colja tanja mentor: izr. prof. dr. marjan brezovšek
TRANSCRIPT
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Colja Tanja
Mentor: izr. prof. dr. Marjan Brezovšek
PROBLEMI PRAVNE DRŽAVE V SLOVENIJI
Diplomsko delo
Ljubljana, 2005
2
UVOD ........................................................................................................................................4
1. METODOLOŠKO – HIPOTETIČNI DEL .......................................................................6
1.1. PREDMET IN CILJI NALOGE....................................................................................................6
1.2. HIPOTEZE .............................................................................................................................7
1.3. UPORABLJENE METODE ........................................................................................................7
2. ZGODOVINSKI IN POJMOVNI RAZVOJ PRAVNE DRŽAVE.................................8
2.1. MATERIALNO IN FORMALNO POJMOVANJE PRAVNE DRŽAVE ..............................................11
2.1.1. Robert von Mohl .....................................................................................................11
2.1.2. Friderich Julius Stahl .............................................................................................13
3. OPREDELITVE POJMA PRAVNA DRŽAVA..............................................................14
3.1. POZITIVNI POSTULATI PRAVNE DRŽAVE..............................................................................14
3.1. NEGATIVNI POSTULATI PRAVNE DRŽAVE ............................................................................16
4. TEORIJE PRAVNE DRŽAVE .........................................................................................18
4.1. RACIONALNO – INDIVIDUALISTIČNA PARADIGMA...............................................................18
4.2. IRACIONALNO - KONZERVATIVNA PARADIGMA...................................................................20
4.3. MEŠANA PARADIGMA .........................................................................................................20
4.4. KRITIČNO – MARKSISTIČNA PARADIGMA............................................................................21
4.5. POVZETEK: UNIVERZALNA, MATERIALNO – FORMALNA PARADIGMA ................................22
4.5.1. Fenomenološki minimum pravne državnosti ..........................................................24
5. VLADAVINA PRAVA – NAČELO PRAVNE DRŽAVE ..............................................26
5.1. VSEBINA NAČELA VLADAVINE PRAVA ................................................................................26
5.2. VLADAVINA PRAVA IN PRAVNA DRŽAVA ............................................................................27
5.2.1. Konstitucionalizem in vladavina prava ..................................................................31
6. ELEMENTI PRAVNE DRŽAVE V SLOVENIJI...........................................................32
6.1. SPLOŠNOST PRAVA .............................................................................................................33
6.1.1. Konkurenčnost slovenskega trga ............................................................................33
6.2. ABSTRAKTNOST PRAVA ......................................................................................................35
6.3. PREPOVED RETROAKTIVNE VELJAVNOSTI PRAVA ...............................................................35
6.3.1. Odlok Vlade o znižanju obrestnih mer zamudnih obresti.......................................36
6.4. RACIONALNOST PRAVA ......................................................................................................38
3
6.4.1. Sodni zaostanki .......................................................................................................38
6.5. NEODVISNOST SODSTVA .....................................................................................................41
6.5.1. Sodniški mandat......................................................................................................41
6.6. USTAVNOST IN ZAKONITOST...............................................................................................43
6.6.1. Sodni nadzor – nadzor nad ustavnostjo in zakonitostjo .........................................45
6.7. ČLOVEKOVE PRAVICE IN SVOBOŠČINE ................................................................................46
6.7.1. Izbrisani ..................................................................................................................47
6.8. ENAKOST............................................................................................................................49
6.8.1. Diskriminacija istospolne partnerske zveze? .........................................................49
6.9. DELITEV OBLASTI ...............................................................................................................50
6.9.1. Referendum o volilnih sistemih (8.december 1996) ...............................................52
6.10. PRAVIČNOST IN VARNOST.................................................................................................55
6.10.1. Svoboda, varnost in pravičnost – temelji nove Evrope ........................................56
7. SKLEP .................................................................................................................................57
7.1. VERIFIKACIJA HIPOTEZ .......................................................................................................59
7.2. SLOVENIJA – PRAVNA DRŽAVA? .........................................................................................61
VIRI IN LITERATURA ........................................................................................................63
KNJIGE ......................................................................................................................................63
ČLANKI V REVIJAH IN ZBORNIKIH ..............................................................................................64
ENCIKLOPEDIJE IN PRIROČNIKI ..................................................................................................66
ČLANKI INTERNET .....................................................................................................................66
DRUGO ......................................................................................................................................67
4
UVOD
S pojmom pravna država se dandanes srečujemo skoraj na vsakem koraku. Pri tem lahko
opazimo, da se pojem čedalje bolj uveljavlja na različnih področjih delovanja družbe.
Uporablja ga širok spekter strokovnjakov, od ekonomistov, pravnikov, politikov, filozofov
do »navadnih« državljanov. Vendar pri vsakem od teh nosi drugačen predznak oziroma
temeljni poudarek. Za pravno teorijo predstavlja pravna država predvsem vladavino
zakona ter zagotovitev človekovih pravic in svoboščin, za politično teorijo vzpostavitev
delitve in medsebojne uravnoteženosti posameznih vej državne oblasti, z ekonomskega
vidika pa je pravna država v prvi vrsti organizacijska shema svobodnega trga, ki deluje po
sistemu konkurence subjektov in dobrin (Cerar,1994: 434).
Večina vrednoti pravno državo kot nekaj pozitivnega – kot antipod prej obstoječi ureditvi
ali kot konstrukt Zahoda. Kot vrednoto, ki jo je potrebno vgraditi v obstoječo ureditev
države. Ob vsem tem pa se mnogokrat pojavljajo primeri, ko je pojem lahkomiselno in
nepravilno uporabljen, brez jasnega vsebinskega temelja.
Pomenska zveza »pravna država«, ki se je dodobra udomačila v apologetskem, politično –
ideološkem imaginarnem registru in prav tako v vsakdanji govorici, se največkrat
uporablja zgolj kot praktična in uporabna besedna zveza in ne kot celovita in vsebinska
pojmovna enota. Mnogokrat jo celo kot parolo srečujemo v raznovrstnih in povsem
protislovnih besedilih.
Kanduč (Kanduč,1994: 51) v grobem navaja poglavitne konotacije pojma pravna
država:
• Pravna država kot pravno – politični ideal (t.i. demokratične družbe).
Nekaj, česar zaenkrat še ni - ne pri nas ne drugod, vendar bi moralo biti.
Trenutno deluje le kot usmerjajoče načelo.
• Pravna država kot kritično merilo za vrednostno presojanje delovanja državnih
organov ter, v manjši meri, političnih subjektov (nezakonita ravnanja nosilcev
družbene oblasti).
5
• Pravna država kot neovrgljiv argument pri uresničevanju družbeno – političnih
in pravnih zahtev.1
• Pravna država kot pozitivistično zasnovan zgled, ki naj mu sledi zakonodajno
telo, tako da posnema oz. upošteva normativne sisteme zahodnih držav.2
Kot sem že v uvodu omenila, ne obstaja preveč jasno razumevanje vsebine in smisla
pojma pravna država. Takšno stanje lahko opravičimo s sklepom, da niti v klasični, niti v
sodobni teoriji ni bilo doseženo teoretično soglasje o samem pojmu pravna država. Tako se
je v Nemčiji načelo pravnega omejevanja državne oblasti izrazilo skozi pojem Rechtsstaat,
v Angliji kot rule of law, v Franciji kot séparation des pouvoirs in v Združenih državah
Amerike kot due process of law (Cerar,1994: 433). Ne le, da ne obstaja teoretično soglasje
o pravni državi, tudi njene eksistence ne moremo omejiti na eno samo obdobje v
zgodovini, na en sam tip države ali zgolj na eno definicijo.
1 Zaščita človekovih pravic in svoboščin, vračanje nacionaliziranega premoženja, varovanje zasebne lastnine. 2 Npr. urejanje položaja katoliške cerkve in drugih manjšinskih skupin in institucij.
6
1. METODOLOŠKO – HIPOTETIČNI DEL
1.1. Predmet in cilji naloge
V svoji diplomski nalogi želim osvetliti različna teoretska razumevanja pojma »pravna
država«, ki so se spreminjala in prilagajala zgodovinskim okoliščinam. Obenem pa bom
skušala poudariti tudi praktične razsežnost omenjenega pojma.
Podrobneje bom predstavila zgodovinski razvoj pojma ter ga dopolnila s teorijami in
koncepti, ki zaznamujejo in se nanašajo na pojem pravne države. Zaradi popolnejšega
pregleda bom navedla ključne elemente pravne države. Na koncu pa bom skušala zaobjeti
celoten teoretski del ter ga prikazati na primeru Slovenije. Ob tem bom izpostavila
nekatere probleme Slovenije kot pravne države.
Pri analizi pojma je potrebno poudariti, da moramo izhajati iz temeljnega izhodišča, ki
zagovarja dejstvo, da je pravna država oblika ureditve, v kateri je najpomembnejše načelo
vladavina prava, torej vrhovnost prava v delovanju države. Država je v svojem delovanju
vezana na pravne predpise, predvsem na ustavo, ter tako v svojem delovanju, v odnosu do
družbe in ostalih podsistemov, omejena. Iz tega izhaja, da je načelo pravne države
nezdružljivo z avtoritarno, totalitarno oz. absolutistično oblastjo.
V pravni državi je zakonodajni organ izbran na svobodnih in tajnih volitvah. Odločitve,
sprejete s strani takega organa, so zato legitimne. Ostali sistemi pa so lahko pravne države
le v širšem pomenu besede, kajti njihove odločitve so lahko legalne, saj se opirajo na
ustavo ali zakone, niso pa legitimne, saj zakonodajno telo ni bilo utemeljeno na svobodnih
in tajnih volitvah.
7
1.2. Hipoteze
HIPOTEZA 1
Učinkovitost in stabilnost demokracije sta odvisni od pravne države.
HIPOTEZA 2
Pri razvijanju pravne države se je v pretežni meri smiselno zgledovati po okoljih, kjer je
vladavina prava dejansko že vzpostavljena.
HIPOTEZA 3
Dandanes v Sloveniji priznavanje in relativni konsenz o temeljnih postavkah pravne države
nista več vprašljiva.
1.3. Uporabljene metode
V nalogi bom uporabila naslednje metode:
• analize in interpretacije primarnih virov ( Ustava Republike Slovenije,
zakoni, dokumenti…)
• analize in interpretacije sekundarnih virov (knjige, zborniki referatov, članki, raziskovalna poročila)
• zgodovinska analiza (kronološka analiza razvoja pravne države, razvoj pojma
pravna država…)
8
2. ZGODOVINSKI IN POJMOVNI RAZVOJ PRAVNE
DRŽAVE
Obrise ideje pravne države lahko zasledimo že v času antične filozofije, še preden je bil v
teoriji formuliran sam pojem. Nanaša se predvsem na idejo o državni organizaciji, ki se,
namesto na principih brutalne moči in sile, ustanavlja na temeljih razuma in splošnega
prava, kot izraza splošne volje.
Aristotel v svojem znamenitem delu Politika omenja idejo o vladavini zakona (nomos -
red, načelo, pravilo, kot temelj polisa – mesto, država v starem veku), ki je podprta z
avtoriteto Božjega izvora oz. avtoriteto (raz)uma (Gaspari,1991: 1318).
Platon v Državi izhaja iz stališča, da se idealnim vladarjem ni potrebno naslanjati na
pravo, da bi pravično vladali. V Zakonih pa omenja vladavino ljudi in vladavino zakona
(Šarčević,1989: 412).
Iz Ciceronovih teorij sta izhajala Avguštin in Tomaž Akvinski, ki sta poudarjala, da civilno
pravo sestavljajo civilni zakoni, ki zavzemajo po hierarhiji zakonov šele četrto mesto za
Božjimi, odkritimi, zakritimi ter naravnimi zakoni.
Moderni vidiki tega »antropološkega impulza« imajo svoje začetke v naravnopravnih
izhodiščih, oblikovanih ob, med in po začetkih meščanskih revolucij, na humanistično -
racionalni podlagi in na vrednotah klasičnega liberalizma v boju zoper absolutizem. V
svojem začetku pomenijo svojevrsten teoretičen kompromis med naravopravno idejo
svobode in med idejo državne suverenosti, oblikovane na podlagi tradicionalno –
konservativnega sosledja avtoritete od Boga, monarha do posvečenega državnega razloga,
vsemogočnega in vseobsegajočega raison d´etat.3 (Gaspari, 1991: 1318).
Vse močnejše meščanstvo zoperstavi pojem pravne države takratni absolutistični policijski
državi. Osrednji namen absolutistične države je bila skrb za dobrobit posameznika, ki je
poleg zaščite javne varnosti in reda je zajemala tudi telesno in duhovno dobro vsakega
posameznika. Tako je posameznik postal objekt delovanja države, ki naj bi služila njegovi
3 Še vedno obstajajo kot ideje: o delitvi oblasti, o družbeni pogodbi, o človekovih pravicah, o neodvisnosti in samostojnosti sodstva… Ideje, ki so svojo socialno realizacijo dobile šele s prevlado liberalnega meščanstva.
9
dobrobiti, in obenem, v ta namen dopuščala tudi brezmejno poseganje. Liberalna pravna
država je tej prisilni državi blagostanja nasprotovala s tezo, da naj človek ne bi bil podrejen
suverenu postavljenemu po Božji volji in njegovi volji, temveč pravični zakonitosti.
Meščan je zahteval avtonomijo, tj.osvobajanje izpod tutorstva države. Po naravi naj bi
pripadale državljanu temeljne pravice (osebna svoboda, svoboda veroizpovedi, svoboda
mišljenja, svoboda združevanja, privatna lastnina), s pomočjo katerih bi se lahko branil
pred državnimi posegi (Politološki rječnik Država i politika, 2001: 342).
Najmočnejši instrumenti za zagotavljanje svobode pa so razmejevanje in uravnavanje
sil/moči (Locke/Montesquieu), prvenstveno pa splošni zakoni, katerim je podrejena tudi
država.
Vsebina zakona bi morala, po Kantovi teoriji prava, izhajati iz načela teorije države, ki
zagovarja razumevanje države kot »skupnosti ljudi podrejenih samo pravnim zakonom«.
Izhodišče pravne države s stališča zgodovine ideje je zahtevalo avtonomijo posameznika,
ki ne želi biti več podložnik ampak državljan. Državne namere se tako omejujejo na
področje prava, dobrobit posameznika pa je sedaj njegova stvar, in ne več stvar države.
Namere, da se svoboščine posameznika razširijo ter omeji vplive države, so odgovarjale
predvsem potrebam gospodarstva in industrializacije (utemeljeni na načelu delitve oblasti),
ki so v 19.stoletju vse bolj in bolj prihajale v ospredje. Pravna država, ki opisuje in omejuje
cilj in vsebino državne aktivnosti, ni po tem izvornem razumevanju samo posebna oblika
države in oblika oblasti, temveč posebna vrsta države, ostro ločena od absolutizma.
Politično utemeljena pravica svobode, ki je vključena tudi v besedila pisanih ustav, bi
morala postati odločilna tudi za odnos med državo in državljanom v vsakodnevnem
življenju. S tem dejanjem pa prihaja v ospredje vloga uprave; gre za administrativno
področje v katerem bi se tako pridobljene svoboščine morale uresničevati. Pojem pravna
država se tako koncentrira – oži – na zakonitost uprave. Pravna država je po Mayerju
»država dobro usklajenega upravnega prava« (Politološki rječnik Država i politika,2001:
343).
Pravna država se ne poistoveti s ciljem in vsebino države, temveč, kot zatrjuje Stahl
»usmerja na način, na kateri bi se morala ta vsebina in lastnosti uresničevati«.
10
Po tem pojmovanju pravna država ni več samostojna država, ampak samo opisuje poseben
način delovanja države. Formalni pojem pravne države, ki je prevladoval do konca
Weimarske republike, je utemeljen na prepričanju v nepogrešljivost Rousseau-jeve
»volonté générale«. Če je večinska volja naroda, ki je postal zakonodajalec, sprejeta kot
dobra in pravična, je dovolj opredeliti obliko in postopek, na kakšen način se bo ta volja
uresničila. Pod temi pogoji je na vsak zakon, neodvisno od njegove vsebine, potrebno
gledati kot na obvezo. Vsemogočen konsenz večine vodi k vrednostnemu relativizmu, z
druge strani pa varuje enotnost državne tvorbe volje. Socialno in svetovnonazorsko
gledano, družba ni več homogena, ker se ne more več sporazumevati glede dogovorjenih
vrednot in se zato zateka k obveznosti večinske odločitve. Ne glede na njeno pravilnost. Na
ta način se pravna država reducira na svoje formalne vsebine. Vsebinsko lahko postane
totalitarna. Izkušnje Weimarske Republike, predvsem pa nacionalsocialistične diktature, so
pokazale, da vezanje državne aktivnosti na določene oblike in postopke ni zadostno
jamstvo za brezhibnost in uresničevanje prava (Politološki rječnik Država i politika,2001:
343).
O sodobni ideji pravne države lahko govorimo šele ob koncu 19. in začetku 20.stoletja, ko
se termin prvič pojavi v nemški politično-pravni teoriji ter teoriji konstitucionalizma. Zato
je na nek način razumljivo, da se pri Robertu von Mohlu, enemu izmed začetnikov oziroma
utemeljiteljev pojma pravne države, pojavlja nedorečenost v pravilnosti naziva.
Pravna država ni povsem ustrezen naziv, saj je samo polovica dejavnosti te vrste države.
Morala bi se imenovati pravna in policijska država (Gaspari,1991: 1318).
Kanduč omenja kot najprimernejšo oznako pojem pravične družbe (Kanduč,1994: 69),
Šarčević pa naziv država razuma (Šarčević,1989: 418).
Taka nedoslednost ni le začetna zadrega pomiritve dveh idej – liberalne s konzervativno
avtoritarno. Značilna je za celotno zgodovino razvoja ideje o pravni državi. V celotnem
procesu je moč zaznati nihanje med pravno formalnimi značilnostmi pravne države in
vsebino prava te države, torej med formalnimi in materialnimi značilnostmi pravne države
oziroma drugače povedano, med vezanostjo države na pravo ob zanemarjanju vsebine tega
prava ali med vezanostjo države na pravo ob poudarjanju kakovostnih značilnosti tega
prava (Gaspari,1991: 1319).
11
2.1. Materialno in formalno pojmovanje pravne države
Kadar govorimo o nazivu pravne države, moramo omeniti, da izvira iz nemškega
kulturnega kroga – predvsem iz nemške filozofije države in pravne teorije ter teorije
nemškega konstitucionalizma. Pomembne elemente teorije pravne države, vendar ne tudi
sam pojem, je moč zaslediti v Kantovi teoriji prava, v zgodnji filozofiji Fichteja in v delu
Wilhelna von Humbolta (Gaspari,1991: 1319).
