PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE Komisija za varstvo gorske narave Usposabljanje za: VARUH GORSKE NARAVE

Seminarska naloga

BISER VINSKE GORE

MENTOR: Dr. Peter Skoberne AVTOR: Marija Lesjak Planinsko društvo Vinska Gora

1

KAZALO Str. UVOD 3 Obrazložitev 3 Namen naloge 4 Cilj 4 Vzrok 4 Amfiteater 5 VINSKA GORA 8 Opis območja 8 Zgodovina kraja 8 Geologija Vinske Gore 11 Kamnine 11 Karbon Kraški pojavi v Vinski Gori 11 Lehnjak 12 Travertin 12 Kvartar 12 Nastanek lehnjakovega vršaja 12 Vršaj 13 Raziskave jamarjev 14 Hidrogeologija Vinske Gore 14 Izviri in močila 14 Zgodovina Šentjanškega potočka 15 Pomen »bisera Vinske Gore« 16 Povezava s kulturno dediščino 19 Zgodovina cerkvenih poslopij 19 Podoba cerkve na skali 22 Bršljan 22 Liana 23 Pristop do skale s cerkvijo 24 Dosedanji posegi 26 Gradnja 26 - cerkve 26 - župnišča 26 - kapele 27 Ugotovitve jamarjev 28 Nočno osvetljevanje 28 Netopirji 29 Današnja podoba 29 - skalovje 29 Cerkvena poslopja in okolica: 31 - Domek 34

2

- Krstnikov dom 35 - Marijina kapela 36 - Vaško perišče, rezervoar 37 Pomen »bisera« za planinstvo 38 Zamisli o bodoči ureditvi 39 Prihodnost 39 Lokalni pomen 39 Cerkveni vidik 40 Krajevna skupnost 40 Turizem 40 Planinstvo 41 Zakonodaja na področju varstva narave 43 Geomorfologija 43 ZAKLJUČEK 43 Utemeljitev 43 Zaključne misli 44 VIRI 46 SEZNAM PRILOG 47

3

UVOD: Obrazložitev Vsakdo se rad vrača v svoj domači kraj, na katerega ga vežejo spomini, predvsem iz otroških dni. Ponavadi je to podoba raja… Eden takšnih je tudi moj, Vinska Gora. Osnovna šola se je v »mojih« časih nahajala ob cerkvi, kamor smo po pouku hodili še k verouku. Šolska stavba je imela dve učilnici in pouk je v njenih prostorih potekal do četrtega razreda, nakar je bilo treba v Velenje ali na Dobrno. Pot se je iz doline vila v strmino in spotoma smo raziskovali zanimivosti ob njej, ki jih ni bilo malo. Hodili smo seveda peš in še danes ne vem, kako smo pravočasno prihajali k pouku… Vsekakor je največ pozornosti, včasih kar strašljivosti, zbujala mogočna, skrivnostna skala, ki se nahaja sredi pobočja v osrčju Vinske Gore. Na njej stoji cerkev z vsemi dopolnilnimi zgradbami, ki spadajo k popolnosti lepo in zgledno urejene župnije. Takrat so to področje z vseh strani objemale poti, na katerih smo se pravzaprav vsak dan nahajali - čez teden v šolo, ob nedeljah k maši. Podoba te skale in področje okrog nje nas je spremljala vsak dan. S svojo lepoto se ves čas razkazuje daleč naokrog in v bistvu je prava lepotica. Vidna je že od daleč in iz doline, kjer poteka zelo prometna regionalna cesta Arja vas – Velenje, naredi na vsakogar močan vtis.

Prvi vtis ob prihodu iz celjske strani po regionalni cesti Arja vas – Velenje.

4

Namen naloge Pobliže želim prikazati in osvetliti »biser Vinske Gore«, kar skala vsekakor je. Predvsem zaradi svoje podobe in izstopanja iz sicer gričevnate pokrajine ter glede na njen sestav, saj je posledica delovanja vode! Tovrsten nastanek in njena lega menim, da je v Sloveniji redek ali celo edinstven. Posebno podobo ji dajejo cerkvena poslopja, ki že stoletja stojijo na njej in ji dajejo poseben čar. Cilj Z nalogo želim doseči to, da skalovje pod cerkvijo v svoji današnji podobi ostane čimbolj takšno, kot je. »Narava ima vedno prav« in vsakršen neprimeren človeški poseg bi lahko to enkratno podobo skazil in ji odvzel lepoto, ki je najlepša v svoji naravnosti. Neskladen poseg bi lahko pustil nepopravljive posledice, kar pa zagotovo nihče ne želi. Sprememba okolja, ki jo načrtujejo, bo vsekakor vplivala na njeno podobo, ki je enkratna v svoji naravnosti in skrivnostna, tako kot zgodovina njenega nastajanja. Sedanje stanje kliče po dokončanju že začetih sprememb, pri čemer pa je treba biti previden. Želim, da še naprej ostane »biser Vinske Gore«. Vzrok Za vsebino naloge sem se odločila, ker me je v to odločitev popeljala neka nevidna roka, ki me je pripeljala na sestanek, na katerem so se pričele prve razprave o dograditvi parkirišča pod oz. ob skalovju pod cerkvijo. Na njem bi bila tudi priložnostna prireditvena ploščad v podobi nekakšnega amfiteatra. Skalovje pod cerkvijo imajo namen tudi urediti oz. prirediti za predstavljanje »živih jaslic«, kar se je v bližnji preteklosti že izvajalo.

Področje v ospredju, mimo katerega pelje lokalna cesta in se od nje odcepi cesta do parkirišča, bi naj postalo istočasno prireditveni prostor. Levo po pobočju bi naj bilo

stopnišče v obliki »amfiteatra«, skalovje »kulisa« za žive jaslice, pod njim pa ograja oz. istočasno niz klopi za obiskovalce. Ideje so še v porajanju.

5

Amfiteater, gr. - je polkrožno gledališče s stopničasto se vzdigujočimi sedeži. Pod tem področjem poteka priključna pot na krožno planinsko pot »Po poteh Vinske Gore« in se na tak način »dotika« (tudi) Planinskega društva Vinska Gora, ki je to pot uredilo in jo vzdržuje. Zdi se mi, da je to za mojo nalogo najbolj »pravi trenutek«. Z njo želim opozoriti na morebiten nepravilen poseg v enkraten naraven prostor, ki je skozi stoletja preživel že veliko »popravkov« in okrnjenj ter ohraniti, kar je še mogoče. Povezati želim tiste ljudi, ki se s takšno vsebino poklicno ali kako drugače ukvarjajo. Verjamem, da imajo najboljši namen še polepšati ta kotiček našega lepega kraja. Pred leti sem sodelovala v akciji domačega planinskega društva, ko smo čistili eno izmed skalnih votlin, pomagala markirati pot in se dogovarjala z žal že pokojnim lastnikom zemljišča o njegovem dovoljenju za prehod. To območje je tudi širše namreč zelo zanimivo in lepo ter ga želim predstaviti tudi drugim obiskovalcem in ljubiteljem narave. S prihajajočim turizmom in njegovim razvojem ima ta kotiček, ki se nahaja med dvema že uveljavljenima zdraviliščema – Topolšico in Dobrno - priložnost, da se predstavi v vsej svoji lepoti, saj je vreden ogleda in ne razočara prav nobenega obiskovalca. Poleg lastnih lepot nudi tudi enkraten razgled na širšo okolico.

Podoba iz l. 1997, ko je stalo še staro gospod. poslopje, ki ga je kasneje nadomestil Krstnikov

dom. Cesta, ki vodi do skalovja, ponazarja prve »zametke« novejših idej.

6

Akcija čiščenja stranske votline, ki se nahaja tik pod župniščem (junij 2002), takratnih članov

Planinskega društva Vinska Gora. Že je vidno pravkar dokončano novo poslopje Krstnikovega doma.

Ta votlina je najbolj »direktno ogrožena« zaradi prilagoditve »živim jaslicam«. Nova podoba je razvidna iz prilog št. 11 računalniškega izrisa. Potrebno bo najti sprejemljivejšo varianto.

7

Pogled iz iste votline proti zaselku Pirešica. Cesto (bodoče parkirišče in obenem prizorišče) v

ospredju čakajo velike spremembe…

Sedanji dolgoletni župnik g. Tone Krašovec (levo zgoraj) zna najti skupen jezik s planinci in prepričani smo, da bo tudi tokrat tako. Sicer pa je poleg ostalega izvrsten gospodar, o čemer

pričajo več kot lepe podobe cerkvenih poslopij in njihove okolice.

