezika v prvi razred in kasneje naprej na način kot je, je

obremenil učence (izvaja se kot predura, med poukom, po pouku). Načrtovano pa ni bilo tako,

temveč kot integracija angleščine v reden pouk (podobno kot je na dvojezičnih šolah). Na naši šoli

je tako potekalo več kot desetletje kot projekt (dvakrat tedensko po 25 minut dve učiteljici- ena od

obeh anglistka). Mislili smo, da bo šlo v to smer. Ne, dodali ste dve uri otrokom na razredni stopnji

in jih dodatno obremenili. Izvaja se celo tako, da se marsikje otroci selijo iz matične učilnice v

učilnico angleščine. Kot na predmetni stopnji. Je to prav? Kako pa smo z bralno pismenostjo

nasploh, s slovenščino kot temeljem? Glede NIP-člen 17 zgoraj.

11. člen 21. člen se črta.Obrazložitev:Člen, ki je urejal podaljšano bivanje, se črta, ker je vsebina

prenesena v novo določbo razširjenega progama.

Pripomba: Podaljšano bivanje je potrebno uvesti nazaj tako kot je bilo pred varčevalnimi ukrepi.

Termin mora ostati. Strokovnjaki v njem tudi.

»24.a člen (druge oblike individualne in skupinske pomoči) V druge oblike individualne in

skupinske pomoči se vključujejo učenci z učnimi težavami in nadarjeni učenci.«.Obrazložitev:

Nov 24.a člen opredeljuje druge oblike individualne in skupinske pomoči, ki so namenjene

učencem z učnimi težavami in nadarjenim učencem. Ker nadarjeni učenci ne sodijo več med

učence s posebnimi potrebami, se pa bodo še vedno vključevali v druge oblike individualne in

skupinske pomoči, je to sedaj urejeno v novem členu.

Pripomba: Z vpeljavo termina Nadarjeni se je pred leti pojavil trend dela z nadarjenimi, ki pa je

začel otroke razločevati na tiste, ki to so in tiste, ki to niso. Za OŠ nezaslišano. Je ministrstvo

naredilo analizo, kako se z njimi dela? So res pravilno testirani? Ne popuščajo šole pod pritiski

staršev, ki se tudi tu lahko vmešajo s svojimi predlogi? V zakon bi predlagala, da se vpiše, da je

potrebno delo z nadarjenimi (kakor tudi za vse otroke s posebnimi potrebami ali nižjimi

sposobnostmi) diferencirati predvsem pri pouku. Nobene dodatne ure ne pripomorejo k razvoju

nadarjenih, če se večino dneva dolgočasijo med poukom.

15. člen Deseti odstavek 38. člena se spremeni tako, da se glasi: »Učenje učenja, sprostitveno

ustvarjalne dejavnosti in popoldansko varstvo izvajajo učitelji razrednega in predmetnega pouka,

vzgojitelji predšolskih otrok in svetovalni delavci.«. Obrazložitev: Glede na spremenjeno obliko

izvajanja dosedanjega podaljšanega bivanja člen opredeljuje, da učenje učenja, popoldansko

varstvo in sprostitveno ustvarjalne dejavnosti lahko izvajajo učitelji razrednega in predmetnega

pouka, vzgojitelji predšolskih otrok in svetovalni delavci.

Pripomba: Termin naj ostane podaljšano bivanje. Zakaj spreminjati? Kdo se je tega spomnil? Ta

zagotovo ne dela v šoli. Seveda morajo v njem poučevati strokovnjaki in biti za svoje delo plačani

kot doslej.

f16. Člen Besedilo 39.a člena se spremeni tako, da se glasi: »Šola izvaja del obveznega programa

in drugih dejavnosti kot šolo v naravi. Šola v naravi je organizirana oblika vzgojnoizobraževalnega

dela, ki poteka strnjeno dva do največ šest dni izven prostora šole. Za učence, ki se

šole v naravi ne udeležijo, osnovna šola v tem času organizira primerljive dejavnosti. Šola za

posamezno generacijo učencev izvede eno obvezno šolo v naravi in lahko še največ dve

nadstandardni šoli v naravi v času osnovnošolskega izobraževanja. Šola za učence v prilagojenih

izobraževalnih programih izvede dve šoli v naravi in lahko še največ dve nadstandardni šoli v

naravi v času osnovnošolskega izobraževanja. Šola za učence v posebnem programu vzgoje in

izobraževanja izvede tri šole v naravi in lahko še največ tri nadstandardne šole v naravi v času

trajanja posebnega programa.«.Merila za določitev višine sredstev za organizacijo in izvedbo šole v

naravi določi minister.«.Obrazložitev:S tem členom se natančneje določa izvajanje programa šole v

naravi. Člen določa število šol v naravi in definira, da šola izvede obvezno eno šolo v naravi in

največ dve nadstandardni šoli v naravi za posamezno generacijo v času osnovnošolskega

izobraževanja. Drugače režim velja za učence v prilagojenih izobraževalnih programih in v

posebnem programu vzgoje in izobraževanja. Člen tudi določa, da lahko posamezni program šole v

naravi strnjeno traja največ šest dni, vključujoč soboto. V tem primeru mora šola predhodno z

letnim delovnim načrtom določiti soboto kot šolski delovni dan. V nobenem primeru pa šola ne sme

izvajati program šole v naravi v nedeljo ali v dneh počitnic. S spremembo se daje šolam možnost

izvedbe krajših programov šole v naravi (tudi dva dni).

Pripomba s podporo predlogu: Z razmahom nadstandardnih storitev v OŠ, smo okrepili razkorak

med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo. Šole tekmujejo med seboj, katera več nudi v tem smislu,

pozabljamo pa na pedagoški mir in odnos do dela ter znanja. Nekatere šole so postale kot

»turistične agencije«. Pozdravljam omejitev izvajanja izven šolskih bivanj na največ tri za celotno

devetletko (ena obvezna, dve nadstandardni). Tudi iz skladov šol bo tako dovolj denarja za vse, ki

ne zmorejo plačila. Opozarjam pa ministrstvo, da doda, da se ne sme organizirati več kot je

predpisano, četudi bi pridobili soglasje staršev, saj v praksi pobude dajejo tisti, ki imajo, tisti, ki

nimajo, pa nič ne rečejo, saj se zaradi svojega statusa ne želijo izpostavljati. Enako velja za merila

določitve cene, kar že obstaja, a se soglasjem staršem cena tudi dviguje.

Opozarjam, da je podobno z nakupom delovnih zvezkov, kjer ste v tem smislu maja popustili,

čeprav ste dali cenovno omejitev za letošnji 1. razred.

Predvidevam, da financiranje obvezne šole v naravi ostane takšno kot doslej.

5. člen V 15. členu se pred piko doda besedilo »ter dneve dejavnosti«.Obrazložitev:Sprememba

člena dopolnjuje manjkajoči del obveznega programa osnovne šole, kot je določen v predmetniku

osnovne šole, tako da doda tudi dneve dejavnosti.

Pripomba: Ker mnogi otroci, ki so oddaljeni od mest, v celotni devetletki morda le enkrat ali celo

nobenkrat obiščejo kulturni hram (gledališče, opero, galerijo, muzej…), ker je predrag prevoz,

predlagam financiranje prevoza za vse otroke v Sloveniji vsaj za tri kulturne dneve dejavnosti skozi

celotno devetletko.


Predmetnike in učne načrte v skladu s tem zakonom določi pristojni strokovni svet najkasneje do

28. februarja 2018. Pristojni strokovni svet ministru predlaga spremembe prilagojenih

izobraževalnih programov, usklajenih z določbami tega zakona, najkasneje do 28. februarja

2018.Obrazložitev:

Pristojni strokovni svet v skladu s tem zakonom določi predmetnike in učne načrte najkasneje do

28. februarja 2018, to je šest mesecev pred začetkom izvajanja programa.

Pripomba: Učni načrti so togi in preobsežni. Ne bi vključili stroke, ki dela v praksi? Tako kot je bilo

ob uvajanju devetletke? Čas je za temeljito prevetritev. Časa za korenite spremembe je pa malo, če

je 28. 2. 2018 skrajni rok.

19. člen, več členov dalje: NPZ


»V 3., 6. in 9. razredu se znanje učencev preverja z nacionalnim preverjanjem znanja, s katerim se

preverjajo standardi znanja, določeni z učnim načrtom (v nadaljnjem besedilu: nacionalno

preverjanje znanja).


slovenščine ali italijanščine oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih in matematike.



prvega tujega jezika.



tretjega predmeta, ki ga določi minister.

Tretji predmet določi minister tako, da v mesecu septembru izmed obveznih predmetov 8. in 9.

razreda izbere prvi tuji jezik in še največ tri predmete ter določi, iz katerega tretjega predmeta se bo

preverjalo znanje na posamezni šoli.


Dosežki nacionalnega preverjanja znanja so dodatna informacija o znanju učencev in se v obliki





Za učence zasebnih šol in šol, ki izvajajo program osnovne šole po posebnih pedagoških načelih, je

tretji predmet pri nacionalnem preverjanju znanja prvi tuji jezik.

Učenci priseljenci iz drugih držav, katerih materni jezik ni slovenski in se prvič vključijo v osnovno

šolo v Republiki Sloveniji v 3., 6. in 9. razredu, opravljajo nacionalno preverjanje znanja prvo in

drugo šolsko leto vključitve v osnovno šolo prostovoljno.


Obrazložitev:

Nacionalno preverjanje znanja se uvaja na novo v 3. razredu. Učiteljem predstavlja izhodišče za

nadaljnje načrtovanje dejavnosti in izboljševanje kakovosti pouka, sistemu pa zagotavlja dodatne

oziroma povratne informacije o tem, kako deluje vzgojno-izobraževalni sistem že od 3. razreda

dalje. S tem se izpolnjuje temeljni pogoj za učinkovito doseganje zastavljenih ciljev, to je

kakovostnega poučevanja, učenja in znanja.

Novela določa, da se dosežki nacionalnega preverjanja znanja v 3., 6. in 9. razredu v obliki

odstotnih točk zapišejo v spričevalo in se v 9. razredu spremenijo v oceno, in sicer samo pri

predmetih, ki se izvajajo v skladu s predmetnikom 9. razreda. Pretvorba dosežka v oceno se izvede

na osnovi strokovnih smernic Državnega izpitnega centra. Učitelj predmeta to oceno upošteva kot

eno izmed ocen pri oblikovanju zaključne ocene.

Pripomba: NPZ-ji kot so zastavljeni, so brez učinka in popolnoma nepotrebni. Čutiti je razkorak

med prakso, ki se izvaja in testi, kot so zastavljeni s strani pripravljalcev. Šele, ko bi kaj spremenili

v 6. in 9. razredu, bi morda lahko razmišljali o 3. razredu. Trenutno je vse povsem nestrokovno

zastavljeno, mnenja praktikov so povsem zapostavljena.

Učitelji OŠ Venclja Perka pozdravljamo prizadevanja, da bi področje šolske zakonodaje vsaj enkrat

uredili tako, da bi učitelji zopet nemoteno opravljali svoje poslanstvo, učenci pa spet z veseljem

nabirali in širili svoje znanje. Žal trenutni predlogi sprememb Zakona o OŠ ne peljejo h končni

rešitvi, s katero bi bila vsaj večina zadovoljna.

• Razširjeni program obsega vzgojno-izobraževalno delo v okviru naslednjih organiziranih



individualna in skupinska pomoč, pevski zbor, interesne dejavnosti, za učence od 1. do

5. razreda pa tudi učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti ter popoldansko

varstvo.

• Organizirane dejavnosti razširjenega programa, razen jutranjega varstva, šola organizira po

izvedbi obveznega programa.

• Organizirane dejavnosti, razen jutranjega in popoldanskega varstva, dnevno trajajo strnjeno



Predlog, da se zgoraj omenjene organizirane dejavnosti izvajajo PO izvedbi obveznega programa, je

skrajno neživljenjski. Zakaj se ukinja izvajanje dodatnega, dopolnilnega pouka, ISOP, ID in NIP

pred poukom kot preduro? V urnik je nemogoče poleg obveznih izbirnih predmetov natrpati še vse

zgoraj omenjene dejavnosti, razen če je namen predlaganih sprememb ta, da učenci in učitelji

ostajajo na šoli do 15. ure. O kvaliteti popoldanske izvedbe dopolnilnega pouka z učenci, ki imajo

učne težave z učenjem in koncentracijo, raje ne bi zgubljali besed. Predlog zagotovo ni premišljen.

• V dopolnilni pouk ter individualno in skupinsko pomoč se učenci vključujejo na predlog


Zopet se razredniku nalaga še več dela. Na predmetni stopnji naj učitelji posameznih predmetov

presodijo in predlagajo, kateri učenec mora obiskovati dopolnilni pouk oz. potrebuje ISOP.

• 21. člen (podaljšano bivanje)V času podaljšanega bivanja se učenci učijo, opravljajo

domače naloge in druge obveznosti in sodelujejo pri kulturnih, športnih, umetniških in

drugih dejavnostih.

Smo proti ukinitvi podaljšanega bivanja, saj je bil v osnovi zasnovan kvalitetno in se je kvalitetno

tudi izvajal. Namesto tega predlagamo, da učenci v času pedagoškega miru v sklopu podaljšanega

bivanja ostajajo v razredu z enim in istim učiteljem cel teden, delajo domače naloge, se učijo (npr.

do 14.30 ure), šele potem pa se udeležujejo ID. Dopolnilni, dodatni, ISOP in pevski zbor naj bodo

organizirani v času predur (od 7.30 do 8.15).

Izpostaviti je potrebno, da način organizacije, kot ga predlaga Ministrstvo, pomeni, da bo učenec

obravnavan kot številka, kot predmet, ki se ga bo premikalo iz točke A na točko B. Učenci od

prvega do tretjega razreda ne zmorejo brez spremstva prehajati med posameznimi dejavnostmi.

Spremstva na interesne dejavnosti v predlogu sprememb niso zagotovljena. Prav tako ni

predvideno, kam z učenci, ki ne bodo želeli obiskovati posameznih interesnih dejavnosti, kam z

učenci, ko interesna dejavnost zaradi odsotnosti učitelja mentorja odpade, kam z učenci v primeru

poškodb posameznega učenca ali slabšega dnevnega zdravja (takšnih učencev imamo dnevno kar

lepo število in to ni izredna situacija, ki se slučajno kdaj pripeti). Natančno ni definiran niti čas za

kosilo. Bodo učenci hodili na kosilo sami, če sploh bodo sposobni priti pravočasno do jedilnice?

Gre za nestrukturiran predlog Zakona in sprašujemo se kje so analize, raziskave, kdo je avtor

predlagane novele zakona o spremembah, kakšna je stroka predlagateljev in kdo je dobesedno

naročnik sprememb?

Po končanem t.i. obveznem programu bi nujno moral priti drug učitelj, učitelj podaljšanega bivanja.

Predlog pa tega ne vključuje in ni jasno zapisano, kdo bi predlagane elemente poučeval oz. bolje

rečeno izvajal? Kateri elementi so sploh sistemizirani? Večino časa v t. i. razširjenem programu se

opredeljuje kot nesistemizirano delovno mesto, kar pa je v prid izključno delodajalcu, Ministrstvu,

saj le ta ne bo potreboval plačevati prispevkov. Gre za reze v šolstvu na račun zaposlenih in

posledično otrok. Gre za odpuščanje delavcev in izključno za zmanjševanje dela za polni delovni

čas. In to so globalne spremembe, ki za seboj puščajo nove probleme.

V načinu organizacije, katera nam je predlagana, vsi učenci nimajo zakonsko enakih možnosti v

javnem šolstvu. Delajo se načrtne družbene razlike, ki temeljijo na ekonomskih statusih (tako

učencev kot zaposlenih na delovnih mestih podaljšanega bivanja). Posamezniki (in njih je večina)

ne bodo mogli obiskovati popoldanskega varstva, saj bo le to plačljivo. Že sedaj ne uspejo poravnati

vseh obveznosti do šole. Bo javna šola privilegij ekonomsko močnejših ? Učenci bodo tako

prikrajšani za kakovostno obravnavo znotraj sistema javnega šolstva, ki naj ne bi v rosni mladosti

delalo razlik. Gre za načrtno ali pa za nepremišljeno stigmatizacijo otrok, saj bodo zaradi

ekonomskih razlik najšibkejši prikrajšani za pomembno obliko socializacije, ustvarjalnega

preživljanja časa, sprostitvene dejavnosti z vrstniki, kulturnega prehranjevanja ter vključitev v širše

socialno-družbeno okolje.