Pri analizi razvoja pojma pravna država je potrebno omeniti vidnejše predstavnike nemške
teorije iz XIX. stoletja, ki so bistveno pripomogli k definiranju samega pojma. Robert von
Mohl opredeljuje pojem pravne države na podlagi materialne koncepcije – na podlagi
njenih vsebinskih kvalitet. Friderich Julius Stahl opredeljuje pojem na temeljnih formalnih
značilnosti delovanja države oziroma na podlagi formalne koncepcije, Otto Bahr pa
izpostavlja identiteto države in prava, formalnopravno opredeljevanje pravne države ter
neodvisnost pravosodja. Rudolf von Gneist zagovarja idejo, da je sodni nadzor nad
zakonitostjo delovanja uprave temelj, ki omogoča eksistenco pravne države. Sledita mu še
Richard Thoma, po katerem temelji pravna država na dveh temeljnih idejah – na
ustavnopravni delitvi funkcij, kjer je uprava vezana na zakon ter na trdnem sodnem
nadzoru države in njenih uradnikov in Otto Mayer, zagovornik pravne države, kot države
dobro urejenega upravnega prava.
Za potrebe razumevanja razlik med materialnim in formalnim pojmovanjem pravne države
bom podrobneje opisala teorije, katerih avtorja sta Robert von Mohl in Friderich Julius
Stahl.
2.1.1. Robert von Mohl
V teoriji nemškega misleca Roberta von Mohla je pojem pravne države definiran s
pomočjo nekaterih elementov: enakost pred zakonom, dostopnost javnih služb za vse
sposobne in kompetentne državljane, osebna svoboda, svoboda mišljenja, religije ter
svoboda spremembe kraja bivanja. To materialno pojmovanje pravne države predstavlja
vrhunec zgodnje materialne teorije pravne države.
12
Pravna država je v tem smislu definirana kot tip države, katere primarna naloga je
zagotavljanje svobode posamezniku, državljanu4. Lahko bi dejali, da je pojem pravne
države v von Mohlovi teoriji skoncentriran skoraj na sam pojem svobode – kar štejmo za
eno izmed slabosti omenjene teorije. Bistvo svobode, ki je definirana na liberalističen
način, je omejevanje državne oblasti.
Liberalizem pa je že od samega začetka poudarjal antietatistično orientiranost, ki jo
zasledimo tudi v teoriji Roberta von Mohla. Njegovo pojmovanje svobode je usmerjeno
najprej v personifikacijo osebne svobode (prepoved dominacije nad posameznikom,
možnost samo-uresničevanja), kasneje pa še svobodo mišljenja, mesta bivanja….
Poudariti je potrebno, da je von Mohl v teoriji omenjeni princip svobode omejil s
suverenom, ki je v tem primeru državna oblast, kar lahko opazimo v koncepciji o
»posebnih pravicah državne oblasti«. Če poenostavim, državna oblast predvideva »ustavno
poslušnost« in pri tem ji pripada pravica do uporabe vseh sredstev, ki so potrebna za
dosego cilja. Ta posebna sredstva pa so podlaga za suvereno - iracionalno delovanje, ki pa
ni zakonsko, temveč vodeno z individualno voljo. To pa je nedvomno rezultat
kompromisa, ki je zamenjal naravnopravne postulate. Kompromis je v materialnem pojmu
pravne države opredeljen kot zveza med pravnimi in policijskimi funkcijami države. Od
tod izhajajo tudi dvomi v pravilno pojmovanje »Rechtstaat«, ki po von Mohlovem mnenju
označuje samo del aktivnosti te vrste države. Definicja, ki jo predlaga je »pravna in
policijska država« oz. država razuma (Šarčević,1989).
Tako pojmovanje je nedvoumno posledica duha nekega novega obdobja, osredotočenega
okrog zahteve po svobodi ter usmerjenega v specifično pojmovanje prava. Pravo, kot
naravnopravna norma, ki se prenaša v dominantno absolutistično družbeno ureditev.
Ob tem naj še omenim, da je von Mohl zagovarjal nedeljivost oblasti – »oblast je
nedeljiva, večna, vseobča in neodgovorna« (Šarčević,1989: 418). Taka trditev je seveda
nesprejemljiva za kasnejše formalno pojmovanje pravne države. Po drugi strani, pa je
njegovo pojmovanje zakona značilno za novodobno liberalno miselnost.
4 Pravna država ne more imeti drugega cilja kot to, da skupno življenje naroda ureja tako, da ima vsak član družbe možnost in podporo v svobodnem in vsestranskem izkoriščanju svojih moči (Šarčević,1989:417).
13
2.1.2. Friderich Julius Stahl
Kot protiutež materialnemu pojmovanju pravne države, ki jo je zagovarjal Robert von
Mohl, stoji formalno pojmovanje pravne države Fridericha Juliusa Stahla na težišču, ki je
postavljeno na formalno stran državnega delovanja, natančneje na formo - obliko, v kateri
se lahko izvaja državna oblast.
Teoretična substanca Stahlovega pojma pravne države je jasno distancirana od cilja in
vsebine. Njeno bistvo je v formi izvrševanja državne oblasti, ki naj bi bila pravno
regulirana oziroma določena s pravom. To lahko razberemo iz definicije pravne države, ki
je zaznamovala novo poglavje v pojmovanju pravne države: »Država mora biti pravna
država, to je znak in razvojna usmeritev nove dobe. S pomočjo prava mora država
natančno določiti poti in meje svojega delovanja, prav tako pa tudi svobodno sfero svojih
državljanov, obenem pa mora uresničevati moralne ideje na strani države. To pa ne
predstavlja sam cilj in vsebino države, ampak karakter na kateri bo država uresničevala ta
cilj in vsebino« (Šarčević,1989: 420).
Nova doba pravne države se je pričela s teorijo Fridericha Juliusa Stahla, nadaljevala pa v
delih Otta Bähra in Rudolfa von Gneista. Bistvo pravne države tako ni več v naddržavnem
pravu, ampak v obliki državnega delovanja. V tem kontakstu lahko označimo Stahlovo
definicijo kot »rodni list« moderne pravne države (Šarčević,1989: 420).
14
3. OPREDELITVE POJMA PRAVNA DRŽAVA
3.1. Pozitivni postulati pravne države
Po dosedanjih ugotovitvah lahko trdimo, da je pravna država izredno pester pojem, ki ga
lahko definiramo na podlagi pozitivnih oziroma konstruktivnih ali negativnih načel/
predpostavk.
Za pravno teorijo predstavlja pravna država v prvi vrsti vladavino zakona in zagotovitev
človekovih pravic in svoboščin. V tem smislu izhaja pravo iz materialno – formalnega
pojmovanja pravne države, ki želi vzpostaviti ravnovesje med pravnim sistemom, kot
izrazom suverene oblasti, na eni strani in posamezniki ter gospodarskimi in drugimi
subjekti na drugi strani. Za politično teorijo predstavlja pravna država vzpostavitev delitve
in medsebojne uravnoteženosti posameznih vej državne oblasti. Tu se poskuša razrešiti
tudi vprašanje demokracije, pri čemer se izrazito izpostavlja načelo primata zakonodajne
veje oblasti nad upravno in sodno ter načelo zagotovitve mehanizmov političnega
pluralizma. Z ekonomskega vidika pa je pravna država organizacijska shema svobodnega
trga, ki deluje po sistemu konkurence subjektov, dobrin itd. V tem smislu je pravna država
nevtralni državni mehanizem, ki omogoča predvidljivost tržnega prometa ter zagotavlja
druge vrednote, ki so za takšen promet bistvenega pomena (npr.avtonomija strank, zasebna
lastnina, svoboda podjetništva itd.) (Cerar,1994: 434).
Profesor Stern (Šinkovec,1992:375) je opredelil pravno državo: »Pravna državnost pomeni
izvajanje državne oblasti na podlagi zakonov, skladnih z ustavo, z namenom, da
zagotavljajo svobodo, pravičnost in pravno varnost«. V zvezi s tem načelom se je največ
razpravljajo o pravnem redu, o ustavnosti in zakonitosti ter vezanosti izvršilne veje oblasti
in sodstva na zakon. Kasneje se je začelo poudarjati tudi načelo delitve oblasti in s tem
povezano neodvisnost sodstva ter zmanjševanje možnosti, da bi bila izvršni oblasti in
upravi dana možnost zakonodajne funkcije. V zvezi z zakoni se je poudarjala njihova
splošnost, abstraktnost, prepoved individualnih rešitev v zakonu, obenem pa se je tudi
varovalo načelo enakosti pred zakonom.
V pravni državi je močno v ospredju tudi interes za zagotavljanje svoboščin in pravic ter
vzpostavljanje ustreznega mehanizma nadzora.
15
Profesor Mayer (Šinkovec,1992: 375) omenja, da gre pri pravni državi v prvi vrsti za
pojmovanje države, v kateri je pravni red vsebinsko relativno določen in vgrajen
instrumentarij, ki zagotavlja spoštovanje predpisov. Natančno morajo biti določene pravice
in obveznosti posameznikov, kajti le to zagotavlja ločenost pravne države od policijske.
Pravna država mora biti ustavna, ustava mora vsebovati norme, ki urejajo sprejem
zakonov. Poleg tega mora biti zakonita država, to je država, ki ima norme, ki posamezniku
predpisujejo ravnanje in v primeru nespoštovanja le-teh, država lahko uveljavlja prisilo.
Definirani in določeni so tudi organi za izvajanje prisile, obenem pa mora država varovati
pravice in zato morajo biti določene tudi ustrezne institucije. Načelo pravne države se
odraža tudi v preizkušanju upravnih aktov glede skladnosti z ustavo in zakoni, vezanost
delovanja vseh državnih organov na zakone ter skladnost zakonov in drugih splošnih aktov
z ustavo. Na ta način se uveljavlja načelo legalitete.
Profesor Adamowich (Šinkovec,1992: 376) trdi, da je pravna država možna takrat, ko so
zagotovljeni: pravna varnost, demokratično sprejemanje zakonov, delitev oblasti, obstoj in
jamčenje temeljnih pravic in svoboščin in nadzorni organi za vzdrževanje pravnega reda.
Maunz (Cerar,1994: 434) navaja temeljne in nujne elemente pravne države:
a) delitev oblasti;
b) varovanje osebnih svoboščin;
c) načelo, da zakone sprejema parlament, ki ga izvoli ljudstvo skladno z
demokratičnimi načeli;
d) podrejenost izvršilne oblasti in sodstva zakonu – pri tem gre tudi za prednost
zakonov, za dejstvo, da je določena materija pridržana le zakonodajnemu urejanju,
da obe veji oblasti spoštujeta ustavo in pravo, da vse to preveva pravičnost h kateri
sodi tudi vprašanje načela primernosti zakona glede na njegov namen;
e) omejeno, predvidljivo in merljivo ravnanje države do državljanov. Podprincipi tega
načela so:
• pravna varnost
• načelo zaupanja v veljavnost in trajnost zakona
• prepoved retroaktivnega delovanja zakona ter podzakonskih predpisov
• načelo jasnosti zakonov
• prepoved uporabe ukrepov, ki presegajo namen zakona
16
• razvit sistem sodstva in njegova neodvisnost
• možnost sodnega nadzora upravnih odločb
• ustavna pritožba zoper sodne odločbe
• načeli nullum crimen sine lege, nulla poena sine lege5
Takšen pregled prvin pravne države bi bilo mogoče še dopolnjevati in notranje
diferencirati, vendar nam že ta pregled nazorno predstavlja glavne postavke obravnavanega
pojma.
Lahko bi dejali, da pojem pravna država opredeljuje državo v kateri je zagotovljena
formalna zakonitost in pravna enakost državljanov. Kot nasprotje pravni državi stoji
policijska država, kjer dejavnost organov ni določena z ustreznimi splošnimi akti.
Dandanes poznavanje in relativni konsenz o temeljni postavkah pravne države nista več
vprašljiva, pač pa je pri nas in tudi v drugih državah, kjer je pravna država že dlje časa
priznana in uveljavljena kategorija, mogoče zaznati nezadostno ozaveščenost glede
odločilnega pomena predpostavk pravne države.
Pravna država je kot pojmovna shema prilagojena le določenemu tipu družbe, zaradi česar
jo je mogoče ohranjati le, dokler se ta družba oziroma njeni podsistemi bistveno ne
spremenijo. Če je družbeno dogajanje usmerjeno v negativno smer, potem je ogrodje
pravne države koristna zavora, ki preprečuje ali vsaj upočasnjuje takšen razvoj. Če pa je
družbeno dogajanje pozitivno za individualni razvoj posameznika in skupnosti, je smiselno
načela in pravila pravne države kot takšna temu prilagoditi.
3.1. Negativni postulati pravne države
Že v uvodu velja omeniti, da je pojem pravne države prilagojen določenemu vrednostnemu
sistemu in načinu življenja. Številna okolja pojma pravna država ne poznajo ne v praksi
niti ne udejanjajo njegovih principov. To trditev lahko ponazorimo z navedbo nekaterih
5 Nullum crimen sine lege (núlum krímen síne lége). Ni kaznivega dejanja (zločina) brez zakona (tj. kaznivo je le to, kar zakon določa kot kaznivo dejanje) (Banič, 1990: 216).
17
negativnih načel pravne države, ki so prisotni v številnih svetovnih okoljih. Po D.Basti
(Basta v Cerar,1994: 435) pravna država ni in ne more biti država:
a) v kateri obstoji enostrankarski sistem;
b) ki temelji na enotnosti in ne na delitvi oblasti;
c) v kateri obstoji pravna negotovost;
d) ki udejanja revolucionarno zakonitost in diskrecionarnost;
e) v kateri prevladuje politična in duhovna netoleranca;
f) v kateri je pravo v službi tekoče politike;
g) v kateri se zakoni le redko ali pa nikoli ne sklicujejo na pravičnost;
h) ki gospodarsko delovanje postavlja pod svoje neuko tutorstvo;
i) v kateri vlada kakršnakoli oblika diktature;
j) v kateri se ne spoštujejo javne pravice posameznikov;
k) ki izključno uveljavlja »državni razlog«, oziroma tega razloga, tam kjer bi ga
morala sploh ne upošteva;
l) v kateri lahko upravna oblast deluje proti načelu ali mimo načela zakonitosti;
m) v kateri velja načelo, da je prepovedano vse, kar ni z zakonom dovoljeno;
n) v kateri lahko sleherna zadeva postane predmet pozitivnega prava, oziroma kjer
lahko vlada pravni nihilizem in se ignorira naravno pravo.
Če na soglašamo z navedenimi negativnimi vidiki pravne države, lahko ugotovimo, da
obstajajo v svetu številne države, v katerih ti vidiki prevladujejo. Če pa k tem državam
prištejemo še številne skupnosti, ki živijo na preprost, tradicionalen način, lahko
ugotovimo, da veliko število svetovnega prebivalstva dejansko ne živi v okvirih pravne
države.
18
4. TEORIJE PRAVNE DRŽAVE
Teorija pravne države predstavlja nekakšen zgodovinski, dinamičen in večplasten teorijski
sistem, ki se zaradi svoje mnogopojavnosti in socialno – funkcionalne obremenjenosti
mnogokrat ne more izpeljati kot enoten teorijski model oziroma univerzalna pravna šola. V
ta namen srečamo v teoriji pravne države konstruiranje nekaterih teoretskih paradigem, ki
idejo o vladavini zakonov jemljejo kot bistveno pravno-državno konstanto in jo izpeljujejo
iz osebnih socialno-vrednostnih okvirjev, ki vključujejo svojevrstno konceptualizacijo
strukturnih elementov pravne države (zakon, državna oblast, suverenost).
Nanašajoč se na konceptualizacijo teorije o pravni državi kot teorije o vladavini zakona,
lahko navedemo štiri teoretske paradigme: racionalno – individualistično, iracionalno –
konzervativno, mešano in kritično – marksistično paradigmo. Kriterij za
konceprtualizacijo sta predvsem teoretična reinterpretacija socialnih vrednosti ter uporaba
temeljnih pojmov teorije pravne države (zakon, državna oblast, suverenost)
(Šarčević,1990: 419).
4.1. Racionalno – individualistična paradigma
Racionalno – teoretični paradigmi pripada posebno mesto. Iz njenih filozofskih okvirov je
namreč izpeljan teoretski substrat, ki še danes determinira osnovne elemente za
razumevanje pravne države. Na racionalno – individualistično teorijo se sklicujejo vsi
pomembnejši tokovi pravno – državnega mišljenja, kar vodi v ponovno aktualizacijo. In to
celo v doktrinah, ki so zavračale liberalno – individualistične težnje.
Temeljne vrednote racionalno – individualistične teorije so svoboden, samostojen
posameznik, človeško dostojanstvo, pravna varnost in enakost pred zakonom, privatna
lastnina, pravica ugovora, svoboda veroizpovedi ter svobodno izražanje političnega
prepričanja. Dopolnjeni seznami temeljnih vrednot racionalno – individualistične teorije
so zajeti tudi v deklaracijah in ustavnih aktih liberalnega meščanstva, ki tvorijo ustavno
zgodovino Združenih držav Amerike, Francije in Nemčije od 17. do konca 19.stoletja
(deklaracije o pravicah človeka in državljana).
19
Temeljne kategorije (zakon, državna oblast, suverenost) imajo v okviru racionalno –
individualistične paradigme funkcijo obrambe temeljnih vrednot. V tem smislu je pravna
državnost zasnovana kot vladavina zakonskega prava, utemeljenega na zakonih, za katere
velja da so splošni (veljajo za vse na enak način), abstraktni (nanašajo se na nedoločeno
število primerov in oseb), neretroaktivni (ne veljajo za nazaj), iracionalni (kolektivni um
skupnosti, ki se uveljavlja preko izbranih predstavnikov). Državna oblast je oblast
abstinence, ki lahko svojo aktivnost razvija samo do meje, ki je na eni strani določena s
temeljnimi pravicami posameznika, na drugi strani pa s parlamentarnim zakonom. Državna
oblast je razdeljena tako, da zakonodajni veji oblasti pripada primat nad upravo in
sodstvom. Suverenost pripada ljudstvu, kar na nek način »humanizira« državno oblast in
predstavlja trden državno – organizacijski princip ter normativno vodilo. Ideal predstavlja
vzpostavljanje identitete med vladajočimi in vladanimi, med ljudstvom in državnim vrhom,
predvsem z mehanizmi predstavniške demokracije (Šarčević,1990: 420).
Teoretsko podlago racionalno – individualistične paradigme zasledimo predvsem v
naravnopravnih doktrinah. Iz te tradicije se temeljne kategorije pravne države povezujejo z
ustavo, parlamentarno republiko in predstavniško demokracijo6.
Racionalno – individualistična paradigma po svoji naravi ustreza določenim socialno –
ekonomskim ciljem: zaščititi posameznika in privatno lastnino pred samovoljo nosilcev
oblasti, ohranitev liberalne ekonomske ureditve in vzpostavljanju formalne enakosti in
enakopravnosti države in državljanov.
Ta paradigma vidi v pravni državi vseobsežen, racionalen politično – pravni sistem, kjer so
sfere svobode jasno določene in priznane. Racionalno – individualistično paradigmo je
mogoče zaslediti predvsem v zgodnje - liberalnih delih Humbolodta, Fichteja in Kanta in
liberalnih delih o teoriji pravne države, ki pripadajo Rottecku, Bähru in ostalim (Resman,
1995: 17)
6 Ustavnost se identificira s pravno državnostjo, le ta pa z demokracijo. Iz tega izhaja trdno prepričanje, da demokracija in pravna država nista nasprotni, temveč medsebojno pogojeni kategoriji.
