zasebno solstvo slo - marjan simenc
Post on 07-Apr-2015
284 Views
Preview:
TRANSCRIPT
1
1
<Title> Zasebno �olstvo </Title> <META name="description" content=" "> <META name="keywords" content=" zasebno �olstvo , private education , modeli , models , nadzor, control, financiranje , funding , privatizacija , privatization , zgodovina , history , Marjan �imenc , Simenc , SLO , SVN , T07 "> <!--NOSEARCHSTART-->
Marjan �imenc
ZASEBNO �OLSTVO
Vir: Zasebno �olstvo. Struktura, primerjava različnih �olskih sistemov in zakonodajne re�itve v Republiki Sloveniji.Ministrstvo za �olstvo in �port, Ljubljana 1996.
2
2
Zaradi heterogenosti spisa, ki je pred vami, je splo�nost naslova
popolnoma ustrezna. Zasebne �ole so namreč v Sloveniji neznana oziroma
pozabljena tema, ki je zaradi spremenjenih razmer, v katerih se zasebne �ole spet
postale del �olske realnosti, postala aktualna. Tej spremembi ustreza popolnoma
splo�en interes zvedeti nekaj osnovnih informacij o zasebnem �olstvu, stanju pred
njo pa dejstvo, da ni na voljo primerne literature oziroma so ustrezne informacije
raztresene po različnih publikacijah, ki se s samim zasebnim �olstvom ukvarjajo
zgolj obrobno.
Tema zasebno �olstvo je dovolj kompleksna, da se začetno zanimanje
hitro razveja v �tevilna vpra�anja, ki segajo v najrazličnej�e smeri in tematsko
pokrijejo celotno �olsko polje. Iskanje odgovorov nanje gre v različne smeri. V
okviru primerjalne analize različnih �olskih sistemov lahko primerjamo polo�aj
zasebnega �olstva v različnih dr�avah: podobnosti in razlike v �tevilu učencev,
razmerah dela, načinih financiranja itd.; lahko raziskujemo zgodovinski nastanek
�olstva v posamezni dr�avi in spremljamo konkretne zgodovinske oblike
pojavljanja zasebnih in javnih �ol; lahko analiziramo razmerje med javnim in
zasebnim in se lotimo problema zasebnih �ol iz te splo�ne logike razmerja med
dr�avo in civilno dru�bo in med javnim in zasebnim; lahko razkrivamo politične
boje za nadzor nad zasebnimi �olami in tiste, povezane z njihovim financiranjem,
lahko se lotimo analize teoretskih in ideolo�kih izhodi�č, ki so bila osnova
polarizacije "za" zasebne �ole ali "proti" njim. Pristop k problematiki zasebnega
�olstva je odvisen predvsem od tega, kak�en je cilj preiskave. Cilj tega spisa je
splo�na predstavitev področja zasebnega �olstva, zato bo ostajal bolj pri opisu
dejstev in ureditev v posameznih dr�avah ter na�tevanju različnih mo�nih re�itev
in stali�č. Torej je lahko le zelo kratek uvod v problematiko, ki meri na pregled
področja in različnosti pristopov, ne pa izčrpna, poglobljena predstavitev in resna
analiza katerega koli izmed omenjenih vidikov. To bo bralec na�el med deli,
navedenimi v bibliografiji.
Jasno je tudi, da ta uvod ni popolnoma nevtralen, saj zasebne �ole takega
nevtralnega pristopa ne dopu�čajo oziroma nevtralnosti postavljajo jasne meje.
Razprava o zasebnem �olstvu ni mogoča, če nekatera osnovna dejstva ne
3
3
postanejo del obče vednosti, res pa je tudi, da so nevtralne informacije vselej �e
vpisane v polje, ki ga strukturirajo različni interesi in prepričanja.
Ta nemo�nost absolutne nevtralnosti izhaja tudi iz dejstva, da so zasebne
�ole - naj tu nekoliko anticipiramo rezultate poznej�ih izpeljav - indic, da ni enega
samega edino veljavnega odgovora na vpra�anje, kaj je pravo izobra�evanje za
otroke v določeni dru�bi. Zasebne �ole so zato upravičene ne glede na to, kaj si o
njih mislijo tisti, ki imajo trenutno vpliv na vzvode odločanja, to načelno
legitimnost pa zgubijo, br� ko začnejo svoj odgovor na zgornje vpra�anje
oznanjati kot edino veljavni. Omejenost odgovora na vpra�anje, kaj je dobra �ola,
velja pač za vsak odgovor. Pluralnost (in obdobje postmoderne in z njim
povezana postavka o koncu velikih zgodb), ki jo nekateri navajajo kot glavni
argument za zasebne �ole, je le znamenje iste te�ave, ki je v tem, da pravega
odgovora preprosto ni. To pa seveda ne pomeni, da je vsak odgovor sprejemljiv.
Niti ne, da več odgovorov avtomatično prinese prednost, čeprav zagotovo jo,
kolikor s svojo različnostjo pod vpra�aj postavijo vsako re�itev, ki se ka�e kot
samoumevna in edina mo�na.
VPRA�ANJE POIMENOVANJA
Imena so različna: "javne �ole" (public schools) in
"neodvisne �ole" (independent schools) v Veliki Britaniji, "svobodne �ole" (Freie
Schule) v Nemčiji1 itn., v splo�nem pa bi lahko rekli: termin zasebna, privatna2
1 Če posku�amo v rabo oznak vnesti malo več sistematike, se lahko opremo na Ehrenharda Skiero, ki znotraj �ol, ki se opirajo na reformsko pedagogiko loči posebno vrsto �ol, alternativne �ole. Alternativne �ole se od drugih usmeritev reformske pedagogike razlikujejo po tem, da se ne sklicujejo na doktrino določenega temeljnega misleca, temveč sku�ajo pri projektu udele�eni učitelji in star�i �olo oblikovati po lastnih zamislih.. V Nemčiji se imenujejo "Frei Schulen", na Danskem "Lilleskoler", v �vici in Avstiji so poleg atributov "frei" in "alternativ" v rabi tudi oznake "aktivne", "demokratično-kreativne" in "kooperativne" �ole. (Klassen, Skiera 1993, 19)
4
4
�ola se uporablja za tiste �ole, ki jih ni ustanovila dr�ava3 (bolje: dr�ava oziroma
lokalna skupnost) in zato u�ivajo relativno neodvisnost. Ta opredelitev je
popolnoma formalna, vendar tudi kot taka čisto ne dr�i. Neodvisne oziroma
svobodne �ole so namreč danes v Evropi bolj in bolj odvisne od dr�avne finančne
podpore, v marsičem se zgledujejo po javnem �olskem sistemu in so pod
nadzorom dr�avnih in�pekcij. Razlike med javnim (dr�avnim) in zasebnim
�olstvom so vedno bolj zabrisane, tako da analitiki �olskih sistemov pogosto
dobijo občutek, da se je jasna in stroga ločnica ohranila samo �e v poimenovanju.
K temu naj takoj dodam: ko gre za podrobnosti, je zaradi raznolikosti
�olskih sistemov med dr�avami, včasih pa �e znotraj posamezne dr�ave, in zaradi
sprememb pri urejanju področja zasebnega �olstva vsaka hitra posplo�itev o tem,
kaj da zasebno �olstvo je, zelo tvegana. Nemara pojem zasebno �olstvo najla�e
vpeljemo, če si namesto s krhko in negotovo začetno opredelitvijo razlike med
javnim in zasebnim �olstvom (ki tudi zadovoljuje javno potrebo in je zato na nek
način javno) pomagamo z diahronim in sinhronim prerezom.
Zgodovinsko gledano je zasebno �olstvo ostanek, ki priča o nastanku
javnega �olstva. V te sledove nastanka sodijo predvsem konfesionalne �ole in pa
�ole tipa britanskih "public schools"4 (to so paradoksno javne �ole pred javnim 2 Zasebne �ole se same ne imenujejo privatne �ole, temveč raje neodvisne ali svobodne �ole; zasebno oziroma privatno je (bilo) namreč v javnosti povezovano s privilegiji in zato na slabem glasu; �ele v osemdesetih letih dobi z vzponom nove desnice privatno in privatni sektor konotacijo prilagodljivega, uspe�nega, učinkovitega in inovativnega. 3 Kot primer opredelitev iz 36. člena �olskega zakonika Severnega Porenja-Vestfalije: "Zasebne �ole so vse �ole, ki jih ne vzdr�ujejo de�ele, občine oziroma zveze občin in po zveznem oziroma de�elnem zakoniku ne veljajo za javne." 4 O nastanku izraza javna �ola, "public schools", pravi Walford (1990, 3) tole: "Izbira terminologije, da bi opisali te /neodvisne, zasebne/ �ole, nikakor ni nevtralna odločitev. Vsaka odločitev je ideolo�ka, nobena bolj od danes manj pogosto rabljene 'public school'. Legalna ali sprejeta definicija javne �ole ne obstaja. Termin sporno podeljuje čast, sporen je celo njegov nastanek. Nekateri dokazujejo, da je izpeljan iz dejstva, da so �tevilne �ole, vzpostavljene v �tirinajstem, petnajstem in �estnajstem stoletju bile prvotno ustanovljene za to, da bi nudile brezplačno izobra�evanje za revne. Vendar je sporno, kako revni naj bi bili otroci, in v �tevilnih primerih je to pomenilo samo 'ne pretirano bogati'. Drugi pisci dokazujejo, da so te �ole postale znane kot javne, ker so nadomestile zasebne učitelje aristokratskih dru�in. Druga teorija trdi, da so statuti teh �ol poleg učenjakov, ki so imeli
5
5
�olskim sistemom, danes pa imajo v Veliki Britaniji vlogo ekskluzivnih elitnih
�ol, ki svojim učencem praktično zagotovijo "room at the top" na področju
ekonomije, kulture ali politike), se pravi tiste �ole, ki izhajajo iz časa pred
dr�avnim posegom v �olstvo. Dr�avna aktivnost na področju �olstva je pripeljala
do vzpostavitve mre�e javnih �ol, ki je pokrila vso dr�avo, pa tudi do splo�ne
�olske obveznosti. Ta proces se je v večini evropskih dr�av končal �ele v 19.
stoletju. Status zasebnih �ol je tako odvisen od zgodovine nastanka javnega
�olskega sistema: ta je na začetku naletel na �e obstoječi sistem izobra�evanja, ki
pravzaprav ni bil sistem - se pravi, da ni bil sistematično zgrajen za to, da bi
pokril vso populacijo, ki v tistem trenutku z dr�avnim dekretom postane
�oloobvezna. Sledovi nastanka javnega �olskega sistema so se zaradi njene
zavezanosti tradiciji in "mirnim revolucijam" najbolj ohranili v Angliji, kjer je
sistem zasebnega �olstva najbolj nepregleden, njegove povezave z javnim
�olstvom in oblike financiranja pa najbolj zapletene.5 Pozneje ko se je razvil javni
sistem in slab�e ko je razvit, več je zasebnega �olstva. Velja pa tudi obratno: če se
javni �olski sistem ni mogel razviti, se je bolje razvilo zasebno �olstvo.
Poleg "zgodovinskih" zasebnih �ol oziroma �ol, katerih nastanek sega v
"predzgodovino" javnega �olstva, pa sinhrona perspektiva poka�e tudi zasebne
�ole, ki so bile ustanovljene po nastanku dr�avnih javnih �ol iz različnih
nazorskih razlogov, posebnih izobra�evalnih in vzgojnih metod, "novih
pedagogik"6 - tako da zanje lahko v dikciji nem�ke ustave rečemo, da
dopolnjujejo in bogatijo izobra�evalno ponudbo javnega �olstva.7
plačano �olanje, dovolili sprejem določenega �tevila učencev, ki so sami plačevali �olnino (ki so bili iz javnosti, čeprav je bila to omejena javnost). Nekateri pisci pa trdijo, da so javne �ole dobile to ime, ker so bile odprte za učence iz vse de�ele, in ne samo za tiste iz sose�čine." 5 V Angliji so konfesionalne �ole vključene v dr�avni �olski sistem (ker ni ustavne zahteve, kot denimo v ZDA, Franciji, pa tudi pri nas, naj bo cerkev ločena od dr�ave), tako da privatni sektor strogo vzeto pokriva le 6% učencev. V javni sektor spadajo tako �ole pod nazorom "local educational authorities"(LEA) kot tudi konfesionalne "voluntary schools". O tej ne-sekularnosti javne �ole priča tudi dejstvo, da je vse do uvedbe nacionalnega kurikula leta 1988 bil edini obvezni predmet prav "religious education". 6 Če "nove pedagogike" (ali progresivne ali reformske pedagogike) opredelimo kot teorije in prakse, ki posku�ajo �olo zasnovati na nov način, izhajajoč iz otrokovih potreb, �elja in
6
6
V Zahodni Evropi zasebno �olstvo statistično pokriva povprečno okrog
10% učencev osnovnih in srednjih �ol. Izraziti izjemi sta Nizozemska s pribli�no
70-odstotnim dele�em zasebnih �ol in Belgija s 60%. Pri obeh pa ne gre za tipičen
model zasebnega �olstva, saj je delitev na zasebno in javno �olstvo v teh dveh
mo�nosti izra�anja (Resweber 1988, 3). Zagovorniki alternativnega �olstva razvijajo bolj vsebinsko členitev značilnosti alternativnih �ol: "Če analiziramo didaktična načela, v skoraj vseh progresivnih oziroma alternativnih �olah najdemo tele značilnosti:
- ustvarjanje estetsko in intelektualno stimulativnega učnega okolja;
- sprejemanje interdisciplinarnih učnih področij in projektov;
- mo�nost otrokovega sodelovanja pri izbiri dejavnosti;
- materiali za individualno delo, delo v paru in za skupinsko delo;
- lingvistično diferencirano (ne numerično normirano) in neformalno osebno ocenjevanje;
- oblikovanje skupin, ki ne temelji zgolj na starosti in sposobnostih (bodisi načelno bodisi dodatno);
- odpiranje �ole okolju, tako prostorsko kot socialno, kar je pomembno področje učenja in izkustva;
- poudarek na otrokovi lastni aktivnosti" (Skiera 1993, 84). Ti poudarki, v celoti ali pa vsaj delno sprejemljivo za vsako �olo, dobijo drugo razse�nost v uvodu v isti zbornik: "Pred nekaj leti so v East Harlem, enem najrevnej�ih področju New Yorka star�em 14000 otrok podelili pravico, da izberejo �olo, ki si jo �elijo, in da jo sami upravljajo. �tevilni od njih so bili nepismeni in niso znali angle�ko. Učiteljem tega področja so dovolili, da izoblikujejo učiteljske skupine v skladu s svojimi �eljami, da izberejo svoje ravnatelje (ali pa so brez njih), da nastavijo ustrezne ljudi ne glede na formalno izobrazbo in odpustijo neprimerne učitelje, da dajo svojim �olam imena in da zasnujejo in oblikujejo svoj lastni učni program. Uspeh je bil neznanski. Tudi rezultati na izpitih se izbolj�ajo. Zdi se, da je ravno pri socialno prikraj�anih otrocih stvari potrebno pprepustiti pravim ekspertom: star�em in učiteljem. Le oni so sposobni brati otrokove sedanje potrebe" (Fuchs 1993, 9-10). Teorija �ole, ki je osnova tega navdu�enja nad radikalnim eksperimentom, preprosto ni primerna za vsako �olo. Več o tem poudarjanju radikalne neposrednosti v odnosih in o posebnih vpogledih tistega, ki vzgaja, je pri nas v več člankih razvijal Zdenko Medve�. 7 �e samo če se ozremo po letnicah, lahko za te vrste �ol rečemo, da nastanejo po nastanku dr�avne javne �ole: Tolstojeva 1849, Neillova 1920, hambur�ka �ola takoj po 1. svetovni vojni, freinetovsko orientirana GTE (Group d'education therapeutique) 1962; ali če pogledamo letnice najbolj vplivnih, navadno celo karizmatičnih teoretikov in praktikov, ki so utemeljili posamezne smeri: Maria Montessori (1870-1952), Celestin Freinet (1896-1966), Ovide Decroly (1871-1932), Peter Petersen (1884-1952), A. S. Neill (1883-1973), Rudolf Steiner (1861-1925).
