BESeDAPESMI 2

1 

Anton Medved

Pesmi 2

BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S

BESeDAPESMI 2

2 

BESeDAAnton MedvedPESMI 2Pesmi so iz zbirke Poezije, ki joje izdala Katoli‰ka bukvarna vLjubljani leta 1909, tu v izboruEmila Cesarja iz knjige AntonMedved: Izbrane pesmi,Kamnik 1994.

To izdajo pripravilFranko Luinfranko@omnibus.se

ISBN 91-7301-243-2

beseda@omnibus.se

www.omnibus.se/beseda

BESeDAPESMI 2

3 

Vsebina

V samotnih urah 7Îalosti 8Moja zgodovina 9Pomlad obhaja Donava . . . 10Brez konca 11Neumni kes 12O srce, kdo ume te? 13Jeseni 15RoÏi 16Moja sreãa 18Srce samotno 21Slovenska govorica 22Samozavest 24Vpra‰anje 25Na‰ spomin 26Moja soba 28Tiha Ïelja 29V mraku 32Veãerni zvon 34Cipresa 36Moja sodba 37

BESeDAPESMI 2

4 

Pred Bogom 38Radovednost 41Epigon 42Slovo 44Samozavest 46Prero‰ki angel 47Moja daritev 49Grajski lipi 50Kresnica 53Misel 54

Milim du‰am in nemilim 55Razstanek 56Ljubezni kes 58Dokaz ljubezni 60Ti tudi? 61V spominsko knjigo 62Ni mi Ïal 66Muãenec 67Oãetu 68Ljud in jaz 69

BESeDAPESMI 2

5 

âednostnim prijateljem 71Klevetnikom 73Kritiku 75Hrepeneãi du‰i 76Jezikavcu 77Ketteju 78

Romance 79Osveta 80Literat 83Pri stricu 86Sen 89Pomenek 92Ogenj in voda 93Naprej ali nazaj? 94

Nezbrane pesmi 105V mladost nazaj! 106Misel — delo 107Vpra‰anja in odgovori 108Stari in mladi 109Saj je proã 110

BESeDAPESMI 2

6 

V samotnem gozdu 111Vrnitev in loãitev 112Sam ne ve‰ 113Kako je vse drugaãe zdaj! 114Slavec moj . . . 116Pogrebec 117Slovo 118Dalja — sreãa 119Prijateljem 120Gorje 122Nespokornost 123Idealistu 124Moje ãustvo 125

BESeDAPESMI 2

7 

V samotnih urah

BESeDAPESMI 2

8 

Îalosti

Tiha Ïalost, znanka verna,ali k meni plava‰ spet,teÏka kot megla veãerna,mrzla kakor gorski led?

Ali trudnega trpinane pusti‰ nikdar, nikjer,da pod tovorom spominaodpoãil bi vsaj zveãer?

Iz oãi ne vabi srage,beÏi jadrna naprejin nobene du‰e blagez mrzlim dihom ne prevej!

Tiste le objemi Ïalain jim vzbudi misli Ïar,kterim je Ïivljenje — ‰ala,trebuh bog in vzor — denar!

BESeDAPESMI 2

9 

Moja zgodovina

Rod za rodom mre,kot za listom list odpada.·e Ïivim na svetu.Ali bom ob letu,kdo mi to pove? — Nihãe.

A pride smrt,kdo mi to pove drugaãe?Za menoj posmejetrdi svet se prejekot razpade v grobu prt.

»Hitel je doseãpokoj srca,« bode slulamoja zgodovinakratkega spomina,»bil je nekdaj — ni ga veã!«

BESeDAPESMI 2

10 

Pomlad obhaja Donava . . .

I.Mogoãna reka Donava, povej,ne spé li v tvoji temni globoãinislovanske pesmi, glasi epopej,potlaãenega naroda spomini?

Pred duhom bliskoma se mi vrstékrvavi boji, divjih ljudstev gonja,in sladko petje drozgov mi grené,in cvet vijolic mi ne siplje vonja.

Kako pokaÏi dan, kar vzame noã?Tu pij krasoto, ki se ti odklepa!Na svetu mine vse, umetnost, slava, moã —priroda le ostane veãno lepa.

BESeDAPESMI 2

11 

Brez konca

In sodbe si navzkriÏ gredobrez sklepa zaÏelenega,iz misli nove misli vro,in konca ni nobenega.

Ne ãas, ne prostor za sebojne pred seboj ne vesta mej.A kje, moj duh, je konec tvoj? —Tam, kjer ne more‰ veã naprej.

BESeDAPESMI 2

12 

Neumni kes

V Ïivljenju uro marsikterogloboko sem se pokesal,da sem visokim svojim upomtako brezmejno veroval.

Neumnik! Hvalim naj usodo,da bil sem sreãen enkrat vsaj!Kaj je brez upanja Ïivljenje,in upanje brez vere — kaj?!

BESeDAPESMI 2

13 

O srce, kdo ume te?

Daleã tam, visoko tamãaka rajska nas deÏela.Trudno pot ustavi namin otare rosna ãela.

Strah in kes in skrb in dvom,kakor vranov ãrna jata,pribeÏe; ljubezni dvomveãnosti odprejo vrata.

Solze, ki nam zdaj kipev hipih du‰evne teÏave,v bisere se premene,vkujejo na krono slave.

Vzdihi, ki se vijejozdaj iz prsi tesne jeãe,v pesmi se prelijejosladke, du‰e dno topeãe.

BESeDAPESMI 2

14 

In ti grenka se nam zdi‰,bleda smrt s poljubom hladnim,ti, ki sama snema‰ kriÏ,teÏek kriÏ trpinom jadnim?

In po nas zastaja kri,ko umro nam dragi znanci,in ne vemo, ali mi,ali oni so izgnanci!

O srce, kdo ume te,tvojo polnost in praznoto?Ti ãrti‰ in ljubi‰ vse,svet, Ïivljenje, smrt, samoto . . .

BESeDAPESMI 2

15 

Jeseni

Pomirjen, ute‰en, ozdravljenod vseh skrbi, krivic in ran,kako zemljan je varno spravljen,ko v smrti mu zatone dan!

Od burnega odmaknjen vri‰ãa,za mestom ali za vasjosameva tihi kraj grobi‰ãa,obzidan gleda le v nebo.

Zakaj srce se vendar oÏi,kadar zanese nas korakna kraj, kjer nihãe veã ne toÏi,kjer je beraãu kralj enak?

Ah, le jesen je toÏna v leti,pozimski mir nikdar tako.Grenko je mreti in umreti,a mrtev biti je sladko.

BESeDAPESMI 2

16 

RoÏi

Kaj te ãaka, divja roÏa,ko iz popja se vzbudi‰,ko te sonãni Ïar poboÏa,ko zardi‰ in zadehti‰.

Kmalu morda z veje rosnedeklica odtrga tein na prsi te ponosneljubcu svojemu pripne.

Ali s solzo te poboÏnomlada Ïena porosi,moÏu na gomilo toÏnoz bledo roko poloÏi.

Ali steblo ti prelomisilovit vihar na mahin raznese daleã z domimehka perca v tuji prah.

BESeDAPESMI 2

17 

Ali pa bo‰ tiho cvelapozna ‰e v jesenski ãas,nepoznana, osamelain zvenela, kakor jaz.

BESeDAPESMI 2

18 

Moja sreãa

Sedel bom sam, prikóvan na svoj stol,ãe moj ostane v letih osivelih.Zaspala bo mi v prsih tiha bol,udan govoril bom: »Izpit je kelih.«

In glej — pribliÏa se mi lepa Ïena,ktt vodna vila vstane iz valov,v obleki svilni, s cvetjem okra‰ena,bogata Ïlahtnih, milostnih darov.

Premrle roke dvignem v svetli zrak,popra‰am ves zadivljen: »Kdo si, kdo si? . . . «»Ne boj se me, priletni siromak!Jaz sreãa sem, ki vsem darove nosi.«

»Prinesla si jih tudi meni kaj?O sreãa, moja du‰a je otroãja . . .O tebi sanjal sem nekoã — — pa dajen dar mi vsaj iz svojega naroãja!«

BESeDAPESMI 2

19 

»·e veã, ‰e veã ti dam, beteÏni starec!Vsekdar si bil prijatelj dobrih vin —mordà se ti privolji en kozarec? . . . « —Zajecam: »Ne, nadú‰ljiv sem trpin!«

»Pa vzemi si zlata, ãeprav na kupe!« —»Ne maram ga! Denarjev ni mi Ïal.Kdo hodil bi poslu‰at mestne hrupein z bolno nogo, kdo bi potoval!«

»Naj poloÏim, zasluÏni moj muãenec,na glavo tvoja venec v znak ãasti?«»Na ple‰o, kaj? Ogreval bi me venec,ker mrzla soba je in mrzla kri . . .

