1

Dar Svetega pisma Naslov izvirnika: The Gift of Scripture Prevedla: Barbara Baloh in p. Miran Špelič OFM Izdala Slovenska škofovska konferenca Ljubljana 2007

Sveto pismo – knjiga za današnji čas Vzemimo v roke Sveto pismo! Sprejmimo ga kot Gospodov dar, ki nam ga po Cerkvi nenehno ponuja! Božjo besedo vzemimo za svojo. Naj postane sestavni del našega vsakdanjika! Ponotranjimo jo in ji dovolimo, da od nas nekaj zahteva, hkrati pa nas napolni z veseljem, saj je polna sladkosti. Napolnjeni z upanjem bomo mogli Božjo besedo deliti z vsakim človekom, s katerim se bomo srečali (prim. Ecclesia in Europa 65). Omenjene spodbude so povzete po poslanici papeža Janeza Pavla II. (1920–2005), ki jo je napisal za Cerkev v Evropi in v kateri krajevne Cerkve poziva, naj sporočilo upanja posredujejo današnjemu človeku. Mnogi ljudje živijo v strahu in brez upanja, za oboje naj bi namreč imeli razloge in pravico, saj je svet poln razprtij in konfliktov, med verskimi in etničnimi skupinami vladajo napetosti, mnogo je tudi nasilja med ljudmi in vojn med narodi. Človeškemu življenju pretijo raznolike nevarnosti, saj znanstveni napredek pogosto pozablja na dostojanstvo človekove osebe.

Družinske vezi so razrahljane in čut za solidarnost z najbolj potrebnimi tako doma kot v mednarodnih okvirih se izgublja. Kljub vsemu pa kristjani živimo v upanju, kajti v Svetem pismu zapisana Božja beseda, ne priča le o brezpogojni Božji ljubezni do človeškega rodu, ki se je razodela v Jezusu Kristusu, ampak tudi v težavah kaže pot v prihodnost. Tako v burni preteklosti kot tudi danes nas Gospod nagovarja po Svetem pismu in nam po besedi ponuja hrano in moč, ki ju potrebujemo za izvrševanje zaupanega poslanstva. Sveto pismo je v marsičem odločilno vplivalo na življenje mnogih ljudi in narodov, narodne jezike je obogatilo s pomembnim besediščem, navdihovalo pa je tudi literaturo, umetnost, glasbo in film. Knjiga vseh knjig, ki predstavlja srčiko krščanskega bogoslužja in molitve, ostaja izredni Božji dar za sodobni čas. Sveto pismo sodobnemu človeku prinaša sporočilo, ki je polno upanja.

Prvi del Poslušanje Božje besede

Svoj izrek pošilja na zemljo (Ps 147,15) Božja ljubeča pobuda »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih« (Heb 1,1). Krščanska vera nas uči, da se Bog s človekom pogovarja. Komunikacija, ki jo poznamo kot Božje razodetje, se je začela mnogo prej, preden je na svet prišel Jezus Kristus. V Pismu Hebrejcem beremo, da so možje in žene postopoma in na različne načine spoznavali Gospoda preko poslušanja Njegovega glasu. Boga so spoznali kot tistega, ki si želi bivati v skupnosti s človekom. Ljubezen je nagnila Gospoda, da se je obrnil k človeštvu. Dei Verbum ali Dogmatična konstitucija o Božjem razodetju (BR) pravi, da nevidni Bog iz preobilja svoje ljubezni nagovarja ljudi kakor prijatelje in se z njimi pogovarja, da bi jih povabil in sprejel v svoje občestvo (prim. BR 2). V zgodovini odrešenja se načrt Božjega razodetja uresničuje v dejanjih in besedah. Stvarnik, ki je po besedi na začetku ustvaril vse stvari, je skozi stoletja skrbel za izvoljeno ljudstvo, da bi ga ljudje spoznali kot enega in resničnega Boga in da bi pričakovali odrešenikov prihod. V Sinu je polnost razodetja

2

V dneh poslednjega časa nam je Bog spregovoril po Sinu (prim. Heb 1,2). Božje razodetje je doseglo vrhunec v Sinu Jezusu Kristusu, kajti on je »hkrati srednik in polnost vsega razodetja« (BR 2). V Katekizmu katoliške Cerkve (KKC) beremo, da »Bog z vsemi besedami Svetega pisma izreka samo eno besedo, svojo edino Besedo, v kateri izreka sebe v vsej celoti« (KKC 102). Jezus Kristus potrjuje to, o čemer je govorilo predhodno razodetje: da je namreč Bog z nami, da bi nas rešil iz temine greha in smrti ter nas obudil k večnemu življenju (prim. BR 4). S svojo smrtjo in vstajenjem nam je Kristus, ki je Božja beseda, razodel veličino Božje ljubezni. Kdor koli vidi Jezusa, po daru Svetega Duha vidi tudi Očeta. Na ta način spoznavamo Boga kot Očeta, Sina in Svetega Duha. Bog se je človeku razodel po Sinu, po katerem se je uresničil Božji načrt odrešenja človeštva. Človekov odgovor na Božjo besedo je vera, ki vodi v zahvaljevanje in slavljenje (prim. BR 5). Sveto pismo in izročilo Božje razodetje, ki se je v polnosti dovršilo s prihodom Kristusa, ki je Božja beseda, se je sprva prenašalo od ust do ust, kasneje pa se je v pisni obliki ohranilo v Svetem pismu. Prerok Izaija je svojim učencem svetoval, naj nauk za prihodnje rodove ohranijo tako, da ga zapišejo (Iz 8,16). Tudi sv. Pavel v Pismu Korinčanom piše o sprejemanju in ohranjanju temeljnega nauka vere v Kristusa (1 Kor 15,1–3). S tradicijo, s katero spoznavamo Božje razodetje in izročilo, ki govorita o krščanski veri in življenju, se srečujemo preko ustnih in pisnih virov. Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962–1965) o tradiciji pravi: »Kar pa so apostoli izročili, obsega vse tisto, kar pospešuje sveto življenje Božjega ljudstva in pomnožuje njegovo vero. In tako Cerkve s svojim naukom, z življenjem in bogočastjem trajno nadaljuje in vsem rodovom predaja naprej vse, kar sama je, vse, kar veruje« (BR 8). Kristjani sodobnega časa so kljub različnim veroizpovedim v dialoškem duhu odkrili tesno povezavo med Svetim pismom in izročilom. V soglasni izjavi Druge anglikansko-rimskokatoliške mednarodne komisije z naslovom Dar avtoritete je zapisano: »Sveto pismo znotraj celotnega izročila zavzema posebno in edinstveno mesto, saj predstavlja tisto, kar je bilo dano enkrat za vselej«. V poročilu Mešane komisije za dialog med rimskokatoliško Cerkvijo in svetovnim metodističnim koncilom piše: »Beseda v izročilu prestavlja komunikacijo med evangelijem in novimi rodovi vernikov,« na drugem mestu (Govor o resnici ljubezni) pa dodaja: »Odkar so preroki in apostoli začeli oznanjati veselo vest o Božjem odrešenju, Sveto pismo velja za temelj in srce izročila«. Katekizem katoliške Cerkve pa povzema: »Sveto izročilo in Sveto pismo, ki sta med seboj tesno povezana in drug drugega deležna, napravljata, da je v Cerkvi navzoča in rodovitna skrivnost Kristusa« (KKC 80). Nenehno učenje in odprtost za nove uvide. Živo izročilo Dokumenti drugega vatikanskega cerkvenega zbora pojasnjujejo, da izročilo ni nekaj statičnega, temveč je živo, saj s pomočjo molitvenega zrenja (kontemplacije) in študija, s poglabljanjem ter globljim razumevanjem duhovnih stvari, hkrati pa tudi z opiranjem na avtoriteto učiteljske službe raste in se razvija v različne smeri (prim. BR 8). O pomenu tradicije pričujejo cerkveni očetje, učitelji in pisatelji iz prvih stoletij. V času nastajanja izročila se je izoblikoval kanon svetopisemskih besedil, od tedaj naprej pa Bog – na osnovi Stare in Nove zaveze – Cerkev še vedno nagovarja in Božji Duh svoje ljudstvo vodi po poti resnice (prim. Jn 16,13 in BR 8). Cerkveno učiteljstvo našega časa se veliko posveča vprašanjem družbenega nauka Cerkve, kamor sodita spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti in solidarnost z ubogimi, ki so postali žrtve svetovnih globalizacijskih procesov. Ko se soočamo z novimi izzivi je nujno, da pozorno poslušamo in sprejemamo Božjo besedo tako z razumom kot s srcem, kajti če iščemo navdihe v Svetem pismu in pri cerkveni tradiciji, dobivamo nove uvide in spoznanja. Ker oba »izvirata iz istega Božjega studenca« in se usmerjata k istemu cilju, ju je potrebno sprejemati in ceniti z enako ljubeznijo in spoštovanjem (prim. BR 9), saj predstavljata en sam Cerkvi izročen sveti zaklad Božje besede (prim. BR 10). Vsak Kristusov učenec je poklican, da dragoceni Božji dar posreduje tudi prihodnjim generacijam. Vloga cerkvenega učiteljstva V Apostolskih delih beremo, da so bili prvi kristjani »stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in molitvah« (Apd 2,42). Tudi mi živimo v zaupanju v Božjo besedo, saj smo Božje ljudstvo in Kristusova Cerkev. Naloga ohranjanja pravnega razumevanja Božje besede je zaupana avtoriteti cerkvenih učiteljev, to je papežu in škofovskemu zboru. Cerkveno učiteljstvo Božji besedi

