Dnevnik

Kaligraf, nor na rkeRodil se je leta 1968 v Ljubljani. V letih1991/1992 se je uil kaligrafije in klesanjark v ateljeju Kristoffla Boudensa v Antvver-pnu v Belgiji. Po vrnitvi v Slovenijo je enoleto delal pri kamnosekem mojstru BorisuUdovu v Naklem pri Kranju. Diplomiral jeiz umetnostne zgodovine (s kaligrafskoanalizo srednjeveke biblije) in bibliotekar-stva. est let je delal kot bibliotekar v Slo-venskem etnografskem muzeju, leta 2006pa je postal samostojni kaligraf in oblikova-lec. Je soustanovitelj oblikovalskega studiaZadruga. Do danes mu ni uspelo ugotoviti,zakaj je ubrisan na rke.

Petek, 21. maja

Ura je zgodnja. S Petrom siseeva v roke. Odklene. To-vorno dvigalo naju spusti vslabo osvetljen hodnik.Preskoim luo, kijovpol-temi izdajo svetlei robovi.Peter odpre vrata. Monodvignem brado, da moj pogled sploh lahkozajame cel prostor. Tri, morda tiri metre vi-soki regali, polni knjig. Knjig, ki so jih nati-snili v tiskarni, v katere kripto sem ravnopripuen. Knjig, ki tejejo v tisoe, v desetti-soe naslovov. Slovenskih, hrvakih, nem-kih, anglekih, francoskih, madarskih, ru-skih ...

Peter pogasne lui, preskoim luo, dvi-galo dviga. Izmenjava nekaj stopnic, ho-dnik, vrata. Na drugi strani pa brezmejenprostor. Svetloba stranskih oken z globinopoasi ugaa. Gledam kot tovornjak veliketiskarske stroje, rezalke, znaalke, repro-grafske kamere. Strojev polno, loveka ni-kjer. Niti enega od ve kot tiso zaposlenih vzlatih asih. Njihovih usod ne poznam. Ver-jetno e zdaj ne morejo sprejeti dejstva, dajedanes mnogo rei obrnjenih na glavo. Vpra-am, kam bo la oprema. Razprodana bo,dosti je bo verjetno uniene ... Kar bo pa znjo elel poeti novi lastnik, ki morda niti nebo govoril slovensko. V zadnjih letih sem senaposlual zgodb o tem, kako je usoda s kla-divi tolkla po tiskarski opremi. Premlad seme bil, preve oddaljen od zdajnjih ciljev, dabi se me to dotaknilo.Sedaj se zgodba doga-ja pred mojimi omi. Kasneje v studiu pre-gledam zrano fotografijoLjubljane. e bitiskarno dvignil in jo prenesel na blinji sta-dion, bi komaj ostalo prostora za tribune.

Tono ob enajstih me v tiskarni e akataEU in Nacho. Zamudim, ker pozabim, da bocenter mesta spet klonil pod teo maturan-tov. Sta oblikovalca iz Valencie, na visokioli za dizajn pa sta do veraj vodila delav-nico za izdelavo embalae za paello. e cel

Ovi VU

3

Kazalo

teden se lovimo, kriva je seveda moja poko-dovana roka. Ali lahko tudi kaj natisne-va? vpraata. Seveda, vendar vama bomlahko pomagal le z nasveti. Komaj jima ra-zloim, kaj in kako, vstopi Janko, tudi strojnistavec, veino ivljenja pa strasten zbirateljznamk, v zadnjem asu pa potnih igov.Pod pazduho nosi v rumeno vreo zavito ro-lo. Odloijo,pa se takoj zapleteva v pogovorin pozabiva nanjo. Najprej mi pokae, kjevse ima od vroega svinca dobljene brazgo-tine. Stavni stroj je udeen skupek ubranemehanike. Stavci so se navadili posluatizvoke, ki so spremljali vsako fazo dela. Ka-dar pa seje zvok spremenil, je to,eje bil sre-en dan, pomenilo le nekaj okoli matric ra-zlitega svinca ali pa zlom kakega delca. Naslab dan pa je vro svinec razneslo naokoli,in e ni pravoasno odskoil, je stavec pogo-sto fasal prav ni diskretne opekline roke aliglave.

