UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za razredni pouk

DIPLOMSKO DELO

Martina Šolinc

Šentjur, 2011

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za razredni pouk

Diplomsko delo

ODNOSI V DRUŢINI IN ŠPORTNA

DEJAVNOST OTROK

Mentor: Kandidatka:

red. prof. dr. Martina Šolinc

Jurij Planinšec

Šentjur, 2011

Lektorica:

Marija Arbajter, profesorica slovenščine

Prevajalka:

Nataša Slatinšek, profesorica angleščine in sociologije

ZAHVALA

»Ţivljenjska sreča je sestavljena iz trenutkov, majhnih, hitro pozabljenih

dobrotljivosti, kot so nasmeh, prijazen pogled ali iskren poklon.«

(S. T. Coleridge)

Ob tej priloţnosti se iskreno zahvaljujem mentorju rednemu profesorju dr. Juriju

Planinšcu za vso strokovno pomoč in vodenje pri izdelavi diplomske naloge.

Iskreno se zahvaljujem mag. Črtomirju Matejeku za pomoč pri obdelavi podatkov

in strokovne nasvete.

Posebna zahvala gre tudi moji druţini in vsem bliţnjim, še posebej Joţiju, ki so mi

ves čas študija stali ob strani ter me spremljali in spodbujali na poti nastajanja

diplomskega dela. Brez vas mi ne bi uspelo.

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana Martina Šolinc, roj. 10. 10. 1986, študentka Pedagoške fakultete

Univerze v Mariboru, smer razredni pouk, izjavljam, da je diplomsko delo z

naslovom Odnosi v druţini in športna dejavnost otrok pri mentorju red. prof. dr.

Juriju Planinšcu, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in

literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

_________________________________________

podpis

Šentjur, 2011

POVZETEK

Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, ali obstajajo razlike v odnosih v druţini

med zelo, srednje in nizko športno dejavnimi dečki ter ali obstajajo razlike med

zelo, srednje in nizko športno dejavnimi deklicami. V raziskavo je bilo vključenih

453 otrok, od tega 220 dečkov in 233 deklic, starih od 9 do 11 let, ki so obiskovali

šole severovzhodne Slovenije. Športno dejavnost otrok smo ugotavljali z

anketnim vprašalnikom; za ugotavljanje odnosov v druţini pa je bil uporabljen

Kindlov vprašalnik Quality of Life Questionnaire for Children. Pridobljeni

podatki so bili statistično obdelani z računalniškim programom SPSS Statistic

19.00 za programsko okolje Windows. Razlike v odnosih v druţini med

skupinami različno športno dejavnih otrok smo ugotavljali z analizo variance

(ANOVA), pri čemer smo ugotavljali statistično značilne razlike na ravni tveganja

p ≤ 0,05. Razlike smo natančneje opredelili s Scheffe Post-hoc preizkusom.

Rezultati so pokazali, da med skupinami nizko, srednje in zelo športno dejavnih

dečkov ne obstajajo statistično pomembne razlike v odnosih v druţini. Prav tako

ne prihaja do statistično pomembnih razlik med različno športno dejavnimi

deklicami v odnosih v druţini. Ugotavljamo tako pri dečkih kot pri deklicah, da

športna dejavnost ni povezana z odnosi v druţini.

KLJUČNE BESEDE: gibalna dejavnost, splošno počutje, gibalni razvoj,

spol, preadolescenca.

ABSTRACT

The purpose of diploma paper was to establish if there are differences in family

relationships considering high, middle and low sport active girls and boys. Within

the research there were 453 children, that is 220 boys and 233 girls, from the age

9 to 11, who attended primary schools in the Northwest Slovenia. Sport activeness

was established with a questionnaire where as for family relationships the Kind's

questionnaire »Quality of Life Questionnaire« was used. The gained data was

statistically evaluated with the programme SPSS Statistic 19.00 for Windows. The

differences in family relationships among groups of different sport active children

we established with the variance analysis (ANOVA), thus we determined

statistically relevant differences at risk level p ≤ 0,05. The differences were

precisely determined with Scheffe Post-hoc experiment. The results showed there

were no statistically relevant differences within the groups of low, middle and

high sport active boys considering family relationships. Furthermore we

established no statistically relevant differences among differently sport active girls

and family relationships. Thus we established that sport activity is not linked with

family relationships nor with girls and neither with boys.

KEY WORDS: physical activity, general wellbeing, physical development,

gender, preadolescence.

KAZALO VSEBINE

1 U V O D ........................................................................................................... 1

2 T E O R E T I Č N I D E L ............................................................................. 3

2.1 RAZVOJNE ZNAČILNOSTI OTROK .................................................... 3

2.1.1 Splošne značilnosti teorije razvoja ...................................................... 4

2.1.2 Splošne značilnosti posameznih področij otrokovega razvoja.......... 13

2.1.3 Značilnosti gibalnega razvoja otrok do 11. leta starosti .................... 18

2.2 GIBALNA DEJAVNOST OTROK ........................................................ 24

2.2.1 Oblike gibalne dejavnosti .................................................................. 25

2.2.2 Vloga in pomen športne dejavnosti ................................................... 27

2.2.3 Ugotavljanje športne dejavnosti ........................................................ 31

2.3 DRUŢINA ............................................................................................... 34

2.3.1 Funkcije druţine ................................................................................ 36

2.3.2 Poloţaj otroka v druţini .................................................................... 37

2.3.3 Športna dejavnost v druţini ............................................................... 38

2.4 DOSEDANJE RAZISKAVE ................................................................... 42

3 E M P I R I Č N I D E L ................................................................................ 46

3.1 NAMEN ................................................................................................... 46

3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV .................................. 46

3.2.1 Raziskovalna vprašanja ..................................................................... 46

3.2.2 Raziskovalne hipoteze ....................................................................... 47

3.2.3 Spremenljivke ................................................................................... 49

3.3 METODOLOGIJA .................................................................................. 50

3.3.1 Raziskovalne metode ........................................................................ 50

3.3.2 Raziskovalni vzorec .......................................................................... 50

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov ............................................................... 50

3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov ..................................................... 51

3.3.3.2 Vsebinsko metodološke značilnosti ............................................... 52

3.3.4 Postopek obdelave podatkov ............................................................. 52

3.4 REZULTATI IN ITERPRETACIJA ....................................................... 54

3.4.1 Športna dejavnost dečkov glede na količino in obliko športne

dejavnosti ........................................................................................................ 54

3.4.2 Odnosi v druţini med zelo športno dejavnimi, srednje športno

dejavnimi in nizko športno dejavnimi dečki .................................................. 59

3.4.3 Športna dejavnost deklic glede na količino in obliko športne

dejavnosti ........................................................................................................ 64

3.4.4 Odnosi v druţini med zelo športno dejavnimi, srednje športno

dejavnimi in nizko športno dejavnimi deklicami ........................................... 68

3.5 SKLEP ..................................................................................................... 74

4 L I T E R A T U R A ...................................................................................... 79

KAZALO SLIK

Slika 1: Smeri gibalnega razvoja (Videmšek in Pišot, 2007) ............................... 21

Slika 2: Piramida gibalne dejavnosti (Klanjšček, 2007a) ..................................... 26

Slika 3: Deleţi skupin različno športno dejavnih dečkov ..................................... 55

Slika 4: Deleţi oblik športnih dejavnosti pri skupini nizko športno dejavnih

dečkov .............................................................................................................. 55

Slika 5: Deleţi oblik športnih dejavnosti pri skupini srednje športno dejavnih

dečkov .............................................................................................................. 56

Slika 6: Deleţi oblik športnih dejavnosti pri skupini zelo športno dejavnih dečkov

......................................................................................................................... 56

Slika 7: Deleţi skupin različno športno dejavnih deklic ...................................... 64

Slika 8: Deleţi oblik športnih dejavnosti pri skupini nizko športno dejavnih deklic

......................................................................................................................... 64

Slika 9: Deleţi oblik športnih dejavnosti pri skupini srednje športno dejavnih

deklic ................................................................................................................ 65

Slika 10: Deleţi oblik športnih dejavnosti pri skupini zelo športno dejavnih deklic

......................................................................................................................... 65

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Delitev razvojnih obdobij po M. Zupančič (Zupančič, 2004a) ........... 3

Preglednica 2: Stadiji psihosocialnega razvoja po Eriksonu (Videmšek in Pišot,

2007) ....................................................................................................................... 7

Preglednica 3: Razvojne stopnje po Piagetu (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004a)

............................................................................................................................... 11

Preglednica 4: Razvojne faze in stopnje si sledijo v naslednjem zaporedju (Gallahue

in Ozmun, 2006 po Videmšek in Pišot, 2007) ...................................................... 22

Preglednica 5: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke razumevanje s starši

skupine nizko športno dejavnih, srednje športno dejavnih in zelo športno dejavnih

dečkov ter rezultati ANOVE ................................................................................. 59

Preglednica 6: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke počutje doma skupine

nizko športno dejavnih, srednje športno dejavnih in zelo športno dejavnih dečkov

ter rezultati ANOVE ............................................................................................. 60

Preglednica 7: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke prepiranje z drugimi

druţinskimi člani skupine nizko športno dejavnih, srednje športno dejavnih in zelo

športno dejavnih dečkov ter rezultati ANOVE ..................................................... 61

Preglednica 8: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke prepovedi početja

določenih stvari skupine nizko športno dejavnih, srednje športno dejavnih in zelo

športno dejavnih dečkov ter rezultati ANOVE ..................................................... 62

Preglednica 9: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke odnosi v druţini

skupine nizko športno dejavnih, srednje športno dejavnih in zelo športno dejavnih

dečkov ter rezultati ANOVE ................................................................................. 63

Preglednica 10: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke razumevanje s starši

skupine nizko športno dejavnih, srednje športno dejavnih in zelo športno dejavnih

deklic ter rezultati ANOVE ................................................................................... 68

Preglednica 11: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke počutje doma skupine

nizko športno dejavnih, srednje športno dejavnih in zelo športno dejavnih deklic

ter rezultati ANOVE ............................................................................................. 69

Preglednica 12: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke prepiranje z drugimi

druţinskimi člani skupine nizko športno dejavnih, srednje športno dejavnih in zelo

športno dejavnih deklic ter rezultati ANOVE ....................................................... 70

Preglednica 13: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke prepovedi početja

določenih stvari skupine nizko športno dejavnih, srednje športno dejavnih in zelo

športno dejavnih deklic ter rezultati ANOVE ....................................................... 71

Preglednica 14: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke odnosi v druţini

skupine nizko športno dejavnih, srednje športno dejavnih in zelo športno dejavnih

deklic ter rezultati ANOVE ................................................................................... 72

1

1 U V O D

Različne raziskave so dokazale, da je športna dejavnost ključnega pomena za

vzpostavljanje in ohranjanje človekovega zdravja. Pri razvijajočem se otroku

pomeni temelj za celosten razvoj psihosomatskega statusa, pri odraslem pa

omogoča vzdrţevanje ţelenega zdravstvenega stanja in ohranjanje z zdravjem

povezane kakovosti ţivljenja v pozno starost (Pišot, Završnik in Kropej, 2005).

Nedejavnost, nezdrava prehrana in slaba telesna kondicija otrok in mladine vodijo

v nezdravo ţivljenje in bolezenska stanja. Številne bolezni srca in oţilja imajo

svoj izvor v neustreznem ţivljenjskem slogu, ki ga je posameznik gradil od

otroških let dalje. Slaba telesna kondicija in nedejavnost vplivata tudi na učni

uspeh ter razna psihična stanja, kot so pojav tesnobe, depresije in nevrotična

stanja ter slabšanje samopodobe. Druţina je najpomembnejša za vzpodbudo

mladih za športno ţivljenje in za oblikovanje vzorca ţivljenjskega sloga in navad

človeka tako v mladosti kot tudi za celo ţivljenje (Škof, 2007a). Starši so tisti, ki

morajo otroku nuditi čim več pozitivnih spodbud za njegov razvoj in mu tako

zagotoviti izkušenjsko bogato okolje. Več izkušenj kot bo otrok imel, laţje se bo

odločil, kaj je zanj dobro in kaj ne, in laţje bo razvijal ter oblikoval lastno

identiteto (Pišot, Završnik in Kropej, 2005). Starši so svojim otrokom zgled in je

pomembno, da se otroci od njih učijo o pomenu športne dejavnosti. Kadar starši

svojega otroka gibalno zanemarjajo, to ne pomeni, da se otrok ne bo gibalno

razvil. Seveda se bo, vendar pa je vprašanje, do katere stopnje razvoja se bo

povzpel in kaj bo to pomenilo za njegov nadaljnji razvoj. Če se starši tega ne

zavedajo, lahko hitro pride do opravičevanja samih sebe, predvsem iz vzrokov,

kot so pomanjkanje časa, neznanja in lastne neaktivnosti ter pomakanja finančnih

sredstev za gibalno dejavnost, ki pa so vse kaj drugega kot opravičljivi razlogi za

gibalno zanemarjanje otrok (Tušak, Tušak in Tušak, 2003). Raziskava bo

pokazala, ali obstaja povezanost med športno dejavnostjo otrok in odnosi v

druţini. Ali obstajajo razlike med skupinami nizko, srednje in zelo športno

dejavnih otrok v razumevanju s starši, počutju doma, prepiranju z ostalimi

druţinskimi člani, prepovedi početja določenih stvari in tudi odnosih v druţini?

Ali je spol tisti, zaradi katerega lahko prihaja do razlik med športno dejavnostjo in

2

odnosi v druţini? Odgovori na zastavljena vprašanja so zelo pomembni iz

preprostega razloga. Druţina predstavlja otrokov prvi stik z okoljem in prvi stik s

športno dejavnostjo. Če ne druţina, kdo bo poskrbel za otrokov zdrav in pravilen

razvoj, kamor sodi tudi redna športna dejavnost. Toliko strokovnih delavcev

opozarja, da so ravno slabi druţinski odnosi največkrat vzrok problematičnih

otrok; in če je temu tako, mar niso dobri druţinski odnosi potrebni tudi za

pozitivno vzpodbudo mladih k ukvarjanju s športom? Mnoge raziskave so ţe

potrdile pomemben vpliv druţine na športno dejavnost otrok, predvsem v

obdobju zgodnjega otroštva.

3

2 T E O R E T I Č N I D E L

2.1 RAZVOJNE ZNAČILNOSTI OTROK

Na področju razvojne psihologije je eden najpomembnejših doseţkov določitev

razvojnih obdobij in njihovih značilnosti.

Preglednica 1: Delitev razvojnih obdobij po M. Zupančič (Zupančič, 2004a).

Poimenovanje razvojnih obdobij Starost posameznika

PRENATALNO OBDOBJE od spočetja do rojstva

OBDOBJE DOJENČKA IN MALČKA od rojstva do treh let

ZGODNJE OTROŠTVO od 3 do 6 let

SREDNJE IN POZNO OTROŠTVO od 6. leta do začetka pubertete

MLADOSTNIŠTVO med začetkom pubertete in 22.-24.

letom starosti

ZGODNJA ODRASLOST med 22.-24. letom ter 40.-45. letom

starosti

SREDNJA ODRASLOST med 40.-45. letom in 65. letom

starosti

POZNA ODRASLOST od 65. leta starosti do smrti

Razvoj otroka je seveda povezan s starostjo, vendar se je potrebno zavedati, da je

umestitev otroka v določeno obdobje pribliţna in odvisna od otrokovega

individualnega razvoja. Ne glede na starostne opredelitve posameznih obdobij pa

ima vsako razvojno obdobje eno ali več prevladujočih značilnosti, ki se pojavljajo

v točno določenem obdobju (Horvat, 1989; povz. po Zurc, 2008). Za otrokov

razvoj veljajo razvojne zakonitosti, ki usmerjajo njegov razvoj na telesnem,

gibalnem, kognitivnem, socialnem in čustvenem področju. Razvoj je celota

prepletanj vseh petih razvojnih področij, pri čemer je pomembno, da posameznik

prehaja iz niţje v višjo razvojno fazo. Govorimo o tako imenovanem celostnem

razvoju (Zurc, 2008). Teorija integriranega razvoja (Ismail, 1976; povz. po Zurc,

2006) pravi, da spremembe na enem področju vodijo v spremembe na drugem

4

področju. Gibalna dejavnost tako ne vpliva samo na telesni in gibalni razvoj,

ampak enakovredno vpliva tudi na kognitivno, čustveno in socialno področje

razvoja (Zurc, 2006). Razvoj lahko opišemo tudi kot spremembe različnih

človekovih sposobnosti, spretnosti in značilnosti. Te spremembe so trajne glede

na niţjo razvojno stopnjo in so odvisne od dednostnih dejavnikov, okolja in

otrokove lastne aktivnosti. Vsi ti dejavniki so med seboj tesno povezani in

soodvisni (Pišot in Planinšec, 2005). Dednostne dejavnike predstavljajo prirojene

biološke osnove, ki so temelj razvoja posameznikovih sposobnosti in značilnosti.

Okolje, v katerem otrok odrašča, je zelo pomembno za njegov razvoj. Na otrokov

razvoj vplivajo dejavniki okolja, kamor uvrščamo ţivljenjski stil, prehranjevalne

navade, bolezni in tudi gibalno dejavnost. Okolje ima lahko negativne posledice

na otrokov razvoj zaradi neprimernih vplivov ali pomanjkanja ustreznih vplivov

okolja. Otrok lahko vzpostavi primeren odnos z osebami in objekti v okolju le, če

je okolje dovolj vsebinsko bogato, raznoliko in stimulativno. Posameznik pa je

lahko v odnosu do okolja pasiven ali aktiven. Zato je zelo pomembna otrokova

lastna aktivnost, saj predstavlja otrokovo zavestno in aktivno delovanje. Otroci naj

bi bili dejavni soustvarjalci lastnega znanja, spretnosti in nenazadnje tudi lastnega

razvoja (Tancig, 1997; povz. po Pišot in Planinšec, 2005).

2.1.1 Splošne značilnosti teorije razvoja

Z razvojnimi teorijami se je ukvarjalo veliko avtorjev, ki so s svojimi

ugotovitvami in različnimi pristopi pomembno prispevali k današnjemu

poznavanju teorije razvoja.

PSIHOANALITIČNE (DINAMIČNE) TEORIJE RAZVOJA

Psihoanalitična teorija Sigmunda Freuda

Freud v svoji teoriji poudarja iracionalne lastnosti človekovega vedenja, ki se

izraţajo v vsakodnevnih aktivnostih s prekrivanjem emocionalnih vsebin. V

vsakem človeku se skrivajo nezavedni vidiki psihičnega aparata, ki vplivajo tako

na našo osebnost kot tudi na vedenje. Ljudje se vsakodnevno soočajo s problemi

in nerešenimi konflikti, kar povzroča bolečino. Freud je predpostavljal, da se

5

oseba lahko reši povzročene bolečine le tako, da problematične vsebine potiska iz

zavednega v nezavedno. Freud pa je rešitev videl prav v ozaveščanju potisnjenih

konfliktov, ki v večini izvirajo predvsem iz zgodnjega razvojnega obdobja.

Potisnjene konflikte lahko oseba reši le z verbalizacijo konfliktov in s

prepoznavanjem izvora teţav. Psihoanaliza je dinamična teorija, pri kateri

psihična energija izvira iz prirojenih gonskih silnic, ki psihičnim aktivnostim

določajo moč in smer. Poznamo dve vrsti osnovnih gonskih silnic. Prve

predstavljajo spolni gon, imenovan eros, in so povezane s teţnjo po ţivljenju,

druge pa so goni smrti, imenovani thanatos. Eros vpliva na konstruktivna dejanja,

kot sta ljubezen in altruizem, medtem ko thanatos vpliva na destruktivna dejanja,

kot sta sovraštvo in agresivnost. Freud je verjel, da so prvi močnejši od drugih.

Freud je v svoji teoriji postavil tri komponente osebnosti: id (ono), ego (jaz),

superego (nadjaz). Id je glavni vir psihične energije, iz katerega izvirajo

nezavedni impulzi, ki teţijo k zadovoljitvi. Id se razvije najprej in predstavlja

najprimitivnejšo komponento osebnosti, ki je prisotna ţe ob rojstvu. Iz njega

izvirajo nezavedni impulzi, ki teţijo k zadovoljitvi. Ego je racionalni vidik

osebnosti, ki se razvije kot odgovor na zahteve okolja iz dela energije ida. Vloga

ega je, da zahteve ida usklajuje z ovirami zunanjega realnega sveta. Id in ego

delujeta skupaj za dosego istega cilja, ki predstavlja zadovoljitev potreb

posameznika. Ego se mora prilagajati idu, superegu in realnemu svetu. Prav zaradi

tega ego v svojem začetnem razvoju razvije tako imenovane obrambne

mehanizme, s katerimi na nek način rešuje konflikte. Ti so (Batistič Zorec, 2006):

represija- je najpogostejša oblika in pomeni potlačitev;

zanikanje- odklanjanje, nepriznavanje zaznanega;

projekcija- pripisovanje lastnih negativnih lastnosti drugim;

introjekcija- pripisovanje tujih pozitivnih lastnosti sebi;

sublimacija- je najbolj zdrav obrambni mehanizem med vsemi in pomeni

premestitev ali preusmeritev gonskega impulza k drugemu cilju;

sprevračanje- preoblikovanje impulza v njegovo nasprotje;

racionalizacija- opravičevanje neuspeha z izgovori;

pobeg- fizični umik ali umik v sanjarjenje.

Superego je moralna komponenta osebnosti. Razvije se iz ega, in sicer najkasneje

med vsemi komponentami osebnosti, saj se razvije šele po tretjem letu starosti.

Funkcija superega je teţnja k perfekciji in ne k uţitku ali realnosti. Oblikuje se kot

6

posledica identifikacije otroka. Najprej se otrok identificira s starši, nato pa tudi z

drugimi osebami, ki so otroku blizu in so zanj pomembne. Vsebuje moralne

ukaze, ki nas vodijo skozi ţivljenje. Superego sestavlja vest in ego ideal. Vest v

vsakem posamezniku predstavlja prepovedi, ego ideal pa nam predstavlja moralne

vrednote. V teoriji psihoseksualnega razvoja je Freud zasnoval pet razvojnih

stadijev. Prvi je oralni stadij razvoja (1. in deloma 2. leto), drugi je analni stadij

razvoja (med 2. in 3. letom), tretji je falični stadij (od pribliţno 3. do 5. leta

starosti), sledi mu stadij latence (do začetka pubertete) ter zadnji genitalni stadij

razvoja (čas pubertete) (Batistič Zorec, 2006).

Eriksonova teorija psihosocialnega razvoja

Erikson je izhajal iz Freudove teorije psihoseksualnega razvoja, vendar je menil,

da so stadiji v Freudovi teoriji preveč omejeni in da se razvoj nadaljuje tudi po

adolescenci. Pomembna razlika je tudi, da stadiji niso vezani le na dele telesa kot

pri Freudu, ampak tudi na odnose posameznika s socialnim okoljem. Tudi Erikson

poudarja reševanje konfliktov tako kot Freud, vendar meni, da se lahko ti pojavijo

na vsakem stadiju (Batistič Zorec, 2006). Erikson je ločil 8 stopenj ţivljenjskega

kroga. Na vsaki stopnji se posameznik sooča s psihosocialno krizo, ki se oblikuje

kot posledica posameznikovega lastnega načina delovanja na socialno okolje in

delovanjem tega okolja nanj. Vsak posameznik mora za zdrav razvoj ega uspešno

rešiti psihosocialno krizo, s katero se sooča v določenem obdobju. Uspešno učenje

in rešitev vsake krize je nujno potrebna, da je otrok je sposoben preiti v naslednjo

fazo. Pri reševanju psihosocialnih kriz pa ima pomembno vlogo tudi

posameznikovo okolje (Videmšek in Pišot, 2007).

7

Preglednica 2: Stadiji psihosocialnega razvoja po Eriksonu (Videmšek in

Pišot, 2007).

Starost – obdobje Psihosocialna kriza Psihosocialna

moč (zmoţnost)

Vplivi

okolja

od rojstva do 1. leta zaupanje – nezaupanje upanje mati

od 1. do 3. leta samostojnost – dvom in

sram

moč volje starši

od 3. do 6. leta iniciativnost – občutek

krivde

usmerjenost k

cilju

(namenskost)

starši,

druţina,

prijatelji

od 6. do 11. leta delavnost – občutek

manjvrednosti

zmoţnost

(kompetentnost)

šola

od 11. do 18. leta identiteta – konfuzivnost

(identitetna zmeda)

zvestoba vrstniki

od 18. do 35. leta intimnost – izoliranost ljubezen partner,

prijatelji

od 35. do 65. leta generativnost

(ustvarjalnost) –

stagniranje

skrb (skrbno

negovanje)

druţina,

druţba

nad 65 let integriranost jaza – obup modrost človeštvo

VEDENJSKE TEORIJE OZIROMA TEORIJE UČENJA

Klasično pogojevanje

Ivan Pavlov je proučeval odnos med draţljajem in reakcijo s poskusi na ţivalih.

