diplomsko delo andreja mršnik - share.upr.si · strokovnih besedilih, na radiu, televiziji, v...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

ANDREJA MRŠNIK

KOPER 2017

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Univerzitetni študijski program prve stopnje

Razredni pouk

Diplomsko delo

RABA SOCIALNIH ZVRSTI SLOVENSKEGA

JEZIKA MED UČENCI IN UČITELJI TREH

OSNOVNIH ŠOL

Andreja Mršnik

Koper 2017

Mentorica:

izr. prof. dr. Sonja Starc

ZAHVALA

Izr. prof. dr. Sonja Starc, hvala vam za vse ingverjeve pripravke, prijaznost, pomoč

in strokovnost, ki mi jih nudite.

Hvala vsem sodelujočim v raziskavi.

Hvala vsem pravim pedagoškim delavcem – tistim, ki me od vrtca dalje (nevede)

navdušujete za učenje in poučevanje.

Hvala prav vsem otrokom in odraslim, ki ste z dobro voljo pripomogli k nastanku

tega diplomskega dela, še posebej prisrčno pa se zahvaljujem bližnjim, ki me poleg

tega še preživljate, podpirate ali prenašate.

In hvala vsem, ki skušate ta svet zapustiti za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli. Z

vami je življenje neskončno lepše.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Andreja Mršnik, študentka univerzitetnega študijskega programa prve

stopnje Razredni pouk,

izjavljam,

da je diplomsko delo z naslovom Raba socialnih zvrsti slovenskega jezika med učenci

in učitelji treh osnovnih šol

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne 24. 8. 2017

IZVLEČEK

Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov, teoretičnega in empiričnega. V

teoretičnem delu opredeljujemo učni jezik v slovenskem prostoru, predstavljamo

različne delitve socialnih zvrsti jezika s poudarkom na Toporišičevi, se nato

osredotočimo na šolski prostor oz. jezikovne zvrsti, ki naj bi bile prisotne pri pouku, in

predstavimo rezultate preteklih raziskav na to temo.

Empirični del prinaša rezultate raziskave, analizo dveh anketnih vprašalnikov, in

sicer enega za učence 4.–9. razredov treh osnovnih šol ter drugega za učitelje istih šol.

Primerjali smo, kako sodelujoči ocenjujejo socialno zvrst, ki jo učenci najpogosteje

uporabljajo pri pouku, ter kako se učitelji največkrat odzovejo na rabo krajevnega

narečnega govora svojih učencev med poukom. Analiza anket je pokazala, da se

ocene učiteljev in učencev ne ujemajo. Primerjali smo rezultate pri pouku slovenščine

in pri pouku drugih predmetov. Predstavili smo še primere dejavnosti negovanja

narečja, ki so jih navedli učitelji, kakšen odnos imajo učitelji in učenci do krajevnega

narečnega govora, kako dobro ga obvladajo ter njegovo razširjenost rabe doma.

Ključne besede: slovenščina kot učni jezik, socialne zvrsti jezika, knjižni jezik,

krajevni narečni govor, osnovna šola.

ABSTRACT

Use of Slovene Social Genres amongst Pupils and Teachers of Three Primary

Schools

The diploma thesis consists of a theoretical and an empirical part. Four themes are

presented in the theoretical part: Slovene as a teaching language; different division

theories of social language genres (emphasis is placed on Toporišič’s division theory);

social language genres used in schools; and results of thematically related research.

As a part of the thesis our own research, which is described in the empirical part,

was conducted. Pupils from 4th to 9th grade of three primary schools and their

teachers were asked to fill out a questionnaire. A comparison was made of how both

groups assessed the social language genre used by pupils in class and also how

students and teachers assessed the latter’s response to pupils using dialect in class.

The analysis showed their assessments didn’t match. A comparison between teachers

of Slovene and those of other subjects was made. Furthermore, examples for dialect-

oriented activities written by teachers were presented. And finally, pupils’ and teachers’

attitude towards dialect, the level of knowing their own dialect and its use at home were

included in the thesis.

Keywords: Slovene as a teaching language, social language genres, standard

language, dialect, primary school.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ...................................................................................................................... 1

2 TEORETIČNI DEL ................................................................................................... 2

2.1 Učni jezik .......................................................................................................... 2

2.2 Socialne zvrsti slovenščine ............................................................................... 2

2.2.1 Različne delitve ........................................................................................ 2

2.2.2 Vloga in raba socialnih zvrsti po Toporišiču ............................................. 3

2.3 Govor učitelja in učencev med poukom ............................................................. 4

2.3.1 Socialna zvrst učnega jezika .................................................................... 4

2.3.2 Načelo naslonitve knjižnega jezika na vsakdanji govor učencev .............. 5

2.4 Pregled raziskav ............................................................................................... 6

3 EMPIRIČNI DEL ...................................................................................................... 9

3.1 Problem, namen in cilji ...................................................................................... 9

3.2 Raziskovalna vprašanja .................................................................................... 9

3.3 Metodologija ..................................................................................................... 9

3.3.1 Raziskovalne metode ............................................................................... 9

3.3.2 Raziskovalni vzorec ................................................................................. 9

3.3.3 Pripomočki ..............................................................................................10

3.3.4 Postopek zbiranja podatkov ....................................................................11

3.3.5 Postopek obdelave podatkov ..................................................................11

3.4 Analiza – interpretacija rezultatov ....................................................................11

3.4.1 Raba socialnih zvrsti učencev pri pouku .................................................11

3.4.2 Odziv učiteljev na krajevni govor učencev ...............................................13

3.4.3 Dejavnosti negovanja narečij ..................................................................14

3.4.4 Odnos anketirancev do krajevnega narečnega govora ...........................15

4 SKLEPNE UGOTOVITVE .......................................................................................16

5 LITERATURA IN VIRI .............................................................................................17

6 PRILOGE ...............................................................................................................19

KAZALO PONAZORIL

Slika 1: Shema socialnih zvrsti slovenskega jezika po Toporišiču (2000). .................... 2

Slika 2: Shema socialnih zvrsti slovenskega jezika po Smole (2004). .......................... 3

Preglednica 1: Govor učencev pri slovenščini po njihovi oceni in oceni učiteljev .........11

Preglednica 2: Govor učencev pri drugih predmetih po njihovi oceni in oceni

učiteljev ..............................................................................................12

Preglednica 3: Odziv na krajevni narečni govor učencev pri urah slovenščine po oceni

učiteljev in učencev ............................................................................13

Preglednica 4: Odziv na krajevni narečni govor učencev pri urah drugih predmetov po

oceni učiteljev in učencev ...................................................................13

Preglednica 5: Zahtevani in uporabljeni govor učencev pri pouku (pogovoru o snovi,

ustnem preverjanju znanja) ................................................................14

Mršnik, Andreja (2017): Raba socialnih zvrsti slovenskega jezika med učenci in učitelji treh osnovnih šol.

Diplomsko delo. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Materni jezik je jezik, v katerega se posameznik rodi. Ta jezik mu je blizu in ko ga

usvoji, se v njem sporazumeva brez težav. Vendar za vsako osebo v življenju nastopi

čas, ko spozna tudi druge različice svojega jezika, ki jih sprva mogoče ne razume

najbolje, sčasoma pa se jih nauči. Med njimi je tudi knjižna jezikovna različica (zvrst), ki

jo razume najširši krog govorcev tega jezika, torej združuje ljudi. Človek ugotovi, da s

tem, ko neguje svoj prvotni jezik, spoznava svoje korenine, in prav tako s tem, ko

neguje skupnega – knjižnega. A kako uporabljati oba (ali še več njih), ne da jim(a)

delamo krivico? Enostavno, v različnih situacijah primerno uporabimo različne zvrsti

jezika in tako vsaka najde svoje mesto. To se dogaja tudi v šoli, kjer učenci spoznavajo

vlogo in rabo jezikovnih zvrsti in so včasih vede, včasih nevede postavljeni v različne

okoliščine, kjer se morajo znajti. Pri tem imajo pomembno vlogo učitelji, saj šolarjem

dajejo zgled.

Med študijsko izmenjavo na Norveškem sem spoznala, da se jezikovno ne

obnašajo vse države enako kot Slovenija, zato sem na jezikovne zvrsti postala

pozornejša. Zanimalo me je, kako na različne socialne zvrsti, predvsem na krajevni

narečni govor in knjižni jezik, gledajo učenci in kako učitelji naših osnovnih šol, zato

sem se odločila to raziskati v diplomskem delu.

V teoretičnem delu je opredeljen učni jezik v slovenskem prostoru, predstavljene

so različne delitve socialnih zvrsti, podrobneje Toporišičeva, in predstavljene so

raziskave o rabi jezikovnih zvrsti v šoli.

Empirični del prinaša namen, cilje, raziskovalna vprašanja ter izvedbo raziskave.