8

VINSKA GORA Opis območja Kraj Vinska Gora se nahaja v neposredni bližini Velenja, in sicer leži pet kilometrov jugovzhodno od njega. Skozenj vodi regionalna cesta Arja Vas – Velenje. Ima lepo sončno lego in se razprostira v smeri jugovzhod – jugozahod. Leži na nadmorski višini približno 400 m in šteje okrog 1.600 prebivalcev. Nekaj naselij se razprostira po razgibanem gričevnatem svetu, kjer so nastale prve poselitve, nekaj pa se jih nahaja na ravninskem delu. Od nekoč pretežno kmečkega prebivalstva je sedaj kmetij le še za vzorec. Bližnje Velenje je z rudnikom lignita že od nekdaj dajalo kruh tukajšnjemu prebivalstvu, čemur se je v novejši zgodovini pridružilo »Gorenje« s tovarno gospodinjske opreme. Tako po pobočjih kraja vedno bolj rastejo enodružinske hiše in mu spreminjajo podobo. Severno se meja preko Radojča (937 m), Ramšakovega vrha (970 m) in Vinske gore (805 m) spušča v Dolino mlinov v nižinski del, kjer se dotika meje z Dobrno, znano po zdraviliškem turizmu. Na jugovzhodu jo omejuje 628 m visok Klumberk, na jugozahodu pa meji s Ponikvo pri Žalcu. Proti zahodu se dotika Laz in Bevč. Od tam se pričenja rob skalovja, ki poteka nad Lipjem vse do Gonžarjeve peči, s katero se mogočno zaključi z gmoto navpičnih skal, ki dajejo kraju svojevrstno podobo. Na njej je enkratna razgledna točka na Savinjsko hribovje vse tja do Kamniško – Savinjskih Alp ter Pece in Uršlje gore. Preko nje poteka planinska krožna pot »Po poteh Vinske Gore«, katere najlepša točka je prav tu. Skalovje Gonžarjeve peči je s svojo »narinjeno« podobo nekoč dajalo zatočišče ciganom, ki so nekaj časa po spletu dogovorov med takratnimi »oblastmi«, domovali pod njenim okriljem. (Baje so bili sprejeti iz preprostega razloga, ker »tudi lisica ne krade v bližini svojega brloga«…) Sedaj njene gladke stene služijo za trening veščim alpinistom. V nadaljevanju se teren priključi nekoč osrednjemu delu kraja, kjer se nahaja cerkev. Ta predstavlja najpomembnejšo dominanto v prostoru, ki je najizrazitejša, če se pripeljemo po cesti iz Arje vasi proti Velenju. Ko se približamo odcepu za Dobrno, se že znajdemo na področju župnije Šentjanž. Treba je prevoziti še nekaj zavojev ob potoku Pirešica in že se nam odpre enkraten pogled na šentjanško cerkev, ki se nahaja na nadmorski višini 473 m na skalnem pomolu skupaj z župniščem. Priloga 1 – Širše območje prostorske karte Vinske Gore Urada za okolje in prostor Mestne občine Velenje (avgust 2007). Priloga 2 - Ožje območje obravnavanega področja seminarske naloge iste prostorske karte. Zgodovina kraja Zgodovinski zametki Vinske Gore segajo v obdobje pred romaniko, saj s kamni tlakovana pot, ki vodi malo pod cerkvijo, še danes velja za »rimsko cesto«. Ime kraja se je v preteklosti spreminjalo. Sprva je to bil Št. Janž na Peči (poimenovan po skali, na kateri stoji cerkev), nato Šentjanž in v novejši dobi Vinska Gora. (Šentjanž se še sedaj uporablja v cerkvenih krogih zaradi cerkve sv. Janeza Krstnika.)

9

Pod krajevno skupnost Vinska Gora spadajo naselja: Lopatnik, Lipje, Pirešica, Janškovo selo, Prelska in Črnova ter osrednji - Vinska Gora. To ime nosi od l. 1955. (Ljudje vedo povedati, da staro ime Št. Janž na Peči ni bilo všeč tukajšnjim rudarjem, ki so od »kamaratov« v rudniku morali poslušati žalitve, češ, da prihajajo »s peči«.) Priloga 3 – Groba podoba obsega Krajevne skupnosti Vinska Gora (iz prvega kartončka planinske poti »Po poteh Vinske Gore), iz katere je razviden položaj oz. lega zaselkov ter osrednje področje, kjer se nahaja znamenita skala s cerkvenimi poslopji. Ime Vinska Gora se navezuje na vinorodni sloves, saj so, kot je zapisano v gornjegrajskem urbarju, za gospoščino iz Gornjega Gradu že leta 1553 z Vinske Gore vozili vino. Vendar je trtna uš konec 19. stoletja uničila bogate nasade vinske trte, ki so nenazadnje dali kraju tudi ime ter s tem povzročila velike spremembe v kultivirani pokrajini. Nasadi vinske trte so bili namreč po tej veliki katastrofi zamenjani z drugačnimi kulturami, prej tako tipična viničarska pokrajina pa je začela spreminjati svoj značaj. Najstarejši zemljevid je t. i. franciskejski kataster. Nastal je kot del katastra v avstrijski monarhiji v 20-ih letih prejšnjega stoletja. Večji del je bil zgotovljen okoli leta 1825. Na njem se tako še povsem jasno vidijo zidanice na vrhu posameznega vinograda. Za čas srednjega veka se sme zapisati splošna trditev, da so bila večja vinogradniška področja v veliki meri bolj ali manj v lasti raznih cerkvenih ustanov. Med njimi seveda izstopajo samostani in škofije. Za to področje to povsem drži, saj je bilo območje Vinske Gore del posestva krške škofije od njene ustanovitve leta 1072. Na tem področju je škofija imela, kar dokazuje sicer nekoliko mlajši seznam iz krškega urbarja iz l. 1502, bogate vinograde. Ritem pojavljanja imen zaselkov v zgodovini je pokazal naslednjo sliko: - 13. stoletju se že omenjata Dobrova pri Bevčah (l. 1224) in - same Bevče (l. 1296); - v začetku 14. stol. se omenjata vasi Prelska in Janškovo selo (l. 1309), - kmalu zatem pa še naselje Lipje (l. 1320), - cerkev sv. Janeza na Peči (l. 1329) in - hrib Lopatnik (l. 1329), kjer sta v tem času že ležali dve hubi (kmetiji); - šele v 15. stol. se omenjajo vasi Vinska Gora (l. 1403/4), - Pirešica (l. 1403/4) in - Črnova (l. 1430/4). Jasno se je pokazal pomen ceste, ki je vodila po severnem robu doline, saj se je tako izognila ponekod močvirnemu dnu, ponekod pa zelo gričevnatim predelom v osrednjem delu doline. Ob tej cesti so se zelo zgodaj razvila naselja Prelska, (Janškovo) selo in sosednje Bevče, kmalu ali morda celo istočasno pa tudi vas Lipje.

10

Pogled iz razgledne točke planinske poti v Črnovi na višje ležeča naselja Vinske Gore – levo

Lipje, desno Janškovo selo. Nad Gonžarjevo pečjo na levi in cerkvijo v sredini se nahaja Lopatnik, nad njim levo Radojč in desno najvišji Ramšakov vrh, na katerega poteka vsakoletni

zimski pohod.

Nekdanji »center« kraja sta predstavljali tile dve zgradbi za cerkvijo. Levo je nekdanja

kaplanija, kasneje je bilo v njej stanovanje za učitelja. V desni hiški je bila »občina«. Pred obema je stala kapela in ob njej mogočna lipa. Za kapelo se je našel nov prostor nasproti oz.

ob večji zgradbi, lipa, verjetno »sestra« tiste pred šolo malo nižje, pa se je, žal, morala umakniti zahtevam posodobitve ceste. Tod je tekla trasa nekdanje »rimske« ceste naprej do Janškovega sela; levi krak zavije proti Lopatniku. Ravno sedaj potekajo spremembe na tem

odseku, kjer je neposreden izvir Šentjanškega potočka. Želimo mu vse dobro…

11

Geologija Vinske Gore Kamnine Najstarejše kamnine na območju Vinske Gore so iz zgornjega karbona in so stare okoli 51 milijonov let. Karbon je peta geološka perioda paleozojske ere. Začel se je pred 360 in končal pred 286 milijoni let. Obdobje je dobilo ime po premogu (lat. carbo), ki ga je v kamninah karbonske starosti izredno veliko. V karbonu se na kopnem prvič pojavijo semenovke. V karbonu so obstajala obsežna plitvomorska področja, kjer se je usedal apnenec. V morjih so bile zelo razširjene korale. Reke so ob izlivih v morja gradile delte, ki so bile pokrite z močvirji, v katerih so se usedali rastlinski ostanki. Peščene in glinaste usedline so prekrile rastlinske ostanke, iz katerih so nastale plasti šote in kasneje premoga. Poleg premoga je v karbonskih kamninah tudi veliko nafte in železove rude. V ZDA delijo karbonsko periodo na mississippij (spodnji karbon) in pennsylvanij (zgornji karbon), v Evropi in Aziji pa uporabljamo drugačno delitev, ki temelji na zaporedju karbonskih kamnin v zahodni Evropi in Rusiji. Večinski del vinskogorskega pobočja severno od vasi sestavljajo karbonati. V osrednjem delu (cerkev) se nahaja svetlosiv kristalast apnenec skitijske starosti, vmes pa je pas apnencev in dolomita ladinijske stopnje. Priloga št. 4 – Geološka karta Vinske Gore Priloga št. 5 – Preglednica s seznamom in podrobnejšim opisom kamnin Vinske Gore

