UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnost

DIPLOMSKO DELO

Ines Štuhec

Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnost

Diplomsko delo

SAMOSTANI NA SLOVENSKEM KOT DEL SLOVENSKE KULTURNE

ZGODOVINE

Mentor: Kandidatka:

izr. prof. dr. Bernard Rajh Ines Štuhec

Maribor, 2011

Lektorica:

Nina Žnidarič, prof. slovenskega jezika

Prevajalka:

Maja Podgorelec, prof. angleščine in nemščine

ZAHVALA

Ob zaključku svojega študija, bi se rada zahvalila vsem, ki so mi tako ali drugače pomagali

doseči ta cilj. Posebej se zahvaljujem mentorju izr. prof. dr. Bernardu Rajhu, ki me je s svojim

znanjem in izkušnjami usmerjal pri izdelavi diplomske naloge, za vso njegovo pomoč in

potrpežljivost. Zahvaljujem se tudi vsem svojim domačim, še posebej mami in očetu, ki nista

obupala, sta me vzpodbujala in mi stala ob strani.

Zahvaljujem se tudi vsem, ki so verjeli vame.

POVZETEK

V diplomskem delu so predstavljeni samostani na Slovenskem ter njihove

dejavnosti kot del slovenske kulturne zgodovine. Na začetku sem predstavila, kaj

so meniški redovi in samostani ter nastanek samostanov. V nadaljevanju sem

navedla redove na Slovenskem, ki sem jih razdelila glede na čas nastanka, spol in

njihovo dejavnost, kot so umetnost, zdravstvena in karitativna dejavnost, šolstvo,

gospodarstvo in znanost. Na koncu sem omenila še nekatere redovnike in

redovnice, ki so pomembno vplivali na kulturno ter jezikovno in narodno zavest

Slovencev.

Ključne besede: samostani, meniški redovi, menihi, redovniki in redovnice,

dejavnosti redovnikov.

SUMMARY

In this diploma thesis I discussed the monasteries and their activities as a part of

the Slovene cultural history. First I explained what monastic orders and

monasteries are and their beginnings. Further on, I concentrated on the monastic

orders in Slovenia. I organized them according to the date of foundation, gender

and occupation, like art, health and charitable activity, education, economy and

science. In the last chapter I pointed out some friars and sisters, who

fundamentally shaped the culture and the linguistic and national awareness of

Slovenian people.

Key words: Monastery, monastic order, monk, friar, sister, activities of the friars.

KAZALO

1 UVOD ..............................................................................................................1 2 NAMEN IN METODOLOGIJA DELA ...........................................................2

3 REDOVNE SKUPNOSTI IN SAMOSTANI....................................................3 3.1 Kaj so?.................................................................................................................3 3.2 Samostani ............................................................................................................4

4 REDOVNIKI NA SLOVENSKEM...................................................................5 4.1 Moške redovne skupnosti in njihovi samostani.......................................6

4.1.1 Benediktinci ........................................................................................6

4.1.1.1 Gornji Grad......................................................................................7

4.1.1.2 Fala..................................................................................................8

4.1.2 Kartuzijani...........................................................................................8

4.1.2.1 Bistra................................................................................................9

4.1.2.2 Jurklošter ....................................................................................... 11

4.1.2.3 Žiče ................................................................................................ 12

4.1.2.4 Pleterje........................................................................................... 13

4.1.3 Cistercijani ........................................................................................ 13

4.1.3.1 Stična ............................................................................................. 14

4.1.3.2 Kostanjevica na Krki ...................................................................... 15

4.1.4 Križniki ............................................................................................. 16

4.1.4.1 Metlika ........................................................................................... 17

4.1.4.2 Velika Nedelja ................................................................................ 17

4.1.5 Frančiškani ........................................................................................ 18

4.1.5.1 Nazarje........................................................................................... 19

4.1.5.2 Ormož............................................................................................. 19

4.1.6 Dominikanci...................................................................................... 21

4.1.6.1 Ptuj................................................................................................. 21

4.1.6.2 Novi klošter .................................................................................... 22

4.1.7 Pavlinci ............................................................................................. 22

4.1.7.1 Olimje............................................................................................. 23

4.1.8 Minoriti ............................................................................................. 23

4.1.8.1 Ptuj................................................................................................. 24

4.1.8.2 Piran .............................................................................................. 24

4.1.9 Avguštinci ......................................................................................... 25

4.1.9.1 Sveta Trojica v Slovenskih goricah ................................................. 26

4.1.10 Kapucini.......................................................................................... 26

4.1.10.1 Celje ............................................................................................. 28

4.1.10.2 Krško ............................................................................................ 28

4.1.11 Jezuiti.............................................................................................. 29

4.1.11.1 Ljubljana ...................................................................................... 30

4.2 Ženske redovne skupnosti s svojimi samostani ..................................... 31

4.2.1 Klarise............................................................................................... 31

4.2.1.1 Nazarje........................................................................................... 32

4.2.1.2 Mekinje........................................................................................... 32

4.2.2 Uršulinke........................................................................................... 33

4.2.2.1 Ljubljana ........................................................................................ 33

4.2.2.2 Škofja Loka in Mekinje ................................................................... 34

4.2.3 Avguštinke ........................................................................................ 34

4.2.4 Dominikanke ..................................................................................... 35

4.2.4.1 Radlje ob Dravi .............................................................................. 35

4.2.4.2 Studenice in Velesovo ..................................................................... 36

5 DEJAVNOST REDOVNIKOV NA POSAMEZNIH DRUŽBENIH

PODROČJIH .................................................................................................... 37

5.1 Šolstvo..................................................................................................... 37

5.2 Zdravstvo in karitativna dejavnost ....................................................... 39

5.3 Umetnost................................................................................................. 42

5.3.1 Slikarstvo in kiparstvo ....................................................................... 42

5.3.2 Literatura........................................................................................... 44

5.3.3 Glasba ............................................................................................... 46

Gregorijanski koral..................................................................................... 47

5.3.4 Stavbarstvo........................................................................................ 48

5.4 Gospodarstvo.......................................................................................... 50

5.5 Znanost ................................................................................................... 55

6 NEKATERI POMEMBNEJŠI REDOVNIKI IN REDOVNICE................ 58

6.1 Janez Ludvik Schönleben....................................................................... 58 6.2 Janez Svetokriški.................................................................................... 60

6.3 Hipolit Novomeški .................................................................................. 62 6.4 Feliks Anton Dev .................................................................................... 63

6.5 Marko Pohlin.......................................................................................... 64 6.6 Alojzija Petrič......................................................................................... 65

6.7 Hugolin Sattner ...................................................................................... 67 6.8 Ivana Kremžar ....................................................................................... 68

6.9 Angelik Tominec..................................................................................... 69 7 ZAKLJUČEK ................................................................................................. 71

8 LITERARURA ............................................................................................... 75

1

1 UVOD

Kulturna zgodovina je v svoji časovno-razvojni perspektivi ena osrednjih

humanističnih disciplin, saj proučuje življenje ljudi ter obravnava posamezne

kulture in obdobja.

V diplomski nalogi sem raziskovala in predstavila samostane na Slovenskem, ki

še vedno delujejo in tudi tiste, ki so bili ukinjeni. Glede na to, da me ta del

zgodovine še posebej zanima in ker se mi zdi, da smo mladi premalo informirani

o tem področju zgodovine, sem se odločila, da predstavim to temo nekoliko

podrobneje.

Redovne skupnosti s svojimi samostani so v svetu pustile svoj pečat in ga še

zmeraj puščajo, saj se s svojo dobrodelnostjo, umetnostjo in vdanostjo vtisnejo v

spomin in srce in so vredne občudovanja. Od svojega nastanka do današnjega dne

so zgradile samostane in cerkve, da so se lahko preživljale, hkrati pa so pomagale

tudi drugim, ukvarjale so se z gospodarstvom, tuje jim niso bile niti umetnost,

zdravstvo in znanost, imele pa so tudi svoje šole. Na vseh področjih človeškega

delovanja so prispevale zelo veliko.

V diplomski nalogi sem predstavila posamezne samostanske skupnosti pri nas,

njihove samostane, področja, na katerih so delovale ter pomembnejše redovnike in

redovnice.

2

2 NAMEN IN METODOLOGIJA DELA

Namen diplomske naloge je predstaviti samostane na Slovenskem kot pomemben

del slovenske kulturne zgodovine, posamezna področja, na katerih so delovali in

njihov vpliv na slovensko narodnostno in kulturno zgodovino. Samostani so

izredno pomemben pospeševalec razvoja posameznih družbenih področij.

V diplomski nalogi sem uporabila deskriptivno raziskovalno metodo. Pri

opisovanju, navajanju in pojasnjevanju zgodovinskih dejstev sem uporabila

zgodovinsko metodo, saj moje diplomsko delo temelji na proučevanju

zgodovinskih dejstev. Na koncu diplomskega dela je uporabljena metoda analize

in sinteze, saj sem posamezne podatke in pojme na koncu združila v zaključno

misel.

3

3 REDOVNE SKUPNOSTI IN SAMOSTANI

3.1 Kaj so?

Redovne skupnosti so skupine, ki svoje življenje posvetijo Bogu. V redovništvo

vstopijo prostovoljno, največkrat, ko začutijo notranji klic, tako imenovani klic

Boga, in se odpovejo vsakdanjemu življenju z namenom, da bodo v svojem

življenju podredili vse svoje znanje in izkušnje za dosego višjega cilja.

1) Redovniki oz. menihi, bratje, so moški, ki nimajo mašniškega

posvečenja, torej niso duhovniki, imajo pa zaobljubo redu oziroma

Bogu.

2) Redovnice oz. nune so ženske, ki imajo zaobljubo redu oziroma Bogu.

3) Patri (latinsko pater = oče) so menihi, duhovniki, ki imajo mašniško

posvečenje in znotraj skupnosti predstavljajo duhovnega očeta.

Redovniki se med seboj ločujejo.

Prvi so puščavniki ali anahoreti (gr. anachorein = umakniti se), menihi, ki živijo

izolirano od zunanjega sveta in so popolnoma predani življenju bratske skupnosti.

Njihov nastanek se datira v 3. stoletje, ko se je del posameznikov odločil, da se

umaknejo civilizaciji krščanstva v puščavo, kjer so preučevali verske tekste.

Drugi so vmesna stopnja med strogim puščavništvom in organizirano skupnostjo.

Ta skupina se je posebej uveljavila v Palestini v 5. in 6. stoletju. Njihova značilna

oblika je bila lavra. To je skupina puščavnikov, ki so živeli v ločenih kočah ali

celicah. Bili so pod vodstvom opata, ob nedeljah pa so se zbirali pri maši. To je

bila priljubljena oblika samotarstva.

Cenobiti (gr. koinos bios = skupno življenje) so redovniki, ki živijo pod isto streho

in jedo v skupnih prostorih. Pomembna dejavnika takšne skupnosti sta poslanstvo

skupnosti (npr. dušno pastirstvo, skrb za uboge, poučevanje, molitev, šolanje …)

4

in vprašanje načina preživljanja samostana (npr. obdelovanje zemlje, nabiranje

zelišč …).

Temelji meništva so bili povsod enaki. Vsi so se trudili po evangelijskih nasvetih

doseči krščansko popolnost (Curk, Vidmar in Radovanovič, 2008: 10−11).

3.2 Samostani

S pojmom samostan označujemo kompleks stavb redovne skupnosti, ki je ločen

od zunanjega sveta z obzidjem, namenjen pa je skupnemu življenju redovnikov in

redovnic (Enciklopedija Slovenije, 1996: 380).

V krščanstvu pomeni samostanska skupnost združitev in stalno naselitev žensk ali

moških v skupnem življenju, ki poteka po določenih pravilih in pod vodstvom

predstojnika. Sprva so se menihi in nune naseljevali izven naselij, kasneje pa je bil

samostan vsaj arhitektonsko ločen od okolice.

Pojav meništva v prvih krščanskih stoletjih je imel posledice za evropsko versko,

kulturno in družbeno življenje. Krščansko meništvo se je začelo v 3. stoletju v

Egiptu, Palestini, Siriji in Mezopotamiji.

Samostan je ustanova posvečenega življenja, kamor se umaknejo posamezniki in

posameznice. Razlikujejo se glede na redove (redovniki/redovnice), ki imajo

specifične potrebe. Že po zunanjem videzu se samostani razlikujejo drug od

drugega. S svojimi arhitekturnimi in kulturnimi značilnostmi oziroma

posebnostmi so v pretekli zgodovini dodobra zaznamovali življenja Slovencev in

so v določenem času vplivali na našo družbeno skupnost.

Stavbe so ločene od zunanjega sveta, namenjene pa so skupnemu življenju.

Krščanska oblika samostanov je nastala v 4. stoletju z združitvijo takratnih

samostojnih bivališč egiptovskih puščavnikov ali eremitov. Prostore, ki so bili

namenjeni skupnemu življenju, torej bivališča, bogoslužni prostor in obednico, so

obdali z obzidjem. Razvrstitev prostorov je bila prilagojena dnevnemu redu in

načinu življenja. Samostani so imeli velik vpliv na Cerkev, saj so bili škofje

5

navadno menihi, in na državo, vendar so bili popolnoma avtonomni in neodvisni

od krajevnih cerkvenih organizacij.

Propadanje samostanskega življenja je povzročilo številna reformna gibanja, med

katerimi je najbolj znano clunysko gibanje, ki je prenovo redovnega življenja

videlo v neodvisnosti samostanov od krajevne cerkvene in posvetne oblasti.

(Ilustrirana zgodovina Slovencev, 1999: 119). Enako misleči samostani so se

začeli združevati v kongregacije.

Na Slovenskem je do časa Jožefa II. delovalo 90 samostanov, po njegovih

reformah pa le še 31. V 2. polovici 19. stoletja se je samostansko življenje spet

razmahnilo.

4 REDOVNIKI NA SLOVENSKEM

Od 9. stoletja sta si vpliv nad slovenskim ozemljem delila oglejski patriarhat in

salzburška nadškofija, med katerima je meja potekala po reki Dravi. Takšna

cerkvena organizacija je trajala do leta 1461, ko je bila ustanovljena ljubljanska

škofija, ki je bila neposredno podrejena papežu.

V listini z dne 24. aprila 908 se omenja najstarejši poznani samostan na ozemlju

današnje Slovenije. Samostan naj bi bil ženski, ker pa ne vemo, za kateri red je

šlo, se domneva, da naj bi bile redovnice benediktinke ali kanonise.

6

4.1 Moške redovne skupnosti in njihovi samostani

4.1.1 Benediktinci

Benediktinci so pripadniki najstarejšega meniškega reda v Zahodni Evropi (lat.

Ordo Sancti Benedicti = red sv. Benedikta). Leta 529 je sv. Benedikt iz Nursije

ustanovil prvi benediktinski samostan na Monte Cassinu v južni Italiji, zanj pa je

sestavil tudi redovno vodilo (Regula). Ta samostan je postal matični samostan za

vse poznejše benediktinske samostane.

V Evropi so benediktinci pri širjenju krščanstva, ohranjanju kulturne dediščine

antike, kolonizaciji in obdelavi slabo poseljenih območij opravili pomembno delo.

Z načelom Moli in delaj (Ora et labora) so odločilno ovrednotili tudi človekovo

fizično delo. Pri benediktincih je bil vsak samostan samostojna enota in red kot

takšen ni imel skupnega redovnega predstojništva. Redovniki delajo poleg treh

ustaljenih redovnih zaobljub (pokorščine, uboštva in čistosti) še četrto: zaobljubo

stalnega prebivališča (stabilitas loci). Redovna pravila so določala, da menih vse

življenje ostane povezan s tistim samostanom, v katerem je napravil redovne

obljube. Pravilo govori tudi o razdelitvi molitvenega bogoslužja, o duhovnem

branju ter pokorščini in ponižnosti, o vsakdanjem ročnem delu, hrani in pijači, o

dobrih delih, o sprejemanju kandidatov in njihovi vzgoji, o posameznih službah v

samostanu, o volitvah in nalogah opata idr. Nastale so samostanske in pisarske

šole ter skriptoriji, kjer so se za potrebe samostanske knjižnice prepisovale verske

knjige in pisala nova dela. Spričo takšnega pomena samostana so bili menihi

pogosto odtrgani od ljudstva in jezika dežele, v kateri so delovali. Obleko

benediktincev sestavljajo črni habit, usnjeni pas in črni škapulir.

Benediktinske opatije so bile v srednjem veku izrazita verska središča, tudi

nosilke znanosti, umetnosti ter kulturne in gospodarske dejavnosti. Njihova

osnovna dejavnost je bila že od samega začetka misijonarstvo.

7

Benediktinci so se v Sloveniji nastanili v Ankaranu, Gornjem Gradu, Portorožu in

Strunjanu. V nadaljevanju bom predstavila benediktinski samostan v Gornjem

Gradu in Fali.

4.1.1.1 Gornji Grad

Benediktinski samostan v Gornjem Gradu je leta 1140 ustanovil oglejski patriarh

Peregrin, ustanovitev pa sta omogočila tudi svobodni gospod Diepold iz Kragerja

in njegova žena Truta, ki sta svoje posestvo Gornji Grad predala oglejski cerkvi,

da bi na delu posesti postavili benediktinski samostan. S finančnimi sredstvi in

dodatnimi ozemeljskimi daritvami je to omogočil Peregrin I (Oter Gorenčič,

2009: 51−52).

Proti koncu stoletja je Peregrin I. dal staro cerkev podreti in zgraditi novo,

posvečeno Materi Božji (Naši Gospe) ter Mohorju in Fortunatu. Blagoslovljena je

bila leta 1209.

Prvi menihi so sem prišli najverjetneje s severa, morda s Koroške. Samostanska

cerkev v 12. stoletju praviloma ni mogla biti hkrati tudi župnijska, zato so si

menihi morali postaviti lastno svetišče (Oter Gorenčič, 2009: 51−52).

Samostan je bil edini na območju sedanje Slovenije, ki je leta 1461 prešel v last

ljubljanske škofije, ustanovljene istega leta. Razpuščen je bil leta 1473. Takrat so

si ljubljanski škofi izbrali Gornji Grad za letno rezidenco. Škof Ernest von Attems

je leta 1750 dal porušiti samostanska poslopja in staro cerkev ter postavil današnjo

katedralo, ki je po prostornini največja v Sloveniji.

8

4.1.1.2 Fala

Grad Fala so v 12. stoletju postavili šentpavelski benediktinski opati. Od leta 1214

je bila Fala upravno središče šentpavelske samostanske posesti v Podravju. Pred

letom 1259 so grad uničili Madžari in tudi med letoma 1405 in 1407 je bil grad ob

vojaškem spopadu uničen. Jedro sedanje graščine je nastalo po letu 1550, ko so

opati grad utrdili zaradi turških vpadov, med letoma 1626 in 1628 pa je bilo

povečano. Premoglo je šest velikih sob, dvorano, dve kleti, kuhinjo s shrambo,

sobo za služinčad in kapelo sv. Miklavža. Hkrati je nastal tudi južni, gospodarski

del z lastnim vhodom. Leta 1620 je dunajska univerza v gradu opravljala

filozofski, teološki in ekonomski študij. S tem je postal falski grad prva

visokošolska ustanova v Sloveniji. Po jožefinskih reformah so šolo in

benediktinski samostan razpustili. Fala je po ukinitvi leta 1782 postala državna

gospoščina s civilnimi upravniki, sledili pa so jim zasebni lastniki.

Za našo kulturno zgodovino je Fala pomembna, saj je v 17. stoletju bila v njej šola

za klerike, neke vrste semenišče, ki jo lahko štejemo za predhodnico gimnazije, ki

je v Rušah delovala med letoma 1645 in 1758.

4.1.2 Kartuzijani

Za kartuzijanski meniški red sta značilna strogo življenje in kontemplativnost1.

Meniški red je leta 1084 ustanovil sv. Bruno v dolini Chartreuse na ozemlju

škofije Grenoble v Franciji, pravila pa je pripravil prior2 Guido, ki jih je leta 1133

potrdil papež Inocenc II. Bruno in njegovi nasledniki so našli povezavo med

starodavno tradicijo samotarstva in starodavnim življenjem v skupnosti, ki je

posebej poudarjalo samoto in molčečnost. Kartuzijani so znani po strogosti in

odpovedovanju. Redovniki veliko premišljujejo, pišejo, berejo in molijo,

združujejo skupno življenje s samotarskim ter se posvečajo znanstvenemu in

1 kontemplatívnost -i ž (i) knjiž. lastnost, značilnost kontemplativnega: kontemplativnost njihove

estetike / bil je nagnjen h kontemplativnosti in opazovanju 2 príor -ja m (i) rel. predstojnik večjega samostana, zlasti dominikanskega, kartuzijanskega

9

fizičnemu delu. Prior kartuzije je hkrati general reda. Število menihov je omejeno,

podrejeni so sklepom kapitlja, ki se sestaja vsaki dve leti, nosijo pa belo redovno

obleko s kapuco.

