350ilnosti kanaliziranih vodotokov v spodnji savinjski ... · univerza v mariboru filozofska...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za geografijo
Diplomsko delo
ZNAČILNOSTI KANALIZIRANIH VODOTOKOV V
SPODNJI SAVINJSKI DOLINI NA PRIMERU
POTOKA TRNAVICA
Mentorica: Kandidatka:
red. prof. dr. Ana Vovk Korže Anja Zahrastnik
Somentor:
red. prof. dr. Danijel Vrhovšek
Maribor, 2009
Lektorica:
Marjanca Šoško, prof. slo.
Prevajalka:
Vlasta Leban, prof. ang.
ZAHVALA
Zahvala gre mentorici red. prof. dr. Ani Vovk Korže
in somentorju red. prof. dr. Danijelu Vrhovšku za
strokovno pomoč in nasvete pri izdelavi diplomskega
dela.
Hvala tudi mojim staršem in Dejanu za moralno
podporo, navdih in pomoč v času študija.
Zahvaljujem se tudi vsem drugim, ki so na
kakršenkoli način pomagali pri izdelavi mojega
diplomskega dela.
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana Anja Zahrastnik, roj. 26. 06. 1984 v Trbovljah, študentka Filozofske
fakultete Univerze v Mariboru, smer geografija in sociologija, izjavljam, da je
diplomsko delo z naslovom Značilnosti kanaliziranih vodotokov v Spodnji
Savinjski dolini na primeru potoka Trnavica pri mentorici red. prof. dr. Ani Vovk
Korže in somentorju red. prof. dr. Danijelu Vrhovšku avtorsko delo. V
diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso
prepisani brez navedbe avtorjev.
________________________
(podpis študentke)
Maribor, 2009
POVZETEK
Ker je človek v preteklosti zaradi svojih potreb preveč spreminjal vodne
ekosisteme, se je le-tem porušilo njihovo naravno ravnovesje. Tudi v Spodnji
Savinjski dolini je večina vodotokov antropogeno spremenjenih. Njihova struga je
kanalizirana, uravnana, kar se kaže v zmanjševanju samočistilnih sposobnosti
vodotokov in biotske pestrosti ter izgubi prvotne biotske podobe degradiranega
območja. Ponovna vzpostavitev naravnega ravnovesja vodotokov bo potrebna, saj
je voda strateška dobrina in jo bomo morali bolj varovati. Kot primer
kanaliziranih vodotokov, je v diplomskem delu predstavljen potok Trnavica. S
pomočjo terenskega dela je bilo ugotovljeno, da je potok reguliran, onesnažen
zaradi točkovnega (odplake) in netočkovnega (kmetijstvo) onesnaževanja, poleg
tega pa vodo izkoriščajo za namakanje kmetijskih površin s čimer se znižajo
poletni nizki pretoki. Na podlagi terenskega dela in meritev kemijskih lastnosti
vode potoka Trnavica, je bilo ugotovljeno, da je njeno kemijsko stanje slabo. Kot
možnost ponovne oživitve potoka Trnavica so v diplomskem delu predstavljene
revitalizacije, saj omogočajo z razgibanjem rečnega dna obogatitev vode s
kisikom, obogatijo floro in favno, kar poveča biološko aktivnost in zadržijo vodo
tam, kjer je potrebno in s tem zmanjšajo nevarnost poplav.
Z njimi se lahko doseže dobro ekološko stanje potoka Trnavica. Ekoremediacijske
tehnike so ena izmed možnosti prilagoditve vodnih ekosistemov na podnebne
spremembe.
Na takšen način bi Trnavica spet oživela, pokrajina ob njej pa bi dobila dodatni
pomen.
Ključne besede: fizična geografija, ekosistem, kanaliziran vodotok,
ekoremediacije, revitalizacija, potok Trnavica, Spodnja Savinjska dolina,
Slovenija.
ABSTRACT
Because in the past man changed water ecosystems more than enough due to his
needs, these interventions have tipped their natural balance. In the valley Spodnja
Savinjska dolina also most of the watercourses are antropogenically changed.
Their riverbed is canalized and regulated which is evident in the reduction of self-
cleaning abilities of watercourses and biotic variations as well as the loss of
primal biotic appearance of degraded area. The re-establishment of watercourses'
natural balance will be necessary since water is a strategic resource and shall be
preserved as such. As an example of canalized watercourses the brook Trnavica is
presented in the diploma thesis. By means of fieldwork it was established that the
brook is regulated and polluted due to a point source pollution (sewage) and
nonpoint source pollution (agriculture) and in addition to that the water is being
exploited for irrigation of agricultural land which results in the reduction of
summer low flows. On the basis of fieldwork and measurements of chemical
characteristics of water in the brook Trnavica it was established that its chemical
state is poor. As one of the possibilities for the restoration of the brook Trnavica
the diploma thesis presents revitalizations, since they make it possible - through
agitation of riverbed – to enrich water with oxygen and flora and fauna which
increases biological activity and retains water where needed and consequently
reduce the danger of flooding.
By means of revitalizations a good ecological state of the brook Trnavica can be
achieved. The ecoremediation techniques are one of the possibilities for water
ecosystems adjustment to climate changes.
In such a manner the brook Trnavica would revive and the landscape around it
would get additional meaning.
Key words: physical geography, ecosystem, canalized watercourse,
ecoremediations, revitalization, brook Trnavica, valley Spodnja Savinjska dolina,
Slovenija.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD .....................................................................................................................................1
2 NAMEN IN CILJI .................................................................................................................5
3 METODOLOGIJA................................................................................................................7
4 VODOTOK KOT EKOSISTEM..........................................................................................9
4.1 VODOTOK.........................................................................................................................9
4.2 VODOTOK KOT ŽIVLJENSKI PROSTOR....................................................................11
4.2.1 Biodiverziteta ..........................................................................................................11
4.3 FUNKCIJE VODOTOKA KOT EKOSISTEMA .............................................................16
4.4 OGROŽANJE VODOTOKOV.........................................................................................17
4.5 TRAJNOSTNO GOSPODARJENJE Z VODNIMI VIRI .................................................19
4.5.1 Ekološko sprejemljiv pretok (Qes)...........................................................................19
5 SONARAVNO UREJANJE VODOTOKOV ....................................................................23
5.1 REVITALIZACIJE IN EKOREMEDIACIJE TER NJIHOV NAMEN ............................23
5.2 EKOREMEDIACIJE KANALIZIRANIH VODOTOKOV..............................................27
5.2.1 Kanalizirani vodotoki ..............................................................................................27
6 SAVINJSKA RAVAN .........................................................................................................31
6.1 HIDROGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE .................33
6.2 KANALIZIRANI VODOTOKI V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI ................................38
6.2.1 Reka Bolska .............................................................................................................40
6.2.2 Potok Lagvaj ...........................................................................................................41
6.2.3 Potok Trebnik ..........................................................................................................42
6.2.4 Reka Ložnica ...........................................................................................................42
6.2.5 Podvinska Struga.....................................................................................................44
7 POTOK TRNAVICA ..........................................................................................................45
7.1 POTOK TRNAVICA V PRETEKLOSTI .........................................................................45
7.2 POTOK TRNAVICA V ZADNJIH DESETLETJIH ........................................................47
7.2.1 Pokrajina ob Trnavici .............................................................................................49
7.3 PROBLEMATIKA STANJA POTOKA TRNAVICA .....................................................53
7.3.1 Onesnaževanje potoka Trnavica..............................................................................54
7.3.1.1 Naselja ............................................................................................................................. 54
7.3.1.2 Kmetijstvo........................................................................................................................ 57
7.3.2 Ekosistemska pestrost..............................................................................................59
7.3.3 Odvzemi vode ..........................................................................................................61
7.3.4 Poplave....................................................................................................................63
7.4 KAKOVOST VODE V POTOKU TRNAVICA..............................................................67
7.4.1 Hidromorfološke značilnosti potoka Trnavica .......................................................67
7.4.2 Fizikalne in kemijske značilnosti potoka Trnavica..................................................70
7.4.2.1 Reakcija vode................................................................................................................... 71
7.4.2.2 Električna prevodnost µS ................................................................................................. 72
7.4.2.3 Kisik................................................................................................................................. 73
7.4.2.4 Trdota vode ...................................................................................................................... 74
7.4.2.5 Hranilne snovi.................................................................................................................. 75
7.4.2.6 Fosfor in njegove spojine ................................................................................................. 76
7.4.2.7 Dušik in njegove spojine.................................................................................................. 77
7.4.2.8 Amonijeve spojine ........................................................................................................... 78
7.4.2.9 Mangan ............................................................................................................................ 80
7.4.2.10 Železo ............................................................................................................................. 80
7.4.2.11 Baker............................................................................................................................... 81
8 PREDLOG OŽIVITVE KANALIZIRANEGA VODOTOKA TRNAVICA .................85
8.1 UKREPI, KI SE NANAŠAJO NA UPORABO V POREČJU POTOKA TRNAVICA.....85
8.1.1 Rastlinska čistilna naprava .....................................................................................85
8.2 UKREPI, KI SE NANAŠAJO NA VODOTOK TRNAVICA...........................................88
8.2.1 Tehnike izven struge ................................................................................................88
8.2.1.1 Stranski rokav .................................................................................................................. 88
8.2.1.2 Vegetacijski pas ............................................................................................................... 89
8.2.2 Tehnike v strugi .......................................................................................................90
8.2.2.1 Prodna brzica ................................................................................................................... 90
8.2.2.2 Odbijač toka..................................................................................................................... 91
8.2.2.3 Večji kosi lesa - padla drevesa ......................................................................................... 93
9 ZAKLJUČEK ......................................................................................................................97
10 VIRI IN LITERATURA ...................................................................................................102
KAZALO FOTOGRAFIJ
Fotografija 1: Naravna struga vodotoka........................................................... 10
Fotografija 2: Potočna postrv v potoku............................................................ 13
Fotografija 3: Vodna vegetacija ima pomembne biološke funkcije ................ 15
Fotografija 4: Pokrajina z naravno ekoremediacijo ......................................... 24
Fotografija 5: Kanaliziran vodotok .................................................................. 27
Fotografija 6: Vodotok z vsemi svojimi funkcijami…………………...……. 27
Fotografija 7: Reka Bolska skozi naselje Prebold ........................................... 40
Fotografija 8: Potok Lagvaj čez naselje Male Braslovče................................. 41
Fotografija 9: Potok Trebnik čez naselje Poljče .............................................. 42
Fotografija 10: Reka Ložnica skozi naselje Gotovlje ........................................ 43
Fotografija 11: Podvinska struga ....................................................................... 44
Fotografija 12: Naravna struga Trnavice ........................................................... 48
Fotografija 14: Odtočna cev za odpadne vode, ki se iztekajo v potok Trnavica 56
Fotografija 15: Potok Trnavica skozi kmetijske površine ................................. 58
Fotografija 16: Avtocesta in kmetijske površine ob Trnavici
vplivajo na slabo kvaliteto živalskega sveta ............................. 59
Fotografija 17: Vodne in obrežne rastline.......................................................... 61
Fotografija 18: Osiromašen obvodni svet z vidika rastlinske pestrosti…….…..61
Fotografija 19: Nizek pretok v Trnavici............................................................. 62
Fotografija 20: V strugi Trnavice je voda…………………………………...…62
Fotografija 21: V strugi Trnavice ni vode………….…………………………..62
Fotografija 22: Opravljanje kemijske analize vode iz potoka Trnavica ........... 70
Fotografija 23: Photometer PF-11 ..................................................................... 71
Fotografija 24: Ph-meter .................................................................................... 73
Fotografija 25: Pripomočki za merjenje kemijskih lastnosti vode..................... 82
Fotografija 26: Rastlinska čistilna naprava za naselje ....................................... 88
Fotografija 27: Stranski rokav............................................................................ 89
Fotografija 28: Vegetacijski pas ........................................................................ 90
Fotografija 29: Prodna brzica............................................................................. 91
Fotografija 30: Odbijač toka .............................................................................. 92
Fotografija 31: Leseni kosi v strugi ................................................................... 93
KAZALO TABEL
Tabela 1: Povprečna letna količina padavin med letoma 2002-2007 za padavinski
postaji Gomilsko in Celje...................................................................... 36
Tabela 2: Razčlenitev slabega kakovostnega stanja potoka Trnavica .................. 54
Tabela 3: Naselja, preko katerih teče potok Trnavica in sicer od izvira do izliva
potoka glede na število prebivalcev, gospodinjstev in stanovanj ........ 56
Tabela 4: Mesečna količina padavin med letoma 2002-2007 za padavinsko postajo
Gomilsko............................................................................................... 65
Tabela 5: Povprečna letna količina padavin med letoma 2002-2007 za padavinsko
postajo Gomilsko .................................................................................. 66
Tabela 6: Hidromorfološke značilnosti potoka Trnavica...................................... 69
Tabela 7: Rezultati analize kakovostnega stanja Trnavice ................................... 82
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Mesečni srednji vodostaji za reko Savinjo v Letušu in Celju za leto 2004
………………………………………………………………………… 34
Graf 2 : Povprečna letna količina padavin med letoma 2002-2007 za padavinski
postaji Gomilsko in Celje......................................................................... 36
Graf 3: Mesečna količina padavin med letoma 2002-2007 za padavinsko postajo
Gomilsko.................................................................................................. 65
Graf 4: Povprečna letna količina padavin med letoma 2002-2007 za padavinsko
postajo Gomilsko .................................................................................... 66
KAZALO KART
Karta 1: Savinjska ravan ....................................................................................... 33
Karta 2: Proučevano območje ............................................................................... 39
Karta 3: Potok Trnavica na vojaškem zemljevidu ................................................ 46
Karta 4: Reliefne enote pokrajine ob Trnavici ...................................................... 49
Karta 5: Raba tal v okolici potoka Trnavica ......................................................... 58
Karta 6: Zavarovana in ekološko pomembna območja ter naravne vrednote na
območju Trnavice .................................................................................. 60
Karta 7: Poplavno območje ob Trnavici .............................................................. 64
Karta 8: Merilni mesti ........................................................................................... 68
Karta 9: Predlog ekoremediacijske ureditve potoka Trnavica .............................. 94
KAZALO SHEM
Shema 1: Rečni profil (merilno mesto 1).............................................................. 68
Shema 2: Rečni profil (merilno mesto 2)……………………………………….. 68
Shema 3: Shematski prerez skozi gredo rastlinske čistilne naprave ..................... 88
Shema 4: Stranski rokav …………………………………………………………89
Shema 5: Prodna brzica ………………………………………………………….91
Shema 6: Odbijač toka .......................................................................................... 93
1
1 UVOD
V vsakem ekosistemu živa bitja delujejo tako, da ustvarjajo določeno naravno
ravnovesje. Narava je v milijonih let razvila svoje obrambne in samočistilne
sposobnosti, s katerimi se ščiti pred različnimi vplivi in odpravlja škodljive
posledice v okolju. Človek je to ravnovesje s svojimi nepremišljenimi posegi v
prostor porušil in s tem vplival na vrsto drugih negativnih dejavnikov. Svoj
prostor si je skušal prikrojiti tako, da bi imel od njega določene koristi
(Ekoremediacije v celostnem upravljanju z vodami, Limnos).
V preteklosti so bili vodotoki v drugačnem stanju kot danes. Imeli so več vode, večje
samočistilne sposobnosti in bogato obrežno vegetacijo. Vse to je vplivalo na bogat
življenjski vodni in obvodni svet. Vendar pa je človek krčil obrežno vegetacijo zaradi
pridobitve čim večjega števila kmetijskih površin. Vodotoke je spreminjal zaradi
poselitve, industrije, gradbenih posegov, prometa itd. V te namene so bili mnogi
vodotoki spremenjeni v kanale, njihove struge so se izravnale. Negativne posledice
kanaliziranih vodotokov se kažejo še danes. Zaradi osiromašenja vodne in obvodne
vegetacije so se zmanjšale samočistilne sposobnosti vodotokov in posledično se je
poslabšala kvaliteta vode. Poleg tega voda hitreje odteče dolvodno in v mnogih
primerih vodotok poplavlja. Hkrati pa to povzroča sušo gorvodno.
V zadnjem času so se ljudje začeli zavedati, da voda ni vir, ki bi ga lahko neomejeno
izkoriščali. Nenazadnje pa tudi Vodna direktiva narekuje, da je treba doseči in
ohraniti dobro ekološko stanje vseh površinskih voda. V ta namen so se kot primeren
pristop k izboljšanju stanja vodotokov izkazale ekoremediacije. »Ekoremediacija je
pojem, s katerim označujemo uporabo naravnih procesov in sistemov za obnovo in
zaščito okolja. Z ekoremediacijskimi metodami lahko zmanjšamo in odpravljamo
posledice kmetijskega onesnaževanja, turizma, prometa, industrije in poselitve.
Pomenijo torej vračanje k naravi s ciljem ohraniti ali popraviti naravno ravnovesje.«
(Vrhovšek, 2006, str. 4)
2
Tako se lahko odpravijo negativne posledice kmetijstva v okolju in preobremenitve
voda zaradi urbanizacije, industrije ter prometa. Ne služijo samo kot zaščita
degradiranih vodnih ekosistemov, temveč tudi za zaščito drugih ekosistemov.
Naravni in nespremenjeni vodni ekosistemi s tolmuni, brzicami, prodnatimi nasipi in
z vegetacijo poraslimi strugami opravljajo vse zgoraj naštete funkcije. Konkretno z
revitalizacijami vodotokov lahko vodo zadržimo in s tem preprečimo poplave in suše,
povečamo stopnjo biodiverzitete in samočistilno sposobnost.
»Osnovni namen revitalizacij vodotokov je obnovitev določenega ekološkega
ravnovesja z ustreznimi vodno-gospodarskimi posegi. Na takšen način ciljno in z
določenim namenom obnovimo oziroma ohranimo zgradbo in funkcijo habitatov
vodnega in obvodnega sveta. S pojmom revitalizacija vodotokov označujemo vrsto
ekoremediacij, ki se izvajajo za sanacijo nepravilnih posegov v vodotokih. To je nov
način upravljanja z vodotoki, kjer gre za strukturno in funkcijsko povezanost
ekosistemov, s čimer se doseže že dobro ekološko stanje voda.« (Vrhovšek in Vovk
Korže, 2007, str. 55)
Vsakodnevno srečevanje s pokrajino v Spodnji Savinjski dolini, ki je kmetijsko
izredno intenzivna in gospodarsko razvita na eni strani ter antropogeno spremenjena
in degradirana na drugi strani, me je vzpodbudilo, da sem začela razmišljati o tem, v
kolikšni meri so človekove potrebe po izkoriščanju prostora upravičene in če sploh
so. Študij geografije me je usposobil, da na geografski prostor gledam kot na celoto
različnih dejavnikov, ki so med seboj povezani. Zaradi tega sem se odločila, da bom v
diplomski nalogi poskušala prikazati ne samo da je obnovitev možna, temveč tudi
način, kako se lahko naravni ekosistemi obnovijo in ohranijo. V Spodnji Savinjski
dolini je večina vodotokov kanaliziranih, kar degradira celotno pokrajino.
Osredotočila sem se na vodotok Trnavico, raziskala vzroke za slabo kakovostno
stanje potoka in predlagala možne revitalizacijske metode, katere bi lahko obnovile
njegovo naravno ekološko stanje, ki je izrednega pomena ne samo za potok, temveč
tudi za njegovo širše območje. Glede na to, da revitalizacije pomenijo sonaravno
urejanje vodotokov, le-to pa se v svetu vse bolj uveljavlja, bi morali tudi v Sloveniji
slediti tem standardom. To bi bila izjemna priložnost za našo državo.
3
Diplomsko delo je sestavljeno iz desetih poglavij. Podatke sem zbrala iz različne
literature, spletnih strani, terenskega dela, meritev in intervjujev. V uvodnem delu
sem predstavila celotno diplomsko delo in razloge za izbiro teme ter njeno aktualnost.
Namen diplomskega dela in cilje sem predstavila v drugem, metode zbiranja
podatkov pa v tretjem poglavju. V četrtem poglavju sem predstavila funkcije
vodotoka kot ekosistema, kar sem kasneje uporabila kot izhodišče za potrebe po
sonaravnem urejanju vodotokov. Slednje sem predstavila v petem poglavju, kjer sem
kot načine sonaravnega urejanja vodotokov predstavila ekoremediacije, ki zaradi vse
večjih pritiskov človeka na okolje postajajo ne samo aktualne, temveč nujne.
Območje, ki sem ga proučevala z vidika kanaliziranih vodotokov se imenuje Spodnja
Savinjska dolina in spada v naravnogeografsko enoto Savinjska ravan. V šestem
poglavju sem poudarila predvsem hidrogeografske značilnosti pokrajine ob Savinji in
se omejila na kanalizirane vodotoke v Spodnji Savinjski dolini, ki sem jih določila s
pomočjo terenskega dela. Sedmo in osmo poglavje sta najobsežnejši. Predstavila sem
potok Trnavica kot predlog oživitve kanaliziranega vodotoka. V sedmem poglavju
sem prikazala podatke o meritvah fizikalnih in kemijskih lastnostih vode, ki sem jih
izvedla sama, predstavila sem pokrajino ob Trnavici in problematiko potoka. V
osmem poglavju pa sem glede na ugotovljeno slabo stanje potoka predstavila
revitalizacijske metode, ki lahko ponovno oživijo potok in dosežejo njegovo naravno
ravnovesje.
Z diplomskim delom sem želela prikazati značilnosti kanaliziranih vodotokov in na
primeru potoka Trnavica pokazati, kakšne lastnosti ima ta vodotok in ob poznavanju
revitalizacij predlagati možnosti za povečanje ekosistemskih funkcij potoka Trnavica.
Kanalizirani vodotoki so izgubili svojo naravno funkcijo, posledično se je ob
vodotokih zmanjšal živalski in rastlinski svet, zmanjšale so se samočistilne
sposobnosti vodotokov in povečala se je poplavna nevarnost. Zato je potrebno vse
antropogene vodotoke sonaravno urediti in pri tem uporabiti vse naravne zakonitosti,
ki jih Slovenija ima. Prikazala sem primer kako se to lahko izvede, že obstoječi
primeri pa kažejo na to, da te zakonitosti resnično delujejo.
Šele v zadnjih desetletjih se je v ljudeh pojavila težnja po zaščiti vodotokov tam kjer
je to še možno ter po oživitvi degradiranih. Ljudje so se začeli zavedati, da po svetu
4
ni več na razpolago toliko vode, kot jo je bilo včasih. In če je veljalo, da je Slovenija
vodno bogata država, se je treba vprašati, če je takšen naziv še vedno upravičen.
Potrebe po sonaravnem urejanju vodotokov vse bolj naraščajo, nenazadnje pa je naša
dolžnost, da popravimo stanje, katerega smo mi sami ustvarili.
5
2 NAMEN IN CILJI
Hiter gospodarski razvoj in vse večji pritiski človeka na okolje so povzročili
degradacijo okolja v Spodnji Savinjski dolini, kar se danes kaže v onesnaženju
okolja, zmanjševanju njegovih samočistilnih sposobnosti in biološke pestrosti, ki
je globalnega pomena za vse ljudi. Z namenom pridobitve čim več kmetijskih
površin in povečanju poplavne varnosti so ljudje večino strug v Spodnji Savinjski
dolini kanalizirali, izravnali in jim odstranili obrežno vegetacijo. Vodotoki so tako
izgubili prvotno naravno ekosistemsko funkcijo, kar negativno vpliva na širšo
okolico. Vendar pa ima ta pokrajina veliko priložnosti, da se obnovi in ohrani
naravno stanje vodotokov. Sonaravna oživitev tega območja bi omogočila
kakovostno bivalno okolje človeku ter tudi rastlinam in živalim ter življenje z
roko ob roki živalskega in rastlinskega sveta na eni in ljudi na drugi strani.
Namen diplomskega dela z naslovom Značilnosti kanaliziranih vodotokov v
Spodnji Savinjski dolini na primeru potoka Trnavica je analizirati in ugotoviti
značilnosti voda v kanaliziranih vodotokih ter predstaviti njihove lastnosti in
predlagati, kako bi potok Trnavico lahko ponovno oživili.
Dodatna vrednost diplomskega dela je prispevati k večji ozaveščenosti ljudi do
odnosa do vodnih virov in pa tudi to, da bodo ljudje poznavali razlike med
naravnimi in spremenjenimi vodotoki. Z diplomskim delom sem želela doseči, da
širša okolica spozna ekoremediacijske metode kot možnost ponovne oživitve
kanaliziranih vodotokov in njihov donos k dodatni naravni vrednosti širšega
območja ob potoku Trnavica.
Cilj diplomskega dela je bil s pomočjo literature, slikovnega gradiva, terenskega
dela in meritev prikazati značilnosti kanaliziranih vodotokov, kaj jim je skupno in
kakšne lastnosti imajo. Nato pa na primeru potoka Trnavica pokazati, kakšne
lastnosti ima ta vodotok in ob poznavanju revitalizacij predlagali možnosti
njegove ponovne oživitve.
