aktivna vkljuČenost in principi komunikacije v …

Projekt: ESS - Izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavcev v izobraževanju odraslih od 2009 do 2011

Podprojekt: Usposabljanje za andragoško delo Aktivnost: E-usposabljanje: Vodenje in usmerjanje odraslih k učenju

Strokovni prispevek s področja e-izobraţevanja odraslih

AKTIVNA VKLJUČENOST IN PRINCIPI KOMUNIKACIJE

V VIRTUALNEM IZOBRAŢEVANJU

Avtorica: Suzana Strmšek Turk, univ. dipl. soc. pedag.

2

Projekt financirata Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo RS za šolstvo in šport. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, razvojne prioritete »Razvoj človeških virov in vseživljenjskega učenja« in prednostne usmeritve »Izboljševanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanja.«

KAZALO:

Uvod ................................................................................................................... 3

1 DEJAVNIKI USPEŠNOSTI KOMUNICIRANJA .................................................. 4

1.1 KOMUNICIRANJE KOT VPLIVANJE 5

1.2 POMEN PODAJANJA POVRATNE INFORMACIJE 8

1.3 PET AKSIOMOV KOMUNICIRANJA 10

1.4 VEDENJSKI VZORCI 12

2 SPECIFIKE IN PREDNOSTI MEDOSEBNE KOMUNIKACIJE IN OBLIKOVANJA

SKUPNOSTI V VIRTUALNEM IZOBRAŢEVANJU ............................................ 13

2.1 INTERPERSONALNA KOMUNIKACIJA V REALNIH OKOLJIH 14

2.2 KOMUNIKACIJSKI ODNOSI, IGRANJE IGER IN ŢIVLJENJSKE NARAVNANOSTI

POSAMEZNIKA 16

2.3 VSEBINE IN ODNOSI V VIRTUALNEM OKOLJU 19

3 VLOGA IN POMEN AKTIVNE VKLJUČENOSTI POSAMEZNIKA V PROCESU

IZOBRAŢEVANJA V SODOBNI INFORMACIJSKI DRUŢBI .............................. 20

3.1 PROCES KOMUNIKACIJE 20

3.1.1 Tradicionalne teorije komunikacije 20

3.1.2 Usmerjenost komunikacije 22

3.1.3 Konstruktivistične teorije znanja 23

3.2 OBLIKOVANJE MODELOV VIRTUALNEGA IZOBRAŢEVANJA IN PEDAGOŠKO

OZADJE 26

3.2.1 Kako do aktivne vključenost posameznika in učinkovite uporabe principov

komunikacije v virtualnem prostoru? 27

3.2.2 Virtualna komunikacija posameznika, skupinska dinamika in virtualno

izobraţevanje 28

Zaključek .......................................................................................................... 30

Literatura in viri ............................................................................................... 31

3


Uvod

Strokovni prispevek posega na področje e- učenja in e-izobraţevanja ter izhaja iz dileme

o tem, kako učinkoviti so lahko v procesu učenja posameznika v informacijski druţbi

sodobni mediji.

Sodobna tehnologija in tehnologije svetovnega spleta omogočajo oblikovanje učnega

prostora za učinkovito in uspešno, k učečemu usmerjeno učenje in pomagajo učiteljem

podpirati posameznike v procesu izobraţevanja. Nekateri avtorji menijo, da uporaba

sodobne informacijsko komunikacijske tehnologije v osnovi ne spreminja načina, kako se

učimo, ampak spreminja način poučevanja. Ljudje se v virtualnem učnem okolju učijo

podobno kot pred 50.000 leti. In vendar…

Kakšna je lahko vloga novih medijev? Kaj je tako specifičnega na sodobnih medijih, da

tako intenzivno posegajo na vsa področja človekovega delovanja? Kakšen je njihov

prispevek na področju razvoja in spodbujanja učinkovitega procesa izobraţevanja

posameznikov? Kako jih lahko vključujemo v pedagoški proces? Katere so posebnosti e-

učenja in e-izobraţevanja ter kateri dejavniki določajo njegovo komunikacijsko

učinkovitost?

4


1 DEJAVNIKI USPEŠNOSTI KOMUNICIRANJA

Nikoli ne bomo dosegli, da bi bila komunikacija sto odstotno učinkovita in uspešna, saj so

tako motnje kot tudi nasprotovanja in nerazumevanje v samem procesu komunikacije

neizbeţni.

Ko smo v prejšnjem poglavju govorili o značilnosti komunikacijskega procesa, smo

pripravili poti za razumevanje dejavnikov, ki vplivajo na to, ali bo naša komunikacija

uspešna. Tako zdaj ţe vemo, da je za razumevanje učinkovitosti procesa komunikacije

pomembno upoštevanje motenj in okoliščin, konteksta, v katerem komunikacija poteka.

Govorimo lahko o subjektivnih in objektivnih dejavnikih uspešnosti komuniciranja.

SUBJEKTIVNI DEJAVNIKI OBJEKTIVNI DEJAVNIKI

NOTRANJE OKOLIŠČINE

KOMUNIKACIJE

ZUNANJE OKOLIŠČINE

KOMUNIKACIJE

- VSESTRANSKA ZAINTERESIRANOST

(skupni cilji, pripravljenost na kompromis)

- OŢJI KONTEKST

(čas, prostor, tehnična sredstva)

- ODSOTNOST MOTENJ

(oddajnik, sprejemnik, kanal/pot, sporočilo,

kodiranje/dekodiranje )

- ŠIRŠI KONTEKST

(druţbena , gospodarska in politična situacija )

- PREVERJANJE POVRATNE

INFORMACIJE

(vsebina, pošiljatelj-sprejemnik, odnosi )

Motnje v komunikaciji se največkrat pojavijo zaradi:

medsebojnega nerazumevanja pošiljatelja in prejemnika, ki ne govorita istega

jezika, različno mislita, ki nista empatično uglašena;

pomenskih nesporazumov, ko sporočilo prejemnik drugače razume (neznanje

jezika, različno kulturno ozadje);

teţav na komunikacijski poti: deformacije, zamude, izgube…

Najpogostejše motnje verbalnega komuniciranja pa se pojavijo zaradi:

nesposobnosti oddajnika, da bi svoje misli ustrezno formuliral, vkodiral v

(ustno) sporočilo;

nesposobnosti sprejemnika, da bi ustrezno dekodiral sporočilo;

izbora terminov, ki imajo različne denotativne in konotativne pomene;

inkompatibilnosti miselnih shem;

konfuznosti sporočila : nejasnosti, nepravilna stavčne konstrukcije,

konfuznosti strukture sporočila, napake v izpeljevanju in argumentiranju,

logične napake v sodbah in podobno.

DEJAVNIKI USPEŠNOSTI KOMUNICIRANJA

5


Glede na vir ali mesto motnje, motnje lahko nastanejo pri/na:

udeleţencih (pošiljatelj, prejemnik):

število: lahko je to komunikacijski par, lahko jih je več; na katerikoli

strani; lahko se pojavljajo tudi posredniki (komunikacijske mreţe);

osebne značilnosti udeleţencev ali človeški faktor: osebnostne lastnosti

(značaj, temperament, vrednote,…), sposobnosti (telesne, psihične,

duhovne), vedenjske, značilnosti, način in skladnost komuniciranja,

ujemanje, medsebojni odnosi, skupinska dinamika;

odnos do sporočila in zanimanje za komunikacijo.

sporočilu:

vsebine: prijetna/neprijetna, razumljiva/nerazumljiva, skopa/obseţna,

enostavna/kompleksna…

narava sporočila: dejstvo (ni mogoče zanikati), mnenje (mu lahko

ugovarjamo), ţelja (jo lahko izpolnimo ali ne), besedno/nebesedno,

enoznačno/dvojno sporočilo, jasno/kodirano…

komunikacijski poti:

šum, ropot, popačenja,

prekinitve, ovire,

lastnosti medija prenosa informacij: papir, telefon, računalnik…

Vir: Moţina, Tavčar, Kneţevič: Poslovno komuniciranje

1.1 KOMUNICIRANJE KOT VPLIVANJE

S komuniciranjem ţelimo vplivati na udeleţence v komunikaciji. Sposobnost našega

vplivanja na udeleţence v komunikaciji pa je odvisna od:

potreb udeleţencev;

naših moči za vplivanje;

izbranega sloga komuniciranja.

Potrebe udeleţencev

Kadar vsi udeleţenci sprejemamo komuniciranje v skladu s svojim interesi, ţeljami in

potrebami, lahko govorimo o uspešnosti komuniciranja. Potrebe udeleţencev v veliki meri

določajo končni učinek komunikacije, saj sogovorniki ravnajo v skladu s svojimi interesi,

le-ti pa izhajajo iz njihovih potreb. Maslowa motivacijska teorijai, teorija potreb, nam je

lahko ena temeljnih orientacij pri upoštevanju lastnih potreb in potreb naših

sogovornikov v komunikaciji, saj je njegova piramida potreb ena najbolj znanih,

razširjenih oziroma sprejetih teorij hierarhije potreb pri človeku.

http://www.youtube.com/watch?v=zsvGVm9TGhQ&NR=1

6


ii

Maslow je ugotavljal, da se naše potrebe raztezajo od niţjih potreb po preţivetju in

varnosti, do višjih potreb po samouresničevanju oz. samoaktualizaciji. Zadovoljitev niţjih

potreb je pogoj, da se pojavijo višje. Pomembno pa je vedeti, da motivacija za

uresničevanje niţjih potreb upade, ko so te zadovoljene, za potrebe rasti pa naša

motivacija ne upada. Ko so te potrebe zadovoljene, se samo še poveča naše iskanje nove

zadovoljitve. Potrebe pomanjkanja lahko zadovoljimo, potreb bivanja pa nikoli ne

moremo zadovoljiti v celoti. Na področju razumevanja naših potreb in motivacije seveda

obstaja še veliko drugih teorij in modeloviii.

Moč v komuniciranju

Naše vedenje je vselej posledica odločanja med ţelenimi koristmi (nagradami,

pridobitvami, uţitki, priznanji) in neţelenimi izgubami (škodami, kaznimi, bolečinami,

grajami). Usmerjeno je v izpolnjevanje potreb, pričakovanj. Naša moč v komuniciranju je

naša sposobnost, da vplivamo na sogovornike, tisto, s čemer jih lahko vzpodbudimo k

spremembam in zadovoljimo njihove potrebe. Poznamo celo vrsto moči: fizično moč,

moč nagrad in kazni, moč znanja, idejno moč, interesno moč in druge.

Slog komuniciranja/vodenja

Slog komuniciranja, ki ga izberemo, mora odgovarjati značilnostim udeleţencev. Za

pravilno izbiro sloga vplivanja v komuniciranju je potrebno upoštevati dve kategoriji:

zmoţnost in pripravljenost.

Zmoţnost se nanaša na naše večje ali manjše znanje, sposobnosti, izkušenost in veščine,

pripravljenost pa na to, ali smo pripravljeni poprijeti za delo, vpeljati spremembo in

podobno. S kombiniranjem teh dveh kategorij v večji oz. manjši stopnji dobimo štiri tipe

vedenja ljudi, ki zahtevajo ustrezen slog komuniciranja.

Naročanje je tipično avtoritarni pristop, kjer dajemo natančna navodila,

usmerjamo in kontroliramo. Tako pripravljenost kot zmoţnost udeleţencev sta

nizka.

