diplomsko delo - core · natan čneje predstavljeno še prevajanje poezije, proze in dramatike....
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za prevodoslovje
DIPLOMSKO DELO
Monika Stramec
Maribor, 2009
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za prevodoslovje
Diplomsko delo
KNJIŽEVNO PREVAJANJE PO LETU
1945
Mentorica:
Red. prof. dr. Vesna Kondrič-Horvat
Kandidatka:
Monika Stramec
Maribor, 2009
Lektorica:
Dragica Turjak, prof. slov. in rušč.
II
ZAHVALA
V prvi vrsti hvala mentorici, gospe prof. dr. Vesni KONDRIČ-HORVAT, za vse
strokovne nasvete, pomoč in vodenje pri izdelavi diplomske naloge. Hvala za
strokovnost in izjemen odnos.
Hvala profesorjem oddelka za prevodoslovje, ki so pripomogli k mojemu
bogatejšemu znanju.
Prav posebna zahvala je namenjena vsem članom moje družine, ki so mi
omogočili študij, me ves čas spodbujali in verjeli vame. Brez njih danes ne bi bila
to, kar sem.
Hvala tudi vsem prijateljem, še posebej Janji in Moniki, za pomoč, podporo in
besede vzpodbude.
Ob koncu bi se rada prav lepo zahvalila tudi mojemu fantu Urošu, ki mi je stal ob
strani in me bodril v najtežjih trenutkih zaključevanja mojega študija, mi
nesebično pomagal, verjel vame in se skupaj z mano veselil uspehov.
Zahvala je namenjena tudi njegovim staršem, za razumevanje in podporo.
Nenazadnje naj se zahvalim še Jasni, ki je bila pripravljena obiskovati ljubljanske
knjižnice in mi tako pomagala k hitrejšemu zbiranju literature, ter gospe Turjak,
ki je lektorirala moje delo.
Hvala vsem.
III
IZJAVA
Podpisana Monika Stramec, rojena 11. 2. 1985, študentka Filozofske fakultete v
Mariboru, smer Prevajanje in tolmačenje - nemščina, izjavljam, da je diplomska
naloga z naslovom
Književni prevod po letu 1945
pri mentorici, red. prof. dr. Vesni Kondrič-Horvat, avtorsko delo. V diplomskem
delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez
navedbe avtorjev.
Podpis študentke:
Maribor, 25. 8. 2009
IV
POVZETEK
Diplomska naloga obravnava literarno prevajanje v Sloveniji po letu 1945. Prvo
poglavje govori o teoriji prevajanja. Sledi ji kratka predstavitev pomena prevodne
literature in zgodovina te med Slovenci. Ker je prevajanje vedno vpeto v družbeno
in zgodovinsko dogajanje, ki odločilno vpliva na prevajalsko politiko, so v
nadaljevanju navedena nekatera zgodovinska dejstva ter politično in družbeno
dogajanje po letu 1945. Sledi natančnejša analiza prevajalske dejavnosti, ki
vključuje predstavitev najvidnejših prevajalcev, narodnostno razčlenjenost
literarnih prevodov, razmišljanja o kakovosti prevodov v tem obdobju, razmerje
med literarnimi zvrstmi v prevodni dejavnosti in razmerje med izvirno in
prevodno književnostjo. Za konec je s teoretičnega in praktičnega vidika
natančneje predstavljeno še prevajanje poezije, proze in dramatike. Cilj diplomske
naloge je natančneje predstaviti literarno prevajanje, ki je neločljiv del slovenske
avtohtone književnosti že od vsega začetka in mu nekateri kritiki pripisujejo celo
večjo moč in vpliv, kot ju ima izvirno besedilo, njegov obseg in pomen za
slovensko književnost. Uporaba in interpretacija virov je bila izvedena z
deskriptivno metodo, uporabljena pa je bila tudi komparativna metoda.
KLJU ČNE BESEDE: teorija prevajanja, literarno oz. književno prevajanje,
književni prevodi – po 1945, prevodi v slovenščino, prevajalska politika.
V
ZUSAMMENFASSUNG
Das Thema der vorliegenden Diplomarbeit ist das literarische Übersetzen in
Slowenien nach dem Jahr 1945. Das erste Kapitel beginnt mit der
Übersetzungstheorie, danach werden kurz die Bedeutung der Übersetzungsliteratur
und ihre Geschichte bei den Slowenen beschrieben. Weil die Geschichte und die
Gesellschaft grundliegend das Übersetzen beinflussen, folgt eine kurze Darstellung
der geschichtlichen Tatsachen und des politischen sowie gesellschaftlichen
Geschehens nach dem Jahr 1945. Es folgt eine genauere Analyse des Übersetzens.
Sie befasst sich mit der Vorstellung der bedeutendsten Übersetzer, der nationalen
Angehörigkeit der literarischen Übersetzungen, den Überlegungen über die
Qualität der Übersetzungen, den Verhältnissen zwischen den Literaturgattungen in
den Literaturübersetzungen sowie mit dem Verhältnis zwischen der National- und
Übersetzungsliteratur. Zum Schluss folgt noch eine genauere theoretische und
praktische Beschreibung des Übersetzens von Poesie, Prosa und Dramatik. Das
Ziel der Diplomarbeit ist es das Literaturübersetzen, das von den Anfängen an
untrennbar mit der slowenischen Nationalliteratur verbunden ist, und dem einige
Kritiker sogar eine größere Rolle und größeren Einfluss als dem Originaltext
zuschreiben, seinen Umfang und seine Bedeutung, für die Nationalliteratur
darzustellen. Die Verwendung und Interpretation der Quellen wurden mit der
deskriptiven Methode durchgeführt, verwendet wurde auch die komparative
Methode.
SCHLÜSSELWÖRTER: Übersetzungstheorie, Literaturübersetzen,
Literaturübersetzungen - nach 1945, Übersetzungen ins Slowenische,
Übersetzungspolitik.
VI
KAZALO
1 UVOD................................................................................................1
2 NAMEN.............................................................................................4
3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE .....................................................4
4 METODOLOGIJA ..........................................................................5
4.1 RAZISKOVALNE METODE................................................................................................5
4.2 UPORABLJENI VIRI ............................................................................................................5
5 OBRAVNAVA TEME.....................................................................6
5.1 TEORIJA PREVAJANJA......................................................................................................6
5.1.1 DESKRIPTIVNA SMER V TEORIJI PREVAJANJA.......................................................6 5.1.1.1 POLISISTEMSKA TEORIJA EVEN-ZOHARJA.....................................................................7 5.1.1.2 TOURY IN PREVODNE NORME........................................................................................12
5.1.2 FUNKCIONALISTIČNE TEORIJE PREVAJANJA ......................................................15 5.1.2.1. TEORIJA SKOPOSA...........................................................................................................15
5.2 POMEN PREVODNE LITERATURE IN ZGODOVINA LE-TE MED SLOVENCI........19
5.2.1 POMEN KNJIŽEVNEGA PREVODA...........................................................................19 5.2.1.1 PREVAJANJE KOT MEDKULTURNO POSREDOVANJE.................................................19 5.2.1.2 IZOBRAZBENA IN UMETNOSTNA FUNKCIJA KNJIŽEVNEGA PREVODA ...................20 5.2.1.3 VPLIV KNJIŽEVNEGA PREVAJANJA NA RAZVOJ JEZIKA.............................................21
5.2.2 ZGODOVINA KNJIŽEVNEGA PREVODA NA SLOVENSKEM..................................21
5.2.3 DRUŠTVO SLOVENSKIH KNJIŽEVNIH PREVAJALCEV..........................................26 5.2.3.1 USTANOVITEV DRUŠTVA SLOVENSKIH KNJIŽEVNIH PREVAJALCEV.......................27 5.2.3.2 MEDNARODNE POVEZAVE DRUŠTVA............................................................................28 5.2.3.3 NAMEN IN NALOGE DRUŠTVA........................................................................................28 5.2.3.4 SOVRETOVA NAGRADA....................................................................................................29
5.3 SLOVENCI PO LETU 1945 ................................................................................................30
5.3.1 KRATEK PREGLED ZGODOVINSKIH DOGODKOV................................................30
5.3.2 SLOVENSKE ZALOŽBE PO DRUGI SVETOVNI VOJNI............................................33
5.3.3 ŠOLSTVO IN KULTURA..............................................................................................35
5.4 PREVAJALSKA DEJAVNOST PO LETU 1945................................................................37
5.4.1 LEPOSLOVNO PREVAJANJE V PRVIH POVOJNIH LETIH.....................................37 5.4.1.1 PREVAJALCI PRVEGA POVOJNEGA OBDOBJA.............................................................41 5.4.1.2 NARODNOSTNA RAZČLENJENOST PREVODOV............................................................45
VII
5.4.1.3 KAKOVOST LITERARNIH PREVODOV............................................................................48 5.4.1.4 RAZMERJE MED LITERARNIMI VRSTAMI V SLOVENSKI PREVODNI KNJIŽEVNOSTI
.........................................................................................................................................................52 5.4.1.5 RAZMERJE PREVODNE IN IZVIRNE KNJIŽEVNOSTI.....................................................53
5.4.2 PREVAJANJE POEZIJE...............................................................................................57 5.4.2.1 POSEBNOSTI PREVAJANJA POEZIJE..............................................................................57 5.4.2.2 ZGODOVINSKA DEJSTVA O PREVAJANJU POEZIJE.....................................................59 5.4.2.3 PREVAJANJE POEZIJE PO LETU 1945............................................................................61
5.4.3 PREVAJANJE PROZE..................................................................................................74 5.4.3.1 POSEBNOSTI PREVAJANJA PROZE.................................................................................74 5.4.3.2 PREVAJANJE PROZE PO LETU 1945...............................................................................75
5.4.4 PREVAJANJE DRAMATIKE........................................................................................86 5.4.4.1 POSEBNOSTI DRAMSKIH BESEDIL.................................................................................86 5.4.4.2 SPREJEMANJE PREVODOV DRAMSKIH BESEDIL V CILJNI KULTURI.......................88 5.4.4.3 DRAMSKO PREVAJANJE NA SLOVENSKEM PO LETU 1945.........................................90
6 SKLEP.............................................................................................97
7 LITERATURA .............................................................................100
VIII
PREGLEDNICE
Preglednica 1: Število in narodnostna razčlenjenost literarnih prevodov med leti
1945 in 1965.................................................................................................. 46
Preglednica 2: Delež literarnih zvrsti v slovenski prevodni književnosti ............. 53
Preglednica 3: Razmerje med prevodno in izvirno književnostjo ........................ 53
Preglednica 4: Razmerje med prevodno in izvirno književnostjo glede na literarne
vrste............................................................................................................... 54
Preglednica 5: Narodnostna razčlenjenost števila prevodov poezije med leti 1945
in 1951........................................................................................................... 62
Preglednica 6: Število prevodov poezije glede na narodnost med leti 1946 in 1992
....................................................................................................................... 63
Preglednica 7: Narodnostna razčlenjenost prevodov pripovedništva med leti 1945
in 1951........................................................................................................... 77
Preglednica 8: Narodnostna razčlenjenost prevodov dramatike med leti 1945 in
1951............................................................................................................... 92
1
1 UVOD
Književni prevod je neločljiv del slovenske nacionalne književnosti, katerega
vplivi se kažejo že vse od začetka nastajanja slovenskega jezika. Že od Brižinskih
spomenikov (s konca 10. stoletja) dalje priča literarni prevod o razvitosti
slovenskega jezika in o njegovi estetski učinkovitosti. V času protestantizma se je
z njegovo pomočjo konstituiral slovenski knjižni jezik (Stanovnik, 2001). Torej so
začetki slovenske nacionalne književnosti, tako kot začetki mnogih drugih,
povezani prav z literarnimi prevodi. Poleg tega so literarni prevodi v kasnejših
obdobjih v slovensko avtohtono književnost prinašali nove literarne zvrsti, smeri
in oblike ter ji tako omogočali hitrejši razvoj. Torej so in še vedno igrajo književni
prevodi pomembno vlogo v slovenski avtohtoni književnosti. Upoštevajoč to
dejstvo, se jim še vedno posveča vse premalo pozornosti in spoštovanja, kar
poosebljajo tudi naslednji verzi, ki jih je prevedla Marija Javoršek:
Nikdar doslej me želja ni prevzela,
da bi prelil v naš jezik tuja dela:
trud, da bi tuje v našem prav zvenelo,
ne nosi slave, je le težko delo.
Od nekdaj ljubša mi je taka raba,
da pišem svoja, pa čeprav so slaba.
Če nič si ne sposodim, pa slabo je,
vsaj mene samega sramota gloje;
če to, kar spesnim sam, doseže slavo,
vsa čast ovenča samo mojo glavo.
Če moje delo res uspeh požanje,
ker je le moje, večje je priznanje.
To, kar je moje res, imam pač raje
od tega, kjer uspeh deljen med dva je.
Kako bi sploh za prevedeno delo
veliko čast uživati se smelo?
Le v čem je prevajalca sploh odlika?
2
Njegovega ni nič razen jezika:
čeprav nad knjigo vse noči prečuje
in nohte grize si, ko obupuje,
naj stih uporni stokrat spremenjen je,
da že papir izgublja potrpljenje,
naj cele dneve trudi se, kljub muji
bo verz še isti, le v obleki tuji
in spet požel bo avtor vse priznanje,
ne prevajalec, ki se trudil zanj je.
(Javoršek, 2003, str. 33.)
Prav zaradi tega, ker menim, da se še vedno premalo zavedamo pomena
književnih prevodov in njihovih vplivov na avtohtono književnost, sem se
odločila, da se bom v svoji diplomski nalogi ukvarjala s to obliko prevajanja. Za
podrobnejšo analizo prevodne produkcije sem izbrala obdobje po letu 1945, ker je
bilo zgodovinsko in politično dogajanje na Slovenskem takrat zelo pestro, in sem
sklepala, da se bo to odražalo tudi v prevodni politiki.
Na začetku diplomskega dela predstavljam teorijo prevajanja. Izpostavljam
polisistemsko teorijo Even-Zoharja, Touryjeve prevodne norme in teorijo
skoposa. Teoretičnemu izhodišču sledi nekaj dejstev o pomenu prevodne
književnosti in oris zgodovine le-te med Slovenci. Zaradi velikega pomena, ki ga
ima za prevodno književnost Društvo slovenskih književnih prevajalcev, sem na
kratko predstavila tudi delovanje tega društva.
Za izbor in količino tako literarnih kot neliterarnih prevodov je odločilnega
pomena prevodna politika, ki se izoblikuje na podlagi obstoječih družbenih,
političnih in zgodovinskih razmer. Zato sem v diplomskem delu na kratko orisala
tudi zgodovinsko in politično dogajanje tega časa.
Temu kratkemu zgodovinskemu pregledu sledi analiza književnega prevajanja po
letu 1945. Pri analizi sem se osredotočila predvsem na narodnostno razčlenjenost
3
književnih prevodov in jo poskušala povezati z aktualnimi političnimi in
zgodovinskimi razmerami. Omenila sem najplodnejše prevajalce tega obdobja in
primerjala različna mnenja o kakovosti takratnih prevodov. Nadalje me je
zanimalo razmerje med literarnimi vrstami v prevodni književnosti in predvsem
razmerje med izvirno in prevodno literaturo.
Za konec sem s teoretičnega in praktičnega vidika podrobneje obdelala še
prevajanje poezije, pripovedništva in dramatike v obdobju po drugi svetovni vojni
in ga primerjala s stanjem v prevodni književnosti na splošno.
4
2 NAMEN
Cilj diplomskega dela je predstaviti literarno prevajanje na Slovenskem po letu
1945. Na začetku bom na kratko predstavila teorijo prevajanja in pomen prevodne
književnosti ter njeno zgodovino pri Slovencih, ker menim, da se premalo
zavedamo pomena prevodne književnosti pri razvoju našega jezika in izvirne
leposlovne produkcije. K prepoznavanju prevodne književnosti je veliko
prispevalo predvsem Društvo slovenskih književnih prevajalcev, zato bom na
kratko predstavila tudi zgodovino tega društva, njegove naloge, mednarodne
povezave in nagrade. Prevajalska politika se oblikuje na osnovi družbenih,
političnih in zgodovinskih razmer, zato bom v nadaljevanju na kratko orisala
zgodovinsko in politično dogajanje po letu 1945 in ga nato poskusila povezati s
prevajalsko dejavnostjo. Ozirajoč se na naštete dejavnike (zgodovina, politika,
družba) bom analizirala narodnostno razčlenjenost književnih prevodov, mnenja o
njihovi kakovosti in razmerja med literarnimi vrstami v prevodni književnosti na
Slovenskem. Na koncu bom še natančneje predstavila prevajanje poezije,
pripovedništva in dramatike.
3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE
Pred pisanjem diplomskega dela sem si zastavila naslednje splošne raziskovalne
hipoteze:
- književni prevod je v slovenski literaturi prisoten že od samega začetka,
- književni prevod je odločilno vplival na razvoj slovenskega jezika in
izvirne književnosti,
- zaradi političnih razmer se je po letu 1945 zmanjšala število prevodov iz
nemščine in povečalo število prevodov iz ruščine,
5
- zaradi geografskega položaja in zgodovinskega ozadja smo na Slovenskem
po letu 1945 veliko prevajali tudi iz književnosti jugoslovanskih narodov,
- izmed literarnih zvrsti se je najmanj prevajala poezija,
- prevodno leposlovje po letu 1945 ni izhajalo v večjem obsegu kot izvirno.
4 METODOLOGIJA
4.1 RAZISKOVALNE METODE
Pri izdelavi diplomske naloge sem uporabila deskriptivno metodo s študijem
domače in tuje literature ter komparativno metodo.
4.2 UPORABLJENI VIRI
Pri prebiranju literature za diplomsko nalogo sem večinoma uporabljala primarne
vire. Uporabljala pa sem tudi sekundarne in terciarne vire (bibliografije).
6
5 OBRAVNAVA TEME
Prevod književnih del je ponavadi najhujša prevajalska preizkušnja, ker je
osnovno izrekanje pomena (beseda) pomembno prav tako kot stavek ali vrstica v
poeziji, in prizadevanje, da bi se beseda, stavek in besedilo skladali, zahteva
nenehen kompromis in preurejanje (Newmark, 2000, str. 253).
5.1 TEORIJA PREVAJANJA
Prevodoslovje je svoj razmah kot znanstvena disciplina doživelo šele v dvajsetih
letih 20. stoletja. Njegov razvoj je tesno povezan s silovitim tehničnim,
znanstvenim in kulturnim razvojem, ki je neločljivo povezal raznolike skupine
ljudi. Vedno večja povezanost posledično zahteva vedno več sporazumevanja. Za
uspešno sporazumevanje pa nikakor ni dovolj le dobro poznavanje jezikov, ampak
tudi študij družbenih in kulturnih odnosov med skupinami, ki je odločilnega
pomena prav za prevajalsko dejavnost, kot eno izmed najpomembnejših
dejavnosti sodobne družbe (Hribar, 2007, str. 2).
V svojih začetkih se je teorija prevajanja ubadala predvsem z vprašanji, ali naj bo
prevod dobeseden ali svoboden, ali naj bo zvest izvirniku ali okusu ciljne publike.
Danes obstaja več teorij prevajanja, ki ne ponujajo enoglasnega odgovora na
vprašanje, kakšen naj bi bil "pravi" in "dober" prevod, ampak ponujajo številne
možnosti, ki jih omogoča prevajanje. Tako lahko vsak književni prevajalec najde
potrditev svojih odločitev v vsaj eni izmed številnih teorij prevajanja (Kocijančič
Pokorn, 2003, str. 10).
5.1.1 DESKRIPTIVNA SMER V TEORIJI PREVAJANJA
Tako imenovana polisistemska ali manipulacijska šola, kamor prištevamo
belgijske, nizozemske in judovske teoretike prevajanja, se ukvarja s kriteriji in
normami, ki odločujoče vplivajo na nastanek in določitev prevoda. Glavni
7
predstavnik te šole je literarni teoretik Itamar Even -Zohar, njegovi nasledniki pa
Gideon Toury, Jose Lambert, Theo Hermans, Dirk Delabastita in drugi, ki se
zbirajo okrog revije Target (Kocijančič-Pokorn, 1997, str. 8). To smer so teoretiki
poimenovali z različnimi imeni: nekateri so govorili o opisnem prevodoslovju, o
polisistemski smeri, o manipulativni šoli, o navezi Tel Aviv-Leuven oz. o flamski
skupini in celo samo o prevodoslovju. Danes se najpogosteje uporablja
poimenovanje deskriptivna smer teorije prevajanja (Kocijančič-Pokorn, 2003,
str. 168). Predstavniki deskriptivne teorije prevajanja, ki poudarja usmerjenost
prevoda v ciljno kulturo oz. orientacijo po ciljnem besedilu, poskušajo odkriti
dejavnike in norme, ki vplivajo na prevajanje, nastanek prevoda, izbor besedil, ki
se bodo prevajala, in tudi slog prevoda. Med dejavnike, ki odločilno vplivajo na
proces prevajanja, sodijo uredniki, literarni kanoni, status ciljne in izhodiščne
kulture ter jezikovnega sistema, zakonitosti trga, okus publike ter prevajalčeva in
bralčeva družbena pripadnost. Predstavniki te teorije prevajanja poskušajo
dokazati, da je prevod v bistvu manipulacija, ki vpliva na ciljno kulturo in
zgodovino idej (prav tam, str. 13). Deskriptivna smer teorije prevajanja se ne
osredotoča na izoblikovanje pravil, norm in navodil, ki bi naj pomagali pri
prevajanju, niti ne na izoblikovanje didaktičnih sredstev za poučevanje prevajanja,
temveč se osredotoča na prevajanje samo, na takšno, kakršno je v trenutku
proučevanja, oziroma, kakršno je bilo v preteklosti, kot del kulturne zgodovine
(prav tam, str. 168).
5.1.1.1 POLISISTEMSKA TEORIJA EVEN-ZOHARJA
V tesni povezavi z razvojem deskriptivnega pristopa k teoriji prevajanja se je
izoblikovala polisistemska teorija Even-Zoharja, ki je znotraj te teorije kot
merodajno normo postavil ciljnojezični literarni sistem in s tem orientacijo po
ciljnem tekstu kot primarnem zavezujočem dejavniku (Vevar, 2000, str. 19).
Glavna naloga te teorije je raziskovati vpliv prevodov na nacionalno književnost,
kajti prevodi s seboj vedno prinašajo tuje elemente in imajo zato inovacijsko
vlogo (Stolze, 2001, str. 154).
8
V polisistemsko teorijo je Even-Zohar uvedel pojem literarni (poli)sistem, da bi
raziskoval odnose med različnimi vrstami književnih besedil. Korenine ima ta
teorija pri ruskih formalistih in čeških strukturalistih. S pojmom polisistem je želel
poimenovati dejstvo, da je vsaka kultura neke vrste mreža med seboj povezanih
literarnih in neliterarnih sistemov. Med posameznimi literarnimi sistemi, ki
sestavljajo polisistem, se bije neprestan boj za središčno vlogo. Med temi sistemi
so tako kanonizirana, "visoka" književnost kot manj prestižni sistemi, npr.
otroška, prevodna ali lahka književnost. Razmerja znotraj polisistema so
hierarhična: nekateri sistemi zavzemajo središčno ali primarno mesto v
polisistemu, drugi pa bolj obstransko ali sekundarno mesto. Primarno mesto
pripada tistim, ki v polisistem vnašajo novosti – torej novim, inovativnim
besedilom in modelom. Sekundarni sistemi prevzemajo modele primarnih
sistemov in se ravnajo po konzervativnih, uveljavljenih normah in vzorcih. Mesto
besedila, vrste, sistema znotraj polisistema ni nespremenljivo, ampak se z
nastopom novih okoliščin lahko spremeni. Polisistemska teorija torej ne zajema
samo prevodne literature, temveč vsa besedila, od najvišje kanoniziranih do
najbolj obrobnih, ki nastanejo v neki kulturi, imajo pa prevodna besedila v teoriji
literarnega polisistema pomembno oz. enakovredno vlogo. Poudarek je na vplivu
prevajanja na različne družbe in statusu, ki ga zavzame prevod oziroma prevajanje
v hierarhiji določenega kulturnega sistema. Po mnenju Even-Zoharja je literatura
sistem, ki je v neprestanih odnosih z ostalimi kulturnimi in družbenimi sistemi in
je sestavljena iz trdo strukturiranega središča in bolj mehkega obrobja. Njena
temeljna značilnost je v tem, da se neprestano spreminja in premešča svoje prvine
(Kocijančič-Pokorn, 2003, str. 168-170 in Zlatnar Moe, 1999-2002, str. 13).
Med zgodovinarji kulture obstaja splošno prepričanje o osrednji vlogi prevajanja
pri kristalizaciji nacionalnih kultur, a zgodovina prevode kljub temu omenja le, če
se jim ne more izogniti, na primer pri obravnavi srednjega veka ali renesanse. Pri
obravnavi drugih obdobij so prevodi le redko koherentno umeščeni v zgodovinski
pregled (Kocijančič-Pokorn, 2003, str. 172).
9
Za deskriptivno teorijo prevajanja je pomembno predvsem dejstvo, da Even-Zohar
vključuje prevodno književnost kot enega izmed sistemov v literarnem
(poli)sistemu, ki je v stalnih odnosih z drugimi sistemi. Literarni prevodi se
namreč združujejo v lastnem polisistemu, torej ima tudi prevodna literatura svoje
kanonizirano središče in obrobje, svoje inovativne in že ustaljene modele. Prevodi
ali načini prevajanja lahko imajo v polisistemu primarno ali sekundarno vlogo.
Njihova vloga je odvisna od pogojev, ki v določenem trenutku določajo sistem
(Kocijančič-Pokorn, 2003, str. 170 in Zlatnar Moe, 1999-2000, str. 13).
Even-Zohar je prepričan v soodvisnost in povezanost prevedenih besedil, ki se
izraža v izboru besedil za prevajanje in v prevzemanju norm ter vedenjskih
vzorcev od domačih ko-sistemov. Po njegovem prepričanju je prevodna literatura
integralni sistem znotraj vsakega literarnega polisistema in celo njegov najbolj
dejavni del. Kadar zaseda primarno mesto, prevodna književnost aktivno
sooblikuje samo središče ciljnega literarnega polisistema. To pomeni, da se ne
ustvarja jasna ločnica med "izvirnimi" in "prevedenimi" besedili in se prevedena
besedila obravnavajo kot izvirna besedila, ne kot metabesedila.1 Vodilni pisatelji
so tisti, ki ustvarjajo najboljše prevode. V obdobjih, v katerih se pojavljajo novi
literarni modeli, je prav prevod način za izpopolnjevanje novega repertoarja. Tuja
besedila vnesejo v domačo literaturo novosti in značilnosti, ki jih domača
književnost prej ni poznala (Kocijančič-Pokorn, 2003, str. 172-173 in Zlatnar
Moe, 1999-2000, str. 14).
[…] V položaju, ko se pojavljajo novi literarni modeli, prevodi
pogosto postanejo pripomoček za izdelavo novega repertoarja.
Prek tujih del se v domačo književnost uvajajo sestavine (tako
načela kot prvine), ki prej v tej književnosti niso obstajale. Sem
ne sodijo le novi modeli resničnosti, ki nadomestijo
uveljavljene, ki niso več učinkoviti, ampak tudi mnoge druge
sestavine, denimo nov (pesniški) jezik ali ustvarjalni vzorci in
tehnike. Jasno je, da položaj v (domačem) literarnem sistemu
1 Metabesedilo je prezentacija prototeksta (Košir, 2004, povz. po Forštner, 2007, str. 10).
10
nadzoruje sama načela izbiranja besedil za prevod: besedila se
izbirajo glede na svoje ustrezanje novim pristopom in morebitno
inovacijsko vlogo, ki jo bodo odigrali v ciljni kulturi (Even-
Zohar, 2000, cit. po Zlatnar Moe, 1999-2000, str. 14).
Po mnenju Even-Zoharja obstajajo trije položaji, v katerih prevodna književnost
zavzema primarno vlogo v ciljnem polisistemu:
- ko je domača književnost šele v razvoju (npr. slovenska posvetna
književnost v 19. stoletju),
- kadar gre za "šibko" ali "obrobno" književnost (npr. katalonska
književnost),
- v obdobju večjih kriz ali preobratov oz., kadar v ciljnem polisistemu pride
do prelomnic ali praznin oz. "vakuumov", kot jih imenuje Even-Zohar
(Kocijančič-Pokorn, 2003, str. 174 in Zlatnar Moe, 1999-2002, str. 14).
V prvem primeru (mlada književnost) prevajanje pripomore k temu, da v sistem
pride čim več različnih književnih vrst, ki pripomorejo k uveljavitvi ciljnega
jezika kot primernega za literarno izražanje. S prevajanjem kanoniziranih besedil
se istočasno dokazuje tudi to, da je v ciljnem jeziku mogoče enakovredno izraziti
vse, kar izražajo "večji in pomembnejši" jeziki (Zlatnar Moe, 1999-2002, str. 14-
15).
Slednje velja tudi v drugem primeru (obrobni sistemi). (Makro-)polisistem je
sestavljen iz literarnih polisistemov. Znotraj njega vladajo hierarhični odnosi, ki
posamezne polisisteme razvrščajo na primarne in sekundarne položaje. Za
šibkejše in obrobne književnosti v Evropi navadno veljajo književnosti manj
razširjenih jezikov. Pri majhnih ali obrobnih literarnih polisistemih prihajajo
inovacije pogosto od zunaj, torej iz središčnih sistemov ali prek prevodne
književnosti, in zapolnijo praznine, ki jih ciljni sistem zaradi svoje majhnosti ne
more zapolniti sam (prav tam, str. 15).
11
Dinamika znotraj polisistema ustvarja prelomnice – zgodovinske trenutke, ko
uveljavljeni modeli niso več zavezujoči za mlajšo generacijo. Takrat lahko
prevodna literatura tudi v osrednjih literaturah prevzame osrednji položaj
(Kocijančič-Pokorn, 2003, str. 174).
Povsod drugod zavzame prevodna literatura obrobni položaj, kar pomeni, da nima
nobenega vpliva na poglavitne procese in se prilagaja normam, ki jih opredeljuje
prevladujoči tip v ciljni kulturi. Na ta način postane prevodna literatura poglavitni
dejavnik konzervativizma. Tukaj pride do paradoksa: prevod, ki je lahko nosilec
novih idej, elementov in značilnosti v literaturi, postane sredstvo za ohranjanje
tradicionalnega okusa. Prevodna literatura je sama slojevita in to pomeni, da ni
nujno vedno zgolj obrobni ali osrednji sistem. Medtem ko lahko določeni del
prevodne literature zavzema osrednji položaj, lahko drugi del ostane obroben. Od
tega, ali prevodna književnost v nekem trenutku zavzema primarni ali sekundarni
položaj, so odvisne tudi prevajalske norme, prevladujoč književni okus,
prevajalska politika založnikov in sponzorjev. Po mnenju Even-Zoharja je eden
od kazalcev glede mesta prevodne književnosti v polisistemu tudi stopnja
razlikovanja med izvirnimi in prevedenimi besedili znotraj neke kulture. Če
zavzema prevodna književnost primarno mesto, so meje med izvirnimi in
prevedenimi deli zabrisane, prevajalec pa išče nove, inovativne rešitve, namesto
da bi prevzemal že obstoječe. Kadar pa prevodna književnost zavzema
sekundarno mesto, se bo prevajalec bolj prilagajal normam ciljnega jezika. Glede
na rezultate številnih raziskovalcev lahko rečemo, da zavzema prevodna literatura
ponavadi obrobni položaj (Kocijančič-Pokorn, 2003, str. 175-177 in Zlatnar Moe,
1999-2002, str. 15).