Njihovo vedenje je razloţil s pogojnim in brezpogojnim refleksom. Značilnost

klasičnega pogojevanja je povezava nevtralnega draţljaja s pomembnim

draţljajem ter hkrati reagiranje osebe ali ţivali na nevtralni draţljaj tako, kot bi

sicer reagirala na pomemben draţljaj. Za klasično pogojevanje je značilna

(Batistič Zorec, 2006):

ugasnitev- pogojni refleks ugasne, če dalj časa ni povezan z

brezpogojnim;

generalizacija- reakcija ni vezana le na en določen nevtralni draţljaj,

ampak se generalizira na več podobnih draţljajev, ki prav tako izzovejo

brezpogojni refleks;

diskriminacija- ob prikazovanju večih podobnih draţljajev, pri čemer

nekatere povezujemo s pomembnim draţljajem, drugih pa ne; ţival prične

ločevati med nevtralnimi draţljaji;

8

pogojevanje drugega reda- ko nastane pogojni refleks, tudi drugi

nevtralni draţljaj, ki ga večkrat prikaţemo sočasno s prvim nevtralnim

draţljajem, povzroči pogojni refleks drugega red.

John B. Watson je proučeval pogojevanje čustev oziroma čustvenih reakcij.

Izhajal je iz dela o klasičnem pogojevanju Pavlova. Watson je ugotovil, da lahko

v vsakdanjem ţivljenju najdemo mnogo primerov klasičnega pogojevanja, še

posebno pri obnašanju otrok. Njegov najbolj znan poskus je poskus pogojevanja

strahu pred podgano pri enajstmesečnem Albertu. V svojih raziskavah pa je

Watson prišel do pomembnega praktičnega odkritja, in sicer da lahko metodo

pogojevanja uporabimo tudi v obratni smeri. Uspel je odstraniti strah pri otroku s

postopnim navajanjem na objekt, ki je povzročitelj strahu. Ta postopek

imenujemo tudi sistematična desenzitivacija in je ena od oblik modifikacij

vedenja, pogosta za terapevtske namene (Batistič Zorec, 2006).

Operativno ali instrumentalno pogojevanje

Burrhus F. Skinner je proučeval, kako okolje kontrolira vedenje. Pri

operativnem pogojevanju je vedenje tisti instrument, ki povzroča posledice.

Vedenja se lahko tudi naučimo, pri čemer ima glavno vlogo ojačanje. Pri ojačanju

je utrditev reakcije odvisna od tega, kakšne posledice povzroča. Skinner je menil,

da se utrdijo tiste reakcije, ki povzročajo pozitivne posledice oziroma so deleţne

pozitivnega ojačanja. Skinner je tako pojasnil tri načine instrumentalnega

pogojevanja. Prvi način je pozitivno ojačanje. Drugi način je negativno ojačanje,

pri čemer gre za odstranitev negativne posledice, ki je rezultat predhodnega

vedenja. Tretji način pa predstavlja kazen, katere namen je odstranitev

nezaţelenega vedenja. Posledice vedenja, kot sta nagrada in kazen, imenujejo

behavioristi ojačevalci. Ti pa lahko izhajajo iz okolja (zunanji ojačevalci) ali iz

posameznika (notranji ojačevalci) (Batistič Zorec, 2006).

Teorije socialnega učenja

Predstavnik te teorije je Albert Bandura. Predpostavljal je, da se ne učimo zgolj

na podlagi lastnih izkušenj, temveč predvsem iz opazovanja vedenja in njegovih

posledic pri drugih ljudeh. Proces učenja zajema štiri glavne funkcije (Batistič

Zorec, 2006):

9

usmerjanje pozornosti,

kodiranje in zadrţevanje v spominu,

proces motorične reprodukcije,

ojačevanje in reprodukcijski proces.

Bandura meni, da je posameznik aktivno in kognitivno bitje, ki se razvija v

interakciji z okoljem (Batistič Zorec, 2006).

KOGNITIVNO RAZVOJNA TEORIJA J. PIAGETA

Piaget govori o štirih dejavnikih razvoja: dednost oziroma notranja zrelost,

izkušnje, socialna transmisija in uravnoteţenje (Piaget in Inhelder, 1982, Thomas,

1992; povz. po Batistič Zorec). Piaget je ključno vlogo pri razvoju pripisoval

interakciji med dednostjo in okoljem. Dednost določa časovni urnik, po katerem

se na periodičnih točkah otrokovega odraščanja odpirajo nove razvojne moţnosti.

Zrelost je potemtakem nujni pogoj, da lahko ob ustreznih spodbudah iz okolja

otrok napreduje oziroma osvoji določeno miselno sposobnost. Glede izkušenj

Piaget loči fizične in logično-matematične izkušnje. Fizične izkušnje otrok

pridobiva direktno in spontano pri manipuliranju z objekti v okolju, opazovanju,

poslušanju, tipanju, okušanju in vonjanju. Z raziskovanjem ugotavlja, kakšni so

objekti, kako se spreminjajo ali delujejo ter si pri tem pridobiva znanje o teh

objektih. Logično-matematične izkušnje se prav tako nanašajo na objekte, vendar

spoznanja, ki jih pri tem dobimo, niso abstrahirana iz objekta kot takega, ampak iz

akcij, ki jih na teh objektih opravljamo. Socialna transmisija pomeni prenos

znanja iz socialnega okolja. Prenašalci znanja v socialnem okolju so lahko starši,

vrstniki, šola ali drugi dejavniki. Na uspeh socialnega prenosa znanja vplivajo

zrelost in fizične izkušnje. Uravnoteţenje ima glavno, usklajevalno vlogo, saj

uravnava prejšnje tri dejavnike razvoja. Predstavlja pa nenehno interakcijo med

otrokovim mišljenjem in realnostjo. Otrok asimilira izkušnje v obstoječ miselni

okvir, hkrati pa zaradi izkušenj akomodira lastne strukture v njem. Opisana

ciklična interakcija je odvisna od otroka kot pobudnika svojega lastnega razvoja.

Otrok s svojo aktivnostjo aktivira nove probleme in s tem povzroča neravnoteţje,

obenem pa gradi rešitve in dosega višjo stopnjo ravnoteţja (Labinoviez, 1989;

povz. po Batistič Zorec, 2006). Cilj miselne aktivnosti je torej vzpostaviti

ravnoteţje med miselnim procesom in okoljem. Na vsakem stadiju razvoja mora

10

otrok doseči določeno stopnjo ravnoteţja, da lahko napreduje v višji stadij (Piaget

in Inhelder, 1982; povz. po Batistič Zorec, 2006). Mišljenje je kompleksen proces,

ki se sestoji iz treh komponent: vsebine, strukture in funkcije ali miselnih

procesov (Shaffer, 1989; povz. po Batistič Zorec, 2006). Vsebina predstavlja to,

kar oseba miselno izraţa/izjavlja in je določena z miselno strukturo ali s

konceptom. Struktura je način mišljenja, primeren za neko stopnjo (Labinowicz,

1989; povz. po Batistič Zorec, 2006) oziroma organizacija mišljenja, ki je vezana

na določen stadij miselnega razvoja in se kaţe v posameznikovem vedenju (Zigler

in Stevenson, 1993; povz. po Batistič Zorec, 2006). Miselne strukture so

spremenljivke, ker se z razvojem stalno spreminjajo (Horvat in Magajna, 1989;

povz. po Batistič Zorec, 2006). Sheme so organizirani vzorci misli ali aktivnosti,

ki jih otrok uporablja za interpretacijo posameznega vidika svojih izkušenj.

Miselne sheme se razvijejo iz vedenjskih shem (Shaffer, 1989; povz. po Batistič

Zorec, 2006). Sheme so lahko preproste ali kompleksne, kadar vsebujejo verigo

fizičnih in mentalnih podshem (Thomas, 1992; povz. po Batistič Zorec, 2006).

Miselni procesi vplivajo na to, da se mišljenje razvija. Piaget loči dve glavni

funkciji, in sicer organizacijo ter adaptacijo. Miselni procesi so nespremenljivke,

ker se odvijajo na enak način skozi vse posameznikovo ţivljenje (Horvat in

Magajna, 1989; povz. po Batistič Zorec, 2006). Miselna organizacija je otrokova

teţnja, da uskladi obstoječe miselne sheme v skladen sistem. Otroci ves čas

reorganizirajo obstoječa spoznanja v nove in bolj kompleksne miselne strukture

(Shaffer, 1959; povz. po Batistič Zorec, 2006). Da lahko te strukture delujejo

skladno, se morajo usklajevati tudi med seboj. Piaget ta proces imenuje recipročna

asimilacija. Ta lahko privede tudi do nove organizacije miselnih struktur in se

navzven kaţe z novimi oblikami sposobnosti miselnega delovanja (Horvat in

Magajna, 1989; povz. po Batistič Zorec, 2006). Adaptacija ali prilagajanje pa je

vzdrţevanje ravnoteţja med miselno strukturo in okoljem. Sestavljata jo dva

nasprotna procesa, imenovana asimilacija in akomodacija. Pri asimilaciji gre za

vključevanje objektov ali informacij v obstoječe miselne sheme. Je proces

prilagajanja informacij iz okolja trenutnemu načinu razmišljanja. Pogosto se

zgodi, da dobljena informacija ne ustreza otrokovi miselni shemi, pride torej do

konflikta ali neravnoteţja med informacijo in miselno strukturo. Spremembo

miselne strukture, ki je rezultat prilagoditve načina razmišljanja novim

informacijam, Piaget imenuje miselna akomodacija. Pri asimilaciji gre za

11

stabilnost, kjer se ohrani obstoječa miselna struktura, akomodacija pa prinaša

spremembo miselne strukture in pomeni napredovanje (Labinowicz, 1989; povz.

po Batistič Zorec). Piaget zagovarja diskontinuiteto v razvoju, ki pravi, da razvoj

mišljenja poteka v stadijih. Za vsak stadij so značilne specifične strukture naše

zavesti, ki se navzven kaţejo v specifičnih oblikah intelektualne aktivnosti in

vedenja. Stadiji se po kakovosti razlikujejo; toda med njimi ne poteka strogo

začrtana meja, ker se nekateri vzorci iz prejšnje razvojne stopnje nadaljujejo v

naslednjo razvojno stopnjo (Horvat in Magajna, 1989; povz. po Batistič Zorec,

2006).

Preglednica 3: Razvojne stopnje po Piagetu (Marjanovič Umek in Zupančič,

2004a).

Razvojne

stopnje

Okvirna

starost

Tipične značilnosti in omejitve

Zaznavno-

gibalna stopnja

Od 0 do 2

let

Razumevanje sveta preko gibalnih in zaznavnih

dejavnosti, ki jih otrok izvaja na predmetih,

svojem lastnem telesu, drugih osebah; razvoj

poteka v šestih podstopnjah, od preprostih

refleksov do organiziranih shem in mentalne

reprezentacije.

Predoperativna

stopnja

Od 2 do 6-7

let

Gre za razvoj in rabo simbolov (geste, besede,

odloţeno posnemanje, igra, risanje);

egocentrična komunikacija; otrok pri nalogah,

kot so konzervacija, razredna inkluzija,

seriacija, razmišlja na osnovi ene vizualne

dimenzije.

Konkretno

operativna

stopnja

Od 6-7 let

do 11-12 let

Otrok razvije logične strukture, ki mu na ravni

miselnih operacij omogočajo reševanje nalog,

kot so konverzacija, razredna inkluzija,

razumevanje pojmov časa, prostora …

Formalno

operativna

stopnja

Od 11-12

do 15 let

Miselne operacije niso več omejene s

konkretnimi predmeti – mladostnik razmišlja

abstraktno in hipotetično v kontekstu

jezikovnega in logičnega sistema.

TEORIJA L. S. VIGOTSKEGA

Vigotski je predvideval, da ljudje za nadzorovanje svojega vedenja in mišljenja

ustvarjajo psihološka orodja, imenovana tudi znaki. Med psihološkimi orodji je

najpomembnejši govor; pomembni znakovni sistemi pa so tudi pisanje, numerični

12

sistemi in druge vrste abstraktnih konceptov. K razvoju mišljenja pripomorejo vsi

znaki. Znakovni sistemi se razvijajo s socializacijo zaradi potrebe po

komunikaciji. Sčasoma postanejo sredstvo za organizacijo vedenja posameznika-

za samospoznavanje, organiziranje lastnih miselnih procesov in zavestno

regulacijo teh procesov. Najosnovnejša funkcija govora je, da besede

simbolizirajo stvari in dogodke. Govor otroku omogoča inteligentno sodelovanje

znotraj socialne skupine, ki ji pripada. Razvoj govora poteka v štirih stopnjah; na

vsaki stopnji pa ima govor drugačno funkcijo. Prva stopnja je stopnja

primitivnega govora. Naslednja stopnja je stopnja socialnega (zunanjega) govora,

za njo je stopnja egocentričnega govora in nazadnje še stopnja notranjega govora.

Notranji in zunanji govor človek v ţivljenju uporablja kot orodje konceptualnega

mišljenja. Za razvoj mišljenja je značilen proces internalizacije (ponotranjenja)

zunanjih in socialnih interakcij. Pri procesu internalizacije otroku najprej nudijo

pomoč drugi, ki so bolj sposobni, nato si otrok pri reševanju problemov pomaga

sam s pomočjo glasnega govorjenja, na koncu pa pride do ponotranjenja koncepta.

Konceptualno mišljenje je način, kako si posameznik organizira okolje z

abstrahiranjem in pripisovanjem iste kvalitete dvema ali več fenomenom.

Obstajajo trije stadiji razvoja konceptualnega mišljenja oziroma razvoja pojmov.

V prvem stadiju otrok razmišlja v neorganiziranih zbirkah. Vsako razvrščanje v

skupine je na tem stadiju naključno. V drugem stadiju otrok zdruţuje stvari po

skupnih značilnostih, ki zares obstajajo. Vse povezave so na stopnji konkretnega,

ne pa še abstraktno logičnega. V tretjem stadiju, do katerega pride na začetku

adolescence, pride do mišljenja v konceptih, za katerega sta značilni zmoţnost

analize in sinteze (Batistič Zorec, 2006).

HUMANISTIČNA TEORETSKA SMER

Glavna predpostavka humanističnih psihologov je, da je otrokova narava

pozitivna in da stremi k aktualizaciji dobrega in konstruktivnega (Batistič Zorec,

2006).

Abraham Maslow je začetnik humanistične psihologije in je avtor teorije

motivacije, ki pravi, da obstaja pet temeljnih potreb (Musek, 1999; povz. po

Batistič Zorec, 2006):

fiziološke potrebe,

13

potreba po varnosti,

potreba po ljubezni in pripadnosti,

potreba po ugledu,

potreba po samoaktualizaciji.

Potrebe so razporejene po hierarhičnem vrstnem redu. Pojav višjih potreb je

pogojen z zadovoljevanjem niţjih potreb, saj se lahko višja potreba pojavi šele, ko

so zadovoljene niţje potrebe. Prve štiri potrebe predstavljajo potrebe pomanjkanja

in so osnovne potrebe vsakega človeka. Zadnjo, peto potrebo pa Maslow imenuje

meta-potreba in predstavlja potrebo po rasti. To je samoaktualizacija, ki se izraţa

v naši ţelji po znanju, cenjenju lepega in resničnega ter v naši teţnji po rasti in

samoizpolnitvi (Batistič Zorec, 2006).

Carl Rogers je drugi pomembni humanistični avtor in je poznan kot eden

vodilnih zagovornikov skupinske terapije. Verjel je, da ima vsaka oseba idealni

jaz, ki je podoba o tem, kakšen bi rad postal. Proces razvoja poteka v smeri

pribliţevanja temu idealu, hkrati pa se v razvoju spreminja tudi ideal jaza, ki

postaja bolj realističen in sprejemljiv za različnost čustev in vedenj. V tem

procesu posamezniku pomagajo osebe, ki so zanj pomembne (Batistič Zorec,

2006).

2.1.2 Splošne značilnosti posameznih področij otrokovega

razvoja

TELESNI RAZVOJ

Telesna rast predstavlja anatomske in fiziološke spremembe (Tomazo-Ravnik,

2004; povz. po Kropej, Šimunič, Završnik, Ţerjal in Pišot, 2006). Prihaja do

sprememb v izoblikovanju vsega telesa in posameznih delov ter razmerij med

njimi (Malina in drugi, 2004; povz. po Pišot in Planinšec, 2005). Telesne

razseţnosti običajno obravnavamo v štirih skupinah; to so dolţinske mere (npr.

telesna višina, dolţina okončin), prečne mere (npr. premer zapestja, kolena),

obsegi (npr. obseg okončin, trupa) in koţne gube (količina podkoţnega maščevja

na različnih delih telesa). Posamezni deli telesa ne rastejo vedno usklajeno in

enako hitro, prav tako se njihova rast tudi ne konča v enakem starostnem obdobju.

14

V različnih razvojnih obdobjih se hitrost telesne rasti spreminja (Pišot in

Planinšec, 2005). Rast je odvisna od dednih dejavnikov in okolja (Kropej,

Šimunič, Završnik, Ţerjal in Pišot, 2006). Dednost odločilno vpliva na razseţnosti

telesne rasti. Raziskave kaţejo, da imajo genski dejavniki najpomembnejši vpliv

na velikost in sestavo telesa ter časovni okvir in hitrost razvoja (Malina in drugi,

2004; povz. po Pišot in Planinšec, 2005). Dednost je tista, ki določa meje rasti;

vendar pa je okolje tisto, ki odloča, ali bodo te meje dejansko doseţene in v

kolikšni meri. Najpomembnejši okoljski dejavniki so prehrana, gibalna dejavnost,

poškodbe, bolezni in podnebne razmere. Med vsemi lahko še posebej izpostavimo

pozitivni vpliv gibalne dejavnosti na telesno rast, pri čemer imajo gibalno

dejavnejši otroci v povprečju večji deleţ mišičevja in manjši deleţ telesnih

maščob. Primerna gibalna dejavnost pozitivno vpliva tudi na mineralizacijo kosti

in njihovo širino; kosti postanejo trdnejše (Malina idr., 2004; povz. po Videmšek

in Pišot, 2007). Odsotnost gibalne dejavnosti skozi daljše obdobje lahko ima na

rast kosti škodljiv vpliv. Prav tako lahko daljša gibalna neaktivnost povzroči

zaostajanje v celotni rasti (Pišot in Planinšec, 2005). Intenziteta rasti se skozi

posamezna obdobja spreminja. Po rojstvu še posebej izstopata dve obdobji; prvo

je dve leti po rojstvu, drugo pa je čas mladostništva (Videmšek in Pišot, 2007). V

prvem letu ţivljenja otroci najbolj zrastejo, saj pridobijo kar okoli 20 cm v

dolţino, svojo telesno teţo pa kar potrojijo. Razlog, da se rast po prvem letu

upočasni, se skriva v porabi energije, ki jo otrok potrebuje za gibanje, hojo,

lazenje, plazenje (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003). Biološko rast v obdobju

od rojstva do zrelosti lahko opredelimo s štirimi razvojnimi stopnjami (po

Vandervaelu, v: Comas, 1960; povz. po Tomazo-Ravnik, 2004). Prvo obdobje je

obdobje dojenčka in malčka. V tem obdobju pri telesni postavi prevladuje

obseţen trup z glavo, ki predstavlja kar četrtino telesne mase oz. višine, zgornje in

spodnje okončine so kratke, prsni koš je cilindrične oblike in manjši od trebuha,

prisotna je debela podkoţna plast maščevja. Telesna višina in teţa hitro naraščata.

Drugo obdobje je obdobje zgodnjega otroštva, v katerem glava še vedno

dominira nad trupom, ta pa nad okončinami, podkoţna plast maščevja pa je še

vedno izraţena. Rast se umiri. Tretja razvojna stopnja je obdobje srednjega in

poznega otroštva. Je obdobje, katerega značilnosti so hitra linearna rast okončin,

zmanjševanje podkoţne plasti maščevja, izoblikovanje pasu na trupu pri deklicah,

spremembe v razmerjih glave in obraza, pojav prvih znakov spolne diferenciacije.

15

Zadnja, četrta razvojna stopnja pa je obdobje mladostništva. Mladostništvo

delimo na dve stopnji. Prva se začne s predpuberteto. Pojavi se hitro povečanje

nekaterih dimenzij telesa, predvsem telesne višine in mase- gre za mladostniški

rastni sunek. Druga stopnja je puberteta. Takrat se oblikujejo sekundarni spolni

znaki. V tem času pride do transverzalne rasti telesa, obenem pa tudi do zaključka

rasti in oblikovanja odrasle postave posameznika (Tomazo-Ravnik, 2004).

SOCIALNI RAZVOJ

Socialni razvoj je voden in usmerjen proces, ki pomaga otroku razviti svoje

obnašanje, ki naj bi bilo sprejeto s strani skupine, ki ji pripada. Socialni razvoj

zajema specifične stopnje v otrokovem razvoju in je v veliki meri odvisen od

učenja in izkušenj v zgodnjem obdobju ţivljenja. Ko otrok prvič reagira na druge

ljudi, govorimo o začetku njegovega socialnega razvoja (Doupona in Petrović,

2000). Kot je ugotovil ţe Panten (1932), se socialni razvoj otroka pojavlja v treh

stopnjah (Berk, 1997; povz. po Doupona in Petrović, 2000). Prva stopnja so

nesocialne aktivnosti, ko se otrok samostojno igra (3-4 leta starosti). Druga

stopnja je vzporedna igra, ko se otroci igrajo en zraven drugega, vendar s svojim

vedenjem ne vplivajo drug na drugega (3-6 leta starosti). Tretja stopnja je

sestavljena iz dveh podstopenj. Prva podstopnja je druţabna igra, ko se otroci

igrajo vsak po svoje, vendar si menjujejo igrače in jih komentirajo. Druga

podstopnja pa je sodelujoča igra, ko vsi otroci strmijo k istemu cilju (Doupna in

Petrović, 2000). Skozi igro otrok pridobiva in razvija socialne kompetence in

samopodobo. Igra nudi otroku moţnost vţivljanja v različne situacije, pri katerih

se otrok uči nadzorovati svoje vedenje, izraţati čustva in sodelovati z drugimi

(Marjanovič Umek in Zupančič, 2004b). Otrokova igra je v otroštvu zelo pogosto

gibalne narave, s čimer se lahko doseţejo številni pozitivni učinki na otrokov

čustveno-socialni razvoj, saj otroci pridobivajo socialne spretnosti, razvijajo

samopodobo in samospoštovanje ter čustveno zorijo (Videmšek in Pišot, 2007).

Za otrokov socialni razvoj je zelo pomembna tudi druţina, saj otrok v njej preţivi

največ čas in tudi emocionalne vezi postanejo najbolj globoke. Za zdrav otrokov

razvoj je pomembno, da so v druţini skladni medosebni odnosi, ki temeljijo na

ljubezni, zaupanju in razumevanju. V takšnem druţinskem okolju lahko otrok

razvije osnovne osebnostne lastnosti, ki mu bodo omogočale laţje vključevanje v

16

širšo druţbeno skupino (Doupona in Petrovi, 2000). Otroci se ţe od začetka učijo

s pomočjo posnemanja. Seveda se prvo posnemanje pojavi prav v druţini. Otroci

najprej posnemajo izraze obraza, nato kretnje, gibanje in končno tudi vedenje

staršev. Ţe v prvem letu svojega ţivljenja se od staršev s pomočjo posnemanja

naučijo in prevzamejo veliko osnovnih druţbenih obredov (Videmšek, Berdajs in

Karpljuk, 2003). V zgodnjem otroštvu se otrokovo socialno okolje vse bolj širi ter

sega med vrstnike v vrtcu in bivalnem okolju. Otrok v tem obdobju spoznava

pravila vedenja in medsebojnih odnosov skozi različne dejavnosti v skupini otrok

(Videmšek in Pišot, 2007). Obdobje zgodnjega otroštva predstavlja čas učenja

novih oblik socialnih interakcij in socialnih kompetentnosti, in sicer gre predvsem

za razvoj sposobnosti komuniciranja, recipročnosti, empatije in skupnega

reševanja problemov (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004b). Prav od socialnih

spretnosti komuniciranja in navezovanja stikov je odvisno otrokovo vključevanje

v skupine (Videmšek in Pišot, 2007). V obdobju srednjega in poznega otroštva je

za vrstniške kulture značilno predvsem sodelovanje in močna ţelja po socialni

udeleţbi ter nadzorovanju oz. otrokovo vztrajno poskušanje, da bi aktivno prevzel

nadzor nad svojim ţivljenjem v socialnih skupinah (Corsaro, 1999; povz. po

Marjanovič Umek in Zupančič, 2004c). Vsak otrok gre skozi vse faze socialnega

razvoja, vendar so med njimi razlike v hitrosti prehajanja z ene faze obnašanja na

drugo. Praviloma hitreje napredujejo bolj bistri otroci, saj je socialni razvoj otroka

močno vezan na intelektualni razvoj (Doupna in Petrović, 2000).

