diplomska naloga anja bajc - share.upr.si · pdf filenaveden a sta način šolanja ......

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

ANJA BAJC

KOPER 2013

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

POMOČ OTROKU Z DISLEKSIJO S POMOČJO

PSA

Anja Bajc

Koper 2013 Mentor: doc. dr. Božidar Opara

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Anja Bajc, študentka študijskega programa Predšolska vzgoja,

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Pomoč otroku z disleksijo s pomočjo psa:

− rezultat lastnega raziskovalnega dela,

− so rezultati korektno navedeni in

− nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru,

POVZETEK

Diplomska naloga je posvečena raziskovanju vplivov živali, predvsem psov, na

osebe s posebnimi potrebami. V teoretičnem delu diplomske naloge so opisane

posebnosti oseb s posebnimi potrebami, s poudarkom na specifični učni težavi –

disleksiji, ter načini šolanja oseb s posebnimi potrebami. Navedena sta način šolanja

psov pomočnikov in področje pomoči teh psov osebam s posebnimi potrebami.

Podrobneje so opisani učinki izšolanih psov na življenje oseb z različnimi obravnavami.

Diplomsko nalogo sestavlja tudi kratek oris zgodovine terapije s pomočjo živali.

Nekoliko večji del naloge je posvečen branju otrok s pomočjo terapevtskega psa,

prednostim in slabostim te terapije ter izvajalcem te terapije v Sloveniji.

V empiričnem delu diplomske naloge je naveden primer deklice z disleksijo, ki jo je

med branjem spremljala terapevtka z miroljubno starejšo psičko. Deklica, terapevtka in

njena psička so srečanja pričele, ko pri deklici še ni bila ugotovljena disleksija, in jih

nadaljevale, ko je ta že bila potrjena. Rezultati terapije so bili zanimivi. Deklica se je s

pomočjo terapevtke in njene štirinožne prijateljice sprostila in še okrepila svoja močna

področja ter se tako izboljšala tudi na šibkih področjih.

KLJUČNE BESEDE: osebe s posebnimi potrebami, terapija s pomočjo psa,

terapevtski pes, specifične učne težave, disleksija

SUMMARY

The thesis examines the influence of animals, dogs in particular, on people with

special needs. The theoretical part describes the characteristics of people with special

needs, with particular emphasis placed on a specific learning disability (dyslexia) and

the ways of educating people with special needs. It presents the process of training

service dogs and how they can assist people with special needs. It provides a detailed

description of the effects that trained service dogs have on the life of people with

special needs. The thesis also involves a brief history of animal-assisted therapy. A

more significant part of the thesis is dedicated to reading assisted by therapy dogs,

advantages and disadvantages of such therapy, and therapy providers in Slovenia.

The empirical part of the thesis examines a case of a girl with dyslexia who was

reading with the assistance of a therapist and a gentle older dog. The girl, the therapist

and the dog began their sessions before the girl was diagnosed with dyslexia, and

continued after the diagnosis. The results of the therapy were interesting. The therapist

and the dog helped the girl to relax and improve both her stronger and weaker points.

KEYWORDS: people with special needs, dog-assisted therapy, therapy dog,

specific learning disabilities, dyslexia

KAZALO

1 UVOD ........................................................................................................................ 1

2 OPREDELITEV POJMOV ......................................................................................... 2

2.1 Disleksija ............................................................................................................ 2

2.2 »Terapija s psom« .............................................................................................. 3

3 TEORETIČNI DEL .................................................................................................... 5

3.1 Poimenovanje oseb s posebnimi potrebami ........................................................ 5

3.2 Posebnosti otrok s posebnimi potrebami ............................................................. 6

3.3 Vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami ........................................15

3.3.1 Programi vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami ...................16

3.3.2 Usmerjanje otrok s posebnimi potrebami .....................................................18

3.3.3 Priprava individualiziranega programa izobraževanja ..................................19

3.4 Vpliv psa na človekovo počutje ..........................................................................19

3.5 Zgodovina terapije s pomočjo živali ...................................................................21

3.6 Šolanje psa pomočnika ......................................................................................22

3.7 Načini pomoči psa človeku.................................................................................23

3.8 Pomoč psa človeku pri različnih obravnavah......................................................24

3.9 Branje s pomočjo psa pomočnika ......................................................................27

4 EMPIRIČNI DEL.......................................................................................................29

4.1 Predstavitev otroka ............................................................................................29

4.2 Izbira psa za otroka z disleksijo..........................................................................30

4.3 Opis srečanj med deklico s posebnimi potrebami, terapevtko in psičko .............32

4.4 Interpretacija rezultatov ......................................................................................38

5 SKLEPNE UGOTOVITVE ........................................................................................39

6 VIRI IN LITERATURA ..............................................................................................41

KAZALO PONAZORIL

KAZALO TABEL

Tabela 1: Težave deklice in reakcije nanje ..................................................................35

KAZALO SLIK

Slika 1: Štirinožni pomočniki ........................................................................................24

Slika 2: Deklica Mojca .................................................................................................29

Slika 3: Terapevtska psička Dona ...............................................................................31

Slika 4: Dona v svoji košari ..........................................................................................31

Slika 5: Mojca z Dono na predstavitvi svoje knjige ......................................................37

Slika 6: Mojca z Dono in svojimi sošolci na predstavitvi knjige ....................................37

Bajc, Anja (2013): Pomoč otroku z disleksijo s pomočjo psa. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Osebe s posebnimi potrebami so zaradi svoje drugačnosti, kljub moderni

tehnologiji in medicini, še vedno za marsikaj prikrajšane. Tako se ljudje, namesto k

napredni tehnologiji, vedno bolj zatekajo nazaj k naravi. Pomemben del narave so

živalske vrste, ki naj bi jih na Zemlji bilo kar 350.000. Vse živalske vrste človeku ne

morejo biti na razpolago, kar je tudi prav, veliko živali pa je udomačenih in ljudem lahko

nudijo brezpogojno ljubezen in podporo ves dan, vse življenje. Ljudje s posebnimi

potrebami so občutljivejša skupina prebivalstva, ki potrebuje še več podpore in

brezpogojne ljubezni okolice. Žival ne more nadomestiti človeških odnosov, lahko pa jih

dopolni in jim doda pečat prijateljstva in topline.

Z izbrano temo diplomske naloge sem si želela povezati dve, meni zelo ljubi,

področji. Prvo področje so osebe s posebnimi potrebami, drugo pa vzgoja psov.

Področji sem povezala v naslov Pomoč otroku z disleksijo s pomočjo psa.

V diplomski nalogi sem najprej opisala posebnosti otrok s posebnimi potrebami ter

oblike šolanja, ki so jim nudene v Republiki Sloveniji. Cilj naloge je bil ugotoviti, na

kakšen način lahko živali, predvsem psi, pomagajo osebam s posebnimi potrebami.

Poskušala sem ugotoviti, kako je v slovenskem prostoru poskrbljeno za šolanje psov

pomočnikov ter učinke pomoči izšolanih psov človeku. V empiričnem delu sem na

primeru deklice z disleksijo ugotavljala, ali je deklici med branjem koristila prisotnost

psa.


2

2 OPREDELITEV POJMOV

2.1 Disleksija

Kot že mnogi medicinski in znanstveni izrazi tudi beseda disleksija izhaja iz

grščine. Izraz disleksija pomeni (Gyarmathy 2012):

– dis - težava,

– leksis - gre za težavo pri besedi ali jeziku. Sam izraz nakazuje, da težava ne

zajema le samega branja, temveč vključuje tudi druge jezikovne vidike.

Disleksija je stanje, pri katerem se pojavljajo težave pri branju, razumevanju

prebranega, pisanju in črkovanju ter tudi na nekaterih drugih področjih, kljub

povprečnim intelektualnim sposobnostim. Težave so nevrološko pogojene in se

pokažejo pri pridobivanju in zavedanju materinega jezika.

»Disleksija ni posledica znižane motivacije, različnih senzornih okvar,

nevzpodbudnega otrokovega okolja ali česa podobnega, lahko pa se pojavlja

skupaj z naštetimi dejavniki. Disleksija je skupek sposobnosti in težav -

neskladje med njimi je tisto, po čemer jo lahko spoznamo. Oseba z disleksijo

ima področje v možganih, ki je namenjeno zaznavi gibajočih se objektov,

manjše od drugih oseb (zaradi tega je branje oteženo, saj morajo možgani hitro

interpretirati različne črke in besede). Med branjem se ljudem praviloma aktivira

leva možganska hemisfera, kar pa ne velja za osebe z disleksijo. Njim se ob

branju aktivira desna hemisfera, ki pa ni »zadolžena« za jezikovno področje«

(Kesič Dimic 2012: 43).

Tako oseba z disleksijo porabi veliko več napora za branje enega samega stavka

kot oseba brez disleksije za več zaporednih stavkov. Disleksija se pojavlja pri 8 %

populacije, pri 2–4 % pa predstavlja resno težavo. Večinoma je disleksija znana pri

otrocih kot težava pri branju in pisanju (zamenjava in obračanje črk, težko branje, grdo

pisanje, izpusti črk, težko zlogovanje, nerazumevanje prebranega …). Osebe z

disleksijo pa imajo zaradi oslabljene povezave med vizualnim in motoričnim pogosto

težave tudi z grafomotoriko (pisanje, risanje) (Kesič Dimic 2012: 43).

Disleksija v odraslem obdobju ne izgine, ampak se nekoliko spremeni. Težave, kot

so zamenjava in izpuščanje črk, se zmanjšajo, grda pisava se več ali manj prilagodi,

težavo pa pomagajo urediti tudi računalniški zapisi (Žerovnik 2004: 42).


3

2.2 »Terapija s psom«

Pes je med vsemi živalskimi vrstami človekov najboljši in najzvestejši prijatelj. Ni

malo zgodb, ki pričajo o tem, kako brezpogojna je vdanost psa do človeka. Psi se zelo

dobro znajdejo v vlogi družabnika, sodelavca, prijatelja in navsezadnje tolažnika ter

zvestega spremljevalca.

Že samo s svojo prisotnostjo blagodejno vplivajo na srčni utrip, krvni tlak, človek se

osredotoči na sedanjost in ne živi v preteklosti, izboljša se mu razpoloženje, poveča se

njegova telesna aktivnost, izboljšata se koncentracija in spomin, zmanjšajo pa se tudi

depresivna stanja.

Pojem terapija z živalmi (angl. animal assisted therapy - AAT) označuje

dejavnost, ki poteka pod vodstvom izšolanega terapevta (fizioterapevt, psihoterapevt,

specialni pedagog, logoped …) ob hkratni prisotnosti živali. Žival lahko dresira

strokovnjak sam ali pa prostovoljec po navodilih strokovnjaka. Če strokovnjak uporabi

žival v okviru svojega poklicnega dela, potem govorimo o terapiji s pomočjo živali. Pri

terapiji je treba določiti cilje, ki jih terapevt želi doseči, na podlagi teh pa se pripravi

program obiskov. Prav tako je treba dokumentirati celoten proces terapije.

Ustanove pa večkrat obiščejo tudi prostovoljci - laiki v spremstvu svojih izšolanih

štirinožcev. Namen obiskov je zlasti druženje in razvijanje oziroma krepitev odnosov na

več ravneh: odnos klient in žival, odnos klient in vodnik ter odnos med klienti. V tem

primeru govorimo o aktivnosti s pomočjo živali (angl. animal assisted activity - AAA).

Aktivnosti, kjer sodelujejo živali, dajejo možnost za motivacijske, sprostitvene,

izobraževalne in terapevtske koristi, ki izboljšajo kvaliteto življenja varovancev (Kesič

Dimic 2010: 141–142).

Naš izraz terapija z živalmi je v slovenskem okolju največkrat uporabljen, veliko

primernejši pa se mi zdi angleški izraz animal assisted therapy (v prevodu: žival -

pomočnik pri terapiji), ki ga v nadaljevanju tudi uporabljam. Pri vsem tem je namreč

treba poudariti, da pes nikakor ne nadomešča dela terapevta, temveč mu ga v danih

okoliščinah lajša in ga dopolnjuje.

Tu lahko rečemo, da je pes nekakšen podaljšek terapevta, ki le-temu pomaga pri

motivaciji varovanca za izvajanje različnih delovno- in fizioterapevtskih nalog. Pes ljudi

ne sodi in ocenjuje, vsakega sprejme takega, kot je, ne glede na različne omejitve, zato

se tudi varovanec v družbi psa svojih omejitev ne sramuje v tolikšni meri in jim to lahko

pomaga, da jih lažje odpravljajo (to velja predvsem pri osebah z različnimi govorno-

jezikovnimi motnjami). Seveda pes nikakor ne sme predstavljati nadomestka človeka,

kljub temu pa lahko pomeni most, ki nekomu pomaga vstopiti v družbo (Potočnik 2006:

66–68).


4

V tujini je terapija s psi uveljavljena in stalna praksa, pri nas je dejavnost še v

povojih in bržkone bo trajalo še kar nekaj časa, preden jo bodo lahko zdravniki

predpisali na napotnico, kot jo denimo v Avstriji. Miselnost, da živali sodijo samo v

zunanje človekovo okolje in ne njegovo ožje, je zastarela in zmotna. Pozitivne

interakcije s katerokoli živaljo ugodno vplivajo na posameznika. Oblike terapij in

aktivnosti z živalmi so nekaj novega, svežega, učinkovitega in predvsem do človeka

prijaznejšega. Bržkone bodo terapije z živalmi dobile zagon, ko bo dokazano, da ne

izboljšujejo le kakovosti življenja, ampak pomagajo zniževati stroške zdravljenja in

rehabilitacije (Miko 2012).


5

3 TEORETIČNI DEL

3.1 Poimenovanje oseb s posebnimi potrebami

Večina nas je že slišala in pozna izraz »otroci s posebnimi potrebami«. To so

otroci, ki zaradi svoje »drugačnosti« potrebujejo posebne prilagoditve in dodatno

pomoč.