Zaradi svojega samotarskega načina življenja se ne posvečajo dušnemu pastirstvu.

Pred obdobjem tiska so sami prepisovali knjige, pozneje pa je več kartuzij imelo

svoje lastne tiskarne, saj so knjigo cenili kot vir duševne hrane. Že od začetka pa

je vsaka kartuzija imela svojo knjižnico. Njihovo poglavitno opravilo in poklic je

življenje v molku in samoti svoje celice.

Na Slovenskem so delovale štiri kartuzije, in sicer Žiče, ki je bila najstarejša

kartuzija v tedanji nemški državi, Jurklošter, Bistra in Pleterje. Bile so močna

gospodarska, kulturna in verska središča. Turški vpadi in protestantizem so

kartuzijane zelo prizadeli, saj sta Pleterje in Jurklošter bili leta 1595 izročeni

jezuitom, Žiče in Bistro pa je leta 1782 Jožef II. ukinil. Leta 1899 je začela

ponovno delovati kartuzija Pleterje in prav njena obnovljena stara cerkev je

edinstven primer gotske samostanske sakralne stavbe v srednji Evropi.

Med kartuzijani je tudi kar nekaj znamenitih osebnosti, in sicer Nikolaj Kempf,

Sigfrid (pesnitev o ustanovitvi Jurkloštra) in Filip iz Žič (ep o Marijinem

življenju).

4.1.2.1 Bistra

Kartuzijo v Bistri je ustanovil vojvoda Bernard Spanheimski, ki je prav tako

ustanovitelj cistercijanske opatije v Kostanjevici. Meniška naselbina je nastala na

kraju, oddaljenem od ljudi, kot so to zahtevala redovna pravila, da bi menihi

morali v miru in zbranosti izpolnjevati zahteve, zapisane v redovnih pravilih.

Sprva se je samostan imenoval po kraju Borovnica, kar je razvidno iz papeških

listin iz leta 1257 in iz ustanovne listine iz leta 1260, ki govori, da je samostan

ustanovljen na kraju, ki se imenuje "Vrovnitz" – Borovnica (Mlinarič, 2001: 23).

10

Taka poimenovanja so za kartuzijane značilna, saj so vsem svojim ustanovam

dajali imena, ki so govorila o njihovi legi ali pa so nosile ime po patronu3

samostanske cerkve.

Ulrik III. Spanheimski je kartuziji z darilno listino zagotovil obstoj. Leta 1782 je

cesar Jožef II. samostan z odlokom razpustil. Pod upravo verskega sklada so leta

1808 del samostana ter cerkev porušili. Leta 1826 je samostan s posestvom kupil

tovarnar France Galle. Sredi 19. stoletja so samostan precej prezidali in mu dali

podobo dvorca. V lasti rodbine Galle je ostal do leta 1945, ko so ga

nacionalizirali.

Kartuzijanski samostan z gotsko zasnovo je leta 1951 prevzel Tehniški muzej

Slovenije, ki skrbi za zbiranje, zaščito in posredovanje slovenske tehniške

dediščine. Zanimivi sta zbirki avtomobilov nekdanjega jugoslovanskega

predsednika Tita in Prometni oddelek z nekaterimi redkimi primerki vozil, med

katerimi je tudi prvi tramvaj, ki je vozil po Ljubljani okrog leta 1901. Muzej je

vozila posodil tudi ustvarjalcem filma Schindlerjev seznam.

Slika 1: Bistrakartuzijanski samostan

VIR:

http://kraji.eu/slovenija/kartuzijanski_samostan_bistra/IMG_3950_kartuzijski_samostan_grad_bistra

3 patrón -a m (ọ) 1. rel. svetnik, izbran za zaščitnika osebe, cerkve; zavetnik

11

4.1.2.2 Jurklošter

Dolino so si kartuzijani izbrali za svoje domovanje zato, ker je bila zelo primerna

za umik v samoto. Jurklošter je leta 1167 ustanovil škof Henrik I., leta 1173 pa ga

je potrdil papež Aleksander III. Zaradi redovne nediscipline in gospodarskega

zanemarjanja jo je krški škof Ekhard razpustil že leta 1199. Prevzela jo je krška

škofija in ustanovila kapitelj (zbor) kanonikov. Na prošnjo Žičkega priorja

Nikolaja je deželni vojvoda Leopold VI. Babenberžan odkupil posest, dodal še

nekaj svojih in leta 1209 ustanovil novo kartuzijo, vendar je tudi kapitelj obstajal

vse do leta 1227 skupaj s cerkvijo in pokopališčem. Celjski grofje so bili kartuziji

izredno naklonjeni. Miroslav Celjski je dal v posest kartuziji cerkev sv. Egidija v

Zidanem Mostu. Leta 1368 se je samostan popolnoma obvezal Hermanu

Celjskemu, njegovim dedičem in potomcem. Herman je zato dal dve desetini: eno

od posestev v Jurkloštru in drugo v fari Šentrupert. V 16. stoletju je začel

samostan postopoma propadati, k temu je pripomogel deloma tudi Martin Luter,

saj je del menihov prevzel njegov način razmišljanja in so se predali uživanju

življenja na zemlji. Nadvojvoda Ernest je tako samostan predal jezuitom. 1635 so

samostan oplenili uporni kmetje, leta 1681 pa je na Vischerjevi upodobitvi že

razdejan. Po ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 je gospoščino prevzel študentski

fond in jo oddal v najem. Leta 1780 je po odstranitvi razvalin na istem mestu stal

v baročno klasičnem slogu pozidan dvorec.

Slika 2: Predvojni posnetek samostana

VIR: http://www.stik-lasko.si/index.php?option=com_content&task=view&id=134

12

4.1.2.3 Žiče

Samostan je nastal okoli leta 1160 v dolini sv. Janeza pod Konjiško goro in je bil

prvi, ki je bil ustanovljen v tujini tako daleč od matične dežele reda, Francije, saj

so se do tedaj skoraj vse kartuzije omejevale na področje francoskih Alp. Sodi

med najpomembnejše samostane na osrednjem slovenskem ozemlju.

Ustanovitelj žičkega samostana je bil štajerski mejni grof Otokar III. Traungavec.

Z gradnjo prvih poslopij so začeli okoli leta 1160, dokončal pa jo je njegov sin

Otokar IV., ki je leto po očetovi smrti, torej 1165, tudi izdal ustanovno listino.

Njihovi dobrotniki so bili zlasti grofje Celjski. Naselbina je bila sprva urejena po

vzoru francoskih kartuzij, torej sta obstajala dva samostana. V zgornjem

samostanu, Žičah, z veliko cerkvijo sv. Janeza Krstnika, so živeli menihi z zelo

strogim redovnim življenjem. Bratje, laiki, pa so živeli v spodnjem samostanu,

Špitaliču, kjer so postavili manjšo cerkev. Znamenito poznoromansko cerkvico

Marijinega obiskanja krasi edinstveni romanski portal, ki je med najstarejšimi na

Slovenskem. Menihi so se največ posvečali dobrodelnosti in literarnemu

ustvarjanju, o čemer priča tudi 44 kodeksov iz obdobja od 14. do 16. stoletja.

Ukvarjali pa so se tudi z opekarstvom, mlinarstvom, steklarstvom in drugimi

rokodelskimi deli. Predvsem so bili znani po naravnem zdravilstvu in lekarništvu.

Leta 1782 je cesar Jožef II. z dekretom4 ukinil delovanje žičke kartuzije. Danes je

žička kartuzija kulturnozgodovinska in turistična zanimivost. Ob vhodu v

samostan se nahaja Gastuž, ki je najstarejša gostilna na Slovenskem, saj obstaja že

od leta 1467. V svoji zbirki hranijo tudi srednjeveške kuharske recepte. V žički

kartuziji imajo: zeliščni vrt, razstavo zelišč, prodajalno, degustacije, srednjeveške

pojedine in učne delavnice.

Okoli leta 1300 je v Žičah živel brat Filip, avtor epa o Marijinem življenju, ki sodi

med najbolj cenjene srednjeveške Marijine epe in je ohranjen v več deset prepisih

po vsej Evropi.

4 dekrét -a m (ẹ) uradna listina, ki ureja službeno razmerje, odločba

13

4.1.2.4 Pleterje

Po nastanku je to zadnja kartuzijanska ustanova na slovenskih tleh. Samostan je

leta 1403 ustanovil Celjski grof Herman II. Po zgledu matične – Velike kartuzije

je bil tudi samostan v Pleterjah postavljen v osamljeno dolino v zavetje gozdov.

Zemljišče za postavitev kartuzije so zagotovili Celjani, grandja pa je trajala tri

leta. Leta 1406 je bil samostan dokončan. Že leta 1471 je bila kartuzija uničena,

zaradi turškega napada, obnovljeni samostan pa je bil videti kot nekakšna utrdba.

Nadvojvoda Ferdinand II. zaradi materialnega in duhovnega razpada kartuzije leta

1595 odvzame Pleterje kartuzijanom in da samostan jezuitom iz Ljubljane. Jezuiti

so sprva posest dajali v zakup, od leta 1606 pa so jo začeli upravljati sami ter

ustanovili jezuitsko rezidenco. Leta 1772, po ukinitvi jezuitskega reda, postane

Pleterje državna last, vendar že leta 1839 pa zasebna. Kartuzijanski red leta 1899

Pleterje odkupi in tako se začne gradnja nove kartuzije. Leta 1904 so bila

dokončana obnovitvena dela in tako je nastal sedanji samostan s cerkvijo. Pri

partizanskem napadu leta 1943 je pogorelo 17 celic.

Od prvotnega poslopja je ostala samo cerkev sv. Trojice, ki je edinstven primer

gotske sakralne stavbe v srednji Evropi. Iz nekdanje knjižnice sta se ohranila

samo dva kodeksa, vse drugo pa je zgorelo v požaru jezuitskega kolegija

4.1.3 Cistercijani

Cistercijani so red benediktincev, imenovan po francoskem samostanu Citeaux, ki

ga je leta 1098 ustanovil sv. Robert iz Molesma. Papež Kalist II. je samostan

potrdil leta 1115, razširjal pa ga je zlasti sv. Bernard iz samostana Clairvaux v

Franciji. Leta 1132 je bila ustanovljena ženska veja reda. Ime tega kraja in nove

redovne naselbine, ki so jo latinsko poimenovali Cistercium, kar pomeni vodnjak,

je dalo ime novemu redu. Svoje samostane so gradili v samotnih dolinah,

oddaljenih od ljudi, da bi tako spoštovali in uresničevali načelo ločenosti od sveta.

Zapoved uboštva je cistercijanom dovoljevala le rastlinsko hrano in ribe, za

14

oblačila pa kute5 iz grobe volne in lanu. Velik pomen so pripisovali ročnemu delu,

vendar pa naj bi skupnost pridelala le toliko, kolikor je potrebovala za svoje

premoženje. Meniško življenje je bilo natančno določeno. Menihov dan je bil

razdeljen na enake dele molitve, dela in počitka.

Cistercijani so poudarjali ročno delo, pospeševali so živinorejo, promet, trgovino,

obrt in druge gospodarske panoge. S prepisovanjem literarnih del iz klasičnih in

orientalskih literatur so opravili pomembno kulturno delo, ki je dopolnjevalo

njihova originalna dela na tem področju. Najbolj dragocene rokopise iz Stične in

Kostanjevice hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, avstrijski

narodni knjižnici na Dunaju in v knjižnici v Wolfenbüttlu.

Po beli redovni obleki in črnem benediktinskem habitu so cistercijane kasneje

imenovali tudi beli menihi. Oglejski patriarh Peregrin je leta 1135 s pomočjo sv.

Bernarda na slovenskem ozemlju ustanovil stiški samostan.

4.1.3.1 Stična

Leta 1132 je začela nastajati stiška opatija, najstarejši samostan na ožjem

slovenskem ozemlju. Za njeno dejansko in pravno ustanovitev (1135/1136) je

poskrbel oglejski patriarh Peregrin I. kot pristojni škof. Leta 1156 je Peregrin I.

tudi posvetil samostansko cerkev. V prvih stoletjih obstoja je samostan užival

velike svoboščine in privilegije, odigral pa je tudi pomembno duhovno, kulturno,

gospodarsko, dušnopastirsko in izobraževalno vlogo.

Redovna pravila so cistercijanom ukazovala, da se preživljajo z ročnim delom,

poljedelstvom, z živinorejo in vinogradništvom. Mnogi plemiški dobrotniki so v

stoletjih samostan bogato obdarili, veliko škode pa so povzročili turški vpadi,

zlasti v drugi polovici 15. stoletja, razcvet pa sta zaustavili tudi velika

gospodarska in verska kriza. V 17. in 18. stoletju, v času protireformacije, je

samostan doživel velik razcvet, vendar ga je že 6. oktobra leta 1784 avstrijski

5 kúta -e ž (ú) dolgo, široko vrhnje oblačilo menihov in redovnikov, navadno s kapuco in močnim pasom

15

cesar Jožef II. razpustil. Samostanska posest je postala last verskega sklada v

državni upravi, ta pa je samostansko posest spremenila v državno gospostvo

Stična oziroma v versko zakladno graščino Stična. Leta 1806 je Stična znova

prešla v last verskega sklada. Od leta 1850 so samostan uporabljali državni

uradniki. Z obnovo leta 1898 se je v njem spet začelo redno redovno življenje, za

kar pa je zaslužen cistercijanski samostan Mehrerau; leta 1903 je bila tu ponovno

ustanovljena opatija. Po letu 1945 je bil del stavb samostana nacionaliziran, v tem

delu sta bili osnovna šola in gimnazija, drugi del pa je ostal v lasti samostana.

Danes kljub manjšemu številu menihov Stična živi in se razvija v pomembno

duhovno in kulturno žarišče.

Stiški samostan je veljal za najbogatejšo, najuglednejšo in najvplivnejšo duhovno

ustanovo v deželi in prek njenih meja. Postal je gospodarsko, kulturno in versko

središče za območje osrednje Dolenjske. Velja tudi za najstarejši in

najpomembnejši kulturni center na ozemlju današnje Slovenije v času poznega

srednjega veka (Bahor, 2009: 66).

4.1.3.2 Kostanjevica na Krki

Samostan je leta 1234 ustanovil Bernard Spanheimski. Samostan so začeli zidati

leta 1226, zaživel pa je šele leta 1249. Papež Inocenc IV. je leta 1247 z bulo6

samostanu podelil vse privilegije. Samostan je imel nalogo, da bi v verskem in

gospodarskem smislu osvojil ozemlje, ki so ga Spanheimski pridobili z vojaškimi

akcijami. Samostan je doživljal zelo težko usodo. V začetku so ga ogrožali

madžarski vpadi, nato Turki in v 16. stoletju uskoki ter hitro širjenje

protestantizma. Leta 1754 je samostan dobil knjižnico Leopolda Maksimiljana

Raspa, ki je bil kamniški župnik in znan pospeševalec ljudske izobrazbe na

Slovenskem. Ohranjene likovne značilnosti staro cerkev povezujejo s češko-

ogrskim prostorom. Ladje so ob prezidavah v 15. stoletju na zahodni strani

skrajšali. Vhodni del so popolnoma predelali v 17. in sredi 18. stoletja, ko so ladje

preobokali, skrili vegetabilno okrasje kapitelov pod plasti ometa, podaljšali kor ter

6 búla 2 -e ž (ú) pomembna papeška ali vladarska listina s kovinskim pečatom

16

postavili novo kulisno baročno vhodno pročelje. Samostanska poslopja so širili v

16. stoletju, ko so gradili nov križni hodnik. Večje prezidave so sledile sredi 18.

stoletja. Največji slovenski baročni samostan je sakralno funkcijo izgubil z

jožefinsko ukinitvijo leta 1785. Oltarje in drugo cerkveno opremo so raznesli ali

razprodali. Samostan je počasi propadal, leta 1942 pa je bil požgan.

Po drugi svetovni vojni prenovljene ali na novo postavljene zgradbe so spremenili

v galerijo s številnimi zbirkami slik, kipov in grafik. Posebnost so poznobaročne

oljne slike iz Pleterij. Veliko je tu kiparskih in slikarskih zbirk umetnin 20.

stoletja bratov Franceta in Toneta Kralja, Tineta Gorjupa, Franceta Goršeta,

Božidarja Jakca, Zorana Didka in Bogdana Borčića. Leta 1994 so v pritličju

vzhodnega trakta še več sob preuredili za Boljkovo zbirko. Nekdanja cerkev služi

kot prostor za koncerte in kot najbolj prestižen prostor za monografske razstave

sodobnih ustvarjalcev pri nas.

4.1.4 Križniki

Nastanek nemškega viteškega reda, katerega je polni naziv Red bratov nemške

hiše sv. Marije v Jeruzalemu, je ena od posledic križarskih vojn v 12. in 13.

stoletju. Red je bil ustanovljen leta 1190 v mestu Akon z namenom, da bi

oskrboval romarje in bolnike, kasneje pa je svojo dejavnost razširil na obrambo

svetih krajev. Nastali so kot špitalska bratovščina, ki je živela po avguštinskih

redovnih pravilih, kasneje pa so redovništvu pridružili tudi viteštvo. Bratovščino,

ki je prevzela redovna pravila ivanovcev, je papež Klemen III. potrdil 6. februarja

1191. V Evropi delujejo od leta 1200. Kolonizirali so pusta območja, skrbeli so za

versko in kulturno dejavnost med ljudmi ter stregli bolnikom. Nosijo bel plašč s

črnim križem.

Leta 1929 je red sprejel nova pravila, s katerimi je prenehal biti laiški viteški red

in je postal duhovniški oziroma kleriški. Vodstvo so prevzeli v duhovnike

posvečeni redovni bratje.

17

Križniki so na Slovenskem delovali v Črnomlju, Metliki, Novem mestu in Veliki

Nedelji.

4.1.4.1 Metlika

Metliško župnijo so leta 1268 dodelili križniškemu redu, od leta 1735 pa je v

Metliki tudi sedež proštije (nadžupnije). Križniški red je leta 1929 v metliški

komendi ustanovil dom za onemogle in ostarele, ki deluje še danes. Tukaj je kot

kaplan delal svetniški kandidat škof Friderik Baraga, ki je od tod leta 1830 odšel v

misijon med severnoameriške Indijance.

4.1.4.2 Velika Nedelja

Leta 1199 je Friderik II. Ptujski s pomočjo nemškega križniškega reda Ogrom

iztrgal ozemlje okoli Velike Nedelje, Ormoža in Središča ob Dravi. Opustošeno

območje je podaril križnikom in jim zadal nalogo, da ga varujejo in kulturno

obnovijo. Leta 1236 je salzburški nadškof Eberhard II. potrdil listino, s katero je

cerkvi podelil nekatere župnijske pravice v okviru ptujske pražupnije, patronat pa

zaupal Frideriku. S temi pravicami je red pridobil tudi finančna sredstva, saj so

dobili del davka, ki so ga ljudje plačevali cerkvi. Z naselitvijo križnikov je

velikonedeljska okolica prišla pod njihov vpliv v gospodarskem in duhovnem

pogledu.

Grad, ki stoji vzhodno od cerkve, je stara križniška komenda. Iz gradu so križniki

upravljali posest, pozneje pa je grad imel pomembno vlogo pri obrambi proti

Turkom, Ogrom in Krucom. Na notranjem dvorišču je na tleh iz kamnov

sestavljen črn križ, ki je znak nemškega viteškega reda.

18

4.1.5 Frančiškani

Frančiškani so meniški red, ki jih imenujemo tudi red manjših bratov. Ustanovil

jih je Frančišek Asiški leta 1209. Red temelji na uresničevanju evangelija z

askezo, uboštvom, dušnim pastirstvom in misijoni.

Znotraj reda obstajajo:

prvi red – moška veja,

drugi red – ženska veja ali klarise in

tretji red – laiki.

Zaradi različnega gledanja na uboštvo so sčasoma nastale tri skupine:

zmernejši konventualci ali minoriti,

strožji observanti in

kapucini.

Za observante se je na Slovenskem uveljavilo ime frančiškani. Na versko življenje

so vplivali predvsem z ljudskimi misijoni, s pokornimi bratovščinami in s

širjenjem čaščenja Marije in jaslic. Sloveli so tudi kot dobri govorniki, s čimer so

se še posebej dokazali v drugi polovici 15. stoletja s pozivi na obrambo pred

Turki. V dobi reformacije, po krizi, so nasprotovali janzenizmu, jožefinizmu in

državnemu cerkvenstvu. Nosili so temno rjavo kuto s kapuco in sandali (Curk,

Vidmar in Radovanovič, 2008: 33).

Frančiškani so se v Sloveniji naselili v Brežicah, Kamniku, Kopru, Kostanjevici

pri Gorici od 1794, Ljubljani od 1786, Nazarjah, Novem mestu, Ormožu,

Portorožu, Strunjanu, na Sveti Gori in v Sveti Trojici od leta 1854.

19

4.1.5.1 Nazarje

Samostan so začeli graditi leta 1635 bratje frančiškani, ki so prišli iz Bosne.

