aktivnosti delovne terapije (adt)- 2 · »haptične deprivacije« – marasmus se je imenovala...

ADT – Oddelek za delovno terapijo Pripravila in uredila Vita Marušič

1

UNIVERZA V LJUBLJANI VISOKA ŠOLA ZA ZDRAVSTVO Poljanska 26 a Oddelek za delovno terapijo

AKTIVNOSTI DELOVNE TERAPIJE (ADT)- 2.DEL

Pripravila: Vita Marušič Ljubljana, 2006/07 Za interno uporabo!


2

3 KONTEKSTUALNIMI FAKTORJI 3.1 OKOLJE Okupacija se ne more dogajati v »vakuumu«, ampak le v življenjskem prostoru; fizičnem, ki ga lahko vidimo in se ga dotikamo; notranjem, čustvenem okolju (prepričanja, vrednote ipd) in prostoru, ki ga tvorijo drugi ljudje z njihovimi prepričanji in vrednotami. Okolje ni kulisa v scenariju »izvedbe«, ampak integralni del vsake akcije. Aktivnost ali okupacija izvedena v enem okolju ne more biti ista kot izvedena v drugem okolju. Okolje lahko podpira izvedbo ali jo onemogoča. Nekateri teoretiki uporabljajo izraz »okolje« kot širok pojem, ki predstavlja splošna stanja (npr. kulturno, socialno, fizično), ki vplivajo na človekovo vključevanje v vsakodnevne aktivnosti. Na primer AOTA pojmujejo to kot »kontekst« - ki vključuje vsa posameznikova stanja, ki vplivajo na klientovo izvedbo (npr. narava bolezni, življenjsko obdobje, socialna podpora, pripomočki ipd.) aktivnosti/okupacije. Fizično okolje Fizično okolje je videno kot prostor v katerem se »dogaja« človekovo življenje in vključuje elemente, ki so človekov produkt (stavbe, ceste) oziroma elemente narave kot so hribi, reke, zelenice ipd. Človekovo mesto v okolju Ne govorimo le okolju ampak o človekovem odnosu do tega okolja. Spencer (1998) je s to trditvijo doprinesel k razumevanju odnosa oseba-okupacija-okolje. Upoštevajoč prej identificirana okolja, (socialno, kulturno, fizično) opisuje posameznikov položaj v njem: neposredno, bližnje, skupnostno in družbeno okolje. Neposredno okolje je posameznikovo osebno okolje in objekti v njem: stol, postelja, avtomobil ipd. Oseba, ki zaradi psihosocialnih sprememb ne more več voziti avtomobila se počuti odvisnega – kar vpliva na njeno kvaliteto življenja. Ali oseba, ki ne more po stopnicah v prvo nadstropje se počuti frustrirano. Bližnje okolje je sestavljeno iz »prostorov«, kjer se oseba vključuje v aktivnosti in okupacijske vloge: klientov dom, delo, šola ipd. Kliet s težavami v izvajanju aktivnosti in moteno participacijo se bo moral naučiti soočanja z psihosocialnim stresom, ki je reakcija na arhitekturne ovire, izzive v domačem okolju, na delu ipd. Skupnostno okolje nam omogoča zadovoljevanje bazičnih potreb: trgovine, banke, pošte, knjižnice, parki- so le nekateri zelo obiskani »prostori«, ki prispevajo k kvaliteti življenja. Klient po prizadetosti potrebuje veliko časa in asistence, da lahko ponovno uporablja te usluge. Pogosto se mora naučiti novih strategij za izvajanje aktivnosti, ki so bile nekoč povsem rutinske. Spremembe


3

lahko vplivajo na zmanjšanje sposobnosti izvajanja ŠODA, posledično prispevajo k občutku nekompetence, zmanjšanju vključevanja v skupnost kar vodi v izolacijo.

OKOLJE - kultura

Beseda »kultura« izhaja iz latinščine in je prvotno pomenila obdelovanje zemlje. Hkrati pa je že v starem Rimu pomenila tudi »gojitev ali nego duha«.

V slovenskem prostoru je semantika termina več pomenska, saj se v javni rabi uporablja predvsem za umetnost ( kulturno ministrstvo, kulturni dan ipd.).

Pomena civilizacija in kultura sta si podobna (če smatramo civilizacijo, kot vsoto zgodovinskih dosežkov človeštva ne le materialnih, ampak tudi socialnih, političnih, ideoloških, umetniških in znanstvenih, potem sodi kultura znotraj širšega pomena civilizacije).

Pri nastanku neke kulture ima umetnost pomembno nalogo, saj oblikuje sistem vrednot ( kaj je lepo, kaj je dobro, kaj je prav in kaj ni ipd.)

V današnjem času pojem KULTURA, označuje tipično obnašanje ljudi, vzorce vedenja, tipične manifestacije, ki dajejo določeni skupini posebne označbe in posebno mesto v družbi ( Poyatos, 1983).

Kultura je komulativni produkt zgodovine, depozit izkušenj, pomenov, verovanj, pojmovanj, navad, vrednotenj, časovnih in prostorskih odnosov ipd., ki jih je osvojila neka skupina ljudi v določenem času. Zaradi tega se kultura odraža v celotnem modelu življenja in delovanja, tudi v govoru, navadah, splošni omiki, šolstvu, oblačilih, stanovanjih, prehrani, umetnosti, sodstvu, vojaštvu, državni upravi ipd.(Trstenjak, 1983).

V zadnjem času se tako kot razviti svet tudi mi sprašujemo, kakšna je naša kultura, kaj je za nas tipično, kakšni smo kot narod torej kaj je za nas značilno na nacionalni ravni.

KULTURA JE NAJBOLJ SKRITA PRAV TISTIM, KI JI PRIPADAJO.

Predstavniki drugih kultur laže spoznavajo posebnosti npr. naše kulture. Tako imajo o nas, naši kulturni podobi pripadniki drugih narodov zelo slikovite oznake ( pritoževanje nad usodo, »jamranje«, ne stopanje v ospredje, nagnjenost k samomorom - opisovanju smrti v literaturi, uničevalci sreče, nizka samopodoba ipd).


4

Taka nacionalna kultura se preko družin prenaša na otroke, ki so to kar doživljajo. Kultura ima močan vpliv na človekovo delovanje, zato je za delo s klienti, pomembno poznavanje osnov različnih kultur oz. kulturnih razlik. Za konkretno delo delovnega terapevta to pomeni ocenjevanje posameznikove (klientove) kulturne identitete in njenega vpliva na delovanje posameznika, kar mora upoštevati pri aplikaciji aktivnosti.

Definicija kulture:

Različni avtorji različno definirajo kulturo. Kultura je sistem naučenih načinov obnašanja (ni podedovano). Učenje se vrši skozi socializacijo; v neki skupini se kultura prenese z odraslih na otroke (mlajše ljudi).

1. Kultura je razdeljena med člani neke skupine in ni lastna samo nekemu posamezniku.

2. Kultura vključuje koncept aktivnega mehanizma, ki posamezniku in skupini omogoča medsebojne interakcije in interakcije z okoljem.

3. Če poskušamo določiti osnovne elemente kulture, se zdi spisek le teh neskončen: morala, umetnost, pravo, govor, interakcije, ekonomija ipd.

Pomembno je, da se delovni terapevt zaveda razlik v kulturnem ozadju.

KULTURA – JEZIK - KOMUNIKACIJA:

Človek se je s pomočjo jezika odtrgal od enostavnih simboličnih krikov ter se dvignil visoko nad živalski svet. Prav jezik pa je po mnenju mnogih komunikologov izvor mnogih problemov posredno ali neposredno povezanih s pomanjkljivo komunikacijo. Dve osebi lahko učinkovito komunicirata le, če imata primerljive izkušnje, če imata primerljive potrebe, če se ukvarjata s primerljivimi problemi ter prihajata do primerljivih rezultatov, nikoli pa ne moreta imeti identičnih (rezultatov).

Če te primerljivosti ni, se hitro znajdeta v psevdokomunikaciji - komuniciranje ni učinkovito ali pa ga sploh ni (Krech,1972).

Verbalno – simbolno komuniciranje (besede, različne kombinacije, fleksibilnost ipd.).

Neverbalno komuniciranje je vsak način komuniciranja, ki ne vključuje besed ali simbolov, ki besede nadomeščajo.

Komunikacija je precej nezavedna.


5

Vključuje številne signale, ki se imenujejo vodila (namigi, znaki »cues«).

V grobem jih lahko razvrstimo v osem enot:

- parajezik - stik s pogledom - obrazna mimika - drža - kretnje - dotik

- proksemike (A,B,C,D)

- obleka kot medij za komunikacijo

- sporočanje z uporabo barv

- uporaba objektov kot medija za sporočan

1. Parajezik

Besede obogatene z melodijo, ritmom, višino, tonom, čustvi..Na para jezik vpliva duševno – čustveno stanje ( jecljanje, monotonija pri depresijah, jok, smeh, vzdihovanje, stokanje ipd)

2. Stik s pogledom:

Pomemben pokazatelj čustev. Stiku se izogibamo pri osebi, ki je ne maramo. S pogledom se uravnava tok pogovora, daje povratne informacije govorcu o tem kaj je povedal.

3. Obrazna mimika:

Je eden najbolj pomembnih neverbalnih signalov, ki ga vsi razumemo (več vrst signalov: žalost, strah, jeza, zanimanje in gnus, ki so prepoznavni v vseh človeških družbah).

Leva stran obraza je bolj čustveno ekspresivna ( če se združi dve levi ali dve desni strani).

4. Telesna drža:

Kako sedimo ali stojimo je dober pokazatelj našega počutja.


6

5. Kretnje:

Z njimi podpremo, poudarimo kar pripovedujemo. Mnoge kretnje, ki jih osvojimo kot del kulture so več ali manj povezane z jezikom in socialnimi interakcijami v družbi. V različnih družbah – različen pomen kretenj.

6. Dotik – haptična komunikacija:

V novejšem času zavzema v zdravstvu posebno mesto – proučuje se uporaba dotika v terapevtske namene. Ugotovitve kažejo na to, da dotik nima le psihosocialnega pomena, ampak sproža celo biokemične reakcije v organizmu. Že Freud je ugotovil, da ima dotik terapevtsko vrednost. Znani so številni primeri smrti dojenčkov v 19. in začetku 20. stoletja, ko so umirali zaradi »haptične deprivacije« – marasmus se je imenovala bolezen, kar v našem jeziku pomeni zapuščenost.

Dotik je signal, ki je od družbe do družbe drugačen (kulture).

- Odraža družbeni status – socialni odnos ( višji smejo preko ramen objeti nižje in ne obratno)

- Razlika pri razumevanju dotika moški – ženska.

7. Proksemike:

Medosebna bližina : prijatelji 0,5 m, znanci 1 – 1,5 in ljudje na javnih srečanjih 4 m.

8. Barve – komunikacija in vpliv

Človek in barve so nekaj nerazdružljivega. Pomembne so za ohranitev vrste: varovalne, ko je vprašanje varnosti npr. živali – ter na drugi strani kričeče, ko je na vrsti »razmnoževanje«.

Pri človeku so v glavnem povezane s čustvi. Psihologija barv je zelo razvejana, njene izsledke pa koristno uporabljajo v raznih strokah: medicini, šolstvu, reklamnih akcijah ipd.

Posebno poglavje pripada barvam v zvezi z umetnostjo, kjer se srečujeta znanost in umetnost.

Barve so del človekovih trajnih potreb, vsak človek ima svojo barvo, ki ga spremlja celo življenje in je povezana z njegovim čustvenim odzivanjem.


7

Tudi regije in države imajo svoje barve: grbi, zastave, emblemi, simboli, katerih skupna značilnost je sporočilnost – komunikacija s pomočjo barv. Evropejcem je na primer najbolj priljubljena barva modra (Allesch). Slovencem je kot ugotavlja Trstenjak najbolj priljubljena modra in siva barva, najmanj pa srebrna in zlata.

Barve se povezujejo tudi s starostjo od otroštva do starosti – skladno s kulturo.

Barve so tudi didaktični pripomoček, saj si z njihovo pomočjo bolje ponazarjamo snov.

Pomembna njihova sporočilna vrednost v prometu, kjer ima določena barva točno določen pomen.

Povezanost barv s počutjem posameznika (Trstenjak, 1978)

- Oranžna: veselje, čustveni stimulans - Rumena: barva sonca, veselja, pobudnik duševnega dela; - Zelena: svežina, pomirjenost, vera, zaupanje, hladnost; - Modra: mir, zbranost, modrost, vzvišenost; - Vijoličasta: vzvišenost, aristokracija, dostojanstvo, odmaknjenost; - Rjava: prijetnost, kratkočasnost, konservativnost; - Bela: čistost, krepost, nedolžnost, oddaljenost, hlad; - Črna: žalost, skrivnost, smrt, tema;

Barve imajo tudi vpliv na delovanje človekovega organizma, vplivajo na presnovo, dihanje, izločanje seča, krvni sladkor ipd., torej imajo tudi terapevtski učinek.

- Rdeča povečuje mišični tonus in je duševni stimulator - Oranžna pospešuje prebavo - Rumena je stimulans za oči, živce in mišljenje - Zelena učinkuje sedativno, razširja kapilare ter znižuje pritisk - Modra znižuje tonus, učinkuje sedativno - Vijolična povečuje organsko odpornost

9. Komuniciranje preko predmetnega okolja:

Sledi na predmetih in predmeti sami nam veliko povedo o uporabniku

( ženska torbica, stanovanje ipd.).


8

Prepoznavni identifikacijski simboli (odvisni od kultur): avtomobili, oblačila znanih kreatorjev, umetniške stvaritve »pro forma«.

Adler (1994) ugotavlja, da v naši kulturi obleka posameznika govori o:

- Ekonomskem statusu nosilca - Stopnji izobrazbe - Socialnem stanju - Moralnem statusu - O atletskih sposobnostih ter interesih - O političnem, filozofskem in religijskem prepričanju oziroma privrženosti

ipd.

Totalitarni sistemi so imeli predpisane uniforme – prav zaradi brisanja omenjenih sporočil: šole, sodišče, zdravstvo ipd.

3.2 ČASOVNI ASPEKT

ŽIVLJENJSKI CIKLUS

Življenjski ciklus traja od zanositve do smrti in ga delimo na več življenjskih obdobij. Posebnost človekovega razvoja je v tem, da se na aktiven način uči in pridobiva izkušnje, znanje in navade.

Delovni terapevt mora poznati značilnosti posameznih obdobij človekovega razvoja iz naslednjih razlogov:

• Lažje in boljše razumevanje bolnika • Oblikovanje ustreznega odnosa • Boljše poznavanje samega sebe

Skupne značilnosti človekovega razvoja, ki veljajo za vsa obdobja so:

1. Za razvoj veljajo značilnosti kot so urejenost, predvidljivost, postopnost in kumulativnost. Čeprav je vsak človek edinstven/unikaten in ima vrsto individualnih posebnosti, poteka celoten razvoj po določenih vzorcih. Ti vzorci so lahko pogojeni z biološko naravo človeka ali pa so pod vplivom določenega socialnega okolja, v katerem posameznik živi in dela. Kumulativnost razvoja pomeni, da pretekle izkušnje in pridobljene sposobnosti vplivajo na človekovo sedanjost in na nadaljnji razvoj.

2. Razvoj posameznika poteka z različno hitrostjo, tempom in različno na posameznih področjih. Obstajajo določena pravila, za katera obdobja velja, da posameznik pridobi konkretne sposobnosti ali pa preneha z


9

nekim vedenjem. Vendar so včasih ta pravila oz. predpisana obdobja precej široka. Vsekakor je več razlik med posamezniki v odrasli dobi kot pa v otroštvu. Neenak ali spremenljiv je razvoj tudi v horizontalni liniji; posameznikov razvoj poteka na določenih področjih nenavadno hitro, na drugih pa bolj počasi. Seveda pa kadar je ta razlika zelo velika lahko predvidevamo, da gre za atipičen, nepravilen razvoj.

3. V posameznem obdobju lahko daje posameznik večji poudarek razvoju na enem področju in izključi drugo področje. Vendar je navadno to časovno omejeno in je kasneje potrebno vzpostaviti ravnovesje.

4. Razvoj poteka od splošnih k specifičnim vzorcem in sposobnostim (npr. v začetku se otrok druži z vsemi otroci, kasneje pa izbere najbolj priljubljene in sklene prijateljstvo). (Mosey, 1986)

NOVOROJENČEK – 1. LETA

V tem obdobju so pomembne naslednje socialne vloge: otrok (sin/hčera), brat/sestra, vnuk/ vnukinja. Vse aktivnosti so usmerjene predvsem v zadovoljevanje telesnih potreb in potreb po varnosti.

DA

Pri novorojenčku so dnevne aktivnosti razporejene čez cel dan in so usmerjene na higieno, nego in hranjenje. Zanj skrbijo drugi (navadno starši) in večina časa prespi, prebudi ga le občutek lakote.

Pri devetih mesecih ima novorojenček tri dnevne obroke z vmesnimi prigrizki, povprečno spi 10 ur ponoči, potrebuje pa še popoldanski počitek. Preostanek dneva pa se igra.

Sesalni refleks je prisoten že pri rojstvu, navadno prsi ali steklenička predstavljata najpomembnejši vir prehranjevanja. Kasneje pa začne spoznavati kašasto hrano in goste sokove.

Pogosto mati otroka začne odvajati od stekleničke pri devetih mesecih.

Sposoben je že piti iz skodelice ali kozarca, čeprav pri tem potrebuje še nekaj pomoči. Začne spoznavati hrano, ki jo je potrebno gristi, in samostojno je hrano, ki jo lahko daje v usta z roko. Čeprav je že sposoben držati žlico, ni uspešen pri dajanju hrane v usta.


10

IGRA

Že gledanje in poslušanje lahko definiramo kot igro. Prva igrača je otrokovo lastno telo (roke, noge,..). 1-3 meseca se približuje in dotika objektov. Večinoma raziskuje z rokami in usti. V začetku se je sposoben igrati le z eno igračo naenkrat. Približno pri 5 mesecih začne uživati v socialnih igrah, v katero so v začetku vključeni le starši in odrasli sorodniki. V tem obdobju ima pomembno vlogo posnemanje. Pri enem letu začne opazovati druge otroke pri igri, vendar se ne vključuje. Igra je omejena na individualne aktivnosti in interakcijo z odraslimi.

ZGODNJE OTROŠTVO - 1. DO 3. LETA

V tem obdobju otrok izredno napreduje pri gibanju, nauči se hoditi in teči ter je pri tem dovolj stabilen. Poveča se tudi besedni zaklad, ki pri enem letu obsega le nekaj besed, pri treh pa je sposoben oblikovati preproste stavke. Izboljšajo se tudi perceptivne sposobnosti, predvsem ločevanje predmeta od ozadja in položaj predmeta v prostoru, in obseg pozornosti. Čeprav je še precej odvisen od družinskih članov, ga začnejo zanimati že drugi otroci. Pojavi se tudi težnja po zadovoljevanju potrebe po pripadnosti, ljubezni in spoštovanju. Pri razvoju otrokove osebnosti ima pomembno vlogo razvoj otrokovega samozaupanja, samostojnosti in samozavesti. Te sposobnosti pa pridobiva pri izvajanju različnih aktivnosti, najbolj pomembna pa je igra.

DA

Običajno je že sposoben kontrolirati, zadrževati izločanje, razen nekaterih “nezgod” ponoči. Uspešni so tudi pri hranjenju z žlico in vilico, nekateri pa se naučijo uporabljati tudi nož. Ker jim hrana predstavlja tudi objekt za raziskovanje, se med obroki pogosto želijo igrati. Zato jih je potrebno učiti ustreznega vedenja pri mizi, to pa je najbolj uspešno pri obrokih v krogu družine, saj imajo možnost posnemanja.

Samostojno se slači, nekaj težav pa ima še pri oblačenju (predvsem pri ločevanju prave strani, spredaj/zadaj…) in obuvanju (levi/desni čevelj). Pri kopanju sodelujejo, vendar jim ta aktivnost predstavlja igro in čas, kjer je pozornost odraslega usmerjena nanj.

Zna že pobrati in odmakniti ali prestaviti igračo, a potrebuje pri pospravljanju usmerjanje.


11

IGRA

V tem obdobju je izreden porast različnih igralnih aktivnosti. V začetku otrok uživa predvsem v igrah z vodo in peskom ter igre, kjer vlaga in namešča en predmet v drugega. Posebno zanimanje ima za oblike in prostorske odnose. Z napredovanjem v stabilnosti pri gibanju (vstajanju, stoji, hoji) postajajo vedno bolj zanimive igre namenjene preverjanju in razvijanju grobih motoričnih spretnosti (vlečenje in potiskanje igrač, vagonov, triciklov,…). Navadno je bolj priljubljena igra na prostem kot v prostoru.

Okrog 14 ali 15 meseca starosti začne z učenjem risanja (čečkanje, kasneje posamezne oblike).

Uživa v gledanju slikanic, poslušanju pravljic in gledanju televizije. Ob teh aktivnostih se otrok ne le zabava, ampak dobiva ideje za domišljijsko igro.

Vse do 2.leta ima otrok najraje individualne aktivnosti ali pa aktivnosti, kjer so vključeni starši ali odrasli sorodniki. Pri dveh letih se je sposoben igrati v prisotnosti drugih otrok, pri treh pa si je sposoben deliti igrače z drugimi otroci in hkrati posnema njihovo igro. Otroci so sposobni graditi konstrukt iz kock, vendar niso pripravljeni združiti napor. Pri treh letih otrok ve, da ne sme udariti drugega otroka, metati igrač ali vzeti igračo drugemu brez dovoljenja, vendar je pri teh osnovnih socialnih pravilih potrebna še intervencija odraslih.

PREDŠOLSKO OBDOBJE – 3. DO 6. LETA

Telesna rast je hitra, čeprav ne tako kot v prvih letih. V tem obdobju se uči novih spretnosti in utrjuje že osvojene. Otrokovo vedenje postaja bolj kvalitetno v smislu planiranja in je bolj organizirano. Prejšnjim vlogam se pridruži še vloga vrstnika, kolega. Domišljija, ki je v predšolskem obdobju zelo razvita, ima pomembno vlogo pri njegovi ustvarjalnosti. Vstopi v proces socializacije in ima že svoja moralna pravila ter občutek za pravičnost.