Ura tiskoveka je hitro mimo, Nacho inEU medtem e konujeta odtise. Z Jankompogledava e v rumeno vreko. Razvijem inpred mano se razgrne velik plakat z grafikostavnega stroja linotype. e eno lepo darilo.Janko se poslovi, Nachu pa ni jasno, kakosem lahko zbral toliko stare opreme. Zami-sli se in pove: Razmiljam, kako ti lahkopomagam. Z izmenjavo profesorjev inznanja, sem hiter v odgovoru.

Popoldne poberemo e ivo, Majino se-stro, in jo ureemo proti jugu. VPuljgremoobiskat Majino babico. Prispemo pozno,malo govorimo ta veer. Utrujeni smo, raz-poredimo se po sobah in e nas ni ve.

Sobota, 22. majaPo zajtrku je obisk trnice obvezen. Iva-

no zanima vsaka izloba, boka pa izgubljaivce: Do sedaj bi se e trikrat vrnila. Odkdaj pa so 86-letnice tako nestrpne? Pri bra-njevcu kupim rastlino s sladkimi listi, kije vSloveniji menda prepovedana. ebljava ozdravi hrani, pa me odpelje na neko dvori-e. Tam pevski zbor akademsko natannogoli stare istrske pesmi. e kar prelepo za-peto. Okoli naju pa vinarjev, sirarjev, vse bi-oloko pridelano. Sklicem familijo, nabere-mo se okoli stojnice s kozjimi siri. Po nekajstavkih lastnikpove, da se lahko pogovarja-mo kar po slovensko. Ale je pred dvema le-toma zapustil Ljubljano in v okolici Puljakupil 60 hektarov zemlje. Zaudim se, dajeje toliko sploh v enem kosu. Takoj si zami-slim podoben podvig na Krasu. Nemogoe!e poveemo slamiastobinarskiodnos dolokalnega napredka in nesposobnost dra-ve, da bi reila zabrkljano, zametrano inzavozlano gmoto v zemljikih knjigah, pokaterih se marsikdo lahko pohvali, daje la-

stnik sedemnajsttisocosemstotnindvajsetinnekega zemljia, bo Kras e naprej gostilpovrne turiste, cepetajoe: Terana in pr-uta! Kdaj e so Istrani ugotovili, da agro-turizem ni le nonica, ki te na vratih priakaz narezano klobaso in potico.

Pohvalim e grafino podobo. Delal jo jenjegov kum, Botas, pravi Ale. Droban jesvet.

Familija seje nekam izgubila,pa skoimpogledat e na blinji bolji trg. Izbrskamnemki prironik za damsko pisavo, nati-snjen pred drugo vojno. Primeri so izpisani stako nemko preciznostjo, da le treniranooko lahko opazi, kje se stikajo poteze v elip-sastih vinjetah. Smo sposobni kaj takegaponoviti danes?

Punci kuhata kosilo, baka pa se igra zIvano. Veselja je dosti, baka pa malopotar-na. Od njenih petih vnukov le dva ivita naHrvakem, noben pravnuk pa ne govori vehrvako. A kako e oni mene razumljen?Vseeno Ivani po istrsko pove pesmico, takolepo, da si jo br zapiem:

u, u, na konjubere baba lobodualje dida po voduni ni dida ni vodepola gaje baba iskatnala gaje za gorongdje seje igrao z djevojkon.Trupila gajespaliconajde starce staricon.

