diplomsko delo nika jesenko - upr...izjava o avtorstvu podpisana nika jesenko , študentka...
Post on 22-Jan-2020
1 Views
Preview:
TRANSCRIPT
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Univerzitetni študijski program prve stopnje
Edukacijske vede
Diplomsko delo
SPROSTITVENE TEHNIKE PRI OBRAVNAVI
OTROK Z IZRAZITEJŠIMI PRIMANJKLJAJI,
OVIRAMI OZIROMA MOTNJAMI
Nika Jesenko
Koper 2017
Mentor: doc. dr. Božidar Opara
ZAHVALA
Najprej bi se rada zahvalila mentorju doc. dr. Božidarju Opari, ki je, kljub temu da se
nisva nikoli srečala v predavalnici, sprejel mentorstvo mojega diplomskega dela. Ves čas
pisanja mi je bil na razpolago z idejami, popravki in nasveti, ne samo za pisanje, ampak
tudi za mojo nadaljnjo študijsko in karierno pot. HVALA!
Zahvala gre tudi Anžetu ter moji in njegovi družini za vso podporo, predvsem pa
razumevanje od tistih dneh, ko sem bila utrujena, nejevoljna, ko nič ni šlo po načrtih.
HVALA!
Hvala tudi sošolkam, ki so vedno imela čas za pogovor, nasvete in besede
spodbude. HVALA!
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana Nika Jesenko, študentka univerzitetnega študijskega programa prve
stopnje Edukacijske vede
izjavljam,
da je diplomsko delo z naslovom Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z
izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami
- rezultat lastnega raziskovalnega dela,
- so rezultati korektno navedeni in
- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.
Podpis:
___________________
V Kopru, dne
IZVLEČEK
Namen diplomskega dela je bil podrobneje spoznati sprostitvene tehnike, ki se lahko
uporabljajo pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami.
V diplomskem delu so predstavljene različne sprostitvene tehnike, za katere je bilo
na podlagi študija literature ugotovljeno, da otrokom pomagajo do sprostitve in umiritve.
Na začetku diplomskega dela sta opredeljena pojma stres in anksioznost. Pri obeh
pojmih so posebej obravnavane povezave stresa in anksioznosti z otroki in mladimi. Vse
več otrok v današnji družbi namreč trpi zaradi preobremenitev, utesnjenosti, šolskega
dela, zahtev družbe itd.
Nadalje so opisane različne skupine otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami
oziroma motnjami. Mednje sodijo otroci z Downovim sindromom, motnjami avtizma in
motnjo pozornosti in hiperaktivnosti. Za vsako skupino posebej so napisani vzroki za
nastanek stanja in opis otrokovih posebnosti. Opisi vseh stanj so splošni, saj je bil prvotni
namen bolje spoznati različne skupine otrok, ki jim v nadaljevanju navedene tehnike
lahko pomagajo.
Osrednja tematika diplomskega dela zajema sproščanje oziroma sprostitvene
tehnike in njihove pozitivne učinke na posameznika, ki jih izvaja. Najprej je opredeljen
pojem sproščanja, naštetih je tudi več sprostitvenih tehnik, ki so se pogosteje pojavljale
v strokovni literaturi. Navedena so osnovna pravila sproščanja in značilnosti sproščanja
za otroke.
Podrobneje so opisane tri sprostitvene tehnike, in sicer joga kot najstarejša in najbolj
poznana tehnika sproščanja, terapija z glasbo kot ena od mnogih možnosti pomoči z
umetnostjo in dihalne vaje, ki so lahko sestavni del joge ali samostojna tehnika
sproščanja.
Za konec so navedeni in opisani pozitivni učinki, ki jih sprostitvene tehnike pustijo
na posamezniku, ki jih prakticira.
Ključne besede: sprostitev, otroci s posebnimi potrebami, Downov sindrom,
avtizem, motnja pozornosti in hiperaktivnosti, stres.
ABSTRACT
Relaxation techniques as treatment for children with severe disabilities
The aim of the diploma thesis was to become familiarised with relaxation techniques
that can be used to help children with severe disabilities.
The thesis presents various relaxation techniques for which it was revealed by
studying expert literature that they help children to relax and calm down.
The first part of the thesis defines the concepts of stress and anxiety, especially in
relation to children and young people. In today’s society, an increasing number of
children suffer from feeling overburdened and restricted, as well as being overwhelmed
by school work, societal demands etc.
This is followed by a description of various groups of children with severe disabilities,
including children with Down syndrome, children with autism spectrum disorder, and
those with attention-deficit/hyperactivity disorder. Causes for the emergence of these
conditions are outlined for each individual group of children, along with particular features
of children suffering from the above conditions. The descriptions are of general nature
as our initial purpose was to get better acquainted with different groups of children who
benefit from the techniques stated below.
The central topic of the diploma thesis encompasses relaxation and relaxation
techniques, as well as the positive effects they have on the individual practising them.
First, the concept of relaxing is described, and several relaxation techniques which
frequently appeared in expert literature are listed. The basic rules of relaxing are outlined,
along with characteristics of relaxation for children.
Three relaxation techniques are described in greater detail, namely yoga, one of the
oldest and most well-known techniques, music therapy, which represents one of the
many possibilities of being helped through art, and breathing exercises, which can serve
as a component of yoga or can be done as an independent relaxation technique.
The final part of the thesis lists and describes the positive effects of relaxation
techniques, which can be felt by the individual practising them.
Keywords: relaxation, children with special needs, Down syndrome, autism,
attention-deficit/hyperactivity disorder, stress.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD .......................................................................................................................... 1
2 PROBLEM, NAMEN IN CILJI ..................................................................................... 2
3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA.................................................................................. 3
4 OBRAVNAVA TEME................................................................................................... 4
4.1 Stres ..................................................................................................................... 4
4.2 Anksioznost.......................................................................................................... 6
4.3 Otroci z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami ............................. 7
4.3.1 Otroci z avtističnimi motnjami .................................................................... 7
4.3.2 Otroci z Downovim sindromom.................................................................. 8
4.3.3 Otroci z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti .......................................... 10
4.4 Tehnike sproščanja............................................................................................ 11
4.4.1 Joga ......................................................................................................... 14
4.4.2 Terapija z glasbo ..................................................................................... 16
4.4.3 Dihalne vaje ............................................................................................. 17
4.5 Pozitivni učinki izvajanja sprostitvenih tehnik.................................................... 18
5 SKLEPNE UGOTOVITVE......................................................................................... 22
6 LITERATURA IN VIRI ............................................................................................... 24
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
1
1 UVOD
Živimo v času, ko so mnogi ljudje preobremenjeni zaradi pritiska družbe, službe in
previsokih pričakovanj. Na spletu, v časopisih, knjigah lahko najdemo mnogo bolj ali
manj strokovnih prispevkov, ki nam dajejo navodila, kako s spopadati e s stresom. Na to
temo je bilo napisanih tudi veliko diplomskih in magistrskih nalog. Čeprav otroke še
vedno vidimo kot nasmejana, brezskrbna bitja, so tudi oni pod vplivom stresa zaradi šole,
pričakovanj družbe in staršev ipd. Vse več otrok je depresivnih in anksioznih in
posledično vse več staršev išče pomoč v medicini. Strokovnjaki opozarjajo na neizmerne
količine pomirjeval in antidepresivov, ki jih posamezniki užijejo za voljo boljšega življenja.
Potrebno se nam zdi raziskati alternative, ki so že pokazale pozitiven učinek in so
primerne za otroke s posebnimi potrebami.
Sami smo se s tehnikami sproščanja za otroke prvič srečali na Erasmus praksi v
Londonu, kjer smo delali kot asistentka učiteljice na osnovni šoli za otroke s posebnimi
potrebami. Šola je dajala velik poudarek dobrobiti učencev in čez dan smo uporabljali
različne tehnike, da smo učencem pomagali do sprostitve, umiritve, boljše koncentracije.
Učinek, ki so ga različne tehnike pustile na teh otrocih, nas je izzval in je eden od
razlogov, da smo se odločili za pisanje diplomskega dela s to tematiko.
V nalogi se bomo predvsem osredotočili na pomoč otrokom z Downovim
sindromom, avtističnimi motnjami in motnjo pozornostjo in hiperaktivnostjo, saj so to
skupine otrok, s katerimi smo imeli na praksi največ konkretnih izkušenj. Zaradi lažjega
nadaljnjega pisanja smo jih združili pod imenom otroci z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami
oziroma motnjami. Podrobno bomo opisali vzroke za nastanek in značilnosti posameznih
skupin. Predstavili bomo več različnih sprostitvenih tehnik, ki smo jih uporabljali v šoli.
Za konec bomo našteli še prednosti in pozitivne učinke sprostitvenih tehnik na otroke ter
opisali, kako vplivajo na njihovo telo in pomagajo, da se v njem počutijo varno in udobno.