DA

Otrok se je sposoben samostojno sleči in oblači, pomoč potrebuje le pri zavezovanju. Samostojno izvaja večino aktivnosti, ki so povezane s higieno in nego telesa (umivanje rok in obraza, umivanje zob in kopanje). Seveda pa ga morajo pri tem še opominjati in usmerjati odrasli. Njegova merila glede čistoče in urejenosti še niso tako visoko kot zahtevajo starši (oz. okolica).

Vključevanje pri domačih opravilih je različna od družine do družine, vendar je sposoben pospraviti igrače v svoji sobi, sodelovati pri pripravljanju


12

enostavnih obrokov, hranjenju domače živali, praznenju koša za smeti, brisanju prahu s pohištva, zalivanju rož, ipd. Sodelovanje pri izvajanju teh aktivnosti pomaga otroku pri razvijanju občutka za odgovornost in prispevanje pri družinskih aktivnostih.

IGRA

Največje spremembe so v prilagajanju na okolje (v fizičnem in socialnem smislu).

Sposobni so skakati, preskakovati in metati predmete. Igra postaja bolj groba, vanjo so vključeni tudi vrstniki. Z razvojem koordinacije oko-roka se začne zanimati za barvanje, rezanje s škarjami in risanje. V domišljijsko igro vpletajo osebe, situacije iz resničnega življenja (nakupovanje, posnemanje staršev, uboj hudobnega moškega ipd.)

Priljubljeno je preoblačenje v druge osebe ter izdelava stvari kot so verižice, papirnatih konstruktov, lepljenje modelov,…

Televizija ostaja pomembna aktivnost.

Pri štirih letih je otrok sposoben sodelovati pri skupnem projektu z drugimi otroci. Otroci so še vedno previdni in preverjajo vrstnike. Začnejo se oblikovati prijateljstva za igro, skupno preživljanje časa in obiskovanje na domu.

Prva prijateljstva so še občasne narave in so povezana le s kupnimi aktivnostmi. Družina je še vedno bolj pomembna kot prijatelji, saj mu še vedno nudijo emocionalno podporo in zadovoljstvo.

SREDNJE OTROŠTVO - 6. DO 11. LETA

V tem obdobju se zgodi pomemben dogodek; otrok namreč vstopi v šolo. Lahko bi rekli, da se zgodi prehod iz vloge varovanega, zaščitenega otroka v ožjem družinskem okolju v aktivnejšo vlogo, kjer sodeluje in se vključuje v širšo skupnost. Pojavijo se nove socialne vloge: najboljši prijatelj in učenec/učenka.

Telesna rast poteka počasneje kot v prejšnjih obdobjih, seveda pa še naprej pridobiva oz. se izboljšuje groba in fina motorika ter poveča se moč in vzdržljivost. Ker začne v tem obdobju hoditi v šolo, postane njegov dan bolj


13

strukturiran, podoben ritmu odraslih ljudi in se deli na čas za DA, DELO in IPR1. Zato lahko začnemo v tem obdobju govoriti o prostem času oz rekreaciji.

V začetku tega obdobja je pomembna diferenciacija v razvoju in delovanju obeh možganskih hemisfer, tako vsaka opravlja svoje funkcije. Seveda pa je med obema še zmerom potrebna koordinacija. Otroci so v tem obdobju veselo razpoloženi, depresivna obdobja se pojavljajo šele proti koncu ali ob vstopu v puberteto. Zelo pomembni si občutki varnosti v družini in šoli.

DA

Postopno se povečuje samostojnost in odgovornost za dnevne aktivnosti. Aktivnostim s področja skrbi za samega sebe, ki jih že obvlada, se pridružijo nove in sicer; rezanje nohtov, umivanje las, česanje ali krtačenje in izbira primernih oblačil glede na priložnost.

Postanejo bolj skrbni glede oblačenja in urejenosti ter pri tem želijo uveljaviti svoje ideje, okus. Seveda pa je v našem prostoru pri tej skrbi glede urejenosti nekaj razlike med fanti in dekleti.

Napredek je možno opaziti tudi pri uporabi telefona, kjer postopno pridobiva na samostojnosti: v začetku se nauči le odgovarjat na preprosta vprašanja, kasneje zavrteti številčnico, poiskati telefonsko številko v imeniku in nazadnje uporablja telefon popolnoma samostojno.

Postopnost v razvijanju samostojnosti je vidna tudi pri gibanju v širšem okolju (s spremstvom do šolskega avtobusa, samostojno obiskovanje sosedov, s kolesom se bolj oddalji od doma, samostojna uporaba javnih prevoznih sredstev). Samostojnost pri teh aktivnostih pa je na žalost zelo odvisna od varnosti okolja v katerem otrok živi (Velenje-Ljubljana-New York).

Nekateri otroci začnejo ob koncu tega obdobja dobivati žepnino, le-ta lahko predstavlja določeno količino denarja na mesec ali pa v smislu plačila za opravljeno delo. Žepnina predstavlja za otroka prve izkušnje glede denarja: ali naj denar zapravim ali shranim, kaj naj najprej kupim, ipd. V tem obdobju otrok spozna vrednost denarja, kakšen je odnos družine do denarja in kakšno vlogo igra denar na posameznih življenjskih področjih.

Pri domačih opravilih se zahteva in pričakuje večja odgovornost, tako so navadno že sposobni sami pospraviti posteljo in svojo sobo, pripraviti zajtrk in večerjo. Vključuje se tudi v ostale aktivnosti kot so: iti v trgovino po kakšno

1 Igra, prosti čas, rekreacija


14

stvar, pomagati pri čiščenju dvorišča in stanovanja, umiti posodo in prati ter likati oblačila. Čeprav je otrok sposoben opravljati posamezne naloge, potrebuje pri organizaciji le-teh spodbudo staršev. Pri zahtevnejših opravilih seveda potrebuje pomoč in nadzor staršev. Obseg domačih opravil, ki se zahtevajo od otroka v tem obdobju so v tesni povezavi s kulturnim okoljem v katerem živi in od stopnje zaposlenosti staršev.

ŠOLA/DELO

Vstop v šolo je za otroka velik dogodek in je znak odraščanja. Pri tem pomembnem prehodu je bistvenega pomena most med šolo in domom: Na eni strani se starši zanimajo kaj so delali v šoli, so veseli njegovih uspehov, mu dajejo čustveno podporo in nasvete, če to potrebuje, otrok prinese iz šole različne izdelke, ipd. ter na drugi strani učitelji, ki so na nižji stopnji še permisivni, razumejo in upoštevajo razlike v razvoju posameznih otrok, otrok v šolo prinese priljubljene igrače, spominke z izletov, hišne ljubljenčke in »domačo intimo« deli z učiteljem-ico in sošolci.

Drugi pomemben prehod se zgodi s spremembo vloge: otrok, ki se igra v delavca-ko. V začetku je igra še vedno medij preko katerega se dosegajo učni cilji in dovoljeno je še precej telesne aktivnosti. Kasneje pa se zahteva od otroka, da posluša, da je tiho, pri miru in koncentriran na šolsko delo. Pri prehodu od igre k delu gre za premik od telesne re-akcije k nalaganju, skladiščenju organiziranih misli, znanj,...

Otrok z vstopom v šolo razvije tudi bolj natančno razumevanje časa. V predšolskem obdobju je dan bolj prilagojen njegovi biološki uri: spanje, hranjenje in igra. Kasneje pa je potrebno priti v šolo ob točno določeni uri, doma je potrebno opraviti šolske obveznosti, zato je nujna dobra razporeditev časa za igro s prijatelji in domačo nalogo. Pri tem v začetku še potrebuje vodenje in usmerjanje odraslih.

Pojavi se tudi zahteva po prilagajanju zunanjim standardom in pričakovanjem. To se večina nanaša na razvijanje delovnih, učnih navad. Nekatere druge zahteve so še: pozornost med poukom, urejenost, sledenje navodilom, prevzemati odgovornost za svoje delo, organizirati delo, vlaganje truda, uporaba knjižnice ali drugih virov informacij, verbalna komunikacija, samostojno delo,prositi za pomoč, če jo potrebuje, uporaba naučenega. Učne navade se začnejo razvijati že v predšolskem obdobju in nekje do 11. leta dosežejo osnovno stopnjo ter so izredno pomembne za nadaljnje delo.


15

V tem obdobju so pomembne tudi socialne zahteve, naučiti se mora prilagajati vedenje v različnih okoljih, v odnosu z različnimi ljudmi ipd.

IPR

Otrok še vedno uživa v telesno gibalnih aktivnostih, sposoben se je vključevati v bolj zahtevne in kompleksne igre (skrivanje, lovljenje, plezanje po drevesih, preskakovanje vrvi, plavanje, kolesarjenje, rolanje, drsanje, smučanje,...)

Večina otrok še vedno rada riše, le da le-to postaja vedno bolj zahtevno.

Domišljijske igre so zanimive vse do 9.leta starosti (igra z lutkami, vojne,..). Kasneje je otrok sposoben razmišljati o objektih, osebah in dogodkih brez hkratnega igranja konkretnih situacij. Domišljijo pa vključuje v dnevno sanjarjenje, pri branju knjig in gledanja televizije.

Zanimanje za sestavljanje je še vedno prisotno in postaja vedno bolj zahtevno (različni elementi iz katerih sestavlja zapletene objekte in strukture, vključene so tudi figurice; sestavlja in se igra).

Začne se zanimati za različne vrste spretnosti(izdelava lutk, obdelava lesa, kvačkanje, pletenje).

Čeprav otrok v tem obdobju uživa v individualnih aktivnostih, ima pogosto raje skupinske aktivnosti.

Ostale priljubljene aktivnosti:

- branje (zgodbe v katerih nastopajo njihovi vrstniki, biografije, zgodovinske knjige, knjige kako deluje…

- izbirne vsebine: učenje klavirja, ples, tenis, gimnastika, … - skupne družinske aktivnosti: izlet v živalski vrt, muzej, ogled zanimivosti,

kampiranje, obiskovanje sorodnikov ali prijateljev, počitnice, gledanje televizije.

- športne igre, kjer je potrebno upoštevati pravila(namizni tenis, nogomet, odbojka, košarka).

Otrok postaja čedalje bolj aktiven v izbiranju aktivnosti.

PUBERTETA - 11. DO 18./21. LETA

To obdobje imenujemo adolescenca (latin. adolere = rasti, dozorevati) in predstavlja most med otroštvom in odraslostjo. L. Žlebnik loči predaloscentno


16

obdobje (11./12.-13./14. leta), zgodnjo puberteto (13./14.-17./18. leta) in pozno adolescenco (17./18.-20./23. leta).

Vloga »najboljši prijatelj« postane ena najpomembnejših vlog v tem obdobju, kar se odraža na vseh področjih mladoletnikovega delovanja.

DA

Ob koncu pubertete mladostnik običajno obvlada vse osnovne življenjske spretnosti. Če pa se ni naučil izvajanja posameznih aktivnosti (družina, kulturno okolje), pa ima kognitivne, motorične in socialne sposobnosti razvite do te mere, da je učenje teh spretnosti enostavno in hitro.

Postane izredno samostojen pri mobilnosti v širšem okolju (potuje že daleč stran, uporablja načrte, sposoben načrtovati in urediti vse potrebne stvari okrog izleta iz mesta,...). To samostojnost pa veliko mladostnikov še »okrona« z vozniškim dovoljenjem ob dopolnitvi polnoletnosti.

V tem obdobju obvlada tudi osnovne spretnosti, ki so potrebne za komunikacijo. Pri 11.letih že zna uporabljati telefon, pri 13 letih je sposoben napisati krajše zahvalno pismo, si dopisuje s prijatelji ali družinskimi člani, seveda pa tukaj ne moremo mimo znanja o uporabi računalnika, ki pa je čedalje manjši problem.

Mladostnik kar naenkrat postane zelo zaposlen z osebno nego.Redno se tušira, si neguje nohte, lase in kožo. Veliko časa preživi pred ogledalom. Dekleta se naučijo in začnejo odstranjevati dlake na različnih mestih, nanašati make-up in uporabljati higienske vložke in tampone. Fantje pa morajo obvladati britje.

Začne ga zanimati tudi stil oblačenja, kar mu predstavlja neke vrste izrazno sredstvo in možnost identifikacije z vrstniki, prijatelji. Pri 16 letih so sposobni samostojno kupovati oblačila, starše potrebujejo le kadar kupujejo dražje dele oblačil.

Napreduje tudi pri aktivnostih, ki so potrebne za vzdrževanje oblačil in obutve. Dejstvo, da preživi veliko časa v kopalnici ali pred ogledalom, je v družini predmet posmeha, zabave ali razburjenja, frustracije s strani ostalih družinskih članov. Mladostniku pa to pomaga pri prilagajanju na spremembe, pri oblikovanju svoje identitete: kdo sem, kakšen želim izgledati, kaj želim sporočati okolici s svojim vizualnim izgledom.

Vidno se poveča njegova odgovornost za domača opravila. Značilno pa je, da raje opravi celotno aktivnost/opravilo samostojno kot pa le eno od manjših


17

nalog (npr. raje v celoti pospravi kopalnici kot pa samo sprazni koš). Pripravi kosilo ob določenem času, s tem da priskrbi vse sestavine iz trgovine, če je potrebno.

Izboljša se tudi občutek za čas oz. za razporeditev svojega časa. Navadno mu uspe opraviti obveznosti v določenem času, čeprav pogosto prelaga nekatere od njih na zadnjo minuto. To seveda zelo jezi starše in učitelje, vendar notranja ura običajno deluje in v zadnjem trenutku opravi zahtevano.

ŠOLA/DELO

Šolsko delo postane vedno bolj resno, zahtevno, zahteva se vedno več samostojnega dela, prenašanja naučenega v situacije in več domačih nalog. Od mladostnika se zahteva, da prebere in razume bolj obsežno gradivo v ustreznem času, da napiše daljši tekst. Sposoben mora biti selekcionirati in oblikovati informacije, predstaviti jih v smiselnem zaporedju, z upoštevanjem slovničnih pravil. Testi so prav tako bolj zahtevni in s tem se povečuje napetost, strah, tekmovalnost,...

Šola ponuja tudi različne možnosti učenja v obliki izven šolskih dejavnosti.

Adolescenca je tudi čas, ko se začne mladostnik bolj aktivno vključevati v okolje. Začne z različnimi priložnostnimi opravili (čuvanje otrok, pomoč sosedom,...). Poleg tega, da zasluži denar, so te aktivnosti pomembne zato, ker se mladostnik nauči biti odgovoren pri delu in v odnosih do nadrejenega.

Ob koncu tega obdobja se navadno prvič zaposlijo – počitniško delo. Čeprav je denar glavno motivacijsko sredstvo, pa so pri izbiri pozorni tudi na to ali je delo zanimivo, zabavno, priložnost se naučiti nekaj novega.

Glede izbire poklica lahko v tem obdobju opazimo štiri faze:

Faza interesov, zanimanja (11-12 let); Mladostnik spozna, da si bo moral v bližnji prihodnosti izbrati poklic, ki ga bo opravljal. Izbira temelji na osebnih interesih: hobiji, novi predmeti v šoli ali določena zanimiva področja (npr. ameriški marinci, astronomija,...). Začne se zanimati kakšno delo opravljajo starši in drugi sorodniki.

Faza zmožnosti, sposobnosti (13-15 let); Spozna, da ni dovolj interes, ampak je potrebno imeti sposobnosti za opravljanje določenega poklica. Zato začne bolj natančno proučevati svoje sposobnosti in pri tem išče povratno informacijo s strani staršev in učiteljev.


18

Faza vrednostnega sistema (15-16 let); Primerja svoje želje, interese in sposobnosti z zahtevami znanih poklicev in izbere tiste, ki najbolj ustrezajo njegovim sposobnostim.

Faza prehoda (17-18 let); Mladostnik se začne soočati z realnostjo izbire poklica, preverja konkretna dejstva kot so: možnosti zaposlitve, status, možnosti za napredovanje, delovni pogoji, dolžina in značilnosti priprave na poklic,... Velikokrat si želi najti poletno delo v organizaciji, kjer bi imel priložnost spoznati želeni poklic.

IPR

V puberteti postajajo vedno bolj pomembne vrstniške skupine. Včasih dobimo občutek, da je pubertetniku dosti bolj pomembno kot ostala področja delovanja. Skupine postajajo heterogene (pri 14 letih, če ne prej). Za te skupine je značilno ravnovesje med izvedbo nalog in zadovoljevanju potreb posameznih članov.

Nekje do 12. leta otrok usvoji oz. se nauči vseh aktivnosti , ki so sestavni del prostega časa in rekreacije odraslih.

Pubertetniki se zanimajo za :

- individualne aktivnosti (npr. branje, poslušanje glasbe- z namenom sprostitve in izboljšanje kontrole svojih emocij)

- hobiji - razvijejo se iz predhodnega spoznavanja različnih aktivnosti ročnih spretnosti in umetnosti.(šivanje, slikanje, zbiranje znamk)

- zahtevne telesne aktivnosti (možnost sprostiti energijo in občutek vznemirjenosti, nemira)

- izven šolske aktivnosti=pomemben del pubertetnikovega prostega časa (študentka vlada, šolski časopis, gledališke skupine, glasbene skupine, debatne skupine, fotografski krožek, tekmovalni športi)

- heterosksualne skupine - približno pri 14 letih (koncerti, zbave, plesi, zahajanje v lokale)

ZGODNJA SREDNJA LETA – 18./21. DO 35. LETA

Poveča se odgovornost pri opravljanju vseh življenjskih vlog. Navadno se pojavi nova vloga »biti starš«. V tem obdobju se pojavi zelo pomembno vprašanje: »Kaj bom počel v svojem življenju?«

Lahko bi ga razdelili v dva obdobja: 18./21.-25. in 25.-35. leta.


19

18./21. – 25. leta

DA

V tem obdobju je običajno popolnoma samostojen pri vseh aktivnostih skrbi za samega sebe. Ta samostojnost se še poveča z morebitnim odhodom (začasnim ali stalnim) od doma. V začetnem obdobju je finančno še vedno odvisen od staršev, čeprav že občasno zasluži nekaj denarja z delom preko študentskega servisa.

Tisti, ki se že zaposlijo naj bi postali tudi finančno samostojni, se preselili od doma, vendar je včasih realnost bolj kruta, saj je vedno več nezaposlenih, manj stanovanj ipd.

ŠOLA/DELO

V tem obdobju bi lahko glede na poklicni razvoj govorili o stopnji resnične izbire, ki pa ima tri faze: raziskovanje, kristaliziranje in specifikacija.

Nekateri se odločijo za študij, drugi se zaposlijo takoj po srednji šoli. Ta izbira v glavnem vpliva tudi na potek in izvajanje ostalih življenjskih aktivnosti.

IPR

Veliko aktivnosti oz. interes za določene aktivnosti iz obdobja pubertete se v tem obdobju nadaljuje.

- aktivno ali pasivno zanimanje za šport, ples, glasbo in zahajanje v lokale - iskanje nečesa nenavadnega ali vznemirljivega - manj priljubljene so: gledanje TV, hobiji in branje - večino prostega časa se preživi zunaj doma - družinske aktivnosti so omejene le na posebna družinska praznovanja

(rojstni dnevi, obletnice, počitnice) - pogovori (vrednote, iskanje smisla življenja, izmenjava izkušenj) - heteroseksualne skupine (večina aktivnosti v tem obdobju se izvaja skupaj

s prijatelji)

25. DO 35. LET


20

DA

V tem obdobju je zelo pomembno zagotavljanje »svetle, lepe« prihodnosti, zato je pomembno manipuliranje z denarjem, varčevanje,... Navadno so v finančni načrt vključeni partner in otrok ali otroci.

Če so prej domača opravila predstavljala neke vrste zabavo, sprostitev in si je bilo možno izbirati tista bolj priljubljena, postanejo sedaj vse bolj nuja. Z rojstvom otroka se spremeni kvantiteta in kvaliteta domačih opravil.

Nekateri se v tem obdobju odločijo za poklicno kariero drugi za ustvarjanje družine, v vsakem primeru pa predstavlja eno od najbolj stresnih življenjskih obdobjih. Velikokrat je prisotno godrnjanje, občutek pomanjkanja časa.

DELO

Zaključi se šolanje, doba pripravništva in posameznik začne opravljati izbrani poklic. Vloga delavca zavzema pomembno mesto pri oblikovanju identitete posameznika. Začne uresničevati svoje ideje, cilje. Ti cilji so lahko dolgoročni (vezani na uresničevanje ideje oz. na to kaj želi uresničiti v času svoje poklicne kariere) ali pa časovno bolj omejeni (opraviti določeno nalogo do določenega leta). Delo za večina ljudi postane najvažnejša skrb v življenju (borba za čim višji položaj, boljšo plačo, višji ugled,...). Mnogi ljudje so pripravljeni garati cele dneve, s tem navadno zmanjšajo čas namenjen rekreaciji, sprostitvi, preživljanju časa z družino ali druženju s prijatelji. Delo ima nekak dvojni namen: zaslužiti za trenutne potrebe in planiranje prihodnosti (zgraditi hišo, varčevati za otrokov študij,...).

IPR

- telesne aktivnosti (fitness, aerobika, badminton, tenis,…) - "lenarjenje – poležavanje« kar je do neke mere tudi potrebno za obnovo

duševnih in telesnih moči, vendar so pomembne meje kot pri vseh drugih človekovih aktivnostih

- pogovori - gledanje televizije - preživljanje prostega časa v naravi - branje (časopisov, revij, knjig,…) - hobiji (ročne spretnosti, zbiranje določenih predmetov, delo na vrtu) - umetnost (glasba, ples, gledališče, kino, fotografija, slikanje, …)

Za poročene je v tem obdobju značilno, da preživljajo svoj prosti čas zunaj doma ali v soseščini. Večina časa preživijo sami s partnerjem ali z enim/dvema


21

paroma. Rekreacija je družinsko usmerjena, rekreacijske aktivnosti so predvsem pasivne in bolj sedečega značaja, manj je prisotno aktivno športno udejstvovanje.

V tem življenjskem obdobju imajo posamezniki še najmanj časa za rekreativne aktivnosti. Delo, skrb za otroke, domača opravila pustijo premalo časa in energije za relaksacijo in zadovoljevanje posebnih interesov.

