REPUBLIKA SLOVENIJA UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO - POSLOVNA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

ANALIZA NEPOSREDNIH INVESTICIJ SLOVENSKIH PODJETIJ

Kandidat: Sebastjan Morozov, univ. dipl. ekon., rojen leta 1970, v Kranju Absolvent na smeri Mednarodna ekonomija Tema odobrena na seji senata EPF dne 23. septembra 2003 z delovnim naslovom: Analiza neposrednih investicij slovenskih podjetij Mentor: prof. dr. Dušan Zbašnik Lektor: prof. Vojko Cuder

Ljubljana, april, 2006

II

KAZALO POVZETEK ............................................................................................................ V ABSTRACT .......................................................................................................... VII 1 UVOD............................................................................................................... 1

1.1 Opredelitev področja in opis raziskovalnega problema................................ 1 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ..................................................................... 4 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave............................................................. 5 1.4 Metode raziskovanja.................................................................................... 5

2 OPREDELITEV NEPOSREDNIH TUJIH INVESTICIJ...................................... 6 3 ALTERNATIVNE OBLIKE VSTOPA NA TUJE TRGE ...................................... 8

3.1 Posredni izvoz ............................................................................................. 9 3.1.1 Domači izvozni trgovec......................................................................... 9 3.1.2 Domači izvozni agent ......................................................................... 10 3.1.3 Podjetje za upravljanje izvoza ............................................................ 10

3.2 Neposredni izvoz ....................................................................................... 10 3.2.1 Agent .................................................................................................. 11 3.2.2 Distributer ........................................................................................... 11

3.3 Licenčna proizvodnja v tujini...................................................................... 12 3.4 Franšizing .................................................................................................. 12 3.5 Strateška partnerstva................................................................................. 13 3.6 Skupna vlaganja ........................................................................................ 14

4 MOTIVI NEPOSREDNIH TUJIH INVESTICIJ ................................................ 16

4.1 Motivi, povezani z viri (ang. resource seeking FDI) ................................... 17 4.2 Tržni motivi (ang. market seeking FDI) ...................................................... 17 4.3 Motivi, povezani z učinkovitostjo (ang. efficiency seeking FDI) ................. 18 4.4 Motivi, povezani z dolgoročnimi strateškimi cilji (ang. strategic

asset/capability seeking FDI)..................................................................... 18 5 DETERMINANTE NEPOSREDNIH TUJIH INVESTICIJ................................. 19

5.1 Internacionalizacija proizvodnje................................................................. 19 5.2 Sodobna oligopolna teorija neposrednih tujih investicij.............................. 21 5.3 Lastniške prednosti podjetij pri neposrednih tujih investicijah.................... 23 5.4 Lokacijsko specifične prednosti ................................................................. 24 5.5 Teorija življenjskega cikla .......................................................................... 26 5.6 Eklektična teorija neposrednih tujih investicij ............................................. 28 5.7 Pravni in administrativni okvir neposrednih tujih investicij.......................... 29

5.7.1 Pravni okvir neposrednih tujih investicij .............................................. 31 5.7.2 Administrativni okvir neposrednih tujih investicij ................................. 33

6 DEŽELNO TVEGANJE................................................................................... 35

6.1 Opredelitev deželnega tveganja ................................................................ 35 6.2 Upravljanje deželnega tveganja................................................................. 37

6.2.1 Upravljanje deželnega tveganja z vidika neposrednih tujih investicij .. 37 6.2.2 Upravljanje deželnega tveganja z vidika bank.................................... 38

III

6.3 Ocenjevanje deželnega tveganja po Euromoneyu .................................... 40 6.4 Ocenjevanje deželnega tveganja po Dun & Bradstreet ............................. 41

7 VREDNOTENJE NEPOSREDNIH TUJIH INVESTICIJ .................................. 43

7.1 Analiza tržišča ........................................................................................... 45 7.1.1 Analiza povpraševanja ....................................................................... 45 7.1.2 Analiza ponudbe................................................................................. 47 7.1.3 Analiza trga inputov ............................................................................ 48 7.1.4 Tehnično–tehnološka analiza ............................................................. 48 7.1.5 Finančna analiza ................................................................................ 49

7.1.5.1 Formiranje skupnega prihodka .................................................... 50 7.1.5.2 Investicije v osnovna sredstva..................................................... 50 7.1.5.3 Investicije v obratna sredstva ...................................................... 52 7.1.5.4 Viri financiranja............................................................................ 52

7.2 Finančna ocena projekta........................................................................ 53 7.2.1 Statične metode.................................................................................. 54

7.2.1.1 Donosnost investicij..................................................................... 54 7.2.1.2 Doba vračanja investicijskih vlaganj ............................................ 54

7.2.2 Dinamične metode.............................................................................. 55 7.2.2.1 Metoda neto sedanje vrednosti ................................................... 55 7.2.2.2 Metoda notranje stopnje donosa ................................................. 56 7.2.2.3 Indeks donosnosti ....................................................................... 57

8 GIBANJE NEPOSREDNIH TUJIH INVESTICIJ V SVETU ............................. 59 9 NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE V SLOVENIJI ....................................... 62 10 NEPOSREDNE INVESTICIJE SLOVENSKIH PODJETIJ NA TRGIH JUŽNE

IN VZHODNE EVROPE .............................................................................. 69 10.1 Internacionalizacija slovenskih podjetij................................................... 70 10.2. Pomen tranzicijskih držav za izhodne neposredne investicije slovenskih

podjetij.................................................................................................... 71 10.3 Vloga Slovenske izvozne družbe pri pospeševanju neposrednih tujih

investicij na trgih Južne in Vzhodne Evrope .............................................. 73 10.3.1 Izračun zavarovanja pred nekomercialnimi tveganji za hipotetični

investicijski projekt.............................................................................. 75 10.4 Neposredne investicije slovenskih podjetij v izbranih državah ............... 81

10.4.1 Hrvaška .............................................................................................. 81 10.4.1.1 Predstavitev okolja Hrvaške..................................................... 81 10.4.1.2 Deželno tveganje na Hrvaškem............................................... 83 10.4.1.3 Pravni in administrativni okvir neposrednih tujih investicij na

Hrvaškem................................................................................. 84 10.4.1.4 Neposredne investicije slovenskih podjetij na Hrvaškem......... 86

10.4.2 Srbija in Črna gora.............................................................................. 87 10.4.2.1 Predstavitev okolja Srbije in Črne gore.................................... 87 10.4.2.2 Deželno tveganje v Srbiji in Črni gori ....................................... 88 10.4.2.3 Pravni in administrativni okvir neposrednih tujih investicij v Srbiji

in Črni gori ............................................................................... 90 10.4.2.4 Neposredne investicije slovenskih podjetij v Srbiji in Črni gori. 91

IV

10.4.3 Ruska federacija................................................................................. 93 10.4.3.1 Predstavitev okolja Ruske federacije ....................................... 93 10.4.3.2 Deželno tveganje v Rusiji......................................................... 94 10.4.3.3 Pravni in administrativni okvir neposrednih tujih investicij v Ruski

federaciji .................................................................................. 95 10.4.3.4 Neposredne investicije slovenskih podjetij v Rusiji .................. 97

10.4.4 Madžarska.......................................................................................... 99 10.4.4.1 Predstavitev okolja Madžarske ................................................ 99 10.4.4.2 Deželno tveganje na Madžarskem..........................................100 10.4.4.3 Pravni in administrativni okvir neposrednih tujih investicij na

Madžarskem ...........................................................................101 10.4.4.4 Neposredne investicije slovenskih podjetij na Madžarskem ...103

10.4.5 Češka republika.................................................................................104 10.4.5.1 Deželno tveganje v Češki republiki .........................................106 10.4.5.2 Pravni in administrativni okvir neposrednih tujih investicij v Češki

republiki ..................................................................................106 10.4.5.3 Neposredne investicije slovenskih podjetij v Češki republiki...109

10.5 Možnosti za neposredne investicije slovenskih podjetij v izbranih državah Južne in Vzhodne Evrope.........................................................................110

SKLEP.................................................................................................................127 LITERATURA IN VIRI .........................................................................................131 SEZNAM TABEL .................................................................................................138

V

ANALIZA NEPOSREDNIH INVESTICIJ SLOVENSKIH PODJETIJ POVZETEK Ključne besede: alternativne oblike vstopa na tuje trge, motivi neposrednih tujih investicij, deželno tveganje, vrednotenje neposrednih tujih investicij, neposredne investicije slovenskih podjetij v državah Južne in Vzhodne Evrope, možnosti za neposredne investicije slovenskih podjetih v izbranih državah Južne in Vzhodne Evrope. Globalizacija in liberalizacija mednarodne menjave sta bistvena dejavnika, ki silita razvite in nerazvite države v internacionalizacijo poslovanja. Pri vstopu na tuje trge imajo podjetja na razpolago številne strategije, od preprostih oblik izvoza, zastopstev, licenčnega poslovanja, franšizinga, partnerstva in podobno, pa vse do raznih oblik naložbenega poslovanja. Podjetje ob vstopu na določen trg običajno izbere, v tistem trenutku, optimalno strategijo, ki je odvisna od različnih dejavnikov. V primeru, da želi biti dolgoročno uspešno, mora strategijo prilagajati spremembam na trgu. Neposredne tuje naložbe predstavljajo dolgoročno strateško in aktivno obliko nastopa na tujih trgih in jih uvrščamo med zahtevnejše oblike internacionalizacije. Po osamosvojitvi si je Slovenija prizadevala za vse večje in učinkovitejše vključevanje na mednarodnih tržiščih. Pri tem so prevladovale t.i. trgovinske oblike internacionalizacije, saj so neposredne naložbe v tujini za nekatera slovenska podjetja prezahtevne (zahtevajo veliko finančnih virov in izkušenj). Investiranje v tujini je povezano s posedovanjem specifičnih podjetniških prednosti, zato v zadnjem obdobju ni bilo realno pričakovati večjih naložb v razvita zahodnoevropska gospodarstva, temveč njihovo usmeritev v države Južne in Vzhodne Evrope. Podobno velja to tudi za kratkoročno in srednjeročno obdobje v prihodnosti. Obseg slovenskih naložb v tujini se povečuje iz leta v leto. Medtem ko je akumulirana vrednost vhodnih tokov neposrednih tujih naložb konec leta 2004 znašala 5,556 milijarde evrov, so slovenska podjetja v tujini investirala približno 2,230 milijarde evrov. V državah Južne in Vzhodne Evrope je bilo realiziranih približno 75 odstotkov vseh slovenskih investicij v tujini. Pri tem velja izpostaviti, da se slovenska podjetja pri neposrednih naložbah v bivše socialistične države ne odzivajo pretirano na visoka deželna tveganja na teh trgih. Glavne vzpodbude se izražajo predvsem, zaradi lastniško specifičnih prednosti, cenejše proizvodnje, razvoja insajderske pozicije na trgu, njihove potencialne rasti, nizke konkurence, večjega trga, razpoložljivosti in dostopa do cenejših inputov, dobrega poznavanja tamkajšnjih razmer, kulture in jezika. Slovenska podjetja so na obravnavanih trgih uveljavljena, njihove blagovne znamke so cenjene. Podobno kot Slovenija so tudi nekatere vzhodnoevropske države leta 2004 postale polnopravne članice Evropske unije. Problem je nastal v odnosu z ostalimi državami Južne in Vzhodne Evrope, ki so za Slovenijo pomembne gospodarske partnerice in s katerimi je imela Slovenija sklenjene prostotrgovinske sporazume,

VI

ki so prenehali veljati. Sem spadajo predvsem države, ki so nastale po razpadu Jugoslavije. Zaradi visoke tveganosti so se podjetja iz najrazvitejših držav dolgo časa izogibala tem trgom, kar je številnim slovenskim podjetjem omogočalo na enostavnejši način pridobivati tržne deleže in graditi strategijo tržnega leaderja. Razvojna stopnja neposrednih tujih investicij v slovenskem okolju je v začetni fazi, kar kaže dejstvo, da je raven vhodnih tokov neposrednih naložb neuravnotežena z izhodnimi. Glavni problem leži v neaktivni vlogi države. Leta 1999 je bil sprejet Zakon o deviznem poslovanju, ki je odpravil ovire, ki so veljale pri izhodnih neposrednih tujih investicijah. Navkljub temu je moč zaznati odsotnost aktivne vloge države, saj bi morala le–ta učinkoviteje delovati pri sprejemanju sporazumov o zavarovanju investicij in izogibanju dvojnega obdavčevanja, kar bi podjetjem olajševalo investiranje v tujini. Izhodne neposredne investicije zahtevajo veliko napora in so zaenkrat odvisne zgolj od sposobnosti slovenskih podjetij. Država bi morala investitorjem zagotavljati strateško podporo, svetovanje, znanje, informacije in finančna sredstva pri prodiranju na tuja tržišča. Izpostaviti velja, da je slovenska vlada pri privabljanju vhodnih tujih naložb sprejela številne ukrepe in ustanovila Agencijo za gospodarsko promocijo in tuje investicije. Pri izhodnih tujih naložbah pa se naša podjetja srečujejo s pomanjkljivimi in nezadostnimi informacijami. Sicer so v okviru Gospodarske zbornice Slovenije, tako v tujini kot doma, organizirani razni kongresi, kjer se slovenski izvozniki srečujejo s potencialnimi poslovnimi partnerji. Podatke je proti visokim plačilom moč pridobiti od specializiranih institucij, npr. od Centra za mednarodno sodelovanje in razvoj. Ne obstaja pa celovita podpora, za katero bi lahko rekli, da je v nacionalnem interesu, in ki bi omogočala podjetjem vseh velikosti hitrejše in učinkovitejše pridobivanje informacij o potencialnih tržiščih. V magistrskem delu podrobneje predstavljamo pet držav Južne in Vzhodne Evrope, in sicer Hrvaško, Srbijo in Črno goro, Rusko federacijo, Madžarsko ter Češko republiko. Hrvaška je v preteklem desetletju, kot bivša jugoslovanska republika, realizirala največ tujih investicij. Izmed bivših držav Sovjetske zveze je največ neposrednih investicij prejela Ruska federacija. Madžarsko in Češko so v tranzicijskem obdobju številne multinacionalke izbrale kot lokacijo za neposredne naložbe, kar je spremenilo celotno strukturo njihovih gospodarstev in jih vključilo v mednarodne gospodarske tokove. S stabilizacijo razmer v Srbiji in Črni gori je v prihodnosti realno pričakovati naraščanje tujih naložb v tej državi

VII

ANALYSIS OF FOREIGN DIRECT INVESTMENTS MADE BY SLOVENIAN FIRMS ABSTRACT Key words: alternative strategies for foreign market entry, motives for foreign direct investments, country risk, valuation of foreign direct investment, foreign direct investments of Slovenian firms into countries of southern and eastern Europe, opportunities for foreign direct investments of Slovenian firms in select countries in southern and eastern Europe. Globalization and liberalization of trade are instrumental in pushing developed and developing countries into trade. In entering foreign markets companies have at their disposal several strategies, from straightforward exporting, licensing, franchising, partnerships and such, all the way to investing abroad. As a company enters a certain market it picks a strategy. For instance, if it aims at long term success it must adapt its strategy to market changes. Direct foreign investments represent a long term strategic and active presence on foreign markets and are categorized as some of the more advanced forms of globalization. Slovenian companies started investing abroad in the 1960s. Legislation at the time allowed the set-up of joint ventures. Following independence, Slovenia has sought to increase its presence and effectiveness in foreign markets. These were spearheaded by so called trade related forms of internationalization, as indirect forms of investment abroad were too onerous for some Slovenian companies – that is, they required too much money and expertise. Investing abroad is related to possessing specific entrepreneurial advantages, which is why in recent times it was not realistic to expect greater investments into developed west European economies, but rather investments into countries of Southern and Eastern Europe. This is also valid in the short and middle term. The size of Slovenian foreign investment is growing year on year. While the cumulative value of incoming investments at the end of 2004 was USD 5,556 billions, Slovenian companies invested about USD 2,230 abroad. The countries of Southern and Eastern Europe received 75 per cent of all Slovenian investment abroad. It is worth noting that Slovenian companies, when making direct investments into former socialist countries, do not take large equity stakes. The main incentives are specific ownership advantages, meaning cheaper production, the development of an insider position in the market, their growth potential, limited competition, bigger markets, the availability and access of cheaper resources, good knowledge of local conditions, culture, and language. Slovenian companies on these markets are well established, their brand names are highly rated, their companies are well capitalized and managed. While most East European nations have more or less completed the privatization process, this process is still underway in some Southern European countries – above all in the Former Yugoslavia. Privatization in which foreign investors are involved enables on the one hand rapid restructuring of economies, which benefits

VIII

the recipient country. On the other hand, benefits exist for multinational companies which in this way fully exploit specific ownership advantages. According to estimates by international institutions the countries of Southern and Eastern Europe represent some of the most promising markets. Like Slovenia, some East European countries on 1 May 2004 joined the European Union. This may create problems in relations with countries of Southern and Eastern Europe that are not joining. These countries are important business partners for Slovenia, with whom it shares free trade arrangements which will cease to exist. These are mainly countries that came to exist from the dissolution of the Former Yugoslavia. Because of the high risks involved, companies from highly developed nations have avoided this area, which has enabled Slovenian companies to gain market share and become market leaders in the region. The development of direct foreign investments into the Slovenian economy is in its initial stages, which is demonstrated by the fact that that level of inbound investment is lower than that of outbound investment. The main problem lies in the passive role played by the state. In 1999 a law on foreign investment was passed. This law removed the obstacles that applied to outbound direct investment. Despite this the absence of an active government role is noticeable because it is the government which should more effectively sign accords about the protection of investments and the avoidance of double taxation that would simplify investing abroad. Foreign direct investments require a lot of effort and are for now dependent entirely on the abilities of Slovenian firms. The government should give investors strategic support, advice, knowledge, information and financial support in their bid to enter foreign markets. It is worth mentioning that the Slovenian government has in courting foreign investments passed several measures and set up an Agency for Economic Promotion and Foreign Investments. With external investments Slovenian companies are still encountering shortcomings and insufficient information. The Economic Council of Slovenia does organize, both at home and abroad, various trade shows where Slovenian exporters meet with prospective business partners. Information can be obtained for large fees from specialized institutions like the Centre for International Cooperation. But no overall support structure exists for which we could say that it is working in the national interest and that would enable companies of all sizes faster and more efficient access to information about potential markets. This thesis in greater detail examines five countries of Southern and Eastern Europe, namely Croatia, Russia, Hungary and Serbia and Montenegro. Croatia has in the past decade attracted the most foreign investment among all the former Yugoslav republics. Russia was the biggest recipient of foreign investment among the former Soviet republics. Hungary and the Czech Republic were chosen in the transition period by several multinationals as recipients of foreign direct investment, which changed the whole structure of their economies and included them in international economic currents. With the stabilization of events in Serbia and Montenegro, investment can be expected there too.

1

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis raziskovalnega problema Za majhno in odprto slovensko gospodarstvo je mednarodna trgovina ključnega pomena za rast ravni blaginje in socialne varnosti v državi. To izraža dejstvo, da morajo slovenska podjetja na tujih trgih prodati približno tri četrtine proizvedenega blaga. Intenzivne uvozne in izvozne dejavnosti ključno prispevajo k uveljavljanju številnih komparativnih prednosti slovenskih podjetij in omogočajo njihovo uveljavitev v mednarodnem okolju. V majhnem gospodarstvu lahko le izvoz omogoči ekonomijo obsega, ki je potrebna za optimalno proizvodnjo in naraščanje konkurenčnosti. Z mednarodno menjavo raste produktivnost posameznih panog, ki je osnova za razvoj gospodarstva in podjetij. Po Damijanu (1996, 22 - 23) so lahko majhne države v povprečju enako razvite, dosegajo enake stopnje rasti in v enaki meri izkoriščajo ekonomije obsega kot velike države, če so izrazito izvozno usmerjene. Na ta način imajo možnost, da postanejo ekonomsko velike države in na ta način v polni meri izkoriščajo pomembne dinamične razvojne impulze iz tujine. Globalizacija in liberalizacija mednarodne menjave sta bistvena dejavnika, ki silita razvite in nerazvite države v internacionalizacijo poslovanja. Pri vstopu na tuje trge imajo podjetja na razpolago številne strategije, od preprostih oblik izvoza, zastopstev, licenčnega poslovanja, franšizinga, partnerstva in podobno, pa vse do raznih oblik naložbenega poslovanja. Podjetje ob vstopu na določen trg običajno izbere, v tistem trenutku, optimalno strategijo, ki je odvisna od različnih dejavnikov. V primeru, da želi biti dolgoročno uspešno, mora strategijo prilagajati spremembam na trgu. Neposredne tuje naložbe predstavljajo dolgoročno strateško in aktivno obliko nastopa na tujih trgih in jih uvrščamo med zahtevnejše oblike internacionalizacije. Po osamosvojitvi si je Slovenija prizadevala za vse večje in učinkovitejše vključevanje na mednarodnih tržiščih. Pri tem so prevladovale t.i. trgovinske oblike internacionalizacije, saj so neposredne naložbe v tujini za nekatera slovenska podjetja prezahtevne (zahtevajo veliko finančnih virov in izkušenj). Investiranje v tujini je povezano s posedovanjem specifičnih podjetniških prednosti, zato v zadnjem obdobju ni bilo realno pričakovati večjih naložb v razvita zahodnoevropska gospodarstva, temveč njihovo usmeritev v države Južne in Vzhodne Evrope. Podobno velja to tudi za kratkoročno in srednjeročno obdobje v prihodnosti. Z padcem vzhodnega bloka in pričetkom tranzicije, je pričel naraščati pritok neposrednih tujih investicij v državah Južne in Vzhodne Evrope. Razvijati se je začelo tržno gospodarstvo, razne omejitve, ki so ovirale prosto trgovanje so bile odpravljene. Glavni razlogi za naraščanje neposrednih tujih investicij v teh državah so notranja in zunanja liberalizacija gospodarstva, privatizacija, integracija v mednarodno delitev dela, sektorsko prestrukturiranje gospodarstva, izobraževanje vodstvenih kadrov, prost vstop in izstop podjetij, demokratizacija, agresivnejša

2

politika držav za pospeševanje vhodnih investicij in vlaganje v promocijske aktivnosti. Tuji kapital je v obdobju spremembe gospodarske ureditve pomemben dejavnik hitrega gospodarskega razvoja, poleg tega pa rast mednarodne menjave in tujih investicij pripomore pri reformah teh gospodarstev in njihovi uveljavitvi na zahtevnejših trgih. V mednarodnem okolju so izraziteje prisotne nepredvidljive in nestabilne razmere, ki se kažejo v pojavu najrazličnejših vrst tveganj. Nepoznavanje le-teh pogosto pripelje do nezaželjenih stranskih učinkov, včasih celo do negativnih ekonomskih rezultatov, ki so povezani z visokimi podjetniškimi ter tudi družbenimi stroški, kot je npr. izguba delovnih mest. Deželno tveganje se načeloma izdeluje za pomoč tujim investitorjem in finančnim institucijam pri ocenjevanju tveganosti njihovih naložb in posojil. Na osnovi tega bi lahko sklepali, da naj bi bile dobre ocene deželnega tveganja vodilo tujim podjetjem za neposredne investicije. Podatki kažejo nasprotno, saj Slovenija pri neposrednih naložbah močno zaostaja za ostalimi tranzicijskimi državami, kar kaže na nizko korelacijo deželnega tveganja in tujih neposrednih investicij. Obseg slovenskih naložb v tujini se povečuje iz leta v leto. Medtem ko je akumulirana vrednost vhodnih tokov neposrednih tujih naložb konec leta 2004 znašala 5,556 milijarde evrov, so slovenska podjetja v tujini investirala približno 2,230 milijarde evrov. V državah Južne in Vzhodne Evrope je bilo realiziranih približno 75 odstotkov vseh slovenskih investicij v tujini. Pri tem velja izpostaviti, da se slovenska podjetja pri neposrednih naložbah v bivše socialistične države ne odzivajo pretirano na visoka deželna tveganja na teh trgih. Glavne vzpodbude se izražajo predvsem, zaradi lastniško specifičnih prednosti, cenejše proizvodnje, razvoja insajderske pozicije na trgu, njihove potencialne rasti, nizke konkurence, večjega trga, razpoložljivosti in dostopa do cenejših inputov, dobrega poznavanja tamkajšnjih razmer, kulture in jezika. Slovenska podjetja so na obravnavanih trgih uveljavljena, njihove blagovne znamke so cenjene. Medtem ko je večina vzhodnoevropskih držav bolj ali manj že zaključila proces privatizacije, se le-ta še vedno odvija v nekaterih državah Južne Evrope, kamor sodijo predvsem bivše jugoslovanske republike. Po eni strani omogoča privatizacija, v katero so vključeni tujci, pospešeno prestrukturiranje in obnovo gospodarstev, kar koristi državi prejemnici, po drugi strani pa obstajajo koristi tudi za multinacionalna podjetja, ki na ta način v polni meri izkoriščajo lastniško specifične prednosti. Po ocenah svetovnih institucij predstavljajo države Južne in Vzhodne Evrope ene izmed najperspektivnejših trgov v prihodnosti. Navkljub svoji majhnosti Slovenija izraža težnjo po zmanjševanju zaostanka v ekonomski razvitosti za najbolj razvitimi državami. Pri tem se zgleduje po majhnih državah, ki so postale uspešne v svetovnem merilu. V njih se internacionalizacijski procesi izražajo intenzivneje, ker lahko le na ta način nadomestijo slabosti majhnega trga.

3

V zadnjem času trgovinska oblika internacionalizacije, ki prevladuje v Sloveniji od osamosvojitve dalje, ni več sposobna v polni meri izkoriščati prednosti, ki jih posedujejo slovenska podjetja. Ta se morajo zato posluževati raznih investicijskih oblik vstopa na tuja tržišča. Zaradi omejenosti sredstev in relativne majhnosti se podjetja srečujejo z različnimi problemi, saj ne morejo konkurirati multinacionalnim družbam na razvitih trgih. Zato je za njih smotrno, da kapital usmerjajo v države, ki so za globalna podjetja manj zanimive. Podobno kot Slovenija so tudi nekatere vzhodnoevropske države leta 2004 postale polnopravne članice Evropske unije. Problem je nastal v odnosu z ostalimi državami Južne in Vzhodne Evrope, ki so za Slovenijo pomembne gospodarske partnerice in s katerimi je imela Slovenija sklenjene prostotrgovinske sporazume, ki so prenehali veljati. Sem spadajo predvsem države, ki so nastale po razpadu Jugoslavije. Zaradi visoke tveganosti so se podjetja iz najrazvitejših držav dolgo časa izogibala tem trgom, kar je številnim slovenskim podjetjem omogočalo na enostavnejši način pridobivati tržne deleže in graditi strategijo tržnega leaderja. Razvojna stopnja neposrednih tujih investicij v slovenskem okolju je v začetni fazi, kar kaže dejstvo, da je raven vhodnih tokov neposrednih naložb neuravnotežena z izhodnimi. Glavni problem leži v neaktivni vlogi države. Leta 1999 je bil sprejet Zakon o deviznem poslovanju, ki je odpravil ovire, ki so veljale pri izhodnih neposrednih tujih investicijah.1 Navkljub temu je moč zaznati odsotnost aktivne vloge države, saj bi morala le–ta učinkoviteje delovati pri sprejemanju sporazumov o zavarovanju investicij in izogibanju dvojnega obdavčevanja, kar bi podjetjem olajševalo investiranje v tujini. Izhodne neposredne investicije zahtevajo veliko napora in so zaenkrat odvisne zgolj od sposobnosti slovenskih podjetij. Država bi morala investitorjem zagotavljati strateško podporo, svetovanje, znanje, informacije in finančna sredstva pri prodiranju na tuja tržišča. Izpostaviti velja, da je slovenska vlada pri privabljanju vhodnih tujih naložb sprejela številne ukrepe in ustanovila Agencijo za gospodarsko promocijo in tuje investicije. Pri izhodnih tujih naložbah pa se naša podjetja srečujejo s pomanjkljivimi in nezadostnimi informacijami. Sicer so v okviru Gospodarske zbornice Slovenije, tako v tujini kot doma, organizirani razni kongresi, kjer se slovenski izvozniki srečujejo s potencialnimi poslovnimi partnerji. Podatke je proti visokim plačilom moč pridobiti od specializiranih institucij, npr. od Centra za mednarodno sodelovanje in razvoj. Ne obstaja pa celovita podpora, za katero bi lahko rekli, da je v nacionalnem interesu, in ki bi omogočala podjetjem vseh velikosti hitrejše in učinkovitejše pridobivanje informacij o potencialnih tržiščih. Navedena dejstva so vzpodbudila nastanek tega dela. Zaradi omejenosti prostora v magistrskem delu ne obravnavamo podrobneje vseh držav, temveč le izbrane, ki

1 Do leta 1999 je to področje urejal Zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju, ki je določal, da morajo podjetja za investicije v tujini pridobiti predhodno dovoljenje Ministrstva za finance. Novi zakon predpisuje le obvezo poročanja v obliki vpisa v register neposrednih naložb v tujini, ki se vodi pri Ministrstvu za finance (Zakon o deviznem poslovanju 1999, 44).

4

po naših ocenah zagotavljajo reprezentativni okvir za celotno regijo. Nedvomno predstavlja to delo poskus zapolnitve vrzeli na tem področju. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen magistrskega dela je predstaviti teoretične vidike neposrednih tujih naložb, ki so se razvijali predvsem v drugi polovici prejšnjega stoletja. Analizirali bomo proces internacionalizacije in opredelili pomen neposrednih investicij slovenskih podjetij v tujini. Prikazali bomo, kako se lahko slovenska podjetja z neposrednimi naložbami uspešno vključujejo v mednarodne proizvodne procese, povečujejo prodajo svojih izdelkov, diverzificirajo tveganja, znižujejo proizvodne in transportne stroške, ipd. Poleg tega je namen magistrskega dela dopolnjevati in razvijati lastne sposobnosti obravnavane tematike in jih prenašati v slovensko prakso. Cilj je sooblikovati razvoj potrebnih znanj, na tem, za slovenska podjetja zelo pomembnem področju. Cilji, ki jih v magistrskem delu želimo doseči, so: • prikazati teoretična izhodišča neposrednih tujih investicij; • predstaviti alternativne strategije vstopa na tuja tržišča; • prikazati motive neposrednih tujih investicij; • podrobno preučiti dejavnike, ki vzpodbujajo neposredne tuje investicije; • prikazati pomen poznavanja in ocenjevanja tveganj pri vstopu na tuja tržišča; • analizirati rast in razvoj neposrednih naložb slovenskih podjetij v tujini; • prikazati privlačnost trgov držav Južne in Vzhodne Evrope za slovenska

podjetja; • analizirati pravne in administrativne vidike glede na neposredne tuje naložbe v

izbranih državah; • analizirati neposredne naložbe slovenskih podjetij v izbranih državah; • prikazati možnosti za neposredne investicije slovenskih podjetij v izbranih

državah.

5

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo so prenehale veljati nekatere bilateralne pogodbe o prostem pretoku blaga. Ob uvedbi zaščitnih ukrepov za uvoz tujega blaga, slovenski proizvodi izgubljajo določene konkurenčne prednosti. Zato je smiselno pričakovati rast obsega neposrednih naložb slovenskih podjetij, predvsem v tranzicijskih državah, ki postajajo vse bolj privlačna destinacija. Uspešnim realizacijam v preteklosti bodo najverjetneje sledila številna izvozno naravnana podjetja. Slovenska podjetja so z obravnavanimi trgi, zaradi podobnega političnega sistema v preteklosti in vzporednega tranzicijskega procesa, povezana zgodovinsko. Na to kaže tudi dejstvo, da največ investirajo v obmejne države, države bivše Jugoslavije in vzhodnoevropske države. Nedvomno so slovenska podjetja dovolj razvita za neposredne naložbe v Južni in Vzhodni Evropi. Po drugi strani pa so ti trgi pozitivno naravnani do tujih investicij, kar kaže njihov trend rasti v zadnjem desetletju. V magistrskem delu se bomo omejili na analizo izhodnih neposrednih tujih investicij na tržiščih Južne in Vzhodne Evrope. Ocenjujemo, da je večina slovenskih neposrednih naložb realiziranih prav na teh trgih. 1.4 Metode raziskovanja Magistrsko delo temelji na mikroekonomski raziskavi slovenskih podjetij, ki investirajo na tujih tržiščih. Na osnovi zbranih agregatnih podatkov vključuje tudi elemente makroekonomske raziskave. S komparativno statiko smo primerjali podatke v različnih obdobjih. Pristop pri raziskovanju je tako deskriptiven, ko prikazujemo različne teorije s področja neposrednih tujih investicij, kot tudi analitičen, ko analiziramo obstoječe podatke različnih tujih in domačih ekonomskih institucij. V okviru deskriptivnega pristopa smo uporabili naslednje metode raziskave: • metodo deskripcije; • komparativno metodo; • metodo kompilacije. V okviru analitičnega pristopa pa smo samostojno uporabili induktivno metodo sklepanja. Gradivo je smiselno črpano iz domače in tuje strokovne literature, od domačih in tujih ekonomskih institucij, ki se ukvarjajo z neposrednimi tujimi investicijami in iz internetnih naslovov.

6

2 OPREDELITEV NEPOSREDNIH TUJIH INVESTICIJ Neposredne tuje investicije so ena izmed številnih oblik mednarodne dejavnosti podjetij. Podjetja, ki deluje v mednarodnem okolju, imajo na razpolago več različnih možnosti delovanja. Na tuja tržišča lahko vstopajo bodisi posredno bodisi neposredno. Med posredne oblike vstopa uvrščamo priložnostni izvoz, izvozne trgovske družbe, licenčno poslovanje, pogodbeno izdelavo, franšizing, pogodbe o poslovodenju in kooperacije. Oblike neposrednega vstopa na tuje trge predstavljajo izvozni oddelki, izvoz s potniki, izvozna združenja, izvoz ob sodelovanju zastopstev, izvozno prodajne družbe, podružnice, sestrska podjetja, skupna vlaganja, samostojna vlaganja in poslovne zveze (Hrastelj 1995, 127). Naložbe kapitala v tujini delimo na vlaganje kapitala s fiksnim donosom (krediti) ter vlaganje kapitala s sprejemljivim donosom, ki se deli na neposredne investicije in portfolio investicije. Neposredne tuje investicije omogočajo investitorju kontrolo in upravljanje podjetja, kot tudi lastninsko pravico do podjetja (Arhar 1984, 15). Po priporočilu OECD (OECD 1992, 4) so neposredne tuje investicije definirane kot naložbe, ki jih investitor realizira v tujini z namenom vzpostavitve trajnih ekonomskih odnosov, kakor tudi učinkovitejšega upravljanja gospodarskih družb ali drugih pravnih subjektov, v katere je naložba izvršena. V Sloveniji opredeljuje neposredne tuje investicije novi Zakon o deviznem poslovanju (Zakon o deviznem poslovanju 1999, 40 – 43). Zaradi primerljivosti in skladnosti z ureditvijo Evropske unije, zakon povzema mednarodno uveljavljeno definicijo, ki jo predlaga OECD. Za neposredno tujo investicijo se šteje: • ko investitor v celoti poseduje in obvladuje gospodarsko družbo; • ko naložbenik z naložbo postane udeležen v novo ustanovljeni ali že obstoječi

gospodarski družbi. Pri tovrstnih naložbah je težko soditi, ali gre za neposredno naložbo ali portfeljsko naložbo, zato je zakon kot usmeritveno mejo postavil mejo 10 odstotkov, ki se običajno uporablja v svetu pri statističnem ločevanju neposrednih od portfeljskih naložb. Ta meja ni absolutna in ne pomeni, da se v vsakem primeru, ko jo naložbenik preseže, tovrstna naložba šteje za neposredno naložbo;

• dolgoročna posojila z dobo pet ali več let, z namenom vzpostavljanja trajnih

ekonomskih povezav. Bistvena značilnost, ki neposredne tuje investicije razlikuje od portfolio investicij, je težnja po aktivni vlogi tujega investitorja, tako da s trajno lastniško udeležbo pridobi nadzor nad podjetjem in sodeluje pri njegovem upravljanju. Medtem ko se finančna vlaganja pri neposrednih investicijah običajno kombinirajo z vlaganji v nefinančni obliki, se pri portfolio investicijah načelno vlaga le v finančni obliki (Rojec 1994, 26 –27).

7

Osnovo za neposredne tuje investicije predstavljajo zadostna razpoložljiva sredstva. Na ta način podjetja ohranijo nadzor nad vsemi poslovnimi procesi in se izognejo raznim konfliktnim situacijam. Poleg tega lahko usmerjajo vse marketinške aktivnosti v željeni smeri. Dve različni možnosti, ki sodita v okvir neposrednih tujih investicij, predstavljajo prevzemi obstoječih podjetij (akvizicije) in greenfield naložbe (Douglas, Craig 1995, 166). Tabela 1: Prednosti in omejitve akvizicij in greenfield investicij AKVIZICIJE GREENFIELD Prednosti • hiter vstop

• dostop do distribucijskih kanalov • obstoječe izkušnje managementa • obstoječa blagovna znamka in ugled • zmanjšanje konkurence

• vrhunska tehnologija • integralna proizvodnja • operacijska učinkovitost

Omejitve • integracija v obstoječe poslovanje • komunikacijski in koordinacijski problemi • ustreznost z obstoječimi posli

• investicijski stroški • potreba po realizaciji novih

poslov • daljši čas realizacije

Vir: Douglas, Craig (1995, 166). Akvizicije oziroma prevzemi so pogosto uporabljeni, ko je prisotna močna konkurenca med obstoječimi partnerji. Managerji, ki ostanejo v podjetju, predstavljajo bogat vir koristnih informacij o značilnostih lokalnega trga. V primeru, da prevzem ni izvedljiv (primerna tarča ne obstaja, prevzemna cena je previsoka), lahko podjetje v tuji državi na novo zgradi proizvodni obrat. Ta način je sicer počasnejši od predhodnega, vseeno pa pospeši razvoj globalnega integracijskega sistema proizvodnje in logistike (Douglas, Craig 1995, 167 – 168). V zadnjem desetletju se je v tranzicijskih državah uveljavil nov izraz - brownfield investicije. Tuje podjetje v privatizacijskem procesu kupi oziroma na borzi prevzame obstoječe podjetje, ga bolj ali manj v celoti prestrukturira, pri čemer včasih ohrani neotipljiva sredstva, kot je blagovna znamka ali delovna sila (Larimo 2001, 45).

8

3 ALTERNATIVNE OBLIKE VSTOPA NA TUJE TRGE Za vstop na tuje trge ne obstaja idealna pot. Pred vstopom na tuje tržišče naj bi podjetje pretehtalo vse razpoložljive možnosti. Upoštevati mora stopnjo konkurence na tujem trgu, različna tveganja, politiko podjetja, stabilnost trga, na katerega vstopa, politiko države gostiteljice do tujih podjetij, vladne ukrepe, ipd. Na izbor primerne strategije vstopa na tuje trge vpliva: hitrost željenega vstopa, posredni in neposredni stroški vstopa, fleksibilnost vstopa, tveganja, čas pokritja stroškov vstopa oz. investicije in dolgoročni profitni motivi (Paliwoda 1993, 138). Izbira primerne strategije vstopa na tuje trge predstavlja za številna podjetja osnovno in obenem najbolj kritično odločitev na področju mednarodnega marketinga. V primeru, da podjetje izbere obliko licenčnega poslovanja, omeji svoj vpliv pri razvoju izdelka, promociji in ceni. Nasprotno ima pri neposrednih tujih investicijah velik vpliv na omenjene dejavnike, vendar hkrati narastejo tudi stroški in tveganja. Posredni in neposredni izvoz predstavlja za podjetje nižjo stopnjo tveganja, po drugi strani pa tudi nižjo obvladljivost trga (Chee, Harris 1993, 287). Podjetje se mora pri vstopu na tuje trge vprašati, kakšno tržno prisotnost želi doseči, kje bo proizvajalo, kakšne strateške povezave naj ustvari, kdo so njihovi konkurenti, kakšne so njihove strategije in viri. Pri tem se srečuje s številnimi tveganji, med katerimi še posebno izstopajo (Kotler 1996, 410): • velika zadolženost v tujini: nekatere države z privlačnimi tržišči so tako močno

zadolžene, da ne morejo odplačevati obresti, kaj šele glavnice; • nestabilne vlade: visoka zadolženost, visoka inflacija in visoka brezposelnost

lahko posledično povzročijo razlastitve, nacionalizacije in omejevanje prenosa dobička;

• problemi s tujo valuto: politična nestabilnost lahko povzroči nihanje tuje valute,

kar destabilizira poslovanje; • zahteve tuje vlade pri vstopu in birokracija: vlada lahko zahteva skupno

lastništvo, pri čemer ima domači partner večji delež; • carine in druge omejitve: uvedba visokih carin, ki ščitijo domače gospodarstvo; • korupcija: birokrati v številnih državah lahko zahtevajo visoke podkupnine; • tehnološko piratstvo: podjetja, ki vstopajo na tuje trge morajo računati, da se

bodo tuji managerji naučili proizvajati izdelek, kar eventuelno lahko povzroči odkrito ali prikrito bojevanje za premoč;

• visoki stroški izdelka in komunikacijske prilagoditve: podjetja morajo pri vstopu

na tuje trge natančno preučiti tuje tržišče na področju gospodarstva,

9

zakonodaje, politike in kulture, da bi se izognila kasnejšim nepredvidenim izdatkom.

V nadaljevanju predstavljamo nekatere strategije vstopa na tuje trge, ki jih podjetja najpogosteje uporabljajo. Izbira posamezne strategije je odvisna od odnosa do tveganja, želenega nadzora in pričakovanega dobička. 3.1 Posredni izvoz Posredni izvoz predstavlja najobičajnejši in najpreprostejši način vstopa na tuje trge. Pri tem ločujemo med občasnim izvozom, ko podjetje npr. izvaža na osnovi spontanega naročila iz tujine, in aktivnim izvozom, ko se podjetje obveže, da bo kontinuirano oskrbovalo določeno tržišče. Ta oblika izvoza povzroča najmanj sprememb v organizaciji, naložbah in proizvodnji. Podjetja lahko izbirajo med štirimi tipi posrednikov, in sicer: domačim izvoznim trgovcem, domačim izvoznim agentom, kooperativnim organizacijam in podjetji za upravljanje izvoza (Kotler 1996, 416). Posredni izvoz je primerna oblika vstopne strategije za podjetja, ki občasno izvažajo na tuje trge, saj ne zahteva poglobljenega znanja o tuji državi. Za nekatera manjša podjetja predstavlja posredni izvoz edino razpoložljivo pot na tuje trge. V nadaljevanju predstavljamo nekatere najbolj značilne oblike posrednega izvoza. 3.1.1 Domači izvozni trgovec Domači izvozni trgovec kupuje izdelke od proizvajalcev na domačem trgu, ki jih potem izvaža s pomočjo svojih prodajnih agentov. Nekateri izvozni trgovci so specializirani za določene trge in določene proizvode. Prednosti tega načina poslovanja so: proizvodi podjetja so razmeroma hitro plasirani na tuje trge s pomočjo razvejane distribucijske mreže in kontaktov izvoznega trgovca; ni potrebe, da bi imelo podjetje svoj lasten izvozni oddelek, saj izvozni trgovci obvladujejo celoten izvozni posel (dokumente, transport, plačila); izvozni trgovci običajno izvršijo plačilo, ko prejmejo blago, kar za proizvajalce pomeni, da se jim ni treba ukvarjati s finančnimi in izvoznimi transakcijami; na ta način se izognejo kreditnemu tveganju; nekateri trgovci se specializirajo za določeno področje, npr. za barter menjavo (Chee, Harris 1993, 290 –291). V primeru, da se celotna prodaja na tujih trgih vrši s pomočjo domačega izvoznega trgovca, podjetje na teh trgih ne razvija direktnih kontaktov in naklonjenosti s strani kupcev, kar včasih lahko predstavlja osnovo za začetno rast. Druge slabosti te strategije so: podjetje ima majhno ali nikakršno kontrolo izven domačega trga; podjetje nima pravih informacij o prodajnih možnostih na tujih trgih; izvozni trgovec ima v svojem asortimanu preveliko število podobnih izdelkov.

10

3.1.2 Domači izvozni agent Domači izvozni agent s tujimi kupci sklepa pogodbe o izvozu blaga. Na osnovi sklenjenih in realiziranih pogodb prejema provizijo. Pod njegovo pristojnostjo je večina izvoznih nalog, pri čemer pogosto pokrivajo specifični proizvodni sektor. Za manjša podjetja lahko domači izvozni agenti predstavljajo določene prednosti, in sicer: večja prodaja izven domače tržišča; takojšnje oblikovanje izvoznega oddelka z minimalnimi stroški; blago se prodaja v proizvajalčevem imenu, kar omogoča oblikovanje in kasneje tudi širitev prodajne mreže (Chee, Harris 1993, 291 – 292). Proizvodno podjetje, ki izvoznemu agentu ne zagotavlja visokih provizij, tvega, da se ta ne bo maksimalno angažiral pri iskanju tujih kupcev in da bo celo opustil prodajo zastopanega proizvodnega programa. Na ta način podjetja tudi ne pridobivajo izvoznih izkušenj, ker agenti posredujejo pri vseh izvoznih aktivnostih. Mogoče bo izvozni agent pripravljen prevzeti zastopstvo le, če mu bo to omogočalo prodajo na vseh trgih, kar je lahko v nasprotju s politiko proizvodnega podjetja. 3.1.3 Podjetje za upravljanje izvoza Razna podjetja za upravljanje izvoza so zunanje trgovinske organizacije, kjer proizvajalec nima neposrednega stika s končnim kupcem. To obliko izvoza so pogosto uporabljala slovenska podjetja v socialističnem sistemu, ko so bila prisiljena poslovati samo preko državno vodenih podjetij (npr. Genexa, Astre, Intertradea). Ta strategija omogoča hitro pridobivanje informacij o ciljnih trgih in poslovnih partnerjih; zmanjšuje izvozne stroške; plačila so vezana na obseg prodaje, kar predstavlja dobro motivacijo za izvozna podjetja. Slabosti, ki izhajajo iz te strategije so: izvozna podjetja ne pokrijejo celotnega trga; včasih se zgodi, da ne posvečajo dovolj pozornosti prodaji določenih proizvodov; s posrednim izvozom proizvajalci ne pridobivajo mednarodnih izkušenj, ki bi jim koristile v primeru, da bi se odločili za direkten izvoz. Navkljub tem pomanjkljivostim so izvozna podjetja primerna izbira v začetni fazi mednarodnega trženja in tedaj, ko podjetja nimajo obilnih mednarodnih izkušenj in znanj (Chee, Harris 1993, 292). 3.2 Neposredni izvoz Neposredni izvoz omogoča podjetju direktno prodajo svojih izdelkov na tujih tržiščih. Pri tem so stroški in tveganja večji, hkrati pa je večji potencialni donos. Na ta način lahko podjetje izvaža s pomočjo uvoznikov, agentov in distributerjev v tuji državi, trgovcev na drobno, lastnih izvoznih oddelkov, podružnic v tujini in podobno.

11

Z neposrednim izvozom odgovorni v podjetju pridobivajo mednarodne marketinške izkušnje in povečujejo svoj vpliv na tujih tržiščih. Posebno pozornost morajo nameniti v nadaljevanju naštetim poslovnim operacijam (Johansson 1997, 167 - 175): transportu, carinskim postopkom, iskanju distributerjev, plačilom, zavarovanju plačil, izvoznim licencam, najemanju agentov, poprodajnim aktivnostim, itn. V nadaljevanju bomo podrobneje obravnavali agenta in distributerja, ki predstavljata pogosto uporabljeno strategijo vstopa podjetij na tuje trge.2 3.2.1 Agent Agent je lahko fizična ali pravna oseba, ki posluje v principalovem ali svojem imenu in je upravičen do določene provizije. Pri izbiri agentov morajo biti podjetja pazljiva, saj lahko dobri agentje identificirajo lokalne poslovne priložnosti, povežejo podjetja s potencialnimi odjemalci in priskrbijo druge uporabne informacije (Patrick 1998, 208). Navkljub temu, da veleposlaništva in trgovinske zbornice razpolagajo z dolgimi seznami agentov, je pogosto izredno težko najti primerne osebe, ki bi jo bilo smiselno vključiti v izvozne posle. Provizija agentov običajno temelji na prodaji, zato lahko postane vprašljiva njihova lojalnost pri servisnih storitvah. Prisotne so tudi druge oblike oportunističnega vedenja, ko agent mimo vednosti principala zastopa druga podjetja (Paliwoda 1993, 147). Podjetja se morajo zavedati, da imajo v tuji državi omejen nadzor nad izbranimi agenti, zato morajo njihovemu izboru nameniti posebno pozornost. V pomoč so jim lahko naslednji podatki o agentih (Patrick 1998, 204 - 205): trajanje prejšnje zaposlitve, število sklenjenih pogodb, poznanstva, poznavanje proizvodov podjetja, konkurenčnih proizvodov, zakonodaje, uvoznih restrikcij, ipd. Veliko agentov nima osvojenega tako tehničnega kot strokovnega znanja, ki je nujno potrebno za celovit nastop na tržišču ter za izpolnjevanje prodajnih ter servisnih obveznosti, ki izhajajo iz pogodb. 3.2.2 Distributer Distributerji igrajo pomembno vlogo pri vstopnih strategijah, še posebno na zelo oddaljenih trgih. Nemalokrat se lahko bolj učinkovito spopadajo z lokalnimi in regionalnimi problemi. Podobno kot vse predhodno opisane oblike, tudi ta oblika izvoza predstavlja strategijo vstopa na tuja tržišča z nizkimi stroški. Običajno distributerji zahtevajo ekskluzivne dogovore za prodajo določenih izdelkov na določenih področjih. Distributer se od agentov razlikuje v tem, da skrbi za vse prodajne in poprodajne aktivnosti, ima zaloge proizvajalčevega blaga, opravlja marketinške aktivnosti, sestavlja prodajna poročila, napovedi prodaje in podobno (Paliwoda 1993, 148 – 149). Prednosti, ki jih za podjetja predstavljajo distributerji so: posedovanje aktualnih infomacij o trgu; prenos kreditnega tveganja na distributerja; večje dobavne količine; običajno imajo distributerji določene izkušnje s prodajo in distribucijo 2 Okoli 70 odstotkov podjetij iz Evropske unije in približno 60 odstotkov iz ZDA uporabljajo agente in distributerje pri plasiranju proizvodov na tuja tržišča (Chee, Harris 1993, 294).