Smo proti uvajanju popoldanskega varstva v predlagani obliki.

• Šola za učence 4., 5. in 6. razredalahko izvaja pouk iz naslednjih neobveznih izbirnih

predmetov: dodatnega tujega jezika, umetnosti, računalništva, športa in tehnike.

• Šola za učence 7., 8. in 9. razredalahko izvaja pouk dodatnega tujega jezika kot neobvezni

izbirni predmet.

Kaj pomeni lahko? Da šola ni dolžna izvajati nobenega od NIP? Niti v 2. niti v 3. triadi? Glede na

to, da se bodo učenci že učili dveh obveznih tujih jezikov, 3. bodo pa lahko izbirali med obveznimi

izbirnimi predmeti, naj se jeziki kot neobvezni izbirni predmeti v celoti ukinejo. Dodatni tuji jeziki

naj se izvajajo kot ID, ki pa so lahko sistematizirani kot pevski zbor.

Bolje bi bilo razmisliti o dodatni uri športa v 3. triadi.

• Šola za posamezno generacijo učencev izvede eno obvezno šolo v naravi in lahko še


Predlagamo, da se predlagana sprememba popravi v še največ tri nadstandardne šole.

• Šola za učence organizira vsaj en pevski zbor.

Smo proti temu, da se v zakon predvideva en pevski zbor. Predlog naj se glasi: »Šola za učence

organizira najmanj dva pevska zbora: vsaj enega enoglasnega – otroški pevski zbor (od 1. do 5.

razreda) in vsaj enega večglasnega – mladinski pevski zbor (od 6. do 9. razreda).«

• Brezplačen prevoz in povračila stroškov prevoza

Ta člen naj se umakne iz Zakona in se obravnava v posebnem pravilniku.

• Nacionalno preverjanje znanja je za učence 3., 6. in 9. razreda obvezno.

Smo proti uvajanju NPZ-ja v 1. triado. Nobene potrebe ni, da otrokom nalagamo še več stresa. NPZ

v 3. razredu je bil ukinjen z razlogom. Nič ni doprinesel k izboljšanju kvalitete pouka, prej obratno.

Ker je bilo treba učence pri matematiki ocenjevati tudi ustno, je šel velik del rednega pouka

matematike ravno za izvajanje NPZ-ja, s čimer so bili učenci prikrajšani za velik del pouka

matematike. Poleg tega bodo učitelji že od prvega razreda prisiljeni, da bodo še bolj storilnostno

naravnani k doseganju ciljev, manj časa pa namenili vzgojnemu in socialnemu vidiku.

Eden izmed navedenih razlogov je ta, da bodo učenci dobili bolj kontinuirano povratno informacijo

o svojem znanju. Učenci že sedaj ne primerjajo svojih dosežkov pri NPZ v 6. in 9. razredu, niti

učitelji, raziskave pa so pokazale, da se dosežki pri večini v 9. razredu poslabšajo.

Opozarjamo tudi, da je NPZ zgrešil svoj namen. Nič več se ne preverja znanje učencev, skladno z

UN. Čemu torej NPZ služi? Nadzoru dela učiteljev? Zagotovo NPZ ne upošteva učne diferenciacije

v taki meri, kot jo učitelji praktiki pri pouku.

Kaj pomeni dikcija obvezno? Nič se ne zgodi, če učenec NPZ-ja ne piše.

• V 9. razredu se NPZ dosežki iz obveznih predmetov pretvorijo v eno izmed ocen predmeta

oz. se v obliki odstotnih točk vpišejo v spričevalo, če se predmet v 9. razredu ne poučuje.

Nobene potrebe ni, da se dosežke NPZ.ja spreminja v ocene. Če že, naj imajo učitelji prosto

odločitev, ali bodo te ocene vpisali ali ne. Sicer pa naj se NPZ-ju ponovno dodeli večji pomen in naj

se dosežke upošteva za vpis v srednjo šolo na način, kot je to že bilo pred leti.

Želimo, da se sliši in v večji meri upošteva mnenja učiteljev praktikov.

OB SPREMEMBI ZAKONA O OŠ – ORGANIZIRANE DEJAVNOSTI

Sem diplomirana vzgojiteljica, in sem učiteljica v podaljšanem bivanju. Tridesetletno

pedagoško delo opravljam v osnovni šoli in imam naziv svetnica. Delam na delovnem mestu, ki ni

cenjeno s strani kolegov ter vodstva in ni zaželeno med učitelji. Morda ga kmalu ne bo več.

Moj oddelek podaljšanega bivanja ni bil nikoli čakalnica ali avtobusna postaja, kjer bi učenci čakali

na različne dejavnosti, ampak je delo celoti potekalo v skladu z 20. členom ZOsn in Konceptom

podaljšanega bivanja. Za vsa odstopanja v zvezi z organizacijo podaljšanega bivanja, ki niso v

skladu z navedenim, ne krivim sebe, ampak vodstva šol, Zavod RS za šolstvo (moja OE) in

pristojno ministrstvo, ki so skozi leta dopuščala in omogočala različne prakse.

Spremembe razširjenega programa sem pričakovala in napovedovala, ker:

1. Zadnji dve leti se na Zavodu za šolstvo niso izvajala študijska srečanja za PB. Učitelji

podaljšanega bivanja smo ostali brez kakršnih koli informacij, strokovne podpore in priložnosti za

izmenjavo izkušenj. Bili smo prikrajšani za strokovno rast tudi v okviru stalnega strokovnega

spopolnjevanja.

2. Organizacija podaljšanega bivanja na posamezni šoli je šla v smeri, da so prihajali v oddelke

podaljšanega bivanja številni učitelji, ki so z opravljenimi urami dopolnjevali svojo učno obveznost

ali pa so si s povečanim obsegom dela zviševali plačo in tako blažili učinke Zujf-a.

3. Zaradi velikega števila učiteljev, ki so prihajali v oddelke podaljšanega bivanja, je bila prisotnost

za učenca stresna. Taki učitelji se niso poglabljali v pedagogiko prostega časa, v drugačne metode

in oblike dela, razvojne značilnosti svojih učencev, psihološke značilnosti posameznika,

vzpostavljanje kakovostnih odnosov, niso se zavzemali za sodelovanje z razredniki in skupaj timsko

načrtovali.

4. Nemalokrat so v času podaljšanega bivanja imeli možnost izvajanja svojih storitev podjetja in

zasebniki, ki so organizirali plačljive dejavnosti.

Krivdo za zgoraj zapisana ravnanja nosimo učitelji, ker nismo znali ali zmogli zaustaviti in

spremeniti prakse. In odgovornost nosijo ravnatelji, ki so izumljali različne prakse in zdaj v

sodelovanju z ministrstvom iščejo nove rešitve, kako povezati različne dejavnosti po pouku in

povečati učinkovitost pedagoškega dela, od katerega, si želim, bodo imeli največ koristi učenci.

V zvezi s spremembami ZOsn in napovedanimi spremembami razširjenega programa pa bi rada od

pristojnih izvedela naslednje:

- Kako se spremeni položaj učitelja v podaljšanem bivanju? Ali sprememba predvideva menjave

učiteljev za vsako dejavnost? Je sprememba povezana tudi z odpuščanji?

- Ali ostaja strokovni termin podaljšano bivanje ali govorimo o organiziranih oblikah dela po

pouku (učenje učenja, sprostitveno ustvarjalne dejavnosti, popoldansko varstvo)?

- So načrtovalci upoštevali učencev bioritem oz. njegove psihofizične zmogljivosti oz. predhodne

obremenitve iz obveznega programa?

- Obveznemu programu bo po pouku sledilo 150 minut strukturiranih oz. vodenih dejavnosti,

kamor je vključena tudi prehrana. Koliko časa bo trajala? Kako bo vrednotena? Kaj pomeni za

učenca prijava v strukturirane dejavnosti, kdaj lahko odide domov? Pomeni prijava obvezno

prisotnost?

- Kaj za učitelja in učenca pomeni popoldansko varstvo? Kako se bo to vrednotilo? Se učitelju

podaljšanega bivanja poveča učna obveznost za dvajset minut?

- Kdaj lahko šola ponudi prostor v času razširjenega programa tistim dejavnostim, ki so za učence

plačljive in jih izvajajo zunanji sodelavci?

Želim si tudi spoznati prikaz praktičnega primera organizacije razširjenega programa po

opravljenem obveznem programu.


Zadeva: Prvi del pripomb na predlog Zakon o spremembah in dopolnitvah

Zakona o osnovni šoli (EVA 2016-3330-0054), objavljen na portalu e-Demokracija,

18.5.20171.

V prvem delu pripomb na Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli, ki je bil

18.5.2017 objavljen na portalu eDemokracija vam posredujem pripombe in predloge na štiri

sklope, ki jih spreminja ali dopolnjuje predlog.

1. Izobraževanje na domu

V predlogu sprememb in dopolnitev zakona je izobraževanje na domu opredeljeno le kot

specifičen način izvedbe obveznega osnovnošolskega programa v okviru zasebne ali javne

osnovne šole.

Eksplicitno opredelitev šolanja na domu kot specifične oblike izvedbe obveznega

osnovnošolskega izobraževanja v okviru javne ali zasebne šole pozdravljam, ker pričakujem,

da bo na podlagi te spremembe:

1. staršem in otrokom, ki se odločijo za šolanje otroka na domu zagotovljena podpora s strani

šole, kamor je otrok vpisan (npr. dostop do testov oziroma nalog namenjenih pisnemu

preverjanju in ocenjevanju znanja, dostop in možnost uporabe učnih pripomočkov, s katerimi

razpolaga šola, možnost konzultacij s strokovnimi delavci šole, možnost občasnega

udeleževanja pouka, brezplačna udeležba na šoli v naravi, ki je del obveznega programa,

brezplačna udeležba na dnevih dejavnosti, brezplačna uporaba učbenikov iz učbeniškega

sklada, brezplačne pridobitve delovnih zvezkov za 1. razred ...).

2. otrokom, ki se šolajo na domu, pod enakimi pogoji omogočen dostop do razširjenega

programa, ki ga izvaja šola, kamor je otrok vpisan (npr. možnost občasnega obiskovanja

jutranjega varstva, udeleževanje interesnih dejavnosti, možnost petja v pevskem zboru,

dodatnih šol v naravi).

Predlog sprememb, ki se nanašajo na šolanje na domu, razumem kot željo predlagatelja, da z

ustvarjanjem podlage, ki bo omogočila večjo institucionalno podporo družinam, ki se odločijo

za šolanje otrok na domu in spodbujanje interakcije oziroma sodelovanja med šolajočimi na

1 Predlog Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli http://e-uprava.gov.si/drzava-in-druzba/edemokracija/

predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=8301

domu in šolami, kar zagotovo prispeva k bogatitvi šolskega prostora. Tako bodo na eni strani

izkušenj in inovativni pristopi ter prakse staršev in učencev, ki se šolajo na domu postopoma

prehajali v prakse šol, na drugi strani pa bodo učenci in starši, ki se šolajo na domu imeli

dostopnejše poti do znanja in izkušenj in strokovno podporo šol.

Da bodo dolžnosti šole, kamor je vpisan otrok, ki se izobražuje na domu, tudi eksplicitno in

ne zgolj implicitno zapisane, predlagam, da se dopolni 89. člen ZOsn, tako da se za 3.

odstavek dodata nova 4. in 5. odstavek, ki se glasita:

»Šola je vpisanemu učencu, ki se izobražuje na domu, dolžna zagotoviti možnost udeležbe v

razširjenem programu osnovne šole pod enakimi pogoji kot vpisanim učencem, ki se ne

izobražujejo na domu.«

»Šola učencu, ki se izobražuje na domu, zagotavlja strokovno in materialno pomoč pri

izvedbi izobraževanja na domu.

Dosedanji 5. odstavek postane 7. odstavek.

Ker je po predlogu izobraževanje na domu le specifičen način izvedbe obveznega

osnovnošolskega programa znotraj zasebne ali javne šole je nesmiselno izdajanje ločenega

spričevala o izobraževanju na domu. Predlagam, da se 92. člen (spričevalo o izobraževanju

na domu) črta.

2. Zasebne šole

Predlagane spremembe in tudi trenutno veljavni zakon, je v delih, ki se nanašajo na zasebne

šole, z nomotehničnega vidika slabo izpeljan. Že v trenutno veljavnem zakonu je kar 5 členov

poimenovanih »zasebne šole« - 28., 30., 39. 43. in 81. člen

Predlog zakona še dodatno ustvarja zmedo s tem, ko sedaj v predloge besedila dopolnjenih ali

spremenjenih členov (20. a, 20. b in 56. člen) dodaja odstavek »Določba tega člena ni

obvezna za zasebne šole.«

Predlagam, da se ZOsn spremeni in dopolni tako, da se:

1. naslov 28. člena spremeni iz »zasebne šole« v »program zasebne šole« in doda nov 4.

odstavek, v katerega se zapišejo vsi členi, katerih izvajanje ni obvezno za zasebne šole, in

ki se glasi: »Določbe 20.a, 20.b, 33., 36. do 38., razen določbe devetega odstavka 38. člena,

40., 41., 56., 60.d do 60.f, 61. do 63., 69., 70., 76., 77., drugega odstavka 78., 79. in

80. člena tega zakona, niso obvezne za zasebne šole.«

2. naslov 30. člena spremeni iz »zasebne šole« v »predmetnik in učni načrt zasebne šole«,

3. 39., 43., 60.h in 81. člen črta,

4. zadnji odstavek predlagane spremembe 20.a, 20.b in 56. člena črta.

3. Izobraževanje učencev s posebnimi potrebami in učencev z učnimi

težavami

V predlogu je »dodana« pomoč svetovalne službe z obrazložitvijo da »so navedene oblike

pomoči del petstopenjskega kontinuuma pomoči učencem z učnimi težavami po Konceptu

dela Učne težave v osnovni šoli. Zadnja stopnja predstavlja vključitev otroka v postopek

usmerjanja.«.

1. V obrazložitvi se predlagatelj sklicuje na Koncept dela Učne težave v osnovni šoli iz leta

2007, ki bi bil že zaradi sprememb zakonodaje potreben revizije.

2. V trenutno veljavnem zakon je delitev učencev na učence s posebnimi potrebami in

učencev z učnimi težavami v neskladju s krovnim zakonom, ki ureja usmerjanje otrok s

posebnimi potrebami. V skladu z Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami

(ZUOPP-1) (2. člen) so učenci z učnimi težavami del skupine otrok s posebnimi potrebami,

vendar jih krovni zakon opredeljuje drugače (primerneje) – ne kot učence z učnimi težavami,

ampak kot učence s primanjkljaji na posameznih področjih učenja.

3. Dosedanja opredelitev pomoči učencem z učnimi težavami že zajema tudi pomoč

svetovalne službe z navedbo »druge oblike individualne in skupinske pomoči«. Pomoč

svetovalne službe je le ena od oblik individualne pomoči, ki jo šola lahko nudi in lahko poleg

pomoči svetovalne službe zajema npr. pomoč zunanjih strokovnjakov (pedagogov, specialnih

pedagogov, logopedov, ...). Poleg tega menim, da bi vključitev predlaganega besedila in

eksplicitno omenjanje »svetovalne službe« lahko zmotno vodilo v razlago oziroma

omejevanje dodatne strokovne pomoči v skladu z ZUOPP-1 le na pomoč šolske svetovalne

službe.

4. Zakon v 24. členu opredeljuje učence, ki potrebujejo pomoč pri učenju in delo z njimi –

učenci, ki potrebujejo pomoč pri učenju niso učenci, ki jih opredeljuje ZUOPP-1.

5. S predlogom predlagatelj predlaga nov 24. a člen, ki nosi naslov »druge oblike individualne

in skupinske pomoči«, vendar ne pove kaj naj bi vsebinsko predstavljale te druge oblike, pove

pa, kdo naj bi se vanje vključeval – to naj bi bili le učenci z učnimi težavami in nadarjeni

učenci. Tako omejevanje je poleg tega diskriminatorno, saj tudi učenci, ki nimajo učnih težav

in niso nadarjeni občasno potrebujejo ali bi vsaj potrebovali druge oblike individualne ali

skupinske pomoči - z omejevanjem le na dve skupni je »običajnim« učencem tako na

zakonski ravni onemogočen dostop so drugih oblik individualne ali skupine pomoči v okviru

šole.