Pri poimenovanju samem je pomembno poudariti, da je besedna zveza »otroci s

posebnimi potrebami« relativno nova. Veliko je bilo dilem glede samega poimenovanja

teh otrok, saj se je poimenovanje te raznolike skupine otrok v zadnjih letih močno

spreminjalo glede na dani družbeni kontekst. V preteklosti so za te otroke uporabljali

izraze prizadeti, zaostali, defektni, nezmožni, subnormalni, deviantni, kasneje tudi

otroci z motnjami v razvoju, otroci z učnimi težavami in motnjami, na koncu pa se je

uveljavil izraz »otroci s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami« oz. samo

»otroci s posebnimi potrebami«. Vsi izrazi, razen zadnjega, so te otroke bolj ali manj

negativno označevali (Bratož 2004: 81).

V zadnjih letih so se strokovnjaki trudili, da bi negativne izraze, ki v ospredje

postavljajo otrokovo hibo, zamenjali z izrazom, ki bi v ospredje postavil najprej otroka,

šele nato pa njegovo posebno potrebo. Preimenovanje namreč ne pomeni le

spremembe imena, ampak izraža tudi neka prizadevanja za spremembo pojmovanja in

odnosa. Če rečemo, da je nekdo duševno moten, to pomeni, da je zgolj tak – kot da je

to njegova edina lastnost. Zato si strokovnjaki prizadevajo, da bi v prvi vrsti govorili o

različnih osebah in šele nato o njihovih motnjah, ker je to zgolj ena od njihovih lastnosti.

Izraz »otroci s posebnimi potrebami« so pred dobrimi dvajsetimi leti vpeljali Angleži,

vendar pa se je dokaj hitro prijel in razmeroma hitro razširil po vseh razvitih državah

(Opara 2003: 39).

Največje spremembe pri nas je v zadnjih dvajsetih letih prinesla Bela knjiga o

vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (1995), ki je botrovala novemu Zakonu o

vrtcih, Zakonu o osnovni šoli, Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in

izobraževanja leta 1996 in Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami leta 2000

(ZUOPP). Ti zakoni tipizirajo otroke s posebnimi potrebami po vrsti in stopnji motnje.

Tako lahko različne interpretacije zasledimo tudi pri opredeljevanju strukture populacije

oseb s posebnimi potrebami (Vršnik Perše 2009: 8).

Zakon o vrtcih (Ur. l. RS, št. 100/05) navaja šest skupin OPP: otroci z motnjami v

duševnem razvoju, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, otroci z govornimi motnjami,

gibalno ovirani otroci ter otroci z motnjami vedenja in osebnosti, ki potrebujejo


6

prilagojeno izvajanje programov za predšolske otroke z dodatno strokovno pomočjo ali

prilagojene programe predšolske vzgoje. Zakon o osnovni šoli (Ur. l. RS, št. 81/06)

pa v skupino OPP vključi tudi skupine učencev z učnimi težavami, posebej nadarjene

otroke in dolgotrajno bolne otroke. Tako razširi število skupin iz 6 na 9. Zakon o

usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Ur. l. RS, št. 3/2007) pa vključuje

naslednje kategorije otrok s posebnimi potrebami: otroke z motnjami v duševnem

razvoju, slepe in slabovidne otroke, gluhe in naglušne, otroke z govorno-jezikovnimi

motnjami, gibalno ovirane otroke, dolgotrajno bolne otroke, otroke s primanjkljaji na

posameznih področjih učenja ter otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Vidimo

lahko, da otroci s posebnimi potrebami tudi zakonsko niso enotno opredeljeni. ZUOPP

poimenuje kategorije otrok malo drugače kot Zakon o osnovni šoli, prav tako pa ne

vključuje kategorije posebej nadarjenih otrok, zato teh otrok tudi ne usmerjamo. Nov

ZUOPP iz leta 2011 pa vključuje še otroke z avtističnimi motnjami (Ur. l. RS, št.

58/2011) (Vršnik Perše 2009: 8).

Otroci s posebnimi potrebami so izredno heterogena populacija: v šolski populaciji

naj bi je po mojih informacijah bilo od 20 do 25 %.

3.2 Posebnosti otrok s posebnimi potrebami

V nadaljevanju so podrobneje opisane skupine oseb s posebnimi potrebami, ki so

navedene v Zakonu o osnovni šoli. Za razliko od Zakona o vrtcih, ta zakon zajema tudi

skupine učencev z učnimi težavami, posebej nadarjene otroke, dolgotrajno bolne

otroke in otroke s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Torej je v nadaljevanju

podrobneje opisanih 10 skupin otrok.

Izmed naštetih skupin se usmerja vse skupine, razen skupini učencev z učnimi

težavami in posebej nadarjenih otrok (Nacionalna strokovna skupina za pripravo bele

knjige o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji 2012). Psi so lahko pomočniki pri

terapiji vsem otrokom, redkeje pa pomagajo posebej nadarjenim otrokom, zato je ta

skupina otrok v nadaljevanju le krajše opisana.

a. Otroci z motnjami v duševnem razvoju

»Otroci z motnjami v duševnem razvoju imajo znižano splošno ali specifično raven

inteligentnosti, nižje sposobnosti na kognitivnem, govornem, motoričnem in socialnem

področju, težave na področju pozornosti in pomnjenja ter pomanjkanje veščin, kar se

vse odraža v neskladju med njihovo mentalno in kronološko starostjo« (Kesič Dimic

2010: 11).


7

Otroke, ki imajo motnje v duševnem razvoju, delimo v 4 skupine glede na stopnjo

prizadetosti (Kesič Dimic 2010: 11):

– lažja motnja v duševnem razvoju,

– zmerna motnja v duševnem razvoju,

– težja motnja v duševnem razvoju,

– težka motnja v duševnem razvoju.

Včasih se je intelektualni razvoj teh oseb opisoval le s količniki inteligentnosti.

Danes vemo, da imajo ti testi omejeno praktično vrednost, saj nam povedo le malo o

uporabni pismenosti ter o primernem vedenju v socialnem okolju. Zato se danes

sposobnosti teh ljudi raje opisujejo glede ne napredek, ki vodi k izboljšanju njihovega

vsakodnevnega življenja.

Razvoj otrok s posebnimi potrebami ne zaostaja na vseh področjih v enaki meri.

Zelo dobro je razvito področje socialnega in čustvenega razvoja, kar se kaže pri

vsakodnevnih opravilih in sodelovanju z okolico. Najbolj zamujata govor in jezikovni

razvoj, zato razvijajo bolj neverbalne načine sporazumevanja. Ker imajo bolj razvit

vizualni sprejemni kanal, se lažje učijo ob slikanicah in konkretnem materialu. Večino

osnovnih veščin otroci s posebnimi potrebami lahko usvojijo, le da za to potrebujejo

več časa in truda. Z dopolnjevanjem svojega znanja na področju branja, pisanja in

jezikovnega izražanja brez težav nadaljujejo tudi v kasnejših obdobjih (Kesič Dimic

2010: 11–13).

b. Slepi in slabovidni otroci

Otroci, ki so slepi ali slabovidni, imajo okvaro vida, očesa ali okvaro vidnega

polja. Izguba vida lahko otežuje predvsem pridobivanje informacij in socialnih izkušenj.

Poleg tega izguba vida lahko onemogoči izvedbo posameznih nalog.

Slabovidne osebe so tiste, ki imajo od 5 do 30 % ostankov vida ali zoženo vidno

polje nad 10 stopinj.

Slepe osebe so tiste osebe, ki imajo od 0 do 5 % ostankov vida in vidno polje pod

10 stopinj. Ti otroci uporabljajo pri učenju Braillovo pisavo, pri hoji pa belo palico.

Nekaterim je v pomoč tudi pes vodnik (Kesič Dimic 2010: 15).

Pes vodnik je osebi v večjo pomoč, kot si sploh lahko kdo predstavlja. Osebi

pomaga prečkati cesto in jo ustavi, če se bliža avto. Z njegovo pomočjo oseba obide

morebitne ovire na pločnikih in na šolskih hodnikih. Pes pa osebi ne predstavlja le

pomoči, ampak tudi partnerja in prijatelja.


8

Večina otrok z izgubo vida ima vsaj nekaj uporabnega vida. Tudi tiste osebe, ki so

slepe, lahko ločijo svetlobo in temo. Otroci v vsakodnevnem življenju uporabljajo

ostanke vida ali druga čutila (tip, sluh) (Opara 2003: 46).

c. Gluhi in naglušni otroci

Gluhota je očem nevidna. V zgodnjem otroštvu je zaradi tega lahko mnogokrat

prezrta. Prirojeno gluh otrok sploh nima predstave o glasovih in zvokih, manjkajo mu

akustične predstave, ki jih pridobiva zdrav otrok s poslušanjem govora, žvrgolenja in

drugih pojavov okolici. Slišeče osebe težko razumemo, kako je, če si gluh, saj približno

80 % informacij pridobimo prav po slušni poti (Kesič Dimic 2010: 18–19).

S težko okvaro sluha se rodi približno en otrok na 1000 živorojenih (Kesič Dimic

2010: 18–19).

Zdravo človekovo uho ima sposobnost zaznavanja frekvenc od 16–20.000 Hz.

Ločimo med naglušnostjo in gluhoto.

– Pri naglušnosti gre za izgubo sluha. Naglušen je tisti, ki sliši nad 26–90 dB, vse

na višini 500 Hz, 1000 Hz in 2000 Hz. Naglušne osebe imajo največ težav pri

poslušanju, komunikaciji, orientaciji, prilagajanju, posledično tudi z vključevanjem v

okolje.

– Gluhota pomeni najtežjo izgubo sluha, saj je ta popolna. Gluh je tisti, ki sliši šele

nad 91 dB. Prav tako na višini 500 Hz, 1000 Hz in 2000 Hz. Osebe si pomagajo s

polževim vsadkom ali s slušnim aparatom. Pomembno vlogo v njihovem življenju

igra tudi znakovni jezik, ki za od rojstva gluho osebo predstavlja materni jezik

(Kesič Dimic 2010: 18–19).

Med prirojeno gluhim in otrokom, ki je oglušel kasneje, je velika razlika. Ta je tem

večja, čim kasneje otrok ogluši. Prirojeno gluh nima izkušnje, kako glas zveni, kako je

poslušati ptičje petje. Kasneje oglušeli otrok, ki je že govoril, pa ima določen sklad

zvočnih predstav. Sčasoma predstave vse bolj tonejo v pozabo, toda osnovno

dojemanje govora, glasov in zvokov vseeno ostane (Skala 1962: 87).

d. Gibalno ovirani otroci

Gibalna oviranost je zelo širok pojem, saj se lahko pri posamezniku kaže v zelo

različnih oblikah, različnih obsegih, njenih vzrokov za nastanek pa je prav tako veliko.

Otroci z gibalno oviranostjo so tisti otroci, ki imajo prirojeno ali pridobljeno telesno

okvaro ali motnjo, zaradi katere prihaja do težav pri hoji, uporabi rok in drugih gibalnih

dejavnostih, ki jih oseba vsakodnevno uporablja. Skupina oseb z gibalno oviranostjo je

izredno heterogena. Nekateri imajo pri gibanju le nekaj težav, drugi potrebujejo pri


9

gibanju različne pripomočke (opornice, hodulje, invalidski voziček …). Poleg težav na

področju gibanja in mobilnosti so ti otroci pogosto ovirani tudi na področju osebne

nege, komunikacije, učenja in drugih življenjskih dejavnosti. V primerih, ko je gibalna

oviranost posledica okvare osrednjega živčnega sistema, so specifične potrebe otrok

še posebej kompleksne, saj ob tem pogosto pride tudi do posebnosti v otrokovem

psihosocialnem in intelektualnem razvoju (Kesič Dimic 2010: 25–33).

Gibalno ovirane osebe navadno v otroštvu nimajo večjih težav, ko enkrat osvojijo

in se privadijo na svojo hibo in pripomoček (če ga potrebujejo), ki ga imajo za

premagovanje le-te. Šele postopoma se začnejo zbujati vprašanja in občutki

manjvrednosti, sploh če se v družbi otrok ne čuti sprejetega. Zlasti v času pubertete se

začne gibalno ovirana oseba še bolj zavedati svoje posebne potrebe, hkrati pa lahko

otrok občuti še ne sprejemanje okolja. Velikokrat se osebe prav v tem obdobju

pričenjajo predajati osamljenosti in malodušju (Kesič Dimic 2010: 25–33).

e. Dolgotrajno bolni otroci

Dolgotrajna bolezen je vsaka tista bolezen, ki ne izzveni v treh mesecih.

Dolgotrajno bolni otroci so otroci z dolgotrajnimi oziroma kroničnimi motnjami ter

boleznimi, ki jih ovirajo pri šolskem delu. Dolgotrajnih bolezni je 14 vrst. Med te štejemo

nevrološke bolezni, avtoimune motnje, motnje prehranjevanja, kardiološke,

alergološke, onkološke in vse druge bolezni, zaradi katerih učenec izostaja od pouka

ali je hospitaliziran.

»Njihovo telo je zaradi neprestanih bolezni nezanesljivo, pogosto tarnajo za

bolečinami, nimajo pravega teka, so nemirni in slabotni. Bolehen otrok nima dovolj

čvrstih mišic in živcev, delovna zmogljivost je majhna, hitro se utrudi« (Skala

1962: 131).

Na dolgotrajno bolne otroke pozitivno vpliva sprememba okolja, zato jih zdravnik

večkrat napoti v hribe, zdravilišče ali na kakšen drug kraj, kjer klima blagodejno vpliva

na njihovo bolezen.

f. Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami

O govorno-jezikovnih motnjah govorimo, kadar gre za znatne odmike v njem,

čeprav sta sluh in inteligentnost v mejah normale, otrok pa ima zaradi jezikovnih

primanjkljajev tolikšne težave pri učenju, da to vpliva na učni uspeh.