6
Hipoteze:
1. Predpostavljam, da imajo kanalizirani vodotoki manj ekosistemskih funkcij,
ker je njihova struga izravnana in osiromašena z vegetacijo.
2. Predpostavljam, da bi bilo možno z ustrezno kombinacijo revitalizacij
izboljšati stanje vode v potoku Trnavica.
7
3 METODOLOGIJA
Pri izdelavi diplomskega dela z naslovom Značilnosti kanaliziranih vodotokov v
Spodnji Savinjski dolini na primeru potoka Trnavica, sem uporabila različne
geografske metode dela:
1. Zbiranje podatkov
Osnovno geografsko literaturo, ki se nanaša na kanalizirane vodotoke v Spodnji
Savinjski dolini in njihovo ponovno oživitev, sem zbrala v različnih knjižnicah, in
sicer v Miklošičevi knjižnici Maribor, v Osrednji knjižnici Celje, v Medobčinski
splošni knjižnici Žalec ter v Splošni knjižnici Sevnica. Podatke sem zbrala iz
strokovne literature, serijskih publikacij in zbornikov.
Na spletnih straneh Agencije Republike Slovenije za okolje, PISO ter na drugih
spletnih straneh sem izbrala primerne karte in druge hidrogeografske podatke o
pokrajini proučevanega območja.
V stik sem stopila tudi z zaposlenimi v Ekoremediacijskem tehnološkem centru v
Celju, kjer sem zbrala podatke o različnih ekoremediacijskih metodah.
Nekatere vire informacij o hidrogeografskih značilnostih Spodnje Savinjske
doline sem pridobila tudi s kontaktiranjem zaposlenih na ARSO, v podjetju
NIVO, d. o. o., na Upravni enoti Žalec, v občini Braslovče in pri ribiški družini
Šempeter.
2. Terensko delo
Na podlagi terenskega dela sem analizirala stanje vodotokov v Spodnji Savinjski
dolini. V času pisanja diplomskega dela sem z metodo fotografiranja prikazala
dejansko stanje proučevanih vodotokov. Fotografirala sem izbrane kanalizirane
vodotoke v Spodnji Savinjski dolini in jih vrisala v karto. Kot primer
kanaliziranega vodotoka sem predstavila potok Trnavico. Potok sem podrobno
preučila z delom na terenu in s fotografijami prikazala njegovo stanje. Tako sem
že obstoječe podatke dopolnila, hkrati pa dobila novejše.
8
Poleg tega sem opravila kemijske in fizikalne analize vode v potoku Trnavica in s
tem ugotovila tudi njegovo kemijsko stanje. Določila sem dve merilni mesti ob
Trnavici, kjer sem izmerila hidrogeografske značilnosti potoka in na podlagi
ugotovitev izdelala shemo rečnega profila za vsako merilno mesto posebej.
Opravila sem tudi kemijsko analizo vode v Trnavici, in sicer v Mednarodnem
centru za ekoremediacije v Mariboru.
Sodelovala sem tudi na 2. Mednarodni ERM konferenci v Celju z naslovom
Ekoremediacije v državah Zahodnega Balkana in Osrednji Evropi za izboljšanje
kvalitete življenja. V sklopu konference sem se udeležila tudi strokovne
ekskurzije pod vodstvom dr. Danijela Vrhovška, ki je bila namenjena ogledu
primerov dobrih praks ekoremediacijskih sistemov v Sloveniji. Na konferenci sem
namreč pridobila širši in splošnejši pogled na trajnostni in sonaravni razvoj s
pomočjo ekosistemskih tehnologij.
3. Urejanje podatkov
Zbrane podatke iz strokovne geografske literature, iz spletnih in ustnih virov sem
uredila in jih vključila v predvidena poglavja. Z deskriptivno metodo sem
opredelila hidrogeografske značilnosti proučevanega območja in funkcije vodnega
ekosistema. Pri tem sem uporabila različne vire informacij. Z metodo sinteze in
analize sem prikazala, da je naravni vodni ekosistem pomemben pri vzdrževanju
življenja na Zemlji. Ohranja biološko pestrost, ki vpliva na količino kisika,
kroženje snovi v naravi in na pretok energije, nenazadnje pa je tudi vir hrane.
Samočistilne sposobnosti ščitijo pred škodljivimi vplivi iz okolja, poleg tega pa
kompenzirajo vodne viške. Dokazala pa sem, da se kanaliziranim vodotokom
spremenijo naravne ekosistemske funkcije, ki se kažejo v porušenem naravnem
ravnovesju. To sem povezala s potokom Trnavica, ki sem ga podrobneje preučila
in zbrane podatke predstavila tudi v kartah, shemah, tabelah in grafih. Na podlagi
ugotovitev sem predlagala možne rešitve, ki bi povečale ekosistemske funkcije
vodotoka Trnavica.
9
4 VODOTOK KOT EKOSISTEM
4.1 VODOTOK
Tekoče vode so tiste vode potokov, rek in drugih vodnih tokov, ki zaradi
istosmernega strmca odtekajo v isto smer. Imajo določeno hitrost in z njo
povezano sposobnost prenašanja različno velikega kamninskega gradiva. Najbolj
vplivajo na preoblikovanje zemeljskega površja, so dinamična in občutljiva
pokrajinska sestavina in življenjski prostor številnih vrst, poleg tega pa
pomemben vodni vir, ki oskrbuje prebivalstvo. Vodni krog se prične s padavinami
in je začetek ustvarjanja tekočih voda. Najpomembnejši dejavniki nastanka
vodotokov so sestava površja in njegova prepustnost, naklon pobočja in količina
padavin, ki pade na neko območje. Voda izhlapeva iz oceanov zaradi sončne
toplote, njeni hlapi krožijo po zraku in se nato v obliki padavin vrača na
zemeljsko površje. Na Zemlji pa kot potok ali reka odteka nazaj v morje. Reka
nastane takrat, ko se združi več površinskih odtokov deževnice ali snežnice in si
nato ustvari odmakalno območje ali porečje. Voda se v zraku obnovi približno
vsakih 20 dni (Vovk Korže in Bricelj, 2004, str. 16).
Hidrološki krog povezuje atmosfero, kopno in oceane in v njem vsaka molekula
vode najmanj dvakrat spremeni svoje agregatno stanje. Na njeno globalno
kroženje vpliva tudi vegetacijska pokritost površja in dejavnost človeka.
Padavine se zbirajo v curkih in ploskovno odtekajo po nestalnih poteh. Ko se
združi več curkov v tok, nastane potok, ki lahko preraste v reko in nato v veletok.
Tako nastane rečni sistem, ki ga sestavlja glavna reka s svojimi pritoki, ki odvaja
vodo s celotnega porečja (Vrhovšek in Vovk Korže, 2008, str. 24).
Rojstvo reke je izvir. Na začetku svoje poti je tok reke hiter, njena struga je ozka.
V strugi prevladujejo večji kamni, obrežje je poraslo z vegetacijo, voda je hladna,
bogata s kisikom in skoraj brez organskih snovi. V strugi je zaradi goste obrežne
10
vegetacije veliko odpadlih listov, ki jih ustavljajo kamni in jih razgrajujejo
različni mikroorganizmi, bakterije in glive.
Največ ljudi ima stika s srednjim tokom reke, ker se reka tu najbolj prepleta z
življenjem ljudi. Tu se tudi najbolj vidijo sledi in posledice človekovih vplivov v
naravo. V srednjem toku reka največkrat teče med obdelovalnimi površinami,
travniki pa tudi med naselji, mesti in industrijskimi območji. Tu se rečni tok
upočasni, zato reka pridobi na moči, ker se vanjo zlijejo številni pritoki. Ljudje
reke izkoriščajo za namakanje kmetijskih površin, za izkoriščanje električne
energije in tudi za rekreacijske površine. V primeru, da človek gleda na reko samo
kot na vir, s katerim lahko neomejeno razpolaga, to negativno vpliva nanj in na
samo reko. V spodnjem toku je struga reke globoka, manj vijugasta, njena
podlaga pa je sestavljena iz drobnejših usedlin. Obrežna vegetacija je običajno v
obliki grmovja in redka. Rast rastlin omejujejo slabše svetlobne razmere, ki so
nastale zaradi povečane količine neraztopljenih snovi v vodi.
Fotografija 1: Naravna struga vodotoka
Vir: Medmrežje 5: http://www.hipwader.com/images
Reka predstavlja večji vodni tok. Da tekoče vode nastanejo, je pomembno, da
količina padavin presega količino izhlapevanja in da nepropustna litološka
podlaga s pomočjo gravitacije omogoča gibanje vode (Vrhovšek in Vovk Korže,
2008, str. 26-27).
11
Najpomembnejši del vodotoka je njegov zgornji del, torej povirje. Povirni svet
obsega predvsem gorska slemena in pobočja, planote, hribovja, gričevja ipd. V
povirjih vodotokov je najpomembnejši proces erozija, ki s premeščanje plavin in
proda vpliva na stanje rek v srednjem in spodnjem toki, kjer se sedimenti
odlagajo. Povirja so zelo pomembna za ohranjanje biodiverzitete in hidro
ekoloških funkcij. Vendar pa jih ogrožajo klimatske spremembe, sečnja gozdov,
kmetijstvo, turizem ipd. Zato se hitro talita sneg in led, kar povzroča poplave ob
toku navzdol, povečuje se rečna erozija zaradi sečnje gozdov, tok se izsušuje
zaradi kmetijstva, ki vpliva tudi na uničenje naravnih habitatov (Vrhovšek in
Vovk Korže, 2008, str. 31).
4.2 VODOTOK KOT ŽIVLJENSKI PROSTOR
4.2.1 Biodiverziteta
Biodiverziteta podpira delovanje ekosistemov in zagotavlja storitve, od katerih je
odvisno človeško življenje. Njene najpomembnejše funkcije so proizvodnja hrane,
varstvo pred poplavami in čiščenje sedimentov. Brez raznolikih vrst in ekološkega
procesa, ki le-te vodi, bi bile ekosistemske funkcije izgubljene, posledico pa bi
občutila vsa človeška blaginja. Biodiverziteta je neločljivo povezana s pojmom
vrednota. Ljudje imamo odgovornost, da varujemo ekosisteme. Vendar ne samo
zato, da bi preživele redke vrste, temveč tudi zato, da bi omogočili lepo
prihodnost bodočim generacijam. Sploh v sladkih vodah je stopnja biodiverzitete
zelo visoka. Vodotoki nudijo življenjski prostor mnogim redkim vrstam
(Revenga, 2007, str. 2-3).
Biodiverziteta pomeni raznolikost življenja na Zemlji oziroma pestrost živih bitij.
Sloveniji pripada območje 0,004 % celotne površine Zemlje naseljuje pa jo 1 %
vseh znanih vrst živih bitij. Sobivanje več kot 22.000 vrst uvršča Slovenijo med
naravno najbogatejšo državo v Evropi in na temu bi morali graditi identiteto
države Slovenije. Je pokazatelj kakovosti ekosistemov.
12
Za Slovenijo je značilna velika pestrost rastlinskih in živalskih vrst, ekosistemov
in krajin na majhni površini. Vzroki za visoko stopnjo raznovrstnosti so prehodni
položaj na stičišču geotektonskih enot in biogeografskih regij, razgiban relief in
pestre geološke, pedološke, podnebne in hidrološke razmere. Nenazadnje je k
temu prispevalo človekovo delovanje na ozemlju današnje Slovenije, pa tudi
dejstvo, da je tu stičišče slovanske, germanske in romanske kulture. Biodiverziteta
je zelo pomembna za obstoj človeka saj živa bitja proizvajajo kisik, so vir hrane,
vplivajo na kroženje snovi in na pretok energije v naravi. Nanaša se na vrste,
njihove genske lastnosti in raznolikost ekosistemov.
Raznolikost živega sveta ni proizvod človeka, ampak evolucije Zemlje, naloga
človeka je, da jo varuje in obnavlja. Biodiverziteta je namreč globalnega in
ekonomskega pomena, ne smemo pa pozabiti še njen estetski in etični pomen
(Vovk Korže in Vrhovšek, 2007a).
Ob in v vodotokih je povečana biodiverziteta, če to območje primerjamo z
okolico. Oblika in dimenzija struge, vodni režim, velikost zrna dna in kvaliteta
vode vplivajo na to, kakšen bo razpored vodnih habitatov. Bolj kot je vodotok v
vodi razgiban, bolj bodo raznoliki vodni habitati v njem. Vsak prebivalec
vodotoka ima svoje prilagoditve na točno določeno hitrost in globino vode. Npr.
hitrost, ki je manjša od 0,3 m/s ne bo ustrezala večini ribjih vrst, nizka gladina
vode pa je nujno potrebna za vzgojo mladih vrst rib in kot habitat za številne
nevretenčarje.
13
Fotografija 2: Potočna postrv v potoku
Vir: Medmrežje 4: http://www.mobisux.com/album/data
Tudi redne poplave vplivajo na pestrost življenjskega sveta v vodotokih.
Poglobljeni deli struge so zelo ugodni za plankton, ki jih oskrbuje s kisikom in
tako vpliva na povečano samočistilno sposobnost reke. Večina organizmov v
rekah živi na ali v dnu ali pa so pritrjeni na substrat. Večina organizmov živi zunaj
glavnega vodnega toka. Različna živa bitja so se različno prilagodila razmeram v
vodotokih. Kljub vsem prilagoditvam pa se lahko zgodi, da tok vode organizme
odtrga in odnese dolvodno. Tudi ribe se razdelijo po posameznih rečnih odsekih,
pri tem pa upoštevajo svoje drstitvene potrebe in navade ter ugodno temperaturo.
Voda je življenjsko okolje tudi nevretenčarjem, ki so pogosto občutljivi na
onesnaženje in reagirajo na spremembo kakovosti vode, zato jih lahko
uporabljamo kot indikatorje za kakovost vode. Med najpomembnejše skupine
nevretenčarjev spadajo vrtinčarji, mehkužci, raki in insekti.
Ti potrebujejo za svoj obstoj zdrave habitate in so pomemben del biološke
pestrosti vodotokov. V kolikor kakovost vode upade, se zmanjša tudi njihovo
število. Zato je pomembno, da ribam zagotovimo kakovostno in čisto vodo.
Poseben primer živega sveta vodotokov so tudi dvoživke, za katere je značilno, da
povezujejo dve življenjski okolji in sicer tako vodno kot kopensko. Tudi dvoživke
hitro reagirajo na spremembe v njihovem življenjskem prostoru, zato njihova
prisotnost kaže na zdrav in čist habitat.
14
Med plazilci najdemo v in ob vodah v Sloveniji predvsem želve, kuščarje in kače.
Vendar pa se njihovo število v zadnjih letih zmanjšuje, kar je posledica predvsem
človekovih posegov v prostor.
Tudi ptice so pokazatelj biološke pestrosti vodnega okolja. Gnezdijo lahko v ali
ob odvodnih jarkih in kanalih. Tudi ptice prizadenejo človekovi posegi v njihov
življenjski prostor, kot so npr. vzdrževalna dela.
Sesalci so se dobro prilagodili na vodno in obvodno okolje. Sem spadajo skupine
rovk, glodavcev in zveri. Številne vrste sesalcev so na seznamih redkih in
ogroženih vrst (Vrhovšek in Vovk Korže, 2008, str. 57, 96).
V vodah, na njihovih bregovih in obrežjih uspevajo številne vrste rastlin in sicer
od majhnih alg do mahov in cvetnic. Obrečna območja so naraven prehod ter
povezava med vodnimi in kopenskimi ekosistemi. Obrečna vegetacija sestavlja
edinstvene habitate, ki so pomembni za obstoj številnih ogroženih rastlinskih in
živalskih vrst. Sestavljajo jo predvsem vodoljubne rastline. Rastlinstvo ob
vodotokih ima več funkcij. Poleti senči vodno površino in preprečuje, da bi se
voda pregrela, pozimi pa vodotoke varuje pred prenizkimi temperaturami,
posledično pa tudi vodne organizme pred ekstremnimi temperaturami. Je tudi
obrežni pas, ki kot nekakšen biološki filter varuje vodno okolje pred čezmernim
vnašanjem nitratov in drugih strupenih snovi s kmetijskih in drugih površin.
Vodne rastlinske združbe so tudi pomembna sestavina biološke pestrosti in nudijo
hrano ter bivališče predvsem nevretenčarjem in ribam (Vrhovšek in Vovk Korže,
2008, str. 62).
15
Fotografija 3: Vodna vegetacija ima pomembne biološke funkcije
Vir: Medmrežje 16: http://lh3.ggpht.com
Poleg vegetacije so pomemben del biodiverzitete vodotokov še alge,
nevretenčarji, ribe, dvoživke, plazilci, ptice in sesalci.
Alge spreminjajo fizikalno-kemične razmere vodnega okolja kar je pomembno za
njihovo preživetje. Ob sončnem vremenu je zaradi velikega števila alg vodno
okolje bazično, ponoči in kadar ni sončne svetlobe, pa je okolje zakisano. Alge
vplivajo tudi na količino kisika v vodnem okolju. Pri fotosintezi se le-ta sprošča,
pri dihanju pa porablja. Kadar je vreme sončno alge proizvedejo veliko kisika,
ponoči pa ga lahko porabijo. Poleg tega so alge pomembne za življenje v tekočih
vodah.
16
4.3 FUNKCIJE VODOTOKA KOT EKOSISTEMA
Ekosistemi so v milijonih let razvili obrambne in samočistilne sposobnosti, s
katerimi se sami ščitijo pred nenadnimi vplivi ter hkrati odpravljajo škodljive
posledice teh vplivov. Ravno zaradi tega je narava v svoji zgodovini preživela že
marsikatero katastrofo. Vodni in obvodni ekosistemi imajo veliko sposobnost
kompenziranja vodnih udarov in raznih onesnaževanj. V njih se nevtralizirajo
strupi in zmanjšujejo količine različnih patogenih organizmov (Ekoremediacije v
celostnem upravljanju z vodami, 2005).
Določeno okolje lahko postane neprijazno večini organizmov, ki v njem živijo, če
je v njem prisotna določena napetost. Posledica tega je zmanjšan razvoj
ekosistemskih funkcij. Takšna so območja s hitrimi in velikimi podnebnimi
spremembami ter območja z naravnim ali antropogenim poseganjem v naravno
okolje (Freedman, 1990, str. 318) .
Ekosistemske funkcije so zelo pomembne pri delovanju sistema vzdrževanja
življenja. V pokrajini se odražajo v treh pomembnih dejavnostih, in sicer v
zadrževanju vode, samočistilnih sposobnostih vodotokov in biodiverzitetni
funkciji. Zaradi odvzemov vode za namakanje, ribogojstvo ipd. prihaja do
sprememb strukture in funkcij rečnega ekosistema. Zaradi takšnih človekovih
posegov v vodni ekosistem se poruši naravno ravnovesje. Da se to ne zgodi, se za
zadrževanje vode uporabijo stranski jarki ali pa obvodna manj vredna zemljišča.
Tako se na tem območju ustvari nov biotop, poveča se pestrost tako vodnega kot
obvodnega ekosistema. Glavni namen zadrževanja vode je kompenziranje vodnih
viškov, zadrževanje visokega vala ter strupenih in hranilnih snovi. Stranski rokav
zadržuje vodne viške, to pa preprečuje poplave v spodnjih delih vodotoka. V
sušnih obdobjih pa se iz zadrževalnikov bogatijo nizki pretoki.
Vodo čistijo biološki sistemi sami. Na peščenih filtrih se razvije združba rastlin,
živali in mikroorganizmov, ki omogočajo čiščenje vode, ki se počasi pretaka skozi
filter.
17
Človekovi nepremišljeni posegi v prostor, ki vplivajo na onesnaženje vode in
zraka vplivajo na zmanjšano biodiverziteto vodnega območja. Tako naravna
zemljišča vse bolj izpodrivajo degradirana zemljišča, vodotoki pa izgubljajo
biodiverzitetno funkcijo (Vrhovšek in Vovk Korže, 2008, str. 108).
Ohranjanje ekosistemov je pomembno za celotno družbo. Medtem ko je ohranitev
ekosistemov neločljivo povezana vrednota, pa jo človek neposredno in posredno
izkorišča. Zdravi ekosistemi, katerim se ohranja trajnostni razvoj, so vodni
rezervoarji, ki predstavljajo odziv na globalno vodno krizo. K uspešnosti
pristopov izboljšanja vodnih ekosistemov prispevajo tako znanstvene raziskave
kot tudi poznavanje okolja s strani ljudi, ki živijo na določenem območju (Adeel
in King, 2007, str. xi).
4.4 OGROŽANJE VODOTOKOV
V današnjem času prihaja do vse večjega onesnaževanja vodnih ekosistemov
predvsem zaradi človeških potreb. Tako je prišlo do velike globalne krize.
Marsikje po svetu ljudje umirajo zaradi tega, ker vode primanjkuje ali pa ker je
preveč onesnažena. Vendar je globalna kriza opisana samo s socialne in
gospodarske plati. Poudarek je treba podati tudi na pomembnost ohranjanja
vodnih ekosistemov (Adeel in King, 2007, str. vii).
Ljudje izkoriščajo vodotoke za potrebe kmetijstva, industrije, za potrebe
gospodinjstev, za odlaganje odpadkov in za rekreacijo. Posledica so spremenjene
rečne struge vodotokov zaradi človekovih potreb kot so razni prekopi, jezovi,
kanaliziranje strug in celo spremembe vodnih tokov. Tako so vodotoki
onesnaženi, neprimerni za rekreacijo, habitati za rastline in živali so uničeni in
redke živalske in rastlinske vrste umirajo. Z dosedanjim gospodarskim odnosom
do vodnih ekosistemov je težko razložiti, da so vodotoki ogroženi zaradi
človekovih potreb. Ponavadi je med vzrokom degradacije vodotoka in med
posledicami te degradacije na ekosisteme in na človeka velik časovni razmak.
18
Zato je težko oceniti kako bo določen poseg v vodotok vplival na njegovo
naravno ravnovesje (Revenga, 2007, str. 2, 4).
Poleg naravnih motenj v vodotoku le-tega ogrožajo tudi antropogene motnje. Med
naravne motnje sodijo poplave, neurja, suše, plazovi ipd., so del ciklusa narave in
nanje so ekosistemi odporni.
Človek pa posega v vodotoke predvsem zaradi varstva pred poplavami, oskrbe s
pitno vodo, pridobivanja elektrike, namakanja, rekreacije ipd. Vodotoke je tako
močno spremenil, da v naravi skoraj ne najdemo struge, ki ne bi bila spremenjena
zaradi njegovega vpliva.
Z intenzifikacijo kmetijstva je prišlo v vodotokih do mnogih sprememb. Zaradi
potreb po povečanju kmetijskih površin je bila mnogo kje odstranjena vsa naravna
vegetacija ob vodotokih. Tako se poruši ravnovesje v naravi. Z obdelavo zemlje
se zmanjša pronicanje vode v podtalje kar povzroča površinski odtok. Avtohtone
rastlinske združbe nadomesti gojena kmetijska vegetacija. Tako se režim
poplavljanja, erozija, raznolikost habitatov in kvaliteta vode močno spremenijo.
Kmetijstvo prestavlja netočkovni vir onesnaževanja vodotokov (Vrhovšek in
Vovk Korže, 2008, str. 110, 111).
Tudi urbanizacija z neprepustnimi površinami spremeni količino in kvaliteto
vode. Zaradi nepropustnih površin se večajo visoke vode v času nalivov, nizke
vode pa se nižajo v času suše. Tako se samočistilne sposobnosti vodotokov
zmanjšujejo. Poleg vsega navedenega pa se zmanjšuje tudi nivo podtalnice.
Urbanim vodotokom so spremenili dinamiko, izravnali so meandre, struge so
poglobili in razširili. Ceste in stavbe zavzamejo poplavna območja, kjer se je
predhodno razbremenil poplavni val. Zaradi tega se poplavna ogroženost zelo
poveča. V urbanih območjih so vodotoki onesnaženi in sicer zaradi komunalnih
odplak, industrije in prometa. V času večjih nalivov pa se iz neprepustnih površin
izpere tudi velik del kloridov, motornih olj, težkih kovin in ostalih sedimentov, ki
zmanjšujejo kvaliteto vode (Vrhovšek in Vovk Korže, 2008, str. 113).
19
4.5 TRAJNOSTNO GOSPODARJENJE Z VODNIMI VIRI
Voda je prav gotovo najpomembnejši naravni vir, saj proizvaja obnovljive in
neobnovljive vire, absorbira razne škodljive snovi, ima rekreacijsko ter estetsko
funkcijo in neprestano kroži. Na območjih, kjer je vegetacija, se velik del vode
zadrži in se jo zato lahko izkorišča. Na slabo poraščenih območjih pa padavine
hitro odtečejo, zato se tam na eni strani pojavljajo poplave, na drugi pa prihaja do
pomanjkanja vode. Ker je voda naravni potencial regije in nenazadnje Slovenije,
je potrebno smotrno in natančno načrtovati njeno rabo.
Trajnostno gospodarjenje z vodami obsega niz ukrepov za zaščito ekosistemov.