7
7
dr�avah posredni izraz notranje razdeljenosti obeh dr�av. V Belgiji razcepljenosti
na Flamce, Valonce in Nemce (obstajata dve ministrstvi za �olstvo in kulturo,
dr�ava je praktično federativno urejena ...), na Nizozemskem na protestante,
katoličane in "nevtralne" - z ločeno zdravstveno slu�bo, političnimi
organizacijami, sindikati ... �ole, ki se po svojih pedago�kih načelih bistveno
razlikujejo od javnih �ol (se pravi �ole, ki se sklicujejo na posebne reformske
oziroma alternativne pedagogike), se zaradi majhnega �tevila običajno sploh ne
navajajo v odstotkih, temveč absolutno.8 Veliko večino zasebnega �olstva
predstavljajo konfesionalne �ole, predvsem katoli�ke, pri čemer je treba poudariti,
da so večinoma odprte tudi za nereligiozne dijake. Za Nemčijo tako velja, da je
sicer tri petine zasebnih �ol katoli�kih, vendar jih obiskuje tudi 10-20%
nekatoli�kih učencev.
Zasebne �ole obeh izvorov pa dru�i tole: ne naslavljajo se na učenca kot
učenca oziroma na dr�avljana kot dr�avljana (ali morda celo na star�e kot na
star�e), ampak navadno predpostavljajo neko specifično opredelitev: pripadnik te
in te veroizpovedi, zagovornik posebnih vzgojnih načel, pripadnik elitne
dru�bene skupine. Te �ole ne pokrivajo vse populacije, temveč svoje učence
izbirajo, zato (lahko) delujejo ločevalno. Če izhajamo iz načela enakih
izobra�evalnih mo�nosti za vse učence, so sporne tudi tiste v akademski uspeh
usmerjene �ole, ki učence izbirajo na osnovi znanja oziroma sposobnosti, kajti
pe�čici sposobnih in bolj motiviranih učencev �e samo s tem, da jih ločijo od
ostalih, omogočijo bolj�e učne pogoje, kot jih imajo drugi učenci.9 A hkrati je ta
8 Naj�tevilčnej�e �ole reformske pedagogike so waldorfske �ole, ki so v celoti prerasle nacionalne okvire nastanka in se raz�irile v vse evropske dr�ave. Za informacijo naj navedem njihovo �tevilo po posameznih dr�avah: Belgija 16, Nemčija 131, Danska 16, Estonija 3, Finska 16, Francija 10, Anglija 26, Irska 2, Italija 6, Nizozemska 84, Norve�ka 22, Avstrija 8, �vedska 24, �vica 39, �panija 2, Če�ka 4, Mad�arska 1 (Skiera 1993). Podatki veljajo za leto 1993, njihovo �tevilo pa nara�ča. 9 Strah pred elitnimi �olami in neenakimi mo�nostmi, ki jih vna�ajo v �olstvo, je eden bistvenih razlogov za nasprotovanje zasebnemu �olstvu. Vendar se z zakonskimi mehanizmi da to nevarnost omejiti. Na Nizozemskem, kjer je spričo specifičnega polo�aja katoli�ke in protestantske veroizpovedi zasebno �olstvo zelo močno (70%) in v celoti dr�avno podpirano, imajo dr�avne in privatne �ole popolnoma enak polo�aj, tako da so zasebne �ole v resnici skoraj identične javnim. Zasebne �ole dobijo isto finančno podporo
8
8
iz optike celote neza�elena ločevalnost zasebnih �ol tudi tista okoli�čina, kjer se
zasebne �ole nekako ujamejo z deklariranim "duhom časa": če so mno�tvo
vednosti, pluralnost �ivljenjskih usmeritev, politični in nazorski pluralizem,
razlike in pravica do razlik priznani na vseh ravneh, zakaj ne bi tudi različni
učenci imeli mo�nost obiskovati različne �ole?
Moto pluralnost v �olski prostor postavlja pod vpra�aj koncepcijo enotne,
uniformne in centralizirane javne sfere, ki jo je vzpostavila dr�ava in je dolgo
imela čisto specifične kulturne, politične in socialne funkcije (v Ameriki pomaga
k asimilaciji priseljencev, v Franciji k oblikovanju enotne nacije, v vseh dr�avah
k temu, da imajo učenci enake izobrazbene mo�nosti in da ima vsa populacija
podobno osnovno znanje). Vendar to ne pomeni nujno, da je vpra�ljivo javno
�olstvo kot tako.
"Partikularni naslovnik" zasebnega �olstva ka�e na odvisnost zasebnih �ol
od javnega �olskega sistema. Če so zasebne �ole primerne samo za nekatere,
nekatere izmed njih pa celo samo za pe�čico, potem same v resnici
predpostavljajo in na nek način celo zahtevajo mre�o �ol, ki niso primerne za
nikogar posebej oziroma ki so primerne za vse. Če gledamo iz gledi�ča celote, so
zasebne �ole odvisne od javnih, kajti javne sprejele vse tiste učence, ki se ne bodo
odločili za nič posebnega. �e več: pogosto prav to, da zasebne �ole ne sprejmejo
vsakega učenca, da učence lahko izbirajo oziroma izključijo, postane razlog za
izbiro zasebne �ole in osnova za tisto specifično ozračje v njih (etos �ole), ki ga
star�i pogosto omenjajo, kadar jih spra�ujejo, zakaj so otroka vpisali v zasebno na učenca kot javne �ole. S �olnino lahko zbirajo �e dodatne sredstva, toda ne smejo jih porabiti za plače učiteljev. Učitelje v obeh sektorjih plačuje neposredno dr�ava, tako da privatne �ole ne morejo pritegniti bolj�ih učiteljev s tem, da bi jim ponudile bolj�e plače. Prav tako ne smejo imeti manj učencev na učitelja kot javne �ole. �olnino lahko porabijo samo za dodatne ugodnosti - denimo za bazen ali za knji�nico.
Prav zaradi zagotovitve enakih izobrazbenih mo�nosti nem�ka ustava v sedmem členu ustanovitev privatne �ole pogojuje s tem, da se učencev ne izbira na osnovi premo�enja njihovih star�ev. To pomeni, da �olnine ne smejo biti tolik�ne, da jih revni star�i ne bi zmogli. In v resnici dr�avna podpora privatnim �olam omogoča, da se mesečna �olnina giblje okrog 200 DEM. V obeh dr�avah praktično ni elitnih zasebnih �ol. Res pa je, da se v Nemčiji star�i odločajo za zasebne �ole tudi zato, ker v njih največkrat ni otrokov tujih priseljencev...
9
9
�olo. Obisk zasebne �ole ni ne za star�e ne za učence nekaj samoumevnega,
temveč plod premisleka in posebne odločitve; morda lahko celo postavimo tole
analogijo: tako kot redneje obiskujemo jezikovni tečaj in se vestneje pripravljamo
na ure, če smo ga sami plačali, kot če je zastonj, tako lahko zasebna �ola �e samo
s tem, da je zasebna, izzove drugačen odnos učencev in star�ev.
Po drugi strani pa dana�nje zasebne �ole v nekaterih vidikih postavljajo
pod vpra�aj samo ločnico na javnim in zasebnim na področju �olstva. Tudi
zasebne �ole so na nek način javne. Dr�ava vpliva na njihove programe, način
dela itn., delno se financirajo iz javnih sredstev, predvsem pa lahko to trditev
tvegamo zato, ker sta - če le ne gledamo preveč od blizu - v posamezni dr�avi oba
sistema komplementarna in se nenehno prilagajata drug drugemu. Če je javno
�olstvo strogo in selektivno, bo zasebno sprejelo tiste učence, ki imajo te�ave v
javnem sistemu (to velja na primer za Francijo, čeprav dr�i tudi, da so
najuspe�nej�e pripravljalnice za selektivno francosko maturo prav zasebne �ole -
zasebno �olstvo je lahko celo znotraj ene dr�ave neverjetno heterogeno), če pa je
za nekatere javno �olstvo preveč "demokratično" in premalo usmerjeno v
"akademsko odličnost", bodo ponekod tovrstne potrebe pokrile elitne zasebne
�ole. Tu se skriva tudi zelo preprost recept proti neza�elenim in tako pogosto
kritiziranim elitnim zasebnim �olam: izognete se jim tako, da skrbite za kvalitetno
javno �olstvo.
NADZOR NAD ZASEBNIMI �OLAMI IN JAVNE FINANCE
Nadzor nad zasebnimi �olami je načeloma res dr�aven, kot je dr�aven tudi
nadzor nad javnimi �olami, toda termin dr�ava v teh kontekstih skoraj vselej
pomeni vpliv relativno neodvisnih strokovnih teles, odločitve parlamenta itn., pa
tudi sicer danes v evropskih dr�avah ni mogoče potegniti jasnega reza, s katerim
bi ločili med neodvisno civilno dru�bo in zoprno vsiljivo in neza�eleno dr�avo.
Seveda pa se kljub temu lahko zastavi načelno vpra�anje (in zasebne �ole ga �e s
svojim obstojem nenehno zastavljajo), zakaj sploh javni nadzor? Od kod pravica
dr�ave, da se na področju �olstva vme�ava v zasebno sfero?
10
10
Javne �ole so v veliki meri vrednostno nevtralne �ole. To seveda ne
pomeni, da so �ole brez vrednot, temveč preprosto to, da predpostavljajo samo
minimalni skupni vrednostni sistem, ki ga implicira vsaka dru�ba, pri čemer so te
vrednostne predpostavke �ole nevtralne glede na versko pripadnost učenca.10
Vpra�anje pa je, kaj tedaj, če ta nevtralna �ola nasprotuje vrednostnemu sistemu
star�ev, ali manj radikalno: če star�i �elijo, da �ola ne bi bila tako nevtralna. V
najradikalnej�i obliki se je to vpra�anje pojavilo v ZDA in se v pravne anale
zapisalo kot primer Peirce versus Society of Sisters (1925). Razsodba vrhovnega
sodi�ča je bila, da imajo star�i pravico otroke �olati v nejavnih �olah, ki versko
niso nevtralne, če tako hočejo. Iz te perspektive sledi, da so zasebne �ole nujno
dopolnilo obveznih nevtralnih javnih �ol, razmerje med javnimi in zasebnimi
�olami pa je podobno razmerju med civilno dru�bo in dr�avo. Na tej točki se je v
razpravah po logiki stvari zastavljalo radikalno vpra�anje, ki pod vpra�aj postavi
javno izobra�evanje kot tako: ali se dr�ava na področju izobra�evanja sploh sme
vme�avati v zasebnost dr�avljanov, v tem primeru v zasebnost star�ev. Robert
Fullinwider (Devins 1989, 23) v ameri�kem kontekstu pravico dr�ave utemeljuje
takole:
"Takoj nam pridejo na pamet trije očitni in nadvse pomembni interesi
dr�ave. Prvič, v skrajno integrirani dru�bi je izobra�evanje javno dobro. Stro�ke
slabega izobra�evanja ne nosijo samo tisti s slabo izobrazbo, temveč tudi vsi
drugi. Otroci, ki se ne naučijo delovati v ekonomiji in se ne naučijo temeljne
moralne kontrole, s svojimi neuspehi in delikvenco, ki iz tega izhajajo, bremenijo
vse nas. Drugič, v demokraciji nevednost in zablode, ki iz nje izhajajo, ovirajo
politični premislek. Platon se je skrajno bal demokracije, ker je v moči demagoga
videl gro�njo stabilnosti ureditve. In oblast se hrani z nevednostjo in
razdra�ljivostjo. Tretjič, dr�ava se mora zanimati za urejanje izobra�evanja, ker
imajo otroci pravice. Otroci niso samo podalj�ek svojih star�ev, temveč
posamezniki s svojimi pravicami, ki obsegajo tudi pravico, da se jih ne sme
fizično ali izobra�evalno po�kodovati ter jih prikraj�ati za prehrano, za�čito in
10 Diskurz o �olah brez vrednot je seveda prete�no polemične narave. Manj kot o odsotnosti vrednot torej manj kot o odsotnosti vrednot priča o zavzemanju za drugačne vrednote in zlasti o drugačni konceptualizaciji vrednot.
