1

34. MEDNARODNI LITERARNI FESTIVAL

VILENICA

LJUBLJANA – HRASTNIK – KOČEVJE – KOPER – SEŽANA – ŠTANJEL – TRST

in

JAMA VILENICA

34. Mednarodni literarni festival Vilenica v organizaciji Društva slovenskih pisateljev in Kulturnega društva Vilenica

iz Sežane bo potekal med 10. in 15. septembrom na osmih prizoriščih po Sloveniji in v zamejstvu. Festivalski teden,

na katerem bo nastopilo 23 književnikov iz 15 držav, bo posvečen avtobiografskemu pisanju, ki je v večini literatur v

porastu.

Živimo v dobi virtualnosti, lažnih novic, prerokov, sebkov sredi karnevalske družbe. Ali današnjega

pisatelja in bralca namišljenih zgodb prerašča zunajliterarna sfera z množico zgodb iz marketinških, volilnih

kampanj, resničnostnih oddaj, zapisov na družabnih omrežjih, in tako na polju fiktivnosti izgubljata boj? Je

avtobiografsko pisanje poskus zajetja spomina, iskanja avtorske istovetnosti ali eden prehodnih

simptomov novodobnega narcisizma, ekshibicionizma, voajerizma? Spomin ali pozaba?

To je nekaj izhodiščnih vprašanj, ki bodo tematizirala okroglo mizo Srednjeevropske pobude v Klubu

Cankarjevega doma v Ljubljani.

Pisatelj Tone Peršak, član žirije za Vilenico, o letošnji krovni temi festivala razmišlja:

»Geslo »Ego in fabula« je izrazito večpomensko, tako kot je tudi sleherno dobro literarno delo večpomensko in prav

zato odprto za različne interpretacije. Po eni strani ga, čeprav gre za latinski izraz (»Jaz v zgodbi«), lahko kdo prebere

po slovensko »in«, tako da to geslo razume kot »Jaz in zgodba«; hkrati pa omogoča najmanj še razumevanji

»jaz/avtor v zgodbi« in »jaz/bralec v zgodbi«, skladno z dejstvom, da šele bralec dokončno vzpostavi literarno

umetnino in ji tako rekoč omogoči, da zaživi kot umetniško delo. Saj vemo, da je literarna umetnina ena

najkompleksnejših oblik komunikacije in da je bralec tako rekoč v enaki meri soustvarjalec literarne umetnine kot

avtor. Po drugi strani nas seveda geslo zelo učinkovito napotuje na razmislek o opaznem porastu avtobiografskih

pripovedi v zadnjem času, med drugim tudi v slovenski literaturi (tudi sam sem udeležen v tem), čeprav je hkrati treba

vedeti, da je ob razmišljanju o avtobiografiji vedno treba upoštevati trditev G. Konrada, da je spomin vedno fikcija

(sam pravim tudi: interpretacija dogodkov, ki se jih spominjam), po drugi strani pa dejstvo, da sta osebna izkušnja

avtorja in njegov lastni čustveni spomin edina stvarna vira, iz katerih lahko črpa, kajti tudi njegova domišljija se napaja

iz izkustev, ki se jih zavedamo ali tudi ne. Povsem enako velja za bralca.«

Več o osrednji okrogli mizi na strani 16

2

Z literaturo in pripovedjo se bo ukvarjal letošnji, že 17. mednarodni komparativistični kolokvij. V okviru programa

letošnjega festivala Vilenica bo potekal 10. in 11. septembra v dvorani Lili Novy v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Kolokvij organizirata Slovensko društvo za primerjalno književnost in ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in

literarne vede.

Več o kolokviju na strani

Osrednje ime letošnjega festivala in prejemnik nagrade vilenica 2019 je srbski pisatelj Dragan Velikić.

»Zame je edino pravo ozemlje vagon. Da imaš osebnega sprevodnika, ki ti vedno pravočasno pove, kdaj in kje je

treba izstopiti, da v nekem kraju preživiš le nekaj trenutkov in nadaljuješ pot.«

Dragan Velikić, Rusko okno (Društvo slovenskih pisateljev, zbirka Sto slovanskih Romanov, 2014)

Dragan Velikić je diplomiral iz književnosti na beograjski Filološki fakulteti. Pisal je kolumne za NIN, Vreme, Danas,

Reporter … Med letoma 2005 in 2009 je bil veleposlanik Republike Srbije v Avstriji. Danes živi v Beogradu kot

svobodni književnik. Njegove knjige so prevedene v mnoge jezike, tudi v perzijščino in arabščino, v tujini je izdal 60

knjig. Je predvsem romanopisec, piše pa tudi kratke zgodbe in eseje. Za svoje delo je prijel vrsto nagrad, med njimi

nagrado Meše Selimovića za roman leta (Rusko okno), NIN-ovo nagrado za roman leta, Srednjeevropsko nagrado

za književnost, Kočićevo pero …

»Junaki Dragana Velikića se gibljejo po Puli, Beogradu, Dunaju, Berlinu, Budimpešti … Njihov modus vivendi je

konstantna odprava, večno vlečenje prtljage za sabo; otroštvo, odnosi, država, vse kar hoče definirati in pred čimer

ni moč ubežati.«

Dijana Matković

(https://dijanamatkovic.wordpress.com/2015/10/06/dragan-velikic-nisem-ne-mi-ne-oni)

Več o nagrajencu na strani 7

Letošnji slovenski avtor v središču je Esad Babačić, »anarhist z mehko roko in vihravim srcem«, kot se sam

opiše.

Kot pevcu in piscu besedil pri pankovski skupini Via Ofenziva mu je, sedemnajstletniku, Založba FV 126/5 podelila

nagrado za najboljšo pankovsko pesem o Josipu Brozu Titu. Kot prvi za železno zaveso si je s skupino Via Ofenziva

drznil javno izvajati svojo priredbo takrat strogo prepovedane »nacistične« pesmi Lili Marlen. Po dokončnem zatonu

panka v Jugoslaviji se je posvetil pisanju lirike in do danes izdal 13 pesniških zbirk. Prešernov nagrajenec, pesnik in

dramatik Milan Dekleva je o Babačićevi poeziji zapisal: »V poeziji à la Babačić ni nikakršnega varanja in

slepomišenja: kar je treba reči – naj bo še tako kruto, grobo, neotesano, nežno, intimno, ljubeznivo –, je izrečeno

brez ovinkov in olepšav.« Za pesem Donava je na Dunaju prejel mednarodno nagrado Hörbiger, za zbirko Prihodi,

odhodi je bil nominiran za Jenkovo nagrado (2013), ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Leta 2014 pa je

prejel književno nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni pesniški opus, ki pomembno zaznamuje

umetniško literaturo 21. stoletja.

Esad Babačić bo večkrat nastopil na festivalskih dogodkih, festival pa spremlja tudi zbirka njegove poezije Selected

poems, ki bo v angleškem prevodu Andreja Pleterskega izšla pri ameriški založbi Dalkey Archive Press – gre za

3

dolgoletno sodelovanje, ki vsako leto prinaša angleški prevod slovenskega avtorja v središču in izid njegove knjige v

Združenih državah Amerike.

Več o slovenskem avtorju v središču na strani 11

Vilenica je v največji meri srečevanje – kritičnih intelektualcev, ki s svojimi besedami reflektirajo družbe,

katerih del so, in obiskovalcev, bralcev, privržencev književnosti in svobodne misli.

Letošnji gostje Vilenice so (po abecednem vrstnem redu):

Petar Andonovski, Makedonija

Njegov prvi roman Oči v barvi čevljev je bil nominiran za nagrado Utrinskega vesnika za roman leta, leta 2016 pa

tudi za EU nagrado; nagrado za roman leta je prejel leta 2015 za roman Telo, v katerem je treba živeti. Njegov tretji

roman ima naslov Strah pred barbari. Teme, ki se jim v svojih delih posveča, so telesnost, odtujenost, samota,

strahovi, travme …

Maria Grazia Calandrone, Italija

Objavila je pesniške zbirke Preizkusni kamen, Potepuška opica (zanjo je leta 2003 prejela Pasolinijevo nagrado),

Kakor z gorečo uzdo, Odgovorni stroj, Na ustih vseh (zanjo je prejela nagrado mesta Neapelj), Dejanje rojevajočega

se življenja in Fosilni niz. Njene pesmi so objavljene v več revijah in antologijah v Evropi, Severni in Južni Ameriki.

Ayesha Chatterjee, Kanada

Rodila se je v Indiji, kjer je tudi odrasla, pozneje je živela v Angliji, ZDA, Nemčiji, zdaj prebiva v Torontu. Poezijo

objavlja v mnogih revijah po svetu – v Pakistanu, na Irskem, v Kanadi … Je avtorica pesniških zbirk Jasnost razdalje

ter Steklenice in kosti.

Claudio Damiani, Italija

Živi v Rignanu Flaminiu blizu Rima. Izdal je pesniške zbirke Moj dom, Rudnik, Heroji, Ob ognju, Sanje o Li Poju, Oda

gori Soratte … Prejel je številne literarne nagrade, med njimi Montalejevo (2001) in Brancatijevo nagrado (2013).