Even-Zohar je v okviru polisistemske teorije razvil koncept literarnega
repertoarja, ki je v tesni povezanosti s sistemom. Repertoar, ki ga lahko
razumemo kot skupek pravil in elementov, ki vplivajo na besedilno produkcijo, je
eden ključnih pojmov literarnega polisistema. (Prunč, 2002, str. 233-234.) Novi
elementi, ki so jih v slovenski literarni sistem vnašali prevodi, so prispevali k
ohranitvi in razširitvi slovenskega literarnega sistema, kajti "[…] zgodovina jasno
12
kaže, da se noben literarni sistem ni mogel razviti, ne da bi si vsaj v določeni fazi
izposojal elemente repertoarja iz drugih polisistemov" (Dović, 2003, str.8).
5.1.1.2 TOURY IN PREVODNE NORME
Koncept prevodnih norm je v prevodoslovje leta 1980 v knjigi In Search of a
Theory of Translation uvedel Gilden Toury, ki se je osredotočil na vlogo
prevajanja v polisistemski teoriji. Za proučevanje prevajanja je razvil model, ki
temelji na konceptu prevodnih norm. Toury, ki velja za enega izmed vodilnih
teoretikov v deskriptivni smeri prevajanja, umetnostnega besedila in književnega
prevoda ne opredeljuje samo kot besedilo, ampak kot besedilo v sklopu govornega
dejanja v določenem literarnem sistemu. Prevod leposlovnega besedila se po
njegovem lahko imenuje književni prevod le, če v ciljnem literarnem sistemu res
zaživi in deluje kot književni prevod, se pravi, da ga bralci kot takega sprejmejo
(Toury, 1981; povz. po Grosman, 1997, str. 34-35). Prevod torej ni besedilo, ki bi
imelo določene bistvene lastnosti, po katerih bi se ločilo od drugih besedil, ampak
besedilo, ki ga določa njegova funkcija v določeni družbi (Kocijančič Pokorn,
2003, str. 179).
Pojem norm je postal eden izmed osrednjih pojmov v deskriptivni teoriji
prevajanja. Toury pravi, da prevajalci pri svojem delu upoštevajo določene
družbenokulturne omejitve, ki jih glede na njihovo moč razdelimo med pravila na
eni in individualne posebnosti na drugi strani. Večina omejitev pa je nekje med
tema dvema skrajnostima, imenujemo jih norme (Zlatnar Moe, 1999-2002, str.
17). Touryjeva opredelitev "norme" temelji na opredelitvi sociologov in socialnih
psihologov:
[Norme pomenijo] prevod splošnih vrednot in zamisli, ki veljajo
v skupnosti – glede tega, kaj je prav in kaj narobe, kaj je
primerno in kaj ne - v navodila za izvajanje, ki so primerna za
določene okoliščine, določajo pa tako, kaj je zapovedano in kaj
prepovedano, kot tudi, kaj je dopustno in dovoljeno pri
13
določenem vedenju. […] Norme si posameznik/-ica pridobi v
procesu socializacije in vedno vključujejo tudi sankcije, tako
negativne kot pozitivne (Toury 1955, cit. po Zlatnar Moe, 1999-
2002, str. 17).
Norme se razlikujejo po moči – nekatere so bolj obvezujoče in bliže pravilom,
druge šibkejše, meje med njimi so pogosto zabrisane. Poleg tega vse norme ne
veljajo enako za vse oblike besedil. Njihova moč pa se spreminja tudi skozi čas
(Zlatnar Moe, 1999-2002, str. 17).
Prevajanje je dejavnost, ki mora upoštevati vsaj dva sistema norm, saj vedno
vključuje vsaj dva jezika, dve kulturni tradiciji in dva sistema norm, ki sta vselej
različna in pogosto nezdružljiva. Brez urejenega sistem norm, ki omejujejo
prevajalca pri posameznih odločitvah, bi bile razlike med posameznimi
izhodiščnimi besedili nepremostljive. Ker pa ni tako, lahko sklepamo, da
prevajalci pri svojem delu upoštevajo splošne norme (prav tam).
Obnašanje prevajalcev kot besedilnih posrednikov določajo časovno in kulturno
opredeljene prevajalske norme. Toury ločuje med prehodnimi (preliminary
norms), operativnimi oz. delovnimi (operational norms) in inicialno oz. začetno
normo (initial norms).
Predhodne norme so norme, ki delujejo že pred samim prevajanjem. Nanašajo se
na prevajalsko politiko, ki določa izbor del, in na prevajalske strategije znotraj
polisistema. Pogosto se v določenem obdobju prednostno prevaja določena
besedilna vrsta, literarni žanri ali avtorji (Prunč, 2002, str. 242). Druga skupina
predhodnih norm zajema neposrednost prevoda, raven strpnosti do prevodov, ki
ne prihajajo neposredno iz izhodiščnega jezika. Na tem mestu se raziskovalcem
postavljajo vprašanja o tem, ali so neposredni prevodi sploh dovoljeni, kateri
jeziki najpogosteje predstavljajo posredniško vlogo, katere besedilne vrste se
najpogosteje prevajajo na ta način in v katerih obdobjih (Zlatnar Moe, 1999-2002,
str. 19).
14
Operativne oz. delovne norme so norme, ki vplivajo na dejanske odločitve, ki
jih prevajalec sprejme med samim procesom prevajanja. Nanašajo se predvsem na
vprašanje, katere značilnosti mora prevajalec pri prevajanju ohraniti in katere
lahko spremeni. Te norme se nadalje delijo na matrične oz. oblikovalne in
besedilno-jezikovne norme.
- Matri čne ali oblikovalne norme določajo razporeditev jezikovnega
materiala v ciljnem jeziku, torej razčlenjevanje besedila, spremembe
vrstnega reda besed, izpuščanja in dodajanja v besedilih ciljne kulture.
- Besedilno-jezikovne norme vplivajo na izbor besed za formulacijo
ciljnega besedila ter na njihovo razporeditev v besedilu (prav tam, str.
243).
Prevajalec se mora odločiti, ali bo svoje delo z določenim besedilom podredil
normam izhodiščnega besedila ali pa normam, ki delujejo v ciljni kulturi.
Sprejemanje izhodiščnih norm vpliva na ustreznost prevoda glede na izvirno
besedilo, sprejemanje ciljnih norm pa na njegovo sprejemljivost v ciljni kulturi.
To temeljno odločitev Toury poimenuje začetna norma (Zlatnar Moe, 1999-
2002, str. 18).
Prevajalske norme so družbenokulturno vezane in nestalne. Ne veljajo niti za eno
celo kulturo, kaj šele za več različnih kultur. Vzporedno z družbenimi
spremembami se norme razmeroma hitro menjavajo. Prevajalci normam niso le
pasivno podrejeni, ampak jih s svojim delom, skupaj s prevajalsko kritiko,
izobraževalnimi ustanovami in prevodoslovci, aktivno soustvarjajo (prav tam, str.
19).
Prevajalec lahko tudi pri prevajalskih normah deluje v nasprotju z uveljavljenim:
Tudi pri prevajanju je nenormativno ravnanje ena od možnosti.
Cena za takšno izbiro je lahko le (kulturno določena) potreba po
pregledu končnega izdelka. Lahko pa je cena tudi veliko višja, v
skrajnem primeru lahko prevajalec izgubi svoj prevajalski ugled,
kar je razlog, da je nenormativno vedenje v praksi prej izjema
kakor pravilo (Toury, 1995, cit. po Zlatnar Moe, 1999-2002, str.
20).
15
5.1.2 FUNKCIONALISTI ČNE TEORIJE PREVAJANJA
Vzporedno s polisistemsko teorijo prevajanja se je razvila tako imenovana teorija
skoposa, ki opozarja na pomen celotnega spleta dejavnikov, ki sodelujejo pri
nastajanju prevodnega besedila (Grosman, 1997, str. 35). Hans J. Vermeer je začel
proučevati prevajanje pod mentorstvom Katharine Reiss. Skupaj sta začrtala
temelje novega funkcionalističnega pristopa k proučevanju prevajanja, ki ga je
poimenoval teorija skoposa (Kocijančič Pokorn, 2003, str. 153).
5.1.2.1. TEORIJA SKOPOSA Za Vermeerja je prevod predvsem medkulturni prenos in ne zgolj medjezikovna
operacija, prevajanje pa oblika dejavnosti, ti. prevodna dejavnost. Izhodiščnemu
besedilu Vermeer odvzame odločilno vlogo in tako postane zgolj "ponudba
informacije", ni več prvi in odločilni kriterij, ki vpliva na prevajalske odločitve,
ampak le eden izmed mnogih virov informacij, ki so prevajalcu na razpolago
(Kocijančič Pokorn, 2003, str. 153). Osnovna pojma teorije skoposa sta skopos2
(grški izraz za cilj, namen) in prevodno naročilo.
Skopos
Skopos določa, da mora biti prevod oblikovan tako, da bo v določeni situaciji
deloval na način, kot to pričakuje uporabnik tega besedila. Ne moremo
pričakovati, da bi z golim "pre-kodiranjem" izhodiščnega besedila oziroma z
"golim" prenosom v drug jezik dobili uporaben translatum (tj. končno prevedeno
besedilo). Tako kot je izhodiščno besedilo vezano na izhodiščno kulturo, je ciljno
besedilo vezano na ciljno kulturo, ki na koncu določa njegovo primernost. Zaradi
2 Skopos sta Reiss in Vermeer opredelila takole: "Namen posvečuje sredstva (…) Obstaja
cela kopica namenov (…) Nameni so v hierarhičnem medsebojnem razmerju. Cilji morajo biti utemeljivi ('smiselni') (…) Intendiranega recipienta ('adresata') lahko imamo za posebno vrsto (podmnožico) skoposa (…) Skopos je opredeljiv kot od recipienta odvisna variabla (sociološko pravilo) (…) Za posamezne dele besedila lahko obstajajo različni skoposi. Za tekste in dele tekstov obstaja hierarhija skoposov (…) Skopos translata se lahko, kakor sva večkrat poudarila, razhaja s skoposom izvirnega besedila …" (Reiss in Vermeer, 1991; cit. po Vevar, 2000, str. 50.)
16
tega se lahko izhodiščno in ciljno besedilo med seboj močno razlikujeta in sicer
tako v izrazu in razdelitvi vsebine kot v ciljih, ki si jih zastavljata. Skopos
prevajanja ni nujno enak cilju, ki ga želi doseči izhodiščno besedilo, saj se lahko
funkcija besedila spreminja glede na potrebe ciljne kulture. Te potrebe mora
naročnik prevoda jasno izraziti v naročilu, prevajalec pa jih je dolžan upoštevati.
Na ta način postane prejemnik glavni akter pri določanju skoposa ciljnega
besedila. Zato se na izhodiščno besedilo ne gleda več kot na nekaj
nespremenljivega, kot nekaj kar moramo ohraniti, saj se lahko s spreminjanjem
funkcije besedila spremeni tudi besedilo samo. Dober prevod je tisti, ki je
funkcionalen oziroma ustrezen svojemu namenu (prav tam, str. 153-158). Pomen
cilja, ki ga ima prevod, je pri literarnem prevajanju še večji kot pri drugih zvrsteh
prevajanja. Pri literarnem prevajanju je možnost, da bo prevod ob neupoštevanju
prevodnega smotra deloval tuje ali bo celo nerazumljiv, večja, kot pri prevajanju
nasploh (Vevar, 2000, str. 49).
Prevodno naročilo
Prevajalec se prevajanja loti, ker se za to zavestno odloči ali pa zato, ker se to od
njega zahteva. Torej prevaja iz lastne vzpodbude ali vzpodbude nekoga drugega –
v obeh primerih pa deluje v skladu z naročilom. Naročilo je navodilo o tem, kako
naj bo izvedena določena dejavnost (prevajanje), ki si ga poda prevajalec sam ali
mu ga poda nekdo drug. V sodobni praksi se naročilo ponavadi posreduje
eksplicitno, čeprav se pri tem le redko upošteva končni namen besedila.
Specifikacija namena je v resničnem življenju ponavadi razvidna iz situacije
naročila. Torej se vsak prevod izvrši v skladu z določenim skoposom. Če ta ni
določen, lahko še vedno govorimo o implicitnem skoposu, a poudariti je potrebno,
da bi morala biti informacija o skoposu podana kar se da natančno in izčrpno.
Vsako prevajanje torej temelji na naročilu, ki naj bi vsebovalo podatke o cilju
naročila in o pogojih, pod katerimi lahko dosežemo zastavljen cilj (tudi rok za
oddajo, honorar). Uresničljivost naročila je odvisna od okoliščin v ciljni kulturi in
ne od okoliščin v izhodiščni kulturi, od katere je odvisno le izhodiščno besedilo.
17
Skopos je torej cilj ali namen, ki ga določi naročilo, in ga prevajalec po potrebi
priredi (Kocijančič Pokorn, 2003, str. 159-160).
Pomen teorije skoposa
S to teorijo umesti Vermeer prevajalca v širši družbeni kontekst, saj obravnava
odnose med prevajalcem in avtorjem izhodiščnega besedila, odnose med
prevajalcem in bralcem ter odnose med prevajalcem in naročnikom prevoda, in v
povezavi s tem ustvari prostor za obravnavo etike prevajalca. Prevajalec je po
Vermeerjevem prepričanju izvedenec na svojem področju, zato bi moralo biti
njegovo mnenje pri prevajanju spoštovano tako, kot mnenja drugih izvedencev pri
izvrševanju nalog iz njihovega delovnega področja. Skopos ima odločilno vlogo
tudi pri odločitvi, ali naj se izhodiščno besedilo "prevede", "parafrazira" ali
popolnoma "na novo preoblikuje". Torej teorija skoposa ne trdi, da se mora
prevod vedno podvreči vedenjskim vzorcem in pričakovanjem ciljne kulture. To
je le ena izmed možnosti. Druga možnost je prevod, ki je načrtno narejen tako, da
izraža značilnosti izhodiščne kulture s pomočjo sredstev ciljne kulture. Cilj teorije
skoposa je zavedanje, kaj je smisel prevajanja. Bori se proti prepričanju, da cilj
prevajanja ne obstaja in da je prevajanje nenamenska dejavnost (Kocijančič
Pokorn, 2003, str. 162-163).
Teorija skoposa se je razvila skoraj vzporedno z deskriptivno šolo prevajanja.
Skupen jima je ciljno usmerjeni in funkcionalistični pristop. V nasprotju z
deskreptivisti je teorija skoposa skušala ponuditi tudi smernice, ki bi vodile do
primernega prevoda, osredotočila se je na poučevanje prevajanja in se ukvarjala
predvsem s strokovnim prevajanjem (prav tam, str. 154-155).
Mnogi teoretiki so teorijo skoposa označili kot neprimerno za teorijo književnega
prevajanja, kar po Vevarjevem mnenju deloma izhaja iz linearnega
funkcionalizma te teorije, po katerem kaže iz enega vzroka sklepati na eno
razvidno posledico, deloma pa iz tega, ker se ta teorija izrecno sploh ne ukvarja s
kategorijo estetsko-slogovnega. To dvoje po Vevarjevem mnenju deloma drži, a je
18
potrebno opozoriti tudi na to, da je zasluga teorije skoposa v tem, da je usmerila
pozornost na okoliščino, ki je bila do tedaj skoraj prezrta, a je prav za književno
prevajanje izredno pomembna, s tem pa je spodbudila novo razumevanje prevoda.
Ta ni več zgolj semantična ali semantično-slogovna jezikovna operacija, temveč
je kompleksni transfer v znamenju pragmatičnih intenc (Vevar, 2000, str. 49).
19
5.2 POMEN PREVODNE LITERATURE IN ZGODOVINA LE-TE
MED SLOVENCI
5.2.1 POMEN KNJIŽEVNEGA PREVODA
"Svetovna literatura je tisto področje lepe umetnosti, ki ga brez literarnih
prevajalcev ne bi bilo. Tisto, kar bi obstajalo, bi bile hermetično zaprte
nacionalne kulture" (Vevar, 2003, str. 27).
Prevajanje kot pojav ima dolgo zgodovino. Njegovi začetki segajo prav k
začetkom jezika. Ko se je ob nekem jeziku pojavil drug jezik, je nastala potreba
po prevajanju (Rode, 1982b, str. 17-18).
Osrednji paradoks književnega prevajanja je, da so se številni avtorji spopadali z
vprašanjem o prevedljivosti književnosti in so vedno znova prihajali do
spoznanja, da besedna umetnost in predvsem poezija nista prevedljivi, istočasno
pa so nastajali vedno novi prevodi leposlovja, ki so naši civilizaciji dali neizbrisen
pečat. Še danes si verjetno ne moremo predstavljati pomena književnega
prevajanja in njegovih civilizacijskih vplivov (Grosman, 1997, str. 16-17). V
zadnjem času se je spremenilo pojmovanje prevajalčeve vloge pri prevajanju. Vse
več avtorjev prevajanje opisuje kot proces ponovnega pisanja besedila in s tem
prevajalcu dodeljuje vlogo soavtorja (prav tam, str. 12-13).
5.2.1.1 PREVAJANJE KOT MEDKULTURNO POSREDOVANJE
Odkar obstajajo razlike in meje med različnimi kulturami in jeziki, so besedila, ki
so nastala v različnih jezikih in kulturah, prehajala in presegala te meje v izvirniku
ali s pomočjo prevoda (Grosman, 1997b, str. 47). In odkar obstaja književnost v
današnjem pomenu besede, je književni prevod najpomembnejša oblika
medkulturnega posredovanja leposlovja. Bralci, ki so obvladali več jezikov, in
imeli tako možnost brati tuje leposlovje v izvirniku, so bili vedo redki, in zato se
20
je morala večina, ki se je zanimala za tuje leposlovje, zadovoljiti z branjem
prevodov (Grosman, 1997a, str. 11). Jerman pojmuje književno prevajanje kot
prenos informacije iz nacionalno drugačnega, lahko tudi kulturno in civilizacijsko
drugačnega književnega okolja. Prevajalsko delo je po njegovem mnenju vedno
razširitev domačega knjižnega okolja, čeprav ni vedno tudi njegova kvalitetna
obogatitev. Vsekakor pa je prevajanje dodajanje umetniške vrednosti in znanj
(Jerman, 1993, str. 11 ). Danes nekateri kritiki književnemu prevodu pripisujejo
celo večjo moč in vpliv, kot ju ima izvirno besedilo, saj lahko izvirno besedilo
doseže le govorce tistega jezika, v katerem je napisano, medtem ko prevodi
omogočijo posredovanje leposlovja govorcem različnih jezikov in ga tako
ponesejo preko številnih kulturnih in jezikovnih meja. Zato se prevod ponavadi ne
obravnava več kot izvirniku podrejeno besedilo, ampak kot besedilo, ki je
sposobno v ciljni kulturi zaživeti neodvisno od izvirnika (Grosman, 1997a, str. 11-
12).
5.2.1.2 IZOBRAZBENA IN UMETNOSTNA FUNKCIJA KNJIŽEVNEGA
PREVODA
Poleg umetnostne plasti, torej tiste, pri kateri prevladuje estetska funkcija,
umetniški užitek ter umetniško doživetje, ima književnost (torej tudi prevodna)
tudi pomensko ali bolje rečeno informacijsko, obvestilno plast, ki predstavlja
jedro zanimanja večine bralcev. To misel Jerman povezuje še z mislijo, da je
prevodna literatura manj pomembna za samo nacionalno literarno tvornost, kot za
dviganje in vzdrževanje splošne ravni in kulture branja, četudi brez vpliva na
originalno književnost. Ko bralec prevoda uživa ob branju svetovnega klasika,
začne primerjati in vrednotiti nacionalno književnost ter s tem širi svoje
intelektualno in kulturno obzorje. Pri tem procesu ima obvestilna plast
književnosti nedvomno izredno pomembno vlogo (Jerman, 1985, str. 176-177).
21
5.2.1.3 VPLIV KNJIŽEVNEGA PREVAJANJA NA RAZVOJ JEZIKA
Prevajanje je vsekakor vplivalo na razvoj jezikov, torej tudi na razvoj slovenščine.
O slovenščini kot izoblikovanem sistemu jezikovnih znakov in pravil lahko
govorimo šele s prvimi tiskanimi knjigami – torej od protestantizma dalje (Rode,
1985, str. 184). Primož Trubar je 22 let delal na prevodu Novega Testamenta, ki je
pomagal pri uveljavljanju slovenščine (Kondrič Horvat, 2007, str. 125). Tudi
prevod Dalmatinove Biblije je imel velik vpliv na razvoj slovenščine. Z njo je bil
jezik postavljen v položaj, ko je moral najti oz. ustvariti številne nove besede,
besedne zveze, stavčne vzorce in še marsikaj, kar jezik do tedaj ni poznal. Večina
tedanjih prevodov je nastala na osnovi nemških izvirnikov, kar je slovenščini
nedvomno vtisnilo globok pečat (Rode, 1985, str. 184).
Tudi v nadaljnjih obdobjih je imelo prevajanje odločilni vpliv na razvoj
slovenskega jezika, kar v članku Pomen prevajanja za razvoj jezika podrobno
predstavi Matej Rode (Rode, 1985, str. 183-190).
5.2.2 ZGODOVINA KNJIŽEVNEGA PREVODA NA SLOVENSKEM
"Literarni prevodi so poseben del slovenske književnosti, njeno področje z
najdaljšo tradicijo. Prevodi so nasploh stalnica naše kulture, saj je sporazumevanje
z drugače govorečimi in pišočimi za velik del prebivalstva Slovenije neizogibno"
(Stanovnik, 2001, str. 573). To dejstvo pa je žal bolj vidno iz bibliografije kakor iz
različnih prikazov v naši literarni zgodovini (Stanovnik, 1993, str. 18 ).
Zgodovina prevodne književnosti bi morala po besedah Majde Stanovnik
obravnavati samo literarne prevode, saj glede na naravo prevoda, ki ga vedno
pogojuje prvotno besedilo, vseh prevedenih besedil iz raznovrstnih strok in
področij človekovega delovanja ni mogoče imeti za homogeno celoto, medtem ko
lahko literarni prevodi tvorijo svojevrstno zaokroženo celoto. Iz zgodovinskega
vidika sodi literarni prevod v območje literarne zgodovine. Prevedena besedila
zavzemajo pomembnejšo vlogo v zgodnjih obdobjih nastajanja nacionalne
književnosti, saj se večina literatur pogosto, če ne celo večinoma, začenja s
22
prevedenimi deli. Na Slovenskem je obdobje, s katerim se začenja naša
književnost, in v katerem prevladuje prevod, obdobje protestantizma3
(Stanovnik, 1982, str. 11). Moder je zapisal, da je preprosta slovenska resnica v
tem, da smo dozoreli, ko smo spregovorili kot Slovenci, kot Slovenci pa smo
spregovorili, ko smo prevedli prve molitvene obrazce ali gorske bukve ali Biblijo.
In da potemtakem toliko spretneje hodimo in kar plešemo v kraljestvu besed, ki je
naša domovina, kolikor več in težjih prevajalskih nalog si zadamo in tudi
uresničimo. Vsaka besedna umetnost je za nas izziv in dolžnost, da jo
poustvarimo in z njo prekvasimo bralce, avtorje in prevajalce, ker se z vsako
besedo razširi naša domovina (Moder, 1993, str. 17 ).
V obdobju protestantizma je prevajanje omahovalo med dvema skrajnostima: med
dobesednim, suženjskim prevajanjem in prostimi priredbami .. Umetniškega
prevajanja, kot ga poznamo danes, še ni bilo. Prevajanje se je razvijalo v smeri
opuščanja dobesednega prevajanja. Vse bolj pa se je bohotilo prirejanje, pri
katerem je bil izvirnik le pobuda, da je prevajalec izražal lastne ideje in misli
(Rode, 1982a, str. 51). Pomen prevoda je največji takrat, ko je prevod edino, v
čemer knjižni jezik nekega naroda sploh obstaja, in vse do takrat, ko se avtohtona
književnost okrepi. Pri nas je imel prevod takšen pomen do konca 18. stoletja, ko
je Linhart s prirejenim prevodom Beaumarchaisove Figarove svatbe (Ta veseli
dan ali Matiček se ženi) in Richterjeve veseloigre, ki ji je dal naslov Županova
Micka, osnoval slovensko dramatiko (Stanovnik, 1982, str. 11-12). Prirejanje, še
posebej, če se ga je poslužil prevajalec manjše jezikovne zmogljivosti, je začelo
ogrožati naravni razvoj slovenske književnosti. Razbohotilo se je nezaupanje do
prevoda in začeli so ga šteti za manjvredno opravilo (Rode, 1982a, str. 51). "V
sklopu nacionalne literature je torej prevod obravnavan kot nekakšen predhodnik
ali uvod k pravi, avtohtoni literaturi, kot zasilni nadomestek, s katerim se ni več
3 Matej Rode (1982b, str. 18) trdi, da lahko o pravem prevajanju govorimo le, če
prevajalec zavestno poskuša posredovati vse pomene, ki jih vsebuje izvirnik. Če upoštevamo to pojmovanje prevajanja, bo treba mejo zgodovine umetniškega prevajanja pri Slovencih nekoliko premakniti. Za prvega slovenskega prevajalca potem ne bomo več mogli šteti Trubarja, kajti njegovo delo ne prenese navedenih kriterijev. Večina njegovih del je namreč predelava raznih tujih predlog ali pa so dobesedni prevodi predvsem Luthrovih prevodov in delno vulgate.
23
treba ukvarjati, brž ko se ponudi drugo, z vidika nacionalne literature
pomembnejše gradivo" (Stanovnik, 1982, str. 12).
Skoraj do konca 19. stoletja je prevodna književnost na Slovenskem stala nekje na
robu literarnih prizadevanj; niso je gojili s posebno vnemo in ji pripisovali
posebnega pomena (Borko, 1964, str. 61). Prevajalo pa se je predvsem za ljudstvo
in za mladino, ker so ti obvladali le slovenščino (Kondrič Horvat, 2007, str. 127).
Med vzroki za slab položaj prevodne književnosti je bila šibka narodna zavest,
velika želja po enotnem knjižnem jeziku in težnja Slovencev, da se ustvari kar
se da močna izvirna literatura. Če izvzamemo le redke poskuse resnega
prevajanja, kot jih opažamo npr. pri Prešernu, je imela vsa dotedanja prevodna
književnost predvsem praktičen in ljudski značaj, saj se izobraženci še niso
zavedali pomena svetovne književnosti. Poleg tega še ni bila izoblikovana
prevodna politika. Izobraženci, ki so se zanimali za literarna dela drugih narodov,
so le te prebirali v nemških prevodih (Borko, 1964, str. 61). Za 19. stoletje je bilo
značilno neenakopravno razmerje med tujimi in domačo književnostjo.
"Prevajanje je bilo v tem obdobju programirana dejavnost v projektu nacionalnega
konstituiranja slovenstva in prevod orožje v slovensko-nemški literarni tekmi"
(Hladnik, 1996, str. 61). Po Hladnikovem mnenju obstajajo štirje pogoji, ki so
določili prevodno politiko Slovencev:
1. priviligiranje izvirne leposlovne produkcije;
2. prevajali so le za poljudnega bralca (to je za mladino in
kmetstvo), ki je bil enojezičen, ne pa za dvojezičnega
meščana;
3. če so že prevajali za izobražence, potem le iz slovanskih
ali oddaljenih literatur, ne pa iz rivalske nemščine;
4. žanrov, ki so bili občuteni kot izrecno slovenski, niso
prevajali (prav tam).
24
Literarni prevod, ki ga lahko opredelimo kot vrhunski dosežek slovenskega
literarnega prevajanja, smo Slovenci dobili istočasno kot izvirno vrhunsko
literaturo, torej s Prešernom (Stanovnik, 1975, str. 159).
Večji in res pomemben razvoj prevodne literature je bil omogočen šele s prilivom
večje estetske kulture v času slovenske moderne (1889-1918). Za moderno je
literarno prevajanje posebna literarna dejavnost, ki se jasno loči od izvirnega
ustvarjanja in prirejanja, a ostaja tesno povezana z izvirnim ustvarjanjem.
Moderna je namreč literaturo pojmovala celovito in imela prevod za njen
nepogrešljivi del. Predstavniki moderne so povzdignili naše leposlovje na
evropsko raven. Tedaj so se iz prevodne literature začeli umikati prevajalci -
filologi in prepuščati zahtevnejše prevajalske naloge estetsko usmerjenim
pesnikom in pisateljem. Z moderno je literarno prevajanje postalo sistematična in
razvejana dejavnost. Poseben pomen moderne je v tem, da se stiki, ki jih je
navezala med slovensko in svetovno literaturo, niso prekinili in da njeni dosežki
niso ostali osamljeno dejanje, ampak da je prav njena dejavnost ustvarila stalno,
nenehno obnavljajočo se potrebo po sprejemanju svetovne literature v domačem
jeziku (Borko, 1964, str. 68; Stanovnik, 1975, str. 159).
Zavest o prevajanju kot posebni obliki ustvarjalnosti se je oblikovala šele v
obdobju med svetovnima vojnama. Prevajanje kot dejavnost je bila v
Levstikovem času nujni sestavni del življenja slovenskega jezika. Slovenščina kot
jezik tedaj še ni mogla v celoti zadoščati vsem govornim položajem. Uporabljala
se je lahko v vsakdanjem življenju, a na mnogih drugih področjih še ni mogla
zadovoljivo opravljati svoje naloge. Levstik je celo trdil, da izobraženi Slovenec
misli nemško, ko piše slovensko. To je bila stopnja v razvoju našega jezika,
stopnja, na kateri brez prevajanja preprosto ni šlo. K prevajanju je vzpodbujala
tudi šola, saj je bilo prevajanje ob učenju slovničnih pravil osnovna metoda
poučevanja jezikov (Rode, 1982a, str. 47-48).
Z zavestjo o prevajanju, kot o posebni obliki ustvarjalnosti, se je začela razvijati
tudi prevajalska politika. Herbert Grün (1952, str. 23) je v članku O prevajalski
25
politiki izrazil kritičnost glede izbire leposlovnih prevodov na Slovenskem. Po
njegovem mnenju so založbe zanemarjale sodobne svetovne avtorje (Thomas
Mann, Virginia Woolf, Joyce, Zweig itd.). Po drugi strani pa je bilo prevedenih
veliko drugo-, tretje- in petorazrednih avtorjev, modnih piscev, ki pa se sicer
prodajajo kot sveže žemljice. Malo boljše je po Grünovem mnenju s prevodi
klasikov, a le za spoznanje. Vrzeli se najdejo tudi, če prevodno literaturo
pogledamo z vidika literarnih zvrsti. Zelo slabo s tega pogleda kaže poeziji,
globoke vrzeli so tudi pri dramatiki.
