212olinc ovtar lucija 1977 61122594.pdf) · 2017. 11. 28. · red. prof. ddr. marija stanonik,...
TRANSCRIPT
-
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
DIPLOMSKO DELO
Lucija Šolinc-Ovtar
Maribor, 2013
-
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
Diplomsko delo
JANKO PUKMEISTER VIJANSKI – ZBIRATELJ SLOVSTVENE
FOLKLORE
Graduation thesis
JANKO PUKMEISTER VIJANSKI – COLLECTOR OF FOLK
LITERATURE
Mentorica: Kandidatka:
red. prof. ddr. Marija Stanonik, znanstvena svetnica Lucija Šolinc-Ovtar
Maribor, 2013
-
Lektorica: Milena Žuran, prof. angleš�ine in slovenskega jezika s književnostjo
Prevajalka: Milena Žuran, prof. angleš�ine in slovenskega jezika s književnostjo
-
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici red. prof. ddr. Mariji Stanonik za strokovno svetovanje,
potrpežljivost in spodbudo pri nastajanju diplomskega dela.
Posebna zahvala gre moji mamici Jožici. Z vso ljubeznijo in potrpljenjem mi je stala ob
strani v lepih in slabih trenutkih, me spodbujala in mi pomagala pri vseh obveznostih, ki so
se pojavljale skozi študij.
Zahvaljujem se mojima h�erama Evi in Emi, ki sta me podpirali in spodbujali do cilja, ki
sem si ga zadala. Dokazali sta svojo zrelost, saj sta bili prikrajšani za marsikateri skupni
trenutek, a sta razumeli ko »mami ni imela �asa«.
Še enkrat hvala vsem, kajti brez vas mi ne bi uspelo!
»Sveta vera bodi vam lu�, materin jezik pa klju� do zveli�avne narodne omike.»
A. M. Slomšek
-
IZJAVA
Podpisana Lucija Šolinc-Ovtar, rojena 27. 7. 1977, študentka Filozofske fakultete v
Mariboru, smer slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z
naslovom JANKO PUKMEISTER VIJANSKI – ZBIRATELJ SLOVSTVENE
FOLKLORE pri mentorici red. prof. ddr. Mariji Stanonik, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani
brez navedbe avtorjev.
Maribor, 22. 1. 2013 Lucija Šolinc-Ovtar
-
POVZETEK
Pregled življenja in dela Janka Pukmeistra Vijanskega še do pri�ujo�e diplomske naloge ni
doživel celovitega pregleda in analize, kljub temu da se njegovo ime pojavlja v
najrazli�nejših zgodovinskih obravnavah �asa, v katerem je živel.
V diplomski nalogi je predstavljeno življenje in delo Janka Pukmeistra Vijanskega,
rojenega v Vinah pri Novi Cerkvi, zbiratelja slovstvene folklore; predstavljeno je okolje, v
katerem je odraš�al, živel, deloval in tudi umrl ter jezik in miselnost takratnega �asa.
Leta 1861 je izdal literarni zbornik Nanos, slovenski zabavnik za leto 1862 in pomeni
spomin na izdajateljevo službovanje na Vrhniki.
Zbrano gradivo je razvrš�eno po temeljnih na�elih sodobne slovstvene folkloristike Marije
Stanonik v Slovenski slovstveni folklori iz leta 1999.
KLJU�NE BESEDE: Janko Pukmeister Vijanski, življenjepis, slovstvena folklora,
19. stoletje
-
ABSTRACT
The life and work of Janko Pukmeister Vijanski has not been presented until this thesis.
His work has not been comprehensively reviewed and analysed despite the fact that his
name appears in a wide range of historical treatments of the time in which he lived.
This thesis presents the life and work of Janko Pukmeister Vijanski, who was born in Vine
pri Novi Cerkvi, a collector of folk literature; the environment in which he grew up, lived,
worked and died is discussed as well as the language and mindset of that time.
In 1861 he published a miscellany Nanos, Slovenian magazine for the year 1862 and is a
memory of his work in Vrhnika.
The collected material is calssified according to the fundamental principles of modern folk
literature of Marija Stanonik in Slovenian Folk Literature in 1999.
KEY WORDS: Janko Pukmeister Vijanski, biography, folk literature, 19 century
-
I
KAZALO
1 UVOD ................................................................................................................................ 1
2 NAMEN ............................................................................................................................. 1
3 METODOLOGIJA........................................................................................................... 2
4 JANKO PUKMEISTER VIJANSKI .............................................................................. 3
4.1. ROJSTNI KRAJ - VINE PRI NOVI CERKVI...................................................................................... 3
4.2 ŠOLSKA LETA V CELJU ....................................................................................................................... 3
4.3 ZIMA V VELENJU................................................................................................................................... 5
4.4 ŠTUDIJ NA GOZDARSKI AKADEMIJI V MARIABRUNNU........................................................... 6
4.5 ZAPOSLITEV NA VRHNIKI.................................................................................................................. 6
4.6 LAŠKO – POSLEDNJE PREBIVALIŠ�E............................................................................................. 7
5 PREGLED OBJAV JANKA P. VIJANSKEGA V �ASOPISIH................................. 9
5.1. KMETIJSKE IN ROKODELSKE NOVICE (N) .................................................................................. 9 5.1.1 Pesmi ................................................................................................................................................... 9 5.1.2 Pravljice............................................................................................................................................... 9 5.1.3 Povedke ............................................................................................................................................. 10 5.1.4 Šege in navade po domovini .............................................................................................................. 11 5.1.5 Šege in navade po svetu..................................................................................................................... 11 5.1.6 Novice iz Celja .................................................................................................................................. 11 5.1.7 Novice iz Velenja .............................................................................................................................. 11 5.1.8 Opisi krajev........................................................................................................................................ 11 5.1.9 Strokovni �lanki................................................................................................................................. 11 5.1.10 Dopisi............................................................................................................................................... 12
5.2 SLOVENSKI GLASNIK: LEPOZNANSKO–PODU�EN LIST (SG) ............................................... 12 5.2.1 Uganke............................................................................................................................................... 13 5.2.2 Povedke ............................................................................................................................................. 13 5.2.3 Šege po domovini .............................................................................................................................. 13 5.2.4 Dopisi ................................................................................................................................................ 14
5.3 ZGODNJA DANICA (ZD) ..................................................................................................................... 14 5.3.1 Pesmi ................................................................................................................................................. 15 5.3.2 Dopisi ................................................................................................................................................ 15
5.4 SLOVENSKI PRIJATEL : �ASOPIS ZA ŠOLO IN DOM (SP)........................................................ 15 5.4.1 Povedka ............................................................................................................................................. 15 5.4.2 Dopisi ................................................................................................................................................ 15
6 PREGLED OBJAV JANKA P. VIJANSKEGA V ZBORNIKIH ............................. 16
6.1 VODNIKOV SPOMENIK, VODNIK–ALBUM, BUKVE VODNIKU V SPOMÍN, 1858 ............... 16 6.1.1 Pesmi ................................................................................................................................................. 16
-
II
6.1.2 Odlomek iz zgodovine Slovanov........................................................................................................16
6.2 NANOS, SLOVENSKI ZABÁVNIK ZA 1862, 1861 (PONATIS 1862) ..............................................16 6.2.1 Opis literarnega zbornika ...................................................................................................................17 6.2.2 Vsebina literarnega zbornika..............................................................................................................18
7 POSTHUMNA OBJAVA V �ASOPISU DOM IN SVET........................................... 23
7.1 DOM IN SVET (DiS) ...............................................................................................................................23 7.1.1 Pregovori, reki in vraže ......................................................................................................................23
8 SLOVSTVENA FOLKLORA V OBDOBJU REALIZMA........................................ 24
9. PRIZADEVANJE JANKA P. VIJANSKEGA ZA SLOVENSKI JEZIK ............... 25
9.1 ZAKAJ JE PRAV IN KORISTNO ZA OMIKO MATERNEGA JEZIKA SKERBETI ..................27
9.2 KAKO MORAMO PISATI, DA BO TO, KAR PIŠEMO, NÁRODU KAJ KORISTILO ................29
10. ANALIZA ZBRANEGA FOLKLORNEGA GRADIVA IZ OBJAV V LITERARNIH �ASOPISIH IN NANOSU ..................................................................... 32
10.1 REKI .......................................................................................................................................................32
10.2 PREGOVORI.........................................................................................................................................33 10.1.1 Pregovori o cerkvenih praznikih ......................................................................................................34 10.1.2 Pregovori o svetnikih........................................................................................................................35 10.1.3 Pregovori o letnih �asih ....................................................................................................................35 10.1.4 Pregovori o �loveku..........................................................................................................................36
10.3 UGANKE ................................................................................................................................................37 10.3.1 Biblijske uganke ...............................................................................................................................37 10.3.2 Uganke o �loveku.............................................................................................................................38 10.3.3 Uganke o živalih in rastlinah............................................................................................................38 10.3.4 Uganke o naravi ...............................................................................................................................39 10.3.5 Uganke iz vsakdana..........................................................................................................................39
10.4 PRAVLJICE...........................................................................................................................................40 10.4.1 �udežne in realisti�ne pravljice........................................................................................................40 10.4.2 Živalske pravljice .............................................................................................................................43
10.5 POVEDKE..............................................................................................................................................46 10.5.1 Baj�ne povedke ................................................................................................................................46 10.5.2 Zgodovinske povedke.......................................................................................................................50 10.5.3 Tuje zgodovinske povedke ...............................................................................................................53 10.5.4 Socialne povedke..............................................................................................................................53 10.5.5 Razlagalne povedke..........................................................................................................................55 10.5.6 Šaljive povedke ................................................................................................................................56
10.6 ŠEGE IN NAVADE ...............................................................................................................................56 10.6.1 Kako se ljudje pozdravljajo ..............................................................................................................57 10.6.2 Kako slovenci kruh �islajo ...............................................................................................................58 10.6.3 Pirovanje ..........................................................................................................................................59 10.6.4 Miklavževo.......................................................................................................................................60 10.6.5 Sveti ve�er in boži� ..........................................................................................................................60 10.6.6 Tepežni dan, koledovanje, staro leto in sveti trije kralji...................................................................62 10.6.7 Velika no� ........................................................................................................................................64
-
III
10.7 VRAŽE................................................................................................................................................... 65
11. PREGLED DRUGIH OBJAV V LITERARNIH �ASOPISIH IN NANOSU ....... 68
11.1 �LANKI O VREMENU ....................................................................................................................... 68
11.2 STROKOVNI �LANKI S PODRO�JA GOZDARSTVA ................................................................ 69
11.3 PESMI .................................................................................................................................................... 70
12 SKLEP ........................................................................................................................... 71
13 VIRI IN LITERATURA .............................................................................................. 72
13.1 INTERNETNI VIRI.............................................................................................................................. 74
14 PRILOGE...................................................................................................................... 75
14.1 SEZNAM NEOBJAVLJENIH DEL– ROKOPISOV......................................................................... 75
14.2 FRANCE CEGNAR: NA GROBIH..................................................................................................... 76
14.3 PESMI .................................................................................................................................................... 77 14.3.1 Serca sile.......................................................................................................................................... 77 14.3.2 O�e naš! ........................................................................................................................................... 78 14.3.3 Serdce vtolaženo.............................................................................................................................. 79 14.3.4 Moja uteha ....................................................................................................................................... 80 14.3.5 Sladka misel..................................................................................................................................... 81 14.3.6 Prepozno .......................................................................................................................................... 82 14.3.7 Na gori ............................................................................................................................................. 83 14.3.8 Prošnja o slovesu ............................................................................................................................. 84
14.4 TUJE ZGODOVINSKE POVEDKE ................................................................................................... 85 14.4.1 �udna lipa........................................................................................................................................ 85 14.4.2 Carjev katún..................................................................................................................................... 92 14.4.3 Slepi kralj......................................................................................................................................... 93
KAZALO SLIK
Slika 1: Gimnazija na Slomškovemu trgu leta 1855 …..................................................................................... 4 Slika 2: ... in leta 2012 (Foto: Lucija Šolinc-Ovtar 2012) ................................................................................. 4 Slika 3: Celje leta 1855...................................................................................................................................... 5 Slika 4: Samostan Mariabrunn ......................................................................................................................... 6 Slika 5: Laško leta 1864 .................................................................................................................................... 7 Slika 6: Nanos, slovenski zabavnik za 1862 (Foto: Lucija Šolinc-Ovtar 2012) .............................................. 18
-
1
1 UVOD
Vedno sta me navduševali književnost in zgodovina, zato z izbiro teme nisem imela ve�jih
težav. Ko sem med osnovnošolskimi po�itnicami preživljala �as pri starih starših, so mi
pripovedovali razli�ne zgodbe. Vse pripovedi o raznih zmajih, velikanih, vilah itd. so nam
otrokom vzbujale domišljijo in pomagale, da nam ni zmanjkalo zamisli za naše
vsakodnevno druženje.
