DIPLOMSKO DELO

Dokazni postopek na glavni obravnavi - slabosti današnje ureditve

Julij, 2012 Andreja Tajnšek

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varstvoslovje

Dokazni postopek na glavni obravnavi - slabosti današnje ureditve

Julij, 2012 Andreja Tajnšek

Mentor: izr. prof. dr. Zlatan Dežman

2

Zahvala

Najlepše se zahvaljujem mentorju dr. Zlatanu Dežmanu za

sprejeto mentorstvo in vso strokovno pomoč pri izdelavi

diplomskega dela.

Posebna zahvala gre moji družini, ki mi je omogočila študij in

mi v težkih trenutkih stala ob strani.

3

Kazalo

1 UVOD ............................................................................................................... 7

2 PREDOBRAVNAVNI NAROK ............................................................................. 8

2.1 Sodnik garant ................................................................................................................................... 10

2.2 Sporazum o krivdi ........................................................................................................................... 11

2.3 Mnenja stroke .................................................................................................................................. 13

3 GLAVNA OBRAVNAVA ................................................................................... 16

3.1 Priprave na glavno obravnavo ..................................................................................................... 16

3.2 Postopek na glavni obravnavi ...................................................................................................... 18

3.3 Vloga strank na glavni obravnavi................................................................................................. 20 3.3.1 Vloga tožilstva na glavni obravnavi ....................................................................................... 21 3.3.2 Vloga obdolženca na glavni obravnavi .................................................................................. 23 3.3.3 Vloga sodnika na glavni obravnavi ......................................................................................... 24

4 DOKAZNI POSTOPEK ..................................................................................... 25

4.1 Dokazno pravo in dokazna pravila .............................................................................................. 30

5 DOKAZNI STANDARDI .................................................................................... 31

5.1 Razlogi za sum ................................................................................................................................. 33

5.2 Utemeljeni razlogi za sum ............................................................................................................ 33

5.3 Utemeljen sum ................................................................................................................................ 34

5.4 Stopnja verjetnosti za izrek obsodilne sodbe .......................................................................... 35

6 DOKAZ IN DOKAZNA SREDSTVA ................................................................... 35

6.1 Zagovor obdolženca........................................................................................................................ 37

6.2 Zaslišanje obdolženca .................................................................................................................... 37

6.3 Izpovedba priče ............................................................................................................................... 38

6.4 Ogled .................................................................................................................................................. 40

4

6.5 Izvedenstvo ...................................................................................................................................... 41

6.6 Soočenje............................................................................................................................................ 42

6.7 Prepoznava ....................................................................................................................................... 43

6.8 Listine ................................................................................................................................................ 45

6.9 Tehnični posnetki ........................................................................................................................... 46

7 DOKAZNE PREPOVEDI ................................................................................... 47

7.1 Domneva nedolžnosti ..................................................................................................................... 47

7.2 Pravica do molka ............................................................................................................................. 48

7.3 Prepoved uporabe sile, grožnje in medicinskih sredstev ..................................................... 48

7.4 Prepoved uporabe preslepitve in uporabe kapcioznih in sugestivnih vprašanj .............. 49

7.5 Pravica do zagovornika .................................................................................................................. 49

7.6 Prepoved uporabe obvestil obdolženca iz predkazenskega postopka ............................... 50

7.7 Jedrna prepoved prepoved nadvlade države nad posameznikom ................................... 50

8 ZAKLJUČEK ................................................................................................... 50

9 UPORABLJENI VIRI ........................................................................................ 52

5

Povzetek

Diplomsko delo poskuša podrobneje predstaviti glavno obravnavo in njene slabosti ter

novosti, ki jih prinaša novela o ZKP. Ker je glavna obravnava javna, se namreč prav

tu najbolj vidi neučinkovitost kazenskega postopka. Dokazovanje oz. dokazni

postopek je eno najpomembnejših dogajanj na glavni obravnavi, zato je pomembno

izvesti vse zbrane dokaze in le-te upoštevati na sodišču. Ker lahko kaj hitro posežemo

v človekove pravice, pa je pomembno, da se zbiranje dokazov izvaja po zakonu.

Pomembno je zbrati in izvesti dovolj dokazov, ki so verodostojni in bodo odločilno

vplivali na izrek sodbe.

Bistvena novost, ki jo prinaša novela ZKP, je uvedba nove vmesne faze kazenskega

postopka, in sicer po pravnomočnosti obtožnice in pred razpisom glavne obravnave,

t. i. predobravnavni narok. To bo omogočalo izvedbo skrajšanih oziroma

poenostavljenih oblik kazenskega postopka ter ekonomičen potek glavne obravnave.

Osnovni namen tega naroka je, da se ugotovi, ali obdolženec priznava krivdo ali ne,

ker bo od tega odvisen nadaljnji potek postopka.

Zelo pomembna novost je tudi uvedba sporazuma o priznanju krivde. S predlaganimi

novostmi se uzakonja možnost, da se državni tožilec in obdolženec, ki bo v takem

primeru obvezno moral imeti zagovornika, dogovorita, pod kakšnimi pogoji bo

obdolženec pred sodiščem priznal krivdo.

Možnost sojenja v kazenskih zadevah na podlagi predhodnega dogovora med tožilcem

in obdolžencem je sprejeta tudi v mnogih drugih evropskih državah.

Nekateri avtorji ocenjujejo, da se nov osnutek vrača od kontradiktornosti nazaj k

inkvizitornemu kazenskemu postopku. Prav tako sem v nekaterih člankih zasledila, da

naj bi imela policija in državni tožilec premoč v preiskovalnem postopku, obramba pa

prešibko vlogo ter neenakost zbiranja dokaznega gradiva. Novi ZKP-1 naj bi prispeval

k večji hitrosti postopka, omogočil uporabo različnih načinov obravnavanja glede na

naravo zadeve in odločitev strank, prispeval k njihovi večji aktivnosti in v

spremenjenem procesnem okolju zagotovil obdolžencu enako raven človekovih

pravic.

Ključne besede: dokazi, dokazni postopek, glavna obravnava, sporazum o krivdi

6

SUMMARY - THE RULES OF EVIDENCE ON MAIN HEARING-

THE DISADVANTAGES OF THE TODAY'S REGULATION.

In this Thesis The Main Hearing is introduced in detail. It includes a presentation of

its weaknessess and new features, which the Amendment to the ZKP brings. As the

Main Hearing is public, the inefficiency of the criminal proceedings is the most

evident there. Evidence proceedings is one of the most important parts of the Main

Hearing; this is why all the collected evidence has to be processed and taken into

account in court. It is vital to collect evidence according to the law as human rights

can easily be interferred with. It is important to collect and implement enough

evidence which is credible and will have a decisive impact on the delivery of a

judgment. The main new feature introduced by Amendment ZKP is the introduction

of new intermediate phases of criminal proceedings, namely after final charges and

tender before the Main Hearing, i.e. Pre-Trial Hearing. This will enable the

implementation of abridged and simplified forms of criminal proceedings and the

economical conduct of the trial. The primary purpose of this hearing is to establish

whether the accused confesses guilt, as further courses of action will depend on

that.The Implementation of Agreement on the admission of guilt is a very important

feature. Suggested new features legalises the posibility that the State Prosecutor and

the accused , who will, in this case, have to have a defender, reach an agreement

which will state the conditions under which the accused will plead guilty before the

court.The possibility of trial in criminal cases on the basis of prior agreement

between the prosecutor and the accused is also accepted in many European

countries.Some authors estimate that the new draft returns to the adversarial nature

of the inquisitorial criminal procedure. In some articles I found that the Police and

the State Prosecutor could have superiority in the investigation procedure and that

the role of defence is too weak and has an unequal role of collecting evidence.

The New ZKP-1 is supposed to contribute towards faster proceedings, enable the use

of various ways of treatments according to the nature of a case and a parties'

decision, and also contribute to their increased activity in the changed process

environment which will enable the same level of Human Rights for the accused.

Key words: evidence, evidence proceedings, main hearing, agreement on the guilt

7

1 Uvod

Od kazenskih postopkov se pričakuje, da so učinkoviti in pošteni. Nobena država ne

potrebuje takšnih kazenskih postopkov, ki so neučinkoviti in ki ne zagotavljajo

poštenega sojenja. Za zakonodajalca pa je uskladiti obe zahtevi zelo težavna naloga.

