Priporo~a:

Knjiga je brezpla~na.Hvala vsem donatorjem za realizacijo ponatisov!

^e ti nisem v{e~,me, prosim, ne uni~uj!

Podari me komu, ki bi se me razveselil.

Tvoja zvesta prijateljica knjiga

Ti listi so nastali vkoncentracijskem tabori{~u Dachau,

v okolju krutosti in grozodejstev.

Napisal sem jih skrivaj v bolni{ni~ni baraki,v kateri sem le`al kot bolnik ...

Edgar Kupfer-Koberwitz

Bratjezivali

EdgarKupfer-Koberwitz

Bratjezivali

Razmi{ljanja oeti~nem `ivljenju

Edgar Kupfer-Koberwitz

BRATJE @IVALI

3. dopolnjena izdaja

Prevod in lektura:^lani dru{tev Joga v vsakdanjem `ivljenju

Zalo`nik:Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju Maribor

Ilustracija Pitagore:Violeta Celec

Fotografije `ivali:Jo`e Gal in mag. Bernarda Novak

Koberwitzove fotografije:© Kindler Verlag München.

Avtor fotografije na naslovnici je neznan.

Tisk:Mi~utisk Radgonawww.micutisk.com

Maribor, 2012

Knjiga je prevedena in izdana z dovoljenjem gospoda Kurta Winterja(Langenfeld) in zalo`be Franz Hirthammer Verlag (München).

CIP – Katalo`ni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knji`nica, Ljubljana

179.3

KUPFER-Koberwitz, EdgarBratje `ivali : razmi{ljanja o eti~nem `ivljenju / Edgar Kupfer-Koberwitz ; [prevod

[in] fotografije ~lani dru{tev Joga v vsakdanjem `ivljenju ; ilustracija Pitagore VioletaCelec]. – 3. dopolnjena izd. – Maribor : Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju, 2001

Prevod dela: Die Tierbrüder

I. Koberwitz, Edgar Kupfer – glej Kupfer-Koberwitz, Edgar

114886144

Ljudje?„To so tiste divje `ivali, ki se pretvarjajo,

da so krotke,“ je dejala lisica.

Pravijo, da je Pitagora neko~ {el mimoskupine ljudi, ki je trpin~ila psa.

Poln so~utja je rekel:

„Nehajte ga pretepati. On je na{ prijatelj.Njegovo du{o sem spoznal, ko sem sli{al njegov glas.“

Diels, Ksenofanesovi fragmenti(dela Sokratovih predhodnikov)

^e bomo v `ivali videli brata,bomo odpravili veliko zmot in grobosti;

Zemlja bo svetlej{a,saj bomo pri`igali lu~ dobrote.

9

Kako naj za~nem svojo pripoved? Te`ko je, ne morem se domislitiustreznega za~etka. Potrudil se bom – najprej ti bom posku{al raz -kriti svoje misli, pozneje se bom ukvarjal s posameznimi primeri.

Mislim, da se bomo ljudje, dokler bomo mu~ili in ubijali `ivali, tudimedsebojno mu~ili in ubijali – do takrat bodo na svetu vojne. Ubi -janje je treba vaditi oziroma se ga u~iti, zunanjega ter notranjega,postopno.

Dokler bomo `ivali zapirali v kletke, bomo imeli zapore. Tudi zapi -ranje je treba vaditi oziroma se ga u~iti, zunanjega ter notranjega,postopno.

Dokler bodo obstajali ̀ ivalski su`nji, bodo tudi ~love{ki su`nji. Tudisu`njelastni{tvo je treba vaditi oziroma se ga u~iti, zunanjega in not -ranjega, postopno.

Nesmisel je, da se zgra`amo nad grozotami in okrutnostmi drugihljudi. Zdi se mi zelo pomembno, da se za~enjamo zgra`ati nad svo -jimi majhnimi in velikimi okrutnostmi. Ker la`je dosegamo majhnecilje kot velike, mislim, da bi morali nadzorovati svoje majhne, ne -premi{ljene grozote, se jim izogibati, ali {e bolje: jih opu{~ati.

Tako nekega dne ne bi te`kopremagovali svoje brez sr~ nos ti.A `al {e vedno spimo v obi ~aj -nosti.

Le-ta je kot okusna, mastnaoma ka, ki omogo~a, da po`i ra -mo svojo sebi~no brezsr~ nost,ne da bi obenem ~utili njenotrpkost.

DDrraaggii momojj!!

10

S prstom no~em kazati na njega ali njo. Ne, sam se `elim prebujativ skromnosti, se pobolj{ati, biti bolj razumevajo~ in pripravljen po -magati.

Ve{, rasti in `iveti `elim v lep{em svetu – tistem, v katerem vladajovi{ji, osre~ujo~i zakoni in bo`ji zakon prihodnosti:

ljubi vsa bitja.

Spra{uje{ me, zakaj ne jem mesa, in meni{, da imam za to ve~ raz lo-gov. Predvideva{, da sem si nalo`il prisego kot neke vrste pokoro,da si nikoli ve~ ne bom privo{~il okusnih mesnih u`itkov.

Pri tem pomisli{ na so~no pe~enko, veli~astno ribjo plo{~o, ~udo-vito omako, na okusno prekajeno {unko, na ne`no perutnino inna tiso~e razli~nih mesnih dobrot, ki so v slast milijonom slado-kuscev. Ker prostovoljno zavra~am vse te dobrote, meni{, da melahko le pokora, prisega ali velika `rtev pripravijo do tega, da seodpovem tej vrsti u`itkov.

Nato se vpra{a{, ~e me niso morda sodobni zdravniki prepri~ali,da u`ivanje mesa ni zdravo in da u`ivanje ~iste rastlinske hraneohranja pro`nost telesa, ga pomlaja – da, morda celo podalj{uje~lovekovo `ivljenje. Dragi moj, ne menim se za to, kaj pravijozdravniki, kajti njihova spoznanja so, kot vsaka spoznanja, prila -gojena trenutnim razmeram. Morda imajo prav.

Obstaja mo`nost, da je rastlinska hrana primernej{a za ~love{kotelo; lahko pa da imajo prav tisti zdravniki, ki trdijo, da nekateriljudje ne prenesejo izklju~no rastlinske hrane. Slednje verjamemcelo sam, saj poznam veliko ljudi, ki se v svojem ~utnem zaznavan -ju, obna{anju in nagonih vedejo kot zveri.

Ti zdravniki trdijo, da je meso popolnej{a hrana, bolj koncentrirano`ivilo, kajti rastline, ki so jih `ivali pojedle, se sedaj nahajajo v pre de -lani obliki in jih na{ `elodec ni ve~ primoran prebavljati. Tako bitorej namesto velike koli~ine rastlinskih `ivil zadostovalo, ~e bi po -jedli razmeroma majhen ko{~ek mesa.

11

Morda je tudi ta trditev pravilna, vendar menim, da tudi mesojedi~lovek brez u`ivanja rastlinske hrane in sade`ev ne bi mogel `iveti,medtem ko je veliko ljudi `ivelo in `ivi brez mesa. Saj ga tudi du -hovniki starih svetih religij niso smeli u`ivati, ker meso vzbuja v~loveku primitivnej{e nagone in s tem zapira pot do vi{jih in globljihspoznanj.

Vsa ta mnenja zdravnikov nikakor ne vplivajo na moj na~in pre -hranjevanja, zanimajo me le toliko, kolikor me zanima miselnostsama; in ne bi si drznil odlo~ati, katera od trditev je pravilna. Ob -~utek mi pravi, da v dolo~enih mejah vsaka. Vse navedene trditveso le del~ek resnice, kajti to, kar lahko sami dojamemo, so le `arkiin drobci tiste celote, ki jo imenujemo Resnica.

Ne strinjam se le z zdravnikovim mnenjem, tudi tebi pritrjujem, kopravi{, da so mesne jedi dobre, slastne in jedcu nudijo popoln u`itek.Ve{~i kuharji znajo pripraviti resni~no okusne jedi, ob katerih po -zabimo, da so pripravljene iz trupel. Truplo... beseda je resni~na,~eprav se grozno sli{i.

Nekateri trdijo, da se tudi rastline iz `ivih bitij po razpadu spre-menijo v trupla. Sprevidel sem, da bi jim bilo nelogi~no ugovarjati.Edina izjema je sade`, ta ni nikoli truplo, je verjetno edino, kar namnarava poklanja z besedami: „Jej!“

Da, sade` je pravo darilo narave, ponuja se sam od sebe. Ob tebizori in ti kar pade v naro~je, enostavno se`e{ po njem, ne da bi ko muprizadel trpljenje. Zrelost je neke vrste popolnost. Torej bi moralobiti najplemeniteje in najpopolneje prehranjevati se le s sade`i.Verjamem, da bi bila to hrana za ljudi, ki so se popolnosti najboljpribli`ali, vsem ostalim pa ta na~in prehranjevanja verjetno ne biustrezal. Njihova nepopolnost bi hrepenela po druga~nih `ivilih.

Doslej sem veliko govoril, vendar ti {e nisem dal odgovora na tvo -je vpra{anje. S teboj sem se pogovarjal le o tvojih domnevah. Tvojeprve predpostavke o prisegi se {e nisem dotaknil – dovoli, da tostorim sedaj.

12

S svojo domnevo si se po ~ustveni plati zelo pribli`al bistvu. Res je,zveni skoraj kot prisega, ki mi prepre~uje u`ivanje mesa, vendar jepopolnoma druga~na kot si jo ti predstavlja{. Zrasla je iz spoznanja,ki se je udejanilo v moji notranjosti; iz spoznanja, ki je v meni izzva -lo hud notranji boj, ko sem to spoznanje posku{al udejaniti.

Moja odlo~itev ni bila prisega kateremu od bo`anstev, nobena `rtev,polo`ena na oltar, pa~ pa le trdna notranja obljuba, ki sem jo dalsebi, svoji du{i, da nikoli ve~ ne bom jedel mesa. In te obljube semse z veseljem dr`al. Zdaj, ko pi{em te vrstice, je od tega dneva mi -nilo `e dvajset let, v tem ~asu nisem nikoli jedel mesa.

Verjetno bo{ za~udeno pogledal izza knjige in se vpra{al: „Ampak,zakaj? Le ~emu?“ Nenavadno se ti bo zdelo, da si se tako pribli`albistvu. Ko ti bom sedaj na kratko razlo`il resni~ni vzrok svoje od -lo~itve, bo{ {ele za~uden, kako dale~ si bil v svojemu ugibanju opravem vzroku mojega po~etja.

13

Prisluhni mi: s hrano `ivalskega izvora se ne prehranjujem, ker no -~em `iveti na ra~un trpljenja in smrti drugih bitij. Sam sem velikopretrpel, zato v svojem trpljenju ob~utim trpljenje drugih bitij.

Sre~en sem, ~e me nih~e ne preganja. ^emu bi preganjal `iva bitjaali dovoljeval, da jih preganjajo drugi?

Sre~en sem, ~e nisem ujet. ^emu bi zapiral druga bitja ali dovol je -val ljudem, da jih zapirajo?

Sre~en sem, ~e me nih~e ne trpin~i. ^emu bi trpin~il `iva bitja alidovoljeval njihovo trpin~enje?

Sre~en sem, ~e nisem ranjen in ~e me nih~e ne posku{a ubiti. ̂ emubi ubil `ivo bitje ali dovolil, da ga ranijo ali ubijejo drugi zaradisvojih koristi?

Ali ni samoumevno, da si ne `elim trpljenja in tudi ne dovolim, daga nekdo povzro~a drugim bitjem? Ne bi bilo neplemenito, ~e bi tokljub svojemu prepri~anju storil izklju~no zaradi u`itka, za ceno tu -je ga trpljenja in tuje smrti? Bitja, ki jih pobijamo so manj{a in sla bot -nej{a od mene. Ali si kot razumen in plemenit ~lovek lahko dovo -lim, da zlorabljam njihovo slabotnost in majhnost? Ali ne velja, dabi ve~ji in mo~nej{i morali {~ititi slabotnej{e, ne pa da jih ubijajo inpreganjajo? Biti plemenit zavezuje. In jaz `elim biti plemenit.

Sli{im te, ko mi odvrne{: „Saj se tudi v naravi dogajajo enake stvari.Ne ubija tam mo~nej{i slabotnej{ega? Torej se ljudje obna{amo takokot ostala bitja v naravi!“

Prav ima{.

V naravi je tako – pri `ivalih, celo pri nekaterih rastlinah. Si ti kot~lovek na razumskem nivoju `ivali in rastlin, ali pa verjame{, da sivi{je razvito bitje in sebe s ponosom imenuje{ „~lovek“?

14

Torej razume{, ko ti pojasnjujem, da bi morala biti moja dejanja po -sledica humanosti, dejanja vi{jega bitja, ne pa dejanja, ki so posledi -ca `ivalskega nagona? Ali si ne prila{~amo naziva vi{jih in pleme -nitej{ih bitij ravno zato, ker obvladujemo svoje nagone? Ali ni bistvo~love~nosti prav v tem, da na{ Jaz odlo~a razumno? Odvrnil bo{:

„Ljudje {e nismo popolni, {e vedno v nas `ivi tudi primitivnej{i Jaz,{e vedno je v nas veliko nagonskega in `ivalskega.“

Pritrditi ti moram. Ve~ina ljudi {e vedno ravna, kot da so na raz voj nistopnji med `ivaljo, ki `e pri~enja uporabljati svojo zavest, in ~love -kom, ki ravna nezavedno, nagonsko. Ko jih opazujem, za~utim raz -o~aranje. Naziv „~lovek“ so si pridobili le zaradi svojega videza, nika -kor pa ne zaradi svojega obna{anja. Celo tisti, ki verjamejo, da `ivijona vi{jih ravneh bivanja, so v svojih najbolj skritih `eljah ve~inoma{e vedno bolj `ivali kot ljudje, so kot volkovi ali ovce, pa~ glede nasvojo naravo.

Toda spet nima{ popolnoma prav. @iveli so in tudi sedaj `ivijo ljudje,v katerih je ̀ ival slabotnej{a in ~lovek mo~nej{i. ̂ isto resno te spra -{ujem: naj ljudje, v katerih prevladujejo ~love{ke lastnosti, zaradiu dobja dovolijo svojim nagonom, da v njih prevladajo in spet `ivijokot `ivali, ali pa naj poskusijo prese~i to stopnjo in dose`ejo zadnjostopni~ko na lestvici razvoja ter s tem postanejo resni~ni ljudje?