SREDNJA LETA - 35. DO 50. LETA

Pojavijo se nove vloge: »stari starši, mentor«.

To obdobje označuje ponovna ocena obstoječe zakonske zveze, vrednot, ciljev, odločitev v preteklosti (izbire), ipd. Pogosto nastopi kriza srednjih letih. Človek se v tem času odloča, kakšna bo njegova prihodnost; ali bo nadaljeval s sedanjim potekom ali se bo odločil za spremembe v svojem življenju. Vsi vzroki za »inventuro« oz. ponovno oceno niso znani, med njimi pa je vsekakor soočanje s staranjem ( spremembe kot so: sivi lasje, gube, spremembe v kompaktnosti telesa in menopavza) in smrtjo.

Kriza srednjih letih v začetku povzroči občutek panike, kasneje pa človeka vodi v ponovno oceno svojega življenja. Posledice tega so lahko različne: poskušati ponovno ujeti izgubljeno mladost, »vrnitev v srečno in brezskrbno« adolescenco bodisi pretirana skrb zase, za svoje zdravje, ali pa uspešno uvajanje potrebnih sprememb, ki obogatijo življenje posameznika in njegove družine.

DA

Glede finančnih zadev postaja pomembno varčevanje za otrokovo šolanje in skrb za finančno varnost po upokojitvi.

Zaradi fizičnih znakov »staranja« in sprememb v identiteti daje človek v tem obdobju večjo pozornost skrbi zase. Več se ukvarja s pripravo primerne hrane (manj kalorična, slana hrana, manj holesterola,...) z namenom zmanjšati ali vzdrževati ustrezno telesno težo in preprečiti kardiovaskularna obolenja. Marsikdo začne z različno vrsto telesne aktivnosti. Več časa nameni tudi negi svojega telesa, čeprav tukaj obstajajo razlike med moškim in žensko.

Ker so otroci navadno že večji, se postopno domača opravila razdelijo med vse družinske člane, zlasti če sta zaposlena oba partnerja. Pojavijo se dodatne aktivnosti, ki so namenjene skrbi za starše.


22

DELO

Za ljudi, ki so imeli do sedaj na tem področju mentorja, je to čas separacije. Začenja se čas, ko sami postajajo mentorji mlajšim kolegom. Seveda so tu razlike med posamezniki. Nekateri, ki niso še pripravljeni postati mentor, vidijo v mlajših kolegih tekmece za njihov položaj. Pojavi se občutek ogroženosti in niso pripravljeni prenašati svoje znanje in izkušnje.

Ponovno ocenjevanje svojega življenja na področju dela se kaže v različnih oblikah: nekateri vidijo svojo zadnjo možnost, da vložijo ves trud v doseganje že prej zastavljenih ciljev; drugi se odločijo za spremembo in se začnejo ukvarjat z nečim povsem drugim. Vsekakor pa je sprememba oz. zamenjava poklica zelo težka odločitev in eden od hudih stresov v življenju. Poraja pa se mi vprašanje, če ni še bolj stresno opravljati neko delo, ki me ne veseli, ki ga opravljam z odporom ali je prezahtevno zame?

IPR

Poročeni večino prostega časa namenijo aktivnostim, ki so namenjene družini. Otroci so že starejši in več časa preživijo v vrstniških skupinah, seveda pa še ostaja nekaj skupnih aktivnosti, ki jih preživijo s starši.

V tem obdobju ima posameznik več časa za rekreacijske aktivnosti (manj domačih opravil, delitev le-teh). To dejstvo omogoča vključevanje v dodatne rekreacijske aktivnosti. Nekateri ga preživijo s sodelavci (skupaj se zabavajo, aktivno sodelujejo v različnih reaktivnih aktivnostih). Druge pa zanimajo kreativne aktivnosti. Pojavi se več časa za takšne aktivnosti, zato lahko uresniči željo po hobijih.

POZNA SREDNJA LETA - 50. DO 65. LETA

V tem obdobju večina ljudi doseže željen status nivo na vseh področjih življenja. V večini poklicev srečujemo ljudi v teh letih na vodilnih položajih, v vlogi tistih, ki odločajo, imajo moč in postavljajo norme. Za navadne smrtnike pa to obdobje predstavlja čas integracije, večje sproščenosti in večje kontrole nad samim seboj. To ne pomeni, da problemi izginejo, ampak so zaradi izkušenj, sposobni bolj modro ravnati, kadar nastopijo težave.

To je priložnost za izboljšanje samopodobe, ki omogoča posamezniku, da odkrije tudi skrite plati samega sebe. Moški velikokrat postanejo bolj nežni, skrbni in pripravljeni vzgajat, ženske pa nekoliko bolj gospodovalne, nepopustljive.


23

DA

Otroci navadno zapustijo dom, se preselijo, s tem pa se zmanjša obseg domačih opravil (manj umazanega perila, obroki za dva,...). V primerih, kjer se starši preselijo v manjša stanovanja, so to v bližini nakupovalnih centrov, službe, ipd.

Pri nas pa ni tako redko, da živi razširjena družina v eni hiši. V tem primeru se obseg domačih opravil poveča, marsikdaj je potrebno čuvati vnuke, saj so njihovi starši na začetku kariere.

Upokojitev postaja vse bolj realnost, zato so tudi finančni načrti vse bolj konkretni.

Na drugi strani pa so starši, ki potrebujejo pomoč: prevoze k zdravniku, prinašanje hrane iz trgovine, v primeru bolezni pa se pojavi vprašanje: »Ali lahko skrbim zanj doma ali ga naj dam v dom za starejše?« To pa vsekakor ni lahka odločitev, saj se dostikrat bojujeta na eni strani čustva in na drugi strani razum, realna situacija.

DELO

V zvezi z delom se pri ljudeh v tem obdobju pojavljajo tri značilnosti oz. razpoloženja: zadovoljstvo, strah pred upokojitvijo in zagrenjenost.

Ljudje, ki opravljajo delo, ki so si ga od nekdaj želeli, ki so dosegli postavljene poklicne želje, cilje, izražajo zadovoljstvo. V ospredju ni več neprestani trud, napor iti naprej, pojavi se občutek umirjenosti. Tempo dela je bolj stalen, umirjen in produktiven brez potrebe po »biti izjemen«, saj človek v tem obdobju navadno že doseže svojo vrednost, status in mu ni potrebno dokazovati, da je izjemen, sposoben.

Nekateri ljudje pričakujejo upokojitev z veliko mero strahu, groze. V tem vidijo konec vsega pomembnega v življenju in ne le dela kot takega. To je pogosto pri ljudeh, ki jim je vloga »delavca« predstavljala daleč najpomembnejšo življenjsko vlogo. Želijo obdržati moč, kar se odraža na različne načine: niso pripravljeni prenašati znanja in izkušnje, dajejo občutek nenadomestljivosti, so zelo kritični do drugih, ipd.

Zagrenjenost se pojavlja pri ljudeh, ki niso uspeli uresničiti svoje cilje, ideje. Neuspešnost lahko pripisujejo sebi ali pa, kar je bolj pogosto, okolju v katerem delajo. Ti ljudje niso motivirani za delo, ga opravljajo zelo površno, nemarno in s težavo preštevajo dneve do upokojitve.


24

IPR

To je čas psihološke priprave na upokojitev. Posamezniki so v tem obdobju prosti mnogih družinskih odgovornosti, zato večina časa posvečajo: potovanjem (v določeni meri povezano s financami) - še naprej uživajo v športnih aktivnostih

Eden od prijateljev postane vedno bolj priljubljen in z njim preživijo veliko prostega časa. Na drugi strani pa postane zelo pomembno privatno življenje in potrebuje nekaj časa, ki ga preživijo sami (s svojimi mislimi ali čas za individualne aktivnosti ). Več prostega časa preživijo zunaj doma kot v preteklosti. Družinske aktivnosti (organizacija počitnic in praznovanj, imajo vlogo tistega, ki ohranja družinsko tradicijo in običaje).

STAROST/TRETJE ŽIVLJENJSKO OBODBJE – PO 65. LET

Ko govorimo o staranju moramo vedeti, da obstajajo trije vidiki staranja: koledarski, biološki in psihološki, ki so sicer povezani, lahko pa se dokaj oddaljijo drug od drugega. Na staranje je mogoče gledati kot na proces pridobivanja in izgubljanja, kar je značilno za vsako življenjsko obdobje. Razlika je le v tem, da v mladosti več pridobiva kot izgublja, a v tretjem življenjskem obdobju več izgublja kot pridobiva.

Prehod v tretje življenjsko obdobje je eden najbolj bolečih prehodov v življenju. Čakajo ga številni travmatični dogodki in siloviti stresi.

Družbena vloga je pod močnim vplivom prevladujočih stereotipov. V starostnih stereotipih prevladuje pet lastnosti: da so vsi starejši ljudje med seboj podobni, da so senilni, konservativni, neproduktivni in izkoriščevalski. Redkejši so pozitivni stereotipi, ki prikazujejo starejše ljudi kot modre, izkušene in ljubeče do svojih potomcev. Kot vsi stereotipi so tudi starostni pomanjkljivi, ker pretiravajo, posplošujejo, pogosto pa sploh ne ustrezajo resnici. Starejši ljudje so si dejansko manj podobni med seboj kot mladina ali srednje letniki. (Pečjak,1998)

DA

Opravljanje aktivnosti s področja skrbi zase je odvisna od sposobnosti in od zdravja posameznega starostnika. Za nekatere predstavlja to obdobje pravo olajšanje, saj imajo končno čas, da se posvetijo svojim najbolj priljubljenim aktivnostim (npr. priprava obrokov, urejanje dvorišča,...). Za marsikatero dnevno aktivnost bi lahko rekla, da sedaj postane aktivnost prostega časa.


25

Kadar nastopijo zdravstveni problemi, upadajo sposobnosti, zato opravljanje dnevnih aktivnostih postaja vedno bolj oteženo. Starostnik postopno potrebuje več časa za opravljanje posamezne aktivnosti, več počitkov med samo aktivnostjo, zmanjša pa se tudi kvaliteta in varnost. Pojavi se strah zaradi padcev, zaradi morebitnih ropov, če živijo v neznani in nevarni soseski. Včasih je potrebna selitev v novo, manjše stanovanje. Le-to pa potegne za sabo veliko problemov, saj se mora znova navajati na novo okolje in ljudi.

Pri ljudeh, ki izgubijo partnerja, kar predstavlja velik stres, ali živijo popolnoma sami, je možno opaziti manjšo motivacijo, voljo za opravljanje dnevnih aktivnosti.

DELO

Za večino ljudi pomeni to obdobje čas zaključka delovne dobe, čas upokojitve. Nekateri se upokojijo prostovoljno, drugi ne. Spremeni se posameznikova moč, status in vsakodnevni urnik.

Upokojitev je »izum« moderne dobe. Preproste plemenske in ruralne družbe je ne poznajo, ljudje delajo, dokler morejo, in to, kar morejo. V visoki starosti se omejujejo na čuvanje in nego otrok, kar je za pleme prav tako potrebno kot, denimo ribolov. Vsako življenjsko obdobje ima zanje svoj smisel. Eksistencialne krize ne poznajo. (Pečjak,1998)

Odnos do upokojitve je v veliki meri povezan z odnosom, ki ga je imel posameznik do dela in kakšen pomen je imelo delo zanj.

Za nekatere je upokojitev lahko pravi »blagoslov«, zlasti za tiste, ki niso marali svojega dela ali ki so delo občutili kot breme. (Pečjak,1998) Pozitiven odnos do upokojitve imajo tudi ljudje, ki so sicer radi delali, a jih je poleg zanimalo še ogromno stvari, za katere niso imeli časa. Sedaj pa se lahko končno posvetijo različnim konjičkom, z veseljem čuvajo in poskrbijo za vnuke,ipd.

Drugače pa prenašajo upokojitev ljudje, ki so »cveteli« pri svojem delu in našli v njem vsebino in smisel svojega življenja. Zanje je upokojitev težka frustracija, ena od najhujših v življenju, ki ji sledi huda in dolgotrajna depresija, lahko tudi upad duševnih funkcij. Z nekoliko ironije bi rekli, da se niso upokojili zato, ker so stari, marveč so se postarali zato, ker so se upokojili. Edino učinkovito proti sredstvo so honorarno delo, delo »na črno«, konjički, potovanja in ukvarjanje s potomci. Upokojitev hujše prenašajo ljudje, ki teh možnosti nimajo, težje jo prenašajo tudi osamele osebe brez potomcev.(Pečjak,1998)


26

Ne glede na odnos do upokojitve pa le-ta predstavlja enega najhujših stresov v življenju. Pomeni vstop v neznano, spremembo vsakdanjega ritma in izguba določenega kroga ljudi, s katerimi je človek preživel velik del svojega življenja.

IPR

- potovanja (v tople kraje) - sodelovanje v različnih društvih - pomembni so prijatelji

Ljudje, ki gojijo določene interese, opravljajo konkretne aktivnosti z vso marljivostjo, so zadovoljni s svojim življenjem. Drugi, ki nimajo lastnih interesov se počutijo izgubljene in včasih se zdi, da le čakajo na smrt.

S procesom staranja usihajo tudi posamezne sposobnosti za izvajanje rekreativnih aktivnostih. Nastopi čas osamljenosti in dolgočasja.


27

EPILOG - IZVEDBA OKUPACIJE

Končno je izid delovne terapije v tem, da klienti preko izboljšanja delovanja na vseh treh področjih (DA, dela in PČ) dosežejo zdravje in dobro počutje v okviru možnosti.

Področje DA (dnevnih aktivnosti) obsega 15 nalog ( npr. oblačenje, hranjenje, samo-medikacija ipd.) Gledano iz vidika izvedbenega področja DA, zmožnost oblačenja sega na tri področja izvedbenih komponent: senzomotorične, kognitivno integrativne in psihosocialnih spretnosti. Npr. senzomotorične spretnosti, ki bi jih lahko opazovali so: telesna shema, kontrola drže, povezovanje gibov; kognitivna integracija lahko vključuje zaporedje; psihosocialne spretnosti pa samo izražanje, vloge in razporeditev časa.

Kontekst izvedbe vsebuje časovni in okoljski aspekt. Vsaka kombinacija komponent (spretnosti) ima vpliv na klientovo vključevanje v področja delovanja. Npr. klientova starost, prizadetost (posledice obolenj, poškodb ipd.), kulturno in socialno ozadje vplivajo na izbor intervencijskih aktivnosti, ter selekcionirajo cilje - izražene kot pomembne za klienta.

Če se ponovno vrnemo na »oblačenje« in obravnavo 72-letne gospe, po CVI, katere cilj je samostojno oblačenje. Prisoten je levostranski neglekt, oslabljenost in slaba samopodoba. Na drugi strani imamo 15-letno mladenko, ki se nahaja na psihiatričnem oddelku zaradi anorexije nevroze in njenih posledic: utrujenosti, negativne samopodobe in šibke pozornosti ob izvajanju naloge.

Opisana primera kažeta na to, kako so lahko intervencijski cilji podobni – izboljšati spretnosti oblačenja, vendar se že z upoštevanjem kontekstualnih faktorjev ( starosti, prizadetosti, socioekonomskih faktorjev ipd.) cilji znatno spremenijo. Enotna terminologija govori o skupku potencialnih funkcionalnih izidov, ki se razlikujejo od primera do primera.


28

4 ANALIZA AKTIVNOSTI

1.ZGODOVINSKI VIDIK ANALIZE AKTIVNOSTI

V 20. stoletju so delovni terapevti izboljšali svoje spretnosti in znanje glede analize aktivnosti z namenom izbiranja in določanja terapevtskih aktivnosti. Gilbreth (1911) je predstavil koncept analize dela s pomočjo študije gibanja. Proučil je značilnosti delavcev, delovnega okolja in zahteve po gibanju pri delu in predlagal prilagoditve z namenom izboljšati učinkovitost.

Delovni terapevti so med 1. svetovno vojno analizo aktivnosti vključili v prakso in izobraževalne programe (Creighton,1992). Še vedno so imeli primarni pomen položaj sklepov, delovanje in mišična moč. Haas (1922) je predlagal sistem analize aktivnosti in ocenjevanja. Klasifikacijo, ki je upoštevala terapevtski namen aktivnosti, so razvili med letom 1920 in 1940. Tako je analiza v 60. letih vključevala fizične, čustvene in socialne zahteve (Creighton,1992). Med letom 1970 in 1980 pa so se razvijali številni novi okvirji in pristopi, ki so imeli pomemben vpliv na spremembo metod analize. Od terapevta se namreč zahteva, da prepozna senzomotorične, kognitivne, biomehanične parametre ter voljo in navade.(Creighton,1992). Aktivnost so uporabljali pri ocenjevanju, diagnosticiranju in obravnavi uporabnika z namenom razviti ali povrniti samostojnost pri izvajanju aktivnosti na posameznih človekovih področjih.

Analiza značilnosti, sestavnih delov in kvalitet posamezne aktivnosti pomaga terapevtu stopnjevati in prilagajati naloge glede na pacientove zmožnosti s tem pripisuje aktivnosti terapevtski značaj (Hinojosa, Sabari, Rosenfeld, 1983; Kinder, 1930). (D.E.Watson, L.A.Liorens)

Analiza aktivnosti se uporablja kot pristop, s katerim določamo, ali je aktivnost pomembna, ali motivira ter izpolnjuje klientove potrebe, ter se jo lahko uporabi, da se klientu pomaga, da razvije ali ohranja spretnosti ter zmožnosti. Analiza aktivnosti omogoča delovnim terapevtom, da določijo, ali ima aktivnost terapevtski potencial ali vrednost ter da izberejo ter ustvarijo aktivnost, ki bi lahko pomagala pri nezmožnostih ali funkcionalnih omejitvah (Trombly, 1995).

DT uporablja analizo aktivnosti med drugim tudi zaradi:

∑ Identifikacije dejavnikov pri ljudeh, nalogah ali v okolju, ki spodbujajo ali zavirajo opravljanje aktivnosti znotraj posameznih področij

∑ Določitve ustrezne strategije za ponovno vzpostavljanje povezave med človekom, njegovim delovanjem in okoljem.


29

2.ANALIZA AKTIVNOSTI - Zakaj?(G.Gamborg,1999)

- the examination of a craft, daily living task or leisure activity to determine how it can be used to obtain various goals in treatment. (AOTA Library, 1994)

= raziskovanje kreativnih, življenjskih ali prostočasovnih aktivnosti z namenom ugotoviti, kako z njihovo uporabo doseči različne cilje obravnave.

-requires the therapist to determine the multiple demands required to perform successfully a particular activity or occupation. (Barbara Sabonis-Chafee, 1989)

= zahteva, da terapevt prepozna različne zahteve potrebne za uspešno izvedbo določene aktivnosti.

-The therapist breaks down an activity into its component features and considers the effects of these features on the participants in the activity. (Nelson et al. 1982)

=terapevt razstavi aktivnost na njene sestavne dele in pretehta učinke teh delov na izvajalca aktivnosti

-a problem-solving strategy that will supply information to the therapist that can be used to document patient progress in skills and abilities, levels of achievement, areas of difficulty, and reference points for treatment intervention. (Lamport et al. 1993)

=strategija reševanja problema, s katero si terapevt pridobi informacije, ki so mu v pomoč pri ugotavljanju izboljšanja pacientovih spretnosti in sposobnosti ter stopnjo uspeha, pri določanju težav in razlogov za obravnavo.

-The ideal role of the therapist is to analyse the activity with accuracy and precision and identify areas where adjustment, necessitated by the limitations of the disability, can be made. (Claudia Kay Allen, 1987)

=Vloga terapevta je natančno analizirati aktivnost in določiti možne prilagoditve.


30

-Activity analysis is the process that occupational therapists routinely use to assist in the selection of activities for use in evaluating, treating, guiding or monitoring patient/client behaviors. (Carole Hays, 1993)

=Analiza aktivnosti je proces, ki DT pomaga pri izbiri aktivnosti, z namenom uporabe le-teh pri ocenjevanju, obravnavi, usmerjanju pacientovega/klientovega vedenja.

-Occupational analysis aims toward developing a science of occupation. Clinical occupational analysis aims at clairifying the practical relationship between occupations and therapeutic goals. (Sally Hobbs Cubie, 1985)

=Analiza aktivnosti podpira razvoj znanosti o okupaciji. Klinična analiza aktivnosti ima namen pojasnjevati praktične odnose in povezave med aktivnostmi in terapevtskim ciljem.

ANALIZA AKTIVNOSTI IN SINTEZA

Analiza = (gr. analyisis - razčleniti, razstaviti) razčlenjevanje, (raz)členitev kake enote ali celote na njene dele, sestavine.

Sinteza = (gr. synthesis sestava, združitev) spajanje, sestavljanje, združevanje; metoda znanstvenega raziskovanja, ki raziskuje pojave v njihovi celotnosti, v enotnosti in medsebojni zvezi posameznih delov.

Delovni terapevt se v analizo usmerja z dveh vidikov: z vidika običajnega izvajanja aktivnosti in z vidika izvajanja aktivnosti s pacientom. Aktivnost je potrebno oceniti in prilagoditi pacientovim sposobnostim. Končno izbiro aktivnosti pa pogojuje celostno razumevanje pacienta ter vplivi okolja.

Prednost uporabe aktivnosti v postopkih ocenjevanja je v tem, da vključuje širok spekter komponent in veliko fleksibilnost načrtovanja. Pacient igra v obravnavi aktivno vlogo s sodelovanjem pri izbiri aktivnosti, terapevtsko učinkovitost aktivnosti pa določata terapevtova strokovna presoja in aplikacija namenske aktivnosti.

Z analizo se ugotavlja terapevtska vrednost aktivnosti; s sintezo pa doda proces primerjave med aktivnostjo in pacientom.

Z analizo terapevt pridobi določeno znanje, kako bi lahko aktivnost prispevala k izboljšanju ravnovesja med posameznimi področji človekovega delovanje in motivirala posameznika pri vnašanju posameznih spretnosti v vedenjske vzorce


31

in vloge. Analiza je lahko splošna ali pa je sestavni del določenih modelov in pristopov obravnave. Odkrije pa zapletenost človekovega funkcioniranja.