Glede na navedeno predlagam:

1. da se v 12. členu izbriše 2. odstavek (»Izobraževanje učencev s posebnimi potrebami iz

prvega odstavka tega člena se izvaja v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi.«), ker

vsebinsko ne pove nič in predstavlja le nepotrebni balast, prav tako primernejšo dikcijo (ki je

hkrati v »konfliktu« z dikcijo v veljavnem ZOsn) vsebuje že ZUOPP-1 (»Vzgoja in

izobraževanje otrok s posebnimi potrebami se izvaja v skladu s tem zakonom in predpisi, ki

urejajo področje predšolske vzgoje, osnovnošolskega izobraževanja, poklicnega in

strokovnega izobraževanja ter splošnega srednjega izobraževanja (v nadaljnjem besedilu:

predpisi s področja vzgoje in izobraževanja).«).

2. da se 13. člen izbriše in se z ZUOPP-1 usklajeno besedilo 13. člena doda kot novi 2.

odstavek k spremenjenemu in z ZUOPP-1 usklajenim besedilom 12. člena brez

predlagane razširitve, tako da se 12. člen glasi:

»Učenci s posebnimi potrebami so učenci, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov

osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe osnovne šole oziroma

posebne programe vzgoje in izobraževanja. Ti učenci so glede na vrsto in stopnjo

primanjkljaja, ovire oziroma motnje opredeljeni v zakonu, ki ureja usmerjanje otrok s

posebnimi potrebami.

Šola učencem s posebnimi potrebami prilagodi metode in oblike dela pri pouku ter jim

omogoči vključitev v različne oblike individualne in skupinske pomoči.«

3. da se 24.a. člen umakne iz predloga

4. Obvezni program

V predlogu je predlagana uskladitev nabora vsebin obveznega programa osnovne šole s

predmetnikom osnovne šole.

V skladu z veljavnim 39.a členom ZOsn je del obveznega programa tudi šola v naravi. S

predlogom je eksplicitno šola v naravi kot del obveznega programa osnovne šole omejena na

eno izvedbo šole v naravi v času šolanja.

Glede na navedeno predlagam, da se 15. člen dopolni tako, da se predlog dopolni s šolo v

naravi, tako da se 15. člen glasi: »Obvezni program obsega obvezne predmete, izbirne

predmete, ure oddelčne skupnosti, dneve dejavnosti in eno izvedbo šole v naravi na

generacijo.«

Ker sem predolgo odlašal s pripravo pripomb tudi zato, ker sem se odločil, da se jih lotim, ko

dobim odgovor s strani predlagatelja, ki ga do konca roka za posredovanje pripomb na portalu

eDemokracija nisem dočakal (Priloga 1), tokratne pripombe zaključujem pri zgodnjem

poučevanje 1. tujega jezika in napovedujem, da bom do konca tedna (7.7.2017) poleg

pripomb na zgodnje poučevanje 1. tujega jezika, pripravil in posredoval pripombe na

predlagane spremembe, ki se nanašajo na drugi tuji jezik, razširjeni program in podaljšano

bivanje, neobvezne izbirne predmete, pevski zbor, šolo v naravi, kriterije in pogoje vpisa,

brezplačni prevoz in nacionalno preverjanje znanja.

Ker ste se tokrat odločili, da za javno razpravo oziroma pripravo pripomb in predlogov na

predlog namenite več časa in v primernejšem času kot so šolske počitnice, pričakujem, da

boste prejeli več odzivov kot običajno, zato vas že zaradi racionalnosti in okolju bolj

prijaznega poslovanja prosim, da mi v elektronski obliki posredujete vse pripombe, predloge

in komentarje, ki ste ali jih še boste prejeli v okviru javne obravnave predloga zakona.

Priloga 1: Prošnja z dne 30.5.2017 in ponovna prošnja MIZŠ za posredovanje

informacij, ki se nanašajo na izvajanje zgodnjega poučevanja 1. tujega jezika in drugega

tujega jezika, ki je do oddaje ostala neodgovorjena

Subject: RE: Pojasnilo navedbe v Eurydicovem poročilu o poučevanju tujih jezikov in prošnja za

posredovanje podatkv o poučevanju tujih jezikov v okviru javne razprave o predlogu ZOsn

Spoštovani,

ker ste 20 dnevni rok za posredovanje zahtevanih informacij javnega značaja že prekoračili, vas

prosim, da mi, ker se rok za javno obravnavo predloga zakona na katerega se nanašajo vsa vprašanja

oziroma zahteve za dostop do informacij izteka, nemudoma posredujete vse odgovore in dokumente,

kar po vašem mnenju sodijo med inforamcije javnega značaja, za tiste, ki menite, da to niso, pa

prosim, da prav tako pstopate v skladu z veljavno zakonodajo.

Subject: Pojasnilo navedbe v Eurydicovem poročilu o poučevanju tujih jezikov in prošnja za

posredovanje podatkv o poučevanju tujih jezikov v okviru javne razprave o predlogu ZOsn

Spoštovani,

v zvezi z navedbami v Eurydicovem poročilu »Key Data on Teaching Languages at School in Europe

2017 Edition« vas prosim za pojasnilo o navedbi o možnosti učenja dveh tujih jezikov (v nadaljevanju:

TJ) za vse učence, ki obiskujejo osnovno šolo v Sloveniji.

Zakon o osnovni šoli (v nadaljevanju: ZOsn) sicer nalaga osnovnim šolam, da morajo v okviru izbirnih

predmetov ponuditi možnost učenja tujega jezika (17. člen), vendar pa ste na MIZŠ s Pravilnikom o

normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole (33. in 33. a člen) z normativi za največje

število skupin, ki jih osnovna šola sme oblikovati in najmanjšim številom učencev v skupini, nekaterim

učencem, ki bi si želeli učenja 2. TJ, odvzeli možnost učenja 2. TJ.

Glede na to, da imajo šole le obvezo, da ponudijo možnost učenja 2. TJ, izvajajo pa ga le, če se za

učenje odloči zadostno število učencev ob hkratnem pogoju, da se jih za to odloči več kot se jih je za

ostale obvezne ali neobvezne izbirne predmete, če je šola že presegla z normativi določeno število

skupin, sodimo v tretjo skupino držav, kjer je učenje 2. TJ omogočeno le nekaterim učencem v

osnovni šoli (stran 12, 4. odstavek; stran 40, Figure B6), ne pa v skupino držav, kjer je učenje 2. TJ

omogočeno vsem učencem, ki si tega želijo.

S po mojem mnenju površnim in netočnim povzemanjem podatkov za Slovenijo v mednarodnih

poročilih zavajate domačo in mednarodno javnost in morda pod vprašaj postavljate verodostojnost

vseh preteklih in bodočih navedb o stanju in razvoju vzgojno-izobraževalnega sistema v Sloveniji.

Ker je v javni razpravi predlog sprememb in dopolnitev ZOsn, vas prosim še za nekaj podatkov o

poučevanju 2. TJ v slovenskih osnovnih šolah – za vprašanja od 1. do 10. prosim za pregled po letih

za pretekla tri šolska leta (2014/15, 2015/16, 2016/17):

1. Koliko osnovnih šol je izvajalo poučevanje 2. TJ v okviru obveznih izbirnih predmetov (OIP)?

2. Koliko osnovnih šol je izvajalo poučevanje 2. TJ v okviru neobvezni izbirnih predmetov (NIP)?

3. Koliko osnovnih šol je izvajalo poučevanje 2. TJ v okviru OIP ali NIP?

4. Kateri 2. TJ in na koliko šolah so osnovne šole poučevale v okviru OIP?

5. Kateri 2. TJ in na koliko šolah so osnovne šole poučevale v okviru NIP?

6. Koliko osnovnih šol in koliko podružničnih osnovnih šol, ki imajo oddelke od 4. do 9. razreda ni

poučevalo 2. TJ v okviru OIP?


poučevalo 2. TJ v okviru NIP?


poučevalo 2. TJ niti v okviru OIP niti NIP?

9. Koliko učiteljev, ki izpolnjujejo pogoje za učenje enega od možnih 2. TJ v okviru izbirnih predmetov

je bilo zaposlenih v osnovnih šolah (po posameznih jezikih)?

10. Koliko osnovnih šol ni imelo zaposlenega nobenega učitelja, ki bi izpolnjeval pogoje za učenje

enega od možnih 2. TJ v okviru izbirnih predmetov?

11. Koliko osnovnih šol v skladu s standardi in normativi v tem šolskem letu nima zaposlenega

zadostnega števila učitelja, ki bi izpolnjevali pogoje za učenje enega od možnih bodočih obveznih

2. TJ, če bi morali bili v poučevanje vključeni vsi učenci a) 7. razredov, b) 7. in 8. razredov in c) vsi

učenci zadnje triade?

12. Kakšna je vaša ocena števila učiteljev, ki bi jih bilo zaradi predlagane uvedbe obveznega 2. TJ od

7. do 9. razreda potrebno dodatno zaposliti v osnovnih šolah v letih 2018-2020 (upoštevaje tudi

povečanje delovne obveze obstoječih učiteljev)?

13. ZRSŠ je bil v skladu s Pravilnikom o postopnem uvajanju drugega tujega jezika v osnovni šoli

dolžan pripravljati letno poročilo o postopnem uvajanju, spremljanju in evalvaciji drugega tujega jezika

(5. člen). Prosim, da mi posredujete vsa letna poročila za šolska leta od 2008/09 do vključno 2014/15,

ki jih je ZRSŠ v skladu s Pravilnikom moral pripraviti.

14. Na koliko osnovnih šolah in koliko podružničnih šolah so v tem šolskem letu izvajali pouk izbirnega

1. TJ v 1. razredu?

15. Kakšna je vaša ocena števila učiteljev, ki bi jih bilo zaradi predlagane uvedbe obveznega 1. TJ v

prvem razredu potrebno dodatno zaposliti v osnovnih šolah v letu 2018 (upoštevaje tudi povečanje

delovne obveze obstoječih učiteljev)?


da se 27. člen obstoječega Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 81/06 - uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF, 63/13 in 46/16 – ZOFVI-K), ki se glasi

“27. člen

(druge dejavnosti)

Osnovna šola lahko organizira tudi druge dejavnosti, ki jih določi z letnim delovnim načrtom.”

dopolni tako, da se bo glasil

“27. člen

(druge dejavnosti)

Osnovna šola lahko organizira tudi druge dejavnosti, ki jih določi z letnim delovnim načrtom. Osnovna šola za učence v 6. in 8. razredu organizira obvezno izobraževanje iz temeljnih postopkov oživljanja (enkrat letno dve šolski uri).”

OBRAZLOŽITEV se nahaja v priponki.

Priloge:

Priloga 1: Strokovni članek “Kids Save Lives – ERC position statement on school children education in CPR. Hands that help – Training children is training for life”

Priloga 2: Kids save lives – Training school children in cardiopulmonary resuscitation worldwide is now endorsed by the World Health Organization (WHO)

Priloga 3: Pobuda “Otroci rešujejo življenja” naslovljena na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS z dne 7.10.2016

Priloga 4: Učno gradivo “Temeljni postopki oživljanja in uporaba AED kot del programa vzgoja za zdravje”, izdajatelj Nacionalni inštitut za javno zdravje

Priloga 5: Strokovni članek “Uvedba učenja oživljanja v redni šolski program”

Priloga 6: Strokovni članek “Zakaj je učenje šolskih otrok temeljnih postopkov oživljanja najbolj učinkovit način izobraževanja laikov in kako projekt stisni me močno že nekaj let izvaja to nalogo”

UVEDBA UČENJA OŽIVLJANJA V REDNI

ŠOLSKI PROGRAM

INTRODUCING TEACHING RESUSCITATION INTO

THE EXISTING CURRICULUM

Zdenko Šalda

Zdravstveni dom Trebnje, Goliev trg 3, 8210 Trebnje

Izvleček

Svetovna zdravstvena organizacija podpira izobraževanje šolskih otrok o oživljanju po celem

svetu. V Sloveniji se je sistemsko izobraževanje začelo v šolskem letu 2016/2017 v okviru zdrav -

stveno-vzgojnih programov primarnega zdravstvenega varstva. Nevladne nacionalne organizacije

so pozvale Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije, da umesti dvourno

učenje temeljnih postopkov oživljanja v obstoječi šolski program. Na Osnovni šoli Trebnje je

pote kal pilotni projekt preureditve učnega načrta. Ugotovljeno je bilo, da je uvedba obveznega

izobraževalnega programa iz temeljnih postopkov oživljanja mogoča v okviru obstoječih učnih

načrtov.

Abstract

The World Health Organisation supports the education of school children in resuscitation techniques

worldwide. In Slovenia, systemic education in resuscitation techniques was launched

in the 2016/2017 academic year as part of primary health-care education programmes. Local

non-governmental organisations have called for the Ministry of Education, Science and Sport of

the Republic of Slovenia to include a two-hour course in basic resuscitation procedures into the

existing curriculum. The pilot project of reorganising the curriculum took place at the Trebnje

Primary School. During the project, it was established that a compulsory course in basic resuscitation

procedures can be included in the existing curricula.

UVOD

Postavlja se vprašanje kdaj je primeren čas, da se začne z učenjem oživljanja in kako najbolje

učiti otroke oživljanja (1). V nekaterih državah je učenje oživljanja v šolah že obvezno, medtemko

se v drugih državah to šele počasi uvaja. Evropski svet za reanimacijo (The European Resuscitation

Council – ERC), Ameriško združenje za srce (American Heart Association – AHA) in druge orga -

nizacije si za to močno prizadevajo. Znano je, da je otroke celo lažje usposabljati kot odrasle.

O oživljanju jih lahko poučujejo že izobraženi učitelji; to lahko počnejo prav tako učinkovito kot

zdravstveni delavci (2). Zadostujeta že samo dve uri izobraževanja na leto. Najprimernejša starost

otrok za izobraževanje o oživljanju je 12 let. Šolarji lahko tako delujejo kot multiplikatorji: doma

lahko o oživljanju podučijo svoje brate in sestre, starše, stare starše in še mnogo drugih družinskih

članov. Poučevanje oživljanja v šolah je lahko zabavno. Učenci so navdušeni in kažejo veliko

zanimanje. Od tega imamo socialne prednosti in korist od navdušenih šolarjev, ki si želijo poma -

gati drugim. Delež izobraženih posameznikov, ki so pripravljeni pomagati drugim se bo tako

povečal že s samo izobrazbo otrok. Evropska fundacija za varnost bolnikov (European Patient

Safety Foundation – EuPSF), Evropski svet za reanimacijo (The European Resuciscitation Council –

ERC), Mednarodni odbor za oživljanje (The International Liaison Committee on Resuscitation –

ILCOR) in Svetovna anesteziološka federacija (The World Federation of Societies ofAnesthesiolo -

gists – WFSA) so razvile svojo skupno izjavo »Kids save lives« za podporo izobraževanja šolskih

otrok o oživljanju po celem svetu. Izjavo je podprla tudi Svetovna zdravstvena organizacija (3).

URGENTNA MEDICINA – IZBRANA POGLAVJA 2017

170

TEMELJNI POSTOPKI OŽIVLJANJA Z UPORABO AED KOT DEL PROGRAMA VZGOJE

ZA ZDRAVJE

Civilnodružbena organizacija Iniciativa za AED je novembra 2015 dala pobudo Nacionalnemu

inštitutu za javno zdravje (NIJZ), da usposabljanje za temeljne postopke oživljanja z uporabo

AED vključi v vzgojo za zdravje v okviru primarnega zdravstvenega varstva (4). Pobudo je NIJZ

sprejel in koordiniral priprave za uvedbo programa. Iniciativa za AED je pripravila priročnik in

v sodelovanju s Slovenskim združenjem za urgentno medicino izvedla dve usposabljanji v

Ljubljani in Mariboru za diplomirane medicinske sestre – izvajalke vzgoje za zdravje (5). Program

se je v šolskem letu 2016/2017 začel izvajati. Namenjen je za osme razrede osnovnih šol in prve

letnike srednjih šol.

POBUDA ZA UVEDBO OBVEZNEGA 2-URNEGA NACIONALNEGA IZOBRAŽEVALNEGA

PROGRAMA IZ TEMELJNIH POSTOPKOV OŽIVLJANJA

7.oktobra 2016 so nevladne nacionalne organizacije (Slovenski reanimacijski svet pri Slovenskem

združenju za urgentno medicino, Rdeči križ Slovenije, Iniciativa za AED, ter Zveza Lions klubov,

distrikt 129, Slovenija) podprle pobudo Svetovne zdravstvene organizacije in Evropskega

parlamenta ter pozvale Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije, da

umesti dvourno učenje temeljnih postopkov oživljanja v obstoječi šolski program kot kroskurikularno

vsebino v okviru predmetov biologija in šport. V obrazložitvi so zapisale, da bi delež laikov, ki

pričnejo oživljati, najbolj povečalo obvezno učenje otrok, saj z njihovo pomočjo dosežemo

celotno populacijo. Omenjeno potrjujejo skandinavske države, kjer je učenje temeljnih postopkov

oživljanja že desetletje obvezno za šolske otroke, ta koncept pa se vse bolj širi.