Prevodi so veliko pripomogli k ohranitvi slovenskega jezika in k temu, da
Slovenci spadamo v razviti del sveta. O razvitosti slovenskega jezika in o njegovi
estetski učinkovitosti priča slovenski literarni prevod vse od prevoda Brižinskih
spomenikov. Prevodi slovenskih reformatorjev so sredi 16. stoletja konstituirali
slovenski knjižni jezik. Prevodi posvetnih literarnih del so že od konca 18. stoletja
do danes nepogrešljivi del avtohtone produkcije, tako leposlovne kot druge
(Stanovnik, 2001, str. 573-574). "Literarni prevod torej na Slovenskem obstaja,
odkar obstaja slovenska literatura" (Stanovnik, 1975, str. 160).
Na srečanju Društva slovenskih književnih prevajalcev se je Janko Moder takole
spraševal o prihodnosti književnega prevajanje:
Ali je torej ravno naši generaciji […] usojeno, da bo priča ne le
uresničenju tisočletnih slovenskih sanj, temveč tudi vrhuncu
razvoja slovenščine in hkrati njenemu dramatičnemu vrhu, za
katerim sledi neizogiben padec, ker kulturna politika ne bo več
podpirala prevodov in ker prevodi ne bodo več podpirali
slovenske biti slovenske politike, saj je ne bo več, ker bodo naša
podjetja razprodana tujcem […] in se bo moral
narodnoobrambni boj z vojaškega področja za slovensko
poveljevanje ali poimenovanje vojašnic razširiti še na
produkcijsko in založniško? Saj je mogoče potrebnih le še nekaj
rodov, pa bo tudi šolstvo zaradi vseh mogočih mednarodnih
26
povezav izgubilo ostri vrh v univerzitetnem študiju […] in
potem bo Slovenska akademija slovenska samo še po imenu.
Ne, ni kaj: če je prevajalstvo – in je – tako odločilno za nadaljnji
razvoj slovenske kulture in civilizacije, potem že drži, da je
pomembne sestavni del narodove identitete in da je tudi od nas
prevajalcev odvisno, s kakšno kulturno politiko se smemo
sprijazniti in kje se začno in nehajo naše dolžnosti. Upam, da je
jasno, da pri tem ne bo šlo za goli cehovski boj, temveč za eno
od bistvenih kompetenc naše biti in s tem naše duhovne in
materialne suverenosti (Moder, 1993, str. 17-18).
Na prevajalskih srečanjih je beseda vedno tekla tudi o težavnosti
književnega prevajanja. Zahtevnost literarnega prevajanja je zelo
slikovito opisal Capuder: "Opozorili smo na visoko zahtevnost, iz katere
izhajajo tako imenovani 'kongenialni4' prevodi: ko se prevajalec napne na
isto struno kot pisatelj, oziroma skuša skupaj z njim in preko njega bralcu
posredovati 'original', to je, zagoreti v istem ognju" (Capuder, 2003, str.
21).
5.2.3 DRUŠTVO SLOVENSKIH KNJIŽEVNIH PREVAJALCEV
V Uvodu v delovni del prevajalskega srečanja na Bledu 75 je Janko Moder
izpostavil izjemen položaj prevajanja v Sloveniji:
- tudi po zaslugi prevajalcev in prevajanja se je namreč naši državi
posrečilo prebiti se iz dežele v razvoju v napredno in razvito
deželo;
- samo zaradi močne postavke v prevajanju, močnejše kot je pri
večjih in bogatejših državah, postavke, ki nam je prešla v
dragoceno tradicijo, nam je mogoče ohranjati korak z drugimi
4 Kongenialen je po umskih ali umetniških sposobnostih, nadarjenosti komu enakovreden
(SSKJ).
27
deželami, ki so v mednarodni tekmi za ugled in enakopravnost v
srečnejši poziciji, predvsem zaradi zgodovinskih, gospodarskih,
političnih in drugih razlogov;
- tudi nepogrešljivemu duhovnemu potencialu prevajanja in
prevajalcev gre nesporna zasluga za mesto, ki si ga je naša
država priborila v svetu, saj močnejši narodi le neradi opravljajo
vlogo nesebičnega pomočnika mladim in manjšim državam;
- prevajanje pa je pri nas v izjemno močni in odgovorni poziciji
tudi zaradi notranje ureditve države, kjer je več narodov in
jezikov in kjer je načelo enakopravnosti jezikov dosledno
izpeljano v praksi (Moder, 1975, str. 15).
Zaradi vsega naštetega se je že kmalu po osvoboditvi pokazala potreba po
organizaciji prevajalskega dela. Zato so se leta 1950 prevajalci z velikim
navdušenjem in upanjem zbirali v prva prevajalska društva in združenja v
Beogradu, Zagrebu, Ljubljani in kmalu za tem tudi v Skopju in Sarajevu in ta
društva združili v zvezo. Na začetku so bili v društva združeni prevajalci vseh
strok skupaj. Kasneje pa se je pokazala potreba po samostojnih društvih in zvezah
in ustanovljeni sta bili Zveza društev in združenj književnih prevajalcev
Jugoslavije, ki je imela pet članov: Društvo književnih prevajalcev Slovenije,
Društvo hrvatskih književnih prevodilaca, Udruženje književnih prevodilaca
Bosne i Hercegovine, Udruženje književnih prevodilaca Srbije in Društvoto na
literaturnite preveduvači na Makedonija (Moder, 1975, str. 15-16).
5.2.3.1 USTANOVITEV DRUŠTVA SLOVENSKIH KNJIŽEVNIH
PREVAJALCEV
Prevajalsko društvo se je začelo snovati okoli leta 1950. Po podatkih
Enciklopedije Slovenije naj bi bilo ustanovljeno leta 1952, a je bilo takrat še v
personalni, organizacijski in prostorski povezanosti s pisateljskim društvom.
Društvo prevajalcev Slovenije se je ustanovilo 1. avgusta 1953. Ustanovitelji so si
ga zamislili kot nekakšno vzporednico pisateljskemu društvu, torej predvsem kot
28
društvo prevajalcev literarnih del, in zato se je kmalu pokazala potreba po
ustanovitvi še enega strokovnega združenja – Društva strokovnih prevajalcev
(pozneje Društvo znanstvenih in tehniških prevajalcev). Ob ustanovitvi so društvo
pozdravili in ga s tem tudi podprli predsedniki treh uglednih društev: France Bevk
v imenu Društva slovenskih književnikov, Živojin Simić v imenu Društva
prevajalcev Srbije in Gustav Krklec v imenu Društva prevajalcev Hrvaške.
Kasneje se je društvo preimenovalo v Društvo književnih prevajalcev Slovenije in
končno v Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP) (Stanovnik, 1996,
str. 96-97).
5.2.3.2 MEDNARODNE POVEZAVE DRUŠTVA
Od leta 1953 do 1972 je bilo slovensko društvo sestavni del Zveze književnih
prevajalcev Jugoslavije. Ta zveza se je 1972 preoblikovala v Zvezo društev in
združenj književnih prevajalcev Jugoslavije in slovensko društvo je bilo vse do
osamosvojitve 1991 včlanjeno vanjo. Ves ta čas pa je bilo posredno včlanjeno tudi
v mednarodno zvezo prevajalcev FIT. Od leta 1991 je DSKP včlanjeno tudi v
Evropski svet združenj književnih prevajalcev – CEATL (Conseil Européen des
Associations de Traducteurs Littéraires). Leta 1993 pa se je včlanilo tudi v
slovensko sekcijo Mednarodne zveze za mladinsko književnost - IBBY
(Stanovnik, 1996, str. 97-98).
5.2.3.3 NAMEN IN NALOGE DRUŠTVA
V skladu z nacionalnim in mednarodnim, kulturnim, umetniškim, znanstvenim in
družbenim pomenom ter poslanstvom prevajalstva je namen društva:
- združevati prevajalce umetniških in znanstvenih besedil;
- gojiti stike med prevajalci in prevajalskimi organizacijami ter sorodnimi
društvi v Sloveniji in drugod;
- ohranjati visoko raven prevajalskega dela;
29
- spodbujati prevajanje pomembnih literarnih in drugih del v slovenščino in
iz slovenske književnosti v tuje jezike;
- v javnosti uveljavljati prevajalstvo kot posebno, za razvoj nacionalne
kulture in mednarodnih stikov izredno pomembno področje literarne in
znanstvene ustvarjalnosti;
- seznanjati članstvo in širšo javnost s teoretičnimi, zgodovinskimi,
socialnimi in praktičnimi vidiki prevajalstva, pa tudi z dosežki domače in
tuje literarne in znanstvene ustvarjalnosti;
- spodbujati strokovno izpopolnjevanje prevajalcev;
- varovati koristi in pravice prevajalcev;
- uveljavljati načela poklicne prevajalske etike;
- izdajati prevajalske publikacije (iz Statuta Društva slovenskih književnih
prevajalcev, 1996, čl. 8).
5.2.3.4 SOVRETOVA NAGRADA
Vse od ustanovitve je bil namen društva skrbeti za visoko raven prevodov, za
primeren družbeni položaj prevajalstva in za ustrezno vrednotenje prevajalskega
dela. Ker pri nagradah za literarno ustvarjanje (Prešernova, Župančičeva)
prevajalci niso bili dovolj upoštevani, se je DSKP odločilo, da bo podeljevalo
svojo, samo prevajalstvu namenjeno nagrado. Leta 1962 so sprejeli sklep, da bo
DSKP nagrajevalo najboljše prevode leta. Namero, da bi ta nagrada postala stalna
in da bi se imenovala po uglednem prevajalcu Antonu Sovretu, so izrazili na
občnem zboru DSKP leta 1964, in na občnem zboru 19655 je bila Sovretova
nagrada ustanovljena (Stanovnik, 1996, str. 100).
5 Po podatkih Pravilnika o Sovretovi nagradi DSKP je bila nagrada ustanovljena leta
1969.
30
5.3 SLOVENCI PO LETU 1945
5.3.1 KRATEK PREGLED ZGODOVINSKIH DOGODKOV
Obdobja, v katerih se družbena zavest spreminja, se v literaturo vpišejo močneje
kot ustaljeni čas in okolja. Slovenska literatura med 1945 in 2000 je nastala v
socialno in duhovno zelo razgibanem prostoru in v dveh družbeno ideološko
napetih obdobjih. Demokratična Evropa se je uprla totalitaristom: Hitlerju,
Mussoliniju in Stalinu, ki so se uničevali med seboj, skupaj pa evropski
humanizem, in jih premagala. Leta 1945 se je iz upora proti Hitlerju in
Mussoliniju rodila republika Slovenija, ki je spadala pod državni okvir
socialistične Jugoslavije. Slovenci so sprejeli socialistično družbeno prakso, ki je
tedaj zajela Balkan, Srednjo Evropo, Kitajsko, Korejo, Vietnam, Kubo in še
nekatera območja. Socialistični ideologiji se je uprla liberalistična ideologija
zahodnoevropskih držav in Združenih držav Amerike. Med obema se je kmalu
začela hladna vojna (Zadravec, 2001, str. 13).
Nova Jugoslavija je začela graditi socializem po sovjetskem vzoru. Pri tem se je
skoraj povsem naslonila na prvo socialistično državo – Sovjetsko zvezo. Lahko bi
celo rekli, da je šlo za pretirano navezanost, ki se je Jugoslaviji po letu 1948 hudo
maščevala (Globočnik, Globočnik in Segalla, 2008, str. 214). Celoten povojni
jugoslovanski razvoj do razpada države je bil zaznamovan z dejstvom, da je iz
vojne kot najmočnejša politična sila izšla komunistična partija, ki je oblast
obdržala dolgih petinštirideset let. Bila je glavna organizatorka upora in je tako
poskrbela, da se je njena prevladujoča vloga ohranila v vseh političnih in vojaških,
še posebej pa represivnih organih. V duhu marksistično-leninistične teorije in po
sovjetskem vzoru je stremela k izgradnji socializma, ki ga je spremljala izgradnja
enopartijskega sistema, ukinjanje privatne in ustvarjanje državne lastnine,
kolektivizacija kmetijstva in uvajanje državno-centralističnega sistema. Leta 1945
je bil formalno obnovljen večstrankarski sistem. Obnovljena je bila dejavnost
sedmih meščanskih strank, a je bil ta politični pluralizem le navidezen, saj je bilo
31
delo strank ovirano, tako da te na volitvah v ustavodajno skupščino 11. novembra
1945 niso hotele sodelovati. Volitve so zato potekale s pomočjo t.i. črnih skrinjic,
v katere so metali krogle tisti, ki se niso strinjali z enotno listo Ljudske fronte
(Repe, 1997, str. 279). Nasilje je bilo stalni spremljevalec življenja v prvem
povojnem desetletju. "Povojni obračun z nasprotniki partizanstva in
okupatorskimi sodelavci je bil v Sloveniji – kot drugod v Jugoslaviji – krut in
neizprosen" (Vodopivec, str.195). Ko je angleška vojaška uprava na Koroškem
vrnila slovenske domobrance, ker so sodelovali z Nemci in Italijani, se je zgodil
tragični vrhunec slovenskega medvojnega razdora. Vrnjene bi morala obravnavati
sodišče, a so bili brez sojenja usmrčeni v Teharjih in Kočevskem rogu (Zadravec,
2001, str. 14). "Število brez sojenja pobitih je tako preseglo 14 000 ljudi"
(Vodopivec, str. 197). Leta 1948 je zaradi različnih pogledov na to, kdo naj ima v
Jugoslaviji, na Balkanu in v komunističnem taboru prvo besedo, prišlo do spora
med Moskvo in Beogradom, ki se je zaostril po Titovi ambiciji, da se ustoliči kot
voditelj balkanskih komunističnih držav. Tito in jugoslovanski komunisti so bili
obdolženi, da vodijo protisovjetsko politiko in opuščajo politiko razrednega boja.
Zato je Informbiro zaradi "izdaje in nacionalizma" izključil KPJ iz svojih vrst ter
njeno članstvo pozval, naj se upre voditeljem ter si postavi novo,
internacionalistično usmerjeno vodstvo. Oblast se je odločila za neprizanesljiv
obračun z vsemi, ki je niso brezpogojno podprli. Tako je oblast iz partije izključila
okoli 60 000 ljudi in jih več kot 16 000 zaprla in poslala v posebna taborišča.
Jugoslavija je torej za prelom z Moskvo plačala visoko človeško ceno. Poleg tega
pa se je po izključitvi iz komunističnega bloka znašla v popolni mednarodni
osamitvi (Vodopivec, str. 212-213). Posledice informbirojevskega spora so bile
zelo velike. Zaradi ogorčenosti so organi prisile dobili preveliko moči. Večina
proračuna se je porabila za oborožitev, to pa je povzročilo padec standarda.
Zmanjšale so se investicije v gospodarstvo in prav tako število zaposlenih. KPJ je
končno spoznala, da je sovjetski model socializma slab. Odločila se je, da je
potrebno z velikimi spremembami povečati učinkovitost gospodarstva. Zato je
država odpovedala prej uvedeno prisilno kolektivizacijo v kmetijstvo, začela
opuščati plansko gospodarstvo in spremenila lastnino gospodarskih objektov. Leta
1950 je državna lastnina v industriji prešla v družbeno lastnino, kar je pomenilo,
32
da so podjetja sedaj upravljali delavski sveti, ki so jih volili delavci. Ta sistem
vodenja so poimenovali samoupravljanje, ki se je leta 1953 preneslo tudi v
družbene dejavnosti (zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo itd.). Žal pa se je ta
sistem uresničil le delno. Državna uprava in partija sta namreč večino svoje moči
ohranili (Globočnik idr., 2008, str. 218-219).
Leta 1952 se je Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) preimenovala v Zvezo
komunistov Jugoslavije (ZKJ). Torej sta se na formalni ravni ločili država in
vlada. Zaradi informbirojevskega spora je bila država prisiljena v drugačno
zunanjo politično usmerjenost. Premik iz splošne izoliranosti je za Jugoslavijo
pomenilo leto 1949, ko je bila izvoljena za članico Varnostnega sveta OZN. V
naslednjih letih je država pristala na kompromise glede urejanja mejnih vprašanj,
začela je vračati dolgove Kraljevine Jugoslavije itd. Vse to ji je omogočilo
povezavo z zahodnim svetom, predvsem z ZDA in Veliko Britanijo, ki sta začeli
podpirat jugoslovansko neodvisnost (prav tam, str. 220).
Leta 1955, ko je Jugoslavijo obiskal sovjetski državni in partijski voditelj Nikita
Hruščov, je bil formalno zglajen tudi spor s Sovjetsko zvezo (prav tam, str. 221).
Po Titovi smrti, 4. maja 1980, je politika želela nadaljevati star politični sistem, a
to ni bilo več mogoče, saj je prišlo do hude ekonomske krize. Sloveniji so dodatne
težave povzročali tudi zapiranje idrijskega rudnika srebra, zapiranje rudnika
svinca na Koroškem, kriza premogovnikov ter tekstilne in konfekcijske industrije.
Vse glasnejša je postala želja po osamosvojitvi Slovenije, ki je gotovo stara toliko,
kot nepripravljenost odpovedati se lastnemu jeziku in na njem sloneči kulturi.
Pravni temelj za samostojnost je bila federativna narava Jugoslavije, ki je po
ustavi iz leta 1974 republikam zagotavljala široko samostojnost in pravico do
odcepitve (Granda, 2008, str. 251-254).
Leta 1982 je bil ustanovljen mesečnik za kulturo - Nova revija. V njej so se
pesnikom in pisateljem pridružili še številni drugi intelektualci in skupaj zahtevali
demokratizacijo. 1987 so v znameniti 57. št. Nove revije objavili prispevke za
33
slovenski narodni program, ki je začrtal novo obdobje slovenske zgodovine.
Dozorevalo je spoznanje, da je potrebno odpraviti enopartijski sistem in izpeljati
osamosvojitev Slovenije. Nastajati so začele demokratične politične stranke in
novembra 1989 je bil uzakonjen večstrankarski sistem. Drugega julija 1990 je
takratni slovenski parlament sprejel deklaracijo o suverenosti Republike
Slovenije, ki je javno potrdila slovenske demokratične cilje. Plebiscit o
samostojnosti in neodvisnosti Slovenije je bil izveden 23. decembra 1990, 26.
junija 1991 je novoizvoljeni parlament razglasil samostojnost in neodvisnost.
Sledila je 10-dnevna vojna, kjer je ena najmočnejših evropskih armad morala
priznati poraz. Osamosvojena Slovenija je prevzela tržno gospodarstvo.
Slovensko kmetijstvo je izgubilo pomen, saj je kmetov le še okoli 5 %.
Preobrazba slovenske družbe iz nekdanje komunistične v tržno in demokratično je
vse prej kot lahka in zato ta proces še vedno ni popolnoma končan (prav tam, str.
254-267). Pomemben korak v slovenski zgodovini je bila tudi vključitev Slovenije
v zvezo Nato in Evropsko unijo.
5.3.2 SLOVENSKE ZALOŽBE PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Po 2. svetovni vojni založniške hiše v Sloveniji niso imele najboljših delovnih
razmer. Tiskarne so zaplenili novi oblastniki, po informbirojevskem sporu je
zaradi pretrganih gospodarskih vezi primanjkovalo papirja. "Zmanjkalo" je tudi
tradicionalnih kupcev knjige, premožnejših intelektualcev, meščanov in kmetov,
ki po mnenju komunistov niso sodili v brezrazredno delavsko-kmečko egalitarno
državo. Zato je število natisnjenih knjig in brošur prva povojna leta le počasi raslo
(Gabrič, 1996c, str. 285).
Družbenopolitične organizacije so po vojni ustanovile nove založbe, imenovale
njihove direktorje in založnike ter si tako zagotovile politični vpliv na založniške
programe (Česen Čatar, 2007, str. 50). Tako je leta 1945 KPS ustanovila
Cankarjevo založbo, OF Slovenski knjižni zavod, Zveza mladine pa Mladinsko
knjigo; Državna založba Slovenije se je preimenovala v založbo ministrstva za
prosveto (Gabrič, 1996b, str. 113).
34
Vsaka založba je imela svoje naloge:
- Cankarjeva naj bi izdajala marksistična dela in govore jugoslovanskih
politikov;
- Knjižni zavod predvsem beletrijo;
- Državna založba učbenike in
- Mladinska knjiga literaturo za mlade (prav tam).
Zaradi povojnega podržavljanja založb je imela država nadzor nad njihovimi
programi, in ker je prevodna književnost bolj predvidljiva, bolj obvladljiva od
izvirne, je ohranjala velik delež v njihovih programih (Stanovnik 2001, str. 575).
Država je s subvencijami in olajšavami podpirala predvsem izdajanje izvirnega
leposlovja, znanstvenih del in politične literature (Česen Čatar, 2007, str. 50).
Leta 1953 je SZDL Slovenije [Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije],
zato da bi "uničila" Mohorjevo, ki nikakor ni sodila v nove idejne koncepte,
ustanovila še Prešernovo družbo; njena druga založba, Slovenski knjižni zavod, pa
je bila kasneje združena s Cankarjevo založbo. Prej omenjeni koncept delitve
nalog je začel kmalu zamirati, dokončno pa ga je odpravil zakon o založništvu iz
leta 1955. Zaradi decentralizacije uprav, ločevanja založb in knjigarn, konca težav
s pomanjkanjem papirja in odprave najbolj surovega preganjanja drugače mislečih
je prišlo do večje konkurence med založbami. Okrepilo se je nekaj starih založb,
npr. Mohorjeva družba in Slovenska matica (Gabrič, 1996b, str113). Ustanovljene
so bile tudi nove založbe, npr. Prešernova družba, Pomurska založba, Založba
Obzorja, Založba Lipa in druge. DZS, CZ in MK so do leta 1991 obvladovale
večinski delež knjižnega trga in knjigotrške mreže v Sloveniji. Med opazne
dosežke založništva tega obdobja lahko štejemo otroške slikanice, zahtevne
faksimilne izdaje in zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, Naša
beseda, Knjižica Kondor, Sto romanov in Nobelovci. Po osamosvojitvi Slovenije
je bilo ustanovljenih precej manjših založb v zasebni lasti, med njimi Založba
Mondena, Založba Mihelač, Založba Rokus, Vale-Novak, Didakta, Sidarta, Učila,
Slovenska knjiga, Založba Tuma (Česen Čatar, 2007, str. 50-51).
35
Na slovenskem založniškem trgu lahko govorimo o oblikovanju dveh blokov, na
eni strani je tako imenovani veliki dvojček, ki ga sestavljata založba Mladinska
knjiga in založba DZS, na drugi pa številne manjše in srednje založbe (prav tam).
5.3.3 ŠOLSTVO IN KULTURA
Šolsko leto 1946/47 je bilo prvo po vojni, ki je omogočilo vsaj za silo normalen
potek pouka. V prvem povojnem letu so popravili v vojni poškodovane šolske
stavbe in natisnili veliko novih učbenikov; ki naj bi nadomestili predvojne, ki so
jih zaradi "neustrezne" vsebine uničili. Pomanjkanje učiteljev so poskušali
zapolniti z učitelji tečajniki, ki so se izšolali na kratkih tečajih, kjer so ideološkim
problemom namenjali več pozornosti kot stroki (Gabrič, 1996a, str. 133).
H kulturnemu zbližanju jugoslovanskih narodov naj bi pripomogel enoten šolski
sistem. 11 junija 1946 je bil sprejet zakon o obveznem sedemletnem šolanju. Za
manj razvite dele države je ta zakon predstavljal napredek, za Slovenijo, ki je že
imela uveljavljeno osemletno šolsko obveznost, pa ne. Slovenskim šolam so
škodovale spremembe učnega načrta, nekritično prenašanje zgledov z vzhoda in
popolna centralizacija, ki je zavirala pobude pedagoških delavcev. Prekinitev
tradicionalnih vezi z zahodom se je najbolj poznala pri pouku tujih jezikov, saj je
francoščino, nemščino in angleščino zamenjala ruščina. Srednje šole so bile
podrejene različnim ministrstvom, med njimi ni bilo usklajenosti, prestop na šole
višjih stopenj pa zaradi različnih zahtevnosti otežen (prav tam).
Takšno stanje je trajalo vse do ukinitve nesmiselnih predpisov v začetku 50. let. S
šolskim letom 1950/51 je spet začela veljati osemletna šolska obveznost,
istostopenjske šole pa so imele vse bolj sorodne delovne programe. Zaradi
decentralizacije so imeli ravnatelji vse več pristojnosti in učitelji niso bili več
povsem podrejeni ukazom od zgoraj. Obvezen prvi tuj jezik ni bil več ruščina,
prevode tujih učbenikov (predvsem ruskih) pa so zamenjala dela domačih
strokovnjakov (prav tam).
36
Od konca petdesetih let so se reforme v šolstvu kar vrstile. Leta 1958 je bil
ukinjen sistem nižjih osnovnih šol in gimnazij in uvedena enotna osemletka.
Šestdeseta leta so prinesla ekspanzijo šolstva, večalo se je število tri in štiriletnih
poklicnih ter srednjih, višjih in visokih šol. Pod geslom "Pet let – 100 šol" je bilo
v letih od 1969 do 1973 na novo zgrajenih, dograjenih ali adaptiranih več kot 100
šolskih poslopij. Učinek šolanja pa je bil žal slab, kar nam pove tudi podatek, da
je manj kot 40 odstotkov študentov šolanje končalo v rednem roku (Repe,1997,
str. 305).
Poseben položaj je po 2. svetovni vojni imela kultura. Tiste umetnike, ki
revolucije niso podpirali ali so celo emigrirali, je imela oblast za neobstoječe.
Njihova dela se niso smela tiskati, izvajati, predvajati ali razstavljati. Zunaj države
tiskane knjige v slovenskem jeziku so bile podvržene najostrejši kontroli. Odnos
slovenske komunistične politike do kulture je bil nenavaden. Kulturo so
pospeševali, a so jo zaradi ideoloških motivov skoraj v enaki meri tudi zavirali.
Najhuje je bilo na področju pisane besede, glade katere je bila oblast še posebej
občutljiva. Skrbno je bdela nad tiskarnami, zasebne tiskarne pa so bile dolgo
prepovedane. Mnoge ugledne pesnike in pisatelje je doletela prepoved
objavljanja. Dejanski ugled slovenske republiške oblasti je bil odvisen od podpore
kulturnikov, ki so na koncu politično oblast totalitarnega komunističnega režima
tudi sesuli (Granda, 2008, str. 236-238).
Vsi navedeni dejavniki so vplivali na prevajalsko dejavnost po letu 1945.
37
5.4 PREVAJALSKA DEJAVNOST PO LETU 1945
"Vsak prevod je tudi otrok časa, rezultat duha dobe in trenutnega stanja kulture,
umetnosti in literature" (Bajt, 1997, str. 47).
5.4.1 LEPOSLOVNO PREVAJANJE V PRVIH POVOJNIH LETIH
V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja se je objavljanje in kritično spremljanje
literarnih prevodov na Slovenskem ustalilo kot dovolj močna vzporednica
objavljanju ter kritičnemu spremljanju avtohtonega leposlovja. V tisku so se zato
uveljavile oznake "prevodna literatura", "prevodna književnost" in "prevodno
slovstvo". Potrebo po sprotnem kritičnem vrednotenju prevodne književnosti je
sredi dvajsetih let 20. stoletja utemeljil Josip Vidmar. Kot kritik in urednik revije
Kritika je poskrbel, da se je ta kritična zvrst na Slovenskem začela močneje
razvijati. Poleg tega je Vidmar opredelil načelo potrebnosti prevodne literature
in izpostavil pomen slovenske prevodne literature kot nujnega sestavnega
dela slovenske kulture (Stanovnik, 2005, str. 90). Upoštevajoč osnovna stališča
do prevodne literature se njen položaj po osvoboditvi ni spremenil, ampak je ostal
enak kot pred drugo svetovno vojno. Nadaljnje značilnosti prevodne literature
pred in po vojni pa se v marsičem razlikujejo.6
Josip Vidmar je v dvajsetih letih 20. stoletja hkrati s pomenom in funkcijo
prevodne literature na Slovenskem določil tudi njene osnovne značilnosti in
programske usmeritve. Po njegovem je za dobro prevodno literaturo pomembna
vrhunska kvaliteta prevajalskih izvirnikov , njihova narodnostno-jezikovna
raznovrstnost in kvaliteten prevod (Stanovnik, 1987, str. 42).
6 Zgodovina književnega prevoda na Slovenskem je podrobno opisana v knjigi Majde
Stanovnik: Slovenski literarni prevod: 1550 – 2000.
38
Po končani vojni in obnovi kulturnih ustanov leta 1945 sta položaj slovenskega
literarnega prevoda določali dve osnovni predpostavki, ki sta njegovo usodo
krojili že pred vojno:
- pritrdilni odnos do prevoda nasploh in
- spoznanje, da je literarni prevod posebna prevodna zvrst, ki spada v
območje literature in se zato loči od drugih zvrsti prevoda, je pa nujen
sestavni del nacionalne literarne produkcije (Stanovnik, 2005, str. 89).
Zahteva po kvaliteti in raznovrstnosti prevodne literature je bila v tridesetih letih
20. stoletja v založniških programih upoštevana. V slovenskih prevodih so poleg
splošno priznanih in uspešnih sodobnih del, tudi iz literatur manjših narodov
(skandinavskih in balkanskih), izhajala tudi dela iz antičnih književnosti in dela iz
raznih obdobij večjih evropskih literatur. Vedno je imela vidno mesto ruska
literatura, med vojnama pa se je povečalo tudi prevajanje iz hrvaške in srbske
književnosti (prav tam, str. 91).
Nova oblast je po 2. svetovni vojni uvedla veliko sprememb. Kot je bilo
omenjeno, je večina nekdanjih založb prenehala delovati in nadomestile so jih
nove (gl. Gabrič, 1996b). Pojavljati so se začele kritike izbora del, ki so se
prevajala. Ob izidu Byronovih pesmi leta 1956 je Gradišnik opozoril na to, da
smo Slovenci "zamudniški narod", saj smo prvi obsežnejši izbor del lorda Byrona7
dobili šele 132 let po njegovi smrti. Poleg tega pa je izrazil nezadovoljstvo glede
izbora in dejal, da obstaja v svetovni literaturi še veliko imen, ki bi se zdela
pomembnejša, veliko del, ki bi lahko bralcu dala in pomenila dosti več
(Gradišnik, 1956/57, str. 227). Po vojni so se pojavljale tudi razprave o stanju
oziroma kakovosti slovenskega jezika. Božo Vodušek je menil, da je do tega, da
je slovenščina v časopisih nemogoča in pogosto nič boljša v znanstvenem pisanju
in literaturi, prišlo zaradi naslednjih vzrokov:
- zaradi napačnega prizadevanja za asimilacijo knjižne slovenščine s
sorodnimi slovanskimi jeziki,
7 Georg Gordon Byron. (1956). Pesmi. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod. Prevedel
Janez Menart.
39
- zaradi nastajanja knjižnega jezika preveč iz retort jezikoslovcev in iz
herbarijev slovaropiscev in premalo iz vsakdanjega življenja ljudi in
ustvarjanja naših umetnikov,
- zato, ker smo Slovenci zaradi svoje majhnosti po sili narod prevajalcev,
naše prevajanje iz drugih jezikov pa je bilo in je še vedno večinoma slabo
in pomanjkljivo (Vodušek, 1950, str. 947).
