diplomska naloga kako zagotoviti prilagoditve in skrb · 3.3 Življenjski režim in terapija ........

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

MARGERITA PERIŠIĆ

KOPER 2014

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Univerzitetni študijski program prve stopnje

Edukacijske vede

Diplomsko delo

KAKO ZAGOTOVITI PRILAGODITVE IN SKRB ZA

OTROKA Z DIABETESOM V VRTCU

Margerita Perišić

Koper 2014

Mentor: doc. dr. Božidar Opara

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Margerita Perišić, študentka univerzitetnega študijskega programa prve

stopnje Edukacijske vede

izjavljam,

da je diplomsko delo z naslovom Kako zagotoviti prilagoditve in skrb za otroka z

diabetesom v vrtcu

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem doc. dr. Božidarju Opari za mentorstvo ter pomoč pri

nastajanju diplomskega dela. Hvala za potrpljenje, čas in nasvete.

Iskreno se zahvaljujem mami, ki mi je študij omogočila ter me ves čas podpirala,

mi stala ob strani. Mama, srečna sem, ker te imam ob sebi.

Hvala Alenu, ki mi je ta čas stal ob strani in me spodbujal.

Za neizmerno zaupanje se zahvaljujem tudi staršema deklice, ki sta mi ga kot

spremljevalki izkazala, s tem pa omogočila, da za namen diplomske naloge skozi

študijo primera opazujem njuno deklico.

Nazadnje pa bi se rada zahvalila tudi deklici K., za njeno ljubezen in zaupanje.

Rada te imam.

POVZETEK

V diplomskem delu smo proučili, kako je poskrbljeno za otroke z diabetesom v

predšolskem obdobju. Nedvomno je, da je teh otrok čedalje več, na žalost pa številke

še vedno rastejo. Dolgotrajno bolan otrok je zaradi svoje bolezni velikokrat dalj časa

odsoten bodisi iz vrtca bodisi iz šole. Ob vrnitvi v določeno ustanovo pa se otrok lahko

počuti izključenega, zato imajo vzgojitelji, učitelji in spremljevalci pri tem veliko vlogo.

Strokovni delavci morajo biti na potrebe otroka pripravljeni, saj mu samo tako lahko

pomagajo. Vloga spremljevalca je pri tem ključnega pomena, saj mora slednji otroka

dobro poznati ter mu ob določenih situacijah pomagati.

V teoretičnem delu smo proučili sladkorno bolezen, oblike pojavljanja bolezni ter

vzroke za nastanek. Proučili smo potek zdravljenja bolezni in njene akutne zaplete

(hipoglikemija in hiperglikemija), hkrati pa izpostavili tudi vlogo spremljevalca in

prilagoditve, ki jih le-ta mora nuditi otroku oz. je v najmanjši meri zaželeno, da jih.

V empiričnem delu smo proučili videnja in opažanja, ki smo jih dobili z

opazovanjem deklice. Proučili smo njene prve pojavljajoče se znake bolezni ter

navedli, kdo je na samem začetku skrbel za deklico, hkrati pa opisali, kako ji je oz. so ji

pri tem pomagali. Opisali smo tudi njeno vrnitev v vrtec po enomesečni odsotnosti.

Natančneje smo proučili in predstavili potek dneva, ko ima deklica visok in ko ima nizek

krvni sladkor.

Ključne besede: otrok s posebnimi potrebami, sladkorna bolezen, dolgotrajno

bolan otrok, spremljevalec, insulinska črpalka

ABSTRACT

How to provide special adjustments and care for a child with diabetes who

are involved in the process of the preschool education. The subject of my thesis paper

is about the attendance of the children with diabetes in preschool. Unfortunately, the

number of children with this disease is growing. A long-term disease leads to a long-

term child’s absence from kindergarten or school. At his or her return, a child feels an

outsider and this is where kindergarten teachers and attendants have crucial roles.

They have to be well acquainted with the child and know the right way to help.

In the theoretical part we closely examined the disease, its types and causes. We

presented the course to the treatment of diabetes and its acute complications

(hypoglycemia and hyperglycemia). We also exposed the role of the attendant and his

or her adaptations that are most desirably welcome.

In the empirical part we described our observations on the girl. We investigated the

girl’s initial and recurrent symptoms of her disease. I also indicated about her

attendance and help at the beginning and described her arrival to the kindergarten after

one month absence. I expounded the day when the girl had a high blood sugar and the

day when her blood sugar levels dropped too low.

Keywords: child with special needs, diabetes, long-term sick child, attendant,

insulin pump

KAZALO

1 Uvod .......................................................................................................................... 1

2 Opredelitev pojmov ................................................................................................... 2

2.1 Sladkorna bolezen .............................................................................................. 2

2.2 Prilagoditve in skrb otroka s sladkorno boleznijo ................................................. 3

3 Teoretični del ............................................................................................................. 4

3.1 Otroci s posebnimi potrebami v šolskem sistemu ................................................ 4

3.2 Otroci s sladkorno boleznijo ................................................................................ 5

3.2.1 Sladkorna bolezen tipa 1 .............................................................................. 5

3.2.3 Sladkorna bolezen tipa 2 .............................................................................. 7

3.2.4 Etiologija sladkorne bolezni .......................................................................... 8

3.3 Življenjski režim in terapija .................................................................................. 9

3.4 Individualiziran program za otroka s sladkorno boleznijo v vrtcu .......................10

4 Emipirični del ............................................................................................................13

4.1 Opredelitev problema .........................................................................................13

4.2 Namen in cilj raziskave ......................................................................................13

4.3 Raziskovalna vprašanja .....................................................................................13

4.4 Metodologija ......................................................................................................13

4.5 Študija primera ...................................................................................................14

4.5.1 Diagnoza bolezni .........................................................................................14

4.5.2 Vrnitev v vrtec ter pridobitev spremljevalca ..................................................14

4.5.3 Zdravljenje in terapija ..................................................................................15

4.5.4 Prehrana ter rekreacija ................................................................................17

4.5.5 Primer hiperglikemije ...................................................................................17

4.6.6 Primer hipoglikemije ....................................................................................19

5 Sklepne ugotovitve ...................................................................................................20

Literatura in viri ............................................................................................................21

KAZALO SLIK

Slika 1: Merilni aparat, lanceta ter merilni lističi ...........................................................15

Slika 2: Insulinska črpalka ...........................................................................................16

Slika 3: Set, preko katerega gre insulin v telo ..............................................................17

Slika 4: Primer dneva, ko je imela deklica visok krvni sladkor ......................................18

Slika 5: Primer dneva, ko je imela deklica nizek krvni sladkor .....................................19

Perišić, Margerita (2014): Kako zagotoviti prilagoditve in skrb za otroka z diabetesom v vrtcu. Diplomsko

delo. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Kadar slišimo besedno zvezo »sladkorna bolezen«, največkrat pomislimo na

odraslo osebo, ki je bolezen skozi čas pridobila zaradi nezdravega življenjskega sloga.

Res je, da tovrstni bolniki predstavljajo večino bolnikov s sladkorno boleznijo, vendar

niso edini, saj za to obliko kronične bolezni namreč zbolevajo tudi otroci, danes žal

vedno več. Večina le-teh velja za najtežje bolnike.

Diabetes tipa 2 se najpogosteje pojavlja pri osebah srednjih let in je od insulina

povsem neodvisna oblika. Na samem začetku zdravljenje z zdravili in insulinom sploh

ni potrebno, razen v primeru oseb, ki zbolijo že v otroštvu, saj to zanje predstavlja

življenjsko sopotnico. Za ponazoritev - posameznik, ki je zbolel pri desetih letih, bo

imel pri tridesetih letih že več dvajset let izkušenj s težavami, ki to bolezen spremljajo.