Znamenja, da z jezikovnim razvojem nekaj ni tako, kot je prav, se kažejo kot slabo,

nepopolno, popačeno razumevanje materinega jezika ali pa kot pomanjkljivo,

nepopolno sporočanje v materinem jeziku (Žerdin 2008: 29).


10

»Učence z govorno-jezikovnimi motnjami prepoznamo po naslednjih znakih:

– govor sploh ni prisoten,

– imajo skromen besedni zaklad,

– malo in neradi govorijo,

– ne razumejo sporočevalca,

– delajo mnoge slovnične napake,

– včasih njihovo govorjenje nima smisla,

– drugi ne razumejo, kaj jim otrok z govorno-jezikovno motnjo govori« (Kesič Dimic

2010: 21).

Najpogostejše govorno-jezikovne motnje (Kesič Dimic 2010: 21):

– Dizartrija – govorna motnja, ki nastane v tistem delu možganov, ki nadzoruje

govorno mišičevje.

– Afazija – oslabljena ali izgubljena zmožnost govora zaradi možganskih okvar v

času, ko sta bila govor in jezik že usvojena.

– Dislalija – motnja izreke glasov. Učenec glas izpušča ali ga zamenjuje z drugim.

Lahko ga tudi napačno izgovarja.

– Jezikovne motnje – učenec ima težave pri razumevanju, sestavljanju in izražanju

jezikovnih misli.

– Motnje branja in pisanja.

g. Otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami

Otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami »so otroci z disocialnim vedenjem, ki

je intenzivno, ponavljajoče in trajnejše ter se kaže z neuspešno socialno integracijo.

Otrokovo disocialno vedenje je lahko zunanje ali notranje pogojeno in se kaže s

simptomi, kot npr. agresivno vedenje, avtoagresivno vedenje, uživanje alkohola in

mamil, uničevanje tuje lastnine, pobegi od doma, čustvene motnje« (Kesič Dimic 2010:

61).

Znanstveniki razlagajo, da je veliko otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami

doživelo neprijetne socialne izkušnje v družini. Veliko je primerov, ko otroci izhajajo iz

družin, kjer se izvaja nasilje, kjer imajo starši psihične motnje, kjer je bilo v družini več

kazenskih ovadb, kjer je odnos med staršema in otrokom nezdrav ali kjer je prisoten

močan vpliv medijev. Pogosto so to tudi otroci, ki izhajajo iz drugega kulturnega okolja

ali so pripadniki druge veroizpovedi, saj se težje prilagodijo novemu okolju in težje

sklepajo poznanstva.


11

h. Otroci z motnjami avtističnega spektra

Avtizem je vseživljenjska razvojna motnja. Je del spektra, ki ga imenujemo motnje

avtističnega spektra ali na kratko MAS. Beseda "spekter" se uporablja, ker, čeprav

imajo vse osebe z avtizmom težave na treh glavnih področjih, se le-te pri vsakem

posamezniku izražajo drugače in njihovo stanje nanje vpliva na drugačne načine.

Medtem ko so nekateri ljudje z avtizmom sposobni živeti relativno "vsakdanje" življenje,

potrebujejo drugi celo življenje strokovno pomoč (Center za avtizem 2012).

Posamezniki z avtizmom imajo težave na naslednjih področjih (Kesič Dimic 2010:

64):

– razumevanje in uporaba verbalne in neverbalne komunikacije,

– interpretacija socialnega vedenja, kar jim onemogoča interakcijo z vrstniki,

– fleksibilno vedenje in mišljenje.

Odgovor na vprašanje, kaj povzroča avtizem, je tako nedorečen, kot je motnja

sama, saj do sedaj ni bil odkrit en sam točno določen vzrok. Strokovnjaki še vedno

raziskujejo napake v delovanju možganov, infekcije, genske anomalije, hormonska

neravnovesja in neustrezne reakcije telesa na okolje.

Nekateri otroci z avtizmom imajo nenavadne sposobnosti za risanje, pisanje,

računanje in delo z računalnikom, na drugi strani pa zavračajo navajanje na higieno,

pozdravljanje ali sedenje za mizo. Učenje oseb z avtizmom se nadaljuje tudi v

odraslem obdobju. Z ustreznim vzgojno-izobraževalnim programom, s specializirano

pomočjo in podporo staršev so potenciali takega otroka neomejeni (Kesič Dimc 2011).

Osebe z avtizmom, ki so povprečno ali celo nadpovprečno inteligentne, uporabljajo

govorjen jezik, vendar je spoznavanje kljub temu oteženo, trpijo za Aspergerjevim

sindromom. Na socialnem področju imajo podobne težave kot osebe z avtizmom.

Značilno za Aspergerjev sindrom je, da kaže oseba obsesivno zanimanje za neko

stvar, predmet ali igračo v tolikšni meri, da popolnoma ignorira vse druge stvari okoli

sebe. Pojavljajo se lahko tudi obsesivne ali ponavljajoče se rutine ali rituali, težave na

gibalnem področju, problemi na socialnem področju ter preobčutljivost na senzorne

dražljaje (Kesič Dimic 2010: 67).

i. Nadarjeni učenci

V skupino otrok s posebnimi potrebami uvrščamo tudi nadarjene učence. Razlog je

v tem, da se nadarjeni otroci od »običajnih otrok« razlikujejo po stopnji energije. Veliko

zmorejo, hitro se pričnejo dolgočasiti, med poukom so moteči za vrstnike, potrebujejo

veliko pozornosti. Te otroke zelo težko motiviramo za delo, saj se jim običajne stvari


12

zdijo nezanimive in raje raziskujejo po svoje. Zaradi dolgočasja nočejo hoditi v šolo,

večkrat pa so tudi tarča posmeha iz strani vrstnikov (Kesič Dimic 2010: 69).

j. Otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja

V osnovnih šolah je kar nekaj otrok, ki imajo večje ali manjše težave pri branju,

pisanju in računanju. Te otroke so v preteklosti imenovali »otroci s specifičnimi učnimi

težavami«, leta 2000 pa se je z Zakonom o usmerjanju skupina preimenovala v »otroke

s primanjkljaji na posameznih področjih učenja«.

Otroke s primanjkljaji na posameznih področjih učenja večinoma prepoznamo po

tem, da kljub visokim potencialom ne dosegajo zaželenega uspeha v šoli. Pri svojem

delu so počasnejši od vrstnikov, okorni, manj uspešni, zaradi posmeha vrstnikov pa

lahko svojo frustracijo kažejo na neprimeren način.

Primanjkljaje na posameznih področjih učenja lahko delimo v dve glavni skupini, ki

vključujeta:

– vpletenost slušno-vizualnih procesov, ki zadeva motnje branja (disleksija),

pravopisne

– težave (disortografija) in druge primanjkljaje, ki temeljijo na jeziku (nekatere oblike

specifičnih motenj pri aritmetiki itd.) ter

– vpletenost vizualno-motoričnih procesov, ki zadeva težave pri pisanju (disgrafija),

težave pri matematiki (spacialna diskalkulija), težave pri načrtovanju in izvajanju

praktičnih dejavnosti (dispraksija) in težave na področju socialnih veščin (Košir

2008: 14).

Otrokom, ki imajo večje težave pri branju in pisanju, pravimo, da so legasteniki.

Termin legastenija namreč pomeni motenosti v branju in pisanju.

V skupino otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja uvrščamo otroke z

disleksijo, otroke z disgrafijo, otroke z diskalkulijo, otroke z dispraksijo, veliko otrok pa

ima težave na več naštetih področjih. Pojavljajo se lahko tudi nemirnost, kratkotrajna

pozornost, preobčutljivost na dražljaje. Otrok, ki ima neštete težave, trpi za sindromom

ADHD.

Disleksija

Disleksija (specifična motnja branja in pisanja) je kombinacija zmožnosti in težav,

ki vplivajo na učni proces branja in\ali pravopisa ter pravilnega pisanja. Spremljajoče

težave so lahko na področju hitrosti predelovanja informacij, kratkoročnega spomina,

pravilnega zaporedja, slušne in\ali vidne zaznave, ustnega izražanja in motoričnih

spretnosti.


13

Disleksija je povezana zlasti z obvladovanjem in uporabo pisnega jezika, ki

vključuje abecedno, številčno in glasbeno notacijo. Operativna opredelitev disleksije

navaja prisotnost disleksije, ko se pri posamezniku ne razvije avtomatizacija

prepoznavanja besed oziroma ko ta proces poteka nepopolno ali z velikimi težavami.

Težave ljudi z disleksijo se kažejo tako pri branju, pisanju kot tudi v matematiki in

pri drugih dejavnostih, ki zahtevajo prevajanje in manipuliranje simbolov (npr.

glasbenem zapisu).

Disleksijo spremljajo naslednje značilnosti (Košir 2008: 14):

– motnje v fonološkem (glasovnem) procesiranju,

– primanjkljaji v delovnem pomnjenju (težave pri ohranjanju verbalnega gradiva v

– delovnem spominu, še posebej nesmiselnih besed, ki zahtevajo mehanično

pomnjenje

– zaporedij glasov),

– težave pri poimenovanju barv, simbolov, težave pri manipuliranju abstraktnih

– pojmov levo - desno, merskih enot, kemijskih formulah),

– težnje k vizualnemu mišljenju (dobre vizualno-prostorske zmožnosti),

– primanjkljaji v zaznavanju časa,

– znižan psihomotorični tempo.

Za motnje branja se najpogosteje uporablja mednarodno uveljavljen izraz

disleksija in za motnje pisanja disgrafija. V Sloveniji sicer uporabljamo za motnje

pisanja dva izraza: disgrafija in disortografija. Disgrafija pomeni motnjo na ravni

rokopisnega pisanja, disortografija pa motnjo na ravni rabe pravopisa. Najpogosteje

se za obe motnji skupaj uporablja izraz legastenija. Motnja v razvoju jezika, ki se

pogosto povezuje z motnjami branja in pisanja, se imenuje disfazija, v pedagoškem

jeziku uporabljajo izraz »posebne jezikovne težave«.

Stiske otrok, ki se le stežka naučijo brati in pisati, poznajo povsod po svetu.

Pogostost in razširjenost težav sta odvisni od vrste pisave, načina in metod

poučevanja, kronološke starosti in psihološke zrelosti otrok ob začetku opismenjevanja,

hitrosti opismenjevanja in časa, ki se namenja za vadbo spretnosti. Najbolj pa sta

odvisni od otrokovih sposobnosti za razvijanje te temeljne učne spretnosti in tudi drugih

intelektualnih sposobnosti, ki pa so vseeno manj pomembne, kakor specifične

sposobnosti za učenje branja in pisanja.

Da motenj branja in pisanja nimajo in niso imeli le povprečneži, dokazujejo tudi

imena svetovno znanih in priznanih umetnikov ali znanstvenikov, pri katerih se iz

biografije ve, da so imeli v otroštvu in v mladosti težave zaradi specifičnih učnih težav

(npr. fizika Thomas Edison in Albert Einstein ali pa Charles Chaplin, ki pri trinajstih letih

ni bil zmožen prebrati pisma).


14

Odkar se govori, razmišlja in piše o disleksiji kot posebni okvari zmožnosti za

branje, se razmišlja tudi o vzrokih za njen nastanek. V preteklosti so kot mogoče

vzroke navajali čustvene motnje, okvare vida in nezadostno urjenje možganov ter

nedokazljive in dokazljive možganske posebnosti. Hinnehelwood, ki je leta 1917 prvi

vpeljal pojem disleksija v strokovno literaturo, je menil, da disleksije ne spremlja neka

očitna poškodba osrednjega živčnega sistema, temveč da gre pri motnji le za

disfunkcijo enega izmed možganskih predelov.

Motnje vida so le ena od ovir, zaradi katerih ima otrok pri branju težave. Isto velja

za okvaro sluha. A ni nujno, da so te motnje sploh ugotovljive. Res pa je, da je v

nekaterih družinah več družinskih članov, ki imajo težave z branjem in pisanjem. Torej

lahko govorimo o podedovani šibkosti v razvoju ene izmed sposobnosti. Tako se na

primer kaže, da otrok podeduje po očetu težave z branjem in pisanjem, pa tudi

sposobnost za opravljanje raznih praktičnih del. Gre torej (seveda to spet ne drži za

vsak primer) za neko razvojno posebnost v družini.

V strokovni literaturi se motnje branja in pisanja večkrat povezujejo z minimalno

možgansko poškodovanostjo, s hiperaktivnostjo, z motnjami pozornosti ter zbranosti.

Težave z branjem so lahko posledica pomanjkanja pozornosti in so pogosto

kombinirane z nemirnostjo, včasih pa tudi z vedenjskimi motnjami. Pri zelo

impulzivnem otroku je dejanje hitrejše od misli, torej tak otrok besedo prebere in jo

glasno izgovori še preden premisli, če je tiho prebrana beseda smiselna. Svojega

branja ne more nadzirati. Za dobro branje tudi ni dovolj zbran, kajti njegovo pozornost

priteguje dogajanje v okolici. Tudi pri pisanju ni dovolj pozoren poslušalec, da bi ujel

majhne razlike, ki ločujejo en glas od drugega. Pogosto niti ne zazna, kje se konča en

glas in začne drugi (Žerdin 2008: 118–120).

»Branje in pisanje sta sestavni del celotnega učenja. Okrnjene sposobnosti in

upočasnjen razvoj branja vplivajo na pridobivanje znanja iz pisnih virov. V

primerjavi z vrstniki so učenci z motnjami v razvoju branja in pisanja v

neenakem položaju tudi pri preverjanju, ne le pridobivanju znanja. Počasneje

preberejo navodila, večkrat jih nepopolno ali narobe razumejo, počasneje in

manj spretno odgovarjajo. Pri nalogah, kjer štejejo tudi pravopisne napake, pa

so še dodatno prikrajšani.« (Žerdin 2008: 122)

Oseba s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ima lahko resne težave na

več področjih, zato je pomembno, da težavo odkrijemo že v otroštvu. Če težavo

odkrijemo že zgodaj, na razvoj lahko vplivamo z ustrezno obravnavo in tako

preprečimo hujše posledice.