Prvi slovenski Zakon o kazenskem postopku, ki velja od 1. 1. 1995, je bil že večkrat

noveliran, od tega petkrat v večjem obsegu. Največkrat sta bila razloga za

spremembe zahteva po uskladitvi zakona z določbami Ustavnega sodišča in potreba

po večji učinkovitosti kazenskih postopkov, saj javno mnenje, politika in pravna

stroka ocenjujejo delovanje našega pravosodnega sistema kot izrazito počasnega. S

predlogom novele ZKP se želi pospešiti potek kazenskih postopkov in doseči njihovo

večjo učinkovitost. Predlagane spremembe ZKP so takšne, s kakršnimi se naš pravni

red še ni srečal.

Dokazni postopek na glavni obravnavi je dolgotrajen in preden se izvedejo vsi

predlagani dokazi, lahko preteče tudi več let. Dokazni postopek je faza, v kateri se

predložijo dokazi na sodišču, ki pa so lahko v prid obdolžencu ali pa tudi ne. Če so

dokazi dobro podkovani in zakonsko urejeni, je to uspeh za obe strani. Državni

tožilec predvaja obremenilne dokaze, pooblaščenec pa razbremenilne. Vse je odvisno

od primera in od interesa strank, da se potrudi in zagovarja odločilne dokaze. Obe

stranki morata predložiti dokazne predloge. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne,

kar pomeni, da se določen dokaz na sodišču ne sme izvajati. Pri nas poznamo sedem

dokaznih prepovedi.

Novi zakon o kazenskem postopku temelji na večji akuzatornosti oziroma

adversalnosti, kar pomeni, da postopek poteka kot spor dveh strank (tožilec,

obtoženi) pred nepristranskim sodiščem. Sodišče je razdeljeno na profesionalnega

sodnika, ki odloča o pravnih vprašanjih, in laično poroto, ki odloča o krivdi. Sodnik

nima pravice posegati v spor tako, da bi predlagal ali izvajal dokaze, ampak

organizira spor med obema strankama. Na tožilcu leži dokazno breme, ki mora onkraj

razumnega dvoma prepričati poroto o krivdi obdolženega.

8

Cilj raziskave je ugotoviti obstoječe stanje na področju kazenskega procesnega

prava, predvsem pa kakšne so slabosti današnje ureditve.

Namen diplomske naloge je naslednji:

novosti, ki jih prinaša ZKP,

ugotoviti pomen glavne obravnave ter disfunkcije obstoječe ureditve,

ugotoviti, kdo bi moral imeti glavno vlogo pri izvajanju dokazov,

ugotoviti, kakšno vlogo bi morali imeti sodniki oziroma sodišča na glavni

obravnavi,

ugotoviti sodelovanje državnih tožilcev na glavni obravnavi.

2 Predobravnavni narok

Novi 285. člen ZKP prinaša novost predobravnavni narok. To je faza postopka, v

kateri se obdolženec pred sodiščem izjavi o krivdi kaznivega dejanja. Če obdolženec

v tej fazi krivdo prizna, se izvede skrajšan postopek, to pa pomeni, da se kazenska

sankcija izvede brez glavne obravnave. (Žmavc, 2011) Predobravnavni narok

predstavlja novo vmesno fazo postopka po pravnomočnosti obtožnice in pred

razpisom glavne obravnave. Na podlagi navedenega bo omogočena izvedba skrajšanih

oziroma poenostavljenih oblik kazenskega postopka ter ekonomičen potek glavne

obravnave. Če namreč obtoženec pred sodiščem krivdo prizna, se izvede skrajšani

postopek, to je izrek kazenske sankcije brez opravljene glavne obravnave, če pa ne,

se že v tej fazi izločijo nedovoljeni dokazi in odloči o procesnih predlogih strank,

ugotovi, katera dejstva so med strankama sporna in s katerimi dokazi se bodo na

glavni obravnavi dokazovala, da bo lahko glavna obravnava potekala hitreje in bolj

ekonomično, v postopek pa bo možno vgraditi tudi druge oblike skrajšanih in

poenostavljenih postopkov. (Zalar, 2011)

Predsednik senata ta narok razpiše po pravnomočnosti obtožnice, njegov glavni

namen je izjava obtoženca o krivdi in o nadaljnjem poteku kazenskega postopka že v

9

tej fazi in ne šele na glavni obravnavi in lahko dejansko pred glavno obravnavo

privede do obsodilne sodbe. Do sedaj je bilo to mogoče le s sodbo, s katero je bil

izdan kaznovalni nalog. Na narok predsednik senata povabi stranke in zagovornika

(predlog napotuje na smiselno uporabo določb o vabljenju na glavno obravnavo in

javnosti glavne obravnave), obdolženca pa se pouči o namenu tega naroka,

posledicah priznanja, možnostih in pravicah, ki jih ima v postopku, in posledicah, če

jih ne bo uveljavljal pravočasno. Udeležba na naroku je obvezna, razen če je

obtoženec zoper obtožnico vložil ugovor. V takem primeru se šteje, da krivde po

obtožbi ne priznava. (Javornik, 2011)

Sodišče mora v primerih, ko obdolženi krivdo prizna, sprejeti to le pod pogoji:

da obdolženi razume naravo in posledico danega priznanja

priznanje je dano prostovoljno

priznanje je jasno in podprto z drugimi dokazi v spisu (Žmavc, 2011)

V primerih, da bo obdolženec krivdo priznal, bo sodišče izvedlo le narok za izrek

kazenske sankcije, v primeru, ko krivde ne bo priznal, pa se bodo v nadaljevanju

predobravnavnega naroka razčistila tista vprašanja, ki so potrebna za nemoteno

izvedbo glavne obravnave. Tako se bo predvsem ugotovilo, katera dejstva so med

strankama sporna in s katerimi dokazi se bo na glavni obravnavi dokazovalo, izločili

se bodo nedovoljeni dokazi, odločilo pa se bo tudi o drugih procesnih predlogih

strank. Na ta način bo lahko glavna obravnava potekala hitreje in bolj ekonomično,

saj ne bo več možno zavlačevati postopkov z novimi dokaznimi predlogi ali predlogi

za izločitev dokazov, sodnikov in podobno, razen če bodo obstajali utemeljeni

razlogi, da stranka tega ni mogla storiti že na predobravnavnem naroku. (Z novelami

ZKP, KZ in ZOPNI …, 2011)

V nasprotnem primeru, da obdolženi krivde ne prizna, pa mora v tej fazi predlagati

izločitev dokazov, navesti dokaze, ki naj se izvedejo na glavni obravnavi, ter podati

druge procesne predloge, za katere je smotrno, da se o njih odloči (npr. zavarovanje

dokazov, razdružitev postopka, soglasje, da se določeni dokazi ne izvedejo

neposredno ipd.). (Žmavc, 2011)

10

2.1 Sodnik garant

V fazi preiskovalnega postopka je nosilna sprememba preoblikovanje preiskovalnega

sodnika v predobravnavnega sodnika (sodnik garant). Odločal bo o vseh ukrepih, ki

posegajo v temeljne človekove pravice in svoboščine, izjemoma pa tudi zavaroval

dokaze, ki jih na glavni obravnavi ne bi bilo mogoče izvesti. Druge naloge, ki jih je

doslej opravljal sodnik, bo prevzel državni tožilec ob pomoči policije, predvsem

zaslišanje obdolženca in prič, oglede, izvedenstva in vsa druga preiskovalna dejanja,

s katerimi se zbira dokazno gradivo za sojenje oziroma preverja, če je mogoče doseči

potrebno raven utemeljenosti suma za glavno obravnavo.

Nadomestitev sodne preiskave in preiskovalnega sodnika s preiskovalnim postopkom

in predobravnavnim sodnikom ne bo vplivala na položaj obdolženca. O vseh osebnih

in stvarnih omejevalnih ukrepih bo še vedno odločal sodnik, le »tehnično delo« pri

zbiranju dokazov v tej fazi bosta prevzela državni tožilec in policija. Bistvena razlika

med preiskovalnim sodnikom in sodnikom garantom je prav v tem, da bo po novem

predobravnavni sodnik res to, kar pove tudi njegovo ime; opravljal bo funkcijo

sojenja v smislu odločanja o dopustnosti določenih ukrepov, ne pa funkcijo

preiskovanja.

Eden od razlogov za odpravo preiskovalnega sodnika je, da je sistemsko in tudi

človeško nezdružljivo, da ima preiskovalni sodnik funkcijo preiskovalca, ki zbira

dokaze, in funkcijo garanta, torej varuha obdolženca. Težava je v tem, da ima

tožilec nalogo, da zbira dokaze tudi v prid osumljenca, ter da se osumljenec lahko

obrne nanj, kadar želi, da se izvede dokaz v predhodnem postopku v njegov prid.