Trditev, da prevajanje kvari jezik, se sliši zelo strogo, še posebej zato, ker je bila
izrečena v obdobju, v katerem je bilo izdano kar nekaj dobrih prevodov, za katere
so mnogi menili, da niso nič slabši od izvirnih del. Z vprašanjem, ali je prevajanje
res krivo za "slabo stanje" slovenskega jezika, se je ukvarjal tudi Janez Gradišnik,
ki je potrdil Voduškove besede o slabem vplivu prevajanja:
Nedvomno je v Voduškovih besedah precej resnice. Vsako
izvirno pisanje, naj ima še toliko pomanjkljivosti, ima eno
veliko prednost: avtor skuša neposredno izraziti svojo misel. Če
si je ohranil zdrav, nepokvarjen čut za materin jezik, bo pisal
lepo, pravilno, brez posebnih jezikovnih napak; in če zna
logično misliti ter presojati, bo znal svojo misel izraziti tako, da
jo bo ujel do poslednjih odtenkov. […] Njegovo pisanje bo zato
oblikovano pravilno in vsebinsko ustrezno. Povsem drugače je s
prevajalcem. Ta mora v materinščini podati tujo misli, izraženo
v tujem jeziku. Dokler prevaja, se mora neprenehoma bojevati s
tujim načinom izražanja, ki se mu vsiljuje in ga moti, ko išče
ustrezen domači način; že najmanjša nepazljivost zadostuje, da
se mu v pisanje vtihotapi kaj tujega. Nadalje mora za tuje besede
poiskati domače, ki izražajo iste pojme, pri tem pa paziti, ali jih
je mogoče povezati med seboj tako, da tudi v prevodu še
izražajo prav isto vsebino. Te težave so včasih kar
nepremagljive in prevajalec navadno nekaj žrtvuje, bodisi
vsebino, bodisi obliko (Gradišnik, 1951, str. 55).
40
O prevajalstvu kot o pomembni dejavnosti za celotno družbo je razmišljal Janko
Moder, ki je izpostavil vpliv besedne umetnosti na oblikovanje človeške
osebnosti, pomen literature oz. vrhov svetovne literature za plemenitenje človeka,
in dejstvo, da lahko sočasni in kongenialni prevodi spodbudno vplivajo na
domačo izvirno ustvarjalnost. Prevajanje je opisal kot temeljno pravico in
dolžnost vsakega posameznika, s katero se medsebojno spoznavamo in bogatimo.
Brez prevajanja si po njegovem ne moremo misliti življenja družbe navzven, saj
so ravno prevajalci dragoceni ambasadorji, ki nam odpirajo vrata v svet. Hkrati pa
je opozoril na pereč problem šolanja in izobraževanja prevajalskih kadrov ter na
njihov družbeni položaj. Prevajalca je primerjal s "pepelko", ki sicer pridno gara,
na družbeni lestvici pa še ni primerno upoštevan (Moder, 1975, str. 17-19).
Na osnovi pritrdilnega odnosa do prevoda in ob spoznanju, da je književni prevod
posebna zvrst prevoda, so se že pred vojno izoblikovala stališča o bistvu in obliki
literarnega prevoda, ki so se ohranila tudi po letu 1945. Mišljenje, na katerem je
temeljila prevajalska dejavnost, lahko strnemo v naslednjih trditvah:
- književni prevod je umetnina, saj je prevod umetnine;
- prevod mora v ciljni kulturi delovati tako, kot bi v njej delovalo
izvirno delo (gl. Stanovnik, 1987, str. 48).
Na strinjanje z obema tezama naletimo pri Albrehtu, ki je zapisal: "Prevod, ki
zajema to neotipljivo in neopredeljivo svojstvenost, življenjsko čarobnost ter
notranji lesk […] je umetniška tvorba. Tuj genij spregovori v takem prevodu
kakor v svoji materinščini. In bralec sploh ne ve, kaj je čital, izvirnik ali prevod"
(Albreht, 1931/32, str. 99).
Na prevajanje kot na umetnost, je gledal tudi Anton Sovre:
Dobro prevajanje je umetnost, ne sicer stvarilna, v glavnem le
obnavljalna, a vendarle umetnost: zato se tistega, kar je v njej
najboljše in najvišje, prevajalcu ni moč naučiti, ako mu
manjkajo naravni dar, kombinacijska zmožnost, tanek posluh za
41
stil in še več drugih lastnosti, ki naj bi njegove delo dvigale iz
obrtniških nižin na umetniško raven (Sovre, 1955/56, str. 6 ).
Iz Sovretove trditve je moč razbrati, da je po vojni veljalo prepričanje, da mora
biti književni prevajalec umetnik. Tone Potokar je bil prepričan, da sta
književnost in književno prevajanje po nastanku sorodna, po delovanju neločljiva,
pravzaprav pa dva vidika iste ustvarjalnosti (Cesar, 1987, str. 21). Vidmar je
trditev, da mora prevod v ciljni kulturi delovati kot izvirnik, izrazil takole: "Delo
bodi v prevodu tako, kakršno bi avtor napisal, če bi bil Slovenec" (Vidmar,
1925/26, str. 90). Isto tezo je nekaj let kasneje, leta 1965, v svojem članku O
prevajanju poezije zapisal tudi Janez Menart: "Glavno, že dolgo znano pravilo pa
nam bodi: prevod naj bo tak, kot da bi bil izvirna pesem" (Menart, 1965, str. 680).
Da je pravi književni prevod le tisti, ki za ciljnega bralca zveni kot izvirno delo, je
s poetično prispodobo slikovito zapisal tudi Copeland:
Resničen prevod pomeni, prenesti cvetlico človeškega duha, ki
se je razcvetela na božjem vrtu človeškega jezika in človeškega
temperamenta, na drug vrt, in sicer tako skrbno, da cvetom ne
odpade njih puh, ne da bi se pri tem raztrgale nežne korenine, da
se dragoceno zelišče na novih tleh bohotno razraste in razcveta
tam po načinu velikodušne rastlinske prirode, ne samo v okras,
marveč tudi v obogatitev (Copeland, 1922, str. 162).
5.4.1.1 PREVAJALCI PRVEGA POVOJNEGA OBDOBJA
Obdobje med svetovnima vojnama in obdobje po 2. svetovni vojni sta na področju
literarnega prevajanja tesno povezana predvsem zaradi neprekinjenega delovanja
nekaterih prevajalcev. Številni med njimi so poleg prevajanja opravljali še druge,
s kulturo povezane, naloge. Bili so pesniki, pisatelji, kritiki, založniki itd., in sicer:
- Fran ALBREHT (1889-1963): študiral je slavistiko v Ljubljani in bil
tajnik na FF v Ljubljani. Med vojno je bil zaprt in interniran. Po vojni je
42
bil ljubljanski župan. Pisal je pesmi in kritike, bil urednik in prvi
predsednik Društva slovenskih prevajalcev. Prevajal je iz nemščine,
francoščine, angleščine, češčine, srbohrvaščine, italijanščine,
makedonščine, ruščine in slovaščine v slovenščino (Moder, 1985, str. 11).
- Božidar BORKO (1896-1980): obiskoval je gimnazijo v Varaždinu in
Zagrebu. Bil je časnikar v Radgoni, Mariboru in Ljubljani. Med leti 1926
do 1945 je bil urednik kulturne rubrike pri Jutru in do leta 1961 urednik pri
CZ. Pisal je ocene, eseje in spremne besede. Bil je soustanovitelj DSKP in
nekaj časa njegov predsednik, potem častni predsednik. Prevajal je iz
ruščine, srbohrvaščine, češčine, francoščine, nemščine, italijanščine in
poljščine v slovenščino in iz slovenščine v srbohrvaščino (prav tam, str.
31).
- Fran BRADAČ (1885-1970): študiral je klasično filologijo na Dunaju,
1920 je doktoriral v Zagrebu. Med leti 1910 in 1923 je bil gimnazijski
profesor v Ljubljani in med leti 1923 do 1946 profesor na univerzi v
Ljubljani. Pisal je vadnice, slovnice, literarnozgodovinske in jezikoslovne
članke, sestavljal je slovarje. Prevajal je iz češčine, nemščine, grščine in
latinščine v slovenščino (prav tam, str. 33).
- Izidor CANKAR (1886-1958): po bogoslovju je študiral umetnostno
zgodovino v Belgiji, Londonu, Parizu in na Dunaju, 1913 je doktoriral.
Med leti 1920 in 1936 je bil profesor na univerzi v Ljubljani, nato je bil v
diplomatski službi. 1953 je bil izvoljen za člana SAZU. Pisal je leposlovje,
umetnostnozgodovinske razprave; bil je urednik Slovenskega biografskega
leksikona in zbranih spisov Ivana Cankarja. Prevajal je iz angleščine,
francoščine in nemščine v slovenščino (prav tam, str. 43).
- Karel DOBIDA (1896-1964): študiral je pravo na Dunaju, od 1950 je bil
direktor Narodne galerije in od 1952 Moderne galerije v Ljubljani. Leta
1924 je skupaj z Josipom Vidmarjem in Srečkom Kosovelom ustanovil
43
revijo Kritika. Pisal je umetnostno-zgodovinske članke, kritike in
monografije. Prevajal je iz francoščine v slovenščino (prav tam, str. 57).
- Alojz GRADNIK (1882- 1967): študiral je pravo na Dunaju in 1907
promoviral. Bil je sodnik na Primorskem in v Istri, v Ljubljani, Beogradu
in Zagrebu. Pisal je pesmi in bil izredni član SAZU. Prevajal je iz
angleščine, srbohrvaščine, italijanščine, nemščine, francoščine in ruščine v
slovenščino (prav tam, str. 88).
- Mile KLOP ČIČ (1905-1984): bil je upravnik Slovenske matice, direktor
Slovenskega knjižnega zavoda, ravnatelj SNG Ljubljana, znanstveni
svetnik SAZU. 1950 je prejel Prešernovo nagrado za prevod Puškinovih
pesmi in 1962 za prevod Lermontova, 1963 je prejel Sovretovo nagrado,
1965 nagrado mesta Ljubljane, 1967 znak časti vrhovnega sovjeta Zveze
sovjetskih socialističnih republik za prevajalsko delo iz ruske poezije,
1970 nagrado AVNOJ, 1974 Sovretovo nagrado za življenjsko delo, 1976
nagrado Maksima Gorkega. Bil je redni član SAZU. Pisal je pesmi in
članke. Prevajal je iz ruščine, nemščine in srbohrvaščine v slovenščino
(prav tam, str. 129).
- Vladimir LEVSTIK (1886-1957): po nedokončani srednji šoli je postal
časnikar. Pisal je pesmi in prozo. Prevajal je iz ruščine, francoščine,
angleščine in nemščine v slovenščino (prav tam, str. 169).
- Janko MODER (1914-2006): diplomiral je na Filozofski fakulteti v
Ljubljani, poučeval na gimnaziji in bil dramaturg v Slovenskem narodnem
gledališču Ljubljana, urednik pri Mohorjevi družbi in Cankarjevi založbi.
Ukvarjal se je z jezikoslovnimi, prevajalskimi, literarnozgodovinskimi in
bibliografskimi vprašanji. Za prevod Pasternakovega Doktorja Živaga in
Grassovega Pločevinastega bobna je prejel Sovretovo nagrado. 1971 je
prejel nagrado kralja Olafa za prevode iz norveščine, 1973 diplomo za
medrepubliško prevajanje, 1975 diplomo za prevajanje iz poljščine, 1977
44
zlato pero za prevajanje iz makedonščine, 1980 nagrado Martina Nijhoffa
za prevode iz nizozemščine. Prevajal je iz večine evropskih jezikov (razen
madžarščine) v slovenščino (prav tam, str. 198)
- Anton SOVRE (1885-1963): študiral je klasično filologijo na Dunaju in v
Gradcu. Poučeval je na srednji šoli, bil inšpektor, po vojni dramaturg v
SNG Ljubljana, profesor za grški jezik in književnost na FF v Ljubljani in
redni član SAZU. 1950 je dobil Prešernovo nagrado za prevod Homerjeve
Iliade, 1956 za prevod Platona. Pisal je monografije, razprave, kritike in
eseje, sodeloval je pri čitankah, vadnicah in pravopisu. Po njem je
poimenovana medzaložniška prevajalska nagrada. Prevajal je iz grščine,
latinščine, angleščine in nemščine v slovenščino in iz slovenščine v
latinščino (prav tam, str. 280).
- Silvester ŠKERL (1903-1974): obiskoval je gimnazijo v Trstu. Delal je
kot igralec in režiser v Trstu, Ljubljani in Mariboru. Bil je knjižni tajnik
Jugoslovanke knjigarne. Leta 1934 je ustanovil in vodil Akademsko
založbo. Po vojno je organiziral Cankarjevo založbo in Slovenski knjižni
zavod. 1950 je bil referent pri SAZU. Pisal je pesmi ter članke o
književnosti in kulturi. Prevajal je iz francoščine, italijanščine, nemščine,
ruščine, srbohrvaščine in angleščine v slovenščino in iz slovenščine v
italijanščino (prav tam, str. 301).
- Josip VIDMAR (1895-1992): študiral je na trgovski visoki šoli v Pragi,
pozneje na filozofski fakulteti na Dunaju, v Zagrebu, Krakovu, Parizu,
Bonnu in Varšavi. Diplomiral je na univerzi v Ljubljani. Bil je urednik,
dramaturg SNG Ljubljana, eden od ustanoviteljev in predsednik OF, član
AVNOJ-a, redni član SAZU in njen častni predsednik. Pisal je kritike,
študije, polemike. 1949 je prejel nagrado Komiteja za umetnost FLRJ za
prevode Molièra in Gribojedova. Leta 1966 je bil sprejet v red Officiere
des arts et des lettres francoske vlade za prevajanje Molièra in prejel
Prešernovo nagrado. 1975 je prejel Župančičevo nagrado za prevajanje.
45
Prevajal je iz ruščine, nemščine, francoščine, angleščine in srbohrvaščine v
slovenščino (prav tam, str. 336).
- Fance VODNIK (1903-1986): diplomiral je iz slavistike v Ljubljani.
1928/29 je študiral na Poljskem. Poučeval je na gimnazijah v Ljubljani.
Pisal je pesmi, eseje, literarne in gledališke kritike ter sestavil poljski
slovar. 1964 je prejel nagrado poljskega Penkluba, 1970 častno diplomo
Združenja avtorjev v Varšavi in medaljo ministrstva za kulturo, 1977
Sovretovo nagrado. Prevajal je iz nemščine in poljščine v slovenščino
(prav tam, str. 341-342).
- Božo VODUŠEK (1905-1978): 1928 je diplomiral iz romanistike in 1932
iz prava. Študiral je v Münchnu, na Dunaju, v Parizu, v Pragi. Bil je
suplent v Banjaluki, potem je bil v sodni in odvetniški službi v Ljubljani,
Mariboru in Črnomlju. Med vojno je bil v partizanih, po vojni pa v
upravni službi, potem pri leksikološki sekciji SAZU. Pisal je pesmi in
študije. Prevajal je iz angleščine, francoščine, nemščine, italijanščine,
ruščine in srbohrvaščine v slovenščino (prav tam, str. 342-343).
- Oton ŽUPANČIČ (1878-1949): študiral je zemljepis in zgodovino na
Dunaju. Bil je arhivar v Ljubljani, dramaturg v SNG Ljubljana, upravnik
SNG Ljubljana, redni član SAZU. Pisal je pesmi, drame in eseje. Prevajal
je iz angleščine, francoščine, nemščine, španščine, ruščine, češčine,
italijanščine in srbohrvaščine v slovenščino (prav tam, str. 365).
5.4.1.2 NARODNOSTNA RAZČLENJENOST PREVODOV
V obdobju po 2. svetovni vojni se je spremenila tudi prevajalska politika, ki jo je
Gradišnik v prispevku Petdeset let slovenskih prevodov povzel takole: "Nemci so
bili med vojno naši poglavitni sovražniki, torej je bilo jasno, da njihovega
leposlovja ne bomo prevajali. Rusi so bili naši zavezniki in idejni somišljeniki,
46
torej je bilo treba prevajati njihovo literaturo in seveda tudi politična dela"
(Gradišnik, 1996, str. 59).
Posledica takšne prevajalske politike je bilo izrazito enostransko, politično
pogojeno pospeševanje prevodov iz ruščine, kar je razvidno iz podatkov
Slovenske bibliografije, na podlagi katerih je nastala naslednja preglednica.
PREVODI IZ: 1945-1947 1950 1955 1960 1965
VSI PREVODI 121
(100 %)
64
(100 %)
119
(100 %)
141
(100 %)
254
(100 %)
SRBŠČINE IN
HRVAŠČINE
15
(12,4 %)
10
(15,6 %)
9
(7,6 %)
19
(13,5 %)
30
(11,8 %)
RUŠČINE 73
(60,3 %)
22
(34,4 %)
9
(7,6 %)
14
(9,9 %)
17
(6,7 %)
ANGLEŠČINE 7
(5,8 %)
9
(14,1 %)
24
(20,2 %)
33
(23,4 %)
87
(34,3 %)
NEMŠČINE 1
(0,8 %)
5
(7,8 %)
24
(20,2 %)
14
(9,9 %)
42
(16,5 %)
FRANCOŠČINE 7
(5,8 %)
7
(10,9 %)
25
(21 %)
23
(16,3 %)
23
(9,1 %)
DRUGI
PREVODI
18
(14,9 %)
11
(17,2 %)
28
(23,5 %)
38
(27 %)
55
(21, 7%)
Preglednica 1: Število in narodnostna razčlenjenost literarnih prevodov med leti 1945 in 1965
Iz preglednice lahko razberemo glavne značilnosti prevodne književnosti med leti
1945 in 1965, kot jih je navedla tudi Majda Stanovnik:
- Število prevedenih knjig je stalno naraščalo.
47
- Večina knjig je bila v tem obdobju prevedena iz petih velikih književnosti
– ruske, angleške, nemške in francoske. Delež vseh drugih književnosti
manjših narodov je znatno manjši.
- Nesorazmerno velik je bil med leti 1945 in 1947 delež ruske književnosti
(61 %), ki pa je leta 1965 padel na komaj 7 %. Sprva sta bili angleška in
ameriška literatura zastopani z le 5 %, sta pa ves čas vztrajno rasli in leta
1965 predstavljali že 34 % slovenske prevodne literature.
- Tudi število knjig, prevedenih iz manjših kultur, je v letih med 1945 in
1965 stalno naraščalo, medtem ko je njihov skupni delež naraščal do leta
1960, leta 1965 pa se je spet skrčil. Med šibkeje zastopanimi literaturami
sta bili stalno zastopani grška in rimska ter poleg hrvaške in srbske tudi
italijanska, češka, poljska in severnoevropska literatura (Stanovnik, 2005,
str. 92-93).
Podatki v preglednici se za obdobje med 1945 in 1947 razlikujejo od podatkov, ki
jih je navedla Majda Stanovnik (gl. Stanovnik, 2005, str. 92). Do razhajanj pride,
ker Stanovnikova v analizo ni vključila prevodov povesti za otroke, ki jih je bilo
za to obdobje skupaj prevedenih 11. Kot je razvidno iz tabele, se je prevajalska
politika prvih povojnih let (gl. Gradišnik, 1996, str. 59) uspešno uveljavila. V
prvih treh povojnih letih je bil le en sam prevod iz nemške literature, kar je
povsem razumljiva posledica tega, da so bili Nemci med vojno poglavitni
sovražniki Slovenije. V nasprotju z nemško literaturo so rusko v prvih treh
povojnih letih prevajali z veliko vnemo. Tudi to dejstvo ima zgodovinsko ozadje.
Sovjetska zveza je bila jugoslovanski zaveznik in vzornik in prav zato je bilo
potrebno, da prebivalstvo spozna tudi njihovo kulturo. Razmerje med rusko in
nemško prevodno literaturo pa se je kmalu spremenilo. Leta 1948 je prišlo do
spora med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo in ta spor se je odražal tudi v prevodni
produkciji. Leta 1950 je ruska književnost predstavljala le še 34 % delež prevodne
književnosti (1945 do 1947 še 60,3 % delež), delež nemške književnosti se je iz
manj kot 1 % dvignil na 8 %. Veliko smo Slovenci prevajali tudi literaturo
jugoslovanskih narodov, saj smo bili z njimi povezani tako geografsko kot
politično in zgodovinsko.
48
V letu 1950 se je občutno zmanjšal celotni obseg prevodne produkcije leposlovja.
Vzroke za to lahko delno iščemo tudi v težavah s pomanjkanjem papirja, ki so v
teh letih pestile založnike. Vzroki za vedno večje število prevedenih del iz
angleške in ameriške književnosti so verjetno povezani z izboljšanjem odnosov
med Jugoslavijo in tema dvema velesilama, ki sta po letu 1949 začeli podpirati
slovenska prizadevanja za neodvisnost.
Z decentralizacijo uprave, ločevanja založb in knjigarn ter s koncem pomanjkanja
papirja, se je na založniškem trgu v letu 1955 pojavila večja konkurenčnost in
večje število izdanih prevodov leposlovja, ki so se v naslednjih letih še
stopnjevali. Prav tako kot prevodna književnost se je razmahnila tudi avtohtona
slovenska književnost.
5.4.1.3 KAKOVOST LITERARNIH PREVODOV
Z vedno večjim številom prevodov se je začelo postavljati tudi vprašanje o njihovi
kakovosti. Na prvem skupnem delovnem srečanju prevajalcev vseh smeri in strok
iz vse Jugoslavije leta 1975 na Bledu je Majda Stanovnik izpostavila problem
prevodne kritike:
V očitnem nesorazmerju s to konkretno, vsakdanjo navzočnostjo
literarnega prevoda je njegova šibka odmevnost v slovenskem
kritičnem in analitičnem pisanju o literaturi nasploh in o
prevodni literaturi še posebej – ta problem pa bo treba
podrobneje obdelati (Stanovnik, 1975, str. 160-161).
Ista avtorica navaja, da je še nekaj časa po vojni veljalo, da je osnovna spoznanja
in splošnejše ugotovitve o prevodni književnosti mogoče povedati tako na kratko,
da za to niso potrebni samostojni članki, eseji ali celo razprave, pač pa jih je
najlaže vplesti kar h kritičnim pregledom posameznih prevodov. Ob dejstvu, da je
kvaliteta mnogih prevodov zdrsnila pod raven, ki jo je zahtevala predvojna
kritika, so povojne literarne revije tu in tam le objavile kak kritičen članek
49
(Stanovnik, 2008, str. 93). Tone Potokar je svojo zaskrbljenost glede vse slabše
prevodne kvalitete v članku, Poglavje o prevajanju, izrazil takole:
Stoji, da dandanašnji v Jugoslaviji prevajamo zdaleč več, kakor
smo prevajali kdaj koli. To velja za vse južnoslovanske narode.
To dejstvo je sicer samo po sebi razveseljivo, saj so v razmerah,
v katerih smo se znašli ob končani zadnji vojni, ko je po
barbarskem uničenju še tistega, kar smo preje imeli, vprašanje
napredne literature bilo več kakor pereče. Toda kam z obtožbo?
Obtožiti je treba vse posiljevalce jezika, vse tiste, ki šušmarijo,
vse tiste, ki vedoma zavajajo na eni strani založnike in na drugi
strani, kar je seveda še bolj žalostno, vse naše čitatelje, obtožiti
je treba vse tiste prevajalce-izdajalce, ki prevajajo, dasi ne vedo,
kaj prevajajo.
Pa bo kdo vprašal: kje pa so taki posili prevajalci? So in še
precej jih je. Saj prav lahko in rad razumem, da se zmoti včasih
tudi prevajalec, ki res pozna oba jezika, tistega, iz katerega
prevaja, in tistega, v katerega prevaja. Včasih je kriva naglica,
včasih specifičnost pomena, narečna oblika, zlasti pri prevajanju
iz močno sorodnih jezikov, n. pr- iz slovenščine v srbščino ali
hrvaščino in narobe. Konec koncev niti primernih slovarjev
nimamo, ne slovensko-srbskohrvatskih in ne narobe. […] Toda
razumeti in opravičiti prevajalca, ki na vsaki strani in skoraj v
vsakem stavku prevedene knjige dokazuje, da originala sploh ni
razumel, seveda ni mogoče (Potokar, 1948, str. 872).
Potokar je članek, Poglavje o prevajanju, tudi zaključil s kritično mislijo o
kakovosti prevodne literature:
Pri nas se prevaja zelo veliko. Kdaj pride čas, ko bodo poklicani
vzeli v roke vsaj vsako stoto knjigo in jo primerjali z
originalom? Kaj sem pravzaprav hotel reči? To, da se naše revije
50
(brez izjeme) sploh ne zmenijo več za prevode in da zadnja tri
leta ni še nihče sistematično pregledal in ocenil vsaj
najpomembnejša prevedena dela. […] Dandanašnji, ko je
umetniški prevod posebej visoko cenjen […] bi morala tudi
uredništva revij vsaj malo skrbeti, da bi poklicani spregovorili o
prevodih in prevajalcih. Samo zato, ker se prevaja s tako naglico
in nesistematično, ker lahko prevaja kdor koli in kar koli, smo
danes priča raznim nemogočim prevodom (Potokar, 1948, str.
875-876).
Kakovost prevodov je odvisna tudi od založniških programov, torej od
založništva, o katerem se je v povojnih letih veliko govorilo. Razpravi o tej temi
sta se pridružili tudi uredništvo kulturnih in literarni oddaj RTV Ljubljana in
uredništvo Sodobnosti, ki sta k pogovoru za okroglo mizo povabili vse slovenske
založbe in družbe, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo. Ena od okvirnih misli, ki sta ju
uredništvi dodali vabilu je bila sledeča:
Posebno v zadnjem času je opaziti, da je izbor iz tuje literature
iz dneva v dan bolj prilagojen okusu povprečnega bralca; čedalje
več je bolj ali manj napetega branja, manj pa resnične literature,
zlasti take, ki bi vsaj do neke meje napolnila vrzeli domače
književnosti; kritičnejši izbor iz tuje, predvsem sodobne
literature, bi bil lahko uspešen problemski tematski korektiv
slovenske, ki že po številu del ne more več zadovoljiti
zahtevnejšega bralca (Okrogla miza o slovenskem založništvu,
1965, str. 154).
To trditev so odločno zanikali mnogi udeleženci okrogle mize. Kajetan Kovič,
glavni urednik Državne založbe, je dejal: "Če pogledamo programe za nekaj let
nazaj, ugotovimo, da so bila v njih zastopana zelo pomembna dela moderne
literature […]. Če pa je nekoliko zrasel tudi odstotek literature, ki je namenjena
zabavi, pa mislim, da ne na škodo dobre literature" (prav tam, str. 156).
51
Kovičevega mnenja je bil tudi Ciril Zlobec, ki pa je navedel tudi nekatere druge
pomisleke:
Kar se tiče očitka, da se glede izbora posebno v zadnjem času
slabša kvaliteta na našem knjižnem trgu, mislim, da ni
upravičen. Zdi se, da se je ravno v zadnjem času, odkar so
začele naše založbe obširno uvajati žepne izdaje, v tem pogledu
stvar nekoliko popravila. Dobili smo cele serije prvovrstnih del
iz svetovne literature v takih izdajah, ki so poceni in hkrati
vabljive tudi po svoji zunanjosti. Drugo vprašanje je, koliko
naša založniška dejavnost ustreza splošnemu kulturnemu
standardu v sedanjem trenutku našega zgodovinskega razvoja.
Zdi se mi, da je čas preiti iz sedanje založniške prakse v neko
drugo, zahtevnejšo, načrtnejšo. Pomeniti bi se bilo treba na
primer, katere svetovne avtorje bi kazalo dobiti tudi v
slovenščini v kompletnem prevodu, uvesti bi bilo treba nove
edicije splošno kulturnega pomena, skratka, lotiti se
najzahtevnejših založniških nalog brez bojazni, da je zanje naš
knjižni trg premajhen (Okrogla miza o slovenskem založništvu,
1965, str. 157).
Na tej okrogli mizi je Vladimir Kavčič, glavni urednik založbe Borec izpostavil še
nekaj problemov, ki zavirajo boljšo prevodno in izvirno produkcijo:
- založniška razdrobljenost, nezadostno sodelovanje med založbami in
neprimerna delitev dela,
- odsotnost institucij oziroma organov, ki bi znanstveno proučevali
slovenski knjižni trg in tako omogočili natančnejše določanje potreb
knjižnega trga,
- nezadostna propaganda izdanih knjig,
- slaba organizacija knjižnega trga (vsaka založba sama formira svojo
prodajno mrežo),
52
- pomanjkanje dobro izobraženih kadrov (dobrih prevajalcev, lektorjev)
(prav tam, str. 157-159).
Kljub številnim kritičnim pogledom na kvaliteto literarnega prevajanja so
se pojavljali tudi pozitivni odzivi. Kakovost prevodov je pohvalil na
primer Franjo Smerdu v članku Ob prevodu "Stoletja kirurgov": "Zadnja
leta so bogatili naše prevodno slovstvo prenekateri prevajalci z izredno
tankim posluhom za domači in tuji jezik. Marsikateri prevod bereš, ko da
sploh ni presajen v slovensko govorico. V njem ne najdeš ne tujih ne
potujčenih besed; jezik je tem prevajalcem dragocena posoda, ki vanjo
natakajo žlahtnino" (Smerdu, 1958/1959, str. 21).
5.4.1.4 RAZMERJE MED LITERARNIMI VRSTAMI V SLOVENSKI
PREVODNI KNJIŽEVNOSTI
Problemu o literarni kvaliteti prevodne književnosti so sledili še drugi pomisleki,
ki so zadevali predvsem problem skladnosti in kakovosti njene sestave in problem
njenega razmerja do avtohtone književnosti. Kritik, ki je opozarjal tudi na te
probleme, je bil Herbert Grün. Če strnemo njegove misli iz članka O prevajalski
politiki (Grün, 1952, str. 23), mora biti idealna prevodna literatura prvovrstna in
vsestranska literatura, katere sestava je odvisna od premišljenega izbora oz. dobre
prevajalske politike. Vsestranskost literature mora biti trojna: jezikovno-
narodnostna, časovno-stilna in literarno zvrstna (gl. Stanovnik, 2005, str. 95).
1945-1947 1948 1949 1950 1951
PREVODI
VSEH KNJIG
121 43 40 64 77
PESNIŠTVO 3
(2,5 %)
2
(4,7 %)
3
(7,5 %)
8
(12,5 %)
6
(7,8 %)
53
DRAMATIKA 22
(18,2 %)
7
(16,3 %)
6
(15 %)
8
(12,5 %)
8
(10,4 %)
PRIPOVEDNI-
ŠTVO
85
(70,2 %)
26
(60,5 %)
24
(60 %)
48
(75 %)
63
(81, 8%)
POVESTI ZA
OTROKE IN
MLADINO
11
(9,1 %)
8
(18,6 %)
7
(17,5 %)
ni podatkov ni podatkov
Preglednica 2: Delež literarnih zvrsti v slovenski prevodni književnosti
Iz preglednice, ki je nastala na podlagi podatkov iz Slovenske bibliografije, je
razvidno, da sta bili poezija in dramatika v primerjavi s pripovedništvom zelo
slabo zastopani. Poezija je v letih od 1945 do 1951 dosegla največ 12,5 % delež
vseh prevodov in dramatika največ 18, 2 % delež. Delež pripovedništva se je med
tem gibal nekje med 60,5 % in 81,8 %. Od leta 1945 do 1950 so bili prevodi
povesti za otroke in mladino številčnejši kot prevodi poezije, saj so predstavljali
med 9,1 % in 18,6 % vseh prevodov leposlovja.