12

blaga, kar zmanjšuje uvajalni čas; večja prodaja v primerjavi z agenti, ipd. Pomanjkljivosti, ki izhajajo iz te relacije, so: pogodbo o sodelovanju je težje prekiniti, ker distributer investira v posel dosti več v primerjavi z agentom; ker distributer prevzema kreditno in prodajno tveganje, se lahko pripeti, da ne bo naročal novih proizvodov; nesoglasja o višini marketinških izdatkov; v primeru, da oceni izdelke, ki jih prodaja za nekonkurenčne, lahko hitro zamenja dobavitelja (Chee, Harris 1993, 286 – 287). 3.3 Licenčna proizvodnja v tujini Licenčna proizvodnja v tujini je način mednarodnega poslovanja, ki temelji na licenčni pogodbi, v kateri se dajalec licence dogovori s podjetjem v tujini - jemalcem licence - za odstop določenih pravic, ki imajo za upravičenca do licence določeno vrednost. Upravičenec v zameno sprejme obveznost, da bo proizvajal proizvode na osnovi pridobljene licence v omejenem ali neomejenem obsegu, da bo prodajal te proizvode na v pogodbi določenih trgih, in da bo za uporabo licence plačal odškodnino, ki jo imenujemo licenčnina ali royalty (Hrastelj 1995, 128). Podelitev licence predstavlja za proizvajalca enostaven način vstopa na tuja tržišča. Prodajalcu licence je z nizkim tveganjem omogočen vstop na tuje trge, medtem ko si kupec pridobi proizvodno znanje, znan izdelek ali ime, zaradi česar mu ni potrebno začeti od začetka (Kotler 1996, 417). Prednosti tega načina poslovanja so: ne zahteva naložb v denarni obliki (oz. jih zahteva manj); je hiter, preprost in optimalen način vstopa na tuje trge; na praktičen način se pridobivajo izkušnje; porazdelijo se visoki izdatki za raziskave; liberalna obravnava s strani države uvoznice. Med glavne pomanjkljivosti sodijo: v primeru, da je kupec licence zelo uspešen, dobi dajalec licence resnega konkurenta, ko pogodba preneha veljati; vprašljiva je lahko kontrola jemalca licence glede kakovosti; koristi so manjše in znašajo v povprečju 5 odstotkov od vrednosti na podlagi licence izdelanih proizvodov (Hrastelj 1995, 133). 3.4 Franšizing Franšizing predstavlja zahtevnejšo obliko vstopa na tuje trge, za katero so značilni nadpovprečni letni donosi. Vsebuje elemente licenčnega, zastopniškega, naložbenega in drugih oblik poslovanja ter pomeni izvajanje storitev na višjem nivoju. Običajno pomeni trajnejšo obliko poslovanja. Vključuje zamisel sodelovanja velikih podjetij, ki več vlagajo v raziskave in razvoj, z majhnimi podjetji, ki so se pripravljena kapitalsko in osebno vključiti pri posredovanju blaga in storitev končnim porabnikom. Storitveni program dajalca franšizinga vključuje koncepte nabave, prodaje in organizacije, uporabo zavarovalnih pravic, usposabljanje jemalca franšizinga ter obveznost dajalca franšizinga, da bo jemalca stalno podpiral. Franšizing omogoča vertikalno delitev dela, standardizacijo oblikovanja mreže in skupinski sloves (Hrastelj 1995, 139 – 141).

13

Franšizing je postal popularna strategija vstopa na tuje trge, ker omogoča uspešen nadzor marketinških aktivnosti. V primeru, da jemalec franšize ne dosega iste kakovosti, tvega prekinitev pogodbenega odnosa z dajalcem franšize. Predmet franšizinga so največkrat uveljavljene blagovne znamke, podprte z globalno promocijo in oglaševanjem, vključno s sponzorstvom ob različnih priložnostih (Johansson 1997, 195 – 197). 3.5 Strateška partnerstva Strateško partnerstvo (ang. strategic alliances) je po mnenjih nekaterih podjetniška povezava med ekonomskimi subjekti, pogosto nekdanjimi tekmeci, v kateri pridejo bolj do izraza skupne moči na ta način povezanih partnerjev, kar omogoča boljše možnosti na globalnih trgih. Poleg tega je lahko povezava dveh ali več samostojnih firm, ki soglašajo pri usklajevanju nekaterih virov za skupne namene. Iz opisanega izhajajo naslednje značilnosti (Hrastelj 1995, 491): • strateško partnerstvo je posledica vse večje globalizacije in razvoja globalnih

trgov, pri čemer je tehnološki razvoj najmanj enakovreden dejavnik; • podjetja z njimi usklajujejo določene vire, medtem ko pri drugih ohranjajo svojo

samostojnost; • pokrivajo široko področje različnih formalnih in institucionalnih kooperativnih

oblik, izvozno-uvoznih razmerij in včasih celo združitev; • lahko predstavljajo obliko zavarovanja pred sovražnimi združitvami, pri čemer

podjetja ohranijo del avtonomije. Strateška zavezništva so prostovoljna, dolgoročna, praviloma nelastniška družabništva, interesna razmerja dveh ali več strank, ki jih povezujejo nekateri komplementarni viri in strateški cilji. Med glavne motive za sklenitev strateških partnerstev lahko uvrstimo (Faulkner 1997, 285): • doseganje ekonomije obsega ter pridobitev novih znanj in sposobnosti v

sodelovanju s poslovnim partnerjem; • izkoriščanje poslovnih prednosti oz. dostop do virov, ki jih ima v lasti strateški

partner, kamor se uvršča predvsem njegova tehnologija, distribucijska mreža, svež kapital, proizvodne zmogljivosti in delovna sila;

• porazdelitev tveganja med poslovne partnerje na področju skupnega vlaganja

in razvojno raziskovalnem področju; • možnost hitrejšega vstopa na trg in osvajanje le-tega; • doseganje sinergijskih učinkov, racionalizacija proizvodnih in delovnih

procesov.

14

3.6 Skupna vlaganja O skupnih vlaganjih (ang. joint venture) govorimo, ko dva ali več partnerjev ustanovijo neodvisno podjetje, ki je nova pravna oseba, v katero vloži vsak partner svoj delež sredstev z namenom sodelovanja pri upravljanju, tveganju in udeležbi pri dobičku. Običajno so partnerji pri skupnih vlaganjih iz različnih držav. To obliko vstopa na tuje trge je smiselno uporabiti, ko so izpolnjeni naslednji pogoji (Faulkner 1995, 50 – 51): • cilj dveh ali več partnerjev je ustanoviti samostojno podjetje; • partnerska sredstva so določljiva in lahko ločljiva od matičnih podjetij; • dosežki partnerjev so merljivi; • obstaja potreba po partnerstvu; • partnerji želijo vložiti vnaprej določena sredstva v skupno podjetje; • skupna vlaganja so neizogibna pri vstopu na trge določenih držav. Motivi za skupna vlaganja se razlikujejo glede na to, ali gre za tujega ali domačega partnerja. Tuje partnerje vzpodbudi predvsem želja po osvajanju novih trgov, prenos znanja, navezava stikov v tujini in s tem večja možnost za uspešen prodor na tuje trge, možnost izkoriščanja cenejše delovne sile, surovin in energije. Glavni motivi za skupna vlaganja z vidika domačih partnerjev so predvsem: pridobitev sodobne tehnologije in opreme, dostop do tehničnega znanja, izboljšanje konkurenčnega položaja na domačem trgu, prodor na mednarodni trg s pomočjo tujega vlagatelja, doseganje večje zaposlenosti, povečanje dobička, ipd. (Vukmir 1994, 91). Med prednosti skupnih vlaganj uvrščamo: združevanje komparativnih prednosti; elastičnost pri ovrednotenju vložkov; možnost skupnega upravljanja; ugodnejše financiranje; porazdelitev potrebnih investicij in tveganj; zmanjšanje državnega nasprotovanja tujim vlagateljem; oblika je primerna za določene gospodarske panoge. Glavne pomanjkljivosti pa so: vložki posameznih vlagateljev so lahko nerealno ovrednoteni, zaradi česar prihaja do razhajanj pri upravljanju in delitvi dobička; večje je število pogodbenih strank, manj pravično se deli dobiček; udeleženci v partnerstvu so se prisiljeni odreči nekaterim pravicam pri vodenju; slab poslovni ugled enega partnerja se prenaša tudi na ostale; pogajanja o bistvenih sestavinah partnerstva in pogodbah so lahko dolgotrajna, kar lahko povzroči nižjo učinkovitost vlaganj (Vukmir 1994, 23 –25). Pri skupnih vlaganjih je običajno najmanj eden izmed vlagateljev tujec, zato mora država uvoznica kapitala omogočiti privlačen davčni režim vlaganj, zagotoviti varnost vloženega kapitala, transfer dobičkov, sodelovanje tujih vlagateljev pri vodenju skupnega podjetja, ipd. Okolje odločilno vpliva na odločitev in samo poslovanje pri skupnem vlaganju. Z vidika države uvoznice so glavni razlogi za

15

skupna vlaganja (Vukmir 1994, 10): pritok tujega kapitala in s tem stabilne valute brez zadolževanja; dostop do napredne tehnologije za domačo industrijo; odpiranje novih delovnih mest; dobava novih strojev, opreme, surovin in rezervnih delov iz naslova skupnih vlaganj; krepitev lastnega industrijskega potenciala; povečanje izvoza in izboljšanje salda plačilne bilance; večja gospodarska rast. Razlogi za skupna vlaganja z vidika vlade države iz katere prihajajo skupna vlaganja so: razvoj in širitev domače industrije na tuje trge; prihodki od skupnih vlaganj, ki se pozitivno odražajo v plačilni bilanci; večji vpliv v tuji državi.

16

4 MOTIVI NEPOSREDNIH TUJIH INVESTICIJ V primeru, če želi domača država privabiti neposredne tuje investicije iz razvojnih razlogov, se postavlja vprašanje, zakaj želi tuji investitor razširiti svoje poslovne dejavnosti v drugi državi. Nedvomno išče tuje podjetje prostor, kjer bo doseglo največjo donosnost na svoj kapital. Na raven neposrednih tujih investicij pomembno vpliva tudi likvidnostna presoja, kar pomeni, da naj bi bil projekt vedno tekoče likviden, da ga ne bi bilo potrebno dodatno finančno podpirati. V nadaljevanju navajamo nekatere dejavnike, ki vplivajo na odločitve o neposrednih naložbah v tujini (Senjur 1993, 234 – 235): • težnja na strani investitorja, da brani obstoječi tržni delež pred konkurenti; • želja, da pridobi in ohrani vpliv na zaščitenem tržišču; • težnja, da pridobi in/ali ohrani poceni vir dobave; • potreba, da razvije in vzdržuje odnos matičnega podjetja in podružnice; • želja, da navaja gostujočo državo v dolgoročno zavezanost na določen tip

tehnologije ali know – how; • komplementiranje druge investicije; • ekonomika razvoja novega proizvoda (npr. že obstoječi proizvod se proizvaja v

tujini, medtem ko se doma proizvaja nov proizvod). Motivi so subjektivno doživetje objektivnosti (oligopolne tržne strukture, podjetniško specifične prednosti, internalizacije trgov, lokacijsko specifične prednosti, ipd.)3, v okviru katere deluje ekonomski subjekt. To subjektivno doživljanje je od subjekta do subjekta različno, vendar pa analize različnih avtorjev kažejo na prevladovanje posameznih motivov (Svetličič 1985, 200). V nadaljevanju po Dunningu (1993, 56 – 63) povzemamo štiri glavne skupine motivov.

3 Objektivne dejavnike oziroma determinante neposrednega tujega investiranja obravnavamo v naslednjem poglavju.

17

4.1 Motivi, povezani z viri (ang. resource seeking FDI4) Investitorji, ki jih motivirajo viri, želijo pridobiti posebne vire pri nižjih stroških. V večini primerov se proizvodnje podružnic v tujini izvozijo na trge industrijsko razvitih držav. Ločimo tri različne skupine podjetij, ki jih motivirajo viri, in sicer:

• podjetja, ki iščejo fizične vire s težnjo čim bolj znižati stroške in zagotoviti stalno dobavo teh virov. Običajno iščejo rudnine, minerale, kmetijske proizvode, surovine, včasih pa so usmerjena tudi v izkoriščanje lokacijskih virov (npr. turizem);

• podjetja, ki iščejo poceni nekvalificirano ali polkvalificirano delovno silo za

proizvodnjo delovno intenzivnih proizvodov, ki so namenjeni za izvoz. Ta vrsta naložb je pogostejša v bolj razvitih in industrializiranih državah v razvoju (npr. Mehiki, Maleziji, Španiji, Portugalski);

• podjetja, ki so usmerjena v pridobivanje tehnoloških, managerskih,

trženjskih in organizacijskih znanj (npr. povezave tajvanskih in ameriških podjetij).

4.2 Tržni motivi (ang. market seeking FDI) Podjetja investirajo v določeno državo z namenom, da bi oskrbovala trge te države in trge sosednjih državah s svojimi proizvodi in storitvami. Običajno so podjetja predhodno že izvažala na te trge. Za to obliko vstopa na tuja tržišča se odločajo zaradi zaščite obstoječih trgov in osvojitve novih, kakor tudi zaradi uvedbe carinskih ali drugačnih ovir države gostiteljice. Poleg navedenih razlogov so pomembni še sledeči:

• glavni dobavitelji oziroma stranke so ustanovili podružnice v tujini;

• pogostokrat morajo biti proizvodi prilagojeni lokalnemu okusu, potrebam,

virom in zmožnostim;

• nižji proizvodnji in transakcijski stroški lokalne proizvodnje v primerjavi z izvozom;

• fizična prisotnost na vodilnih trgih konkurentov s proizvodno in trženjsko

strategijo.

4 Foreign direct investment.

18

4.3 Motivi, povezani z učinkovitostjo (ang. efficiency seeking FDI) Podjetja želijo izkoristiti razlike v stroških, tržnih strukturah, institucionalnih sporazumih, ekonomskih sistemih, prednosti različnih kultur in podobno. Proizvodnjo koncentrirajo na omejenem številu lokacij, iz katerih pokrivajo številne trge. Na ta način skušajo izkoristiti prednosti enotnega obvladovanja geografsko razpršenih dejavnosti, ki izhajajo iz ekonomij obsega in različnih kombinacij proizvodnih dejavnikov, obenem pa tudi diverzificirajo tveganje. Običajno so podjetja, ki povečujejo učinkovitost, velika multinacionalna podjetja, saj imajo možnost izkoriščati prednosti proizvodnje v različnih državah. Prevladujeta dve vrsti neposrednih tujih investicij, ki povečujeta učinkovitost: • neposredne tuje investicije, ki izkoriščajo prednosti v ceni in razpoložljivosti

proizvodnih dejavnikov v različnih državah; • neposredne tuje investicije, ki v državah s podobno ekonomsko strukturo in

ravnijo dohodkov izkoriščajo prednosti ekonomije obsega in ponudbenih zmogljivosti ter razlike v okusih potrošnikov in ponudbenih zmogljivosti.

4.4 Motivi, povezani z dolgoročnimi strateškimi cilji (ang. strategic

asset/capability seeking FDI) Ti motivi so značilni predvsem za podjetja, ki z neposrednimi tujimi investicijami ohranjajo in krepijo mednarodno konkurenčnost. Sem spadajo multinacionalke kot tudi podjetja, ki prvič investirajo na tujih trgih. Z investiranjem v tujini povečujejo premoženje in razpršujejo tveganje, kar zmanjšuje negotovost poslovanja podjetij. Prednosti, ki izhajajo iz prevzetih podjetij ali novih investicij, so: novi trgi, sinergije R & R, nižji transakcijski stroški, večja pogajalska moč na trgu, znižanje administrativnih stroškov na enoto, večji izbor proizvodov, večja razpršitev tveganja, internacionalizacija trgov in lažje sklepanje pogodb s tujimi vladami.

19

5 DETERMINANTE NEPOSREDNIH TUJIH INVESTICIJ 5.1 Internacionalizacija proizvodnje V preteklosti se je pojem internacionalizacija uporabljal v zvezi s širjenjem ekonomskih aktivnosti preko meja posamezne države. V sodobnem svetu besedo nadomešča globalizacija. To, kar se je nekoč imenovalo internacionalizacija proizvodnje, danes pomeni globalizacijo, ki jo lahko definiramo kot (Svetličič 1996, 71 – 78): • večdimenzionalni proces, ki vključuje ekonomske, politične, pravne in kulturne

sestavine, ki skupaj oblikuje novo kakovost; • globalno internacionalizacijo, kot so trgovina, neposredne tuje naložbe, joint

ventures, pogodbene oblike mednarodnega ekonomskega sodelovanja in podobno;

• krepitev povezanosti, ki zahteva globalno koordinacijo in integracijo aktivnosti

na nov način; • proizvodnjo enakih produktov, ki je prilagojena okusom in navadam tako na

domačem kot tudi tujem tržišču; • velik delež vključenih sestavin iz tujine v proizvodih, ki so namenjeni za

domačo porabo in izvoz. Internacionalizacija je mednarodni pojav, ki se je začel širiti z razvojem mednarodne proizvodnje. Omogoča mednarodni prenos poslovanja, obenem pa ohranja lastništvo nad podjetniškimi specifičnimi prednostmi. Običajno povzroča spremembe v delitvi dohodka med državami, kar je glavni razlog sporov med transnacionalnimi podjetji in državami (Svetličič 1985, 241). Internacionalizacija proizvodnje je postopen proces, ki posledično vodi v mednarodno proizvodnjo. Razlikuje se od podjetja do podjetja, od panoge do panoge, hkrati pa tudi od države do države. Pri slednjem je pomembna velikost države, saj so tekom let manjše države hitreje internacionalizirale svoje poslovanje (Svetličič 1996, 290).5 V nasprotju z globalizacijskimi procesi, ko podjetja vstopajo istočasno na določena tržišča, je za internacionalizacijo značilna postopna širitev na posamezne trge.

5 Teoretično lahko notranjo ekonomije obsega dosegajo le podjetja v velikih državah zaradi dveh razlogov: (i) nezadostnega povpraševanja v majhnih državah, ki bi omogočal podjetjem doseči tehnično minimalni potrebni obseg obratov in (ii) premalo razpoložljivih naravnih virov ter drugih proizvodnih dejavnikov. Nasprotno pri mednarodnih ekonomijah obsega velikost države ni pomembna, saj je ugodne zunanje učinke moč doseči le z mednarodno trgovino. To sili majhne države v internacionalizacijo poslovanja na osnovi primerjalnih prednosti (Damijan P. Jože 1996, 90 – 91).

20

Največkrat vstopajo podjetja najprej na bližnja poznana tržišča s preprostejšimi oblikami vstopa, kot je npr. posredni ali neposredni izvoz. Temu sledijo pogodbene oblike sodelovanja (licence, franšize). Naslednjo, višjo fazo internacionalizacije predstavljajo podružnice, skupna proizvodnja, portfolio investicije in neposredne tuje investicije. Pridobljeno znanje in izkušnje jim služijo za razpršitev tveganja na osnovi geografske diverzifikacije proizvodnje (Casson 1995, 89). Po Luostarinenu in Hellmanu (1994, 18) je internacionalizacija dvosmeren proces. Po eni strani na mednarodno poslovanje v določeni državi vplivajo tuji konkurenti, ki silijo domača podjetja v sodelovanje z njimi. Domače gospodarstvo se vhodno internacionalizira z uvozom, prejemanjem licenc, skupnimi vlaganji in podobno. Nasprotno pa je za izhodno internacionalizacijo značilna širitev poslovanja preko nacionalnih meja. Pogostokrat obstaja povezava med obema vrstama, ko je vhodna internacionalizacija izhodišče za izhodno. V nadaljevanju povzemamo prednosti in slabosti internacionalizacije podjetij po Buckley in Cassonu (1976, 37 – 39). Razlikujemo pet vrst koristi, ki jih imajo lahko podjetja od internacionalizacije poslovanja, in sicer: • podjetju lastni notranji trgi omogočajo enoten nadzor nad odvisnimi

aktivnostmi; • notranji trg omogoča podjetju izkoriščati monopolne prednosti razpolaganja z

vmesnimi proizvodi in posledično diskriminatorne cene; • nestabilnemu pogajalskemu položaju se podjetje lahko izogne s prevzemom ali

združitvijo; • zaradi asimetričnosti informacij med prodajalcem in kupcem o vrednosti

transakcije, je za podjetje včasih smiselno prevzeti kupca (oz. prodajalca), da se izogne konkurenčnemu boju;

• z internacionalizacijo poslovanja se podjetja lahko izognejo raznim negativnim

vladnim ukrepom, kar jim omogočajo transferne cene. Slabosti, ki izhajajo iz internacionalizacije, so: • razpršenost trgov; • zaradi geografske oddaljenosti rastejo stroški komuniciranja; • nestabilnost in nestanovitnost političnih odnosov med državami, ki jih povezuje

notranji trg; • administrativni stroški delovanja notranjega trga.

21

5.2 Sodobna oligopolna teorija neposrednih tujih investicij Navkljub občutku, da sta tako internacionalizacija kot tudi globalizacija sodoben pojav, segajo zametki obeh procesov še v čas merkantilizma, ko so v Angliji sprejeli vrsto ukrepov za učinkovito uveljavljanje zunanjetrgovinskih ukrepov (navigacijski zakon, politika kolonizacije, uvedba carin, premij, povračilo carin ipd.). Pojem merkantilizem je bil povezan z ustvarjanjem velikih nacionalnih držav, zunanja trgovina je postala sredstvo, ki povečuje bogastvo države (Norčič 1990, 26 – 27). Kasneje teorija primerjalnih prednosti prične svojo pot s prispevkom škotskega ekonomista Adam Smitha. Na osnovi teorije absolutnih prednosti so vzpostavljeni pogoji za mednarodno menjavo tedaj, ko je razlika v produktivnosti enakega proizvoda v dveh državah večja od stroškov prevoza med državama. Ricardo doda Smithovim absolutnim prednostim tudi relativne. Meni, da je za mednarodno specializacijo potrebno, da je produktivnost pri proizvodnji določenega proizvoda v eni državi relativno višja kot v drugi. Dobički so možni celo tedaj, ko se uvaža blago, ki se v tujini proizvaja z višjimi stroški v primerjavi z domačo proizvodnjo. Dobiček se pojavi, ker so viri države, namenjeni v izvoz, manjši od virov, ki bi jih država morala vložiti v domačo proizvodnjo v primeru, da blaga ne bi uvozila (Norčič 1990, 73 – 75). Vendar Ricardov model ne pojasnjuje raznih praktičnih vprašanj, povezanih z razvojem mednarodne menjave, npr. kakšne so posledice obstoja večjega števila produkcijskih faktorjev, ki se uporabljajo v posamezni proizvodnji. Poleg tega je teoretični model Ricarda statične narave, saj se ravnotežje v proizvodni in potrošni točki ne spreminja, kar ni v skladu z dejanskim dogajanjem v razvoju mednarodne ekonomije in gospodarstva (Kumar 1996, 111). Nekatere izmed izpostavljenih pomanjkljivosti poskuša odpraviti novejša teorija, katere začetnik je Heckscher. Njegov članek, ki ga je napisal leta 1919 pomeni začetek neoklasične teorije. Teoretični model je dopolnil in razvil Bertil Ohlin, zato je obče znan s kraticama H-O. Zaradi kasnejših dopolnitev Samuelsona se pogostokrat imenuje HOS – model mednarodne trgovine. Predpostavke HOS modela so podobne tistim, ki veljajo za model primerjalnih prednosti, pri čemer je novost uvedba več produkcijskih faktorjev v model (Kumar 1996, 111). Hechscher – Ohlinov model mednarodne trgovine predpostavlja, da se posamezna država specializira za proizvodnjo tistih proizvodov, namenjenih za izvoz, ki zahtevajo relativno številčnejše inpute tistih proizvodnih dejavnikov, katere ima v izobilju. Po drugi strani bo uvažala proizvode, ki zahtevajo relativno veliko inputov tistih dejavnikov, s katerimi ne razpolaga masovno. Pogoji, da ta model funkcionira, so (Dunning 1981, 21 – 22): • države imajo dva homogena proizvodna dejavnika, delo in kapital, ki sta

nemobilna; • inputi se spreminjajo v outpute na najbolj učinkovit način po identični proizvodni

funkciji;

22

• vsa podjetja delujejo v pogojih popolne konkurence; • ni trgovinskih ovir in transakcijskih stroškov; • mednarodni okusi so podobni. Naštete predpostavke, da vsi trgi delujejo učinkovito, da ne obstajajo eksternalije, da so informacije zastonj in da ni nobenih ovir za trgovino ter konkurenco, močno odstopajo od realnosti. Poleg tega velja izpostaviti še naslednje pomanjkljivosti (Buckley, Casson 1985, 145 – 149): • preveč se poudarja substitucijo dela in kapitala, medtem ko se zanemarja

transportne stroške, ki lahko močno pospešijo mednarodno menjavo; • osredotoča se na koncentracijo med panogami namesto znotraj panog; • zanemarja lastništvo nad tehnologijo, ki ovira vstop drugim podjetjem na trg in

spodbuja nastajanje monopolov in oligopolov; • zanemarja tehnični napredek, ki stimulira stroške transporta in ekonomije

obsega. Po drugi svetovni vojni so spremembe na mednarodnem prizorišču privedle do novih poskusov razlage mednarodne trgovine in neposrednih tujih investicij. V HOS model so bile poleg kapitala in dela vključene tudi razlike v kvaliteti proizvodnih dejavnikov, vendar sam pomen modela počasi slabi. Vse pomembnejše postajajo razlike v produkcijskih funkcijah in nepopolni trgi. Namesto predpostavke o različni preskrbljenosti držav s proizvodnimi faktorji, ki je bila glavni razlog za mednarodno trgovino, postaja vse pomembnejša predpostavka, da imajo podjetja v izključni lasti določene prednosti. Razlaga oligopolne teorije neposrednih tujih investicij je šla v dve smeri (Dunning 1981, 23): • v smer odkrivanja značilnosti neposrednih tujih investicij v smislu lastniških

prednosti tujih podjetij; • v smer behavioristične teorije, ki poudarja vlogo defenzivne oligopolne

strategije. Časi, ko so se neposredne tuje investicije razlagale na osnovi popolne konkurence, so minili. V ospredje je prišla oligopolna teorija neposrednega tujega investiranja. Nekatere izmed poznejših teorij, ki jih obravnavamo v nadaljevanju, izhajajo iz oligopolne tržne strukture. Knickerbrockerjeva teorija oligopolistične reakcije (Svetličič 1996, 296 – 297) pravi, da podjetja, ki minimizirajo tveganje, sledijo drug drugemu na nova tržišča, da bi zavarovala lastne interese. Podjetja začnejo internacionalizirati svoje poslovanje, da ne bi zaostala za vodilnim podjetjem v svoji panogi. V nasprotnem

23

primeru ne morejo v polni meri izkoristiti svojih konkurenčnih sposobnosti. Obenem je lahko njihov konkurenčni položaj ogrožen tako v državah, kjer konkurentje vlagajo kot v domači državi. To spodbuja zasledovalno strategijo, saj z neposrednimi tujimi investicijami podjetja minimizirajo tveganja in obnavljajo oligopolno ravnotežje. Slabost te teorije je v tem, da ne razlaga, zakaj prvo vodilno podjetje internacionalizira svoje poslovanje in zakaj so nekatere dejavnosti bolj internacionalizirane od drugih. 5.3 Lastniške prednosti podjetij pri neposrednih tujih investicijah Lastniške prednosti podjetij, ki neposredno investirajo v tujini, so izhodišče sodobnih razlag neposrednih tujih investicij. Opredelimo jih lahko kot stvari in pravice, s katerimi razpolaga določeno podjetje oziroma ima do njih prednostni pristop. Začetnik tega pristopa je Hymer, ki se ukvarja z vprašanjem, zakaj tuje podjetje lahko konkurira lokalnim podjetjem, ki poznajo na domačem trgu okuse porabnikov, poslovne navade, pravni in administrativni okvir poslovanja, jezik, kulturo in podobno. Poleg tega se tuja podjetja soočajo s težavami zaradi delovanja na daljavo, ki povzroča dodatne stroške in napake. Za uspešno konkuriranje lokalnim podjetjem morajo ustvariti specifične mednarodno prenosljive prednosti, in sicer (Rojec 1994, 40 – 42): • prednost dostopa do naravnih virov, diferenciacijo proizvodnje, marketinška

znanja in transferne cene; • prednost dostopa do proizvodnih dejavnikov, znanja, virov financiranja,

človeških virov; • notranje in zunanje ekonomije obsega; • državno intervencijo, ki omejuje obseg proizvodnje ali sam vstop. Hymer je leta 1960 prvič razmejil neposredne tuje investicije od portfolio investicij. Gonilna sila razvoja neposrednih tujih investicij postane profit in ne razlika v obrestnih merah, kot je veljalo do tistega časa. Hymer je bil prvi, ki je opustil neoklasično razlago gibanja kapitala, na osnovi katere se kapital giblje iz razvitih držav, ki imajo zaradi obilnega kapitala nizke obrestne mere, v manj razvite države z visokimi obrestnimi merami. Ugotovil je, da se kapital giblje tudi iz držav z visokimi obrestmi v države z nizko obrestno mero. Osredotoča se na določene panoge v vseh državah in ne na vse panoge v nekaterih državah, kar bi veljalo v primeru, če bi bila obrestna mera glavni dejavnik za gibanje kapitala (Svetličič 1996, 262 –264). Neposredne tuje investicije spodbujajo tehnološke prednosti. Zaradi nepopolnega trga podjetja ne morejo maksimizirati dobičkov, če nimajo določenega nadzora v tujini. Tega jim ne omogoča izvoz ali podeljevanje licenc, temveč neposredno investiranje v tujini. Na ta način lahko izkoristijo svoje monopolne prednosti in odstranijo konkurenco. Lastniške prednosti podjetjem nadomeščajo lokacijsko specifične slabosti, ki jih imajo v primerjavi z domačimi podjetji. Monopolne

24

prednosti so osnova za mednarodno ekspanzijo podjetij. Podjetja jih poskušajo uveljaviti v obliki neposrednih tujih investicij nasproti izvoza ali licenčnega sodelovanja zaradi naslednjih razlogov (Svetličič 1996, 265 – 266): • domače podjetje lahko postane konkurent, na lokalnem trgu pridobi monopolni

položaj in posledično tudi monopolne dobičke, ki bi jih drugače lahko dobival tuj investitor;

• pri licenčnem sodelovanju lahko nastanejo težave z nadzorovanjem cen,

dobičkov in kakovosti proizvodov; • visokih transportnih stroškov in carina. 5.4 Lokacijsko specifične prednosti V primeru, da ima podjetje specifične prednosti, ki predstavljajo potreben pogoj tako za neposredno investiranje v tujini kot tudi za druge oblike mednarodnega poslovanja, mu z vidika vključevanja v globalno okolje ostaneta dve možnosti (Rojec 1994, 49): • da te prednosti izkorišča s proizvodnjo doma in proizvode izvaža; • da proizvaja v tujini. S proizvodnjo v drugi državi lahko oskrbuje trg te države in druge trge vključno s svojim domačim. Dejavniki, ki vplivajo na lociranje proizvodnje so odvisni od lokacijskih specifičnih prednosti, ki povzročajo, da imajo nekatere države kot lokacija za določene investicije prednost pred drugimi. Obstajajo tri glavne značilnosti lokacijsko specifičnih prednosti oziroma dejavnikov (Rojec 1994, 49 –50): • proizvodni stroški: transnacionalna podjetja bodo svoje aktivnosti locirala, kjer

so cene najvažnejših inputov, surovin in delovne sile najnižje; • marketinški dejavniki: velikost in rast lokalnega trga vplivata na izkoriščanje

ekonomij obsega; pomembna je tudi prisotnost lokalne konkurence, vpliv geografskih razdalj in zastarelost tehnologije;

• vladne politike: carinske in necarinske ovire pogostokrat omejujejo izvoz v

različne države; investicijska klima, t.j. splošna politična in ekonomska stabilnost, kakovost infrastrukture, zakonska ureditev in politika do tujih investicij lahko predstavljajo vzpodbudo, da tuja podjetja izvoz zamenjajo z lokalno proizvodnjo.

25

Tabela 2: Lokacijske prednosti neposrednih tujih investicij v državi prejemnici

Determinante države prejemnice

Vrste NTI glede na motive TNP

Bistvene ek. Determinante v državi prejemnici

Politični okvir • ekonomska, politična in

socialna stabilnost • pravni predpisi v zvezi z

vstopom in delovanjem podjetja

• standardna obravnava tujih podružnic

• politika strukture in delovanja trga (konkurenčna politika in politika do prevzemov

• mednarodni sporazumi o NTI • privatizacijska politika • trgovinska politika (carinske in

necarinske ovire) in usklajenost med NTI in trgovinsko politiko

• davčna politika Ekonomski okvir Pospeševanje NTI • investicijska promocija, ki

vključuje podobo države kot ugodne lokacije, dejavnosti za pospeševanje naložb, storitve, ki olajšuje vstop tujih investitorjev

• investicijske spodbude • stroški, povezani s

podkupovanjem in administracijo

• socialne prednosti (dvojezične šole, kakovost življenj;

• poinvesticijske storitve

Iskanje trgov Iskanje virov Iskanje učinkovitosti

• velikost trga in BDP na prebivalca

• rast trga • dostop do regionalnih in

globalnih trgov • preference potrošnikov • struktura trgov. • iskanje virov • nizka cena delovne sile • razpoložljivost kvalificirane

delovne sile • tehnološko, inovacijsko in

drugo premoženje (blagovne znamke, zaposleni, ipd.)

• infrastruktura (pristanišča, ceste, energija, ipd.).

• stroški virov in premoženja našteti pri iskanju virov;

• drugi vhodni stroški (prevoz, komunikacije, stroški vmesnih produktov;

• članstvo v regionalni integraciji, ki vodi v oblikovanje regionalnih gospodarskih povezav.

Vir: UNCTAD (1998, 91). Pomen političnega okvira se izraža v dejstvu, da bo tuje podjetje investiralo v določeni državo le v primeru, da bo njihova investicija odobrena s strani oblasti v državi prejemnici. Od druge polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja številne države sprejemajo bolj liberalne predpise, z namenom privabiti čimveč tujih investicij. Države Centralne in Vzhodne Evrope od leta 1985, ko so prejele okoli 200 milijonov dolarjev tujih investicij, beležijo skokovito naraščanje le–teh. Medtem, ko so leta 1990 znašale 3 milijarde dolarjev, so konec leta 1997 narasle na 66 milijard dolarjev (UNCTAD 1998, 93 – 94). Tujcem se vse pogosteje dovoljuje sodelovanje v privatizacijskih procesih. Omogočeno jim je kupovanje bank, telekomunikacijskih podjetij, letalskih družb,

26

zavarovalnic, kar je bilo v preteklosti redkost. Povezava med globalizacijo in spodbujanjem vhodnih investicij je obojestranska. Konkuriranje med državami prejemnicami tujih investicij je vse ostrejše, kar vodi v nenehno izboljšavo investicijskih politik, med drugim (UNCTAD 1998, 97 – 99): • makroekonomske politike: višina inflacije, uravnoteženost plačilne bilance in

višina obrestne mere vplivajo tako na domače kot tuje investicije. Višina obrestne mere v državi pogojuje odločitve o investicijah, pri čemer se kaže izrazitejši vpliv na domača podjetja;

• fiskalne politike: direktni in indirektni davki pomembno vplivajo na vhodne

investicije; • politike deviznega tečaja: vpliv deviznega tečaja se kaže v stabilnosti cen,

višini dobička in konkurenčnosti tujih podružnic pri izvozu; • strukturne politike: v to skupino spada regionalno - razvojna politika, R & D

politika, tehnološka politika, ki se izraža v ponudbi ustreznih kapacitet, informacijski podpori;

• politike zaposlovanja: spodbude pri zaposlovanju in omejitve pri odpuščanju

lahko stimulirajo ali destimulirajo investitorje; • ostale politike: izobraževalna in zdravstvena politika vpliva na ponudbo

človeškega kapitala in lahko predstavlja pomembno prednost tako za državo prejemnico kot tuje podjetje. Poleg količine razpoložljivih produkcijskih dejavnikov je pomembna tudi kakovost le–teh.

5.5 Teorija življenjskega cikla Teorija življenjskega cikla proizvoda je skladna z Ricardovo teorijo primerjalnih prednosti, saj izhaja iz predpostavke, da naj bi se o lokaciji proizvodnje odločalo na osnovi primerjalnih prednosti države. Z njo je Vernon leta 1966 pojasnil razmah ameriških neposrednih tujih investicij v 60. letih prejšnjega stoletja. Bil je prvi, ki je skušal pojasniti delovanje ameriških multinacionalnih podjetij s pomočjo teorije mednarodne menjave. Uporabil je mikroekonomski pristop, čeprav je delovanje podjetij v tujini želel pojasniti z makroekonomskega vidika. Spodbudo mednarodni menjavi poleg nemobilnih dejavnikov in človeškega kapitala predstavlja tudi sposobnost izboljšati in oblikovati nove vire, ki so tehnološke sposobnosti (Svetličič 1996, 205 – 206). Bistvo Vernonove originalne verzije teorije življenjskega ciklusa proizvoda je, da gre proizvodnja izdelkov skozi tri faze (fazo rojstva, fazo zorenja in fazo standardiziranega proizvoda) ter da se postopoma seli iz bolj razvitih v manj razvite države, kar povzroča spremembo tokov in vzorec mednarodne menjave. Poudarja časovni pojav inovacije novega proizvoda, učinke ekonomije obsega, vlogo neznanja in negotovosti v trgovanju. Omenjeni proces lahko razčlenimo v

27

več faz, ki odražajo razvoj mednarodne trgovine in mednarodnih investicij (Senjur 1993, 235 – 237): • proizvajalci najbolj razvitih držav bodo prvi opazili možnost in iznašli nov

proizvod, ki obeta visok dohodek ter varčuje pri stroških delovne sile; • proizvodne zmogljivosti za proizvodnjo novega izdelka bodo najprej

postavljene v najrazvitejših državah, ker so tam na razpolago najugodnejše komunikacijske in raziskovalne možnosti;

• z naraščanjem povpraševanja začne nov proizvod osvajati domači trg,

proizvodnja se povečuje in prihaja do določene stopnje standardizacije, tako tehnologije kot tudi proizvoda. V tej fazi proizvod pričenja zoreti;

• v primeru, da ima proizvod visoko dohodkovno elastičnost povpraševanja in da

je hkrati primeren substitut, bo sčasoma povpraševanje narastlo tudi v drugih razvitih državah. Iz države inovatorke bo prišlo do izvoza proizvoda v druge razvite države;

• ob širitvi trga bodo podjetniki začeli razmišljati o postavitvi proizvodnih

zmogljivosti v razvitih državah, kar bo povzročilo neposredne tuje investicije; • ob popolnem izkoriščanju ekonomij obsega bo največja razlika med dvema

lokacijama v stroških delovne sile. Pogostokrat se tržišča tretjih držav oskrbujejo z nove lokacije;

• proizvod postaja počasi standardiziran po značilnostih in tehnologiji, ki je

potrebna za njegovo proizvodnjo. Tako lahko matično podjetje in proizvodne enote v tujini izvažajo v manj razvite države;

• visoko standardiziran proizvod se prodaja po konkurenčnih cenah na

mednarodnem tržišču. Na ta način so ustvarjeni pogoji za mednarodne investicije v proizvodnjo tega proizvoda v manj razvitih državah, ki pri privabljanju tujega kapitala tekmujejo s poceni delovno silo;

• v primeru, da je razlika v stroških dela na enoto proizvoda dovolj velika, je

možno, da manj razvita država začne izvažati proizvod, včasih celo v razvite države;

• včasih se zgodi, da se celotna proizvodnja standardiziranega proizvoda preseli

v manj razvito državo. Salvatore (1998, 168 – 171) prvotnim trem fazam (rojstvo, zorenje, standardizacija) v razvoju izdelka dodaja še četrto in peto. Medtem ko lahko začne v četrti fazi imitatorska država izrivati inovatorsko državo na tretjih trgih zaradi nižje cene delovne sile, lahko izrine v peti fazi inovatorsko podjetje na njegovem domačem trgu.

28

Teorija življenjskega cikla, ki ni poskušala v celoti razložiti trgovinskih tokov in tokov neposrednih tujih investicij, ima omejeno uporabno vrednost, ki se izraža v naslednjih dejstvih (Rojec 1994, 52 – 53): • ne moremo je uporabiti za delovanje podjetij, ki so že v preteklosti razvila

globalno poslovanje in globalni način razmišljanja; • ne pojasnjuje vpliva državnega vmešavanja in oligopolnega obnašanja na tuje

naložbenike; • medtem ko se osredotoča na pomembne inovacije kot vir podjetniško

specifičnih prednosti, je manj uspešna pri razlagi razširjenosti transnacionalnih podjetij, ki niso zelo inovativna;

• ne pojasnjuje izvora podjetniško specifičnih prednosti; • odločitve o investicijah v razvoj novega proizvoda, kako oskrbovati tuje tržišče

in kako konkurirati lokalnim podjetjem, se ne sprejemajo celostno, temveč ločeno v različnih fazah cikla.

5.6 Eklektična teorija neposrednih tujih investicij Eklektična teorija ali LaLi6 paradigma, katere avtor je John Dunning, združuje več v prejšnjih poglavjih obravnavanih pristopov. Bistvo te teorije je, da povezuje tri glavne prednosti proizvodnje v tujini: lastniške, lokacijske in internacionalizacijske prednosti (European Commission 1998, 19). Izhaja iz predpostavke, da različne teorije mednarodne menjave in neposrednih tujih investicij pogosto uporabljajo enake spremenljivke za razlago tokov mednarodne trgovine in tujih investicij. Zato se je pojavila potreba za združitev različnih teorij v enotno teorijo. Eklektična paradigma odgovarja na vprašanje, kateri so osnovni pogoji za začetek mednarodne proizvodne dejavnosti, kakšen je njihov obseg in vzorec, zakaj se podjetje odloči za mednarodno proizvodnjo (ne pa za izvoz ali licenčno proizvodnjo), kje proizvajati, ipd. Lahko jih uvrstimo med makroekonomske teorije mednarodne menjave, ki obravnava alokacijo virov in mikroekonomsko teorijo podjetja, ki se ukvarja s podjetniškimi spodbudami mednarodne dejavnosti (Svetličič 1996, 266 – 267). Obseg in struktura mednarodne dejavnosti ter neposrednih tujih investicij je po LaLI paradigmi odvisna od naslednjih dejavnikov (Dunning 1993, 79 –80): • od obsega in narave lastniških prednosti, ki jih podjetje lahko vzdržuje in krepi

v primerjavi s podjetji iz drugih držav na določenem tržišču, in so oprijemljive ali neoprijemljive. Med oprijemljive prednosti, ki jih je možno tržiti preko trga, se

6 LaLI – lastninske, lokacijske in internacionalizacijske prednosti (angl. OLI – Ownership, Location, Internationalisation).

29

uvrščajo opredmetene podjetniško specifične tehnologije, naravni viri, kapital in delovna sila. Neoprijemljive prednosti vključujejo neopredmeteno znanje, informacije ter marketinške, poslovodstvene in podjetniške sposobnosti. Maksimalno jih je možno izkoristiti samo v primeru, če jih podjetje samo uveljavlja v tujini, pri čemer gre za konkurenčne prednosti podjetja iz druge države pri delovaju na tujem trgu.

• od donosnosti izkoriščanja lastniških prednosti v lastni režiji, v primerjavi z

izvozom ali odstopom licenčne pravice tujim podjetjem. Donosnost izhaja iz internacionalizacijskih prednosti, ki so rezultat monopolne tržne moči in/ali večje organizacijske učinkovitosti hierarhičnih odnosov med deli istega podjetja;

• od različne razporejenosti lokacijskih in lastniških prednosti ter

internacionalizacijskih sposobnosti po državah. Države, ki z njimi razpolagajo, imajo lokacijske prednosti v primerjavi z državami, ki jih nimajo.

Navkljub temu, da eklektična teorija celovito razlaga neposredne tuje investicije, je bila izpostavljena nekaterim kritikam: • preveliko poudarjanje tržnih niš; • preveliko število vključenih spremenljivk; • odstotnost dinamičnosti oziroma strateškega odzivanja; • prevelika mikroekonomska naravnanost; • ni sposobna razložiti tujih prevzemov; • predpostavka, da so tri osnovne oblike mednarodnega ekonomskega

delovanja, izvoz, portfolio naložbe in neposredne tuje investicije, alternativne in ne komparativne narave);

• nesposobnost predvidevanja. 5.7 Pravni in administrativni okvir neposrednih tujih investicij Pravni in administrativni okvir neposrednih tujih investicij predstavlja lahko pomembno komparativno prednost pri privabljanju tujih investitorjev. Pri tem morajo posamezne države opredeliti svoja pričakovanja v zvezi s tujimi naložbami, kakor tudi ukrepe in politike, kako le–te doseči (Dunning, Rojec 1994, 62). Politike, ki določajo različne predpise, s katerimi poskušajo posamezne države vplivati na tokove investicij iz tujine, se nanašajo na tri vidike (Rojec 1994, 226 – 227): • pogoji vstopa in ustanovitve podjetja: omejitve višine kapitalskega deleža;

dejavnosti in/ali sektorji, v katerih so prepovedane tuje investicije; financiranje

30

tujih investicij (dovoljenje ali prepoved uporabe virov financiranja v državi prejemnici; lokacija tuje investicije v državi prejemnici (npr. manj razvite regije, obmejna področja); investicijske vzpodbude ob vstopu tujega investitorja;

• operativne zahteve: tuja podjetja naj bi izpolnjevala določene zahteve, ki so

pogoj za vstop, kot tudi pogoj za pridobitev investicijskih vzpodbud. Najbolj pogosti zahtevi sta: (i) razmerje med proizvodnjo in celotno prodajo, ki naj jih tuje podjetje izvaža in (ii) delež domačih inputov, ki jih mora pri proizvodnji uporabiti tuje podjetje (Rojec 1994, 245);

• pogojevanje izstopa tujega investitorja: v večini razvitih držav se ta instrument

danes redko uporablja. Običajno se v praksi vzpodbude, zahteve in regulative prepletajo. Medtem ko lahko države omejujejo udeležbo tujih podjetij v enem sektorju in vztrajajo pri lokalni vsebini, lahko po drugi strani vzpodbujajo investicije v drugem sektorju. Vse zgoraj navedene politike poudarjajo predvsem stroškovno učinkovitost pri privabljanju in usmerjanju neposrednih tujih investicij. Odnos posameznih držav do vhodnih tujih investicij opredeljuje štirje pristopi, in sicer (Rojec 1994, 226 – 227): • neintervencionistični pristop: značilen je za države, katerih tržni mehanizmi

zagotavljajo željeno raven in vrste neposrednih tujih investicij, obenem pa predpostavljajo, da bo obnašanje tujih podjetij v skladu z nacionalnimi interesi držav prejemnic;

• pristop strukturnega prilagajanja: odnos do tujih investicij vključujejo države v

politiko prestrukturiranja ekonomskih aktivnosti, razvoja domačih virov in sposobnosti;

• selektivni pristop: zanj je značilna prevlada nadzora nad pospeševanjem tujih

naložb. Investicije so omejene na določene sektorje, vzpodbude in regulative pa zagotavljajo usklajenost tujih naložb z nacionalnimi, ekonomskimi, političnimi in kulturnimi cilji. Običajno so države, ki uporabljajo ta pristop, na nižji stopnji gospodarskega razvoja, poleg tega pa odnosom s tujino ne dajejo velikega pomena in imajo le redko razvito strategijo do tujih investicij;

• kontrolni pristop: za ta pristop je značilen zelo strog nadzor tujih investicij,

zahteven administrativen postopek pri realizaciji tujih naložb in težnja po manjšinskemu tujemu deležu. Države, ki prakticirajo ta pristop, so nagnjene k ekonomski avtonomnosti in samozadostnosti.

V nadaljevanju podrobneje predstavljamo pravni in administrativni okvir neposrednih tujih investicij, ki z drugimi determinantami oblikuje investicijsko klimo v posamezni državi.

31

5.7.1 Pravni okvir neposrednih tujih investicij Do začetka tranzicijskega procesa sta bila v svetu uveljavljena dva pristopa k pravnemu reguliranju neposrednih tujih investicij. Po prvem pristopu, t.i. nacionalnem tretmanu, je bil tuji investitor pri ustanovitvi podjetja in njegovem delovanju izenačen z domačim investitorjem tako glede zakonov kot tudi regulative in administrativne prakse. Po drugem pristopu so za ustanavljanje podjetij s strani tujcev veljali drugi zakoni, regulative in administrativna praksa kot za domače osebe. Danes se v praksi bolj ali manj uporablja zgolj načelo nacionalnega tretmana, pri čemer ga nekatere države na različne načine omejujejo oziroma pogojujejo (Rojec 1994, 237 –238). Poleg zakonodaje, ki specifično ureja neposredne tuje investicije, na tuje naložbenike vpliva tudi ostala veljavna zakonodaja. V primeru, da tuja podjetja delujejo v konkretnem ekonomskem in družbenem okolju, morajo sprejeti pravila, ki so uveljavljena v tem okolju. To pomeni, da je tudi za njih relevantna vsa zakonodaja, ki jih zadeva pri poslovanju.7 Ta je sestavni del ekonomskega sistema države in se zaradi tujih investicij običajno ne spreminja. V nadaljevanju navajamo področja, ki igrajo pomembno vlogo pri privabljanju tujih investitorjev in sodijo v pravni okvir neposrednih tujih investicij (Ibidem, 239): • predpisi, ki urejajo odnos do svobodnega podjetništva in vlogo države v

gospodarstvu; • ustanavljanje in registracija podjetij; • monopoli, dominacija trga, nadzor cen, prevzemanje in združevanje podjetij; • zaščita pravic industrijske lastnine, transfer tehnologije in licenciranje; • devizno poslovanje, še posebno devizna kontrola in različne oblike prenosa

deviz čez državno mejo; • davčni, finančni in bančni sistem (možnost pridobivanja dodatnega kapitala); • zunanja trgovina. Sicer pa obstaja dve področji, ki zadevata zgolj tuje investitorje, in sicer: (i) področje kamor se uvrščajo predvsem sporazumi o preprečevanju dvojnega obdavčevanja in medsebojnem zavarovanju pred nekomercialnimi tveganji ter (ii) področje transferja tehnologije. Od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja beležimo oblikovanje prijaznejše politike do neposrednih tujih naložb v vseh regijah sveta. Poleg hitrih tehnoloških sprememb, vse močnejše konkurence, privatizacije, naraščajočih stroškov in

7 Delne izjeme obstajajo v primeru različnih con.

32

podobno, je izjemno rast neposrednih tujih investicij v devetdesetih letih vzpodbudila liberalizacija investicijske politike in tujcem prijaznejša investicijska zakonodaja. Iz tabele 3 je razvidno, da je leta 1994 le 49 držav podpisalo bilateralne sporazume. Navkljub 208 podpisanim dogovorom leta 2001, v katerih je sodelovalo 71 držav, so se takrat tokovi neposrednih tujih investicij drastično zmanjšali.8 V veliki meri je bila to posledica upadanja prevzemov in združitev, ki so bili v zadnjem desetletju preteklega stoletja glavno gonilo neposrednih tujih investicij (UNCTAD 2002, 7). Tabela 3: Spremembe nacionalnih regulativ v obdobju 1994 – 2004

95 96 97 98 99 00 01 02 03 04 Št. držav, ki so spremenile investicijsko regulativo

64 65 76 60 63 69 71 70 82 102

Št. spremenjenih regulativ 112 114 151 145 140 150 208 248 244 271Bolj prijazne do NTI 106 98 135 138 131 147 194 236 220 235Manj prijazne do NTI 6 16 16 9 9 3 14 12 24 36

Vir: UNCTAD (2005, 26). Sprejeta zakonodaja se nanaša na bolj liberalne pogoje vstopa in delovanja podjetij, dovoljenje tujcem za investiranje v posamezne sektorje gospodarstva, ki so bile prej prepovedane, večje število garancij in zavarovanje pred nekomercialnimi tveganji. Prijaznejša regulativa do neposrednih tujih investicij, ki se je izoblikovala tekom let, med drugim vključuje tudi bilateralne sporazume o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Z vključevanjem različnih interesov v nacionalne davčne norme se države lahko izognejo konfliktnim stališčem med vključenimi strankami, saj imajo v povezavi z multinacionalnimi podjetji tako države prejemnice investicije kot države, iz katere prihaja multinacionalka, interes do davčnih prihodkov (UNCTAD 1998, 74). Glavni namen sporazumov o izogibanju dvojnega obdavčevanja je porazdelitev davčnih obveznosti in alokacija dohodka med državami. Načeloma ti sporazumi določajo pravico do obdavčitve državi, kjer je dobiček ustvarjen, ali pa državi, kjer je davčni zavezanec rezident. Cilj teh sporazumov je formiranje kriterijev, ki preprečujejo dvojno obdavčevanje. Transfer tehnologije je močno povezan z naložbami iz tujine, saj pogosto predstavlja tehnologija tisto specifično prednost, ki je potreben pogoj za investiranje v tujini, po drugi strani pa je pridobivanje najsodobnejše tuje tehnologije eden izmed glavnih ciljev držav prejemnic investicij. Medtem ko v večini držav danes ni več potrebno pridobiti uradnih dovoljenj za licenčne

8 Nacionalna politika držav (promocijska ali restriktivna) ni odločilen dejavnik pri oblikovanju investicijske klime v posamezni državi. Lokalni in mednarodni pogoji poslovanja, konkurenca na posameznem področju in deželno tveganje imajo dosti močnejši vpliv na odločitve multinacionalk pri investiranju v določeni državi (Robinson 1987, 60).