3

»služi, ko uči samo tisto, kar je izročeno, ko pozorno posluša in jo zvesto čuva ter razlaga« (BR 10). Škofovski zbor s papežem na čelu si prizadeva, da nauk ostaja avtentičen in skladen z Božjo besedo. V Dogmatični konstituciji o Božjem razodetju je zapisano: »Jasno je torej, da je vse troje – izročilo, Sveto pismo in cerkveno učiteljstvo – po premodrem Božjem sklepu tako med seboj povezano in združeno, da ni enega brez drugega in da vse skupaj, vsako na svoj način ob delovanju enega Svetega Duha, učinkovito prispeva k zveličanju duš« (BR 10).

Drugi del Razumevanje Božje besede

Ali se je kdaj slišalo kaj takega? (5 Mz 4,32) Božja beseda se predstavi v človeškem jeziku Bog se s človekom pogovarja iz ljubezni in iz iste ljubezni svojo besedo prilagaja posameznim situacijam, v katerih se človek znajde. Temeljno pri razumevanju daru Božje besede je dejstvo, da se Božja beseda izraža v človeškem jeziku (BR 11). Takšno pojmovanje od nas zahteva, da Božji besedi hkrati priznamo tako Božjo stvarnost kakor tudi človeško razsežnost. Če bi podvomili v Božjo resničnost svetopisemskih besedil, bi postavili pod vprašaj navdihnjenje Božje besede, če pa ji ne bi priznali tudi človeških značilnosti, bi pristali na fundamentalizem, ki preprečuje, da bi se spraševali o globljih vprašanjih, ki jih besedilo odpira. Tak pristop se malo zanima za zgodovinske vire in razvoj Svetega pisma ter ovira naše spoznanje o postopnem razodetju Božje besede v spreminjajočih se zgodovinskih okoliščinah. Predstava o tem, da si je Božja beseda nadela človeško obliko, se je izoblikovala že zelo zgodaj, moderne svetopisemske študije pa so jo temeljito izpopolnile in pokazale na nove uvide. Svetopisemska resnica Sveto pismo samo pravi, da je nastalo po Božjem navdihu, da je Gospod njegov avtor in da so ga hagiografi zapisali vse in samo to, kar je hotel Sveti Duh. Tako kot je Božji Duh deloval v prerokih, ki so oznanjali besedo, je tudi »vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti« (2 Tim 3,16). Na osnovi rabe in odobritve Cerkve se je postopoma izoblikoval seznam knjig, ki veljajo za navdihnjene. Izbrani spisi so postali sestavni del Svetega pisma in se imenujejo »kanonični«, torej temeljni za verovanje. Odločitev in izbira kanoničnih svetopisemskih knjig odražata vero vseh ljudi. Kanonične in po Božjem Duhu navdihnjene knjige »zanesljivo, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zaradi našega zveličanja zapisano v Svetem pismu« (BR 11). Nauk, ki ga je potrdil drugi vatikanski cerkveni zbor, pravi, da je svetopisemsko resnico mogoče najti v vsem, kar je zapisano zaradi našega zveličanja. Napak bi bilo, če bi svetopisemsko sporočilo popolnoma enačili z resnico, ki jo odkrivamo na svetnem področju, v znanosti ali zgodovini. Navdihnjenje Svetega pisma Avtor Svetega pisma je Bog sam na eni strani, na drugi pa so to tudi sveti pisci oziroma hagiografi. Kdo je torej pravi pisatelj? Dogmatična konstutucija o Božjem razodetju pravi, da je Bog »deloval v in po« izbranih avtorjih (BR 11). Navdihnjenje razumemo kot izjemno posredovanje Svetega Duha tako v razumu kot v srcu vseh, ki so sodelovali pri nastajanju Svetega pisma. Danes vemo, da se je svetopisemsko gradivo, še preden se je zapisalo, iz generacije v generacijo prenašalo od ust do ust. Pri prenašanju ustnega izročila je bil na delu Sveti Duh, saj je vodil razum in srca vseh, ki so sveto gradivo prenašali iz roda v rod. Božji Duh je navdihoval judovske in krščanske skupnosti, po katerih je On sam govoril. Polnost Božje milosti se je izlila v razum in srca svetopisemskih pisateljev. Konec koncev pa navdihnjenje Svetega pisma ostaja čudež ljubečega Božjega sklanjanja k človeku, čudež, ki ga ne moremo v celoti dojeti. Vzporednica z učlovečenjem V prvih stoletjih krščanstva so se cerkveni očetje in teologi zedinili, da je Božja beseda prišla na svet v podobi človeka. Sv. Janez Krizostom, veliki vzhodni cerkveni oče, pogosto govori o Božjem sestopu, s katerim želi povedati, da se je Božja beseda prilagodila omejenemu človeškemu razumu. Dogmatična konstitucija sledi Krizostomovi misli, ko med učlovečenjem Božjega Sina in človeškim izrazom Božje besede vidi vzporednico: »Božje besede, izražene v človeških jezikih, so se namreč priličile človeški