11
11
usposabljanje, ki jim bo omogočilo, da bodo kot odrasli oblikovali in uresničili
dostojne in koristne �ivljenjske načrte. Ustrezna skrb za otroke je dol�nost
star�ev, dr�ava pa ima legitimni interes, da nadzira, če so dol�nost izpolnili."11
Ta utemeljitev vsem ne zado�ča, kar je razvidno �e iz pomenskega naboja
opozicije med "dr�avno" in "svobodno" �olo, ki razliko med zasebnimi in javnimi
�olami slika izrazito črno-belo. Ob taki zastavitvi se velja spomniti
Holtappelsovega (Holtappels 1988, 211) opozorila, da so dr�avne �ole ob svojem
nastanku pomenile osvoboditev od zasebnih �ol. Dr�ave so ob postopnem
razvijanju javne �olske mre�e pogosto ravnale sovra�no do zasebne ponudbe,
vendar ta nestrpnost ni bila zgolj negativna. �elja vzpostaviti dr�avni monopol
nad izobra�evanjem zgodovinsko ni pomenila samo izraza splo�ne �iritve
pristojnosti dr�ave, ki velja za vsa področja, temveč je bila povezana s �olo, ki ni
versko nestrpna, ki je brezplačna in ki vsem otrokom, ne glede na njihov socialni
izvor, nudi temeljno izobrazbo, ki ni koristna le za razvoj dr�ave, temveč
posamezniku omogoča intelektualni in osebnostni razvoj. Najbolj vnete kritike
"dr�avne" �ole je treba tudi opozoriti, da temeljna pravica na �olskem področju,
pravica do izobra�evanja (ki je predpogoj, da lahko govorimo o pravici do izbire),
nastane prav z dr�avnim posegom v �olsko polje.
Dr�avne �ole so ob svojem nastanku pomenile osvoboditev od trojnega
posebnega interesa: osvoboditev od cerkve, od plemstva in od me�čanstva. Zato
lahko nasproti navedenemu poimenovanju polemično postavimo nekoliko
paradoksno trditev: prve svobodne �ole so bile dr�avne �ole. Prav dr�avna
intervencija postopno pripelje do demokratizacije izobra�evanja, ki pomeni
vključevanje v izobra�evanje tudi tistih slojev, ki pred tem do izobra�evanja niso
imeli dostopa, pa tudi, da je za obstoj demokratično urejenih dr�av pomembno, da
so dr�avljani, ki bodo imeli v rokah moč odločanja, dovolj izobra�eni (Leclercq
1993, 5).
11 Dokumenti Sveta Evrope takoj dodajo �e en bistven aspekt: Naloga dr�ave je predvsem: "To take care about equity of educational opportunity and social justice." Council of Europe: The School in the Local Community, Autonomy and Responsability, Strasbourg 1993.
12
12
Razprave o zasebnem �olstvu v Evropi so tako večinoma imele za
posledico stanje, v katerem dr�ava skrbi za javno �olo, dopusti pa tudi obstoj
drugih nedr�avnih �ol, v katerih lahko otroci opravijo svojo �olsko obveznost.
Zasebno �olstvo daje načelno mo�nost izbire. Izbira zasebne �ole je navadno
izbira specifične vzgojne usmerjenosti �ole. V nasprotju s tem je javna �ola
vrednostno nevtralna, kar ne pomeni, da ne spodbuja nobenih vrednot, saj
�ivljenje v skupnosti vselej predpostavlja neke normativne temelje. Bistveno pa
je, da je ta vrednostna komponenta vselej izpostavljena kritičnemu
preizpra�evanju - da v socializacijsko komponento javne �ole spadajo samo tiste
osnovne predpostavke obstoja neke dru�be, ki so tako samoumevne, da so kot
zrak, ki ga vsi dihamo. Prena�anja vrednot neke dru�be, oblikovanja določenih
stali�č itd. ni ne edini ne osnovni cilj �ole, je pa eden od njenih ciljev, pa tudi njen
neizogibni stranski proizvod.
Financiranja zasebnega �olstva je v Evropi in tudi drugje po svetu zelo
različno. Britanske "public schools" so tako finančno povsem neodvisne od
dr�avne pomoči (če zanemarimo, da tudi status "dobrodelne ustanove" z
ugodnostmi glede plačevanja davkov, ki jih prina�a, pomeni nekak�no finančno
podporo), dr�ava pa ima samo minimalen vsebinski nadzor nad njimi; res pa je,
da tudi za te �ole veljajo posebne dr�avne uredbe, njihovo izvr�evanje pa
nadzoruje dr�avna in�pekcijska slu�ba. Kar v Angliji velja za elitne zasebne �ole,
v Italiji opredeljuje vse zasebno �olstvo, saj ustavni člen prepoveduje neposredno
dotirati zasebne �ole z dr�avnim denarjem (Mason 1992, 44); podoben je tudi
polo�aj zasebnih �ol v ZDA. Toda to je skrajnost, ki je v Evropi izjema in ne
pravilo: zasebne �ole v evropskih dr�avah so praviloma dele�ne podpore iz javnih
sredstev, ki v Nemčiji krije večino tekočih stro�kov, na Nizozemskem pa skoraj
vse stro�ke.
Ob tehtanju argumentov v prid in proti dr�avni podpori zasebnim �olam se
izka�e, da je neka oblika in neka stopnja dr�avnega financiranje zasebnega
�olstva pravzaprav za�elena tudi za njegove nasprotnike. Najprej zato, ker zaradi
visokih �olnin nesubvencionirane zasebne �ole postanejo elitne �ole, saj svoje
otroke vanje lahko vpi�ejo le najbogatej�i. In če dr�ava, tako kot ZRN, zasebnim
�olam prepove izbiro učencev na podlagi premo�enjskega stanja star�ev, potem
13
13
mora sama nositi del finančnega bremena. Potem zato, ker financiranje dr�avi
zagotovi dejanski vpliv na zasebno �olstvo, ki ji omogoči, da �olski prostor
oblikuje z minimalno preglednostjo in koherentnostjo, kar omogoča horizontalno
prehajanje z ene �ole na drugo in vertikalno napredovanje učencev iz osnovne
�ole v srednjo in naprej na univerzo. In zato, ker dosledno nefinanciranje
zasebnega �olstva političnim strankam odpira vrata za njihov pohod na področje
�olstva. V polju politike se spopad med financiranjem in nefinaciranjem navadno
preoblikuje v spopad dveh načel oziroma dveh argumentacijskih strategij. Obe se
opirata na �ir�o koncepcijo dru�benega, v reducirani obliki pa se glasita takole:
a) Vsi dr�avljani plačujejo za �olstvo, zakaj bi torej tisti, ki samo izkoristijo svojo
ustavno pravico do izbire �olanja za svojega otroka, morali plačevati �e dodatno
�olnino.
b) Dr�ava je poskrbela za nevtralno javno �olo, ki vsem otrokom - in ne da bi
kogar koli izključevala - daje enake izobra�evalne mo�nosti. Če bi financirala
tudi zasebno �olstvo, bi s tem sama financirala zasebni interes (Milton Friedman
bi rekel indoktrinacijo v zasebnih �olah).12
Ko se spustimo na raven tehnične izvedbe, naletimo na različne oblike
dr�avnega financiranja zasebnih �ol. Financiranje je lahko posredno ali
neposredno. Posredna finančna podpora so davčne olaj�ave �olam ali star�em.
Star�i lahko dobijo posojilo za �olnino, ki jo plačujejo za svojega otroka v zasebni
�oli. Plačilo �olnine in darila zasebnim �olam se lahko upo�tevajo kot davčna
olaj�ava. Neposredno financiranje zasebnih �ol je lahko vezano na �tevilo
učencev (per capita), pri čemer se kot merilo upo�tevajo stro�ki za učenca v javni
�oli, ali pa se finančna pomoč odmeri glede na prikazane dejanske stro�ke
zasebne �ole. Pomoč ima lahko obliko dotacij, povezanih s posebnimi programi,
ali pa sofinanciranja obresti pri dolgoročnih posojilih itd.
12 Seveda pa takrat, ko se odpre razprava o privatnem �olstvu, posku�a vsak člen te opozicije okrog sebe artikulirati druge člene in nasprotju med javnimi in privatnimi �olami dati globalno interpetacijo. Jane Kenway (1990) na �tudiji primera poka�e, kako se je v Avstraliji skozi mre�o različnih diskurzivnih strategij vzpostavila nenavadna ekvivalenca tradicija-izobra�evalni standardi-pravica do izbire-zasebna �ola, ki je svojo podporo
14
14
Sicer pa financiranje zasebnih �ol spada v območje posebnega. V Nemčiji
je tako pomoč zasebnim �olam odvisna tudi od tega, katera stranka je na oblasti v
določeni de�eli (CDU zasebne �ole bolj podpira, SPD pa je podpori manj
naklonjena); in od tega, kdo se je vzpostavil kot sogovornik politikov na strani
zasebnih �ol. Če so bile predvsem konfesionalne �ole, je bila pomoč namenjena
predvsem �olam, ki so podobne dr�avnim - in konfesionalne večinoma so; te so
dobile znatno pomoč, druge bistveno manj�o. V drugih primerih pa je bila pomoč
manj�a, pokrivala pa je ves spekter zasebnih �ol. Pri financiranju je torej treba
sprejeti predvsem dve odločitvi:
a) katere �ole (katero vrsto zasebnih �ol) se podpira;
b) kako se podporo izračunava (bodisi povprečnina bodisi kritje posameznih
stro�kov). Pri povprečnini se lahko upo�teva stro�ke za učenca ali pa stro�ke za
učitelja v javni �oli in ta znesek se pomno�i s �tevilom učencev ali učiteljev.
V Nemčiji so posamezne de�ele �e posebej spodbujale nekatere �ole. V
Berlinu so posebne "Gesamtschulen" in internatske �ole dobivale toliko sredstev
kot javne �ole (in ne zgolj 70 %). V Hamburgu so konfesionalne in
svetovnonazorske �ole dobivale 82% oziroma 77% namesto 25% sredstev.
Razlike v financiranju so torej lahko znatne.
V Franciji, kjer ustavno določilo iz leta 1958 o laičnosti �olstva (pa tudi
celotna ustava, ki jasno izpelje ločevanje med cerkvijo in dr�avo) pripelje do
"guerre scolaire", dr�ava z dvema zakonoma, z "loi Debre" iz leta 1959 in "loi
Guermeur" iz leta 1977, zasebnim �olam, ki so večinoma konfesionalne, vendarle
zagotovi dr�avne podpore, če privolijo v delen dr�avni nadzor kurikula, izobrazbe
učiteljev in izpitov.13
zasebnemu �olstvu v zadnji instanci črpala iz opozicije med ljudstvom in dr�avo. Nasprotovati privatnim �olam je v Avstraliji pomenilo vpisati se med nasprotnike ljudstva. 13 Gre za dve vrsti pogodb: "contrat simple" in "contrat d'association" in za dve stopnji dr�avnega vpliva na zasebno �olo. Prva pogodba zahteva le nerazlikovanje učencev glede na izvor in veroizpoved, �tevilo učencev v razredu mora ustrezati dr�avnim normam, dr�ava nadzira kurikulum, izobrazbo učiteljev in preverjanje znanja, po drugi pogodbi pa so učitelji dr�avni uslu�benci, �ole pa morajo prevzeti dr�avni kurikulum.
15
15
O zapletenem odnosu med javnim in zasebnim sektorjem v Angliji in
Walesu baronka Young leta 1984 izjavi: "Nimamo dveh izobra�evalnih sistemov
(...), to je en sistem z dvema sektorjema." (Johnson 1987, 20) Ta izjava ni le
politični program, saj deloma dr�i �e za leta pred drugo svetovno vojno, ko sta
bila oba sistema ločena, vendar so vez med njima tvorile "direct-grant schools",
se pravi tiste srednje �ole, ki so bile strukturno del zasebnega sektorja, vendar pa
so dobile podporo neposredno od "Board for Education" za tiste dijake, ki so jih
prevzamale iz javnega sektorja. To neposredno subvencioniranje je bilo
odpravljeno leta 1976 in večina �ol se je vrnila v zasebni sektor. "Direct-grant
schools" pa so v povojnem obdobju omogočile dru�beno promocijo talentiranim
otrokom iz revnih dru�in. ("White paper" iz leta 1943 je vsem otrokom podelil
pravico do brezplačne osnovno�olske in srednje�olske izobrazbe, kapacitete
javnega sektorja pa so bile za to premajhne, zato se je dr�ava "povezala" z
zasebnim sektorjem.) Odpravljeno povezavo je obnovil "Education Act" iz leta
1980 z "governement-founded assisted places" v neodvisnih �olah: gre za
program, ki nekaterim učencem omogoči �olanje v zasebnih �olah, �olnino pa
plačuje dr�ava.
ZASEBNO JE JAVNO: SOBIVANJE OBEH PODROČIJ
Pri obravnavi razmerja med javnim in zasebnim �olstvom ne gre le za
iskanje razlik med njima. Razlike in podobnosti so sicer zanimive, �e zlasti zaradi
paradoksne logike, ki jo lahko opredelimo takole: dr�ava zasebno �olo tem la�e
prizna, čim bolj je zasebna �ola podobna javni, a bolj ko je zasebna �ola podobna
javni, manj razlogov je za njen obstoj. Bolj kot razlik med njima pa je zanimivo
dejstvo, da si javno in zasebno �olstvo sopripadata ravno prek momentov, v
katerih se razlikujeta.
To sopripadnost je lepo razvidna iz klasifikacije R. M. Stampa (Walford
1992, 97), ki je bila prvotno izdelana za Kanado, natančneje Ontario, ima pa
splo�nej�o veljavo. Stamp takole opredeljuje zaporedje podob (ki pa lahko
nastopajo tudi vse skupaj), ki jih je v zgodovini privzemalo zasebno �olstvo:
- �ole iz nujnosti (schools of necessity);
16
16
- �ole za privilegirane (schools of privilege);
- �ole kot inovacija (schools of inovation);
- �ole kot oblika protesta (schools of protest).
Prve, �ole iz nujnosti, so �ole pred nastankom dr�avnega �olskega sistema.