Predstavljeni so rezultati analize anketnih vprašalnikov za učence 4.–9. razreda in

anketnih vprašalnikov za učitelje treh osnovnih šol. Rezultate smo primerjali s

sorodnimi raziskavami drugih avtorjev. Sledita navedba literature in anketnih

vprašalnikov za učitelje in učence ter soglasje staršev kot priloga.



2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Učni jezik

Enajsti člen Ustave Republike Slovenije pravi: »Uradni jezik v Sloveniji je

slovenščina. Na območjih občin, kjer živita italijanska ali madžarska narodna skupnost,

je uradni jezik tudi italijanščina oziroma madžarščina.« (Ustava Republike Slovenije,

2013, str. 19). Na območju madžarske manjšine sta torej v šolah torej učna jezika dva,

madžarščina in slovenščina. V italijanskih šolah na območju italijanske narodne

manjšine je učni jezik italijanščina, slovenščina je prisotna kot učni predmet. V šolah

narodnostno nemešanih območij je učni jezik slovenščina. V diplomskem delu se bomo

osredotočili na slovenske šole.

Učni jezik je po definiciji jezik, v katerem poteka pouk (Inštitut za slovenski jezik

Frana Ramovša, 2014). Glede na to, da v slovenskih šolah govorno in pisno

sporazumevanje res poteka v slovenščini (razen pri predmetih tujih jezikov in zgoraj

omenjenih primerih), sklepamo, da je načelo slovenščine kot učnega jezika

upoštevano. Vprašanje pa je, v kateri socialni zvrsti.

2.2 Socialne zvrsti slovenščine

2.2.1 Različne delitve

V različnih položajih govorci uporabljamo različne oblike svojega jezika in te

različice imenujemo socialne zvrsti. Ker obstaja več aktualnih delitev, jih bomo

predstavili.

Toporišič v Slovenski slovnici (2000) socialne zvrsti deli na knjižni in neknjižni

jezik. V knjižnega uvršča zborni in splošno- ali knjižnopogovorni jezik, v neknjižnega pa

narečja (vaška in mestna) ter pokrajinske pogovorne jezike.

Slika 1: Shema socialnih zvrsti slovenskega jezika po Toporišiču (2000).

Po Slovenskem pravopisu (2001) socialne zvrsti delimo na: knjižni jezik (s knjižno

zborno zvrstjo in knjižno pogovorno zvrstjo), pogovorni jezik, pokrajinske narečne

skupine, narečja in mestne govorice. Podzvrsti predstavljajo interesne govorice.



3

Smole (2004) v obstoječih delitvah ne vidi dovolj strukturnega smisla, zato

predlaga drugačno delitev: na sistemsko in nesistemsko nadzvrst. Sistemska vključuje

pojavni obliki, ki imata zakonitosti in ju lahko uredimo v sistem brez prevelikih

odstopanj, to sta narečni krajevni govor (N) in knjižni jezik (KJ). Nesistemske zvrsti so

vse ostale vmesne različice in interesne govorice. To je prikazala s spiralo, s po eno

sistemsko zvrstjo na vsaki strani, in vmesnimi stopnicami – različki. Avtorica dodaja, da

je njena zamisel zaenkrat le smernica razmišljanja in ne končni predlog.

Slika 2: Shema socialnih zvrsti slovenskega jezika po Smole (2004).

Delitev avtorice Smole je sorodna Brozovićevi delitvi na organske in neorganske

idiome. Organski idiomi (naravni govor) so osnova za neorganske (knjižni jezik), torej

so drugi nastali iz prvih (Brozović, 1970, v Pulko in Zemljak Jontes, 2015).

Pulko in Zemljak Jontes (Zemljak Jontes, 2014) v svojih raziskavah uporabljata

aktualno socialnozvrstno delitev (Toporišič, 2000; Slovenski pravopis, 2001), ki je

terminološko prilagojena osnovnošolskim učencem: krajevni narečni govor,

nadnarečna oblika govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, nadnarečna

oblika govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na

nacionalnem radiu ali televiziji, in knjižni jezik. V raziskavi za diplomsko delo smo se

odločili uporabljati Pulkino in Zemljak Jontesino poimenovanje.

2.2.2 Vloga in raba socialnih zvrsti po Toporišiču

Zborni knjižni jezik ima sorazmerno natančno predpisana pravila, ki jih nosilec –

jezikovno izobražena oseba – pozna in upošteva Toporišič. Zborna zvrst se pojavlja

predvsem v pisanih besedilih, saj ga tako dobro kot materni jezik ne obvladamo niti

rojeni govorci slovenščine. Najdemo ga tudi v govorjenih besedilih, ta so večinoma prej

pripravljena po pisni predlogi. Zborni jezik uporabljamo v javnih položajih, zlasti ko je

zbor poslušalcev nehomogen, saj nosi združevalno vlogo. To je na primer v prozi,

strokovnih besedilih, na radiu, televiziji, v šolah, gledališču, politiki in gospodarstvu

(Toporišič, 2000).

Po Toporišiču je splošnopogovorni ali knjižnopogovorni jezik manj stroga različica

zbornega jezika. Nosilec enega in drugega je načeloma isti, vendar v drugačnem

govornem položaju. Knjižnopogovorno zvrst naj bi našli v neuradnem ali zasebnem



4

govornem položaju, večinoma v govorjenih besedilih. Uporabljamo jo v spontanem

govoru, v najrazličnejših dialogih, na primer med uslužbencem in njegovo stranko, med

potniki na množičnem prevoznem sredstvu. V nasprotju z zborno zvrstjo nima točno

določenih zakonitosti, saj nosilci uporabljajo različne skladenjske vzorce, besede,

naglase, stavčno intonacijo in podobno, ima pa vseeno neko nespremenljivo jedro

(Toporišič, 2000).

Eno neknjižnih zvrsti predstavljajo zemljepisna narečja. Po Toporišiču (2000) se je

v slovenskem prostoru razvilo osem narečnih skupin, vsaka od njih se deli naprej v več

narečij, bodisi mestna bodisi vaška. Tudi ta se delijo na še manjše enote, in sicer na

občine, vasi ali celo družine. Uporabljamo ga v ožjem (družinskem, sosedskem) krogu,

večinoma ga govorimo.

Druga neknjižna zvrst je pokrajinski pogovorni jezik, ki ga lahko opredelimo tudi kot

zemljepisno nadnarečje, čigar vloga je sorodna vlogi knjižne zvrsti v vsenarodnem

okviru, le da je pokrajinska pogovorna zvrst projicirana na določene pokrajine in njihova

središča. Vsebuje prvine knjižnega jezika in narečij, predvsem se ga govori, manj

zapisuje. Zanjo so značilni preprostejša skladnja kot pri knjižnih zvrsteh, večje število

narečnih besed in izposojenk ter redukcija kratkih samoglasnikov. Vse prvine iz

pokrajinskega pogovornega jezika najdemo v živi sodobni govorici (Toporišič, 2000).

2.3 Govor učitelja in učencev med poukom

2.3.1 Socialna zvrst učnega jezika

Govor učitelja je uradni in javni govorni položaj (Križaj Ortar, Bešter Turk, Končina,

Poznanovič, Ambrož in Židan, 1999) in tak položaj zahteva knjižno zvrst jezika (ne

glede na to, katero delitev socialnih zvrsti upoštevamo) (Dular, Kirn, Kolar, Pogorelec,

in Zrimšek, 1994). Aktualni jezikovni priročniki (Toporišič, 2000) pa tudi izkušnje iz

lastnega šolanja govorijo v prid knjižnemu jeziku kot edini primerni zvrsti za

poučevanje. To se seveda nanaša na ves pouk, saj je slovenščina tako učni predmet

kot učni jezik. Vede se ne le poučujejo v knjižnem jeziku, temveč se v njem tudi

razvijajo, saj je ta zvrst edina skupna vsem govorcem slovenščine. Knjižna zvrst nosi

združevalno vlogo (Toporišič, 2000), omogoča nam, da se z njo brez težav

sporazumevamo nosilci vseh različic slovenščine, zato je pomembno, da jo obvladamo.

Pogorelec (1998) opozarja, da v slovenskem prostoru socialna zvrst učnega jezika

ni normirana. Učitelj se sam odloči, katero različico socialne zvrsti bo uporabljal,

največkrat naj bi to bil posameznikov idiolekt s pokrajinskim pogovornim jezikom.

Avtorica meni, da je razlogov za to več in da je glavni nedvomno prenizka jezikovna



5

kompetenca učiteljev. Eden izmed razlogov je tudi občutek, da bo uporaba zbornega

jezika odtujila učitelja od učencev. Naša izkušnja kaže, da jezikovna situacija ni takšna,

kot o njej govori Breda Pogorelec, temveč da je jezik učiteljev bliže knjižnemu. Razlike

pripisujemo času (spremembi rabe med takrat in zdaj) in očitno drugačnim izkušnjam z

učitelji. Med drugim bo diplomsko delo v nadaljevanju obravnavalo tudi to tematiko.