4

govorici, kakor si je nekoč Beseda večnega Očeta privzela nebogljeno človeško meso in postala podobna ljudem« (BR 13). Naš Bog se je učlovečil po svoji volji. Kakor je Sin prišel, da bi v polnosti živel človeško življenje, tako se tudi Božja beseda uteleša v vseh človeških jezikih. Človeška razsežnost Svetega pisma Da bi mogli razumeti v Svetem pismu zapisano Božjo besedo, moramo spoznati namen avtorja svetopisemskega besedila. Pri tem so nam lahko v pomoč spoznanja »zgodovinsko-kritične metode«, ki se ukvarja z razumevanjem drugih literatur tistega prostora in časa. Papeška biblična komisija je leta 1993 izdala dokument z naslovom Interpretacija Svetega pisma v Cerkvi, ki raziskuje različne metodološke tehnike in jih ovrednoti, hkrati pa vsebuje tudi natančni seznam drugih metod in pristopov k proučevanju Svetega pisma. Ključno vprašanje je, kakšnega pisanja se je svetopisemski pisatelj poslužil, da bi posredoval Božjo besedo. Na tem mestu naletimo na vprašanje svetopisemskih »literarnih vrst«. Njihovo poznavanje sodi med najpomembnejša orodja za pravilno razumevanje besedila. Papež Pij XII. je leta 1943 v svoji prvi okrožnici na temo Svetega pisma z naslovom Divino Afflante Spiritu opogumil razlagalce svetopisemskih besedil, naj raziščejo literarne vrste, ki so bile v rabi pri starih ljudstvih na Vzhodu, da bi ugotovili, v katerih podobnih načinih pisanja so se izražali hagiografi. Dogmatična konstitucija o Božjem razodetju poudarja, da je odgovore na to vprašanje potrebno najti za celotno staro- in novozavezno besedilo, saj moramo spoznati tako način pisanja svetopisemskih piscev kot tudi literarne vrste drugih ljudstev tedanjega časa (BR 12). Večletno delo na tem področju je obrodilo sadove predvsem kar zadeva obliko in vsebino evangelijev. Bog se je prostovoljno rodil v našo človeškost. Enovitost Svetega pisma Raziskovanje človeških razsežnosti Svetega pisma nas odpira za spoznavanje Božjega sporočila, pri se čemer moramo po pomoč zatekati k Svetemu Duhu, ki je navdihnil svete spise. Na ta način pravilno spoznavamo Sveto pismo, ki je Božja beseda, izrečena in zapisana v človeškem jeziku in navdahnjena po Svetem Duhu. Posamezne biblične odlomke moremo razumeti samo znotraj celotnega svetopisemskega teksta, ko pozornost usmerjamo k biblični vsebini in njeni celovitosti (BR 12). Da biblične odlomke razumemo v sklopu vsega Svetega pisma pomeni, da zmoremo slišati Božjo besedo v vsej njeni polnosti: Stara zaveza odpira nove uvide zaradi novih spoznanj, ki nam jih je posredoval Kristus in so zapisana v Novi zavezi. Nevarnost fundamentalizma Pojav fundamentalizma sodobnemu svetu ni tuj, saj vanj brezkompromisno vnaša netolerantnost, ta pa negativno vpliva na odprtost za drugačna mnenja in stališča ter na pripravljenost za dialog. Fundamentlistični pristop k Svetemu pismu kaže na različne nevarnosti: branje svetopisemskih besedil iz tega stališča se pogosto usmerja na posamezno besedilo ali besedila, hkrati pa ne upošteva tistih delov, ki prikazujejo drugačno perspektivo. Določene dele absolutizira in pristaja na delno in nepopolno razumevanje Svetega pisma. Tak pristop je nevaren, če bi se nek narod ali etnična skupina v Svetem pismu prepoznala za izvoljeno ljudstvo in bi svojo izbranost razumela kot dovoljenje za uporabo nasilja nad drugimi. Fundamentalisti ne spoštujejo drugačnosti pogledov in ne upoštevajo razvoja svetopisemskega razumevanja ter zanikajo prisotnost »nepopolnih in časovno pogojenih elementov« v Bibliji (BR 15). Fundamentalizem človeka vabi k svojevrstnemu intelektualnemu samomoru (Interpretacija Svetega pisma), saj daje prednost površinski interpretaciji bibličnih tekstov, ki ne posvečajo dovolj pozornosti prostoru, v katerem je bilo znotraj razvijajočega se izročila besedilo tudi navdihnjeno. Za fundamentaistični pristop je značilno tudi poenostavljeno razumevanje literarnih vrst, saj zapletenejša pripovedna besedila enostavno označi za historična (Interpretacija Svetega pisma). Branje Biblije na fundamentalistični način navadno spregleda različne človeške razsežnosti Svetega pisma ter podcenjuje dar Božje besede in ne ceni »Božjega sestopa«, ki se je izkazalo v tem, da se je Božja beseda pustila zapisati po človeško. Dinamika Svetega pisma Stoletja duhovne refleksije in molitev so kristjane vodila h globljemu poznavanju resnic in pomenov svetopisemskih odlomkov. Cerkveno učiteljstvo govori o »duhovnem pomenu« Svetega pisma, ki ga razume kot pomen, ki se ob branju razkriva po Svetem Duhu in v povezavi s Kristusovim velikonočnim

5

čudežem in novim življenjem, ki iz njega izvira (Interpretacija Svetega pisma). Poznejše interpretacije presegajo namene izvirnih človeških avtorjev, saj velja, da je bilo sporočilo svetopisemskih odlomkov, ki napovedujejo Mesijo, v času dejanskega Jezusovega prihoda interpretirano precej drugače in bolj celostno kot kdaj prej. Cerkveno učiteljstvo pozna izraz sensus plenior – celostni pomen ali smisel, s čimer misli na celovitejše razumevanje, ki temelji na dejstvu, da je besedilo samo na sebi neprimerno bogatejše in presega namene posameznih avtorjev, hkrati pa vsebuje tudi vse tiste potenciale, ki jih Sveti Duh navdihuje v toku zgodovine. Sodobnejša jezikoslovna spoznanja so odkrila in razjasnila bogastvo zapisane besede, ki je – na osnovi upoštevanja novih družbenih okoliščin in sodobnega časa privedlo do novih pomenov in uvidov (Interpretacija Svetega pisma). Celostni pomen svetopisemskih besedil nam odkrivajo poznejši svetopisemski pisatelji, izvirni nauk izročila ali spoznanja s koncilov (Interpretacija Svetega pisma). Biblični razlagalci uporabljajo tudi izraz ponovno branje, kadar mislijo na kasnejše interpretacije znotraj Svetega pisma samega, ki se nahajajo v tekstih starejšega datuma. (Interpretacija Svetega pisma). Cerkveni očetje Katoličani so od nekdaj cenili svetopisemske razlage, ki so jih zapisovali cerkveni očetje in duhovni pisatelji skozi stoletja. Njihovi komentarji pričajo o bogastvu Biblije in Cerkev še vedno hranijo. Cerkveni očetje so Staro in Novo zavezo razumeli kot celoto, zato so manj pozornosti posvečali zgodovinskemu razvoju razodetja, hkrati pa so v posameznih bibličnih detajlih prepoznavali skrite kristološke pomene. Kljub temu, da se zdijo »alegorične« interpretacije cerkvenih očetov nemalokrat prenapihnjene in pretirane, nas učijo, kako naj Sveto pismo beremo s pristnim krščanskim duhom (Interpretacija Svetega pisma). V zadnjem času se ponovno rojeva zanimanje za študij antičnih komentarjev. Tovrstno zanimanje je dobrodošlo in razveseljivo, saj kaže na globlje zavedanje pomena razvijajočega se cerkvenega izročila tako med katoličani kot tudi drugimi kristjani. Vloga vere V procesu oblikovanja izročila so cerkveni očetje, npr. sv. Irenej, začeli govoriti o pomenu vere (regula fidei). Pripravili so povzetke temeljih verskih resnic, ki izhajajo iz Svetega pisma. Novo biblično razumevanje z ničemer ne omalovažuje literarnega pomena besedila, ki se posveča razkrivanju namenov človeškega pisca, prav tako pa tudi ne postavlja pod vprašaj vloge zgodovinsko-kritične metode. Dogmatična konstitucija o Božjem razodetju (Dei Verbum) in Katekizem katoliške Cerkve (KKC) poudarjata, da moramo spoštovati »analogijo vere«, kar razumemo kot trdno povezanost verskih resnic med seboj in znotraj celotne zamisli Božjega razodetja (BR 12, KKC 114). Uravnotežen pristop Za boljše razumevanje Svetega pisma se je potrebno globoko zavedati, da gre za Božjo besedo, ki se je zapisala v človeškem jeziku. Na eni strani je njen avtor Bog, na drugi pa so to tudi sveti pisatelji. Da je potrebno upoštevati oba vidika, je učil tudi papež Janez Pavel II.: Katoliški eksegeti svoje pozornosti ne posvečajo samo človeškemu vidiku svetopisemskega razodetja, kar je včasih napaka zgodovinsko-kritične metode, ali samo Božjemu vidiku, za kar se zavzemajo fundamentalisti, pač pa v svojih prizadevanjih skušajo osvetliti obe gledišči, medsebojno povezani v »Božjem sestopu« (BR 13), kar predstavlja temelj celotne Biblije. Cenimo in se hkrati čudimo temu, da se nam je Bog približal po tem, kar je človeško: v učlovečenju Božjega Sina, v Besedi, ki je postala meso ter v človeškem izrazu Božje besede.