Niã, sreãa, niã! Moj kelih je izpit.Ti pusti mojo sobo in poletilahkà med Ïivi svet, pod sonãni svitin srcem mladozornim vence pleti!

BESeDAPESMI 2

20 

O zénica Ïivljenja v zarji zlati,o kneÏnja sladkih, a krilatih nog!Nestalna si, a kadar meni‰ stati,prepozna si. — Na vek te ãuvaj Bog!«

In hitro Ïena zapusti moj stan —Po licih mojih zdrkne zadnja rosa . . .Na pragu sreãa jo obraz neznan:meglena Ïena, v roki njeni — kosa.

BESeDAPESMI 2

21 

Srce samotno

Srce samotno, ne ugibaj,kdaj sreãe svit se ti odgrne!Nikar te prazen up ne zibaj,da ãas prihodnji ti povrne,kar ti pretekli ãas je vzel!

Po svetu hôdi kakor mrtvo,a smeha jasnega ne ãrti,saj videlo si kako Ïrtvo,ki se celo v mrtva‰kem prtidrÏi na smeh — kdo ve zakaj?

BESeDAPESMI 2

22 

Slovenska govorica

Ljubim te, slovenska govorica,ljubim bolj kot Ïuboreãi vir,bolj kot pesem, ki jo drobna pticapoje v jutranji sveãani mir.

Ljubim te, slovenska govorica,kadar detetu nabira‰ v smehroÏne ustnice, nedolÏna lica,kadar vre‰ iz src prepolnih dveh.

Ljubim te, slovenska govorica,kadar te povzdigajo moÏje,sveta narekuje te pravica,neustra‰eno za dom srce.

Odrevêni gibka mi desnica,jezik mi prirasti na nebo,ako te, slovenska govorica,kdaj pred svetom zatajim pla‰no!

BESeDAPESMI 2

23 

Sladka materina govorica,lepa mimo zemskih vseh glasov,mojih misli in ãutil glasnica,tvoj oblij me zadnji blagoslov!

BESeDAPESMI 2

24 

Samozavest

Ni malo me ne briga,kaj svet o meni klepeta,v nebo deveto naj me dviga,ali peha na dno pekla!

Nikomur ni pogodina kakovem ãloveku vse.Ni vreden, da po zemlji hodi,kdor sam ne ve, kaj ni, kaj je.

BESeDAPESMI 2

25 

Vpra‰anje

Ali sem se jaz postaral,ali se je svet?Ali me je kdo zaãaralv dobo starih let?

Vrt, ki v njem procvita roÏa,mrtev zre pogled,neobãutnega me boÏacefirjev ‰e pet.

Modrijanov hipotezeglupe se mi zde.Ne veselja, niti jezene pozna srce.

Ali se je svet postaral,ali moj obraz?Ali svet je mene varal,ali njega jaz?! —

BESeDAPESMI 2

26 

Na‰ spomin

Kadar te veã ne bo,kadar zapre‰ oãi,za tabo takih stoin bolj‰ih se rodi.

Umre Adamov sin,zagrebejo ga v prst.Pogreba Ïal spominzatre slovesen krst.

Dokler je ãlovek Ïiv,za Ïive ves Ïivi.Saj sam ni tega kriv,ni voda na‰a kri.

Hvalimo le Boga,ko nam zakrije svet,da vstati nam ne daiz mirne zemlje spet!

BESeDAPESMI 2

27 

O, marsikdo bi vstal,na glas izjokal se,ko bridko bi spoznal,kako pozabljen je.

BESeDAPESMI 2

28 

Moja soba

Ni velik prostor v moji sobi,dve okni kaÏeta mi dan.In vendar nisem nikdar toÏilo nje tesnobi in pu‰ãobi,odkar sem v nji izvolil stan.

DruÏica verna mi je knjiga,zabava v kletki droben ptiã,misleãi duh mi je tovari‰,ki luã mi náuka priÏiga:na solznem svetu vse je niã.

Brez hrupa noã in dan poteka,veli mi spat, veli mi vstat.In jaz, zakaj bi neki toÏil,saj ãaka vsakega ãloveka,‰e vse tesneji dom enkrat.

BESeDAPESMI 2

29 

Tiha Ïelja

O, da se moja smrtin moj pogreb in moj pokoptedaj ne prigode,ko na polje in vrt,doline in goreob cvetu cvet pripenjapomlad — celo na grob.

Ni svet tako mi ljub,bogat strupenega medu,po njem ne bo mi Ïal.Dovolj je ãelu gub,in srcu ran zadal,nikdar mi zado‰ãenjanikdar ni dal — miru.

A ti prirode hram,mogoãnolep, skrivnostnoblag,miru si v du‰o lil,

BESeDAPESMI 2

30 

ko sem potrt in samk nebesom roke vil,ko sem s solzami stopilãez tvoj zeleni prag.

Besede nisi del,in leka dal nikoli mi,a neki dih sladaksrce mi je prevzel,prepodil s ãela mrakin kot nebe‰ki balzamozdravil boli mi.

Spet bil sem tvoj otrok,priroda, mati moja ti!Kaj naj bi Ïelel veã?En sam pogled globok,objem en sam ljubeãpomiri plaho detebrez glasnih besedi.

BESeDAPESMI 2

31 

Le pridi, bela smrt,in moj pogreb in moj pokop,samo — pomladi ne!Naj sneg na rakev prtmrtva‰ki mi natke,vihar naj velo listjenastelje mi na grob!

BESeDAPESMI 2

32 

V mraku

Z mrakom sladek mir v prirodo lega,v prsi mi nemir.Na spomina krilih duh mi bega . . .kakor netopirzdaj na line stolpove iz dupla,zdaj v razpali hram,zdaj ãez kriÏe, pokopana truplav polje — bogvekam,duh mi bega na spomina krilihzdaj v prisoj goric,kjer sem ljubil, kjer sem v druÏbah milihpeval jasnih lic;zdaj v sveti‰ãe mirno med goramisredi slamnih koã,kjer sem du‰i bolni, divje-samiizmoleval moã;zdaj pod rodni krov, na hrib sosednji,kjer sta na‰la hramoãe moj in mati, hram poslednji,in odtod — ‰e kam? —

BESeDAPESMI 2

33 

*Vzleta, pada — netopirja slika —ki ni mi‰, ne tiã,zdaj se v ceno svojo duh zamika,zdaj v svoj prazni niã.

BESeDAPESMI 2

34 

Veãerni zvon

Veãerni zvon, o mili zvon!Ko zarja z modre nam vi‰avezvezdâ naznanja milijon,naznanja‰ ti zemljanom: ave,ave Maria.

·krjanci pojejo v nebo,drobé Ïe slavci iz go‰ãave,da se ãarobnih spevov stoz zvonenjem zliva v eden ave,ave Maria.

Obri‰e s ãela potnik znoj,na sredi postoji dobrave,in sladek ga navda pokoj,ko tiho v srcu moli ave,ave Maria.

BESeDAPESMI 2

35 

Veãerni zvon, o mili zvon!Tvoj glas poslu‰am iz daljave,telesnih veã ne ãutim spon,srce topi se, moli ave,ave Maria.

Moj duh pozabi teh dolin,na kraj nebe‰ke misli slave,kjer bode zemlje solzne sinna veke klical blaÏen ave,ave Maria!

BESeDAPESMI 2

36 

Cipresa

Sneg je padel na gomile,v Ïivih iskrah se blesti,kite roÏ so posahnile,le cipresa zeleni.

Na ãlove‰kem zadnjem domuspomenik edin zelen,zasajena kdaj in komu,ne pove napis noben.

Veter duje in otresaivje biserno na njej:Kdo pod tabo spi, cipresa?Ali sreãen je, povej!

In cipresa glavo resnoklanja vetru sem in tjezdaj na levo, zdaj na desno,odgovarja da in ne.

BESeDAPESMI 2

37 

Moja sodba

Kam je pokoj moj pobegnil?Ali zgre‰il sem poklic,da vse vidim v ãrni noãi?Rad bi sreãe voz potegniliz globokih kolesnicv gladek tir — a ni mi moãi.

Koliko so krivi drugi,koliko sem kriv si sam,o vpra‰anje znamenito!Kdo me sodi po zaslugi,ki v resnici jo imam,ali nimam — kdo odkrito?

Vase naj se duh zagrebe,z lastno sodbo re‰i dvom!In ta sodba bo praviãna?Ah, dokler bom ljubil sebein vsekdar se ljubil bom,moje sodbe moã je — niãna.

BESeDAPESMI 2

38 

Pred Bogom

Ti, ki ne stvarja‰ niã zaman,ki si Ïivljenje vame dahnil,na zemljo me v pregnanstvo pahnil.pusti‰ li, da bi v niã izplahnil,iz niã nazaj v niã zakopan?