ČUSTVENI RAZVOJ

Na otrokov čustveni razvoj vplivajo različni dejavniki, predvsem zorenje, učenje

in pridobivanje izkušenj, spoznavni procesi ter otrokova samodejavnost

(Zupančič, 1994; povz. po Pišot in Planinšec, 2005). Otrok je sposoben izraţati

čustva ţe od rojstva naprej. V otroštvu doţivlja in izraţa različna čustva, kot so

veselje, jeza, strah, anksioznost, zaskrbljenost, ljubosumnost in naklonjenost.

Čustva postajajo v razvoju vse bolj diferencirana, hkrati pa narašča sposobnost

čustvenega izraţanja in obvladovanja ter prepoznavanja čustev pri drugih. Prehodi

med različnimi čustvenimi stanji so pri otrocih zelo hitri. Z razvojem se spreminja

moč doţivljanja in izraţanja čustev (Kavčič in Fekonja, 2004; povz. po Pišot in

Planinšec, 2005). Čustva vplivajo na posameznikovo procesiranje informacij,

17

pomagajo mu strukturirati dogodke v okolju ter smiselno povzemati dogajanje

zunaj in znotraj sebe (Campos, 2000; povz. po Zupančič, 2004b). V zgodnjem

otroštvu otrok spontano izraţa različna pozitivna in negativna čustva. V tem

obdobju so pogosta tako pozitivna kot negativna čustva. Otrok pogosto izraţa

čustvo veselja, ki ga spremlja smeh, sprostitev in tudi intenzivni gibalni odzivi. Za

otroka so pogosti pozitivni čustveni izrazi zelo pomembni za njegov socialni

razvoj, saj je izraţanje veselja za druge ljudi privlačno in zato veliko prispeva k

prijetnemu vzdušju v skupini in vzbuja pozitivne reakcije pri drugih. Otrok tako

pogosto dosega socialno sprejetost, hkrati pa le ta vpliva na njegovo pozitivno

samovrednotenje (Kavčič in Fekonja, 2004; povz. po Pišot in Planinšec, 2005).

Najpogosteje izraţena negativna čustva pa so predvsem strah, jeza in

zaskrbljenost. Z odraščanjem se strah postopno zmanjšuje, saj se otrok vse bolje

prilagaja na okoliščine, ki izzovejo strah. Vse močneje pa se izraţata anksioznost

in zaskrbljenost. Stalna prisotnost nekaterih negativnih čustev lahko slabo vpliva

na motorični, kognitivni in socialni razvoj (Zupančič, 1994; povz. po Videmšek in

Pišot, 2005). V zgodnjem otroštvu otroci prepoznavajo tako temeljna kot

sestavljena čustva, hkrati pa vse bolj razvijajo sposobnost prepoznavanja in

razumevanja teh čustev. Otroci tudi vse bolje razumejo, da lahko posameznik

doţivlja več različnih čustev hkrati (Kavčič in Fekonja, 2004a). Sposobnost

pravilnega prepoznavanja in razumevanja čustev drugih ima pomembno vlogo v

posameznikovih socialnih odnosih. (Lamovec, 1991; povz. po Kavčič in Fekonja,

2004a). Glavni razvojni napredek v obdobju zgodnjega otroštva se kaţe na

področju nadzora nad čustvenim doţivljanjem in izraţanjem, ki postaja vse bolj

uravnoteţeno in socialno sprejemljivo (Kavčič in Fekonja, 2004a). Nadzor nad

čustvenim doţivljanjem se nanaša na strategije, s pomočjo katerih posameznik

uravnava intenzivnost svojega čustvenega doţivljanja (Harris, 1996, Volling in

drugi, 2002; povz. po Kavčič in Fekonja, 2004a). Poleg nadzorovanja čustvenega

doţivljanja se morajo otroci naučiti tudi, kje in kdaj je primerno svoja čustva

izraţati (Berk, 1991; povz. po Kavčič in Fekonja, 2004a). V obdobju srednjega in

poznega otroštva otroci doţivljajo in izraţajo vsa čustva kot v predhodnih

razvojnih obdobjih, torej veselje, jezo, naklonjenost, anksioznost, strah,

radovednost, ljubosumnost in druga (Kavčič in Fekonja, 2004b). Nadaljnji

čustveni razvoj v tem obdobju, skupaj z razvojem socialnih in spoznavnih

sposobnosti, otrokom omogoča vse boljše zavedanje, razumevanje in razlaganje

18

lastnih čustev in čustev drugih ter vse učinkovitejše nadzorovanje doţivljanja in

izraţanja čustev. Otroci v srednjem otroštvu začenjajo razumeti, da lahko

posamezniki tudi sami nadzirajo doţivljanje svojih čustev, vendar ne popolnoma,

saj nanje ne vplivajo le zavestno (Smrtnik Vitulič, 2003: povz. po Kavčič in

Fekonja, 2004b). Prav tako ne prepoznavajo posameznih čustev le iz zunanjih,

vidnih znakov, temveč tudi na osnovi razumevanja psiholoških razlik med

posamezniki, ki niso prepoznavne navzven (Kavčič in Fekonja, 2004b).

KOGNITIVNI RAZVOJ

Kognitivni razvoj vključuje intelektualne procese, kot so zaznavanje,

predstavljanje, presojanje, sklepanje, spomin, govor in reševanje problemov, ki

omogočajo mišljenje, odločanje in učenje (Marjanovič Umek, 2004; povz. po

Videmšek in Pišot, 2007). Otrok jih uporablja pri pridobivanju znanja, hkrati pa

mu omogočajo, da se zaveda okolja, ki ga obdaja (Videmšek in Pišot, 2007).

Kognitivni razvoj poteka pod vplivom različnih dejavnikov, najpomembnejši so

biološko zorenje, izkušnje iz okolja, socialna transmisija (edukcija) in

uravnoteţenost (Horvat, 1983; povz. po Videmšek in Pišot, 2007), o čemer smo ţe

spregovorili v poglavju 2.1.1 pod naslovom Kognitivno razvojna teorija J.

Piageta. Kagan (1971; v Horga, 1993; povz. po Videmšek in Pišot, 2007) pravi, da

je razvoj kognitivnih sposobnosti otroka nujen za razvoj motoričnih potencialov,

kar utemeljuje z dejstvom, da določena stopnja razvoja kognitivnih struktur

pogojuje pripravljenost otroka za usvajanje gibalnih spretnosti. Po drugi strani pa

so kognitivni procesi na tako zapleten način vtkani v kontekst otrokove motorike,

da gibalna dejavnost zagotovo aktivira tudi kognitivne funkcije. Zato so za

otrokov v razvoju zelo pomembne gibalne in druge problemske izkušnje, ki imajo

še posebej v prvih šestih letih ţivljenja neprecenljivo vrednost (Videmšek in Pišot,

2007).

2.1.3 Značilnosti gibalnega razvoja otrok do 11. leta starosti

Gibalni razvoj je odraz zorenja, ki določa univerzalno sosledje pojavljanja

posameznih gibalnih sposobnosti v razvoju ter posameznikovih izkušenj, ki

vplivajo zlasti na hitrost doseganja mejnikov v gibalnem razvoju (Kozar, 2003;

19

povz. po Videmšek in Pišot, 2007). Gibalni razvoj predstavljajo dinamične in

večinoma kontinuirane spremembe v motoričnem vedenju, ki se kaţejo v razvoju,

motoričnih sposobnosti (koordinacija, moč, hitrost, ravnoteţje, gibljivost,

natančnost, vzdrţljivost) in gibalnih spretnosti (lokomotorne, manipulativne in

stabilnostne) (Gallahue in Ozmun, 2006; povz. po Videmšek in Pišot, 2007). Za

razvoj novih gibalnih spretnosti je potrebna določena raven razvitosti otrokovega

mišičja, ţivčnega in zaznavnega sistema, pomemben pa je tudi proces učenja

(Videmšek in Pišot, 2007). Pri gibalnem razvoju gre torej za proces, s pomočjo

katerega otrok pridobiva gibalne spretnosti in vzorce, kar je rezultat interakcije

med genskimi in okoljskimi vplivi. Genski dejavniki so odločilni za ţivčno-

mišično zorenje, morfološke značilnosti, predvsem v smislu velikosti, razmerij in

kompozicije telesa, fizioloških značilnosti ter tempa rasti in zorenja (Malina,

Bouchard in Bar-Or, 2004; povz. po Pišot in Planinšec, 2005). Med okoljskimi

dejavniki pa imajo najpomembnejši vpliv predhodne gibalne izkušnje, tudi iz

prenatalnega obdobja in pridobivanje novih gibalnih izkušenj (Videmšek in Pišot,

2007). Otroci v prvih dveh letih ţivljenja razvijejo večino gibalne aktivnosti, ki je

značilna za človeka (sedenje, prijemanje, hoja), čeprav so v svojih gibalnih

sposobnostih še zelo nebogljeni. Šele v predšolskem obdobju se razvije motorika

do take stopnje, da lahko ob istočasnem razvoju ostalih duševnih procesov

ocenimo sedemletnega otroka kot sposobnega za samostojno aktivnost. Razvoj

med 2. in 7. letom pa ne poteka samo v smeri izpopolnjevanja osnovnih gibalnih

zmoţnosti, marveč predvsem v razvoju novih gibalnih zmoţnosti in razvoju

posameznih motoričnih spretnosti ter navad. Največ problemov ima mlajši

predšolski otrok nekje do petega leta prav s koordinacijo telesnih gibov, ki pa so

neogibno potrebni za posamezne aktivnosti (kotalkanje, voţnja tricikla, skiroja in

kolesa, drsanje in smučanje). Pri svojem gibanju postaja otrok vse hitrejši, trdnejši

in tudi natančnejši. Z leti postaja vse previdnejši in prične nadzirati svoje gibanje.

Kljub temu pa predšolskega otroka najbolj utrujajo enolične gibalne aktivnosti, ki

so tipične za vedenje odraslega človeka. Pri mlajšem šolskem otroku poteka

gibalni razvoj razmeroma skladno s telesnim razvojem. Gibalni razvoj se zlasti

izpopolnjuje v moči, hitrosti, natančnosti in prefinjenosti gibov. Pojavljajo se vse

zapletenejše gibalne aktivnosti, ki zahtevajo veliko stopnjo koordinacije različnih

mišičnih struktur. Za to pa ni dovolj samo razvitost mišičnih struktur, ampak tudi

razvitost gibalnih ţivčnih centrov v velikih moţganih; pribliţno do 11. leta

20

otrokove starosti so ti centri ţe skoraj v celoti razviti. Zrelost ţivčevja je zlasti

pomembna pri obvladovanju fine motorike in izdelane motorične aktivnosti, ki jo

prvenstveno srečamo pri pisanju (Horvat in Magajna, 1987). Obdobje med 6. in

11. letom starosti je najuspešnejše za razvoj otrokovih motoričnih potencialov in

učenje gibalnih vzorcev. Nove gibalne tehnike otrok usvaja izredno hitro in brez

večjih naporov (Strel, 1996; Horvat, 1989; povz. po Pišot in Zurc, 2006).

Omejevanje in zoţevanje otrokovega gibanja na tej stopnji ima nezaţelen učinek

na kasnejši gibalni razvoj. Različnost gibalnih izkušenj pa vodi v povečanje

kapacitete (Tancig, 1987; povz. po Pišot in Zurc, 2006). Otrok, starejši od 7, let

ima povečan psihomotorični tempo in vse dela hitro. V tej svoji stalni naglici pa

postaja nestrpen, nezbran in pogosto po nepotrebnem agresiven. Tako skuša

izločiti nakopičeno energijo. Obdobje od 7. leta dalje je idealen čas za

sistematično ukvarjanje s posameznimi športnimi zvrstmi in za pričetek rednega

treninga. Otrok, ki je starejši od 7 let, se ţe lahko sam odloči, s katero športno

zvrstjo se ţeli ukvarjati (Horvat in Magajna, 1987). Tako se otroci v obdobju

zgodnjega in srednjega otroštva vse pogosteje vključujejo v tekmovalne športe

(Papalia in dr., 2001; Safarino in Armstrong, 1986; povz. po Marjanovič Umek,

Zupančič, Kavčič in Fekonja, 2004). Preden pa se otrok lahko uspešno vključi v

šport, mora razviti nekatere temeljne gibalne sposobnosti (Safarino in Armstrong,

1986; povz. po Marjanovič Umek, Zupančič, Kavčič in Fekonja, 2004), kot so

skakanje, preskakovanje, poskakovanje, plazenje, tek, lovljenje, odbijanje,

kotaljenje, brcanje, metanje, izmikanje, ustavljanje, obračanje in sklanjanje. Na

uspešno izvajanje športnih dejavnosti poleg usvojenih temeljnih gibalnih

sposobnosti vplivajo tudi naslednji dejavniki (Marjanovič Umek, Zupančič,

Kavčič in Fekonja, 2004):

otrokova motivacija,

priloţnosti za usvajanje določene gibalne sposobnosti,

načrtna vadba in strokovno vodenje, ki ga otroku nudi odrasli.

V obdobju med 10. in 15. letom pride do hitrega telesnega razvoja, ki poruši

ustaljene gibalne vzorce, značilne za otroštvo. Posledica tega je pogosto velik osip

mladostnikov pri športnih dejavnostih, predvsem tistih, ki se ţe sistematično

ukvarjajo s tekmovalnim športom. Na mladostnikov odnos do gibalnih in športnih

dejavnosti, bolj kot gibalni razvoj, vplivajo posameznikovi vrednostni sistemi in

21

vrstniki (Horvat, 1994; povz. po Marjanovič Umek, Zupančič, Kavčič in Fekonja,

2004).

FAZE IN STOPNJE GIBALNEGA RAZVOJA

V začetnem obdobju poteka gibalni razvoj v dveh smereh. Prva smer je cefalo-

kavdalna smer, pri kateri je značilno, da je otrok najprej sposoben nadzirati

gibanje glave, nato trupa in rok, šele potem nog. Druga smer pa je proksimo-

distalna smer, ki pravi, da lahko otrok najprej nadzira gibanje tistih delov telesa,

ki so bliţje hrbtenici, kasneje pa tudi vse bolj oddaljenih. Tako otrok postopno

postaja sposoben nadzirati in učinkovito izvajati zahtevnejše gibalne spretnosti

(Videmšek in Pišot, 2007).

Slika 1: Smeri gibalnega razvoja (Videmšek in Pišot, 2007)

22

Preglednica 4: Razvojne faze in stopnje si sledijo v naslednjem zaporedju

(Gallahue in Ozmun, 2006 po Videmšek in Pišot, 2007).

Faze motoričnega

razvoja

Okvirno starostno

obdobje

Stopnje motoričnega

razvoja

REFLEKSNA

GIBALNA FAZA

prenatalno obdobje do

4. meseca

od 4. meseca do 1. leta

stopnja vkodiranja

(zbiranja) informacij

stopnja dekodiranja

(procesiranja) informacij

RUDIMENTALNA

FAZA

od rojstva do 1. leta

od 1. do 2. leta

stopnja inhibicije refleksov

predkontrolna stopnja

TEMELJNA

GIBALNA FAZA

od 2. do 3. leta

od 4. do 5. leta

od 6. do 7. leta

začetna stopnja

osnovna stopnja

zrela stopnja

SPECIALIZIRANA

GIBALNA FAZA

od 7. do 10. leta

od 11. do 13. leta

od 14. leta naprej

splošna stopnja

specifična stopnja

specializirana stopnja

REFLEKSNA GIBALNA FAZA

Refleksni gibi fetusa in novorojenčka predstavljajo prvo stopnjo motoričnega

razvoja človeka. Večina refleksov pri dojenčkih v prvih šestih mesecih izgine ali

se postopno spreminjajo, saj ne predstavljajo več ustreznega vedenja (Videmšek

in Pišot, 2007).

RUDIMENTALNA GIBALNA FAZA

Rudimentalne gibalne sposobnosti so začetne, nepopolne motorične sposobnosti

otroka. Rudimentalno gibalno fazo delimo na dve stopnji. Prva stopnja je stopnja

inhibicije refleksov, v kateri je gibanje kmalu po rojstvu vedno bolj pod nadzorom

razvijajočega se korteksa, kar povzroči, da se vedno več refleksov inhibira in

izgine. Druga stopnja tega obdobja pa je predkoltrolna stopnja. Na tej stopnji pri

otrocih okoli enega leta starosti ţe opazimo večjo natančnost in kontrolo gibanja.

Otroci se ţe naučijo pridobivati in obdrţati ravnoteţje, ravnanja z raznimi

predmeti in gibanja v prostoru s precej veliko kontrolo (Videmšek in Pišot, 2007).

TEMELJNA GIBALNA FAZA

Temeljna gibalna faza se začne pribliţno okoli drugega leta starosti in traja do

okoli sedmega leta. Gibanje v tem času postaja vse učinkovitejše in usklajeno.

Značilno za to fazo je tudi otrokovo aktivno preskušanje in raziskovanje svoje

23

gibalne sposobnosti in zmogljivosti. Otroci odkrivajo in izvajajo različne gibalne

spretnosti; najprej ločeno, nato vse bolj povezano. Ob koncu te faze naj bi otroci

ţe obvladali večino temeljnih gibalnih spretnosti. Za to potrebuje otrok

spodbudno okolje, priloţnost za dejavnost in učenje. Če otrok ne doseţe

najvišjega obdobja temeljne gibalne faze, obstaja moţnost, da bo imel v

nadaljnjem gibalnem razvoju teţave (Gallahue in Ozmun, 2006; povz. po

Videmšek in Pišot, 2007).

SPECIALIZIRANA (ŠPORTNA) GIBALNA FAZA

V tem obdobju začne otrok povezovati in uporabljati temeljne gibalne spretnosti

za izvajanje specializiranih športnih spretnosti. Izvajanje gibalnih spretnosti je vse

bolj nadzirano, izpopolnjeno in hitro. Lokomotorne, stabilnostne in manipulativne

spretnosti postanejo bolj natančne, sestavljene, dovršene in se smiselno

uporabljajo v vse kompleksnejših športnih in drugih gibalnih aktivnostih v

vsakodnevnem ţivljenju (Gallahue in Ozmun, 2006; povz. po Videmšek in Pišot,

2007). Intenziven razvoj nekaterih gibalnih sposobnosti je osnova za otrokov

razvoj gibalnih spretnosti. To obdobje je za otroke zelo zanimivo in pomembno.

Otroci odkrivajo in kombinirajo različne gibalne vzorce, predvsem pa so

navdušeni zaradi svojih vse večjih gibalnih zmogljivosti. Zelo pomembno je, da

otrokom v tem obdobju omogočimo pestro izbiro različnih gibalnih dejavnosti,

kar bo v celoti izboljšalo gibalno učinkovitost. Omejenost in premajhna pogostost

gibalnih dejavnosti lahko ima v nadaljnjem otrokovem gibalnem razvoju

nezaţelene učinke (Videmšek in Pišot, 2007).

24

2.2 GIBALNA DEJAVNOST OTROK

»Gibalna aktivnost je proces, ki otroka pritegne, ga notranje motivira in mu z

mnoţico kompleksnih gibalnih nalog vzbudi ţeljo po aktivnosti, po vključevanju.«

(Pišot in Jelovčan, 2006, str. 12)

Gibalna dejavnost je opredeljena kot dejavnost, ki je rezultat dela skeletnih

mišic, kjer je končna poraba energije večja kot v mirovanju, (Caspersen, Powell in

Christiansen, 1985; Bouchard in Shepard, 1994; povz. po Planinšec in Matejek,

2010). Gibalna dejavnost je integralni del otrokovega vedenjskega repertuarja, je

medij, s pomočjo katerega se otrok neposredno vključuje v okolje, ki ga obdaja, se

seznanja z različnimi razseţnostmi okolja, hkrati pa mu omogoča pridobivanje

bogatih izkušenj in doţivetij, še posebej v obdobju zgodnjega otroštva. Gibanje

otroku omogoča celovito spoznavanje sveta (Thelen, 2000; povz. po Pišot in

Planinšec, 2005). Gibanje je osnovna otrokova potreba, s katero razvija gibalne

sposobnosti, delovanje mišic, inteligenco, si krepi samozavest, bistri čute ter z

igrami postavlja etične temelje svoji osebnosti (AnĎel in Rebol, 2008). Gibalna

dejavnost je zelo pomembna za zdravo in dolgo ţivljenje. Redna športna vadba

zmanjša nevarnost bolezni srca in oţilja, sladkorne bolezni, osteoporoze in

nekaterih vrst raka. Gibanje zelo koristi tudi duševnemu zdravju, ker lahko

zmanjša raven stresa (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003). Redna gibalna

dejavnost je pomembna tudi za oblikovanje vedenjskih vzorcev, ki zagotavljajo

redno gibalno dejavnost skozi vse ţivljenje. Obdobje otroštva je po mnenju

mnogih ključno za oblikovanje takšnih vedenjskih vzorcev (Planinšec, 2003).

Vsaki druţbi je interes vzgojiti otroke v normalno razvite, zdrave odrasle osebe.

Obdobje otroštva pa je ključnega pomena za oblikovanje podobe zrele osebe in

del takšne osebe je moţno oblikovati samo s specifičnimi gibalnimi dejavnostmi.

Gibalna dejavnost je nujno potrebna za otrokov celostni razvoj, zato smo dolţni

otrokom zagotavljati kakovostno in dovolj intenzivno gibalno dejavnost. Zavedati

se je potrebno, da mora vsaka dejavnost delovati v ravnovesju, tudi vsaka gibalna

dejavnost. Ravnovesje predstavlja področje znotraj normalnih vrednosti za dobo

in spol. Ravnovesje skušamo zagotavljati znotraj vseh dejavnikov razvoja, saj

nam le to omogoča dober imunski sistem in zdravo psiho. S tem zagotavljamo

25

manj obolenj, psihosocialnih motenj in deviacij (Pišot in Jelovčan, 2006). Čeprav

moramo otroke pri gibalni dejavnosti spodbujati, ni nujno, da so spodbude, ki jih

je otrok deleţen, vedno samo pozitivne. Če se otrok pogosto srečuje z negativnimi

in manj spodbudnimi situacijami, to prav gotovo negativno vpliva tudi na kasnejše

ukvarjanje z dejavnostjo. Prav tako negativne spodbude nikakor ne morejo

spodbujati samozavesti, spoštovanja ter pozitivne samopodobe (Pišot in Završnik,

2001; povz. po Pišot in Jelovčan, 2006).

Športna dejavnost je podkategorija gibalne dejavnosti in so je interpretirali kot

gibalno dejavnost, ki je načrtovano, strukturirano in ponavljajoče se delo telesa z

namenom izboljšanja ali ohranitve enega ali več parametrov telesne

pripravljenosti (Caspersen, Powell in Christiansen, 1985; Bouchard in Shepard,

1994; povz. po Planinšec in Matejek, 2010).

2.2.1 Oblike gibalne dejavnosti

Gibalne dejavnosti za zdravje so vse vrste gibanja s pomočjo lastnih mišic, ob

katerih se porablja energija (Klanjšček, 2007a). Gibalno dejavnost lahko

opredelimo kot individualno ali kolektivno gibalno dejavnost, kamor sodijo tako

aktivnosti v prostem času, v šoli, pri delu, kot tud aktivnosti z namenom

pribliţevanja ciljem vsakodnevnih nujnih in načrtovanih dejavnosti posameznika.

Gre za namensko gibalno oziroma tudi športno dejavnost, ki je navadno

strukturirana in sluţi krepitvi oziroma izboljšanju posameznikove gibalne

učinkovitosti, njegovega zdravja ter splošnega počutja in pripravljenosti (Pišot,

Završnik in Kropej, 2005). Športno dejavnost mladih pa lahko razdelimo na tisto,

ki se dogaja v okviru redne šolske športne vzgoje in na organizirano ter

neorganizirano športno dejavnost otrok in mladine v njihovem prostem času (Škof

in Bačanc, 2007). K zdravju koristnim oblikam gibalnih in športnih dejavnosti

prištevamo športno rekreacijo, delovno rekreativne aktivnosti ter transportne

oblike gibanja (Pišot, Završnik in Kropej, 2005).

26

Slika 2: Piramida gibalne dejavnosti (Klanjšček, 2007a)

Iz piramide telesne dejavnosti lahko vidimo, kako so razvrščene različne oblike

športnih dejavnosti in gibanja (Klanjšček, 2007b).

Športna rekreacija

Gre za prostočasno obliko gibalne ali športne dejavnosti, za katero se odloča vsak

posameznik (Klajnšček, 2007a):

prostovoljno, na osnovi svojih ţelja, potreb interesov,

z ţeljo po sprostitvi, razvedrilu, okrepitvi kondicije in negovanju svojega

telesa,

v skladu s svojimi sposobnostmi in zmoţnostmi ter

v skladu z moţnostmi okolja, v katerem ţivi.

Športna rekreacija je pomembna sestavina zdravega ţivljenjskega sloga. Vanjo se

lahko vključujejo posamezniki, druţbene skupine ter različni sloji prebivalstva. V

okviru športne rekreacije je za otroke najbolj pomembna igra in občutek

sprostitve. Dejavnost je usmerjena k celovitemu zdravju ter boljši kakovosti

ţivljenja posameznika. Prav zaradi tega je športna rekreacija tista dejavnost, ki

človeka fizično, psihično in socialno bogati ter sprošča, hkrati pa ga od zgodnjega

obdobja do pozne starosti vodi skozi veselje, uţitek in zadovoljstvo. Na področju

27

športne rekreacije je lahko dejaven vsak, ne glede na spol, starost, socialni status,

psihofizične sposobnosti, vendar v okviru posameznikovega zdravstvenega stanja

(Berčič, 2005a). K športni rekreaciji sodi hoja, tek, tek na smučeh, hoja v hribe,

plavanje, kolesarjenje, ples, nogomet ali košarka s prijatelji itd. (Klanjšček,

2007a).