Kraški pojavi v Vinski Gori Na območju Vinske Gore je nekaj lepih primerov kraških jam in brezen. Med njimi izstopa od daleč vidna skala, na kateri stoji cerkev. Raziskali so jo mladi raziskovalci Raziskovalnega tabora Vinska Gora v letih 1997/1998 pod mentorstvom magistrice (sedaj že doktorice) geologije Marte Svetina. Njen ogled so takole opisali: »Jama pod cerkvijo Vhod v jamo pod cerkvijo sv. Janeza je sredi skalne stene, na kateri je odložena debela plast lehnjaka. Najprej se je treba povzpeti po steni do velike razpoke v skali in se nato po trebuhu splaziti skozi ozko odprtino v notranjost. Skala je v osnovi zgrajena iz apnenca, ki so ga intenzivni procesi zakrasevanja spremenili v splet manjših jam, rovov, hodnikov in razpok, obloženih s sigo ter okrašenih s kapniki. Takoj nas je presenetila tudi rdeča barva prsti, prav takšna kot tista na krasu. Gre za jerino – rdečerjavo peščeno – glineno zemljino, ki je produkt preperevanja karbonatov. Rov iz te jame je včasih vodil v klet župnišča, vendar je sedaj ta rov zazidan.« Tako kot za strokovnjake je ta skala zanimiva tudi za nepoznavalce, saj se nahaja sredi povsem neskalnatega pobočja. Njen sestav je drugačen od običajnih kamnin. Ta izdaja njeno zapleteno zgodovino in nastanek, kateremu je vsekakor pripomogel v današnjih časih nebogljen Šentjanški potoček, ki nedolžno žubori ob njej. Vsekakor je v davnini botroval njenemu nastanku.

12

Lehnjak, tudi »apneni maček«, je lahka luknjičava biokemična usedlina, ki nastaja pri izločanju kalcijevega karbonata iz vode izvirov ali rek okrog rastlinskih delov. Zato so v lehnjaku pogosto ohranjeni deli rastlin ali njihovi odtisi. Uporabljajo ga za okrasni naravni kamen pri restavriranju gotskih stavb in druge namene. Lehnjak je porozna karbonatna kamnina. Običajno je bel ali umazano bele barve. Pojavlja se v gobastih poroznih gmotah, ki se izločajo ob izvirih ali pa v rekah iz vode, ki vsebuje veliko raztopljenega kalcijevega karbonata. Nastaja v pokrajinah, ki so zgrajene iz karbonatnih kamnin (apnenca). Lahko se izloča tudi v razpokah ali kot vezivo v konglomeratih. Podobna karbonatna kamnina je travertin. Oba sta pogosta v kvartarju.

Bogastvo pradavnine.

Travertin je svetla sedimentna kamnina, sestavljena iz kalcijevega karbonarta, ki se izloča v toplih izvirih in v rekah. Podobna tvorba je lehnjak, ki pa je bolj porozen. Travertini so gosti in se izločajo v pasovih. Največ jih je nastalo v kvartarju. Travertin je zelo uporaben gradbeni kamen. Največ ga izkopljejo v Italiji v Toskani in v slapovih reke Tibere pri Tivoliju. Kvartar je geološko obdobje, ki sledi terciarju. Kvartar sestavljata dve epohi – pleistocen in holocen. Začel se je pred 1,6 milijonom let in traja še danes. Za starejši del kvartarja so značilne obsežne poledenitve, ki so zajele Evropo in Ameriko ter velike spremembe morske gladine. V tem obdobju se je razvil Homo sapiens. Nastanek lehnjakovega vršaja V davnini je na sredini hribovitega dela sedanje Vinske Gore pod Lopatnikom iz zemlje pritekal izvir vode, ki se je razlival po širšem delu pobočja. Svet je tu precej krasovit, zato je voda vsebovala apnenec, ki se je nalagal po bujnem rastlinju. To je zaradi stalne vode imelo pogoje za rast, vendar so se pojavljala tudi sušna obdobja. Koliko let nazaj se je to dogajalo in

13

koliko časa je trajalo si laiki lahko samo mislimo, vsekakor pa je to bilo dolgo obdobje, saj je sedanja skala, ki je nastala iz tega vzroka, res velika in razgibana. Ob njenem prerezu bi se dalo ugotoviti, kakšne letine so bile glede na količino vode, ki je za sabo puščala sled – kasnejšo kamnino. Rastlinje je namreč propadlo, ostal pa je naložen apnenec – lehnjak. Ker je vse skupaj »raslo«, je iz tega nastal vršaj in voda ni več mogla čezenj, ampak je skalo obšla in nastal je Šentjanški potok. Vršaj je stožčast nanos (iz grobozrnatega gradiva), ki ga je odložila voda, kjer se ji je pri izstopu iz stranske v glavno dolino zmanjšal strmec. Zaradi sušnosti in dobre prsti se je človek rad naseljeval na vršajih. Vršaj je tudi kopasta rečna nasutina na prehodu ozke doline v široko. Po velikosti in položaju so vršaji zelo različni; nastajajo tam, kjer se zmanjša prenosna moč vodnega toka, ki prinaša s seboj rečno gradivo. Podgorski vršaji nastanejo na prehodu iz bolj strme in ozke gorske doline ali grape v širšo in položnejšo dolino.

Vršaj, ki je zaradi svojega položaja in lege privabljal gradbince…

14

»Tekmovanje« v bujnosti skalovja in rastlinja…

Raziskave jamarjev Leta 1978 je Jamarski klub »Speleos« iz Velenja pod vodstvom Janeza Ravljena opravil raziskavo obeh jam in napravil Zapisnik terenskih ogledov. Iz njega je razviden njihov opis, nastanek in zgodovina. Napravili so tudi približno skico jam. Priloga št. 6 – Zapisnik terenskih ogledov Jamarskega kluba »Speleos« iz Velenja iz l. 1978 (6 listov). Hidrogeologija Vinske Gore Izviri in močila O njih prav tako beremo v Zborniku Vinska Gora, delu Raziskovalnega tabora v letih 1997 in 1998, ki se nanaša na področje omenjene skale. Izviri nastanejo na mestih, kjer podzemna voda prihaja na površje. Vzrokov za nastanek izvirov je navadno več. Po načinu dotoka vode k izviru in po legi vodonosnih ter neprepustnih plasti ločimo izvire na posamezne tipe. Tako poznamo izlivne, prelivne, arteške, kraške… izvire. Priloga št. 7 – Pregledna hidrogeološka karta Vinske Gore. Priloga št. 8 – Značilni izviri v bližnji okolici Vinske Gore – pregled. Med glavne tipe izvirov na področju Vinske Gore vsekakor spada zajetje pri cerkvi sv. Janeza Krstnika, ki spada med prelivne tipe izvirov. Torej je to vodni izvir, ki je »kriv« za v davnini nastalo kraško skalo, na kateri stojijo cerkvena poslopja. »Višek« vode, kar je ostane od