Prof. dr. Battelino (2008) zato pravi, da je otrok neprimerljivo težji bolnik kot katerikoli

odrasel.

Iz strokovne literature ter člankov lahko razberemo, da je diabetes vse pogostejša

oblika kronične bolezni tudi med slovenskimi otroci in mladostniki. V diplomski nalogi

bomo zato poskušali ugotoviti, kako je zanje poskrbljeno v našem vzgojno-

izobraževalnem sistemu, še posebej v predšolskem obdobju.

Za omenjeno temo diplomskega dela, sem se odločila zato, ker se mi zdi, da

predšolska vzgoja predstavlja enega izmed najpomembnejših obdobij v otrokovem

življenju. To lahko potrdim tudi na osnovi lastnih izkušenj, saj se še danes z veseljem

spominjam tistih dni. Drugi pomemben razlog za mojo odločitev pa je, da sem s

sladkorno boleznijo tudi sama povezana. Najprej preko svoje družine, nato pa tudi kot

spremljevalka deklici s sladkorno boleznijo v vrtcu.

V diplomskem delu bom s pomočjo študije primera predstavila, kako je v

predšolskem sistemu poskrbljeno za otroke z diabetesom. Iz lastne perspektive bom

opisala delo spremljevalke ter podrobneje predstavila način pomoči deklici in potrebne

prijeme, prav tako pa izpostavila, kdo vse, poleg mene, skrbi za njeno dobro počutje.



2

2 OPREDELITEV POJMOV

2.1 Sladkorna bolezen

Za sladkorno bolezen se danes uporabljajo predvsem izrazi, kot so sladkorna,

diabetes ter sladkorna bolezen. V medicini se uporablja tudi malce manj znan izraz

»diabetes mellitus«, ki izhaja iz dveh grških besed, in sicer »diabetes«, ki pomeni

pretirano uriniranje, in »mellitus«, ki pomeni med. Prav velika količina sladkega urina je

namreč eden najbolj prepoznavnih znakov te bolezni. Ravno iz tega razloga so

zdravniki v preteklosti v namen diagnosticiranja poskušali urin, v primeru sladkega

okusa urina pa diagnozo tudi potrdili (Sokolov, 2012).

Za sladkorno bolezen velja, da je ena najbolj razširjenih, neozdravljivih in

nenalezljivih kroničnih bolezni sodobnega časa. Na podlagi raziskav se ugotavlja, da je

na svetu že okrog 250 milijonov ljudi s to boleznijo, od tega jih je v Sloveniji okrog

160.000. Ta podatek pa je zaskrbljujoč predvsem zato, ker število bolnikov v zadnjih

letih strmo narašča. Vse več je otrok, ki se s težavami in z znaki omenjene bolezni

spopadajo že zelo zgodaj (Tompa Majcen, 2009).

Nekateri ljudje sladkorno bolezen povezujejo s prekomernim uživanjem sladkorja,

vendar temu ni vedno tako. Diabetes je kompleksna bolezen, pri kateri celice trebušne

slinavke ne proizvajajo dovolj insulina za presnovo. Zaradi pomanjkanja oziroma

premajhnega izločanja insulina nastopi spremenjena presnova ogljikovih hidratov,

maščob ter beljakovin (Tompa Majcen 2009).

Razlogi, ki pripeljejo do pojava bolezni, so različni. Posameznika pa lahko

prizadene tudi več kot le eden izmed dejavnikov, ki so (Bilous, 2013):

· genska komponenta;

· okužbe;

· okolje;

· stres;

· sekundarna sladkorna bolezen.

Poznamo dva tipa sladkorne bolezni, in sicer tip 1 in tip 2. Tip 1 je od insulina

odvisna sladkorna bolezen. Tip 2 pa je od insulina neodvisna sladkorna bolezen. Prva

oblika se pojavi predvsem v otroštvu in mladosti. Druga oblika pa se pojavi predvsem v

srednjih letih ali starosti, zato ta tip imenujemo tudi starostna sladkorna bolezen

(Bilous, 2013).



3

Sladkorno bolezen lahko prepoznamo po številnih simptomih. Nekateri se

razlikujejo glede na tip bolezni. Skupni simptomi sladkorne bolezni so (Bilous, 2013,

str. 6):

· občutek žeje;

· izločanje velikih količin urina;

· utrujenost;

· zaspanost;

· slab vid zaradi dehidracije očesne leče;

· izguba telesne teže.

2.2 Prilagoditve in skrb otroka s sladkorno boleznijo

V Sloveniji je vedno več dolgotrajno bolnih otrok, ki so vključeni v redne oddelke

vrtcev ter šol, zato je zelo pomembno, da jim je bivanje v teh vzgojno-izobraževalnih

institucijah olajšano. Prilagoditve, ki jih vrtci ali šole nudijo, so odvisne od bolezni

otroka.

Otokom s sladkorno boleznijo se v vrtcih nudi organizacijo ustrezne prehrane, daje

se jim čas in prostor, nudi se jim več telesne aktivnosti, nuden pa jim je tudi

spremljevalec, ki otroku pomaga pri merjenju in vzdrževanju normalnega nivoja

krvnega sladkorja. Spremljevalec, ki otroku pomaga v času, ko je le-ta v vrtcu, ima tudi

druge naloge, ki so odvisne od otrokovega počutja.

Za otroke z diabetesom je zelo pomembno, da imajo ustrezno prehrano in

zadostno število obrokov dnevno, le-ti pa morajo biti časovno razporejeni. Obroki naj bi

bili vsak dan ob istem času - samo tako lahko pravilno vodimo bolezen. Pri prehrani je

treba paziti tudi, da le-ta vsebuje dovolj ogljikovih hidratov in da so le-ti tekom dneva

pravilno razporejeni. Obroki naj bi vsebovali veliko sadja ter zelenjave (Fritsche, 2007).

Poleg prehrane pa je pomembna tudi telesna aktivnost, ki pa ni najpomembnejša.

S telesno aktivnostjo lahko zmanjšamo dozo insulina - ko je otrok telesno aktiven,

porabi več kalorij in kri začne hitreje krožiti po telesu, zato se zmanjšuje krvni sladkor.

Strokovni delavci pa naj bi otroku nudili tudi dovolj časa in prostor, v katerega se

lahko otrok odmakne, kadar se slabo počuti, zato mora spremljevalec otroka zelo

dobro poznati.



4

3 TEORETIČNI DEL

3.1 Otroci s posebnimi potrebami v šolskem sistemu

V slovenskih vrtcih in šolah je vse več otrok s posebnimi potrebami, ki so vključeni

v redne oddelke. Prav tovrstno vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne oblike

vzgojno-izobraževalnega programa je zanje najbolj pomembno. Otroci se počutijo bolj

sprejete, imajo enake možnosti. Sistem pa z vključevanjem spodbuja otrokove

zmožnosti in se ne obrača zgolj na njegove nezmožnosti (Opara, 2005)

Otroci s posebnimi potrebami so otroci, ki potrebujejo prilagoditve in/ali pomoč. V

Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2013) je opredeljeno, da so to:

· slepi in slabovidni;

· gluhi in naglušni otroci;

· otroci z motnjami v duševnem razvoju;

· otroci z govorno-jezikovnimi motnjami;

· gibalno ovirani otroci;

· otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami;

· otroci s primanjkljajem na posameznih področjih učenja;

· dolgotrajno bolni otroci;

· avtistični otroci.

Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami na podlagi obveznih

dokumentov in pregledov ugotovi, ali otrok potrebuje usmerjanje, skladno s tem pa

napiše odločbo o usmeritvi. Vsebina odločbe je natančno določena in iz nje lahko

razberemo, kam je otrok usmerjen ter kakšno vrsto pomoči ali pripomočkov potrebuje

(Opara, 2005).

Med dolgotrajno bolne otroke uvrščamo vse tiste, katerih bolezen ne izzveni v treh

mesecih. To so otroci z dolgotrajnimi oziroma kroničnimi boleznimi. Med nje uvrščamo

vse tiste, ki imajo kardiološke, endokrinološke, gastroenteorološke, alergološke,

revmatološke, nefrološke, pulmološke, onkološke, hematološke, dermatološke,

psihiatrične in nevrološke bolezni, avtoimune motnje ter motnje prehranjevanja. Vsa ta

bolezenska stanja imajo posledice tudi na vzgojno-izobraževalni proces otroka oz.

mladostnika. Otroci so zaradi bolezni veliko časa v bolnišnicah ali doma in zato daljše

časovno obdobje odsotni od pouka, zaradi česar jim je treba pri vzgoji in izobraževanju



5

pravilno odmerjati obremenitve in nuditi večkratne odmore. Ravno tako jim je pri

nalogah, ki jih opravljajo, potrebno nuditi več časa in odmorov (Opara, 2005).

Otroke lahko uvrstimo med dolgotrajno bolne samo takrat, ko je postavljena

diagnoza zdravnika. Otrok ima posebne vzgojno-izobraževalne potrebe samo takrat, ko

ugotovimo, da posledice bolezni in zdravljenja vplivajo na otrokovo funkcioniranje,

uspešnost ter učinkovitost. V času vzgojno-izobraževalnega procesa morajo nekateri

otroci jemati zdravila, meriti krvni sladkor, zato otroci v vrtcu in prvi triadi potrebujejo

pomoč (Žagar, 2012).

3.2 Otroci s sladkorno boleznijo

3.2.1 Sladkorna bolezen tipa 1

Sladkorna bolezen tipa 1 je oblika diabetesa, ki nastane pri otrocih in mladostnikih.

Poznana je tudi kot juvenilni diabetes ali od insulina odvisen diabetes. Pri tej obliki

trebušna slinavka ne proizvaja insulina, ki je potreben za znižanje krvnega sladkorja.

Pri razvijanju tega tipa sladkorne bolezni imajo pomembno vlogo tako genski faktorji,

virusna obolenja, ki vplivajo predvsem na delovanje imunskega sistema, ter okolje.

Diabetes tipa 1 je neozdravljiva bolezen, ki se jo lahko s prilagojeno dieto ter rednim

vnosom insulina uspešno obvladujemo (Sladkorna bolezen tipa 1).

Pri tem tipu sladkorne bolezni pride do napake v telesnem imunskem sistemu.

Normalno delovanje imunskega sistema je takšno, da naše telo brani oz. varuje pred

bakterijami in virusi. V primeru bolezni pa pride do tako imenovanega avtoimunega

odziva, ko imunski sistem preprosto napade in uniči celice v trebušni slinavki, ki

proizvaja in izločuje insulin. Telesu začne nenadoma primanjkovati insulina, zaradi

česar glukoza na prehaja v celice, ampak se namesto tega kopiči v krvi (prav tam).

Posledica motene presnove glukoze pa privede do različnih znakov oziroma

simptomov, kot so (prav tam):

· eden najbolj prepoznavnih znakov je žeja, ki nastane zato, ker povišana

glukoza veže nase vodo iz tkiv in celic. Bolniki zaužijejo večje količine tekočine

vode in posledično tudi več urinirajo;

· drugi znak oz. simptom, ki je tudi večini poznan, je nenehna želja po hrani.

Nenehen občutek lakote nastane zato, ker v krvnem obtoku ni insulina, ki bi

glukozi iz pridobljene hrane omogočil vstop v celice;



6

· zaradi odsotnosti insulina nastane pojav, ki onemogoča prehajanje glukoze v

celice, ki potrebujejo energijo. Telo prične energijo črpati iz zalog, ki so

shranjene v jetrih in mišicah. Prav zaradi tega pomanjkanja se bolniki počutijo

utrujene.

Hipoglikemija ali »hipa«

Hipoglikemija pomeni znižanje ravni glukoze v krvi (pod 3,5 mmol/l). Ob pojavu

hipe možganske celice porabljajo za svoje delovanje glukozo.

Najpogostejši vzroki za nastanek hipoglikemije so (Bratanič, 2007):

· preveliki odmerki insulina;

· prenizko določena ciljna vrednost glukoze v krvi (insulinska črpalka);

· izpuščen ali pozabljen obrok hrane;

· napačno izračunan odmerek insulina pred obrokom ali napačno izračunana

količina ogljikovih hidratov v obroku;

· povečana telesna dejavnost.

Hipoglikemija se lahko pojavi kadarkoli. Znaki, po katerih lahko oseba prepozna

hipoglikemijo, so lakota, znojenje, tresenje, bledica, bolečina v trebuhu, glavobol,

motnje vida, razdražljivost, utrujenost, čudno obnašanje. Zelo pomembno je hitro in

pravilno ukrepanje. Z ukrepi ob hipoglikemiji mora biti seznanjenih več ljudi, s katerimi

preživi otrok veliko časa, vsekakor pa moramo zagotoviti, da zna pravilno ukrepati vsaj

ena odrasla oseba, ki je ob otroku (Bratanič, 2007)

Hiperglikemija ali visok krvni sladkor

Vzroki, ki privedejo do visokega krvnega sladkorja, so premajhna količina insulina,

preveč hrane ali pa nepravilno sestavljeni obroki. Vse je v povezavi s prejeto količino

insulina, količino telesne aktivnosti ter stresom, s katerim se posameznik sooča

(Tanšek, 1998).

Ob visoki glukozi v krvi je otrok zelo žejen in veliko urinira, kar je lahko moteče

predvsem v šoli. Pomoč in ukrepanje v tem stanju nista tako nujna kakor ob

hipoglikemiji, vendar je količino insulina potrebno zvišati. Tega se otroci in njihovi starši

naučijo na tečaju za sladkorne bolnike. Pogost vzrok visokega krvnega sladkorja je

pridružena nenadna bolezen otroka (visoka telesna temperatura, vnetja, gripa ...), ki

urejenost bolezni še poslabša. Otroci s sladkorno boleznijo ne zbolevajo pogosteje ali



7

huje kakor zdravi otroci in tudi zdravljenje nenadne bolezni se ne razlikuje, vendar pa

porast krvnega sladkorja in pojav ketonov v urinu pogosto spremljajo bolezensko

stanje, zato je potrebno pravilno ukrepati in paziti, da otrok zaužije dovolj tekočine in

dobi več insulina (Tanšek, 1998).

3.2.3 Sladkorna bolezen tipa 2

Diabetes tipa 2 je najbolj razširjena oblika sladkorne bolezni. Gre za bolezen, pri

kateri je nivo krvnega sladkorja neuravnovešen. Pri bolnikih s to vrsto bolezni trebušna

slinavka proizvaja premajhno količino insulina ali pa je telo že razvilo odpornost do

insulina. Nivo krvnega sladkorja pri tem ne pade na začetno raven. K njenem razvoju

pa pripomoreta predvsem neustrezen življenjski slog ter nezdravo prehranjevanje.

Veliko pa je odvisno tudi od podvrženosti oz. našega genskega zapisa (Sladkorna

bolezen tipa 2).