Analiza aktivnosti je dejansko reševanje problemov. S pomočjo analize aktivnosti terapevt opredeli vrsto in obliko aktivnosti, ki bi zaradi njenih spremljajočih pozitivnih značilnosti lahko prišle v poštev pri obravnavi pacienta.

PROCES ANALIZE AKTIVNOSTI

Analiza je proces, kjer je pred uporabo potrebno vedeti:

ZAKAJ? bomo nekaj analizirali (cilj in namen analize)

KAJ? bomo analizirali (določiti objekt analize in njegove komponente, ki jih bomo analizirali)

KAKO? (uporaba obrazcev, tabel, ček list,…)

KAJ NAPREJ? (pomembnost, posledica analize)

Namen analize AKTIVNOSTI je razumeti:

- zahteve aktivnosti

- povezavo s konkretnimi klientovimi problemi pri izvajanju le te.

Delovni terapevt mora obvladati analizo in sintezo, če želi natančno določiti smisel in terapevtsko vrednost določene aktivnosti. Včasih je razstavljanje aktivnosti na posamezne korake in komponente dolgotrajen in zapleten proces, vendar je bistvenega pomena za določanje ciljev obravnave.

ANALIZO IZVAJAMO ZARADI:

- Učenja:

Opazovanje in razumevanje številnih elementov, korakov aktivnosti, ki morajo imeti pravilno zaporedje, omogoča lažje učenje določenih aktivnosti. Sinteza vključuje ustrezno izvajanje posameznih korakov in hkrati primerno zaporedje le-teh.

- Ocenjevanja in določanja ali je posameznik sposoben izvesti določeno aktivnost:


32

Določiti je potrebno izvedbene komponente za posamezno aktivnost. Terapevtovo znanje o komponentah je temeljno za to vrsto analize.

- Prilagoditev:

Določiti možnosti za spremembo aktivnosti glede na pacientove (ne)zmožnosti. To zahteva precejšno mero sposobnosti za reševanje problema. Prilagoditve pa ne smejo porušiti integriteto določene aktivnosti. V tem primeru moramo izbrati drugo aktivnost.

- Stopnjevanje zahtevnosti aktivnosti:

Uporabnost aktivnosti v terapevtske namene opredeljujejo možnosti za stopnjevanje zahtevnosti; več kot jih nudi bolj je uporabna.(stopnjevanje po komponentah in kontekstih okolja in časa)

- Določanja možnosti terapevtske uporabe

Z upoštevanjem posameznikovih potreb, vrednot, njegovega življenjskega stila in uporabljenih modelov in pristopov obravnave.

- Ugotavljanja možnosti uporabe aktivnosti:

Glede časa ki je na razpolago; varnosti, ki jo zahteva; prostorskih zahtev; potrebnega materiala; orodja in opreme ipd.(Mosey).

METODE IN SREDSTVA ANALIZE

- Razstavljanje v sestavne dele - Delitev na posamezne korake - Analiza s pomočjo komponent - Uporaba ček list - Reflektivno mišljenje (samostojno/skupaj z drugimi) - Uporaba standariziranih testov in tabel - Intervjuvanje klienta/pacienta - Uporaba vprašalnikov - Opazovanje med aktivnostjo

2. ANALIZA OKUPACIJE /usklajenost področij človekovega delovanja

Posameznik je dnevno vključen v številne rutinske aktivnosti, ki poenostavljajo delovanje na nivoju okupacije. Aktivnosti postanejo navade. Ljudje, preko zorenja in socializacije razvijejo paleto vzorcev aktivnosti, ki označujejo


33

njihov življenjski stil. Življenjski stil prispeva k človekovemu zadovoljstvu, ker mu omogoča definirati in izraziti njegovo osebno in socialno identiteto in razviti samospoštovanje (Fidler,1996)

Z analizo okupacije se predvsem ugotavlja zastopanost posameznih aktivnosti v časovnih intervalih, ugotavlja se uravnovešenost posameznih področij znotraj okupacije. Pomembne so informacije, ki jih dobimo od klientov glede želja po opravljanju določenih aktivnosti v primerjavi z dejanskim stanjem.

Zdravje in dobro počutje se dosega z uravnovešanjem dnevnih okupacij (CAOT,1994).

Shema 3:Uravnoteženost področij in vpliv na počutje


34

PODROČJA DELOVANJA/OKUPACIJA

DNEVNE AKTIVNOSTI DELO / PRODUKTIVNE AKTIVNOSTI

IGRA/PROSTI ČAS

- oblačenje/slačenje - nega/higiena - ustna higiena - kopanje/tuširanje - zunanja urejenost - nega osebnih

pripomočkov - samooskrba z zdravili - prehranjevanje in

hranjenje - socializacija - funkcionalna

komunikacija - funkcionalna mobilnost - skrb za zdravje - uporaba javnih

prevoznih sredstev - prepoznavanje

nevarnosti - spolno izražanje

HIŠNA OPRAVILA:

- nega oblačil - čiščenje (bivalni

prostori) - nakupovanje - priprava hrane in

pospravljanje - rokovanje z denarjem - upoštevanje varnosti - urejanje okolice

SKRB ZA DRUGE:

- nega otrok, družinskih članov ipd.

IZOBRAŽEVALNE AKTIVNOSTI

POKLICNE AKTIVNOSTI:

- poklicno raziskovanje - pridobivanje službe - opravljanje poklica - prostovoljno delo - planiranje upokojitve

- igra in prosto časovno raziskovanje

- igra in izvajanje prosto časovnih aktivnosti


35

V našem jeziku uporabljamo izraz DNEVNE AKTIVNOSTI; delimo jih na ožje – bazične dnevne aktivnosti (ODA) in širše dnevne aktivnosti (ŠODA) .

ODA so aktivnosti samooskrbe, medtem ko so ŠODA bolj kompleksne naloge, ki so nujne za vzdrževanje neodvisnosti na domu in v širši skupnosti.

ANALIZA PODROČIJ DELOVANJA

Objekt analize: Področja človekovega delovanja/OKUPACIJE

Metoda analize: Razčlenjevanje in določanje značilnosti

PONEDELJEK TOREK SREDA ČETRTEK PETEK SOBOTA NEDELJA7.008.009.0010.0011.0012.0013.0014.0015.0016.0017.0018.0019.0020.0021.0022.00ponočiNapiši:

∑ Katere aktivnosti izvajaš in v katera področja človekovega delovanja/ okupacije sodijo. Posamezne kvadrate barvno opredeli po področjih, tako boš ugotovil njihovo uravnoteženost.

Izpiši:

∑ Zate najpomembnejše aktivnosti ∑ Aktivnosti pri katerih uživaš ∑ Katere aktivnosti so del rutine, navad.. ∑ Katere aktivnosti se pokrivajo s tvojo vlogo študenta..


36

S pomočjo zgornje metode naredimo analizo človekovega delovanja tekom 24 ur. Tako spoznamo klientov življenjski stil, aktivnosti na področjih človekovega delovanja, njegove interese in tako se pri načrtovanju obravnave lažje približamo vsakemu posamezniku ter izhajamo iz njegovih potreb.

3 DINAMIČNA ANALIZA AKTIVNOSTI (DAA)

Cilj delovne terapije je doseči pri posamezniku čim višjo samostojnost v vsakodnevnem življenju. Za dosego le-tega je v prvi vrsti pomembno, da že pri ocenjevanju izhajamo iz posameznikovih življenjskih vlog in področij človekove okupacije.

Bolj kot na ocenjevanju na nivoju komponent, bi se moralo ocenjevanje opirati na neposredno opazovanje posameznikovega izvajanja aktivnosti.

Pri analizi aktivnosti je pomembno, da izhajamo iz posameznika, njegovih potreb, želja, sposobnosti in znanja. Analiza aktivnosti je proces, ki upošteva pristop od zgoraj-navzdol, kar omogoča bolj celosten pogled na posameznika, ki je v obravnavi.

V nadaljevanju bodo opisani principi t.i. Dinamične analize aktivnosti (DAA).

DAA temelji na teorijah, ki poudarjajo interakcijo med posameznikom, okupacijo in okoljem. V tem kontekstu obravnava tudi analizo. Ena od razlik med DAA in klasično analizo aktivnosti je tudi postopnost pri razstavljanju aktivnosti na sestavne dele.

Sestavni deli in meja med njimi niso natančno določeni vnaprej, bolj je pomembna postopnost ter določanje in reševanje težav na nivoju okupacije. To pa seveda ne pomeni, da je ocenjevanje in poznavanje izvedbenih komponent nepotrebno in odveč. Nasprotno! Delovni terapevt mora poznati izvedbene komponente. Če problemov ni mogoče rešiti na nivoju okupacije, je potrebno ocenjevanje in obravnava na nivoju komponent.


37

Shema :

AKTIVNOST SEGMENT ENOTA PODENOTA

odpreti pokrov lokalizirati pokrov

vzeti skodelico doseči pokrov

naliti vodo vanjo prijeti pokrov

Polnjenje vode napolniti ustrezno dvigniti pokrov

količino vode

zapreti pokrov

Kuhanje kave Polnjenje filtra s sneti nastavek za filter

na avtomat kavo

Prižiganje avtomata lokalizirati gumb

doseči

vključiti


38

Predpogoja za izvedbo analize:

• Motivacija; V prvi vrsti je pomembno ugotoviti želje in interese posameznika, kakšne aktivnosti izvaja v vsakdanjem življenju in kakšne aktivnosti se od njega zahtevajo glede na njegove življenjske vloge. Le na ta način bo pacient motiviran za sodelovanje in bo videl smisel izvajanja aktivnosti, ki se jo bo analiziralo.

• Znanje; Aktivnost, ki jo izbereta pacient in delovni terapevt v sodelovanju , mora pacient poznati, poznati mora njen potek, rezultate oz. posledice aktivnosti, mora imeti določene izkušnje z izvajanjem konkretne aktivnosti.

Ko sta zagotovljena oba predpogoja, se lahko začne z analizo ob opazovanju izvajanja konkretne aktivnosti. Ko nastopi pri posameznem koraku problem, je potrebno ugotoviti, zakaj izvedba ni mogoča oz. je otežena in s pomočjo dobljenih informacij poiskati skupaj s pacientom ustrezne rešitve.(shema 2)


39

Za vsak problem/neizveden korak

Ali si bolnik/klient želi izvajati aktivnost (motivacija)?

Ali so zahteve okolja ustrezne?

Kje so se pojavili problemi tekom izvajanja/pri kateremkoraku?

Ali bolnik/klient ve kaj narediti/kako izvesti konkretenkorak?

Ali bolnik/klient želi storiti/izvesti korak?

Ali bolnik/klient sploh lahko izvede korak?

Ali ima bolnik/klient sposobnosti za izvedbo?

Ali je izvedba aktivnosti ustrezna, primerna?

Ali bolnik/klient pozna aktivnost/ve kako izvesti aktivnosti? PREKINITEVANALIZE

Ali so zahteve aktivnosti ustrezne?

NE

NE

DA

DA

DA

NE

DA

DA

NE

NE

NE

NE

NE

NE

Predpogoja za izvedbo Analizeaktivnosti

PO

SR

ED

OV

AN

JE,

OB

RA

VN

AV

A

Shema 3: Proces DAA


40

4.ANALIZA AKTIVNOSTI (primer 2) –ANALIZA PO KORAKIH

ANALIZA AKTIVNOSTI

Sesanje preproge

Področje človekovega delovanja/okupacija

DELO IN PRODUKTIVNE AKTIVNOSTI

Aktivnost/kratek opis

SESANJE PREPROGE: uporabljen lahek sesalec, električni podaljšek (vrv) dolžine 7 m. Potek aktivnosti po korakih:

- Vzeti sesalec iz omare - Odviti vrv - Priključiti vtikač v vtičnico; vklopiti sesalec - Potiskati nastavek za sesanje naprej in nazaj - Izključiti in naviti vrv - Vrniti sesalec v omaro

Terapevtska sredstva, oprema, pripomočki, prostor:

Lahek sesalec, preproga za sesanje ter seveda prostor, kjer se aktivnost odvija

Varnostni ukrepi in kontraindikacije:

Previdno pri klientih z motnjami ravnotežja, fizično šibkih …

Čas trajanja aktivnosti: 15 minut


41

5.BIOMEHANSKA ANALIZA AKTIVNOSTI- sesanje preproge :

1. Katere zmožnosti in sposobnosti se zahteva za zadovoljivo opravljanje aktivnosti?

- ravnotežje - sposobnost pripogibanja in vzravnave - sposobnost prijema - sposobnost hoje naprej in nazaj - sposobnost premikanja prednostne rame proti gravitaciji in zmernemu uporu - vid (slepi potrebujejo prilagojene postopke za ločevanje že posesanega)

2. Opiši zunanje kontekstualne zahteve:

a.) Zahteve naloge: Kako so oseba in material postavljeni v odnosu eden do drugega?

- Sesalec se nahaja v omari poleg prostora, kjer se bo aktivnost odvijala - Vtičnica se nahaja na sredini stene, 80 cm nad tlemi. - Ko klient sesa se nahaja za sesalcem

b.) Zahteve okolja: Kje se aktivnost ponavadi odvija?

- soba šest m dolga in tri metre široka - v prostoru ni pohištva - preproga je razprostrta po tleh

c.) Zahteva okolja (socialno – kulturno): Ali ta aktivnost, ali način kako se opravlja ima poseben pomen za kulturo ali vpliva na socialno vlogo?

- oseba bo uživala v urejenem domu.

3. Opiši interne (klientove) zahteve za izvedbo aktivnosti (2).

Pomen in ustreznost za klienta:

Vrednote in interesi:


42

BIOMEHANSKA ANALIZA AKTIVNOSTI » SESANJE« Antefleksija rame

0-75 Deloideus(sprednja vlakna) Coracobrachialis Pectoralis major

Proti uporu 4- do 4 Koncentrična

Ekstenzija komolca

0-90 Triceps Gravitacija asistira

4- do 4 Koncentrična

Protrakcija scapule

Serratus anterior

Ne vpliva 4- do 4 Koncentrična

Ekstenzija rame

0-45 Deltoideus (zadnja vlakna) Latissimus dorsi Teres major

Grav.Asistira Ne vpliva Proti uporu

4- do 4 4- do 4 4- do 4

Koncentrična Koncentrična Koncentrična

Fleksija komolca

90-120 Biceps brachi Proti uporu 4- do 4 Koncentrična

Retrakcija scapule

Srednja vlakna trapeciusa

Ne vpliva 4- do 4 Koncentrična

Cilindrični prijem

Ekstenzorji Fleksorji Interoseii

Ne vpliva Ne vpliva 4- do 4 Izometrična Koncentrična

Stabilizacija zapestja

Vse mišice zapestja

Ne vpliva 4- do 4 Izometrična

Fleksija trupa 0-30 Ekstenzorji trupa

Grav. asistira 4- do 4 Ekscentrična

Ekstenzija trupa

30-0 Ekstenzorji Proti uporu 4- do 4 Koncentrična

4.Kaj mora biti stabilizirano, da omogočimo določenemu klientu opravljanje konkretne aktivnosti?

1. Za katero starostno skupino je aktivnost primerna?

- minimum deset let

2. Koliko ocenjujete je metabolični ekvivalent (MET) - nivo omenjene aktivnosti

- 2-3 MET – E


43

3. Katere varnostne ukrepe moramo sprejeti, ko apliciramo to aktivnost?

- odvisno od zahtevanih sposobnosti (glej 1.)

4. Za doseganje katerih kratkoročnih ciljev je ta aktivnost primerna?

- za krepitev mišic zgornjih ekstremitet - za razvijanje funkcionalnega ravnovesja - za zboljšanje centralne in periferne vzdržljivosti - izboljšanje stiska – prijema - učenje prave telesne mehanike

5. Kako lahko to aktivnost stopnjujemo za povečanje:

a. moč?

- težji sesalec - gosta, debela preproga/proti uporu

b. aktivni obseg giba/gibov?

- v mejah

c. pasivni obseg giba?

- ni primerna aktivnost

d. koordinacijo/spretnost?

- v prostor postavljeno pohištvo (obhajanje)

e. vzdržljivost?

- povečanje površine – več prostorov

f. zmanjšanje edema?

- ni primerna aktivnost

VAJA: Ugotovi katere senzomotorične komponente so potrebne za pribiti žebelj v steno?


44

Ugotovi katere senzomotorične komponente so zahtevane za šivanje gumba, ter stopnje zahtevnosti za posamezno vključeno komponento (minimalno, srednje in maksimalno).

6. ANALIZA AKTIVNOSTI (analiza po izvedbenih komponentah)

Analiza aktivnosti (AA) sega na tri nivoje:

- na nalogo/aktivnost usmerjena AA (NUAA) - na teorijo usmerjena AA (TUAA) - na klienta usmerjena AA (KUAA)

Na nalogo/aktivnost usmerjena AA (NUAA)

Odgovarja predvsem na sledeča vprašanja:

- Katere spretnosti običajno potrebuje posameznik za izpeljavo konkretne aktivnosti na tipičen način?

- Kakšen je njen kulturni pomen?

- Kako bi lahko uporabili to aktivnost v terapevtske namene?

Na nalogo/aktivnost usmerjena analiza uporablja terminologijo (AOTA, 1994) razvrščeno v tri med seboj povezane dele.

- PODROČJA DELOVANJA (performance areas)

- IZVEDBENE KOMPONENTE (performance components):

senzomotorične, kognitivne integrativne in kognitivne in psihosocialne.

- KONTEKSTI IZVEDBE (performance contexts)

Opis aktivnosti

Opiši starostno skupino kateri je namenjena aktivnost.

Opiši aspekt okolja v kontekstu izvedbe:

- fizično ( prostor, oprema, pripomočki, svetloba, hrup ipd.), - socialno ( socialne vloge, vedenje v tem kontekstu ipd). - kulturno (več pomenov - od prehranjevanja do skrbi za druge,


45

kreativnosti ipd.).

Seznam potrebščin in orodja, ki ga zahteva izvedba aktivnosti.

Opiši nevarnosti, ki jih izvedba predstavlja ( pri »normalno« delujočih)

Seznam zaporednih korakov izvedbe (npr. kuhanje vključuje : izbor sestavin, posode, recepta, kuhanje in čiščenje kuhinje).

Identifikacija osnovnih, oziroma najnižjih vrednosti komponent, ki še omogočajo izvedbo aktivnosti. Ponovno se preide vse korake (6) v odnosu na izvedbene komponente in se sešteje ugotovitve, tako se identificirajo tiste, ki so nujne za izpeljavo aktivnosti. Stopnjevanje in prilagajanje aktivnosti (v smeri različnih komponent

Na teorijo usmerjena AA (TUAA)

Na izbiro “teorij”, po katerih se obravnava posameznika vpliva več faktorjev: vrsta problema, ki ga ima obravnavani klient, terapevtovih profesionalnih prepričanj ter filozofskih prepričanj oddelka ali organizacije, kjer terapevt službuje.Vsaka teorija oblikuje svoj pogled na problem – funkcijo, disfunkcijo ter uporabo aktivnosti za izboljšanje okupacije.

Na klienta usmerjena AA (KUAA)

KUAA integrira znanje delovnega terapevta o aktivnosti in njenih terapevtskih možnosti s klientovimi cilji. Klientovi cilji, interesi, področja moči, potrebe, kontekst obravnave so center tega procesa.


46

OKUPACIJA VLOGE: prijatelj, sestra, brat NALOGA spada v področje: igra/prosti čas, ki se lahko izvaja v notranjem in zunanjem bivalnem okolju. AKTIVNOST: Vožnja z triciklom.

Koraki izvedbe aktivnosti:

- vzeti tricikel - usesti se na tricikel - položiti stopala na pedala in zagon - vožnja z triciklom, usmerjati kolo okrog različnih ovir - sestopanje s tricikla

Material, orodje, oprema:

Tricikel (nov ali rabljen) Varnostni ukrepi in kontraindikacije:Teren lahko predstavlja nevarnost za padce. Čas trajanja aktivnosti: Od nekaj minut do ene ure

Kriterij za zaključek aktivnosti:Prevožena razdalja

OSEBA/KLIENT

Ustreznost in pomen za klienta:Veselje

Vrednote in interesi:Biti podoben drugim vrstnikom, hitrost..


47

ANALIZA IZVAJANJA PO KOMPONENTAH:

Za vsako komponento določi stopnjo vključenosti

Stopnja vključenosti

Komentar

Min Sred Max

A. SENZOMOTORIČNE

KOMPONENTE

1. SENZORNE a. Senzorno zavedanje

b. Senzorna predelava

x Zahteva zavedanje in integracijo informacij dobljenih z vidom, ravnotežjem in propriocepcijo.

taktilna x Rokovanje s teksturo – površino (ročaj). Pritisk na površino podplatov nog.Zunanja temperatura.

proprioceptivna X Zavedanje položaja ram, nog - brez spremljanja z vidom.

vestibularna X Linearno gibanje glave skozi svod.

vizualna X Usmerja gibanje pri zahtevnejšem terenu

avditorna x Če se igra s prijatelji.

gustatorna Ni vključena

olfaktorna Narava /vonjave

b. Percepcijska predelava stereognozija X Prepoznavanje brez

spremljanja z vidom. kinestezija x Sila v ramah in nogah

potrebna za pogon


48

tricikla.

Izogibanje oviram. odziv na bolečino x Za varnost

telesna shema x x Za konstantno zavedanje položaja ram, nog , trupa in gibanja.

ločevanje levo/desno x Za razumevanje navodil, ne pa L in D ločevanje.

konstantnost oblike x Za identifikacijo objektov med vožnjo, kljub spremenjeni obliki.

položaj v prostoru x Za določitev položaja objektov v prostoru; gibanje med, za ali ob strani.

identifikacija dela kot celote x Za identifikacijo objektov, videnih parcialno.

ozadje – ospredje figure x Za identifikacijo ovir, kljub množici elementov v ozadju (pomeni videti prometni znak, kljub množici panojev v ozadju).

percepcija globine

x Za določitev spreminjajoče razdalje med sabo in objekti - v izogib trčenju.

odnos med predmeti x Za določitev kotov pod katerim so postavljeni predmeti (npr. robniki).

topografska orientacija x Za spremljanje začrtane poti do cilja.