Kadar ustavi‰ duhu stroj,kosti sesuje‰ v grobu ãrnem,o, kak‰en k Tebi se povrnem,kam plahi svoj pogled obrnemin Ti kaj zapoãne‰ z menoj?

Razgrne‰ svoj ljubezni pla‰ãna moje zmote in pregrehe.Moj sin, poreãe‰ poln utehe,le stopi v krilo varne strehe,vem, Ïalil nisi me nala‰ã.

BESeDAPESMI 2

39 

Resnice vir bi na‰el rad,rad vedel bi, kje sreãa biva,poslu‰al usta si laÏnivain stopal si na pota krivain skoro zgrmel v prepad.

A jaz sem hodil za tebojnarahlo oãitaje vesti,da stopa‰ po nepravi cesti,in ti si zbadan od bolestinazaj korak obrnil svoj.

Kako si preumeti znalveliãja mojega strmine,ljubezni morje in miline,skrivnosti mojih globoãinekako? In slepec bi ne pal!

BESeDAPESMI 2

40 

Nala‰ã me nisi Ïalil, ne.Bolan i‰ãoã Ïeljan neãesa,iskal si mene in nebesa.Pretrgana je zdaj zavesa,iz srca ti odpu‰ãam vse.

BESeDAPESMI 2

41 

Radovednost

Le posameznik se stara,svet je star, a zmerom nov.Zmerom nov nas vara, ãaraduh in lik njegov.

Naj smo tudi vse dosegli,kar smo upali nekoã,vendar ne bi radi legliv groba tiho noã.

Neka sila, dvom na ãednostlaj‰a breme let in muk:nenasitna radovednost,kaj doseÏe — vnuk.

BESeDAPESMI 2

42 

Epigon

Kadar bom v tihi zemlji spal,in grob preraste gosti mah,nov vek na zemlji bo sijal,na mojih pesmih leÏal prah.

Da dolgãas bi pregnal, mordaodpre jih kdo, prebere kaj,namrdne se, pogleda v tlain vrÏe jih mrmraje v kraj.

»O nedomisleni poet,med dvema dobama viseãrazumel nisi svojih let,razumel ne bi na‰ih veã.

Kot roÏa nisi se razvilz bogatim vonjem v sonãni dan,zdaj breznov sneg te je moril,zdaj si venel od slane Ïgan.

BESeDAPESMI 2

43 

Podlesek si moder bil za svet;klijoã iz mrtvih tal livadposlednji je in prvi cvet,zdaj zimo znani, zdaj pomlad.«

BESeDAPESMI 2

44 

Slovo

Zapu‰ãal sem svoj rodni kraj,v deÏelo daljno potovalin nisem znal in nisem znal,komu desnico naj tedajpodam morda za vekomaj.

V deÏelo daljno so od‰leljubeãe du‰e pred menoj,v deÏelo, kjer usahne znoj,zamrejo v prsih toÏbe vse,odkoder ni nazaj stezè.

Kam po slovo bi ‰el drugam?Iz mesta sem na vrt zavil,na vrt pozabljenih gomil.Roditelja sta moja tampokoja na‰la varni hram.

BESeDAPESMI 2

45 

Slovo sem vzel od groba vsaj,potoÏil vrbi svojo Ïal . . .In nisem znal in nisem znal.kaj vleklo me je v daljni kraj,kaj me je vabilo nazaj.

Kaj vleklo me je v daljni kraj,zdaj dobro vem: mogoãen upjasnej‰ih dni in slaj‰ih kup.Kaj vleãe me ‰e zdaj nazaj?Sam Bog nebe‰ki ve vse kaj.

BESeDAPESMI 2

46 

Samozavest

Kako si upam zlagati sonete,uklepati v obleko tesne mereduha nemirnega krilate hãere,ko nisem ne Pre‰eren, niti Kette?

Ne ‰tejem se med kilave oãete,ki v sebe nimajo nebene vere,ki plahi obmolãe kot mile Jere,ãe kdo jih ne priznava za poete.

O ne! obsodbi vsaki ne prikimam.Bolj nego za estetikov dokazza ãislo svojih bralcev se zanimam.

S planine svojo pot si dela plaz.Ideja krepka najde svoj izraz,le rime njej slede, ne ona rimam.

BESeDAPESMI 2

47 

Prero‰ki angel

Ko smrtna Ïe solza sili v oko,bolniku na trudno leÏi‰ãenevidnega angela po‰lje nebo,da v zadnjih ga hipih obi‰ãe.

Tedaj razplamti mu ‰e enkrat duh,privro mu ãez ustnice blede,okoli stojeãim v pazni posluh,slovesne prero‰ke besede.

Jaz tudi bom leÏal nekoã bolanin temnega ãakal pogreba,a preje ‰e ãakal globoko Ïeljanprero‰kega angela z neba.

In kadar se zgrne nad mana krilatin vela poljubi mi lica,o da bi privrela iz prsi takrato tebi, moj dom, govorica!

BESeDAPESMI 2

48 

Da pesmi zaãuje‰ vse lep‰ih jek,da stare‰ sovraÏnikov silo,da skoro zasije ti zlati veknad zabljeno mojo gomilo! —

BESeDAPESMI 2

49 

Moja daritev

Ko vlekel bi na svojem gradiobresti od visoke rentein pil pozimi in spomladibrezskrben dolce far niente;

morda bi se moj duh vpokojil,Ïivljenja ãrt in gnus izgubil,z moãmi se novimi napojilin zopet vse ãlove‰tvo vzljubil?

Morda! — ZbeÏite, prazne sanje!Vstanite misli na trpine!Sam bogat bi pozabil nanje,ki ljubim jih sedaj edine.

Ljubezen ta nesamopridna,kot Ïiv studenec, nikdar plitev,ljubezen ãista, nezavidnaÏivljenja bodi mi daritev!

BESeDAPESMI 2

50 

Grajski lipi

Ob gradu se dviga‰ stoletja Ïe, lipa,Pod tabo na klopi samotno posedam,zamika mi duh in srce mi utripa,ko Ïive podobe preteklosti gledam.

O, koliko cvetov in listov je vesnav teh vekih pripela na krono in vejein koliko listov ti zima je besnaodnesla ãez travnike, njive in meje!

In kakor ti listi, radovi na gradiv Ïivljenje so vstajali, padali v rake,uÏivali ãare vesele pomladiin topo strmeli v jesenske oblake.

Zaplali so kresi. S poljubom, objemomgra‰ãaki so vzeli slovo od druÏine,na vrancih rezgatnih z oklepom in ‰lemomoddirjali v boj so na prag domovine.

BESeDAPESMI 2

51 

In spet so pri‰li zmagoviti, ponosni,naprtani s plenom od meje hrva‰ke;hvaleÏni pogledi, od radosti rosni,doma so pozdravljali sine juna‰ke.

Po zraku je jasna odmevala pesem,po tlaku so vrancev kopita grmela.O, to je bil praznik ãastit in slovesen,vsa srca so v blagem veselju kipela!

Obhajala zmago je zlata svoboda,krvavi so meãi jo s trudom dosegliPod senco je tvojo posedla gospoda,in blagiãi zali pri mizah so stregli

In ti si jih gledala, lipa vonjiva,te viteze krepke, te zorne mladenke,in kakor bi z njimi se zlagala Ïiva,s ‰epetom si spremljala gorke pomenke.

BESeDAPESMI 2

52 

In zdi se, da v listih ‰e zdaj zgodovinaÏivi in glasi se kot pesem nagrobna.O, ãasi minljivi! Od luãi spominaozarjena davnost, kako si ãarobna!

Na starem zvoniku je kladivo tolkloza urami ure in tolãe ‰e vedno,in kmalu in kmalu udari zamolklo‰e tebi, o lipa — uro poslednjo.

BESeDAPESMI 2

53 

Kresnica

Sanja bedni siromak:kje so tista sreãna tla,skrivajoãa drag zaklad.In tako moj duh bi radtajnosti odgrnil mrakvsem stvarem prodrl do dna.

Ali kaj sem! Sonce mar?Ah, kresnica sem samo,ki izÏarja medel svit.Z medlim svitom je oblitzemlje del za dobro stvar,in ta del je svet za njo.

BESeDAPESMI 2

54 

Misel

Kdaj z resnico se sprijaznim,da srce samó si praznimmnogo v druÏbah govoreã.Bridkim bi utekel kaznim,ko bi nekdaj molãal veãin si mar s posluhom paznimsvoje znanje bogatil.Z licem mirnim, neizraznimmuãna bi uganka bildu‰am podlim in zalaznim.

BESeDAPESMI 2

55 

Milim du‰am in nemilim

BESeDAPESMI 2

56 

Razstanek

I.Glej, ura se bliÏa — loãila se bova,in bogve kdaj vidiva spet se in kje!Za naju je ena resnica gotova,da ljubi brez vsakega upa srce.