20
4.2. Iracionalno - konzervativna paradigma
Iracionalno – konzervativna paradigma poudarja enake temeljne vrednote kot racionalno –
individualistična; svobodo, pravico in varnost. Od predhodne paradigme pa se razlikuje po
tem, da vrednote (svoboda, pravica, varnost) služijo interesom vladajočim. Zakonsko
jamstvo za svobodo, dostojanstvo, pravno varnost in lastništvo so torej temeljne vrednote
skupnosti, vendar samo v takem pomenu, kot jim ga narekuje Bog oz. božja volja. Ta
paradigma predstavlja oporo ureditvi, ki temelji na volji in zahtevah enega, za kritično
mišljenje nedostopnega, absoluta. Iracionalno – konzervativna paradigma se opira na
večno in nespremenljivo hierarhijo, na državo, ki je popolnoma ločena od posameznika in
je nad njim. Taka država dopušča svobodo, pravico ali varnost, vendar izključno kot
ponižno poslušnost večne volje državnega vrha. Odtod izvira avtoriteta državne oblasti,
stanovska pripadnost, vsemogočna božja volja ter združitev med subjekti »edinstvene
najvišje osebnosti« (Bog – kralj – oblast). Zakon je enak volji suverena, državna oblast in
suveren sta eno, večno, vseobsegajoče in neomejeno.
Iracionalno – konzervativna paradigma izhaja iz miselnih tokov učenja o državnem
mehanizmu in o moralnem kraljestvu, iz religioznega misticizma in pravnega
decizionizma. Kot pravna država je razumljena vsaka država, ki priznava splošno
pozitivno pravo, ob tem pa izvor in cilj zakonov ni pomemben (Resman, 1995: 18)
Ta paradigma vidi v pravni državi možnost antiracionalistične avtoritete, ki državljansko
svobodo podreja suverenemu delovanju individualne volje. Takšen model države najdemo
v številnih evropskih absolutističnih monarhijah, povsem kompetenten pa je tudi za
avtoritarne države, kot sta npr. fašistična ali boljševiška diktatura.
Iracionalno – konzervativna paradigma se najjasneje formulirana v teoriji države, ki je
nastala v okvirih evropskega konzervativizma. Povezovanje pravne državnosti in
monarhije je v svojih filozofskih delih najbolje opisal Friderich Julius Stahl
(Šarčević,1990: 420).
4.3. Mešana paradigma
Mešana paradigma želi povezati elemente racionalno – individualistične in iracionalno –
konzervativne paradigme in jih združiti v eno samo teorijo o pravni državnosti.
21
V vrednostni sistem mešane paradigme spadajo tiste vrednosti racionalno –
individualistične teorije pravne države, ki poudarjajo najvišje dobro posameznika, privatno
lastništvo in nasledstveno pravo, javnost, pravico in pravno varnost. Te vrednote pa
omejuje celost kolektiva, kateremu je posameznik podrejen. Kolektiv je poosebljen v
državnih ustanovah. Svoboda in ostale vrednote so tako podrejene splošnim skupnim ali
državnim ciljem (vrednote se priznavajo, vendar niso nedotakljive). Država je torej tista
vrednota, ki ima prednost pred posameznikom in pred družbo (Resman, 1995: 19).
Temeljne kategorije mešane paradigme želijo povezati vrednosti prej omenjenih
paradigem. Tako kategorija zakona nosi vrednost splošnosti, abstraktnosti in
neretroaktivnosti. Racionalnost je nepopolno razumljena, saj izhaja iz združevanja
individualne in državne volje, ki v individualni volji vidi končnega arbitra. Državna oblast
je enotna in ima svoje meje le v pozitivnem pravu. Suverenost je utelešena v državnem
poglavarju, ki pooseblja državno suverenost, kar lahko označimo kot fikcijo, kajti
suverenost ne izhaja iz ljudstva temveč iz državnega vrha.
Vse zgoraj navedeno izhaja iz teorije o suverenem državnem organizmu, v kombinaciji z
anti-individualizmom, kot centralni motiv pa se kaže prevlada zakonov nad upravo in
sodstvom.
Integralni elementi te paradigme so ustava in zakoni, sama demokracija pa se nanaša na
pravico izbora narodnega predstavništva, ki sodeluje pri ustvarjanju zakonov. Odgovornost
države, ki je v mešani paradigmi konstitutivni element pravne države, se omejuje predvsem
na nadziranje državne uprave oziroma ministrstev preko narodnega predstavništva. V
mešani teoriji so javnopravna pooblastila države ustavna kategorija, s katero se narodno
predstavništvo enači z državno upravo v tistih aspektih, ki pripadajo zakonodajni funkciji.
Teoretično podlago za omenjeno paradigmo lahko zasledimo v teoriji pravne države
Roberta von Mohla in Rudolfa Gneista.
4.4. Kritično – marksistična paradigma
Teoretska paradigma nezaupanja do kateregakoli modela pravne države, v kritično –
marksistični teoriji, izhaja iz filozofskega okvira marksizma. Njen prispevek k teoriji
pravne države ne moremo ocenjevati na osnovi razvijanja posebnega vrednostnega sistema
22
ali temeljnih kategorij pravne države, temveč na osnovi specifičnega metodološkega
odnosa do tega fenomena. Marksizem je tako kritika in dialektika, motiv, h kateremu se
vračajo teoretiki, pa je posameznik – odtujen, izkoriščan, razreden.
Teorija pristopa k pravni državi na dva načina: kritično nezaupljivo – vsi elementi pravne
državnosti in vrednostni sistem so orodje vladajočega razreda nad brezpravnim razredom
(buržoazija nad proletariatom) in spoštljivo – pravna država ščiti posameznika pred
svojevoljnostjo razredne oblasti – uvaja humanistični ethos ( Šarčevič,1990: 422).
V okviru paradigme je nujno razumevanje kategorije zakonov ali državne oblasti v sistemu
ekonomskih in proizvodnih odnosov. Ortodoksni marksizem zagovarja, da je zakon volja
vladajočega ekonomskega razreda, državna oblast je aparat vladajočega razreda,
suverenost pa je na strani ekonomsko – dominantnega razreda.
Spremljevalec kritično – marksistične paradigme je kritičen odnos do elementov pravne
države – metodološko se pravne forme ne morejo razumeti brez vpogleda v socialno –
ekonomski substrat. Popolno sliko pa lahko dobimo samo z dialektičnim razumevanjem
njihove socialne funkcije. To je prispevek k razumevanju pravne državnosti, ker omogoča
konceptualizacijo integralne teorije pravne države kot kompleksne socialne teorije
(Šarčević,1990: 422).
4.5. Povzetek: Univerzalna, materialno – formalna paradigma
V nemških znanstvenih krogih se teorija pravne države pojavlja kot nekakšen zgodovinski
produkt socialnega kompromisa med absolutistično monarhijo in liberalnim meščanstvom.
Njeno bistvo lahko razdelimo v štiri teoretične modele. Vsak model ustreza določenemu
idejnemu krogu, ki izhaja iz različnih političnih, ekonomskih ali kulturnih predpostavk.
Racionalno – individualistična paradigma je teorija razsvetljenega liberalizma in
ekonomske konkurence, iracionalno – konzervativna paradigma je teorija monarhične
reakcije in konzervativnih sil, ki se zavzemajo za fevdalno restavracijo, mešana paradigma
je teorija konstitucionalizma, ki ponazarja specifično nemški kompromis med monarhijo in
ekonomskim liberalizmom, katerega rešitev je pripeljala do konstitucionalne monarhije,
kritično – marksistična paradigma je teorija revolucionarnega proletariata, ki se oblikuje v
okolju razvitega kapitalizma (Šarčević,1990: 424).
23
Če vse zgoraj omenjene modele osvobodimo različnih gospodarskih interesov, odnosov v
državni oblasti ter političnih odnosov, lahko izluščimo dva pomembna elementa, kot
univerzalno vsebino vsake izmed paradigem: element vrednot(e) in element institucionalno
– formalne realizacije teh vrednot. To lahko združimo v teoretski substrat, s pomočjo
katerega oblikujemo koncept pravne države – kot dialektično enotnost vsebine in oblike.
Tako je teorija pravne države v materialnem smislu teorija socialnih vrednot, v formalnem
smislu pa je to teorija o načinu zaščite vrednot pred zlorabo, ki državno oblast
instrumentira v organ prava oziroma zakona. Povezava obeh elementov tako daje smiselni
rezultat – teorijo pravne države.
a) Materialni elementi teorije pravne države:
Materialne elemente lahko pojmujemo tudi kot vrednote, o katerih obstaja globalni
družbeni konsenz, kot o nečem najvišjem in nedotakljivem. Pravno - državni sistem
vrednot se začne z naravnopravnimi doktrinami in liberalnimi revolucijami, vendar dobi
smisel šele v okviru kontekstualnih tokov določenih teoretičnih modelov in glede na
socialne skupine, ki ga zastopajo (Šarčević,1990: 424).
V materialnem smislu je torej teorija pravne države konsenzualno – teoretična uporaba in
hierarhičnost socialnih vrednot.
Ključne kategorije so: svoboda, ki je svoboda za posameznika. Je pravno – negativna
(zakonito ukrepanje in prepoved poseganja v privatno sfero brez podlage v pozitivnem
zakonu), ekonomska (nedotakljivost lastnine, pravica izbire poklica ali dela), politična
(pravica do združevanja in artikuliranja političnega interesa). Varnost je element svobode,
ki je definirana kot »omejena državna oblast«. Odgovornost v pravno-političnem smislu,
kot odgovornost vlade (kolektivna) in odgovornost ministrov (individualna), ter v etičnem
smislu, kot filozofija, ki delovanje vsakega posameznika postavlja v funkcijo umnega
upravljavca. Enakost je formalna – zakon velja za vse, tako za oblast kot za državljane.
Pravica izhaja iz principa enakosti, v smislu enakega delovanja oblasti v enakih situacijah
(Šarčević,1990: 425).
b) Formalni elementi teorije pravne države:
Formalna stran teoretske paradigme vključuje funkcionalno zaščito materialnih vrednot v
okviru institucionalizacije in formalnega ukrepanja državne oblasti v globalni družbi.
24
Lahko bi tudi dejali, da se z državno oblastjo, ki je vezana na pozitivno (racionalno,
splošno, neretroaktivno) pravo, vrši zaščita in posredovanje določenih vrednot v »socialni
substrat« države. V ta namen je državna oblast institucionalizirana in temelji in principih
delitve oblasti, zakonodaji, zakonitosti uprave in sodstva, predstavniški demokraciji itd.
(Šarčević,1990: 425).
V formalnem smislu so trije pomembni aspekti pravne državnosti: strukturni, funkcionalni
in institucionalni. Strukturni aspekt vključuje soobstoj posameznika, družbe in državne
oblasti po merilih prava. Pravo je kolektivni um skupnosti v katerega so prenesene
temeljne vrednote globalne družbe. Institucionalni aspekt je le nadgradnja prejšnjega,
strukturnega, aspekta in predstavlja institucionalno delitev državne oblasti. Funkcionalni
aspekt pa predstavlja oviro samovolji in iracionalnosti državne oblasti (Šarčević,1990:
426).
Tako prečiščena teorija pravne države je v uporabi še dandanes. Materialno – formalna
teoretska paradigma je namreč konstrukcija, ki se uporablja za aktualne državne modele
kot so: »rule of law«, »separation des pouvoirs« ali »due process of law«.
4.5.1. Fenomenološki minimum pravne državnosti
Med materialnimi in formalnimi elementi pravne države obstaja latentna napetost, ki pa
predstavlja produktiven teoretski rezultat. Vztrajanje zgolj na materialnih ali formalnih
elementih predstavlja onemogočanje pravne države kot civilizacijske pridobitve.
V teoriji pravne države obstaja določen temeljni substrat, ki ni bil nikdar resneje ogrožen.
Nanaša se na idejo, da državna oblast vzpostavlja meje, ki temeljijo na pravu, na tak način,
da bo le – ta delovala v dobro posameznika in skupnosti.
Materialistično – formalna paradigma predstavlja nekaj ključnih elementov, ki oblikujejo
t.i. fenomenološki minimum pravne državnosti:
a) Vladavina zakona je vladavina kolektivnega uma neke skupnosti. Le – ta temelji na
fikciji narodne suverenosti, na prevladi parlamentarne zakonodaje in delitvi oblasti,
ki institucionalizacijo uprave in sodstva podreja z mehanizmom odgovornosti
racionalnemu zakonu.
25
b) Splošnost zakonov predstavlja racionalnost v smislu predvidljivosti delovanja in
pravnih posledic.
c) Socialne vrednote so rezultat družbenega konsenza. V evropskem kulturnem krogu
je le-ta predstavljen kot konsenz o nedotakljivosti človekovih pravic.
d) Vladavina zakona ne more imeti poljubne vsebine. Omejena je s človekovimi
pravicami. Osnovne svoboščine predstavljajo vrednostni moment, ki, v smislu
pravne državnosti, ne sme biti ogrožen s pozitivnim pravom. Širjenje teh pravic
predstavlja višjo civilizacijsko stopnjo v teoriji in praksi pravne države
(Šarčević,1990: 427).
Če povzamemo zgoraj omenjeno, lahko trdimo, da navedeni postulati predstavljajo
tudi sodobno vsebino klasične teorije pravne države, čeprav opazimo, da se naštete
trditve ne ujemajo v celoti z navedenimi paradigmami.
Vsebina racionalno – individualistične paradigme se v največji meri ujema z elementi
pravne države, iracionalno – konzervativna pa se, v nasprotju s prejšnjo, predstavlja kot
civilizacijsko nesprejemljiva. Marksistična paradigma predstavlja »sredstvo« celotnega
znanstvenega spoznanja tega fenomena. Mešana paradigma se opredeljuje za
zgodovinsko nujnost, ki predstavlja prilagodljivost pravne države trenutnim političnim
potrebam.
V tem primeru bi lahko dejali, da je univerzalna teoretska paradigma pravne države
združitev racionalno – individualistične in kritično – marksistične teoretske paradigme
v skupno, kompleksno teorijo pravne države, ki marksistično dialektiko in kritiko
jemlje kot kriterij znanstvene resnice.
26
5. VLADAVINA PRAVA – NAČELO PRAVNE DRŽAVE
Zavzemajoč osrednje mesto v anglo-ameriški teoriji o politiki, pravu in državi je pojem
vladavine prava postal večpomenski, »odprt« pojem, ki dovoljuje raznotere interpretacije.
Rdeča nit, ki teče skozi te različne interpretacije, ima vedno pozitivno vrednostno
konotacijo - vsaka teoretična (re)konstrukcija vladavine prava izhaja iz predpostavke, da je
govora o nečem dobrem, o vrednoti sami po sebi.
Vladavina prava, v najširšem smislu, se nanaša na omejevanje oblasti – legitimna je samo
tista oblast, ki je omejena z namenom svojega obstoja. Temu političnemu omejevanju, ki je
v bistvu kompromis med načelom svobode in načelom ohranjanja državne oblasti, je
liberalizem, v določenem družbeno-zgodovinskem obdobju, dal pravno obliko.
V ožjem pomenu se pojem vladavine prava enači s temeljno osebno in politično pravico in
svobodo, ki nastajajo kot politično - pravni odraz pomembnosti privatne lastnine in
svobodne konkurence (Basta,1984: 113).
V sodobnem kontekstu, vladavine prava ne moremo več izenačevati samo z vladavino
zakona, temveč jo lahko primerjamo s političnim idealom o svobodi, ki je pravno
utemeljen.
5.1. Vsebina načela vladavine prava
Nanašajoč se na teorijo Alberta Venna Diceya, ki je zasnovana na temeljih angleškega in
ameriškega konstitucionalizma, in njegovo delo Ustavno pravo (»The law of the
Constitution« iz leta 1885) bi lahko opredelili vsebino načel vladavine prava kot:
a) vladavina prava v ožjem smislu zanika obstoj arbitrarnega odločanja organov
oblasti. Posameznik ne more biti kaznovan, dokler mu ni pred pristojnim
sodiščem in v okviru rednega postopka dokazano kršenje zakona, ki ga pravo
pozna. Tako vladavina prava nasprotuje sistemu oblasti, ki omogoča javnim
uslužbencem široka arbitrarna oz. diskrecijska pooblastila.
b) vladavina prava vključuje načelo pravne enakosti. Posameznik ni nad zakonom
temveč so vsi ljudje, ne glede na položaj ali premoženjsko stanje, podrejeni
(istemu) zakonu ter pristojnim sodiščem.
27
c) vladavina prava predstavlja tudi pravno varnost. Glede tega dejstva je potrebno
poudariti, da se v primerjavi s kontinentalnim pravom, kjer pomeni pravna
varnost predvsem zahtevo po predvidljivosti pravnih aktov, načelo pravne
varnosti v angloameriškem pravu istoveti z negativno individualno svobodo –
svobodo pred vmešavanjem kogarkoli, tudi politične oblasti, v zasebno sfero
posameznika (»freedom from interference«) (Cerar,1994: 438).
Dandanes je možno koncepcijo vladavine prava izraziti na bolj diferencirane načine.
Med pomembnejša načela te doktrine prištevamo:
a) vsi zakoni morajo biti predvidljivi, javni in jasni; retroaktivno delovanje
zakonov ni dopustno;
b) vsi zakoni morajo biti relativno stabilni;
c) ustvarjanje partikularnih zakonov mora temeljiti oziroma biti usmerjeno z
javnimi, stabilnimi, jasnimi in splošnimi pravili;
d) zagotovljena mora biti neodvisnost sodstva;
e) upoštevati je treba načela naravne pravičnosti;
f) sodišča so pristojna za pravno presojo uporabe pravnih predpisov in načel, da bi
le tako zagotovila njihovo skladnost s splošnim načelom vladavine prava;
g) sodišča naj bodo dostopna pravnim subjektom;
h) diskrecijsko postopanje policije in drugih organov prisile in pregona naj bo v
skladu z zakoni;
5.2. Vladavina prava in pravna država
Že sam poskus analize odnosa med tema dvema terminoma, nam jasno pokaže, da se
pojma ne razlikujeta samo terminološko. Izhajati je potrebno namreč iz predpostavke, da
imata vladavina prava in pravna država poleg niza skupnih tudi številne različne elemente
in da je sčasoma prihajalo do izrazitejšega oddaljevanja teh dveh pojmov.
Vladavina prava in pravna država imata skupno družbeno – ekonomsko in politično,
oziroma teoretično izhodišče – meščanstvo in liberalizem. V tem okviru oba termina
predstavljata pravno obliko liberalne države kot tipa države.
28
V kontekstu pravne oblike liberalne države, obe načeli poudarjata nedotakljivost avtoritete
prava in zakona. S tem uresničujeta načelo pravne varnosti, ki je že od samih začetkov
predstavljala pomemben element za meščansko ekonomijo – omogočala je namreč
predvidljivost, temeljni pogoj za socialno pravičnost. V tem primeru je imela država jasno
nalogo – ustvariti tak pravni red, ki bo zagotavljal izpolnjevanje dogovorov. To pomeni, da
morajo biti državni posegi v svobodo in lastnino jasni, brez možnosti retroaktivnega
delovanja. V svobodo in lastnino se lahko posega le z zakonom, ker je samo tak poseg
jasen, predvidljiv. Lahko bi dejali, da iz tega sledi, da imata obe načeli skupno ideološko
funkcijo (Basta,1984:114).