Transportne oblike gibanja

Gre za gibalno aktivnost, za katero se odloča vsak posameznik v zvezi s potrebo

ali ţeljo po transportu v vsakodnevnem ţivljenju. K transportnim oblikam gibanja

prištevamo pot v šolo, sluţbo, po nakupih, k prijateljem ter nazaj - peš, s kolesom,

rolkami ipd. (Klajnšček, 2007a).

Delavno-rekreativne oblike gibanja

Gre za gibalno dejavnost, za katero se odloča vsak posameznik v zvezi s potrebo

po opravljanju nekega koristnega opravila ter sočasno ţeljo in potrebo po

rekreaciji. K delavno-rekreativnim oblikam gibanja sodijo vrtnarjenje, košnja,

sprehod s psom, kidanje snega, pomivanje avta in oken ipd. (Klanjšček, 2007a).

2.2.2 Vloga in pomen športne dejavnosti

»Športna dejavnost otrok je preprosto igra in učenje ter hkrati s tem razvijanje

gibalnih potencialov, ki otrokom zagotavlja radost in veselje v igri in pri

obvladovanju samega sebe v gibanju.« (Škof, 2007b, str. 65)

Športna dejavnost je v otroštvu zelo pomembna za normalno odraščanje, saj

predstavlja eno ključnih sestavin gibalnega, socialnega, čustvenega in

kognitivnega razvoja (Fras, 2002). Redna športna dejavnost je pomembna za

otrokovo normalno rast in razvoj tudi zaradi ohranjanja zdravja in gibalne

pripravljenosti ter razvoja gibalnih sposobnosti in navad, ki jih spremljajo tudi kot

odrasle (Strong in sod., 2005; povz. po Planinšec in Matejek, 2010). Informacijska

podpora, ki človeka v zadnjih letih spremlja tako rekoč na vsakem koraku, nam je

pri večini opravil in dejavnosti sicer olajšala ţivljenje, a nas hkrati tudi odtujuje

od različnih, predvsem socialnih dejavnosti, v prvi vrsti od športne dejavnosti

28

(Agita mundo, 2002; povz. po Pišot, Završnik in Kropej, 2005). Nezadostna

telesna dejavnost in sedeči ţivljenjski slog sta vedenjska dejavnika tveganja, ki ju

tesno povezujemo z različnimi motnjami in kroničnimi boleznimi, ki so danes

vodilne med vzroki umrljivosti (Fras, 2002; povz. po Pišot, Završnik in Kropej,

2005). Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije povzročijo pribliţno dva

milijona smrti letno. Glavni razlog za njihov pojav SZO poleg kajenja pripisuje

prav pomanjkanju športne dejavnosti (Agita mundo, 2002; povz. po Pišot,

Završnik in Kropej, 2005). Človekov organizem je ustvarjen za gibanje in ni

prilagojen pasivnemu, neaktivnemu ţivljenju. Osnovno potrebe po gibanju lahko

zadovolji z ustrezno športno rekreacijo (Šinkovec, 2007). Športna dejavnost ščiti

pred večino kroničnih nalezljivih bolezni, aterosklerozo, hipertenzijo, moţgansko

kapjo, osteoporozo in karcinom širokega črevesja. Epidemiološki podatki kaţejo,

da pomeni športna nedejavnost najmanj dvakrat večjo ogroţenost za nastanek in

napredovanje koronarne bolezni, podobno kot drugi znani dejavniki tveganja za

aterosklerozo (zvišan holesterol, kajenje in visok krvni tlak). (Fras 2001; povz. po

Berčič, 2005b). Koristne učinke športne dejavnosti lahko razvrstimo v pet

sklopov. Prvi sklop predstavljajo učinki na nekatere razseţnosti telesne zgradbe,

kamor sodijo preventiva pred debelostjo, zmanjševanje maščevja, spodbude za

razvoj okostja, naraščanje mišične moči in kostne trdnosti ter preventiva pred

poškodbami lokomotornega sistema. Drugi sklop predstavljajo učinki na

izboljšanje stanja kardiorespiratorne pripravljenosti, uravnavanje krvnega tlaka,

zvišanje HDL-holesterola, zniţanje LDL-holesterola, zniţanje koncentracije

trigliceridov in zmanjšano tveganje za pojav sladkorne bolezni tipa 2. V tretji

sklop uvrščamo učinke na psihično zdravje, kamor sodi preventivno delovanje

proti depresiji, anksioznosti ter spodbujanje razvoja samospoštovanja in

samopodobe. V četrti sklop spada krepitev imunskega sistema, v peti pa

izboljšanje agilnosti in funkcionalne neodvisnosti (Dwyer et al., 2001; cit. po

Pišot in Jelovčan, 2006, str. 13). Športna dejavnost tudi neposredno učinkuje na

celovito ravnovesje udeleţencev in na čut za skladno delovanje posameznih

organov in organskih sistemov. Prav tako pa se lahko s športnimi dejavnostmi

bogatijo druţinske in prijateljske vezi ter spletajo globlja poznanstva (Berčič,

2003). Tako je športna dejavnost ţe v predšolskem obdobju pomembna kot

preventiva pred raznimi boleznimi modernega sveta (Fras, 2002; povz. po Pišot,

Završnik in Kropej, 2005), saj pomaga pri razvoju zaščitnih dejavnikov, učinkuje

29

na splošno obrambno sposobnost človeka in na izbiro ustreznih obrambnih

mehanizmov (Bohinc, 2002). Zato je v ţivljenju pomembna prav vsakovrstna

dejavnost, pa naj gre zgolj za igro, športno vzgojo, transportna gibanja, ali

nenazadnje oblike gibalne in športne dejavnosti (Fras, 2002). Z različnimi

dejavnostmi otrok postopno spoznava in usvaja osnovne prvine različnih športnih

zvrsti. Preko različnih gibalnih dejavnosti se otrok začenja zavedati otrok in

odraslih okoli sebe (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003). Pomembno je, da

otroka vključimo v organiziran in voden proces vadbe, saj mu le-ta omogoča

osvajanje in pridobivanje temeljnih gibalnih nalog. Pri vključevanju otrok v

organizirano dejavnost je seveda potrebno upoštevati otrokovo kronološko in

mentalno starost, predvsem pa njegove sposobnosti. Otrok se v predšolskem

obdobju nauči temeljnih gibanj. Kasnejše vključevanje v vadbeni proces oteţuje

učinkovit razvoj motoričnih sposobnosti otroka. Športna dejavnost predšolskega

otroka vodi in usmerja k ustvarjalnosti, igrivosti, izraţanju čustev, tekmovalnosti

ter h kvalitetni izrabi prostega časa. Prav tako s pomočjo športne dejavnosti otrok

razvija domišljijo, se navaja na red, vztrajnost, borbenost ter tudi na osebno

higieno (Bohinc, 2002). Otrok se preko različnih športnih dejavnosti navaja tudi

na pravila, deljenje stvari, sodelovanja z drugimi otroki in odraslimi ter

spoštovanja in upoštevanja različnosti (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003).

Športna dejavnost je lahko tudi pomemben dejavnik pri ohranjanju in

vzpostavljanju duševnega ravnovesja, kar so potrdile tudi številne raziskave. V

vsakdanjem ţivljenju pri opravljanju številnih nalog in opravil ter zlasti pri

obvladovanju in premagovanju stresov se telesne in duševne zmogljivosti

posameznika povezujejo. Boljše duševno stanje je odvisno od dobrega telesnega

zdravja in zadostne telesne prilagodljivosti (Berčič, 2003). Športna dejavnost daje

občutek, da smo z lastnim trudom in lastnim prizadevanjem napravili nekaj

koristnega zase. To je zagotovo zelo pozitivna izkušnja, ki lahko pomembno

prispeva k samozaupanju in samospoštovanju ter pomaga pri obvladovanju

stresov in obremenitev (Masten, 2003). Poleg teh pa ima športna dejavnost še

naslednje pozitivne psihološke koristi, kot na primer zniţanje anksioznosti,

depresivnosti in izboljšanje samopodobe (Raglin, 1990; po Kajtna, 2005). Za

izgradnjo pozitivne samopodobe moramo otrokom omogočiti, da si pridobijo

pozitivne in uspešne gibalne izkušnje, saj le pozitivna izkušnja pripomore k

otrokovi boljši samopodobi. Dejstvo je, da visoka samopodoba na enem področju

30

lahko v določeni meri nadomesti niţjo samopodobo na drugem področju. Športna

dejavnost je samo ena od moţnosti za razvoj pozitivne samopodobe, vendar ima

za mnoge otroke izjemen pomen (Planinšec, 2002). Za gibalno ter športno

dejavnost otrok in mladostnikov v starosti od 5 do 18 let obstajajo okvirna

priporočila, in sicer je priporočljiva vsakodnevna gibalna dejavnost, ki dosega

zmerno do visoko intenzivnost in traja vsaj eno uro. Najmanj dvakrat tedensko naj

bi bila dejavnost namenjena ohranjanju in izboljšanju moči in gibljivosti (Cavill,

Bidlle in Sallis, 2001; povz. po Planinšec, 2003). Da ta priporočila niso zgrešena,

dokazujejo tri glavne koristi, ki jih ima športna dejavnost. Prva je neposredno

izboljšanje otrokovega zdravstvenega stanja, saj dokazi kaţejo, da imajo športno

bolj dejavni otroci višjo kostno maso in manj problemov z bolezenskimi stanji

srca kot manj dejavni vrstniki. Drugi razlog je, da ima športna dejavnost v

otroštvu vpliv na zdravstveno stanje v odraslem obdobju, predvsem z vidika

vpliva prekomerne telesne teţe v otroštvu na kasnejša obolenja v odrasli dobi. In

končno tudi razlog, da otroci, ki so bolj športno aktivni, prej sprejmejo šport kot

obliko ţivljenjskega stila skozi vse ţivljenje (Boreham in Riddoch, 2001).

Nezadostna športna dejavnost vpliva tudi na povečano telesno teţo. Tako je

debelost ena največjih izzivov javnega zdravstva 21. stoletja in je ena

najpogostejših bolezni otrok in mladostnikov. Poleg genskih dejavnikov sta

ključnega pomena za razvoj prekomerne telesne teţe ravno pomanjkanje gibalne

dejavnosti in spremembe v novodobnem načinu prehranjevanja. Prekomerna

telesna teţa lahko negativno vpliva na zdravje tako otrok in mladostnikov

(Williams et al., 1992; povz. po Šimunič, 2008) kot tudi v kasnejših ţivljenjskih

obdobjih (Gunnell et al., 1998; povz. po Šimunič, 2008). Pomen športne

dejavnosti v času bivanja v šoli je predvsem v pridobivanju gibalnih navad, v

razvijanju gibalno-motoričnih spretnosti in v pozitivni čustveni naravnanosti do

gibanja nasploh. Predvsem gre za ohranjanje gibalne spontanosti in veselja do

gibanja (Knap, 2008). Pišot in Završnik (2005) navajata šest smernic za postavitev

programa ustrezne športne dejavnosti otroka, katera mora biti (Zurc, 2006):

zdrava: po obsegu in intenzivnosti prilagojena starosti, znanju, razvojnim

posebnostim in razvitim sposobnostim otroka, da stimulira nadgradnjo

otrokove motorične učinkovitosti;

primerna: vsebinsko in procesno prilagojena otrokovim potrebam in

ţeljam, da zadovoljuje njegove interese;

31

zabavna: zadovoljuje otrokovo potrebo po sprostitvi in razvedrilu;

varna: obremenitve so prilagojene otrokovi pripravljenosti; odvija se v

varnem okolju z minimalnim tveganjem za poškodbe;

redna: skozi daljše obdobje se izvaja vsak dan v primerni vsebini, obsegu

in intenzivnosti;

dostopna: glede na prostor, čas in finančna sredstva.

2.2.3 Ugotavljanje športne dejavnosti

Športna dejavnost je pomemben sestavni del vsakdana, zato je merjenje stopnje

telesne dejavnosti posameznika in populacije zahtevno ter pomembno, posebej iz

zdravstvenih vidikov (Mišigoj - Durakić, Heimer in Matković, 2003). Poznamo

več postopkov za merjenje športne dejavnosti otrok v prostem času. Večina se jih

osredotoča na merjenje pogostnosti, nekateri postopki pa hkrati tudi na merjenje

intenzivnosti gibalne dejavnosti. Športno dejavnost dostikrat ugotavljajo z

anketiranjem, s pomočjo vprašalnika o gibalni dejavnosti, medtem ko se

intenzivnost dejavnosti najpogosteje meri z akcelometrom, pa tudi z merjenjem

srčnega utripa v določenem času skozi določeno časovno obdobje (Zurc, 2008).

Za oceno športne dejavnosti obstaja več vrst predlaganih metod. Te metode lahko

razdelimo na neposredne in posredne metode. Neposredne (direktne) metode

ugotavljanja stopnje športne dejavnosti obsegajo (Mišigoj - Durakić, Heimer in

Matković, 2003):

kalorimetrijo,

uporaba vprašalnikov – anketa o gibalni dejavnosti, ki jo izpolni

anketiranec ali anketar,

dnevnike, v katere anketiranec ali ocenjevalec vpisuje dnevne dejavnosti

(vrsta posamezne dejavnosti, razlogi za dejavnost, subjektivna ocena ravni

dejavnosti in njeno trajanje) in

uporabo mehaničnih ali elektronskih senzorjev gibanja, razvitih v zadnjem

času v obliki pedometrov, zaznavanja telesnih gibov, kamer ali drugih

telemetrijskih pomagal.

Nekatere neposredne metode, kot so kalorimetrija in uporaba mehaničnih ali

elektronskih senzorjev gibanja, nekoliko obremenjujejo merjenca in tako delno

32

spremenijo njegovo obnašanje med dejavnostjo. Zato je te metode mogoče

uporabljati samo na manjših vzorcih merjencev. Posredne (indirektne) metode

ugotavljanja stopnje športne dejavnosti obsegajo (Mišigoj - Durakić, Heimer in

Matković, 2003):

tehnike ugotavljanja energijskega vnosa oziroma ugotavljanje

prehrambnega statusa,

tehnike ugotavljanja ali ocenjevanje sestave telesa,

ugotavljanje funkcionalno-fizioloških kazalnikov, kot so pulz, mišična sila,

rezultati testiranj funkcionalnih sposobnosti srčno-ţilnega sistema,

podatke o sodelovanju v športnih ali rekreacijskih dejavnostih,

razvrstitev poklicev in opise delovnih mest.

Za ugotavljanje športne dejavnosti obstajajo tudi drugi posredni kazalniki, kot so

npr. podatki športnih in rekreacijskih društev ter turistično-rekreacijskih

organizacij, podatki o proizvodnji in prodaji športnih pripomočkov, statistični

podatki prehrambne industrije, klinični športnomedicinski kazalniki in celo

podatki o neaktivnosti, kot so čas, ki ga prebijemo v avtomobilu, pred

televizorjem ipd. Mnoga spoznanja o odnosih med športno dejavnostjo in

zdravjem oziroma pogostostjo nekaterih bolezni so dobljena z uporabo različno

definiranih anket v velikih populacijskih študijah. Anketa je pravzaprav najbolj

preprosta in največkrat uporabljen postopek ocenjevanja ravni športne dejavnosti

v populacijsko-epidemioloških raziskavah, posebno v prospektivnih raziskavah

povezanosti športne dejavnosti in bolezni, pri katerih nezadostno gibanje

predstavlja enega od dejavnikov tveganja (Mišigoj - Durakić, Heimer in

Matković, 2003). Raziskovalci so v zadnjem desetletju razvili vrsto metod za

ugotavljanje, spremljanje in analizo otrokove športne dejavnosti. Temeljit pregled

mnogih študij kaţe, da se najpogosteje uporabljajo znanstvene metode, ki jih

lahko razvrstimo v šest skupin (Planinšec, 2003):

neposredno opazovanje dejavnosti,

analiza urina,

vprašalniki,

merjenje srčnega utripa,

posredna ali neposredna kalorimetrija in

uporaba mehaničnih ter elektronskih motoričnih senzorjev.

33

Med navedenimi skupinami metod pa obstajajo velike razlike, saj ima vsaka

metoda svoje prednosti in slabosti. Primernost izbire metode je odvisna od

namena uporabe, ali gre torej za osebno spremljanje, klinično prakso,

intervencijske študije ali epidemiološke raziskave. Rezultati spremljanja gibalne

dejavnosti z različnimi metodami se zelo razlikujejo v načinu merjenja in

pojasnjevanja rezultatov. Največja pomanjkljivost vseh tehnik merjenja je v tem,

da njihova veljavnost, zanesljivost in objektivnost do sedaj še ni dovolj dobro

potrjena. Merjenje gibalne dejavnost je izjemno zapleteno, saj še ni splošno

sprejetega kriterija in veljavne metode za ugotavljanje športne dejavnosti oziroma

porabe energije (Planinšec, 2003).

34

2.3 DRUŢINA

»Druţina je svet, ţivljenje, človeštvo in druţba v malem. Je edinstvena celica, kjer

se spletajo temeljne vloge človeškega bitja, spolne in generacijske – vloga

moškega in ţenske, vloga staršev in otrok. Bolj kot kjerkoli drugje se

posameznikova osebnost oblikuje v druţini.« (Musek, 1995, str. 19)

Druţina je univerzalna druţbena institucija, ki jo najdemo v vseh druţbah. Njena

notranja organizacija je vedno določena in ni prepuščena zgolj volji članov, kljub

temu da je intimna skupnost. Za druţino so značilne navade, morala in pravo.

Druţina je del sorodstvenega sistema, ki ima še posebej v primitivnih druţbah

glavno regulacijsko vlogo v celotnem druţbenem ţivljenju (Flere, 2003). Druţina

je temeljni posrednik človekovega obstoja – v čisto biološkem, naravnem svetu, v

druţbenem svetu in v svetu duha in kulture. Brez druţine ne bi mogel obstajati

tako noben posameznik kot tudi nobena druţba. Od druţine pa ni odvisen le

obstoj posameznika, pač pa tudi razvoj njegove osebnosti, in sicer v vseh treh

svojih razseţnostih: naravni, druţbeni in duhovni. Raziskave po vsem svetu

kaţejo, da je motenost druţinskih odnosov vzrok najbolj problematičnih

negativnih pojavov, ki pestijo sodobne druţbe, med njimi tudi našo. Med te

negativne pojave prištevamo psihične probleme in teţave, nevrotičnost, šolsko

neuspešnost, nasilje, agresivnost, kriminal, vse oblike odvisnosti: od alkoholizma,

do uţivanja drog ter samomorilnost. Prav zaradi tega je druţina nenadomestljiva

in nepogrešljiva (Musek, 1995). Druţina je ţiva, spreminjajoča druţbena skupina,

na katero vplivajo številni dejavniki. Med te dejavnike štejemo socialne, kulturne,

politične, geografske, demografske, ekonomske in gospodarske dejavnosti.

Druţina se na vse te spremembe odziva, lahko pa jih tudi sama sproţa. Vemo, da

se je druţina skozi čas in različne kulture spreminjala. Seveda pa imajo še tako

različne druţine skupne osnovne značilnosti (Tušak, Tušak in Tušak, 2003).

Poglejmo si nekaj definicij druţine , ki jih uporabljamo v Sloveniji (Tušak, Tušak

in Tušak, 2003):

Bergant (1981) meni, da lahko govorimo o druţini tam, kjer se rodijo

otroci in ţivita skupaj najmanj dve generaciji ljudi, ki sta krvno ali tesno

ţivljenjsko povezani (posvojitve).

35

Ţmuc Tomori (1988) pravi, da je druţina pomemben referenčni okvir

moralnega oblikovanja posameznikove osebnosti ter dejavnik človekove

socializacije in individualizacije.

Lukas (1993) pravi, da je druţina zarodna celica vsega človeškega

ţivljenja, je središče ţivljenja. Je pa tudi središče ljubezni, ki v veselju in

trpljenju priteguje tiste, ki pripadajo drug drugemu, jim daje varnost in

zatočišče, jih vzpodbuja in ščiti, hrani in varuje, spremlja od rojstva do

smrti.

Ule (1995) meni, da je druţina skupaj s svojo sorodstveno mreţo

sociokulturna institucija, v kateri se na poseben način povezujejo

individualna svoboda in socialna vezanost, normativnost in spontanost.

Druţina se razlikuje od vseh drugih institucij, v katerih človek ţivi in jim

pripada, po tem, da je stalno prisiljena reagirati na potrebe drugih

druţinskih članov. V drugih skupinah posameznik reagira časovno in

vsebinsko omejeno.

Bajzek (1997) druţino opisuje kot ţiv, zapleten, razčlenjen sistem, kjer se

uresničuje tista posebna ţivljenjska izkušnja, ki je temeljna za ustroj

posameznika kot osebe, to je tistega, ki vstopa v odnos s svojim obeleţjem

spola in starosti, ki vstopa v odnos med spoloma in generacijami.

Kratke in preproste definicije druţine ni; razlogov za to je več. Mednje štejemo

naslednja dejstva- obstoj različnih tipov druţin, ki imajo popolnoma specifične

značilnosti in spreminjanje druţine v času in zahtevah (Tušak, Tušak in Tušak,

2003). V druţini se opravi najpomembnejši del človekove socializacije. Tu preţivi

človek prva leta ţivljenja, ko se nastavijo njegove lastnosti in tu se tudi nastavijo

najbolj elementarne lastnosti, ki človeku omogočajo ali onemogočajo soţitje z

drugimi ljudmi in z druţbo (Doupona in Petrović, 2000). Druţina s svojim

delovanjem vpliva na otroke pozitivno ali negativno. Druţina je tista prva vez

med otrokom in zunanjim svetom, ki otroku nudi zavetje, toplino in ga pripravlja

na samostojno ţivljenje. Poleg čustvenega in socialnega razvoja ima druţina zelo

velik vpliv tudi na gibalni razvoj otroka in ima pri tem pomembno vlogo (Tuašak,

Tušak in Tušak, 2003).

36

2.3.1 Funkcije druţine

Druţina ima šest glavnih funkcij. Te so biološko – reproduktivna, ekonomska,

zaščitniška, čustvena, vzgojno-izobraţevalna in socializacijska funkcija (Tušak,

Tušak in Tušak, 2003).

Biološko – reproduktivna funkcija

Druţina zagotavlja biološko reprodukcijo ljudi ter s tem omogoča in ohranja

razvoj človeške vrste. Ta funkcija je najstarejša izmed vseh in je stara toliko kot

človeštvo samo (Tušak, Tušak in Tušak, 2003).

Ekonomska funkcija

Od kompleksnih proizvodno – potrošnih funkcij je druţina v procesu urbanizacije

in industrializacije ohranila predvsem potrošno funkcijo. Seveda pa le ta

predstavlja udeleţbo članov druţine v proizvodnji zunaj druţine (Tušak, Tušak in

Tušak, 2003).

Zaščitniška funkcija

Druţina vsem svojim članom zagotavlja pomoč, varnost in zaščito. Opravlja

naloge, kot so nega in varstvo otrok, vzdrţevanje, pomoč v bolezni in nesreči,

nudi moralno oporo, čustveno oporo in varstvo, pravno in finančno pomoč

(Tušak, Tušak in Tušak, 2003).

Čustvena funkcija

Druţina je čustvena enota, ki danes temelji na medosebni privlačnosti in ljubezni.

Druţine, kjer prevladujejo trdni harmonični odnosi, so dobra osnova za otrokov

razvoj (Tušak, Tušak in Tušak, 2003).

Vzgojno-izobraţevalna funkcija

Druţina ima poleg ostalih funkcij nedvomno tudi vzgojno funkcijo. Druţina kot

primarna otrokova skupina je prva, ki neposredno in posredno vzgaja otroka. S

tem mu daje druţbeno priznane vzorce vedenja, duhovne vrednote, oblikuje

njihov odnos do ljudi in še in še. Zavedati se moramo, da sta vzgojna in čustvena

37

funkcija v tesni povezavi. Ljubezen je vzgojni faktor, ki ga ne more nadomestiti

nobena institucija. Oblike vzgoje pa se v druţinah seveda tudi razlikujejo.

Poznamo tri osnovne vzgojne modele, in sicer: patriarhalni, anarhični in

demokratični način vzgoje (Tušak, Tušak in Tušak, 2003).

Socializacijska funkcija

V procesu socializacije mora otrok osvojiti in izdelati svoje predstave o svetu,

načinu mišljenja, čustvovanja, o vrednotah in komunikaciji. Socializacija je

proces prilagajanja in tudi osamosvajanja (Tušak, Tušak in Tušak, 2003).

