bogosluŽna znamenja

BOGOSLUŽNA BOGOSLUŽNA

ZNAMENJAZNAMENJA

ZNAMENJEZNAMENJE

Vidna stvarVidna stvar Nevidna Nevidna resničnostresničnost

Naravna Naravna znamenjaznamenja

Dogovorjena Dogovorjena znamenjaznamenja

uporabnik

Znamenje je vsak viden odtis v kakšno stvar. Znamenje je resničnost, ki se nanaša na nekaj drugega in na svoj način tisto označuje. Znamenje vidimo, slišimo, vonjamo... - jih zaznavamo s svojimi čuti. Vse, kar znamenje označuje, ima vedno določen pomen, ki ga človek pozna po dogovoru ali učenju (npr: kristjan ve, da stisk roke pri obredu miru in sprave pomeni odpuščanje, ne pa samo običajni vljudnostni pozdrav). Znamenje sporoča nekaj, kar je nevidno, skrito. Razlikujemo naravna in dogovorjena znamenja. Naravna: že po naravi, neodvisno od človeka pomenijo to, kar označujejo (dim, jok, smeh...) Dogovorjena: stvari, ki smo se ljudje sami dogovorili, da nekaj označujejo in nimajo z naravnimi nobene povezanosti: poklon=spoštovanje, pisava=znamenje za glasove, prometni znaki; krščanska znamenja (križi, podaja rok...) Znamenja so kulturno pogojena: pozdrav=poklon / stisk roke / objem...

ZNAMENJA ZNAMENJA V ZVEZI S TELESOMV ZVEZI S TELESOM

BOGOSLUŽNA BOGOSLUŽNA

DRŽA TELESADRŽA TELESA

uporabnik

Značilnost teh znamenj je statičnost, izražajo pa dejavno sodelovanje. Telesna drža v bogoslužju izraža trajnejše stanje in notranje razpoloženje. Te drže so: stoja, klečanje, ležanje na tleh, sedenje, molitvena drža rok, tihota. Te telesne drže niso nekaj poljubnega, temveč na svoj način izražajo našo vero.

STOJASTOJA

• Znamenje spoštovanja Znamenje spoštovanja

• Znamenje svobode Božjih Znamenje svobode Božjih

otrok otrok

• Znamenje veselega Znamenje veselega

pričakovanja pričakovanja

uporabnik

Je naravno znamenje spoštovanja. Tako stojimo pred starejšimi, pred tistimi, ki nam dajejo navodila in naročila. Tako stojimo pri bogoslužju pred Gospodom v notranji spoštljivosti, zbranosti za notranje poslušanje in sprejemanje. S tem na zunaj pokažemo pripravljenost, da takoj in zvesto napravimo vse, kar nam Gospod naroča. Znamenje svobode Božjih otrok, ki smo jo prejeli pri krstu. Kristus nas je osvobodil greh in smrti, zato nismo več sužnji, temveč Božji otroci, ki s ponosom in zaupanjem dvigamo oči k Bogu (Oče naš). Znamenje veselega pričakovanja je, da smo na nogah (ljudstvo v Egiptu pred izhodom - med pashalno večerjo). Stoja pri bogoslužju je znamenje veselega čakanja drugega Kristusovega prihoda. Kdaj stojimo? na začetku - med kesanjem - aleluja in evangelij - izpoved vere - prošnje za vse potrebe (prošnje cele Cerkve) - hvalospev - oče naš - prejem obhajila - prošnja po obhajilu - blagoslov (pripravljeni, da se vrnemo v vsakdanje življenje in z dobrimi deli slavimo Boga.

KLEČANJEKLEČANJE

• Izraža globoko Izraža globoko

češčenje, češčenje,

zbranost, molitev zbranost, molitev

• Spokorna drža Spokorna drža

uporabnik

Izraža globoko, zbranost in molitev, zato običajno klečimo pri češčenju evharistije. Vendar je klečanje bolj zasebna in osebna kot bogoslužna molitvena drža (Jezus na Oljski gori; Štefan pred smrtjo...) Je spokorna drža. Je znamenje, da nas je greh vrgel na tla. To je znamenje ponižnega priznanja grešnosti pred Bogom in pred Cerkvijo. Najbolj popoln izraz ima klečanje v češčenju, ko človek očitno izpoveduje: "Čisto majhen sem pred teboj, o moj veliki Bog, in ves sem od tebe odvisen." Klečanje pri maši pri spremenjenju je naraven izraz naše združitve s Kristusovo daritvijo. In izraža isto vdanost, ki jo je v tej daritvi živel Kristus.