Poučevanje je manj avtoritaren slog, saj so udeleţenci voljni ravnati po naših

navodilih. Pred seboj imamo ljudi, ki so pripravljeni sodelovati, nimajo pa

veliko zmoţnosti. Potrebujejo veliko informacij, naše znanje in izkušnje.

http://www.businessballs.com/maslow.htm

7


Sodelovanje je slog, ki predvsem motivira in vzpodbuja. V komunikaciji smo

bolj usmerjeni na ljudi kot na vsebino ţelenih sprememb.

Zaupanje je slog minimalne potrebne komunikacije in prisotnosti, saj so

udeleţenci motivirani in sposobni samostojno delovati.

nniizzkkaa zzmmooţţnnoosstt vviissookkaa zzmmooţţnnoosstt

nniizzkkaa pprriipprraavvlljjeennoosstt NNAARROOČČAANNJJEE

»»nnii nnee zznnaannjjaa iinn nnee vvoolljjee««

SSOODDEELLOOVVAANNJJEE

»»zznnaannjjee jjee,, nnii ppaa vvoolljjee««

vviissookkaa pprriipprraavvlljjeennoosstt PPOOUUČČEEVVAANNJJEE

»»nnii zznnaannjjaa,, jjee ppaa vvoolljjaa««

ZZAAUUPPAANNJJEE

»»zznnaannjjee jjee iinn vvoolljjaa ttuuddii««

Komuniciranje je torej proces po-dajanja in sprejemanja informacij, namenjeno

medsebojnemu sporazumevanju, vplivanju. Slednjemu pa se ljudje, skupine in tudi

organizacijske strukture običajno upirajo. Vaj kadar vpliv terja spremembo.

Odpori se v nas se največkrat pojavijo zaradi:

vztrajnosti struktur, saj vsi bolj ali manj delujemo po utečenih strukturah,

oblikah in vzorcih.

Zakaj?

Zato, ker je to najbolj ekonomično in od nas terja najmanj energije. Vsaka

sprememba bi zahtevala nov vzorec ravnanja, vedenja, s tem pa več energije.

notranje soodvisnosti med različnimi členi verige znotraj ali zunaj nas. Vedno

se najde kakšen člen, ki se spremembi upira.

ogroţene ekspertize ali doktrine: zaradi sprememb lahko pride do novih

pogledov, miselnosti, teorij, ki lahko dosedanje znanje obrnejo na glavo.

ogroţenega dosedanjega razmerja moči in resursov, ki jih sproţijo spremembe

dosedanjih razmerij moči (poloţaji, vodilna mesta, uspešnost) in obvladovanja

resursov (koriščenje prostorov, opreme, strokovnjakov, kapitala…).

Strah pred komunikacijo se pojavi, kadar nas je strah pokazati in razkriti se pred

sogovornikom. Gotovo se spomnite katerega svojih zmenkov? Se spomnite, kako se

takrat drug drugemu kaţemo v svoji najlepši luči? Tudi sicer se mnogo ljudi pred drugimi

konstantno trudi ohranjati lepo sliko, iluzijo o sebi, masko, ki jo vzdrţujejo za druge,

lahko tudi, da se bojijo sami sebe, tega kar so, pa tudi tega, kar niso. Seveda je to

povsem človeško, a vendar se zaradi tega veliko ljudi izolira, oddalji ali celo prekine

komunikacijo.

SSLLOOGG KKOOMMUUNNIICCIIRRAANNJJAA//VVOODDEENNJJAA

8


Kako učinkovito izrazimo svoje mnenje, potrebe, ţelje, občutke?

V komunikaciji se pri izraţanju lastnega mnenja, potreb, ţelja, stališč in občutkov

velikokrat neustrezno izrazimo. Zdi se, kakor da vse našteto med seboj pomešamo,

kajne? S tem slabimo medsebojne odnose, ustvarjamo nepravilne sodbe, slabe občutke,

preprečujemo odprto in odkrito komunikacijo, morda celo sproţamo konflikte. Poskusite

se spomniti dogodka ko ste to nazadnje poskusili. Predlagam vam, da si dogodek kar

najbolj ţivo predstavljajte. Kako vam je šlo?

Neustrezno izraţanje:

mnenja in občutke pogosto izrazimo kot opaţanja:

«Vidim, da si prava neroda.«. ali »Vidim, da me ne ceniš.«

opaţanja in občutke izrazimo kot dejstva:

«Mislim, da nisi najboljše volje.« ali «Mislim, da si laţnivec.«.

Kako bi bilo, če bi izpusti besedo mislim?

opaţanja in mnenja izrazimo kot občutke:

«Čutim, da si jezna.« ali »Čutim, da si zelo pedantna.«.

Ustrezno in uspešno izraţanje brez frustracij je odvisno od tega, na kakšen način

izrazimo lastne občutke, potrebe, ţelje in podobno.

Velikokrat svojih potreb in ţelja ne uresničimo samo zato, ker jih ne znamo ali ne upamo

jasno izraziti.

Zmotno in nesmiselno je pričakovati, da nam bodo drugi »brali misli« ali čakati da bodo

naši sogovorniki sami od sebe razpoznali naša nebesedna sporočila in nam »prišli

naproti«. Če bomo ravnali tako, bomo najverjetneje ostali nezadovoljni, nesrečni,

nerazumljeni, osamljeni, razočarani, nepotešeni, tlačeni, izkoriščani, posiljeni....

Najboljše in najuspešnejše je neposredno besedno izraţanje.

«Rada te imam…«, «Potrebujem tvoj nasvet…«, «To ţelim sam urediti…«, «Potrebujem

pomoč…«, «Ne hvala, nisem lačen«, »Tega ne dovolim«, «Nočem«, «Ne«…

1.2 POMEN PODAJANJA POVRATNE INFORMACIJE

»Rečeš mi lahko, kaj misliš, a moraš mi povedati, kako čutiš. Šele potem te bom dojel in

tvoje mnenje morda sprejel.«

(staro francosko pravilo, v Ščuka, 2007).

Do sedaj smo ţe večkrat poudarili, kako pomembno je, da v procesu komunikacije

sogovornika drug drugemu podata povratne informacije. Le tako lahko sledimo

zastavljenemu cilju in kakovosti komuniciranja. To hkrati pomeni, da preverjamo

razumevanje prejetih informacij (kroţnost) in balanciramo komunikacijsko dogajanje.

Povratno informacijo o nekem delu komunikacije imenujemo komunikacijski feedback,

pogovor o pogovoru pa metakomuniciranje.

Povratno sporočilo naj vključuje povzetek slišanega oziroma razumljenega in lastno

doţivljanje tega sporočila, in ne lastnih mnenj in stališč (kritike) o slišanem. Najboljša

oblika komunikacijskega feedbacka je jasno, konkretno in predvsem pozitivno oblikovano

9


besedno sporočilo. Pri tem je potrebno najprej navesti povratne informacije, kjer lahko

pohvalimo in šele nato tisto, kar nas moti. Če moramo ali ţelimo izraziti kritiko,

napravimo to na konstruktivni način (konstruktivna kritika).

Ena temeljnih veščin komuniciranja (o tem bomo več spregovorili v 6. poglavju) je

vsekakor veščina aktivnega poslušanja, s pomočjo katere drugemu »ponudimo zrcalo« in

mu dovolimo, »da se mi zrcalimo v njem«.

Vir: Brajša, P. (1993). Pedagoška Komunikologija.

Šele s pridobitvijo primernih povratnih informacij lahko ustrezno nadaljujemo

komunikacijski proces in ga po potrebi prilagodimo. Seveda pa ni pomembno le to, da

preverimo razumevanje prejetih informacij, ampak tudi kako to opravimo.

Kako torej učinkovito podamo povratno informacijo?

najprej podamo informacije o pošiljatelju: preverimo kako nas doţivljajo, kako

smo sprejeti, kako smo razumljivi;

nato podamo informacije o sporočilu: preverimo, kako je naše sporočilo

razumljeno, kako je sprejeto in kako vpliva - deluje na prejemnika.

Pomembno je, da tudi sami (pošiljatelj) podamo jasno in korektno povratno informacijo o

lastnem doţivljanju sogovornika - prejemnika sporočila in o tem, s kakšnimi občutki smo

oddali sporočilo:

»Ţal mi je, da vam ne morem pomagati...«, ali

»Dobro se počutim, ker imam za vas prijetno novico.« .

Seveda pa nam izkušnje kaţejo, da podajanje povratnih informacij ne poteka vedno tako

tekoče. Ljudje, ki nas obkroţajo nas namreč velikokrat doţivljajo drugače kot mi sami

sebe in obratno. Primerjava našega lastnega doţivljanja z doţivljanjem naših

sogovornikom nam lahko pomembno razširi naše razumevanje sebe, medsebojnih

odnosov in učinkovitosti komunikacije.

Ameriška psihologa Joseph Luft in Harry Ingham sta v petdesetih letih prejšnjega stoletja

razvila model, ki se ukvarja z našimi zaznavami o sebi ter s tem, kako nas na teh

področjih vidijo drugi.

Proces povratnih informacij nam odpira nove poglede in daje priloţnosti, da se začnemo

izraţati tako, da nas bodo sogovorniki zaznali na način, kot se doţivljamo sami.

Joharijevo oknoiv nam daje dober vpogled v to, katera področja so tista, ki so nam

dostopna in katera so tista, kjer je pomembno pridobiti povratne informacije od naših

sogovornikov:

odkrito (znano nam in drugim) predstavlja tisto, česar se zavedamo, vse

tisto, kar ne skrivamo pred drugimi;

slepo (znano drugim, neznano nam) predstavlja naše navade, razvade in

reakcije, ki se jih ne zavedamo, a jih naši sogovorniku prepoznajo v našem

vedenju;

http://www.businessballs.com/johariwindowmodel.htm

10


skrito (znano nam, neznano drugimi) predstavlja naše čustveno stanje in

naše misli, ki jih drugim ne odkrivamo;

neodkrito (neznano nam in drugim) predstavlja našo podzavest, torej

področje, kjer se nam na osnovi znanj, spoznanj in izkušenj porajajo nove

ideje.

Sebi

znano neznano

Dru

gim

neznano

znano

odkrito

Vpra

šaj (p

ovra

tna

info

rmacija

)

slepo

Povej (razkrij)

skrito

neodkrito

S spraševanjem in iskanjem povratnih informacij na različnih področjih lahko torej

uspešno razvijamo boljše samozavedanje in širimo lastno odprto področje.

Posebej zanimivo je lahko področje slepe pege, ki prikazuje področja, ki so nam o nas

neznana, so pa znana drugim. To je področje, ki nam ponuja potencial za nadaljnji

razvoj. Razkrivanje (prenašanje) našega skritega področja v odprto področje je sicer za

mnoge zahteven proces, a prinaša številne koristi v medosebnih odnosih. Vsekakor tako

izraţamo zaupanje in empatijo ter pridobivamo pozitivno energijo, s tem pa laţje

spoznamo sebe, ustvarjamo pristnejše medsebojne odnose in ustvarjamo boljše pogoje

za komunikacijo.