Cerkev je leta 1661 posvetil ljubljanski škof. Samostan je bil znan po svoji hišni

lekarni, ki naj bi pričela delovati že pred letom 1695. Leta 1686 je vodstvo

sklenilo, da bodo pričeli sprejemati v samostan in vzgajati frančiškanske novince.

V samostanu je bila leta 1752 urejena tudi knjižnica, ki je pomembno prispevala h

kulturnemu in vzgojnoizobraževalnemu delovanju in je bila med II. svetovno

vojno precej poškodovana. Nekaj knjig se je ohranilo in so dobile mesto v

prenovljeni samostanski knjižnici, ki je odprta za javnost. V letih od 1786 do 1941

so se bratje frančiškani ukvarjali tudi z vzgojo in poučevanjem mladine. Leta

1774 je bila v sklopu terezijanske šolske reforme samostanu naložena obveza, da

organizira ljudsko šolo, saj so bili v tistem času redovniki v teh krajih edini možni

učiteljski kader. Samostanska šola je bila dokončno ukinjena že v začetku nemške

okupacije leta 1941. Med vojno so bili bratje frančiškani izgnani na Hrvaško,

pater Kerubin Tušek pa je bil deportiran v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer

je tudi umrl. Do II. svetovne vojne je samostan oskrboval osnovno šolo, med

vojno pa so bili nekateri deli popolnoma porušeni. Po vojni je dolga leta v

Nazarjah deloval en sam pater.

4.1.5.2 Ormož

Samostan v Ormožu je ustanovil baron Jakob Szekely, ki je leta 1493 dobil

dovoljenje papeža Aleksandra VI. Gradnja samostana se je zaradi kuge zavlekla

vse do leta 1504. Cerkev in samostan je frančiškanom predal in slavnostno

posvetil sekovski škof Krištof II., vendar sam ustanovitelj samostana, Jakob

Szekely, slovesnosti ni doživel, saj je pet tednov prej umrl. V času reform Jožefa

II. je bil samostan ukinjen in leta 1786 zaprt. Leta 1798 je bila stavba prodana, in

to le za skromnih 2000 zlatnikov. V samostanu pa sta delovala dva najbolj znana

meniha iz Ormoža, Gabrijel in Primož, ki sta leta 1527 na velikonočni ponedeljek

odpotovala iz Ormoža v Sveto deželo, Jeruzalem.

20

Samostana v Nazarjah in Ormožu pa sta med seboj tudi povezana, saj je cesar

Leopold I. hotel ormoški in nazarski samostan pridružiti avstrijski provinci, ker je

menil, da imajo Bošnjaki kot tujci prevelik vodstven vpliv. Frančiškani so ga

prosili, naj prekliče svojo namero in šele po posredovanju ljubljanskega škofa

Jožefa Rabbata je cesar popustil.

Slika 3: Cesarska listina iz l. 1635

Slika 4: S pečatom opremljena cesarska listina iz l. 1635, s katero cesar Ferdinand II.

potrjuje ustanovitev samostana in frančiškanom zagotavlja vso potrebno zaščito in pomoč pri gradnji

VIR: http://franciskani.rkc.si/nazarje/samostan/zgodovina.html

21

4.1.6 Dominikanci

Sv. Dominik iz Caleruege je leta 1215 ustanovil red pridigarjev (Ordo

Predicatores). Red se je imenoval po njem. Hkrati z moško vejo je Dominik

ustanovil tudi žensko. Leta 1220 na prvem generalnem kapitlju v Bologni so

bratje pod njegovim vodstvom sprejeli prve redovna pravila. Hoteli so postati

uboštveni red in z zglednim življenjem izpolnjevati svoje poslanstvo. Moška veja

je nastala kot odpor proti heretičnim gibanjem, zlasti albižanov in valdežanov.

Poudarek je na uboštvu, teološkem študiju, spreobračanje k pravi veri in pridigi,

ki izhaja iz Avguštinovega pravila in je dopolnjeno s frančiškanskim. Velik vpliv

so dominikanci dobili, ko jim je papež Gregor IX. zaupal vodstvo inkvizicije, kar

jim je omogočilo zelo velik vpliv v Cerkvi. Iz njihovih vrst je bilo veliko papežev,

npr. Inocenc V., Pij V. in Benedikt XIII., prav tako učenjakov, kot sta Albert

Veliki in Tomaž Akvinski. Dominikanci so oblečeni v beli talar s kapuco, škapulir

in črni plašč.

Dominikanci so se na Slovenskem ozemlju najprej naselili v Brežah na

Koroškem, in sicer leta 1227, kjer so imeli bogoslovno šolo, naselili pa so se tudi

na Ptuju (1230), v Kopru in Novem Kloštru pri Polzeli (1453). Vse samostane je

ukinil Jožef II., zdaj pa na Slovenskem deluje le še samostan v Žalcu.

4.1.6.1 Ptuj

Na Ptuju je bil leta 1230, s podporo salzburškega nadškofa Eberharda II. in

Mehtilde, vdovo ptujskega gospoda Frederika I, ustanovljen prvi dominikanski

samostan v Sloveniji. Mehtilda je podarila zemljo pod Grajskim gričem, kamor so

se v delno zgrajeni samostan naselili menihi iz Brež na Koroškem, ki so v

samostanu imeli svojo grobnico. V samostanu je bila knjižnica, bogata predvsem s

pridigarskimi deli in knjigami za samostansko šolo. Že leta 1302 je samostan

prizadel požar, tako da je obnova potekala do druge polovice 14. stoletja,

prezidave in poslikave pa še v 15. in 16. stoletju. Redovniki so se ukvarjali z

gospodarjenjem, šolstvom, pridiganjem in dušnim pastirstvom, nato pa je bil leta

22

1785 samostan z jožefinskimi reformami ukinjen in je bil prepuščen propadanju.

Seznam knjig hranijo v deželnem arhivu v Gradcu, Univerzitetna knjižnica v

Gradcu pa hrani najmanj pet kodeksov iz 13., 14. in 15. stoletja. Po razpustitvi je

samostan služil kot skladišče, kasarna in stanovanjska stavba in tako utrpel veliko

gradbenih sprememb. Leta 1926 je samostan kupila občina, dve leti pozneje so v

njem odprli mestni muzej, uporabili pa so ga tudi v stanovanjske namene.

4.1.6.2 Novi klošter

Samostan Novi klošter v Založah je leta 1449 ustanovil grof Friderik II. Celjski,

zgrajen pa je bil leta 1452. Posestvo se je delilo na dva dela: en del je imel sedež v

Kostrivnici pod Bočem, drugi del pa je imel središče v Založah, ki je bilo močno

razpršeno. To je bil tudi razlog, da samostan gospodarsko nikoli ni uspeval, v

drugi polovici 16. in prvi polovici 17. stoletja pa je celo nazadoval. Samostan je

bil prizadet z različnih strani: leta 1479 so ga napadli in povsem izropali Turki, ki

so tudi odnesli knjige, leta 1635 so veliko škode naredili uporni kmetje, leta 1745

pa je vanj udarila strela. Leta 1787 je bil samostan razpuščen, o usodi njegove

knjižnice pa ni nobenih znanih podatkov.

Razen samostana v Novem kloštru so sčasoma vsi, tudi ženski dominikanski

samostani na naših tleh, postali veliki zemljiški posestniki.

4.1.7 Pavlinci

Pavlinski red so poimenovali po Pavlu iz Teb, ki velja za prvega puščavnika, ki

naj bi približno devetdeset let živel v neki skalni votlini v Egiptu. Malo pred

smrtjo naj bi se srečal s puščavnikom Antonom, ki naj bi ga, ko je umrl v starosti

113 let, pokopal s pomočjo dveh levov. Pavel je zavetnik puščavnikov –

pavlincev. Pavlinci so sprva živeli pod vodstvom Euzebija, ostrogonskega

kanonika. Leta 1308 so od papeža Klementa V. prejeli Pravilo sv. Avguština, že

leta 1309 pa so puščavniki v budimskem samostanu sv. Lovra sestavili in sprejeli

svoja Pravila – Constitutiones. Nastalo je kar 132 pavlinskih samostanov,

23

predvsem v Bački, Baranji, Sremu ter severni in južni Hrvaški. Ko je popustila

samostanska disciplina, so delovali kot mašniki, pridigarji, spovedniki in

vzgojitelji velikašev, živeli pa so izven redovniške skupnosti, kar je bilo daleč od

pravil o načinu življenja pavlincev. V življenje pavlincev je postopoma prišlo do

obnove reda, ko se je temu pridružila še reformacija in kasneje protireformacija.

Po vizitaciji samostanov, konec 16. stoletja, je vizitator redovnikom priporočal

duhovnost ter nego in obiskovanje bolnikov in revežev, še posebej v mestih. Leta

1643 so pavlinci dobili nova redovna pravila. Po redovni obnovi so se vključili v

misijonarsko delo, duhovno obnovo, zavzemali so se za izobrazbo svojega

podmladka in mlade nasploh ter tako ustanavljali šole, gimnazije in univerze.

4.1.7.1 Olimje

Na mestu današnjega samostana je nekoč stal stolp, ki so ga pozneje preuredili v

podeželski dvorec. Leta 1550 je grof Tattenbach dvorec povečal in obnovil v

renesančnem stilu in iz dvorca je nastal grad. Leta 1657 je grad kupil baron Ivan

Zakmardy de Dyankoch in ga podaril pavlinskim menihom na Hrvaškem. V

Olimje so menihi prišli leta 1663 in začeli s preurejanjem gradu, tako da je postal

primeren za samostanske potrebe. Njihova skrb pa je bila tudi graditev cerkve.

Menihi so v Olimju ostali do leta 1782, ko je cesar Jožef II. samostan razpustil.

Mariborska nadškofija je samostan izročila minoritom in leta 1999 je minoritska

provinca ustanovila samostan, ki so ga poimenovali samostan blaženega Antona

Martina Slomška.

4.1.8 Minoriti

Minoriti ali red manjših bratov konventualcev so zmerna veja manjših bratov

Frančiška Asiškega. Papež Inocenc III. je leta 1209 bratom dovolil, da smejo

živeti kot redovniki. Verski red je 29. novembra 1223 priznal Papež Honorij III.,

poimenoval pa se je Ordo fratrum minorum. Papež Inocenc IV. je leta 1250

cerkve, v katerih so delovali bratje v izoblikovanih skupnostih, razglasil za

konventualne. Tako so tudi dobili ime, v nemško govorečih deželah pa se je

24

uveljavilo ime minoriti. Za ta red sta značilna molitev in apostolat, povezanost

opazovanja in dejavnosti. Minoriti nosijo črni habit z dolgo kapuco in beli pas ali

vrv z rožnim vencem.

V Sloveniji so organizirani v Slovensko minoritsko provinco sv. Jožefa. V 2.

polovici 19. stoletja in v začetku 20. stoletja so imeli minoriti pomembno vlogo

pri narodnem prebujanju podeželja.

4.1.8.1 Ptuj

Samostan na Ptuju naj bi bil ustanovljen leta 1239, ustanovili pa so ga gospodje

Ptujski, z naklonjenostjo salzburškega škofa. Natančno leto ustanovitve samostana

ni znano, starejši avtorji pa so prihod bratov sv. Frančiška postavljali v čas med

leti 1230 in 1239. Samostan se prvič omenja leta 1280 v nekem nedatiranem

dokumentu, drugič pa leta 1290 v datirani listini. Samostan so skozi čas prezidali

in širili. Največje prezidave je v 17. stoletju vodil Dioniz Merlino iz Lugana.

Današnjo podobo je samostan dobil v času baroka. Ima svojo baročno knjižnico,

ob njem pa je skoraj nova cerkev sv. Petra in Pavla, ki jo upravljajo minoritski

bratje. Leta 1941 je samostan postal sedež nemških uradov, leta 1945 pa je cerkev

doživela bombni napad. Po koncu vojne so se redovniki vrnili in pričeli z

urejanjem samostana, konservatorji pa so poskrbeli za strokovno izvedbo

očiščevalnih in obnovitvenih del. Med letoma 1963 in 1967 je bila na mestu

cerkvene ladje pozidana pošta, leta 2001 pa je po odstranitvi pošte stekla gradnja

nove ladje.

4.1.8.2 Piran

Minoritski samostan sv. Frančiška je bil najverjetneje ustanovljen še pred letom

1301, saj so takrat bratje pričeli z gradnjo cerkve. Prvotni samostan je bil pritličen

in zgrajen v gotskem slogu, ob koncu 17. in v 18. stoletja pa so samostan prenovili

in povečali. Minoriti so ustanovili in pomagali voditi 12 različnih šol, v samostanu

pa so imeli tudi šolo za svoje redovne kandidate in glasbeni oddelek. Zgodovinarji

25

samostana, kot so Trani, Granić in Frasson pišejo, da je v samostanu sv. Frančiška

pridobil osnovno glasbeno izobrazbo Giuseppe Tartini, kjer naj bi mu starši po

letu 1700 najeli celo sobo. Samostan v Piranu je zelo pomemben, saj je iz

njegovih vrst izšlo kar nekaj škofov, znanstvenikov in odličnih pridigarjev. Leta

1954 je bil samostan v celoti nacionaliziran, leta 1996 pa je bil z denacionalizacijo

vrnjen bratom, ki so takoj začeli z njegovo obnovo. Leta 2001 je samostan

proslavljal 700obletnico.

4.1.9 Avguštinci

Red je bil ustanovljen s papeško bulo Licet ecclesiae catholicae leta 1256 iz več

eremitskih redov, ki so sprejeli redovna pravila Augustina Hippa. Od leta 1340

imajo svoj sedež na Češkem. Poznamo dve skupini avguštincev:

1. Avguštinci – viljemiti

Red je bil razširjen v Italiji, Franciji in nemških deželah, tudi v Avstriji. Ime

so dobili po eremitu Vilijemu Malevalu, ki je živel po benediktinskih pravilih.

Pozneje je bil red razpuščen, ob ustanovitvi avguštincev eremitov pa so bili

ponovno vključeni vanj. Leta 1256 je papež Aleksander IV. dovolil, da red še

dalje deluje kot eremitski. Viljemitski red se je obdržal do konca 18. stoletja.

2. Avguštinci – diskalceati

Diskalceati oziroma bosonogi avguštinci so nastali v 16. in 17. stoletju, in

sicer ob reformi avguštincev eremitov. Delili so se v štiri kongregacije:

španske, italijanske, francoske in portugalske bosonoge avguštince (Curk,

Vidmar in Radovanovič, 2008: 36).

Na Slovenskem so se avguštinci naselili v Ljubljani, na Muti in pri Sveti Trojici.

26

4.1.9.1 Sveta Trojica v Slovenskih goricah

Samostan v Sveti Trojici je nastal med leti 1665 in 1692, ko so jo prevzeli

avguštinci. Od leta 1780 je v samostanu bila šola, ki je leta 1870 prešla v državno

last. Leta 1781 je Jožef II. razglasil enakopravnost ver in versko svobodo, z

ostalimi cerkvenopolitičnimi reformami pa je hotel cerkev podrediti državi in

uvesti nadzor nad njeno dejavnostjo. S temi reformami je bilo tudi prepovedano

hoditi na božje poti, prepovedana je bila bera, od katere so patri živeli, ni bilo več

naročil za maše in milodarov. Tudi avguštinci so se delno preživljali z darovi, ki

so jih romarji prispevali cerkvi, delno pa z drugimi milodari. Ko pa so bile nabirke

in milodari pod cesarjevo oblastjo, so avguštinci sami zaprosili za razpustitev

samostana, s tem pa je bil napovedan začetek konca. Avguštinci so želeli

samostan zapustiti. Na njihovo prošnjo za razpustitev je leta 1787 mariborski

okrajni glavar grof Anton Colloredo samostan zaprl. Leta 1853 je bil avguštinski

samostan v Sveti Trojici predan frančiškanskemu redu.

4.1.10 Kapucini

Kapucini so najmlajša veja reda manjših bratov Frančiška Asiškega. Začetnik reda

je bil Matej, ki se je odločil, da bo v duhu Frančiškovega vodila živel še strožje

kot ostali bratje. Leta 1528 ga je kot samostojni red potrdil papež Klemen VII. Z

bulo Religionis Zelus je potrdil novi red z imenom Frančiškovi manjši bratje

puščavniki ter jim dovolil sprejemati nove člane iz vrst laikov, redovnikov in

duhovnikov. Živeli so kot puščavniki v uboštvu in pustili so si rasti brado. Od leta

1536 je bilo njihovo najpomembnejše delo pridiganje in spovedovanje, bili so tudi

ljudski pridigarji. Za kapucine je bilo značilno življenje po strogih pravilih.

Njihova glavna naloga je sčasoma postalo pridiganje, niso pa smeli spovedovati

svetnih ljudi, se ukvarjati z znanostjo in niso smeli imeti knjižnic.

Med njihovimi slovenskimi pridigarji in duhovnimi pisatelji so bili predvsem

pomembni Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski, Hipolit Novomeški in

Frančišek iz Gorice. V začetku 17. stoletja so začeli v Ljubljani prirejati

27

pasijonske procesije. Škofjeloški pasijon (Processio Locopolis), ki ga je napisal

škofjeloški kapucin pater Romuald Marušič, je najstarejše ohranjeno slovensko

dramsko delo. V 17. stoletju so bili kapucini najštevilnejša redovna skupnost na

Slovenskem, največji razcvet pa so dosegli v 18. stoletju. Nosili so brado in beli

habit s kapuco.

Slika 5: Škofjeloški pasijon: 3. prizor, Gospodova večerja

VIR: http://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0kofjelo%C5%A1ki_pasijon

Slika 6: Dodatek B. 1 Faksimile Listov ob kodeksu Škofjeloškega pasijona

VIR: http://nl.ijs.si/e-zrc/sp/html/sp-listi.htm

28

Kapucini so v Sloveniji delovali v Celju, Kopru, Kranju, v Krškem, Ljubljani,

Mariboru, Novem mestu, Ptuju, Škofji Loki in v Vipavskem Križu.

4.1.10.1 Celje

V Celju je nastal tretji kapucinski samostan na slovenskem ozemlju. Z dovolitvijo

nadvojvode Ferdinanda je bil položen temeljni kamen leta 1609, samostan pa je

bil zgrajen na željo in s prostovoljnimi prispevki vernikov. Gradnja je trajala več

let, samostansko cerkev pa je posvetil škof Hren leta 1616. Kapucine so poklicali

na pomoč pri zatiranju protestantizma, ki se je zelo razširil. Celjski kapucini so se

takoj posvetili dušnemu pastirstvu. Lastne lekarne niso imeli, zato so zdravila za

bolne brate brezplačno prejemali iz mestne lekarne. V samostanu je potekal študij

filozofije, nekaj let tudi teologije. Osnovna dejavnost samostana je bilo pridiganje,

pridigali in spovedovali pa so v slovenskem in nemškem jeziku. Pozornost so

namenjali tudi protestantom in jih več tudi spreobrnili v katoliško vero.

Samostanu je uspelo preživeti jožefinske reforme. Med 2. svetovno vojno so

Nemci kapucine izgnali, samostan pa uporabljali za zapor. Po vojni so se kapucini

naselili v konviktu, leta 1947 so bili spet izgnani, leto pozneje sta bila samostan in

vrt nacionalizirana, samostan pa je bil naseljen s stanovalci. Zdaj je

denacionaliziran. Knjižnica se je do nedavnega nahajala v dveh zasilnih prostorih.

4.1.10.2 Krško

Zaradi Adama Bohoriča in Jurija Dalmatina sta bila Krško in njegova okolica

protestantsko usmerjena. Drugih redovnikov ni bilo v bližini, domači župniki pa

niso zmogli opravljati vsega dušnopastirskega dela, predvsem jih je bilo premalo

za spovedovanje. Nadvojvoda Ferdinand in oglejski patriarh Gradovica sta želela

premagati protestante, zato sta leta 1640 v Krškem ukazala zgraditi kapucinski

samostan. Prostor je kapucinom poklonilo mesto, stroški za zidavo pa so bili

plačani iz prostovoljnih prispevkov. Temeljni kamen je leta 1640 blagoslovil

29

novomeški prošt Nikolaj Mrav, cerkev sta leta 1644 blagoslovila oglejski vikar in

škof Anton Marenz. Kapucini so bili namreč znani kot odlični pridigarji, ki so

znali najti pristen stik z ljudmi. V samostanu so uredili tudi dobro založeno

knjižnico, ki je ena redkih, ki je skozi tri stoletja ostala v istem prostoru in z istim

pohištvom. V letih od 1745 do 1782 je v samostanu potekal študij filozofije. Med

2. svetovno vojno so nemški vojaki izgnali patre, knjižnico pa so razdejali, knjige

so zmetali skozi okno na dvorišče samostana. Po pripovedovanjih, naj bi jih

okoličani skrili in po vojni vrnili samostanu. Danes so v kapucinski knjižnici še

1503 knjige, največ je latinskih, nemških in italijanskih, slovenskih pa je zelo

malo. Nekatere od knjig hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.