PILOTNI PROJEKT PREUREDITVE UČNEGA NAČRTA

Iniciativa za AED je na Osnovno šolo Trebnje naslovila pobudo, da bi s pilotnim projektom

praktično dokazali, da je uvedba obveznega 2-urnega nacionalnega izobraževalnega programa

iz temeljnih postopkov oživljanja mogoča v okviru obstoječih učnih načrtov (6). V pilotnem pro -

jektu se je učenje temeljnih postopkov oživljanja uvedlo kroskurikularno v učni načrt biologije

v osmem razredu osnovne šole in v učni načrt športa v devetem razredu osnovne šole. V učni

načrt biologije so se uvedli pojmi: fibrilacija, defibrilacija, oživljanje. Izkazalo se je, da razlaga

omenjenih pojmov obogati podajanje obstoječe učne snovi in je potrebna samo manjša dopol -

nitev priprav za posamezne učne ure, brez potrebe po dodatnem času za realizacijo učnega

načrta. V devetem razredu osnovne šole so učitelji športa za gradivo uporabili priročnik vzgoje

za zdravje (5). Uvodoma se je izvedla simulacija dveh šolskih ur. Zdravnik iz Zdravstvenega

doma Trebnje je igral vlogo učitelja, učitelji pa vlogo učencev. Učitelji so ob tem obnovili znanje

iz temeljnih postopkov oživljanja z uporabo AED. Učitelji športa so nato poskusno izvedli po dve

šolski uri iz temeljnih postopkov oživljanja z uporabo AED v devetih razredih. Učenje je potekalo

po programu vzgoje za zdravje, vendar s poudarkom na praktičnem delu. Učitelji so ocenili, da

je bilo učenje uspešno. Ugotovili so, da je za uspešne stiske prsnega koša in umetno dihanje

potrebna ustrezna telesna in gibalna razvitost in zavesten nadzor telesa pri izvedbi položajev in

gibanj, kar pa je eden od splošnih ciljev predmeta šport v osnovnošolskem programu. Zaradi

tega se lahko uvrsti v učni načrt. Dodatne šolske ure niso potrebne.

ZAKLJUČEK

Zdravstveno-vzgojna vsebina temeljnih postopkov oživljanja z uporabo AED je kroskurikularna

tema biologije in športa in bi jo bilo smiselno umestiti v redni šolski program. Ker učno-ciljna

naravnanost učnega načrta dopušča določeno stopnjo avtonomije šole in učitelja, lahko temeljne

postopke oživljanja z uporabo AED vsaka šola samostojno uvrsti šolski program. Ker gre samo

za manjšo preureditev šolskega programa z doseganjem istih učno-vzgojnih ciljev na nekoliko

drugačen način, ne bo prihajalo do dodatnih obremenitev učencev.

171


LITERATURA

1. Plant N, Taylor K. How best to teach CPR to schoolchildren: A systematic review. Resuscitation 2013; 84: 415–421.

2. B hn A. et al. Teaching resuscitation in schools: annual tuition by trained teachers is effective starting at age 10.

A four-year prospekctive cohort study. Resuscitation 2012; 83: 619–625.

3. B ttiger B W, Van Aken H. Kids save lives – training school children in cardiopulmonary resuscitation worldwide

is now endorsed by teh World Health organization (WHO). Resuscitation 2015; 94: A5–A7

4. Šalda Z. Pobuda Iniciative za AED št. 15 – Usposabljanje za AED v šole. Iniciativa za AED, 2015. Dostopno na

naslovu: www.srce-si.si.

5. Šalda Z, Zidar N. Temeljni postopki oživljanja z uporabo AED kot del programa vzgoje za zdravje. Ljubljana:

Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2016. Elektronski vir. Spletni naslov: http://www.nijz.si

6. Šalda Z. Pobuda Iniciative za AED št. 19 – Usposabljanje za AED v učni načrt. Iniciativa za AED, 2016. Dostopno

na naslovu: www.srce-si.si

http://www.srce-si.si/

POBUDA »Otroci rešujejo življenja« Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport RS za

uvedbo obveznega 2-urnega nacionalnega izobraževalnega programa iz temeljnih postopkov

oživljanja

Nenaden srčni zastoj z neuspešnim oživljanjem je tretji vodilni vzrok smrti v industrializiranih

državah. V Sloveniji 1500 ljudi letno doživi nenaden srčni zastoj. Mnoga od teh življenj bi lahko

rešili z zelo preprostimi, a pravočasno izvedenimi postopki oživljanja. Učinkovito oživljanje je

precej preprosto, laiki pa z njim težko povzročijo kakršno koli škodo, medtem ko z njim povečajo

preživetje za kar 2 do 4-krat. Vendar pa v zgolj redkih državah oživlja 60–80% laikov/očividcev,

v večini držav je ta delež daleč pod 30%. Slovenija se po številu očividcev, ki oživljajo, uvršča

v spodnjo tretjino držav v Evropski uniji. Odzivni čas nujne medicinske pomoči je lahko nekaj

minut (6–12) ali celo dlje. Žal pa kmalu po srčnem zastoju, že v 3 do 5 minutah brez prekrvavitve,

možgani začnejo odmirati.

Po raziskavah sodeč bi delež laikov, ki pričnejo oživljati najbolj povečalo obvezno učenje

otrok, saj z njihovo pomočjo dosežemo celotno populacijo. Omenjeno potrjujejo skandinavske

države, kjer je učenje temeljnih postopkov oživljanja že desetletje obvezno za šolske otroke, ta

koncept pa se vse bolj širi.

Nevladne nacionalne organizacije (Slovenski reanimacijski svet pri Slovenskem združenju

zaurgentno medicino, Rdeči križ Slovenije, Iniciativa za AED, ter Zveza Lions klubov, distrikt 129,

Slovenija) podpiramo pobudo Svetovne zdravstvene organizacije (World Health Organization

oz. WHO) in Evropskega parlamenta ter pozivamo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in

šport Republike Slovenije, da umesti dvourno učenje temeljnih postopkov oživljanja v obstoječi

šolski program kot kroskurikularno vsebino v okviru predmetov biologija in športna vzgoja.

Učenje temeljnih postopkov oživljanja bi moralo skladno s priporočilom Svetovne zdravstvene

organizacije potekati vsako leto od starosti 12 let. Ker se z letošnjim šolskim letom uvaja ustrezen

zdravstveno-vzgojni program v okviru primarnega zdravstvenega varstva, učenja temeljnih

postopkov oživljanja v okviru šolskega programa ne bo potrebno izvajati v osmih razredih

osnovnih šol in prvih letnikih srednjih šol, potrebno pa bi bilo, po našem mnenju, umestiti izvajanje

temeljnih postopkov oživljanja tudi v učni program ostalih razredov tretje triade osnovne šole.


Uspešna implementacija programa bi po podatkih iz ZDA in nekaterih držav EU lahko rešila

mnogo življenj, izboljšala produktivnost družbe in zmanjšala stroške zdravstvenega varstva.

ZAKAJ JE UČENJE ŠOLSKIH OTROK TEMELJNIH

POSTOPKOV OŽIVLJANJA NAJBOLJ UČINKOVIT NAČIN

IZOBRAŽEVANJA LAIKOV IN KAKO PROJEKT STISNI ME

MOČNO ŽE NEKAJ LET IZVAJA TO NALOGO?

WHY IS BASIC LIFE SUPPORT TEACHING IN SCHOOLS

THE MOST EFFICIENT WAY OF LEARNING LAYPEOPLE

AND HOW STISNI ME MOČNO PROJECT

RUNS IT FOR LAST FEW YEARS?

Številne študije so pokazale, da izvajanje temeljnih postopkov oživljanja (TPO) s strani očividcev

pomembno poveča preživetje po srčnem zastoju. Med načini učenja TPO laične populacije se

je prav učenje otrok v šolah izkazalo kot najbolj učinkovito. S projektom Stisni me močno tako

v Ljubljani že vrsto let osnovnošolce poučujemo TPO. Rezultati projekta, ki so objavljeni v tem

članku, so pokazali, da smo z učenjem pomembno izboljšali znanje otrok, predvsem pa se je

izboljšalo prepoznavanje srčnega zastoja in pravilno izvajanje stisov prsnega koša.

Abstract

Basic life support (BLS) from laypeople significantly increases survival after cardiac arrest.

Teaching BLS in schools is the most efficient way of teaching laypeople. In Ljubljana we are

teaching children in schools for the past few years with Stisni me močno project. Results show

that recognition of cardiac arrest and accuracy of chest compression is better after BLS learning.

UVOD

Nenaden srčni zastoj je tretji vodilni vzrok smrti v razvitih državah sveta in je tako pomemben

javnozdravstveni problem. Izvajanje TPO je pomemben del v verigi preživetja. Že pred 50. leti so

zato začeli opozarjati na pomen usposabljanja laikov. Številne študije kasneje so pokazale, da

izvajanje TPO s strani očividcev za kar 2–4 krat izboljša preživetje po nenadnem srčnem zastoju.

V prid usposabljanja laikov govori dejstvo, da kar dve tretjine srčnih zastojev izven bolnišnice

nastopi v pričo očividcev. Žal pa se TPO s strani očividcev v Sloveniji izvaja po zadnji raziskavi

EuReCa ONE v letu 2014 le v 25%. 13. januarja 2015 je Svetovna zdravstvena organizacija potrdila

iniciativo Otroci rešujejo življenja in tako podprla implementacijo učenja TPO kot del obveznega

učnega načrta šoloobveznih otrok. Izobraževanje naj bi potekalo 2 uri letno, primerna starost

otrok pa je bila opredeljena nad 12 let. Otroci so se izkazali kot najboljša laična populacija za

učenje, saj je tak način učenja enostaven, učinkovit in finančno ugoden. Z njim dosežemo vsaj

15% celotne populacije, ki je potrebna za doseganje statistično pomembnega porasta izvajanja

TPO s strani očividcev, kar s posameznimi delavnicami in tečaji ni moč doseči. Poleg tega so

v šolah zajeti vsi socialni sloji. Otroci imajo pred puberteto bolj odprt odnos do učenja oživljanja,

zato so bolj dovzetni za pridobivanje novega znanja. Poleg tega jih učenje TPO uči tudi socialnih

veščin in promovira pomoč drugim. Predvsem pa je pomembno dejstvo, da otroci delujejo kot


multiplikatorji znanja, saj doma naprej učijo tudi svojo družino in prijatelje, hkrati pa zaradi svojega

odprtega socialnega odnosa promovirajo oživljanje tudi v splošni javnosti.

Na Danskem se je v samo petih letih po uvedbi obveznega učenja v vseh šolah podvojilo

izvajanje TPO s strani očividcev, preživetje po odpustu iz bolnišnice po desetih letih pa se je kar

potrojilo.

Slovenija se po številu očividcev, ki oživljajo, uvršča v spodnjo tretjino držav v Evropski uniji.

Zato je Slovenski reanimacijski svet skupaj z nevladnimi organizacijami lani ob Evropskemdnevu

oživljanja pozval Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije, da učenje

TPO uvede v obvezen nacionalni izobraževalni program. Žal predlog še ni realiziran, zaenkrat ostaja

učenje TPO med neobveznimi vsebinami.

Projekt Stisni me močno je bil ustanovljen leta 2012, od leta 2014 dalje pa je projekt pričel

s sistematičnim učenjem TPO osmo- in devetošolcev ljubljanskih osnovnih šol (OŠ), ki so želele

sodelovati pri projektu. Projekt je sprva finačno podpirala Mestna občina Ljubljana in donatorji,

od letošnjega leta naprej pa Mestna občina Ljubljana iz neznanega razloga projekta ne podpira

več. Trenutno potekajo dogovori o nadaljnem financiranju projekta.

SODELUJOČI, MATERIALI, METODE

K projektu so vsako leto pozvane vse OŠ v Ljubljani (47), od tega se jih je odzvalo v letu 2014 16,

v letu 2015 19 in v letu 2016 16. Delavnice so potekale v trajanju 1 šolske ure za vsak 8. in 9. razred

posebej s strani dveh inštruktorjev projekta. Kratkemu predavanju o TPO so sledile praktične

delavnice na torzo lutkah in s pomočjo AED trainerjev. Vsak učenec je ob koncu delavnice prejel

še žepno zloženko z navodili za izvajanje TPO. Učenci so bili pozvani, da pridobljeno znanje doma

predstavijo tudi svojcem in prijateljem.

Znanje TPO smo pred pričetkom delavnice preverili z vprašalnikom zaprtega tipa, ki je vse -

boval 6 vprašanj z enim možnim odgovorom. Iste vprašalnike so nato učenci ponovno izpolnili

približno mesec dni po opravljeni delavnici. Prikazani so rezultati vprašalnikov in primerjava

znanja pred in po delavnici za leta 2014, 2015 in 2016 (slika 1).

REZULTATI

V letu 2014 se je udeležilo delavnic 668 osmošolcev in 620 devetošolcev, v letu 2015 500 osmo -

šolcev in 462 devetošolcev, v letu 2016 pa 773 osmošolcev in 649 devetošolcev, ki so vsi tudi

odgovorili na vprašalnik pred začetkom delavnice. Skupno smo od leta 2014 do 2016 učili

3681 otrok (1941 osmošolcev in 1740 devetošolcev). Po približno mesecu dni so učenci ponovno

izpolnjevali enake vprašalnike, vrnjenih smo od leta 2014 do 2016 prejeli 1287 (66,3%) vprašalnikov

osmošolcev in 1117 (64,2%) vprašalnikov devetošolcev. Na sliki 1 predstavljamo v % odgovore na

vprašanja posebej za osmošolce in devetošolce in v primerjavi z znanjem pred in po delavnicah

v odstotnem deležu.

Ugotovili smo, da je približno tretjina učencev že pred delavnicami sodelovala na izobraževanju

TPO. Izpostavili bi, da učenci najslabše vedo, kako prepoznati srčni zastoj (61,7% osmošolcev in

61,5% devetošolcev) in kako se pravilno izvaja stise prsnega koša (43,3% osmošolcev in 41,3%

devetošolcev). Po delavnici smo ugotavljali izboljšanje znanja prav v vseh zastavljenih vprašanjih,

še posebej pa ugotavljamo pomembno porast v znanju prepoznave srčnega zastoja, pravilnega

rokovanja z AED in pravilnega izvajanja stisov prsnega koša. Po delavnicah bi 80,3% osmošolcev

in 83,0 devetošolcev znalo pravilno prepoznati srčni zastoj, 92,1% osmošolcev in 94,7% devet -

ošolcev bi znalo pravilno rokovati z AED in 77,9% osmošolcev in 79% devetošolcev bi znalo

pravilno izvajati stise prsnega koša. Med osmošolci in devetošolci pomembnih razlik v znanju

nismo ugotavljali.

RAZPRAVLJANJE

Rezultati so pokazali, da je znanje osmošolcev in devetošolcev predvsem pri prepoznavanju

srčnega zastoja in izvajanju stisov prsnega koša slabo, vsekakor pa veseli dejstvo, da je znanje

že po enourni delavnici TPO izrazito boljše. To si lahko razlagamo z dejstvom, da smo inštruktorji



kvalitetno razlagali TPO, da je vsak učenec za domov prejel žepno zloženko o TPO in da smo pri

izvajanju delavnic uporabljali večje število lutk (na eno lutko sta prišla maksimalno 2 učenca), ki

so omogočale vsem udeležencem praktično delo, inštruktor pa je vsakega posebej lahko tudi

popravil. Veseli nas tudi dejstvo, da bi izredno veliko število učencev pomagalo in pristopilo k člo -

veku, ki potrebuje pomoč, še vedno pa ostaja skoraj petina učencev, ki si tega ne bi upalo storiti.

ZAKLJUČEK

Nenadna srčna smrt je eden izmed najbolj pogostih vzrokov smrti v razvitih državah sveta. Ob

izvajanju TPO s strani laikov lahko izboljšamo preživetje bolnikov v srčnem zastoju. Implementacija

učenja otrok TPO v obstoječi učni načrt je ne samo pomembna, ampak tudi izvedljiva. Projekt

Stisni me močno je dokazal, da lahko že kratko izobraževanje izrazito izboljša znanje o TPO.