Maria Paula Erizanu, Moldavija

(dobitnica štipendije Srednjeevropske pobude za leto 2018)

Po izdaji prvenca je ob pomoči štipendije obiskovala gimnazijo v Veliki Britaniji, tam diplomirala in magistrirala. Živi

med Kišinjovom, Bukarešto in Londonom ter deluje kot pisateljica in novinarka; piše za moldavske, romunske in

britanske medije. Njen prvenec This is my first revolution, steal it (2010) – trijezični (romunsko-angleško-francoski)

ustvarjalni dnevniški zapisi o množičnih protikorupcijskih protestih v Moldaviji – je bil močno odmeven tako doma kot

na tujem. Njena druga knjiga je zbirka poezije Ai grija de tine (Pazi nase) o človeški povezanosti in osami, umeščena

v Kišinjov in London.

Jasmin B. Frelih, Slovenija

Njegov prvi roman Na/pol je izšel leta 2013 in prejel nagrado Evropske unije za književnost, nagrado za najboljši

literarni prvenec, bil je v ožjem izboru za naziv najboljšega slovenskega romana in najboljše slovenske knjige.

Njegova druga knjiga, zbirka kratkih zgodb Ideoluzije, je izšla leta 2015, njegovi eseji o sodobni književnosti pa leta

4

2018, zbrani v knjigi Bleda Svoboda, ki je prejela Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko. Frelihova kratka

proza, eseji in prevodi ameriških avtorjev so bili objavljeni v vseh vidnejših slovenskih literarnih revijah.

Zvonko Karanović, Srbija

Karanović pesnik in prozaist, ki je delal kot novinar, urednik, radijski voditelj, didžej, organizator koncertov, 13 let pa

je bil tudi lastnik glasbene prodajalne. Je izrazito urban pesnik, njegovo ustvarjanje se napaja iz literature bitnikov,

filma in popkulture. V zadnjem obdobju se nagiba k nadrealizmu in piše pesmi v prozi. Prejel je več srbskih nagrad

za poezijo in mednarodnih štipendij. Njegove pesmi so prevedene v 16 jezikov.

Enes Karić, BiH

Kot profesor na Fakulteti za islamske študije v Sarajevu je objavil številna dela, vezana na področje hermenevtike

Korana. Napisal je več zbirk esejev o bosanski zgodovini in sedanjosti, številna dela so prevedena v arabščino,

angleščino in nemščino. Specialistični študij iz arabščine in religiologije je opravil na univerzah Al-Azhar, Yale in

Oxford. Kot gostujoči profesor je v študijskem letu 2001/02 predaval tudi na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Za svoj prvi

roman Pesmi divjih ptic je leta 2010 prejel bosansko-hercegovsko nagrado Hasana Kaimije. Napisal je tudi romane

Judovsko pokopališče, Po naključju človek in Barve višnje.

Nataša Kramberger, Slovenija

Pisateljica in ekološka kmetovalka, prejemnica nagrade EU za književnost leta 2010, je avtorica petih knjig (Nebesa

v robidah, 2007; Kaki vojaki, 2011; Brez zidu, 2014; Tujčice, 2016; Primerljivi hektarji, 2017) ter množice esejev,

reportaž in zgodb. V svojih besedilih pogosto povezuje ruralno in urbano ter obenem spaja žanre, ki se znotraj njenih

besedil pretakajo od poetičnega in pravljičnega k literarno-dokumentarnemu in časnikarskemu ter nazaj.

Jonas Lüscher, Švica

Velja za enega najbolj uveljavljenih sodobnih evropskih pisateljev in politično aktivnih intelektualcev. Odraščal je v

Bernu, zdaj živi v Nemčiji. Njegov večkrat nagrajeni prozni prvenec, novela Pomlad barbarov (2013), je ob izidu veljal

za odkritje leta. Za roman Moč je leta 2017 prejel švicarsko književno nagrado. V več časopisih in revijah objavlja

politične prispevke, v katerih obravnava teme s področij sociale, imigracije, beguncev, digitalizacije in finančnega

trga.

Ace Mermolja, Slovenija

Diplomiral je iz slovenistike in primerjalne književnosti, je pesnik, novinar in kulturni delavec. Svojo poklicno pot je

opravljal v Trstu, Gorici in Čedadu. Bil je v vodstvu številnih slovenskih ustanov in organizaciji v zamejstvu. Živi na

Padričah pri Trstu.

Amanda Mihalopulu, Grčija

V Atenah je študirala francoščino, v Parizu pa novinarstvo. Zdaj živi v Grčiji kot pisateljica, vodi tudi delavnice

kreativnega pisanja. Njen literarni opus je obsežen in raznolik; piše romane, eseje, kratke zgodbe in knjige za otroke.

Njena dela so izšla v več kot petnajstih jezikih, angleški prevod romana Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico je bil leta

2015 v finalu za nagrado za najboljši prevod (National Translation Award).

5

Mohamad Abdul Monaem, Palestina/Sirija/Slovenija

Rodil se je v Siriji kot palestinski begunec. Leta 1988 je diplomiral iz ekonomije, med letoma 1993 in 2015 je bil

direktor in solastnik založbe, tiskarne in knjigarne v Alepu; dom je zapustil zaradi vojne. Leta 2017 je pri nas dobil

status begunca: »V Sloveniji sem drugič begunec.« V Domu starejših občanov Ljubljana Vič poučuje arabščino,

sodeloval je v več projektih nevladnih organizacij. Moderna galerija je izdala njegovo trijezično (slovensko-arabsko-

angleško) pesniško zbirko Enaindvajset žensk v Ljubljani, pesmi je objavil tudi v spletnem časopisu Vrabec Anarhist

in drugih publikacijah. Končuje roman o svoji poti iz Sirije v Slovenijo pa tudi pesniško zbirko in zbirko haikujev.

Manjola Nasi, Albanija

Je albanska pesnica in književna prevajalka z doktoratom iz literarnih ved Univerze v Tirani, tam je tudi zaposlena

kot predavateljica. Za svoje pesmi je prejela več nagrad. Prvo knjigo Sonet jeseni je izdala leta 2002, poezijo je spet

začela pisati leta 2014, v letu 2017 je prejela nacionalno priznanje albanskega ministrstva za kulturo, sledila je njena

druga pesniška zbirka Potovanje in pol.

Sverrir Norland, Islandija

Pisal je že kot otrok, v najstniških letih je sodeloval pri vseh pisateljskih tekmovanjih, o katerih je izvedel. Njegova

poezija se je znašla na škatlah za mleko in tako obiskala na tisoče islandskih domov – dobil je celo vzdevek »mlečni

pesnik«. Svojo prvo pesniško zbirko je izdal pri dvajsetih, potem pa študiral pravo. Še vedno je tudi pisal. Preselil se

je v London in študiral kreativno pisanje, se posvetil literarnemu ustvarjanju, nekaj časa je živel tudi v Parizu in New

Yorku. Vsak dan piše v jeziku, ki ga redko sliši – v islandščini. Pri najpomembnejši založbi na Islandiji (Forlagið) je

izdal dva romana, Mojster tesnobe (2014) in Vsem na očeh (2016). Ustanovil je založbo AM forlag, ki se posveča

literaturi za otroke. Zdaj piše daljši roman in razvija projekte svoje male založbe.

Carolina Pihelgas, Estonija

Študirala je antropologijo religije in izdala šest pesniških zbirk. Njena poezija je gosta, metaforična, ukvarja s temo

spomina, nostalgijo za izgubljenimi svetovi in mitologijo. Je glavna urednica literarnega časopisa, namenjenega

predvsem mladim bralcem, ureja tudi knjižno zbirko prvencev. Prevaja Konstantina Kavafisa, Sapfo, Pabla Nerudo,

Gabrielo Mistral, Octavia Paza … Njena poezija je prevedena v angleščino, nemščino, španščino, finščino,

madžarščino in arabščino.

Elizabeth M. Reapy, Irska

Končala je študij kreativnega pisanja v Belfastu, za svoj prvenec Rdeča umazanija je prejela nagrado za prvenec

leta in še vrsto drugih nagrad. Sledil je roman Koža. Je tudi trenerka fitnesa in hipnoterapevtka.

Ivana Šojat, Hrvaška

Leto dni je delala kot dopisnica Glasa Slavonije iz Bruslja, že več kot 18 let se ukvarja s prevajanjem literature. Kot

pesnica, esejistka in romanopiska ima za sabo 17 knjig: pet pesniških zbirk, zbirko esejev, štiri zbirke novel, pet

romanov pa tudi več slikanic. Prejela je več nagrad, bila je nominirana za nagrado Meše Selimovića. Več njenih del

je tudi dramatiziranih, tudi sama je aktivna v gledališču, kot dramaturginja. Je kolumnistka Večernjega lista.

Gian Mario Villalta, Italija

Diplomiral je iz sodobne književnosti na Univerzi v Bologni, poučuje na gimnaziji, od leta 2003 je umetniški vodja

literarnega festivala pordenonelegge. Njegovo prvo prozno delo je Hvaležna bolečina (2000). Sledilo je več romanov,

6

med njimi Tvoj otrok – zanj je prejel nagrado mesta Neapelj –, Življenje mojega življenja in Ob izteku srečnega

otroštva.

34. Mednarodnega literarnega festivala Vilenica se bo udeležil/a tudi prejemnik/prejemnica pisateljske štipendije

SEP za leto 2019. Srednjeevropska pobuda (SEP) bo v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev na 34. Vilenici

štirinajsto leto zapored podelila pisateljsko štipendijo SEP za spodbujanje literarnega ustvarjanja in izmenjave mladih

literatov iz Albanije, Belorusije, BiH, Črne gore, Severne Makedonije, Moldavije, Srbije in Ukrajine.