Vse solze, ki tebi namakajo lice,ves mrak, ki pokriva moj bledi obraz,ne morejo zbrisati bridke resnice,a rana zaceliti more le — ãas.

BESeDAPESMI 2

57 

II.Loãila sva se, in minila so leta,usahnil je vir hrepeneãih solza.Od kraja sva si dopisávala vneta,a zlagoma sva obmolãala oba.

In zdaj, ali spomni‰ se kterikrat name?In ako se spomni‰, kako se ti zdi?Ne, kakor ãe kdo ti prebirati jamepravljice iz tisoã in ene noãi?

âarobna in ãista kot roÏa pomladnjaljubezen je venãala srca oltar.Naj bila je prva, naj bila je zadnja,na zemlji ne vzcvete mi lep‰a nikdar.

BESeDAPESMI 2

58 

Ljubezni kes

V Ïivljenju sem te bil nekoãz osornim govorom zavrnilin morda sem ti v dolgo noãÏivljenja kratki dan zagrnil.

Na kraju tujega svetabilo je prvo mojih pisemposlano tebi od srca:tako hudo jaz mislil nisem.

Îeljnó sem ãakal dan za dnemglasu od tebe ali lista,kako sem ãakal, sam le vem,zastonj, nikdar mi do‰la nista.

In zdaj namé spomin ti‰ãibesed nekdanjih kakor mora,in zdaj miru mi ne deline tihi mrak, ne rujna zora.

BESeDAPESMI 2

59 

V Ïivljenju nekdaj pred tebojbesede trde sem izrekel.ah, ne sluteã, da govor mojtako globoko te bo spekel.

A bridko ãutim zdaj trpeã,odkar sem naglo te izgubil.kako sem ljubil te — in veã,kako tvoj duh je mene ljubil.

BESeDAPESMI 2

60 

Dokaz ljubezni

Od tebe sem droben list dobil.da z drugim si zdaj zaroãena,da tvoj izvoljenec blag je in mil.da bode‰ mu sreãna Ïena.

Vzbudila se v srcu mi ni zavist,in ljubosumje se ni mi vnelo,tresoãe roké sem ãital tvoj listin vendar bral ga veselo.

V Ïivljenju meni — predobro vem —usojena grenka je kupa.In ko sem te nekdaj ljubil nem,ves ãas sem te ljubil brez upa.

Da tudi zdaj ne preklinjam jaz,ko sem te na veke izgubil —to bodi najvidnej‰i tebi dokaz,da sem te resniãno ljubil.

BESeDAPESMI 2

61 

Ti tudi?

Ti tudi, angelsko ti bitje,korake moje sodi‰ strogo,ti tudi, kakor drugi, bolno Ïitjezavija‰ mi v neskonãno togo?

Ah, ãe je vse na svetu moÏno,nemoÏno se je meni zdelo,da tvoje srce ãisto in poboÏnosprejame kdaj me neveselo.

In vendar tvoj pogled mi kaÏein kaÏe vse vedenje tvoje:verjela si, trpi‰, da ãrno maÏeklevetni svet po‰tenje moje.

Ti tudi? Dobro! Daj mi roko,veruj sovraÏnim mojim krogom!Ko videla bi v du‰o mi globoko,sodila bi drugaãe. Zbogom!

BESeDAPESMI 2

62 

V spominsko knjigo

I.Du‰ica draga, kaj je ljubezen?Ali je ãednost, ali je strast?Ali je zdravje, ali bolezen?Ali je pelin, ali je slast?

S soncem se smeje, plaka ob luni,vedno valuje, kot ocean.Ne preudarja, niã ne raãuni,zanjo vsa doba en velik je dan.

Zlobnih nastav in bridkosti ne sluti,kakor otrok ne vpra‰a, kaj sme.Vsako srce jo enkrat obãuti,s sanjami pride, s sanjami gre . . .

BESeDAPESMI 2

63 

II.Ne znam ti naslikati v knjigo podob,ne nanjo pripeti peres in cvetlic,zapi‰em le sredi najdraÏjih osob,kar terja od tebe Ïivljenja poklic.

Veselo naravo in trezen razum,znaãaj neomajen, a rahlo srce,ob radosti zmernost, ob stiski pogumin strah le za svoje po‰teno ime!

BESeDAPESMI 2

64 

III.âas beÏi ko silen veterza seboj podira vse.Tudi tvoje zorno lice,o mladenka, ocvete.

Kadar na veãer Ïivljenjabrala bo‰ iz knjige te,koliko spominov sladkihboÏalo ti bo srce.

Znanci, znanke iz mladostistopijo pred tvoj obrazkakor Ïivi — in med njimiali stopim tudi — jaz?

BESeDAPESMI 2

65 

IV.In kaj ti je do mojega imena?Umrie ono kakor ‰um valov,ki z daljnih se prizibljejo bregov,in zopet jih zagrne voda lena.

Umrje kakor v gluhem lesu jeka,za sabo zapusti le mrtvo sled,podobno ãrkam vklesanih besedna grobni plo‰ãi tujega ãloveka.

Ne bo ti vzbujalo spominov neÏnihnikoli pevca toÏnega ime,dokler se bo topilo ti srcev Ïivljenja mladega nasladah beÏnih.

A kadar te zagrabi sreãa kriva,ime izreci moje kdaj pa kdaj,»‰e bije« — tiho zase ‰epetaj —»srce, ki v njem Ïivim nepozabljiva.«

(Po Pu‰kinu)

BESeDAPESMI 2

66 

Ni mi Ïal

Moj vzor si bila ti nekdaj.Iz temnih dnevov mi je vstalv pogledu tvojem blaÏen raj.Ah, ljubil sem — in ni mi Ïal.

A tvoj pogled in tvoj nasmehz menoj se je samo igral.Ljubiti nisi mogla dveh . . .Trpel sem nem — in ni mi Ïal.

In dal sem upanju slovo,s teboj za vedno se razstaltako nerad, tako teÏkoa moral sem — in ni mi Ïal.

BESeDAPESMI 2

67 

Muãenec

Korak ti je truden, poãasen,pogled ti je hladen, teman,dim, prah se ti v zgubano licezaganjata leto in dan.O delavec, tihi muãenec,ti lavorov nisi Ïeljan!

Îeljan si vstajenja iz groba,ki dneve pretvarja ti v noã.Îiv stroj si med mrtvimi stroji,tiran izsesava ti moã.A kak‰na je tvoja ideja,ki zanjo bori‰ se mrjoã?

Ideja globoka, visoka!Da ãlovek si — trpka zavest —da hoãe‰ kot ãlovek Ïiveti,da delo rodi naj obrest.In kak‰no je tvoje oroÏje?Le trudna, pove‰ena pest.

BESeDAPESMI 2

68 

Oãetu

Nocoj, ko pojemajo luãi na grobih,jesenske venejo zadnje cvetlice,dozdeva se mi, moj dragi oãe,da zopet ti gledam v zgubano lice.

Nocoj, ko umirajo toÏni zvonovis tresoãim glasom, ãimdalje ti‰im,dozdeva se mi, moj dragi oãe,da zopet tvoj resni pogovor sli‰im.

Nocoj, ko stopam osamljen naprotiveãernega vetra mehkim perutim,dozdeva se mi, moj dragi oãe,da tvoja desnico na ramenih ãutim.

In ti si umrl. Zakaj se povraãa‰?Mar rad bi nazaj v okove telesa?Mar rad bi znova zaãenjal tlako,ah, grenko tlako za sladka nebesa?

BESeDAPESMI 2

69 

Ljud in jaz

O meni se je motil svetin se morda ‰e danes moti,a jaz sem hodil vrsto letin hodim ‰e po svoji poti.

Ko se je gnetel ljud naprej,in jaz sem v blatu kdaj obtiãal,o, to pljuval je fej in fej,o, to me je z jezikom biãal!

Pomislil ni in ni ga sram,da s pljunki in stopinjo trdona pra‰no pot Ïivljenja samname‰al mi je blato grdo.

In ko sem vstal, morda je kdobodoãnost lep‰o mi obetal,a klelo jih je sto in sto,da sem za njimi jo prikretal.

BESeDAPESMI 2

70 

Le plezaj ljud, naprej in gor,jaz rad ostanem zadaj, doli.Ne maram biti tebi vzor,kot meni ti ne bo‰ nikoli.

BESeDAPESMI 2

71 

âednostnim prijateljem

I.Kdo prvi na‰e je obiskepretrgal in sprejeme ljube?Kogá je re‰il s tem iz stiskein kako‰ne otel pogube?

Ne maram za odgovor slovca!To vem: nekdo vam je natvezel,da jaz sem garij polna ovca. —Od koga le sem jih nalezel —?