2. NEVROMIŠIČNA


49

a. refleks x x Zahteva integracijo pozitivne podpore refleksov.

b. obseg giba/gibov

x x Fleksija rok (prsti),srednji obseg fleksije v rami, kolkih in kolenih.

c. mišični tonus X Izometrične kontrakcije mišic rok, izotonične kontrakcije ramenskih, komolčnih in kolenskih mišic.

d. mišična moč x Zahtevana mišična moč proti uporu – predvsem v nogah.

e. vzdržljivost x x Odvisna od razdalje,

teže tricikla in konfiguracije terena.

f. kontrola drže x Stabilna drža za vzdrževanje sedenja na sedežu.

g. poravnava drže x Trup v sredini.

h. mehkotkivna integracija

/

3. MOTORIČNA

a. groba koordinacija

x Groba koordinacija v rami in nogah, pomembna za začeti, končati in izvajati akt. vožnje.

b. prehod preko medialne linije /

c. lateralnost /

d. bilateralnost x Obsežna integracija


50

informacij ram( krmiljenje) – nog (pedaliranje).

e. motorična kontrola x x Recipročni gibi nog – podobno kot pri hoji.

f. povezovanje gibov x x Predvsem prvič; začeti in končati akt.

g. fina koordinacija x Cilindričen prijem.

h. vizo - motorična integracija x Med gibanjem opazovati, slediti stezi in obvladovati njene zahteve.

i. oralno - motorična kontrola /



Komentar

Min Sred Max

C. PSIHOSOCIALNE SPRETNOSTI 1. PSIHOLOŠKE a. vrednote x Nudi osebno

zadovoljstvo je socialno sprejemljiva, domiselna igra.

b. interesi x Velik interes med posamezniki.

c. samopodoba x x Uresničevanje ali sodelovanje vpliva na samopodobo, če je klient zelo zainteresiran za akt.

2. SOCIALNE a. vloga v družbi x x Pomembno vpliva na

vlogo. b. socialno obnašanje x x Odvisno od socialnega

konteksta: spoštovanje


51

drugih udeležencev, oziroma triciklov-

c. medosebne spretnosti x x Odvisno od socialnega konteksta.

d. samoizražanje x Vožnja omogoča kreativno ekspresijo in domiselno igro.

3. SAMOORGANIZACIJA a. samobvladovanje x x Odvisno od sposobnosti

za kolesarjenje, zahtevnosti fizičnega in socialnega okolja med vožnjo.

b. razporeditev časa /

c. samokontrola x Odvisna od zahtevnosti fizičnega in socialnega okolja med vožnjo.



Komentar

Min Sred Max

B. KOGNITIVNA INTEGRACIJA IN KOGNITIVNE KOMPONENTE

1. stopnja budnosti x Zahtevana visoka stopnja budnosti - reakcije na hitre spremembe v okolju.

2. orientacija x Samo o situaciji.

3. prepoznavanje x x Identifikacija tricikla, objektov in ovir.

4. koncentracija x Za vzdrževanje vožnje. Ločevati pozornost za vožnjo in dražljaje iz okolja.

5. sposobnost začeti aktivnost x Začeti vožnjo.


52

6. sposobnost končati aktivnost x Po določenem času zaključiti z vožnjo.

7. spomin x Priklic iz dolgoročnega spomina; kako začeti, uporabiti za vožnjo, kje voziti in posledice neprimernih reakcij (npr. padec na ovinku)

8. zaporedje akt. x x Plan poti do cilja.

9. kategoriziranje /

10. formiranje predstav /

11. miselne - prostorske operacije x Kako začeti in končati. Kako ravnati s triciklom okrog barier, posebej premikajočih.

12. reševanje problemov x Iskanje rešitev, če obtiči ali ne zmore preko ovir.

13. učenje/zadrževanje informacij x x Učenje je odvisno od klientovega predhodnega znanja vožnje.

14. generaliziranje/prenos naučenega x Lahko generalizira spretnost vožnje z ali brez uporabe krmila.

KONTEKST IZVEDBE A. Časovni aspekt: 1. kronološki Tricikel uporabljajo otroci med 2,5 – 5

let starosti 2. razvojni Detinstvo – zgodnje otroštvo

(Havighurst). Prehod iz senzomotorične v preoperativno fazo(Piaget).

3. življenjski ciklus Igra in zgodnji procesi učenja 4. stanje nezmožnosti / B. Okolje:


53

1. fizični Velikost, vidljivost, gibanje in razdalja med ovirami. Sposobnost izvajanja te aktivnosti močno poveča mobilnostno sfero.

2. socialni Prijatelji, bratje – sestre, igra ali tekmovanje.

3. kulturni Popularna aktivnost po vsem svetu.

Žal je ponekod še nedosegljiva.

7 SPREMINJAN JE IZVEDBE AKTIVNOSTI

Analiza aktivnosti je delovno terapevtsko orodje-instrument za ugotavljanje terapevtskega potenciala aktivnosti in možnosti njene uporabe v terapevtske namene. Analiza omogoča razumevanje klientove nezmožnosti opravljanja specifične aktivnosti.

Glavna vloga prilagajanja aktivnosti je v tem, da sledi klientovim sposobnostim izvajanja, tako v zahtevah po stopnjevanju, kot v lajšanju izvedbe.

Obstaja več standardnih oblik ocenjevanja klientovih sposobnosti izvedbe. Opazovanje izvajanja aktivnosti ustne higiene, hranjenja, oblačenja ipd. lahko natančno nakaže probleme pozornosti, spomina, iniciativnosti, varnosti, odločanja, reševanja problemov, vidnega polja, zavedanja telesa ipd. Z ocenjevanjem izvedbe lahko precizno identificiramo prizadetost klienta.

Vsaka aktivnost, uporabljena v delovnoterapevtski intervenciji je lahko razvrščena po stopnjah zahtevnosti in vsaka aktivnost nosi potencial za dokumentiranje klientovega napredka. Za aplikacijo namenske aktivnosti moramo upoštevati specifičnosti posameznika. Terapevt stopnjuje in prilagaja izbrane aktivnosti pri posamezniku, da pomaga pri uspešnem izvajanju ali izvabljanju želenih odgovorov.

Sinteza aktivnosti

Analiza aktivnosti je orodje, ki ga v delovni terapiji uporabljamo za ugotavljanje terapevtskega potenciala aktivnosti in analize njene uporabnosti v terapevtske namene. Velikokrat mora delovni terapevt rekonstruirati ali sintetizirati nalogo na različne načine, da bi dosegel klientovo zadovoljivo (zadovoljno) izvedbo. Moseyeva navaja, da je sinteza intelektualno delo -


54

element kliničnega sklepanja in odločanja prej kot da je legitimno orodje delovnih terapevtov (Mosey,1992) Moseyeva je videla analizo in sintezo kot dva tesno povezana procesa z nejasno mejo prehoda iz ene v drugo (Mosey, 1996) Sinteza aktivnosti se dogaja vsak dan, ne da bi o tem veliko razmišljali. (če smo utrujeni likamo sede ipd). Torej delovni terapevt pristopa k sintezi kot zadnjemu koraku analize aktivnosti, ko preoblikuje, modificira, adaptira aktivnost, da doseže klient uspeh v njeni izvedbi. Sinteza vključuje več kot aktivnost; vključuje pomen, ki ga ima aktivnost za klienta, medosebno interakcijo in kontekst aktivnosti. Sinteza vključuje »zlaganje« vseh delčkov aktivnosti v kreacijo celote. Sinteza zahteva adaptacijo in stopnjevanje aktivnosti, modifikacijo aktivnosti in kreacijo nove aktivnosti. Sinteza je lahko del ocenjevalnega orodja ali del intervencijskega procesa.

Adaptacija in stopnjevanje vključujeta spremembe v okolju ali aktivnosti – ne pa pri osebi. Adaptacije so lahko enostavne (žlica s prilagojenim ročajem), do zahtevnih, ki zahtevajo spremembe v aktivnosti. S stopnjevanjem zahtevnosti izvajanja aktivnosti se daje priložnost klientovim sposobnostim. Učinek dosežemo s spreminjanjem procesa, orodja, materialov, okolja, ki stopnjuje ali lajša zahteve izvedbe. Stopnjevanje pomeni izvedbo aktivnosti razvrstiti ali postaviti na skalo velikosti, kvalitete ali intenzivnosti.

Večina aktivnosti vsebuje več spretnosti (komponent), ki se prekrivajo in spadajo v vsa področja izvedbenih komponent, zato je zelo pomembna karakteristika naloge, ki daje pomembno informacijo za uporabo in stopnjevanje aktivnosti.

Stopnjevanje aktivnosti je način prilagajanja aktivnosti, lahko vključuje poenostavljanje (stopnjevanje aktivnosti navzdol) ali stopnjevanje v smislu kompleksnosti, modifikacija sekvenc ali fizičnih zahtev aktivnosti, modifikacija časa potrebnega za izvedbo aktivnosti/naloge. Poenostavljanje aktivnosti pomeni narediti na nek način aktivnost lažjo za klienta. (terapevt opravi del aktivnosti – posamezno akcijo, klient dokonča aktivnost). Ko klient opravi aktivnost samostojno, lahko začnemo s postopnim stopnjevanjem navzgor. Na primer: Sezuvanje nogavic pri klientu; -poenostavljanje: Dth nabere nogavice do skočnega sklepa; Klient povleče – dokonča aktivnost. Slačenje hlač:


55

-poenostavljanje: Dth odpre zadrgo; Klient zaključi aktivnost. Modifikacija aktivnosti vključuje spreminjanje zaporedja ali časa potrebnega za izvedbo aktivnosti – okupacije. Modifikacija ne pomeni spreminjanje aktivnosti same. Človek vseskozi modificira aktivnosti, ne da bi ob tem sploh razmišljal. Če smo utrujeni ko izvajamo nalogo stoje, poiščemo način da jo nadaljujemo v sedečem položaju, povlečemo stol namesto dvigovanja ipd. Na primer: Dth pogosto modificira zaporedje aktivnosti zaradi hrambe energije; klient se izogne hoji po stopnicah, prostorih in izvede aktivnost na bolj efekten način. Veliko aktivnosti vključuje časovni faktor. Klient mora izvesti aktivnost v specifičnem času dneva, leta da lahko govorimo o funkcionalni aktivnosti. Npr. Ko začnemo otroka učiti oblačenje majice preko glave zato porabi veliko časa, nato gre vse hitreje. Mnoge aktivnosti niso funkcionalne, če jih klient ne more zaključiti v določenem času (smisel!). Če bi otrok porabil polovico ure za oblačenje majice, potem to nebi bila funkcionalna aktivnost. Kreiranje nove aktivnosti je kompleksni tip sinteze aktivnosti. Ta sinteza nastopi ko Dth oceni klienta in določi področja, ki zahtevajo intervencijo; nato v odgovor Dth skreira specifično aktivnost za klienta. Ta sinteza zahteva spretnost, kreativnost in globoko razumevanje klienta. Običajno so te aktivnosti »just – right« za klienta. Pri tovrstni sintezi igra humano in nehumano okolje pomembno vlogo. (Če je hišni ljubljenec drag klientu, lahko Dth vključi skrb zanj v klientov intervencijski plan -garancija za klientovo vključenost). POVEZAVA SINTEZA – OKUPACIJA Opisani primeri sinteze aktivnosti zahtevajo veliko spretnosti in znanja Dth. Poznati mora aktivnost, kakšen pomen ima za klienta in kakšna je njena povezava s klientovo okupacijo. Zakaj je določena aktivnost pomembna za klienta? Kakšno vlogo igra v njegovem življenju? Kako bi aktivnost pomagala njej/njemu pri vključevanju v smiselne okupacije?V kolikor klient ne vidi smisla v izvajanju aktivnosti potem ne bo motiviran in bo aktivnost izvajal brez osebne vneme, taka zmanjšana participacija pa bo minimalizirala terapevtsko vrednost aktivnosti. Sinteza mora biti življenjska in v kontekstu. Sinteza je rezultat Dth sposobnosti, spretnosti, njegovega razumevanja klienta, njegovih potreb, konteksta v katerem se bo aktivnost izvajala.


56

ODLOČANJE ZA AKTIVNOST Številni faktorji vplivajo na to kako Dth izbira, strukturira, stopnjuje in/ali adaptira aktivnost, da bi klient dosegel cilje in zadovoljil potrebe. Pri odločanju glede aktivnosti in njenega vključevanja s klientom, mora Dth upoštevati mnoge dimenzije aktivnosti (analize aktivnosti); področja moči in šibkosti klienta, njegove interese, cilje in potrebe; vrsto terapevtskega pristopa ali modela obravnave, ki ga želi terapevt uporabiti; smisel (pomen) različnih aktivnosti za določenega klienta; kontekst v katerem naj bi se aktivnost izvajala (kako različni konteksti vplivajo na prej omenjene faktorje); dostopnost do različnih aktivnosti. Namenska aktivnost sledi dvema ciljema, »klientovemu« in Dth.

PRIMER IZ PRAKSE:

Posameznik se po ozdravljeni poškodbi pri delu vrača v delovni proces – torej vrača v vlogo delavca – na področje DELA IN PRODUKTIVNIH AKTIVNOSTI. Za uspešno vrnitev na delo posameznik potrebuje specifične izvedbene komponente kot npr. moč, vzdržljivost, mehko tkivno integracijo, razporejanje časa in fizične posebnosti v kontekstu okolja.

Z interdisciplinarnim timom se planira intervencija za dosego želenega izida. Intervencija vključuje telesne aktivnost, prilagoditev delovne površine ipd.

Namen DT v praksi je vplivati na posameznikove sposobnosti, njegovo delovanje, okolje v katerem funkcionira, zato, da bi lahko dosegel potrebno ravnovesje med sposobnostmi na eni strani in zahtevami okolja na drugi strani. Z namensko modifikacijo in adaptacijo aktivnosti želimo bodisi zagotoviti samostojno izvajanje bodisi razviti ali izboljšati spretnosti izvajanja.

AKTIVNOSTI, PROCES SPODBUJANJA (klieta-motivirajočih) sprememb Že od samih začetkov stroke v zgodnjih 1900, so delovni terapevti opazili, da vključevanje v smiselne aktivnosti pri klientu spodbuja občutek kompetence (Clark et.al.,1991). Proces spodbujanja/usposabljanja je proces preko katerega oseba dosega potrebno kompetenco za odkrivanje pozitivnih vplivov na kvaliteto življenja (Wilson, 1996) Kvaliteta življenja je tisti doseg/razsežnost, ko posameznik vidi življenje smiselno, mu nudi priložnosti vsesplošne osebne rasti in doseganja ciljev (Hood,


57

Beaudet&Catlin, 1996). Kvaliteta življenja se ocenjuje s stopnjo zadovoljstva, ki se kaže v zadovoljujočih medsebojnih odnosih v podpori socialne mreže in vključenosti v aktivnosti, ki so smiselne in osrečujoče za posameznika. Proces usposabljanja vključuje pet temeljnih elementov (Gutierrez,1995)

- repertuar spretnosti (nujne za soočanje zahtev in priložnosti v okolju) - občutek kompetence (prepričanje da so določene sposobnosti zadostne

za dosego cilja) - občutek samo- odločanja (biti sam svoj gospodar) - občutek pripadnosti ( družini, družbi ipd) - občutek enakovrednosti ( imeti iste pravice kot vsi ostali za dosego

zadovoljujoče kvalitete življenja). Opisani elementi procesa usposabljanja narekujejo osebi vedenjske spremembe.

- prepričanje v osebne spremembe( sprejetje prepričanja v spremembe, v možnost izbire – prvi koraki iz stagnacije v akcijo)

- notranjo motivacijo (mobilizacija notranjih moči za akcijo – prepričanje, da osebna izbira in sposobnosti vodijo v želeno spremembo)

- prepričanje v samo-učinkovitost (prepričanje v razvoj spretnosti potrebnih za želeno spremembo)

- postavitev zunanje podpore (družina, družba, mreža)ipd. Za boljše razumevanje procesa spodbujanja/usposabljanja moramo omeniti faktorje, ki prispevajo k »zaviranju«, kajti bolezen vedno zavira, saj omejuje človekove sposobnosti za kompetentno izvajanje okupacije. Prizadetost posega v vloge, odnose med ljudmi, sodelavci, kar povzroča napetost in izgubo vloge – identitete, ki jo je imel prizadeti pred boleznijo, poškodbo ipd. »Zaviranje« lahko ocenjujemo po prisotnosti šestih elementov. - izgubo samo odločanja (prizadeti meni, da je izgubil kontrolo nad svojim

življenjem in s tem možnost izbire) - izgubo kompetence (občutki neadekvatnosti - povezani z izgubo

spretnosti, ki so nujno potrebne za doseganje ciljev) - občutek stigmatiziranosti (nastane, ko oseba verjame, da je zaradi

prizadetosti izločen iz družbe) - občutek »nevrednosti«( nastane, ko družba, delovno okolje, družina ne

»vidi« - upošteva prispevka prizadetega). - občutek neenakosti (neenake pravice do kvalitetnega življenja) - izguba identitete ( izguba nastane kot rezultat porušenih vlog, nalog,

odnosov v primerjavi z obdobjem pred prizadetostjo).


58

Terapevtsko spodbujanje/usposabljanje za spremembe, ki predstavljajo motiv za klienta Sprejemanje prizadetosti je odvisno od posameznikovih dednih zasnov, izkušenj in drugih faktorjev. Posameznik poseduje visoko – nizko stopnjo elastičnosti, od tega je tudi odvisno koliko in katere tehnike se bodo uporabile v namene spodbujanja 8 npr. dovršenost izvedbe, ustno prepričanje, optimalni stres ipd.).

Uporaba aktivnosti v procesu spodbujanja/usposabljanja Eden od filozofskih principov sprejetih s strani delovne terapije govori o tem, da participacija v smiselnih okupacijah vpliva na posameznikov občutek obvladovanja življenjskih in okoljskih situacij. Aktivnosti so primarno medij preko katerega posameznik doživlja izkušnje – doživljanje sebe v interakciji s humanim in nehumanim okoljem. Ljudje se prepoznavamo preko vključevanja v aktivnosti,ki podpirajo njihove vloge in odnose. Participacija v aktivnostih je torej nujna za oblikovanje posameznikove identitete.

Formacija človekove identitete je proces ki vsebuje tri primarne korake: - Posameznik sodeluje v specifično izbranih aktivnostih, ki lahko

podpirajo želeno socialno vlogo - Prevzemanje specifične vloge daje možnost za sodelovanje v odnosih z

drugimi - Preko vključenosti v odnose, aktivnosti, vloge ki podpirajo te odnose,

prične človek doživljati sebe kot del velike skupnosti. Ko prizadetost povzroči izgubo smiselnih aktivnosti, vlog in odnosov, človek izgubi povezavo z drugimi in njihovim okoljem. Aktivnost podpira posameznikovo socialno vlogo. Uporaba aktivnosti za spodbujanje oseb s prizadetostjo Z asistiranjem osebam s težavami v izvajanju ODA in ŠODA omogočamo opravljanje njihovih lastnih vlog v družbi, družini delu in jim dajemo priložnost za občutek moči/obvladovanja življenja. ODA in ŠODA lahko primerjamo z Maslovo piramido, Oda sodijo v bazične potrebe, ŠODA pa v »meta potrebe«. Primerjava med DA in Maslovo hiearhijo potreb ODA (bazične potrebe) ŠODA (metapotrebe) Fiziološke potrebe Oseba se lahko presede iz postelje na

Pripadnost Oseba se je reintegrirala v družbo in


59

straniščno školjko

postaja njen pomemben član. Razvil je potrebno socialno mrežo. Samopodoba Oseba je prepričana da so njene spretnosti zadostne za srečevanje z zahtevami in izzivi v okolju

Potreba po varnosti Oseba je kognitivno varna za neodvisno življenje v njenem okolju

Samo-aktualizacija Oseba poseduje spretnosti, nujne za izvedbo pozitivnih sprememb v kreiranju smiselnega ,kvalitetnega življenja.

ODA= ožje dnevne aktivnosti, ŠODA= širše dnevne aktivnosti Proces, preko katerega poskušamo pomagati klientu, da ponovno osvoji želene vloge in odnose je sestavljen iz petih korakov: - identifikacija specifičnih vlog in odnosov, ki so bili opuščeni po nastanku bolezni ali pa nikdar razviti - posledica razvojnega primanjkljaja. - identifikacija aktivnosti, ki jih je klient uporabljal za podporo izgubljenim vlogam in odnosom. Pri razvojno motenih, terapevt in oseba poskušata identificirati aktivnosti, ki bi lahko vplivale na nikdar doseženo vlogo in odnose. - identifikacija vlog in odnosov, ki bi jih klient želel obnoviti po prizadetosti ali odsotnosti - iskanje aktivnosti, ki bodo podprle obnovljene vloge (adaptacija akt. ipd) - nadaljevanje krepitve spretnosti potrebnih za specifične aktivnosti,ki služijo za doseganje želenih vlog in odnosov. To je začetek obnove identitete na osnovi zadovoljujoče interakcije med osebo in objekti v njenem/njegovem okolju.


60

Shema: Aktivnosti podpirajo vloge in odnose, ki oblikujejo

človekovo identiteto

IDENTITETA

ODNOSI

Preko odnosov

VLOGE Socialne vloge omogočajo

interakcijo z drugimi

AKTIVNOST

Aktivnosti podpirajo vloge


61

7. USTVARJALNOST – KREATIVNOST - OKUPACIJA

Na kreativno izražanje večine ljudi vpliva njihovo socialno okolje, izkušnje, ki jih imajo in vsakodnevno življenje. To se pravi, da za kreativno izražanje potrebuje posameznik IZKUŠNJE IN ZNANJE (Creek, 1997).

Kreativnost je pojem, ki je močno povezan z delovno terapijo. Človek je kreativno in domiselno bitje.

Od kod kreativnost:

Ali je to poseben talent?

Ali je genetsko pogojena?

Ali je to rezultat možnosti, izobraževanja in vpliva kulture?

V zgodovini delovne terapije so se pogledi na kreativnost spreminjali. Začelo se je s kreativnimi tehnikami, ko pa se je delovna terapija razširila na somatsko področje se je uporaba le-teh zmanjševala. Med tem, ko pa so se na področju psihiatrije kreativne aktivnosti ohranile in se uporabljajo še danes (glasba, drama, ples, risanje ipd.) V delovni terapiji ima končni izdelek oz. produkt manjšo vrednost kot sam proces. Glede na to, da se v zadnjem času področju prostega časa daje vse večjo pozornost, lahko sklepamo, da bodo kreativne aktivnosti pridobile na pomenu (Mosey,1996).