Kdor je potreboval izobra�ene ljudi, jim je moral izobrazbo priskrbeti sam. Pred
nastankom javnega �olskega sistema so �ole tako odgovarjale neposredni nuji. Ko
je bil zaradi prevelikega �tevila učencev (bodisi zaradi �tevilnej�e nove generacije
bodisi zaradi večje dostopnosti srednje �ole, na katero ni bil pripravljen) javni
�olski sistem v stiski, je tudi sam rad uporabljal svoje zasebno dopolnilo. V drugo
kategorijo sodijo �ole tipa angle�kih "public school", ki so namenjene le vi�jim
slojem; te elitne �ole so odraz razslojenosti dru�be in tudi same prispevajo k
njenemu ohranjanju, nanje pa je v resnici naslovljen tudi večji del kritik, ki
domnevno leti na zasebno �olstvo kot tako. Razlika med tretjo in četrto skupino
ni velika. Inovacija in protest gresta velikokrat z roko v roki: proti javni �oli se
protestira ravno zato, ker ni taka, kot si �elimo, zato bo �ola, ki iz tega
nezadovoljstva izvira, seveda posku�ala biti drugačna in v pouk vna�ati nove
načine dela in izumljati nove oblike organiziranosti �ole. K tej klasifikacije je
seveda treba kot posebno kategorijo dodati konfesionalne �ole, ki so daleč
naj�tevilnej�e.
Samo zasebno �olstvo ni le notranje razčlenjeno in sestavljeno iz
najrazličnej�ih �ol, bistveno je, da elementi prostora zasebnega �olstva lahko
privzemajo najrazličnej�e funkcije - od prena�anja religioznih in filozofskih
nazorov, vzgoje intelektualne, gospodarske in politične elite (se pravi, da ohranja
razredne razlike, pomaga k reprodukciji "kulturnega kapitala", krepi neenakost in
razslojenost dru�be), priprave na te�ko maturo, zasilnega izhoda za učence, za
katere je javni sistem preveč selektiven, do uvajanja novih pedago�kih metod na
omejeni populaciji, hitrej�ega odzivanja na nove potrebe dru�be in duha nove
dobe ter protesta proti okosteneli in zbirokratizirani javni sferi, iz katere so
izginili neposrednost in pristni stiki. Ta heterogeni skupek je zelo odvisen od
polo�aja, ki ga zavzame v nacionalnem �olskem sistemu, zato bi lahko tvegali
trditev, da zasebno �olstvo nasploh sploh ne obstaja; pod tem nazivom se zbirajo
samo različni načini, kako nacionalni �olski sistem proizvaja javnim (dr�avnim)
17
17
�olam komplementarne �ole. Ker ni dr�ave nasploh, ni zasebnega �olstva nasploh,
in ker ni enotnega modela dr�ave, ni enotnega modela zasebnega �olstva.
MODELI ZASEBNEGA �OLSTVA
Zasebnega �olstva kot takega torej ni, vendar pa Daphne Johnson
(Johnson 1987, 7) kot pomo�ni okvir za razmislek o zasebnem �olstvu v neki
dr�avi z logično izpeljavo razvije �est mo�nih odnosov med zasebnimi in javnimi
�olami.
1. Monolitni dr�avni sistem izobra�evanja. Zasebne �ole ne obstajajo, star�i in
otroci lahko osnovno �olo izberejo le tako, da se preselijo v drug �olski okoli�,
kjer obstaja druga javna �ola.
2. Zasebne �ole ne obstajajo, toda javni �olski sistem sam razvije različne
konfesionalne in alternativne �ole.
3. Javno izobra�evanje zadovoljuje večino izobra�evalnih potreb, posamezniki pa
se na svoje stro�ke lahko odločijo za neodvisne �ole, ki zadovoljujejo posebne
potrebe. Te �ole so pod dr�avnim nadzorom, vendar jih dr�ava finančno ne
podpira. Star�i lahko izbirajo med javnim in zasebnim, vendar morajo sami nositi
finančno breme za izbiro zasebnega.
4. Dr�ava poleg financiranja svojega sistema s podporo zasebnim �olam olaj�a
tudi dostop do odobrenih neodvisnih institucij. Dru�ina ne nosi ekonomske cene
�olanja v zasebnem sektorju.
5. Dr�ava sodeluje z zasebnim sektorjem. Star�i morajo pri izbiri zasebnega
sektorja praviloma finančno sodelovati, toda �olnina je nizka.
6. Ni javnega �olstva. Javne finance podelijo otroku vavčer, ki ga dru�ina
izkoristi z izbiro �ole na prostem trgu izobra�evalnih institucij. Izbira star�ev je
18
18
načeloma popolna, mo�na je kombinacija vavčerja in zasebnih finančnih sredstev
za vstop na najdra�je �ole.14
Prva in �esta mo�nost izključujeta dualizem zasebnega in javnega �olstva,
ki je v Zahodni Evropi preprosto realnost. Evropo v tekstu ne jemljem za
referenčni okvir zaradi silne �elje, da bi na�e �olstvo pri�lo v Evropo, temveč
zaradi dejstva, da smo pač �e od nekdaj del Evrope, pa naj nam bo to v�eč ali ne.
Prva re�itev je v nasprotju z mednarodnimi listinami o človekovih pravicah15,
�esta re�itev v celoti odpravlja javno �olstvo, česar ni tvegala �e nobena dr�ava, o
tem pa razmi�ljajo v dr�avah z razvitim sistemom zasebnega �olstva in
zbirokratiziranim in okostenelim sistemom javnega �olstva. Druga re�itev pomeni
vključitev pluralizma �ol v same dr�avne �ole, kar v tako radikalni obliki ni bilo
nikjer realizirano. Peta re�itev opisuje stanje, ki je dejansko podobno stanju v
14 Pri govorjenju o vavčerjih je treba dodati, da se pojavlja zlasti v de�elah z razvitim zasebnim �olstvom, za katerega se plačujejo visoke �olnine. Uvedba vavčerjev bi tako vsem omogočila dostop do privatnega �olstva, radikalno izvedeni sistem svobodnega trga na področju izobra�evanja pa bi govorjenje o javni �oli in njeni nevtralnosti v veliki meri naredilo nesmiselno. Vavčerji namreč temeljijo na radikalnem liberalizmu, ki sku�a dr�avno intervencijo v izobra�evanje minimalizirati, �ole pa narediti v čim večji meri po meri star�ev. Gledano iz optike razlikovanja med civilno dru�bo in dr�avo koncept vavčerjev �olo celoti prenese v civilno dru�bo in jo tako povsem izpostavljena njeni hrbtni strani, spopadu posebnih interesov, ki nenehno terja intervencijo nosilca univerzalnega - dr�ave, ki naj za�čiti dr�avljane pred drugimi dr�avljani in bdi nad človekovimi pravicami. V ZDA, kjer je sicer načelo čim manj�ega poseganja dr�ave realizirano v največji meri, je bila tudi vloga dr�ave najbolj groba in očitna - v obliki prisilnega preva�anja učencev v druge �ole. 15 Več o povezavi med zasebnim �olstvom in mednarodnimi pakti o človekovih pravicah v knjigi Zdenka Kodelje Laična �ola pro et contra. Zanimiva je dvojna vloga človekovih pravic v razpravah o zasebnem �olstvu. Zagovorniki zasebnega �olstva se sklicujejo na pravice star�ev, da sami odločajo o izobra�evanju svojih otrok, in od dr�ave zahtevajo, naj omeji svoje pristojnosti (in pristojnosti strokovnih teles) v prid večjih pristojnosti star�ev. Tudi pri nas pa se v �ir�i javnosti vse pogostej�a opozorila, da mora dr�ava zavarovati pravice otrok in je zaradi tega potreben večji in ne manj�i nadzor. �e to konfliktno sklicevanje na človekove pravice priča, da se debata o človekovih pravicah v slovenski javnosti �ele začenja, pri čemer bo zasebno �olstvo gotovo eno od njenih tori�č - spomnimo se samo, da je v Veliki Britaniji fizično kaznovanje učencev v javnih �olah prepovedano, v nekaterih zasebnih �olah pa dovoljeno (Boehm 1995).
19
19
večini evropskih dr�av. Tretja re�itev je uveljavljena v Ameriki, na Japonskem,
deloma v Italiji. Tretja, četrta in peta re�itev so si podobne, razlika je le v dr�avni
podpori zasebnemu �olstvu: pri tretji dr�ava zasebnega �olstva ne podpira, pri
četrti ga malo, pri peti ga znatno.
Modelov je torej končno mnogo, problem pa je dovolj jasen: kako
zagotoviti pravico do izbire izobra�evanja in ohraniti socializacijsko funkcijo �ole
(za katero je najbolje, da je v �oli zajeta vsa heterogenost dru�be), oboje pa
zdru�iti z učinkovito porabo sredstev in temeljnim postulatom, naj imajo vsi
učenci enake izobra�evalne mo�nosti.
PRIVATIZACIJA
Najprej nujno terminolo�ko pojasnilo. Privatizacija na področju �olstva
lahko pomeni dvoje:
1. privatizacijo �olstva v pomenu podpore zasebnim �olam - videli smo, da je to v
Evropi bolj pravilo kot izjema;
2. privatizacijo posameznih javnih �ol in postopno odpravo javnega �olstva;
v nadaljevanju bomo govorili o privatizaciji v tem drugem pomenu besede,
seveda pa lahko z radikalizacijo privatizacije pod 1. točko preidemo od 1. točke k
2. točki.
Prvi izmed �estih prej navedenih modelov, ki smo ga na hitro odpravili,
ima v obdobjih krize dr�ave blaginje in krčenja dr�avnih proračunov, vendarle
neko privlačnost. Do sistema, ki ne pozna javnega �olstva, namreč lahko pridemo
tudi tako, da privatizacijo, ki se kot zdravilo za neučinkovite ustanove javne sfere
uporablja na drugih področjih, prenesemo �e na področje �olstva.
Bistvena informacija o tej re�itvi vseh te�av s �olstvom je podatek, da se o
njej veliko govori, je pa nikjer niso poskusili zares uresničiti. Tudi sociolo�ke in
politolo�ke teorije večinoma jasno artikulirajo interes dru�be kot celote, da so vsi
njeni člani izobra�eni in da je izobra�evalni sistem kvaliteten. Zanimivo je, da niti
Milton Friedman, temeljna referenca večine tekstov o privatizaciji �olstva, ne
20
20
govori o privatizaciji javnih �ol. Javne �ole naj bi �e naprej obstajale, vendar bi
izgubile svoj privilegiran polo�aj (njegov predlog la�e razumemo, če se
spomnimo, da v ZDA, o katerih govori Friedman, zasebne �ole ne dobivajo
nobene neposredne dr�avne podpore): sistem vavčerjev naj bi zasebne �ole
postavil v enakopraven polo�aj z javnimi, razbil dr�avni monopol in ustvaril
svobodni trg na področju izobra�evanja. Kot prepričan "marketist" (Alison 1984,
14) Friedman zatrjuje, da bo tudi na področju izobra�evanja trg prinesel bogatej�o
ponudbo, cenej�e storitve in večjo kvaliteto. Vse to se dose�e tako, da se dr�ava
umakne iz proizvodnega procesa in nudi le finančna sredstva zanj.
Za zgled učinkovitosti zasebnega �olstva daje Friedman cerkvene �ole, ki
so mnogo cenej�e od javnih - pozabi pa dodati, da njihova učinkovitost ne izhaja
iz delovanja trga, ki je po teoriji liberalnih ekonomistov najbolj�a pot k zni�anju
proizvodnih stro�kov in prilagoditvi proizvoda �eljam potro�nikov: cerkvene �ole
med sabo preprosto ne tekmujejo. Nič bolje je ne bi odnesel pri dana�njih
alternativnih �olah, saj so prav one najostrej�i kritiki prena�anja ekonomskega
razmi�ljanja (ena izmed kritik javne �ole je prav ta, da je preveč storilnostno
usmerjena in da spodbuja tekmovalnost med učenci) na področje �olstva.16
Učinkovitost obstoječega zasebnega �olstva torej ni primeren zgled za
prednosti zasebnega �olstva nasploh, zato Friedman daje napačen zgled oziroma
daje zgled tam, kjer ga ne bi smel dati. Ne da ga pa tam, kjer bi ga lahko: če trg
zagotovi, da dobri uspevajo in slabi propadejo, bi to lahko preveril na trgu danes
obstoječih zasebnih �ol. In na njem ni opaziti intenzivne dinamike nastajanja
novih kvalitetnih �ol in propadanja nekvalitetnih, kot ga napoveduje njegova 16 "Na �ole gledamo kot na proizvodnjo. Predstavljamo si, da je blago, ki vsako leto po�lje na tr�i�če določeno �tevilo izobra�enih učencev, opremljenih s cenovnimi nalepkami (spričevali)" (Carlgren 1993). To ni Friedmanov credo, čeprav bi lahko bil, pač pa opis degradacije �olstva v sodobnem svetu v knjigi o pedagogiki Rudolfa Steinerja. Industrializirana �ola, industrija znanja, investicije v to panogo, "education as a service to the customer"...- br� ko začnemo o �olstvu govoriti kot o neki veji gospodarstva, seveda v obdobju recesije besednjak obogatimo tudi z govorom o racionalizaciji, zmanj�anju proizvodnjih stro�kov, ravnatelju kot managerju, vse to pa v �oli privede do degradacije medčlove�kih odnosov, ki so, vsaj v osnovni �oli, pogoj za uspe�no učenje. Tako samo prena�anje ekonomije na področje �olstva privede do odtujenosti in osamljenosti, proti katerim pa smo se - vsaj v besedah - ravno hoteli boriti.
21
21
teorija. Seveda dr�i, da bi se z drugačnim odnosom do zasebnega �olstva razmere
temeljito spremenile, vendar se ne bi spremenile �ole, ki danes tvorijo jedro
zasebnega �olstva: te �ole pa ne spodbujajo konkurence, �e več, sku�ajo si
ustvariti stalen krog odjemalcev, to značilnost pa bodo posku�ale ohraniti tudi
pozneje. Če jim Friedmanov predlog to mo�nost odvzema, je naperjen proti
večjemu delu zasebnega �olstva, kakr�nega poznamo danes.