Vse to je v meni prebudilo veliko željo po raziskovanju slovstvene folklore na našem
podro�ju. Med raziskovanjem znanih in neznanih Vojni�anov sem naletela na Janka
Pukmeistra Vijanskega. Želela sem prispevati svoj delež k njegovi prepoznavnosti in
ohranitvi tistega, kar je bil in je še vedno. �eprav precej neznan je kljub temu pomemben
del naše zgodovine. Zasluži si, da nanj ne pozabimo, saj je v naši zgodovini pustil sled, ki
je neizbrisljiva.
Diplomsko delo predstavlja življenje in delo Janka Pukmeistra Vijanskega kot dopisnika in
zbiratelja slovstvene folklore ter kraje, kjer je prebival in deloval. Predstavljena so gradiva,
ki jih je objavljal po tedanjem �asopisju (Kmetijske in rokodelske novice, Slovenski glasnik,
Zgodnja Danica, Slovenski prijatel) in njegovo edino izdano delo, literarni zbornik Nanos,
slovenski zabavnik za leto 1862, ki ga je izdal konec leta 1861 in v njem zbral in uredil
dela mladih in še neuveljavljenih pisateljev in pesnikov.
Po svojih mo�eh je mnogo prispeval k lepi slovenski besedi in zbiranju slovstvene folklore,
toda njegovo slovstveno ustvarjanje in zbiranje slovstvene folklore še ni doživelo celostne
obravnave.
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je zbrati in predstaviti izvirna besedila, ki jih je Janko Pukmeister
Vijanski objavljal v �asopisih tedanjega �asa in besedila, ki jih je objavil v svojem edinem
izdanem delu Nanos, slovenski zabavnik za leto 1862, izdanem leta 1861 in v ponatisu leta
1862 ter besedila, ki so bila objavljena posthumno.
Zbrano gradivo obsega �lanke, objavljene med leti 1857 in 1861, in sicer v Kmetijskih in
rokodelskih novicah, Slovenskem glasniku, Zgodnji Danici, Slovenskem prijatelju, v
-
2
zborniku literarnih prispevkov Nanos, slovenski zabavnik za leto 1862, in posthumno
objavljen �lanek v Domu in svetu.
3 METODOLOGIJA
Temeljni problem pri zbiranju gradiva, ki ga je podpisal in objavil Janko Pukmeister
Vijanski, je v tem, da v tedanjem �asu niso vedno zapisali avtorjev �lankov z imenom in
priimkom, ampak so uporabljali tudi okrajšave in kratice ali pa so avtorji uporabljali
psevdonime oz. je bil avtor neidentificiran. Pred vsako resno obravnavo je namre�
potrebna kar najbolj zanesljiva identifikacija njegovih besedil. S pomo�jo sekundarne
literature sem poiskala �lanke, ki so njegovi in jih uredila kronološko. Kljub vsemu pa je
v�asih težko dolo�iti koliko imamo opravka z njegovim izvirnim �lankom.
-
3
4 JANKO PUKMEISTER VIJANSKI
4.1. ROJSTNI KRAJ - VINE PRI NOVI CERKVI
Janko Pukmeister Vijanski1 se je rodil 20. junija 1837 v majhnem hribovskem naselju Vine
(od tod tudi psevdonim Vijanski) pri Novi Cerkvi (ob�ina Vojnik) malemu posestniku
Jakobu in materi Mariji, rojeni Hrašan. (Slovenski biografski leksikon 1925–1991)
Vine so manj znano hribovsko naselje v ob�ini Vojnik, ki ležijo na severozahodu Nove
Cerkve. Ime kraja in graš�ine (nemško Weinbüchel) naj bi bilo povezano z vinom, saj je na
lepem in izrazitem gri�u graš�ina Vinski gri� — Majpigel ali Tutenpas. Eden od nekdanjih
lastnikov je velik vinograd, ki se je raztezal po tistih gri�ih, menda naro�il uni�iti – vseh
pet tiso� trt je naro�il okopati tako, da so pozimi zmrznile. Graš�ina je nastala v za�etku
17. stoletja. Prvotno je bila v lasti celjskih minoritov, po ukinitvi leta 1791 pa jo je odkupil
Maks Pilc. Leta 1808 jo je kupil dr. Johann Nepomuk Andree, leta 1846 pa vitanjski
graš�ak Jožef Steinauer, ki je združil Vinski gri� z vitanjsko gospoš�ino. Leta 1919 jo je
Eduard Mulley prodal Blažu Klemenšku, tri leta poznaje pa jo je kupila Ana Piš�anec. V
lasti družine Piš�anec je stavba še danes. (Bradeško 2011: 22-31)
4.2 ŠOLSKA LETA V CELJU
Obiskoval je gimnazijo2 v Celju v letih od 1851 do 1857, kjer se je za slovensko besedo in
pisanje navdušil najverjetneje pod vplivom celjskega opata Matije Voduška3, ki je bil od
1 V 19. stol. je bilo moderno, da so si slovenski domoljubni pisatelji k svojemu imenu dodajali še priimke na »-ski«, prevzete po kraju svojega rojstva ali po kraju tedanjega bivanja in službovanja. To je bilo potrebno predvsem pri tistih, ki so imeli enaka imena in priimke, drugi pa so to storili, ker je bilo moderno; npr. Jovan Vesel Koseski (rojen v Kosezah), Janko Pukmeister Vijanski (rojen v Vinjah pri Novi Cerkvi) itd. In zakaj Vijanski in ne Vinjanski? Zaradi dveh –n- v priimku, se je prvi »izgubil«. (Pintar 1911: 589) 2 I. gimnazija v Celju je ena najstarejših gimnazij v Sloveniji, ustanovljena leta 1808, v �asu Avstrijskega cesarstva, na pobudo duhovš�ine, predvsem pa sodnika dr. Nikolaja Lipi�a. Od ustanovitve pa do leta 1895 je pouk potekal samo v nemškem jeziku, šele potem tudi v slovenš�ini. (Orožen 1974: 198–199, 209–210) Sprva je delovala na Slomškovem trgu v Celju, pozneje pa na Muzejskem trgu. Obe stavbi danes še stojita. Dolgo je bila to edina gimnazija v Celju in je v preteklosti nosila ime Gimnazija Celje. 3 Matija Vodušek (*13. januarja 1802, Vodule pri Dramljah; †22. 12. 1872, Celje), nabožni pisatelj in narodni buditelj. Službo kaplana je opravljal v razli�nih krajih. Od leta 1833 je bil župnik in provizor v Špitali�u, med leti 1838–1847 nemški pridigar, katehet in ravnatelj glavne šole v Celju, nato pa celjski opat. Sodeloval je s Slomškom na cerkvenem, literarnem, šolskem in gospodarskem podro�ju. Ve� izvirnih nabožnih zgodb je objavil v »Drobtinicah«, prav tako tudi ve� govorov. Kot šolnik je pomagal Slomšku pri ustanavljanju podpornega društva za celjske dijake; zbiral in delil je podpore. Zaradi njegovega narodnobuditeljskega delovanja so ga Nemci poskušali že leta 1848 izseliti iz Celja. Ustanovil je prvo
-
4
leta 1838 ravnatelj Glavne šole v Celju. Bil je odli�en dijak, vendar je za�el bolehati za
jetiko in je v 1. polletju izostal 119 ur, v 2. polletju izstopil in bil privatist4. Prejemal je
Popovi�evo štipendijo5 in stanoval v dijaškem internatu Maximilianumu6, ki ga je vodil
gimnazijski verou�itelj Ferdinand Ramor. (Slovenski biografski leksikon 1925–1991)
Slika 1: Gimnazija na Slomškovemu trgu leta 1855 …7
Slika 2: ... in leta 2012 (Foto: Lucija Šolinc-Ovtar 2012)
slovensko izposojevalno knjižnico v Celju (1851) in bil �lan prvega za�asnega odbora Mohorjeve družbe. Še bolj se je zavzemal za slovenstvo po otvoritvi celjske �italnice leta 1862; njenih prireditev se je kot govornik redno udeleževal. (Slovenski biografski leksikon 1925–1991) 4 privatíst -a m (�) šol. kdor ne obiskuje šolskega pouka, ampak opravi samo izpite na šoli (SSKJ 2000: 1072) 5 Iz izkupi�ka dela zapuš�ine so do leta 1918 podeljevali devet letnih Popovi�evih štipendij za študij Štajercev na graški univerzi. 6 A. M. Slomšek je leta 1850 osnoval v Celju podporno društvo za revne in nadarjene dijake in postavil hišo kot za�etek deškega semeniš�a. Iz tega društva je pozneje nastalo leta 1855 dijaško semeniš�e, ki se je imenovalo po celjskem škofu sv. Maksimilijanu »Maximilianum«. Vodil ga je gimnazijski verou�itelj Ferdinand Ramor. V Mariboru je ustanovil podobno društvo, ki ga je imenoval po ptujskem škofu sv. Viktorinu »Victorinum«. Pozneje je oboje združil v škofijsko dijaško semeniš�e »Maximilianum-Victorinum«. Leta 1871 so dijaški internat zaprli. (Orožen 1974: 206; Kramberger 1992: 17) 7 200 let I. gimnazije v Celju (b. d.). Pridobljeno 25. 8. 2012, http://www.prvagim.si/page.php?42.
-
5
Slika 3: Celje leta 18558
4.3 ZIMA V VELENJU
Zimo med letoma 1857 in 1858 je bolehen prebil v Velenju. Med bivanjem v Velenju je
pod psevdonimom Janko Vijanski objavljal prispevke v celovškem Slovenskem glasniku in
Kmetijskih in rokodelskih novicah. Med drugim je objavljal ljudske povesti iz Šaleške
doline, npr. Narodne pravlice: Gorica in Povest od jezera v skalski dolini.