15

zajetja, ki napaja dobršen, sredinski del prebivalstva kraja, še vedno tvori Šentjanški potok. Ob njem so nekoč drug pod drugim delovali mlini, ki so mleli skromne pridelke kmetov. Zgodovina Šentjanškega potočka Zanimivo je prebirati zapise župnijskih kronistov, ki so v preteklih stoletjih pogosto tožili o izrazitih sušah, ki so prizadele župnijo zlasti v višje ležečih področjih in o pogostih nalivih dežja. Posebna dobrobit so bili številni potoki in studenci, ki izvirajo iz kamnitega hribovja, »vendar ob sušah usahnejo in takrat ostane le tisti v neposredni bližini cerkve, ki že na samem izviru žene mlin, niže pa še štiri mline in kovačnico. To dobro vodo, ki daje prihodke, radi poskušajo gostje iz dobrnskih toplic. Tudi perice se je veselijo, ker so perišča obilna z vodo in nasploh vsi župljani, saj so dobrega zdravja. Dolgo časa so imeli težave z vodo pri cerkvi, ki je ob nalivih pribruhala in si napravila nov izvir zaradi skalne gmote.« Leta 1937 so zato zajezili vodo višje in napravili novo perišče, rezervoar za vodo za celotno strminsko področje kraja za potrebe takratnih gasilcev ter regulirali potok. Voda iz tega izvira je bila v davnini maksimalno izkoriščena. Takoj po izviru je že poganjala kolesa (Organistovega) mlina, oprala perilo tamkajšnjih peric, pomagala pri morebitnem gašenju požara in po pretoku pod cesto že vrtela kolo (Mežnarjevega) mlina, ki mu je v kratkih presledkih sledilo še nadaljnjih pet. In vse to na borih par sto metrih, kolikor je potrebovala do prihoda v dolino! Še danes je Šentjanž nekaj posebnega tudi zaradi kraških tal in zanimive votline s kapniki pod ogromno lehnjakovo skalo. Le tistih sedmero mlinov, od organistovega in še šestih pod njim, ni več, v ljudskem izročilu pa se je ohranila pesem o tem, kateri mlinar je vrnil več moke. - Organistov mlin je klopotal takole: »Kar na gorbo, kar na gorbo, kar na gorbo.« - Mežnarjev mlin: »Kr na pajkl, kr na pajkl, kr na pajkl.« - Kovačev mlin: »En mol boš ži dubiu, en mol boš ži dubiu…« - Kovačeve stope so odmevale takole: »Vsook pool, vsook pool, vsook pool…« - Cibrov mlin je prepeval čisto posebno pesmico: »Na murn, pa ku vidn de njeseš, pa marem...« - Alekšev mlin je bil bolj kratek v petju: »Žokl boš ži dobiu, žokl boš ži dobiu…« - Najhitreje je pel Krančev mlin: »Še žokl ti bom vziu, še žokl ti bom vziu…«

16

Učitelji takratne osnovne šole (okrog l. 1954) so že vedeli, kaj je dragoceno. Za »kuliso« so

izbrali: levo podporni zid cerkvenega pokopališča, desno pa že takrat v slabem stanju Mežnarjev mlin – drugi po vrsti. »Nadaljevanje« podpornega zidu je vzhodni del skalovja.

Pomen »bisera Vinske Gore« Podoba »cerkve na skali« je »zaščitni znak« Vinske Gore. S svojo enkratno podobo z vidika naravne posebnosti, združene s kulturno-zgodovinsko preteklostjo kraja skozi stoletja in dogajanja okrog njega, pa tudi lege, saj se nahaja v njenem osrednjem delu, je glavna in osnovna znamenitost kraja, ki mu iz tega vidika v Sloveniji, pa tudi širše, ni para. Že od daleč je vidna iz zelo prometne regionalne ceste Arja vas – Velenje in tako zbuja pozornost prav od vsakogar, ki ga pot pelje tod mimo. Sama vabi na ogled s svojo podobo, ki je še posebej lepa tudi ponoči, ko je območje osvetljeno. Njena »soseda« - zelo zanimiva Gonžarjeva peč, ki jo tvori prepadno skalovje na njeni levi in lok gozdnatega hriba Radojč nad obema, tvorijo zelo lepo celoto. Planinski obiskovalci imajo možnost vse to doživeti »v živo«, saj preko vseh teh točk vodi krožna planinska pot »Po poteh Vinske Gore«. Nekdanji center kraja, saj je v stavbi poleg cerkve bil nekoč sedež občine, je dandanašnji s Krstnikovim domom spet oživel. Poleg verskih obredov v cerkvi in v njem se tu dogajajo tudi kulturne prireditve, ki privabljajo širše množice ljudi. Njihov obisk je popestren z naravnimi znamenitostmi in nihče ne ostane »ravnodušen«.

17

Pogled na osrednji del Vinske Gore s cerkvijo na skali, levo skalovje Gonžarjeve peči, nad

njima pa pobočje gozdnatega Radojča. Vmes pod njim se nahaja Lopatnik.

Bližnji pogled na novejšo podobo »bisera«.

18

Gonžarjeva peč s svojim skalovjem in kontrolno točko planinske poti »Po poteh Vinske Gore«

nudi poleg svoje čudovite podobe enkraten razgled na osrednje področje kraja.

Razgled iz Gonžarjeve peči na Vinsko Goro s cerkvijo na skali na levi. Desno v dolini je sedanji center kraja s Podružnično osnovno šolo in večnamenskim domom ter trgovino.

19

Povezava s kulturno dediščino Zgodovina cerkvenih poslopij Razvoj cerkve v Šentjanžu lahko spremljamo posredno od leta 1261, ko je bila škalska župnija inkorporirana (vključena, pridružena, pripojena, priklopljena) gornjegrajskemu samostanu. Takrat je škalska župnija imela tri vikariate: v Šoštanju, Šentilju in Šentjanžu na Peči. Podatke kot o »kapeli sv. Janeza na skali« najdemo tudi v urbarju benediktinskega samostana v Gornjem Gradu iz leta 1426. Iz starih zapisov razberemo, da so »cerkev postavili na še dosti višji skalni pomol, ki je dal celemu kraju ime »na Peči«: Šentjanž na Peči (Vinski Gori). V skali je skrita kapniška votlina, nad njo bruha na dan močan vodni izvir. Ne ve se, ali se je razvila iz krstne kapele, ki so jih navadno postavljali na rob prafarnega ozemlja, da bi olajšali krst prebivalcev daleč od matične župne cerkve, ali je nastala kot »navadna« podružnica, posvečena sv. Janezu kot zaščitniku gozdov ter življenja, povezanega z njimi.« Ne glede na nedorečeno poreklo in vlogo prvotne šentjanške cerkve je gotovo, da slogovno sodi vsaj v zadnjo tretjino 15. stoletja. Postavlja se vprašanje, zakaj tako imeniten prezbiterij (del cerkvenega prostora, določenega za duhovščino) in kdo je bil njegov naročnik. Lahko bi ga povezali z gospodi Dobrnskimi, saj smemo sklepati na tesnejše zveze Dobrne s Šentjanžem, kajti Vischerjeva Topografija iz okoli leta 1681 prinaša upodobitev Dobrne s cerkvico sv. Janeza na Vinski Gori v ozadju. Lahko se opremo še na pretresljivi, a resnični dogodek iz leta 1478, ko je Viljem Dobrnski v jezi pograbil svojega otroka in ga s tako silo zalučal ob zid, da je bil takoj mrtev. Ko se je zavedel, kaj je storil, se je spokoril in odšel v celjski minoritski samostan ter se tako odrekel posvetnemu življenju. Mogoče je prav ta nesrečni vitez dal sezidati cerkveni prezbiterij kot odpustek za svoje dejanje, kajti dogodek sovpada s časom nastanka šentjanškega prezbiterija. Tudi grbovni ščitek na konzoli služnika v prezbiteriju je v prid taki trditvi. Na svetlem – srebrnem polju je upodobljen krokar s krono na glavi in zlatim prstanom v kljunu. Priloga št. 9 – Grafika z ozadjem cerkve »S. Johans« v Šentjanžu iz okoli l. 1681. S Koroške so se skozi naše kraje vračale skupine Turkov s svojih roparskih pohodov v letih 1473, 1476 in 1478. Takoj po prvem napadu 1473. leta so ob domala vseh cerkvah v Dolini zgradili gosto mrežo kmečkih utrdb, protiturških taborov, ki se vrstijo na slabih pet, šest kilometrov. Utrjena je bila tudi cerkev v Šentjanžu. Prav na robu skalnatega pomola se je našel prostor za župnišče, ki naj bi ga uredili leta 1598. Bilo je majhno in pokrito s skodlami. Taborski kompleks je bil odstranjen v letih 1852 do 1870. Tega leta so zgradili novo župnišče in popravili kaplanijo. Poskrbeli so tudi za šolanje otrok. Sedanje župnišče je dal zgraditi župnik Henricus Križan, o čemer pričajo iniciale HK na kovinski plošči, ki prekriva kletno okno ob vhodu v župnišče. Stara stavba je imela v kletni etaži izhod na obzidan »zunanji predprostor« tik nad prepadno steno. V kleti so ohranili odprtino, skozi katero je mogoče priti iz vinske kleti v podzemno jamo in od tod skozi rov v dvorano s kapniki, od koder vodi pot na plano. Izhod oziroma skrivni vhod v klet, ki je zdaj zagrajen, je v preteklosti prišel prav posameznikom, ki so se znali pohvaliti z dobrim vinom iz tega vinskega hrama. Pod župniščem je narejen majhen bunker, verjetno iz druge svetovne vojne. Novo stavbo so zgradili iz lehnjaka, en vogal je že povsem na robu skale. Pri podiranju starega župnišča se je pripetila nesreča, ko je zid pokopal dva delavca, od katerih je eden