Vzgojiteljice v vrtcih morajo biti pri otroku v mlajšem starostnem obdobju še

posebej pozorne na nekatere oblike vedenja in učenja, ki dokaj zanesljivo


15

napovedujejo, da bo imel otrok težave z opismenjevanjem. Otrok ima lahko naslednje

oblike vedenja (Žerdin 2008: 148):

– začne pozneje kot večina otrok izgovarjati glasove, poimenovati predmete in stvari

ter oblikovati povedi,

– lahko začne v tem obdobju močno jecljati, ta motnja sama po sebi mine ali pa se

še ponovi,

– se ne zanima za poslušanje zgodb, dolgo pa lahko presedi pred televizorjem pri

kakem dinamičnem dogajanju,

– ne poseže po slikanicah ali knjigah, če pa že, jih odloži hitreje kot njegovi vrstniki,

– se ne preizkuša v prerisovanju,

– pri otroku dlje časa ne vemo, ali je desno- ali levoročen, saj nekatere stvari dela z

levo, nekatere pa z desno roko,

– je zelo živahen in ne more mirovati,

– se pri dejavnostih, ki ga privlačijo, ne utrudi, pri drugih pa zelo hitro.

Vzgojiteljice v vrtcih morajo biti pri otroku v starejšem starostnem obdobju pozorne

na nekatere oblike vedenja in učenja, ki lahko napovedujejo, da bo imel otrok težave z

opismenjevanjem. Otrok ima lahko naslednje oblike vedenja (Žerdin 2008: 150):

• nima posebnega veselja do risanja in nasploh do uporabe pisal,

• ne riše primerno svoji starosti, ampak riše kot mlajši otroci,

• ne poskuša sam pisati,

• zaostaja v izreki glasov,

• zaostaja v celotnem jezikovnem razvoju: nepopolno tvori povedi, besedni jezik

še ni avtomatiziran, ni v skladu s slovensko slovnico, ki jo otroci sicer dojemajo

spontano,

• govori malo in otroško,

• se ne zanima za črke in knjige,

• pri poslušanju in pregledovanju literature ni vztrajen, bolj ga pritegnejo stvari, ki

se gibajo,

• se slabše znajde v stavbi, v prostoru, na listu papirja,

• se na splošno vede manj zrelo.

3.3 Vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami

Vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami (OPP) ima v Sloveniji več kot

stosedemdesetletno tradicijo. Prva specializirana šola za gluhe in naglušne otroke je

nastala leta 1840 v Gorici, prvi oddelki za otroke z motnjami v duševnem razvoju leta


16

1911 v Ljubljani, prva specializirana šola za slepe pa je bila ustanovljena leta 1920,

prav tako v Ljubljani.

Pomemben mejnik pri vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami je bil

začetek razmišljanja o integraciji in inkluziji. Danes je inkluzivno izobraževanje in s tem

socialno vključevanje pravica in ne več utopija.

Tako je večje spremembe v zadnjih dveh desetletjih prinesla Bela knjiga o vzgoji

in izobraževanju v Republiki Sloveniji (1995), ki je botrovala novemu Zakonu o

osnovni šoli, Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja leta

1996 in Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami leta 2000 (ZUOPP) ter

spremembam druge področne zakonodaje. Če so se reforme šolskega sistema za

vzgojo in izobraževanje (VI) otrok s posebnimi potrebami pred tem ukvarjale s

kvalitativnim in kvantitativnim razvojem specializiranih šol, je reforma v devetdesetih

letih na področju VI OPP prinesla novo, širšo opredelitev skupin otrok, ki potrebujejo

dodatno pozornost in podporo, namesto razvrščanja v skupine OPP pa je uvedla

usmerjanje OPP v vzgojno-izobraževalne programe. Namen nove zakonodaje je bil

zmanjšanje ločenih oblik šolanja in vpeljava inkluzivnih in prožnejših oblik šolanja OPP.

3.3.1 Programi vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami

a. Program predšolske vzgoje/izobraževalni programi s prilagojenim izvajanjem in

dodatno strokovno pomočjo

b. Prilagojen program predšolske vzgoje/prilagojeni izobraževalni programi:

– z enakovrednim izobrazbenim standardom

– z nižjim izobrazbenim standardom

c. Posebni (tudi rehabilitacijski) programi vzgoje in izobraževanja

d. Vzgojni program (Matejek 2004: 55–56)

a. Programi s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo

7. člen Zakona o usmerjanju (2000) govori, da se predšolskim otrokom s

posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v ta program, glede na vrsto in stopnjo

primanjkljaja ovire oziroma motnje lahko prilagodi organizacija in način izvajanja

programa za predšolske otroke ter zagotovi dodatno strokovno pomoč. Izvajalci tega

programa so vrtci, izvajalec dodatne strokovne pomoči (ZOUPP, 9. člen) je lahko tudi

mobilna služba, katere razvitost je v Sloveniji od kraja do kraja zelo različna. Strokovno

pomoč lahko izvajajo tudi zunanji strokovni delavci, ki izpolnjujejo določene pogoje.

Otrok je usmerjen v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno

strokovno pomočjo, kadar komisija za usmerjanje ugotovi, da je vključitev otroka v tak


17

program primerna za njegov nadaljnji vsestranski razvoj, da so na lokaciji za izvajanje

programa za vključitev otroka s posebnimi potrebami izpolnjeni potrebni materialni in

kadrovski pogoji in kadar je mnenje strokovnjakov komisije za usmerjanje v soglasju s

starši (Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana 2012).

Skupno izobraževanje ni pomembno le za otroka s posebnimi potrebami, pač pa

za vse otroke, ki so z njim v skupini. Skupno izobraževanje namreč pomeni tudi

sprejemanje in priznavanje drugačnosti otrok s posebnimi potrebami. Otroci v rednih

skupinah imajo priložnost, da si skozi konkretno izkušnjo oblikujejo svoje mnenje do

drugačnosti (Matejek 2004: 55–56).

Temeljna naloga dodatne strokovne pomoči v vrtcu je v prvi vrsti pomoč otroku s

posebnimi potrebami. Pomagati otroku pa ne pomeni le operativno delati z njim, ampak

izvajati vrsto aktivnosti, ki otroku pomagajo. Dodatna strokovna pomoč ima poleg

naloge razvoja otrokovih sposobnosti tudi nalogo prilagajanja programa, procesa in

vsega drugega (Matejek 2004: 55–56).

b. Prilagojen program predšolske vzgoje z enakovrednim izobrazbenim

standardom

V prilagojen izobraževalni program so vključeni otroci, ki poleg osnovnošolskega

znanja pridobivajo še specialno-pedagoška znanja. Ta vrsta izobraževanja ponuja

pridobitev enakovrednega izobrazbenega standarda in vanj se lahko vključijo slepi in

slabovidni otroci, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami ter

otroci z gibalno oviranostjo. Osebe imajo prilagojene predmetnike in učne načrte,

upoštevajoč vse prilagoditve, ki so predvidene v programih s prilagojenim izvajanjem

(Zavod Republike Slovenije za šolstvo 2012).

Prilagojen program predšolske vzgoje z nižjim izobrazbenim statusom

Program je namenjen otrokom z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Cilji programa

so primerljivi s cilji zaključenega 7. razreda in po končanem izobraževanju se otrok

lahko vpiše na nižje poklicno izobraževanje. V ta program izobraževanja se vključijo

otroci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju ter otroci z več motnjami, ki imajo lažje

duševne motnje. Izjemoma se lahko v ta program usmeri tudi otroke z zmerno motnjo v

duševnem razvoju (Matejek 2004: 101–102).

c. Posebni (tudi rehabilitacijski) programi

Poseben program vzgoje in izobraževanja je namenjen otrokom z zmerno, težko in

najtežjo motnjo v duševnem razvoju ter otrokom, pri katerih se v času izobraževanja

pokaže potreba po rehabilitacijskih programih.


18

Poseben program vzgoje in izobraževanja se lahko izvaja tudi v socialno

varstvenih zavodih oziroma centrih za usposabljanje. Kadar so otroci usmerjeni

vključno z namestitvijo v zavod, so hkrati vključeni v vzgojni (socializacijsko-

namestitveni) program (Osnovna šola Minke Namestnik–Sonje 2012).

d. Vzgojni programi

Otroci z motnjami vedenja in osebnosti, pri katerih je zaradi motenj ogrožen njihov

zdrav razvoj oziroma ogrožajo okolico v taki meri, da potrebujejo vzgojo v zavodu, se

oddajo v zavod za vzgojo in izobraževanje oseb s posebnimi potrebami.

Vzgojna skupina v domu je osnovna, socialna, varstvena in organizacijska enota.

Gojenci v njej zadovoljujejo svoje življenjske, emocionalne, razvojne in socialne

potrebe.

Vzgojni program za učence s posebnimi potrebami je pripravljen na podlagi 9.

člena v povezavi s 14. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in

izobraževanja (Ur. l. RS 12/96, 16/07-UPB, 36/08, 58/09, 64/09 65/09).

Namenjen je tistim otrokom s posebnimi potrebami, ki jim ni mogoče zagotoviti

vzgoje in izobraževanja v kraju njihovega prebivališča in jim zaradi oddaljenosti

prebivališča od kraja vzgoje in izobraževanja ni mogoče zagotoviti prevoza, zato se

lahko vključijo v zavod za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami.

Temeljni namen delovanja domov je zagotavljanje urejenih življenjskih in učnih pogojev

ter vzgoja otrok s posebnimi potrebami, ki zaradi šolanja začasno bivajo izven

domačega okolja (Trtnik 2011).

3.3.2 Usmerjanje otrok s posebnimi potrebami

Glede na vrsto primanjkljaja, ovire oz. motnje se učence s posebnimi potrebami

najprej razvrsti v posamezne skupine, nato pa se otroke usmeri. Usmerjanje na nek

način pomeni ugotavljanje potreb po prilagoditvi in strokovni pomoči ter posledično

usmeritev v ustrezni program izobraževanja. Postopek se uvede na zahtevo staršev (ti

izpolnijo Zahtevo za začetek usmerjanja), vrtec ali šola pa lahko postopek le

predlagata. Otrok pridobi Odločbo o usmerjanju po izvedbi potrebnih pregledov

strokovnjakov (specialni pedagog, logoped, psiholog, socialni pedagog, socialni

delavec, zdravnik …). Odločbo, ki je izdelana na podlagi strokovnega mnenja, nato

izda Zavod za šolstvo Republike Slovenije. Na podlagi 11. člena o izobraževanju

(2006) imajo vsi otroci s posebnimi potrebami, ne glede na to, v kateri vzgojno-

izobraževalni ustanovi se izobražujejo, pravico do individualiziranega programa

(Inšpektorat Republike Slovenije za šolstvo in šport 2012).


19

3.3.3 Priprava individualiziranega programa izobraževanja

Kaj je IP? Individualiziran program je nekakšen vodič, ki vsebuje načela, kako

zadovoljiti posebne potrebe otroka. Cilj individualiziranega programa je ponuditi otroku

tako obliko vzgoje in izobraževanja, ki zagotovi otroku s posebnimi potrebami kar

najboljši razvoj. Individualiziran program izobraževanja vsebuje oblike dela, načine

izvajanja dodatne strokovne pomoči, način prehajanja med programi ter potrebne

prilagoditve pri organizaciji, preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju.

Pripravo individualiziranega programa pomoči ureja zakonodaja. Ravnatelj šole ali

zavoda, v katerega je učenec usmerjen, pa imenuje strokovno skupino, ki izdela

individualiziran program izobraževanja. Strokovno skupino sestavljajo strokovnjaki

različnih profilov (glede na potrebe posameznega učenca). Osnova za program je

strokovno mnenje komisije za usmerjanje ter odločba šolske uprave, ki določa pogoje

za uspešno vključitev učenca v program. Individualiziran program določa oblike dela pri

posameznih predmetih oziroma predmetnih področjih, način izvajanja dodatne

strokovne pomoči ter prehajanje med programi. Starši so podpisniki programa in

sodelujejo pri njegovi pripravi. Izvajanje individualiziranega programa dela se med

letom preverja (potrebna je evalvacija) in prilagaja glede na učenčev razvoj in napredek

(Vučak 2010: 17–19).

3.4 Vpliv psa na človekovo počutje

Že pred približno 20.000 leti je človek udomačil psa in od takrat ima v človekovem

življenju prav poseben položaj. Zelo zanimivo je arheološko najdišče, ki se nahaja v

severnem Izraelu. Tam so namreč arheologi odkrili okoli 12.000 let star paleolitski grob,

v katerem sta bila skupaj pokopana človek in pes. Človekova roka je še po smrti

počivala na ramenu živali, kot da bi kazala vez, ki je vladala med tema dvema

posameznikoma za časa življenja. To nam kaže, da je človek verjetno že takrat

obravnaval žival, v tem primeru psa, kot družabnika in pomočnika (Vreg 1993: 20–27).

Pes je človeku brezpogojno zvest in pripravljen mu je slediti kamorkoli. Zvestoba

pa se večkrat kaže tudi po žalovanju, ki ga včasih pes kaže, ko gospodar umre. Ni

malo primerov, ki pričajo o smrti psa po smrti njegovega gospodarja. Navajam le eno

od mnogih zgodb, ki pričajo o brezpogojni ljubezni in zvestobi psa do človeka:

»Pes Rusty je prišel k neki hiši poln bolh, a tudi poln ljubezni. Z očetom tiste

družine sta postala dobra prijatelja in ves čas sta bila nerazdružljiva. Tudi, ko je

oče zbolel, mu je pes ostal zvest in ves čas ga je spremljal; ko je ležal v postelji,

je sedel ob njegovi postelji in ko se je oče premaknil, se je pes ozrl, pogledal,


20

kako je. Še nekaj časa potem, ko je oče umrl, je pes hodil ležat ob njegovo

posteljo in položil glavo nanjo, velikokrat pa je stal pri vratih in čakal« (Marinšek

2007: 100).