Takšna ureditev je problematična, saj v adversarnem postopku tožilec postaja

aktivnejša stranka, ki bo delovala predvsem v prid obtožbe, in je vprašanje, ali bo

lahko hkrati učinkovito opravljala vlogo nepristranskega organa, ki išče tudi dokaze v

prid osumljenca. Če smo prej kritizirali položaj preiskovalnega sodnika, ki je moral

izvajati dokaze v prid in v škodo osumljenca, je nerazumno pričakovati, da bo tožilec

to nalogo opravljal bolje, saj je vendar po definiciji bolj pristranski. (Stubbs, 2008)

Osnutek zakona namesto preiskovalnega sodnika uvaja sodnika garanta, ko bi v fazi

preiskave odločal o posegih v človekove pravice in temeljne svoboščine. Po novem se

bo moral obtoženec o tem, ali prizna krivdo ali pa se bo zagovarjal kot nedolžen,

11

izreči že v obtožnem postopku in ne šele na glavni obravnavi. Če bo krivdo priznal,

sodišče pa bo to tudi sprejelo, se mu bo kazen izrekla po skrajšanem postopku brez

glavne obravnave. (Jenull, 2008)

2.2 Sporazum o krivdi

Izjava o krivdi učinkuje kot izjava o dejstvih, kot priznanje in torej kot del dokaznega

gradiva. Obdolženec s svojo izjavo značilno privoli, da se o obtožbi odloči brez

opravljene glavne obravnave, na podlagi do sedaj zbranega dokaznega gradiva in s

tem časovno skrajša postopek. Obdolženčeva izjava o krivdi ima v kontekstu

sporazumnega reševanja kazenskih zadev še »dodatno vrednost«, ki se kaže kot

kombinacija procesnopravnih in materialnopravnih učinkov. S procesnopravnimi

učinki se poleg odpovedi pravici do molka misli predvsem na možnost obdolženca, da

oblikuje konkretna procesnopravna razmerja v kazenskem postopku tako, da odveže

sodišča dolžnosti odločiti o obtožbi šele po izvedeni glavni obravnavi. Obdolženčeva

izjava o krivdi učinkuje kot popolna odpoved pravici do sodnega varstva. Sem spadajo

postopki, primerljivi s pogojno odložitvijo kazenskega pregona v slovenskem pravu

(162.1 člen ZKP). Oblikovanje materialnopravnega pravila se lahko nanaša na pravno

kvalifikacijo, na pravilo o sankciji ali pa na oboje. Izjava o krivdi ni le procesno

dejanje, je hkrati tudi akt ene ali obeh strank, s katerim oblikujeta materialnopravno

normo, ki naj se uporabi v konkretnem primeru. Obdolženčeva izjava o krivdi je

ravnanje, s katerim obdolženec oblikuje vsebino pravnega pravila, ki ga izraža izrek

sodbe. Procesnopravni in materialnopravni učinki izjave krivde se dopolnjujejo in so

soodvisni. Za vrednotenje z vidika kazenskega materialnega prava je pomembno, da

1 162. člen ZKP: Državni tožilec sme s soglasjem oškodovanca odložiti kazenski pregon za kaznivo

dejanje, za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, in za kazniva dejanja iz prvega odstavka 187. člena, velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena, zatajitve po četrtem odstavku 208. člena, izsiljevanja po prvem in drugem odstavku 213. člena, poslovna goljufija po prvem odstavku 228. člena, poškodovanja tuje stvari po drugem odstavku 220. člena, poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu prvega odstavka in izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po prvem in četrtem členu 246. člena ZKP. Če je osumljenec pripravljen ravnati po navodilih državnega tožilca in izpolniti določene naloge, s katerimi se zmanjšajo ali odpravijo škodljive posledice kaznivega dejanja. Te naloge so: odprava in poravnava škode, plačilo določenega prispevka v korist javne ustanove ali v dobrodelne namene ali v sklad za povračilo škode žrtvam kaznivih dejanj, oprava kakšnega splošno koristnega dela, poravnava preživninske obveznosti.

12

nastopijo materialnopravni učinki z izjavo obdolženca, ki jo ta poda v kazenskem

postopku. Izjava o krivdi praviloma učinkuje tako, da lahko obdolženec doseže izrek

sankcije, ki je bolj ugodna, kot če bi se izrekel za krivega. Priznanje spada med

okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju. V

slovenski teoriji je sprejeto, da je tako napačno stališče, da je priznanje vedno

olajševalna okoliščina, kot tudi stališče, da priznanje nikoli ne more biti olajševalna

okoliščina. (Gorkič, 2011)

Horvat (2008) pravi, da so v zakonu predvidene varovalke, ki bi preprečile, da ne bi

prišlo do izsiljenih priznanj krivde. Največja varovalka je ta, da bi se o sporazumu o

krivdi s policijo pogajal zagovornik in ne obdolženec. Zakonitost sklenjenega

sporazuma o priznanju krivde pa bo moralo presoditi še sodišče, in sicer ne le po

formalni, ampak tudi po vsebinski plati. Sodišče bo tako presojalo, ali je kaznivo

dejanje, ki ga obtoženec priznava, podprto z dokazi, ki so v spisu. Sporazum o

priznanju krivde bi bilo sicer mogoče skleniti za kazniva dejanja, za katera je

zagrožena kazen do 10 let zapora.

Državni tožilec in obdolženec se dogovorita, pod kakšnimi pogoji bo obdolženec pred

sodiščem priznal krivdo. Ob tem bo sodišče ves čas bdelo nad tem, da bo obdolženec

res seznanjen z vsemi posledicami njegove odločitve oziroma da bo obdolženec

vedel, kaj priznava, da je priznal samostojno, brez pritiskov, poleg tega bo sodišče

preverilo tudi to, ali je tako priznanje utemeljeno tudi v vsebinskem smislu glede na

zbrano dokazno gradivo. Hkrati mora sodišče seveda tudi vedno preveriti, ali se je

obdolženec zavedal posledic svojega priznanja in ali je bilo priznanje prostovoljno.

Če sodišče obtoženčevo priznanje krivde sprejme, določi takoj datum naroka za izrek

kazenske sankcije. Ta narok opravi sodišče v sestavi, v kakršni bi sicer sodilo na

glavni obravnavi, na naroku pa se izvedejo samo dokazi, ki so pomembni za izrek

kazenske sankcije. (Zalar, 2011)

Sklenitev sporazuma ni obvezna v nobeni zadevi, a tudi ni izključena. Do sklenitve

sporazuma lahko pride le, če bosta imeli obe stranki interes. V nekaterih zadevah

sporazum ne bo smiseln, npr. v lažjih zadevah se bo isti cilj, to je hitrejše končanje

kazenske zadeve, lahko dosegel s tem, da bo tožilec že v obtožnem aktu predlagal

izrek konkretne kazenske sankcije, če bo obdolženi dejanje priznal. V nekaterih

zadevah nobena ali vsaj ena od strank ne bo zainteresirana za sklenitev sporazuma.

13

Vedno pa bodo tudi takšne zadeve, kjer bosta obe stranki imeli interes za sklenitev

sporazuma. Če bo npr. obdolženec, ki pričakuje izrek obsodilne sodbe, presodil, da

se mu bolj kot taktika zavlačevanja kazenskega postopka in izpostavljanje

medijskemu poročanju izplača skleniti ugoden sporazum o priznanju krivde, se bo

pripravljen pogajati. In če bo državni tožilec, ki mora upoštevati javni interes (in ne,

kar je zanj lažje), presodil, da je bolje hitro končati postopek, pa čeprav za milejšo

kazen, kot pa voditi za državo drag postopek dokazovanja krivde, bo tudi privolil.

(Horvat, 2011)

Tožilec ima možnost obdolženemu v zameno za njegovo priznanje ponuditi nižjo

kazen, kot bi jo sicer, lahko tudi nižjo od zakonsko določene najnižje kazni za

očitano dejanje in sodišče ne bo smelo izreči strožje kazni, kot je tista, ki jo bo

predlagal tožilec. (285.č člen ZKP)

Da bo sodišče sporazum o priznanju krivde sprejelo, pa bo moralo preveriti, ali je

sporazum sklenjen v skladu z zakonskimi določbami in ali so sklenjeni vsi zakonsko

določeni pogoji za veljavno priznanje. (Žmavc, 2011)

S sporazumom, s katerim obdolženec prizna krivdo za vsa ali nekatera dejanja, se

stranki lahko dogovorita o:

– kazni ali opozorilni sankciji in o načinu izvršitve kazni;

– odstopu državnega tožilca od kazenskega pregona za kazniva dejanja, ki niso

zajeta v sporazumu (možen dogovor le v primeru kaznivih dejanj iz prvega in

drugega odstavka 162. člena ZKP torej kjer so pogoji za odložen kazenski

pregon);

– stroških kazenskega postopa;

– izpolnitvi kakšne druge naloge. (Javornik, 2011)

2.3 Mnenja stroke

Stroka je razdeljena, nekateri podpirajo nov institut o priznanju krivde, drugi ne,

gotovo pa je, da bo po eni strani ta način reševanja kazenskih postopkov hitrejši ter

učinkovitejši, na drugi strani pa zaradi odpovedi procesnim jamstvom, ki so zelo

pomembna za učinkovito in dobro obrambo, ter zaradi drugih potencialnih

14

nevarnosti, do katerih lahko pride v praksi, manj pravičen. Posledica sklenjenega

sporazuma je ta, da kazen v nekaterih primerih ne odseva teže kaznivega dejanja in

stopnje obdolženčeve krivde, saj se ne odloča najprej o krivdi in nato o kazni, ampak

se o tem odloča hkrati. Kazen bolj odraža uspešnost strank pri pogajanjih.