20

umrl. Staro, ozko župnišče so torej nadomestili z velikim, nadstropnim, z vsem tedanjim udobjem. Zgradili so ga kakovostno in še vedno služi svojemu namenu, seveda z vmesnim posodabljanjem. Nazadnje so leta 1986 obnovili zunanjščino. O prvotnem pokopališču ne vemo nič točnega. Bilo naj bi na koncu Janškovega sela. Ko so v Šentjanžu postavili cerkev, so začeli pokopavati okoli nje. Bilo je majhno, saj je sprva lahko bila urejena le ena vrsta grobov, zato so ga želeli prestaviti, a svet tod okoli je strm in kamnit. Prvič so pokopališče povečali leta 1852 za cerkvijo proti sosednjemu (Mežnarjevemu) mlinu. Povečani del so omejili z visokim škarpnim zidom. (Oče, rojen leta 1909, mi je nekoč povedal in verjetno je bilo to ravno tokrat, da so sprva škarpo pozidali nevešči zidarji in se je vse skupaj popeljalo, da so se izza spodnesenega terena pokazale krste… Nato so delo prevzeli Italijan(sk)i (vojaki) in stvar strokovno pozidali, kar drži še danes). Ob gradnji novega župnišča so na južnem delu pokopališče zmanjšali in ga na (verjetno) vzhodni strani razširili. Sprva se je pokopavalo brez reda in celo smetišče se je pojavilo ob mrtvašnici, zgrajeni leta 1863. Zato je župnik organiziral, da so grobove uredili v vrste, vse drugo pa izravnali in kosti spravili v poseben grob pod glavnim križem sredi pokopališča. Leta 1978 so ga opustili in uredili novo pokopališče nad cesto, vštric starega poslopja nekdanje osnovne šole.

Prvotno pokopališče okrog cerkve postaja spominski park.

21

Na drugi lokaciji je našlo prostor novo pokopališče, ki se nahaja ob nekdanji osnovni šoli

pred znamenito lipo pred njo. Cesta desno v ozadju pelje na Janškovo selo.

Zimska spokojnost na novem pokopališču.

Ponovno so obnovili del podpornega zidu nad vrtom, (katerega lega je v zatišni, sončni legi vrhu skal več kot odlična) in na vzhodni strani pokopališča. Obe povečanji pokopališča, leta 1852 in 1870 dokazujeta, da so ga širili preko zidov taborskega kompleksa, ki so ga ob tem morali odstraniti. To je tudi dokaz, da v Šentjanžu ni več ohranjen star protiturški tabor.

22

Taborski kompleks je nastal ob naravno zelo dobro utrjeni cerkvi. Kakšen je bil nam ni znano, gotovo pa je služil začasni hrambi živeža in ljudi, ne pa tudi živali, saj je cerkev obkrožalo pokopališče. Podoba cerkve na skali Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika je z lego sredi pobočja na skalni polici izvrstno pokrajinsko znamenje, po starosti in odličnosti arhitekture pa najpomembnejša stavba Vinske Gore – merilo kakovosti in likovne ambicije vseh drugih. Z množico gradbenih faz odlično ilustrira načelo »rastoče hiše«, značilno za arhitekturo na Slovenskem: stavba se je s prilagajanjem vedno novim funkcionalnim zahtevam in lepotnim idealom ves čas spreminjala. Dozidave so dodajale le, kar je bilo zares potrebno, rušile pa čim manj – stare dele so mojstrsko vključili v nove celote. Stik cerkvenih poslopij s podlago, to je mogočno skalo, izjemno zanimivo in »mehko« povezuje po vsej dolžini bujno rastoč bršljan in tako pripomore k še lepši podobi vsega.

Podoba poslopij na skali z nekdanjo osnovno šolo na levi in lipo iz turških časov pred njo.

Bršljan, vrsta iz rodu Hedera iz družine bršljanovk (Araliaceae). Bršljan, tudi bršljen, bršljin, brštan (Hedera helix) – navadni bršljan – je vedno zelena vzpenjalka, ki se oprijemlje s koreninami. Mladi bršljanovi listi so tri- do peterokrpi. Na odraslih spolnih poganjkih so listi nekrpati in lisasti. Ti poganjki nimajo korenin in v jeseni so na njih cvetovi, ki jih obiskujejo številne žuželke, vključno z veščami in osami. Črni plodovi prezimijo in so v tem času pomembna hrana za ptiče. Bršljan je na slabem glasu kot davitelj dreves, čeprav trditev ne velja za zdrava drevesa. Kot okrasna rastlina služi za prekrivanje navpičnih površin in objektov, kakor tudi tal v senci, kjer druge rastline ne uspevajo; tudi kot posodovke v stanovanjih.

23

Uživanje listov in jagod močno draži sluznice, povzroča slabost, močno bruhanje in drisko ter zlasti na nogah izpuščaje. Izpuščaje lahko povzroči tudi nabiranje bršljana. Najbolj strupeni so plodovi, ki so pri otrocih že povzročili smrtne primere. Nekoč je veljal za zaščito pred hudobnimi duhovi in za simbol zvestobe. Posvečen je bil tudi raznim božanstvom, med drugim rimskemu bogu vina Bakhu: narisan nad vrati gostilne je jamčil, da tam točijo dobro vino. Tudi pri nas so bile v zvezi z njim razširjene razne vraže. Že od nekdaj so ga na cvetno nedeljo dajali v butarice. Na velikonočno nedeljo v vodi namočen in na glavo položen bršljanov venec naj bi človeku celo leto prinašal zdravje in veselje. Če je žena na poročno noč položila listje pod blazino tako, da ga mož ni opazil, naj bi ostala dolgo mlada in mož vedno zdrav. Kdor je na veliko noč pred sončnim vzhodom pil bistro studenčnico iz vrčka, napravljenega iz bršljanovega lesa, naj bi ostal zdrav celo leto. Bršljan je torej simboliziral veselje, moč in zdravje.

Kar več vrst bršljanov krasi ta čudoviti lehnjakov vršaj.

Liana je ime katerekoli lesnate vzpenjavke, ki ji dajejo oporo grmi ali drevesa. Liane so najpogostejše v tropskih deževnih gozdovih. Mednje štejemo ratane, ki se vzpenjajo s pomočjo

24

kavljev. Druge liane imajo lahko ovijajoča se stebla ali listne peclje, pritisne blazinice ali trne. V zmernem pasu so liane maloštevilne, najbolj znane so srobot, bršljan in kosteničevje. Pristop do skale s cerkvijo Če smo se odločili, da šentjanško cerkev na skali obiščemo, je treba pot začeti v središču Vinske Gore, kamor nas usmerja kažipot na križišču pri avtobusni postaji. Takoj, ko zavijemo z glavne ceste, se usmerimo levo in nadaljujemo vožnjo sprva vzporedno z magistralno cesto, nato pa ves čas navkreber in po več strmih zavojih prispemo do velikega parkirišča ob oz. pod nekdanjim gospodarskim poslopjem pri cerkvi. Na njegovem mestu stoji sedaj popolnoma nov Krstnikov dom, nekakšen cerkveni in kulturni objekt, zgrajen z delom in prispevki krajanov samih. Nad cesto še stoji nekdanja osnovna šola z znamenito lipo pred njo, posajeno v spomin na kralja Aleksandra po atentatu nanj leta 1934. Sredi gričevnatega sveta smo, ki ga od severa proti jugu seka dolina Šentjanškega potoka. Najvišjo točko predstavljata nad cerkvijo in Lopatnikom nad 900 m visoka Radojč in Ramšakov vrh, ki že tvorita prehod k Paškemu Kozjaku, na vzhodu pa je nekoliko nižji vrh Vinska gora.

Pogled na lepotico izza avtobusne postaje v Vinski Gori.

25

Pa še naj kdo reče, da se tu res ne skriva »biser« Vinske Gore, ki od jesenske lepote kar žari!

Iz smeri Lopatnika se nam odstre takšen pogled.

26

Dosedanji posegi Gradnja - cerkve: V času spreminjanja podobe cerkve v obdobju gotike (14. – 16. stol.) so podrli majhne, mračne romanske prezbiterije in zgradili nove, svetle in prostorne oltarne prostore po oblikovnem vzoru dolgih korov. Uporabljali so odličen gradbeni kamen, mehek lehnjak, za večje arhitekturne člene so žagali kar pod cerkvijo (kar je vidno še danes), bolj drobno členjene dele pa so klesali iz finejšega peščenjaka. Mojster kamnosek se je podpisal z dvema kamnoseškima znamenjema v ostenju okroglega okna v zahodni steni. Z elementi kapnikov je obdan »božji grob« pod oltarjem sv. Barbare.

