diploma neza
TRANSCRIPT
UNIVERZA V LJUBLJANI
VISOKA ŠOLA ZA ZDRAVSTVO
ODDELEK ZA FIZIOTERAPIJO
NAPOR PRI TEKU NA ZELO DOLGE PROGE
EXERTION AT THE VERY LONG DISTANCE RUNNING
Avtorica: Neža Mravlje Mentor: doc. dr. France Sevšek
LJUBLJANA, 2006
ii
ZAHVALA Zahvala vsem, ki so mi pomagali in me spodbujali pri nastajanju diplomskega dela.
Hvala očetu Dušanu, ki mi je omogočil sodelovati pri njegovih tekaških projektih in bil
moj zanesljiv merjenec. Bila je odlična, neponovljiva življenjska preizkušnja in izkušnja.
Hvala sestri Živi za pomoč pri oblikovnih in tehničnih težavah.
Dedu Silvu se zahvaljujem za natančen prevod.
Mentorju Francetu Sevšku zahvala za potrpežljivost, pomoč in odlično strokovno
sodelovanje.
iii
IZVLEČEK Uvod: Ultramaraton je tek na zelo dolge proge, na razdalje daljše od maratona, daljše od
42,2 kilometra. Transkontinentalni teki pa so teki čez kontinent. To so večdnevni etapni
teki. Ultramaraton spada med vzdržljivostne in ekstremne športe.
Namen: Namen diplomskega dela je ugotoviti, kako pri teku na zelo dolge proge vpliva
napor na odvisnost frekvence srčnega utripa od dolžine koraka in hitrosti.
Metode dela: Med tekom Dušana Mravljeta na TransAustralia Footrace (4355 kilometrov)
in TransEurope Footrace (5036 kilometrov) sem vsakodnevno opravljala meritve in jih
redno shranjevala in zapisovala. S pomočjo merilnika srčnega utripa sem merila srčni utrip
tekača in s pomočjo pedometra število korakov. Beležila sem lastno zaznavanje napora
med tekom (Borgova lestvica), hitrost teka, vremenske razmere, temperaturo zraka,
razgibanost terena, težave med tekom, fizioterapevtske postopke katere sem izvajala.
Rezultati: Statistična analiza podatkov Teka po Avstraliji je pokazala statistično značilno
korelacijo med dnevom in srčnim utripom (z dnevi se srčni utrip niža), hitrostjo teka in
lastno oceno napora (manjše občutenje napora pri večji hitrosti) ter hitrostjo teka in srčnim
utripom (višji srčni utrip pri večji hitrosti).
Rezultati Teka po Evropi kažejo statistično značilno soodvisnost med dnevom in hitrostjo
teka (hitrost teka se z dnevi zmanjšuje), dnevom in dolžino koraka (z dnevi se korak
krajša) ter dnevom in številom korakov v minuti (število korakov v minuti se z dnevi
zmanjšuje). Korelacija je statistično značilna tudi med hitrostjo teka in srčnim utripom
(višji srčni utrip pri večji hitrosti), hitrostjo teka in dolžino koraka (daljši korak pri večji
hitrosti) ter hitrostjo teka in številom korakov v minuti (večje število korakov pri večji
hitrosti). Tudi soodvisnost med srčnim utripom in številom korakov v minuti (višji srčni
utrip pri večjem številu korakov v minuti) ter dolžino koraka in številom korakov v minuti
(večje število korakov v minuti pri daljšem koraku) je statistično značilna.
Razprava in zaključek: Če primerjamo oba teka je bila korelacija med povprečno
hitrostjo teka in povprečnim srčnim utripom na obeh tekih statistično značilna z razliko, da
sta bila na Teku po Evropi hitrost teka in srčni utrip nižja kot na Teku po Avstraliji. Med
dnevom in povprečnim srčnim utripom pa je soodvisnost statistično verjetno značilna za
Tek po Avstraliji, medtem ko je za Tek po Evropi statistično značilna. Srčni utrip na Teku
po Evropi je bil, primerjalno s Tekom po Avstraliji, nižji.
Ključne besede: ultramaraton, napor, srčni utrip.
iv
ABSTRACT Introduction: An ultramarathon is a race across vast distances, whereby the distances
covered exceed those of the conventional marathon, namely 42.2 kilometres.
Transcontinental races are races which stretch across an entire continent. These include
stage-by-stage races, whereby each stage comprises of several days of running. The
ultramarathon ranks among endurance and extreme sports.
Aim: The aim of the diploma paper is to determine how exertion in long distance running
impacts on dependence of the heart rate frequency on the length of the stride and speed of
the runner.
Methodology: During Dušan Mravlje's run at the TransAustralia Footrace (4355
kilometres) and the TransEurope Footrace (5036 kilometres), I conducted daily
measurments, carefully saving and recording each set of measurments regularly. With the
help of a heart rate monitor, I measured the runner's heart rate, while I used a pedometer to
record the number of strides. I recorded the perceived exertion of the runner during the
race (Borg Scale), the runner's speed, weather conditions, air temperature, terrain,
problems during the run, and physiotherapeutic procedures, which I conducted during the
race.
Results: Statistical analysis of data recorded at the TransAustralia Footrace showed a
statistical charecteristic correlation between the number of consecutive days in the race and
the heart rate (the heart rate decreases with each subsequent day), the running speed and a
personal perception of exertion (smaller perception of exertion at higher speeds) and
finally the running speed and the heart rate (higher heart rate at higher speeds).
The results of the TransEurope Footrace show a statistical characteristic correlation
between the consecutive day of the race and the speed of the runner (the speed of the
runner decreases with each day), consecutive day of the race and the length of the stride
(the stride grows shorter with each subsequent day) and the consecutive day of the race and
the number of strides in a minute (the number of strides per minute decreases with each
subsequent day). The correlation remains statistically characteristic between the speed of
the runner and the heart rate (higher heart rate at higher speeds), the speed of the runner
and the length of the stride (longer strides at higher speeds) and the speed of the runner and
the number of strides per minute (higher number of strides at higher speeds). The
correlation between the heart rate and the number of strides per minute (higher heart rate at
higher number of strides per minute) and the length of the stride and the number of strides
v
per minute (higher number of strides per minute for longer strides) is also statistically
characteristic.
Debate and conclusion: If we compare both races, the correlation between the average
speed and the average heart rate was statistically characteristic for both races, although the
speed of the runners and heart rate were lower in the TransEurope Footrace than in the
TransAustralia Footrace. During the TransAustralia Footrace, we found a possible
correlation between the consecutive day of the race and the average heart rate, while the
TransEurope Footrace proved a definite statistical characteristic. The heart rate was
comparatively lower during the TransEurope Footrace.
Key words: ultramarathon, exertion, hear rate.
KAZALO VSEBINE
ZAHVALA................................................................................................................ ii IZVLEČEK.............................................................................................................. iii ABSTRACT ............................................................................................................ iv 1 UVOD.............................................................................................................. 2
1.1 Razvoj teka na dolge proge ..................................................................... 2 1.2 Značilnosti teka ........................................................................................ 4 1.3 Ultramaraton ............................................................................................ 4 1.4 Transkontinentalni teki ............................................................................. 5 1.5 Napor ....................................................................................................... 5
2 NAMEN ........................................................................................................... 8 3 METODE DELA .............................................................................................. 9
3.1 Predstavitev tekača.................................................................................. 9 3.2 Predstavitev tekov.................................................................................. 12
3.2.1 TransAustralia Footrace – Tek po Avstraliji ........................................ 12 3.2.2 TransEurope Footrace - Tek po Evropi .............................................. 13
3.3 Merilne naprave ..................................................................................... 15 3.3.1 Merilnik srčnega utripa ....................................................................... 15 3.3.2 Pedometer.......................................................................................... 16 3.3.3 Borgova stopenjska lestvica zaznavanja napora............................... 16 3.3.4 Obdelava podatkov in statistične metode ........................................... 17
3.4 Postopek meritev ................................................................................... 18 4 REZULTATI................................................................................................... 19
4.1 Tek po Avstraliji...................................................................................... 19 4.2 Tek po Evropi ......................................................................................... 23 4.3 Tek po Avstraliji in Tek po Evropi – primerjalno ..................................... 31
5 RAZPRAVA................................................................................................... 33 6 ZAKLJUČEK ................................................................................................. 34 7 LITERATURA................................................................................................ 35 8 PRILOGE ...................................................................................................... 37
2
1 UVOD
1.1 RAZVOJ TEKA NA DOLGE PROGE
Danes je vzdržljivostni tek osnovna oblika vadbe in rekreacije, njegove korenine pa so
starodavne. Človek je zaradi boja za preživetje začutil potrebo po teku na dolge proge.
Zato je anatomska oblika človeškega telesa takšna, kot je danes. Človek je slab sprinter v
primerjavi z drugimi živalmi, ki tečejo, je pa sposoben vzdržljivostnega teka. Hitrost ni
vedno pomembna, pomembna je kombinacija zmerne hitrosti in izjemne vzdržljivosti.
Človeško telo ima posebne anatomske značilnosti, ki imajo pri teku glavno vlogo. Lobanja
je oblikovana tako, da ščiti pred pregrevanjem med tekom. Obraz je zravnan, zobje so
manjši in čeljust je krajša v primerjavi z avstralopitekom. Ligamenti potekajo od zadnjega
dela lobanje in vratu navzdol do prsnih vretenc ter blažijo tresljaje med tekom. Človeška
vretenca in diski imajo večji premer, kar je sorazmerno z maso telesa in dovoljujejo hrbtu,
da prevzame večje breme v trenutku, ko tekač zadane z nogo ob tla, ter tako blažijo
tresljaje. Povezava med medenico in hrbtenico je v primerjavi s predniki močnejša, večja
in sorazmerna s telesno višino, kar omogoča večjo stabilnost in blaženje udarcev. Zadnjica
je velika in vsakič, ko se med tekom s trupom nagiba naprej, poskrbi, da ne pade na nos.