6

Četrti del Nova zaveza

Gospodova beseda pa ostane na veke. To je beseda, ki vam je bila oznanjena kot veselo oznanilo (1 Pt 1,25)

Višek razodetja »Božja beseda, ki je Božja moč za rešitev vsakogar, ki veruje (Rim 1,16), nastopa in izkazuje svojo moč na edinstven način v spisih Nove zaveze« (BR 17). Iz novozaveznih spisov spoznavamo, kako Bog, ki je po prerokih nagovarjal naše prednike, končno govori po svojem Sinu. Kristus je prišel oznanit Božje kraljestvo; Boga je razodeval v besedah in dejanjih, svoje delo pa je dovršil s smrtjo, vstajenjem in veličastnim vnebohodom ter s prihodom Svetega Duha. Jezus je oznanjal evangelij in iz veh narodov je ustanovil Cerkev (BR 17, KKC 124). Štirje evangeliji Evangeliji so srce Svetega pisma, ker so »glavno pričevanje o življenju in nauku učlovečene Besede, našega Odrešenika« (KKC 125). Tako znotraj celotnega Svetega pisma kot znotraj Nove zaveze zaseda veselo oznanilo posebno mesto, o čemer Cerkev pričuje na različne načine. Cerkev je v želji, da bi sodobnemu verniku pomagala na pravi način sprejeti evangelij, ki ima moč spreminjati življenja, pripravila dva dokumenta, in sicer Dogmatično konstitucijo o Božjem razodetju (BR) ali Dei Verbum in Katekizem katoliške Cerkve (KKC), ki poročata o nastajanju evangeljskih pripovedi. Glavno poročilo o zgodovinskih okoliščinah nastanka se nahaja v dokumentu, ki ga je izdala Papeška biblična komisija in nosi naslov Santa Mater Ecclesia. Začetek evangelijev predstavlja Jezusovo življenje in njegovo učenje, po njegovem vnebohodu pa so o njem pričali apostoli, in sicer z globljim razumevanjem, ki se je oblikovalo ob srečanjih z Vstalim ter ob prihodu Svetega Duha. Matej, Marko, Luka in Janez so svoje evangelije sestavili tako, da so odbrali nekaj od množice tega, kar se je ohranilo z ustno ali pisno tradicijo, nekatere dogodke so strnili v pregledno celoto ali pa jih pojasnili. Oznanilo so ohranili in nam posredovali neponarejeno resnico o Jezusu (BR 18–19 in KKC 126). Evangelisti skupaj predstavljajo celovito podobo Jezusa, toda skrivnost Mesije in Božjega Sina je za človeški razum tako nedoumljiva, da ga noben prikaz ne more orisati v vsej njegovi resničnosti. Cerkev občestvu verujočih ponuja štiri verodostojna apostolska pričevanja ter njihovo interpretacijo pri prvih krščanskih skupnostih. Edinstvena literarna vrsta Apostolsko pismo z naslovom Na pragu novega tisočletja, ki ga je papež Janez Pavel II. napisal ob začetku tretjega tisočletja, vsebuje jedrnat opis narave evangelijev. Pri branju evangelijev spoznavamo pogled vere, ki temelji na zanesljivem zgodovinskem pričevanju: resnično evangeljsko pričevanje, kljub zapleteni razporeditvi in izhodiščnemu katehetskemu namenu, prihaja k nam na popolnoma verodostojen način (Na pragu novega tisočletja 17). Pri proučevanju evangelijev je najpomembnejše upoštevati način pisanja ter edinstvenost literarne vrste, ki so se je evangelisti posluževali. Že v prvih stoletjih so se med štirimi kanoničnimi evangeliji izkazale določene razlike, ki so bile v preteklosti povod za dvome ter za izpodbijanje krščanske vere. Poudariti je potrebno, da so evangeljska besedila čudovit preplet zgodovine in teologije, o čemer poročajo dogodki iz Jezusovega življenja v povezavi s kasnejšimi interpretacijami Kristusa, ki so se izoblikovale v prvih krščanskih skupnostih. Trije sinoptični evangeliji, ki so jih zapisali Matej, Marko in Luka, so si tako podobni, da gre nedvomno za izhodiščni skupni vir. Kljub dolgoletnemu prepričanju, da je bil kot prvi zapisan Matejev evangelij, se je večina strokovnjakov končno zedinila, da prvenstvo pripada evangelistu Marku. Katoliška Cerkev se v omenjeni dolgoletni strokovni spor ni vmešavala. Biblicisti se strinjajo, da sta Matej in Luka evangelij sv. Marka uporabila kot osnovo za njuni precej daljši besedili. Janezov evangelij se na Markovo tradicijo ne navezuje in zanj je značilen tudi poseben način zapisa. Kasnejši »apokrifni« evangeliji, mnoge izmed njih so v zadnjem času študirali nekateri biblicisti, v svetopisemski kanon niso vključeni. Razlogi so v (pre)obsežnih poročilih o Jezusovem življenju in njegovem nauku, ki jih ni možno uskladiti s tistimi v kanoničnih evangelijih. Evangeljska besedila so čudovit preplet zgodovine in teologije.