Friedmanovo implicitno predpostavko, da je zasebno �olstvo profitna
dejavnost, zanikajo empirične raziskave. Estelle James tako ob analizi japonskega
sistema zasebnega �olstva ugotavlja, da je specifika �olskega področja prav v tem,
da so �ole neprofitne ustanove. Ustanovitev nove �ole tako kot ustanovitev
novega podjetja vsebuje tri elemente podjetni�tva:
- organizacijsko delo;
- tveganje;
- osnovni kapital.
Ti realni stro�ki so na drugih področjih nagrajeni z dostopom do dobička,
v �olstvu pa tega dobička ni, zato se pojavi vpra�anje, zakaj potem ustanoviti
zasebno �olo? Po navadi �olo (in druge neprofitne organizacije) ustanovijo
ideolo�ke organizacije (religiozne skupine, politične stranke, sindikati), ki imajo
�olo za pomembno institucijo pri formiranju ljudi - prek nje večajo vpliv in
mno�ijo privr�ence.17 Religiozne skupine zlahka spodbudijo začetno
17 "Večino zasebnih �ol v ZDA je ustanovila katoli�ka cerkev in večino nekatoli�kih �ol so ustanovile druge religiozne skupine (kvekerji, kongregacionalisti), čeprav so morda izgubile svojo konfesionalno obele�enost. To velja za večino osnovnih in srednjih �ol in tudi za tako znamenite univerze, kot sta Harvard in Yale.
V Veliki Britaniji je religiozna afiliacija zasebnih �ol mnogo bolj jasna, če si ogledamo zgodovinski kontekst: v devetnajstem stoletju so bile �tevilne �ole nevladne, ustanovile so jih religiozne organizacije kot so Church of England, katoli�ka cerkev in disenterji. Večina "voluntary schools" je začela dobivati skromno vladno podporo, ki se je počasi večala. Ta podpora danes pokrije 85 % kapitalskih stro�kov za "aided schools", ki se jih zato ima za del sektorja, ki ga vzdr�uje dr�ava. V Velik Britaniji se ima danes za zasebni (oziroma neodvisni) le majhen sektor, ki ne dobiva podpore. Po definicijah, ki so v rabi v drugih dr�avah, so zasebne tudi �ole, ki dobivajo dr�avno podporo, vodijo pa jih
22
22
povpra�evanje (minimalizacija tveganja), ponudbo pa organizirajo z uporabo
lastnih virov kapitala, dela in organizacijskih sposobnosti. Japonska je tu izjema:
�ole ustanavljajo zasebni podjetniki in podjetja, vendar pa spet ne zaradi dobička.
Razlog je lahko vertikalna integracija: univerza ustanovi lastno srednjo �olo, ki
pripravlja njene bodoče �tudente. Ali pa ugled: vlaganje na področju �olstva je za
posameznika, ki je bil poslovno uspe�en, ena od zanesljivej�ih poti do ugleda in
slave. �olstvo je v tem primeru način vlaganja dobička, ne pa pot za njegovo
pridobivanje.
Monetaristi predlagajo, naj dr�ava sama ne ustanavlja �ol, temveč naj
�olanje samo financira, za pokrivanje potreb pa naj se potegujejo ponudniki iz
zasebnega sektorja.18 Javni sektor je neučinkovit in drag, zato naj njegovo delo
prevzema zasebni sektor. Najbolj�ih ponudnikov pa naj ne izbira dr�ava, temveč
naj to namesto nje naredijo star�i, ki so dobili bon, vavčer, za izobra�evanje
svojega otroka. Uporabili ga bodo pri ponudniku, ki bo za ta denar ponudil
največ. Če naj bo sistem vavčerjev res učinkovit, mora biti izpolnjenih nekaj
pogojev. Obstajati mora:
a) več tekmujočih izvajalcev;
b) porabniki, ki so dobro obve�čeni o cenah, stro�kih in kakovosti storitev;
c) preprosto merjenja kakovosti;
d) poceni storitve;
e) porabniki, ki storitve potrebujejo pogosto;
f) potrebe, ki se dejansko zadovoljujejo - niso le občutene in za�elene;
g) razlike v preferencah, ki legitimne;
religiozne organizacije, in te dejansko predstavljajo največji del "zasebnega" sektorja v Veliki Britaniji." (James 1988, 193-4) 18 Alain Madelin (Madelin 1991, 30) v drugem kontekstu to spremeni v zelo privlačno geslo, ki skrije manj privlačen kontekst: "Dr�ava naj preneha financirati �ole in naj financira izobra�evanje." Zagretost boja proti okostenelemu sistemu pri tem prikrije mrzlo logiko kapitala.
23
23
h) učenci, ki so pripravljeni hoditi daleč v �ole.19
�e zelo povr�en premislek poka�e, da ob osnovni �oli ti pogoji niso
izpolnjeni. Pri majhnih otrocih je bli�ina �ole br�čas poglavitni dejavnik pri izbiri
�ole.20 Ker je �olstvo neprofitno, tudi ni velike izbire ponudnikov. Pa tudi če bi
osnovne �ole prina�ale dobiček, bi bil ta v primerjavi s stro�ki ustanovitve �ole
verjetno majhen. Poleg tega kvalitete �ole sploh ni tako lahko meriti, lahko bi
celo rekli, da kvalitetne �ole nasploh ni, so le �ole, ki so v danih okoli�činah
najbolj primerne za določene učence. To je vsaj trditev, ki jo najdemo za večino
argumentov, ki zagovarjajo zasebno �olstvo kot tako. Tudi v tej točki torej ka�e,
da vpeljava vavčerjev pravzaprav ni univerzalizacija dana�njega zasebnega
�olstva, temveč mu nasprotuje.
Verjetno pa imajo prav tisti, ki trdijo, da je odločilen drugi pogoj. Kaj se
namreč zgodi, če na področje �olstva vpeljemo načelo trga. Ene �ole bodo imele
preveliko povpra�evanje učencev, druge premajhno. �ole, ki bodo preveč iskane,
se bodo bodisi �irile bodisi bodo vpeljale neko obliko selekcije učencev. Vendar
je eden izmed razlogov za preoblikovanje �olstva s pomočjo vavčerjev prav
"gigantskost"21 dana�njih �ol - �ole z velikim �tevilom učencev in učiteljev,
19 Povzeto po Gary Bridge: "Citizen Choice in Public Services", ki je naveden v Rus 1993, 91. 20 Lieberman (Lieberman 1990, 37) v svoji natančni analizi akcije "izbira med javnimi �olami" v ZDA s skrbjo za popolnostjo navaja naslednje razloge, zakaj učenci ne potujejo v bolj�o, a bolj oddaljeno osnovno �olo:
a) stro�ki transporta (ne le finančni, tudi časovni);
b) te�ja komunikacija star�ev z učitelji;
c) učenec se te�je udele�uje popoldanskih aktivnosti na �oli (kro�kov...);
d) v nujnem primeru (nesreče, bolezni...) pride otrok te�je domov;
e) star�i imajo zaradi oddaljenosti manj�i vpliv na politiko �ole;
f) dru�beni stro�ki: otrok v �oli te�je nave�e prijateljstva, ker se popoldan ne more dru�iti s so�olci, pa tudi sicer otroke v �oli slabo pozna. 21 Gigantskost je eden izmed treh očitkov, druga dva sta laksnost glede zaposlenega osebja in odpor do vsake spremembe (Demaine 1988, 252). Vir teh pomanjkljivosti javnega sektorja pa je "producer capture": ker o svojem delu odločajo proizvajalci sami, ga seveda prilagodijo svojim potrebam, ne pa potrebam potro�nika. In ker trg od njih ne zahteva večje učinkovitosti, so seveda neučinkoviti, saj učinkovitost terja dodaten napor. Nasprotju med
24
24
nepreglednim upravnim aparatom in majhnim vplivom posameznika na celoto so
ravno �ole, ki bi se jih z vavčerji radi znebili. Če mo�nost �iritve �ole odpade,
ostane le �e selekcija bodisi po znanju in sposobnostih bodisi z dodatno �olnino
ali pa kombinacija obeh. Dobre �ole tako postanejo nekak�ne elitne �ole:
sprejemajo samo učence premo�nih star�ev (�ole za elitne star�e učencev) ali pa
samo najsposobnej�e učence (�ole za elitne učence), danes pa so si teoretiki
�olstva skoraj edini: elitne �ole prinesejo več problemov, kot jih re�ijo.
Seveda elitne �ole ne prinesejo te�ave same na sebi, pač pa zaradi �ol, ki
niso elitne. Kaj bi se namreč zgodilo s �olami s premajhnim �tevilom vpisanih
učencev? Te se bodo pobolj�ale ali pa �le v stečaj, pravijo zagovorniki vavčerjev.
Te�ava je v tem, da lahko "učiteljevo učinkovitost merimo le glede na okoli�čine,
v katerih dela". Če so raziskave v �olstvu v zadnjih 40 letih kaj dokazale, so
dokazale "povezavo med dru�beno-ekonomskim statusom otrok, ki jih sprejema
določena �ola, in njihovim uspehom na javnih preverjanjih znanj". (Demaine
1988, 260) Učencem revnih (morda tudi brezposelnih) star�ev, ki so navadno tudi
slab�e izobra�eni in te�je spremljajo izobra�evanje svojih otrok, bodo ostale �ole
z manj denarja in s slab�imi učenci. Take �ole bodo počasi delale v vedno slab�ih
gmotnih razmerah, zato jih bodo zapu�čali tudi bolj�i učitelji. V interesu �ol z
velikim �tevilom prijavljenih seveda ne bo, da se slab�e �ole zaprejo. Če hočejo
same izvajati selekcijo, potem se mora med �olami vzpostaviti delitev dela: nekdo
mora poskrbeti tudi za manj sposobne učence in za vse tiste, ki ne morejo
plačevati dodatne �olnine. Končni rezultat torej ni trg vedno bolj�ih �ol, na
katerem postopno propadejo vse slabe �ole, temveč dualni sistem dobrih �ole za
sposobne ali finančno dobro podprte učence in �ol za vse ostale - ostanek se bo
pač moral sprijazniti s �olami, ki mu bodo na voljo. Tisti, ki poudarjajo pravico
do izbire, zamolčijo, da na koncu ne bodo izbrali ne star�i ne učenci, temveč sam
trg in posamezne �ole na njem. (Demaine 1990, 86)
proizvajalci in potro�niki se ne da izogniti, saj po naravi stvari potro�niki terjajo dinamičnost, proizvajalci pa stabilnost.
25
25
Ruth Jonathan v dveh člankih22 to argumentacijo �e razvije in opozori �e
na nekatere druge vidike in posledice pravice do izbire, zdru�ene z uvedbo trga na
področje �olstva, in postavi pod vpra�aj postavke, za katere se je zdelo, da
nikakor niso vpra�ljive. Temelj argumentacije je tudi pri njej, da otroci star�ev, ki
bodo v tekmovanju manj uspe�ni, ne bodo imeli enakih izobra�evalnih mo�nosti
kot drugi. Ker je ta neuspeh povezan s socialno-ekonomskim polo�ajem star�ev,
se bo s tem reproducirala in �e povečala dru�bena neenakost, na področju �olstva
bo to privedlo do geta nekvalitetnih �ol. Vendar avtorica ne ostaja pri teh
črnogledih napovedih, temveč temeljito analizira pravico do izbire, v imenu
katere se terja radikalne spremembe v �olskem sistemu. Izhaja iz trojne delitve
abstraktne kategorije človekovih pravic na:
- splo�ne, med katere spadajo svoboda vesti, pravica govora, zdru�evanja itd., se
pravi pravice, ki �čitijo posameznika, da lahko deluje kot avtonomno racionalno
bitje;
- pogodbene, ki izhajajo iz pogodb, ki jih je sklenil posameznik (delodajalec ima
tako pravico do delavčevega dela);
- pravice do blaginje, ki je odvisna od posamezne dru�be, ker je od nje odvisna
tudi sama blaginja.
Pravica do izobra�evanja spada med te zadnje pravice, na te pa se posamezniki
lahko sklicujejo le:
a) če so brez nje neupravičeno zapostavljeni v razmerju do drugih članov skupine;
b) če bo to, da jo dobijo, koristilo skupini kot celoti.
Pravica do izobra�evanja je nedvomno vsebovana v obeh točkah, vpra�anje pa je,
kako je s pravico do izbire izobra�evanja. Nanjo se seveda lahko sklicujemo, če
�ola, v kateri je na� otrok, ne dosega minimalnih standardov, da bi izobra�evanju
v njej �e lahko rekli izobra�evanje. Toda to potem ni individualna zahteva, pač pa
kolektivna zahteva vseh star�ev.
22 Gre za članka "Choice and Control in Education: Parental Rights, Individual Liberties and Social Justice" in "State Education Service or Prisoner's Dilemma: The 'Hidden Hand' as Source of Education Policy".
26
26
Pravica do izbire spada med pravice, ki terjajo dodatne utemeljitve. Lahko
si dam pobarvati zobe zeleno, če tako hočem, pa ne zato, ker bi imel posebno
dentalno pravico, pač pa zato, ker so zobje moja last. Nimam pa pravice preprosto
izbrati, na kateri strani ulice bom vozil, ker to zadeva in prizadene tudi druge
voznike.
Izobra�evanje koristi posamezniku in skupini, katere član je. Za
posameznika samega pa ima izobrazba dvojno vrednost: inherentno in menjalno.
Menjalna vrednost je seveda relativna: imam več ali manj izobrazbe kot drugi. In
pri menjalni vrednosti pride do kri�anja interesov. Star�i hočejo več izobrazbe ali
bolj�o izobrazbo za svojega otroka, interes dru�be pa je izobrazba otrok nasploh.
Ta razcep med posameznikom in skupnostjo se v nekaterih primerih sam omeji.
V Veliki Britaniji star�i niso dol�ni cepiti svojih otrok. Za posamezne star�e je
zato racionalno sprejeti odločitev, da otroka ne bodo dali cepiti, pod pogojem
seveda, da drugi star�i svoje otroke cepijo. Br� ko pa se več star�ev odloči za to
"racionalno" strategijo, ta tudi za posamezne star�e ni več racionalna (nasprotno,
če nihče ne cepi otroka, bodo epidemije pogoste, zato je racionalno otroka cepiti),
kar pomeni, da ni v interesu posameznih star�ev �koditi drugim. Pri izobra�evanju
pa podobne vzvratne povezave ni: ni mogoče večati menjalne vrednosti izobrazbe
svojih otrok, ne da bi �kodili menjalni vrednosti izobrazbe drugih otrok. Če imajo
drugi več izobrazbe, je moja izobrazba manj vredna.
