ČustvaČustva težko definiramo. Čustva zajemamo tako stanja, kot tudi procese, ki izražajo posameznikov odnos - do samega sebe ali do zunanjega sveta (do objektov ali drugih subjektov). Čustva lahko delimo na podlagi različnih kriterijev - lahko so pozitivna ali negativna, močna ali šibka, aktivna ali mirna. Robert Plutchik pa je v svoji teoriji čustva ločil na osnovna oziroma enostavna in na sestavljena čustva.

Osnovna čustva so prirojena (pojavljajo se namreč kmalu po rojstvu) in univerzalna (pojavljajo se v vseh kulturah). Njihova glavna funkcija je prilagoditev organizma z namenom, da prebrodi temeljne probleme preživetja.

Po Plutchikovi teoriji je osnovnih čustev osem. Teh osem čustev lahko ponazorimo s štirimi med seboj nasprotnimi pari (za čustva na sploh velja, da so bipolarna): veselje - žalost, strah - jeza, sprejemanje - zavračanje (gnus) in pričakovanje - presenečenje. Na spodnji sliki je prikazanih vseh osem osnovnih čustev v različnih intenzivnostih, od najbolj intenzivnih (afektov) na sredini do najmanj intenzivnih (razpoloženj) na robu. Tako predstavlja najbolj intenzivno obliko strahu groza, strah kot razpoloženjsko stanje pa imenujemo tesnoba.

Teh osem osnovnih čustev se med seboj lahko sestavlja. Z različnimi kombinacijami dobimo sestavljena čustva, na primer ljubezen, sovraštvo, ponos, zavist, krivdo … Sestavljena čustva se za razliko od osnovnih pojavljajo kasneje v življenju in so veliko bolj odvisna od družbeno-kulturnih vplivov.

Sestavljena čustva so lahko sestavljena iz kombinacije dveh (diade) ali treh (triade) osnovnih čustev. Pri tem ločimo primarne diade (kombinacija dveh sosednjih čustev, na primer veselja in sprejemanja), ki se pojavljajo pogosto, občasno se pojavljajo sekundarne diade (kombinacija čustev, ki so med seboj oddaljena “eno mesto”, na primer jeza in žalost), ki se pojavljajo občasno, ter terciarne diade (kombinacija najbolj oddaljenih čustev, na primer veselje in presenečenje), ki so redko prisotna Pa poglejmo, kako zgledajo nekatere kombinacije teh čustev:

veselje + sprejemanje = LJUBEZENveselje + strah = KRIVDApresenečenje + žalost = RAZOČARANJEjeza + žalost = ZAVISTstrah + žalost = OBUPOstale kombinacije so prikazane na spodnji sliki:

ČUSTVA ALI EMOCIJE

S čustvi izražamo vrednostni odnos do zunanjega sveta ali samega sebe – stvari, ljudi, dogodke…, ki so nam pomembni, ovrednotimo na lestvici prijetno-neprijetno, privlačno-neprivlačno – vrednostna funkcija čustev. K prijetnemu se približujemo, neprijetnega izogibamo – motivacijska funkcija čustev.

Čustva se ne pojavljajo nenehno, ampak le v situacijah, ki jih ocenimo kot (subjektivno) pomembne: neprijetna čustva - ko je ogrožena vrednota prijetna – ko je dosežena vrednota

Stanje brez čustev je ravnodušnost, indiferentnost.

Delitev čustev glede na trajnost in moč afekti: močna kratkotrajna čustva; usmerjeni na določen objekt; izrazite telesne spremembe;

zmanjšana razsodnost mišljenja in vedenja razpoloženja: šibkejša in dolgotrajna čustvena stanja; neusmerjena; kljub temu velik vpliv na

vedenje oz. celoten odnos do sveta in sebe

čustvo razpoloženje afekt

veselje zadovoljstvo evforijažalost potrtost obupstrah tesnobnost panika, grozajeza nezadovoljstvo bes

Delitev čustev na temeljna in kompleksna

Po teoriji ameriškega psihologa Plutchika je temeljnih čustev osem, izražati se začnejo kmalu po rojstvu, so univerzalna in bipolarna:

veselje – žalost strah - jeza sprejemanje - gnus (zavračanje) presenečenje - pričakovanje

Sestavljena čustva bi naj bila sestavljena iz temeljnih, pojavijo se kasneje in so bolj odvisna od kulturnih vplivov. Primeri:

ljubezen, prijateljstvo = veselje + sprejemanjeobžalovanje = žalost + gnussram = strah + gnus

RAZVOJ ČUSTEV: PRIROJENO ALI PRIDOBLJENO?Človek se rodi s potencialom za to, da razvije čustva. V zvezi s tem, ali so enostavna čustva vrojena ali se razvijejo pod vplivom okolja, ni enoznačnih ugotovitev. Kako močno bo človek doživljal in izražal čustva, je delno odvisno od vrojene stopnje občutljivosti in odzivnosti (temperament), delno pa od učenja in izkušenj.