Nabiranje slovstvenega gradiva menda v tistem �asu in v teh krajih ni bilo pretežko »saj to
se kmetu dobro zdi in on se ne sramuje ve� pred gosposko suknjo«. Tudi med romarji na
božji poti pri Sv. Križu v Belih vodah je izvedel Vijanski marsikatero pametno. (Naš �as
1988: 6)
Te kraje je opisal v prispevku z naslovom Ozir po domovini: Skalska dolina na Štajerskem.
Prispevek je bil objavljen v dveh delih, in sicer leta 1857 in 1858 v Kmetijskih in
rokodelskih novicah.
8 Celje, leta 1855 (b. d.). Pridobljeno 22. 8. 2012, http://www.kamra.si/Default.aspx?module=7&id=6720.
-
6
4.4 ŠTUDIJ NA GOZDARSKI AKADEMIJI V MARIABRUNNU
Leta 1858 Janko P. Vijanski zapiše v Slovenskem glasniku: »Iz Mariabrunna pri Be�u
mesca oktobra. P. J, Vijanski. — Vse se spreminja pod milim solncem. Glej, dragi Glasnik,
preteklega mesca sem Ti s�e pisal iz Valenja na Štirskem in danes dobiš dopis iz tujega
nemškega kraja, kamor me je osoda zanesla. »Povsod je dobro, pa doma nar bolje« pravi
star slovensk pregovor, pa tudi jaz ga poterdim. Lo�il sem se iz mile slovenske doma�ije,
od svojih dragih Slovencev in Slovenk, ter bivam med Nemci sam Slovenec. Vendar v�asih
za�ujem tudi �esk ali poljsk marn, kajti Mariabrunn je središ�e skoro vseh narodov
cesarstva!«9 Jeseni leta 1858 je tako Janko P. Vijanski odšel v dveletno gozdarsko10 šolo v
Mariabrunn pri Dunaju, od koder je skoraj vsak teden pošiljal prispevke v Slovenski
glasnik. (Žigon 1916: 228). Izu�il se je za »gozdarskega adjunkta11«.
Slika 4: Samostan Mariabrunn12
4.5 ZAPOSLITEV NA VRHNIKI
Po kon�ani gozdarski šoli se je Janko P. Vijanski zaposlil kot gozdarski pisarniški
uslužbenec pri upravi gozdov kneza Windischgraetza na Vrhniki. V tem �asu objavi
9 SG 1858: 155. 10 Cesarsko-kraljeva gozdarska akademija Mariabrunn je bila ena izmed prvih gozdarskih univerz v Avstriji. Nahajala se je v bližini samostana Mariabrunn pri Dunaju, današnji Hadersdorf-Weidlingau (Dunaj 14. okraj). 11 adjúnkt -a m (�) nekdaj pisarniški uslužbenec po kon�ani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu, pristav: gozdarski, sodni adjunkt. 12 Mariabrunn »Wunderquelle« (b. d.). Pridobljeno 22. 8. 2012, http://www.austria-lexikon.at /af/ Heimatlexikon/Wien_14,_Mariabrunn.
-
7
strokovne �lanke o gozdnem �rvu13, trpežnosti lesa14 in gorljivosti drv15. (Slovenski
biografski leksikon 1925–1991)
4.6 LAŠKO – POSLEDNJE PREBIVALIŠ�E
Službo gozdarskega uslužbenca je pred smrtjo pustil, saj je v mrliški knjigi v Laškem
naveden kot »bivši gozdarski adjunkt«. Da je bival v Laškem, pri�a dopis neznanega
avtorja (omenjen kot – g – ) iz Laškega. Avtor piše, da so 17. avgusta 1859 v �ast ranjenim
vojakom, pripravili dve gledališki igri po delu J. Drobni�a »Pravi Slovenec« in »Starost
slabost«, kjer je Janko P. Vijanski v prvi igri nastopal kot kmet Šimon, v drugi pa kot
stotnik Erženovi�. (N 1859: 275)
Kot drugi dokaz, da je Janko P. Vijanski bival v Laškem, pri�a še �lanek Boštjana Roša
»Moji mladostni spomini« v Etnologu, kjer je zapisal, da mu je v živem spominu ostal
»…Puckmeister, dijak ›Forstakademie-je‹ v Mariabraun-u, znani slovenski pisec pod
imenom Janko Vijanski …«, katerega je sre�al kot dijak na izletu po Laškem leta 1861.
(Etnolog 1940/III: 86)
Slika 5: Laško leta 186416
13 N 1859: 383–384. 14 N 1860: 74–75. 15 N 1860: 389–390. 16 Laško, 1864 (b. d.). Pridobljeno 22. 8. 2012, http://www.kamra.si/Default.aspx?module=7&id=8962.
-
8
Zaradi jetike je 25. maja 1862 med pripravami na 2. letnik Nanosa17 umrl v Laškem, kjer je
tudi pokopan. Nagovor na njegovem pogrebu je imel Anton Janeži�18, ki je pohvalil trud
Vijanskega za uveljavitev in ohranjanje slovenskega jezika in slovstvene dediš�ine ter se
zahvalil laškemu trgu, da so rajnega tako lepo sprejeli. Množica pripravnikov in dijakov je
na pokopališ�u zapela Cegnarjevo pesem »Na grobih19«. (N 1862: 191)
V spomin mu prijatelj Š.20 v Kmetijskih in rokodelskih novicah pokloni pesem »V spomin
J. P. Vijanskemu, njegovi prijatli« (N 1862: 215):
Komu se je sodba razodela,
Ki odlo�i bitju �as?
Kdo pregleda �udne Božje dela,
In namen, ki vodi nas?
Tukaj smrt je sinka pokosila,
V tem, ko star�ek še živi,
Tam na grobu joka mati mila,
V kterem njena h�erka spi.
Tudi mi stojimo na gomili,
Solzno naše je okó,
Ker od nas rojak predragi, mili,
Vzel na veke je slovó.
V zlati dobi svojega življenja
Je usahnil žile vir.
Bratec! Tvoj'ga konc je hrepenenja,
Tvoj'mu srcu dan je mir.
Janko dragi! vsake od težave
V jami mirno se spo�i
Z raja blagoslovljaj sine Slave,
Ki te pozabila ni.
Kjer žaluje zdaj slovenska Vila,
Bode roso jutrno
V kratkem roža na Tvoj grob cedila,
Kakti solzo žalostno!
17 Glej prilogo str. 75. 18 Anton Janeži�, slovenski literarni zgodovinar, slavist, slovni�ar, slovaropisec, urednik leposlovnih glasil, *19. december 1828, Leše pri Št. Jakobu v Rožu, †18. september 1869, Celovec. (Slovenski biografski leksikon 1925-1991) 19 Glej prilogo str. 76. 20 Neidentificiran avtor.
-
9
5 PREGLED OBJAV JANKA P. VIJANSKEGA V �ASOPISIH
Objave J. P. Vijanskega iz tedanjih �asopisov so kronološko urejene glede na tematiko
�lankov, za vsak �asopis posebej.
5.1. KMETIJSKE IN ROKODELSKE NOVICE (N)
Kmetijske in rokodelske novice (Novice) so bile tedenski strokovni list, ki je izhajal med
leti 1843 in 1902. Do leta 1852 so izhajale kot tednik, od leta 1852 do 1857 dvakrat
tedensko, nato pa zopet kot tednik. Urednik je bil Janez Bleiweiss21, ki je kot praktik in
živinozdravnik Novicam vtisnil svoj osebnostni pe�at. (Merljak Zdovc 2007: 53–55)
Novice so sprva bile namenjene v pomo� obrtnikom in kmetom, kasneje pa so našle pot do
leposlovja, politike, kulture in dopisov iz raznih krajev. Težile so k razširjanju novih
gospodarskih znanj, orodij in postopkov, pozivale k šolanju, napredku, spodbujale
pripadnost slovenstvu in ljubezen do slovenskega jezika, obravnavale najrazli�nejša
jezikovna, �rkopisna, zgodovinska, narodopisna in leposlovna vprašanja ter zavra�ale
zaostalost in vraževerje. (Merljak Zdovc 2007: 53–55)
Pomembno vlogo pa so imele tudi pri poenotenju slovenskega �rkopisa. V letih od 1843 do
1846 so sprejele gajico, s �imer so kon�ale dolgoletna slovenska �rkopisna razpravljanja.
(Vodopivec 2006: 49)
Kot edini �asopis v medmar�ni dobi so hitro prerasle v splošnoizobraževalno in narodno
glasilo in so bile desetletja osrednji �asopis na Slovenskem. (Merljak Zdovc 2007: 53–55)
5.1.1 Pesmi
• Serca sile, Kmetijske in rokodelske novice, 1857, let. 15, št. 51, str. 204.
5.1.2 Pravljice
5.1.2.1 �udežne in realisti�ne pravljice
• Narodna pravlica, Kmetijske in rokodelske novice, 1858, let. 16, št. 52, str. 413–
414. 21 Janez vitez Bleiweis pl. Trsteniški, slovenski veterinar, publicist in politik, *19. november 1808, Kranj, †29. november 1881, Ljubljana. (Slovenski biografski leksikon 1925–1991)
-
10
5.1.3 Povedke
5.1.3.1 Baj�ne povedke
• Še nekaj o Rojenicah, Kmetijske in rokodelske novice, 1857, let. 15, št. 60, str. 39–
239.
• Še nekaj o Rojenicah, Kmetijske in rokodelske novice, 1858, let. 16, št. 43, str. 342.
5.1.3.2 Zgodovinske povedke
• Mož beseda, Kmetijske in rokodelske novice, 1857, let. 15, št. 32, str. 127.
• Lakomni kmet, Kmetijske in rokodelske novice, 1857, let. 15, št. 39, str. 155–156.
5.1.3.2.1 Tuje zgodovinske povedke
• �udna lipa (povest), 1. del, Kmetijske in rokodelske novice, 1858, let. 16, št. 29,
str. 229–231.
• �udna lipa (povest), 2. del, Kmetijske in rokodelske novice, 1858, let. 16, št. 30,
str. 236–238.
• Najljubše godbe cara Petra Vélikega, Kmetijske in rokodelske novice, 1859,
let. 17, št. 52, str .412.
5.1.3.3 Socialne povedke
• Za poduk in kratek �as, Kmetijske in rokodelske novice, 1857, let. 15, št. 14,
str. 56.
5.1.3.4 Razlagalne povedke
• Povest od jezera v skalski dolini, Kmetijske in rokodelske novice, 1857, let. 15,
št. 59, str. 236.
• Gradiš�e - Narodska pravlica, Kmetijske in rokodelske novice, 1859, let. 17, št. 51,
str. 404–405.
5.1.3.4 Strašljive povedke
• Narodne pravlice – Gorica, Kmetijske in rokodelske novice, 1857, let. 15, št. 47,
str. 187.
• Rebro v Gornjem gradu na štirskem, Kmetijske in rokodelske novice, 1857, let. 15,
št. 60, str. 239.
-
11
5.1.3.5 Šaljive povedke
• Zmešnjava jezika, Kmetijske in rokodelske novice, 1857, let. 15, št. 6, str. 24.
• Smešnice, Kmetijske in rokodelske novice, 1857, let. 15, št. 19, str. 75.
5.1.4 Šege in navade po domovini
• Kako se ljudje pozdravljajo, Kmetijske in rokodelske novice, 1857, let. 15, št. 87,
str. 347–348.
