ausgestorben

Zoran Srdić Janežič

A U S G E S T O R B E N

Portfolio Catalogue.indd 1 27/09/2013 23:17:23

Vabilo na kiparski sprehod: Akademija za upodabljajoče umetnosti (Schillerplatz 3) do kraja Bernekerjevega nekdanjega ateljeja (Železniška postaja v Meidlingu)

28. 8. 2013 ob 18.00


AusgestorbenFranc Berneker, Südbahn-

Atelier am Bahnhof Meidling

Kiparski sprehod Zorana Srdića Janežiča je poklon slovenskemu kiparju Francu Bernekerju, ki je med leti 1897 in 1915 živel na Dunaju. V tem času je ustvaril nekaj svojih najpomembnejših del, nekaj pa jih je bilo uničenih, ko so mu med vpoklicom v cesarsko vojsko Južne železnice porušile atelje ob progi v mestnem okrožju Meidling. S hobotnicama iz blaga, ki ju bo Srdić nosil pod rokama, se navezuje neposredno na motiv kipa Sv. Janeza Nepomuka, ki ga Berneker ustvaril v tistem času za družino Majdič v Kranju. Umetnik tako s svojim telesom prevzema identiteto svetnika s kamnite skulpture, hkrati pa vzpostavlja sodoben odnos do kipa kot pristopa v umetniškem izražanju. Pod vplivom performansa se je spremenil tudi odnos do kiparstva, predvsem pa pomen statične in trajne oblike umetniškega dela. V intervenciji Zorana Srdića Janežiča lahko vidimo performans, v katerem umetnik prenaša dve hobotnici iz blaga, po drugi strani pa se z objektivizacijo umetnikovega telesa celotna kompozicija spremeni v hodečo, javno skulpturo kratkega roka trajanja. Kip Sv. Janeza Nepomuka oživi za dobro uro in se v svoji lastni procesiji prenese do samoukinitve brez obreda na koncu poti. (Vasja Nagy)


zemljišču, ki je bilo v lasti Južnih železnic in ko je bil 15.5.1915, med I. svetovno vojno vpoklican v vojsko, so v njem ostala tudi nekatera njegova dela. Atelje je bil med umetnikovim vpoklicem porušen, njegova dela pa uničena. Kip sv. Janeza Nepomuka je takrat že stal na malem trgu med Majdičevim domom in okrožnim sodiščem v Kranju. Gre za skupino, ki poleg svetnikove figure vključuje še dve veliki hobotnici in kraljico, ki stoji nad trojico. Kip je bil že večkrat prestavljen. S prvotnega mesta je bil med II. sv. vojno umaknjen in shranjen, po

Kipar kot začasen kip

Letos mineva okroglih 100 let, odkar je Franc

Berneker dokončal svoj kip sv. Janeza Nepomuka. Takrat je živel na Dunaju in imel svoj atelje ob železnici, v bližini pokopališča mestnega okraja Meidling. Odkar je po končanem študiju na dunajski Akademiji upodabljajočih umetnosti ostal v prestolnici, se je preživljal z izdelovanjem kipov in nagrobnikov. Atelje je imel postavljen na

NG D 366-234 detajl 01 © Narodna galerija, Ljubljana


NG D 366-234 detajl 01 © Narodna galerija, Ljubljana


vojni pa je bil prislonjen ob južno steno kranjske župne cerkve sv. Kancijana in tovarišev. Pri javnih kipih, pa naj gre za spomenike ali druga obeležja, skozi čas pogosto prihaja do zapletov. Večinoma gre za spremembe v odnosu družbe ali zgolj oblasti do sporočil, ki jih kipi nosijo. V takih primerih lahko pride do krnjenja, spreminjanja ali celo odstranitve in uničenja. Kranjska skupina sv. Janeza Nepomuka je doživljala tako trivialne zaplete, kot je nivo vode v koritu, v katerem se nahajajo svetnik in hobotnici, kot tudi zadnji primer skrunjenja umetniškega dela z odbitjem kraljičine glave.Odnose družbe do javnih kipov je Zoran Srdić Janežič obravnaval že v svojem delu Svetovna revolucija leta 2011, ki je bilo del skupinskega projekta Javno kiparstvo v sodelovanju z Jernejem Malijem in Andrejem Štularjem. Z imaginarnim rezanjem glav kipom, ki naj