Ustvarjalnost je temeljna antropološka kategorija, ki pomeni preseganje že ustvarjenega. Je najbolj konstruktivna oblika manifestacije človekove osebnosti. Struktura osebnosti, ki se manifestira skozi ustvarjalni proces kot aktivni princip kompozicije sposobnosti, stilističnih potez, čustvene sfere in motivacijskih mehanizmov, torej celovite osebnosti, pomeni enega izmed temeljnih določil generičnega bistva človeka, skozi katerega lahko v največji meri uresničuje samega sebe. Je zavestno in podzavestno procesiranje – simbolizacija izvirnih, novih zamisli in odkrivanje njihove realizacije v modelih, načrtih, teorijah, odločitvah, storitvah, izdelkih, dejanjih, umetniških storitvah itd.

USTVARJALNI PROCES je celovita aktivacija človekove osebnosti, ki TRANSCENDIRA obstoječe strukture stanj in procesov v sebi ali okolju s tem, da ustvarja nove elemente in strukture.


62

Ena najslavnejših definicij opredeljuje USTVARJALNOST kot KONSTELACIJO osebnostnih in intelektualnih lastnosti, ki jih izkazuje posameznik, ko mu je dana svobodna izbira, v pomembnem porastu časa, ki ga preživlja v ustvarjalnem procesu.

(C. Sccot Findlay in Charles J.L.Umseden: The creative mind, Academic press, New York 1988)

Kreativni proces je formulacija specifičnega problema v nedefiniranem problemskem območju ali razvijanje nove in primerne rešitve tega problema ali oboje.

Ustvarjalni proces ima dvojni izvir – v človeku in v okolju. Gre za dialektično napetost in interakcijo med vsakokratnima konstalacijama elementov strukture osebnosti in okolja.

Osnovni kriterij ustvarjalnosti je IZVIRNOST in njena pojavna oblika NOVOST. Osnovna dimenzija novosti je njen obseg. Najožji obseg ima individualna novost, najširši pa svetovna novost.

V delovni terapiji se velikokrat postavlja vprašanje: ALI SE AKTIVNOST NANAŠA NA PROCES, IZDELEK ALI OBOJE. (Hagedorn,1995).

Novejše teorije zagovarjajo stališče obojega, saj se teh dveh pojmov ne da ločiti.

Vendar mora vseeno biti poudarek na procesu in ne na končnem izdelku

( MacDonald,1976; Creek,1990).

Willsonova (1987) navaja, da je poudarek na vrednosti aktivnosti in na komunikaciji, ki jo izzove.

Pomembnost izdelka kot elementa, ki omogoča občutek zadovoljstva nad doseženim tudi ne gre zanemariti, vendar je potrebno omeniti, da namen in cilji obravnave niso osredotočeni na klientove sposobnosti »umetnika« ali učenje le teh ( Bisell, Mailloux, 1981 cit. po Holder, 2001).

Kreativni proces je sestavni element kreativne aktivnosti, torej je dlje trajajoči proces, ki prinaša neke vrste užitek.

Dejonckheere, Velghe, (2001) opisujeta kreativni proces, kot sestav štirih faz


63

- OPAZOVANJE - ZAZNAVANJE - NOTRANJI PROCES - KREATIVNO IZRAŽANJE

Mediji za izražanje kreativnosti so številni, saj se z njimi srečujemo v vsakodnevnem življenju. Beseda »kreativni« se uporablja za označevanje »nadpovprečnih« predstavnikov različnih strok: oglaševalec, kuhar, šivilja, frizer ipd.

Stein (1974) je definiral kreativnost kot proces katerega rezultat je novost.

Prava kreativnost je proces, ki traja dlje časa in je označen z originalnostjo.

Kreativnost je sposobnost, ki se jo lahko razvija, čeprav so nekateri bolj nadarjeni, kot drugi. Vsak ima sposobnost, da je kreativen do določene stopnje. Nekateri so sposobni izpolniti vse faze kreativnega procesa, večina pa obvlada določene faze bolje kot druge.

Vsako človekovo delo ali aktivnost je v nekem smislu kreativno, bolj kot se pribljiža človekovi izraznosti, bolj je kreativna in bolj ko postaja reprodukcijska bolj se oddaljuje (Persson,1996)

Teoretiki v delovni terapiji kot je Creekova (1999) razumejo kreativnost, kot prispevek k napredovanju človekovega znanja in razumevanja, ima vrednost za posameznika in za reševanje vsakodnevnih težav, ter za povišanje kvalitete »bivanja«.

Creekova (1999) navaja, da imajo kreativne aktivnosti terapevtsko vrednost in vključujejo naslednje ugodnosti - povečujejo: motivacijo, zadovoljstvo in samozavedanje; omogočajo samoizražanje in pogled vase ipd.

Kreativne aktivnosti omogočajo klientu, da izve več o svojih nezavednih področjih.

Spričo vedno večjega poudarjanja kvalitete preživljanja prostega časa, kaže uvajati kreativne aktivnosti kot element uravnoteženja posameznih področij okupacije.

8 USTVARJALNO MIŠLENJE:

Konvergentno mišljenje iz več možnosti vodi v eno samo idejo ali rešitev in potemtakem nima posebne hevristične vrednosti.


64

Divergentno mišljenje je usmerjeno na čim večje število novih idej. Zanj je značilna prožnost, ki kaže na različnost in kvaliteto idej, tekočnost, ki pomeni veliko količino idej v kratkem času, izvirnost, ki se odraža v redkosti in nenavadnosti, novosti idej..

Nepričakovan pojav nove ideje, nenadna rešitev na videz nerešljivih problemov, nenavadne okoliščine in stanja zavesti, v katerih se pojavijo dotlej neznane in presenetljive domislice, kaže na pojav posebne vrste mišljenja, ki mu pravimo intuitivno ali globinsko. Izvor intuicije je v človekovi podzavesti.

Ustvarjalni proces spremljajo tudi različna motivacijska in čustvena stanja, ki lahko pozitivno aktivirajo energijo ali pa ustvarjajo prave blokade v mišljenju. Še večje blokade povzročajo fiksacije v mišljenju. (npr. fiksacija funkcije je Da Vincijeva zamisel letala, ki bi posnemalo let ptice – mahanje s krili. Letalo je poletelo šele z negibljivimi krili).

VPLIV USTVARJALNOSTI NA POLNOST ŽIVLJENJA

V »polnosti živi ljudje« so tisti, ki uporabljajo vse svoje človeške sposobnosti, moči in talente. Izkoriščajo jih do konca. Popolno delujejo s svojimi zunanjimi in notranjimi čuti.

(Yohn Powell, Loyola university, Chicago)

Polno živi ljudje so živi tudi v svojem mišljenju. Zelo dobro se zavedajo Sokratove trditve, da življenje brez razmišljanja ni vredno, da bi ga živeli.

Razumeti smisel »biti človek«, pomeni razumeti pomen specifičnih izkušenj, ki jih le ta ima (Munhall).

Ljudje doživljajo svet okoli sebe preko zaznavanja. Tako postane zaznavanje njihova resničnost. Tako je zaznavanje edinstvena, popolnoma individualna izkušnja, ki je odvisna od konteksta situacije in zunanjih dražljajev ( Merleau – Ponty).

Kot bitja živimo skozi čas in prostor z neko mero ali do neke mere zavedanja. Večina našega življenja je »vsakdanjost« in če ne najdemo smisla v teh trenutkih, potem le obstajamo in ne živimo (Munhall).

Ujeti smisel »biti človek« pomeni iskati smisel v vsakdanjem svetu ljudi.

Csikszentmihalyi M. in Csikszentmihalyi I. 1990 opisujeta teorijo FLOWA kot odnos med tem, kako nekdo doživlja izzive v neposredni situaciji in


65

sposobnostmi, da obvlada situacijo. Flow opisujejo kot polnost izkušnje v toku - optimalna izkušnja, ravno pravšni izziv glede na sposobnosti. Ko se pojavi optimalna izkušnja flowa, oseba doživi veselje, je intenzivno vključena, se globoko koncentrira, uživa v jasnosti ciljev in povratnem odgovoru, izgubi čas za samozavedanje. Ima občutek moči, aktivnosti kreativnosti, koncentracije in motivacije.

Da tudi ostaneš v flowu, je potrebno dodajati - povečevati kompleksnost aktivnosti z razvijanjem novih spretnosti in sprejemanjem novih izzivov (motivi).

Izkusiti popolno zatopitev v aktivnost in pozabiti na vse okoli sebe je bistvo dobrega počutja (Bundy in Canella,1995). Koncept popolne zatopitve v aktivnosti je lahko zelo uporaben pri raziskovanju in iskanju prostočasovnih aktivnosti v delovni terapiji (Anderssen Sviden in Borell, 1998).

Teorija o flowu je iztopajoč primer znanja o okupaciji, ki je tako genialna kot dokumentirano vredna zaupanja. Sklicujoč se na Csikszentmihalyijeva odkritja lahko terapevt bolj temeljito opravi selekcijo in predpiše okupacijo, ki bo klientu verjetneje prinesla izkušnjo flowa, ki mu lahko poveča subjektivni občutek zadovoljstva in zmanjša dolgočasje (Carlson in Clark, 1991).

Občutek optimalne izkušnje je velika motivacija za posameznika oziroma skupino, za to je potrebno v tej smeri iskati možnosti za izvedbo okupacije. Bolj ko bodo okupacije blizu populaciji, večje bodo možnosti za doseganje izkušnje flowa.


66

UPORABLJENA IN PRIPOROČENA LITERATURA:

Jim Hinojosa,The texture of life AOTA,2000

Lamport K. N. Activity Analysis & Application. Slack Incorporated, 2001.

R. Hagedorn, Occupational therapy: Foundations for practice. New York:

Churcill Livingstone, 1992.

Mosey, A.C. Psyhosocial components of occupational therapy. New York: Lippincott - Raven, 1986.

Lori L.,Patty R. Using Environments to Enable Occupational Performance: Slack Incorporated, 2003.

Neistadt M. E.& Crepeau E.B. Willard and Spakman s 0ccupational therapy. Philadelphia: Lippincott, 1998 (9.izdaja).

Poltajko, H.J., et alt. Dynamic Performance Analysis: A framework for undertstanding Occupational Performance. AJOT 2000;54: 65 - 72

Gamborg, G. Activity analysis in occupational therapy. The school of occupational therapy in Aarhus, Denmark,1999.

Nevenka Gričar.:Vrednost analize aktivnosti, Delovni terapevt in klient, Maribor, 2001

Jože Trček.: Medosebno komuniciranje – kontaktna kultura. Tiskarna Tone Tomšič, 1998

Tomaž Gorjup.: Likovne zakonitosti in aktivnosti delovne terapije. DZS, Ljubljana, 1999

Jeanne E. Lewin, Colleen A. Reed.:Creative Problem Solving in Occupational Therapy. Lippincott, New York,1998

Nicky Hayes, Sue Orrell.: Psihologija. Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 1998

Diane E. Watson.: Task Analysis: An Occupational Performance Approach, AOTA, Montgomery Lane, 1997


67

Asja Nina Kovačev.: Govorica barv. Prešernova družba, Vrba, 1997

Janek Musek.: Nova psihološka teorija vrednot. EDUCY, Inštitut za psihologijo osebnosti, Ljubljana, 2000

Đorđević D.D.: Razvojna psihologija. Dečje novine, Gornji Milanovac, 1984

Maslow A.H.: Motivacija i ličnost. Nolit, Beograd, 1976

Mosey A.C.: Psychosocial Components of Occupational Therapy. Lippincott, New York, 1986

Pečjak V.: Psihologija tretjega življenjskega obdobja. Bled: samozaložba; Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana, 1988

Članki:

Golledge J.: Distinguishing between occupation, porposeful activity and activity, part 1: review and explanation. British Journal of Occupational Therapy, 1998

Trombly C. , Occupation: Purposefulness and meaningfulness as therapeutic mechanism. American Journal of Occupational Therapy, 1995 (49)

Csikszentmihalyi Mihaly.: Flow The Psychology of Happiness. Rider, Johannesburg, 1992


68

PRILOGA:

VREDNOST IN UPORABA AKTIVNOSTI

Delovnoterapevtska praksa in prepričanja podpirajo vrednost aktivnosti kot učinkovitega orodja v procesu sprememb. Kako vsakdo izmed nas »okupira« svoj čas je odvisno od veliko spremenljivk in vrednot. V različnih obdobjih so bili v ospredju različni koncepti, glede uporabe aktivnosti. Konec 20 stoletja se je začelo gibanje uporabe ADL – participacije v vsakodnevnih aktivnostih in s tem »TOP DOWN« pristopa. DA so tako postale medij za ocenjevanje in intervencijo. »bottom up« pristop je tako izgubil na veljavi, ki jo je zasedal pred tem – v smislu osredotočanja na izvedbene komponente tako v ocenjevanju kot v intervenciji.

VEČSTOPENJSKI PRISTOP K ANALIZI AKTIVNOSTI:

Aktivnost ocenjujemo iz dveh perspektiv; kot se normalno izvede - oziroma potencialno izvede s strani klienta. Pogosto mora delovni terapevt rekonstruirati aktivnost do meje seganja klientovih sposobnosti.

Za potrebe analize aktivnosti in pridobivanja spretnosti v izvajanju analize so razvili več stopenjski pristop, ki je sestavljen iz :

1. zavedanja aktivnosti

Nudi priložnost »vživljanja« v aktivnost.

2. identifikacija akcije

Predvideva bolj direktni pristop k aktualni izvedbi aktivnosti. Ločuje 10 ali manj zaporednih korakov in jih primerja z koraki izvedbe iste aktivnosti različnih oseb.

3. analiza pričakovane izvedbe aktivnosti

Tretja oblika analize nudi možnost intenzivnega ocenjevanja področij okupacije, komponent in kontekstualnih faktorjev. Aktivnost (normalna izvedba), oziroma njene dele se razčleni v skladu z sprejeto enotno terminologijo.

4. analiza akt. za terapevtsko intervencijo

Zahteve aktivnosti, intervencijska aplikacija in modifikacija so načrtovane.


69

5. klient – aktivnost oblika povezave

Vključuje strukturo za aplikacijo aktivnosti kot terapevtskega medija v intervencijskem procesu. Oblikuje se klientov profil vključno z opisom disfunkcije ter bližnjimi in daljnimi cilji. Išče se aktivnosti, ki se jih lahko uporabi kot terapevtski medij, opiše se priprava, aplikacija in funkcionalni izzid v jeziku Enotne terminologije AOTA-e.


70

OBLIKA 1 Zavedanje aktivnosti

Študent:_____________________________Datum:___

Aktivnost:____________________________________

Navodila: Razmislite o pravkar zaključeni aktivnosti in odgovorite na sledeča vprašanja z besedami, ki vam pridejo prve na misel.

1. Med izvajanjem aktivnosti sem razmišljala o…….

2. Za trenutek sem občutila ……

3. Aktivnost je zahtevala uporabo dela telesa; spomnim se uporabe…..

4. Izvajanje omenjene aktivnosti zahteva….(mentalno, čustveno, fizično)

5. Ko bom ponovno izvajal to aktivnost bom…

6. Izvajanje aktivnosti me je prepričalo v…….


71

OBLIKA 2 Identifikacijska oblika

Študent:____________________________Datum:____

Aktivnost:____________________________________

Navodila: Izberi aktivnost in jo razdeli na deset zaporednih korakov na način, kot jo izvedeš ti.

Opazuj izvajanje iste aktivnosti v izvedbi druge osebe.

Samo opazovanje: Opazovanje drugega: 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10.

OBLIKA 3 Analiza področij izvedbe okupacije, komponent in konteksta

OKUPACIJA VLOGE: NALOGA spada v področje: AKTIVNOST: Koraki izvedbe aktivnosti:

Material, orodje, oprema:


72

Varnostni ukrepi in kontraindikacije:

Čas trajanja aktivnosti:

Kriterij za zaključek aktivnosti

OSEBA/KLIENT

Ustreznost in pomen za klienta:

Vrednote in interesi:

ANALIZA IZVAJANJA PO KOMPONENTAH:



Komentar

Min Sred Max

B. SENZOMOTORIČNE

KOMPONENTE



.

taktilna .

proprioceptivna


73

vestibularna

vizualna

avditorna

gustatorna

olfaktorna

b. Percepcijska predelava stereognozija

kinestezija

odziv na bolečino

telesna shema

ločevanje levo/desno

konstantnost oblik

položaj v prostoru

identifikacija dela kot celote

ozadje – ospredje figure

percepcija globine

odnos med predmeti

topografska orientacija

2. NEVROMIŠIČNA

b. refleks

b. obseg giba/gibov


74

c. mišični tonus

d. mišična moč

e. mišična vzdržljivost

f. kontrola drže

g. poravnava drže


3. MOTORIČNA

b. groba koordinacija

b. prehod preko medialne linije

c. lateralnost

d. bilateralnost

e. motorična kontrola

f. povezovanje gibov

g. fina koordinacija

h. vizualno motorična integracija

i. oralno motorična kontrola


75



Komentar

Min Sred Max

C. PSIHOSOCIALNE KOMPONENTE 1. PSIHOLOŠKE d. vrednote

e. interesi

f. samopodoba

2. SOCIALNE a. vloga v družbi

b. socialno obnašanje

c. medosebne spretnosti

d. samoizražanje

3. SAMOORGANIZACIJA a. samobvladovanje

b. razporeditev časa

c. samokontrola


76



Komentar

Min Sred Max


1. stopnja budnosti

2. orientacija

3. prepoznavanje

4. stopnja pozornosti

5. sposobnost začeti aktivnost

6. sposobnost končati aktivnost

7. spomin

8. zaporedje akt.

9. kategorizacija

10. formiranje predstav

11. miselne - prostorske operacije

12. reševanje problemov

13. učenje/zadrževanje informacij

14. generaliziranje/prenos naučenega


77

KONTEKST IZVEDBE A. Časovni aspekt:

1. kronološki

2. razvojni

3. življenjski ciklus

4. stanje nezmožnosti

B. Okolje: 1. fizični

2. socialni

3. kulturni


78

ANALIZA AKTIVNOSTI: POMEN STOPNJE VKLJUČENOSTI POSAMEZNIH KOMPONENT ZA IZVEDBO AKTIVNOSTI


0 1 2 3 4 KOMENTAR

C. SENZOMOTORIČNE

KOMPONENTE



taktilna

proprioceptivna

vestibularna

vizualna

avditorna

gustatorna

olfaktorna

b. Percepcijska predelava stereognozija

kinestezija

odziv na bolečino

telesna shema

ločevanje levo/desno

konstantnost oblik


79

položaj v prostoru

identifikacija dela kot celote

ozadje – ospredje figure

percepcija globine

odnos med predmeti

topografska orientacija

2. NEVROMIŠIČNA

c. refleks

b. obseg giba/gibov

c. mišični tonus

d. mišična moč

e. mišična vzdržljivost

f. kontrola drže

g. poravnava drže


3. MOTORIČNA

c. groba koordinacija

b. prehod preko medialne linije

c. lateralnost

d. bilateralnost


80

e. motorična kontrola

f. povezovanje gibov

g. fina koordinacija

h. vizualno motorična integracija

i. oralno motorična kontrola


0 1 2 3 4 KOMENTAR

C. PSIHOSOCIALNE KOMPONENTE 1. PSIHOLOŠKE g. vrednote

h. interesi

i. samopodoba

2. SOCIALNE a. vloga v družbi

b. socialno obnašanje

c. medosebne spretnosti

d. samoizražanje

3. SAMOORGANIZACIJA a. samobvladovanje

b. razporeditev časa

c. samokontrola


81


0 1 2 3 4 KOMENTAR


1. stopnja budnosti

2. orientacija

3. prepoznavanje

4. stopnja pozornosti

5. sposobnost začeti aktivnost

6. sposobnost končati aktivnost

7. spomin

8. zaporedje akt.

9. kategorizacija

10. formiranje predstav

11. miselne - prostorske operacije

12. reševanje problemov

13. učenje/zadrževanje informacij

14. generaliziranje/prenos naučenega


82

KONTEKST IZVEDBE KOMENTAR A. Časovni aspekt:

1. kronološki

2. razvojni

3. življenjski ciklus

4. stanje nezmožnosti

B. Okolje: 1. fizični

2. socialni

3. kulturni


83

OBLIKA 4 Analiza aktivnosti za terapevtsko intervencijo

Študent:____________________________Datum:_____

Aktivnost:_____________________________________

OPIS AKTIVNOSTI

A. Kratek opis aktivnosti:

B. Izlušči glavne korake:

TERAPEVTSKA VREDNOST

A. Struktura energije - Opiši zahtevani nivo energije s termini: lahko, zmerno ali težko delo in specificiraj utemeljitev.

B. Struktura aktivnosti – Navedi pričakovano strukturo aktivnosti, potrebno za zadovoljivo izvedbo aktivnosti.

1. Strukturno / metodično / pravilen

2. Ponavljajoč (vzorec)

3. Izražanje / kreativnost / projekcija


84

4. Občutenja z dotikom:

a. Kontakt z drugimi

b. Material

c. Oprema

TERAPEVTSKA APLIKACIJA

A. Populacija – Premisli na kakšen način bo ta aktivnost vplivala na izvedbo okupacije. Predvidi aspekt komponent. Identificiraj kontraindikacije.