• Kako Slovenci kruh �islajo, Kmetijske in rokodelske novice, 1858, let. 16, št. 9,
str. 67.
5.1.5 Šege in navade po svetu
• Kako se Turki kopajo (Iz dnevnika g. grofa H. d' Harnoncour–a), Kmetijske in
rokodelske novice, 1857, let. 15, št. 65, str. 259.
5.1.6 Novice iz Celja
• Iz Celja 18. febr., Kmetijske in rokodelske novice, 1857, let. 15, št. 15, str .60.
• Iz Celja 7 sušca, Kmetijske in rokodelske novice, 1857, let. 15, št. 20, str. 79.
5.1.7 Novice iz Velenja
• Iz Šaleške doline na Štaj. 18. jun., Kmetijske in rokodelske novice, 1857, let. 15,
št. 49, str. 196.
5.1.8 Opisi krajev
• Skalska dolina na Štajarskem, Kmetijske in rokodelske novice, 1858, let. 16, št. 49,
str. 389–390, 397–398.
• Sol�avske planine na Štajarskem, 1. del, Kmetijske in rokodelske novice, 1859,
let. 17, št. 15, str. 117–118.
• Sol�avske planine na Štajarskem, 2. del, Kmetijske in rokodelske novice, 1859,
let. 17, št. 16, str. 125–126.
5.1.9 Strokovni �lanki
• O gojzdnem �ervu, Kmetijske in rokodelske novice, 1859, let. 17, št. 49, str. 383–
384.
-
12
• Terpežnost lesa, Kmetijske in rokodelske novice, 1860, let. 18, št. 10, str. 74–75.
• Kadaj derva najve� gorkote dajo?, Kmetijske in rokodelske novice, 1860, let. 18,
št. 49, str. 389–390.
5.1.10 Dopisi
• Etimologi�ne drobtinice, Kmetijske in rokodelske novice, 1857, let. 15, št. 33,
str. 130.
• Prašanje, Kmetijske in rokodelske novice, 1857, let. 15, št. 65, str. 260.
• Odperto pismo o zadevah lepoznanskega �asnika, Kmetijske in rokodelske novice,
1857, let. 15, št. 71, str. 282.
• Iz Verhnike 24. nov., Kmetijske in rokodelske novice, 1860, let. 18, št. 48, str. 387.
• Oznanilo, Kmetijske in rokodelske novice, 1861, let. 19, št. 8, str. 63.
• Iz Verhnike 12. aprila, Kmetijske in rokodelske novice, 1861, let. 19, št. 17,
str. 139.
5.2 SLOVENSKI GLASNIK: LEPOZNANSKO–PODU�EN LIST (SG)
Sprva se je imenoval Glasnik za literaturo in umetnost, kasneje pa so ga preimenovali v
Slovenski glasnika. Izhajati je pri�el leta 1858, njegov urednik je bil Anton Janeži�, Fran
Levstik22 pa duhovna sila.
Leta 1857 se pojavi odlo�en klic po leposlovnem listu iz ljubljanskih osmošolskih Vaj
(1854/5). Odli�ni mladi književniki (Jenko, Erjavec, Mandelc, Zarnik) so se pridružili
dozorelim bivšim b�elarjem in ob novem letu 1858 je izšla 1. št. Slovenskega glasnika
(SG). Okrog sebe je združil najboljše sodobne pesnike, in z njimi pripeljal naše
pripovedništvo do prvega vrhunca v razvoju. Jezikoslovje, potopisje in poljudno
prirodopisje pa je doseglo umetniško višino (Levstik, Erjavec). S tem �asopisom je
pomagal mladim in revnim pisateljem, saj jim je pla�eval nagrade za spise, kar ta�as še ni
bila navada, in jim tako lajšal bedo med študiranjem. (Slovenski biografski leksikon 1925–
1991)
22 Fran Levstik, slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in jezikoslovec, *28. september 1831, Dolnje Retje pri Velikih Laš�ah, †16. november 1887, Ljubljana. (Slovenski biografski leksikon 1925–1991)
-
13
5.2.1 Uganke
• Zastavica, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en list, 1858, zv. 2, št. 1, str. 24.
• Iz Valenja na Štirskem mesca septembra, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en
list, 1858, zv. 2, št. 7, str. 120–121.
• Narodne zastavice, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en list, 1858, zv. 2, št. 10,
str. 172.
• Slovenske narodne vganjke, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en list, 1861,
zv. 7, št. 5, str. 18.
• Slovenske narodne vganjke, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en list, 1861,
zv. 7, št. 7, str. 28.
5.2.2 Povedke
5.2.2.1 Baj�ne povedke
• Bajeslovne �ertice, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en list, 1859, zv. 3, št. 7,
str. 118.
• Ako te jaz ne bi, pa bi te drugi, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en list, 1859,
zv. 3, št. 12, str. 188.
• O ka�ah, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en list, 1859, zv. 4, št. 6, str. 182.
5.2.2.2 Zgodovinske povedke
• Carjev katun, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en list, 1858, zv. 1, št. 1,
str. 28.
5.2.1.3 Socialne povedke
• Nedolžna ljubezen, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en list, 1859, zv. 3, št. 12,
str. 187.
• Vitanjske razvaline na Štirskem, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en list,
1860, zv. 5, št. 3, str. 88–89.
5.2.3 Šege po domovini
• Iz Valenja na Štirskem mesca februarja, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en
list, 1858, zv. 1, št. 3, str. 94–95.
-
14
• Iz Valenja na Štirskem mesca aprila, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en list,
1858, zv. 1, št. 5, str. 159–160.
• Iz Mariabrunna mesca grudna, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en list, 1859,
zv. 3, št. 2, str. 37–38.
• Iz Mariabrunna, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en list, 1859, zv. 3, št. 3,
str. 51–52.
5.2.4 Dopisi
• Iz Valenja na Štirskem mesca marca, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en list,
1858, zv. 1, št. 4, str. 126–127.
• Iz Mariabrunna pri Be�u mesca oktobra, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en
list, 1858, zv. 2, št. 9, str. 155.
• Skula, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en list, 1859, zv. 3. št. 3, str. 54.
• Iz Mariabrunna mesca decembra, Slovenski glasnik: lepoznansko-podu�en list,
1860, zv. 5, št. 1, str. 28–29.
5.3 ZGODNJA DANICA (ZD)
Zgodnja Danica je bil katoliški cerkveni �asopis, ki je med leti 1848 oziroma 1849 in 1902
izhajal v Ljubljani. �asopis je za�el izhajati že leta 1848, a se je sprva imenoval Slovenski
cerkveni �asopis. Z letom 1849 dobi ime Zgodnja danica. Kasneje je nosil tudi ime
Danica. (Merljak Zdovc 2007: 57)
V �asu Bachovega absolutizma je bilo dovoljeno izhajanje le �asopisoma Kmetijske in
rokodelske novice in Zgodnja Danica, ki pa sta se morala omejiti na strokovne, kulturne in
verske teme. �asopisi, ki bi med Slovenci spodbujali �ut nacionalne pripadnosti, so bili
tedaj prepovedani. (Merljak Zdovc 2007: 74)
Zgodnjo Danico je urejal tudi Luka Jeran, ki je vero – katolištvo povezoval s podro�jem
politike. Svoje poglede na svet je oblikoval v skladu z nazori tedanjega škofa Antona
Martina Slomška, ki je slovenš�ino podpiral, nasprotoval pa je revoluciji, liberalizmu in
zahteval podrejanje pravilom katoliškega življenja. Jeran je v Zgodnji danici predstavljal
klerikalna in ultramontanska (pretirano podpiranje papeža) prepri�anja. Sam je v Danici
-
15
objavljal pesmi ter versko obarvana besedila. Jeran se s svojimi pogledi ni ravno priljubil
med mlajšimi in liberalnejšimi Slovenci. Predvsem slovenski študentje na Dunaju so se
upirali pretirani prevladi duhovš�ine. Tako je Fran Levec leta 1870 na seji enega
študentskih odborov ostro nastopil proti delu klerikalne oblasti (mišljen je bil predvsem
Luka Jeran), ki je s pretiranim moraliziranjem zaustavljal svobodnejše razvijanje literature.
(Merljak Zdovc 2007: 74–75)
5.3.1 Pesmi
• O�e naš!, Zgodnja Danica, 1857, let. 10, št. 30, str. 119.
5.3.2 Dopisi
• Iz Velenja na Štirskim, Zgodnja Danica, 1857, let.10, št. 35, str. 141.
5.4 SLOVENSKI PRIJATEL : �ASOPIS ZA ŠOLO IN DOM (SP)
Einspieler Andrej, politik, publicist in organizator (rojen leta 1813 v Sve�ah v Rožu, umrl
leta 1888 v Celovcu) je urejal je Šolskega prijatelja (1852–83), ki je sprva izhajal kot
priloga Slovenske b�ele, nato pa postal s 6. št. samostojen �asopis. Kasneje se je
preimenoval v Prijatelja (1855) in leto kasneje v Slovenskega prijatelja (1856). Njegova
naloga je bila skrbeti, da dobijo slovenske šole dobre u�itelje in prinašati, razen pedagoških
in jezikovnih �lankov, tudi zakone in leposlovje; v poznejših letnikih je stopilo leposlovje
bolj v ospredje, od V. letnika je prinašal cerkveno prilogo ter postal s VII. letnikom zgolj
cerkven �asopis, namenjen duhovnikom z gradivom in kratkimi na�rti za pridige in
razlaganjem krš�anskega nauka. (Slovenski biografski leksikon 1925–1991)
5.4.1 Povedka
5.4.1.1 Zgodovinska povedka
• Slepi kralj, Slovenski prijatel: �asopis za šolo in dom, 1857, let. 6, str. 61–62.
5.4.2 Dopisi
• Iz Mariabruna pri Be�u 28. februarja, Slovenski prijatel: �asopis za šolo in dom,
1860, let. 9, št. 4, str. 254–255.
-
16
6 PREGLED OBJAV JANKA P. VIJANSKEGA V ZBORNIKIH
6.1 VODNIKOV SPOMENIK, VODNIK–ALBUM, BUKVE VODNIKU V SPOMÍN,
1858
Etbin Henrik Costa, slovenski bibliograf, pravnik in politik (1832, Novo mesto – 1875,
Ljubljana) je kljub vzgoji v nemškem duhu naklonjenost do slovenskih rojakov dokazal že
leta 1859, ko je izšel zbornik o pesniku in duhovniku Valentinu Vodniku v dveh jezikih s
slovenskim naslovom Vodnikov spomenik in z nemškim naslovom Vodnik–Album, za
katerega je skoraj dve leti zbiral prispevke razli�nih avtorjev. Knjigo sestavlja �ez 200
spisov 86 avtorjev. Pomemben je na koncu izražen namen dela, kjer je Etbin Henrik Costa
napisal, da je to delo izdano v spomin na Valentina Vodnika kot prvaka slovenskega
naroda in v njegovo �ast. (Slovenski biografski leksikon 1925–1991)
6.1.1 Pesmi
• Serdece vtolaženo, Vodnikov spomenik, 1858, str. 251
• Moja uteha, Vodnikov spomenik, 1858, str. 252
6.1.2 Odlomek iz zgodovine Slovanov
• Zgodovinski odlomek, Vodnikov spomenik, 1858, str. 251
6.2 NANOS, SLOVENSKI ZABÁVNIK ZA 1862, 1861 (PONATIS 1862)
Naslov Nanos, slovenski zabávnik za 1862 je Janko P. Vijanski izbral kot spomin na svoje
službovanje na Vrhniki in je zbornik23 literarnih prispevkov mladih pisateljev in pesnikov.
