Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Mediji in kriminaliteta – analiza poročanja medijev o kriminaliteti v

Sloveniji

Sanja Borovnik

September, 2009 Mentor: mag. Aleš Bučar-Ručman

ZAHVALA

Rada bi se zahvalila svojemu mentorju mag. Alešu Bučarju-Ručmanu za strokovno

svetovanje, potrpežljivost in spodbudo pri nastajanju diplomskega dela.

Iskrena hvala moji družini za vso podporo in finančno pomoč pri študiju.

Zahvaljujem se tudi učiteljem iz osnovne in srednje šole, ki so mi vsak po svoje pustili

poseben pečat v mojem življenju.

Hvala tudi Sonji Špegel, profesorici slovenščine in angleščine, za lektoriranje.

Hvala tudi vsem ostalim, ki ste mi vsa ta leta stali ob strani.

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................................1

2 CILJI IN METODE DIPLOMSKEGA DELA ..............................................................2

3 MNOŢIČNI MEDIJI .....................................................................................................3

4 VLOGA MEDIJEV V SODOBNI DRUŢBI .................................................................4

4.1 NAČELA V MEDIJIH ...........................................................................................5

4.2 MEDIJI – ČETRTA VEJA OBLASTI ...................................................................6

4.3 GLAVNI INTERES MEDIJSKIH ORGANIZACIJ ..............................................8

5 PRIKAZ KRIMINALITETE V MEDIJIH ..................................................................10

5.1 VPLIVI AGRESIVNIH PRIZOROV V MEDIJIH ..............................................13

5.2 NASILJE V MEDIJIH ..........................................................................................14

5.3 SPOLNO NASILJE V MEDIJIH .........................................................................16

5.4 MEDIJSKO POROČANJE O ŠKANDALIH IN KORUPCIJI ............................19

5.5 MITI O KRIMINALITETI ...................................................................................19

6 POSLEDICE MEDIJSKEGA PRIKAZOVANJA KRIMINALITETE ......................22

6.1 POSLEDICE ZA POSAMEZNIKA/JAVNOST ..................................................22

6.2 POSLEDICE PRI OBLIKOVANJU POLITIK ....................................................24

6.2.1 POPULISTIČNE SKUPINE .......................................................................... 26

6.2.2 ELITNE SKUPINE ........................................................................................ 26

6.3 UČINKI MEDIJEV NA STALIŠČA DO NASILJA ............................................27

6.4 VPLIV MEDIJEV NA AGRESIVNO VEDENJE ...............................................29

6.5 POSNEMANJE .....................................................................................................30

6.6 OTOPELOST ........................................................................................................30

7 POROČANJE MEDIJEV O NASILJU V SLOVENIJI ..............................................31

8 SKLEP .........................................................................................................................33

9 LITERATURA ............................................................................................................37

POVZETEK

V uvodnih straneh diplomske naloge sem predstavila medije – tisk, radio, televizijo, splet

in podrobnosti o njihovih značilnostih. Med drugim sem namenila nekaj besed teorijam o

medijih in modelih komuniciranja. Nato sem se osredotočila na vlogo medijev, ki jo

imajo v sodobni druţbi, kakšna načela veljajo v medijih, vloga, ki jo imajo kot četrta veja

oblasti ter glavni interes medijskih organizacij. V nadaljevanju sem pisala o prikazu

kriminalitete v medijih – o nasilju v medijih, spolnem nasilju v medijih, poročanju o

škandalih in korupciji ter mitih o kriminaliteti. Osrednja tema diplomskega dela se

navezuje na posledice medijskega prikazovanja kriminalitete. Prikazala sem, kakšne so

posledice predvsem za posameznika oz. javnost, za politične odločevalce, populistične in

elitne skupine, kakšni so učinki in vplivi medijev na nasilje, katere so posledice nasilja v

medijih. Ob koncu diplomskega dela sem predstavila različne raziskave, ki govorijo o

poročanju medijev o kriminaliteti v Sloveniji. V zaključku pa sem podala sklepne

ugotovitve diplomskega dela.

KLJUČNE BESEDE: mnoţični mediji, kriminaliteta

MEDIA AND CRIME – ANALYSIS OF MEDIA REPORTS

ON CRIME IN SLOVENIA

SUMMARY

In the introduction pages of my diploma, I presented the mass media – radio, television,

internet and details of their characteristics. Among other things, I also presented some

theories of media and communication models. Then I focused on the role of the media in

modern society, on principles applied in media, on its role as a fourth branch of

government and on the general interest of media organizations. Then, I wrote about the

view of crime in media – the violence in media, sexual violence in media, reporting about

scandals and corruption, and the myths about crime. The central theme of my diploma

relates to the consequences of the media placement of criminality, particularly the

consequences for the individual publicly, for political decision-makers and for populist

and elite groups; the effects and impact of media on violence; and the consequences of

violence in media. At the end of diploma, I presented a number of studies that deal with

media reporting on crime in Slovenia. In conclusion, I wrote down findings of the

diploma.

KEYWORDS: mass media, crime

1

1 UVOD

Svet je prepleten z veliko nasilja od milejših oblik do tistih najbolj skrajnih. Zdi se, da se

nasilje in kriminaliteta vse bolj širita in jima ni videti konca. O kriminaliteti nas

informirajo in obveščajo mnoţični mediji.

Mnoţični mediji so tisk, radio, televizija in zadnje čase internet (Košir, Ranfl, 1996: 30).

Mediji so del našega vsakdanjega ţivljenja, krojijo naše ţivljenje, nas usmerjajo in večini

ljudi kreirajo njihovo osebno mnenje. Mediji vzpostavljajo in določajo javne teme, se

pravi tisto, o čem naj ljudje mislijo in razpravljajo. Konstruirajo svojo stvarnost in s tem

hote ali nehote ponujajo neko »dejstvo«, ki pa ni nujno, da je resnično. To, kar izvemo iz

medijev, je ponavadi tudi edina resnica, za katero vemo. Namreč toliko in toliko ljudi je

slišalo, videlo ali prebralo isto stvar, da ji na koncu večina le verjame. Pa čeprav to, kar

mediji govorijo, ni resnica.

Mediji poročajo o kriminaliteti na zelo senzacionalističen način. Osredotočajo se na

najbolj spektakularne izraze nasilja in se jim posvečajo v obsegu, ki je popolnoma

nesorazmeren z dejansko količino storjenih nasilnih dejanj. Po drugi strani mediji včasih

sploh ne poročajo o najbolj skrajnem nasilju, da bi ohranili vtis poštenosti posameznikov

ali druţbenih sistemov (Petrovec, 2003: 7).

Zelo pomembno vlogo pri poročanju medijev imata kapital in politični vpliv. Nekateri

mediji so popolnoma v lasti premoţnih posameznikov, ki tako ali drugače sodelujejo z

različnimi vplivnimi politiki. Zato ni presenetljivo, da pogosto mediji zelo različno

poročajo o enakem dogodku. Velikokrat si sporočila medijev povsem nasprotujejo.

2

2 CILJI IN METODE DIPLOMSKEGA DELA

Cilj diplomskega dela je predvsem ugotoviti učinke na kriminaliteto zaradi medijskega

poročanja na občinstvo – na posameznika ter spoznati značilnosti medijskega poročanja o

kriminaliteti, kakšne so posledice za javnost in vzroki za specifično poročanje o nekaterih

kaznivih dejanjih ter analizirati poročanje medijev o kriminaliteti v Sloveniji. Postavila

sem si sledeči hipotezi:

Mediji poročajo o kriminaliteti na specifičen način, ki določa selektivno izbiranje

dogodkov, uporabe posebnih tehnik, prikaz krvavih zgodb in dogodkov; vse to pa

počnejo predvsem zaradi primarnega razloga – zaslužka.

Medijsko poročanje o kriminaliteti prinaša na širšo družbo različne posledice

(strah pred kriminaliteto, percepcijo kriminalitete, zaskrbljenost in občutek

ogroženosti, rasizem, versko nestrpnost, etnično nestrpnost …).

Pri zbiranju potrebnih podatkov ter informacij sem si pomagala z metodo – pregled

literature. Pregledala sem različno domačo in tujo strokovno literaturo ter ostale

dosegljive vire (članki v publikacijah, internetna gradiva).

3

3 MNOŽIČNI MEDIJI

Ţivimo v svetu, v katerem so mediji prisotni povsod. Vse več ljudi posveča vse več časa

televiziji, branju časopisov in revij, poslušanju plošč in radia. Mediji ustvarjajo iluzijo

bliţine in omogočajo beg iz realnosti. Človek je bitje odnosov (relacijsko bitje), zato je

odprt do drugega človeka, ustvarjen za poklicanost po njem. V medsebojnosti se

oblikujemo kot ljudje in presegamo svojo posamičnost ter stopamo v svojo pravo bit, se

pravi postajamo osebe. Svet medijev je očarljiv, bleščeč in nikoli dolgočasen. Medijska

stvarnost je sanjska konstrukcija, ki spodbuja beg iz vsakdanjih problemov v ţivljenju.

Lahko vodi proč od odgovornosti, stran od medsebojnih odnosov (Košir, Ranfl, 1996:

11).

Mnoţični mediji so vključeni v vse segmente druţbe. Imajo močan vpliv na ţivljenje ljudi

in še zlasti na javno mnenje. Ne gre samo za to, da vplivajo na naša stališča. Gre zlasti za

to, da mnoţični mediji omogočajo dostop do znanja, na katerem temelji veliko druţbenih

aktivnosti. Javno mnenje ni tako enostavno opredeliti, kot se zdi na prvi pogled. Mediji

niso zgolj prenašalci informacij in pasivni posredovalci javnega mnenja, ampak ga tudi

sami aktivno ustvarjajo, saj imajo prednosten dostop do informacij (Dobovšek, 2005).

Moč medijev je ogromna, saj dogodka ni, če o njem ne poročajo mediji. Mediji so ţe

zdavnaj prerasli svojo prvotno vlogo informiranja javnosti in v sodobni informacijski

druţbi oblikujejo percepcijo druţbene realnosti in reakcijo nanje. Medijske novice niso

zgolj preslikava stvarnosti, temveč selekcija sporočil o njenih različnih podobah

(Splichal, v Kolenc, 2003).

Večina medijev ţivi od svoje razširjenosti, poslušanosti, gledanosti in branosti. Da

posamezen medij preţivi boj s tekmeci, mora objavljati čimbolj zanimive prispevke, ki bi

še povečali njegovo uspešnost. Zato mediji obravnavajo predvsem slabe stvari, torej

negativne dogodke, saj vedo, da takšne novice prav gotovo pritegnejo največ pozornosti

(Dobovšek, 2005).

4

4 VLOGA MEDIJEV V SODOBNI DRUŽBI

Najpomembnejše poslanstvo medijev je po najboljših močeh ustreči ţeljam potrošnikov.

Ampak to še zdaleč ni edina naloga medijev. Enako močno bi se morali zavedati svojega

vpliva na javno mnenje in prispevati k oblikovanju splošne kulture. Ta naloga pa je teţka

in zlasti na kratek rok ne posebno donosna (Petrovec, 2003: 70).

Mediji imajo pomembno vlogo tudi pri predstavljanju kriminalitete v druţbi, oblikovanju

podobe o tipičnih prestopnikih in kriminalu, najpogostejših pojavnih oblikah

kriminalitete, materialni, telesni in moralni oškodovanosti ter tako navadnemu drţavljanu

predstavljajo značilnosti tega druţbeno škodljivega pojava (Meško, 1999).

Policija velikokrat za doseganje čim boljših rezultatov uporabi medije za preprečevanje

kriminalitete. Preventivno delovanje predstavi oz. reklamira in s tem omogoča

pripravljenost ljudi za sodelovanje pri preventivnih programih. Predstavitev lahko poteka

v obliki ustnega informiranja, neposredne predstavitve programov na raznih neformalnih

srečanjih, predavanjih, preko pisnih sporočil (plakati, letaki, brošure). Najpomembnejši

mediji za predstavitev policijske preventivne dejavnosti pa so lokalni mediji.