B. Stopnjevanje- Opiši načine stopnjevanja obravnavane aktivnosti v smislu:

1. Zaporedja aktivnosti, trajanja in/ali procedure

2. Položaj med delom

3. Orodje

a. lokacija


85

b. velikost

c. oblika

d. teža

e. površina

4. Material

a. lokacija

b. velikost

c. oblika

d. teža

e. površina

5. Narava/ stopnja medosebnih kontaktov

6. Obseg taktilnih, verbalnih ali vizualnih namigov/ navodil s strani terapevta/praktika


86

7. Učno okolje (kuhinja, bolniška soba ipd.)

C. Terapevtska modifikacija Opiši načine spreminjanja aktivnosti, da bi izboljšal izvedbo okupacije.

1. Terapevtska adaptacija

a. Ortotski pripomočki

b. Proteze

c. Tehnični pripomočki in prilagojena oprema

Arhitekturna modifikacija

Modifikacija okolja

Modifikacija orodja in opreme

Modifikacija invalidskega vozička

2. Preventiva

a. Hramba energije

Energijo varčevalne procedure


87

Omejitev aktivnosti (restrikcija)

Poenostavitev dela

Ravnanje s časom

Organizacija okolja

b. Zaščita sklepov/ Mehanika telesa

Uporaba prave telesne mehanike

Izogibanje statičnega/ deformirajoče drže

Izogibanje prekomerne obremenitve s težo

d. Pozicioniranje

e. Ravnotežje področij delovanja za spodbujanje

zdravja in dobrega počutja

(1) Povečanje področij delovanja

(2) Zadovoljstvo klienta in/ali negovalca

(3) Kvaliteta življenja


88

OBLIKA 5 Povezava klient - aktivnost

Študent:_________________________________Datum:______

Aktivnost:___________________________________________

1. Klientova anamneza in napotitev:

2. Intervencijski cilji:

a. dolgoročni cilji

b. kratkoročni cilji

3. Opis na cilj usmerjene aktivnosti

4. Preparacija aktivnosti


89

a. Pregled ciljev, opis vloge terapevta/praktika

b. Kadrovske potrebe za izvedbo preparacije

c. Čas potreben za preparacijo

d. Zahteve po času in prostoru

e. Materiali

f. Oprema

g. Varnostni ukrepi za osebje

5. Implementacija aktivnosti

a. Osebje

b. Lokacija

c. Prostorske zahteve

d. Okolje

e. Material


90

f. Oprema; Tehnični pripomočki in prilagojena oprema

g. Trajanje intervencije

h. Zagotavljanje varnosti za klienta

6. Klient – terapevt – zaporedje aktivnosti (10 korakov)

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

7. Dokumentiranje po enotni terminologiji

I Področja izvedbe okupacije

II Izvedbene komponente

III Kontekst izvedbe


91

OCENJEVANJE IZVEDBENIH KOMPONENT

Na podlagi izvedbenih komponent delovni terapevt v praksi ocenjuje stopnjo vpliva, ki ga ima vsaka od komponent na posameznikovo zmožnost opravljanja aktivnosti. Drugače povedano-zanima nas, kakšen vpliv imajo izvedbene komponente na aktivnost. Terapevt mora razumeti, kako deficit (primanjkljaj) v izvedbeni komponenti deluje na osebo pri opravljanju aktivnosti. Drugi razlog za analizo aktivnosti je, da se stimulira ter daje priložnost za uporabo posameznega elementa komponente.

Številska lestvica za ocenjevanje vpliva vsake komponente je petstopenjska:

0 – ta komponenta nima vpliva na zmožnost opravljanja aktivnosti

1 – komponenta ima le minimalen učinek na zmožnost opravljanja aktivnosti. Aktivnost skoraj nič ne stimulira izvedbeno komponento.

2 – komponenta ima le majhen učinek na zmožnost izvrševanja aktivnosti. Če ima klient deficit, je lahko potrebna nadomestitev za opravljanje aktivnosti, le-ta pa predstavlja izziv za element izvedbene komponente.

3 – komponenta ima bistven vpliv ali učinek na zmožnost opravljanja aktivnosti, katero bi bilo izjemno težko opraviti, če ima klient deficit v temu elementu izvedbene komponente. Aktivnost predstavlja veliko stimulacije ali priložnost, da se uporabi element izvedbene komponente.

4 – komponenta ima bistven vpliv ali učinek na zmožnost opravljanja aktivnosti, katero bi bilo izjemno težko opraviti, če ima klient deficit v temu elementu izvedbene komponente. Oseba bržkone ne bi bila zmožna opraviti naloge.

Del razpredelnice, poimenovan »opažanja«, daje prostor za navajanje posebnih okoliščin, ki jih je potrebno upoštevati. Ta del predstavlja prostor, da se zapiše komentar. V razpredelnicah v nadaljevanju najprej definiramo vsako komponento ter navajamo več vprašanj, ki pripomorejo k analizi vsake komponente.

Izvedbena komponenta Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:


92

A. SENZOMOTORIČNE KOMPONENTE

Vsebujejo zmožnost sprejemanja informacij, predelave informacij ter ustvarjanja odziva na dobljene informacije. Te komponente vsebujejo senzorno zavedanje in senzorno predelavo v navezavi s čutili; dotikom, vidom, sluhom, vonjem, okusom, ravnotežjem, propriocepcijo ipd. Čeprav delovni terapevti osamijo vsakega od čutil, se moramo zavedati, da ni namenske aktivnosti, kjer bi deloval zgolj sluh ali vid. Zaradi tega mora terapevt razviti celoten pregled senzornih značilnosti, ki jih naloga zahteva, tako da je dodobra seznanjen s senzornimi zahtevami in senzornimi potrebami aktivnosti. Ta povzetek je bolj smiseln in pomemben kot samo osredotočanje na vsakega od elementov. Ob koncu si mora zastaviti vprašanja; ali je mogoče kakšen senzorni sistem bolj pomemben kot drugi, ali lahko oseba nadomesti deficit enega senzornega sistema s poudarjeno rabo drugega, ali lahko tega naučimo naše kliente in nazadnje; če klient opravlja aktivnosti s temi nadomestnimi tehnikami, ali te ogrozijo aktivnost in njen pomen za klienta?


93

1. SENZORNA:

a) SENZORNO ZAVEDANJE aktivnosti je stopnja, do katere aktivnost zahteva, da je oseba zmožna sprejeti in ločevati vhodne podatke, ki prihajajo iz različnih čutil. Narava materialov, ki so vključeni v aktivnost, okolje v katerem oseba opravlja aktivnost, ter posledice za nalogo potrebnih akcij; vse to vpliva na senzorno zavedanje.

- Kateri senzorni sistemi morajo biti nedotaknjeni, da se naloga lahko opravi?

- Ali naloga zahteva, da oseba zaznava senzorne informacije?

- Kako hitro mora oseba zaznati informacije, da opravlja nalogo varno in učinkovito?

Senzorno zavedanje Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

b) SENZORNA PREDELAVA: osrednji živčni sistem posameznika predeluje in razstavlja informacije iz čutil, tako da je oseba zmožna ustreznega odgovora. Senzorna predelava je notranji mehanizem, ki ga oseba uporablja za predelavo in odgovor na informacije iz čutil. Predelava lahko vpliva na klientovo zmožnost, da doseže mirno stanje pozornosti ter tako vpliva na njegovo zmožnost, da se vključi in dokonča aktivnost. Vsaka aktivnost predstavlja edinstvene senzorne zahteve. Zato je nujna zmožnost urejanja in integriranja čutnih procesov med izvajanjem aktivnosti.

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da vnaša spremembe na podlagi iz informacij čutil?

- Je daljše zaporedno izvajanje aktivnosti odvisno od sposobnosti osebe, da dela na podlagi informacij iz čutil?

- Ali možnost prenehanja aktivnosti izhaja iz predelave senzornih informacij (se pravi, prenehanje zaradi neprijetnega počutja ob izvajanju, problemov pri izvajanju ipd.)?

- Kakšno stopnjo prilagajanja čutil zahteva aktivnost? - Je odgovor na informacije iz čutil nujen za izvajanje aktivnosti? - Bo odvračajoč odgovor vplival na izvedbo (npr. obrambno vedenje)? - Bo zmanjšan odgovor vplival na aktivnost?


94

Senzorna predelava Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

1. Taktilna stimulacija: vključuje prepoznavo nežnega dotika, pritiska, temperature, bolečine ter vibracij preko kožnega kontakta ter receptor

- Ali aktivnost predvideva, da klient nežno drži predmete

- Je količina moči in pritiska pomembna (npr. kozarec iz stiropora ali plastični kozarec)

- So materiali na sobni temperaturi, ali zahtevajo segrevanje/hlajenje?

- Ali aktivnost predvideva, da klient lahko oceni vibracije (npr. električna orodja, pri katerih moraš biti pozoren na različne vibracije)?

- Ali aktivnost zahteva razlikovanje glede na otip?

- Ali so deli telesa vedno znotraj vidnega polja? Kdaj se mora oseba zanesti na otip?

- Ali so taktilne lastnosti aktivnosti škodljive (preobremenitev, osredotočanje na eno točko ipd.)

- Je zmožnost ugotavljanja mesta taktilne informacije del aktivnosti?

Taktilna s. Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

2. Proprioceptivna stimulacija: vključuje interpretacijo informacij iz mišic, sklepov ter ostalih notranjih tkiv, ki dajejo informacijo o legi določenega dela telesa v odnosu do drugega.

- Ali se ob aktivnosti krčijo ali iztegujejo sklepi ter tkiva (podaljšanje, skrajšanje, pritisk)?

- Ali je nošnja bremena del aktivnosti (in ali se nosi z zgornjimi ali spodnjimi ekstremitetami)?

- Kolikšna je stopnja potiskanja, vlečenja ter dvigovanja med aktivnostjo (groba ali fina motorika)?


95

- Ali je zmožnost predvidevanja ter ohranjanja drže pomembna pri izvajanju?

- Ali se gibanje ter postavljanje ekstremitet dogaja izven vidnega polja (npr. doseganje v ali izven vidnega polja)?

Prporioceptivna s. Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

3. Vestibularne informacije: pomeni interpretacija dražljajev, ki prihajajo iz notranjega ušesa in se tičejo položaja glave. Te informacije so pomembne za lovljenje ravnotežja, avtomatsko popravljanje drže ter vzdrževanje drže ter gibanja med aktivnostjo.

- Ali aktivnost zahteva hitre premike glave ali telesa?

- Ali aktivnost zahteva spremembo drže glede na težnost (dvigovanje ali spuščanje, kot npr. vstati iz stola)

- Ali aktivnost zahteva kokontrakcije?

- Ali aktivnost zahteva koordinirane premike oči?

Vestibularne inf. Stopnja vpliva: 0 1 3 4 5

Opažanja:

4. Vizualno sprejemanje: vključuje interpretiranje informacij, dobljenih preko oči, vključno z perifernim vidom, ostrino ter zavedanjem barve in vzorca.

- Ali aktivnost zahteva, da se oseba osredotoči na mirujoč objekt (vizualna fiksacija)?

- Ali aktivnost zahteva počasne, umirjene premike oči, da se ohrani fiksacija vida na premikajočem se objektu (vizualno sledenje)?

- Ali mora oseba naglo spremeniti fiksacijo iz enega objekta v vidnem območju na drugega (pregled, kot npr. v kuhinji iskanje manjkajočega predmeta za kuho ali pa pri športu iskanje vrženega objekta)?

- Kolikšna zmožnost razlikovanja majhnih podrobnosti je nujna za opravljanje aktivnosti?


96

- Kolikšna stopnja prilagajanja je potrebna?

- Ali aktivnost zahteva spreminjanje fokusa (npr. iz bližine na daljavo)?

Vizualno sprejemanje Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

5.) Auditorna stimulacija: pomeni interpretiranje ter lokaliziranje zvokov ter ločevanje zvokov glede na tiste, ki so pomembni in na zvoke v ozadju.

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da posluša zvoke ter interpretira pomen: glasbenih not, govornih navodil, govorne komunikacije, svarilnih zvokov (sirene, alarmi),funkcionalnih zvokov, ki pomagajo osebi nadzirati okolje (npr. voda, ki teče, hrana, ki se cvre, zvoki odpiranja, zvoki zapiranja, promet)?

- Ali aktivnost proizvaja glasne ali moteče zvoke med izvajanjem (npr. razbijanje s kladivom, vrtanje z vrtalnikom)?

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da ločuje ali celo presliši zvoke iz ozadja?

- Ali aktivnost zahteva pozornost na mehke zvoke ali na nizke zvoke – stopnja auditornega detajla ali auditorne predelave (npr. navodila, povelja...)?

- Ali se mora oseba zanašati ali uporabljati zvok, medtem ko se giblje (se pravi, iskati vir zvoka ter se mu približati)?

Auditorna s. Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

6.) Gustatorna stimulacija: vključuje interpretiranje okusov.

- Ali mora oseba med izvajanjem aktivnosti interpretirati okus za izboljšanje ali doprinos k aktivnosti?

- Ali okus ali tekstura zbujata odvračajoč odgovor (se pravi svarilen )?

Gustatorna s. Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:


97

7.) Olfaktorna stimulacija: vključuje interpretacijo vonjav.

- Ali aktivnost vsebuje vonjave, ki jih oseba lahko interpretira kot škodljive?

- Ali aktivnost vsebuje vonjave, ki so svarilne (npr. vonj po gorenju) ali pomirjajoče?

- Kako bi te vonjave vplivale na nekoga, ki je pretirano občutljiv nanje?

Olfaktorna s. Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

c) PERCEPTIVNA PREDELAVA: pomeni organiziranje senzornih informacij v smiselne vzorce; sestavljena je iz 12 elementov; stereognozije, kinestezije, bolečinskega praga, telesne sheme, ločevanja levo-desno, nespremenljivosti oblik, položaja v prostoru, vizualnega prepoznavanja, položaja predmeta v prostoru, percepcije globine, odnosov med predmeti ter topografske orientacije.

1. Stereognozija: pomeni prepoznavanje predmetov preko propriocepcije, kognicije ter dotika.

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da prepoznava objekte svojimi rokami ali nogami brez pomoči vida (npr. seganje v torbo po nek objekt, seganje v žep po kovanec, seganje v predal)?

- Ali določeni vidiki opravljanja aktivnosti predvidevajo vizualno pazljivost, da oseba lahko najde, doseže ali manipulira z objekti izven njenega vidnega polja (seganje v pralni stroj)

Stereognozija Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

2. Kinestezija: vključuje prepoznavo amplitude ter usmeritve gibanja.

- Ali aktivnost zahteva usklajeno gibanje večjih sklepov (rame, komolca, zapestja, prstov)?

- Ali aktivnost zahteva premikanje ene strani telesa (unilateralno) ali obeh strani (bilateralno)?


98

- Ali aktivnost zahteva prilagajanje drže na podlagi vzorcev gibanja udov?

- Ali aktivnost zahteva vizualno pozornost, tako da se mora oseba pri opravljanju aktivnosti zanesti na to zmožnost, ne pa na vid (npr, vihtenje kija, loparja)?

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da spreminja način gibanja-hitro, počasi, natančno (npr. prsti pri tipkanju)?

Kinestezija Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

3. Odzivanje na bolečino: pomeni interpretacijo škodljivih stimulov.

- Ali aktivnost predstavlja nevarnost, ki bi osebi preprečila interpretacijo škodljivih stimulov?

- Katera čutila so pomembna za aktivnost (tip, vonj..)?

- Ali se soudeležba v aktivnosti pozna kot prekomerna napetost v kateremkoli delu telesa?

- Ali se katere od nalog lahko končajo z produktom, ki je za osebo lahko škodljiv ali moteč (npr. dim)?

Odzivanje na bolečino Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

4. Telesna shema: pomeni pridobivanje notranjega zavedanja telesa ter odnosov med deli telesa. Ta komponenta je v tesni povezavi z kinestezijo ter propriocepcijo, ker zahteva integracijo senzacij mišic in sklepov.

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da občuti svoje telo ter da zaznava, kako deli telesa delujejo skupaj (kot npr. pri ukvarjanju s športom)?

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da se notranje zaveda akcij telesa, ki se morajo dogajati v določenem sosledju (kot npr. pri plesu)?

Telesna shema Stopnja vpliva:

Opažanja:


99

0 1 2 3 4

5. Ločevanje levo-desno: pomeni razlikovanje ene strani telesa od druge.

- Kakšna stopnja bilateralne koordinacije je potrebna za izvedbo?

- Ali mora oseba znati uporabljati ali nanašati se na koncept leva-desna?

- Ali aktivnost zahteva, da oseba lahko sledi verbalnim ali pisnim navodilom, ki zahtevajo akcije na levo, desno, ali obe smeri telesa?

- Ali aktivnost vključuje orodja, ki zahtevajo bilateralno koordinacijo ter uporabljajo eno roko kot aktivator, drugo pa za pomoč, asistiranje?

- Ali aktivnost od osebe zahteva, da ločuje levo in desno stran tudi pri nasprotni osebi (npr. aikido, karate ali ples)?

Ločevanje levo-desno Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

6. Konstantnost oblik: pomeni prepoznavanje oblik in objektov kot enakih v različnih okoljih, pozicijah in velikostih.

- Se aktivnost odvija v dveh ali treh dimenzijah?

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da se odziva na različne prezentacije objektov?

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da se premika glede na orodja?

- Ali materiali spreminjajo obliko (npr. perilo-zložena oblačila; kuhanje)?

- Ali aktivnost zahteva od človeka, da najde orodja v različnih položajih?

- So različne velikosti orodij potrebne za izvajanje aktivnosti?

Konstantnost oblik Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

7. Položaj v prostoru: pomeni določanje prostorskega razmerja figur, objektov do sebe ter do ostalih oblik in objektov.


100

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da določi prednjo, zadnjo stran, dno, zgornji del, zraven, za, pod ali nad?

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da razume odnos med akcijo ter njenim telesom?

Položaj v prostoru Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

8. Identifikacija dela kot celote: pomeni identifikacijo oblike ali objekta na podlagi nepopolne prezentacije.

- Ali aktivnost zahteva, da oseba dokonča naloge, v katerih je objekt ali podoba skrita?

- Ali aktivnost zahteva, da oseba dokonča aktivnosti, pri katerih je podoba nepopolna?

Ident. dela kot celote Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

9. Ozadje-ospredje figure: pomeni razlikovanje med figurami in objekti v ospredju ter ozadju.

- Ali aktivnost zahteva, da je oseba zmožna izbrati objekt ali podobo med njej podobnimi objekti ali podobami (npr. scrabble, iskanje skritih predmetov)?

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da razlikuje med dvo- in trodimenzionalnimi figurami?

- Ali aktivnost zahteva, da oseba ločuje predmete iz množice predmetov (npr. hrano v hladilniku, obleke v omari..)?

- Mora oseba biti zmožna ločevati obliko ali besedo na strani, kjer je več oblik ali besed?

Ozadje-ospredje figure Stopnja vpliva:

Opažanja:


101

0 1 2 3 4

10. Percepcija globine: pomeni določanje relativne razdalje med predmeti, oblikami ali značilnostmi pokrajine ter osebo na ravnini ali drugačnih površinah.

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da stopa gor ali dol?

- Mora oseba za izvedbo aktivnosti izvajati precizne gibe rok in nog?

- Mora oseba segati, da dobi želene predmete ali da izvede aktivnost?

- Mora oseba prestavljati dele telesa (kot npr. noge, roke) v povezavi z spreminjajočimi elementi okolja ?

- Ali se različni aspekti aktivnosti dogajajo na različnih ravneh (trgovka - blagajna-tekoči trak)?

Percepcija globine Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

11. Odnosi med predmeti: pomeni določanje položaja predmeta glede na druge predmete.

- Ali aktivnost zahteva uporabo prostorskih konceptov (npr. daj narazen, daj skupaj)?

- Ali aktivnost zahteva uporabo konstrukcijskih materialov?

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da oceni velikost?

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da oceni razdalje?

- Ali aktivnost zahteva od osebe da se premika skozi okolico?

- Ali aktivnost zahteva orientacijo glede na oblike, barve ali skice?

- Ali aktivnost zahteva pozornost v nameščanju (podrobnosti pri sestavljanju igrač, pohištva ipd.)?


102

Odnosi med predmeti Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

12. Topografska orientacija: obsega določanje lokacije predmetov ter okolice ter poti do te lokacije.

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da uporablja zemljevide ali druge vodnike?

- Mora oseba dobro poznati okolje, da izvede aktivnost?

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da uporablja verbalne zemljevide ali napotke?

-.Ali je aktivnost odvisna od zmožnosti osebe, da prepozna značilnosti pokrajine ali poti?

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da uporabi mentalne reprezentacije okolja (se pravi, kognitivne mape)?

Topografska orientacija Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

2. NEVROMIŠIČNE KOMPONENTE: vključujejo komponente refleks, obseg gibanja, mišični tonus, mišična moč, vzdržljivost, kontrola drže, poravnava drže, integriteta mehkih tkiv.

a. REFLEKS: pomeni vzbujanje neprostovoljnega mišičnega odziva na senzorni input.

- Ali aktivnost vzbuja ali zavira reflekse?

- Ali integracija refleksa prizadene izvedbo aktivnosti?

- Ali aktivnost po naravi vsebuje vzorce gibanja, ki potrebujejo tradicionalne vzorce refleksov?

- Ali ima aktivnost potencial za uporabo »primitivnih refleksov«?


103

- Ali aktivnost zahteva ponavljajoče gibanje?

Refleks Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

b. OBSEG GIBA/NJA: večina aktivnosti, ki vsebujejo fizične akcije, zahtevajo določeno stopnjo aktivnega obsega gibanja.

- Kateri sklepi so statični in kateri so aktivni med aktivnostjo?

- Kateri obseg gibanja je nujen za izvedbo akt. (začetni del, srednji del, končni del obsega )?

- Kakšno gibanje aktivnost predvideva za glavo, vrat, trup ter ude?

- Kakšen tip mišičnih kontrakcij je potreben med aktivnim gibanjem: izometričen-da drži stanje sklepov ter ohranja napetost?

izotonične kontrakcije, tako, da spremeni položaj sklepa ( s koncentričnimi in ekscentričnimi kontrakcijami) je istočasna kontrakcija agonista in antagonista nujna, da drži sklep ali ud v poziciji (kokontrakcije)?

Obseg gibanja Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

c. MIŠIČNI TONUS: obsega stopnjo napetosti ali upora v mišici ob počivanju ter kot odgovor na raztegnitev.

- Kakšna stopnja tonusa drže (trupa) je potrebna za opravljanje aktivnosti?

- Ali aktivnost zahteva pogosto menjavo pozicij trupa?

- Ali pri gibih pomaga gravitacija ali ne?

- Kako vpliva tip mišičnih kontrakcij na tonus ekstremitet?

- Mora oseba držati svoje ude proti težnosti (stabilnost, kokontrakcije)?

- Mora oseba uporabljati svoje roke za podporo drže ?