33

sporazume, lahko ti vplivajo na vsebino in pogoje teh transferjev (Rojec 1994, 239 – 240): • z navajanjem prednostnih ciljev pri pridobivanju tuje tehnologije, pogojevanju

za odobritev licenčnega sporazuma, merilom za pridobitev določenih vzpodbud (ustvarjeno dodano vrednostjo v državi prejemnici tujih investicij, uporabo domačih virov, povečanje izvoza);

• s formalno ali diskrecijsko prepovedjo in/ali omejitvijo določil v licenčnih

pogodbah (omejitve izvoznega področja kupca licence, omejitve, ki škodujejo trgovini med državami članicami Evropske unije, zahteve dajalca licence, da mora prejemnik licence od njega kupovati določene inpute).

5.7.2 Administrativni okvir neposrednih tujih investicij Administrativni okvir neposrednih tujih investicij je ključnega pomena pri uspešnosti posamezne države v pritegovanju, nadzorovanju in usmerjanju tujih investitorjev. Običajno države uporabljajo tri uveljavljene pristope pri administrativnem urejanju tujih investicij, in sicer (Rojec 1994, 240 – 241): decentralizacija, koordinacija in delegiranje. Za decentralizirani pristop, ki se je v veliki meri uporabljal do konca sedemdesetih let, je značilno vključevanje vseh vladnih resorjev v administrativne postopke, povezane s tujimi investicijami. Na ta način imajo vsi, ki so dovzetni za tuje investicije, možnost pogajanja s tujimi naložbeniki. To zagotavlja uporabo širokega znanja, ki ga posedujejo različni resorji. Po drugi strani se pri uporabi tega pristopa pojavljajo številne slabosti: • tuji investitorji dobivajo različne signale, kaj se od njih pričakuje, saj cilji

posameznih resorjev niso med seboj usklajeni; • ne obstaja zagotovilo, da bodo pogajanja vsakega vladnega resorja dosegla

največjo skupno korist od posameznega investicijskega projekta; • obstaja možnost, da se okrepijo strukturne neusklajenosti, ko poskuša

posamezni vladni resor odpraviti negativne učinke politike drugih resorjev; • uspešnost decentraliziranega pristopa je odvisna od pogajalske moči

vključenih vladnih resorjev. V izogib naštetim slabostim so države postopoma razvile koordinativni in centralizirani pristop. Koordinativni pristop predstavlja željo vlade, da pregledneje uredi področje neposrednih tujih investicij, zmanjša nejasnosti in same stroške decentralizacije, hkrati pa omogoči vsem resorjem sodelovanje v pogajanjih s tujimi investitorji. V ta namen se formirajo stalni ali ad hoc odbori. Pristojnosti teh institucij lahko močno nihajo, saj običajno zagotavljajo zgolj informacije za tuje naložbenike, medtem ko še vedno ostajajo v posameznih resorjih. Z obstojem

34

koordinacijskih odborov ali agencij izpostavljajo izpostavljajo pomen vprašanj v zvezi s tujimi investicijami. Za centralizirani pristop je značilno delegiranje pristojnosti, in sicer koncentracija dejanskega nadzora nad pomembnimi vprašanji v zvezi s tujimi neposrednimi naložbami pod okriljem ene same agencije, ki jo v zadnjih letih ustanavlja vse več držav, med katerimi so tudi države Južne in Vzhodne Evrope. Namen t.i. "one stop" agencij je zagotavljati usklajeno delovanje do tujih naložb, kakor tudi zniževanje stroškov tujih investitorjev, tako da dobijo različne informacije, pomoč in dovoljenja na enem mestu. V administrativni okvir neposrednih tujih investicij lahko uvrščamo naslednja področja (TIPO 2002, 14): • razpoložljivost stavbnih zemljišč za industrijsko proizvodnjo; • postopke povezane z nakupom in ureditvijo zemljišč za industrijsko

proizvodnjo; • postopke povezane z dovoljenji za začetek obratovanja; • pridobivanje delovnih dovoljenj za tujce; • zaposlovanje in odpuščanje delavcev; • vlogo delavcev v nadzornih odborih v velikih podjetjih.

35

6 DEŽELNO TVEGANJE Pri izbiri ciljnih trgov in kasneje pri izboru primerne strategije vstopa na te trge igra pomembno vlogo deželno tveganje. Posredno se kasneje pojavljajo tudi druga tveganja, kot so pogodbeno, kreditno, cenovno, inflacijsko tveganje in podobno. Zaradi nazornosti in omejitve prostora ta tveganja ne bodo predmet naše obravnave 6.1 Opredelitev deželnega tveganja Deželno tveganje je sintetično merilo različnih kazalcev in je pomembna informacija tujim investitorjem, ko ocenjujejo rast trga, zunanjetrgovinske ovire in stroškovne faktorje za potencialno vlaganje, obenem pa tudi merilo mednarodnega ugleda pri razvrščanju ekonomskih, političnih in finančnih dogajanj v posamezni državi. Pri tem ne smemo zanemarjati njegovega vpliva na stroške v zvezi z zavarovanji izvoznih poslov ter izvajanja del v tujini v zvezi s političnimi in komercialnimi tveganji za vlaganja izven matične države. Poleg naštetega deželno tveganje vpliva tudi na kotiranje vrednostnih papirjev na mednarodnih trgih (Gmeiner 1996, 5 – 6). Najširše je možno deželno tveganje opredeliti kot potencialno finančno izgubo, ki je posledica makroekonomskega ali političnega položaja v določeni državi. Deželno tveganje je vsota političnih, ekonomskih in finančnih tveganj in je v določeni meri pod nadzorom vlad v posameznih državah. Tveganja, ki nastanejo kot posledica nesposobnosti in/ali nepripravljenosti poslovnih partnerjev v drugi državi, da izvršijo izplačilo, so komercialna tveganja in niso predmet obravnave deželnega tveganja. V nasprotju s projektnim tveganjem, ki se nanaša na točno določeno transakcijo, deželno tveganje ni vezano na natančno opredeljen projekt (Mrak 137, 1992). Deželno tveganje lahko opredelimo na osnovi različnih kriterijev, pri čemer lahko prihaja do določenih težav (Nagy 1979, 14): • geografski: delitev na npr. na avstrijsko, brazilsko, čilsko deželno tveganje; • po posojilojemalcu: vladno tveganje (suvereno), tveganje privatnega sektorja,

korporacijsko tveganje, individualno tveganje; • po vrsti vzroka tveganja: politično, ekonomsko in socialno tveganje; • po namenu posojila: kreditna linija, zunanjetrgovinsko financiranje, projektno

financiranje, plačilnobilančno financiranje, razvojno posojilo; • po odzivu posojilojemalca v primeru likvidnostnih težav: zavrnitev dolga,

izostanek plačil, pogajanja o načinu odplačevanje posojila; • po stopnji tveganja: visoko, srednje, nizko.

36

V literaturi se pogostokrat enačijo pojmi tveganje suverenosti (ang. sovereign risk), deželno tveganje (ang. country risk) in politično tveganje (ang. political risk). Tveganje suverenosti se opredeljuje kot posebna oblika tveganja, s katerim se lahko srečajo banke, ko posojajo sredstva določeni vladi, v primeru, da le-ta ne vrača posojil oziroma obresti. Mednarodni zakoni določajo suverenost vlad v posameznih državah. Brez njihovega privoljenja proti njim ne morejo biti sproženi pravni postopki, ki bi omogočili povrnitev nastale škode. Četudi bi določena banka sprožila takšen postopek, so dolžnice imune na odločitev sodišča. Nasprotno so deželnemu tveganju izpostavljena vsa posojila, in sicer vladam, podjetjem in posameznikom znotraj države, iz česar posledično izhaja, da je suvereno tveganje le del v celotnem deželnem tveganju (Eng, Lees, Mauer 1995, 386 –387). Kot je prikazano v nadaljevanju, je podobno tudi politično tveganje le del deželnega tveganja. Najpogostejši dejavniki, ki lahko vodijo do sprememb v ocenah deželnega tveganja, so (Nagy 1979, 14): • politični: vojne, okupacije, politični nemiri, politična polarizacija, ideološka

nasprotja, etični, verski in rasni spopadi; • socialni: antiagonizem med socialnimi razredi, neenaka razdelitev bogastva,

življenjski standard v državi, ipd.; • ekonomski: hitra rast proizvodnih stroškov, stopnja inflacije, stopnja rasti bruto

domačega proizvoda, nezaposlenost, velikost deviznih rezerv, zunanja zadolženost države, prihodki od izvoza, politika deviznega tečaja, ipd.

Posledice ekonomskih dejavnikov, ki vplivajo na deželno tveganje, se sprva kažejo kot začasna nezmožnost vračanja posojil, kasneje pa kot reprogramiranje z uvajanjem obdobja mirovanja odplačevanja glavnice in obresti. Temu sledi moratorij, s katerim se za določen čas odloži odplačevanje zapadlih obveznosti. Posojilodajalec lahko odstopi od izterjave določenega dela glavnice oziroma zniža obrestno mero, ko se pojavi delna nezmožnost plačila. Najvišjo stopnjo deželnega tveganja z ekonomskega vidika predstavlja popolna nesposobnost odplačila posojila. V tem primeru mora banka posojilodajalcu odpisati dana sredstava kot neizterljiva (Prohaska 1999, 194). Zaradi političnih dejavnikov se posledice deželnega tveganja kažejo v ekspropriaciji oziroma nacionalizaciji (problemi zlasti v prvi polovici prejšnjega stoletja), praviloma z določeno odškodnino. V primeru konfiskacije odškodnine ni (ibidem 1999, 194).

37

Nekatere skupne karakteristike deželnega tveganja v posamezni državi so (Shapiro 2002, 133): • velik javni dolg glede na BDP; • velike vladne investicije z nizkimi stopnjami donosnosti; • nadzor cen, trgovinske omejitve, stroga zakonodaja na področju zaposlovanja

in druge omejitve vlade, ki vplivajo na spremembo relativnih cen; • visoki davki, ki destimulirajo delo, varčevanje in investicije; • številna vladna podjetja so upravljana na način, da prinašajo največjo korist

njihovim managerjem in zaposlenim; • visoka stopnja korupcije, ipd. 6.2 Upravljanje deželnega tveganja Za ekonomske subjekte, ki nastopajo v mednarodni ekonomiji, je poleg stalnega spremljanja ocen deželnega tveganja pri specializiranih institucijah pomembno poznavanje različnih metod za zmanjševanje tega tveganja. Deželno tveganje lahko obravnavajo ekonomski subjekti z različnih vidikov: • z vidika posojanja sredstev (bank); • z vidika neposrednih tujih investicij (multinacionalk). 6.2.1 Upravljanje deželnega tveganja z vidika neposrednih tujih investicij Multinacionalke in druge investitorje pri svojih odločitvah o neposrednih investicijah v določeni državi zanimajo predvsem naslednji podatki (Eng, Lees, Mauer 1998, 458 –460): • stabilnost lokalne ekonomije in inflacijska stopnja; • pravično in enako obravnavanje s strani domače vlade; • spremembe vladnih regulativ; • prost transfer dobička iz države gostiteljice; • sposobnost prodaje oz. likvidacije investicij in umika sredstev iz države.

38

Spremljanje deželnega tveganja mora potekati že pred samim investiranjem v tujo državo (v času pogajanj z lokalno vlado), tekom same realizacije investicije in se lahko zaključi, ko je investicija prodana ali likvidirana. Pri tem uporabljajo tuji investitorji več različnih pristopov: 1. Predhodna pogajanja: področje preliminarnih pogajanj z lokalno vlado

vključujejo velikost in obliko investiranja, število lokalno zaposlene delovne sile, pridobivanje inputov (lokalnih ali uvoženih), davčne obremenitve, prenos dobičkov, ipd.

2. Joint Venture: gre za primer, ko dva ali več gospodarskih subjektov skupaj

investirajo v določen projekt in si pri tem delijo tveganje in dobiček. Podobno kot vsa druga tveganja se tudi deželno tveganje porazdeli sorazmerno z vloženim deležem posameznega investitorja. V primeru, da je eden izmed investitorjev iz države, kamor se investira, lahko joint venture še dodatno utrdi zaščito pred političnimi ukrepi lokalne države.

3. Operativne strategije: več različnih operativnih strategij je na razpolago za

zmanjševanje deželnega tveganja: izvoz večine produktov na področja s stabilnejšo valuto; maksimizacija lokalnega obsega inputov s ciljem znižavanja stroškov zunanje menjave, kjer obstaja možnost stalne depreciacije lokalne valute; v primerih visoke inflacije minimizirati denarna in premoženjska sredstva.

4. Zavarovanje tveganja: pri državnih agencijah in privatnih zavarovalnicah. 6.2.2 Upravljanje deželnega tveganja z vidika bank Pri poslovanju v mednarodnem okolju je potrebno, da banke nenehno spremljajo lastno izpostavljenost deželnemu tveganju, ga vrednotijo in kontrolirajo. Glavni namen teh aktivnosti je zmanjševanje tveganja v primeru, če dolžniki iz posameznih držav ne bi izpolnili svojih obveznosti do bank. Komercialne banke lahko uporabljajo rezultate lastnih in/ali povzetih analiz na različne načine, pri čemer naj bi upoštevale najmanj štiri pomembne cilje (Eng, Lees, Mauer 1995, 391 – 395): • analiza kakovosti portfolia posojil; • spoštovanje vladnih predpisov; • določitev limitov za posamezne države; • določitev obrestne mere za tuja posojila. Določanje limitov za posamezne države temelji na ocenah tveganosti posamezne države, poleg tega pa je odvisno tudi od jamstvenega kapitala določene banke. Ob

39

tem velja izpostaviti, da so ocene zelo subjektivne narave ter se od banke do banke razlikujejo. Obrestna mera za bančna posojila je odvisna od vrednotenja tveganja, tržnih pogojev in sprememb v ponudbi in povpraševanju na tržišču posojil. Tuje vlade in komitenti v tujih državah plačujejo različne obresti za odobrena posojila zaradi različnega deželnega tveganja (hkrati tudi zaradi različnega kreditnega tveganja in različne valute, v kateri je posojilo denominirano). V primeru poslabšanja deželnega tveganja imajo banke na voljo naslednje ukrepe (Krayenbuehl 1985, 111 –113): • prekličejo neodobrene in neuporabljene kreditne linije; • zahtevajo garancijo tretje države, ki ima manjše deželno tveganje v primerjavi z

državo, ki zaprosi za posojilo; • za posojena sredstva lahko zahtevajo jamstvo v obliki depozitov ali zlatih

rezerv države; • razpršijo tveganje, tako da v določen projekt vključijo več bank. Pri tem gre za

tako imenovano sindicirano obliko posojila, pri katerem sodeluje več bank. Na ta način banke razpršijo tveganje, obenem pa pomeni dolg do ene banke dolg do vseh bank (Shapiro 1989, 775).

Pri upravljanju deželnega tveganja lahko banke zagrozijo posojilojemalcu, da v prihodnosti ne bo mogel več pridobivati finančnih sredstev, če ne izpolni svojih obveznosti (strošek v prihodnosti), prav tako pa jim lahko zagrozijo tudi z uvedbo neposrednih sankcij (neposredni strošek). Neposredne sankcije do držav, ki ne spoštujejo svojih obveznosti, so (Egli 2000): • stečaj: upnik lahko poskuša priti do svojega denarja z vložitvijo tožbe in

posledično predloga za stečaj. Pri tem tvega, da država dolžnica uravnava sodne postopke izterjave v svojo korist. V primeru izgubljenih tožb le–ta lahko omeji mobilnost kapitala;

• zaplemba tujih sredstev: upnik lahko zapleni tuja sredstva, če jih država

dolžnica ne umakne pravočasno v svojo državo. Ta ukrep je smiseln le tedaj, ko ima država dolžnica določena sredstva v državi upnici. Upnik mora pri tem sodelovati s svojo vlado in sodiščem;

• trgovinski krediti: v mednarodni trgovini sta najpomembnejša dostava blaga in

plačilo, kjer igrajo banke pomembno vlogo. V primeru, da banka zaradi določenega razloga ne odobri trgovinskega kredita, lahko stroški mednarodne trgovine občutno narastejo, saj mora država dolžnica priskrbeti rezerve v tuji valuti, da lahko plača uvoženo blago;

40

• trgovske sankcije: trgovinski embargo je smiseln ukrep, ko vsi trgovinski partnerji v mednarodni trgovini uvedejo sankcije zoper državo dolžnico. Ta ukrep lahko prizadene tudi podjetja, ki izvažajo iz države dolžnice, čeprav niso neposredno odgovorna za nastalo situacijo.

Do tedaj, ko upnik bolj ali manj spoštuje svoje obveznosti, ni razloga za uvedbo sankcij, ko pa sem jih skuša izogniti, je lahko podvržen zgoraj naštetim ukrepom. Pogosto se zgodi, da določene stroške sankcij nosi tudi upnik sam, zato v praksi ni nujno, da bodo tudi sprožene. 6.3 Ocenjevanje deželnega tveganja po Euromoneyu Ena izmed bolj znanih metod za ocenjevanje deželnega tveganja je rating metoda oziroma metoda ocene, ki jo uporablja publikacija Euromoney. Ocene gospodarskih gibanj so narejene na osnovi raziskav 31–ih vodilnih finančnih in ekonomskih institucij po vsem svetu (npr. Deutsche Bank, UBS, Credit Lyonnais, Afrinvest, Nomura Research Institute, itn.), tako za preteklo kot tudi prihodnje obdobje (Euromoney 2002, 208 - 215). Najhitreje rastoče gospodarstvo z najboljšimi ekonomskimi rezultati ima lahko v idealnem letu oceno 100, medtem ko ima najslabše gospodarstvo lahko v katastrofalnem letu teoretično oceno 0. Analitiki v svojih ocenah upoštevajo gospodarsko rast, monetarno stabilnost, plačilno bilanco, javni dolg, nezaposlenost in strukturna neravnovesja. Pri izračunavanju celotnega rezultata deželnega tveganja se upošteva devet kategorij, ki jih povzemamo v nadaljevanju. Analitični indikatorji (50 %) 1. Politično tveganje

Politično tveganje lahko doseže največ četrtino ocene deželnega tveganja, kar pomeni, da v dotični državi tega tveganja ni. V tej kategoriji se ocenjuje tveganje pri plačevanju ali servisiranju obveznosti za blago in storitve, tveganje financiranja trgovine, neplačevanje dividend in nevračanje kapitala.

2. Ekonomska gibanja Sem spadajo ekonomski podatki in projekcije iz Euromoney Global Economic Projection za tekoče in prihodnje leto. Celotna ocena za ekonomska gibanja je povprečje teh dveh ocen.

Kreditni indikatorji (20 %) 3. Dolžniški kazalci

V celotni oceni je najvišji možni delež 10 odstotkov. Za ocenjevanje dolžniških kazalcev se uporabljajo podatki, ki jih zbira Svetovna banka in temeljijo na plačilnih bilancah.

41

4. Izostanki anuitet ali reprogramiranje dolga Najvišji delež je 10 odstotkov. Podobno kot pri dolžniških kazalcih so podatki povzeti po tabelah Svetovne banke. Manjše kot je izostajanje plačil in reprogramiranje dolga, višjo oceno dobi določena država.

Indikatorji dostopa na mednarodni finančni trg 5. Ocena kreditne sposobnosti

V celotni oceni obsega 10-odstotni delež in je sestavljen na osnovi povprečja ocen treh ocenjevanih agencij, in sicer Moody's, Standard & Poor's in Fitch IBCA, ki so najbolj znane agencije za ocenjevanje ratingov deželnega tveganja.

6. Dostop do bančnih posojil Ta kazalec obsega 5 odstotkov celotnega deželnega tveganja in nam pove, kako je posamezna država uspešna na mednarodnem trgu pri najemanju sindiciranih posojil, kot tudi pri izdaji obveznic.

7. Dostop do kratkoročnih posojil Zajema 5 odstotkov ocene deželnega tveganja. Podatki so pridobljeni s pomočjo OECD, ameriške Exim, NCM UK, ipd.

8. Dostop na kapitalske trge Tudi ta kazalec zajema 5 odstotkov celotne vrednosti deželnega tveganja. Ocenjen je na osnovi analize Euromoney in nam pove, kakšen dostop ima posamezna država do mednarodnih kapitalskih trgov (predvsem do trga obveznic in sindiciranih posojil).

9. Popusti pri forfeitiranju Predstavlja 5 odstotni delež v celotni oceni deželnega tveganja.

6.4 Ocenjevanje deželnega tveganja po Dun & Bradstreet Dun & Bradstreet, ki deluje že 160 let, je svetovno znana organizacija pri zagotavljanju poslovnih informacij. Analize deželnega tveganja pri tej instituciji vsebuje specifične informacije o vsaki posamezni državi, ki služijo podjetjem pri posameznih poslih in investicijskih odločitvah. Finančne, komercialne in socialno–politične informacije se zbirajo iz širokega spektra različnih virov, vključujoč njihove lastne korespondente v posameznih državah (v Sloveniji pod okriljem Dun & Bradstreet deluje podjetje I d.o.o.). Te informacije kasneje analizira tim, ki je sestavljen iz ekonomskih, političnih in trgovinskih strokovnjakov. Sledijo ocene deželnih tveganj, ki med drugim predstavljajo nazorno sliko o plačilnih pogojih v določeni državi.

42

Indikatorji, ki jih v svojih ocenah uporablja Dun & Bradstreet, vključujejo (International Risk & Payment Review 2006, 1 – 4): • politično tveganje: zunanja in notranja varnost, politična ureditev; • komercialno tveganje: spoštovanje sklenjenih pogodb, sodni sistem, korupcija; • makroekonomsko tveganje: inflacijska stopnja, brezposelnost, stopnja

gospodarske rasti; • zunanje tveganje: bilanca tekočega računa, kapitalski tokovi, mednarodni

kapitalski tokovi, zunanja zadolženost. Indikatorji so razdeljeni v sedem skupin, od DB1 do DB7. Ocena DB1 je najvišja ocena in pomeni najnižjo stopnjo tveganja, medtem ko je DB7 najslabša možna ocena določeni državi, v kateri je nemogoče predvideti plačevanje zapadlih obveznosti. Nadalje se vsaka skupina deli v podskupine, od a do d (črka a označuje nižje tveganje od črke b). V februarskem poročilu leta 2006 (ibidem, 72) je Dun & Bradstreet Sloveniji določil oceno DB2c↑, kar je poleg Slovaške najboljša ocena v regiji. V primerjavi s Slovenijo Slovaška nima indikatorja za rast ratinga (↑). Z uvedbo EURO se bo Sloveniji lahko povišal rating. Napovedi Dun & Bradstreet za leto 2005 o 4 % rasti BDP v Sloveniji so se uresničile. K gospodarski rasti močno prispeva povpraševanje po slovenskem blagu in storitvah v tujini. Medtem ko se je lani veliko investiralo v gradnjo nepremičnin, je Slovenija zabeležila nizko rast investicij v stroje, opremo in poslovne prostore. Zaradi izpolnjevanja maastrichskih kriterijev se je javna poraba na letni ravni povečala le za 1,8 %. Z naraščanjem plač se leta 2006 in 2007 pričakuje večja domača poraba, kar bo povzročilo tudi naraščanje BDP (ibidem, 72). V tabeli 4 so prikazane ocene tveganj v nekaterih evropskih državah. Tabela 4: Tveganje v nekaterih evropskih državah po Dun & Bradstreet: DRŽAVA RATING Avstrija DB1c Belgija DB1d Nemčija DB1d Francija DB1c Češka DB3b Madžarska DB2d Poljska DB3c Slovenija DB2c Vir: International Risk & Payment Review (2006, 38 – 72).

43

7 VREDNOTENJE NEPOSREDNIH TUJIH INVESTICIJ Kot smo opredelili na začetku magistrskega dela, lahko neposredne tuje investicije delimo na t.i. greenfield investicije in prevzeme. Odvisno od številnih dejavnikov izbere podjetje sebi najprimernejšo strategijo širitve svoje proizvodnje v tujini, ki mora biti skrbno pripravljena. V vsakem primeru mora podjetje načrtovano naložbo ovrednotiti. Vrednotenje lahko definiramo kot proces, pri katerem z uporabo podatkov iz preteklosti, sedanjosti in načrtovane prihodnosti ugotavljamo vrednost načrtovane investicije (Konič 2003, 48). Pri vrednotenju neposrednih tujih investicij je potrebno (Pučko 1998, 11): analizirati investicijski proces na osnovi ciljev, ki si jih je podjetje zadalo; sprejeti odločitve o izvedbi investicijskega projekta; analizirati izvajanje investicijskega procesa; načrtovati popravke v primeru, da pri izvajanju prihaja do odklonov od načrtovanega. Proces investiranja v primeru, da gre za greenfield investicijo, se pri vrednotenju neposrednih investicij v nekaterih korakih razlikuje od prevzemov in združitev in ga lahko razdelimo v tri faze: • priprava investicijske dokumentacije: ugotovi se, ali obstaja možnost za

uspešno izvedbo investicije. Glavni del investicijske dokumentacije sestavlja investicijski program, ki vključuje (i) opis investicije in način izvedbe, namen ter uskladitev s poslovanjem podjetja, (ii) razpoložljivost kadrov, finančnih sredstev, tehnologije, opreme, in (iii) ekonomska ocena uspešnosti poslovanja na osnovi investicije;

• izdelava tehnične dokumentacije: ta faza sledi sprejetju investicijskega

programa in vključuje izdelavo načrtov zgradb, nabavo potrebne opreme ter drugih izvedbenih projektov;

• izvedba investicije: vključuje izgradnjo proizvodnih zmogljivosti, tehnični

prevzem, pridobitev uporabnega dovoljenja in zagon proizvodnje. V nadaljevanju tega poglavja podrobneje obravnavamo greenfield investicije, zato na tem mestu izpostavljamo nekatere značilnosti prevzemov. Podobno kot naložbe v izgradnjo novih proizvodnih kapacitet tudi pri prevzemih uporabljamo statične in dinamične metode vrednotenja. S statičnimi metodami se ugotavlja vrednost sredstev in obveznosti podjetja. Uporabne so, ko se ugotavlja likvidacijska vrednost podjetja. Knjigovodsko vrednost stalnih in gibljivih sredstev prilagodimo vrednosti, ki bi jih ocenjevana sredstva dosegle v primeru, da bi jih prodali na trgu. Od tržne vrednosti odštejemo obveznosti podjetja. Znesek, ki ga dobimo, je nepopravljena neto vrednost podjetja. Na koncu je potrebno odšteti še stroške zapiranja podjetja. Med dinamične metode, s katerimi vrednotimo podjetja skozi celotno obdobje trajanja, uvrščamo: metodo primerjave tržnih vrednosti primerljivih podjetij (ang. market value metod), metodo primerjave transakcij primerljivih podjetij (ang. transaction value metod) in metodo prostih denarnih tokov (ang. discounted cash flow metod). Za potrebe prevzemov se najpogosteje uporablja metoda prostih denarnih tokov, medtem kot imata drugi dve metodi predvsem nadzorno vlogo (Konič 2003, 48).

44

Osnovna logika metode prostega denarnega toka – ki je sicer poznana v različnih variantah – je, da je vrednost podjetja danes določena z načrtovanimi bodočimi denarnimi tokovi podjetja, ki jih z ustrezno diskontno stopnjo pretvorimo na sedanjo vrednost. Lahko jo razdelimo na 11 korakov (ibidem, 49 – 50): 1. izločimo operativno nepotrebna sredstva, kamor lahko uvrstimo nekatere

finančne naložbe, depozite, zemljišča in drugo opremo, ki ni namenjena za proizvodnjo in ne prispeva k denarnemu toku, ki ga napovedujemo;

2. predvidimo prodajo podjetja za najmanj pet let vnaprej; 3. ocenimo stroške dela, materiala, storitev, amortizacijo in druge stroške za

vsako posamezno leto; 4. ocenimo dobiček iz poslovanja za vsako posamezno leto (EBIT); 5. vključimo davek od dobička in izračunamo dobiček iz poslovanja po davku od

dobička (ang. NOPAT – net operating profit after tax); 6. predvidimo spremembe v neto gibljivih sredstvih (terjatve + zaloge –

obveznosti poslovanja); 7. ocenimo potreben obseg vlaganj; 8. izračunamo prosti denarni tok za posamezno leto (PDT = NOPAT +

amortizacija – sprememba neto gibljivih sredstev – investicije); 9. določimo končno vrednost podjetja (ang. terminal value) na koncu

obravnavane časovne vrste; 10. izračunane proste denarne tokove in končno vrednost pretvorimo na sedanjo

vrednost z ustrezno diskontno stopnjo; 11. izračunani sedanji vrednosti podjetja prištejemo operativno nepotrebna

sredstva iz prvega koraka in dobimo ocenjeno vrednost podjetja. Pri uporabi metode primerjave tržnih vrednosti primerljivih podjetij je potrebno zbrati nekatere podatke o konkurenčnih podjetij. Običajno se analizirajo naslednji kazalci: P/E (vrednost delnic glede na dobiček na delnico), P/EBITDA (vrednost delnic glede na višino dobička pred davki in amortizacijo na delnico), P/S (vrednost delnic glede na višino prodaje na delnico), P/B (vrednost delnic v primerjavi z njihovo knjigovodsko vrednostjo). Za posamezne pridobljene vrednosti izračunamo povprečje in z njimi primerjamo ocenjevano podjetje. Pri končni oceni je potrebno upoštevati tudi velikost podjetja, uporabljene računovodske standarde, okolje, kjer podjetje deluje in podobno. Ta metoda je uporabna predvsem pri ugotavljanju precenjenosti ali podcenjenosti posameznega podjetja, ki kotira na borzi (ibidem, 48 – 49).

45

Metoda primerjave transakcij je zelo podobna metodi primerjave tržnih vrednosti. Pri pridobivanju podatkov upošteva le tiste, ki so bili v bližnji preteklosti predmet nabave ali nakupa, kar pomeni znane cene, ki jih je posamezno podjetje doseglo ob prevzemu. Postopek izračuna je enak kot pri metodi primerjave tržnih vrednosti. Zaradi odsotnosti kvalitativnih in kvantitativnih podatkov ima ta metoda omejeno uporabnost (ibidem 49). V nadaljevanju sledi podrobno vrednotenje v primeru greenfield investicije. Najprej bomo predstavili korake, ki so potrebni pri sami analizi tržišča. V drugem delu se bomo osredotočili na finančno oceno investicijskega projekta. 7.1 Analiza tržišča Tržišče lahko definiramo kot odnos med ponudbo in povpraševanjem po določenem proizvodu, kot tudi geografsko področje na katerem se pojavlja ponudba in povpraševanje po tem proizvodu. Pri načrtovanju neposrednih tujih investicij se navedeni definiciji v praksi običajno prepleteta. Tako lahko govorimo o svetovnem trgu kapitala, evropskem tržišču avtomobilov, češkem tržišču hladilnikov, ipd., v določenem obdobju (Bendekovič et al. 1993, 3). Analiza tržišča predstavlja del načrtovanja neposredne investicije v določeni državi. Pridobljeni podatki se uporabljajo pri načrtovanju tehnologije, lokacije ter ekonomsko–finančnih vidikih investicijskega projekta. Glavni cilj analize tržišča je pridobiti podatke o obsegu potencialne proizvodnje, prodajnih cenah proizvodov, potrebnem obsegu in cenah inputov, potrebnih vlaganjih v osnovna in obratna sredstva, virih financiranja ipd. 7.1.1 Analiza povpraševanja Analiza povpraševanja - tako na domačem kot na tujem tržišču - omogoča podjetjem pridobivanje potrebnih kvalitativnih in kvantitativnih podatkov, ki so pogosto osnova za ocene in zaključke glede realizacije posameznih investicijskih projektov. V analizi povpraševanja na prodajnem tržišču, morajo podjetja odgovoriti predvsem na vprašanja, ki so vezana na (Bendekovič et al. 1993, 12 – 13): • nosilce povpraševanja; • prostorske meje povpraševanja; • velikost povpraševanja v analiziranem obdobju; • možne prodajne cene; • dejavnike, ki vplivajo na značilnosti povpraševanja.

46

Za oceno povpraševanja imamo na voljo t.i. statistično oziroma ekonometrično analizo in tržne raziskave. V primeru, da je možno zbrati ustrezne podatke, uporabljamo statistično analizo, ki se nanaša na že znane in objavljene podatke. Funkcija povpraševanja je tako povezava med količino povpraševanja in vsemi spremenljivkami, ki vplivajo na povpraševanje, pri čemer je najpomembnejša cena posameznega proizvoda. Na količino povpraševanja poleg cene vplivajo še spremembe cen komplementarnih dobrin in substitutov, spremembe dohodkov gospodinjstev, višina izdatkov za reklamo in podobno (Hrovatin 1993, 12 –13). Pri vstopu na tuja tržišča povpraševanja pogosto ni možno oceniti s statistično oziroma ekonometrično metodo,9 zato uporabljamo tržne raziskave, ki jih lahko izvajamo v obliki opazovanj, anketiranja oziroma intervjujanja porabnikov ter kot tržne eksperimente (Hrovatin 1993, 7). Pri analizi povpraševanja naj bi podjetje opredelilo (Moutinho et al., 1998, 95): • tržni potencial: količino proizvodov, ki jo je možno prodati na tržišču v kratkem

obdobju, določeno na osnovi ekonomskih napovedi in potrošniških trendov; • prodajni potencial: maksimalni tržni delež, ki ga podjetje lahko doseže; • napoved prodaje: količinsko in vrednostno za posamezni izdelek ali skupino

izdelkov na osnovi marketinškega načrta. Viri podatkov, na osnovi katerih lahko podjetja ocenijo povpraševanje, so lahko notranjega ali zunanjega značaja. Notranje informacije podjetju zagotavlja dobro izdelan marketinški informacijski sistem, ki združuje in analizira podatke z različnih področij (računovodstvo, finance, planiranje, prodaja, proizvodnja). Zunanje informacije pa podjetja lahko pridobijo od številnih vladnih in nevladnih organizacij: Euromonitor, ki letno objavlja statistične podatke evropskih držav, ki vključujejo demografske in ekonomske trende, informacije o delovni sili, trgovini, izdatkih za potrošnjo, prodaji na drobno; The Economist Intelligence Unit (Moutinho et. al., 1998, 97) itn. Mednarodne organizacije izdajajo številne publikacije, ki vsebujejo koristne informacije, na osnovi katerih lahko podjetja ocenijo povpraševanje na tujem trgu: Združeni narodi izdajajo statistični letopis (Statistical Yearbook), Mednarodno trgovinsko statistiko (Yearbook of International Trade Statistics), Demografsko statistiko (Demographic Yearbook); OECD izdaja Poročilo o državah (Country Reports); Mednarodni denarni sklad izdaja Analitični pregled mednarodne trgovine (Analytical overviews of international trade); Svetovna banka izdaja Svetovno poročilo o razvoju (World Development Report). Pogosto je najhitrejša pot za pridobitev ustreznih podatkov s pomočjo interneta in elektronskih podatkovnih bank: COMEXT – EUROSTAT nudi serijo izvozno–uvoznih časovnih

9 Statistične ocene se v večini primerov nanašajo na že zbrane in objavljene podatke, poleg tega pa temeljijo na domnevi, da so kvalitativne spremenljivke (npr. spremembe v okusu, preferencah, navadah in pričakovanjih porabnikov) konstantne. V primeru, da se v prihodnosti te spremenijo, povpraševanja ni možno uporabljati za napovedovanje bodočega povpraševanja (Hrovatin 1993, 8).

47

podatkov za države Evropske unije; BOS (Business Opportunities Services) v sodelovanju z največjimi evropskimi bankami zagotavlja komercialne podatke o mednarodni menjavi; Euro – Select vsebuje gospodarske podatke o vseh evropskih državah (Muehlbacher 1999, 233). 7.1.2 Analiza ponudbe Z analizo ponudbe podjetja ocenjujejo obseg posameznih proizvodov, ki jih proizvajajo konkurenčna podjetja. Na ta način se lahko opredelijo obseg, kvaliteta in drugi elementi zadovoljevanja povpraševanja na tržišču v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Pri analizi se preučuje celotna načrtovana ponudba, ki vključuje proizvodnjo na določenem tržišču, uvoz in realizacijo neposredne investicije, od česar se odšteje izvoz posameznega proizvoda (Bendekovič et al. 1993, 25 - 26): Dejavniki, ki vplivajo na ponudbo, so (Samuelson, Nordhaus 2002, 50): • tehnologija: računalniško podprta tehnologija znižuje stroške proizvodnje; • cene inputov: zmanjšanje plač znižuje proizvodnjo in povečuje ponudbo; • cene povezanih dobrin: če se znižajo cene tovornjakov, se poveča ponudba

avtomobilov; • vladna politika: odprava kvot in carin za uvožene avtomobile poveča ponudbo

avtomobilov; • posebni vplivi: če vlada zniža standarde za opremo, ki nadzorujejo

onesnaževanje, se utegne ponudba avtomobilov povečati. Analiza ponudbe posameznega proizvoda mora odgovoriti na naslednja vprašanja: v kakšnem obsegu in v katerih tržnih segmentih je ponudba prisotna; kakšna je kakovost in asortiman blaga; ali ponudba načrtovane proizvodnje prinaša količinske in kakovostne spremembe glede na prejšnje stanje; kdo so nosilci ponudbe, kakšna je izkoriščenost proizvodnih kapacitet na določenem tržišču; kakšna je stopnja konkurence ter njene oblike, kakšen razvoj ponudbe se pričakuje pri že obstoječih proizvajalcih, kateri državni ukrepi vplivajo na ponudbo; kateri so drugi dejavniki, ki vplivajo na ponudbo, ipd. (Bendekovič et al. 1993, 27). Z analizo stanja, smeri in intenzivnosti sprememb na tržišču ponudbe, pridobi podjetje potrebne informacije za načrtovanje obsega proizvodnje na tujem tržišču. Podobno kot pri analizi povpraševanja, lahko podjetja tudi pri analizi ponudbe dobijo podatke iz številnih sekundarnih virov: strokovne literature, statističnih uradov, elektronskih publikacij, carinskih podatkov, gospodarskih zbornic, veleposlaništev in različnih regionalnih agencij.

48

7.1.3 Analiza trga inputov Inpute lahko definiramo kot proizvode ali storitve, ki se uporabljajo v proizvodnji dobrin in storitev. Sinonim za inpute so proizvodnji dejavniki, ki jih lahko razdelimo v tri širše skupine (Samuelson, Nordhaus 2002, 9 – 10): • zemlja ali bolj splošno naravni viri: zemlja za kmetovanje, stavbna zemljišča za

hiše, tovarne in ceste, energetski viri (nafta, zemeljski plin), neenergetski naravni viri (npr. baker, železova ruda, premog). V zadnjem času postajata vse pomembnejša naravna vira čist zrak in pitna voda;

• delo: sestavlja ga čas, namenjen za proizvodnjo. V razvitem industrijskem

svetu predstavlja delo najpomembnejši input; • kapital: vključuje tiste trajne dobrine, ki se uporabljajo pri proizvodnji drugih

dobrin: stroje, ceste, računalnike, kladiva, tovornjake, plavže, ipd. Z analizo tržišča inputov se lahko ocenijo možnosti in pogoji nabave inputov glede na izvor, cene, količine, dobavne roke, možnosti sodelovanja z dobavitelji inputov in možnosti sodelovanja s konkurenti zaradi skupne nabave inputov. Za učinkovito in kontinuirano oskrbo s potrebnimi inputi je potrebno zagotoviti (Bendekovič et al. 1993, 36 – 37): • skladiščne in transportne kapacitete; • objekte in tehnična sredstva za nemoteno delo nabavne službe; • organizirati nabavno službo, nabavne poti in logistiko; • druge relevantne elemente za učinkovito delovanje in izvrševanje potrebnih

nalog pri nabavi inputov. Posebno pozornost je potrebno posvetiti minimiziranju stroškov nabave in zalog inputov, saj lahko ti močno vplivajo na učinkovitost investicije. 7.1.4 Tehnično–tehnološka analiza Na osnovi tehnično–tehnološke analize pridobijo podjetja informacije za pripravo predinvesticijskih in investicijskih študij, ki so podlaga za sprejemanje odločitev o izvedbi investicij. Medtem ko se z analizo povpraševanja, ponudbe in trga inputov definira struktura in količina proizvodnje, se s tehnično–tehnološko analizo opredeli način, kako investicijo izvesti. Izboru tehnologije je v investicijskih študijah potrebno nameniti posebno pozornost, saj predstavlja osnovo vseh proračunov v investicijskem projektu. V tehnično-tehnološki analizi je potrebno razlikovati med tehnološkim in tehničnim aspektom (Bendekovič et al. 1993, 39 - 40).

49

S tehnološkega vidika se mora analizirati potrebne proizvodne aktivnosti, tako da lahko podjetje v okviru svojih razvojnih ciljev in razpoložljivih možnosti, izbere primerno delovno ali kapitalsko intenzivno tehnologijo. Zato morajo strokovnjaki (znotraj podjetja, specializirana podjetja) nenehno spremljati razvoj, da bi se na ta način izognili nabavi zastarele tehnologije. Pri izbiri tehnologije lahko podjetje izbira med standardizirano ali novo tehnologijo, ki je že razvita in uveljavljena, ter novo tehnologijo, ki je razvita in še ni uveljavljena. Izbrana tehnologija pogojuje izbor tehnološke opreme, strukturo, normative, kakovost surovin in materialov ter ostale pogoje v procesu proizvodnje (ibidem 42 – 43, 1993). V okviru izbrane tehnologije se sprejemajo tehnične rešitve, ki morajo biti jasno definirane. Pri reševanje tehnične problematike je potrebno izdelati številne načrte, raziskave in analize, ki vključujejo glavne in pomožne proizvodne objekte, infrastrukturo, poslovne objekte in podobno. Tehnična analiza lahko vključuje tudi geološke in hidrometeorološke raziskave, geodetske izmere, raziskave rudnih in vodnih bogastev ter številne druge aktivnosti. Na ta način investitor preveri nekatere predpostavke, ki so nujne za realizacijo same investicije. Od same specifičnosti investicijskega projekta je odvisno, ali se tehnična analiza izvaja pred ali po analizi tehnologije (ibidem 51, 1993). 7.1.5 Finančna analiza Z analizo povpraševanja, ponudbe, trga inputov in tehnično–tehnološke analize dobimo informacije, ki so izražene tako kakovostno kot tudi količinsko. Cilj finančne analize je vse pridobljene podatke izraziti v vrednostnih enotah in tako pripraviti informacijsko osnovo za oceno rentabilnosti in ekonomičnosti investicijskega projekta (Bendekovič et al. 1993, 73). Investicijska dokumentacija tako vključuje finančne podatke o naslednjih dejavnikih proizvodnje (Bendekovič et al. 1993, 55 - 60): • proizvodnih in poslovnih objektih: lokacijski dokumentaciji in dovoljenjih;

posameznih objektih (proizvodnih zgradbah, skladiščnem poslopju, upravno–administrativnem poslopju, zaklonišču, ipd.); tehnološki opremi; komunalnih priključkih (vodovod, kanalizacija, energetski priključki, telekomunikacije, prometna infrastruktura, ipd.);

• opremi proizvodnje: na osnovi ustrezne tehnologije se izbere ustrezna

oprema, ki ni v neposredni povezanosti s samim tehnološkim procesom proizvodnje (strojna oprema, elektro oprema, energetska oprema in druga oprema);

• materialnih inputov proizvodnje: izbrana tehnologija in načrtovani obseg

proizvodnje pogojujeta uporabo različnih materialov proizvodnje, potrebne količine in stroške (surovin, materialov, energije in drugih inputov za celotni čas proizvodnje);

50

• izobrazbeni strukturi in številu zaposlenih: odvisno od navedenih dejavnikov proizvodnje lahko podjetje ovrednoti proračun za plače kot stroške dela, hkrati pa tudi strošek izdelave posameznega proizvoda v okviru finančne analize.

V nadaljevanju podrobneje predstavljamo samo nekatere elemente finančne analize, saj bi obravnava vseh presegala namen magistrskega dela. 7.1.5.1 Formiranje skupnega prihodka Skupni prihodek lahko definiramo kot finančni izkaz vrednosti outputa, ki ga ustvari podjetje s svojim poslovanjem. Predstavlja zmnožek količin in njihovih prodajnih cen. Z vidika obravnave greenfield investicij so pomembni predvsem ti, t.i. poslovni prihodki, ki vključujejo (Pučko, Rozman 1996, 220): • prihodke od prodaje proizvodov in storitev na domačem in tujem trgu

(vključujejo tudi razne izvozne premije, s katerimi država spodbuja izvoz); • prihodke od prodaje trgovskega blaga in materialov (v trgovinskih podjetjih); • prihodki v obliki raznih subvencij, dotacij, povračil, nadomestil in premij (država

z ekonomsko politiko spodbuja neposredne tuje investicije); • drugi poslovni prihodki (npr. prihodki od prodaje proizvodov ali storitev znotraj

podjetja). Pri poslovanju lahko podjetje ustvari tudi prihodke iz financiranja. V primeru skupnih vlaganj tako podjetje pridobi pravico do udeležbe v dobičku, medtem ko za posojena denarna sredstva dobi obresti. Poznamo tudi izredne prihodke kot posledico neobičajnih dejavnikov, ki so povezani s prodajo materialnih ali nematerialnih naložb ter sredstev in zmanjšanjem obveznosti. 7.1.5.2 Investicije v osnovna sredstva Osnovna sredstva predstavljajo premoženje, ki je v podjetju vezano daljše obdobje, pri čemer se del vrednosti preko amortizacije prenaša na proizvode in storitve. Zaradi svoje dolgoročnosti so zelo pomembna pri načrtovanju in izvedbi neposrednih investicij, saj določajo zmogljivosti, produktivnost dela v podjetju, velik del stroškov v podjetju, hitrost obračanja vloženih sredstev in pomen podjetja v panogi (Pučko 1998, 54 – 55).

51

Poleg same vrednosti osnovnih sredstev je pomembna tudi terminska razporeditev denarnih izdatkov v procesu nabave osnovnih sredstev, kar pomeni, da je pri investiciji potrebno izdelati še denarni tok vlaganj. Pri tem ločimo (Bendekovič et al. 1993, 88 - 90): • dinamiko izgradnje osnovnih sredstev, ki odraža fizični aspekt investicije, ki je

odvisen od vrste osnovnih sredstev in načina izvedbe; • dinamiko vlaganj v osnovna sredstva, ki predstavlja samo dinamiko izgradnje

le–teh izraženo v denarju. Čeprav izraža dinamika vlaganj finančno stran investicije, nam ne omogoča oceniti učinkovitosti vlaganj, ker v analizo ne vključuje finančnih pogojev izvedbe: dogovore z dobavitelji osnovnih sredstev, dogovore v zvezi s financiranjem nabave osnovnih sredstev, pogojev, ki so določeni z zakoni zaradi obračuna carine in drugih dajatev državi;

• dinamiko porabe sredstev, ki predstavlja osnovo za izdelavo finančnih tokov

vlaganj. Končna analiza osnovnih sredstev se lahko izdela, ko so izračunani vsi stroški financiranja, ki nastanejo v času izvedbe osnovnih sredstev.

Podjetje ima lahko osnovna sredstva v uporabi, izven uporabe ali v pripravi (Pučko, Rozman 1996, 59 – 61). Osnovna sredstva v uporabi so: • zemljišča: pomembna so pri podjetjih, ki uporabljajo zemljišča kot osnovno

poslovno prvino (npr. rudniki, opekarne, kamnolomi,), sicer pa gre za ozemlje, kjer stojijo tovarniške in druge zgradbe;

• zgradbe: proizvodni, upravni, skladiščni, transportni objekti, zgradbe za

energetske prenose, električni in telefonski vodi; • oprema: predstavlja najpomembnejši del osnovnih sredstev in vključuje orodja,

delovne in pogonske stroje, naprave, napeljave, prevozna sredstva in inventar; • večletni nasadi in osnovna čreda: sadovnjaki, vinogradi, plantaže hmeljišča in

podobno. Delovna živina spada v osnovna sredstva, medtem ko živino za zakol uvrščamo med obratna sredstva;

• patenti, licence in druga industrijska lastnina: uvrščajo se v neopredmetena

dolgoročna sredstva. Sem spadajo še zagonski stroški (dolgoročno odloženi organizacijski stroški, naložbe v raziskave, dobro ime in druga neotipljiva dolgoročna sredstva).