Uradni in javni govorni položaj je tudi govor učencev (Križaj Ortar idr., 1999), torej

naj bi knjižno govorili tudi oni. Za pouk slovenščine to predpisuje tudi učni načrt, ki

pravi, da učenci »[P]osnemajo knjižno izreko – čim bolj knjižna, razločna in naravna

izreka med govornim nastopanjem in pogovarjanjem z učiteljem, /…/ Prepoznavajo

neknjižne glasovne, naglasne in intonacijske prvine v svoji in tuji izreki ter odpravljajo

napake /…/ [M]ed govornim nastopanjem in med pogovarjanjem z učiteljem govorijo

čim bolj knjižno.« (Poznanovič Jezeršek, Cestnik, Čuden, Gomivnik Thuma, Honzak,

Križaj Ortar, Rosc Leskovec in Žveglič, 2011, str. 11 in 28).

Učni načrt omenja tudi druge socialne zvrsti slovenščine, a kot učno snov, ne kot

zvrst, v kateri bi potekal pouk. Z rabo, opazovanjem in predstavljanjem knjižnega in

neknjižnega jezika (ter njunih podzvrsti) predvideva oblikovanje in razvijanje zavesti o

jeziku, narodu in državi (Poznanovič Jezeršek idr., 2011), torej v te namene v pouk

smiselno vključujemo tudi uporabo ostalih socialnih zvrsti.

2.3.2 Načelo naslonitve knjižnega jezika na vsakdanji govor učencev

Pri poučevanju upoštevamo različna didaktična načela, eno izmed teh je načelo

naslonitve knjižnega jezika na vsakdanji govor učencev. Otroci ob vstopu v šolo

poznajo predvsem narečno zvrst jezika, knjižne se morajo šele naučiti (Žagar, 1996;

Pulko, 2007), pravico in dolžnost pa se jo imajo učiti do vključno srednje šole (Smole,

2009). Ravno zato ker se učenci še učijo, učitelji pa predstavljajo zgled, Smole (2009)

učenčevi govorjeni različici daje manjši pomen kot učiteljevi. Podobno meni Šilih (1955,

v Žagar, 1999), da je v nižjih razredih sprejemljivo, če učenci uporabljajo krajevni

narečni govor, postopoma pa se začnejo zavedati socialnih zvrsti in jih upoštevati v

različnih govornih položajih (učitelj – učenec, pouk – odmor).

Vendar krajevnega narečnega govora v pouk ne vključujemo le, dokler učenci ne

obvladajo knjižnega, temveč tudi kasneje. Pulko in Zemljak Jontes (2015), Smole

(2009), Jan (2009), Žele (2002), Dolgan (1999), Žagar (1996) in Zorko (1986) menijo,

da se s pomočjo narečja laže naučimo knjižnega jezika. Dobro poznavanje svojega

govora namreč pomeni dobro obvladanje knjižnega jezika (Žele, 2002), kar je glavni

namen jezikovnega pouka v osnovni šoli. Učence opozarjamo na razlike in enakosti

med njihovim govorom in knjižnim jezikom, da slišijo in uzavestijo posebnosti lastne



6

govorice (Jan, 2009). Pri teh posebnostih iščemo zakonitosti, saj tako premagujemo

razlike in učencem približamo knjižni jezik (Zorko, 1986). Ker ima vsak krajevni narečni

govor svoje posebnosti, ki jim je treba namenjati pozornost, bi bilo prav, da bi učitelj

slovenščino poučeval v vsakem kraju drugače (oz. včasih celo v istem razredu na

različne načine, saj je v enem razredu lahko zastopanih več različnih krajevnih

narečnih govorov ali celo več maternih jezikov), kar ni enostavno (Jan, 2009). Včasih je

smiselno tudi poslušati ali brati drug narečni govor, prvič, ker so razlike med knjižnim

jezikom in drugim narečnim govorom očitnejše kot pri lastnem, in drugič, ker s pomočjo

nedomačega govora lažje uvidimo potrebo po skupnem, knjižnem jeziku (Dolgan,

1999).

2.4 Pregled raziskav

Na temo rabe socialnih zvrsti v šolah so objavljene tudi številne raziskave.

Predstavili bomo nekaj izsledkov tistih, ki so sorodne naši.

Smole (2004) je od 95 študentov z vprašalnikom izvedela, da največ družin doma

uporablja pripadajoči krajevni narečni govor. Študentje svoj krajevni narečni govor

povečini obvladajo dobro, visok pa je tudi odstotek tistih, ki ga obvladajo popolnoma.

Med anketiranci močno prevladuje pozitiven odnos do narečij, saj 74 % študentov rado

rabi svoje narečje in posluša druga.

Pulko in Zemljak Jontes (2007) sta izvedli raziskavo z naslovom Raba zemljepisnih

različkov slovenskega jezika glede na stopnjo izobraževanja in različne govorne

položaje. Opravili sta jo na večjem vzorcu, za nas je bistvena populacija 78 učencev

6.–9. razreda, pri katerih se kažejo vidne razlike v rabi med spoloma. Večina učencev

doma govori krajevni narečni govor, izstopajo le 6.-šolke z visokim deležem knjižnega

jezika in 8. ter 9.-šolke s slengom, kar gre po mnenju avtoric pripisati višji izobrazbi

staršev. S sokrajani nevrstniki fantje največkrat uporabljajo krajevni narečni govor ali

govor blizu narečnemu, pri dekletih pa prevladuje raba knjižnega jezika. S sokrajani

vrstniki pri fantih spet prevladujeta krajevni narečni govor in govor blizu narečnemu, pri

dekletih sleng. Pri urah slovenščine učenci ne glede na spol najpogosteje uporabljajo

knjižni jezik. To velja tudi za ure drugih predmetov, čeprav v malo manjši meri. S

sošolci in vrstniki se učenci večinoma pogovarjajo v slengu, pri dekletih ta prevladuje

še bolj. Z ostalimi zaposlenimi na šoli oboji govorijo knjižno in v govoru blizu RTV.

Učenci svoje znanje krajevnega narečnega govora v veliki večini ocenjujejo kot zelo

dobro, ga radi uporabljajo in so nanj ponosni. Kažejo se torej razlike glede na govorni

položaj in deloma na spol (tudi na stopnjo izobraževanja, kar za nas ni pomembno).



7

Pod Pulkinim in Zemljak Jontesinim (so)mentorstvom je več diplomantov

obravnavalo temo rabe socialnih zvrsti pri pouku, in sicer po vzoru njune zgoraj

omenjene raziskave. »Večina raziskav potrjuje primerljivost rezultatov s prvotno

raziskavo, in sicer z razlikami v rabi govornih različkov glede na položaj govorcev, pa

tudi glede na starost in še posebej spol, podobno kot je to izkazovala prva tovrstna

analiza obeh avtoric.« (Zemljak Jontes, 2014, str. 159). Ena izmed njunih diplomantk je

Vesna Kos (2012), ki je v svojem diplomskem delu raziskovala rabo krajevnega

narečnega govora tako med učitelji kot med učenci. Najprej bomo predstavili ugotovitve

med učenci. Večina jih doma najpogosteje uporablja krajevni govor, prav tako s

sokrajani nevrstniki in sokrajani vrstniki (vendar z vrstniki krajevni narečni govor pred

slengom prednjači le za 2 %). Pri urah slovenščine najpogosteje govorijo knjižno, pri

urah drugih predmetov pa nadnarečno obliko blizu krajevnemu govoru, odgovor je

skoraj izenačen z odgovorom nadnarečna oblika, ki vsebuje malo narečnih besed. S

sošolci in vrstniki večinoma govorijo v slengu. Z ostalimi zaposlenimi na šoli govorijo

nadnarečno obliko blizu krajevnemu narečnemu govoru, skoraj enako je zastopan

knjižni jezik. Nekaj več kot pol učencev znanje svojega krajevnega narečnega govora

ocenjuje kot zelo dobro, skupaj z odgovorom dobro predstavljajo kar 97 %. Večina rada

uporablja svoj krajevni narečni govor in posluša druge. Sedaj pa izsledki raziskave med

učitelji. Pri pouku jih največ govori knjižno, izven klasičnega dela v učilnici nadnarečno

obliko, ki vsebuje malo narečnih besed. Izmed dveh učiteljev slovenščine eden

dosledno zahteva rabo knjižnega jezika, drugi dopušča tudi nadnarečni govor, ki

vsebuje malo narečnih besed. Od ostalih učiteljev jih poleg knjižnega jezika največ

dopušča tudi rabo nadnarečnega govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Po mnenju

učiteljev največ učencev tudi uporablja ta govor, pri slovenščini se je en učitelj prav

tako odločil za ta odgovor, drugi pa za odgovor knjižno. Pri pripravljenih govornih

nastopih zborno govori 25 % učencev, 41 % knjižno pogovorno. Kos je delno potrdila

hipotezo, da učitelji z delovno dobo 5 let ali manj rabi socialne zvrsti pri pouku

namenjajo manj pozornosti.