- Kakšna stopnja koncentričnih ter ekscentričnih kontrakcij je potrebna (sprememba gibanja)?


104

Mišični tonus Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

d. MIŠIČNA MOČ: pomeni stopnjo mišične moči ko je gibanje oteženo.

- Kakšno stopnjo mišične moči oseba potrebuje za izvedbo naloge ali aktivnosti?

- Kako gravitacija vpliva na izvedbo aktivnosti?

- H kakšnemu uporu pripomorejo objekti, orodja ter podobno?

pasivni aktivnosti brez fizičnega napora,

aktivni aktivnosti z mišičnimi kontrakcijami ali gibanjem brez zunanje pomoči ali upora,

aktivni asistirani aktivnosti z mišično kontrakcijo ter gibanjem z zunanjo pomočjo?

Aktivnosti proti uporu, aktivnosti, ki uporablja težnost, težo ali napetost, da poveča mišično napetost.

Mišična moč Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

e. VZDRŽLJIVOST: pomeni srčni, pljučni ter mišičnoskeletni napor skozi čas.

- Koliko časa traja aktivnost?

- Koliko napora je potrebno, da se izvede aktivnost v normalnih okoliščinah?

- Je aktivnost ponavljajoča?

- Se med aktivnostjo mora zamenjati pozicije?

- So deli aktivnosti delani proti uporu?

- Kolikšna je stopnja utrujenosti, ko dokonča aktivnost?


105

Mišična vzdržljivost Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

f.KONTROLA DRŽE: pomeni vzravnalne ter ravnotežnostne reakcije, za ohranjanje ravnotežja med funkcionalnim gibanjem.

- Mora oseba vzdrževati poravnanost trupa in udov?

- Se pozicija glave velikokrat menja?

- Se mora oseba med izvajanjem aktivnosti stabilizirati proti silam gravitacije (npr. se skloniti naprej, nazaj, nagniti na strani)?

- Se med izvajanjem aktivnosti spremeni podporna osnova (npr. oseba se iz obeh nog prestopi na eno, oseba iz sedečega stanja vstane ipd.)?

- Se mora oseba seznaniti z zahtevami aktivnosti, tako da oseba že pričakuje zahteve po specifični drži, ki jih aktivnost postavlja?

- Ali ima aktivnost potencial za sunkovito premaknitev centra gravitacije?

Kontrola drže Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

g. PORAVNAVA DRŽE: pomeni vzdrževanje biomehanske celote med deli telesa.

- Kakšno stopnjo poravnanosti okoli osi pričakuje aktivnost?

- Se pozicija medenice spremeni med izvajanjem aktivnosti (npr. snemanje čevljev)?

- Ali aktivnost zahteva kake hitre prilagoditve drže?

- Katere drže so potrebne za optimalno izvajanje te aktivnosti?

Poravnava drže Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:


106

h. INTEGRITETA MEHKIH TKIV: pomeni vzdrževanje anatomskih ter fizioloških pogojev mehkih tkiv ter kože. Klientu, ki se ne more premikati, grozijo krči ali skrajšanje mehkega tkiva (preležanine).

- Ali aktivnost postavlja osebo v statičen položaj, v katerem se lahko tkiva skrčijo ali preveč raztegnejo?

Integr. mehkih tkiv Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

3. MOTORIČNE KOMPONENTE: vključujejo grobo koordinacijo, fino koordinacijo, lateralnost, bilateralnost, prečkanje medialne linije, motorično kontrolo, zmožnost povezovanja gibanja, vizo-motorično integracijo, oralno-motorično kontrolo.

a.GROBA KOORDINACIJA: pomeni uporabljanje velikih mišični skupin za kontrolirano, k cilju usmerjeno gibanje.

- Ali aktivnost zahteva spremembo pozicije?

- Ali so gibi, potrebni za aktivnost, opravljeni brez napora?

- Katere večje skupine mišic mora oseba uporabiti za opravljanje aktivnosti in v kolikšni meri?

- Morajo biti gibi precizni (npr. tek, skakanje, plavanje, nega)?

Groba koordinacija Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

b. PREČKANJE MEDIALNE LINIJE: pomeni premikanje udov ter oči preko sredinske črte telesa.

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da pregleda okolje in najde orodja ter pripomočke? Če zahteva, kolikokrat je to potrebno?

- Ali aktivnost zahteva od osebe gre preko sredine telesa z nogami ali rokami (npr. oblačenje)?


107

Prečkanje medialne l. Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

c.LATERALNOST: je uporaba bolj želene ali prednostne roke ali noge.

- Ali aktivnost ali naloga zahtevata visoko stopnjo spretnosti, kjer mora oseba uporabljati prednostno roko ali nogo (kuhanje, šivanje, pisanje)?

- Ali preferenca roke ali noge vpliva na to, kako tekoče ali brez napora oseba opravi aktivnost?

Lateralnost Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

d. BILATERALNA INTEGRACIJA: pomeni usklajevanje obeh strani telesa ter je predpogoj za grobo in fino motorično koordinacijo.

- Kako pogosto morata obe strani telesa delati skupaj med aktivnostjo?

- Mora ena stran telesa stabilizirati, medtem ko druga stran asistira?

- Ali aktivnost zahteva, da ena stran fino manipulira, medtem ko druga stran pomaga?

- Mora med aktivnostjo vsaka stran simultano izvajati drugačno funkcijo kot druga stran?

- Ali aktivnost zahteva, da oseba uporablja obe strani telesa na isti način – simetrična izvedba?

- Ali aktivnost zahteva recipročne vzorce (npr. vožnja s kolesom, plavanje)?

Bilateralnost Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

e.MOTORIČNA KONTROLA: je uporaba spremenljivih funkcionalnih gibalnih vzorcev.

- Kako pogosto oseba uporablja iste gibe?


108

- Ali aktivnost zahteva ponavljanje? Če zahteva, kake vrste ponavljanje je to (sestavljanje sestavljanke, ujemanje žoge..)?

- Mora oseba nadzirati več sklepov med aktivnostjo (stopnja svobode)?

- Kakšne so zahteve po kontroli drže med aktivnostjo? - Ali aktivnost zahteva, da oseba ustavi neko gibanje, da je bolj učinkovita (npr. otroci in škarje)?

- Do kakšne mere mora oseba poznati aktivnost?

- Ali aktivnost zahteva spremembe v hitrosti in ritmu (npr. deljenje kart)?

- Ali aktivnost predvideva manipuliranje z pripomočki ali orodji (se pravi, da mora oseba nadzirati orodje in tudi ud)?

- Je ritem aktivnosti zunanje ali notranje nadzorovan?

- Ali aktivnost dovoli osebi, da ima svoj vzorec?

Motorična kontrola Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

f. ZMOŽNOST POVEZOVANJA GIBOV: pomeni zamišljanje novih motoričnih dejanj v odgovor na zahteve okolja.

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da zavzame neobičajne položaje (npr. joga, borilne veščine, ples za začetnike)?

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da načrtuje gibe, ki niso običajni?

- Ali aktivnost vključuje uporabo novih orodij ali pripomočkov?

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da ima načrt?

- Ali aktivnost zahteva natančne senzorične informacije? Če jih zahteva, kakšna stopnja informacij je potrebna?

- Kako veliko izkušenj z aktivnostjo potrebuje oseba?

- Je aktivnost nova ter nenavadna za osebo?


109

- Ali lahko oseba opravlja aktivnost s tem, da se spominja kake podobne aktivnosti, ki jo je že opravljala?

Zmožnost povezovanja g. Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

g.FINOMOTORIČNA KOORDINACIJA (prednostna roka): pomeni uporabljanje majhnih mišičnih skupin za kontrolirano premikanje, predvsem pri manipulaciji z predmeti.

- Kolikšna stopnja uporabe posameznih prstov je potrebna?

- Koliko vzorcev prijema mora oseba uporabiti med različnimi funkcijami (npr. kljukast prijem, cilindrični prijem, sferični prijem, lateralni vščip, trinožni prijem)?

- Ali aktivnost zahteva spretnosti manipuliranja v roki?

- Ali so orodja ter pripomočki uporabni tudi za levičarje (npr. šivanje, glasbeni inštrumenti, kuhinjski pripomočki)?

Finomotorična koordin. Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

h.VIZO-MOTORIČNA INTEGRACIJA: pomeni koordiniranje interakcije vizualnih informacij ter premikanja telesa.

- Kakšna stopnja kordinacije med očmi in rokami ter koordinacije med očmi in nogami je potrebna?

V-M integracija Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

i.ORALNO-MOTORIČNA KONTROLA: pomeni nadzor nad oralnimi ter žrelnimi mišicami.

- Ali aktivnost zahteva odpiranje ter zapiranje ust?


110

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da ima zaprta usta?

O-M kontrola Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

B. KOGNITIVNA INTERAKCIJA IN

KOGNITIVNE KOMPONENTE:

Kognitivne komponente so sestav 14 komponent, ki pokrivajo spekter spretnosti, ki se nanašajo na stopnjo budnosti, orientacijo, prepoznavanje, koncentracijo, sposobnost začeti aktivnost ter sposobnost jo končati, spomin, zaporedje aktivnosti, kategoriziranje, formiranje predstav, prostorske operacije, reševanje problemov, učenje ter generaliziranje.

1. STOPNJA BUDNOSTI: pomeni prikaz čuječnosti ter odzivanja na okoljske dražljaje.

- V katerem delu dneva oseba izvaja aktivnost?

- Ali čas dneva vpliva na stopnjo pozornosti osebe?

- Kakšna stopnja budnosti je nujna, da oseba opravi aktivnost v ustreznem času?

- Ali utrujenost ter bolečina vplivata na budnost?

Stopnja pozornosti Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

2. ORIENTACIJA: pomeni sposobnost prepoznavanja osebe, prostora, časa ter situacije.

- Orientacija na osebo:

- Ali se aktivnost navezuje na življenjski stil?

- Ali je naloga ali aktivnost povezana z vlogo, ki je pomembna za osebo?

- Bi lahko rutinske naloge osebe vplivale na aktivnost (npr. čiščenje kopalnice vsak torek ali kadar je umazana)?


111

- Orientacija v prostoru:

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da ve, kje se nahaja?

- Je aktivnost povezana s prostorom, ki ni isti, kot prostor v katerem se v tem trenutku oseba nahaja?

- Orientacija v času:

- Mora oseba vedeti natančen čas ter datum, da se lahko udeleži v aktivnosti?

- Orientacija v situaciji:

- Kakšna je povezava med aktivnostjo ter okoljem osebe ter njenimi vlogami?

- Mora oseba vedeti, kje je, da se vključi v aktivnost?

Orientacija Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

3. PREPOZNAVANJE: je zmožnost prepoznavanja obrazov, predmetov ter drugih predstavljenih materialov.

- Ali mora oseba imeti zmožnost prepoznavanja znanih obrazov ter predmetov, da se lahko udeleži aktivnosti?

- So predmeti in osebe povezani z dnevnimi rutinami?

Prepoznavanje Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

4. STOPNJA POZORNOSTI: pomeni usmerjanje pozornosti na nalogo prek časa.

- Koliko časa se mora oseba ukvarjati z aktivnostjo?

- So obdobja, ko ni potrebna usmerjena pozornosti (počasna obdobja..)?


112

- Je opreznost potrebna? Koliko časa?

- Kje bo oseba opravljala aktivnost (okolje)?

- Mora oseba »spregledati« vse ostale dražljaje?

- Ali fizično ter socialno okolje vpliva na zmožnost opravljanja?

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da je bolj pozorna?

Koncentracija Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

5. SPOSOBNOST ZAČETI AKTIVNOST: mentalne ali fizične aktivnosti.

- Ali aktivnost zahteva »samosprožitev«?

- Ali mora oseba načrtovati začetek?

- Kako motivirajoča je aktivnost (smiselna, ustrezna ipd.)?

- Kako psihološke komponente vplivajo na to komponento?

S. začeti aktivnost Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

6. SPOSOBNOST KONČATI AKTIVNOST:Pomeni zaključiti aktivnost v pravem- primernem času.

- V kolikšni meri aktivnost vključuje osebo?

- Lahko oseba konča aktivnost v pravem času?


- Je aktivnost omejena sama s sabo.

- Kolikšen je nadzor osebe nad vključevanjem / izključevanjem v aktivnost?


113

S. končati aktivnost Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

7. SPOMIN: pomeni priklic informacij po krajšem ali daljšem obdobju.

- Kakšen spomin zahteva aktivnost (trenuten, kratkoročen, dolgoročen)?

- Če aktivnost zahteva dolgoročen spomin, katere elemente le-tega potrebuje:

- Informacije, povezane z osebnimi izkušnjami-epizodičen?

- Faktografsko znanje o svetu-semantičen?

- Znanje, kako se nekaj naredi-proceduralen spomin?

- Ali je modaliteta dolgoročnega spomina specifična (npr. vizualno, slušno.)?

Spomin Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

8. ZAPOREDJE AKTIVNOSTI: pomeni ustvarjanje zaporedja informacij, konceptov ter akcij.

- Ali aktivnost zahteva, da oseba uredi predmete v zaporedje?

- Ali aktivnost predvideva, da oseba opravlja aktivnost v zaporedju (korak po korak)?

- Ali aktivnost zahteva poznavanje pred in potem?

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da obrne zaporedje?

- Ali aktivnost dopušča osebi, da se sama odloči o zaporedju?

Zaporedje aktivnosti Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:


114

9. KATEGORIZIRANJE: pomeni prepoznavanje podobnosti ter razlik med deli okoljskih informacij.

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da zbira predmete glede na značilnosti (vizualne,taktilne, podobnosti, različnosti)?

- Ali aktivnost zahteva miselno grupiranje (igranje kart, sestava hrane)?

- Ali aktivnost zahteva sestavljanje, pri katerem mora oseba vedeti, kako deli deluje kot celota?

Kategoriziranje Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

10. FORMIRANJE PREDSTAV: pomeni urejanje različnih delov informacij za oblikovanje misli in idej. Ta komponenta se navezuje na kategoriziranje.

- Ali aktivnost zahteva združevanje idej(oblikovanje hipotez v smislu kako in zakaj)?

- Ali aktivnost zahteva abstraktne miselne procese?

- Ali aktivnost zahteva simbolno razmišljanje?

- Ali aktivnost zahteva od osebe, da si postavlja vprašanja ali

ocenjuje lastno izvedbo?

Form. predstav Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

11. PROSTORSKE OPERACIJE: vsebuje mentalno manipuliranje položajev predmetov v različnih odnosih.

- Ali aktivnost zahteva od osebe da miselno vizualizira različne perspektive (dvo,tro-dimenzionalno)?

- Ali aktivnost zahteva mentalno vizualiziranje izvedbe?


115

- Ali aktivnost zahteva, da oseba vizualizira, kako bo predmet ali aktivnost izgledal, ko bo dokončan ( obleka , slavnostna postavitev mize)?

Prostorske operacije Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

12. REŠEVANJE PROBLEMOV: pomeni prepoznavanje problemov, definiranje

problemov, identifikacijo alternativnih načrtov, načrtovanje korakov, uresničevanje načrta ter ocenjevanje izzida.

- Je aktivnost, v kateri bo morala oseba prepoznati ter reševati probleme, nova zanjo?

- Ali aktivnost vsebuje strategijo poskusov in napak ali planiranih akcij?

- Kakšna je težavnostna stopnja izvedbe aktivnosti?

- Ali aktivnost predvideva, da bo se oseba odločala ves čas izvedbe?

- Ali aktivnost omogoča, da oseba uporablja alternativne strategije med izvedbo?

- Ali aktivnost zahteva, da oseba oceni izzid aktivnosti?

Reševanje problemov Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

13. UČENJE: pomeni pridobivanje novih konceptov in vedenj.

- Ali aktivnost prinaša strukturirano učno izkušnjo?

- Ali aktivnost priskrbi povratno informacijo glede izvedbe?

- Ali je aktivnost nestrukturirana izkušnja, kjer se zahteva spontano raziskovanje?


116

- Kakšen tip učenja vključuje aktivnost (npr. motorično, verbalno, čustveno)?

- Ali se aktivnost ujema s stilom učenja osebe?

Učenje Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

14. GENERALIZIRANJE: pomeni uporabljanje prej dognanih konceptov ter obnašanj v novih situacijah.

- Ali lahko oseba izvaja aktivnost v različnih kontekstih?

- Ali aktivnost prinaša priložnosti za uporabo naučenih spretnosti v novih situacijah?

Generaliziranje Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

C. PSIHOSOCIALNE KOMPONENTE:

Vključujejo psihološke, socialne ter samoorganizacijske spretnosti.

1. PSIHOLOŠKE:

a) VREDNOTE: pomeni ideje ter prepričanja, ki so pomembna osebi ali ostalim. Katere od naslednjih značilnost potencialno vplivajo na sodelovanje osebe v aktivnosti?

- Kakšen pomen ima aktivnost za osebo?

- Kakšen je namen aktivnosti, kot ga zaznava oseba?

- Kako se aktivnost ujema s cilji osebe?

- V kakšni meri je aktivnost socialno pomembna ter jo družba sprejema?

- Kakšne notranje in zunanje dobrine so povezane z aktivnostjo?


117

- Ali sodelovanje pri aktivnosti rezultira v osebnem zadovoljstvu?

Vrednote Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

b) INTERESI: pomeni prepoznavanje mentalnih ter fizičnih aktivnosti, ki ustvarjajo užitke ter ohranjajo zanimanje.

- Kako aktivnost stimulira osebo?


- Ali aktivnost ponuja primerno stopnjo izziva?

- Ali aktivnost vsebuje različnost?

- Kaj so možne prednosti sodelovanja (fizična, intelektualna, kreativna izkušnja/priložnost)?

Interesi Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

c) SAMOPODOBA: pomeni, kako oseba opisuje sebe; vključuje prepričanja, ideje ter odnos do sebe. V analizi aktivnosti terapevt ocenjuje aktivnost v odnos z klientovo zaznano samoučinkovitostjo.

- Ali aktivnost poveča zmožnost osebe, da se spopade z življenjskimi dogodki?

- Ali aktivnost poveča zmožnost osebe, da se spopade s poškodbami ali boleznijo?

- Ali aktivnost poveča oceno osebe o njeni zmožnosti spreminjanja svojega življenja?

- Ali aktivnost povečuje zadovoljstvo z življenjsko vlogo?


118

Samopodoba Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

2. SOCIALNE:

a) IGRANJE VLOG: pomeni prepoznavanje, ohranjanje ter povečanje funkcij, ki jih človek pridobi v družbi.

- Ali aktivnost zahteva, da je oseba »domača« s specifično vlogo?

- Ali se aktivnost nanaša na preteklo, sedanjo ali bodočo vlogo?

- Ali aktivnost vsebuje spretnosti, ki jih oseba povezuje z bodočo vlogo?

- Ali oseba povezuje aktivnost z obveznostjo primarne vloge?

Igranje vlog Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

b) SOCIALNO OBNAŠANJE: pomeni interakcijo z ostalimi.

- V kakšni situaciji se aktivnost dogaja (posameznik - dejavnost, ne strukturirana, strukturirana skupina ipd.)

- Ali aktivnost predpostavlja interakcijo z avtoriteto?

- Ali aktivnost pričakuje, da oseba načne in ohranja logičen pogovor?

- Ali aktivnost predpostavlja, da se mora oseba znajti v pogovoru?

- Ali aktivnost nudi možnost odziva osebe na negativne komentarje?

Socialno obnašanje Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:


119

c)MEDOSEBNE SPRETNOSTI: pomeni uporabo verbalne in neverbalne komunikacije za interakcijo v različnih okoljih.

- Ali aktivnost zahteva samostojnost, sodelovanje ali tekmovanje?

-Kakšna stopnja verbalne interakcije je potrebna?

- Ali mora oseba med izvajanjem prositi za asistenco?

- Ali aktivnost zahteva aktivno verbalno sodelovanje?

- Ali aktivnost zahteva izražanje čustev?

- Ali aktivnost zahteva običajen pogovor?

- Bi lahko sodelovanje izzvalo kritike? - Ali aktivnost zahteva od osebe, da sprejme neobičajen stil interakcije?

Medosebne spretnosti Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

d) SAMOIZRAŽANJE: pomeni uporabo različnih stilov ter spretnosti za izražanje misli, čustev ter potreb.

- Kakšne oblike samo izražanja (verbalne, pisne, umetniške) aktivnost zahteva?

- Ali aktivnost omogoča domišljijsko igro?

Samoizražanje Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

3. SAMOORGANIZIRANJE:

a) SAMOOBVLADOVANJE: pomeni prepoznavanje ter upravljanje s stresom.


120

- Ali je to nova aktivnost za osebo?

- Ali aktivnost vpliva na stres?

- Ali bi lahko posamezni aspekti aktivnosti vplivali na neuspeh ali percepcijo le-tega?

- Ali aktivnost zahteva popolnost?

- Ali so posamezni aspekti aktivnosti notranje nadzorovani, ali ne?

Samoobvladovanje Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

b) RAZPOREDITEV ČASA:pomeni sposobnost osebe, da razpolaga s časom.

- Ali aktivnost zahteva, da oseba planira ter ureja čas izvedbe?

- Ali lahko oseba opravi aktivnost naenkrat ali v več fazah?

- Je aktivnost del rutine, ki ima omejitev časa?

- Ali aktivnost vsebuje časovne omejitve za dele aktivnosti (peci 30 min pri120°C)?

- Ali aktivnost zahteva, da ima oseba notranji občutek za čas?

Razporeditev časa Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

c) SAMOKONTROLA:pomeni spreminjanje obnašanja kot odgovor na zahteve okolja.

- Ali aktivnost ter njeno okolje prinašata nepričakovane situacije?

- Ali dokončanje aktivnosti pomeni doseganje cilja za osebo?

- Bo kdo kritiziral izvedbo? Če bo, kdo bo to (avtoriteta, prijatelj..)?


121

- Ali aktivnost predstavlja izziv za fizične, socialne ter kognitivne zmožnosti?

Samokontrola Stopnja vpliva: 0 1 2 3 4

Opažanja:

Analiza aktivnosti je delovno terapevtsko orodje-instrument za ugotavljanje terapevtskega potenciala aktivnosti in možnosti njene uporabe v terapevtske namene. Analiza omogoča razumevanje klientove nezmožnosti opravljanja specifične aktivnosti.

aktivnosti delovne terapije (adt)- 2 · »haptične deprivacije« – marasmus se je imenovala...

Documents