Ni bolje, da se posku{am izpopolniti, namesto da se prepu{~am `i -valskim navadam? Vedi: karkoli je v nas ostalo ̀ ivalskega, so le temneplati na{e osebnosti; odkritega pogleda, ~istosti in nedol`nosti termnogo drugih dobrih in lepih lastnosti nismo ohranili.

Mislim, da je arogantnost, ~e ~lovek o sebi meni, da je vi{je razvitobitje, kajti te stopnje v resnici {e ni dosegel. Tisti pa, ki stremijo k temu,da bi postali tudi v dejanjih pravi ljudje, naj zavestno stopajo po poti,ki vodi k vi{jemu, bo`anskemu ~loveku. Danes smo to kve~jemu vna{ih sanjskih predstavah.

Vse, kar z eno besedo imenujemo kultura, je pravzaprav ka`ipot kcilju, je mejnik, ki nam pomaga najti pot iz divjine. Vendar bi mora li

15

to, kar nam pove umetnina, kar nam govori dobra knjiga, najprej`iveti skozi lastna dejanja. S tem, ko se ukvarjamo s kulturo in seobdajamo z umetninami, smo storili komaj prvi korak do spreje-manja te kulture. Kultura bi morala v nas postopoma rasti, se ude-janjati, {ele nato bomo `eli njene sadove.

Vse lepe misli, ki jih sprejemamo ali jih sami proizvajamo, bodoohranjale `ivljenja {ele tedaj, ko bodo usklajene z na{imi dejanji.Takrat se bodo spremenile v ~arobno palico, ki nas bo oplemeniti -la in spremenila v bogove ali vi{ja bitja, torej prave, resni~ne ljudi.

[e vedno meni{, da so moja prizadevanja, da zavestno ne povzro -~am smrti in trpljenja, napa~na? Ne misli{ tudi ti, da bi to lahko bilkorak naprej k uresni~enju na{ega hrepenenja po resni~ni ~love~ -nosti? Ali ne uvidi{, da je lep{e `iveti v miru z vsem Stvarstvom, garazumeti in ljubiti, kot pa ga uni~evati in preganjati?

Ne more{ si predstavljati, na kako druga~en na~in teh zadnjih dvaj -set let do`ivljam `iva bitja; kako svobodno lahko pogledam srni aligolobu v o~i, kako zelo se po~utim blizu vsem bitjem: sem ljube~brat pol`u, ~rvu in konju, ribi in pti~u.

16

Bere{ „~rvu“ in se nasmehne{. Res je, kar pravim: ~utim tudi s ~rvom.Poberem ga s poti, kjer bi ga lahko kdo pohodil, in ga polo`im tja,kjer najde zavetje, na ko{~ek zemlje ali trato. In sre~en sem, mno -go sre~nej{i, kot ~e bi ga moja peta pohodila in bi se {e ure dolgozvijal na poti.

Kaj sploh pomeni ta majhna `rtev, da se sklonim in si uma`em ko ni ceprstov? Kaj je to v primerjavi z veli~astnim ob~ut kom, ko ljube~evstopi{ v krog narave, v krog so-bitij?

Ne raz{irja{ strahu, ne pov zro~a{ uni~enja, temve~ prina{a{ mir. Sistarej{i, inte li gentnej{i brat. Saj se bratov vendar ne preganja, neubija.

Sedaj bolje razume{, zakaj ne jem mesa?

17

Prejel sem tvoje ugovore. Govori{ stvari, ki sem jih pri~akoval, saj jeves svet enakih misli in nam, ki mislimo druga~e, ugovarja na enakna~in. To me rahlo `alosti, saj sem upal, da bo{ Ti stvari razumelbolje kot ostali. Ker ve~inoma vsi govorite enako, menim, da ima tepravico do lastnega mnenja. Zato ne bom ve~ razo~aran, da si tuditi enakih misli kot ve~ina drugih.

Na tem mestu ti `elim razlo`iti nekatere stvari.

Pravi{, da je narava namenila `ival ~loveku za hrano. Oprosti mi,toda ko sem to prebral, sem se prisr~no nasmejal. Priznam, da vgospodinjstvu narave ni~ ne ostane neuporabljeno, da torej tuditruplo poginulega bitja slu`i drugemu za hrano; nekatere `ivali celoubijejo druge, da se oskrbijo s hrano. Priznam, da je to zakon narave.Tudi nasilna smrt je vklju~ena v ta zakon, saj smrt ene `ivali pome -ni, da bo `ivela druga.

Vse to razumem. Le tvoja formulacija „... narava je ustvarila `ival zato,da slu`i ~loveku za hrano...“ zveni podobno, kot da bi lev ali dru gazver, med oblizovanjem gobca, menila: „^lovek je ustvarjen zato,da nam slu`i za dobro malico.“ Se ne bi tudi ti nasmejal pri tem iz -reku? Zdaj ve{, ~emu moj smeh.

Ko pravi{, da kratek, skorajda nebole~ trenutek ubijanja `ivali ni vnikakr{nem razmerju s koristjo in u`itkom, ki ju ima ubijalec, ti mo -ram ugovarjati. Veliko ljudi, pravzaprav skoraj vsi, mislijo enako kot ti.

Ali razumete te`o svoje trditve? Ali te ni kljub vsem notranjim pred -sodkom zavedla `elja, da si se predal u`itkom mesnih jedi? Marnisi ob po`elenju po odli~ni mesni hrani vendarle za trenutek po -mislil, da morda le ne dela{ prav, kmalu zatem pa si sebe pomirilz besedami: „Saj to pravzaprav ni ni~ stra{nega, ni~ neobi~ajnega!“Kaj ni bilo tako, dragi moj?

DDrraaggii momojj!!

18

Razlo`il ti bom, kako razlo~no vidim resnico.

Ne bom ti pripovedoval o debelih legvanih, velikih ku{~arjih iz Ju` neAmerike, ki jih domorodci zaradi njihovega okusnega mesa ujame -jo, nato jim na nogah razre`ejo kite in jih, zvezane z lastnimi kitami v`ive sve`nje (pomisli, kak{ne muke, kak{ne bole~ine!) ve~ dni pus -tijo le`ati v sen~nih, kletem podobnih prostorih, dokler ne potrebu -jejo njihovega mesa.

Rekel bo{, da se to dogaja na drugem koncu sveta in da ~esa po -dobnega pri nas ne po~nemo. Prav ima{.

Zato ti tudi ne bom pripovedoval o ju`nej{ih krajih, kjer perutnino,kure in golobe skubijo `ive ter jim kradejo perje. Sam sem videl,kako so `enske dr`ale tak{nega nesre~nega, zvezanega pti~a v svo -jem naro~ju in kako so mu izpulile vsa, tudi najmanj{a peresca, neda bi jih vsaj malo motilo, da `ival ob tem hudo trpi.

In zaradi ~esa to po~enjajo? Samo zaradi tega, da bi bilo meso za -klane `ivali pozneje bolj belo!

19

Rekel bo{, da se tak{nih grozovitih srednjeve{kih metod pri nas `edolgo ve~ ne poslu`ujemo, da ubijamo bolj „humano“.

Ob tem se spomnim mlade angle{ke dame, ki mi je nekega dnepripovedovala, da bo s svojim mo`em in z ribi~i od{la na no~niribolov. Odvrnil sem ji, da bi bilo bolje, ~e tega ne bi storila, kajtiokoli{ki ribi~i z mo~nimi svetilkami privabljajo ribe, ki zaradi lu~ipriplavajo na povr{ino. Ribi~ v tem trenutku sune z `elezno ko ni co vtelo izbrane ribe. Ko ribo potegne iz vode, jo re{i harpune; se pravi,da ji potrga jeklene konice iz telesa in jo vr`e k ostalim ribam, kjerpo~asi pogine. Le malokateri ribi~ ima tako dobro srce, da trpe~o `ivaltakoj ubije.

Vse to sem razlagal mladi dami, ki je veliko govorila o dobrih knji -gah, napredku in lepih mislih, ̀ elel sem jo posvariti, kak{no mu~en -je rib je to; pri~akoval sem, da jo bo moja razlaga prizadela. Ona pase je le vedro zasmejala in rekla, da lovi ribe ̀ e od otro{tva in da poznavse vrste ribolova ter jih tudi sama uporablja; tak{ne sentimental-nosti, o katerih govorim, so ji povsem tuje. Smeje mi je {e rekla:

„Pri tem ne ~utim ni~esar. Ko ribo ulovim, ji {e `ivi razre`em telo iniztrgam drobovje, ker to neverjetno izbolj{a okus mesa.“

[e danes se spominjam izraza na obrazu te moderne, fino ~ute~e mlade„dame“ zahodne civilizacije, ko se je nor~evala moji osuplosti.

Pravi{, da je to neverjetna izjema, ki nima ni~esar skupnega z obi ~aj -nim na~inom ribolova.

Prav ima{.

Kajti ~e se ta prigoda ne bi zgodi la meni, bi komajda verjel, da je kajtakega sploh mogo~e. Ker torej vem, da vse moje trditve z vso pravi-co zavra~a{ kot izjemne, ti `elim pove dati svoje videnje ribolova.Poslu{aj in dobro razmisli, ali je to ~isto trezna resnica.

Odlo~il si se za ribolov. Mnogi pravijo: „Lep {port, ki pomirja `ivce.“Sedi{ v naravi, ob vodi, dr`i{ palico, opazuje{ plovec. Mora{ senau~iti ve{~e in v pravem trenutku potegniti ribo na suho. ^e ti jeto uspelo, je to veliko veselje tako zate kot za okoli{ka zijala.

20

Vsi si pasejo o~i na lepem, luskavem ribjem telesu, ki se obupanopremetava. Ribi~ ponosno polo`i ribo k ostalemu plenu, jo prej ubije,ali pa jo da v posodo z vodo.

Vse skupaj se zdi nedol`no... predvsem ~e se `e vnaprej veseli{slastne ve~erje. Toda jaz vse to vidim jasneje, bli`je.

Vidim zvijajo~ega se ~rva, ki ga ribi~eva roka (mogo~e je to roka sli -karja ne`nih pastelov, mogo~e pa roka pisca) zagrabi brez so ~utja.Vidim `elezni trnek in zalust*. Ta roka vzame jekleni trnek in gapotisne skozi ~rva, skoraj dve tretjini globoko v de`evnikovo telo.^rv se zvija, upira se v svoji bole~ini. Ribi~ se zadovoljno smehlja inje ponosen, saj je ~rva „strokovno“ nabodel. Trnka ni videti, samoubogo `ivalco, ki se obupano zvija v svojem trpljenju. To bo pravavaba za ribe! Zadovoljen s seboj in s svojo ribi{ko umetelnostjo,vr`e vrvico v vodo, kadi pipo ter ~aka in zre v plovec.

Prete~e veliko minut in vsaka ima {estdeset sekund. Kak{na ve~nostmora biti za mu~enika na trnku vsaka sekunda! Sam sem pretrpelhude telesne bole~ine, ki so se spremenile v muke, in vem, kaj po me -ni ena sama sekunda bole~ine! Vsak, ki je kdaj hudo trpel, poznato stra{no pu{~avo ~asa. Pomisli, kako hudo bi trpel ~lovek, zabo-den s tak{nim trnkom skozi telo!

Si kaj tak{nega sploh lahko predstavlja{?

Ribi~ {e vedno strmi v svoj plovec. Se ni ravnokar premaknil? Vrvi copotegne iz vode. Res je, riba je prijela, vendar je bil to prekan jenpobi~, pospravil je le zvijajo~ega ~rva, ne da bi se trnka dotaknil.Slabe volje odstrani ostanke le {e rahlo zvijajo~ega se ~rva. Pogledna uro mu izda, da je vaba zdr`ala dobrih deset minut. Ponovnoodpre {katlo s ~rvi, poi{~e novo `rtev in jo strokovno nabode zenako brez~utnostjo, kot je to naredil `e sto- ali tiso~krat.

^rv se na trnku trpe~e zvija. Neznosna bole~ina, stra{na, po~asna smrt!^e bi bil ~lovek, bi se zagotovo obupano vpra{al, ali je mogo~e,

* `elezna konica, ki prepre~uje snetje ulovljene ribe

21

da Bog dopu{~a kaj takega. A usmiljenja ni pri~akovati od nikoder,le pohlepni ugriz ribe ali po~asna smrt lahko prekineta to trpljenje.

Ribi~ sedi ob vodi, gleda plovec in u`iva v ~udovitem nedeljskemmiru. Popolnoma ga prevzamejo ob~utki, ko ob~uduje naravo in pri -slu{kuje petju ptic. Vesel je, da ~lovek danes ptic ve~ ne preganja,da je tudi on sam ~lan dru{tva za za{~ito `ivali. Glej! Plovec se po -taplja!

Ribi~ napne in potegne vrv. Srebrnkasta riba visi na njej in se pos -ku{a re{iti trnka. Ta pa se je zapi~il skozi njeno zgornjo ~eljust inje nad usti pogledal navzven.

Ribo je treba sneti, to pa pomeni, da je potrebno vrvico vle~i malo semter tja in nazadnje s spretnim, odlo~nim sunkom iztrgati pre~nostoje~o `elezno konico. Vbodljaj ostane – pa saj ni pomembno,v nekaj urah bodo ujetnika tako ali tako pojedli. Ribi~ zadovoljnopo tehtava ulov v roki in vr`e ribo k drugim nemirnim sotrpinom.

Pre{ine ga misel, da bi bilo mogo~e dobro, ~e bi sedaj uporabil dru govrsto vabe. Odpre {katlo, v kateri kar gomazijo pisani hro{~i in muheter vzame prvega lesketajo~ega hro{~a. Spretno prime trnek in ga za -bode hro{~u v sredino telesa. @ivalca divje brca z no`icami in ti pal -kami, odpre krilca, kot da bi hotela poleteti.

Ribi~ se nasmehne: „Ne more{ mi ve~ uiti!“ in vr`e vrvico v vodo.

Hro{~ plava ves lesketajo~ in premikajo~ ude. Zadovoljno prikima,saj je prepri~an, da bo to odli~na vaba za ribe. Zatopi se v raz mi{ljan -je, vendar sploh ne dojame, da majhna, nemo~na `ival neznosno trpiin da jo ~aka grozljiva smrt. On vendar ljubi naravo, veseli se svetli -kanja krilc in `ivahnega migetanja nemega hro{~a, ki je le mr~esin {e {kodljiv povrhu.

Tako zatopljen v svoje razmi{ljanje, z jezikom zadene na bole~ zob.V trenutku se pojavi bole~ina, ki se polagoma {e stopnjuje. Pomis li,da mora jutri nemudoma k zobozdravniku.