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
2
2 PROBLEM, NAMEN IN CILJI
Živimo v času, ko zaradi preobremenitve v službi, šoli, odnosu vsi prej ali slej
začutimo posledice hitrega in stresnega načina življenja. Svetovna zdravstvena
organizacija je leta 2003 stres razglasila za najbolj zdravju škodljiv dejavnik (Tušak in
Masten, 2008). Stres ne izbira ne spola ne starosti in tudi otroci s posebnimi potrebami
mu ne uidejo. Poleg stresa so tu še anksioznost, mišična zakrčenost, preobremenjenost
in vse skupaj pri posamezniku povzroči zdravstvene težave, depresijo, nesproščenost,
nespečnost.
V zadnjem času se veliko piše o temi izgorelosti in spopadanja s stresom v
učiteljskem poklicu.
Premalokrat pa pomislimo, da so pod stresom tudi otroci in mladostniki. V tujini
veliko prakticirajo alternativne možnosti za pomoč otrokom s posebnimi potrebami, kot
so: joga, meditacija, glasba, ples, likovno ustvarjanje, masaže itd. Ameriška avtorica
Sumar navaja, da je na primer za jogo znano, da posamezniku, ki jo prakticira, pomaga
do čuječnosti, koncentracije, čustvene uravnoteženosti, miru misli in veselja (Sumar,
1998).
S preučevanjem problema bomo podrobneje spoznati načine, kako učencem z
izrazitejšimi primanjkljaji in motnjami pomagati do umiritve in sprostitve.
Cilji so:
- opisati skupine otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami,
- ugotoviti, kateri so dejavniki, ki otrokom s posebnimi potrebami povzročajo
mišično zakrčenost, stres, nemirnost,
- predstaviti značilnostmi otrok z izrazitejšimi, primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami,
- spoznati različne sprostitvene tehnike in njihove pozitivne učinke na
posameznika z obravnavanimi primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami.
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
3
3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
RV 1: Kateri so glavni povzročitelji zakrčenosti, stresa, nemirnosti pri otrocih z
izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami?
RV 2: Kakšne sprostitvene tehnike poznamo?
RV 3: Kateri so pozitivni učinki sprostitvenih tehnik?
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
4
4 OBRAVNAVA TEME
4.1 Stres
»Stres nastane kot posledica neravnovesja med zahtevami iz okolja in lastno
usposobljenostjo.« (Schmidt, 2001, str. 7).
Slovar slovenskega knjižnega jezika stres opredeljuje kot odziv organizma na
(škodljive) zunanje vplive.
Beseda »stres« izvira iz latinščine in pomeni napetost, pritisk, silo. Kot medicinski
izraz jo je prvi uporabil Hans Selye leta 1949 in stres opisal kot telesno prilagajanje novim
okoliščinam (Jeriček, 2007).
Dandanes stres definiramo kot fiziološki, psihološki in vedenjski odziv osebe na zanj
ogrožajoče dejavnike iz okolja. Povzročitelje stresa imenujemo stresorji in jih delimo na
notranje (npr. žalost, strah, nemoč) in zunanje (npr. služba, preizkus znanja, finančna
stiska). Stresorji vsem ljudem ne predstavljajo enake ovire. Koliko se je človek zmožen
braniti proti stresu, je odvisno od njegovih preteklih izkušenj, starosti, osebnosti, vrednot
in prepričanj, okoliščin, miselne naravnanost itd. Tako bo lahko za nekoga določena
situacija dobrodošla spodbuda za spremembe in napredovanja, nekoga drugega pa bo
popolnoma vrgla iz tira in mu onemogočila normalno delovanje (prav tam).
Poznamo pozitivni in negativni stres.
Negativni stres ali distres je dolgotrajen stres, ki se kar naprej ponavlja in nikoli ne
konča. Ne pride do sprostitvene reakcije. Eustres ali pozitiven stres je stres, ki je
potreben, da se nečesa lotimo, delo boljše in hitrejše opravimo, se bolj potrudimo (prav
tam).
Stres se prav tako kot strah aktivira v telesu, kadar se počutimo ogrožene, kot
naravni obrambni mehanizem še iz časa pračloveka. Nadledvična žleza začne
pospešeno in v velikih količinah izločati hormone, kot so:
- adrenalin, ki nakopiči vso energijo v telesu v organe, ki so potrebni pri obrambni
reakciji, poveča se človekovo zaznavanje, napnejo se mišice, pospešita se
dihanje in bitje srca, kar omogoči boljšo preskrbljenost organov s kisikom,
- kortizol, ki poskrbi, da organi dobijo energijo tudi iz tistih delov telesa, ki za
reagiranje v stresni situaciji niso tako pomembni,
- noradrenalin, ki zagotovi občutek sprostitve in ugodja po stresni situaciji,
poskrbi, da se stanja v telesu normalizirajo.
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
5
Poleg izločanja naštetih hormonov stres vpliva na trošenje zalog sladkorja, maščob
in glukoze, hkrati pa se upočasnita prebava in delovanje ostalih notranjih organov
(Schmidt, 2001).
Stres je včasih zaradi različne dovzetnosti posameznika težko prepoznati. Znaki, na
katere moramo biti pozorni, če za osebo sumimo, da je pod stresom, so na primer
nespečnost, slabost, glavoboli, prebavne motnje, bolečine v trebuhu, potne dlani,
mišična napetost, suha usta itd. To so le nekateri znaki, ki jih poleg čustvenih in
vedenjskih sprememb, ki se pri človeku pojavijo, najlažje opazimo (Krajnc Ružič, 2016).
Stres zaradi svojih negativnih vplivov na telo povzroča kronično napetost mišic. Še
posebej so občutljivi deli ramenskega obroča, obrazne mišice, vratni predel, mišice
hrbta, trebušne mišice, zadnjične mišice in mišice medeničnega dna (Bertoncelj, 2007).
Napetost v mišicah povzroča bolečine, nelagodje, v lastni koži nam ni udobno in
posledično postanemo nervozni, zagrenjeni in razdražljivi.
Stresu ne ubeži nihče, niti otroci. Obdobje otroštva in odraščanja je že samo po sebi
naporno zaradi telesnih, duševnih in drugih sprememb. Otroci niso imuni na spremembe
in stres, ki ga prinesejo. Če vsem zgoraj naštetim dejavnikom dodamo še vse višja
pričakovanja staršev in družbe, vse več obveznosti v šoli, je skoraj nemogoče
pričakovati, da bi otrok lahko vse pritiske prenesel brez posledic.
Otroci so pod velikim vplivom odraslih, predvsem staršev, učiteljev in pomembnih
drugih. Pri izbiri vrednot, prepričanj in stališč so jim ti v vzor. Opazujejo jih in se od njih
učijo. Prav zato pogosto prevzamejo načine reagiranja in spoprijemanja s stresom od
ljudi, ki so jim blizu in jih spoštujejo (Jeriček, 2007).
Raziskave kažejo, da stresno življenje staršev neposredno vpliva na njihove otroke,
ki so zaradi tega pogosteje bolni, hitreje se okužijo, njihov imunski sistem je slabši
(Middleton, 2014). Zatorej je pomembno, da se sami učimo spopadati s stresom, ga
obvladati, če hočemo pri tem pomagati svojim otrokom ali varovancem in jim biti ob tem
zgled.
Dejavniki, ki pri otrocih in mladih povzročajo stres, so zelo različni. Poznamo več
različnih delitev. Ena od njih dejavnike stresa deli v tri skupine:
- splošni dejavniki: npr. telesne spremembe, težave v družini, smrt bližnjega,
selitev, menjava šole,
- telesni dejavniki: npr. hrup, vročina, lakota,
- duševni dejavniki: npr. različni strahovi, velika pričakovanja, zaljubljenost,
nesprejetost, občutek manjvrednosti, drugačnost (Jeriček, 2007).
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
6
Možni dejavnik za nastanek stresa pri otroku, ki ga hitro spregledamo, je lahko
zasičenost z mediji oziroma izpostavljenost televiziji, risankam, spletu in prevelika
količina igrač, saj otrok nad njimi nima pregleda in tako kar naprej menja programe/igrače
(Krajnc Ružič, 2016).
Prevelik pritisk na otroke in mlade je vzrok za različne čustvene težave in šibko
duševno zdravje. Motnje hranjenja, depresija, samopoškodovanje in celo samomori se
pojavljajo pri vse mlajši populaciji ljudi (Middleton, 2014).
4.2 Anksioznost
Tako kot stres je pogosta psihološka težava tudi anksioznost ali po naše tesnobnost.