Za osnovna sredstva izven uporabe je značilno, da se jih trajneje ne uporablja, čeprav imajo še vedno uporabno vrednost. Podjetje jih lahko proda ali da v najem, pri čemer naj bi se s prodajo (ali najemnino) pokrila vsaj amortizacija. Osnovna sredstva v pripravi so: zaloge investicijskega materiala in opreme; investicijska vlaganja v teku; nedograjene zgradbe in oprema; terjatve na osnovi investicij.

52

7.1.5.3 Investicije v obratna sredstva Obratna sredstva so del potrebnih celotnih sredstev, ki se izkoriščajo pri izvedbi investicijskih projektov. Pogosto so opredeljena kot tista, ki se obrnejo nekajkrat v enem letu, pri čemer večkrat menjajo svojo obliko in tudi snov, odvisno od vrste procesov. V proizvodnem procesu se lahko spremenijo v nedokončano proizvodnjo, v polproizvode in v končne proizvode (Pučko, Rozman 1996, 56). Poleg fizične oblike se pojavljajo tudi v denarju in pravicah/terjatvah. V toku reprodukcije obratnih sredstev se v vsakem obdobju pojavljajo določene potrebe po le–teh. Smiselno je natančno analizirati, koliko časa se bodo zadrževala v posamezni obliki, saj je čas ena izmed glavnih predpostavk pri načrtovanju potrebnih investicij v obratna sredstva. Poleg tega mora podjetje še zbrati podatke o naslednjem (Bendekovič et al. 1993, 88 - 90): obsegu, asortimanu in vrednosti proizvodnje; tehnično–tehnoloških značilnostih proizvodnje; organizacijskih in pravnih značilnostih prodajnega in nabavnega tržišča; pogojih nabave inputov in prodaje outputov; plačevanju davkov in podobno. Obratna sredstva delimo na (Pučko, Rozman 1996, 66 - 69): • zaloge: surovin materialov in drobnega inventarja; nedokončane proizvodnje;

proizvodov; trgovskega blaga; • denarna obratna sredstva: za plačilo različnih obveznosti, surovin, materialov,

inventarja; • terjatve iz obratnih sredstev: do kupcev; do dobaviteljev; zaradi preveč

plačanih prispevkov ali davkov; terjatve iz naslova udeležbe v dobičku drugih podjetij;

• aktivne časovne razmejitve: vključujejo stroške, ki ne nastajajo enakomerno kot

je npr. plačilo zavarovalnine enkrat letno, nakup koledarjev, izdaja prospekta in večja popravila. V tej skupini so zajeti kratkoročno odloženi stroški, ki ob nastanku ne bremenijo dejavnosti.

7.1.5.4 Viri financiranja Eden izmed osnovnih pogojev izvedljivosti investicijskega projekta je razpoložljivost s finančnimi sredstvi. Pri tem podjetja sledijo načelu optimizacije, s ciljem minimizirati stroške financiranja. Nižji kot so stroški financiranja, nižja je zahtevana stopnja donosnosti investicije. Podjetja lahko investirajo nove naložbe v tujini z lastniškim ali dolžniškim kapitalom. Stroški novega lastniškega kapitala so višji kot stroški zadržanih dobičkov, ker mora podjetje upoštevati tudi stroške izdaje novih delnic in prodajo le–teh. V primerjavi z lastniškim kapitalom je strošek dolžniškega kapitala enostavneje izračunati. Predstavlja obrestno mero na osnovi katere si podjetja izposojajo finančna sredstva (Moosa 2002, 188).

53

Pri financiranju neposrednih tujih investicij imajo multinacionalna podjetja na razpolago več virov kot podjetja, ki delujejo zgolj v eni državi. Medtem ko se pri nacionalnih podjetjih postavlja vprašanje, ali uporabiti dolžniški ali lastniški vir za financiranje nove naložbe, imajo multinacionalke na razpolago t.i. notranje in zunanje vire financiranja, ki jih predstavljamo v nadaljevanju. Slika 1: Nekateri viri financiranja multinacionalnih podjetij

Nerazdeljendobiček

Dobičekpodružnic

Notranji viri

Uporabalimitov

Premostitvenaposojila

Diskontiranaposojila

Kratkoročno insrednjeročnofinanciranje

Dolgoročnaposojila

Zakup Obveznice Delnice

Dolgoročnofinanciranje

Nacionalnitrg

Euroobveznice Mednarodneobveznice

Delnice

Mednarodnitrg

Zunanji viri

Viri financiranja

Vir: Moosa (2002, 189). Odločitev o izbiri ustreznega vira je odvisna od naslednjih dejavnikov (ibidem 2002, 190): • zahtevane stopnje nadzora v podružnicah in potrebe po prejemanju rednega

denarnega toka od podružnic; • namena financiranja in drugih vidikov celotne poslovne strategije, kot je npr.

znižanje globalnih davčnih obveznosti, • pričakovanj v zvezi s prihodnjimi gibanji tečajev in obrestnih mer; • želja minimizirati izpostavljenost različnim tveganjem, kot je recimo valutno in

deželno tveganje. 7.2 Finančna ocena projekta Analizi tržišča sledi finančna ocena neposredne tuje investicije. Izhajajoč iz rentabilnosti in donosnosti poslovanja, imajo podjetja na razpolago različne statične in dinamične metode, s katerimi lahko ovrednotijo posamezne investicije. Bistvo finančnih ocen je merjenje uporabe denarja za načrtovano investicijo v primerjavi s koristmi in stroški. S statičnimi metodami se učinkovitost investicije običajno analizira v razdobju enega leta, medtem ko z dinamičnimi metodami ocenjujemo investicijo skozi celotno obdobje trajanja. Poleg tega poznamo tudi metode simuliranja in optimiranja, ki se redkeje uporabljajo in ne bodo predmet naše obravnave (Senjur 1993, 73).

54

7.2.1 Statične metode Zaradi enostavne uporabe in hitrosti pri pridobivanju podatkov statične metode omogočajo uspešno orientacijo o učinkovitosti same investicije. Na začetku velja izpostaviti njihovo omejeno rabo, ker ne upoštevajo celotnih donosov investicije. Običajno ocene temeljijo na obdobju enega leta, pri čemer ne upoštevajo življenjske dobe investicije, časovnega horizonta pri ocenjevanju uspešnosti naložb kot tudi ne časovne razporeditve prilivov in odlivov (ibidem 1993, 73). Navkljub nekaterim pomanjkljivostim se pogosto uporabljajo pri ocenjevanju investicijskih projektov, največkrat kot dopolnilo k drugim metodam. Med statične metode uvrščamo primerjavo stroškov, primerjavo dobička, donosnost investicij in dobo vračanja investicije. V nadaljevanju podrobneje obravnavamo slednji dve metodi. 7.2.1.1 Donosnost investicij Donosnost oziroma rentabilnost investicije definiramo kot razmerje med donosom investicije in vloženimi sredstvi, izraženo v odstotkih: (Pučko, Rozman 1996, 304 - 305):

donosnost = donos investicijevložena sredstva * 100

Pri finančni analizi investicij se običajno primerja donos v prvem letu poslovanja, pri čemer se ne upošteva dinamike donosov v drugih obdobjih, kakor tudi ne število let, ko se investicija izvaja. Na ta način se zanemarja dejavnike, ki imajo lahko velik vpliv na ocene investicijskih projektov. Deloma te slabosti odpravlja izračun skupne in povprečne donosnosti. Skupna donosnost vključuje donose v celotnem obdobju trajanja investicije in jih primerja z vloženimi sredstvi. Povprečna donosnost je razmerje med skupno donosnostjo in številom let, ko investicija še prinaša donos. Tako skupna kot povprečna donosnost ne upoštevata časovne razporeditve donosov in stroškov investicij. Dobički in stroški običajno niso enakomerno razporejeni skozi življenjsko dobo investicij. Poleg tega je povprečni letni donos uporaben le v primeru, ko gre za enako življenjsko dobo primerjanih investicij. 7.2.1.2 Doba vračanja investicijskih vlaganj Doba vračila investicijskih vlaganj je bila prva formalna metoda ocenjevanja investicijskih projektov in je definirana kot časovno obdobje, ki pove v koliko letih se investicijski stroški povrnejo z donosi. Izračunamo jo kot vsoto pričakovanih donosov investicije, ki je potrebna, da se začetna investicija povrne. Donose v posameznih letih seštevamo, dokler njihova vsota ni enaka investicijskim vlaganjem. Pri primerjavi dveh investicij je sprejemljivejša tista, ki ima krajšo dobo vračanja (Brigham, Daves 2002, 376).

55

doba vračanja = leto pred pokritjem inv. + nepokriti del inv. na začetku letadenarni tok tokom leta

Podobno kot metoda donosnosti tudi doba vračila investicije ne upošteva ustrezne časovne razporeditve neto denarnih tokov – v trenutku, ko so investicijski izdatki povrnjeni, le-teh ne upošteva več - in tveganj, ki so povezana s pričakovanimi denarnimi tokovi od naložbe (Mramor 1998, 15). Navkljub temu jo je vseeno koristno uporabljati, saj je do določene mere dober pokazatelj o tveganosti in likvidnosti investicije. Čim krajša je doba vračila, tem bolj verjetne so napovedi denarnih tokov, obenem pa je tudi manjša možnost za različna odstopanja. Finančniku omogoča pridobiti pomembno informacijo, kako hitro lahko pričakuje denarni tok s katerim bo lahko investiral nove projekte in/ali vrnil kapital (ibidem, 19). 7.2.2 Dinamične metode Dinamične metode so se razvile kot posledica slabosti statičnih metod, ki ne upoštevajo različne časovne dinamike investicijskih vlaganj in različne življenjske dobe investicij. Glede na razporejenost donosov v prihodnosti ima enak donos za investitorja večjo vrednost, če ga prejme prej kot pa kasneje. Če želimo realno primerjati investicijske možnosti in vlaganja v različnih letih, je nujno, da jih pretvorimo na isti časovni trenutek, ki je običajno začetno ali sedanje leto. Zato govorimo o sedanji vrednosti vlaganj in sedanji vrednosti donosov. Pri tem se uporablja diskontiranje vseh denarnih tokov na začetno vrednost. Mera, ki izraža povezavo med prihodnostjo in sedanjostjo, se imenuje diskontna stopnja ter izraža subjektivne časovne preference med donosi in vlaganji v različnih časovnih obdobjih. Pove nam, koliko je npr. 100 denarnih enot v prihodnosti, vredno v sedanjem času (Pučko, Rozman 1996, 304 - 305). Navkljub temu, da dinamične metode odpravljajo pomanjkljivosti statičnih metod, je pri vrednotenju investicij smiselno kombinirati več metod hkrati, med katere se uvršča neto sedanja vrednost, interna stopnja donosnosti, popravljena notranja stopnja donosnosti in indeks donosnosti. 7.2.2.1 Metoda neto sedanje vrednosti Metoda neto sedanje vrednosti (ang. net present value) je ena izmed najbolj uporabnih in zanesljivih metod pri vrednotenju investicijskih projektov. Vključuje vse realne stroške vlaganj kot tudi denarni tok, inflacijo, depreciacijo, davke, stroške kapitala in tveganja. Po tej metodi se donosi in investicijski izdatki v prihodnosti diskontirajo na sedanjo vrednost (Moutinho et al., 1998, 166). Običajno se investicije financirajo iz različnih virov, zato je diskontna stopnja enaka tehtanemu povprečju stroškov kapitala podjetja (ang. WACC – weighted average cost of capital). Neto sedanjo vrednost izračunamo po naslednjem postopku (Berk et al. 2002, 92):

56

1. opredelimo pričakovane denarne tokove v preučevanem obdobju (ang. CF – cash flow);

2. izračunamo sedanjo vrednost pričakovanih denarnih tokov, tako da jo

diskontiramo z WACC; 3. od vsote sedanje vrednosti pričakovanih denarnih tokov odštejemo začetne

investicijske izdatke; 4. sprejmemo odločitev.

∑=

=n

tNPV

0

0)1(1

)1(It t

tt

t

WACCCF

n

tWACCCF −=

+=

+ ∑

Odločitveni kriteriji: • NSV > 0 => investicijski projekt je sprejemljiv,

• NSV = 0 => do investicije je podjetje indiferentno,

• NSV < 0 => investicijski projekt je nesprejemljiv. Neto sedanja vrednost nam pove razliko med vrednostjo naložbe in investicijskimi izdatki. Pozitivna NSV za podjetje pomeni, da je vrednost naložbe večja od investicijskih izdatkov, in sicer za NSV. Z drugimi besedami to pomeni, da je podjetje z investicijo pridobilo več kot pa zanjo plačalo. V primeru, da je NSV pozitivna, ter da so investicijski projekti med seboj neodvisni, lahko sprejmemo katerega koli izmed njih ali njihovo poljubno kombinacijo. Po drugi strani se pri izključujočih projektih izbere samo tisti projekt, ki ima najvišjo NSV (Mramor 1998, 4 - 5). Slabost metode NSV je, da pri primerjavi dveh investicij zanemarja začetna vlaganja in življenjsko dobo posameznih projektov, kar lahko povzroči odstopanja od realnih vrednosti (Pučko, Rozman 1996, 310 - 311). 7.2.2.2 Metoda notranje stopnje donosa Metoda notranje stopnje donosa (ang. internal rate of return) izhaja iz enačbe neto sedanje vrednosti in predstavlja tisto donosnost, ko je sedanja vrednost denarnega toka od naložbe enaka sedanji vrednosti investicije, oziroma ko je NSV naložbe enaka nič. Kriterij IRR odgovarja na vprašanje, ali je investicijski projekt dovolj donosen, da pokrije stroške financiranja. V primeru, da je donosnost višja od stroškov kapitala, pomeni to dodatno donosnost enote lastniškega kapitala (Mramor 1998, 7 - 8). IRR izračunamo po naslednji formuli (Brigham, Daves 2002, 376):

57

∅=++++=+++ n

n

IRRCF

IRRCF

IRRCF

oCFIRR)1()1()1(

...22

11

Odločitveni kriteriji: • IRR > WACC => investicijski projekt je sprejemljiv; • IRR ═ WACC => do investicije je podjetje indiferentno; • IRR < WACC => investicijski projekt ni sprejemljiv. V praksi pri večini primerov izračun IRR analitično ni možen, zato se največkrat uporablja metoda napak in poskusov. Funkcijo imajo vgrajeni finančni kalkulatorji in računalniški programi. V zgornjo enačbo vstavljamo različne vrednosti, dokler sedanja vrednost naložbe ni enaka sedanji vrednosti izdatkov naložbe. Izračunana stopnja donosa predstavlja IRR (Mramor 1998, 8 – 9). Podobno kot pri NSV tudi IRR ne upošteva velikosti investicijskih vlaganj. Pri primerjavi dveh investicij ima lahko ena donose in vlaganja nekajkrat večje kot druga, IRR pa je enaka. V tem primeru bi težko trdili, da sta investiciji enakovredni. Druga slabost IRR je, da ne upošteva časovne dinamike (Pučko, Rozman 1996, 314): • investicija, ki se zaključi v krajšem obdobju, ima lahko enako IRR kot

investicija, ki se zaključi v daljšem obdobju; • investiciji se zaključita v enakem času, medtem ko so znotraj časovnega

intervala donosi in vlaganja različno razporejeni. Možno je, da diskontna stopnja pri izračunu NSV bistveno odstopa od IRR, kar lahko povzroči, da nas primerjava dveh investicij pripelje do nasprotujočih si zaključkov. Tako je lahko pri eni investiciji ugodnejša NSV, pri drugi pa IRR. Kot smo že dejali, je za nepristransko oceno investicijskih projektov smiselno uporabljati kombinacijo različnih metod. 7.2.2.3 Indeks donosnosti Indeks donosnosti (ang. profitability indeks) se je razvil kot posledica slabosti notranje stopnje donosnosti in kaže sedanjo vrednost pričakovanih koristi v primerjavi s sedanjo vrednostjo pričakovanih stroškov ene denarne enote (Berk et al. 2002, 103):

58

∑

∑==

=+

=+

n

ttWACC

tCO

n

tWACC

tCI

stroški

koristit

PVPVPI

0)1(

0)1(

""

""

Odločitveni kriteriji: • PI > 1 => investicijski projekt je sprejemljiv; • PI = 1 => do investicije je podjetje indiferentno; • PI < 1=> investicijski projekt ni sprejemljiv. Indeks donosnosti je dobra alternativa neto sedanji vrednosti, včasih pa je kot relativna mera tudi bolj sprejemljiva za managerje, ki odločajo o investicijah. Pri izračunu upošteva vse pričakovane denarne tokove podjetja. Podobno kot vsi obravnavani kriteriji ima tudi indeks donosnosti pomanjkljivosti, ki se izrazijo, če med seboj primerjamo dve naložbi, ki sta med seboj izključujoči. V tem primeru se pokaže, da ta metoda ne vrednoti pravilno obsega investicij.

59

8 GIBANJE NEPOSREDNIH TUJIH INVESTICIJ V SVETU Internacionalizacija v obliki neposrednih tujih investicij se je pričela konec 19. stoletja, ko so nastale prve vertikalne povezave podjetij, podobne današnjim multinacionalkam. To so bile npr. kolonialne plantaže Levers Brothers (danes Unilever), investicije v zahodnoafriške plantaže za pridobivanje rastlinskih olj, Carburysove plantaže kakava in Dunlopove plantaže kavčuka. Velika Britanija, kot vodilna imperialistična sila, je imela tedaj glavno vlogo tako v mednarodni trgovini kot pri neposrednih tujih investicijah. Leta 1914 je zabeležila 45 odstotkov vseh neposrednih tujih investicij na svetu. Po drugi svetovni vojni so njeno vlogo prevzele ZDA. Do leta 1960 je ameriški delež znašal že skoraj polovico vseh svetovnih neposrednih tujih investicij. Pozneje so začela nastajati številna evropska in japonska multinacionalna podjetja (Buckley 1998, 111). Neposredne tuje investicije so močno narasle po drugi svetovni vojni in so jo, navkljub hitri rasti mednarodne menjave, le–to prehitele. Medtem ko je bil prvotno izvoz tisti, ki je pripeljal do neposrednih tujih investicij, je danes mednarodna proizvodnja oziroma proizvodnja izven dežele države porekla tista, ki krepi izvozno – uvozne tokove (Svetličič 1996, 149). Obseg neposrednih tujih investicij se je od 112,3 milijard leta 1967 povečal na 1644,2 milijard leta 1990. Trend rasti v preučevanem obdobju je bil zelo neenakomeren. V času svetovne recesije, na začetku osemdesetih in na začetku devetdesetih let je bilo zaznati šibko rast neposrednih tujih investicij. De Anne Julius je na primeru petih najrazvitejših držav leta 1990 empirično dokazala, da eno odstotno povečanje/padec BDP pomeni 3,4-odstotno povečanje/padec neposrednih tujih investicij (Svetličič 1996, 62 – 63). V obdobju od 1985 do 1999 so tokovi neposrednih tujih investicij v povprečju letno znašali 141,9 milijarde USD letno, pri čemer je na razvite države odpadlo okoli 82 odstotkov vseh realiziranih neposrednih tujih investicij (UNCTAD 1997, 303). Medtem ko so leta 1992 prilivi neposrednih tujih investicij na svetu znašali 176 milijard USD, so leta 1998 narastli na 693 milijard dolarjev, leta 1999 na 1,1 bilijona USD in leta 2000 na 1,492 bilijona USD (UNCTAD 2001, 291). To je bilo tudi rekordno leto svetovnih tokov neposrednih tujih investicij. Leta 2001 so se prilivi in odlivi neposrednih tujih investicij prvič po letu 1991 v primerjavi s predhodnim letom zmanjšali, in sicer za 51 odstotkov - od 1492 milijard USD na 735 milijard USD. Glavni razlog padca gre pripisati zmanjšanju prilivov v razvite države od 1227 milijarde USD leta 2000 na 503 milijarde v letu 2001. Tudi države v razvoju so leta 2001 prejele za 33 milijard USD manj neposrednih investicij kot v predhodnem letu, skupaj 205 milijard USD. Gibanje pri izhodnih investicijah je bilo podobno, saj so se znižale od 1400 milijard leta 2000 na približno 600 milijard dolarjev leta 2001 (UNCTAD 2002, 1 – 2). V letu 2002 se je zmanjševanje neposrednih tujih naložb v svetu nadaljevalo, in sicer za 21 odstotkov glede na predhodno leto (UNCTAD 2003, 3). Padec tujih vlaganj v svetu je bil izrazitejši kot zmanjševanje stopenj gospodarskih rasti, izvoza in domačih investicij (ibidem, 4). Leta 2003 so se neposredne naložbe v svetu zmanjšale že 3. leto zapored in so znašale 560 milijard dolarjev. ZDA so zabeležile 53-odstotni padec na 30 milijard

60

dolarjev, kar je najnižja vrednost v zadnjih 12 letih, medtem ko so se neposredne tuje investicije v državah Centralne in Vzhodne Evrope znižale iz 31 na 21 milijard dolarjev (UNCTAD 2004, XVII). Po treh letih padanja so neposredne tuje investicije leta 2004 zabeležile rahlo rast, in sicer za dva odstotka v primerjavi z letom 2003. Od 648 milijard dolarjev naložbenih tokov so podjetja investirala 40 odstotkov v države v razvoju. Po ocenah je v mednarodno proizvodnjo vključenih okoli 70.000 multinacionalnih podjetij in preko 690.000 tujih podružnic (UNCTAD 2005, XIX). Tabela 5: Izbrani kazalci neposrednih tujih investicij in mednarodne

proizvodnje v obdobju 1982 – 2004 (v milijardah dolarjev in odstotkih)

VREDNOST V MIA USD LETNE STOPNJE RASTI V ODSTOTKIH 1982 1990 2004 1986 –

1990 1991 – 1995

1996 – 2000

2002 2003 2004

Prilivi –vhodne NTI 59 208 648 22,8 21,2 39,7 -13,3 -11,7 2,5Odlivi – izhodne NTI 27 239 730 25,4 16,4 36,3 -12,3 -5,4 18,4Stanje vhodnih NTI 628 1769 8902 18,0 9,5 17,3 8,2 19,1 11,5Stanje izhodnih NTI 601 1785 9732 18,1 9,1 17,4 11,0 19,8 11,5Mednarodne združitve in prevzemi

151 381 25,9 24,0 51,5 -37,8 -19,6 28,2

Prodaja podružnic 2765 5727 18677 15,9 10,6 8,7 14,6 18,8 10,1Bruto proizvod podružnic

647 1476 3911 17,4 5,3 7,7 5,7 28,4 9,5

Celotna sredstva tujih podružnic

2113 5937 36008 18,1 12,2 19,4 41,1 3,0 11,9

Izvoz tujih podružnic 730 1498 3690 22,1 7,1 4,8 4,9 16,1 20,1Zaposlenost tujih podružnic (v 1000)

19579 24471 57394 5,4 2,3 9,4 10,8 11,1 7,9

Izbrani kazalci za primerjavo

BDP (v tekočih cenah) 11758 22610 40671 10.1 5,2 1,3 3,9 12,1 12,0Bruto investicije 2398 4905 8869 12,6 5,6 1,6 0,5 12,9 12,9Licenčnine in drugi prejemki

9 30 98 21,2 14,3 8,0 7,5 12,4 5,0

Izvoz blaga in nefaktorskih storitev

2247 4261 11069 12,7 8,7 3,6 4,9 16,1 20,1

Vir: UNCTAD (2005,15). Največ neposrednih tujih investicij je med ekonomsko najbolj razviti državami. Vendar so te države kljub ekonomskemu okrevanju (recovery), po več letih ponovno vzpostavljenem naložbenem zaupanju in naraščanju korporacijskih dobičkov, leta 2004 zabeležile 30-odstotni upad prilivov neposrednih tujih investicij. Največji padec naložb, in sicer 36-odstotni, je bil v državah EU, med katerimi so izstopale Danska, Nemčija, Nizozemska in Švedska. Po drugi strani so ZDA prvič po letu 2000 realizirale naraščanje neposrednih tujih investicij. Poleg ZDA so investicije naraščale še v Veliki Britaniji, Avstraliji, Novi Zelandiji in Japonski. V dražavah jugovzhodne Evrope so investicije od 24 milijard dolarjev leta 2003 narastle na 35 milijard dolarjev leta 2004. V istem obdobju so neposredne naložbe v Rusiji narasle od 8 na 12 milijard dolarjev (UNCTAD 2005, 6 - 7).

61

V primerjavi z letom 2003 so leta 2004 investicijski tokovi v nerazvite države narasli za 40%, na 233 milijard dolarjev. Naložbe v Afriko so se povečale za 38%, na 18 milijard dolarjev, v Azijo in Oceanijo za 47%, na 101 milijarde dolarjev ter v Južno Ameriko in Karibe za 44%, na 68 milijard dolarjev. Med temi državami so bile največje prejemnice Kitajska, Hong Kong (Kitajska), Brazilija, Mehika in Singapur (ibidem, 7).

62

9 NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE V SLOVENIJI Bivša Jugoslavija je specifično obliko tujih investicij dovolila že leta 1967. Prvi poskusi liberalizacije segajo že v leto 1959, ko je bil predstavljen dolgoročni kooperacijski sporazum med jugoslovanskimi podjetji in zahodnimi dobavitelji, ki pa se ni izvajal do leta 1967. Uvedba reforme v smeri večje decentralizacije, tržne naravnanosti in večje odprtosti, predstavlja skupaj s sprejetjem Zakona o neposrednih tujih investicijah začetek izvedbe le–teh. Sprejeta zakonodaja je tujim podjetjem omogočala izvedbo joint–venture projektov, pri katerih so morala imeti jugoslovanska podjetja večinski delež. Od leta 1968 do 1980 je bilo sklenjenih preko 200 joint–venture pogodb, ki so jugoslovanskim podjetjem omogočili dostop do sodobne tehnologije, tehničnega in managerskega znanja, know–how in podobno, tujcem pa dostop do poceni naravnih virov, cenejše delovne sile, učinkovitejšega obvladovanja trga in izvoza preko jugoslovanskih podjetij na tržišča Vzhodne Evrope in manj razvitih držav (Rugman 1982, 139 – 141). Specifična oblika tujih investicij se je v praksi morala uskladiti s sistemom delavskega samoupravljanja, ki je temeljil na družbeni lastnini produkcijskih sredstev. To pomeni, da za tedanjo Jugoslavijo niso bile sprejemljive običajne oblike investicij. V poštev so prišle le pogodbene skupne naložbe oziroma vlaganje sredstev tujih oseb v domače organizacije združenega dela, za katere je bilo značilno (Rojec 1994, 74 – 77): • vlaganje sredstev tujih oseb ni posegalo v režim družbene lastnine: tuj

investitor ni pridobil nikakršnih lastniških pravic v podjetju, v katerega je investiral, niti ni ohranil pravic do lastništva sredstev, v katere je investiral. Do domačega partnerja je imel pravne zahtevke, da se vložena sredstva povrnejo, ko se izpolnijo pogoji za njihovo vračilo;

• delitev nadzora in upravljanja med partnerjema: medtem ko v klasičnem

mešanem podjetju razmerje vloženega kapitala določa delež partnerjev v upravljanju in nadzoru, v jugoslovanskem modelu tujec navkljub vloženemu kapitalu ni mogel sodelovati v večini organov upravljanja podjetja. Vključen je bil le v skupni organ poslovanja, ki sta ga praviloma vzpostavila partnerja, in se je omejeval predvsem na strokovne ter izvršilne funkcije, povezane z uresničevanjem pogodbe o skupni naložbi in skupnem poslovanju.

S pravnega vidika se v literaturi pojavlja deljeno mnenje, ali sodijo tuje investicije v Jugoslaviji do leta 1988, ko je bil sprejet Zakon o tujih vlaganjih, v neposredne ali ne. Pravni pristop zahteva, da se morajo neposredne tuje investicije instucionalizirati v posebni organizacijski obliki s statusom pravne osebe, vendar so nekateri avtorji z vnosom ekonomske vsebine v analizo ugotovili, da se v jugoslovanskih skupnih naložbah ustvarjajo odnosi, ki so značilni za neposredne naložbe. Razen tega, da je v jugoslovanskem modelu manjkala lastnina, ne moremo trditi, da tuji investitor ni bil udeležen v upravljanju in nadzoru skupne naložbe in da ta naložba ni imela nikakršne institucionalne oblike. Novejše

63

opredelitve neposrednih tujih investicij poleg nadzora poudarjajo tudi aktiven odnos tujega investitorja do dejavnosti. Zakon o tujih vlaganjih iz leta 1988 je uvedel prave lastniške oblike neposrednih investicij v tujino. Slovenija je z Ustanovnim zakonom junija 1991 prevzela jugoslovanski zakon o tujih vlaganjih (Rojec 1994, 85). Danes neposredne naložbe slovenskih podjetij v tujini in tujih podjetij v Sloveniji ureja 10. člen Zakona o deviznem poslovanju iz leta 1999. Praviloma so neposredne naložbe tujcev v Sloveniji proste, razen na nekaterih področjih, ko sodelovanje tujcev ni možno, je omejeno ali pa pogojeno10 (Banka Slovenije 2001, 28). Ekonomska integracija na dolgi rok pripelje do povečanja tokov neposrednih tujih investicij, kar je posledica zmanjšanja rizika, ki odpira nove investicijske priložnosti ter zaradi ekonomij obsega. To pomeni, da bo na dolgi rok vstop v EU Sloveniji in drugim državam prinesel povečanje NTI. Po drugi strani so tuji naložbeniki večinoma že pred širitvijo EU sprejeli bodoče članstvo držav v EU, kar pomeni, da kratkoročnih učinkov ne moremo pričakovati. Do tega je večinoma prišlo že pred vstopom Slovenije v EU. Zato bodo v kratkoročnem obdobju prilivi neposrednih tujih investicij v Slovenijo odvisni predvsem od intenzivnosti tokov neposrednih investicij v EU in svetu, naraščanja proizvodnih stroškov, prilagajanja politike spodbujanja neposrednih investicij novi situaciji (pravila glede črpanja državnih pomoči, črpanja sredstev iz EU skladov) in podobno (UMAR 2005a, 123 – 124). Na osnovi definicije Mednarodnega denarnega sklada se med vrednost neposrednih naložb vključuje lastniški kapital in neto obveznosti do tujih investitorjev. Medtem ko je lastniški kapital konec leta 2004 znašal 4.852,8 milijona EURO oziroma 87,3% vrednosti vseh naložb, so znašale obveznosti do tujih investitorjev 704 milijona EURO oziroma 12,7% celotne vrednosti neposrednih investicij tujcev v Sloveniji (Banka Slovenije 2005, 15). Leta 2004 je Slovenija v plačilni bilanci11 zabeležila pritok neposrednih tujih investicij v višini 662,1 milijona EURO, od tega so se pritoki lastniškega kapitala povečali za 319,7 milijona EURO, reinvestirani dobički pa za 269,9 milijona EURO, kar je največ doslej. Razen leta 2003, ko je Slovenija beležila umik lastniškega kapitala, se le–ta stalno povečuje. V prvih devetih mesecih leta 2005 je Slovenija z vidika lastniškega kapitala zabeležila skromno rast neposrednih tujih naložb, in sicer v višini 85,6 milijona EURO. Po drugi strani so se slovenske naložbe

10 Prepovedi se nanašajo na izdelovanje in trgovanje z orožjem ter obvezno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, ki se financira iz proračuna. Omejitve obstajajo na področju preiskovalnih storitev, izkoriščanja naravnih virov pod pogoji koncesije in področju organiziranja iger na srečo, stav, loterij ter drugih podobnih dejavnosti. 11 Spremembe stanja, ki so evidentirane po knjigovodski vrednosti, ni mogoče v celoti pojasniti z letnimi tokovi plačilne bilance. Najpomembnejše razlike nastanejo zaradi: različnih virov podatkov (podatki o stanjih so na voljo iz neposrednih poročil podjetij, plačilnobilančni podatki pa temeljijo na plačilnem prometu s tujino in poročilih podjetij o transakcijah na računu v tujini) ter tečajne in ostale spremembe, ki vplivajo na spremembo stanja (na primer različne prekvalifikacije, odpisi kapitala, popravki vrednosti), v plačilno bilanco pa se ne vključujejo (Banka Slovenije 2005, 16).

64

lastniškega kapitala v tujino v istem odbobju povečale za 374,8 milijona EURO (Banka Slovenije 2005, 16). Tabela 6: Tuje neposredne investicije v Slovenijo po državah

31.12.2000 31.12.2001 31.12.2002 31.12.2003 31.12.2004 Države Mio EURO % Mio

EURO % Mio

EURO % Mio

EURO % Mio

EURO %

EU 2.723,7 87,9 2.585,5 87,6 3.204,1 81,7 3.628,8 70,7 4.109,7 74,0 od tega Avstrija 1.384,1 44,5 1003,1 34 1.183,1 30,2 1.315,4 25,6 1.528,6 29,9 Nizozemska 96,4 3,1 133,1 4,5 236,2 6,0 278,8 5,4 598,9 10,8 Francija 320,5 10,3 438,1 14,8 385,2 9,8 376,6 7,3 444,6 8,0 Nemčija 372,3 12,0 430,1 14,6 436,2 11,1 393,8 7,7 411,0 7,4 Italija 193,9 6,2 235,4 8,0 292,1 7,4 331,0 6,5 359,4 6,5 Belgija 7,6 0,2 11,1 0,4 178,4 4,5 178,2 3,5 193,0 3,5 Češka 112,8 3,6 127,8 4,3 125,9 3,2 119,6 2,3 114,0 2,1 Velika Britanija 124, 4,0 83,5 2,8 79,6 2,0 140,0 2,7 105,5 1,9 Irska 1,7 0,1 2,5 0,1 123,0 3,1 120,9 2,4 90,6 1,6 Luksemburg 35,2 1,1 38,2 1,3 77,0 2,0 266,1 5,2 78,6 1,4 Države bivše SRFJ

64,8 2,1 72,2 2,5 101,7 2,6 328,9 6,4 319,4 5,7

od tega Hrvaška 54,6 1,8 60,8 2,1 83,3 2,1 305,8 6,0 296,1 5,3 BiH 9,6 0,3 14,2 0,5 21,8 0,6 26,1 0,5 27,4 0,5 Ostale države 312,3 10,0 292,7 9,9 617,1 15,7 1.173,3 22,9 1.127,7 20,3 od tega Švica 129,9 4,2 98,7 3,3 441,9 11,3 1.019,1 19,9 969,3 17,4 ZDA 119,3 3,3 108,4 3,7 71,0 1,8 82,7 1,6 63,4 1,1 Skupaj 3.109,8 100 2.952,4 100 3.922,9 100 5.131,0 100 5.556,7 100

Vir: Banka Slovenije (2005, 18). Slovenija brez izboljšanja investicijske klime in podjetniškega okolja ter odločnejše politike privabljanja neposrednih tujih investicije v prihodnosti ne more pričakovati občutnejšega povečanja tujih greenfield investicij. Pri temu ji tudi ne bo pomagalo članstvo v EU, ker članstvo v ekonomski integraciji spodbuja tuja podjetja, da vlagajo na najbolj atraktivnih lokacijah znotraj integracije. Več priliv lahko pričakujemo od tujih prevzemov, ki bodo odvisni predvsem od nadaljevanja privatizacije in od potrebe podjetij, da se povezujejo s tujimi strateškimi partnerji (UMAR 2005a, 125). Strategija razvoja Slovenije (UMAR 2005b) na področju neposrednih tujih investicij vključuje naslednje usmeritve Slovenije: • vzpostaviti industrijske/tehnološke cone na atraktivnih lokacijah; • spodbuditi širitev že obstoječih tujih podjetij v Sloveniji in spodbujati integracijo

tujih podjetij v slovensko gospodarstvo; • spodbuditi neposredne tuje investicije v visoko tehnologijo in kakovostna

delovna mesta; • zagotavljati pogoje za spodbujanje greenfield naložb;

65

• zagotavljati informacije in svetovalne storitve tujim investitorjem; • dodeljavanje finačnih spodbud za tuje investitorje. Po drugi strani se izhodne neposredne investicije iz Slovenije stalno povečujejo. Leta 2003 je bila Slovenija celo neto neposredni investitor v tujini (UMAR 2005c, 125). Naraščanje neposredni investicij slovenskih podjetij v tujini gre predvsem na račun večjih vlaganj v države bivše Jugoslavije in vzhodnega bloka. Že leta 1999 je bila narejena prva poglobljena analiza12 slovenskih naložb v tujini, na osnovi katere povzemamo nekatera ugotovitve (Svetličič 2002, 358 – 390): • v tujini večinoma investirajo starejša podjetja, izmed katerih je imelo

posamezno leta 1998 v tujini 4 afilacije; • proučevana podjetja so v tujini v povprečju zaposlovala 92 delavcev; • investitorji v tujini so veliki izvozniki in v povprečju izvažajo v 10 držav; • prevladujejo nove investicije, prevzemi in združitve so redki; • večina podjetij se ukvarja s trgovino (izmed analiziranih 32 se jih le 12 ukvarja

s proizvodnjo); • najpomembnejši motiv je osvajanje in ohranjanje tržnih deležev (80 odstotkov),

sledi iskanje cenejših virov, predvsem cenejše delovne sile in krepitev konkurenčnosti;

• glavne ovire predstavljajo pomanjkanje kadrov, velika tveganja, težave z

zavarovanji, pomanjkanje informacij, znanja in lastniškega kapitala, previsoka cena dolžniškega kapitala ter premajhna pomoč vlade;

• najpomembnejša učinka v tujini sta povečanje izvoza in rast podjetja, sledi

povečanje učinkovitosti. Konec leta 2004 so neposredne investicije Slovenije v tujini znašale 2.230,8 milijona EURO. Delež lastniškega kapitala je znašal 68%, ostalo pa so bile neto terjatve. Od leta 1998 se povečuje razmerje med lastniškim kapitalom in neto terjatvami, kar kaže na dolgoročni interes pri poslovanju lastnikov oziroma financiranju svojih naložb v tujini (Banka Slovenije 2005, 25). V prvem kolenu je bilo konec leta 2004 zabeleženih 2143 slovenskih neposrednih naložb v tujini. Te naložbe je realiziralo 959 slovenskih podjetij oziroma 2,7 12 Gre za program ACE v okviru EU, v katerem se analizira češke, madžarske in slovenske naložbe v tujini. V okviru raziskave je bila izvedena anketa, na katero je odgovorilo 32 slovenskih podjetij, ki imajo neposredne naložbe v tujini (23 odstotkov vseh naložb v tujini in pokrivajo 17 odstotkov vsega slovenskega izvoza).

66

odstotka vseh slovenskih podjetij. V istem obdobju je bilo največ naložb na Hrvaškem, in sicer 42%, v ostalih treh državah bivše Jugoslavije pa je bilo 31,6% vseh naložb. Medtem ko so greenfield naložbe predstavljale 48,1 % vrednosti investiranega lastniškega kapitala v tujini, so naložbe v obstoječe gospodarske družbe predstavljale 30,3,% , ostale naložbe (v zavode, podružnice, fundacije, nepremičnine in podjetja v stečaju) pa 11,1% vrednosti lastniškega kapitala (ibidem, 26 – 27). Od vseh slovenskih podjetij v tujini v obliki neposrednih tujih naložb investira 2,7% podjetij (ibidem, 11). Slovenija je imela konec leta 2004 največ, 679,1 milijona evrov investicij na Hrvaškem. Kljub naraščajoči vrednosti neposrednih naložb na Hrvaškem, se je delež v celotnih investicijah vsa leta zmanjševal in konec leta 2004 dosegel 30,4-odstotni delež. Druga najpomembnejša država prejemnica slovenskih investicij je Srbija in Črna gora s 13,1-odstotnim deležem. Na tretjem mestu je Nizozemska s 11,3-odstotnim deležem, sledita Bosna in Hercegovina ter Nemčja (ididem, 27 – 28). Tabela 7: Slovenske neposredne investicije v tujini po državah

31.12.2000 31.12.2001 31.12.2002 31.12.2003 31.12.2004 Države Mio EURO % Mio

EURO % Mio

EURO % Mio

EURO % Mio

EURO %

EU 176,2 21,4 312,6 27,4 433,2 29,4 510,5 26,8 680,1 30,5 od tega Nizozemska -0,6 -0,1 11,4 1,7 103,7 7,0 147,5 7,8 252,8 11,3 Poljska 60,7 7,4 89,0 7,8 100,9 6,8 117,0 6,2 132,8 6,0 Nemčija 44,1 5,3 99,6 8,7 108,8 7,4 105,9 5,6 104,4 4,7 Avstrija 41,0 5,0 57,6 5,1 62,6 4,2 66,0 3,5 81,5 3,7 Češka republika 13,0 1,6 14,0 1,2 14,4 1,0 19,3 1,0 25,5 1,1 Slovaška 5,6 0,7 8,8 0,8 11,1 0,8 15,4 0,8 14,5 0,7 Francija 9,0 1,1 9,8 0,9 9,7 0,7 13,7 0,7 13,9 0,6 Velika Britanija 12,2 1,5 13,7 1,2 10,7 0,7 11,3 0,6 13,5 0,6 Danska 9,8 1,2 12,2 1,1 13,2 0,9 11,9 0,6 13,2 0,6 Madžarska 4,9 0,6 6,4 0,6 8,9 0,6 9,3 0,5 13,0 0,6 Države bivše SFRJ

530,2 64,2 663,9 58,3 858,4 58,3 1.1187,7 58,8 1.279,2 57,3

od tega Hrvaška 380,2 46,1 452,2 39,7 531,2 36,1 618,0 32,5 679,1 30,4 Srbija in Črna gora 31,9 3,9 49,0 4,3 95,6 6,5 216,3 11,4 291,6 13,1 BiH 67,9 8,2 109,5 9,6 171,7 11,7 208,7 11,0 217,0 9,7 Makedonija 50,1 6,1 53,3 4,7 59,9 4,1 75,8 4,0 91,6 4,1 Ostale države 118,8 14,4 162,7 14,3 181,2 12,3 272,3 14,3 271,4 12,2 od tega ZDA 27,9 3,4 41,0 3,6 23,2 1,6 80,3 4,2 54,9 2,5 Ruska federacija 19,6 2,4 39,2 3,4 56,5 3,8 67,1 3,7 76,3 3,4 Skupaj 825,3 100 1.139,2 100 1.472,8 100 1.901,5 100 2.230,8 100

Vir: Banka Slovenije (2005, 27).

67

Neposredne investicije slovenskih podjetij v tujini imajo pozitiven učinek na razvoj, na prestrukturiranje, na boljšo alokacijo virov, na pospešeno specializacijo, na boljšo izkoriščenost kapacitet, na dvig produktivnosti, ipd. V okviru Strategije razvoja Slovenije je načrtovana podpora internacionalizacije gospodarstva (UMAR 2005b): • razviti ekonomsko diplomacijo; • spodbujati internacionalizacijo uspešnih slovenskih podjetij in razviti modele

financiranja internacionalizacije malih in srednjih podjetij (povečanje kreditnih limitov, subvencioniranje obrestnih mer, garancije, skladi rizičnega kapitala);

• krepiti institucionalno podporo slovenskim podjetjem pri nastopanju na hitro

rastočih svetovnih trgih (Rusija, Brazilija, Indija, Kitajska); • zbiranje in posredovanje zunanjetrgovinskih informacij in informacij o

možnostih poslovanja na tujih trgih; • spodbujati gospodarsko sodelovanje in sodelovanje pri tehnološkem razvoju s

slovenskimi skupnostmi in Slovenci po svetu; • spodbujati mednarodno mobilnost v izobraževanju in raziskovalni dejavnosti v

obe smeri. Po dejavnostih je bilo največ neposrednih naložb konec leta 2004 realiziranih v predelovalni dejavnosti, in sicer skoraj polovico. Med prvimi petimi dejavnostmi, ki, glede na vrednost neposrednih investicij predstavljajo 55,5% vseh slovenskih neposrednih naložb v tujini, sta dve dejavnosti s področja predelovalnih dejavnosti. V tujiini največ investirajo podjetja iz dejavnosti proizvodje kemikalij in kemičnih izdelkov (15,7%), na drugem mestu pa so podjetja iz proizvodnje strojev (6,3%). V zadnjih štirih letih v tujini naraščajo naložbe v dejavnost trgovine na drobno in druge poslovne dejavnosti. Skupaj z dejavnostjo finančnega posredništva so konec leta 2004 predstavljale že eno tretjino vseh slovenskih neposrednih naložb v tujini. To pomeni, da se slovenske izhodne naložbe v zadnjih treh letih usmerjajo iz proizvodnih v storitvene dejavnosti (Banka Slovenije 2005, 28).

68

Tabela 8: Slovenske neposredne naložbe v tujini po dejavnostih 1995 – 2004 v milijonih EURO

1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 Proizvodnja kemičnih izdelkov 47,2 42,2 51,9 74,2 104,9 134,3 195,5 250 348,5 350,5 Druge poslovne dejavnosti 17,1 16,5 23,7 43,2 59,7 60,6 99,3 242,6 293,9 331,8 Trgovina na drobno brez mot.voz. 7,7 -0,2 -12,7 7,6 13,0 68,4 106,0 93,9 111,7 175,4 Fin. Podredništvo brez zavarov. 46,4 61,9 72,7 68,7 73,9 83,0 106,0 93,9 111,7 175,4 Proiz. strojev in naprav 18,0 34,5 45,2 57,6 66,5 87,3 105,4 115,6 126,4 141,3 Posredništo, trg. na debelo brez vozil 50,6 41,0 43,2 35,0 33,3 25,5 37,6 63,4 81,2 114,2 Proiz. hrane, pijač, krmil 27,5 27,3 29,1 31,6 39,4 68,7 86,9 98,3 110,0 108,3 Trg. z motornimi vozili in gorivi -19,9 -32,6 -35,3 -6,8 -15,6 -19,1 -3,1 -4,5 43,8 93,0 Proizvodnja tekstilij -1,1 2,5 6,2 -2,9 0,5 6,7 54,5 64,1 86,5 70,0 Proizv. motornih vozil, prikolic 0,0 6,2 5,8 28,2 17,1 17,7 36,9 39,3 52,3 52,5 Pomožne prom. dejav., tur. org. 4,7 5,5 7,5 8,3 16,6 21,5 34,0 43,2 47,2 50,4 Proiz. elekt. strojev, aparatov 3,1 3,7 4,6 10,7 11,3 21,0 31,8 28,3 32,3 49,1 Proiz. kovin. Izdel. brez strojev 7,9 8,6 7,5 10,8 12,0 17,1 22,3 32,2 39,2 43,8 Proiz. RTV, komunik. Aparatov 0,8 1,5 1,3 4,2 4,5 6,1 12,4 27,2 28,6 35,7 Proizv. pohištva, druge pred. Dejav. -0,1 -0,4 -0,9 11,8 3,4 22,7 20,5 22,1 22,7 26,7 Proizv. dr. nekov. miner. izdel. -0,5 0,8 4,2 6,3 14,5 14,3 17,5 20,9 12,9 26,1 Proizv. usnja, usnjenih izdelk. 15,6 11,5 9,3 10,1 8,0 9,9 16,4 22,9 29,1 25,3 Zavarov. brez socialnega, skladi 5,9 5,2 5,1 5,3 6,5 14,3 24,7 24,2 20,8 24,5 Gostinstvo 0,3 0,2 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 0,4 24,1 Prod. medic. finomeh., optičnih instru.

7,7 5,5 8,2 10,2 11,5 12,1 12,6 16,4 24,2 22,5

Proiz.oblačil, strojenje, dodel. Krzna 3,1 5,0 9,2 9,3 10,8 11,2 10,2 11,2 16,2 18,4 Proizv. izd. Iz gume in plast. Mas 7,1 4,1 6,7 5,6 5,7 7,8 3,0 4,8 7,3 16,8 Poslovanje z nepremičninami 0,2 0,1 0,3 0,2 0,0 0,0 0,4 0,9 2,5 9,7 Obdelava podatkov 3,9 3,3 2,6 5,3 6,3 8,1 10,9 13,5 9,7 8,7 Založništvo, tiskarstvo 7,3 11,7 11,9 12,2 7,6 7,4 4,0 7,1 7,7 7,8 Kopenski prom., cevodni transp. 5,3 5,2 5,1 5,1 5,1 5,2 5,2 3,8 7,4 7,1 Proiz. vlaknin, papirja in izdel. iz njih 2,0 1,6 2,5 2,1 2,9 8,1 5,0 10,2 18,9 4,3 Obdelava in predelava lesa 27,4 13,1 10,9 10,7 10,1 7,9 5,8 3,0 5,1 3,7 Gradbeništvo 12,1 9,2 7,5 8,3 7,0 7,8 6,0 1,7 1,7 2,2 Kmetijstvo, lovske storitve 1,7 2,5 2,4 1,5 0,5 0,5 1,0 0,8 1,1 0,8 Storitve javne higiene 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,1 0,2 0,3 0,4 Dejavnosti združenj, organiz. 0,1 0,1 0,1 0,1 0,0 0,0 0,1 0,1 0,0 0,0 Ostalo 73,1 73,1 80,5 67,8 88,4 88,6 36,5 60,0 100,0 146,5 Skupaj 382,3 370,6 416,2 542,8 624,7 825,3 1139,2 1473 1901,5 2231

Vir: Banka Slovenije (2005, 68).

69

10 NEPOSREDNE INVESTICIJE SLOVENSKIH PODJETIJ NA TRGIH JUŽNE IN VZHODNE EVROPE Do začetka devetdesetih let je bilo za večino centralnoplanskih sistemov značilna avtarktičnost gospodarstev in s tem odsotnost mednarodnih poslovnih aktivnosti. Zakonodajni in administrativni okvir, ki se je nanašal na neposredne tuje investicije, je bil neprimeren in kompleksen, poleg tega pa lokalne oblasti niso imele potrebnih izkušenj s potencialnimi tujimi investitorji. Multinacionalke so se srečevale s problemi na področju repatriacije dobičkov, razlaščanjem premoženja, zagotavljanjem lastninskih pravic, zaščite intelektualne lastnine, uveljavljenjem pogodb, najemanjem in odpuščanjem delovne sile (Meyer 1998, 21). Liberalizacija zakonodaje do neposrednih tujih investicij je bil eden izmed prvih signalov začetka tranzicije v bivših socialističnih državah, ki so bile do sredine osemdesetih let odklonilno naravnane do tujih naložb. Po letu 1985 so se omenjene države začele postopoma odpirati, vendar je hitrejšo rast zaznati šele po letu 1988. Kumulativna vrednost NTI se je leta 1990 podvojila, do konca leta 1993 pa povečala še za skoraj štirikrat (Rojec 1994, 57 – 58). Do konca leta 1998 so tujci vložili v štiri države Južne in Vzhodne Evrope (Madžarsko, Poljsko, Češko in Slovenijo) 60 milijard dolarjev. Pri tem je skozi privatizacijski proces odpadlo na akvizicije okoli 50 odstotkov tujih naložb, 10–20 odstotkov je bilo greenfield investicij, ostalo pa so bila vlaganja v že obstoječa podjetja (n.pr. vlaganja v novo tehnologijo). Sprva so tujci vlagali v trgovino in proizvodnjo, medtem ko v zadnjem času prevladujejo vlaganja v finančni in telekomunikacijski sektor13 (Havlik 2000, 30). Danes predstavlja rast neposrednih naložb v nekdanjih socialističnih državah enega izmed najopaznejših trendov na področju tujega investiranja v svetovnem merilu. Tuje investicije imajo pomemben učinek na tranzicijski proces v državah Južne in Vzhodne Evrope, saj hkrati vplivajo na več vidikov preoblikovanja njihovih ekonomij. Podjetja iz tujine zagotavljajo stroje, opremo, tehnologijo, management, marketinška znanja in na ta način olajšujejo proces preoblikovanja bivših socialističnih držav v tržna gospodarstva ter pospešujejo njihovo vključevanje v globalno ekonomijo (Dunning, Rojec 1994, 11 – 12). Neposredne tuje investicije so pomembne za bivše socialistične države zaradi svoje vloge v procesu privatizacije, ki pripelje do dviga ekonomske učinkovitosti, ko se izčrpajo možnosti za poceni in špekulativne nakupe podjetij. Tedaj se pojavijo primerni, odgovorni lastniki, katerih glavni cilj je dolgoročni razvoj podjetja, povečanje učinkovitosti in dobička. Čeprav tuje naložbe niso bile nikdar glavni vzvod privatizacijskih procesov, so pogostokrat strateški tuji parterji močno prispevali k dvigu učinkovitosti gospodarstva, njegovi internacionalizaciji in integraciji v svetovno ekonomijo (Rojec 1994, 21). Tuje naložbe v državah Južne in Vzhodne Evrope kontinuirano naraščajo od leta 1990. Glavni vzroki povečanja tokov razvitih držav v bivše socialistične države so 13 Zaradi odpravljenih ovir na tem področju.