Hkrati pa omogoča vodno oskrbo prihodnjim generacijam. Namen sonaravnega
gospodarjenja z vodami je v tem, da se vodi vrne prostor, ki ji je včasih pripadal.
Le tako bo vodotok razvil svojo lastno dinamiko, ne da bi pri tem ogrožal svojo
okolico. Vodotok predstavlja v prostoru celovit koridor, ki je sestavljen iz
aktivnih in opuščenih delov strug vodotokov, poplavnega sveta vzdolž rečnih
bregov in poplavnih ravnic. V skladu s tem je potrebno čim več vodotokov
sonaravno urediti.
Voda je pogoj za nastanek in obstoj življenja. Njena količina in razporeditev
vplivata na življenje ljudi in tudi na razporeditev in življenje rastlinskih in
živalskih vrst. Na žalost pa zaradi vse večjih potreb civilizacije po vodi, prihaja do
negativnih posledic, ki se kažejo na vseh ravneh vodnega ekosistema (Vovk
Korže in Bricelj, 2004, str. 12, 14).
4.5.1 Ekološko sprejemljiv pretok (Qes)
V zadnjih časih prihaja do prevelikih odvzemov vode iz vodotoka za pitno vodo,
namakanje, ribogojstvo, industrijo in energetiko. Če se to dogaja še posebej v
sušnem obdobju, se ne zagotavlja ekološko sprejemljivega pretoka. V vodotokih
pride do spremembe strukture in funkcije rečnega ekosistema, zato se poruši
naravno ravnovesje (Vrhovšek in Vovk Korže, 2007, str. 49).
20
Za ohranjanje vodnih ekosistemov je treba vodotokom zagotoviti minimalni
pretok vode in naravno dinamiko pretoka vode ter omejiti največji odvzem vode.
Ekološko sprejemljiv pretok je količina vode, ki ob dovoljeni rabi ali dovoljenem
onesnaževanju ne poslabšuje ekološkega stanja površinskih voda in ne preprečuje
njihovega izboljšanja. Pomemben je pri rabi površinskih voda ali izpustu emisij
snovi v površinske vode. Zaradi tega bi se namreč lahko zmanjšal pretok ali pa bi
se znižala njena gladina in tako se stanje vode poslabša. Ekološko sprejemljiv
pretok mora biti zagotovljen v vseh letnih obdobjih. Odvzem vode iz vodotokov
vpliva na vodni in obvodni ekosistem. Najprej pride so spremenjenega
premeščanja plavin, režima pretoka vode, fizikalno-kemijskih parametrov in
kvalitete vode. Potem se spremeni struktura plavin, oblika struge in združba
perifitonskih alg in makrofitov. Vse to se potem odraža na nevretenčarjih in ribah.
Ekosistem je zmožen prenesti večino počasnih in relativno majhnih sprememb, ki
se v naravi pojavljajo. Če pa to ravnovesje prekinejo velike spremembe,
ekosistem ni več stabilen in se nepovratno spremeni.
Tista voda, ki se iz vodotokov odvzame, dobi ekonomsko kategorijo. Sicer je
težnja po čim večjem odvzemu vode s strani ekonomije razumljiva, vendar je s
strani varovanja narave neupravičena. Ravno zaradi tega se je za ohranjanje
procesov v vodotokih pojavila zahteva po zagotavljanju ustreznih količin vode.
Ekološko sprejemljiv pretok pomeni torej tudi ohranitev zgradbe in delovanja
ekosistema. Njegova vrednost je tista količina vode, ki zagotavlja obstoj in
razmnoževanje organizmov v različnih hidroloških okoljih v vodotoku. Njegovo
zagotavljanje je ena največjih možnih zaščit vodotokov v Sloveniji v primerih
odvzemov vode. Poleg tega je eden izmed poglavitnih ukrepov za izboljšanje
stanja vodotokov. Ohranjati ga je treba v skladu z Vodno direktivo (Vrhovšek in
Vovk Korže, 2008, str. 115, 116).
Osnova za določitev ekološko sprejemljivega pretoka je določena v skladu z
Zakonom o vodah. V površinskih vodotokih, kjer pride do odvzema vode, mora
biti Qes zagotovljen za celotno obdobje, ne glede na količino in trajanje odvzema.
21
V primeru da je naravni pretok manjši od Qes, se vode iz vodotoka ne sme
odvzemati. Ekološko sprejemljiv pretok je treba določiti pred posegom v vodotok
in sicer za vsak odsek vodotoka posebej. Določi se na osnovi hidroloških,
hidravličnih, ekoloških in morfoloških parametrov. Ohraniti je treba pestrost
različnih tipov vodnih habitatov in zagotavljati naravno dinamiko v različnih
pretokih vode skozi celo leto. Odvzemi vode iz vodotokov vplivajo na hidrologijo
in morfologijo vodotoka. Plavine, ki jih voda ne premešča, se odlagajo iz vodnega
toka kot naplavine ali usedline. Plavine zastajajo takrat, ko je dotok plavin po
količini in zrnavosti večji od premestitvene zmogljivosti vodnega toka. Človekovi
posegi v vodotok, kot so regulacije strug, pa lahko povzročijo zmanjšanje
odlaganja, zastajanje in spiranje drobnih sedimentov. V času nizkih pretokov se v
vodotokih kopičijo drobni sedimenti, povečano pa je odlaganje organskih delcev.
Če pretok vode upada, se zmanjša premeščanje plavin in se odlaga droben
material. V primeru odvzema vode iz vodotoka pride do degradiranega
krajinskega izgleda, zmanjša se število habitatov. Posledično se spremeni
struktura plavin, ki je lahko selekcijski dejavnik za življenjsko združbo. Odvzemi
vode vplivajo tudi na fizikalne in kemijske parametre v vodi. Vodotok je nasičen s
kisikom zaradi bioloških procesov v vodnem ekosistemu. Avtotrofne rastline s
pomočjo fotosinteze proizvajajo kisik. Ta se potem porablja za dihanje vodnih
organizmov in za mikrobne aktivnosti. Zaradi zmanjšane hitrosti vodnega toka
vode pa pride do zmanjšane vsebnosti kisika, ki vstopa v vodo. Predvsem v
poletnem obdobju, ko je pretok vode nizek, so zaradi manjše količine vode in
toplotne kapacitete vodotoka značilna nihanja v temperaturi vode. Tako pride na
odseku, kjer je odvzem vode, do sezonskih in urnih sprememb temperature vode
in posledično do spremembe letne temperature v vodi.
V času nizkih pretokov se poveča število hranilnih snovi v vodotoku. Posledica
tega je povečan vpliv onesnaževanja na vodne organizme. Zaradi odvzemov vode
iz vodotokov pa pride tudi do zmanjšanja biodiverzitete tako vodnega kot
obvodnega prostora. Poveča pa se lahko biomasa posameznih vrst, ki lahko
povzroča okoljske probleme. Najbolj so prizadeti tisti organizmi, ki niso sposobni
gibanja, to se potem odraža v sami bioprodukciji vodotoka. Zaradi osušenosti
22
struge ali zmanjšanja globine vode je onemogočena migracija nevretenčarjev in
rib po toku navzgor in navzdol. To prekine prehranjevalne verige in povezave
med organizmi. Zmanjšanje pretoka vode pa vpliva tudi na obvodne živali
(Ribarič Lasnik, Grabner in Sirše, 2005, str. 32-36).
23
5 SONARAVNO UREJANJE VODOTOKOV
5.1 REVITALIZACIJE IN EKOREMEDIACIJE TER NJIHOV NAMEN
Ekosistemske funkcije imajo odločilen pomen pri delovanju sistema vzdrževanja
življenja na Zemlji. Funkcije ekosistemov se razdelijo v tri skupine. Fizične
funkcije zajemajo absorbcijo fosforja v prsti, erozijo in sedimentacijo mulja,
prestrezanje padavin in infiltracijo padavinske vode v tla. Kemične funkcije so
proizvodnja kisika in poraba CO2 v procesu fotosinteze, denitrifikacija in
sproščanje hranil preko biodegradacije. Biološke funkcije pa vključujejo
fotosintezo, opraševanje, raztros semen, obvladanje škodljivcev, proizvodnjo
biomase in ustvarjanje makropor v prsti. Pomembne so tudi fizikalno-kemične
funkcije in sicer vezava in sproščanje CO2 ter oksidacija in redukcija.
Na takšen način ekosistemi s svojimi funkcijami sami varujejo območja pred
onesnaženjem, ker povečujejo obrambno sposobnost, ki se je razvijala skozi
tisočletja. In na principu delovanja ekosistemov so osnovane tudi ekoremediacije
(Vovk Korže in Vrhovšek, 2007b, str. 4).
Ekoremediacija je pojem, ki pomeni zaščito in obnovo okolja ter narave z uporabo
naravnih procesov. Z ekoremediacijskimi metodami se lahko zmanjša in odpravi
posledice kmetijskega onesnaževanja, turizma, prometa, industrije, odlagališč
odpadkov in poselitve. Njihov glavni cilj je ohraniti in popraviti naravno
ravnovesje. V svetu so prepoznane kot perspektivni trajnostni pristopi, kjer se
uporabljajo naravni in sonaravni procesi in sistemi za obnovo degradiranega
okolja ter za zaščito naravnega okolja. V praksi se uporabljajo kot rastlinske
čistilne naprave za čiščenje odpadnih voda in za kondicioniranje pitne vode,
sonaravne sanacije deponij, revitalizacije vodotokov, melioracijskih jarkov in
jezer, obrežni vegetacijski pasovi in kot fitoremediacije onesnaženih sedimentov
in tal. S pomočjo teh metod se porabi manj denarja za sanacijo že ogroženih
območij in se izpostavi trajnostno varovanje le-teh, kar v finančnem smislu
pomeni veliko prednost. V celoti so usklajene z najnovejšimi programskimi
24
dokumenti in strategijami. Z razvojem ekoremediacij dobiva Slovenija dodatne
možnosti črpanja EU sredstev, ki pa jih zaenkrat še premalo koristi (Vrhovšek,
2006, str. 4).
Fotografija 4: Pokrajina z naravno ekoremediacijo
Vir: Medmrežje 18: http://mitigation.com/mission/gov
Takšen pristop k varovanju okolja vključuje tako preventivo kot kurativo, okolje
in naravo in temelji na zakonitosti delovanja ekosistemov. To pomeni uporabo več
procesov iz narave in okolja hkrati. Ekoremediacije imajo več funkcij hkrati in
sicer zadrževanje vode, višanje samočistilnih sposobnosti in biotske pestrosti. Le
na tak način lahko v prostoru zagotovimo večsektorsko rabo npr. vode, kar je v
skladu z mnogimi uredbami, zakoni itd. Z ekoremediacijami se raziskuje uporaba
ekosistemskih zakonitosti in razvoj novih postopkov ter aplikacija ekosistemskih
tehnologij v prakso in izobraževanje. Ta spoznanja se prenašajo v družbo in s tem
se promovira uporaba ekosistemskih zakonitosti za oživitev nekega okolja.
Najbolj so ekoremediacije uporabne pri odpravljanju dolgotrajnih posledic v
okolju, pri zaščiti netočkovnega onesnaževanja, pri razpršeni poselitvi, pri
racionalnem gospodarjenju z vodo in vseh drugih vplivih človekovih posegov v
prostor.
Odpravljajo posledice naravnih katastrof, kot so npr. suše in poplave in
zmanjšujejo vplive točkovnih in netočkovnih virov onesnaževanja.
25
Z ekoremediacijami se lahko revitalizirajo degradirana območja (kamnolomi,
cestni useki), odstranjujejo čezmerne vsebnosti hranil in čistijo odpadne vode.
Imajo svojo dodatno vrednost, saj prinašajo ponovno oživitev že degradiranih
območij. Tako se okolju vrača njegova vrednost in možnost za sonaravni razvoj.
Ekoremediacije izkoriščajo naravne procese v naravnih in deloma tudi v umetnih
vodnih ekosistemih. Imajo tudi preventivno vlogo, saj z njimi preprečujemo
nastajanje novih problemov v okolju. Ker je popravljanje škode v okolju dražje in
nezanesljivo v primerjavi s preprečevanjem degradacije, je treba dajati pomembno
vlogo izobraževanju, informiranju in vseživljenjskemu učenju. Njihova uporaba
se vse bolj širi tako v praksi kot v zavesti ljudi.
Izguba biotske raznovrstnosti v ekosistemih je zelo zaskrbljujoča saj je to
pomembna stvarnost narave. Povzroča izgubo storitev ekosistemov, kot so
proizvodnja hrane, goriva, vlaken, zdravil, regulacija voda, zraka in podnebja,
ohranjanje rodovitnosti tal in kroženje hranilnih snovi. V tej zvezi je nujno
potrebno skrbeti za biodiverziteto, saj je le-ta bistvena za trajnostni razvoj. Vse to
se lahko doseže z ekoremediacijami.
Vodni in obvodni ekosistemi, kot so npr. mokrišča, imajo veliko sposobnost
kompenziranja vodnih viškov in trenutnih onesnaževanj. Uspešni so pri redukciji
različnih patogenih organizmov in pri nevtralizaciji strupov. Zagotavljajo biotsko
raznovrstnost in prispevajo k procesom ravnovesja na Zemlji.
Naravni in sonaravni elementi imajo veliko samočistilno sposobnost, ki jo
omogočajo substrat, mikrobi in rastline. Ti sestavni deli so sposobni zmanjšati
količino hranilnih in strupenih snovi s pomočjo filtracije, različnih razgradnih
procesov in s pomočjo vgradnje v rastlinsko ali živalsko biomaso. S pravilno
izbiro rastlinskih vrst, njihovim pravilnim gojenjem in rednim odstranjevanjem
prirastka biomase lahko kontrolirano odstranjujemo onesnaževala in s tem čistimo
vodo ali tla.
26
S postavitvijo sonaravnih močvirij in rastlinskih čistilnih naprav se lahko čistijo
različne vrste odpadnih voda še preden se te iztečejo v vodotok. Obnova
vegetacije na rečnih bregovih pripomore k povečanju samočistilne sposobnosti
vodotoka in k preprečevanju erozije. Z razgibanjem kanalizirane struge z
vključitvijo stranskih rokavov, tolmunov, brzic, meandrov, prodnega nanosa ipd.,
se ravno tako prispeva k povečanju samočistilne sposobnosti vodotoka,
zadrževanju vode in umiritvi toka. Poleg tega vegetacija dvigne prostorsko in
časovno raznolikost pokrajine, poveča biološko produktivnost, ponovno vzpostavi
ekološke koridorje za prehod živali, izboljša kvaliteto zraka, poveča rekreativne in
izobraževalne možnosti ter preprečuje prekomerno segrevanje in izhlapevanje
vode v majhnih potokih. Ekoremediacijske metode so ekonomsko dostopne in
vključujejo preproste in ljudem razumljive naravovarstvene postopke (Vrhovšek
in Vovk Korže, 2008, str. 12-14).
Ekoremediacije pomenijo obnovo ekosistema za dosego ekološke integritete.
Samo popoln ekosistem je prilagojen naravni sistem, ki ima samoohranitvene
funkcije. Na tak način se prilagaja stresorjem in spremembam iz okolja.
Predstavljajo novo smer na področju zaščite vodnih in obvodnih ekosistemov ter
čiščenju voda. Njihov osnovni namen je večnamensko gospodarjenje z vodotoki,
jezeri, mokrišči in prispevajo k sožitju človeka in narave. Počasi ljudje prihajajo
do spoznanja, da gradnja velikih centralnih sistemov z obsežno mehanizacijo ni
edina in niti ni najugodnejša rešitev čiščenja odpadnih voda (Ribarič Lasnik, idr.,
2005, str. 9).
27
5.2 EKOREMEDIACIJE KANALIZIRANIH VODOTOKOV
5.2.1 Kanalizirani vodotoki
Uporaba in gospodarjenje vodotokov je bila včasih povezana z zaščito materialnih
dobrin družbe. Ljudje so vodotoke spremenili zaradi pridobivanja električne
energije, povečanja kmetijskih površin in pridelka in zaradi protipoplavne zaščite
naselij.
Kanalizirani vodotoki so tisti vodotoki, ki jim je človek spremenil večino
fizikalnih lastnosti in sicer obliko struge, globino in širino struge, hitrost toka in
pretok vode v strugi. Posledično pa so se kanaliziranim vodotokom spremenile
tudi kemijske lastnosti vode.
Uravnavanje struge vodotokov in odstranjevanje obrežnega rastlinstva ter
zajezitve vodotokov, so spremenili strukturo in funkcijo vodnega ekosistema.
Spremenilo se je ekološko ravnovesje vodotoka. Zaradi tega je bila prekinjena
povezava med vodnim in kopenskim okoljem, hidrologija in geomorfologija pa so
se odrazile v izgubi osnovnih funkcij vodnih ekosistemov. Kvaliteta in količina
vode v vodotokih je bila prizadeta, posledično pa tudi živalski in rastlinski svet
(Breznik, 2006, str. 38).
Fotografija 5: Kanaliziran vodotok Fotografija 6: Vodotok z vsemi svojimi
Vir: Medmrežje 6: funkcijami
http://www.limnos.si/fotogalerija.html Vir: Medmrežje 6:
http://www.limnos.si/fotogalerija.html
28
Veliko vodotokov je bilo v preteklosti spremenjenih v kanale, struge so bile
izravnane in obložene s kamenjem. Kanalizirane struge so očiščene vegetacije, v
mnogih primerih pa so celo betonske. Takšni vodotoki imajo zelo nizko
samočistilno sposobnost zaradi nizke stopnje biološke pestrosti. Če v ali ob
vodotoku ni rastlin, le-te ne morejo prevzeti nitratov, zato le-ti prehajajo v
podtalnico, kjer pa se ne porabljajo. Tako se nitrati in tudi druge strupene snovi v
podtalnici kopičijo in tam ostanejo še dolgo časa, s tem pa ogrožajo zdravje vseh
ljudi. Zaradi tega je kakovost vode slaba. Kanalizirana struga tudi ne more
zadrževati vode. To pomeni, da ob večjih nalivih količina vode v strugi hitro
naraste, po končanih padavinah pa zelo hitro upade, saj voda zdrvi po strugi
dolvodno. Posledica so poplave v spodnjem delu vodotokov in suše v zgornjem
delu. Zaradi zmanjšanega zadrževanja vode je slabša tudi samočistilna sposobnost
vodotoka in s tem kakovost vode (Kroflič in Vrhovšek, 2007, str. 24, 25).
Na območju regulirane struge je prišlo do spremenjenega vrstnega sestava
organizmov, spremenjenih fizikalnih in kemijskih parametrov vode ter
morfoloških in hidroloških značilnosti vodotoka (Ekoremediacije v celostnem
upravljanju z vodami, prospekt).
Kanalizirane struge pa poleg okrnjene samočistilne sposobnosti in zadrževanja
vode v pokrajini, posledično tudi ne zagotavljajo ustreznih habitatov za življenje
različnih rastlin in živali. Zaradi tega se močno zmanjša biodiverziteta in
samoohranitvena sposobnost vodotoka (Sajovic, Kroflič in Vrhovšek, 2008, str.
69).
Kanalizirani vodotoki imajo zmanjšane in uničene samočistilne sposobnosti poleg
tega pa tudi kvaliteto vode. Z izravnavanjem in poglabljanjem strug se voda iz
porečja hitreje izceja. Eden izmed namenov kanaliziranja strug vodotokov je bil
vodo čim hitreje speljati dolvodno. To pa v srednjem in spodnjem delu porečja
povzroča nepopravljivo škodo. V zgornjem delu to povzroča sušo, v spodnjem pa
poplave.
29
S kanaliziranjem vodotokov se je poslabšala tudi kakovost vode. Ker se voda
zadržuje manj časa, svojega tovora v obliki sedimentov, hranil in drugih
polutantov ne more odložiti. Tako se te snovi ne morejo odstraniti v samočistilnih
procesih. Reguliran vodotok pa je osiromašen tudi zaradi zmanjšane biodiverzitete
in estetike. Stanje vodotoka pa poslabša še točkovno in netočkovno onesnaževanje
(Vrhovšek in Vovk Korže, 2008, str. 8).
Vodotoki v naravnem stanju so dinamični ekosistemi, ki opravljajo mnoge
koristne funkcije. Sposobni so zadrževati presežek poplavnih voda, filtrirajo razna
onesnaževala, ki se nabirajo v sedimentih, napajajo in odvajajo podzemne vode in
ustvarjajo habitate za različne živalske in rastlinske vrste. So estetsko kvalitetni,
kar pomeni, da so privlačni za ljudi. Človeške dejavnosti pa so koristi naravnih
vodotokov uničile. Reševanje in upravljanje z vodotoki zahteva poznavanje in
razumevanje obstoječih naravnih procesov v naravnih vodnih ekosistemih.
Lastniki zemljišč in občinski uradniki bi se morali med seboj povezati in skupaj
pristopiti k reševanju antropogeno spremenjenih vodotokov. Le na tak način bi se
našle ustrezne rešitve za zaščito, obnovitev in vzdrževanje naravnih vodnih
ekosistemov.
Kakršnekoli spremembe enega dejavnika v naravnem vodotoku povzročijo
spremembe drugih dejavnikov, kar lahko prekine naravne procese v vodotoku.
Ena izmed sprememb, ki jih je povzročil človek, je kanaliziranje vodotokov. V
kanaliziranih vodotokih je prišlo do motenj, ki so spremenile naravno ravnovesje
vodotoka. Kanaliziranim vodotokom se je spremenila količina vode in vodni tok.
Odstranila se jim je obrežna vegetacija. Poslabšale so se kemijske lastnosti vode
zaradi prekomernega vnosa hranilnih snovi, ki so posledica neprimerne prakse
upravljanja z obdelovalnimi površinami ob vodotoku. Kanaliziranim vodotokom
se je spremenila tudi normalna temperatura vode zaradi odstranitve obrežne
vegetacije, kar negativno vpliva na življenje vodnih organizmov. Degradirale so
se fizikalne, kemijske in biološke značilnosti vodotokov. Oslabile so se koristne
30
funkcije, ki jih opravljajo samo naravni ekosistemi (Medmrežje 13:
http://www.ohiodnr.com /water/pubs, 8. 4. 2009).
Vse te posledice človekovih posegov v vodotok pa je možno odpraviti z
revitalizacijami, ki blažijo te dejavnosti in jih tudi odpravljajo. Tako se obnovi
ekološko ravnotežje in ekološke funkcije degradiranega vodotoka se ponovno
vzpostavijo. Revitalizacija vodotokov je nov način upravljanja z vodotoki.
Upošteva strukturno in funkcijsko povezanost ekosistemov. Vzpostavi predhodno
strukturo, funkcije in dinamiko vodotoka. V ta namen se uporabljajo biotehnični
ukrepi kot so: zasaditve brežin, pragovi, tolmuni, brzice, odbijači toka, čistilne
grede itd. Takšni objekti so sonaravni, saj se pri teh postopkih uporabljajo
pretežno naravni materiali in se upoštevajo procesi v naravi. Revitalizacije
vodotokov so način ekoremediacij in upoštevajo strukturno in funkcijsko
povezanost ekosistemov in s tem omogočajo dosego dobrega ekološkega stanja
voda, ki ga predpisuje Vodna direktiva, katera pa temelji na Zakonu o vodah.
Z ekoremediacijo se obnovi ne samo struga vodotoka, temveč širši del porečja,
kar pomembno vpliva na dinamiko in kakovost vode v strugi. V večini strokovnih
literatur se uporablja pojem revitalizacija. Vendar pa je pravilnejši izraz
ekoremediacija kanaliziranih vodotokov, saj zajame vodotok z obrežjem in
porečjem. Zaradi jezikovne usklajenosti pa se uporablja pojem revitalizacije,
vsebinsko pa se misli na njeno širše razumevanje. Z revitalizacijo se torej
ponovno vzpostavi struktura in funkcija vodnega ekosistema in sicer z ustreznimi
vodnogospodarskimi posegi (Vrhovšek in Vovk Korže, 2008, str. 8-10).
Vsi ti enostranski posegi so negativno vplivali na strukturo in funkcijo vodnega in
obvodnega ekosistema. V vodni direktivi Slovenije je predlagan sistem celovitega
in ekološko usmerjenega upravljanja voda, s čimer se zagotovi dobro ekološko
stanje voda. To se lahko omogoči z revitalizacijami vodotokov, saj se z njimi
doseže strukturna in funkcijska povezanost ekosistemov (Breznik, 2006, str. 37-
38).
31
6 SAVINJSKA RAVAN
Savinjska ravan ali Spodnja Savinjska dolina sestavlja osrednji in zahodni del
Celjske kotline. Ime je dobila po reki Savinji, saj jo je izoblikoval srednji tok
Savinje s pritoki. Na severu in vzhodu jo omejuje Ložniško in Hudinjsko gričevje,
na jugu do severnega obrobja Posavsko hribovje, na zahodu sega do pobočij
Dobroveljske planote.
Savinjsko ravan sestavlja obsežen vršaj, ki ga je izoblikovala in nasula reka
Savinja s pritoki. Večina osrednjega dela površja na obeh straneh Savinje je
prekrita s sipkim kvartarnim gradivom, ki ga sestavljata prod in pesek. Njegovo
obrobje prekrivajo peščeno-glinene odkladnine.