Pes svojega gospodarja prepozna po načinu hoje in glasu, dobro pa prepozna tudi

njegovo razpoloženje. Nekateri govorijo, da ima pes dobro intuicijo, a v resnici ni čisto

tako, pes je izredno dober opazovalec in njegova čutila so izvrstna. Pes razume

človekov način govora, barvo glasu, nekatere besede, dobro spremlja človekovo

neverbalno govorico, ker pa je njegov spomin prav tako odličen, lahko iz preteklih

situacij predvidi prihajajoče. Prav te značilnosti pa so bistvene, da človeku ni tako blizu

nobena druga žival, kot prav pes. Zlahka torej rečemo, da je pes človekov najboljši

prijatelj. Raziskave o vplivu psa na človeka in njegovo počutje so pokazale, da lahko

prisotnost psa spremeni fiziološke odzive, ki se pojavljajo v stresnih situacijah,

sklepamo lahko torej, da prisotnost psa zmanjšuje stres. Prisotnost psa, ki ga božamo

ali se z njim pogovarjamo, znižuje sistolični, diastolični in arterijski krvni pritisk ter srčni

utrip. Raziskovalec Wells je leta 1998 delal raziskavo in ugotovil, da je pri kronično

bolnih otrocih že sama prisotnost psa zmanjšala stopnjo fiziološkega in psihičnega

nelagodja ob bolečih medicinskih posegih. Ob rednih sprehodih s psom se zniža tudi

holesterol, človek pa pridobi večjo vzdržljivost in posledično tudi višjo telesno

odpornost. Živali pa močno vplivajo na človekovo socialno življenje. Povečujejo namreč

človekovo motivacijo, ga spodbujajo k različnim dejavnostim in urejajo njegov potek

dneva. Že samo s svojo prisotnostjo odpravljajo občutek osamljenosti in zapolnjujejo

čustvene praznine, kot je na primer izguba bližnjega. Študije so poleg tega pokazale,

da ljudje, ki prevzamejo odgovornost za žival, redkeje pomislijo na samomor, štirinožci

pa ljudi varujejo tudi pred depresijo, saj skrbijo za njihovo vsakodnevno gibanje, dovolj

svetlobe in človekove socialne kontakte (Marinšek 2007: 18–20).

Nedavne raziskave pa poročajo tudi o pozitivnem vplivu psa na otroke. Otroci, ki

so v svojem otroštvu živeli v družini s psom ali mačko, v dobi predadolescence

razvijejo višje samospoštovanje, kot tisti, ki živali niso imeli. Prav tako so ugotovili višjo

stopnjo empatije pri otrocih, ki so bili v otroštvu v stiku z živalmi. Pes družino povezuje,

starši pa na prijazen način otroka naučijo odgovornosti, skrbi za drugega ter

vzajemnega dajanja.

Tesen odnos med otrokom in psom je pozitivno povezan s socialno občutljivostjo,

komunikacijskimi kompetencami, sposobnostjo sklepanja odnosov ter z razvojem

naslednjih kompetenc (Vidic 1997: 10-11):

– večja pripravljenost za prevzem odgovornosti,

– sposobnost razvijanja prijateljstva,

– kompetenca za razumljivo prenašanje znanja in sposobnosti na sovrstnike,


21

– sposobnost vživljanja v težave drugih,

– sposobnost sprostitve in reševanja težav,

– izrazita skrbnost in toleranca,

– izrazita motivacija za doseganje uspehov v šoli,

– spoznanje, da je uspeh v šoli pomemben za osebno življenje,

– izboljšanje delovnih in učnih navad,

– primerno sprejemanje šolskih uspehov oziroma neuspehov,

– pripravljenost za učenje in trajanje učenja in

– sposobnost koncentracije.

Kopica pozitivnih vplivov živali na človeka je botrovala, da dandanes vse več živali

–predvsem psov – obiskuje in razveseljuje ter s posebnim načinom terapije pomaga

ljudem v bolnišnicah, domovih za ostarele, vrtcih in ostalih zavodih.

3.5 Zgodovina terapije s pomočjo živali

Ugodne učinke psov sta hvalila že Plinij Starejši (1. stoletje) in zdravnik John

Keyes (16. stoletje). V 9. stoletju pa so gheelški menihi v Belgiji prizadetim ljudem celo

dovolili oskrbovati živali, saj so menili, da ta dejavnost odžene žalost in skrbi in celo

pomagajo pri ponovni vzpostavitvi harmonije med dušo in telesom (Bustad 1995 v:

Velde et al. 2005: 43–50).

Prve zapise o uporabi živali v terapevtske namene najdemo v Angliji. Domače

ljubljenčke naj bi po zapisih uporabljali kot del terapije že v letu 1792. Uporabljali so jih

kot alternativo zelo nehumanim pogojem v takratnih umobolnicah. Ena izmed metod

zdravljenja je namreč vključevala obdelovanje vrtov in skrb za male živali. S skrbjo za

bitja, ki so odvisna od njih, naj bi se pacienti učili samokontrole.

Celo najbolj znana medicinska sestra Florence Nightingale je cenila koristi

domačih ljubljenčkov, ki so jih imeli bolni posamezniki, in tako je korist živalskih

ljubljenčkov postala zabeležena tudi v bolnišnicah. Nekoliko presenetljivo je, da je pri

svojem delu uporabljal psa tudi Sigmund Freud. Leta 1867 je bil v Bielefeldu v Nemčiji

ustanovljen Bethel, center za zdravljenje oseb z epilepsijo. Danes je to ena izmed

največjih ustanov te vrste na svetu s kapaciteto čez 5000 pacientov. Živali so že od

samega začetka imele ključno vlogo v tem centru, saj sedanji programi vključujejo

terapevtsko jahanje, park z divjačino, domače živali, psi, mačke in ptice v kletkah.

Čeprav so živali dejansko del zdravilnega okolja, pa ni bilo nobenih poskusov, ki bi

lahko izmerili potencialne možne terapevtske koristi (Velde et al. 2005: 43–50).

Prvotni osnovni namen vključevanja izurjenih štirinožcev je bil zmanjševanje

bolnikove tesnobnosti, pozneje pa so z raziskavami dokazali, da terapija z živalmi


22

učinkovito pripomore k boljšemu počutju številnih bolnikov. Terapevtske živali

uporabljamo lahko na tri načine (Velde et al. 2005: 43–50):

– živali se uporabljajo kot spremljevalci za osebe, ki živijo same doma, bolj

neodvisne ali v prilagojenih življenjskih okoliščinah,

– živali uporabljajo v ustanovah, kjer pomagajo pri vzpodbujanju ali so spremljevalci

oseb,

– živali privedejo v ustanovo, kjer pomagajo pri vzpodbujanju različnih interesov ter

komunikaciji.

3.6 Šolanje psa pomočnika

Šolanje psa pomočnika traja 6–8 mesecev. Pes mora biti za šolanje psihično zrel,

to pa je v starosti okoli enega leta. Pred to dobo je pes premalo vztrajen in preveč igriv.

Seveda pa mu vse poti in vse smeri šolanja predstavimo že, ko ga vzgajamo, le da

morajo biti prilagojene njegovi starosti.

Šolanje za psa terapevta sestavljata teoretični in praktični del. Teoretični del je

namenjen vodnikom, praktični del pa njihovim psom. V zadnjem se morajo psi soočiti z

najrazličnejšimi preizkušnjami in obdržati mirnost ter ubogljivost. Pes mora ostati miren

v zaprtem prostoru, ne sme reagirati z agresijo, ko ga obkroži veliko ljudi, ko ga

polivajo z vodo, ga pokrivajo z oblačili ali mu stopajo na rep. Šele po uspešno

opravljenih preizkušnjah mu komisija dodeli certifikat (Slo-Canis 2012).

Srečanje mora biti v užitek tako človeku kot psu. Dober terapevtski pes mora biti

vljuden in se ne sme dotikati osebe, preden ga ta ne povabi k sebi. Vse to pa se

doseže le s trdim, obsežnim treningom, ki ga opravlja skupaj z gospodarjem.

Ko pes konča šolanje in postane pes terapevt, ima njegov lastnik, če želi obiskati

javno ali zasebno ustanovo, določene naloge do psa (Marinšek 2007: 133–134):

– lastnik mora pri psu uporabljati sredstvo proti zunanjim in notranjim parazitom,

– psu mora redno čistiti ušesa in zobe ter mu krajšati kremplje,

– pasja dlaka mora biti, ne glede na pasmo, vedno čista in urejena,

– lastnik ima nalogo, da skrbi za pravilno prehrano za svojega štirinožca,

– v času vključitve v program se začne voditi veterinarska kartoteka živali,

– živali morajo biti redno, pravilno cepljene,

– živali morajo biti redno pregledane pri veterinarju,

– pes terapevt mora biti vedno v dobri kondiciji,

– ko živali zbolijo, jih izključimo iz programa in jih zdravimo pod nadzorom

veterinarja,


23

– če žival med obiskom postane agresivna, jo takoj odstranimo,

– živalim ni dovoljeno hoditi v prostore, kjer se pripravlja hrana, v sanitarije, prhe ali

preoblačilnice ter prostore, kjer so shranjena zdravila,

– pse je treba sterilizirati ali kastrirati,

– psi morajo biti na povodcu ter ubogati na ukaz,

– psa ne smemo hraniti s hrano, ki jo jedo ljudje,

– žival mora biti hranjena po vnaprej določenem urniku,

– psi morajo biti navajeni popolne čistoče,

– psu mora biti ves čas obiska na voljo voda za pitje,

– pasji iztrebki morajo biti pobrani in odstranjeni v prostor, namenjen temu,

– če žival kljub vsemu med obiskom nekoga ugrizne, mora biti teden dni v karanteni.

Da bi vseeno preprečili morebitne ugrize in druge poškodbe, ne sme lastnik

svojega psa nikoli pustiti samega z varovancem brez nadzora, skakanje in lizanje ni

zaželeno, pri povečanem stresu psa pa je priporočljivo, da se srečanje zaključi.

3.7 Načini pomoči psa človeku

Pri terapiji s pomočjo psov izkoriščajo strategijo vnosa različnih senzornih

stimulacij z:

– dotikom pasje dlake, občutkom toplote, božanjem in česanjem kožuha, občutkom

medprstnega prostora. Preko dotika posameznik spoznava okolje, informacije so

kot izkušnja spominsko zabeležene. To izkušnjo si zdrav otrok iz ust prenese na

dlani preko prijema različnih predmetov. Veliko uporabnikov je prikrajšanih za te

informacije, nimajo izkušenj, preko katerih dobivajo informacije normalno razviti

otroci. Ker nekateri nimajo razvitega prijema, so njihove dlani še vedno v ustih,

prikrajšani pa so za veliko informacij, izkušenj, ki so potrebne za normalno

življenje,

– vidom (očesni stik s psom, vidna zaznava, prepoznava, ločevanje po barvi in

velikosti, sledenje premikanju),

– sluhom (slušna stimulacija, kadar pes zalaja, odzivanje na zvok ter obračanje k

izvoru zvoka),

– vohom (stimulacija vonja, pes ima zelo značilen vonj),

– kinestetiko (h gibanju stimulira tudi vestibularni sistem; stimulira obrambne

reakcije rok; hoja vzpodbuja vestibularne in proprioceptivne živčne končiče -

vplivamo na govor; izboljšuje se ravnotežje; občutenje lastnega telesa v

štirinožnem položaju; občutek globokega pritiska na trebuhu, v dlaneh; zavedanje


24

lastnega telesa v vseh položajih: na boku, trebuhu, stranskem sedu, na hrbtu)

(Pustavrh 2012).

Slika 1: Štirinožni pomočniki

Vir: Delo in Dom 2012

Psi lahko torej pomagajo ljudem na različne načine, pri vsem pa še enkrat

poudarjam, da samo psi ljudem ne pomagajo. Pes je vedno dodatek terapiji in nikakor

ne nadomešča zdravnika ali medikamenta, ki ga človek prejema.

3.8 Pomoč psa človeku pri različnih obravnavah

a. Pomoč osebi z epilepsijo

Obstajajo primeri in pričevanja o psih, ki začutijo, kdaj se bo pojavil epileptični

napad. Tako dandanes lahko izšolajo psa in nekatere druge živali za pomoč bolnikom z

epilepsijo. Pes na določen način (po navadi z laježem) nakaže, da bo človek doživel

epileptični napad. Mehanizem, kako psi napovejo epileptični napad, je še vedno

neznanka tudi za raziskovalce, slednji pa sumijo, da pes epileptični napad zavoha ali

pa pred pojavom le-tega občuti slušni dražljaj, ki ga človek ne. Čeprav lahko vsak pes

napove epileptični napad, uporaba nešolanih psov ni primerna, saj lahko žival ob

napadu reagira nenavadno in povzroči škodo ali poškodbo. Pomembna je izbira psa in

šolanje (Zupanc 2012).

b. Pomoč gibalno ovirani osebi

Pes terapevt lahko osebo z gibalno oviranostjo spremlja (skoraj) povsod in ji poleg

pomoči nudi tudi prijetno družbo. Pes osebi pomaga pri pobiranju in prinašanju

različnih predmetov, odpiranju in zapiranju vrat, prižiganju in ugašanju luči, pomaga pri


25

oblačenju ter slačenju, osebi nudi oporo pri gibanju, pomaga ji premikati paralizirane

ude, lahko pomaga vleči invalidski voziček ter jo spremlja in ji pomaga pri

vsakodnevnih opravilih (Zupanc 2012).

c. Pomoč osebi s sladkorno boleznijo

Pri osebi s sladkorno boleznijo je lahko pes nepogrešljiv. Ena tretjina psov je

namreč pokazala spremembo v obnašanju, ko je imel njegov gospodar hipoglikemijo

(padec sladkorja v krvi). Psi so sposobni, da gospodarja opozorijo na hipoglikemijo,

preden se pojavijo znaki težave (Wells 2000). Pes zazna kemične reakcije, ki se začno

odvijati v telesu še preden jih oseba začuti in pes svojega skrbnika na to opozori.