Dolge noge omogočajo dolge korake. Ligamenti in tetive, vključujoč ahilovo tetivo, služijo
kot vzmeti, ki med tekom skladiščijo in sproščajo mehansko energijo. Razporeditev
stopalnih kosti ustvarja stabilnost trdnega stopalnega loka, ki daje celotnemu stopalu večjo
togost (rigidnost). Tako je odriv tekača od tal učinkovitejši in izkoristi ligamente spodnjega
dela stopala kot vzmeti. Petnica je večja, za boljše blaženje, prsti so krajši in palec velik za
boljši odriv (Bramble in Siegel, 2005). Začetno mišljenje je bilo, da je tek le stranski
produkt pokončne hoje, imenovane bipedalism, toda že avstralopitek je pred 4,5 milijoni
leti hodil dvonožno. Rame in lobanja današnjega človeka so nepovezane, kar omogoča
večjo učinkovitost med tekom, dihanje in potenje je narejeno za vzdržljivost (Britt, 2005).
Začetki teka na dolge proge, pod imenom "pedestrianizem", naj bi bili v Angliji v 17. in
18. stoletju. Angleški ultratekač Foster Powel je sredi 18. stoletja pretekel 396 milj
(637,3 km) od Londona do Yorka in nazaj, in sicer v 5 dneh in 18 urah. Leta 1809 je
Robert Barclay pretekel 1000 milj v 298 urah in 11 minutah. V tistem času je izšla tudi
knjiga Walterja Thoma "Pedestrianismus". Norvežan Ernst Mensen je leta 1832, zaradi
3
svoje vzdržljivosti zaželen gost dvorcev po Evropi, postavil izjemen rezultat. 2500 km
dolgo pot od Pariza do Moskve je "premagal" v 14 dneh, 5 urah in 50 minutah, kar pomeni
175 km dnevno. Poleg tega je moral preplavati 13 rek. Za razdaljo od Istambula do
Kalkute (11240 km) naj bi leta 1836 potreboval 59 dni (190 km dnevno).
V drugi polovici 18. stoletja se je v Angliji povečalo zanimanje za "cross-coutry" teke
(začetek lahke atletike). V ZDA rojeni Edward Payson Weston, imenovan tudi "oče
pedestrianizma", je leta 1861 pretekel razdaljo, dolgo več kot 700 km, od Bostona do
Washingtona v čast imenovanja predsednika Lincolna. Leta 1874 je v New Yorku, na
hipodomu Barnus, poznanem kot Madison Square Garden, prvič poskušal preteči 500 milj
(804,6 km) v 6 dneh (čas med dvema nedeljama). Uspelo mu je pri četrtem poskusu in
dobil je naziv "svetovni prvak pedestrianizma". Svetovni prvak je leta 1878 postal Charles
Rowell, saj je v 6 dneh pretekel 500 milj in 180 yardov. V New Yorku je leta 1882
napovedal nove rekorde na krajše razdalje in za 100 milj porabil 13 ur, 26 minut in 30
sekund ter v 24 urah pretekel 150 milj, 305 yardov (241,763 km). To sta še danes
pomembna rezultata. James Albert je s 621 miljami, 1320 yardi (1000,613 km) postal prvi
tekač, ki je v 6 dneh pretekel 1000 km. Še boljši je bil istega leta Georg Litterwood, ki je
pretekel 623 milj, 132 yardov (1003,832 km). Po letu 1888 so bili šestdnevni teki za
prireditelje finančno prezahtevni. Zadnji je potekal leta 1903 v Phyladephiji, vendar se je
po 12 urah končal, ker na progi ni bilo nobenega tekača več. Edward Payson je leta 1909,
na svoj 70. rojstni dan, začel pohod od New Yorka do San Franciska. 3900 milj (skoraj
6000 km) dolgo pot je prehodil v 105 dneh. Naslednje leto je v 77 dneh prehodil razdaljo
od New Yorka do Los Angelesa (3900 milj).
"Pedestrianizem" je bil dobro razvit tudi v Nemčiji, saj so leta 1893 ustanovili "Distanz-
marsch-Verein" (Združenje za dolge pohode). Teki na 100 km, 100 milj, 24 ur, šestdnevni
teki so zaradi razvoja tekaškega gibanja in težnje po vedno daljših razdaljah doživeli
preporod. Začel se je 1980, ko je Don Choi pretekel 401 miljo (645,3 km) v 6 dneh. V
Franciji je leta 1982 potekal šestdnevni tek na 200 m dolgi betonski progi. Tekači so 12 ur
tekli v eno in 12 ur v nasprotno smer. Najboljši je bil francoz Ramon Zabalo s 864,6 km
(Lennartz, 1983).
4
1.2 ZNAČILNOSTI TEKA
Tekaški ciklus bi lahko razdelili na fazo letenja in pomožno fazo. Faza letenja se začne ob
odmiku (trenutek, ko se ena noga odlepi od tal) in konča ob dotiku stopala (trenutek, ko se
nasprotna noga dotakne podlage). Pomožna faza je čas med dotikom in odmikom. Razlika
v položaju stopala pri odmiku in položaju stopala pri dotiku je znana kot dolžina koraka,
seštevek dveh zaporednih dolžin koraka pa kot dolžina dolgega koraka (stride lenght).
Tekaški korak naj bi bil označen z letenjem in pomožno periodo, med katero se telo
dviguje in spušča v nihajnem gibanju. Opredeljen je tudi z dolžino in frekvenco koraka, ki
se spreminjata s funkcijo hitrosti. S povečanjem hitrosti teka se povečata tako dolžina,
zaradi večjega obsega giba v sklepu, kot tudi frekvenca koraka, in sicer zaradi hitrejših
gibov. Hitrost teka je opredeljena kot produkt dolžine in frekvence koraka. Za povečanje
hitrosti teka je treba povečati frekvenco koraka, tako se čas tekaškega ciklusa zmanjša.
Pričakovano je, da je dolžina koraka sorazmerna s telesno višino in spolom (Durward in
sod., 1999).
Hitrejši tekači stokilometerskega teka tečejo z nekaj spremembami v hitrosti, tek začnejo
hitreje od počasnejših tekačev in so sposobni dlje vzdrževati začetno hitrost. Hitrost
uravnavajo natančneje, tudi spremembe v hitrosti teka so manjše kot pri počasnejših.
Predvidevajo, da so vsi tekači enako motivirani, se enako trudijo, so utrujeni po končani
tekmi in imajo podobne tekaške izkušnje (Lambert in sod., 2004). Zadnji tekači v vrsti
delajo enako težko kot vodilni, različnost nastopanja ni v izkazovanju napora, ampak v
drugačni maksimalni kardiovaskularni kapaciteti (Anderson, 2005).
1.3 ULTRAMARATON
Ultramaraton je tek na zelo dolge proge. Ultra – v latinščini pomeni čez, onstran, prek
(Verbinc, 1987) in maraton (beseda izvira iz grščine) maratonski tek ali tek na
42,2 kilometra (Verbinc, 1987). Ultramaraton je tek na zelo dolge proge, na razdalje, daljše
od maratona, torej daljše od 42,2 kilometra. Lahko gre za tek, pri katerem mora tekač
preteči določeno razdaljo (50, 100, 1000 kilometrov …) v čim krajšem času oziroma mora
v določenem času (12, 24, 48 urah, 6 dneh …) preteči čim daljšo razdaljo. Poznani so tudi
5
etapni ultramaratoni, kjer je vsak dan treba preteči določeno razdaljo. Med te uvrščamo
čezkontinentalne ultramaratone, najdaljše, njihova dolžina je več kot 60 dni in obsegajo od
4500 do 5000 km.
1.4 TRANSKONTINENTALNI TEKI
Kakor že beseda pove, so to teki preko kontinenta. To so večdnevni etapni teki. V
določenem časovnem obdobju (npr. 64 dneh) je treba v etapah preteči natančno določeno
razdaljo. Časi posameznih etap se za vsakega tekača posebej seštevajo in na koncu je
zmagovalec tisti, katerega seštevek je najmanjši. Najbolj znani transkontinetalni teki so
TransAmerica (2906 milj), TransAustralia (4355 km) in TransEurope (5036 km) Footrace.
1.5 NAPOR
Ultramaraton spada med vzdržljivostne športe. Vzdržljivost je izraz, ki opisuje dva ločena,
vendar podobna pojma: mišično in kardiorespiratorno vzdržljivost. Mišična vzdržljivost se
nanaša na sposobnost posameznih mišic, medtem ko se kardiorespiratorna nanaša na
sposobnost vzdržljivosti telesa v podaljšanem, ritmičnem gibanju. Razvitost
kardivaskularnega in respiratornega sistema določa kardiorespiratorno vzdržljivost in
vpliva tudi na razvoj aerobnih sposobnosti. Značilna je za športe, pri katerih se
premagujejo dolge razdalje v hitrem tempu (kolesarjenje, vztrajnostno plavanje, tek na
dolge proge). VO2-max (najboljši pokazatelj kardiorespiratorne vzdržljivosti) pomeni
respiratorno aerobno moč, definirano kot največja poraba kisika med enominutno najbolj
intenzivno ali izčrpajočo vadbo. VO2-max narekuje hitrost dela, pri kateri lahko vzdržimo.
Z vzdržljivostnim treningom dosežemo večjo dostavo in tudi porabo kisika, kot pri stopnji
netreniranosti. Srčni utrip med počitkom in aktivnostjo je dober pokazatelj, kako močno
dela srce. Dejavne mišice potrebujejo več kisika kot nedejavne. Poraba kisika, ki ga
potrebuje srce, pa tudi količina dela, ki ga opravi, se neposredno nanašata na hitrost srčne
kontrakcije. Srčni utrip v mirovanju upade, kar je rezultat vzdržljivostnega treninga, ki
povzroči v srcu večjo aktivnost parasimpatikusa, medtem ko aktivnost simpatikusa upade.