Je ena najpogostejših psiholoških težav, s katerimi se srečujejo otroci in mladostniki v
času šolanja. Neprekinjena anksioznost škoduje otroku na čustvenem področju, pri
zdravem telesnem razvoju, vpliva na njegovo učenje in socialno življenje. Prav zaradi
vseh negativnih učinkov na posameznika je pogosto tema strokovnih in znanstvenih
razprav (Kozina, 2016).
Anksioznost je čustveno stanje, ki temelji na treh oziroma štirih komponentah
(čustveni, vedenjski, kognitivni, fiziološki) in subjektivni izkušnji strahu (občutek
nevarnosti oziroma grožnje).
Čustvena komponenta – strah, ki je eno izmed osnovnih čustev, ki ga občutimo v
trenutku ogroženost. Je tudi čustvo, na katerem temelji anksioznost. Čeprav mnogi strah
in anksioznost razumejo kot isto stvar, ni tako. Jasno razliko med obema določa subjekt
strahu. Pri strahu je ta znan in prisoten v danem trenutku, pri anksioznosti pa gre zgolj
za slo slutnjo. Objekt strahu je neznan in odmaknjen nekje v prihodnosti. Prav to je
največji problem pri anksioznosti. Občutka strahu, ki ga ne poznamo, se težko znebimo,
saj ne vemo, česa nas je pravzaprav strah.
Vedenjska komponenta – omogoča, da se posameznik izogne neprijetnim
dogodkom, tako da se oklepa znanih krajev in ljudi, ne sodeluje pri dejavnostih, išče in
izbira lažje naloge. Hkrati lahko pri anksioznih osebah opazimo nemir, razdražljivost,
perfekcionizem.
Kognitivna komponenta – vsebuje težave pri odločanju in reševanju problemov,
motnje pozornosti in spomina, pretirano občutljivost, negativen samogovor.
Najpogostejša so kognitivna popačenja, ki vsebujejo napake pri predelavi informacij,
precenjevanje groženj, neracionalna prepričanja itd. in skrbi. Skrbi so kognitivni proces,
pri katerem zaradi potencialne ogroženosti naše misli in podobe v glavi postanejo
negativne.
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
7
Fiziološka komponenta – pripravi telo na odziv v ogrožajočih situacijah. Pojavijo se
telesni znaki, kot so: povečan srčni utrip, pospešeno dihanje, rdečica, zakrčenost mišic,
prebavne motnje, glavobol, cmok v grlu, omotica itd. (Kozina, 2016).
Kot pri veliki večini ostalih psiholoških pojavov tudi za anksioznost ne poznamo
točnega vzroka. Večina znanstvenikov se strinja, da je posledica več dejavnikov. V
strokovni literaturi najpogosteje opisani sta kognitivno-vedenjska teorija in teorija
procesiranja informacij. Obe predpostavljata, da je anksioznost posledica pretirane
ocene ogroženosti in občutka nezmožnosti spoprijeti se s to nevarnostjo. To se zgodi kot
rezultat kognitivnih procesov in napačnega procesiranja prejetih informacij (Kozina,
2016).
Anksioznost je nekaj normalnega za večino ljudi na prehodu med otroštvom in
odraslostjo, vendar je lahko ravno otroštvo čas, ko se razvije višja raven anksioznosti, ki
jo posameznik prenese tudi na poznejše življenje, v odraslost. Če je anksioznost
izražena v pravi meri, nam lahko celo koristni, saj posameznika spodbudi, da bolje dela,
reagira itd. Problem nastane, ko anksioznost negativno vpliva na življenje posameznika,
kadar povzroča stres, je razvojno neustrezna in dolgotrajna in s tem moti vsakodnevno
življenje (Kozina, 2016).
4.3 Otroci z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami
4.3.1 Otroci z avtističnimi motnjami
Avtistične motnje so različne motnje v razvoju, ki trajajo celo življenje. Pri
posamezniku vplivajo predvsem na komunikacijo in odnose, ki jih ima do soljudi. Kljub
podobnostim med posamezniki avtizem vsakega posameznika prizadene na svoj način.
Razlike med njimi so opazne na ravni intenzitete in pojavnosti (Jurišić, 2016).
Do leta 2011 so bili otroci z motnjami avtizma uvrščeni v različne skupine otrok,
glede na šolsko zakonodajo, največkrat v govorno-jezikovne motnje, motnje v duševnem
razvoju, primanjkljaje na posameznih področjih učenja itd. Z uveljavitvijo Zakona o
usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki je v veljavo stopil 1. 9. 2013, je opredeljena
tudi skupina »otroci z avtističnimi motnjami«.
Vzrok oziroma vzroki – znanstveniki z gotovostjo trdijo, da jih je več – za pojav
avtizma pri posamezniku niso znani. Vemo le, da gre za nevrobiološke motnje. Otroke z
avtizmom javnost pogosto etiketira kot nevzgojene, razvajene otroke. Znanstveno je
dokazano, da se te motnje ne pojavijo zaradi neprimerne vzgoje ali travmatičnega
dogodka. Pogosto se avtizem pri diagnosticiranju tudi spregleda ali zamenja s katero
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
8
drugo diagnozo. Najpogosteje se zamenjuje z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo,
Tourettovim sindromom, disleksijo ali dispraksijo (Jurišić, 2016).
Prav zaradi pestrosti in posebnosti od posameznika do posameznika je avtizem
izredno težko uvrstiti v mrežo otroških psihoz. Skozi zgodovino avtizma je prišlo do
mnogih sprememb tako v pojmovanju kot tudi razumevanju (Jurišić, 1991).
Otroški avtizem je v skupini avtističnih motenj najbolj prepoznavna diagnoza.
Imenujemo jo tudi Kennerjev avtizem, saj je bil Leo Kanner prvi, ki ga je opisal. Otroški
avtizem se imenuje otroški z razlogom. Diagnozo zanj lahko postavimo že v prvem letu
starosti, zagotovo pa v predšolskem obdobju. Zanj so značilni primanjkljaji v komunikaciji
in socialnih stikih ter zelo ozek nabor zanimanj. Čeprav so osebe z otroškim avtizmom,
ki močno izstopajo s svojim uspehom, redke, se lahko dokažejo na področju svojih
interesov (Jurišić, 2016).
Tudi Aspergerjev sindrom je razvojna motnja, ki sodi med avtistične motnje, vendar
ima že na prvi pogled opazne značilnosti, ki se razlikujejo od otroškega avtizma.
Pri otrocih z diagnozo Aspergerjevega sindroma sta jezikovna in miselna
sposobnost v prvih treh letih razvoja dokaj dobro razviti. Zaradi teh značilnosti to vrsto
avtizma opisujejo kot avtizem z visokimi sposobnostmi ali avtizem brez motnje v
duševnem razvoju. Kljub temu, da jim socializacija in komunikacija ne delata težav, lahko
opazimo nenavaden način interakcije z ljudmi. Nekateri radi in veliko govorijo, vendar pri
njihovem govoru ni opaziti kretenj rok ali obrazne mimike. Med komunikacijo ne opazijo
sogovornikove nebesedne komunikacije in ji niti ne posvečajo pozornosti. V primerjavi z
otroški avtizmom pri Aspergerjevem sindromu opazimo primanjkljaje na gibalnem
področju. Značilni so okorno gibanje, počasnost, nenavadna drža, težave pri fini motoriki
(Jurišič, 2016).
4.3.2 Otroci z Downovim sindromom
Otroci z motnjami v duševnem razvoju so največja skupina otrok s posebnimi
potrebami. Že v času pred šolo lahko opazimo primanjkljaje na kognitivnem področju.
Kognitivno delovanje lahko spremljajo težave z zaznavanjem, oblikovanjem predstav,
kratkotrajna pozornost, motnje gibanja, govorno-jezikovne motnje, čustvene težave itd.
Kadar določamo stopnjo intelektualnega in socialno-čustvenega ujemanja, lahko
otroke z motnjami v duševnem razvoju delimo na več podskupin:
- otroci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju,
- otroci z zmernimi motnjami v duševnem razvoju,
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
9
- otroci s težjimi motnjami v duševnem razvoju,
- otroci s težkimi motnjami v duševnem razvoju (Karpljuk, 2016).
Med motnje v duševnem razvoju spada tudi Downov sindrom ali sindrom 3
kromosoma, trisomija. Downov sindrom je, tako kot vsi sindromi, skupek telesnih
značilnosti, ki imajo skupni vzrok. Prvi ga je leta 1866 opisal Langdon Down. Vzrok pri
Downovem sindromu je biološko genetski. Posameznik, ki imajo Downov sindrom, ima
v genskem materialu dodatni kromosom. V normalnih okoliščinah ima človek 46
kromosom, ki so razvrščeni v pare. Včasih se zgodi, da se v spolni celici matere ali očeta,
to je v jajčecu ali semenčecu, pojavita dva kromosoma, namesto eden. To se zgodi, če
se kromosomski par genetske zasnove enega od staršev ne razdeli pravilno. Če se torej
pri spočetju oplodi taka celica, ima otrok, ki se začne razvijati, že na začetku v vsaki celici
47 kromosomov (Halder, 2009).