LEŽANJE NA TLEHLEŽANJE NA TLEH

• Izraz Izraz

spoštovanja, spoštovanja,

češčenja, češčenja,

spokornosti spokornosti

• Častno dejanje Častno dejanje

uporabnik

Svoje spoštovanje, češčenje in spokornost moremo izražati s poklonom, poklekom in klečanjem. Izraz tega našega najglobljega razpoloženja pa je ležanje na tleh ali prostracija. Je izraz spoštovanja - Jezus je padel na obraz in molil. Človek je ustvarjen, da hodi pokonci, gleda naravnost naprej in kvišku. Že v naravi nam je zapisano in Bog je tudi izrecno naročil prvima človekoma: "Podvrzita si zemljo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem bitjem, ki se gibljejo na zemlji" (1Mz 2,28) Človek je torej že po naravi gospodar. Vendar pa je nad njim še višji gospodar: Bog. Pred njim je človek kakor prah. Zato ni proti njegovemu dostojanstvu, če se pred Bogom vrže na tla, temveč je to je priznanje vse resnice. Je častno dejanje, ker je vidno znamenje popolne odpovedi sebi in popolne podaritve Bogu. Ta drža se zato pojavi pri: posvečenje diakonov, duhovnikov, škofov, večne zaobljube nekaterih redovnikov. Na veliki petek ni več obvezna.

SEDENJESEDENJE

• Znamenje Znamenje

oblasti in oblasti in

poučevanja poučevanja

• Olajša zbrano Olajša zbrano

poslušanje poslušanje

uporabnik

Je znamenje oblasti in poučevanja (Jezus v govoru na gori; množici na bregu jezera je sede razlagal nauk v prilikah (Mt 13). Je telesna drža, ki olajšuje zbrano poslušanje (Marija - Martina sestra sede k Jezusovim nogam). Kadar sedimo, se čutimo razbremenjene, spočite, sproščene in se zato lažje prepustimo notranjemu psolušanju, sprejemanju in razmišljanju. Sede poslušamo BB (berila) in njeno razlago (pridiga), da bi BB padla v rodovitno zemljo in obrodila svoj sad.

MOLITVENA DRŽA ROKMOLITVENA DRŽA ROK

• Razprostrte roke Razprostrte roke – Spomin na križanega Kristusa Spomin na križanega Kristusa – Naša molitev, ki se dviga k Naša molitev, ki se dviga k