Najvidnejši procesnopravni učinek obdolženčevega priznanja je ta, da v tem primeru

sodnik o obtožbi odloči brez opravljene glavne obravnave. Drugače rečeno, sodišče je

v primeru, da izda sodbo na podlagi priznanja krivde, odvezano dolžnosti popolnoma

ugotoviti dejansko stanje (glavna obravnava in dokazni postopek odpadeta). Na ta

način dobi priznanje neke vrste formalno dokazno vrednost. Kljub temu da načelo

iskanja materialne resnice in načelo proste presoje dokazov po ZKP ostajata

nespremenjeni, pa bo v neki meri s sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde prišlo do

posega vanju.

Vprašanje, ki se pojavlja v zvezi s priznanjem krivde, je tudi, ali bodo pri tem trpela

njegova pravica do obrambe z molkom ter druga procesna jamstva. Z ozirom na to,

da novi členi ZKP o pogajanju o priznanju krivde vzpodbujajo obdolženca k priznanju,

se lahko vprašamo, ali bo njegova odločitev o (ne)uporabi strategije molka, pa tudi o

odpovedi drugim procesnim jamstvom res svobodna in prostovoljna, kot bi morala

biti. Obljuba nagrade (nižje kazni kot obdolžencu grozi na podlagi resnično in

popolno ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem) v zameno za priznanje

krivde namreč vzbuja dvom o prostovoljnosti priznanja. (Filipančič, 2012)

Tratnik (2011) v svojem članku podaja mnenje, da bo z uvedbo pogajanja o priznanju

krivde konsenzualno reševanje kazenskih zadev postalo pravilo in ne več izjema. Ob

uvedbi pogajanja o krivdi je prišlo do tega, da ni elementa o kontradiktornosti (kot

na glavni obravnavi), saj obdolženec in tožilec nista usmerjena drug proti drugemu,

temveč sodelujeta. Tožilec sodeluje z obdolžencem v zameno za priznanje in s tem

razbremenitev bremena dokazovanja, obdolženec pa prizna krivdo v zameno za nižjo

kazen. Pri tem pa je obdolženec tudi zaradi omejenosti v svoji izbiri v precej

neenakopravnem položaju nasproti tožilcu, saj izbira med dvema zanj slabima

možnostma ali prizna krivdo za nižjo kazen ali pa krivde ne prizna in je morebiti po

dolgem kazenskem postopku tudi obsojen.

Sporazum o kazni ureja 450. člen ZKP. Le-ta vsebuje vrsto in višino kazni oziroma čas

njenega trajanja, pri tem pa je potrebno paziti, da je kazen dogovorjena v mejah

predpisane. Iz 450.a člena 2. točke prvega odstavka izhaja, da mora tožilec, ki

15

predlaga sporazum, osumljenca pisno seznaniti z opisom dejanja in pravno

kvalifikacijo kaznivega dejanja, na katerega bi se sporazum nanašal. Ker je to možno

že v fazi pred pričetkom kazenskega postopka, bi kazalo določiti tudi obveznost

državnega tožilca, da mora osumljencu omogočiti tudi seznanitev z dokazi zoper

njega, saj gre dejansko za trenutek, ki je odločilen tudi za morebiten vstop

zagovornika v postopek, kar pomeni formalizacijo obrambe (trenutek razkritja,

»disclosure«). V nasprotnem primeru pa določba ne odraža ustavno zagotovljenih

minimalnih pravnih jamstev v kazenskem postopku. Po 450.b členu iz 2. točke prvega

odstavka izhaja, da je del sporazuma tudi dogovor o odstopu od kazenskega pregona

za kazniva dejanja, »ki niso zajeta s sporazumom«. Glede na predlagano določbo

tretjega odstavka novega 450.a člena, po kateri se sme sporazum o priznanju krivde

nanašati le na kaznivo dejanje, za katero se vodi predkazenski oziroma kazenski

postopek, besedilo 2. točke ni jasno. Poleg tega iz napovednega stavka prvega

odstavka 450.b člena tudi izhaja pooblastilo, da se sme sporazum, s katerim

obdolženec prizna krivdo, nanašati le na kazniva dejanja, ki so predmet obtožbe.

Pooblastilo za dogovarjanje o odstopu od kazenskega pregona za druga kazniva

dejanja torej nima jasno določene pravne podlage, ne v tem ne v predhodnem členu.

Ob tem se opozarja tudi na (še) veljavno načelo iskanja materialne resnice iz 17.

člena ZKP, ki zlasti zavezuje sodišče, seveda pa tudi državnega tožilca. Ugotavljanje

dejstev in izvajanje posameznih dokazov v zvezi z njimi je v primeru sprejema izjave

o priznanju krivde ali sporazuma o priznanju krivde izključeno, zaradi česar ni več

mogoče govoriti o tem, da se sodnik (sodišče) prepriča o krivdi obdolženca.

Prepričanje je lahko v teh primerih podano le glede vprašanja, ali je bilo priznanje

dano skladno z zakonom oziroma ali je bil sporazum o priznanju krivde sprejet

skladno z zakonom. V novem zakonu so upoštevana načela pravne varnosti in

zakonitosti, enakosti pred zakonom in učinkovitosti delovanja kazenskega sodstva. Z

zakonom pa se ne spreminjajo temeljna načela kazenskega postopka, pomenijo pa

poseg v načelo iskanja materialne resnice.

Priznanje ima številne pravne posledice in obdolženec se mora temeljiti zavedati,

čemu vsemu se odreka v zameno za priznanje. Plea bargaining (pogajanja o krivdi) je

kontroverzen institut: ima goreče zagovornike in kritike. Zagovorniki trdijo, da ta

postopek omogoča in potrjuje vse vrednote kazenskopravnih sistemov. Pogajanja naj

16

bi bila racionalna. Vsaka od strank naj bi poskušala doseči optimalen rezultat, ta pa

naj bi bil na koncu pogajanja boljši kot izid, ki bi ga dosegli na sojenju. K temu pa je

potrebno prišteti še nižje stroške za obe strani. S pomočjo plea naj bi tudi dobro

razlikovali med krivim in nedolžnim. Nasprotniki pa trdijo, da plea bargaining ne

izraža vrednot in poštenosti sodnega postopanja. Tako ne temelji na zbranih dokazih

in racionalno pričakovanem izidu sojenja, temveč na povsem drugih sistemskih,

psiholoških in socioloških dejavnikih. Ti razlogi naj bi povzročili, da pogajanja niso v

najboljšem interesu obeh strank, temveč delujejo v škodo vsaj ene od strank in

bistveno popačijo poštenost postopanja. Povzročijo, da se nekatere sankcije,

določene v pogajanjih, bistveno razlikujejo od tiste sankcije, ki bi jo bilo realno

pričakovati kot rezultat sojenja. Prav zaradi sporazuma o priznanju krivde imajo

dejavniki, kot so bogastvo, spol, starost, izobrazba in samozavest, še večjo težo, kot

bi jo imeli, če bi zadeva šla na sodišče. (Stubbs, 2011)

Ali bo sporazum o priznanju krivde kdaj zaživel, pa je odvisno od več dejavnikov,

zato bo potreben daljši čas, da se bo videlo, ali bo sporazum v večjem obsegu kdaj

zaživel v praksi. Tudi poravnavanje med obdolženim in oškodovancem ter odložitev

kazenskega pregona, ki sta bila uvedena pred dvanajstimi leti, nista takoj zaživela.