Diabetes tipa 2 je najpogostejša bolezen na svetu. Za to obliko oz. tipom namreč

zboli kar 80-90 % vsega prebivalstva s sladkorno boleznijo. Ta oblika največkrat

prizadene populacijo nad 40. letom starosti. Po svetu pa se pojavnost diabetesa

razlikuje predvsem po tem, v katerem predelu sveta se nahajamo. V Afriki je pogostost

zelo nizka, ker je način življenja predvsem drugačen od ameriškega, kjer je pogostost

zelo visoka (prav tam).

Vzrok za nastanek diabetesa tipa 2 je v tem, da insulin preprosto ne učinkuje na

celice, ter v tem, da je njegovo delovanje zmanjšano. Izraža se na treh ravneh, ki so:

nepravilno izločanje insulina iz trebušne slinavke, nepravilno izločanje glukoze iz jeter

ter odpornost celic na insulin (prav tam).

Med druge dejavnike za nastanek sladkorne bolezni tipa 2 štejemo (prav tam):

· debelost;

· premajhno telesno aktivnost;

· diabetes v družini;

· diabetes v nosečnosti;

· prediabetes.

Pri obeh tipih sladkorne bolezni se uporabljajo podobne oblike zdravljenja ter

kontroliranja bolezni. Za lažje vodenje sladkorne bolezni dobi vsak, ki je od insulina

odvisen, knjižico ter merilni aparat. S pomočjo merilnega aparata si večkrat dnevno

meri krvni sladkor, ponavadi v naslednjih intervalih: zjutraj, pred obroki, zvečer ter po



8

potrebi. Za otroke je to še pomembneje, saj se z uporabo merilnega aparata lahko vodi

evidenca krvnega sladkorja skozi cel dan. Posameznikom v njegovi okolici pa rezultati

povedo, kakšno je otrokovo počutje in kaj lahko v določenih situacijah sploh naredimo.

Pri sladkorni bolezni je dobro vedeti tudi meje med normalnim, nizkim ter povišanim

krvnim sladkorjem. Za ljudi, ki nimajo sladkorne bolezni, velja meja normalnega

krvnega sladkorja v teščem stanju med 5 in 6 milimolov na liter. O povišanem krvnem

sladkorju ali hiperglikemiji pa govorimo takrat, ko je sladkor v krvi nad 7 mmol/l.

Hipoglikemija ali znižan krvni sladkor pa je pojav, pri katerem sladkor v krvi pade pod

3,5 milimolov na liter. Diabetiki, ki so od insulina odvisni, lahko le-tega v telo pridobijo

na dva načina, z injekcijo ali z insulinsko črpalko.

3.2.4 Etiologija sladkorne bolezni

Zdravljenje je zelo pomemben del življenja bolnika s sladkorno boleznijo. Vsak

posameznik že na samem začetku, skupaj z zdravnikom, oblikuje načrt zdravljenja, ki

mu najbolj ustreza. Poznamo dva načina zdravljenja, in sicer s tabletami ali z

insulinom. Izjema so otroci in mladostniki, ki imajo od insulina odvisno sladkorno oz. se

morajo zdraviti izključno z insulinom, saj se s tabletami ne morejo. Vsi sladkorni bolniki

morajo paziti predvsem na prehrano ter se tekom dneva veliko gibati. Ob

neupoštevanju načrta zdravljenja pa se jim nivo krvnega sladkorja zviša. S tem med

drugim tvegajo, da bodo imeli v prihodnje zdravstvene težave, kot so okvara ledvic,

srčno-žilne bolezni, okvara živcev, okvara ožilja, okvara stopala (diabetična noga, ki

lahko privede tudi do amputacije prsta, stopala ali noge) (Zdravljenje z insulinom,

2014).

Nastanek sladkorne bolezni bi pri otrocih lahko povezali s tremi razlogi (Bilous,

2013):

· Genska komponenta: Veliko časa so mislili, da je sladkorna bolezen družinska

bolezen, še vedno pa ni poznan način dedovanja za sladkorno bolezen tipa 1.

Verjetnost obolenja pri obeh enojajčnih dvojčkih je 50 %. Verjetnost, da zboli

otrok obolelih staršev, pa le 5-10 % (Bratina, 2012).

· Okužbe: Ugotavlja se, da se sladkorna bolezen tipa 1 velikokrat pojavi v letnem

času, ko je veliko prehladov in kašlja. Virusa, kot sta mumps in Coxsackie, pa

imata to zmožnost, da poškodujeta trebušno slinavko in tako povzročita

nastanek sladkorne bolezni tipa 1. Res pa je, da zdravniki zelo redko povežejo

specifično okužbo z nastankom sladkorne bolezni. Okužbe lahko povzročijo nek

proces, ki privede do poznejšega nastanka bolezni (Bilous, 2013).



9

· Okolje: Veliko različnih dejavnikov iz okolja, kot so zgodnje hranjenje s kravjim

mlekom, pomanjkanje vitamina D3, okužbe z virusi, stres, vpliv cepljenja,

onesnaženje, lahko vplivajo na avtoimuni napad pankreasnih celic. Med

sodobnimi teorijami za nastanek sladkorne bolezni tipa 1 je tudi ta, da je vse

več otrok s prekomerno telesno težo (Sladkorčki, 2012). Znano je, da sta

telesna teža in razvoj sladkorne bolezni zelo povezana. Zaskrbljujoče pa je, da

se ta problematika pojavlja že pri otrocih in mladostnikih. Opazimo lahko, kako

pomembna je povezava med okoljem, boleznijo ter prehrano (Bilous, 2013).

3.3 Življenjski režim in terapija

Življenjski režim za otroka z diabetesom je zelo pomemben. Poleg zdrave

prehrane in redne rekreacije veliko pripomore tudi terapija oz. način zdravljenja. Za

otroke oziroma mladostnike ime velik pomen pri zdravljenju diabetesa insulinska

črpalka. Prvi prototip insulinske črpalke sega v leto 1960, ko je dr. Kadish izdelal

črpalko, ki je sama neprekinjeno dovajala insulin. Na začetku osemdesetih let pa sta

ameriški MiniMed in švicarski Disetronic začela le-to izpopolnjevati. Danes je število

uporabnikov insulinske črpalke vse večje. Tudi pri nas se je ta oblika zdravljenja začela

rutinsko uporabljati od leta 2000 (Battelino, Janež, 2007). V Sloveniji insulinsko črpalko

večinoma dobijo otroci in mladostniki, ki jo obdržijo tudi v odrasli dobi.

Insulinska črpalka je sestavljena iz treh pomembnih delov: telesa črpalke,

rezervoarja ter seta za dovajanje insulina. V telesu črpalke se nahajata elektromotor in

računalniški čip. Ta dva mehanizma nadzirata dovajanje insulina in črpalkino

delovanje. V rezervoarju pa se nahaja insulin, ki preko seta dovaja insulin v podkožje

telesa. Set sestavlja kanila, ki je preko cevke povezana s črpalko, ter od 6-9 mm dolga

teflonska kanila v podkožju. Set pa je na telo pritrjen s posebnim lepilnim trakom. V

črpalki se največkrat uporablja ultrakratko delujoči insulin, ki v telo dovaja majhne doze

le-tega, ki so razporejene po urah (24 ur na dan). To imenujemo bazalna raven

insulina, ki ga telo rabi za »normalno« delovanje. Črpalka pa omogoča tudi bolusne

odmerke insulina, ki se jih uporablja za pokritje hrane, ki jo pojemo (Battelino, Janež,

2007).