Obrobne dele ravnine, ki prehajajo v gričevnat in hribovit svet sestavljajo
pliocenski in pleistocenski nanosi, med njimi prevladujeta prod in ilovice.
Površje Savinjske ravni je razgibano in razčlenjeno, saj je Savinja izdelala terase v
petih ravneh, ki jih danes predvsem gospodarsko izkoriščajo. Najmlajša ravnica
ob Savinji je še danes poplavljena. Največ ozemlja je v nadmorski višini med 200
in 300 m (Belec idr., 1998, str. 166-167).
Za sedanji videz nižinskega dela Savinjske ravni je imela odločilni vpliv vodna
erozija. Zaradi hudourniškega značaja je imela reka Savinja še do nedavnega
močan vpliv na širši pas dolinskega dna ob njenih bregovih. Prav zato so
poskušali z regulacijo od Letuša navzdol rešiti vpliv meandriranja na poškodbe
obdelovalnih površin že ob koncu prejšnjega stoletja.
Zahodno in severno obrobje doline, s pretežno iz apnenca zgrajenima masivoma
Dobrovlje in Ponikovska planota, še spada h Kamniško Savinjskim Alpam.
Dobrovlje in Ponikovska planota imata kraški značaj. Južno obrobje pripada
Trojanski geološki antiklinali.
32
Osrednje ravninsko dno pokriva do 12 m prodni nanos reke Savinje in njenih
pritokov, na severnem obrobju dolinskega dna pa zamenjajo prod gline in glineni
grušči. Rečne terase so zaradi obdelave in erozije manj izrazite (Strahovnik, 1994,
str. 10).
Za podnebje je značilen prehod med alpskimi, celinskimi in sredozemskimi
vremenskimi vplivi. Pozimi prodrejo hladne zračne gmote iz Kamniško
Savinjskih Alp in s predalpskih kraških planot in takrat Celjsko kotlino preplavi
megla in nastopi toplotni obrat. Povprečna letna količina padavin se giblje med
1000 in 1250 mm in se znižuje od zahoda proti vzhodu in od juga proti severu.
Največ dežja pade poleti, drugi višek pa je novembra. Najbolj sušna meseca sta
januar in februar.
Zaradi reliefne zaprtosti Savinjske ravni, je ozračje onesnaženo in sicer predvsem
v vzhodnem delu. Onesnaženost okolja povečujejo toplotni obrat, industrija,
megleni dnevi in brezvetrje.
V Savinjski ravni je najbolj razširjena rodovitna rjava aluvialna prst, ki je na drugi
in tretji rečni terasi na obeh straneh reke Savinje. Ob Savinji, kjer je ravnica z
najmlajšim prodnim nanosom, pa se je razvila nerazvita naplavljena aluvialna
prst, ki je zelo osiromašena z organskimi hranili. Pojavlja pa se v dveh različicah,
in sicer ozek pas ob Savinji sestavljajo nerazvite naplavljene prsti, na katerih so
številne gramoznice. Drugo različico nerazvitih naplavljenih prsti pa sestavljajo
plitva skeletna tla, kjer danes prevladujejo travniki in redke njive.
Včasih je bila z gozdom poraščena vsa ravan, danes pa sta ga poselitev in
gospodarska izraba močno skrčili. Ravan je najbolj znana po obsežnih nasadih
hmelja (Belec idr., 1998, str. 169-170).
Danes je v naseljih le še od 3 do 5 % kmečkega prebivalstva. Prevladujejo
strnjena naselja, ki so zaradi industrializacije in urbanizacije izgubila svojo
nekdanjo podobo in namembnost. Poleg tega število prebivalstva hitro narašča.
33
Večina naselij je razloženih. Je močno gospodarsko razvita, deagrarizirana,
industrializirana in urbanizirana pokrajina (Belec idr., 1998, str. 173).
Karta 1: Savinjska ravan
Merilo: 1 : 300.000
Vir: Belec, Fridl, Gabrovec, Hrvatin, Kert, Kladnik idr., 1998, str. 173
6.1 HIDROGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI SPODNJE SAVINJSKE
DOLINE
Spodnja Savinjska dolina ima bogato razvejano vodno mrežo tako v urbanem kot
v ruralnem delu regije. Kakovostno stanje voda v Spodnji Savinjski dolini je zelo
neustrezno, saj vode obremenjujejo razpršeni in linijski viri, kot sta kmetijstvo in
promet in pa točkovni viri, kot so naselja, industrija in obrt. Poleg tega pa so
prisotne še odpadne vode - komunalne, tehnološke in druge. Intenziven
gospodarski razvoj in raba prostora zahtevata vedno večje količine pitne in
tehnološke vode. Predvsem v sušnih obdobjih leta so zaradi prevelikega odvzema
vode struge vodotokov močno prizadete (Vrhovšek in Grabner, 2004, str. 30).
Največji vodotok Spodnje Savinjske doline je reka Savinja, ki začne, ko pride v
dolino, vijugati. Njeno vijuganje je bilo pred regulacijami dosti izrazitejše. V
Spodnjo Savinjsko dolino je v mlajšem terciarju segalo Panonsko morje in ko se
je le-to počasi umikalo, je nastajala Savinja s svojimi pritoki. Nekdanji morski
bazen je nasula z rečnim prodom, ki ga prenaša po svoji strugi. Skozi naselje
Letuš je Savinja še zelo deroča in ima hudourniški značaj, a se na spodnjem
34
letuškem jezu vidno umiri. Tu se na desni strani pod pleistocensko teraso odcepi
tudi Letuška struga, krajši rokav nekdanjega toka reke Savinje z umetno napeljano
vodo, ki spremlja Savinjo vse do naselja Preserje, kjer se z njo ponovno zlije.
Človek je naraven vodotok ponekod izravnal in ga izrabil v svojo korist.
Danes prečka Savinja v Latkovi vasi pomembno cestno prometnico, ki povezuje
panonski svet z Jadranom. Pot jo pelje mimo Petrovč in nato prispe do Celja, kjer
v ostrem kolenu zavije proti jugu in se zareže v mezozojske in terciarne kamnine
Posavskega hribovja (Lenarčič, Goropevšek in Cvirn, 1996, str. 56, 58).
V zahodnem delu poteka struga Savinje prečno na ravnino. Po izlivu Bolske, ki je
desni pritok Savinje, pa se njena struga preusmeri proti vzhodu. Desni breg
Savinje je naslonjen na visoko teraso. Vzporedno s Savinjo tečeta v osrednjem
delu doline Letuška in Podvinska struga. Glavna leva pritoka Savinje sta Paka in
Ložnica, na vzhodnem obrobju pa Voglajna in Hudinja. Največji desni pritok
Savinje pa je reka Bolska, ki poleg Ložnice teče vzporedno s Savinjo. Na sredini
ravnine so številni izviri talnice, ki napajajo mnoge potočke. Med njimi je
največja Lava, ki se kot levi pritok izliva v Savinjo. Več manjših kraških izvirov
pa se nahaja na zahodnem obrobju pokrajine ob Savinji in pripadajo porečju
Bolske in Letuške struge.
Graf 1: Mesečni srednji vodostaji za reko Savinjo v Letušu in Celju za leto 2004
Vir: Medmrežje 8: http://www.arso.gov.si/vode/publikacijeinporocila/letopisi.html
35
Zgornji graf prikazuje mesečne srednje vodostaje reke Savinje za leto 2004.
Podatki so bili izmerjeni na dveh vodomernih postajah in sicer v Letušu in v
Celju. Iz grafa je razvidno, da ima reka Savinja največ vode v jesenskih in
spomladanskih mesecih, od novembra in maja, najnižji vodostaj pa pozimi in
poleti. Na podlagi tega je rečni režim reke Savinje dežno-snežni.
Večji pritoki reke Savinje v Spodnji Savinjski dolini so torej Paka, Bolska,
Ložnica in Voglajna s Hudinjo. Vzporedno s Savinjo tečeta v osrednjem delu tudi
Letuška in Podvinska struga, ki sta včasih poganjali mlinska kolesa in žage.
Večina potokov ima hudourniški značaj. Ko pritečeta Ložnica in Bolska na
ravnino Savinjske doline, se zmanjša strmec njunih strug, zato sta speljani v
številnih zavojih. Z regulacijami potokov se je povečala hitrost vodnega toka in
znižala gladina podtalnice.
Med Dolenjo vasjo in izlivom Ložnice pri Celju ob visokih vodah ni mogoče
sproti odvajati velikih količin vode, zato pride do razlitja le-te. Vendar Celje ni
edino območje, kjer prihaja do poplav. V Spodnji Savinjski dolini so poplavna
območja tudi drugje. Najpomembnejša so v porečju Bolske, Ložnice in ob Savinji.
(Belec idr., 1998, str. 168).
Po regulacijskih delih na reki Savinji, Ložnici ter na spodnjem toku Bolske s
Trnavico, pa se je obseg poplavnih območij zmanjšal. Poplave pa še vedno
zavzamejo okoli 2100 ha kmetijskih zemljišč (Natek, 1978, str. 34).
36
Tabela 1: Povprečna letna količina padavin med letoma 2002 in 2007 za padavinski postaji Gomilsko in Celje
Avtor: Anja Zahrastnik Vir: Medmrežje 12: http://www.arso.gov.si/vreme/podnebje/meteoroloski_letopisi.htm
Graf 2 : Povprečna letna količina padavin med letoma 2002 in 2007 za padavinski postaji Gomilsko in Celje
Avtor: Anja Zahrastnik
Vir: Medmrežje 12: http://www.arso.gov.si/vreme/podnebje/meteoroloski_letopisi.htm
Za obravnavo količine padavin na območju Spodnje Savinjske doline sem
primerjala dve padavinski postaji, in sicer Gomilsko in Celje. Zbrala sem podatke
za obdobje od leta 2002 do leta 2003. Podatki kažejo, da je v tem obdobju največ
padavin padlo v območju padavinske postaje Gomilsko. Največja povprečna letna
količina padavin za postajo Gomilsko je bila 1471 mm, za padavinsko postajo
Celje pa 1291 mm. Že samo površni pogled na graf lahko pove, da je v tem
obdobju več padavin padlo na območju padavinske postaje Gomilsko, manj pa na
Leto Gomilsko (padavine
mm)
Celje (padavine mm)
2002 1165 1060 2003 880 705 2004 1360 1188 2005 1471 1291 2006 1122 969 2007 1303 1056
37
območju padavinske postaje v Celju. To potrjuje dejstvo, da se količina padavin
na tem območju znižuje od zahoda proti vzhodu, padavine pa so eden izmed
glavnih razlogov za poplave.
Temeljni vzroki za poplave so vremenske, reliefne, geotektonske, kamninsko-
pedološke in vegetacijske značilnosti pokrajine, osnovni povzročitelj za poplave
pa so padavine. Za povodje Savinje sta značilna dva nevarna tipa padavinskih
situacij:
a) jesensko-zimski tip: ker večji del povodja Savinje tvori Alpski svet, kjer
pade veliko padavin, situacije velikih količin padavin nastopijo pozno
jeseni ali na začetku zime. Predvsem takrat, če so temperature relativno
visoke in če v Kamniško-Savinjskih Alpah ne sneži. Široko padavinsko
območje in padavine, ki trajajo nekaj dni, dobro namočijo zemljišča in če
njihova intenzivnost še narašča, pride do poplav.
b) poletni tip: pri poletnem tipu pa je razvoj večjih padavin značilen
predvsem za obrobje Celjske kotline. Padavinsko območje je manjše kot v
jesenko-zimskem tipu, intenzivnost padavin pa je večja, vendar je trajanje
padavin krajše (Koprivnjak, 1999, str. 63).
Na reko Savinjo in njene pritoke pa vpliva tudi človek, ki vodotoke onesnažuje,
gradi čistilne naprave in se z različnimi posegi brani pred visokimi vodami in
erozijo. V Spodnji Savinjski dolini človek črpa podtalnico iz različnih koristi,
prav tako pa porečja potokov izrablja v turistične namene.
38
6.2 KANALIZIRANI VODOTOKI V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI
Večina vodotokov v Spodnji Savinjski dolini je reguliranih zaradi pridobitve
kmetijskih zemljišč in pozidanih površin ter zaradi poplavne varnosti. Struge
vodotokov so kanalizirane, izravnane predvsem tam kjer so v njihovi bližini
naselja. Vendar pa človek ni pomislil na negativne posledice svojih dejanj in je s
tem uničil ekosistemske funkcije vodotoka. V diplomski nalogi je predstavljenih 6
večjih vodotokov v Spodnji Savinjski dolini, ki imajo kanalizirano strugo. To so
Bolska, Lagvaj, Trebnik, Ložnica, Podvinska struga in Trnavica. Potok Trnavica
je v diplomski nalogi podrobno predstavljen, zato je obravnavan v posebnem
poglavju. Območje, ki sem ga preučevala z vidika kanaliziranih vodotokov je
omejeno zaradi večje preglednosti in je prikazano na spodnji karti. Kanalizirane
vodotoke sem določila na terenskem delu, vidni so tudi na karti proučevanega
območja, spodnje fotografije pa dokazujejo njihovo stanje.
Vsem navedenim vodotokom je človek uničil ekosistemske funkcije. Le-te so
ohranjene samo v zgornjih delih vodotokov, predvsem tam, kjer struga potokov
poteka skozi gozd. Na tem območju so vodotoki razgibani in pod manjšim
vplivom onesnaževanja kot spodnji deli vodotokov. To pomeni da sta rastlinski in
živalski svet bolj pestra, sposobnost zadrževanja vode je večja, prav tako pa
samočistilne sposobnosti. Najbolj uničene ekosistemske funkcije ima Podvinska
struga, saj je velik del njene struge iz betonske podlage.
39
Karta 2: Proučevano območje
Avtor: Anja Zahrastnik
Vir: Medmrežje 7: http://rkg.gov.si/GERK/viewer.jsp
Kanalizirani vodotoki na proučevanem območju:
1. Bolska
2. Lagvaj
3. Trebnik Savinja
4. Ložnica
5. Podvinska struga
6. Trnavica
40
6.2.1 Reka Bolska
Porečje Bolske zajema 190.3 km2 območja osrednje Slovenije (Natek, 1995, str.
152). Izvir Bolske je med Lebenico in Šipkom v nadmorski višini okoli 815 m. Do
sotočja z Motnišnico je dolina Bolske ozka, njena struga pa ima še pravi
hudourniški značaj (Natek, 1978, str. 25).
Večja leva pritoka Bolske sta Motnišnica in Trnava, večji desni pritok Bolske pa
je potok Reka.
Fotografija 7: Reka Bolska skozi naselje Prebold
(foto: Anja Zahrastnik, maj, 2008)
Motnišnica se izliva vanjo ob zgornjem toku, ostali trije pritoki pa se ji pridružijo
v ravnini v spodnjem toku. Vsi ti potoki prihajajo iz apniško-dolomitnega
ozemlja, zato nanašajo obilo proda v dolino. Ravnica neposredno ob Bolski je
večkrat poplavljena (Vodnogospodarski načrt, 1990).
Hidromorfološko stanje Bolske je občutno spremenjeno. Najbolj obremenjeno je
spodnje območje. Analize stanja kažejo na prekomerno onesnaženje s hranili
zadrževalnikov reke Bolske na območju Kapla – Latkova vas. Onesnaženje je
pripisati razpršenim obremenitvam iz kmetijstva ter neurejenemu
41
kanalizacijskemu sistemu okoliških naselij. Številne in obsežne poplave so silile
človeka, da se jim je začel načrtno upirati.
Strugo Bolske nad ustjem Trnavce so izravnali v letih 1959 in 1963. Vendar pa ti
posegi niso bili najbolj smotrno izpeljani, zato Bolska danes poplavlja še bolj kot
nekoč (Natek, 1978, str. 53, 57).
6.2.2 Potok Lagvaj
Potok Lagvaj izvira izpod zakrasele planote Dobrovlje. Teče pod pobočji
Obramelj in Vrtoglava proti naselju Zgornje Gorče. Zgornje Gorče prereže na dva
dela, nato teče naprej proti Braslovčam. Struga je umetno narejena. Izliva se v
Letuško strugo (Kralj, 1990, str. 21).
Regulacijski posegi potoka Lagvaj so bili opravljeni v letih 1958 do 1960, in sicer
med Zgornjimi Gorčami in njegovim ustjem v Malih Braslovčah. Južno od
Zgornjih Gorč so ga zaradi poplavljanja regulirali in preusmerili proti malim
Braslovčam (Natek, 1978, str. 54).
Fotografija 8: Potok Lagvaj čez naselje Male Braslovče
(foto: Anja Zahrastnik, maj, 2008)
42
6.2.3 Potok Trebnik
Potok Trebnik izvira v severnem Podvrhu. Je razmeroma močan potok, za
katerega je značilna visoka temperatura, ki tudi pozimi ne pade pod 10°C. Teče od
izvira proti vzhodu po ozki dolini proti Braslovčam, nato naprej čez naselje
Rakovlje ter naselje Poljče in se nato izlije v potok Trnavica (Kralj, 1990, str. 22).
Danes Trebnik napaja Braslovško jezero.
Strugo Trebnika so izravnali med naseljem Rakovlje in njegovim ustjem pod
naseljem Zakl vse do izliva v Trnavico (Natek, 1978, str. 56).
Fotografija 9: Potok Trebnik čez naselje Poljče
(foto: Anja Zahrastnik, maj, 2008)
6.2.4 Reka Ložnica
Porečje Ložnice, ki zajema severno gričevnato obrobje Spodnje Savinjske doline,
obsega 115 km2. Ložnica izvira v Podkraju pri Velenju, v nadmorski višini 420 m.
Zgornji tok Ložnice je zelo hudourniškega značaja, ob vstopu v kotlino pa se
njena struga preusmeri proti vzhodu, kjer teče proti Savinji (Natek, 1978, str. 28).
43
Fotografija 10: Reka Ložnica skozi naselje Gotovlje
(foto: Anja Zahrastnik, maj, 2008)
Območje Ložnice je zaradi karbonatne podlage zelo občutljivo. Za Ložnico so
značilni nizki pretoki. Zaradi svojega kraškega značaja ima Ložnica spremenljivo
vodnatost. Antropogeno jo obremenjujeta razpršena poselitev z neurejeno
kanalizacijo in kmetijstvo. Geološka zgradba v povirnem delu Ložnice je pestra
(vulkanogene plasti in laporji, ki v srednjem toku preidejo v karbonatno podlago
ter v litološko dosti bolj preprost ravninski spodnji del iz peščeno-prodnatih
nanosov Savinje). V hidrografskem zaledju Ložnice ima velik vpliv na
izoblikovanost površja, s tem pa posredno tudi na onesnaženje oz. ranljivost voda
tega območja. Velika reliefna pestrost z menjavanjem gričevnatega in hribovitega
sveta z ravninskim pomeni tudi pestro naklonsko strukturo območja, hudourniški
značaj vodotokov, pospešen odtok s površja in večjo transportna moč voda.
Ložnica ima dežno-snežni rečni režim, največ vode ima meseca novembra in
aprila (Špeh, 1999, str. 205-207).
Temeljitih regulacijskih del so se na Ložnici lotili tik pred drugo svetovno vojno.
V letih 1954 do 1964 je bila struga Ložnice izravnana med naseljem Medlog in
Gotovlje. To obsežno, pred regulacijo redno poplavljeno zemljišče so zaradi
visoke gladine podtalnice na novo »razkosali« z osuševalnimi in odvajalnimi
kanali (Natek, 1978, str. 54).
44
6.2.5 Podvinska Struga
Da bi se ljudje branili pred poplavami Savinje so jo začeli regulirati, in sicer z
začetki v letih od 1876 do 1893 med Prihovo in Levcem. Na vsako stran struge so
zgradili po en močan nasip, ki bi Savinji preprečeval, da bi menjavala svoj tok.
Izven obzidane struge Savinje so ponekod ostali le še nekdanji rečni rokavi. Eden
izmed teh rokavov je tudi Podvinska struga, v katero se iztekajo nekateri potoki iz
gore Oljke in iz Ponikovske planote, glavno vodo pa dobiva iz Savinje pri naselju
Podvin, in sicer z umetno narejeno napravo. Podvinska struga je namestnica
prvotnega naravnega vodotoka in se v Savinjo ponovno izliva šele pri Žalcu. Ob
poplavah Savinje je pogosto služila kot razbremenilni kanal, vendar je v njej
vodotok ostajal tudi ko je povodenj prenehala. Človek že vseskozi izkorišča
Podvinsko strugo in ji izravnava prvotne vijuge. Podvinska struga je bila v
preteklosti narejena zaradi mlinov in urejanja rečnega režima (varovanje pred
poplavami) (Lenarčič idr., 1996, str. 33).
Fotografija 11: Podvinska struga
(foto: Anja Zahrastnik, maj, 2008)
45
7 POTOK TRNAVICA
7.1 POTOK TRNAVICA V PRETEKLOSTI
Trnavica kaže s smerjo svoje struge vse značilne poteze odrinjenega potoka. Tu je
treba poudariti, da je Bolska s Trnavico njen izliv odrivala in zavlačevala proti
južnemu obrobju Celjske kotline. Trnavica je bila še v toku pleistocena
neposreden pritok Savinje, vendar jo je le-ta s svojo vodnatostjo in prodnatostjo
čedalje bolj odrivala proti jugovzhodu, šele nato je Trnavica postala levi pritok
Bolske.
Trnavica se omenja že v jožefinskem vojaškem zemljevidu. Na ravnino je pritekla
iz Dobrovelj. Pod vasjo Zakl je dobila še pritok Trebnik, nato je tekla pod vasjo
Trnava, zahodno od vasi Šentrupert in se pod Kapljo vasjo izlivala v Bolsko. Vsi
ti opisi navajajo potok, ki je podoben Trnavici. Opisi navajajo, da je imela
Trnavica višje bregove, vendar je vseeno poplavljala. To dokazujeta tudi dve večji
površini pod travniki, ki ju lahko vidimo na jožefinski vojaški karti. Danes je v
hidrografski sliki Trnavice prišlo do sprememb, saj je večji del svoje poti
regulirana. Tudi sotočje Trnavice in Bolske je zaradi regulacije obeh potokov
prestavljeno bolj zahodno od Kaplje vasi.
Z izravnavo njene struge se je znižal nivo podtalne vode. Dokaz za to je znižanje
vode v vodnjakih od 1 metra do 1,5 metra. Na močno nihanje podtalnice kaže tudi
izvir Trebnika, saj je le-ta po regulaciji Trnavice močno usahnil (Natek, 1978, str.
14, 24).
Trnavico pa so v preteklosti izkoriščali tudi za pogon mlinov, s pomočjo katerih
so mleli belo moko in koruzo. Pri izviru Trnavice je tako imenovan »Podgraški
mlin«. Je eden najbolj znanih in najbolj ohranjenih mlinov na tem območju. To je
bil graščinski mlin Žovneških, ki je bil do leta 1751 v njihovi lasti, potem je bil
prodan. Mlin je obsegal tri mlinska kolesa. V njem so mleli vse vrste žit, od
46
pšenice do ovsa. Nekaj sto metrov nižje ob Trnavici pa je bil »Matevžev mlin«, ki
je obratoval do leta 1970. Voda, ki so jo napeljali po posebni strugi, je poganjala
dva mlinska kamna (Vovk, 1993, str. 28,31).
Industrializacija in intenzifikacija kmetijstva pa sta pripomogli k propadu mlinov.
K temu je pripomogla tudi regulacija Trnavice, zaradi katere je usahnila pogonska
moč njene vode.
Karta 3: Potok Trnavica na vojaškem zemljevidu
Vir: Rajšp, 1999, sekcija 174
Potok Trnavica
47
7.2 POTOK TRNAVICA V ZADNJIH DESETLETJIH
Potok Trnavica izvira v Srednjem Podvrhu izpod Dobroveljske kraške planote na
nadmorski višini 420 m. Ko potok doseže dolino, teče naprej proti vzhodu, kjer je
pri kmetiji Plavec zajezen. Zadrževalnik vode se imenuje Žovneško jezero (Kralj,
1990, str. 24). Gre za umetno jezero, ki je nastalo leta 1978. Glavni namen
gradnje tega umetno zajezenega akumulacijskega jezera je bil namakanje
kmetijskih površin (Maze, 2008, str. 1). Od tu naprej pa Trnavica teče v
nespremenjeni smeri naprej proti naselju Gomilsko, kjer se ji priključita še potok
Jelovnik in Trbolca. Od tu naprej postopoma zavija proti jugovzhodu, teče mimo
naselja Šmatevž in se nato izlije v reko Bolsko (Kralj, 1990, str. 24).
Struga Trnavice je regulirana, predvsem med naseljema Kaplja vas in Glinje
(Natek, 1978, str. 56).