22

Poln strahu si ga ̀ e pred stavlja, kako s svojimi instrumenti zadene obzob. Kako hudo boli, ~e se dotakne `ivca! Tudi ~e mu bo dal sredstvoproti bole~inam, jih bo zagotovo vsaj nekaj ob~util.

Da, boji se celo tanke injekcijske igle, ki mu jo bodo zapi~ili v dlesen,boji se tega majhnega vboda, ki mu bo olaj{al trpljenje.

Strmi v migetajo~ega hro{~a. Konica trnka mu {trli med krili iz telesa,on pa filozofsko razmi{lja, kako stra{en je pravzaprav ta svet, kakogrozne bole~ine mora trpeti miroljuben ~lovek, npr. zobobol. Le s~im si je to zaslu`il?

On, ki zagotovo ni {e nikomur povzro~il trpljenja! Zakaj nas pregan -jajo bolezni in zlo? ^emu? Je pravi~no, da morajo tudi dobri ljudjetrpeti bole~ino? Je to morda pravi~nost?

Bole~ina postaja vse huj{a. V tem trenutku potegne vrvico, iztrga trnekiz hro{~evega telesa in odvr`e cepetajo~o `ivalco. Med ovijan jemvrvice na kolut se v~asih poprime za lice, nato pobere svoje stvari,vzame posodo z ribami in odide proti domu.

Zobobol nenadoma preneha.

Ribi~ se `e veseli odli~ne ribjeve~erje, kot jo zna pripraviti lenjegova `ena.

V svojem veselju se spomni {ena sina. De~ek bi ga prav radspremljal na ri bo lov.

Naslednjo nedeljo ga bo go to -vo vzel s seboj, da ga nau~ive{~in tega lepega {porta. Takobo o~e ribi~ pokazal svojemusinu, kako se ~rva strokovnonasadi na trnek.

23

Ta podoba me neprestano spremlja, saj sem jo ve~krat do`ivel inob tem za~util nemo~, ker ̀ rtve s trnka nisem mogel re{iti. Poln grozepomislim, da se po vsej Evropi vsak dan, predvsem vsako nedeljo,{tevilni ljudje predajajo temu {portu kot nedeljskemu u`itku. Samne bi mogel najti zadovoljstva v tem, da bi ~rvom, hro{~em in mu -ham povzro~al tako hudo smrt. Ljudje, ki to po~nejo, ob tem celou`ivajo.

So to resni~no ~ustveni, globoko razmi{ljujo~i ljudje?

To sem ti `elel povedati o ribolovu, o na~inu lova rib, ki ga vidi{kot lep in „sploh ne tako krut“ {port. Sedaj ve{, da jaz na to gledamz drugimi o~mi. Tudi ~e bi domneval, da riba zaradi trnka ne ~utiveliko bole~in, bi me misel na trpe~ega ~rva odvrnila od u`ivanjaribjega mesa. Saj sem ti `e povedal: tudi ~rv je moj brat in ~utim znjim.

Vidim nasmeh pri branju teh vrstic, tvoj obraz dobiva vzvi{en izrazin rad bi mi odvrnil: „Kaj pa, ~e ribe lovimo z mre`o? Kaj je pri temnarobe? Kje je tu mu~na smrt? Saj jih z mre`o potegnejo na suho injih ubijejo z udarcem po glavi. Ali tudi to povzro~a trpljenje?“

Sli{im tvoje besede in moj odgovor se glasi: „Ne gleda{ z odprtimio~mi.“ Mi ne verjame{?

Naj ti opi{em, kako sem do`ivljal ribolov z mre`o. Vedno znova gavidim in pri tem imam o~i od groze in so~utja {iroko razprte.

Ribi~i odplujejo na odprto morje. S seboj vzamejo velike mre`e. Dajih potegnejo iz vode, je potrebna mo~ krepkih mo`akarjev, ki pa sesama stopnjuje, ko se veselijo dobrega ulova. Vle~ejo. Stotine, ti so -~e premetavajo~ih se rib dvignejo iz vode, jih stresejo v notran jostlad je, kjer le`ijo druga na drugi kot gomaze~a srebrno se svetlika -jo ~a masa, te`ka in mogo~na, tako da se ladja {e globlje potopi vvalove. Spodnja plast rib se zaradi bremena komaj {e premika. Zgor n -je pa udarjajo s plavutmi, nagonsko zbirajo vso svojo mo~, da bi seodri ni le kvi{ku, da bi tako mogo~e dosegle vodo, ki bi bila zanjere{itev.

24

Ribi~i si pri`gejo pipe. Odli~en ulov! Ponovno zaplujejo.

^e je ladja velika, bredejo s svojimi visokimi mornarskimi {kornjipo ribji masi, stopajo na ne`na ribja telesa, jih me~kajo, ranijo in ubijajo. Smejejo se, zbijajo {ale. Njihovi {kornji in srca ni~esar ne~utijo. ^ez srce jim je zrasla usnjena ko`a, tako trda in brez~utna kotje material {kornjev. Ribolov je zanje vsakdanje opravilo. Nitipomislijo ne, da hodijo po telesih ̀ ivih bitij, da njihov korak in te`aribo hudo rani.

Tak{na usoda zadene le posamezne ribe. Poglejmo, kaj se bo sedajzgodilo s to gmoto tiso~ih, deset tiso~ih rib? Dobro si sli{al: na tiso~e,desettiso~e rib!

Vsak ribi~ bi se ti posmehoval, ~e bi od njega zahteval, naj ubijetak{no koli~ino rib, vsako posebej. Kako bi naj to tudi storil? Za kajtak{nega nima prostora, ladja je prenapolnjena.

Zadovolji se s tem, da zagrabi to ali ono ribo in jo ubije z udarcempo glavi. Usmili se le tistih, ki bi jim z zadnjimi mo~mi morda leuspel skok v vodo. Pri tem ne razmi{lja, da bi na ta na~in lahkoskraj{al njihovo trpljen je. O ne, ~emu bi se sploh trudil? Ribe pogi-nejo tudi same od sebe.

Njihova telesa se polagoma umirijo, trzljaji so vedno slabotnej{i,`ivljenje v njih po~asi uga{a. Ribi~ razmi{lja po svoje, saj ima pri ri -b olovu `e veliko izku{enj.

In riba? ^lovek jo je iztrgal iz njenega prvobitnega `ivljenjskegaelementa – vode. ^e se mi, ki `ivimo na zraku, nenadoma znajde-mo v vodi in nas le-ta popolnoma obdaja in prekriva, se utopimo vnekaj minutah. Enako se dogaja nekaterim ribam, ki kmalu pomre -jo, ~e jih pustimo na suhem. Velika ve~ina ujetih rib, posebno {emorske, lahko na zraku `ivi {e precej ~asa. Uro, dve, celo do polo-vice dneva.

Rekel sem: `ivijo. Vendar bi bilo pravilneje, ~e bi dejal, da umirajo.Da, riba umira, ne nekaj minut, ona umira ure dolgo, po~asi in stra{no.Njeno smrt lahko primerjamo z na{o smrtjo zaradi zadu{itve.

25

Pred stavljaj si, da bi se po~asi du{il; vedno manj zraka bi bilookrog tebe, vedno ve~ bi ga potreboval. Hlastal bi za njim, doklerti ga ne bi popolnoma zmanjkalo. Zamisli si ribo... ne, {e bolje bo,da gre{ na pla`o ali na tr`nico ter sam opazuje{ ulovljene `ivali natleh ali v ko{arah. Morda bo{ tako dojel njih stra{no smrt; do`ivelbo{, kako po~asi uga{ajo, kako na {iroko odpirajo usta.

Predstavljaj si, da si riba in da bi moral umreti na tako strahoten na~in!Sekunde smrtnega boja se spreminjajo v minute; dolge minute pa vneskon~ne ure. Samo predstavljaj si te muke...

Vsakokrat, ko grem na tr`nico ali se sprehajam po pla`i, kjer trzajosvetlikajo~a se in umirajo~a telesa vodnih `ivali, imam ob~utek, kotda bi iz njihovih {iroko razprtih ust prihajal stra{en smrtni krik.Vsakokrat trpim z njimi in se po~utim kot da bi sam, hlastajo~ za zrakom, umiral. V tak{nih trenutkih ~utim, da sem blizu tem ubogimbitjem, v`ivim se v svojega malega brata, ki sicer `ivi v drugem`ivljenjskem okolju. Morda se bo{ ob mojih besedah nasmehnil,vendar ta smehljaj ne bo polep{al tvojega obraza.

26

Nisem {e vsega povedal, rad bi ti pripovedoval o ribah, ki jih ulo -vijo na milijone, o slanikih. Nih~e jih ne ubija. @ive jih z lopatamime~ejo z ladij, `ive jih spravljajo v sode, jih nasolijo, nato nanjepolo`ijo naslednjo plast slanikov, jih ponovno prekrijejo s soljo...Vitka, svetle~a luskava trzajo~a telesa posipavajo s to peko~o za -~imbo.

Na milijone rib umira na tak na~in, milijoni ljudi jih pozneje jedó.Skoraj nih~e ne sluti ali razmi{lja o tem, kak{no trnovo pot in po -{astno smrt so do`ivele ribe, ob katerih ravnokar u`ivajo. Moramtej resni~ni sliki sploh {e kaj dodati?

@elim ti povedati {e veliko ve~. Govoril bom o drugih vodnih ̀ ivalihin o njihovi smrti, ki jim ga prizadeva ~lovek in to samo zato, da biiz njih naredil okusen obrok.

Spomnim se na ribo, katere izvor je kljub vsem raziskavam zavit vtan~ico skrivnosti, na ribo, ki zelo spominja na ka~o. Mislim na skriv -nostno jeguljo. Kako jo pripravljamo?

Vemo, da je zelo trdo`iva. Skoraj nemogo~e jo je ubiti; morali bi jilo~iti glavo od trupa, vendar bi s tem uni~ili njeno privla~no zu -nan jost. Zato jegulji redko odsekajo glavo. Ponavadi jo posku{ajoomamiti z udarci po glavi ali s tem, da jo me~ejo ob tla. Potem ji{e `ivi (prosim lepo, to je zelo staro, ~isto obi~ajno, brez pomislekovopravljeno kuhinjsko delo!) odrejo ko`o s telesa in jo `ivo vr`ejov ponev ali lonec. @ivo!

Pokrov pritrdijo z vrvmi ali obte`ijo s kamenjem, saj se jegulja v svo jihstra{nih bole~inah zvija, poganja navzgor, upira se temu peklens-kemu zaporu, posku{a uiti. Zgodi se, da jegulja uspe odpreti pokrovposode in se izmuzne, napol pohabljena, brez ko`e, napol kuhana alipe~ena. Toda ~lovekova roka jo kmalu spet ujame in vr`e nazaj vpekel. Roka, ki to po~ne, je ve~inoma ne`na roka kak{ne matere,ki svojim otrokom in mo`u pripravlja okusno kosilo. To je roka`enske, ki ima sicer dobro srce, mogo~e celo zelo mehko srce, vsajza svoje bli`nje, roka tenko~utne `enske, ki jo hitro gane trpljenje

27

drugega ~loveka. Toda za trpljenje in muke jegulje nima posluha.Da, pogosto se dogaja, da se obna{amo, kot da imamo dvoje src:eno iz mesa in krvi, drugo hladno in brez~utno.

Odkar pomnimo, jegulje pa~ tako pripravljamo. Tudi mati in babicagospodinje, ki sem jo omenil, sta to po~eli na enak na~in. Mnogipravijo, da jegulja vsega tega ne ~uti... Kako naj jo druga~e pripra vi{?@enska se veseli, da lahko svojim dragim ponudi okusno jed, brezpomislekov na mu~eno bitje, ~igar muk ni trpel noben svetnik.

Letno je na sto tiso~e tak{nih mu~enikov in nih~e se jih ne spomni,nih~e ne poto~i solze za njimi. Mogo~e pa le? Videl sem jokajo~eotroke. Otroci so {e pa~ neumni, so le otroci. Na tr`nicah sem sre~altudi odrasle ljudi, ki se jim je utrnila solza, ko so pomislili na to, kak{nazla usoda ~aka ta uboga bitja.

Tak{ni smo ljudje, tuje bole~ine ne za~utimo, dokler se nam samimne zgodi kaj podobnega.

[e en prizor me vedno znova pretrese: `ive jegulje, skozi {krge po ve -zane z vrvico. Sve`enj obesijo v dimnik, zvijajo~a se telesa pa dimijo.Tako nastane priznana delikatesa, prekajena jegulja.

Ko `e govorimo o delikatesah, ali niso morda raki in jastogi ena tvo -jih najljub{ih jedi? Ne u`iva{ vsaki~, ko ti jih postre`ejo?

Opisal ti bom zadnjo pot raka in jastoga, od vodnih globin do oblo -`ene mize. V hladnih globinah ju ujamejo in vr`ejo na palubo, na ̀ go~esonce. Obe `ivali lahko brez ve~jih te`av `ivita dalj ~asa tudi nazraku.

Ulovljene rake spravijo v ko{are. Velikokrat sem opazoval, kakojastogom zaradi pomanjkanja prostora zlomijo dolge tipalke. Lahkosi predstavljam, kak{ne bole~ine trpijo, ko jim strejo tanajob~utljivej{i ~utilni organ.

Tako pohabljeni ~akajo na kupca, ki jih v pri~akovanju kulinari~ -nega u`itka radostno odnese domov.

28

Vsakdo ve, da jastoge in rake kuhamo, saj le na ta na~in dobijo svojozna~ilno, skorajda pregovorno rde~o barvo. Kuhajo jih seveda `ive.Tudi to je vsem znano. Gospodinja mi pravi z vzvi{enim nas me{ -kom: „To ni ni~ stra{nega. Vr`e{ jih v vrelo vodo in nemudoma somrtvi. Kot ni`ja `ivalska vrsta s primitivnim `iv~nim sistemom tudine zaznavajo bole~in tako intenzivno kot ~lovek.“ Spet vzvi{ennasme{ek. Rake in jastoge kuhamo, to je vendar staro pravilo, ki jenepreklicno kot po{tevanka.

Jaz pa vem, kako stra{na je njihova smrt.

V mnogih kulinari~nih knjigah pi{e, da je najbolje, ~e `ivali v mla~nivodi postavi{ na ogenj, pokrov posode obte`i{ in rake po~asikuha{, tako dobijo bolj{o aromo.