Vsebina je zelo pestra: od slovstvene folklore, pesmi, povedk, prevodov do veseloigre.
Janko P. Vijanski najavi svoje delo že 23. februarja 1861 v Kmetijskih in rokodelskih
novicah24: »Namenil sem se, ako se oglasi dosti naro�nikov, poslati narodno knjigo
»Slovenski zabavnik« med svet.« (N 1861: 63)
23 Zbornik je publikacija, navadno z znanstvenimi prispevki ve� avtorjev, ki izhaja priložnostno. Navadno je zbornik izdan ob razli�nih priložnostih. Tako je npr. lahko izdan: udeležencem kakega seminarja, simpozija, kongresa itd.; ali v po�astitev kakega pomembnega ustvarjalca ali ob kakem pomembnem jubileju (jubilejni zbornik, spominski zbornik); ali ob obravnavanju dolo�ene tematike, o dolo�enem podro�ju (dijaški zbornik, zbornik letalskih podatkov itd.). Beseda zbornik je izpeljana iz praslovanske besede s'�bräti v pomenu zbrati, zbirati. (SSKJ in Slovenski etimološki slovar)
-
17
Ker se je pripravljal že na izdajo drugega zbornika25 je še zapisal »Pri tej priložnosti
prosim pa tudi vse slovenske pisatelje preser�no, da me blagovolijo po�astiti z razli�nimi
spisi za to knjigo.« (N 1861: 63)
Zbiral je novele, druge kratke povesti, slovstveno folkloro, uganke, pesmi, zgodovinske
�rtice, komedije, prevode … Na koncu �lanka se zaveže, da bo ob podpori slovenskih
rodoljubov vsako leto izdal podoben zbornik.
Kmetijske in rokodelske novice 11. decembra 186126 objavijo, da je izšel »Nanos, Slovenski
zabavnik za leto 1862. Izdal J. P. Vijanski. V Ljubljani natisnil Jož. Rud. Milic. V mi�ni in
prav ro�ni unanji podobi je slovenskemu svetu dobro znani gosp. Janko Vijanski ravnokar
izdal bukvice, ki so kakor nemški almanahi namenjene zlasti za darila ob novem letu.
Pridržaje se o tej knjižici drugo pot ve� govoriti , omenimo danes le to, da obsega na 294
straneh mnogoverstne tvarine za poduk in kratek �as v prozi in pesmih, ki jo je, kakor
rodoljubni gosp. izdajatelj v predgovoru pravi, nanesla ve�idel mladež slovenska in se
dobiva, kakor današnji »Oglasnik« oklicuje, po vseh slovenskih mestih; ob enem pa
�astitim bravcem podajmo za pokušnjo v današnjem listu humoristi�ni »govor gospe
ni�le«.
15. decembra 1861 v Slovenskem glasniku prav tako oznanijo izid Nanosa. Cena zbornika
je bila 1 goldinar in 10 kron.
6.2.1 Opis literarnega zbornika
Literarni zbornik Nanos, slovenski zabavnik za 1862 obsega 34 prispevkov razli�nih
avtorjev na 294 straneh, formata 85 x 130 mm, z uvodom in zaklju�nim razmišljanjem
urednika Janka P. Vijanskega. Na zadnji strani je kazalo.
24 N 1861: 63. 25 Glej prilogo str. 75. 26 N 1861: 410.
-
18
Slika 6: Nanos, slovenski zabavnik za 1862 (Foto: Lucija Šolinc-Ovtar 2012)
6.2.2 Vsebina literarnega zbornika
V uvodu Janko P. Vijanski pojasni zamudo pri izdaji zbornika in zakaj je pustil dela
takšna, kakršna so mu jih poslali mladi ustvarjalci:
»Slovenci!
Za slovstvo kterga koli národa so bili zabávniki od nekadaj velike cene in važnosti.
Posebno omikanim so se take zabávne knjige prikupile, v kterih se leto za letom
priob�ujejo v �edni obliki in ni�ni besedi zanimive in podu�ne stvari za serce in um. Mi
dosedaj malo takih knjg štejemo. Lotil sem se toraj jas vže vlani enako knjižico spraviti
med svet – pa naletel sem na veliko težv on ovér, takó, da vam jo, dragi Slovenci, še le
sedaj podati zamorem. Podam vam jo pa s ser�no željo, da i vam bila v zabávo,
razveselovanje in poduk, in da bi ogrevala in zbujala serca vaše za doma�e re�i. Trudil
sem se, kolikor je bilo mo�, raznoverstne tvarine nabrati in jo v tej knjigi urediti. Ker pa je
skoro vsako delo, ki se še le za�inja, nepopolno, mi nikdo menda zameril ne bode, ako bo v
-
19
tej knjigi še marsikaj nepopolnega in nevkretnega našel. Naletéli bodo �itatelji na mnogo
pravopisnih in tiskarskih, kakor tudi sintakti�nih pregreškov, pa prosim, naj blagovoljno te
pregreške oprostijo in prezrejo. Ako pa je kóga volja, mene ali dopisovatelje te knjige na
kako re� v naših javnih listih opomniti in nas podu�iti, mi bomo vsi hvaležni, zakaj o�í vidu
više nego oko. Vzrok tega je, da je marskteri pregrešek v knjigi zaostal, je ta, da sem
ve�jidel vse spise pustil, kakor mi jih je pisatelj posljal; in to za tega del, da se vidi javno,
koliko zmožna je naša nadepolna mladež vže sedaj v doma�i pisavi, ko nam še ne cvete
posebna sre�a za slovenš�ino po u�ilnicah in urednijah!« (Vijanski 1861, 1862)
V Nanosu so zbrana dela mladih ustvarjalcev, ki so šele na za�etku ustvarjalne poti, kar
pojasni v nadaljevanju: »Spisi v tej pervi knjizi so ve�ji del le od naših marljivih in
nadepolnih mladih pisateljev, in torej, rekel bi, le pokušanje. Záto naj se ne tehtajo na
tehtnici, na kteri se sicer dela naših starejih in izverstnejih pisateljev tehtajo in mérijo.«
(Vijanski 1861, 1862)
Vseh del, ki jih je prejel, ni uspel uvrstiti v to številko zbornika: »Ob enim naznanjam pa
tistim g.. dopisnikom, ki so me s svojemi dopisi po�astili, pa jih v zabavniku ne najdejo, da
mi ni bilo mogo�e letos vse prejete spise uverstiti, ker bi bila knjižica preve� narasla.«
(Vijanski 1861: 1862)
Zbiral in pripravljal je že tudi prispevke za novo številko zbornika: »Ker bi ser�no rad, da
bi bil prihodnji zabávnik izverstneji, ko letošen in da bi se s �asom Slovencom in
Slovenkam prav dobro prikupil, se obra�am k vsim slovenskim pisateljem s preiskreno
prošnjó, da mi blagovolijo priti na pomo�, vsak po svojih znanostih in zmožnostih. Nar bolj
vstregli mi bodo z bolj dolgimi in mi�no pisanimi novelami. Tudi obrazi iz življenja celih
ljudstev in posamnih ljudi, zgodovinski, krajepisni in natoroznanski spisi, humoristi�ne in
národne stvarí mi bojo zeló všé�i. Spisi naj mi se pošljejo vsaj do velike no�i.« (Vijanski
1861, 1862)
Na koncu uvoda se zahvali vsem, ki so mu pomagali pri izdaji zbornika; Slovence in
Slovenke pa povabi, naj kupujejo njegov zbornik: »Vsim, ki so me letos podpérali, pa
izre�em mojo iskreno zahvalo. Naj mi pritekó še zanaprej po svojih vednostih na pomo�.
Od Slovencov in Slovenk pa se nadam, da mi bodo radi materijalno pomagali in z veseljem
knjigo kupovali!« (Vijanski 1861, 1862)
-
20
6.2.2.1 Uganke
• Narodne zagonetke, zapisal v Novomeški okolici L. M. Podgoriški, Nanos, 1861,
str. 280.
6.2.2.2 Pesmi
• Zadovoljnost, Horatii27 od II. 18, prevedel T.L, Nanos, 1861, str. 17
• Stanovitnost, Horatii od III. 3, prevedel T. L, Nanos, 1861, str. 19
• Prašanje, napisal Janko Pajk28, Nanos, 1861, str. 62
• Zvezdice, napisal Janko Pajk, Nanos, 1861, str. 63
• Kralj Matjaš, napisal Janko Pajk, Nanos, 1861, str. 64
• Sonetna trojica, napisal Janko Pajk, Nanos, 1861, str. 67
• Pesem od hla�, narodna, zapisal J. J-k-�29, Nanos, 1861, str. 147
• Mladeni� na razpotij, napisal A. Okiški30, Nanos, 1861, str. 171
• Sladka misel, zapisal J. P. Vijanski, Nanos, 1861, str. 174
• Prepozno, zapisal J. P. Vijanski, Nanos, 1861, str. 175
• Na gori, zapisal J. P. Vijanski, Nanos, 1861, str. 177
• Prošnja o slovesu, zapisal J. P. Vijanski, Nanos, 1861, str. 179
6.2.2.3 Pripovedna pesem
• Teihoskopija Iz Ilijade III, 121 – 114, prevedel J. Ljubi�, Nanos, 1861, str. 119
6.2.2.4 Pravljice
6.2.2.4.1 Živalske pravljice
• Narodna pripovest o vranu, Nanos, 1861, str. 267.
• Konj in osel, zapisal J. P. Vijanski, Nanos, 1861, str. 276.
• Zakaj ima zajec le kos repa, zapisal J. P. Vijanski, Nanos, 1861, str. 277.
• Orel in kavka, zapisal J. P. Vijanski, Nanos, 1861, str. 278.
27 Quintus Horatius Flaccus (bolje znan kot Horacij), rimski pesnik, *8. december 65 pr. n. št., †27. november 8 pr. n. št. 28 Janko Pajk, literarni teoretik, filozof in urednik, *14. december 1837, Kaplja vas pri Preboldu, †7. december 1899, Ljubljana. (Slovenski biografski leksikon 1925–1991) 29 Povest je po vsej verjetnosti spisal Jurij Kosma�. (Hladnik 1984: 63) 30 Anton Umek-Okiški, slovenski pesnik, *12. junij 1838, Vrh pri Boštanju, †15. julij 1871, Trušnje pri Velikovcu. (Slovenski biografski leksikon 1925–1991)
-
21
6.2.2.5 Povedke
6.2.2.5.1 Baj�ne povedke
• Gradiš�e, zapisal F. Ogradi31, Nanos, 1861, str. 115.
• Smert ajduka, narodna pravlica serbska, prevedel Leopold Molj32, Nanos, 1861,
str. 126.
• Nekaj o Žuber-Jožu, zapisal J. P. Vijanski, Nanos, 1861, str. 272
6.2.2.5.2 Legendne povedke
• Angel in sin ubožnih roditeljev, zapisal L. M. Podgoriški33, Nanos, 1861, str. 23.
• Sveti Lukež, zapisal L. M. Podgoriški, Nanos, 1861, str. 29.