Več teoretikov, ki so med prvimi upoštevali dejstvo, da funkcije medijev presegajo

»naravni« obstoj in da so utemeljene v »teoretskih predpostavkah«, meni, da imajo mediji

šest druţbenih funkcij (Splichal, 2005: 41):

razsvetljevanje javnosti,

sluţenje političnemu sistemu,

varovanje drţavljanskih svoboščin,

ustvarjanje dobička,

sluţenje ekonomskemu sistemu,

zagotavljanje razvedrila.

5

4.1 NAČELA V MEDIJIH

Novinar je tisti, ki na področju medijske realnosti neposredno usmerja informacijo od vira

k naslovniku. Pri zbiranju informacij ter selekcioniranju dogodkov in dejstev oblikuje

novinarsko sporočilo. Za svoje delo je novinar odgovoren, saj ima moč, s katero to, kar na

splošno izreka, prenese na konkretno dejanje. Novinarstvo ni neodvisno, če je podrejeno

politiki, gospodarstvu oz. kapitalu. Kadar se novinarji pri objavljanju informacij o

dogodku sklicujejo na druge vire, pri tem pa informacij ne preverijo, ampak jih enostavno

prepišejo od nekoga, ki naj bi jih ţe preveril, je onemogočena moţnost preveritve takega

podatka. Odgovornost novinarjev izhaja iz kodeksov novinarske etike. V novinarski etiki

so izpostavljeni štirje glavni elementi etičnega poročanja in sicer resničnost informacij,

jasnost in nedvoumnost informacij, obramba pravic javnosti in odgovornost novinarjev

kot ustvarjalcev javnega mnenja (Poler, v Dobovšek, 2005).

Informacije, ki ne zadoščajo merilom, kot so resničnost, poštenost in točnost, tehtnost,

raznolikost in mnoštvo informacij, objektivnost informacij, preverjanje dejstev in virov,

popravki napak in objava stališč tiskovnega sveta oziroma častnega razsodišča, se ne bi

smele objavljati. Ko se pri informaciji lahko ločijo dejstva od mnenja, oglas od

novinarske vsebine, ki ne selekcionira in popači dejstev in pri kateri obstaja skladnost

med naslovom in besedilom, je taka informacija jasna in nedvoumna. Če novinarsko delo

ne sledi načelu odnosa »psa čuvaja« do oblasti, tako delo ne brani pravic javnosti.

Pomemben element odgovornosti novinarjev kot ustvarjalcev javnega mnenja se kaţe v

tem, da so odgovorni za vse, o čemer poročajo. Prepovedano je rasno, etnično in

narodnostno razlikovanje, versko in drugo razlikovanje. Napačno je, če novinar ne

spoštuje dobrega okusa v izraţanju skupnih vrednot, ne upošteva prepovedi poveličevanja

ali spodbujanja zločinov in nasilja in ne spoštuje drugih drţav in narodov. Laţ in

skrivnost v novinarstvu nista legitimni sredstvi za doseganje poklicnih ciljev, saj je

resnicoljubnost ena temeljnih moralnih vrednot (Dobovšek, 2005).

Mediji imajo danes pomembno vlogo pri temah, o katerih poteka javna razprava in o

katerih ljudje razmišljajo in se o njih pogovarjajo. Da lahko novinar moralno in korektno

poroča, mora biti sposoben kritičnega mišljenja, razumeti mora problem, dejstva o nastali

situaciji, vrednote, načela in dolţnosti, poznati mora okolje oziroma druţbeni in kulturni

6

prostor. Takšnim načelom se podrejajo tudi tisti, ki analizirajo prispevke, ki jih novinarji

objavijo v medijih (Dobovšek, 2005).

Za čim bolj etično in moralno nesporno novinarstvo je potrebno upoštevati naslednja

načela (Lambeth, 1992: 23–47):

načelo podajanja resnice – poročanje in pridobivanje informacij mora biti

natančno, ključnega pomena pa je preverjanje informacij;

načelo pravičnosti – poudarek je na novinarjevi nepristranskosti, ki mora

vsebovati popolnost in pomembnost informacij, odkritosrčnost in iskrenost do

bralca ter neposrednost;

načelo svobode – ne sme biti nobenih strankarskih pritiskov na novinarje in

novinarsko delo, prav tako ne sme priti do novinarjeve odvisnosti od virov

informacij;

načelo humanosti – s svojimi članki novinar ne sme povzročati kakršnekoli

namerne ali neposredne škode drugim osebam;

načelo odgovorne svobode govora – poudarek je na odgovornosti, ki jo imajo

mediji do javnosti.

Po mnenju Finka (Fink, 1988: 18) resnične objektivnosti ni mogoče doseči, kajti vsakogar

od novinarjev oblikujejo ozadje in izkušnje, ki neizogibno vplivajo na to, kako vidijo

stvari in kako delujejo.

4.2 MEDIJI – ČETRTA VEJA OBLASTI

V preteklih desetletjih so kritiki ugotavljali, kakšno funkcijo imajo mediji, govorili so o

različnih teorijah in idejah (libertarna teorija, ideja disfunkcije, teorija o druţbeni

odgovornosti, ideja javnosti, ideja o svobodi tiska, sodišče javnega mnenja, tiranija večine

…) in na koncu prišli do zaključka, da funkcija medijev ni samo obveščanje javnosti,

ampak tudi nadzor in kritičen odnos do oblasti (Splichal, 2005: 41–56).

Etika »psa čuvaja« oz. četrte veje oblasti je imela skozi čas različne poglede in ideje. Ena

izmed idej pravi, da komercializem postane degradacija in nevarnost, ko prodre v

uredništva, kajti, ko enkrat dovolimo zaloţniku gledati na tisk oz. medije kot izključno

7

komercialno podjetje, je s tem konec njegove moralne moči. Ideja o medijih kot četrti veji

oblasti je postala veljavna in legitimna oblika institucionalizacije načela javnosti: mediji

so posedovali drugačen vir legitimnosti kot druge tri klasične oblike oblasti in se je tudi

razvijal kot kritični dejavnik v odnosu do oblasti. Toda kasneje, ko so se mediji razvili v

posebno industrijsko trţno vejo, je njegova oblastniška/nadzorniška funkcija, ki se nanaša

na potrebo »nadzoru iz nezaupanja« svobodo tiska dokončno oddaljila od iskanja javne

rabe razuma kot osebne pravice posameznika (Splichal, 2005: 43–46).

Osrednja funkcija medijev kot četrte veja oblasti je nadzorovanje vseh dejanj, ki jih

izvajajo akterji moči; ta normativni cilj obstoja in delovanja medijev je mogoče doseči

samo, če so mediji svobodni. Obstaja prepričanje, da je treba akterje moči nadzorovati,

ker bi brez zunanjega nadzora uporabili svoja pooblastila na neprimeren način, svoboda

medijev pa prispeva k bolj učinkovitemu nadzoru nad akterji moči, kar zagotavlja njihovo

druţbeno odgovornost (Splichal, 2005: 44–45).

Problem medijev kot četrte veje oblasti pa nastane, ko začnejo nanje vplivati različne

korporacije, ki vanje vlagajo kapital in medijem omogočajo njihov obstoj. Nekateri

mediji so odvisni od kapitala različnih premoţnih posameznikov ali drugih

pomembneţev. S tem mediji izgubijo objektivnost, saj so odvisni od svojega »sponzorja«

in o njem ne poročajo negativno ter se njihove trditve velikokrat ne skladajo s trditvami

ostalih medijev. Neobjektivnost medijev pa opazijo tudi ljudje, kar pa vodi v nezaupanje

v takšne medije. Zmotno je govoriti o medijski svobodi, če se nad njimi izvaja nadzor oz.

prisila (Splichal, 2005: 41–56).

Mediji kot četrta veja oblasti imajo ogromno moč in vpliv na javnost. Moč, ki jo imajo

mediji, je velikokrat zlorabljena. Ena od vlog današnjih medijev je tudi oblikovanje

nastajanja kriminološkega znanja o kibernetski kriminaliteti, s poudarkom na pojavu

strahu in kulturi strahu, saj vse, kar je novo in neznano, vzbuja določeno mero strahu

(Meško, Eman, 2008).

Rovšek poudarja, da imajo mediji veliko dejanske oblasti, zato ni nenavadno, da jih

nekateri označujejo za četrto vejo oblasti, poleg zakonodajne, izvršilne in sodne. V

slovenskih razmerah se pogosto dogaja, da so ljudje popolnoma brez moči v primerih

neupravičenih obtoţb v medijih ali primerih poseganja v njihove osebnostne pravice.

8

Obtoţba, objavljena na prvi strani z velikimi črkami, lahko da človeku neizbrisen pečat

(Petrovec, 2003: 44).

Vse pogosteje se v deţelah v tranziciji poleg klasičnih vej oblasti pojavljajo mediji kot

četrta veja oblasti. In ker imajo mediji moţnost vpliva na ostale veje oblasti, veljajo za

najbolj močne in jih je zaradi tega teţko nadzirati, kar pa je glavni razlog, da jih politiki

ţelijo upravljati. Na drugi strani pa imajo mediji veze s politiko in gospodarstvom, kar

jim omogoča veliko moţnost vpliva na drţavne posle in njihove pogoje. V taki meri

mediji postanejo četrta veja oblasti in s svojo močjo (uporaba člankov in izsiljevanje)

lahko vplivajo na ostale veje oblasti. Na drugi strani pa lahko ostale veje oblasti, posebej

izvršilna, nadzirajo medije preko lastništva ali opozarjanja le teh. Mediji pa imajo še eno,

sicer šibko vlogo. Ta je osveščanje oz. izobraţevanje širše javnosti, še posebej o ključnih

temah in področjih, kot je npr. korupcija (Meško, Eman, 2007).

4.3 GLAVNI INTERES MEDIJSKIH ORGANIZACIJ

Uredniška politika, ki zagovarja nasilno vsebino, prinaša zagotovljen lahek in dober

zasluţek. Odgovorni pri sestavljanju programov pojasnjujejo, da spoštujejo ţelje in

potrebe gledalcev, njihovih navad ne spreminjajo, ampak se jim prilagajajo. Se pravi, da

gledalci odločajo, kaj se bo predvajalo. Torej ţivimo v demokraciji, pojmovanju preteţno

kot stanja, v katerem obstaja prosti trg dobrin, ponudbe in povpraševanja in na njunih

načelih določene cene, odsevajo procesi zgodnje faze kapitalizma. Zanjo je značilno

razmeroma brezobzirno prizadevanje za dobiček, ne glede na čigav račun (Petrovec,

2003: 17).

Medijske hiše ponujajo to, kar si bralci in gledalci ţelijo, tako rekoč zahtevajo v imenu

pravice do obveščenosti. Poleg tega prikazujejo resnico, golo resnico z vsemi odtenki, in

za to, da je taka, kakršna pač je, niso krivi mediji. Prav nasprotno, prav je, da ljudje

natančno zvedo, kaj se dogaja. Ni teţko dokazati, kako pravilne so take odločitve, saj

občinstvo nagrajuje medije z izvrstnimi »ratingi«. Več je resnice (nasilja), večja je

gledanost oddaj, večji je zasluţek (Petrovec, 2003: 70).

9

Medijske informacije vplivajo na naše razmišljanje in odzive. K temu lahko pripomore

novinar, ki svojemu poročanju doda del lastnega prepričanja ali usmerjenosti.

Ekskluzivne novice časopisnim hišam pogosto prinesejo več bralcev, kar pomeni večji

dobiček in večjo naklado. Novinarja lahko ţelja po uspehu pripelje do tega, da poskuša za

vsako ceno pridobiti informacijo, ne glede na novinarski kodeks in zasebnost ţrtve ali

storilca dejanja (Dobovšek, 2005).