Pa pustimo to, predpostavljajmo, da rake kuhamo izklju~no v vrelivodi, da bi jim olaj{ali smrt; to je ̀ e korak k bolj ~love{kemu ravnan -ju, ~e... bi bila posoda dovolj velika. Z drugimi besedami: jastoga bimorali vre~i v posodo z veliko koli~ino vrele vode, da bi mu omo go -~ili hitro, ne preve~ barbarsko smrt. Resni~nost, torej obi~ajni na~inpriprave pa je popolnoma druga~en.

V glavnem kuhar uporabi posodo, ki bi bila dovolj velika le za enosamo `ival. Vendar namesto enega jastoga oziroma enega raka vr`evanjo hkrati ve~ `ivali, ker si misli: „Ah, saj {e je dovolj prostora.“Te s svojo maso v trenutku ohladijo premajhno koli~ino vrele vode,ker so same mrzle in obdane z debelo lupino. Tako se temperatu-ra vrele vode v trenutku zni`a, v najbolj{em primeru ostane vodavro~a.

V tej vodi gomazijo prestra{ene `ivali, ki so predtem `ivele v hladni,skorajda ledeni vodi. Posku{ajo uiti, a zaman. Kuhar pokrije lonecs pokrovom, {e prej pa obupane `ivali neusmiljeno potisne v vodo.Pokrov prive`e ali obte`i.

Medtem ogenj pod loncem ogreva vsebino, voda postaja vedno boljvro~a, temperatura se po~asi spet pribli`uje vreli{~u.

Joj, prepo~asi!

29

V loncu zaprte `ivali so brez vsakega upanja na re{itev, ob tem patrpijo vedno huj{e bole~ine. Tudi ko voda dose`e vreli{~e, to {e nepomeni smrti; {e lep ~as se bodo kuhale v hudih mukah.

„Seveda se morajo raki in jastogi dobro prekuhati,“ pravi kuhinjski{ef. „ @ivi prekuhati!“ bi moral re~i. Mene pa to spominja na stra{noobdobje inkvizicije in vpra{am se, ali ta {e vedno traja, ali je mogo~e,da {e dandanes ljudje me~ejo druga `iva bitja v vrelo vodo, da bi jihusmrtili. Strahoma se zavem, da to po~nejo tako imenovani izobra -`enci, tenko~utni ljudje, ne pa surovi barbari ali primitivci. Pra vil -neje bi jih poimenoval primitivne civilizirance, saj sami sebe {tejejoza kulturne ljudi, zahodnjake, ki uporabljajo visokolete~e besede, soprepolni lepih misli, vendar s smehljajem na obrazu delajo tak{negrozote.

Tega ne po~nejo zaradi nuje, pa~ pa samo zato, ker tako ho~ejo.To so ljudje, ki bi morali pravilno razmi{ljati in presojati! A o temniti no~ejo razmi{ljati, tovrstne misli bi jih samo motile v njihovemu`ivanju hrane.

30

„Najbr` ne boste verjeli, kako hudo `al mi je jastoga, ko ga vr`em vvrelo vodo; ko vidim, da posku{a splezati iz lonca in ga moram zopetpotisniti nazaj. Vendar tako rada jem jastoge! Kako pa naj jih dru ga ~epripravim?“ mi je neko~ rekla nem{ka grofica, ki je obo`evala jastogekot specialiteto, ni pa smela videti, da bi ko~ija` udaril konja ali gonja~trpin~il svojega osla. Vsaki~ se je razjezila. Zaradi pti~ka, ki si je zlo milnogo, je jokala.

Lepo je biti sentimentalen in ~lan dru{tva za za{~ito `ivali; to zave -zuje k marsi~emu, samo k temu ne, da svojo ljubezen raz{iri{ tudi na`ivali, ki jih jemo.

Koliko je vredna tovrstna ljubezen do ̀ ivali? Ali sploh obstaja? Vem,da se jastogi, te neme `ivali, ko jih kuhajo `ive, v svojih mukah ogla -{ajo. Kuhar in gospodinja pa strokovno pravita, da jastogi „pojejo“.

Ti moje pojasnilo zadostuje? Ti povem {e ve~?

Ne, mislim, da si dojel, da se z ribami in drugimi vodnimi `ivalmine morem prehranjevati. Sam sebi bi bil nezvest, ~e bi to po~el.

31

Pri~akoval sem, da mi bo{ ugovarjal, ko sem ti govoril o trpin~enjuvodnih `ivali, rekel bo{, da te mogo~e res trpijo, ker prihajajo iztujega kraljestva, iz nam manj znanega `ivljenjskega okolja: vode.Spoznal si, da jim z na{im na~inom priprave povzro~amo ostudnosmrt in trdi{, da se tega pravzaprav ne zavedamo. Jaz pa tega ne ver -jamem, mislim, da o na{em po~etju enostavno no~emo razmi{ljati.

Si prepri~an, da je smrt drugih, toplokrvnih `ivali, ki `ivijo v na{ihpogojih na zemlji in ne v vodi, druga~na, nebole~a, da je ne za zna -jo ali komajda ob~utijo? Seveda pri tem ne mislim na naravno smrt,temve~ na smrt, ki jim jo prizadenemo v klavnicah.

Najprej ti bom opisal svoje ~love{ke ob~utke, {ele potem ti bompripovedoval, kaj vem o njihovem umiranju, ubijanju in klanju.

Zelo dobro razumem ljudi, ki ̀ ivijo v divjini, se borijo za svoje ̀ ivljen -je, za dnevni obrok hrane, zato pa v sebi potrebujejo dolo~eno merodivjosti.

Njihova dejanja se jim zdijo samoumevna, obna{ajo se na ravno, vskladu z zakonom divjine. Plazijo se, kot se plazijo zveri, pred nevar-nostjo se skrivajo v zavetje. Strah jih je, da bodo postali plenmo~nej{ega. Tam, kjer je ~lovek mo~nej{i, trepetajo slabotnej{i. ^lo -vek pre`i na divjad kot zveri pre`ijo nanj. Obna{a se kot vsi drugi,je del narave, morda najinteligentnej{i in zato tudi najnevarnej{i.Je kralj divjine in vsi se ga bojé.

V tem pa ti~i lepa skrivnost: ~lovek in vsako drugo bitje se lahkoizmuzne prezgodnji smrti. V divjini lahko `ivi leta, da, celo desetletja,dokler ne postane plen drugega. Nagon, inteligenca, sposobnost invsako vlakno njegovega telesa si `elijo samo eno: preprosto pre -`iveti, uiti nevarnosti. V~asih mu uspe, za danes, tudi jutri, a kaj bodan potem?

DDrraaggii momojj!!

32

^lovek u`iva v tem `ivljenju, v svobodi narave, u`iva celo v napo rihin v boju z nevarnostjo. ^e umre, potem umre kot svobodno bitje,morda ga ubije mogo~na zver, toda ves ~as je u`ival svobodo, `ivelje ~udovito `ivljenje in celo stra{na smrt mu je doma~a, saj jo jepri~akoval vse `ivljenje. Pred njo je sicer be`al, jo v~asih prevaral,zaradi nje so bile njegove kite, mi{ice in mo`gani do skrajnostinapeti. Dolgo se je branil in bil mojster te resne igre, vendar ji jekon~no moral podle~i.

To, kar velja zanj, velja v enaki meri za `ivali, ki jih lovi za svoje pre -`ivetje. Tudi gazela, srna, divje govedo, celo zajec `ivijo po enakihzakonitostih, ~eprav sami ne ubijajo, da bi pre`iveli. Tudi ~love-kov plen se veseli svobodnega in lepega `ivljenja v naravi. Vednoznova se mu ponudi mo`nost, da z nagonskim dejanjem re{i sebev zadnjem trenutku.

Ta bitja so se nau~ila varovati in ohranjati svoja `ivljenja. @ivijo naprostosti, svoj obstoj u`ivajo dneve, tedne, mesece in leta. Tudi zanjih je smrt, ko pride, stara znanka, pred katero vedno be`i{ in sijo ve~krat do`ivel; zato te pravzaprav ne preseneti kot to stori ne -napovedan obiskovalec. Oba, ~lovek in plen, sta `ivela svobodno,vsak trenutek se je spla~al, ̀ ivljenje je bilo lepo in sam si si ga lahkopodalj{eval s ponovnimi zmagami v tej igri pre`ivetja. Tak{en jezakon `ivljenja.

Narava je pravi~na, pogosto poravnava in popla~a ̀ e vnaprej za rane,ki jih bo zadala pozneje. Odkrita je, ne skriva te`av, saj nevarnostpre`i od vsepovsod. Igra z odprtimi kartami in bitje ji zaupa – kljubvsemu, kljub krutosti in neizprosnosti, kajti resnica vsemu odvzameostrino.

Kot vidi{, posku{am razumeti tega ~loveka divjine oziroma lovca izpotrebe. Zame je del narave, na{ prednik izpred tiso~ih let. Ko pravimlovec, nikakor ne mislim na gladko obritega, lepo oble~enega mo`a,oboro`enega s pu{ko in psi, ki gre v nedeljo v gozd na „lov“ in simisli, da je kulturen in pomemben, ker je veliko bral in je razgledanter meni, da so njegova dejanja humana.

33

Sprehaja se po gozdu, ljubi inob~uduje naravo, ki ga privla~i.Resni~no jo ljubi, tega si ne do -mi{lja. Navdu{eno u`iva v vsemlepem, kar ga obdaja: v svetli-kajo~i se rosi, v zelenilu listja, v svetlobi, ki pada skozi kro{njedreves, v petju ptic. O~arano pri -slu{kuje `ivalim, veseli se vsake -ga trenutka. Sramoval pa bi se,~e bi {el v gozd samo zaradi tehob~utkov. Saj je vendar mo{ki,ki ima svoje cilje v ̀ ivljenju trdnozastavljene!

Je ~lovek, ki ljubi naravo okrogsebe, ki ~uti njeno skladnost inje moral storiti le korak, da jepopolnoma vstopil vanjo, da gaje sprejela; taisti ~lovek zasleduje, rani ter prina{a trpljenje in smrt.Ubija, kar bi lahko ljubil, in s tem uni~uje svoj raj.

Po mojem mnenju je v resnici nesre~no bitje, ki ne upo{teva za ko novnarave, kajti to, kar po~ne, je nenaravno. Kot izobra`en ~lovek, kise je nad te`ave divjine in njenih zakonov dvignil z delom in hrepe -nenjem na{ih prednikov, ki so gradili pot iz divjine k templju miru,prostovoljno zapu{~a te vi{ave, da bi se prepustil enemu svojihnajni`jih nagonov, ki mu je ostal {e iz ~asov, ko je `ivel kot zver.Zasleduje, prizadeva rane, povzro~a trpljenje in smrt izklju~no vlastno zadovoljstvo in sebi v u`itek, ne pa zaradi naravnih potreb.

Kako ̀ alosten padec! ̂ im bolj je ~lovek civiliziran, izobra`en in ne -odvisen, tem bolj ga pomilujem, da se je prav on odpravil na pot,ki vodi v napa~no smer; pro~ od tega, kar `eli resni~no dose~i, inpro~ od cilja, h kateremu stremi ve~ina ljudi: k harmoni~nemu insre~nemu `ivljenju. Nenavadno je tudi, kako pogosto tak{ne lovceprizadene `alostna usoda, ki jim pu{~a globoke rane. Morda je to

34

opomin, kako naj najdejo pot k samemu sebi; opozorilo, kaj po -meni biti ranjen in trpeti zaradi zadanih ran. @al zelo malo ljudi taopozorila resni~no razume.

Toliko o prehranjevanju z ̀ ivalmi, o ubijanju lovca, ki ubija, da pre -`ivi, o ubijalcu zaradi potrebe in o nedeljskem lovcu, ubijalcu izu`itka.

Vse to je samo moje videnje stvari, ti pa zase presodi sam.

Veliko sem ti `e povedal, pa {e vedno nisem pre{el na bistvo. Po ka -zal sem ti {ele temeljni kamen ~lovekove prehrane z `ivalmi, lov.

Vznemirjen postaja{. Vem, da nestrpno ~aka{, kaj bom povedal o osta -lih `ivalih, katerih meso ~lovek ve~inoma u`iva, saj je divja~ina nana{ih jedilnikih postala `e redkej{a poslastica. Torej ti bom govorilo govedu, najve~jih klavnih `ivalih, ki jih koljemo za vsakodnevnoprehrano.

Klavna `ival? Ime smo skovali ljudje, kot da gre za posebno vrstoin lastnost teh bitij, da se jih kolje.

So obmo~ja, kjer `ivi govedo na pa{nikih vsaj del leta, recimo po le ti.Takrat so ̀ ivali verjetno sre~ne. @ivijo v naravi, v ograjenem prostorupa{nika, u`ivajo sve`o, so~no travo, greje jih sonce, nad njimi seraz prostira brezmejno nebo z luno in zvezdami. Vdihavajo sve` zraktravnikov in planin, po~ivajo na prostem, na zeleni trati.@ivijo spo kojno,{e posebej, ~e lastniki zanje dobro skrbijo. Niso iz postavljene ni~e murhudemu, ~lovek sam jih posku{a za{~ititi. Krave dajejo mleko in vmiru pre`vekujejo travo, obdane so s pomirjajo~o veli~astnostjo na -rave. Tako idili~no `ivijo dneve, tedne, mesece, pogosto leta.

Kako zavidanja vredna je usoda teh `ivali v primerjavi s tistimi, ki`ivijo v hlevu! Kajti ve~ina goveda zagleda lu~ sveta v hlevu, ki jepo navadi nizek, ozek prostor, kamor skozi majhna okna prihaja lemalo svetlobe, le malo sve`ega zraka.

Tudi ~e prostor ni premaj hen, ni sorazmerno veliko ve~ji kot prostor,ki ga ~lovek potrebuje za svoj zadnji po~itek – podoben je krsti.

35

Govedo se v hlevu najve~krat ne more niti obrniti. Tudi ~e bi pros -tor to dovoljeval, bi mu to prepre~evala veriga, kajti krava ali teli~eksta priklenjena na tram ali h koritu. @ival se lahko, ko postane utru -jena, ule`e, spo~ije in zaspi. Spo~ije na ~em? Na stelji iz uvelegalistja ali slame, na tem se da zelo lepo po~ivati.

^e lastnik hleva za `ivali vzorno skrbi, steljo ve~krat zamenja, le`i{~eje prijetno; ~e temu ni tako, uboga `ival po~iva v lastnem blatu. Zelopogosto lastnik `eli, da se stelja dobro premo~i z blatom, tako dobidragocen gnoj. Dober gospodar bo iztrebke vedno znova odstranil injih zbiral. Govedo torej `ivi v zatohlem hlevu, kjer je poleti pogostoneznosno soparno.