Pregelj (2013) je v svojem diplomskem delu izvedla raziskavo na 10

osnovnošolskih učiteljih in učencih, ki so bili prisotni na 10 učnih urah. Z vprašalnikom

za učitelje in analizo posnetkov učnih ur je ugotovila, da tako učenci kot učitelji pri

pouku pogosteje uporabljajo knjižni jezik kot neknjižnega, pri čemer učenci v učni uri

povprečno izgovorijo manj knjižnih besed (85 %) kot učitelji (94 %). Večina učiteljev

meni, da govori v knjižnem jeziku, le pri dveh od desetih sovpadata lastna ocena in

dejanska raba, ki jo kaže posnetek. Analiza zvočnih posnetkov je pokazala, da učitelji

niso opozarjali na govor v knjižnem jeziku in niso popravljali učencev. Zanimivo bi bilo,



8

če bi učiteljem postavila vprašanje, ali učence opozarjajo na knjižni govor, tako bi

primerjala njihovo prepričanje z dejanskim stanjem. Vsem učiteljem se zdi pomembno

ohranjati svoje narečje. Večina učiteljev je med svojim študijem govorila knjižno, na

vprašanje, ali so jih profesorji opozarjali na knjižni govor, jih je pol odgovorilo pritrdilno,

pol nikalno.

Zanimivo se nam zdi vključiti hrvaško raziskavo avtorja Ljubešića (2007), v kateri

je sodelovalo 112 študentov hrvaščine. Četrtina njih v pogovoru s prijatelji in kolegi ne

uporablja svojega narečja. Največ jih pravi, da jim lastno narečje ni preveč pomembno,

in označuje njegovo poznavanje kot dobro (na voljo so bili še odgovori popolno

poznavanje, slabo in nič). Ena četrtina jih meni, da v šoli ni treba govoriti izključno

knjižno, približno toliko jih bo z učenci tudi uporabljajo narečje, če jim bodo to

dopuščale možnosti. Velika večina meni, da mora učitelj poznati narečje okolja, kjer

poučuje. 8 % je takih, ki menijo, da narečij ni treba ohranjati.



9

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Problem, namen in cilji

Odnos in raba socialnih zvrsti jezika se lahko od posameznika do posameznika

zelo razlikujeta, pri pouku pa naj bi bil ne glede na vse uporabljan knjižni jezik. Ker

vemo, da med teorijo in prakso večkrat pride do razhajanj, je naš namen z diplomskim

delom ugotoviti, kako v resnici različne socialne zvrsti slovenščine uporabljajo učenci

4.–9. razreda in kako njihovi učitelji.

Cilji, ki smo si jih zastavili, so: primerjati, kako svoj govor pri pouku ocenjujejo

učenci in kako njihovi učitelji; primerjati, kako svoj odziv na rabo krajevnega narečnega

govora svojih učencev ocenjujejo učitelji in kako njihovi učenci; izvedeti, katere

dejavnosti na temo negovanja narečij izvajajo učitelji.

3.2 Raziskovalna vprašanja

1. Kako učitelji in učenci ocenjujejo socialno zvrst, ki jo učenci uporabljajo med

poukom (pri pogovoru o snovi, ustnim spraševanjem/odgovarjanjem)?

2. Kako se ujemajo mnenja učencev in učiteljev o tem, kako učitelji odreagirajo v

primeru učenčeve rabe krajevnega narečnega govora?

3. Katere dejavnosti na temo negovanja narečij izvajajo učitelji?

3.3 Metodologija

3.3.1 Raziskovalne metode

Diplomsko delo vključuje kvantitativno raziskavo. Uporabili smo deskriptivno in

neeksperimentalno metodo.

3.3.2 Raziskovalni vzorec

Na tri osnovne šole ilirskobistriške občine (OŠ Podgora Kuteževo, OŠ Antona

Žnideršiča in OŠ Rudija Mahniča - Brkinca Pregarje) je bilo poslanih 216 anket za

učence od 4.–9. razreda in 49 za učitelje (celotnega učiteljskega zbora). Odgovore smo

prejeli od 179 učencev (83 %) ter 36 učiteljev (74 %), od tega 5 učiteljev slovenščine.

Vzorec udeležencev je bil neslučajnostni in priložnostni. Gre za narečno homogeno

skupino učencev (odstopanja od homogenosti so primeri priseljenosti iz drugega

narečnega območja ali držav) in učitelje teh istih učencev. Mlajših učencev nismo

vključili, ker je zanje anketni vprašalnik prezahteven, socialne zvrstnosti se še ne

zavedajo dovolj.



10

Delež deklet je 55 %, delež fantov 45 %. Med učitelji je 100 % zastopan ženski

spol (moški niso odgovorili).

3.3.3 Pripomočki

Raziskavo za diplomsko delo smo izvedli s pomočjo kvantitativne metode

anketnega vprašalnika. V vprašanjih za učence smo termine s področja socialnih

jezikovnih zvrsti predstavili tudi opisno, da so jih učenci lažje razumeli. Vprašalnik za

učence (glej prilogo 1) smo oblikovali po vzoru avtoric Pulko in Zemljak Jontes (2007).

Sestavljen je iz 10 vprašanj, 7. vprašanje ima 4 podvprašanja, 8. pa 3. S prvima dvema

vprašanjema smo pridobili demografske podatke (spol in razred), s tretjim smo vprašali

po okolju, iz katerih izhajajo. Sledi 7 vprašanj za obkroževanje polodprtega tipa na

temo socialnih zvrsti. Prva tri se nanašajo na rabo socialnih zvrsti v domačem okolju, in

sicer doma (4. vprašanje), v pogovoru s sokrajani vrstniki (5. vprašanje) in sokrajani

nevrstniki (6. vprašanje), 7. vprašanje na rabo socialnih zvrsti v šoli (pri urah

slovenščine – podvprašanje 7.1, pri urah ostalih predmetov – podvprašanje 7.2 in pri

pogovoru z ostalimi zaposlenimi na šoli – podvprašanje 7.3). Z 8. vprašanjem smo

skušali izvedeti odziv učiteljev slovenščine (podvprašanje 8.1), učiteljev ostalih

predmetov (podvprašanje 8.2) in ostalih zaposlenih na šoli (podvprašanje 8.3) v

primeru učenčeve rabe krajevnega narečnega govora. Predzadnje vprašanje sprašuje

po znanju lastnega krajevnega narečnega govora, zadnja po odnosu do krajevnih

narečnih govorov nasploh.

Vprašalnik za učitelje (glej prilogo 3) smo oblikovali po vzoru avtorice Kos (2012),

sama pa ga je prilagodila Pulkinemu in Zemljak Jontesinemu (2007). Sestavljen je iz 18

vprašanj, 17. ima 5 podvprašanj. Pridobili smo en demografski podatek, in sicer spol. Iz

prvega sklopa vprašanj smo izvedeli dejavnike: število let poučevanja (2. vprašanje),

učni predmet oz. stopnjo poučevanja (3. vprašanje) in govorno okolje, iz katerega

izhajajo (4. vprašanje). Drugi sklop se nanaša na rabo in odnos do socialnih zvrsti. 5.

vprašanje sprašuje po obvladanju svojega krajevnega narečnega govora, naslednji dve

po rabi socialnih zvrsti v domačem okolju (6. – doma, 7. – s sokrajani), naslednja štiri

na rabo socialnih zvrsti v šolskem okolju (v pogovoru s sodelavci – učitelji – 8.

vprašanje, z ostalimi zaposlenimi na šoli – 9. vprašanje, pri pouku – 10. vprašanje, z

učenci izven klasičnega dela v učilnici – 11. vprašanje). Sledijo tri vprašanja, ki

sprašujejo, katero socialno zvrst govora učencev dopuščajo pri pouku (12. vprašanje),

katero učenci dejansko uporabljajo pri pouku (13. vprašanje) in pri pripravljenih

govornih nastopih (14. vprašanje). Vprašanje 15 sprašuje po učiteljevem odzivu v

primeru, da učenci uporabljajo krajevni narečni govor. Z odgovorom na 16. vprašanje



11

so podali svoj odnos do krajevnih narečnih govorov nasploh. S 17. vprašanjem in

podvprašanji smo skušali izvedeti, katero socialno zvrst so od njih med njihovim

šolanjem zahtevali učitelji. Zadnje, 18. vprašanje sprašuje, ali so že kdaj izvedli

dejavnost na temo negovanja narečij. V primeru odgovora da so na kratko opisali to

dejavnost.