6
Marcos in Gil (2003) ugotavljata, da imajo posamezniki z visoko stopnjo aerobne
kondicije v mirovanju nižji srčni utrip v povezavi z večjo parasimpatično oziroma manjšo
simpatično aktivnostjo. Du in sod. (2005) v študiji prikazujejo, kako imajo trenirane
maratonske tekačice v primerjavi z netreniranimi ženskami višjo aerobno kapaciteto in
hitrejše umirjaje srca po vadbi. Pollock (1973, cit. po Waldeck in Lambert, 2003) navaja
povprečno znižanje srčnega utripa za 7 utripov/minuto v mirovanju po vzdržljivostnem
treningu, medtem ko Wilmore in sod. (1996, cit. po Waldeck in Lambert, 2003) poročajo o
znižanju srčnega utripa v mirovanju za 3 utripe/minuto po dvajsettedenskem
vzdržljivostnem treningu.
Maksimalni srčni utrip (HR-max) ostane skoraj nespremenjen tudi ob najvišji stopnji
vzdržljivostnega treninga. Ob najvišji stopnji aktivnosti mora telo prilagajati srčni utrip.
Dobro trenirani vzdržljivostni športniki želijo imeti čim nižji HR-max, saj je njihovo srce
prilagojeno treningu z drastičnim povečanjem utripnega volumna, tako nižji HR-max
zagotovi optimalen srčni učinek. Srce porabi manj energije kot bi jo s povečanjem
frekvence, saj se krči manj pogosto in učinkoviteje. Spremembe srčnega utripa in utripnega
volumna kot odgovor na trening, so povezane druga z drugo, saj omogočajo srcu, da
izključi največjo stopnjo oksigenirane krvi na najnižji energijski vrednosti (Wilmore in
Costill, 1994). Trud ni vedno tisti dejavnik, ki potiska hitrejšega tekača hitreje kot
počasnejšega, saj oba delata na 90 odstotkih največje kardiovaskularne kapacitete, hitri
tekači imajo večjo kapaciteto (višji VO2-max, višji HR-max), manj telesnih maščob in
odlično upornost utrujanja v mišicah nog (Anderson, 2005).
Običajno se kaže napredek telesnih sposobnosti v povezavi z znižanjem srčnega utripa, še
posebej ob vzdržljivostnem treningu (Waldeck in Lambert, 2003). Srčni utrip se med
telesno aktivnostjo dvigne, da zadovolji potrebe aktivnih mišic, in se po končani aktivnosti
ne spusti do mirovne stopnje, ampak ostane povišan še nekaj časa. To obdobje imenujemo
obdobje umirjanja srčnega utripa. To se ob vzdržljivostnem treningu krajša oziroma se
obdobje umirjanja srčnega utripa skrajša z dvigovanjem vzdržljivostnega treninga
(Wilmore in Costill, 1994).
Ob povečanju hitrosti teka naraste proizvodnja toplote kar privede do izparevanja potu. To
je osnovni mehanizem hlajenja telesa in zato atlete spodbujajo k pitju tekočine, da
zagotovijo nadaljevanje hlajenja telesa. Aktivnosti v vročem/vlažnem ozračju lahko pri
7
tekaču povzročijo vročinsko bolezen in posledično kolaps ob koncu teka, kar je razlog za
vnašanje zadostne količine tekočine v telo, približno 200-800 ml/uro (Noakes, 2003). Vsak
odstotek izgubljene telesne teže privede do dehidracije in poviša srčni utrip za
7 utripov/minuto. Tako je med desetkilometrsko tekmo srčni utrip za približno
20 utripov/minuto višji v primerjavi s srčnim utripom pri istem tempu med treningom
(Lambert in sod., 1998). Med neprestanim 24-urnim tekom je 51-letni tekač pretekel
172 kilometrov s povprečnim srčnim utripom 119 ± 8 utripov/minuto, popil 12,6 litra
tekočine, izločil 4,9 litra urina in izgubil 0,5 kilograma telesne teže, kar pomeni minimalno
dehidracijo in izgubo urina, izračunano za manj kot 50 odstotkov (4,9 litra) tekočinskega
vnosa (Liderman in Laubach, 2004).
8
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je ugotoviti, kako pri teku na zelo dolge proge vpliva napor na
odvisnost frekvence srčnega utripa od dolžine koraka in hitrosti.
9
3 METODE DELA
3.1 PREDSTAVITEV TEKAČA
Dušan Mravlje (slika 1), 53-letni Kranjčan, diplomirani inženir strojništva, je zaposlen v
Slovenski vojski. Teči je začel šele po končanem študiju, med služenjem vojaškega roka na
Pokljuki. Zase pravi, da je njegov poklic delo na cesti. Očitno je eden redkih delavcev, ki
se že več kot dvajset let, vsak dan, pred sedmo uro zjutraj odpravi na dvajset do trideset
kilometrov dolg tek (trening), ne glede na vreme in letni čas. Na cesti je opravil že
ogromno delovnih ur in pretekel približno 240 tisoč kilometrov. Tek je zanj obveznost,
vsak dan mora polagati eno nogo pred drugo, delati korak za korakom, premagovati
kilometer za kilometrom. Njegove najdaljše preizkušnje so teki prek treh kontinentov. Tek
prek Severne Amerike, od Los Angelesa do New Yorka, je bil dolg 4706 kilometrov.
Razdalja med Perthom in Canberro v Avstraliji je bila nekoliko krajša, 4355 kilometrov.
Najdaljša preizkušnja pa je bila v Evropi, od Lizbone do Moskve, in sicer 5036 kilometrov.
Vse to je pretekel z lastnimi nogami, z vztrajnostjo, z glavo. "Ko stojiš na startu, moraš
videti cilj", poudarja in "ko ne vidiš cilja, se ne podaj na pot!" Njegov tek je popolnoma
jasen in razumljiv.
Ultramaraton spada v kategorijo ekstremnih športov. Po Mravljetovem mnenju ekstremni
šport še nima popolnoma natančne definicije. Predvsem je pomembno razlikovanje, ne
smemo namreč zamenjevati ekstremnega in vrhunskega športa, saj sta to dve povsem
različni kategoriji. V vrhunskem športu se seveda dosegajo tudi ekstremni rezultati, vendar
nimajo nobene povezave z ekstremnim športom. Mejo med ekstremnim in vrhunskim
športom morajo določiti športni teoretiki, po mnenju Mravljeta pa je ekstremni šport tisti,
ki presega meje, ki so v naših glavah zapisane kot še dosegljive, poleg tega pa je povezan
še z velikim tveganjem, psihološkim pritiskom in izjemnim, dalj časa trajajočim telesnim
naporom.
Takšni dosežki zahtevajo celovitega športnika, ki zna izkoristiti svoje telesne in duševne
sposobnosti. Športnik si telesne sposobnosti pridobi z ustreznim treningom. Za maksimalni
izkoristek fizične sposobnosti pa je nujna psihična pripravljenost. V športu velja pravilo, da
10
so zmagovalci le tisti, ki so v danem trenutku sposobni izkoristiti obe vrlini. Preprosto
povedano, ekstremni šport je tisti, ki zahteva ekstremne, dalj časa trajajoče fizične in
psihične obremenitve. Za ultramaraton večina ljudi meni, da je šport za "norce", kar pa ne
pomeni, da so ultramaratonci nori. Ravno pri takšnih športih je najpomembnejša "glava
športnika", ne samo noge. Mravlje je mnenja, da sta pri teku na 100 kilometrov za končen
uspeh približno enako pomembni fizična in psihična pripravljenost. Daljši je napor,
pomembnejša je psihična pripravljenost. Pri dlje trajajočih naporih prihaja do utrujenosti,
kar povzroči pri psihično slabo pripravljenih športnikih, da razmišljajo v negativno smer.
To običajno privede do odstopa oziroma prekinitve dejavnosti.
V svoji več kot 20-letni športni karieri se je Mravlje na porazih naučil zmagovati in
navidezen poraz spremeniti v zmago. Zmage ga veselijo, porazi pa ga krepijo.
Slika 1: Dušan Mravlje (Foto: Aleš Fevžer).
11
Osebni rekordi:
• maraton (2 uri 35 minut),
• 100 km (6 ur 48 minut),
• 24 ur (257 km),
• 6 dni - steza (915 km),
• 6 dni - cesta (950 km),
• 1000 km (12 dni 8 ur).
Največji uspehi:
• 1. mesto (TransAmerica Footrace 1995 (4706 km), Sydney - Melbourne (1060 km),
Evropski pokal v teku na 24 ur, Cagliari - Sasari (256km)).
• zmagovalec na več kot 60 ultramaratonih po svetu;
• 2. mesto (Atene - Sparta (245 km) – trikrat; Colac 6-day race - štirikrat; Death Valley
(220 km));
• 3. mesto (TransAustralia Footrace 2001 (4355 km));
• solo teki:
− tek okoli Slovenije (1200 km), 12 dni;
− slovenska diagonala: Rateče - Dobova (220 km), 20 ur;
− slovenska diagonala: Moravske Toplice - Portorož (340 km), 40 ur;
− Austria Cross: Bregenz - Rust (750 km), 7 dni;
− tEUk: Lendava - Nova Gorica (551 km), 6 dni;
− TransAdria: Ankaran - Ulcinj (1200 km), 13 dni.