bi jih zamenjali z obličji bolj aktualnih veljakov, se je satirično pošalil iz zgodovine, jo po svoje tudi ponovil. Umetniški dogodek je bil izpeljan na Slovenskem trgu v Kranju, ki se je pred tem imenoval Trg revolucije, pred revolucijo pa Trg svobode. Po glavi kipa Lojzeta Dolinarja Revolucija je povzel obliko za masko, ki jo je v času dogodka nosil po trgu ter s svojim telesom oponašal držo istega kipa. Z ironično gesto se je navezoval na družbeno otopelost v razmerju do revolucij (na fotografiji v spremljajoči publikaciji je umetnik izbrisal podobo kipa na podstavku, ter tako svoj pohod prikazal kot sestop Revolucije nazaj k ljudem), vendar je poleg tega izpostavil tudi odnos do kipov v javnem prostoru, ter kipa kot statične in trajne oblike umetniškega dela. Procesualnost in drugi vidiki so že v času zgodovinskega konceptalizma vnesle nemir v modernistično pojmovanje


kipa, a v tem primeru se postavlja v ospredje performativni značaj. Umetnikovo telo z masko je nadomestilo statični kip ter se vzpostavilo kot relevanten poseg tako v tkivo konteksta spomina, kot v doživljaj sodobne umetniške tvorbe. Začasnost kipa, kot modusa sodobnega kiparstva, je eden od ključnih elementov dunajski intervenciji. S spominom na slovenskega kiparja Franca Bernekerja, ki je 17 let živel in deloval na Dunaju ter z mislimi na eno od njegovih pomembnejših del, ki jih je ustvaril tu; kip Sv. Janeza Nepomuka iz Kranja, se Zoran Srdić Janežič odpravlja na sprehod po dunajskih ulicah. Dve hobotnici iz blaga, ki ju umetnik nosi pod svojima rokama, se neposredno nanašata na Bernekerjev kip, kjer hobotnici podpirata svetnikovo telo. Sprehod se začne pred Akademijo upodabljajočih umetnosti na Schillerjevem trgu in zaključi ob železnici v

okraju Meidling, kjer naj bi domnevno nekoč stal Bernekerjev atelje. Zoran s to gesto preko spomina prevzema identiteto starega mojstra, ki je bil ponosen na svojo akademsko izobrazbo in relativno uspešno deloval v predvojnem Dunaju. Po prisilni izselitvi iz ateljeja in naselitvi v Sloveniji po vojni, njegovo umetniško delovanje ne pade na plodna tla, kar ga privede do revščine. S hobotnicama pod rokama pa prevzema tudi identiteto svetnika, postane njegov živ spomenik. Nehote pa se ob tem v misli prikrade podoba o umetniku, ki se zaradi iskrenosti in svobodomiselnega duha ne more prilagoditi zahtevam politike in trga.

Vasja NagyDunaj, 18. 8. 2013


Fran Berneker (1874–1932) v zgodovinskih

pregledih slovenske likovne umetnosti velja za prvega predstavnika modernega kiparstva. Pripadal je likovni moderni, v kateri so izstopali slikarji – impresionisti. Na mladega in nadarjenega kiparja, ki je želel slediti modernim tendencam v kiparstvu, je postala pozorna tudi literarna moderna in podprla njegov osnutek za Prešernov spomenik v Ljubljani. Prešernov spomenik je izdelal kipar Ivan Zajec, saj je bila njegova spomeniška rešitev bolj tradicionalno zastavljena in s tem bolj po godu naročnikom. Berneker je moderne kiparske nazore lahko uresničil pri spomeniku Primožu Trubarju, ki velja za prvi moderni, v sodobnem secesijskem slogu zasnovani javni spomenik na Slovenskem. Spomenik, ki ga je naročil ljubljanski župan Ivan Hribar, je bil odkrit leta 1910.Naslednje leto je Berneker

NG

D 3

66-2

34 d

etaj

l 02

© N

arod

na g

aler

ija, L

jubl

jana


izklesal kiparsko skupino za vodnjak sv. Janeza Nepomuka v Kranju. Sredstva za spomenik svojemu patronu sv. Janezu Nepomuku je v oporoki zapustil premožen kranjski meščan, veletrgovec in posestnik Ivan Nepomuk Majdič (+1908).Za kiparska dela so se potegovali trije kiparji, F. Berneker, Svitoslav Peruzzi in Ivan Zajec. Zajec je dobil naročilo za relief Vstajenje v grobnici Majdičeve družine, ki so jo gradili hkrati z vodnjakom, Berneker pa naročilo za vodnjak.Odločitvi za izdelavo vodnjaka namesto znamenja sv. Janeza Nepomuka je botrovalo nasprotovanje liberalne občinske uprave, ki ni bila naklonjena postavitvi javnega spomenika svetniku. Namesto celopostavne svetnikove podobe je Fran Berneker zasnoval vodnjak z alegoričnima marmornatima figurama, ki pa je učinkoval kot spomeniška kompozicija. Berneker je vodnjak izklesal poleti 1913 na Dunaju.