Jutro je. @ivalim o~istijo dlako, da se jim ne razvijeta mr~es ali ko`nabolezen. To jim dobro dene. V jasli jim nasujejo slamo ali sve`o travo,vodo ali otrobe usipajo v korito. Potem se za~ne dolg dan. @ivinalahko po~ne samo tri stvari: jé, stoji, le`i.

Tele, ki se skoti v hlevu, odra{~a med mra~nimi zidovi, v prostoru,podobnem grobu. Dneve, tedne, mesece. Njegova mati krava je od -rasla v enakem okolju. Nikoli ni videla pa{nika, nikoli ni u`ila te sre~e,da bi se sprehajala po travniku, nikoli ni imela prilo`nosti, da bi sevsaj enkrat po{teno obrnila. Skoraj neopazno se izmenjujejo letni~asi, sonca in de`ja ne pozna.

Nozdrvi vdihavajo vonjave, ki prihajajo v hlev od zunaj, ravno takopohlepno kot vonj slame ali trave, ki `ivalsko du{o polni s slutnjo one~em ~udovitem, ne~em, kar mora biti nekje v daljavi, tam dale~,od koder izvirajo te di{e~e rastline. Veriga pa priklepa. Samo enoostaja – mol~e~a vdanost in morda sanjarjenje. Ali govedo sanja otravniku, gozdu, njivi in planinah, ki jih ne pozna?

Enkrat letno mu verigo odpnejo. Krava z negotovimi koraki za pustihlev. Stopa plaho in boje~e, udarci jo vodijo na dvori{~e. Zadr`ijojo. Sonce sije, o~em povzro~a bole~ine. To je tuje, neznano okolje, nipa{nik. Tu so hi{ne stene, lopa, morda celo kak{no drevo. Krava vsegatega ne vidi in ne dojema, ker je vznemirjena zaradi nenavadnega

36

dogajanja; negotova je, boje~a, kajti zapustila je svoje obi~ajnookolje.

Tukaj stoji {e nekdo: sopihajo~ bik, poln energije. Krava ga ne pozna,ne more povohati njegove ko`e, da bi ga spoznala, v njegovemsopihanju sluti brutalnost. Kravo dr`ijo in dovolijo biku, da jo na -sko~i. Trzne, ho~e pobegniti, se izmuzniti. Z ene strani jo dr`ijo intepejo, na drugi strani pa jo posiljuje sopihajo~ mogo~en bik, ki sez vso brutalnostjo parjenja spravi nanjo.

To je bil le kratek kr~. Nasilje zmaga. Krava se preda in kon~no setudi v njej prebudi sla lastnega spola in bridkost se spremeni v slast.

Kakor hitro se sopihajo~i bik, ki ga je komaj prav videla odmakne, joodvedejo nazaj v hlev, z verigo jo priklenejo h koritu. [ele ko prete~eleto dni, jo spet odpeljejo ven, po istem hodniku. Ves ta ~as je `ivelav mra~nem, ozkem zaporu, jedla, stala in le`ala, pripeta na verigi,ki je ne odstranijo niti tedaj, ko v bole~inah rojeva.

Ko le`i novorojeno tele poleg nje, ga sre~na in utrujena ljubkuje.Nekaj novega je stopilo v njeno ̀ ivljenje, v njeni ̀ ivalski du{i se zbudibla`en ob~utek. Ujetnica sedaj ni ve~ sama, skotila je potomca, obnjem je za~utila nebe{ki ob~utek materinstva.

Njena sre~a pa ne bo trajala dolgo. Kakor hitro bo njen teli~ek za~elsam jesti in se bo lahko odpovedal materinemu mleku, ji ga bodoodvzeli in privezali v drug del hleva, kjer ga mati morda sploh ne bovidela.

Uboga krava na svoj na~in kli~e svojega otroka. Ljudje veliko go vo -rijo o materinski ljubezni, nadeli so ji celo svetni{ki sij; sedaj pa nesli{ijo joka, krikov in rotenja obupane matere.

Pretreseni so in prelivajo solze, ~e ~love{ki materi ukradejo otrokain mislijo, da krava ni ~ute~e bitje. Ker ne uzrejo solz, verjamejo, dakrava ne joka. Ker ne sli{ijo besed, menijo, da krava ne prosi svoje -ga otroka nazaj. Njenega rotenja ne razumejo in menijo, da kravane izra`a ~ustev.

37

Njene govorice enostavno no~ejo razumeti, ker bi sicer morali nje -no rotenje usli{ati in to bi lahko bilo neprijetno; bolj prakti~no je, dalo~ijo mater od otroka, saj to prina{a velike koristi. Kravje mleko jepravzaprav namenjeno teletu. Namesto otroka, ki so ga odtrgali od nje,namesto tega ljubljenega bitja, ki je razsvetljevalo in delilo njenosamoto, pride ~lovek in jo molze, iz vimena ji jemlje hrano za njennara{~aj. Nazadnje bo {e hvale`na, ker bi ji nepopito mleko pov zro -~alo bole~e trpljenje, kajti narava je dolo~ila, da ga tele posesa iznjenega telesa. Potem se njeno `ivljenje ponavlja po enakem vzorcu:veriga – korito – jasli – stoja – le`anje in sedaj {e mol`a.

Zatohel zrak in zidovi, le nekaj svetlobe skozi majhna, motna okna.@ival pa ostaja tesno vklenjena kot ujetnica, katere trpljenje in izgu-bo izkori{~ajo drugi v svojo korist in iz nje kujejo dobi~ek. Kajtivedno je tako: najve~ dajejo ubogi, revni.

Vpra{am se, ali uboga `ival, pripeta na verigo sanja o di{e~em senu,o do`ivljaju z bikom, ali se spominja materinske sre~e ob svojemteli~ku? Upam, da ima vsaj to.

Tako prete~ejo leta, mnoga leta, dolga leta, eno podobno drugemu,{est, osem, deset let – dokler se ne postara, vse dokler v njej ne pre -sahne studenec mleka. Kaj se zgodi tedaj? O tem ti bom kasneje {eve~ povedal. Kar ti bom opisal sedaj, je `e za~etek tega „kasneje“.

Pripovedoval sem ti o go vedu s pa{nika in o hlevskem govedu tero tem, kak{no je njihovo `ivljenje. Sedaj pa `elim govoriti o njiho-vem umiranju in o smrti, ki si jo je ~lovek omislil in pripravil `epred njihovim rojstvom.

@ivino s pa{nika nenadoma od`enejo. Gre za mlade ̀ ivali, ki so komajpol leta u`ivale radost pa{nika in druge, ki {tejejo `e leto ali dve.Med njimi je krava, okoli katere ska~e teli~ek; ubo`ica ne daje ve~dovolj mleka. Njenega otroka od`enejo vstran, teli~ek to`e~e kli~emater in mati obupano muka za njim. Toda hlapec jo s svojo debeloin trdo leseno palico neizprosno `ene pro~. Bolj ko se krava upira,bolj pogosti in neusmilje ni so udarci. @ene jo z vrvjo, zvezano okoli

38

glave, ravno tako kot ostalo `ivino, na katero padajo neizprosniudar ci. Gonja~i mislijo, da je to edini na~in, kako obvladati te velike,prestra{ene in obupane `ivali.

Udarci zadevajo najob~utljivej{e dele: glavo in gobec. To je ruvanje,to je borba. @ival nagonsko `eli nazaj na doma~i pa{nik, vendar jo bogonja~ odpeljal pro~, na njeno zadnjo pot. ^lovek je seveda in te li -gentnej{i, njegova zmaga pa je posledica brutalnosti, s katero ho~eizsiliti zastavljeni cilj. Pot do cilja pa je dolga.

Kar se dogaja z `ivino na pa{niku, se prav tako dogaja s hlevsko`ivino: strah, bole~ina zaradi lo~itve in trpljenje so enaki. Na tejpoti se sre~ajo tisti, katerih minulo `ivljenje je bilo tako razli~no.Ubo`ec iz hleva in bogata{ s pa{nika se sre~ata na cesti v smrt.

Njuna hoja v smrt se tu {ele za~ne. Pot po pode`elski cesti je lahkokratka, ali pa tudi zelo dolga. Na koncu poti ponavadi ~aka ̀ i vins kivagon ali tovornjak. Ti pa pore~e{: „Kon~no! Kon~ano je mu~nopopotovanje, utrujena `ivina najde v vozilu svoje po~ivali{~e, noben

39

udarec je ne bo ve~ zadel, ne priganjajo je ve~, prispela je na vmesnicilj.“

Tvoje razmi{ljanje je pravilno, vendar je resnica druga~na. Ta te`kapot trpljenja, po kateri govedo sedaj ne hodi, temve~ se pelje, je potlakote in `eje. Z za~udenimi o~mi me spra{uje{: „Kako prosim, kajmisli{ z lakoto? @ivino zagotovo nahranijo s senom, saj je to urejenotako za `elezni{ki kot za tovorni promet. Ti predpisi se skrbno into~no izvajajo!“

Prav ima{, toda to je odvisno od ~loveka, ki je zahteval prevoz. Datimora nalog, sedaj je on lastnik `ivali in je dol`an pla~ati za oskrboali pa jo sam opraviti. Toda kupec `ivali tega naloga ne izda ali pa tonaredi zelo redko; ve~inoma ga bo izdal le tedaj, ~e je transportnapot zelo dolga in bi `ivina izstradana prispela na cilj. Zgodi se pravnasprotno, spremljajo~emu transportnemu osebju vsakr{no hran-jenje `ivali ve~inoma najstro`je prepovejo.

^lovek, o katerem govorimo, je ali klavec ali pa dobavitelj klavcu. Zaoba je transport le vmesna postaja. Pred o~mi imata kon~ni cilj, klav -nico; v duhu ̀ e vidita ubite ̀ ivali s {iroko odprtimi telesi; vidita, kako`ivali razsekajo na kose, jim iz kade~ih, odprtih trupov iztrgajo dro -bovje. ^im bolj prazno je ~revesje, tem ~istej{e je in manj dela imajo.Napolnjen `elodec pa pomeni polno ~reves je, zato `ivali enostavnone hranijo.

Tovorni vlak pelje razmeroma po~asi, s tem tudi `ivali ne dose`ejotako kmalu svojega cilja. Velikokrat potujejo dan, dva, tudi tri ali ve~dni, seveda brez hrane. Trije dnevi stradanja ne {kodijo, pri tem {eni nevarnosti, da bi `ival poginila. Sicer pa se lahko tvega {e kak danali dva dlje; ~e `ival preve~ ne shuj{a ali ~e ni premlada. Teli~ek biseveda poginil. Brez nepotrebnega tveganja!

Tako razmi{lja lastnik `ivine, ki jo je napotil na klanje. Nima sicer ni~proti napojitvi, vendar zaradi lenobe ali nepremi{ljenosti to pona-vadi opusti. Kak{na muka je lahko `eja, posebno poleti, ve vsakdood nas. Kaj le ~uti prestra{ena `ival, ki kon~no po vsem prestanem

40

strahu, udarcih in novih vtisih v polmraku vagona najde nekaj miru?Kako blagodejno mora na za~etku ob~utiti ta mir, to samoto brezprisotnosti ~loveka, ki venomer pomeni nevarnost in ji vzbuja strah.Toda potem?

Hlevska `ivina je nagonsko navajena na ~as krmljenja, njen ̀ elo decreagira ob dolo~eni uri. Govedo s pa{nika bole~e pogre{a dehte~otravo, ki ji je bila vedno na voljo. Ob vseh pretresih `ivina za nekaj~asa izgubi ob~utek za lakoto. Vendar tako ne minejo samo ure, takomine pol dneva, ves dan, no~ in spet en dan in spet ena no~. Vsakouro je lakota huj{a, po~asi raste in na koncu preraste v obup.

@ivali najprej mukajo, prosijo, zahtevajo hrano, slednji~ tulijo zapomo~. Nikogar ni, ki bi jih usli{al. Pod njimi se kotalijo kolesa,vsak krik izzveni brez odgovora, kot da ga nikoli ni bilo. Javlja seslabost, medlost in strah pred smrtjo.

Glej, ravno tedaj, ko ni ve~ nobenega upanja (kajti vem, da znajotudi ̀ ivali upati), se vlak po~asi ustavi. Vrata se odprejo in svetla, zlatalu~ ble{~e~e preplavi prostor. Groba roka odve`e vrvi, neizprosnatrda palica udari in priganja. To trenutno ni tako va`no, da so le vrataodprta, v ujetnikih se je ponovno rodilo upanje v novo `ivljenje innovo sre~o.

Lakota je iz~rpala telo. Prvi prisiljeni koraki {e uspevajo, potem papostaja hoja opotekajo~a. Eni `ivali klecajo kolena, mo~an udarecjo zopet postavi na noge. „Hitro smo izpraznili,“ strokovno ugotovigonja~, „teh nekaj kilometrov jih bomo `e prignali.“

@ivali se po~asi in zibaje pomikajo naprej. Spet klecnejo neki `ivalikolena, nato `e naslednji.

Vse te`je jih gonja~i s tepe`em spravljajo na noge. Ena tega ne zmoreve~, v skupini je telesno naj{ibkej{a. Gonja~i se trudijo zaman. Si -tuacijo `e poznajo, saj se vedno znova dogaja; za tak{ne primereimajo svoje trike. ^e odpovedo najtr{i udarci in najhuj{e brce ali pazvijanje repa, gonja~i ne obupajo, o ne! Poznajo {e druge metode,ki so poslovne skrivnosti in se jih izda le stanovskim kolegom.

41

Ostalim ljudem jih ne razkrivajo, saj bi ti govorili o mu~enju `ivali.^e bodo kdaj sami poskusili spraviti tak{no `ival v klavnico, ki seob tem {e nekajkrat zgrudi, bodo `e videli! Ni druge pomo~i. @ivalinamre~ ne more{ pustiti oble`ati.

Svoj cilj na koncu vendarle dose`ejo, `ivino jim uspe spraviti vklav nico. Iz daljave se `e sli{i rjovenje goveda, glasnej{e od `ivalis pa{nika in ti{je tistih, ki `ivijo v hlevu. To ni veselo mukanje, kopozdravljajo nov dan ali krmo v napolnjenih jaslih, tak{ne krike vklavnici redkokdaj sli{i{. To so zvoki strahu in obupa, pome{ani skriki lakote. ^reda prislu{kuje tem glasovom in zgro`eno stopapreko praga klavnice.