• Kristus in sv. Peter, zapisal L. M. Podgoriški, Nanos, 1861, str. 34.
• Kristus in sv. Peter, zapisal L. M. Podgoriški, Nanos, 1861, str. 38.
• Previdnost božja, zapisal A. Okiški, Nanos, 1861, str. 149.
6.2.2.5.3 Socialne povedke
• Janko in Minka, napisal J. K.34, Nanos, 1861, str. 1
• Govor gospé ni�le do svojih h�er 1,2,3,4,5,6,7,8,9, pred polno�jo novega leta 1861,
spisal E. Nožarjev35, Nanos, 1861, str. 70.
• Taman, ruska povedka, prevedel M. P.36, Nanos, 1861, str. 238.
6.2.2.5.4 Šaljive povedke
• �arovnik, zapisal A. Okiški, Nanos, 1861, str. 107.
6.2.2.6 Šege
• Kratki obris ženitvanskih šeg Laškega okrožja, zapisal J. J-k-�, Nanos, 1861,
str. 56.
31 Franc Ogradi, slovenski rimskokatoliški duhovnik, *13. julij 1836, Gornji Grad, †29. oktober 1921, Celje. (Slovenski biografski leksikon 1925–1991) 32 Leopold Molj - Lavoslav Gorenjce Podgori�an (tudi Leopold Gorenec, Deželanov, Podgoriški, Gojko), *12. november 1840 v Podgorici pri Šentrupertu na Dolenjskem, Adleši�ah, †19. februar 1886 v Adleši�ih. (Slovenski biografski leksikon 1925–1991) 33 Glej Leopold Molj. 34 Hladnik 1984: 63. 35 Leon Engelman (tudi E. Nožarjev), slovenski pisatelj in pesnik, *17. februar 1841, Kranj, †18. junij 1862, Novo mesto. (Slovenski biografski leksikon 1925–1991) 36 Verjetno Peter Musi.
-
22
6.2.2.7 Veseloigra
• Strast in krepost, veselica v dveh djanjih, spisal Anton Kos-Cestnikov,37 Nanos,
1861, str. 181.
6.2.2.8 Kmetijstvo
• Rodovitnost in urno razširjanje rastlin, napisal L. M. Podgoriški, Nanos, 1861,
str. 45
Delo je Janko P. Vijanski zaklju�il z lastnim razmišljanjem o maternem jeziku v prispevku
»Zakaj je prav in koristno za omiko materinega jezika skerbeti« (Vijanski 1861: 288) in
pravilni skladnji, jeziku in slovenskem besediš�u v prispevku »Kako moramo pisati, da bo
to, kar pišemo, národu kaj koristilo«. (Vijanski 1861: 291)
Da je zbiral in pripravljal gradivo za novo številko zbornika, pri�a tudi seznam
rokopisov38, ki jih je poslal Franu Levstiku v pregled. Vijanski je prej umrl, preden jih je
Levstik pregledal. Seznam teh �lankov je Levstik objavil 16. januarja 1863 v 5. številki 1.
letnika �asopisa »Naprej39«, kjer zapiše: »Poslal mi je bil J. Vijanski v pregled nekaj
rokopisov, odlo�enih druzemu zvezku zabavnika ›Nanos‹; ali umrl je, predno sem bil vse
pregledal, in tako so ostali pri meni sestavki raznih slovenskih pisateljev. /…/ Gospodje
pisatelji se prosijo, da bi pismeno dali na znanje, kaj želé da bi se naredilo s temi
rokopisi.« Med avtorji �lankov so Ivan Krušic, Franc Zupan�i�, L. Nožarjev in drugi.
37 Anton Kos-Cestnikov, publicist, *9. jan. 1837 na Cestah v ob�ini Sv. Trojice, fare Sv. Križa pri Rog. Slatini, †20. apr. 1900 v Požegi. (Slovenski biografski leksikon 1925-1991) 38 Glej prilogo str. 75. 39 »Naprej« je �asopis, ki ga je od 2. januarja do 29. septembra 1863 v Ljubljani izdajal Miroslav Vilhar, urejal pa Fran Levstik.
-
23
7 POSTHUMNA OBJAVA V �ASOPISU DOM IN SVET
7.1 DOM IN SVET (DiS)
Dom in svet je bil list za »zabavo in pouk«, ki se je s�asoma razvil v literarno revijo.
Izhajal je mese�no, le v obdobju od 1894 do 1901 na 14 dni. Namenjen je bil katoliškim
bralcem. Leta 1891 je za�el izhajati s podnaslovom Ilustrovani list za leposlovje in
znanstvo. S prihodom Izidorja Cankarja (1914–1918) na mesto urednika je list napravil
kvalitativen preskok, saj je revija objavljala dela ekspresionisti�nih avtorjev, literarne
kritike in znanstvene razprave. Od aprila 1937 list ni izhajal zaradi odstopa uredništva.
Izhajanje se je nadaljevalo aprila 1938 in trajalo do konca leta 1944. (Enciklopedija
Slovenije 1988: 307, 308)
V Domu in svetu je neznani avtor, najverjetneje urednik Fran�išek Lampe, posthumno
objavil pregovore, vraže in reke iz bližine Va�, katere je zbral Janko P. Vijanski.
7.1.1 Pregovori, reki in vraže
• Narodno blago (Nekaj pregovorov, vraž in nekaj rekov o vremenu. V bližini Va�),
Dom in svet, 1898, letnik 11, št. 12, str. 384.
-
24
8 SLOVSTVENA FOLKLORA V OBDOBJU REALIZMA
Po prvi teoriji se slovenski realizem za�ne po letu 1848, ko se kon�uje romantika drugod v
Evropi, konec je Prešernovega objavljanja, prav tako se menjajo generacije. Po drugi
teoriji se o realizmu govori šele po izidu Levstikovih Pesmi leta 1854 zaradi motivov, idej
in izrazov, ki so v njih realisti�ni. (Stanonik 2009: 163)
V obdobju realizma pride do velike težnje po ohranitvi slovstvene folklore, ki ji sledi
množi�no organizirano in spontano zbiranje gradiva, in to po celotnem slovenskem
prostoru, kar kmalu prinese tudi rezultate v obliki objav in zbirk. Obdobje med 1848 in
1858 je dobilo zaradi tega ime ›folklorizirajo�i realizem‹. Vsaj do leta 1868 pa je bila
slovenska literatura pozorna na ›folklorno bogastvo‹. (Stanonik 2009: 165–166)
V tem obdobju je tako ve�je pozornosti deležna slovstvena folklora. Pojavijo se prve
znanstvene obravnave in pristopi do njenega zapisovanja: Krek, Križnik (prvi zapisovalec,
ki po navodilih J. Baudoina de Courtenayja zapisuje v nare�ju), Štrekelj, Navratil,
Valjavec, Vol�i� idr.). Objavljena so metodi�na navodila za delo na terenu (zapisovati ime
informatorja, kraj zapisa ipd.) in tudi vprašalnice o motivih/snoveh, vendar kljub temu
mnogo zapisovalcev ne sledi na�elom znanstvene akribije in je veliko gradiva
literariziranega, torej gre za folklorizem. Tudi objav gradiva v revijah tistega �asa je
veliko, vendar pa proti koncu 19. stoletja za�no presihati. (Stanonik 2009: 163–164)
-
25
9. PRIZADEVANJE JANKA P. VIJANSKEGA ZA SLOVENSKI
JEZIK
»/D/oma�a slovenska beseda bolj globoko v serce sega, kot pa ptuja, ktere dete�je usta
niso govorile!« (Vijanski SP 1860: 255)
V drugi polovici devetnajstega stoletja je bil boj za uveljavljanje slovenskega jezika v
slovenskem delu nekdanje avstrijske vojvodine Štajerske mnogo ostrejši kakor na
Kranjskem, kjer so bili Slovenci v ve�ini. Zavest pripadnosti k narodni celoti je bila že
utrjena, �ut za pravi�nost v narodnih stvareh pa oster kakor samo še med slovenskimi
koroškimi kulturnimi delavci. Ta narodno politi�na nota je v tem razdobju zna�ilna deloma
za ves slovenski slovstveni razvoj. (Novak 1951: 110)
Že leta 1857 Janko P. Vijanski v Novicah objavi prvi �lanek na temo slovenskega jezika.
Na željo Davorina Trstenjaka je »zapi/sal/ za slovnik nekaj slovenskih imen, ki gore in vasi
pomenijo. In te so: Ojstrica, (kakor že vsem znano, najvikša ost Žolebahskih gor),
Radona,Oršova, Škarje, Brana (drugi nižji deli ravno teh gorá). Tolst, (Nemci pišejo
»Dost?«) Pe�ovnik, Slovnik, Vipota so hribi krog Celja. Malic, Goznik in Merzlica se
vle�ejo od Laškega proti zapadni strani. Kreven, Kislica, Koži�ek in Podgora so deli
Kozjaka, ki k Pohorskim goš�avam spada. Berdo, Otok, �eplje, Šokat, Tajno, Rore so
imena vasi na Gornjem gradu. In tako še imamo po Slovenskem mnogo mnogo lepih imen,
kterih korenin ne poznamo še vseh. Dobro bi bilo toraj, da bi domorodci vsak v svojem
kraji takih imen pozvedili in jih v »Novicah« naznanili. Slavni gosp. Terstenjak bi nam že
nektere razložili. Naberajte in povejte!« (N 1857: 130)
V �lanku Prašanje Vijanski piše, da je bral »/v/ knjigi ›Welters Weltgeschichte usw‹ /…/
na strani 265, del II., da se je kresavnik, ki se je za puške rabil, po slovansko ›flins‹
imenoval, in da je tudi cela puška od tega kremena ime ›flinta‹ dobila.« Zato ga je
zanimalo »je li ›flins‹ res slovansko slovo in bi se ne smelo po tem takem re�i za nemški
›Gewehr‹ slov. tudi ›flinta?‹ « (N 1857: 260)
Leta 1857 se pojavi klic po slovenskem leposlovnem listu, saj je »Slovenska �bela, berilo
za obudo in omiko slovenskega duha«, prvi leposlovno-pou�ni list v slovenskem jeziku, ki
-
26
ga je urejal kaplan Josip Drobni�, izhajala samo od januarja do konca marca 1850. Janeži�
je sicer še istega leta meseca julija obudil Drobni�evo zamrlo »�belo« v Celovcu z
naslovom »Slovenska B�ela«, a je ta prenehala izhajati leta 1853. Poleg Bleiweisa, ki v
Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1857 zapiše, da »Tudi mi mislimo, da nam
Slovencem treba posebnega beletristiškega lista«40, se oglasi še Vijanski. V Novicah zato
objavi �lanek Odperto pismo o zadevah lepoznanskega �asnika41, kjer poudarja, da se mora
zopet osnovati leposloven list. Urednika Antona Janeži�a predlaga kot urednika in ga
hkrati pozove, naj izrazi svoje mnenje. »Bog daj, da bi tudi ta moj glas ne bil le vanum
desiderium in da bi o novem letu se vže veselili »B�elinega vstajenja.« Janeži�, ki se je
zanašal na to podporo, je za�el izdajati »Glasnik Slovenski«. Vsebina lista je bila
razdeljena na tri skupine: a) zabavno-lepoznansko v vezani in nevezani besedi, b)
pou�nolepoznansko, c) razni izdelki narodne poezije in slovansko berilo. (Glaser 1896:
174)
Ko je bil ustanovljen leposlovni list, se pojavi še klic po šolskem. Vijanski leta 1860 tako
objavi v Novicah: «Od ve� krajev slišijo se glasi zastran novega šolskega �asnika, kterega
nam je res prav treba.«42 To nalogo naj bi prevzele Novice ali pa Glasnik, vendar s tem se
Vijanski ne strinja in predlaga: »Po mojem slabem mnenji naj ›Novice‹ ostanejo kar so,
›Glasnik‹ pa tudi. �e si nikdo ne upa posebnega šolskega lista izdavati, naj bi ›Slov.