Nakazovanja tega so različna, prilagojena pa so vsakemu posamezniku. Pes lahko na

človeka skače, se uleže predenj ali pa ga začne lizati (Zupanc 2012).

d. Pomoč osebi z rakom

Pasja čutila so veliko bolj razvita kot človeška, tako da ni presenetljivo, da lahko

nekateri psi zavohajo tumorske mase. Pacient ima poseben vonj, predvsem značilen

ustni zadah in vonj potu. Tumorji vsebujejo bencol in drobne sledi alkalnih derivatov, ki

jih v zdravem tkivu ni. Znanstveniki zato menijo, da so psi, z izjemno občutljivim

nosom, zmožni v milijardi molekul odkriti eno samo molekulo, ki diši po raku (Zupanc

2012).

V nadaljevanju navajam resnično zgodbo, ki sem jo zasledila v knjigi Človek žival -

zdrava naveza.

»Neka ženska je imela raka na grlu, ki ga je zelo dolgo prebolevala. Doma je

imela mnogo različnih vrst živali. Zanimivo je, da so živali v času njene bolezni

kazale zelo podobne oz. enake simptome raka, čeprav same niso bile bolne.

Živali so kašljale, izpuščale drugačne zvoke. Sčasoma so te težave minile in se

kasneje, ko se je ona pozdravila, niso nikoli več pojavile. Kot bi živali

sočustvovale z njo oz. ji pomagale prebolevati njeno bolezen« (Marinšek 2007:

131).

e. Pomoč dolgotrajno bolnim

Raziskovalci ugotavljajo, da so pacienti ob prisotnosti psov, ki so živeli v bližini

negovalnih oddelkov bolnišnic, bolj veseli, dejavni, bolj se odzivajo in so bolj

komunikativni od pacientov, ki prisotnosti niso doživljali. Ob prisotnosti živali je več

socialne interakcije med stanovalci negovalnega oddelka, osebjem in svojci. Prisotnost

psa pa je pomembna tudi za zdravstveno osebje, ki ob prisotnosti živali doživlja manjši


26

stres. Poročajo pa tudi o zmanjšani uporabi analgetikov po operacijah med terapijo s

pomočjo živali, prav tako pa je komunikacija med osebjem in pacienti boljša. Na

hemato-onkološkem oddelku Pediatrične klinike opažajo, da si njihovi malčki, pa tudi

starejši otroci, v času zdravljenja mnogokrat zaželijo žival, navadno psa ali mačko. V

naših bolnišnicah ni navada, da bi otroci s sabo pripeljali svojega hišnega ljubljenčka.

Včasih je želja tako močna, da jo starši pogosto tudi uresničijo (Zupanc 2012).

Člani slovenskega društva Ambasadorji nasmeha so sodelovali s Pediatrično

kliniko v Ljubljani, a so s sodelovanjem prenehali zaradi možnosti prenosa okužbe z

MRSA. Znano je, da psi lahko prenašajo to bakterijo (Društvo Ambasadorji nasmeha

2012).

Vsekakor je okužba z MRSA zaskrbljujoča, menim pa, da je pozitiven učinek

prisotnosti živali večji, kot je strah pred okužbo.

f. Pomoč slepim in slabovidnim

Pse za vodenje slepih so poznali že v antiki, o štirinožcih, ki pomagajo slepim, pa

je poročal že Aristotel. Sicer pa so znani pisni viri o teh štirinožnih pomočnikih z

začetka 13. stoletja, ko so pse, ki so vodili slepe, uporabljali Arabci. Zaželeno je, da bi

bil pes, vodič slepih, pasemski, se pravi z rodovnikom, lahko pa je tudi čistokrven pes

brez rodovnika oziroma pes, ki po zunanjosti in lastnostih ustreza pasemskemu

standardu določene pasme. Pes mora imeti sposobnost orientacije, kar je prirojena

lastnost, ki je ni mogoče priučiti. Dober pes vodič si mora namreč zapomniti progo, po

kateri vodi slepega. To za veliko večino psov ni kdove kolikšna težava. Nujni lastnosti

pa sta tudi primerna vodljivost in učljivost. Pes, vodič slepih, svojemu lastniku ne more

nadomestiti vida, omogoči pa mu bolj varno in hitrejše gibanje po poteh, ki jih slepi

pozna. Tako slepemu nudi varnost, ta pa v svet stopa samozavestneje. Do sedaj še

niso izumili tehničnega sredstva, ki bi pri vodenju slepega nadomestilo pasje

sposobnosti (Zupanc 2012).

g. Pomoč osebam z disleksijo

Raziskave na področju terapevtskih živali kažejo, da otroci z nizko samopodobo

pogosto raje sodelujejo z živaljo, kot z drugo osebo. Otroci, ki imajo z glasnim branjem

težave - zlasti se to kaže pri otrocih z disleksijo, ki jim poleg fizične težave povzroča

težavo še občutek, da jih vrstniki podcenjujejo in zasmehujejo - se ob prisotnosti živali

bolj osredotočijo na aktivnost brez prisotnosti strahu pred posmehom. Med tako

interakcijo so nagnjeni k temu, da pozabijo na svoje omejitve. Tudi na fiziološkem

področju se med interakcijo z živaljo kažejo ugodnosti, kot sta povečana sproščenost in


27

nižji krvni pritisk. Branje živali je manj zastrašujoče. To je čas, ki je za otroke nekaj

posebnega: je zabavno in pomaga običajno dolgočasno uro branja spremeniti v

pozitivno okolje, v katerem je učenje prijetno in sproščujoče. Eden od ključnih

elementov za uspešnost branja psu je, da otroci nimajo občutka, da so del nekega

sanacijskega programa, ampak se vidijo kot nekakšni pomočniki in skrbniki psov. Pes

osebe ne ocenjuje, je ne popravlja in ji ne svetuje. Pes je le miren poslušalec, ki otroku

daje moč in je za otroka dobra samopotrditev (Debevc 2010: 17–19).

3.9 Branje s pomočjo psa pomočnika

Znano je, da nekateri otroci berejo svojim psom. Že v preteklosti so otroci brali

svojim psom. To je dokumentirano že na angleški sliki iz viktorijanskega časa. Samo

vprašanje časa je torej bilo, kdaj se bo začelo sodelovanje psov in oseb v terapevtske

namene.

Vse se je začelo jeseni leta 1999, ko je ameriška medicinska sestra Sandy Martin

povezala svojo ljubezen do knjig in psov s težavami otrok z nepismenostjo in odnosom

do branja. Svoja razmišljanja je predstavila direktorici Intermountain Therapy Animals

Kathy Klotz. Zanimalo jo je, ali bi lahko pozitivne učinke, ki jih terapevtske živali

dosežejo v različnih ustanovah, prenesli tudi v bralno okolje.

Sandy Martin je svojo idejo najprej udejanjila v otroški knjižnici na Pasjih

popoldnevih, januarja 2000 pa so začeli s poskusnim programom v OŠ v Salt Lake

Cityju. Sodelujoče otroke so izbrali specialni pedagogi. Izbrani otroci niso imeli samo

težav pri branju, ampak so bili slabše socialno integrirani in iz neurejenih družinskih

razmer. Kasnejša pilotska študija ni pokazala samo zvišanja bralnega razumevanja in

bralne spretnosti, ampak tudi druge zanimive rezultate.

V primerjavi s stanjem pred vključitvijo v program so sodelujoči otroci pridobili tudi

na drugih področjih:

– začeli so kazati večje samozaupanje in samozavest v odnosu do sošolcev,

– začeli so se prostovoljno javljati pri branju na glas pred celotnim razredom,

– pogosteje so naredili in oddali svoje domače naloge,

– redkeje so izostajali in zamujali k pouku,

– izboljšali so osebno higieno,

– razvili so močno empatijo do živali.

Učitelji, specialni pedagogi in knjižničarji, ki so vključili R.E.A.D.-program v

standardni izobraževalni program, so bili soglasni in navdušeni nad idejo, da bi se

otroci, ki imajo težave z branjem, lahko soočili z bralnimi izzivi ob prisotnosti živali, ki jih

sprejema in jih ne obsoja.


28

Za aktivnost, kot je branje s pomočjo psa, je primeren starejši terapevtski pes, ki

postaja počasen in umirjen. Vodnik pa mora podobno kot terapevtski pes:

– imeti rad otroke,

– rad brati in ne sme imeti težav pri branju,

– razumeti in sprejeti otrokove težave in si zapomniti podrobnosti o otrokovih

težavah,

– biti potrpežljiv pri branju ene in iste knjige.

Pozitivni učinki, ki jih upravičeno lahko pričakujemo od sodelovanja v programu,

kjer otrok bere psu, so (Debevc 2010: 17–19):

– otroci izboljšajo bralne spretnosti v posebnem in zabavnem okolju brez stresnega

javnega nastopanja,

– program je zelo fleksibilen in ga je mogoče izvajati v različnih okoljih,

– program predstavlja še en način, da živali lahko izboljšajo otrokovo življenje,

– program brez težav premosti vse socialno-ekonomske in kulturne razlike, ker živali

niso pristranske, ne obsojajo in ne delajo razlik,

– otroci pridobivajo samospoštovanje z vse boljšim znanjem branja,

– program zajema celosten pristop k otroku, pozitivni učinki se poznajo tudi na

drugih področjih njegovega življenja, ne samo na področju branja in intelektualnih

sposobnosti.

V Sloveniji sta dve društvi, ki se ukvarjata s programom, ko otrok bere psu. V

društvu Tačke pomagačke so program poimenovali Branje s tačkami, v društvu

Ambasadorji nasmeha pa Bralne urice s psom (READ program). Program je v Sloveniji

novost, primerne ustanove za izvajanje programa pa so: osnovne šole, knjižnice, vrtci

in vzgojni zavodi, programi dopolnilnega in dodatnega pouka, zdravstvene ustanove in

podobno.


29

4 EMPIRIČNI DEL

4.1 Predstavitev otroka

Deklica Mojca je bila med terapijo stara 9 let in je obiskovala 3. razred OŠ. Po

naravi je družabna, živahna, zelo je zgovorna in razmišljujoča.

Slika 2: Deklica Mojca

Vir: Mlakar 2011

Deklica z veseljem hodi v šolo, saj ima tam veliko svojih prijateljev. Pri predmetih

je sicer uspešna, težave pa ima z razumevanjem teksta v različnih nalogah ter s

počasnim branjem besedil. Tu naj bi deklico ovirala predvsem trema in pomanjkanje

samozavesti pri nastopanju pred večjo skupino ljudi. Sicer je največ branja ravno pri

pouku slovenščine, naloge in različna besedila pa so sestavni del vseh predmetov,

zato deklica kljub svojemu znanju ni dosegala želenih rezultatov. Deklica je prebrano


30

lahko obnovila, potrebovala pa je nekaj več časa in pomoči, da je tekst razumela.

Mojca je zaradi opisanih težav dobivala strokovno pomoč logopedinje, ki pa po mnenju

staršev ni bila uspešna, zato so obiske prekinili. Deklico so k logopedinji napotili, da bi

tam ob strokovnjakinji prebirala knjige, ta pa bi ji pri branju pomagala in ji svetovala. Pri

logopedinji je deklica preživela eno šolsko uro na teden, kar se je staršem zdelo

odločno premalo, poleg tega pa so bili obiski po njihovem mnenju zelo rutinski. Po

njihovem mnenju bi hčerka potrebovala osebo, ki bi se v njene težave poglobila in bi ji

posvetila več časa, kar pa šolska pomoč, zaradi večjega števila otrok, ne more

zagotoviti.

Ko je ga. Mateja preko prijateljice izvedela za primer deklice, se je odločila, da bi ji

lahko pomagala sama s pomočjo svoje psičke. Deklica bi psički prebirala knjige, psička

pa bi jo poslušala. Deklici je njena učiteljica predstavila idejo, da bi sodelovala v

projektu in brala knjige po lastni izbiri psički in ne ljudem. Tej se je ideja zdela zabavna

in takoj je pritrdila. Tako se je ga. Mateja Mlakar srečala z Mojčino učiteljico in njenimi

starši ter jim podrobneje predstavila svoj projekt. Na začetku si ni mislila, da bo njena

ideja obrodila takšne sadove, kot se je pokazalo na koncu. Deklica je bila med potekom

terapije v težavnem obdobju svojega mladega življenja, bila je namreč v obdobju

ločitve svojih staršev. Mojca je po mnenju ge. Mateje v tistem obdobju potrebovala

nekoga, ki se mu lahko zaupa in to je bila prav ga. Mateja, s katero sta v obdobju

terapije stkali prav poseben odnos.

4.2 Izbira psa za otroka z disleksijo

Psička Dona je danes stara 16 let – lansko leto, ko je projekt potekal, je imela

psička 15 let. Je zelo prijazna in čuteča, saj je rasla ob Gašperju, sinu ge. Mateje

Mlakar, ki ima od rojstva cerebralno paralizo. Do Gašperja je psička imela vedno

drugačen odnos kot do ostalih članov družine. Vedno je bila ob njem izredno

potrpežljiva in vztrajna. Potrpežljiva je bila pri nošenju žog ali mirovanju pred njim, da jo

je lahko božal. Psička ima izredno intuicijo do vsega okoli nje, saj je v hiši sprejela vse

živali terapevtkine hčerke - bele miške, hrčke, morske prašičke, sobne zajčke …

Skratka, psička je izredno umirjena, poslušna in najpomembnejše - zelo potrpežljiva.