Po kosilu se familija odpravi na grob, jazpa pobitim odpirat okna prelepemu popol-dnevu. Le toliko, da se malo nadiham, pre-den zanem spet pisati, si obljubim. Lenose razprostrem po okenski polici in nekaj a-sa opazujem testno plovbo plaveegadviga-la. Lastovice so porisale in pokriale e celonebo, na Kateluje sliati vajo neke pihalnesekcije pred koncertom, spodaj otroci po zli-zanih kamnitih stopnicah razsujejo vrea-nje in dve noni hvalita vsaka svoje vnuke.Toplo sonce razblini e tako majhno misel,ko naenkrat: Ajme, to san uinila! e od-mislimo resne telesne pokodbe, se je bakizgodila naslednja najbolj grozna stvar. Ve-raj je poklicala serviserja. Lepo po korakih jije povedal, kako se na digitalnem spreje-mniku menjajo programi. Vse si je lepo porticah zapisala, sedaj pa je pomotoma za-ela z modrim gumbom in cel sistem se jepodrl. Gori na gradu se pihalni sekciji pri-druipevka. Pa saj to so ... Jinx.

Zveer otrokom pravljico, starcem pakoncert. Vse je na svojem mestu. A budna jele e iva. Pri sosedih nafehtava dovoljkun,da bo e za eno vstopnico in pivo. Pevka jerefren tretjega komada odpela oktavo nijekot ponavadi. Peajo, sem si mislil. Pa smojih do konca koncerta e mono fasali. Odi- 4

Kazalo

grah so cel prvi album. After party izpusti-va. Nekaj se e trudim pisati,pa me oi kma-lu zaprejo tja, gdjeje sve po mom.

Nedelja, 23. majaPoslovimo se od bake in poenemo po

vzhodnem kraku istrske hitre ceste. Visokonad Reko, e skoraj pri slovenski meji, zavi-jemo na ozko lokalno cesto. Ustavimo se vvasi Zgonee. Naprej po tisti cesti bi skoziPasjak v dobre pol ure prili v Podgorje podSlavnikom. VZgoneah sta se ustalila Maji-na teta in stric, Tanja in Milovan. Tamkaj-nja govorica je nenavadna. Naglaujejotam, kjer ne priakuje. Milovanovo mamo,ki stanuje v sosednji hii, komaj razumem,toliko nenavadne so narene besede. Nje-gov oe Franjo je e ibak, ne uidejo pa mupodrobnosti, ko nam opisuje barake naprulski pici, ko je leta 1954 tam prenoevalkot delavec. Ko izve, da smo dopustovali naSardiniji, nam z vojako natannostjo ob-novi njeno geografijo. Tam je bil italijanskivojak. Sedaj vneto pie. Sestavil je slovar na-renih besed svojega kraja. A kako najti za-lonika?

Familija se razkropi po brezpotjih, Milo-van pred mano postavi steklenice razlinoobarvanega ganja in debata se lahko za-ne. Je profesor matematike na srednji oli,ahist z ve kot 300 ahovskimi knjigami vdomai knjinici. Nael sem idealnega so-govornika, ko zanem jamrati o odzivihmladcev pri obisku tiskarne. Pritrdi, da jezanj generacijska razlika e tako velika, daje ne zdri ve. Septembra se bo upokojil.

Ponedeljek, 24. maja5:00. Mogani se zbudijo prvi, dregnejo

e v telo. Ustaljeni spodbudi Saj bo inlovek se vsega navadi, kiju prejemam tedni, sedaj polno stopata v veljavo. Srajco siobleem e rutinsko, gumbe levica zapne sspretnostjo eparja. Odgovorim na zamuje-no poto, piem program za Festival rk.Opoldne na polikliniki sream svoje brate:neskonno dolga klop v akalnici, na njej pamlade z zagipsanimi desnimi rokami. Na-rt je tak: razreejo moj mavec, poslikajo,presodijo, ali bo operacija komolca potreb-na. e ne, ponovno nastavijo mavec inOglasite se ez tri tedne. V mavarni go-spa za zaveso strela ale v kleni gorenjini,krohotamo se pa vsi. Zdravnik me komajpogleda, nekajkrat zamiga z roko, Takolemorate razgibavati, e nekaj narekuje se-stri za raunalom in e dobim papirje v ro-ke. Nasvidenje! Nekaj se pritoujem, dajebila v zaetku diagnoza drugana, pa