7

Vesela vest o Božjem kraljestvu Markov evangelij je po izročilu vezan na Petrovo pridigarsko dejavnost v Rimu in se začenja z oznanjevanjem krščanske vere. Jezus je v uvodni vrstici evangelija poimenovan kot Jezus Kristus in Božji Sin, s čimer nas želi spomniti na to, da je namen evangelijev v prvi vrsti kateheza, ki smo jo sprejeli v obliki pridige. Nadaljevanje Markovega evangelija je izčrpna kristologija, ki predstavlja Jezusa. Prihaja namreč kot tisti, ki je večji od Janeza Krstnika. On, ki je brez greha, je po Janezu prejel krst v odpuščanje grehov skupaj z grešniki. Jezus je s Svetim Duhom napolnjeni Mesija, hkrati pa tudi Božji služabnik. Po krstu, ko je bil Jezus poln Božjega Duha, ga je skušal hudič. Prve Jezusove besede iz Markovega evangelija se nanašajo na oznanjevanje bližajočega se Božjega kraljestva (Mr 1,15) in to je tudi središče Jezusovega nauka, ki je zapisan v sinoptičnih evangelijih. Jezus v številnih prilikah niza podobe Božjega kraljestva (Judovsko ljudstvo 61). Božji Sin razglaša Božjo zmago in prihod Božjega kraljestva, s svojimi mogočnimi deli, ki jih označujemo za čudeže, pa ponazarja resničnost njegovih besed. Evangelist Marko Jezusa prikazuje kot zmagovalca nad zlom, ki se na viden način kaže v človeških boleznih in bolečinah. Njegovi čudeži potrjujejo njegov nauk. Jezus se tako v dejanjih kot tudi besedah izkazuje kot Božji Sin. Markov prikaz Božjega Sina Evangelist Marko izročilo o Jezusu posreduje na svojski način. Uvodnih osem poglavij opisuje Jezusovo delovanje v Galileji, kjer je žel precej uspeha in je izbral svoje učence, v očeh judovskih verskih voditeljev pa je njegova priljubljenost zbujala zaskrbljenost. V nadaljevanju Marko popisuje zahtevno in nevarno potovanje v Jeruzalem, koder je Jezus krajši čas ozdravljal in učil, potem pa so ga prijeli, mučili in ga usmrtili. Medtem ko evangelist Marko govori le o enem Jezusovem potovanju v Jeruzalem, evangelij po Janezu pa Jezusa ob različnih časih prikazuje v svetem mestu in nakazuje, da je bil za velike praznike večkrat tam. Dejansko ne gre za kakšno bistveno neskladje, pač pa je Markov zapis usklajen s posebno zgradbo, s katero je želel doseči posebni učinek stopnjevanja, zato je izročilo temu primerno priredil. Evangelist Marko na zelo verodostojen način orisuje Jezusovo neomajno vdanost v Očetovo voljo, ko ga slika na samotni poti križevega pota. Temeljno zaporedje dogodkov evangelista Matej in Luka povzemata po Marku, s tem da svojim evangelijem dodajata tudi precej novega gradiva. Trpeči Mesija Pogovor med Jezusom in apostolom Petrom v Markovem evangeliju predstavlja pomembni preobrat: ko Jezus svoje učence sprašuje, za koga ga imajo, Peter reče, da je Kristus, Mesija (Mr 8,29). Precej nepričakovano Jezus prvič napove, da bo v Jeruzalemu izročen v človeške roke in da bo umrl. Peter se na napoved smrti z grozo odzove, drugi učenci pa čakajo, saj ga ne razumejo, za dodatna pojasnila pa si ga ne upajo vprašati. Mesija namreč po njihovem mnenju in pričakovanjih ne bi smel trpeti, toda Jezus judovsko predstavo o odrešeniku poruši (Judovsko ljudstvo 21 in 63). Jezusovo potovanje v Jeruzalem je hkrati tudi pot učencev, ki ga spremljajo in si prizadevajo, da bi sprejeli njegovo usodo. Jezusova smrt in vstajenje od mrtvih Po Jezusovem kratkem delovanju v Jeruzalemu in po zadnji večerji s svojimi učenci je prišla množica ljudi z meči in koli. Ti so ga prijeli ter ga križali. Kot nedolžen je bil obsojen iz sovraštva, ki so ga zoper njega gojili verski voditelji v tajnem dogovoru z rimskimi oblastniki (Judovsko ljudstvo 72). Evangelist Marko Kristusovo trpljenje in križanje opisuje na zelo realističen način. Rimski stotnik je bil med prvimi, ki so izpovedali Jezusovo veličino (Mr 15,39). Evangelij po Marku popisuje tudi odkritje praznega groba in poroča o Jezusovih prikazovanjih po vstajenju (Mr 16,1–8 in 16,9–20). Matejev evangelij Evangelist Matej sicer povzema Markovo zgodbo, hkrati pa predstavi pomembno novo gradivo, ki ga naslavlja na verno občestvo kristjanov iz judovstva. Osnovni namen novozaveznega pisatelja je prikazati, da Jezus dopolnjuje judovsko Sveto pismo. Svojo veselo vest začenja z Jezusovim rodovnikom, začenši z Abrahamom, očeom vseh verujočih, in kraljem Davidom (Judovsko ljudstvo 70). V nasprotju z evangelistom Markom Matej opisuje Jezusovo rojstvo, ki ga je na več mestih napovedovala že Stara zaveza, tedaj pa se je napoved uresničila. Svetopisemske zgodbe po Mateju opisujejo vlogo Jožefa, ki je sprejel in varoval Marijino dete, v katerem trije modri z Vzhoda prepoznajo

8

odrešenika vseh narodov. Začetek evangelija prikaže tudi politične in verske voditelje, ki zoper Mesijo kujejo zaroto. Govor na gori Evangelist Matej je zapisal pet glavnih Jezusovih govorov, v katerih je zajet Jezusov nauk in predstavljajo celotno refleksijo petih Mojzesovih knjig, judovske tore oziroma Peteroknjižja. Jezus je novi prerok, ki je večji od Mojzesa. Med prve in najveličastnejše Jezusove nastope sodi Govor na gori (Mt 5–7). Blagre, s katerimi se Govor začenja in ki prikazujejo, kako Bog to, kar v človeških očeh izgleda kot nesreča, obrača v blagoslov, globoko cenijo tako kristjani kot tudi drugi verniki. Bog se na uboge, krotke, ponižne in tiste, ki imajo čisto srce, ljubeče ozira. Namen Jezusove prihoda na svet ni bil v tem, da bi razvezal postavo in preroke, ampak da bi jih dopolnilt, kar je potrdil s svojim naukom. Božji Sin je judovska pravila glede postave, miloščine, posta, molitve in dobrih del razširil. Jezus z Govorom na gori vabi tudi danes: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Judje in kristjani pri Mateju Evangelist Matej na eni strani poudarja, da se je po Jezusu izpolnile dane Božje obljube, na drugi strani pa na osnovi osebne izkušnje življenja v skupnosti premišljuje tudi o oddaljenosti kristjanov in Judov. Nasprotja med kristjani iz judovstva in Judi, ki Jezusa niso sprejeli, Matejev evangelij temeljno zaznamujejo, saj zelo plastično prikazuje napetosti med Mesijo ter pismouki in farizeji (Mt 23). V evangeljskih besedilih opisana nasprotovanja ne smejo biti izgovor ali opravičilo za zaničevanje judovskega naroda. Besede, ki so jih Judje kričali pred Pilatom: »Njegova kri na nas in na naše otroke« (Mt 27,25), so primer izrazitega pretiravanja in zaradi njih so Judom stoletja pripisovala krivdo in odgovornost za Jezusovo smrt. Tovrstno prepričanje, ki je imelo usodne posledice, je danes dokončno preseženo in ne neti več sovraštva in preganjanja nad Judi. Način komunikacije in medsebojnega obnašanja med Judi in kristjani iz judovstva, ki se je uveljavila v prvih stoletjih, ne more biti primerno izhodišče za dobre medsebojne odnose med tema verskima skupnostma (Judovsko ljudstvo 70–71). Matej in Cerkev Matejev evangelij je edini, ki izrecno govori o »Cerkvi« (gr. ekklesia). Jezus apostolu Petru zaupa posebno nalogo (Mt 16,18). Petrova vera, ki je boleče preizkušena in ni brez krivde, kljub vsemu predstavlja temelj Cerkve. V 18. poglavju Božji Sin svoje učence uvaja v življenje v skupnosti. Matej kot edini evangelist v svoje poročilo vključi tudi poslednjo sodbo, ki neizprosno govori o človekovem služenju najmanjšim bratom in sestram (Mt 25,31–46). Kristjani na ljubezen do bližnjih, ki se izraža z dobrimi deli, nikoli ne smemo pozabiti, saj je v današnjem času mnogo ljudi, ki trpijo revščino, bolezni, zatiranje ali nasilje, na drugi strani pa je tudi mnogo vplivnih ljudi, ki morejo lajšati raznovrstne stiske. Matejev evangelij, ki se začenja z modreci z daljnega Vzhoda, se konča z izročtivijo poslanstva vsem narodom. Jezus, ki je v prvi vrsti prišel rešit judovsko ljudstvo, sedaj pošilja učence, naj evangelij oznanijo vsem narodom in naj ljudi krščujejo (Mt 28,16–20). Lukova pripoved o Jezusovem rojstvu Podobno kot Matej tudi evangelist Luka svojo pripoved o Mesiji začne z opisom njegovega rojstva. Lukov evangelij je obširnejši in prinaša bogate in lepe meditacije o Janezu Krstniku in o Jezusu. V prvih vrsticah beremo o oznanjenju Janezovega rojstva, ki se je rodil ostareli Elizabeti in Zahariji, toda Jezusovo spočetje je še čudovitejše. Angel je Mariji povedal, da jo bo obsenčila moč Svetega Duha in da bo dete spočeto v moči Boga samega. Lukova pripoved o Odrešenikovem rojstvu se osredinja okrog Marije, ki je »polna milosti« (Lk 1,28). Poslušala je namreč Božjo besedo in jo je sprejela. Ona je »Gospodova dekla« (Lk 1,38), ki v svojem Magnifikatu opeva Božjo veličino (Lk 1,46–55). Jezusovo rojstvo se umešča v tek svetovne zgodovine s tem, ko evangelist Luka našteva tedanje vladarje, vključno s cesarjem Avgustom (Lk 2,1), kljub vsemu pa so Jezusovi prvi obiskovalci pastirji z betlehemskih poljan, ki jih je tedanja družba prezirala in izločila na rob. Luka prikazuje Marijino in Jožefovo zvestobo judovski veri, ko sta njuno dete prinesla v Jeruzalem, da bi ga postavila pred Gospoda. Marija je postala zgled sprejemanja Božje volje, ki vključuje tudi trpljenje, in premišljevanja o Božjih poteh in načrtih v svojem srcu (Lk 2,19, 2,35 in 2,51).