Psička Dona je sicer lovske pasme - črna kokeršpanjelka – je čvrste postave,

velika je približno 40 cm in tehta 18 kg. Njeno telo prekriva svilnata črna dlaka, ki je

rahlo skodrana. Njen obraz krasijo temne oči in dolgi uhlji, ki so prepoznavni znak te

pasme psov. Zaradi telesnih lastnosti je ta pasma psov uspešna tudi v agilitiju.


31

Slika 3: Terapevtska psička Dona

Vir: Mlakar 2007

Ker je psička kokeršpanjelka, so jo terapevtki, zaradi sina, odsvetovali, saj naj bi

lovski psi ne bili primerni za otroka s posebnimi potrebami. Takrat so ge. Mateji

priporočili labradorca, a vseeno so se odločili zanjo. Odločitev so doma sprejeli iz

povsem praktičnih razlogov – psička je manjše rasti, zato je lažja za dvigovanje, lažje

se jo tušira in podobno. Praktičnost se je terapevtki zdela pomembna, saj je psička

družino in predvsem sina Gašperja spremljala povsod. Psička Dona je pokazala, da je

bila odločitev prava, nikoli ni kazala agresije ali nestrpnosti, kar je še dodatno potrdilo,

da je bolj kot pasma pomembna vzgoja psa.

Slika 4: Dona v svoji košari

Vir: Mlakar 2007


32

Tudi v odnosu do ljudi (vseh starosti) ni terapevtka nikoli imela težav z njo, saj je

bila ves čas ob družinskih članih in posledično v družbi mnogih ljudi - torej socializirana

psička, ki ji je družina vedno zaupala.

Psička nikoli ni obiskovala pasje šole, se je pa z njo veliko ukvarjala ga. Mateja. Ta

je poskrbela, da je imela Dona veliko stikov tudi z drugimi otroki (Mateja se namreč

službeno ukvarja z mladimi, ki so zaradi različnih vzrokov opustili šolanje), s sosedi in

drugimi živalmi. Z vsemi od naštetih je imela psička zaupljiv in ljubeč odnos. Ga.

Mateja pravi, da pes čuti stanje lastnika, njegovo energijo, zato se ji zdi pomembno, da

je lastnik tisti, ki je umirjen ter odločen, saj postane tak tudi njegov pes. Torej rek

»kakršen gospodar - takšen pes« še kako drži.

Psička Dona je po mnenju ge. Mateje vsekakor primerna za terapijo, saj je že

nekoliko v letih in je zato bolj umirjena, velikodušna, potrpežljiva pa je tako ali tako bila

že od nekdaj. Ker je v starosti tudi oslepela in nekoliko oglušela, pa je bila še toliko bolj

nebogljena in zanimivo – še bolj zaupljiva do soljudi. Tako je psička, kljub temu, da ni

šolana psička terapevtka, postala izvrstna poslušalka deklice s težavami.

4.3 Opis srečanj med deklico s posebnimi potrebami, terapevtko in psičko

Ideja projekta »Branje z Dono« se je gospe Mateji Mlakar porodila ob pogovoru s

prijateljico Klavdijo. Ta je go. Matejo seznanila s problemom 9-letne Mojce. Po njenih

besedah naj bi imela deklica težave pri branju, še posebej pri glasnem branju pred

skupino.

Ker se je ga. Mateja že poklicno ukvarjala z različno populacijo otrok, ji je to

pomenilo dodaten izziv poskusiti nekaj novega. Po pogovoru z Mojčinimi starši, ki jih je

poznala že od prej, se je dela lotila z veliko mero optimizma in ustvarjalnosti. Podporo

in spodbudo je dobila tudi v centru za izobraževanje odraslih, kjer je zaposlena, ter pri

sodelavcih g. Ožbeju in ge. Damijani ter direktorici zavoda ge. Sonji Lakovšek Kos, ki

je idejo podprla in spremljala rezultate ge. Mateje.

Ga. Mateja je velika ljubiteljica živali in pes je v njeno družino prinesel smeh,

veselje, skrb, odgovornost, skratka vse, kar človeka doleti, tudi ko dobi svoje otroke.

Ker ima ga. Mateja sina Gašperja, ki ima cerebralno paralizo, je imela priložnost

spoznati odnos, ki ga je njihova psička vzpostavila z njim – ta je bil drugačen od

odnosa, ki ga je psička imela do vseh drugih družinskih članov. Živali po njenem

mnenju premorejo izreden instinkt in sočutje, obenem pa so sposobne zaznati naše

notranje počutje ob vsaki situaciji. Pes je po njenem mnenju dober prijatelj in odličen


33

poslušalec. Odrasli imamo navado, da vedno kritiziramo in popravljamo napake, pes

pa le posluša in kot goba vpija težave ter tako lajša bolečino.

Mnogo prebranega na internetu in lastne izkušnje ji je dalo misliti o pozitivnih

učinkih sodelovanja otroka in psa tudi v namen terapije. Ker je njena psička

socializirana in lepo vzgojena in ima neverjetno rada otroke, se je Mateji zdelo

sodelovanje med deklico in psičko dobra ideja.

Od prvega srečanja z deklico in vse do zaključka projekta je minilo dobro leto in

pol.

Seznanitev deklice z go. Matejo

Prvi obiski so bili namenjeni spoznavanju vseh vpletenih v projekt. Deklici je njena

učiteljica predstavila idejo, da bi sodelovala v projektu in brala knjige po lastni izbiri

psički in ne ljudem. Tej se je ideja zdela zabavna in takoj je pritrdila. Tako se je ga.

Mateja Mlakar srečala z Mojco, Mojčino učiteljico in Mojčinimi starši ter jim podrobneje

predstavila svoj projekt. Ta je temeljil predvsem na sproščenem, zaupnem odnosu med

njo (go. Matejo) in Mojco ter seveda Dono. Deklica je imela pred prvim srečanjem

nalogo, da si izbere knjigo, ki jo bo psički predstavila na prvem srečanju. Tako je že

pred prvim srečanjem z velikim navdušenjem odšla v knjižnico in si izbrala knjigo. To je

kazalo na dober začetek dela, saj je bil cilj ge. Mateje doseči sprostitev ob banju in

branje doživeti kot užitek in veselje, ne pa kot odpor in obveznost. To je bilo pri njenem

projektu ključnega pomena.

Prvo srečanje

Ga. Mlakar se na prvo srečanje ni posebej pripravila. Vedela je le, da mora biti

njen odnos do deklice kar se da sproščen. Tako se je posvetila prostoru, v katerem naj

bi srečanje potekalo. Odločila se je, da bi bilo najbolje, če bi srečanja potekala v

popoldanskih urah v prostorih, kjer je sama zaposlena. Za ta kraj se je odločila, ker se

ji je zdel nekako nevtralen, v njem pa ni bilo veliko stvari, ki bi lahko pritegnile Mojčino

pozornost. Poleg tega so go. Matejo pri projektu podprli sodelavci in se strinjali, da

lahko projekt poteka v omenjenih prostorih. Tako je v manjši prostor na tla položila

veliko volneno preprogo ter velik vzglavnik, na katerega naj bi se deklica naslonila,

prostor je bil svetel in zračen, na tleh je bila postavljena skleda s svežo vodo. Psička je

že čakala na Mojco, saj je po službi ponjo odšla ga. Mateja.

Na prvem srečanju sta se po pozdravu in pitju čaja usedli v pripravljenem prostoru.

Ga. Mateja je Mojci pokazala prostor ter jo povabila, da se usede. Nato se je k njej

usedla tudi sama in predstavila ji je psičko Dono. Deklici je povedala, da je Dona slepa

in jo motivirala z besedami, da psička nadvse uživa ob poslušanju zgodb. Deklica je


34

Dono pobožala in jo vzela v naročje, ob tem pa ni kazala nobenega strahu. Mojca je

Doni pokazala knjigo in jo pričela brati. Dono je še vedno držala v naročju in ji kljub

temu, da je psička slepa, kazala tudi ilustracije. Dona je zelo potrpežljivo ležala v

dekličinem naročju in vsake toliko dvignila ušesa. Ga. Mateja je bila ob deklici in psički

ter ju spremljala. Srečanje je potekalo približno pol ure, v tem času pa je deklica

prebrala knjigo in se o njej pogovorila z go. Matejo. Ga. Mateja je tako prvo srečanje

posvetila zgolj poslušanju deklice, spremljala pa je predvsem naslednje: kaj deklica

stori, ko se ji besede zatikajo, kaj stori, ko v besedilu naleti na dolgo besedo, kako jo

poskuša prebrati, kako reagira ob daljšem in kako ob krajšem tekstu, kdaj je pri deklici

zaznati največjo tremo. Svojih opažanj takrat še ni zapisala, ampak si jih je poskušala

vtisniti v spomin. Presenetilo jo je, da deklica v besedilu izpušča besede oz. jih

spreminja. Tako je že po prvem srečanju ga. Mateja slutila, da ima deklica neke vrste

disleksijo. Deklica se je po polurnem srečanju (toliko časa je ga. Mateja posvetila

Mojci) od ge. Mateje poslovila, prav tako pa se je poslovila od psičke. Povedala je, da

se ji je srečanje zdelo zabavno in da bo z veseljem še prišla.

Naslednja srečanja

Naslednja srečanja so potekala na podoben način. Deklica je prihajala na srečanja

s knjigo po lastnem izboru. Vedno se je usedla na pripravljeno mesto. Včasih jo je

Dona pozdravila že pri vratih, včasih pa se je psička deklici pridružila šele v kotičku,

kjer je projekt potekal. Ga. Mateja je v naslednjih srečanjih zopet spremljala in si

zapisovala naslednje: kaj deklica stori, ko se ji besede zatikajo, kaj stori, ko v besedilu

naleti na dolgo besedo, kako jo poskuša prebrati, kako reagira ob daljšem in kako ob

krajšem tekstu, kdaj je pri deklici zaznati največjo tremo. Ker naj bi projekt potekal le

med deklico in psičko, je imela Mateja nekaj težav s tem, ko se je odločala, kako naj

sama spremlja napredek pri deklici in obenem naj ne bo prisotna. Tako se je odločila

za drobno zvijačo. Preden se je deklica lotila brati knjigo psički, se je ga. Mateja ulegla

na bližnjo zofo in rekla, da bo za krajši čas zadremala. Deklica je tako navidezno ostala

sama s psičko in bila je še bolj sproščena. Tudi kadar je bila ga. Mateja ob deklici, je ni

nikoli popravljala ali kritizirala, vseeno pa je občutila, da je deklica veliko bolj

sproščena, če je »sama s psičko«.

Tako je ga. Mateja na naslednjih srečanjih navidezno dremala, deklica pa je brala

psički. Mateja je v resnici zelo dobro poslušala dekličino branje in poskušala analizirati

vsako njeno prebrano besedo, vsake toliko pa je tudi pogledala proti deklici in psički.

Ugotovila je naslednje:


35

Tabela 1: Težave deklice in reakcije nanje

Težava Reakcija deklice na težavo

Deklica v knjigi naleti na daljše besedilo Postane nemirna, z očmi bega po

prostoru, močneje stiska dlako psičke in

jo pospešeno boža

Deklica naleti na težjo besedo Besedo izpusti ali jo spremeni

Deklici ne uspe prebrati knjige do

določenega časa

Postane nemirna in razdražena, psičko

stiska k sebi in hiti z branjem, kar ji

povzroči še dodatne težave pri branju

Deklica bere dlje časa in pade ji

koncentracija

Opazuje psičko in se smeje njenim

odzivom na prebrano

Odkritje disleksije

Vsa opažanja je ga. Mateja zaupala Mojčini učiteljici, ki je deklico redno vozila iz

šole do službe gospe Mateje. Tako je ga. Mateja svoja videnja prenesla na Mojčino

učiteljico, ki je z deklico delala v razredu. Skupaj sta iskali rešitve za njeno tremo in

nervozo, ko je bilo treba kaj glasno prebrati pred razredom ali tudi le manjšo skupino

otrok. Ga. Mateja je učiteljici zaupala tudi svoje slutnje glede disleksije. Ko se je ga.

Mlakar pogovorila z Mojčino učiteljico, sta skupaj ugotovili, da ima deklica še večje

težave prav v zadnjem času. Ker so go. Matejo domneve o dekličini disleksiji vedno

bolj skrbele, se je poskušala o dekličinih težavah pogovoriti s šolsko logopedinjo, ki jo

je deklica obiskovala. Zaupala ji je svoje domneve. Na podlagi ugotovitev ge. Mateje in

izkušnjah ge. logopedinje ter vnovičnem obisku deklice je bilo ugotovljeno, da ima

deklica netipično disleksijo.

Ko je bila pri deklici ugotovljena disleksija, je ga. Mateja spremenila način svojega

dela. Deklice ni več spodbujala k branju, saj je bila mnenja, da bi za deklico branje

pomenilo enako, kar bi za človeka brez nog pomenil maraton.

Srečanja so na tak način potekala 3 mesece, nato pa se je ga. Mateja, zaradi

časovnih omejitev, ki jih je imela v službi (tam sta imeli z deklico le 30 minut časa na

teden), odločila, da bi bilo bolje, če bi srečanja potekala kar pri njej doma. Tako deklica

pri branju ne bi bila časovno omejena, saj bi se pri ga. Mateji lahko družili časovno

neomejeno.


36

Obravnava deklice po odkritju disleksije

Naslednja srečanja so potekala na domu ge. Mateje Mlakar. Deklico so še vedno

pripeljali ali njena učiteljica ali starši. Deklica in ga. Mateja sta se veliko pogovarjali.

Med drugim ji je deklica zaupala svojo stisko, ki jo doživlja. Bila je v težavnem obdobju,

saj sta bila starša v obdobju ločitve. Ga. Mateja je pričela spodbujati dekličino

pripovedovanje. To je bilo namreč dekličina močna stran, ki ji je prinesla veliko

samozavesti. Ljudje z disleksijo namreč potrebujejo predvsem občutek, da zaradi svoje

težave niso nič manj »pametni« od sovrstnikov. Prav razvijanje močnih področij prinese

takšnemu človeku vero vase in v svoje sposobnosti. Vera vase pa pomeni uspeh tudi

na področjih, kjer prej niso dosegali želenih rezultatov.