BESeDAPESMI 2

72 

II.Dolgo ste me re‰etaliãe gorim za va‰ poklic,no, naposled ste spoznali,da povsem ne gremo v‰tric.

Kdo je prvi krenil spota,ki do vzornika drÏi,va‰a zmota, moja zmota,krenili smo jaz in vi.

BESeDAPESMI 2

73 

Klevetnikom

V Ïivljenju tolikrat vas sreãamin stopam mimo vas neplah,‰e pesem svojo vam posveãam,prijatelji klevet in zdrah.

O, ne zameri, muza moja!Potihnil môl je sladkih ur,a liri zvoãni ni pokoja,iz nje mogoãni sili dur.

Kdor je obãutil kdaj ljubezen,ki je ne zmaga sama smrt,vihar mu ni zanesel jezen,on je obãutil tudi ãrt.

In du‰a ni li kakor zemlja?Zdaj vir srebrn iz nje ‰umlja,zdaj iz globokega ji temljagoreãa lava prasketa.

BESeDAPESMI 2

74 

O majniku nas slavec ãara,ko v pesmih toÏi mehko bol,a ãara tudi nas Njagara,ko z gromom stresa breg in dol.

Na tihem me je veãkrat muãil,klevetniki, jezika biã,a tudi marsikaj nauãil,pobolj‰al manj, osreãil niã.

Pokojni vendar ostanite!Pred vami ne zapiram vrat.·e v pesmi moji se ble‰ãite,kot v veri se ble‰ãi — Pilat.

BESeDAPESMI 2

75 

Kritiku

Nikomur hib ne prizana‰aj,ocene pi‰i jedrovite —a preje svojo vest izpra‰aj,ãe si moÏak »integer vitae!«

Gorje, ãe nisi! Vsaka lisarazgali se ljudem na tebi,in temni del Ïivljenjepisaprekmalu bode‰ bral o sebi.

Ohol in Ïaljen duh ne boÏa.Bojniku nosi psovke tuje.Z besedo se opeva roÏa,a tudi blato opisuje.

Ima‰ li torej trdost brusa,na srcu mirnem ãisto roko,demant-vrojenega okusain znanje, kakor svet ‰iroko?

BESeDAPESMI 2

76 

Hrepeneãi du‰i

Ne plakaj in ne smej se in ne kolniusode neizpolnjenih Ïelja!Popolne sreãe zemlja ti ne da,naj tudi vsako Ïeljo ti izpolni.

âim dalje se od brega vozi‰ v ãolni,tem veãja se odpira plan morja.Mej svojih hrepenenje ne pozna,iz Ïelj rode se Ïelje du‰i bolni.

Potopi se v uãenih bukev morje,pretehtaj slavnih moÏ izreke stokrat,prirodo tajno môtri dan za dnem —

pred tabo le raz‰iri se obzorje,in ti doseÏe‰ kakor stari Sokratsamó spoznanje: vem, da niã ne vem.

BESeDAPESMI 2

77 

Jezikavcu

Z jezikom sikavim le draÏi me,pred lahkovernim ljudstvom maÏi me.Vsakoga ljubi kdo in kdo ãrti.Kaj slab‰i sem, ãe kdo sovraÏi me?Imam pravico sladko, da velim:hudobnega ljudem dokaÏi me!Imam spomin, ki razsvetljuje vse,in vest, sodnico, ki tolaÏi me.

BESeDAPESMI 2

78 

Ketteju

Enkrat samo sem videl tvoje lice,pod senco gostih las visoko ãelo,in med okusil sem in tanko Ïeloobãutil mo‰ke tvoje govorice.

Venela je priroda, lastavicezapu‰ãale so mrzlo rodno selo.OtoÏen si pozdravijal njih krdelo:za vami skoro pridem, drage ptice.

In ‰el si morje pit — s pogledom Ïejnimzamaknjen v Adrije ãarobno plan,ãutilom du‰ka si dajal brezmejnim.

In ‰el si morje pit — bridkostnih ranzacelil nisi z Ïarkom blagodejnim,zagorel si in zgrudil se seÏgan.

BESeDAPESMI 2

79 

Romance

BESeDAPESMI 2

80 

Osveta

Ves teden s svojo Ïeno sprtgovoril moÏ je v jezi vneti:»Re‰iti more me le smrt,le smrt, niã drugega na sveti.«

Zavpije Ïena nanj strastnó:»Nikar, nikar mi ne ropoãi!Le pojdi — vidi‰ tam vodo? —Kar pojdi in v valove skoãi!«

Îiv ogenj blisne mu v oãeh. —Na lice smrtno pobledelobridkosten pade mu nasmeh,sopeã pomirja kri zavrelo.

Do reke pot, poslednja potedina re‰i ga pokore.Katero naj izbere zmot?Îeno ubiti? Ne, ne more.

BESeDAPESMI 2

81 

ZbeÏi na reke strmi breg,nespremljan zadnje te minute —Paã! Spremljajo obupni begglasovi rezki Ïene ljute:

»Konãaj Ïivljenje, le konãaj!Jaz sama prosim te, utoni!Na bregu si. Le skoãi zdaj!Nikar na vrbi dalj ne sloni!

Saj vem, ti smrti se boji‰.Nerad bi v mrzlo kopel legel.A da se enkrat utopi‰,kako bi meni ti ustregel.«

In on? On misli ves razvnet:Na káko zlo mi je rojena!A skoro krene k domu spetin reãe ji pokojen: »Îena!

BESeDAPESMI 2

82 

âe zdaj celo, ko v smrt divjam,strupeni jezik tvoj me gloje,sovraÏi‰ me, kot satan samiz globoãine du‰e svoje.

In jaz — jaz drugega ne vem,kakoli bi kaznoval srce ti, —Ker tebi tak sem trn oãem,imej ‰e dalje me na sveti!«

BESeDAPESMI 2

83 

Literat

V nobeno druÏbo vabljen,le sebe je imel,od vseh ljudi pozabljendoma je sam sedel.

V preprosti gorski vasio njem je slovel glas,da Ïe v predavnem ãasinaselil se je v vas.

Ni Ïiva du‰a znala,zakaj, ãemu, odkod.Deãad ga je nazvala:»Razdrapani gospod.«

Ob uri pa poslednji— umiral ni bogat —moÏakarji sosednjiprispo ga obiskat.

BESeDAPESMI 2

84 

Okoli njega zbranivele mu, da naj vsajob smrti jim naznani,kdo vendar je in kaj!

In starec dé poãasnoin tiho kakor tat,a vendar dosti jasno,da »b i l j e l i t e r a t . «

»O sveti moj opravek!Kadar mini pokop,kaj bil sem — eden stavekzapi‰ite na grob!«

Ob njem se vsi osuplispogledajo moÏje —A v bledem, mrzlem truplizastane vtem srce . . .

BESeDAPESMI 2

85 

»Ob smrti zadnje Ïelje!Odreãi kdo jih sme?Za vest so nam povelje.Kaj Ïelel je, sam ve.

Ob smrti pro‰nja ãudna!Slu‰ajmo ga zato,da du‰a se mu trudnaspovraãala ne bo!«

Pod staro so ga leskozasuli v groba hlad,zapisali na desko:O n p i l j e l i t e r r a d .

BESeDAPESMI 2

86 

Pri stricu

Sestradan in Ïejen in z dolgom ogromnimnamerjal sem ravno popiti strup . . .tedaj se bogatega strica spomnim,in du‰o kot blisk mi pre‰ine up.

Spoãetka sem ãutil nekako tesnobo,a srãno bil zmogel sem du‰ni razdvoj.Potrkal, k sorodniku stopil sem v sobo —pogledal me je in spoznal takoj.

Sedel je sam pri ‰iroki miziin usta nabral v prisiljen nasmeh;okoli so spale daleã in blizipoboÏne knjige po stolih, po tleh . . .

Zaãel sem. Glasno mu vse potoÏil,kako me obup razjeda pekoã.Na prsi sem burne roko poloÏilin milo zaprosil: »O stric, pomoã!«

BESeDAPESMI 2

87 

»Pomoã? Hm, le neumen ne bodi!Pomoã? Hm, meni je jako Ïal!odkodi naj jemljem, te vpra‰am, odkodi?« . . .Z veriÏico zlato se je igral.

»Da nisi potreben, ne reãem ravno,beraã pa vendar ‰e nisi vsaj.Vse to so drugi trpeli Ïe davno« . . .Ma‰il si je v usta tolst zaloÏaj.

»Îelezu obliko zada udarec,ba‰ preje sem bral tam v knjigah nekje,«— popil je hitro vina kozarec»tako i moÏa udarci store.«

»Sicer pa, kdor sam je v bedo zabredel,trpi naj jo sam — to vedno velim.«Na mehkem divanu se je presedelin vzmeti so drgetali pod njim.