10

5 PRIKAZ KRIMINALITETE V MEDIJIH

Mediji velikokrat pretiravajo pri prikazovanju kriminalitete v druţbi in s tem ljudem

»umetno« ustvarjajo strah pred kriminaliteto. Poleg tega poudarjanje kriminalitetne

problematike vpliva na povečane teţnje in utemeljitve, da je policistov premalo in da so

slabo opremljeni, slabo usposobljeni ipd. Takšno predstavljanje kriminalitete vodi v vse

bolj avtoritarno opravljanje policijskega dela in poudarja krizo zakonitosti in

učinkovitosti pravosodja (Meško, 2002).

Prikazovanje kriminalitete je povezano z naslednjimi značilnostmi (Meško, 2002):

Kriminaliteta belih ovratnikov predstavlja zanemarljiv deleţ v dnevnih novicah.

Socio-ekonomske značilnosti storilcev se razlikujejo od ugotovitev kriminoloških

raziskav.

Storilci, ki jih predstavlja časopisje, so presenetljivo ljudje z boljšim socialno-

ekonomskih poloţajem kot ugotavljajo kriminološke raziskave.

Poudarjanje moškega prestopništva – odklonskosti ţensk je namenjeno

pomembneje manj prostora – storilke so največkrat prikazane kot ţrtve moških.

Malo prispevkov je namenjenih razpravi o preprečevanju kriminalitete in iskanju

moţnosti za ustreznejšo socialno politiko in zmanjševanje konfliktov v druţbi ali

prispevkov, ki umeščajo kriminaliteto v širši druţbeni kontekst.

Kar se tiče kriminalitete belih ovratnikov sem mnenja, da ta trditev ne drţi pri nas – vsaj v

zadnjih časih ne (tajkuni1).

Kriminaliteta je ţe od nekdaj privlačno področje za obveščanje javnosti, ne samo o tem,

kaj se dogaja, ampak tudi zaradi zabave. Tako je predstavljanje kriminalitete vedno

večplastno. Ob tem se vedno bolj pogosto pojavlja vprašanje, ali posredovanje novic,

obvestil in različnih zgodb o kriminalu ne ustvarja tudi pogojev za njegovo nastajanje,

posnemanje na eni strani, ter moţnosti za opozarjanje nanj na drugi strani. Kriminaliteta

1 Izraz tajkun se uporablja za gospodarske mogotce, ki so si v času političnih in druţbenih sprememb

pridobili bogastvo in pomemben politični vpliv. Taki gospodarstveniki se povezujejo s spornimi posli, ki so

nepregledni. Najpogosteje se povezuje s procesom privatizacije, kjer prihaja do velikih oškodovanj

druţbenega premoţenja in pogostega neupravičenega bogatenja posameznikov (Dobovšek, 2005: 21–22).

11

vedno povzroča tudi strah. Medijsko prikazovanje zločinov in nasilja je postal prizor iz

vsakdanjega ţivljenja (Pečar, 2002).

Predstavljanje kriminalitete v medijih je odvisno tudi od vrste medija, trga in ciljne

publike. Včasih se javni mediji pokaţejo kot bolj uspešni čuvaji pravičnosti v druţbi kot

inštitucije, od katerih bi pričakovali odkrivanje kriminalitete in odklonskih pojavov

(Meško, 2002).

Mediji bolj poudarjajo določena kazniva dejanja, manj pa prikazujejo analize trendov,

vzrokov ali ukrepov. Če pa ţe prikazujejo trende oziroma gibanje kriminalitet, to ni v

zvezi z dejanskim gibanjem kriminalitete, ki ga je mogoče razbrati iz statistike o

kriminaliteti. Tri glavna protislovja, ki se pojavljajo v študijah javnih medijev in

kriminalitete in s tem policije, so (Meško, Pavlović, 1998):

Javni mediji pretirano predstavljajo kriminaliteto, ki pri ljudeh povzroča večjo

zaskrbljenost. Sem sodijo predvsem umori in spolni delikti. To ni presenetljivo,

vendar povsod ni tako. Vsekakor pa ima takšno prikazovanje »neuspešnosti«

policije ideološke posledice v dojemanju in zaznavanju policije.

Mediji se usmerjajo na kriminaliteto, ki je odkrita. Kazniva dejanja, o katerih

poročajo, so največkrat kazniva dejanja z znaki medosebnega nasilja, za katera je

znana visoka stopnja odkritosti. Večina kaznivih dejanj je objavljena po aretaciji,

manjše število pa po sodbi na sodišču.

Opisani storilci in ţrtve so v javnih medijih predstavljeni starejši, kot pa

ugotavljajo kriminološke raziskave o storilcih in ţrtvah kaznivih dejanj.

Predstavljanje kriminalitete in s tem tudi vloge policije v medijih je pogosto zavajajoče z

usmerjanjem predvsem na huda in nasilna kazniva dejanja, s poudarkom na starejših

pripadnikih višjih druţbenih slojev in ţrtev. V poročilih pogosto pretiravajo o policijski

uspešnosti v preiskovanju in odkrivanju kaznivih dejanj (Meško, Pavlović, 1998).

Ţe dolgo je znan učinek medijev na kriminalno vedenje. Prvi je opozoril na pojav

»okuţbe« s kriminalnimi dejanji in z bistveno vlogo medijev pri tem francoski sociolog

Tarde iz konca 19. stoletja. Na primer zločini Jacka Razparača. Številne analize potrjujejo

posledice medijske »popularizacije« kriminala. Če se nekje zgodi »opaţen« umor ali

12

kriminalno dejanje in o tem poročajo mediji na najbolj odmevnih straneh, potem je temu

pogosto sledila še vrsta podobnih dejanj ali poskusov dejanj (Ule, 1997: 256).

Po različnih idejah teoretikov lahko povzamemo, da so glavne značilnosti poročanja

medijev o kriminaliteti sledeče:

Namen poročanja o kriminaliteti je vplivati na javnost/posameznika – vzbuditi v

njem neka čustva, razmišljanje, dobiti nek odziv.

Bolj je dogodek bizaren in krut, zanimivejši je za medije in bo zagotovo objavljen.

Z objavljanjem nasilnih prizorov in trpljenja drugih je namen pridobiti čim več

poslušalcev, bralcev oz. gledalcev in s tem tudi večji dobiček.

Primarni cilj poročanja o kriminaliteti je dober zasluţek, ampak eden izmed

sekundarnih ciljev je tudi opozoriti ljudi na določeno nevarnost (npr. v vročih

poletnih dnevih je ob visokih temperaturah večja nevarnost kapi; v času dopustov

so tatovi bolj aktivni in mediji opozarjajo ljudi naj ne puščajo odprtih oken, naj

pustijo v času odsotnosti priţgan radio itd.).

Ena izmed značilnosti je tudi ta, da dejanja, videna v medijih, ljudje velikokrat

posnamejo, sploh so za to dovzetni otroci.

Ljudje postajamo s prevelikim gledanjem nasilnih vsebin bolj nasilni in agresivni.

S poročanjem o vse bolj naraščajoči kriminaliteti in neukrepanju policije se meče

na policijo slaba luč in v ljudeh spodbuja miselnost, da je policija nesposobna, kar

pa ne drţi.

Poročanje o kriminaliteti vzbuja strah in zaskrbljenost, pri nekaterih ljudeh se

razvije pretiran strah in anksioznost pred kriminaliteto in v vsem vidijo nevarnost.

Pri nas se poroča na zelo senzacionalističen način in imamo precej nizko kvaliteto

poročanja novic, saj je kakovost novinarskega izdelka sekundarnega pomena.

13

5.1 VPLIVI AGRESIVNIH PRIZOROV V MEDIJIH

Ţe Bandurovi poskusi v sedemdesetih letih so opozorili na pomen medijev pri

posredovanju modelov agresivnega obnašanja, saj so imeli videoposnetki in risanke enak

učinek kot realni doţivljaji. Zato so tem poskusom sledile raziskave, ki so ugotavljale

neposredno povezavo med gledanjem agresivnih prizorov na TV, videu, v kinu in med

porastom agresivnega obnašanja ljudi (zlasti otrok). Tako so bili v več poskusih otroci, ki

so gledali filmske posnetke agresivnih prizorov, pripravljeni mnogo huje »kaznovati«

svojega vrstnika kot otroci, ki niso gledali takšnih posnetkov oziroma so gledali posnetke

z miroljubno vsebino (Mummendey, v Ule, 1997: 265).

Kasneje so Leyens in sodelavci kritizirali tovrstne raziskave, češ da zanemarjajo

interakcijo oziroma skupinski učinek na otroke. Otroci niso gledali navedenih posnetkov

izolirano drug od drugega, temveč so bili medtem vpleteni v interakcije oziroma socialne

situacije. Če so bili v skupini, so se pogovarjali med seboj o posnetkih in so tako drug

drugega podpirali v agresivnih teţnjah. Zato so omenjeni avtorji v svojih raziskavah

opazovali učinke agresivnega obnašanja na pare otrok, pri čemer je bil eden od otrok

dominanten, drugi podredljiv, ali pa sta bila oba podredljiva. Učinek posnetkov z

agresivnimi prizori je deloval v smeri pospeševanja agresije le tedaj, če sta bila v paru en

dominanten in en podredljiv otrok, sicer pa ne, oziroma se je agresivnost obeh otrok celo

zmanjšala (Ule, 1997: 265).

Nekatere longitudinalne raziskave, ki so spremljale razvoj posameznikov od otroštva do

adolescence, pa so vendarle odkrile pomembno povezavo med pogostim gledanjem

filmov o nasilju v otroštvu in nasilnim obnašanjem mladih (Mummendey, v Ule, 1997:

266).

Vloga medijev, posebno filma in televizije, v socializaciji postane posebno pomembna v

najstniških letih, ko modele staršev in učiteljev zamenjajo zvezdniki in heroji s filmskih

in televizijskih platen, glasbenih scen. Obnašanje, ki ga najstniki prevzemajo, je pogosto

agresivno (Ule, 1997: 266).

Filmi, ki jih najstniki hodijo gledat v kino, zelo pogosto prikazujejo nasilje. Zvezdniki s

filmskih platen in z glasbene scene se pogosto vedejo nasilno in nedostojno. Ker se o

14

takšnem vedenju zvezdnikov v medijih veliko poroča, se veliko najstnikov zgleduje ravno

po tem. Če se lahko zvezdniki vedejo agresivno, zakaj se ne bi smeli oni. Kadar pa je s

strani zvezdnikov organiziran npr. dobrodelni koncert, se to v medijih le mimogrede

objavi. Na ţalost takšne novice nikoli ne pridejo na prve strani časopisov in časnikov.

Odvisnost javnosti od medijev se lahko pri posameznikih spreminja v pravo zasvojenost.

Odvisni postanemo od lepo oblikovanih sporočil tako kot od zdravil. Z njimi sprejemamo

nujno dnevno dozo sugestij, ki praviloma dosegajo tisto stanje obvladanosti, ki jo od ljudi

pričakujejo njihovi gospodarji (Ule, 1997: 150).

5.2 NASILJE V MEDIJIH

Ali je dandanes nasilja res več, kot ga je bilo v prejšnjih časih? Človeštvo se je izjemno

tehnično razvilo, prav tako so se spremenile tehnične razseţnosti nasilja. Obseg grobega

poseganja v sočloveka, ki povzroči bolečino ali smrt, se tako povečuje, kot narašča

število prebivalcev na svetu. Včasih so mnoţično zastrupljali in poţigali, danes raje

uporabljajo bombe. Spolno nasilje je ţe od vekomaj, ljudi koljejo na enak način, kot so jih

pred tisočletji. Spremenila pa se je druţbena obravnava nasilja in njegove reprezentacije.