3 Glavna obravnava

3.1 Priprave na glavno obravnavo

Glavno obravnavo je treba skrbno pripraviti. Postopek za priprave na glavno

obravnavo imenujemo tudi »vmesni postopek«, ker je umeščen med pravnomočnost

obtožnice in glavno obravnavo samo. Obsega procesna opravila sodišča in strank, ki

so potrebna, da se zagotovi pravilen potek glavne obravnave. Vmesni postopek opravi

predsednik senata, pred katerim bo glavna obravnava (sodeči senat). Predsednik

senata začne pripravljati glavno obravnavo, ko postane obtožnica pravnomočna. Te

priprave obsegajo različna dejanja, ki jih lahko razvrstimo v različne skupine:

odreditev dneva, ure in kraja glavne obravnave,

vabljenje oseb, ki bodo udeležene na glavni obravnavi,

17

odreditev nadomestnega sodnika,

odločanje o dokaznih predlogih strank in oškodovanca,

zagotovitev dokazov za glavno obravnavo brez predloga strank,

odložitev dneva glavne obravnave,

ustavitev postopka zaradi umika obtožbe. (Požar, 1999)

Glavna obravnava se opravi na sedežu sodišča. Obtožencu se mora vabilo na glavno

obravnavo vročiti tako, da mu med vročitvijo vabila in dnevom obravnave ostane

dovolj časa za pripravo obrambe, tj. najmanj osem dni. Stranke in oškodovanec

smejo še po razpisu glavne obravnave zahtevati, da se na obravnavo povabijo nove

priče in novi izvedenci ali priskrbijo novi dokazi. Če predsednik senata zavrne predlog

za nove dokaze, se sme tak predlog ponoviti med glavno obravnavo. Predsednik

senata sme tudi brez predloga strank odrediti, naj se za glavno obravnavo priskrbijo

novi dokazi. Če kakšna priča ali izvedenec, ki je bil povabljen na glavno obravnavo,

pa še ni bil zaslišan, ne bo mogel priti na glavno obravnavo zaradi dolgotrajne bolezni

ali drugih ovir, se ga sme zaslišati tam, kjer je. Dan glavne obravnave sme predsednik

senata iz tehtnih razlogov na predlog strank ali po uradni dolžnosti z odredbo

odložiti. (286. člen-294. člen ZKP-1)

Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, morajo biti po 29. členu Ustave RS

zagotovljene pravice do:

– primernega časa in možnost za pripravo svoje obrambe,

– da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom,

– da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist,

– da se ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde.

Če so podani razlogi za sum, da se je priča ali izvedenec po krivem izpovedal, se tako

kaznivo dejanje ne more soditi takoj in sme predsednik senata v takem primeru

odrediti, naj se o izpovedbi priče oziroma izvedenca napravi poseben zapisnik in ta

pošlje državnemu tožilcu. Če obtoženec ne pride na glavno obravnavo, kljub temu da

je bil povabljen, sme senat odločiti, da se glavna obravnava opravi tudi v njegovi

18

nenavzočnosti, v primeru da njegova navzočnost ni nujna, če je navzoč njegov

zagovornik in če je bil pred tem že zaslišan. (302. člen-304. člen ZKP) Po sedanji

ureditvi priprave na glavno obravnavo zadevajo le predsednika senata, medtem ko

stranke v tej fazi postopka sploh ne sodelujejo oziroma je njihovo sodelovanje zgolj

simbolično.

Poimenovanje »vmesna faza« je predhodno, ker ta faza v sebi združuje več funkcij,

ki so bistvene za nadaljnji potek postopka. Za vmesno fazo je značilno, da nima

spoznavnega pomena, saj se v tej fazi ne zbirajo dodatni dokazni viri za ugotavljanje

dejanskega stanja. Slovenski kazenski postopek pozna le zametke vmesne faze. V

sodni praksi ni poskusov, da bi se izoblikovali instrumenti, ki logično spadajo v fazo

priprav na glavno obravnavo. V praksi ni resne selekcije obtožnih aktov, glavna

obravnava se razpiše in izvede tudi v primerih, ko so obtožni akti že ob vložitvi

neutemeljeni. V našem kazenskem postopku obstaja potreba po vmesni fazi, kateri bi

se naredila strožja selekcija obtožnih aktov. Nekatere kazenske zadeve, ki jih

obravnavajo sodišča, so izjemno kompleksne, zato tovrstni postopki zahtevajo veliko

časa. K temu prispeva napredek informacijske tehnologije: zadeve, ki so nekoč

obsegale obvladljivo količino podatkov, lahko danes obsegajo tisoče informacij. V

sodobnih postopkih obstaja težnja, da bi se zadeve reševale pred sojenjem, tako da

se strankam otežuje dostop do sojenja, prav tako pa naj bi se pred sojenjem omejila

vsebina predmeta spora, o katerem se na sojenju izvajajo dokazi. (Mozetič, 2010)

3.2 Postopek na glavni obravnavi

Glavna obravnava je osrednji in najvažnejši stadij kazenskega postopka. Na glavni

obravnavi pridejo do izraza temeljna načela kazenskega postopka, na njej pa se tudi

najbolje uresničujejo pravice in procesni položaj udeležencev v kazenskem postopku.

(Požar, 1999)

Glavna obravnava se opravi le tedaj, če so navzoče osebe, brez katerih se glavna

obravnava ne more opraviti, in če so na voljo vsa dokazna sredstva. (Dežman in

Erberžnik, 2003)

286. člen ZKP določa, da predsednik senata določi glavno obravnavo najkasneje v

dveh mesecih od prejema obtožnice pri sodišču. Glavna obravnava je javna in na njej

smejo biti navzoče samo polnoletne osebe. Na glavno obravnavo se povabijo

19

obtoženec in njegov zagovornik, tožilec, oškodovanec in njegovi zakoniti zastopniki

in pooblaščenci ter tolmači. Prav tako se na glavno obravnavo povabijo priče in

izvedenci, ki sta jih predlagala tožilec v obtožnici in obdolženec v ugovoru zoper

obtožnico, razen tistih, za katere predsednik senata misli, da njihovo zaslišanje na

glavni obravnavi ni potrebno.

Glavna obravnava poteka po naslednjem vrstnem redu: začetek zasedanja, začetek

glavne obravnave, odgovor na obtožbo, zaslišanje obtoženca, dokazni postopek,

beseda strank, posvetovanje in glasovanje senata, razglasitev sodbe s kratko

obrazložitvijo ter s poukom do pritožbe in s poukom o dolžnosti predhodne napovedi

pritožbe. (Dežman in Erberžnik, 2003)

Problem kvalitete kazenskega postopka, ki zajema tudi vprašanje hitrosti, kot

temeljnega atributa, po katerem širša javnost razume in ocenjuje njegovo vrednost,

se je pojavil v Sloveniji tisti hip, ko so se obdolženci začeli bolje zavedati svojih

ustavnih in procesnih pravic in se je pojavil nov rod kazenskih zagovornikov, ki so

začeli izkoriščati najbolj ekstremne procesne možnosti, ki jih omogoča zakon. Čeprav

gre pri tem za korak v smeri poudarjanja spoštovanja človekovih pravic, postopek

takšnemu trendu ni mogel več slediti. Poglavitni očitek našemu veljavnemu postopku

je usmerjen proti dejstvu, da preveč pozornosti namenja posameznim formalnostim

postopka, premalo pa vsebinski razpravi o dejstvih in dokazih oziroma načinu

izvajanja dokazov. Tako se v našem postopku zdi samo po sebi umevno, da npr.

sodišče in stranke na glavni obravnavi običajno sploh ne vidijo t. i. instrumenta ali

producta sceleris, po drugi strani pa se sodišče ukvarja s togimi procesnimi pravili, ki

po nepotrebnem hromijo postopek. (Šugman, 2006)

Osnovni namen reforme kazenskega postopka je priprava boljšega zakona. Tak pa je

lahko le tisti, ki bo ob popolnem zagotavljanju ustavnih pravic in temeljnih svoboščin

obdolženca omogočil učinkovitejšo izvedbo kazenskega postopka, da se bo lahko vsak

postopek končal v razumnem roku. Ker pa je garantno in varstveno funkcijo težko

uravnotežiti, ne moremo pričakovati, da se lahko pripravi takšen zakon, da bi bili

policija, tožilstvo, odvetniki, sodniki, obdolženci, oškodovanci ter javnost povsem

zadovoljni. (Horvat, 2008)

20

3.3 Vloga strank na glavni obravnavi

Glavno vlogo pri izvajanju dokazov in vodenju postopka bi morale imeti stranke,

predsednik senata oziroma sodnik posameznik pa bi odločal o njihovih zahtevah in

predlogih ter bi v postopku izvajanja dokazov le izjemoma posredoval na lastno

pobudo.

V praksi je vloga predsednika senata pri vodenju postopka tako dominantna, da

adversalni elementi obravnave preprosto zbledijo, aktivnost strank pa je bolj

navidezna kot vsebinska ali odločilna za končni izid postopka.