Otroke z Downovim sindromom lahko prepoznamo že po zunanjosti: značilno
poševne oči, plosk obraz, od povprečja manjša glava, manjša ušesa, kratek vrat in veliko
krat nasmeh do ušes. A to so le nekatere značilnosti Downovega sindroma. Langdom
Down, ki ga je prvi opisal leta 1866, je navedel manj kot dvanajst značilnosti. V večini
knjig, ki opisujejo klinična znamenja Downovega sindroma danes, je navedenih več kot
50 značilnosti. Z napredkom medicine in medicinskih pripomočkov si lahko
predstavljamo, da se bo seznam le še daljšal. Naj poudarim, da so nekatere značilnosti
popolnoma normalne in jih ima tudi velik odstotek ljudi z običajnim številom kromosomov .
Oseba je diagnosticirana z Downovim sindromom le v primeru, da se pojavi večje število
(šest do deset) spodaj naštetih znamenj in zazna snov 21. kromosoma. Spodaj našteti
glavni simptomi se pojavijo pri 60–80 % primerov otrok z Downovim sindromom in so
opazni že ob rojstvu. Značilnosti, ki jih opazimo pri novorojenčkih, so:
- poševni očesni reži, ki ležita nekoliko navzven,
- epikantalna guba – kožna guba na notranji strani očesa,
- Brushfieldove pege – bele pikice na robovih šarenice (pojavijo se pri 30–70 %
primerov),
- visoke ličnice in nizek nosni lok, ki naredita obraz videti plosk,
- manjša glava, ki je v zatilju sploščena,
- majhna ušesa, ki se izrastejo nižje kot povprečno,
- tanke ustnice, majhna usta, tudi ustna votlina je manjša, zato otrokom
posledično pogosto jezik moli iz ust,
- kratek vrat, ki pri majhnih otrocih povzroča nabiranje odvečne kože v gube,
- okončine so v razmerju do telesa kratke, dlani so majhne, prsti kratki,
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
10
- široka stopala s kratkimi prsti, palec je tako kot na dlaneh precej oddaljen od
ostalih prstov,
- slab mišični tonus ob rojstvu – hipotonija in hiperfleksibilnost – prekomerna
gibljivost sklepov (Cunningham, 1999).
4.3.3 Otroci z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti
Motnja pozornosti in hiperaktivnosti (zaradi lažjega zapisa je v nadaljevanju
uporabljena kratica) ali AD/HD, ki predstavlja angleški izraz »attention
deficit/hyperaktivity disorder«, je motnja, ki lahko prizadene prav vsakogar, ne glede na
starost, spol, raso. Motnja vpliva na pozornost, vedenje in motoriko. Ljudje pogosto
etiketirajo posameznike z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo za nemirne, nevzgojene
otroke brez morale, ki ne vedo, kje so meje. Resnica je, da ima AD/HD genetsko
predispozicijo. Otrok ima veliko večjo verjetnost, da se bo z motnjo rodil, če ima kdo od
njegovih staršev podobne težave. Izvor motnje pozornosti in hiperaktivnosti ni zgolj
genetiki, znanstveniki pravega vzroka za motnje še ne poznajo, ugotovili so le, da na
biološki ravni ljudje z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti funkcionirajo drugače.
Nekatere raziskave so pokazale, da določeni kemični procesi pri ljudeh z AD/HD
potekajo drugače, njihovo odzivanje na dražljaje sprošča drugačne kemične snovi v
možganih (Strong, 2011).
Motnja pozornosti in hiperaktivnosti se, tako kot tudi avtizem, pri vsakem
posamezniku kaže drugače. Vendar lahko pri posamezniku določimo tri osnovne
skupine simptomov:
- pomanjkljiva in zlahka odvrnljiva pozornost: je ena poglavitnih pokazateljev,
posamezniki se težko osredotočijo, ko ji to uspe, jim lahko že najmanjši dražljaj
odvrne pozornost,
- impulzivnost: posamezniki odreagirajo hitro, brez premisleka, ne morejo
nadzorovati svojega vedenje, so nepotrpežljivi,
- hiperaktivnost: napetost, govorjenje brez prestanka, posameznik mora biti
nenehno v gibanju, to ne pomeni stalnega skakanja naokrog, kljub temu, da je
posameznik lahko sposoben sedeti na stolu, vendar mora vseeno udarjati z
nogo ob tla, vrteti prste; s starostjo postaja telesna aktivnost manj problematična
in izrazita (Strong, 2011).
Zgoraj našteti simptomi so razlog, da pride do naslednjih stanj, ki so sekundarni
znaki motnje pozornosti in hiperaktivnosti:
- zaskrbljenost,
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
11
- zdolgočasenost,
- nemotiviranost,
- zafrustriranost,
- občutek manjvrednosti,
- nespečnost,
- brezup (Strong, 2011).
Tudi ljudje brez motnje pozornosti in hiperaktivnosti lahko kažejo podobne
simptome, vendar jim ne predstavljajo ovire pri vsakdanjem življenju. Stanje, ki kaže
enake znake kot AD/HD, le da je njihova intenziteta odvisna od okolice, imenujemo
navidezni AD/HD. Družba, v kateri živimo, na razne načine spodbuja razvoj navideznega
AD/HD z:
- gledanjem televizije: sedeča dejavnost, z zelo močnimi dvojnimi dražljaji, na
katere se preveč navadimo in posledično težko držimo pozornost na dejavnosti,
ki jo spremljajo šibkejši dražljaji, močan učinek za možgane,
- računalniške igrice: intenzivnost dražljajev je še večja kot pri televiziji,
- »multi-tasking«: pozornost na več stvareh na enkrat pomeni utrjevanje kratke
pozornosti, saj z mislimi neprenehoma skačemo z ene stvari na drugo,
- sedeč življenjski slog: vse manj telesne aktivnost.
Kot smo že omenili, se AD/HD pri vsakem posamezniku kaže drugače. Kljub temu
lahko glede na razvojno obdobje določimo skupne značilnosti. Osredotočili se bomo zgolj
na obdobje otroštva, ki je ključno za to diplomsko delo.
Diagnosticiranje otrok je dokaj problematično, saj večina otrok kaže nekatere
značilnosti AD/HD: plezajo, tekajo naokrog, skačejo, veliko govorijo, težko so dolgo pri
miru ali vztrajajo pri eni dejavnosti itd. Težave, ki jih prinaša motnja pozornosti, na otroku
pustijo dolgotrajne posledice, če motnja ni pravilno obravnavana. Otroci se zaradi
nenehne potrebe po gibanje in težav pri koncentraciji težje učijo in dosegajo osnovne
spretnosti, ki so potrebne za napredovanje znotraj izobraževalnega sistema in v
vsakdanjem življenju. Hkrati večina otrok z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti izstopa
iz družbe oziroma sistema, saj imajo težave pri upoštevanju navodil in pravil, disciplini
(Strong, 2011).
4.4 Tehnike sproščanja
»Sproščanje je naravno stanje našega telesa in duše, je odsotnost fizične in psihične
napetosti, nasprotje strahu.« (Krajnc Ružič, 2016, str. 27).
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
12
Sproščanje je proces, s katerim naše telo in um zaščitimo pred vplivi vsakodnevnih
naporov. Ko v procesu sproščanja dihamo globoko in počasi, ob tem v telesu nastajajo
fiziološke spremembe, kot so: manj izločenega ogljikovega dioksida, manjša poraba
kisika, mišice se sprostijo, dihanje se upočasni in postane globoko in enakomerno, srčni
utrip se upočasni. Če želimo, da je sprostitev resnično učinkovita, mora biti trojna:
duševna, čustveno-miselna in telesna. Sproščanje tako ne vpliva samo na telesno
ogrodje, ampak tudi na notranje organe, žleze, živčevje in njihovo delovanje. Ob
sprostitvi skrbimo za telo v celoti in s tem preprečujemo pojav depresije, utrujenosti,
žalosti (Zagorc, 2003).
Če je sprostitev prava, nas okrepi, tako telesno, čustveno kot tudi umsko (Mainland,
1998).