5.4.1.5 RAZMERJE PREVODNE IN IZVIRNE KNJIŽEVNOSTI
Prevod se niti pred vojno niti po njej ni zdel sprejemljiv nadomestek za izvirno
literaturo, čeprav o njegovi siceršnji potrebi ni bilo več nobenega dvoma
(Stanovnik, 2005, str. 96).
1945-19478 1950 1955 1960 1965
LEPOSLOVJE 305 125 216 238 462
IZVIRNO
LEPOSLOVJE
185
(60,6 %)
61
(48,8 %)
97
(44, 9%)
97
(40,8 %)
208
(45 %)
PREVEDENO
LEPOSLOVJE
120
(39,3 %)
64
(51,2 %)
119
(55,1%)
141
(59,2 %)
254
(55 %)
Preglednica 3: Razmerje med prevodno in izvirno književnostjo9
8 Podatki za obdobje med 1945 in 1947 se ne ujemajo s podatki Majde Stanovnik (2005, str.
96), ker v njeno analizo niso vključeni prevodi povesti za otroke.
54
Kot je razvidno iz preglednice, je prevedeno leposlovje zavzemalo manjši del celotne
leposlovne produkcije le med leti 1945 in 1947, vse od leta 1950 do 1965 pa je
prevedeno leposlovje zavzemalo več kot polovico (največ leta 1960 – 59,2 %)
leposlovne produkcije.
Stanje je povsem drugačno, če si leposlovje ogledamo razdeljeno v pesništvo,
dramo, pripovedništvo in povesti za otroke/mladino. Ker je v Slovenski
bibliografiji takšna delitev zabeležena le do leta 1951, bodo v analizo vključeni
podatki za leta med 1945 - 47 do 1950. Podatki se razlikujejo od podatkov, ki jih
je v svoji knjigi navedla Majda Stanovnik (gl. Stanovnik, 2005, str. 96 in
Stanovnik, 1987, str. 46). Do razhajanj pride zato, ker Stanovnikova v analizo ni
vključila podatkov za izvirnike in prevode povesti za otroke in/ali mladino.
1945-1947 1948 1949 1950
IZVIRNO 49 7 19 23 PESNIŠTVO
PREVEDENO 3 2 3 8
IZVIRNO 30 8 12 11 DRAMA
PREVEDENO 22 7 6 8
IZVIRNO 77 16 31 27 PRIPOVEDNIŠTVO
PREVEDENO 84 26 24 48
IZVIRNO 29 10 13 ni
podatkov
POVESTI ZA
OTROKE IN/ALI
MLADINO PREVEDENO 11 8 7 ni
podatkov
IZVIRNO 185 41 75 61 SKUPAJ
PREVEDENO 120 43 40 64
Preglednica 4: Razmerje med prevodno in izvirno književnostjo glede na literarne vrste10
Iz tabele je razvidno, da delež prevodne književnosti nikoli ni bil večji v
pesništvu, drami in povestih za otroke in/ali mladino. Skoraj vedno pa so prevodi
9 Vir podatkov za preglednico je Slovenska bibliografija. 10 Vir podatkov za preglednico je Slovenska bibliografija.
55
prevladovali v pripovedništvu. Majda Stanovnik meni, da se je zaradi tega, ker
obsega pripovedništvo v izvirni literarni produkciji največji delež, najverjetneje
stanje iz pripovedništva posplošilo na celotno prevodno produkcijo (Stanovnik,
2005, str. 96).
O prevodni književnosti se v tem obdobju ni pisalo samo za domačo ampak tudi
za mednarodno javnost. Edmond Cary je leta 1959 razposlal po svetu vprašalnik s
tremi vprašanji. Prvo je poizvedovalo, kakšno vlogo ima po mnenju anketiranca
prevod v literaturi njegove domovine in kakšen pomen mu pripisuje sam. Pri
anketi je sodelovalo tudi veliko slovenskih prevajalcev: Fran Albreht, Božidar
Borko, Branko Rudolf, Janez Gradišnik, Viktor Jesenik in Silvester Škerl, ki so
enoglasno ocenili, da je vloga prevoda v Jugoslaviji in Sloveniji zelo velika.
Gradišnik jo je celo ocenil kot preveliko v primerjavi z izvirno književnostjo
(Stanovnik, 1987, str. 46). Albreht je trdil, da je v celotni literarni produkciji kar
dve tretjini prevedene. Škerl pa je za področje Slovenije (podobno kot že prej
Lojze Smasek) trdil, da je delež prevodne književnosti v celotni literarni
produkciji celo večji, kar tričetrtinski (Quality in Translation, povz. po Stanovnik,
1987, str. 46). Na osnovi podatkov iz preglednice 4 lahko ugotovimo, da so ti
podatki pretirani celo za pripovedništvo, ki je bilo sicer res bolje zastopano s
prevodi kot z izvirnimi deli. Vsekakor pa so pretirani za celotno književno
produkcijo, v kateri prevodi niso prevladovali. Da pa je bilo obdobje po drugi
svetovni vojni vsekakor čas evforije slovenskega prevajalstva, nam priča tudi
Albrehtov odgovor na Caryjevo vprašanje o pomenu literarnega prevoda:
Prevajanje literarnih del ima v moji domovini (Jugoslaviji)
močno vidno in nadvse važno vlogo. […] Po mojem mnenju je
prevajanje težko in odgovorno delo. To delo je izredno važno ne
samo za notranji kulturni razvoj dežele, ampak je tudi velikega
mednarodnega pomena. Prevajalci zidajo mostove med narodi
[…], s svojim delom služijo globoki mednarodni misli (Quality
in Translation, cit. po Stanovnik, 1987, str. 47).
56
Boris Makovec, upravnik pri Državni založbi, je menil, da do očitne razlike11 med
izvirno in prevodno književnostjo pride zato, ker v knjigarnah pač prvenstveno
prodajajo tiste knjige, ki se dobro prodajajo, ki so iskane. Pri tem so naša
originalna, slovenska, dela na slabšem. Eden od vzrokov za to je gotovo ta, da se
slovenske založbe trudijo, da od prevodne literature izdajo le najboljša dela.
Navsezadnje pa so tudi nekatera slovenska dela dobro prodajana in so celo kmalu
po izidu razprodana. Zato bi lahko le težko zagovarjali trditev, da slovenske
založbe niso skoraj nič naredile za plasma slovenskih avtorjev. V resnici je bilo za
uveljavitev izvirne in prevodne književnosti narejeno približno enako. Druga stvar
pa je ta, da so za plasma tujih avtorjev storili že v tujini dovolj in zato so jih naši
bralci poznali, še preden so njihova dela izšla pri nas (Okrogla miza o slovenskem
založništvu 1965, str. 167-168).
11 Najverjetneje je tudi Makovec stanje iz pripovedništva posploševal na celotno
leposlovno produkcijo.
57
5.4.2 PREVAJANJE POEZIJE
"Poezija je kot živa voda, ki se v njej pretaka heraklitski čas: kadarkoli se potopiš
vanjo, zmerom je tisto, kar je, pa vendarle kar naprej drugo" (Grafenauer, 1998,
str. 9).
Janez Menart je leta 1965 pomen prevajanja poezije strnil z naslednjimi besedami:
Nagibam se […] k mnenju, da lahko poezijo večina ljudi polno
dojema […] le v enem jeziku, v tistem, v katerem misli in
čustvuje, v tistem, ki je "njen". Vsekakor pa drži vsaj to, da ima
večina več od branja poezije v materinščini, kot od branja v
priučeni jezik. Da so torej prevodi mnogo bolj potrebni ali pa
vsaj zaželeni, kot navadno mislimo (Menart, 1965, str. 666).
5.4.2.1 POSEBNOSTI PREVAJANJA POEZIJE
Prevajanje poezije ima v literarnem prevajanju posebno težo.
Izražanje skozi poezijo namreč pomeni v prvi vrsti raziskovanje
jezika, njegovih odtenkov, njegovih skritih in skrajnih kotičkov
izraznih zmogljivosti. Poezija niso besede, ampak magični naboj
besed, ki se dotakne bralca, njegovega domišljijskega in
predstavnega sveta, njegovega nezavednega, skrivnostnega,
sanjskega. Zato je prevajanje poezije neizogibno potovanje v
magični, prvinski element besed in iskanje načina, kako ta
specifični svet pomenov in to energijo izraziti v drugem jeziku,
z drugimi jezikovnimi sredstvi, z drugimi odtenki besedne
vsebine. V tem smislu je prevajanje predvsem odkrivanje
razsežnosti lastnega jezika, iskanje novih načinov izrekanj v
lastnem jeziku, je bogatitev lastnega jezika. In seveda odpiranje
vrat v zakodirane sobe in potovanje v neznane dežele (Dobnik,
2008).
58
Pesništva vsekakor ni lahko prevajati12. Dober prevajalec poezije mora biti v prvi
vrsti tudi pesnik, ki mu besedilo, ki ga želi prevesti, zazveni. Ampak Metka
Župančič pravi, da ta "pesniška žilica" sama po sebi ni dovolj, saj se mora izkazati
šele na koncu, ko je potrebno prevodu dati le še končni pečat. Dotlej pa se mora
prevajalec ukvarjati z že kar iskalnim delom. Prevajalec mora predvsem odlično
poznati jezik, iz katerega prevaja, in ne le obvladati materinščino. Drugače
namreč ne more zaznati vseh odtenkov, ki so še posebej pri pesništvu tako zelo
pomembni, kako naj prodre v strukture jezika, ki jih ne vsebuje nobena slovnica
ali slovar. Naslednja stvar, ki jo mora prevajalec poznati, je stilistika ali literarna
teorija. Na koncu pa je potrebna tudi zadržanost, da iz prevoda ne nastane nekaj
bolj po prevajalčevem okusu, nekaj, kar bi preseglo izvirnik in se od njega precej
oddaljilo (Župančič, 1985, str. 293). Za eno izmed temeljnih vprašanj šteje
Capuder vprašanje o tem, ali se bolje prevaja pesniški ali prozni tekst oz.
povedano drugače, ali je prevod poezije smiseln in izvedljiv? Mnogi so prepričani
da ne, kajti: "poezija je tako čista kristalizacija duha in besede, da jo je preprosto
nemogoče ponoviti in preliti v nov jezikovni izraz" (Capuder, 2003, str. 21-22).
Mogoče je prevajanje možno pri starejših tekstih, ki se naslanjajo na metrum,
rimo in druge formalne enote. Moderna besedila, napisana v enkratnem navdihu
in v svojski razpostavi besednega materiala pa se prenašanju preprosto uprejo
(prav tam). Podobno mnenje o težavnosti prevajanja modernih besedil, je izrazil
že Menart, ki je dejal, da najdemo neprevedljive pesmi predvsem pri nekaterih
modernejših pesnikih, ki so se osredotočili na glasbenost stihov, na narečno
barvitost, na satirično dvoumnost itd. Na splošno pa po njegovem mnenju
jezikovne posebnosti niso tako izjemno veljavne za en sam jezik, da jih ne bi bilo
mogoče nadomestiti ali vsaj nakazati tudi v drugem jeziku. Prevajalec bi se moral
predvsem zavedati, da je potrebno do dna dojeti besedilo izvirnika. "To pa se
pravi: razumeti mora vsebino, čutiti, kako se besedilo v celoti in v posameznostih
'sliši', poznati mora zakone oblike, razen tega pa mora pretehtati in najti načelne
rešitve za posamezne enote besedila, za zvokovne zanimivosti, jezikovne
posebnosti in podobno" (Menart, 1965, str. 667). Tudi Andrej Arko zagovarja
12 Gottfried Benn je bil celo prepričan, da so pesmi neprevedljive (Benn, 1957; povz. po Naito, 1993, str. 516).
59
trditev, da je načeloma prevedljivo vse, samo da vse ni enako ustrezno prevedljivo
(Arko, 1993, str. 45). Glavne sklepe oz. vodila13 pesniškega prevajanja je Menart
povzel takole:
Tako sodobne kot starejše pesmi prevajajmo v sodobno
slovenščino, razen če izvirnik posebej ne zahteva kaj drugega.
Moramo pa pri tem paziti na to, da bomo iz izvirnika prenesli
svojevrstno barvo posameznega izražanja. Izvirniku bodimo bolj
ko mogoče zvesti glede na besedno gradivo, vendar samo do
meje, ko ta zvestoba ni na škodo pesnikovi izpovedi. Prevajajmo
v obliki izvirnika, kadar pa to ni povsem mogoče, čim bliže tej
obliki. Ker pa oblika, razen v redkih primerih, ni bistvena,
popuščajmo raje pri njej kot pri smislu. Glavno, že dolgo znano
pravilo pa nam bodi: prevod naj bo tak, kot da bi bil izvirna
pesem. Kjer tega ne moremo doseči, ne da bi preveč spremenili
izvirnik, raje opustimo prevajanje. Toda to bo potrebno le bolj
redkokdaj. Ob dobrem posluhu in s skrbnim delom bomo prav
gotovo dosegli večji del tega. Kar je mogoče doseči v
posameznem primeru. Seveda prevod nikdar ne bo izvirnik.
Lahko pa bo umetniško enako dober. Lahko tudi boljši (Menart,
1965, str. 680).
5.4.2.2 ZGODOVINSKA DEJSTVA O PREVAJANJU POEZIJE
Tako kot povsod je imelo prevajanje vedno velik pomen tudi pri Slovencih. Že v
Trubarjevem Katekizmu in protestantskih pesmaricah najdemo veliko število
prirejenih ali čistih prevodov tujejezičnih pesmi. Isto velja tudi za poznejše
katoliške cerkvene pesmi. Prevode pesmi lahko zasledimo tudi v našem prvem
almanahu Pisanice.14 In tudi pri Valentinu Vodniku, ki je izdal prvo knjigo
pesniških prevodov (Pesmi za brambovce). Veliko prevodov je bilo tudi v
13 Več vodil za uspešno prevajanje poezije je v svojem članku Prevedljivost neprevedljivega zapisal Andrej Arko. 14 Almanah Pisanice je prva slovenska zbirka umetnostnih pesmi.
60
pesniškem zborniku Kranjska čbelica in celo pri Prešernu (Menart, 1978, str.
271).
Po letu 1848 se je razvila stalna, čeprav nenačrtna skrb za prevajanje.
Naklonjenost do pesniškega prevoda se je kazala predvsem v Kmetijskih novicah
in v Janežičevi knjižni zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov ter pri Matici
slovenski. Zanimivost tega obdobja je, da naši najboljši pesniki tistih desetletji v
glavnem niso prevajali, kar je nedvomno velika škoda za prevajalstvo. Skoraj vsi
prevodi tistega obdobja so za današnji čas izgubljeni. Ceno je ohranil le Prešernov
prevod Lenore (prav tam, str. 272-273).
Kljub neuporabnosti teh številnih prevodov za današnje dni, je po Menartovem
mnenju vse to delo le naredilo nekaj pomembnega. Ustvarilo je namreč
prevajalsko tradicijo in izoblikovalo dokončno predstavo o tem, kakšno naj po
prevajanje poezije. In sicer – prevajanje naj temelji na osnovah, ki jih je v praksi
pokazal že Prešeren:
- prevajati je treba iz izvirnika,
- prevajati je treba v obliki izvirnika,
- prednost pred dobesedno točnostjo ima pesniška lepota (prav tam, str.
273).
Prvi prevodi, ki so ohranili svojo vrednost, so nastali na prelomu stoletja, saj so se
takrat s prevajanjem začeli ukvarjati tudi pesniki. Po letu 1900 pa je naraslo tudi
število prevodov in je nato naglo naraščalo, med prvo svetovno vojno in nekaj let
po njej je število prevodov močno upadlo, nato pa se je začelo zopet dvigovati. V
tem obdobju je prevajanje pridobilo status umetniške dejavnosti, poleg tega pa so
začeli prevajati skoraj vsi pesniki. Kljub temu pa je bilo pesniških prevodov še
mnogo premalo, da bi z njimi lahko nadoknadili zamujeno. Nastalo je mnogo
prevodov sodobnih avtorjev, svetovnih klasikov, ki jih še vedno nismo poznali, pa
žal načrtno ni nihče prevajal. Zato prevajanje poezije vse do konca druge svetovne
vojne nikakor ni zadovoljivo (prav tam).
61
5.4.2.3 PREVAJANJE POEZIJE PO LETU 1945
Po navedbah Draga Bajta se je po letu 1945 na Slovenskem prevajalo svetovno
poezijo vsaj iz 23 jezikov in okrog 50 književnosti. Pri svoji analizi je upošteval
vse samostojne izdaje prevodne poezije v slovenščini med letoma 1945 in 1992,
torej tudi vse ponatise, dopolnjene, razširjene in predelane izdaje, ki jih navaja
Slovenska bibliografija. Prevodna poezija je izhajale skoraj izključno pri založbah
na Slovenskem, nekaj knjig pa je izšlo tudi na Tržaškem, Koroškem, v Argentini.
V analizo ni vključil prevodov poezije, natisnjenih v raznih šolskih berilih, v
antologijah z več avtorji, revijah, časopisju, večjezičnih zbornikih tipa Vilenica in
prevodov, objavljenih v literarnih oddajah. Izključil je tudi otroško in mladinsko
poezijo, ki je bila večinoma prevedena iz jugoslovanskih jezikov. Izvzeti so tudi
prevodi dramske poezije, saj je njihov poglavitni namen gledališko uprizarjanje
(gl. Bajt, 1993, str. 28-29).
Posredniški jezik pri prevajanju poezije
Slovenski prevodi so večinoma nastajali na podlagi izvirnikov in zaradi tega
dejstva so prave besedne umetnine, domači pesniški ekvivalenti, ki ustrezno
zamenjujejo tujejezične izvirnike. Obstaja pa seveda tudi nekaj prevodov, ki so
nastali prek drugojezičnih posrednikov. K tem spadajo prevodi iz albanščine, ki so
nastajali izključno prek srbščine. Na ta način so najverjetneje nastali tudi vsi
prevodi turške poezije. Pri številnih ukrajinskih, beloruskih, gruzinskih, armenskih
in mongolskih pesnikih je bil jezik pri prevajanju ruščina. Angleščina je bila
posredniški jezik za prevajanje orientalske, bengalske, kitajske in japonske
poezije. Nekajkrat je vlogo posredniškega jezika prevzela tudi nemščina. Kateri
jezik je služil za prevajanje ciganske ali romunske poezije, ni povsem dorečeno.
Takega, posredniškega prevajanja, je vse manj, čeprav se včasih pojavlja celo tam,
kjer že imamo ustrezno izobražene prevajalce (Bajt, 1993, str. 29).
62
Narodnostna razčlenjenost prevodov poezije
V Slovenski bibliografiji so podatki o leposlovnih knjigah razčlenjeni na rubrike
pesništvo drama in pripovedništvo le za obdobje od 1945 do 1951. Zato bom tudi
narodnostno razčlenjenost prevodov poezije omejila na to obdobje.
PREVODI IZ 1945-
1947
1948 1949 1950 1951 SKUPAJ
SRBŠČINE IN
HRVAŠČINE
2
(66,7 %)
1
(50 %)
3
(100 %)
1
(14,3 %)
2
(33,3 %)
9
(42,9 %)
RUŠČINE 1
(33,3 %)
0 0 3
(42,9 %)
1
(16,7 %)
5
(23,8 %)
MAKEDONŠČINE 0 1
(50 %)
0 0 0 1
(4,8 %)
NEMŠČINE 0 0 0 1
(14,3 %)
0 1
(4,8 %)
GRŠČINE 0 0 0 1
(14,3 %)
2
(33,3 %)
3
(14,3 %)
KITAJŠČINE 0 0 0 1
(14,3 %)
1
(16,7 %)
2
(9,5 %)
ŠTEVILO VSEH
PREVODOV
3
(eden na
leto)
2 3 7 6 21
Preglednica 5: Narodnostna razčlenjenost števila prevodov poezije med leti 1945 in 195115
Iz preglednice lahko razberemo, da je bilo prevodov poezije v vseh sedmih letih le
21, torej v povprečju le trije prevodi letno. Prevajali so iz sedmih jezikov
(srbščine in hrvaščine, ruščine, makedonščine, nemščine, grščine in kitajščine).
Prevladujejo prevodi iz srbščine in hrvaščine, kar je najverjetneje posledica
geopolitičnega položaja in političnih razmer. Sledijo prevodi iz ruščine, saj se je
zaradi političnih vzrokov, Rusi so bili med vojno naši zavezniki, v tem obdobju
veliko prevajalo prav iz tega jezika. Prav tako zaradi političnih vzrokov so bili
15 Vir podatkov za preglednico je Slovenska bibliografija.
63
slabo zastopani prevodi nemščine (le en prevod leta 1951), saj so bili Nemci med
vojno okupatorji Jugoslavije (gl str. 42-44).
Natančnejše podatke o prevodni poeziji je v članku Knjižni prevodi svetovne
poezije v slovenščino po letu 1945 predstavil Drago Bajt, ki je sistematično
predstavil prevode poezije od leta 1946 do 1992. Po njegovih podatkih je med leti
1946 in 1992 izšlo skoraj 400 knjig poezije (všteti so ponatisi), ki so glede na
narodno pripadnost opredeljene v naslednji tabeli:
NARODNOSTNA PRIPADNOST
DEL
ŠTEVILO PREVODOV
SRBSKA IN HRVAŠKA 52
RUSKA 51
NEMŠKO-AVSTRIJSKA 28
GRŠKA 28
ITALIJANSKA 27
FRANCOSKA 27
ŠPANSKO-LATINOAMERIŠKA 22
RIMSKO-LATINSKA 20
ANGLEŠKA 19
MAKEDONSKA 18
POLJSKA 15
INDIJSKA 14
KITAJSKA IN AMERIŠKA 8
ČEŠKA IN MADŽARSKA 7
ORIENTALSKA 6
ALBANSKA IN SKANDINAVSKA 4
BOLGARSKA 3
JAPONSKA, ROMUNSKA, TURŠKA,
MONGOLSKA
2
PORTUGALSKA, UKRAJINSKA,
BELORUSKA, GRUZINSKA,
ARMENSKA, SENEGALSKA,
ALŽIRSKA
1
DRUGA 15
Preglednica 6: Število prevodov poezije glede na narodnost med leti 1946 in 199216 16 Preglednica je izdelana na osnovi podatkov Draga Bajta, 1993, str. 30.
64
Iz preglednice lahko razberemo, da se je največ prevajalo iz srbsko-hrvaške in
ruske17 poezije (52 oz. 51 knjig), kar je logična posledica našega geopolitičnega
položaja in zgodovinskih okoliščin (gl. Bajt, 1933, str. 29-30).
Kovič je to usmerjenost obrazložil z naslednjimi besedami: "Po vojni nam je
socialistični realizem usmerjal pogled k domači in sovjetski družbeno koristni
poeziji" (Kovič, 1998, str. 116). Sledijo prevodi nemške poezije, ki vključujejo
avstrijsko, nato grške, italijanske, francoske, španske, rimske ter prevodi angleške
poezije (gl. Bajt, 1993, str. 29-30). Bajt je k tej preglednici dodal, da gre pri
nemški, grški, italijanski, španski, rimski, angleški, indijski in kitajski poeziji za
veliko število ponatisov. To se najbolje vidi pri 8 izdajah kitajske poezije, ko gre
pravzaprav samo za 2 Gradnikova prevoda (Bajt, 1993, str. 30). Že v prvih petih
letih po osvoboditvi smo dobili celotne prevode Iliade, Odiseje, Gorskega venca,
pesnitve Smrt Smail-age Čengiča ter izbore iz Goetheja, Puškina, Krylova in
Tjutčeva (Menart, 1978, str. 275). V naslednjih petindvajsetih letih smo iz
posameznih književnosti dobili slovenske prevode naslednjih književnosti:
- Iz antike: antologijo starogrške lirike, v posebnih zvezkih pa še prevode
Anakreona in Sapfe.
- Od rimske poezije smo dobili antologijo rimske lirike, izbore Horaca,
Katula, Ovida, Properca, Lukrecovo pesnitev O naravi sveta, Vergilovo
Eneido ter Bukoliko in Georgiko istega pesnika. Nekatere knjige so izšle
večkrat in celo v različnih prevodih.
- Iz nemškega sveta so bili prevedeni antologija novejše avstrijske lirike,
skrajšana Pesem o Nibelungih, Goethejev Faust in njegov zajeten izbor v
več ponatisih ter njegova Herman in Doroteja, Bodenstendove Pesmi
Mirze Šafija, obsežen izbor Heineja, Kornet in številni prevodi Rilkeja,
manjši izbor iz Trakla, Benna, Hansa Arpa in še nekaj drugih.
- Kot že omenjeno, je med najpogosteje prevajanimi književnostmi ruska.
Prevodi obsegajo obsežen izbor Puškina, dva prevoda Onjegina in prevod
glavnih Lermontovih pesmi in pesnitev –vse to je izšlo v številnih
ponatisih. Poleg tega obstaja še veliko posameznih izborov: Slovo o polku
Igorjevem, pesmi Jesenina, Jevtušenka, Voznesenskega, Vinokurova,
17 Pri ruski poeziji gre za veliko število ponatisov.
65
Majakovskega, pesnitev Oblak v hlačah istega avtorja, Blokova pesnitev
Dvanajst in še kaj.
- Iz italijanske poezije smo dobili dva delna in en celoten prevod Dantejeve
Božanske komedije in Novo življenje. Sledita dva prevoda izborov iz
Leopardija, dva prevoda Foscolovih Grobov, knjiga Petrarcovih sonetov in
kancon, izbor iz Carduccija, iz Quasimoda, iz Montaleja ter antologija
sodobne italijanske lirike.
- Iz poljske lirike: prevodi obširne lirike dvajsetega stoletja, celoten ep
Gospod Tadej, izbori Mickiewicza, Slowackega, Kochanovskega,
Róževiča in knjigo Tuwimovih pesmi.
- Iz češke poezije: izbor Mache in izbor Vladimira Holana.
- Iz ukrajinske poezije: izbor Tarasa Ševčenka.
- Iz bolgarske poezije: drobna antologija in pesmi Hrista Boteva.
- Iz slovaške poezije: drobna knjižica pesnika Fera Lipke.
- Iz beloruske in lužiško srbske poezije Menart ni zasledil nobenega
prevoda.
- Iz španske poezije: dela Lorce, Machada, Jimeneza in Pabla Nerude in
bogat izbor španskih ljudskih romanc.
- Iz portugalske poezije: le skrajšano Luzijado.
- Iz francoske poezije: Villonov Veliki testament, knjige Musseta,
Baudelaira, izbor nadrealističnih besedil, izbor iz Eluarda in Préverta,
zbrane pesnitve Saint-Johna Persa ter knjižica pesmi s prevodi Marca
Alyna. Omeniti je potrebno tudi pesmi črnskega pesnika Senghorja, ki piše
v francoščini.
- Iz angleške poezije: iz Amerike imamo le izbor iz Whitmana in Pounda,
iz Anglije pa izbor iz Canterburyjskih zgodb, Shakespearove sonete, izbor
iz Byronovih pesmi, Coleridgeovo Pesem starega mornarja, Wildovo
Jetniško balado, izbor Eliota, Dylana Thomasa in izbor škotskega pesnika
Burnsa.
- Iz madžarske poezije: Petöfijevo pesnitev Apostol, antologijo madžarske
sodobne poezije in izbor Endreja Andyja.
- Iz romunske poezije: ciklična pesnitev Lucifer Michaila Eminesca.
66
- Iz turške poezije: izbor iz Hikmeta in Daglarce.
- Iz armenske poezije: izbor pesmi pesnika Kučaka.
- Iz perzijske poezije: pesmi Omarja Hajama.
- Iz indijske poezije: izbor iz epa Mahabharata in izbor iz sanskrtske lirike.
- Iz mezopotamske lirike: ep o Gilgamešu.
- Iz palestinske lirike: Salamonovo Visoko pesem.
- Iz grške lirike: izbor iz pesnika Seferisa (Menart, 1978, str. 275-276).
Zelo številčni so prevodi iz jugoslovanskih književnosti. Med pomembnejše
spada antologija hrvaške poezije, antologija stare in antologija sodobne
makedonske poezije, Njegošev Gorski venec, Mažuranićeva Smrt Smail-age
Čengiča, ter izbor iz Radičevića, Tadijanovića, Ujevića, Mihalića, Slavička,
prevod Kovačićeve pesnitve Jama ter prevodi makedonskih pesnikov Šopova,
Koneskega in Racina. Obstaja še knjižica prevodov iz ciganske poezije. Iz
Gruzije izvira skrajšan ep Šote Rustavelija z naslovom Vitez v tigrovi koži. Poleg
naštetega so nastali še naslednji prevodi: izbor iz pesmi sodobnega mongolskega
pesnika Javuhulana, izbor iz starokitajskega pesnika Li Taipoja, zbrane pesmi
kitajskega predsednika Mao Cetunga in mala antologija japonske lirike. Omeniti
je potrebno še dve knjigi Svetovne književnosti, ki zajemata prevode mnogih
pesnikov, ki jih ni moč najti nikjer drugje (prav tam, str. 276-277).
Mnogi prevajalci so izražali zaskrbljenost glede prevodov manjših narodov. Svoje
mišljenje o tem je v eseju, ki ga je priložil svojemu izboru pesmi v Orfejevem
spevu, napisal tudi Janez Menart:
Za konec bi z obžalovanjem dodal, da bo predvidena antologija
po mojem poznavanju stvari skoraj gotovo ostala brez poezije
manjših in malih narodov Evrope in še bolj svetá, morda z delno
izjemo slovanskih. Zato bi ob tej priložnosti tudi javno ponovil
to, kar sem že velikokrat dejal pa tudi zapisal kje drugje,
namreč, da bi se vsak pesniški prevajalec moral načrtno naučiti
tudi kakšnega "manjšega" ali celo "ekstravagantnega" jezika.
67
Prešeren nedvomno sodi med tri, štiri največje evropske in
verjetno tudi svetovne pesnike svoje dobe, pa v tujini o njem
domala nihče nič ne ve. Enaka krivica kot Slovencem se godi
tudi drugim maloštevilnim narodom. Medsebojno nepoznavanje
pa je obenem tudi v osiromašenje tistim narodom, velikim in
malim, ki poznajo samo "velike" literature (Menart, 1998, str.
91).
V Uvodni opombi h knjigi Stara orientalska lirika je Vasja Cerar
izpostavil dejstvo o slabi prepoznavnosti določenih literatur: "Priznati
moramo, da zaradi pomanjkanja prevodov in zgodovinskega gradiva še
vedno zelo slabo poznamo staro tibetansko, nepalsko, kmersko, javansko,
filipinsko in še kako drugo, med njimi celo staroturško pesništvo" (Cerar,
1991, str. 12).