Prijatel‹ prevzel to nalogo; vsaj je bil od za�etka šolsk list in se je prav verlo obnašal
posebno 1856 in 1857 leta.«
V Slovenskem prijatelju se razpiše o vpeljevanju slovenskega jezika kot u�nega predmeta
v srednje šole. Vijanski meni, da bi morali najprej to urediti v ljudski šoli, kjer bi moral biti
pouk v slovenskem jeziku: »In pred vsem tem se bo moralo gledati na naše po�etne ali
ljudske šole. V teh bi se lahko veliko ve� storilo kakor se je dozdaj. Vsaj te bi imele sploh
�isto slovenske biti /../ Ljudske šole so temelj narodnega omikanja.«43 U�itelji bi morali
imeti tudi primerno izobrazbo, saj »/v/em dosti takih gospodov, ki se u�itelje ali u�itelje-
pomocnike štejejo, ker znajo nekoliko orgljati, pisati in brati, ako pa poprašaš kterega kaj
ve�, te pa pisano gleda.« 44
40 N 1857: 184. 41 N 1857: 71. 42 N 1860: 387. 43 SP 1860: 254. 44 SP 1860: 254.
-
27
9.1 ZAKAJ JE PRAV IN KORISTNO ZA OMIKO MATERNEGA JEZIKA
SKERBETI
V drugi polovici 19. stoletja vseslovensko življenje obvladuje ideja naroda. Do konca se
izoblikuje zavest, da so prebivalci slovanskega jezika vzhodno od Hrvaške in severno od
južne meje Kranjske s podaljškom od Jelšan na zahod do reke Dragonje poseben narod, ne
glede na to, ali živijo v tej ali oni deželi, npr. Štajerski, Koroški, Kranjski ali pokrajini, npr.
Prekmurju, Istri, na Primorskem ali v Bene�iji. (Toporiši� 1983: 438)
Je pa za to obdobje dokaj zna�ilna zabloda: pretirano pojmovanje pesniške svobode.
Tipi�ni predstavnik tega škodljivega prizadevanja je bil pesnik Ivan Vesel-Koseski, dvorni
pesnik staroslovencev, ki je svojo muzo vpregal v voz slovenske narodne ideje in je torej z
visokodone�imi besedami spravljal širšim krogom v zavest sicer koristne ideološke
postavke (zlasti glede domovinskega �uta in zvestobe jeziku, o�iš�enemu germanizmov
seveda). Njegov precej izmali�eni jezik je razen tega deloma temeljil v pesnikovem slabem
znanju slovenš�ine, posledici vzgoje in izobrazbe in opravljanja službe v nemškem jeziku,
poleg tega še zunaj narodnega ozemlja. Proti tej nenaravnosti (ki je nahajala dovolj
posnemovalcev tudi pri novejših pesnikih in so se zanjo na splošno zelo navduševali) se je,
nekako preko znancev, odlo�no bojeval Levstik, javno pa Josip Stritar (1868). Mladi rod se
je nasproti temu postavil z novo izdajo Prešernove pristne in filozofsko zahtevne poezije
(uvod vanjo je napisal Stritar, 1866). (Toporiši� 1983: 449–450)
Janko P. Vijanski v sklepnem delu literarnega zbornika Nanos poda svoje domoljubno
mnenje o materinem jeziku. Jezik mu je božji dar, ki nam ga je dal Stvarnik. Sprašuje se,
kako bi se sporazumevali med sabo, �e bi bili muteci? In kako bi si pomagali? Za
poznavanje Boga je po njegovem mnenju nujno poznavanje jezika, ki pa mora biti »kolikor
se le da, �ist pa lepoglasen in bogat«45. Kdor pa slovenš�ine ne pozna, mu Vijanski svetuje
naj se zgleduje po Prešernu in Koseskem.
Ljubezen do maternega jezika mu je naravna. Materinš�ina mu je vrednota, za katero si je
treba prizadevati in jo spoštovati. Naj bo �lovek še tako navajen tujine, se je lepo vrniti v
doma�i kraj, slišati doma�o besedo in obuditi spomine na otroške dni.
45 Vijanski 1861: 289.
-
28
• Jezik sploh je prelep božji dar, kterega je stvarnik samo �loveku, svoji naj popolniši
stvari na zemlji dodeli, da bi to, kar je po pameti premislil in prevdaril, tudi
svojemu bratu mogel razodeti. Kako žalostno bi bilo, ako bi vsi vbogi muteci bili,
kako težko bi se med seboj zastopili, kako težko tedaj tudi jeden drugemu pomagali.
Vsak vé, da je naša dolžnost, kolikor le moremo, Boga in njegove stvari spoznati ter
izvoliti, kdo da smo mi sami pa �emu smo na svetu. K temu pa jezik silo veliko
pomaga. Popolniši ko je jezik, bolj popolna se ta dolžnost dopolniti da. Zato je
tedaj tudi dolžnost jezik sploh, kolikor se le da, �ist pa lepoglasen in bogat narediti.
In sicer moremo, pred ko za druge, za svojega, maternega skerbeti, zato ker ni ni�
manj imeniten pa �astitljiv, kakor drugi, ker se �lovek v njem ležji popolnoma izuri,
kakor v tujem, posebno pa zato, ker je silna krivica, �e kdo terja, naj se cel národ
svojega prirojenega, smel bi re�i, svetega glasu odvadi, pa se tujega navadi, ki se
mu nikadar tako milo ne prilega, zato da bi potem po tujem jeziku svoje dušne mo�i
razvil. K temu pa je vsak národ poklican, toraj naj se doma�i naš slovenski jezik
pridno pridno obdeluje, da jezik za drugimi jeziki in národ za drugimi národi v
dušni omiki zad ne ostane.
Morebiti je pa naš slovenski jezik tako okoren in terd, tako nepopolnoma, da se
drugim primerjati ne more, da ne velja za to, da bi se visoke pa krasne misli ali
globoki pa mili ob�utki va-nj oblekli? Kdor je takega mnenja, ali slovenš�ine celó
ne pozna ali pa samo po verhu. Svetoval bi mu naj Prešernove ali pa slavnega
Koseski-ga pesmi bere in premisli. Tega pa ni jezik kriv, da se še v bukvah veliko
nevkretnega najde, temu� pisatelji. Po�asi se bo že lulika izruvala, in lepe oblike se
bojo �iste svetile. Tudi tega Slovencom menda nih�e ne bo oponašal, da za nektere
naj novejše izraze, ki se v omikanih jezikih najdejo, še nimajo svojih besed. Zakaj
takim re�em, ki jih ljudstvo še ne pozna, tudi imen dati ne more.
Ljubezen do maternega jezika je tudi �isto po natorni postavi. �e je kdo še tako
tujšine navajen, si vender ne more rahlih in milih ob�utkov vtajiti, ki ga navdajajo,
ako potem, ko je dolgo po tujih deželah potoval, v doma�i kraj pride in pa dragi
materni glas zasliši, posebno zato, ker spomin sladke dobe detinskih let v njemu
bédi in prebiva. (Vijanski 1861: 288–291)
-
29
9.2 KAKO MORAMO PISATI, DA BO TO, KAR PIŠEMO, NÁRODU KAJ
KORISTILO
Druga polovica 19. stol. je slovenska narodna doba. Slovenski jezik postane osnova za
izražanje enotne politi�ne volje slovenskega naroda (Združena Slovenija). Slovenski
knjižni jezik kot narodnozdruževalna in potrjevalna prvina ho�e zasesti vsa funkcijska
podro�ja: šolo in cerkev, politiko, stroko in znanost, publicistiko, upravo, celo vojsko, v
leposlovju pa se uveljaviti tudi v drami in posvetnem pripovedništvu, pa še v prakti�nem
sporazumevanju izobraženih. To se ni zgodilo brez sorazmerno velikih težav, ki so jih
slovenskemu knjižnemu jeziku prinesli: t. i. novooblikarska reforma 50-ih let, starinjenje
na podlagi stare cerkvene slovenš�ine, pretirana degermanizacija, približevanje slovenš�ine
»slovenš�ini« oz. srbohrvaš�ini, protistrukturna licentia poetica ipd., za kar so se zavzemali
slovenski »romantiki«, medtem ko so »realisti« vseh podro�ij to zamejevali v obliko, ki jo
ima knjižni jezik s svojo funkcionalnostjo vred še danes. (Toporiši� 1983: 437)
Slovenski knjižni jezik se je v drugi polovici 19. stoletja, po spremembi avstrijske ustave,
ki je uveljavljala enakopravnost »vsaki avstrijanski narodnosti«, za�el uveljavljati tudi na
državni oziroma deželni ravni (v Kranjskem deželnem zboru), kar je bilo rezultat pomladi
narodov in tudi slovenskega prizadevanja po Zedinjeni Sloveniji, sicer znotraj Avstro-
Ogrske (program Zedinjene Slovenije iz leta 1848). To pa je sprožilo tudi razprave o
parlamentarnem jeziku in zapisovanju oziroma branju le-tega. In prav mediji, predvsem
Novice, se intenzivno za�nejo ukvarjati z govorjenim jezikom, natan�no popisujejo to
slovensko pravore�no dogajanje; o tem je pisal F. Cegnar v prispevku O slovenskem
govornem (parlamentarnem) jeziku. Govorjeni jezik je dobival veljavo v vseh javnih
sferah: »Narava ustavnega življenja donaša ustmenost in javnost.« Z enakopravnostjo
narodov in jezikov je pridobil tudi slovenski jezik, »narodni /ljudski/ jezik«, ki se bo
vpeljal v javno življenje; »tudi po mestih in gradovih« se bo govorilo slovensko in s tem bo
tudi slovenski jezik postal uradni jezik, Slovenci pa »samozavesten, vsem drugim
ravnopraven narod«. Toda v drugi polovici 19. stoletja Slovenci še nismo imeli
govorjenega knjižnega jezika; še takrat naj bi govorili po Schönlebnovem na�elu »/v/saki
pridigar, vsaki govornik terdi svoje nare�je«, �emur se omenjeni avtor zelo upira, saj bi bil
»tak zbor podobneji teatru kakor parlamentu, in njegovo razgovarjanje podobneje smešni
igri kakor resni debati«. Zato so se v 19. stoletju spraševali o ustreznosti in potrebi po
enotni izreki, kar je bilo takrat ob nejavni in nare�no razli�ni slovenski izreki še težje.
-
30
Najbolje naj bi bilo sprejeti na�elo »Govori, kakor pišeš!«, kar je nujno potrebno za enotno
slovensko izreko in združitev Slovencev (in Slovanov) tudi na politi�nem podro�ju.