V času, ko smo ljudi zelo izpostavljeni stresu in obremenitvam, sprostitvene tehnike
postajajo vse bolj pomemben del alternativne skrbi za zdravje. Poznamo veliko različnih
metod sproščanja. Spodaj bomo našteli nekaj najbolj znanih in priljubljenih:
- avtogeni trening – je avtosugestija, ki vpliva na telo in duha; gre za šest vaj, s
pomočjo katerih dosegamo sprostitev tako, da se osredotočamo na občutek
teže, toplote, zavedanja bitja srca itd., v posamičnih delih telesa, npr. levi roki,
levi nogi, glavi,
- dihalna terapija – namen te terapije je, da se naučimo čim bolj neprisiljeno dihati,
navajamo se dihati zavestno, s trebušno prepono,
- joga – je 5000 let stara tehnika, ki izhaja iz Indije in je del hindujske filozofije,
njen cilj je združiti telo in um, temelji na asanah, meditaciji, pozitivnem mišljenju,
- masaža – segreva in sprošča napete mišice, razteza sklepe, prekrvavitev je po
masaži boljša, preko živčevja deluje tudi na notranje organe, za marsikoga je
najprijetnejši način sprostitve,
- meditacija – latinski prevod pomeni »razmišljati«, »vaditi«, najvišji cilj meditacije
je razsvetljenje, dihanje postane globlje, prekrvavitev je boljša, možgani dobijo
več kisika,
- progresivna mišična sprostitev – prvotno je bila namenjena bolnikom srca in
ožilja, sestavljena je iz izmeničnega napenjanja in sproščanja posamičnih
mišičnih skupin, z vajami izboljšamo prekrvavitev in s tem celotno telo
preskrbimo s kisikom,
- stretching – različne raztezne vaje, v položaju katerih držimo 10–30 sekund in
nato telo spet sprostimo, pri raztezanju smemo čutiti le rahlo napetost, saj lahko
s pretiravanjem dosežemo nasproten učinek,
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
13
- terapija s plesom – je področje psihoterapije, pri katerem skušajo pacienti s
pomočjo gibanja ob glasbi izraziti svoja čustva, misli, strahove,
- terapija z glasbo – temelji na ustvarjanju in poslušanju glasbe, improviziranju,
skladanju, z namenom, da posameznik izrazi svoje občutke in misli, uporabljena
je predvsem pri delu z ljudi, ki imajo težave s komunikacijo,
- vizualizacija – poznamo različne tehnike, s katerimi vplivamo na samozaupanje,
boljše zdravje, povečamo sposobnost pomnjenja itd., gre za opazovanje
lastnega jaza v predstavi, ki si jo predstavljamo v glavi; itd. (Zagorc, 2003).
Ljudje smo si različni in glede na svoje lastnosti in potrebe si izbiramo tudi
sprostitvene tehnike. Dokler nam tehnika ustreza in dobro vpliva na naše počutje, ni
pomembno, katero izberemo, strokovnjaki pa predlagajo, da se vedno, ne glede na
tehniko, držimo principa CALM, ki zagotavlja, da smo pri sproščanju bolj učinkoviti:
- C (angleško comfort – udobje): prostor, kjer se počutimo udobno,
- A (angleško air – zrak): svež zrak,
- L (angleško lack of stimuli – pomanjkanje dražljajev): poskrbeti moramo, da se
naše živčevje ne vznemirja po nepotrebnem, čim manj motečih dejavnikov,
- M (angleško motivation – motivacija): prevzeti odgovornost za svoje počutje in
umirjenost najti v sebi, znotraj svojega biti (Orel in Trojar, 2004).
Tako kot pri vsaki drugi stvari, je tudi sprostitvene tehnike treba prilagoditi
uporabnikom, v našem primeru otrokom. Večina otrok, še posebej pa tisti, ki se težko
zberejo in umirijo, potrebuje veliko motivacije. Enako je s sproščanjem. Otroci na začetku
verjetno ne bodo videli smisla v sedenju, dihanju in pretegovanju, zato se moramo še
toliko bolj potruditi, da najdemo načine, kako jim tehnike sproščanja približati in jim
pokazati, da so zabavne in jim pomagajo, da se v lastni koži bolje počutijo.
Ko pripravljamo sprostitvene dejavnosti za otroke, moramo imeti v mislih šest stvari.
Prva in najpomembnejša je zabava; otrokom moramo sproščanje prikazati kot igro in jim
pustiti, da v njej uživajo. Če jih hočemo še dodatno motivirati, je pametno, da dejavnosti
povežemo s temami, ki otroke zanimajo. Še posebej otroci s posebnimi potrebami
potrebujejo oziroma imajo radi ponavljanje. Naj nas ne skrbi, če posamične vaje
izvajamo znova in znova. Ko bodo otroci dobili občutek, da poznajo potek dogajanja in
opazili napredek pri sebi, bodo z večjim veseljem sodelovali. Pomembna je tudi pohvala;
otroci so v času odraščanje negotovi in pogosto pri sebi opazijo le napake. Naša naloga
je, da prav pri vsakem izmed njih najdemo pozitivne točke in jih tudi pohvalimo. Ne glede
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
14
na to, da je ena od prednosti sprostitvenih tehnik urjenje koncentracije, naj bodo vaje, ki
jih izvajamo, kratke, ustvarjalne in učinkovite.
Kot smo že omenili, otroci potrebujejo vse več dražljajev, da lahko ohranijo
pozornost. Uporabimo vizualne pripomočke, igrače, glasbe itd., vendar ne pretiravamo
(Freeman, 2017).
4.4.1 Joga
Joga izvira iz Indije. Nastala je pred več kot 5000 leti. Definicija joge, ki jo lahko
najpogosteje zasledimo, pravi, da je joga umiritev misli. Beseda joga izvira iz besede juj,
ki pomeni »ponovno združitev, spojitev« in ponazarja povezavo telesa in uma v
harmonično celoto.
Prepoznavni znak joge je asana. To je telesni položaj, v katerem se počutimo dovolj
udobno, da lahko v njem ostanemo dlje časa. Večina asan se imenuje po živalih ali
naravnih pojavih, saj so začetniki joge opazovali naravo in posnemali gibe in položaje.
Joga je sestavljena iz različnih asan in telesnih vaj, značilnega dihanja, meditacije,
pozitivnega mišljenja in sprostitve. Najbolj prepoznana jogijska vaja, za katero je slišal
že vsak, je pozdrav soncu. Gre za zaporedje 12 položajev, ki so povezani v eno samo
neprekinjeno vajo, katere namen je, da aktivira celotno telo (Krajnc Ružič, 2016).
Poznamo različne sisteme joge, vendar so si v svojem bistvu vse enake – bistvo
joge je popolno spoznavanje svoje biti. Joga temelji na osmih vidikih ali poteh. To so
samoobvladanje, samodisciplina, položaj telesa, nadzorovano dihanje, obvladovanje
čutov, osredotočenost, meditacija, sprostitev in popolna uresničitev (Bartol, 2008).
Učinke joge na telo lahko zaznamo tako znotraj kot zunaj telesa. Zaradi različnih
položajev telo postaja bolj prožno, hkrati pa z vajami krepimo mišice in s tem
stabiliziramo svoje telo. Zaradi zdravega načina dihanje telo in glava prejmeta več kisika,
kar pomeni, da se lahko lažje in dlje koncentriramo. Zaradi pospešenega krvnega obtoka
smo manj utrujeni (Joga, 2008).
Čeprav je glavni namen joge pomagati človeku, lahko napačno izvedene vaje
prinesejo še več težav. Znaki, kot so tresenje in nestabilnost telesa, povečanje znojenja
in pospešitev srčnega utripa, rdečica, bolečina v mišicah, poškodbe mišic in vezi,
pospešeno dihanje, nemir itn., kažejo na pretiravanje ali napačno izvajanje joge
(Bertoncelj, 2007).
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
15
Joga je primerna za vsakega posameznika, saj se mu lahko glede na število
različnih asan in položajev dobro prilagodi glede na sposobnosti, želje. Tako je primerna
tudi za otroke vseh starosti.
Najpomembnejša lastnost joge za otroke je, da je netekmovalen in nežen način
vadbe, pri katerem se otroci res lahko osredotočijo nase. Jogo lahko izvajajo otroci
različnih gibalnih sposobnosti, z njo pa še dodatno krepimo moč in gibljivost svojega
telesa. Med vadbo naj bi se otroci usmerjali predvsem v svoje dihanje, notranje občutke,
kar jim pomaga, da se sprostijo, zberejo in umirijo. Joga ni zgolj šport, temveč lahko s
pravilno izvedenimi asanami in usklajenim dihanjem ohranjamo uglašenost notranjih
organov in njihovo delovanje.
Joga pomaga že majhnim otrokom in jo lahko izvajamo že z dojenčki in malčki, s
pomočjo staršev ali skrbnikov. Otrok preko joge spoznava svoje telo in njegove
zmožnosti. Cilji joge za otroke niso povezani s popolno izvedbo asane, temveč zgolj s
tem, da otrokom približamo vadbo, veselje do gibanja. Joga je otroku sama po sebi lahko
motivacija, saj vsakič znova lahko opazi napredek v gibljivosti in moči svojega telesa
(Schmidt, 2009).