Posebna pozornost bo z izidom Antologije sodobne italijanske poezije Un filo di seta in gostovanjem avtorjev

namenjena književnosti Italije; Stefano Cerrato, direktor Italijanskega inštituta za kulturo v Sloveniji je italijanski fokus

pospremil z besedami:

»Italijanska poezija 20. stoletja je na tujem posebej znana po avtorjih, kot so Giuseppe Ungaretti, Gabriele

Quasimodo in Eugenio Montale (zadnja dva sta prejemnika Nobelove nagrade v letih 1959 in 1975). Tudi danes

smo priča izjemno izvirni in raznoliki produkciji izpod peres avtorjev sledečih generacij: začnemo lahko s tistimi, ki so

rojeni v štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja, in pridemo vse do mlajših, ki so se na pesniškem prizorišču pojavili

nedavno.

Antologija sodobne italijanske poezije Svilena nit, ki bo izšla ob 34. Mednarodnem literarnem festivalu Vilenica, s

predstavitvijo skupine pesnikov, za katere upamo, da bodo v bližnji prihodnosti še naprej prevajani, slovenskim

bralcem predstavlja prav vitalno produkcijo današnjega časa. Kakovost in reprezentativnost izbora nam zagotavlja

urednik zbirke Franco Buffoni – pesnik, prevajalec, univerzitetni predavatelj in avtor številnih esejev in romanov, med

katerimi je tudi v slovenščino prevedeni Byronov služabnik (2016). Od leta 1990 ureja zbirko Italijanskih zvezkov

sodobne poezije (Quaderni italiani di poesia contemporanea), ki je dočakala že 14. številko in je referenčna

publikacija za vse, ki danes v Italiji pišejo poezijo.

Ob letošnjem fokusu z veseljem poudarjamo, da italijansko veleposlaništvo in Italijanski inštitut za kulturo krepita že

zgodovinski odnos med Italijo in festivalom Vilenica. V prvem letu tega festivala (1986) je bila nagrada Vilenica

dodeljena Fulviu Tomizzi, leta 2009 pa so nagradili Claudia Magrisa. V tem trenutku z največjo zavzetostjo

pričakujemo Vilenico 2019.«

Več o antologiji na strani 15

Vilenica bo s svojim uglednim mestom med evropskimi festivali ponudila tudi prostor za kulturno izmenjavo med

avtorji in literarnimi posredniki – v duhu italijanskega fokusa bo poudarek na prevajalcih, založnikih in organizatorjih

literarnih manifestacij v Italiji, ki se ukvarjajo s promocijo slovenske kulture v Italiji.

Zbirka Vilenica, ki jo že vrsto let izdaja Cankarjeva založba, pa prinaša prevode del vileniških nagrajencev; letos

izide roman Moja olimpijada – En amater, štiri leta, osemdeset disciplin Ilije Trojanowa, nagrajenca Vilenice 2018;

roman prevaja Mojca Kranjc.

Mednarodna žirija v sestavi gostov festivala bo med srednjeevropskimi avtorji, ki se bodo predstavili v zborniku in na

literarnih branjih, ponovno izbrala dobitnika nagrade kristal vilenica, ki bo podeljen na literarni matineji v Štanjelu.

7

Na gradu Štanjel bodo nastopili tudi lanski nagrajenci mednarodnega literarnega in likovnega natečaja za mlado

vilenico; natečaj je namenjen otrokom vrtcev, osnovnih in srednjih šol v Sloveniji pa tudi drugod. Mlado vilenico

koordinira in podeljuje Kulturno društvo Vilenica iz Sežane.

Vilenica letos prvič sodeluje s produkcijsko hišo Sever & Sever, ki jo vodita režiser, scenarist in producent Jani

Sever ter producentka Nina Jeglič.

Za festival Vilenica je ekipa Sever & Sever posnela kratek film, ki na domiseln, dinamičen in estetski način predstavlja

osrednje točke festivala. Pri njegovem nastajanju so sodelovali Esad Babačić, Nika Brajnik, Vesna Kondrič Horvat,

Anton Peršak, Veronika Simoniti, Agata Šimenc in Nana Vogrin. Film po scenariju Nine Kokelj in Janija Severja je

režiral Jani Sever, direktor fotografije in montažer filma je Domen Ožbot.

»Včasih moraš imeti srečo, da lahko nekaj narediš. Film za letošnjo Vilenico je zame užitek od začetka do konca.«

Jani Sever

Tudi letos festival sodeluje s Šolskim centrom Srečka Kosovela Sežana; študentje oblikovanja kamna z Višje

strokovne šole ŠC Srečka Kosovela bodo oblikovali kamnito priznanje kristal vilenica 2019, študentje fotografije pa

bodo spremljali celoten festival in pripravili zaključno fotografsko razstavo.

Nagrajenec Vilenice 2019: Dragan Velikić Strokovna žirija za Vilenico v sestavi Lidija Dimkovska, predsednica, Aljoša Harlamov, podpredsednik, Ana Geršak,

Ludwig Hartinger, Vesna Kondrič Horvat, Tone Peršak, Andrej Pleterski, Jutka Rudaš, Veronika Simoniti, Marko

Sosič, Jana Unuk in Veno Taufer podeljuje nagrado Vilenica 2019 Draganu Velikiću.

Biografija

Pripravila Kristina Sluga, urednica zbornika Vilenica

Dragan Velikić se je rodil leta 1953 v Beogradu, ker pa je bil oče mornariški častnik, se je družina že pet let kasneje

preselila v Pulj, kjer je preživel svoje otroštvo in mladost. V Beograd se je vrnil v času študija primerjalne književnosti

in literarne teorije na Filološki fakulteti. Svojo prvo kratko zgodbo je napisal pri 26 letih in se po dobrem sprejemu pri

kritikih in bralcih odločil, da bo pisateljevanje njegov poklic. V letih 1994–1999 je bil poleg tega urednik založbe Radia

B92 ter kolumnist več srbskih časopisov, o tedanjih družbenih in političnih razmerah pa je pisal tudi za avstrijske in

nemške medije. Ker se v času vojne v devetdesetih letih ni strinjal z miselnostjo o ›naših‹ in ›vaših‹ in ker je javno

kritiziral Slobodana Miloševića, hrvaško in srbsko nacionalistično politiko ter vojni močno nasprotoval, je bil ožigosan

za narodnega izdajalca. Beograd je zapustil tik pred Natovim bombardiranjem leta 1999, potem je nekaj časa živel

v Budimpešti, v Berlinu in na Dunaju, kjer je bil med letoma 2005 in 2009 veleposlanik Republike Srbije. Ravno zaradi

bivanja v različnih evropskih mestih vse od otroštva se ni nikoli bal ›drugačnosti‹. V eseju Glas iz razpoke zapiše, da

najbolj ceni strpnost, razumevanje drugih kultur, običajev, navad.

Velikić je eden najpomembnejših in najuglednejših sodobnih srbskih književnikov; po mnenju literarne stroke klasik

srbske literature. Je avtor enajstih romanov – zadnji z naslovom Adresa (Naslov) je izšel aprila letos –, treh

kratkoproznih in šestih esejističnih zbirk. Izšli sta tudi njegovi zbirki kolumn in intervjujev. Ne cenijo ga le kritiki, ampak

je izjemno priljubljen tudi pri bralcih. Njegova dela izhajajo v nepredstavljivih nakladah – vsaj za večino avtorjev

8

nekdanjega jugoslovanskega prostora – in praviloma dosegajo več ponatisov. Roman Islednik (Preiskovalec) so

doslej prodali v 50.000 izvodih, leta 2016 pa je bil tudi najbolj izposojana knjiga v srbskih javnih knjižnicah.

Prepoznaven je tudi v mednarodnem prostoru; njegova dela so doslej izšla v šestnajstih evropskih jezikih, arabščini

in perzijščini. V slovenščino imamo prevedene romane Astrahan (Cankarjeva založba, 2004; prevedla Maja

Kraigher), Dantejev trg (KUD AAC Zrakogled, 2013; prevedel Urban Belina), Rusko okno (Društvo slovenskih

pisateljev, 2014; prevedel Matej Krajnc), Bonavia (Cankarjeva založba, 2014; prevedla Dragana Bojanić Tijardović),

Preiskovalec (Cankarjeva založba, 2018; prevedla Đurđa Strsoglavec), zbirko esejev Glas iz razpoke (Wieser, 1992;

prevedel Boris A. Novak), tik pred izidom je še ena esejistična zbirka O pisateljih in mestih (LUD Literatura, 2019;

prevedla Mateja Komel Snoj). Pisatelj je za svoja dela prejel najpomembnejše srbske literarne nagrade: za

romaneskni prvenec Via Pula (1988) nagrado Miloša Crnjanskega; za roman Rusko okno (2007) Ninovo nagrado in

nagrado Meše Selimovića – obe za najboljši roman leta – ter še nagrado Srednje Evrope za poseben doprinos k

srednjeevropskemu prostoru avstrijskega Inštituta za Podonavje in Srednjo Evropo; za roman Preiskovalec (2015)

drugo Ninovo nagrado za najboljši roman, nagradi Kočićevo pero in Kočićevo knjigo ter Vitalovo nagrado.