Večinoma so dobro ohranjene, z značilno kapucinsko oziroma frančiškansko

vezavo. Še vedno lahko vidimo leta 1695 narejen knjižni katalog oziroma kodeks,

ki sodi med najstarejše ohranjene kataloge na Slovenskem. Samostan v Krškem je

bil leta 2007 uradno ukinjen.

4.1.11 Jezuiti

Družba Jezusova jem bila ustanovljena v prijateljskem krogu Ignacija

Loyoljskega leta 1534, ko še ne razmišljajo o ustanovitvi novega reda, ampak jih

združujeta le isti duh in načrt potovati v Jeruzalem in tam delovati za odrešenje

bližnjega. Potovanje v Jeruzalem pa ni bilo mogoče, zato so se zbrali v Rimu, kjer

jim je bilo določeno, da tam tudi delujejo.

Posebnost reda je četrta zaobljuba, saj vsebuje popolno poslušnost papežu. Jezuiti

nimajo posebnih oblačil, skupne molitve, niti se niso hoteli vezati na natančne

navade, pravila in konkretne predpise glede skupnega življenja. Jezuiti naj bi

sprejeli stil "navadnega življenja". Prav tako jezuiti nimajo svojih samostanov,

ampak govorijo le o hišah ali kolegijih. Za svojim imenom imajo okrajšavo SJ za

Societat Jesu, simbol reda pa ja monogram IHS, to so prve tri črke imena Jezus v

starogrški pisavi. Absolutistični vladarji so pri papežu leta 1773, zaradi popolne

poslušnosti papežu, dosegli, da je bil red prepovedan, toda leta 1814 je bil spet

30

dovoljen. Oznaka jezuit je bila v začetku uporabljanja kot psovka, pozneje pa jo je

red sam sprejel za svoje ime.

Jezuiti imajo marsikaj skupnega z drugimi redovi, imajo pa lastno karizmo, ki se

odraža v celoti organizacije in delovanja jezuitskega telesa.

4.1.11.1 Ljubljana

Prvi jezuit, ki je pastoralno deloval v slovenskih deželah, je bil Nemec Jona Adler

in je bil leta 1556 kot pridigar poslan v Ljubljano, vendar se je kasneje pridružil

protestantom. Jezuiti so se odločili, da v Ljubljani ustanovijo kolegij in tako so

prvi trije prišli v Ljubljano 21. januarja 1597. Sprva jim je bil za bivanje in delo

namenjen frančiškanski samostan. Stavba je bila v slabem stanju, jezuitom pa tudi

ni ustrezala, zato so se naselili v stavbi ubožnice pri cerkvi sv. Jakoba. V tem času

so začeli razmišljati o novem šolskem poslopju. Dela so bila zaradi pomanjkanja

sredstev dokončana šele leta 1602, ko so začeli tudi poučevati. Zaradi naraščanja

števila študentov je zgradba postala premajhna, zato je leta 1652 bil izdelan načrt

za novo šolsko zgradbo, ki je bila zgrajena leta 1668. Zelo pogosta oblika

jezuitskega sodelovanja z ljudmi so bili misijoni, ki so bili namenjeni

širšemu krogu prebivalstva, prirejali pa so jih povsod, kjer so živeli Slovenci. V

16. in 17. stoletju je bilo takšnih misijonov v naših krajih veliko, prav tako tudi

misijonarjev, med katerimi so najbolj znani: Janez Čandek, Ožbalt Gutsman,

Jernej Basar, Andrej Mali in Primož Lavrenčič. Jezuiti so z laiki sodelovali tudi

tako, da so odhajali v župnije ter imeli različne duhovne nagovore in verske

pobožnosti. V slovenskem verskem in cerkvenem, javnem, političnem,

znanstvenem in kulturnem življenju so jezuiti odigrali veliko vlogo, kljub temu da

je bil red že leta 1773 razpuščen.

31

4.2 Ženske redovne skupnosti s svojimi samostani

4.2.1 Klarise

Red je ustanovila sveta Klara iz Assisija, ki se je pod vplivom svetega Frančiška

Asiškega razglasila za Kristusovo naslednico v uboštvu. Od leta 1212 je bila prva

opatinja reda v samostanu San Damiano na obrobju Assisija. Frančišek Asiški je

za nov red določil kratka pravila, ki so vsebovala strogo klavzuro in uboštvo brez

kakršnekoli lastnine. Leta 1253, ko je umrla Klara, je v Evropi bilo že 111

samostanov, konec 14. stoletja pa jih je bilo že več kot 400. Na slovenskem

ozemlju je bilo sedem samostanov klaris: Mekinje pri Kamniku (1300–1782),

Koper (1299/1301–1806), Celje (1300–1335), Šentvid ob Glini na današnjem

avstrijskem Koroškem (1321/23–1553/54), Škofja Loka (1358–1782), Gorica

(1653–1782) in Ljubljana (1657–1782). Danes v Sloveniji delujeta dva

samostana, in sicer v Nazarjah in v Dolnicah. Sestre izpolnjujejo prvotno Vodilo

svete Klare in praktično živijo kot ena skupnost na dveh mestih. Duhovno oskrbo

jim nudijo bratje frančiškani.

Redovnice so se ravnale po vodilu papeža Urbana IV., ki dovoljuje tudi lastnino

in zato so imele večja posestva in premoženje. V samostanih so živele hčere

najpomembnejših plemiških in meščanskih družin s Kranjske, Štajerske, Koroške

in Goriške. Klarise so veliko prispevale h kulturi in sakralni umetnosti, v 17. in

18. stoletju pa tudi k vzgojno-izobraževalni dejavnosti. Avstrijski cesar Jožef II. je

v začetku leta 1782 z odlokom razpustil vse samostane, ki so bili "za državni

blagor brez koristi". Ukinil je vse samostane klaris na slovenskem etničnem

ozemlju, razen koprskega, ki je bil razpuščen pod francosko okupacijo v začetku

19. stoletja. Klarise iz Mekinj in verjetno tudi od drugod so odšle v samostan

dominikank v Velesovo pri Kranju. Ker pa jim niso dovolili sprejemati novink, so

izumrle. V Škofji Loki in Mekinjah so se naselile sestre uršulinke. Tako je

utihnila molitev klaris na Slovenskem skoraj za 200 let.

32

4.2.1.1 Nazarje

Leta 1978 so prišle iz zagrebškega samostana v Nazarje tri Slovenke. Od časa, ko

so bile klarise prvič v Sloveniji in do ponovne naselitve leta 1978 je minilo skoraj

200 let. Sestre so se začasno naselile v frančiškanskem samostanu, naslednje leto

pa so se že vselile v svoj samostan. Leta 1982 je mariborski škof Franc

Kramberger blagoslovil njihovo klavzuro.

4.2.1.2 Mekinje

V Mekinjah je samostan klaris ustanovil Žiga III. V gradu so si zgradile cerkev, ki

je služila samo njim. Leta 1471 so samostan uničili Turki, v opatijo pa je bil

samostan povzdignjen leta 1577. Samostan je bil razpuščen leta 1782 in je bil v

lasti verskega sklada, med letoma 1800 in 1830 pa je bila v njem vojaška

bolnišnica. Leta 1902 so ga Apfaltrerji, ki so ga prej kupili, prodali ljubljanskim

uršulinkam, ki so ga spremenile v svoj samostan in leta 1903 odprle osnovno šolo,

za katero so dovoljenje dobile že leta 1902, leta 1919 pa v meščansko dekliško

šolo. Po 2. svetovni vojni je bil večji del samostana nacionaliziran in preurejen v

kulturni dom.

33

4.2.2 Uršulinke

Red uršulink je leta 1535 v Brescii ustanovila Angela Merici. Postal je

najznamenitejši vzgojno-izobraževalni red. V začetku so pripadnice živele pri

svojih družinah, namen reda pa je bila medsebojna podpora pri verskem življenju.

Angela Merici je za skupnost napisala pravila, ki so postala prva pravila nekega

ženskega reda, ki jih je napisala ženska. Pripadnice reda so začele živeti v

skupnosti, ko jim je milanski nadškof zaupal skrb nad mestnimi sirotami. V 17.

stoletju pa je skupnost postopoma prešla na meniški način življenja. Kljub strogi

klavzuri je vzgoja deklet še naprej ostajala glavna naloga sester (Curk, Vidmar in

Radovanovič, 2008: 38).

4.2.2.1 Ljubljana

Uršulinski samostan v Ljubljani je bil ustanovljen leta 1702, glavni pobudnik zanj

pa je bil Jakob pl. Schellenburg s svojo ženo Ano Katarino. Temeljni kamen je bil

položen leta 1713, samostan pa je bil dokončan leta 1717. Leta 1703 uršulinke

odprejo prvo javno šolo za ženske v Ljubljani. Cerkev je bila zgrajena leta 1726,

notranjost pa je bila dokončana šele leta 1747 in takrat jo je posvetil škof Attems.

Med leti 1855 in 1881 so uršulinke trirazredno šolo razširile na osemrazredno, leta

1869 pa odprejo zasebno učiteljišče. Predpisane izpite so morale učenke opravljati

na državnem učiteljišču. Uršulinke so odprle tudi otroški vrtec, ki pa po treh letih

delovanja postane javni zavod. Med letoma 1888 in 1889 odprejo prvo slovensko

gospodinjsko šolo. Pet let pozneje so odprle prvo meščansko šolo na Slovenskem,

notranjo in zunanjo, zunanja je bila slovenska. Leta 1928 so po mnogih prošnjah

dobile dovoljenje, da imajo gimnazijo. Razrede so odpirale postopno, zadnji, osmi

razred so odprle leta 1942/43. Leta 2002 so odprle otroški vrtec in študentski dom.

34

4.2.2.2 Škofja Loka in Mekinje

V Škofjo Loko so uršulinke prišle leta 1782. Zasedle so samostan klaris, ki ga je

razpustil cesar Jožef II. in uršulinkam iz Gradca ukazal, naj v samostanu uvedejo

uršulinski red. Prva predstojnica škofjeloških uršulink je bila Emerika Batthyany.

V Mekinjah so se ljubljanske uršulinke naselile leta 1902 z namenom, da si

pod Kamniškimi planinami uredijo kraj oddiha, prizadevale pa so si tudi, da bi

tam odprle ljudsko šolo. Samostan je nekaj časa predstavljal podružnico

ljubljanskemu samostanu, leta 1922 pa se je osamosvojil in dobil svojo prednico.

Leta 1906 je Ljubljano obiskala generalna predstojnica uršulinskega reda Rimske

unije in odločila je, da se v Mekinjah ustanovi provincialni noviciat za ozemlje

celotne avstro-ogrske monarhije. V Mekinje so začele prihajati novinke iz vseh

dežel habsburške monarhije.

4.2.3 Avguštinke

Novo skupnost za vzgojo in izobraževanje deklet je leta 1597 ustanovila Alix Le

Clerc. V dodatni, četrti zaobljubi so se sestre zaobljubile, da bodo skrbele za

vzgojo in izobraževanje deklet. Avguštinke so bile uradno priznane za

samostanski red leta 1628. V 17. stoletju so v Franciji ustanovile več dekliških

šol, v 17. in 18. stoletju pa so v Franciji in srednji Evropi nastali številni novi

samostani. Avguštinke so pri nas delovale v Kopru, kjer so upravljale otroški

vrtec sv. Blaža.

35

4.2.4 Dominikanke

Sveti Dominik je leta 1205 v Prouilleju v južni Franciji ustanovil prvi ženski

dominikanski samostan. Naloga dominikank je bila, da so vzgajale v veri mlada

dekleta iz okolice. Zaradi pomanjkanja sredstev so se morale odpovedati

poučevanju in so postale kontemplativna družba. Dominikanke nosijo beli habit in

beli škapulir.

Na Slovenskem so se leta 1238 naselile v Velesovem in od tu od leta 1504 vodile

šolo za plemiška dekleta. Samostani so bili še v Studenicah (123745) in Radljah

ob Dravi (1251).

4.2.4.1 Radlje ob Dravi

Dominikanski samostan v Radljah sta ustanovila Sigfrid Marenberški in njegova

mati Gisela leta 1251 in ga obdarila s posestmi. Papež Aleksander IV. ga je z bulo

potrdil 25. februarja 1254. V začetku sta bila samostan in cerkev, ki je bila

dozidana nekaj let pozneje, skromno grajena, kasneje, v letih 1584 in 1586, ko so

ga zažgali in izropali Turki, pa so ju povečali in obnovili. Leta 1649 je bil

samostan v tako slabem stanju, da so ga porušili in znova zgradili.

Dejavnosti redovnic so potekale predvsem v obliki molitve, meditacije ter

intelektualnega in fizičnega dela. Redovnice so se ukvarjale še z glasbo, skrbele

za vzgojo in izobraževanje deklet, opravljale dobrodelna dela ter predvsem bogato

razvijale lekarniško in zdravstveno dejavnost. V kapelici samostanske cerkve so

ležali posmrtni ostanki Siegfrida Marenberškega, ki je umrl na nepojasnjen način.

Konec 18. stoletja v času jožefinskih reform je sam Jožef II. samostan razpustil.

Cerkveni inventar je bil razprodan, stavba cerkve pa je bila porušena in porabljena

kot gradbeni material. Na istem mestu pa je še vseeno nekaj časa delovala lekarna

ter ubožnica in sirotišnica (Mlinarič 1997: 189−220).

V letu 1788 so samostan spremenili v vojaško bolnico in hiralnico, kasneje pa se

je objekt uporabljal v stanovanjske in industrijske namene.

36

4.2.4.2 Studenice in Velesovo

Samostan Studenice (Fons gratiarum, Studenitz) je bil ustanovljen leta 1237 in je

najstarejši ženski dominikanski samostan na južnem Štajerskem. Ustanovili sta ga

Rikica Kunšperška in Sofija Rogaška. V dominikanski red so vstopala predvsem

dekleta plemiškega rodu. Samostan je kljub turškim vpadom, bojem med

Habsburžani in Celjskimi grofi ter kmečkim uporom hitro postal premožen, saj so

njegove posesti segale od Ptujske Gore do Zbelovega. Tako so Studenice veljale

za enega najbogatejših in najpomembnejših samostanov v deželi. Samostan je

razpustil cesar Jožef II, pozneje pa je prešel v zasebno last. Poslopje so leta 1885

kupile sestre magdalenke, po denacionalizaciji pa je samostan prešel v last

mariborske škofije.

Samostan v Velesovem so leta 1238 ustanovili bratje Gerloh, Walter in Weriand

iz Kamnika. Prve nune so prišle iz samostana Ziegelhofen na Dunaju. Papež

Aleksander IV. je ustanovitev potrdil leta 1255. Samostan je bil zelo ugleden in je

skrbel za vzgojo plemiških deklet, saj so se dominikanke v nasprotju z moškimi

redovi bolj usmerile v molitev in vzgojo. Ker so veliko prepisovale, je v

samostanu nastala knjižnica, ki je poleg knjižnice v Stični veljala za najlepšo.

Vzdrževale so šolo za hčere plemiških deklet. Velesovske dominikanke oziroma

njihova prednica Barbara Mindorfer je od oglejskega patriarha Dominika

Grimanija 8. januarja 1505 dobila dovoljenje, da ustanovijo poseben zavod za

pouk in vzgojo plemiških hčera. Samostan si je pridobil veliko bogastva. Leta

1533 je cesar Ferdinand dovolil zgraditev obzidja zaradi nevarnosti turških

vpadov, saj so samostan najbolj prizadeli prav Turki, ki so samostan leta 1471

zažgali, prizanesla pa mu ni niti reformacija. Leta 1644 so bili za duhovne

voditelje samostana določeni kapucini, ker je bilo zaradi reformacijskih vplivov

duhovno življenje v samostanu v razsulu. Samostan je bil razpuščen leta 1782.

Poslopje samostana so najprej uporabljali kot vojašnico, nato pa kot vojaško

bolnišnico.

37

5 DEJAVNOST REDOVNIKOV NA POSAMEZNIH

DRUŽBENIH PODROČJIH

5.1 Šolstvo

V zgodnjem srednjem veku so benediktinci poskrbeli za izobrazbo svojih članov,

vendar je bila ta sprva na zelo nizki ravni, saj je obsegala t. i. studia primitiva,

torej pisanje, branje, računanje, verouk, latinski jezik, glasbo in petje. V poznem

srednjem veku pa so si vsi redovi prizadevali za čim boljšo izobrazbo svojih

članov in tako so bolj nadarjene pošiljali na visoke šole. Cistercijani so na primer

obiskovali dunajsko univerzo, pozneje pa so se šolali predvsem pri graških

jezuitih. Nekateri redovi so ustanavljali šole, ki so bile sprva namenjene le

novincem in mladim redovnikom. Francesco Barbaro je leta 1593 zahteval

izobraževanje dečkov, ki jih je stiški opat najel za sodelovanje pri bogoslužju. V

stiškem samostanu je bila v srednjem veku šola namenjena tudi tistim, ki se niso

imeli namena odločiti za duhovni poklic. Glasbeni zgodovinarji menijo, da je

Jakob Gallus svojo prvo glasbeno izobrazbo prejel prav v stiškem samostanu.

Kartuzijani niso imeli šol, ki bi bile namenjene tudi laikom. Tudi sami so, v

kolikor višje izobrazbe niso prinesli že s seboj, le-to sprejeli po svojem vstopu v

samostan.

V naše samostane pa so prihajali tudi ljudje z visoko izobrazbo. Tak je na primer

Nikolaj Kempf, ki je bil nekoč predavatelj na dunajski univerzi, nato pa je bil

nekaj desetletij predstojnik samostanov Jurklošter in Pleterje.

Dekleta so bila deležna svoje izobrazbe skorajda izključno v samostanih, tako so

od 12. stoletja naprej vstopale v cistercijanski red in red premonstratov, od 13.

stoletja naprej pa h klarisam in dominikankam. V samostanih so dobile le osnovno

izobrazbo, osnovno znanje latinskega jezika, glasbo in petja. Ob koncu srednjega

veka so se v samostanskih šolah lahko izobraževala tudi dekleta, ki niso imela

namena ostati v samostanu. Poleg osnovne izobrazbe so dekleta bila deležna tudi

38

praktičnega pouka, npr. izdelovanje paramentov, vezenje, izdelovanje sveč ipd.

Redovniki in redovnice pa so se vedno zanimali za jezike. Valentin Suesstrunkl je

na primer na začetku 16. stoletja pisal slovar. Besede je razlagal z navedbo

sinonimov po abecednem redu. Obstajajo tudi številni priročniki za učenje tujih

jezikov, med katerimi je največ latinskih, nemških, francoskih in italijanskih

(Mlinarič, 1993: 491−492).

Posebej pomembni so jezuiti, ki so ustanovili kolegij. Kolegij je bil jezuitski

vzgojni zavod, ki je obsegal cerkev, redovno skupnost, šolo in internat, imenovan

semenišče. Nekaj patrov je skrbelo za šolo, bili so profesorji, večinoma pa so v

kolegiju poučevali t. i. magistri. Jezuitski gimnazijski kurz (studia inferiora) je

imel po določbah njihovega študijskega reda iz leta 1599 pet stopenj pouka: tri

gramatikalne stopnje (nižjo, srednjo in višjo) in dve humanitetni stopnji (poetika

in retorika). Šolanje v enem razredu je trajalo praviloma eno leto, razen v retoriki,

ki naj bi jo kandidat za vstop v jezuitski red obiskoval dve leti. Štetje šol pa se je

začelo pri najvišjem razredu. Najnižji razred je bil šesti. Od leta 1619 so v

ljubljanskem kolegiju poučevali tudi moralno teologijo ali kazuistiko, ki je

spadala v univerzitetni študij teologije.

Pomembne so tudi uršulinke, katerim je cesar Leopold I. 16. septembra 1702

dovolil, da odprejo javno dekliško šolo. Tako je leta 1703 Ljubljana dobila svojo

prvo dekliško šolo, ki je bila 170 let edina javna šola za dekleta v Ljubljani.

Uršulinke so imele sistem dvojnih šol, notranje in zunanje. Notranjo šolo so

obiskovale deklice, ki so bile od daleč in so stanovale v samostanu oziroma v

internatu ali penzionatu, ter tiste, ki so bile podnevi v šoli, zvečer pa so se vračale

domov. To so bile deklice iz premožnejših slojev. Zunanjo šolo so obiskovale

deklice iz mesta in okolice, ki so se takoj po končanem pouku vračale domov.

Obiskovale so jo deklice vseh slojev. Zunanja šola je bila dejansko brezplačna.