1.3 PET AKSIOMOV KOMUNICIRANJA

Watzlawick, Beavinova in Jackson (1967) so v upanju, da bodo njihovi nasledniki razvili

algoritem oziroma izračun komunikacije, predlagali pet aksiomov komuniciranjav. Zaradi

odvisnosti ţivih sistemov od lastne zgodovine delovanja, se je kmalu pokazalo, da

napovedovanje njihovega vedenja, komuniciranja ni mogoče.

Nemogoče je nekomunicirativi

Vsako naše vedenje v interakciji ima določeno sporočilno vrednot, pa naj bo aktivnost ali

neaktivnost. Nemogoče se je nevesti. Komuniciramo lahko aktivno ali pasivno, z

besedami ali s tišino, zavedno ali nezavedno, namerno ali nenamerno, uspešno ali

neuspešno. V vseh primerih nekaj izraţamo, sporočamo in vplivamo na tiste, s katerimi

smo v interakciji, oni pa ne morejo ne-odgovoriti na naše komuniciranje. Četudi ne

ţelimo komunicirati, s tem sporočamo ravno to. Tudi to, da nečesa ne storimo, je

določene vrste sporočilo in zato komuniciramo.

http://www.student-info.net/sis-mapa/skupina_doc/fsd/knjiznica_datoteke/581037_snov_pri_lei_sugman_bohinc.doc

http://www.youtube.com/watch?v=wnj3SDPga4Y

11


Vsebinski in odnosni vidik komunikacije

Kadar z drugimi izmenjujemo informacije, razvijamo tudi lastno zavedanje. Nihče od nas

ne more ohraniti čustvene stabilnosti le v komunikaciji s samim seboj. S komuniciranjem

posredujemo sporočila, obenem pa z njim opredeljujemo naš medosebni odnos in s tem

določamo vedenje udeleţencev komunikacije. Od načina, kako doţivimo odnosni vidik

komunikacije, bo odvisno, kako bomo razumeli in sprejeli njeno vsebino.

Komuniciranje je lahko bolj ali manj učinkovito oziroma skladno glede na stopnjo

usklajenosti vsebinskega in odnosnega vidika komuniciranja. V komunikaciji se sicer

njenega odnosnega vidika komajda zavedamo, in vendar se v primeru, ko se eden od

partnerjev ne strinja z opredelitvijo medsebojnega odnosa začno pogosto kopičiti

nesporazumi in napačne interpretacije informacij.

Moţne načine organiziranja neskladnega komuniciranja razlikujemo v med seboj

pomembno razlikujoče in ponavljajoče se vzorce.

Punktuiranje zaporedja dogodkovvii

Punktuacija pomeni način našega lastnega in druţbenega - kontekstualnega organiziranja

vedenjskih dogodkov. Določa naravo našega odnosa z drugimi udeleţenci

komunikacije. V različnih gledanji sogovornikov vsaka komunikacija vsebuje strukturo, ki

se kaţe kot nam/drugim lastna interpunkcija dogodkov. Vsak sogovornik v določeni

komunikaciji označuje njen začetek s svojo točko – interpunkcijo, ki je praviloma različna

od začetne točke, ki jo vidi drug partner. Zaradi nestrinjanja glede tega, kako punktuirati

zaporedje dogodkov v komunikaciji, se nakazujejo številni boji v odnosih, ki izhajajo iz

prepričanja, da obstaja le ena resničnost, tj. svet, kakor ga vidim jaz.

Mati: »Ker je on tiho, ga jaz začnem zasliševati.«

Otrok: Ker me ona zaslišuje, sem jaz tiho.«

Digitalno in analogno komuniciranje

Človeška komunikacija lahko poteka na logično stvaren ali digitalen način, ali analogno, z

besednim ali nebesednim nakazovanjem podrobnosti. O logični komunikaciji govorimo

torej takrat, kadar partnerji pri medsebojnem komuniciranju uporabljajo znake, katerih

namen je enoznačen. To je preteţno verbalna komunikacija, v kateri jezikovne simbole

vsi partnerji lahko razumejo enako. Pri analogni komunikaciji pa uporabljamo za

posredovanje informacij znake, ki omogočajo le pribliţno predstavo (mimika, geste,

pogled, govorica telesa), ko se lahko zgodi, da različni sprejemniki različno razumejo

vsebino sporočila.

Evolucijsko starejše analogno komuniciranje ima temu primerno večjo splošno veljavnost

od abstraktnejšega digitalnega sporočanja. Kadar je v središču sporazumevanja

medosebni odnosni komunikacijski vidik (npr. ljubezen, dvorjenje, komunikacija z otroki,

bolniki…), je digitalni način komuniciranja praktično nepomemben in nesmiseln.

Simetrična in komplementarna interakcija

Medčloveška komunikacija, lahko poteka na simetričen ali na komplementaren način.

Simetrična interakcija opredeljuje odnos, ki temelji na teţnji partnerjev (posameznikov

ali skupin), da bi zrcalila vedenje drug drugega. Tak primer dobro označuje sodobni

podjetni moški, ki se pred kolegi postavlja s svojo finančno uspešnostjo, ti pa se

odzovejo s poudarjanjem lastnih ekonomskih podvigov. Med njimi se lahko razvije

tekmovalnost, ki sproţi še več bahanja na eni in drugi strani. Podlaga simetričnemu

odnosu je torej enakost.

Kadar pa vedenje enega partnerja dopolnjuje vedenje drugega, tako da skupaj tvorita

novo obliko vedenjskega vzorca, govorimo o komplementarni interakciji. Komplementarni

odnos temelji na različnosti poloţajev in vedenjskih oblik udeleţencev komunikacije, ki jih

lahko vzpostavi kontekst druţbe ali kulture ali pa se oblikuje v posameznem paru. Tak je

odnos med staršem in otrokom, med nadrejenim in podrejenim na delovnem mestu, med

zdravnikom in pacientom, med učiteljem in učencem v klasični šolski situaciji.

http://www.youtube.com/watch?v=zQhwxs-vNIw

12


1.4 VEDENJSKI VZORCI

V dolgih, trajnih in nadaljujočih si skupinah (temeljna skupina vseh nas je seveda

druţina), ki so pomembne za vse člane, se člani skupine naravnajo za nadaljevanje

skupine, četudi njeni odnosi in načini komunikacije niso učinkoviti. Izmenjava informacij

v skupini se z intenzivnostjo stikov zoţi in skupina razvije precejšnjo vedenjsko

ekonomijo. Člani skupine in skupina kot celota sčasoma začne delovati po določenih

pravilih, vedenjskih vzorcihviii, čeprav za to navidezno ni razloga. Tovrstna pravila niso

nujno ozaveščena ali zavestno vpeljana. Primer takega pravila je: »Kadar odrasli

govorijo, naj otroci poslušajo!« V vsakem primeru se razvijejo vzorci delovanja skupine,

ki presegajo zavedanje njihovih članov. Gre za sistem, ki je odvisen od narave procesov

v tovrstnem bivanju.

Satirjeva (1995) govori o štirih načinih, s pomočjo katerih poskušamo ljudje

obvladovati negativne posledice napetosti v komunikaciji. Naši vedenjski vzorci1 se v

komunikaciji pojavijo, ko se odzovemo na napetost v komunikaciji (stres), ko zaznamo

upadanje samospoštovanja, oziroma se bojimo nevarnosti odklonitve. Manj kot smo

vlagali v razvijanje lastnega trdnega občutka za samospoštovanje, bolj je

samospoštovanje pri nas občutljivo in ranljivo.

Kadar dvomimo o lastni vrednosti, zelo hitro razumemo dejanja ali odzive drugih kot

opredelitev lastnega samovrednotenja. Zaznavanje in odzivanje na nevarnost, kadar ne

ţelimo razkriti lastne slabotnosti, se kaţe na naslednje načine:

1. Pomirjanje, zato da se drugi ne razjezi.

2. Obtoţevanje, tako da nas drugi priznajo kot močnega (če sogovornik odide, je to

njegova krivda, ne naša).

3. Računanje, tako da uporabimo zastraševanje, kot da bi bilo neškodljivo,

samovrednotenje pa skrijemo za velike besede in velike intelektualne koncepte.

4. Odmikanje, ko prezremo groţnjo in se vedemo, kakor da je ni ( morda kdaj strah

res izgine, če ga dovolj dolgo zanikamo).

S pomočjo neposrednega opazovanja lahko sicer ugotavljamo vzorce komunikacije in

njihove učinke, a komunikacijski vzorci so cirkularni. Dejanja določenega posameznika

niso le pod vplivom drugih, ampak prav tako vplivajo na druge.

Satirjeva ugotavlja, da se naša notranja stanja zrcalijo v govorici našega telesa in so

okolici običajno dobro prepoznavna. Ljudje namreč z vedenjem odsevamo svoje misli in

čustva. Kadar se cenimo, se v nas kopičijo zaloge energije za ustvarjalen in razumevajoč

odnos do ţivljenja in okolja. Nasprotno se, kadar se ne cenimo, v nas nabira negativna

energija, ki nas sili, da na ţivljenje gledamo s strahom in nemočjo.

Ali torej kdaj opazujete sebe? Se poznate dovolj dobro, da veste, kaj zrcalite?

1 Za dodatno branje na tem področju priporočam tudi knjigo J. Redfielda. (2001). Celestinska prerokba. Zaloţba Gnostica.

http://www.youtube.com/watch?v=7ZscS775ek8

13


2 SPECIFIKE IN PREDNOSTI MEDOSEBNE KOMUNIKACIJE IN

OBLIKOVANJA SKUPNOSTI V VIRTUALNEM IZOBRAŢEVANJU

Sodobna informacijska druţba danes prisega na nujnost in učinkovitost uporabe novih

medijev na skoraj vseh področjih človekovega delovanja, tudi izobraţevanja.

Sodobni mediji so postali sinonim za »nove moţnosti«, inovativnost se pogosto enači z

uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT). To so nove tehnologije,

namenjene shranjevanju, posredovanju in obdelavi informacij in so dostopne širši

javnosti. Najvidnejše oziroma vodilno mesto v današnjem času zagotovo zavzema

svetovni splet in številne moţnosti, povezane z njegovo uporabo.

Kakšno je razmerje med sodobnimi in starimi mediji oziroma v kakšnem odnosu so novi

mediji do starih medijev?

Sodobni mediji v informacijski druţbi nikakor niso zgodovinsko-tehnološka nadgradnja

starih medijev. Njihova »drugačnost, inovativnost in novost« pravzaprav izhajata iz

drugačnega koncepta in percepcije sveta. Posameznik, ki se posluţuje sodobnih medijev

na različnih področjih svojega bivanja namreč iz bitja, katerega dojemanje sveta je bilo

omejeno zgolj na zaznavanje okolja, postaja vse bolj aktivni udeleţenec oziroma tisti, ki

v procese svojega bivanja aktivno posega in aktivno sooblikuje podobe virtualnega sveta.

V središču kvalitativnega preobrata ob uporabi sodobnih medijev, kjer je oddajnik

proizvajalec, sprejemnik pa porabnik informacij, je sedaj svetovni splet, ki vpliva na

definicijo in strukturiranje znanja. Ta ne posreduje zgolj informacij in ne sluţi izključno

komunikaciji, ampak je postal medij posredovanj znanja in diskurza, katerega

sprejemnik/uporabnik je potencialni in dejanski producent, saj sam prispeva k nastajanju

znanja (Wolf, Peuke, 2003).