12
3.2 PREDSTAVITEV TEKOV
3.2.1 TransAustralia Footrace – Tek po Avstraliji
Organiziran je bil leta 2001, prvič in zadnjič, in je trajal od 6. januarja do 11. marca. Start
teka je bil v Perthu, cilj v Canberri, razdalja med njima je bila 4355 km. Pot je potekala po
južnem delu Avstralije, skozi puščavo Nullarbor. Organizator je poskrbel za prenočišča
(športne hale, kampi in šotorjenje sredi puščave), vse drugo je prepustil tekačem. Vsak
tekač naj bi imel svoje spremljevalno vozilo in osebje (slika 2). Pogoji za tek so bili težki,
saj so se temperature čez dan povzpele tudi nad 40 oC. Zaradi hude vročine so bili starti
tudi ob petih zjutraj. Veliko tekačev je trpelo zaradi dehidracije in sončnih opeklin. 28. dan
teka se je zgodila tragedija. Tri kilometre po startu se je mrtev zgrudil eden najboljših
ulramaratonskih tekačev, 57-letni Bryan Smith. Tekma je bila prekinjena za 2 dni in se je
nadaljevala njemu v spomin. Razmere za tek so bile težke in tudi nevarne, poleg vročine so
mimo tekačev drveli še veliki tovornjaki (road trains). Zaradi hude vročine, hrana med
tekom tekačem skoraj ni bila potrebna, zato pa so popili velike količine tekočine. V enem
najbolj vročih dni je posamezni tekač popil približno 18 litrov tekočine. Tek se je končal v
Canberri, in sicer z zmago ruskega tekača Kruglikova, Mravlje je osvojil tretje mesto. Tako
kot na vseh transkontinentalnih tekih, so na koncu vsi, ki pritečejo v cilj, zmagovalci. Ni
pomembno, ali je tekač posamezne etape zmagoval ali prikorakal med zadnjimi, prestopil
je ciljno črto, pretekel je kontinent, zmagal je.
Slika 2: Tekača s spremstvom na Teku po Avstraliji (Foto: Aleš Fevžer).
13
3.2.2 TransEurope Footrace - Tek po Evropi
Tek po Evropi se je začel 19. aprila in se končal 21. junija 2003. Start je bil v Lizboni
(Portugalska), cilj pa v Moskvi (Rusija), razdalja je bila dolga 5036 km, do sedaj najdaljša
v kategoriji transkontinentalnih tekov. Proga je bila speljana skozi 8 držav (Portugalsko,
Španijo, Francijo, Belgijo, Nemčijo, Poljsko, Belorusijo, Rusijo). Tek je trajal 64 dni in je
bil sestavljen iz 64 etap, brez prostega dne. Dolžina posamezne etape je bila povprečno 80
km. V Lizboni je startalo 48 tekačev iz 11 držav, od tega 7 tekačic.
Slika 3: Po klancu navzgor na Teku po Evropi.
14
Povprečna starost tekačev je bila približno 50 let. Vsak tekač je moral imeti svoje
spremljevalno vozilo. Organizator je nudil na "osvežilnih postajah" samo pijačo, hrano in
prostor za počitek. Osvežilne postaje so bile postavljene vsakih 5 km. Spremljevalna vozila
so se lahko med potjo ustavljala le na vnaprej določenih mestih. Tekači so morali imeli ves
čas teka okoli pasu pritrjeno torbico s pijačo, list z opisom etape tistega dne in kakšen
prigrizek. Organizirano je bilo skupno prenočevanje v športnih dvoranah. Tekači so spali
na tleh, v spalnih vrečah. Na svoje stroške pa si je tekač lahko organiziral spanje v hotelu.
Zaradi hudih naporov so tekači zgodaj odhajali spat in so zato tudi zgodaj vstajali. Start je
bil običajno ob sedmi uri zjutraj.
Povprečna hitrost teka ni smela biti manj kot 6 km/h. Če je tekač torej startal ob 7. uri, je
moral 80 km preteči najpozneje ob 19 uri, 20 minut. Dolge etape, gorski tereni (slika 3),
spremembe vremena (vročina, mraz), slabo spanje, neprimerna prehrana in pijača,
neustrezna obutev, so bili glavni povzročitelji marsikatere poškodbe in odstopa. Največ
tekačev je odstopilo v prvi tretjini teka, ko se je njihovo telo še prilagajalo vsakodnevnim
naporom (slika 3). V nadaljevanju je bilo lažje, tako za tekmovalce kot spremljevalce. Telo
se je prilagodilo, tekač si je pridobil svojo pozicijo in občutek, kje je njegovo mesto in
koliko njegovo telo zmore. Toda bolj ko se je tek bližal cilju, težje je postajalo. Tekači so
bili utrujeni, naveličani in tudi življenjski pogoji so se poslabšali. Od Poljske proti Moskvi
so bila prenočišča, higienski pogoji in hrana zalo slabi (Belorusija, Rusija). Na cilju v
Moskvi, kjer je bil konec 64-dnevnega osvajanja Evrope, pa se je vse obrnilo na bolje.
Slabe stvari so bile pozabiljene, bolečine so popustile in nasmehi so se vrnili na obraze. Na
koncu so bili vsi tekači, ki so pretekli ciljno črto, zmagovalci. Ni bilo več razlik med prvim
in zadnjim, vsi so bili junaki. Tako se je "TransEvropejska družina", ki je 64 dni delovala
kot eno, razšla, ampak spomini bodo ostali za vedno.
15
3.3 MERILNE NAPRAVE
3.3.1 Merilnik srčnega utripa Merilniki srčnega utripa so naprave, ki prikazujejo in natančno beležijo trenutno srčno
delo. Sestavljata ga zapestni sprejemnik in oddajni pas. Ergonomsko oblikovan oddajni pas
prenaša signale srca v sprejemnik na zapestju. Na teku po Avstraliji sem uporabljala
merilnik Polar Vantage NV, Polar S610 (Polar Electric, Oy, Finska) pa na teku po Evropi.
Merilnik srčnega utripa si je tekač sam namestil vsak dan pred startom teka. Oddajni pas si
je namestil okoli prsnega koša, zapestni sprejemnik pa na zapestje leve roke (slika 4).
Slika 4: Zaslužena malica (Foto: Aleš Fevžer).
16
3.3.2 Pedometer Pedometer je naprava za štetje korakov. S predhodnim vnosom dolžine koraka lahko
izmeri tudi prehojeno ali pretečeno razdaljo. Napravo je treba namestiti na pas ki tako s
pomočjo tresljajev (vsak tresljaj pomeni korak) beleži število korakov. Na Teku po Evropi
sem uporabljala pedometer Digi-Walker ML-AW-320 (Digi Sport Instruments, Francija).
3.3.3 Borgova stopenjska lestvica zaznavanja napora Borg je želel razviti lestvico, ki bi zadovoljila psihofizične potrebe stopnjevalnega
vrednotenja in bi bila hkrati sposobna izvleči primerjave znotraj posameznika. Sprva je
razvil 20-stopenjsko lestvico (0-20), v kateri je vključeval moč osebnega izražanja s
poznavanjem psihofizičnega zadovoljstva mišičnega napora. Občutenje "lahkega" napora
je lahko ovrednoteno le na prvih 25 odstotkih stopnjevanja, preostalih 75 odstotkov se
uporabi za "nekaj težkega" ali za "maksimalen napor". Lestvica je preprosta za
razumevanje in je uporabniku prijazna. Če hitrost ali stopnja vadbe narasteta, se
spremenijo občutenja telesnega doživljanja, ki prinesejo informacijo, da se je napor
povečal.
Pri stopenjskem ovrednotenju zaznavanja napora je nujno, da zagotovimo osebi
razumevanje stopnje občutenja, ki ustreza skali, ki bo uporabljena. Številka 7 na Borgovi
lestvici je opredeljena kot vzdržnost od napora, kar je sorazmerno s točko 0, lahko pa je
tudi začetek občutenja napora. Točka 19 naj bi bila rezervirana za občutenje skrajnega
napora ali največjega napora, ki si ga lahko zamišljamo (Noble in sod., 1996).
Stopnjevalna lestvica zaznavanja napora temelji na osebnem stopnjevanju in ima številčni
obseg od 6 do 20. Predvsem je bila namenjena primerjavi zaznavanja napora in srčne
frekvence, ko je intenzivnost dela nihala med lahkim in težkim. Primerjava soodvisnosti
srčnega utripa in zaznavanja napora s pomočjo stopnjevalne lestvice je primerna med
vadbo, ki zahteva veliko energetsko porabo. V tem primeru je lahko srčni utrip neposredno
izmerjen iz fizičnega napora ali tudi posredno iz zmogljivosti fizičnega dela. Soodvisnost
srčnega utripa in fizičnega napora narašča tako, kot narašča intenzivnost dela posameznika,
kar povzroči povišanje senzorične stimulacije. To povišanje stimulacij oskrbi možgane z
več informacijami o stanju telesa in tako je izkušena oseba sposobna natančno predvideti
svoje zaznavanje napora (Scheff, 2005). Števila na lestvici so določena za doživljanje
17
občutenj med vadbo na zelo nizki (7) in na najvišji stopnji (19). S 6 naj bi določili vsa
občutenja napora, ki so manjša od tistih, doživetih med zelo nizko intenzivno vadbo, s
številom 20 pa naj bi določili vsa občutenja napora, ki so večja od tistih, doživetih med
zelo visoko intenzivno vadbo. Vsako število od 6 do 20 predstavlja stopnjo občutenja, ki se
nanaša na intenzivnost.
Študije hoje in teka so se ukvarjale s primerjalnimi zmožnostmi občutenja napora med hojo
in tekom pri enaki hitrosti. Boøje (1944, cit. po Noble in sod., 1996) je ugotovil, da je bila
poraba kisika med tekom pri nižjih hitrostih večja, kot med hojo. Srčni utrip je med
submaksimalno vadbo sorazmeren s porabo kisika. Primerjali so vadbene programe, pri
katerih je bila intenzivnost vadbe enaka, srčni utrip pa umetno povišan z dvigom
temperature. Domnevali so, da bi bila stopnjevalna lestvica zaznavanja napora boljša v
vročih pogojih, če občutenje napora sledi srčnemu utripu. Stopnjevalna lestvica zaznavanja
napora ni odsev sprememb toplotnega vpliva na srčni utrip, ampak sledi poviševanju v
intenzivnosti vadbe (Noble in sod., 1996). Kombinacija toplote in vadbe povzroči večje
motenje v imunskem sistemu, kot vadba sama. Meritve spremenljivosti srčnega utripa so
pokazale značilno znižanje parasimpatične živčne aktivnosti med zmerno vzdržljivostnim
atletskim nastopom v hladnih pogojih. Ko so dodali še toploto, je bilo mogoče zaznati
značilno povišanje simpatične živčne aktivnosti (Shephard, 2001).