Mnoţični mediji nasilje prikazujejo tako v resničnostnih kot v fikcionalnih, izmišljenih

besedilih. Devetdeseta leta pa so iznašla še mešanico obojega in z »Reality-TV« v

industrijo zabave pripeljala nove amaterske moči ter še razširila krog občinstva,

navdušenega za akcijo, katastrofe in kriminal. Ker je v druţbi toliko nasilja, so tudi naše

podobe napolnjene z njim. Tako prepričujejo uredniki, novinarji in drugi medijski

producenti tiste, ki protestirajo, da je prikazov nasilja v mnoţičnih občilih preveč. Trditev

seveda ne drţi. Drţi pa čarobna formula novinarstva povsod po svetu, ki pravi: »Slaba

novica je dobra novica.« Zato bo reporter med dvema pozivoma, ki bosta sporočila slabo

oziroma dobro novico, ţe avtomatično, rutinsko pohitel na kraj dogajanja, kjer se je

zgodilo nekaj slabega. Če npr. v uredništvo telefonirajo, da so pred šolo zaklali mladega

fanta, po drugem pa kličejo iz doma starejših občanov, kjer imajo stoletnika, je

»profesionalna odločitev« jasna – fotoreporter gre na krvavo prizorišče. Psihologi

pojasnjujejo, da človek rad sodeluje pri trpljenju, bolečini, nesreči drugega zato, ker se s

tem sproţi varovalni mehanizem v smislu: vidiš, ti si pa še ţiv in zdrav (Košir, Ranfl,

1996: 84).

15

Problem nasilja v medijih je vse bolj zaskrbljujoč, saj so rezultati opravljenih raziskav

pokazali, da le ta na več načinov vpliva na občinstvo. Nekateri ljudje postanejo sami bolj

agresivni, drugi bolj preplašeni in s tem tudi bolj ranljivi in dovzetni za nasilje, nekateri

pa izgubijo občutek, da je z nasiljem kaj narobe, postanejo preprosto manj ali celo

neobčutljivi za nasilje. Ugotovljeno je bilo, da so komercialne televizijske postaje bolj

nagnjene k prikazovanju nasilja in da ga uspešno trţijo. Podobno je tudi s časopisi. Znašli

smo se v času, ko se nasilje vse bolje prodaja. Tudi nemški raziskovalci so ugotovili, da

obstaja vzajemni učinek med uporabo medijev in učinkov medijev: pri ljudeh, ki se bolj

bojijo kriminalitete, je večja verjetnost, da bodo izbrali televizijski program s

kriminalitetno vsebino, pa čeprav gledanje takih programov vpliva na nivo strahu pred

kriminaliteto (Meško, Eman, 2007).

Avstralski inštitut za kriminologijo je objavil študijo Melanie Brown o nasilju v medijih

(Brown, v Petrovec, 2003: 10). Študija navaja poglavitne ugotovitve:

gledanje nasilja je povezano z naraščanjem agresivnosti, z zmanjševanjem

občutljivosti za nasilje in z naraščanjem strahu pred kriminaliteto;

nasilje v javnih medijih utegne vplivati na nasilna kazniva dejanja, vendar to

nasilje ni edini razlog; obstaja vrsta vplivov na nasilno vedenje;

nekateri ljudje utegnejo posnemati nasilno vedenje, ki ga vidijo na televiziji ali na

videu;

razmerje med opazovanjem nasilnih prizorov in nasilnim vedenjem je dvosmerno:

agresivni ljudje pogosteje gledajo nasilne prizore in ljudje, ki opazujejo nasilne

prizore, so pogosteje nasilnega vedenja;

za učinkovanje nasilnih prizorov so najbolj dovzetni otroci, za njimi pa mlajši

polnoletniki; moški so nekoliko dovzetnejši za vplive nasilnih prizorov kot

ţenske;

kljub morebitnemu vplivu nasilja v javnih medijih na nasilje v druţbi ni povsem

jasno, ali je ta vpliv zelo pomemben v primerjavi z drugimi morebitnimi vplivi,

kot so na primer druţinske razmere, nasilje in zlorabe v druţinskem krogu, vpliv

staršev, revščina, vzgoja, rasizem, kulturna dezintegracija ali jemanje drog.

Novinarska raziskava (Holland, v Petrovec, 2003: 10), objavljena maja 1999, je pokazala

sledeče ugotovitve:

16

večina Američanov je prepričanih, da bi morala drţava več storiti za omejevanje

nasilja v televizijskih oddajah, filmih, glasbi, na internetu in v video igricah;

vlada bi morala urediti objavljanje na internetu;

za cenzuro medmreţja se je izreklo 65 % vprašanih.

5.3 SPOLNO NASILJE V MEDIJIH

V medijih so na splošno ţrtve nasilja moški, ţenske pa so večinoma tarče spolnega

nasilja. Značilno je tudi, da se ţrtve neseksualnega nasilja ponavadi aktivno upirajo, ţrtve

seksualnega nasilja pa se upirajo pasivno ali tolerirajo nasilje, usmerjeno proti njim

(Sampson, v Ule, 1997: 269).

Ugotovitve raziskav o nasilju v medijih, posebej spolnem nasilju, odraţajo in podpirajo

najbolj patriarhalna stališča do ţensk. Moški so preko medijev nagovarjani, naj vidijo

ţenske kot sprejemljiv objekt svoje jeze, naj instrumentalizirajo spolnost in naj sprejmejo

nekatere od prevladujočih kulturnih mitov (npr. o posilstvu – »ţenske so prosile za to«)

(Ule, 1997: 269).

Spolna kriminaliteta zbuja še posebno pozornost. Pri tem se potrjuje dejstvo, da pisanje

marsikaj pove o avtorju in o uredniški politiki, ki spodbuja pisanje prav določene vrste ali

pa ga vsaj dopušča. Marsikateri novinarji pišejo o spolnih zlorabah otrok, posilstev in

podobno zelo podrobno, ţe čez mejo dobrega okusa, povsem nepotrebno. In tako v bralcu

vzpodbudijo bes, sovraštvo, jezo (Petrovec, 2003: 20).

Bolj je zgodba bizarna, raje mediji pišejo o njih. V zadnjem letu je bila zelo popularna

zgodba o Josephu Fritzlu, ki je svojo hčer Elizabeth dolga leta mučil, posiljeval in jo imel

zaprto v kleti. V ujetništvu pa mu je rodila sedem otrok in enega, ki se je rodil mrtev, naj

bi seţgal.

Podoben primer se je zgodil tudi pri nas v okolici Ptuja, kjer je oče več let zlorabljal svojo

hčerko, ki mu je pri petnajstih letih tudi rodila otroka.

Pred zelo kratkim časom je prišla v javnost novica o t.i. »ameriškem Fritzlu«, ki je še

precej sveţa in zelo aktualna. V ameriškem primeru je bivši zapornik ugrabil 11-letno

deklico, jo dolga leta zadrţeval v majhni baraki, jo redno spolno zlorabljal in ji zaplodil

dve hčerki.

17

Najbolj sveţa pa je zgodba iz Avstralije, kjer naj bi oče 30 let spolno zlorabljal svojo

hčer; v incestu mu je rodila štiri otroke, vsi imajo zdravstvene teţave, ena deklica je

umrla.

Vse te zgodbe so bile in so še vedno v medijih zelo odmevne – informativne oddaje je

gledalo več milijonov ljudi, časopisi so dosegali največje naklade, novinarji s celega sveta

so hodili na območja, kjer na bi se ta grozodejstva dogajala in ni ga bilo medija, ki o teh

dogodkih ne bi poročal.

V takšnih zgodbah mediji preveč dokumentirajo in izpostavljajo neokusne podrobnosti o

raznih spolnih zlorabah, posilstvih. Prav tako domnevne storilce ţe vnaprej obsodijo,

medijsko linčajo, nadejajo jim različne vzdevke – pošast, spolni iztirjenec, pohotneţ,

monstrum, spolni manijak, nepotešeni bik … V primerih, ki sem jih navedla zgoraj, je

skoraj zagotovo, da so domnevni storilci tudi krivi, toda v nekaterih primerih ni tako in se

lahko osumljenega z medijskim linčem po nedolţnem etikira in se mu naredi velika škoda

za vse ţivljenje, ki je ne more popraviti nobeno opravičilo. Osumljeni naj bi veljal za

nedolţnega dokler se mu tega ne dokaţe. Mediji objavljajo samo to, kako je moţno, da

obstajajo »takšna ničvredna bitja«, malo medijev pa se sprašuje, kaj je privedlo te ljudi v

takšna dejanja, kakšno otroštvo je imela ta oseba ... Kajti zagotovo obstaja več

dejavnikov, da prihaja do takšnih hudih dejanj.

Spolni napadi, spolne zlorabe in posilstva zagotavljajo medijskim hišam velik povraten

odziv poslušalcev, bralcev oz. gledalcev in s tem tudi bajne vsote denarja. Lahko rečemo,

da so mediji precej povezani s spolnim nasiljem oz. odvisni od njega, saj jim šokantne

resnične zgodbe prinašajo pozornost ljudi in s tem omogočajo tudi njihov obstoj.

Kar naprej slišimo v medijih o novih primerih spolnega nasilja in se zdi, kot da je

spolnega nasilja vedno več. Ampak ni ravno tako. Spolne zlorabe in posilstva so se

dogajala ţe davno v preteklosti, le da niso bila razkrita in je bilo to nekaj normalnega,

danes pa mediji in javnost spolnemu nasilju namenjata znatno več pozornosti.

Čeprav so nekatere podrobnosti o spolnem nasilju v medijih povsem nepotrebne, menim,

da je prav, da mediji poročajo o spolnih škandalih do neke mere ter s tem vzpodbujajo in

aktivirajo pristojne sluţbe k ukrepanju in k večji pozornosti tem oblikam kaznivih dejanj.

18

Po drugi strani pa se s poročanjem o spolnem nasilju izobraţuje javnost, da so takšna

dejanja nizkotna in sramotna, ki ne bi smela doleteti nikogar.

Poleg ţe vsega navedenega pa se mediji premalo posvečajo k preprečevanju te vrste

kriminalitete – morali bi preusmeriti pozornost v iskanje različnih rešitev.

Specifične značilnosti poročanja medijev o spolnem nasilju po mnenju Petrovca

(Petrovec, 2003: 20–28) in Jewkesove (Jewkes, 2007: 111–118) so:

Nekateri novinarji poročajo o spolnem nasilju zelo nazorno, s pikantnimi

podrobnostmi, tudi s kakšnimi fotografijami, kar v ljudeh povzroči gnus, odpor in

agresijo do storilcev.

Mediji povzročajo velik »bum« z opozarjanjem javnosti na pedofilske mreţe in

hkrati še dodatno krepijo strah pred neznanci. Opozarjajo mlade druţine na

nevarnost pedofilov, ki preko različnih spretnih strategij privabijo in izkoristijo

otroško naivnost in nedolţnost.

Ob branju, poslušanju, gledanju zgodb o spolnih zlorabah in posilstvih lahko v

sprejemniku povzroči neprijetne in boleče predstave.

Nekateri novinarji imajo ţeljo po ustvarjanju specifičnih odzivov pri javnosti oz.

posameznikih – gre za nekakšno patologijo po storjenem kaznivem dejanju.

Standardni opisi medijev o ţenskah, ki zagrešijo huda kazniva dejanja so: spolno

zatirane, pomanjkanje fizične privlačnosti, zlobne matere, nore krave, zlobne

manipulatorke.

Velikokrat mediji poročajo o posiljenih ţenskah s pikrimi pripombami v smislu

»saj ni čudno, da je bila posiljena, samo poglejte, kako je bila oblečena«.

Če bo naredila kaznivo dejanje z znaki spolnega nasilja ţenska, bo ţenska s strani

medijev in javnosti veliko ostreje obsojana, kot pa če bi takšno dejanje storil

moški.

Novinarski prispevki o znanih ţenskah s seksističnimi komentarji (kamera je

počivala na njenih dojkah, njeni napihnjeni baloni so kar vabili …) so vsekakor

znak nekakšnega verbalnega spolnega nasilja.

Znani pevci in pevke, ki se pojavljajo v medijih, vzbujajo pozornost z banalnimi

besedili v svojih pesmih, ki so polne seksizmov in vulgarizmov.

