Beseda Beseda

življenjživljenjaa

April 2009 April 2009

“Bodite budni, ker

ne veste, katerega dne

pride vaš Gospod”

(Mt 24,42).

Ali si opazil, kako na splošno življenja ne živiš, ampak životariš v pričakovanju nekega “potem”, ko bi moralo priti nekaj “lepega”?

Nekaj “lepega, ki pride potem”, seveda mora priti, a ni tisto, kar pričakuješ. Božanski čut te nagiba, da pričakuješ nekoga

ali nekaj, kar bi te moglo zadovoljiti.

Morda misliš pri tem na praznik, na prosti čas ali na kakšno posebno srečanje ... Ko pa to mine, nisi zadovoljen, vsaj

popolnoma ne. In znova se potopiš v sivo vsakdanjost, ki je ne živiš s

prepričanjem, vedno v pričakovanju.

V resnici pa je med prvinami, ki

sestavljajo tudi tvoje življenje, ena, kateri

nihče ne more uiti: to je srečanje na štiri oči

z Gospodom, ki prihaja. To je tisto “lépo”, po katerem

nezavedno težiš, ker si ustvarjen za srečo. In polno srečo ti lahko

da samo On. In Jezus, ki ve, kako sva ti in jaz slepa pri iskanju sreče, nas opominja:

“Bodite budni,

ker ne veste,

katerega dne pride

vaš Gospod!”

Za mnoge stvari na svetu namreč ne veš zanesljivo, o eni pa gotovo ne moreš dvomiti: da boš moral nekega dne umreti. To pa za kristjana pomeni, da se znajde pred

Kristusom, ki pride.

Bodite budni. Bodite pozorni.

Bedite.

Morebiti tudi ti, kakor

večina, hoté, namenoma

pozabljaš na smrt. Bojiš

se tistega trenutka in

živiš, kakor da ga ne bo. S

svojim življenjem na

zemlji, s tem da vanj

vedno bolj poganjaš

korenine, govoriš: Pred

smrtjo trepetam, torej je

ni. A tisti trenutek bo

prišel, kajti Kristus gotovo

pride.

“Bodite budni,

ker ne veste,

katerega dne pride

vaš Gospod!”

S temi besedami Jezus

misli na svoj prihod

poslednji dan. Kakor je

med apostoli šel v

nebo, tako se bo vrnil.

A te besede hočejo

povedati tudi to, da

Gospod pride ob koncu

življenja vsakega

človeka. Sicer pa, ko

človek umre, je zanj

konec sveta.

Ker ne veš, če bo Kristus prišel danes, nocoj, jutri ali čez eno leto ali več, moraš biti buden. Prav kakor tisti, ki so budni, ker vedo, da

bodo tatovi prišli izropat njihovo hišo, ne vedo pa, katero uro.

In če Jezus pride, pomeni, da je to življenje minljivo. Če je táko, ne le da ga ne smeš razvrednotiti, ampak mu moraš pripisovati

največji pomen. Na tisto srečanje se moraš pripravljati z vrednim življenjem.

“Bodite budni,

ker ne veste,

katerega dne pride

vaš Gospod!”

Tvoje življenje ni samo mirno zaporedje dejanj, ampak je tudi boj. In tvoji prvi sovražniki so najrazličnejše skušnjave: tiste, ki

zadevajo spolnost, nečimrnost, navezanost na denar, nasilje.

Gotovo moraš tudi ti bedeti.

Če vedno bediš, ne boš dovolil, da te Jezus preseneti.Dobro pa bedi tisti, ki ljubi. Bedi ljubezen.

Kadar ljubiš kakšnega človeka, srce vedno bedi in ga pričakuje. Vsaka minuta, ki mine brez njega, je namenjena njemu.

Tako ravna zaljubljena mlada žena, ko se trudi ali pripravlja, kar lahko služi njenemu odsotnemu možu: vsako stvar naredi zaradi njega. In ko pride, v njenem veselem pozdravu zveni radostno

delo celotnega dne.

Tako ravna mama, ko malo zadremlje, medtem ko bedi ob svojem bolnem otroku. Spi, a njeno srce bedi.

Tako ravna, kdor ljubi Jezusa. Vse dela zanj, ki ga srečuje vsak trenutek v preprostih izrazih njegove volje in ga bo svečano srečal

tisti dan, ko bo prišel.

V kraju Santa Maria, na jugu Brazilije, se končuje duhovno srečanje 250 mladih, katerih večina je iz mesta Pelotas.

Prvi avtobus s petinštiridesetimi potniki je ravno odpeljal: veliko je petja, veselja in ljubezni do Jezusa. Med vožnjo nekatera dekleta skupaj zmolijo žalostni del rožnega venca in prosijo Marijo, da bi

ostale zveste Bogu, do smrti.

Ena izmed preživelih pravi: “Od blizu sem

videla smrt, vendar se nisem bala, ker je bil

tam Bog.”

Na nekem ovinku zgrmi avtobus zaradi mehanične okvare v petdeset metrov globok prepad in se trikrat prevrne. Šest deklet izgubi

življenje.

Druga: “Ko sem opazila, da se sredi razbitin lahko premikam, sem pogledala

zvezdnato nebo, pokleknila med telesa

svojih prijateljic in molila. Bog je bil tam ob nas ...” Oče Carmen Regine, ene od žrtev, je povedal, da je

hčerka pogosto ponavljala: “Lepo je

umreti, očka, ker greš živet z Jezusom.”

“Bodite budni,

ker ne veste,

katerega dne pride

vaš Gospod!”

Dekleta iz Pelotasa so bedela, ker so ljubila, in ko je prišel Gospod, so mu šla radostno naproti.

“Beseda življenja”, mesečnik gibanja FokolarovTekst: Chiara Lubich, december 1978.

Grafična izvedba Anna Lollo v sodelovanju z don Placido D’Omina (Sicilija - Italija).