Do naselja Šmatevž ima Trnavica še naravno strugo in podobo meandrirajočega
nižinskega potoka, torej poteka v vijugasti obliki, nato pa je struga izravnana in
ima nespremenjeno obliko vse do izliva v Bolsko (Maze, 2008, str. 32). Struga
Trnavice je bila izravnana zaradi povečanja kmetijskih površin in zaradi poplavne
varnosti, pri tem pa se nihče ni zavedal negativnih posledic, ki jih tovrstni poseg
prinaša v ekosistem. Potok je v svojem spodnjem delu obdan s kmetijskimi
površinami, ki pa jih kmetje niso prilagodili obliki struge. V zgornjem delu
potoka, od izvira do naselja Šmatevž pa je struga potoka naravna, z bogato
vegetacijo.
48
Fotografija 12: Naravna struga Trnavice Fotografija 13: Kanalizirana struga Trnavice
(foto: Anja Zahrastnik, november, 2008) (foto: Anja Zahrastnik, november, 2008)
49
7.2.1 Pokrajina ob Trnavici
Karta 4: Reliefne enote pokrajine ob Trnavici
Avtor: Anja Zahrastnik
Vir: Medmrežje 14: http://www.geoprostor.net/piso/ewmap.asp?obcina=BRASLOVCE
Območje Trnavice zajema severozahodni del Spodnje Savinjske doline. Že iz
karte se vidijo tri reliefne enote:
• najnižji vzhodni del obsega široko aluvialno prodnato ravnino ob Savinji
in njenih pritokih proti zahodu do terase, ki predstavlja mejo med ravnino
in prehodom v
• rahlo gričevnat svet, za katerega je značilna različna raba prostora. Za to
območje pa so značilni tudi mikroreliefni kraški pojavi. Gričevnat svet se
strmo dviga v
50
• zakraselo in z gozdom poraščeno Dobroveljsko planoto.
Planota Dobrovlje se nahaja na zahodnem delu Spodnje Savinjske doline.
Sestavljena je predvsem iz triasnih dolomitov in iz apnenca. Gre za zelo razgiban
svet, ki ima nešteto dolin in vrtač. Kraški značaj planote s kraškim značajem
vodotokov, daje tej pokrajini še poseben pečat. Večina severnih pobočij
Dobroveljske planote je strmih in poraščenih z mešanimi gozdovi, v katerih
izstopata bukev in smreka. Vmes se pojavljajo posamezne krčevine, pašniki ali
celo njive, ki so omogočile, da so se tu razvile trdne kmetije. V sklop
Dobroveljske planote spada tudi precej nižji, a močno zakraseli plato Dobrava
(350 m do 400 m). Severni podaljšek Dobrovelj je tudi Hrašanov hrib (441 m).
Prehod med gričevnatim reliefom zahodne Celjske kotline in Dobrovljami je
izredno strm, tako da so dostopi na Dobrovlje težki, razen tam, kjer so bile v
novejšem času zgrajene cestne povezave.
Posebnost predstavlja tudi sama dolina, ki je tektonska udorina, nastala v terciarju.
Dolina je bila dolgo časa zaliv Panonskega morja, ki je pokrivalo svet današnje
panonske nižine. V tem času se je dno udorine prekrivalo s plastjo glinenih
sedimentov. Ti sloji gline tvorijo z novimi nanosi osnovo Savinjske doline. Ta
material pa vidimo kot lapornato osnovo. Na vse to so v pliocenu nanašali
vodotoki velike količine proda, peska, novih glinenih in drugih nanosov in
napolnili kotlino (Kralj, 1990, str. 11, 14).
Ko je morje odteklo, se je dolina začela prazniti. Takratni močni vodotoki so
skoraj v celoti odnesli material, ki se je tu nabral. Pliocenski material je ostal le še
na robu doline in je sedaj viden kot nižje vzpetine in terase. V tem svetu so nastale
plitve doline z vmesnimi slemeni, na katerih so sedaj posamezne kmetije. Potoki,
ki so svet razrezali, tu tečejo še danes, saj se vsaka dolina začne z izvirom
manjšega ali večjega potoka.
Reka Savinja je v pleistocenu skupaj s pritoki nanašala pretežno apneniški drobir -
prod. Zasipala je struge potokov Lagvaj, Trebnik, Trnavica in Trbolca, tako da so
51
nastale ob zgornjih tokovih teh potokov zajezitve. Potoki so si iskali nove struge,
ki pa niso bile več usmerjene proti Savinji, ker je Savinja s svojimi nanosi odtok v
to smer zaprla. Tako se usmerijo proti jugu in se združeni izlivajo v Bolsko.
Najnižji ravninski aluvialni del so izoblikovali reka Savinja, potok Lagvaj,
Trebnik, Trnavica in Bolska s svojimi rečnimi nanosi. Večino tega ravninskega
površja, na katerem so razmeščene obdelovalne površine, sestavljajo prodni
nanosi Savinje. V kolikor zajemajo to ravninsko površje poplavne vode, v
tolikšnem obsegu je ta ravnica še danes v nenehnem nastajanju in preoblikovanju.
Vsaka poplava pusti na poplavnem zemljišču gradivo, ki ga je nosila s seboj. To je
glavni razlog, da se ravnica ob poplavnih potokih nenehno zvišuje. Ta ravnica
predstavlja osrednji del Spodnje Savinjske doline.
Različni tipi prsti so rezultat medsebojnega součinkovanja naravno in družbeno
geografskih dejavnikov. Glavni dejavniki so kamninska sestava, reliefna
izoblikovanost, padavinski in temperaturni režim, gladina talnice, rastlinstvo,
poplave ter človekovi posegi v prostor. Prst se je tvorila kot preperelina aluvialnih
prodnih nanosov ali kot preperelina starejših sedimentov in kamenin. Pri kvaliteti
in globini prsti imajo vodotoki, ki tečejo od zahoda s področja zahodnih
Dobrovelj, veliko vlogo. Potoki so namreč prinašali in odlagali glino in humus, ki
bogatita prodnate nanose Savinje. Prsti so kvalitetnejše z oddaljevanjem od
Savinje (Kralj, 1990, str. 15-16).
V povezavi z vrstami in kvaliteto prsti za področje celotne Savinjske doline je bila
opravljena obsežna raziskava. Na njeni podlagi je nastal pregled zvrsti prsti na
področju celega področja ob Trnavici.
Pas med Savinjo na vzhodu in cesto Šentrupert Letuš predstavljajo
• nerazvita aluvialna in po starosti mlada tla. Razprostirajo se od naselij
Topovlje, preko Pariželj, mimo Preserij, Malih Braslovč in proti Letušu.
Tla so primerna predvsem za travnike in pašnike, tu so tudi njive, vendar
je pridelek majhen, ker jih ogrožajo vse pogostejše suše. Pod tankim
52
slojem prsti nastopata prod in pesek. Ves nižinski del zahodno od ceste
Šentrupert-Letuš predstavljajo različni tipi naplavljenih tal. Pas sega na
jugozahodu do Trnavice in se vleče proti severnemu delu. V tem
nižinskem delu nastopajo
• rjave naplavljene prsti, ki se po globini razlikujejo med seboj:
a) plitva rjava tla na peščenem prodnatem nanosu, ki se pojavljajo v
zaplati med Malimi Braslovčami in Letušem, ki so primerna predvsem za
njivske površine. Prst je peščeno ilovnata. Zaradi pomanjkanja padavin je
potrebno umetno namakanje, talna voda pa je na tem mestu globoka, zato
rastline tega vira vode ne morejo črpati. Tu se pojavljajo predvsem
hmeljišča. Za področje od križišča Parižlje-Poljče v smeri proti jugu,
mimo Poljč do Trebnika pa do Glinj, Kamenč, Spodnjih Gorč, Rakovelj in
Braslovč pa so značilna
b) srednje globoka tla na prodnato-peščenem nanosu. Tla so ilovnata in
ugodna za obdelavo. Ker je talna voda dovolj visoko, jo rastline, predvsem
hmelj, lahko dosežejo. Med Zaklom in glavno cesto, desnim bregom
Trnavice in levim bregom Bolske, je manjše območje
c) globokih rjavih prsti na prodnato-peščenem nanosu, kjer se
prepletajo njive in travniki. Tu so glavni in najbolj rodovitni kompleksi
njivskih površin.
• Evtrična rjava prst, ki je nastala na aluvialnih in diluvialnih nanosih,
pokriva najnižjo ravnico ob Trnavici in Bolski ter valoviti svet pliocenske
terase z rečnimi odkladninami. Glede na to se ločita dva tipa rjave
podprsti:
a) Psevdooglejna prst, ki zavzema večino severnega in zahodnega
pliocenskega gričevnatega obrobja. Tu se poleg gozdov pojavljajo še
majhne krčevine kmetijskih zemljišč.
b) Oglejna prst pa zavzema manjše območje poplavnega sveta ob Bolski
in Trnavici. Prst v glavnem prekrivajo travniki. Večina ostalega
ozemlja pa zavzema
• rjava pokarbonatna prst, ki se je razvila na apnencih po Dobroveljski
planoti, Dobravi in na skrajnem jugu območja (Presker, 2006, str. 34-36).
53
7.3 PROBLEMATIKA STANJA POTOKA TRNAVICA
Spodnja tabela prikazuje vzroke za slabo stanje potoka Trnavice in kakšne so
posledice vzrokov. Vsi vzroki so podrobno razčlenjeni in opisani v naslednjem
poglavju.
Potok Trnavica je reguliran vse od naselja Šmatevž in do izliva v Bolsko. Glavni
razlog za izravnavo struge je zaščita bližnjih naselij pred poplavami, poleg tega pa
tudi pridobitev čim več kmetijskih površin. Večji del svoje poti Trnavica teče
preko njiv in hmeljišč, kar pomeni, da je kmetijstvo eden izmed razlogov slabega
stanja kakovosti vode v potoku. Poleg tega naselja nimajo urejenega
kanalizacijskega omrežja, zato se večina odpadnih vod izteka direktno v Trnavico
in to še dodatno poslabša njeno kakovostno stanje. Trnavico izkoriščajo tudi za
zalivanje predvsem hmeljarskih površin, zato v poletnih mesecih prihaja do
vidnega pomanjkanja vode v strugi, če je pa to pogojeno s pomanjkanjem
padavin, pa voda v strugi izgine. Kljub temu, da je bila Trnavica regulirana, da ne
bi več poplavljala, se je ta poseg izkazal za neprimernega. Trnavica namreč v
zadnjih letih poplavlja skoraj vsa okoliška naselja. Zaradi očiščenih delov struge
in onesnaženosti vode, se v in ob Trnavici zmanjšuje biološka pestrost, kar je eden
izmed pokazateljev slabega stanja potoka. Vsi posegi v strugo so spremenili
naravni ekosistem in zmanjšali samočistilno sposobnost, zmožnost zadrževanja
vode in biološko pestrost.
54
Tabela 2: Razčlenitev slabega kakovostnega stanja potoka Trnavica
VZROK POSLEDICA REŠITEV Z ERM METODAMI
CILJ
Odvzem vode Znižanje poletnih nizkih pretokov
Stranski rokav, odbijač toka
Ekološko sprejemljiv pretok
Kmetijstvo Slaba kakovost vode
Vegetacijski pas, prodna brzica.
Izboljšanje kvalitete vode
Brežina struge, očiščena vegetacije
Zmanjšana biodiverziteta, izguba habitatov
Stranski rokav, padla drevesa, vegetacijski pas
Ohranjanje biološke pestrosti
Izravnana struga, neprimerna vegetacija
Poplave Stranski rokav Zmanjšanje poplavne ogroženosti
Naselja Onesnaževanje potoka zaradi odpadne vode
RČN Čiščenje vode, še preden se izlije v potok
Avtor: Anja Zahrastnik
7.3.1 Onesnaževanje potoka Trnavica
7.3.1.1 Naselja
Potok Trnavica teče preko 8 naselij, v katerih je evidentiranih 1516 ljudi, ki imajo
tu stalno prebivališče. V zgornjem delu porečja Trnavice so naselja razpršena, od
naselja Kamenč in do izliva Trnavice v Bolsko, pa so naselja strnjena v obliki
gruče.
S širjenjem omrežja in porabe pitne vode za potrebe gospodinjstev, problem
odvajanja in čiščenja odpadnih voda narašča. Odpadno vodo je namreč treba
očistiti še pred izpustom v vodotoke. Kanalizacija v občini Braslovče je rešena
lokalno, običajno za posamezne objekte. Na obstoječo kanalizacijo so uporabniki
priključeni preko greznic, tako se kanalizacija izteka v vodotoke ali podtalnico. To
povzroča onesnaževanje okolja. Opustitev greznic v naseljih občine Braslovče
zaenkrat ni možna. V občini namreč ni zgrajene čistilne naprave, prav tako pa ni
zgrajen povezovalni kolektor do ČN Kasaze.
55
Tudi po izgradnji manjših čistilnih naprav se bo kot produkt čiščenja pojavilo
blato. Njegova predelava se bo lahko vršila v ČN Kasaze, ki služi za čiščenje
odplak Spodnje Savinjske doline. Hidromehansko in biološko je preobremenjena.
Izgradnja kanalizacije je z vidika varstva okolja nujno potrebna. Zaradi
nekontroliranega odvajanja komunalne odpadne vode, ki se razliva po površju,
prihaja do še večjega onesnaževanja okolja in podtalnice. V ta namen je v načrtu
zgraditi sekundarno kanalizacijsko omrežje do leta 2015.
V nobenem izmed naselij, preko katerih teče Trnavica, ni zgrajene javne
kanalizacije. Poleg tega pa je strošek gradnje kanalizacije za razpršena naselja
bistveno višji kot v strnjenih naseljih (Operativni program odvajanja in čiščenja
komunalne odpadne vode v občini Braslovče za obdobje od leta 2005-2015).
.
56
Tabela 3: Naselja, preko katerih teče potok Trnavica in sicer od izvira do izliva potoka glede na
število prebivalcev, gospodinjstev in stanovanj
Avtor: Anja Zahrastnik
Vir: Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002.
Fotografija 14: Odtočna cev za odpadne vode, ki se iztekajo v potok Trnavica
(foto: Anja Zahrastnik, november, 2008)
Naselje Št. prebivalstva
Št. gospodinjstev Št. stanovanj Kanalizacija
da ne Podvrh 382 126 132 z Z Kamenče 140 45 50 50 0 Glinje 41 13 - - - Šmatevž 162 54 56 56 0 Gomilsko 357 113 121 121 0 Zakl 55 17 - - - Trnava 234 71 77 z Z Šentrupert 145 52 55 55 0 Skupaj 1516 491
57
7.3.1.2 Kmetijstvo
Kmetijstvo je še vedno glavna panoga prebivalcev območja ob Trnavici, čeprav v
zadnjih letih močno upada. Osnovni kmetijski panogi sta hmeljarstvo in
živinoreja.
Trnavica polovico svoje poti teče preko kmetijskih površin, in sicer njiv in
hmeljarskih površin. Hmeljarstvo je ena od najbolj razpoznavnih pokrajinskih
značilnosti in dejavnosti na celem območju Spodnje Savinjske doline. Je najbolj
intenzivna poljedelska panoga, namenjena pridobivanju hmeljevih storžkov, ki jih
uporabljajo predvsem v pivovarstvu. Na območju Spodnje Savinjske doline je
dobre tri četrtine vseh slovenskih hmeljišč. Pridelovanje hmelja in njegova
predelava sta zahtevni opravili, zato so potrebni visoka stopnja specializacije,
strokovnosti in dobra organiziranost.
Še ne dolgo tega so bili v času pridelovalnih konic potrebni zelo veliki vložki žive
delovne sile, vendar so se potrebe po sezonskih delavcih močno zmanjšale z
množičnim uvajanjem sodobne mehanizacije.
Prekopavanje je postalo strojno, nekdanje lesene hmeljevke, po katerih se je
vzpenjala rastlina, so nadomestile žice, lesene opornike so že skoraj povsem
izpodrinili trajnejši betonski stebriči. Z rednimi škropljenji se je sicer zmanjšal
učinek škodljivcev, vendar vse to prispeva k celotni degradaciji pokrajine
(Medmrežje 9: http://e-lookout.com/hmeljarstvo.htm, 25. 10. 2008).
Hmeljarstvo je zaznamovalo estetski vidik doline ob Trnavici in cele Spodnje
Savinjske doline. V letu 2004 je bilo v sami občini Braslovče, skozi katero teče
potok Trnavica, 188 ha aktivnih nasadov hmeljišč in okrog 45 pridelovalcev.
Hmeljišča se ob Trnavici pojavljajo preko naselij Glinje, Gomilsko, Kamenče,
Trnava in Šmatevž (Presker, 2006, str. 68).
58
Spodnja karta rabe tal na območju Trnavice pa kaže tudi na to, da je pomembna
gospodarska panoga tudi gozdarstvo, ki pa je zastopano predvsem na planoti
Dobrovlje. Raba tal je bolj razgibana v spodnjem delu potoka Trnavica, kjer je
potok tudi kanaliziran. Iz tega lahko sklepam, da je kakovostno stanje Trnavice
slabo, saj obdelovalne površine ob njej škropijo in gnojijo.
Karta 5: Raba tal v okolici potoka Trnavica
Avtor: Anja Zahrastnik
Vir: http://www.geoprostor.net/piso/
Fotografija 15: Potok Trnavica skozi kmetijske površine
(foto: Anja Zahrastnik, maj, 2008)
59
7.3.2 Ekosistemska pestrost
Spodnja Savinjska dolina je veliko agrarno področje in tako je tudi na območju
potoka Trnavica. Zaradi tega je neobdelanih površin zelo malo, posledica tega pa
je tudi majhno število naravnih biotopov. Zaradi intenzivnega kmetijstva se je
velik del živalstva umaknil stran od monokultur in obdelovalnih strojev.
Na Žovneškem jezeru, ki je zadrževalnik vode potoka Trnavica, najdemo več vrst
ptičev in sicer čopasti in mali ponirek, črna liska, mlakarica, kormoran in siva
čaplja. Gnezdišče sive čaplje se nahaja v gozdu ob potoku Trnavica in za njega
veljajo posebne naravovarstvene usmeritve. Poleg tega lahko na njem opazujemo
tudi laboda grbca in raco sivko. Jezero je pomembno tudi za dvoživke, saj tu
prebivajo rjave žabe in krastače ( Maze, 2008, str. 22-24).
Ob opazovanju živalskega sveta v in ob potoku se lahko vidi razlika med
regulirano in naravno strugo potoka. V zgornjem delu potoka je habitat bolj pester
in sicer tu domujejo gozdne živali, polži, deževniki, ribe, žabe in ptice. V
reguliranem delu potoka pa je živalski svet manj pester zaradi kmetijskih
dejavnosti ob potoku ter zaradi cestne infrastrukture, ki se vedno bolj širi. Tu je
življenje živalskega sveta zelo neugodno.
Fotografija 16: Avtocesta in kmetijske površine ob Trnavici
vplivajo na slabo kvaliteto živalskega sveta
(foto: Anja Zahrastnik, januar 2009)
60
Žovneško jezero in njegova širša okolica spadata pod ekološko pomembna
območja. Ekološko pomembno območje je po Zakonu o ohranjanju narave
območje habitatnega tipa, dela habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki
pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Ekološko pomembna
območja so eno izmed izhodišč za izdelavo naravovarstvenih smernic in so
obvezno izhodišče pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin (Medmrežje 2:
http://www.arso.gov.si/narava/ekoloskopomembnaobmocja, 12. 12. 2008). V
okolici tega območja pa so številne naravne vrednote in zavarovana območja, kar
je razvidno tudi iz spodnje karte. Potok Trnavica ima status predloga naravnega
spomenika, zato zahteva določene usmeritve, ki težijo h gospodarjenju v skladu s
hidrološkimi funkcijami. Prepovedana je sečnja na golo, lahko pa se izvaja posek
posameznega obvodnega drevja, nekatera drevesa se lahko prepustijo naravni
razgradnji (Maze, 2008, str. 18).
Karta 6: Zavarovana in ekološko pomembna območja ter naravne vrednote na območju Trnavice
Avtor: Anja Zahrastnik
Vir: http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/profile.aspx?id=Atlas_Okolja_AXL@Arso
61
Ob potoku Trnavica uspevajo drevesa in manjše rastline, v posameznih odsekih pa
je struga potoka povsem osiromašena z obrečno vegetacijo. Ob Trnavici rastejo
predvsem vlagoljubne rastline. V vodi rastejo predvsem alge in mahovi.
Fotografija 17: Vodne in obrežne rastline Fotografija 18: Osiromašen obvodni svet
potoka ob Trnavici z vidika rastlinske pestrosti
(foto: Anja Zahrastnik, maj 2008) (foto: Anja Zahrastnik, maj 2008)
7.3.3 Odvzemi vode
Do odvzemov vode v potoku Trnavica prihaja zaradi potreb namakanja kmetijskih
površin. Najpogosteje se to dogaja v poletnih mesecih, zato se pogosto zgodi, da v
strugi zmanjka vode, ali pa je možno opaziti vidno pomanjkanje le-te. Kot kažejo
podnebne spremembe, bo v Savinjski dolini padlo vse manj padavin, kar bo še
povečalo potrebo po umetnem namakanju.
62
Fotografija 19: Nizek pretok v Trnavici
(foto: Anja Zahrastnik, maj, 2008)
Fotografija 20: V strugi Trnavice je voda Fotografija št. 21: V strugi Trnavice
ni vode
(foto: Anja Zahrastnik, oktober, 2008) (foto: Anja Zahrastnik, maj, 2008)
Največ vode iz Trnavice izvzamejo kmetovalci, in sicer za namakanje. Odvzemna
mesta so sredi obdelovalnih površin, torej ob spodnjem delu potoka.
Nepremišljeni odvzemi vode iz potoka vplivajo na vodne organizme, saj
povzročajo izgubo habitatov. Poleg tega se v strugi potoka kopičijo sedimenti in
drugi organski delci. Ker je zmanjšan pretok vode, se zmanjša tudi vsebnost kisika
v vodi, kar spet vpliva na zmanjšanje rastlinskega in živalskega sveta v in ob
63
vodotoku. Zaradi zmanjšane difuzije kisika v potoku pa je Trnavica tudi bolj
dovzetna za vsakršno onesnaževanje.
Nenazadnje pa je zaradi izgube vode v strugi neprimeren tudi izgled same
pokrajine.
7.3.4 Poplave
Potok Trnavica je zajezen. Zadrževalnik vode se imenuje Žovneško jezero, ki je
bilo pred več kot 30 leti zgrajeno in namenjeno za namakalne potrebe kmetijstva v
suhem obdobju, v deževnem jesenskem času pa kot suhi zadrževalnik vode v
sklopu varstva pred poplavami. Hkrati je regulacija Trnavice omogočila ustrezno
pretočnost. Približno trideset let po teh posegih poplav ni bilo več. To je
omogočilo razvoj okoliških krajev. Stanje pa se je prvikrat močno spremenilo ob
obilnih poplavah Savinje, leta 1990. Najvišje talne vode so se dvignile za najmanj
2 metra. Podatek je preverjen, saj je bilo leto pred tem opravljeno lokalno
sondiranje glede višine talnih voda. Najnižji predeli so imeli talne vode do enega
metra.
Pravo poplavo pa so prebivalci naselij Trnave in Šentruperta doživeli leta 1998,
ko je poplavljala Bolska. Tudi stanje brežin Trnavice ni ustrezno. Zaraščenost je
bila od predhodne poplave močno povečana, starost drevja pa potrjuje, da ni bilo
posekano niti eno drevo v strugi v spodnjem toku Trnavice vse od predhodne
poplave. Sedanja poplava leta 2007 pa je pokazala na podobno situacijo. Porečje
Bolske je bilo poplavljeno, Trnavica pa še bolj zaraščena kot leta 1998 in ker je
bil zadnji del levega brega pred mostom na Trnavici na glavni cesti LJ-CE
prenizek, je Trnavica spet poplavljala (Medmrežje 11: http://www.trnava.si, 23. 9.
2008). Trnavici se poviša nivo vode tudi zaradi potoka Trebnik, katerega struga ne
prevaja visokih voda. Vključno s tem pa predstavlja dodaten problem še visok
nivo podtalnice, ki pride ob obilnih padavinah še bolj do izraza. Ob obilnih
padavinah Trnavica močno naraste in voda steče po strugi navzdol. V spodnjem
toku pa se združi s poplavno vodo iz Bolske in tako pride do poplav, ki
64
prizadenejo predvsem naselja, voda pa zalije tudi kmetijske površine (Ustni vir:
Slavko Šketa).