70

gospodarske reforme, kratkoročne spremembe v makroekonomskem položaju, privatizacijski procesi, spremembe v zakonodaji, deviznih tečajih in zunanjih šokih. Vsaka izmed obravnavanih držav se mora zelo truditi, da si ustvari lastno podobo, ki se bo razlikovala od drugih. V primerjavi z razvitimi področji je deželno tveganje v teh državah večje, kar pomeni, da se morajo opredeliti natančnejši koncepti države kot lokacije za investicije, obenem pa stalno nadzorovati samo izvedbo investicij in primerno reagirati na pripombe tujih investitorjev. Pri tem je za uspešnost posamezne države pri vhodnih neposrednih tujih investicijah zelo pomembna administrativna ureditev področja neposrednih tujih investicij, ki vključuje dovoljenja in registracijske postopke, investicijske vzpodbude ter organizacijo mreže državnih institucij, ki je potrebna za izvedbo konkretne naložbe (Dunning, Rojec 1994, 67). Tabela 9: Vhodne neposredne tuje investicije v Južni in Vzhodni Evropi v

mio USD

1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 Albanija 70 90 48 45 41 143 181 135 178 426 Belorusija 15 73 200 149 255 90 169 247 172 169 BIH - - 1 10 10 131 164 265 381 497 Bolgarija 90 109 505 537 770 1002 689 905 2097 2488 Češka 2562 1428 1300 2720 5108 1127 1442 8483 2101 4463 Estonija 201 151 267 581 306 387 538 284 891 926 Hrvaška 115 506 517 893 1382 1127 1442 1126 2042 1076 Latvija 180 382 521 357 366 379 446 254 300 647 Litva 73 152 355 926 486 408 201 732 179 773 Madžarska 4453 2275 2173 2036 1944 1643 2414 2994 2162 4167 Makedonija 10 12 16 118 22 178 530 78 95 151 Moldavija 67 24 76 81 34 138 150 132 71 151 Poljska 3659 4498 4908 6365 7500 9342 8830 4131 4123 6159 Romunija 420 265 1215 2031 961 1025 1137 1144 2231 5174 Rusija 2016 2479 6638 2761 2861 2714 2540 3461 7958 1167

2 Slovaška 195 251 206 631 322 2075 1475 4094 669 1122 Slovenija 176 185 321 165 90 176 442 1689 337 516 SČG n.p. n.p. 740 113 112 25 165 137 1360 966 Ukrajina 267 521 624 743 496 595 772 65 70 140

Vir: UNCTAD (2002, 305 – 306), UNCTAD (2005, 303 – 307). 10.1 Internacionalizacija slovenskih podjetij Slovenska podjetja imajo za prodor na tuje trge na voljo dva pristopa: (i) trgovinski preko izvoznih poslov in (ii) investicijski preko neposrednih tujih investicij (Damijan 2001, 105 – 106). Pri trgovinski strategiji vstopa imajo podjetja na razpolago individualen prodor, za katerega so značilni visoki stroški in visoka vstopna tveganja. Po drugi strani se lahko organizirajo v distribucijske in trgovinske mreže, ki omogočajo lažji prodor na tuje trge. Stroški in tveganja so pri drugem pristopu nižji, vendar se pojavljajo določene omejitve glede uskladitve poslovnih interesov, in sicer, z v tujini, že obstoječimi trgovskimi mrežami. Tako individualen kot trgovinski prodor na tuje trge je relativno manj učinkovit, kadar imajo podjetja opravka z visokimi uvoznimi

71

ovirami in nizko kupno močjo lokalnega prebivalstva, kar je značilno predvsem za tržišča Južne in Vzhodne Evrope. K zmanjšanju visokih trgovinskih ovir je delno že prispevala slovenska vlada s sklenitvijo sporazumov o prosti trgovini. V primerjavi s trgovinskim predstavlja investicijski pristop določene prednosti, ki smo jih obravnavali v prejšnjih poglavjih. Zato na tem mestu izpostavljamo le njegov vpliv na izboljšanje plačilnobilančne situacije v državah Južne in Vzhodne Evrope, ker se večina izmed podjetji sooča z velikimi plačilnobilančnimi težavami, nekonkurenčno proizvodnjo in izvozno strukturo. Slabosti tega pristopa za primer bivših socialističnih držav so: velika tveganost naložb zaradi nestabilnih ekonomskih in političnih razmer, pomanjkanje naložbenih možnosti, nezadostna zaščita lastninskih pravic, korumpiranost državne administracije, ipd. Slovenska vlada je omilila določene slabosti s sklenitvijo nekaterih bilateralnih sporazumov o zaščiti investicij in sporazumov o dvojnem obdavčevanju. Izkoriščanje cenejših virov v tujini omogoča slovenskim podjetjem za dalj časa zadržati konkurenčnost in pridobiti čas za osvajanje zahtevnejših proizvodenj. Po investicijski razvojni poti gre država pri neposrednih tujih investicijah skozi nekaj faz, ki so odvisne od višine dohodka na prebivalca kot kazalca stopnje razvoja. Običajno najprej uvaža tuj kapital, sledijo izhodne neposredne investicije, s čimer se zmanjšuje neto investicijska pozicija države. V naslednji fazi postane država neto izvoznik kapitala. Nazadnje začne investicijska pozicija nihati okoli ničle, vendar na visokem nivoju, saj tako izhodne kot vhodne naložbe hitro rastejo (Svetličič 1996, 367 – 368). Z razpadom Jugoslavije so bila slovenska podjetja prisiljena poiskati nove trge, predvsem v državah Evropske unije. Tudi danes je usmerjenost na te trge prioritetna, kar pa ne pomeni, da gre zanemarjati ostala tržišča, predvsem v bivših socialističnih državah. Ugodna geografska lega in izkušnje slovenskih podjetij v poslovanju z državami Južne in Vhodne Evrope ponujajo priložnost za tesnejše sodelovanje z enim izmed najhitrejše se razvijajočih območij na svetu. Specifičnosti, pomen prednosti ter slabosti teh trgov glede na neposredne investicije slovenskih podjetij v tujini obravnavamo v nadaljevanju. 10.2. Pomen tranzicijskih držav za izhodne neposredne investicije slovenskih

podjetij V začetku devetdesetih let je postala velikost neposrednih tujih investicij v tranzicijskih državah pomemben kriterij EU in/ali washingtonskih institucij,14 kako daleč je določena država na poti v tržno gospodarstvo. Ob začetku privatizacije, ki se ni začela v vseh državah istočasno, je bilo skoraj vse naprodaj: nefinančna podjetja, banke in druge finančne institucije. Pri tem velja izpostaviti, da z razprodajo državnega premoženja ne nastaja novo proizvodno premoženje v državah prejemnicah teh naložb (Ribnikar 2001, 43). Za ustvarjanje le–tega je pomembna razlika med novimi greenfield naložbami in akvizicijami oziroma nakupi 14 Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in Ameriška zakladnica.

72

že obstoječih proizvodnih obratov. V primeru akvizicij vsaj kratkoročno ni ustvarjanja novih kapacitet, kar po drugi strani ne velja za greenfield investicije (Dunning, Rojec 1994, 23). Kakor je znano, se mednarodna trgovina in v novejšem času globalizacija, običajno začne pri trgovanju s sosedami, pri čemer ni nujno, da zunaj državnih meja. Glede na značilnosti zunanjetrgovinskega režima v bivši Jugoslaviji je bila Slovenija prisiljena prodajati na zahodne trge, da si je ustvarila pogoje za uvoz s teh trgov.15 Po letu 1991 je Sloveniji ostal le slovenski trg in trg, kamor so podjetja v preteklosti prodajala zaradi deviz, da so lahko uvažala (Ribnikar 2001, 37 – 38). V zadnjem času je opaziti naraščanje izvoza blaga in kapitala v bivše socialistične države, pri čemer izstopajo tržišča bivše Jugoslavije. Sicer so politična in državna tveganja na tem področju velika, vendar podjetja niso nič slabše vodena kot v Grčiji, goljufij ni več kot v Italiji, trg dela ni bolj nefleksibilen kot v Španiji, davki ne uničujejo več delovnih mest kot v Belgiji in šole so boljše od britanskih (ibidem, 43 – 44). Gospodarska rast držav Južne in Vzhodne Evrope je močno povezana z vhodnimi neposrednimi tujimi naložbami. Za slovenska podjetja predstavljajo ti trgi potencialno prednost zaradi dobrega poznavanja tamkajšnjih razmer, poslovnih navad in običajev, prisotnosti na teh trgih v preteklosti, geografski bližini, osebnih in poslovnih stikih. Slovenska podjetja so v bolj ali manj neurejenih razmerah poslovanja na območju obravnavanih držav tudi bolj prilagodljiva pri obvladovanju neobičajnih trženjskih poti in zagotavljanju plačil. Slovenske izhodne investicije so se tekom let močno povečale na tržiščih bivših socialističnih držav, med katerimi izstopajo trgi nekdanje Jugoslavije. Opaziti je zmanjšanje naložb v državah Evropske unije, pri čemer se postavlja vprašanje, ali je takšna tendenca investiranja v tujini najboljši strateški odgovor podjetij na pritisk globalizacije ali je le trenutni trend, ki je pogojen lokacijsko, zaradi nekdanjega skupnega življenja v enotni državi, ali pa rezultat podjetniških specifičnih prednosti, ki jih podjetja na tem območju lahko uveljavljajo bolj učinkovito kot drugje (Svetličič, Jaklič 2001, 180). Glavni dejavniki, ki vplivajo na pospešeno investiranje slovenskih trgih Južne in Vzhodne Evrope so (Mrak et al. 2001, 132 – 142): • dejavniki znotraj podjetja: zaznamujejo jih podjetniški motivi in podjetniško

specifične prednosti. Slovenska podjetja lahko na teh trgih dosegajo razmeroma ugodne izvozne cene, obenem pa je konkurenca tujih ponudnikov manjša kot v državah Evropske unije;

• dejavniki, ki izvirajo iz domačega poslovnega okolja: sem spada majhnost

domačega trga, ki omejuje rast prodaje in podjetja, huda konkurenca na 15 Možnost uvoza blaga je bila odvisna od izvoza blaga, če ni šlo za prioritetne dejavnosti, ki pa jih je bilo v Sloveniji manj kot v drugih republikah.

73

domačem trgu, ki je večja kot na obravnavanih trgih, upočasnjena rast povpraševanja na evropskih trgih;

• dejavniki na samih trgih Južne in Vzhodne Evrope: realno je pričakovati, da bo

kupna moč na teh trgih v prihodnosti naraščala; pritok neposrednih tujih investicij predstavlja pomemben vir financiranja visokega plačilnobilančnega deficita.

Po mnenju slovenskih podjetij obstajajo nekatere slabosti institucionalnih storitev in podpore investitorjem v tujini, med katerimi izstopajo pomanjkanje virov, visoka cena financiranja projektov, nizka kvaliteta in slaba dostopnost informacij, ki so potrebne za izhodno internacionalizacijo ter neobstoj ali neučinkovitost institucionalnega okvira sporazumov. Poleg naštetega slovenska podjetja izpostavljajo še večje tveganje pri investiranju v državah Južne in Vzhodne Evrope. Ukrepi, ki se nanašajo na omenjene slabosti, so (UMAR 2002, 75 - 76): • sklenitev in učinkovito izvajanje bilateralnih sporazumov o zaščiti naložb in

prosti trgovini, ki so pomembni tako z vidika zmanjševanja tveganj kot z vidika uveljavitve Slovenije kot odskočne deske investitorjem iz drugih držav za investiranje v regiji;16

• povečanje storitev Slovenske izvozne družbe, ki so povezane z

zmanjševanjem tveganj v državah prejemnicah investicij. Povpraševanje po zavarovanju izhodnih investicij v države Južne in Vzhodne Evrope v zadnjem času narašča;

• specifični ukrepi za povečanje privlačnosti Slovenije kot odskočne deske za

investiranje v bivših socialističnih državah oziroma za lociranje regionalnih central pri nas, ki se razvrščajo od izboljšanja transportne, telekomunikacijske in finančne infrastrukture za sodelovanje s preferencialnimi državami prejemnicami neposrednih tujih investicij, do neposrednega spodbujanja tujih naložb s fiskalnimi in faktorskimi spodbudami.

10.3 Vloga Slovenske izvozne družbe pri pospeševanju neposrednih tujih

investicij na trgih Južne in Vzhodne Evrope Pomemben element mednarodnih gospodarskih odnosov so najrazličnejša tveganja, ki jih podjetja na domačem trgu redkeje srečujejo in upoštevajo. Ne 16 Medtem ko imajo bilateralni sporazumi o prosti trgovini pomembne vpliv na krepitev trgovinskega sodelovanja z državami v regiji, pa vzpostavljeni institucionalni okvir za krepitev investicijskega sodelovanja vsaj za zdaj še ni dosegel svojega namena. To potrjuje tudi analiza, ki proučuje dinamiko tokov neposrednih tujih investicij, ki kaže, da je bila večina obstoječih naložb slovenskih podjetij na trgih Južne in Vzhodne Evrope realizirana, še predno so sporazumi o zaščiti investicij začeli veljati in celo predno so bili sklenjeni. Verjetno so glavni razlogi za to v pripravljenosti slovenskih podjetij na prevzemanje visokih investicijskih tveganj in zaradi nezaupanja v pravno državo, saj investitorji ocenjujejo, da jim sklenjeni meddržavni sporazmumi ne bi bistveno pomagali pri težavah v zvezi z investiranjem (Mrak et al. 2001, 143).

74

glede na vzvode njihovega nastanka, ki so lahko vezani na višjo silo, ali pa dogodke, vezane na državo, podjetje, naravo, posameznike in stvari, povzročajo škodo, ki za podjetje predstavlja strošek. V primeru, da podjetje pred tveganji ni ustrezno zavarovano, se to lahko izraža v rentabilnosti njihovega poslovanja (Jus 1992, 11). V domači in tuji literaturi se pojavljajo različne klasifikacije tveganj. Zavarovalne institucije jih najpogosteje delijo na komercialna in nekomercialna. Pri zavarovanju komercialnih tveganj gre za kritje kratkoročnih izvoznih tveganj, kot so kupčev stečaj ali podaljšana zamuda plačil, na katere izvoznik ne more vplivati. Zavarovanje pred nekomercialnimi tveganji obsega zavarovanje pred političnimi dogodki (državni udari, repatriacije dobičkov, prepoved plačil ipd.) in naravnimi dogodki (potresi, poplave, elementarne nesreče, ipd.) (Muršec, Majdič 1997, 55 – 56). Slovenska podjetja lahko zavarujejo vlaganja v tujini pri Slovenski izvozni družbi (v nadaljevanju SID). Najpogostejše težave, ki se jih vlagatelji bojijo, so povezane predvsem s prepovedjo transferja dobička iz države gostiteljice naložbe (zahteva po reinvestiranju celotnega dobička), razlastitev premoženja, vojne in civilne motnje v državi. Našteti dogodki se morajo zgoditi kasneje, ko je podjetje že vložilo svoja sredstva v tretjo državo, da bi SID v primeru zavarovalnega dogodka izplačala nastalo škodo. Predmet zavarovanja pri vlaganjih slovenskih oseb v tujini pri SID obsega (ibidem, 74 – 83): • denarna sredstva, vložena v podjetje, drugo pravno osebo ali poslovno enoto v

tujini; denarna sredstva, vložena v finančne ustanove v tujini na ime podjetij, drugih pravnih oseb ali poslovnih enot v tujini; druge naložbe, izražene v denarni vrednosti, ki predstavljajo prispevek vlagateljev v investicijske projekte in so lahko v obliki premičnega ali nepremičnega premoženja;

• licence, know–how, blagovne znamke, vrednostne papirje vložene v podjetja,

drugo pravne osebe in poslovne enote v tujini, kakor tudi ustvarjeni dobiček v tujini.

Zavarovanje pokriva naslednje premoženjsko-pravne interese zavarovancev: • v zvezi z naložbami s kapitalskimi deleži v tujini: kapitalske deleže v

gospodarskih družbah, ne glede na njihovo pravno obliko; pravice do sodelovanja pri delitvi dobička ali likvidacijah v primeru skupnih vlaganj v državah gostiteljicah; lastninske pravice pri premoženju poslovnih enot v tujini; denarna sredstva, vložena v finančne ustanove v tujini na ime podjetij, drugih pravnih oseb ali poslovnih enot v tujini; garancije in druga jamstva, ki jih za dolgove tujih podjetij, v katera vlagajo, zagotovijo vlagatelji; ipd.

• v zvezi z nekapitalskimi neposrednimi naložbami v tujini, ko je plačilo bistveno

odvisno od proizvodnje, dohodka ali dobička investicijskega projekta: plačila vlagateljem za njihove prispevke k investicijskim projektom, ko so njihova plačila zelo odvisna od deležev proizvodnje investicijskih projektov, dohodka ali

75

dobičkov teh projektov; plačila dajalcem franšize in licence, kadar so njihova plačila odvisna od proizvodnje, dohodkov ali dobičkov investicijskih projektov, ipd.

V zadnjih nekaj letih beleži SID naraščanje obsega zavarovanja slovenskih investicij v tujini pred političnimi tveganji. Medtem ko je znašal obseg zavarovalnih poslov leta 2000 17,5 milijona EURO, je leta 2004 narastel na 132,2 milijona EURO. Poleg tega je imela SID konec leta 2004 v obdelavi še šest zahtevkov za zavarovanje v skupni vrednosti 15 milijonov EURO in veljavnih obljub v višini 150 milijinov EURO. Verjetno so razlogi za naraščanje zavarovanja pred političnimi tveganji: (i) končana tranzicija in lastniška struktura slovenskih podjetij, ki vse bolj pogojuje zavarovanje premoženja; (ii) izkušje, ki so jih v preteklih letih slovenski investitorji pridobili tako v bližnjih državah kot po celem svetu, ko se je pokazalo, da lahko pride do nastopa političnih rizikov kjerkoli in kadarkoli. Kljub temu je še vedno možno zaznati značilnosti iz preteklih let, ko na primer investitorji gledajo na premijo izključno kot na strošek, da so nekatere investicije podzavarovane ter da so dodatne investicije v razširitev projektnih podjetij ter reivestiranega dobička v obliki t.i. rezerviranih zavarovalnih vsot redkeje zavaruje (Slovenska izvozna družba 2005, 20 – 22). Leta 2004 je SID zavarovala osem novih investicij in štiri povečanja obstoječih zavarovanj, vse v državah bivše Jugoslavije. Vrednost zavarovanih investicij je znašala 37,5 milijona EURO in je predstavlja 33,1 odstotni delež vseh zavarovanih investicij konec leta 2004. V istem obdobju je imela SID v svojem portfelju zavarovanih 24 investicij slovenskih podjetij in bank, pri čemer so premije znašale 1,1 milijona EURO, plačana pa ni bila nobena škoda (ibidem, 22). 10.3.1 Izračun zavarovanja pred nekomercialnimi tveganji za hipotetični

investicijski projekt SID izda zavarovalno polico o zavarovanju vlaganj investitorju na osnovi preliminarnega in/ali dokončnega zahtevka za zavarovanje. Na podlagi veljavnega cenika SID oblikuje provizije, premije in druge stroške zavarovanja (SID 2002, 1). 1. Obdelovalne provizije in drugi stroški • provizija za obravnavo preliminarnega zahtevka znaša do 10.000 SIT in se

skupaj s pripadajočimi davki plača v 15 dneh od izstavitve računa; • provizija za izdajo predobljube znaša do 10.000 SIT in se skupaj s

pripadajočimi davki plača pred izdajo predobljube; • provizija za obravnavo dokončnega zahtevka za zavarovanje se skupaj s

pripadajočimi davki plača vnaprej in znaša 0,1 odstotka v zahtevku navedene najvišje zavarovalne vsote za posamezno skupino zavarovanih tveganj oziroma najmanj 100.000 SIT (v primeru zavrnitve se investitorju povrne do 80 odstotkov plačane obdelovalne provizije);

76

• provizija v primeru, da SID izda obljubo o zavarovanju investicije oziroma to

podaljša, znaša 0,1 odstotka od najvišje zavarovalne vsote za posamezno skupino zavarovalnih tveganj. Minimalna provizija znaša 50.000 SIT, maksimalna pa 200.000 SIT.

2. Premije Na podlagi investitorjevega dokončnega zahtevka SID določa premijske stopnje za vsak investicijski projekt in zavarovalno kritje posebej, pri čemer upošteva svoje ocene tveganj, eventuelne sozavarovalne in pozavarovalne sporazume z drugimi zavarovatelji, panogo dejavnosti, izkušenost investitorja doma in v tujini, obliko investicije, trajanje zavarovanja, vrsto in kvaliteto zavarovalnega kritja, posamezna tveganja, splošne gospodarske in politične razmere v državi prejemnici investicije, investicijsko klimo in regulativo, mednarodne sporazume, h katerim je država prejemnica pristopila, bilateralne sporazume o zaščiti investicij, portfelj in obseg zavarovanih investicij ter razpršitev tveganj (ibidem, 2). Prikazane premijske stopnje za področje proizvodnje in storitve variirajo v določenih razponih in lahko v primeru posamezne investicije odstopajo navzgor ali navzdol. Investitorjem predstavljajo zgolj izhodišče za približne ocene stroškov zavarovanja in so določene glede na gospodarski sektor. Tabela 10: Osnovne premijske stopnje PROIZVODNJA/STORITVE VRSTE KRITJA ZAVAROVALNA VSOTA

Obstoječa Rezervirana 1. Omejitev transferja 0,15 – 0,50 0,1 – 0,25 2. Ekspropriacija 0,15 – 0,60 0,1 – 0,30 3. Vojna in civilni nemiri 0,15 – 0,55 0,1 – 0,25 4. Razdrtje pogodbe 0,15 – 1,00 0,1 – 0,50 5. Odklonitev pravn. Varstva 0,05 – 0,40 0,05 – 0,20 6. Katastrofalni riziki 0,05 – 0,20 0,05 – 0,10

Vir: SID, (2002, 3). Cenik za zavarovanje investicij pred nekomercialnimi riziki (C – Invest – I/02). Običajno SID zavaruje neposredne investicije slovenskih podjetij v tujini, tako da zavarovalna polica krije tveganja v paketu. V standardni paket spada zavarovanje pred tveganjem transferja, ekspropriacije, vojne in civilni nemiri. Osnovo za kalkulacijo predstavlja vsota zgoraj navedenih premijskih stopenj. V primeru, da zavarovanec dodatno zavaruje tveganje pred razdrtjem pogodbe, mu plačana premija krije tudi riziko pred odklonitvijo pravnega varstva (ibidem, 3). V nadaljevanju predstavljeni primer zavarovanja pred nekomercialnimi tveganji temelji na izmišljenih podatkih za hipotetično slovensko podjetje. Vseeno lahko

77

bralcu služi kot okvir pri konkretni izvedbi zavarovanja v primeru greenfield investicije. Podjetje Igrača d.d. se ukvarja s proizvodnjo in prodajo igrač. Večino svoje proizvodnje izvozi na vzhodnoevropska tržišča. V letu 2005 je podjetje ustvarilo za 1,1 milijarde SIT čistih prihodkov, čisti dobiček iz poslovanja pa je bil 80 milijonov SIT, kar glede na predhodno leto predstavlja okoli 20-odstotno rast. Igrača d.d. ima v nekaterih vzhodnoevropskih prestolnicah svoja podjetja (v večini primerov družbe z omejeno odgovornostjo), med drugim tudi v Moskvi. Neposredna prisotnost na teh tržiščih podjetju omogoča učinkovitejše trženje svojih proizvodov. Podjetje Igrača d.d. je zaradi visokih stopenj rasti prodaje na ruskem trgu leta 2003 v Moskvi ustanovilo podjetje z minimalnimi potrebnimi finančnimi sredstvi, na osnovi dobro izdelane tržne strategije pa je v letih 2004 in 2005 svoj položaj okrepilo. Zaradi dobrih poslovnih rezultatov so že dlje časa razmišljali o širitvi svojih proizvodnih kapacitet. Po temeljiti analizi so sprejeli odločitev, da bodo v moskovski pokrajini realizirali greenfield investicijo v vrednosti en milijon EURO.17 S posredovanjem matičnega podjetja so načrtovali dokapitalizacijo podjetja v Moskvi. Ocenili so, da je področje razmeroma tvegano, zato so se obrnili na SID, kjer so se seznanili s pogoji in cenikom za zavarovanje investicij pred nekomercialnimi tveganji. SID je obravnaval investitorjev preliminarni zahtevek in kasneje dokončni zahtevek za zavarovanje ter projekt pozitivno ocenil (izračun zavarovalnega kritja navajamo v nadaljevanju). Podjetje Igrača OOO (Obchestvo o ogranichennoy otvestvennstu18) je v nekaj mesecih kupilo zemljišče, pridobilo potrebna dovoljenja, zgradilo tovarno in pričelo s proizvodnjo. Ker so porabili vsa obratna sredstva, jim je matično podjetje odobrilo kratkoročni kredit v višini 300.000 EURO za obdobje treh let. Po enoletnem obdobju je proizvodnja stekla, tržni delež je počasi naraščal, tako prihodek kot dobiček sta bila nad pričakovanji, perspektive so se povečale, zato so kratkoročni kredit spremenili v dolgoročnega (za dobo 6 let). Ker Zakon o deviznem poslovanju iz leta 1999 določa, da med neposredne investicije spadajo tudi dolgoročni krediti19, je SID zavaroval tudi ta znesek v višini 200.000 EURO.20

17 Zaradi nestabilnosti dolarja, ki se v Rusij najpogosteje uporablja, so bili zneski denominirani v EURO. 18 Družba z omejeno odgovornostjo. 19Ta novost v slovenski zakonodaji temelji na predpostavki, da se lahko vpliv v nekem podjetju doseže tudi preko dolgoročnega kredita, če so izpolnjeni nekateri pogoji, ki jih navaja 10. člen (Zakon o deviznem poslovanju s komentarjem in podzakonskimi akti 1999, 69). S podzakonskim aktom je določeno, da je namen vzpostavitve trajnih ekonomskih povezav in učinkovitega vpliva na upravljanje gospodarske družbe izkazan v primeru: (i) ustanovitve ali povečanja osnovnega kapitala gospodarske družbe v popolni lasti vlagateljev, (ii) ustanovitve podružnice ali pridobitve že obsoječe družbe v popolni lasti vlagatelja, (iii) pridobitve deleža v družbi, ki ni registrirana kot delniška družba, (iv) pri posojilu nad 5 let je namen izkazan, kadar je posojilo dano med povezanimi osebami in kadar ima naravo podrejene terjatve (ibidem, 179 - 180).

78

Tako se je celotna zavarovalna vsota v drugem letu povečala na 1.200.000 EURO. Stroški, ki jih je imelo podjetje Igrača d.d. v zvezi z zavarovanji pred nekomercialnimi tveganji v Rusiji, so po posameznih postavkah znašali: 1 Obdelovalne provizije in drugi stroški za podjetje Igrača d.d. • provizija v višini 10.000 SIT, povečana za davek na dodano vrednost, za

obdelavo investitorjevega preliminarnega zahtevka21; • provizija za obdelavo vlagateljevega dokončnega zahtevka v višini 0,1 odstotka

od zavarovalne vsote, ki je ob načrtovanju investicije znašala 1.000.000 EURO (1000 EURO, kar predstavlja 0,1 odstotka od 1000 EURO), povečana za davek na dodano vrednost.

Skupaj je moral investitor SID, še predno je ta sprejela zahtevek za zavarovanje, plačati: Tabela 11: Obdelovalne provizije in drugi stroški za podjetje Igrača d.d. PROVIZIJA ZA OBDELAVO PRELIMINARNEGA ZAHTEVEKA V SIT 10.000 DDV na preliminarni zahtevek 20 % 2000 Provizijo za obdelavo dokončnega zahtevka v SIT 239.600* DDV na dokončni zahtevev 20 % 47.920 Skupaj v SIT 299.520

Opomba: *EURO = 239,6 SIT Vir: Lastni izračuni po ceniku SID za zavarovanje investicij pred

nekomercialnimi tveganji. 2 Premije za podjetje Igrača Izračuni v tabeli 12 temeljijo na premijskih stopnjah, ki smo jih navedli v tabeli 10. V realnosti te odstopajo od uporabljenih v izračunu, kar je posledica tega, da SID vsak zavarovalni primer obravnava individualno ob upoštevanju že navedenih dejavnikov (ocene tveganj, panoge dejavnosti, ipd.). Na osnovi izdelanih kriterijev, poslovne politike in razmera v državi, uvršča SID Rusijo v 4. skupino. Zato smo pri izračunu uporabili sredine razponov osnovnih premijskih stopenj iz tabele 10.22

20Kratkoročni kredit v višini 300.000 EURO je bil v prvem letu delno poplačan (v višini 100.000 EURO), tako da je vsota neodplačanega zneska pri reprogramiranju le–tega v dolgoročnega znašala 200.000 EURO. 21 V začetni fazi obravnave zavarovanja investicijskih projektov, ko SID še analizira njihovo primernost, nastanejo določeni stroški, ki so vključeni v to provizijo (stroški obveščanja, oportunitetni strošek časa, ipd.). 22 Ocene predstavljajo avtorjevo subjektivno stališče in so približek realnim premijskim stopnjam.

79

Podjetje Igrača d.d. je poleg standardnega paketa, ki vsebuje zavarovanje pred omejitvijo transferja, ekspropriacijo, vojno in civilnimi nemiri, izbralo še zavarovanje pred enostranskim razdrtjem pogodbe s strani države prejemnice investicij, ki avtomatsko vključuje tudi zavarovanje pred odklonitvijo pravnega varstva. Premijske stopnje po posameznih vrstah kritja prikazuje tabela 12. Tabela 12: Premijske stopnje po vrstah zavarovanja za podjetje Igrača d.d.

na ruskem tržišču VRSTA ZAVAROVANJA PREMIJSKE STOPNJE (NA LETO) Omejitev transferja 0,33 % Ekspropriacija 0,37 % Vojna in civilni nemiri 0,35 % Razdrtje pogodbe* 0,85 % Skupaj 1,90 %

Opomba: *Premija za zavarovanje pred razdrtjem pogodbe vključuje tudi kritje

pred odklonitvijo pravnega varstva Vir: Lastna presoja na osnovi osnovnih premijskih stopenj SID. Tabela 13: Postopek izračuna premije za zavarovanje zavarovalne vsote

podjetja Igrača d.d. pred nekomercialnimi tveganji na ruskem tržišču za prvo leto investicijskega projekta.

SKUPINA DRŽAVE 4. Skupna zavarovalna vsota 1.000.000 EURO Čas zavarovanja 9 let Delež kritja 90 % Letna premijska stopnja* 1,9 % Nominalna premija 19.000 EURO

Opomba: *Na osnovi premijske stopnje iz tabele 12 Vir: Lastni izračuni po ceniku SID za zavarovanje investicij pred

nekomercialnimi tveganji. Podatki v tabeli 13 se nanašajo na prvo leto zavarovanja investicijskega projekta. Kot smo že omenili, se je v drugem letu zavarovana vsota povečala za 200.000 EURO zaradi spremembe kratkoročnega kredita v dolgoročnega in je skupaj znašala 1.200.000 EURO, kar predstavlja tudi osnovo za izračun nominalne premije v drugem in vseh kasnejših letih. Izračun v drugem letu je enak predhodnemu letu, le da upošteva povečano zavarovalno vsoto iz naslova dolgoročnih kreditov. Tako bi v konkretnem primeru investitor SID plačal prvo leto 19.000 EURO, medtem ko bi zavarovalna vsota v drugem letu znašala 22.280 EURO. Glede na to, da zavarovalno vsoto sestavlja lastniški delež in dolgoročno posojilo, je doba zavarovanja v obeh primerih različna. Običajno se pri lastniškem deležu neposredna investicija zavaruje najmanj za tri leta oziroma za obdobje, dokler se

80

investicija ne poplača. V primeru 12-odstotne donosnosti bi Igrača d.d. zavarovala vsoto v višini en milijon EURO za obdobje osmih let. Po drugi strani pa se dolgoročno posojilo zavaruje do konca odplačila, kar v konkretnem primeru pomeni sedem let. Veljavnost pogodbe nastopi s podpisom zavarovalne police, tako s strani SID kot investitorja. Zavarovalno kritje začne veljati (če ni drugače določeno) v štiriindvajseti uri dneva, ki se je v zavarovalni polici določil kot datum začetka zavarovanja (SID 1998). V primeru nastanka škodnega dogodka, po predhodnem obvestilu investitorja SID, izvozna družba intervenira na državni ravni in poskuša vzpostaviti prvotno stanje. V primeru, da to ni mogoče, se vmeša MIGA23 (Multilateralna agencija za zavarovanje investicij), s katero ima SID sklenjen sporazum o pozavarovanju investicij. 15. člen splošnih pogojev zavarovanja investicij (SID 1998) določa, da se odškodnina izračuna z dnem nastopa škodnega dogodka, in sicer: • omejitve transferja: (i) ko se izteče 90 dnevni rok, v katerem je vlada gostiteljica

omejila transfer (npr. konvertiranje dividend, dobičkov in drugih denarnih koristi iz lokalne valute v valuto zavarovanja, odklonitev konverzije po tečaju, ki je vsaj tako ugoden kot referenčni devizni tečaj, transfer valute zavarovanja izven države gostiteljice), (ii) 90. dan, ko je zahtevek za plačilo predložen SID;

• ekspropriacije: naslednji dan po začetke ekspropriatornega ukrepa

(omejevanje investitorja glede lastniških in drugih pravic, prejemanja dividend in drugih finančnih koristi, pravic v zvezi z denarnimi in drugimi sredstvi, ki izhajajo iz naslova zavarovane investicije; prikrajšanje podjetja v zvezi z njegovimi opredmetenimi sredstvi, itn.);

• vojn in civilnih nemirov: naslednji dan po nastanku uničenja, poškodovanja in

izginotja sredstev, ki jih investitor uporablja pri investicijskemu projektu ali v primeru, ko investitor najmanj 365 dni neprekinjeno ne more normalno poslovati, pri čemer bistveno ogroža finančni obstoj projektega podjetja;

• razdrtja pogodbe in/ali odklonitve pravnega varstva: naslednji dan po razdrtju

pogodbe, odklonitve sodnega in arbitražnega postopka, ali ko investitor v 365 zaporednih dneh ne more doseči končne in zavezujoče odločitve o svojih terjatvah;

• katastrofalnih rizikov: naslednji dan po nastopu večjih naravnih nesreč, kot so

potresi, poplave, vulkanski izbruhi, orkani in rušilni valovi.

23MIGA (ang. Multilateral Investment Guarantee Agency) je bila ustanovljena leta 1988 za pospeševanje neposrednih tujih investicij in spada v skupino Svetovne banke. Predmet zavarovanja MIGA so predvem nekomercialna tveganje v državah v razvoju (Bakker 1996, 48).

81

Po predložitvi potrebnih dokazov glede obstoja škode, določi SID svojo obveznost o plačilu odškodnine in investitorja obvesti v roku 60 do 180 dni, odvisno od vrste škodnega dogodka. V primeru, da so izpolnjeni vsi pogoji, se odškodnina izplača v 60 dneh po obvestilu zavarovancu. 10.4 Neposredne investicije slovenskih podjetij v izbranih državah V nadaljevanju podrobneje predstavljamo pet držav Južne in Vzhodne Evrope, in sicer Hrvaško, Srbijo in Črno goro, Rusko federacijo, Madžarsko ter Češko republiko. Hrvaška je v preteklem desetletju, kot bivša jugoslovanska republika realizirala največ tujih investicij. Izmed bivših držav Sovjetske zveze je največ neposrednih investicij prejela Ruska federacija. Madžarsko in Češko so v tranzicijskem obdobju številne multinacionalke izbrale kot lokacijo za neposredne naložbe, kar je spremenilo celotno strukturo njihovih gospodarstev in jih vključilo v mednarodne gospodarske tokove. S stabilizacijo razmer v Srbiji in Črni gori je v prihodnosti realno pričakovati naraščanje tujih naložb v tej državi. Izpostaviti velja, da nobena izmed obravnavanih držav ne predstavlja reprezentativnega pogleda za ostale države v regiji.24 10.4.1 Hrvaška 10.4.1.1 Predstavitev okolja Hrvaške Na začetku tranzicijskega procesa je bilo gospodarstvo Hrvaške že odprto, podjetja niso bila pod močnim državnim nadzorom, obenem pa so trgi v nekdanji Jugoslaviji že igrali pomembno vlogo. Relativne cene so bile bližje realnim vrednostim, kot bi bile sicer, poleg tega pa so lahko tako podjetja kot posamezniki pridobili pomembne izkušnje s tržnim obnašanjem. Hrvaške je imela v primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami bistveno več človeškega kapitala in učinkovitejši fizični kapital. To je posledica večje politične in ekonomske odprtosti ter boljšega izobraževalnega sistema. Poleg tega je hrvaško gospodarstvo že pred tranzicijo ustvarilo pomemben odstotek BDP v zasebnem sektorju, hkrati pa je bil velik del hrvaške delovne sile na začasnem ali stalnem delu v tujini. Vseeno pa Hrvaška po dogodkih leta 1991 ni izkoristila omenjenih prednosti (Vujčić 2001, 289 – 290). Hrvaška je neodvisnost razglasila leta 1991 in pol leta kasneje dosegla mednarodno priznanje. Prvo desetletje samostojnosti je zaznamovala vladavina HDZ, ki je privedla tudi do določene mednarodne izolacije države. Zaradi vojne v začetku 90 – ih let je bilo znižanje gospodarske aktivnosti izrazitejše kot v ostalih tranzicijskih državah. Po letu 1993 si je hrvaško gospodarstvo hitro opomoglo. Stopnja rasti BDP je bila relativno visoka (v povprečju 3,7 odstotka), devizni tečaj trden, inflacija pa nizka. Danes je privatizacijia v polnem teku, bančni sektor saniran, primanjkljaj na tekočem računu pa se znižuje (CMSR, 2003). 24 Obravnavo Hrvaške kot prejemnice tujih naložb ne moremo posploševati na ostale države bivše Jugoslavije. Podobno to velja za Rusijo, kot državo bivše Sovjetske zveze.

82

Hrvaška vlada svoje gospodarstvo vedno bolj odpira. Postala je članica WTO, leta 2002 je začel veljati stabilizacijsko asociacijski sporazum z Evropsko unijo, leta 2003 je postala članica CEFTA. Hrvaška vlada je leta 2003 zaprosila za članstvo v EU, aprila 2004 je od Evropske Komisije prejela pozitivno mnenje in junija 2004 uradno postala kandidatka za vstop v EU (Hrvaška – predstavitev države 2005). Konec leta 2005 je Hrvaška začela s pridružitvenim procesom za vstop v EU. Hrvaška vlada ima sklenjene prostotrgovinske sporazume z državami Južne in Vzhodne Evrope. Z vključevanjem v svetovne in evropske integracijske tokove, prilagajanjem zakonodaje evropski, uspešno privatizacijo, izvajanjem strukturnih reform, stabilnim političnim in gospodarskim okoljem ter urejanjem razmerij v regiji je postala Hrvaška privlačna destinacija za tuje naložbe (CMSR, 2003). V tabeli 14 prikazujemo pregled nekaterih najbolj pomembnih gospodarskih kazalcev Hrvaške za leto 2004, 2005 in napoved za leto 2006. Tabela 14: Statistični indikatorji 2004, 2005 in projekcija 2006 2004 2005 2006 Število prebivalcev (v mio) 4,42 4,42 4,42 BDP (v mlrd $ po tekočih cenah) 34,3 36,1 39,4 BDP per capita (v $) 7.760 8.160 8.930 Rast BDP (v %) 3,8 3,1 3,8 Rast industrijske proizvodje (v %) 3,6 3,0 5,0 Stopnja nezaposlenosti (v %) 18,7 18,1 17,5 Stopnja inflacije (letno v %) 2,1 2,8 2,5 Neposredne tuje naložbe (v mio $) 1.176 1.150 1.500 Izvoz blaga (v mlrd $) 8,2 9,6 10,9 Letna st. rasti izvoza blaga in storitev (v %) 5,4 5,5 6,9 Uvoz blaga (v mlrd $) 16,6 17,8 19,4 Letna st. rasti uvoza blaga in storitev (v %) 3,5 5,1 5,5 Saldo tekočega računa (v % BDP) -4,9 -4,7 -3,7 Povprečni menjalni tečaj (kuna za $) 6,04 6,09 5,92 Povprečni menjalni tečaj (kuna za EURO) 7,50 7,44 7,46 Zunanji dolg (v mlrd $) 27,8 29,0 32,1 Devizne rezerve brez zlata (v mlrd $) 8.758 8.530 9.650 Slovenski izvoz v (mio $) 1.1164,4 520* - Slovenski uvoz (v mio $) 508,2 234,3* - Stopnja rizičnosti države (max 100 točk) 56 57 58 Rizičnostni razred države (A – E) C C C

Opomba: Podatki za leto 2005 so projekcija. *Podatki veljajo za obdobje januar

– maj 2005 Vir: (AGPTI, Hrvaška – statistični indikatorji 2005).

83

10.4.1.2 Deželno tveganje na Hrvaškem V nadaljevanju predstavljamo spreminjanje deželnega tveganja za Hrvaško v obdobju od leta 1996 do 2005, po rating metodi oziroma metodi ocene, ki jo uporablja publikacija Euromoney.25 Med 180 državami je rang Hrvaške v preučevanem obdobju nihal od 74. do 50. mesta. Iz tabele je razvidno, da se skupno število točk za Hrvaško v obravnavanih letih giblje okoli polovice možnih točk. Zasluge za napredovanje za sedem mest od marca do septembra 2002 gre pripisati tedaj pričakovani vključitvi Hrvaške v CEFTO, ki se je realizirala leta 2003. Razmeroma velik padec za pet mest od marca 2005 do septembra 2005 je bila med drugim posledica zavlačevanja z aretacijo hrvaškega generala Anteja Gotovine, poslabšanja ekonomskih kazalcev in slabšega dostopa do mednarodnega finančnega trga. Tabela 15: Rang deželnega tveganja Hrvaške 1996 - 2005 Rang skupno

(med 180-timi državami)

Število točk (od 100 možnih)

Ekonomska gibanja

Politično tveganje

Kreditni indikatorji

Dostop do medn. finan. Trga

Ponder 25 % 25 % 20 % 30 %Sept. 1996 74 47,23 12,64 7,67 19,84 7,08Mar 1997 61 57.58 14.12 11.25 19.55 12.66Sept. 1998 52 43.89 13.65 11.97 4.80 13.47Sept. 1999 57 52.60 7.79 11.07 19.64 14,10Sept. 2000 70 49.67 8.49 11.69 16.81 12.68Mar. 2001 55 55.52 9.22 11.91 19.18 15.12Mar. 2002 58 55.80 8.26 13.18 17.54 16.82Sept. 2002 51 59.66 9.68 14.64 18.59 16.75Mar. 2003 60 55.43 9.18 13.52 18.69 14.04Sept. 2003 58 57.10 9.86 13.49 18.69 14.62Mar. 2004 57 57.44 9.85 13.15 18.44 16.01Sept. 2004 55 60.14 9.83 15.10 18,44 19.79Mar. 2005 50 61.73 9.52 15.72 18.10 18.29Sept. 2005 55 59.75 8.75 15.29 18.58 17,12

Vir: Euromoney (1996, 201); Euromoney (1997, 165); Euromoney (1998, 203);

Euromoney (1999, 251); Euromoney (2000, 218); Euromoney (2001, 107); Euromoney (2002a, 115); Euromoney (2002b, 211); Euromoney (2003a, 107); Euromoney (2003b, 288); Euromoney (2004, 130); Euromoney (2004b, 316); Euromoney (2005, 138); Euromoney (2005b, 223).

25 Teoretični aspekt deželnega tveganja po Euromoneyu natančneje obravnavamo v podpoglavju 5.3. To je sestavljeno iz devetih indikatorjev, ki so razdeljeni v tri skupine: (i) analitični indikatorji, ki vključujejo ekonomske spremembe in politično tveganje, (ii) kreditni indikatorji, kamor sodijo dolžniški kazalci in izostanki anuitet ali reprogramiranje dolgov zadnjih dveh let in (iii) indikatorji dostopa na mednarodni finančni trg, kamor spada ocena kreditne sposobnosti, dostop do bančnih posojil, dostop do kratkoročnih posojil, dostop na kapitalske trge in popusti pri fortretiranju. Seštevek vseh indikatorjev predstavlja oceno deželnega tveganja in njen rating.

84

10.4.1.3 Pravni in administrativni okvir neposrednih tujih investicij na Hrvaškem

Na Hrvaškem ureja tuje naložbe Zakon o trgovinskih družbah. Na osnovi tega zakona so tuji vlagatelji izenačeni z domačimi, poleg tega pa imajo tudi pravico do dodatnih jamstev, ki jih domači vlagatelji nimajo. Tuja podjetja lahko ustanovijo novo ali vlagajo v že obstoječo trgovinsko družbo, banko in zavarovalnico, odprejo obrt ali delujejo kot trgovci - posamezniki. Pridobijo lahko koncesije za izkoriščanje naravnih bogastev in lahko sodelujejo v BOT in BOOT poslih.26 Prenos dobička je prost (CMSR 2002, 30). Ustanavljanje in upravljanje trgovinskih družb na Hrvaškem ureja Zakon o trgovinskih družbah iz leta 1995, pri čemer je tujcem dovoljeno ustanoviti novo družbo v popolni ali delni tuji lasti (CMSR 2002, 50). Dve najpogostejši obliki trgovinskih družb na Hrvaškem sta: 1. Družba z omejeno odgovornostjo

Ustanovi jo lahko ena ali več fizičnih ali pravnih oseb. Ustanovitveni kapital mora znašati najmanj 20.000 kun. Ostali stroški ustanovitve skupaj znašajo najmanj 6.500 kun. Vložki so lahko denarni ali stvarni. Pred registracijo je potrebno vplačati najmanj četrtino denarnega zneska, medtem ko se morajo stvarni zneski ovrednotiti v celoti. Skupna vrednost denarnih vplačil in stvarnih vložkov ne sme biti nižja od polovice ustanovitvenega kapitala. Družbo upravlja eden ali več direktorjev (uprava), ki vodi in zastopa družbo ter odgovarja za vodenje poslovnih knjig. Nadzorni svet, ki ima tri člane, je obvezen v primeru, da povprečno število zaposlenih v enem letu presega 300 delavcev (AGPTI, Hrvaška – poslovna zakonodaja 2003).

2. Delniška družba Ustanovitelji so delničarji, ki sprejmejo statut (ustanovi jo lahko tudi ena sama oseba). Ustanovitveni kapital znaša najmanj 200.000 kun. Najnižja nominalna vrednost delnice je 10 kun. Pred registracijo je potrebno vplačati najmanj eno četrtino ustanovitvenega kapitala. Izdane delnice so lahko redne ali prednostne in se glasijo na prinosnika ali ime. Delniško družbo upravlja eden ali več direktorjev, ki tvorijo upravo. Člane nadzornega sveta imenuje skupščina za obdobje 4 let. Število članov, določenih v statutu, je odvisno od višine osnovnega kapitala: do 12.000.000 kun 9 članov; do 20.000.000 kun 15 članov; nad 80.000.000 kun 21 članov (ibidem).