Pomembno področje, ki je povezano s procesom virtualnega izobraţevanja je področje

sodobnih medijev in pojavnost skupnosti ter interpersonalnih odnosov in komunikacije

znotraj njih. Zagovorniki virtualnih skupnosti namreč vse bolj opozarjajo na

osvobojevalni vidik tovrstnih skupnosti. Slednje naj bi bile zaradi »narave« internetske

tehnologije precej bolj proste in prehodne kot realne. Virtualna skupnost naj bi

omogočala aktivno in svobodno vključenost posameznikov, hkrati pa ukinjala nekatere

»klasične« omejitve skupnosti. Kje lahko torej ogovorimo o stičiščih ene in druge, torej

virtualne skupnosti in realne (face to face – F2F) skupnosti in ali ima komunikacija

znotraj njih kakšne posebnosti. Ali so skupnosti, o katerih govorimo med seboj

primerljive? Ali je mogoče virtualne skupnosti razumeti kot skupnosti, ki so zaradi

sodobnega tehnološkega medija razvile naprednejše mehanizme zdruţevanja

posameznikov ter omogočile svobodnejšo (tudi bolj učinkovito) komunikacijo med njimi?

Kaj je pravzaprav dogaja on-line, da ljudje to doţivijo kot skupnost? Da bi lahko

opredeljevali stičišča, razlike in posebnosti obeh, se je najprej potrebno posvetiti

opredelitvi komunikacije v realnim, face to face okoljih.

14


2.1 INTERPERSONALNA KOMUNIKACIJA V REALNIH OKOLJIH

» Jaz sem jaz in ti si ti.

Jaz počnem svoje in ti svoje.

Nisem na svetu zato, da bi ţivel po tvojih pričakovanjih

in ti ne, da bi ţivel po mojih.

Če nanese, da se srečava, bo morda lepo.

Če ne – kaj se pač more.«

(F. Perls v Ščuka, 2007)

Interpersonalna je komunikacija, kjer se prenašajo določene vsebine, kjer se opredeljuje

odnos do vsebine in sprejemnika sporočila, kjer odkrivamo lastno osebnost in vplivamo

na prejemnika sporočila. Na to, kako na razvoj naše zavesti in naše govorno-jezikovnih

sposobnosti izjemno pomembno vpliva tako imenovani socialni kontekst.

Vsak od nas se bistveno oblikuje preko interakcije z drugimi, saj je človek socialno ali

druţbeno bitje. Vsak od nas je zakoreninjen v drugih. Seveda pa se ljudje različno

vedemo v različnih odnosih. Razmejevanje med seboj in okoljem nam daje moţnost

samozavedanja in prevzemanja odgovornosti za to kar smo in kar počnemo.

Proces socializacije predstavlja našo zmoţnost vključevanja v druţbeno sprejemljive

načine vedenja. Ko govorimo o človekovi socializaciji največkrat mislimo na oblikovanje

značaja, torej oblikovanje stališč, prepričanj, interesov, motivov, pa tudi predsodkov in

podobno. Pri razumevanje naše komunikacije je poznavanje procesov socializacije zelo

pomembno. Pogosto je mogoče konkretno komunikacijo razumeti le preko socialnega

konteksta, v katerem se nekdo nahaja. Skozi našo komunikacijo se namreč odraţa naš

način mišljenja, delovanja, čustvovanja in podobno. Vse naše vedenje in delovanje,

načrtovanje, načini mišljenja, odzivanje, čustvovanje, doţivljanje pomena, sreča ali

nesreča, pa je povezano z medsebojnimi odnosi.

Medsebojni oziroma interpersonalni odnosi pomembno vplivajo na vsebino komunikacije.

Prav odnos med pošiljateljem, prejemnikom in sporočilom lahko krepi, slabi ali pa celo

izniči vpliv vsebine, informacije. Interpersonalna komunikacija ima namreč vedno svoj

vsebinski in odnosni vidik (o tem smo govorili tudi v poglavju 2.3 – 2 aksiom

komuniciranja).

V procesu komuniciranja je pomembno upoštevati naslednje spremenljivke:

odnos pošiljatelja do vsebine;

odnos prejemnika do vsebine;

odnos pošiljatelja do prejemnika;

odnos prejemnika do pošiljatelja.

V medosebnih odnosih z veliko spontanosti in malo komunikacijskih motenj odnosni vidik

počiva v ozadju, medtem ko v medosebnih odnosih z malo spontanosti in veliko motenj

poteka nenehen boj med sogovorniki glede narave odnosa, vsebinski vidik komunikacije

pa ostaja v ozadju njihove pozornosti (Watzlawick, Beavin in Jackson, 1967).

Brajša (1993) ločuje med mnoţično, medijsko, javno, ţurnalistično in politično

komunikologijo, ki je sekundarna in posredna in interpersonalno komunikologijo, ki je

neposredna in preučuje komunikacijo »iz oči v oči«.

15


Vsebina in dinamika odnosov v komunikaciji (Brajša, 1993):

strinjamo se (+ vsebina) in se maramo (+odnos);

ne strinjamo se (- vsebina) in se ne maramo (-odnos);

ne strinjamo se (+ vsebina) vendar se še naprej maramo (+odnos)

strinjamo se (- vsebina) čeprav se še vedno ne maramo (-odnos);

kako naj se strinjamo (+ vsebina) če se pa ne maramo (-odnos);

ker se ne strinjamo (- vsebina) se ne moremo niti marati (-odnos);

moramo se strinjati (+ vsebina) ker se moramo marati (+odnos).

okviru medsebojnega sporazumevanja ljudje uporabljamo sporočila z različnim

osebnim poudarkom:

jaz sporočila

Z njimi izraţamo lastna opaţanja, izkušnje, čustva, doţivljaje, misli, potrebe, ţelje, ideje,

fantazije in podobno. Vedno se nanašajo na nas same, zato spodbujajo recipročno

odkritost med sogovorniki. S pomočjo jaz sporočil govorimo o sebi in svojem doţivljanju.

V kolikor se ne ţelimo izpostaviti ali odkrivati, se jih običajno izognemo.

»Ne morem vam zaupati, če mi prikrivate…«

»Slabo se počutim, ko govorite o meni v moji odsotnosti…«

ti sporočila

Nanašajo se na druge, zato pogosto v sogovornikih vzpodbujajo obrambne mehanizme,

napad ali defenzivo in podrejanje. Onemogočajo iskreno in sproščeno komunikacijo. Ti

sporočila uporabljamo pri ţaljenju, napadanju, obsojanju, diagnosticiranju,

prognoziranju, kaznovanju. Ti sporočila niso nagovarjanje sobesednika ali skupine,

ampak vnaprejšnje obsodbe, brez sogovornikovega dovoljenja za posredovanje mnenj.

Namenjena so poseganju v sogovornikov prostor drugega, brez medsebojnega zaupanja,

empatije, enakopravnosti. Vsekakor vam svetujem, da premislite vse, kar rečete in ne

rečete vsega kar mislite!

»Kako ste neorganizirani!…«

»Nič ne znate predvideti!…«

mi sporočila

Zaradi njihove značilnosti, da prikrivajo lastno pozicijo in mišljenje, so idealna za

zmanjševanje lastne odgovornosti, prikrivanje lastnih stališč. Kaţejo na našo manjšo

angaţiranost glede vsebine komunikacije.

»Mislim, da smo vsi istega mnenja.«

»Ko se zamislimo nad poraznimi poslovnimi rezultati, se vprašajmo po vzrokih.«

brezosebna sporočila

Omogočajo našo popolno izključitev iz odnosa s sogovornikom, izključujejo našo

odgovornost za vsebine, ki jih prenašamo, zato so kot taka skrajno apersonalna.

»Ljudje si verjetno mislijo, da lahko počno karkoli.«

»V najkrajšem roku naj se izvrši ukaz za začetek postopka o obravnavi predloga.«

16


2.2 KOMUNIKACIJSKI ODNOSI, IGRANJE IGER IN ŢIVLJENJSKE

NARAVNANOSTI POSAMEZNIKA

Ameriški psihiater Eric Berne je v 60. letih prejšnjega stoletja osnoval teorijo osebnosti in

sistemska psihoterapijo za osebnostno rast in osebnostno spremembo, bolj znano kot

transakcijska analiza. Ugotavljal je, da ljudje v medsebojnih odnosih in komunikaciji

igramo t.i. psihološke igre so, ki so pred-zavedni načini našega komuniciranja.

Psihološke igre potekajo v nekem vnaprej predvidenem cilju o doţivljanju udeleţenih v

igri, doţivetju zmage tistega, ki je z igro začel ter ţalosti, prizadetosti, razočaranosti ali

jeze tistega, ki se je v igro zapletel. Odvijajo se kot vrsta komplementarnih in skritih

transakcij – prenosov. Ljudje začenjamo različne igre in sodelujemo v njih, da bi razrešili

svojo notranjo neravnoteţje, nestabilnost. Igre so naučene oblike vedenja, ki se jih

najpogosteje naučimo s posnemanjem ţe v otroštvu, predvsem v odnosih s starši in z

drugimi pomembnimi osebami: s starimi starši, vzgojitelji in učitelji... Sčasoma postanejo

vse bolj nezavedne in hkrati vse bolj pogosti vzorci socialnega vedenja. Pri

transakcijskem vzorcu se igra ponavlja z različnimi ljudmi in v različnih kontekstih,

intenzitete so lahko različne. Za vsako igro sta potrebna vsaj dva udeleţenca - tisti, ki

ima določeno potrebo in z igro začne in drugi, ki se ulovi na njegov "trnek" - skriti motiv

kot začetek igre. Ob igranju iger dosegamo psihično zadovoljstvo (npr. občutek, da so

smo blizu z drugimi), zadovoljujemo svojo teţnjo po socialnem priznanju in pozornosti in

potrjujemo svoje ţivljenjske pozicije.

Glede na vrste ţivljenjskih pozicij Berne razlikuje štiri osnovne ţivljenjske

naravnanostiix:

1. jaz nisem v redu - ti si v redu je naravnanost, ki je značilna za človekovo začetno

ţivljenjsko izhodišče, ko še ni sposoben sam preţiveti in je odvisen od drugih. zaradi

določenih okoliščin se ljudem taka naravnanost ponovi ali ponavlja.

2. jaz nisem v redu - ti nisi v redu je naravnanost, ki se oblikuje zaradi negativnih

izkušenj otrok v fazi, ko se čutijo nebogljene in glede na to oblikujejo negativno mnenje

o drugih. V primeru, ko se ta naravnanost obdrţi tudi kasneje v ţivljenju, je to prava

katastrofa za posameznika in ljudi okoli njega.

3. jaz sem v redu - ti nisi v redu je naravnanost, ki se lahko oblikuje po drugem ali

tretjem letu ţivljenja, ko otrok ţe obvlada osnovne funkcije in svoje oţje okolje ter ţe

ima o sebi pozitivno mišljenje. V primeru izgube naklonjenosti svojih bliţnjih oblikuje

negativno stališče do drugih nasploh, da lahko ohrani dobro mnenje o sebi. Naravnanost

predstavlja moţnost razvoja človeka v smeri asocialnosti in kriminalitete.