zdravnik udari ez kolege, e, tamladi ni-majo pojma. Na straneh s kroniko (kroninestrani?) lovek dobi obutek, da stroka driskupaj trdno kot kamen kost. Nasvidenje,odidem pravzaprav vesel. Roka je zelo bole-a, a dlan lahko vrtim v zapestju. To pa po-meni, da lahko tipkam dvorono. Nasmeh.

Torek, 25. majaSpet zgodnje vstajanje. Pozna se, ob de-

vetih ima lovek za seboj e pol ihta. V ti-skarni se nagnete mladikov z rumenimi ru-ticami. Vpraam jih, ali je kdo med njimi enapisalpesmico. Roke stegujejo im vie, dajih ne bi spregledal. Hitro ugotovimo, da bipesmico, e bi jo prepisovali, lahko bralo lenekaj prijateljev. epa zloimo skupaj rke,gre razmnoevanjehitreje. Primerjamo teolesene in svinene rke. Skupinica pred ma-no me zamoti z vpraanji, medtem pa prstkipreostalih po pultu prekladajo rke, knjige,lupo, pincete. Po njihovem odhodu kar ne-kaj asa urejam inventar. Tiskarno bo trebaprilagoditi tudi za njih.

Sreda, 26. majaPot do Opatjega sela na Krasu hitro mi-

ne. Na paleti me aka okrog 600 kilogra-mov na ploe narezanega kamna. Naspro-ti mi pride eden od bratov lastnikov velike-ga obrata za obdelavo kamna, Andrej. Kjeso sedaj vsi tisti, katerih roka me ob pozdra-vu spominja na mlano reno postrv? Ponosmi ne dovoli, da bi cvilil o boleinah v roki.Stisne mi roko, kot jo pa stisne kamnosek.Zabolikot strela, in ko si le opomorem,pridee njegov brat. Kamnosek! Iztegnem roko,vem, da bo bolelo. Zdrim, a nekaj priho-dnjih ur se ne bom z nikomer ve rokoval.

V kamnite ploe bom rono vklesal hi-na imena. Projekt ima e predzgodovinoinnekaj botrov. Zdravko Dua je v starih hi-nih imenih vasi iginj na Tolminskem pre-poznal duhovni zaklad. Njihovega ohranja-nja seje lotil tako, daje najprej organiziralterensko delo etnologov, ki so imena popi-sali. Naslednje leto so tudentje vizualnihkomunikacij na zimski delavnici oblikova-nja digitalnih rkovnih vrst pod mentor-stvom Lucijana Bratua in Tomata Koirjahinim imenom dali obliko. Naloga je zah-tevna. Proelja hi so stara, nova, opena,kamnita, ometana in neometana, zanemar-jena, ponekod brez neposredne svetlobe.Ugotovimo, da bomo morali posegati poklasinih oblikah, omejeni pa smo e zizvedbo v kamen. Letos je konno zbranegadovolj denarja, da gremo v izvedbo. Sambom bolj malo klesal, dokler se roka ne okre-pi. Ne bo lo brez oetove pomoi, a s rkamije pri kamnosekih kri. Naj bodo e taki moj- 5

Kazalo

stri, rke so vedno zanemarjali. e v oli zakamnoseke je rkam namenjenih komaj ne-kaj ur. Kopirne naprave z lahkoto gravirajorke v granit, splonega poznavanja likov-nosti rk pa je tako malo, da komaj kdo opa-zi, kako brezoblina je strojno izdelana r-ka. Z oetom sva se o tem precej prerekala.Je vrhunski kamnosek, delal je za znane ki-parje, pri klesanju rk pa mu je vseeno, aliklee znotraj ali zunaj risa. Kakna razlika!Za tipografa je e tako majhna razlika vanatomiji rke pomembna. Moj uitelj kali-grafije in tipografijerk nikoli ni nartoval spol milimetra debelo grafitno konico. Bilamu je premalo natanna.