Iskanje, predlaganje in izvajanje dokazov bi moralo biti v rokah strank. Prava nosilca

postopka sta tako stranki, ki spor oblikujeta glede na svojo oceno o možnostih za

uspeh. Težišče iskanja in predpostavljanja resnice se pomakne k strankam, s tem pa

glavna obravnava pridobi naravo spora med tožilstvom in obrambo, v katerem sodišče

ohranja vlogo neodvisnega in nepristranskega razsodnika. Le taka ureditev glavne

obravnave zagotovi, da ta ni sama sebi namen, ter da se čas, namenjen razjasnitvi

okoliščin in pravnih vidikov preteklega dogodka, uporabi smotrno. Aktivna vloga

strank je v vseh sodnih postopkih, tako civilnih kot kazenskih, izjemnega pomena.

Osnovna pomanjkljivost mešanega koncepta glavne obravnave v praksi daje strankam

relativno manj pomembno vlogo, kar je mogoče najbolj nazorno pojasniti s

problemom osredotočenosti spora.

Zaradi možnosti obširnega pritožbenega nadzora postaneta glavna obravnava in

odločitev prvostopenjskega sodišča manj pomembni, strankam ni treba posebej

skrbeti, ali bodo v nastopih na glavni obravnavi prepričljivi. Veliko bolj pomembno

je, da v sodni spis spravijo čim več gradiva in vprašanj, ki bi lahko koristila njihovi

strani, ko bo prišlo do resnično pomembne faze postopka branja celotnega spisa in

izdelave obrazložene sodbe. Namesto da bi se število spornih vprašanj tako dejanskih

kot pravnih zožilo, tako da bi prišlo do poglobljene in podrobne razprave, pride do

nasprotne težnje: stranke imajo interes, da sodišču predložijo čim več vidikov

zadeve, ki naj jih sodišče potem po uradni dolžnosti obravnava, oceni in vključi v

sodbo. Obdolženec tako nima interesa, da bi obrambo oprl npr. na prepričljiv ugovor

silobrana, temveč bo izpostavil čim več pravnih podlag, ki naj jih zanj preuči sodišče

(silobran, neprištevnost, niso podani vsi znaki kaznivega dejanja …).

21

V praksi skušajo stranke doseči obravnavo čim večjega števila pravnih vprašanj s

postavljanjem čim večjega števila trditev, s tem pa tudi čim bolj ugodno

ugotavljanje dejanskega stanja (tj. branja v spisu zbrane dokumentacije o primeru).

To počnejo zato, ker se jim tovrstna praksa izplača. Lahko se nanašajo na pravno

pomoč s strani sodnika, katerega delo lahko kasneje preverijo višja sodišča, njihova

ravnanja pa so glede na osnovne predpostavke mešanega postopka povsem

racionalna.

Procesno neravnotežje je zato inherentno vsaki obliki sodnega postopka, ki po eni

strani predvideva kontradiktorno soočenje stališč obeh strank (tožilca, obdolženca),

po drugi strani pa obenem zahteva aktivno vlogo sodnika, ki naj bi dopolnjeval njuno

procesno aktivnost oziroma celo prevzel iniciativo in vodil postopek tako, da si bo

zagotovil dokazno podlago za izdelavo obrazložene sodbe. Rešitev tega neravnotežja

je mogoča le z dosledno uveljavitvijo načela kontradiktornosti na glavni obravnavi in

takšno opredelitev vloge sodišča, ki bi v praksi pomenila, da bi le izjemoma posegalo

v izvajanje strank. Po eni strani jih ne bi smelo odvračati od aktivnosti zastopanja

njihovih stališč izvajanja dokazov, po drugi strani pa bi moralo bolj paziti na procesni

red in pravila dokazovanja, ki so za enakopraven položaj strank bistvenega pomena.

(Izhodišča za ZKP …, 2011)

3.3.1 Vloga tožilstva na glavni obravnavi

Tudi v našem kazenskem postopku načeloma velja (čeprav sicer v ZKP-ju to ni nikjer

izrecno zapisano), da breme dokazovanja nosi tožilec. V teoriji in praksi slovenskega

kazenskega postopka je tako uveljavljeno načelo, da tožilstvo nosi breme

dokazovanja v kazenskem postopku, kar pomeni, da je tožilec tisti, ki mora sodišču

predložiti oz. ponuditi dokaze, s katerimi dokazuje, da je obdolženi storil kaznivo

dejanje ter da je zanj tudi kazensko odgovoren. Kar vse mora tožilec dokazati z

zadostno stopnjo verjetnosti, čemur pravimo dokazni standard, ki je v kazenskem

postopku načeloma postavljen zelo visoko (običajno govorimo o dokaznem standardu

»onkraj razumnega dvoma« ali podobno).

Tožilstvo je torej tisto, od katerega se zahteva in pričakuje, da bo sodišču dokazalo,

da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, kar na drugi strani pomeni, da

22

obrambi ni treba dokazovati, da obdolženi ni storil očitanega kaznivega dejanja. Ne

glede na to pa obramba tudi v kazenskem postopku predlaga izvedbo posameznih

dokazov oz. ponudi dokazno gradivo. Čeprav je sicer na načelni teoretični ravni res,

da obrambi v smislu dokazovanja v kazenskem postopku ni treba storiti ničesar, pa je

v resnici tako, da obstaja bistveno večja verjetnost, da bo obdolženi obsojen, v

kolikor obramba ne bo predložila nobenega dokaza v korist obdolženca. S praktičnega

stališča je tako nedvomno bolje, če je tudi obramba, kolikor je to potrebno, aktivna

v tem smislu, da predlaga zaslišanje posameznih prič ter izvedbo drugih dokazov v

svojo korist in na ta način poskuša prepričati sodišče, da tožilska hipoteza ni dokazno

podprta do te mere, da bi bilo obdolženca mogoče obsoditi oz. da obstaja takšen

dvom v tožilsko hipotezo o dejanskem stanju, da obdolžencu ni mogoče izreči

obsodilne sodbe. V tem smislu si bo obramba v kazenskem postopku prizadevala

prikazati npr. naslednje: da posamezne priče, na katere tožilstvo opira svojo

obtožbo, ne izpovedujejo resnice; da gre za napačno identiteto storilca; da ima

obdolženi kredibilen alibi; ali da obdolženi ni kazensko odgovoren, ker je dejanje

storil v neprištevnem stanju.

Tožilec nosi breme zagotavljanja dokazov, ki onkraj razumnega dvoma dokazujejo

obstoj očitanega kaznivega dejanja. Obramba pa na drugi strani nosi breme

prepričevanja (»burden of persuasion«), kar pomeni, da lahko obramba poskuša

prepričati sodišče o tem, da tožilstvo ni vzpostavilo obdolženčeve krivde v zadostni

meri, kot se zahteva glede na dokazni standard, ki je potreben za obsodilno sodbo.

Seveda obstajajo v dokaznopravnem smislu tudi določene posebne situacije, v katerih

obramba nosi tudi breme dokazovanja (ne zgolj breme prepričevanja). Gre za

situacije, kot so npr. dokazovanje obstoja silobrana, skrajne sile, prisiljenja,

neprištevnosti in bistveno zmanjšane prištevnosti. V teh primerih je obramba tista, ki

mora ponuditi oz. zagotoviti dokaze o obstoju okoliščin, zaradi katerih je izključena

protipravnost dejanja ali kazenska odgovornost storilca.

Prav tako mora obramba, kar pogosto pozabljamo, dokazovati oz. nositi breme

dokazovanja tudi v primerih, ko zatrjuje obstoj neustavnih ali nezakonitih načinov

zbiranja dokazov s strani policije oz. tožilstva. Ko gre za vprašanje metod in načinov

zbiranja dokazov, je dokazno breme lahko bodisi na tožilstvu ali na obrambi. (Novak,

2008)

23

3.3.2 Vloga obdolženca na glavni obravnavi

Poseben problem s stališča obrambe predstavlja tudi faza zagovora obdolženca.

Zagovor obdolženca je po našem pravu obvezna faza postopka na glavni obravnavi, ki

sledi fazi branja obtožbe. Svojemu »zaslišanju« se obdolženi ne more izogniti, ker

gre za samostojno fazo postopka na glavni obravnavi, čeprav lahko izjavi, da se ne

želi zagovarjati.