19

5.4 MEDIJSKO POROČANJE O ŠKANDALIH IN KORUPCIJI

Mediji imajo zelo tesne vezi s korupcijo, saj včasih sluţijo tudi kot orodje za

preprečevanje korupcije na mnogo neposrednih ali posrednih načinov, včasih pa so tudi

sami tarča korupcije. Raziskava javnega mnenja o korupciji v Sloveniji je pokazala, da

ljudje dobijo večino informacij o korupciji od medijev in da jim najbolj zaupajo tudi v

primeru boja zoper korupcije. Tako mediji dvigujejo ozaveščenost javnosti o nevarnostih,

ki jih korupcija povzroča druţbi. Nadalje pa prav pri nekaterih ključnih primerih, ko

policija in drugi pristojni organi uporabijo vse moţnosti, prav raziskovalno novinarstvo

lahko odkrije kakšen ključen indic ali dokaz ter z objavo pripomore pri uspešnem

reševanju primera (Meško, Eman, 2007).

Vloga medijev pri odpravljanju kriminalitete, predvsem pa korupcije, je v svetovni

javnosti vse bolj poudarjena, na kar opozarjajo mednarodne organizacije in številne

konference. Mediji lahko opozorijo tako javnost, kot tudi organe pregona na posamezne

primere korupcije in jih spodbudijo k začetku preiskave. Korektno in pravočasno

poročanje o korupciji je večkrat bolj učinkovito kot katerakoli druga oblika odpravljanja

korupcije. S poročanjem povečamo občutljivost ljudi do tega pojava, da pozovejo

pristojne, naj ukrepajo in se korupciji zoperstavijo (Dobovšek, 2005).

Za primer korupcije v Sloveniji bi navedla afero Patria.

5.5 MITI O KRIMINALITETI

Miti o kriminaliteti nastajajo na neznanstveni podlagi, na podlagi ustnega izročila –

pripovedovanja zgodb o storilcih, kriminaliteti, sodbah, prestajanju zaporne kazni.

Največkrat gre za senzacionalne zgodbe, ki pri ponovnem pripovedovanju pogosto dobijo

nov pomen, za nekatere ljudi pomenijo edino resničnost o kriminaliteti in ţivljenju in delu

storilcev kaznivih dejanj. Miti o kriminaliteti nastajajo z izmišljanjem »resnic« o storilcih

kaznivih dejanj in kriminaliteti kot tudi s spreminjanjem in izkrivljanjem dejanskih

resničnih, pomembnih informacij. To pa lahko vodi v druţbene in politične probleme

(Meško, 2000).

20

Ustvarjalci mitov o kriminaliteti so mnoţični mediji, vladni usluţbenci, policisti in

nevladne organizacije, največjo moč pa imajo mnoţični mediji. Mediji izberejo in

predstavljajo zanimive primere v zvezi s kriminaliteto za »javno porabo«. Izbira primera

je odvisna od novinarja, ki se odloči prikazati primer. Izbira primera ali dogodka je

pogojena tudi s tekmovalno naravnanostjo sodobnih medijev in trţno vrednostjo

informacij. V zvezi s tem je treba omeniti ustvarjanje senzacij in marketinško usmerjenost

medijev (Meško, 2000).

Najbolj pogoste tehnike, ki jih uporabljajo po ustvarjanju mitov o kriminaliteti so (Meško,

2000):

Ustvarjanje stereotipov o storilcih kaznivih dejanj – ta praksa vsebuje

predstavljanje kriminalitete kot enodimenzionalnega in nedinamičnega pojava.

Predstavljanje mnenja kot dejstva – ta praksa vsebuje predstavljanje osebnega

mnenja v medijih kot dejstva.

Pozitivistično potrjevanje mnenj – ta dejavnost vsebuje zbiranje informacij, ki

potrjujejo nikogaršnje mnenje o storilcih kaznivih dejanj, kriminaliteti, delu

policije, sodstva, zaporov.

Terminologija, ki vsebuje vrednostne sodbe – sluţi etiketiranju storilcev in/ali

ţrtev kaznivih dejanj.

Selektivno predstavljanje dejstev – ta oblika se kaţe v pristranskem prikazovanju

problema.

Upravljanje z informacijami – v procesu urejanja informacij oz. prispevka urednik

zbira privlačne, senzacionalne primere, ki so bolj zanimivi za bralce in se nanašajo

na serijske umore, ugrabitve otrok, nasilne moţe, manj pa na ostalo kriminaliteto.

Nedokumentirano sklicevanje na avtoritete – vprašljive reference z zavajanjem

javnosti s pomočjo nedokazljivih virov.

Predstavljanje dejstev brez navedbe ustreznih okoliščin – oblika »hipotetične

razlage« problema.

Selektivno intervjuvanje – gre za opravljanje intervjujev s strokovnjaki o perečem

problemu in za zlorabo mnenj enega ali dveh kriminologov ter predstavljanje teh

mnenj kot mnenja celotne strokovne kriminološke javnosti.

Miti o kriminaliteti so edinstveni in so proizvod druţbenih, političnih in gospodarskih

razmer v določenem času in prostoru. Javnost mora biti pripravljena sprejeti mit kot

21

resnico. Včasih je vodilni ustvarjalec mitov vlada, drugič so to mediji, ki se odzivajo na

mite vlade ali nevladnih organizacij ali pa jih ustvarijo sami (Meško, 2000).

Najbolj znani primeri mitov o kriminaliteti so Jack Razparač, umor Johna F. Kenedy-a,

teorija zarote, Iluminati – Ţidje vladajo svetu.

22

6 POSLEDICE MEDIJSKEGA PRIKAZOVANJA

KRIMINALITETE

Številne raziskave, ki jih navaja Potter, dokazujejo neposredni vpliv medijskega nasilja na

povečanje dejanskega nasilja v druţbenem okolju. Ko so na kakšno območje vdrli

televizijski programi z izrazito nasilno vsebino, je bilo mogoče v razmeroma kratkem

času opaziti povečan obseg resničnega nasilja v istem prostoru (Petrovec, 2003: 9).

Izjemno pozitivni in negativni vidiki razvoja medijev se prepletajo, pomembno pa je, da

spoznamo prednosti in jih vključimo v kakovostnejši razvoj druţbe. Namesto na

omejevanje medijskih vsebin se moramo osredotočiti na izrabo tistih izjemnih prednosti,

ki jih mediji lahko prispevajo k pozitivnemu druţbenemu razvoju. Mediji so del

razvijajoče se druţbe in otroci spadajo v tisto druţbeno skupino, ki bi ji morali posvečati

posebno pozornost pri sprejemanju medijskih vsebin.2

6.1 POSLEDICE ZA POSAMEZNIKA/JAVNOST

Poročanje medijev o kriminaliteti ima za različne posameznike/javnost različne posledice.

Nekateri so dovzetnejši ob poslušanju, branju, gledanju kriminalnih vsebin in postanejo

bolj nasilni, vzkipljivi, nepotrpeţljivi, nekateri pa ne občutijo nobenih hujših posledic.

Dom, skupnost in kraj, kjer ljudje bivajo, kar precej vplivajo na strah pred kriminaliteto in

na posamezno gospodinjstvo. Televizija ima velikokrat odločilen vpliv na gospodinjstvo,

na izpostavljenost in razumevanje medijev o kriminaliteti. Lahko jo razumemo kot

sredstvo za preţivljanje druţinskega ţivljenja, kot glavni vir za prosti čas in uţitek,

slabost pa je odmik od resničnega ţivljenja (Banks, 2005).

Mark Banks iz Univerze v Manchestru je naredil intervju med dvema britanskima

druţinama o spremljanju mnoţičnih medijev, druţino Kent in druţino Henshaw. Druţina

Kent je gledala televizijo ves prosti čas, in sicer od raznih nadaljevank, nanizank, poročil.

Televizija je bila priţgana od prihoda iz šole ali sluţbe pa vse do večera. Druţina

2 http:\\mediawatch.mirovni.institut.si, 20. 6. 2009.

23

Henshaw pa je v strahu pred kriminaliteto gledala samo določene programe (ponavadi

nenasilne) po televiziji in še to vedno skupaj – otroci samostojno nikoli niso gledali

televizije. Medtem ko je prva druţina gledala raznovrstne programe ne glede na vsebino,

redno poslušala lokalni radio in brala vsakodnevna časopise, je druga druţina zelo pazila,

da niso bili gledani programi z nasilno vsebino. Prva druţina je dovolila svojim otrokom,

da gledajo, kar ţelijo in so bili izpostavljeni kriminalnim vsebinam, medtem ko druga

druţina ni tega dovolila niti v najmanjši meri, saj jim je bila zelo pomembna varnost

svojih otrok. Kentovi so tudi zelo predano sodelovali s skupnostjo, čutili so se dolţne

»dati« nekaj skupnosti, pri druţini Henshaw je bila opazna goreča predanost

tradicionalnim moralnim vrednotam, povezanost s skupnostjo in njihova prevladujoča

tema je bil kriminal in borba proti njemu (Banks, 2005).

Banks ugotavlja, da je pri druţini Kent opazno spremljanje različnih medijev; televizija je

zanje pozitivni medij, ki zagotavlja informacije in zabavo ob raznolikih temah

spremljanje vsakodnevnih obvestil pa jim daje različna znanja o kriminalu. Kentovi

izpodbijajo dejstvo, da preveč gledanja televizije oz. spremljanje novic o kriminalu

povzroča pretiran strah pred kriminaliteto. Za njihovo gospodinjstvo pomeni gledanje

televizije pridobivanje koristnih informacij in izobraţevanje. Le nekaj gledanih

programov – nadaljevank, filmov vzbuja skrb, da je njihova gledanost televizije

previsoka. Bili so ţrtve vandalizma in so mnenja, da neposredne izkušnje s kriminalom

preţenejo strah pred kriminaliteto in tudi drugih druţbenih skupin niso stigmatizirali.

Mediji jim dajejo vir za pogovor in dialog z druţino ter s prijatelji o vsakdanjem

ţivljenju. Takšen odprt in refleksiven pristop s sodelovanjem v lokalnih dejavnostih

omogoča, da »je nekaj« v skupnosti. Sodelovanje z lokalnimi oblastmi, s skupnostjo daje

globok občutek pripadnosti in omogoča kritičen odnos do medijev, kar vodi v »razumno«

obravnavanje kriminala (Banks, 2005).

Pri druţini Henshaw pa Banks ugotavlja, da ne ţelijo biti obveščeni preko medijev o

nasilju, za njih je gledanje televizije zelo slaba navada. Vplivi medijev na njihov strah

pred kriminaliteto so bolj posredni, saj se namerno izogibajo spremljanju kriminalitete

preko medijev, vztrajno pregledujejo oz. nadzirajo, katere vsebine bodo gledane na TV

ekranih. Zaradi nenehnega izogibanja spremljanja realnega ţivljenja, v katerem je polno

nasilja, se vidi učinek pretiranega strahu pred kriminaliteto – »v zunanjem svetu je samo

24

nevarnost«. Druţina sodeluje v skupnosti in se vneto bori proti kriminaliteti. So mnenja,

da tujci močno ogroţajo varnost v okolici (Banks, 2005).

Kljub ugotovitvam Banks-a sama menim, da je druţina Kent otrokom dovolila preveč

gledanja TV-ja in hkrati tudi preveč nasilnih vsebin in je s tem otroke preveč izpostavila

vplivu povzemanja kriminala. Druţina Henshaw pa je pretiravala z omejevanjem

gledanih programov in je s tem ogrozila otrokovo samostojnost in samokritičnost ter jih

»zavijala v vato« v vednosti, kot da kriminal ne obstaja.

Obe druţini sta napačno pristopali do uporabe mnoţičnih medijev, ena je preveč

prisostvovala pri poročanju o kriminaliteti, druga premalo.

Ţivimo v svetu, kjer je veliko nasilja, zato ni dobro otroke in sebe še bolj izpostavljati

vplivom kriminala z gledanjem nasilnih vsebin, a tudi v strahu pred kriminaliteto ni dobro

vzgajati otroke v vednosti, da nasilje in grozote tega sveta ne obstajajo. Kajti ob vstopu na

samostojno pot ob nepripravljenosti na krut in realen način ţivljenja lahko nastanejo hujše

posledice za posameznika.