4. jaz sem v redu - ti si v redu je najbolj zaţelena naravnanost, ki se kaţe tako, da

imamo pozitivno prepričanje in mišljenje tako o sebi, kakor tudi o drugih. Prve tri

naravnanosti se izoblikujejo na podlagi naših zaznav in občutkov, zadnje pozitivno

prepričanje pa predstavlja našo zavestno odločitev. Pomembno vlogo pri oblikovanju te

naravnanosti ima tako imenovano »bazično zaupanje«, ki se izoblikuje v okoliščinah

našega ţivljenja pred rojstvom, ob rojstvu in prvih mesecih ţivljenja.

http://www.youtube.com/watch?v=7y4rnBqG_iQ&feature=related


17


Vrste ţivljenjskih pozicij:

pozicija -- :oseba ne sprejema niti sebe, niti drugih ljudi, o obojih ima slabo

mnenje, je brez upanja, pogosto negativistična;

pozicija -+: oseba se ne sprejema, ima slabo mnenje o sebi, nizko

samozavest, počuti se manjvrednega, lahko je depresiven druge pa

poveličuje;

pozicija +- : oseba slabo vrednoti druge ljudi in jih odklanja, poveličuje pa

sebe, do drugih se vede prepotentno, arogantno.

pozicija ++: zdrava in konstruktivna je ţivljenjska pozicija ljubezni, rasti in

razvoja; oseba sprejema in ceni tako sebe kot druge.

nis

em

OK s

am

s s

eboj

si OK z menoj

sem

OK s

am

s s

eboj

JAZ NISEM OK

TI SI OK

pozicija eden pod drugim

odstraniti nemoč

JAZ SEM OK

TI SI OK

zdrava pozicija

naprej z veseljem

JAZ NISEM OK

TI NISI OK

brezupna pozicija

brezup ne vodi nikamor

JAZ SEM OK

TI NISI OK

pozicija enega nad drugim

znebiti se jeze

nisi OK z menoj

Transakcijska analiza proučuje ego stanja in aktiviranja teh stanj v procesu transakcij,

ki se vrstijo v določenem zaporedju. Za razumevanje iger je torej potrebno poznavanje

koncepta ego stanj. Ego stanja so integrirane strukture zavesti, ki se kaţejo v

medsebojno povezanih vzorcih vedenja, doţivljanja in prepričanj. Ko sta dve osebi v

medsebojnem odnosu, si izmenjujeta transakcije.

18


Transakcije sestavljajo:

transakcijski stimulus - sporočilo prve osebe, namenjeno drugi osebi;

transakcijska reakcija - odgovor druge osebe na stimulus;

reakcija na transakcijsko reakcijo - odziv prve osebe na odgovor, ki ga je

dobila.

Kadar se vedemo (tudi neverbalna govorica), mislimo in

čustvujemo na način, ki smo ga povzeli od naših staršev:

"Potrebno je...."

Moraš narediti...!"

Kadar so naša vedenja, razmišljanja, čustvovanja in

doţivljanja realni odzivi na aktualno situacijo. Kaţe se kot

usmerjenost v aktualno delo, ocenjevanje trenutnega

dogajanja.

Energetska baza osebnosti, ko razmišljamo, kot takrat ko

smo bili otroci:

"Ţelim..."

"Čutim...."

Najpreprostejše so komplementarne transakcije, v katere sta vključeni ego stanji

odraslega obeh oseb, udeleţenih v pogovor oz. odnos, na primer sodelavca.

Tip preproste in komplementarne transakcije vidimo tudi v odnosu med starši in

njihovimi otroci. Gre za transakcijo med ego stanjem starša - staršev in ego stanjem

otroka - njihovih otrok. Potekajo lahko zelo dolgo, ne da bi sogovorniki doţivljali

kakršnekoli komunikacijske motnje. Kadar v takšnem odnosu ena izmed oseb začne

funkcionirati iz drugega ego stanja (npr. otrok v adolescenci, ki ţeli biti enakovreden

sogovornik), seveda pride do navzkriţnih transakcij. Takrat se pojavijo nesporazumi ali

pa to privede celo do prekinitve komunikacije.

STARŠ

ODRASLI

OTROK

19


2.3 VSEBINE IN ODNOSI V VIRTUALNEM OKOLJU

Praprotnik opozarja na to, da ljudi v tako imenovanih real time chatih običajno manj

zanima predmet diskusije in bolj to, kdo diskutira, manj so osredotočeni na vsebino kot

na skupnost - odnose, saj klepetalnica, kjer se ljudje sinhrono pogovarjajo, daje vtis

»skupne barke«, na kateri so se znašli posamezniki in ki kontinuirano pluje skozi čas

(Praprotnik, 2003: 33-35).

Sodobni mediji s svojo novo kvaliteto, tj, moţnostjo širokega, aktivnega konstruiranja

znanja, vsekakor podpirajo tudi redefinicijo udeleţenca v izobraţevalnem procesu.

Govorimo o pojmu vključenosti posameznika ( učečega) kot enem temeljnih pojmov

sodobnih učnih praks. Multimedija in svetovni splet nedvomno odpirata nove poti k

samostojnemu in samoregulativnemu /samoorganiziranemu učenju oziroma kot pravi

Issing: »Novi digitalni mediji lahko še posebej dobro podpirajo in pospešujejo aktivno-

konstruktivni značaj učenja (Reinmann-Rothemeier, 2003)«.

Nasprotniki oziroma skeptiki uporabe IKT v namen izobraţevanja so nasprotnega

mnenja oziroma imajo določene pomisleke. Kakšni so ti pomisleki?

Pasti novih medijev

V raziskavah, ki se ukvarjajo z moţnostmi in učinkovitostjo e-izobraţevanja in e-učenja,

je moč zaznati komparacijo rezultatov dveh eksperimentalnih skupin in sicer prve, ki v

izobraţevanje vključuje IKT, in druge, kjer poteka izobraţevanje face-to-face.

Reinmann- Rothmeierjeva je v svoji raziskavi vzela pod drobnogled spremeljivke kot so

hitrost učenja, stroški izobraţevanja, učinkovitost in zabavnost učenja ter opozorila, da

e-izobraţevanje in e-učenje nista edini in trden porok za (emocionalni in kognitivni)

uspeh, kajti tudi »pri F2F učenju se, tako kot pri učenju in poučevanju v virtualnem

učnem okolju, uporabljajo različne oblike pridobivanja znanja in spretnosti, integracije

vedenja in izgradnje razumevanja, konstrukcije in prisvajanja vedenja.«

Zadrţki na temo computer mediated communication (CMC) se običajno nanašajo na dve

pomembni komponenti učenja: tehnično (neenakovrednost študentov pri uporabi IKT,

nepoznavanje, tehnične nezmoţnosti) in emotivno (frustracije, strah, demotiviranost,

izolacija, izgubljenost).

Tudi kritike e-izobraţevanja in e-učenja kot uspešnejše variante v primerjavi z učenjem

F2F priznavajo prvemu potencial za uspešno in učinkovito učenje in poučevanje, njihovo

skepso pa lahko strnemo s pogosto uporabljenimi besedami: » Novim medijem se

prehitro pripisuje kvalitativni učinek, ki se doseţe šele v resnično dobro urejenem učnem

kontekstu – torej na podlagi dobro premišljenih medijsko pedagoških konceptov (Wolf,

Peuke, 2003)«. Namreč » ...ne drţi, da vodijo novi mediji »per se« k samoiniciativnemu,

samoorganiziranemu, timsko orientiranemu, celostnemu delu in podpirajo vseţivljenjsko

učenje. Nasprotno, naloga medijsko pedagoških konceptov je, da stremijo k vidikom

samoorganiziranja in samoiniciativnosti, timske orientacije in celostnosti.«

20


3 VLOGA IN POMEN AKTIVNE VKLJUČENOSTI POSAMEZNIKA V

PROCESU IZOBRAŢEVANJA V SODOBNI INFORMACIJSKI DRUŢBI

Kadar govorimo o druţbeno – ekonomskem vidiku vključenosti posameznika v sodobni

informacijski druţbi, je vsekakor pomembno upoštevati najočitnejše dejstvo, da slednja

deluje s pomočjo sodobnih informacijskih orodij.

Ta vključujejo nove tehnologije in primerno urejenega virtualnega okolja, ki temelji na

primerno zastavljenih delovnih in učnih strategijah in je usmerjena k temu (v imenu

prihodnosti), da zagotavlja stabilnost ekoloških, ekonomskih in druţbenih interesov,

hkrati pa za svojo realizacijo nujno predvideva hotenje in vključenost (participacijo)

»vseh« (Wolf, Peuke, 2003).

Kaj sploh vključenost ali participacija je in kako se demonstrira?

V SSKJ je vključenost ali participacija opredeljena kot »udeleţba, sodelovanje«, Wolf in

Peuke pa jo definirata kot proces, ki se odvija na treh nivojih:

- udeleţba preko informiranja (širjenje znanja);

- udeleţba preko postavljanja mnenj, spodbud, napotkov (interni procesi

oblikovanja mnenja, odločitev, variant);

- udeleţba preko skupnega razvijanja idej in rešitev (eksterno oblikovanje mnenja,

reševanje problemov, priprava odločitev).

Kadar govorimo torej o vključenosti, pri tem poudarjamo posameznikovo aktivnost (iz

pasivne v aktivno udeleţenost), ki s pomočjo komunikacije spremlja in sooblikuje

socialno-kulturno stvarnost. Posamezni je tisti, ki v stvarnost sam aktivno posega in jo

preko soudeleţenosti tudi sooblikuje. Manninen ta proces vidi kot interaktivni model, v

katerem je participacija socio-psihološki proces interakcije med posameznikom in

okoljem (Manninen, 2003).

Vključenost je v sodobnem svetu nedvomno pomemben pojav druţbenega ţivljenja,

toda, ali ji lahko pripišemo tako pomembno vlogo tudi v procesu izobraţevanja? Seveda

imamo pri tem v mislih pedagoške vidike vključenosti posameznika v procesu

izobraţevanja, pri katerem je nujno upoštevanje konstruktivističnih teorij znanja.

Da bi lahko opredeljevali slednje, si je seveda potrebno podrobneje pogledati dvoje

temeljnih teorij v komunikaciji oziroma procesa komunikacije.

3.1 PROCES KOMUNIKACIJE

»Pri komunikaciji se sprijaznite s tem, da se pomen vaših besed izraţa v odgovoru

sogovornika in ne v tem, kar mislite, ko jih izraţate. Zavedajte se, da vaše besede

vzbudijo v drugih drugačne predstave, čustvene povezave in pomene od vaših.« (Green,

1995, v Erčulj, Vodopivec, 1999).

3.1.1 Tradicionalne teorije komunikacije

Tradicionalne teorije komunikacije s shemo pošiljatelj – informacija, ki potuje po

komunikacijskem kanalu – prejemnik, spada v t. i. logično-kavzalni model spoznavanja.

Po petsto let starem razumevanju komunikacije se pomen nahaja v sporočilu ali

informaciji oziroma kodi, ki se prenaša od oddajnika do sprejemnika.

21


Proces komuniciranja obsega vse pojave, v katerih se razpošiljajo ali izmenjujejo

informacije. V procesu komunikacije je zelo pomembno, da je prenos informacij čim bolj

kakovosten.

Shannonov in Weaverjev model procesa komunikacije je eden osnovnih in najbolj

uporabljenih modelov. Proces komuniciranja prikaţe kot preprost linearni proces, ki je

sestavljen iz elementarnih enot komuniciranja.