3.3.4 Postopek zbiranja podatkov

Zbiranje podatkov je potekalo v maju in juniju 2017. Prošnjo za sodelovanje v

raziskavi smo poslali vsem sedmim osnovnim šolam v občini Ilirska Bistrica, od katerih

so se odzvale tri. Po dogovoru z ravnateljicami smo na dveh šolah, kjer je bilo to

potrebno, pred razdelitvijo vprašalnikov pridobili soglasja staršev. Vprašalnike za

učence smo razdelili ravnateljicam, te so jih predale razredničarkam in te učencem. Ti

so na vprašalnike odgovarjali v prisotnosti učitelja med rednim poukom oz. med

razredno uro. Vprašalnike za učitelje smo prav tako dali ravnateljicam, ki so jih razdelile

učiteljem.

3.3.5 Postopek obdelave podatkov

Pridobljene podatke smo vnesli v program SPSS1 in jih z njim statistično obdelali.

Rezultate smo prikazali v preglednicah. Iz besedilnih odgovorov, ki se nanašajo na

dejavnosti negovanja narečij, smo izluščili bistvo in podobne odgovore združili.

Odgovore pod drugo smo zapisovali v tabele in jih sešteli tam.

3.4 Analiza – interpretacija rezultatov

3.4.1 Raba socialnih zvrsti učencev pri pouku

Preglednica 1: Govor učencev pri slovenščini po njihovi oceni in oceni učiteljev

Krajevni narečni govor

Nadnarečna oblika blizu krajevnemu narečnemu

govoru

Nadnarečna oblika blizu knjižnemu

jeziku

Knjižno Drugo Knjižno in nadnarečna oblika

blizu knjižnemu jeziku

Učitelji 0 % 20 % 40 % 20 % 0 % 20 %

Učenci 6 % 17 % 26 % 50 % 1 % 0 %

Največ (dve petini) učiteljev slovenščine trdi, da učenci pri njihovih urah govorijo

nadnarečno obliko, ki je blizu knjižnemu jeziku. Sledijo trije izenačeni odgovori: da

govorijo knjižno, da govorijo kombinacijo teh dveh oblik in da govorijo nadnarečno

obliko blizu krajevnemu govoru. Največ učencev, to je polovica vseh, trdi, da pri urah

slovenščine govori knjižno. Dobra četrtina učencev meni, da govori nadnarečno obliko,

ki je blizu knjižnemu jeziku, nekoliko manj (17 %) nadnarečno obliko blizu krajevnemu 1 Program znak za odstotke zapisuje pravopisno nekorektno – stično.



12

narečnemu govoru, 6 % krajevni narečni govor, 1 % je izbral odgovor drugo. Oceni

učiteljev in učencev o rabi socialne zvrsti učencev pri pouku slovenščine se ne

ujemata.

Preglednica 2: Govor učencev pri drugih predmetih po njihovi oceni in oceni učiteljev


Nadnarečna oblika blizu krajevnemu narečnemu

govoru


jeziku

Knjižno Drugo Knjižno in nadnarečna oblika blizu knjižnemu

jeziku

Brez odgovora

Učitelji 3 % 39 % 36 % 16 % 3 % 0 % 3 %

Učenci 11 % 24 % 22 % 41 % 1 % 0 % 1 %

Učitelji ostalih predmetov trdijo, da učenci v 39 odstotkih največkrat govorijo

nadnarečno obliko blizu krajevnemu narečnemu govoru, s 36 % je skoraj izenačena

nadnarečna oblika blizu knjižnemu jeziku. 16 % jih trdi, da učenci govorijo knjižno, 3 %,

da uporabljajo krajevni narečni govor, po 3 % pa jih ni podalo odgovora in obkrožilo

drugo. Največ učencev, 41 %, meni, da govorijo knjižno, sledita skoraj izenačeni

nadnarečna oblika blizu krajevnemu narečnemu govoru (24 %) in nadnarečna oblika

blizu knjižnemu jeziku (22 %). 11 % jih trdi, da govorijo krajevni narečni govor, 1 % se

ni opredelil in 1 % je obkrožil drugo (jezik pri pouku tujega jezika). Tudi pri pouku drugih

predmetov se oceni učiteljev in učencev o rabi socialne zvrsti učencev ne ujemata, v

obeh primerih učenci svojo socialno zvrst ocenjujejo bliže knjižni kot njihovi učitelji.

Menimo, da je knjižna zvrst pri pouku slovenščine primerno zastopana, pri pouku

drugih predmetov pa v premajhni meri.

V nižjih razredih (predvsem 4. in 5.) smo iz odgovorov na ti dve vprašanji in tudi

druga razbrali, da niso vsi učenci razumeli terminov iz socialnih jezikovnih zvrsti, saj so

nekateri napisali: »Govorim tako, kot znam,« ali »Govorim domače,« kar ni nujno, da je

krajevni narečni govor, še posebej pri otrocih, ki so se priselili.

Možno je, da so imeli učenci razrednega pouka težave s tema vprašanjema, saj je

učitelj slovenščine in učitelj drugih predmetov v veliki večini ena in ista oseba.

Učenci enega izmed oddelkov razrednega pouka so imeli popolnoma enotne

odgovore na ti dve vprašanji, in sicer da govorijo knjižno, iz česar sklepamo, da je

bodisi učiteljica res izjemno dosledna bodisi da jim je med reševanjem ankete

sugerirala odgovor.



13

3.4.2 Odziv učiteljev na krajevni govor učencev

Preglednica 3: Odziv na krajevni narečni govor učencev pri urah slovenščine po oceni

učiteljev in učencev

Ne opomni

Opomni in zahteva knjižno

Ponovi v knjižnem

jeziku

Drugo Opomni in ponovi v

knjižnem jeziku

Brez odgovora

Učitelji 0 % 80 % 0 % 0 % 20 % 0 %

Učenci 16 % 58 % 20 % 2 % 0 % 4 %

Večina (80 %) učiteljev slovenščine v primeru, da učenci govorijo krajevno

narečno, najpogosteje odreagira tako, da jih opomni in zahteva knjižni izraz. Preostali

dve petini učiteljev pravo tako opomnita in poleg tega še ponovita povedano v knjižnem

jeziku. Tudi 58 % učencev trdi, da jih pri pouku slovenščine v takem primeru učitelji

najpogosteje opomnijo in od njih zahtevajo, da govorijo knjižno, ali za njimi ponovijo

povedano v knjižnem jeziku (20 %). 16 % učencev pravi, da jih učitelji ne opomnijo, 2

% sta se opredelila za drugo. Mnenja učiteljev in učencev o odzivu učiteljev na krajevni

narečni govor učencev pri urah slovenščine se v grobem skladata, ne pa popolnoma.

Preglednica 4: Odziv na krajevni narečni govor učencev pri urah drugih predmetov po

oceni učiteljev in učencev

Ne opomni Opomni in zahteva knjižno

Ponovi v knjižnem jeziku

Drugo Opomni in ponovi v knjižnem jeziku

Učitelji 13 % 35 % 35 % 0 % 17 %

Učenci 51 % 35 % 12 % 2 % 0 %

Največ učiteljev drugih predmetov trdi, da učence opomnijo in od njih zahtevajo

knjižni jezik (35 %) oz. da za njimi ponovijo povedano v knjižnem jeziku (35 %). 17 %

jih stori oboje, 13 % učencev ne opomni. Skoraj točno polovica učencev trdi, da jih

učitelji drugih predmetov najpogosteje ne opomnijo, če govorijo krajevno narečno. 35

% učencev pravi, da jih učitelji opomnijo in zahtevajo, da se izrazijo knjižno, 12 % pa,

da za njimi ponovijo povedano v knjižnem jeziku. 2 % učencev sta izbrala odgovor

drugo. Odziv učiteljev drugih predmetov in učencev pri teh predmetih se med seboj ne

ujemata.

Kot smo pričakovali, se odzivi učiteljev slovenščine in učiteljev ostalih predmetov

razlikujejo; učitelji slovenščine so pri zahtevi rabe knjižne zvrsti doslednejši. To

potrjujejo tudi odgovori učencev.

2 % učencev, ki sta pri obeh vprašanjih izbrala drugo, sta odgovorila, da govorita

knjižno, tako da učiteljevega odziva ne poznata. Možno se nam zdi, da je takih

učencev več, vendar vprašanja niso prebrali dovolj natančno in enostavno obkrožili, da



14

jih ne opomnijo, namesto da bi obkrožili drugo in pojasnili, kot sta to storila 2 %

učencev.

Nenavadno se nam zdi, da učenci istega učitelja izbirajo različne odgovore. Iz tega

sklepamo, da ali učitelji ne zahtevajo od vseh učencev enake socialne zvrsti (kar se

nam zdi malo verjetno) ali da učenci isto situacijo dojamejo in si zapomnijo različno (kar

se nam zdi verjetneje). Tudi po osebnem pogovoru z bivšimi sošolci ugotavljamo, da se

naša mnenja o odzivih istih učiteljev močno razlikujejo.