Upoštevaje prav mogoči vpliv nasilnih prizorov na posameznike v druţbi, a zavedajoč se,

da na različne ljudi nasilje različno vpliva, se politika, ki bi hotela delovati omejevalno na

nasilno vsebino, srečuje z dvema izzivoma. Prvi je osveščanje gledalcev o vplivih nasilja,

drugi pa izogibanje mehanizmom, ki bi lahko sproţili nezaţeleno vedenje pri

dovzetnejših gledalcih (Petrovec, 2003: 11).

6.2 POSLEDICE PRI OBLIKOVANJU POLITIK

Politiki sprejemajo zelo pomembne odločitve – zakone in uredbe za drţavo in za ljudi. S

svojimi glasovi v parlamentu lahko usodno vplivajo pri sprejemanju pomembnih

odločitev ali pa zelo škodujejo drţavi oz. navadnim drţavljanom. Politiki se veliko

pojavljajo v medijih, so ves čas na vidiku javnosti, njihovo delo se javno ocenjuje v

časopisih, po radiu, televiziji, na internetu, zato morajo skrbno paziti vsak svoj korak.

Druţbene in kulturne spremembe v 70. letih so privedle do nastanka kazenskega

populizma, ki se je razširil čez večji del sodobne druţbe. Pri kazenskemu populizmu gre

25

za različne vidike razpoloţenja, občutke javnosti in izraţa pomembne in ločene segmente

javnosti: ni javnega mnenja na splošno, temveč tiste segmente, ki menijo, da so bili

prezrti s strani vlad. Kazenski oz. penalni populizem je privedel do močnejših povezav

med politiki in tistimi, ki govorijo v imenu javnosti – različna socialna gibanja, gibanja

proti kriminalu, ţrtve kaznivih dejanj … Vzpon kazenskega populizma se razlikuje od

druţbe do druţbe glede na njihov lokalni vpliv (Pratt, 2007: 1–6).

Vlade dovoljujejo kazenskemu populizmu, da vpliva na razvoj politike in se manj

zanašajo na strokovnost in znanje javnih usluţbencev in akademikov. Te spremembe so

najbolj vplivale na razvoj politike na področju spolnih deliktov, mladostniškega

kriminala, povratnih kriminalcev in na asocialno vedenje. Kazenskega populizma ne

smemo razumeti le v smislu lokalnega političnega oportunizma, ki kupuje volilne glasove

politikov z resnim in vnetim govorjenjem o preprečevanju kriminalitete. Seveda, politiki

te moţnosti izrabijo, ampak posledice penalnega populizma so veliko bolj daljnoseţne,

kot pa izkoriščanje politikov javne odločitve sebi v prid (Pratt, 2007: 7–10).

Kot politični odločevalci so izpostavljeni različnim vplivom. Javnost in mediji večkrat

skušajo zelo ostro vplivati na njihove odločitve oz. jim nakazati, kako naj glasujejo. Prav

tako so izpostavljeni groţnjam uţaloščenih posameznikov, groţnjam iz krogov

podzemlja. Velikokrat so poleg politikov samih, ogroţene tudi njihove druţine, zato

morajo politični odločevalci vsako njihovo odločitev dobro in temeljito premisliti, kajti

posledice so lahko zaradi različnih vplivov drastične (Pratt, 2007: 82–85).

Potrebno je omeniti tudi, da so za izvolitev nekega politika zelo pomembni mediji – od

njih je odvisno, kakšno medijsko podobo so ustvarili politikom in na podlagi tega se

potem volivci tudi večkrat odločijo.

Politični voditelji pozorno in velikokrat s strahom čakajo, kaj bo o njih in sploh o

druţbenih razmerah prineslo novega dnevno časopisje (Ule, 1997: 449).

Vpliven politik lahko s svojim govorom, dobrim načrtom o boju zoper kriminaliteto

odločilno vpliva na javnost in jo vzpodbudi k boju zoper kriminal in k spoštovanju

zakonov (Pratt, 2007: 20–21).

26

Poleg kritik in opozoril s strani medijev in javnosti pa znotraj le teh delujejo različne

populistične in elitne skupine, ki budno spremljajo različne politične odločitve, jih

komentirajo, kritizirajo in opozarjajo na pomanjkljivosti.

6.2.1 POPULISTIČNE SKUPINE

Populistične skupine protestirajo v svojem imenu in zagovarjajo svoje interese ali interese

drugih ter kritično razmišljajo in v medijih na glas presojajo o nekaterih spornih

odločitvah vlade, gospodarstvenikov ali katerih drugih akterjev. Ob nespoštovanju

človekovih pravic se včasih zelo burno odzovejo na kršitve in opozarjajo na luknje v

zakonu in vzpodbujajo k izpolnjevanju socialnih rešitev v prihodnosti. Nekatere

populistične skupine opozarjajo na različno problematiko: spolno kriminaliteto, nasilje

med mladimi, nasilje nad starejšimi, prometno problematiko, korupcijo (Pratt, 2007: 21).

Prav je, da obstajajo takšne neformalne skupine, ki opozarjajo na različne vrste

problematik v našem ţivljenju ter s svojimi govori in različnimi protesti opozarjajo nase

ter obenem opozorijo medije in javnost na različne napake drţavnih organov, politikov,

podjetij in drugih subjektov, saj le tako lahko javnost tudi ukrepa.

Se pa pogosto zgodi, da takšne neformalne skupine tudi nasilno nastopijo proti oblasti. To

se je pred kratkim dogajalo v Grčiji in Franciji. Včasih se zgodi, da takšne neformalne

organizacije prerasejo svoje okvire in začnejo z organiziranim bojem proti oblasti. Tako

so se v Grčiji začele oblikovati različne komunistične frakcije, ki nasilno nastopajo proti

grški oblasti.

Ţe zelo dolgo tradicijo terorističnega boja proti oblasti imata ETA v Španiji in IRA na

Severnem Irskem.

6.2.2 ELITNE SKUPINE

V elitne skupine se zdruţujejo posamezniki, ki izstopajo po druţbenem poloţaju,

pomembnosti, kakovosti (SSJK) – pomembni politiki, vplivni gospodarstveniki,

ekonomisti, pravniki, zdravniki, razni izobraţenci in drugi pomembneţi ter skušajo

izvajati monopol nad drţavo, gospodarstvom in ostalimi resorji (Pratt, 2007: 53).

27

Včasih poskušajo elitne skupine na različne načine vplivati na delo in odločitve vlade,

ministrstev, sodišč in drugih resorjev ter jih oblikovati sebi v prid. Prav tako poskušajo

elite vplivati na mnoţične medije in jim ukazovati, kaj naj objavijo in kaj ne. V primeru

neupoštevanja so včasih uredniki oz. novinarji deleţni resnih groţenj (primer: slovenski

tajkuni).

6.3 UČINKI MEDIJEV NA STALIŠČA DO NASILJA

Eden najbolj znanih raziskovalcev psihologije agresivnosti in nasilja Berkowitz tudi

opozarja, da moramo razlikovati med kratkotrajnimi in dolgotrajnimi učinki nasilja v

medijih na publiko. Kratkoročni učinki se hitro izgubijo, dolgoročni pa se pojavijo šele

čez čas (Ule, 1997: 266).

Raziskave kaţejo, da mediji s predstavljanjem in popularizacijo agresivnih dejanj

povečujejo asociacijo med gledanim (poslušanim, prebranim) in lastnim agresivnim

vedenjem gledalca (poslušalca, bralca). Ne podpirajo neposredno agresivnega obnašanja

javnosti, temveč krog asociacij, ki podpira ali utrjuje nagnjenje k agresiji (Berkowitz, v

Ule, 1997: 266).

Povezava med mediji in agresivnostjo je torej zelo posredna, vendar je ne smemo

zanemariti. Kolikor pomembnejša ja kakšna oddaja na TV za gledalca, toliko večja je

njena asociacijska moč. Kratkoročni učinki medijev na agresivno vedenje med publiko so

toliko večji (Ule, 1997: 266) ,

če prikazano kriminalno nasilje ni bilo kaznovano,

če nasilje ni bilo prikazano kot neupravičeno ali neprimerno,

kolikor bolj je bila v ospredju oddaje sama agresija in ne drugi vidiki dogajanja,

kolikor manj se je publika sposobna duševno distancirati od gledanega ali

poslušanega, npr. zato, ker v oddaji ni bilo rečeno, da prikazani dogodki niso

realni.

Čeprav učinki medijev običajno hitro zbledijo, pa se lahko okrepijo, če se ponavljajo.

Pomemben dolgoročni učinek stalnega prikazovanja agresivnih prizorov v medijih je

postopna rast relativne ravnodušnosti do vsakovrstnega nasilja med publiko. Zdi se, kot

28

da je agresija nekaj vsakdanjega in prikladnega za ţivljenje. Pogosto gledanje nasilnih

prizorov na TV torej ne poveča le pripravljenosti gledalcev, da se obnašajo agresivno.

Učinki medijev niso samo eksplicitni. Bolj usodne in dolgoročne posledice na velik del

javnosti imajo prikriti učinki medijev. Socialnopsihološke raziskave so pokazale, da je

eden najbolj razširjenih učinkov medijske prezentacije agresivnih obnašanj in nasilja

izoblikovanje stališč do nasilja. Pride do povečane neobčutljivosti (desenzibilizacije) na

agresivnost. Raziskave namreč dokazujejo, da gledalci, ki na TV vedno znova gledajo,

kako se konflikte razrešuje z nasiljem, sprejmejo nasilje kot način za reševanje problemov

oz. kot del vsakdanjega ţivljenja. Seveda so stališča do agresije odvisna še od drugih

kulturnih, situacijskih in osebnostnih dejavnikov, ne zgolj od gledanja nasilnih prizorov

na TV (Ule, 1997: 266–267).

Lahko pa pride tudi do drugega učinka, da ljudje v svojem ţivljenju precenjujejo

nevarnost, se počutijo pretirano ogroţene, postanejo nezaupljivi do drugih, terjajo stroţje

kazni za nasilneţe. Tak odziv na medijsko prezentacijo nasilja je značilen predvsem za

starejše ljudi, oz. za tiste, ki imajo zoţene stike z realnostjo, ki so bistveno odvisni od

medijsko konstruirane realnosti. Raziskave so tudi pokazale, da se ta stališča ujemajo s

konservativnimi pogledi na svet (Mummendey, v Ule, 1997: 267).

Krahê (Krahê, v Ule, 1997: 267) trdi, da se pojavljajo naslednji psihološki učinki, ki

povečujejo našo agresivnost, če smo izpostavljeni nasilju v medijih:

pojav agresivnih misli in občutkov;

pridobivanje vzorcev vedenja;

slabitev zadrţkov in zavor proti agresivnosti;

desenzibilizacija za trpljenje in bolečine ţrtev nasilja.

Psihični učinki naravnih mnoţic in javnosti so si zelo podobni. V obeh primerih se

zapremo pred razumom, obvlada nas strast sledenja sprejetim sporočilom, odprti smo za

vsakovrstne sugestije. V obeh primerih gojimo enake iluzije vsemoči, pripravljeni smo na

enako pretiravanje v sodbah in emocijah, podlegamo enakim občutkom sile in sovraštva,

prav tako, kot bi bili pravkar na ulici ali kje drugje zbrani v veliko mnoţico, ki posluša

svojo vodjo. Razlika je predvsem v tem, kako se vzpostavi mnoţična sugestija: ali z

interakcijo na bliţino – v mnoţici na trgu vsakdo opazuje in posnema druge ljudi poleg

sebe ali z interakcijo na daljavo – z močjo medijev (Ule, 1997: 450).