Karta 7: Poplavno območje ob Trnavici
Avtor: Anja Zahrastnik
Vir: Vodna ujma 1998 na vodnem območju Savinje in Sotle
65
Tabela 4: Mesečna količina padavin med letoma 2002 in 2007 za padavinsko postajo Gomilsko
Leto Leto Leto Leto Leto Leto 2002 2003 2004 2005 2006 2007
Mesec Količina padavin (mm)
Količina padavin (mm)
Količina padavin (mm)
Količina padavin (mm)
Količina padavin (mm)
Količina padavin (mm)
januar 10 75 78 6 52 100 februar 64 51 98 53 84 66 marec 48 4 114 39 105 103 april 144 68 128 107 103 14 maj 93 59 101 99 177 149 junij 101 47 135 111 72 80 julij 92 83 127 249 58 112 avgust 202 38 121 357 198 179 september 77 124 97 152 86 289 oktober 126 164 223 62 86 103 november 88 87 63 139 48 59 december 121 80 75 97 55 50 skupaj 1165 880 1360 1471 1122 1303
Avtor: Anja Zahrastnik
Vir: Medmrežje 12: http://www.arso.gov.si/vreme/podnebje/meteoroloski_letopisi.htm
Graf 3: Mesečna količina padavin med letoma 2002 in 2007 za padavinsko postajo Gomilsko
Avtor: Anja Zahrastnik
Vir: Medmrežje 12: http://www.arso.gov.si/vreme/podnebje/meteoroloski_letopisi.htm
66
Tabela 5: Povprečna letna količina padavin med letoma 2002 in 2007 za padavinsko postajo
Gomilsko
Avtor: Anja Zahrastnik
Vir: Medmrežje 12: http://www.arso.gov.si/vreme/podnebje/meteoroloski_letopisi.htm
Graf 4: Povprečna letna količina padavin med letoma 2002 in 2007 za padavinsko postajo Gomilsko
Avtor: Anja Zahrastnik
Vir: Medmrežje 12: http://www.arso.gov.si/vreme/podnebje/meteoroloski_letopisi.htm
Glede na to, da so glavni razlog za visoke vode potoka Trnavica padavine, sem
zbrala podatke o količini padavin na tem območju za obdobje od leta 2002 do
2007. V letih 2002 do 2007 je na območju potoka Trnavice padlo povprečno 1217
mm padavin. Višek padavin je v poletnih mesecih, razlog v tem so kontinentalni
Leto Količina padavin (mm)
2002 97
2003 73 2004 113 2005 123 2006 94 2007 109 Skupaj 1217
67
podnebni vplivi. V razpredelnici je možno videti tudi padavinske ekstreme.
Predvsem v topli polovici leta so padavine neenakomerno razporejene, prihaja do
intenzivnih kratkotrajnih padavin. Razlika med spomladanskimi meseci je vidna v
letu 2003, ko je bila pomlad zaradi visokih temperatur in sončnega vremena zelo
sušna. Največ padavin je bilo leta 2004 (višek meseca oktobra) in 2005 (višek
meseca avgusta), najmanj pa leta 2003. Takšna razporeditev padavin je
odločilnega pomena za kmetijstvo, predvsem za hmeljarstvo. V zimskem času od
decembra do marca je malo padavin, od maja do junija pa se količina padavin
poveča ter doseže v poletnih mesecih svoj višek.
7.4 KAKOVOST VODE V POTOKU TRNAVICA
7.4.1 Hidromorfološke značilnosti potoka Trnavica
Analizirala sem hidromorfološke parametre potoka Trnavica, saj le-ti lahko
razložijo vrednosti nekaterih drugih parametrov. Določila sem globino in širino
struge, hitrost vodnega toka ter bistrost vode. Določila sem dve merilni mesti, in
sicer v naselju Kamenče (merilno mesto 1) in v naselju Trnava (merilno mesto 2).
Od izvira potoka Trnavica je merilno mesto 1 oddaljeno približno 3,60 km,
merilno mesto 2 pa 6,45 km. Obe merilni mesti sta zaradi lažje preglednosti
označeni na karti številka 8.
68
Karta 8: Merilni mesti
Avtor: Anja Zahrastnik
Vir: Medmrežje 7:
http://rkg.gov.si/GERK/viewer.jsp
7.4.1.1.1.1.1.1.1
7.4.1.1.1.1.1.1.2
7.4.1.1.1.1.1.1.3
7.4.1.1.1.1.1.1.4
7.4.1.1.1.1.1.1.5
Shema 1: Rečni profil (merilno mesto 1) Shema 2: Rečni profil (merilno mesto 2)
Avtor: Anja Zahrastnik Avtor: Anja Zahrastnik
69
Širino struge sem izmerila tako, da sem od enega do drugega brega položila
vrvico in izmerila njeno dolžino. Pri določanju globine struge sem si pomagala z
metrom, ki sem ga vsakih 20 cm potopila do dna. Iz vrednosti, ki sem jih dobila,
sem potem izračunala povprečno globino.
Hitrost vodnega toka vpliva na samočistilne sposobnosti vodotoka. Pri merjenju
sem uporabila 10 m dolgo vrvico, ki sem jo položila vzdolž rečnega brega. Ob
enem koncu vrvice sem v vodo spustila plavajoč plutovinast zamašek in merila
čas vse dokler zamašek ni priplaval do drugega konca vrvice. Postopek sem
petkrat ponovila in izračunala povprečje.
Merilno mesto 1:
Širina struge na merilnem mestu 1 je 1,8 metra. Na desni strani je struga gosto
poraščena z drevjem in grmovjem, na levi strani pa se nahaja travnik. Ko sem
vzela vzorec, je bila bistrost vode srednje bistra, povprečna globina pa 0,184 m.
Izmerila sem tudi hitrost vodnega toka, ki je znašala 1,4 m/s.
Merilno mesto 2:
Širina struge na merilnem mestu 2 je 1,4 m. Na obeh straneh struge so
obdelovalne površine in travniki. Tudi na tem mestu je bila bistrost vode srednje
bistra. Povprečna globina vode je bila 0,126 m. Hitrost vodnega toka je znašala
0,1 m/s.
Tabela 6: Hidromorfološke značilnosti potoka Trnavica
Avtor: Anja Zahrastnik
Kamenče (merilno mesto 1)
Trnava (merilno mesto 2)
Bistrost vode Srednje bistra Srednje bistra Hitrost vodnega toka 1,4 m/s 0,1 m/s Širina struge 1,8 m 1,4 m Povprečna globina struge 18,4 cm 12,6 cm
70
7.4.2 Fizikalne in kemijske značilnosti potoka Trnavica
Za analizo vode sem vzela dva vzorca, in sicer enega v naselju Kamenče (merilno
mesto 1) in drugega v naselju Trnava (merilno mesto 2). Analizo sem delala v
laboratoriju v Mednarodnem centru za ekoremediacije v Mariboru.
Fotografija 22: Opravljanje kemijske analize vode iz potoka Trnavica
(foto: Anja Zahrastnik, september, 2008)
Pri analizi vode sem si pomagala s pomočjo »Visocolor Eco Analysenkoffer
z.Wasseruntersuchung« kovčka. Kemijsko analizo vode sem opravila s pomočjo
Visocolor ECO testov in Photometra PF-11. Ta aparat omogoča zanesljive
meritve, ki so neodvisne od pogojev osvetlitve ali od osebne ocene barve. Daje
hitre in končne rezultate. Postopek analizira najpomembnejše dejavnike, ki
pokažejo stanje onesnaženosti vode.
71
Fotografija 23: Photometer PF-11
(foto: Anja Zahrastnik, september, 2008)
7.4.2.1 Reakcija vode
Potek dela: Plastičen lonček do 50 ml napolnimo z vzorcem vode. Nato v vzorec
vode potopimo elektrodo pH metra in na zaslonu natančno odčitamo vrednost.
Reakcijo vode izražamo v pH. pH vrednost meri koncentracijo hidroksidnih ionov
v vodi in sicer na skali od 0 do 14. Voda je bazična kadar je pH vrednost višja od
7 in kisla, kadar je vrednost pH nižja od sedem. pH vrednost 7 ima čista
destilirana voda, ki je nevtralna. Voda raztaplja različne snovi kot so razne
mineralne substance, sprejema aerosole, prejema različne odplake in vse to vpliva
na njeno pH vrednost. Pomembno vlogo pri uravnavi pH pa igra puferska
sposobnost vode. Vodni organizmi naj bi opravljali svoje življenjske procese v
rangu pH od 5 do 9 (Katalinić idr., 2006).
Kislost in bazičnost sta pomembna dejavnika, ki vplivata na življenjske pogoje za
žive organizme. Nekateri biološki procesi lahko delujejo samo v kislih ali pa v
samo bazičnih vodah. Zelo nizek pH vode lahko ob daljšem trajanju povzroči
vodnim organizmom številne težave, ki so povezane z osmozo. Prav tako
morskim organizmom škodujejo pogosta nihanja med kislim in bazičnim. Poleg
tega pa tudi ekstremne vrednosti pH povzročijo večjo topnost sicer netopnih
72
kovin, kar negativno vpliva na vodne organizme, predvsem so občutljivi mladi
organizmi in nerazviti stadiji vodnih insektov (Vrhovšek in Vovk Korže, 2008,
str. 46).
V mojem primeru je bil pH vode v Kamenčah 7,6, v Trnavi pa 8,0, kar kaže na
bazičnost vode, pH vrednost pa ne presega mejne vrednosti.
7.4.2.2 Električna prevodnost µS
Potek dela: Plastičen lonček do 50 ml napolnimo z vzorcem vode. Nato v vzorec
vode potopimo elektrodo pH-metra in na zaslonu natančno odčitamo vrednost.
Električna prevodnost vode je lastnost vode, da prevaja električni tok. Odvisna je
od prisotnosti ionov v vodi: od njihove koncentracije, gibljivosti in naboja ter od
temperature vode ob merjenju. Raztopine anorganskih snovi so večinoma dobri
prevodniki, molekule organskih snovi, ki ne disociirajo v vodi, pa prevajajo
električni tok slabo ali pa ga sploh ne. Na električno prevodnost vode običajno
vplivajo koncentracije kalcijevih, magnezijevih, natrijevih, kalijevih,
hidrogenkarbonatnih, sulfatnih in kloridnih ionov.
Električna prevodnost je indikatorski parameter in njena sprememba kaže na
morebitno onesnaženost vode. Vrednost oziroma spremembo električne
prevodnosti ocenjujemo v povezavi z vrednostmi ostalih parametrov. Merjenje
električne prevodnosti vode tudi posreduje indikacijo o trdoti vode, saj voda z
mnogo ioni bolje prevaja električni tok. Tako z uporabo elektronskega
inštrumenta merimo prevodnost vode z elektrodo potopljeno v vzorec vode.
Odčitek na inštrumentu je izražen v mikro Siemensih (Medmrežje 3:
http://www.pitna-voda.si/main/parametri.html#parametri11, 23. 9. 2008).
Ione, kadar so v trdni obliki, skupaj držijo ionske sile in sicer pozitivni in
negativni naboji. Voda lahko te sile zmanjša glede na dielektrično konstanto.
Voda je zaradi visoke dielektrične konstante in sposobnosti tvorbe hidratov
najboljše naravno topilo, predvsem za elektrolite. Topnost trdnih snovi je odvisna
73
tudi od pH vrednosti in redoks potenciala v vodi ter od temperature vode in je v
večini neodvisna od zračnega tlaka (Vrhovšek in Vovk Korže, 2008, str. 50).
V Kamenčah je bila električna prevodnost 540 µS, v Trnavi pa 352 µS.
Fotografija 24: Ph-meter
(foto: Anja Zahrastnik, september, 2008)
7.4.2.3 Kisik
Potek dela: Plastično posodo napolnimo z vzorcem vode in dodamo 5 kapljic
reagenta 1 (O2-1). Dobro pretresemo in počakamo eno minuto. Nato dodamo še
12 kapljic reagenta 2 (O2-3). Potem pretresemo in 5 ml vzorca prelijemo v kiveto,
ki jo postavimo v digitalni fotometer, ki odčita vrednost kisika v vodi.
Kisik je v vseh vodnih sistemih nujno potreben za vodne organizme z aerobnim
metabolizmom. Najpomembnejši dejavniki, ki uravnavajo količino kisika v vodi,
so predvsem atmosfera, fotosinteza, dihanje, razgradnja in mineralizacija organske
snovi ter izgube v atmosfero. Nekateri vodni organizmi so prilagojeni na razmere
z malo raztopljenega kisika v vodi, vendar pa večina organizmov trpi, če pade
koncentracija kisika v vodi pod 3 ali 4 mg/l. Krajša obdobja pomanjkanja kisika
74
niso tako škodljiva na vodne organizme kot daljša časovna obdobja brez kisika.
Nizke koncentracije kisika, ki je raztopljen v vodi, spodbujajo rast anaerobnih
bakterij, ki proizvajajo škodljive pline.
Kisik pride v vodo neposredno iz atmosfere, nekaj pa se ga sprošča tudi pri
fotosintezi. Ali bo voda zadržala kisik, je odvisno od njene temperature, zračnega
tlaka in prisotnosti snovi v vodi. Voda pa kisik tudi izgublja, in sicer preko
respiracije vodnih rastlin, živali in mikroorganizmov. Največ raztopljenega kisika
imajo tisti vodotoki, ki imajo naravno strugo. Veliko porabo kisika v vodi pa
povzročijo odpadne vode ali pa intenzivna rast rastlin zaradi vnesenih hranil, te
rastline kasneje odmrejo, kar vodi v pomanjkanje kisika v vodi (Vrhovšek in
Vovk Korže, 2008, str. 48).
Na območju merilnega mesta 1 sem izmerila 8 mg/l kisika, na območju merilnega
mesta 2 pa je bilo izmerjenega kisika 7 mg/l.
7.4.2.4 Trdota vode
Potek dela: Epruveto napolnimo z vzorčno vodo do oznake. Dodamo 2 do 3
kapljice indikatorja in pretresemo. Nato napolnimo kapalko z reagentom, ki ga po
kapljicah spuščamo v epruveto vse dokler se vzorec ne obarva v zeleno barvo. Ko
se to zgodi, odčitamo vrednost trdote vode na kapalki.
Lestvica trdote vode:
0 – 4˚d: zelo mehka voda
4 – 8˚d: mehka voda
8 – 12˚d: srednje trda voda
12 – 18˚d: dokaj trda voda
18 – 30˚d: trda voda
nad 30˚d: zelo trda voda
75
Voda, ki vsebuje raztopljene rudninske snovi, je trda. Trdoto vode tvorijo spojine
kalcija in magnezija (karbonati, sulfati, kloridi). Karbonati povzročajo prehodno
trdoto, ki izginja pri segrevanju vode, ko izhlapeva CO2. Preostale spojine
predstavljajo stalno trdoto vode. Vsota vseh spojih kalcija in magnezija je skupna
trdota vode.
Voda je odlično topilo in ravno zaradi te njene lastnosti v naravi ni popolnoma
čiste vode. V njej so vedno prisotne raztopljene različne snovi. Vrsta in količina
raztopljenih snovi je odvisna predvsem od področja, kjer voda izvira ter od
kemične sestave podlage, preko in skozi katero voda teče, preden pride na površje.
Čim več snovi naravna voda raztopi na svoji poti, tem trša je. Trdoto vode po
dogovoru podajamo v nemških trdotnih stopinjah (°d), in sicer tako, da voda s
trdoto ene nemške trdotne stopinje po definiciji vsebuje 1 mg raztopljenega CaO v
100 ml (ali 10 mg v 1 l) oz. enako množino karbonata ali magnezijeve soli
(Medmrežje 20: http://www.hydrovod.si, 27.9.2008).
V Kamenčah je bila vrednost trdote vode 12 °d, v Trnavi pa 8 °d, kar pomeni, da je
voda srednje trda.
7.4.2.5 Hranilne snovi
Vodne rastline potrebujejo za svojo rast in metabolizem ogljikov dioksid, vodo in
druge elemente kot sta dušik in fosfor. Kalij, železo in silicij potrebujejo le v
manjši meri in so lahko že omejujoč dejavnik. Za vzdrževanje prehranjevalne
verige ekosistema je zelo pomembna rastlinska biomasa. Vendar pretirana rast alg
in drugih rastlin povzroča negativne posledice kot je npr. povečana mikrobiološka
razgradnja zaradi povečane biomase.
Dušik in fosfor prispeta v vodotok v povečanih količinah predvsem zaradi
človeške dejavnosti, se pravi iz točkovnih virov onesnaževanja (razne odplake) in
netočkovnih virov onesnaževanja, kot je npr. kmetijstvo. Največ hranil pride v
vodotoke predvsem zaradi kmetijstva, zaradi uporabe gnojil.
76
7.4.2.6 Fosfor in njegove spojine
Potek dela: Kiveto napolnimo z vzorcem vode do oznake. Nato dodamo 6 kapljic
reagenta 1 (PO4-1), zapremo kiveto in dobro pretresemo. Potem dodamo 6 kapljic
reagenta 2 (PO4-2), zapremo kiveto, pretresemo in pustimo mirovati 10 minut. Po
tem času kiveto postavimo v digitalni fotometer in odčitamo vrednost, ki je v
mg/l.
Naravni izviri fosforja so padavine in kamenine, ki vsebujejo fosfate. Sicer se pa
anorganske fosforjeve spojine nahajajo raztopljene v naravnih vodah v zelo
majhnih koncentracijah. Neonesnaženi pritoki, ki ne tečejo preko gnojenih
površin vsebujejo zelo malo fosforja ali pa sploh nič. Sama koncentracija fosforja
je odvisna od fosforja v zemlji, topografije, vegetacijskega pokrova,
onesnaževanja … Koncentracije fosforja v tekočih vodah z rahlim onesnaženjem
so okoli 100 mg/m3 (Vrhovšek in Vovk Korže, 2008, str. 51, 52).
Poleg kmetijstva pa so glavni viri onesnaževanja vodotokov s fosforjem in
njegovimi spojinami tudi odpadne vode, ki vsebujejo čistila, pralne praške in
razne detergente.
Fosfati so sicer za rastline pomembni, saj jih vgrajujejo v DNK, vendar ob
preveliki količini povzročajo množično razmnoževanje rastlin, ki potem ovirajo
vodni tok in ga zaustavijo. Tako nastane mrtev razpadajoč material, ki ga voda ne
odnese naprej, alge začnejo odmirati in to povzroči še dodatno onesnaževanje.
Prav tako ta pojav negativno vpliva tudi na ribe in druge nevretenčarje v vodi, saj
zaradi razgradnje v vodi primanjkuje kisika (Katalinić idr., 2006).
Največ fosfatov je bilo v Trnavi in sicer 0,8 mg/l, verjetno zaradi kmetijskih
površin. Na območju Kamenč pa je bila vrednost fosfatov 0,6 mg/, ker se v bližini
tega območja v vodo spuščajo odpadne vode, poleg tega pa na slabo stanje
Trnavice vpliva tudi Žovneško jezero.
77
7.4.2.7 Dušik in njegove spojine
Dušik v naravi kroži v ciklusu, pri katerem največjo vlogo igrajo mikroorganizmi
(oksidacija in redukcija dušikovih spojin). Vloga živali je majhna, čeprav lahko v
določenih razmerah vpliva na njegovo kroženje. Dušik je eden izmed glavnih
makroelementov, njegova količina pa je bistvenega pomena pri produkciji v
sladkih vodah. V vodi se dušik nahaja v različnih oblikah, in sicer kot raztopljen
organski dušik, v obliki številnih organskih spojin … Skupaj s fosforjem pa v
določenem razmerju povzroča hitro primarno produkcijo alg (Vrhovšek in Vovk
Korže, 2008, str. 52,53).
Potek dela (nitrati): Kiveto napolnimo z vzorcem vode do oznake. Dodamo 5
kapljic reagenta 1 /NO3-1), zapremo kiveto in pretresemo. Nato dodamo 1 merilno
žličko reagenta 2 (NO3-2), zapremo kiveto in stresamo 1 minuto ter pustimo mirovati
5 minut. Po tem času kiveto postavimo v digitalni fotometer in odčitamo vrednost,
ki je v mg/l.
Potek dela (nitriti): Kiveto napolnimo z vzorcem vode do oznake. Dodamo 4
kapljice reagenta 1 (NO2-1), zapremo kiveto in pretresemo. Nato dodamo 1 merilno
žličko reagenta 2 (NO2-2), zapremo kiveto in dobro pretresemo ter pustimo mirovati
10 minut. Po tem času kiveto postavimo v digitalni fotometer in odčitamo
vrednost, ki je v mg/l.
Nitrati in nitriti so vmesna stopnja v krožnem ciklusu dušika. V naravi se
pojavljajo kot posledica človekove dejavnosti zaradi uporabe umetnih in naravnih
gnojil, nahajajo se tudi v komunalnih odplakah in se uporabljajo v industriji. V
vodi pa so dobro topni. Nitrati in nitriti se nahajajo v nekaterem sadju in v
zelenjavi, v živilih s konzervansi, poleg tega pa so sestavni del nekaterih zdravil.
Nekatera zelenjava in sadje vsebujejo tudi zaščitne snovi, ki izničijo negativne
učinke nitratov.
78
Nitrati se v telesu reducirajo v nitrite. Teh je v tekočih vodah zelo malo, ker se
hitro porabijo. Nitrati in nitriti so zelo škodljivi za zdravje ljudi, ker povzročijo, da
oksidiran hemoglobin ne more prenašati kisika po telesu. Najbolj so ogroženi
dojenčki in nosečnice.
Pitna voda, ki vsebuje več kot 50 mg/l nitratov je zelo nevarna in njeno uživanje
ni primerno, prav tako prekuhavanje vode nitratov ne uniči, ravno nasprotno,
zaradi izhlapevanja vode se lahko njihova koncentracija še poveča (Katalinić idr.,
2006).
V mojem primeru je bila količina nitratov na obeh območjih enaka, vrednost je
znašala 4,0 mg/l. V Kamenčah sicer ni kmetijskih površin, vendar je prisotnost
nitratov na tem območju posledica onesnaženosti Žovneškega jezera. Vrednost
nitritov pa je bila večja v Kamenčah in sicer 0,07 mg/l, medtem ko je bila v
Trnavi 0,02 mg/l. Nitriti se v tekočih vodah zelo hitro porabijo, vendar prisotnost
le-teh v Trnavi kaže na to, da je prišlo do onesnaženja s kmetijskih površin zaradi
gnojenja in škropljenja.
7.4.2.8 Amonijeve spojine
Potek dela: Kiveto napolnimo z vzorcem vode do oznake. Nato dodamo 10
kapljic reagenta 1 (NH4-1), zapremo kiveto in dobro pretresemo. Potem dodamo 1
merilno žličko reagenta 2 (NH4-2), zapremo kiveto, pretresemo in pustimo
mirovati 5 minut. Nato dodamo še 4 kapljice reagenta 3 (NH4-3), zapremo kiveto,
pretresemo in pustimo mirovati 7 minut. Po tem času kiveto postavimo v digitalni
fotometer in odčitamo vrednost, ki je v mg/l.
Amonijak se v vodi zelo dobro topi in kadar reagira z vodo nastane amonijev ion
NH4+, ki se imenuje amonij. Amonij se v vodi nahaja kot posledica komunalnega,
kmetijskega in industrijskega onesnaževanja. V vodi so njegove koncentracije
običajno pod 0,2 mg/l. Amonij je člen v presnovi dušika. Toksični učinek amonija
se pojavi pri izpostavljenosti nad 200 mg/kg telesne teže, prag zaznavanja vonja
79
amonija v vodi je približno 1,5 mg/l, prag zaznavanja njegovega okusa pa je 35
mg/l (Katalinić idr., 2006).
Amonijak je v vodi prisoten predvsem v obliki amonijevega iona (NH4+) in se
tvori predvsem kot končni produkt pri razgradnji organskih snovi heterotrofnih
bakterij (Vrhovšek in Vovk Korže, 2008, str. 53).
Glavni povzročitelj koncentracij amonijaka v vodi je kmetijstvo, in sicer z
gnojenjem, tako z živinskim kot z mineralnim gnojilom.
Amonijak negativno vpliva na zdravje ljudi in na okolje. Prenaša se na velike
razdalje – nastajajo drobni prašni delci, ki povzročajo bolezni dihal. Prispeva tudi
h kislemu dežju in zakiseljevanju prsti. Z amonijakom se odlaga dušik v naravne
ekosisteme in jih spreminja. Amonijak je tudi neposredno strupen za rastline
(Medmrežje 10: http://kazalci.arso.gov.si/kazalci/index, 27. 9. 2008).
Med območjema, kjer sem jemala vzorec za amonij, ni bilo velike razlike. Največ
amonija je vsebovala voda v Kamenčah in sicer 0,2 mg/l, v Trnavi pa je bila
vrednost amonija 0,1 mg/l, v obeh primerih so glavni vzrok za prisotnost amonija
predvsem odplake.
Največ amonijaka je bilo v Trnavi in sicer 0,2 mg/l, tu je tudi presegel mejno
vrednost 0,1 mg/l, v Kamenčah je bila vrednost amonijaka 0,1 mg/l. V Trnavi je
bilo amonijaka nekoliko več, predvsem zaradi bližine kmetijskih površin, le-teh v
Kamenčah ni.
80
7.4.2.9 Mangan
Potek dela: Kiveto napolnimo z vzorcem vode do oznake. Nato dodamo 5 kapljic
reagenta 1 (Mn-1), zapremo kiveto in dobro pretresemo. Potem dodamo 7 kapljic
reagenta 2 (Mn-2), zapremo kiveto, pretresemo in pustimo mirovati 1 minuto.
Nato dodamo še eno merilno žličko reagenta 3 (Mn-3) in pretresemo ter pustimo
mirovati 5 min. Po tem času kiveto postavimo v digitalni fotometer in odčitamo
vrednost, ki je v mg/l.