Bogu Bogu – Znamenje predanosti Božji Znamenje predanosti Božji

volji volji

• Sklenjene roke Sklenjene roke – Povezanost, zbranost, Povezanost, zbranost,

pozornost pozornost – Mir, molk, združenje Mir, molk, združenje

uporabnik

Poleg obraza je roka najbolj poduhovljen del telesa. Z njo izražamo svoje misli in svoja čustva. Zato roke pri molitvi govorijo o tem, kaj se dogaja v notranjosti. RAZPROSTRTE ROKE: Ta drža je v navadi od najstarejših časov (Mojzes med bojem, Aron in Hur mu podpirata roke). Tudi prvi kristjani so molili z razprostrtimi rokami. Vedno so bili pri molitvi obrnjeni proti vzhodu, to je proti Kristusu, Soncu, ki razsvetljuje vsakega človeka. Takšna drža rok spominja tudi na križanega Kristusa in na Kristusa, ki je ob slovesu blagoslavljal apostole s povzdignjenimi rokami. To držo imenujemo 'oranta': je Cerkev, ki za svoje žive in umrle neprestano moli. Duhovnik vsak dan kot srednik in voditelj občestva moli z razprostrtimi rokami. Vsa hrepenenja mladih src, bolečine bolnih in preizkušanih, krike stiske in razočaranja je hotela Cerkev zajeti v umirjeno držo duhovnikovih rok pri molitvi (zlasti pri evharistični daritvi ob oltarju). Razprostrte roke simbolizirajo našo molitev, ki se dviga k Bogu in tudi vlogo duhovnika, ki kot služabnik Božjega ljudstva zbira želje in prošnje vseh v skupno zaupno molitev. Razprostrte roke so znamenje predanosti Božji volji. Odprte roke so znamenje sprejemljivosti za Božjo milost. Sporočilo te drže je: dajati in prejemati, priporočati in izročati, prositi in se zahvaljevati. SKLENJENE ROKE: So danes najbolj naravna drža vernikov pri molitvi. Sklenjene roke pomenijo povezanost, zbransot, pozornost na to, kar se dogaja v naši duši. Dlan na dlan in palca čez so kakor trden zapah. Ali: vsi prsti ene roke so prekrižani s prsti druge roke kakor močna mreža. Vse to že na zunaj izraža notranji mir, sveti molk, združenje vseh misli v eno samo središče, iskanje in pričakovanje nečesa velikega: srečanje z Bogom, soglašanje naše volje z Božjo voljo, naše prošnje in Božje usmiljenje. Za ta sveti trenutek se moračlovek zares zbrati in se ves umiriti. Zato nikakor ni vseeno, kako sklepamo roke. Sklepajmo jih tako, da nas bodo opozarjale, da se mora nekaj dogajati med Bogom in nami.

TIHOTATIHOTA

• Povabi nas v tiho Povabi nas v tiho zbranost zbranost

• Je dejavnost, delo, napor Je dejavnost, delo, napor • Bog govori namBog govori nam

• Tihota, v kateri Božje Tihota, v kateri Božje ljudstvo posluša molitve ljudstvo posluša molitve

• Tihota, ko je vse tiho Tihota, ko je vse tiho

uporabnik

Ubranost bogoslužja ne temelji samo na besedah, ampak tudi na molku. Molk zahtevajo že besede same, da postanejo učinkovite, plodovite. Molk nas odtrga od ljudi in sveta, ki nas obdaja in moti. Vodi nas v blagodejno samoti in povabi v tiho zbranost. V njem se odpočijemo, osvežimo in obogatimo. (Jezus je v tihi odmaknjenosti preživel svojo mladost; med javnim delovanjem se je večkrat umaknil v samoto - posebej še, če so ga ljudje hoteli obdati z zunanjim sijajem in priznanjem in ga s tem iztrgati iz svete zbranosti in njegovega poslanstva. Tudi v našem življenju je potreben molk. Neprestano hitimo, doživetja, vtisi nam obračajo pozornost navzven. Molk ne pomeni samo krajev, kejr ni hrupa in govorjenja. Molk je dejavnost, molk je delo, molk je napor. Molk je ustvarjalnost, ko se človek po pogovoru, po besedah vrne vase in razmišlja. sv. Benedikt je zapisal v svojem pravilu: "Molči, da boš slišal Boga." Molk je izkustvo Božje navzočnosti. BOGOSLUŽNA TIHOTA ima pri bogoslužju posebno tihoto. To tihoto naj napolnimo s čisto osebnim delom, da bi vedno bolj našli sebe in Boga ter slišali, ko nam govori brez glasu in brez besed v globini našega srca. Bogoslužje ni v prvi vrsti v tem, da mi govorimo Bogu, temveč da Bog govori nam, mi pa poslušamo besedo in sprejemamo njegovo milostno delovanje. Takšno poslušanje in sprejemanje pa jemogoče le v notranjem molku in zbranosti. V bogoslužju lahko razlikujemo dve vrsti tihote: - Tihota, v kateri Božje ljudstvo pozorno posluša molitve, branje BB, razlaganje BB (pridigo), spremlja posamezna sveta dejanja. V teh trenutkih molka vsak v svoji notranjosti sprejema in dojema vsebino molitev, BB, petja, posameznih opravil in jih spremlja s svojimi tihimi molitvami in željami. - Molk, ko je vse popolnoma tiho in v tej sveti tihoti pričakujemo, da se bo zgodilo v nas nekaj velikega in prav zato skušamo ta čas napolniti z zavestnim delom (skupno kesanje; pred glavno prošnjo; po branju BB in pridigi; po sv. obhajilu...).

bogosluŽna znamenja

Documents