2.3.2 Poloţaj otroka v druţini

Otrok je popolnoma odvisen od odraslih, saj je v podrejenem poloţaju, ker se

zaradi svoje telesne in duševne nebogljenosti sam ne more potegovati za svoje

pravice. Prav tako nima niti sredstev niti moči, s katerimi bi si zagotavljal dober

poloţaj in ugodne moţnosti za svoj razvoj. In ker je v tolikšni meri odvisen od

odraslih, je zelo verjetno, da če so odrasli v slabem poloţaju, je takšna tudi usoda

njihovih otrok, vsaj v otroštvu, običajno pa še naprej, saj imajo neustrezne

druţinske razmere daljnoseţne posledice. Sodobna druţba je napravila velik korak

k izboljšanju poloţaja otroka. V industrijsko razvitih deţelah starši ne rojevajo

otrok več zato, da bi jim sluţili kot delovna sila, niti ne zato, da bi jih kasneje v

starosti preţivljali. Za to je poskrbela druţba. Motivi za starševstvo so danes

večinoma povsem drugačni – v ospredju so emocionalne in socialne teţnje

staršev, ki se svobodno odločajo o rojstvu svojih otrok. To pomeni, da se danes

rojeva več zaţelenih otrok, ki imajo ugodnejše okoliščine za svoj razvoj kot

nekoč. Samo v ugodni čustveni klimi se lahko otrok vsestransko razvije. Razvoj

otroka in njegovih kasnejših oblik vedenja in mišljenja je odvisen od konstitucije,

od odnosa staršev do otroka, od otrokovega mesta v druţini, torej od celotne

druţinske atmosfere (Tušak, Tušak in Tušak, 2003).

38

2.3.3 Športna dejavnost v druţini

Druţina ima pomembno vlogo pri otrokovem razvoju, saj je lahko spodbujevalka

le tega. Prav druţina je tista, ki lahko v začetnem obdobju najbolj vpliva na

oblikovanje otroka in mu pomaga pri pridobivanju potrebnih gibalnih izkušenj.

Redna športna dejavnost v druţini pomembno prispeva k postopnemu osvajanju

motoričnih vzorcev ter k takemu vedenju in dejanjem, ki so povezani z zdravim

ţivljenjskim slogom. To pa vodi k oblikovanju trajnih ter koristnih navad za

zdravo in s športom obogateno ţivljenje (Berčič, 2004). Športna dejavnost v

druţini je lahko tudi pomemben dejavnik vzgoje. Razlogi za pomembnost

pravilne športne dejavnosti v druţini pa so naslednji (Doupona in Petrović, 2000):

ob nespornem dejstvu, da je mladost odločilna za oblikovanje podobe

odrasle osebnosti, obstaja del te podobe, ki jo je mogoče oblikovati edino s

sredstvi, ki jih uporablja šport, to je s specifičnimi gibalnimi dejavnostmi;

premajhno prisotnost specifičnih gibalnih dejavnosti v vzgoji doraščajoče

mladine, ali popolno odsotnost kasneje v celoti ni mogoče nadomestiti, saj

je njihov vpliv z napredovanjem otrokove rasti in dozorevanja vse manjši.

Kot kaţejo raziskave, je najučinkovitejši vpliv športnih stimulusov med 0

in 3. letom, učinkovit med 3. in 6. letom, nato postopoma pada;

šport udejanja svoje učinke na otroka predvsem z motoričnimi sredstvi,

toda zaradi povezanosti fizične in duhovne narave človeka vpliva tako na

njegovo biološko sfero kot na psihično in socialno;

učinki športne motorične dejavnosti vplivajo tudi na mišljenje, čustvovanje

in odnose v druţini;

vzgojni potencial športa se izraţa v vedenjski samokontroli, moralnem,

etičnem in estetskem presojanju;

posebna vrednost športne vzgoje v druţini je dejstvo, da šport, podobno

kot druge kulturne dejavnosti, izhaja iz fenomena igre, ki je podstat

človekove ustvarjalnosti in njegovega duhovnega in fizičnega ravnoteţja, s

tem pa element kakovosti ţivljenja;

športna dejavnost je (lahko) zlasti zaradi dejstva, da imajo otroci šport

praviloma radi, ob primernem sodelovanju vseh druţinskih članov

pomemben dejavnik homogenizacije in druţinske integracije.

39

Otrok začne usvajati prve informacije v trenutku, ko se rodi, starši pa so tisti, ki

mu omogočajo prve stike z okoljem in imajo veliko odgovornost za njegovo

zgodnje učenje. Vse te informacije pa otrok pridobiva večinoma s pomočjo

gibanja (Videmšek s sod., 2002; povz. po Šimunič, 2008). Glede na veliko vlogo

druţine pri razvoju posameznika lahko rečemo, da ima ţe komaj rojen otrok

veliko večje moţnosti, da poseţe po športu kot obliki ţivljenja, če mu mladi starši

v novonastali druţinski skupnosti predstavljajo ustrezen model športnega

delovanja (Tušak, Tušak in Tušak, 2003). Starši imajo pri vzgajanju in učenju

otrok o pomenu športne dejavnosti in o aktivnem preţivljanju prostega časa

pomembno vlogo. Vendar to ne pomeni, da se vloga staršev začne in konča pri

vključitvi otrok v športne interesne dejavnosti, v različna športna društva in klube,

pač pa je zelo pomembno, kako druţina preţivlja prosti čas, koliko športnih

spodbud je otrok deleţen znotraj druţine, kakšen je splošen ţivljenjski slog

druţine ipd. (Šimunič, 2008). Vse več je razlogov, ki kaţejo, kako zelo

pomembno je spodbujati športno dejavnost pri mladih (Biddle, Gorely in Stensel,

2004). Otrokovo naravno potrebo po gibanju bi morali nenehno zadovoljevati in

jo krepiti. Spodbudno druţinsko okolje pozitivno vpliva na oblikovanje otrokove

osebnosti in njegovih vrednot. Otrok prevzema navade, stališča in vrednote

staršev, zato je ukvarjanje s športom znotraj druţine zelo pomembno za njegovo

nadaljnjo športno dejavnost in sprejemanje športa kot vrednote (Videmšek,

Berdajs, Karpljuk, 2003). Športna dejavnost v druţini in tudi spodbuden vpliv

druţine za športno dejavnost, lahko pomembno vpliva na preprečevanje povečanja

telesne teţe v obdobju prehoda iz otroštva v mladostništvo (Timperio idr., 2008).

Športna dejavnost v druţini ni namenjena le otrokom in mladostnikom, marveč

vsem druţinskim članom. Starši pa so tisti, ki morajo svojim otrokom nuditi čim

več znanja in izkušenj s področja športa (Berčič, 2005b). Starši bi morali v okviru

športne dejavnosti v druţini (Masten, 2003):

otroku predstaviti čim več različnih športnih dejavnosti,

otroka spodbujati in ne siliti k športu,

vedeti, kdaj je otrok pripravljen na igro,

pri otroku spodbujati zdrave navade in ţivljenjski slog,

otroku omogočiti čim več iger na prostem ter sprehodov v naravi,

sodelovati pri različnih igrah v druţini,

podpirati in poučevati pošteno igro,

40

otroku pomagati, da si ustvari uresničljive cilje,

otroku pomagati pri odločanju,

dajati zgled s športom,

otroke peljati na ogled športnih tekmovanj.

V druţinah, kjer je prisotna športna dejavnost, je manj primerov odvisnosti od

drog in kajenja. Športno dejavno ţivljenje je pomembno tudi v boju proti

depresiji, ki je dandanes vse večji zdravstveni problem, in tudi pri rehabilitaciji

večjega števila bolezni (Mišigoj - Durakić, Heimer in Matković, 2003). V

druţinah, kjer je športna dejavnost pomemben del vsakdana, so pri otrocih bolj

opazne sposobnosti, kot so vztrajnost, discipliniranost, natančnost, zaupanje v

samega sebe, strpnost, potrpeţljivost, zdrava tekmovalnost ter spoznanje, da se je

potrebno potruditi, če hočemo doseči cilj (Videmšek in Pišot, 2007). Za otroka je

igra nujen dejavnik zdravega razvoja. Igra, ki se prav tako najprej pojavi v

druţini, je pomembna zato, ker naj bi se športna dejavnost otroka razvila prav iz

nje (Tušak, Tušak in Tušak, 2003). Večina otrok uţiva v gibanju in se z veseljem

vključuje v spontane in vodene športne dejavnosti, če jim to omogočimo oziroma

jih pri tem spodbujamo. Potreba po gibanju in igri pa sta namreč otrokovi temeljni

potrebi (Videmšek, 2007; povz. po Videmšek in Pišot, 2007). Za druţino je zelo

pomembno tudi okolje, saj različna okolja nudijo drugačne moţnosti ukvarjanja s

športom. Faktorje okolja lahko razdelimo na fizične, socialno – ekonomske in

kulturne elemente, kot tudi na socialno – kognitivne komponente, ki zajemajo

vzorce pričakovanja, spodbude in nagrade. Okolje lahko spreminjajo starši in

druţina kot osnovna mikrosocialna zgradba. To pa lahko olajša ali preprečuje

fizično aktivnost otrok. Na športno dejavnost vpliva izbira vadbenih prostorov,

opreme in programov, kar je zelo pomembno za dolgoročno ukvarjanje z

določenimi dejavnostmi. Patriksson (1981) je ugotovil, da je stopnja sodelovanja

pri športu odvisna od okolja: športni prostori, oprema in prevoz na športne terene.

Pomembnost vloge staršev ni v trudu po aktivnem vplivu, ampak v podpori

otrokom in v zagotavljanju okolja, ki vzpodbuja fizično aktivnost (denar za

članarino, prevoz). Starši včasih zaradi pretiranega strahu pred poškodbami ali

zgolj nečistočo ne dovolijo otrokom določenih dejavnosti, s tem pa naredijo več

škode kot koristi. S tem lahko starši zanemarjajo otrokov razvoj, hkrati pa mu

lahko vcepijo strah in negativen odnos do športne dejavnosti. Seveda pa je treba

potencialno nevarne situacije preprečiti (Tušak, Tušak in Tušak, 2003). Za

41

sodobno druţino naj bi bil tudi čas počitnic priloţnost za kar najbolj aktivno

preţivljanje časa. Starši naj bi skupaj z otroki izvajali različne dejavnosti. Te

imajo tako na otroka kot tudi na starša mnoge koristne in blagodejne učinke,

zadovoljstvo ob zaključku počitniških dni pa bo nedvomno večje. V druţinah

postajajo programi športnih dejavnosti, ki jih izvajajo otroci skupaj s svojimi

starši pod strokovnim vodstvom, iz leta v leto bolj priljubljeni. Takšna vadba je

pomembna z različnih vidikov. Otrok se ob starših počuti varnega, z veseljem

sodeluje in izvaja tudi naloge, ki jih brez pomoči staršev ne bi zmogel. Športna

dejavnost za otroke, kjer so vključeni tudi starši, ima tako številne prednosti

(Videmšek in Pišot, 2007):

otroci lahko izvajajo gibanja, ki so z informacijskega vidika zahtevnejša

ali potrebujejo večjo varnost, ki jo zagotavljajo starši med vadbo;

mnoge dejavnosti lahko starši izvajajo skupaj z otrokom, tako da vadba

tudi za starše pomeni aktivno sprostitev;

starši med skupno vadbo vzpostavijo z otrokom prisrčen kontakt; športna

urica, ki jo skupaj preţivijo starši z otrokom, je prijetno in veselo

doţivetje, saj se poglablja čustvena povezanost med starši in otrokom;

vzbuja se interes staršev za poznavanje gibalnih sposobnosti svojih otrok –

starši tako začnejo zavestno spremljati gibalni razvoj svojega otroka.

V nekaterih panogah, zlasti v tistih, kjer je potrebna velika udeleţba staršev,

prepogosto srečujemo ambiciozne starše, ki ţelijo, da bi njihovi otroci dosegli čim

hitreje vrhunske rezultate, ne glede na vse negativne posledice, predvsem za

otrokov telesni in duševni razvoj. Prvak v pionirski kategoriji pomeni za take

starše ţe zagotovljeno stopnico za vrhunske športne doseţke v višjih kategorijah.

Resnice, da je ozka specializacija brez široke palete športnih znanj in kondicijske

pripravljenosti nasilje nad otrokovim razvojem, ne priznavajo. Samo zmage in

uspehi so kazalci, ki jih priznavajo. Med njimi so celo posamezniki, ki pošiljajo

trenirat bolne otroke, in tudi taki, ki so pripravljeni dati svojim otrokom

nedovoljena poţivila. Tragično, vendar ţal resnično (Doupona in Petrović, 2000).

42

2.4 DOSEDANJE RAZISKAVE

Matejek in Planinšec (2008) sta v raziskavi ugotavljala povezavo med kakovostjo

ţivljenja mlajših otrok in gibalno dejavnostjo. V raziskavo je bilo vključenih 150

otrok, od tega 79 deklet in 71 fantov. Povprečna starost otrok je bila 6,4 let. Otroci

so bili razdeljeni v tri skupine glede na njihovo gibalno dejavnost: nizko dejavni

(do 30 minut gibalne dejavnosti na dan), srednje dejavni ( od 31 do 60 minut

gibalne dejavnosti na dan) in zelo dejavni (nad 60 minut gibalne dejavnosti na

dan). Rezultati kaţejo, da je kar 61% otrok gibalno dejavnih manj kot 30 minut na

dan. V skupino srednje dejavnih sodi 33% otrok, v skupino zelo dejavnih pa le 6%

otrok. Rezultati so pokazali tudi, da obstajajo statistično značilne razlike med

skupinami nizko, srednje in zelo dejavnih otrok v telesnem zdravju, splošnem

počutju, samospoštovanju, odnosih z vrstniki in kakovosti ţivljenja. Prav tako

nam rezultati kaţejo statistično značilne razlike med skupinama nizko in srednje

dejavnih otrok v telesnem zdravju, splošnem počutju, samospoštovanju, odnosih z

vrstniki in celotni kakovosti ţivljenja. Statistično pomembne razlike so bile

ugotovljene tudi med skupinama nizko in zelo dejavnih otrok v telesnem zdravju,

splošnem počutju, samospoštovanju in kakovosti ţivljenja (Matejek in Planinšec,

2008).

Matejek in Planinšec (2010) sta v raziskavi ponovno ugotavljala povezanost

kakovosti ţivljenja in športne dejavnosti mladih. V raziskavo je bilo vključenih

629 otrok, od tega 319 deklet in 310 fantov, starih od devet do enajst let, iz

severovzhodne Slovenije. Otroci so bili razdeljeni v skupine glede na njihovo

športno dejavnost: nizko dejavni (do 30 minut športne dejavnosti na dan), srednje

dejavni (od 31 do 60 minut športne dejavnosti na dan) in zelo dejavni (nad 60

minut športne dejavnosti na dan). Rezultati so pokazali, da je 36% otrok zelo

dejavnih, 33% otrok srednje dejavnih in 31% otrok nizko dejavnih. Statistično

značilne razlike so bile ugotovljene med skupinami nizko dejavnih, srednje

dejavnih in zelo dejavnih otrok v splošnem počutju, samospoštovanju, odnosu z

vrstniki in celotni kakovosti ţivljenja. Ugotoviti je mogoče, da je kakovost

ţivljenja mladih, ki se več športno udejstvujejo, višja kot kakovost ţivljenja

športno manj dejavnih vrstnikov. Rezultati so pokazali statistično značilne razlike

43

med skupinama nizko in zelo dejavnih otrok v splošnem počutju,

samospoštovanju, odnosih z vrstniki in celotni kakovosti ţivljenja. Prav tako so

rezultati pokazali statistično značilne razlike med skupinama srednje in zelo

dejavnih otrok v samospoštovanju, odnosih z vrstniki in celotni kakovosti

ţivljenja. Med skupinama nizko in srednje dejavnih otrok ni bilo ugotovljenih

statistično značilnih razlik. Ugotovitve so v nasprotju z ugotovitvami raziskave

leta 2008, s katero je bilo ugotovljeno, da med srednje in zelo športno dejavnimi

otroki ni statistično značilnih razlik (Matejek in Planinšec, 2010).

Planinšec (2003) je v raziskavi ugotavljal gibalno dejavnost mlajših otrok. V

raziskavo je bilo vključenih 364 otrok, od tega 179 dečkov in 185 deklic, starih

povprečno 6,4 let. Uporabljen je bil vprašalnik za oceno gibalne dejavnosti otrok

starih od 4 do 8 let. Vprašalnik je zajemal dva dela; eden namenjen staršem, drugi

učiteljem ali vzgojiteljem. Intenzivnost gibalne dejavnosti je bila v vprašalniku

ločena na nizko do zmerno gibalno dejavnost (NZGD) in zmerno do visoko

gibalno dejavnost (ZVDG). Rezultati so pokazali, da znaša povprečna dnevna

ZVGD dečkov 92,9 in deklic 109,2 minut. Do razlike je prišlo zaradi dejavnosti

deklic v notranjih prostorih in je statistično pomembna (Planinšec, 2003).

Jelovčan, Pišot in Ţerjal (2002) so raziskovali ukvarjanje s prostočasno

gibalno/športno dejavnostjo otrok v zgodnjem šolskem obdobju. V raziskavo je

bilo vključenih 239 otrok starih 8 do 10 let. Rezultati so pokazali, da je kar 77,3%

8-letnikov članov klubov, šolskih društev, pri 9-letnikih in 10-letnikih je rezultat

nekoliko niţji – 73,3% in 63,3%. Raziskava je pokazala, da je večina otrok

ocenila, da ima normalno telesno teţo: 8-letni – 82%, 9-letni – 63% in 10-letni –

50%. Ugotovili so, da so dečki aktivni predvsem v kolektivnih športih. Na prvo

mesto so postavili nogomet z 20%, na drugo mesto pa košarko z 9%. Deklice se

odločajo predvsem za športne panoge, kjer je vse podrejeno pojmu »lepo«: telo,

gibanje, glasba, oblačenje. Med izbranimi športnimi panogami prevladuje športna

gimnastika z 10%, sledi pa ji ples z 9% (Jelovčan, Pišot in Ţerjal, 2002).

Strel, Završnik, Zurc, Pišot in Kropej (2005) so raziskovali oceno gibalne/športne

dejavnosti ter zdravja otrok in mladostnikov. V raziskavo so bili zajeti otroci 4. in

7. razreda devetletne osnovne šole in mladostniki 1., 3. in 5. letnika srednje šole.

Poglejmo rezultate otrok 4. razreda. Rezultati so pokazali, da se četrtošolci z

44

neorganizirano samostojno gibalno dejavnostjo ukvarjajo le včasih. Prav tako se

neorganizirano v okviru druţine ukvarjajo občasno. Pri neorganiziranem

gibalnem/športnem udejstvovanju prevladuje ukvarjanje v krogu prijateljev. Za

najpogostejšo obliko prostočasne dejavnosti so četrtošolci opredelili organizirano

gibalno dejavnost v okviru šolskih športnih kroţkov in društev v osnovni šoli.

Ravno nasprotno velja za organizirano obliko gibalne dejavnosti v okviru športnih

klubov in društev v kraju, saj v tej obliki gibalne dejavnosti prevladuje kategorija

otrok, ki se nikoli ne ukvarja s to obliko dejavnosti. Rezultati raziskave so

pokazali, da je glavni motiv za gibalno/športno dejavnost četrtošolcev pri deklicah

zdravje, in pri dečkih dobra kondicija. V raziskavi večina otrok navaja, da starši

niso razlog za njihovo gibalno/športno dejavnost (Strel, Završnik, Zurc, Pišot in

Kropej, 2005).

Volmut, Dolenc, Šetina, Pišot in Šimunič (2008) so ugotavljali razliko v količini

gibalne dejavnosti deklic in dečkov pred in po poletnih počitnicah. V raziskavi je

sodelovalo 68 otrok, starih od 6 do 8 let. Rezultati so pokazali, da so otroci

pomembno bolj gibalno/športno dejavni pred poletnimi počitnicami v primerjavi s

po počitniškim obdobjem ter da so dečki v obeh obdobjih gibalno/športno

dejavnejši od deklic. Ugotovili so, da se dečkom kot deklicam značilno zniţa

povprečna dnevna gibalna dejavnost po počitnicah za kar 9,6% (Volmut, Dolenc,

Šetina, Pišot in Šimunič, 2008).

Strel in Štihec (1995) sta ugotavljala vpliv gibalne dejavnosti na pojmovanje

samega sebe. Ugotovila sta, da najvišje vrednotijo same sebe deklice, ki imajo

ugodno razvite informacijske in energijske komponente gibanja. Najslabšo

samopodobo pa imajo deklice, ki imajo hkrati tudi najslabše motorične

sposobnosti. Raziskava je pokazala, da je pri dečkih povezava med motoričnimi

sposobnostmi in samopodobo manjša kot pri deklicah. Ugotovila sta, da imajo

najboljšo samopodobo dečki z visoko razvitimi motoričnimi potenciali, najniţjo

pa dečki, ki imajo veliko podkoţnega maščevja in velik obseg udov. Podobno je

ugotavljal tudi Planinšec s sodelavci (2004). V raziskavo je bilo vključenih 528

otrok, starih povprečno 6,8 let +/- 0,5 mesecev. Ugotovili so, da obstajajo

statistično pomembne razlike v telesni samopodobi med skupino otrok, ki so

redko, in skupino otrok, ki so pogosto gibalno dejavni. Rezultati so pokazali, da

45

so otroci iz skupine pogosto dejavnih dosegli boljše rezultate na lestvici

samopodobe, ne glede na spol. Prav tako so otroci iz skupine, ki je pogosto

gibalno dejavna, statistično pomembno boljši v telesni zmogljivosti v primerjavi s

skupino otrok, ki so redko gibalno dejavni (Zurc, 2008).

Kropejeva (2002) je raziskovala športno dejavnost predšolskih otrok in druţinsko

okolje. V raziskavo je bilo vključenih 154 staršev otrok, starih 4 do 6 let. Na

podlagi raziskave je ugotovila, da matere bolj skrbijo za otrokovo športno

dejavnost in da se starejši roditelji bolj posvečajo športni dejavnosti otrok.

Ugotovila je tudi, da višji dohodek staršev in višja stopnja njihove izobrazbe

vplivata na to, da so otroci bolj športno dejavni. Raziskava je pokazala, da so

otroci, ki ţivijo v mestu bolj športno dejavni in da so na splošno bolj športno

dejavni otroci, ki ţivijo v bloku v primerjavi z otroki, ki ţivijo v hiši. Ugotovila

je, da se starši, ki ţivijo brez partnerja, bolj posvečajo športni dejavnosti otrok.

Pomembna je ugotovitev, da so otroci iz športno dejavnejših druţin bolj športno

dejavni in da pozitivno mnenje staršev o športu spodbuja otroke k večji športni

dejavnosti (Kropej, 2002).

Zurc, Pišot in Ţerjal (2006) so raziskovali prostočasno gibalno/športno dejavnost

otrok in staršev. Rezultati so pokazali, da je največ merjenih otrok (55,2%)

gibalno/športno dejavnih dva- do trikrat na teden. 19,6% otrok je gibalno/športno

povsem nedejavnih, 15,4% otrok je dejavnih enkrat na teden in le 9,8% otrok je

gibalno/športno dejavnih vsak dan. Raziskava je pokazala, da so starši šolskih

otrok sedaj manj dejavni, kot so bili v preteklosti. Njihova povprečna ocena

pogostosti ukvarjanja z gibalno/športno dejavnostjo je bila od nekajkrat letno do

trikrat mesečno. Starši šolskih otrok so svoje telesno in psihično kondicijo ter

zdravstveno stanje največkrat ocenili z oceno dobro. Rezultati so pokazali, da so

po ocenah staršev otroci na prostem gibalno/športno dejavni med 2- do 3-krat

tedensko. Kljub precejšnji gibalni nedejavnosti pa so starši v raziskavi ocenili

otrokovo zdravstveno stanje in telesno zmogljivost kot zelo dobro (Zurc, Pišot in

Ţerjal, 2006).

46

3 E M P I R I Č N I D E L

3.1 NAMEN

Osnovni namen diplomske naloge je bil ugotoviti, koliko so športno dejavni dečki

in ali obstajajo razlike v odnosih v druţini med zelo, srednje in nizko športno

dejavnimi dečki ter koliko so športno dejavne deklice in ali obstajajo razlike v

odnosih v druţini med zelo, srednje in nizko športno dejavnimi deklicami.

3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV

3.2.1 Raziskovalna vprašanja

V diplomskem delu so bila postavljena deskriptivna vprašanja:

Ali je manj kot polovica dečkov športno dejavna več kot 60 minut na dan?

Ali obstajajo razlike v odnosih v druţini med bolj športno dejavnimi in

manj športno dejavnimi dečki?

Ali obstajajo razlike v razumevanju s starši med bolj športno dejavnimi in

manj športno dejavnimi dečki?

Ali obstajajo razlike v počutju doma med bolj športno dejavnimi in manj

športno dejavnimi dečki?

Ali obstajajo razlike v pogostosti prepiranja z ostalimi druţinskimi člani

med bolj športno dejavnimi in manj športno dejavnimi dečki?

Ali obstajajo razlike v pogostosti prepovedi početja določenih stvari med

bolj športno dejavnimi in manj športno dejavnimi dečki?