Če ne bi poznali podrobnosti, bi se nam zdelo zaskrbljujoče, da 13 % učiteljev

dopušča krajevni narečni govor in učencev ne opomni, vendar gre za v večini za

primere učiteljic dodatne strokovne pomoči, ki z učenci med drugim vodijo individualne

pogovore o učenju obvladovanja čustev, pri čemer bi bilo vztrajanje pri knjižnem jeziku

nesmiselno, in njihovemu mnenju zaupamo.

Preglednica 5: Zahtevani in uporabljeni govor učencev pri pouku (pogovoru o snovi,

ustnem preverjanju znanja)


Nadnarečna oblika blizu krajevnemu

narečnemu govoru


jeziku

Knjižno Drugo

Zahtevam vsaj 6 % 22 % 50 % 22 % 0 %

Uporabljajo 8 % 35 % 40 % 22 % 0 %

Zanimiva se nam zdi primerjava rezultatov zahtevanega in uporabljenega govora

učencev, pri kateri nismo pričakovali večjih razlik. 50 % učiteljev zahteva vsaj

nadnarečno obliko blizu knjižnemu jeziku, uporablja pa jo 40 % učencev. 22 % jih

zahteva knjižni jezik, ki ga dejansko govori enak delež učencev. 22 % učiteljev

dopušča vsaj nadnarečno obliko blizu krajevnemu narečnemu govoru, govori pa jo 13

% učencev več od dopuščenega. Tudi krajevni narečni govor uporablja nekoliko več

odstotkov učencev, kot to dopušča učiteljev. Ena izmed anketirank je ob obkroženju

odgovora b dodala, da dopušča nadnarečno obliko posameznih besed, ne pa prav

narečnega govora. Če povzamemo, učenci večinoma govorijo različico jezika, ki je

bliže krajevnemu narečnemu od tiste različice, ki jo zahtevajo učitelji.

Če bi vprašalnik učiteljem razdelili še enkrat, bi pri 12. vprašanju obrnili odgovore v

obratni vrsti red, da bi bili pri vseh vprašanjih enak vrstni red. Namreč zdi se nam

mogoče, da je kdo, ki ni bil pozoren, obkrožil odgovor po spominu po črki (a, b, c, č) in

ne po dejanskem odgovoru.



15

3.4.3 Dejavnosti negovanja narečij

Učitelji so našteli naslednje dejavnosti negovanja narečij, ki jih izvajajo:

· pisanje proze, poezije in dramskih del v narečnem jeziku,

· pripovedovanje zgodbe v svojem narečju,

· iskanje knjižnih sopomenk za narečne besede in obratno,

· zbiranje starih, narečnih izrazov za oblačila,

· prevajanje besedila iz knjižnega jezika v narečnega,

· dramatizacija in uprizoritev gledališke predstave v narečnem jeziku,

· poslušanje, snemanje in zapis pripovedovanja domačinov,

· branje pripovedk domačega kraja (Pripovedke iz Koćanije, Frk čez drn - frk

čez strn, Žnideršičeve pripovedke, Sinko Martinko),

· tvorjenje različnih besedilnih vrst v narečju (opis kraja, telefonski pogovor,

govorni nastop),

· raziskovanje novokrajskega in jelšanskega narečnega govora, izdaja knjižice

na to temo,

· pogovor o narečjih.

Ugotavljamo, da je 10 od 36 učiteljev že kdaj izvedlo dejavnost, ki je bila povezana

z nego narečij, štirje od njih so dodali, da to počnejo redno, vsako leto, verjamemo pa,

da je takih v resnici več (vendar tega niso zapisali, ker ni bilo nikjer). Našteli so veliko

primerov dobrih praks, ki jih je vredno poskusiti oz. nadaljevati. Med anketiranimi je 5

učiteljev slovenščine in 11 učiteljev razrednega pouka, torej skupaj 16 učiteljev, ki bi že

po programu učnega načrta morali izvajati katero od teh ali podobnih dejavnosti,

vendar tega očitno ne počnejo vsi.

3.4.4 Odnos anketirancev do krajevnega narečnega govora

Večina učencev (83 %) in učiteljev (73 %) doma najpogosteje uporablja krajevni

narečni govor2, kar se ujema z rezultati ankete avtoric Pulko in Zemljak Jontes (2007)

ter Kos (2012). Prav tako kot omenjene avtorice (Pulko in Zemljak Jontes, 2007; Kos,

2012) oboji svoje znanje narečnega jezika ocenjujejo kot zelo dobro (89 % učenci, 63

% učitelji) oz. dobro (8 % učenci, 32 % učitelji). Če združimo odgovora kot pozitivno,

torej dobri govorci krajevnega narečnega govora predstavljajo več kot 95 %

anketirancev. Pozitiven odnos do krajevnega narečnega govora (zavestno gojim

krajevni narečni govor, sem nanj ponosen in/ali rad uporabljam svojega in poslušam 2 Socialno zvrst tujih jezikov, ki jih govorijo nekateri anketirani učenci doma, smo

zanemarili.



16

druge) močno prevladuje nad vsemi drugimi: tako je odgovorilo 94 % učiteljev in 91 %

učencev. 3 % učiteljev in 7 % učencev do njega nima nikakršnega odnosa, 1 %

učencev ga zavrača in meni, da je nepotreben, 1 % učencev ga prezira, 3 % učiteljev

je odgovorilo z drugo. Močno prevladujoč pozitivni odnos do krajevnih narečnih

govorov se ujema z rezultati raziskav avtoric Smole (2004) in Kos (2012).



17

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

Vsak posameznik obvlada vsaj en jezik, znotraj njega pa več socialnih zvrsti, ki jih

smiselno uporablja v različnih situacijah. Enega izmed začetkov spoznavanja zvrsti

predstavlja šolski prostor. Prav je, da učencem damo vedeti, da nobena zvrst ni več

vredna od druge, temveč da vsaka spada v svoj prostor in čas. Knjižna socialna zvrst

slovenščine pa nosi posebno, združevalno vlogo (Toporišič, 2000), zato je prav, da jo

obvladamo vsi Slovenci. Ker ni prirojena, temveč se je moramo naučiti, in ker se je

naučimo predvsem v šoli, je učitelj pomemben lik pri učenju knjižnega jezika. S svojo

rabo predstavlja zgled, k njej naj spodbuja tudi učence.

Ugotavljamo, da je tematika rabe socialne zvrsti slovenskega jezika v šolskem

okolju dobro raziskana, saj smo v literaturi brez težav našli veliko število sodobnih

strokovnih člankov in že izpeljanih raziskav.

Z lastno raziskavo smo ugotovili, da učenci in učitelji ne ocenjujejo enako socialne

zvrsti, ki naj bi jo učenci uporabljali pri pouku – učitelji jo ocenjujejo bliže krajevnemu

narečnemu govoru, učenci bliže knjižnemu. Tudi pri rabi knjižnega jezika se kažejo

razlike: učitelji trdijo, da večkrat opominjajo na rabo knjižnega jezika, kot to trdijo

učenci. Oboji opažajo, da učitelji slovenščine dosledneje zahtevajo rabo knjižnega

jezika od učiteljev ostalih predmetov, oboji imajo do krajevnega narečnega govora

pozitiven odnos ter ga dobro obvladajo. Od učiteljev smo dobili pester nabor dejavnosti

negovanja narečij, bogatejšega od pričakovanega.

Raba socialnih zvrsti med učitelji in učenci je le njihova ocena rabe in ni nujno

realna slika, dejansko stanje torej ostaja uganka. Zato bi lahko bili v prihodnje na učnih

urah prisotni tudi mi in bi še sami podali oceno govorjene socialne zvrsti.

Z opravljeno raziskavo smo potrdili izsledke nekaterih sorodnih raziskav in ponudili

nove rezultate bodočim raziskovalcem. Poleg tega si upamo trditi, da smo že samo z

anketnim vprašalnikom učitelje in učencem nekoliko opomnili na rabo knjižnega jezika

pri pouku, kar ni zanemarljivo. Z diplomskim delom pa nismo želeli opozoriti le na

pomembnost knjižne zvrsti jezika, temveč tudi neknjižne, predvsem krajevnega

narečnega govora. Pravilno in pohvalno se nam zdi, da učenci in učitelji to

prepoznavajo, saj je krajevni narečni govor del posameznikove in družbene identitete.



18

5 LITERATURA IN VIRI

Dolgan, M. (1999). Didaktični vidik narečjeslovja. V Z. Zorko in M. Koletnik (ur.),

Logarjev zbornik (str. 350–356). Maribor: Slavistično društvo.