@ivali imajo fino razvite ~ute, ki so v primeru nevarnosti {e izra zi tej -{i. Z njimi sprejemajo signale, ki jih ~lovek `e dolgo ve~ ne zmore.Le redkokdaj se v nas oglasi ob~utek, ki ga imenujemo „slutnja“ innas svari pred prihodnjimi dogodki, kot nas recimo zastra{ujo~epeko~ dim opozarja, da se pribli`ujemo ognju. Govedo v grozi raz piranozdrvi, sluti kri in sku{a z zadnjimi mo~mi pobegniti.

Prepozno! Iz~rpanost in ~lovek sta mo~nej{a. Sli{i se le {e prestra -{eno mukanje. Zrak je poln du{e~e krvne sopare, z vseh strani sesli{ijo obupani klici, glasovi pri{lekov se me{ajo s temi kriki groze.

Pot, ki jih je pripeljala do klavnice, je kon~ana. Tretja in najte`ja je {epred njimi, to je hkrati od vseh najkraj{a pot, pot v smrt. Vsi ostalipredhodni dogodki so bili le priprava na tisto najstra{nej{e, kar jih{e ~aka.

Govedo dalj ~asa stoji v pripeki sonca ali na bridkem zimskemmrazu v nekem kotu klavnice, slute~ in trepetajo~. Potem naredi {esvoje zadnje korake, `enejo ga v hi{o smrti.

Nobeno upiranje ne pomaga. Vonj po krvi mu pri vsakem korakuvdira v nozdrvi in mehkobni zrak toplih razparanih trupov je stra{ -nej{i kot oster zimski mraz in bolj peko~ kot vro~e sonce. Kri napragu, vsepovsod po tleh. ^lovek in `ival sta v nevarnosti, da jimaspolzi in padeta.

42

O~i goveda so prestra{ene in na {iroko odprte, nozdrvi od grozeraz{irjene. Povsod razparana telesa, po katerih neutrudno rijejo zrde~o krvjo prekrite ~love{ke roke in iz njih vle~ejo drobovje.

Tam stoji ogromen bik, od strahu se trese. Zadet od te`kega udarcase zgrudi, pade kot gozdno drevo, ki so ga podrli drvarji. Padecizzveni te`ko in zamolklo. Kri vre iz odprte ̀ ile kot {irok vodni curek,rde~, kade~ se potok krvi. Ogromni `ivalski trup trza.

V tem trenutku `e segajo s krvjo po{kropljene roke po na novoprispelem govedu, ga vle~ejo naprej, da naredi zadnji korak, korakv smrt.

@ivalski glas je utihnil, zadu{ila ga je groza; le na {iroko odprte o~ikri~ijo, kri~ijo za milost, kri~ijo za pomo~, kri~ijo od groze. V~asihte o~i, polne strahu, {e prekrijejo. Tema objame na smrt obsojenobitje. Nozdrvi prestra{ene `ivali se tesnobno tresejo. Pade udarec,zadnji in verjetno najprijaznej{i, kar jih je v `ivljenju prejela.

Pot je kon~ana, cilj je dose`en. Nepredirna tema se spusti na na{ega`ivalskega brata; enaka tema se bo neko~ spustila nad nas. Kaj pa~e to ni Tema? Je to mogo~e neizmerno {iroko morje lu~i, ki slepina{e slabotne o~i, da ne morejo lo~iti Najsvetlej{ega od Najtem nej -{ega? Do konca sem te vodil po tej poti in vem, da si jo videl predsabo, da si jo prehodil z menoj.

Mislim, da temu pismu ni treba ni~esar dodajati; vse, kar bi ti {elahko povedal, bo{ sli{al v svoji notranjosti.

43

Kaj naj bi ti ljudje drugega povedali v odgovor? Sli{im jih govoritio smotrnosti, koristnosti in samoumevnosti tak{nih dejanj, kot jihzahteva klanje. Morda so celo tebe prepri~ali? Iz tvojega pisma tolahko ~utim.

Da, ~e bi izhajali le iz potrebe, bi jim lahko v marsi~em pritrdil.Spra{ujem te: „Ali tak{na potreba res obstaja?“ Jaz jo lahko zanikam.Mogo~e pa vseeno obstaja za tiste, ki {e niso postali „posamezniki“.Saj vendar ne govorim njim, to pismo pi{em tebi, posamezniku, ki seje prebudil in se zaveda samega sebe ter se po~uti tako notran jekot zunanje odgovoren za svoja dejanja. Ali osve{~en ~lovek lahko~uti potrebo po klanju? ^e je temu tako, naj ima dovolj poguma,da to stori lastnoro~no. Kajti strahopetno je, da pla~uje{ za krvavodelo druge, sam pa se mu izogiba{. Da{ jim denar in dobi{ del ubi-tega – po mo`nosti `e tako pripravljenega, da ne spominja ve~ na`ival, uboj ali kri.

Spomnim se na Leva Tolstoja in na zgodbo, ki kro`i o njem. Neko~ga je `elela obiskati teta, toda pot je bila zelo dolga in bala se jenjegove slavne brezmesne kuhinje. Neznansko rada je jedla kopune(katerih meso je zaradi skopitve mehkej{e in bolj{e!) in je Tolstojupisala svoje pomisleke. Odgovoril je, da lahko mirne du{e pride, vsekar si bo `elela, bo na{la pri mizi, tudi kopune. Teta je pri{la. Koso postregli prvo jed, je poleg svojega pogrinjka na{la mesarski no`in ob nogo stola privezanega obilnega kopuna.

„Draga teta, ̀ ival mora{ le zaklati, mi pa ti jo bomo rade volje pripra -vili na najbolj{i na~in,“ je dejal Lev Tolstoj s prijaznim nasme{kom.Poznal je ~love{ko srce, posebno {e tetino, ki je bilo pre{ibko, dabi zaklala `ival. Teta je zagledala `ival, pogledala velik mesarskino` in za~utila, da bi morala narediti nekaj stra{nega; dojela je, daje do sedaj od drugih ljudi zahtevala, da zanjo po~nejo tak{nestrahotne re~i. Pravijo, da ta gospa ni ve~ nikoli jedla mesa.

DDrraaggii momojj!!

44

Tak{en je torej napol prebujen ~lovek, kateremu je `e fin ali grobpovod dovolj, da se popolnoma zave posledic svojih dejanj. Drugi,neprebujeni, pa po~ne vse brez premisleka. Povej mi, ali si {e spo-soben narediti kaj tak{nega! Ljudje po~enjamo vsa mogo~a grozo-dejstva in hudobije, ravno tako lahko storimo veliko dobrega, ~e tole ho~emo; toda obstajajo stvari, ki smo jih presegli, nad kateresmo se povzpeli. Zato te spra{ujem, ali si {e sposoben po~enjatistvari, ki si jih po~el neko~?

Poglej, tam ska~e mlado jagnje, nedol`no, polno zaupanja; ska~e pocveto~em travniku, obsijanem s soncem. ^lovek, ki prav tako kot`ival ob~uti to lepoto, prime za no` in mu prere`e vrat.

Mogo~e mu to celo povzro~i manj{o bole~ino, rani njegova ~ustva,vendar si teh ob~utkov no~e priznati. Kar po~ne, je `e stara tradicija.Jutri je praznik in obi~ajno ga praznujejo s poslastico iz ne`nejagnjetine.

45

Pravi{, da je takih ljudi malo in da ~lovek po svoji naravi ni hu dob -no bitje. Naj ti na{tejem {e nekaj drugih `ivalih, ki jih ~lovek redi znavidezno ljubeznijo, da bi jih potem lahko ubil?

Poglej ne`nega, ljubkega goloba. Koliko ganljivega in lepega vemopovedati o njem, kako ga ~lovek opeva, saj pomeni zanj ute le {en jemiru! Toda kaj mu v resnici pomeni? Danes kratko~asje ali okras,jutri poslastico.

[e vedno verjame{ v plemenitost ~loveka? Zakol goloba ~uti glo bi nana{e du{e kot po{astno dejanje, v vsakdanjem `ivljenju pa je to po -polnoma normalno po~etje, o katerem enostavno ne govorimo.

^lovekova ~ustva in njegova dejanja se pogosto ne ujemajo! Sajpozna{ sladek in vabe~ glas kmetice, ko koko{im in drugi perutni -ni trosi zlato zrnje! Poglej, kako z isto roko se`e `ivalim za vrat injih zadavi; na tak na~in jih je zadavila `e na stotine!

Ne zaupam roki, ki je ravnokar bo`ala zajca, v kuhinji pa si je `enabrusila in pripravila no` za tega ali {e bolj rejenega ljubljen~ka.Da, bojim se teh rok. Ne bi bile zmo`ne isto dejanje storiti tudi lju-dem? Odkimava{. Jaz pa sem prepri~an, da bi veliko {tevilo teh roktako kot kuro zgrabilo za vrat tudi ~loveka in ga ubilo.

Kot zajca zakolje jo le, ko je dovolj tolst, tako te iste roke ubijejo ~loveka le tedaj, ko bi njegova smrt imela zanje dovolj velik pomenali korist – ~e bi se jim spla~alo.

Pravi{ NE, jaz pa pravim DA! Vsega se najprej u~imo na malih stvareh, tudi ubijanja. Vem, da so te iste roke pripravljene moriti.Kar jim prepre~uje, da to storijo, je le zakon. ^e pa ta zakon nehaveljati, kot se to na primer dogaja v vojni, se s teh rok cedi ~love{ -ka kri. Saj ni tako te`ko, u~il si se na malem…

@elim ti povedati zgodbo, ki ji je bila moja znanka pri~a v nekifrancoski vasi. Po ulici je pritekla deklica, stara pribli`no pet let.Pre pla {ena in z grozo v o~eh je klicala na pomo~, obupano vila roketer kri~ala: „Moja mama je morilka! Moja mama je morilka!“

46

Stekla je skozi vas in se skrila pred stra{nim dejstvom. V vasi je nastalpravi direndaj. Kaj se je pravzaprav pripetilo?

Ljudje so se odpravili k hi{i, a so se kmalu pomirili. Otrokova matiCaterina je zaklala Clairino najljub{o raco. Ljudje so si oddahnili inmenili, da je otrok, to neumno dete, popolnoma brez vzroka zagnaltak vik in krik. Claire se bo `e pomirila. Smeje so se vrnili k svojimopravilom.

In deklica? Kaj se je pripetilo v njeni du{i? Kdaj bo premagala tahud {ok, bole~ino ob izgubi drage `ivali? Ali bo {e lahko ~utila doma tere tako kot pred tem dogodkom? Veliko star{ev ne ubija le racin zajcev, mnogi star{i ubijejo v du{i svojih otrok najlep{i, najpleme -nitej{i, najne`nej{i in najpomembnej{i del njihovih ~ustev, zelorano v njih zatrejo mir prina{ajo~o zapoved:

„Ne ubijaj!“

Spomnim se {tevilnihgro zodejstev, ki jih je sto-ril ~lovek; vseh grehov,ki jih je zagre {il tudi nad`ivalmi.

Nekatere teh grozot sostare skoraj toliko kot~love{tvo samo.

In pomislim na hlevskosvinjo. Da bi se hitrejezredila, jo ~lovek strpav majhen prostor, kjerse komajda lahko pre-mika. S tem jo prisili kle`anju v lastnem blatu.Ta ̀ ival je v resnici zelo~ista; ~e ji damo dovoljprostora, svoje potrebe

47

opravlja vedno na istem mestu in nikoli ne onesna`i svoje bli`njeokolice ali le`i{~a. ^lovek pa, ki ji je vsilil umazanijo in nesnago, jez novim pojmom „svinja“ posilil tudi ~lovekovo mi{ljenje o tej `ivali.

„Poglejte, kako je umazana, saj se valja po lastnem blatu!“

Dejstva govorijo ~loveku v prid in tako je svinja postala sinonim zaumazanijo. Kje pa le`ijo vzroki za njeno po~etje? Le-te je ustvaril~lovek sam in pravzaprav bi morala biti beseda „~lovek“ sinonim zaumazanijo. Mogo~e tudi obstaja pri `ivalih, kdo bi to vedel? Mogo~eje za njih to tak{na psovka, kot je za nas beseda „`ival“.

Prosim, pomiri se (~utim, da se za~ne{ razburjati) in ne verjemi, daljudje uporabljajo tak{ne metode le za uboge, nedol`ne {tirino`ce.Enako ravnajo tudi drug z drugim, enako se obna{ajo do ostalihljudi.

^love{ki pohlep je neskon~en. Ni dovolj, da si ljudje ̀ elimo ̀ ivalske -ga mesa za hrano. ^loveku se je zahotelo tudi mehkih ko`uhov insvetle~ega perja, pa ne, ker bi ga potreboval, temve~ zato, da bi se znjim kitil. Tako zaradi ko`e hrani celo `ivali, ki se jih druga~e izo gi -ba, na primer divjega krokodila. Ta postane krotek in mu sledizvesto kot pes, ~lovek pa to izrabi sebi v prid, hrani ga in ubijezavoljo ko`e. Kaj je torej bolj pristno, ~lovekova „dobrota“ ali „kro-kodilje solze“?

Da, ~lovek vzredi celo svojo smrtno sovra`nico, ka~o. Potem jo ubijena grozovit na~in. Pri `ivem telesu ji sle~e ko`o, iz katere fine damenosijo ~evlje in ljubke torbice. Verjemi, da tudi usnja ne moremnositi.

Rekel bo{, da je usnje le stranski proizvod, govedo tako ali takokoljemo zavoljo njegovega mesa, ne pa zaradi ko`e.

Prav ima{. Tudi jaz sem tako mislil. Danes pa vem, da pogostozakoljejo cele ~rede izklju~no zaradi usnja, ker mesa ne morejoprodati.

Dovolj sem govoril o smrti.

48

Rad bi ti pojasnil {e nekatere stvari o tem, kako si ~lovek podrejamnoga bitja, in o tem, kako neusmiljeno jih tla~i.

Su`nji niso obstajali le pred stoletji in tiso~letji. [e danes imamosu`nje, in to v razmerah, ki me~ejo slabo lu~ na ~love{ko dosto -janstvo in na na{ ~ut za pravi~nost. Pri tem mislim na vle~no intovorno `ivino, predvsem na mo~nega vola, na prilagodljivegaosla, zanesljivo mulo in pogumnega konja.