Ali je manj kot polovica deklic športno dejavna več kot 60 minut na dan?

Ali obstajajo razlike v odnosih v druţini med bolj športno dejavnimi in

manj športno dejavnimi deklicami?

Ali obstajajo razlike v razumevanju s starši med bolj športno dejavnimi in

manj športno dejavnimi deklicami?

47

Ali obstajajo razlike v počutju doma med bolj športno dejavnimi in manj

športno dejavnimi deklicami?

Ali obstajajo razlike v pogostosti prepiranja z ostalimi druţinskimi člani

med bolj športno dejavnimi in manj športno dejavnimi deklicami?

Ali obstajajo razlike v pogostosti prepovedi početja določenih stvari med

bolj športno dejavnimi in manj športno dejavnimi deklicami?

3.2.2 Raziskovalne hipoteze

V diplomskem delu so bile postavljene naslednje hipoteze:

H1: Manj kot polovica dečkov je športno dejavna več kot 60 minut na dan.

H2: Skupine zelo športno dejavnih dečkov, srednje športno dejavnih dečkov in

nizko športno dejavnih dečkov se statistično značilno razlikujejo v razumevanju s

starši. Skupina zelo športno dejavnih dečkov se bolje razume s starši kot skupina

nizko športno dejavnih dečkov.

H3: Skupine zelo športno dejavnih dečkov, srednje športno dejavnih dečkov in

nizko športno dejavnih dečkov se statistično značilno razlikujejo v počutju doma.

Skupina zelo športno dejavnih dečkov se doma počuti bolje kot skupina nizko

športno dejavnih dečkov.

H4: Skupine zelo športno dejavnih dečkov, srednje športno dejavnih dečkov in

nizko športno dejavnih dečkov se statistično značilno razlikujejo v pogostosti

prepiranja z ostalimi druţinskimi člani. Skupina nizko športno dejavnih dečkov se

pogosteje prepira z ostalimi druţinskimi člani kot skupina zelo športno dejavnih

dečkov.

H5: Skupine zelo športno dejavnih dečkov, srednje športno dejavnih dečkov in

nizko športno dejavnih dečkov se statistično značilno razlikujejo v pogostosti

prepovedi početja določenih stvari. Skupina nizko športno dejavnih dečkov je

pogosteje deleţna prepovedi početja določenih stvari kot skupina zelo športno

dejavnih dečkov.

48

H6: Skupine zelo športno dejavnih dečkov, srednje športno dejavnih dečkov in

nizko športno dejavnih dečkov se statistično značilno razlikujejo v kakovosti

odnosov v druţini. Skupina zelo športno dejavnih dečkov ima kakovostnejše

odnose v druţini kot skupina nizko športno dejavnih dečkov.

H7: Manj kot polovica deklic je športno dejavna več kot 60 minut na dan.

H8: Skupine zelo športno dejavnih deklic, srednje športno dejavnih deklic in

nizko športno dejavnih deklic se statistično značilno razlikujejo v razumevanju s

starši. Skupina zelo športno dejavnih deklic se bolje razume s starši kot skupina

nizko športno dejavnih deklic.

H9: Skupine zelo športno dejavnih deklic, srednje športno dejavnih deklic in

nizko športno dejavnih deklic se statistično značilno razlikujejo v počutju doma.

Skupina zelo športno dejavnih deklic se doma počuti bolje kot skupina nizko

športno dejavnih deklic.

H10: Skupine zelo športno dejavnih deklic, srednje športno dejavnih deklic in

nizko športno dejavnih deklic se statistično značilno razlikujejo v pogostosti

prepiranja z ostalimi druţinskimi člani. Skupina nizko športno dejavnih deklic se

pogosteje prepira z ostalimi druţinskimi člani kot skupina zelo športno dejavnih

deklic.

H11: Skupine zelo športno dejavnih deklic, srednje športno dejavnih deklic in

nizko športno dejavnih deklic se statistično značilno razlikujejo v pogostosti

prepovedi početja določenih stvari. Skupina nizko športno dejavnih deklic je

pogosteje deleţna prepovedi početja določenih stvari kot skupina zelo športno

dejavnih deklic.

H12: Skupine zelo športno dejavnih deklic, srednje športno dejavnih deklic in

nizko športno dejavnih deklic se statistično značilno razlikujejo v kakovosti

odnosov v druţini. Skupina zelo športno dejavnih deklic ima kakovostnejše

odnose v druţini kot skupina nizko športno dejavnih deklic.

49

3.2.3 Spremenljivke

V raziskavi so bile uporabljene naslednje spremenljivke:

športna dejavnost,

odnosi v druţini,

razumevanje s starši,

počutje doma,

prepiranje z ostalimi druţinskimi člani,

prepovedi početja določenih stvari,

spol.

50

3.3 METODOLOGIJA

3.3.1 Raziskovalne metode

V diplomskem delu sta bili uporabljeni deskriptivna in kavzalno-

neeksperimentalna metoda pedagoškega raziskovanja. Z deskriptivno metodo

proučujemo probleme na nivoju opisovanja stanja oziroma iskanja odgovorov na

vprašanja, kakšno je nekaj, brez vzročnega razlaganja. Področje vzročnega

razlaganja oziroma iskanja odgovorov na vprašanje zakaj, pri čemer vzročna

razlaga temelji na empiričnem preverjanju odvisnih zvez med pojavi, pa proučuje

kavzalno-neeksperimentalna metoda.

3.3.2 Raziskovalni vzorec

Raziskovalni vzorec je obsegal 453 otrok, od tega 220 dečkov in 233 deklic, starih

od 9 do 11 let. V raziskavo so bili zajeti otroci severovzhodne Slovenije, ki so v

času meritev obiskovali OŠ Franca Rozmana - Staneta, OŠ Toneta Čufarja, OŠ

Gustava Šiliha Laporje, OŠ Cirkulane-Zavrč, OŠ Hajdina, OŠ Markovci in OŠ

Šmarje pri Jelšah. V času meritev so bili vsi otroci zdravi, prav tako ni bilo drugih

motečih dejavnikov, ki bi vplivali nanje. Vsi udeleţenci so bili z raziskavo

podrobno seznanjeni. Otroci in njihovi starši so se strinjali s sodelovanjem v

raziskavi.

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov

Športno dejavnost otrok in odnose v druţini smo ugotavljali z vnaprej posebej

pripravljenima anketnima vprašalnikoma. Za ugotavljanje odnosov v druţini je bil

uporabljen Kindlov vprašalnik Quality of Life Questionnaire for Children,

prilagojen za uporabo v Sloveniji iz originalne nemško-angleške verzije (Ravens-

Seiberer in Bullinger, 1998), s katerim ugotavljamo kakovost ţivljenja otrok in

eden od parametrov kakovosti ţivljenja so tudi odnosi v druţini. Za ugotavljanje

51

športne dejavnosti je bil uporabljen vprašalnik o športni dejavnosti, v sklopu

katerega so bila zajeta vprašanja o oblikah športnih dejavnosti otrok in času

trajanja posameznih vadbenih enot. V sklopu raziskave so bile izvedene tudi

meritve telesnih razseţnosti in gibalnih sposobnosti otrok.

3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov

Meritve so bile izvedene na prej omenjenih šolah, naštetih v poglavju 3.3.2, v

dopoldanskem času. Vse šole so bile s predhodnim strinjanjem ravnateljev

vključene v raziskovalni projekt. Meritve so potekale v celoti za vsako šolo

posebej in so bile izvedene po posameznih razredih. Meritve so izvajali študenti

Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, ki so bili zanje ustrezno usposobljeni.

Meritve so potekale pod stalnim nadzorom profesorjev Pedagoške fakultete

Univerze v Mariboru. Pripomočke, potrebne za izvajanje meritev, so merilci

prinesli s seboj, saj ti niso del standardne opreme osnovnih šol. Vsi pripomočki so

bili pred meritvami ustrezno pripravljeni. Vsak otrok, ki je sodeloval v raziskavi,

je dobil pred meritvami svojo identifikacijsko številko, ki jo je namesto imena in

priimka uporabljal ves čas merjenja, tako pri merjenju gibalnih sposobnosti kot

tudi pri antropometričnih meritvah in kasneje pri anketiranju. S tem je bila

zagotovljena anonimnost vseh sodelujočih v raziskavi. Otrokom je bil najprej

predstavljen potek meritev. Merilci so otroke (merjence) razdelili v pribliţno

enako številčne manjše skupine. Nato so se otroci po skupinah razvrstili po

posameznih merilnih postajah. Posamezen merilec je izvajal določen sklop

meritev. Merilci so pred začetkom meritev demonstrirali, kaj je potrebno narediti

pri posamezni nalogi. Doseţene rezultate otrok so merilci vpisovali v vnaprej

pripravljene tabele z identifikacijskimi številkami. Merilci so ob nejasnostih dajali

dodatna pojasnila. Izvajanje meritev so nadzirali in spodbujali otroke pri samih

meritvah. Meritve smo končali, ko je še zadnji merjenec posameznega razreda

opravil vse teste. Po končanem testiranju so otroci izpolnili anketne vprašalnike, s

katerimi so bili pridobljeni podatki o spolu, starosti, šoli, zdravju, splošnem

počutju, samopodobi, druţini, prijateljih in športni dejavnosti merjencev.

52

3.3.3.2 Vsebinsko metodološke značilnosti

V raziskavi je bil uporabljen Kindlov vprašalnik Quality of Life Questionnaire for

Children (Ravens-Seiberer in Bullinger, 1998). Anketni vprašalnik nam je

prikazal odnose v druţini ter tudi spol, starost in razred otroka. Otroci so

odgovarjali na sklop vprašanj o počutju v druţini, med prijatelji in v šoli ter o

njihovem zdravju in športni dejavnosti. Sklop vprašanj o odnosih v druţini:

Tekom prejšnjega tedna … nikoli redko včasih pogosto vedno

1. … sem se dobro razumel s starši.

2. … sem se doma dobro počutil.

3. … smo se doma prepirali.

4. … so mi starši prepovedali početi

določene stvari.

V raziskavi je bil uporabljen tudi anketni vprašalnik za ugotavljanje športne

dejavnosti otrok. Na osnovi anketnega vprašalnika so bili otroci razdeljeni v tri

skupine: v skupino nizko športno dejavnih (ND), ki so športno dejavni do 30

min./dan, srednje športno dejavnih (SD), ki so športno dejavni od 31 do 60

min./dan in zelo športno dejavnih (ZD), ki so dejavni nad 60 min./dan.

V anketnem vprašalniku o športni dejavnosti so otroci odgovorili, s katerimi

športnimi dejavnostmi se ukvarjajo:

športne interesne dejavnosti v šoli,

organizirane športne dejavnosti v prostem času,

športne dejavnosti v druţini,

neorganizirane športne dejavnosti s prijatelji.

3.3.4 Postopek obdelave podatkov

Pridobljeni podatki so bili statistično obdelani z računalniškim programom SPSS

Statistic 19.00 za programsko okolje Windows.

Obdelava je potekala po naslednjih korakih:

število merjencev (N),

53

aritmetična sredina (AS),

standardni odklon – povprečna odstopanja od aritmetične sredine (SO),

najmanjša vrednost (MIN),

največja vrednost (MAKS),

koeficient sploščenosti – kaţe stopnjo razpršenosti rezultatov (SPLOŠ),

koeficient asimetričnosti – kaţe, v katero smer in za koliko porazdelitev

odstopa od normalne vrednosti (ASIM).

Za ugotavljanje razlik med različno športno dejavnimi skupinami je bila

uporabljena analiza variance (ANOVA). Statistično značilna razlika je bila

ugotovljena na ravni tveganja 0,05.

Natančnejšo opredelitev (predhodno ugotovljenih statistično značilnih razlik s

pomočjo ANOVE) smo izvedli s Post-hoc preizkusom (Scheffe).

54

3.4 REZULTATI IN ITERPRETACIJA

Najprej so predstavljeni rezultati športne dejavnosti dečkov, ki so nizko, srednje

in zelo športno dejavni, glede na količino in obliko športne dejavnosti (športne

interesne dejavnosti v šoli, organizirane športne dejavnosti v prostem času,

športne dejavnosti v druţini in neorganizirane športne dejavnosti s prijatelji) ter

rezultati športne dejavnosti dečkov in odnosov v druţini. V drugem delu pa so

predstavljeni rezultati športne dejavnosti deklic, ki so nizko, srednje in zelo

športno dejavne, glede na količino in obliko športne dejavnosti ter rezultati

športne dejavnosti deklic in odnosov v druţini.

3.4.1 Športna dejavnost dečkov glede na količino in obliko

športne dejavnosti

Skupno količino športne dejavnosti na dan smo dobili iz podatkov, pridobljenih v

anketnem vprašalniku in pomeni seštevek količine športne dejavnosti pri športnih

interesnih dejavnostih v šoli, organiziranih športnih dejavnostih v prostem času,

športnih dejavnostih v druţini in neorganiziranih športnih dejavnostih s prijatelji.

Po količini športne dejavnosti smo otroke razdelili v tri skupine – skupino nizko

športno dejavnih, skupino srednje športno dejavnih in skupino zelo športno

dejavnih. V skupino nizko športno dejavnih sodijo otroci, ki so športno dejavni do

30 minut na dan; v skupino srednje športno dejavnih sodijo otroci, ki so športno

dejavni med 31 in 60 minut na dan; v skupino zelo športno dejavnih pa sodijo

otroci, ki so športno dejavni nad 60 minut na dan.

55

Slika 3: Deleţi skupin različno športno dejavnih dečkov

28%

31%

41%

nizko športno dejavni

srednje športno

dejavni

zelo športno dejavni

Na sliki 3 so predstavljeni deleţi skupin različno športno dejavnih dečkov.

Vidimo, da je največ dečkov zelo športno dejavnih, najmanj dečkov pa je nizko

športno dejavnih.

Slika 4: Deleţi oblik športnih dejavnosti pri skupini nizko športno dejavnih

dečkov

17%

33%34%

16%

organizirane športne

dejavnosti v prostem času

športne dejavnosti v

druţini

neorganizirane športne

dejavnosti s prijatelji

športne interesne

dejavnosti v šoli

Slika 4 prikazuje, koliko časa namenijo dečki skupine nizko dejavnih različnim

oblikam športnih dejavnosti. Največji deleţ predstavlja športna dejavnost s

prijatelji (34%) in športna dejavnost v okviru druţine (33%). Zelo nizka

zastopanost je organiziranih športnih dejavnosti v prostem času (17%), podobno

je tudi s športnimi interesnimi dejavnostmi v šoli, ki predstavljajo 16%.

56

Slika 5: Deleţi oblik športnih dejavnosti pri skupini srednje športno dejavnih

dečkov

30%

31%

29%

10%

organizirane športne

dejavnosti v prostem času

športne dejavnosti v

druţini

neorganizirane športne

dejavnosti s prijatelji

športne interesne

dejavnosti v šoli

Slika 5 prikazuje, koliko časa namenijo dečki skupine srednje športno dejavnih

različnim oblikam športnih dejavnosti. Zelo podobno zastopane so športne

dejavnosti v druţini, neorganizirane športne dejavnosti s prijatelji in organizirane

športne dejavnosti v prostem času. Samo 10% časa pa dečki namenijo športnim

interesnim dejavnostim v šoli.

Slika 6: Deleţi oblik športnih dejavnosti pri skupini zelo športno dejavnih

dečkov

31%

25%24%

20%

organizirane športne

dejavnosti v prostem času

športne dejavnosti v

druţini

neorganizirane športne

dejavnosti s prijatelji

športne interesne

dejavnosti v šoli

Na sliki 6 je prikazano, koliko časa namenijo dečki skupine zelo športno dejavnih

različnim športnim dejavnostim. Najbolj zastopane so organizirane športne

dejavnosti v prostem času (31%). Malo manj zanimanja kaţejo dečki do športnih

dejavnosti v okviru druţine (25%) in do neorganiziranih športnih dejavnosti s

57

prijatelji (24%). Najmanjši deleţ pa predstavljajo športne interesne dejavnosti v

šoli (20%).

Rezultati so pokazali, da je 41% dečkov dovolj športno dejavnih, kar pomeni, da

je več dečkov kot deklic, ki dosegajo primerno količino športne dejavnosti. Zelo

zanimiva je zastopanost oblik športnih dejavnosti pri različno športno dejavnih

dečkih. Skupina nizko športno dejavnih dečkov se najpogosteje posluţuje

neorganiziranih športnih dejavnosti s prijatelji in športnih dejavnosti v druţini. Pri

skupini srednje športno dejavnih dečkov pride do povečanja zanimanja za

organizirane športne dejavnosti v prostem času, predvsem na račun športnih

interesnih dejavnosti v šoli in neorganiziranih športnih dejavnosti s prijatelji. Pri

skupini zelo športno dejavnih dečkov pa pride do povečanja zanimanja za športne

interesne dejavnosti v šoli. Nekoliko pa se zmanjša količina športne dejavnosti v

druţini in neorganizirane športne dejavnosti s prijatelji. Tako je v skupini zelo

podobna zastopanost vseh športnih oblik, vendar vseeno prevladuje organizirana

športna dejavnost v prostem času.

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) priporoča za otroke in mladostnike v

starosti od 5 do 17 let vsakodnevno športno dejavnost, ki obsega vsaj 60 minut

zmerne do visoke intenzivnosti vadbe. Večina športne dejavnosti naj bi bila

aerobna, vsaj trikrat na teden pa bi naj v športno dejavnost vključili vaje za

krepitev mišic in kosti (Global recommendations on physical activity for health,

2010). Rezultati so pokazali, da je, glede na priporočeno količino športne

dejavnosti, dovolj športno dejavnih zgolj 37% otrok. Rezultati raziskave se

razlikujejo od rezultatov nekaterih drugih avtorjev. Planinšec (2003) je ugotovil,

da so 6,4-letni otroci dovolj športno dejavni. Podatki raziskave (Jelovčan, Pišot in

Ţerjal, 2002), so na vzorcu 239-ih otrok, starih od 8 do 10 let, pokazali, da je

65,2% otrok dovolj športno dejavnih. Videmšek, Pogelšek, Štihec in Karpljuk

(2006) so ugotovili, da je večina (kar 93 %) otrok starih od 3 do 5 let dovolj športno

dejavnih, saj preţivijo več kot eno uro dnevno na prostem. Matejek in Planinšec

(2008) sta ugotovila, da je le 6% otrok, ki so povprečno stari 6,4 let, dovolj

športno dejavnih. Podobno kot je pokazala naša raziskava, je pokazala tudi

raziskava HBSC (2001/2002). Rezultati kaţejo, da je skoraj polovica 11-letnikov

dovolj športno dejavnih (Stergar, Scagnetti in Pucelj, 2006). Podobno kot naša

58

raziskava pa so pokazale tudi nekatere druge raziskave. Tako je do podobnih

ugotovitev prišel Roberts s sodelavci (2004), ki je ugotovil, da je dovolj športno

dejavnih samo 34% otrok drţav Evrope in Severne Amerike v obdobju med 11. in

15. letom starosti (Zurc, 2008). Prav tako podobne rezultate navajata Planinšec in

Matejek (2010), ki sta ugotovila, da je dovolj športno dejavnih 36% otrok. V tem

okviru je pomembno omeniti tudi raziskavo, ki jo je izvedel Gavarry s sodelavci

(2003). Rezultati so pokazali, da deleţ celotne športne dejavnosti otrok med

tednom pomembno upada s starostjo (od 6. do 20. leta starosti) (Zurc, 2008). Do

ugotovitev, da prihaja do postopnega upada športne dejavnosti otrok s starostjo, so

pokazale tudi nekatere druge raziskave (Rowland, 1990; Sallis et al., 2000, Strong

et al., 2005; povz. po Šimunič, 2008). Kljub temu, da lahko prihaja do odstopanj v

športni dejavnosti med različno starimi skupinami, pa so rezultati zaskrbljujoči.

Podatki so pokazali, da je med različno športno dejavnimi otroki najbolj pogosta

oblika športne dejavnosti dejavnost v okviru druţine, ki pa z večanjem količine

športne dejavnosti postopno upada, predvsem na račun organizirane športne

dejavnosti v prostem času. Jelovčan, Pišot in Ţerjal (2002) so ugotovili, da kar

26,7% otrok ni bilo vključenih v organizirano prostočasno športno dejavnost.

Ugotovili pa so tudi upad vključevanja v organizirane oblike športne dejavnosti, in

sicer so rezultati pokazali, da se je v organizirane oblike športnih dejavnosti vključilo

77,3% 8-letnikov, 73,3% 9-letnikov in 63,3% 10-letnikov. Videmšek, Pogelšek,

Štihec in Karpljuk (2006) so ugotovili, da več kot polovica otrok organizirane

športne dejavnosti ne obiskuje. Ugotovili so tudi, da starši, ki se sami več ukvarjajo

s športom, se statistično značilno več športno ukvarjajo tudi z otrokom. Skoraj vsi

starši pa se športno ukvarjajo s svojim otrokom, večina (41 %) 2 do 3 – krat na teden,

23 % ob vikendih, samo 17 % pa vsak dan. Glede na to, da je športna dejavnost v

druţini prevladujoča oblika dejavnosti, so ti podatki tudi pokazatelj, da se starši

premalo športno ukvarjajo s svojimi otroki.

59

3.4.2 Odnosi v druţini med zelo športno dejavnimi, srednje

športno dejavnimi in nizko športno dejavnimi dečki

V preglednicah so predstavljene osnovne statistične značilnosti spremenljivk:

razumevanje s starši, počutje doma, prepiranje z drugimi druţinskimi člani,

prepovedi početja določenih stvari in odnosi v druţini skupine nizko športno

dejavnih, srednje športno dejavnih ter zelo športno dejavnih dečkov, in sicer:

število merjencev (N), aritmetična sredina (AS), standardni odklon (SO),

najmanjši (MIN) in največji (MAKS) rezultat, asimetričnost (ASIM), sploščenost

(SPLOŠ) ter rezultati ANOVE (F-vrednost in statistična značilnost (p)).

Preglednica 5: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke razumevanje s

starši skupine nizko športno dejavnih, srednje športno dejavnih in zelo

športno dejavnih dečkov ter rezultati ANOVE.

Športna

dejavnost N AS SO MIN MAKS ASIM SPLOŠ

ANOVA

F p

Nizko

dejavni 61 4,43 0,83 1 5 -1,68 3,63

0,599 0,550 Srednje

dejavni 69 4,42 0,95 1 5 -2,02 4,17

Zelo

dejavni 90 4,54 0,67 2 5 -1,41 1,63

V preglednici 5 so predstavljene osnovne statistične značilnosti spremenljivke

razumevanje s starši skupine nizko, srednje in zelo športno dejavnih dečkov.

Vrednosti aritmetičnih sredin so med vsemi skupinami podobne. Krivulje

porazdelitve rezultatov so koničaste pri vseh skupinah, vendar najbolj pri

skupinah srednje in nizko športno dejavnih dečkov. Koeficienti asimetrije kaţejo,

da so krivulje pomaknjene v levo, v smeri niţjih vrednosti. Rezultati ANOVE

kaţejo, da med skupinami nizko, srednje in zelo športno dejavnih dečkov ne

prihaja do statistično značilnih razlik (F=0,599; p=0,550) v razumevanju s starši.

60

Preglednica 6: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke počutje doma

skupine nizko športno dejavnih, srednje športno dejavnih in zelo športno

dejavnih dečkov ter rezultati ANOVE.

Športna

dejavnost N AS SO MIN MAKS ASIM SPLOŠ

ANOVA

F P

Nizko

dejavni 61 4,34 0,87 2 5 -0,90 -0,64

2,965 0,054 Srednje

dejavni 69 4,62 0,81 1 5 -2,67 7,65

Zelo

dejavni 90 4,63 0,68 1 5 -2,49 8,69

V preglednici 6 so predstavljene osnovne statistične značilnosti spremenljivke

počutje doma skupine nizko, srednje in zelo športno dejavnih dečkov. Vrednosti

aritmetičnih sredin naraščajo. Najvišja vrednost je pri skupini zelo športno

dejavnih dečkov. Krivulji porazdelitve rezultatov sta pri skupinah srednje in zelo

športno dejavnih dečkov koničasti. Najbolj koničasta je krivulja pri skupini zelo

športno dejavnih dečkov. Pri skupini nizko športno dejavnih dečkov je krivulja

porazdelitve rezultatov sploščena. Koeficienti asimetrije kaţejo, da so krivulje

asimetrične v levo, v smeri niţjih rezultatov pri vseh skupinah, najbolj pa pri

skupini srednje športno dejavnih dečkov. Rezultati ANOVE nakazujejo na rahlo

povezavo, vendar do statistično značilnih razlik med skupinami nizko, srednje in

zelo športno dejavnih dečkov (F=2,965; p=0,054) v počutju doma ne prihaja.

61

Preglednica 7: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke prepiranje z

drugimi druţinskimi člani skupine nizko športno dejavnih, srednje športno

dejavnih in zelo športno dejavnih dečkov ter rezultati ANOVE.