Vladavina prava in pravna država v prvi vrsti poudarjata načelo pravne enakosti – enakosti,
ki je v domeni prava, ki pa jo ne spremlja vedno tudi stvarna enakost - enakost v okviru
družbene stvarnosti. Zaradi tega načelo pravne enakosti temelji na načelu svobode, ki je
obenem tudi predpogoj njenega obstoja.
V anglo-sakonskem svetu je razvoj koncepcije vladavine prava (»rule of law«) izhajal iz
drugačnih temeljev in je bil tudi časovno daljši. Angleški pojem vladavine prava predvsem
ne upošteva države kot bistvenega soopredelilnega elementa, kar je značilno za nemški
pojem »Rechtstaat«. Zgodovinsko gledano je bila doktrina o vladavini prava v Angliji
prisotna že pred več stoletji, še posebej v kontekstu ideje naravnega prava in ideje o
omejevanju oblasti. Prvi pomembnejši izraz teh idej lahko v Angliji zasledimo že v
Bractonovem delu iz 13.stoletja, v katerem je zapisano, da kralj ne more biti podložen
nobenemu človeku, da pa se mora podrejati bogu in pravu, pri čemer ga pravo konstituira
kot kralja. V nadaljnjem razvoju se je angleško pravo izenačilo z občim pravom (»common
law«) in se tako tudi sekulariziralo (Cerar,1994: 438).
Prvotno razumevanje pravne države je bilo bližje vladavini prava, kot je danes. V obdobju
teoretičnega snovanja pravne države, je bilo v Angliji že razvito in uveljavljeno učenje o
vladavini prava. Nemški avtorji pa so se v večini naslanjali na Kantov kategorični
imperativ, ki poudarja, da deluj tako, da boš vodilo svojega ravnanja lahko povzdignil v
univerzalni naravni zakon, ko je bilo govora o temeljnih predpostavkah pravne države. Ta
poudarek je bil predstavljen, kot na nivo splošnega etičnega načela privedena osnovna
ideja vladavine prava, po kateri lahko samo splošna in abstraktna pravila omejujejo
svobodo posameznika (Basta,1984: 115).
29
Snovalci teorije pravne države so bili seznanjeni z anglo-ameriškim konstitucionalizmom
in so se nanj tudi opirali, ko so razvijali pojem pravne države. V tridesetih letih 19.stoletja
je prevladoval materialni pojem pravne države, ki je poudarjal predvsem vsebino in cilje
pravne ureditve. Lahko bi dejali, da sta bili načeli vladavine prava in pravne države v
tistem času sorodni. Kasnejša evolucija pojma pravna država se je razvijala hitreje in bolj v
smeri pozitivističnega razmišljanja kot, do takrat tako soroden pojem, vladavina prava.
Kasneje, predvsem v teoriji F.J.Stahla, je prevladal formalni pojem pravne države, ki je
poudarjal način realizacije ciljev in vsebine države.
Na podlagi zgoraj omenjenih dejstev, bi lahko sklepali, da angleška »vladavina prava«
(rule of law) in nemška »pravna država« (Rechtstaat) nimata skupnih imenovalcev.
Rechtstaat tako pomeni pravno obliko, preko katere vsaka država, ne glede na politično
ureditev, izvršuje svojo voljo in ima za posledico načelo, da nista pomembna ne izvor ne
cilj zakona, ker vsaka država pridobi značaj pravne države preko oblike splošnega zakona.
Medtem, ko pravna država pod izrazitim vplivom pravnega pozitivizma pristaja na skrajno
formalizirani splošnosti zakona, načelo vladavine prava temelji na zahtevi, da pravica v
skladu s pravom deluje ali kot dejavnik odločitve ali pa kot dejavnik nadzora (Basta,1984:
116).
Razlike med pravno državo in vladavino prava je mogoče pojasniti tudi s pomočjo izhodišč
teorij - pravna država izhaja iz obstoja naravne vezi med državo in pravom, vladavina
prava pa ne.
Klub omenjenim in številnim drugim specifičnim razlikam med angleškim pojmom
vladavina prava in nemškim pojmom pravna država je mogoče oba koncepta na abstraktni
ravni združiti v enoten pojem – pravna država v širšem smislu. Omeniti je potrebno, da
med obema konceptoma, kot se dandanes uveljavljata v demokratičnih sistemih, ni
bistvenih razlik. Na drugi strani pa je potrebno vzpostaviti doktrino, ki bo lahko združevala
pozitivne vidike pravnosti, ki sicer temeljijo na različnih družbeno – zgodovinskih
temeljih.
30
Kot dodatno pojasnilo k konceptu pravne države, pa velja omeniti še delitev na tri pravne
oblike države. S tega zornega kota lahko govorimo, poleg pravne države, še o državi z
zakoni in zakonski državi:
a) država z zakoni7 - pravo in v njegovem okviru tudi zakoni obstajajo, vendar ti ne
obvezujejo suverena, čigar volja je povzdignjena nad pravo. Zakoni pomenijo
korektiv načela smotrnosti.
b) zakonska država – razvila se je v 18. in 19.stoletju in je prisotna še danes. Tu se
uveljavlja načelo splošne enakosti pred zakonom, predstavniško telo (parlament)
ima ustavni položaj in delovanje uprave postane vezano na zakon. Zakonska država
pomeni odpravo policijske države absolutističnega tipa8.
c) pravna država – razvije se konec 19.stoletja na pozitivnih temeljih, ki so bili
vzpostavljeni v zakonski državi in jih nato dograjuje z novimi elementi
(npr.neodvisnost sodstva) (Cerar,1994: 439).
7 Dejansko govorimo o državah v času meščanskih revolucij. 8 Policijska država zaznamuje obdobje fevdalne države, v kateri je uprava oz.policija ukrepala v posamičnih primerih glede na svoje pojmovanje državne koristi ali državnega interesa, pri čemer ni bila vezana na vnaprej postavljene splošne norme, temveč kvečjemu na osebna naročila vladarjev. V takšni državi ni bila zagotovljena pravna varnost državljanov. Policijsko državo lahko označimo tudi kot pravno državo na negativen način. Značilnosti policijske države so, v drugačnem kontekstu, prisotne tudi v sodobnih avtokratičnih oz.totalitarnih sistemih (Cerar,1994:439).
31
5.2.1. Konstitucionalizem9 in vladavina prava
Vladavina prava predstavlja pojmovno ogrodje anglo – saksonskega konstitucionalizma. V
najbolj splošnem pomenu, kot načelo in teorija o omejeni in kontrolirani politični oblasti,
lahko pojem vladavine prava enačimo s pojmom konstitucionalizem. V ožjem pomenu pa
je konstitucionalizem, kot teorija in institucije omejevanja in nadzora politične oblasti s
pomočjo prava, načelo vladavine prava gledano iz zornega kota politično – institucionalnih
predpostavk njegove uporabe.
Vladavina prava odpira nekatera bistvena vprašanja o konstitucionalizmu. Vladavina prava
ne izhaja iz obstoja suverene politične oblasti kot samo po sebi umevnega dejstva.
Vladavina prava postavlja vprašanje o suvereni oblasti, o bistvu njene legitimnosti in kot
odgovor ponuja zahtevo za postavljanje meja ter nadzora suverena.
Vladavina prava je eminentno liberalistična doktrina, ki daje pravno formo političnim
odnosom ali pa preko takšne pravne oblike postavlja pod vprašaj politično strukturiranje
državne ureditve – obstoj človekovih pravic in svoboščin, institucionalizcija oblasti ter
organiziranje oblasti kot institucionalno in pravno obliko omejevanja in nadzora.
V tem kontekstu postaneta zakon in pravo merilo človekove svobode. Področje svobode je
opredeljeno kot neodtujljiva oblika bivanja posameznika in kot področje kjer ni prisile. Le-
to lahko ustvari pravno vrednoto, ki je v svoji končni obliki bistvo ideje vladavine prava –
to je minimum svobode, razumljen kot svoboda od in svoboda za, kot enakost in varnost.
Takšna svoboda lahko postane tudi edino merilo za kritiko prava (Basta,1984: 117).
9 Konstitucionalizem ( iz lat. constitutio »uredba, ustava«) je politično - nazorska pozicija oziroma gibanje, ki se je izoblikovalo pretežno v 18. in prvi polovici 19.stoletja, čeprav segajo njegove družbeno – zgodovinske korenine vse tja do Aristotelove Politike, ki vsebuje idejo o vladavini zakona, katerega avtoriteta izvira iz božanskega počela in iz uma. Sledeči pomembni koraki na poti uveljavljanja konstitucionalzmo so fevdalna ustavno – politična misel in praksa, predvsem pa pravna obveza monarha, da upošteva privatne pravice podanikov. Prvi temelj modernega konstitucionalizma je Magna charta libertatum iz leta 1215. Sledijo še boj za konstitucionalizem v Angliji v 17. in 18.stoletju, ki ga je spremljajo teoretično razglabljanje o suverenosti parlamenta in o problematiki temeljnega zakona oz.o sistemu organizacije oblasti. Predvsem delo J.Locka, Dve razpravi o vladi, iz leta 1690, naravnopravno utemeljuje konstitucionalizem. Francoska razsvetljenska pravno – politična refleksija je v osebi Montesquieuja opredelila politično svobodo kot pravno svobodo. Filozof je koncipiral dosledno ločitev zakonodajne, izvršne in sodne oblasti, ki se medsebojno omejujejo in nadzorujejo ter tako zagotavljajo državljanom svobodo. V okviru francoske revolucije je prevladal trend populizma in z njim tendence antikonstitucionalizma, medtem ko je ameriška revolucija, z J.Stuart Millom na čelu, institucionalno in teoretično utemeljila konstitucionalizem 19.stoletja. Dvajseto stoletje je zaznamovalo konstitucionalizem kot demokracijo, ki promovira človekove pravice v razmerah snovanja pravne države (Leksikon Cankarjeve založbe, 1979, 166). Pri konstitucionalizmu gre predvsem za idejo, teorijo in ideologijo s pravom omejene in nadzorovane politične oblasti. V precejšnji meri se pojem konstitucionalizem ujema z vsebino izrazov vladavina prava in pravna država. V družbi naj bi vladalo pravo; v njej naj bi bile na ustrezen institucionaliziran način zagotovljene vse temeljne človekove pravice in svoboščine, ki predstavljajo najvišje družbenopolitične vrednote.
32
6. ELEMENTI PRAVNE DRŽAVE V SLOVENIJI
Ko govorimo ali pišemo o pravni državi, je vsekakor najpomembnejša naloga to kategorijo
pravilno opredeliti. Predhoden teoretski uvod je bil potreben zato, da omogoči jasnejši
vpogled v težavnost in zapletenost te naloge. V nadaljevanju bom podrobneje opisala
temeljne elemente – načela, ki sestavljajo pravno državo in k nekaterim uvrstila tudi
primere iz vsakdanje prakse. Le-ta možnost je tista, ki lahko mnogo prispeva k
razumevanju tega pojma. Vendar tega poskusa ni mogoče razumeti tudi kot poskus
univerzalne opredelitve. Ta svojevrsten poskus ne more uspeti zaradi različnih ideoloških,
teoretičnih in praktičnih pristopov, pa tudi zaradi značilnosti odločilnih poudarkov v
različnih načelih oziroma strukturnih elementih pravne države.
Elemente pravne države bi lahko razdelili v dve poglavitni skupini – ožje in širše pravne
elemente. Ožji pravni elementi pojma pravna država vsebujejo odločilni poudarek na
pravu, in to ne le v nemški, temveč tudi v anglo-saksonski in ameriški teoriji. Predvsem
zaradi tega, so nekateri ožji pravi elementi splošno priznani in tudi večinsko sprejeti. Po
drugi strani pa je taka metoda zlahka izpostavljena kritiki pravnega funkcionalizma ali
pravnega pozitivizma. Nevarnosti pozitivizma se lahko izognemo tako, da poleg formalnih
elementov pravne države omenimo tudi elemente, ki so deloma pravni oziroma so
zunajpravni – vsebinski (materialni) elementi in institucionalni elementi. Med ožja pravna
načela lahko uvrstimo načela, ki označujejo sodobno pravo, to so njegova splošnost,
abstraktnost in prepoved retroaktivne veljavnosti prava (Gaspari,1991: 1320). Temeljna
značilnost elementov te skupine je, da skušajo z določenimi karakteristikami prava omejiti
državo in jo podrediti pravu. Gre za posebno vrsto državnosti, ki je omejena na okvir
pravne državnosti v polnem pomenu besede. Zato tukaj lahko govorimo tudi o vladavini
zakona.
V drugo skupino elementov spadajo tisti, ki so vsaj deloma pravni – racionalnost prava,
neodvisnost sodstva, sodni nadzor nad pravilnostjo delovanja državnih organov,
spoštovanje splošno priznanih človekovih pravic in svoboščin ter načelo delitve oblasti.
33
6.1. Splošnost prava
Splošnost prava označuje njegovo nanašanje na najširši možni krog nedoločenih adresatov,
ki se pojavijo v abstraktno predvidenem tipičnem razmerju, ki ga pravo ureja.
Splošnost prava mora izpolnjevati dve pomembni zahtevi – enakost vseh, na katere se
pravo nanaša (posameznik, država, državni organi) in hkrati predvidljivost individualnega
in državnega delovanja in pravnih posledic. To je še posebej pomembno za liberalno tržno
gospodarstvo. Splošnost prava, kot mehanizem v rokah pravne države, povzroča
kalkulabilnost socialnega in ekonomskega »prometa« v tistem smislu, ki se nanaša na
socialno – ekonomsko preračunljivost delovanja. V tem segmentu se pojavi možnost »čiste
pravne države« oz. države z značilnostmi laissez faire10 gospodarskega mehanizma.
Splošnost zakona torej pretežno ustreza ideji klasičnega ekonomskega liberalizma
(Resman,1995: 35).
6.1.1. Konkurenčnost slovenskega trga
Ameriška telekomunikacijska družba Western Wireless International (WWI) in njena
slovenska hčerinska družba, ki deluje pod blagovno znamko Vega, sta 25.oktobra 2004
vložili odškodninski zahtevek zoper Republiko Slovenijo zaradi neučinkovitega
udejanjanja konkurence na slovenskem trgu mobilnih komunikacij. WWI je zato zahteval
povračilo škode v višini 42 milijard tolarjev in takojšen nadzor trga, da se vzpostavi in
zagotovi neokrnjena konkurenca. Za zaplet na področju telekomunikacij na slovenskem
trgu in rešitev, ki bo sledila, se zanima tudi Evropska komisija, saj ji omenjeni primer
predstavlja precedenčni primer (http://www.dnevnik.si/clanekb).
Omenjeni primer, ki pa žal ni osamljen11, priča o stanju na področju zagotavljanja
konkurenčnih razmer v Sloveniji. Država je z namenom, da bi lahko zagotovila vsakemu
vstopniku na slovenski trg poslovanje po pogojih, kot jih predpisuje zakonodaja, ustanovila
neodvisen in samostojen Urad RS za varstvo konkurence. Urad, ki je bil ustanovljen na
podlagi Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK), izvaja nadzor nad
uporabo določb ZPOmK, spremlja in analizira razmere na trgu, vodi postopke in izdaja
10 Laissez faire (fr.«pustite naj dela vsak kar hoče«) – geslo gospodarskega liberalizma, ki zagovarja svobodno konkurenco in nevmešavanje države v gospodarski razvoj. 11 Belgijski pivovarski gigant Interbrew je tožil Republiko Slovenijo, ker naj bi paradržavna odškodninska družba delnice Pivovarne Union prodala slovenski pivovarni Laško in s tem namerno ustvarjala monopol enega samega ponudnika. Poleg tega pa se pogosto omenja tudi kritično stanje na trgu telekomunikacij, energetike, medijev ter zbornične dejavnosti (notarska, lekarniška in inženirska zbornica).
34
odločbe v skladu z zakonom, daje mnenje Državnemu zboru in vladi o splošnih vprašanjih
iz svoje pristojnosti ter, v skladu z Uredbo Sveta o izvajanju pravil konkurence iz Pogodbe
o ustanovitvi Evropske skupnosti, vodi postopke o kršitvah. Urad po uradni dolžnosti ali na
zahtevo stranke presoje domnevne omejevalne sporazume ter domnevne zlorabe
prevladujočega položaja. Na podlagi priglasitve opravlja presojo skladnosti koncentracij s
pravili konkurence in jih po opravljenem postopku odobri, prepove ali odobri s pogoji (glej
grafikon 6.1 in 6.2).
Grafikon 6.1: Pregled aktivnosti Urada RS za varstvo konkurence – izdane odločbe
Vir: Urad RS za varstvo konkurence (http://www.gov.si/uvk)
Grafikon 6.2: Pregled aktivnosti Urada RS za varstvo konkurence – novi odprti primeri
0
10
20
30
40
50
60
70
2000 2001 2002 2003 2004leto
novi
odp
rti p
rim
eri omejevalni sporazumi
zloraba prevladujočegapoložaja
koncentracije
antidumping postopek
Vir: Urad RS za varstvo konkurence (http://www.gov.si/uvk)
Vendar pa se Urad za varstvo konkurence, ki ima primarno vlogo na področju varstva
konkurence ter status prekrškovnega organa na prvi stopnji, pri opravljanju dejavnosti
0
10
20
30
40
50
60
70
2000 2001 2002 2003 2004
leto
izda
ne o
dloč
be
omejevalni sporazumi
zloraba prevladujočegapoložajakoncentracije
antidumping postopek
izdane odločbe
35
srečuje s težavami. Po mnenju Andreja Plahutnika, direktorja urada, predstavljajo primarni
problem kadrovski deficit ter finančne omejitve. S stališča delovanja in pristojnosti urada,
pa predstavljajo ovire predvsem nezadostne sankcije, ki jih urad lahko v okviru odločb
izdaja, nejasna konkurenčna in z njo povezana zakonodaja, neodzivnost strank v postopku
ter poskusi neposrednega vplivanja na odločitve urada. Tudi neučinkovitost sodišč, ki
edina lahko odločajo o korektnosti odločb urada in izdajajo strankam pravnomočne
odločbe, predstavlja problem pri zagotavljanju konkurenčnega trga. Poleg tega pa bi
morala pristojna sodišča zadeve presojati tudi z vsebinskega in ne samo postopkovnega
stališča (Petrič, 2005: 16-19).
Slovenija kot pravna država naj bi zagotavljala politiko konkurence oz. vsaj enake možnost
za vse subjekte, ki vstopajo v določeno razmerje, ob tem pa ustvarila tudi ustrezne
mehanizme, ki bi preprečevali »politikanstvo« prikrito s splošnim interesom ter
neupoštevanje temeljnih postavk pravne države. Tudi Ustava Republike Slovenije v
74.členu poudarja svobodo podjetniškega ravnanja in opredeljuje tržno naravnan
gospodarski sistem.