Mangan je eden izmed najbolj razširjenih elementov v zemeljski skorji, kjer ga
pogosto najdemo skupaj z železom. Poleg naravnega pojavljanja v vodi, zraku ali
zemlji ga lahko najdemo v okolju tudi kot posledico uporabe v različnih panogah
industrije oz. iz odpadkov. V podtalnici je raztopljen v anaerobnih pogojih. Ob
stiku s kisikom v zraku se iz raztopljene brezbarvne oblike izloči.
Mangan je pomemben element za človeka in mnoge druge organizme. Med ljudmi
obstajajo velike individualne razlike v dnevnih potrebah in reakcijah nanj.
Zdravstvene posledice so možne, če ga vnesemo premalo ali preveč. Ker je
prisoten v mnogih živilih, je njegovo pomanjkanje pri človeku redko. Dnevni
vnos preko hrane je običajno do 10 mg/dan (Medmrežje 3: http://www.pitna-
voda.si/main/mangan.html, 27. 9. 2008).
V mojem primeru koncentracije mangana na obeh območjih niso presegle mejnih
vrednosti. Tako v Kamenčah kot v Trnavi je vrednost mangana znašala 0,1 mg/l.
7.4.2.10 Železo
Potek dela: Kiveto napolnimo z vzorcem vode do oznake. Nato dodamo 4
kapljice reagenta 1 (Fe-1), zapremo kiveto in dobro pretresemo. Potem dodamo 1
merilno žličko reagenta 2 (Fe-2), zapremo kiveto, pretresemo in pustimo mirovati
7 minut. Po tem času kiveto postavimo v digitalni fotometer in odčitamo vrednost,
ki je v mg/l.
81
Železo je ena izmed najbolj razširjenih kovin v zemeljski skorji. V številnih
naravnih vodah ga najdemo v koncentracijah med 0,5 in 50 mg/l. V podtalni vodi
so topne oblike železa v glavnem v obliki Fe2+. Le-ta se ob stiku z zračnim
kisikom ali drugim oksidantom oksidira do Fe3+ in izloči kot netopni hidratizirani
oksid, kar izgleda kot rdeče rjavo obarvan mulj.
Tako v Kamenčah kot v Trnavi je koncentracija železa presegla še dovoljeno
vrednost 0,02 mg/l. V Kamenčah je bila koncentracija železa 0,14 mg/l, v Trnavi
pa 0,04 mg/l.
7.4.2.11 Baker
Potek dela: Kiveto napolnimo z vzorcem vode do oznake. Nato dodamo 5 kapljic
reagenta 1 (Cu-1) in pretresemo. Potem dodamo še 5 kapljic reagenta 2 (Cu-2),
pretresemo in pustimo mirovati 10 minut. Po tem času kiveto postavimo v
digitalni fotometer in odčitamo vrednost, ki je v mg/l.
Baker je prisoten v zemeljski skorji kot karbonat ali sulfid. Uporablja se v elektro
industriji, galvanizaciji, dodaja se gnojilom, uporablja se tudi kot pesticid. V pitni
vodi je koncentracija lahko visoka, če se prisotnost bakra poveže s šibkim
pretokom vode ter z nizkim pH in nizko trdoto. V okolju se veže na delce
zemljine, v površinskih vodah se odlaga v sedimentu (Medmrežje 1:
http://www.zzv-ce.si/uploads/2008/baker, 23. 9. 2008).
Koncentracije bakra niso presegle mejne vrednosti, ki znaša 2 mg/l. Koncentracija
bakra je bila v obeh primerih enaka in sicer 0,2 mg/l.
82
Fotografija 25: Pripomočki za merjenje kemijskih lastnosti vode
(Foto: Anja Zahrastnik, september, 2008)
Tabela 7: Rezultati analize kakovostnega stanja Trnavice
Parametri VZOREC 1 VZOREC 2 STANDARDI Amonij NH4 0,1 mg/l 0,2 mg/l 0,5 mg/l Amonijak NH3 0,1 mg/l 0,2 mg/l 0,1 mg/l Železo Fe 0,14 mg/l 0,04 mg/l 0,02 mg/l Baker Cu2 0,2 mg/l 0,2 mg/l 2,0 mg/l Mangan Mn 0,05 mg/l 0,1 mg/l 0,4 mg/l Nitrati NO3 4,0 mg/l 4,0 mg/l 50 mg/l Nitriti NO2 0,07 mg/l 0,02 mg/l 0,50 mg/l Fosfati PO4 0,6 mg/l 0,8 mg/l 0,3 mg/l Kisik O2 8,0 mg/l 7,0 mg/l čim več pH 7,6 8,0 6,5-8,5 elektroprevodnost 540 µS 352 µS 2500 µS Trdota 12° d 8° d 15-20° d
Avtor: Anja Zahrastnik
Vir: Medmrežje 15: http://www.uradni-list.si/1/content?id=47477
Legenda: presežena mejna vrednost
83
Na kvaliteto vode v potoku Trnavica poleg samočistilnih sposobnosti vodotoka
vplivajo še poselitev in kmetijske dejavnosti ob potoku. Najbolj bi izpostavila
slednje, saj se kmetijske površine razprostirajo ob celotnem spodnjem toku
Trnavice in tako kakovostno stanje Trnavice še slabšajo. Kmetje namreč na njivah
in hmeljiščih uporabljajo razna škropiva in gnojila, ki se nato stekajo v potok.
Tudi sama poselitev negativno vpliva na kakovostno stanje Trnavice. Glede na to
da naselja ob Trnavici nimajo urejenega javnega kanalizacijskega omrežja, se
veliko gospodinjskih odplak izteka direktno v potok, kar se nikakor ne bi smelo
dogajati.
Fizikalne in kemijske lastnosti vode so interpretirane glede na zahtevane
standarde o lastnostih pitne vode.
Voda v potoku Trnavica je srednje trda, in sicer je na merilnem mestu 1 trdota
vode znašala 12°d, na merilnem mestu 2 pa 8°d. Če bi bila voda bolj trda ne bi
bila več primerna za tehnične namene zaradi usedanja apnenca, ki bi se nabiral na
tehničnih napravah. Kljub temu pa trdota vode v Trnavici ne ustreza standardom
za pitno vodo. Iz tega sledi, da voda v potoku slabo raztaplja snovi na svoji poti.
pH vode je glede na standarde ustrezen, in sicer kaže na to, da je voda v potoku
bazična. Iz tabele št. 7 bi bilo nesmiselno določiti katero merilno mesto je bolj
onesnaženo z vidika hranilnih snovi v potoku. Glede na standarde o pitni vodi
izstopajo količine amonijaka, železa in ortofosfatov. Količine amonijaka v potoku
Trnavica so posledica kanalizacije, ki je speljana v sam potok in posledica
kmetijskega onesnaževanja. Vrednost amonijaka v Trnavici je presežena samo na
merilnem mestu 2 in sicer znaša 0,2 mg/l. Železo na obeh merilnih mestih presega
standarde, in sicer na merilnem mestu 1 znaša njegova vrednost 0,14 mg/l, na
merilnem mestu 2 pa 0,04 mg/l. Železo je težka kovina, ki je sicer slabo topna.
Najdemo ga v številnih naravnih vodah, saj je ena izmed glavnih sestavin
zemeljskega površja. Ortofosfati so prav tako presegli standarde na obeh merilnih
mestih z vrednostjo 0,6 mg/l na merilnem mestu 1 in 0,8 mg/l na merilnem mestu
2. Ortofosfati so v potoku prisotni predvsem zaradi gospodinjskih odplak,
speljanih v Trnavico. Poleg tega pa se v potok steka tudi gnojnica in se voda zato
84
ne more sama očistiti. Koncentracije ostalih snovi ne presegajo standardov pitne
vode, vseeno pa se opazi večja količina nitratov v potoku in sicer 4 mg/l, kar je
posledica predvsem gnojenja kmetijskih površin ob Trnavici. Na območju
merilnega mesta 1 sicer ni kmetijskih površin, se pa le-te nahajajo v območju
Žovneškega jezera. Hitrost vodnega toka v spodnjem toku Trnavice je močno
upočasnjena, kar pomeni da so samočistilne sposobnosti potoka zelo slabe in se
količine hranilnih snovi dlje časa zadržujejo v vodi. To dokazuje tudi dejstvo, da
se količine hranilnih snovi pojavljajo tako v zgornjem kot v spodnjem delu potoka
Trnavice. Človek s svojo dejavnostjo pa stanje samo še poslabša. Vendar pa stanje
Trnavice ni tako slabo, da se z določenimi posegi ne bi moglo odpraviti. Več o
tem je napisanega v naslednjem poglavju.
85
8 PREDLOG OŽIVITVE KANALIZIRANEGA VODOTOKA TRNAVICA
Glede na ugotovljeno stanje potoka Trnavica na podlagi terenskega dela in
meritev, so podane možne ekoremediacijske rešitve, ki bi pripomogle k ponovni
vzpostavitvi naravnega ekosistema v Trnavici. Na slabo kakovostno stanje
Trnavice vpliva neurejeno javno kanalizacijsko omrežje, zaradi česar se odpadne
vode stekajo v sam potok. Iz kmetijskih površin ob Trnavici se vanjo stekajo
razna škropiva in gnojila. Za namakanje hmeljarskih površin se uporablja voda iz
Trnavice, kar povzroča poletne nizke pretoke v potoku. Samočistilne sposobnosti
Trnavice pa poslabša tudi osiromašena in neurejena vegetacija ob potoku, kar pa
je razlog tudi za zmanjšanje habitatov, ki nudijo življenjski prostor različnim
živalim. Vsi zgoraj našteti dejavniki so razlog, da je v Trnavici porušeno naravno
ravnovesje, kar negativno vpliva tudi na širšo okolico potoka. Vendar pa se njeno
stanje lahko izboljša s pomočjo ekoremediacijskih metod. Rastlinske čistilne
naprave bi rešile problem odvajanja odpadnih voda. Revitalizacije samega potoka,
ki bi mu povrnile prvotno naravno stanje, pa sem razdelila na dva dela, in sicer na
ukrepe izven struge in v strugi. Vse tehnike so naravne, iz naravnih materialov,
kar je še njihova dodatna prednost.
8.1 UKREPI, KI SE NANAŠAJO NA UPORABO V POREČJU POTOKA
TRNAVICA
8.1.1 Rastlinska čistilna naprava
Za čiščenje odpadnih voda iz naselij predstavljajo veliko rešitev rastlinske čistilne
naprave.
Sicer je v Sloveniji na razpolago ogromno čistilnih naprav, ki vodo mehansko,
kemijsko in biološko čistijo. Vendar je posamezna vrsta čistilne naprave primerna
samo za določeno vrsto in količino odpadne vode. Zaradi tega ne obstajajo neke
univerzalne rešitve za vse vrste odpadne vode. Sistem čiščenja odpadnih vod mora
86
biti učinkovit in zanesljiv. Pri izgradnji čistilne naprave in kanalizacijskega
sistema pa pride tudi do velikih stroškov, ki se pojavljajo tudi pri obratovanju,
vzdrževanju in vključevanju izbrane rešitve v naravno pokrajino (Ribarič Lasnik
idr., 2005).
To, da naselja na območju Trnavice nimajo urejenega kanalizacijskega omrežja,
predstavlja katastrofalni problem za sam potok, saj se odpadne vode stekajo
direktno v njega. Rastlinska čistilna naprava za naselja ob Trnavici bi se lahko
pokazala kot učinkovita rešitev za odvajanje odpadnih voda, poleg tega pa je tudi
cenejša in se zaradi popolnoma naravnih materialov odlično vključuje v okolje.
Pri rastlinskih čistilnih napravah (v nadaljevanju RČN), ki so ene izmed
ekoremediacijskih metod, gre za umetna močvirja, manjše lagune s prosto vodno
površino in med seboj povezanimi gredami, napolnjenimi s podpovršinskim
tokom vode in vlagoljubnimi rastlinami. Na njih so na ustreznem substratu, skozi
katerega se pretaka odpadna voda, posajene različne vrste rastlin. Te rastline so
prilagojene na vlažno okolje.
RČN so naprave, ki posnemajo samočistilne procese v naravnih močvirskih
ekosistemih. Čiščenje poteka na mikroekosistemih, v katerih celoto predstavlja
rastlina s svojim koreninskim sistemom in mikroorganizmi v okolju. Vloga rastlin
ni samo asimilacija določenih snovi iz odpadne vode, temveč tudi zagotavljanje
podlage in ustreznih pogojev za razvoj mikroorganizmov in s tem procesov
oksidacije v območju korenin. Kisik iz ozračja prehaja z difuzijo neposredno v tla
oziroma preko listov, stebla in koreninskega sistema v plast okoli korenin. S tem
ustvarja aerobna območja, kjer poteka razgradnja organskih snovi. Ta se nadaljuje
v območjih brez kisika, kjer delujejo anaerobni mikroorganizmi.
Tako se aerobni in anaerobni procesi dopolnjujejo in povečujejo učinkovitost
čiščenja. Poleg bioloških procesov, ki potekajo v rastlinah, so pomembni še
fizikalni in kemijski procesi. To so npr. vezava na električno nabite delce
koreninskih laskov, obarjanje z različnimi kationi, vpliv korenin na hidravlično
87
prevodnost substrata in povečevanje površine za naselitev mikroorganizmov. Pri
načrtovanju rastlinskih čistilnih naprav je zelo pomembna izbira primerne
mešanice substrata (rečni prod, pesek, mivka, zemlja, šota) ob upoštevanju
njegovih hidravličnih lastnosti. Substrat ima pomembno vlogo pri filtraciji,
sorbciji, ionski izmenjavi in tvorbi kompleksov. Poleg tega predstavlja oporo
rastlinam in razpoložljivo površino za naselitev mikroorganizmov (Vrhovšek in
Vovk Korže, 2007, str. 52-53).
Sistem RČN vključuje mehansko predčiščenje, kot so npr. zadrževalniki ali
sedimentacijski bazeni ter sistem gred. Poleg tega lahko vključuje tudi bazen, ki
poleg dodatnega čiščenja omogoča tudi izrabo vode za druge namene, npr. za
zalivanje ali gašenje požarov ipd.). Po mehanskem predčiščenju se voda steka v
sistem vodotesnih gred. Tu se potem pretaka pod površino substrata, s katerim so
napolnjene grede. Substrat je ponavadi sestavljen iz mešanice več vrst peska. V
njem so posajene različne vlagoljubne rastline, najpogosteje je to navadni trst in
rogoz. Zaradi njihovega koreninskega sistema in mikroorganizmov se v substratu
ustvari struktura rizosfere, ki je zelo učinkovita pri čiščenju. RČN je zelo
enostavno zgraditi, obratovati in vzdrževati. Za pretakanje vode se ne potrebuje
energetski vir, saj se voda pretaka gravitacijsko.
Ob primerni uporabi doseže RČN od 80-95 % učinkovitosti čiščenja. Ne povzroča
smradu in razvoja nevarnih insektov, ker je tok vode podpovršinski. Ima prednost
pred čistilnimi napravami. V primeru da pride v ČN do izpada, mikrobna
populacija za svojo obnovitev potrebuje kar nekaj dni. Surova odpadna voda tako
odteka in onesnažuje okolje. Pri RČN se to ne zgodi. V primerjavi z drugimi
čistilnimi napravami je cenejša, poleg tega pa se ekološko, biotsko in krajinsko
lepo vključuje v okolje (Ribarič Lasnik idr., 2005).
88
Fotografija 26: Rastlinska čistilna naprava za naselje
Vir: Katalinić, Vovk Korže in Vrhovšek, 2006
Shema 3: Shematski prerez skozi gredo rastlinske čistilne naprave
Vir: Erhartič, 2008
8.2 UKREPI, KI SE NANAŠAJO NA VODOTOK TRNAVICA
8.2.1 Tehnike izven struge
8.2.1.1 Stranski rokav
Ker je struga Trnavice izravnana voda hitro steče navzdol, kar v spodnjem toku
povzroča poplave, ker se voda v zgornjem toku ne zadrži. Ena izmed rešitev za
zadrževanje vode v srednjem in zgornjem toku je izgradnja stranskih rokavov, ki
89
poleg zmanjševanja poplavnih valov vpliva tudi na raznolikost habitatov in
samočistilne sposobnosti vode.
Stranski rokav ima stik s svežo vodo, zahteva dodatno zemljišče ob strugi in nudi
zatočišče za ribe v času visokih voda ter je habitat za rastline, dvoživke in ptice.
Tako bi se ob Trnavici povečala tudi biodiverziteta.
Fotografija 27: Stranski rokav Shema 4: Stranski rokav
Vir: Vrhovšek in Vovk Korže, 2008 Vir: Arhiv ERTC
8.2.1.2 Vegetacijski pas
Glede na to, da je neposredno ob Trnavici mnogo kmetijskih površin, to še
dodatno vpliva na njeno slabo kakovostno stanje. Potok je zaradi tega onesnažen z
dušikovimi spojinami, kar pa dodatno vpliva na slabo kvaliteto živalskega sveta.
Netočkovno onesnaževanje potoka Trnavice lahko prepreči vegetacijski pas.
Vegetacijski pas je bistvenega pomena za ekološko zdravje vodnega telesa. Ščiti
pred netočkovnim onesnaženjem vodotoka, vodotok senči, varuje brežine pred
erozijo in je življenjski prostor mnogim vrstam. Vegetacijski pas sestavljajo tri
cone.
90
Fotografija 28: Vegetacijski pas
Vir: Vrhovšek in Vovk Korže, 2008
Cona 1 se začne na robu vode. Njene osnovne funkcije so: senca, detritus, ki je
pomemben vir hranil in večji leseni kosi. Delno tudi ščiti pred poplavami in
izboljšuje kvaliteto vode. Pas je širok od 5 do 8 m in ima raznoliko vegetacijo.
Cona 2 se razteza od 3 metrov do 100 metrov. Njen glavni namen je, da se ustvari
gozd z avtohtono vegetacijo, ki odstranjuje sedimente in druga osnažila. Prispeva
k pestrosti habitata, lahko pa ima tudi rekreacijsko vlogo.
Cona 3 pa vključuje površine s travo in drugimi zelmi in ima obseg širine 4 m, če
deluje skupaj s cono 1. Če pa deluje samostojno pa mora biti njena širina od 2 do
10 metrov. Ta pas upočasnjuje odtok in filtrira ter čisti vode iz netočkovnih virov
onesnaženja, poleg tega pa nudi življenjski prostor nekaterim redkim pticam
(Vrhovšek in Vovk Korže, 2008, str. 127-156).
8.2.2 Tehnike v strugi
8.2.2.1 Prodna brzica
Ker so samočistilne sposobnosti potoka Trnavica slabe, se lahko kot dobra rešitev
tega problema pokaže prodna brzica. Sestavljena je iz proda, torej kamenja,
katerega velikost ne sme biti večja kot je globina srednje vode ali pa je lahko
njegova velikost največ 30 cm. Prodne brzice nudijo podlago za nastanek
91
substrata, ki je podlaga za vodne organizme in za drstenje rib. Prod mora biti
nameščen tako, da se struga zoži, tok vode se na mestu brzice pospeši, voda se
premeša in tako navzame kisika. Zaradi proda se nabere še več substrata za
podvodne organizme.
Fotografija 29: Prodna brzica Shema 5: Prodna brzica
Vir: Medmrežje 22: Vir: Vrhovšek in Vovk Korže, 2008)
http://www.flyfish-slovenia.com
Pripomore tudi k povečanju števila habitatov in dvigu nivoja nizkih voda. Je
preprosta in cenovno ugodna tehnika. Priporočeno je narediti več zaporednih
brzic. Najbolje je, da je izvedena na ravnem delu in ne na ovinku. Postavljajo se
predvsem na tistih mestih, kjer je bil prej grobi prod, pa so ga odstranili. Gramoz
mora biti takšne velikosti, da je stabilen tako ob nizkem kot srednjem pretoku, ob
visokih vodah pa naj bo podvržen eroziji. Prod se s časom premika po strugi in
oblikuje brzice in tolmune. Nudi stik človeka z vodo.
8.2.2.2 Odbijač toka
Zaradi prekomernih odvzemov vode iz Trnavice prihaja do poletnih nizkih
pretokov. Voda zaradi tega počasi teče in nabira sediment, zato je njeno
kakovostno stanje še slabše, zaradi počasnega toka pa se njena samočistilna
sposobnost še zmanjša. Odbijač toka pa hitrost vode pospeši, na njegovem robu se
ustvari manjši tolmun, zato se vodotok navzame kisika, poleg tega pa se ob njem
92
ustvarijo tudi manjši habitati. Ker je struga Trnavice izravnana, bi odbijač vodni
tok popestril.
Glava odbijača se lahko podaljša v smeri toka, kar preusmeritev vodnega toka še
bolj ojača. V strugi se lahko izvede tudi obojestranske odbijače, tako potem
nastane tolmun sredi struge. Odbijača sta lahko postavljena zaporedno na eni
strani brežine, s tem se ustvari manjše mokrišče. Odbijači toka se lahko izvedejo
iz debel, pilotov ali kamenja. So enostavni in poceni objekti, ki ne zahtevajo težke
mehanizacije.
Fotografija 30: Odbijač toka
Vir: Vrhovšek in Vovk Korže, 2008
93
Shema 6: Odbijač toka
Vir: Vrhovšek in Vovk Korže, 2008
8.2.2.3 Večji kosi lesa - padla drevesa
Ker je struga Trnavice izravnana, je stopnja biodiverzitete majhna. Struga
Trnavice bi bila bolj razgibana, če bi se izvedel ukrep, ki posnema naravno stanje
vodotokov in sicer padla drevesa v vodi. Le-ta bi nudila zavetje ribam, senco,
substrat mnogim nevretenčarjem in nudila varen prostor za plazilce in ptice.
Fotografija 31: Leseni kosi v strugi
Vir: Vrhovšek in Vovk Korže, 2008
94
Karta 9: Predlog ekoremediacijske ureditve potoka Trnavica
Avtor: Anja Zahrastnik
Vir: Medmrežje 7: http://rkg.gov.si/GERK/viewer.jsp
Zgornja karta prikazuje kanalizirano strugo potoka Trnavica in predloge
revitalizacijskih tehnik, ki bi lahko pripomogle k boljšemu stanju potoka.
Kanaliziran vodotok Trnavica ima slabe samočistilne sposobnosti zaradi nizke
stopnje biološke aktivnosti in zmanjšano kapaciteto zadrževanja vode zaradi
spremenjene oblike struge, ki je bolj ali manj izravnana. Posledice se kažejo v
poslabšanju kemijskega stanja vode ter v poplavah v spodnjem toku vodotoka in
sušah v srednjem delu vodotoka. Poleg tega pa na slabo kemijsko stanje vode v
Trnavici vpliva še iztok odpadnih voda neposredno v potok in kmetijska dejavnost
ob potoku. Potok Trnavico je potrebno sonaravno urediti in kot ena izmed
možnosti za izboljšanje njenega stanja so ekoremediacijski ukrepi, ki se nanašajo
na porečje Trnavice (rastlinska čistilna naprava) in revitalizacijske tehnike ob in
neposredno v strugi.
95
Zaradi neurejenega javnega kanalizacijskega omrežja v občini Braslovče, skozi
katero teče Trnavica, se gospodinjske odpadne vode stekajo v sam potok.
Izgradnja javnega kanalizacijskega omrežja v občini Braslovče je predvidena do
leta 2015. Vendar pa je izgradnja tovrstnih objektov draga in okolju neprijazna.
Cenejša in bolj naravna tehnika za odvajanje odpadnih voda je rastlinska čistilna
naprava. Rastlinska čistilna naprava za porečje Trnavice bi bila lahko locirana v
naselju Kamenče. Njene prednosti so v tem, da je v primerjavi z drugimi
čistilnimi napravami cenejša, poleg tega pa se ekološko, biotsko in krajinsko lepo
vključuje v okolje. Enostavno jo je zgraditi, obratovati in vzdrževati. Učinkovito
čisti iz vode strupene snovi, zato se le-te ne bi iztekale v Trnavico.
Kakovost vode v potoku Trnavica se lahko izboljša z ukrepi, ki vplivajo na
samočistilne sposobnosti v in ob vodotoku. Hitrost toka v Trnavici se lahko
poveča s tehnikami kot sta odbijač toka in prodna brzica. Tehniki povečata
difuzijo kisika v vodo, kar poveča aerobne procese med katerimi je tudi
razgradnja strupenih snovi.
Voda v Trnavici zaradi izravnane in z vegetacijo osiromašene struge hitro odteče
po strugi navzdol, kar povzroča poplave v spodnjem in suše v zgornjem toku.
Zaradi poplav so ogrožena okoliška naselja, pomanjkanje vode v strugi Trnavice
pa negativno vpliva na kakovost vode, saj niso zagotovljene vse funkcije za
biokemijske procese v potoku. Izvedba stranskih rokavov v srednjem toku
Trnavice bi omogočila zadrževanje vode in tako zmanjševanje poplavnih valov ter
preprečila pomanjkanje vode v potoku v sušnih obdobjih.