Pošiljatelj je oseba, ki sporočilo pošlje. Pomembno je, da si ob pripravi na

komunikacijsko situacijo odgovori na naslednja vprašanja: KAJ, ZAKAJ, KOMU, KAKO,

KDAJ?

Zaradi različnih karakteristik in značajev ljudi naj pošiljatelj sporočila opazuje reakcije

prejemnika, saj šele uglašenost med pošiljateljem in prejemnikom lahko zagotovi

uspešno komuniciranje.

Prejemnik je oseba, ki sporočilo sprejme. Definira ga odgovor na prej postavljeno

vprašanje KOMU. Pomembno je, da prejemnik poslano sporočilo tudi sprejme in razume.

Sporočilo vsebuje informacije, ki jih ţelimo prenesti prejemniku. To so lahko dejstva,

naše mnenje, ţelje, stališča, skratka raznovrstne informacije. Sporočilo mora biti

razumljivo, da bo prejemnik vedel, kaj ţeli pošiljatelj sporočiti.

Komunikacijski (informacijski) kanal/pot predstavlja sredstvo, po katerem se

sporočilo prenaša ali način, kako sporočilo potuje od pošiljatelja do prejemnika. Pot je

lahko neposredni stik, pismo, lahko so telekomunikacijska sredstva, tehnični pripomočki

(tabla, grafoskop, videorekorder). Vsak komunikacijski kanal ima svoje značilnosti in

zmogljivosti, torej tudi omejenost. To pomeni, da ne moremo posredovati neomejeno

število informacij in kakršne koli informacije. Razvoj tehnologije sicer povečuje

zmogljivosti komunikacijskih kanalov, a neposredni stik ima še vedno posebno veljavo.

Vsi elementi skupaj tvorijo celoto – proces komuniciranja, ki ga lahko razumemo kot

izmenjavo informacij med dvema ali več osebami. Ta proces poteka le v primeru, ko so

prisotni vsi osnovni elementi komunikacijskega procesa. Vendar pa ni nujno, da so vsi

prisotni istočasno, saj lahko sporočilo pošiljatelja ostane začasno shranjeno v

komunikacijskem kanalu in pride do prejemnika z določenim časovnim zamikom, kar

pogosto pogojuje sama narava uporabljenega komunikacijskega kanala.

Vir: Moţina, Tavčar, Kneţevič: Poslovno komuniciranje

22


O uspešni komunikaciji lahko govorimo, kadar je komunikacijska zanka sklenjena, kar

pomeni, da si udeleţenci izmenjujejo vlogi pošiljatelja in prejemnika.

Vzrok za prejemnikovo nerazumevanje sporočila lahko pogosto najdemo v selekciji in

kodiranju informacij s strani pošiljatelja, še preden so te posredovane prejemniku. Do

selekcijex posredovanih informacij lahko pride zaradi različnih preteklih izkušenj

pošiljatelja, kodiranje pa pomeni spremembo informacij v obliko, ki omogoča laţji prenos

le-teh med udeleţenci procesa komuniciranja; tako na primer radijski oddajnik spremeni

zvočne valove v elektromagnetne valove.

Na uspešnost procesa vplivajo povratne informacije in motnje, ki nastanejo v

komunikacijskem kanalu. Povratna informacija je odgovor na poslano sporočilo in eden

pomembnejših atributov uspešne komunikacije, saj predstavlja merilo razumljivosti

sporočila. Da bi se izognili motnjam, šumom in izgubi informacij na komunikacijski poti je

potrebno, da:

izberemo najprimernejši kanal za posredovanje določenega sporočila;

izberemo ustrezen jezik (šifre, kode, znake) sporazumevanja, ki je razumljiv

obema sogovornikoma (pošiljatelj sporočilo kodira, prejemnik pa dekodira);

usmerimo sporočilo na ustreznega prejemnika - tako glede pristojnosti kakor

tudi siceršnje primernosti (da informacija ne bo zaustavljena ali filtrirana in se

pravilno razume).

3.1.2 Usmerjenost komunikacije

Sleherna komunikacija je ciljno usmerjena, saj ţelimo z njo nekaj doseči. Kot smo ţe

rekli: ali smo cilj dosegli, lahko preverimo, če je sklenjen krog komuniciranja, če smo

sprejeli povratno informacijo.

Ker je komunikacija povezana z vsemi drugimi procesi v podjetju, še posebej z

vodenjem, je dober sistem pretoka informacij in komuniciranja posameznikov kakor tudi

posameznih delov podjetja je bistvenega pomena za uspešnost poslovnega sistema.

Predstavljajte si, da računovodja in direktor »slabo« komunicirata ali da borzni posrednik

zaradi slabe telefonske zveze napačno razume svojega komitenta in delnice proda ob

nepravem času ali da za nekaj ur preneha delati telefonska centrala.

Z vidika delovanja nekega podjetja lahko govorimo o:

vertikalnem komuniciranju, na primer nadrejeni s podrejenim in obratno;

horizontalnem komuniciranju s sodelavci, to je znotraj skupine na istem

nivoju;

mednivojskem komuniciranju, ko stopajo v stik posamezniki različnih nivojev,

pa niso v odnosu pod/nad-rejenosti niti niso neposredni sodelavci.

Pri enosmernem komuniciranju potuje sporočilo samo od pošiljatelja k prejemniku,

torej le v eno smer. To pravzaprav sploh ni prava komunikacija, temveč le informiranje,

podelitev neke naloge ali ukaz. Časovno je sicer učinkovito, a primerna le za preprosta in

nedvoumna sporočila. Srečujemo jo v primerih avtokratičnega stila vodenja, kjer

diskusija ni dovoljena ali omogočena, temveč se pričakuje le izvrševanje navodil.

http://www.youtube.com/watch?v=3qkzzDyaJ2w&feature=related

23


enosmerna komunikacija

ali

dvosmerna komunikacija

Učinkovita komunikacija je dvosmerna komunikacija, kjer potujejo sporočila v eno in

drugo stran in daje povratne informacije. Praviloma vzame več časa, vendar spodbuja

kreativnost vseh udeleţencev v komunikaciji in omogoča boljšo delovno klimo.

Govorimo lahko o izmenjavi, ki omogoča preverjanje razumevanja, dopolnjevanje,

vprašanja in razprave, korekture. Primerna je za bolj kompleksna in zapletena sporočila.

Srečujemo jo v primerih demokratičnega stila vodenja.

3.1.3 Konstruktivistične teorije znanja

V drugi polovici prejšnjega stoletja so se začele porajati konstruktivistične teorije znanja,

razlage spoznavnih procesov in učenja in tradicionalne teorije komunikacije se glede na

novejše razlage in razumevanje komunikacije ne zdijo več ustrezne. Pa spoznajmo še te.

Konstruktivizem prinaša sodobno hermenevtično razumevanje, po katerem se

komunikacijski pomen ne nahaja več v informaciji, ampak v posamezniku, interpretu. Je

način (proces in proizvod) njegovega razlikovanja, točneje, kroţnega razvoja njegovih

razlikovanj, ki se verjetno (ne moremo pa zagotovo vedeti) začne z njegovim

samorazlikovanjem in razlikovanjem drugega. Konstruktivizem je v tesni povezavi s

kibernetiko in komunikacijo.

Nekatere teorije konstruktivizma pojmujejo nastajanje znanja kot individualni proces,

druge kot socialni proces, nekatere pa se uvrščajo med individualnim in socialnim

nastajanjem znanja.

Kibernetika se kot znanost o samouravnavajočih dinamičnih sistemih, kot pojmuje tudi

ljudi, ukvarja s komunikacijo med deli sistemov in med sistemi ter s komunikacijo o

komunikaciji.

Zanimajo jo vzorci in načini obnašanja ter vzorci organizacije različnih procesov. Vsak

sistem je operacijsko zaprt, samouravnavajoč sistem z lastno dinamiko, s svojim

vzorcem delovanja. Slednje je pravzaprav ţe enako konstruktivizmu.

Komunikacija ni le prenašanje informacij od oddajnika k sprejemniku. Komunikacija je

sporazumevanje med sistemi. Obsega odnose med njimi in znotraj njih, med njihovimi

deli. V informacijah se skrivajo pomeni, ki pa ne odraţajo objektivne stvarnosti, temveč

to, kar interpreti razlagajo kot svoje razumevanje.

24


»Najti skupni jezik« je torej poenostavljeno rečeno podlaga za nadaljnjo konstruktivno

komunikacijo. Komuniciranje predpostavlja vsaj dvoje udeleţencev interakcije, v kateri

se odvija neke vrste kroţno izmenjavanje, delitev interpretacij, konceptov, jezikovnih

pravil, (zaznavnih in jezikovnih) navad, običajev ...

Ko se rodimo, postanemo del velikega sistema. Na podlagi različnih vzorcev razlikovanj

ljudje različno organiziramo dele celote, ki jih razlikujemo kot dogodke, in s tem

vzpostavljamo različne resničnosti, opise, modele sveta.

Trditev »ni mogoče ne-komunicirati« (Watzlawick, 1967) nakazuje na to, da je vse, kar

počnemo, ko se obnašamo, ko konstruiramo, ko opazujemo itn., svojstvena

komunikacija, kroţenje opazovanja, pripisovanja pomenov, interpretiranja, konstruiranja,

vplivanja, dogovarjanja, skratka dialoga z deli sveta zunaj sebe. Več o tem bomo

spoznali v poglavju 2.3..

To, kar vidimo, kar doţivljamo, je način našega lastnega razlikovanja, lastnega pomena.

Vse, kar lahko zares vemo (o svetu) je, da ne moremo vedeti ali ne vedeti. Seveda lahko

verjamemo, sklepamo, postavljamo hipoteze, ne moremo pa z gotovostjo vedeti.

Edini svet, ki ga zares poznamo, je torej svet, ki ga sami doţivljamo. Vse kar vidimo,

slišimo, čutimo in doţivljamo, je način našega lastnega razlikovanja, našega lastnega

pomena.

Vir: O'Connor, Seymour: Spretnosti sporazumevanja in vplivanja

Sami sebe skozi komunikacijo nenehno spoznavamo in preverjamo lastno

razumevanje samega sebe in sveta okrog sebe. Naša komunikacija je nenehno

(pre)oblikovanje naših interpretacij stvarnosti in tudi interpretacij razumevanja stvarnosti

drugih ter vedno novo razumevanje nenehnih (pre)oblikovanj stvarnosti drugih.

Vsak od nas torej sam konstruira tisto, kar poimenuje realnost. Resničnosti v sebi in

izven sebe nenehno dajemo pomene. Draţljaji iz sveta okrog nas, ki jih zaznavamo,

potujejo preko naših senzornih organov do moţganov, ti pa o tem obvestijo zavestxi (ali

podzavest), kar pomeni, da se dotaknejo naših sistemov in kontekstov. Vsak od nas jih

nezavedno ali zavedno umešča v svoje obstoječe sisteme in konstrukte, ki so pogojeni z

našo biologijo, trenutno situacijo, socialnim kontekstom ter osebno zgodovino, v kateri

pa so izkušnje, vrednostni sistemi, avtomatizmi ...

http://www.youtube.com/watch?v=Ahg6qcgoay4&feature=related

25


Seveda pa novi konstrukti hkrati spremenijo tudi naše strukture, ki spet naprej vplivajo

na naše kakovostno spremenjeno oblikovanje pomenov v prihodnje.