6.2. Abstraktnost prava
Drugo pomembnejše načelo, abstraktnost prava, temelji na neosebnosti in v prihodnost
usmerjenemu urejanju zamišljenih tipičnih razmerij. S prepovedjo individualnih rešitev v
zakonu se varuje predvsem načelo enakosti pred zakonom. Abstraktnost prava ima isto
funkcijo kot splošnost prava (Gaspari,1991: 1320).
6.3. Prepoved retroaktivne veljavnosti prava
Že profesor Maunz (Šinkovec,1992: 381) navaja, da mora ustava zagotavljati omejitve pri
retroaktivni veljavi zakonov. Uveljavljanje pravne varnosti in zaupanje v zakon vodi k
sklepu, da zakoni, ki ne dajejo podlage za odločitve državljanov in njihove dispozicije, ne
dajejo zaupanja, kar še posebej velja glede retroaktivne veljave. Zato je retroaktivnost
mogoča le ko ne obremenjuje državljanov (oseb). Tu ne gre le za zakone, ki nalagajo
dejstva, gre za vse primere, ki opredeljujejo določen položaj državljana, zlasti pa
poslabšujejo. To niti ni mogoče, če bi s tem prišle določene skupine oseb v ugodnejši
položaj.
36
V okvir te problematike lahko uvrstimo tudi načelo pravnomočnosti sodnih odločb. Vse tri
skupine oblasti medsebojno priznavajo akte, kar izhaja iz samega načela o delitvi oblasti.
V vsakem sodnem sporu mora nastopiti faza, ki neki položaj za udeležence dokončno
razreši. V zvezi s tem se poudarja, da zakonodaja ne more poseči v že pravnomočne sodbe.
Gre za načelo delitve oblasti pa tudi za prepoved retroaktivne veljave zakona
(Šinkovec,1992: 381).
Prepoved retroaktivne veljavnosti prava je razumljiva, če funkcijo splošnosti in
abstraktnosti prava razumemo v smislu predvidljivosti in pravne varnosti in če pravo
razumemo kot omejitveni dejavnik države. Z možnostjo sprejemanja pravnih norm in
predpisov, ki učinkujejo za nazaj, je pravna varnost varljiva, državni posegi pa dobijo
iracionalen predznak. Predvsem lastninsko – profitna gospodarska ureditev je s tako
možnostjo izrazito prizadeta, funkciji splošnosti in abstraktnosti prava pa sta ob morebitni
retroaktivni uporabi prava lahko izničeni.
6.3.1. Odlok Vlade o znižanju obrestnih mer zamudnih obresti
Po drugi svetovni vojni in sploh v kriznih obdobjih so se pojavljali zakoni z retroaktivno
veljavo. Kmalu pa so postali ustavno – pravno sporni z vidika načela pravne države in tudi
temeljnih ustavnih pravic, zlasti glede na načelo o svobodi subjektov (Šinkovec, 1996: 41).
Ustava Republike Slovenije v svojem 155.členu prepoveduje povratno veljavo pravnih
aktov, razen če je z zakonom določeno, da imajo posamezne njegove določbe učinek za
nazaj in če to zahteva javna korist, ter če se s tem ne posega v že pridobljene pravice.
Ustava dopušča eno izjemo od prepovedi retroaktivnosti, če so izpolnjeni naslednji pogoji
(Kaučič v Kahne, 2003: 16):
• retroaktivnost lahko določi samo zakon;
• tak učinek imajo lahko le posamezne določbe zakona;
• retroaktivnost mora zahtevati javna korist;
• s tem pa se ne sme posegati v že pridobljene pravice.
37
Posebna ureditev retroaktivne veljave zakonov pa velja na področju kazenske zakonodaje.
Ustava RS v svojem 28.členu uzakonjuje dvoje pravil, ki jih imajo vse demokratične
ustave:
• nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo in
ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno;
• v kazenskem postopku se uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja,
ne glede na to, če postopek poteka pozneje, kot pa je bilo kaznivo dejanje izvršeno.
V tem primeru se uporablja poznejši zakon samo v primeru, če je za storilca
kaznivega dejanje milejši.
V kazenskem pravilu je absolutno prepovedana retroaktivna veljavnost zakona, kar je s
stališča pravne varnosti občanov še bolj pomembno kot na drugih področjih (Kristan,1992:
233).
Odlok, s katerim je Vlada RS, pred nekaj leti, za nazaj določila nižje obrestne mere
zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine, čeprav za čas, ko
je bila o obrestni meri še pristojna odločati, in čeprav enako, kot to za kasneje določa
Zakon o obrestni meri, veljaven v času izida izpodbijanja odloka, ni bil v skladu z določbo
1.odstavka 155.člena Ustave RS. Naknadna odprava posledic takega odloka bi škodovala
zaupanju v pravo, bistvenemu za uveljavljanje ustavnega načela pravne države, ki ga
omenja 2.člen Ustave RS (Šinkovec,1996: 99).
Kljub temu, da je sama ustavna določba o prepovedi povratne veljave pravnih aktov zelo
jasna, nam praksa kaže, da je presoja retroaktivnosti, posebej institutov javne koristi in
pridobljenih pravic, dokaj zapletena in se ob njej mnogokrat porajajo različna mnenja.
Vsej teoriji navkljub pa ima ob presoji zadnjo besedo prav Ustavno sodišče Republike
Slovenije, ki kot samostojen in neodvisen državni organ odloča o skladnosti zakonov in
drugih predpisov z ustavo. Ob prebiranju odločb pa ni težko ugotoviti, da je prav
retroaktivnost pogosto predmet ustavne presoje. Da pa je presoja tudi kontroverzna pričajo
številna ločena mnenja sodnikov, ki so jih podali k odločbam.
Klub mnogim pobudam za presojo ustavnost pravnih aktov z vidika povratne veljave, ni
bilo izdanih veliko odločb, ki bi te akte razveljavile ali celo odpravile. Javna korist je trdna
varovalka za tovrstne posege. Tako povratna veljava pri nas ostaja zakonodajna možnost,
38
čeprav teorija ugotavlja, da negativno vpliva na zaupanje državljanov v pravni red in
spodkopava stabilnost pravnega sistema (Kahne, 2003: 57).
Glede na nujnost tega instituta, pa lahko opozorimo tudi na skrajno previdnost in na kar
najbolj tehtno argumentacijo tovrstnih odločitev.
6.4. Racionalnost prava
Že Max Weber je v svojem sociološko – teoretičnem razmišljanju o pravu ugotavljal, da je
pravo lahko racionalno v zelo različnih pomenih, pač v odvisnosti od razvoja pravnega
mišljenja v posameznih družbah. Racionalnost v pravu se najprej pokaže v obliki
posploševanja oziroma generaliziranja, kar pomeni, da se dejstva, na katerih temeljijo
pravne odločitve v konkretnih primerih, reducirajo na eno ali več relevantnih načel, ki se
nato izrazijo v splošnih pravnih normah (Weber v Cerar,1998: 12).
Racionalnost prava, lahko bi dejali tudi kakovostna značilnost prava, ne pomeni samo
oviranja iracionalne nepredvidljivosti državnega delovanja. Racionalnost prava zahteva, da
se pravo opira na spoznanje znanosti in na predpostavke, ki omogočajo posplošljivosti in
abstraktnost prava v smeri zagotavljanja njegove učinkovitosti. Med predpostavke spadajo:
a) odnos, ki je primeren za posplošitev ter družbeno utemeljen z interesom, primernim
za posplošitev;
b) mehanizem posplošitve, ki temelji na večinskem priznanju zainteresiranih;
c) nadzor nad posplošljivostjo, ki velja tudi za nadzorovanje nadzornikov;
d) negativne posledice neizpolnjevanja običajno zadevajo samo majhno število
zavezancev;
e) negativne posledice morajo pomembno prizadeti interese kršilcev obveznosti.
Tako pojmovanje prava deloma potrjuje, da velja samo tista pravna ureditev, ki uspe
izvajati pravo in tako dokazuje, da je poklicana določati pravo (Gaspari,1991: 1321).
6.4.1. Sodni zaostanki
Ustava Republike Slovenije v 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih
pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča
neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Taka določba je vsebovana
tudi v 6.členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, po katerem ima vsakdo pravico,
39
da o njegovih pravicah in obveznosti ali obtožbah zoper njega pravično, javno ter v
razumnem roku odloča z zakonom ustanovljeno sodišče (Novak, 2003: 13).
Iz navedenega izhaja, da ima pravica do sodnega varstva v razumnem roku v Republiki
Sloveniji naravo temeljne človekove pravice in predstavlja ustavno kategorijo. Po svoji
naravi je bistveno merilo stopnje izpolnjevanja ustavne zaveze o Sloveniji kot pravni
državi.
Pomen zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku in v tem okviru odpravljanje
sodnih zaostankov izhaja tudi iz dejstva, da je bila ocena učinkovitosti sodnega varstva
eden izmed pomembnejših predpogojev za priključitev Slovenije Evropski uniji.
V zadnjih letih je bilo nemalokrat slišati kritike na račun sodstva, zlasti glede njegove
(ne)učinkovitosti. Da so kritike upravičene, potrjujejo tudi različni statistični podatki.
Kljub nekaterim premikom na področju sodnega varstva, ki so bili storjeni v zadnjih letih,
je opaziti, da naša država še vedno ne zagotavlja teh pravic v razumnem roku.
Do velikega števila sodnih zaostankov v Sloveniji je prišlo v letih 1994 in 1995 zaradi
reorganizacije sodstva. Pred sodno reformo in po njej je bila, zaradi spremljajočih posledic,
storilnost precej nizka.
Grafikon 6.3.: Statistični pregled dela sodišč (1998 – 2003)
460000
480000
500000
520000
540000
560000
580000
600000
620000
1998 1999 2000 2001 2002 2003
leto
štev
ilo z
adev
nove zadeverešene zadevenerešene zadeve
Vir: Sodna statistika 2003 (http://www.sigov.si/mp)
Iz grafikona je razvidno, da je bil na sodiščih največji pripad zadev leta 1998, v letih 1999
in 2000 se je število novih zadev zmanjšalo, v letih 2001 in 2002 pa se število novih zadev
40
spet povečuje. Največje število rešenih zadev je bilo v letih 1999, 2000 in 2001, v letu
2002 pa beležimo ponoven upad. Največ nerešenih zadev je bilo v letu 1998, do leta 2001
se je število nerešenih zadev manjšalo, leta 2002 pa je bilo v ponovnem porastu. V letu
2003 smo ponovno priča porastu novih, rešenih in nerešenih zadev.
Na podlagi analize statističnih podatkov iz Sodne statistike ter po sprejetju Zakona o
sodniški službi (ZSS), so sodišča uvedla več novosti, med katerimi izstopata dva projekta –
projekt HERKULES, ukrep namenjen odpravi zaostankov po modelu začasne dodelitve
sodnikov ter projekt TWINNING, ki se usmerja predvsem na organizacijo sodišč in
sodniške službe. Poleg tega je novela zakona izpostavila tudi institut letečega sodnika ter
ukrep, ki ga je predlagala praksa iz držav EU – mediacijo ali posredovanje nevtralne tretje
osebe. Za reševanje zaostankov pa je bila predlagana tudi natančnejša razdelanost meril za
ocenjevanje sodniške službe, institut službenega nadzora ter disciplinski postopek. V tem
času je stekel tudi postopek informatizacije sodišč (Sodni zaostanki v Republiki Sloveniji,
2002).
Kljub številnim ukrepom pa se slovensko sodstvo še vedno ne uspe izvleči iz »rdečin
številk«. Eden od razlogov je zagotovo ta, da na novo prejme več primerov, kot jih uspe
rešiti. Dodatne težave predstavljajo tudi zastoji pri izvršbah, ki jih je iz leta v leto več. To
pa nista edina razloga za zastoje. Svoj delež odgovornosti nosijo tudi stranke in neustrezna
mreža izvršiteljev ter nenazadnje tudi zakonodaja.
Strokovnjaki pa del bremena pripisujejo tudi strukturalnemu problemu evropskega
kontinentalnega civilnega sodstva, za katerega je značilno, da ne pozna koncepta »sojenja«
(trial) in v povezavi s tem tudi ne obstoja porote, kakršen je uveljavljen v ZDA in drugih
državah »common law« sistema12. V Sloveniji je uveljavljen t.i.kontinentalni sistem in
razdrobljen postopek (piecemeal procedure) (Avbelj, 2004: 3).
Sodna oblast je, kot del t.i. »Rousseaujevega trikotnika«, z vidika zaščite osnovnih
državljanskih pravic verjetno najpomembnejša, kajti prav preko sodišč se de facto
12 Koncept sojenja v Združenih državah Amerike temelji na konceptu porote. Zanj je značilno, da v primeru, če zadeva že pride pred sodišče, sodišče o njej odloči na enem samem naroku. To pomeni, da mora biti narok skrbno pripravljen, zagotovljena mora biti prisotnost prič in izvedencev, pripravljeno pa mora biti tudi izvajanje dokazov in drugih procesnih opravil (Avbelj, 2004: 3).
41
kristalizira resnična demokratičnost in etičnost odnosa države do posameznika. Na podlagi
zgoraj naštetih dejstev tega žal, vsaj zaenkrat, ne moremo trditi za stanje, ki trenutno vlada
na tem področju v Sloveniji.
6.5. Neodvisnost sodstva
3.člen Ustave RS pravi, da državljani in državljanke izvršujejo oblast neposredno in z
volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Omenjena določba
je nosilna ustavna določba o sodstvu kot neodvisni veji oblasti. Načelo neodvisnosti
sodstva se povezuje z načelom zakonitosti, po katerem je sodnik pri odločanju vezan samo
na Ustavo in zakon.
Neodvisnost sodstva pomeni, da so sodniki in sodišča vezani izključno na pravo (načelo
pravne državnosti) in samo na pravo (načelo neodvisnosti). Neodvisnost sodstva bi lahko
opredelili tudi kot neodvisnost njegovega delovanja od prava in samo od prava. Taka
neodvisnost je nujna in neizbežna za zagotavljanje predvidljivosti državnega delovanja in
pravnih posledic, ter s tem racionalnosti prava. Racionalnost se pri sojenju izkazuje tudi
kot racionalna uporaba splošne in abstraktne pravne norme v posamezni zadevi. Pravna
racionalnost in dejanska uveljavitev prava sta možni le, če je organ (sodišče ali sodnik), ki
odloča o uporabi prava, vezan samo na pravo in ne tudi na druge dejavnike, ki niso pravna
dejstva. Glede na to, da se neodvisnost sodstva mnogokrat povezuje z načelom delitve
oblasti, je potrebno opozoriti na dejstvo, da je sporno označevati sodstvo kot samostojno
oblast, saj je v svoji vezanosti na pravo, to je ustavo in zakon, funkcionalno podrejena
zakonodajni veji oblasti – parlamentu (Gaspari,1991: 1322).
Opredelitev pravne države kot sodne države lahko upravičimo le deloma, in sicer v
segmentu, ki se nanaša na uporabo prava v skladu s pristojnostjo sodišč in nadzora nad
ustavnostjo in zakonitostjo državnega delovanja.
6.5.1. Sodniški mandat
Temeljno načelo za delovanje sodstva je nedvomno načelo neodvisnosti, ki je vezano na
načelo zakonitosti, po katerem je sodnik pri odločanju vezan samo na ustavo in zakon.
42
Sodnik lahko nepristransko odloča samo če je popolnoma neodvisen od drugih državnih
organov in od samih strank. Zato se noben državni organ ne sme vmešavati v sojenje in
dajati sodniku nobenih navodil. Neodvisnost sodstva je tudi nujen pogoj za uveljavljanje
načela pravne države. Načelo neodvisnosti se povezuje z nekaterimi drugimi načeli, kot so
trajnost sodniške funkcije, nepremakljivost sodnikov, sodniška imuniteta in nezdružljivost
funkcij.
129. člen Ustave Republike Slovenije govori o trajnosti sodniške funkcije - funkcija
sodnika je trajna. Po naši ustavni ureditvi sodniki niso imenovani, temveč voljeni, in sicer
jih voli državni zbor na predlog sodnega sveta. Ustava vsebuje tudi nekatera
najpomembnejša temeljna načela za delovanje sodstva, nekatera temeljna načela pa so
določena tudi v zakonodaji, ki ureja to področje, zlasti v Zakonu o sodiščih (ZS) in Zakonu
o sodniški službi (ZSS). Tako Ustava določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške
funkcije neodvisni (načelo neodvisnosti) in da so pri tem vezani samo na ustavo in zakon
(načelo zakonitosti).
Za neodvisnost sodstva je pomemben ne samo način pridobitve sodniške funkcije, temveč
predvsem trdnost in stalnost te funkcije. Zato je veljavna ustava uvedla načelo trajnosti
sodniške funkcije, po katerem sodnik, potem ko je izvoljen, opravlja svojo funkcijo trajno
vse do upokojitve. Neodvisnost sodnika krepi tudi sodniška imuniteta.
V zadnjem času lahko zasledimo kritike, ki se vežejo na trajnost sodniškega mandata, ki
naj bi bil po mnenju nekaterih strokovnjakov temeljna garancija sodniške neodvisnosti.
Trajnost sodniške funkcije, ki je sicer strokovna funkcija, vendar voljena, naj bi bila že v
osnovi vprašljiva in sprta s temelji demokratične in pravne ureditve, ki jo določajo načela
začasnosti, omejenega mandata, morebitne prepovedi ponovne izvolitve, zamenljivosti,
nezdružljivosti in odpoklicljivosti. Trajen mandat, kot ga poznamo danes, naj ne bi
vzpostavljal odgovornosti pri izvrševanju funkcije. Zaupanje v sodniško funkcijo bi se tako
presojalo z izvolitvijo v omejen mandat, morebitno ponovno izvolitvijo in kasnejšo
potrditvijo v trajno sodniško službo. Kritike se nanašajo tudi na nižja sodišča oziroma na
trajnost sodniške funkcije mladih sodnikov – začetnikov, brez sodniških izkušenj
(Jerovšek, 2001: 58).
Trajen sodniški mandat je praksa povsod po Evropi in je samoumeven temeljni kamen
sodniške neodvisnosti. Kljub temu pa se mogoče obetajo spremembe na področju
43
imenovanja sodnikov, saj naj bi državni zbor imenoval le predsednika vrhovnega sodišča,
sodnike pa bi na predlog sodnega sveta imenoval predsednik države. Sodniki bi bili lahko
imenovani v trajni sodniški mandat šele po petletnem opravljanju sodniške funkcije. Ob
tem pa se moramo zavedati, da ustava določa osnovna vrednostna načela, ki združujejo
družbo, in vsak poseg vanjo je skrajno občutljiv.
6.6. Ustavnost in zakonitost
Načelo ustavnosti predstavlja Ustavo kot najvišji in temeljni pravni akt, s katerim morajo
biti v skladu vsi splošni in posamični pravni akti ter vsi materialni akti in dejanja pravnih
subjektov.