Pri novorojenčku opazimo: ugodje, ko ima zadovoljene biološke potrebe (hrana, stimulacija) neugodje, ko so te potrebe frustrirane ali ob bolezni oz. bolečini

Postopoma se iz prvotnih prijetnih stanj razvijejo prijetna čustva, iz neprijetnih neprijetna, v prvi polovici prvega leta enostavna, nato kompleksna.

Na kakšen način pa se čustev učimo? s posnemanjem s klasičnim pogojevanjem: naučimo se čustveno reagirati na nek nevtralni dražljaj (ki sam po

sebi ne vzbuja teh čustev), ker se je dalj časa povezoval z dražljajem, ki pa vzbuja ta čustva (gl. učbenik str. 252 : eksperiment z malim Albertom)

instrumentalno učenje: naučimo se tistih vedenj, ki so v okolju povzročila željeni učinek oz. prijetno posledico (nagrade, kazni, ignoriranje)

VPRAŠANJE:Primerjaj čustveno odzivanje otroka in odraslega človeka.

FIZIOLOŠKE OSNOVE ČUSTEVČustva so tesno povezana s fiziološkimi procesi. Fiziološke spremembe pri čustvih, ki aktivirajo organizem (strah, jeza, presenečenje, močno veselje), so posledica aktiviranja simpatičnega dela avtonomnega živčnega sistema:

krvni tlak se poveča in srce pospešeno bije, da se poveča pretok krvi količina sladkorja v krvi se poveča, da mišice dobijo več hrane in bolje delajo zato se telo pregreva, da bi se ohladili, se potimo koža pobledi, ker se žile tik pod površino kože zožijo, da krvavitev ne bi bila premočna, če bi se

ranili iz istega razloga se v kri izloča tudi več snovi, ki jo strjujejo v krvi je več protiteles, ki čakajo na napad mikroorganizmov dolgoročni telesni procesi se upočasnijo, da ne bi po nepotrebnem trošili energije: prebava se

upočasni, izločanje sline se zmanjša (suha usta), črevesje se hoče izpraznit, da nas odvečne snovi ne bi ovirale pri akciji (pritisne te na stranišče)

iz endokrinih žlez se v kri sprostijo nekateri hormoni, ki vzdržujejo te spremembe

Vse te spremembe kažejo na prvotno nagonsko funkcijo čustvenega vzburjenja, to je priprava organizma povečano učinkovitost - beg ali boj (flght or fight) reakcija.

ČUSTVA IN KOGNITIVNI PROCESIKo doživimo nek čustveni dogodek, si ga hkrati razumsko razložimo, mu pripišemo pomen - kognitivna ocena situacije. Katero čustvo bomo občutili v določeni situaciji in kako močno, je odvisno od tega, kar vemo oz. kar verjamemo v zvezi s to situacijo.

ELLISOV MODEL temelji na hipotezi, da sta mišljenje in čustvovanje tako tesno povezana, da običajno nastopata skupaj, v krožnem vzročno-posledičnem odnosu. Povezana sta tudi z vedenjem, saj se ljudje obnašamo na osnovi tega, kar razmišljamo in doživljamo, naše vedenje pa potem spet vpliva na naše mišljenje in čustvovanje.

Ellis razlikuje hladne, tople in vroče misli. Vroče misli oblikujejo zelo intenzivna čustva, tople rahla čustva, hladne pa so opisne in ne vključujejo čustev. Primer: mož, ki opazi nasilnost svoje žene, lahko izbere enega od treh načinov razmišljanja:

hladna misel: »Vidim, da je žena nasilna.« topla misel: »Ne maram ženinega nasilnega vedenja. Želim si, da ne bi ravnala tako. Zoprno, da

to počne.«

vroča misel: »Sovražim njene napade! Ne sme me žaliti! Nima opravičila za to vedenje! Ubil jo bom!«

V vsakem človeku obstaja napetost med dvema notranjima težnjama. Na eni strani teži k razvoju, samoaktualizaciji, uresničenju svojih ciljev, ki temeljijo na racionalnih in učinkovitih prepričanjih. Teži pa tudi k oblikovanju in uporabi neracionalnih misli, neustreznih čustev in neučinkovitega vedenja. Vendar ima človek do neke mere tudi svobodno izbiro, da izkoristi svoje dedne dispozicije in vplive okolja in sodoloča svoje življenjske izide: lahko izbere, da bo o tem, kar se (mu) dogaja, razmišljal drugače, hkrati pa ima tudi možnost razmišljanja o lastnem razmišljanju in na ta način nadzoruje svoje manj učinkovite življenjske izbire.