Vzemimo za primer konja v na{ih zahodnoevropskih de`elah. Sre~ein veselja je dele`en le v prvih dveh letih svojega `ivljenja. Potemga udari neverjetno trda usoda, ki si jo deli na tiso~e in stotiso~ekonj. Konja ukrotijo. Ne govorim o sre~nem jahalnem konju, ki gamorda celo razvajajo in bo`ajo ter zanj lepo skrbijo, potem ko soga ukrotili. Govorim o nesre~nem, vle~nem konju.

Biva ob jaslih v hlevu, majhnem, `alostno izgledajo~em prostoru zmalo svetlobe. Gospodarji se menjujejo, hlev pa je skoraj vednoenak: majhen, malo ve~ji od konja, in temen.

Konj se zjutraj prebudi. Nakrmijo ga in napojijo, o~istijo mu dlako,ga po~e{ejo in skrta~ijo. Tedaj se zanj za~ne delovni dan.

Veselo rezgetajo~ stopi iz tesnobnega hleva, pozdravi svetlo soncein se prosto razgleda po okolici. Voz ga `e ~aka. @e v hlevu so gaprevezali s pasovi in jermeni ter mu nadeli uzdo in komat. Sedajodpnejo vpre`na jermena in ju pove`ejo z vozom, z njima konjapriklenejo na voz in tlaka tega dne se pri~ne.

Nad njim nevidno lebdi nekaj, ~emur pravimo usoda. Enemu su`njupokloni la`je, drugemu te`je `ivljenje. Eden vle~e z zadnjimi mo~mineznanska bremena, na primer vozove, katerih kolesa {kripljejo zaradite`e bremena, `eleza, peska, kamenja ali tramov; drugi je vpre`env lahek voz.

To je usoda... Eden od njiju ima dobrega, usmiljenega gospodarja,ki nikoli ne zahteva od ̀ ivali ve~, kot ta zmore; konju omogo~i po~itekter mu poi{~e senco, mu nudi zavetje pred de`jem in snegom; daje

49

mu dovolj hrane in {e kak{en pribolj{ek, mu ve~krat privo{~i ne`nobesedo, ga pobo`a. Drugi su`enj ima gospodarja, ki je sam sebi odve~in je brez usmiljenja, zahteva nemogo~e, njegov bi~ pa brez~utnoiz njega iztisne zadnje mo~i. Tepe ga, ne privo{~i mu po~itka, iz -po stavlja ga soncu, de`ju in mrazu, namesto lepih besed mu delikletvice, namesto poslastice brce. Usoda...

Obe `ivali pa imata vendarle nekaj skupnega: vpre`eni sta, jer menju ve`e, oje ju dr`ijo, venomer je tu breme, ki ga morata vle~i, in todan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letomin tako vse `ivljenje. Njuno `ivljenje je podobno `ivljenju su`njev,ki so priklenjeni na velike `elezne krogle veslali na galejah.

Travniki cvetijo na desni, poto~ek se smeje na levi, vsepovsod osve -`ujo~e zelenilo. Sve`a trava ob poti, visoke bilke. Kako slastne mo -rajo biti! Ali samo malo po~itka v senci! Toda uzde in bi~ ne popusti jo.Spo~iti se, postati le nekaj trenutkov, da bi si nabral sve`ih mo~i.Toda bi~ neusmiljeno priganja.

Glej, tam sta brat in sestra! Vpre`ena sta, privezana na bremena,dru`i nas enaka usoda. Rad bi se ustavil ob njiju, ju pozdravil, po -to la`il in sam bil dele`en ljubkovanja in pozdrava. Ne`no prhanjenjunih mehkih nozdrvi se pribli`uje. Toda ljubkovanja ne bo, kajtibi~ su`nja neprestano priganja!

Dan je dolg, tovor te`ak; kot po ~arovniji postane vozilo la`je, pazopet te`je. Postanek na pra{ni cesti, nekaj krme, potem pa dalje pobrezkon~ni poti.

Kon~no se zve~eri, trpljenja je za nekaj ~asa konec. Utrujen je mo`,utrujen je su`enj. [ibke roke odve`ejo vrvi, osvobodijo konja dnev -nega bremena. Rezgetajo~ stopa v hlev, v svoj kot, kjer je njegovozato~i{~e, ki `al ni veliko ve~je od njega samega. Poi{~e jasli, v njihnajde svojo ve~erjo in vodo. Okrep~a se po napornem delu in povseh bremenih – do naslednjega dneva. Kon~no pride najve~ji darza vse ubo`ne: spanec. Kajti bogovi v spanju in smrti izena~ijobogate in revne, svobodne in zasu`njene.

50

51

Novo jutro in prebujanje, prebujanje su`nja v nov, trd delovni dan.Tlaka se ponovi, ne glede na de`, sonce, sneg, mraz ali vihar. Na -pen janje mi{ic, vleka, garanje!

Kdo vle~e? Kdo te~e? Kdo se zgrudi, pade, le`i v prahu, hrope, inizdihne po dolgoletni tlaki? Su`enj. Da, su`enj dvajsetega stoletja.

Ljudje na cesti za trenutek postanejo, pogledajo tja, skorajda na klon -jeno premi{ljujo~, vendar se kmalu spet obrnejo vstran od nesre~ -nega bitja proti meni, ki pravim: „Su`enj.“ Nekdo se vljudno smehlja:

„Verjetno se {alite – to je le konj!“

To je le konj... Dolga leta je garal za svojega gospodarja, morda je ssvojim delom celo pre`ivljal njegovo dru`ino. Brez njegovega delajim ne bi {lo tako dobro. Sedaj uboga `ival, ta dobrodelnik in pri ja -telj, ki je dru`ino obvaroval pred lakoto, le`i na tleh, hrope, umira.

Gospodar stoji ob konju. Vidi{ solze v njegovih o~eh? Vidi{ trepe -tanje ustnic in jecljanje ganljivih besed?

Da, ustnice trepetajo in sli{im ga, ko pravi: „Prekleto, sedaj bom moralkupiti novega konja!“

Je pretresen, ̀ alosten ali hvale`en bitju, ki je ve~ kot desetletje vleklote`ka bremena, bitju, ki mu je ve~ kot desetletje pomagalo slu`itikruh? Sedaj tukaj le`i in umira, iz njegovega telesa odteka `ivljenje.Ob njem jo~e otrok. Mati ga prime za roko: „Bodi `e tiho, kdo pa bojokal! Saj je le konj!“

Skorajda vsak konj do`ivi podobno usodo. Vsi se sicer ne zgrudijo,nekateri ostanejo ~ili do visoke starosti. Kljub temu vse te`je vle ~e jobremena. Njihovo dihanje postaja slabotnej{e, noge toge, celotnotelo postane ko{~eno.

Su`enj se je postaral, izrabil. [e vedno stoji trdno na nogah, {e vednozmore vle~i la`ji tovor, {e mu prijata detelja in oves. Mo` stoji ob njemin s pipo v ustih opazuje hirajo~o `ival. Pipo potisne v koti~ek ust inpravi svojemu sinu: „^as je `e, da spravimo na{ega Hansa h konje -dercu. Verjetno nam bo le nekaj malega pla~al za to ubogo ostarelo

52

`ival.“ Lahko temu re~emo hvale`nost? Je to na~in, kako u~iti otrokehvale`nosti? U~imo jih malih stvari, da bi odrasli znali odlo~ati ovelikih.

Ko pozneje zvestega delovnega tovari{a odpeljejo v smrt, tudi o~epoto~i kak{no solzo, da bi ostali hvalili njegovo dobro srce. „Da, na{Hans, na{ dobri stari Hans, kako zvesta ̀ ival, tak{ne verjetno ne bomove~ imeli! Zdaj pa moramo kupiti drugega konja. Joj, sami izdatki!“Vzdih, ki sledi, je pristen in globok.

Kaj so nudili su`nju, da bi mu polep{ali `ivljenje, kaj so mu dali vza meno za vso mo~, ki jo je `rtvoval zanje? Ni~esar. Morda kak{enudarec.

Kaj bi mu naj tudi dali? Majhen prostor na pa{niku, kjer bi lahko obve~erih po~ival in morda sanjal po napornem delovnem dnevu,nekaj kvadratnih metrov travnika namesto zatohlega kota v hlevu.Tak{ni konji ponavadi delajo na velikih posestvih, kjer tista pestsena in ovsa, ki ju potrebujejo na stara leta, ne pomeni znatnihstro{kov.

^e je kak gospodar res tako plemenit, se o tem govori dale~ na -okoli. Nam ljudem se zdi ~udno, ~e dobroto, ki smo je bili dele`ni,ustrezno popla~amo.

Naj te spomnim {e na enega su`nja, ki ne vle~e bremen, na ptico vkletki. V naravi je njen ves nebesni svod, mi pa jo zapremo v majhno,tesno kletko, kjer komajda razprostre krila, poleteti pa seveda nemore.

Mnoge na{ih ne`nih in dobrodu{nih `ensk imenujejo to ubogo za -pornico ljubljen~ek, kletko ji dajo celo pozlatiti, trosijo ji zrnje. Ne`elijo sli{ati, da je njihova ujetnica, ki poje svojo pesem zaradi hrepe-nenja in bole~ine. Z u`itkom prisluhnejo njenim zvokom, kratko -~asijo jih. Njihove du{e se ne zganejo, pesmi in hrepenenja ujeteptice ne razumejo, kljub ganljivi pesmi ostanejo tope za njeno bo -le ~ino.

53

V~asih pa tudi njih prizadene trpljenje v kakr{ni koli obliki. Potemprimerjajo svojo bo le ~ino z ujeto ptico in svoje hrepenenje z njenopesmijo. Ganjeno opazujejo pojo~ega su`nja in pri tem pravijo:„Ujeta sem kot ti! Oh, kako trpim! Te muke, ta bole~ina, to hrepe-nenje!“

Ob tem prelivajo nesmiselne solze. Ne uvidijo, da le`i usoda ujeteptice v njihovih rokah, da bi lahko vsaj njej pote{ile hrepenenje inzmanj{ale bole~ino. En sam gib in nesre~nica bi bila svobodna insre~na kot takrat, ko je {e `ivela v gozdu na prostosti.

Med pisanjem tega pisma sem dobil ob~utek, da me vseskozi gledajoo~i najzvestej{ega ~lovekovega prijatelja, skorajda prostovoljnegasu`nja, o~i psa.

Tudi njegovi pogledi obto`ujejo, pripovedujejo o nasilju, govorijoo nehvale`nosti.

Vidim ga, vedno pripravljenega zvestega prijatelja, ki je vse svoje`ivljenje priklenjen na verigo in `ivi v ozki utici, napolnjeni s slamo;hrani se z odpadki, ki jih vr`emo predenj.

54

Ko ostari, mu po dolgoletnem slu`enju izpadejo zobje; tedaj mubla gohotno poklonimo „milostni“ strel ali strup. Tako je ~lovek hva -le`en bitju, ki mu je dolga leta varovalo hi{o in kmetijo, `eno inotroka, posest in `ivljenje ter vse njegove zaklade. Milostni strel alinekaj kapljic strupa. Najhuje je, da je to obi~ajen pojav, ni~ izjemnega.Ostarelemu psu pa~ „olaj{amo“ trpljenje.

Povedal ti bom {e dve zgodbi. Sli{al sem ju od ljudi, ki so svoje naj -zvestej{e prijatelje predali v kremplje smrti.

V neki hi{i se je pri mizi govorilo o tem, da bi psa z imenom Carodali {e istega dne usmrtit, saj je po~asi postajal slep. Kak{na obreme -nitev! O tem so se pogovarjali v prisotnosti ku`ka. Tega nikoli ne po~nite!@ivali razumejo ve~, kot si mislimo, morda ne besed samih, pogostopa njihov pomen ali ton na{ega glasu.

Cara so pozneje poklicali, ga ljubkovali in odpeljali na sprehod, dru -`ina je bila zelo potrta, tekle so tudi solze. Ob vsakega dru`inskega~lana se je posebej prisr~no stisnil, kot da bi hotel re~i: „Zbogom!“,nato je sledil svojemu lastniku.

Za gospodarjem in psom so se zaprla vrata in ko sta `e prehodilamanj{i kos poti, se je zvesti stari Caro vrnil k vratom in obliznil kljukohi{e, ki mu je tako dolgo nudila zato~i{~e. Iz grla se mu je izvil dolg,to`e~ laje`, oto`no je pogledal vrata, ki so mu onemogo~ila vrnitev.Nato je sledil svojemu gospodarju.

Njegov lastnik, mo`, ki mi je do godek pripovedoval, je zbral pogum,da je svojega psa mirno odpeljal v smrt. Res je, Caro je bil `e zelostar in je po~asi postajal slep. Pogledal sem tega mo`akarja. Ali samne bo nikoli ostarel? Morda bo tudi sam neko~ oslepel! Bi potemtudi njega…

Neki dami, s katero sem govoril o tem, je zmanjkalo potrpljenja in jebila vsa ogor~ena nad mano: „Vi ste razbojnik! ^loveka primerjates psom!“

Nek drugi pes je prav tako sli{al, kako se pogovarjajo o njegovi smrti.Po kosilu je {el od enega do drugega, jim polizal roke, kot da bi

55

jih hotel poljubiti, kar druga~e ni bilo v njegovi navadi. Tako se jeod vseh poslovil. Nato je stekel na vrt, kjer so mu `e skopali grob.Pogumno je sko~il vanj, se ulegel, glava mu je po~ivala na iztegnje -nih sprednjih tacah; z nemimi, `alostnimi o~mi je gledal predse, le`alin ~akal. Nobeno vabljenje ga ni spravilo iz groba, tam je po~akalna svojo smrt.

Ta je pri{la v obliki gospodarja, ki se mu je pribli`eval s pu{ko. Pes gaje mirno in razumevajo~e pogledal in gospodar ga je brez~utnoustrelil. Pozneje mi je sam pripovedoval o tem `alostnem dogodku.Saj mu je bilo `al, toda star in bolan pes nikomur ve~ ne koristi. Boneko~ tudi njegov sin enakega mnenja, ko bo o~e star in bolan?

Mislim, da se bomo ljudje, dokler bomo mu~ili in ubijali `ivali, tudimedsebojno mu~ili in ubijali – do takrat bodo na svetu vojne. Ubi -janje je treba vaditi oziroma se ga u~iti, zunanjega ter notranjega,postopno.

Dokler bomo `ivali zapirali v kletke, bomo imeli zapore. Tudi za -pi ranje je treba vaditi oziroma se ga u~iti, zunanjega ter no tran je ga,postopno.