Zdi se, da posplo�ena pravica do izbire veča izbiro, a resnica je prav
obratna. Br� ko je pravica do izbire splo�na, ni več pravica, ampak dol�nost. Tudi
star�i, ki sicer ne bi izbirali, so zdaj prisiljeni izbirati, če nočejo �koditi svojim
otrokom. Z vpeljavo pravice do izbire star�em izbira ni omogočena, temveč so se
prave izbire �e zgodile, namreč izbira, da vsak mora izbirati, izbira okoli�čin, v
katerih bo izbiral, in izbira parametrov, ki bodo določali njegovo izbiro. Kot smo
�e zapisali: star�i bodo nemara izbirali, izbrale bodo pa �ole. Tako da posplo�ena
pravica do izbire ne pripelje nujno do stanja, v katerem so vsi na bolj�em, tudi
star�i, ki so manj spretni pri izbiri, in tudi otroci, ki so pristali skupaj z drugimi
manj uspe�nimi otroki v slabih �olah. Prav lahko se zgodi, da to vztrajanje pri
individualni "racionalni" izbiri pripelje do igre, ki je v teoriji "racionalne izbire"
znana pod imenom pripornikova dilema. Igra gre takole: Policija pripre dva
27
27
osumljenca. Obema pove: Če ovadi� svojega sodelavca, te spustimo, on pa dobi
pet let zapora. Če noben od vaju ne prizna, dobita vsak po leto zapora. Če ovadita
drug drugega, dobita vsak po tri leta. Racionalna izbira za vsakega posameznika
seveda je, da ovadi drugega, a če se oba posamezno odločita "racionalno", bo
rezultat "iracionalen", kajti dobila bosta vsak po tri leta, če bi se pa odločila in
delovala kolektivno, bi vsak dobil samo leto dni zapora. Poanta je očitna: če
urejanje področij, ki so po svojem bistvu dru�bena (in izobra�evanje je tako) in
na katerih je rezultat dejanja posameznika odvisen od delovanja drugih,
prepustimo interesu posameznikov, se prav lahko zgodi, da bo rezultat
posameznih "racionalnih" izbir "iracionalen" ne le za skupino kot celoto, temveč
tudi za posameznike, ki so "racionalno" izbrali. Prepričanje, da je tisto, kar je
dobro za posameznika, dobro za vse, in da skupno dobro lahko ustrezno
zapopademo kot preprost se�tevek tistega, kar je dobro za posameznika, se tako
izka�e za tisto, kar v resnici je - za ideolo�ko postavko.
Ta analiza je nemara res radikalna, vendar so posledice, ki jih napoveduje,
dovolj verjetne, da nas silijo k resnemu premisleku. Verjetno bi bilo koristno
premisliti analogijo med zasebnimi bolni�nicami in zasebnimi �olami. Sistem
svobodne ponudbe in povpra�evanja na področju bolni�nic nekaterim dr�avam ni
prinesel samo izredno kvalitetnih zasebnih klinik, ki nudijo vrhunske storitve,
temveč tudi prenatrpane in manj kvalitetne bolni�nice za tiste, ki si ne morejo
privo�čiti prvih.
Pri govoru o zasebnem �olstvu se lahko opiramo le na tuje izku�nje in tuje
analize. Kot vsakokrat pa tudi na tem področju velja, da moramo ob prena�anju
tujih analiz k nam upo�tevati, da so nastale v drugih razmerah in da posku�ajo
re�evati tuje probleme. Govor o birokraciji, centralizaciji, odtujenih centrih moči,
"producer capture" itn. dobi čisto drugo razse�nost, če vemo, da je denimo v
brazilskem mestu Sao Paulu 688 �ol v javnem sektorju, ki jih obiskuje več kot
770 tisoč učencev, kar pa pokrije le nekaj več kot 40% �oloobveznih otrok v Sao
Paulu. Iste besede imajo v drugem kontekstu popolnoma drugačen pomen.
Friedman daje re�itev za specifične ameri�ke probleme: brezposelnost, nasilje,
mamila, rasno ločevanje, ki zaznamujejo realnost, v kateri �ivijo �ole v ameri�kih
velemestih, in se ji tudi same ne morejo izogniti. Pri tem se nevarno pribli�a
28
28
iluziji tistega, ki misli, da �ola lahko sama čarobno re�i probleme dru�be, katere
del je. Njegova re�itev je paradoksna: te�ave, do katerih je pripeljal ameri�ki
način konstitucije dru�benega, re�i s tem, da predlaga �e več liberalne ekonomije,
se pravi �e več Amerike, torej �e več tistega, kar je ravno povzročilo te�ave, ki jih
hoče re�iti.
Friedman opozarja na prave probleme. Tudi o nekaterih elementih re�itev
vlada soglasje: decentralizacija, večji vpliv star�ev na �olstvo, dvig standardov.
Le vse skupaj uokviri v re�itev, ki je tako skrajna, da je ne uporabijo niti v
dr�avah skrajnega ekonomskega liberalizma.
Naj sklenem: sedanje zasebne �ole niso nastale s privatizacijo. Nastale se
pred javnim �olskim sistemom ali pa ob njem. Privatizacija na področju �olstva,
se pravi radikalno preoblikovanje javnega �olstva23 je preveč radikalna celo za
ZDA, kjer do zasebnega sektorja sicer nimajo zadr�kov. Zato je treba trditev, da
sodobna dr�ava vseh potreb ne pokriva sama, ampak plačuje druge, ki znajo to
bolje kot ona, da delajo namesto nje, ko gre za področje �olstva, dopolniti na dveh
točkah. To počne, če ima nadzor nad kvaliteto dela na teh področjih - da ne bi
javna sredstva porabljali brez nadzora. In to počne, če prenos javnih sredstev v
zasebni sektor ne �koduje javnemu sektorju. To dopolnilo lahko povzamemo v
dve neenačbi in eno pravilo:
- dr�avno ni isto kot javno;
- javno ni isto kot zasebno;
- javnega na področju �olstva ne gre nepremi�ljeno ru�iti.24
23 Pi�em javno, kajti gre za javno �olstvo, ne za dr�avno. V čem je razlika? "Razlika med javnim in resnično zasebnim izobra�evanjem je jasna: prvega zagotavljajo uslu�benci (agenti) javne oblasti, drugega zagotavljajo uslu�benci (agenti) partikularnih oblasti. Razlika med javnim izobra�evanjem dr�ave in etatističnim izobra�evanjem ni nič manj jasna: prvega zagotavljajo uslu�benci (agenti) dr�ave, vendar proizvede subjekte, ki niso agenti dr�ave. Drugega zagotavljajo uslu�benci (agenti) dr�ave in proizvaja agente dr�ave" (Milner 1986, 80-81). 24 Več o različnih mikro ravneh sodelovanja javnega in zasebnega sektorja na področju izobra�evanja v Johnes 1993, zlasti v poglavju "Private or Public Sector?", in v Rus 1993, zlasti razprava Mire Bitenc "Uveljavljanje privatizacije v izobra�evanju".
29
29
ZGODOVINA ZASEBNEGA �OLSTVA NA SLOVENSKEM
Zgodovina zasebnega �olstva v Sloveniji se ne razlikuje dosti od
zgodovine zasebnega �olstva v Evropi: tako kot v Evropi si je zasebno �olstvo
tudi na Slovenskem moralo boriti za svoj prostor pod soncem. Ta podobnost
zgodovin ni nič presenetljivega, saj smo bili dolgo del habsbur�ke monarhije, pa
tudi v prvi Jugoslaviji je do leta 1929 veljala avstrijska zakonodaja.
Začetna navedba glede "boja za svoj prostor pod soncem" ni čisto
natančna, kolikor s tem mislimo "izboriti si svoj polo�aj ob javni �oli". Vlado
Schmidt v svoji Zgodovini �olstva in pedagogike na Slovenskem zasebne �ole
omeni zelo zgodaj. Zelo zgodaj, če zasebne �ole mislimo v opoziciji z javnim
oziroma dr�avnim �olstvom. Le-to je nastalo z intervencijo dr�ave na področje
�olstva; ta se je pri nas začela s patentom iz leta 1765, ki je uvedel predilske �ole
(to so bile prve �ole, ki so nastale na pobudo dr�ave in s katerimi je bila uvedena
vsaj delna �olska obveznost), z dekretom Marije Terezije leta 1770, ko je �olstvo
postalo "politicum", in zakonom "Splo�na ljudska naredba" iz leta 1774, ki je
uvedel splo�ni in obvezni osnovno�olski pouk (trivialke, mestne glavne �ole in
normalke).
Schmidt pa zasebne �ole prvič omeni na koncu srednjega veka. Prve �ole
v na�ih krajih segajo v srednji vek; gre za stolne, samostanske in �upnijske �ole.
V srednjem veku je bila cerkev praktično edina institucija, ki je skrbela za
�olstvo. Ko se v 12. in 13. stoletju močneje razvije me�čanstvo, se pojavi tudi
potreba po �olah, ki bi jih otroci obiskovali tudi zaradi praktičnih, �ivljenjskih
nalog. Me�čanstvo si začne prizadevati za svoje mestne �ole, cerkev pa si lasti
ekskluzivne pravice na področju �olstva:
"Od ustanavljanja stolnih �ol dalje so si �kofijski "sholastiki", pozneje pa
tudi posamezni �upniki, lastili privilegij podeljevati na teritoriju �kofije oziroma
�upnije pravico poučevanja (facultas docendi) in zatorej nihče ni mogel opravljati
učiteljske slu�be brez njihovega dovoljenja" (Schmidt 1988, 26).
30
30
Me�čani so si neodvisnost od cerkvenega �olstva lahko izborili tako, da so
sami najeli in plačali učitelja in tako pomagali k nastanku zasebne �ole v mestu.
Taki primeri so znani �e v 13. stoletju v primorskih mestih, na primer Izoli.
Polo�aj teh �ol je bil dvoznačen:
"Privatne �ole so delale v najslab�ih zunanjih pogojih in �ivotarile od
danes do jutri. Spočetka so imele napredno vlogo, ker so prispevale k posvetnemu
značaju �olskega pouka, pozneje pa se jih je po pravici oprijelo ime "zakotne
�ole". Nekatere izmed njih je postopoma prevzelo mesto in so tako pomagale pri
nastajanju mestnih �ol" (Schmidt 1988, 27).
Zasebna �ola se tu neposredno definira kot zasebna glede na nekaj
drugega, v tem primeru glede na cerkveni monopol, zasebnost pa spremljajo tudi
spremenjeni poudarki pri pouku. Zakotne oziroma "Winkelschule" poznajo tudi
drugod po Evropi. Termin označuje delitev na �ole, ki jih ustanovi samostan,
cerkev ali mesto, in �ole, ki jih ustanovijo zasebniki. Cerkvene in posvetne oblasti
�olstvo dojamejo kot svojo pravico in podeljujejo koncesije. Prusija tako leta
1763 z "General-Land-Schull-Regiment" prepove "Winkelschulen", ker nimajo
dr�avne koncesije (Vogel 1984, 7-8).
Pri zakotnih �olah je �lo zgolj za to, da je �ola potrebovala uradno
dovoljenje za svoj obstoj, ni pa �e bilo govora o javni veljavnosti spričeval, ki
pozneje postane bistveni dejavnik, zaradi katerega se �ole potegujejo za dr�avno
priznanje.25 Prav priznanje izobrazbe pa bo v 19. stoletju velika ovira, ki jo
morajo prekoračiti zasebne �ole.26 �e leta 1922 bi bila po besedah kronista
25 O tem pravi Ciperle takole: "Tendenca po splo�ni obveznosti zrelostnega spričevala, ki se je pojavila v 18. stoletju, pa ni bila podkrepljena samo z novimi pogledi na izbor kandidatov za univerzitetni �tudij, ampak tudi z interesom �ole, da pridobi ugled s te�njo po obnovi 'v veliki meri razpadle �olske discipline'" (Ciperle 1991,12). 26 Tako naleti v �olskem letu 1823-24 ustanovljeni prvi gimnazijski razred v Idriji, ki dobi status privatnega učnega zavoda, na veliko oviro: "Privatni gimnazijski učenci so namreč mogli doseči javno priznanje svojih �tudijev na dva načina. Tisti, ki so jih poučevali posvetni privatni učitelji, so se morali prijaviti k izpitu na gimnazije vsak semester in plačati �olnino, kot da bi redno �tudirali, ter izpitne takse" (Kavčič 1987, 16). Ovira je bila najprej psiholo�ka - polagati izpite pred tujimi učitelji. A to bi učenci �e nekako prebrodili. Neprekoračljiva pa je bila finančna - plačilo visokih taks. Vpeljava spričeval, ki pomenijo
31
31
�kofijski gimnaziji v Ljubljani pretila katastrofa, če bi ji bili vzeli pravico
podeljevati javno priznana spričevala oziroma če bi ji bila odvzeta pravica
javnosti, kot se je temu reklo v takratni Avstriji:
"Z uvedbo teh pravil je pretila �kofijski gimnaziji katastrofa, ker je bila s
tem vsem zasebnim srednjim �olam avtomatično odvzeta pravica, da bi se smeli
na njih vr�iti tečajni izpiti. Člen 4 Pravil se namreč glasi: 'Učenci, ki so najvi�ji
razred srednje �ole zasebno dovr�ili, polagajo tudi vi�ji tečajni izpit kot privatisti
(na dr�avnih gimnazijah) obenem z rednimi učenci.' ... Z odvzetjem pravice do
tečajnih izpitov bi bil zadan gimnaziji smrtni udarec, na katerem bi polagoma
izhirala. Čisto gotovo je, da bi učenci vi�jih razredov ali vsaj VI. razreda raj�i
postali redni učenci dr�avnih gimnazij, nego da bi ostali do konca na �kofijski
gimnaziji in potem kot privatisti delali izpite pred čisto tujo komisijo in vrhu tega
�e plačali ogromne takse" (Koritnik 1930, 56-57).