Razčlenjenost števila prevodov poezije glede na leta
Slovenci prevajamo poezijo takrat, ko so zagotovljeni naslednji pogoji:
- prevajalec, ki zna jezik in se intenzivno ukvarja s kakšnim pesnikom in
njegovim delom;
- primeren prostor za objavo prevoda (zbirka, založnik);
- ustrezen trenutek za predstavitev pesnika (Nobelova nagrada, usoda,
smrt);
- študijska potreba po prevodu kakšnega pesnika (Bajt, 1993, str. 31).
Za slovenske prevode je Bajt menil, da so nastajali večinoma nenačrtno, ob
ugodnih kulturnih razmerah in osebni zagnanosti posameznih ljudi. Na tem
področju kulturnega udejstvovanja je vladala stihijska pluralnost, kar pomeni, da
se je prevajalo vsega po malem, se mašilo prevodne vrzeli, zlasti s področja
klasične poezije, in tu in tam prevajalo še neznano liriko. Prevajanje se je oziralo
na modo in želje politike (prav tam, str. 32).
68
Takoj po vojni je na Slovenskem izhajalo le nekaj pesniških zbirk letno. Po
podatkih Slovenske bibliografije so med leti 1945 in 1947 izšle le tri pesniške
zbirke, leta 1948 dve, leta 1949 tri, leta 1950 osem in leta 1951 šest prevodov
pesništva.
Kot je zapisal Bajt, je bilo leto 1959 prva opazna prelomnica, saj je tega leta izšlo
12 knjig pesništva. Enako število knjig je izšlo tudi leta 1966 in 1970. Ti dve leti
sta zanimivi tudi z vidika raznovrstnosti prevodov. Leta 1966 so izšli naslednji
prevodi: Goethe, Eluard, Dante (Božanska komedija), Homer (Odiseja), Horac,
Majakovski, RóŜewicz, Kovačić (Jama), D. Maksimović, Tadijanović, Koneski,
pesniki Bagdale. Leta 1970 so izšli: Enzensberger, Saga o Njalu, Musset,
Villon,Carducci, Hernández (Martín Fierro v Buenos Airesu), Sapfo, Lermontov,
Puškin, Mácha, Bhagavadgita, poljska vojna lirika (Bajt, 1993, str. 30).
Zlata leta za prevodno poezijo pa so bila 70. leta z vrhuncem leta 1975, ko je izšlo
kar 28 naslovov, leta 1978 jih je izšlo 21, 1980. leta jih je bilo 18, v letih 1974 in
1976 jih je bilo 16. Za poezijo ugodno obdobje je bila tudi sredina 80. let, ko je
izšlo med 11 in 14 naslovov letno; podobno je bilo tudi med leti 1990 in 1992.
Zelo malo prevodov poezije je izšlo v letih 1962 (3 dela), 1969 (1 delo), 1981-
1982 (6, 7 del), 1986 (7 del) in 1eta 1988-1989 (3 in 5 del) (prav tam).
Prevajalci poezije
Kajetan Gantar je prevajanje poezije opisal takole:
Vsaka pristno lirična poezija je v bistvo neprevedljiva. […]
Prevajalec take lirike lahko v bistvu naredi samo dvoje: ali
izvirno pesemsko besedilo dobesedno reproducira in tako
pripomore bralcu do umevanja "vsebine"; ali pa pesem v sebi
podoživi in ob njej ustvari lastno soumetnino. V drugem
primeru lahko govorimo o prevodu le, kolikor nam ta izpričuje,
na kakšno resonanco je prvotna pesem naletela v prevajalčevi
69
duševnosti; v ostalem je tak prevod popolnoma samostojna
umetnina s svojo lastno organsko zakonitostjo, neodvisno od
prvotne predloge (Gantar, 1959, str. 949).
Gantarjevo mnenje o tem, da je prevajanje poezije nadvse težka, če ne celo
nerešljiva naloga, so delili mnogi sodobniki, med njimi tudi Mile Klopčič in Alojz
Ihan:
Kdor se […] peha s prevajanjem poezije – in jaz sem od tega
dela dobil marsikakšen žulj na možganih, kakor je nekoč rekel o
prevajalski tlaki V. Levstik – ta edini ve, kakšnega napora,
kakšne vztrajnosti, kakšnih jezikovnih in stilnih akrobacij in
koliko ur je treba, da se rodi knjiga dobre prevedene poezije
(Klopčič, 1955/56, str. 83).
Zanimivo je tudi Ihanovo razmišljanje o prevajanju poezije:
Največja pomanjkljivost tujejezične poezije je seveda njena
neprevedljivost. Prevedena poezija je kljub najboljšemu namenu
prevajalcev predvsem informacija o poeziji, poezija pa zares
obstaja samo v jeziku, v katerem je napisana. Morda zato, ker
pesnik ni kot romanopisec, [...]. Pesnik potrebuje bralca, ki čuti
pesnikov življenjski položaj, njegovo osebnost, tveganje,
pogum, usodo. [...] Pesnikovi "izdelki" [...] vključujejo in
predpostavljajo preveč izventekstualnega okolja, da bi bilo
mogoče poezijo prestavljati v druge jezike, druga okolja na
učinkovitejši način kot zgolj v obliki prevedene informacije o
pesniškem tekstu (Ihan, 1998, str. 553).
Takšnim prepričanjem pa nasprotuje Boris A. Novak:
70
Poezija kot najbolj zahtevna in zapletena jezikovna dejavnost
aktivira vse zvočne in pomenske potenciale jezika, zato prav
poezija predstavlja najvišji izraz nacionalnega duha. Prav zaradi
zakoreninjenosti poezije v jeziku mnogi trdijo, da je poezija
načelno neprevedljiva, s čimer se ne strinjam (Novak, 1997, str.
21).
To nestrinjanje potrjujejo posamezniki, ki so se nadvse uspešno lotili prevajanja
poezije. Med njih je spadal tudi prej citirani Mile KLOP ČIČ, ki je po vojni
nadaljeval prevajanje Puškina, Heineja, Lermontova in Bloka, Alojz GRADNIK
Li Taipoja in druge stare kitajske lirike ter modernega indijskega klasika
Rabindranatha Tagoreja. Oton ŽUPANČIČ, Josip VIDMAR , Fran ALBREHT ,
Lili NOVY , Janko GLAZER , Božo VODUŠEK, Jože UDOVIČ in Dušan
LUDVIK so prejšnjim prevodom Goethejevih pesmi dodajali nove. Za prevode
antične književnosti je poskrbel Anton SOVRÈ. Majda Stanovnik meni, da spada
Sovretov prevod Iliade med najbolj dolgožive slovenske prevode in da je zato
vzpodbujal k prevajanju še drugih temeljnih del svetovne literature, starih
orientalskih in srednjeveških evropskih epov. Med pomembnejše prevode spadajo
Vergilova Eneida (1962) v prevodu Frana Bradača, Ep o Gilgamešu (1963),
Pesnitev o polku Igorjevem (1968) in Pesem o Nibelungih (1972) v prevodih
Mirka Avsenaka, sanskrtska Bhagavadgita (1970) Vlaste Pacheiner Klander,
Ovidijeve Metamorfoze (1977) Kajetana Gantarja, Junaška pesem o Cidu
(1987) Nika Koširja, Beowulf (1992) Marjana Strojana in Pesem o Rolandu
(1999) Marije Javoršek. Prevajalci so večino teh prevodov prevajali neposredno iz
arhaičnih jezikov, v katerih so nastali izvirniki. Prevajanja teh pesmi so se lotili ne
le z lingvističnim, ampak tudi z verzološkim in zgodovinskim znanjem. Med
najbolj opazne prevajalce novoveške lirike pa sodijo pesniki, ki spadajo med
najbolj izvirne ustvarjalce svojega časa. Josip VIDMAR in Mile KLOP ČIČ sta
bila zastopnika tradicionalizma in sta za pravo poezijo štela le rimani verz. Ciril
ZLOBEC , Janez MENART, Tone PAVČEK in Kajetan KOVI Č pa so že
uveljavljali strpnejše sožitje literarnih nazorov in okusov v izvirni in prevedeni
poeziji (Stanovnik, 2001, str. 575-578).
71
Pesniške zbirke prevodne poezije
Pesniška zbirka Lirika je začela izhajati leta 1970 pri založbi Mladinska knjiga in
je obsegala skoraj izključno prevode. Med slovenskimi pesniki sta zastopana le
Kosovel in Prešeren. Zbirko je zasnoval in do leta 1986 tudi urejal Lojze Krakar,
za njim je uredništvo prevzel Aleš Berger, ki je zbirko urejal vse do zadnje izdaje
leta 2003. V stotih knjigah te zbirke so bili zastopani številni pesniki iz daljnih in
bližnjih književnosti. Izbor del posameznega avtorja je bil prepuščen prevajalcu,
saj le ta zelo dobro pozna njegov opus in se je ponavadi že izkazal s prevajanjem
njegovih del (Stanovnik, 2001, str. 578). Z Malo antologijo svetovne poezije
Zemlja je modra kot pomaranča, so pri založbi Mladinska knjiga zaključili več
desetletij trajajoč projekt izdajanja znamenite bele zbirke Lirika. Prevajalci, ki so
za to zbirko pripravili po več knjig, so: Mile Klopčič, Ivan Minatti, Ciril Zlobec,
Lojze Krakar, Tone Pavček, Janez Menart, Kajetan Gantar, Kajetan Kovič, Veno
Taufer, Niko Grafenauer, Aleš Berger, Andrej Arko, Miha Avanzo, Boris A.
Novak. Prevodna poezija je izhajala tudi v številnih izdajah, ki so zajemale tako
izvirno kot prevodno poezijo ter poleg pesništva še dramatiko, pripovedništvo,
esejistiko in drugo. V zbirki Nobelovci, ki predstavlja Nobelove nagrajence za
književnost v izborih, so zajeti prevodi vseh literarnih vrst. Verzni in prozni
prevodi zahtevnih del so našli svoje mesto v zbirki Kondor. V zbirki Bela
krizantema najdemo tudi velike antologije pesniških prevodov posameznih
nacionalnih književnosti (Stanovnik, 2005, str. 106-107).
Nacionalno zasnovane antologije so pri nas pogoste. Antologije so pripravili:
Drago Bajt (Med resničnostjo in snom: antologija srbske poezije 20. stoletja ,
1984), Aleš Berger (Noč bliskov: iz /francoskih/ nadrealističnih besedil, 1974;
Afrika, mati moja: črnska umetna lirika , 1976; Razvratne muze: francoska
erotična poezija, 1989), Niko Košir (Španske romance 1961; Katalonska lirika
20. stoletja, 1982), Kajetna Kovič (Nova avstrijska lirika , 1972; Madžarska
lirika 20. stoletja, 1977; Antologija nemške poezije 20. stoletja, 1998), Lojze
Krakar (Poljska lirika 20. stoletja, 1963; Smeh ni greh. Poljska satira, 1963;
Sodobna mongolska lirika, 1979), Ivan Minatti (Ciganska poezija, 1959, 1978;
72
Sodobna makedonska poezija, 1963; Novejša hrvaška poezija, 1971; Peti in
biti: antologija nove poezije narodov Bosne in Hercegovine, 1983), Tone
Pavček (Glasovi časa. Antologija desetih ruskih pesnikov 20. stoletja, 1978;
Antologija ruske poezije 20. stoletja, 1990), Marjan Strojan (Antologija
angleške poezije, 1977), Ciril Zlobec (Sodobna italijanska lirika, 1968,
Moderna srbska poezija, 1973; Antologija hrvaške poezije, 1975), Jaša Zlobec
(Sla po soncu. Antologija poezije Albancev v Jugoslaviji , 1979) (prav tam).
Večnacionalne antologije so redkejše in povezane z drugimi vidiki. Med nje
spadajo Krakarjeva in Minattijeva Sredi zemlje stojim. Poezija nerazvitih
ljudstev, 1968; Minattijeva Svitanje: pesništvo ljudkse revolucije Jugolsavije
1941-1945, 1982; Mozetičeva Drobci stekla v ustih. Antologija poezije 20.
stoletja s homoerotično motiviko, 1989; Poniževa Antologija konkretne in
vizualne poezije, 1978. Še redkeje zasledimo zbrano delo posameznega
prevajalca. Leta 1993 je izšla antologija: Tone Pretnar: Veter davnih vrtnic.
Antologija pesniških prevodov 1963-1993, ki sta jo v spomin na prijatelja izdala
Niko Jež in Peter Svetina (prav tam, str. 107-108).
Posebnost je Orfejev spev – antologija svetovne poezije v izboru slovenskih
pesnikov (1998), ki si jo je zamislil urednik Niko Grafenauer. Zanjo je
dvaintrideset slovenskih pesnikov, prevajalcev in neprevajalcev, izbralo deset
svojih najljubših prevedenih pesmi in svoje izbore pojasnilo v priloženih esejih
(prav tam, str. 580). V uvodu v to antologijo Pesniški glas in čas je Niko
Grafenauer spregovoril o prevajanju poezije:
[...] noben prevod ne more obstajati brez jezika, čeprav je ta
drugačen od tistega, v katerem je nastalo prvotno pesniško
besedilo. Seveda selitev iz enega jezikovnega domovanja in
kulturnega okolja v drugo zapušča digresivne sledove, ki se
vtiskujejo tudi v samo estetsko konfiguracijo prevoda. Zato je
prevod neke vrste mimetično ustvarjalno dejanje, ki ima svoj
unikatni model v izvirniku. To pa pomeni, da tudi ta posnetek
73
nosi v sebi že omenjeni odisejski spomin, brez katerega bi
prevedena pesem izgubila avtentičnost svojega sporočila in je ne
bi bilo mogoče več prepoznati kot stvaritev povsem določenega
avtorja [...]. Kajti tudi v prevodu mora pesem ohraniti, z
Baudelairovo prispodobo rečeno, vsaj albatrosno lepoto
izvirnika, ali pa se sprevrže v mutantsko prikazen. [...]
Vsak pesniški prevod bistveno določata dve stvari: na eni strani
gre za ustvarjalno poistovetenje prevajalca z izvirnikom, ki je
seveda zmerom v najtesnejši zvezi tako z njegovo doživljajsko
izročenostjo izvirnemu besedilu kakor s formativno
privrženostjo lastnemu jeziku; ne enega ne drugega pa ne more
doseči, če v svojem obvladanju obeh jezikov ni dorasel
zahtevnosti tega izziva.
Na drugi strani pa iz obojega izhaja tudi prevajalčeva
sposobnost, da se v prevodnem procesu tujska narava pesmi
čimbolj uskladi s posebnostmi domačega jezika, njegovega duha
in kulturnega izročila, da pa se pri tem hkrati v kar največji
možni meri ohrani tudi njena izvirna specifičnost. Noben
problem ni z literaturo in njenim skromnim misterijem tako
prepleten, kot je kak prevod, ugotavlja Borges (Grafenauer,
1998, str. 17-18).
74
5.4.3 PREVAJANJE PROZE
5.4.3.1 POSEBNOSTI PREVAJANJA PROZE
Beseda epika18 izvira iz grške besede "èpos", kar je na začetku pomenilo besedo,
govor, pripoved, pozneje pa epsko pesnitev. Običajno beseda epika danes pomeni
epsko pripovedništvo, bodisi v prozi ali v verzih. V mnogih pogledih je epika
nasprotje lirike. V pripovednem besedilu praviloma prevladujejo snovno-
materialne sestavine, ki se med seboj povezujejo v večje sklope dogajanja,
organiziranega znotraj objektivnega prostora in časa (Kos, 2001, str. 97).
Razlika med prevajanjem proze in poezije
V primerjavi s prevajanjem klasične poezije se prevajanje proze razlikuje v tem,
da proza nima metruma19 in rim in ne pesniških oblik kot jih ima poezija. Tudi
moderna poezija, ki se odpoveduje rimam in pravilnosti metrike ter besedilnih
oblik, ima v primerjavi s prozo posebne značilnosti v sintaksi20 in razporeditvi
besedila v verze in kitice, v načinu izražanja itd. Tako za prevajalce proze kot za
prevajalce poezije velja, da morajo čimbolj zvesto prenašati besede in smisel
izvirnika v prevod, a to pri poeziji ni mogoče enako neposredno kot pri prozi.
Zaradi rim, metrike, ritma itd. se pri prevajanju klasične pesmi ne moremo
izogniti prilagajanju in prirejanju miselnega in jezikovnega značaja izvirnika. Prav
zaradi teh značilnosti pesmi prevajalec ne bo mogel prenesti vseh besed in
stavkov neposredno, dobesedno, kakor če bi bili ti stavki napisani v prozni obliki,
temveč bo moral izvirno besedilo spreminjati v okviru izvirne vsebine. "Nobenega
dvoma ni, da je prevajanje poezije dosti težje od prevajanja proze" (Klabus, 1996,
str. 70). Klabus pravi, da mora biti prevajalec poezije dosti bolj potrpežljiv in
vztrajen, kot prevajalec proze, ki po obsegu v enakem času prevede dosti več, saj
18Epika je literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je zlasti roman, povest ali novela.
Sopomenki sta pripovedništvo in proza (SSKJ). 19 Metrum je shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in
kratkih zlogov v verzu (SSKJ). 20 Sintaksa (skladnja) je zlaganje besed v besedne zveze, stavke (SSKJ).
75
nastaja prevod pesniškega dela dosti počasneje od prevoda proze. Po njegovem
mnenju pa je med prevodi poezije dosti manj dobrih prevodov kakor med prevodi
proze. Zares dober prevod poezije je po Klabusovem mnenju sila redek (prav
tam).
Prevajanje proze
Temeljnega pomena pri prevajanju proze je to, da mora prevajalec ves čas in z
vseh vidikov nadvse skrbno upoštevati izvirno literarno delo kot celoto. Sprotno
prevajanje proze, brez poznavanja celote, je zelo tvegano in neproduktivno delo,
saj je mnogo podrobnosti razumljivih šele iz pogleda čez celoto. Posamezne
besede in pojmi lahko v prevodu ohranijo ustrezno vsebino in barvo le, če so
usklajeni z vsemi deli celote. Dokončna prevajalčeva odločitev o kočljivih mestih
je lahko uspešna le, če se ustrezno nanaša na idejo celote, na duha romana, na
avtorjev notranji svet (prav tam, str. 71).
5.4.3.2 PREVAJANJE PROZE PO LETU 1945
Po ugotovitvah Majde Stanovnik v produkciji slovenske izvirne in prevedene
poezije po letu 1945 ni bilo kričečih razlik, medtem ko so prevodi pripovedne
proze količinsko in žanrsko vztrajno prekašali izvirno romanopisje21 in
novelistiko22. V večji meri so bila zastopana trivialna in popularna dela, a se je
kljub temu nadaljevala tradicija prevajanja vrhunske literature. Odpravljale so se
"vrzeli" med še ne prevedenimi reprezentativnimi kanoniziranimi deli iz starejših
obdobij, vse večji pa je postal delež novejše in najnovejše proze (Stanovnik, 2005,
str. 111).
21 Romanopisje je literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je roman (daljše
pripovedno delo, navadno z izrazito zgodbo in večjim številom oseb, zlasti v prozi) (SSKJ). 22 Novelistika je literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je novela (krajše
pripovedno delo v prozi, navadno z nepričakovanim razpletom) (SSKJ).
76
Narodnostna razčlenjenost prevodov pripovedništva med leti 1945 in 1951
Večina pripovedništva je bila v letih od 1945 do 1951 prevedena iz ruščine,
angleščine, francoščine ter srbščine in hrvaščine.
PREVODI IZ: 1945-
1947
1948 1949 1950 1951 SKUPAJ
SRBŠČINE IN
HRVAŠČINE
9
(10,7 %)
6
(23,1 %)
5
(20,8 %)
8
(16,7 %)
12
(19 %)
40
MAKEDONŠČINE 1
(1,2 %)
0 0 0 0 1
RUŠČINE 51
(17 letno)
(60,7 %)
12
(46,2 %)
11
(45,8 %)
17
(35,4 %)
14
(22,2 %)
105
ČEŠČINE 6
(7,1 %)
0 1
(4,2 %)
0 1
(1,6 %)
8
SLOVAŠČINE 1
(1,2 %)
0 0 0 0 1
POLJŠČINE 1
(1,2 %)
0 0 1
(2,1 %)
2
(3,2 %)
4
BOLGARŠČINE 2
(2,4 %)
0 0 1 1
(1,6 %)
4
ANGLEŠČINE 3
(3,6 %)
1
(3,9 %)
3
(12,5 %)
9
(18,8 %)
16
(25,4 %)
32
FRANCOŠČINE 5
(6 %)
3
(11,5 %)
3
(12,5 %)
7
(14,6 %)
9
(14,3 %)
27
NEMŠČINE 1
(1,2 %)
0 0 3
(6,3 %)
3
(4,7 %)
7
77
HOLANDŠČINE 2
(2,4 %)
0 0 0 0 2
ROMUNŠČINE 1
(1,2 %)
0 0 0 0 1
GRŠČINE 1
(1,2 %)
0 0 0 0 1
FLAMŠČINE 0 1
(3,9 %)
0 0 0 1
DANŠČINE 0 3
(11,5 %)
0 2
(4,2 %)
0 5
ITALIJANŠ ČINE 0 0 1
(4,2 %)
0 3
(4,7 %)
4
NORVEŠČINE 0 0 0 0 1
(1,6 %)
1
ŠPANŠČINE 0 0 0 0 1
(1,6 %)
1
ŠTEVILO VSEH
PREVODOV
84
(28 letno)
26 24 48 63 254
Preglednica 7: Narodnostna razčlenjenost prevodov pripovedništva med leti 1945 in 195123
Med vojno so bili Rusi zavezniki Slovencev, in kot je razvidno iz preglednice, je
tako kot za prevajanje literature na splošno (gl. str. 42-44), tudi za prevajanje
pripovedništva veljalo izrazito pospeševanje prevodov iz ruščine24, ki jih je med
leti 1945 in 1951 nastalo povprečno 14 letno oz. kar 60,7 % vseh prevodov. V
23 Vir podatkov za preglednico je Slovenska bibliografija. 24 O prevajanju ruske moderne proze je v svojem članku Prevajanje ruske moderne
literature pisal Drago Bajt (2006, str. 13-30).
78
prvih treh povojnih letih je bil le en sam prevod iz nemščine, leta 1948 in 1949 pa
ni bilo nobenega. To je razumljivo, saj so bili Nemci med vojno nasprotniki
Slovencev.
Leta 1948 je prišlo do spora med Rusijo in Slovenijo (gl. str. 27) in zato se je
delež prevodov iz ruščine s 60,7 % med leti 1945 in 1947, leta 1951 zmanjšal na
22,2 %. Povečal pa se je delež prevodov iz nemščine in sicer z 1,2 % med leti
1945 in 1947 ter 0 % leta 1948 in 1949, na 6,3 % leta 1950 ter 4, 7 % leta 1951.
Od leta 1945 dalje se je delež prevodov iz angleščine vztrajno dvigal in leta 1951
so prevodi iz angleščine predstavljali že 25,4 % vseh prevodov pripovedništva.
Vzrok za to je verjetno izboljšanje odnosov med Slovenijo in Ameriko ter
Anglijo, ki sta začeli podpirati slovenska prizadevanja za neodvisnost.
Zbirke prevodnega pripovedništva
Za prevodno književnost so pri založbah večinoma skrbeli uredniki, ki so bili tudi
sami prevajalci. Tako je zbirko Svetovni roman pri Slovenskem knjižnem zavodu
in kasneje pri Cankarjevi založbi urejal Božidar Borko. V zbirki so izšla dela iz
številnih književnosti, npr. iz angleške in ameriške, nemške, islandske, norveške,
francoske, italijanske, portugalske, ruske, kitajske, japonske in drugih. Prevodi iz
kitajske in japonske književnosti so nastali prek posredniškega jezika (nemščine)
(gl. Munda, 1975). Prav tako pri Slovenskem književnem zavodu in kasneje
Cankarjevi založbi je izhajala zbirka Moderni roman, ki jo je urejal Ivan Skušek.
Pri Mladinski knjigi je Mira Mihelič urejala zbirko Zenit, glavni urednik
mariborske založbe Obzorja, Jože Košar, je urejal zbirko Iz antičnega sveta.
Zbirko Sto romanov, ki je izhajala pri Cankarjevi, je zasnoval Cene Vipotnik in
kot urednika pridobil Antona Ocvirka, zbirko je dokončal Tone Pavček. Nato je
kot glavni urednik Cankarjeve založbe nastopil Janez Stanič, ki je skupaj s svojo
naslednico, Ksenijo Dolinar, zasnoval zbirko XX. stoletje. Pri Pomurski založbi
je izhajala zbirka Mostovi in pri DZS zbirka Dotik. Pri Mladinski knjigi izhaja
zbirka Veliki večni romani . V zbirko Sto romanov je urednik Anton Ocvirk
79
uvrstil le enega slovenskega – Cankarjevo Hišo Marije Pomočnice. Vsem
romanom je Ocvirk dodal izvirne uvodne študije, ki so bile delo razgledanih
literarnih kritikov in prevajalcev (Stanovnik, 2005, str. 111-115). Po dva romana
imajo v zbirki:
- trije francoski klasiki – Stendhal (Lucien Leuwen in Rdeče in črno:
kronika leta 1830), Balzac (Oče Goriot in Zgubljene iluzije) in Falubert
(Gospa Bovaryjeva in Vzgoja srca) (Munda, 1975, str. 161-171),
- dva ruska – Dostojevski (Mladenič in Bratje Karamazovi) in Tolstoj
(Vojna in mir in Vstajenje) (Munda, 1975, str. 178-188 in Cobiss),
- en angleški modernist – Huxley (Groteskni ples in Kontrapunkt
življenja ) (Munda, 1975, str. 133-149).
Ta izbor avtorjev kaže na to, da je bila zbirka oprta predvsem na evropsko
tradicijo, kar meni tudi Majda Stanovnik. Med različnimi slogi in smermi
tradicionalnega in modernega romanopisja v zbirki prevladujejo novejši: le
desetina jih je iz 17. in 18. stoletja, tretjina iz 19., približno polovica iz prvih dveh
tretjin 20. stoletja. Le za vzorec je starejših – npr. dva iz antike (Satirikon in
Etiopske zgodbe). Bogato so v zbirki zastopane tudi različne nacionalne
književnosti, saj jih je kar 22. Največ del je iz francoskega, ruskega, angleškega,
ameriškega in nemškega leposlovja (Stanovnik, 2005, str. 115-116).
Za to zbirko so največ prevodov prispevali Oton Župančič, Vladimir Levstik,
Josip Vidmar, Mira Mihelič, Jože Udovič, Janko Moder, Janez Gradišnik, Niko
Košir in Rapa Šuklje (prav tam, str. 116-117).
V devetdesetih letih je zbirka Sto romanov dobila dve naslednici. Zbirka XX.
stoletje je od leta 1993 do 2000 predstavila čez 70 pri nas še neznanih (izjema je
le Joyceov Ulikses), po večini novejših romanov. Zbirka Veliki večni romani je
časovno neomejena in zajema večinoma že znana dela svetovnega slovesa (prav
tam, str. 117).
80
Prevajalci pripovedništva25
Med najplodnejše in najvidnejše prevajalce 20. stoletja nedvomno spadata
slavista, poliglota, jezikoslovca in pisatelja Janko Moder in Janez Gradišnik.
Janko MODER je prevajal iz kakšnih dvajsetih svetovnih jezikov. V Slovenskem
leksikonu novejšega prevajanja je pri njegovem imenu zabeleženih 657 prevodov.
Zlasti veliko je prevajal iz večjih slovanskih jezikov (ruščine, poljščine in
srbščine). Za njegovo prevajalsko metodo je značilno obvladovanje vseh registrov
slovenščine, tudi arhaične, narečne in pogovorne, a hkrati prepričanje, da je lepota
slovenščine nadrejena vsem časovnim, smernim in osebnim literarnim slogom
(Stanovnik, 2005, str. 112). Njegovo prepričanje o lepoti slovenščine in o
enakovrednosti izvirnega in prevedenega dela lepo ponazarjajo naslednji stavki:
[…] še zmeraj rad sproti ugotavljam, kako se slovenščina lahko
mirno spušča na vsa mogoča področja življenja in kako se tudi
slogovno ne ustraši nikogar, ne na primer nordijske
kratkobesednosti, ne da bi zvenela zadirčno in odrezavo tam,
kjer bi moralo biti naravno jedrnato, ne španske in splošno
romanske večje lagodnosti, ne da bi pri tem zvodenela v
klepetavost. Prav v tem pogledu se mi zdi prevajanje povsem
primerljivo s samostojnim ustvarjanjem. Še celo tako je treba
reči: če se ti posreči pri prevodu ujeti sproščeno dikcijo, si
pravzaprav celo večji junak kakor izvirni pesnik. Ta zapiše pač
tisto, kar mu dajo volja, znanje, razpoloženje, jezik in moč, sicer
pa si lahko privošči večjo ali manjšo svobodo tudi v formalno
vezanih oblikah tam, kjer in kakor mu jo sproti ponuja jezik,
prevajalec pa mora v drugem jeziku za povrh vsega ustvarjalno
kongenialno slediti še izvirniku, naj bo v rimi, naj bo v stopici,
in sicer tako, da bralec ne sme opaziti zadreg, iskanosti in trdot
25 Podatki o prevajalcih in njihovih prevodih so pridobljeni iz knjižnično informacijskega
sistema Cobiss.
81
tam, kjer jih v izvirniku iz prej omenjenih razlogov sploh ni ali
pa jih je vsaj manj, še posebej pa ne sme biti prikrajšan za
vsebinske in slogovne posebnosti avtorja in izvirnika. To je torej
tisti zanimivi, iščoči, ustvarjalni večni prevajalski boj med prej
omenjeno dihotomijo znati in moči, boj pa je ena od posebej
zanimivih oblik življenja, in sicer ne mesarsko klanje, temveč
boj z uma svetlim mečem in tu predvsem z jezikovnim znanjem.
V tem pogledu se prevajalcem godi krivica, ker njihovi dosežki
po navadi niso ustrezno cenjeni in objektivno ocenjevani po
stopnjah ustvarjalne težavnosti, in tudi ne dobivajo potrebnih
spodbud […] v strokovnem ali splošnem tisku (Vurnik, 1998,
str. 177).
Večino njegovega prevajalskega opusa predstavljata predvsem epika in
dramatika, kar pa po njegovih besedah ni odraz njegove resnične
ljubezni, ampak predvsem posledica razpoloženja na trgu in s tem pri
založbah (Vurnik, 1998, str. 177).Veliko je prispeval k poznavanju ruskih
pisateljev med Slovenci, saj je v zbirki Svetovni klasiki, ki je izhajala pri
DZS, prevedel kar nekaj znanih del, npr. Antona Pavloviča Čehova
(Izbrana dela A. P. Čehova. II. (v sodelovanju z Josipem Vidmarjem) in
III knjiga: Novele) in Ivana Sergejeviča Turgenjeva (Izbrano delo. Prva
knjiga: Novele in povesti; v sodelovanju z Josipom Vidmarjem pa sta
izšli dve knjigi, in sicer - Izbrano delo. Druga knjiga in Izbrano delo:
Tretja knjiga: Romani in novele). Leta 1960 je prevedel delo
Dostojevskega in sicer roman v treh dejanjih Besi (Munda in Perc, 1965
in Cobiss). Pri Cankarjevi založbi so izšli prevodi Tolstojevih novel
(Čemu: novele) (Munda, 1975). Številni Modrovi prevodi so izšli tudi v
zbirki Nobelovci. Med avtorji, katerih prevodi so izšli v tej zbirki, so npr.