Izkušnje, ki so jih zdravniki dobili v letih uporabe insulinske črpalke, kažejo, da je

najlažje črpalko uvajati otrokom, starejšim od 7 let. Pri mlajših otrocih pa je to odvisno

od zanimanja in izobrazbene ravni staršev. Največje koristi, ki pa hkrati predstavljajo

izjemno zahtevno nalogo za starše ter zdravniški tim, imajo od insulinske črpalke

sladkorni bolniki tipa 1, ki so mlajši od petih let. Najtežje je izbirati kandidate, mlajše od



10

te starosti. Le-ti so odvisni od pomoči odraslega (staršev, skrbnika, spremljevalca),

zato so okoliščine zelo pomembne (Battelino, Janež, 2007).

3.4 Individualiziran program za otroka s sladkorno boleznijo v vrtcu

Celostna obravnava otroka je zelo pomembna, saj na ta način otroku lahko

pomagamo po svojih najboljših močeh, tako da sodelujemo v timu. Le-tega sestavljajo

starši, vzgojitelji, učitelji, spremljevalci, svetovalni delavci, logopedi, defektologi. Torej

vsi, ki imajo stik z otrokom, zato je pomembno tudi, da ima vsak usmerjen otrok izdelan

svoj individualiziran program.

Z individualiziranim programom določimo organizacijo in izvedbo dodatne

strokovne pomoči. Zakonsko je določeno, da je priprava individualiziranega programa

timsko delo. V večini primerov ga napiše vzgojitelj s pomočjo drugih strokovnih

delavcev. V samem procesu pa morajo sodelovati tudi starši, saj prav oni najbolje

poznajo potrebe otroka in s tem pripomorejo, da bo program res individualiziran. Z

individualiziranim programom sledimo razvoju in napredku otroka. Razvoj pa je proces,

ki se neprestano spreminja in dopolnjuje, zato se mora tim med letom večkrat sestati in

prilagajati individualiziran program glede na napredek ter razvoj. Načeloma se tim

sestane na začetku leta, da postavi cilje, ki jih želi doseči, med letom, ko se naredi

delna evalvacija ter ugotavlja, kateri cilji so že doseženi in kaj se je med tem časom

spremenilo, ter na koncu šolskega leta, ko se pripravi program za naslednje šolsko leto

(Opara, 2005).

Poleg sodelovanja v vzgojno-izobraževalnem programu pa je pomembno tudi

sodelovanje s pediatri oziroma specialisti. Ob vrnitvi otroka v vrtec sta zelo pomembna

priprava ter predhodno znanje o bolezni. Vzgojitelj ali spremljevalec se v tem primeru

lahko pogovori s starši, ima možnost telefonskega posveta s pediatrom. Organizirana

so izobraževanja ter usposabljanja za insulinsko črpalko. Iz pediatrične klinike pa je

možno dobiti tudi različne brošure in nasvete za prepoznavanje znakov hipoglikemije

ter hiperglikemije - kako ukrepati ob različnih situacijah, kaj nuditi otroku ob povišanem

krvnem sladkorju. Nenazadnje imajo starši tudi možnost 24-urnega posveta s

specialisti, s čimer se zmanjša zaskrbljenost, predvsem v povezavi s sprejemi v

bolnišnico (Kruhar, 2009).

Vrtec je ustanova, ki je za otrokov razvoj pomembna predvsem iz enega razloga.

Otroku omogoča spoznavanje in učenje različnih stvari. Zagotavlja mu možnost

razvijanja sposobnosti, razumevanja in sprejemanja sebe in drugih ter še veliko



11

drugega. Pomembno je, da imajo tudi otroci z drugačnimi potrebami ponujeno in

zagotovljeno vse tisto, kar potrebujejo.

V slovenskih vrtcih je za otroke s sladkorno boleznijo kar dobro poskrbljeno. Po

zakonu imajo pravico do spremljevalca, drugačne hrane, omogočenega jim je več

gibanja ali pa počitka, ko le-tega potrebujejo (Kruhar, 2009).

· Spremljevalec

Ena izmed možnosti, kako otroku proces prilagoditi oziroma mu skozi to obdobje

pomagati, je dodelitev spremljevalca. Spremljevalec otroku pomaga pri dejavnostih, ki

jih sam ne zmore, ali pa pri premagovanju težav, na katere otrok naleti zaradi kronične

bolezni. V našem šolskem sistemu, kot tudi določa Pravilnik o dodatni strokovni in

fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami, pravico do spremljevalca dobijo otroci,

ki so dolgotrajno bolni, gibalno ovirani, gluhi, slepi, otroci, ki imajo čustvene in

vedenjske motnje, ter otroci z avtističnim spektrom. Dodeli se jim lahko stalni ali

začasni spremljevalec. Stalni spremljevalec je z otrokom ves čas, ko je ta v vrtcu ali

šoli. Začasni spremljevalec pa otroku pomaga le pri dejavnostih, ki se določijo s

pomočjo individualiziranega programa.

Pred približno desetimi leti je bil spremljevalec dodeljen samo gibalno oviranim

otrokom. Danes je povsem drugače. Spremljevalci so stalni ali začasni, glede na

otrokove potrebe. Za nudenje fizične pomoči otroku morajo biti usposobljeni oziroma

naj bi se, za dobrobit otroka, udeležil usposabljanja in različnih izobraževanj. Otrokom

pomagajo pri različnih opravilih, s katerimi se otroci srečujejo v vrtcih ali šolah, kot so

prihod in odhod iz ustanove ter različne obšolske dejavnosti (ekskurzije, kulturni

dogodki, izleti, obiski itd.).

Zelo pomembno je, da spremljevalec, poleg nudenja pomoči otroku, k svojemu

delu vključuje tako sodelovanje s starši kot tudi sodelovanje z vzgojitelji/učitelji ter po

potrebi z medicinskim kadrom in osebnim zdravnikom. Ker pa se otroci na

spremljevalca pogosto zelo navežejo in si ga včasih celo prisvojijo, mora biti

spremljevalec pozoren tudi na ta vidik.

Vsak otrok je drugačen in vsak potrebuje drugačen pristop. In ker vsak otrok tudi

drugače reagira, je pomembno, da spremljevalec otroka in njegovo bolezen dobro

pozna. Velikokrat se zato otrokom s sladkorno boleznijo dodeli spremljevalca, ki ima z

boleznijo tudi sam izkušnje, ali pa spremljevalca, ki je vsaj seznanjen s primeri

sladkorne bolezni.



12

· Prehrana

Prehrana ima pri razvoju sladkorne bolezni zelo pomembno vlogo. Prav tako pa

predstavlja primerna prehrana osnovni ukrep v zdravljenju. Tudi kasneje v poteku

bolezni, ko je za dobro urejenost pomembno upoštevati načela uravnotežene zdrave

prehrane.

Pomembno je uživati mešano in ne premastno hrano, s primerno vsebnostjo vseh

hranilnih snovi. Ogljikovi hidrati naj bi po priporočilih pokrivali okoli 50 % dnevnih

energijskih potreb, maščobe največ 30 % in beljakovine 20 % energijskih potreb. Nujno

je jesti dovolj presne in kuhane hrane, zelenjave ter presnega sadja, saj s tem

zagotovimo zadosten vnos vitaminov, mineralov in zaščitnih snovi (antioksidantov).

Hrana mora vsebovati tudi dovolj prehranskih vlaknin. To so ogljikovi hidrati, ki jih

človeško telo s prebavnimi encimi ne more razgraditi, zato ugodno vplivajo na hitrost in

potek prebave ter zmanjšajo porast krvnega sladkorja po obroku (Fritzsche, 2007).