Javne �ole v strogem pomenu besede so bile v Avstriji oziroma Avstro-
Ogrski uvedene �ele leta 1868 s konfesionalnimi zakoni; v njih opredeljena javna
�ola je odprta pripadnikom vseh veroizpovedi (gre za tako imenovano simultano
�olo), pred tem pa so bile �ole namenjene zgolj pripadnikom posameznih
veroizpovedi. Z zakonom o razmerju med cerkvijo in dr�avo dr�ava tako
prevzame nadzor nad �olstvom z de�elnimi, okrajnimi in krajevnimi �olskimi
sveti. Vi�ek sprememb, ki jih v Avstriji uvaja takrat novonastala liberalna večina,
je osnovno�olski zakon iz leta 1869. Z njim so �ole "postale dr�avne in de�elne
ustanove, učitelje pa so plačevale de�ele" (Vovko 1987, 61). Uveljavljena je bila
obvezna osnovna �ola, hkrati s tem pa se mora zakon opredeliti do zasebnega
�olstva.
Osnovni dr�avni zakon z dne 12. decembra 1867. leta, dr�avni zakon
�t.142, člen 17:
"Znanstvo je svobodno in svoboden je znanstva pouk. Pravico napravljati
učili�ča in vzgajali�ča ter učiti v njih, ima vsak dr�avljan, kateri je dokazal na napredek v �olstvu, saj so garant kvalitete �ol, uvede novo oviro za zasebno �olstvo, ki je bila včasih nepremostljiva. Idrijčani so morali tako na svojo srednjo �olo čakati do leta 1901, ko po mnogih peripetijah končno dobijo javno, se pravi dr�avno srednjo �olo - prvo slovensko realko.
32
32
zakonit način svoje sposobnosti za to. Domači pouk ni podvr�en taki omejitvi. Za
verski pouk v �olah je skrbeti dotični cerkvi ali verski dru�bi. Dr�ava ima glede
na vse �olstvo pravico najvi�je voditve in najvi�jega nadzora."
Vpeljano je razločevanje med poukom, namenjenim javnosti, in domačim
poukom. �e tu so torej vse javne in zasebne �ole na neki način javne. Vpeljana je
pravica do zasebnega �olstva, a obenem tudi pravica dr�ave, da v zasebnih �olah
nadzoruje usposobljenost učiteljev in določa smernice pouka.
Zakon z dne 14. maja 1869, dr�avni zakon �t. 62, člen 2:
"Vsaka ljudska �ola, katera se je ustanovila ali se vzdr�uje do cela ali
deloma ob dr�avnih, de�elnih ali občinskih tro�kih, �teje se za javno napravo ter
sme vanjo kot tak�no hoditi mladina katere si bodi vere. Ljudske �ole, drugače
ustanovljene in vzdr�evane, so zasebni zavodi."
Javne �ole so opredeljene kot versko neekskluzivne in kot dr�avno
vzdr�evane, opredelitev zasebnih pa je zgolj negativna: zasebne so vse tiste �ole,
ki niso javne.
Zakon z dne 22. maja 1868, dr�avni zakon �t. 48, člen 4:
"Vsaki cerkvi ali verski dru�bi je na voljo, ob svojih sredstvih napravljati
in vzdr�evati �ole za mladino, katere določene vere so. Tiste so pa podvr�ene
zakonom za �olstvo ter morajo samo tedaj zahtevati, da bi se jim priznale pravice
javnega učili�ča, če se je zadovolilo vsem zahtevanim pogojem, pod katerimi se
pridobivajo te pravice."
V tem členu gre seveda za problem veljavnosti spričeval. �e v prvi
Jugoslaviji se zasebne �ole delijo na tiste, ki imajo pravico javnosti, se pravi, da
imajo dr�avno priznana spričevala, in one brez pravice javnosti. In �e na začetku
dobi javnost dva pomena: kot tisto, ki se ne meni za versko pripadnost, in tisto,
kar je dr�avno priznano. Spričevalo se prizna (zakon �t. 62, člen 69), če je "učni
crte�" podoben dr�avnemu; de�elna �olska oblast potrdi ravnatelje in učitelje; pri
končni preizku�nji sodelujejo predstavniki de�elne �olske oblasti.
Sicer pa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, da �ola dobi dovoljenje za
delo; zakon z dne 14. maja 1969, dr�. zak. �t. 62 jih na�teje takole:
33
33
Člen 70: "Ustanavljati zasebna učili�ča, v katera se sprejemajo otroci,
dol�ni v �olo hoditi, potem zavode, v katerih tak�ni otroci dobivajo tudi stan in
hrano (vzgajali�ča), je dopu�čeno pod sledečimi pogoji:
1.) Načelnik in učitelji morajo izkazati tako učiteljsko usposobljenost, kakor�na
se zahteva od učiteljev javnih �ol jednake vrste. Izjeme od tega pravila sme
minister za bogočastje in nauk dovoljevati v slučajih, kadar je potrebna učna
usposobljenost kako drugače popolnoma dokazana.
2.) Nravno vedenje predstojnikov in učiteljev mora biti brez made�a.
3.) Učni crte� mora zado�čati vsaj temu, kar se zahteva od javne �ole.
4.) Uredba �ole mora biti tak�na, da se ni treba bati za zdravje otrok.
5.) Vsaka premena v učiteljskem osebji, vsaka prenaredba v učnem crte�i in
vsaka predrugačba glede �olskih prostorov se mora, preden se izvr�i, naznaniti
�olskim oblastem.
Taki zavodi se ne smejo odpreti brez privolitve de�elnega �olskega
oblastva; privolitev pa se ne more odreči, kadar so izpolnjeni pogoji, pod 1. do 4.
na�teti."
To poseganje dr�ave v notranje zadeve zasebnih �ol se začne �e prej. �e
�olska ustava iz leta 1805 predpisuje, da je za odpiranje zasebnih �ol potrebno
dovoljenje de�elnih �olskih oblasti, vladni odlok iz leta 1807 pa opozarja, da
morajo imeti tudi učiteljice in učitelji na zasebnih �olah predpisani učiteljski izpit
(Hojan 1970, 8).
Koliko je bilo zasebnih �ol v obdobju pred nastankom Jugoslavije?
Sagadin v svoji raziskavi pravi takole:
"Dele� privatnih splo�nih ljudskih �ol v �tevilu javnih in privatnih �ol
skupaj v na�ih de�elah v razdobju 1817 do 1913 ni bil velik, razen v Trstu z
okolico in proti koncu razdobja tudi v Istri. Po stopnji razvitosti so bile privatne
ljudske �ole pred javnimi, pri čemer pa sta bili izjemi spet Trst z okolico in (proti
koncu obdobja) Istra" (Sagadin 1970, 95). "V Trstu je �e leta 1817 polovica
ljudskih �ol privatnih, v ostalih slovenskih de�elah pa razen leta 1871 privatne
34
34
�ole ne dose�ejo polnih 6 % vseh �ol. Isto velja za avstrijsko povprečje" (Sagadin
1970, 87).
Na Kranjskem je bilo leta 1913 trideset "privatnih splo�nih ljudskih �ol",
kar je bilo 5,7% vseh takratnih osnovnih �ol; leta 1871 so zasebne �ole
predstavljale �e 11,5%, leta 1900 pa samo �e 4,5% vseh osnovnih �ol. Avstrijsko
povprečje za leto 1871 je 6,2% zasebnih �ol, leta 1900 4,8%, in leta 1913 kot �e
omenjeno leta 4,9%. Upadanje in nara�čanje sta na Kranjskem bolj izrazita. Leta
1910 sta bili od 29 srednjih �ol (gre za gimnazije, realne gimnazije in realke) dve
zasebni: knezo�kofovska gimnazija v �entvidu nad Ljubljano in benediktinska
gimnazija v �entpavlu. Zasebnih je bilo tudi pet �enskih učitelji�č; ur�ulinke so
jih imele v Ljubljani, �kofji Loki, Gorici in Celovcu, �olske sestre pa v Mariboru.
Leta 1904 je imela ur�ulinska �ola v Ljubljani v svojem sestavu �e otro�ki vrtec,
notranjo in zunanjo petrazredno ljudsko �olo, notranjo in zunanjo me�čansko �olo
ter učitelji�če s petrazredno vadnico (Hojan 1970, 6). Ni naključje, da je �enska
učitelji�ča ustanavljala cerkev; zgodovina �enskega �olanja je namreč v veliki
meri zgodovina zasebnega �olstva.27 Ljubljana dobi prvo javno dekli�ko �olo �ele
leta 1875, v gimnazije se smejo deklice vpisati �ele leta 1872, na univerzo pa �ele
leta 1897. Statistika pove, da je bilo leta 1851 na �tajerskem, Koro�kem,
Kranjskem in Primorskem 54 privatnih dekli�kih učno vzgojnih zavodov.
�e iz tega kratkega (in nepopolnega) pregleda je razvidno, da so bile
zasebne �ole v večini vezane na rimokatoli�ko cerkev, zato navedimo nekaj več
podatkov o delovanju nekaterih redovov na �olskem področju.28 Franči�kani so
imeli gimnazijo v Novem mestu in v Trstu, piaristi v Kopru in nekaj časa v Gorici 27 To potrjuje tudi dejstvo, da mo�ki redovi ne vodijo skoraj nobene �ole. Salezijanci, ki so na področju �olstva najbolj aktivni, imajo za zunanje učence odprti le ljudski �oli na Rakovniku in na Selu, ter poklicni �oli v istih krajih, kar je v primerjavi z dejavnostjo ur�ulink in �olskih sester zelo malo. 28 To seveda ni čudno, saj je bilo pred posegom dr�ave �olstvo na področju habsbur�ke monarhije v veliki meri stvar cerkve. Vovko tako v "Orisu �olske dejavnosti slovenskih katoličanov v dobi dozorevanja slovenskega naroda" lahko zapi�e: "Vse do posega avstrijske dr�ave v �olstvo konec 18. stoletja z uvedbo javnih osnovnih �ol ter nadomestilom jezuitskih �ol z dr�avnimi je bila �olska dejavnost na na�ih tleh z izjemo kak�ne mestne �ole izrazito cerkvena zadeva (katoli�ka ali protestantska" (Vovko 1991, 357).
35
35
in Mariboru. Ur�ulinke so delovale v Ljubljani (zunanja in notranja �ola; notranja
se odpre 1703 in počasi razvijejo ljudsko in me�čansko �olo, gimnazijo,
učitelji�če in leta 1884 �e otro�ki vrtec; zunanja je imela ljudsko in me�čansko
�olo), v Idriji (od leta 1909 do 1916 gospodinjska �ola), �kofji Loki (leta 1782
odprejo zunanjo trivialko, ki se do leta 1941 razvije do �estrazrednice, leta 1906
odprejo tudi učitelji�če, ki dobi pravico javnosti leta 1910, leta 1935 ga zaprejo
zaradi prevelikega �tevila učiteljev), Gorici, Mekinjah (leta 1903 petrazrednica s
pravico javnosti). �olske sestre so delovale v Mariboru (1871-1941 otro�ko
zaveti�če, pozneje učitelji�če), Celju (leta 1880 razvijejo �estrazrednico, leta 1918
�e me�čansko �olo), Repnjah (1883. leta odprejo osnovno �olo, od leta 1909 �e
gospodinjska �ola), marijani�ču v Ljubljani (leta 1884 osnovna �ola, od leta 1898
�e gospodinjska), �t. Jakobu pri Trstu (leta 1895 osnovna �ola), �t. Rupertu pri
Velikovcu (leta 1894 osnovna �ola), Tomaju (leta 1898 gospodinjska �ola), Muti
(le dve leti dekli�ka �ola), v �t. Jakobu v Ro�ni dolini (l. 1908 osnovna �ola), na
Teharjah, Vrhniki, v �entjurju pri Celju, Gorici, po prvi vojni pa so imele
gospodinjske �ole v Mariboru, Idriji, Kranju, na Ptuju, v Ljubljani.29
Salezijanci so imeli za svoj kader ni�jo gimnazijo v Ver�eju pri Ljutomeru
(1912-41) in v Radnji pri Sevnici (1923), kjer je bila tudi teolo�ka �ola (1907-17),
visoka teolo�ka �ola, podru�nica univerze v Italiji je na Rakovniku v Ljubljani
(1928-1945). Za zunanje učence so imeli ljudsko �olo na Rakovniku (1902-1925)
in na Selu v Mostah (1936-45), v obeh krajih je bila pobolj�evalnica. Poklicni �oli
so imeli na Rakovniku (1924-35), in sicer za krojače, čevljarje in mizarje, in
obrtno �olo na Selu (1936-45).30 Na �olskem področju so delovale tudi usmiljenke
in sestre notredamke. Posebej pa velja omeniti dru�bo sv. Cirila in Metoda, ki je
ustanavljala zasebne �ole s slovenskim jezikom predvsem na narodnostno bolj
izpostavljenih območjih, na Koro�kem, Primorskem in Gori�kem. Dru�ba je bilo
ustanovljena kot odgovor na delovanje nem�kih in italijanskih zasebnih �olskih
dru�tev (Schulverein, Lega Nazionale); sama je bila lastnik le osmih �ol, finančno
pa je podpiralo �tevilne druge slovenske osnovne �ole na ogro�enih
29 Več o tem v knjigi Smiljane Kodrič in Natalije Palec �olske sestre svetega Franči�ka Kristusa Kralja. 30 Za te podatke se zahvaljujem gospodu Bogdanu Kolarju.
36
36
območjih.31Dejavno je bilo tudi dru�tvo Sloga, ki je imelo vrsto dekli�kih �ol
(Hojan 1970, 8).
Razmere za delovanje zasebnih �ol so se v Kraljevini Srbov, Hrvatov in
Slovencev začele slab�ati. Leta 1922/23 so tako posku�ali odpravili prej�nji
predpis, ki je zasebnim �olam dajal pravico, da se na njih opravljajo tečajni izpiti
(Koritnik 1930, 56). Ko je Kraljevina Jugoslavija z zakonom iz leta 1929
prepovedala ustanavljati nove zasebne �ole, je bilo od 843 osnovnih �ol v Dravski
banovini le �e 11 zasebnih (Sagadin 1970). Zanimivo je, da �olski zakoni iz leta
1929, ki poenotijo različne �olske sisteme v stari Jugoslaviji, sploh ne govorijo o
zasebnih �olah - govorijo samo o dr�avnih �olah. Le v prehodnih določbah je
omenjeno, da �e obstoječe zasebne �ole lahko delujejo naprej, če se uskladijo z
novimi predpisi.