3.3.4 Obdelava podatkov in statistične metode
Podatke na Teku po Avstraliji in Teku po Evropi sem vsakodnevno merila, shranjevala in
zapisovala. Podatke o srčnem utripu sem vsakodnevno, po končani etapi, iz zapestnega
sprejemnika Polar, preko vmesnika, prenesla na prenosni računalnik in shranila. V
računalniškem programu Excel sem v tabele vnašala podatke o povprečnem srčnem utripu,
lastnem občutenju napora (Borgova lestvica) na Teku po Avstraliji, številu narejenih
korakov (pedometer) na Teku po Evropi, vremenskih razmerah, razgibanosti terena,
povprečni hitrosti teka, pretečeni razdalji, času teka, težavah, fizioterapevtskih postopkih in
povprečni dolžini koraka na Teku po Evropi.
Podatke sem analizirala s programom SPSS. Izračunala sem Kendallov korelacijski
koeficient in verjetnost za 47 dni oziroma za 47 veljavnih meritev teka po Avstraliji in za
27 dni oziroma za 27 veljavnih meritev teka po Evropi.
18
3.4 POSTOPEK MERITEV Vsakodnevno sem z merilnikom srčnega utripa Polar, ki ga je testiranec nosil med tekom,
merila srčni utrip, s pedometrom (na Teku po Evropi), nameščenim na njegovem pasu pa
število korakov. Podatke o srčnem utripu sem redno prenašala iz zapestnega sprejemnika,
preko vmesnika, v prenosni računalnik. Na cilju vsake etape Teka po Avstraliji je ocenil
svoje občutenje napora s pomočjo Borgove ocenjevalne lestvice lastnega napora. Beležila
sem tudi pretečeno razdaljo, čas teka, povprečno hitrost teka, vremenske razmere,
temperaturo zraka, razgibanost terena, težave med tekom, fizioterapevtske postopke ki sem
jih izvajala in povprečno dolžino koraka (na Teku po Evropi). Podatke sem vsakodnevno
vnašala v tabelo in shranjevala v prenosni računalnik.
19
4 REZULTATI
4.1 TEK PO AVSTRALIJI
Na teku po Avstraliji ni prišlo do poškodb. Vsak dan sem izvajala pasivno raztezanje mišic
nog, predvsem sprednjih in zadnjih stegenskih. Občasno sem izvajala masažo hrbta,
predvsem ledvenega dela in nog. Vmes je prišlo do manjše zatrdline in zatezanja
medialnega dela mišice biceps femoris. Z masažo, raztezanjem in hlajenjem sva skupaj s
tekačem težavo v nekaj dneh skoraj odpravila. Skoraj vsak motel, v katerem sva
prenočevala, je imel tudi bazen, ki je služil kot odlična sprostilna hidroterapija po
napornem teku. Zaradi specifične tehnike teka, pri katerem se podplati minimalno odlepijo
od podlage (podplati copat skoraj podrsajo po podlagi), je prišlo do padca (spotik ob
majhno oviro na cesti). Vse se je srečno končalo le s krvavimi ranami na obeh dlaneh
(slika 5). Največjo težavo je predstavljala vročina (tudi več kot 40 oC), saj je približno
polovica poti potekala po puščavi, zato je bil nujen vnos velikih količin tekočine v telo.
Kot spremljevalka sem se na začetku ustavljala vsakih 5 km, proti koncu že na vsake 3 km
in celo na vsaka 2 km, da sem tekača oskrbela s pijačo. Med eno izmed najbolj vročih etap
je v enem dnevu popil 18 litrov tekočine.
Slika 5: Krvave rane po padcu (Foto: Aleš Fevžer).
20
Tabela 1: Opisna statistika teka po Avstraliji
Število
veljavnih meritev
Najnižja vrednost
Najvišja vrednost
Povprečna vrednost
Standardni odklon srčnega utripa
[min-1]
Dan 47 1,00 62,00 30,3830 18,87551
Ocena teren 47 1,00 5,00 2,8723 1,49807
Povprečna hitrost [km/h] 47 9,90 12,50 11,3253 0,60134
Povprečni srčni utrip [min-1] 47 107,00 146,00 121,1064 8,12734
Standardni odklon srčnega utripa [min-1]
47 3,40 13,00 6,9532 1,92883
Lastna ocena napora 47 5,00 20,00 10,4468 3,92211
Število veljavnih vrednosti 47
Tabela 2: Kendallov korelacijski koeficient (korel. koef.) in verjetnost (p) za 47 dni teka po
Avstraliji
Dan
Oce
na
tere
n
Pov
preč
na
hitr
ost
[km
/h]
Pov
preč
ni
srčni
utr
ip
[min
-1]
Stan
dard
ni
odkl
on
srčne
ga
utri
pa
[min
-1]
Las
tna
ocen
a na
pora
Korel. koef. 1,000 0,058 0,120 -0,289(**) 0,171 -0,184 Dan p . 0,606 0,240 0,005 0,093 0,085
Korel. koef. 0,058 1,000 -0,135 0,177 0,168 0,253(*) Lastna ocena terena p 0,606 . 0,231 0,120 0,135 0,033
Korel. koef. 0,120 -0,135 1,000 0,337(**) -0,155 -0,333(**) Povprečna hitrost [km/h] p 0,240 0,231 . 0,001 0,131 0,002
Korel. koef. -0,289(**) 0,177 0,337(**) 1,000 -0,137 0,091 Povprečni srčni utrip p 0,005 0,120 0,001 . 0,188 0,403
Korel. koef. 0,171 0,168 -0,155 -0,137 1,000 0,250(*) Standardni odklon srčnega utripa [min-1]
p 0,093 0,135 0,131 0,188 . 0,021
Korel. koef. -0,184 0,253(*) -0,333(**) 0,091 0,250(*) 1,000 Lastna ocena napora p 0,085 0,033 0,002 0,403 0,021 .
V tabeli 2 so navedeni Kenadllovi korelacijski koeficienti in verjetnosti za 47 dni teka
oziroma za 47 veljavnih meritev na teku po Avstraliji. Korelacijski koeficienti, označeni z
(**), so statistično značilni pri verjetnosti 0,01 (dvostransko), in z oznako (*) statistično
verjetno značilni pri verjetnosti 0,05 (dvostransko).
21
Srčni utrip je pri večji hitrosti višji (tabela 2, slika 6), medtem ko se z dnevi znižuje (tabela
2, slika 7).
100
105
110
115
120
125
130
135
140
145
150
0 10 20 30 40 50 60dan
povr
ečni
srč
ni u
trip
[m
in-1
]
Slika 7: Povprečni srčni utrip v odvisnosti od dneva na teku po Avstraliji
9,5
10
10,5
11
11,5
12
12,5
100 110 120 130 140 150
povprečni srčni ut rip [m in -1]
povp
rečna
hit
rost
[km
/h]
Slika 6: Povprečna hitrost teka v odvisnosti od povprečnega srčnega utripa na teku po Avstraliji
22
Povprečna hitrost teka in lastna ocena napora sta obratno sorazmerni, torej je pri višji
hitrosti počutje boljše in obratno (tabela 2, slika 8). Med standardnim odklonom srčnega
utripa in lastno oceno napora je korelacija statistično verjetno značilna, kar pomeni večji
odklon srčnega utripa pri večjem občutenju napora (tabela 2, slika 9).
9,5
10
10,5
11
11,5
12
12,5
0 5 10 15 20lastna ocena napora
povp
rečn
a hi
tros
t [km
/h]
Slika 8: Povprečna hitrost teka v odvisnosti od lastne ocene napora na teku po Avstraliji
4
6
8
10
12
14
16
18
20
2 4 6 8 10 12 14
standardni odklon srčnega utripa [min-1]
last
na o
cena
nap
ora
Slika 9: Lastna ocena napora v odvisnosti od standardnega odklona srčnega utripa na teku po
Avstraliji
23
4.2 TEK PO EVROPI
Začetne etape so bile zelo razgibane, skoraj gorske. Premagovanje klancev navzgor in nato
spustov navzdol je povzročilo preobremenitev sklepov. Gležnji so rahlo otekli, prisotne so
bile bolečine v kolenih in zatezanje zadnjih stegenskih mišic. Težave sva skupaj s tekačem
omilila s krioterapijo, nameščanjem TENS-a, raztezanjem in masažo. 29. dan je bil
prelomni, saj je po začetnih 10 kilometrih tekač začutil hude bolečine v predelu narastišča
zadnjih stegenskih mišic leve noge in tako preostali del etape prehodil. Po telefonskem
posvetovanju s fizioterapevtom sem ugotovila, da gre za natrganje ovojnice mišice biceps
femoris leve noge. Tako sem do konca tekme dvakrat dnevno (zjutraj pred startom in
zvečer pred spanjem) izvajala masažo zadnjega dela stegna in glutealnih mišic ter
nameščala oblogo z mazilom Mumija. Dan po poškodbi je tekač zaradi hudih bolečin
celotno etapo prehodil. Postopoma so se bolečine zmanjšale. Dva dni po poškodbi je tekel
zelo previdno ter minimalno dvigoval noge od tal, zato je padel dvakrat v eni etapi.
Posledice padcev so bile krvave odrgnine na dlaneh (slika 5). V poznejših etapah je tekač
padel še nekajkrat, tako da je pozneje preventivno tekel s kolesarskimi rokavicami na
rokah. Bolečina poškodovanega predela telesa se je preselila nižje in do konca tekme ni
popustila. Po poškodbi se je hitrost teka znižala, testiranec je tekel bolj previdno in zadnje
kilometre včasih tudi prehodil. Tekaču je bilo najpomembnejše, da doseže cilj v Moskvi. V
primerjavi z Avstralijo je bilo vreme v Evropi veliko hladnejše, večkrat je deževalo, progo
je sestavljalo več gorskih etap, na cesti pa je bil tudi gostejši promet.