Pisatelj, ki o sebi pravi, da je »pesnik, ki piše prozo« – in v resnici iz njegovega pisanja zveni ritmična ubranost –, svoj

slog brusi do potankosti. Stalnici njegove literature sta vračanje v otroštvo v Pulju, v njegovo ›duhovno domovino‹, in

izkušnja poti. Literarni protagonisti, družinski člani ali fiktivni anonimneži pogosto potujejo, ›krožijo‹ med znanimi

srednjeevropskimi mesti, vse z namenom, da bi se nazadnje, obogateni z izkušnjo in spoznanjem, vrnili na svoje

izhodišče. V kompleksno grajenih delih Velikić mojstrsko prehaja med (avto)biografskim in fiktivnim, med intimnim in

družbenim, med preteklostjo in sedanjostjo, vse dokler iz drobcev ne zgradi celote, ki kljub mejam pripoveduje o

enem samem duhovnem prostoru.

Dragan Velikić danes kot svobodni ustvarjalec živi v Beogradu. Še vedno je neuklonljiv glas razuma, strpnosti, trdnih

etičnih prepričanj ter oster kritik srbske in mednarodne politične realnosti; je torej eden tistih evropskih literarnih

glasov, ki ga v času, ko je nacionalizem spet na pohodu, ne samo Evropa, temveč ves svet, krvavo potrebujeta. Še

vedno je glas iz razpoke.

Utemeljitev nagrade

Pripravila Dr. Jutka Rudaš, članica žirije za Vilenico

Vagon kot scena

»Da, vagon kot scena. Vse je tako močno in jasno. Problem je zaplet. Ujeti tisti trenutek, ko se naenkrat

vse prekriža, ko hoče življenje eksplodirati. Tabla mojega vagona: Beograd–Budimpešta–München–

Hamburg. Po isti poti nazaj.« To so besede protagonista največkrat nagrajenega romana Rusko okno

izjemnega sodobnega srbskega avtorja Dragana Velikića. Vlak kot osrednji motiv njegovih del pa nas

popelje še dlje, v najintimnejše in najskrajnejše diskurzivno polje romanov, v notranji svet tavajočih ljudi

skozi zgodovino nekoč razprostirajoče se avstro-ogrske monarhije, v t. i. srednjeevropski prostor.

Dragan Velikić, rojen leta 1953 v Beogradu, je eden najbolj znanih in najuglednejših sodobnih srbskih

avtorjev svetovnega formata. Pisatelj je od prvenca (Via Pula, 1988) do zadnjega dela (Preiskovalec,

2015) prejel vse najprestižnejše domače literarne nagrade (nagrado Miloša Crnjanskega, nagrado Meše

Selimovića, nagrado Kočićevo pero, Vitalovo nagrado, NIN-ovo nagrado za najboljši roman leta), pogoste

časti pa je deležen tudi v tujini, saj je med drugim leta 2013 prejel nagrado mesta Budimpešta za roman

Rusko okno ter nagrado Inštituta za Podonavje in srednjo Evropo. Njegova dela so prevedena v mnoge

svetovne jezike (osem jih imamo tudi v slovenščini), prejela so priznanja kritikov po vsem svetu. Pisatelj,

ki kot svobodni umetnik živi in ustvarja v Beogradu, se na razdalji med Beogradom (mestom rojstva),

9

Puljem (mestom odraščanja) prek Budimpešte (mestom začasnega bivanja), Dunaja (mestom, kjer je bil

med letoma 2005 in 2009 diplomat, veleposlanik Republike Srbije), Ljubljane, Trsta in Zagreba ukvarja s

prostorom in družbenimi ter osebnimi okoliščinami, ki ga definirajo. Takole pravi: »Zame je edino pravo

ozemlje vagon. Da imaš osebnega sprevodnika, ki ti vedno pravočasno pove, kdaj in kje je treba izstopiti,

da v nekem kraju preživiš le nekaj trenutkov in nadaljuješ pot.« Njegova dela zaznamuje izkušnja poti, ki

jo brezkompromisno raziskuje tako na intimni kot na družbeni ravni. Če drži teza, da je namen literature

na subtilen način govoriti vedno o Celoti, potem so polifonični, večplastni romani Dragana Velikića genialno

zajeli to Celoto; oziroma z besedami prvoosebnega pripovedovalca v Preiskovalcu: »V podrobnosti je

zapis celote. Dar ni nič drugega kot prirojen čut, da se pod masko postranskega prepozna bistvo.« Njegovi

mojstrsko prepleteni fragmenti z živo pozornostjo za detajle dajejo stilistični prostor iskanju, tesnobi,

mukam, razočaranju. Junaki v najrazličnejših situacijah trpijo udarce, bolečino, brezvoljnost, ponižanost,

želijo obračunati s svojo preteklostjo, svojimi osebnimi strahovi, predvsem pa z lažnivostjo ljudi. Avtor

različnim narativnim linijam daje neverjeten emocionalni naboj tudi skozi vpletenost enega teksta v

drugega; vzajemna povezanost in interakcija subjektivnega glavnega besedila s številnimi vzporednimi

samorefleksivnimi ›dodatnimi besedili‹ – najbolj izraženo v romanih Dantejev trg (1997), Rusko okno

(2007), Bonavia (2012) in Preiskovalec (2015) – nas popeljeta v globine umetniškega izražanja Dragana

Velikića. Prav ta zunajbesedilna navezava implicira dejavno, strateško in funkcionalno pogojeno razmerje

do stvarnosti. Vpliv resničnosti, realnosti ob pomoči spomina označuje ustvarjalno energijo, ki z višjih in

močnejših instanc priteka v literarno strukturo Velikićeve poetike. Ker te realne kode vstopajo v tkanje

teksta, fikcija preide v biografskost, zatorej romane bližajo širini interpretacijskih možnosti.

Posebna kreativnost Dragana Velikića je prav v tem, da njegova besedila ohranjajo dvojnost – literarno in

zgodovinsko. Realni elementi so vzeti iz konteksta stvarnosti in na subtilno-igriv način prepleteni med

seboj v novo kombinacijo, fiktiven kontekst. V njegov specifično artikulirani literarni horizont vertikalno

sekajo različni diskurzivni elementi, kulturno-zgodovinski in biografsko-spominski toposi pa dajejo besedilu

moč, da vstopa v dialoško interakcijo na relaciji življenje–zgodovina–družba–družina–literatura. »Vlomljeni

vagon v Vinkovcih – to je bil prvi odziv na mamino smrt,« razmišlja prvoosebni pripovedovalec v romanu

Preiskovalec, literarni mojstrovini o materi in spominu, o subjektivnem in kolektivnem, o vrednotah, morali,

lažeh. Kako močna dramaturgija poganja zgodbe v ne-zgodbenosti!? Njegova dela z grenkim humorjem

reflektirajo krizne trenutke družine, razkrivajo nečloveško obliko enoumja, razgaljajo dejanski svet znotraj

individualne življenjske situacije, nakazujejo kolektivnost/individualnost psihološkega doživljanja,

diferenciacijo med spoznavajočim subjektom in stvarnostjo zunanjega sveta. »Povsem po naključju se je

znašla v majhni zbirki družinskih slik, ki sem jih vzel s sabo, ko sem ob zori 24. marca 1999 zapustil

Beograd. Ko sem istega dne zgodaj popoldne, nekaj ur preden so prve Natove bombe padle na moje

mesto, stopil iz vlaka na peški postaji Keleti, […]. Ampak pobegi so se začeli veliko pred tem. Davno so

bile vpisane poti, po katerih je bilo treba iti.« Velikićevi protagonisti živijo z nerazpakiranimi kovčki, z eno

nogo zmeraj v odhajanju; nenehno v iskanju trde točke, ob kateri bi si oddahnili, morda odkrili napake,

odkrili sebe in se tako obnovljeni napotili v pravo smer. To počnejo Rudi Stupar v Ruskem oknu, Kristina,

Miljan, Marko in Marija v Bonavii, preiskovalec v Preiskovalcu, Marko Delić v Astrahanu itd. Protagonisti

izkušajo popolno dihotomijo življenja na Zahodu in ›doma‹, kontrast urejene družbe z dolgo tradicijo, v

kateri so pravila jasna in upoštevana, kljub temu pa se v podtonu družbene podstati čutita malomeščanstvo

in tesnoba, kontra družbi brez pravil in trdih struktur na robu moralnega zloma.

Roman Preiskovalec v resnici vsebuje ogromno stvarnega oziroma zunajbesedilne resničnosti. Realni

drobci v tem intimnem delu so predvsem avtorjevi selektivni spomini, hkrati je v delu aluzivno in simbolno

10

prikazana najbolj naostrena plat družbenega sistema, ki je pronical v najgloblje plasti in sfere družine in

družinskega življenja. Velikićevi toposi, ki so ohranjeni ne le v individualnem, temveč tudi v kolektivnem

spominu, dajejo umetniškemu besedilu skrivnostnejšo in večjo ustvarjalno energijo. In prav ti

intertekstualni elementi elegantno spodnesejo vlogo avtorja, ki ne docira, odpravijo pa tudi meje med

teksti. Toni, podtoni, nadtoni te mojstrovine nam dajo slutiti kaotično stanje tudi sedanje družbe. »To ni

več država, v kateri sem odraščal, temveč poljana, kjer prevaranti, tatovi in nastopači razsvetljujejo

bedake. Vem, tudi drugje ni bolje. Takšen čas sem dobil.« Oziroma: »V tem naravnem življenjskem

prostoru greha se zgodbe ne začenjajo in končujejo, temveč traja neskončen in medias res. Medprostor

in medčas.« To je umetniško delo z izredno tenkočutno izrisanimi zgodovinsko-intimnimi fragmenti,

besedami, ki vrejo, segajo v globino duše in razmišljanje. Izseki iz življenja in dogodki od petdesetih let

prejšnjega stoletja v bivši Jugoslaviji prek razpada Jugoslavije in vojne na Balkanu do sedanjosti skozi

značilno ›velikićevsko‹ obarvane zgodbe izpišejo svojstven časovni in zgodovinski lok.