Konstruktivistična teorija meni, da v trenutku, ko npr. pričnemo opazovati nek pojav, ko

ga začnemo spoznavati, na našo zaznavo, razlago in pripisovanje pomena temu pojavu,

vpliva naša subjektivnost.

Na spoznavni, voljni in čustveni dimenziji novim informacijam pripisujemo nove smisle.

Tako postajamo aktivni ustvarjalci lastne resničnosti in ne samo register zunanjih

draţljajev. Vsebine draţljajev, ki nam prinašajo informacije iz zunanjega sveta, se

preoblikujejo ţe s tem, ko se nas dotaknejo.

Aktivni (konstruktivistični) pristopi vidijo posameznika oziroma učečega torej v

aktivni in ne le v vlogi sprejemnika. Učenje je vsekakor aktiven konstruktiven proces.

Udeleţenci nove, osvojene vsebine razumejo, svoja znanja in spretnosti pa ozavestijo z

vidika uporabnosti ter tako razvijajo sposobnost reševanja problemskih nalog in

kognitivnih strategij. Učno okolje mora zato biti situirano tako, da se nanaša na nek

kontekst in omogoča aktivno socialno vključenost.

Takšen način učenja predvideva tudi specifične metode poučevanja (Wedl, Scheifler,

2003) kot so:

- modelling: učitelj demonstrira in razloţi;

- coaching: učeči preizkušajo sami; učitelj po potrebi svetuje, usmerja;

- scaffolding: učitelj po potrebi posreduje napotke;

- fading: stopnjevanje samostojnega učenja, samozaupanja, nadzora;

- articulation: učeči artikulirajo miselne procese in strategije reševanja problemov;

- reflection: učeči vzajemno prediskutirajo učne procese, reflektirajo učenje in

- exploration: spodbuda k aktivnemu odkrivanju, samostojnemu reševanju

problemov.

Konstruktivistični ali aktivistični pristop se bistveno razlikuje od pasivnega v tem, da

sprejemanje in usvajanje znanja ne poteka individualno, temveč se dogaja skozi

medosebno (interpersonalno) komunikacijo z drugimi udeleţenci v procesu

izobraţevanja. Temelj učinkovitosti učenja je v aktivnosti in interaktivnosti procesa

učenja.

In definicije učenja?

Samo na kratko: učenje je proces prenašanja ali sporočanja informacij, na osnovi

katerega se posameznik prilagaja socialnemu okolju in nanj hkrati vpliva. Učenje je

notranji proces oziroma proces notranjih sprememb v posamezniku, ki preteţno poteka v

interakciji s socialnim in fizičnim okoljem. Rezultati učenja se tako najbolj transparentno

po-kaţejo v interakciji z drugimi udeleţenci v procesu učenja. Učenje je najnaravnejši

proces socialne komunikacije, ki ima pozicijo osrednje aktivnosti v ţivljenju posameznika.

Učinkoviti procesi učenja udeleţencem vedno omogočajo preverjanje in povratno

vplivanje. Ko posameznik tako preverjene informacije vključi v svojo kognitivno shemo in

jih uskladi, lahko pričakujemo tudi spremembo vedenja, kar je končni cilj vsakega

učenja.

26


3.2 OBLIKOVANJE MODELOV VIRTUALNEGA IZOBRAŢEVANJA IN

PEDAGOŠKO OZADJE

Behavioristične, kognitivistične ter posebej konstruktivistične teorije znanja so imeli

izjemen vpliv na oblikovanje sodobnih pristopov oblikovanja virtualnih učnih okolij ter

pedagoških procesov znotraj njih kakor tudi na multimedijsko oblikovanje v

izobraţevalne namene.

Konstruktivistične teorije namreč poudarjajo pomen interakcije v procesu učenja med

učečimi, z učiteljem in učnim okoljem za oblikovanje novega znanja. Bolj sodelovalen

pristop, ki ga poudarjajo konstruktivisti, namreč omogoča oblikovanje bolj poglobljenega

znanja.

Uporaba multimedije in spletnega okolja je tista, ki posamezniku v izobraţevalnem

procesu ponuja veliko moţnosti za oblikovanje bogatih in avtentičnih učnih izkušenj, saj

omogoča boljše tehnike poučevanja ter posameznika aktivira in vključuje. Dobro

oblikovani in učinkoviti virtualni programi in učna okolja za učenje lahko učenje

kakovostno dopolnijo in pospešijo razvoj miselnih spretnosti posameznika ter podpirajo

sodelovalno učenje. Posamezniki imajo v tovrstnem učnem okolju pomemben občutek,

da svoje učenje nadzirajo in prav zato tudi prevzemajo večjo odgovornost za lastno

učenje, saj so pri učenju uspešnejši in bolj učinkoviti. Nenazadnje lahko nove tehnologije

izboljšajo tudi odnos do učenja in izboljšajo učne rezultate kakor tudi njihovo

samopodobo (Horton, 2000).

In vendar so moţnosti, ki jih ponujajo sodobne tehnologije, svetovni splet in virtualno

učno okolje, so lahko hkrati tudi pasti, saj se e-učenje ali e-izobraţevanje seveda ne

zgodi kar samo po sebi, z njihovo uporabo.

Kaj imamo pri tem v mislih?

Spletno učno okolje in vse učne aktivnosti ter dejavnosti in njihov vrstni red nalog je

poterbno v smislu upoštevanja konstruktivističnih teorij znanja natančno in skrbno

načrtovani, da bi zakonitosti tovrstnega učenja lahko prišle do izraza in bi kot take

spodbujale aktivnost posameznikov. Dejavnosti v procesu učenja/izobraţevanja morajo

biti smiselno in razumljivo oblikovane ter povezane s predznanjem ciljne skupine.

Strukturirana instrukcijska oblikovalna strategija je za oblikovanje učinkovitega učnega

okolja, ki bo omogočalo učečemu, da pridobi novo znanje in spretnosti na način, ki je za

njega najbolj primeren, potrebuje torej tudi strukturiran pedagoški pristop. Ustrezen

pedagoški pristop je potreben tako pri načrtovanju virtualnega učnega okolja kakor tudi

pri načrtovanju učnega procesa v tem okolju. Te strategije in načrti morajo biti

fleksibilni, smiselni in ustrezni za ciljno skupino, za njene potrebe in značilnosti.

Upoštevati morajo torej stopnjo izobraţevanja in predznanje posameznikov in s tem

povezane njihove kognitivne, emocionalne, socialne, okoljske, psihološke in fiziološke

potrebe. Posameznik mora biti torej voden in sicer tako, da bo z aktivno udeleţbo in so-

ustvarjanje učnega okolja dosegel načrtovan namen in cilje učenja/izobraţevanja.

27


3.2.1 Kako do aktivne vključenost posameznika in učinkovite

uporabe principov komunikacije v virtualnem prostoru?

Predhodne opredelitve so nas logično pripeljale do zaključka, kako izjemno pomembno je

v virtualnem učnem okolju (e-učenju/ e-izobraţevanju) zagotoviti pogoje, ki

posamezniku omogočajo aktivno vključenost, sodelovalno učenje v skupinah, ter

izkoriščajo značilnosti, prednosti in specifičnost virtualne komunikacijo s pomočjo

posebnih orodij in okolij.

Ko govorimo o aktivnostih pri tem mislimo na tiste elemente procesa

učenja/izobraţevanja, ki vključujejo raziskovanje, povezovanje, oblikovanje in

predstavitev, ob tem pa predpostavljamo, da je zagotovljeno orodje oziroma učno okolje

(učna školjka), ki zagotavlja spremljanje aktivnosti učečih se posameznikov s strani

učitelja oziroma mentorja.

Element, ki je pomemben sestavni del vsakega učnega okolja – bodisi v klasičnem F2F

bodisi v virtual learning enviroment (VLE) – je socialna in komunikativna interakcija med

udeleţenci učnega procesa v smereh učenec-učitelj, učenec- učenec. Moţnost

postavljanja vprašanj, izmenjave mnenj ali izraţanje nestrinjanja z določenimi stališči so

temeljne učne aktivnosti (Picciano, 2002).

Socialni procesi se nedvomno najintenzivneje odvijajo med posamezniki in (učnim)

okoljem oziroma znotraj neke skupine posameznikov, kjer so kognitivni doseţki

posameznikov za proizvajanje skupinskega produkta in za vzajemno učenje šele tedaj

učinkoviti, če so komunicirani. Stranski učinek tovrstnega vzajemnega razumevanja je

učenje. Pomembnost dela v skupinah, učenja v skupinah oziroma sodelovalnega učenja

se v sodobni druţbi pogosto omenja v povezavi z uporabo svetovnega spleta, kjer se

oblikuje ne-avtoritativno socialno okolje, kjer lahko učeči svobodno izmenjavajo svoje

znanje in izraţajo svoja stališča. Prav skupinska interakcija, nenehno sodelovanje z

učiteljem, sinhrona in asinhrona komunikacija posameznikov s pomočjo posebnih v učno

okolje integriranih komunikacijskih orodij namreč omogočajo sodelovalno učenje in

konstruiranje novih znanj. Seveda pa se učinkovita medosebna komunikacija in

sodelovalno učenje kot procesa nikakor ne razvijata sami od sebe. Vlogo spodbujevalca v

enem in drugem interaktivnem procesu lahko prevzamejo učeči sami, vendar pod tem

pogojem le-ta ni ciljno usmerjen in ne poteka v smislu konstruktivnega pridobivanja in

oblikovanja znanja. Običajno ostane sama sebi namen. Zato je potrebno vpeljati še en

pomemben element v podporo učinkovitemu učenju, to je učitelja, ki pa ima tukaj

povsem novo vlogo.

Salmonova pravi, da je uspešno e-učenje odvisno od učitelja oziroma e-moderatorja, ki

se mora zavedati vpliva sodobnih tehnologij na učenje posameznikov, jih obvladati, biti

naklonjen delu z njimi in jih dovolj spodbudno tudi predstaviti.

Najpomembnejša vloga e-učitelja, e-trenerja, online-mentorja, e-coacha, e-tutorja, tele-

tutorja, tele-coach (moderatorja, koordinatorja, mentorja) je namreč oblikovanje in

spodbujanje skupin in s tem skupinskega dela, seveda pa tudi načrtovanje, oblikovanje,

izvajanje procesa učenja (pouka), ter motiviranje in pomoč posameznikom pri doseganju

cilja. Pomembna je seveda razlika, ki jo določa spletni prostor (konstruktivizem), da

proces učenja (pouka) nikakor ni več izključno v njegovih rokah, temveč ga v veliki meri

določata učeči sam, sodobni mediji (IKT in primerno, motivacijsko in posamezniku

prijazno virtualno okolje, ki bo stimuliralo socializacijske in kognitivne ter konstruktivne

procese učenja/izobraţevanja.

28


Virtualno učno okolje je torej podlaga, ki zdruţuje vsebine, učne aktivnosti ter

informacije o načinu dela, predviden in aktualiziran učni/delovni načrt in potrebne

komunikacijske poti. V njem se kognitivne vsebine prepletajo z didaktičnimi pristopi in

načini dela, ki zagotavljajo konstruktivizem, spodbujajo aktivne vključenosti posameznika

in sodelovalno interaktivno učenje (razvijajo skupinsko, sodelovalno učenje na

upoštevanju zakonitosti skupinske dinamike).