Na slabo stanje vode v Trnavici pa vplivajo tudi kmetijske površine, ki se
razprostirajo neposredno ob potoku. Zaradi tega se v Trnavico spirajo razne
dušikove spojine, ki onesnažujejo vodo v potoku. Netočkovno onesnaževanje
zaradi kmetijske dejavnosti ob Trnavici lahko omili vegetacijski pas, saj bi
vegetacija prestrezala onesnaževala iz kmetijskih površin. Vse zgoraj opisane
tehnike za izboljšanje samočistilne in zadrževalne funkcije vodotoka pa vplivajo
96
tudi na samo dinamiko vodotoka. Poveča se število habitatov za rastlinske in
živalske vrste, tako se poveča biološka pestrost potoka in biološka aktivnost.
Glede na to, da tudi v Sloveniji že občutimo podnebne spremembe, ki postajajo
vse očitnejše, bi revitalizacijske tehnike lahko omilile ekstremne vremenske
razmere, ki jih te spremembe prinašajo. Kanaliziran vodotok že tako hitro odvaja
vodo po strugi navzdol, kar povzroča poplave v spodnjem toku. Poleti pa v strugi
prihaja do pomanjkanja vode. Podnebne spremembe pa prinašajo še ekstremnejše
suše in poplave. Revitalizacijske tehnike bi se pokazale kot prilagoditev na
podnebne spremembe, saj naravni sistemi zadržijo vodo in tako blažijo ekstremne
padavine, v sušnih obdobjih pa se lahko voda zadrži.
Ekološko ravnovesje potoka Trnavice bi se obnovilo, doseglo bi se tudi dobro
ekološko stanje vode, ki ga predpisujeta tako Vodna direktiva in Zakon o vodah:
»Rabo in druge posege v vode, vodna in priobalna zemljišča ter zemljišča na
varstvenih in ogroženih območjih ter kmetijska, gozdna in stavbna zemljišča je
treba programirati, načrtovati in izvajati tako, da se ne poslabšuje stanja voda, da
se omogoča varstvo pred škodljivim delovanjem voda, ohranjanje naravnih
procesov, naravnega ravnovesja vodnih in obvodnih ekosistemov, ter varstvo
naravnih vrednot in območij, varovanih po predpisih o ohranjanju narave. Vsakdo
je dolžan varovati kakovost in količino voda ter jo uporabljati tako, da čim manj
vpliva na naravno ravnovesje vodnih in obvodnih ekosistemov, skladno s pogoji,
ki jih določa ta zakon in drugi predpisi.« (Medmrežje 21: http://www.uradni-
list.si/1/content?id=37466, 7. 4. 2009)
Tudi pokrajina ob Trnavici bi spet oživela, ob potoku bi se lahko razvijale razne
rekreativne dejavnosti. Povečala bi se kakovost življenja lokalnega prebivalstva
zaradi vzpostavitve estetskega videza pokrajine ob potoku. Poleg tega pa bi imele
revitalizacijske tehnike tudi izobraževalno funkcijo, saj se ob samem potoku lahko
uredi Vodna učna pot.
97
9 ZAKLJUČEK
Do še pred nekaj stoletji so si vodotoki sami izbirali potek svoje struge, ki je bila
razgibana, zarasla z naravno vegetacijo, nudila je zavetišče mnogim živalskim
vrstam, ki so prebivale tam. Voda v potokih je bila bistra in čista, človek jo je
porabljal tudi za pitje in pranje. Potem pa je prebivalstvo naraščalo in s tem so
naraščale tudi potrebe po vodi. Ker je naraščalo prebivalstvo so naraščale tudi
potrebe po hrani. Kmetijstvo se je širilo na račun izravnavanja strug vodotokov.
Bolj je bil vodotok izravnan, več kmetijskih površin se je pridobilo. Razvila se je
tudi industrija, razširila so se naselja, ki so s svojimi odplakami začela
onesnaževati vodotoke. Tako voda ni bila več bistra in pitna. Vegetacija ob
vodotokih je bila izkrčena, živali so odšle.
Naravni vodotoki so nekakšni rezervoarji življenja. So nosilci pomembnih
ekoloških funkcij, ki so bistvenega pomena pri delovanju sistema vzdrževanja
življenja. V pokrajini se odražajo v treh pomembnih dejavnostih, in sicer v
zadrževanju vode, samočistilnih sposobnostih vodotokov in v biodiverzitetni
funkciji. Človek pa je s svojimi enostranskimi in nepremišljenimi posegi
spremenil njihovo naravno ravnovesje. Spremenil je strukturo in funkcijo vodnega
ekosistema s tem, ko je struge izravnal, odstranil obrežno rastlinstvo in jih zajezil.
S tem se je ekološko stanje vodotokov močno poslabšalo. Vendar pa se ljudje v
zadnjem času zavedajo, kako so njihove dejavnosti vplivale na vodotoke. Zaradi
tega se tudi v Sloveniji uveljavlja nov način upravljanja z vodami, ki temelji na
sonaravnem in trajnostnem urejanju. Podlaga za sonaravno gospodarjenje z
vodami pa temelji na Zakonu o vodah, natančneje Vodni direktivi v kateri je
natančno zapisano, da se mora ohraniti in doseči dobro ekološko stanje
površinskih voda. To pa se lahko doseže z revitalizacijami vodotokov, ki temeljijo
na obnavljanju že degradiranih vodotokov in na ohranjanju strukturne in
funkcijske povezanosti vodnih ekosistemov. Gre za ekoremediacijske metode, ki
so že uveljavljene tako v Sloveniji kot drugje po svetu. Poleg tega, da dosežejo
dobro ekološko stanje voda, pa pripomorejo tudi k promoviranju regije in
posledično k njenemu razvoju.
98
V diplomski nalogi je z vidika kanaliziranih vodotokov podrobneje preučen potok
Trnavica. Na podlagi terenskega dela in kemijske analize vode v potoku, sem
ugotovila, da je stanje Trnavice slabo. Njen naravni ekosistem je porušen, razlog
pa je predvsem v kanaliziranju struge, kar je bilo izvedeno zaradi povečanja
kmetijskih površin in zaradi protipoplavne varnosti. Kanalizacija vodotoka je
spremenila strukturo in funkcijo vodnega ekosistema. Spremenilo se je ekološko
ravnovesje vodotoka. Zaradi tega je bila prekinjena povezava med vodnim in
kopenskim okoljem. Kvaliteta in količina vode v vodotokih je bila prizadeta,
posledično pa tudi živalski in rastlinski svet. Ker je njena struga kanalizirana, ne
more zadrževati vode. To pomeni, da ob večjih nalivih količina vode v strugi hitro
naraste, po končanih padavinah pa zelo hitro upade, saj voda steče po strugi
dolvodno. Posledica so poplave v spodnjem delu vodotokov in suše v zgornjem
delu.
Proučevano območje, po katerem teče potok Trnavica, obsega Spodnjo Savinjsko
dolino, ki je kmetijsko razvit prostor z velikim številom prebivalstva. Vendar pa
to za ta prostor predstavlja določene pritiske, katerih posledice občutijo tudi vodni
ekosistemi. Eden izmed njih je tudi potok Trnavica. Ker gre za manjši potok, bi
bil marsikdo mnenja, da ga ni vredno preučiti ali oživeti. Vendar ga ravno njegova
majhnost dela zelo ranljivega, kar pa je razlog več, da se doseže njegovo prvotno
ekološko stanje.
Slabo ekološko stanje Trnavice povzroča več dejavnikov izmed katerih bi najprej
izpostavila kmetijstvo. Med kmetijskimi površinami, ki obdajajo potok Trnavico,
prevladujejo hmeljišča in njive. Vsakoletno škropljenje in gnojenje povzročata
onesnaženost potoka z raznimi dušikovimi in amonijevimi spojinami. To sem
dokazala tudi s kemijsko analizo vode, saj je bilo v času merjenja v potoku
prisotna povišana koncentracija dušikovih spojin, natančneje nitratov. Vendar pa
kmetijska dejavnost ni edini dejavnik, ki vpliva na slabo kakovostno stanje
potoka. Nobeno naselje na območju Trnavice nima urejenega javnega
kanalizacijskega omrežja. Zaradi tega se gospodinjske odplake iztekajo direktno v
99
potok, kar zaradi raznih čistil in detergentov povzroča povečane koncentracije
fosforjevih spojin. Da je kakovostno stanje Trnavice slabo dokazujejo tudi
kemijske analize vode, ki so pokazale, da so v potoku povišane koncentracije
amonijaka, fosfatov in tudi dušikovih spojin. Slednje sicer niso presegle mejnih
vrednosti, so pa bile povišane. V času meritev je bila hitrost vodnega toka manjša,
kar pomeni, da polutanti, ki pritekajo v potok, v njem potujejo dlje časa in to še
poslabša samočistilne sposobnosti potoka. Na slabo stanje potoka Trnavica pa
vplivajo tudi prekomerni odvzemi vode v spodnjem delu potoka, ki jo izkoriščajo
za zalivanje hmeljarskih površin. Zato v poletnih mesecih prihaja do vidnega
pomanjkanja vode, kar sem dokazala tudi s fotografijo, ki vidno kaže nizek pretok
v strugi. Po drugi strani pa kanalizirana struga Trnavice ob večjem deževju vodo
hitro odvede po strugi navzdol. To privede do udarnega vala vode, ki naleti na
poplavno vodo iz reke Bolske in pride do poplav, ki ne prizadenejo samo
kmetijskih zemljišč, temveč tudi bližnja naselja, kar se vidi iz poplavne karte ob
Trnavici.
Vsa zgoraj navedena dejstva pa negativno vplivajo na biodiverziteto v in ob
potoku. Onesnaževanje Trnavice in odvzemi vode slabšajo kakovost živalskega in
rastlinskega sveta. V nekaterih odsekih je struga Trnavice popolnoma očiščena
vegetacije, kar je še dodaten razlog za zmanjševanje pestrosti živalskega sveta.
Trnavica je s kanaliziranjem struge izgubila vse tri ekosistemske funkcije in sicer
samočistilne sposobnosti, pestrost živalskega in rastlinskega sveta ter sposobnost
zadrževanja vode.
Stanje potoka Trnavice je nujno potrebno izboljšati. Del potoka Trnavice je tudi
naravna vrednota, zadrževalnik vode Žovneško jezero pa ekološko pomembno
območje, ker po Zakonu o ohranjanju narave pomembno prispeva k ohranjanju
biotske raznovrstnosti. V okolici tega območja so številne naravne vrednote in
zavarovana območja, kar je razvidno tudi iz karte št. 6. To je lahko izhodišče za
izvajanje ukrepov, ki bi potok Trnavica ponovno oživili.
100
Z ekoremediacijskimi metodami, natančneje z revitalizacijo vodotoka, bi se
vzpostavile vse tri ekološke funkcije potoka Trnavica, in sicer samočistilna
sposobnost, biodiverziteta in zadrževanje vode. Tehniki kot sta brzica in odbijač
toka, bi tok vode v Trnavici pospešili, le-ta bi se navzela kisika in tako bi se
povečala njena samočistilna sposobnost. Poleg tega pa bi se nizki pretoki zaradi
odvzemov vode v potoku omilili. Torej bi se v Trnavici dosegel ekološko
sprejemljiv pretok, ki ga narekuje Vodna direktiva. Tako bi se v sušnem obdobju
zagotovila ustrezna količina vode, ki bi se na območju odbijačev toka zadrževala
ali pa vsaj upočasnjevala. Še bolj bi k povečanju samočistilnih sposobnosti
Trnavice pripomogla prodna brzica, saj bi se na njeni podlagi nabral substrat, ki bi
vodo še dodatno čistil. Za povečanje samočistilnih sposobnosti bi bilo dobro, da bi
se na brežini zasadila vegetacija, ki bi upočasnila vodni tok, sedimenti bi se
odlagali in voda v Trnavici bi se čistila s pomočjo rastlin. Biodiverziteta je dober
pokazatelj dobrega stanja vodotokov. V Trnavici je nujno, da se poveča njeno
stopnjo. Zato je potrebno izbrati temu primerne tehnike, ki bi ustvarile habitate za
različne živalske in rastlinske vrste. K temu pripomorejo vsi zgoraj našteti posegi,
saj razgibajo vodotok in ustvarjajo življenjske prostore. Tudi kosi lesa v strugi bi
prispevali k povečanju habitatov. Tako bi se izboljšala sama kakovost potoka, saj
bi vegetacija sprejemala določena onesnaževala. Vegetacijski pas ob Trnavici bi
ščitil potok pred netočkovnim onesnaževanjem, poleg tega pa bi predstavljal
svojevrsten habitat. Ker je struga Trnavice izravnana, voda hitro steče po strugi
navzdol, kar povzroča poplave v spodnjem delu struge. Voda iz Trnavice namreč
naleti na poplavno vodo iz reke Bolske in tako so poplavljena kmetijska zemljišča
in okoliška naselja. Zato bi bilo vodo v Trnavici potrebno zadržati v srednjem in
zgornjem toku. Stranski rokavi ob strugi bi lahko uravnavali vodne viške in
zmanjšali poplavne vale.
Ker občina Braslovče, skozi katero teče potok Trnavica, nima urejenega
kanalizacijskega omrežja, bi se rastlinske čistilne naprave izkazale kot dobra
rešitev tega problema. Odpadna voda se zbira v greznicah, ki so v večini primerov
prepustne, in se tako neprečiščena voda izteka neposredno v okolje. Komunalne
odpadne vode so ponavadi obremenjene z organskimi snovmi, dušikovimi
101
spojinami in tudi z bakterijami fekalnega izvora. Rastlinske čistilne naprave pa te
snovi učinkovito čistijo in tako odpadna voda ne bi onesnaževala vode v potoku.
Vse ekoremediacijske metode za oživitev Trnavice so predstavljene v karti 9.
Z vsemi opisanimi tehnikami se doseže dobro ekološko stanje vodotoka in se
vzpostavi njegovo ravnovesje. Menim, da je njihova prednost tudi v tem, da so
narejene iz popolnoma naravnih materialov, kar pomeni, da bi naravo pozdravili z
naravo samo. Na podlagi ugotovljenega lahko potrdim obe hipotezi. Kanalizirani
vodotoki imajo manjšo samočistilno sposobnost, ker je njihova struga izravnana
in osiromašena z vegetacijo. Njihovo stanje pa bi se lahko izboljšalo z ustrezno
kombinacijo revitalizacij. Potok Trnavica je dober primer, kako bi se lahko
ponovno vzpostavilo njegovo ekološko ravnovesje.
Zadovoljna sem z izdelavo diplomske naloge, saj sem podrobneje spoznala potok
Trnavico, s katero se vsak dan srečujem. Tekom pisanja diplomskega dela sem se
tudi bolj seznanila z ekoremediacijskimi metodami.
Nisem pa zadovoljna s tem, kar sem videla in spoznala o Trnavici. Veliko ljudi se
ne zaveda, kakšno škodo delajo potoku, kljub temu da živijo poleg njega in so od
njega tudi odvisni (namakanje). Revitalizacija Trnavice bi prispevala tudi k
dodatni vrednosti pokrajine ob njej, saj bi njena ponovna oživitev omogočala
kvalitetnejše življenje tamkajšnjih prebivalcev. Tega bi se vsi morali začeti
zavedati in sedaj lahko samo upam, da se bo prihodnost Trnavice spremenila na
boljše.
Le dovolj razgiban vodotok ima, ne samo ekološko, temveč tudi estetsko
vrednost. Če se to doseže, se posledično poveča tudi kakovost življenja
tamkajšnjih prebivalcev. Čista okolica, pitna voda, možnost rekreacije, vse to ima
pomembno vlogo pri življenju ljudi. Vendar je do tja še dolga pot, upam pa, da je
moje diplomsko delo vsaj kapljica v morje tistega, kar je še potrebno narediti.
102
10 VIRI IN LITERATURA Adeel, Z. in King, C. (2007). Conserving ecosystems to meet the human water
demands. V C. King (Ur.), Water and Ecosystems: Managing Water in Diverse
Ecosystems to Ensure Human Well-being (str. vii-xi). Ontario: The United
Nations University.
Belec, B., Fridl, J., Gabrovec, M., Hrvatin, M., Kert, B., Kladnik, D. idr. (1988).
Slovenija: pokrajine in ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Breznik, B. (2006). Razumevanje pojma ekoremediacije (ERM). V A. Vovk
Korže in V. Smaka-Koncl (Ur.), Revitalizacija vodotokov kot način
ekoremediacije: zbornik znanstvenega sestanka 13. 6. 2006 (str. 37-41). Maribor:
Inštitut za varstvo okolja.
Ekoremediacije v celostnem upravljanju z vodami. Limnos.
Freedman, B. (1990). Environmental ecology. The impacts of pollution and other
stresses on ecosystem structure and function. Nova Scotia: Department of biology
and School for resource and environmental studies.
Katalinić, D., Vovk Korže, A. in Vrhovšek, D. (2006). Ponovno zaživimo s
potokom Mokoš. Maribor: Inštitut za promocijo varstva okolja.
Koprivnjak, L. (1990). Pomen reke Savinje kot pokrajinotvornega
dejavnika nekoč in danes. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru,
Pedagoška fakulteta.
Kralj, F. (1990). Braslovče. Braslovče: Krajevna skupnost Braslovče.
Kroflič, B. in Vrhovšek, D. (2007). Ekoremediacije za varovanje in obnovo
okolja. Slovenski vodar, (18), 24-26.
103
Lenarčič, M., Goropevšek, B. in Cvirn, J. (1996). Savinja. Nazarje: Epsi.
Maze, M. (2008). Ureditev gozdnega prostora ob Žovneškem jezeru. Diplomsko
delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta.
Natek, M. (1978). Poplavna območja v Spodnji Savinjski dolini. Ljubljana:
Geografski inštitut Antona Melika.
Natek, M. (1995). The 1994 Summer Storm in the Bolska River Watershed
(Central Part of Eastern Slovenia). Geografski obzornik, XXXV, str. 151-198.
Operativni program odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode v občini
Braslovče za obdobje od leta 2005-2015. (2003). Braslovče: Upravna enota Žalec.
Presker L. (2006). Geografska oznaka občine Braslovče. Diplomsko delo,
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
Rajšp, V. (1999). Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787. Ljubljana :
Znanstvenoraziskovalni center SAZU.
Revenga, C. (2007). Conditions and Trends of freshwater ecosystems and the
challenges to Meet Human Water Needs. V C. King (Ur.), Water and
Ecosystems: Managing Water in Diverse Ecosystems to Ensure Human Well-
being (str. 2-21). Ontario: The United Nations University.
Ribarič Lasnik C., Grabner B. in Sirše T. (2005). Uporaba ekoremediacij za
zaščito in obnovo okolja v savinjski regiji-Izdelava predloga ukrepa. Celje:
Ekoremeiacijski tehnološki center.
Sajovic, A., Kroflič, B. in Vrhovšek, D. (2008). Ekološka obnovitev reguliranih
vodotokov na Goričkem. V A. Sajovic, B. Kroflič, A. Vovk Korže in D. Vrhovšek
(Ur.), 2. Mednarodna konferenca Ekoremediacije v državah Zahodnega Balkana
104
in Osrednji Evropi za izboljšanje kvalitete življenja. Slovenija, Celje 24. in 25.
september. (str. 68-72). Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodni center za
ekoremediacije.
Strahovnik, V. (1994). Spodnja Savinjska dolina: vodnik. Žalec: Turistična zveza
Spodnje Savinjske doline.
Špeh, N. (1999). Občutljivost in obremenjevanje vodnega ekosistema osamelega
krasa (Ložniško gričevje). Ujma, (13), str. 205-210.
Ustni vir: Slavko Šketa, Upravna enota Žalec.
Vodnogospodarski načrt urejanja reke Savinje in njenih pritokov. (1990). Celje:
Nivo d.o.o.
Vovk, G. (1993). Kaplje zgodovine. Po poteh vodnjakov, mlinov in kvalitetne
podtalnice v Spodnji Savinjski dolini. Žalec: Občinski odbor Liberalno-
demokratske stranke.
Vovk Korže, A. in Bricelj, M. (2004). Vodni svet Slovenije. Priročnik za
interdisciplinarno proučevanje voda. Ljubljana: Zveza geografskih društev
Slovenija, Maribor: Pedagoška fakulteta.
Vovk Korže, A. in Vrhovšek, D. (2007b). Ekoremediacije v življenju ljudi.
Geografski obzornik, 54 (3-4), str. 4-7.
Vrhovšek, D., Grabner, B. (2004). Uporaba ekoremediacij za zaščito in obnovo
okolja v Savinjski regiji. Slovenski vodar, 15, str. 30-31.
Vrhovšek, D. (2006). Razumevanje pojma ekoremediacije (ERM). V A. Vovk
Korže in V. Smaka-Koncl (Ur.), Pogledi na ekoremediacije: zbornik
znanstvenega sestanka 13. 6. 2006 (str. 4-9). Maribor: Inštitut za varstvo okolja.
105
Vrhovšek, D. in Vovk Korže, A. (2007). Ekoremediacije. Ljubljana: Limnos,
Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodni center za ekoremediacije.
Vrhovšek, D. in Vovk Korže, A. (2008). Ekoremediacije kanaliziranih vodotokov.
Ljubljana: Limnos, Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodni center za
ekoremediacije.
Medmrežje:
Medmrežje 1:
Baker. (b.d.). Pridobljeno 23. 9. 2008, iz
http://www.zzv-ce.si/uploads/2008/baker.
Medmrežje 2:
Ekološko pomembna območja. (b.d.). Pridobljeno 12. 12. 2008, iz
http://www.arso.gov.si/narava/ekoloskopomembnaobmocja.
Medmrežje 3:
Fizikalno kemijski parametri. (b.d.). Pridobljeno 27. 9. 2008, iz
http://www.pitna-voda.si/main/parametri.html#parametri11.
Medmrežje 4:
Fly fish. (b.d.). Pridobljeno 12. 12. 2008,iz
http://www.mobisux.com/album/data.
Medmrežje 5:
Fly fishing resource. (b.d.). Pridobljeno 12. 12. 2008,
iz http://www.hipwader.com/images.
Medmrežje 6:
Fotogalerija. (b.d.). Pridobljeno 12. 12. 2008, iz
http://www.limnos.si/fotogalerija.html.
106
Medmrežje 7:
GERK. (b.d.). Pridobljeno 8. 11. 2008, iz
http://rkg.gov.si/GERK/viewer.jsp.
Medmrežje 8:
Hidrološki letopisi. (b.d.). Pridobljeno 12. 12. 2008, iz
http://www.arso.gov.si/vode/publikacijeinporocila/letopisi.html.
Medmrežje 9:
Hmeljarstvo. (b.d.). Pridobljeno 25. 10. 2008, iz
http://e-lookout.com/hmeljarstvo.htm.
Medmrežje 10:
Izpusti amonijaka v kmetijstvu. (b.d.). Pridobljeno 27. 9. 2008, iz
http://kazalci.arso.gov.si/kazalci/index.
Medmrežje 11:
Krajani Šentruperta, Trnave in Zakla za zaščito krajev pred poplavami. (2008).
Pridobljeno 12. 9. 2008, iz
http://www.trnava.si/poplave/predlogi.html.
Medmrežje 12:
Meteorološki letopisi. (b.d.). Pridobljeno 12. 12. 2008, iz
http://www.arso.gov.si/vreme/podnebje/meteoroloski_letopisi.htm.
Medmrežje 13:
Ohio stream manegement guide. (b.d.). Pridobljeno 8. 4. 2009, iz
http://www.ohiodnr.com/water/pubs.
107
Medmrežje 14:
PISO. (b.d.). Pridobljeno 5. 1. 2009, iz
http://www.geoprostor.net/piso/ewmap.asp?obcina=BRASLOVCE.
Medmrežje 15:
Pravilnik o pitni vodi. (2004). Pridobljeno 12. 12. 2008,iz
http://www.uradni-list.si/1/content?id=47477.
Medmrežje 16:
River. (b.d.). Pridobljeno 12. 12. 2008, iz
http://lh3.ggpht.com.
Medmrežje 17:
SURS. (b.d.). Pridobljeno 12. 11. 2008, iz
http://www.stat.si.
Medmrežje 18:
Vegetation. (b.d.). Pridobljeno 12. 12. 2008, iz
http://mitigation.com/mission/gov.
Medmrežje 19:
Vovk Korže A. in Vrhovšek D. (2007a). Biotska pestrost tal in njeno varovanje z
ekoremediacijami. Pridobljeno 19.8. 2008, iz
http://www.pds.si/konference/StratVT_2007/pdf/SVTS_51207_01.pdf.
Medmrežje 20:
Vprašanja in odgovori. (b.d.). Pridobljeno 27. 9. 2008, iz
http://www.hydrovod.si /vpr_odg.php.
Medmrežje 21:
Zakon o vodah. (2002). Pridobljeno 7. 4. 2009, iz
http://www.uradni-list.si/1/content?id=37466.
108
Medmrežje 22:
(b.d.). Pridobljeno 12. 12. 2008,iz
http://www.flyfish-slovenia.com.