BESeDAPESMI 2

88 

»Jaz tudi mislim, da moli‰ premalo.Vse, kar imamo, deli nam Bog.Le njemu pro‰njo, njemu zahvalo!«Vrtel je pridno palca okrog.

»Le pojdi! Pokora je paã pokoraKaj mara‰ — zdrav si kot ptiã.Vsak ãlovek na svetu trpeti mora.Brez zatajevanja, ljubãek, ni niã.«

Jaz pa sem beÏal brÏ ãez stopnice —in komaj pri‰el sem do veÏnih tal,na dvoje mi zlezlo je bledo lice,in na vse grlo sem se zasmejal.

BESeDAPESMI 2

89 

Sen

Na travi poleg rekeutrujen sem zaspal.Zazibal me je v spanecljubo ‰umeãi val.

Pritaknil se je skoroskrivnostno-grozen sen,da bil sem daleã nekamod reke preloÏen

na postelj ãrnoruhov preprosto hi‰o sam . . .Sijala mi je lunaskoz okno v tihi hram.

Bedel sem jadne du‰e,kar otlogromek jekzaãujem zunaj hi‰e:»Konãan bo svet na vek!«

BESeDAPESMI 2

90 

Na stolpu bliÏnje cerkve,obkoljene z grobmi,tedaj zapoje navãek,ki mrtvecem zvoni.

Kot zmija me napadevsiljiva misel ta,da se je zadnji ãlovekposlovil od sveta.

Da jaz edin ostal semod drugih vseh ljudi,ki nisem ‰e dopolnilusojenih mi dni.

Zavpijem, kakor ranjen,iz hi‰e planem ven:»Kje ste, ljudje, o kje ste!?«zbeÏi od mene sen.

BESeDAPESMI 2

91 

Iz trave znojen skoãim.— Spreletal me je mraz. —O, kaj ljudje so meni,o, kaj ljudem sem jaz!

Gorje mu, kdor bi Ïivelna zemlji sam! —Zdaj vem:ljudje so vse ãloveku,a ãlovek niã ljudem — —

BESeDAPESMI 2

92 

Pomenek

»Na ramah z vedrom, sivi oãe,kam stopate v dolino, kam?«»Rahlajo v gori prst za trsje,v dolino grem po vina v hram!«

»Kaj bode? Vinske kaplje dajeod leta manj do leta trs.«»Bog ve, kaj bode!« meni starec,in vzdihljaj mu privre iz prs.

»Ti mlad si, ognja poln in nádej,uãaka‰ morda lep‰ih dob.Trgatev doÏivim jaz malo,teÏé me leta — ãaka grob.«

V dolino starec, jaz v gorico,molãe obrneva obraz.Na hladne grobe misli starec,na lep‰e dobe mislim jaz.

BESeDAPESMI 2

93 

Ogenj in voda

Kaj hoãe‰, Katinka, da zate storim,predraÏestna ljubica moja?V obrambo za tebe se niã ne bojim,niã — niti krvavega boja.

Ah, kadar napade me misel stra‰na,da ti bi, Katinka, umrla,oko mi zalije kar potok solza,‰e toÏba ne more iz grla.

Pa saj ti, Katinka, umreti ne sme‰;jokali bi angelski zbori. —In jaz bi po smrti naredil — saj ve‰,kaj reveÏi delajo nori.

Kaj hoãe‰, Katinka, da zate storim,z ljubeznijo veãno me vnemi! —»Ah, Robert, ve‰, kaj jaz od tebe Ïelim —niã drugega — hitro me vzemi!«

BESeDAPESMI 2

94 

Naprej ali nazaj?

Po cele dneve, po cele noãistrmel je v debele knjige, osamljen,ubogi Naman. Kaj rad bi znal?Od samih ãrk bi bil kmalu omamljen.

Po zemlji je plaval jesenski dan,tako prijeten, blag in svetal.Mrãljiv pomeãe vse knjige v kotin proti go‰ãavi ubere pot.

Tam sredi maklenov se dviga oskalje;po njem se plazi zélen poponec.Pod skalami starec ra‰eve haljesedi in kvi‰ku gleda poboÏno.Visi na srobotu mu majhen zvonec,ki vãasih zapoje milo in toÏno.Pu‰ãavnik v dana‰nji modernmi dobi!Tu sam do smrti v skalnati sobi,oh, Ïiv pokopan v temotnem grobi!Osupel precej pred njim obstoji,pu‰ãavnika Naman ogovori:

BESeDAPESMI 2

95 

»Kaj dela‰, starec, in kaj premi‰ljuje‰?Kakóve divne snuje‰ probleme?No, tukaj jih lahko na tihem snuje‰v naroãju prirode, skrivnostno neme.A jaz sem se vsega Ïe naveliãal,vseh folijantov, knjig in bro‰ur.In ãesa, meni‰, sem se prepriãal?Za sleherni ‰tudij je ‰koda ur.Le moje lice bliÏe poglej!Tako sem suh in stisnjen ko prga,in nekaj Ïe let me kar naprejpo nogah vedno spoãitih trga.Pa kar me tako peklensko jezi,je to, da vem zdaj ‰e manj kot niã.Da, pravo resnico Favst govori:Visoke vrednosti moã in oblastzakrita je celemu svetu, le kdorne misli, njemu podari se v last,le on jo uÏiva brezskrben ko ptiã.In kdo ne misli? Du‰evni ‰tor.

BESeDAPESMI 2

96 

Predelaj ‰e tako ‰tivo ogromno,ob luãi najveãjih mislecev, modrcev,ne more‰ pre‰teti ‰e svojih kodrcevna glavi — ob kratkem vse je dvomno.Ah, in um na‰ zahteva, zahteva resnico,kakor ljubezen na‰e srce.Kje, pravi‰, bi na‰el vendar le klico,ki vse ti iz nje skrivnosti kipé?Imel je prav Descartes, ko veli,po muãnih mislih: Je pens, donc je suis.Kako pa, da vsakdo si pravi »jaz«,ko vsakdo nosi drugaãen obraz?Zakaj po solzni dolini lazimo?Kam pridemo potlej, v pekel, al’ nebesa?âemu se med sabo tlaãimo, gazimo?Zakaj so nam dana grehotna telesa?Vse to nam zakriva ãrna zavesa.Jaz tudi tega niã ne verjamem,da ti bi bil tu zadovoljen na samem.Kako li? âlovek druÏabno je bitje.Naturam expellas . . . Le vse normalno!

BESeDAPESMI 2

97 

Zares, da je Ïitje viharno, peãalno,a kaj naj drugega ljubim kot Ïitje?Jaz mistike sem sovraÏnik zaklet,te prave maãehe vseh dokazov,te ljubljenke lahkovernih bab‰et,te porodice meglenih obrazov.Pred leti sem bil ‰e dokaj drugaãen,resnice manj Ïejen, ljubezni bolj laãen.Pa kaj je ljubezen? Imel sem dekleta,ki zame je bilo podoba sveta.In ni me naravnost povedati sram,da vãasih ‰e zdaj ves vztrepetam,ko spomnim se njene postave vilinje.A ãasi beÏe, po svoje stvore. —Ah, danes se nosi z naslovom grofinje.Spominja se Ïivo je moje srce:Sama sva sedela na bliÏnjih parobkih —bila je pozna jesen, ko zdaj —na rdeãega ‰ipka zadnjih popkihvisele so najine rosne oãi.O, zadnji pogledi v ljubezni raj!

BESeDAPESMI 2

98 

Poljub sem ji dal kot ogenj vroã,in ‰la sva vsaksebi daleã proã.Da zdaj ne pijem sladkosti zakona,da samec komarim vse Ïive dni.Kdo bil je kriv? Ne jaz in ne ona —nje Ïlahtni stan in borni moj stan.Ah, pomnil je bom ‰e na sodnji dan!Pa ta koãljivi predmet pustiva!Ljubezen se lahko samo uÏiva.Besede o njej so vse zastonj.Popi‰i, ãe more‰, z besedami vonj!Niã ni, in vendar je nekaj — a kaj?Prijetno, ‰egatno — nekakov slaj.«

In starec se z desno roko pogladipo svoji dolgi in sivi bradipa dé: »Ljubezen le pusti! Prav!Zaljubljen ãlovek na duhu ni zdrav.Gorje mu, kogar dekleta cvelijo;za vsako delo brÏ onemore,vse misli njegove se selijo

BESeDAPESMI 2

99 

le vedno v dekliãje hi‰ne prostore.Pa tudi, o ãlovek, povej mi, za Boga,kaj more‰ se z Ïensko osebo meniti?MoÏa malokoga ali nikogane doseÏe z ozko pametjo svojo,in vendar ji mora‰ hvalo trobitiza nje nesreãno in plitvo vzgojo.«Zamahne Naman: »Ljubi starec!O Ïenskah sem jaz drugaãe preverjen!Njim sodi kava, nam vina kozarec.To res je. Vsakomu bodi odmerjengotov delokrog! A znaj, da je Ïenavelikega vãasih tudi pomena.Za mo‰ke nekatere huda zanjka,za vse pa veã ali manj uganka.Le ‰koda je ta, da ugank je ‰e veãtako zamotanih in temnih tako,ko vãasih nad nami jesensko nebo . . . «