3.2.2 Virtualna komunikacija posameznika, skupinska dinamika in virtualno izobraževanje

Poseben izziv na področju virtualne komunikacije vedno znova predstavlja oblikovanje

virtual skupnosti, zato je smiselno preveriti tudi različne modele delovanja skupine, ki so

z vidika konstruktivističnih teorij znanja izjemno pomembne za zagotavljanje

učinkovitega procesa e-učenja oziroma e- izobraţevanja:

Bostonski model (Peršič, 2004):

1. Faza priključevanja

vzpostavitev zaupanja;

bliţina in sprejemanje;

strah pred neznanim, nesprejemanjem, nezaupanjem, prizadetostjo,

ranljivostjo, povezovanjem;

iskanje svojega mesta, vloge in statusa v skupini, borba za moč,

tekmovanje;

zagotovitev strukture (temelj za psihično in fizično varnost), predvidljivosti,

fleksibilnega upravljanja, jasnosti, doslednosti;

pogovor o namenu.

2. Faza kontrole in moči

preizkušanje meja in eksperimentiranje z nevarnim vedenjem;

kriza, osip, mejne situacije;

3. Faza intimnosti

medsebojno odkrivanje, odprtost

4. Faza diferenciacije

sodelovanje in medsebojna podpora;

več in svobodnejše izraţanje samega sebe (izkušenj, čustev, mnenj);

več sposobnosti za pogovor in reševanje problemov, razreševanje

konfliktov in sprejemanje odločitev;

sprejemanje in razumevanje drug drugega in skupine kot celote,

podobnosti in razlik med posamezniki;

zavedanje enkratnosti drug drugega, spoštovanje drugačnosti in

individualnosti (integracija);

spoznanje o svojem prispevku;

ţelja podeliti s skupino;

razumevanje pomena skupine za sebe;

sprejemanje vloge vodje in vedno manjša odvisnost od njega;

več medsebojnega zaupanja;

sprejemanje norm o reševanju konfliktov in odgovornosti za skupino;

ponovno definiranje namena;

razločevanje ciljev posameznikov;

harmonija v dojemanju skupine s strani vodje in s strani članov;

stabilizacija članstva;

razvoj identitete skupine (kultura, stil);

občutek »skupinskosti«, kohezivnost, zavezanost skupini.

29


Tuckmanov model in skupina v virtualnem prostoru (Peršič, 2004):

1. Faza: testiranje in odvisnost

potreba po informacijah za izpolnjevanje nalog in namena;

vloga vodje:

- odvisnost od vodje;

- aktivnost in angaţiranost vodje;

- sproščanje anksioznosti, pomoč članom, da komunicirajo in

raziskujejo;

- vzpostavitev vezi med člani, ugotavljanje skupnih točk;

- vzpostavitev norm.

2. Faza: medskupinski konflikt

boj proti skupinski strukturi, izraţanje posameznikove individualnosti

(antistruktura), prehodna faza v nepoznani prostor (napredovanje ali regresija).

3. Faza: razvoj skupinske kohezije

reflektiranje medsebojnih odnosov (govoriti o sebi in svojem poloţaju v skupini);

čas sprememb.

4. Faza: funkcionalna povezanost vlog

funkcionalnost skupine;

vloga vodje:

- opušča središčno vlogo, maksimalizira skupinsko vodstvo in

funcioniranje;

- evalvira dogajanje;

- izpostavlja pomembne dogodke in interakcije v skupini;

- konfrontira;

- dovoljuje preizkušanje sebe, pravil, načinov komunikacije;

- spodbuja fleksibilnost pri vlogah.

Kot je razvidno, Bostonski model lepo zajame temeljne značilnosti procesov razvoja

skupine in posameznika v njej v virtualnem prostoru. Seveda je izjemno pomembno tudi

F2F srečanje s posamezniki, saj le ta utrjujejo vključevanje, sodelovanje in dopolnjujejo

virtualno komunikacijo tudi z vizualno sliko, pri posamezniku pa dodatno razvijajo

socialne kompetence.

Procese skupinske dinamike v virtualnem prostoru lahko prepoznavamo tudi v

Tuckmanovem modelu, kjer je zanimivo prepoznavna vloga e-mentorja, ki ima v

virtualnem prostoru e- učenja, e-izobraţevanja izjemen pomen, hkrati pa poudari, kako

se posameznik skozi stalne interakcije v skupini sooča z lastnim razumevanjem,

mišljenjem, dojemanjem preverjenih informacij (iz virtualnega in F2F okolja), saj svoja

(spo)znanja konstantno preverja, vpenja v lastno kognitivno shemo, jih usklajuje s

predhodnimi in se tako spreminja, raste, uči.

30


Zaključek

Skozi prispevek o vlogi in pomenu aktivne vključenosti posameznika v oblikah

virtualnega učenja in izobraţevanja (e-učenje, e-izobraţevanje), smo več kot temeljito

lahko prepoznali izjemen vpliv sodobnih medijev in svetovnega spleta na procese

komunikacije posameznika v sodobnem svetu in moţnosti za njihovo učinkovito uporabo

v procesu izobraţevanja.

Kljub temu, da smo po-iskali številne odgovore na vprašanja ali in kako sodobni mediji s

svojimi bogatimi moţnostmi, raznolikostjo orodij, predvsem pa s pestro paleto moţnosti

omogočajo intenzivnejšo vključenost posameznika v proces učenja in konstruktivistično

interakcije študentov, to vendarle predstavlja šele začetek našega raziskovanja in iskanja

odgovorov na področju uporabe teh v procesih učenja ali razvoja posameznika v

sodobnem globalnem okolju.

Vsekakor ob vsem navedenem ostajata motivacija in stalno sodelovanje posameznika v

procesu e-učenja/ e- izobraţevanja pomemben izziv, s katerim se bo e-izobraţevanje,

znotraj njega pa e-učitelj vedno znova srečeval, neodvisno od uporabljenega medija ali

učnega okolja. Iskanje poti k razvoju učinkovitejše učne zavesti posameznika (naj) se

tako nikoli ne konča.

31


Literatura in viri

Berge, Z. L. (1995) The Role of the On-line instructor/Facilitator. Pridobljeno s

svetovnega spleta: http://www.emoderators.com/moderators/teach_online.htm

[november 2004]. Berne, E. (2007). Katero igro igraš?. Ljubljana: Sinesis.d.o.o..

Brajša, P. (1993). Pedagoška komunikologija. Ljubljana, Glotta Nova.

Brajša, P. (1993). Pedagoška komunikologija. Zagreb: Školske novine.

Brooks. J, and Brooks, M. (1993). Becoming a constructivist teacher. In

Association for Supervision and Curriculum Development (ASCD) (ed.), In search

of Understanding: The Case for Constructivist Classrooms. Alexandria, VA: ASCD.

Easler, T., Easler C. (2006). Priprava na poslovni pogovor: kako se sporazumevati,

da doseţeš, kar si si zamisli. Ljubljana: Orbis.

Hiltz, S. R. (1995) Teaching in a Virtual Classroom. Pridobljeno s svetovnega

spleta: http://www.njit.edu/old/njIT/Department/CCCC/VC/Papers/Teaching.html

[marec 2003]

Hofstede, G. J. (2006). Komuniciranje: raziskovanje kulture: primeri, vaje in

simulacije. Ljubljana: Druţba Piano.

Manninen, J. (2003) Adult Participation in Dream Society – Images of Education as

Motivational Barriers. Povzetek iz 7. andragoškega kolokvija ACS. Pridobljeno s

svetovnega spleta: http://llw.acs.si/ac/07/programme/7AC_programme.pdf

(oktober 2003).

Moţina, S., Tavčar, M., Kneţevič, A. (1995). Poslovno komuniciranje. Maribor:

Obzorja.

O'Connor, J., Seymour, J. (1996). Spretnosti sporazumevanja in vplivanja. Ţalec:

Zaloţba Sledi.

Peršič, J. (2004) Faze skupinskega razvoja (zdruţitev treh modelov), Pedagoška

fakulteta Ljubljana, material s predavanj pri predmetu Teorije komunikacije.

Praprotnik, T. (2003). Skupnost, identiteta in komunikacija v virtualnih prostorih,

Ljubljana, ISH –Institutum Studiorum Humanitatis.

Satir, V. (1995). Druţina za naš čas. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba.

Ščuka, V. (2007). Šolar na poti do sebe: oblikovanje osebnosti: priročnik za

učitelje in starše. Radovljica: Didakta.

Šugman Bohinc, L. (1998). Epistemologija socialnega dela II. Socialno delo 37 (6),

417-440.

Šugman Bohinc, L. (2000). Kibernetika spremembe in stabilnosti. Socialno delo 39

(2), 93-108.

Šugman Bohinc, L. (2003). Od nezmoţnosti ne komunicirati k uspešnemu

komuniciranju. Emzin XIII (3-4), 81-85.

Trček, J. (1994). Medosebno komuniciranje in kontaktna kultura. Radovljica:

Didakta.

Watzlawick, P., Beavin, J. H., Jackson, D. D. (1967). Pragmatics of Human

Communication. A Study of Interactional Patterns, Pathologies, and Paradoxes.

New York: W. W. Norton & Company, Inc..

Wolf, G. in Peuke, R. (2003). Mehr Partizipation durch neue Medien. Bielefeld:

Bertesmann Verlag.

http://www.emoderators.com/moderators/teach_online.htm

http://www.njit.edu/old/njIT/Department/CCCC/VC/Papers/Design.html

http://llw.acs.si/ac/07/programme/7AC_programme.pdf

32


i http://www.youtube.com/watch?v=zsvGVm9TGhQ&NR=1 ii http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/c/c3/Maslow's_hierarchy_of_needs.png/420px-Maslow's_hierarchy_of_needs.png iii http://www.businessballs.com/maslow.htm iv http://www.businessballs.com/johariwindowmodel.htm v http://www.student-info.net/sis-mapa/skupina_doc/fsd/knjiznica_datoteke/581037_snov_pri_lei_sugman_bohinc.doc vi http://www.youtube.com/watch?v=wnj3SDPga4Y vii http://www.youtube.com/watch?v=zQhwxs-vNIw viii http://www.youtube.com/watch?v=7ZscS775ek8 ix http://www.youtube.com/watch?v=7y4rnBqG_iQ&feature=related x http://www.youtube.com/watch?v=3qkzzDyaJ2w&feature=related xi http://www.youtube.com/watch?v=Ahg6qcgoay4&feature=related

http://www.youtube.com/watch?v=zsvGVm9TGhQ&NR=1

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/c/c3/Maslow's_hierarchy_of_needs.png/420px-Maslow's_hierarchy_of_needs.png

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/c/c3/Maslow's_hierarchy_of_needs.png/420px-Maslow's_hierarchy_of_needs.png

http://www.businessballs.com/maslow.htm

http://www.businessballs.com/johariwindowmodel.htm



http://www.youtube.com/watch?v=wnj3SDPga4Y

http://www.youtube.com/watch?v=zQhwxs-vNIw

http://www.youtube.com/watch?v=7ZscS775ek8


http://www.youtube.com/watch?v=3qkzzDyaJ2w&feature=related

http://www.youtube.com/watch?v=Ahg6qcgoay4&feature=related

aktivna vkljuČenost in principi komunikacije v …

Documents