(Tivadar 2008: 25–26)
V skladu z na�elom pisnosti so potem ravnali tudi v ve�ini �lankov v Novicah (npr. Cegnar
v Novicah 1861: 386, kjer so zapovedovali tudi dosledno izgovarjavo �rke ), ki so v
drugi polovici 19. stoletja sprejeli v »kranjsko« osnovo knjižnega jezika tudi t. i. nove
oblike, ki so bile bližje vzhodnemu nare�nemu prostoru. Po sprejetju novih oblik 1849
(uvedel jih je F. Svetec v svoje �lanke v listu Slovenija 1849), ki so bile pravzaprav
posledica slovenskega narodnega gibanja in programa Zedinjena Slovenija M. Majarja-
Ziljskega, se je za�el proces oblikovanja enotnega, tako pisnega kot govorjenega,
knjižnega jezika. Zagovorniki Svet�evih novih oblik so bili Navratil, Levstik, Mikloši�,
Cegnar in Cigale, ki je leta 1860 pripravil slovenski državni zakonik in vanj že uvedel nove
oblike – nove oblike so bile tako uvedene v uradno slovenš�ino, ki je bila podlaga za
šolske knjige in s tem tudi za prevlado novih oblik kljub nasprotovanju Bleiweisovih
Novic, ki so kasneje prav tako uvedle nove oblike. S težnjo po enotnem, »zedinjenem«
slovenskem jeziku se je uveljavljala tudi težnja po ustreznem in dovolj reprezentativnem
parlamentarnem jeziku, ki se ne bi smel preve� oddaljevati od »književnega« (verjetno
mišljeno pisnega), ki je »njegova edina in terdna podlaga« – na�elo reprezentativnosti
knjižnega jezika. In da »dobimo dober parlamentarni jezik, je edina potreba, da se
književnega jezika dobro nau�imo in da ga marljivo rabimo v vsakdanjem življenji«.
(Tivadar 2008, 25–26)
Janku P. Vijanskemu je pomembno, da je jezik razumljiv vsem, prav tako pa morajo biti
stavki pravilno grajeni. Slovenš�ino primerja po bogatem besednem zakladu z latinš�ino in
grš�ino. Zavra�a prevzemanje besed iz drugih jezikov, npr. nemš�ine, francoš�ine, saj
meni, da imamo Slovenci dovolj besed. �e pa že potrebujemo nove besede oz. izraze
»iš�imo vendat tudi skerbno, ali narod zares nikjer nima besede tega ali saj podobnega
pomena. Zakaj bolji je, da rabimo besedo, ki je samo v jednem kotu na Slovenskem doma,
�e se le vidi, da je dobra, kakor pa tujo ali skovano.« (Vijanski 1861: 292). Dopuš�a
možnost, da se besede prevzemajo iz drugih slovenskih nare�ij, vendar naj bodo prevzete
po slovenskih pravilih, da bodo razumljive in zapomnljive.
Pri oblikovanju stavkov pa predlaga, da jih oblikujejo tako, »kako bi prosti Slovenec to
povedal, ako bi se bila ta misel v njegovi glavi izcimila.« (Vijanski 1861: 294)
-
31
• �e ho�emo tako pisati, da bo naše pisanje Slovencom v korist, je treba da
razumljivo pišemo. Zastopni bodejo pa naši spisi, �e bodejo pervi� posamezne
besede zastopne, drugi� pa tudi, �e bomo stavke zastopno med seboj skladali. V
posameznih besedah in izrazih je slovenš�ina blizo tako premožna, kakor stari
omikani jeziki: latinš�ina in grekšina. Za poméne, ki so se v francozkem ali pa v
nemškem jeziku še le potem rabiti jeli, ko so se nektere naj novejši navade in šege
pri teh ljudstvih razvile ali pa, ko so verli možje v raznih u�enostih dalje in dalje
prišli, nima ne latinš�ina ne grekšina besedi ali izrazov in tako tudi slovenš�ina ne.
�e tedaj o re�éh pišemo, pri kterih ne potrebujemo takih izrazov, jemljimo le
besede, ki so pri ljudstvu v navadi. �e nam je pa unih novih izrazov treba, iš�imo
vendat tudi skerbno, ali narod zares nikjer nima besede tega ali saj podobnega
pomena. Zakaj bolji je, da rabimo besedo, ki je samo v jednem kotu na Slovenskem
doma, �e se le vidi, da je dobra, kakor pa tujo ali skovano. Da se pa take besede
najdejo, je treba, da jih vsak iš�e, kdor priložnost ima. Da jih je še precej skritih, se
iz tega vidi, da se jih še zmirom in zmirom veliko nahaja, ki jih dozdaj nismo
poznali. Za besed tujih jezikov pa, kterih zeres nimamo, in kterih je treba, se
morejo, se ve da, nove dobiti. Pa od kod? Morebiti iz drugih slovanskih nare�ij,
toda se morejo po slovensko olikati, ali pa naj možje, ki so se že veliko s slovensko
slovnico pe�ali, nove skujejo, toda sopet po pravi slovenski obliki, tako da bojo
ljudstvu dopadle in jih bo lehko izgovarjalo. Potem ni treba dvomiti, da bojo
doma�e postale, �e ne v tem zarodu, ki zdaj živi, pa v pomlajenem. Ljudske šole
bodejo zato skerbele. Vender tudi ne smemo misliti, da za vsako tujo besedo, za
ktero nimamo naravnost izraza, se mora nova skovati. V�asi se misel tujega jezika
brez tega po slovensko povedati da, in še le prav lepo.
Pa ne samo besede morejo slovenske biti, tudi stavki se morejo po slovensko
skladati. Da to dosežemo ni ni� boljšega, kakor, da si vselej, kadar kej ne znamo
ro�no po slovensko povedati, mislimo, kako bi prosti Slovenec to povedal, ako bi se
bila ta misel v njegovi glavi izcimila. �e v tujem jeziku mislimo in potem
prestavljamo, nas bo gotovo malokdo zastopil. Slovenci imajo radi ve�idel kratke
stavke, ve� glagolov, kakor imen, naj manj pa abstraktnih imen. Vender mislim, da
bo ljudstvo samo, kadar bo že bolj omikano, nekoliko bolj sosednim jezikom
podobne stavke skladati za�elo, ker ga krog in krog omikane ljudstva: Lahi,
Francozi, Nemci obdajajo, kar pri Grekih in Rimljanih ni bilo, ki so bili sami
omikani v sredi barbarjev. (Vijanski 1861: 291–294)
-
32
10. ANALIZA ZBRANEGA FOLKLORNEGA GRADIVA IZ OBJAV V
LITERARNIH �ASOPISIH IN NANOSU
Andrej Fekonja leta 1897 v �lanku Celje in okolica46 zapiše: »Janko Vijanski (Pukmeister)
je priob�il nekaj narodnih pravljic v ›Novicah‹ 1857: O Kozjaku pri Vitanju, o Landeškem
gradu, o Gorici pri Velenju, o jezeru v Skalski dolini, o velikem rebru v Gornjem gradu; v
›Glasniku‹ 1860 pa pravljico o dveh sovražnih bratih v Vitanju in v Rajhenbergu. J.
Vijanski je podal v ›Novicah‹ 1857 tudi o Rojenicah tri povesti, kakor jih je slišal pri Novi
cerkvi, v celjskem okraju. V ›Glasniku‹ 1858, 1859, 1860 pak je isti zapisal marsikaj o
narodnih stvareh iz svojega zavi�aja, n. pr. o Miklavževem ve�eru, boži�u, otepnici itd.;
bajeslovne �rtice; o ka�ah; nar. pripovedke, uganke, pa pregovore in reke.« To je bil eden
izmed prvih zapisov o prispevkih Janka P. Vijanskega.
Vse gradivo je prepisano v takšni jezikovni podobi, v kakršni je bilo napisano ali prvotno
objavljeno, �eprav se ta razlo�uje od danes veljavnih pravil.
10.1 REKI
Nekateri reki nimajo ni� izrecno pou�nega, marve� so izraz ve� ali manj zabeljenih,
pogosto celo surovih, a vedno zdravih in izrazitih ljudskih vicev. Vendar reki ne služijo le
zabavi, ampak tudi pouku, saj posegajo s svojimi vsakdanjimi skušnjami v naše ravnanje,
tako pou�no kot vzgojno. V njih se odražata življenjska izkušnja in modrost naših
prednikov. (Bojc 1987: 15)
• Tvoja glava tvoj svet, se re�e, ako kdo za svet popraša, pa mu ga dati no�eš ali ne
znaš. (SG 1858/II: 121)
• Vsaj imaš glavo na pravem ro�niku, se pravi toliko, kakor: vsaj si sam dosto
pameten. (SG 1858/II: 121)
• Ropo�e ko klopotec, pravi dostikrat mož svoje besedljive žene. (SG 1858/II: 121)
• Perva ljubezen drugo ujé. (SG 1858/II: 121)
• Otrokom, ki se umivati no�ejo, pravi mati: »�e se ne boš umilo, bode angel vodo za
teboj vergel.« (SG 1858/II: 121)
46 Fekonja 1897: 148.
-
33
• Kdor nima o veliki no�i ni� obleke nove, iz tega se nor�ujejo in pravijo, da nese
»mežnarja« okoli cerkve. (DiS 1898: 384)
• Nisem ne voda ne krop, pravi Slovenec, ako ne ve, pri �em je, ravno toliko kakor:
nisem kuhan ne pe�en. (SG 1858/II: 121)
• Ako kdo sre�o ima pri kovi re�i, pravijo »ta ima žabo v aržetu,« kajti mislijo, da
žaba je velika copernica. (SG 1858/II: 121)
• �loveku, ki sre�ajo�ega ne pozdravi s »Hvaljen bodi Jezus Kristus« ali tistemu, ki
na ta pozdrav ne odgovori, pravijo: »Ta je Boga v župi snedel.« (SG 1858/II: 121)
• Ako se fant ne oženi, pravijo, da »pehar nosi«. (DiS 1898: 384)
10.2 PREGOVORI
Poglavitni lastnosti pregovorov sta jedrnatost in domiselnost, ki temeljita na izkušnjah
številnih narodov. Vpletamo jih v vsakdanje pogovore, da z njimi podkrepimo lastne misli
ali trditve, ali pa za izražanje splošne resnice, nauka ali prispodobe. (Stanonik 2009: 244)
Lahko so sestavina pravljic, povedk, pri basnih pa je pregovor marsikdaj njihov strnjen
povzetek. (Stanonik 1999: 75)
V pregovorih je treba gledati sad stoletnega mišljenja, snovanja modrosti in skušenj našega
�loveka. V njih je zajeta resnica in nevsiljiv nauk, pa tudi posre�en dovtip, slikovita
prispodoba, izbrušena besedna igra. Splošne resnice (npr. Navada – železna srajca),
napotki (Bolje drži ga, kot lovi ga), posmehljivka (Hiti po�asi, Kdor nima v glavi, ima v
nogi), primera (Smeje se ko cigan belemu kruhu) si v pogovorih podajajo roke. (Bojc
1971: 310)
Res pa je tudi, da so nekateri pregovori danes že zastareli (npr. Popoldne nimaše) in da
nam �as s svojimi razmerami ustvarja nove in nove pregovore. Ti predstavljajo most v
današnji stehnizirani svet. Vendar velika ve�ina starih pregovorov velja tudi za današnji
vsakdan in ohranja svojo vrednost in modrost za bodo�nost. (Bojc 1971: 311)
Pri zbiranju pr