Zaradi učinka otrok, ki delujejo kot multiplikatorji znanja, se lahko pomembno poveča delež

preživelih po srčnem zastoju in s tem pomembno zmanjša finančne posledice, ki jih s seboj prinaša

vsaka nenadna srčna smrt. Zato bi moralo biti v interesu države, da se tudi v Sloveniji učenje

TPO umesti v obvezni izobraževalni program v vseh slovenskih šolah.

LITERATURA

1. Böttiger B.W, Van Aken H. Kids save lives – Training school children in cardiopulmonary resuscitation

worldwide is now endorsed by the World Health Organization (WHO). Resuscitation 94 (2015) A5–A7

2. Gräsner JT, Lefering R, Koster RWat al. EuReCa ONE-27 Nations, ONE Europe, ONE Registry A prospective

one month analysis of out-of-hospital cardiac arrest outcomes in 27 countries in Europe. Resuscitation 105

(2016) 188–195.

3. Baznik Š, Grošelj Z, Kmet T et al. Projekt Stisni me močno – sistematični pristop k učenju temeljnih postopkov

oživljanja in uporabe avtomatskega zunanjega defibrilatorja osmo- in devetošolcev v ljubljanskih osnovnih

šolah. Urgentna medicina: izbrana poglavja 2014. Slovensko združenje za urgentno medicino 2014.

4. Tanigawa K, Iwami T, Nishiyama C et al. Nonogi H, Kawamura T. Are trained individuals more likely to perform

bystander CPR? An observational study. Resuscitation. 2011 May; 82(5): 523–8. 2.

5. Aaberg AMR, Larsen CEB, Rasmussen BS et al. Basic life support knowledge, self-reported skills and fears

in Danish high school students and effect of a single 45-min training session run by junior doctors; a prospective

cohort study. Scand J Trauma Resusc Emerg Med. 2014;22(1):24.

Slika 1. Odgovori na vprašanja o znanju temeljnih postopkov oživljanja (v letih 2014, 2015 in 2016).


Zadeva: Pripombe na predlog Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (EVA 2016-3330-0054), objavljenem na portalu e-Demokracija, 18. 5. 20171

Na portalu e-demokracija je bil 18. maja 2017 objavljen predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju Zakon).

Preden začnemo z navajanjem vsebinskih pripomb na posamezne člene, želimo izpostaviti naslednje:

1. Splošni vtis pri branju predlogov sprememb členov, še bolj pa pripadajočih obrazložitev je, da za večino predlaganih sprememb in dopolnitev ni moč ugotoviti, kakšen je razlog za predlog spremembe ter kakšen je pedagoški smoter ob njeni morebitni uveljavitvi. Obrazložitve ob členih večinoma le povzemajo vsebino predlagane spremembe.

2. Ocenjujemo, da je večina predlaganih sprememb namenjena zmanjševanju sredstev za izvedbo programa osnovne šole oziroma ukinitvi določenih vzgojno-izobraževalnih konceptov, ker niso bili ustrezno realizirani na ravni izvedbe.

3. Zelo težko v predlaganih spremembah zasledimo namen po dobrobiti učencev.

4. Ne glede na pogoste izjave o prenormiranosti slovenskega šolskega sistema, ki ji pritrjujejo tako rekoč vsi pomembnejši akterji, predlog Zakona obveze, omejitve, prepovedi in globe le dodaja, odvzame pa tako rekoč nobene.

5. V ZASSS pripombe na predloge predpisov pripravljamo na podlagi širokega zbiranja odzivov, zato pripombe posredujemo ob koncu objavljenega roka za pripombe. Tokrat smo dobili v vednost kar nekaj odzivov različnih deležnikov zato smo pri oblikovanju odziva upoštevali tudi te.

Pripombe po členih

6. člen, ki spreminja 16. člen (obvezni predmeti)

Poučevanje in učenje tujih jezikov je zagotovo najbolj žalostno poglavje zadnjih desetih let v slovenski osnovni šoli. Vključujoč prvi (zgodnje poučevanje) in drugi tuji jezik smo bili v času od leta 2007 priča

1 predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli, 18. 5. 2017 - http://e-uprava.gov.si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=8301

devetim zakonskim spremembam. Vsaj glede učenja drugega tujega jezika se s predlagano spremembo vračamo na začetek, v leto 2007, ko je bilo z novelo ZOsn-F postopno uvajanje drugega tujega jezika kot obveznega predmeta uvedeno prvič. Kot vemo, je bilo z novelo ZOsn-H leta 2011 ustavljeno.

V ZASSS poznamo priporočila Evropske komisije, ki jim sledi tudi Slovenija, da bi vsak državljan Evropske zveze imel možnost učenja vsaj dveh tujih jezikov že v zgodnji mladosti2. Na drugi strani pa z zaskrbljenostjo spremljamo namen ministrstva, da možnost učenja nadomesti z obvezo učenja v tretjem VIO osnovne šole. Med starši, opažamo pa, da tudi med učitelji in ravnatelji, se pojavlja vprašanje, ali bodo vsi otroci zmogli dva tuja jezika.

Največ odzivov (tudi formalnih) na predlog spremembo Zakona o osnovni šoli s strani učiteljev smo prejeli ravno na predlog uvedbe obveznega učenja drugega tujega jezika. Vsi po vrsti obveznemu učenju drugega tujega jezika nasprotujejo. Navajajo vsaj naslednje razloge:

- Obvezno učenje ni primerno za učence, ki imajo že sicer učne težave (in takih je menda vedno več).

- Glede na zahteve gospodarstva in razvoja bi bilo smiselno ravno obratno: znova uvesti pouk tehnike in tehnologije v 9. razredu, razmišljati o vpeljavi pouka računalništva v predmetnik.

- Dodatni tuji jezik kot obvezni bi pomenil še večjo obremenjenost učencev, za nekatere bi to bil tretji ali celo četrti jezik, ki bi se ga učili.

- Ob vsej urni obremenjenosti otrok na teden je nezaslišano kot obvezni predmet uvesti še drugi tuj jezik (glej 17. člen). Menim, da se tisti (tudi učitelji), ki to podpirajo, ne zavedajo, kakšna je psihofizična razvojna stopnja otroka ob vstopu v šolo in kasneje.

- Po predlaganem zakonu si bo učenec (npr. v 7. razredu) lahko izbral eno uro tedensko od 28,5, kar je procentualno gledano globoko pod povprečjem EU oz. je na čistem minimumu in je v nasprotju z evropskim trendom povečevanja izbirnih vsebin v šoli. Učencem z onemogočanjem izbire odvzemamo možnost avtonomije, ki je predpogoj za razvoj ustvarjalnosti in odgovornosti, to pa je eden od temeljnih ciljev osnovne šole.

- Predlog v ničemer ne prinaša rešitve problematike, izpostavljene v zadnji raziskavi PISA, ki govori o tem, da so naši učenci nadpovprečno dobri v znanju, obenem pa zaskrbljujoče tudi nad povprečjem po odporu do šole in posledično do institucionalnega izobraževanja. Prej nasprotno. Dodatni dve uri

tedensko drugega tujega jezika in hkrati manjšanje možnosti izbire izbirnih predmetov bosta pri učno najšibkejši skupini učencev stanje samo še poslabšali.

Po najavi in objavi predloga spremembe Zakona je bilo v javnosti večkrat slišati pripombe, da ministrstvo ni v zadostni meri prisluhnilo učiteljem. V ZASSS lahko le podpremo želje učiteljev, da bi bili kakovostno soudeleženi pri pripravi normativnih osnov za njihovo delo. Obenem si želimo, da bi učitelji prisluhnili tudi drug drugemu. V ZASSS že od ustanovitve izražamo pričakovanja, da bi v Sloveniji učitelji vzpostavili stanovsko organizacijo učiteljev, ki bi zastopala učitelje s strokovnega vidika in bi med drugim uspela oblikovati tudi kakovostne komentarje in pripombe na predloge predpisov - tudi na podlagi širše razprave med učitelji.

Morebitna uveljavitev predlaganih sprememb bo za sabo potegnila vsaj naslednje posledice, za katere dvomimo, da jih kdo sploh predvideva oziroma ne vemo, ali so bile predmet kakršnegakoli razmisleka:

Kot obvezni predmet bi bila ocena iz drugega tujega jezika vključena v merila za vpis v srednje šole z omejitvijo vpisa. Pri tem bo prihajalo do situacije, da bodo NPZ pisali učenci, ki so se učili drugi tuji jezik šest let, ker so izkoristili možnost učenja v okviru neobveznih izbirnih predmetov in na drugi strani učenci, ki so se učili drugi tuji jezik le v okviru obveznosti zadnjega vzgojno-izobraževalnega obdobja.

2 Nova okvirna strategija za večjezičnost, 2005

Bodo uspeli oboji učenci ob koncu 9 razreda pridobiti najboljšo oceno? Bodo morali učitelji ocene prilagajati? Bodo doživljali pritiske, o katerih je pri drugih predmetih govora že sedaj?

Kot obvezni predmet bi bila drugi tuji jezik uvrščen med predmete, iz katerih se izvaja nacionalno preverjanje znanja. Pri tem bo prihajalo do situacije, da bodo NPZ pisali učenci, ki so se učili drugi tuji jezik šest let, ker so izkoristili možnost učenja v okviru neobveznih izbirnih predmetov in na drugi strani učenci, ki so se učili drugi tuji jezik le v okviru obveze zadnje vzgojno-izobraževalnega obdobja. Tudi iz razloga, ker šola drugega tujega jezika ni izvajala. Bomo znali interpretirati dosežke NPZ na osnovi teh izhodišč?

Ocenjujemo, da gredo trenutni predlogi in rešitve učenja in poučevanja 2TJ v smeri poskusa reševanja nedodelane izvedbe pouka neobveznih izbirnih predmetov, pri čemer se problematizira celo izbirnost samo. Izbirnosti same po sebi ne zaznavamo kot nerešljiv problem. Nasprotno, s primerno normativno ureditvijo in izvedbo izbirnosti bi bilo možno zadostiti tako strokovnim zahtevam kot tudi zgoraj naštetim pričakovanjem. Rešitev torej ni v ukinjanju koncepta izbirnosti, temveč v popravku izvedbe.

Ob uveljavitvi novele ZOsn-H se je po ukinitvi postopnega uvajanja drugega tujega jezika kot obveznega predmeta drugi tuji jezik izenačilo z ostalimi neobveznimi predmeti. To je pripeljalo do situacije, ko šole poučevanje drugega tujega jezika sicer ponudijo, kasneje pa ga ne izvajajo, ker jim to preprečujejo določbe 33.a člena Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa OŠ3. To pa pomeni, da učenci nimajo enakih možnosti.

Kot pravi posmeh taki ureditvi (ne)možnosti učenja drugega tujega jezika je poročanje Slovenije o stanju poučevanja in učenja tujih jezikov v publikaciji Eurydice4, v kateri je zapisano, da Slovenija spada med države, v katerih ima vsak učenec možnost, da se uči dva tuja jezika od 4. razreda dalje, kar seveda ni res.

Dodatno je novela ZOSn-I staršem in učencem posredovala neustrezno sporočilo, da je možno k učenju 2. tujega jezika pristopiti “revijalno” - poskusimo za eno leto in če nam je všeč, nadaljujemo še naslednje. Strokovnjaki opozarjajo, da bi morala biti izbira učenja drugega tujega jezika s strani staršev oziroma učenca povezana tudi z obvezo učenja za obdobje celotnega vzgojno-izobraževalnega obdobja, to je tri leta skupaj.

Eno od možnih poti proti rešitvi nakazujemo v komentarju k 9. členu predlagane novele Zakona.



potrebam učencev, pri čemer se ne bi smelo spregledati, da se lahko te od regije do regije, šole do šole in predvsem od učenca do učenca razlikujejo.

Podrobneje smo analizo problema in pričakovanja staršev v zvezi s poučevanjem in učenjem drugega tujega jezika opisali v dokumentu Izhodišča za 2. sestanek DS za ureditev položaja drugega tujega jezika v OŠ5, ki ga prilagamo. Prilagamo tudi razprave predstavnikov aktivov678 in Zveze9 v okviru javne razprave, ki jo je organiziralo MIZŠ.

3 http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV7973

4 https://webgate.ec.europa.eu/fpfis/mwikis/eurydice/images/0/06/KDL_2017_internet.pdf

5 Priloga: Izhodišča za 2. sestanek DS za ureditev položaja drugega tujega jezika v OŠ.pdf

6 Priloga: Pobuda ASSMOŠ za ponovno uvedbo obveznega drugega tujega jezika.pdf

7 Priloga: Mnenje ASSMOŠ o drugem tujem jeziku 13.10.2016.pdf

8 Priloga: 2016-10-15_Predlog k javni razpravi o poučevanju 2TJ.PDF

8. člen, ki spreminja 20. člen (razširjeni program)

Ena od največjih zagonetk predloga spremembe Zakona je sprememba člena, ki opredeljuje razširjeni program. Najprej se sprašujemo, zakaj je bilo treba ob nespremenjenem obsegu razširjenega programa spreminjati njegovo vsebino. V dosedanji dikciji zakona je bilo zadosti jasno zapisano, kaj obsega razširjeni program: podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni pouk, dopolnilni pouk, interesne dejavnosti in pouk neobveznih izbirnih predmetov.

Poleg elementov, ki so znani še iz časov, ko so se šolali starši današnjih osnovnošolcev, razširjeni program obsega še pouk neobveznih izbirnih predmetov (opredeljen v 17. členu Zakona) ter podaljšano bivanje, ki je zakonsko opredeljeno v 21. členu Zakona, podrobneje strokovno pa v dokumentu Koncept: Podaljšano bivanje in različne oblike varstva učencev v devetletni osnovni šoli10. Gre za enega od strokovnih dokumentov, ki so nastali ob uvedbi devetletke, konec devetdesetih let prejšnjega stoletja. Pripravili so ga strokovnjaki, večina med njimi učiteljev, potrdil pa Strokovni svet RS za splošno izobraževanje.

Če je praksa pokazala, da bi bilo treba spremeniti vsebino podaljšanega bivanja (kot dela razširjenega programa), se sama po sebi pot spremembe pokaže skozi strokovno utemeljeno spremembo koncepta. Ta konkretno je bil leta 2005 že spremenjen in bi se ga dalo na podlagi strokovne analize, razprave in utemeljitve spremeniti tudi sedaj. Če je razlog spremembe razširjenega programa kje drugje (veliko se govori o financah in organizaciji dela) in ne v potrebi po spremembe njegove vsebine, pa je to treba zapisati tako.

Tako pa se je predlagatelju besedila člena uspelo zapisati naslednje “V dopolnilni pouk ter individualno in skupinsko pomoč se učenci vključujejo na predlog razrednika in jih obiskujejo do prenehanja potrebe.” Pomislimo: Ko enkrat v zakon pride zapis, ki določa, kdo učencu predlaga vključevanje v dopolnilni pouk, je jasno, da je avtonomije v šoli konec.

Po zbranih prvih odmevih ob predlogu spremembe razširjenega programa zaznavamo zaskrbljenost, da bo nova ureditev podaljšanega bivanja povzročila presežke strokovnih delavcev. Sprašujemo se, ali bodo lahko šole pridobile financiranje za polno pokrivanje zaposlenih s strani občin? Zagotovo financiranja ni za pričakovati s strani staršev, ki so že tako eni od finančno najbolj obremenjenimi v Evropi.

Bojimo se, da napovedane spremembe le še znižujejo kakovost popoldanskih aktivnosti, kar pomeni, da se breme šolskega dela vedno bolj prenaša na čas, ki ga otroci preživijo doma.

9. člen, ki spreminja 20.a člen (neobvezni izbirni predmeti)

Ob branju obrazložitve tega člena se še bolj izkaže, kako siromašna je ne le z vidika razlage, temveč tudi po vsebini. Dvomimo, da jo je pisal nekdo, ki se spozna na materijo tujih jezikov, saj v tem primeru skoraj zagotovo ne bi uporabljal besedne zveze latinščine kot mrtvega jezika.

Kot smo zapisali že v komentarju k 7. členu predlagane novele Zakona, je trenutna ureditev poučevanja drugega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta zavajajoča, saj določbe 33.a člena Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa OŠ, izničijo določbo Zakona, da

9 Priloga: Prispevek ZASSS za razpravo o 2TJ.pdf

10 http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetletka/program_drugo/Podaljsano_bivanje.pdf

mora šola obvezno ponuditi poučevanje drugega tujega jezika kot neobveznega predmeta. To je opazil tudi predlagatelj, ki je v predlogu spremembe Zakona določbe o izvedbi pouka neobveznih izbirnih predmetov opremil z besedo lahko, kar pomeni, da šola ni več zavezana ponuditi neobvezne izbirne predmete. To pomeni, da bi bila v primeru uveljavitve spremembe tista, ki izbira, šola in ne učenec.