Pomembno je prilagoditi tudi vnos sestavljenih ogljikovih hidratov. To so večje

molekule, sestavljene iz več enostavnih sladkorjev. Sestavljene ogljikove hidrate

najdemo v škrobnih živilih in stročnicah. Bolj priporočljivo je uživati polnozrnat kruh

namesto belega, manj kuhane testenine, kuhan krompir v oblicah namesto pireja (prav

tem).

Pomembna je tudi kakovost maščob, zato je odsvetovano uživanje prekomernih

količin mastnega mesa in mesnih izdelkov. Manj želene maščobe vsebujejo tudi ocvrte

jedi, piščančja koža in različni namazi. Bolj priporočljive pa so maščobe, ki se nahajajo

v oljčnem ali repičnem olju, v oreščkih in ribah.

V primeru nezdravih prehranskih navad je le-te potrebno spremeniti. To velja še

posebej za diabetike, saj imajo večje tveganje za nastanek kroničnih zapletov,

predvsem bolezni srca in ožilja (Skvarča, 2011).

· Telesna vadba

Zmerno, redno telesno aktivnost pri otroku s sladkorno boleznijo spodbujajmo, saj

je to naravna pot za boljše urejanje sladkorne bolezni. Pomembno je, da se otrok

aktivno udeležuje redne telesne vadbe, pohodov in izletov. Starši pa glede na telesno

vadbo po potrebi prilagodijo količino danega insulina oziroma otroku pripravijo dodatno

malico, ki bi jo lahko zaužil v primeru nizkega krvnega sladkorja. Otrok naj redno nosi s

seboj kocke sladkorja (predvsem na športne dneve in daljše pohode), da pravočasno

prepeči hujšo hipoglikemijo (Battelino, Janež, 2007).



13

4 EMIPIRIČNI DEL

4.1 Opredelitev problema

Med otroci s posebnimi potrebami, ki so vključeni v vrtce, se vse pogosteje

pojavljajo otroci s sladkorno boleznijo. Ti se praviloma usmerjajo v skupino dolgotrajno

bolnih otrok. Zavedati se moramo, da je tem otrokom pri izvajanju pedagoškega dela

potrebno prilagoditi številne elemente. Ponuditi jim je treba dovolj časa na številnih

področjih. Zaradi nihanja krvnega sladkorja se namreč otroci velikokrat počutijo

»slabo« in ne znajo povedati, kaj jim je - ravno zaradi tega potrebujejo človeka samo

zase. Poleg pedagoškega dela pa je za te otroke treba poskrbeti tudi z zdravstvenega

vidika. Sladkorna bolezen ni samo skrb za pravilno prehrano, je tudi pravilno doziranje

zdravila – insulina. Treba jim je zagotoviti varen prostor ter osebo, na katero se lahko

obrnejo, kadar se slabo počutijo.

4.2 Namen in cilj raziskave

Namen diplomske naloge je preučiti, kakšne prilagoditve potrebuje otrok s

sladkorno boleznijo v vrtcu ter kakšno vlogo imajo pri tem posamezni udeleženci

(vzgojitelji, spremljevalec, starši). Cilj naloge pa je bil preko študije primera ugotoviti,

kako so pri nas obravnavani otroci s sladkorno boleznijo (v predšolskem obdobju),

prikazati in predstaviti pravilne prijeme in opisati pomoč, ki naj bi je otrok bil deležen,

zlasti v procesu vzgoje in izobraževanja. Predstavili bomo prilagoditve ter pomoč, ki jo

otroku nudi spremljevalec in tudi drugi zaposleni.

4.3 Raziskovalna vprašanja

V empiričnem delu bomo preko opazovanja oz. študije primera poskušali

odgovoriti na dve vprašanji:

· Kako je v našem vzgojno-izobraževalnem sistemu, s poudarkom na predšolski

vzgoji, poskrbljeno za otroke s sladkorno boleznijo?

· Kdo vse mora biti v vrtcu vključen v prilagoditve in skrb za otroka s sladkorno

boleznijo?

4.4 Metodologija

V empiričnem delu bomo uporabili kvalitativno metodo raziskovanja v obliki študije

primera, saj nam ta omogoča podroben vpogled v situacijo in pripomore k pridobitvi



14

vseh potrebnih, pomembnih in poglobljenih informacij, ki se dotikajo omenjene

problematike. V študijo primera je vključena petletna deklica s sladkorno boleznijo. S

pomočjo opazovanja bomo opisali deklico in prilagoditve ter skrb, ki ji je v vrtcu

nudena. Opisali bomo, kako deklici pri merjenju, prehrani pomaga spremljevalec in kaj

naredi, ko ima deklica prenizek ali previsok krvni sladkor, s čimer bomo podrobneje

osvetlili problematiko in predstavili način pomoči ter ukrepanja ob morebitnih težavah.

4.5 Študija primera

4.5.1 Diagnoza bolezni

Predstavili in opisali bomo primer deklice s sladkorno boleznijo. Bolezen so deklici

odkrili pri treh letih. Znaki sladkorne bolezni pa so se začeli pojavljati že v uvajalnem

tednu vrtca. Deklica se je takrat ves čas držala mame, ni se hotela igrati z vrstniki.

Neprestano je bila žejna, veliko je hodila na stranišče (lulat). Ker se je mami deklice

vse skupaj zdelo malce nenavadno, je deklico odpeljala k izbranemu pediatru. Ta je

takoj ugotovil, da ima deklica povišan krvi sladkor. Odpeljali so jo na pediatrično kliniko

v Ljubljano, kjer je ob prvi meritvi krvi sladkor presegal 40 mmol/l. V majhnih dozah so ji

počasi dozirali insulin, saj bi ob veliki količini insulina njeno telo lahko doživelo šok. V

bolnici je bila en teden - v tem času so staršem razložili, kaj se dogaja z njihovim

otrokom, in jim pojasnili predpisano terapijo. Terapija je zajemala dve vrsti insulina

(dolgoročnega ter kratkoročnega), ki so ji ga vbrizgali zjutraj ter zvečer. Ob vrnitvi

domov se ji je življenje spremenilo.

4.5.2 Vrnitev v vrtec ter pridobitev spremljevalca

Ob vrnitvi deklice v vrtec sta bili vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice precej

prestrašeni, saj nista vedeli, kako bi deklici pomagali. Obe sta se zato udeležili

osnovnega izobraževanja, ki ga vsako leto pripravi Pediatrična klinika v Ljubljani. En

mesec sta bili nato v skupini z deklico sami, a jima je bilo, kot sta povedali, precej

težko. Skupino namreč sestavlja 20 otrok, med njimi pa je bila tudi deklica s sladkorno

boleznijo. Ob njenih nihanjih sladkorja, pripoveduje vzgojiteljica, nista vedeli, kako se

odzvati, saj kljub izobraževanju nista imeli dovolj znanja. Po tem mesecu je v skupino

prišla spremljevalka. Le-ta pripoveduje, da je največjo spodbudo in največ znanja

pridobila prav od dekličinih staršev. Dekličina mama je vsako jutro, ko sta prišli z

deklico v vrtec, spremljevalki vse razložila in pokazala, zato ji je bilo iz dneva v dan

lažje. Največ težav je imela z deklico samo. Deklica je bila zaprta vase. Malo je

komunicirala, ni ji hotela ničesar povedati, malo se je igrala s sovrstniki, opazila je, da



15

ni imela zaupanja vanjo. Potrebovala je kar nekaj mesecev, da se je deklica odprla, se

začela z njo pogovarjati in igrati.