Pogled iz severovzhodne strani – desno v ospredju se nahaja izvir Šentjanškega potočka.

- župnišča: Iz kronike o gradnji sedanjega župnišča beremo: »Novo stavbo so zgradili iz lehnjaka, en vogal je že povsem na robu skale.«

27

Župnišče se nahaja res prav na robu skalovja. Pod njim »sporna« votlina.

- kapele: Ob cerkvi oz. njenem izviru so leta 1905 postavili kapelo v čast Mariji. Njeno notranjost so obdali s kapniki oz. kamni izpod cerkve. Skozi kapelo so po cevi napeljali vodo, ki jo je bilo moč piti skozi luknjico vrh nje. V vročih dneh je odrešila marsikoga, ki je ves razgret prisopihal iz doline k sveti maši ali otrok na poti v šolo, ki je stala nedaleč stran.

28

Marijina kapela z obdanimi kapniki iz skalovja. Popotnik se še danes lahko tu odžeja.

Ugotovitve jamarjev Iz Zapisnika terenskih ogledov Jamarske zveze Slovenije – »Speleosa« iz Velenja - je razvidno, da je v Jami I, ki je bogata s kapniki, njihova večina polomljenih. Nič bolje ni z Jamo II, ki ima prav tako polomljene kapnike, kar je »delo človeških rok«. To »delo« je seglo tudi v sosednjo dvoranico. Glej prilogo št. 6! Vsi ti posegi so spremenili naravno podobo obeh jam in lehnjakovih skladov. Nočno osvetljevanje Nočno osvetljevanje skalovja pod cerkvijo in nje same ima lahko (morda) negativen vpliv na njene (nekdanje) prebivalce – netopirje. V času mojega otroštva smo jih videvali, ko so letali v in iz skalnih votlin. Sedaj mi njihova prisotnost ni znana. Želim, da imata prav uslužbenki

29

celjskega Zavoda za varstvo narave, ko sta te dni bili na ogledu in menita, da netopirji še naseljujejo votlino. Netopirji (Chiroptera) – prhutarji, rod sesalcev; letalna kožica je razpeta med prsti sprednjih pa do zadnjih nog in repa. Spijo obešeni za zadnje noge in z glavo navzdol; letajo ob mraku in ponoči, orientirajo se z ultrazvočnimi klici, ki jih oddajajo, sprejemajo pa njihov odboj (na isti osnovi grajen kot radar; tako se izmikajo oviram v temi in iščejo tudi plen - leteče žuželke). Vrste, ki žive pri nas: podkovnjak, uhati netopir, širokouhi netopir, mali netopir, ponočni netopir.

Današnja podoba Skalovje Sedanja tipična podoba Vinske Gore je prav lehnjakov vršaj s cerkvijo, torej z neprijaznim posegom, ki pa smo ga sprejeli in ga smatramo za vrednoto. Je lepa, atraktivna in veličastna, predvsem pa nekaj posebnega. Krajevni »zaščitni znak«.

30

Današnja podoba skalovja, bogato obdanega predvsem z bršljanom.

Levo bodoč priložnostni oder, izhajajoč iz parkirišča in nad njim stopničasto razporejene

klopi. Pred skalami bi naj bila ustrezna tabla o nastanku te naravne vrednote.

31

Cerkvena poslopja in okolica Notranjost cerkve je povsem prenovljena s pridihom prvotne gotike. Letos so bile dodane nove orgle. Naslednji poseg je (verjetno) nova fasada. Na severni strani je v zid vdelan križ z napisno ploščo vseh, ki so bili pokopani ob cerkvi in so se zaradi ureditve parka (morali) umakniti. Leta 1978 so namreč staro pokopališče okrog cerkve opustili in uredili novega nad cesto, vštric starega poslopja nekdanje osnovne šole. Tako postaja prvotno pokopališče okrog cerkve lep spominski park.

Današnja podoba cerkvenih poslopij.

32

Notranjost zelo lepo obnovljene cerkve (l. 2007) s poudarkom gotike.

33

Ponos in najnovejša pridobitev – nove orgle v l. 2007.

34

- Domek Na mestu stare mrliške vežice so leta 1992 zgradili novo z drugačno funkcijo. Nadeli so ji ime Domek, v katerem župljani ob nedeljah po maši pokramljajo in dobijo verski tisk.

Domek (na mestu nekdanje mrtvašnice), ko je nekdanje pokopališče okrog cerkve pričelo postajati spominski park. Cipresi s križem »varujeta« posmrtne ostanke umrlih po prvih

posegih oz. urejanjih prvotnega, starega pokopališča. Zadaj tik pod škarpo teče Šentjanški potoček, kjer se je nekoč nahajal Mežnarjev mlin, desno pod njo vrh skalovja pa je župnijski

vrt in čudovit razgled na dolino in Savinjsko hribovje.

35

- Krstnikov dom Na mestu nekdanjega gospodarskega poslopja, ki je v preteklosti služilo tudi za kulturno dejavnost, so leta 1999 s pomočjo skupine zavzetih župljanov pod okriljem Župnijskega pastoralnega sveta, pričeli graditi nov objekt. Dokončali so ga v letu 2002 in ga poimenovali Krstnikov dom. Objekt je zgrajen po sodobnih merilih in služi tako bogoslužju kot kulturi, saj ima za to vse pogoje. Dvorana ima skupaj 200 sedežev. Pod njo je še ena z manjšim odrom, primernim za vaje in manjše prireditve ter družabna srečanja. Spodnje dvorišče med domom in župniščem je zelo lepo urejeno, saj je polno simbolike v spomin na osem vasi, (če upoštevamo za dve vasi Spodnjo in Zgornjo Črnovo), katerih prebivalci so s pridnostjo in prispevki ta dom gradili.

Vodnjak - »spomenik« graditeljem Krstnikovega doma - osmih vasi župnišča Šentjanž oz.

Vinska Gora. Nahaja se na dvorišču – »loži« spodnje etaže doma, od koder je krasen razgled proti jugozahodu, na hribovje nad Šaleško dolino in Kamniško – Savinjske Alpe v daljavi.

36

- Marijina kapela Še vedno ostaja njena prvotna – seveda obnovljena - podoba iz leta 1905, ko so jo postavili blizu vaškega perišča.

Kapela, levo od nje streha obnovljenega perišča, vodnim rezervoarjem in koritom za živino.

37

- Vaško perišče, rezervoar Marljivi turistični delavci Vinske Gore so lani, torej l. 2006, vaško perišče z rezervoarjem vzorno obnovili in obudili stare običaje ročnega pranja perila.

Otvoritev obnovljenega perišča, ki ga je s svojo prisotnostjo počastil tudi župan Mestne

občine Velenje Srečko Meh. Za njim je ob stavbi stal nekoč Organistov mlin, prvi po vrsti sedmih.

Tako se je pralo nekoč…

38

Pomen »bisera« za planinstvo

Okrog Krajevne skupnosti Vinska Gora, kot je že bilo omenjeno, že od l. 1983 poteka krožna planinska pot »Po poteh Vinske Gore«. Eden njenih priključkov vodi ravno skozi to zanimivo področje, ki mu s svojo lepoto daje prav poseben čar.

Ob priliki praznovanja Krajevne skupnosti Vinska Gora je bil v sept. 2002 izveden planinski pohod krajanov po tej trasi.

Po tej strmini, nad katero poteka priključna planinska pot, nameravajo zgraditi »amfiteater«.

39

Na najvišji vrh Vinske Gore, to je 970 m visok Ramšakov vrh, je že od l. 1989 vsako prvo nedeljo v februarju organiziran zimski pohod, na katerega vodi ta ista priključna pot. Pohod je vsakič dobro obiskan (letos je bilo že okrog petsto obiskovalcev, ne samo iz Slovenije), kar dokazuje zadovoljstvo planincev. Priloga št. 10 – Kartonček planinske poti »Po poteh Vinske Gore«. Zamisli o bodoči ureditvi Ena od idejnih skic bodočega prireditvenega prostora prikazuje obokan zunanji del stranske votline na zahodni strani (pod župniščem). Sedaj je ta jama lepo obdana z visečim bršljanom in povsem naravnega videza, kar bi ji omenjen poseg povsem odvzel. Zato je po mojem mnenju treba najti skupen jezik med oblikovalci in ustvarjalci nove podobe skupaj z Zavodom za varstvo narave – Območna enota Celje, ki skrbi za tovrstno področje našega kraja. Prepričana sem, da se bo z dobro voljo in medsebojnim razumevanjem dalo uskladiti tudi to! Priloga št. 11 – Računalniški prikaz ene izmed variant bodočega izgleda okolice pod cerkvijo v Vinski Gori z obrazložitvijo - avtor Rok Poles, udia (6 listov). Prihodnost Lokalni pomen Množičnost obiskovalcev ob cerkvenih in kulturnih prireditvah terja parkirišče za sodobna prevozna sredstva, kar napeljuje na potrebno spremembo podobe področja okrog cerkve oz. skale. Teren je namreč hribovit in že zaradi tega problematičen. Med sodobnimi zanimivostmi velja omeniti žive jaslice, ki jih mladinci postavljajo v skalni votlini od leta 1982 dalje, kar je bilo kasneje prekinjeno, sedaj pa je težnja to podobo oživiti.