Tudi v primeru uveljavitve predlagane spremembe 16. člena Zakona o obveznem učenju drugega tujega jezika, bi bili na ta način učenci različnih šol postavljeni v neenakovreden položaj, saj bi v proces obveznega učenja drugega tujega jezika vstopali z različnim predznanjem, pri čemer bi bile te razlike posledice okoliščin (obiskovanje “prave” šole) in ne njihove osebne izbire.

Ker ugotavljamo, da si ministrstvo z uporabo dvoumnih izrazov (ponudi, lahko) samo dela težavo pri razumevanju predpisov ali pa ne želi opredeliti izbirnih predmetov tako, da kot je bilo to predvideno v zasnovi izbirnosti, predlagamo osnutek odstavka, ki bi ga bilo treba zapisati že v novelo ZOsn-H, če bi želeli leta 2011 preko izbirnosti ustrezno nadomestiti ukinitev postopne uvedbe drugega tujega jezika kot obveznega predmeta:


Predlog obrazložitve odstavka je v prilogi A.

11. člen, ki spreminja 21. člen (podaljšano bivanje)

V skladu z razpravo ob 7. členu, predlagamo, da se ta člen ohrani in se razpravo o vsebini razširjenega programa, katerega del je tudi podaljšano bivanje prenese na strokovno raven in se po potrebi prilagodi sam koncept podaljšanega bivanja.

Ponavljamo: Navajanje, kdo naj predlaga učencu, da se vključi v dopolnilni pouk, ne sodi v zakon.

16. člen, ki spreminja 39.a člen (šola v naravi)

Predlog tega člena razumemo kot precej nespreten poskus reševanja stanja, da je med šolami veliko razlik v številu izvedenih šol v naravi in s tem povezanih stroškov. Te v večji meri nosijo starši. S terena (ne le od staršev, temveč tudi od učiteljev in ravnateljev) pridobivamo najrazličnejše informacije o načinu sprejemanja odločitev o izvedbi šol v naravi.

Nemalokrat slišimo, da ravnatelji podlegajo pritiskom manjšim skupinam staršev in spreminjajo šole v turistične agencije. Na žalost podrobnejše analize stanja na tem področju nimamo, kolikor vidimo, pa je pred predlagano spremembo ni izvedlo niti ministrstvo.

Pomemben element šolskega programa so tudi vzgojno izobraževalne dejavnosti izven učilnic, med katere sodi tudi šola v naravi. Kljub dejavnosti izven učilnic pa tudi za šolo v naravi velja, da gre za pedagoško dejavnost, kar pomeni, da je primarno pri njeni organizaciji sledenje pedagoškim smotrom. Podrobneje načela in cilje ter organizacijska in didaktična priporočila za šolo v naravi opredeljuje

dokument Šola v naravi za devetletno osnovno šolo, koncept11, ki so ga pripravili strokovnjaki, potrdil pa Strokovni svet RS za splošno izobraževanje.

Po našem mnenju sta pri odločitvi o izvedbi šole v naravi ključni načeli enakih možnosti in prostovoljnosti. Varuh prvega načela je šola oziroma njeno vodstvo, varuh drugega pa starši, v okviru sveta staršev in posamično. To je tudi v primeru, ko se šolo v naravi organizira v okviru nadstandardnega programa, opredeljeno tako, da predlog programa pripravi ravnatelj, ki mora za njegovo izvedbo pridobiti soglasje sveta staršev. Če šola organizira šole v naravi v skladu z navedenim dokumentom oziroma v njem zapisanimi načeli, jo je težko proglasiti za turistično agencijo ne glede na število šol v naravi, ki jih za posamezno generacijo organizira.

Na osnovi navedenega se sprašujemo, ali je administrativno omejevanje števila izvedenih šol v naravi res prava rešitev za problem, ki ga pred tem niti nismo natančno definirali oziroma opredelili s podrobno analizo. Po našem mnenju tudi sicer take operativne omejitve ne sodijo v zakon temveč v izvedbene dokumente: pravilnike ali strokovna priporočila.

V naših pogovorih na MIZŠ nam je bilo večkrat zagotovljeno, da ministrstvo pripravlja pravilnik o šoli v naravi, ki bi podrobneje opredelil njeno izvedbo (tudi z vidika smotrov) in financiranje. Ugotavljamo, da se je raje odločilo za enostaven administrativen poseg, ki po našem mnenju ni ustrezen in bo prinesel v organizacijo šole v naravi le še dodatno zmedo. Za ilustracijo le vprašanje, kako se bodo upoštevalo že izvedene šole v naravi v generacijah, ki se že šolajo. Se lahko zgodi, da v 5. ali 6. razredu učenci ne bodo mogli niti več v šolo v naravi v okviru obveznega programa, če je pred tem za to generacijo šola že izvedla več kot dve šoli v naravi v okviru nadstandardnega programa. Torej, lahko pričakujemo okrožnice in okrožnice, ki bodo pojasnjevale okrožnice.

Tudi ob tej spremembi pa ne moremo mimo določbe ene od prejšnjih novel Zakona o osnovni šoli, ki je šolo v naravi umestila v obvezni program osnovne šole. S tem je bilo sicer z zakonom preseženo načelo prostovoljnosti iz zgoraj omenjenega dokumenta, hkrati pa so bila kršena tudi osnovna načela

financiranja obveznega programa osnovne šole. Breme njegovega financiranja morajo v določenem delu še vedno kriti starši. Tudi za ta del nam je bilo zagotovljeno, da bo urejen s pravilnikom.

17. člen, ki spreminja 48. člen (šolski okoliš)

Nekako imamo občutek, da se je predlagatelj z obrazložitvijo še najbolj potrudil pri skoraj minorni spremembi, ki sama po sebi niti ne bo imela vpliva, če ji ne bodo sledile spremembe aktov o ustanovitvi s strani lokalnih skupnosti kot ustanoviteljic osnovnih šol. Na žalost v obrazložitvi vseeno niso predstavljeni konkretnejši razlogi za predlagano spremembo, kar bi bilo za pričakovati ob takem omejevanju pravice staršev, da soodločajo o šoli, na kateri želijo šolati svojega otroka.

V Zvezi smo pred časom že izvedeli, da ima kakšna večja občina težave z načrtovanjem zasedenosti šol. Ocenjujemo, da te težave ne bi smele izhajati iz nekaj prepisov oziroma vpisov učencev izven šolskega okoliša. Če pa je vzrok res v tem in je prepisov več ter niso le naključni, pa bi bilo treba razloge o morebitni nezasedenosti šol iskati globlje.

Treba bi se bilo lotiti odpravljanja vzrokov, ne le simptomov. Dokler nimamo objektivnih kriterijev o kakovosti vzgojno izobraževalnega procesa na določeni šoli, bodo nekateri starši, ki temu elementu šolanja svojih otrok dajejo večji pomen, primernost šole za svoje otroke ocenjevali subjektivno, na

11 http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetletka/program_drugo/Sola__v__naravi.pdf

podlagi lastnih ocen ali pridobivanja informacij znotraj svoje socialne mreže. Če spremembo začasnega prebivališča okarekteriziramo kot zlorabo instituta, nas ne bi smelo presenetiti, če bo v prihodnje kdo poiskal kakšen drug način “zlorabe” nekega drugega instituta.

22. člen, ki spreminja 63. člen (obveščanje o uspehu)

Predlog, da se v spričevalo zapiše dosežek učenca pri nacionalnem preverjanju znanja v odstotkih je smiseln.

23. člen, ki spreminja 64. člen (nacionalno preverjanje znanja)

24. člen, ki spreminja 65. člen (namen preverjanja)

V Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije, smo že večkrat podali mnenje o nacionalnem preverjanju znanja (v nadaljevanju NPZ) in se do tega trenutka bistveno ne razlikuje. Sledimo izvornemu namenu NPZ, tj. izboljševanju kakovosti učenja in poučevanja na vseh ravneh, od države do posamezne šole, ki na koncu zaobjame vsakega učenca posebej.

V javnosti, tudi strokovni, večkrat slišimo razprave o velikih razlikah med šolskimi ocenami in uspehom učencev na nacionalnem preverjanju znanja, ki je enako za vse otroke v državi. Preverjanje znanja, pri katerem vsi učenci dobijo enake naloge, je nujno potrebno za zagotavljanje kakovosti. Za šole, kjer se na osnovi rezultatov NPZ odločijo za izboljšave, je ta informacija neprecenljiva in predstavlja osnovo za (samo)evalvacijo.

V tem smislu ocenjujemo, da je uvedba NPZ v tretji razred smiselna in jo zato podpiramo. Že v tej točki pa želimo izpostaviti, da naj dosežkov osemletnikov pri preverjanju znanja ne izkoriščajmo za sodbe, niti šol niti učiteljev, še manj pa otrok, temveč, da informacije o trenutnem znanju otrok izkoristimo za to, da temu prilagodimo delo v prihodnje.

Že več let v posameznih aktivih in tudi v Zvezi opozarjamo, da bi bilo smiselno NPZ v devetem razredu dodati še nekaj nalog selekcijskega tipa, ki bi služile kot korektiv šolskim ocenam pri merilih za vpis v srednje šole z omejitvijo vpisa, vendar ostajajo zaenkrat naši predlogi preslišani.

Na ta način bi zagotovo zmanjšali pritisk na ocene v 3. VIO, o katerem večkrat tožijo učitelji. Pa tudi sicer bi bilo treba v kriterij za vpis v srednje šole vključiti nekaj nalog, ki bi bile enake za celotno populacijo ene generacije učencev. Znane so nam (sicer neformalne) analize, ki kažejo, da imajo dosežki NPZ (ne glede na njihovo trenutno le formativno naravo) boljšo napovedno vrednost o uspehu dijakov, kot njihove povprečne ocene v zadnjem VIO OŠ.

Ne pristajamo pa na tezo, da bi se dosežke NPZ vključevalo v kriterije za vpis v srednje šole zato, da bi učenci NPZ jemali bolj resno. Ocenjujemo, da učenci k NPZ v večini resno pristopajo že sedaj. Kot je v javni razpravi zapisala učiteljica Mateja Peršolja po njeni izkušnji 95% - 100 % učencev resno pristopi k reševanju NPZja, če vedo, da gre za spremljanja kurikula in če se zavedajo, da s svojim vedenjem nekaj sporočajo od sebi. Pogosto jim ni vseeno, kaj sporočajo o sebi.

S tega vidika se nam zdi vprašljiva predlagana novost, da se dosežek na NPZ v devetem razredu pretvori v oceno. Iz izmenjav mnenj v prejšnjem šolskem letu se spomnimo, da marsikdo ni bil naklonjen taki rešitvi, ki precej neposrečeno posega na področje strokovne avtonomije učitelja in bo močno posegel v normativne ureditve ocenjevanja.

Čeprav ni neposredno vezano na samo spremembo zakonodaje, želimo tudi ob tej priložnosti izpostaviti izvedbeni vidik nacionalnega preverjanja znanja. Verjetno najpogostejša beseda v zadnjem

času v zvezi z nacionalnim preverjanjem znanja je bila osmisliti, osmislitev, osmišljanje. V javnih razpravah smo večkrat priča nepreverjenim trditvam, da učenci nacionalnega preverjanja znanja ne jemljejo resno. S tem se ne moremo strinjati.

Da neresnost učencev ni tako velik problem, da bi ogrozil verodostojnost rezultatov NPZ, se je izkazalo ob decembrski objavi rezultatov PISA, ko je ob nadpovprečno dobrih rezultatih prizadevnost slovenskih dijakov (v raziskavi PISA dijaki sodelujejo le nekaj mesecev po tem, ko zapustijo OŠ) izpostavila tudi ministrica dr. Maja Makovec Brenčič. PISA so prizadevno pisali isti otroci, ki naj bi pol leta nazaj ne jemali NPZ resno. Ker se rezultat PISA upošteva za vpis v srednjo šolo? Ker PISA dijakom vsiljuje šola, da bi si z dobrimi rezultati dvignila ugled? Ne, PISA so dijaki pisali prizadevno, ker se mladi ljudje radi izkažejo. Na nas odraslih pa je, da jih pri tem vzpodbujamo.

V ZASSS smo mnenja, da bi morali prvi za osmislitev nacionalnega preverjanja znanja poskrbeti odrasli, v prvi vrsti učitelji in ravnatelji, posledično pa tudi starši. Boljši smisel, kot je izboljšanje učenja in poučevanja, ki je definiran kot namen izvajanja NPZ, bomo težko »izumili«, težava pa je predvsem v tem, da smo odrasli ta namen in smisel premalo ozavestili. Že daljši čas opozarjamo, da si učenci pred in v času pisanja NPZ zaslužijo pedagoški mir. Na žalost jim ga tudi letos tega nismo uspeli zagotoviti.

Začelo se je je z novinarsko konferenco na MIZŠ, 12. aprila, na kateri so bile še pred objavo predloga zakona predstavljene spremembe modela NPZ. S konferenco bi lahko ministrstvo mirno počakalo do objave predloga Zakona, mesec dni kasneje. Mogoče v tem primeru ne bi napovedali nekaterih sprememb že za šolsko leto 2017/18.

4. maja, na dan, ko so učenci začeli s pisanjem NPZ, se je z odprtim pismom ministrici oglasilo še Učiteljsko združenje Slovenije. Seveda v Zvezi ne želimo nikomur odvzemati besede v javnih razpravah, a mislimo, da bi morali biti vsaj v šolstvu odrasli dovolj odgovorni, da svojega interesa ne bi postavljali nad interes učencev. Ne želimo se opredeljevati o sami vsebini odprtega pisma.

Zagotovo so vse pripombe tehtne, se pa njihov dobršen delež niti ni nanašal na napovedane spremembe modela NPZ, temveč predvsem na njegovo izvedbo, tudi na podlagi dolgotrajnejših opažanj. Zato se sprašujemo, ali si ni bilo možno za odpiranje javne razprave najti bolj primernega obdobja. Omenjena je po nekaj prispevkih v medijih tako ali tako izzvenela, ker je tudi učitelje zajel vrtinec ob koncu šolskega leta.

Naj bo ta malo daljši komentar ob predlaganih spremembah modela NPZ ilustracija, da s spremembo Zakona ne bo storjeno veliko, če informacij, ki jih pridobimo na osnovi vsakoletnega nacionalnega preverjanja znanja, ne bomo hoteli ali znali uporabiti za to, čemur so namenjeni. Podrobneje so namen in cilji nacionalnega preverjanja znanja opredeljeni v dokumentu Izhodišča nacionalnega preverjanja znanja v osnovni šoli, ki ga je sprejela DK NPZ dne 7. 12. 2005 in v Gradivu za pomoč pri analizi dosežkov nacionalnega preverjanja znanja, ki ga je za MIZŠ septembra 2008 pripravil dr. Janez Bečaj, predsednik Državne komisije za vodenje nacionalnega preizkusa znanja.

V ZASSS smo sodelovali tudi v javni razpravi, ki jo je v jeseni 2015 organiziralo ministrstvo. Besedilo razprave prilagamo12.

12 Priloga: Prispevek ZASSS za razpravo o NPZ.pdf

31. člen, ki spreminja 88. člen (izobraževanje na domu)

V ZASSS do sedaj izobraževanja na domu kot ene od oblik šolanja otrok nismo podrobneje spremljali. Z predlagano ureditvijo bi bili tudi starši otrok, ki se šolajo na domu tesneje povezani z matično šolo in verjetno posledično tudi s svetom staršev. Zato nam je bilo dobrodošlo, ker smo med odzivi deležnikov prejeli tudi takega, ki obravnava to temo. Izpostavljamo nekaj misli:

- Ali bo otrokom in staršem, ki se odločijo za šolanje otroka na domu zagotovljena podpora s strani šole, kamor je otrok vpisan (npr. dostop do testov oziroma nalog namenjenih pisnemu preverjanju in ocenjevanju znanja, dostop in možnost uporabe učnih pripomočkov, s katerimi razpolaga šola, možnost konzultacij s strokovnimi delavci šole, možnost občasnega udeleževanja pouka, brezplačna udeležba na šoli v naravi, ki je del obveznega programa, brezplačna udeležba na dnevih dejavnosti, brezplačna uporaba učbenikov iz učbeniškega sklada, brezplačne pridobitve delovnih zvezkov za 1. razred ...)?