Športna

dejavnost N AS SO MIN MAKS ASIM SPLOŠ

ANOVA

F P

Nizko

dejavni 61 4,31 0,92 1 5 -1,46 2,07

0,102 0,903 Srednje

dejavni 69 4,29 1,04 1 5 -1,73 2,70

Zelo

dejavni 90 4,36 0,85 1 5 -1,32 1,69

V preglednici 7 so predstavljene osnovne statistične značilnosti spremenljivke

prepiranje z drugimi druţinskimi člani skupine nizko, srednje in zelo športno

dejavnih dečkov. Vrednosti aritmetičnih sredin se med skupinami ne razlikujejo.

Vrednosti standardnih odklonov so v mejah normale. Krivulje porazdelitve

rezultatov so koničaste in asimetrične v levo, v smeri niţjih vrednosti pri vseh

skupinah. Rezultati ANOVE kaţejo, da med skupinami nizko, srednje in zelo

športno dejavnimi dečki ne prihaja do statistično značilnih razlik (F=0,102;

p=0,903) v prepiranju z drugimi druţinskimi člani.

62

Preglednica 8: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke prepovedi

početja določenih stvari skupine nizko športno dejavnih, srednje športno

dejavnih in zelo športno dejavnih dečkov ter rezultati ANOVE.

Športna

dejavnost N AS SO MIN MAKS ASIM SPLOŠ

ANOVA

F p

Nizko

dejavni 61 4,00 1,00 1 5 -0,83 0,16

0,121 0,886 Srednje

dejavni 69 4,07 1,24 1 5 -1,19 0,45

Zelo

dejavni 90 3,99 1,09 1 5 -0,89 0,15

V preglednici 8 so predstavljene osnovne statistične značilnosti spremenljivke

prepovedi početja določenih stvari skupine nizko, srednje in zelo športno dejavnih

dečkov. Vrednosti aritmetičnih sredin so med skupinami podobne. Standardni

odklon kaţe na razpršenost rezultatov pri skupini srednje športno dejavnih

dečkov. Krivulje so asimetrične v levo, v smeri niţjih vrednosti pri vseh skupinah.

Rezultati ANOVE kaţejo, da med skupinami nizko, srednje in zelo športno

dejavnimi dečki ne prihaja do statistično pomembnih razlik (F=0,121; p=0,886) v

prepovedi početja določenih stvari.

63

Preglednica 9: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke odnosi v druţini

skupine nizko športno dejavnih, srednje športno dejavnih in zelo športno

dejavnih dečkov ter rezultati ANOVE.

Športna

dejavnost N AS SO MIN MAKS ASIM SPLOŠ

ANOVA

F p

Nizko

dejavni 61 4,27 0,59 3 5 -0,38 -0,76

0,559 0,573 Srednje

dejavni 69 4,35 0,73 1,5 5 -1,60 3,07

Zelo

dejavni 90 4,38 0,59 1,5 5 -1,55 4,92

V preglednici 9 so predstavljene osnovne statistične značilnosti spremenljivke

odnosi v druţini skupine nizko, srednje in zelo športno dejavnih dečkov.

Vrednosti aritmetičnih sredin rahlo naraščajo, najvišja vrednost je pri skupini zelo

športno dejavnih dečkov. Vrednosti standardnih odklonov kaţejo na normalno

razpršenost rezultatov. Krivulja porazdelitve rezultatov je sploščena pri skupini

nizko športno dejavnih dečkov, pri skupinah srednje in zelo športno dejavnih

dečkov pa sta krivulji porazdelitve rezultatov koničasti. Najbolj koničasta

porazdelitev rezultatov je pri skupini zelo športno dejavnih dečkov. Koeficienti

asimetrije kaţejo, da so krivulje pomaknjene v levo, v smeri niţjih vrednosti pri

vseh skupinah. Rezultati ANOVE kaţejo, da med skupinami nizko, srednje in zelo

športno dejavnimi dečki ne prihaja do statistično značilnih razlik (F=0,559;

p=0,573) med odnosi v druţini.

Iz rezultatov lahko vidimo, da ne prihaja do statistično pomembnih razlik v

odnosih v druţini med skupinami nizko športno dejavnih, srednje športno

dejavnih in zelo športno dejavnih dečkov. Po teh podatkih lahko sklepamo, da

športna dejavnost dečkov ne vpliva na odnose v druţini.

64

3.4.3 Športna dejavnost deklic glede na količino in obliko

športne dejavnosti

Slika 7: Deleţi skupin različno športno dejavnih deklic

31%

35%

34%

nizko športno

dejavni

srednje športno

dejavni

zelo športno dejavni

Slika 7 prikazuje deleţe skupin različno športno dejavnih deklic. Največ deklic je

srednje športno dejavnih (35%), najmanj pa je nizko športno dejavnih deklic

(31%). Zaskrbljujoč je podatek, da je zgolj 34% deklic zelo športno dejavnih.

Slika 8: Deleţi oblik športnih dejavnosti pri skupini nizko športno dejavnih

deklic

10%

49%28%

13%

organizirane športne

dejavnosti v prostem času

športne dejavnosti v

druţini

neorganizirane športne

dejavnosti s prijatelji

športne interesne

dejavnosti v šoli

Na sliki 8 je prikazano, koliko časa namenijo deklice skupine nizko športno

dejavnih različnim oblikam športnih dejavnosti. Skoraj polovico časa se ukvarjajo

s športno dejavnostjo v druţini, dobro četrtino pa z neorganiziranimi športnimi

65

dejavnostmi s prijatelji. Najmanj časa namenijo za športne interesne dejavnosti v

šoli (13%) in za organizirane športne dejavnosti v prostem času (10%).

Slika 9: Deleţi oblik športnih dejavnosti pri skupini srednje športno dejavnih

deklic

14%

40%28%

18%

organizirane športne

dejavnosti v prostem času

športne dejavnosti v

druţini

neorganizirane športne

dejavnosti s prijatelji

športne interesne

dejavnosti v šoli

Iz slike 9 razberemo, koliko časa namenijo deklice skupine srednje športno

dejavnih različnim oblikam športnih dejavnosti. Največ časa namenijo deklice

športni dejavnosti v okviru druţine (40%). Dobro četrtino časa namenijo športni

dejavnosti s prijatelji (28%), najmanj pa organizirani športni dejavnosti v prostem

času (14%).

Slika 10: Deleţi oblik športnih dejavnosti pri skupini zelo športno dejavnih

deklic

20%

34%27%

19%

organizirane športne

dejavnosti v prostem času

športne dejavnosti v

druţini

neorganizirane športne

dejavnosti s prijatelji

športne interesne

dejavnosti v šoli

Slika 10 prikazuje, koliko časa so deklice skupine zelo športno dejavnih dejavne

pri različnih oblikah športnih dejavnosti. Največ časa so deklice športno dejavne v

66

okviru druţine (34%). Najmanj časa pa so deklic dejavne v okviru športnih

interesnih dejavnostih v šoli (19%).

Rezultati so pokazali, da je dovolj športno dejavnih zgolj 34% deklic. Med vsemi

skupinami deklic je najbolj pogosta oblika športne dejavnosti športna dejavnost v

druţini. Sicer se z večanjem količine športne dejavnosti ta oblika dejavnosti

postopno zmanjšuje, predvsem na račun organizirane športne dejavnosti v prostem

času. Vseeno pa športna dejavnost v druţini ostaja prevladujoča oblika športne

dejavnosti v vseh skupinah različno športno dejavnih deklic.

Primerjava količine športne dejavnosti glede na spol nam je pokazala, da so dečki

bolj športno dejavni kot deklice, in sicer so dečki, ki dosegajo priporočeno

količino športne dejavnosti na dan, za 7% bolj športno dejavni od deklic z enako

količino športne dejavnosti. Podobno kot naša raziskava kaţejo tudi nekatere

druge raziskave. Številne raziskave namreč navajajo razlike med spoloma v

športni dejavnosti, saj ugotavljajo višjo raven dejavnosti pri dečkih v primerjavi z

deklicami v vseh starostnih obdobjih (Baranowski et al., 1993; Lopes et al., 2006;

Rowland, 1990; povz. po Šimunič, 2008). Rezultati študije HBSC so pokazali, da

so dečki ne glede na starost in drţavo bolj športno dejavni kot deklice (Roberts et

al., 2004; povz. po Zurc, 2008). Raziskava HBSC, izvedena leta 2006, je bila

izvedena na vzorcu 5130-ih slovenskih otrok, starimi 11, 13 in 15 let. Primerjava

rezultatov raziskav HBSC 2002 in HBSC 2006 kaţe na upadanje športne

dejavnosti med mladimi. Od leta 2002 do leta 2006 je deleţ športno nedejavnih

fantov narasel z 2,9% na 3,2%, deleţ deklic pa je narasel s 3,8% na 5%. Pri

otrocih, ki so bili vsakodnevno športno dejavni, se je od leta 2002 do leta 2006

deleţ fantov zniţal z 29% na 21,9%, deleţ deklet pa se je zniţal s 16,4% na 13,3%

(Pišot, Plevnik in Šimunič, 2010). Primerjava je pokazala tudi, da med spoloma

prihaja do največjih razlik v količini organizirane športne dejavnosti v prostem

času in športne dejavnosti v druţini. Količina organizirane športne dejavnosti med

skupinami različno športno dejavnih dečkov in deklic sicer z večanjem količine

športne dejavnosti narašča, vendar se dečki za tovrstno dejavnost bolj navdušujejo

kot deklice. Količina športne dejavnosti v druţini pa med skupinami različno

športno dejavnih dečkov in deklic z večanjem količine športne dejavnosti

67

postopoma upada, vendar pa so deklice tiste, ki se za tovrstno dejavnost bolj

navdušujejo kot dečki.

68

3.4.4 Odnosi v druţini med zelo športno dejavnimi, srednje

športno dejavnimi in nizko športno dejavnimi deklicami

V preglednicah so predstavljene osnovne statistične značilnosti spremenljivk:

razumevanje s starši, počutje doma, prepiranje z drugimi druţinskimi člani,

prepovedi početja določenih stvari in odnosi v druţini skupine nizko športno

dejavnih, srednje športno dejavnih ter zelo športno dejavnih deklic, in sicer:

število merjencev (N), aritmetična sredina (AS), standardni odklon (SO),

najmanjši (MIN) in največji (MAKS) rezultat, asimetričnost (ASIM), sploščenost

(SPLOŠ) ter rezultati ANOVE (F-vrednost in statistična značilnost (p)).

Preglednica 10: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke razumevanje s

starši skupine nizko športno dejavnih, srednje športno dejavnih in zelo

športno dejavnih deklic ter rezultati ANOVE.

Športna

dejavnost N AS SO MIN MAKS ASIM SPLOŠ

ANOVA

F p

Nizko

dejavni 73 4,62 0,757 2 5 -2,186 4,415

0,850 0,429 Srednje

dejavni 82 4,46 0,706 2 5 -1,161 0,846

Zelo

dejavni 78 4,50 0,802 1 5 -1,939 4,485

V preglednici 10 so predstavljene osnovne statistične značilnosti spremenljivke

razumevanje s starši skupine nizko, srednje in zelo športno dejavnih deklic.

Vrednost aritmetičnih sredin je najvišja pri skupini nizko športno dejavnih deklic.

Krivulje porazdelitve rezultatov so koničaste pri vseh skupinah, najbolj pa pri

skupini nizko in zelo športno dejavnih deklic. Koeficienti asimetrije kaţejo, da so

krivulje pomaknjene v levo, v smeri niţjih vrednosti pri vseh skupinah. Rezultati

ANOVE kaţejo, da med skupinami nizko, srednje in zelo športno dejavnimi

69

deklicami ne prihaja do statistično značilnih razlik (F=0,850; p=0,429) v

razumevanju s starši.

Preglednica 11: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke počutje doma

skupine nizko športno dejavnih, srednje športno dejavnih in zelo športno

dejavnih deklic ter rezultati ANOVE.

Športna

dejavnost N AS SO MIN MAKS ASIM SPLOŠ

ANOVA

F p

Nizko

dejavni 73 4,63 0,63 3 5 -1,51 1,12

1,545 0,216 Srednje

dejavni 82 4,44 0,82 2 5 -1,26 0,56

Zelo

dejavni 78 4,60 0,74 2 5 -1,91 3,02

V preglednici 11 so predstavljene osnovne statistične značilnosti spremenljivke

počutje doma skupine nizko, srednje in zelo športno dejavnih deklic. Vrednost

aritmetičnih sredin je najniţja pri skupini srednje športno dejavnih deklic, medtem

ko imata skupini nizko in zelo športno dejavnih deklic podobne rezultate. Krivulje

porazdelitve rezultatov so koničaste, najbolj izrazito je koničasta pri skupini zelo

športno dejavnih deklic. Krivulje so pri vseh skupinah asimetrične v levo, v smeri

niţjih vrednosti. Rezultati ANOVE kaţejo, da med skupinami nizko, srednje in

zelo športno dejavnih deklic ne prihaja do statistično pomembnih razlik (F=1,545;

p=0,216) v počutju doma.

70

Preglednica 12: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke prepiranje z

drugimi druţinskimi člani skupine nizko športno dejavnih, srednje športno

dejavnih in zelo športno dejavnih deklic ter rezultati ANOVE.

Športna

dejavnost N AS SO MIN MAKS ASIM SPLOŠ

ANOVA

F p

Nizko

dejavni 73 4,40 0,76 3 5 -0,82 -0,78

2,362 0,096 Srednje

dejavni 82 4,55 0,59 3 5 -0,93 -0,10

Zelo

dejavni 78 4,28 0,95 1 5 -1,62 2,70

V preglednici 12 so predstavljene osnovne statistične značilnosti spremenljivke

prepiranje z drugimi druţinskimi člani skupine nizko, srednje in zelo športno

dejavnih deklic. Vrednosti aritmetičnih sredin kaţejo, da se z drugimi druţinskimi

člani najpogosteje prepirajo deklice skupine srednje športno dejavnih, najmanj pa

zelo športno dejavne deklice. Krivulji porazdelitve rezultatov sta pri skupinah

nizko in srednje športno dejavnih deklic sploščeni, pri skupini zelo športno

dejavnih deklic pa je krivulja koničasta. Koeficienti asimetrije kaţejo, da so

krivulje pomaknjene v levo, v smeri niţjih vrednosti. Rezultati ANOVE kaţejo,

da med skupinami nizko, srednje in zelo športno dejavnimi deklicami ne prihaja

do statistično pomembnih razlik (F=2,362; p=0,096) v prepiranju z drugimi

druţinskimi člani.

71

Preglednica 13: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke prepovedi

početja določenih stvari skupine nizko športno dejavnih, srednje športno

dejavnih in zelo športno dejavnih deklic ter rezultati ANOVE.

Športna

dejavnost N AS SO MIN MAKS ASIM SPLOŠ

ANOVA

F p

Nizko

dejavni 73 4,05 1,04 1 5 -0,95 0,40

0,151 0,860 Srednje

dejavni 82 4,05 0,89 2 5 -0,53 -0,61

Zelo

dejavni 78 3,97 1,12 1 5 -0,93 0,15

V preglednici 13 so predstavljene osnovne statistične značilnosti spremenljivke

prepovedi početja določenih stvari skupine nizko, srednje in zelo športno dejavnih

deklic. Vrednosti aritmetičnih sredin so med vsemi skupinami zelo podobne.

Vrednosti standardnih odklonov ne kaţejo na večjo razpršenost rezultatov pri

katerikoli skupini. Rezultati ANOVE kaţejo, da med skupinami nizko, srednje in

zelo športno dejavnimi deklicami ne prihaja do statistično pomembnih razlik

(F=0,151; p=0,860) v prepovedi početja določenih stvari.

72

Preglednica 14: Osnovne statistične značilnosti spremenljivke odnosi v

druţini skupine nizko športno dejavnih, srednje športno dejavnih in zelo

športno dejavnih deklic ter rezultati ANOVE.

Športna

dejavnost N AS SO MIN MAKS ASIM SPLOŠ

ANOVA

F p

Nizko

dejavni 73 4,42 0,48 3 5 -0,65 -0,11

0,516 0,598 Srednje

dejavni 82 4,37 0,44 3,25 5 -0,37 -0,47

Zelo

dejavni 78 4,34 0,61 2 5 -1,29 2,15

V preglednici 14 so predstavljene osnovne statistične značilnosti spremenljivke

odnosi v druţini skupine nizko, srednje in zelo športno dejavnih deklic. Vrednosti

aritmetičnih sredin rahlo padajo. Krivulja porazdelitve rezultatov je pri skupini

zelo športno dejavnih deklic koničasta. Koeficient asimetrije kaţe, da je krivulja

asimetrična v levo, v smeri niţjih vrednosti, pri skupini zelo športno dejavnih

deklic. Rezultati ANOVE kaţejo, da med skupinami nizko, srednje in zelo športno

dejavnimi deklicami ne prihaja do statistično pomembnih razlik (F=0,516;

p=0,598) med odnosi v druţini.

Rezultati nam kaţejo, da ni statistično pomembnih razlik v odnosih v druţini med

skupinami zelo športno dejavnih, srednje športno dejavnih in nizko športno

dejavnih deklic. Iz tega lahko sklepamo, da športna dejavnost deklic ne vpliva na

odnose v druţini.

Iz rezultatov lahko vidimo, da ne prihaja do statistično pomembnih razlik v

odnosih v druţini med skupinami različno športno dejavnih dečkov, prav tako pa

ne prihaja do statistično pomembnih razlik v odnosih v druţini med skupinami

različno športno dejavnih deklic. Iz rezultatov lahko sklepamo, da športna

dejavnost ne vpliva na odnose v druţini. Ugotovili smo, da spol otrok ni faktor, ki

bi vplival na razlike v odnosih v druţini. Do podobnih rezultatov so prišli tudi

73

nekateri drugi avtorji. Matejek in Planinšec (2008) sta na vzorcu 150-ih otrok

starih, 6,4 let, ugotovila, da ne prihaja do statistično pomembnih razlik v odnosih

v druţini med skupinami različno športno dejavnih otrok. Raziskava, ki sta jo

izvedla Planinšec in Matejek (2010) na vzorcu 629-ih otrok, starih od 9 do 11 let,

je prav tako pokazala, da med skupinami nizko, srednje in zelo športno dejavnimi

otroki, ne prihaja do statistično pomembnih razlik v odnosih v druţini.

74

3.5 SKLEP

Glavni namen raziskave je bil ugotoviti, ali obstajajo razlike v odnosih v druţini

med različno športno dejavnimi otroki, ločeno glede na spol. V raziskavi je

sodelovalo 453 otrok, od tega 220 dečkov in 233 deklic, starih od 9 do 11 let.

Otroci, zajeti v raziskavo, so obiskovali naslednje osnovne šole: OŠ Franca

Rozmana - Staneta, OŠ Toneta Čufarja, OŠ Gustava Šiliha Laporje, OŠ

Cirkulane-Zavrč, OŠ Hajdina, OŠ Markovci in OŠ Šmarje pri Jelšah. Ţeleli smo

ugotoviti, ali se pojavljajo statistično značilne razlike v posameznih

spremenljivkah odnosa v druţini med skupinami različno športno dejavnih otrok,

ločeno glede na spol, ter med katerimi skupinami se razlike dejansko pokaţejo.

Zbrani podatki so bili statistično obdelani z računalniškim programom SPSS

Statistic 19.00 za programsko okolje Windows. Za vsako spremenljivko odnosi v

druţini so bili ločeno, glede na količino športne dejavnosti, izračunani naslednji

statistični parametri: aritmetična sredina (AS), standardni odklon (SO), najmanjša

vrednost (MIN), največja vrednost (MAKS), koeficient sploščenosti (SPLOŠ),

koeficient asimetričnosti (ASIM). Za ugotavljanje razlik med različno športno

dejavnimi skupinami je bila uporabljena analiza variance (ANOVA). Statistično

značilna razlika je bila ugotovljena na ravni tveganja 0,05. Natančnejša

opredelitev (predhodno ugotovljenih statistično značilnih razlik s pomočjo

ANOVE) je bila izvedena s Post-hoc preizkusom (Scheffe).

Prvo hipotezo, ki pravi, da je manj kot polovica dečkov športno dejavna več kot

60 minut na dan, sprejmemo.

Rezultati raziskave so pokazali, da je samo 41% dečkov športno dejavnih nad 60

minut na dan. Naše ugotovitve so v skladu s HBSC raziskavo tako iz leta 2002 kot

tudi 2006. Raziskavi sta pokazali, da je samo 29% (2002) in kasneje samo 21,9%

(2006) dečkov, ki so športno dejavni vsak dan v tednu (Pišot, Plevnik, Šimunič,

2010).

Drugo hipotezo, ki pravi, da se skupine zelo športno dejavnih, srednje športno

dejavnih in nizko športno dejavnih dečkov statistično značilno razlikujejo v

75

razumevanju s starši, kjer se zelo športno dejavni dečki bolje razumejo s starši kot

nizko športno dejavni dečki, moramo ovreči.

Iz rezultatov je razvidno, da med zelo športno dejavnimi dečki in nizko športno

dejavnimi dečki ni statistično pomembnih razlik v razumevanju s starši.

Tretjo hipotezo, ki pravi, da se skupine zelo športno dejavnih, srednje športno

dejavnih in nizko športno dejavnih dečkov statistično značilno razlikujejo v

počutju doma, kjer se zelo športno dejavni dečki doma bolje počutijo kot nizko

športno dejavni dečki, moramo ovreči.

Rezultati so pokazali, da med zelo športno dejavnimi dečki in nizko športno

dejavnimi dečki ni statistično pomembnih razlik v počutju doma.

Četrto hipotezo, ki pravi, da se skupine zelo športno dejavnih, srednje športno

dejavnih in nizko športno dejavnih dečkov statistično značilno razlikujejo v

pogostosti prepiranja z ostalimi druţinskimi člani, kjer se nizko športno dejavni

dečki pogosteje prepirajo z ostalimi druţinskimi člani kot zelo športno dejavni

dečki, moramo ovreči.

Raziskava je pokazala, da med zelo športno dejavnimi dečki in nizko športno

dejavnimi dečki ni statistično pomembnih razlik v pogostosti prepiranja z ostalimi

druţinskimi člani.

Peto hipotezo, ki pravi, da se skupine zelo športno dejavnih, srednje športno

dejavnih in nizko športno dejavnih dečkov statistično značilno razlikujejo v

pogostosti prepovedi početja določenih stvari, kjer so nizko športno dejavni dečki

pogosteje deleţni prepovedi početja določenih stvari kot zelo športno dejavni

dečki, moramo ovreči.

Rezultati so pokazali, da med zelo športno dejavnimi dečki in nizko športno

dejavnimi dečki ni statistično pomembnih razlik v pogostosti prepovedi početja

določenih stvari.

Šesto hipotezo, ki pravi, da se skupine zelo športno dejavnih, srednje športno

dejavnih in nizko športno dejavnih dečkov statistično značilno razlikujejo v

76

kvaliteti odnosov v druţini, kjer imajo zelo športno dejavni dečki kvalitetnejše

odnose v druţini kot nizko športno dejavni dečki, moramo ovreči.

Iz rezultatov je razvidno, da med zelo športno dejavnimi dečki in nizko športno

dejavnimi dečki ni statistično pomembnih razlik v kvaliteti odnosov v druţini.

Sedmo hipotezo, ki pravi, da je manj kot polovica deklic športno dejavna več kot

60 minut na dan, sprejmemo.

Raziskava je pokazala, da je samo 34% deklic športno dejavnih več kot 60 minut

na dan. Rezultati študije HBSC iz leta 2002 in 2006 so pokazali, da je

vsakodnevno športno dejavnih deklic samo 16,4% (2002) in kasneje samo še

13,3% (2006) (Pišot, Plevnik, Šimunič, 2010).

Osmo hipotezo, ki pravi, da se skupine zelo športno dejavnih, srednje športno

dejavnih in nizko športno dejavnih deklic statistično značilno razlikujejo v

razumevanju s starši, kjer se zelo športno dejavne deklice bolje razumejo s starši

kot nizko športno dejavne deklice, moramo ovreči.

Rezultati so pokazali, da med zelo športno dejavnimi deklicami in nizko športno

dejavnimi deklicami ni statistično pomembnih razlik v razumevanju s starši.

Deveto hipotezo, ki pravi, da se skupine zelo športno dejavnih, srednje športno

dejavnih in nizko športno dejavnih deklic statistično značilno razlikujejo v počutju

doma, kjer se zelo športno dejavne deklice doma bolje počutijo kot nizko športno

dejavne deklice, moramo ovreči.

Iz rezultatov je razvidno, da med zelo športno dejavnimi deklicami in nizko

športno dejavnimi deklicami ni statistično pomembnih razlik v počutju doma.

Deseto hipotezo, ki pravi, da se skupine zelo športno dejavnih, srednje športno

dejavnih in nizko športno dejavnih deklic statistično značilno razlikujejo v

pogostosti prepiranja z ostalimi druţinskimi člani, kjer se nizko športno dejavni

deklice pogosteje prepirajo z ostalimi druţinskimi člani kot zelo športno dejavne

deklice, moramo ovreči.

77

Rezultati so pokazali, da med zelo športno dejavnimi deklicami in nizko športno

dejavnimi deklicami ni statistično pomembnih razlik v pogostosti prepiranja z

ostalimi druţinskimi člani.