Delal je v skromnem ateljeju oziroma majhni leseni kolibi, ki si jo je sam postavil v bližini železniške proge. »Taka je beda slovenskega umetnika: ne samo pomanjkanje naročil, ampak tudi nezmožnost ista v določenem času izvršiti. Tako je n. pr. delo sv. Janeza Nepomuka stagniralo celo zimo, ker radi ostrega mraza in prepiha, ki vlada v kolibi, ni bilo mogoče prijeti za dleto in kladivo,« je zapisal neznani poročevalec, ki si je na Dunaju ogledal nastajajoči spomenik.Znesek v višini 36.000 kron je zadoščal, da je kipar Fran Berneker iz belega marmorja izklesal kipa in bazen. Majdičeva oporoka je določala, naj spomenik stoji na majhnem trgu med Majdičevo hišo in poslopjem nekdanjega kapucinskega samostana ob Koroški cesti (Roosova hiša). V Majdičevi hiši je bilo okrajno sodišče, danes stoji na tem mestu hotel Creina.Septembra 1913 so Bernekerjev vodnjak


pripeljali v Kranj. Oktobra 1913 so začeli kopati temelje in pod Bernekerjevim nadzorstvom postavljati vodnjak pred okrajnim sodiščem. Dela so bila končana spomladi 1914. Nekateri so menili, da bi bilo bolje postaviti spomenik na glavnem trgu na mesto starega vodnjaka.Vodnjak so sestavljali štirje deli: kip češke kraljice Ivane oziroma Ljudmile (višina 1,73 m), podstavek, na katerem je stala Ivana, bazen v obliki polovične elipse (2,85 x 2,11 m) in kip napol zleknjenega umirajočega sv. Nepomuka, ki se z zadnjimi močmi brani smrtonosnega objema hobotnice. Bazen in podstavek sta simbolično ponazarjala reko Vltavo in most preko nje. Bazen in sv. Nepomuk sta izklesana iz enega kosa belega marmorja, ki ga je Berneker dobil v Laasu na Tirolskem. Kip kraljice Ivane, ki je prav tako iz belega marmorja (iz Grastala pri Beljaku), je signiran zadaj spodaj:

Berneker. Berneker je obraz kraljice Ivana izdelal s pomočjo treh modelov.Svetnika je do vratu prekrivala voda, ki je v bazen prihajala iz dveh odprtin pod polipoma. S podstavka, na katerem je stala žalujoča kraljica, sta gledala dva močerada. Iz njunih žrel sta se izlivala curka vode.Vodnjak ponazarja legendo krščanskega mučenca sv. Janeza Nepomuka, ki je bil leta 1386 imenovan za kanonika in kasneje za generalnega vikarja praške nadškofije. Zapletel se je v prepire med nadškofom Janom Jenštejnom in češkim kraljem Venčeslavom IV., ki je dal Nepomuka leta 1393 zapreti in mučiti. Zvezanega duhovnika so ponoči 20. marca 1393 vrgli s Karlovega mostu v Vltavo. Njegovo smrt so v 15. stoletju poskušali razložiti s pomočjo legende: Nepomuk, ki naj bi bil spovednik Venčeslavove žene, kraljice Ivane, ni hotel prelomiti spovedne molčečnosti,


ko je kralj Venčeslav želel opravičiti lastno protizakonsko ravnanje z izsiljenim spovednim priznanjem svoje žene. Češčenje mučenca sv. Janeza Nepomuka se je začelo takoj po njegovi smrti v Pragi in drugod po Srednji Evropi.Fran Berneker se je odločil za zanimivo rešitev. Legendi o svetnikovi smrti je sledil samo v glavnih potezah. Osrednja téma vodnjaka oziroma spomenika je žalovanje kraljice Ivane. Dovolil si je tudi nekaj ustvarjalne svobode, kajti svetnika v vodne globine vleče hobotnica, ki je v Vltavi ne bi mogli srečati. Bernekerjev kiparski credo se je glasil: »Naloga umetnika je mrtvi material oživiti, tako da postane življenje, kakor ga vidim.«Rob bazena je bil tik pri tleh, tako da je gledalec dobil vtis, da stoji na bregu reke, čeprav je bil bazen lahko brez vode. V bližini vodnjaka so zasadili rušo in srebrne smreke, ki so