Tako so srečanja med deklico, go. Matejo in psičko sestavljali dolgi sprehodi v

naravo in veliko spodbude iz strani ge. Mateje.

Ker je ga. Mateja že v začetku prepoznala dekličin talent pripovedovanja, jo je k

temu spodbujala. Deklica je pripovedovala naravnost čudovite zgodbe. Zgodbe je

pripovedovala ge. Mateji ali pa Doni. Pri tem je psičko držala v naročju in jo božala, ona

pa je zadovoljno poslušala.

Ga. Mateja je deklico z veseljem poslušala, pri pripovedovanju je bila deklica veliko

bolj sproščena kot pri branju, zato je ga. Mateja med srečanjem, ki je potekalo, deklici

predlagala, da bi njene zgodbe zbrali in uredili ter izdali knjigo. Deklici so se ob ideji ge.

Mateje zasvetile oči in go. Matejo je vprašala: »Tako s trdimi platnicami?« Ko ji je ta

odgovorila, da prav tako, je deklica od veselja poskočila. Kaj takega vendar ne doživi

vsak otrok (niti odrasel ne).

Mojčine zgodbe

Ga. Mateja in Mojca sta v srečanjih, ki so sledila, imeli veliko dela. Deklica je

pripovedovala zgodbe Doni in ge. Mateji, slednja pa si jih je zapisovala. Nastala je

knjižica z naslovom Mojčine zgodbe. Knjigo je avtorica Mojca sama ilustrirala, zgodbe

pa so popolnoma nespremenjene (takšne, kot jih je Mojca pripovedovala). Knjigo je

izdala šola, ki jo deklica obiskuje, avtorica pa je svoje delo suvereno predstavila pred

sošolci, starši, učiteljico, go. Matejo, manjkala pa ni niti Dona. Mateja kar ne more

opisati sreče, ki je krasila obraz male Mojce.


37

Slika 5: Mojca z Dono na predstavitvi svoje knjige

Vir: Mlakar 2011

Slika 6: Mojca z Dono in svojimi sošolci na predstavitvi knjige

Vir: Mlakar 2011


38

Spremembe

S predstavitvijo knjige se je Mojca poslovila od srečanj z Dono. Ga. Mateja je po

določenem času poklicala dekličino mamo. Ta ji je povedala, da je deklica po

predstavitvi bistveno napredovala. Postala je samozavestnejša, pridobila je nekaj novih

prijateljev, izboljšale pa so se tudi njene ocene. Uspeh se ji je dvignil za 1–2 oceni, celo

pri slovenskem jeziku je popravila svoje ocene. Da o veselju in ponosu, ki sta od

projekta »Branje z Dono« in predstavitve knjige spremljala deklico, niti ni govora.

Mateja je bila nad novico navdušena, saj je njeno prostovoljno delo obrodilo sadove.

4.4 Interpretacija rezultatov

Pes je bil v primeru, ki sem ga opisala v empiričnem delu svoje diplomske naloge,

dobra rešitev. Deklica, ki je občutila strah in tremo pred branjem, se je pred psičko

sprostila. Čeprav psička besedila ni razumela, kar niti ni pomembno, je bila ob deklici in

jo potrpežljivo poslušala. Seveda je tu pomembno poudariti, da je bila ga. Mateja tista,

ki je imela nad situacijo vedno nadzor ter je delo načrtovala in beležila rezultate. Prav

tako je ga. Mateja pripravljala prostor in vodila pogovore. Lahko torej rečemo, da sta

ga. Mateja in Dona uigran tim, ki v opisanem primeru ne bi mogli ena brez druge, če pa

že bi, uspeh najverjetneje ne bi bil tak, kot je bil. Mojci je psička Dona predstavljala

motivacijo in prav psička je bila tista, ki je zgodbe in pripovedi Mojce poslušala, deklica

pa je ob tem pridobivala prepotrebno samozavest. Tudi, ko je bila kasneje pri deklici iz

strani logopedinje odkrita disleksija, je bila psička tista, ki ji je nevede dvignila

samozavest. S svojo prijaznostjo in potrpežljivostjo je spremljala deklico in ji dajala tiho

spodbudo. Deklica z disleksijo je prav s pripovedovanjem zgodb, kar je bilo njeno

močno področje, pridobila zavest, da je prav tako uspešna kot njeni vrstniki, to pa je

pripomoglo k boljšemu uspehu deklice na vseh področjih – tudi pri pouku. Znanstveniki

so mnenja, da lahko oseba z disleksijo v družbi funkcionira dobro, le če ima občutek,

da njene težave ne pomenijo, da je manj inteligentna, ampak da jo družba sprejema

tako, kot je. Vemo, da ljudje, ki imajo dobro samopodobo, lažje krmarijo skozi življenje,

kljub morebitnim težavam. Ko se je deklica družila s psičko in go. Matejo, je pridobila

zavest, da je kljub disleksiji lahko uspešna. Deklici so se šolski rezultati po projektu

»Branje z Dono« bistveno izboljšali, kar pa je še pomembnejše, postala je zadovoljna

sama s seboj.


39

5 SKLEPNE UGOTOVITVE

Psi so bitja, ki jih nekateri še vedno močno podcenjujejo. Marsikdo še vedno meni,

da je naloga psa le čuvanje hiše ali živine. V času naglega razvoja, pomanjkanja časa

in medsebojnih odnosov pa je lahko prav žival tista, ki ti daje upanje in oporo. Ljudje, ki

so zaradi svojih posebnih potreb veliko bolj občutljivi na nenadne spremembe, še toliko

bolj potrebujejo občutek varnosti in topline. V veliko oporo je takim osebam lahko prav

pes, ki ne obsoja, ne kritizira in je ob osebi, ko to potrebuje. Pa naj gre za topel pogled,

dotik, prehod čez cesto ali drugo pomoč, je pes rešitev, ki človeka ne razočara. Pes ne

more nadomestiti zdravnika, niti ne zdravila, lahko pa človeku nudi pomoč, ki je ne prvi,

ne drugo od naštetega ne more. Pes navidezno res ne mora konkurirati moderni

medicini, lahko pa človeku lajša bolečino in prežene občutek samote. Vprašajmo se,

koliko moderna medicina dejansko pripomore k boljšemu počutju človeka. Dejstvo je,

da družba z vse večjim razvojem izgublja prav na medsebojnih odnosih, psi pa ostajajo

vselej isti – prijazni, čuteči, skromni in polni ljubezni.

V primeru, ki sem ga opisala, je psička svojo nalogo dobro opravila. Deklica je s

pomočjo psičke in terapevtke izboljšala svoje rezultate v šoli, kar je bil tudi cilj projekta

»Branje z Dono«. Toda dosegla ni le tega, dosegla je še veliko več, postala je

samozavestnejša in pogumnejša. Rezultati so tako, po mojem mnenju, neverjetni. Bolj

ko razmišljam o alternativi te terapije, bolj mi je jasno, da bi težko dobila boljšo.

Sprašujem se, ali bi ji moderna medicina lahko konkurirala. Menim, da ji v 21. stoletju

ne bi segla višje od kolen.


40

Ob koncu diplomske naloge dolgujem vrstico ali dve osebam, ki so me v času študija in

pisanja diplomske naloge podpirale in mi stale ob strani.

Iskreno se zahvaljujem mentorju, doc. dr. Božidarju Opari, ki mi je z nasveti, idejami in

zakladnico znanja pomagal pri nastajanju diplomske naloge.

Iskrena hvala ge. Mateji Mlakar, ki je bila pripravljena svojo zgodbo o uspehu deliti z

mano.

Zahvaljujem se tudi lektorici, ge. Miji Jandrlić, univ. dipl. spl. jez., ki je diplomsko nalogo

jezikovno uredila.

Iz srca hvala moji družini, prijateljem in Timu. Hvala vam za tiho priganjanje in vso

podporo.

Hvala.


41

6 VIRI IN LITERATURA

Bratož, Mirjam (2004): Usposobljenost učiteljev za delo z učenci s posebnimi vzgojno-

izobraževalnimi potrebami. Educa 12/5–6, 81–83.

Center za avtizem: Kaj je avtizem? http://www.avtizem.org (12. 7. 2012).

Debevc, Mojca (2010): Branje s tačkami. Sledi tačk pomagačk 4, 17–19.

Delo in Dom: Štirinožni pomočniki. http://www.deloindom.si/psi/stirinozni-pomocniki-

cloveku-omogocijo-samostojnost, (14. 12. 2012).

Društvo Ambasadorji nasmeha: Domov. http://ambasadorji-nasmeha.si (1. 8. 2012).

Gyarmathy, Éva: Prepoznavanje disleksije. Splošno o ocenjevanju.

www.isheds.eu/.../100_1%20Poglavje_ (11. 7. 2012).

Inšpektorat Republike Slovenije za šolstvo in šport: Izobraževanje oseb s posebnimi

potrebami.

http://www.iss.gov.si/si/pogosta_vprasanja/izobrazevanje_oseb_s_posebnimi_potre

bami/ (1. 8. 2012).

Kesič Dimic, Katarina (2010): Vsi učenci so lahko uspešni. Napotki za delo z učenci s

posebnimi potrebami. Ljubljana: Rokus Klett.

Kesič Dimic, Katarina: Branje in črkovanje. http://www.disleksija.si/disleksija.si,

(2. 7. 2012).

Kesič Dimic, Katarina: Otroci z avtizmom. http://www.viva.si/Otro%C5%A1ke-bolezni-

Pediatrija/44/Otroci-z-avtizmom?index=2 (12. 7. 2012).

Košir, Stane (ur.) (2008): Otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja:

navodila za prilagojeno izvajanje programa osnovne šole z dodatno strokovno

pomočjo. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Marinšek, M. idr. (2007): Človek – žival: zdrava naveza. Maribor: Založba Pivec.

Matejek, Zalika (ur.) (2004): Otroci in mladostniki s posebnimi potrebami: vodnik v

pomoč staršem in strokovnim delavcem. Maribor: Svetovalni center za otroke,

mladostnike in starše.

Miko, Klavdija: Psi terapevti. http://www.delo.si/clanek/74661 (11. 7. 2012).

Mlakar, Mateja (2007–2011): Osebni arhiv fotografij.

Nacionalna strokovna skupina za pripravo bele knjige o vzgoji in izobraževanju v

Republiki Sloveniji: Vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami.

http://www.belaknjiga2011.si/pdf/resitve%20pss%20za%20osebe%20s%20posebni

mi%20potrebami.pdf (18. 7. 2012).


42

Opara, Božidar (2003): Otroci s posebnimi potrebami so del celotnega sistema vzgoje

in izobraževanja. Integracija, inkluzija v vrtcu, osnovni in srednji šoli : teorija in

praksa. Prispevek na konferenci, 36–51.

Osnovna šola Minke Namestnik–Sonje: Posebni program vzgoje in izobraževanja.

http://www.osminka.si/index.php/posebni-program (17. 7. 2012).

Potočnik, Darja (2006): Tudi ljubezen do psov lahko zdravi: Intervju s Petro Štrus.

Panika: širimo psihološka obzorja 10/3, 66–68.

Pustavrh, Nives: Kako psi spremljevalci lahko pomagajo bolnikom.

http://www.viva.si/Naravi-prijazno/6909/Kako-psi-spremljevalci-pomagajo-bolnikom,

(14. 8. 2012).

Skala, Anton (1962): O vzgoji razvojno prizadetih otrok. Ljubljana: Državna založba

Slovenije.

Slo-Canis: Terapevtska pomoč. http://www.slocanis.net/terapevtska_pomoc.html

(20. 7. 2012).

Trtnik, Ana idr.: Vzgojni program domov za učence s posebnimi potrebami.

http://www.mizks.gov.si/fileadmin/mizks.gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetletka/

program_drugo/Vzgojni_program_domov_za_ucence_s_PP.pdf (3. 8. 2012).

Velde P. B., Capriani J., Fisher G. (2005): Resident and therapist views of animal –

assisted therapy; Implications for occupational therapy practice. Australian

Occupational Therapy Journal 52, 43–50.

Vidic, Jože (1997): Otrok in pes – super par. Moj pes 6/12 10–11.

Vršnik Perše, Tina (2009): Izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Ljubljana:

Pedagoški inštitut.

Vreg, France (1993): Vedenje psa. Skrivnostni svet življenja, vedenja, komuniciranja in

učenja živih bitij. Ljubljana: Mobo-Kynosl.

Vučak, Marija (2010): Šola za starše kot odlično preventivno vzgojno delo v vrtcu.

Educa 19/17–19.

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Uradni list RS, št. 12/96,

16/07-UPB, 36/08, 58/09, 64/09, 65/09.

Zavod Republike Slovenije za šolstvo: Naše poslanstvo. http://www.zrss.si/,

(17. 7. 2012).

Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana: Programi s prilagojenim izvajanjem in

dodatno strokovno pomočjo. http://www.zssm-lj.si/vzgoja-izobrazevanje/prilagojeno-

izvajanje (12. 8. 2012).

Zupanc, Andreja: Področja, kjer šolani psi lahko pomagajo ljudem. http://ambasadorji-

nasmeha.si/podrocja-kjer-solani-psi-lahko-pomagajo-ljudem (17. 7. 2012).


43

Željeznov Seničar, Maruška, Šelih, Edita (ur.) (2010): Otroci s posebnimi potrebami v

vrtcu. III. mednarodna strokovna konferenca vzgojiteljev v vrtcih 2010. Ljubljana:

MiB.

Žerdin, Tereza (2008): Motnje v razvoju jezika, branja in pisanja. Kako jih odkrivamo in

odpravljamo. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, Društvo

Bravo.

Žerovnik, Angelca (2004): Otroci s posebnimi potrebami. Ljubljana: Družina.

diplomska naloga anja bajc - share.upr.si · pdf filenaveden a sta način šolanja ......

Documents