Pri vsaki vadbi, še posebej pa pri vadbi otrok, se moramo zavedati, da ima naše telo
meje in joga ni namenjena forsiranju, temveč poslušanju svojega telesa in upoštevanju
tega, kar nam sporoča. Položaji nam ne smejo povzročati bolečin in neugodja.
Vadba joge za otroke naj ne bi trajala več kot pet do dvajset minut (prav tam).
Vse več je otrok, ki se premalo gibajo. Živijo v majhnih stanovanjih brez vrta, kjer bi
se lahko mirno igrali, prezaposleni starši si ne vzamejo časa za sprehod v naravi, v šolo
ali vrtec se peljejo, večere preživijo ob televiziji ali za računalnikom.
»Pomanjkanje gibanja povzroči v kasnejših letih preveliko telesno težo in okvare
srca. Pri vadbi joge se otroci naučijo pravilno stati in se pri vseh gibanjih pravilno
obremenjevati s čemer prihranijo veliko energije. Naučijo se veliko in krepko dihati. Joga
jim pomaga, da premagajo svojo nesproščenost. Prav otroci so posebno občutljivi in
odprti za reči, do katerih se moramo odrasli ponovno dokopati, ker smo nanje že
pozabili.« (Schmidt, 2009, str. 8).
Z vajami joge spodbujamo gibanje, ki je otrokom prirojeno: plezanje, lazenje, hoja
po prstih, kotaljenje, vzravnana hoja, tek, poskoki itd. K vadbi joge za otroke spadajo
preproste tehnike sproščanja, kjer otrokom z usmeritvijo pozornosti na bitje srca,
opazovanjem dihanja pomagamo do ustvarjalnosti, rahločutnosti, pozitivnih misli (Kranjc
Ružič, 2016).
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
16
Jogo prilagodimo otrokom, njihovim potrebam, sposobnostim, zanimanjem z izbiro
in poimenovanjem asan. Iz sestava asan lahko sestavimo pravo zgodbo, skozi katero
popeljemo otroke in jim s tem omogočimo, da pozabijo na svoje težave in si pomagajo
sprostiti se skozi igro, pravljico itd. Otrokom so po izkušnjah vrtcev, ki izvajajo jogo, še
posebej pri srcu zgodbe o živalih, pri katerih se deli ponavljajo (Kranjc Ružič, 2016).
4.4.2 Terapija z glasbo
Glasba je sestavni del sprostitve. Glasba je lahko člen sprostitve, ki v prostoru
ustvari posebno ozračje, in spodbujevalec naših čustev. S svojo melodijo, ritmom,
besedilom vpliva na naše razpoloženje. V nas lahko vzbuja tako žalost kot veselje
(Zagorc, 2003).
V obsežnih raziskavah so pokazali, da glasba povečuje metabolizem v telesu in
pospešuje ali zmanjšuje energijski potencial v mišicah. Enako je z dihanjem in bitjem
srca; lahko ga pospešuje ali umirja. Vpliva tudi na žleze z notranjim izločanjem (Zagorc,
2003).
»Terapija z glasbo pomeni načrtovano uporabo glasbe z namenom doseganja
blagodejnih ciljev pri otrocih in odraslih, ki imajo posebne potrebe.« (Prosen, 2016, str.
51).
Namenjena je predvsem tistim, ki so telesno bolni, prebolevajo travme, imajo
psihične motnje, težave v komunikaciji, z učenjem, navezovanjem odnosov zaradi
zlorabe ali zasvojenosti. Preko glasbe skušamo s teorijo vzpostaviti vez med
posameznikom in drugim človeškim bitjem.
V terapijo je vključenih veliko glasbenih izkušenj, kot so: improvizacija, ustvarjanje,
skladanje, poslušanje glasbe itd., ki jih lahko povezujemo z drugimi dejavnostmi, kot so:
risanje, slikanje, ples, govorjenje itd.
Terapija z glasbo je primerna za vse, ne glede na njihovo predhodno glasbeno
znanje, saj temelji na človekovem naravnem občutku za glasbo in ritem. Ne glede na
starost, spol ali izobrazbo lahko vsak posameznik glasbeno ustvarja po svojih
zmožnostih, pa naj bo to petje, igranje preprostih inštrumentov ali skladanje avtorske
glasbe. Cilj ni popolna skladba, ampak uživanje ob ustvarjanju in samopotrditev, da
oseba zmore (Prosen, 2016).
Terapijo z glasbo je dobro povezovati z drugimi umetnostnimi zvrstmi (npr. plesom,
slikanjem) in z njo pomagati ljudem, ki imajo težave s komunikacijo, socializacijo,
govornimi napakami. Prav osebe s posebnimi potrebami se pogosto lažje izražajo na
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
17
neverbalni način in umetnost jim to omogoča. Poleg izražanja jim umetniško ustvarjanje
prinaša tudi osebno zadovoljstvo, sprostitev in zabavo.
4.4.3 Dihalne vaje
Dihanje je funkcija, ki celotno telo oskrbuje s kisikom in je za normalno delovanje še
kako pomembna. Je eden od znakov življenja, a mu ljudje posvečamo premalo
pozornosti. Dihamo vse življenje, od prvega vdiha ob rojstvu do zadnjega izdiha ob smrti.
Ob vsem, kar se nam v življenju dogaja, se dihanja ne zavedamo. Pozornost mu
namenimo šele takrat, ko smo čustveno vznemirjeni, prestrašeni, fizično aktivni. Takrat
dihanje postane hitrejše, bolj plitko, »zmanjkuje nam sape« (Zagorc, 2003).
Dihanje je močno povezano z našim telesom, če se spremeni tempo dihanja, se
spremenijo tudi naše gibanje, zavest, čustva, misli in obratno. Ko pride do sprememb v
našem čustvenem, miselnem, fizičnem delovanju, se spremeni tudi naše dihanje.
»'Zrak je živ' in z vsakim vdihom se naše telo napolni s to 'živostjo'« (Zagorc, 2003,
str. 84).
Poznamo tri vrste dihanja:
- preponsko dihanje: z nižanjem in dviganjem prepone z zrakom polnimo spodnji
del pljuč in hkrati masiramo trebušne organe,
- prsno dihanje: z razširjanjem reber se prsni koš napolni kot meh, v pljuča s tem
načinom dihanja dobimo manj kisika kot v primeru preponskega dihanja,
- dihanje z vršički pljuč: ob vdihu dvignemo zgolj ključnici in tako spustimo svež
zrak samo v zgornje dele pljuč – vršičke (Zagorc, 2003).
Dihalne vaje so zelo preproste in se jih lahko z vztrajnostjo hitro naučimo. Večino
lahko usvojimo že v nekaj minutah, vendar se moramo zavedati, da je dejanski učinek
lahko opazen šele po nekaj mesecih in je zelo pomembno, da ne obupamo. Poleg
vztrajnosti so za učinkovitost dihalnih vaj pomembna tudi določena pravila. Dihalne vaje
lahko izvajamo v različnih položajih (sede, stoje, leže, v položaju za jogo), vendar je za
začetnika najboljši stoječi položaj, pri katerem je pomembno, da imamo:
- stopala v širini ramen, palci na nogah gledajo naprej,
- v kolenih noge narahlo pokrčene,
- roke iztegnjene od telesu, rahlo pokrčene v komolcih in odmaknjene od trupa,
da začutimo prostor v podpazduhi,
- vrat, ki je podaljšek hrbtenice, hrbtenico zravnano in glavo obrnjeno naprej,
- svojo telo usmerjeno s stopala in tal (Orel in Trojar, 2004).
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
18
Primer dihalne vaje:
Najdemo si prostor, kjer nam je udobno – lahko je stol, postelja, tla, trava za hišo
itd. – zapremo oči in si dovolimo počivati. Raziskujemo svoj vdih in izdih. Nič drugega ni
pomembno, zgolj naše dihanje. Dovolimo vdihu, da ponese kisik po vsem našem telesu.
Nekajkrat mirno in sproščeno zadihamo. Opazujemo, kako vdihujemo. Skozi nos? Skozi
usta? Pozorni smo na dviganje prsnega koša, trebuha. Kako dolg je vzdih in kako izdih?
Zaznamo, da je izdihan zrak toplejši od vdihanega. Občutimo razliko v telesu po vsakem
vdihu.
Dihanje je človeku naravno in podzavestno in ne zgodi se pogosto, da bi o dihanju
razmišljali. Še posebej tega ne počnejo otroci. Da bi otrokom približali tehnike dihanja,
moramo uporabiti domišljijo in najti predmete, s katerimi si lahko pomagamo. Na voljo
so nam raznorazne igrače, ki temeljijo na dihanju in pihanju, ali predmeti, ki jih najdemo
v hiši, na primer piščalke, mehurčki, peresa, slamice, žogice za namizni tenis itd.