Dokler bodo obstajali `ivalski su`nji, bodo tudi ~love{ki su`nji.Tudi su`njelastni{tvo je treba vaditi oziroma se ga u~iti, zunanjegain notranjega, postopno.

Nesmiselno je, da se zgra`amo nad grozotami in okrutnostmi drugihljudi. Zdi se mi zelo pomembno, da se za~enjamo zgra`ati nad svo -jimi majhnimi in velikimi okrutnostmi. Ker la`je dosegamo majhnecilje kot velike, mislim, da bi morali nadzorovati svoje majhne, ne -premi{ljene grozote, se jim izogibati, ali {e bolje: jih opu{~ati.

Tako nekega dne ne bi te`ko premagovali svoje brezsr~nosti. A `al{e vedno spimo v obi~ajnosti. Le-ta je kot okusna, mastna omaka, kiomogo~a, da po`iramo svojo sebi~no brezsr~nost, ne da bi obenem~utili njeno trpkost.

56

S prstom no~em kazati na njega ali njo. Ne, sam se `elim prebujativ skromnosti, se pobolj{ati, biti bolj razumevajo~ in pripravljenpomagati.

Ve{, rasti in `iveti `elim v lep{em svetu – tistem, v katerem vladajovi{ji, osre~ujo~i zakoni in bo`ji zakon prihodnosti:

ljubivsa

bitja!

Kaj pravijo ostali SLAVNI VEGETARIJANCI na to temo?Edison, Thomas Alva (1847 do 1931) – ameri{ki izumitelj (prijavil ve~ kot 2000 patentov)

• Sem vegetarijanec kot tudi strasten antialkoholik, ker tako lahko bolje izrabljam svojemo`gane.

Einstein, Albert (1879 do 1955) – Nobelova nagrada za fiziko 1921

• Ni~ drugega ne bo tako izrazito pove~alo mo`nosti za na{e pre`ivetje na Zemlji kot jekorak k vegetarijanski prehrani.

Gandhi, Mahatma (1869 do 1948) – voditelj indijskega gibanja za neodvisnost

• Veli~ina naroda in njegovega moralnega napredka se zrcali v njegovem odnosu do `ivali.

Leonardo da Vinci (1452 do 1519) – ital. univerzalni genij, slikar, znanstvenik:

• V svoji rani mladosti sem se odpovedal mesu in pri{el bo ~as, ko bomo ljudje enakoobsojali ubijanje `ivali kakor danes obsojamo ubijanje ljudi.

• Na{a telesa so `iva pokopali{~a!

McCartney, Paul (*1942) – britanski pevec, nekdanji ~lan skupine The Beatles

• Ne smemo jesti tistega, kar ima obraz ali mamo.

McCartney, Linda (1941 do 1998) – Paulova `ena

• Samo pomislite, kako dolgo je trajalo, da se je spremenil politi~ni sistem mnogih de`elin smo s tem `enskam podelili volilno pravico. Kako dolgo je trajalo, da smo odpravilisu`enjstvo. Bil je ~as, ko je ve~ina „civiliziranega“ sveta to smatrala kot sprejemljivo.Nato smo spoznali, da je to bilo hudo narobe. Mislim, da se bo enako zgodilo priprehranjevanju z `ivalskim mesom. Upam, da bo pri{el dan, ko se bo svet ozrl vpreteklost in rekel: „Kako smo lahko jedli `ivali? Kako smo lahko to po~eli?“

Shaw, Georg Bernard (1856 do 1950) – irski dramatik, Nobelov nagrajenec:

• Ob nedeljah molimo za lu~, naj vodi nas, ko utiramo si pot. Siti smo vojne, v bojno~emo ve~, pa vendar si z mrtvimi ba{emo golt.

• @ivali so moji prijatelji in jaz svojih prijateljev ne jem!

• Vegetarijanec sem postal pri petindvajsetih letih, zdravniki so me posku{ali prepri~ati,da me bo vegetarijanstvo spravilo v grob. Ko so me v starosti prijatelji vpra{ali, zakajnisem obiskal teh zdravnikov in jim pokazal, kako dobro mi je del ta na~in prehrane,sem jim odvrnil: „Saj bi jih, a so `e davno pomrli.“

Tolstoj, Lev N. (1828 do 1910) – ruski pisatelj in dramatik (»Vojna in mir«), humanist:

• ^e ne more{ ubiti ~loveka – dobro; ~e ne more{ ubiti `ivine ali pti~a – {e bolje;nobene ribe ali mr~esa – {e bolje. Potrudi se, da pride{ ~imdlje. Ne razmi{ljaj, kaj jemo`no in kaj ne – naredi, kar zmore{ s svojo mo~jo – le to je bistveno.

• Dokler bodo obstajale klavnice, tako dolgo se bodo ljudje pobijalimed seboj!

57

Veliko zbirko podobnih citatov najdete na www.VeggieInfo.net

58

Kontaktni naslovi dru{tev

Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju CeljeOpekarni{ka cesta 15a, 3000 CeljeGSM: (031) 616 998, celje@jvvz.org

Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju Dom`aleMiklo{i~eva 2b, 1230 Dom`ale, tel. (031) 231 440, domzale@jvvz.org

Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju Koper^evljarska ulica 17, 6000 Koper

GSM (041) 224 281, koper@jvvz.org

Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju KranjMaistrov trg 11. 4000 Kranj, GSM: (041) 891 832, kranj@jvvz.org

Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju LjubljanaJoga center Ljubljana, Selanova 16, 1000 Ljubljana

GSM: (040) 221 108, info@joga-ljubljana.org

Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju MariborRu{ka cesta 104, 2000 Maribor, tel. (02) 420 72 06

GSM: (031) 531 690, maribor@jvvz.org

Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju Nova GoricaCankarjeva ulica 30, 5000 Nova Gorica

GSM: (031) 706 320, nova.gorica@jvvz.org

Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju Novo MestoPre{ernov trg 8, 8000 Novo Mesto

tel. (07) 337 46 50, GSM: (040) 615 000, novo.mesto@jvvz.org

Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju PopetreDekani 58, 6271 Dekani, GSM: (031) 683 022, popetre@jvvz.org

Dru{tvo Joga v vsakdanjem `ivljenju [kofja LokaDem{arjeva 7, 4220 [kofja Loka, GSM: (041) 919 812

Obi{~ite nas na svetovnem spletu: www.jvvz.org

59

Nekaj besed o avtorju

Verjetno se vpra{ujete, kdo je bil Edgar Kupfer-Koberwitz, ~lovek,ki je pre`ivel ujetni{tvo v koncentracijskem tabori{~u Dachau – kotvegetarijanec.

Rodil se je 24. aprila leta 1906. Njegov o~e je bil upravnik posestvaKober witz v bli`ini Vroclava na Poljskem. Ve~ino svoje mladosti jepre`ivel v Stuttgartu. Po realki je delal kot agronom in se ukvarjal spesnjenjem ter z dopisovanjem. Leta 1934 je pred gestapom pobegnilv Pariz. Nekaj let pozneje se je preselil na italijanski otok Ischia inza~el delati kot turisti~ni vodi~.

Tam ga dose`e mo~na nacisti~na roka. Leta 1940 je bil kot politi~ nizapornik deportiran v koncentracijsko tabori{~e Dachau pri Münchnu.V tem peklu je ustvarjal mojstrovino, kakr{ne svet ne pomni: kljubve~nemu strahu in nenapovedanim preiskavam SS-ovcev je v ne neh -ni smrtni nevarnosti vodil skriti dnevnik – od novembra 1942 doosvoboditve. Ta rokopis obsega okoli 1800 strani. Takoj po osvo-boditvi je zakopani dnevnik odkril oficirjem ameri{ke vojske.*

Grozljiva trpin~enja in poni`evanja ga niso strla. Ostal je ^lovek.Vsakomur je pomagal, ~etudi le z besedo. Ovirali ga niso narodni,rasni, jezikovni, verski ali dru`beni predsodki. V vseh sojetnikih jevidel le trpe~e ljudi, ki bi jim bilo treba pomagati. V svojem so~utjuin razmi{ljanju se ni omejil izklju~no le na ~loveka – v vseh `ivihbitjih je pre poznaval `ivljenjske sopotnike.

Bil je predan in zvest vegetarijanstvu. V njem je neomajno vztrajal tudiv obupnih tabori{~nih razmerah, ki so du{evno in telesno ubijale.Leta 1941 je po vrnitvi iz tabori{~a Neuengamme (bil je za~asno pre -me{~en) tehtal le {e 44 kg. Prijatelji so mu pomagali, da si je opo-mogel. Hrana je bila v tabori{~u izredno slaba, kar po trjuje tudi zapisizjave britanskega vojnega ujetnika. Ta je povohal zelje, in ga zavrnil

* Rokopis je v celoti iz{el leta 1997 pri zalo`bi Kindler (München).Naslov knjige je: Dachauer Tagebücher (560 strani).

60

z besedami: „V Angliji ~esa podobnega ne dajemo niti psu. Temune more{ re~i hrana!“

Sotrpinom je odstopil (`e sicer zelo revno) juho, ~e je v njej plavalko{~ek mesa. [e ve~, znal je prisluhniti svojemu telesu. Ko je zbo lel, jezapisal v svoj dnevnik: „Tri dni ne bom jedel, kar bo sicer te`ko.Vendar taka kura ~isti telo in mu povrne mo~. – En dan ̀ e nisem jedel,in po~utim se veliko bolje.“

Ohranjenih je 75 pri~evanj sojetnikov, ki govorijo o Koberwitzoviosebnosti. Tukaj je skromen izbor:

„Kupfer je bil vedno dober tovari{. Njegovo vedenje lahko ozna~imkot skrajno nesebi~no, saj je v tako imenovanih obdobjih lakote`rtvoval svoj zadnji ko{~ek kruha, ~e je tako lahko komu pomagal.Kot ~lovek je bil v vsakem pogledu zgled. Nobeni ̀ ivali ni mogel sto-riti `alega, kaj {ele ~loveku.“ (Peter Bach, jetnik 27185, Piesbach, Nem~ija)

„Poznal sem ga 3 tedne. V na{i sobi je bil po{ten tovari{, vedno pri -pravljen pomagati. Ker je bil vegetarijanec (tako je trdil), je odstopalsvoje mesne obroke, pa tudi juhe z mesom, bolnikom. Ko so mu ko le -gi prina{ali zelenjavo, solato, koren~ek in zeli{~a, se je v omenje nihprimerih tudi njim odpovedoval. ^e ga je kdo prosil za uslugo, je storilvse, kar je zmogel.“ (Pierre André, jetnik 101694, kmet, St. Marguerite, Francija)

Koberwitzova veli~ina se je kazala v neskon~nem so~utju do vseh`ivih bitij. Tak je bil tudi v ujetni{tvu. V njem ~lovek hitro klone vstrahu pred bole~ino in smrtjo. Ljudi, ki bi bili v najte`jih oko li{~i -nah neomajni in bi pomagali so~loveku, se `rtvovali za njega tudiza ceno smrti, je izredno malo. Koberwitz je bil eden od njih.

Njegovo iz`arevanje ljubezni do vsega `ivega je seglo do srca celobrez~utnim osebam, kar se lahko razbere iz naslednje prigode.

V svoj dnevnik je zapisal priljubljeno (in prak ti~no preizku {eno)izjavo nekega zelo krutega tabori{~nega poveljnika: „Za ravnanjez zaporniki obstaja le eno: nasilje, nasilje in {e enkrat nasilje, kajtito so izme~ki ~love{tva!“

61

Proti koncu vojne je bil Edgar Kupfer-Koberwitz med bombnim na -padom zaveznikov ranjen v nogo. Sojetniki so ga spravili na varno.

Tedaj se je pripetilo nekaj ~udnega in izjemnega, nekaj, kar je prese -netilo celo njega samega: „Bernd, ta zlobni poveljnik, pravi SS-ovec,je pri{el, polo`il mojo nogo na pru~ko in jo pokril z odejo. O, du{a~love{ka, kaj vse skriva{ v svojih globinah! Ali je tak{no dejanjesploh mogo~e?“

Ob dramati~ni osvoboditvi tabori{~a pa je zapisal: „Vsi smo le ljudje.V vsakem od nas tli skrita bo`anska iskra.“

Ta knji`ica z izjemno duhovno globino je nastajala v zadnjih, odlo -~il nih dnevih tik pred osvoboditvijo tabori{~a. ^rnilo izpod pe re sa~loveka, ~igar vedenja niso doumeli niti njegovi najo`ji sojetniki inprijatelji, je zapustilo globoko sled v ~love{ki miselnosti. S svojimedinstvenim `ivljenjem je dokazal, da kljub vsem te`avam ni nobeneresni~ne potre be, da nad drugimi izvajamo nasilje v kakr{nikoli obliki.Namesto da mu~imo, zasledujemo in ubijamo nemo~na `iva bitja, bijim morali nuditi pomo~ in so~utje ter jim izpolniti osnovno pravicodo sre~nega in mirnega `ivljenja.

Avtorjeva nenasilnost, blagost, nesebi~na ljubezen in so~utje bodozagotovo postali svetilnik za prihodnje ~love{ke rodove. Edino z razvi -janjem tak{nih idealov lahko vzpostavimo in ohranimo mir na na{emplanetu.

Edgar Kupfer-Koberwitz je umrl 7. julija leta 1991 (`al osamljen, ne -poznan in reven) v ~astitljivi starosti 85 let v domu ostarelih.

Ohranimo njegovo zapu{~ino!

62

Neznani avtor fotografije na naslovnici naj se, prosimo,javi mariborskemu dru{tvu Joge v vsakdanjem `ivljenju.

Prisr~na hvala vsem, ki ste tako vztrajno

in nesebi~no sodelovali pri tem projektu!

PRIPORO^LJIVE SPLETNE POVEZAVE:

(na te povezave lahko v PDF dokumentu celo kliknete!)

ninamvseeno.net

VeganskaKuharija.blogspot.com

Pri naslednjih povezavah morate upo{tevati enak zapis

VELIKIH in malih ~rk, sicer vam ne bodo delovale!

bit.ly/PojedliBomoZemljo

bit.ly/MeatTheTruth

bit.ly/SeaTheTruth

bit.ly/osteoporoza

bit.ly/balluch

Klikni na

povezave!

Ponatisi te knji`ice se realizirajo

izklju~no s pomo~jo prostovoljnih donacij.

Hvala vsem donatorjem v imenu nemo~nih bitij!

Na spletu je na voljo tudi

ONLINE RAZLI^ICA knjige Bratje `ivali.

Preberite jo na naslovu

www.VeggieInfo.net

Medijski sponzor: www.micutisk.com