Izjava obdolženca, ki mora na vprašanje sodnika odgovoriti, da se ne želi zagovarjati,

pa je povsem nekaj drugega, kot če bi imel možnost, da svojo pravico do zagovora

izkoristi ali pa tudi ne. Tukaj gre za bistveno razliko med svojo pravico odkloniti

zagovor na eni strani in pravico do zagovora na drugi strani. Po našem pravu

obdolženec nima pravice do zagovora, ampak ima pravico, da odkloni svoj zagovor,

kar pa postavlja obdolženca in obrambo v neugoden položaj, kot bi bilo v primeru, če

bi imel obdolženi možnost samostojne odločitve o tem, ali bo svoj zagovor podal ali

ne. To kaže, da institut, ki bi načeloma moral biti v korist obdolženca, obrne v svoje

nasprotje. Poudarjanje pomena obdolženčevega zagovora (ki ga ta v resnici

dokaznopravno sploh nima) kot posebne faze na glavni obravnavi je za obdolženca, ki

se iz kakršnega koli razloga ne želi zagovarjati, zelo škodljivo.

Ni mogoče zanikati, da obdolženčeva odklonitev zagovora lahko negativno vpliva na

razmišljanje sodnika oziroma sodnikov porotnikov. Obdolženec, ki se ne želi

zagovarjati je namreč »zagotovo kriv«, saj v svojo obrambo nima kaj povedati.

Za glavno obravnavo bi moralo biti bistveno, da tožilstvo ne more več spreminjati

obtožnice med glavno obravnavo. S tem se prisili tožilstvo, da vlaga obtožbe samo v

primerih, ko je na podlagi zbranih dokazov prepričano o uspehu, oziroma da vlaga

obtožbe šele, ko ima dovolj dokazov, obenem pa na sodišče ne prelaga naloge

ustrezne pravne kvalifikacije zadeve. Hkrati se obdolžencu omogoči učinkovita

obramba, saj od vsega začetka ve, česa ga bremenijo, in se potemtakem lahko od

trenutka pravnomočnosti obtožnice v vmesni fazi pripravlja in brani glede očitanega

kaznivega dejanja ter ne ostaja v negotovosti glede spreminjanja obtožb zoper

njega. Če se ta okvir vseskozi spreminja, ni mogoče govoriti o zakonitem sojenju. S

spreminjanjem obtožnice med glavno obravnavo se tudi dodatno zavlačuje postopek,

24

saj je po vsaki spremembi obtožnice v luči pravice obdolženca obvezna dodelitev

dodatnega časa za pripravo obrambe. (Šugman, 2006)

3.3.3 Vloga sodnika na glavni obravnavi

Sodišče samo po sebi nima nobene iniciative in ne izvaja dokazov. Njegova funkcija

je skrbeti, da stranke pri medsebojnem razpravljanju spoštujejo pravila ter se pri

dokazovanju, izvajanju in predlaganju dokazov držijo določenih pravil o dokazovanju.

Sodišče posega v razpravljanje strank samo zaradi vzdrževanja discipline in z

odločitvami, s katerimi ureja postopek (formalno procesno vodstvo).

Povsem drugačna pa je vloga sodišča na glavni obravnavi v mešanem kazenskem

postopku, kamor prištevamo tudi naš kazenski postopek. Eno najvažnejših funkcij v

mešanem postopku, to je dokazovanje, ima sodišče v svojih rokah (instrukcijska

maksima). Naloga sodišča na glavni obravnavi mešanega postopka je, da razišče in

ugotovi dejansko stanje, ki bo podlaga novi sodbi, stranki pa mu s svojimi dokaznimi

pravili pri tem samo pomagata. Sodišče sprejema predloge strank samo, če meni, da

so smotrni za ugotovitev odločilnih dejstev. V praksi pa se izkaže, da ima sodišče

proste roke tudi za izvedbo dokazov, ki jih nobena stranka ni predlagala, ali celo za

izvedbo takšnih dokazov, o katerih ni bil sprejet noben poseben dokazni sklep.

Obdolženca, priče in izvedence najprej zaslišuje sodišče, šele nato dobijo to pravico

stranke. To se v praksi dogaja kljub izrečeni določbi 334.2 člena ZKP, ki določa vrstni

red zasliševanja obdolženca in prič. Sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze

izključno na podlagi svojih spoznavnih potreb. (Šugman, 2006)

Obstoječi model kazenskega postopka, kot ga ureja ZKP, omogoča razmeroma veliko

sodniške aktivnosti pri izvajanju dokazov. Posledica je precejšna nejasnost, kakšna in

kolikšna je dopustna stopnja sodniške aktivnosti v dokazovanju. Ko sodniki dejansko

ravnajo proaktivno pri izvajanju dokazov, ni jasnih meril, po katerih bi se presojalo,

ali je njihovo ravnanje primerno ali ne. Tudi sodna praksa ni izdelala takih smernic.

Možnost, da zato prihaja do nekonsistentnosti med sodniki pri izvajanju dokazov po

2 334. člen ZKP določa, da postavlja vprašanja najprej predsednik senata in člani senata, nato tožilec, obramba in na koncu osebe iz 324. člena drugega odstavka.

25

uradni dolžnosti, je načeloma lahko tudi negativen dejavnik zaupanja, ki naj bi ga

imela javnost v delovanje kazenskega pravosodja. Problem obstoječega kazenskega

postopka je v spornem vprašanju, koliko in na kakšen način sme biti sodnik

iniciativen pri izvajanju dokazov ter iz katerih razlogov ne nastane, četudi za to

obstaja (ustavno)pravna podlaga. Razlika med pretežno adversalnim in neadversalnim

kazenskim postopkom ni v tem, da je prvem instrukcijska maksima prepovedana, v

drugem pa zapovedana, pač pa v tem, na kakšen način je lahko dokazna aktivnost

sodišča predmet spora. (Mozetič, 2010)

4 Dokazni postopek

Dokazni postopek je faza glavne obravnave, v kateri se opravljajo procesna dejanja

dokazovanja po zakonito določenem vrstnem redu. Dokazni postopek je predpisan z

zakonom (določa postopek zasliševanja obdolžencev, prič in izvedencev). V tem

postopku sodišče izvaja dokaze z namenom, da ugotovi pravno pomembna dejstva.

Zanj je značilno, da poteka v določeni obliki, procesni formi in skozi določene faze.

Te faze so:

1. odkrivanje dokazov (npr. poizvedovanje pri domnevnih, presumptivnih pričah,

ali kaj vedo o dogodku, za katerega se domneva, da je kaznivo dejanje,

odkrivanje materialnih dokazov, kot so npr. prstni odtisi, biološki vzorci za

analizo DNK in sledov, ki so kot spremembe v zunanjem svetu nastali zaradi

storitve kaznivega dejanja),

2. zavarovanje dokazov (zaslišanje prič takoj po dogodku, zavarovanje in

shramba materialnih dokazov itd. anticipirano sprejemanje dokazov),

3. sprejemanje dokazov (npr. odločanje o dokaznih predlogih) in izvajanje

dokazov (npr. zaslišanje obdolženca, prič, izvedencev ogleda, rekonstrukcija,

branje listin, pregled fotodokumentacije, poslušanje tonskega posnetka,

ogled filmskega posnetka itd.),

26

4. preizkus oziroma ocena dokazov (dokazna ocena) pomeni preizkus njihove

verodostojnosti ter zato ugotovitev, da določeno pomembno dejstvo obstoji

ali neobstoji. Opravi se tako, da se presodi najprej vsak dokaz zase in nato še

v zvezi z drugimi dokazi kakor tudi s kontrolnimi ali pomožnimi dejstvi. Pri

neposrednih dokazih je takšna presoja verodostojnosti predvsem v tem, da se

ugotovi zanesljivost dokaza, medtem ko se pri posrednih, indiciranih dokazih

poleg presoje njihove verodostojnosti opravi še ocena o dokaznem pomenu

indica za logičen sklep o obstoju kakšnega pomembnega dejstva.

Dokazni postopek zajema vrsto procesnih dejanj, ki so porazdeljena med posamezne

procesne subjekte. (Dežman in Erberžnik, 2003)

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da ima vsakdo,

kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da se zaslišuje oz. zahteva zaslišanje

obremenilnih prič in da se doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič pod

enakimi pogoji, kot veljajo za obremenilne priče. Glede na merila, ki usmerjajo

odločanje sodišča v zvezi s predlogi obrambe in za izvedbo posameznega dokaza,

utegneta biti sodišče in obramba največkrat v sporu glede tega:

1. ali je predlagani dokaz pravno relevanten,

2. ali predlagani dokaz sploh obstaja,

3. ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in

4. ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma ali bo zanj uspešen. (Bošnjak, 2005)

Dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno

razsojo. Sprejemanje dokazov na glavni obravnavi sledi neposredno po zaslišanju

obdolženca. Praviloma se najprej izvedejo dokazi, ki jih predlaga tožilec, nato tisti,

ki jih je predlagala obramba, na koncu pa še dokazi, katerih izvedbo odredi po uradni

dolžnosti senat. Sodišče prosto presoja, katere dokaze bo izvedlo. Stranke in

oškodovanec smejo do konca glavne obravnave predlagati, naj se raziščejo nova

dejstva in preskrbijo novi dokazi, smejo pa tudi ponoviti tiste predloge, ki jih je

predsednik senata ali senat prej zavrnil. Pri tem priznanje obtoženca na glavni

obravnavi, pa naj bo še tako popolno, ne odveže sodišča dolžnosti, da izvede tudi

druge dokaze.