- Ali bo otrokom, ki se šolajo na domu, pod enakimi pogoji omogočen dostop do razširjenega programa, ki ga izvaja šola, kamor je otrok vpisan (npr. možnost občasnega obiskovanja jutranjega varstva, udeleževanje interesnih dejavnosti, možnost petja v pevskem zboru, dodatnih šol v naravi)?

- Ali je predlog sprememb, ki se nanašajo na šolanje na domu, moč razumeti kot željo predlagatelja, da z ustvarjanjem podlage, ki bo omogočila večjo institucionalno podporo družinam, ki se odločijo za šolanje otrok na domu in spodbujanje interakcije oziroma sodelovanja med šolajočimi na domu in šolami, kar zagotovo prispeva k bogatitvi šolskega prostora? Tako bodo na eni strani izkušenj in inovativni pristopi ter prakse staršev in učencev, ki se šolajo na domu postopoma prehajali v prakse šol, na drugi strani pa bodo učenci in starši, ki se šolajo na domu imeli dostopnejše znanje in strokovno podporo šol.

34. člen, ki dodaja 102.a člen (globa za prekrške zaradi nedovoljene uporabe podatkov nacionalnega preverjanja znanja)

Ker ne vemo, kakšen je dejanski namen groženj z globami, je težko reči, da bo dosežen namen ravno nasproten. Vsekakor pa že predlog take določbe, še bolj pa njena morebitna uveljavitev, dela konceptu nacionalnega preverjanja znanja le škodo.

36. člen (uvajanje drugega tujega jezika)

Pripombe na predlog obveznega učenja drugega tujega jezika smo podali pod pripombami na 6. člen Zakona. Dodatno zastavljamo le vprašanje v zvezi z morebitnim postopnim uvajanjem obveznega drugega tujega jezika.

Zanima nas, ali ministrstvo ocenjuje, da imajo šole zadostno število zaposlenih učiteljev, da bo frontalna uvedba obveznega poučevanja drugega tujega jezika v šolskem letu 2018/19 izvedljiva oziroma, ali ministrstvo ima podatke, koliko učiteljev drugega tujega jezika bo treba dodatno zaposliti v osnovnih šolah v letih 2018-2020 (upoštevaje tudi povečanje delovne obveze obstoječih učiteljev) ter ali more zagotoviti, da bodo šole mogle oziroma smele zaposliti toliko učiteljev?


V sklopu razprav o oskrbi z učnimi gradivi je bil dosežen dogovor, da bo od uveljavitve učnih načrtov do njihove uporabe poteklo 2 leti, da se v tem času v miru pripravijo kakovostna učna gradiva. Tale določba to skrajšuje na 6 mesecev. So morda gradiva že »na zalogi« od prej? S bodo učni načrti le malo spremenili glede na kake obstoječe?

39. člen (začetek veljavnosti zakona)

Od predlagatelja Zakona pričakujemo, da nam v skladu s Smernicami za vključevanje deležnikov v pripravo predpisov13 (str. 23, Priprava in objava odziva na prejeta mnenja in predloge) posreduje odziv na prejeta mnenja in predloge skupaj z besedili vseh razpravljavcev, ki so sodelovali v javni razpravi. Odziv pričakujemo v 14 dneh po koncu roka za javno razpravo in ne kasneje kot 14 dni pred vložitvijo predloga predpisa v nadaljnjo obravnavo.

Enako pričakovanje smo izrazili vsakič letos, ko smo se odzvali na predlog predpisa, vendar ustreznega odziva ni bilo. Zaradi pomembnosti vsebin v predlogu Zakona ocenjujemo, da imajo vse razprave dodano vrednost za naše nadaljnje delovanje, zato bomo tokrat, če se predlagatelj ne odzove, razprave pridobili v skladu s postopkom za dostop do informacij javnega značaja.

Poslano:

- Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport – elektronsko na: [email protected], [email protected] in [email protected],

- portal e-Demokracija – elektronsko preko portala.

13 http://www.stopbirokraciji.si/fileadmin/user_upload/mju/Boljsi_predpisi/Vkljucevanje_javnosti/MJU- SMERNICE-FINAL_842015.pdf

PRILOGA A - predlog osnutka obrazložitve14

V prilogi smo zapisali predlog osnutka obrazložitve v primeru ureditve poučevanja drugega tujega jezika kot neobveznega predmeta v skladu s predlaganimi določbami:


Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

Ohranjanje in razvijanje jezikovne in kulturne raznolikosti sta dve izmed temeljnih načel in zavez, na katerih sloni delovanje tako Evropske skupnosti in Sveta Evrope kot Unesca in OZN. Tudi Vlada RS se je zavezala k spoštovanju in upoštevanju teh načel, saj je to razvidno v njenem programu delovanja na področju izobraževanja. Zaveza o znanju več jezikov se odraža tudi v izobraževalnem sistemu. Le-ta predpisuje obvezno učenje vsaj enega tujega jezika vsem učencem v osnovni šoli, poleg tega predpisuje in spodbuja učenje manjšinskih jezikov na narodno mešanih področjih, ponuja učenje drugega tujega jezika, učenje slovenščine kot drugega jezika ter učenje maternih jezikov otrok priseljencev. Prav tako je posebna skrb namenjena tudi učenju latinščine, ki prispeva k ozaveščanju o trajnosti skupne evropske dediščine in lahko omogoči tudi uspešnejše učenje drugih jezikov.

Izkušnje poučevanja več jezikov so pokazale, da ima znanje jezikov pomembno vlogo pri razumevanju in zavedanju pomena slovenščine kot državnega, uradnega in učnega jezika. Znanje več jezikov učencu oz. učenki omogoča različne poglede na realnost in prispeva k večji medkulturni odprtosti šole kot prostora javnega delovanja. Načrti za delovanje na področju jezikovnega izobraževanja so zapisani tudi v Resoluciji o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport se zaveda pomembnosti zgodnjega in kontinuiranega poučevanja več tujih jezikov. V zadnjih letih je naredilo pomembne korake pri zagotavljanju in spodbujanju večjezičnosti v osnovni šoli z namenom učencu in učenki omogočiti sporazumevanje v dveh tujih jezikih po končani devetletki: devetošolec in devetošolka naj bosta s prvim tujim jezikom usposobljena za samostojna uporabnika jezika in s tem za nadaljnje izobraževanje ali poklicno pot. Znanje drugega tujega jezika pa naj jima omogoča osnovno sporazumevanje v tem jeziku, ju usposobi za učenje nadaljnjih jezikov, za učinkovito mobilnost ter pridobivanje medkulturnih izkušenj. Poleg praktične vrednosti znanje več jezikov prispeva k njuni splošni izobrazbi in večji razgledanosti.

Izobraževalni sistem trenutno omogoča učenje prvega tujega jezika od prvega razreda naprej. Pomemben korak naprej je bil narejen tudi pri zgodnejšem uvajanju drugega tujega jezika, ki se lahko kot neobvezni izbirni predmet poučuje od 4. razreda dalje. Pred tem je kot obvezni izbirni predmet obstajal samo od 7. razreda dalje ali kot interesna dejavnost. Raznolikost jezikov in pestrost ponujenih oblik učenja ter s tem povezana trenutna ureditev učenja in poučevanja tujih jezikov v osnovni šoli pa so tudi vir nezadovoljstva in razlog za razmislek o boljši sistemski ureditvi položaja učenja drugega tujega jezika v OŠ in pričujočo javno razpravo.

Zaradi zapletenosti ponujenih oblik učenja in zaradi neustrezne izbirne narave se je v praksi pokazalo, da se tujih jezikov ne morejo učiti vsi tisti, ki si to želijo in zmorejo.

14 Pri predlogu osnutka se omejujemo le na odstavek, ki ureja poučevanje drugega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta.

Cilji predloga

Omogočiti učenje drugega tujega jezika vsem tistim učenkam in učencem, ki so za to motivirani in imajo ustrezne zmožnosti za učenje drugega tujega jezika. Drugi tuji jezik se bodo učenci učili več let, s čimer bodo pridobili tudi večjo kakovost znanja.

Načela predloga

Novela zakona daje poudarek načelu enake dostopnosti znanja za vse učence. Rešitve, ki jih prinaša zakon, se odražajo tako na vsebinskem kot tudi na organizacijskem področju.

S predlaganimi ukrepi se bo načelo pravičnosti uveljavljalo v smeri zagotavljanja enakih možnosti na vseh ravneh, kar pomeni, da vsi udeleženci pridobivajo temeljno znanje, najbolj motiviranim in

sposobnim na nekem področju pa se omogoči, da v močneje izkoristijo svoje zmožnosti oziroma talente.

Novela poudarja tudi načelo odgovornosti v povezavi z avtonomijo. Udeleženci se vzporedno z izbirnostjo srečajo tudi z njo povezano odgovornostjo za svojo izbiro. S tem sledimo temeljnim vzgojnim ciljem osnovne šole.

Poglavitne rešitve zakona

Ob upoštevanju izhodišč Bele knjige 201115, Resolucije o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-201816 ter mednarodnih dokumentov, ki opredeljujejo zavezanost Evrope k večjezičnosti171819 in glede na stanje javnih financ z možnostjo zagotovitve ustreznih sredstev za izvajanje programa osnovna šola predlagamo:

- Zagotovljeno poučevanje drugega tujega jezika na vseh osnovnih šolah v Sloveniji z namenom zagotovitve enakih možnosti vsem udeležencem izobraževanja.

- Z odgovornostjo povezano avtonomno odločitev, da udeleženci izobraževanja sami izberejo, da se bodo učili drugi tuji jezik.

Poučevanje in učenje drugega tujega jezika v evropskih državah20

Učenje drugega tujega jezika na ravni drugega in tretjega vzgojno-izobraževalnega obdobja je obvezno za učence na Danskem, v Grčiji, Islandiji, Češki republiki, Franciji, Italiji, Malti in na Poljskem.

Na drugi strani v nekaterih državah nacionalni kurikuli omogočajo učencem neobvezno učenje drugega tujega jezika in s tem zagotavljajo, da imajo vsi učenci možnost učenja dveh tujih jezikov. Med države, v katerih imajo vsi učenci možnost učenja dveh tujih jezikov spadajo Belgija (francoska skupnost), Španija, Hrvaška, Švedska, Lihtenštajn in Norveška.

15 Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (2011), junij 2011, str. 134 - 136

16 Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (ReNPJP14–18)

17 Skupni evropski jezikovni okvir: učenje, poučevanje, ocenjevanje

18 Akcijski načrt 2004-2006 za spodbujanje učenja jezikov in jezikovne raznolikosti (v angleščini)

19 Nova okvirna strategija za večjezičnost

20 Vir: Key Data on Teaching Languages at School in Europe – 2017 Edition, str. 12

Opomba: Navedba v dokumentu, da imajo tudi v Sloveniji vsi učenci možnost učenja dveh tujih jezikov, v praksi seveda ne velja in je zavajajoča

Z uveljavitvijo novele zakona se bo Slovenija priključila državam, ki omogočajo vsem učencem na ravni nižjega sekundarnega izobraževanja (predmetna stopnja oziroma 2 vzgojno-izobraževalno obdobje) učenje vsaj dveh tujih jezikov.

Prispevek ZASSS k razpravi o NPZ

V Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije pozdravljamo pobudo MIZŠ za široko razpravo o Nacionalnem preverjanju znanja (NPZ). Tej temi smo namenili misli že v našem sporočilu za javnost ob 4. obletnici ustanovitve ZASSS, 8. junija letos. Takrat smo zapisali naslednje:

Pomemben element evalvacije znotraj slovenskega šolskega sistema je nacionalno preverjanje znanja. V javnosti, tudi strokovni, večkrat slišimo razprave o velikih razlikah med šolskimi ocenami in uspehom učencev na nacionalnem preverjanju znanja (NPZ), ki je enako za vse otroke v državi. Ob tem se sprašujemo, kako šole izkoristijo informacije, ki jih pridobijo z NPZ.

Preverjanje znanja, pri katerem vsi učenci dobijo enake naloge, je nujno potrebno za zagotavljanje kakovosti. Za šole, kjer se na osnovi rezultatov NPZ odločijo za izboljšave, je ta informacija neprecenljiva in predstavlja osnovo za samoevalvacijo.

Večinoma pa NPZ trenutno, čeprav se večkrat omenja njihov formativni pomen, dajejo le informacijo o zatečenem stanju. Z NPZ bi morale šole dobiti mehanizem za primerjavo z ostalimi šolami, predvsem pa za vrednotenje lastnega dela glede na zapisano normo. V tem smislu bi bilo vredno razmisliti tudi o vpeljavi NPZ v tretji razred.

Že več let v posameznih aktivih in tudi v Zvezi opozarjamo, da bi bilo smiselno NPZ v devetem razredu dodati še nekaj nalog selekcijskega tipa, ki bi služile kot korektiv šolskim ocenam pri merilih za vpis v srednje šole.

Ta zapis, čeprav je nastal precej pred pozivom MIZŠ, na kratko odgovarja na vsa tri vprašanja, o katerih naj bi v razpravi podali svoja mnenja. Za večjo jasnost navajamo nekaj poudarkov in pojasnil.

Koncept: Kako vidite NPZ, zakaj in za kaj ga v prihodnje uporabljati?

Koncept, ki ga je opredelila DK NPZ 7. 12. 2005 – »Glavni smisel teh preizkusov je izboljšanje kakovosti učenja in poučevanja, s tem pa tudi zagotavljanje kakovostnejšega znanja in zmožnosti naših učenk in učencev« – se nam zdi dober. Da je NPZ zasnovan formativno, da temelji na učnem načrtu, da se lahko na njem vsaj učenec primerja z vrstniki celotne generacije, da lahko vsak učitelj v rezultatih identificira učinkovite in manj učinkovite metode svojega dela… je dobro. Osnovni namen NPZ je in mora ostati izboljšanje učenja in poučevanja.

Izvedba: na kakšen način ga izvesti, kdaj, v katerih obdobjih otrokovega šolanja?

Izvedba NPZ po vsaki triadi bi omogočila spremljanje uspešnosti učencev in hkrati na isti populaciji vrednotenje učinkov izboljšav učnega procesa, uvedenih na podlagi predhodnih rezultatov NPZ.

Namen: kaj storiti z rezultati in analizami nacionalnega preverjanja znanja?

Predvsem jih je treba uporabljati. Po našem mnenju je veliko odklonilnih stališč do NPZ pogojenih z dejstvom, da doslej velika količina zbranih podatkov ni bila (ali vsaj ne dovolj učinkovito) uporabljena za doseganje osnovnega namena (izboljšanja učenja in poučevanja), niti dovolj predstavljena javnosti. Glavni razlog za to vidimo v nezadostnem razumevanju namena NPZ tako pri učiteljih, kot (deloma posledično) pri učencih in starših. Če niti strokovna javnost ne razume, kako močno orodje za izboljšanje kakovosti učenja in poučevanja je lahko NPZ, potem je treba to orodje predstaviti vsem deležnikom na jasen in razumljiv način in jih tudi naučiti, da ga bodo vsi (od posameznega učenca in njegovih staršev preko učitelja in šole do državnih inštitucij) uporabljali. In to v sklenjeni zanki (Demingovem krogu): na podlagi rezultatov NPZ lahko vsak deležnik načrtuje izboljšave, jih izvede, preveri učinke in ustrezno ukrepa naprej. Obravnavo rezultatov NPZ tako vidimo v tesni povezavi z načinom zagotavljanja kakovosti tudi na drugih področjih delovanja šole in verjamemo, da se bo trud, vložen v opolnomočenje posameznikov in šol, da spoznajo in učinkovito uporabijo informacije, pridobljene z NPZ, obrestoval tudi na drugih področjih.

-------------------------------------

Predlog glede poučevanja tujih jezikov v osnovni Šoli

Javna razprava o ureditvi položaja drugega tujega jezika v osnovni Šoli

Spoštovanj!

V Aktivu svetov staršev OŠ pod Krvavcem pozdravljamo javno razpravo, za katero smo prepričani, da bo poleg ponovne ugotovitve, da je to področje trenutno slabo urejeno, prinesla tudi kakšno konkretno rešitev, V nadaljevanju podajamo naš predlog. Predlog sledi dokumentom evropske skupnosti, katerih sopodpisnica je tudi Slovenija, da svojim prebivalcem zagotovi učenje vsaj dveh tujih jezikov. Zato menimo, da tukaj odpadejo rešitve v smislu izbirnosti tujega jezika (obvezen ali neobvezen), ampak mora obstajati zgolj izbirnost glede vsebine kateri bo prvi (1 TJ) in kateri drugi tuj jezik (2TJ).