9

Vesela vest za uboge Luka v uvodnih evangeljskih vrsticah zapiše namen svojega pisanja. Čeprav prizna, da so o Jezusovem življenju pred njim pisali že drugi, tudi sam razpolaga z izročilom očividcev in služabnikov besede, ki ga želi napisati zato, da bi utrdil vero (Lk 1,1–4). Evangelist Luka – podobno kot Matej – povzema izhodiščno Markovo pripoved in spregovori o Jezusovem potovanju v Jeruzalem v času svojega javnega delovanja. Luka kot začetek Odrešenikovega delovanja predstavi Jezusov obisk v Nazaretu, kjer je v shodnici bral iz zvitka preroka Izaije, s čimer je razglasil namen njegovega poslanstva: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid« (Lk 4,18). Jezus se je družil z grešnimi, bolnimi, revnimi in tujci ter z vsemi tistim, od katerih se je družba odvračala. Dolžnost sprejemati brate in sestre v pomanjkanju in v preziru je naloga, ki kristjane vedno zavezuje. Vesela vest je v tem, da smo vsi Božji otroci, za katere Bog ljubeče skrbi. Jezus in svetopisemske žene Na začetku evangelija po Luku se pisec posveča Marijini svetosti, saj je poslušala Božjo besedo in je po njej tudi ravnala (Lk 11,28), v nadaljevanju pa izpostavlja tudi Elizabetino in Anino vero. Evangelist Luka prikazuje več srečanj med Jezusom in svetopisemskimi ženami v medsebojnem služenju: Jezus je obudil sina vdovi iz galilejskega mesteca Nain (Lk 7,11–17) in grešnici, ki je Jezusu v Simonovi hiši s solzami umivala noge, jih poljubljala ter jih mazilila z dišavnim oljem, zavedajoč se svojih premnogih grehov, je odpustil. Ta zgodba je primer ljubezni, ki se rojeva iz odpuščanja (Lk 7,36–50). Luka poroča tudi o nekaterih drugih ženah, npr. o Mariji Magdaleni, ki jih je ozdravil zlih duhov in bolezni, one pa so se mu pridružile in mu stregle iz svojega premoženja (Lk 8,1–3). Medtem ko Marta Jezusu izkazuje svoje gostoljubje, se Marija bolj posveča njegovemu nauku (Lk 10,42). Žene Jezusa spremljajo tudi na poti na Kalvarijo (Lk 22,27). Luka je bolj kot drugi evangelisti pozoren na sodelovanje žena pri Jezusovem zemeljskem delovanju. Iskanje in rešitev izgubljenega Luka s svojim opisom Jezusovega potovanja v Jeruzalem prinaša nekaj novosti. Čeprav so nekatera poročila zapisana samo pri njem, jih kristjani z zanimanjem sprejemajo. Pripoved o usmiljenem Samarijanu, ki je bil član deprivlilegirane družbene skupnosti, je zgled nesebičnega služenja bližnjemu (LK 10,29–37). Prilika o izgubljenem sinu s podobo mlajšega sina uči iskanja odpuščanja, s podobo ljubečega očeta ponazarja sprejemajoči očetovski objem, s podobo pravičnega starejšega sina pa prikazuje njegovo potrebo po posnemanju vseobsegajoče očetovske ljubezni, ki se zgodi v srcu ter spremeni njegov odnos do vseh, ki grešijo (Lk 15,11–32). Gre za pomenljivo prispodobo, ki spreminja človeška srca. Zgodba o bogatašu in ubogem Lazarju kristjane opominja, naj pomagajo vse pomoči potrebnim, ki kličejo k njim (Lk 16,19–31). Omenjena prilika je posebno aktualna v današnjem trenutku. Ko je Jezus dospel v Jeriho, je srečal cestninarja Zaheja, je njegovi hiši oznanil odrešenje, rekoč: »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno« (Lk 19,10). »Ali ni najino srce gorelo v nama?« Lukovo poročilo o Jezusovi smrti obsega tudi več zapisov o ozdravljanju in odpuščanju. Desnemu razbojniku je Jezus še na križu rekel: »Resnično, povem ti, danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43). Tesnobno vzdušje, ki je spremljalo Jezusovo smrt, so blažile množice, ki so se zbrale, da bi gledale, in so videle, kar se je zgodilo, in so se nazaj grede tolkle po prsih (Lk 23,48), njegovi znanci pa so stali daleč proč (Lk 23,49). Zgodbe o prikazovanjih vstalega Kristusa evangelist Luka pripoveduje zelo temeljito. Ko Jezus sreča učenca, ki sta na poti v Emavs, se zgodi preobrat – odrešenjska moč vstalega Gospoda zasije po Božji besedi, ki jima jo je razlagal, in po evharistiji. Učenca sta med seboj govorila: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« (Lk 24,32). Tudi naša srca morejo – podobno kot učenca – izkušati Kristusovo prisotnost preko Božje besede in zakramentov. Janezov evangelij Medtem ko Matej in Luka v svojih zapisih o Jezusovem življenju povzemata Markov koncept ter ga dopolnita z novimi spoznanji o Jezusovi osebnosti in njegovem poslanstvu, je evangelij po Janezu urejen precej drugače in v predstavljanju celovitosti krščanske vere v Jezusa, Božjega Sina dosega