24
Tabela 3: Opisna statistika teka po Evropi
Število
veljavnih meritev
Najnižja vrednost
Najvišja vrednost
Povprečna vrednost
Standardni odklon srčnega utripa
[min-1]
Dan 27 4,00 52,00 25,2222 12,79523
Lastna ocena terena 27 1,00 5,00 2,7407 1,45688
Povprečna hitrost [km/h] 27 7,10 10,90 9,4074 0,96034
Povprečni srčni utrip [min-1] 27 97,00 127,00 112,4074 7,23378
Standardni odklon srčnega utripa [min-1]
27 5,50 20,50 8,5593 2,96936
Število korakov 27 71687,00 104265,00 85712,2963 9565,70945
Povprečna dolžina koraka [m] 27 0,85 1,07 0,9670 0,06213
Povprečno število korakov v minuti
27 138,90 170,70 162,4111 8,27272
Število veljavnih vrednosti 27
25
Tabela 4: Kendallov korelacijski koeficient (korel. koef.) in verjetnost (p) za 27 dni teka po Evropi
Dan
Oce
na t
eren
Pov
preč
na
hitr
ost
[km
/h]
Pov
preč
ni
srčni
utr
ip
[min
-1]
Stan
dard
ni
oklo
n srčne
ga
utri
pa [
min
-1]
Štev
ilo
kora
kov
Pov
preč
na
dolž
ina
kora
ka
[m]
Pov
preč
no
štev
ilo
kora
kov
v m
inut
i
Korel. koef.
1,000 -0,063 -0,526(**) -0,300(*) 0,166 -0,066 -0,580(**) -0,383(**) Dan
P . 0,668 0,000 0,030 0,226 0,632 0,000 0,005
Korel. koef.
-0,063 1,000 -0,168 0,109 -0,193 -0,139 -0,211 -0,060 Ocena terena P 0,668 . 0,262 0,465 0,190 0,345 0,169 0,683
Korel. koef.
-0,526(**) -0,168 1,000 0,388(**) -0,261 0,012 0,635(**) 0,742(**) Povprečna hitrost
P 0,000 0,262 . 0,006 0,062 0,933 0,000 0,000
Korel. koef.
-0,300(*) 0,109 0,388(**) 1,000 -0,020 -0,150 0,190 0,461(**) Povprečni srčni utrip
P 0,030 0,465 0,006 . 0,884 0,277 0,187 0,001
Korel. koef.
0,166 -0,193 -0,261 -0,020 1,000 -0,057 -0,206 -0,302(*) Standardni odklon srčnega utripa [min-1]
P 0,226 0,190 0,062 0,884 . 0,677 0,149 0,028
Korel. koef.
-0,066 -0,139 0,012 -0,150 -0,057 1,000 0,012 0,052 Število korakov
P 0,632 0,345 0,933 0,277 0,677 . 0,932 0,707
Korel. koef.
-0,580(**) -0,211 0,635(**) 0,190 -0,206 0,012 1,000 0,407(**) Povprečna Dolžina koraka [min-1] P 0,000 0,169 0,000 0,187 0,149 0,932 . 0,004
Korel. koef.
-0,383(**) -0,060 0,742(**) 0,461(**) -0,302(*) 0,052 0,407(**) 1,000 Povrečno Število korakov v minuti P 0,005 0,683 0,000 0,001 0,028 0,707 0,004 .
V tabeli 4 so navedeni Kenadllovi korelacijski koeficienti in verjetnosti za 27 dni teka
oziroma za 27 veljavnih meritev na teku po Evropi. Korelacijski koeficienti, označeni z
(**), so statistično značilni pri verjetnosti 0,01 (dvostransko), in z oznako (*) statistično
verjetno značilni pri verjetnosti 0,05 (dvostransko).
26
Hitrost teka se je z dnevi nižala, kar nam kaže statistično značilna korelacija (tabela 4, slika
10). Tudi povprečni srčni utrip je bil z dnevi nižji, korelacija je statistično verjetno značilna
(tabela 4, slika 11).
7
7,5
8
8,5
9
9,5
10
10,5
11
0 10 20 30 40 50 60
dan
povp
rečn
a hi
tros
t [km
/h]
Slika 10: Povprečna hitrost teka v odvisnosti od dneva na teku po Evropi
95
100
105
110
115
120
125
130
0 10 20 30 40 50 60
dan
povp
rečn
i srč
ni u
trip
[m
in-1
]
Slika 11: Povprečni srčni utrip v odvisnosti od dneva na teku po Evropi
27
Srčni utrip je višji pri večji hitrosti (tabela 4, slika 12). Z dnevi se je dolžina koraka
krajšala (tabela 4, slika 13), kar lahko pripišemo poškodbi v drugi polovici tekme.
95
100
105
110
115
120
125
130
7 7,5 8 8,5 9 9,5 10 10,5 11
hitrost [km/h]
srčn
i utr
ip [
min
-1]
Slika 12: Povprečni srčni utrip v odvisnosti od povprečne hitrosti teka na teku po Evropi
0,8
0,85
0,9
0,95
1
1,05
1,1
0 10 20 30 40 50 60
dan
povp
rečna
dol
žina
kor
aka
[m]
Slika 13: Povprečna dolžina koraka v odvisnosti od dneva na teku po Evropi
28
Korelacija med dolžino koraka in hitrostjo teka je statistično značilna, torej se z dolžino
koraka veča tudi hitrost teka (tabela 4, slika 14). Povprečno število korakov, narejenih v
minuti, se z dnevi zmanjšuje in je korelacija statistično verjetno značilna (tabela 4, slika
15).
0,8
0,85
0,9
0,95
1
1,05
1,1
6,5 7,5 8,5 9,5 10,5 11,5povrečna hitrost [km/h]
povp
rečn
a do
lžin
a ko
raka
[m
]
Slika 14: Povprečna dolžina koraka v odvisnosti od povprečne hitrosti teka na teku po Evropi
135
140
145
150
155
160
165
170
175
0 10 20 30 40 50 60
dan
povp
rečno
št.
kora
kov/
min
Slika 15: Povprečno število korakov, narejenih v minuti, v odvisnosti od dneva na teku po
Evropi
29
Pri višji hitrosti teka je v minuti narejenih večje število korakov in je korelacija statistično
značilna (tabela 4, slika 16). Tudi korelacija med številom korakov, narejenih v minuti in
srčnim utripom, je statistično značilna (tabela 4, slika 17), kar pomeni, da je pri večjem
številu korakov, narejenih v minuti, srčni utrip višji.
6
7
8
9
10
11
12
135 140 145 150 155 160 165 170 175
povprečno število korakov/min
povp
rečn
a hi
tros
t [km
/h]
Slika 16: Povprečna hitrost teka v odvisnosti od povprečnega števila korakov, narejenih v
minuti, na teku po Evropi
90
95
100
105
110
115
120
125
130
135 140 145 150 155 160 165 170 175
povprečno število korakov/min
povp
rečn
i srč
ni u
trip
[m
in-1
]
Slika 17: Povprečni srčni utrip v odvisnosti od povprečnega števila korakov, narejenih v minuti,
na teku po Evropi
30
Pri večjem številu korakov na minuto se standardni odklon srčnega utripa niža (tabela 4,
slika 18), dolžina koraka pa veča (tabela 4, slika 19). Korelacija med dolžino koraka in
številom korakov na minuto je statistično značilna.
5
7
9
11
13
15
17
19
21
135 140 145 150 155 160 165 170 175
povprečno število korakov/min
stan
dard
ni o
dklo
n srčn
ega
utri
pa
[min
-1]
Slika 18: Standardni odklon srčnega utripa v odvisnosti od povprečnega števila korakov,
narejenih v minuti, na teku po Evropi
0,8
0,85
0,9
0,95
1
1,05
1,1
135 140 145 150 155 160 165 170 175
povprečno število korakov/min
povp
rečn
a do
lžin
a ko
raka
[m
]
Slika 19: Povprečna dolžina koraka v odvisnosti od povprečnega števila korakov, narejenih v
minuti, na teku po Evropi
31
4.3 TEK PO AVSTRALIJI IN TEK PO EVROPI –
PRIMERJALNO
90
100
110
120
130
140
150
7 8 9 10 11 12 13
povprečna hitrost [km/h]
povp
rečni
srč
ni u
trip
[m
in-1
]
T ek po Avstraliji
Tek po Evropi
Slika 20: Povprečna hitrost teka v odvisnosti od povprečnega srčnega utripa na teku po
Avstraliji in na teku po Evropi
90
100
110
120
130
140
150
0 10 20 30 40 50 60
dan
povp
rečn
i srč
ni u
trip
[m
in-1
]
T ek po Avstraliji
Tek po Evropi
Slika 21: Povprečni srčni utrip v odvisnosti od dneva na teku po Avstraliji in teku po Evropi
32
Korelacija med povprečno hitrostjo teka in povprečnim srčnim utripom je bila na obeh
tekih statistično značilna. Korelaciski koeficient omenjenih spremenljivk znaša za tek po
Avstraliji 0,337 in za tek po Evropi 0,388 (tabela 2, tabela 4, slika 20). Na teku po Evropi
sta bila hitrost teka in srčni utrip nižja kot na teku po Avstraiji.
Korelacijski koeficient med dnevom in povprečnim srčnim utripom pa znaša za tek po
Avstraliji -0,289, korelacija je statistično verjetno značilna, medtem ko je korelacija
statistično značilna (-0,3) za tek po Evropi (tabela 2, tabela 4, slika 21). Srčni utrip na teku
po Evropi je bil, primerjalno s tekom po Avstraliji, nižji.
33
5 RAZPRAVA Na teku po Avstraliji se je srčni utrip z dnevi nižal (korelacija statistično značilna), kar
lahko pripišemo prilagoditvi organizma na vsakodnevne napore. V primerjavi s tekom po
Evropi se je tudi na tem teku srčni utrip z dnevi nižal, verjetno zaradi hitrosti teka, ki se je
z dnevi tudi nižala. Upad hitrosti teka po Evropi pa je posledica poškodbe 29. dne teka.