Uršulinke so poučevale v slovenskem jeziku. Do leta 1818 je bila uršulinska šola

trirazredna ali trivialka. Redovnice so poučevale verouk, branje, pisanje,

računstvo, opravilne sestavke in razna ročna dela, kot so pletenje, vezenje, šivanje

idr. Poleg teh predmetov pa so poučevale še tuje jezike (italijanščino in

francoščino), glasbo, risanje oziroma slikarstvo, zemljepis, prirodopis in

39

zgodovino. Leta 1818 so trirazrednici dodali t. i. ponavljalni razred, v katerem so

učenke, ki so dokončale obvezno šolanje, dobile priložnost, da utrdijo znanje in se

izpopolnijo v raznih ženskih ročnih delih. Ta razred se je leta 1855 spremenil v

četrti razred. V drugi polovici 19. stoletja so uršulinske šole doživele pravi

razcvet. V času od 1855 do 1882 sta se obe šoli, torej notranja in zunanja,

povzpeli iz trirazrednice do osemrazredne šole. S šolskim letom 1871/72 je

uršulinska šola postala petrazredna. Kot učni jezik je bila na prvem mestu

slovenščina. V naslednjem šolskem letu je šola postala šestrazredna. Poleg

predpisanih šolskih predmetov so uršulinke v izvenšolskem času nudile svojim

učenkam še izobrazbo po izbiri na glasbenem, jezikovnem in slikarskem področju.

S šolskim letom 1894/95 so v samostanu odprle dekliško meščansko šolo, leta

1903 pa so začele tudi z dekliško šolo v Mekinjah. Leta 1889 je bila v Ljubljani

ustanovljena slovenska višja dekliška gospodinjska šola. Njena ustanoviteljica in

voditeljica je bila Luitgarda Rihar, ki je za šolo napisala knjigi Vrla gospodinja in

Poetika.

5.2 Zdravstvo in karitativna dejavnost

V skladu z benediktinsko tradicijo, ki so jo cistercijani podedovali od

benediktincev ob svojem nastanku pred devetsto leti, so se tudi ti posvečali skrbi

za bolne menihe in druge ljudi. Regula sv. Benedikta je od menihov zahtevala, da

naj se ukvarjajo z nego bolnikov. Dolžnost članov vseh redovnih skupnosti je bila

pomagati bolnemu, ostarelemu človeku oziroma vsakomur, ki je v telesni ali

duševni stiski. Cerkev je ustanavljala t. i. viteške redove, katerim je bila osnovna

naloga nega bolnikov. Iz zapisnika opata Wolfganga leta 1492 je razvidno, da je

stiškemu predstojniku Tomažu naročil, da naj bolj skrbi za bolne, zahteval pa je

celo imenovanje posebnega bolničarja.

Premožnejši redovi, kot so benediktinci, cistercijani in viteški redovi, so skrbeli

tudi za bolne in oslabele laike. Ob samostanskem poslopju so postavili stavbo, t. i.

infirmarium, v kateri so nudili vso oskrbo, tudi bolniško. Žički in studeniški

samostan sta take prostore imela že v letih 1185 oziroma 1237. Cistercijani so

40

svojo karitativno dejavnost razvili tudi na svojih posestih zunaj samostana,

običajno ob poteh in na višinskih prelazih, kjer so popotniki, zlasti v zimskih

časih, našli zavetje in oskrbo.

V naših samostanih so bili zdravniki, ranocelniki in lekarnarji, ki so prišli v

samostan že s poklicem, mnogi pa so znanje pridobili šele v samostanu in ga

črpali iz literature. Zaradi tega v samostanih najdemo rokopise in prvotiske s spisi

s področja medicine in farmakologije, spise o zdravilnih rastlinah z nasveti za

njihovo gojitev ter recepte za razne bolezni. Ti spisi so bili najdeni v žički

kartuziji in Stični. Vsak samostan je imel tudi lekarno, v naših samostanih je

najbolj znana lekarna v žički kartuziji, z lekarništvom pa so se ukvarjale tudi

klarise in dominikanke.

Zanimivo je, da so redovna pravila posameznih redovnih skupnosti svojim

redovnikom prepovedala zdravljenje laikov, vendar so mnogi redovniki kljub

prepovedim Cerkve in redovnega vodstva pomagali pomoči potrebnemu človeku.

Na primer pater Lenart, ki je prišel kot hospitant v Stično leta 1502, se je ukvarjal

z zdravljenjem, kar mu je njegov predstojnik, reinski opat Wolfgang, strogo

prepovedal, češ da ga je v stiški samostan poslal le kot duhovnika in meniha in ne

kot zdravnika in ranocelnika. Ko je izvedel, da se Lenart ukvarja tudi z

zdravljenjem bolnih zunaj samostana, jih obiskuje po hišah, naseljih, mestih in

gradovih, in sicer ne glede na to, ali so kleriki ali laiki ter da jim daje razna

zdravila, mu je to dejavnost odločno prepovedal, celo z grožnjo izobčenja iz

Cerkve, duhovščini in vernikom pa je ostro prepovedal ukvarjati se z

ranocelništvom, zlasti z zdravljenjem bolnih laikov. Lenart opatovega svarila ni

upošteval.

Znano je, da so vizitatorji7, ki so preverjali potek redovnega življenja po

samostanih, vedno poudarjali, naj redovniki dobro poskrbijo za svoje bolne

sobrate. Od opatov so zahtevali, da mora imeti samostan svojo bolniško sobo in

stalnega bolničarja. Zahtevali so, naj bo skrb za bolne menihe dolžnost vsega

konventa. Opatom, priorjem in komornikom so naročali, da morajo obolele

7 vizitátor -ja m (a) rel. kdor opravlja vizitacijo: poročilo vizitatorja; vizitator kartuzij

41

sobrate večkrat obiskati, zagotoviti jim morajo primerno prehrano in čisto

posteljnino. Toda bolni menih brez priorjevega dovoljenja ni smel jemati zdravil

ali si sam puščati krvi. Bolnim redovnikom pa je bilo priporočeno, naj svojo

bolezen potrpežljivo prenašajo in naj sobratom, ki jim skrbno strežejo, ne

povzročajo težav.

Stiški samostan ni imel le svojega stalnega bolničarja, ampak tudi lastno priročno

lekarno, v kateri so kot zdravila prevladovala zdravilna zelišča. Redovnik, ki mu

je bila naložena skrb za redno založenost lekarne z zdravili, je bil navadno kar

samostanski bolničar.

Stiška samostanska knjižnica je imela precej knjig s področja medicine. Joža

Glonar je v svoji razpravi "Iz stare stiške knjižnice" (Ljubljana, 1937) ugotovil, da

je imel stiški samostan ob razpustu leta 1784 v svoji biblioteki skupno 1827 del

(naslovov); od tega 263 s področja klasikov, filozofije in medicine, vendar so bile

žal te knjige po razpustu raznešene na vse strani. Podobno usodo kot stiška

knjižnica je ob ukinitvi samostana doživela tudi lekarna. Prevzel jo je ranocelnik

Ebert, nekaj računov stiškega samostanskega lekarnarja iz prve polovice 18.

stoletja pa hrani Arhiv Republike Slovenije. Po obnovi stiške opatije leta 1898,

kar je zasluga samostana Mehrerau ob Bodenskem jezeru, je Stična kmalu

zaživela svoje običajno redovno življenje. Nihče pa ni pričakoval, da bo na

področju zdravstva kdajkoli zablestela. Da se je to zgodilo, je zaslužen stiški

cistercijan p. Simon Ašič, samorastniški zeliščarski strokovnjak (Mlinarič, 1993:

490−491).

V zdravstvu in karitativni dejavnosti so pomembno vlogo odigrale tudi uršulinke,

saj so se v času 1. svetovne vojne vključile v strežbo in nego ranjencev. Ranjence

so stregle, popravljale in šivale perilo, izdelovale prešite blazinice za gretje prsi,

posteljnino in druga oblačila. Med drugim so se tudi veliko pogovarjale z ranjenci,

ki so jim zaupali svoje življenjske zgodbe, žalost in skrb za družino, ki so jo

morali zapustiti. Tako so sestre ne le skrbele za zdravstveno oskrbo mož, ampak

so jim bile tudi v veliko duhovno oporo in tolažbo.

42

5.3 Umetnost

5.3.1 Slikarstvo in kiparstvo

Samostani so, kar se tiče umetnosti izredno bogate, če ne najbogatejše, ustanove v

svetu. Umetnost se v njihovih ustanovah kaže na vsakem koraku, pa naj bo to

glasbena, slikarska, arhitekturna ali katerakoli druga. Takšni sta področje

slikarstva in kiparstva.

Za ponazoritev bom predstavila nekaj tega bogastva v samostanu Stična. V

srednjeveškem vhodu, kjer so nekdaj menihi iz križnega hodnika prihajali v

cerkev, je vzidan lep viteški nagrobnik grofa Pongraca Turjaškega s konca 15.

stoletja. V vdolbini je tudi nekaj dragocenih kamnoseških izdelkov, kakor baza

velikega romanskega stebra, ki je zdaj v cerkvi v bližnjem Šentvidu.

V Stični je leta 1766 kranjski slikar Fortunat Bergant naslikal 14 postaj križevega

pota in pomeni danes največjo likovno umetnino v stiški cerkvi. Zaradi redovne

naklonjenosti do likovne umetnosti se je na sklepnikih križnega hodnika v malo

širšem hodniku ob cerkvi zbralo nekaj figuralnega okrasja: trpeči Kristus, Jagnje

Božje in glava Kristusa. V križnem hodniku pozornost pritegnejo tudi obočne

slikarije. Te vsebujejo poleg motivov iz stare zaveze, kot so očaki, preroki in

Jonova ali Samsonova zgodba, tudi razne upodobitve iz miselnega in čustvenega

sveta srednjeveškega človeka. Te slikarije so nastale še pred sredino 14. stoletja.

Odlično so se ohranile personifikacije štirih poglavitnih vetrov, alegorije štirih

kreposti, očaki in preroki ter nekaj fantastičnih živali in daritev. Mnoge od nekoč

24 poslikanih obokov je skoraj do nespoznavnosti že uničil čas.

Kapitelj ima na vzhodni strani tri visoke okenske odprtine, v katerih so nova

slikana okna s prizori Oznanjenja, Križanja in binkošti, ki jih je leta 1991

zasnoval poljski slikar St. Jakubczyk. V knjižnici so poslikana samo ostenja

velikih oken legendarnih grških in rimskih modrijanov, v stranskih medaljonih pa

so med slikano dekoracijo prizori, ki se nanašajo na njihovo filozofijo in izreke,

43

izpisane nad njimi v latinščini. Slogovno te slikarije sodijo v drugo polovico 18.

stoletja. V knjižnici žal ni več znamenitih stiških rokopisov iz druge polovice 12.

stoletja, ki so okrašeni z barvastimi inicialkami in se uvrščajo v sam vrh

takratnega evropskega knjižnega slikarstva. Po razpustu samostana so nekaj teh

rokopisov prenesli v dunajsko nacionalno biblioteko, večino pa jih hrani Narodna

in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.

Neffova opatija v pritličju ima z vrta dostopno vežo, katere trojni križni grebenasti

obok je dekorativno poslikan z gosto mrežo rastlinskih vitic in zelenega listja,

med katero se vpletajo cvetovi, različne jagode in ptiči. Na temenu je velik slikan

grb opata Volbenka, v drugem obočnem polju pa grb štajerskega samostana Rein

pri Gradcu, ki ga je Stični ob njeni ustanovitvi cistercijanski red določil za matični

samostan in je tudi še kasneje v posebno zvezo povezoval vrsto samostanov v tem

delu Evrope. Ta dekorativna slikarija je značilna za sredino 16. stoletja.

V začetku 17. stoletja so pozidali prelaturo in jo v notranjosti dekorativno

poslikali, v vhodnem stolpu so štukaterji izdelali kartuše z različnimi nabožnimi

prizori. V prvi četrtini 17. stoletja so vhodni stolp okrasili s figuralnimi

štukaturami. Sredi 18. stoletja so pozidali stanovanjski trakt z opatovo kapelo.

Kapela v nadstropju ima značilne rokokojske štukature. V samostanu je, kljub

razpustu v 18. stoletju, ostalo nekaj kvalitetne opreme, največ v cerkvi (Fortunat

Bergant, Johannes Michael Liechtenreith). V preteklem stoletju so jo dopolnjevali

arhitekti Jože Plečnik, Anton Bitenc, Svetozar Križaj in drugi. Urejeni sta stara

prelatura ter baročna opatova kapela ter prenovljene štukature v vhodnem stolpu.

V samostanu v Stični lahko pogledamo veliko umetnin, še posebej slikarskih. V

samostanu so baročni portreti, večje pokončno platno Ecce homo s sedečim,

izmučenim Kristusom, ob katerem klečita angela z velikima svečama. Zelo dobro

je ohranjena in slikarsko imenitno zasnovana slika Snemanje s Križa, zelo

zanimiva pa je tudi slika biblične zgodbe o Davidu in Goljatu. Ob vzhajajočem

soncu se odpira širna pokrajina z mestom v ozadju, v kateri se istočasno dogajajo

različni prizori iz življenja izraelskega kralja Davida. Na sredini je prikazan

dvoboj med njim in Goljatom, na desni je David pred kraljem Savlom, na levi pa

44

v roki drži Goljatovo glavo. Znamenit je lesen kip sv. Ane Samotretje z začetka

17. stoletja, ki sodi v umetnostni krog opata Jakoba Reinprechta.

Posebnost samostana v Pleterjah so poznobaročne oljne slike. Večino soban

zasedajo kiparske in slikarske zbirke umetnin 20. stoletja: bratov Franceta in

Toneta Kralja, Tineta Gorjupa, Franceta Goršeta, Božidarja Jakca, Zorana Didka

in Bogdana Borčiča.

5.3.2 Literatura

V benediktinski zahtevi Ora et labora je zajeta tudi zahteva po prepisovanju

tekstov in pisanju knjig. Menihi se niso omejevali le na prepisovanje krščanskih

piscev, ampak so prepisovali tudi antične avtorje, s čimer so postali posredniki

duhovnih vrednot antike novi dobi. Samostani so svoj knjižni fond večali s

prepisovanjem tekstov, bogatejši samostani pa so imeli posebne prostore, kjer je

več menihov skupaj pisalo po nareku, tako da je hkrati nastalo več rokopisov

istega teksta. Med cerkvenimi pisci so največkrat ohranjena najbolj standardna

dela cerkvenih učiteljev, kot so Avguštin, Ambrozij, Gregor Veliki, Izidor

Seviljski, torej dela, ki so potrebna tako za versko delovanje kot za izobraževanje.

Izredno malo tekstov pa se je ohranilo s področja liturgije, menihi pa so se le

nekoliko manj posvečali tekstom naravoslovne vede. Med ohranjenim gradivo je

v veliki meri tako, ki je značilno za red, kateremu je samostan pripadal, k čemur

pripadajo v prvi vrsti teksti z redovnimi pravili, zgodovine posameznih redov in

njihovih samostanov.

V naših samostanih so bivale tudi nekatere znamenite osebnosti, ki so bile

slovstveno ustvarjalne:

Štefan Macone, generalni prior rimske obedience (Žička kartuzija),

Filip Žički, napisal je ep o Marijinem življenju (Žička kartuzija),

Sigfrid s Švabskega, pesnik (Jurklošter),

Mihael iz Prage, avtor številnih del, ki kažejo avtorjevo odlično

poznavanje antičnih piscev, cerkvenih očetov in srednjeveških

teologov (Jurklošter) in

45

Nikolaj Kempf; razprave s pedagoško tematiko, s tematiko iz

meniškega življenja, življenja kartuzijanov, s področja mistike in

eksegeze (Jurklošter in Pleterje).

Med bistriškimi rokopisi je znameniti iluminirani rokopis Avguštinovega spisa O

božji državi (De civitate dei) brata Nicolausa iz leta 1347, ki je hranjen v Narodni

in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (NUK).

Pomemben prispevek na tem področju so imele tudi uršulinke, ki so bile še

posebej dejavne. Bile so avtorice različnih knjig, priročnikov in pesmi. Pri

uršulinkah je bilo najbolj razširjeno pesništvo. Pomembnejše so:

Luitgarda Rihar: Vrla gospodinja, Poetika

Johana Oswald: Nebeški dvor

Klementina Kastelec: Sveta Angela Merici in njeno delo

Stanislava Skvarča: pesmi Na delo, Na delo!, Na boj!, Nebeško

veselje

Elizabeta Kremžar: pesniške zbirke Iz moje celice, Cvetje na poti

življenja, epska pesnitev Velika žena in

Jerneja Humar: zbirka Pesmi s. Jerneje.

46

5.3.3 Glasba

Kar se tiče glasbe, bom omenila jezuite, ki so slovenski cerkveni glasbi doprinesli

svoj delež predvsem v pastoralni in vzgojni dejavnosti. Pastoralno dejavnost so

razvijali predvsem z oznanjevanjem evangelija, in sicer v pridigi, katehezi in v

ljudskih misijonih. Jezuiti so v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani imeli od vsega

začetka nemško pridigo, leta 1615 pa so začeli tudi s slovenskimi pridigami.

Medtem ko je bila pridiga v nemščini, pa je bila kateheza od vsega začetka v

slovenščini. Pri pouku katekizma so otroci peli slovenske pesmi, katere, pa žal ne

vemo. Pesmi so zagotovo bile stare, predreformatorske, zagotovo pa so morali

jezuiti tudi sproti komponirati nove ali pa vsaj tuje predloge prirejati besedilu in

poslušalcem oziroma pevcem. Patri v Ljubljani so poznali nemške katekizemske

pesmarice, ki so poudarjale pomembnost petja pri katehezah. Poleg kateheze so

jezuiti vpeljali ljudske misijone, ki so trajali od enega do več tednov, vendar tudi

tukaj ni šlo brez petja. Razlog za to pa je bil predvsem v tem, da so ti misijoni

potekali večinoma na deželi, kjer je bil slovenski jezik skoraj edini v rabi. Peli so

spokorne, častilne pesmi, pesmi k Svetemu Duhu, pesmi za vajo v treh božjih

krepostih in druge.

V zvezi z vzgojno dejavnostjo so jezuiti cerkveno glasbo gojili tudi v semeniščih

oziroma kolegijih. V vseh jezuitskih kolegijih so kandidati dobivali tako vokalno

kot instrumentalno glasbeno znanje. Njihov repertoar je obsegal maše, večernice,

litanije in motete. Vseboval je vse od gregorijanskega korala do večglasnega petja

z instrumentalno spremljavo ali brez nje.

V Ljubljani so se z glasbo ukvarjali predvsem učenci konvikta8 za revne dijake.

Imeli so dve pevski vaji po petnajst minut na dan, in sicer po kosilu in po večerji.

Poleg orgel je cerkveni kor imel še pozavne, violine, trobente, base in druga

glasbila, poskrbljeno pa je bilo tudi za organista. Tudi v Ljubljani, tako kot

drugod, so glasbo vodili bolj ali manj imenitni glasbeniki, kot sta bila Janez

Krstnik Dolar in Mihael Omerza.

8 konvíkt -a m (i) v nekaterih deželah vzgojna ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo zlasti pripravnikom za duhovniški poklic

47

Glasbeno življenje pa se ni omejevalo le na bogoslužje, ampak tudi na šolsko

gledališče. Gledališče ni bilo le samo sebi namen, ampak je spadalo tudi k vzgojni

in pastoralni dejavnosti. Drame so imele krajše ali daljše glasbene vložke, ki so

lahko trajali tudi po več ur. Nekateri jezuiti so se posvetili tudi izdelavi raznih

glasbil. Tukaj lahko omenim Frančiška Ksaverja Križmana, ki je študiral v

goriškem semenišču, katerega so vodili jezuiti. Naredil je stolniške orgle, orgle za

nunsko cerkev v Ljubljani in za arhidiakonsko cerkev v Ribnici. Drugače pa je

Križman znan po svojem delovanju na Avstrijskem, kjer so v cerkvi sv. Floriana

njegove največje orgle, ki še igrajo.

Gregorijanski koral

Med mnogimi glasbeniki velja, da koralno glasbo navdihuje Sveti Duh, čemur gre

pripisati največ zaslug papežu Gregorju Velikemu. Mnogi njegovo veličino

namreč poudarjajo z besedami, da mu je melodije navdihoval Sveti Duh, zato se

po njem tudi imenuje prvo krščansko petje gregorijanski koral.

Ta je bil dolga stoletja edini uradni način cerkvenega petja, ki je nastal iz

judovskega rituala, antičnih religij in misterijskih kultov. V posameznih

krščanskih občinah in pa liturgičnih središčih je dobival jezikovno in glasbeno

izpopolnitev. Tako nastajajo izdelane in utrjene liturgije, pri katerih so se

ohranjala predvsem besedila, melodije pa so se prenašale po ustnem izročilu in so

jih vedno znova dodajali. Pri tem pa je zelo pomembno, da so melodije pevci

obvladovali na pamet. V pomoč so jim bile le oporne točke, ki nakazujejo smer

tonske linije in skupine tonov.

48

5.3.4 Stavbarstvo

Krščanska podoba samostana je nastala v 4. stoletju, ko so se združila samostojna

bivališča egiptovskih puščavnikov ali eremitov. Prostore, namenjene skupnemu

življenju, je od zunanjega sveta ločevalo obzidje. Tako so se začele oblikovati

tipične stavbe in prostori znotraj samostanskega kompleksa, razvrstitev pa je bila

prilagojena dnevnemu redu in načinu življenja redovnikov in redovnic. Na osnovi

pravil sv. Benedikta, okoli leta 540, se je do 9. stoletja izoblikovala temeljna in

hkrati obvezujoča samostanska zasnova. Tako se je sama zasnova samostanov le

prilagajala razmeram in legi določenega samostana.