Prvi zametki ustavnosti se pokažejo v Evropi že v srednjem veku, ko je skušalo nastajajoče
meščanstvo omejiti absolutno oblast fevdalnih vladarjev. O tem pričajo različne listine,
deklaracije in dogovori. Prvi takšen dokument, ki ga štejemo za izvir pojma (materialne)
ustavnosti je »Magna Charta (libertatum)« iz leta 1215. To prvotno omejevanje vladarjeve
absolutne oblasti imenujemo tudi proces nastajanja materialne ustavnosti. Pozneje se je
spremenilo sodobno razumevanje materialne ustavnosti. Nov pomen je dobilo pod vplivom
naravnopravne filozofije, po kateri je temelj vsakega demokratičnega političnega sistema
priznanje temeljnih človekovih pravic, osebne svobode (fizične in duhovne), ter privatne
lastnine.
Pravice so starejše od države in zato morajo biti zavarovane celo proti njej sami, kar
zahteva, da se oblast omeji s pravnimi predpisi in hkrati zahteva odgovornost za njeno
pravilno izvajanje (Rupnik,1975: 16).
Princip materialne ustavnosti se uresničuje na temelju pisane ustave, ki mora vsebovati
nekatere temeljne prvine, kot so: omejevanje oblasti, ki jo omejuje objektivno določen
pravni sistem, ter priznanje temeljnih človekovih pravic. Če pisana ustava nima teh
strukturalnih prvin, govorimo o formalnopravnem pojmu ustavnosti in ustave
(Rupnik,1975: 18). Zahtevo po spoštovanju človekovih pravic je meščanski razred najbolj
strnjeno postavil leta 1789 v »Deklaraciji pravic človeka in državljana«13.
13 Glavni temelj »Deklaracije pravic človeka in državljana« (1789) je zasebna lastnina, ki jo le-ta razglaša za nedotakljivo in sveto. Čeprav je ta deklaracija izraz teženj, izhajajočih iz novih kapitalističnih družbenoekonomskih odnosov, ne moremo zanikati pomembne zgodovinske vloge, ki jo je s pravicami človeka postavila temelj moderni ustavnosti in državnosti.
44
Ustavnost je politični princip, ki se deloma izraža v normativnosti prava, delno pa v stvarni
družbeni obstojnosti. Ali kot trdi profesor Đorđević: »… ustavnost je mehanizem političnih
odnosov in sil kakor tudi pravnih protiuteži in uteži ter garancij, na temelju katerih se
omejuje samovolja oblasti« ( Đorđević v Rupnik,1975: 19).
Ustava se praviloma realizira preko zakonskih in podzakonskih aktov. Zakon pa mora biti
sprejet in vsebinsko dognan v okvirih, ki jih določa ustava. V literaturi pogosto zasledimo
politično in pravno razumevanje ustavnosti in zakonitosti. Politično – širše pojmovanje
(materialno pojmovanje) zaznamuje družbene odnose, ki so zasnovani na vladavini prava.
Ožje - pravno pojmovanje pa se navezuje na sodno kontrolo ustavnosti.
Formalno–pravno razumevanje ustavnosti zožuje načelo ustavnosti in zakonitosti na
skladnost nižjih predpisov z višjimi, pri tem pa se ne ozira na vsebino družbenih odnosov
ali na položaj človeka v takšnem sistemu.
Zakonitost, v najširšem pomenu besede, predstavlja (formalno) ujemanje materialnih aktov
z vsemi pravnimi akti, ki se na njih nanašajo oziroma ujemanje nižjih pravnih aktov z
višjimi. Poleg tega pa se v pravni znanosti, še posebej v anglosaksonski, v okvir pojma
zakonitost uvršča tudi obstoj in zagotavljanje osnovnih demokratičnih človekovih pravic.
Za zakonit lahko torej označimo tisti pravni ali materialni akt, ki je v skladu z višjimi
pravnimi akti. Nezakonit ali protipravni pa je tisti akt, ki ni v skladu z višjimi akti ali pa
tisti akt, ki predstavlja kršenje nekega pravnega reda. Nezakonit pravni akt predstavlja
anomalijo v pravnem redu in slabo vpliva na njegovo celovitost in prav tako tudi na
individualno pravo. Zaradi tega dejstva je seveda jasno, zakaj nezakonitih aktov ne
moremo obdržati v nekem pravnem redu in zakaj neka družba teži k temu, da jih odstrani
ali vsaj omili njihov škodljivi vpliv na pravni red. Nezakonitosti pa se lahko dogajajo
zaradi neznanja ali zavestno. Obstaja tudi t.i. »dobronamerna nezakonitost« – to je
nezakonitost, ki jo izvajajo državni organi z željo, da »popravijo« pravni red. Vse vrste
nezakonitosti pa so nezaželene in celo nevarne.
Za vsakega posameznika v nekem pravnem redu, še posebej za državne organe, je
najvažnejše, da se zavedajo absolutne potrebe po spoštovanju zakonitosti. V tej smeri je
potrebno vzgajati tudi državljane in organe oblasti. Načelo zakonitosti pa še posebej pride
do izraza pri tistih organih, ki izdajajo posamezne pravne akte – upravne in sodne, pravne
45
akte, ki se neposredno nanašajo na državljane in kjer so interesi državljanov neposredno
prizadeti. Ti organi morajo pri odločanju strogo upoštevati zakon ter druge izvore prava.
Ali je določen pravni akt zakonit ali nezakonit lahko določimo na podlagi njegove forme in
vsebine, odvisno od tega, ali je višjim aktom določena samo forma ali pa tudi vsebina. Od
tod izhaja tudi formalna in materialna zakonitost oziroma nezakonitost.
Dandanes se v večini držav, kjer obstaja poleg navadnih zakonov tudi višji zakon - ustava,
poleg načela zakonitosti pojavlja tudi načelo ustavnosti – ujemanje vseh pravnih in
materialnih aktov z ustavo kot najvišjim pravnim aktom. Tako se tudi načelo zakonitosti
obravnava kot ena izmed oblik zagotavljanja načela ustavnosti. Nadzor same ustavnosti
zakona pa je prepuščen Ustavnemu sodišču, najvišjemu organu sodne oblasti za varstvo
ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
6.6.1. Sodni nadzor – nadzor nad ustavnostjo in zakonitostjo
Vezanost države na pravo je uresničljiva, če ni na voljo le cilj, ampak tudi sredstva, ki
omogočajo učinkovit nadzor nad uveljavljanjem tega cilja. Sem uvrščamo ustavno - sodni
nadzor nad delovanjem državnih organov, saj je zakonodajna veja oblasti vezana na ustavo
in je torej s takim nadzorom tudi država vezana na pravo in v celoti tudi pravno
nadzorovana.
Ustavno sodišče je konec novembra 2004 sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno
ustavnosti Zakona o predkazenskem in kazenskem postopku, ki naj bi na neustaven način
določal pogoje in postopek, po katerih lahko sodišče osumljenim oziroma obdolženim
začasno prepove razpolaganje z njihovim premoženjem, dokler ni odločeno, ali jim bo
premoženje tudi uradno odvzeto. Predlagatelj pobude za oceno ustavnosti omenjenega
zakona, nekdanji državni sekretar Boris Šuštar, ki je bil spoznan za krivega v primeru dveh
kaznivih dejanj jemanja podkupnine, je utemeljeval svoj pravni interes s tem, da je
Okrožno sodišče v predkazenskem postopku izdalo sklepe, s katerimi je njemu in
soobtožencem prepovedalo razpolagati z različnimi deli njihovega premoženja zaradi
zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Vlagatelji pobude so opozorili tudi
na dejstvo, da predkazenski in kazenski postopek lahko trajata nesorazmerno dolgo,
začasni odvzem pa ni časovno omejen, tako da osumljenec in obdolženec lahko ostaneta
brez virov za preživljanje (http://www.dnevnik.si/clanekb.asp).
46
Ustavno sodišče RS je odločilo, da zakon o kazenskem postopku na neustaven način
določa pogoje in postopek odvzema premoženja osumljenim oziroma obdolženim. Kot
neustavno je sodišče med drugim razglasilo tudi nedorečenost roka trajanja takšnega
začasnega ukrepa in dejstvo, da se prizadeti ne morejo pritožiti. Vsak obdolženec namreč
velja za nedolžnega in mu zato pripadajo brez omejitve vse ustavne pravice, ki se nanašajo
na socialno funkcijo lastnine. Tako se bodo lahko od zdaj vsi, ki so jim bile pravice kršene,
pritožili na sodišču, državni zbor pa mora v enem letu odpraviti pomanjkljivost zakona.
Za uresničevanje in varstvo ustavnosti in zakonitosti imajo poseben pomen pravna
sredstva, ki vključujejo tako postopek kot tudi organe, ki presojajo ustavnost in zakonitost
pravnih aktov, tako splošnih kot tudi posamičnih pravnih in materialnih aktov:
a) ocena (kontrola) ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov ter
postopkov, po katerih so bili ti akti sprejeti, pred Ustavnim sodiščem. Ustavno
sodišče lahko protiustavne zakone razveljavi ali odpravi.
b) ustavna načela, ki posamezniku zagotavljajo enako varstvo njegovih pravic v
postopku pred sodiščem, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in
nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih
interesih (22.člen Ustave RS).Iz tega načela izhaja vrsta pravnih sredstev, ki
omogočajo varstvo ustavnosti in zakonitosti posamičnih aktov:
• pritožba (25.člen in 158.člen Ustave RS)
• upravni spor (157.člen Ustave RS)
• ustavna pritožba (160.člen Ustave RS)
• pritožba varuhu človekovih pravic (159.člen Ustave RS)
• pravica posameznika do povračila škode (26.člen Ustave RS)
(Kaučič, 2003: 280).
Kontrola ustavnosti in zakonitosti je pomemben institut sodobne pravne države in dosledna
uporaba tega postopka bi pripomogla k odpravljanju protiustavnih in nezakonitih
predpisov, s tem pa bi se ustrezno omejevala in kontrolirala državna oblast.
6.7. Človekove pravice in svoboščine
Človekove svoboščine in temeljne pravice, sta kategoriji, oblikovani v kulturnem krogu
razvitejšega svetovnega Zahoda, ki sta se razvili iz idejne podlage meščanskih revolucij.
47
Zato je razumljivo, da so človekove pravice in svoboščine eden pomembnejših elementov
pravne države. So meja, ki je niti pravo niti država ne smeta prestopiti. Pravice in
svoboščine vsakega posameznika so naravno dane, prirojene, pravo in država jih
priznavata, varujeta in uveljavljata. Lahko bi dejali, da so tisti vrednostni minimum, ki je
»mednarodno splošno priznan in večinsko uveljavljen ter se opira na temeljne mednarodne
pogodbe, deklaracije in konvencije« (Gaspari,1991: 1322).
V okviru pojma pravne države lahko govorimo o varstvu in uveljavljanju človekovih
pravic in svoboščin le v okviru prava, ki pa ima v tem primeru zaradi dveh ključnih
elementov – svobode in enakosti – omejeno vlogo.
Svobodo lahko obravnavamo na podlagi dveh strukturnih elementov, negativnem in
pozitivnem. Negativno svobodo označujemo kot varstvo posameznika pred neupravičeno
in nesprejemljivo zunanjo prisilo. Pozitivno svobodo pa lahko označimo kot možnost in
sposobnost posameznika, da deluje in ustvarja. Taka delitev nam omogoča sklep, da je
vloga prava pri uveljavljanju in varstvu negativne svobode pomembna, pri uveljavljanju in
varstvu pozitivne svobode pa manj pomembna ali celo zaviralna (Gaspari,1991: 1323).
Sklepamo lahko, da sta pravo in pravna država predvsem namenjena negativni svobodi;
prav zato je negativna svoboda dobila sinonim pravna svoboda. Nedvomno pa je potrebno
poudariti, da je tudi negativna svoboda zelo zaželena in pozitivno vrednotena kategorija in
je kljub pomanjkljivostim pogoj za uveljavljanje pozitivne svobode.
6.7.1. Izbrisani
Zgodba o izbrisanih se je začela leta 1991, ko je bil sprejet Zakon o tujcih (ZTuj), ki v
81.členu tudi določil, da za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike in niso
zaprosili za slovensko državljanstvo v zakonsko določenih šestih mesecih ali jim je bila
izdana negativna odločba, začnejo v dveh mesecih veljati določbe omenjenega zakona.
Ustavno sodišče je na podlagi dveh zasebnih pobud za presojo Zakona o tujcih, sprejelo
sklep, s katerim se je odločilo za ustavno presojo 81.člena Zakona o tujcih in kasneje
sprejelo tudi sklep, da izpodbijana določba popolnoma prezre dejstvo, da je večina teh
oseb več let stalno prebivala na ozemlju Slovenije. Kljub temu jih je zakon izbrisal.
48
Odločitev o 81.členu omenjenega zakona je bila sprejeta februarja 1999. Ustavno sodišče
je razsodilo, da je v neskladju z Ustavo RS, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja
za stalno prebivanje tistim osebam, ki v zakonsko določenem času niso zaprosile za
državljanstvo ali so dobile dokončno odločbo o nesprejemu v državljanstvo. Obenem pa je
tudi naložilo državi, da mora retroaktivno vrniti vse pravice državljanom, ki so do razpada
bivše države imeli stalno prebivališče v Sloveniji in so bili februarja 1992 nelegalno
»izbrisani« iz registra prebivalcev.
V vseh teh letih pa se politika z vprašanjem izbrisanih ni ukvarjala, le sem ter tja so v
javnosti zaokrožile različne številke o številu izbrisanih in zapisi o tegobah, ki so jih
doživljali posamezniki14.
Parlament je na podlagi odločbe iz leta 1999 sprejel Zakon o urejanju statusa državljanov
drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki pa ni uspešno prestal
ustavne presoje. Ustavno sodišče je aprila 2003 izdalo odločbo, po kateri je ta zakon v
neskladju z ustavo, ker izbrisanim ne priznava stalnega prebivališča od dneva izbrisa
naprej in ker ne ureja pridobitve statusa prisilno odstranjenim iz države (Hot, 2004).
Politični plaz se je kmalu sprožil. Poslanci so sprva zavlačevali s sprejemanjem dveh
zakonov, ki sploh nista bila potrebna, saj so že imeli pravno osnovo za popravljanje krivic,
odločbo ustavnega sodišča. Opozicija je medtem večkrat podala referendumsko pobudo in
kljub zmagi ni dosegla preprečitve izdajanja odločb.
Vlada RS in Ministrstvo za notranje zadeve sta v začetku leta 2004, skoraj leto dni po
zadnji odločbi ustavnega sodišča, začela izdajati dopolnilne odločbe izbrisanim.
Kršitve človekovih pravic so vznemirile tudi Evropsko komisijo za boj proti rasizmu in
nestrpnosti, komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope ter številne svetovne medije.
Številne vrste izključevanj, ki se pojavljajo v tranzicijskem času, v državah srednje in
vzhodne Evrope, kamor sodi tudi Slovenija, so seveda v veliki meri del globalnega trenda
in posledica razpadov federalnih držav ter nastajanja novih nacij – držav (Jalušič,
2003:12). Temeljni problem tistih, ki so izgubili človekove pravice ali so jim bile kršene,
je po mnenju H.Arendt ta, da v prvi vrsti izgubijo prostor, kjer bi bili kot posamezniki
14 Večina izbrisanih je ostala brez pravic do šolanja, zaposlitve, socialnega in zdravstvenega zavarovanja ter brez dokumentov.
49
lahko slišani, kjer bi bilo njihovo mnenje pomembno, javno in relevantno.
Najpomembnejši element izgube človekovih pravic, tisti, ki povzroči, da so ljudje
prikrajšani za svobodo, življenje, enakost pred zakonom, svobodo izražanja itd. je izguba
možnosti, da bi bili slišani (Arendt v Jalušič, 2003:14). Prav to opozarja na dejstvo, da je
glavna človekova pravica šele »pravica imeti pravice«, ki pa je mogoča samo, če jo
omogoča pravna država.
6.8. Enakost
Pravo se omejuje na določeno vrsto oziroma obliko enakosti, na enakopravnost. Pravna
ureditev razlikuje pravna dejstva in ne ljudi; osebne okoliščine ljudi pravno niso
pomembne. Vendar pa se zakon ne nanaša samo na posameznike, temveč tudi na državo –
pred zakonom naj bodo »vsi enaki«, vključno z državo.
6.8.1. Diskriminacija istospolne partnerske zveze?
23. decembra 2004 se je novoizvoljena vlada odločila, da iz zakonodajnega postopka v
državnem zboru umakne predlog zakona o istospolni partnerski zvezi in istočasno
napovedala pripravo novega osnutka zakona brez možnosti sodelovanja nevladnih
organizacij, katere imajo na tem področju legitimni interes. Cilj obstoječega predloga
zakona, ki naj bi bil po mnenju sekcij ŠKUC_LL in ŠKUC Magnus, ki delujeta na
področju človekovih pravic istospolno usmerjenih, kakovosten in primerljiv s podobnimi
zakoni v Evropski uniji, je odpraviti diskriminacijo in zagotoviti enakopravnejši položaja
istospolnih parov v primerjavi s pari moškega in ženske. V sekcijah poudarjajo tudi, da je
ravnanje vlade v nasprotju s smernicami Evropske Unije (EU), kjer je prizadevanje za
ureditev pravnega statusa istospolnih parov in harmonizacija evropske zakonodaje eden
izmed ciljev Unije. Poleg tega pa večina držav v Evropi (Nemčija, Francija, Velika
Britanija, Belgija, Nizozemska, Danska, Švedska, Norveška, Finska, Islandija, Švica,
Luksemburg, Portugalska, Madžarska, Hrvaška) zakonsko ureja status istospolnih parov
(http://www.dnevnik.si/clanekb.asp).
Odločitev vlade, da ne namerava nadaljevati z zakonodajnim postopkom lahko razumemo
tudi kot pomanjkanje politične volje, namerno zavlačevanje, in podaljševanje
diskriminatornega statusa istospolnih parov. Potrebno je poudariti, da odlašanje odločitev
50
in odgovornosti oblasti glede vprašanja manjšin ne more trajati v nedogled, saj nobeni
demokratični oblasti ne bi smelo biti v interesu ohranjanje diskriminacije na kateremkoli
področju.
V skladu z vsebino 14.člena Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja enake človekove pravice
in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo
prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo
osebno okoliščino, je potrebno z zahtevami za ustavno zajamčeno enakopravnost
istospolno usmerjenih partnerjev pred zakonom ter uresničevanjem evropskih
demokratičnih norm nadaljevati tudi v prihodnje.
Žal pa je potrebno poudariti tudi dejstvo, da pravni redi evropskih držav pri sprejemanju in
priznavanju alternativnih življenjskih skupnosti, tako različnospolnih kot istospolnih,
praviloma nekoliko zaostajajo za spremembami v zavesti ljudi v dotičnih državah (Tratnik,
1993: 554).
6.9. Delitev oblasti
Načelo delitve oblasti je eden pomembnejših elementov, ki oblikujejo pojem pravne
države. To pomembnost poudarjajo tako klasične kot tudi moderne teorije pravne države.
Francoski teoretični krog je kot odločilen znak pravne državnosti poudarjal prav to načelo
in že v osnovi označil pravno državno kot »séparation des pouvoirs«.