MILIVOJEVIČEV MODEL KROŽNE EMOCIONALNE REAKCIJEDRAŽLJAJ (medved v gozdu)ZAZNAVA DRAŽLJAJA (vidim, slišim medveda)KOGNITIVNA OCENA SITUACIJE – pripis pomena in pomembnosti; izjemno hitro, skoraj avtomatično (medved je nevaren, lahko me napade)ČUSTVENA REAKCIJA – subjektivno doživetje čustva (strah me je) + FIZIOLOŠKE SPREMEMBE (srce mi pospešeno bije…) + ZUNANJE TELESNE SPREMEMBE - nebesedni izrazi čustev (telesna drža, kretnje, obrazni izrazi, glas)AKCIJA (vpliva “nazaj” na dražljaj) Zamislite si neko čustveno situacijo in jo analizirajte s pomočjo Ellisovega modela (oblikujte hladne, tople in vroče misli) ter s pomočjo emocionalne krožne zanke.

FUNKCIJE ČUSTEVČustva imajo PRILAGODITVENO FUNKCIJO: omogočajo nam prilagajanje na nove okoliščine. To se lahko kaže kot:

... motiviranje k določenim ciljem (motivacijska funkcija)

Čustva delujejo kot motivi, nas spodbujajo oz. usmerjajo k tistemu, kar sproža v nas pozitivna čustva, in stran od tistega, kar sproža negativna čustva. Omogočajo nam doseganje želenih ciljev, npr. veselje in ponos ob uspehu nas spodbudita k nadaljnjemu treniranju te sposobnosti ali spretnosti.

... aktiviranje organizma (aktivacijska funkcija)To funkcijo ima predvsem čustvo strahu, pa tudi jeze. Strah služi prepoznavi nevarnosti, fiziološke spremembe (aktivacija organizma) pa pripravi na boj ali beg. Če nas ponoči kdo napade in skuša oropati, bomo zaradi fizioloških sprememb maksimalno mobilizirali zaloge energije in se zato učinkoviteje ubranili oz. hitreje zbežali. Namen jeze je nekaj spremeniti, da se bolj odvija v skladu s tvojimi pričakovanji.

... sporočanje notranjih stanj (komunikacijska funkcija)S čustvenimi izrazi drugim pošiljamo informacije o svojem notranjem stanju, na osnovi katerih potem drugi uravnavajo svoje vedenje do nas. NEBESEDNI IZRAZI ČUSTEV

Razlikujemo verbalno (besedno) in neverbalno (nebesedno) komunikacijo. Nebesedna je bolj čustvena, spontana, nezavedna, nekontrolirana.

5 glavnih kanalov komunikacije:

besedilo (verbalni del) glas: jakost, dinamika, višina obrazni izrazi gibi položaj telesa

Določeni nebesedni izrazi čustev so univerzalni, nekateri pa se razlikujejo od kulture do kulture.

Kaj pomeni, če se pri človeku verbalna in neverbalna sporočila ne ujemajo? da je notranje razdvojen, ambivalenten, v konfliktu da namenoma ponareja čustva oz. prikriva prava čustva

VPRAŠANJE:Kako lahko pri drugem človeku ocenimo čustva in koliko je ta ocena zanesljiva?

KRITERIJI ČUSTVENE ZRELOSTI1. Ustreznost čustvenega reagiranja glede na situacijo:

glede na kulturna pravila glede na funkcionalnost čustev v določeni situaciji: intenzivnost in trajanje čustva bi naj

ustrezala intenzivnosti dražljaja

2. Raznolikost (kompleksnost) čustev: sposobnost doživljanja in izražanja različnih čustev, tako prijetnih kot neprijetnih, enostavnih in kompleksnih.