opozarjale na povezavo secesijsko in simbolistično občutene kiparske kompozicije z naravo. Vodnjak je bil zasebna last trgovske rodbine Majdič. Leta 1941 so dediči Ivana Nepomuka Majdiča spomenik odstranili, da ga ne bi uničili Nemci. Sredi petdesetih let je kranjska občina odkupila spomenik od Majdičevih dedičev. Leta 1972 so spomenik obnovili, preuredili in mu poiskali novo lokacijo ob južnem stranskem pročelju župnijske cerkve. Zaradi spremenjene postavitve kraljice Ivane na nizek betonski podstavek ob desnem robu bazena (višina 0,56 m) je izginila smiselna povezava med poduhovljeno alegorično postavo kraljice in svetnikom. V bazenu se je pogosto nabirala umazana voda. Podoba spomenika je bila okrnjena tudi z izgubo obdajajočega zelenja, v katerem je nekoč lahko harmonično izstopala belina marmorja. Leta 2013


so spomenik postavili v vrt gradu Khiseltein. dr. Damir Globočnik

Literatura:»Spomenik sv. Janeza Nepomuka«, Gorenjec, 1913, št. 40; »Obisk v atelierju slovenskega umetnika«, Sava, 1913, št. 31; »Spomenik sv. Janeza Nepomuka v Kranju«, Sava, 1913, št. 47; »Bernekerjev spomenik sv. Janeza Nepomuka za Kranj«, Slovenec, 1913,

št. 177; »Za spomenik sv. Janeza Nepomuka v Kranju«, Slovenec, 1913, št. 230; »K Bernekerjevim Žrtvam«, Slovan, 1914, str. 64; Črtomir Zorec, »Vodnjak v Kranju«, Glas, 23.8.1972, št. 65; France Stelè, »Likovni spomeniki v Sloveniji do 1941«, Sinteza, 1967; Špelca Čopič, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000.


Andrej Štular: Zoran riše Nepomukovo skupino


Zoran Srdić Janežič (r. 1974 v Kranju) je akademski kipar, vizualni umetnik in lutkar. Zanima ga predvsem humor, ki ga uporablja, da poudari nevralgične točke v našem vsakdanjem življenju.Kot performer Zoran Srdić Janežič izhaja iz tematike javnih kipov in njihovih funkcij v javnem prostoru (Javni kipi, 2011); body arta (estetizacija, gnusnost in mitizacija telesa; Corpus Indeterminata, 2010) in javnih intervencij (Javna branja, 2011. Načine izdelave lutk včasih prepleta v kiparstvo in uporablja performansih kot je to vidno v pričujočem dunajskem projektu.


Avtor: Zoran Srdić JanežičNaslov: AUSGESTORBEN – Franc Berneker, Südbahn-Atelier am Bahnhof Meidling

Kustos: Vasja NagyPisca spremnih besedil: Vasja Nagy in dr. Damir Globočnik

Produkcija: Zavod za sodobne umetnosti in kulture GulagKoprodukcija: SkicaProducentka projekta: Jana Putrle SrdićPrevod: Metka WakounigŠivanje hobotnic: Marjeta Valjavec, Zoran Srdić JanežičIzdelava medaljonov: Gio oblikovanje – Klemen JerašaAvtorji risb: Zoran Srdić Janežič in Andrej ŠtularAvtorji fotografij: fototečno gradivo Narodne galerije NG D 366-234© Narodna galerija, Ljubljana; Jana Putrle Srdić, Vasja Nagy (str. 30-31)

Naklada: 300 izvodov40 strani

Izdajatelj: Zavod za sodobne umetnosti in kulture GulagZanj: Zoran SrdićTiskarna: BistiskLjubljana 2013

Zahvaljujemo se ekipi in sodelavcem celotnega projekta od zasnove pogovorov o Bernekerju, pregledu njegovega arhiva, ter izvedbe umetniškega dela projekta na Dunaju: Narodna galerija in njeni zaposleni, posebej Jassmina Marijan; Špela Španzel, Vasja Nagy, Damir Globočnik, Andrej Štular, Ministrstvo za kulturo RS, Rezidenčni atelje Ministrstva za kulturo Republike Slovenije na Dunaju, Skica, Ana Novak, Uoš Korenčan, Vlado Repnik

Zoran Srdić Janežič (r. 1974 v Kranju) je akademski kipar, vizualni umetnik in lutkar. Zanima ga predvsem humor, ki ga uporablja, da poudari nevralgične točke v našem vsakdanjem življenju.Kot performer Zoran Srdić Janežič izhaja iz tematike javnih kipov in njihovih funkcij v javnem prostoru (Javni kipi, 2011); body arta (estetizacija, gnusnost in mitizacija telesa; Corpus Indeterminata, 2010) in javnih intervencij (Javna branja, 2011. Načine izdelave lutk včasih prepleta v kiparstvo in uporablja performansih kot je to vidno v pričujočem dunajskem projektu.


ausgestorben

Documents