Znotraj samostanskega kompleksa so bili prostori, ki so bili pomembni za bivanje

v samostanu. Skupni prostori so bili bivališča, obednica ali refectorium in

bogoslužni prostor, zraven pa so bili še knjižnica, spalnica ali dormitorium,

kuhinja, predstojnikova hiša, križni hodnik, kapiteljska dvorana ali prostor za

skupna srečanja menihov, šola, opatova hiša, bolnišnica ali infirmarij, noviciat,

gospodarska poslopja in pa seveda cerkev.

Kartuzijanska reforma sv. Bruna iz leta 1084 pa je vnesla bistvene spremembe v

samostansko življenje, saj je reforma prinesla zahtevo po samoti posameznika, ki

je zamenjala dotedanje skupno bivanje redovnikov, kar pa je zahtevalo nov

koncept v notranji ureditvi samostanov; skupni prostori so izgubili na pomenu, saj

so bili v rabi le še občasno. Ko pa so začeli nastajati novi meniški redovi, kot so

na primer dominikanci in minoriti, ki so delovali predvsem po mestih, so se

morali njihovi samostani prilagoditi meščanskim naselbinam, saj ni bilo potrebe

po gospodarskih poslopjih. Samostanske zgradbe so bile skromne, saj so vsi

poudarjali uboštvo, a so obdržale benediktinsko tradicijo s križnim hodnikom,

kapiteljsko dvorano, obednico in spalnico.

49

Slika 7: Križni hodnik v Stični

VIR: http://www.mks-sticna.si/samostan_sticna.html

Konec srednjega veka so se začeli samostani v mestih zgledovati po profani

arhitekturi palač in patricijskih meščanskih ter plemiških hiš. Tako so na primer

arkadna dvorišča nasledila križne hodnike.

Benediktinci so se ob spoštovanju svoje regule in redovne gradbene tradicije

vedno prilagajali regionalnim stavbnim posebnostim dežele, v kateri so se naselili.

Tako benediktinski Gornji Grad slovenske monastične romanike ni obogatil s

kakšnim novim stavbnim tipom, ki ga pri nas ne bi že poznali. O Gornjem Gradu

se v arhitekturnem smislu ne ve prav veliko, saj je že v 15. stoletju zaradi

ustanovitve ljubljanske škofije prenehal delovati, v 18. stoletju pa so srednjeveško

redovno cerkev zamenjali z baročno. Na podlagi ohranjenih vizitacij in

Vischerjeve grafike s konca 17. stoletja lahko domnevamo arhitekturo Gornjega

Grada. Tudi cistercijani na začetku niso mogli drugega, kot nadaljevati prastaro

benediktinsko stavno tradicijo. Tako se je na primer Stična v svoji zasnovi

samostana povsem naslonila na tako tradicijo, kar pa zadeva arhitekturo njene

redovne cerkve, pa je teoretično že posegla po spremembah. Kostanjevica je

primer zgodnjegotske redovne arhitekture, ki jo kamnoseški okras dviga visoko

nad povprečje. Kartuzijani so benediktinsko tradicijo že veliko bolj opustili, ne

samo v stavbarstvu, ampak tudi v duhovnosti, predvsem pa v načinu redovnega

življenja, ki je popolni odmaknjenosti od sveta dodal še samoto posameznega

meniha. Tako je posledično ustvaril popolnoma nov tip redovne naselbine.

50

Poglavitna stavbna sestavina je veliki križni hodnik (galilea maior), okrog

katerega so nanizane meniške celice kot samostojne meniške hišice z vrtički in so

povsem zaprte pred svetom. Do spremembe je prišlo tudi v redovni cerkvi, saj

kartuzijani ne poznajo procesij, zato je tudi odpadla potreba po treh cerkvenih

ladjah in s tem bazilikalna zasnova. Kartuzija je popolnoma nov pojav v

srednjeveški arhitekturi, ki je povsem prelomil s prastaro benediktinsko tradicijo.

5.4 Gospodarstvo

Samostani so bili bogati zemljiški posestniki, kar se je nedvomno videlo tudi v

njihovi okolici. Kartuzijani in cistercijani so imeli cilj živeti od dela svojih rok in

na lastne stroške (propriis manibus et sumptibus) ter biti v gospodarskem smislu

čim bolj neodvisni od svoje okolice, cenili pa so ne le duševno, temveč tudi ročno

delo (Mlinarič, 1993: 494−495).

Že sv. Benedikt je menil, da ročno delo sodi k bistveni sestavi meniškega življenja

in k dolžnostim vsakega človeka ter da so menihi svoje presežke dolžni deliti s

svojim bližnjim. Kartuzijani so se bili dolžni posvečati ročnemu delu vsak dan,

cistercijani pa so bili dolžni sodelovati le pri večjih delih, kot so setev, žetev,

pospravljanje pridelka in podobnih opravilih. Samostani so bili v gospodarstvu

zelo uspešni iz dveh razlogov. Prvi je ta, da jim njihova redovna pravila niso

dovoljevala naseljevati se v bližini naselij. Tako so se menihi naseljevali v bližini

gozdov, na neobljudeni zemlji, včasih pa celo ob močvirjih. Za svoj obstoj so si

morali zagotoviti dovolj rodovitne zemlje, zato so intenzivno krčili gozdove,

izsuševali močvirja in nerodovitno pokrajino spreminjali v rodovitno. Ker jih je

zanimala tudi obrt, so si uredili tudi svoje delavnice za najosnovnejše obrti, v

katerih so delali menihi in plačani laiki, ki so jih sprejemali medse zato, da bi se

samostani lahko zadovoljivo preskrbovali. Ti navadno niso znali ne brati ne pisati,

zato tudi niso bili obvezani h korni molitvi, veljali pa so za člane samostanske

družine drugega reda. Živeli in delali so v posebnih samostanskih prostorih. Bratje

51

konverzi9 so delali kot zidarji, klesarji in tesarji na gradbiščih, opravljali so

pomožna dela na polju, v sadovnjakih in vinogradih kot tudi pri krčenju gozdov in

kultiviranju tako pridobljene posesti. S svojim delom so bistveno pripomogli k

hitremu razcvetu reda.

Presežki v poljedelstvu, živinoreji in obrtnih dejavnostih, ki so jih imeli, so

samostanu omogočali vključitev v trgovino, ki je močno pospeševala njihovo

gospodarsko dejavnost ter omogočala zidanje cerkva in nabavo opreme.

Samostani so kot pomemben gospodarski dejavnik v tem smislu postali zgled

zemljiški gosposki in kmečkemu prebivalstvu. Oboji so se po redovnikih

zgledovali v obdelovanju zemlje, vzreji živine, poskušali so jih posnemati v

sadjarstvu, vrtnarstvu, vinogradništvu, čebelarstvu in raznih obrtnih panogah.

Cistercijanski samostan v Stični je imel tudi svojo pekarno ali mežnarijo, ki jo po

domače imenujejo "hlapčevska hiša", mlin in žitnico ali kaščo, ki je nekoč bila

nujno potrebna. Tukaj so menihi shranjevali žito za redne potrebe samostana, z

zalogami pa je bilo treba poskrbeti tudi za neplodna leta in za težke čase, po

potrebi pa reševati lakote tudi okoliško prebivalstvo.

Bogo Grafenauer na primer trdi, da pri samostanih gre za ustanove, ki so v

marsičem prvič po koncu antike prinesle v slovenske dežele tedaj v Evropi

običajno kulturno življenje in širile njegove vplive.

Pri vsem tem pa moramo upoštevati odnos tedanje družbe do ročnega dela.

Srednji vek je ljudi glede na njihovo dejavnost delil na tri skupine: na take, ki

molijo (orantes), na tiste, ki se vojskujejo (bellantes) in na tiste, ki se ukvarjajo s

fizičnim delom. Ob tem je treba upoštevati tudi odnos menihov do ročnega dela.

Benediktinci so določen del dneva posvečali ročnemu delu, katerega obseg se je

povečal v času nekaterih del, npr. ob setvi, žetvi ali gradnjah. Ko pa se je pri njih

služba božja časovno močno povečala in so se posvečali tudi drugim

dejavnostim, npr. poučevanju moške mladine, še intenzivneje pa prepisovanju

tekstov, jim je za fizično delo preostajalo vedno manj časa. Tako se je pri njih tudi

spremenil odnos do ročnega dela. 9 konvêrz -a m (e) rel. član nekaterih samostanskih redov, ki ni duhovnik

52

Cistercijani in kartuzijani pa so hoteli biti v gospodarskem pogledu od svojega

okolja popolnoma neodvisni in se želeli preživljati z delom »svojih rok in na

lastne stroške«, kot smo že zapisali. Vsak ustanovitelj cistercijanskega samostana

je moral podeliti toliko posesti in letnih dohodkov, da je samostan lahko zaživel in

se razvijal. Prav tako so ustanovitelji morali upoštevati redovna pravila in njihove

zahteve: samostan naj bo čim bolj oddaljen od človeških bivališč in tudi od prve

sosednje redovne ustanove, morali so imeti dovolj orne zemlje idr. Ustanovitelji

kartuzijanskih samostanov pa so morali upoštevati redovno pravilo, ki je terjalo

ustanovitev dveh samostanov, in sicer »zgornje hiše«, kjer so prebivali korni

menihi in je bila ponavadi na koncu čim bolj nepristopne doline, ter »spodnje

hiše«, ki je bila postavljena ob vstopu doline, da so bratje laiki lahko prestregli

popotnike in goste. Središče samostanskega gospodarstva je bilo v spodnjem

samostanu. Menihi v Stični so imeli veliko gospodarsko posest, v katero je bilo

vključeno tudi vinorodno območje, saj so si uredili svoj vinski dvorec z imenom

Bajnof (Weinhof) kot gospodarsko središče za vinorodno posest ob spodnji Krki.

Stiški samostan je bil nedvomno največji zemljiški posestnik na Dolenjskem

nasploh. Kostanjeviški samostan je imel ves čas svojega obstoja nekaj pristav, na

katerih so redili živino in ki so služile za shranjevanje pridelkov. V pristavi na

Šentjernejskem polju je bila prvotno grangija, iz katere so redovniki kasneje

naredili sedem kmetij. V 18. stoletju so kmetije opustele in iz dela zemljišča so

naredili pašnik, kasneje pa živinorejsko pristavo, iz dela zemljišča pa ribnik.

Zanimivi so tudi vinski dvorci kot vinogradniške postojanke na vinorodnem

območju ob spodnji Krki. Tudi v Bistri je bila posest v veliki meri vinogradniška.

Redovna vodstva so budno bdela nad posestjo svojih ustanov in so dovoljevala

odprodajo zemlje le v izjemnih primerih. V letih 1414−1417 so na generalnem

kapitlju zbrani kartuzijanski predstojniki potrdili staro prepoved glede odprodaje

"manj koristnih posesti". Po tem poročilu je prior smel take posesti prodati le s

privoljenjem samostanskega sveta, ki o tem tajno glasuje, in s privolitvijo

vizitatorjev in očeta generala, denar pa uporabiti za nakup "bogukoristne" zemlje.

Redovno vodstvo pa je hotelo imeti vpogled v gospodarsko stanje svojih

postojank, zato je generalni kapitelj v Veliki kartuziji leta 1495 zahteval, da

53

podajo letni obračun, pri čemer naj sumarično navedejo po postavkah dohodke in

izdatke.

Samostani so se ukvarjali tudi s trgovino, o čemer pričajo privilegiji in svobodne

hiše po večjih mestih. Večina naših samostanov si je pridobila pravico prevažanja

lastnih pridelkov in kupljenih za svoje potrebe. Na primer samostana v Stični in

Bistri sta imela pravico brez mitnine prevažati blago k morju. Znano je, da je

samostan v Stični od 17. stoletja naprej prodajal žito na Reko. Samostani, ki so se

ukvarjali z vinogradništvom in tako pridelovali svoja vina, so smeli vino vnovčiti

v mestu, kjer so prodajali tudi svoje žitne pridelke, možnost zaslužka pa so

samostanom nudili tudi sejmi pred samostanskimi vrati.

S 15. stoletjem se je pričela splošna gospodarska in duhovna kriza, ki se je

odražala tudi v življenju redovnikov in v gospodarstvu samostanov. Od 2.

polovice 15. stoletja so bili samostani še izpostavljeni turškim vpadom, kar je

vidno prizadelo samostane, saj je bilo tedaj mnogo kmetij opuščenih, utrjevanje

samostanskih poslopij pa je terjalo velike vsote denarja, zmanjšali so se dohodki,

kar je posledično pomenilo tudi manjše število redovnikov, samostane pa so še

močno bremenile dajatve za protiturško obrambo, ki so jih samostani morali dajati

knezu vedno pogosteje.

Od 2. polovice 16. stoletja so deželni knezi vedno bolj posegali v redovno in

gospodarsko življenje samostanov. Kardinal Janez Frančišek Commendone je leta

1567 v soglasju s cesarjem obiskal redovne ustanove in našel pomanjkljivosti

samostanov, kot so nepotrebni izdatki, razsipništvo in bogatenje sorodnikov

predstojnikov na račun samostanov. Zaradi tega je deželni knez leta 1581 izdal

smernice za ureditev gospodarstva, po katerih bi naj predstojniki vodili

gospodarstvo, imeli nadzor nad dohodki in izdatki, nad žitno in vinsko zalogo;

njihovi podrejeni naj bi nekajkrat letno podajali obračun. Deželni knez je leta

1563 izdal dva patenta, s katerima je posegel v samostansko gospodarstvo.

Dokumenta sta določala, da ne sme nobena od duhovnih ustanov kupiti zemlje in

da jim laiki zemlje ne smejo prodati, darovati ali zapisati v oporokah. S tem je

knez hotel preprečiti, da bi predstojniki samostanov zemljo prodajali in denar

porabili za nepotrebne izdatke. Predstojniki so tako morali, če so hoteli prodati

54

zemljo, prositi za soglasje deželnega kneza, ki jim je to dovolil le v primeru, da bi

z denarjem poravnali njegove zahteve. Predstojniki niso smeli niti zastavljati

zemlje, saj je oblast s tem hotela preprečiti, da bi ob pomanjkanju denarja ta

zemlja prišla v tuje roke.

Na začetku 17. stoletja so se začele razmere vidno izboljševati. Za predstojnike so

prišli sposobni menihi, ki so si še zmeraj izposojali denar in dajali zemljo in letne

dohodke v zakup ali pa jih zastavljali, vendar se je to dogajalo redkeje kot prej.

Prav tako pa so si predstojniki prizadevali, da so zemljo ali dohodke spet pridobili

čimprej nazaj. Od 2. polovice 17. stoletja pa do sredine 18. je bilo obdobje

nakupov gradov in gospoščin ter upravljanje samostanskih poslopij v duhu

baročnega stila. V tem času se je tudi večina predstojnikov začela zadolževati,

zaradi česar je redovno vodstvo enega izmed predstojnikov odstavilo, drugemu pa

odvzelo pravico do razpolaganja s premoženjem, svetna oblast pa je še bolj kot

prej uvedla nadzor nad gospodarjenjem opatov in priorjev.

Žička kartuzija je imela že od 1. polovice 17. stoletja steklarno, ki je bila

najstarejši obrat te vrste na slovenskem Štajerskem. Izdelovali so vse tiste

predmete, ki so bili tedaj največ v rabi, steklo za vsakdanjo rabo, pa tudi posodo

za lekarniške in laboratorijske potrebe. Po odkritju vrelca pri Rogatcu na koncu

17. stoletja so žički redovniki prodali velike količine slatinskih steklenic.

55

5.5 Znanost

Kar se znanosti v samostanih tiče, bom najprej omenila staro lekarno v samostanu

v Olimju, kjer se je začelo sistematično proučevanje zelišč. Nekateri menihi so se

popolnoma posvetili zdravstvu oziroma zdravilstvu in s tem povezanim

lekarništvom. Gojili in nabirali so zdravilne rože in rastline in iz njih pripravljali

različna zdravila ter tem zdravilom tudi popolnoma zaupali. Seveda moram tukaj

omeniti, da so nekateri menihi bolj zaupali molitvam in Bogu kot pa rastlinam.

Eden izmed teh je bil olimski prior Eggerer, ki je v svojem delu Nebeška

lekarnica dal vedeti, da zanj zdravila ne pomenijo zdravja in da jim ne zaupa, saj

je zapisal, da sta vera in zaupanje v Božjo pomoč »bolj učinkovito zdravilo kot vse

zdravilne rastline Dioskurida ali medicina Galena«. Pavlinci v Olimju so kljub

temu upoštevali dognanja medicine in so v pritličju samostana uredili poseben

prostor, torej lekarno. Sobo je leta 1780 s freskami opremil Anton Lerchinger. Te

freske nosijo posebno sporočilo oziroma nam govorijo o poti do zdravja in sreče,

iz česar je razvidno, kako pomembno je za ljudi bilo zdravje že v tistih časih.

Komaj dve leti potem, ko je bila lekarna obdana s temi čudovitimi freskami, pa je

cesar Jožef II. razpustil pavlinski red. Prostor je potem služil kot shramba za

poljske pridelke.

Menihi so veliko znanja s področja medicine pridobivali iz knjig. V ta namen pa

so samostani imeli tudi svoje knjižnice, v katerih so bile knjige različnih področij,

tako da so se lahko menihi izobraževali.

Samostanska knjižnica je specialna knjižnica za teološko strokovno

izobraževanje, versko bogoslužno delovanje in znanstveno raziskovanje menihov

v samostanskih redovnih skupnostih. (Ilustrirana zgodovina Slovencev, 1999:

122)

Knjižnice so začele nastajati v 3. in 4. stoletju, utemeljitelja pa sta bila eremitski

iguman10 Pahomij, ki je z regulo leta 320 menihom naložil vsakodnevno obvezno

branje verskih spisov, spoštljivo ravnanje z njimi in prepisovanje za potrebe

10 íguman -a m (i) v pravoslavni cerkvi predstojnik samostana

56

meniške skupnosti, in predvsem cezarejski škof Vasilij Veliki, ki je v 4. stoletju ta

opravila vključil v pravila samostanskega življenja.

Flavij Avrelij Kasiodor, utemeljitelj samostanske knjižnice v zahodni cerkvi, je

sredi 6. stoletja izdal knjigo Institutiones, v kateri je med dolžnosti menihov

uvrstil študij klasičnih ter sočasnih teoloških in posvetnih znanstvenih del,

prepisovanje kodeksov in skrb za samostansko knjižnico, opredelil pa je tudi

namen knjižnice: prostor, v katerem so knjige v oštevilčenih omarah, razvrščene

na tako imenovana božja dela, kot so biblija, dela cerkvenih očetov ter drugih

krščanskih in poganskih avtorjev, in posvetna dela sedmih svobodnih umetnosti,

ki so bila razdeljena na trivium z gramatiko, dialektiko oziroma filozofijo in

retoriko ter quadrium z glasbo, aritmetiko, geometrijo in astronomijo.

Na slovenskem narodnostnem ozemlju so se knjižnice pojavljale sočasno z

začetkom delovanja meniških redov oziroma z ustanavljanjem samostanov. To je

bil tudi začetek srednjeveške knjižne kulture pri nas. Benediktinske samostanske

knjižnice so skromno dokumentirane. Kulturnozgodovinsko pomembne so

kartuzijanske in cistercijanske knjižnice. Najstarejše je poročilo oglejskega

kanclerja Paola Santonina o knjižnici v Žičah, ki pravi, da se do nje pride po

skrivnih stopnicah in da obsega okrog 2000 zvezkov z vseh področij znanja, dela

pa da so večinoma napisana na pergamentu, stara tudi s trstom. Knjižnica je bila

ob kmečkih uporih močno poškodovana, nato so jo obnovili in strokovno

preuredili.

Tudi frančiškanski samostan Nazarje je imel svojo knjižnico, ki je začela delovati

leta 1752, ko je komisar Ludvik Umek podaril samostanu vse svoje knjige z

namenom, da se samostanski očetje obvežejo maševati za njegovo dušo. Zbirka se

je skozi stoletja dopolnjevala. Izstopale so predvsem knjige z versko vsebino,

imeli pa so tudi knjige drugih področij, kot so zgodovinske, zemljepisne, pravne

in medicinske, bilo je tudi nekaj leksikonov in slovarjev, najpomembnejše mesto

pa predstavljajo vsekakor biblije.

Jurkloštrska knjižnica je tipičen prikaz skrivne knjižnice, ki od zunaj ni bila

opazna, ker je skrita v cerkveni steni, obenem pa je bila v notranjem dostopu

57

prikrita tudi večini menihov. V njej so hranili manjše število knjig, ki so imele še

dodatno zaščito: robovi listov so bili prepojeni z izvlečki strupenih rastlin.