Enajsto hipotezo, ki pravi, da se skupine zelo športno dejavnih, srednje športno

dejavnih in nizko športno dejavnih deklic statistično značilno razlikujejo v

pogostosti prepovedi početja določenih stvari, kjer so nizko športno dejavne

deklice pogosteje deleţne prepovedi početja določenih stvari kot zelo športno

dejavne deklice, moramo ovreči.

Rezultati so pokazali, da med zelo športno dejavnimi deklicami in nizko športno

dejavnimi deklicami ni statistično pomembnih razlik v pogostosti prepovedi

početja določenih stvari.

Dvanajsto hipotezo, ki pravi, da se skupine zelo športno dejavnih, srednje

športno dejavnih in nizko športno dejavnih deklic statistično značilno razlikujejo v

kvaliteti odnosov v druţini, kjer imajo zelo športno dejavne deklice kvalitetnejše

odnose v druţini kot nizko športno dejavne deklice, moramo ovreči.

Iz rezultatov je razvidno, da med zelo športno dejavnimi deklicami in nizko

športno dejavnimi deklicami ni statistično pomembnih razlik v kvaliteti odnosov v

druţini.

Raziskava je pokazala, da je samo 37% otrok dovolj športno dejavnih, glede na

priporočila svetovne zdravstvene organizacije (Global recommendations on

physical activity for health); od tega je dovolj športno dejavnih 41% dečkov in le

34% deklic, kar kaţe na večjo športno dejavnost dečkov. Kako pomembna je

zadostna količina športne dejavnosti, ugotavljajo tudi nekateri drugi avtorji.

Strong (2005) je ugotovil, da bi naj bili šoloobvezni otroci športno dejavni vsaj 60

minut na dan, pri čemer naj bi bila dejavnost zmerno do zelo intenzivna (Strong in

sod., 2005). Prav tako so do podobnih ugotovitev prišli Cavill, Biddle in Sallis

(2001), ki so ugotovili, da bi morali biti mladi za optimizacijo sedanjega in

prihodnjega zdravja zmerno intenzivno dejavni vsaj eno uro na dan (Cavill,

Biddle in Sallis, 2001).

78

Z raziskavo smo ugotovili, da ni statistično pomembnih razlik v količini športne

dejavnosti otrok in odnosov v druţini. Ugotovili smo, da športna dejavnost in

odnosi v druţini niso povezani, zato je razloge za kvalitetne odnose v druţini

potrebno iskati drugje. Raziskava je pokazala, da ni razlik v odnosih v druţini

glede na spol otrok, ki so različno športno dejavni, saj statistično značilnih razlik

nismo ugotovili ne med dečki kot tudi ne med deklicami. Tako kot naša raziskava

sta pokazali tudi raziskavi, ki sta jih izvedla Planinšec in Matejek leta 2008 in

2010, saj sta ugotovila, da med različno športno dejavnimi otroki ne prihaja do

statistično pomembnih razlik v odnosih v druţini.

Za ugotavljanje športne dejavnosti je bil v naši raziskavi uporabljen vprašalnik, ki

je lahko vzrok za dobljene rezultate. Otroci so namreč na zastavljen vprašalnik

odgovarjali sami, vendar pa moramo upoštevati, da otroci še nimajo dobro

razvitih količinskih in časovnih predstav. Problem anketnega vprašalnika za

pridobivanje podatkov o športni dejavnosti otrok je ravno v tem, da si otroci ne

znajo predstavljati, kako dolgo traja neka dejavnost, niti ne znajo ločiti, kako

intenzivna je vadba. Za dosego bolj natančnih rezultatov o športni dejavnosti

otrok bi torej morala uporabiti kateri drugi instrumentarij, s katerim bi dobili

točne podatke o intenzivnosti in času trajanja neke dejavnosti.

79

4 L I T E R A T U R A

AnĎel, S. in Rebol, L. (2008). Naj gibanje ostane otrokova potreba. V V.

Štemberger, R. Pišot in K. Rupret (Ur.), Otrok v gibanju (str. 47-53).

Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Bastič Zorec, M. (2006). Teorije v razvojni psihologiji (2. izd.). Ljubljana:

Pedagoška fakulteta.

Berčič, H. (2003). V gibanju se skriva vir zdravja. Pridobljeno 11. 5. 2010, iz

http://www.revija-

vita.com/index.php?stevilkavita=38&naslovclanek=V_gibanju_se_skriva_vir

zdravja.

Berčič, H. (2004). Gibalno/športna dejavnost v otroštvu in mladosti kot dejavnik

aktivnega ţivljenjskega sloga odraslih. V R. Pišot, V. Štemberger, J. Zurc in A.

Obid (Ur.), Otrok v gibanju (str. 27). Koper: Univerza na Primorskem,

Znanstveno-raziskovalno središče Koper.

Berčič, H. (2005a). Pojavnost in opredelitev športne rekreacije. V T. Kajtna in M.

Tušak (Ur.), Psihologija športne rekreacije (str. 7-26). Ljubljana: Fakulteta za

šport, Inštitut za šport.

Berčič, H. (2005b). Povezanost športne rekreacije in celovitega zdravja ter športna

rekreacija v posameznih starostnih obdobjih človeka. V T. Kajtna in M. Tušak

(Ur.), Psihologija športne rekreacije (str. 27-42). Ljubljana: Fakulteta za šport,

Inštitut za šport.

Biddle, S.J., Gorely, T. in Stensel, D.J. (2004). Health-enhancing physical activity

and sedentary behaviour in children and adolescents. Journal of sports

sciences, 8, 679-701. Pridobljeno 4. 4. 2011, iz

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15370482.

Bohinc, F. (2002). Vloga in pomen športne aktivnosti v predšolskem obdobju. V

R. Pišot, V. Štemberger, F. Krpač in T. Filipič (Ur.), Otrok v gibanju (str. 78-

80

80). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče

Koper.

Boreham, C. in Riddoch, C. (2001). The physical activity, fitness and health of

children. Journal of sports sciences, 12, 915-929. Pridobljeno 4. 4. 2011, iz

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/11820686.

Cavill, N, Biddle, S. in Sallis, J. F. (2001). Health enhancing physical activity for

young people: Statement of the United Kingdom expert consensus Conference.

Pediatric Exercise Science, 13, 12-25. Pridobljeno 6. 4. 2011 iz

http://journals.humankinetics.com/pes-back-

issues/PESVolume13Issue1February/HealthEnhancingPhysicalActivityforYou

ngPeopleStatementoftheUnitedKingdomExpertConsensusConference.

Doupona, M. in Petrović, K (2000). Šport in druţba : sociološki vidik. Ljubljana:

Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Flere, S. (2003). Sociologija (4. izd.). Maribor: Pravna fakulteta Univerze v

Mariboru.

Fras, Z. (2002). Aktivni ţivljenjski slog otroka – dolgoročna naloţba v zdravje. V

R. Pišot, V. Štemberger, F. Krpač in T. Filipič (Ur.), Otrok v gibanju (str. 20-

28). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče

Koper.

Global recommendations on physical activity for health. (b.d.). Pridobljeno 4. 4.

2011, iz http://whqlibdoc.who.int/publications/2010/9789241599979_eng.pdf.

Horvat, L. in Magajna, L. (1987). Razvojna psihologija. Ljubljana: Drţavna

zaloţba Slovenije.

Jelovčan, G., Pišot, R. in Ţerjal, I. (2002). Ukvarjanje s prostočasno

gibalno/športno aktivnostjo otrok v zgodnjem šolskem obdobju. V R. Pišot, V.

Štemberger, F. Krpač in T. Filipič (Ur.), Otrok v gibanju (str. 580-585). Koper:

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper.

81

Kajtna, T. (2005). Začetek in vzdrţevanje redne vadbe ter vadba pri adolescentih.

V T. Kajtna in M. Tušak (Ur.), Psihologija športne rekreacije (str. 115-134).

Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Kavčič, T. in Fekonja, U. (2004a). Čustveni razvoj v zgodnjem otroštvu. V L.

Marjanovič Umek in M. Zupančič (Ur.), Razvojna psihologija (str. 334-349).

Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Kavčič, T. in Fekonja, U. (2004b). Čustveni razvoj v srednjem in poznem

otroštvu. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (Ur.), Razvojna psihologija

(str. 428-439). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Klanjšček, C. (2007a). Piramida telesne dejavnosti. Pridobljeno 11. 5. 2010, iz

http://www.tosemjaz.net/si/clanki/567/detail.html.

Klanjšček, C. (2007b). Načela o gibanju. Pridobljeno 11. 5. 2010, iz

http://www.tosemjaz.net/clanki/562/detail.html.

Knap, R. (2008). Pomen in vloga športnih dejavnosti v podaljšanem bivanju. V V.

Štemberger, R. Pišot in K. Rupret (Ur.), Otrok v gibanju (str. 203-208).

Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Kropej, V. L. (2002). Športna aktivnost predšolskih otrok in druţinsko okolje. V

R. Pišot, V. Štemberger, F. Krpač in T. Filipič (Ur.), Otrok v gibanju (str. 133-

138). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče

Koper.

Kropej, V. L., Šimunič, B., Završnik, J., Ţerjal, I. in Pišot, R. (2006). Analiza

morfoloških značilnosti. V R. Pišot in B. Šimunič (Ur.), Vloga biomehanskih

lastnosti skeletnih mišic v gibalnem razvoju otrok (str. 43-66). Koper:

Univerza na Primorskem - Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za

kineziološke raziskave, Zaloţba Annales.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2004a). Teorije psihičnega razvoja. V L.

Marjanovič Umek in M. Zupančič (Ur.), Razvojna psihologija (str. 28-63).

Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

82

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2004b). Socialni in moralni razvoj v

zgodnjem otroštvu. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (Ur.), Razvojna

psihologija (str. 363-381). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut

Filozofske fakultete.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2004c). Socialni in moralni razvoj v

srednjem in poznem otroštvu. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (Ur.),

Razvojna psihologija (str. 451-467). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut

Filozofske fakultete.

Marjanovič Umek, L., Zupančič, M., Kavčič, T. in Fekonja, U. (2004). Gibalni

razvoj po rojstvu. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (Ur.), Razvojna

psihologija (str. 170-185). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut

Filozofske fakultete.

Masten, I. (2007). Športna vzgoja v šoli. Pridobljeno 11. 5. 2010, iz

http://www.revija-

vita.com/index.php?stevilkavita=38&naslovclanek=%C5%A0portna_vzgoja_v

_%C5%A1oli.

Matejek, Č. in Planinšec, J. (2008). Gibalna aktivnost in kakovost ţivljenja

mlajših otrok. V V. Štemberger, R. Pišot in K. Rupret (Ur.), Otrok v gibanju

(str. 342-349). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Mišigoj - Duraković, M., Heimer, S. in Matković, B. (2003). Ugotavljanje ravni

telesne dejavnosti v zdravstvenih študijah. V M. Mišigoj - Duraković, M.

Kovač in J. Strel (Ur.), Telesna vadba in zdravje : znanstveni dokazi, stališča

in priporočila (str. 22-28). Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov

Slovenije, Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani.

Musek, J. (1995). Ljubezen, druţina, vrednote (1. izd.). Ljubljana: Educy.

Pišot, R. in Jelovčan, G. (2006). Vsebine gibalne/športne vzgoje v predšolskem

obdobju. Koper: Univerza na Primorskem - Znanstveno-raziskovalno središče

Koper, Zaloţba Annales : Pedagoška fakulteta.

83

Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu :

motorične sposobnosti v zgodnjem otroštvu v interakciji z ostalimi dimenzijami

psihosomatičnega statusa otroka. Koper: Univerza na Primorskem,

Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Zaloţba

Annales.

Pišot, R. in Zurc, J. (2006). Prostočasna gibalna/športna aktivnost otrok in

njihovih staršev. V R. Pišot in B. Šimunič (Ur.), Vloga biomehanskih lastnosti

skeletnih mišic v gibalnem razvoju otrok (str. 129-140). Koper: Univerza na

Primorskem - Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za

kineziološke raziskave, Zaloţba Annales.

Pišot, R., Plevnik, M. in Šimunič, B. (2010). Gibalna/športna dejavnost kot

dejavnik trajnostnega razvoja in kakovosti ţivljenja sodobnega človeka – pozni

ukrepi zgodnjih opozoril. V M. Duh (Ur.), Okolje kot edukacijska vrednota

(str. 123-129). Maribor: Pedagoška fakulteta; Rakičan: RIS Dvorec.

Pišot, R., Završnik, J. in Kropej, V. L., (2005). Opredelitev problema. V J.

Završnik in R. Pišot (Ur.), Gibalna /športna aktivnost za zdravje otrok in

mladostnikov (str. 13-29). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-

raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Zaloţba Annales.

Planinšec, J. (2002). Vpliv športnih dejavnosti pri oblikovanju stabilne in

pozitivne samopodobe. V R. Pišot, V. Štemberger, F. Krpač in T. Filipič (Ur.),

Otrok v gibanju (str. 354-359). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-

raziskovalno središče Koper.

Planinšec, J. (2003). Ugotavljanje gibalne dejavnosti mlajših otrok. Zdravstveno

varstvo 42 (2), 58-65.

Planinšec, J. in Matejek, Č. (2010). Povezanost kakovosti ţivljenja in športne

dejavnosti mladih. V M. Duh (Ur.), Okolje kot edukacijska vrednota (str. 123-

129). Maribor: Pedagoška fakulteta; Rakičan: RIS Dvorec.

Ravens-Seiberer, U. in Bullinger, M. (1998). Assessing health-related quality of

life in chronically ill children with the German KINDL: first psychometric and

content analytical results. Qual Life Res, 7, 399-407.

84

Stergar, E., Scagnetti, N. in Pucelj, V. (2006). HBSC Slovenija : Z zdravjem

povezano vedenje v šolskem obdobju [Elektronski vir] (Raziskovalno

poročilo). Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije.

Strel, J., Završnik, J., Pišot, R., Zurc, J. in Kropej, V. L., (2005). Ocena

gibalne/športne aktivnosti ter zdravja otrok in mladostnikov. V J. Završnik in

R. Pišot (Ur.), Gibalna /športna aktivnost za zdravje otrok in mladostnikov

(str. 13-29). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno

središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Zaloţba Annales.

Strong, W. B., Malina, R. M., Blimke, C. J., Daniels, S. R., Dishman, R. K.,

Gutin. B. in sod. (2005). Evidence based physical activity for school-age

youth. Yournal of Pediatrics, 146, 732-737. Pridobljeno 6. 4. 2011 iz

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15973308.

Šinkovec, M. (2007). Gibanje in mišice. Pridobljeno 11. 5. 2010, iz

http://www.tosemjaz.net/clanki/570/detail.html.

Škof, B. (2007a). Mladim več športa. V B. Škof (Ur.), Šport po meri otrok in

mladostnikov : pedagoško-psihološki in biološki vidiki kondicijske vadbe

mladih (str. 28-37). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo.

Škof, B. (2007b). Vloga in pomen kondicijskih dejavnosti v športu mladih. V B.

Škof (Ur.), Šport po meri otrok in mladostnikov : pedagoško-psihološki in

biološki vidiki kondicijske vadbe mladih (str. 28-37). Ljubljana: Fakulteta za

šport, Inštitut za kineziologijo.

Škof, B. in Bačanc, L. (2007). Značilnosti in pomen športa otrok in mladine. V B.

Škof (Ur.), Šport po meri otrok in mladostnikov : pedagoško-psihološki in

biološki vidiki kondicijske vadbe mladih (str. 28-37). Ljubljana: Fakulteta za

šport, Inštitut za kineziologijo.

Timperio, A., Salmon, J., Ball, K., Baur, L.A., Telford, A., Jackson, M. idr.

(2008). Family physical activity and sedentary environments and weight

change in children. International journal of pediatric obesity, 3, 160-7.

Pridobljeno 4. 4. 2011, iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/19086186.

85

Tomazo-Ravnik, T. (2004). Biološka rast človeka. V L. Marjanovič Umek in M.

Zupančič (Ur.), Razvojna psihologija (str. 119-144). Ljubljana:

Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Tušak, M., Tušak, M. in Tušak, M. (2003). Vloga druţine in staršev v športu.

Zalog: Klub MT Zalog.

Videmšek, M, Berdajs, P. in Karpljuk, D. (2003). Mali športnik : gibalne

dejavnosti otrok do tretjega leta starosti v okviru druţine. Ljubljana: Fakulteta

za šport, Inštitut za šport.

Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za

šport, Inštitut za šport.

Videmšek, M., Pogelšek, V., Štihec, J. in Karpljuk, D. (2006). Športna dejavnost

in prehranske navade pri predšolskih otrocih in njihovih starših. V R. Pišot, V.

L. Kropej, J. Zurc, T. Volmut in A. Obid (Ur.), Otrok v gibanju. Koper:

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper.

Volmut, T., Dolenc, P., Šetina, T., Pišot, R. in Šimunič, B. (2008). Objektivno

izmerjena gibalna aktivnost deklic in dečkov pred in po poletnih počitnicah. V

V. Štemberger, R. Pišot in K. Rupret (Ur.), Otrok v gibanju (str. 496-501).

Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Zupančič, M. (2004a). Predmet in zgodovina razvojne psihologije. V L.

Marjanovič Umek in M. Zupančič (Ur.), Razvojna psihologija (str. 6-27).

Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Zupančič, M. (2004b). Razvoj čustev in temperament ter osebnost v obdobjih

dojenčka in malčka. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (Ur.), Razvojna

psihologija (str. 232-254). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut

Filozofske fakultete.

Zurc, J. (2006). Celosten razvoj, gibalna/športna aktivnost in šolska uspešnost. V

R. Pišot, V. L. Kropej, J. Zurc, T. Volmut in A. Obid (Ur.), Otrok v gibanju.

Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper.

86

Zurc, J. (2008). Biti najboljši : pomen gibalne aktivnosti za otrokov razvoj in

šolsko uspešnost. Radovljica: Didakta.

Zurc, R., Pišot, R. in Ţerjal, I. (2006). Prostočasna gibalna/športna aktivnost otrok

in njihovih staršev. V R. Pišot in B. Šimunič (Ur.), Vloga biomehanskih

lastnosti skeletnih mišic v gibalnem razvoju otrok (str. 43-66). Koper:

Univerza na Primorskem - Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za

kineziološke raziskave, Zaloţba Annales.

5 P R I L O GE

PRILOGA A: Obvestilo ravnateljem

Spoštovani!

Raziskovalna skupina Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru je začela večletni

raziskovalni projekt z naslovom »Otrok v sodobni druţbi in druţini – otrokove

gibalne sposobnosti, telesne značilnosti, samopodoba in kakovost ţivljenja«.

Raziskava bo izvedena na reprezentativnem vzorcu otrok med 5. in 12. letom

starosti iz različnih krajev Republike Slovenije.

Spremenljivke, ki jih bomo v raziskavi spremljali, bodo: starost, spol, bivalno

okolje, socialno-ekonomski pokazatelji, ţivljenjski slog, pogostost, količina in

oblika gibalne aktivnosti, otrokovo počutje, gibalne sposobnosti, telesne

značilnosti, zdravstveni status, samopodoba in učni uspeh.

Cilji raziskave

ugotoviti stanje gibalnih sposobnosti otrok v predšolskem in zgodnjem

šolskem obdobju v Sloveniji,

ugotoviti stanje telesnih značilnosti otrok v predšolskem in zgodnjem

šolskem obdobju pri nas, analizirati zdravstveni status otrok,

spoznati vzorce gibalnih aktivnosti (pogostost, količina, oblika),

ugotoviti značilnosti ţivljenjskega sloga otrok,

ugotoviti kvaliteto ţivljenja otrok,

ugotoviti samopodobo otrok.

Odgovorni vodji raziskovalnega projekta sta mag. Črt Matejek in dr. Jurij

Planinšec. Meritve in anketiranje bo izvajala skupina usposobljenih merilcev v

mesecu maju 2009. V raziskavo bi ţeleli vključiti tudi otroke vaše šole, zato Vas

vljudno prosimo, če bi lahko prišli na šolo predstavit raziskovalni projekt. Ob

koncu raziskave bomo izsledke predstavili staršem in učiteljem, če bo le-to vaša

ţelja.

Ţelimo sodelovati z Vami, otroki in njihovimi starši, saj smo prepričani, da bodo

rezultati meritev koristili vsem ter pomembno prispevali celotnemu

raziskovalnemu področju kot tudi uspešnemu delu v šoli.

Zahvaljujemo se Vam za zaupanje. S spoštljivimi pozdravi.

dekan Pedagoške fakultete:

red. prof. dr. Samo Fošnarič

PRILOGA B: Anketni vprašalnik Kid Kindl

Pozdravljeni!

Radi bi izvedeli, kako ste se prejšnji teden počutili, zato smo pripravili nekaj vprašanj

in bi vas prosili, da nanje odgovorite.

Prosim, pozorno preberite vsako vprašanje.

Premislite, kako ste preživeli prejšnji teden.

Izberite najustreznejši odgovor v vsaki vrstici in naredite križec v ustrezen

kvadratek.

Tukaj ni pravilnih ali nepravilnih odgovorov. Pomembno je, kaj vi mislite.

Na primer: nikoli redko včasih pogosto vedno

Tekom prejšnjega tedna sem rad

poslušal glasbo. ⃞ ⃞ ⃞ ⊠ ⃞

Datum izpolnjevanja:

_____________________

(dan / mesec / leto)

Prosim, povej nam nekaj o sebi. Vstavi križec ali vpiši na črto!

Sem ⃞ dekle ⃞ deček

Star /a: _______ let

Koliko bratov in sester imaš? ⃞ 0 ⃞ 1 ⃞ 2 ⃞ 3 ⃞ 4 ⃞ 5

⃞ več kot 5

Katero osnovno šolo obiskuješ? ______________________________________

1. Najprej nas zanima nekaj o tvojem zdravju …

Tekom prejšnjega tedna … nikoli redko včasih pogosto vedno

1. … sem se slabo počutil.

2. … sem imel glavobol ali bolečine v

trebuhu.

3. … sem bil utrujen in izčrpan.

4. … počutil sem se močnega in polnega

energije.

2. … potem nekaj o tvojem splošnem počutju …

Tekom prejšnjega tedna … nikoli redko včasih pogosto vedno

1. … sem se zabaval in se veliko smejal.

2. … sem se dolgočasil.

3. … sem bil osamljen.

4. … sem bil prestrašen.

3. … in sedaj, kakšno mnenje imaš o sebi.

Tekom prejšnjega tedna … nikoli redko včasih pogosto vedno

1. … sem bil ponosen na sebe.

2. … sem se počutil na vrhu sveta.

3. … sem bil zadovoljen s samim seboj.

4. … sem imel veliko dobrih idej.

4. Naslednja vprašanja zadevajo tvojo družino …

Tekom prejšnjega tedna … nikoli redko včasih pogosto vedno

1. … sem se dobro razumel s starši.

2. … sem se doma dobro počutil.

3. … smo se doma prepirali.

4. … so mi starši prepovedali početi

določene stvari.

5. … in potem nekaj o prijateljih.

Tekom prejšnjega tedna … nikoli redko včasih pogosto vedno

1. … sem se igral s prijatelji.

2. … so me imeli drugi otroci radi.

3. … sem se dobro razumel s

prijatelji.

4. … sem se počutil drugačnega od

drugih otrok.

6. Nazadnje bi radi vedeli nekaj o šoli.

Tekom prejšnjega tedna, ko sem bil v

šoli …

nikoli redko včasih pogosto vedno

1. … je bilo opravljanje šolskih nalog

enostavno.

2. … sem užival med poukom.

3. … me je zaskrbelo za mojo

prihodnost.

4. … me je bilo strah slabih ocen.

PRILOGA C: Anketni vprašalnik o športni dejavnosti otrok

Športna aktivnost otrok

V naslednjem sklopu vas sprašujemo po športni aktivnosti vaših otrok. V rubriko

KATERE DEJAVNOSTI OBISKUJE? napišite šport, s katerim se ukvarja. V rubriko

KOLIKOKRAT NA TEDEN? vpišite število vadbenih enot. V rubriko KOLIKO ČASA

TRAJA POSAMEZNA VADBA? vpišite čas trajanja posamezne vadbene enote v

minutah.

Športne interesne dejavnosti v šoli

Katere dejavnosti obiskuje?

Kolikokrat tedensko? krat krat krat

Koliko časa traja posamezna

vadba (v minutah)?

min min min

Organizirane športne dejavnosti v prostem času (v klubu, društvu)

Katere dejavnosti obiskuje?

Kolikokrat tedensko? krat krat krat

Koliko časa traja posamezna

vadba (v minutah)?

min min min

Športne dejavnosti v družini (s starši, z brati, s sestrami)

S katerimi dejavnostmi se ukvarja?

Kolikokrat tedensko? krat krat krat

Koliko časa traja posamezna vadba

(v minutah)?

min min min

Neorganizirane športne dejavnosti s prijatelji ali sam

S katerimi dejavnostmi se

ukvarja?

Kolikokrat tedensko? krat krat krat

Koliko časa traja posamezna vadba

(v minutah)?

min min min