Načelo delitve oblasti, kot ga poznamo danes, izvira iz Montesquieujeve trojne delitve na
zakonodajno, izvršno in sodno oblast. Teorija temelji na ločenih in neodvisnih oblasteh in
kontroli, ki jo te oblasti vršijo med seboj. Različne veje oblasti morajo upravljati različne
organe, biti samostojne in delovati samostojno. Pri Montesquieu so omenjene tri veje
oblasti avtonomne in neodvisne ter niso z ničemer omejene. Vsaka neomejenost oblasti bi
lahko imela za posledico izničenje delovanja druge oblasti, zato različne oblasti delujejo
ena na drugo kot sistem »zavor in ravnotežja«. Oblast mora zaustavljati oblast.
Neodvisnost sodstva pa je bistvena predvsem za zavarovanje pravic posameznika.
Montesquieu je sodstvo, tako glede funkcije kakor tudi glede družbene moči, podredil
zakonodajni in izvršilni oblasti. Neodvisno sodstvo je posledica izvirnega načela delitve
51
oblasti in najpomembnejši vsebinski in institucionalni dosežek načela delitve oblasti in kot
tak tudi priznan (Resman,1995: 47). Vendar, ob že navedenih razlogih, težko sprejmemo
trditev, da gre pri sodstvu za samostojno oblast.
Izvršilna oblast bi po Montesquieujevem mnenju morala biti v monarhovih rokah, ker ta
veja oblasti zahteva hitrost in je najbolje če z njo upravlja en sam človek. Zakonodajna
oblast zavezuje izvršno, da pojasni nezakonita delovanja. Zakonodajno oblast bi moralo
imeti ljudstvo; ker pa to ni izvedljivo mora ljudstvo preko svojih predstavnikov storiti vse
tisto, česar samo ne more. Montesquieu vidi prednost predstavništva tudi v tem, da so
predstavniki sposobnejši razpravljati o določenih zadevah (Resman,1995: 48).
Zakonodajno telo naj, po Montesquieuu, sestavljata dva domova – v prvem naj sedijo
voljeni, v drugem pa nevoljeni predstavniki ljudstva. Vsak od domov naj zaseda in
razpravlja ločeno, ker imajo predstavniki v obeh domovih različen družbeni izvor in
posledično sledijo različnim ciljem. Pričakovati je tudi da bodo zakoni dobili obliko
kompromisa in tako postali sprejemljivi za večino. Tako je istem »zavor in ravnotežja«
vnešen tudi v zakonodajno vejo oblasti (Resman,1995: 48).
Harmonično izenačevanje in ravnotežje med parlamentom in vlado se do sedaj nista
zadovoljivo obnesli. Taki poskusi so vodili v močno oblast nad parlamentom v škodo
odgovornosti javnemu mnenju ali pa v prevlado parlamenta, podvrženega slabostim
parlamentarnih strank.
Načelo o posebnih, ločenih in neodvisnih zakonodajnih in izvršilnih vejah oblasti ni nikjer
dosledno izvedeno, kajti teoretični ideal težko prenesemo v določeno kompleksno
stvarnost. Celo v Združenih državah Amerike, katere ureditev naj bi bila sinonim za
najbolj dosledno uresničitev načela delitve oblasti, zasledimo, da so funkcije deloma
prepletene – kongres tako opravlja administrativne in sodne funkcije, predsednik opravlja
zakonodajno funkcijo, sodišče pa lahko vpliva na izvajanje zakonov (Gaspari,1991: 1324).
Za pravno državo je pomemben element prava in prav njemu naj bi bile podrejene vse tri
veje oblasti – zakonodajna, izvršilna in sodna. To sicer drži za sodstvo, v odnosu med
zakonodajno in izvršilno oblastjo pa bi pričakovali primat zakonodajne oblasti kot nosilca
določanja prava.
52
To pa tudi pomeni, da tudi sistemom demokratične enotnosti oblasti ne bi smeli odrekati
pravne državnosti, če upoštevajo druga načela pravne državnosti. Kot primer lahko
navedemo švicarske konfederacije15.
Pri načelu delitve oblasti ni nikoli popolnoma jasno ali govorimo le o organizacijski in
funkcionalni delitvi oblasti, ki je nujna in povsod uveljavljena, ali tudi o politični delitvi
oblasti, ki je deloma že uveljavljena, ni pa vedno jasno izražena.
Če je primaren namen delitve oblasti medsebojni nadzor ter medsebojno omejevanje
posameznih vej oblasti, lahko sklenemo, da v razmerju med zakonodajno in izvršno
oblastjo prevladuje dejanska moč težko obvladljive in skromno nadzorovane izvršne
oblasti. »Omejitev centralne državne oblasti je lahko mnogo bolj učinkovita v sistemu s
poudarjeno decentralizacijo, z razvito avtonomno kritično javnostjo (civilno družbo) in z
oblikovanimi možnostmi uveljavljanja načela suverenosti ljudstva« (Gaspari,1991: 1324).
6.9.1. Referendum o volilnih sistemih (8.december 1996)
Referendum o volilnih sistemih naj bi bil sklepno dejanje vroče referendumske tekme, ki
se je začela že spomladi leta 1996 in se je prepletala s predvolilno kampanjo in
prizadevanji nekaterih političnih sil, da bi na podlagi referendumske odločitve dotedanji
volilni sistem spremenili še pred parlamentarnimi volitvami 1996.
Leta 1996 je prva prišla v javnost z zamislijo o referendumu o volilnem sistemu SDS, ki je
predlagala čisti dvokrožni večinski volilni sistem. Medtem pa je »dozorela« tudi zahteva
državnega sveta – predlog za kombinirani pol večinski, pol proporcionalni volilni sistem,
ki v načelu temelji na sorazmernosti. V jesenskem delu zasedanj državnega zbora pa je bila
vložena še ena zahteva – 30 poslancev je predlagalo volivcem v odločitev čisti
proporcionalni volilni sistem.
15 Kot primer nam lahko služi ureditev švicarske konfederacije, ne glede na to, ali zagovarjamo to ureditev kot skupščinski sistem ali pa parlamentarni sistem z odločilno vlogo parlamenta in z izrazitim poudarkom na načelu suverenosti ljudstva, izraženem v referendumskem odločanju. Vendar pa je ta ureditev, ki je bila oblikovana v 700-letnem razvoju, pod močnim pritiskom evropskega poenotenja in v nevarnosti, da bo odpravljena (Gaspari, 1991: 1324).
53
Zakon o referendumu in ljudski iniciativi ne vsebuje rešitev za več referendumov o istem
vprašanju niti o več med seboj izključujočih se referendumskih vprašanjih. Zaplet o
referendumu, na katerem so volivci izbirali med tremi med seboj izključujočimi se
volilnimi sistemi, je bil neizogiben. V dogajanja je večkrat poseglo tudi ustavno sodišče.
Nedodelanega zakona sicer ni razveljavilo, ampak je samo predlagalo, kako razplesti
»primer« z referendumi – zmagal naj bi predlog, ki bi dobil najvišjo podporo v odstotnem
deležu od udeležbe na referendumu. Poleg dveh predhodnih izključujočih se odločitev o
roku izvedbe referenduma je ustavno sodišče med drugim razveljavilo odločitev državnega
zbora za odložitev referenduma na začetek leta 1997 in s pečatom nezakonitosti
obremenilo tudi odločitev, da se referenduma zaradi spolitiziranosti ne izvede sočasno s
parlamentarnimi volitvami, temveč mesec dni pozneje.
Državni zbor ni privolil v možnost, da bi zmagala predlagana opcija volilnega sistema, ki
bi dobila najvišji odstotni delež glasov. Zaradi, z ustavo določene dvotretjinske večine vseh
poslancev, ki mora biti dosežena za sprejetje sistemskega Zakona o referendumi in ljudski
iniciativi, je bila predlagana novela, ki je med drugim predvidevala, da bi se moralo
referenduma udeležiti vsaj pol volilnih upravičencev (v zakonu udeležba ni predpisana).
Vendar je ustavno sodišče tako spremembo razveljavilo. Ker ugotavljanje izidov v primeru
treh konkurenčnih referendumski vprašanj oziroma predlogov po veljavnem zakonu ni bilo
možno, je državni zbor sprejel poseben zakon o načinu in ugotavljanju izida glasovanja, po
katerem naj bi pristojni organi izraženo ljudsko voljo ugotavljali s pomočjo t.i.bavarskega
modela, ki pravi, da se število volivcev, ki so glasovali »za«, in število volivcev, ki so
glasovali »proti« ugotovi pri vsakem referendumskem vprašanju posebej. Izglasovan je
predlog, za katerega je glasovala večina volivcev, ki so glasovali (http://www.delo.si).
Iz poročila državne volilne komisije o izidu referenduma je razvidno, da je bilo preštetih
583.297 glasovnic od katerih je bilo 14,38% za kombinirani volilni sistem in 40,64% proti,
za dvokrožni večinski volilni sistem je glasovalo 44,52% in 23,90% proti, za čisti
proporcionalni volilni sistem je glasovalo 26,19%, proti pa 35,65%. 9,76% glasovnic je
bilo neveljavnih, 4,11% pa je bilo glasovnic s tremi glasovi proti (http://www.uvi.si/slo/).
Konec oktobra 1998 je Ustavno sodišče RS – socialdemokrati (SDS) so ustavni spor
sprožili nekaj dni po referendumu – izdalo odločbo, s katero je ugotovilo, da je bil na
referendumu decembra 1996 izglasovan večinski dvokrožni volilni sistem. Ustavno sodišče
je odločilo, da je zakon o načinu glasovanja in o ugotavljanju izida glasovanja na
54
referendumu o volilnem sistemu skladen z ustavo, če se razlaga tako, da je izglasovan
predlog, za katerega je glasovala večina volivcev, ki so glasovali pri tem referendumskem
vprašanju. Na podlagi te razlage je bil na referendumu izglasovan predlog, vsebovan v
referendumskem vprašanju, postavljen na zahtevo 43.710 volivcev. Ustavno sodišče je v
odločbi pozvalo državni zbor, da v razumnem roku sprejme zakon, ki bo volilni sistem
uredil tako, kot je bilo izglasovano na referendumu (http://www.delo.si).
Vsi poskusi spodbijanja odločbe ustavnega sodišča so se končali neuspešno. Leta 1999 je
parlament oblikoval posebno delovno telo, saj je bil zakon o dvokrožnem volilnem
sistemu, kot so ga predlagali socialdemokrat, že večkrat zavrnjen. Strokovna komisija je
predlagala dva enakovredna izhoda iz opisane zagate – po prvem bi se komisija lahko
odločila za uveljavitev dvokrožnega večinskega volilnega sistema z 88 volilnimi okraji (s
tem bi bilo zadoščeno tudi odločbi ustavnega sodišča), drugi izhod pa naj bi bila
sprememba ustave.
Šele julija leta 2000 je o vprašanju volilnega sistema razpravljala vlada in med drugim
sklenila, da Slovenija nima veljavnega volilnega sistema za izvedbo volitev. Temu je še isti
dan sledil znani razplet dogodkov v parlamentu; oživili so predlog skupine poslancev za
ustavno revizijo, ga dopolnili z izhodišči za oblikovanje ustavnega zakona in državni zbor
je še isti dan začel postopek za spremembo ustave.
Analiza sporne odločbe Ustavnega sodišča in njena primerjava z relevantnimi določbami
Ustave RS, Zakona o načinu glasovanja in ugotavljanja izida glasovanja (ZNGUIG) ter
Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI) kaže, da je Ustavno sodišče s sporno
odločbo kršilo nosilna načela ustavne ureditve, predvsem načelo pravne države in načelo
delitve oblasti in s tem tudi povezana druga načela (npr. prepoved retroaktivne uporabe
zakona, kršitev prepovedi poseganja v pravnomočen akt državnega organa), in tako hkrati
poseglo v pristojnost dveh drugih organov – zakonodajnega in izvršilnega (Kristan, 2000:
204). Arbitrarno poseganje v območje pristojnosti drugih organov lahko poruši
medsebojno ravnotežje posameznih vej oblasti in s tem tudi mehanizme politične kontrole,
kar posledično onemogoča uveljavljanje politične odgovornosti.
S stališča strukturnih sestavin in načel za delovanje ustavnega sistema je gotovo zelo resna
kršitev načela delitve oblasti, ki ga zagotavlja 2.odstavek 3.člena Ustave RS. Ustava iz leta
1991 je namreč namesto prejšnjega načela enotnosti oblasti sprejela načelo delitve oblasti
55
in na tej podlagi uveljavila parlamentarni sistem (Kristan, 2000:208). V ustavnih sistemih,
ki temeljijo na načelu delitve oblasti, mora vsak organ delovati v okviru svojih ustavnih
kompetenc, ki jih uresničuje v odnosih medsebojnega ravnotežja in kontrole, in ne sme
posegati v pristojnosti drugih organov. To velja tudi za Ustavno sodišče.
Z načela funkcioniranja ustavnega sistema, verodostojnosti posameznih organov, zlasti
Ustavnega sodišča, so enako resne vse kršitve, ker se z njimi zmanjšuje ugled in
kredibilnost Ustavnega sodišča in žal bo moralo miniti kar nekaj časa, da si ga bo sodišče
povrnilo. Za funkcioniranje ustavnega sistema je zelo slabo, če se ustvari občutek, da je
sodišče kot organ, ki je najbolj poklican za varovanje Ustave in celotnega pravnega reda,
samo kršilo Ustavo.
6.10. Pravičnost in varnost
Pravičnost in varnost, vrednostni in nepravni načeli pravne države, sta odsev evropskega
kulturnega kroga, zlasti v tistem pomenu, kadar govorimo o pravičnosti in varnosti kot
socialnih vrednotah.
Pri obravnavi pravne države se pravičnost običajno razume kot formalno enakost oziroma
kot stvarno enakost varnosti. Načela, ki jima sledijo pa so: načelo egalitarizma, načelo
enakih začetnih možnosti, načelo enakih pravičnih življenjskih možnosti ter načelo
demokratske enakosti. Gre za modele, ki izražajo gesla neoliberalizma (socialno tržno
gospodarstvo), socialne demokracije (socialna država, država blaginje), ponekod pa celo
realnega socializma.
Varnost – v ožjem pomenu razumemo kot pravno varnost, kot nujen element pravne
države. Če pa pojem razširimo in v okviru varnosti razumemo eksistenčno varnost v smislu
socialne oziroma materialne varnosti posameznika v sodobni državni ureditvi, lahko
trdimo, da zanj ni potrebnega soglasja v okviru pojmovanja pravne državnosti, kajti država
ne sme skrbeti za blaginjo posameznika na način, ki presega avtonomijo posameznika ali
ogroža področje zasebnih interesov (Gaspari,1991: 1325).
Potrebno je poudariti, da vrednost pojma pravne države temelji predvsem na dejstvu, da
pravo ni zgolj stvar formulacije in interpretacije. Pravu dajejo smisel in kakovost načela, ki
56
so se oblikovala v družbeno – zgodovinskem razvoju kulturnega kroga Zahoda, in so
posledica njegovih humanistično – racionalističnih idejnih tokov. Pravna država mora
omenjena načela spoštovati in jih v svoji pravni ureditvi uveljavljati (Gaspari,1991: 1325).
6.10.1. Svoboda, varnost in pravičnost – temelji nove Evrope
Evropa predstavlja najprej ekonomski, nato socialni, okoljski in politični prostor. S tem
seveda razumemo predvsem vzpostavitev enotnega trga in uvedbo skupne valute - evra.
Vendar pa v tej evropski strukturi ne sme manjkati člen, ki je odločilnega pomena, namreč
oblikovanje prostora, kjer vladajo svoboda, varnost in pravičnost. Evropska skupnost in
Slovenija kot nova pridružena članica aktivno sodelujeta pri implementaciji določil
evropske ustavne pogodbe na področju svobode, varnosti in pravic, ki zagotavljajo
uresničitev vrednot in ciljev Evropske Unije. Med pomembnejšimi določili, ki aktivno
zaznamujejo in sooblikujejo Slovenijo kot pravno državo in kot aktivno članico Unije pri
zagotavljanju nepravnih elementov pravne države so predvsem Amsterdamaska pogodba,
ki je začela veljati leta 1999 in se loteva zelo konkretnih ciljev, kot so: integracija
priseljencev, sprejemanje beguncev, prost pretok državljanov in njihovih družin znotraj
meja evropske unije, boj proti hudim kaznivim dejanjem in terorizmu ter hudim nesrečam,
kjer je potrebno hitro, učinkovito in usklajeno ukrepanje. V kontekstu usklajevanja in
dopolnjevanja med naslednjimi tremi področji: svoboda, varnost in pravičnost, pa je
potrebno izpostaviti že omenjeno spoštovanje človekovih pravic. Listina temeljnih
človekovih pravic iz leta 2002 obsega pravico do človeškega dostojanstva, enakost pred
zakonom, enakost moškega in ženske, prepoved razlikovanja, svobodo izražanja in prost
dostop do informacij, svobodo združevanja in zborovanja, svobodo izobraževanja ter
pravico do socialnega varstva (http://www.europa.eu.int/comm/justice_home/).
Slovenija, kot podpisnica pogodb in določil, ki jih predvideva Evropska unija in na podlagi
lastne zakonodaje, aktivno sodeluje in izpolnjuje zahteve s področja, ki zagotavljajo
ljudem večjo pravičnost in varnost ter ostale temeljne socialne vrednote, ki jih lahko
uvrstimo v kontekst elementov pravne države.
57
7. SKLEP
Pojem pravna država se je izoblikoval šele v 19. in na začetku 20.stoletja kot jezikovni in
intelektualni proizvod nemške liberalno usmerjene pravne teorije. Sama ideja o pravni
državi – o državni oziroma oblastni organizaciji, ki naj ne vlada nasilno, temveč v skladu z
načeli (raz)uma ali naravnega prava - pa je prisotna v človeški družbi že dalj časa, vendar
se je razvila samo v okoljih, kjer se je izoblikovala posebna družbena skupina –
meščanstvo.
V okviru nemškega razvoja koncepcije pravne države je mogoče ob formalnih načelih,
med katerimi je potrebno izpostaviti predvsem načelo legalitete, racionalnosti, splošnosti in
neretroaktivnosti zakonov ter ločenost zakonodajne in izvršne oblasti, zaslediti tudi
materialna načela oziroma temeljne pravne vrednote. Materialna načela so bila
izpostavljena predvsem kot zahteve po varstvu človekovih pravic in svoboščin, kar lahko
zasledimo pri R. von Mohlu, ali pa so jih avtorji, med njimi tudi F.J.Stahl, implicitno
zajeli s formalnimi kategorijami, tako da so državno delovanje postavili na etične in božje
oziroma naravnopravne temelje.
Dandanes je koncepcija prava izražena na bolj diferencirane načine. V modernejši politični
teoriji je pojem pravne države mnogokrat definiran s pomočjo pozitivnih in negativnih
postulatov.
Doktrina pravne države je v današnji integralni obliki izrazito navezana na liberalistično
miselnost ter izhaja praviloma iz postavke ločenosti cerkvene od državne oblasti. Vendar
ne gre pozabiti, da je bila na eni strani ideja o vladavini prava izvorno povezana z božjimi -
naravnopravnimi postulati, medtem ko je na drugi strani materialno opredeljevanje pravne
države vedno navezano na pomembna načela in vrednote, kot so svoboda, pravičnost in
varnost.