29

6.4 VPLIV MEDIJEV NA AGRESIVNO VEDENJE

Vpliv medijev je dvostopenjski. Najprej gre za neposredni vpliv na bralce, poslušalce,

gledalce. Bralci, poslušalci ali gledalci so potencialni sogovorniki v medosebnih

pogovorih. Nato pa sledi posredni vpliv medijev skozi nadaljnje pogovore (če do njih

pride) bralcev, poslušalcev in gledalcev. V teh pogovorih se še poglablja vpliv medijev,

saj občinstvo razpravlja o temah, ki jih sugerirajo mediji, in tudi na načine, kot jih le-ti

podajajo in sugerirajo (Ule, 1997: 449–450).

Sampson (1991) na osnovi dotedanjih raziskav medijev in agresivnosti predpostavlja tri

moţne učinke medijev na posameznika (Ule, 1997: 268):

pridobitev oz. razvoj agresivnosti – pomeni vlogo medija pri učenju oblik in

socialnih funkcij agresivnega obnašanja. Mediji nam posredujejo splošne socialne

modele reševanja konfliktov, sproščanja frustracij, jeze, strahov ... Kot pravi

Huesmann, nas mediji lahko seznanjajo z agresivnimi scenariji, ki jih v posebnih

okoliščinah lahko uporabimo pozneje v ţivljenju.

vzdrţevanje agresivnega vedenja – oz. vzdrţevanje in podpiranje agresivnih

stališč in vrednot. Mediji lahko preskrbijo učinkovite predstave, ki sproţijo

agresivne scenarije ali jih celo razdelajo za nas oz. nas oskrbijo z opravičili za

agresivno obnašanje.

prenos agresivnega oz. nasilnega obnašanja – tu je poudarek na vzpodbujanju.

Nasilje na televiziji, radiu in v časopisu vzpodbudi ljudi, da se obnašajo agresivno.

Posebno močan učinek imajo situacije v medijih, kjer je junak za svoje nasilno

obnašanje nagrajen.

Informacijska vloga medijev – v našem kontekstu se informacije nanašajo na znanje o

agresiji, kdaj in kako se agresija uporablja za reševanje konfliktov. Mediji torej dajejo

določeno legitimnost agresivnosti pri reševanju problemov (Ule, 1997: 268).

Obstajajo pa tudi nasprotne teze o vplivu gledanja prizorov nasilja na razvoj agresivnosti.

Feshbach (1971) npr. meni, da lahko fantazije o nasilju, ki jih sproţi gledanje nasilnih

30

prizorov na TV ali v kinu, zmanjšajo agresivnost v realnem ţivljenju. Imaginacije nasilja

lahko torej zmanjšajo potrebo po dejanski agresiji (Gergen, Gergen, v Ule, 1997: 268).

Vse te različne teze kaţejo, da relacija med nasiljem v medijih in agresivnem obnašanjem

še zdaleč ni tako enostavna, kot se zdi na prvi pogled. Predvsem je pomembno, kako

osebe doţivljajo dogodek v mediju. Za nekatere ljudi večerno gledanje televizije pomeni

sproščanje dnevnih frustracij, medtem ko drugim medij sugerira aktivnosti v realnem

ţivljenju, predvsem tistim, ki ne znajo potegniti meje med fantazijo in realnostjo (Ule,

1997: 268).

6.5 POSNEMANJE

Za posledice uporabe mnoţičnih občil ni pomembno toliko, kaj ljudje gledajo, temveč v

kakšnih socialnih in komunikacijskih okoliščinah, predvsem pa kdo gleda (otrok ali

odrasel). Znan primer posnemanja je primer sojenja Zamora proti Columbia Broadcasting

System, ko je v začetku osemdesetih let na zatoţno klop sedla televizija. Petnajstletni

Zamora ja na brutalen način ustrelil 83-letno sosedo. Najstnik je vsak dan več kot šest ur

gledal televizijo, predvsem tiste programe, ki so prikazovali številne nasilne prizore. Kot

je povedal njegov zagovornik, je fant po gledanju tisočerih streljanj še sam poskusil z

enakim. Ker so bila televizijska streljanja brez posledic, se ni zavedal posledic, ki jih

nasilno dejanje povzroči v realnem ţivljenju. Zamora je bil deleţen večletnega

sistematičnega nasilja znotraj druţbe in bil je begunski otrok, ki je prispel v Ameriko s

Kube. Jezika novega okolja se je moral naučiti in učil se ga je s pomočjo televizije (Košir,

Ranfl, 1996: 89).

6.6 OTOPELOST

Ljudje (otroci) vedo, da ne gre za pravo smrt in da tudi kri ni prava. Ker so tega »znanja«

deleţni ţe od malih nog in iz dneva v dan, z lahkoto gledajo nasilne prizore. Naša čustva

ob prepogosti izpostavljenosti medijskemu nasilju in v problematičnih ţivljenjskih

okoliščinah otopijo do te mere, da jih ne moremo več »odmrzniti« (Košir, Ranfl, 1996:

92).

31

7 POROČANJE MEDIJEV O NASILJU V SLOVENIJI

Demokracija pomeni enako močno kot »odločati o sebi« tudi »ne škodovati drugemu«.

Poseben problem pa je, kdo naj odloča o dopustnem nasilju, o mejah in skupinah

gledalcev, ki naj bi bili prikrajšani za nekatere predstave nasilja. Slovenska raziskava je

prinesla sledeče podatke (Petrovec, 2003: 18):

velika večina Slovencev, skoraj 80 %, je prepričanih, da je na slovenskih

programih preveč nasilja;

med programi, ki imajo največ nasilne vsebine, sta POP TV in Kanal A;

skoraj vsi (88 %) so prepričani, da so otroci preveč izpostavljeni nasilju na

televiziji.

Na vprašanje, zakaj morajo biti krvave tudi informativne oddaje, se pritoţuje čedalje več

gledalcev. Na POP TV odgovarjajo, da profesionalni novinarji dogodkov ne olepšujejo in

ne moralizirajo, si nesreč ne izmišljajo in jih ne prekrivajo. Prizorov nasilja je v

informativni oddaji toliko, kolikor se ga zgodi, in je treba o njem poročati (Petrovec,

2003: 18).

Petrovec je s sodelavci naredil primerjavo deleţa nasilja v osrednjih poročilih POP TV in

TV SLO 1, s katero je hotel ugotoviti, kakšne so razlike v obsegu sporočil, ki prinašajo v

gledalčev dom nasilje, kriminal, afere, trpljenje in hujše nesreče. V raziskavi se je

ugotavljal deleţ gradiva, ki je imelo očitne znake nasilja, vsebine, povezane s kaznivimi

dejanji in aferami, ki zbujajo strah pred kriminalom, in deleţ poročil, ki so se nanašala na

nesreče (Petrovec, 2003: 49).

Rezultati so pokazali očitne razlike v uredniški politiki. POP TV ima znatno večji deleţ

nasilnih vsebin in vsebin, ki predstavljajo nesreče. Izračun povprečnega deleţa nasilnih

vsebin v vseh merjenih oddajah znaša za POP TV 40,43 %, za TV SLO 1 pa 18,2 %

(Petrovec, 2003: 50).

Podobno kot pri presoji televizijskih sporočil je Petrovec s sodelavci naredil raziskavo o

deleţu nasilja v Slovenskih novicah. To je osrednji časnik, ki zastopa rumeni tisk, zato se

je zdelo dovolj relevantno izbrati časopis, ki je izredno popularen. Po branosti je s

300.000 bralci na prvem mestu. V Slovenskih novicah s prilogo je bil deleţ nasilja 19 %,

32

v Slovenskih novicah brez priloge pa je bil deleţ nasilja 26,9 %. Deleţ nasilja, kriminala

in afer na naslovnih straneh je znašal kar 66,7 % (Petrovec, 2003: 53).

Pri primerjavi obsega novic z nasilno vsebino pri Slovenskih novicah in pri Delu je

Petrovec s sodelavci dobil 3,1 % deleţ, medtem ko je le ta pri Slovenskih novicah v

povprečju zajema kar med petino in četrtino vsega zapisa. To statistično pomeni, da je

deleţ nasilja v Slovenskih novicah sedemkrat do osemkrat večji kot v Delu. Podobno

naključna meritev pri Dnevniku pokaţe nekoliko drugačen rezultat, in sicer 8,6 % nasilne

vsebine (Petrovec, 2003: 68).

Skoraj pri vseh nacionalnih medijih je povprečna ocena poročanja o kriminaliteti in s tem

o uspešnosti oz. neuspešnosti policije negativna. Izjema so Slovenske novice, katerih

poročanje je v povprečju pozitivno, medtem ko je pri Dnevniku v povprečju nevtralno.

Bolj kot tiskani so kritični elektronski mediji. Izstopajo pa tudi prispevki v revijah, zlasti

v Magu in Mladini (Kolenc, 2003).

Slovenski mediji veliko poročajo o kriminalu, a vendarle se mediji pogosto, sicer v

povezavi z njim bolj zanimajo za policijske postopke in sodelovanje z drţavnimi organi.

Prometna varnost, ki je bila pred leti številka ena slovenskega medijskega poročanja, pa

se je umaknila v ozadje, pred njo je operativno delo policije (Kolenc, 2003).

Kar pa se tiče rumenega tiska v slovenskih medijih menim, da je v primerjavi s tujimi

(predvsem ameriškimi) še zelo »mil« do politikov, glasbenikov, igralcev in pomembnih

oz. znanih ljudi. Tuji mediji objavljajo zelo pikantne in neokusne podrobnosti o znanih

osebnostih, kar pa se pri nas še hvala bogu ne dogaja (mogoče se jim počasi pribliţujejo

slovenske tabloidne revije kot so Lady, Nova, Lea, Story …). Toda z vedno večjim

razvojem na vseh področjih jim tudi naši mediji strmo sledijo.

33

8 SKLEP

Mediji so del našega vsakdanjika in ţivljenja brez njih si več ne moremo predstavljati.

Tako kot vsaka stvar imajo tudi mediji pozitivno in hkrati negativno stran. Enkrat se nam

zdijo prijazni in koristni, spet drugič so nam odvečni in popolnoma nekoristni. Dejstvo je,

da danes dobesedno ţivimo od informacij medijev in jih črpamo kot edino resnico, čeprav

ni nujno, da je vedno tako.

Popularni medij, ki se najbolj bere in gleda, ima za bralce in gledalce velik politični

pomen in vpliv. V današnjih časih je kriminal postal vsakdanji del ţivljenja – poročanje o

kriminalu je samo po sebi šokantno, a povečuje prodajo časopisov in televizijsko

občinstvo. Način poročanja o kriminalu je selektiven kot nekakšno »celovito poročanje«.

Poročanje o kriminalu pa se je z leti povečalo – nastale so tudi kvalitativne spremembe v

poročanju, saj se mediji bolj obširno osredotočajo k nasilnemu in seksualnemu kriminalu

kot v preteklosti. V velikem obsegu je kvalitativne in kvantitativne spremembe na

področju poročanja o kriminalu pripisati rastoči raznolikosti virov novic in medijskih

trgov (Pratt, 2007: 68–71).

V diplomski nalogi sem predstavila mnoţične medije, kaj so mnoţični mediji, katere so

njihove značilnosti, kakšni so učinki medijskega poročanja o kriminaliteti na javnost in na

posameznika. Preučila sem značilnosti medijskega prikazovanja kriminalitete.

Osredotočila sem se na to, kakšen vpliv ima neka novica na občinstvo – na posameznika,

se njegovo vedenje kaj spremeni, ali mu ne pusti nikakršnih posledic. Opisala sem kakšna

je danes vloga medijev v sodobni druţbi, katera načela veljajo v medijih, kako mediji

prikazujejo kriminaliteto, katere so posledice medijskega poročanja in kako poročajo

mediji o kriminaliteti v Sloveniji. Glede poročanja o kriminaliteti v Sloveniji sem se

osredotočila predvsem na Petrovčevo raziskavo, ki je primerjal deleţ nasilja na TV SLO1

in na POP TV ter deleţ nasilja v časopisih Slovenske novice, Delo, Dnevnik. Raziskava

je prinesla zelo zanimive izsledke. Med drugim sem v diplomski nalogi izkazala

pozornost kaznivim dejanjem, ki jim mediji posvečajo največ pozornosti in jim hkrati

prinašajo največ zasluţka.