Patrick White, Knut Hamsun (norveški pisatelj), Heinrich Böll (nemški
pisatelj), Władysław Stanisław Reymont (poljski pisatelj), Harry
Martinson (švedski pisatelj), Yasunari Kawabata (japonski pisatelj),
Eyvind Johnson, Shmuel Yosef Agnon (izraelski pisatelj), Rudolf
82
Eucken, Bernard Shaw (irski pisatelj), Miguel Angel Asturias
(gvatemalski pisatelj), Pär Lagerkvist (švedski pisatelj), Henryk
Sienkiewicz (poljski pisatelj), Selma Lagerlöf (švedska pisateljica),
Gabriel Garcia Marquez (kolumbijski pisatelj), Gerhard Hauptmann
(nemški književnik), Ivo Andrić (jugoslovanki pisatelj), Sigrid Undset
(norveška pisateljica) in še številni drugi (Cobiss). Takoj po vojni je
Moder prevedel obsežni roman Mihaila Šolohova Tihi Don (1946-1947),
ki je leta 1977 izšel tudi v zbirki Nobelovci (gl. Moder, 1985, str. 198-
209).
Janez GRADIŠNIK je prevajal iz nemškega, angleškega, francoskega, ruskega,
srbskega in hrvaškega jezika. V slovenščino je prenesel književna dela Verna,
Vercorsa, Londona, Hemingwaya, Lewisa, Priestleya, Galsworthyja, Forsterja,
Stevensona, Ćosića, Malrauxa, Mara, Manna, Twaina, Wilderja, Eliota, Greena,
Musila, Wolfa, Kiplinga, Huxleyja, Bölla, Joycea, Sterna, Kafke, Hesseja,
Bulgakova, Bergsona, Camusa, Hoffmanna in drugih (gl. Moder, 1985).
Prevedel je vrsto temeljnih del iz novejše francoske, nemške in angleške
književnosti. Med te zagotovo sodi Malrauxovo Upanje (1957), Mannova
Čarobna gora (1959), Musilov Mož brez posebnosti (1962-63), Joyceov
Ulikses (1967, 1993), Kafkova Amerika (1969) (Moder, 1985 in Stanovnik,
2001; 2005). Za prevod Joyceovega Uliksesa je leta 1969 prej nagrado
Prešernovega sklada, leta 2008 pa za svoje prevode Prešernovo nagrado za
življenjsko delo. Le deset let po izidu Hemingwayevega romana Komu zvoni, je
Gradišnik presenetil z njegovim prevodom (1950), ki je postal uspešnica z
mnogimi ponatisi (1964, 1975, 1978, 1987, 1998, 2004, 2005) (Stanovnik, 2005,
str. 584).
Tone POTOKAR je prevajal iz bolgarščine in srbohrvaščine v slovenščino in iz
slovenščine v srbohrvaščino (Moder, 1985, str. 241). Iz srbske književnosti je
prevedel npr. Pokošeno polje Branimira Ćosića (1935, 1958), Srbsko trilogijo:
kroniko Srbije v svetovni vojni Jakovljeviča (1940, 1966), Andrićev Most na
Drini (1948 in 6 ponatisov) itd. Iz hrvaške književnosti je v slovenski jezik
83
prenesel Nazorjeve Novele (1946), Božićeve Kurlane (1956, 1973, 1976),
Šimunovićeve Novele (1962) in Krleževe Eseje 81961). Iz bosanske književnosti
je prevedel Samokovlijevo Salomonovo črko 81954) in Selimovićevo Trdnjavo
(1972), iz bolgarske književnosti pa Pelinov Jaz, ti, on (1947) in Jovkov Ko bi
mogle govoriti (1951) (Stanovnik, 2005, str. 111-112 in Moder, 1985, str. ).
Med prevajalci, ki so se osredotočili na manj uspešne oz. manj znane književnosti,
je npr. Zdenka ŠKERLJ JERMAN, ki se je ukvarjala predvsem s prevodi
sodobne češke pripovedne proze, predvsem mladinske. Za prevod Kunderove
Šale je leta 1970 prejela Sovretovo nagrado (Stanovnik, 2005, str. 113 in Moder,
1985, str. 302).
Specialistka za francosko književnost je bila Radojka VRANČIČ. Izmed
pomembnejših dosežkov njenega prevajalskega opusa je celoten prevod
Proustovega cikla sedmih romanov V iskanje izgubljenega časa. Za prevod
Proustovega romana V senci cvetočih deklet, ki je del prej omenjenega cikla, je
leta 1977 prejela Sovretovo nagrado (Stanovnik, 2005, str. 113 in Moder, 1985,
str. 345).
Romanopisje srednje- in južnoameriških književnosti prevaja Alenka BOLE
VRABEC. Iz bolivijske književnosti je leta 1966 prevedla Bronasto raco
Alcidesa Argüedasa; iz kolumbijske Sto let samote Gabriela Garcíe Márqueza; iz
mehiške Pedra Párama Juana Rulfa in Terro nostro Carlosa Fuentesa; ter iz
paragvajske delo Sin človekov Augusta Antonia Roa Bastosa (Stanovnik, 2005,
str. 113).
Katarina ŠALAMUN BIEDRZYCKA prevaja predvsem iz poljščine v
slovenščino in iz slovenščine v poljščino. 1974 leta je izšel njen prevod romana
Ferdydurke in 1986 Pornografija Witolda Gombrowicza. Leta 1983 je skupaj z
Nikom Ježem in Tonetom Pretnarjem predstavila sodobno poljsko prozo v knjigi
Varujte me, mile zarje; iz sodobne poljske proze (prav tam).
84
Iz makedonščine prevaja Nada CAREVSKA (npr. Bolečina in bes Slavka
Janevskega), iz finščine Jelka OVASKA NOVAK (Kaija Pakkanen: Dober dan,
Amerika ), iz madžarščine Marjanca MIHELI Č (Peter Esterházy: Hrabalova
knjiga ) (prav tam).
Herbert GRÜN je prevajal iz angleščine, nemščine in srbohrvaščine. V
slovensko prevodno književnost je sistematično uvajal pomembne evropske in
ameriške prozaiste in dramatike. Med pripovednimi zvrstmi je prevajal romane,
novele in kratke zgodbe. Prevedel je npr. Tri novele o ljubezni (1950) Stefana
Zweiga, Goethejevo delo Werther (1952); Ljudje iz Dublina (1955) Jamesa
Joycea, roman Divje palme (1959) Williama Faulknerja, roman Vicki Baum
Pazite se srn (1959), Splet norosti in bolečin: izbrana proza (1961) Franza
Kafke, zbirko Tja in nazaj: osem ameriških zgodb (dela več ameriških avtorjev,
npr. Steinbecka, Caldwella, McCullersa, Williamsa in drugih) (prav tam, str. 114).
Drago BAJT je sestavil več novelističnih antologij. V sodelovanju s Cenetom
Kopčavarjem je leta 1978 izdal Pisane vetrove: iz ruske porevolucijske proze;
skupaj z Bogdanom in Brankom Gradišnikom leta 1979 znanstvenofantastične
zgodbe Prodajalna svetov; z Mihom Avanzom, Nikom Ježem in Zdenko Škerlj
Jerman pa je leta 1985 pripravil izbor novel Kako je bil rešen svet:
znanstvenofantastična proza slovanskih narodov (Stanovnik, 2005, str. 114-
115).
Mirko AVSENAK je prevedel Prozo starega Egipta (1967), BOŠTJAN ANKO
isladsko Sago o Njalu (1970), Nina KOVI Č Popol Vuh: sveta knjiga
Indijancev Quiché (1994)26. Zbirka novel Boccacia Dekameron je v prevodu
ANDREJA BUDALA izšla prvič leta 1926, nato leta 1959 v večkratnih
ponatisih. Leta 1980 je izšel novi prevod Nika KOŠIRJA (Stanovnik, 2005, str.
115).
26 Leto izida knjige Nine Kovič: Popol Vuh se ne ujema z letom izida, ki je naveden pri
Majdi Stanovnik (2005), povzet je iz podatkov sistema Cobiss.
85
Med najboljše književne prevajalce s proznega področja sodi tudi Vladimir
LEVSTIK, zlasti s prevodi iz ruščine. Njegovi prevodi Tolstoja so po mnenju
Željeznova v nekem smislu enakovredni ruskim originalom (Željeznov, 1982,
str.211). Prevedel je npr. roman Ana Karenina (1928, 1946, 1966, 1968),
Vstajenje (1931, 1957, 1965, 1966, 1967, 1978, 1986), Vojna in mir (1932-
1934, 1951, 1963, 1966, 1968, 1977, 1978, 1979, 1995), Kruh (1946), Kavkaške
povesti (1947, 1978), Kavkaški ujetnik (1951), Kozaki / Hadži-Murat (1955),
Trnova pot (1958) in številne druge.
Uspešen je bil Levstik tudi kot prevajalec Puškinove proze, ki je je veliko izšlo v
Puškinovih izbranih delih (1949-1967) (Moder, 1985, str. 169-171 in Cobiss).
Za Puškinovo izbrano delo je prevedel celotni drugi zvezek z naslovom Povesti
(gl. Željeznov, 1982, str. 211-212), med njegove prevode spada Stotnikova hči
(1956, 1965, 1992) in druga dela (Moder, 1985, str. 169-171 in Cobiss)
Prevajal je tudi Dostojevskega (Zločin in kazen (1954)), Gorkega (Mati (1935,
1946, 1948), Artamonovi (1946)) ter številne druge (prav tam).
86
5.4.4 PREVAJANJE DRAMATIKE
5.4.4.1 POSEBNOSTI DRAMSKIH BESEDIL
Prevajanje dramskih besedil ima nekaj posebnosti, po katerih se loči od prevajanja
drugih besedilnih vrst. Dramatika27 je po tradicionalni teoriji, kot so jo prvi
izdelali F. Schlegel, Scheling in Hegel, sinteza lirike in epike, saj v sebi združuje
lastnosti obeh, vendar v posebni obliki, ki je značilna samo za dramatiko (Kos,
2001, str. 106-107). V nasprotju s prozo in poezijo pripada dramatika dvema
sistemoma: literarnemu in gledališkemu. Poleg tega se od ostalih zvrsti loči po
naslednjih značilnostih:
- Gre za besedilo, ki temelji na t.i. premem govoru (replikah). Didaskalije
oz. spremljevalno besedilo je večinoma skromno in ima le obroben pomen.
V noveli ali romanu pa sta obe sestavini po pomenu izenačeni.
- Zapisani govor (replika) je v svoji pomenski razsežnosti samo zabeležka,
preprost poskus kodiranja govorjenega z grafičnimi znaki. Pri tem se del
informacij nujno izgubi. Igralec z zapisom dopisuje izgubljene informacije
v nekakšnem spremljevalnem besedilu uprizoritve, torej z nejezikovnimi
govornimi izraznimi sredstvi (glas, čas in stavčna intonacija) in
negovornimi izraznimi sredstvi (mimika, gesta, maska, kostum).
- Če se informativnost izgublja celo iz zapisanega besedila v uprizoritev
znotraj istega jezika, se to pri prevedenem dramskem besedilu le še
stopnjuje. Samo prevod drame, kadar pride do uprizarjanja, je izpostavljen
zelo natančnemu preverjanju, saj uprizoritvena skupina vztrajno brska za
pomeni in podpomeni, razkriva verjetne govorne položaje, preizkuša
učinek govora in na odru učinek celotne situacije. Zato spada prevajanje
dramatike med jezikovno najobčutljivejše jezikovne zvrsti (Faganel, 1994,
str. 46).
27 Dramatika je literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je drama (SSKJ).
87
Dramsko besedilo ne predstavlja zaokrožene celote, tako kot pesem ali novela,
ampak predstavlja nekaj nepopolnega, saj je le ena od sestavin, ki tvori gledališko
umetnino – šele, ko se igra uprizori, je njena podoba popolna. Izjeme so tako
imenovane bralne oz. knjižne drame, za katere je bilo manj zanimanja kakor za
izrazito gledališka besedila (Zlatnar Moe, 1999-2002, str. 22).
Za veliko večino dramskih besedil velja, da lahko bralec razume umetniško celoto
besedila le, če si zraven predstavlja še druge sestavine (gibe, glasbo, sceno itd.).
Pri dramskih besedilih gre za dve različni besedili – zapisano in ustno (prav tam).
Pri teoretični obravnavi prevajanja dramskih besedil razločujejo avtorji med:
- prevodom dramske besedilne osnove iz enega v drug jezik, ki ga
Hribarjeva imenuje dramski prevod, in
- "prevodom " dramskega besedila iz njegove besedilne osnove na oder, ki
se imenuje gledališki prevod (Hribar, 2002, str. 438).
Ker novejša teorija dramskega prevoda in prevajanja28 že v prvem prevodu
upošteva njegove odrske značilnosti, je za dramskega prevajalca pomembno
poznavanje obeh načinov prevajanja (prav tam).
Poseben položaj pri sprejemanju dramskega besedila ima gledalec, ki gleda
uprizoritev prevedenega dramskega dela v gledališču. V nasprotju z bralci gledalci
nimajo časa razmišljati o delih besedila, ki so morda nejasni, nimajo časa, da bi si
določen odlomek ogledali še enkrat ali poiskali pojasnitve v jezikovnih, kulturnih
in literarnih priročnikih ali si prebrali prevajalčeve opombe. Če torej dela drame
ne razumejo takoj, je zanje izgubljen. To dejstvo vpliva tudi na prevajalske
strategije dramskih prevajalcev, ki morajo upoštevati oba sistema oz. obe besedili
– zapisano in ustno (Zlatnar Moe, 1999-2002, str. 23).
Pri prevajanju dramskih besedil sodi prevajalec v režiserjevo ekipo. Prevod je
namreč prvi koncept predstave – jezikovni koncept, ki je v procesu nastajanja
28 Več o sodobnih teoretskih pogledih na prevajanje dramskih besedil je zapisano pri
Darji D. Hribar (2002).
88
uprizoritve celo važnejši od originala. Če je dober, se ekipa k originalu ne vrača
več (Möderndorfer, 1994, str. 51).
5.4.4.2 SPREJEMANJE PREVODOV DRAMSKIH BESEDIL V CILJNI
KULTURI
S sprejemanjem dramskih besedil v ciljni kulturi se je ukvarjala finska
prevodoslovka Sirkku Aaltonen, ki trdi, da je dramsko prevajanje sebično dejanje
in da vsak prevod nastane zaradi določene potrebe v ciljni kulturi in ne v želji,
predstaviti nekaj tujega, drugačnega. To dokazuje tudi dejstvo, da se prevaja in
uprizarja veliko več besedil iz izhodiščnih kultur, ki so naši podobne, kot pa iz
tistih, ki se od ciljne bistveno razlikujejo. Izbira besedil za prevajanje je vedno
vezana na čas in prostor, v katerem se dogaja, in temelji na prispevku, ki ga ima
za ciljno kulturo in družbo (Aaltonen, 2000, str. 58-59). Izbiranje besedil za
prevod po njenem mnenju temelji na potrebah ciljnega sistema in združljivosti
izhodiščnega besedila s ciljno kulturo. Tuja izhodiščna besedila se v ciljni kulturi
pogosto predelajo tako, da koristijo ciljem v ciljni družbi. Stopnja predelave je
odvisna tako od podobnosti in razlik med izhodiščno in ciljno družbo kot tudi od
prestiža, ki ga določeno besedilo, avtor ali kultura uživa v ciljni družbi. Bolj
prestižna besedila so deležna manjših sprememb (prav tam, str. 50-51).
Gledališka besedila so še bolj kot druge vrste besedil prilagojena konkretnemu
naslovniku in zato še bolj podvržena prilagajanju. Do prirejanja pride pri različnih
prvinah besedila, odvisno od tega, koliko je potrebno omiliti "tujost" besedila in
od tega, ali je potrebno okrepiti vezi s ciljnim gledališčem in družbo (Zlatnar
Moe, 1999-2002, str. 25).
Aaltonen razvršča norme, ki vplivajo na prevajanje dramskih besedil in njihovo
sprejemanje v ciljni kulturi, v tri kategorije, in sicer skladnost (compatibility),
vklju čevanje (integration) ter drugačnost (alterity). Zlatnar Moe jih je v
slovenščini poimenovala usklajevanje, obseg vključevanja in sprejemanje
drugačnosti, saj so po njenem izvirna poimenovanja zavajajoča, ker v prvem
primeru Aaltonen ne govori o skladnosti, temveč o tem, kako skladnost dosežemo,
89
v drugem ne govori o vključevanju izhodiščnega besedila v ciljno kulturo na
splošno, marveč o obsegu, v katerem izhodiščno besedilo doseže ciljno kulturo, v
tretjem primeru pa ne misli na drugačnost kot tako, ampak na odnos, ki ga ima
ciljna kultura do nje (Zlatnar Moe, 1999-2002, str. 25).
Usklajevanje
Ta kategorija zajema usklajevanje besedil s ciljno kulturo. Besedila, ki
predstavljajo podobno stvarnost, kot jo doživlja ciljna kultura, so primernejša za
prevajanje, kot besedila, ki predstavljajo svet, ki je ciljni kulturi tuj (Zlatnar Moe,
2005, str. 75). Za usklajevanje tujega besedila z drugimi besedili v ciljni kulturi
sta na voljo dve strategiji – akulturacija (acculturation) in naturalizacija
(naturalisation). Pri akulturaciji gre za poskus omilitve tujega v besedilo s
podomačenjem jezika, obnašanja, moralnih vrednost, humorja, verskega
prepričanja itn., ter tudi gledaliških in dramskih norm. Akulturacija zabriše meje
med znanim in neznanim in zmanjša povezanost besedila z izhodiščno kulturo. Pri
naturalizaciji se "tuje" nadomesti s prepoznavno "lastnim". Vpliv "tujega" se
popolnoma zanika in igra se znova napiše tako, kot da izvira iz ciljnega sistema in
kulture. Vsi elementi se prilagodijo ciljni kulturi, ki si izhodiščno besedilo
popolnoma prilagodi (Zlatnar Moe, 1999-2002, str. 25-26). Marija Zlatnar Moe je
kot primer naturalizacije navedla Linhartovo gledališko igro Mati ček se ženi.
Linhart je v tej igri družbeni položaj glavnih igralcev pomaknil navzdol, zamenjal
je krajevna imena in imena oseb, špansko okolje je spremenil v slovensko
podeželje itn. (Zlatnar Moe, 2005, str. 75).
Obseg vključevanja
Obseg vključevanja se nanaša na obseg vključevanja tujih dramskih besedil v
ciljni dramski sitem in repertoarje gledališč. Besedilo je lahko v ciljni sistem
vključeno v celoti, delno ali pa samo kot obdelave vredna zamisel. Če besedilo
ustreza ciljni kulturi in njenim normam, je navadno vključeno v celoti. Če pa je
izhodiščno besedilo sprejeto le kot material za nadaljnje ustvarjanje, se lahko
90
prevedejo le deli besedila, ki se jim dodajo novi. Lahko pa besedila prispevajo le
osnovno zamisel, ki jo potem avtor v ciljni kulturi razvije v igro (Zlatnar Moe,
1999-2002, str. 26; 2005, str. 75-76).
Sprejemanje drugačnosti
To so norme, ki se dotikajo odnosa ciljne kulture do drugačnosti. Pogosteje se
prevaja iz kultur, ki poznajo podobna pravila družbenega vedenja kot v ciljni
kulturi (Aaltonen, 2000, str. 59). Tuja besedila so pri prevajanju podvržena istim
pravilom in omejitvam, ki jih je deležno tudi izvirno ustvarjanje, hkrati pa izraža
prevod tudi odnos ciljne kulture do drugačnosti. Prevajalske strategije lahko
izražajo spoštljivost ali pa poskus rušenja, ki se kaže kot upor ali omalovaževanje.
Pri spoštljivosti gre ponavadi za avtorja ali kulturo, ki uživa v ciljni kulturi ugled.
Cilj takšnega prevajanja je prevod besedila, ki bo dosegel ali celo presegel
izvirnik (Zlatnar Moe, 1999-2002, str. 27; 2005, str. 76).
Kadar ciljni sistem ne potrebuje tujih besedil za dokazovanje lastne vrednosti, se
na njih odziva z uporom in omalovaževanjem. V takšnih primerih izhodiščno
besedilo ne predstavlja umetniškega dela, ampak zgolj surovino, ki jo ustvarjalci
iz ciljne kulture svobodno oblikujejo ter prilagajajo svojim in potrebam družbe.
Ciljna kultura sama sebe ne sprejema kot manjvredno, izhodiščnega besedila pa
nikoli ne sprejema kot večvrednega. Razlogi za takšen odnos do drugačnosti so
različni – lahko so umetniški ali družbeni (Zlatnar Moe, 1999-2002, str. 27; 2005,
str. 76-77).
5.4.4.3 DRAMSKO PREVAJANJE NA SLOVENSKEM PO LETU 1945
Dramska besedila, izvirna in prevedena, so namenjena predvsem gledališkemu
uprizarjanju. Zato večina dramskih prevodov po uprizoritvi ostaja v gledaliških
arhivih, le manjši del jih dočaka še knjižni natis. Za knjižno ali bralno dramo je
bilo na splošno manj zanimanja, a so si ravno med temi nekatere (Sofoklova,
91
Shakespearova, Molièrova) pridobile sloves vrhunskih poetičnih del, zaželenih
tudi v knjižnih izdajah (Stanovnik, 2001, str. 589-590).
Kot literarno besedilo, ki ni vezano na uprizoritev, je izšel npr. Goethejev Faust 29– prvi del v prevodu Boža Voduška (1955, 1973, 1999), iz drugega dela naj bi
Vodušek prevedel okoli 3000 stihov, ki pa so ostali nenatisnjeni (Gradišnik,
2000), in drugi del v prevodu Erike Vouk (199630 pri MK). Celotni prevod Fausta
je v prevodu Janka Modra izšel leta 2005. France Bernik (1999) je Voduškov
prevod označil kot uspešno in izvirniku enakovredno prepesnitev. Uvodni esej k
prevodu Boža Voduška je napisal Josip Vidmar. V eseju je Vidmar (1955)
ovrednotil drugi del Fausta in mu vzel precej cene, saj naj bi bil v primerjavi s
prvim delom "miselna konstrukcija duha". Ta Vidmarjeva negativna naravnanost
je prevajalce odvračala od nadaljnjega prevajanja. Voduškov prevod je v članku
Novi slovenski Faust pohvalil Mile Klopčič, ki je zapisal: "V 'Faustu' sta si naš
jezik in prevajalec Božo Vodušek izbojevala marsikakšno zmago. Te zmage so
tem večje cene, ker gre pač za 'Fausta', za neznansko trd oreh […]" (Klopčič,
1955/56, str. 83).
Gledališča po letu 1945
Po drugi svetovni vojni je bilo na Slovenskem več gledališč31 kot prej in sicer kar
devet (eno gledališče na 115 000 prebivalcev) (Filipič, 1978, str. 406).
Poleg tega so imela gledališča zagotovljeno financiranje in se jim za polnjenje
blagajn ni bilo potrebno truditi z burkami in drugimi popularnimi enodnevnicami.
Brez tveganja so lahko uprizarjala zahtevnejša dela in zato je nastajalo vse več
prevodov svetovnih klasikov, sčasoma tudi izzivalnejših modernih del in končno,
zlasti v osemdesetih in devetdesetih letih, novih verzij že prevedenih dram
(Stanovnik, 2001, str. 590; 2005, str. 120 in Filipič, 1978, str. 406).
29 Prvi slovenski prevod prvega dela Fausta je nastal leta 1862/63 v prevodu Valentina
Mandelca, vendar ni bil objavljen. Prvi objavljeni prevod Fausta je v prevodu Antona Funtka izšel leta 1908 pri Slovenski matici (Bernik, 1999).
30 Pri Majdi Stanovnik (2005, str. 119) je kot leto izdaje navedeno leto 1999. Po podatkih vzajemne bibliografske baze podatkov COBISS je drugi del Fausta izšel leta 1996 pri Mladinski knjigi v Ljubljani.
31 V Jugoslaviji je bilo pred vojno deset gledališč, po vojni pa je njihovo število naraslo na 67 poklicnih gledališč (Filipič, 1978).
92
Narodnostna razčlenjenost prevodov dramatike med leti 1945 in 1951
Po podatkih Slovenske bibliografije smo na Slovenskem med leti 1945 in 1951
prevajali dramatiko iz 9 jezikov (srbščine in hrvaščine, ruščine, češčine,
angleščine, francoščine, nemščine, španščine in italijanščine), kar je veliko manj
kot v pripovedništvu, ki se je prevajalo iz kar 19 jezikov.
PREVODI IZ 1945-
1947
1948 1949 1950 1951 SKU-
PAJ
SRBŠČINE IN
HRVAŠČINE
3
(13,6%)
1
(14,3 %)
1
(16,7 %)
1
(12,5 %)
2
(25 %)
8
(15,7 %)
RUŠČINE 15
(68,2 %)
4
(57,1 %)
4
(66,7 %)
2
(25 %)
0 25
(49 %)
ČEŠČINE 1
(4,5 %)
0 0 2
(25 %)
1
(12,5 %)
4
(7,8 %)
ANGLEŠČINE 2
(9,1 %)
1
(14,3 %)
0 0 1
(12,5 %)
4
(7,8 %)
FRANCOŠČINE 1
(4,5 %)
0 0 0 0 1
(2 %)
NEMŠČINE 0 0 1
(16,7 %)
1
(12,5 %)
0 2
(4 %)
ŠPANŠČINE 0 1
(14,3 %)
0 0 0 1
(2 %)
ITALIJANŠ ČINE 0 0 0 2
(25 %)
4
(50 %)
6
(11,8 %)
ŠTEVILO VSEH
PREVODOV
22 7 6 8 8 51
Preglednica 8: Narodnostna razčlenjenost prevodov dramatike med leti 1945 in 195132
Tako kot pri prevajanju leposlovja na splošno, je tudi pri prevajanju dramatike
prevladovalo pospešeno prevajanje prevodov iz ruščine (gl. Bajt, 2006, str. 17-18)
32 Vir podatkov za preglednico je Slovenska bibliografija.
93
in zaviranje prevodov iz nemščine. Vzroki za takšno prevajalsko politiko so v
zgodovinsko-političnem dogajanju preteklih let (gl. str. 42-44). Zaradi geografske
bližine so pogosti tudi dramski prevodi s hrvaškega in srbskega jezikovnega
področja.
Zbirke prevodne dramatike
Majda Stanovnik je zapisala, da poskus, da bi uspešnim zbirkam Sto romanov in
Lirika dodali še tretjo zbirko 111 dram z uvodnimi študijami, žal ni uspel. Izšlo
jih je le pet v štirih zvezkih: leta 1972 Modrov prevod Strindbergove Gospodične
Julije in Racinovega Britaniga, Wildova Saloma v prevodu Djurdje Flerè, leta
1973 pa Ionescovi Učna ura v prevodu Vide Šturm in Stoli v prevodu Alje
Tkačev (Stanovnik, 2001, str. 59; 2005, str. 119-120).
Prevajalci dramatike33
Za gledališče je veliko prevajal Oton ŽUPANČIČ (gl. str. 42). Že pred drugo
svetovno vojno je prevajal Shakespearove igre, zlasti komedije in tragedije. Tako
je po vojni izšlo Shakespearovo Izbrano delo. Leta 1947 je izšla prva knjiga, ki je
zajemala Sen kresne noči, Komedijo zmešnjav ter Romea in Julijo. Druga
knjiga je izšla leta 1948 in je vsebovala Beneškega trgovca, Kar hočete in Julija
Cezarja. , Že leta 1940 je prevedel dramo Romeo in Juljja.
Anton SOVRE (gl. str. 40) se je veliko ukvarjal s prevajanjem antične dramatike.
Predvsem temeljito je predeloval Sofoklovega Kralja Ojdipa, ki je v njegovem
prevodu prvič izšel že leta 1922 in nato še v številnih ponatisih (1944, 1959, 1962,
1967, 1978, 1998, 2006 (skupaj z Antigono)). Po drugi svetovni vojni so izšli še
Sovretovi prevodi Platonovih Dvojčkov (1954), Evripidovih Bakhantk, Alkestid
in Feničank (1960), Sofoklovega Ojdipa v Kolonu, Antigone in Filokteta
(1962) ter Ajshilove Oresteje (1963).
33 Podatki o prevajalcih in prevodih so pridobljeni iz knjižnično informacijskega sistema Cobiss.
94
S prevodi antične dramatike se je ukvarjal tudi Kajetan GANTAR. Prevedel je
naslednja dela: Ajshil - Uklenjeni Prometej (1962, 1982) in Peržani (1982),
Plavt - Amfitruo (1970), Hišni strah (1971) in Aulularia ali Komedija o loncu
(1991), na novo je prevedel Sofoklovo Antigono (1974, 1978, 1992, 1994, 1996,
1998, 2008) in Kralja Ojdipa (1992, 1994, 1996, 1998, 2004, 2008), Sofoklej -
Elektra (1985), Terencij - Evnuh (1987), Sofoklej - Ajant, Trahinke, Filoktet
(2000, skupaj z Branetom Senegačnikom), Evripid - Ifigenija v Avlidi (2001) in
Bakhantke (2006, skupaj z Antonom Sovretom), Terentius Afer - Dekle z otoka
Androsa (2007).
Matej BOR je slovenskemu občinstvu Shakespiera predstavil še z druge plati, in
sicer s prevodi njegovih historij34, npr. Henrik IV, Rihard III, Antonij in
Kleopatra / Koriolan / Timon Atenski.
S prevajanjem Shakespearovih dramskih del se je ukvarjal tudi Herbert GRÜN,
ki je leta 1955 prevedel komedijo Vesele Windsorke.
Janko MODER (gl. str. 40) je poznan po prevajanju del ruskih dramatikov. Tako
je leta 1950 izšel njegov prevod Goreče srce Ostrovskega. Sledili so mu prevodi
številnih del ruske dramatike, npr. Čehov: Platonov35, Gorki: Štiri drame36
(1950) in Barbari (1975), Tolstoj: Moč teme (1970) in Drame (1979). Prevajal
je tudi dramatiko drugih narodov, npr. Brechta: Dobri človek iz Sečuana (1959),
Šest iger (1993), Ibsna: Stebri družbe, Nora in Strahovi (1966), Sovražnik
ljudstva (1970), Ko se mrtvi prebudimo (1984), Lebovića, Obrenovića,
Matkovića, Čašula: Drame (1977), Strindberga: Smrtni ples, Oče, Gospodična
Julija (2004), Garcío Lorco: Mariana Pineda (1956, 1958), Dickensa: Oliver
Twist (1958), Goldonija37: Lažnivec (1960) in Prebrisana vdova (1965, 1992),
Weigla: Namišljeni zdravnik (1961), Millerja: Smrt trgovskega potnika (1963),
34 Historija: zgodovinska drama (SSKJ). 35 Platonov je bil uprizorjen leta 1965 (Bajt, 2006). 36 Prevode za to delo sta poleg Janka Modra prispevala še Vladimir Levstik in Mile
Klopćič. 37 Goldonijeve komedije so bile zelo priljubljene in so se veliko uprizarjale (Stanovnik,
2005).