Devizni režim ureja Zakon o temeljih deviznega sistema, plačilnega prometa in prometa z zlatom. Devizno poslovanje na Hrvaškem je pod nadzorom Deviznega inšpektorata in Narodne banke Hrvaške (NBH). Tuje pravne osebe morajo za polog nad 20.000 USD na mesec pridobiti dovoljenje NBH. Brez dovoljenja NBH lahko z računov dvigujejo tuj denar v protivrednosti 15.000 kun mesečno. Po načelu vzajemnosti ne obstajajo omejitve za nerezidente glede kapitalskih

26 BOT – Build Operate and Transfer; BOOT – Build Operate Own and Transfer.

85

transakcij, pri čemer hrvaški predpisi ne razlikujejo med neposrednimi investicijami in portfeljskimi naložbami. Za tuje fizične osebe omejitev glede vnosa in iznosa deviz ni. Zaradi preprečevanja pranja denarja se mora na meji prijaviti gotovina, ki presega protivrednost v višini 40.000 kun (CMSR 2002, 35 – 38). Tabela 16 predstavlja davčne stopnje za različne vrste davkov. Tabela 16: Davčne stopnje za različne vrste davkov na Hrvaškem DAVKI DAVČNE STOPNJE Davek na dobiček 20 % Dohodnina 15 – 35 % Davek na dodano vrednost 22%, znižana 0 % (osnovna živila, zdravila, ipd.) Trošarine Za nafto, naftne derivate, alkohol, cigarete, kavo, vozila Davek na igre na srečo 15 % od dobička od iger na srečo Prispevki za socialno zavarovanje Delodajalec 20,6 %, delojemalec 16,6, % Davek na nepremičnine Odvisno od vrste, lokacije in namena uporabe Davek pri prodaji nepremičnine 5 % od prodajne cene

Vir: Ministarstvo gospodarstva (2006). Zakon o spodbujanju tujih vlaganj, objavljen v Uradnem listu (Narodne novine Republike Hrvatske), ureja vlaganja tujcev s ciljem povečati gospodarsko rast, vključevati Hrvaško v mednarodne gospodarske tokove in krepiti konkurenčnost hrvaškega gospodarstva (Hrvatski fond za privatizaciju 2003). Za pospeševanje neposrednih tujih investicij je hrvaška vlada formirala sistem spodbud, davčnih in carinskih olajšav, ki jih navajamo v nadaljevanju (CMSR 2002, 31 –33): • spodbude v obliki pravic na nepremičninah: dajanje nepremičnin v zakup,

podelitev pravic do gradnje, prodaja in/ali dajanje nepremičnin v uporabo, ki so v lasti države, po tržnih ali ugodnejših pogojih;

• finančne spodbude za zaposlovanje: za odprtje novih delovnih mest in

prekvalifikacijo zaposlenih lahko tuje podjetje dobi finančni vložek v enkratnem znesku 15.000 kun na zaposlenega, pod pogojem, da se število novo zaposlenih v naslednjih treh letih ne zmanjša;

• finančne spodbude za izobraževanje: tujemu podjetju se lahko pokrije do 50

odstotkov stroškov, ki jih je imel pri strokovnem izobraževanju ali prekvalifikaciji zaposlenih;

• davčne olajšave: znižanje davka na dobiček, ki je sicer 20 odstotkov, v

odvisnosti od vrednosti naložb in zaposlovanja;

86

Tabela 17: Davčne olajšave za tuje investitorje

STOPNJA DAVKA NA DOBIČEK

NALOŽBA V VIŠINI NAJMANJ

ZAHTEVANA ZAPOSLITEV DELOVNE SILE

7 % 10 mio kun 30 delavcev 3 % 20 mio kun 50 delavcev 0 % 60 mio kun 75 delavcev

Vir: CMSR 2002, 32. • carinske olajšave: uvoz nekaterih stvarnih vložkov v novo ustanovljeno družbo,

med drugim tudi osebno vozila z prostornino motorja do 1500 kubičnih centimetrov;

• druge spodbude in olajšave: npr. sistem spodbud za poslovanje v prostih

conah. Zaposlovanje nerezidentov ureja Zakon o zaposlovanju tujcev. V primeru zaposlitve morajo tujci opraviti naslednji postopek, ki v povprečju traja tri mesece in pol: (i) pridobitev predhodne odobritve Ministrstva za delo in socialno varstvo (pred prihodom), (ii) vloga prošnje za izdajo poslovnega vizuma (pred prihodom), (iii) vloga prošnje za izdajo dovoljenja za začasno bivanje (po prihodu), (iv) vloga prošnje za izdajo delovnega dovoljenja (po prihodu) (CMSR 2002, 67). Povprečna mesečna neto plača pri pravnih osebah je maja 2005 znašala 4.436 kun, povprečna bruto plača v istem obdobju pa 6.358 kun (AGPTI, Hrvaška - pregled gospodarskih gibanj 2005). Na Hrvaškem je nekaj prostih con na področju morskih in rečnih pristanišč ter ob mednarodnih cestah. Tuji investitorji, ki svojo proizvodnjo locirajo v teh conah, plačujejo 50 odstotkov nižji davek na dobička od predpisanega. V primeru, da investirajo več kot milijon kun v gradnjo infrastukturnih objektov v coni, so v prvih petih letih oproščeni davka na dobiček (CMSR 2002, 28). 10.4.1.4 Neposredne investicije slovenskih podjetij na Hrvaškem Hrvaška od leta 1995 beleži visok primanjkljaj na tekočem računu plačilne bilance, ki je posledica visokega primanjkljaja v zunanjetrgovinski bilanci. Povprečni primanjkljaj v obdobju od leta 1995 do leta 2000 je znašal 6,7 odstotka. Saldo storitvene bilance je zaradi prihodkov od turizma pozitiven, vendar ne zadostuje za pokrivanje tekočega primanjkljaja. Od leta 1998 se ta večinoma pokriva iz naslova neposrednih tujih naložb (CMSR 2002, 11). Primanjkljaj na tekočem računu plačilne bilance se je leta 2004 znižal na 4,9 odstotka BDP. Do konca prvega trimesečja leta 2005 so tujci na Hrvaško investirali 11,03 milijarde dolarjev. Medtem ko je bila leta 2003 (zaradi priliva od prodaje deleža v naftni družbi Ina, ki ga je kupila madžarska naftna družba MOL za 505 milijonov dolarjev) realizirana rekordna vrednost tujih investicij v višini 2,14 milijarde dolarjev, je leta 2004

87

Hrvaška zabeležila 1,24 milijarde tujih vlaganj (AGPTI, Hrvaška – zunanja trgovina 2005). Največ tujih naložb je bilo do danes realiziranih preko privatizacijskega procesa, od tega večina v telekomunikacijski sektor, finančni sektor, trgovino, farmacevtsko in naftno industrijo. Največja država investitorica je Avstrija, sledijo Nemčija, ZDA, Madžarska in Italija. Na Hrvaškem se nahaja največ slovenskih naložb, in sicer 30,4 odstotka oziroma 679,1 milijona EURO vseh tujih investicij Slovenije. Sicer pa se delež Hrvaške v vseh neposrednih naložbah zmanjšuje, predvsem na račun večjega investiranja Slovenije v druge države (Banka Slovenije 2005, 27). Tabela 18: Neposredne investicije slovenskih podjetij na Hrvaškem 1995 –

2004 v mio EURO

1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 Hrvaška 178,3 190,5 219,6 292,9 307,7 380,2 452,2 531,2 618,0 679,1

Vir: Banka Slovenije 2005, 57. Številna slovenska podjetja so do danes že realizirala neposredne investicije na Hrvaškem. Naložbe so usmerjene v gradnjo novih trgovskih centrov (Mercator, Lesnina, Merkur, Tuš, Era), na tekstilno področje (Julon), proizvodnjo premazov (Helios), proizvodnjo piva (Pivovarna Laško), proizvodnjo zdravil (Helios), nakup skladišča za naftne derivate (Petrol), proizvodnjo motornih čolnov (Elan) in podobno. Po drugi strani je bilo v preteklosti tudi nekaj neuspešnih potegovanj slovenskih podjetij pri privatizaciji hrvaškega državnega premoženja, kot npr. pri naftni družbi Ina, Croatia osiguranje, Čazmatransu, hotelu Laguna in Kompas ter pri hotelskem kompleksu Sunčani Hvar in Tvornici lakih metala. Tabela 19: Največji slovenski vlagatelji na Hrvaškem SEKTORJI SLOVENSKA PODJETJA Finančno področje Zavarovalnica Triglav Industrija Cimos, Prevent, Pivovarna Laško, Perutnina Ptuj, Kristal Rogaška, Helios,

Julon, Elan, Žito, Ljubljanske mlekarne, Krka, Kolinska, idr. Trgovina Mercator, Merkur, Lesnina, Avtocommerce, Petrol, Sava, Era, idr.

Vir: Interno gradivo GZS, 2003. 10.4.2 Srbija in Črna gora 10.4.2.1 Predstavitev okolja Srbije in Črne gore Nova država Srbija in Črna gora je nastala z razglasitvijo ustavne listine februarja 2003, kar pomeni tudi formalni konec ZR Jugoslavije. Zaradi mednarodnih sankcij je bila država do leta 2001 izolirana, kar je ohromelo njeno gospodarstvo. Navkljub

88

enotni državi, obstajata v njej dva gospodarska sistema, dve različni valuti, dve centralni banki, dva proračuna, ipd. Z ustavno listino je določeno, da po treh letih federacija, posamezna država, lahko sproži postopek za osamosvojitev. Poleg tega je v tej listini določeno, da bodo gospodarski odnosi temeljili na tržnem gospodarstvu, svobodnem podjetništvu, varstvu lastnine in svobodni konkurenci. Med Srbijo in Črno goro je omogočen prost pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi (AGPTI, Srbija in Črna gora – predstavitev države 2005). Po mednarodni izolaciji je država začela s pospešeno tranzicijo. V prihodnosti bo poudarek na izvajanju strukturnih reform, prilagajanju evropski zakonodaji, pospeševanju privatizacije in privabljanju tujih neposrednih naložb (ibidem, 2005). Prav slednje imajo pomembno vlogo pri stabilizaciji, liberalizaciji in strukturnih reformah gospodarstva. Tabela 20 prikazuje najpomembnejše statistične indikatorje za Srbijo in Črno goro. Tabela 20: Statistični indikatorji 2004, 2005 in projekcija 2006 2004 2005 2006 Število prebivalcev (v mio) 10,49 10,50 10,50 BDP (v mlrd $ po tekočih cenah) 24,0 24,8 26,7 BDP per capita (v $) 2.289 2.359 2.540 Rast BDP (v %) 8,0 4,0 5,0 Rast industrijske proizvodnje (v %) 7,5 3,0 5,0 Stopnja nezaposlenosti (v %) 31,9 32,0 32,2 Stopnja inflacije (letno v %) 9,8 15,4 11,0 Neposredne tuje naložbe (v mio $) 1.040 1.610 1.510 Izvoz blaga in storitev (v mlrd $) 4,2 5,4 6,3 Letna st. rasti izvoza blaga in storitev (v %) 38,1 27,0 18,0 Uvoz blaga in storitev (v mlrd $) 4,2 5,4 6,3 Letna st. rasti uvoza blaga in storitev (v %) 46,7 2,5 7,0 Saldo tekočega računa (v % BDP) -13,1 -10,4 -9,6 Povprečni menjalni tečaj (dinar za $) 58,7 68,3 74,0 Povprečni menjalni tečaj (dinar za EURO) 73,0 83,9 93,2 Zunanji dolg (v mlrd $) 14,5 15,7 17,3 Devizne rezerve brez zlata (mlrd $) 4,2 4,2 4,3 Slovenski izvoz v mio EURO 454,1 180,4* - Slovenski uvoz v mio EURO 111,8 80,9* - Stopnja rizičnosti države (max 100 točk) 33 33 34 Rizičnostni razred države (A – E) E E E

Opomba: Podatki za leto 2005 so projekcija. *Podatki veljajo za obdobje januar

- maj 2005 Vir: (AGPTI, Srbija in Črna gora – statistični indikatorji 2005). 10.4.2.2 Deželno tveganje v Srbiji in Črni gori Rang deželnega tveganja v Srbiji in Črni gori se od septembra leta 1996 do marca leta 2002 ni bistveno spreminjal in je nihal od 164. do 180. mesta (slabše so bile

89

uvrščene le nekatere države, kot so Somalija, Sudan, Liberija, Zaire, Irak, Afganistan, Severna Koreja). Zelo slabe ocene so posledica vojn, v katerih je sodelovala Srbija in Črna gora, kar je povzročilo tudi njeno izolacijo od ostalega sveta. Zaradi nezadostnega sodelovanja države s haaškim sodiščem, se po končanih vojnah nizke ocene deželnega tveganja niso hitro spremenile v pozitivno smer. Medtem ko je od marca 2002 do septembra 2002 Srbija in Črna gora napredovala kar za 47 mest, kar je bila predvsem posledica izboljšanja kreditnih indikatorjev v državi, je od septembra 2003 do marca 2004 zdrsnila za 30 mest. Razlog za to je odsotnost točk pri oceni reprogramiranja dolgov, ki spada med kreditne indikatorje. Država je leta 2005 zabeležila ogromen skok, ko se je od marca do septembra povzpela za 62 mest. To je bila predvsem posledica ponovno pridobljenih točk pri reprogramiranju dolgov. Na osnovi spremenjene politike do vojnih zločincev in njihovega izročanja v Haag, so mednarodne finančne institucije Srbiji in Črni gori odobrile precejšnjo pomoč. Številne reforme se izvajajo na vseh področjih, zato lahko v prihodnosti pričakujemo, da se bodo ocene deželnega tveganja postopoma izboljševale. Tabela 21: Rang deželnega tveganja Srbije in Črne gore 1996 – 2005 Rang skupno

(med 180-timi državami)

Število točk (od 100 možnih)

Ekonomske spremembe

Politično tveganje

Kreditni indikatorji

Dostop do medn. finan. trga

Ponder 25 % 25 % 20 % 30 %Sept. 1996 *n.p. n.p. n.p. n.p. n.p. n.p.Mar 1997 166 19.83 4.18 4.42 10.00 1.23Sept. 1998 164 8.36 4.84 2.86 0.37 0.57Sept. 1999 174 14.83 3.12 1.12 10.00 0.50Sept. 2000 180 14.81 1.73 1.99 10.00 1.09Mar. 2001 178 17.88 4.37 3.00 10.00 0.51Mar. 2002 176 18.74 3.73 3.16 10.00 1.86Sept. 2002 129 29.65 5,10 3.60 18.20 2.75Mar. 2003 137 29.36 5.16 3.78 18.25 2.17Sept. 2003 136 31.50 5.67 4.74 18.42 2.67Mar. 2004 166 26.92 6.98 8.03 9.36 2.55Sept. 2004 166 28.34 8.76 6.45 9.36 3.77Mar. 2005 158 27,30 6.18 5.30 7.09 5.91Sept. 2005 96 38.77 5.93 6.55 18.59 7.96 Opomba: *ni podatkov (bivša Jugoslavija se ni uvrstila med 180 držav, ki jih je

leta 1996 preučeval Euromoney) Vir: Euromoney (1997, 167); Euromoney (1998, 205); Euromoney (1999,

253); Euromoney (2000, 222); Euromoney (2001, 109); Euromoney (2002a, 117); Euromoney (2002b, 212); Euromoney (2003a, 109); Euromoney (2003b, 292); Euromoney (2004, 132); Euromoney (2004b, 320); Euromoney (2005, 141); Euromoney (2005b, 223).

90

10.4.2.3 Pravni in administrativni okvir neposrednih tujih investicij v Srbiji in Črni gori

Srbska vlada želi s spremembami zakonov o podjetjih, koncesijah, vrednostnih papirjih in prostih conah ustvariti najbolj privlačno okolje za tuje investicije v regiji. Tako je v začetku leta 2002 stopil v veljavo novi Zakon o tujih naložbah, ki izenačuje tuje vlagatelje z domačimi in jim omogoča določene investicijske spodbude (AGPTI, Srbija in Črna gora - zunanja trgovina 2005). V nadaljevanju predstavljamo pravni okvir družbe z omejeno odgovornostjo in delniške družbe 1. Družba z omejeno odgovornostjo – Društvo sa ograničenom odgovornošču

(d.o.o.) Ustanovi jo lahko eden in največ 50 družbenikov, pri čemer ni pogoja glede državljanstva in stalnega bivališča. Minimalni ustanovitveni kapital znaša 500 EURO v dinarski protivrednosti na dan plačila. Pred vpisom v register je potrebno vplačati 50 odstotkov ustanovitvenega kapitala. Družbo zastopa in vodi direktor. Upravni in nadzorni odbor sta obvezna, če družba zaposluje več kot 100 zaposlenih.

2. Delniška družba – Akcionarsko društvo (A.D.)

Ustanovi jo lahko ena ali več fizičnih ali pravnih oseb. Minimalni ustanovitveni kapital za zaprto delniško družbo znaša 10.000 EURO dinarski protivrednosti, za odprto delniško družbo pa 25.000 EURO v dinarski protivrednosti. Za te družbe zakon predpisuje tudi naslednje organe upravljanja: skupščino delničarjev, upravni in nadzorni odbor ter direktorja. Delniškim družbam, ki so ustanovljene brez javnega vpisa delnic, oblikovanje upravnega in nadzornega odbora ni zavezujoče.

Navkljub odsotnosti pravne države v zadnjem desetletju, urejata zaščito intelektualne lastnine Zakon o blagovnih znamkah iz leta 1995 in Odlok o registraciji blagovnih znamk iz leta 1996. Zaščita patentov in blagovnih znamk poteče v primeru, da se jih pet let ne uporablja (AGPTI, Srbija in Črna gora – poslovna zakonodaja 2005). Z Zakonom o deviznem poslovanju iz leta 2002 imajo tuji investitorji več svobode pri poslovanju. Vseeno so v izjemnih primerih dopustni nekateri ukrepi Narodne banke: omejitev ali prepoved vnosa in/ali iznosa dinarjev, deviz in vrednostnih papirjev; uvedba obveznega brezobrestnega depozita pri centralni banki; uvedba obvezne prodaje deviznih sredstev na deviznih računih; omejitev ali prepoved nakupa in prodaje določene tuje valute na devizne trgu, ipd.. Navedeni ukrepi se lahko sprejmejo za največ 6 mesecev (ibidem 2005). Davčne stopnje v Srbiji in Črni gori prikazujemo v tabeli 22.

91

Tabela 22: Davčne stopnje za različne vrste davkov v Srbiji in Črni gori DAVKI DAVČNE STOPNJE Davek na dobiček 10 % Dohodnina 14 % na plače, za druge vrste dohodkov % Davek na dodano vrednost 18 %, znižana 8 % (osnovna živila, zdravila, ipd.) Trošarine Za naftne derivate, alkohol in cigarete, kavo, vozila Prispevki za socialno zavarovanje Delodajalec 17,9 %, delojemalec 17,9 % Davek na nepremičnine Odvisno od vrste, lokacije in namena uporabe Davek pri prodaji nepremičnine 5 % od prodajne cene

Vir: SIEPA (2005). Podjetja iz tujine so pri uvozu opreme in investicijah v osnovna sredstva oproščena vseh carin in davkov. Navedeno velja za tako za vlaganja v novo ustanovljena podjetja kot tudi v že obstoječa podjetja (SIEPA 2005). Povprečna plača v Srbiji in Črni gori je leta 2004 znašala 193 EURO (ibidem). Plače so zelo neenakomerno porazdeljene po dejavnostih in po regijah. Evidentirane plače ne odražajo pravega stanja zaradi visoke ravni sive ekonomije. Delovna razmerja ureja Zakon o delovnih razmerjih iz leta 2001 in je usklajen s standardi Evropske unije in smernicami Mednarodne organizacije dela (ILO). Pogodba o zaposlitvi se lahko sklene za nedoločen ali določen čas (največ za 3 leta). Minimalno plačo sporazumno določijo socialni partnerji. V primeru, da se ne uskladijo, jo določi vlada v skladu s kriteriji Zakona o delovnih razmerjih (AGPTI, Srbija in Črna gora – poslovna zakonodaja 2005). 10.4.2.4 Neposredne investicije slovenskih podjetij v Srbiji in Črni gori Izpostavili smo že, da je bila Srbija in Črna gora skoraj desetletje, do leta 2001, izolirana od mednarodnega okolja, kar je razen nekaterih izjem (npr. prodaje srbskega Telekoma) povzročilo odsotnost tujih investicij. Zaradi stagniranosti tržišča v tem obdobju, spada razvijanje mednarodnih ekonomskih odnosov med prednostne naloge v državi. V ta namen so bili sproženi procesi liberalizacije in deregulacije zunanjetrgovinskih odnosov. Leta 2001 sprejeti novi Zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju je prinesel občutno liberalizacijo na področju carinskih stopenj, uvozno–izvoznih kvot in dovoljenj (Košak et al. 2001, 331). Pomemben cilj, ki si ga je zastavila vlada za povečanje gospodarske rasti in doseganje dolgoročne stabilnosti, je pospešena privatizacija državnih podjetij. Junija leta 2001 je bil na osnovi smernic Svetovne banke, EBRD in Evropske unije sprejet novi Zakon o privatizaciji, ki temelji na štirih ključnih principih: (i) vzpostavitev pogojev za ekonomski razvoj in socialno stabilnost, (ii) transparentnost, (iii) fleksibilnost in (iv) oblikovanje prodajnih cen po tržnem principu (ibidem, 337 – 338). V Srbiji je bilo do sedaj privatiziranih približno tretjina od 4500 podjetij, ki so zajeta v procesu lastninjenja. Predviden rok za dokončanje privatizacije je junij 2007 (AGPTI, Srbija in Črna gora – privatizacija in investicije 2005).

92

V Črni gori se izvaja privatizacija v skladu z Zakonom o privatizaciji gospodarstva (Zakon o privatizaciji privrede, njegovo novelo Zakonom o izmjenama i dopunama Zakona o privatizaciji privrede), ki poskuša poiskati ustrezen način spremembe lastništva državnega kapitala, prenesenega v razne slade (Fond za razvoj RČG, Republiški fond PIO, Zavod za zaposlovanje ČG). Fond za razvoj je v procesu lastniškega preoblikovanja postal delničar v 370 podjetjih (ibidem). Demokratični trendi v Srbiji in Črni gori so vzpostavili pogoje za ponoven in bolj celovit vstop slovenskih podjetij na to tržišče. Pri tem obstajajo nekatere omejitve: pomanjkljiv pravni sistem in s tem povezana nizka stopnja zaščite lastninskih pravic; slaba poslovna morala in velika korupcija; nizka kupna moč, zaradi vojne ohromljen proizvodni potencial in velike plačilnobilančne težave (Damijan 2001, 103 – 104). Zgodovinska povezanost Slovenije s tržiščem Srbije in Črne gore in poznavanje poslovnih običajev je pripomoglo k naraščanju trgovinskega sodelovanja med državama. Tehnološka zaostalost v primerjavi z državami EU in superiornost Slovenije v primerjavi s Srbijo in Črno goro se izraža v povečevanju slovenskih vlaganj na tem področju (Damijan 2001, 111). Iz tabele 23 je razvidno, da slovenska podjetja v obdobju od 1994 do 2001 niso bila pretirano investicijsko dejavna v Srbiji in Črni gori zaradi neprivlačne investicijske klime v državi. V primerjavi z letom 2001 so se naložbe slovenskih podjetij v Srbiji in Črni gori leta 2002 močno povečale - predvsem na račun vlaganj Mercatorja in Impola - in so znašale 95,6 milijona EURO. Izjemen preskok pri investiranju v Srbijo in Črno goro je bil narejen leta 2003, ko so se neposredne investicije slovenskih podjetij povišale od 95,6 na 216,3 milijona EURO. To kaže na naraščanje zaupanja slovenskih podjetij za naložbe v Srbiji in Črni gori. Tabela 23: Neposredne investicije slovenskih podjetij v Srbiji in Črni gori

1995 – 2004 v mio EURO

1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 SČG 42,1 27,7 26,7 29,9 28,2 31,9 49,0 95,6 216,3 291,6

Vir: Banka Slovenije 2005, 57. V privatizacijski proces v državi so se že uspešno vključila nekatera slovenska podjetja. V Črni gori je podjetje Hit kupilo hotel Maestral, Mura je v Podgorici odprla franšizno enoto, Zavarovalnica Triglav je postala delničarka največje črnogorske zavarovalne hiše Lovčen osiguranje, Era je v Boru odprla nakupovalno središče Cash & Carry, Rudis iz Trbovelj je podpisal pogodbo za obnovitev in posodobitev HE Peručica (vrednost posla znaša od 20 – 25 mio EURO), Mercator je realiziral greenfield naložbo v višini 38 milijonov EURO (Žlogar 2001, 11). Poleg naštetih velja izpostaviti investicijo Impola, ki je za 6,5 milijona EURO kupil večinski delež Valjaonice aluminijuma Seval iz Sevonja, Mercatorjeve nakupe zemljišč v nekaterih večjih srbskih mestih, akvizicije podjetij Helios, Aero, Nova Ljubljanska banka, Gorenja, Droga Kolinska, Viator & Vektor itn.

93

V kratkoročnem obdobju lahko pričakujemo nadaljevanje ekspanzije slovenskih vlaganj. V primeru neposrednih naložb se slovenska podjetja lahko izognejo raznim vstopnim oviram (carine, kvote), kot najpomembnejši motiv pa smatramo lažji in prostocarinski pristop do sosednjih držav. Leta 2003 je v okviru procesa stabilizacije in asociacije z EU (Stabilization and Association Agreement) začela delovati cona proste trgovine med balkanskimi državami (vključene so vse države bivše Jugoslavije, razen Slovenije, Albanija, Bolgarija in Romunija). Na ta način se je oblikovalo novo regionalno tržišče z okoli 55 milijoni prebivalcev. Pomemben vzvod za slovenske investicije v Srbiji in Črni gori predstavlja tudi leta 2003 podpisan sporazum o prosti trgovini med Srbijo in Črno goro ter Rusijo. Sporazum določa, da se carina plača samo za 20 odstotkov blaga, izvoženega v Rusijo (izvzeti so nekateri proizvodi, kot so npr. cigarete, alkoholne pijače, tekstilni izdelki, določena zdravila), pri čemer morajo biti izvoženemu blagu priloženi certifikati, da gre res za srbsko ali črnogorsko blago. Z drugimi besedami to pomeni, da mora blago proizvesti podjetje, registrirano v Srbiji in Črni gori, ne glede na to, ali je bilo ustanovljeno z domačin ali tujim kapitalom. Sporazum dopušča, da so carine prosti tudi proizvodi, ki so dodelani v Srbiji in Črni gori, z omejitvijo, da delež tujega dela, surovine in polproizvoda ne dosega več kot 50 odstotkov (Bojčić, Bojić 2002 – 70 – 71). 10.4.3 Ruska federacija 10.4.3.1 Predstavitev okolja Ruske federacije Ruska federacija je nastala leta 1991 po razpadu Sovjetske zveze. Več kot šestdesetletno komunistično obdobje se kaže v pomanjkanju demokratične tradicije v političnem življenju, korupciji in zaostalosti gospodarstva. Zaradi naštetih razlogov je Rusija v zadnjem desetletju izgubila status velesile. V ruskem gospodarstvu ima pomembno vlogo težka industrija, ki je energetsko in surovinsko intenzivna panoga. Delež industrije se je v obdobju od 1991 do 2004 znižal s prvotnih 50% na 36% bruto družbenega proizvodov. V istem obdobju se je delež kmetijstva znižal iz 16% na 5%. Po drugi strani se je delež trgovine in storitev povečal od 36 na 58,9 odstotka. Visoka gospodarska rast, presežki v proračunu in tekočem računu plačilne bilance v zadnjih letih temeljijo na visokih svetovnih cenah nafte (AGPTI, Ruska federacija – osnovni podatki 2005). V nadaljevanju prikazujemo pregled nekaterih najbolj pomembnih gospodarskih kazalcev Rusije za leto 2004, 2005 in napoved za leto 2006.

94

Tabela 24: Statistični indikatorji 2004, 2005 in projekcija 2006 2004 2005 2006 Število prebivalcev (v mio) 144 - - BDP (v mlrd $ po tekočih cenah) 581,4 - - BDP per capita (v $) 4.038 - - Rast BDP (v %) 7,2 6,2 5,8 Rast zasebne potrošnje (v %) 10,5 10,2 9,8 Rast javne potrošnje (v %) 2,3 3,5 4,0 Rast investicij (v %) 10,8 9,5 9,4 Rast industrijske proizodnje (v %) 7,3 5,5 4,7 Stopnja nezaposlenosti (v %) 8,2 7,7 7,4 Stopnja inflacije (letno v %) 10,9 12,8 9,5 Proračunski presežek (v % BDP) 4,2 5,5 2,5 Izvoz blaga (v mlrd $) 183,5 232,1 247,2 Letna st. rasti izvoza blaga in storitev (v %) 12,2 8,0 8,3 Uvoz blaga (v mlrd $) 96,3 118,2 139,3 Letna st. rasti uvoza blaga in storitev (v %) 23,5 17,8 19,4 Saldo tekočega računa (v % BDP) 10,4 10,8 8,3 Povprečni menjalni tečaj (rubelj za $) 28,81 28,12 28,30 Povprečni menjalni tečaj (rubelj za EURO) 37,81 35,56 38,62 Zunanji dolg (v mlrd $) 211,3 219,5 220,7 Slovenski izvoz v (mio $) 419,1 175,3* - Slovenski uvoz (v mio $) 316,0 121,4* - Stopnja rizičnosti države (max 100 točk) D D D Rizičnostni razred države (A – E) 37 38 37

Opomba: Podatki za leto 2005 so projekcija. *Podatki veljajo za obdobje januar

– maj 2005 Vir: (AGPTI, Rusija – statistični indikatorji 2005). 10.4.3.2 Deželno tveganje v Rusiji Z 86. mesta v letu 1996, je Rusija zdrsnila na 159. mesto v letu 1999. To je bila posledica splošne krize v državi, ki je svojo kritično točko dosegla leta 1998. Vzroki za rusko krizo segajo v prvo polovico devetdesetih let, ko je v razmerah visoke inflacije ruska centralna banka omogočala bankam dostop do kreditov po realno negativni obrestni meri. Leta 1995 in 1996 je Rusija večino proračunskega deficita financirala na domačem trgu s kratkoročnimi zapisi, imenovanimi GKO, in dolgoročnimi obveznicami, imenovani OFZ, obojimi denominiranimi v rubljih. Ko je v drugi polovici leta 1996 obseg izdanih GKO in OFZ presegel obseg bančnih kreditov, se je Rusija začela pospešeno zadolževati v tujini. Do avgusta 1998 je država na tujih trgih izdala za 5 milijard obveznic. Tedaj ni bila več sposobna zagotoviti tedenskega refinanciranja GKO v višini milijarde dolarjev in postalo je jasno, da se država približuje krizni situaciji. Devizne rezerve, s katerimi je financirala zapadle GKO, so se hitro zmanjševale, zaupanje tujcev v državo pa je povzročilo paničen beg kapitala iz Rusije (Mrak 2002, 621 – 623).

95

Po letu 1999 so se v Rusiji začeli indikatorji deželnega tveganja močno izboljševati, kar je v največji meri posledica naraščanja cene nafte na svetovnih trgih. Navkljub vmešavanju politike v gospodarstvo (afera Jukos), je Rusija v septembrski oceni leta 2003 napredovala za štiri mesta. Rusija v zadnjih nekaj postaja vse bolj stabilna država, kar se izraža v izboljšanju ocen deželnega tveganja. Septembra leta 2005 je zasedla 63. mesto. Tabela 25: Rang deželnega tveganja Rusije 1996 - 2005 Rang skupno

(med 180-timi državami)

Število točk (od 100 možnih)

Ekonomske spremembe

Politično tveganje

Kreditni indikatorji

Dostop do medn. finan. trga

Ponder 25 % 25 % 20 % 30 %Sept. 1996 86 42.62 11.47 8.88 17,99 4.28Mar 1997 91 43.97 9.66 8.09 17.57 8.65Sept. 1998 129 17.67 8.26 5.35 1.2 2.86Sept. 1999 159 23.02 4.98 4.40 11.55 2.14Sept. 2000 95 37.88 6.65 8.02 16.88 6,33Mar. 2001 97 37.60 7.43 7.90 19.33 2.94Mar. 2002 98 35.90 6.84 9.29 15.85 3.92Sept. 2002 77 45.03 8.26 11.74 9.17 15.86Mar. 2003 76 45.98 8.15 9.74 18.87 9.22Sept. 2003 72 49.02 8.82 11.77 18.87 9.55Mar. 2004 66 50.12 9.41 13.58 18.76 8.37Sept. 2004 64 53.45 9.40 14.01 18.71 11.28Mar. 2005 61 53.51 8.63 13.53 18.87 12.48Sept. 2005 63 52,07 7,99 12.59 18,81 12.67

Vir: Euromoney (1996, 202); Euromoney (1997, 166); Euromoney (1998,

205); Euromoney (1999, 253); Euromoney (2000, 220); Euromoney (2001, 108); Euromoney (2002a, 116); Euromoney (2002b, 211); Euromoney (2003a, 108); Euromoney (2003b, 288); Euromoney (2004, 130); Euromoney (2004b, 316); Euromoney (2005, 138); Euromoney (2005b, 223).

10.4.3.3 Pravni in administrativni okvir neposrednih tujih investicij v Ruski

federaciji Tuji vlagatelji lahko, na osnovi spremenjene zakonodaje oktobra 2002, v Rusiji ustanovijo več organizacijskih oblik družb, med katerimi se običajno odločajo za delniške družbe. Zaradi neustreznih zakonskih rešitev, ki ne zagotavljajo ustrezne odgovornosti družbenikov, za družbe z omejeno odgovornostjo ni veliko zanimanja (AGPTI, Rusija – poslovna zakonodaja 2005).

96

1. Delniška družba – Otkrytoe aktcionernoe obchestvo (OAO) Zakonodaja loči med odprto in zaprto delniško družbo, pri čemer obstaja največja razlika v prenosljivosti delnic: delnice odprte družbe so prosto prenosljive, delnice zaprte družbe pa so prenosljive zgolj med ustanovitelji. Delniško družbo lahko ustanovi ena ali več fizičnih ali pravnih oseb (zaprta d.d. ima lahko največ do 50 družbenikov), za katere ni omejitev glede državljanstva ali stalnega bivališča. Za odprte delniške družbe je najnižji ustanovitveni kapital 1000-kratnik najnižje mesečne plače (na začetku leta 2005 je znašala 720 rubljev), oziroma okoli 20.600 EURO, medtem ko za zaprte delniške družbe znaša 100-kratnik najnižje mesečne plače, oziroma okoli 2.600 EURO. Vložki so lahko denarni ali stvarni. Polovica kapitala mora biti vplačanega pred registracijo, preostanek pa eno leto po registraciji. Rezervni sklad mora vsebovati vsaj 5 odstotkov ustanovitvenega kapitala. Za oblikovanje upravnega odbora se lahko najame drugo podjetje, ki nudi storitve upravnega odbora. Nadzorni svet je obvezen za družbe z več kot 50 družbeniki. Skupščina sprejema večino odločitev z navadno večino. Kvalificirana večina je potrebna za pomembne odločitve, ki jih določa zakon o delniški družbi.

2. Družba z omejeno odgovornostjo – Obchestvo o ogranichennoy otvestvennostu (OOO) Za družbo z omejeno odgovornostjo veljajo enaki zakoni in predpisi kot za zaprto delniško družbo, razen da ne izdaja delnic. Družba z omejeno odgovornostjo ne sme biti v lasti samo ene osebe ali ene pravne institucije. Število družbenikov ne sme preseči 50. Ustanovitveni kapital mora biti enak najmanj 100-kratni zakonski minimalni mesečni plači.

Patenti in blagovne znamke sodijo pod pristojnost državne agencije Rospatent, ki izvaja kontrolo, izdaja dovoljenja, regulira in organizira področje industrijske lastnine (izume, industrijske dizajne, modele, blagovne znamke, prenose pravic, prijave izvirnikov, zaščito računalniških programov). V skladu z Zakonom o patentih, prenosih pravic in prijavi izvirnikov, morajo tujci vložiti prošnjo za prijavo industrijske lastnine neposredno pri Rospatentu (AGPTI, Rusija – poslovna zakonodaja 2005). Centralna banka vrši kontrolo na rubljem in prepoveduje bankam trgovanje ter menjavo depozitov, ki jih imajo nerezidenti. Poleg naštetega vrši nadzor nad zunanjetrgovinsko menjavo za izvozne pogodbe (AGPTI, Rusija – predpisi o deviznem poslovanju, 2005). Davčni sistem27, ki je v veljavi od 1. januarja 2001, naj bi z znižanjem davčnih stopenj motiviral vse gospodarske subjekte, ki so se v preteklosti izogibali plačilu davkov. 27 Določbo o bivanju v Rusiji 183 dni v koledarskem letu, novi zakon po vzoru ZDA spreminja, tako da je pogoj za plačilo davka bivanje v Rusiji 183 dni v zadnjih dveh letih. Druga sprememba je, da davkoplačevalec rezident v Rusiji, plačuje davek na ves dobiček, bodisi da ga je ustvaril v Rusiji ali katerikoli drugi državi na svetu. Davkoplačevalec nerezident plača davek le na dobičke, pridobljene v Rusiji. Nerezidenti v Rusiji plačajo 30 odstotni davek na dobiček, kar jih spodbuja k pridobitvi statusa ruskega rezidenta, s tem pa uvrstitev v kategorijo zavezancev za 13-odstotno obdavčitev, ki je ena najnižjih stopenj obdavčitve na svetu (GZS 2003).

97

Tabela 26: Davčne stopnje za različne vrste davkov v Ruski federaciji

DAVKI DAVČNE STOPNJA Davek na dobiček 13 % Dohodnina 12 – 30 %28 Davek na dodano vrednost 18 %, 10 % za otroške izdelke in hrano, 0 % zdravila I Trošarine Za nafto, naftne derivate, alkohol in cigarete Davek na promet Dodaten podjetniški davek na dobiček (do 5 % dobička) Prispevki za socialno zavarovanje Delodajalec 28 % bruto plače; za dohodek nad 600.000 rubljev še 2 % Davek na nepremičnine Lastništvo nad 3 leta prosto davka; maksimalno 1 milijon rubljev

Vir: AGPTI, Rusija – poslovna zakonodaja (2005). Plače za zaposlene v Rusiji se gibljejo od 300 do 500 USD za poslovne sekretarke, od 500 do 700 USD za referente in nad 3000 USD za direktorje tujih podjetij. Pogosto se z zaposlenimi sklenejo pogodbe o zaposlitvi, kjer se določi fiktivna minimalna plača (GZS 2003). Najem poslovnih prostorov je v povprečju dvakrat dražji kot v Ljubljani. V strogem centru Moskve se cene za najem gibljejo od 42 USD/m2 od 58 USD/m2 mesečno. Najem trisobnega stanovanja stane v centru stane od 1500 – 2500 USD. V drugih mestih so cene za približno polovico nižje (ibidem). 10.4.3.4 Neposredne investicije slovenskih podjetij v Rusiji Administracija predsednika Putina je v skladu s prizadevanjem po oživitvi ruskega gospodarstva pripravila širok program gospodarskih reform, ki naj bi spremenile stari socialistični sistem, ki je bil tujemu kapitalu nenaklonjen. Vzporedno z izboljševanjem ocen deželnega tveganja se v Rusiji krepijo tudi neposredne tuje investicije. Medtem ko je leta 2003 Rusija prejela za 6,7 milijarde dolarjev neposrednih tujih investicij, so neposredne tuje naložbe leta 2004 presegle najbolj optimistične napovedi in so znašale 11,7 milijarde dolarjev. Kumulativna vrednost tujih naložb je leta 2004 znašala 40,5 milijarde dolarjev. V prvi polovici leta 2005 so neposredne investicije glede na isto obdobje leta 2004 podvojile in so znašale 9,3 milijarde dolarjev. Zaradi visoke stopnje gospodarske rasti ter stalnega napredka pri uvajanju strukturnih in zakonodajnih reform lahko pričakujemo, da bodo tudi v prihodnosti neposredne investicije v Rusijo naraščale (AGPTI, Rusija – investicijsko okolje in tuje naložbe, 2005). Pomemben dejavnik pri poslovanju z Rusijo je velikost države. Zaradi ogromnega potenciala je za slovenska podjetja zelo privlačen, obenem pa tudi zelo tvegan trg. Eno od ključnih ovir pri trgovanju predstavljajo visoki stroški pridobivanja poslov, zaradi česar je večina slovenskih podjetij nesposobna vstopiti na ruski trg oziroma so stroški vstopa lahko večji od prihodnjih koristi. Poleg tega so zaradi fizične 28 Odstotek je odvisen od progresivne lestvice, ki se giblje od 12% do 30%. Sicer pa v Rusiji obstaja za večino oblik prihodka (tudi za osebni dohodek) 13-odstotni davek na dohodnino, kar Rusijo uvršča med države z najnižjim davkom na prihodek na svetu.

98

oddaljenosti Rusije tudi stroški nadzora zelo visoki in pomenijo dodatno oviro za relativno majhna slovenska podjetja. Glavni razlogi za investicijski način vstopa so visoke carine, vendar nestabilnost ruskega trga in premajhen obseg poslovanja trenutno odvračata slovenska podjetja od pravega investicijskega vstopa (Mrak et al. 2002, 408 – 409). Do konca leta 2004 so slovenska podjetja v tujino investirala okoli 2231 milijonov EURO, od tega 76,3 milijonov EURO v Rusijo, kar predstavlja 3,42 odstotka vseh slovenskih investicij v tujino. Tabela 27: Neposredne investicije slovenski podjetij v Rusiji 1995 – 2004 v

mio EURO

1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 Rusija 6,0 8,8 8,4 7,9 10,3 19,6 39,2 56,5 67,1 76,3

Vir: Banka Slovenije 2005, 57. V Rusiji je več slovenskih podjetij ustanovilo mešana proizvodna podjetja ali podjetja v svoji 100-odstotni lasti, nekaj pa jih to še namerava. Proizvodna podjetja v Jekaterinburgu imajo Iskratel, Iskraemeco in Kovinoplastika Lož, Konus Konex v Sankt Peterburgu, Helios v Moskovski pokrajini, Trimo v Kovronu Trimo (GZS, 2003). Leta 2003 je Krka zgradila tovarno in raziskovalni inštitut v vrednosti 30 milijonov dolarjev. Gorenje išče možnost za proizvodnjo pralnih strojev, pri čemer preučuje možnost greenfield investicije ali prevzema obstoječega proizvajalca. Še več je mešanih podjetij ali podjetij v 100-odstotni lasti slovenskih podjetij, ki se ukvarjajo izključno s prodajo. Svoja predstavništva ima v Rusiji okrog 50 slovenskih podjetij (GZS, 2003). Ustanovitev predstavništva je potrebno registrirati pri Trgovinski in industrijski zbornici Ruske federacije. Podjetje se lahko ustanovi v lastni režiji ali pa se ustanovitev zaupa eni od specializiranih agencij. Medtem ko je prva možnost, razen nizkih stroškov, časovno in psihično zelo naporna, je druga možnost zaradi posredovanja in podkupovanja uradnikov draga (AGPTI, Rusija – poslovna zakonodaja 2005). Center za mednarodno konkurenčnost je konec leta 2003 naredil študijo, ki je zajela tržne priložnosti slovenskih podjetij na ruskem tržišču. Na osnovi 145 anketiranih podjetij, so najpomembnejši pogoji za uspešno poslovanje: (i) stalna prisotnost in dolgoročni nastop na trgu, (ii) kakovosten izdelek oziroma storitev ob konkurenčnih pogojih in (iii) lasten kader za vodenje poslov v Rusiji (Leskovšek 2003, 39).

99

10.4.4 Madžarska 10.4.4.1 Predstavitev okolja Madžarske Madžarska je nastala po razpadu Avstro–Ogrske leta 1918. Po drugi svetovni vojni so s sovjetsko podporo oblast prevzeli komunisti. Na demokratičnih volitvah leta 1990 je zmagal Madžarski demokratični forum. V nasprotju z večino bivših socialističnih držav, se je na Madžarskem prehod iz planskega ekonomskega sistema v tržnega, začel že z gospodarskimi reformami leta 1986, davčno reformo leta 1988, odpravo centralnega planiranja leta 1989 in liberalizacijo zakonodaje za tuje naložbe istega leta. Sledila je hitra privatizacija državnega premoženja, v kateri so tujci odigrali pomembno vlogo. Trgovanje z bivšimi socialističnimi državami se močno zmanjšuje na račun držav iz Evropske unije. Največja trgovinska partnerica Madžarske je Nemčija. Sledijo ji Avstrija, Italija, ZDA in Rusija (CMSR, 2003). Konec devetdesetih let se je, glede na velik delež tujih podjetij, Madžarska uvrščala med države z največjo stopnjo tujega kapitala v Evropi. Navkljub temu je vlada nadaljevala s promocijskimi aktivnostmi glede neposrednih tujih investicij, kar je povzročilo dodatne akvizicije in greenfield naložbe (Havlik 2000, 31). S stabilizacijskim programom, uvedenim leta 1995 je vlada do leta 1997 ustvarila dokaj stabilne ekonomske in finančne temelje za razvoj in rast gospodarstva. V letu 1995 se je začela izvajati tudi pospešena privatizacija državnega premoženja, ki je temeljila na neposredni prodaji državne lastnine. V kombinaciji s privlačno zakonodajo o neposrednih tujih investicijah, je v državo pritekel velik obseg tujega kapitala (Muršec, Zidarič 1998, 18). V tabeli 28 prikazujemo najpomembnejše gospodarske kazalce za Madžarsko v letih 2004, 2005 in napoved za leto 2006.

100

Tabela 28: Statistični indikatorji 2004, 2005 in projekcija 2006 2004 2005 2006 Število prebivalcev (v mio) 10,0 - - BDP (v mlrd $ po tekočih cenah) 100,3 - - BDP per capita (v $) 10.030 Rast BDP (v %) 4,2 3,6 3,9 Rast industrijske proizvodnje (v %) 8,3 4,2 5,0 Stopnja nezaposlenosti (v %) 6,1 7,1 7,0 Stopnja inflacije (letno v %) 6,8 3,8 2,7 Izvoz blaga in storitev (v mlrd $) 55,4 60,5 69,5 Letna st. rasti izvoza blaga in storitev (v %) 14,9 6,8 11,1 Uvoz blaga (v mlrd $) 58,3 63,7 73,6 Letna st. rasti uvoza blaga in storitev (v %) 11,6 6,6 13,6 Saldo tekočega računa (v % BDP) -8,8 -8,3 -8,5 Povprečni menjalni tečaj (forint za $) 202,7 201,6 205,0 Povprečni menjalin tečaj (forint za EURO) 252,2 247,5 258,2 Zunanji dolg (v mlrd $) 59,6 65,7 76,8 Slovenski izvoz v (mio $) 242,4 107,8* - Slovenski uvoz (v mio $) 480,1 231,7* - Stopnja rizičnosti države (max 100 točk) 71 70 70 Rizičnostni razred države (A – E) B B B

Opomba: Podatki za leto 2005 so projekcija. *Podatki veljajo za obdobje januar

– maj 2005 Vir: (AGPTI, Madžarska – statistični indikatorji 2005). Podobno kot v ostalih tranzicijskih državah, se je delež industrije v bruto družbenemu proizvodu v zadnjih desetih letih znižal s 42 odstotkov na 22 odstotkov, delež kmetijstva pa na 3,3 odstotka. Delež storitvenega sektorja je v istem obdobju povečal s 40 na preko 60 odstotkov. Madžarsko gospodarstvo je eno izmed najbolj odprtih v srednjevzhodni Evropi. Medtem ko znaša delež izvoza okoli 65 % BDP, znaša delež uvoza okoli 68 % BDP (AGPTI, Madžarska - predstavitev države, 2005). 10.4.4.2 Deželno tveganje na Madžarskem Podobno kot Slovenija, je morala tudi Madžarska v svojem procesu vključevanja v Evropsko unijo izpolniti določene kriterije, ki se nanašajo na ekonomske in politične spremembe. V preučevanem obdobju se je rang Madžarske gibal od 44. do 34. mesta. Večjih nihanj ni zaznati,29 kar pomeni, da je bila Madžarska privlačna destinacija za tuje neposredne investicije. Tuje naložbenike privabljajo

29 V letu 1998 je prišlo do velikega zmanjšanja skupnega števila točk, za kar je vzrok odsotnost ocene reprogramiranja dolgov in posledično nižje ocene kreditnih indikatorjev. Razen najrazvitejših držav, so tudi za ostale države izostale omenjene ocene, tako da se rang za posamezno državo na ta račun ni spreminjal.

101

predvsem davčne olajšave, poceni delovna sila, razvit finančni trg in primerna infrastruktura. Tabela 29: Rang deželnega tveganja Madžarske 1996 - 2005 Rang skupno

(med 180-timi državami)

Število točk (od 100 možnih)

Ekonomske spremembe

Politično tveganje

Kreditni indikatorji

Dostop do medn. finan. trga

Ponder 25 % 25 % 20 % 30 %Sept. 1996 44 67.18 17.45 14.71 18.50 16.53Mar 1997 46 70.06 17.54 15.15 17.92 19.45Sept. 1998 39 55.03 17.84 17.16 1.98 18.05Sept. 1999 39 64.27 10.54 16.34 19.51 17.88Sept. 2000 40 65.24 10.78 17.06 18.35 19.05Mar. 2001 32 72.07 11.76 18.45 18.95 22.91Mar. 2002 36 70.17 10.73 18.41 17.62 23.41Sept. 2002 35 69.25 10.57 17.79 18.58 22.31Mar. 2003 34 70.95 10.45 18.60 18.42 23.48Sept. 2003 35 68.97 9.60 18.04 18.42 22.72Mar. 2004 36 67.74 10.33 17.56 18.48 21.38Sept. 2004 36 70.82 10.69 17.75 18.48 23.92Mar. 2005 38 68.82 10.36 17.58 18.39 22.50Sept. 2005 37 67.57 10.04 17.07 18.38 22.08

Vir: Euromoney (1996, 201); Euromoney (1997, 165); Euromoney (1998,

203); Euromoney (1999, 351); Euromoney (2000, 218); Euromoney (2001, 107); Euromoney (2002a, 115); Euromoney (2002b, 211); Euromoney (2003a, 107); Euromoney (2003b, 288); Euromoney (2004, 129); Euromoney (2004b, 314); Euromoney (2005, 138); Euromoney (2005b, 222).

10.4.4.3 Pravni in administrativni okvir neposrednih tujih investicij na

Madžarskem Tuja vlaganja ureja Zakon o tujih investicijah št. 24/1988, s kasnejšimi dopolnili. Sprememba zakona leta 1990 je odpravila oprostitev plačevanja davkov za tuja podjetja. Tuji investitorji na Madžarskem so lahko tuje pravne in fizične osebe iz vseh držav sveta. Dovoljenje za tuja vlaganja je omejeno za nekatera področja. V primeru ustanovitve podjetja je potrebna registracija pri sodišču, v kraju, kjer je sedež podjetja (Muršec, Zidarič 1998, 76). Tujci lahko ustanavljajo mešana podjetja, podjetja v 100-odstotni tuji lasti, poleg tega pa lahko pridobivajo podjetja, ki so državni lasti, razen podjetij, navedenih v zakonu št. 59 iz leta 1995 (ibidem, 68). Na začetku leta 2004 so na Madžarskem začele veljati spremembe zakona o gospodarskih družbah, na osnovi katerega je Madžarska uskladila zakonodajo o družbah z zahtevami EU. Najpogostejši oblika podjetij na Madžarskem je družba z

102

omejeno odgovornostjo. Za ustanovitev delniške družbe se odločajo le velika podjetja (AGPTI, Madžarska – poslovna zakonodaja 2005). 1. Družba z omejeno odgovornostjo – Korlatolt felelossegu tarsasag (Kft)

Ustanovi jo lahko ena ali več pravnih oseb ali fizičnih oseb. Minimalni ustanovitveni kapital znaša 3 milijone FT, od tega mora biti vplačanega najmanj 30 odstotkov v denarnem deležu. Vsi družbeniki sestavljajo skupščino družbe, ki se sestaja najmanj enkrat letno. Družbo vodi eden ali več direktorjev. Nadzorni odbor v tričlanski sestavi je obvezen v primeru, da kapital presega 50 milijonov FT, oziroma da je število zaposlenih večje od 200. Družbe, ki imajo večji kapital od 50 milijonov forintov morajo imenovati najmanj enega pooblaščenega računovodjo, ki opravlja funkcijo revizorja. Taksa za registracijo družbe znaša 2 % ustanovitvenega kapitala oziroma najmanj 60.000 forintov in največ 600.000 forintov.