V diplomskem delu sem si postavila hipotezi:

34

Mediji poročajo o kriminaliteti na specifičen način, ki določa selektivno izbiranje

dogodkov, uporabo posebnih tehnik, prikaz krvavih zgodb in dogodkov; vse to pa

počnejo predvsem zaradi primarnega razloga – zaslužka.

Medijsko poročanje o kriminaliteti prinaša na širšo družbo različne posledice

(strah pred kriminaliteto, percepcijo kriminalitete, zaskrbljenost in občutek

ogroženosti, rasizem, versko nestrpnost, etnično nestrpnost …).

Obe hipotezi lahko potrdimo.

Različni teoretični in strokovni viri, ki sem jih prebirala, so potrdili, da mediji poročajo o

kriminaliteti na specifičen način, ki določa selektivno izbiranje dogodkov in vse samo

zaradi polnjenja njihovih ţepov. Mediji tekmujejo med seboj, kdo bo prikazal prvi kakšno

grozodejstvo in bo to predstavil tudi na najbolj okruten način – ţe čez mejo dobrega

okusa, ker si bo s tem zagotovil tudi največjo poslušanost, branost oz. gledanost. Trţna

niša mnoţičnih medijev so seks, nasilje in škandali. Torej najbolj okrutna posilstva,

spolne zlorabe, pretepi, mučenje, umori, škandali polnijo blagajne mnoţičnih medijev.

Kriminalitete še zdaleč ni toliko, kolikor ji mediji namenjajo pozornosti. V svetu je res

veliko nasilja, vendar mediji praviloma prenašajo le tisto najzanimivejše, kar se

najuspešnejše trţi. Takšen senzacionalističen pristop k obravnavanju kriminalitete

povzroča, da je slika o nasilju prenapihnjena in ne odraţa realnih razmer

(Dobovšek, 2005).

Prav tako drţi hipoteza, da medijsko poročanje o kriminaliteti prinaša različne posledice

za širšo druţbo. Ljudje imajo vedno večji, ţe celo pretiran, strah pred kriminaliteto,

postanejo zaskrbljeni in se počutijo ogroţene, čeprav velikokrat sploh niso v nikakršni

nevarnosti in nimajo razloga za skrb. Predvsem drţi ta trditev za starejše ljudi, ki so

velikokrat osamljeni, nimajo realnega stika z javnostjo in potem smatrajo vse, kar slišijo,

preberejo in vidijo, kot dejansko resničnost.

Dober primer za rasizem so mediji v Ameriki, ki zelo veliko poročajo o kriminaliteti

temnopoltih – zaradi tega med Američani velja prepričanje, da je kriminal med črnci bolj

razširjen kot med belci. Primer v Sloveniji pa so npr. Romi. Pri nas velja prepričanje, da

»vsi Romi kradejo«.

35

Pri verski nestrpnosti bi na primer omenila kristjane in muslimane, pri etnični nestrpnosti

pa Slovence in Hrvate.

Na splošno velja, da lahko mediji »umetno« ustvarijo paniko v ozračju, zato tudi ni nujno,

da je vsaka »katastrofa« tudi res katastrofa.

Menim, da mediji vsekakor preveč vplivajo na javnost oz. na posameznika. Predvsem pa

sem mnenja, da novinarji oz. voditelji informativnih oddaj s svojim načinom poročanja

povzročajo bralcem, poslušalcem, gledalcem izredno škodo. Če samo omenim slovenske

komercialne radijske postaje – njihovo poročanje o dnevnih dogodkih je absurdno.

Novinarji oz. voditelji komercialnih radijskih informativnih oddaj poročajo zelo

pristransko, subjektivno, s polno čustvenih prizvokov, tako da na koncu poslušalec sploh

ne ve, kakšna je dejanska zgodba, ker je slišal voditeljevo osebno mnenje oz. voditeljevo

stran resnice. Ko voditelji berejo dnevne novice, zraven velikokrat dodajo svoje

komentarje, ki so povsem nepotrebni in nekega razsodnega poslušalca zelo motijo, kajti

voditelji s svojim neobjektivnim poročanjem dobesedno »vcepljajo« v glave poslušalcev

svoje mnenje.

Prav tako se na ţalost dogaja na TV ekranih. Samo na javni televiziji lahko človek še vidi

kolikor toliko objektivno informativno oddajo, komercialne televizije pa ne dosegajo niti

minimalnih standardov kulturnega in objektivnega poročanja. Voditelji poročajo čez mejo

dobrega okusa, popolnoma neobjektivno, povsem pristransko, dodajo nepotrebne pikre

pripombe, popolnoma v neskladju z novinarsko etiko. Publiko zavajajo in jim vcepljajo

svojo resnico, z nepoznavanjem zakonov kritizirajo drţavne organe, jih spravljajo v

sramoto in jim s poročanjem o njihovi nesposobnosti povzročajo ogromno škodo. Prav

tako pa nas gledalce uredniki t.i. »resnih« informativnih oddaj »morijo« še z bizarnimi,

povsem nepomembnimi novicami, kot so podatki, katera pevka si je dala povečati oprsje,

katera zvezdnica si je pobarvala lase na oranţno, kateri znani par je šel narazen itd.

Omembe vredno je, da to, kar ljudje preberejo, slišijo in vidijo, ponavadi tudi kupijo! In

to pomeni, da vse, kar se ponuja v mnoţičnih medijih, vzamejo za resnico. Seveda

obstajajo izjeme glede na stan, starost, izobrazbo, ki znajo kritično razmisliti in presoditi

o določeni novici.

Mediji so vsekakor potrebni in koristni ter kot četrta veja oblasti vzpostavljajo tudi

nekakšen red v drţavi in hkrati budno spremljajo korake ostalih vej oblasti. Prav je, da

36

imajo mediji neko vlogo v naših ţivljenjih s svojimi poročanji o kaznivih dejanjih, raznih

grozodejstvih, splošnih vsakodnevnih stvareh … Prav pa je tudi, da vse informacije iz

mnoţičnih medijev vzamemo z rezervo in temeljito presodimo, čemu bi verjeli in čemu

ne ter si sami ustvarimo mnenje.

Mediji imajo vpliv na posameznika do te mere, kolikor pač sam dopusti, da vplivajo nanj.

37

9 LITERATURA

Altheide, D. L. (1997). The news media, the problem frame, and the production of

fear. Arizona State University, The Sociological Quarterly, Volume 38, Number

4, pages 647–668.

Altheide, D. L., Michalowski, R.S. (1999). Fear in the news: A discourse of

control. Arizona State University, The Sociological Quarterly, Volume 40,

Number 3, pages 475–503.

Ambroţ, M. (2002). Dnevi varstvoslovja. Vloga medijev pri zagotavljanju splošne

varnosti v druţbi. Ljubljana, CD.

Banks, M. (2005). Spaces of (in)security: Media and fear of crime in local

context. Manchester Metropolitan University, UK, CRIME MEDIA CULTURE.

Bučar R., A. (2004). Mladi in nasilje. Ljubljana, KMKC Novo mesto.

Dobovšek, B. (2005). Mediji, veje oblasti in korupcija. Ljubljana, MNZ.

Dobovšek, B. (2005). Korupcija in politika. Ljubljana, MNZ, Policija, Generalna

policijska uprava, Uprava kriminalistične policije.

Fink, C.C. (1988). Media Ethics: In The Newsroom and Beyond. New York,

McGraw-Hill Book Company.

Hunt, T., Grunig, J.E. (1995). Tehnike odnosov z javnostmi. Ljubljana, DZS.

Jewkes, Y. (2004). Media & crime. London, Thousand Oaks, New Delhi, Sage

publications.

Kolenc, T. (2002). Dnevi varstvoslovja. Zaupanje v policijo – javnomnenjski

izsledki. Ljubljana, CD.

Kolenc, T. (2003). Dnevi varstvoslovja. Medijsko poročanje o policiji. Ljubljana,

CD.

Košir, M., Ranfl, R. (1996). Vzgoja za medije. Ljubljana, DZS.

Lambeth, E. (1992). Committed Journalism: An Ethic for the Press. Bloomington

in Indianapolis: Indiana University Press.

Leishman, F., Mason, P. (2003). Policing and the media: Facts, fictions and

factions. Cullompton, Willan Publishing, CRIME MEDIA CULTURE.

McQuail, D. (1994). Mass Communication Theory: An Introduction – Third

Edition. London, Sage Publications.

38

McQuail, D., Windahl, S. (1993). Communication models – For The Studies of

Mass Communication. London, Longman.

Meško, G. (1999). Kriminaliteta po meri medijev. Varnost, št. 2, 27–29.

Meško, G. (2000). Miti o kriminaliteti v ZDA. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, št. 4, 305–313.

Meško, G. (2002). Medijsko prikazovanje kriminalitete. G. Meško, B. Dobovšek

(ur.). Izzivi slovenske kriminologije. Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola,

Pridruţena članica Univerze v Ljubljani, Inštitut za kriminologijo pri Pravni

fakulteti v Ljubljani, Društvo za kazensko pravo in kriminologijo Slovenije, 25.

Meško, G., Dobovšek, B. (2000). Strah pred kriminaliteto. Raziskovalno poročilo.

Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola, 14–29.

Meško, G., Eman, K. (2007). Mediji in negotovosti – simpozij CRIMPREV.

Varstvoslovje, 10 (1), 255–259.

Meško, G., Pavlovič, Z. (1998). Strah pred kriminaliteto – izzivi za raziskovanje.

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, št. 4. 346–353.

Oblak, T., Petrič, G. (2005). Splet kot medij in medij na spletu. Ljubljana,

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za druţbene vede.

Pečar, J. (2002). Dnevi varstvoslovja. Preprečevanje kriminalitete in policija.

Ljubljana, CD.

Petrovec, D. (2003). Mediji in nasilje. Obseg in vpliv nasilja v medijih v Sloveniji.

Ljubljana, BOŢNAR & PARTNER.

Pratt, J. (2007). Penal populism. London and New York, Routhledge.

Surette, R. (1995). Public information officers: A descriptive study of crime news

gatekeepers. Orlando, Florida, Department of Criminal Justice and Legal Studies,

University of Central Florida.

Splichal, S. (2005). Kultura javnosti. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za

druţbene vede.

Ule Nastran, M. (1997). Temelji socialne psihologije. Ljubljana, Znanstveno in

publicistično središče.

http:\\mediawatch.mirovni-institut.si, 20. 6. 2009.

http:\\bos.zrc-sazu.si/sskj.html, 23. 6. 2009.

39

DELOVNI ŽIVLJENJEPIS KANDIDATA

Osnovna šola: OŠ Mislinja – POŠ Paški Kozjak, Mislinja; 1993–2001.

Srednja šola: Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje – smer turistični tehnik;

2001–2005.

Fakulteta: Fakulteta za varnostne vede – smer varstvoslovje, Ljubljana; 2005–2009.

Delovne izkušnje oz. študentsko delo:

2002: Gorenje HZA, Velenje; TA Enka, Slovenj Gradec;

2003: Gorenje Servis, Velenje;

2004: Gorenje HZA, Velenje; MT Center, Velenje;

2005: 3-tedenska praksa preko projekta Leonardo da Vinci v Heidelbergu, Nemčija;

Gorenje HZA, Velenje; SKAZA, Velenje;

2006: Gorenje Servis, Velenje;

2007: Sportina Group, Velenje;

2008: Gorenje GTI, Ljubljana; Pošta Slovenije – Ekspedit, Ljubljana;

2009: Pošta Slovenije – Ekspedit, Ljubljana.

40

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisana Sanja Borovnik izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom »Mediji in

kriminaliteta – analiza poročanja medijev o kriminaliteti v Sloveniji« rezultat

lastnega dela in da so rezultati korektno navedeni.

Ljubljana, 23.9. 2009 Sanja Borovnik