BESeDAPESMI 2

100 

Oba se zamislita kratek ãas;no, skoro spet Naman povzame glas:»·e enkrat duha mi ozdravi pogumdo jasne resnice! Starec, povej,ima‰ li spravljenih mnogo knjig,ki tirajo misli od dvomov naprej?«Ozre se starec po vrhih dreves,‰epetne: »Anti nekaj je res.«

»O tem ne dvomim,« oni ‰epetne,»nektere misli so dôkaj verjetne.A najveã resnic ne znam in ne umem.PokaÏi knjige! Morda so tvojeprimernej‰i kljuã do vere moje?«»Kljuã? Kljuã? Da, tukaj je kljuã!«zakliãe starec in vtakne ga v vrataÏelezna, zaneti potem si luã.»Le pojdi v globoko podzemlje za mano;Tam doli ti bode marsikaj znano,kar znati je vredno samega zlata.Tam doli, tam doli vse knjige imam,

BESeDAPESMI 2

101 

zloÏene v dolbinah po mokrih roveh.Nekatere jaz tudi sem spisal sam,ko nosil sem ogenj ‰e v srcu, v oãeh.«

Prestopita prag in gresta navzdolpo nove neznane modrosti sol.In zrla sta bitij organskih grob,razliãne plasti formacijskih dob.Naposled je puhnila taka vroãina,da skoro pri‰la bi ob luã spomina.»Moj Bog! Kdaj prideva vendar v izvor!«»Potrpi,« dé starec, pokaÏe mu cevke,iz katerih se zraka napije odvzgor.»Poglej, zdaj i‰ãi, kar naj ti bi hotel.zdaj Ïanje‰ sad radovednosti plevke.Le dalje! V osrãju je zemlje kotel,ves v ognju, na daleã grejoã in otel.Ta ogenj drÏi povr‰je narazen,da zemlja se kakor il ne sesede.In to je pripravno, da je oblazen,da greva lahko nazaj od srede.

BESeDAPESMI 2

102 

Razume‰? Nazaj in vendar naprej!No, zdaj mi prav iskreno povej,kako se te ãudni vtisek prijemlje?«»Nazaj na zemljo, naprej od zemlje?»V tem hipu se Naman spotakne ob kamen,ki ven ga je vrgel iz kotla plamen»E, beÏi! Glejva, da prideva ven!«zavpije nad starcem ves nevoljen.»Saj vidim, saj vem ãimdalje menjod tisoã skrivnosti sem tukaj obkoljen!PokaÏi mi knjige! Kje jih ima‰?Jaz nisem sicer piscev prista‰,a rad bi le videl tvoje zapiske.Iz te ãlove‰ke druhali nizkedo vzorov lepih bi dvignil se rad!Oh, kje je, oh, kje je tisti zakladneskonãne sreãe za du‰o na‰o,po kteri stremi vsakdo krilat,ko Ïejen popotnik za vinsko ãa‰o?«»No, ve‰ li, da vzori so same himere,himere, razgretih moÏganov hãere?«

BESeDAPESMI 2

103 

Pu‰ãavnik vzdihne in potlej molãéna mokro skalo se truden nasloni.»O, drago moje ãlove‰ko srcé,solzâ, solzâ za resnico ne roni!«Posveti mu v moker kot splamenico,navezanih knjig mu pokaÏe kopico.Pa naj jih je mnogo prijel ali malo,vse sproti mu je v rokah razpalo.Od vlage, od ãrvov — Bog vedi od ãesa —sprhnele so vse, ko v grobu telesa.

A mirno pu‰ãavnik je gledal razpad,vzravnal se in rekel mu: »Ljubi brat!âe eden vozel s teÏavo razre‰i‰,pet drugih se tam ti navozljá,in ti se pred svojo pametjo sme‰i‰,ko skrbno polni‰ posode brez dna.Do zemlje osrãja sva zdaj se prerila,ãe greva naprej, spet greva nazaj,nazaj na zemljo, na kteri sva bila.Mar pride‰ torej na konec kedaj?

BESeDAPESMI 2

104 

A jasno mi vendar je nekaj vsaj?Nesreãnik velik na svetu je on,ki sili ga neprestani nagon,da misli in tuhta in sklepa in dvomi.Peroti duha si tako polomi,da potlej ne ve, je li mi‰ ali tiã.Najbolj‰e je torej, razmi‰ljati niã,Ïiveti tako kot nana‰a sluãaj.«»Prav sodi‰!« vklikne Naman tedaj —»Hajd, zopet na zemljo naprej al’ nazaj!«

BESeDAPESMI 2

105 

Nezbrane pesmi

BESeDAPESMI 2

106 

V mladost nazaj!

Ne maram biti samotar,in vendar sem hladan in top.Za cilje dru‰ãine prestar,premlad se zdim za tihi grob.

Kam naj bi torej ‰el? Na kraj,kjer ni ne dneva, ne noãi,kjer vlada mir in hrupen raj,kjer so ljudje in ni ljudi?

V mladost nazaj! Enkrat samona krilih Ikarovih vsajspomin me nesi pod nebo:V mladost nazaj, v mladost nazaj!

Nebe‰kega plamena ãutraztopi v prsih mi srcekot vosek, in duha perutomahni v veãnosti morjé!

BESeDAPESMI 2

107 

Misel — delo

Kaj mi ãe o gradu misel,ako zanj ne najdem temlja?Rad bi v prostem zraku visel,a ‰e ljub‰a mi je zemlja.

Glasna misel mi je v ãisli,ki jo duh oznanja smelo,a vsebolj od glasne mislimi je v ãisli — tiho delo.

BESeDAPESMI 2

108 

Vpra‰anja in odgovori

Zakaj mi zdaj pogled je rosen,ko spomnim se preteklih dni?Pred Bogom sem bil preponosen,a preponiÏen pred ljudmi.

Zakaj sem zdaj potrt in mrãenin skoro me je druÏbe sram?Ljudem sem bil odkritosrãenpreveã, premalo sebi sam.

Zakaj srce je zaigraloÏivljenjskih ur najlep‰i del?SovraÏnim du‰am sem premalo,premnogo ljubljenim verjel.

In tako dalje — —. Kaj bi pravil!Bog ne zameri mojih zmot,a svet bi me morda obglavil,ko hodil bi drugaãno pot.

BESeDAPESMI 2

109 

Stari in mladi

Ljubljeni smo bili mladiin ljubili smo gorko.Zdaj bi se ljubili radi,a ne mara nas nikdo.

Kakov starec z golo glavopride ‰e do nas odkodin z besedo godrnjavokara zdanji mladi rod.

Vse mu v dobrem je spomini,kar je lepega uÏil,to le zabi pri mladini,da ni sam niã bolj‰i bil.

BESeDAPESMI 2

110 

Saj je proã

V kakem me spominu nosi‰,k srcu si vpra‰anje Ïenem,ali blagem ali Ïalem,ali morda sploh nobenem.

Saj je proã. Saj je umrladavno v prsih Ïe ljubezen.Mesto sanj in solz srebrnihvlada zdaj razum Ïelezen.

Saj je prav. âemu vpra‰anje,ko noben odgovor ne bimogel du‰e prelevitiniti meni, niti tebi.

Ali pa. In ko bi zopetprej‰njim sanjam se udala,zdaj bi veã se ne ljubila,zdaj bi se do solz — smejala.

BESeDAPESMI 2

111 

V samotnem gozdu

V samotnem gozdu kriÏ stoji,pred kriÏem deklica kleãi,otira bleda si oãi.

Nad njo skakljaje poje ptiã:»TolaÏil bi te rad, dekliã,a niã ne znam in nimam niã.

Samo to znam, samo to znaj,da sta bilá od vekomajsoseda si pekel in raj.

Morda po letih kakor tipred kriÏem nekdo zaihti:Zakaj je veã na svetu ni?« . . .

BESeDAPESMI 2

112 

Vrnitev in loãitev

Praznih rok, izku‰enj poln,trudnih nog, na du‰i bolnv mesto sem se vrnil sam.V tujih rokah dom oãetni,sestre, bratje mladoletnirazkropljeni bogvekam.

Nisem tujcem se pripognil,plaho sem se doma ognil,roso sem otrl oãem,‰epnil nekaj za loãitev,ali je bilá molitev,ali kletev, sam ne vem.