Leta 1945 je bilo delovanje zasebnih �ol prepovedano, večinoma so bile
podr�avljene32, tako da se zasebne �ole na Slovenskem uradno spet pojavijo �ele
leta 1991. Pravim uradno, kajti verskim skupnostim je bilo dovoljeno ustanavljati
"verske �ole za vzgojo duhovnikov" (229. člen zadnje ustave SR Slovenije),
vendar njihovi akti, se pravi tudi spričevala, niso imeli javne veljave (Zakon o
polo�aju verskih skupnosti v SR Sloveniji). Zakon je bil spremenjen 30. 4. 1991
in od takrat so spričevala Srednje verske �ole v �elimljah in Srednje verske �ole v
Vipavi in diplome Teolo�ke fakultete v Ljubljani �tejejo za javne listine.33
22. 3. 1991 v Uradnem listu izzide tudi zakon o zavodih, ki z dikcijo
drugega člena: "Zavod lahko ustanovijo domače in tuje fizične in pravne osebe,
31 Kratek pregled delovanja dru�tva najdete v Članku Andreja Vovka "Oris dejavnosti Dru�be sv. Cirila in Metoda na �olskem področju, izčrpnej�o obravnavo pa v njegovi knjigi Mal polo�i dar... 32 Čeprav proces zaradi te�avnih povojnih razmer, pomanjkanja učiteljev in uničenih �olskih zgradb poteka postopno. Tatjana �enk (�enk 1994) tako poroča, da �olske prostore dekli�ke ljudska �ole Lichtenturn niso takoj podr�avili, temveć so jo najprej samo vzeli v najem. 33 Zanimivo bi bilo tudi raziskati, kak�en status so imele "partijske" �ole (na njihov obstoj in na dejstvo, da so nekatere fakultete menda celo priznavale njihova spričevala, me je opozoril Zdenko Lapajne).
37
37
če ni za posamezne dejavnosti ali za posamezne vrste zavodov z zakonom
drugače določeno," omogoča nastanek zasebnih �ol.
Istega leta Salezijanski in�pektorat ustanovi gimnazijo �elimlje, �kofijsko
gimnazijo v Vipavi pa koprska �kofija, čeprav je ta �ola obstajala v okviru malega
semeni�ča �e od leta 1952. Obe �oli s �olskim letom 1992/93 dobita koncesijo in
z njo javno sofinanciranje, istega leta dobi koncesijo tudi osnovna �ola, ki jo je
ustanovilo Dru�tvo prijateljev waldorfske �ole, s �olskim letom 1993/94 pa se jim
pridru�i �e osem drugih koncesionarjev. V tem obdobju začne najprej v Novem
mestu, potem pa v Ljubljani delovati francoska osnovna �ola, namenjena
francosko govorečim otrokom, ki deluje po francoskem učnem načrtu in je
podrejena francoskemu Ministrstvu za nacionalno izobra�evanje, v Ljubljani pa
se ustanovi mednarodna �ola z angle�kim učnim jezikom. V Poljčah pri Ljubljani
maja 1992 poteka kolokvij Foruma za svobodo v izobra�evanju,34 toda vse to
pravzaprav ne spada več (oziroma �e ne spada) v zgodovino zasebnega �olstva na
Slovenskem.
LITERATURA
Alison, Lincoln: Right Principles, Basil Blackwell, Oxford 1984.
Ball, S.J. (ur.): Foucault and Education, Routledge, London 1990.
Boehm, Klaus, Lees-Spalding, Jenny (ur.): The Equitable Schools Book 1995,
Bloomsbury, London 1994.
Carlgren, Frans: Vzgoja za svobodo, Epta, Ljubljana 1993.
34 Forum za svobodo v izobra�evanju je mednarodna nevladna organizacija, ki z delovanjem v civilni dru�bi posku�a �iriti "svobodo v izobra�evanju", če naj navedemo njihovo formulacijo. Forumove deklaracije, ki se zavzemajo za čim večjo neodvisnost zasebnih �ol od dr�avne regulacije, nimajo pravno zavezujočega statusa, imajo pa precej�njo odmevnost; ta temelji predvsem na ugledu oseb, ki so povezane z njegovim delovanjem. Forum se denimo pona�a s presti�nima pokroviteljema: to sta mad�arski predsednik Arpad Göncz in slovenski predsednik Milan Kučan. Več o tem v Fuchs 1993 in v članku Darje Piciga "Svoboda izobra�evanja in privatno �olstvo", v Rus 1993.
38
38
Ciperle, Jo�e: Gimnazije in njihov pouk na Slovenskem do srede 19. stoletja,
Slovenski �olski muzej, Ljubljana 1976.
Ciperle, Jo�e: Gimnazije na Slovenskem v letu 1848 ter njihov razvoj do leta
1918, Slovenski �olski muzej, Ljubljana 1979.
Ciperle, Jo�e: �olska spričevala, Slovenski �olski muzej, Ljubljana 1991.
Ciperle, Jo�e, Vovko, Andrej: �olstvo na Slovenskem skozi stoletja, Slovenski
�olski muzej, Ljubljana 1987.
Bergant, Milica: Poizkusi reforme �olstva, DZS, Ljubljana 1958.
Demaine, Jack: "Teachers' Work, Curriculum and New Right", British Journal of
Sociology of Education 9, 3, 1988.
Demaine, Jack: "The Reform of Secondary Education", v Barry Hindess(ur.):
Reactions to the Right, Routledge, London 1990.
Devins, Neal: Public Values, Private Schools, The Falmer Press, 1989.
Fine, Michaelle: "A diary on privatization and on public possibilities",
Educational Theory 43, 1993.
Friedman, Milton: Free to Choose, Penguin Books, 1980.
Fuchs, Eginhard: "From Inside", v Fuchs, Eginhard (ur.): Towards Freedom in
Education, Info-3 Verlag, Frankfurt 1993.
Fuehr, Cristoph: Schulen und Hochschulen in Bundesrepublik Deutschland,
Böhlau, Köln 1989.
Gabrič, Ale�: "�olstvo na Slovenskem 1945-51, Zbornik za zgodovino �olstva in
prosvete 24, Ljubljana 1991, str. 67-92.
Hojan, Tatjana: "�ensko �olstvo in delovanje učiteljic na Slovenskem", v �ensko
�olstvo in delovanje učiteljic na Slovenskem, Slovenski �olski muzej, Ljubljana
1970.
Holtapels, Heinz-Guenter; Roesner Ernest: "Privatschulen: Expansion auff
Staatskosten", v Jahrbuch der Schulentwicklung, Beltz, Basel 1986, str. 70-102.
James, Estelle in Benjamin, Gail: Public Policy and Private Education in Japan,
Macmillan Press, London 1988.
39
39
Johnson, Daphne: Private Schools and State Schools, OUP, Milton Keynes 1987.
Johnes, Geraint: The Economics of Education, Macmillan, London 1993.
Jonathan, Ruth: "Choice and Control in Education: Parental Rights, Individual
Liberties and Social Justice", British Journal of Educational Studies 37/4, 1989.
Jonathan, Ruth: "State Educational Service or Prisoner's Dilemma: the "Hidden
Hand" as Source of Education Policy", British Journal of Educational Studies
38/2, 1990.
Katz, M. B.: Reconstructing American Education, Harward University Press,
1987.
Kavčič, J.: Prva slovenska realka, Mestni muzej Idrija, Idrija 1987.
Kenwey, Jane: "Education and the Right's discursive politics", v Ball 1990.
Klassen, T. F., Skiera, E.: Handbuch der reformpädagogischen und alternativen
Schulen in Europa, Schneider Verlag, Baltmannsweiler 1993
Kodelja, Zdenko: Laična �ola pro et contra, Mladinska knjiga, Ljubljana 1995.
Kodrič, S., Palac, N.: �olske sestre svetega Franči�ka Kristusa kralja, Teolo�ka
fakulteta, Ljubljana 1986.
Kogoj, Jasna: Ur�ulinke na Slovenskem, Izola 1982.
Koritnik, A.: Ob srebrnem jubileju �kofijskega zavoda Sv.Stanislava in �kofijske
gimnazije, �t. Vid nad Ljubljano 1930.
Leclercq, Jean-Michel: L'enseignement secondaire obligatoire en Europe, Notes
et etudes documentaires 4972, Pariz 1993.
Levy, Daniel C. (ur.): Studies in Choice and Public Policy, OUP, New York
1986.
Lieberman, Myron: Public School Choice, Technomic PC, Lancaster 1990.
Madelin, Alain: Osloboditi �kolu, Educa, Zagreb 1991.
Medve�, Zdenko: "Waldorfska pedagogika ali kako izgubiti strah in vzljubiti
�olo", Sodobna pedagogika, 1989/ 3-4, str. 153-165.
40
40
Medve�, Zdenko: "Atropozofski temelji waldorfske pedagogike", Sodobna
pedagogika 1989/ 5-6, 228-242.
Medve�, Zdenko: "Aktualnost reformske pedagogike v sodobnih vzgojnih
konceptih s poudarkov v slovenskem prostoru", v Mednarodni posvet o
alternativnih vzgojnih konceptih in znanstveni simpozij o raziskovalnih dose�kih v
vzgoji in izobra�evanju, Maribor 1992, str. 1-15.
Meredith, Paul: Governement, Schools and the Law, Routledge 1992.
Milner, Jean-Claude: "A propos des signes institutionneles de la philosophie", La
greve des philosophes, Osiris, Paris 1986.
Piciga, Darja: "Svoboda izobra�evanja in privatno �olstvo", v Rus 1993.
Resweber, Jean-Paul: Les pedagogies nouvelles, PUF, Pariz 1988.
Röhrs, Hermann: Die Reformpädagogik, Deutschen Studien Verlag, Weinheim
1994.
Rus, Veljko: "Teoretični okvir", v Rus, Veljko (ur.): Privatizacija na področju
dru�benih dejavnosti, DZS, Ljubljana 1993.
Sagadin, Janez: "Kvantitativna analiza razvoja �olstva na �tajerskem, Koro�kem,
Kranjskem in Primorskem", v Scmidt, V., Melik, J. (ur.): Osnovna �ola na
Slovenskem, Slovenski �olski muzej, Ljubljana 1970.
Schmidt, V.: Zgodovina �olstva in pedagogike na Slovenskem, prvi del, Delavska
enotnost, Ljubljana 1988.
Skiera, Ehrenhard: "The Basic Principles of Progressive Education in Europe, the
Child and the School", v Fuchs, Eginhard (ur.): Towards Freedom in Education,
Info-3 Verlag, Frankfurt 1993, str. 81-89.
�enk, Tatjana: "'Na�e učilnice je napolnila �iva resničnost'", �olska kronika
XXVII, Zbornik, Ljubljana 1994, str. 67-78.
Vajda, F.: "Statistika srednjih �ol na Slovenskem in v Istri", Nastavni Vjestnik
20/1912, �t. 6, str. 418-436.
Vogel, J. P.: Das Recht der Schulen und Heime in freier Trägerscheft, Darmstadt
1984.
41
41
Vogel, J. P.: "Goldener Käfig oder Förderung freier Intiativen? Die staatliche
Finanzhilfe fuer Privatschulen", v Geldschmidt, Röder (ur.): Alternative Schulen?
Klett-Cotta, Stutgart 1977.
Vovko, Andrej: "Cerkev in slovensko �olstvo v 19. stoletju", Vloga cerkve v
slovenskem kulturnem razvoju 19. stoletja, Slovenska matica, Ljubljana 1989, str.
61-71.
Vovko, Andrej: Mal polo�i dar..., Slovenska matica, Ljubljana 1994.
Vovko, Andrej: "Oris �olske dejavnosti slovenskih katoličanov v dobi
dozorevanja slovenskega naroda", Zgodovina cerkve na Slovenskem, Mohorjeva
dru�ba, Celje 1991, str.357-365.
Vovko, Andrej: "Oris dejavnosti Dru�be sv. Cirila in Metoda na �olskem
področju", �olska kronika XXVII, Zbornik, Ljubljana 1994, str. 32-40.
Vovko, Andrej: "Slovensko katoli�ko �olstvo v letih 1918-1941", Cerkev, kultura,
politika 1890-1941, Slovenska matica, Ljubljana 1993, str. 167-176.
Walford, Geoffrey: Privatization and Privilege in Education, Routledge, London
1990.
Walford, Geoffrey: Privatne �kole, Educa, Zagreb 1992.
Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, Ministrstvo za
zunanje zadeve, Ljubljana 1995.
National report from Sweden, Stockholm 1992, International Conference of
Education, 43. session, �eneva 1992.
Zbirka zakonov in ukazov o ljudskem �olstvu na Kranjskem, Ljubljana 1895.
DODATEK
----------------------------------------------------------------------
dr�ava učenci v zasebnih % dr�avnega dele� konfe-
�olah v % financiranje sionalnih �ol
----------------------------------------------------------------------
42
42
Avstrija malo plače cerkvenim �olam večina
drugim 10%
Belgija 60 plače in dodatek na 98%
posameznega učenca
Danska 10 75% tekočih stro�kov
manj�ina
Francija 16,6 contrat simple: plače večina
contrat d'association: plače+stro�ki
Nemčija 6,5 osnovna od 65 do 100 3/5
12,9 srednja večina 75
Italija 8,1 osnovna 0 62
9,1 srednja
Nizozemska 69 večino nad 90
Portugalska 9,3 contrat d'association 100 večina
contrat simple - pogodbeno
�panija 35 (pribli�no) 70
nad 60
Anglija 8,5 srednja 0
Finska 5 (gimnazije) skoraj 100 (če sprejmejo pogoje)
Norve�ka 1 65
40
�vedska 2 predlog: 100
�vica 6,6 le izjemoma
Grčija 7,3 (osnovna �ola) le izjemoma
---------------------------------------------------------------------
Povzeto po Mason 1992.
43
43
<!--NOSEARCHEND-->
top related