Z gotovostjo trdim, da vsi Velikićevi romani nudijo bralcu izjemno estetsko doživetje. Z različnimi izzivi in

drobnimi dejavniki razkrivajo prostore vsakdanjega življenja, zapletenost in hkrati preprostost odnosov

med moškimi in ženskami. Pri njegovih romanih gre zmeraj za neke vrste intimno izpoved, v kateri se na

ravni simbolov in medbesedilnosti neizogibno pojavljajo odsevi velikih zgodovinskih in političnih dogodkov,

kar kaže na dejstvo, da makrokozmos človekovega bivanja nenehno oži prostor človeške zasebnosti.

Pripovedovalec nas v labirintu fragmentov in avtoreferencialnosti, ki jih Velikić niza stran za stranjo, vodi

v najgloblja skrivnostna brezna zgodovinske stvarnosti in kolektivnega spomina.

Estetika najbolj prevajanega in nagrajenega romana – vrhunske umetniške artikulacije – Rusko okno v

svoji prefinjeni virtuoznosti in intelektualnem naboju ter s popolno jezikovno izbrušenostjo bralca kar

ponese s sabo. Opirajoč se na estetiko čutnosti govora v besedilnem svetu romana, spoznavamo

antinomijo ljubezni in sovraštva, (ne)moč čutnih zaznav, ljubosumja, strah pred zapustitvijo … Avtor v

skladu s pomenskim valovanjem besedila ter valovanjem njegovega čustvenega ozračja dopušča vnos

bralčevega intelekta, okusa, preferenc, občutkov, gledišč, torej uvaja interpretatorja v igro organske

vitalnosti umetnosti. Naslov romana se nanaša na posebnost sibirskih hiš, pri katerih se okno odpira

izključno zaradi prevetritve, prezračenosti. Rusko okno Dragana Velikića pa je (lahko) metafora, ki v

diskurzu izpolnjuje funkcijo semantične identitete. Semantična inovacija v tej mojstrovini se kaže v tem, da

kljub logični oddaljenosti dveh simbolov zaznamo novo bližino – prevetritev duše, prezračenost samega

sebe. V vznemirljivem delu, tudi glede strukture romana – ›knjige v knjigi‹ –, se glavni junak Rudi Stupar

preseli s podeželja v Beograd, nakar ga meandri življenja ponesejo prek Budimpešte, Münchna in

Hamburga znova v svoje mesto. Z razvojem hevristične moči, ki jo razpira fikcija, dajejo knjigi poseben

pečat zgodovinske koordinate: bombardiranje Beograda leta 1999, Budimpešta kot srbska Casablanca v

devetdesetih, gledanje Zahoda na balkansko stvarnost … Rudi se v kaotičnem zunanjem in notranjem

svetu sooča z vsemi oblikami zbeganosti. Postavlja se vprašanje, kako razumeti svoje lastno življenje v

negotovih, konfliktnih in tveganih razmerah in razmerjih. Rudi išče ekstrakt sreče v številnih površinskih

odnosih z ženskami. Njegovo neizmerno hrepenenje po pravi ljubezni ostane le v njegovi zavesti. V knjigi

odkrivamo ustroj Moški-Ženska; pretresljivo intimno izpoved očeta in matere – On brez Nje, Ona brez

Njega, njun sin pa hrepeni po življenju Ona-On. Nezavedno, ki spregovori, je za Rudija neznosno. Rudi

kot diplomant germanistike se na dnu svoje eksistence nazadnje preživlja kot priložnostni delavec v

mrtvašnici v Hamburgu. Tam doživi nekakšno hipno razsvetljenje, fragment postane nova ovojnica, celota.

Globoko konfliktnost časa sveta in časa duše lahko Rudi izpove edino poetično. Najde prvi stavek za svoj

roman in sede na vlak …

11

P. S.: Neizmerno sem vesela, da je Dragan Velikić, pisatelj velikega formata, spet na vlaku, na liniji

Beograd–Vilenica, kjer mu lahko za vrhunske dosežke na področju literature izročimo Mednarodno

literarno nagrado vilenica 2019.

Slovenski avtor v središču Vilenice 2019: Esad Babačić

Biografija Pripravila Kristina Sluga, urednica zbornika Vilenica

Esad Babačić se je rodil leta 1965 v Ljubljani, kjer je v delavski priseljenski družini odraščal v blokovskem

okolju Most in Vodmata. Še mladoleten se je kot fizični delavec zaposlil v pekarni Žito. V tem času je

spoznal fante, ki so imeli bend, ne pa pevca. Pred mikrofon je stopil Esad in postal tudi glavni pisec besedil

– leta 1983 je tako nastala Via Ofenziva, ena najpomembnejših punk-novovalovskih skupin –, ki je kmalu

pritegnila pozornost ne samo mladih navdušencev, ampak tudi režima. Fante je zaradi družbenokritičnih

besedil (npr. danes legendarne pesmi Proleter) pogosto zasliševala policija. Mladostniško norenje je

prekinil vpoklic v vojsko, ki jo je Babačić odslužil v Titogradu (Podgorici). Po vrnitvi v začetku devetdesetih

je začel študirati slovenistiko in južnoslovanske jezike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poleg pesmi je

pisal tudi literarne kritike, prevajal iz srbščine in bosanščine, objavljal kolumne v več časopisih (Razgledi,

Dnevnik), bil je novinar RTV Slovenija in nekaj časa tudi tekstopisec v oglaševalski agenciji.

Babačić pri svojem ustvarjanju ves čas prehaja med različnimi področji umetnosti. Doslej je izdal petnajst

pesniških zbirk, dvojezično otroško pravljico Kiti plavajo počasi/Whales swim slowly (2014), biografijo

Trdobojec (2010) o boksarju Dejanu Zavcu in literarno-publicistično pripoved o slovenskem hokeju Banda

(2013). V stranskih vlogah je nastopil v celovečernih filmih Outsider (1996) in Zvenenje v glavi (2002), v

glavni pa v dokumentarnem filmu Vsak otrok je lep, ko se rodi: Esad Babačić - Car (1983) režiserja Slavka

Hrena. Posnel je kratki dokumentarni film Kozara – Lj. – Kozara (1998), s soscenaristom in režiserjem

Damjanom Kozoletom dokumentarni film o hokeju Jesenice : Detroit (2008), s soscenaristom in režiserjem

Slobodanom Maksimovićem pa dokumentarna filma Dragotin Gustinčič in Za srečnejše dni: Kajuh (oba

2015). Poleg umetniškega udejstvovanja je tudi pobudnik projekta Verjemi v svoj koš za obnovo

košarkarskih igrišč, medtem ko je leta 2018 sodeloval v projektu Vključujemo in aktiviramo! za socialno

aktivacijo ranljivih skupin, ki ga izvaja Javna agencija za knjigo.

V literaturo je vstopil z margine. Pisal je o tem, kar je videl in živel; njegova ›ulična‹ poezija se ni ozirala v

literarno preteklost niti ji ni bilo posebej mar za literarno sedanjost, zato je ni bilo mogoče priročno umestiti

v literarne tokove tistega časa. To je poezija, ki je edinstvena v svoji brezkompromisnosti, polnokrvnosti,

verzih, ki usekajo direktno u fris – takšna, kot je bil 17-letnik, ki jo je napisal, in pri tem rohnel proti

tedanjemu družbenemu redu ter se upiral ›mrtvilu nesvobode‹. Po nekaj revijalnih objavah je leta 1986

izdal pesniški prvenec Svoboda pa kar hodi in isto leto Kavalo, sledile so zbirke Malemu boksarju (1988),

Angel s scufanimi krili (1989), Black Jack in Veter v žilah (obe 1994), po krajšem pesniškem molku, v

katerem je moral na novo osmisliti svoj odnos do poezije, še Kiti se ne napihujejo (2000), Divan (2006),

Biospektiva (2010; soavtor Roman Uranjek), Vsak otrok je lep, ko se rodi (izbrane pesmi; 2011), Sloni

jočejo pošteno (2011), Prihodi, odhodi (2013), Kitula (2015), Petdeset izbranih pesmi (2015) in Odrezani

12

od neba (2018). Poezija Esada Babačića je prevedena v več jezikov, zanjo pa je bil tudi nagrajen, med

drugim je leta 2014 prejel nagrado velenjica-čaša nesmrtnosti za vrhunski 10-letni pesniški opus v 21. st.