BESeDAPESMI 2

113 

Sam ne ve‰

Ko zbudi‰ se zjutraj, kaj te ãaka — sam ne ve‰.Ali bode‰ Ïivel ‰e do mraka — sam ne ve‰.Da na steni ura zapra‰enabrez nehanja bije tika-taka — sam ne ve‰.Da te beli Ïeni pribliÏujevsaka ura, dà, minuta vsaka — sam ne ve‰.Kam zanese te vihar usode,kje te sprejme zadnja postelj, raka — sam ne ve‰.In ko trudna roka ti omahne,kaj prinese ti Ïivljenja tlaka — sam ne ve‰.Ali kdo med Ïivimi za tabo,ko te v hladni grob spuste, zaplaka — sam ne ve‰.

BESeDAPESMI 2

114 

Kako je vse drugaãe zdaj!

Ko sem pred leti videl tvoj obraz,obhajala je zemlja zlati ãas,na tvojih ustnicah so cvele roÏe,belina je sijala z gladke koÏe.

Umirali so vitezi zaté,kot suÏnji ti poljubljali roké,poklanjali cvetice ti odbranein prstane in grole in uhane.

Dekle, kako je vse drugaãe zdaj!Le nekaj let — in potemnel je raj.Razpr‰ila se je ãastilcev vrstain ‰la v pustiv do Pe‰te ali Trsta.

Ostal sem sam — nekdaj preziran drug,in toÏen zrem, kako je ãasov plugzaãrtal temne brazde v tvoje ãeloin bol zapiãila ti v prsi Ïelo.

BESeDAPESMI 2

115 

Nekdaj od sladkih cvetov mamljena,kot vrt pozimi zdaj osamljena,s ponosom onemoglim sku‰a‰ skritisolzé, ki gorke silijo v oãi ti.

âemu! Iz boli vodi re‰nja potedina marsikdaj — v samote kot,in gorka solza rane marsikterebolj nego vir besed hladilno pere.

Ukradli so ti blaÏeni spominmladosti kratke z bleskom dragotin,pustili vetrnjaki le solze ti.A ãe so vzeli tudi te — gorje ti!

BESeDAPESMI 2

116 

Slavec moj . . .

Slavec moj, kaj te je gnalov kraje, veãen dan zelene?»Hrepenenje me je gnalo.«Kakor tebe — mene.

Kaj si ãutil v lepih krajih,kjer ob mirti sanja lovor?»Tugo po domaãih gajih.«Tvoj in — moj odgovor.

Kaj si na‰el, ko preranovmil si se k rodni grudi?»Mraz in gnezdo razdejano.«Slavec moj — jaz tudi.

BESeDAPESMI 2

117 

Pogrebec

Kómu preje se nasmejeblaga smrt, ve Bog na nebu,a ãe ti umrje‰ preje,pridem k tvojemu pogrebu.

Glasno v grob ne bodem plakal.motil bi tvoj sladki spanec,daleã od ljudi bom ãakal,da odide zadnji znanec.

In tedaj se nem pribliÏam,in tedaj navek se loãim.Z bledo roko grob prekriÏam,z gorko solzo ga pomoãim.

·opek, ki z ljubeão du‰onekoã si ga dala meni,poloÏim na ãrno ru‰o:Cvel je s tabo, s tabo zveni!

BESeDAPESMI 2

118 

Slovo

Mehko mi tako je v du‰i . . .jeli radost, jeli bol?Lahko bi se kakor detepol smejal in jokal pol.

Pa saj ni tako le meni,saj je vsakemu tako,kdor od burkaste mladostiresno rad bi vzel slovo.

BESeDAPESMI 2

119 

Dalja — sreãa

O dalja sinja, nedogledna,kraljestvo tvoje kje meji?Po tebi du‰a radovednaiz temne sobe hrepeni.

Pa naj bi z naglico golobaveslal svoj Ïivi dan naprej,nikdar bi ne pri‰el do roba,nikjer do stanovitnih mej.

Razmikalo bi se obzorje,kot bi beÏalo pred menoj,in hrepenenje vedno gorjegrenilo bi poãitek moj.

O dalja, verna si podobanedosegljive sreãe ti,jaz — obstreljenega goloba,ki nem na skali krvavi.

BESeDAPESMI 2

120 

Prijateljem

O bratje moji, kaj nas je vezalona ãasa in prostora ozko ped?Vse na‰e delo — mar zasluÏi hvalo?Zaãrta mar za sabo trajen sled?

In ako ne — ãemu Ïivljenje na‰eod zibelke do groba brez miru?âemu bridkosti in sladkosti ãa‰ein beganje in tveganje — ãemu?

Mi pojdemo, odkoder ni vrnitve,in mladec se oddahne starca prost.Opravijo pogrebne se molitve,in prst bo na‰a postelj, ãrv na‰ gost.

Pa bodi spomenik za na‰e grobeizklesan kamen ali boren mah,navek od sonãne loãene svetlobe,razsuti v prah budili bomo strah.

BESeDAPESMI 2

121 

In du‰a na‰a — ali bo Ïivelain sama sebe se zavedala?Bo li trobenta sodni dan grmela,in zemlja se v pepel sesedala?

O bratje, kaj uãe nas knjige neme,kaj vest ‰epeãe, kaj razlaga um?Da razdvojeni uklonimo teme,zatrimo v sebi delovni pogum?

O ne! Mi verujemo! Pokonci glavogradimo si ãez dvomov brezdno most!Ooseãi smoter — to je na‰e pravo,iskati smoter — na‰a je dolÏnost.

Pa bodi spomenik za na‰e grobeizklesan kamen ali mah zelen,duh, ki je Ïelel in iskal svetlobe,doseÏe smoter — v Bogu razsvetljen.

BESeDAPESMI 2

122 

Gorje

Gorje mu, kdor v Ïivljenju,zaprt v samoten hram,bolesti svoje toÏizidovom gluhim sam!

Kdor nima ene du‰e,da truden poleg njezaupno bi razkrival,kaj ãuti mu srce!

Ko pride bela Ïena,on leÏe v hladni stan,v Ïivljenju in po smrtienako — zakopan.

BESeDAPESMI 2

123 

Nespokornost

Ne znam oãi zavijatiin hrbta ne kriviti,zato ne morem prijatigospodi plemeniti.

Za blesk imena slavnegasladak se ne potegam,maliku mnenja javnegazvestobe ne prisegam.

Ljudi, ki sebe zdevajovsem drugim za merilo,ki vse sami umevajo,ne sodi‰ ba‰ premilo.

In to se mi pri‰teva v greh,pokora mi oznanja,a mene veãkrat sili v smehnamesto jok kesanja.

BESeDAPESMI 2

124 

Idealistu

Pojdi z menoj, ki prevaran v mladostiz mano Ïivljenja nevero deli‰ —vrzi na veter skrbi in bridkosti,z mrzlim nasmehom zadeni svoj kriÏ!

List se odtrga z drevesa ob cesti,v vetru umre neizraÏeni vzdih,kdo ima srce, ki ve te bolesti,kdo ve za boli, ki umirajo v njih?

Sam sebi ljubi, sam sebi toÏi,pa ti odpade z oãi pajãolan,videl bo‰ trn na najlep‰i roÏi,v smehu in sreãi bo‰ strog in teman!

BESeDAPESMI 2

125 

Moje ãustvo

Marsikomu bi za marsikajz jasno pesmijo srce ogrel,mogel bi in hotel, ko bi — smel.Moje ãustvo je kot silen val.ki vzkipi in svetlo se zapeni,ki bi splaval rad v neskonãno dalj,a se razpr‰i ob skalni steni . . .

BESeDAPESMI 2

126 

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-243-2

VsebinaV samotnih urah Zalosti Moja zgodovina Pomlad obhaja Donava . . . Brez konca Neumni kes O srce, kdo ume te? Jeseni Rozi Moja sreca Srce samotno Slovenska govorica Samozavest Vprasanje Nas spomin Moja soba Tiha zelja V mraku Vecerni zvon Cipresa Moja sodba Pred Bogom Radovednost Epigon Slovo Samozavest Preroski angel Moja daritev Grajski lipi Kresnica Misel

Milim dusam in nemilim Razstanek Ljubezni kes Dokaz ljubezni Ti tudi? V spominsko knjigo Ni mi zal Mucenec Ocetu Ljud in jaz Cednostnim prijateljem Klevetnikom Kritiku Hrepeneci dusi Jezikavcu Ketteju

Romance Osveta Literat Pri stricu Sen Pomenek Ogenj in voda Naprej ali nazaj?

Nezbrane pesmi V mladost nazaj! Misel — delo Vprasanja in odgovori Stari in mladi Saj je proc V samotnem gozdu Vrnitev in locitev Sam ne ves Kako je vse drugace zdaj! Slavec moj . . . Pogrebec Slovo Dalja — sreca Prijateljem Gorje Nespokornost Idealistu Moje custvo