(Freeman, 2017).
Primer 1:
Otroci naj se uležejo na trebuh, v krogu. Vsak dobi svojo slamico. Pred enega izmed
njih postavimo kepo bombažne vate. Naloga otrok je, da si podajajo kepo s pomočjo
pihanja skozi slamico, ne da bi se je dotaknili z roko.
Primer 2:
Kot pripomoček in hkrati motivator vzamemo balon. Otrokom pokažemo balon, poln
zraka, kot primerjavo z našimi pljuči, kadar vdihnemo in prazen balon, kot primerjavo z
našimi pljuči, kadar vdihnemo. Otroke spodbudimo, da zrak izdihavajo tako dolgo, kakor
zrak spušča balon. Zrak iz balona tako vsakih spuščamo z drugačno hitrostjo (Freeman,
2017).
4.5 Pozitivni učinki izvajanja sprostitvenih tehnik
Osebe s posebnimi potrebami imajo pogosto težave z visoko stopnjo napetosti in
anksioznosti. Velik vpliv na to ima lahko že bolezen. So pa napetost, stres,
preobremenjenost tudi velika posledica vpliva družbe na posameznika. Povzročajo jim
jih lahko šola, interakcija z okoljem, komuniciranje, socialni odnosi itd.
Tradicionalne metode zdravljenja vedenjskih in osebnostnih težav so dolgo temeljile
na zdravilih, zadnje čase pa vse bolj v ospredje prihajajo sprostitvene tehnike, kot
alternativni pristop. V Ameriki so se začele pospešeno uporabljati v času po letu 1920,
ko je Jacobson razvil progresivno mišično sprostitev (Zipkin, 1985).
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
19
Če hočemo, da tehnika sproščanja deluje na otroke, moramo skupino najprej dobro
poznati. Vedeti moramo, kakšne so zmožnosti otrok, poznati moramo njihove značaje,
želje, posebnosti, morebitne strahove. Ne glede na to, katero tehniko izberemo, je
pomembno, da jo znamo prilagoditi posameznikom, saj niti na dva otroka ne bo deloval
enak pristop.
Vsekakor se moramo zavedati, da se rezultati ne bodo pokazali takoj in da moramo
različne strategije in tehnike kombinirati z veliko mero potrpežljivost, da pridemo do
vidnih sprememb.
Joga je vsestranska in z izvajanjem vaj delujemo na celo telo. Primerna je za starosti
vseh otrok. Zaradi položajev, v katerih moramo ostati dlje časa, krepi mišice in s tem
stabilizira telo, raztezni položaji pomagajo pri gibljivosti mišic in s tem celotnega telesa
(Krajnc Ružič, 2016).
S počasnim raztezanjem telesa in pravilnim dihanjem pomagamo mišicam, da se
zmehčajo in preprečimo zakrčenost, ki nam povzroča bolečine v vratu, hrbtu. Ko smo
zakrčeni, hkrati težje dihamo, prebavljamo itn.
V vrtcih, kjer izvajajo jogo kot redno dejavnost, ji pripisujejo mnoge pozitivne učinke,
in sicer:
- povečanje samozavesti,
- boljšo samopodobo,
- uravnovešenost telesa in duha,
- izboljšano koordinacijo in ravnotežje,
- ustvarjalnost,
- povečano čustveno moč,
- večje samozavedanje in zavedanje drugih,
- izboljšano koncentracijo,
- povečano zavedanje lastnega telesa,
- krepitev mišic, gibljivosti, srca, pljuč in delovanja drugih notranjih organov,
- poglobitev diha,
- spodbujanje timskega dela,
- pomoč pri sproščanju,
- večanje zavedanja sočutja, velikodušnosti in spoštovanja,
- in najvažnejše, otroku ob vsem tem predstavlja predvsem način igre in zabave
(Krajnc Ružič, 2016).
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
20
Kljub vsem pozitivnim učinkom joge, ki jih kažejo razni članki in raziskave, moramo
biti z uporabo joge kot tehnike sproščanje previdni. Pred uporabo se moramo s starši
otroka vedno posvetovati o tem, kakšen je njihov pogled na jogo in meditacijo (Roeder,
2011).
Avtizmu je pogosto pridružen zapoznel motorični razvoj. Pri tem lahko pomaga joga,
ki poskrbi za tonus mišic, okrepi ravnotežje in stabilnost telesa. Hkrati se otrok skozi
gibanje iz asane v asano bolj zaveda svojega telesa in s tem krepi koordinacijo gibov
(Rowan, 2012).
Otroci z avtizmom pogosto trpijo zaradi visoko občutljivega živčnega sistema, kar
pomeni, da jih močne luči, glasen hrup, močan okus in vonj zlahka zmotijo in razdražijo.
Ker se joga praviloma izvaja v zatemnjenih prostorih, ob nežni glasbi in na mehki podlagi,
otroke z avtizmom zaščitimo pred agresivnimi dražljaji in ustvarimo zanje varen in
udoben prostor za sprostitev. Joga otrokom z avtizmom ustreza tudi zato, ker je
ponavljajoča se, asane lahko vedno izvajamo v istem zaporedju, poslušamo isto glasbo,
jogo izvajamo v istem prostoru, z istim voditeljem, blazina so vedno obrnjene v isto smer
itn. Skozi učenje dihanja, poslušanje svojega telesa in različnih jogijskih položajev se
otroci učijo koordinacije, samoregulacije, samozavedanja, tehnik sproščanja,
samokontrole. Vse te sposobnosti jim omogočijo, da pridobivajo samozavest in lažje
stopajo v interakcijo z drugimi otroki. Če pride do tega, da postajajo razburjeni ali
tesnobni, lahko pravočasno prepoznajo svoje občutke in poznajo tehnike, ki jim
pomagajo do sprostitve (Rowan, 2012).
Skupaj z Downovim sindromom se pri otroku pogosto pojavijo tudi druga bolezenska
stanja: prirojene srčne napake, pljučna hipertenzija – težave z dihanjem, disfunkcija
ščitnice in druge.
Z dihalnimi vajami, ki so sestavni del joge, ali z dihalno terapijo otrokom z Downovim
sindromom pomagamo lajšati simptome pljučne hipertenzije, vnetja nosne in obnosne
sluznice. Ko otrok lažje diha, se tudi lažje giblje, igra, uči, bolje spi in ima posledično več
energije, je boljše volje in spočit.
Alternativne vrste pomoči se pri otrocih z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti
uporabljajo pri 12 do 64 odstotkih otrok. Joga naj bi otrokom pomagala pri pomanjkanju
koncentracije in ohranjanju umirjenost in zadovoljstva (Lange, 2014).
Pomoč z glasbo postaja vse pomembnejši način pomoči osebam s posebnimi
potrebami, saj jim pomaga pri duševnem, socialnem, čustvenem in kognitivnem
napredovanju.
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
21
Glasba kot taka že sama po sebi pomaga ljudem do sprostitve, ustvarja prijetno
okolje, v posamezniku vzbuja zadovoljstvo. Otrok, ki se počuti udobno, varno, sprejeto ,
lahko veliko lažje naveže pristen stik z učiteljem, kar je pomembno za kakovostno delo,
tako za učenje kot tudi za učenje socialnih veščin, obvladovanje svojih čustev itd.
Glasbeni terapevt Ryan Judd v svojem članku navaja pet glavnih razlogov, zakaj
uporabljati glasbo pri delu z otroki s posebnimi potrebami:
1. Glasba motivira: naj bo to petje ob tem, ko telovadimo in otroke spodbujamo h
gibanju, ali sprostitvena dejavnost ob koncu naporne ure matematike. Glasba je
otrokom všeč in obstaja še mnogo drugih načinov, kako jo uporabiti kot motivacijsko
sredstvo.
2. Glasba otrokom ponuja večsenzorno izkušnjo: ko otrok na primer igra boben, so
aktivirana vsa njegova čutila, v roki čuti palico, s katero udarja, njegov vid je
aktiviran, ko opazuje premikanje roke, z ušesi sliši zvok, ki ga proizvede, v roki čuti
vibracije, ki jih udarec sproži.
3. Glasba aktivira obe hemisferi možganov: kognitivna nevroznanost o glasbi
dokazuje, da pri ustvarjanju glasbe sodelujejo celotni možgani. Pri tem se aktivirajo
nevronske poti na različnih predelih možganov, kot so: vidni korteks, slušni korteks,
mali možgani, prefrontalni korteks, hipokampus in drugi.
4. V glasbi govor ni pomemben: otroci z izrazitejšimi motnjami oziroma primanjkljaji
imajo pogosto težave z besednim izražanjem. Glasba je zanje idealna priložnost, da
izrazijo, kaj čutijo, mislijo in ne nazadnje so glasni in slišani. Včasih je lahko taka
vrsta komunikacije še močnejša od besedne.