Vladavina prava zavzema osrednje mesto v definiciji pojma pravna država. Vladavino
prava v sodobni kontekstu ne moremo več definirati zgolj kot vladavino zakona ali kot
temeljno osebno in politično pravico in svobodo, marveč jo lahko primerjamo s političnim
idealom o svobodi, ki je pravno utemeljen.
58
Ko govorimo in pišemo o pravni državi je najpomembnejša naloga to kategorijo pravilno
opredeliti. Utemeljitev, zgolj na podlagi teoretskega uvoda, mnogokrat ne zadostuje, zato
je smiselno podrobneje predstaviti tudi načela in elemente pravne države. Elementi,
razdeljeni v dve skupini, so definirani kot tisti, ki skušajo z določenimi značilnostmi
omejiti državo in jo podrediti pravu, v drugi skupini pa so tisti, za katere lahko trdimo, da
so vsaj deloma pravni.
Pravna država je tako skupni imenovalec oziroma celota modernega prava in s tem tudi
vseh njegovih posameznih formalnih in substančnih značilnosti in njihovih prvin.
59
7.1. Verifikacija hipotez
HIPOTEZA 1
Učinkovitost in stabilnost demokracije sta odvisni od pravne države.
Že profesor Adamowich (Šinkovec,1992; 376) poudarja vrednostne sodbe razvite
demokracije in dejstvo, da je pravna država podana takrat, ko so zagotovljeni: pravna
varnost, demokratično sprejemanje zakonov, delitev oblasti, obstoj in jamčenje temeljnih
pravic in svoboščin in nadzorni organi za vzdrževanje pravnega reda. Pojmovanje pravne
države in demokracije pomeni sintezo, vendar pravna država v formalnem in materialnem
smislu uvaja samoomejevanje demokraciji (npr.vezanost poslancev na ustavo). Znan je
izraz Keagija: »Pravna država pomeni red, v katerem politično zrel narod priznava
določene omejitve.« Če omejimo skrajne oblike demokracije, se pokažejo stične točke med
demokracijo in pravno državo. Zakon je instrument uresničenja prave demokracije, vendar
je demokracija vezana na ustavo. Zakon je abstraktna in splošna norma le takrat, če ne
vsebuje samovoljnega razlikovanja, mora rabiti temeljnemu načelu enakosti pred zakonom.
Zato strogo determinirana zakonska zapoved ni le v službi pravne varnosti, temveč tudi
načela demokratičnosti. Če bi zakon kršil načelo enakosti pred zakonom, bi bil
protipraven, zato gre za vezanost volje zakonodajalca. Zakon po drugi strani omogoča
integracijo v demokraciji neizogibnih različnosti družbenega vrednotenja pravno -
relevantnih stvarnih vsebin (enaka pravna norma na enak dejanski stan in različna na
drugačen).
Na podlagi zgornje ugotovitve lahko potrdimo hipotezo, da sta učinkovitost in stabilnost
demokracije odvisni od pravne države. Le s pomočjo ustreznih elementov pravne države,
kot so vrhovnost in neodvisnost prava v delovanju države, delitev oblasti, zagotavljanje
pravic in svoboščin ter pravna varnost, enakost, lahko zagotovimo trdne temelje za uspešno
in stabilno demokracijo.
60
HIPOTEZA 2
Pri razvijanju pravne države se je v pretežni meri smiselno zgledovati po okoljih, kjer je
vladavina prava dejansko že vzpostavljena.
Hipotezo lahko potrdimo, saj le s pomočjo večletnih izkušenj nekaterih narodov, predvsem
tistih, kjer prevladuje okcidentalna doktrina, lahko vzpostavimo trdne temelje za nadaljnje
izgrajevanje pravne države. Pri tem pa ne gre pozabiti, da se je pri izgrajevanju pravne
državnosti potrebno odpreti tudi spoznanjem iz drugih svetovnih okolji, ki so ohranila
tesnejši stik z drugačnimi razsežnostmi človekovega individualnega in družbenega bivanja.
HIPOTEZA 3
Dandanes v Sloveniji priznavanje in relativni konsenz o temeljnih postavkah pravne države
nista več vprašljiva.
Hipotezo lahko z gotovostjo potrdimo, saj tako pri nas kot v državah, kjer pravno državo
šele uvajajo, je pojem že dlje časa poznan in priznan in vsaj pri večini sodobnih
demokracij, ni več vprašljivo poznavanje in priznavanje temeljnih postavk pravne države.
Zaznati pa je mogoče nezadostno ozaveščenost glede pomena predpostavk pravne države,
kajti sama dinamika postavk pravne države – dinamika bolj ali manj formalno izraženih
pravnih načel in pravil - je neposredno odvisna od tiste življenjske sfere, ki jo označuje
sklop navedenih predpostavk. Ali povedano drugače – pravna države je kot pojmovna
shema prilagojena le določenemu tipu družbe, zaradi česar jo je mogoče ohranjati le,
dokler se ta družba oz. njeni podsistemi ne spremenijo. Če je družbeno dogajanje (sfera
predpostavk) usmerjeno v negativno smer, potem je ogrodje pravne države (sfera postavk)
koristna zavora, ki prepreči ali vsaj upočasni tak razvoj. Če pa je družbeno dogajanje
pozitivno za individualni razvoj posameznika ali skupnosti, je smiselno načela in pravila
pravne države kot takšna ali pa vsaj v konkretni izvedbi temu prilagoditi (Cerar,1994:
435).
Velja omeniti tudi, da je pojem pravne države, kot posledica razvoja neke skupnosti,
prilagojen le določenemu vrednostnemu sistemu in načinu življenja, kajti številna okolja v
svetu pojma pravne države ne poznajo in niti ne udejanjajo njegovih principov.
61
Prav tako ni zanemarljivo dejstvo, da se temeljne postavke neke pravne države, in s tem
tudi Slovenije, spreminjajo in prilagajajo zgodovinskim in drugim družbenim
spremembam.
7.2. Slovenija – pravna država?
Ustava Republike Slovenije navaja v splošnih določbah dve pomembni načelni opredelitvi,
ki pravita, da je Slovenija demokratična republika (1.člen) in da je Slovenija pravna in
socialna država (2.člen). Te opredelitve so pomembne, saj iz njih izvirajo načelne rešitve,
ki vplivajo na zakonodajno politiko, različne oblike državnih ukrepov, so pa tudi vodilo za
ustavosodno presojo splošnih in posamičnih pravnih aktov.
Pojem pravna država je v Sloveniji že dlje časa poznan in konsenz glede poznavanja in
priznavanja temeljnih postavk ni več vprašljiv. Del družbe vidi pravno državo kot negacijo
ali celo preseganje prejšnjega sistema, kar je mogoče posledica obdobja tranzicije ter
vstopa v različne mednarodne integracije. Trditev je razumljiva tudi glede na naravo
prejšnjega sistema, ki je vsaj v svojem začetnem obdobju uporabljal načelo revolucionarne
zakonitosti in druga nepravna sredstva. Vendar je naša družba kmalu začela uvajati nov
model, ki je privedel do postopne demokratizacije in humanizacije in uveljavil zahodni tip
pojmovanja pravnosti.
Potrebno je opozoriti na dejstvo, da se pravnost in pravna država izgrajujeta skozi proces.
Vendar pa procesnost prava ne gre istovetiti zgolj s formalnimi prvinami pravne države,
kajti konstituiranje določene pravne odločitve je dinamično. In prav zaradi dejstva, da je
pravo tudi proces, dandanes v Sloveniji ni več najpomembnejše vprašanje, katere pravne
mehanizme prevzeti iz drugih pravnih sistemov, kajti v tem pogledu naše vedenje strmo
narašča. Problem dejansko ostaja na ravni spoznanja, kajti slednje je moč doseči le skozi
dolgotrajno prakso. Ker izhaja vsebina v svoji osnovi vedno iz izkušnje, je bolj ali manj
jasno, da se v Sloveniji glede pravne države še vedno sporazumevamo pretežno na
abstraktni ravni. Ko bomo nominalne sheme napolnili s konkretno vsebino, bomo lahko
celovito ocenjevali kvaliteto slovenske pravne kulture in pravnega reda kot njene
nadgradnje.
62
Za Slovenijo ne moremo z gotovostjo trditi, da je pravna država, na kar nas opozarjajo tudi
dejstva in nepravilnosti, ki sem jih že omenila: občasno protipravno uveljavljanje
retroaktivnosti, sodni zaostanki, neučinkovit sodni nadzor nad ustavnostjo in zakonitostjo,
kršenje človekovih pravic, svoboščin in enakosti… Vendar pa, kljub določenim
anomalijam na področju zadev, kjer se odraža pravnost neke države, lahko trdimo, da gradi
Slovenija trdne temelje demokraciji in pravnemu sistemu.
63
VIRI IN LITERATURA
Knjige
• Basta, Lidija (1984): Politika u granicama prava, Istraživačko – izdavački centar
SSO Srbije, Institut za uporedno pravo, Beograd
• Dedić, Jasminka, Vlasta Jalušič, Jelka Zorn (2003): Izbrisani organizirana
nedolžnost in politike izključevanja, Mirovni inštitut, Ljubljana
• Dworkin, Ronald M. (1977): The philospohy of law, Oxford university press,
Oxford
• Hot, Meira (2004): Reševanje vprašanja izbrisanih, Diplomska naloga, Ljubljana
• Kahne, Nina (2003): Ustavna prepoved povratne veljave pravnih aktov v odločbah
Ustavnega sodišča, Diplomska naloga, Ljubljana
• Kaufman, Arthur (1994): Uvod v filozofijo prava, Cankarjeva založba, Ljubljana
• Köchler, Hans (1995): Democracy and the International Rule of Law, Springer -
Ferlag, Wien
• Nojman, Franc (2002): Vladavina prava, «Filip Višnjić«, Beograd
• Novak, Mojca (2003): Učinkovitost sodstva, Diplomska naloga, Ljubljana
• Osterman, Judita (2001): Konkretna kontrola ustavnosti, Diplomska naloga,
Ljubljana
• Pavičnik, Marijan (1991): Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana
• Pitamic, Leonid (1996): Država, Cankarjeva založba, Ljubljana
• Problematika »izbrisanih« v letnih poročilih Varuha - posebno poročilo (2004), RS
Varuh človekovih pravic, Ljubljana
• Prunk, Janko, Martin Ivanič (1996): Osamosvojitev Slovenije, Založba Grad,
Ljubljana
• Resman, Aleksander (1995): Slovenija kot pravna država, diplomska naloga,
Ljubljana
• Rupnik, Janko (1975): Ustavnost, demokracija in politični sistem, Založba obzorja,
Maribor
• Spremljanje pridruževanja EU: Neodvisnost sodstva (2001), Open society institute,
Budapest
64
• (2001) Ustava Republike Slovenije, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana
• Zupančič, M.Boštjan (1990): Pravo in prav, Cankarjeva založba, Ljubljana
• Zupančič, M.Boštjan (1995): Prvine pravne kulture, Fakulteta za družbene vede,
Ljubljana
Članki v revijah in zbornikih
• Avbelj, Matej (2004): »Primerjalno pravni modeli zmanjševanja sodnih
zaostankov«. Pravna praksa, let.23, št.27, str.3 - 4
• Brezovšek, Marjan (1997): »Demokracija – Vladanje in uprava«, Slovensko
politološko društvo, Zbornik referatov, Ljubljana
• Cerar, Miro (1994): »Predpostavke pravne države«. Pravnik, let.49, št.10-12,
str.433 – 449
• Cerar, Miro (1998): »Temeljne značilnosti modernega prava«. Zbornik znanstvenih
razprav, let.LVIII, str.6 - 23
• Fišer, Zvonko (1997): »Evropska konferenca o vladavini prava«. Pravna praksa,
let.16, št.14 – 15, str.36 - 37
• Gaspari, Milan (1991): »O pojmu pravne države«. Teorija in praksa, let.28, št.10-
11, str.1318 – 1325
• Geč-Korošec, Miroslava (ur.): Institucionalno varstvo nekaterih človekovih pravic,
predvsem s področja družinskih in socialnih razmerij s primerjalnopravnimi vidiki
Evropske unije ter njenih članic. Inštitut za civilno, pimerjalno in mednarodno
zasebno pravo, Maribor, str.51 - 79
• Grad, Franc (2001): »Delitev oblasti v slovenskem parlamentarnem sistemu«.
VII.dnevi javnega prava, Inštitut za javno upravo, str.11 - 29
• Igličar, Albin (1995): »Sodstvo v funkciji reševanja konfliktov in legitimnosti
oblasti«. Teorija in praksa, let.32, št.9 – 10, str.821 - 834
• Jambrek, Peter (1990): »Ustavna izvedba načela delitve oblasti«. Teorija in praksa,
let.27, št.10 – 11, str.1179 – 1185
• Jenull, Hinko (2002): »Inventura sodnih zaostankov«. Pravna praksa, let.21, št.18,
str. 3 - 4
65
• Jerovšek, Tone (2001): »Ustavna ureditev sodstva«. VII.dnevi javnega prava, str.47
- 59
• Kristan, Ivan (1992): »Ustavnost in zakonitost«.Nova ureditev Slovenije, Uradni
list Republike Slovenije, str.224 - 235
• Kristan, Ivan (1992): »Ustavno sodstvo«. Nova ureditev Slovenije, Uradni list
Republike Slovenije, str.236 - 248
• Kristan, Ivan (2000): »Meje ustavnosodne kontrole«. Zbornik znanstvenih razprav,
let.LX, št.1, str.199 – 226
• Mahnič, Petra (2002): »Enakost in enakopravnost«. Javna uprava, let.38, št.3,
str.357 - 372
• Markič, Boštjan (1992): »Ustava in politični sistem«. Teorija in praksa, let.29, št.1
– 2, str.43 – 48
• Pirnat, Rajko (1992): »Nova ustava in položaj uprave«. Vestnik, let.28, št.1 -2,
str.37 – 44
• Rakočević, Slobodan (2002): »Izbrisani« prebivalci Slovenije«. Pravna praksa,
let.21, št.32, str.8 - 9
• Rupnik, Janko (1992): »Nekateri teoretični problemi ustavnosti in zakonitosti«.
Nova ustavna ureditev Slovenije, Uradni list Republike Slovenije, str.22 – 27
• (2002) Sodni zaostanki v Republiki Sloveniji (analiza vzrokov in predlogi za
zmanjšanje in odpravo). Vlada RS in Vrhovno sodišče RS, Ljubljana
• Svetličič, Marjan (1995): »Multinacionalna podjetja in razvojna strategija
Slovenije«. Teorija in praksa, let.32, št.5 – 6, str.390 - 403
• Šarčević, Edin (1990): »Ka sistematizaciji teorije pravne države«. Zbornik PFZ, 40
(4), str.417 - 428
• Šarčević, Edin (1989): »Pojam pravne države«. Arhiv, let.4, str.409 - 446
• Šinkovec, Janez (1992): »O pravni državi«. Podjetje in delo, let.5, št.XVIII, str.375
– 385
• Šinkovec, Janez (1992): »Socialna država in lastnina«. Teorija in praksa, let.29, št.1
– 2, str.38 – 42
• Šinkovec, Janez (1993): »Ustavno varstvo osebnosti«. Pravnik, let.48, št.9 – 10,
str.419 - 428
• Šinkovec, Janez (1993): »Ustavno sodišče ob uveljavljanju ustavnosti in
zakonitosti«. Podjetje in delo, let.XIX, št.5 – 6, str.410 - 418
66
• Šinkovec, Janez (2000): »Dileme o pravni državi«. VI.dnevi javnega prava, str.25 –
37
• Šinkovec, Janez (2000): »Pravni vidiki politike in gospodarstva«. Teorija in praksa,
let.37, št.3, str.536 - 549
• Tratar, Boštjan (2001): »Nekaj misli o sodni kontroli zakonitosti in dejanskega
stanja upravnih aktov«. Pravosodni bilten, let.22, št.1, str.287 - 304
• Trpin Gorazd (1999): »Nova pravna ureditev državne uprave«.VI.dnevi slovenske
uprave, str.63 - 79
• Trstnjak, Verica (2000): »Acquis communautaire in slovensko pravo«. Podjetje in
delo, let.XXVI, št.6 – 7, str.843 – 848
• Ude, Lojze (1993): »Sodstvo (o novi organizaciji pravosodja)«. Podjetje in delo,
let.XIX, št.5 – 6, str.710 – 722
• Virant, Grega (1999): »Novejši pogledi na zakonitost delovanja uprave«. VI.dnevi
slovenske uprave, str.95 - 114
• Zupančič, M.Boštjan (1995): »Pravna država in njena oblast«. Teorija in praksa,
let.32, št.5 - 6, str.368 - 389
Enciklopedije in priročniki
• Dictionary of Politics (1985). Penguin Books Ltd, Harmondsworth, Middlesex,
England
• Diplomatski leksikon (1999). »Barbat«, Zagreb
• Leksikon Cankarjeve založbe – družboslovje (1979). Cankarjeva založba, Ljubljana
• Politička enciklopedija (1975). Savremena admnistacija, Beograd
• Politološki rječnik Država i politika (2001). Panliber, Osijek – Zagreb - Split
• Veliki splošni leksikon, knjiga 6 (1998). DZS, Ljubljana
Zakonodaja
• Zakon o kazenskem postopku, UL RS št.63/94, 70/94, 72/98, 6/99, 66/00,111/01
• Zakon o sodiščih, UL RS št.19/94, 45/95, 38/99, 28/00, 27/02
67
• Zakon o sodniški službi, UL RS št.19/94, 8/96, 24/98, 67/02
• Zakon o tujcih, UL RS št.1-9/91, 44/97
• Zakon o referendumu in ljudski iniciativi, UL RS št.15/94
Članki internet
• http://www.mszs.si/slo/ministrstvo/publikacije/znanost/mzt/raziskovalec/997-3-
4/13.htm
• http://evropa.gov.si/evropomocnik/queston/471-114/
• http://www.dadalos.org/CG/Demokratie/Grundkurs3/Gewaltenteilung/gewaltenteil
ung.htm
• http://www.dadalos.org/CG/Demokratie/Grundkurs3/Opposition/opposition.htm
• http://www.dadalos.org/CG/Demokratie/Grundkurs3/Regierung/regierung.htm
• http://www.dadalos.org/CG/Demokratie/Grundkurs3/Wahlen/wahlen.htm
• http://www.dadalos.org/CG/Demokratie/Grundkurs3/Rechtsataat/rechtsstaat.htm
• http://www.gov.si/uvk
• http://www.sigov.si/mp
• http://www.europa.eu.int/comm/justice_home/
• http://www.dnevnik.si/clanekb
• http://www.mladina.si/tednik/200139/clanek/ustava
• http://www2.gov.si/zak
• http://www.uvi.si/slo
Drugo
• Gradivo dokumentacije časopisnega podjetja Delo d.d., Ljubljana
• Gradivo dokumentacije časopisnega podjetja Dnevnik d.d., Ljubljana