Zaradi zmanjšanja hitrosti teka po Evropi se je z dnevi krajšala tudi dolžina koraka
(korelacija statistično značilna) in število korakov v minuti. Tako se dolžina koraka in
število korakov, narejenih v minuti, s hitrostjo spreminjata (korelacija statistično značilna),
kar pomeni, da je pri večji hitrosti teka korak daljši in je v minuti narejenih več korakov. V
minuti je narejenih več korakov, če je korak daljši in srčni utrip višji (korelacija statistično
značilna). Ravno nasprotno je s standardnim odklonom srčnega utripa na teku po Evropi,
saj je nižji pri večjem številu korakov v minuti (korelacija statistično verjetno značilna).
Srčni utrip narašča s hitrostjo teka tako na teku po Avstraliji kot po Evropi (korelacija
statistično značilna). Lastna ocena napora na teku po Avstraliji se s hitrostjo teka niža
(korelacija statistično značilna), iz česar lahko sklepamo, da je pri večji hitrost napor
manjši. Pri težjem terenu je ocena lastnega napora na teku po Avstraliji višja, torej je tek
po težkemu terenu (vzponi, spusti, zelo razgibani tereni) napornejši. Tudi standardni
odklon srčnega utripa se na teku po Avstraliji veča z lastno oceno napora, kar pomeni večji
odklon ob večjem naporu.
Soodvisnost med srčnim utripom in hitrostjo teka smo pričakovali na obeh tekih in se je
tudi pokazala. Srčni utrip in tudi hitrost teka po Evropi sta bila nižja kot na teku po
Avstraliji. Verjetno lahko iščemo razlog v slabih vremenskih pogojih, zelo razgibanemu
tekaškemu terenu, gostem cestnem prometu in telesni poškodbi na teku po Evropi. Na obeh
tekih se je srčni utrip z dnevi nižal, kar je bilo pričakovati. Vendar se je na teku po
Avstraliji srčni utrip nižal verjetno zaradi prilagoditve organizma na napore, kajti hitrost
teka se ni zmanjševala. Na teku po Evropi se je hitrost teka z dnevi tudi zmanjševala, tokrat
zaradi poškodbe mišice.
34
6 ZAKLJUČEK
Pri obeh tekih se je pokazalo, da se srčni utrip spreminja sorazmerno s hitrostjo teka.
Oceno lastnega občutenja napora sem merila le na teku po Avstraliji. Pokazalo se je, da je
tek napornejši, če je hitrost teka nižja. Povprečna dolžina koraka, izračunana iz podatkov
teka po Evropi, se daljša s hitrostjo teka.
Veliko meritev na teku po Evropi je bilo neveljavnih, predvsem zaradi slabega stika
sprejemnika signalov s telesom (predvidevam, da zaradi hladnega in vetrovnega vremena
in manjšega potenja). Zaradi primerjave bi bilo treba meriti število korakov tudi na teku po
Avstraliji in oceno lastnega napora na teku po Evropi. Pri analizi podatkov teka po Evropi
sem želela razčleniti podatke na meritve pred poškodbo in po njej, vendar zaradi
premajhnega števila meritev analiza ne bi bila smiselna.
35
7 LITERATURA 1. Anderson O. This new research confirms that the also-rans are working every bit as
hard as the winners.
Dostopno na internetu: http://www.pponline.co.uk/encyc/0043.htm, 7. 8. 2005.
2. Bramble D, Siegel L, Lieberman D. How running made us human. Endurance running
let us evolve to look the way we do. Dostopno na internetu:
http://www.utah.edu/releases/04/nov/runevolve.html, 29. 7. 2005.
3. Britt RR. The first runner's high: jogging separated humans from apes. Dostopno na
internetu: http://www.livescience.com/humanbiology/041117_running_humans.html,
29. 7. 2005.
4. Du N, Bai S, Oguri K, Kato Y, Matsumoto I, Kawase H, Matsuoka T. Heart rate
recovery after exercise and neural regulation of heart rate variability in 30-40 year old
female marathon runners. JSSM 2005; 4 (1): 9–17.
5. Durward BR, Baer GD, Rowe PJ. Functional human movement: measurement and
analysis. Great Britain: Butterworth-Heinemann, 1999: 122–124.
6. Lambert MI, Dugas JP, Kirkman MC, Mokone GG, Waldeck MR. Changes in running
speeds in a 100 km ultra-marathon race. JSSM 2004; 3: 167–173.
7. Lambert MI, Mbambo ZH, Gibson ASC. Heart rate during trainig and competition for
longdistance running. JSS 1998; 16: 85–90.
8. Lennartz K. Littlewoods Rekord halt schon 95 jahre. Spiridon 1983; 1: 34–36.
9. Liderman JK, Laubach LL. Energy balance during 24 hours of treadmill running. JEP
2004; 7 (2): 37–44.
10. Marcos AB, Gil ACS. Effects of aerobics trainig on heart rate. Rev Bras Med Esporte
2003: 9 (2): 113–120.
11. Nagashima J, Musha H, Takada H, Murayama M. New upper limit of physiologic
cardiac hypertrophy in Japanese participants in the 100-km ultramarathon. JACC 2003;
42: 1617–1623.
12. Noakes T. Fluid replacement during marathon running. Clin J Sport Med 2003; 13 (5):
309-318.
13. Noble JB, Robertson JR. Perceived exertion. Champaigh: Human Kinetics, 1996: 71–
84.
36
14. Scheff S. Perceived exertion – We all have the innate ability to perceive our own
exertion; that is, how hard we think we are working. Dostopno na internetu:
http://www.ultracycling.com/trainig/perceived_exertion.html, 17. 8. 2005.
15. Shephard RJ. Exercise in the heat: A double threat to the immune system. Phys
Sportsmed 2001; 29 (6): 21–31.
16. Verbinc, F., Slovar tujk. Osma izdaja. Ljubljana: Cankarjeva založba v Ljubljani, 1987:
736, 433.
17. Wilmore JH, Costill DL. Physiology of sport and exercise. United States of America:
Human Kinetics, 1994: 216–223.
18. Waldeck MR, Lambert MI. Heart rate during sleep: implications for monitoring traning
status. JSSM 2003; 2: 133–138.
37
8 PRILOGE
38
Priloga 1: Borgova začetna ocenjevalna lestvica osebnega napora (Noble in sod., 1996)
0 - popolnoma brez napora 1 - 2 - zelo lahko 3 - 4 - 5 - 6 - še kar težko 7 - 8 - 9 - 10 - težko 11 - 12 - 13 - 14 - zelo težko 15 - 16 - 17 - 18 - zelo,zelo težko 19 - 20 - maksimalen napor
39
Priloga 2: Tabela osnovnih podatkov teka po Avstraliji
dan
razd
alja [
km
]
čas
vre
me
tem
pera
tura
[°
C]
lastn
a o
cen
a
nap
ora
težave
fizio
tera
pevts
ki
po
sto
pki
tere
n
po
vp
rečn
a
hit
rost
[km
/h]
po
vp
rečn
i srč
ni
utr
ip
[min
-1]
1 73,.5 6:43 vroče, zelo soparno 18 težki pogoji za tek - sopara
krio masaža stegenskih mišic, raztezanje, masaža sprednjih stegenskih mišic
večinoma ravnina
2 10,9 146
2 71,2 6:15 sončno, vroče 6 raztezanje rahlo napet 3 11,4 134
3 59,9 5:09 10 raztezanje, kopanje v bazenu
ravnina 1 11,6 134
4 42,1 3:22 zjutraj hladno 6 raztezanje, kopanje v bazenu
razgiban 3 12,5 134
5 67,8 5:43 vroče 9 raztezanje razgiban 3 11,9 136
7 98 9:10 delno oblačno - idealno za tek
10 raztezanje napet 4 10,7 124
8 78,3 7:11 oblačno - idealno za tek
10 raztezanje napet 4 10,9 123
9 59 5:07 vetrovno 14 veter v prsa raztezanje, kopanje v bazenu
napet 4 11,5 126
10 62,8 5:44 vroče 10
bolečine v m. biceps femoris desne noge
led na m. biceps femoris D noge (zatrdlina), raztezanje, kopanje v bazenu
razgiban 3 11 122
11 70 6:03 zelo vroče 12
led na m. biceps femoris D noge (zatrdlina), raztezanje, kopanje v bazenu
razgiban 3 11,6 131
12 98,9 9:50 zelo vroče 38 18 huda vročina raztezanje ravnina 1 10,1 117
40
dan
razd
alja [
km
]
čas
vre
me
tem
pera
tura
[°
C]
lastn
a o
cen
a
nap
ora
težave
fizio
tera
pevts
ki
po
sto
pki
tere
n
po
vp
rečn
a
hit
rost
[km
/h]
po
vp
rečn
i srč
ni
utr
ip
[min
-1]
13 81,1 8:09 zelo vroče, soparno
38 15
vroče in soparno, zelo utrujene mišice
raztezanje ravnina 1 9,9 111
14 81,9 7:26
zjutraj močno deževalo, zelo ugodne temperature za tek
23 10 raztezanje ravnina 1 11,02 113
15 80,7 7:43
vetrovno, zjutraj kar hladno, delno oblačno
25 12 veter v hrbet raztezanje ravnina 1 10,5 113
16 84,8 7:47