Pesnikova mladostniška impulzivnost se je sčasoma obrusila, prišlo je do obrata v intimo, pesniški jezik

se je izčistil, a Babačićeva ostra, neuklonljiva kritika zdaj posttranzicijskega vsakdana je ostala. Le da se

mu med liričnim miselnim utrinkom in daljšo pripovedno pesmijo izpiše še kakšen odličen dovtip: »Rusi

nikoli / ne bežijo. / Predaleč je.«

Najboljši rezultat za vse

Pripravil Dr. Igor Divjak

Poezija Esada Babačića je bila vedno na robu družbene sprejemljivosti. Čeprav v šoli ni bil dober učenec

ter mu je razredničarka očitala, da noče sodelovati pri pouku in da ni zbran, so ga nekoč kot uspešnega

pesnika in novinarja povabili v njegovo nekdanjo osnovno šolo. Ko se je predstavil učencem in prebral

nekaj pesmi, pa je ena od učiteljic pripomnila, da se ji zdijo preveč negativistične. Lahko bi rekli, da so ga

še drugič ocenili kot nezbranega učenca, kot nekoga, ki se ni najbolje naučil vizionarske lekcije največjih

pesnikov iz naše literarne zgodovine.

Najbrž je tako zato, ker njegova poezija izhaja iz nekonformistične izkušnje panka, iz upora proti rdeči

buržoaziji, ko je mularija Plečnikov trg preimenovala v Johnny Rotten Square in je nekdo na grafitu ›Mi

smo Titovi!‹ prečrtal Tita in spodaj dopisal ›Mi smo Sidovi!‹. Babačićeva pesem se je rodila, ko je ponoči

delal v pekarni v neznosni vročini. Med premori je legal na karton in obupan prepeval nekakšne

revolucionarne pesmi. V tistem času je nastal Proleter, najbolj znana pesem pank skupine Via ofenziva,

katere frontman je bil Babačić, z udarnimi verzi ›Kje si zdaj, proleter, kje je zdaj tvoja puška, kje so zdaj

tvoje roke, proleter? Mi zdaj dvigamo zastave v čast tvoje borbe. Vodi nas zdaj ti, proleter.‹ Pisal pa je

tudi že pesmi, ki niso bile namenjene nastopanju s skupino, in v njih je pankovsko estetiko kričečih parol

spojil z liričnim glasom. V eni od takih zgodnjih pesmi – z naslovom Jesen – tako govori: ›Ambient je

strašen, da rabelj zamiži, ko se listu zlomi vrat‹. Babačić je pankovski protest vpeljal v območje

pesniškega jezika in pokazal, da imajo tudi udarne parole lahko poetičen učinek. Pesmi iz njegovih

zgodnjih zbirk so razodevale nepokorno naravo in nezadovoljstvo z obstoječim družbenim stanjem, v

nekonformističnem, ekspresivnem jeziku so zahtevale predvsem večjo individualno svobodo.

Morda katera od učiteljic Babačićeve pesmi teže sprejme tudi zato, ker uporabljajo preprosto,

neposredno skladnjo, ki izhaja iz pogovornega jezika, če pozorno prisluhnemo podtonu njegovega

pesniškega govora, pa v njem včasih začutimo tudi odmev materinščine – Babačićeva mati je bila

hercegovska Hrvatica, oče pa Bošnjak, ki je prišel delat v Ljubljano – pa tudi novovalovske glasbe iz

nekdanje Jugoslavije. Pesnik se je v intervjuju za revijo Literatura o tem izrazil tako: »Danes bi lahko

dejal, da pišem v ljubljanščini, ki včasih zadiši po jugu … Zanimivo je, kako močno se je v nekaterih

pesmih vrnil vonj po materinščini. Ko jih berem, se mi zdi, kot da slišim notranji glas, ki ni slovenski, je pa

gotovo slovanski.« Krivične učiteljice rade prezrejo, da je vsaka Babačićeva pesniška poteza

premišljena, da pogosto upesnjuje klasični dvoedini odnos, do katerega pa pristopa z ironično distanco,

ki se noče uklanjati praznim konvencijam. Če hoče biti pesem živa, si seveda lahko dovoli tudi kakšno

kletvico. ›Učiva se bosansko, / kako se pravilno izgovarja. / Najraje imam, ko ponavljaš: / Jebem ti život

da ti jebem. / Tako nežno me še nihče ni jebal‹ pravi na primer Babačić v eni od svojih udarnejših pesmi.

Če drugega ne, je vsekakor osvežujoče, da v obdobju, ko se veliko naših pesnikov zgleduje po

ameriških vzorih, ki izhajajo iz drugačne tradicije, eden od ljubljanskih pesnikov piše o svojih koreninah,

13

kakršne dejansko so. In ko gre za kletvice, na neki način piše o vseh Slovencih, saj si jih radi sposojamo

iz srbohrvaščine.

Kletvic v Babačićevi poeziji sicer ni veliko. Z leti so tudi njegove podobe postale manj kričeče, svoj izraz

je prečistil in oklestil skoraj do minimuma. V teh pesmih se nominalne fraze brez atributov in povedki

brez predmetov pogosto spajajo z drugo osebo, ki pa ne prehaja v kako arhetipsko drugost, ampak

zaradi rabe vsakdanje govorice deluje dovolj prepoznavno kot avtorska. Te pesmi so skoraj brez metafor,

in ker besede obdaja zgolj praznina, same začnejo pridobivati metaforični potencial. Ko pa se tu in tam

kakšna izrazitejša metafora vendarle pojavi, kot na primer genitivna metafora ptice v pesmi Tradicija, se

zgodi nekaj takega kot vstop v mit. ›In se pripraviš / na težaven razgovor / s staro ptico tradicije.‹ V tej in

drugih pesmih zbirke Kiti se ne napihujejo (2000), eni od svojih najboljših, je Babačić našel minimalno

pesniško strukturo, s katero še lahko nakaže neko zgodbo. To je poezija brez okrasja, brez šminke, v

njej se avtorjeva konkretna izkušnja spaja z arhetipskimi temami, v katerih se lahko prepozna slehernik.

Usoda upornega pesnika ni več v hudem nasprotju z usodo njegovega očeta, in čeprav oče nikoli ni

razumel njegove ljubezni do poezije, pesnik v pesmi Brdo spoznava, da se vozi po istih vsakdanjih,

morda mitoloških poteh, po katerih se je vozil že njegov oče. ›Nedelja popoldan. / Debil na motorju, / ki

ne bo nikdar dovolj hiter zanj, / drvi proti koncu / ulice, ki jo njegov /oče prezira iz dna /duše.‹

Upornik se je spojil s sufijem, njegove pesniške parole so postale podobne modrostnim izrekom. ›Lahko

bi umrl / lahko bi vstal. / Vse to vedeti / in ostati skromen.‹ Tako pravi v pesmi Divan, vključeni v

istoimensko zbirko, ki je izšla leta 2006. Babačić ne piše le kratkih pesmi, včasih nastane tudi kakšna

daljša, ena ima celo naslov Dolga pesem, a tudi v tej jedro ostane aforizem, drobno začudenje sredi

potrošniškega vsakdana. ›Zakaj so moje pesmi / vse krajše in vrste pri / blagajnah vse daljše?‹ Ta kratka

razodetja, ki so se razvila iz nekdanjih udarnih parol, ostajajo Babačićev prepoznavni znak sredi sveta, ki

so ga preplavili sms-i in sporočila na Messengerju. Čeprav niso več neposredno uporna, pa ta razodetja

še vedno ostajajo družbenokritična in izrekajo, kar v času marketinške korektnosti ostaja izrinjeno in

zamolčano. ›Kreteni gredo / skozi zobe.‹ Včasih ob kakšni bolj mračni pesnikovi viziji v zbirki Sloni jočejo

pošteno človeka prime, da bi pošteno zaklel: ›Najbolj črnogledi pravijo, da se bo morje / dvignilo za šest

metrov. Verjetno bo dovolj, da / bodo Madžari dobili svoj Mediteran, Slovenci / pa naposled izginili.‹

In čeprav bi se komu morda take besede zazdele preveč brezupne, je ironija klasičen pesniški postopek,

ki človeka osvobodi od običajnega doživljanja realnosti in mu omogoči, da končno zadiha. Sčasoma sta

tudi literarna veda in kritika, ki Babačićeve ustvarjalnosti nista mogli umestiti v nobeno od ustaljenih

pesniških šol, čeprav dejansko že v njegovih zgodnjih zbirkah prepoznamo napoved kasnejše ›urbane

poezije‹, v njegovih pesmih začeli prepoznavati umetniško vrednost. V Babačićevih verzih včasih meja

med poezijo, izmišljijo in vsakdanjimi anekdotami ni čisto jasna, kar jim daje dodaten čar, in poleg

pesniških figur ironije v njih najdemo tudi figure odvzemanja, oksimorone in paradokse. Te pesmi

vsebujejo tudi številne nadrealistične elemente; med njimi naj izpostavim živalske pesmi, ki v slovensko

pesništvo prinašajo lahkotno bizarnost. Taka je na primer Babačićeva enovrstičnica Kiti se ne napihujejo.

Sorodni sta ji kratki pesmi ›Sloni / tulijo / zeleno‹ in ›Sokol / ne / odobrava / krotkosti / v tvojih / očeh.‹

Podobe živali v Babačićevih pesmih nimajo le nadrealistične funkcije, obenem so tudi karikature ljudi in

kritika sprevrženih medčloveških odnosov, razmerij, v katerih so eni podrejeni drugim, in družbe, v kateri

se vse bolj uveljavlja pravilo človek človeku volk. Babačić se nikoli ni odrekel pankerskemu idealu

skupnosti, ki bi omogočala svobodo vsem posameznikom. Morda se je s padcem komunističnega režima

in spremembo sistema zazdelo, da je taka utopija možna, toda prebivalstvo v samostojni demokratični

Sloveniji se je kmalu začelo razslojevati. Najprej se je leta 1992 dogodil izbris prebivalcev iz drugih

14

republik nekdanje skupne države, ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo, potem je tržni sistem

začel pospešeno povečevati razkol med revnimi in bogatimi. Najočitneje je to postalo v času svetovne

gospodarske krize, ko tudi množične ljudske vstaje v letih 2012 in 2013 niso mogle preprečiti, da se

zasebni dolgovi bogatih bančnikov ne bi poplačali z javnim denarjem državljanov. Varčevalni ukrepi so

močno prizadeli marsikoga, med drugim tudi kulturo.