Nepovabljen menih, ki je odkril bogastvo skrivnega vedenja, je v vznemirjenosti

oblizoval prst, da je lažje hitreje listal po prepovedanem sadu, s tem pa je

raztapljal strup z robov listov in ga usodno vnašal v svoje telo.

Knjižnice so bile zelo pomembne v samostanih, saj so menihi lahko prebirali

knjige in se tako izobraževali na določenih področjih, kar jim je tudi bilo v pomoč

pri življenju v samostanih. Kar pa se znanosti v samostanih nasploh tiče, pa naj

omenim, da se menihi niso ukvarjali samo z medicino, ampak tudi z matematiko,

botaniko, agronomijo, pedagogiko, didaktiko, torej z vsemi področji znanosti. Kot

sem že pisala v prejšnjih poglavjih, so se menihi ukvarjali s šolstvom, iskali so

primerne kraje, kjer so ustanavljali nove samostane, v zdravstvene namene so

proučevali različna zelišča in druge rastline, ukvarjali so se z gospodarstvom,

obdelovali so zemljo in pridelovali različne kulture. Pri vseh teh dejavnosti pa so

morali poznati vsaj osnove določenih panog znanosti.

Knjižnice so bile pomembne za teološko, kulturno, umetniško in gospodarsko

življenje samostanov. Imeli so jih vsi samostani, na Slovenskem pa se jih je do

danes ohranilo le nekaj in še te v bolj slabem stanju.

Slika 8: Pogled na knjižnico kapucinskega samostana v Vipavskem Križu. Knjige so pred

nepooblaščenimi posegi zavarovane z mrežo.

VIR: Bahor, S. (2009) Skriti knjižni zakladi

58

6 NEKATERI POMEMBNEJŠI REDOVNIKI IN

REDOVNICE

6.1 Janez Ludvik Schönleben

Schönleben je v Ljubljani obiskoval šolo pri jezuitih, 15. okt. 1635 je stopil v

njihov red, končal je latinsko šolanje in noviciat v kolegiju sv. Ane na Dunaju,

kjer je predaval retoriko, logiko, bil spovednik v cerkvi ter večkrat pozvan za

slavnostnega govornika. L. 1650 je prišel v Ljubljano za prefekta v kolegij. Nato

je odšel na univerzo v Padovo in tam dosegel teološki doktorat, hkrati so mu

ponudili teološko profesuro, kar je odklonil in čakal, da se je v Ljubljani

izpraznilo mesto stolnega dekana, ki ga je dobil 2. junija 1654. Mesto Ljubljana

mu je 2. januarja 1657 prepustilo do smrti beneficij sv. Jurija, vsaj od leta 1657 je

imel papeško odlikovanje z naslovom apostolskega protonotarja, od leta 1659 pa

častno službo v kapeli sv. Ahacija v deželnem dvorcu. Zaradi znanstvenega dela

in bolehnosti je 12. julija 1662 prosil za demisorij iz škofije. Leta 1664 je zidal

novo kapelo. Poleti leta 1665 je opravljal še posle vicegeneralnega vikarja. V

Ljubljani je ostal še 2 leti in pol; tu je pisal svoja najboljša teološka dela.

Sprva je kazalo, da se bo Schönleben posvetil predvsem retoriki, saj je zanjo imel

izrazit talent in iznajdljivo domiselnost. Nastopal je kot slavnostni govornik, redne

slovenske govore je imel v Ribnici, izjemne, tudi nemške pa v Ljubljani. Govore

je objavljal od leta 1643, a prvi so kot modni panegiriki zatonili v pozabo. Višek

je panegirik v Marijino čast, tiskan kot dodatek h knjigi Campus Liliorum.

Za življenjsko nalogo si je postavil propagando za proglasitev dogme o

brezmadežnem spočetju ter med enako mislečimi evropskimi teologi kmalu stopil

v prvo vrsto. Da bi javnost prepričal, da je ta teza živela v vseh stoletjih in bila

splošno prepričanje vernikov, je spisal dogemsko-zgodovinsko delo Orbis

universi votorum pro definitione piae et verae sententiae de Immaculata

Conceptione Deiparae, 5 knjig v rokopisu; v tisku sta izšli 3. in 4. knjiga, ki po

»izvirnosti in notranji vrednosti presegata vse druge Schönlebnove spise« (F.

59

Ušeničnik). Nato je razkril zgodovinsko nezanesljivost dominikanca Vincenza

Bandellija, ki je oblikovno in po dokazni moči najmočnejši Schönlebnov spis, tudi

z mnogimi podatki o slovenski zemlji. Ker je Schönleben napadel ugled

dominikancev, so le-ti dosegli, da je papež Inocenc XI. z dekretom 2. marca 1679

prepovedal žaliti nasprotnike; odloka 4. in 13. marca sta zato obe polemični

Schönlebnovi knjigi postavili na indeks. Šele na mednarodni razstavi marioloških

del, v Rimu leta 1954, je dobil med mariologi zasluženo odlično mesto.

Schönleben je priredil novo izdajo Hrenovega lekcionarja Evangelia inu lystuvi,

in sicer s katekizmom, pesmarico in navodilom za branje in pisanje slovenščine.

Kot teolog je Schönleben doma in v Evropi med drugimi častmi dosegel edinstven

sloves, v Bologni pa leta 1670 častno članstvo družbe Academia Gelatorum.

V knjižna dela ga je silil pokrajinski patriotizem, da bi njegova domovina dohitela

zamujeno. Že v ljubljanskem kolegiju je začel pisati nepogrešljiv zgodovinski vir

Diarium 1651 (dogodki od 1650) in Sodalitas (vpisi od 1605 dalje). Zbiral je

kronološke podatke za cerkvene ustanove, samostane in mesta. Schönleben pa ni

imel pravilnih predstav o političnem in družbenem ustroju zgodnje fevdalne dobe;

rešil pa je mnogo, a malo uporabnega gradiva ter dosegel nekaj novih dognanj.

Pripravljal je svoje največje zgodovinsko delo Anali za Kranjsko, ki mu je pred

tiskom spremenil naslov (Stara Kranjska do sprejema krščanstva leta 800, nova

Kranjska le od l. 800–1000). Delo je v 3 delih in vsebuje obseg antičnih pokrajin

in rodov, bistveni ponatis knjige Aemona vindicata, stara mesta, zgodovinsko

znani kraji, gore in vode, sosednje dežele, stari prebivalci in njihove selitve (izvor

Slovanov napačen) in antični napisi na naših tleh. Jezuiti tedaj še niso priznavali

zgodovine kot samostojno znanstveno stroko, tako da se Schönleben opira na

antiko, uporablja simboliko starih klasikov, preoblikovano v krščanskem smislu.

Stanovska uprava je 18. januarja 1676 prepustila Schönlebnu skrb za tisk. Sam je

šel v Salzburg, da bi pridobil tiskarja J. B. Mayra za ustanovitev tiskarne v

Ljubljani leta 1678. Za pisanje zgodovine je pridobil še Valvasorja in nečaka J. G.

Dolničarja.

60

Schönleben je spisal tudi dramo Haeresis fulminata (uprizorjeno 2. in 3. maja

1651 v ljubljanskem kolegiju), ki je iz petih dejanj.

Schönleben je zelo resno opravljal arhidiakonsko službo, bil pikolovsko natančen

kot dekan, v kapitlju je bil več let ekonom in zapisnikar, reševal kočljive pravne

zadeve, prevzemal poslanstva in hodil na vizitacije. Svoje spise je začel in končal

iz patriotizma. Izhajajoč iz slovensko govoreče družine je sam priznal, da se

najlaže izraža v latinščini, a da mu nemščina ni materinščina. Do zadnjega je bil

prijatelj jezuitom, saj je v oporoki zapisal: »karkoli imam, imam po njih, in kar

vem, vem od njih«. V svojih spisih je le njim dovolil nasprotno mnenje. Vseskozi

mu je bil naklonjen deželni glavar Volk Engelbert Auersperg, ki mu je

Schönleben uredil veliko knjižnico in mu iz Italije prinesel gradivo za

genealogijo. Ves čas ga je tudi cenil škof Bucheim.

6.2 Janez Svetokriški

Svetokriški je prišel v stik s kapucini že v otroških letih, ko so kapucini že bili v

Vipavskem Križu. Za redovniško življenje v vrstah kapucinov se je odločil že zelo

mlad. Noviciat je opravil na Reki, kot 17-leten pa je naredil prve redovne

zaobljube in si privzel ime brat Janez Krstnik. Leta 1670 je bil v Gradcu posvečen

v diakona, nato je postal pridigar. Kot gvardijan je služboval v Trstu, Križu na

Vipavskem, Ljubljani, Novem Mestu in Gorici. Z govorno besedo je uresničeval

smernice tridetinskega koncila, ki je zapovedoval duhovnikom, da morajo vsako

nedeljo ali na praznik govoriti vernikom. S tem je uresničeval program svojega

reda, ki je pridigarsko službo cenil kot svoje najplemenitejše opravilo.

Ljudstvo ga je vzljubilo in zvesto poslušalo, tudi sobratje duhovniki so njegovo

pridigarsko sposobnost zelo cenili. Mnogi od nji so ga prosili, da bi jim posodil

svoje slovenske pridige, da bi jih prepisali ali bi jih "drukat pustil". Izdal je 5

debelih zvezkov pod naslovom SACRUM PROMPTUARIUM - Sveti priročnik.

Prva dva zvezka sta izšla leta 1691 v Benetkah, ostali so izšli v Ljubljani.

61

Oblika pridig je tematična z jasno razvidno razčlenitvijo: tema, uvod, jedro, sklep.

Vsebina pridig je različna: verski nauk, oprt na Sveto pismo in cerkvene očete, se

neprestano prepleta z vsakdanjim življenjem in številnimi zgodbami iz starejših in

novejših avtorjev. V jeziku in pravopisu se je naslonil na knjižno tradicijo iz

protestantske dobe, v pomoč so mu bile Kastelčeve Observationes v Nebeškem

cilju. Natisnjene so v 1. zvezku takoj za slovenskim predgovorom. Zanj je to bila

edina slovnica slovenskega jezika, katera pa mu je povzročala veliko težav. Hotel

je uresničiti načelo, ki si ga je bil postavil, da bo pisal, kakor so Slovenci govorili.

Delo Svetokriškega je prvo obsežnejše izvirno literarno delo v slovenski literaturi.

Imelo je velik vpliv na cerkveno govorništvo na Slovenskem, saj je bil skoraj pol

stoletja edini tovrstni priročnik v slovenskem jeziku, po katerem so mogli segati

slovenski duhovniki. Družbenega reda Svetokriški ni odkrito obsojal, odločno pa

je bičal krivce, ki so jih "žlahtniki" delali ubogemu ljudstvu. S podobno ostrino

obsoja trgovce in bogatejše kmete, ki izkoriščajo stisko najrevnejših in jih z

oderuštvom mečejo na cesto. Kako je Svetokriški sočustvoval s poslušalci, kažejo

zlasti govori o treh največjih nadlogah: kugi, lakoti in vojski, ki so kot bič

zadevale zlasti preprosto ljudstvo. Ti govori so nastali v času resnične stiske. Vse

njegove govore sicer prevevata velika vedrina in krščansko veselje. Težka in resna

vprašanja je znal poživiti z umirjenim humorjem. Upravičeno se govori o

apologiji krščanskega veselja v pridigah Svetokriškega. S svojim izrazitim čutom

za opazovanje in občudovanje narave in življenja je zapustil nekaj pravih biserov

slovenske proze. Slog njegove pridige odkriva resničnega umetnika govorjene in

pisane besede, ki je dobro poznal umetniški okus svoje dobe in nove smeri

umetniškega ustvarjanja. To je bila doba razgibanih zlatih oltarjev in prvih

baročnih cerkva. Iz njegovih govorov je za tisti čas dihala nenavadna svežina v

vsebini in obliki.

62

6.3 Hipolit Novomeški

Hiplolit Novomeški je bil slovničar, študiral je pri jezuitih, nato stopil med

kapucine, bil nabožni pisatelj in prevajalec. Njegovo glavno delo je Dictionarium

trilingue, ki je bil pisan samostojno in v nemščini, ko pa je dobil Hipolit v roke

Kastelčev slovar, ga je predelal, ko pa je dobil v roke Bohoričevo slovnico, pa je

začel slovar prepisovati v dosledni bohoričici, vendar dela ni dokončal. V uvodu

je poudaril pomen, plemenitost in razširjenost slovanskih jezikov ter slovenskega

jezika. Leta 1711 je oddal slovar z dodatki, predgovor je bil domoljuben in

kritičen, saj je bil za slovenski jezik v šolah. Zaradi tega slovar tudi ni izšel. Po

Svetokriškem in Gregorju Vorencu je bil edini, ki si je prizadeval za pismenost pri

Slovencih in tako velja za preroditelja v slovstveni zgodovini. Leta 1715 je izdal

ponatis Bohoričeve slovnice Gramatica Latino-Germanico-Sclavonica in novo

izdajo Evangelija inu listuvi. Njegovo izvirno delo, trijezični slovar, je ostal v

rokopisu, saj viri govorijo, da so natisnili samo dve strani, nato pa je tisk ustavil.

Slovar je pod Bohoričevim vplivom začel popravljati, vendar ga ni dokončal, saj

je prej umrl. Zapustil pa je rokopis, ki ima sedem dodatkov: imena narodov,

sorodnikov, mest, dreves in sadja, števnike ter prevod Orbis pictus (Svet v slikah).

V kasnejših tiskanih slovarjih, na primer v Pohlinovem, Gutsmanovem,

Murkovem in Janežičevem, lahko najdemo Hipolitove izraze. Hipolit je hodil med

ljudmi in si zapisoval, kako govorijo. Torej je bil zbiralec izvornega slovenskega

izrazja in domiselni tvorec besed. Zaslužen je za slovensko liturgijo, v jezik je

dodal več akcentov, ugotovil je tudi, da govorimo drugače, kot pišemo.

63

Slika 9: Dictionarium trilingue ex tribus nobilissimis Europae linguis compositium. In

anteriori parte latino-germanico-sclavonicum in posteriori parte germanico-sclavonico-latinum.

VIR: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dkapucini%27&pageSize=20&URN=

URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-UZIRC8O2

6.4 Feliks Anton Dev

Poznamo ga bolj po imenu Janez Damascen Dev. Šolal se je v ljubljanskem

jezuitskem kolegiju. Leta 1752 je zaradi velikih težav družine stopil v red

bosonogih avguštincev. Na Dunaju je študiral teologijo, leta 1755 pa je bil

posvečen in postal redovni lektor za filozofijo in teologijo. V ljubljanskem

samostanu je živel od leta 1764. Bil je član akademije operotov, imel je nadimek

Utilis. Je začetnik slovenskega posvetnega pesništva. Pesniti je začel pod vplivi

latinskih šolskih klasikov, kot so Vergil, Ovid, Marcial idr., prigodnih verzifikacij

v Valvasorjevi Slavi vojvodine kranjske ter dunajskega pesništva petdesetih in

šestdesetih let. Od poznejših vplivov je pomembna znamenita Bürgerjeva balada

Lenora. Pripisujejo mu prevod odlomkov iz Vergila in Ovida, ki ju je Pohlin

objavil v pesniškem zborniku Pisanicah od lepeh umetnosti. Pesmi je objavljal v

Pisanicah od lepeh umetnosti, prvem zborniku slovenske posvetne poezije,

katerega je tudi sam bil urednik. Tukaj je tudi objavil alegorično opereto Belin, ki

64

jo je uglasbil kamniški orglar Jakob Zupan. V rokopisu so se ohranile njegove

pesmi za 4. zvezek Pisanic in še nekaj drugih.

6.5 Marko Pohlin

Marko Pohlin je bil nabožni pisec, slovničar in slovaropisec. Njegovo pravo ime

je Anton Pohlin. V red bosonogih avguštincev je stopil okrog leta 1754. Najprej je

deloval kot pridigar in vikar, pozneje kot učitelj redovniških pripravnikov in

subprior. Bil je začetnik slovenskega literarnega preroda. Večina njegovih del je v

slovenskem jeziku, nekaj pa tudi v nemškem in latinskem. Številna njegova dela

so z nabožno vsebino. Sestavil je več novih molitvenikov in prevedel mali

katekizem. Prevajal je tudi poglavja iz Biblije, ki so ostala v rokopisu. Novost so

bili življenjepisi svetnikov, za nekatere je sestavil verzificirane oficije v

molitvenikih. Pisal je tudi zgodovinska dela, ki so ostala v rokopisu. Bibliografija

Bibliotheca Carnioliae je pomembna kot vir literarnozgodovinskih podatkov za 2.

polovico 18. stoletja. Pohlin je bil pobudnik pesniškega almanaha Pisanice od

lepeh umetnosti. V almanahu je objavljal posvetne in tudi duhovne pesmi. S

pesnjenjem je hotel pokazati sposobnost slovenskega jezika za umetno poezijo.

Pesnikom je hotel pomagati s prvim slovenskim priročnikom za iskanje rim.

Napisal je nemško pisano slovnico Kraynska grammatika, v kateri je kakovostno

obravnaval glasoslovje, oblikoslovje in besedotvorje, ponesrečila pa se mu je

pisno-pravopisna reforma. Slovnica je med drugim pomembna tudi zaradi uvoda

in poglavja o pesništvu. Njegovo glavno slovarsko delo je Tu malo besediše treh

jezikov, ki je prvi tiskani slovar s slovenskimi iztočnicami. Pohlin ima pomembno

mesto tudi v razvoju slovenskega strokovnega jezika, saj je izdelal slovensko

slovnično izrazje.

65

6.6 Alojzija Petrič

Alojzija Petrič se je šolala pri uršulinkah in se po končanem šolanju odločila, da

se pridruži njihovim vrstam. V samostan je vstopila 26. julija 1826 in dobila

redovno ime Alojzija, saj so jo starši poimenovali Marija. Pet let kasneje je

izpovedala večne zaobljube.

Predstojnica Ksaverija Petersen je v tistih letih prosila slikarja Matevža Langusa,

da bi nekatere redovnice poučeval v slikarski umetnosti. Med učenkami sta po

slikarski nadarjenosti najbolj izstopali Jožefa Štrus in Alojzija Petrič. Alojzija ni

mogla v polnosti razviti svojih slikarskih talentov, saj je bila zaradi svojih

sposobnosti pri komaj petintridesetih letih izvoljena za predstojnico samostana in

šol, kljub temu pa je bila kot priznana slikarka uvrščena v Slovenski biografski

leksikon.

V redovni skupnosti je med sestrami poglabljala medsebojno ljubezen, edinost in

zaročniško duhovnost, torej tisti temelj, ki ga je postavila ustanoviteljica sv.

Angela Merici. Alojzija je prosila takratnega ljubljanskega škofa Alojzija Wolfa,

da bi redovnice smele nositi prstane, da bi tudi na zunaj pokazale, da so neveste

Božjega Sina. Škof tega ni le z veseljem dovolil, ampak je 5. januarja 1846 sam

prišel v samostan, med bogoslužjem blagoslovil prstane in jih izročil redovnicam.

Tako je bil prstan eno od znamenj, ki so ga redovnice prejele ob polaganju

zaobljub.

Leta 1855 je v uršulinski cerkvi uvedla majniško pobožnost, najprej samo za

redovnice, nato pa je bila dostopna tudi širši javnosti. Avgusta 1848 je dala

narisati portrete vseh redovnic, dve leti kasneje, pa je poskrbela za fotografiranje

redovne skupnosti. V kroniki so zapisana vsa imena redovnic, ki so na sliki, med

katerimi je tudi slikarka Jožefa Štrus.

Alojzija je skrbela tudi za vzdrževanje in obnavljanje cerkve, samostana in šol.

Število učenk, ki so prihajale tudi iz drugih dežel Avstro-Ogrske, je hitro

naraščalo, zato so kmalu bili razredi prenatrpani. Treba je bilo kar naprej

nadgrajevati in dograjevati šolska poslopja, obnavljati in opremljati učilnice,

66

skrbeti za učila. Iz dokumentov je vidna tudi njena izredna ljubezen in skrb za

slovenski jezik. Poleg rednega učnega programa so se lahko uršulinske učenke

učile tuje jezike, glasbo, slikarstvo in umetna ročna dela. Ob koncu šolskega leta

je bila slovesna podelitev nagrad. Ob tej priložnosti so učenke, ki so se odlikovale

v marljivosti in lepem vedenju, prejele tudi posebno medaljo, na kateri sta bili

upodobljeni sv. Uršula in sv. Angela, ki sta zavetnici uršulinskega reda.