V 1. razredu - brez tuiega jezika

V l. razredu imajo otroci dovolj dela, da se dobro naučijo črk in številk ter ostalih osnovnih zadev v maternem jeziku. Poleg tega je to tudi leto, ko se otroci z bolj ali manj različnimi izhodišči »sinhronizirajo«, kar ne pomeni, da se spravijo na isti imenovalec, ampak da se sprejmejo takšne kot so, ker bodo le tako lahko dobro sobivali naslednjih osem oz. devet let. V izhodiščih piše: »Skupno pričakovanje vseh deležnikov je največja korist za To pa ne nujno pomeni, da obvlada več jezikov, ampak da zna najprej sobivati z drugimi. Dva, ki znata sobivati, se bosta znala sporazumevati, četudi le z mahanjem rok.

2. in 3. razred - dva TJ jezika na enakem nivoiu

ŠIO bi za spoznavanje s tujimi jeziki. Šola (Svet zavoda skupaj s Svetom staršev) si sama izbere, katera jezika bosta to. Država zagotovi čim večje število možnih jezikov. Cilj bi moral biti, da otrok in njegovi starši začutijo kateri jezik otroku »leži«. 2 uri na teden, za vsak jezik ena ura. Na koncu 3. razreda bi se moral otrok s staršî odločiti katerijezik bo zanj 1 TJ in kateri bo 2TJ.

4. do 9. razred — 1 TJ in 2TJ

1 TJ učenje do splošno uporabnega nivoja in 2TJ za tiste, ki jim učenje tujih jezikov predstavlja težavo do nivoja osnovne komunikacije in poznavanja kulture ter običajev držav, v katerih se določen tuji jezik govori, Za boljše učence pa Ob ustreznem nivojskem pouku lahko tudi do splošno uporabnega nivoja.

Skupaj od 3 ure na teden v 4 razredu do (mogoče) 5 ur v 9. razredu. Razmerje ur med ITJ in 2TJ ali 1:1.

Pri točkovanju za vpis v gimnazije bi se morale šteti ocene iz obeh jezikov, za ostale srednje Šole pa samo ocene iz 1 TJ.

Glede kadrov pri takem modelu ne bi bilo dileme (razen ene izjeme, Če bi vsi v letniku izbrali za 1 TJ isti jezik, kar pa je praktično bolj malo mogoče). Vedno moraš naučiti določenega jezika isto število otrok, le da na različnih nivojih. Na majhni Šoli po en učitelj za vsak jezik in na večji Šoli temu primerno večje št. učiteljev. Za en jezik so večje skupine za 1 TJ in posledično manjše za 2TJ in obratno za drug jezik.

Na narodno mešanih področjih pa bi se morali uskladiti, ali se jezik manjšine šteje kot tuj jezik ali kot jezik okolja. Če bi bil jezik okolja, potem je to dodatni predmet za poučevanje, Če pa je tuj jezik, potem bi bil to obvezen tuj jezik, ki pa bi ga posameznik lahko izbral kot 1 TJ ali kot 2TJ.

Pri dokončnem oblikovanju rešitve vam želimo veliko dobrih misli, strokovnosti in dobrih sodelavcev, da bo rešitev, ki bo sprejeta, res dobra in vsaj srednjeročno vzdržna. Otrokom v korist, vam pa v ponos.

----------------------------------------------

1.

V začetnem obdobju je bilo veliko pritožb na uvajanja in izvajanje, saj običajno staršem ni bilo pojasnjen razlog za uvedbo obvezne vsebine.

Neustrezno je bilo tudi zahtevano 100% soglasje od vseh staršev. Na posameznih šolah je tako prišlo do pritiska ali celo nasilja nad starši, ki so zavračali soglasje k poučevanju 2TJ.

Sčasoma pa ni bilo več pritožb, ampak nasprotno so starši poročali o pozitivnih rezultatih poučevanja drugega tujega jezika:

Predmet je bil umeščen v redni urnik;

Odnos učencev do predmeta je bil bolj resen in posledično je bilo tudi znanje boljše. Učbenike je bilo mogoče naročati preko učbeniškega sklada.

Odločitev o ukinitvi 2TJ nas je tako močno presenetila.

Na 5.(29.) seji ASSMOŠ v šolskem letu 2012/13 dne 22.05.2013 na katero smo povabili tudi g. ministra, a ga je nadomeščal generalni sekretar, Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport smo to temo obravnavali. Ministra smo seznanili z našimi ugotovitvami in podali pobudo 0 2TJ (priloga). Predlagali smo, da v kolikor pobude ni možno uresničiti za celotno Slovenijo, naj se obvezen drug tuj jezik uvede vsaj za obmejne regije, na področjih kjer je potreba po znanju drugega tujega jezika velika in je aktivno znanje jezika sosedov prednost pri iskanju zaposlitve in opravljanju poklica.

V obširni razpravi so starši poudarili, da se sistemsko in stabilno za daljše obdobje uredi poučevanje tujih jezikov na osnovnih šolah. Sedanje stanje je nedopustno, saj programi fakultativnega pouka, obveznih in neobveznih predmetov tujih jezikov niso usklajeni in niso v skladu z evropskimi direktivami.

2.

Kasneje je bilo uvedeno poučevanje tujih jezikov v obliki obveznih in neobveznih izbirnih predmetov.

Taki ureditvi starši nismo nasprotovali, saj je bil prisoten parcialni interes, da ne bomo potrebovali plačevati dragih tečajev tujih jezikov. Prav tako je bilo zaznati interes pri učiteljih, ki so si z večjo pedagoško obremenitvijo zagotovili varnejšo službo.

Že v začetku pa so člani aktiva ASSMOŠ napovedali, da model ni dodelan in da bo prinesel v poučevanje precej zmede. Prevladalo je mnenje, da tisti ki je zadevo »zakuhal« naj jo tudi reši.

Dve tematiki sta stalnica na naših sejah sveta staršev: šolska prehrana in poučevanje tujih jezikov.

Najpogostejši problemi na katere opozarjajo starši:

Učne vsebine obveznih in neobveznih predmetov tujih jezikov niso usklajeni in tudi ne s fakultativnim poukom.

Prehajanje med skupinami, ki imajo obvezni ali neobvezni predmet je težavno, posebno v primerih ko niso isti učitelji.

Predmeti tako obvezni izbirni kot neobvezni so zunaj glavnega urnika, ali pred uro ali pa tudi več ur po zadnji redni uri.

Pogosto skupine, ki imajo neobvezni izbirni predmet razpadejo in ni več zahtevanega minimuma za izvajanje.

3.

Tematiko poučevanja drugega tujega jezika smo obravnavali tudi na 42. seji ASSMOŠ dne

13.10.2016.

Sprejeli smo sklep, da člani ASSMOŠ soglasno še vedno podpiramo obvezno poučevanje drugega tujega jezika, ker je najbolj učinkovito in sredstva so najbolj racionalno porabljena.

Od pristojnih pa zahtevamo, da pedagoški strokovnjaki za daljše obdobje določijo, katere se obvezne vsebine za osnovnošolsko izobraževanje

--------------------------------------

Pobuda o ponovni uvedbi drugega tujega jezika v zadnje tri razrede osnovne

Šole

Starši organizirani v Aktiv svetov staršev mariborskih osnovnih šol podajamo pobudo Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, da poda spremembe zakonodaje, ki bi omogočila ponovno uvedbo obveznega drugega tujega jezika v zadnje tri razrede osnovne Šole. V kolikor pobude ni možno uresničiti za celotno Slovenijo, naj se obvezen drug tuj jezik uvede vsaj za vzhodno regijo.

Številne osnovne Šole v naši regiji so uvedle obvezen drug tuj jezik, običajno je bil to nemški jezik. O pozitivnih učinkih uvedbe obveznega drugega tujega jezika so poročali tako starši kot strokovni aktivi učiteljev tujih jezikov. Sprememba zakona, ki uvaja ukinitev obveznega drugega tujega jezika, nas je močno neprijetno presenetila in mislimo, da je bila sprejeta na škodo regij. V naši regiji je turizem, kjer se pogosto zahteva znanje več tujih jezikov, vse bolj pomembna panoga, vse več podjetij iz Avstrije in Nemčije ima sedež v Mariboru in vse več ljudi išče zaposlitev v sosednji Avstriji. Dobro znanje nemškega jezika je poleg angleškega po našem mnenju ključnega pomena in naloga osnovnošolskega izobraževanja.

Najnovejši predlog sprememb Zakona o osnovni šoli, ki polega drugih sprememb prinaša tudi zamik uvajanja neobveznega izbirnega premeta drugega tujega jezika za dve leti, je za nas nesprejemljiv in vnaša dodatno zmedo v osnovnošolsko organizacijo poučevanja.

Upamo, da boste naše predloge vzeli v resen razmislek, da se boste zavedali odgovornosti za zakone, ki so sprejeti na škodo regij in našli pozitivno rešitev.

---------------------------------------

V Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije in v njenih članih (aktivih svetov staršev) smo o poučevanju drugega tujega jezika v osnovni šoli v preteklosti že večkrat razpravljali. Ker obstoječe stanje ne omogoča kakovostnega jezikovnega izobraževanja otrok, pozdravljamo tudi odprto javno razpravo in posebej to, da se ni zaprla sredi počitnic.

Javno razpravo razumemo kot zbiranje različnih pogledov mnenj, tudi predlogov, predvsem pa izkušenj iz različnih okolij, ki pomagajo razumeti, kako ima lahko nek ukrep na tem področju različne učinke za različne populacije otrok. Zato je ZASSS spodbujala svoje člane, da se v javno razpravo vključijo samostojno. Verjamemo, da so njihovi prispevki, kot tudi vsi drugi, ki so bili poslani, dragoceni in vredni pozornosti, čeprav ne odražajo nekih »poenotenih« mnenj in stališč. Pričakujemo, da bo Delovna skupina za ureditev položaja drugega tujega jezika v osnovni šoli pri MIZŠ (v nadaljevanju delovna skupina) ob upoštevanju vseh različnosti znala najti optimalno ureditev, ki bo osredotočena na čim večjo korist vseh učencev.

Za sodelovanje predstavnika ZASSS v delovni skupini so bila pripravljena izhodišča in analize, ki jih člani delovne skupine poznajo in tam zapisanega nima smisla obsežno ponavljati. Za tokratni prispevek izpostavljamo pet iztočnic , ki izhajajo iz različnih dokumentov.

Država bi morala postaviti jasno izhodišče, kakšne jezikovne kompetence pričakuje od učencev, ko končajo devetletko. Za izhodišče lahko vzamemo kar naslednji zapis: "Slovenija je kot članica Evropske skupnosti sopodpisnica številnih dokumentov Evropske komisije, med drugim tudi dveh ključnih s področja spodbujanja večjezičnosti: Nova okvirna strategija za večjezičnost (2005) in Akcijski načrt 2004 - 2006 za spodbujanje učenja jezikov in jezikovne raznolikosti, ki potrjujeta zavezanost Komisije Evropske skupnosti k večjezičnosti v Evropski uniji in učenju dveh jezikov (ob prvem) od zgodnjega otroštva naprej. V Akcijskem načrtu je posebej poudarjena namera, da razširjamo, utrjujemo in razvijamo čim zgodnejše učenje enega ali več (tujih) jezikov v vsaki članici EU. Ján Figel , Evropski komisar za izobraževanje, usposabljanje, kulturo in večjezičnost, je povzel bistvo zgodnjega učenja večjega števila jezikov takole: »V razširjeni in večjezični Evropi nam zgodnje učenje (tujih) jezikov omogoča odkrivanje drugih kultur in nas pripravlja na učinkovitejšo zaposlitveno mobilnost.« Akcijski načrt nalaga vsem državam EU, da zagotovijo vsem svojim prebivalcem, da se poleg prvega jezika naučijo še dva druga jezika. Ta sta

lahko sosedska, manjšinska ali tuja." (Pregledna in evalvacijska študija »Dodatni tuji jeziki v otroštvu1«)

»Drugi tuji jezik kot osrednji predmet te razprave je zaradi zapletenosti ponujenih oblik učenja in zaradi izbirne narave v praksi pokazal, da se tujih jezikov ne morejo učiti vsi tisti, ki si to želijo in zmorejo, kar je bil cilj umestitve drugega tujega jezika v predmetnik osnovne šole.« (Izhodišča za javno razpravo, ki jih je pripravila delovna skupina2)

Na videz »enaka« ureditev, ima za različen populacije otrok lahko zelo različne posledice. Tisto, kar je na primer drugi tuji jezik za večino učencev v Sloveniji, je tretji tuji jezik za učence na dvojezičnih področjih ali celo četrti tuji jezik za učence na dvojezičnih področjih, katerih materni jezik ni slovenski (oziroma italijanski ali madžarski). (povzeto po analizi ZASSS)

»…da se stvari zataknejo, ko je treba konceptualne in strateške opredelitve spraviti s papirja in pisarn v šolsko življenje.« (iz Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-20183)

Za nedostopnost učenja drugega tujega jezika vsem otrokom niso »krivi« le zakoni, ampak tudi podzakonski akti, ki z določanjem pogojev za oblikovanje skupine vplivajo na to, ali bo šola lahko izvajala pouk drugega tujega jezika ali ne. (povzeto po analizi ZASSS)

Sedanje zapleteno in neučinkovito stanje, ki ne zmore doseči temeljnega cilja (zagotoviti učenja jezikov učencem, ki to želijo in zmorejo – osredotočenost na korist učenca) je posledica pogostih nekonsistentnih sprememb zakonodaje (od leta 2007 jih je bilo kar devet) in najmanj si želimo, da bi bila nova ureditev, ki jo pripravlja delovna skupina, deseta v vrsti, ki stanja ne bi izboljšala, ampak le dodatno zapletla. Zato predlagamo, da za vsako različica ureditve, ki jo bo delovna skupina obravnavala, pripravi simulacijo učinkov (tudi z upoštevanjem predvidenih sprememb v podzakonskih aktih) in preveri, ali proučevana različica izpolnjuje temeljni cilj in ali je izvedljiva.

Predvidevamo pa, da bodo pri simulaciji izvedljivosti in praktičnih učinkov potrebni dodatni podatki (poleg tistih, ki so zajeti v analizi ZASSS) in jih bo moralo MIZŠ čim prej priskrbeti. Na primer:

Koliko usposobljenih učiteljev tujih jezikov je zaposlenih v OŠ in za poučevanje katerih tujih jezikov so usposobljeni?

Koliko delovno aktivnih učiteljev tujih jezikov in za katere jezike je na razpolago na trgu dela?

1 http://www.zrss.si/projektiess/skladisce/sporazumevanje_v_tujih_jezikih/tuj%20jezik%20v%20prvem%20triletju/Strokovni%20%C4%8Dlanki%20in%20prevodi/dodatni%20tuji%20jeziki%20v%20otro%C5%A1tvu%20%28eval.studija%29_%20pizorn.pdf

2 http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/Aktualno/Poucevanje_tujega_jezika_Izhodisca_javna_razprava_pop.doc

3 http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=201362&stevilka=2475

Koliko učencev se vsako leto prijavi na NIP tuji jezik, ki ga nato šola 1. zaradi premajhnega števila učencev, ki ga predpisuje Pravilnik (manj kot 12), ali 2. zaradi večjega interesa za druge NIP kljub zadostnemu številu zaradi omejitve števila skupin na šolo ne izvaja.

Kašna sredstva je maksimalno pripravljeno/zmožno nameniti MIZŠ za poučevanje 2. tujega jezika?

Predvsem zaradi kadrovskih vidikov vsake proučevane različice, bi morala biti simulacija opravljena v celovitem kontekstu jezikovnega izobraževanja – učitelji tujih jezikov so namreč potrebni tudi za zgodnje poučevanje prvega tujega jezika in vprašanje, ali je za določeno ureditev na voljo dovolj primerno usposobljenih učiteljev, je eno ključnih (tudi za predvidevanje primernih rokov in zahtev za prehodno obdobje).

Seveda pa simulacija ne more mimo celovito ovrednotenih finančnih posledic in nujne uskladitve le-teh s sredstvi, ki jih je mogoče zagotoviti (prav umanjkanje tega pogoja je botrovalo nekaterim stranpotem v preteklosti).

V ZASSS verjamemo, da je mogoče obstoječo ureditev bistveno izboljšati in bomo pri iskanju rešitev še naprej aktivno sodelovali. Da bi bilo sodelovanje čim bolj kakovostno, že na tem mestu prosimo da na e-naslov [email protected] posredujete vse prispevke, ki ste jih prejeli v okviru te javne razprave.

· web viewiz zapisanega ne izhaja ali organizirana oblika prevoza vključuje tudi uporabo javnega...

Documents