Duha tega časa, ko je za trenutek znova zaživela vera v uporne parole in demokratičen protest, čemur

pa je sledilo naglo razočaranje, močno odraža v samozaložbi izdana zbirka Prihodi, odhodi (2013), ki je

bila nominirana tudi za Jenkovo nagrado. Pesniški glas v tej zbirki je glas nekoga, ki mu gre predvsem

za to, da sploh lahko preživi, ne nujno Slovenca, to je lahko delavec iz nekdanjih bratskih jugoslovanskih

republik: ›Gradiš stolpnice, / v katerih ne boš živel, / stadione, na katerih / ne boš navijal, / hotele, v

katerih bodo spali / tisti, ki te ponižujejo.‹ Babačić je v pesmih tega obdobja vse pogosteje začel

uporabljati mrtve metafore, podobe, ki razkrinkavajo lažne vidike resničnosti in prazno idealiteto. Te

pesmi ne izražajo le osebne bolečine, ampak predstavljajo protiutež stvarnosti, ki je navzven vse bolj

bleščeča in gentrificirana, dejansko pa zlagana in prazna. V zbirki Kitula (2015) tako avtor neposredno

pove, da lahko ›kapital / kupuje / naše / prazne / laži‹. Vseeno tudi tu klasična dvoedina struktura ne

zamre. Avtor, četudi ironično, pogosto še vedno nagovarja drugega ali drugo, kot da bi bila v tej

komunikaciji edina prava možnost utopije: ›In dokler je tako, sem tvoj suženj, / melanholični brat,

zapornik zlate ladje, / ki rine v blatno večnost.‹

Babačićeva posebnost so tudi športne pesmi, ki črpajo iz neposredne izkušnje. Po eni strani Babačić rad

igra košarko, po drugi je dolgo delal kot športni novinar; napisal je tudi knjigi o slovenskem boksarju

Dejanu Zavcu in o uspehih slovenskih hokejistov. Se pa izkušnje sodobnega športa v Babačićevih

pesmih vse pogosteje prepletajo s spomini na stare jugoslovanske čase. Tudi tu je prisotna deziluzija, na

primer v pesmi Žalostni Bosanec: ›Kdo se tolaži s tem, da je Ivković branil Maradoni. / Nič ni pomagalo,

zjutraj je bilo treba v službo, / oni pa so se pobrali v svoje klube in igrali naprej, / kot da se ni nič zgodilo.‹

Ko pa se prek športa metaforično dotakne aktualnega stanja v družbi, kot v pesmi Umik, eni najboljših iz

njegove zadnje zbirke Odrezani od neba (2018), njegov glas resignirano opisuje prazno nogometno

igrišče: ›ko se nihče ne brani, / ker nihče ne napada. / Ko so stadioni prazni / in je neodločeno / najboljši

rezultat / za vse.‹ V tej apatiji, ki jo pesnik zaznava, privolitvi v neodločen izid, se skriva nevarnost

poraza. In čeprav to ni neposredno izraženo kot v mladostnih pankerskih pesmih, so ti verzi še vedno

kritika konformizma in vdanosti v usodo, ki zakrivata brezup.

Najbrž se kakšni učiteljici ali učitelju tudi dvovrstična pesem Včasih je bil Fidel. / Danes je Lidl, ne bi

zdela zadosti poetična, da bi v njej prepoznala kakšno globlje sporočilo, četudi bi stala v vrsti pred isto

blagajno v omenjeni veleblagovnici kakor pesnik. Od poezije bi verjetno pričakovala, da govori o kakem

lepšem, boljšem svetu, kot je ta naš, da ju očara in morda celo malo pozabava, ne pa da jima nastavlja

ogledalo in ju prikazuje z nakupovalno košarico in skrbmi. Morda sta tudi že pozabila, da smo nekoč

verjeli, da je najboljši rezultat za vse socializem. In morda sta prezrla, da pesnik zoperstavlja eno prazno

idealiteto drugi zato, ker mu resnično ni vseeno, kakšen je rezultat, ker ve, da sistem, v katerem ljudje

več ne razmišljajo in zapadajo apatiji, pristaja na poraz. Babačićeve pesmi se ne trudijo biti všečne,

ampak želijo bralca vsaj malo zdramiti, čeprav z ironijo. Nekje v globini ostajajo podobno

nekonformistične in utopične, kot so bila njegova mladostna pankerska besedila o ›proleterjih‹. Morda

navzven niso čisto v skladu s tem, kar naj bi po družbeno sprejemljivih kriterijih bilo izročilo naše literarne

zgodovine, tudi zato ker avtor ne pristaja na to, da mu ga prodajajo kot ceneno blago z rimanimi oglasi.

15

V takem primeru je njegova funkcija predvsem ta, da se z njim nekje nekdo okoristi na račun drugih. To

pa nikoli ni bil pravi namen poezije.

Un filo di seta. Antologija sodobne italijanske poezije

Zbirka Antologije Vilenice, Društvo slovenskih pisateljev, 2019

Izbral in uredil: Franco Buffoni

Prevode uredila: Veronika Simoniti

Po dolgih desetletjih antologijske praznine most do mlajših pesniških generacij

Ciril Zlobec je bil ambasador italijanske literature – predvsem poezije – pri nas pa tudi slovenske v Italiji.

V delu Vse daljave niso daleč (2011) osvetljuje svoje dolgoletno prevajanje in navezovanje ter negovanje

stikov z italijanskimi kolegi pesniki, prevajalci in kritiki. Leta 1968 je pri Državni založbi Slovenije izšla

antologija Sodobna italijanska lirika; to sistematično urejeno zbirko je Ciril Zlobec pripravil skupaj z

italijanskim kritikom, pesnikom in pisateljem Giacintom Spagnolettijem. V njej je izbor poezije 40 pesnikov,

v sklepnem delu tudi poseben razdelek za pesnike italijanske manjšine v Jugoslaviji. Temu je sledila vrzel:

pojavljali so se le sporadični, razpršeni prevodi, pesniške zbirke posameznih avtorjev, revijalne, radijske,

spletne objave. Zakaj, kako to? Zaradi razpršene individualnosti slovenskih pesniških glasov, zaradi

odsotnosti osebnosti, eminence, kot je bil Ciril Zlobec? Tudi v Italiji je zevala praznina, slovenska

produkcija je bila skoraj popolnoma zamolčana. Ideološki, politični vzroki? Tudi. Razblinjati so se začeli

šele po slovenski osamosvojitvi. Antologija Svilena nit prinaša širok pregled reprezentativne italijanske

poezije, je prvo nadaljevanje Zlobec-Spagnolettijeve antologije, most do novejših avtorjev, rojenih med

letoma 1940 in 1970, ter spodbuda urednikom, prevajalcem in bralcem. Izbor pesnikov in pesmi je delo

uglednega italijanskega pesnika, poznavalca Franca Buffonija, med drugim tudi urednika edicije Italijanski

zvezki sodobne poezije. Buffonijeva metodologija pri pripravi vileniške antologije poezije naših zahodnih

sosedov ni delala kompromisov glede kakovosti. Claudio Magris, prejemnik nagrade Vilenica leta 2009, je

poudarjal, da je prevedena knjiga knjiga avtorja in prevajalca; pričujočo antologijo so prevedli ugledni,

izkušeni poustvarjalci, med katerimi so štirje tudi sami pesniki, vsi pa radovedni spremljevalci italijanskih

pesniških glasov.

Avtorji: Antonella Anedda, Nanni Balestrini, Silvia Brè, Franco Buffoni, Maria Grazia Calandrone, Giuseppe

Conte, Maurizio Cucchi, Claudio Damiani, Milo De Angelis, Paolo Febbraro, Umberto Fiori, Biancamaria

Frabotta, Vivian Lamarque, Valerio Magrelli, Guido Mazzoni, Laura Pugno, Fabio Pusterla, Antonio

Riccardi, Mario Santagostini, Gian Mario Villalta

Prevajalci: Miljana Cunta, Nadja Dobnik, Alenka Jovanovski, Marko Kravos, Gašper Malej, Veronika

Simoniti

Knjiga je izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, Italijanskega inštituta za kulturo v

Sloveniji – Istituto Italiano di Cultura in Slovenia (v sklopu pobud integrirane promocije Vivere ALL’Italiana

italijanskega Ministrstva za zunanje zadeve in mednarodno sodelovanje) in Evropske komisije – European

Commission.