10

nove vrhove. V uvodu Jezusa predstavi kot besedo, rekoč: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog« (Jn 1,1). Ta »Beseda je postala meso in se naselila med nami. Jezus je veličastna beseda, »polna milosti in resnice« (Jn 1,14). Od vsega začetka Janez Jezusa nagovarja z različnimi imeni: jagnje Božje, Mesija, Božji Sin, kralj Izraelov. V nasprotju z drugimi sinoptičnimi evangeliji Janez piše, da so učenci videli Jezusovo veličastvo, spoznali so torej njegovo resnično identiteto – od začetkov (Jn 2,11). Znamenja v Janezovem evangeliju Evangelist Janez Jezusove čudeže označi z besedo znamenje, in sicer z namenom, da bi poudaril njihov globlji, kristološki pomen. Osrednja tematika Janezovega evangelija ni oznanjevanje Božjega kraljestva, pač pa oseba Jezusa Kristusa. Vsako od znamenj v sebi nosi sporočilo, ki označuje Jezusa. V galilejski Kani, kjer je Božji Sin zarisal svoje prvo znamenje, Jezus iz vode naredi vino za odrešenje (Jn 2,1–12). Poglavja, ki sledijo prvemu čudežu, prinašajo Jezusove govore, ki jih je Cerkev stoletja uporabljala v pripravi na veliko noč in na prejem zakramenta svetega krsta: s farizejem Nikodemom Jezus spregovori o krstu iz vode in Duha, in Samarijanki, ki je hodila k Jakobovemu vodnjaku zajemat vodo, ponudi živo vodo, ki bo v njej postala izvir vode, ki teče v večno življenje (Jn 3–4). Znamenja, ki se v evangeliju pojavijo kasneje, zadevajo obširne diskusije med Jezusom in Judi. Podobno kot v Matejevem evangeliju beremo tudi pri Janezu o sovražnih prerekanjih med kristjani iz judovstva, in med Judi, ki Jezusa niso sprejeli za odrešenika. Judje namreč od Jezusa zahtevajo, naj jim dokaže svoje božanstvo. V zgodbi o ozdravljenju sleporojenega Jezus reče: »Jaz sem luč sveta« (Jn 9,5). Božji Sin se na več mestih predstavi kot tisti, ki je. Besede Jaz sem pomenijo temeljno značilnost Janezove kristologije. Medtem kot Jezus slepemu povrne vid, so farizeji prikazani kot duhovno slepi (Jn 9,39–41). Tudi ko je Jezus obudil mrtvega Lazarja, je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje« (Jn 11,25), Judje pa so zoper njega kovali zaroto in načrtovali, kako bi ga usmrtili (Jn 11,53). Negativna podoba Judov je nazorno prikazana z odnosi, v katere vstopajo s kristjani v prvih stoletjih, danes pa tovrstne predstave ne smejo več biti razlog za sovražnost zoper njih (Judovsko ljudstvo 76–78). Evangelij po Janezu v predstavljanju celovitosti krščanske vere v Jezusa, Božjega Sina dosega nove vrhove. Jezusovo slovo Evangelist Janez v petih poglavjih (Jn 13–17) zapiše Jezusov poslovilni govor. Potem, ko je učencem umil noge kot zgled služenja bližnjemu, Jezus da novo zapoved ljubezni, rekoč: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 13,34). Po Jezusovi napovedi o svojem odhodu so učenci žalostni, toda on jih opogumi: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,6). On je vinska trta, učenci pa so mladike na njej (Jn 15,1–5). Jezus je pogosto obljubljal prihod zagovornika, Duha Tolažnika, ki bo vedno z učenci, ki jih bo spominjal na to, kar jih je Božji Sin učil, in ki jih bo vodil po poti resnice (Jn 14,16; 14,26; 15,26 in 16,13). Sveti Duh Cerkev vodi vse od Jezusovih dni. Sklepno poglavje, ki izčrpno opisuje Jezusovo slovo, se zaključi z Učenikovo molitvijo za svoje učence in za vse tiste, ki ga bodo spoznali preko njihovega oznanila. Molitev, v kateri Jezus prosi za enost vseh vernikov, velja za temeljno izhodišče ekumenskih prizadevanj za edinost med vsemi krščenimi. Janezov prikaz Jezusove smrti Evangelist Janez Mesijo prikaže kot mirnega in pogumnega, ko se sooča s smrtjo. V vrtu Getsemani Jezus ni bil v agoniji, pač pa so popadali po tleh tisti, ki so ga prišli iskat (Jn 18,6). Pilat je v sodnem procesu zmeden in osupel, obenem pa nezavedno svetu razodene resnico o Božjem Sinu, ko naroči, da mora biti napis Jezus Nazarečan, judovski kralj na križu zapisan v hebrejščini, grščini in latinščini ter viden vsem (Jn 19,19–22). Edino evangelij po Janezu pričuje o Marijini prisotnosti na Kalvariji. Z Božjo Materjo je bil tudi učenec, ki ga je Jezus ljubil, pri čemer navadno razumemo, da gre za evangelista Janeza (Jn 19,25–27). Ko je Jezus izrekel svoje zadnje besede: »Izpolnjeno je,« je »nagnil glavo in izročil duha« (Jn 19,30). Voda in kri, ki sta pritekli iz njegove prebodene strani, sta simbol svetega krsta in svete evharistije (Jn 19,34).

11

Vstali Gospod Janezov evangelij pripoveduje tudi o srečanju vstalega Gospoda z Marijo iz Magdale. Ta žena v bogoslužju velja za prvo glasnico vesele vesti o Kristusovem vstajenju. Jezusov prihod v prostore, koder so bili apostoli zaklenjeni iz strahu pred Judi, doseže višek v Tomaževi izpovedi vere, ko izreče: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28). Naslednje poglavje prinaša pogovor med Jezusom in Petrom: Jezus prvaku med apostoli trikrat zastavi vprašanje: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« (Jn 21,15–17). Tako kot Peter, smo tudi mi povabljeni, da našo ljubezen vedno znova poglabljamo in to vabilo je hkrati tudi glavno sporočilo veselega oznanila. Evangelist Janez svoje pisanje sklene s ponovnim Jezusovim povabilom: »Hodi za menoj!« (Jn 21,19 in 21,22). Oznanilo apostolov Poleg evangelija je Luka napisal tudi Apostolska dela, kjer se nadaljuje veselo oznanilo o Jezusu, ki se razširilo »v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). Poročilo o silni moči Svetega Duha, ki je bil poslan na binkošti, naznanja rojstvo Cerkve. Na binkoštni praznik je Peter prvikrat javno nastopil, v Apostolskih delih pa je zapisanih še več njegovih govorov, ki se osredinjajo okoli Jezusove smrti in vstajenja ter v sklepnem delu vabijo k veri vanj. Luka opisuje življenje prve krščanske skupnosti, ki je bila stanovitna v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah (Apd 2,42). Kristus kliče tudi danes, da bi v zvestobi Besedi, evharistiji in molitvi živeli kot skupnost ljubezni, ki služi vsemu svetu. Apostolska dela poročajo tudi o Štefanu, prvem krščanskem mučencu, in o čudežnem spreobrnjenju Savla na poti v Damask (Apd 9). Savel, ki mu je bilo ime tudi Pavel, je bil »izbranec«, ki je Božje ime ponesel pred pogane in kralje in Izraelove sinove (Apd 9,15). Kasneje je imel tudi apostol Peter videnje, v katerem je spoznal, »da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna« (Apd 10,34–35). Kristus nas vabi, da bi gradili skupnost ljubezni, ki služi vsemu svetu. Pavlova potovanja Apostolska dela poročajo o Pavlovih treh misijonskih potovanjih ter o njegovem zadnjem potovanju v Rim. Na potovanju po Mali Aziji je Pavel v spanju videl prikazen: bil je Makedonec, ki ga je prosil, naj pride v Evropo (Apd 16,9–10). Judje so Pavla in njegove tovariše zaradi njihovega poslanstva – oznanjevanja vesele vesti poganom – preganjali in pehali v raznovrstne stiske. Ko je sovražnost jeruzalemskih Judov zoper njih močno narasla, se je Pavel zagovarjal pred kraljem Agripo, potem pa se podal na nevarno plovbo v Italijo. V sklepnih poglavjih Apostolskih del je zapisano, da je bil evangelij oznanjen tudi v Rimu, glavnem mestu rimskega imperija, ki je postalo srce vesoljne Cerkve. Pavlovo poslanstvo in evangelij Najbolj neposredno o Pavlovem delovanju poročajo njegova pisma, ki so bila zapisana mnogo prej kot evangeliji in predstavljajo prva novozavezna besedila. Pavel, Božji služabnik je bil poklican za apostola in izbran za oznanjevanje evangelija (Rim 1,1). Kristus ga je poklical, da bi vse narode pripeljal k poslušnosti vere (Rim 1,5), med drugim tudi Božje ljubljence iz Rima, ki so poklicani k svetosti (Rim 1,7). Pavel je apostol poganov, saj je najprej Judom in potem Grkom oznanjal vero v Kristusa (Rim 1,16). Pavel v pismih Rimljanom in Galačanom pravi, da je Kristus dopolnil postavo in preroke (Rim 3,21–22 in Gal 3,24–26). Kristjani, krščeni v novo življenje, živijo po postavi Duha (Rim 8,2). Nadalje v Pismu Rimljanom apostol Pavel premišljuje o zavezi, ki jo je Bog sklenil z Izraelci. Za prispodobo uporabi simbol oljčnega drevesa: nekatere izmed vej – Judje, ki Kristusa niso sprejeli za odrešenika – so se odlomile, na njihovo mesto, v oljčno drevo Izraelskega ljudstva, pa so bile vcepljene nove divje oljke – pogani (Rim 11,17). Toda tudi tiste, ki Kristusa ne priznavajo, Bog ljubi, kajti On se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica (Rim 11,29). Apostol Pavel oznanja milostni dar novega življenja po veri, ki ga je za človeštvo zaslužil Kristus s svojo smrtjo in vstajenjem, hkrati pa opozarja, da naša vera izvira in korenini pri Abrahamu in njegovih potomcih (Judovsko ljudstvo 36). Kristus nam je s svojo smrtjo in vstajenjem zaslužil novo življenje po veri.