95
Kleista: Razbiti vr č (1970), Becketta: Murphy (1982) (vsebuje V pri čakovanju
Godota, Srečni dnevi, Konec igre) Shakespearja: Hamlet, danski princ (1989,
1993, 2002), Racina: Britanik (1972) in Zbrane drame (1995-1997), Goetheja:
Prafaust (2004), Faust (2005) ter Nabokova: Lolita (2007).
Po prevodih ruske dramatike je znan tudi Milan JESIH. Med njegove prevode
spadajo številna dramska dela, npr. Gogolj: Kvartopirci (1962, 1986), Gorki:
Letoviščarji (1978) Čehov38: Češnjev vrt (1985), Tri sestre (1985), Striček
Vanja (1997) in Utva (2003). Jesih pa je prevedel tudi Shakespearjevo delo
Othello (2001), Hamlet (2006) in Kralj Lear (2008). Leta 2008 je izšel tudi
prevod Ibsenovega dela Peer Gynt.
Josip VIDMAR (gl. str. 41) spada med osrednje prevajalce starejše ruske
dramatike. Prevedel je kar nekaj dramskih del, npr. Puškina: Drame (1949),
Gribojedova: Gorje pametnemu (1949), Ostrovskega: Nevihta (1949), Čehova:
Češnjev vrt (1973), Tolstoja: Car Fjodor Ioanovič (1975), Smrt Ivana
Groznega (1979),, Arbuzova: Staromodna komedija (1977) in Gogolja: Ženitev
(1978). Že pred vojno in med njo je Vidmar prevajal Molièra. Njegovi prevodi
prevladujejo v Molièrovih Izbranih delih (1947-1956): v prvi knjigi so ob
Župančičevem Tartuffu trije (Šola za žene, Ljudomrznik in Učene ženske), v
drugi jih je kar devet (Namišljeni rogonosec, Šola za može, Don Juan ali
Kamniti gost, Žlahtni Meščan itd.) (Stanovnik, 2005, str. 122-123). Leta 1974
so izšli še Gospod pl. Prasetnik, Sijajna snubca, Žlahtni meščan, Skapinove
zvijače, Učene ženske in Namišljeni bolnik. Med Vidmarjeve dramske prevode
spadajo tudi Goethejev Faust. Prvi del (1958), Nušičeva Sumljiva oseba (1964)
in Žalujoči ostali (1996), Lessingov Modri Natan (1981) ter Krleževa: V agoniji
(1994) idr.
Janez MENART je prevajal predvsem manj znane elizabetinske dramatike. Med
te prevode spadajo Drame angleške renesanse (1976), ki vsebujejo Marlowovo
Tragedijo o doktorju Faustu, Kydovo Špansko tragedijo in Jonsonovega
Volponeja (Stanovnik, 2005, str. 122).
38 Pomembna dela Čehova so bila tudi uprizorjena (gl. Bajt, 2006, str. 17).
96
Veliko je za gledališče prevajala tudi Maila GOLOB, večinoma iz angleščine
(Osborne: V gnevu se ozri (1966), Stoppard: Rozenkranc in Gildenstern sta
mrtva, Pinter: Njega dni (1972), Woolf: Orlando (2004)), ameriške (Levitt:
Andersonvillski proces (1961)) in nemške dramatike (Dürrenmatt: Obisk stare
gospe (1958), Fiziki (1964, 2007), Zakon gospoda Mississippija (1987),
Hochwälder: Malinar (1960) in Frisch: Andorra (1962)).
Mira MIHELI Č je prevajala francoske (Sartre: Nepokopani mrtveci (1960),
Zaprti v Altoni (1960), Anouilh: Ne budite gospe (1971)), angleške (Priestley:
Sreča, kje si? (1955), Wilde: Kako važno je biti resen! (1967)), ameriške
(Williams: Orfej se spušča (1960), Mila ptica mladosti (1961), Tetovirana roža
(1989)), O'Neill: Dolgega dneva potovanje v noč (1984, 1991, 1999)) in irske
dramatike (Shaw: Major Barbara (1964)).
Številna dela francoske dramatike je prevedla tudi Radojka VRANČIČ, npr.
(Giraudoux: Amfitrion 38 (Tri drame, 1961), Cocteau: Peklenski stroj (1965),
Anouilh: Ples tatov (1966), Ghelderode: Rdeča magija (1985), Genet: Služkinji
(1998, 2007)).
Aleš BERGER je prevajal dela francoskih (Montherlant: Port Royal (198?,;
Musset: Lorenzaccio (1982), Lanoux: Odpirač (1982), Genet: Balkon (1987,
1996), Anouilh: Ljubi ti čki (1988), Marivaux: Zmagoslavje ljubezni (1991),
Claudel: V prelomu dneva in Marijino oznanjenje (Izbrane drame, 1993),
Moliere: Don juan (1994, 1997), Ljudomrznik (2000), Šola za žene (2003),
Tartuffe ali Prevarant (2007), Reza: En španski komad (2005), Bog masakra
(2007)), angleških (Beckett: Čakajoč Godota (1986, 1994, 1997, 1998, 2002)) in
irskih dramatikov (Beckett: O, krasni dnevi (2003)).
97
6 SKLEP
V dvajsetih letih 20. stoletja se je zaradi silovitega tehničnega, znanstvenega in
kulturnega razvoja začelo vse močnejše povezovanje ljudi iz različnih družbenih
in kulturnih okolij. To povezovanje je zahtevalo uspešno sporazumevanje in prav
zato je prevajalska dejavnost v tem obdobju doživela svoj razcvet. Uveljavljati se
je začelo tudi načelo, da za dobro prevajanje ni dovolj le znanje jezikov, ampak
predvsem poznavanje kulturnih in družbenih značilnosti okolja, iz katerega izvira
izhodiščno besedilo.
V zadnjih desetletjih se je pomen prevajanja v Evropi in pri nas povečal tudi
zaradi večjezične narave evropskega projekta. V svojem vodilu "združeni v
različnosti" Evropska unija izraža pritrdilen odnos do večjezičnosti, saj so številni
jeziki zanjo veliko bogastvo, ki ga z jezikovno politiko tudi vzpodbuja. Zavzema
se za gospodarsko in politično povezanost držav članic, a hkrati uveljavlja
pravico, da lahko vsi državljani pišejo in se izražajo v maternem jeziku, saj je
jezik ena izmed najpomembnejših značilnosti kulturne identitete. Prevajanje je po
prepričanju mnogih odločilno prispevalo k utrditvi ideje o združeni Evropi in
postalo simbol sprejemanja različnosti.
Zavest o pomenu prevajanja nasploh pa se je razširila tudi na pomen književnega
prevajanja, ki je postalo sredstvo za razumevanje drugih kultur, saj omogoča
preseganje jezikovnih in kulturnih meja ter spoznavanje literarnih del in izročila
sosedov ter drugih narodov.
S študijem literature sem v svoji diplomski nalogi prišla do zaključka, da je
literarni prevod v slovenski kulturi in književnosti prisoten vse od njenega
začetka. S prevodi se je začela in nato bogatila slovenska nacionalna književnost,
ki je ne sestavljajo le slavna dela izpod peresa velikih slovenskih pesnikov in
pisateljev, ampak predstavlja književnost tudi komunikacijo med različnimi
zgodovinskimi obdobji in narodi, komunikacijo, ki je ravno zaradi prevodov
uspela preseči časovne, geografske in kulturne meje. Torej lahko rečemo, da se je
98
slovenska književnost rodila iz prevodov, da je od prevodov živela in še vedno
živi ter črpa nove teme, literarne smeri, oblike itd. Ob upoštevanju teh dejstev
lahko potrdim tudi svojo hipotezo, da so prevodi odločilno vplivali na razvoj
slovenskega jezika, saj se je knjižni jezik oblikoval predvsem na podlagi jezika, ki
so ga prevajalci uporabljali v svojih književnih prevodih.
V diplomski nalogi sem s primerjavo števila književnih prevodov različnih
narodov ugotovila, da na prevajalsko politiko odločilno vplivajo zgodovinski,
politični in družbeni dejavniki. Prav zaradi pestrega političnega in zgodovinskega
dogajanja sem si za analizo izbrala obdobje po II. svetovni vojni. Potrdila se je
moja hipoteza, da smo v tem obdobju na Slovenskem prevajali predvsem iz
ruščine, saj so bili Rusi v vojni naši zavezniki. Preko književnih prevodov je
slovenska oblast želela narodu približati rusko kulturo. Poleg pospeševanja
prevodov ruskih književnikov pa je pri pouku tujih jezikov nemščino, angleščino
in francoščino zamenjala ruščina, iz katere so bili v tem obdobju prevedeni tudi
številni učbeniki. V nasprotju s pospeševanjem prevodov iz ruščine se je v
obdobju po II. svetovni vojni le malo prevajalo iz nemščine (le en prevod do leta
1947), saj so bili Nemci v vojni naši nasprotniki. Zaradi geopolitičnega ozadja
smo Slovenci po letu 1945 veliko prevajali tudi iz književnosti jugoslovanskih
narodov. Razmerje med rusko in nemško prevodno književnostjo se je leta 1948
zaradi spora s Sovjetsko zvezo spremenilo, in ruska prevodna književnost je
začela izgubljati na pomenu. Torej se je tudi v tem primeru politično dogajanje
odražalo v prevodni politiki.
Preko analize števila različnih literarnih vrst v slovenski prevodni književnosti po
letu 1945 sem lahko potrdila svojo domnevo, da je med literarnimi vrstami
najredkeje zastopana poezija. Vzroke za to lahko iščemo predvsem v prepričanju
mnogih, da je najtežje prevajati poezijo. S primerjavo izvirne in prevedene
književnosti sem ugotovila, da je izvirna književnost prevladovala le v letih od
1945 do 1947. V naslednjih letih je dominantno vlogo prevzela prevodna
književnost, ki je leta 1950 zavzemala 51, 2 % in leta 1960 kar 59,2 % delež
celotne književne produkcije. Ta slika se precej spremeni, če si razmerje med
99
izvirno in prevodno književnostjo pogledamo razdeljeno v pesništvo,
pripovedništvo, dramatiko in povesti za otroke in/ali mladino. Takrat namreč
ugotovimo, da so prevodi skoraj vedno prevladovali le v pripovedništvu, ki pa je v
slovenski književni produkciji zavzemalo največji delež in ravno zaradi tega v
leposlovni produkciji, če nanjo gledamo kot na celoto pesništva, pripovedništva,
dramatike in povesti za otroke in/ali mladino, prevladujejo prevodi.
Pri pisanju diplomske naloge se je moje vedenje o pomenu prevajanja še
poglobilo in razširilo. Spoznala sem, da je književni prevod odigral ključno vlogo
pri razvoju slovenskega jezika, književnosti in kulture. Porajalo pa se mi je tudi
vprašanje, kako je slovenska književnost zastopana v literaturah drugih narodov,
saj so mnoge manjše kulture prikrajšane ravno zato, ker njihova književnost ne
najde poti v svet.
100
7 LITERATURA
Aaltonen, S. (2000). Time-Sharing on stage: drama translation in theatre and
society. Clevedon (UK), Buffalo (NY): Multilingual Matters.
Albreht, F. (1931/32). Nekaj opomb o prevajalcih in prevajanju. Modra ptica, 3,
97-99 in 133-135.
Arko, A. (1993). Prevedljivost neprevedljivega. V M. Stanovnik (Ur.), Prevod in
narodova identiteta. Prevajanje poezije: 17. prevajalski zbornik (str. 45-
48). Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Bajt, D. (1993). Knjižni prevodi svetovne poezije v slovenščino po letu 1945. V
M. Stanovnik (Ur.), Prevod in narodova identiteta. Prevajanje poezije: 17.
prevajalski zbornik (str. 28-38). Ljubljana: Društvo slovenskih književnih
prevajalcev.
Bajt, D. (1997). Prevod kot objektivizacija subjektivnih meril. V M. Stanovnik
(Ur.), Kriteriji literarnega prevajanja. Prevajanje in terminologija: 21.
prevajalski zbornik (str. 42-48). Ljubljana: Društvo slovenski književnih
prevajalcev.
Bajt, D. (2006). Prevajanje ruske moderne literature. V M. Ožbot (Ur.),
Prevajanje besedil iz prve polovice 20. stoletja (str. 13-30). Ljubljana:
Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Bernik, F. (1999). Goethejev Faust pri Slovencih – nekoč in danes. V F. Bernik
(Ur.), Obzorja slovenske književnosti: slovenistične in primerjalne študije
(str. 21-26). Ljubljana: Slovenska matica.
Borko, B. (1964). Prevodna književnost. V F. Bernik (Ur.). Slovenska matica
1864 – 1964 (str. 61- 68). Ljubljana: Slovenska matica.
101
Breznik, M., Novljan, S., Juga, J. in Milohnić, A. (2005), Knjižna kultura,
Ljubljana: UMco d. d.
Bulovec, Š. (1948). Slovenska bibliografija 1945-1947. Ljubljana: DZS.
Bulovec, Š. (1950). Slovenska bibliografija II, 1948. Ljubljana: DZS.
Bulovec, Š. (1951). Slovenska bibliografija III, 1949. Ljubljana: DZS.
Bulovec, Š. (1952). Slovenska bibliografija IV, 1950. Ljubljana: DZS.
Capuder, A. (2003). Beseda, dve o prevajanju. V M. Ožbolt in M. Hriberšek (Ur.),
Nesem te v zibel drugega jezika: zbornik ob petdesetletnici društva (str.
20-24). Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Cerar, V. (1991). Uvodna opomba. V V. Cerar (Ur.), Stara orientalska lirika (str.
11-12). Ljubljana: DZS.
Cesar, I. (1987). Knjižni prevodi Toneta Potokarja in njihov pomen za
medsebojno spoznavanje jugoslovanskih književnosti. V K. Gantar, F.
Jerman in J. Moder (Ur.), Potokarjev zbornik (str. 21-28). Ljubljana:
Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Copeland, F. S. (1922). O Župančičevih prevodih Shakespearja. Ljubljanski zvon,
42, 161-170. Pridobljeno 9. 4. 2009, iz
http://www.dlib.si/documents/clanki/ljubljanski_zvon/pdf/283103.pdf.
Česen Čatar, P. (2007). Posledice koncentracije kapitala v založništvu in
knjigotrštvu. Magistrsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani: Fakulteta
za družbene vede.
102
Dobnik, I. (2008). O prevajanju poezije. Poetikon: revija za poezijo in poetično, 4.
Pridobljeno, 5. 5. 2009, iz
http://www.mediade.si/index.php?sv_path=331,29515.
Dović, M. (2003). Literarni repertoar v polisistemski perspektivi: model za
sistemsko generirano interferenco med literaturami. V M. Dović (Ur.),
Prostori transgresije: robovi literature: povzetki simpozija (str. 8).
Ljubljana: Slovensko društvo za primerjalno književnost: Društvo
slovenskih pisateljev.
Faganel, J. (1994). Govorljivost in pogovornost v prevodu in uprizoritvi. V M.
Stanovnik, A. Berger in A. Stanič (Ur.), Prevod – posnetek, reprodukcija,
interpretacija. Prevajanje dramatike (str. 46-51). Ljubljana: Društvo
slovenskih književnih prevajalcev.
Filipič, L. (1978). "Slovenska dramaturgija 1953". V B. Štih (Ur.), Gledališče,
kultura, družba: izbor esejev, člankov, kritik, zapisov in izjav: 1949-1975
(str. 405-444). Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko.
Forštner, L. (2007). Začetki intervjuja v Jutru v obdobju med obema vojnama.
Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene
vede. Pridobljeno 16. 6. 2009, iz
http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/forstner-leja.pdf.
Gabrič, A. (1996a). Obvezno sedemletno šolanje. V M. Drnovšek in D. Bajt (Ur.),
Slovenska kronika XX. stoletja (str. 133). Ljubljana: Založba Nova revija,
d. o. o.
Gabrič, A. (1996b). Slovenske založbe v novih časih. V M. Drnovšek in D. Bajt
(Ur.), Slovenska kronika XX. stoletja (str. 113). Ljubljana: Založba Nova
revija, d. o. o.
103
Gabrič, A. (1996c). Več kot 1000 izdanih knjig in brošur. V M. Drnovšek in D.
Bajt (Ur.), Slovenska kronika XX. stoletja (str. 285). Ljubljana: Založba
Nova revija, d. o. o.
Gantar, K. (1959). Katul v slovenski prepesnitvi. Naša sodobnost, 7, 947-950.
Pridobljeno 24. 4. 2009 iz
http://www.dlib.si/documents/clanki/nasa_sodobnost/1959/pdf/7_2_197.p
df.
Globočnik, J., Globočnik, M.. in Segalla, A. (2008). Zgodovina na maturi 2009.
Ljubljana: Intelego d. o.do.
Goethe, J. W. [J. Vidmar-prevajalec] (1955). Faust. Ljubljana: DZS.
Gradišnik, J. (1951). Kritika – Dva prevoda v mali knjižnici. Novi svet, 6, 55-60.
Pridobljeno 9. 4. 2009, iz
http://www.dlib.si/documents/clanki/novi_svet/1951/pdf/6_1_12.pdf.
Gradišnik, J. (1956/57). Lord Byron med Slovenci. Jezik in slovstvo, 2 (5), 227-
233.
Gradišnik, J. (1996). Petdeset let slovenskih prevodov. V M. Stanovnik (Ur.),
Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik (str. 55-60).
Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Gradišnik, J. (2000). Dva prevoda Fausta. V T. Smolej (Ur.), Goethe v slovenskih
prevodih. Prevod stripa in slikanice. Asterix v evropskih jezikih (str. 40-
44). Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Grafenauer , N. (1998). Pesniški glas in čas. V N. Grafenauer (Ur.), Orfejev spev.
Antologija svetovne poezije v izboru slovenskih pesnikov (str. 9-19).
Ljubljana: Nova revija.
104
Granda, S. (2008). Slovenija: pogled na njeno zgodovino. Ljubljana: Urad vlade
za komuniciranje.
Grosman, M.(1997a). Književni prevod kot oblika medkulturnega posredovanja
leposlovja. V M. Grosman in U. Mozetič (Ur.), Književni prevod (str. 11-
56). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Grosman, M. (1997b). Književnost v medkulturnem položaju. Razprave -
Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za filološke in
literarne vede, (str. 47-66). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in
umetnosti.
Grün, H. (6. 9. 1952). O prevajalski politiki. Naši razgledi, 1, str. 23.
Hladnik, M. (1996). Kako smo prevajali zgodovinski roman. V M. Stanovnik
(Ur.), Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik (str.
61-69). Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Hribar, D. D. (2002). Teoretski pogledi na prevajanje dramskih besedil. Vestnik
36 (1/2), 437-455.
Hribar, D. D. (2007). Književno prevajanje. Maribor: Filozofska fakulteta.
Ihan, A. (1998). Alojz Ihan. V N. Grafenauer (Ur.), Orfejev spev. Antologija
svetovne poezije v izboru slovenskih pesnikov (str. 553-554). Ljubljana:
Nova revija.
Institut informacijskih znanosti. (b.d.). Co-operative Online Bibliographic System
& Services (Cobiss). Pridobljeno 24. 6. 2009, iz
http://www.cobiss.si/.
105
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. (2000). Slovar
slovenskega knjižnega jezika: spletna izdaja. Pridobljeno 24.6. 2009, iz
http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html.
Javoršek, M. (2003). Francoski verzi pokojnega Etienna de La Boétie Margareti
de Carle ob prevajanju Bradamantinih tožb iz XXXII. Speva Lodovica
Ariosta. V M. Ožbolt in M. Hriberšek (Ur. ), Nesem te v zibel drugega
jezika: zbornik ob petdesetletnici društva (str. 33). Ljubljana: Društvo
slovenskih književnih prevajalcev.
Jerman, F. (1985). Prevod kot kulturni dejavnik. V D. Bajt (Ur.), France Prešeren
v prevodih (str. 175-181). Ljubljana: Društvo slovenskih književnih
prevajalcev.
Jerman, F. (1993). Književni prevod in nacionalna identiteta. V M. Stanovnik
(Ur.), Prevod in narodova identiteta. Prevajanje poezije: 17. prevajalski
zbornik (str. 11-14). Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Klabus, V. (1996). Nekaj tez o prevajanju romana. V M. Stanovnik (Ur.), Prevod
besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik (str. 70-72).
Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Klopčič, M. (1955/56). Novi slovenski Faust. Jezik in slovstvo, 1 (3), 83-88.
Kocijančič-Pokorn, N. (1997). Teoretične osnove za kritično vrednotenje prevoda.
V M. Stanovnik (Ur.), Kriteriji literarnega prevajanja. Prevajanje in
terminologija: 21. prevajalski zbornik (str. 5-8). Ljubljana: Društvo
slovenskih književnih prevajalcev.
Kocijančič-Pokorn, N. (2003). Misliti prevod. Izbrana besedila iz teorije
prevajanja od Cicerona do Derridaja. Ljubljana: Študentska založba.
106
Kondrič Horvat, V. (2007). Na sečišču kultur. Prevodi nemških književnih besedil
v slovenščino v času med 1948 in 1918. V K. Teržan Kopecky (Ur.),
Slovenski prevodi nemških besedil v obdobju avstro-ogrske monarhije –
znanstvene refleksije (str. 119-130). Maribor: Filozofska fakulteta.
Kos, J. (2001). Literarna teorija. Ljubljana: DZS.
Kovič, K. (1998). Kajetan Kovič. V N. Grafenauer (Ur.), Orfejev spev. Antologija
svetovne poezije v izboru slovenskih pesnikov (str. 116-119). Ljubljana:
Nova revija.
Logar, J. (1953). Slovenska bibliografija V, 1951. Ljubljana: DZS.
Logar, J. (1958). Slovenska bibliografija IX, 1955. Ljubljana: DZS.
Logar, J. (1964). Slovenska bibliografija XIV, 1960. Ljubljana: NUK.
Logar, J. (1969). Slovenska bibliografija XIX, 1965. Ljubljana: NUK.
Menart, J. (1965). O prevajanju poezije. Sodobnost, 13, 665-680. Pridobljeno 23.
4. 2009, iz
http://www.dlib.si/documents/clanki/sodobnost/1965/pdf/13_7_4.pdf.
Menart, J. (1978). Pesniški prevod – del naše splošne kulture. Sodobnost, 26, 271-
280. Pridobljeno 23. 4. 2009, iz
http://www.dlib.si/documents/clanki/sodobnost/1978/pdf/26_3_6.pdf.
Menart, J. (1998). Janez Menart. V N. Grafenauer (Ur.), Orfejev spev. Antologija
svetovne poezije v izboru slovenskih pesnikov (str. 90-91). Ljubljana: Nova
revija.
107
Mlinar, B., Glonar, I., Kobentar, D., Milenković, A., Moder, G., Tomažin, M. idr.
(1975). Slovenija 1945 1975. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko.
Moder, J. (1975). Uvod v delovni del prevajalskega srečanja na Bledu 75. V J.
Moder (Ur.), Zbornik "Bled 75": prvo skupno delovno srečanje
prevajalcev vseh smeri in strok iz vse Jugoslavije (str. 15-20). Ljubljana:
Društvo književnih prevajalcev Slovenije: Društvo znanstvenih in
tehničnih prevajalcev Slovenije.
Moder, J. (1985). Slovenski leksikon novejšega prevajanja. Koper: Lipa.
Moder, J. (1993). Prevod kot sestavni del narodove identitete. V M. Stanovnik
(Ur.), Prevod in narodova identiteta. Prevajanje poezije: 17. prevajalski
zbornik (str. 14-18). Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Möderndorfer, V. (1994). Prevajanje – ponovno zapisovanje že napisanih zgodb
na svoj način. V M. Stanovnik, A. Berger in A. Stanič (Ur.), Prevod –
posnetek, reprodukcija, interpretacija. Prevajanje dramatike (str. 51-57).
Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Munda, J. (1975). Bibliografija Cankarjeve založbe 1945-1974 in slovenskega
knjižnega zavoda 1945-1956. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Munda, J. in Perc, M. (1965). Bibliografija izdaj Državne založbe Slovenije:
1945-1965. Ljubljana: DZS.
Naito, M. (1993). Einige Bemerkungen zu grundsätzlichen Problemen beim
Übersetzen lyrischer Texte – am Beispiel von Verleine, Rilke, Celan,
Heym, Bachmann und Eich. V A. P. Frank in K. J. Maass (Ur.),
Übersetzen, verstehen, Brücken bauen: geisteswissenschaftliches und
literarisches Übersetzen im internationalen Kulturaustausch (str. 516-
524). Berlin: Erich Schmidt Verlag.
108
Newmark, P. [M. Gajgar - prevajalec] (2000). Učbenik prevajanja. Ljubljana:
Krtina.
Novak, B. A. (1997). Po-etika forme. Ljubljana: CZ.
Okrogla miza o slovenskem založništvu. (1965). Sodobnost, 13, 154-171.
Pridobljeno 8. 4. 2009, iz
http://www.dlib.si/documents/clanki/sodobnost/1965/pdf/13_1-3_20.pdf.
Potokar, T. (1948). Poglavje o prevajanju. Novi svet, 3, 872-876. Pridobljeno 4. 4.
2009, iz
http://www.dlib.si/documents/clanki/novi_svet/1948/pdf/3_1_163.pdf.
Prunč, E. (2002). Einführung in die Translationswissenschaft (2. izd.). Graz:
Institut für Theoretische und Angewandte Translationswissenschaft.
Repe, B. (1996). Prvi povojni popis prebivalstva. V M. Drnovšek in D. Bajt (Ur.),
Slovenska kronika XX. stoletja (str. 167) Ljubljana: Založba Nova revija,
d. o. o.
Repe, B. (1997). Naša doba: oris zgodovine 20. stoletja (2. izd.). Ljubljana: DZS.
Rode, M. (1982a). Fran Levstik kot prevajalec. V: D. Bajt, F. Jerman in J. Moder
(Ur.), Iz zgodovine prevajanja na slovenskem (str. 47-54). Ljubljana:
Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Rode, M. (1982b). Zgodovina prevajanja v luči teorije prevajanja. V: D. Bajt, F.
Jerman in J. Moder (Ur.), Iz zgodovine prevajanja na slovenskem (str. 15-
19). Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
109
Rode, M. (1985). Pome prevajanja za razvoj jezika. V D. Bajt (Ur.), France
Prešeren v prevodih (str. 183-190). Ljubljana: Društvo slovenskih
književnih prevajalcev.
Smerdu, F. (1958/1959). Ob prevodu "Stoletja kirurgov". Jezik in slovstvo, 4 (1),
21-23.
Sovre, A. (1955/56). K tehniki prevajanja latinske proze. Jezik in slovstvo, 1 (1 in
2), 6-11 in 33-40.
Stanovnik, M. (1975). Literarno prevajanje v slovenski kulturi. V J. Moder (Ur.),
Zbornik "Bled 75": prvo skupno delovno srečanje prevajalcev vseh smeri
in strok iz vse Jugoslavije (str. 158-161). Ljubljana: Društvo književnih
prevajalcev Slovenije: Društvo znanstvenih in tehničnih prevajalcev
Slovenije.
Stanovnik, M. (1982). K vprašanju o zgodovini prevodne literature. V D. Bajt, F.
Jerman in J. Moder (Ur.), Iz zgodovine prevajanja na slovenskem (str. 9-
14). Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Stanovnik, M. (1987). Literarni prevod na slovenskem:1945-1965. Primerjalna
književnost, 10 (2), 41-52.
Stanovnik, M. (1993). Samobitni strah pred prevodom. V M. Stanovnik (Ur.),
Prevod in narodova identiteta. Prevajanje poezije: 17. prevajalski zbornik
(str. 18-24). Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Stanovnik, M. (1996). Društvo slovenskih književnih prevajalcev 1953-1995. V
M. Stanovnik (Ur.), Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski
zbornik (str. 96-107). Ljubljana: Društvo slovenskih književnih
prevajalcev.
110
Stanovnik, M. (2001). Prevodna književnost. V: J. Pogačnik in dr., Slovenska
književnost III. Ljubljana: DZS.
Stanovnik, M. (2005). Slovenski literarni prevod: 1550-2000. Ljubljana: Založba
ZRC, ZRC SAZU.
Statut Društva slovenskih književnih prevajalcev (1996). Pridobljeno 29. 4. 2009,
iz http://www.dskp-drustvo.si/statut_dskp.php.
Stolze, R. (2001). Übersetzungstheorien: eine Einführung (3. izd.). Tübingen:
Gunter Narr Verlag.
Vevar, Š. (2000). Temeljni aspekti in principi literarnega prevajanja. Ljubljana:
Študentska založba.
Vevar, Š. (2003). Društvo slovenskih književnih prevajalcev in slovenski
književni prevodi v meandrih časa. V M. Ožbolt in M. Hriberšek (Ur. ),
Nesem te v zibel drugega jezika: zbornik ob petdesetletnici društva (str.
25-32). Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Vidmar, J. (1925/26). Prevodi iz ruščine. Kritika, 1 (6), 90-93.
Vidmar, J. (1955). Nekaj o Faustu. V J. W. Goethe [B. Vodušek - prevajalec],
Faust (str. V-XXV). Ljubljana: DZS.
Vodopivec, P (b.l.). Slovenska zgodovina — 1780-2004. Pridobljeno 2. 4. 2009, iz
http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zgodovina/Slovenska-zgodovina-
1780-2004.pdf.
Vodušek, B. (1950). Pripombe k slovenskemu pravopisu. Novi svet, 5, 947-953.
Pridobljeno 9. 4. 2009, iz
http://www.dlib.si/documents/clanki/novi_svet/1950/pdf/5_2_177.pdf.
111
Vurnik, F. (1998). Intervju Janko Moder. Sodobnost, 46, 163-180. Pridobljeno 24.
6. 2009, iz http://www.dlib.si/documents/clanki/sodobnost/1998/pdf/46_3-
4_1.pdf.
Zadravec, F. (2001). Čas in prostor. V J. Pogačnik in dr., Slovenska književnost III
(str. ). Ljubljana: DZS.
Zlatnar Moe, M. (1999-2002). Prevodi Hamleta v slovenskem literarnem sistemu:
slogovne paradigme. Doktorska disertacija, Oslo: Univerza v Ljubljani:
Filozofska fakulteta.
Zlatnar Moe, M. (2005). Sprejemanje dramskih prevodov v slovenski družbi ali
Hamlet in politika. V N. Kocijančič Pokorn, E. Prunč in A. Riccardi,
Beyond equivalence - Jenseits de Äquivalenz -Oltre l`equivalenza - Onkraj
ekvivalence (str. 73-85). Graz: Institud für Theoretische und Angewandte
Translationswissenschaft.
Željeznov, D. (1982). Vladimir Levstik in Puškin. V D. Bajt, F. Jerman in J.
Moder (Ur.), Iz zgodovine prevajanja na slovenskem (str. 211-220).
Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Župančič, M. (1985). Vaje v prevajanju. V D. Bajt (Ur.), France Prešeren v
prevodih (str. 293-302). Ljubljana: Društvo slovenskih književnih
prevajalcev.