16

Okrogla miza Srednjeevropske pobude: »Ego in fabula«

Koncept okrogle mize

Pripravil Andrej Pleterski, član žirije za Vilenico

Naziv krovne teme letošnjega festivala vzpostavlja strukturno in vsebinsko analogijo z znamenito latinsko krilatico

lupus in fabula. Na eni strani Ego in fabula tradicionalno žarišče festivala z navzočnostjo avtorjev/avtoric, o katerih se

govori, nadgrajuje s specifiko obravnave istovetnosti in položaja avtorja/avtorice v lastnem literarnem delu, obenem

pa se naziv nekoliko izzivalno dotika vprašanja obravnave avtobiografskih razsežnosti literarnega dela, namiguje

namreč tudi na nekaj, o čemer naj se ne govori. Festival Vilenica želi letos ta tabu zavestno razbijati, saj se kritiški,

literarnozgodovinski in drugi diskurzi pod predpostavko fikcije oz. invencije pogosto izogibajo neposrednim

navezavam na zunajliterarno stvarnost, zlasti na ravni istovetenja avtorja s pripovedovalcem ali literarno osebo in

prepoznave avtobiografskih prvin.

A zdi se, da sodobno, bolj ali manj odkrito avtobiografsko pisanje zahteva vnovični razmislek tako o svojem značaju

kot mnogih obrazih svoje motiviranosti. Če je bilo pisanje o lastnem življenju in s svojega gledišča nekoč idiosinkrazija

posameznih pisateljev, kot sta Proust ali Joyce, če je pozneje v literaturi dobilo številnejšo podobo v pričevanjih o

skrajnih razmerah (vojna, totalitarizem), če se je pred štirimi desetletji pojavila oznaka ›avtofikcija‹, ki ima do danes

največjo zastopanost v francoski književnosti (Duras, Ernaux, Angot, Louis idr.), v ZDA pa so sredi osemdesetih

denimo zaznali tok, ki so ga poimenovali ›nova iskrenost‹ (Franzen, Smith, Eggers idr.), je avtobiografsko pisanje

danes eden osrednjih trendov večine zahodnih literarnih sistemov, vse bolj pa tudi vzhodnih (Indija, Japonska), celo

v tradicionalno ›neizpovednih‹ kulturah, kot so skandinavske (fenomen Knausgård).

Sodobna avtobiografistika – od klasičnih, kronološko začrtanih avtobiografij, ki si prizadevajo za čim celovitejši popis

življenja posameznika, do vsakršnega fragmentarnega oz. mozaičnega pisanja, literariziranega, a temelječega na

lastnih doživetjih, v obliki spominskih okruškov, anekdot, dnevniških zapiskov, pisem, esejev idr. – je svoje tematsko

žarišče prestavila v intimno sfero, ki prikazuje tako vsakodnevnost človekovega bivanja kot tudi njegove skrajnosti.

Zakaj se je avtobiografska pisava razmahnila ravno v dobi virtualnosti, informacijske zasičenosti, potrošniške

površinskosti, lažnih novic in prerokov ter, da, sebkov? Je danes teže ustvariti literarno iluzijo in se vanjo vživljati? Je

avtobiografskost simptom razmer, v katerih deluje sodobni pisatelj? Morda znak njegove lenobe, njegovega ega?

Zahteva fikcija danes na ustvarjalni in recepcijski strani preveč napora? Ali današnjega pisatelja in bralca namišljenih

zgodb prerašča zunajliterarna sfera z množico zgodb iz marketinških, volilnih kampanj, zapisov slehernikov

(›vplivnežev‹) na družabnih omrežjih, v resničnostnih oddajah, in tako na polju fiktivnosti izgubljata boj? Ali se sredi

karnevalske družbe z množico ›zgodb o uspehu‹ zatorej prav avtobiografska literatura kaže kot literarno zatočišče

pristnosti, kjer si družba vsaj na ravni posameznika želi sneti masko in nas znova počlovečiti?

Ali je v našem 21. stoletju, ki ga simbolizira pobezljani potrošnik v poplavi informacij, površinskost dojemanja in

pomanjkanje refleksije in se torej vse bolj kaže kot stoletje pozabe, avtobiografsko pisanje predvsem avtorski poskus

spominjanja, zajetja spomina, njegove (re)konstrukcije, iskanja sebe, lastne istovetnosti? Je avtobiografiji mogoče

verjeti bolj kakor fiktivni zgodbi? Je avtobiografskosti inherentno samoolepševanje in faktična selektivnost? Kakšni

so možni postopki avtobiografskega pisanja? Kdaj ima avtobiografija literarno vrednost? In ne nazadnje – sta

avtobiografija in fikcija (ne)združljivi kategoriji? Je fiktivna avtobiografija mogoča? Ali ni tudi avtobiografija vselej fikcija,

poskus popisa oseb in dogodkov, ki zrcali avtorjevo stališče do upovedanega? Izgubi delo svojo resničnost in

pristnost, če – iz pravnih ali etičnih razlogov – spremenimo dejanska osebna, stvarna in zemljepisna imena? Kaj je

danes literarna pristnost in resničnost?

17

Letošnja Vilenica si torej prizadeva za odprtje razprave o avtobiografskem pisanju, njegovih pojavnih oblikah, izzivih

njegove literarnosti, razmerju do resničnosti, etičnem potencialu za današnji čas. Je le eden od prehodnih simptomov

novodobnega narcisizma, ekshibicionizma in voajerizma ali najresničnejša oblika literature s pomembnim sodobnim

poslanstvom (etičnega) očiščevanja sebe in drugih? Kakšna prihodnost se ji piše?

17. Mednarodni komparativistični kolokvij: »Literatura in pripoved:

Postklasične perspektive in analize«

Koncept kolokvija

Pripravila Dr. Alenka Koron, letošnja vodja kolokvija

V programu letošnjega festivala Vilenica z naslovom Ego in fabula bo 10. in 11. septembra tudi

mednarodni komparativistični kolokvij, že sedemnajsti po vrsti. Kolokvij organizirata Slovensko društvo

za primerjalno književnost in ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede. Tokratni

kolokvij bo potekal v dvorani Lili Novy v Cankarjevem domu v Ljubljani in bo posvečen teoriji pripovedi

oziroma naratologiji. Gre za sodobno teoretsko obravnavo pripovedovanja zgodb, ki se v širšem smislu

tesno prepleta z osrednjo festivalsko temo. Sodelovali bodo slovenski in tuji literarni znanstveniki iz

Avstrije, Belgije, Hrvaške, Madžarske in Srbije ter razpravljali o temi Literatura in pripoved: Postklasične

perspektive in analize. Pripoved v naslovu kolokvija je mišljena široko, kot sklop literarnih oblik in žanrov

z značilno strukturo, ki vključuje govorca, njegovo sporočilo ali zgodbo in naslovnika; poleg pripovednih

in lirskih besedil obsega pripoved še verbalne meje presegajoče umetnostne žanre (film, likovno

umetnost, ples itn.). Hkrati je v tem širokem smislu razumljena kot temeljno orodje, s katerim mislimo

sebe in svet, v zadnjem času vse pogosteje tudi kot orodje za čustvovanje in čutenje. Vse to pa povezuje

misel, da je pripovedni način reprezentiranja sveta vsenavzoč in hkrati presega področje literature.

S tem širokim konceptom pripovedi se ukvarja postklasična naratologija, ki je danes živahno področje

literarnoteoretskih raziskav in postaja vse bolj interdisciplinarna, tako da je celo moderno govoriti o

pripovednem obratu v znanosti, primerljivem z nekaj desetletij starejšim lingvističnim obratom. Hkrati s

procesom širitve zanimanja za pripoved onkraj humanistike teče tudi intenzivna diskusija znotraj literarne

stroke o sami naravi pripovednega diskurza in povezavah z analizami in interpretacijami tekstov.

Ljubljanski komparativistični kolokvij se bo vključil v aktualne debate obeh področij in odpiral vprašanja,

ki presegajo zgolj imanentno literarne pristope. Poleg pripovedništva in poezije bo analiziral tudi

televizijske nadaljevanke, filme, risoromane itn.

18

Gostje 34. Vilenice

Nagrajenec Vilenice 2019

Dragan Velikić, Srbija

Slovenski avtor v središču Esad Babačić

Avtorji v zborniku

Petar Andonovski (Makedonija)

Ayesha Chatterjee (Kanada)

Maria Paula Erizanu (Moldavija)

Jasmin B. Frelih (Slovenija)

Zvonko Karanović (Srbija)

Enes Karić (BiH)

Nataša Kramberger (Slovenija)

Jonas Lüscher (Švica)

Ace Mermolja (Slovenija)

Amanda Mihalopulu (Grčija)

Mohamad Abdul Monaem (Palestina/Sirija/Slovenija)

Manjola Nasi (Albanija)

Sverrir Norland (Islandija)

Carolina Pihelgas (Estonija)

E. M. Reapy (Irska)

Ivana Šojat (Hrvaška)

Italija na Vilenici

Maria Grazia Calandrone

Claudio Damiani

Gian Mario Villalta

19

Dodatne informacije

Sledite nam na družabnih omrežjih

https://www.facebook.com/vilenica.si/

https://www.instagram.com/vilenicafestival/

https://twitter.com/VilenicaF

Če želite rezervirati termin za intervjuje z avtorji, nas, prosimo, kontaktirajte.

Nana Vogrin, vodja projekta

E-naslov: nana.vogrin@vilenica.si

Nina Kokelj, predstavnica za javnost

E: nina.kokelj@vilenica.si

T: 040-797-325

Društvo slovenskih pisateljev

Tomšičeva 12

1000 Ljubljana

E-naslov: dsp@drustvo-dsp.si

Telefon: 01 25 14 144

https://www.facebook.com/vilenica.si/https://www.instagram.com/vilenicafestival/https://twitter.com/VilenicaFmailto:nana.vogrin@vilenica.simailto:nina.kokelj@vilenica.simailto:dsp@drustvo-dsp.si