12

Pastoralne težave pavlinskih Cerkva Ob branju Pisma Rimljanov spoznavamo, da je apostol Pavel odločilno vplival na krščansko razumevanje Jezusove osebe in njegovega delovanja. Predstavlja tudi raznovrstne težave, s katerimi se soočajo krščanske skupnosti. V Prvem in Drugem pismu Tesaloničanim Pavel kristjanom zagotavlja, da bodo vstali od mrtvih vsi, ki so verovali v Jezusa in pomirja prevelika pričakovanja glede Kristusovega ponovnega prihoda. V Pismu Filemonu Pavel razpravlja o občutljivi temi, in sicer o pobegu krščanskega sužnja in njegovem povratku v krščansko skupnost. Prvo in Drugo pismo Korinčanom prikazujeta raznolike pastoralne težave, med drugim tudi razdor v skupnosti verujočih. Pavlov nauk o vlogi žene je povod za sodobne burne razprave o ženi nasploh. Na eni strani žene podpira v njihovem služenju (Rim 16,1 in Fpl 4,2–3) ter jih enakovredno z moškimi vključuje v krščansko bogoslužje (1 Kor 11,4–5), na drugi strani pa v Prvem pismu Korinčanom beremo, da ženam daje navodila, naj v Cerkvah molčijo (1 Kor 14,34–35). V Prvem pismu Timoteju, za katerega velja, da je delo Pavlovega učenca, najdemo svetopisemsko opravičilo, ki se nanaša na zapostavljanje žena (1 Tim 2,12–15). Za druga novozavezna besedila, ki se posvečajo odnosu med možem in ženo, se na prvi pogled zdi, da pristajajo na podrejeno vlogo žene (Kol 3,18 in Tit 2,4–5), dejansko pa potrebujejo dodatna pojasnila. Besedila, še posebej tista, ki so vezana na bogoslužje, izvirajo iz določenega družbenega in verskega okolja in jih je potrebno razumeti znotraj celotnega Svetega pisma ter v luči evangeljskega pričevanja gledati Jezusov odnos in ravnanje z ženami. Pavlinska besedila nikoli ne smejo služiti za napad na žensko dostojanstvo. V Pismu Efežanom beremo o vzajemnem in ljubečem podarjanju moža in žene, ki temelji na ljubezni, ki jo ima Kristus do Cerkve (Ef 5,21–33). Kristus in Cerkev Pisma, ki jih je Pavel napisal Kološanom in Efežanom, prinašajo poglobljeno razumevanje Kristusa in njegove Cerkve. Kristus »je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse in on je glava telesa, to je Cerkve. On je začetek, prvorojenec med mrtvimi« (Kol 1,15–20). Z Jezusom se je zaključilo ločevanje med Judi in pogani, saj so vsi soudje v Kristusovem telesu, Cerkvi (Ef 3,5–6). Za Prvo in Drugo pismo Timoteju ter za Pismo Titu nekateri biblicisti pravijo, da so jih zapisali Pavlovi učenci. Pisma vsebujejo koristna navodila za življenje krščanskih skupnosti, saj opisujejo škofovsko in diakonsko službo ter službo starešine, spregovorijo pa tudi o vlogi in pomenu vdov. Vsem pismom je skupno prizadevanje za zvestobo izročilu. Druga novozavezna besedila Nova zaveza obsega tudi druga apostolska pisma, ki vero v Kristusa nadalje poglabljajo (BR 20). Pismo Hebrejcem predstavlja obširno pridigo, ki uči pravi nauk in daje spodbude za krščansko življenje. Apostol Pavel oznanja Božjega Sina, ki je prišel na svet in se je v vsem izenačil z brati (Heb 2,17). Kot novozavezni véliki duhovnik noče žgalnih daritev in daritev za greh, pač pa je njegova smrt spravna daritev za grehe ljudstva. Odprl nam je novo in živo pot k Bogu (Heb 10,19–22). Jakobovo pismo dejansko ni pismo, ampak modrostni govor, ki nagovarja preizkušano občestvo verujočih. Prvo Petrovo pismo opeva novo rojstvo v Kristusu, ki se zgodi s svetim krstom. Kristjani smo »živi kamni, ki se vgrajujejo v duhovno stavbo, njen temelj pa je Kristus« (1 Pt 2,4–5). Kristjani smo tudi »izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last« (1 Pt 2,9 in 2 Mz 19,5–6). Vsak vernik s prejemom zakramenta svetega krsta deleži Kristusovo duhovništvo. Drugo Petrovo pismo in Judovo pismo opozarjata na krivi nauk ter spodbujata h krščanskemu življenju. Tri Janezova pisma izkazujejo izrazito povezavo z evangelijem po Janezu, kar kaže na domnevo, da so nastala v isti krščanski skupnosti. Prvo pismo govori o novi zapovedi ljubezni ter vernike opogumlja, naj živijo v edinosti med seboj. Knjiga razodetja ali Apokalipsa Zadnja novozavezna knjiga opisuje »čudovito širjenje« Cerkve (BR 20). Knjiga razodetja prinaša neslutene in čudne podobe eshatološke stvarnosti, ki jih nekateri sprejemajo, drugi pač ne. Pisatelj, domnevno Janez, se poslužuje apokaliptične literarne vrste, kamor sodi tudi Danielova knjiga, njen namen pa je prikazati končno Božjo zmago in Božje plačilo vsem svetnikom, ki so na svetu zaradi Božjega kraljestva utrpeli preganjanje. Epilog človeške zgodovine predstavlja vstali Jezus, daritveno jagnje, ki so ga usmrtili – toda Bog ga je obudil – s svojo smrtjo pa je dokončno premagalo antikrista.

13

Kristusovega nasprotnika ponazarja rimski imperij, ki je veljal za največje zlo tedanjega časa. Božje jagnje je sedaj poveličano v nebesih. Tovrstne simbolične govorice ne smemo interpretirati literarno, pač pa jo moramo razumeti táko, kot je. Knjiga razodetja ne prikazuje niti posameznih detajlov o koncu sveta niti ne odgovarja na vprašanje števila (od)rešenih, prav tako pa ne napoveduje časa, kdaj bo prišel konec sveta. Sporočilo omenjene novozvezne knjige je, da se bo čas dopolnil, ko »bo obrisal vse solze z njihovih oči« (Raz 21,4). »Gledali bodo njegovo obličje in njegovo ime bo na njihovih čelih. Noči ne bo več in ne bodo potrebovali ne luči svetilke ne sončne luči, kajti razsvetljeval jih bo Gospod Bog in kraljevali bodo na veke vekov« (Raz 22,4–5). Skupaj s pričevalcem molimo za končni prihod Jagnjeta, Gospoda Jezusa (Raz 22,4–5). Prosimo za dokončno Božjo zmago nad vsem zlom, ki je na svetu, in zaupamo, da bomo pridruženi Božjim izvoljencem. S srcu ohranjamo Jezusove besede, ki pravijo: »Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas« (Mr 13,32–33). Apokalipsa nas – kljub mnogim čudnim, neprijetnim, srhljivim, nenavadnim in tujim podobam – napolnjuje z globinskim upanjem v Boga, ki je »Alfa in Omega, začetek in konec« (Raz 1,8; 21,6 in 22,13). Kristusa, ki je Božja beseda, oznanjamo ljudem našega časa in prostora.