3. Sposobnost uravnavanja doživljanja in izražanja čustevObe skrajnosti sta neugodni, tako pretirana nezmožnost nadzora, kot tudi pretiran nadzor oz. zaviranje čustvene energije. Čustev, ki jih zaradi pretiranega nadzora ne izražamo ali celo ne občutimo, tudi ne obvladujemo. Sposobnost uravnavanja čustev pomeni, da se čustev zavedamo, jih razumemo in jih znamo ustrezno izraziti z vedenjem.

VPRAŠANJA: Od česa je odvisno, koliko bo človek čustveno zrel? Presodi vedenje v neki situaciji z vidika čustvene zrelosti.

ČUSTVENA DEPRIVACIJAKaj se zgodi, če otrok v obdobju odraščanja nima dovolj čustvenih spodbud in stikov, dokazujejo opazovanja otrok v pogojih čustvene deprivacije in Harlowovi eksperimenti z opicami (1959). Zelo hude motnje na čustveno-socialnem področju lahko povzroči pomanjkanje čustvenih spodbud in stikov, npr. pri otrocih brez staršev in brez ustreznega nadomestila zanje. Čustvena deprivacija je zlasti nevarna v prvih 3 letih.

Ameriški psihoanalitik Spitz je že v 50. letih proučeval odnos med materjo in otrokom. Opazoval je razvoj otrok, ki so bili ob rojstvu ločeni od mater in bili vzgajani v domovih. V celem prvem letu življenja so imeli le minimalne stike z okoljem. Za po osem otrok je skrbela ena sestra. Igrač niso imeli, zaposlovali so se le sami s seboj. Po 1-2 mesecih so postali neobičajno vznemirjeni in jokavi, začeli izgubljati apetit in težo. V 3. mesecu so se pojavili znaki progresivne (napredujpče) depresivnosti: zavračanje stikov, negibno ležanje, nespečnost, “okameneli” izraz obraza, motorična upočasnjenost. Po pol leta se je razvil sindrom hospitalizma: skrajna motorična in psihična zavrtost, upočasnjen razvoj govora, hud upad telesne odpornosti, tako da so že sicer nedolžne infekcije ali poškodbe vodile do hudih komplikacij ali celo smrti. Te spremembe praktično nepopravljive. (Diagnoza 'hospitalizem' se je uporabljala pred 2. svetovno vojno.)

Navezanost je čustveni odnos do osebe, ob kateri se počutiš varno in prijetno. Zgodnja čustvena navezanost na eno osebo je zelo pomembna za vsa področja razvoja. Vpliva na samopodobo, sposobnost navezovanja globljih čustvenih odnosov, spontanost in sproščenost v stikih z ljudmi, odnos do lastnih otrok, soočanje z obremenilnimi situacijami, celotno življenjsko uspešnost.

VPRAŠANJA: Presodite različne vzroke, ki lahko povzročajo neustrezno čustveno dozorevanje, in pojasnite

vpliv na razvoj osebnosti. Presodite vpliv emocij na naše vedenje in telesno zdravje. Presodite vpliv emocij na medosebne odnose. Presodite negativne vplive pogostega doživljanja intenzivnih negativnih čustev na duševno

stanje človeka in na njegov uspeh pri delu. Presodite povezanost čustvovanja z motivacijo.

POSAMEZNA ČUSTVASTRAH je čustvo v situaciji, za katero oceniš (subjektivno!) da te ogroža nekaj, kar je močnejše od tebe, ali tudi ko obstaja možnost, da boš nekaj pomembnega izgubil. Je pomembno čustvo, ker opozarja na nevarnost, zaradi česar se organizem pripravi na obrambo, na boj ali beg. Torej je pomemben za preživetje, ima prilagoditveno funkcijo. Neustrezno ali nefunkcionalno je čustvo strahu takrat, ko je preveč intenzivno glede na stopnjo ogroženosti (pretirana trema, panika) ali neutemeljeno (fobija, hipohondrija). Neustrezno je tudi, če smo ogroženi, pa ne doživljamo strahu in se ne sproži samozaščitno vedenje. Trema je strah pred neko določeno situacijo v bližnji prihodnosti, v kateri se moraš na nek način izkazati, pa oceniš, da presega tvoje sposobnosti.

ŽALOST je vedno povezana z dokončno izgubo nečesa, kar ti je pomembno: ljubljene osebe, nečesa materialnega, zdravja, statusa, samospoštovanja, priložnosti... – neke vrednote.