2. Delniška družba – Reszvenytarsasag (RT)

Glede števila oseb, državljanstva in bivališča ustanoviteljev omejitvev ni. Najmanjši ustanovitveni kapital znaša 20 milijonov FT, od tega tretjina v gotovini. Prispevki v naravi morajo biti pisno prijavljeni in ocenjeni s strani pooblaščenega revizorja. Delniška družba lahko izda navadne in prednostne delnice (največ 50 odstotkov celotnega delniškega kapitala) ter delnice na prinosnika. Glavni organ odločanja je skupščina delničarjev, ki večino odločitev sprejema z navadno večino (75 odstotkov je potrebno za odpoklic članov nadzornega in upravnega odbora). 10 % delničarjev, ki imajo glasovalno pravico, lahko zahteva razširitev dnevnega reda skupščine delničarjev. Podjetje vodi upravni odbor, ki ga sestavlja od 3 do 11 članov in je odgovoren za izdelavo finančnih poročil, letne bilance in letnega poročila. Nadzorni odbor je obvezen in ga sestavljajo najmanj trije člani. Taksa za registracijo družbe znaša 2 % ustanovitvenega kapitala oziroma najmanj 60.000 forintov in največ 600.000 forintov.

V primerjavi z drugimi vzhodnoevropskimi državami je sistem pravnega varstva intelektualne lastnine na Madžarskem najbolje izdelan. Osrednji vladni urad za to področje je Madžarski patentni urad (Hungarian Patent Office). Z različnimi zakoni so urejena področja o patentnem varstvu iznajdb, varstvu blagovnih znamk, varstvu avtorskih pravic, industrijskih oblik in uporabnih modelov (Muršec, Zidarič 1998, 88 -89). Zakonodaja o zaščiti intelektualne lastnine je usklajena s standardi EU, OECD in WTO (AGPTI, Madžarska – poslovna zakonodaja 2005). Devizni zakon, ki določa prenos tujih valut in forintov v tujino, le-tega ne omejuje več, saj se lahko prosto kupujejo in transferirajo v tujino. Omejitve obstajajo zgolj pri prenosu gotovine preko meje, in sicer nad zneskom 1 milijon FT je potrebna prijava na carini (Muršec, Zidarič 1998, 88 -89). Davčne stopnje na Madžarskem so prikazane v tabeli 30.

103

Tabela 30: Davčne stopnje za različne vrste davkov na Madžarskem

Davki Davčne stopnja Davek na dobiček 16 % Dohodnina 18 % do 1,55 mio HUF letnega prihodka; 38 % nad 1,55 mio let. prih. Davek na dodano vrednost 20 %, 15 % hrana, 5 % zdravila in medicinski pripomočki Trošarine za nafto, naftne derivate, alkohol, cigarete, kavo, avtomobile, luks. blago

Vir: ITDH (2006). Leta 2004 je znašala povprečna mesečna bruto plača 855 dolarjev. Podjetja lahko sklenejo redna, začasna in pogodbena delovna razmerja. V večini primerov potrebujejo tujci delovno dovoljenje, ki ga izda madžarski center za delo. Bivalno vizo, ki tujcem omogoča bivanje na Madžarskem do enega leta, je možno pridobiti po izdaji delovnega dovoljenja (potem jo je potrebno podaljšati) (AGPTI, Madžarska – poslovna zakonodaja 2005). Tujci lahko kupujejo nepremičnine in zemljišča (izvzeta so kmetijska zemljišča). Na Madžarskem je preko 133 industrijskih parkov z vso potrebno infrastrukturo. Cene za kvadratni meter se gibljejo od 3 USD na vzhodu države, do 40 USD v najbolj zanimivih območjih, kot je npr. Gyor, Szentgotthard, Szekesfehervar infrastrukturo (ITDH 2006). 10.4.4.4 Neposredne investicije slovenskih podjetij na Madžarskem Tuje naložbenike na Madžarskem privlačijo dobro izobražena in izkušena delovna sila, ki je relativno poceni, davčne olajšave, pozitivno poslovno ozračje in privatizacija državnega premoženja. Na Madžarskem tujci največ vlagajo v predelovalno, živilsko in farmacevtsko industrijo ter v bančne, zavarovalniške in druge finančne storitve. Večino najboljših družb je vlada že privatizirala in so v lastni tujcev. Izpostaviti velja, da tuji naložbeniki odpirajo tudi nova proizvodna podjetja (Đerić, Szabo 2002, 13).30 Madžarska se je vključila v svetovne gospodarske tokove s pomočjo multinacionalk, kar je spodbudilo nastanek nove delovne kulture, odprtje več stotisoč delovnih mest in vzpostavilo pogoje za sodelovanje madžarskih dobaviteljev z vodilnimi svetovnimi družbami. Tujci so po nakupu madžarskih podjetij zamenjali zastarele stroje in tehnologijo z najsodobnejšo opremo. Navkljub temu, da zakonodaja tujim naložbenikom omogoča prenos dobičkov v tujino, so ga v prvih letih večinoma reinvestirali na Madžarskem. Zaradi cenejše proizvodnje je v zadnjem času zaznati selitev neposrednih tujin investicij v sosednje vzhodnoevropske države (ibid., 13). Do leta 1999, ko jo je prehitela Poljska, je bila Madžarska največja prejemnica neposrednih tujih investicij na področju Južne in Vzhodne Evrope (UNCTAD 1999,

30 Med najbolj znanimi tujimi “greenfield” investitorji so Sony, Sanyo in Suzuki, nemški Audi, ameriški General Electric, IBM in Microsoft, nizozemski Philips in švicarski Nestle.

104

402). Leta 2001 so tuja podjetja na Madžarskem investirala 2.414 mio USD, kar predstavlja 47-odstotno rast v primerjavi z letom 2000 (UNCTAD 2002, 305). Po neposrednih naložbah na prebivalca je bila leta 2004 Madžarska med prvimi petimi državami v Evropi. Istega leta so bile neposredne tuje naložbe za 1,5 milijarde dolarjev višje kot leto prej in so znašale 3,4 milijarde dolarjev. Medtem ko so v prvem četrtletju leta 2005 tuje naložbe znašale 1,1 milijarde dolarjev, naj bi po napovedih Ministrstva za gospodarstvo v celotnem letu 2005 znašale okoli 4 milijarde dolarjev (AGPTI, Madžarska – poslovenje 2005). Prostotrgovinski sporazum med Madžarsko in Slovenijo podpisan leta 1994, je pripomogel k naraščanju medsebojne menjave. Eden izmed glavnih razlogov za slovenski trgovinski primanjkljaj v menjavi z Madžarsko je v tem, da je le–ta po letu 1991 prevzela vlogo vojvodinskega trga, kjer je Slovenija kupovala kmetijske proizvode (Muršec, Zidarič 1998, 23). Navkljub dejstvom, da Madžarska meji na Slovenijo, da je imela v preteklosti podoben politični sistem ter da je sedaj članica EU, so slovenske naložbe na madžarskem trgu razmeroma nizke. Zaradi razpada Jugoslavije so se morala podjetja v Sloveniji ukvarjati z iskanjem novih trgov, na katerih so prevladovale trgovinske oblike sodelovanja. Tako so zamudile privatizacijski proces v katerem je bila prodana večina državnega premoženja.31 Med vlaganji na Madžarskem izstopa podjetje Hermes Soft Lab d.d., ki je investiral zaradi zadostne razpoložljivosti računalniških strokovnjakov po razmeroma nizki ceni. Do konca leta 2004 so slovenska podjetja investirala na Madžarskem 13 mio USD, kar predstavlja približno 0,6 odstotkov vseh slovenskih investicij v tujini. V tabeli 31 prikazujemo gibanje slovenskih investicij na Madžarskem. Tabela 31: Neposredne investicije slovenski podjetij na Madžarskem 1995 –

2004 v mio EURO 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 Madžarska 1,1 3,4 4,1 3,5 4,4 4,9 6,4 8,9 9,3 13,0

Vir: Banka Slovenije 2005, 57. 10.4.5 Češka republika Češka republika, ki je nastala leta 1992 po razpadu Češkoslovaške, je parlamentarna republika, ki je sestavljena iz dveh zborov: Zbora poslancev (sestavljen iz 200 poslancev) in Senata (sestavljen iz 81 senatorjev). Od leta 2000 je država sestavljena iz štirinajstih regij (Verhovnik 1999, 14). Češka je bila prva

31 Na splošno je za slovenske naložbenike v tujini značilno, da se večinoma poslužujejo t.i. prevzemov ali akvizicij in ne greenfield naložb. Razlog za to je v njihovi majhnosti v primerjavi z velikimi multinacionalnimi podjetji in nerazpoložljivostjo potrebnih sredstev, ki so v primeru greenfield naložb dalj časa vezana v projektu.

105

med bivšimi socialističnimi državami, ki se je vključila v OECD. Poleg tega je članica NATO, WTO, IMF in Evropske unije (Czechinvest, FAQ – Investment Climate 2005). V tabeli 32 predstavljamo pregled nekaterih najpomembnejših gospodarskih kazalcev za Češko republiko za leto 2004, 2005 in napoved za leto 2006. Tabela 32: Statistični indikatorji 2004, 2005 in projekcija 2006 2004 2005 2006 Število prebivalcev (v mio) 10,2 - - BDP (v mlrd $ po tekočih cenah) 107 - - BDP per capita (v $) 10.490 - - Rast BDP (v %) 4,4 4,4 4,6 Rast industrijske proizvodnje (v %) 9,9 6,0 7,5 Stopnja nezaposlenosti (v %) 9,8 9,1 8,8 Stopnja inflacije (letno v %) 2,8 2,0 2,2 Izvoz blaga in storitev(v mlrd $) 66,9 78,4 85,5 Letna st. rasti izvoza blaga in storitev (v %) 21,9 6,4 7,6 Uvoz blaga in storitev (v mlrd $) 67,8 76,6 84,5 Letna st. rasti uvoza blaga in storitev (v %) 18,4 16,8 6,6 Saldo tekočega računa (v % BDP) -5,2 -2,8 -3,5 Povprečni menjalni tečaj (krona za $) 25,70 23,72 22,25 Povprečni menjalni tečaj (krona za EURO) 30,28 28,17 29,00 Zunanji dolg (v mlrd $) 48,2 50,5 53,6 Slovenski izvoz v (mio $) 237,6 124,1* - Slovenski uvoz (v mio $) 333,0 142,3* - Stopnja rizičnosti države (max 100 točk) 67,8 76,6 84,5 Rizičnostni razred države (A – E) C C C

Opomba: Podatki za leto 2005 so projekcija. *Podatki veljajo za obdobje januar

– maj 2005 Vir: (AGPTI, Češka – statistični indikatorji 2005)., 2005. Gospodarstvo Češke republike je med najuspešnejšimi tranzicijskimi državami. Struktura industrijske proizvodnje je zelo diverzificirana, pri čemer prevladuje predvsem strojegradnja. Delež industrije v BDP se je zmanjšal iz 48 odstotkov leta 1990 na 31,3 odstotka v letu 2004, predvsem na račun storitvenega sektorja, ki je v letu 2004 znašal 60 odstotkov BDP. Delež zasebnega sektorja se je s 4 odstotkov na začetku tranzicije povečal na 80 odstotkov leta 2004, istočasno pa je narasel delež majhnih podjetij. Zaradi visokega proračunskega primanjkljaja Češka do leta 2010 ne bo postala članice Evropske monetarne unije (AGPTI, Češka - predstavitev države 2005).

106

10.4.5.1 Deželno tveganje v Češki republiki Češka republika je do leta 1996 dobivala najboljše ocene deželnega tveganja v primerjavi z ostalimi tranzicijskimi državami. Iz spodnje tabele je razvidno, da gre za bolj ali manj stabilno državo, katere rang se giblje okoli 40. mesta. Največja nihanja je opaziti v letu 1999, ko je padla za štiri mesta, predvsem zaradi ekonomskih gibanj ter v septembru 2003 (glede na marec istega leta), ko je padla za pet mest. Ekonomski in politični indikator sta se zgolj opazno znižala, medtem ko so kreditni indikatorji ostali nespremenjeni, ocene za dostop do mednarodnega finančnega trga pa so se celo izboljšale. Iz navedenega lahko sklepamo, da so ostale države glede na Češko republiko pridobile. Tabela 33: Rang deželnega tveganja Češke republike 1996 - 2005 Rang skupno

(med 180-timi državami)

Število točk (od 100 možnih)

Ekonomske spremembe

Politično tveganje

Kreditni indikatorji

Dostop do medn. finan. trga

Ponder 25 % 25 % 20 % 30 %Sept. 1996 35 73,65 19.81 17.27 19.57 16.99Mar 1997 37 74.54 19.67 17.82 19.20 17.86Sept. 1998 41 52.33 16.99 17.58 0,66 17.09Sept. 1999 45 60.85 9.49 16.19 19.65 15.52Sept. 2000 43 63.14 9.96 17.11 18.94 17.13Mar. 2001 41 64.20 10.78 17.58 19.43 16.42Mar. 2002 37 68.48 10.13 18.41 18.49 21.14Sept. 2002 40 65.64 10.47 17.53 19.13 18.50Mar. 2003 37 67.02 10.34 18.60 19.23 18.84Sept. 2003 42 66.11 9.65 18.37 19.23 18.86Mar. 2004 39 66.45 10.26 17.39 19.21 19.61Sept. 2004 39 69.78 10.50 19.36 19.21 20.71Mar. 2005 35 69.38 10.53 19.31 19,16 20.39Sept. 2005 36 67.82 10.38 18,43 19.15

Vir: Euromoney (1996, 201); Euromoney (1997, 165); Euromoney (1998,

203); Euromoney (1999, 251); Euromoney (2000, 218); Euromoney (2001, 107); Euromoney (2002a, 115); Euromoney (2002b, 211); Euromoney (2003a, 107); Euromoney (2003b, 288); Euromoney (2004, 129); Euromoney (2004b, 314); Euromoney (2005, 138); Euromoney (2005b, 222).

10.4.5.2 Pravni in administrativni okvir neposrednih tujih investicij v Češki

republiki Podjetja iz tujine lahko poslujejo v Češki republiki pod enakimi pogoji kot domači državljani, izjemoma na področjih, ki so z zakonom določena. Tuje podjetje začne lahko delovati v trenutku registracije v registru podjetij (Verhovnik 1999, 58). Vstop tujih podjetij ureja Poslovni zakonik št. 513/1991, Devizni zakon št. 219/1995 in novela zakona o obrti št. 455/1991 Zb (AGPTI, Češka - poslovna zakonodaja

107

2005). Sicer pa je vlada leta 1992 ustanovila državno agencijo Czechinvest, z namenom predstavitve države potencialnim tujim vlagateljem. Ustanavljanje podjetij v Češki republiki je zelo liberalizirano. V nadaljevanju podrobneje obravnavamo dve obliki družb: družbo z omejeno odgovornostjo in delniško družbo (Czechinvest, FAQ – Setting up a Business 2005): 1. Družba z omejeno odgovornostjo – Spolecnost s rucenim omezenym (s.r.o)

Ustanovi jo od enega do petdeset družbenikov, ki so lahko pravne ali fizične osebe. Najnižji osnovni kapital znaša 200.000 CZK. Pred registracijo je potrebno plačati najmanj 30 odstotkov ustanovitvenega kapitala. S statutom se določi število izvršilnih direktorjev, odločitve se sprejemajo na skupščini družbenikov. Oblikovanje nadzornega odbora ni potrebno (v primeru, da se le – ta določi, ga sestavljajo najmanj trije člani).

2. Delniška družba – Akciova společnost (a.s.)

Ustanovi jo eden ali več družbenikov. Najnižji osnovi kapital znaša 2.000.000 CZK (6.700 EURO), oziroma 20.000.000 CZK v primeru, da je podjetje ustanovljeno z javno ponudbo delnic. Ob vpisu v sodni register mora biti vplačanega 30 odstotkov ustanovitvenega kapitala. Organi upravljanja so: (i) skupščina delničarjev, ki se običajno sestaja enkrat letno, (ii) upravni odbor, ki ga izvoli skupščina delničarjev za 5 let in (iii) nadzorni odbor, ki mora imeti 3 člane in ga izvoli skupščina delničarjev.

V zvezi z zaščito konkurence je vlada sprejela določene zakone, ki omejujejo nelojalno konkurenco. Zakon 513/1991 s kasnejšimi dopolnili prepoveduje zavajajoče trženje in oglaševanje izdelkov ter storitev, podkupovanje, prilaščanje slovesa določenega podjetja, zlorabo poslovnih koristi ipd. Zakon 495/1992 ščiti gospodarske družbe v omejevanju pri njihovem tržnem in konkurenčnem delovanju. Za nadzor nekonkurenčnega delovanja skrbi Urad za zaščito proste konkurence (Verhovnik 1998, 63). Področje industrijskih pravic ureja uporabo rezultatov intelektualnega dela (izumi, know–how), pravico do označbe (zaščitne znamke, trgovsko ime, poreklo), avtorske pravice (vključujoč software), pravico do zaščite različnih živalskih in rastlinskih vrst (AGPTI, Češka - poslovna zakonodaja 2005). Tabela 34 prikazuje davčne stopnje za različne vrste davkov.

108

Tabela 34: Davčne stopnje za različne vrste davkov v Češki republiki DAVKI DAVČNE STOPNJA Davek na dobiček Od začetka leta 2006 24 % (prej 26 %) Dohodnina 15 % – 32 % Davek na dodano vrednost 19 %, 5 % znižana davčna stopnja Trošarine Za nafto, naftne derivate, alkohol in cigarete Davek na ceste 1200 – 4200 CZK (avtomobili), 1800 – 50.400 (tovornjaki) Prispevki za socialno zavarovanje Delodajalec 35 %, delojemalec 12,5 % Davek na nepremičnine Odvisno od vrste, lokacije in namena uporabe Davek pri prodaji nepremičnine 3 % od prodajne cene

Vir: Czechinvest, FAQ – Taxation (2006). Od leta 1998 ponuja vlada, tako domačim kot tudi tujim podjetjem spodbude, v predelovalni industriji, ki so jih določili v skladu s pravili Evropske unije o podeljevanju državnih pomoči in zajemajo (Czechinvest, FAQ – Investment Incentives, 2003): • davčne spodbude: v primeru, da gre za gradnjo novih kapacitet, je podjetje

lahko oproščeno davka na dobiček za obdobje desetih let. Če se podjetje modernizira ali širi obstoječo proizvodnjo, je podjetje oproščeno določenega deleža davka na dobiček. Podjetja, ki naj bi bila deležna tovrstnih spodbud, morajo izpolnjevati naslednje kriterije: (i) v nove proizvodne obrate morajo namestiti najmanj 50 odstotkov strojev, ki so na seznamu vlade uvrščeni med visoko tehnologijo; (ii) investitor mora vložiti najmanj 200 milijonov CZK v obdobju treh let, oziroma 150 milijonov CZK na območjih z visoko brezposelnostjo; (iii) polovica investicije mora biti pokrita z lastniškim kapitalom, (v) najmanj 40 odstotkov celotne investicije mora biti realizirano v stroje, (vi) investicija mora zadovoljiti ekološke standarde Češke;

• subvencije za novo ustvarjena delovna mesta: odvisne so od stopnje

brezposelnosti v regiji, kjer podjetje investira. Na območjih, kjer je brezposelnost nižja od državnega povprečja, podjetja niso upravičena do teh subvencij. V regijah, kjer je brezposelnost za 50 odstotkov višja od državnega povprečja, so upravičena do 200.000 CZK na zaposlenega;

• subvencije za izobraževanje in prekvalifikacijo kadrov: gibljejo se odvisno od

stopnje brezposelnosti v določeni regiji, in sicer od 0 do 35 odstotkov; • ugodna ponudba zemljišč in infrastrukture: investitorjem je na voljo 80

industrijskih con z vso potrebno infrastrukturo po nižji ceni od tržne. Povprečna mesečna bruto plača v prvi polovici leta 2005 je znašala 765 USD mesečno. Delovna razmerja se lahko sklenejo za določen ali nedoločen čas s poskusno dobo največ treh mesecev. Delovni čas je omejen na 40 ur tedensko (Chechinvest, FAQ – Labour Costs, 2006).

109

Poleg industrijskih con, v katerih je preko 1700 ha zemljišč s celotno infrastrukturo, je tujih investitorjem na razpolago tudi 250 drugih industrijskih predelov širom države. V zadnjih petih letih je bilo zgrajenih okoli 600.000 kvadratnih metrov površine za industrijske in skladiščne namene. Povprečna najemnina za te nepremičnine znaša od 2,0 EURO za kvadratni meter v manj razvitih predelih do 6,1 EURO v Pragi. Najemnine poslovnih prostorov se gibljejo od 2,7 EURO za kvadratni meter izven Prage (B kvaliteta) do 20,5 EURO v samem središču Prage (A kvaliteta). (Czechinvest, FAQ – Property Market, 2006). Čas, potreben za realizacijo greenfield investicije, je razmeroma kratek. Začetek proizvodnje z vsemi potrebnimi dovoljenji je možen v roku enega leta (v industrijskih conah je ta čas še krajši) (Czechinvest - FAQ – Building Process, 2006). 10.4.5.3 Neposredne investicije slovenskih podjetij v Češki republiki Izmed vseh tranzicijskih držav je Češka največja prejemnica tujih investicij na prebivalca. Največ tujih investitorjev prihaja iz držav EU in ZDA. Naložbe so usmerjene predvsem v sektorje, kot so trgovina, finančne storitve, promet in telekomunikacije, proizvodnja prevozne opreme, nekovinskih materialov in tobaka. V zadnjem času je pogosto opaziti, da tuji investitorji širijo svoje proizvodne kapacitete bodisi na obstoječi bodisi na novi lokaciji (PP Agency 2002, 10). Do leta 1998, ko je vlada začela uvajati sistem investicijskih spodbud, je bila Češka zanimiva destinacija za tuje naložbe, predvsem zaradi ekonomskega in političnega okolja. Naložbe na osnovi investicijskih spodbud so do konca leta 2002 dosegle okoli 4,5 milijarde USD in ustvarile 30.000 delovnih mest. Navkljub drastičnemu upadanju neposrednih tujih investicij v svetu Economist Intelligence Unit ocenjuje, da bo do leta 2006 povprečni letni priliv tujih naložb znašal 5 milijard USD. Poleg količinskega povečanja na Češkem pričakujejo tudi rast kvalitativnih investicij na področju informacijske tehnologije, razvoja programske opreme, raziskovanja in razvoja. Že sedaj imajo nekatere multinacionalke v državi svoje raziskovalne in razvojne centre: Volkswagen, Motorola, Boeing, Siemens, Matsushita, IBM, itn. (ibidem, 11). V Češki republiki ima podjetja in podružnice okoli 30 slovenskih podjetij, med drugimi: farmacevtska podjetja Krka in Lek, Elektronika Velenje (komponente za TV in radijske sprejemnike), Gorenje (bela tehnika), Sava Kranj (pnevmatike), Sarrio Slovenija (papir), Nafta Lendava (naftni derivati), Henkel Zlatorog, Kovintrade Celje, Iskratel, Helios (barve in laki). V zadnjem času se začenjajo pojavljati skupne naložbe in neposredne tuje investicije (PP Agency 2002, 19). Proizvodnjo je že vzpostavilo Gorenje, ki v podjetju Gorenje Kuchyne CZ proizvaja pohištvo za kuhinje nižjega cenovnega razreda. 85 % proizvedenega blaga se proda na češkem tržišču, medtem ko se ostali proizvodi večinoma izvozijo na Slovaško.

110

Razpoložljivi podatki o neposrednih slovenskih investicijah na Češkem niso zadostni, iz česar lahko sklepamo, da konkretnih slovenskih naložb (prevzemov in greenfield investicij) v preteklosti ni bilo. Po drugi strani je iz podatkov Banke Slovenije razvidno, da le–te obstajajo. Razlika je posledica dopolnila Zakona o deviznem poslovanju iz leta 1999, ki med neposredne naložbe uvršča tudi posojila med povezanimi osebami z dobo nad 5 let (Zakon o deviznem poslovanju s komentarjem in podzakonskimi akti 1999, 180). Poleg tega so številna slovenska podjetja na Češkem ustanovila hčerinske družbe, v večini primerov družbe z omejeno odgovornostjo (spolecnost s rucenim omezenym – s.r.o.). Določen delež v skupni vrednosti naložb so podjetja namenila za nakup nepremičnin, izgradnjo distribucijskih centrov in skladiščnih kapacitet. V spodnji tabeli prikazujemo gibanje slovenskih investicij v Češki republiki. Tabela 35: Neposredne investicije slovenskih podjetij v Češki republiki 1995

- 2004 v mio USD

1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 Češka republika 5,9 9,5 8,1 3,8 4,5 13,0 13,9 14,4 19,3 25,5

Vir: Banka Slovenije 2005, 57. 10.5 Možnosti za neposredne investicije slovenskih podjetij v izbranih

državah Južne in Vzhodne Evrope Možnosti za neposredne investicije slovenskih podjetij v izbranih državah bomo prikazali s pomočjo t.i. Porterjevega diamanta in SWOT32 analize. Sprva bomo na osnovi Porterjevega modela opredelili konkurenčne prednosti, kar nam bo služilo kot izhodišče pri SWOT analizi, ki jo obravnavamo v drugem delu naše analize. Konkurenčnost slovenskih podjetij Pogosto se postavlja vprašanje zakaj je določena država na posameznem področju uspešnejša v primerjavi z drugimi. Odgovor je odvisen od produkcijskih dejavnikov, pogojev povpraševanja, povezanih in podpornih panog, strategij podjetij, njihove strukture in medsebojne konkurence, ki skupaj z vlado in priložnostmi oblikujejo konkurenčne sposobnosti države. Navedeni dejavniki tako posamezno kot v medsebojni kombinaciji oblikujejo prostor, v katerem nacionalna podjetja nastajajo in si konkurirajo.

32 Okrajšava SWOT zajema prednosti (strenghts), slabosti (weakness), priložnosti (opportunities) in nevarnosti (threats).

111

Slika 2: Determinante konkurenčnosti podjetij Priložnosti Podjetniška strategija, struktura in vrsta konkurence Produkcijski Pogoji dejavniki povpraševanja Povezane in podporne Vlada panoge Vir: Porter (1990, 127). V nadaljevanju predstavljamo nekatere osnovne značilnosti posameznih determinant. 1 Produkcijski dejavniki

Vsaka država poseduje produkcijske dejavnike. To so delo, zemlja, naravni viri, kapital in infrastuktura, ki lahko tvorijo širše kategorije: (i) človeški viri (cena in kvaliteta delovne sile, delovna etika, dolžina delavnika, št. informatikov, št. inženirjev), (ii) fizični viri (kvaliteta, cena in dostopnost do zemljišč, naravna bogastva, hidroelektrarne, klimatske razmere, lokacija in velikost države), (iii) viri znanja (št. znanstvenikov, št. univerzitetnih, državnih in zasebnih raziskovalnih inštitutov, statistični uradi, marketinške agencije), (iv) viri kapitala (razpoložljivost kratkoročnega in dolgoročnega kapitala, stroški kapitala, tvegani kapital), (v) infrastruktura (vrsta, kvaliteta in stroški uporabe razpoložljive infrastrukture, ki vključuje transportni sistem, komunikacijski

112

sistem, poštne storitve, plačilni promet, zdravstveni sistem in podobno) (ibidem, 73 – 75).

2 Pogoji povpraševanja

Prav tako obširno determinanto nacionalnih konkurenčnih prednosti predstavljajo pogoji povpraševanja, ki vključujejo sestavo domačega povpraševanja, velikost in rast domačega povpraševanja ter internacionalizacijo domačega povpraševanja. Sestava domačega povpraševanja ponazarja, kako podjetja zaznajo, interpretirajo in odgovarjajo na kupčeve potrebe (ibid., 86). Velikost domačega trga in njegova rast sta zelo pomembna dejavnika pri primerjavi mednarodnih konkurenčnih prednosti v določenih panogah, kjer so velike zahteve po R & R, velikih serijah proizvodnje, velikih generacijskih preskokih v tehnologiji in visoki stopnji tveganja (ibid, 93). Številčnejši neodvisni kupci oblikujejo spodbudnejše okolje za inovacije v primerjavi s tržišči, kjer dominira nekaj kupcev. Za stopnjo rasti domačega povpraševanja je lahko pomembna tako konkurenčna prednost kot absolutna velikost povpraševanja (ibid, 94). Na internacionalizacijo domačega povpraševanja vplivajo tudi mobilni in lokalni kupci.

3 Povezane in podporne panoge Konkurenčne prednosti v nekaterih podpornih panogah lahko ustvarijo določene potencialne prednosti tudi na drugih področjih v primeru, da so inputi širše uporabljivi ter pomembni pri inovacijah in internacionalizaciji. Na primer proizvodnja semikondukterjev in izdelava software opreme sta panogi, ki imata velik vpliv na številne druge. Prednosti, ki izhajajo iz prisotnosti dobaviteljev, povezanih z osnovno dejavnostjo, so: (i) učinkovit, hiter in zgoden dostop do najboljših inputov ter strojev; (ii) koordinacija med dobavitelji inputov in proizvajalci znižuje stroške ter nenehno teži k inovacijam in izboljšavam. Dobavitelji olajšujejo podjetjem razumevanje nove tehnologije. Proces poteka tudi v obratni smeri, ko podjetja s svojimi predlogi vplivajo na dobavitelje (ibidem, 100 – 103).

4 Strategija podjetja, struktura in vrsta konkurence

Strategija podjetja, struktura in vrsta konkurence obravnavajo okolje, v katerem nastajajo podjetja, njihovo vodenje in organizacijo, kakor tudi stopnjo konkurence na domačem tržišču. Cilji, strategije in načini vodenja v posameznih panogah se razlikujejo med državami in skupaj s konkurenčnostjo pomembno vplivajo na mednarodno uspešnost podjetij. Podjetja so uspešna na mednarodnem področju, če izkoriščajo prednosti nacionalnega okolja. Številni dejavniki posamezne države vplivajo na način organiziranja in vodenja podjetij. Med njimi so najpomembnejši: politika države do podjetij, odnos managementa do zaposlenih in obratno, socialne norme vedenja posameznikov in skupin, izobraževalni sistem, religija ter zgodovina. Želja in sposobnost podjetij konkurirati globalno sta posledici tako stopnje domače konkurenčnosti kot tudi mednarodnega povpraševanja (ibidem, 107 – 109).

113

5 Vloga priložnosti in naključij Tako v ekonomiji nasploh kot tudi pri konkurenčnosti posamezne države igrajo priložnosti in naključja pomembno vlogo. Naključni dogodki so običajno izven dometa posameznih vlad in podjetij. Nekateri izmed njih imajo lahko velik vpliv na konkurenčne prednosti države: (i) izumi, (ii) pomembne tehnološke spremembe (npr. na področju biotehnologije in mikroelekronike), (iii) stroškovne spremembe pri nekaterih strateških surovinah (npr. nafte), (iv) spremembe na svetovnih finančnih trgih in pri menjalnih tečajih, (v) nihanja svetovnega in nacionalnega povraševanja, (vi) politične odločitve tujih vlad in (vii) vojne. Pogosto se zgodi, da slučajni vplivi izničijo prednosti, ki jih ima posamezno podjetje, po drugi strani pa nove razmere lahko predstavljajo prednosti za drugo podjetje (ibidem, 124 – 125).

6 Vloga države

Med obravnavane determinante, ki oblikujejo konkurenčno prednost posamezne države, lahko vključimo tudi vlogo države, ki bodisi neposredno bodisi posredno vpliva na posamezne spremenljivke diamanta. Na faktorske pogoje lahko vpliva z raznimi subvencijami, posegi na kapitalskem trgu, izobraževalno politiko in podobnim. Na povpraševanje lahko vlada vpliva z oblikovanjem lokalnih standardov proizvodov, ki vplivajo na potrebe kupcev. Poleg tega je vlada pogosto glavni kupec domačih proizvodov na področju obrambne in telekomunikacijske opreme, letal, ipd. Z nadzorom oglaševalskih medijev in regulacijo podpornih dejavnosti vpliva vlada na povezane in podporne panoge. Prav tako ima lahko velik vpliv na strategijo podjetij, strukturo in vrsto konkurence, davčno politiko in antimonopolno zakonodajo. Našteti vplivi vladne politike so lahko pozitivni ali negativni (ibidem, 127 – 128).

V nadaljevanju sledi poenostavljena predstavitev konkurenčnih prednosti okolja Slovenije, ki temelji na predhodno obravnavani teoretični osnovi ter predstavlja okvir, za uspešno investicijsko delovanje slovenskih podjetih na tržiščih Južne in Vzhodne Evrope. Splošno Slovenija se uvršča med najmanjše evropske države, ki razen vodnih in gozdnih virov nima veliko naravnih bogastev. V primerjavi z rastjo v EU15 se dinamika rasti v Sloveniji že tretje leto povečuje. Pri podobni dinamiki aktivnosti kot leta 2005 bi lahko Slovenija dosegla povprečje BDP na prebivalce (po kupni moči) EU prej kot v 8 letih (Bole, Rebec 2006, 21). Gospodarska rast je leta 2004 znašala gospodarska rast 4,2 %, leta 2005 pa okoli 4 %. Kljub naraščajočim cenam nafte se je leta 2005 nadaljevalo postopno umirjanje inflacije. V letu 2006 lahko pričakujemo nadaljnje zniževanje inflacije, zato je prevzem evra dosegljiv cilj (Slovenija že izpolnjuje ostale konvergenčne kriterije). V primerjavi z letom 2004, se je v strukturi gospodarske rasti leta 2005 krepil prispevek menjave s tujino. To je posledica ohranjanja izvoza na razmeroma

114

visoki ravni, hkrati pa relativno močnejše upočasnitve uvoza, ki je posledica nižje rasti investicijske potrošnje (UMAR 2005c, 13 – 14). Realna rast izvoza blaga se od leta 2004, ko je znašala 12,5%, v letu 2005 znižala na 8,6 %. Vendar je to manjša upočasnitev, kot bi izhajala iz nižje gospodarske rasti v najpomembnejših trgovinskih partnericah. V zadnjem času narašča predvsem izvoz v Francijo (rast blagovnega izvoza je prispevala približno tretjino rasti skupnega blagovnega izvoza v prvi polovici leta 2005), Avstrijo in Italijo. Poleg tega se je povečal tudi obseg prodaje na Portugalsko, v Belgijo, na Finsko, Dansko in Češko. Delno je to možno pripisati pozitivnim učinkom vstopa Slovenije v EU. Med državami, ki niso članice EU, je v prvi polovici leta 2005 naraščal izvoz na Hrvaško, v Srbijo in Črno goro in v Rusijo (rast izvoza je bila nižja kot leta 2004). Po drugi strani je obseg izvoza blaga, po prenehanju prostotrgovinskih sporazumov zaradi vstopa Slovenije v EU, v Makedonijo in Bosno in Hercegovino upadel, hkrati se je močno zmanjšal tudi izvoz v ZDA (idibem, 14). Z vstopom Slovenije v EU se za večino podjetij razmere niso bistveno spremenile. Slovensko gospodarstvo, zlasti njegov menjalni del, se je že v procesu vključevanja Slovenije v EU v veliki meri prilagodil zahtevam skupnega trga. V zadnjih nekaj letih je bil velik del sprememb v slovenskem gospodarstvu povezan s tranzicijo in prestrukturiranjem, tako da bi jih težko pripisali le prilagajanju EU. V primeru, da bo slovensko gospodarstvo uspelo izkoristiti razvojne priložnosti, ki jih ponuja polnopravno članstvo, lahko v dolgoročnem obdobju pričakujemo, da bo imel vstop v EU pozitiven učinek na gospodarsko rast. Skupni trg in skupno valutno območje omogočata možnosti za povečanje obsega mednarodne trgovine, prenos tehnologi ter olajšujeta dostop do znanja in virov (UMAR 2005a, 101). Za slovenska podjetja je značilna velika prilagodljivost in visoka kakovost proizvodov. Obstajajo nekatera področja na katerih je slovensko gospodarstvo zelo razvito: farmacija, proizvodnja avtomobilov in avtomobilskih delov, bele tehnike, jeklarska industrija, proizvodnja elektromotorjev in raznih kondenzatorjev, tekstilna industrija, papirna industrija, industrija premazov, proizvodnja hrane in pijače, itn. Majhen domači trg, vladne spodbude, obvladovanje tujih jezikov so nekateri vzroki, ki so številna slovenska podjetja spodbudila bodisi k trgovinski bodisi k investicijski internacionalizaciji. Uspešno realizirane naložbe, večanje tržnih deležev, prihodkov in dobičkov lahko predstavljajo pozitiven vzgled in pomemben vzvod internacionalizacije za ostala slovenska podjetja, ki se s to možnostjo širitve poslovanja šele spogledujejo. Produkcijski dejavniki Slovenija se nahaja v središču Evrope in je pomembno stičišče tako med zahodom in vzhodom kot med severom in jugom. Infrastruktura, ki omogoča vodni, železniški in cestni promet, je dobro razvita. Leta 2005 je bila končana avtocesta,

115

ki povezuje Maribor s Koprom (do leta 2010 bo končana avtocesta do Madžarske) S svojo lego ima Luka Koper dobre možnosti za nadaljnji razvoj. Bogastvo vodnih virov skupaj s termoelektrarno in jedrsko elektrarno omogoča samozadostno oskrbo slovenskega gospodarstva. Ker mora Nuklearna elektrarna Krško polovico proizvedene energije dobaviti Hrvaški, se mora del električne energije uvoziti. V primerjavi z razvitimi državami EU so energetski stroški v Sloveniji nižji. Pridobljeno znanje na univerzitetni ravni je primerljivo z najrazvitejšimi državami (veljalo bi spodbujati študij na tehničnem področju). Poleg svetovnih jezikov državljani Slovenije dobro obvladajo tudi jezike držav bivše Jugoslavije. Sodelovanje med univerzami, raziskovalnimi inštituti in podjetji se čedalje bolj krepi. Delež izdatkov v proračunu za R & R se povečuje. Z vključitvijo Slovenije v EU se obrestne mere postopoma znižujejo na raven maastrichtskih kriterijev. Dostopnost do kapitala se bo povečala, medtem ko se bo strošek le – tega znižal. V primerjavi z najrazvitejšimi državami sicer zaostajamo pri uvajanju sodobnih managerskih konceptov (npr. BSC33, metoda 20 ključev, reinžiniring poslovnih procesov, celovita kakovost poslovanja), vendar imajo slovenska podjetja na tem področju, glede na države Južne in Vzhodne Evrope, še vedno prednost. Pogoji povpraševanja Po razpadu države in nastanku samostojne Slovenije se je zelo zmanjšal notranji trg, kar je slovenska podjetja sililo k pospešeni internacionalizaciji. Po drugi strani je ozko tržišče spodbudilo specializacijo podjetij, ki danes uspešno delujejo v globalnem okolju. Kvaliteta proizvedenega blaga je na visoki ravni, kar podjetja dokazujejo z ISO standardi. V večini sektorjev so prisotna tuja podjetja, ki skupaj z domačimi oblikujejo široko ponudbo. V primerjavi z bivšimi socialističnimi državami je na slovenskem tržišču večja kupna moč. Z naraščanjem bruto domačega proizvoda lahko tudi v prihodnosti pričakujemo pozitiven trend rasti domačega in tujega povpraševanja. Tabela 36 prikazuje stopnje rasti povpraševanja.

33Balanced Scoredcard, sl. uravnotežen izkaz.

116

Tabela 36: Rast komponent povpraševanja

REALNE STOPNJE RASTI, V % (STALNE CENE 2000) 2005 2006

2003 2004

Napoved Skupno agregatno povpraševanje

3,1 6,0 4,8 4,8

Tuje povpraševanje (izvoz) 3,2 12,6 7,5 7,9 Domače povpraševanje 3,0 4,2 4,0 3,8 - reprodukcijsko 2,5 4,4 3,9 4,1 - izdatki za zasebno potrošnjo 2,7 3,5 3,4 3,1 - izdatki za državno potrošnjo 2,6 1,7 2,5 2,5 - investicije 6,3 6,8 6,7 4,9

Vir: UMAR (2005a, 33). Povezane in podporne panoge Vlada Slovenije je kljub privatizacijskim procesom v preteklosti še vedno zelo aktivna v številnih podjetjih. Zaradi majhnega trga se med seboj osebno poznajo direktorji velikih gospodarskih družb. Nekatera slovenska podjetja so se že v preteklosti zavedala omenjenih prednosti povezanih in podpornih panog. Na tej osnovi danes uspešno delujejo nekatere panoge: lesna in pohištvena industrija, proizvodnja hmelja in pivovarne, termalni vrelci – zdravilišča, proizvodnja vmesnih proizvodov za avtomobile – proizvodnja avtomobilov, itn. Strategija podjetja, struktura in vrsta konkurence Zaradi majhnega domačega trga so podjetja, ki proizvajajo v velikih količinah, prisiljena svoje blago izvažati. Podobno kot v drugih državah so tudi v Sloveniji po razpadu socialističnega sistema nastala številna srednje velika in majhna podjetja, ki se uspešno vključujejo v mednarodno okolje. Razen nekaterih izjem je slovensko tržišče zelo liberalno. Posledično so številne multinacionalke že dlje časa posredno in/ali neposredno prisotne v Sloveniji. Nekatera slovenska podjetja so v delni ali celotni lasti tujcev. Število prevzemov v zadnjem času narašča. Navkljub omejenosti geografskega prostora si v posameznih sektorjih pogosto konkurira več podjetij s podobno strategijo, kar je ustvarilo ustrezne pogoje za internacionalizacijo poslovanja: Nova Ljubljanska banka - Nova Kreditna banka Maribor, Lek – Krka, Helios – Belinka – Jub, Mobitel – Simobil – Vega, Talum – Impol, Intereuropa – Viator & Vektor, Jelovica – Lip Bled, itn. Nekatera izmed naštetih podjetij imajo proizvodne obrate in predstavništva v več kot desetih državah. Konflikti med podjetji in sindikati so razmeroma redki in se rešujejo s pogajanji, pri čemer predstavljajo stavke redko obliko reševanja problemov. Protimonopolna zakonodaja, varstvo intelektualne lastnine in patentna zaščita so oblikovane s smernicami EU, kar je predpogoj za spodbudno inovacijsko okolje.

117

Vloga države Po osamosvojitvi je imela država močan vpliv na velika podjetja, ki so predstavljala dediščino socialističnega sistema. S postopnim lastninjenjem družbenega premoženja se njen vpliv v gospodarstvu zmanjšuje. Z različnimi programi vlada spodbuja določene panoge. Veliko pozornost namenja razvoju malih podjetij in podjetništva. V preteklosti je država preko SRD (Slovenske razvojne družbe) prestrukturirala številna podjetja. Zaradi smernic EU so danes državne intervencije v gospodarstvu redke. Z izjemo nekaterih področij je slovenski gospodarski prostor bolj ali manj odprt, tako da so se slovenska podjetja kmalu soočila z agresivno konkurenco tudi na domačem tržišču. To je vodilo v propad nekaterih velikih podjetij, medtem ko so se druga uspešno prilagodila novemu okolju. S popolno sprostitvijo kapitalskega trga se je dostopnost do kapitala povečala, znižujejo pa se tudi obrestne mere. Ta trend je z vstopanjem v EMU (evropsko monetarno unijo) pričakovati tudi v prihodnosti. Z aktivno politiko vlada uspešno deluje na področju zaposlovanja, saj se stopnja brezposelnosti stalno zmanjšuje. V povezavi z drugimi dejavniki ima država pozitiven vpliv na področju izobraževanja, zdravstva, infrastrukture, ipd. Socialno varstvo, zdravstvo in izobraževalni standardi so razmeroma na visoki ravni. V okviru Gospodarske zbornice Slovenije, veleposlaništev in SID nudi država slovenskim izvoznikom določeno podporo predvsem pri pridobivanju najrazličnejših informacij in zavarovanju izvoznih poslov. Vloga priložnosti in naključij Svojo prilagodljivost so slovenska podjetja dokazala po razpadu Jugoslavije, ko so morale nadomestiti prej 20-milijonski notranji trg z novimi tržišči. Danes se v zahodnoevropske države izvozi okoli 60 odstotkov vsega proizvedenega blaga. Vstop v EU pomeni dodatno prednost za slovenska podjetja. Bližina držav bivše Jugoslavije, zgodovinska povezanost s temi tržišči, cenjenost slovenskih proizvodov, predstavlja lepo priložnost za marsikatero slovensko podjetje. Z uvrstitvijo morske poti na prednostno listo, t.i. jonsko – jadranska pot (povezovala naj bi pristanišča od Grčije, Cipra, Slovenije in Italije), dobiva na pomenu tudi železniška proga Trst - Koper v okviru petega evropskega koridorja (Lyon – Trst – Koper – Divača – Ljubljana – Budimpešta – Kijev). Z vstopom v EU se tudi koprskemu pristanišču odpirajo lepe možnosti za nadaljnji razvoj: razdalje iz srednjeevropskih industrijskih in trgovskih središč so do severnega Jadrana za 500 km krajše od severnoevropskih (Hamburg, Rotterdam), pri čemer je potrebno tudi upoštevati, da je pot iz severnojadranskih pristanišč do Bližnjega, Srednjega in Daljnega vzhoda za 2000 navtičnih milj krajša, kar pomeni 4 – 5 dni krajšo plovbo. Dodatno ima Koper, v primerjavi z Reko in Trstom, edini možnost prostorske širitve v notranjost (Kenda 2001, 134).

118

SWOT analiza za slovenska podjetja S SWOT analizo bomo poskušali predstaviti možnosti slovenskih neposrednih tujih investicij v izbranih državah Južne in Vzhodne Evrope. Običajno se SWOT analiza uporablja predvsem na ravni podjetja in njegovih strateških poslovnih enot, zato velja opozorilo, da gre za prilagojen prikaz tako prednosti in slabosti slovenskih podjetjih kot tudi priložnosti in nevarnosti zunanjega okolja na obravnavanih tržiščih. Management v podjetjih jih lahko uporabi kot izhodišče pri poglobljenih analizah. Pogostokrat se SWOT analiza začenja z iskanjem odgovorov na naslednja vprašanja: • kateri so poslovni rezultati podjetij, ki so boljši ali slabši od načrtovanih v

preteklem obdobju in kateri so tisti, ki so boljši ali slabši od konkurentov (Pučko 1996, 133);

• katere sestavine posameznih podstruktur (tržne, kadrovske, organizacijske) in

katere sestavine posameznih procesov (tehnološkega, distribucijskega, informacijskega) so v največji meri prispevali k uspešnosti podjetja (ibidem, 137).

Pri iskanju odgovorov na zgornja vprašanja se uporabljata predvsem dve metodi: (i) subjektivno ocenjevanje profila komponent podjetja glede na njihov prispevek k poslovni upešnosti in (ii) točkovno ocenjevanje prednosti in slabosti posameznih podstruktur podjetja, za katero je značilna večja objektivnost (ibidem, 137). Druga vprašanja, ki nam služijo pri analizi prednosti in slabosti za podjetja, navajamo v tabeli 37. Tabela 37: Vprašanja pri analizi prednosti in slabosti podjetij

NOTRANJA ANALIZA Prednosti Slabosti Posebne prednosti Ni jasne strateške usmeritve Ustrezni finančni viri Poslabšanje konkurenčnega položaja Primerne konkurenčne prednosti Zastareli pripomočki Dobro mnenje kupcev Upadanje donosnosti Vodilni položaj na tržišču Pomanjkanje ključnih veščin Ustrezne funkcijske strategije Neprimeren način izvajanja strategije Osamitev pred pritiski konkurence Dovzetnost za pritisk konkurence Lastnik tehnologije Zaostajanje pri R & R Stroškovne prednosti Slab image na tržišču Konkurenčne prednosti Preozka usmerjenost proizvodne linije

Vir: Treven (1992, 645).

119

Z dodatnim upoštevanjem gospodarskih, konkurenčnih, tehnoloških, političnih in drugih spremenljivk v okolju, lahko na osnovi ocenjenjih prednosti in slabosti podjetij opredelimo tudi poslovne priložnosti in nevarnosti v prihodnosti (Pučko 1996, 141). Pri tem je potrebno ugotoviti (ibidem, 143 – 144): • verjetne bodoče poslovne možnosti in nevarnosti za podjetja, ki izhajajo iz

znanih prednosti in slabosti; • temeljne probleme podjetij v zvezi z razvojem, na osnovi katerih se je potrebno

strateško spoprijeti; • začetne prihodnje potencialne elemente strategije podjetij, ki temeljijo na

poznavanju prednosti in slabosti ter priložnosti in nevarnosti. Pri analizi priložnosti in nevarnosti zunanjega okolja (političnega, pravnega, gospodarskega, družbenega, tehnološkega, naravnega, ipd.) si lahko pomagamo z vprašanji iz tabele 38. Tabela 38: Vprašanja pri analizi priložnosti in nevarnosti podjetij

ZUNANJA ANALIZA Priložnosti Nevarnosti Pojav novih tržišč in segmentov Vstop novih konkurentov Hitrejša tržna rast Naraščanje prodaje substitutov

Počasnejša tržna rast Neugodna politika države Rast pritiska konkurence Naraščajoča pogajalska moč kupcev ali dobaviteljev Spreminjanje potrebi in/ali želja kupcev ter dobaviteljev

Druge

Druge Vir: Treven (1992, 647). Preden se lotimo analize možnosti neposrednih investicij za slovenska podjetja, je potrebno poudariti, da morajo podjetja za svoje relevantne ocene upoštevati notranje in zunanje dejavnike, ki lahko tako posredno kot tudi neposredno vplivajo na uspešnost proizvodnje v tujini. V nadaljevanju navedene glavne prednosti in slabosti slovenskih podjetij ter glavne priložnosti in nevarnosti na posameznem tržišču predstavljajo avtorjevo subjektivno stališče, ki je konsistentno z realnim dogajanjem v obravnavanih državah.

120

Analiza možnosti neposrednih tujih investicij za slovenska podjetja na hrvaškem trgu Največji delež slovenskih podjetij je bil v preteklosti realiziran na hrvaškem tržišču. Zaradi prenehanja veljavnosti prostotrgovinskega sporazuma ob vstopu Slovenije v EU, primanjkljaja v plačilni bilanci Hrvaške, ustanovitve prostotrgovinske cone med balkanskimi državami (55 milijonski trg), ipd., bodo tudi v prihodnosti izhodni tokovi neposrednih tujih investicij Slovenije med drugim usmerjeni na to področje. Navkljub nekaterim neugodnostim, katerih so bila deležna nekatera podjetja, je Hrvaška dolgoročno gledano stabilna država. Podobno kot v drugih tranzicijskih državah, se tudi na tem trgu pojavljajo določene pomanjkljivosti pri konkretni izvedni neposrednih tujih investicij: zapleteni administrativni postopki, slaba povezava med ministrstvi, likvidnostne težave, vmešavanje politike v privatizacijo, ipd. Razen nekaterih odmevnih zgodb (npr. razdor pogodbe o nakupu Sunčanega Hvara s strani Term Čatež in razdor pogodbe med Tvornico lakih metala in Viator & Vektor), slovenska podjetja na Hrvaškem niso imela večjih težav, kot je recimo omejitev pravnega varstva ali ekspropriacija. Med vodilnimi slovenskimi investitorji na Hrvaškem so podjetja z uveljavljenimi blagovnimi znamkami. V zadnjih letih se delež Hrvaške v vseh neposrednih naložbah Slovenije zmanjšuje, predvsem na račun investiranja v drugih državah. Pozitiven trend lahko pričakujemo v prihodnosti, ko se bodo v investicijski proces, zaradi že navedenih razlogov, vključila podjetja, ki so se v preteklosti posluževala zgolj trgovinskega načina poslovanja. Ker so slovenska podjetja zamudila pri privatizaciji telekomunikacij in finančnega sektorja (tedaj je Hrvaška pritegnila največ tujih investicij), bi veljalo izkoristiti priložnost na področju turizma in proizvodnje. S spodbujanjem teh panog želi vlada povečati greenfield investicije, ki jih v preteklosti ni bilo veliko. Na ta način bi lahko Hrvaška zmanjšala veliko stopnjo brezposelnosti in izboljšala tehnološko opremljenost proizvodnje. Delovna sila je dobro izobražena, tako da so možne investicije z višjo dodano vrednostjo.