5. Glasba združuje: oksitocin, hormon, ki je znan kot socialni hormon, hormon
povezovanja, ljubezni, zaupanja, se sprošča ob poslušanju in ustvarjanju glasbe. Z
otrokom se lahko preko glasbe povežemo s petjem, plesom in gibanjem ob glasbi
ali celo ustvarjanju glasbe (Judd, 2014).
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
22
5 SKLEPNE UGOTOVITVE
Diplomsko delo z naslovom Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi
primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami se ukvarja z aktualno tematiko vedno hitrejšega
načina življenja, vključevanja otrok s posebnimi potrebami v hiter tempo družbe in oblik
dela, ki nam pomagajo, da se kar se da zaščitimo proti negativnim posledicam, ki jih
prinaša sodoben način življenja.
Opredelili smo pojem stres, ki je odziv organizma na (negativne) vplive iz okolja in
pojem anksioznosti oziroma tesnobnosti, ki je čustveno stanje, pri katerem zaradi
napačnega procesiranja prejetih informacij občutimo velik strah oziroma zlo slutnjo, da
se nam bo v prihodnosti zgodilo nekaj slabega, ne glede na to, kakšne so realne
okoliščine.
Stres in negativne posledice, ki jih prinaša s seboj, niso značilne le za odrasle.
Različne študije kažejo, da hiter življenjski stil staršev močno vpliva na njihove otroke.
Problem nastane, ko se pri otroku pojavijo različne težave in motnje v funkcioniranju, saj
na stresne situacije in preobremenitve še ni prilagojen. Nima razvitih primernih orodji, ki
bi mu pomagala pri spopadanju s stresom.
Spoznali smo, kateri so glavni dejavniki, ki pri otrocih in mladih povzročajo stres .
Delimo jih na v skupine: na splošne, telesne in duševne dejavnike.
Izmed različnih skupin otrok s posebnimi potrebami, ki ji opredeljuje Zakon o
usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, so nas še posebej zanimale tri, in sicer otroci
z Downovim sindromom, otroci z avtističnimi motnjami in motnjo pozornosti in
hiperaktivnosti. Zaradi lažjega pisanja smo jih združili pod imenom otroci z izrazitejšimi
primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami.
Ugotovili smo, da je na voljo mnogo različnih tehnik sproščanja, ki so bolj ali manj
poznane in učinkovite. Ne glede na to, katero izmed tehnike izberemo, je pomembno, da
najprej spoznamo otroka, s katerim delamo, se z njim spoprijateljimo, mu zagotovimo
varno okolje, v katerem se počuti sprejet, in izbrano tehniko sproščanja prilagodimo
glede na njegove interese, zmožnosti, zanimanja in mu jo s tem približamo.
Spoznali smo, da naj bi s pravilnim izvajanjem sprostitvenih tehnik po mnenju
različnih strokovnjakov otrokom pomagali do višje samozavesti, boljše koncentracije,
čustvene stabilnosti, krepitve mišic, srca, pljuč, večjega občutka sočutja in
samospoštovanja in ne nazadnje sprostitve in umiritve. Otrokom z Downovim sindromom
lahko z dihalnimi vajami močno olajšamo težave, ki jih imajo zaradi nenehno vnete nosne
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
23
in obnosne sluznice in pljučne hipertenzije. Pri otrocih z motnjo pozornosti in
hiperaktivnosti so opazili pozitivne učinke po izvajanju joge, ki jim je pomagala do boljše
koncentracije in umirjenosti. Za glasbeno terapijo je značilno, da dobro vpliva predvsem
na otroke, ki imajo težave z govorom in izražanjem, saj jim inštrumenti nudijo možnost
komunikacije z okoljem, kar posledično vpliva tudi na njihovo samopodobo, zaradi katere
so v družbi drugih otrok bolj sproščeni in umirjeni.
Za potrebnejše rezultate, ki bi pokazali, katere sprostitvene tehnike so primernejše
za določeno skupino otrok s posebnimi potrebami, bi bilo potrebno sodelovanje z
različnimi zavodi, v katerih bi skupaj z otroki in pedagogi izvajali različne tehnike, saj med
strokovno literaturo nismo zasledili študije, ki bi tako obsežno zajela omenjeno
problematiko.
Ugotavljamo, da je uporaba sprostitvenih tehnik pri obravnavi otrok z izrazitejšimi
primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami v Sloveniji premalo razvita. Trditev temelji na
naših izkušnjah iskanja primerne strokovne literature, ki je v slovenščini skorajda ni.
Ob koncu se odpirajo vprašanja in ideje za raziskave na področju uporabe
sprostitvenih tehnik v slovenskih zavodih in želja po izvajanju teh z otroki s posebnimi
potrebami, da bi lahko potrdili ali ovrgli teorijo o pozitivnih učinkih, ki smo jo strnili v tem
diplomskem delu.
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
24
6 LITERATURA IN VIRI
Bertoncelj, B. (2007). Joga – transformacija telesa in uma. Ljubljana: Devi.
Cunningham, C. (1999). Poskušajmo razumeti Downov sindrom. Ljubljana: Sožitje –
društvo za pomoč duševno prizadetim.
Freeman, D. (2017). Yoga for children with special needs. Pridobljeno 7. 7. 2017,
https://yogainmyschool.com/pdf/SpecialNeedsManual2.pdf.
Halder, C. (2009). Otrok z Downovim sindromom. Ljubljana: Zveza Sožitje – zveza
društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije.
Jeriček, H. (2007). Ko učenca strese stres in kaj lahko pri tem naredi učitelj. Ljubljana:
Inštitut za varovanje zdravja.
Joga: vir harmonije in življenjske energije. (2008). Tržič: Učila International.
Judd, R. (2014). Five reason why music helps children with special needs. Pridobljeno
10. 7. 2017, http://www.friendshipcircle.org/blog/2014/01/13/5-reasons-why-music-
helps-children-with-special-needs/.
Jurišić, D. B. (1991). Avtizem. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.
Jurišić, D. B. (2016). Otroci z avtizmom. Ljubljana: Izobraževalni center PIKA.
Karpljuk, D. (ur.) (2016). Športna dejavnost otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami.
Draga: CUDV.
Kozina, A. (2016). Anksioznost in agresivnost v šolah: dejavniki, trendi in smernice za
zmanjševanje. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
Krajnc Ružič, M. (2016). Tehnike sproščanja in njihov vpliv na doživljanje stresa,
samopodobo in socialne odnose pri otrocih. Magistrsko delo. Maribor: Filozofska
fakulteta.
Lange, K. (2014). Yoga and the Therapy of Children with Attention Deficit Hyperactivity
Disorder. Pridobljeno 10. 7. 2017, https://www.omicsonline.org/open-access/yoga-
and-the-therapy-of-children-with-attention-deficit-hyperactivity-disorder-2157-
7595.1000168.pdf.
Mainland, P. (1998). Posnemajmo živali – slikanica joge za zdravo življenje. Radovljica:
Didakta.
Middleton, K. (2014). Stres: Kako se ga znebimo. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Orel, M. in Trojar, J. T. (2004). Ustvarjalna sprostitev. Ljubljana: Biro Praxis.
Jesenko, Nika (2017): Sprostitvene tehnike pri obravnavi otrok z izrazitejšimi primanjkljaji, ovirami oziroma
motnjami. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
25
Prosen, P. (2016). Blagodejni učinki glasbe na osebe z Downovim sindromom.
Magistrsko delo. Maribor: Pedagoška fakulteta.
Roeder, J. (2011). Yoga therapy and children with ADHD. Pridobljeno 10. 7. 2017,
http://www.uvm.edu/~cdci/tripscy/localpdf/Yoga_Benefits_ADHD.pdf.
Rowan, E. (2012). 7 benefits of yoga for kids with autism. Pridobljeno 7. 7. 2017,
https://www.mindbodygreen.com/0-3817/7-Benefits-of-Yoga-for-Kids-with-
Autism.html.
Schmidt, A. (2003). Najmanj kar bi morali vedeti o stresu. Ljubljana: samozaložba.
Schmidt, G. (2009). Joga za šolske otroke. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Strong, J. (2011). Motnja pozornosti in hiperaktivnosti za telebane. Ljubljana: Pasadena.
Sumar, S. (1998). Yoga for the special child. Chicago: Special Yoga Publications.
Tušak, M. in Masten, R. (2008). Stres in zdravje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo.
Zagorc, M. (2003). Sprostimo se. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport,
Inštitut za šport.
Zipkin, D. (1985). Relaxation techniques for handicapped children: review of literature.
The journal of special education, 19(3), 283–289. Pridobljeno 27. 5. 2017,
http://www.calmclassroom.com/wp-content/uploads/2011/08/Zipkinstudy.pdf.
top related