Ostanki nekdanjih podob kulis živih jaslic.

40

Pri vključitvi te naravne vrednote v podobo »živih jaslic« je treba prisluhniti naravi in njeni stvaritvi, da ne bi njene podobe z neprimernim posegom skazilo. Kljub še tako dobrim namenom in zamislim pri varovanju naravnih vrednot pa se tiho, vendar vztrajno in zaskrbljujoče širi med nas vpliv nepovabljenih gostov v takšna zatišna področja, skrita očem in v zavetju noči. Že sedaj opaža g. župnik zbiranje in sumljivo druščino, ki ne obeta prav nič svetle prihodnosti, še najmanj pa skrbi za lepo in čisto okolje ter ohranjanje vrednot, ki nam jih je skozi milijone let zapustila narava. Kako v kratkem času lahko vse to uničimo! V urejenem okolju so pogoji za takšna zbiranja, na žalost, še boljši… Cerkveni vidik Podoba »živih jaslic« v naravnem okolju bi bila zagotovo zelo zanimiva, saj bi s kuliso skalovja bila zelo »pristna«. Zaradi bližine mesta Velenja in širše okolice ter regionalne ceste bi omogočila možnost obiska številnih obiskovalcev. Krajevna skupnost Pod področjem skalovja, kjer nastaja parkirišče, se je v zadnjem času oblikovalo prizorišče praznovanja Krajevne skupnosti Vinska Gora, ki tu med ostalim prireja kresovanje. Tega se udeleži veliko ljudi in ravno letos je obisk bil najštevilčnejši, kar dokazuje, da je prostor primeren za tovrstna druženja. Ureditev in zaščita prostora bi naj bila tudi v interesu Krajevne skupnosti, saj se to področje nahaja v njenem osrčju in predstavlja »bistvo« Vinske Gore. »Biser narave«, ki se ga je treba zavedati in ga temu primerno varovati. Smiselno se mi zdi, da bi se v starem delu naselja Vinske Gore, ko smo že iz glavne ceste Arja vas – Velenje usmerjeni levo proti cerkvi in pelje le-ta preko mostu Šentjanškega potoka, (ta se malo zatem zlije v potok Pirešica) in ena cesta zavije desno, na videz direktno proti cerkvi, postavil smerokaz s puščico, ki bi popotnike usmerjal naprej po cesti proti rahlemu klancu. Prejšnji odcep ceste namreč marsikoga zavede in se brez potrebe muči po ozki, strmi cesti, ki se tik pred ciljem »konča« pred Kovačevo hišo. V nedavni preteklosti so to povezavo poizkušali izvesti, vendar se (zaenkrat) ni obnesla. Turizem Kot je že v uvodu omenjeno, se kraj Vinska Gora spreminja v zelo lepo turistično točko, katere glavna privlačnost je prav to področje. Mimo skalovja pelje Vinskogorska kolesarska pot, ki bi s primerno ureditvijo in s tem tudi predstavitvijo postala še zanimivejša. Priloga št. 13 – Prospekt Turističnega društva Vinska Gora »Turistični biser Vinska Gora«. Priloga št. 14 – Prospekt kolesarskih poti »S kolesom po Vinski Gori«. Na to čudovito naravno vrednoto državnega pomena bi po mojem mnenju bilo treba opozoriti s primerno tablo, ki smo jih že vajeni na podobnih mestih. Njen videz nas že od daleč usmeri in privabi k naravni vrednoti ali kulturni znamenitosti. Na prijazen in nevsiljiv način nam pojasni, kar nas zanima.

41

Predlagala bi, da bi stala na jugozahodnem vogalu skalovja, saj bi bila vidna že iz ceste, ki pelje proti cerkvi. O tem se strinja tudi Zavod za varstvo narave, Območna enota Celje, ki je pristojen za področje našega kraja in je za tovrstno ureditev zainteresiran. Upam, da bo pristanek dal tudi Župnijski urad Vinska Gora, ki je lastnik zemljišča in vsega, kar stoji na njem. Pod skalovjem stoji tudi nadvse zanimiva Kovačeva hiša v nekdanji podobi in opremi in ima tudi »turistično bodočnost«. Mimo nje poteka priključna planinska pot in teče Šentjanški potoček. Ob njem je stal nekoč mlin – že tretji po vrsti.

»Kmečka lepotica« tik pod skalovjem - zgodovinska podoba Kovačeve hiše. Tudi ona čaka na lepše čase, ko se bo njeno ohranjanje nadaljevalo. K sreči je njen, žal pokojni lastnik, na njo

opozoril ustrezen Zavod za varstvo kulturne dediščine. Na desni pred njo je nekoč ob Šentjanškem potočku stal že tretji mlin po vrsti.

Podoba nekdanjih mlinov in kovačnice ob potoku bi bilo čudovito nadaljevanje razvoja turizma v dolino. – Žal jih ni več! Planinstvo Že večkrat omenjena planinska pot »Po poteh Vinske Gore«, katere priključek poti pelje tod mimo, bi na pestrosti le še pridobila. Opisano zanimivo področje se nahaja prav v njenem osrčju, vidnem daleč naokrog in se popotniku odstira iz različnih zornih kotov. Pravzaprav popotnika vseskozi spremlja na vsej približno 24 km dolgi krožni poti.

42

Tudi Planinsko društvo Vinska Gora zna polepšati marsikateri »planinski« dogodek!

Levo v ozadju Gonžarjeva peč, v ospredju Kovačeva hiša, za njo lipa iz turških časov in

cerkvena poslopja na skali. Mimo teče priključna planinska pot .

43

Zakonodaja na področju varstva narave Vsekakor je treba upoštevati Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list št. 111 z dne 14. 10. 04) in Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list št. 70 z dne 6. 7. 06), ki na strani 7477 uvršča: - Šentjanško jamo na Peči 1 – spodmol, kevdrc (koda 44719) in - Šentjanško jamo na Peči 2 – jama z breznom in etažami, poševna jama (koda 44720) med naravne vrednote državnega pomena. »Šentjanški jami na Peči 1 in 2« spadata v geomorfološko podzemeljsko naravno vrednoto. Pri nameravanih bodočih posegih je treba še posebej upoštevati 12. točko poglavja 2.1. na nivoju naravne vrednote in 6. točko poglavja 2.2. na območju vpliva na naravno vrednoto, kar pojasnjuje Priloga 4 v »Podrobnejših varstvenih in razvojnih usmeritvah«. Geomorfologija je veda, ki obravnava reliefne oblike zemeljskega površja, v novejšem času pa tudi površje drugih planetov v našem Osončju, predvsem Marsa. Geomorfologijo ponekod obravnavajo kot vejo fizikalne geologije (posebej v ZDA), drugje pa kot vejo fizikalne geografije (ponekod v Evropi ter v Kanadi in Avstraliji). Na splošno se geomorfologija ukvarja s procesi na površju Zemlje, vprašanja o tektonskih procesih in o nastanku kamnin pa prepušča geofiziki in geologiji. Geomorfologija opisuje in razlaga oblike zemeljskega površja, procese nastanka reliefnih oblik in njihovo spreminjanje v času. Geomorfologi najprej opišejo in kartirajo reliefne oblike. Pri tem si v zadnjem času veliko pomagajo s satelitskimi posnetki. Na zemljevidih prikazujejo spremembe naklona površja, sestavo tal in podobno. V naravi preučujejo procese preperevanja, erozije, transporta in usedanja. Geomorfološke raziskave vključujejo delo na terenu in v laboratoriju, vendar pa je velik del geomorfologije teoretične narave, ker procesi v naravi delujejo izredno počasi in neenakomerno, poskusov, kot jih poznajo druge naravoslovne znanosti pa v geomorfologiji ne moremo izvajati. Utemeljitelja geomorfoloških znanosti sta James Hutton in John Playfair, ki sta delovala ob koncu 18. stoletja, k razvoju geomorfologije v 19. in 20. stoletju pa so največ prispevali ameriški raziskovalci. (Povzetek iz »Oxfordove enciklopedije nežive narave« - DZS, 1995.) Priloga št. 12 – Priloga 4 Uradnega l. RS št. 111 z dne 14. 10. 2004 s poudarkom na točki 2. ZAKLJUČEK Utemeljitev V prvi vrsti je narava največja umetnica in vseskozi nam to dokazuje! V časih, ko so za gradnjo uporabljali najbolj priročen material te skale (lehnjakov vršaj) se niti slučajno niso zavedali, kakšno škodo povzročajo s tem. Seveda so bili drugi pogoji, druga gledanja in v prvi vrsti trdo življenje in težki pogoji dela, kar je vsekakor treba vzeti v zakup! Ampak, kaj bi danes dali za to, da bi se na mesta odlomljenih kapnikov in odrezanega skalovja v prvotno stanje povrnilo vse, kar je bilo od tod odnešeno?! Samo slutimo lahko, kako lepa podoba bi se nam prikazala pred očmi, če nas že takšna, oskrunjena, tako navdušuje!