Alojzija je močno širila in poglabljala tudi misijonsko zavest. Prav v tem obdobju

je v Cerkvi znova oživelo misijonsko delo. Slovenski misijonarji, kot so Baraga,

Pirc, Knoblehar, ki so prihajali na obisk v domovino, so vedno obiskali tudi

uršulinski samostan in njihove šole. Uršulinske slikarke so za svoje cerkve v

misijonih izdelale nekatere slike, vezle mašne plašče in druga cerkvena oblačila. S

samostanom je bil zelo povezan Luka Jeran, ki je sodeloval pri akciji za odkup

črnskih otrok – sužnjev. Alojzija je odkupila tri deklice, ki jih je na prejem krsta

in drugih zakramentov v arabskem jeziku poučeval sam Luka Jeran. Uršulinske

učenke so misijonarje podpirale z molitvijo in s svojimi prispevki. Nekatere so si

z njimi tudi dopisovale. S tako misijonsko vzgojo učenk so uršulinke posredno

pripravljale rodovitna tla za kasnejše številne misijonske poklice v slovenskem

narodu.

Leta 1857 je cesar Franc Jožef odlikoval Alojzijo za njene zasluge na področju

šolstva in vzgoje z zlatim križcem s krono. Umrla je stara komaj 51 let.

Na pobudo ljubljanskega trgovca Jožefa Karingerja so meščani zbrali denar za

nagrobni spomenik, ki ga je izdelal inženir arhitekture Franz Thill, izdelavo reliefa

ustanoviteljice uršulink sv. Angele s tovarišicami pa so zaupali našemu kiparju

Francu Zajcu. Kamnoseška dela je prevzel ljubljanski mojster Ignacij Toman.

Spomenik, ki je bil prvotno pri sv. Krištofu, stoji od leta 1907 na ljubljanskih

Žalah, in sicer ne več samo v spomin na Alojzijo Petrič, ampak na vse uršulinke,

ki tam počivajo.

67

6.7 Hugolin Sattner

Njegovo pravo ime je Franc Sattner. Vstopil je med frančiškani in bil leta 1874

posvečen. Živel je v samostanu v Novem mestu. Bil je organist in učitelj na

ljudski šoli in gimnaziji. Od leta 1890 je živel v samostanu v Ljubljani. Posvečal

se je tudi glasbi, vendar je tukaj bil skoraj samouk, nekaj let pa je zasebno študiral

pri Mateju Hubadu. Leta 1913 je opravil tečaj kontrapunkta v Innsbrucku. V

semenišču je poučeval glasbo, leta 1920 je ustanovil mešani zbor, s katerim je

nastopal do leta 1931. Skladal je v pretežno romantični tradiciji, s stalnim

izpopolnjevanjem pa se je povzpel tudi do večjih vokalno-instrumentalnih oblik.

Sodi med najvidnejše slovenske cerkvene skladatelje in odločne zagovornike

cecilijanskega gibanja. Predvsem je pomemben zaradi oratorija Assumptio Beatae

Mariae Virginis (1912) in kantati Oljki (1913) ter Soči (1916). Izdal je tudi več

zbirk cerkvenih in posvetnih pesmi ter tri zbirke mladinskih pesmi. Pisal je tudi

teološko-literarne in glasbene spise.

Slika 10: Hugolin Sattner

VIR: http://sl.wikipedia.org/wiki/Hugolin_Sattner

68

6.8 Ivana Kremžar

Ljudsko in meščansko šolo je obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani kakor tudi

učiteljišče ter leta 1897 maturirala na državnem učiteljišču v Ljubljani. Izpit za

meščanske šole (matematično tehnična skupina) je napravila leta 1902, dopolnilni

izpit iz slovenščine pa leta 1908. V uršulinski red je vstopila v Ljubljani leta 1898.

Kot učiteljica je delovala na uršulinski zunanji in notranji meščanski šoli in bila

ravnateljica zunanje meščanske šole, od 1923 dalje ravnateljica uršulinskega

učiteljišča. Leta 1929 je postala prednica samostana. Kot pesnica je bila sodelavka

pri revijah Dom in svet, Vrtec, Angelček, Bogoljub, Glasnik presvetega Srca

Jezusovega, ameriški reviji Ave Marija. Izdala je dve pesniški zbirki Iz moje

celice, prvi del je izšel v Ljubljani leta 1916, drugi del pa 1923. Izdala je tudi

prigodnice Cvetje na potu življenja, ki so izšle v Ljubljani leta 1919 in

premišljevanja Srčni rubini sv. Terezije Deteta Jezusa (Lj. 1927). Prevedla je tudi

Calderonov misterij Sv. maša. Poezija Elizabete je izključno lirična. Razodeva

večinoma religiozna doživetja in refleksije iz svojega samostanskega sveta. Pesmi

se odlikujejo z gladko in zvočno ritmiko in zaokroženo obliko ter izražajo mnogo

preprostega in iskrenega čustvovanja, večkrat pa preidejo tudi v molitveno

parafrazo. Zaradi svojega refleksivnega značaja še najbolj spominjajo na

Gregorčičev pesniški zgled, mnogokrat tudi na Medveda. Posebno ji je ljub

formalistični refren in ponavljanje istega motiva v pesniški zgradbi. V prvem

zvezku se ob primerjavi sonetnega venca z akrostihom »Slava tebi, Jezus« čuti

tudi Prešernov oblikovni vpliv. V drugem zvezku je na pesnico bolj vplival

Sardenko s ciklično širino in religiozno parafrazo. Elizabeta zavzema med

maloštevilnimi slovenskimi pesnicami eno prvih mest.

69

Slika 11: Ivana Kremžar

VIR: Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem

6.9 Angelik Tominec

Angelik Tominec je bil teolog in sociolog. Frančiškanskemu redu v Brežicah se je

pridružil leta 1907. Med frančiškane je prav tako vstopil njegov brat Roman.

Posvečen je bil leta 1914, iz teologije pa je doktoriral leta 1917. Od leta 1921 je

deloval v Ljubljani v frančiškanski župniji Marijino oznanjenje, bil je gvardijan in

v vodstvu slovenske frančiškanske province. Objavljal je članke z vzgojno,

apologetsko in zgodovinsko vsebino. Napisal je Pregled zgodovine frančiškanov

med Slovenci, ki je izšel v reviji Cvetje z vertov sv. Frančiška. Med vojno je

zagovarjal nevmešavanje Cerkve v politične zadeve in bil proti kakršnikoli obliki

sodelovanja z okupatorji. V letih 1928−39 je izdal 8 molitvenikov v več ponatisih.

Pripravil je tudi prevod okrožnice papeža Leona Rerum novarum XIII. (Osnovna

načela krščanskega socializma, 1931) z obsežnim komentarjem v smislu

reformističnega socializma in s poudarjanjem krščanskega etosa. Bil je eden od

ideologov krščanskega socializma. V člankih, ki jih je objavljal v reviji Delavska

pravica, je kritiziral nesocialistične socialne in gospodarske poglede A. Gosarja.

Leta 1937 je sodeloval pri gradnji Collegiuma seraphicuma v Ljubljani po zamisli

J. Plečnika in načrtih Lada Khama. Leta 1954 je bil imenovan za častnega člana

Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov. Vsa leta svojega duhovništva se

70

je posvečal karitativnemu delu in skrbel za zapornike. Dal je zgraditi

Frančiškansko dvorano, sedanje Mestno gledališče in Serafinski kolegij, kjer je

pozneje dobila svoje prostore Akademija za gledališče, radio, film in televizijo.

Pred smrtjo je načrtoval še prenovo zunanjščine frančiškanske cerkve na

Tromostovju.

Preko vseh opisanih redovnikov in redovnic se lepo vidi, kako so bili pomembni

za samostane in za slovenski narod, še posebej pa slovenski jezik in izobrazbo

Slovencev.

71

7 ZAKLJUČEK

Ob prebiranju literature o samostanih in meniških redovih sem spoznala, da so

meniški redovi pomembno vplivali na razvoj slovenske kulturne zgodovine, in to

že takoj s svojim prihodom. V diplomskem delu predstavljene samostane štejem

za pomembnejše, saj so povzročili pomembne premike na določenih področjih,

kot so stavbarstvo, umetnost, gospodarstvo, zdravstvo in karitativna umetnost,

šolstvo in znanost.

Prihod redovnih skupnosti je pomembno vplival na poselitev naših krajev.

Redovniki so se naseljevali na odročnih krajih, daleč od zunanjega sveta, od ljudi,

da so lahko živeli in delali v miru, saj jim je takšen način življenja bil za

redovnike predpisan. Samostanski kompleks je bil od zunanjega sveta ločen z

obzidjem. Razvrstitev prostorov je bila prilagojena dnevnemu redu in načinu

življenja redovnikov in redovnic. Znotraj samostanskega kompleksa so bila

bivališča, obednica, bogoslužni prostor, knjižnica, spalnica, kuhinja,

predstojnikova hiša, križni hodnik, šola, bolnišnica, kapiteljska dvorana, noviciat,

gospodarska poslopja in cerkev, torej prostori, ki so bili pomembni za bivanje in

delo v samostanu. Prostori so bili tudi dekorativno zelo urejeni, tako s slikami in

freskami kot z različnimi kipi. Tako na primer slike v samostanu v Stični

vsebujejo poleg verskih motivov še veliko motivov iz narave, torej rastlinja in

živali, najdemo pa tudi razne upodobitve iz miselnega in čustvenega sveta

srednjeveškega človeka. Posebnost samostana v Pleterjah so poznobaročne oljne

slike, v obnovljenem opuščenem samostanu v Kostanjevici pa tudi kiparske in

slikarske zbirke umetnin 20. stoletja, in sicer bratov Franceta in Toneta Kralja,

Tineta Gorjupa, Franceta Goršeta, Božidarja Jakca, Zorana Didka in Bogdana

Borčiča.

K samostanskemu kompleksu spadajo seveda tudi gospodarska poslopja, saj so

samostani bili bogati zemljiški posestniki. Kartuzijani in cistercijani so imeli cilj,

da bi živeli od dela svojih rok in tudi na lastne stroške. V gospodarskem smislu so

hoteli biti čim bolj neodvisni od svoje okolice. Kartuzijani so se ročnemu delu

posvečali vsak dan, cistercijani pa so bili dolžni sodelovati le pri večjih delih, kot

72

so žetev, setev, pospravljanje pridelka in podobnih opravilih. Ker so se naseljevali

v bližini gozdov, na neobljudeni zemlji, včasih pa celo ob močvirjih, so si za svoj

obstoj morali zagotoviti dovolj rodovitne zemlje. To so pridobili tako, da so krčili

gozdove, izsuševali močvirja in nerodovitno pokrajino spreminjali v rodovitno.

Presežki v poljedelstvu, živinoreji in obrtnih dejavnostih, ki so jih imeli, so

samostanu omogočali vključitev v trgovino, ki je močno pospešila njihovo

gospodarsko dejavnost. Zemljiška gosposka in kmečko prebivalstvo sta se po

samostanih zgledovala v obdelovanju zemlje, vzreji živine, poskušali pa so jih

tudi posnemati v sadjarstvu, vrtnarstvu, vinogradništvu, čebelarstvu in drugih

panogah. Samostan v Stični je imel veliko gospodarsko posest, v katero je bila

vključena tudi vinorodna. Uredili so si svoj vinski dvorec kot gospodarsko

središče za vinorodno posest ob spodnji Krki. Pomembna je tudi njihova pekarna

ali mežnarija, v Žički kartuziji pa steklarna, ki je bila najstarejši obrat te vrste na

slovenskem Štajerskem.

Poleg vseh teh dejavnosti redovnih skupnosti pa je izrednega pomena šolstvo, pri

katerem moram omeniti predvsem jezuite. Jezuitski gimnazijski kurz je imel pet

stopenj pouka: tri gramatikalne in dve humanitetni. Šolanje v enem razredu je

trajalo praviloma eno leto, razen v retoriki, ki naj bi trajala dve leti. Od leta 1619

so v ljubljanskem kolegiju poučevali tudi moralno teologijo ali kazuistiko. Leta

1703 pa je Ljubljana dobila prvo dekliško šolo, ki so jo vodile uršulinke. Imele so

sistem dvojnih šol, notranje in zunanje. Do leta 1818 je bila šola trirazredna ali

trivialka. Redovnice so poučevale verouk, branje, pisanje, računstvo, razna ročna

dela, tuje jezike, glasbo, risanje oziroma slikarstvo, zemljepis, prirodopis in

zgodovino. Uršulinke so čez čas odprle dekliško meščansko šolo, dekliško šolo v

Mekinjah in višjo dekliško gospodinjsko šolo v Ljubljani. Uršulinke so bile tudi

avtorice različnih knjig, priročnikov in pesmi. Tako je na primer Luitgarda Rihar

napisala knjigi Vrla gospodinja in Poetika. Pri uršulinkah je bilo še posebej

razvito pesništvo. Pesmi so pisale Stanislava Skvarča, Elizabeta Kremžar, Jerneja

Humar in druge. Poleg uršulink so pomembni tudi Filip Žički, Sigfrid s

Švabskega, Mihael iz Prage in Nikolaj Kempf, avtorji različnih del in razprav.

73

Na področju glasbe so predvsem pomembni jezuiti, ki so slovenski cerkveni

glasbi doprinesli svoj delež predvsem v pastoralni in vzgojni dejavnosti. Pri pouku

katekizma so otroci peli slovenske pesmi. Poleg kateheze so vpeljali ljudske

misijone, pri katerih tudi ni šlo brez petja. V vseh jezuitskih kolegijih so kandidati

dobivali tako vokalno kot instrumentalno glasbeno znanje. Glasbeno življenje se

ni omejevalo le na bogoslužje, ampak tudi na šolsko gledališče. Drame so imele

krajše ali daljše glasbene vložke, ki so lahko trajali tudi po več ur. Nekateri jezuiti

so se posvečali tudi izdelavi raznih glasbil. Frančišek Ksaver Križman je naredil

stolniške orgle, orgle za nunsko cerkev v Ljubljani in za arhidiakonsko cerkev v

Ribnici.

Redovniki in redovnice so se tudi ukvarjali z zdravstveno in karitativno

dejavnostjo. Posvečali so se skrbi za bolne menihe in tudi druge ljudi. Dolžnost

članov vseh redovnih skupnosti je bila pomagati bolnemu, ostarelemu človeku

oziroma vsakomur, ki je v telesni ali duševni stiski. V naših samostanih so bili

zdravniki, ranocelniki in lekarnarji, saj so v samostanih bile tudi lekarne, med

katerimi še je posebej znana stara lekarna v Olimju. Menihi so veliko znanja s

področja medicine pridobivali iz knjig. V ta namen pa so samostani imeli tudi

svoje knjižnice. Na slovenskem narodnostnem ozemlju so se take knjižnice

pojavljale sočasno z začetkom delovanja meniških redov oziroma z

ustanavljanjem samostanov. Knjižnice so bile pomembne za teološko, kulturno,

umetniško in gospodarsko življenje samostanov.

V diplomski nalogi sem predstavila tudi nekatere redovnike in redovnice, ki so se

mi še posebej zdeli pomembni, saj ne smemo prezreti njihovega individualnega

dela. Tako sem izpostavila Janeza Ludvika Schönlebna, Janeza Svetokriškega,

Hipolita Novomeškega, Marka Pohlina, Feliksa Antona Deva, Romana Tominca,

Hugolina Sattnerja, Elizabeto Kremžar in Alojzijo Petrič.

Samostani so še danes dejavni na vseh omenjenih področjih. Samostan v Stični

ima svojo vrtnarijo in vzgoji več kot 250 000 okrasnih rastlin, prav tako pa ima

svojo čajnico. V Škofji Loki prirejajo predstavo Škofjeloški pasjon, ki ga je leta

1721 napisal kapucin Romuald Marušič in predstavlja najstarejše ohranjeno

74

dramsko besedilo v slovenščini; nazadnje je bila predstava uprizorjena leta 2009,

naslednje uprizoritve pa še predvidevajo leta 2015 in 2021.

Sam nastanek samostanov torej ni pomemben le z verskega vidika, ampak tudi z

vseh drugih, saj so v slovensko kulturo redovne skupnosti prinesle veliko novega

in pomembnega za nadaljnji kulturni, gospodarski, umetniški in splošni narodni

razvoj Slovencev.

75

8 LITERARURA

Bahor, S. (2009). Skriti knjižni zakladi: pisna dediščina samostanskih in

cerkvenih knjižnic v Sloveniji. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica

Benediktinci, kartuzijani, cistercijani. Ljubljana: Delo, 1984.

Curk, J., Radovanovič, S., Vidmar, P. (2008). Samostani na Slovenskem. Maribor:

Založba Ostroga

Hančič, D. (2005). Klarise na Kranjskem. Ljubljana: Zgodovinski arhiv

Hančič, D. (2000). Sedemsto let klaris na Slovenskem. Nazarje: Samostan

Brezmadežne sester klaris

Hančič, D. (2000). Samostan Mekinje−7000 let. V Mekinjah : Krajevna skupnost

Ilustrirana zgodovina Slovencev (1999). Ljubljana : Mladinska knjiga.

Jezuiti na slovenskem (1992). Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke

fakultete v Ljubljani in Provincialat slovenske province Družbe Jezusove.

Kogoj, M. J. (2006). Uršulinke in njihovo vzgojno poslanstvo. Ljubljana: Družina

Kulturna dediščina meniških redov = The heritage of monastic orders (1996).

Ljubljana : Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino.

Letopis slovenske kapucinske province: stanje 1. januarja 1996; Oris zgodovine

kapucinov na Slovenskem (1996). Ljubljana: Slovenski kapucinski provincialat.

Maček, J. (2006). Olimje. Občina Podčetrtek

Minoritski samostan na Ptuju 1239−1989 (1989). Celje: Mohorjeva družba.

Mlinarič, J. (2001). Kartuzija Bistra. Ljubljana: Družina

Mlinarič, J. (1991). Kartuziji Žiče in Jurklošter. Maribor: Založba obzorja

Mlinarič, J. (2006). Ženski dominikanski samostan v Studenicah skozi zgodovino

ok. 1245-1782. Maribor : Pokrajinski arhiv

Mlinarič, J. (1993). Duhovna podoba in pomen srednjeveških samostanov na

Slovenskem. Ljubljana: Zgodovinski časopis.

Oter Gorenčič, M. (2009). Deformis formositas ac formosa deformitas. Ljubljana:

Založba ZRC

Stopar, I. (2009). Hrami tišine: življenje v srednjeveških samostanih na

Slovenskem. Ljubljana: Viharnik

Tristo let ljubljanskih uršulink (2002). Ljubljana: Družina.

76

Tuma de Jesus, T. (2005). Ustanavljanje samostanov. Ljubljana: Družina

Zadnikar, M. (1988). Križni hodnik pripoveduje. Ljubljana: DZS

Zadnikar, M. (1990). Stična. Ljubljana: Družina

Zadnikar, M. (1977). Stična in zgodnja arhitektura cistercijanov. Ljubljana: DZS

Elektronski viri

Cistercijanska opatija Stična, pridobljena 26. 2. 2011, iz:

http://www.rkc.si/sticna/sl/

Frančiškanski samostan Nazarje, pridobljeno 26. 2. 2011, iz:

http://franciskani.rkc.si/nazarje/samostan/zgodovina.html

Klarise na slovenskem, pridobljeno 26. 2. 2011, iz:

http://franciskani.rkc.si/nazarje/samostan/klara_2.html

Samostani na slovenskem, pridobljeno 26. 2. 2011 ,iz:

http://www.hervardi.com/samostani_na_slovenskem.php

Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa , pridobljena 26. 2. 2011, iz:

http://minoriti.rkc.si/prvi.htm

77

Kazalo slik:

SLIKA 1: BISTRA - KARTUZIJANSKI SAMOSTAN ............................................................................10 SLIKA 2: PREDVOJNI POSNETEK SAMOSTANA ...............................................................................11 SLIKA 3: CESARSKA LISTINA IZ L. 1635 .......................................................................................20 SLIKA 4: S PEČATOM OPREMLJENA CESARSKA LISTINA IZ L. 1635, S KATERO CESAR FERDINAND II.

POTRJUJE USTANOVITEV SAMOSTANA IN FRANČIŠKANOM ZAGOTAVLJA VSO POTREBNO

ZAŠČITO IN POMOČ PRI GRADNJI.....................................................................................20 SLIKA 5: ŠKOFJELOŠKI PASIJON: 3. PRIZOR, GOSPODOVA VEČERJA................................................27 SLIKA 6: DODATEK B. 1 FAKSIMILE LISTOV OB KODEKSU ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA ...................27 SLIKA 7: KRIŽNI HODNIK V STIČNI ..............................................................................................49 SLIKA 8: POGLED NA KNJIŽNICO KAPUCINSKEGA SAMOSTANA V VIPAVSKEM KRIŽU. KNJIGE SO PRED

NEPOOBLAŠČENIMI POSEGI ZAVAROVANE Z MREŽO. .......................................................57 SLIKA 9: DICTIONARIUM TRILINGUE EX TRIBUS NOBILISSIMIS EUROPAE LINGUIS COMPOSITIUM. IN

ANTERIORI PARTE LATINO-GERMANICO-SCLAVONICUM IN POSTERIORI PARTE GERMANICO-

SCLAVONICO-LATINUM, ................................................................................................63 SLIKA 10: HUGOLIN SATTNER.....................................................................................................67 SLIKA 11: IVANA KREMŽAR ........................................................................................................69