121

Tabela 39: Analiza možnosti NTI slovenskih podjetij na hrvaškem tržišču

NOTRANJA ANALIZA Poznavanje in cenjenost slovenskih blagovnih znamk Visoka kakovost glede na cene Široka ponudba izdelkov Bližina trga Dobri osebni in poslovni stiki

Prednosti

Kulturna bližina, zgodovinska in jezikovna povezanost Protekcionizem domačih podjetij Finančna nedisciplina hrvaških podjetij Slaba infrastruktura in koordinacija med ministrstvi Dolgotrajni in zahtevni birokratski postopki

Slabosti

Omejeni trženjski izdatki za neposredno trženje na hrvaškem tržišču ZUNANJA ANALIZA

Izognitev raznim carinskim dajatvam in kvotam na določenih področjih Davčne olajšave za tuje investitorje Izobražena delovna sila (možnost za NTI z višjo dodano vrednostjo) Izvoz v države s katerimi ima Hrvaška sklenjene prostotrgov. sporaz. Greenfield investicije v proizvodni sektor, kar je strateški cilj Hrvaške Davčne olajšave in spodbude pri velikih vlaganjih in zaposl. del. sile

Priložnosti

Pridobitev statusa lokalnega proizvajalca Negativen image slovenskih podjetij pri natečajih34 Likvidnostne težave hrvaškega gospodarstva Nepredvidljiva politika hrvaške vlade do Slovenije Nerešeni meddržavni problemi Precenjena privatizirana podjetja in velika zadolženost le – teh Nenaklonjenost hrvaškega naroda do Slovenije Katastrski zapleti

Nevarnosti

Dolgotrajne procedure pri zaposlovanju tujcev Vir: Lastna ocena.

34 S tem mislimo predvsem na sodelovanje slovenskih podjetij pri natečajih Hrvaškega fonda za privatizacijo, ko so slovenska podjetja, ne glede na to, da so bila v nekaterih primerih najboljši ponudnik, izpadla iz ožjega izbora. Poleg tega obstajajo tudi primeri, ko so bili razpisi razveljavljeni.

122

Analiza možnosti neposrednih tujih investicij za slovenska podjetja na SČG trgu Tabela 40: Analiza možnosti NTI slovenskih podjetij na SČG tržišču

NOTRANJA ANALIZA Prepoznavnost in cenjenost slovenskih blagovnih znamk Visoka kakovost glede ne ceno Zgodovinska, kulturna in jezikovna povezanost Dobri poslovni in osebni stiki Naklonjenost do slovenskih proizvodov Tehn., mark. in org. prednosti glede na domača podjetja

Prednosti

Izkušnje na razvitih trgih Možnost ponaredkov Slabše kapitalizirana podjetja glede na podjetja iz Zahodne Evrope Nizka likvidnost srbskih podjetij

Slabosti

Slabe transportne povezave ZUNANJA ANALIZA

Odstotnost multinacionalnih podjetij, nizka stopnja konkurence Večanje absorbcijskih sposobnosti trga Naraščanje kupne moči Dostop do drugih tržišč Nižanje stroškov na enoto proizvodnje (cenejši inputi, delovna sila)

Priložnosti

Uvajanje tehnologije, ki so jo v Sloveniji že ali jo bodo nadomestili Nizka kupna moč Politična in ekonomska nestabilnost, nepredvidljivost vladnih organov Makroekonomska nestabilnost Vstop tuje konkurence Visoka stopnja korupcije in sive ekonomije Visoka inflacija znižuje dobičke

Nevarnosti

Tehnološko zaostajanje podjetij glede na tista, ki so usmerjena v EU Vir: Lastna ocena. Srbija in Črna gora je bila zaradi številnih vojn, ki se jih je udejstvovala v zadnjih desetih letih izolirana iz mednarodnega okolja. Po padcu represivnega režima je država pričela hitro izvajati reforme na vseh področjih in liberalizirala svoje gospodarstvo. Zakonodajni in administrativni okvir tujih vlaganj je primerljiv z drugimi državami v regiji. Vlada ima sklenjen prostotrgovinski sporazum z Rusijo, kar dodatno stimulira tuja vlaganja. V začetku leta 2004 je začela delovati cona proste trgovine med balkanskimi državami. Strategija, da postane Srbija in Črna gora ena od vodilnih prejemnic tujih investicij v regiji, se zdi realna. Bogate izkušnje slovenskih podjetij v preteklosti, podkrepljene z močnimi osebnimi in poslovnimi povezavami, nedvomno predstavljajo pomembno prednost v primerjavi z investitorji iz najrazvitejših držav. Zaradi odsotnosti tuje konkurence lahko izkoristijo priložnost in si zagotovijo pomembne tržne deleže ter na nekaterih področjih postanejo celo vodilna na tržišču. Iskanje novih trgov, sodelovanje v privatizacijskem procesu in naraščanje absorbcijskih sposobnosti Srbije in Črne gore so najpomembnejši razlogi, ki bodo spodbudili marsikatero slovensko podjetje k investicijski internacionalizaciji. K temu lahko dodatno prispeva dejstvo,

123

da slovenska podjetja niso obravnavana dobesedno kot tuji investitorji, ter da ni potrebno veliko vlagati za prepoznavnost izdelkov. Analiza možnosti neposrednih tujih investicij za slovenska podjetja na ruskem trgu Tabela 41: Analiza možnosti NTI slovenskih podjetij na ruskem tržišču

NOTRANJA ANALIZA Nekatera podjetja imajo dolgoletne izkušnje na ruskem tržišču Nekatera podjetja so uspešno realizirala NTI Nižje cene slovenskih podjetij v primerjavi z multinacionalnimi podjetji Vzpostavljeni osebni in poslovni stiki Visoka kakovost slovenskih proizvodov

Prednosti

Nadpovprečna uspešnost delujočih slovenskih podjetij v Rusiji Skromne prodajne in trženjske aktivnosti slovenskih podjetij Odsotnost primernega kadra za nastop na ruskem tržišču Višje cene izdelkov glede na domače ponudnike Omejen nadzor poslovanja in pokrivanja tržišča Neprepoznavnost slovenskih blagovnih znamk Visoki stroški pridobivanja poslov Pomanjkljive informacije na trgu

Slabosti

Nezadostna vladna podpora ZUNANJA ANALIZA

Oživljanje rusk. gosp., visoke st. rasti, izboljšanje naložbenih možnosti Izognitev carinskim dajatvam in pridobivanje statusa lokalnega proiz. Ogromen trg, možnost širitve v druge azijske države Dostop do lokalnih naravnih virov Lokalna proizvodnja omogoča znižanje davka od dobička na 13 % Krepitev vloge slovenskega veleposlaništva v Moskvi Pridobiti status želenega partnerja Ofenzivni pristop na trgu in večanje tržnih deležev

Priložnosti

Kontinurirano pokrivanje vseh regij Odlašanje z neposrednim vstopom na tržišče Nepredvidljivost oblasti Visoka stopnja tveganja Pomanjkljive strategije in prepočasno osvajanje trga Razvoj lokalnih proizvajalcev in naraščajoči pritisk multinacionalk Počasno pridobivanje potrebne dokumentacije za izvedbo NTI

Nevarnosti

Zavzeti strategijo čakanja in opazovanja Vir: Lastna ocena. Rusija velja v svetovnem merilu za zelo privlačno državo in predstavlja eno izmed najbolj perspektivnih tržišč v prihodnosti. V primerjavi z državami bivše Jugoslavije je investicijski vstop na ruski trg zelo zahteven. Zaradi nepredvidljivosti in visokega tveganja se celo multinacionalke poslužujejo preprostejših oblik vstopa, kot je npr. posredni ali neposredni izvoz. Morda je to priložnost za slovenska podjetja, ki so v preteklosti dokazala izjemno prilagodljivost. Z zadostno mero vztrajnosti, hitro odzivnostjo in ustrezno vladno podporo bi lahko marsikatero podjetje v Rusiji učinkovito investiralo.

124

Glede na razmeroma skromno blagovno menjavo lahko v prihodnosti sprva pričakujemo naraščanje izvoza v Rusijo. Ob nadaljevanju pozitivne investicijske klime, razvoju distribucijskih mrež, vzpostavitvi poslovnih kontaktov ipd., se bodo sčasoma slovenska podjetja bolj pogumno odločala za investicijsko obliko vstopa na tržišče. Nekatera podjetja, ki imajo v Rusiji že svoje proizvodne obrate lahko izkoristijo svoj strateški položaj za razvijanje tržnih strategij v državah bivše Sovjetske zveze in v Aziji. Analiza možnosti neposrednih tujih investicij za slovenska podjetja na madžarkem trgu Tabela 42: Analiza možnosti NTI slovenskih podjetij na madžarskem tržišču

NOTRANJA ANALIZA Boljša kapitaliziranost slovenskih podjetij glede na domača Članstvo Slovenije in Madžarske v Evropski uniji Zgodovinska in kulturna povezanost Razmeroma visoka kupna moč domačega prebivalstva

Prednosti

Visoka raven cen Neobvladanje madžarskega jezika Prisotnost negativnega predznaka ex Jugoslavije Premajhna podpora raznih institucij pri prodoru na trgu Podcenjevanje zahtevnosti in pomembnosti madžarskega trga

Slabosti

Nepriznavanje v EU veljavnih certifikatov ZUNANJA ANALIZA

Politična, ekonomska in socialna stabilnost Dobro izobražena delovna sila omogoča naložbe v tehnologijo, R & R Domače povpraševanje je osredotočeno predvsem na tuje izdelke Izhodišče za na sosednje trge Hitro rastoča država v Evropi Nizka stopnja davka na dobiček (16 %) Spodbude pri vlaganjih v manj razvita področja v državi Številni tehnološki in industrijski parki

Priložnosti

Možnost za investicije z višjo dodano vrednostjo Podcenjevanje zahtevnosti trga in pomanjkljive analize Prisotnost številnih multinacionalnih podjetij

Nevarnosti

Slaba finančna disciplina Vir: Lastna ocena. Madžarska je bila ena izmed prvih tranzicijskih držav, ki je liberalizirala svoje gospodarstvo. Razmeroma hitro je začela izvajati pospešeno privatizacijo. Tujci so masovno kupovali obstoječa podjetja in ustanavljali nova. Do sredine devetdesetih let je prejela dvakrat več investicij na prebivalca kot primerljiva Češka in Poljska. Danes imajo številna multinacionalna podjetja na Madžarskem svoj regionalni center za Centralno in Vzhodno Evropo. Slovenska podjetja v preteklosti Madžarski niso posvečala velike pozornosti. Tako so danes na tržišču investicijsko prisotne predvsem trgovinsko naravne podružnice in hčerinska podjetja, ki počasi razvijajo svojo distribucijsko mrežo. Ker

125

je privatizacijski proces praktično končan, obenem pa se odpirajo nove naložbene možnosti na prej nemirnem Balkanu tudi v prihodnosti, ni pričakovati masovnih vlaganj na Madžarskem. Nizek davek na dobiček, številni industrijski in tehnološki parki, državne spodbude, izobražena delovna sila in nizki stroški poslovanja lahko motivirajo tehnološko zahtevnejše investicije z višjo dodano vrednostjo. Na slovensko–madžarski meji so možna predvsem vlaganja na področju turizma in v lesni industriji. Madžarska predstavlja dobro izhodišče za vstop na romunski in ukrajinski trg. Analiza možnosti neposrednih tujih investicij za slovenska podjetja na češkem trgu Tabela 43: Analiza možnosti NTI slovenskih podjetij na češkem tržišču

NOTRANJA ANALIZA *Poznavanje blagovnih znamk številnih slovenskih podjetij Zgodovinska in kulturna sorodnost Lažje sporazumevanje zaradi sorodnega jezika Dobre izkušnje nekaterih podjetij pri trgovinskem poslovanju s Češko Članstvo Slovenije in Češke republike v EU Zelo razvit in velik trg potrošnih dobrin

Prednosti

Evropska raven cen Podcenjenost ekonomske moči slovenskih podjetij Finančna nestabilnost v manjših podjetjih Nepoznavanje Slovenije Raven kakovosti blaga na tržišču je na evropskem nivoju Zapleteno in dolgotrajno pridobivanje ustreznih certifikatov Zahtevana velika potrpežljivost in vztrajnost na trgu

Slabosti

Potrošniki so navajeni na nizke cene, kar zaostruje konkurenčni boj ZUNANJA ANALIZA

Nižje plače kot drugje v regiji (Poljska, Madžarska) Sposobna, disciplinirana in visoko produktivna delovna sila Hiter razvoj države Dobro izhodišče za vstop na sosednje trge Veliko tehnično izobraženega kadra

Priložnosti

Investicijske spodbude in davčne olajšave Velika konkurenca multinacionalnih podjetij Hitra rast domačih proizvajalcev Finančna nedisciplina v državi in neustreznost zavarovanj plačil Cenovna konkurenca drugih vzhodnoevropskih podjetij

Nevarnosti

Podcenjevanje zahtevnosti trga in pomanjkljive analize Opomba: *Množičen obisk čeških državljanov na Jadranu v poletni sezoni Vir: Lastna ocena. Podobno kot Madžarska je bila tudi Češka republika zelo privlačna destinacija za svetovne investicijske tokove, tako da je danes med vsemi tranzicijskimi državami največja prejemnica neposrednih naložb na prebivalca. V okviru sklenjenih bilateralnih dogovorov sta Slovenija in Češka s trgovinsko obliko sodelovanja že presegli 570 milijonov EURO in bosta kmalu dosegli skrajno

126

možno točko. Dobro izobražena delovna sila, investicijske spodbude in dolgoletne izkušnje pri blagovni menjavi predstavljajo zadostne prednosti za slovenska podjetja, da razširijo in okrepijo svojo investicijsko dejavnost v Češki republiki. Podobno kot pri Madžarski lahko investitorje dodatno vzpodbudi možnost lažjega vstopa v sosednje države.

127

SKLEP Slovenska podjetja so se po razpadu Jugoslavije prisiljena intenzivneje vključevati v mednarodne gospodarske tokove. Pri tem se morajo zavedati, da trženje v tujini ne pomeni enostavnega podaljšanja trženja doma. Tuja tržišča je potrebno natančno preučevati, zbrati primarne in sekundarne informacije, jih analizirati in izbrati primerno strategijo vstopa. V internacionalizacijskem procesu imajo podjetja na razpolago trgovinski in/ali investicijski pristop, ki izraža težnjo po dolgoročnem, strateškem in aktivnem nastopu na trgu. Slednje spodbujajo predvsem velikost in rast trgov, stroškovni (stroški delovne sile, visoke carine, razpoložljivost in cena naravnih virov) ter investicijski dejavniki (pridobivanje zemljišč, lokacijskih in gradbenih dovoljenj, ustrezna infrastruktura). Vstop na tuje tržišče je dinamičen proces, ki ga je potrebno nenehno prilagajati potrebam in zahtevam trga. Poenotenega recepta ni. Podjetja lahko izbirajo med raznimi oblikami izvoza, neposrednimi tujimi investicijami, ki izražajo težnjo po dolgoročnem nastopu na izbranem tržišču. Pogosto se posamezne strategije med seboj prepletajo. Ne glede na strategijo vstopa na tuje tržišče, se morajo vse aktivnosti natančno načrtovati. V teoretičnem delu smo sprva predstavili različne oblike vstopa na tuja tržišča ter njihove prednosti in pomanjkljivost. V nadaljevanju smo se seznanili s skupinami motivov, na osnovi katerih podjetja širijo svojo proizvodnjo v tujini: motivi, povezanimi z viri, tržnimi motivi, motivi, povezanimi z učinkovitostjo in motivi, povezanimi z določenimi strateškimi cilji. Podrobneje smo preučili nekatere determinante neposrednih naložb, ki omogočajo razumevanje v svetu hitro naraščajočega pojava. V nasprotju s teorijo mednarodne menjave, ki se je začela razvijati že v času merkantilizma, so se teoretična spoznanja v zvezi z neposrednimi investicijami v tujini razvila razmeroma pozno. Obsežna literatura številnih avtorjev uporablja različne pristope pri analizi tujih naložb. Zaradi omejenosti prostora v magistrskem delu obravnavamo le nekatere izmed njih. Poznavanje različnih vrst tveganja in upravljanje z njimi lahko pomeni pomembno strateško prednost subjektov, ki sodelujejo v globalnem okolju. Zato smo v teoretičnem delu podrobneje obravnavali deželna tveganja, ki spadajo med nekomercialna tveganja in označujejo celoto ekonomskih, političnih in socialnih faktorjev v posamezni državi. Ocene deželnega tveganja so rezultat natančnega dela nekaterih mednarodnih institucij, ki so specializirane za to področje. Ocenjevanje poteka na osnovi načel neodvisnosti, objektivnosti, z razkritjem metodologije ocenjevanja in kasnejše utemeljitve ter obrazložitve v poročilu. Pri tem uveljavljene institucije uporabljajo kvalitativne in kvantitativne kazalce ter kombinacije obojih. Na podlagi obče priznane lestvice ocen rangirajo države (tudi banke in podjetja) v okviru primernosti ali neprimernosti za investiranje oziroma sodelovanje. Najvišja možna podeljena ocena za določeno podjetje načeloma ne more biti višja od ocene države, v kateri je sedež tega podjetja. Pomen ocenjevanja deželnega tveganja je narasel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so nekatere države razglasile nezmožnost izpolnjevanja zapadlih obveznosti

128

V primerjavi s preteklimi desetletji, ko je obseg neposrednih tujih naložb v svetu stalno naraščal, beležimo leta 2001, prvič po letu 1991, upad v primerjavi s predhodnim letom, ta trend pa se je leta 2002 in 2003 nadaljeval. Glavni razlog je upad prilivov v najbolj razvite države, zniževanje števila prevzemov, skromna gospodarska rast in zmanjševanje privatizacijskih procesov v nekaterih državah. Po drugi strani pa so države Južne in Vzhodne Evrope v preučevanem obdobju pritegnile več investicij. Po treh letih padanja so neposredne tuje investicije leta 2004 zabeležile rast v višini 2 odstotkov v primerjavi z letom 2003. Neposredne investicije imajo pomembno vlogo pri prestrukturiranju gospodarstev iz bivših socialističnih držav. Koristi z vidika države prejemnice obstajajo tako za podjetja, ki jim je omogočen dostop do najmodernejše tehnologije in strojne opreme, know – how, marketinških in managerskih znanj, kot tudi za samo državo, saj tuje naložbe pozitivno vplivajo na plačilno bilanco, proračun, znižujejo brezposelnost, povečujejo gospodarsko rast, bruto družbeni proizvod in davčne prihodke. Oblikovanje strategije do neposrednih tujih naložb je v pristojnosti posamezne države. Konkurenca pri privabljanju tujega kapitala je v obravnavanih državah sprožila proces hitre liberalizacije nacionalnih ekonomij, privatizacije državnega premoženja in sprejemanje reform. Multinacionalna podjetja za svoje naložbe preferirajo države, ki imajo stabilno makroekonomsko okolje, demokratičen sistem, enakovreden odnos do domačih in tujih podjetij, manjše ovire vstopa in izstopa na tržišča, cenejšo delovno silo ter ponujajo razne investicijske spodbude, kamor sodijo davčne olajšave, razna nadomestila za zaposlovanje in izobraževanje delovne sile. Nasprotno od Slovenije, ki je v primerjavi z ostalimi tranzicijskimi državami de facto izključila tujce iz privatizacijskega procesa in bila bolj zaprta do tujih naložb, so istočasno nekatere izmed njih vodile aktivno politiko do neposrednih tujih investicij, ki se izraža v zmanjševanju pravnih in administrativnih ovir za tuje investitorje, investicijskih ter davčnih olajšavah. Mednje sodijo Madžarska, Češka in Poljska. Primerjava podatkov v obravnavanih državah nam pokaže, da je za investicije tujih podjetij potrebno vzpostaviti določeno ekonomsko, pravno in politično stabilnost. Glede pravnega in administrativnega okvirja do tujih naložb se države Južne in Vzhodne Evrope bistveno ne razlikujejo med seboj. Svojo zakonodajo so nenehno prilagajale in spreminjale, s ciljem čimbolj oblikovati konkurenčno in prijaznejše okolje. Sicer pa so tekom let med njimi obstajale pomembne razlike, kar se je izražalo v prejemanju tujih naložb. Slovenski naložbeniki v svojih analizah o investiranju v določeni državi ne posvečajo velike pozornosti ocenam deželnega tveganja. Medtem ko se večina blaga izvozi na tržišče Evropske unije, je večina izhodnih slovenskih neposrednih tujih investicij realiziranih na trgih Južne in Vzhodne Evrope. Iz tega lahko sklepamo, da se prevladujoči motivi slovenskih investitorjev bolj ali manj razlikujejo od motivov multinacionalnih podjetij. Med njimi so najpomembnejši predvsem zgodovinska povezanost, geografska bližina, poslovne in osebne vezi, ugled slovenskih proizvodov, poznavanje kulture, običajev, jezika in političnega sistema.

129

Naštetim velja dodati še manj razvite lastniško specifične prednosti in pomanjkanje kapitala v primerjavi z razvitimi državami, kar jim na nek način onemogoča enakovreden nastop na bolj razvitih in konkurenčnih trgih. Slovenska podjetja so v mednarodnem merilu majhna, zato pogosto pride do izraza njihova prilagodljivost. Po razpadu države so uspešno preusmerila izvoz na druga tržišča, predvsem v države Evropske unije in Vzhodne Evrope Navkljub temu se podjetja niso odrekla tradicionalnim trgom bivše Jugoslavije, kjer so imela vzpostavljene dobre poslovne odnose in uveljavljene blagovne znamke. Delež izvoza na obravnavana tržišča nam kaže, da so zelo pomembna za slovenska podjetja. V države bivše Jugoslavije je bilo investiranega veliko kapitala, še pred podpisom sporazumov o zavarovanju neposrednih tujih naložb. Danes je koncentracija investicij v teh državah največja, zaradi naraščanja količine le–teh se bo posledično zniževal uvoz v regiji. Obravnavani trgi so za slovenska podjetja strateškega pomena in predstavljajo pomembno izhodiščno točko za osvajanje bližnjih tržišč. Na vseh trgih gre za postopen prehod od manj zahtevnih k bolj zahtevnim oblikam internacionalizacije. Uspeh na določenem trgu lahko predstavlja pomembno izhodišče pri osvajanju novih trgov. V zadnjem času se vse več slovenskih podjetij zaveda, da samo z izvoznim poslovanjem ne bodo mogli ohraniti in povečati tržnih deležev. Zato se jih vse več odloča za ekspanzijo v tujini, ki pa je bolj tvegana, zahteva več vlaganj v promocijo, boljše organizacijske sposobnosti in izkušnje, ki jih gospodarstveniki lahko pridobijo v večini primerov zgolj s konkretnim delovanjem. Z gotovostjo lahko napovedujemo, da bodo v prihodnosti tokovi slovenskih vlaganj v regiji ohranili pozitiven trend. Medtem ko smo skupaj z Madžarsko in Češko vstopili v EU, so bile z državami bivše Jugoslavije razdrte bilateralne pogodbe, ki so omogočale poslovanje pod ugodnejšimi pogoji. Neposredne tuje investicije se zdijo zato primerna rešitev, da se podjetja izognejo plačilu carin in obdržijo konkurenčno prednost na tržiščih. Na ta način pridobijo status domačega podjetja in so izvzete pred možnimi ukrepi, ki jih lahko sprejmejo države zaradi primanjkljajev v trgovinski in plačilni bilanci. Poleg naštetih motivov omogočajo tuja vlaganja višje profitne stopnje na račun nižjih stroškov produkcijskih dejavnikov in nižje delovne sile ter neposredno prisotnost na zelo perspektivnih tržiščih z visokimi stopnjami rasti. In nenazadnje ne smemo pozabiti, da se z neposrednimi investicijami ustvarjajo tudi močnejše povezave. Ne glede na to, da imajo slovenska podjetja v primerjavi z obravnavanimi državami tehnološke, organizacijske in marketinške prednosti, se pri investicijski internacionalizaciji srečujejo tako z ovirami znotraj podjetja kot z ovirami na tržišču. Ovire se razlikujeje glede na države, podjetja, odvisne so od sektorjev, aktivnosti podjetij, izkušenj, velikosti podjetjij, držav prejemnic, sklenjenih bilateralnih dogovorov in še bi lahko naštevali. V prvo skupino, to so notranje ovire, lahko uvrstimo premajhna sredstva, pomanjkanje managerjev z mednarodnimi izkušnjami, lokalno mentaliteto (zaposlovanju v tujini se številni

130

izogibajo), odsotnost teoretičnega znanja o internacionalizaciji in vlaganjih na tujem, neustrezno proizvodnjo, slabo pripravo in nezavarovanje posameznih investicij (navkljub temu, da so aktivnosti Slovenske izvozne družbe dobro uveljavljene). Po drugi strani so zunanje ovire enake za vse in investitorji nanje nimajo vpliva. Predpostavke, ki smo jih uvodoma izpostavili, lahko potrdimo, saj smo v magistrskem delu dokazali, da je bila večina slovenskih neposrednih naložb zaradi različnih dejavnikov realizirana na tržiščih Južne in Vzhodne Evrope. Pozitiven trend vlaganj na tem območju lahko pričakujemo tudi v prihodnosti. Zaradi pomanjkljivih informacij in nezadostne vladne podpore svetujemo podjetjem izdelavo poglobljene lastne analize v posamezni državi, ki naj temelji na specifičnosti posamezne panoge. V primeru, da podjetje razmišlja o konkretni investiciji, je potrebno pridobiti čimveč relevantih informacij, obenem pa je skoraj nujen tudi obisk posamezne države. V začetni fazi naj tako podjetje zbere podatke iz t.i. razpoložljivih sekundarnih virov: javnih publikacij, strokovne literature, statistike, podatkov vladnih institucij, elektronskih publikacij ipd. Sledi vzpostavljanje stikov s pristojnimi subjekti: agencijami za pospeševanje tujih investicij, gospodarskimi zbornicami, slovenskimi veleposlaništvi, agencijami za raziskavo trgov in drugimi vladnimi organi. Smiselno se je seznaniti s praktičnimi primeri poslovanja slovenskih podjetij. Poglobljena analiza v posameznih državah naj vključuje analizo konkretne ponudbe in povpraševanja, asortimana blagovnih znamk, cen, marketinškega pristopa konkurentov, tržnih deležev, plačilih pogojev, dobavnih rokov, distribucijskih kanalov. Intervjujati je potrebno ključne kupce, navezati stike z bodočimi partnerji, podrobno analizirati lokalne in tuje konkurente, predvideti ključne dejavnike uspeha in marketinško strateško pozicioniranje podjetja. V magistrskem delu smo preučevali izhodne tokove slovenskih neposrednih naložb. V primeru razpoložljivosti kvalitetnih podatkov obstajajo številne možnosti za nadaljne raziskave, med drugim: (i) posledica slovenskih izhodnih naložb na slovensko gospodarstvo ali vpliv izhodnih naložb na trgovinsko in plačilno bilanco, gospodarsko rast in razvoj; (ii) primerjava izhodnih investicij Slovenije in podobno razvite države (npr. Madžarske) v jugovzhodni Evropi; (iii) koliko so neposredne tuje investicije prispevale k ekonomski tranziciji in razvoju v preučevanih državah; (iv) vpliv tujih vlaganj na zaposlenost, dodano vrednost in davčne prihodke v obravnavanih državah. Nadaljne možnosti se odpirajo s polnopravnim članstvom Slovenije v EU. Tako bo po preteku določenega obdobja možno primerjati slovenske investicije pred in po vključitvi v EU, motive posameznih investitorjev, ipd. Z vidika EU bi bila zanimiva primerjava investicij evropskih podjetij v Vzhodni Evropi, Aziji in Južni Ameriki.

131

LITERATURA IN VIRI 1. AGPTI – Agencija za gospodarsko promocijo in tuje investicije. (2005). Izvozno

okno. Available: http://www.izvoznookno.si/podatki_o_drzavah:php?država [5.03.2006].

2. Arhar, France. 1984. Mednarodna integracija kapitala in dela. Ljubljana: TOZD Gospodarski vestnik v ČGP DELO.

3. Bakker, F. P. Age. 1996. International Financial Institutions. London: Longman. 4. Banka Slovenije. 2001. Neposredne naložbe. Ljubljana: Banka Slovenije. 5. Banka Slovenije. 2005. Neposredne naložbe. Ljubljana: Banka Slovenije. 6. Bendeković, J., T. Brozović , V. Lasić, in I. Teodorović. 1993. Planiranje

investicijskih projekata - Knjiga II.. Zagreb: Ekonomski institut Zagreb. 7. Berk, Aleš, I. Lončarski, in P. Zajc. 2002. Poslovne finance. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta. 8. Bojčić, Miroslav, in Zorana Bojić. 2002. Vstopnica za Rusijo. Gospodarski

vestnik 10: 70 – 71. 9. Bole Velimir, in Peter Rebec. 2006. Gospodarstvo med vstopom v EU in

prevzemom eura. Gospodarska gibanja 377: 21 – 48. 10. Brigham, E. Eugene, in Phillip R. Daves. 2002. Intermediate Financial

Management. London: Thomson Learning. 11. Buckley, Adrian. 1998. International Investment – Value Creation and

Apprasial. Copenhagen: Business School Press. 12. Buckley, J. Peter, in Casson Mark. 1976. The Future of Multinational

Enterprise. London: MacMillan Press. 13. Buckley, J. Peter, in Casson, Mark. 1985. The Economic Theory of

Multinational Enterprise. London: MacMillan Press. 14. Casson, Mark. 1995. The Organization of International Business. Aldershot:

Edward Elgar. 15. Chee, Harold, in Rod Harris. 1993. Marketing. A global perspektive. London: A

division of Longman Group UK Limited. 16. CMSR – Center za mednarodno sodelovanje in razvoj. 2002. Poslovati s

Hrvaško. Ljubljana: CMSR in Gospodarska zbornica. 17. CMSR – Center za mednarodno sodelovanje in razvoj. 2003. Interno gradivo. 18. CzechInvest. (2006). Factsheets – FAQs for the Chech Republic. Available:

http://www.czechinvest.org [5.02.2006]. 19. Damijan, P. Jože. 1996. Majhne države v svetovni trgovini. Ljubljana: Krtina. 20. Damijan, P. Jože. 2001. Trgovinski ali investicijski način vstopa. V Slovenska

podjetja na trgih nekdanje Jugoslavije, urednik J. Prašnikar. Ljubljana: Časnik Finance.

132

21. Douglas, P. Susan, in Craig C. Samuel. 1995. Global Marketing Strategy. New York: Mc Graw – Hill.

22. Dunning, H. John, in Rojec Matija. 1994. Foreign Privatization in Central and Eastern Europe. Ljubljana: Central and Eastern Privatization Network.

23. Dunning, H. John. 1981. International Production and the Multinational Enterprise. London: George Allen and Unwin.

24. Dunning, H. John. 1993. Multinational Enterprises and the Global Economy. Wokingham: Addison – Wesley Publishers Ltd.

25. Đerić Ljiljana, in Joszef Szabo. 2002. Madžari sumničavi do tujih vlaganj. Delo 273, 13.

26. Egli, Dominik. (2000). How global are global financial market? The impact of country risk. Bank for International Settlements. Available http://www.bis.org./publ/conference08n.pdf [10.12.2002].

27. Eng, V. M., F. A. Lees, in L. J. Mauer. 1995. Global Finance. New York: Harper Collins College.

28. Euromoney. 1996. Country risk. Euromoney 329: 201-202. 29. Euromoney. 1997. Country risk. Euromoney 335: 165-167. 30. Euromoney. 1998. Country risk. Euromoney 353: 203-205. 31. Euromoney. 1999. Country risk. Euromoney 365: 251-253. 32. Euromoney. 2000. Country risk. Euromoney 377: 218-222. 33. Euromoney. 2001. Country risk. Euromoney 383: 107-109. 34. Euromoney. 2002a. Country risk. Euromoney 394: 115-117. 35. Euromoney. 2002b. Country risk. Euromoney 401: 211-212. 36. Euromoney. 2003a. Country risk. Euromoney 407: 107-109. 37. Euromoney. 2003b. Country risk. Euromoney 412: 288 – 292. 38. Euromoney. 2004a. Country risk. Euromoney. 419: 129 –136. 39. Euromoney. 2004b. Country risk. Euromoney. 425: 314 – 320. 40. Euromoney. 2005a. Country risk. Euromoney. 431: 137-141. 41. Euromoney. 2005b. Country risk. Euromoney. 437: 222-223. 42. Faulkner, David. 1995. International Strategic Alliances: Co-operating to

Complete. London: McGraw-Hill Book Company Europe. 43. Gmeiner, Pavle. 1996. Analize in perspektive deželnega rizika Republike

Slovenije do leta 2000. Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj. 44. GZS - Gospodarska zbornica Slovenije. 2003. Interno gradivo. 45. Havlik, Peter. 2000. Trade and Cost Competitiveness in the Czech Republik,

Hungary, Poland, and Slovenia. Washington: The World Bank.

133

46. Hrastelj, Tone. 1995. Podjetniški izzivi mednarodnega poslovanja. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

47. Hrovatin, Nevenka. 1994. Ocenjevanje funkcije povpraševanja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

48. International Risk & Payment Rewiew. 2006. Dun & Bradstreet Ltd. 49. ITDH – Hungarian Investment and Trade Development Agency. (2006).

Available: http://www.itdh.hu/ [20.02.2006]. 50. Johansson, K. Johny. 1997. Global Marketing: Foreign Entry, Local Marketing,

and Global Managemet. Chicago: Richard D. Irwin. 51. Jus, Miran. 1992. Financiranje izvoza in zavarovanje izvoznih kreditov.

Ljubljana: Amalietti. 52. Kenda, Vladimir. 2001. Mednarodno poslovanje. Maribor: Ekonomsko –

poslovna fakulteta. 53. Konič, Marko. 2003. Nagradno vprašanje: koliko je vredna tarča. Manager 2:

48 – 52. 54. Košak, M., P. Zajc, in I. Lončarski. 2001. Gospodarsko stanje in reforme v

Zvezni republiki Jugoslaviji. V Slovenska podjetja na trgih nekdanje Jugoslavije, urednik J. Prašnikar. Ljubljana: Časnik Finance.

55. Kotler, Philip. 1996. Marketing Management. Ljubljana: Slovenska knjiga. 56. Krayenbuehl, E. Thomas. 1985. Country Risk. Assesment and Monitoring.

Cambridge: Woodhead – Faulkler Ltd. 57. Kumar, Andrej. 1996. Mednarodna ekonomika. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta. 58. Larimo, Jorna. 2001. Foreign Direct Investment Behaviour of Nordic Firms in

Central and Eastern Europe. V Marketing Strategies for Central and Eastern Europe, urednik S. Arnold, P. Chadraba, R. Springer. Aldershot: Ashgate.

59. Leskovšek, C. Tadeja. 2003. Slovanska duša je uporabna vez. Manager 1: 38 – 39.

60. Luostarinen, Reijo, in Harri Hellman. 1994. The Internationalization Process and Strategies of Finish Family Firms. Helsinki: Helsinki School of Economics Press.

61. Meyer, Klaus. 1998. Direct Investment in Economies in Transition. Cheltenham: Edward Elgar Publishing Limited.

62. Ministarstvo gospodarstva. (2006). Režim poslovanja. Available: http://mingosp.hr/default.asp?id?=708 [20.02.2006].

63. Moosa, A. Imad. 2002. Foreign Direct Investment. Theory, Evidence and Practice. Hampshire: Palgrave.

64. Moutinho, L., M. Goode, in F. Davies. 1998. Quantitive Analysis in Marketing Management. West Sussex: John Wiley & Sons Ltd. 331.

134

65. Mrak, Mojmir. 1992. Rizičnost tuje države. V EPF MBA, opcijski modul mednarodni management. Maribor: Ekonomsko – poslovna fakulteta.

66. Mrak, Mojmir. 2002. Mednarodne finance. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 67. Mrak, M., J.P. Damijan, I. Glavan, K. Hazabent, in N. R. Berghaus. 2002.

Gospodarsko sodelovanje med Republiko Slovenijo in Rusko Federacijo. V primerjajmo se z najboljšimi, urednik J. Prašnikar. Ljubljana: Časnik Finance d.o.o.

68. Mrak, M., A. Jaklič, in D. Veselinovič. 2001. Finančni vidiki gospodarskega sodelovanja Slovenije z državami nekdanje Jugoslavije: pregled stanja in perspektive. V Slovenska podjetja na trgih nekdanje Jugoslavije, urednik J. Prašnikar. Ljubljana: Časnik Finance.

69. Mramor, Dušan. 1998. Poglavja iz poslovnih financ. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

70. Muehlbacher H., L. Dahringer, in H. Leihs. 1999. International Marketing. London: International Thomson Business Press.

71. Muršec, Zlatko, in Sonja Madič. 1997. Izvozno tveganje pod nadzorom. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

72. Muršec, Zlatko, in Bojan Zidarič. 1998. Poslovati z Madžarsko. Ljubljana: Center za mednarodno sodelovanje in razvoj.

73. Nagy, J. Pancras. 1979. Country risk. How to asses, quantity and monitor it. London: Euromoney Publications Ltd.

74. Norčič, Oto. 1990. Razvoj in temelji sodobne ekonomske misli. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica.

75. OECD. 1992. Detailed Benchmark Definition of Foreign Direct Investment. Paris: OECD, Directorate for Financial, Fiscal and Enterprise Affairs.

76. Paliwoda, J. Stanley. 1993. International Marketing. Oxford: Butterworth – Heinemann.

77. Patrick, Terry. 1998. Cracking Internationals Markets. London: Pitman Publishing.

78. Porter, E. Michael. 1990. The Competitive Advantages of Nations. London: Macmillan Press.

79. PP Agency. 2002. Češka republika – vaš partner. Praga: PP Agency. 80. Prohaska, Zdenko. 1999. Finančni trgi. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 81. Pučko, Danijel. 1996. Strateško upravljanje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 82. Pučko, Danijel, in Rudi Rozman. 1996. Ekonomika podjetja. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta. 83. Pučko, Danijel. 1998. Analiza poslovanja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 84. Ribnikar, Ivan. 2001. Trgi nekdanje Jugoslavije: priložnosti in izzivi. Pogled s

slovenske strani. V Slovenska podjetja na trgih nekdanje Jugoslavije, urednik J. Prašnikar. Ljubljana: Časnik Finance.

135

85. Robinson, D. Richard. 1987. Direct foreign investment. New York: Praeger Publishers.

86. Rojec, Matija. 1994. Tuje investicije v slovenski razvoj. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

87. Rugman, M. Alan: 1982. New Therories of the Multinational Enterprise. London and Canberra: Croom Helm.

88. Samuelson, A. Paul, Nordhaus, D. William. 2002. Ekonomija. Ljubljana: GV Založba.

89. Salvatore, Dominik. 1998. International Economics. New Jersey: Prentice Hall Incorporation.

90. Senjur, Marjan. 1993. Gospodarska rast in razvojna ekonomika. Ljubljana: Ekonomska fakulteta v Ljubljani.

91. Shapiro, C. Alan. 2002. Foundations of multinacional financial management. New York: John Widey & Sons, Incorporation.

92. SID - Slovenska izvozna družba. 1998. Invest – I/98. Ljubljana: Slovenska izvozna družba.

93. SID – Slovenska izvozna družba. 2002. C – Invest – I/02). Ljubljana: Slovenska izvozna družba.

94. SID – Slovenska izvozna družba. 2005. Poslovanje SID v letu 2004. Ljubljana: Slovenska izvozna družba.

95. SIEPA – Serbian Investment and Export Promotion Agency. (2006). Available: http://siepa.sr.gov.yu [12.02.2006].

96. Strategija razvoja Slovenije. (2006). Available: http://www.sigov.si/ZMAR/projekti/SRS/strategija razvoja Slovenije.pdf [07.01. 2006].

97. Szabo, Jozsef. 2003. Tuje družbe se selijo z Madžarske. Delo 18, 13. 98. Svetličič, Marjan. 1985. Zlate mreže transnacionalnih podjetij. Ljubljana:

Delavska enotnost. 99. Svetličič, Marjan. 1996. Svetovno podjetje. Izzivi mednarodne proizvodnje.

Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. 100. Svetličič, Marjan, in Andreja Jaklič. 2001. Neposredne investicije Slovenije v

državah nekdanje Jugoslavije: strateški ali defenzivni odziv? V Slovenska podjetja na trgih nekdanje Jugoslavije, urednik J. Prašnikar. Ljubljana: Časnik Finance.

101. Svetličič, Marjan. 2002. Strateško – razvojni pomen izhodnih neposrednih naložb za slovensko gospodarstvo. V Plačilna bilanca Slovenije, urednik R. Ovin, J. Bekö Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije, Inštitut za novejšo zgodovino.

102. TIPO – Slovenian Trade & Investment Promoting Agency. (2002). Poročilo Agencije RS za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije 2001.

136

Ljubljana: TIPO. Available: http://www-sigov.si/tipo/slo/6kdo/pdf/porocilo/-agtpi-2001-j.pdf [14.05.2003].

103. Treven, Sonja. 1993. SWOT analiza. Organizacija in kadri 9 – 10: 644 – 653.

104. UMAR – Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj. 2002. Jesensko poročilo 2002. Ljubljana: Urad za makroekomske analize in razvoj.

105. UMAR - Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj. 2005a. Pomladansko poročilo 2005. Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj.

106. UMAR - Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj. 2005b. Strategija razvoja Slovenije. Available: http://www.sigov.si/ZMAR/projekti/SRS/strategijarazvojaSlovenije.pdf [07.01. 2006].

107. UMAR – Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj. 2005c. Jesensko poročilo 2005. Ljubljana: Urad za makroekomske analize in razvoj.

108. UNCTAD – United Nations Conference on Trade and Development. 1997. World Investment Report 1997. Transnational Corporations, Market Structure and Competion Policy. New York and Geneva: United Nations.

109. UNCTAD – United Nations Conference on Trade and Development. 1998. World Investment Report 1998: Trends and Determinants. New York and Geneva: United Nations.

110. UNCTAD – United Nations Conference on Trade and Development. 1999. World Investment Report 1999. Foreign Direct Investment and the Challenge of Development. New York and Geneva: United Nations.

111. UNCTAD – United Nations Conference on Trade and Development. 2001. World Investment Report 2001. Promoting Linkages. New York and Geneva: United Nations.

112. UNCTAD – United Nations Conference on Trade and Development. 2002. World Investment Report 2002: Transnational Corporations and Export Competitives. New York and Geneva: United Nations.

113. UNCTAD – United Nations Conference on Trade and Development. 2003. World Investment Report 2003. FDI Policies for Development: National and International Perspectives. New York and Geneva: United Nations.

114. UNCTAD – United Nations Conference on Trade and Developmnet. 2004. World Investment Report 2004. The Shift Towards Services. New York and Geneva: United Nations.

115. UNCTAD – United Nations Conference on Trade and Development. 2005. World Investment Report 2005. Transnational Corporations and the Internationalization of R & D. New York and Geneva: United Nations.

137

116. Verhovnik, M. Andrej. 1999. Poslovati s Češko republiko. Ljubljana: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, Urad za gospodarsko promocijo in tuje investicije.

117. Vujčić, Boris. 2001. Ekonomske spremembe na Hrvaškem in izzivi ekonomske politike. V Slovenska podjetja na trgih nekdanje Jugoslavije, urednik J. Prašnikar. Ljubljana: Časnik Finance.

118. Vukmir, Branko. 1994. Ugovori u zajedničkim ulaganjima. Zagreb: Informator.

119. Zakon o deviznem poslovanju s komentarjem in podzakonskimi akti. 1999. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

138

SEZNAM TABEL Tabela 1: Prednosti in omejitve akvizicij in greenfield investicij ................................................... 7 Tabela 2: Lokacijske prednosti neposrednih tujih investicij v državi prejemnici......................... 25 Tabela 3: Spremembe nacionalnih regulativ v obdobju 1994 – 2004 ........................................ 32 Tabela 4: Tveganje v nekaterih evropskih državah po Dun & Bradstreet: ................................. 42 Tabela 5: Izbrani kazalci neposrednih tujih investicij in mednarodne proizvodnje v obdobju 1982 – 2004 (v milijardah dolarjev in odstotkih) ........................................ 60 Tabela 6: Tuje neposredne investicije v Slovenijo po državah.................................................. 64 Tabela 7: Slovenske neposredne investicije v tujini po državah ................................................ 66 Tabela 8: Slovenske neposredne naložbe v tujini po dejavnostih 1995 – 2004 v milijonih EUR ...................................................................................... 68 Tabela 9: Vhodne neposredne tuje investicije v Južni in Vzhodni Evropi v mio USD................ 70 Tabela 10: Osnovne premijske stopnje ........................................................................................ 76 Tabela 11: Obdelovalne provizije in drugi stroški za podjetje Igrača d.d. .................................... 78 Tabela 12: Premijske stopnje po vrstah zavarovanja za podjetje Igrača d.d. na ruskem tržišču. 79 Tabela 13: Postopek izračuna premije za zavarovanje zavarovalne vsote podjetja Igrača d.d.

pred nekomercialnimi tveganji na ruskem tržišču za prvo leto investicijskega projekta ........................................................................... 79 Tabela 14: Statistični indikatorji 2004, 2005 in projekcija 2006.................................................... 82 Tabela 15: Rang deželnega tveganja Hrvaške 1996 - 2005 ........................................................ 83 Tabela 16: Davčne stopnje za različne vrste davkov na Hrvaškem............................................. 85 Tabela 17: Davčne olajšave za tuje investitorje ........................................................................... 86 Tabela 18: Neposredne investicije slovenskih podjetij na Hrvaškem 1995 –2004 v mio EURO . 87 Tabela 19: Največji slovenski vlagatelji na Hrvaškem.................................................................. 87 Tabela 20: Statistični indikatorji 2004, 2005 in projekcija 2006.................................................... 88 Tabela 21: Rang deželnega tveganja Srbije in Črne gore 1996 – 2005 ...................................... 89 Tabela 22: Davčne stopnje za različne vrste davkov v Srbiji in Črni gori ..................................... 91 Tabela 23: Neposredne investicije slovenskih podjetij v Srbiji in Črni gori 1995 – 2004 v mio EURO........................................................................................... 92 Tabela 24: Statistični indikatorji 2004, 2005 in projekcija 2006.................................................... 94 Tabela 25: Rang deželnega tveganja Rusije 1996 - 2005 ........................................................... 95 Tabela 26: Davčne stopnje za različne vrste davkov v Ruski federaciji ....................................... 97 Tabela 27: Neposredne investicije slovenski podjetij v Rusiji 1995 – 2004 v mio EURO ............ 98 Tabela 28: Statistični indikatorji 2004, 2005 in projekcija 2006.................................................. 100 Tabela 29: Rang deželnega tveganja Madžarske 1996 - 2005.................................................. 101 Tabela 30: Davčne stopnje za različne vrste davkov na Madžarskem....................................... 103 Tabela 31: Neposredne investicije slovenski podjetij na Madžarskem 1995 – 2004 v mio EURO ....................................................................................................................... 104 Tabela 32: Statistični indikatorji 2004, 2005 in projekcija 2006.................................................. 105 Tabela 33: Rang deželnega tveganja Češke republike 1996 - 2005.......................................... 106 Tabela 34: Davčne stopnje za različne vrste davkov v Češki republiki ...................................... 108 Tabela 35: Neposredne investicije slovenskih podjetij v Češki republiki 1995 - 2004 v mio USD ............................................................................................ 110 Tabela 36: Rast komponent povpraševanja ............................................................................... 116 Tabela 37: Vprašanja pri analizi prednosti in slabosti podjetij.................................................... 118 Tabela 38: Vprašanja pri analizi priložnosti in nevarnosti podjetij .............................................. 119 Tabela 39: Analiza možnosti NTI slovenskih podjetij na hrvaškem tržišču ................................ 121 Tabela 40: Analiza možnosti NTI slovenskih podjetij na SČG tržišču........................................ 122 Tabela 41: Analiza možnosti NTI slovenskih podjetij na ruskem tržišču.................................... 123 Tabela 42: Analiza možnosti NTI slovenskih podjetij na madžarskem tržišču ........................... 124 Tabela 43: Analiza možnosti NTI slovenskih podjetij na češkem tržišču ................................... 125

139

DELOVNI ŽIVLJENJEPIS

1 Osebni podatki Ime: Sebastjan Priimek: Morozov Naslov: Šarhova 32, Ljubljana Datum rojstva: 16. november 1970 Državljanstvo: slovensko 2 Izobrazba • Ekonomsko – poslovna fakulteta v Mariboru; magistrski študij 2001 -

Ekonomija in poslovne vede; smer: Mednarodna ekonomija Magistrsko delo: Analiza neposrednih investicij slovenskih podjetij Mentor: prof. dr. Dušan Zbašnik

• Ekonomska fakulteta v Ljubljani, ekonomski oddelek, smer: Mednarodna 1991 - 2001 menjava Diplomsko delo: Krizni management Mentor: prof. dr. Vlado Dimovski Pridobljeni naziv: univerzitetni diplomirani ekonomist

• Srednja ekonomska šola, srednješolski program 1985 – 1990 Pridobljeni naziv: ekonomski tehnik

3 Delovne izkušnje • Dnevnik, d.d: poslovni novinar 2005 - • GV Revije, d.o.o.: poslovni novinar 2004 - 2005 • Sasmor International, d.o.o., (sprva kot študent, od januarja 1999 sem bil 1996 - 2004

redno zaposlen) Opis del: projektni vodja

• razna študentska dela: prevajanje, inštruiranje, anketiranje, administrativna dela.

4 Znanja • znanje tujih jezikov:

aktivno: angleščina, italijanščina, hrvaščina pasivno: nemščina, španščina

• ostala znanja:

poznavanje uporabniških programov v okolju Windows (Word, Excel, internet, elektronska pošta);

vozniški izpit B kategorije.