4.5.3 Zdravljenje in terapija

Deklica v vrtec nosi nahrbtnik, v katerem je vse, kar potrebuje: merilni aparat,

injekcije z insulinom, set, preko katerega teče insulin v telo, glukozne tablete (v primeru

hipoglikemije), bombone, vedno pa nosi seboj tudi stekleničko vode. Najprej se je

spremljevalka morala naučiti, kako uporabljati merilni aparat. Le-ta je namreč

sestavljen iz čitalnika, merilnih lističev ter lancet. Merilne lističe vstaviš v merilni aparat,

potem z lanceto zbodeš v prst in merilni listič nasloniš na kapljo krvi. Čitalnik pokaže,

kolikšna je trenutna vrednost krvnega sladkorja. Meritve krvnega sladkorje niso težke,

težje je prepoznati, katere so meje (prenizkega ali previsokega krvnega sladkorja) ter

kdaj je treba ukrepati. Meritve so sicer prepuščene spremljevalki, a ob njeni odsotnosti

znajo vse to opraviti tudi vzgojiteljice. Na začetku je imela s tem nekaj težav tudi

deklica sama, saj ni hotela, da jo nekdo vedno zbada v prste, vendar so s pomočjo

prstnih iger težavo odpravili.

Slika 1: Merilni aparat, lanceta ter merilni lističi

Po letu dni od odkritja bolezni je deklica dobila insulinsko črpalko. Preden pa

otroka priklopijo nanjo, staršem in vsem ostalim ponudijo temeljito izobraževanje, ki so

se ga udeležili dekličina starša in spremljevalka. Izobraževanje je trajalo en teden, v

tem času pa so dobili veliko informacij, kaj je črpalka, kakšno funkcijo ima. Z insulinsko

črpalko je prišlo tudi veliko novosti in sprememb, tako v vrtcu kot tudi doma. Insulinska

črpalka je namreč s telesom povezana preko seta in cevke, po kateri gre insulin v telo.

Prednost črpalke je v tem, da ima insulin, ki se mu reče hitro delujoči. To pomeni, da ta



16

insulin prične delovati po 15 minutah od takrat, ko ga vbrizgamo v telo, in se v telesu

shranjuje samo 3 ure. S pomočjo črpalke se insulin dovaja čez cel dan, to pomeni, da

črpalka pošilja v telo toliko insulina, da telo lahko normalno deluje. Ob vsakem obroku

je treba hrano stehtati in dobro preračunati vrednost ogljikovih hidratov, nato pa

podatek vtipkati v črpalko in dovesti toliko insulina, da bo le-ta hrano predelal. S

pomočjo knjižice, v kateri piše, koliko ogljikovih hidratov vsebuje katero živilo, in s

pomočjo dekličine mame, je začela spremljevalka črpalko uporabljati samostojno. Na

začetku sta si bili ena drugi v veliko pomoč, saj sta znanje, ki sta ga pridobili na

izobraževanju, začeli skupaj prenašati tudi v prakso.

Slika 2: Insulinska črpalka



17

Slika 3: Set, preko katerega gre insulin v telo

4.5.4 Prehrana ter rekreacija

Ena prioritetnih nalog, ki jo ima spremljevalka, je, da se na začetku leta sestane z

vodjo kuhinje. Še vsako leto do sedaj so s skupnimi močmi jedilnik prilagodili tudi

deklici. Upoštevali so, da je polnozrnata hrana priporočljivejša za diabetike, v jedilnik so

dodali tudi veliko sadja ter zelenjave. Na srečo je deklica ješča in ji to ne predstavlja

težav. Ne obremenjuje se niti s tem, da ima drugačno vrsto hrane kot ostali otroci. Zelo

pomembno je, da se deklica prehranjuje ob točno določeni uri oziroma da ima obroke

na tri ure. Poleg prehrane pa je zanjo zelo pomembna tudi rekreacija. Zgodi se, da ima

deklica kakšen dan veliko nihanje krvnega sladkorja, da ji sladkor naraste tudi na 18

mmol/l, zato jo takrat spremljevalka vzame iz skupine in ji ponudi različne rekvizite. Ti ji

pomagajo, da krvni sladkor pade. Zelo rada skače na trampolinu, žogah, na igrišču

pred vrtcem pa se rada spušča po toboganu.

4.5.5 Primer hiperglikemije

Deklica je ta dan prišla v vrtec slabe volje in brez energije, kar je pomenilo, da je

nekaj narobe. Velikokrat se deklica, ko ima povišan nivo krvnega sladkorja, ne počuti

dobro, je brez energije, ni sproščena. Poleg tega je njena mama zjutraj povedala, da je

deklica že zelo lačna, in prosila spremljevalko, da ji čim prej zmeri krvni sladkor. Ta je

znašal 11,2 mmol/l, zato se je deklica usedla in počakala, da ji je spremljevalka

pripravila zajtrk. Zajtrk je morala najprej stehtati in izračunati ogljikove hidrate, ki jih vsa

ponujena živila vsebujejo (kruh, marmelada). Deklica je počakala tudi, da se v



18

insulinsko črpalko vnese vse podatke (koliko ima KS in koliko ogljikovih hidratov bo

predvidoma pojedla). Pojedla je pripravljen zajtrk, nato pa je prosila še za en kos kruha

z marmelado, saj je bila še vedno lačna. Ponovili so postopek, pri tem pa je

spremljevalka mogla paziti, koliko insulina naj vtipka v črpalko, da ji ga le-ta pošlje v

telo. Če ji pošlje preveč insulina, lahko v roku dveh ur pričakujemo hipoglikemijo. Po

zajtrku se je deklica začela igrati s sovrstniki. Sodelovala je pri različnih vodenih

dejavnostih. Nato ji je ob 10. uri spremljevalka spet zmerila krvni sladkor, ki je bil tokrat

19 mmol/l. Vtipkala ji je dodatek insulina in pustila, da se sama igra. Malo za tem je

deklica prišla do nje in ji dejala, da se slabo počuti. Izmerila ji je krvni sladkor, ki je

tokrat bil še višji (19,4 mmol/l). Ponudila ji je vodo in jo vzela iz skupine. Peljala jo je na

igrala. Tam sta bili približno eno uro. V tem času se je spuščala po toboganu, tekala

okrog igral. Ob vrnitvi v vrtec pa ji je ponovno zmerila krvni sladkor, ki je znašal 9

mmol/l. Odšli sta v sobo, kjer ji je spremljevalka pripravila kosilo. Ostali otroci so

namreč kosilo že pojedli in so počivali na ležalnikih. Stehtala in seštela je ogljikove

hidrate ter jih vnesla v črpalko. Kosila ni pojedla, ulegla se je na ležalnik in zaspala.

Krvni sladkor ji je izmerila dve uri po kosilu, ko je imela 5,8 mmol/l, kar je povsem

normalno, vendar pa je imela v telesu še vedno preveč insulina, zato je pričakovala

hipoglikemijo. Po eni uri je deklica le-to res imela. Zbudila jo je in ji dala za jesti. Ko je

pojedla, je bil na srečo nivo krvnega sladkorja normalen.

Slika 4: Primer dneva, ko je imela deklica visok krvni sladkor



19

4.6.6 Primer hipoglikemije

Deklica je prišla v vrtec polna energije, kar je spremljevalko že zjutraj razveselilo,

saj je bil krvni sladkor v mejah normale. Zmerila ji je krvni sladkor in ji pripravila zajtrk.