Ob estih se v tiskarni spet nabere nekajobiskovalcev. Gostili bomo knjigotiskarja.Stane, kije kot tiskar zael v Blaznikovi ti-skarni in je eden redkih, ki kot tiskar dela edanes, pripelje svojega prijatelja Gutija.Vesel sem, ko vstopi e gospod afari s sre-dnje medijske in grafine ole. Guti prevza-me besedo. Spet sem preseneen nad teme-ljitostjo znanja. Le kakne so bile v tistih a-sih ole! e si hotel biti tiskar, si se moralnajprej zaposliti v kateri od tiskarn. Od tampa so te poslali v zasebno olo. Ustanovile sojo tiskarne za olanje svojih kadrov. Pol letasi se uil v oli, pol leta v tiskarni. Vidi se, dado obisti obvladajo svoj poklic. Ko preee-mo nekaj splonih tem o visokem tisku in vr-stah tiskarskih strojev, intervju postane boljstrokoven. Morda celo preve za obiskoval-ce. A kdaj naj to povemo, e ne sedaj. Zbra-nim jepo eni uri jasno, koliko ljudi seje mo-ralo zelo potruditi, daje nastala lepa knjiga.

etrtek, 27. majaPripravim adano, najmanjo preo v na-

i tiskarni. Usujejo se malki, z njimi kame-ra in bober Bor, lutka, ki otroke spodbuja k

branju. Otroci takoj vedo, da so v tiskarni.Ko odprem predal s rkami, na katerih so esledi vseh monih barv, e iztegujejo roice,tipajo, premetavajo, spraujejo. Na malopreo si vsak natisne kartico z napisom bo-ber Bor. Vloge si razdelimo. Na levi je vla-galka, tiskar se vsakokrat zamenja, korek-toricapa na koncu pregleda odtis. Zabava-jo se in vsak bi rad bil vse. Ko odidejo, z ani-matorko lutke za kamero zaigrava e im-proviziran ske, v katerem pokaeva deloronega stavca in kakne nevenosti mu jelahko zagodel tiskarski krat. Vse je postalotako resnino, da sem krata kar videl ska-kati po predalu in razmetavatirke.

Nisem e dobro pospravil, ko je vstopilAlbin. Reprograf lovek izjemnega znanja,ki z lahkoto govori o ofsetnih strojih, gori-nicah pri reprokamerah, kemikalijah za iz-delavo kliejev ali tiskarskih strojih, ki so jihAmerianih uporabljali na fronti. Nartuje-va selitev prastarega rezalnega stroja iz nje-gove kleti v nao tiskarno. Popolnoma jo botreba razstaviti, dajo prenesemo iz kleti, po-tem pa jo e dograditi, da bo povsem varna.

Potrebujem kosilo. Pogovori so nujni, mepa zelo izrpajo. Po kosilu potrebujem mirza pisanje. Ko pridem izza hie, se vame za-leti kolesar. Mobitel odleti po zraku, torbapo tleh. Zadane e tako boleo roko. Redkotarnam, a tokrat boli, zelo boli. Potrebujemmir. Zavleem se v Kolovrateater, v najte-mneji kot. Piem.

Na telefonu se izpie ime. Tomato me va-bi v Saxpub. Pravkar tam nastaja prva slo-venska rkolivnica za digitalne rkovne vr-ste. e dosti dela nas aka letos.

Konec

6

Kazalo

7

Kazalo

KazaloKdaj e so Istrani ugotovili, da agroturizem ni le nonica, ki te priaka s klobaso, Delo - Sobotna priloga