Dular, J., Kirn, R., Kolar, M., Pogorelec, B. on Zrimšek, I. (1994). Slovenski jezik I.

Učbenik. Maribor: Obzorja.

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. (2014). Slovar slovenskega knjižnega jezika.

2., dopolnjena in deloma prenovljena izdaja. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Jan, Z. (2009). Narečje pri pouku slovenskega jezika kot materinščine. V V. Smole

(ur.), Slovenska narečja med sistemom in rabo (str. 497–506). Ljubljana:

Znanstvena založba Filozofske fakultete. Pridobljeno 10. 3. 2017,

http://centerslo.si/wp-content/uploads/2015/10/26-Jan.pdf.

Kos, V. (2012). Raba zemljepisnih različkov v 6., 7., 8. in 9. razredu osnovne šole.

Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Križaj Ortar, M., Bešter Turk, M., Končina, M., Poznanovič, M., Ambrož, D. in Židan, S.

(1999). Na pragu besedila 1. Učbenik za slovenski jezik v 1. letniku gimnazij,

strokovnih in tehniških šol. Ljubljana: Rokus.

Ljubešić, M. (2007). Dijalekt i dijalektalna književnost u nastavi hrvatskoga jezika. V V.

Smole (ur.), Slovenska narečja med sistemom in rabo (str. 507–517). Ljubljana:

Znanstvena založba Filozofske fakultete. Pridobljeno 10. 3. 2017,

http://centerslo.si/wp-content/uploads/2015/10/26-Ljubesic.pdf.

Pogorelec, B. (2008). Jezikovno načrtovanje govornega jezika pri Slovencih. Teorija,

praksa in odprti problemi slovenskega zbornega jezika. V P. Vitez (ur.) Spisi o

govoru (75–85). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete

Poznanovič Jezeršek, M., Cestnik, M., Čuden, M., Gomivnik Thuma, V., Honzak, M.,

Križaj Ortar, M., Rosc Leskovec, D. in Žveglič, M. (2011). Učni načrt. Program

osnovna šola. Slovenščina. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za

šolstvo. Pridobljeno 24. 4. 2014, http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/page

uploads/podrocje/os/devetletka/predmeti_obvezni/Slovenscina_obvezni.pdf.

Pregelj, A. (2013). Vpliv primorskega narečja na pedagoški govor v osnovni šoli.

Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Pridobljeno

4. 7. 2017, http://pefprints.pef.uni-lj.si/1531/1/PREGELJdiplomsko_delo.pdf.

Pulko, S. (2007). Sporočanje v osnovni šoli. Maribor: Slavistično društvo.



19

Pulko, S. in Zemljak Jontes, M. (2007). Raba zemljepisnih različkov slovenskega jezika

glede na stopnjo izobraževanja in različne govorne položaje. V V. Smole (ur.),

Slovenska narečja med sistemom in rabo (str. 353–369). Ljubljana: Znanstvena

založba Filozofske fakultete. Pridobljeno 10. 3. 2017, http://centerslo.si/wp-

content/uploads/2015/10/26-Pulko_Zemljak.pdf.

Pulko, S. in Zemljak Jontes, M. (2015). Slovensko ali knjižno – kako je prav? Maribor:

Aristej.

Slovenski pravopis. (2001). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Smole, V. (2004). Nekaj resnic in zmot o narečjih v Sloveniji danes. V Kržišnik, E. (ur.),

Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem. Členitev jezikovne

resničnosti (str. 321‒330). Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri

Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Pridobljeno 27. 3. 2017,

http://centerslo.si/wp-content/uploads/2015/10/22-Smole.pdf.

Smole, V. (2009) Pomen in vloga slovenskih narečij danes. V V. Smole (ur.),

Slovenska narečja med sistemom in rabo (str. 557–563). Ljubljana: Znanstvena

založba Filozofske fakultete. Pridobljeno 10. 3. 2017, http://centerslo.si/wp-

content/uploads/2015/10/26-Smole.pdf.

Toporišič, J. (2000). Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.

Ustava Republike Slovenije. (2013). Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Zakon 16/2007. (2007).

Pridobljeno 3. 7. 2017, https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2007-

01-0718?sop=2007-01-0718.

Zemljak Jontes, M. (2014). Jezikovna kultura v teoriji in (šolski) praksi. Maribor: Litera.

Zorko, Z. (1986). Vloga narečja pri pouku knjižnega jezika. V (ur.) Metodični prispevki

za uspešnejše vzgojno-izobraževalno delo (str. 233–240). Maribor: Pedagoška

fakulteta.

Žagar, F. (1999). Didaktika slovenskega jezika v osnovni šoli. Maribor: Obzorja.

Žele, A. (2002). Vezljivost med narečjem in knjižno slovenščino. V M. Jesenšek, B.

Rajh in Z. Zorko (ur.), Med dialektologijo in zgodovino slovenskega jezika (str.

140–149). Maribor: Slavistično društvo.



20

6 PRILOGE

Priloga 1: Anketni vprašalnik za učence

Draga učenka, dragi učenec,

sem Andreja Mršnik, bodoča učiteljica razrednega pouka. Da bom lahko

kdaj delala v šoli, moram najprej zaključiti šolanje, za to pa potrebujem tvojo

pomoč. Narediti moram namreč raziskavo o tem, kako učenci in učitelji v

šolah uporabljate krajevni narečni govor (zdaj vidiš, zakaj brez tebe ne gre).

Zato te lepo prosim, da izpolniš spodnji vprašalnik1.

Ta vsebuje več vprašanj o različnih vrstah govora pri tebi in v tvoji okolici. Vsakdo

izmed nas ima v zvezi s tem drugačne izkušnje in drugačno mnenje, zato tukaj ni

pravilnih in napačnih odgovorov. Če med danimi odgovori ni takega, ki ti ustreza,

oblikuj in zapiši svojega na črto pri drugo.

………………………………………………………………………………………………………………..

1. Spol (obkroži): M Ž

2. Razred, ki ga obiskujem (obkroži): 4. 5. 6. 7. 8. 9.

3. Izhajam iz:a) mesta: ___________________________

b) vasi: ___________________________

c) živel sem v različnih krajih, in sicer v: ___________________________

č) drugega jezikovnega okolja (ne okolja slovenskega jezika):

_____________

4. Doma najpogosteje govorim:

a) krajevni narečni govor (to je tako, kot govorijo sokrajani)

b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki

vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli)

c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, kot jih

uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji

č) knjižno

d) drug jezik: __________________________________________________

1 Zahvaljujem se Simoni Pulko in Meliti Zemljak Jontes za dovoljenje, da sem 1., 2., 3.,

4., 5., 6., 7. in 10. vprašanje povzela po njunem vprašalniku. Vir: Zemljak Jontes, M.

(2014). Jezikovna kultura v teoriji in (šolski) praksi. Maribor: Litera.



21

5. S sokrajanI (nevrstniki) najpogosteje govorim:






č) knjižno

d) drug jezik: __________________________________________________

6. S sokrajani (vrstniki) najpogosteje govorim:






č) knjižno

d) drug jezik: __________________________________________________

7. V šoli najpogosteje govorim:

7.1 pri urah slovenščine:


b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je

govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr.

učitelji v šoli)



č) knjižno

d) drugo: __________________________________________________

7.2 pri urah drugih predmetov:




učitelji v šoli)



č) knjižno

d) drugo: __________________________________________________



22

7.3 s sošolci in vrstniki:




učitelji v šoli)



č) knjižno

d) drugo: __________________________________________________

7.4 z ostalimi zaposlenimi na šoli (npr. s tajnico, hišnikom, kuharji)




učitelji v šoli)



č) knjižno

d) drugo: __________________________________________________

8. Če v šoli uporabljam krajevni narečni govor:

8.1 se pri urah slovenščine (pri pogovoru o snovi, ustnem preverjanju, govornih

nastopih) največkrat zgodi, da:

a) me učitelji nikoli ne opomnijo

b) me učitelji opomnijo in zahtevajo, da govorim knjižno

c) učitelji za mano ponovijo povedano v knjižnem jeziku

č) imam občutek, da je učiteljem vseeno, kako se izražam, samo da poznam snov

predmeta

d) drugo: __________________________________________________

8.2 se pri urah drugih predmetov (pri pogovoru o snovi, ustnem preverjanju,

govornih nastopih) največkrat zgodi, da:

a) me učitelji nikoli ne opomnijo

b) me učitelji opomnijo in zahtevajo, da govorim knjižno

c) učitelji za mano ponovijo povedano v knjižnem jeziku

č) imam občutek, da je učiteljem vseeno, kako se izražam, samo da poznam snov

predmeta

d) drugo: __________________________________________________



23

8.3 se pri pogovoru z ostalimi zaposlenimi na šoli (npr. s tajnico, hišnikom, kuharji)

največkrat zgodi, da:

a) me nikoli ne opomnijo

b) me opomnijo in zahtevajo, da govorim knjižno

c) za mano ponovijo povedano v knjižnem jeziku

č) imam občutek, da jim je vseeno, kako se izražam

d) drugo: __________________________________________________

9. Svoj krajevni govor obvladam (razumem in govorim):

a) zelo dobro

b) dobro

c) slabo

č) nič

d) ne govorim, vendar razumem

e) drugo: __________________________________________________

10. Sam/-a krajevni govor:

a) zavestno gojim in sem nanj ponosen/-na

b) rad/-a uporabljam svojega in poslušam druge

c) nimam do njega nikakršnega odnosa

č) zavračam, je nepotreben

d) preziram, je primitiven

e) drugo: __________________________________________________

Tukaj se vprašalnik konča. :)

Najlepša hvala za tvoj trud in čas. Srečno!



