DELO IN ŽIVLJENJE POKOJNEGA DUHOVNIKA JOŽETA

GOLOBA

……Kako naj izpolni svojo dolžnost, saj prihajajo v spovednico

različni grešniki: trdovratni grešniki, ki so svojo vest tako

zanemarili, da jim nič več bolečin ne kaže, da sami sebi ne

verjamejo, da so grešniki. V spovednico pridejo neumni, kateri se

vest ne znajo izprašati. Pridejo v starih pregrehah nečistosti, v

nezmernosti, pijanosti, zakoreninjeni grešniki. Vse te mora

spovednik ozdraviti, podučiti, na pravo pot pripeljati. Vse to mora

voditi v spreobrnenje. Gorje mašniku, ki bi bil kriv pogube tudi

ene same duše, ki jo je Jezus s svojo dragoceno krvjo odkupil. …..

…..Še nekaj je, kar je za duhovnika posebno težko: biti mora luč

tega sveta. Luč se ne prižge, da bi se podstavljala pod pokrov,

ampak na svečnik, zato, da sveti vsem. Če naj duhovnik s svojim

naukom in zgledom sveti vsem. Če naj duhovnik s svojim naukom

in zgledom sveti vsem, je tudi res, da na nikogar ta svet ne gleda

tako, kot na duhovnika. Četudi je prejel posvečenje in sveti

blagoslov, pa vendar še vedno ostaja človek. Še vedno je iz mesa

in krvi, še vedno je podvržen slabostim, kakor je sv. Pavel sam

dobro poznal. Ta svet zahteva, da bi duhovnik ne človeško,

ampak angelsko živel. Ta svet opazi vsako najmanjšo iver v očesu

mašnika, svoje velike hlade in brune pa ne vidi; ta svet zahteva,

da bi mašnik vse veselje in užitke tega sveta užival, hoče, da bi

sodeloval pri vsaki dobri volji, zraven pa zahteva, da bi ne bil

človek, ampak angel. Četudi bi se duhovnik tako zelo trudil svojo

dolžnost izpolniti, četudi si še toliko prizadeval svoje življenje prav

voditi, ta svet toliko govori o duhovniškem stanu. Zakaj? Zato,

ker vsak le rajši pred drugim pragom pometa, kakor prede

svojim, zato, ker vsak le raje vidi iver v tujem očesu, kakor bruno

v svojem.

(del pridige g. Jakoba Prašnikarja novomašniku Slomšku)

Zgornji odlomek je primeren za hitri opis duhovnikove poti, katero

si je izbral tudi msgr. Jožef Golob. Jožef Golob je luč življenja

zagledal 7. decembra 1922 v Sevnici. Njegova mati Rezika se je

po smrti prvega moža ponovno omožila z Ivanom Golobom in v

drugem zakonu sta na svet privekala sestra Anica in Jože. Po

gimnaziji v Celju in maturi, ki jo je opravil v Brežicah je bil

mobiliziran v nemško vojsko. Na italijanski strani je bil ranjen,

štiri mesece preživel v bolnišnici in nato še štiri leta v vojnem

ujetništvu. Po vrnitvi domov se je odločil za duhovniški poklic in

vstopil v mariborsko bogoslovje. Zaradi tega je doživljal hude

pritiske povojnih oblasti. Po tretjem letniku bogoslovja so ga

zaprli in poslali na »prevzgojno delo« v taborišče v Litostroju,

nato pa še v Medvode in Podutik. Študij teologije je nadaljeval

šele leta 1951, a so ga po nekaj mesecih vpoklicali na odsluženje

vojaškega roka. Po končani vojaščini je bil nato 29. junija 1952 v

Mariboru posvečen v duhovnika. Dogodka ob novi maši se še

spominjajo starejši ljudje naše fare in s ponosom pripovedujejo

svoje prispevke k slovesnemu mozaiku nove maše. Peka,

prinašanje dobrot, »skladiščenje« v koruzi poleg hiše. Tudi prihod

novomašnika v Sevnico je bil bolj podoben misiji nemogoče.

Oblast je zaprla in kontrolirala vse prihode v mesto, po mestu so

bili plakati, ki so ljudi obveščali o »slabem« dogodku. Teta Nežka

iz Boštanja je svoj prihod upravičevala z udeležbo na živinskem

sejmu, ki je potekal v Sevnici, oblekla pa si je navadno delovno

obleko.

Svoje duhovniško delo je kot kaplan začel v župniji sv. Danijela v

Celju, nato pa je postal kaplan v Rogaški Slatini. Leta 1959 je

postal kaplan v Dravogradu in prevzel v soupravo župnijo Ojstrica

nad Dravogradom. Že leta 1960 so ga znova zaprli za deset

mesecev. Do službovanja v Šmarju. Nato je štiri leta deloval kot

župnijski upravitelj v Koprivnici, leta 1965 pa je prišel v Šmarje

pri Jelšah, kjer je ostal do upokojitve.

Rad se je vračal svojim v Sevnico in ob teh redkih priložnostih

obiskal tudi svojo rojstno hišo. Če mu je le dopuščal čas se je še

na stara leta udeležil tudi krstov svojih pra pra nečakinj in

nečakov. Ponovitev njegove zlate maše leta 2002 je bil veličasten

dogodek za Sevniško župnijo. Letos je postal še biseromašnik.

Zadnja leta je preživljal v domu starejših občanov v Šmarju.

Svoje duhovniško življenje je končal tako kot ga je začel. S

preizkušnjo težkega križa, katerega Gospod poda njemu, ki ga je

sposoben za njim nositi. Zgled dobrega človeka in duhovnika mu

je izrazilo tudi veliko število njegovih sobratov, kateri so se

udeležili pogrebne maše. Vsak duhovnik je lahko »nesel« leto

njegovega duhovništva. Spomni se nas kdaj in bodi naš

priprošnik.

»Dober boj sem dobojeval, tek dokončal in vero ohranil« (2 tim

4,7)