JEZO občutiš, ko oceniš, da nekdo/nekaj neupravičeno ogroža neko tvojo željo, pri čemer verjameš, da bi lahko vplival na situacijo. Torej je jeza povezana s tvojo težnjo po tem, da bi uredil svoje okolje v skladu s svojimi željami. Jeza je reakcija na frustracijo. Iz čustva jeze izvira agresivno vedenje.

ZADOVOLJSTVO, VESELJE občutiš, ko dosežeš pomemben cilj oz. uresničiš pomembno željo.

LJUBOSUMNOST je strah, da bo ljubljena oseba vzljubila nekoga drugega, tebe pa nehala ljubiti. Pri ljubosumju se pogosto zastavi vprašanje: Zakaj ne moremo uživati ob sreči drugih? Ljubosumje je pogosto plod nepopolnega uvida v situacijo, ki jo vzbudi. naš proti udarec se glasi: kritika vsega počez, kar je v povezavi z virom ljubosumja. Hkrati pa sami sebe prepričujemo, da mi ne želimo tistega, kar vidimo, da imajo drugi; naš objekt ljubosumja. Jezi nas, ker imajo nekateri »vas«, kar je nepravično. Vodi nas misel, če ne morem imeti jaz, zakaj bi imeli drugi?Ljubosumni so vedno na ljudi, ki jih osebno poznamo. Vsa slava in blišč angleške kraljice v nas ne prebudi niti kančka nevoščljivosti. Človekovo ljubosumje le redko preraste v pohlep, ko si nasilno poskušamo prilastiti tisto, kar imajo drugi, mi pa ne. Redko bomo tudi priznali nekomu, da smo ljubosumni nanj, saj je ljubosumje nekaj sramotnega, zelo negativnega. Pogosto pa se lotimo opravljanja za hrbtom, iskanja podpore v drugih. S tem oseba, na katero smo ljubosumno postane žrtev; govorimo o destruktivnem ljubosumju. Vse gre lahko tako daleč, da izgubimo ljudi, ki so nam blizu, pa tudi podpore ne najdemo v drugih. Ljubosumje ima svoje korenine v otroštvu, z leti pa samo raste (umišljamo si, da imajo starši brata rajši, kot nas, verjamemo, da smo manjvredni, so drugi boljši od nas). Breme ostane z nami tudi v odraslosti; vse jemljemo preveč osebno, skelijo nas drobne nepravičnosti, ipd. To pogosto vodi v padec samozavesti, depresijo in nebogljen strah pred vsem. Pravzaprav ni predmet ljubosumja nikoli lastništvo ali kvazi lastništvo. Zavidanje se začne pri vrednotah ali odlikah, ki jih pri sočloveku cenimo. Posledično predvidevamo, da ima občudovana

oseba popolno življenje, ki bi si ga vsak želel. Vendar ljudje vidimo samo tisto, kar želimo videti in zanesljivo nobeno življenje ni tako popolno, kot ga mi slikamo v svojih mislih. Zdrava mera ljubosumja nas lahko motivira. Kar drugi zmorejo, zmorem tudi sam; je le eden od sloganov, ki nas vodijo naprej v življenju. Vendar pa si moramo postavljati uresničljive in realne cilje. Uskladiti moramo svoje želje z realnostjo. Naučiti se moramo vztrajati tudi, ko nam nekaj ne gre po načrtih. Kaj nas lahko osreči? Denar zagotovo ne. Vsak ima svoje sanje. Vedno je te sanje že nekdo živel. Veliko ljudi je bilo že v Avstraliji, zakaj nismo mi? Verjetno nam je doma tako lepo, da smo kar srečni in je naša nesreča le umišljena. Ljubosumja se najlažje znebimo, če se zavedamo svojih talentov, prednosti, če smo ponosni na svoje dosežke. Kaj pa če so drugi ljubosumni na nas? Pohvalite jih, pohvalite njihove uspehe. S tem niso z osebo več tekmeci. Ljubosumje prične bledeti takoj, ko nekomu, ki ga cenimo, privoščimo nekaj dobrega, nekaj najboljšega. Oscar Wilde je rekel: »Imeti rad samega sebe je začetek ljubezni za vse življenje!« Šele, ko bomo cenili sami sebe, nas bodo cenili tudi drugi. Zato se veselite svojih dosežkov; vsakega najmanjšega sproti, razvijajte svoje sposobnosti… bodite ljubljeni in srečni.1

LJUBEZEN doživljamo v odnosu do ljudi, ki jih pozitivno vrednotimo, spoštujemo in ocenjujemo kot sestavni del našega intimnega sveta.

1 Povzeto po reviji Active beauty, junij 2011, str. 6-9