prijetno hladno, veter s strani in v hrbet, med tekom malo deževalo
19 5 raztezanje ravnina 1 10,9 111
17 79 7:09
vetrovno - veter od strani in malo v prsi
25 10 raztezanje, kopanje v bazenu
napet 4 11,05 115
18 71,4 6:19 zelo vroče 20 - 37 10 veter v prsa raztezanje, kopanje v bazenu
malo napet 3 11,3 119
19 68,2 5:51 ugodne temperature za tek
20 - 25 5 raztezanje, masaža hrbta (ledveni del) in podplatov
ravnina, proti koncu napeto
3 11,6 117
23 52,3 4:21 vetrovno 15 - 25 10
rahla bolečina v ledvenem delu na L strani
raztezanje, kopanje v bazenu, masaža stopal in hrbta (bolečin v ledvenem delu)
ravnina 1 12,02 121
24 70,2 6:16
zelo vetrovno - veter od strani in v prsa
19 - 30 13 veter raztezanje, masaža stopal
klanci gor in dol, zelo težko
5 11,2 117
25 73 6:19 proti koncu zelo vroče
19 - 32 10 težka proga raztezanje, masaža stopal
klanci gor in dol, zelo, zelo težko
5 11,6 120
30 74,8 6:39 veter v prsi
32 12 razgibano - težko
raztezanje, masaža hrbta in stopal
razgibano - težko
4 11,25 129
41
dan
razd
alja [
km
]
čas
vre
me
tem
pera
tura
[°
C]
lastn
a o
cen
a
nap
ora
težave
fizio
tera
pevts
ki
po
sto
pki
tere
n
po
vp
rečn
a
hit
rost
[km
/h]
po
vp
rečn
i srč
ni
utr
ip
[min
-1]
31 65,1 5:31 zelo vroče 20 - 40 15 raztezanje - masaža hrbta in stopal
razgiban 5 11,8 139
32 83,8 7:27 zelo vroče 27 - 45 18 huda vročina raztezanje 3 11,25 131
33 67,5 5:55 zelo vroče 28 - 40 8 raztezanje, masaža + led golenskih mišic (L noga medialno zgoraj)
razgiban 4 11,4 119
34 41,5 3:21
oblačno, hladno - idealno za tek
22 - 26 5 raztezanje, masaža stopal
razgiban 3 12,4 121
35 66,5 5:50 ugodne temperature za tek
19 - 28 13 slabo počutje, toda OK tek
raztezanje, bazen, jacuzi
razgiban 3 11,4 117
37 63,2 5:51
v enem predelu močan veter
25 - 36 10
slabo spal, tekel z rezervo (previdno)
masaža hrbta, stopal velik vzpon, nato spust
3 10,8 119
38 67 5:46 19 - 28 8 raztezanje razgiban 5 11,6 118
40 67 5:47 hladno jutro
13 - 20 13 del poti veter v prsi
raztezanje težka razgibana proga
35 11,6 122
44 66 5:33 zelo vroče 25 - 38 8 raztezanje zelo lepa ravna cesta, idealna za tek
1 11,9 121
45 64,1 5:25 zelo vroče 21 - 35 8 raztezanje zelo lepa ravna cesta, idealna za tek
1 11,8 119
46 66,6 5:29 20 - 34 8 raztezanje lepa ravna cesta 1 12,15 117
47 79 6:33 13 - 30 8 raztezanje lepa ravna cesta 1 12,1 121
42
dan
razd
alja [
km
]
čas
vre
me
tem
pera
tura
[°
C]
lastn
a o
cen
a
nap
ora
težave
fizio
tera
pevts
ki
po
sto
pki
tere
n
po
vp
rečn
a
hit
rost
[km
/h]
po
vp
rečn
i srč
ni
utr
ip
[min
-1]
48 69 6:41 13 - 34 20 masaža ahilove tetive + raztezanje, masaža stopal, hrbta
začetnih 43 km Little desert (težko, sipa, razgibano)
5 10,3 118
49 80,3 6:57 13 - 32 8 masaža hrbta, stopal, ahilove tetive + raztezanje
začetnih 50 km ravnina, nato vzponi, na koncu spust
4 11,55 120
50 81 7:16 14 - 32 8 padec raztezanje lepa ravna cesta 1 11,15 114
51 64,5 5:33 14 - 30 8 raztezanje ravnina 1 11,7 119
52 83 7:51 14 - 29 18
bolečina v M. biceps femoris medialno - terapija pri fizioterapevtki, led na mišico
razgibana, del poti makedam, slaba ozka cesta
5 10,6 113
53 25 2:04 17 - 20 8 led na m. biceps femoris
1 12,1 114
55 76,6 7:53 15 - 32 6 led na m. biceps femoris (že skoraj OK)
razgiban 3 11,5 119
57 69,8 5:59 16 - 30 8 raztezanje razgiban 3 11,7 120
58 75 6:21 16 - 28 8 raztezanje zelo razgiban 5 12 126
59 78,5 7:03 16 -26 10 najtežja proga do sedaj
raztezanje zelo razgiban, ovinkasta, nagnjeni ovinki
5 11,1 119
60 80 7:53 15 - 32 6
tekel sproščeno, vmes jedel sladoled, hodil
ratezanje razgiban 3 10,15 107
62 23,8 2:15 16 8 raztezanje ravnina 1 10,6 108
43
Priloga 3: Tabela osnovnih podatkov teka po Evropi
dan
Razd
alja [
km
]
čas
vre
me
tem
pera
tura
[o
C]
težave
fizio
tera
pevts
ki
po
sto
pki
tere
n
po
vp
rečn
a
hit
rost
[km
/h]
po
vp
rečn
i srč
ni
utr
ip
[min
-1]
šte
vil
o k
ora
ko
v
po
vp
rečn
a
do
lžin
a k
ora
ka
[m]
4 93,4 8:32 oblačno, vetrovno
17 raztezanje razgiban 4 10,9 127 86872 1,07
5 98 9:47 oblačno, hladno
17 raztezanje gorska etapa, hudi klanci
5 10 122 100217 0,98
7 75,1 7:40 zelo hladno, vetrovno
16 raztezanje razgiban 4 9,8 125 75774 0,99
10 91 9:00 delno sončno, veter v hrbet
25 utrujen, brez energije
raztezanje razgiban 4 10,1 117 91057 1
14 89 8:50 oblačno 16 ponoči B v kolenu raztezanje rahlo razgiban
3 9,6 108 88341 1,01
15 84 7:54 sončno 26 ponoči B v kolenu raztezanje ravnina 1 10,6 110 80514 1,04
16 88 8:42 sončno 30 ponoči B v kolenu raztezanje ravnina 1 10,1 114 87693 1
17 91,2 9:29 dež 16 ponoči B v kolenu raztezanje rahlo razgiban
3 9,6 111 88777 1,03
19 86 8:33 močan veter v prsi, sončno
16 ponoči B v kolenu raztezanje rahlo razgiban
3 10 110 85712 1
20 81 7:58 sončno 20 ponoči B v kolenu raztezanje, krio. M. biceps fem
ravnina 1 10,2 111 80469 1,01
21 105 10:29 oblačno, rahel dež
16 B in oteklina na sprednji str. gležnja - pregib
raztezanje, krio. gležnja
ravnina 1 10 104 104265 1,01
22 92 9:03 sončno 20 B in oteklina na sprednji str. gležnja - pregib
raztezanje, krio. gležnja
ravnina 1 10,2 114 92076 1
23 85 8:50 oblačno 20 B in oteklina na sprednji str. gležnja - pregib
raztezanje, krio. gležnja
ravnina 2 9,6 109 84318 1,01
44
dan
razd
alja [
km
]
čas
vre
me
tem
pera
tura
[o
C]
težave
fizio
tera
pevts
ki
po
sto
pki
tere
n
po
vp
rečn
a
hit
rost
[km
/h]
po
vp
rečn
i srč
ni
utr
ip
[min
-1]
šte
vil
o k
ora
ko
v
po
vp
rečn
a
do
lžin
a k
ora
ka
[m]
24 75 7:46 oblačno 16 B in oteklina na sprednji str. gležnja - pregib
raztezanje, krio. gležnja, TENS na oteklino
ravnina 2 9,7 106 74719 1
25 90 8:52 oblačno, hladno, na cilju dež
14 B in oteklina na sprednji str. gležnja - pregib
raztezanje, krio. gležnja, TENS na oteklino
ravnina 1 10,1 116 89965 1
26 73 7:46 oblačno, hladno
16 B, oteklina spr. str. gležnja, padec 10 km pred ciljem
raztezanje, krio. gležnja, TENS na oteklino
rahlo razgiban
3 9,4 121 73150 0,99
27 82 8:03 hladno, dež 14 B in oteklina na sprednji str. gležnja - pregib
raztezanje, krio. gležnja, TENS na oteklino
rahlo razgiban
3 10 120 81921 1
28 72 7:00 hladno, dež 20 B in oteklina na sprednji str. gležnja - pregib
raztezanje razgiban 4 10,1 124 71687 1
30 62 8:42 hladno, dež 14 hude B gluteus L masaža gluteusa in m. biceps fem. L
razgiban 4 7,1 97 72487 0,85
33 70 7:44 dež 15 B preselila nižje - narastišče m.biceps fem.
masaža gluteusa in m.biceps fem. L
zelo razgiban
5 9 113 75834 0,92
35 85,2 10:36 hladno, dež 15 B v predelu narastišča m. biceps fem.
masaža gluteusa in m. biceps fem. L
zelo razgiban
5 8 103 95160 0,89
36 68,8 8:23 toplo, sončno 25 B v predelu narastišča m. biceps fem.
masaža gluteusa in m. biceps fem. L
zelo razgiban, hudi klanci gor-dol
5 8,2 109 78446 0,88
37 78 8:43 sončno 25 B v predelu narastišča m. biceps fem.
masaža gluteusa in m. biceps fem. L
razgiban 3 8,9 108 86113 0,91
42 87,4 11:19 vroče, sončno 28 B v predelu narastišča m. biceps fem.
masaža gluteusa in m. biceps fem. L + obloga Mumija
ravnina 1 7,7 111 98017 0,89
46 81,4 9:34 vroče, sončno 30 B predel narastišča m. biceps fem., zadnjih 10 km hoja
masaža gluteusa in m. biceps fem. L + obloga Mumija
ravnina 2 8,5 108 92828 0,88
47 90 11:02 vroče, sončno 33 B predel narastišča m. biceps fem., zadnjih 10 km hoja
masaža gluteusa in m. biceps fem. L + obloga Mumija
ravnina 2 8,2 105 103634 0,87
52 65 7:46 sončno 30 B v predelu narastišča m. biceps fem.
masaža gluteusa in m. biceps fem. L + obloga Mumija
ravnina 1 8,4 112 74186 0,88