Stehtala je kos kruha ter ji ga dala. V črpalko je vtipkala, kolikšna je bila vrednost

krvnega sladkorja in koliko ogljikovih hidratov bo zaužila ob tem obroku. Deklica je

pojedla in se začela igrati s prijateljicami, nato pa je vzgojiteljica predlagala, da gredo

na en dolg sprehod po bližnji okolici. Otroci so se odpravili v garderobo, se preobuli ter

počakali še vzgojiteljico, pomočnico vzgojiteljice ter spremljevalko. S seboj so vzele

njen nahrbtnik ter v nahrbtnik dale še en majhen sok (sladek). Odpravili so se mimo

parka na železniško postajo. V parku je deklica prišla do spremljevalke in se naslonila

nanjo. Vprašala jo je, če se počuti dobro, vendar je deklica odgovorila, da ne. Zmerila ji

je krvni sladkor in ugotovila, da je le-ta pod mejo normale. Vstavila je insulinsko črpalko

ter ji dala za popiti malo soka. Vzgojiteljici je dejala, da bo z deklico počakala nekaj

časa v parku, da le-ta pride k sebi. Usedli sta se na klopco, kjer sta sedeli skoraj pol

ure, preden je deklica dejala, da bo lahko šla nazaj do vrtca. Pri hipoglikemiji deklica

velikokrat nima energije in ne more hoditi veliko časa, je zelo lačna ter si želi samo

počivati. Počasi sta prišli do vrtca, med tem časom so ostali otroci ter vzgojiteljica in

pomočnica vzgojiteljice še bili na sprehodu. Ob vrnitvi v vrtec sta se preobuli ter šli v

kuhinjo iskati kosilo samo za njo. Med časom, ko je deklica jedla kosilo, so prišli ostali

otroci in se ji pri kosilu pridružili. Deklica je prosila, če ji lahko dajo ležalnik, ker bi rada

počivala. Ulegla se je na ležalnik in v hipu zaspala.

Slika 5: Primer dneva, ko je imela deklica nizek krvni sladkor



20

5 SKLEPNE UGOTOVITVE

V diplomskemu delu smo želeli ugotoviti, kako je poskrbljeno za otroke s sladkorno

boleznijo v vrtcu. Med raziskovanjem oziroma opazovanjem smo prišli do naslednjih

zaključkov.

Ob prihodu otroka z diabetesom v vrtec je izredno pomembno, da se vsi najprej

temeljito pogovorijo s starši. Vzgojitelji, pomočniki vzgojitelja ter nazadnje tudi

spremljevalec morajo biti z boleznijo dobro seznanjeni. Največjo odgovornost za otroka

pa ima v vrtcu spremljevalec, ki se pred prihodom otroka udeleži izobraževanja, se

dodatno pozanima o pomembnih stvareh ter se ob stiku z otrokom priuči določenih

stvari, na primer dela z insulinsko črpalko. Kadar pa se zgodi, da spremljevalca iz

različnih razlogov ni, morata za otroka poskrbeti vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice,

ki sta tudi bili na izobraževanju. Lahko bi rekli, da ima tudi vodja prehrane skrb za

otroka, saj mora poskrbeti, da otrok dobi hrano, ki ustreza njegovi bolezni.

Iz empiričnega dela lahko razberemo, da je spremljevalec tisti, ki skrbi, da je za

otroka poskrbljeno tako kot doma. Poskrbi, da je prehrana primerna, stehtana ter da je

izračun ogljikovih hidratov točen. Mislim, da je na spremljevalcu velika odgovornost, saj

lahko, v primeru vnosa napačne številke in ob vnosu preveč insulina v telo, otrok pade

v hipoglikemijo. Odgovoren je za to, da se otroku v času, ko je v vrtcu, ne zgodi kaj

hudega. Poleg tega pa mu nudi tudi vse potrebne prilagoditve. Ob visokem krvnem

sladkorju ga vzame iz sobe ter mu ponudi počitek ali telovadbo. Odpelje ga na igrišče,

na trampolin, omogoči mu različne dejavnosti, kjer je otrok lahko aktiven. Prilagaja mu

obroke hrane, če vidi, da je le-to potrebno. Prilagoditve so različne glede na otrokovo

počutje. Ob normalnemu krvnemu sladkorju prilagoditve (poleg hrane ter merjenja

krvnega sladkorja) niso potrebne. Deklica se igra s sovrstniki, prisotnosti spremljevalca

pa ne potrebuje, zato se le-ta takrat umakne.

Prav tako lahko sklepamo, da je v našem vzgojno-izobraževalnem sistemu dobro

poskrbljeno za otroke s sladkorno boleznijo, saj so deležni prilagoditev in pomoči od

spremljevalca, prilagojeno imajo ustrezno prehrano … Seveda pa veliko odvisno od

same vzgojno-izobraževalne institucije in vseh zaposlenih v njej, saj menim, da se od

vrtca do vrtca in od šole do šole razlikuje vrsta in način pomoči, seveda pa si tudi

spremljevalci nismo enaki. O tem je potrebno ozaveščati vse, ki so v stiku z otrokom,

da bodo otroku znali pomagati, predvsem pa so pomembni ustrezna informiranost,

pridobitev ustreznega znanja in veliko sodelovanja med starši in zaposlenimi v vrtcu ali

šoli.



21

LITERATURA IN VIRI

Battelini, T. in Janež, A. (2007). Insulinska črpalka. Ljubljana: Didakta.

Bilous, R. W. (2013). Sladkorna bolezen. Ljubljana: eBesede.

Bratanič, N. (2007). Sladkorna bolezen pri dojenčku, malčku in predšolskem otroku.

Ljubljana: Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove,

Pediatrična klinika.

Bratina, N. (ur.) (2012). Sladkorčki: vse, kar ste želeli vedeti o sladkorni bolezni.

Ljubljana: društvo za pomoč otrokom s presnovnimi motnjami.

Bratina, N., Tanšek Žerjav, M. (2006). Vaš šolar mladostnik in mladoletnica s sladkorno

boleznijo. Ljubljana: Novo Nordisk.

Fritzsche, D. (2007). Diabetes: optimalna prehrana za bolnike z diabetesom tipa 1 in 2.

Ljubljana: Mladinska knjiga.

Kruhar, M. (2009). Deklica s sladkorno boleznijo tipa 1 v redni skupini vrtca. Diplomsko

delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Opara, B. (2005). Otroci s posebnimi potrebami v vrtcih in šolah: vloga in naloge vrtcev

in šol pri vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami. Ljubljana:

Centerkontura.

Sokolov, V. (2012). Naravno zdravljenje diabetes. Ljubljana: Begen.

Skvarča, A. (2011). Abecedarij sladkorne bolezni. Ljubljana: Zveza društev diabetikov

Slovenije.

Sladkorna bolezen pri otrocih. (2008). Pridobljeno 19. 8. 2014, s

http://www.viva.si/Presnovne-bolezni-Endokrinologija/587/Sladkorna-bolezen-pri-

otrocih.

Sladkorna bolezen tipa 1. Pridobljeno 8. 6. 2014, s http://www.geneplanet.si/genetska-

analiza/seznam-analiz/sladkorna-bolezen-tipa-1.html/.

Sladkorna bolezen tipa 2. Pridobljeno 8. 6. 2014, s http://www.geneplanet.si/genetska-

analiza/seznam-analiz/sladkorna-bolezen-tipa-2.html/.

Tanšek, Ž. M. (1998). Vaš šolar. Ljubljana: Novo Nordik.



22

Tompa Majcen, D. (2009). Sladkorna bolezen. Pridobljeno 8. 6. 2014, s

http://www.nasa-lekarna.si/clanki/clanek/sladkorna-bolezen/.

Zdravljenje z insulinom. Pridobljeno 8. 6. 2014, s http://www.accu-

chek.si/S3320/zdravljnenje+z+insulinim#ac.

Žagar, D. (2012). Drugačni učenci. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske Fakultete.

diplomska naloga kako zagotoviti prilagoditve in skrb · 3.3 Življenjski režim in terapija ........

Documents