24

Priloga 2: Soglasje staršev

Ilirska Bistrica, 12. 5. 2017

Spoštovani starši in skrbniki,

sem Andreja Mršnik, študentka Razrednega pouka Pedagoške fakultete v

Kopru. V diplomskem delu, ki ga pripravljam, se ukvarjam z rabo krajevnih

govorov (narečij) v osnovnih šolah. Del diplomskega dela je tudi raziskava med

učenci osnovnih šol v občini Ilirska Bistrica, za kar potrebujem vaše soglasje, saj

bom odgovore učencev pridobivala z anketnim vprašalnikom. Zato se na vas

obračam s prošnjo, da izpolnite spodnje soglasje ter da ga otrok nato vrne

razredniku.

Vprašalnik bo anonimen, rezultati raziskave bodo uporabljeni izključno v

raziskovalne namene (objavljeni bodo v mojem diplomskem delu in kasneje

tudi v magistrskem, če bo vse po sreči). Če imate zame kakšno vprašanje ali

komentar, mi brez zadržkov pišite na [email protected].

V upanju na sodelovanje vas lepo pozdravljam.

Andreja Mršnik

"‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒

SOGLASJE STARŠEV IN SKRBNIKOV

Spodaj podpisani/podpisana ____________________________________

dovoljujem, da moj otrok, ____________________________________, izpolni

anketni vprašalnik za potrebe diplomskega dela Andreje Mršnik.

Kraj in datum: ________________________________

Podpis: __________________________

Če bi želeli biti obveščeni o rezultatih raziskave, lahko spodaj napišete svoj e-

naslov. Nanj vam bom poslala svojo diplomsko delo, ko bo končano.



25

Priloga 3: Anketni vprašalnik za učitelje

Spoštovana učiteljica, spoštovani učitelj,

sem Andreja Mršnik, študentka Razrednega pouka Pedagoške fakultete v Kopru. V

diplomskem delu, ki ga pripravljam, se ukvarjam z rabo krajevnih govorov v šolah. Del

diplomskega dela predstavlja raziskava med učitelji in učenci osnovnih šol v občini

Ilirska Bistrica, zato se obračam tudi na vas in vas prijazno prosim, da izpolnite spodnji

anketni vprašalnik1.

Z anketo za učence želim ugotoviti, katere vrste govora uporabljajo v različnih

govornih okoliščinah, v kolikšni meri obvladajo svoj krajevni govor in kakšen odnos

imajo do njega.

Z anketo za učitelje, ki te učence poučujete, želim ugotoviti podobno: katere vrste

govora uporabljate vi v različnih govornih okoliščinah, katero vrsto govora

zahtevate/dopuščate pri svojih učencih in kakšen je vaš odnos do lastnega krajevnega

govora.

Vprašalnik je anonimen, rezultati raziskave bodo uporabljeni izključno v raziskovalne

namene (objavljeni bodo v mojem diplomskem delu in kasneje tudi v magistrskem, če

bo vse po sreči). Če imate zame kakšno vprašanje, komentar ali če bi bili o rezultatih

raziskave radi obveščeni, mi brez zadržkov pišite na [email protected].

Če anketni vprašalnik ne ponuja odgovora, ki bi ga želeli obkrožiti, vas

prosim, da oblikujete svoj odgovor.

Z lepimi pozdravi

Andreja Mršnik

………………………………………………………………………………………………………………..

1. Spol: M Ž

2. Poučujem _________ let.

3. Sem učitelj: a) razrednega pouka

b) podaljšanega bivanja

c) predmetnega pouka, in sicer poučujem predmet/-e: ______________

č) drugo: __________________________________

1 Zahvaljujem se Vesni Kos za dovoljenje, da sem 1., 2., 3., 4., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 13., 14., 15. in 16. vprašanje

povzela po njenem vprašalniku. Vir: Kos, V. (2012). Raba zemljepisnih različkov v 6., 7., 8. in 9. razredu osnovne šole.

Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti.

4. Izhajam iz: a) primorsko govorečega okolja



26

b) neprimorsko govorečega okolja

5. Svoj krajevni govor obvladam (razumem in govorim):

a) zelo dobro

b) dobro

c) slabo

č) nič

d) ne govorim, vendar razumem

e) drugo: __________________________________________________

6. Doma najpogosteje govorim:

a) krajevni narečni govor

b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru

c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed

č) knjižno

d) drugo: __________________________________________________

7. S sokrajani najpogosteje govorim:




č) knjižno

d) drugo: __________________________________________________

8. S sodelavci – učitelji – najpogosteje govorim:




č) knjižno

d) drugo: __________________________________________________

9. Z drugimi zaposlenimi na šoli (tajnikom, računovodjo, kuharji, hišnikom, čistilkami)

najpogosteje govorim:




č) knjižno

d) drugo: __________________________________________________



27

10. Pri pouku (razlagi, pogovoru o snovi, ustnem preverjanju znanja) najpogosteje

govorim:




č) knjižno

d) drugo: __________________________________________________

11. Z učenci na šoli izven klasičnega dela v učilnici (dnevi dejavnosti, dežurstvo,

neformalni pogovori …) najpogosteje govorim:




č) knjižno

d) drugo: __________________________________________________

12. Pri pouku (pogovoru o snovi, ustnem preverjanju znanja):

a) od učencev dosledno zahtevam rabo knjižnega jezika

b) poleg knjižnega jezika dopuščam tudi nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo

narečnih besed

c) poleg knjižnega jezika dopuščam tudi nadnarečno obliko govora, ki je blizu

krajevnemu narečnemu govoru

č) poleg knjižnega jezika in nadnarečnih oblik govora dopuščam tudi rabo krajevnega

narečnega govora, saj me zanima predvsem poznavanje snovi mojega predmeta

d) drugo: __________________________________________________

13. Učenci pri pouku (pogovoru o snovi, ustnem preverjanju znanja) najpogosteje

uporabljajo:




č) knjižni jezik

d) drugo: __________________________________________________

14. Pri pripravljenih govornih nastopih moji učenci najpogosteje uporabljajo:




č) knjižni jezik

d) drugo: __________________________________________________



28

15. Če učenci pri pouku (pogovoru o snovi, ustnem preverjanju znanja) uporabljajo

krajevni narečni govor:

a) jih ne opomnim, saj me zanima predvsem poznavanje snovi

b) jih opomnim in zahtevam, da se izrazijo knjižno

c) za njimi ponovim povedano v knjižnem jeziku

č) drugo: __________________________________________________

16. Sam/-a krajevni govor (izberete lahko več odgovorov):

a) zavestno gojim in sem nanj ponosen/-na

b) rad/-a uporabljam svojega in poslušam druge

c) nimam do njega nikakršnega odnosa

č) zavračam, je nepotreben

d) preziram, je primitiven

e) drugo: __________________________________________________

17. Med mojim šolanjem:

17.1 so učitelji slovenščine od mene zahtevali, da se izražam knjižno: v zapisanih besedilih: v govorjenih besedilih:

a) vedno a) vedno

b) večinoma b) večinoma c) včasih c) včasih

č) nikoli č) nikoli

17.2 so učitelji drugih predmetov od mene zahtevali, da se izražam knjižno: v zapisanih besedilih: v govorjenih besedilih:

a) vedno a) vedno

b) večinoma b) večinoma c) včasih c) včasih

č) nikoli č) nikoli

17.3 so ostali zaposleni na šoli (hišniki, čistilke, kuharji …) od mene zahtevali, da se izražam knjižno: a) vedno

b) večinoma

c) včasih

č) nikoli

18. Ali ste že kdaj izvedli dejavnost na temo negovanja narečij? DA NE

Če ste dogovorili z da, vas prosim, da dejavnost na kratko opišete.

________________________________________________________________________

________________________________________________________________________

_______________________________________________________________________

Najlepše se zahvaljujem za vaš trud in čas. Srečno!

diplomsko delo andreja mršnik - share.upr.si · strokovnih besedilih, na radiu, televiziji, v...

Documents