44

Na »vogalu« skalovja naj bi stala tabla z označbo naravne vrednote, ki bi bila vidna že iz

ceste, ki pelje tod mimo. Zaključne misli Vesela sem, da sem s to mojo nalogo odstrla tančico skrivnostnosti, ki jo značilen »lehnjakov vršaj« skriva v svojih nedrjih, pokukala v njegovo zgodovino in zgodovino njegove »nadgradnje« in s tem domačega kraja. Menim, da nisem storila napak, ko sem za nasvet povprašala strokovnjake iz Zavoda za varstvo narave Območne enote Celje in jih opozorila na »lepotca« našega kraja. Močno si želim, da bi se s skupnimi močmi našla rešitev za izvedbo načrtovanega projekta v zadovoljstvo vseh sodelujočih. Predvsem sem to storila v želji po ohranjanju pristne narave in ciljem vseh, ki se zavedajo njenih vrednot in se trudijo za njeno ohranitev. Na prvo mesto postavljam varstveno plat in varstvene razloge za iskanje rešitve, kajti »NARAVE NISMO DOBILI V DAR OD NAŠIH DEDOV, TEMVEČ SI JO SPOSOJAMO OD NAŠIH VNUKOV!« Sodelovanje z omenjenim Zavodom bom nadaljevala še po opravljeni seminarski nalogi, saj se teme kar same odstirajo. Smiselno bi se bilo povezati tudi z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Območne enote Celje, s katero sem že navezala stik. Turistično društvo Vinska Gora je zelo dejavno in skupaj s Planinskim društvom ju čaka še veliko dela. Obe si na svoji poti želita veliko razumevanja, saj je to pogoj za uspešno delo! Na prvem mestu pa je tu vsekakor Župnijski urad Vinska Gora, ki je lastnik vsega tega območja. Prepričana sem, da se bo z dobro voljo našla prava pot v zadovoljstvo vseh – tudi narave! Prisluhnimo ji in jo občudujmo ter posezimo vanjo le toliko, kot je nujno potrebno!

45

»Pomirja« me mnenje mojega mentorja pri izdelavi seminarske naloge dr. Petra Skoberneta iz Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije, ki pravi: »Dejstvo je, da je v Sloveniji le malo prvobitne narave, večinoma so jo preoblikovali naši predniki. Lehnjak je vedno veljal za dragocen gradbeni material, ker se da lepo oblikovati, zato ne preseneča, da so ga uporabili kar na kraju samem. Tako je nastala zanimiva povezava naravne in kulturne dediščine, ki jo imamo za vrednoto. Vinska Gora je tipičen primer povezave obeh komponent. In to povezavo obravnavamo kot vrednoto. Seveda pa je pomembno ohranjati obe komponenti. Zato je vaša skrb na mestu in je zelo pomembno dvoje: doseči (ali obdržati!) pozitivno zavest o pomenu Vinske Gore med domačini ter skupnem iskanju najboljše rešitve. Dejstvo je, da kraj potrebuje prostor za zbiranje, da je očitno tudi tradicionalno povezan s prostorom pred cerkvijo, zato so določene spremembe nujne. Kakor po eni strani ne smejo izničiti bistva pojava (lehnjakov vršaj, jami), pa tudi zadeva ne more ostati popolnoma nedotaknjena (kar tudi do sedaj ni bilo), zato je potrebno sodelovanje vseh vpletenih in vključiti ustrezne službe (Zavod za varstvo narave) in iskanja skupne rešitve. Pri tem je ključno poslušanje argumentov drugih, upravičeno pa tudi pričakujemo poslušanje vaših argumentov. Rešitev je navadno nekje v sredini.« Ob tem se mu na tem mestu najlepše zahvaljujem za »skrbno pregledano obsežno gradivo, ki dejansko presega namen seminarske naloge« in za njegovo strokovno pomoč pri njeni izdelavi! Z njegovim mnenjem se zelo strinjam in želim, da v tem smislu ta moja naloga tudi izzveni! In ne nazadnje bo ta seminarska naloga prispevala majhen kamenček v mozaiku prepoznavnosti našega kraja tudi skozi oko Planinske zveze Slovenije, kamor »roma« kot izdelek ob izobraževanju za VARUHA GORSKE NARAVE.

46

VIRI: SAKRALNA DEDIŠČINA ŠALEŠKE DOLINE (Zbirka Dom in misel, Založništvo Pozoj, 1998): Rok Poles, Marjana Gmajner Korošec, Nika Lalek; VINSKA GORA - ZBORNIK RAZISKOVALNEGA TABORA v letih 1997 in 1998, Zbirka Okolje – tretji zvezek; Erico Velenje – Inštitut za ekološke raziskave Velenje, februar 1999; VINSKA GORA Na prelomu tisočletja – Krajevna skupnost Vinska Gora, 2003 LEKSIKON RASTLINSKIH BOGASTEV, Tomaž Petauer, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana 1993 LEKSIKON CANKARJEVE ZALOŽBE, Cankarjeva založba, 2003 SLOVAR TUJK, Stanko Bunc, Založba Obzorja Maribor, 2002 ENCIKLOPEDIJA SLOVENIJE, Mladinska knjiga, 1985 - 2002 OXFORDOVA ENCIKLOPEDIJA NEŽIVE NARAVE, DZS, 1995 OXFORDOVA ENCIKLOPEDIJA ŽIVE NARAVE, DZS, 1995 KRONIKA poti »Po poteh Vinske Gore« planinskega krožka POŠ Vinska Gora NARAVA V GORSKEM SVETU, učbenik PZS, 2006 FOTOGRAFIJE so prispevali: Nada ŠTRAVS, Tomaž KUMER in Marija LESJAK Seminarska naloga: SOTESKA HUDA LUKNJA – kraški biseri TISNIKA, avtorice Darke ZUPANC, PD Velenje

47

SEZNAM PRILOG: Priloga št. 1 – Širše območje prostorske karte Vinske Gore Urada za okolje in prostor Mestne občine Velenje (avgust 2007) Priloga št. 2 – Ožje območje obravnavanega področja seminarske naloge iste prostorske karte Priloga št. 3 – Groba podoba obsega Krajevne skupnosti Vinska Gora (iz prvega kartončka planinske poti »Po poteh Vinske Gore), iz katere je razviden položaj oz. lega zaselkov ter osrednje področje, kjer se nahaja znamenita skala s cerkvenimi poslopji Priloga št. 4 – Geološka karta Vinske Gore Priloga št. 5 – Preglednica s seznamom in podrobnejšim opisom kamnin Vinske Gore Priloga št. 6 – Zapisnik terenskih ogledov Jamarskega kluba »Speleos« iz Velenja iz l. 1978 (6 listov) Priloga št. 7 – Pregledna hidrogeološka karta Vinske Gore Priloga št. 8 – Značilni izviri v bližnji okolici Vinske Gore – pregled Priloga št. 9 – Grafika z ozadjem cerkve »S. Johans« v Šentjanžu iz okoli l. 1681 Priloga št. 10 – Kartonček planinske poti »Po poteh Vinske Gore« Priloga št. 11 – Računalniški prikaz ene izmed variant bodočega izgleda okolice pod cerkvijo v Vinski Gori z obrazložitvijo - avtor Rok Poles, udia (6 listov). Priloga št. 12 – Priloga 4 Uradnega l. RS št. 111 z dne 14. 10. 2004 s poudarkom na točki 2. Priloga št. 13 – Prospekt Turističnega društva Vinska Gora »Turistični biser Vinska Gora« Priloga št. 14 – Prospekt kolesarskih poti »S kolesom po Vinski Gori«

48