27

Pred koncem dokaznega postopka izda senat sklep, s katerim izloči iz spisov zapiske

ali druge dokaze, na katere se po določbah tega zakona ne sme opirati sodna

odločba. Po končnem dokaznem postopku imajo stranke in oškodovanec možnost

navesti predloge za dopolnitev dokaznega predloga. Po končanem dokaznem

postopku imajo besedo stranke, oškodovanec in zagovornik. (329. člen-346. člen ZKP)

Beseda strank je trenutek glavne obravnave, ko le-te podajo svojo zaključno besedo

in vsaka s svojega zornega kota tolmači dejstva in pravo na način, ki podpira njeno

različico dogodka. Namen teh sklepnih izvajanj je, da podajo svojo oceno izvedenih

dokazov ter predlagajo sodišču, kako naj o zadevi odloči. (Dežman in Erberžnik,

2003)

Vloga strank v kazenskem postopku je odvisna od vloge sodišča, saj so trije akterji

postopka obdolženec, tožilec in sodišče v odnosih, ki jih zaznamujejo različne

pravice in obveznosti. V modernih kazenskih postopkih kontinentalne Evrope, ki sicer

izhajajo iz neadversarne tradicije, vendar si vse bolj prizadevajo opuščati

inkvizitorne značilnosti, obstaja trend, da bi procesni stranki postali ključna akterja

izvajanja dokazov na glavni obravnavi. V modelu postopka, v katerem poleg strank

tudi sodišče izvaja dokaze po uradni dolžnosti, ima sodišče v postopku ugotavljanja

dejanskega stanja dve nalogi: sodišče najprej sodeluje v dokaznem postopku tako, da

izvaja dokaze po uradni dolžnosti. Po zaključnem dokaznem postopku pa sodišče

naredi še dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, tako tistih, ki so bili izvedeni na

podlagi predloga strank, kot tistih, ki so bili izvedeni po uradni dolžnosti. Ti dve vlogi

sodišča instrukcijska maksima in načelo proste presoje dokazov sta v

medsebojnem konfliktu, ki vpliva na položaj strank v postopku. (Mozetič, 2010)

Drugače od sodišča je vloga procesnih strank omejena samo na navajanje dejstev in

izvajanje dokazov. Stranki na glavni obravnavi dokazujeta svoji hipotezi o kazenski

zadevi in spodbijata utemeljitve nasprotne strani ter tako prepričujeta sodišče v

pravilnost svojih stališč. Obstoječi model kazenskega postopka, kot ga ureja ZKP,

omogoča interpretacijo v smeri razmeroma velike sodniške aktivnosti pri izvajanju

dokazov. Posledica je precejšna nejasnost, kakšna in kolikšna je dopustna stopnja

sodniške aktivnosti v dokazovanju. Ko sodniki dejansko ravnajo proaktivno pri

izvajanju dokazov, ni jasnih meril, po katerih bi se presojalo, ali je njihovo ravnanje

primerno ali ne. (Mozeti, 2010)

28

Problematično je to, da se predsednik senata pogosto celo vmeša v zaslišanje

obrambe (pa tudi tožilstva) s svojimi vprašanji, kar zmoti tako ritem obrambe kakor

tudi njeno taktiko zasliševanja. Sodnik poleg tega že s svojimi uvodnimi vprašanji

»povozi« taktiko zaslišanja, ki bi jo ubrala obramba, tako da le-ta sploh ne more

načrtovati nobene posebne taktike zaslišanja priče na glavni obravnavi. Še največji

problem obrambe v zvezi z zaslišanjem prič pa je ta, da obramba, ki predlaga

zaslišanje določene priče, ki naj bi bila, teoretično gledano, priča obrambe, vnaprej

sploh ne ve, kaj priča sploh ve o zadevi, tako da velikokrat lahko zgolj ugibamo, ali

se bo priča izkazala za »prijateljsko« ali za »sovražno« pričo. (Novak, 2008)

Ker med sodniki prihaja do nekonsistentnosti pri izvajanju dokazov po uradni

dolžnosti, je to lahko posledica nezaupanja, ki ga ima javnost v delovanje

kazenskega postopka. Obstajajo prepričljivi argumenti, da izvajanje dokazov po

uradni dolžnosti ni v skladu z zahtevo po nepristranskosti sodišča. Dokazovanje po

uradni dolžnosti predpostavlja, da ima sodnik že izoblikovano hipotezo o zadevi,

zaradi česar ima psihološko predispozicijo, da nato z lastnim izvajanjem dokazov

samo potrjuje to hipotezo. Problem pristranskosti sodišča pa ni v hipotezah, ki jih

sodnik med dokazovanjem ima, ampak v tem, da je sodišče že dokončno odločeno,

ko pa bi dejansko moralo biti še zmeraj dojemljivo za dokazovanje. Ali je

iniciativnost sodnika pri izvajanju dokazov takšne kakovosti in intenzivnosti, da kaže

na njegovo nepristranskost, pa je odvisno od vrste okoliščin. Ena izmed okoliščin, ki

kaže na nevarnost pristranskosti sodišča, je tudi njegovo preveč aktivno vpletanje v

izvajanje dokazov na glavni obravnavi. Glede na značilnost posamezne kazenske

zadeve jo je treba presojati kontekstualno. Zato bi te kriterije morala izoblikovati

sodna praksa. Med splošnejšimi kriteriji je izrazito izvajanje dokazov po uradni

dolžnosti v korist ene stranke ali izrazita prevlada dokazne iniciativnosti sodišča nad

dokazno iniciativnostjo strank. Drugi kriteriji, ki kažejo, kolikšna in kakšna je

primerna mera sodniške iniciativnosti pri izvajanju dokazov, izhajajo iz domneve

nedolžnosti, ki je zajamčena v 27.3 členu Ustave. Iz te domneve izhaja, da je

dokazno breme v kazenskem postopku na tožilcu. Tožilec mora onkraj razumnega

dvoma dokazati dejansko stanje, na katerem temelji obsodba. Zato je v nasprotju z

domnevo nedolžnosti, če sodišče po uradni dolžnosti izvaja dokaze, s katerimi se

3 Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni

ugotovljena s pravnomočno sodbo.

29

ugotavljajo dejstva v prid obtožbe. Na tak način sodišče prevzame dokazno breme, ki

bi ga moral izpolniti tožilec. Ob upoštevanju ustavnih jamstev bi moral biti obseg

instrukcijske maksime že v obstoječem kazenskem postopku precej omejen. Le z

zadržanim izvajanjem dokazov po uradni dolžnosti namreč sodišče vzdržuje videz

nepristranskosti, ne prevzema dokaznega bremena tožilstva in se ne vmešava v

anatomijo obtožbe in obrambe. (Mozetič, 2010)

Za slovenski kazenski postopek, ki pozna instrukcijsko maksimo, je ključno vprašanje,

koliko aktiven sme biti sodnik pri izvajanju dokazov in na kakšen način sme biti

dokazno iniciativen. Pri tem se na eni strani išče neko ravnovesje med še dopustnim

sodniškim dokaznim aktivizmom in vzdrževanjem kontradiktornega dokazovanja na

drugi strani. Zato bi bilo potrebno najprej odgovoriti na vprašanje, kakšne cilje ima

pravo, ko daje sodišču pristojnost, da izvaja dokaze po uradni dolžnosti, nato pa

opredeliti, kaj zamejuje to sodnikovo pristojnost. Čeprav ZKP poudarja, da je

izvajanje dokazov predvsem na strankah in da se dokazno samoiniciativnost sodišča

lahko pojmuje kot ustavnopravno omejeno, izhaja zagata iz preširokega pojmovanja

pritožbenega razloga nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. (Mozetič, 2008)

Slabost sedanje prakse je, da prepogosto prenaša breme zbiranja dokazov na glavno

obravnavo, to je v tisto fazo kazenskega postopka, v kateri bi moralo biti zbrano

dokazno gradivo le še predmet sodniške presoje. Raziskava o poteku in trajanju

kazenskih postopkov opozarja na slabosti, ki bodo prišle do izraza v prihodnje pri

tožilski oz. policijski preiskavi. Ta raziskava ugotavlja, da:

tožilstvo obtožnih aktov ne utemeljuje dovolj prepričljivo,

obtožni akti so premalo obrazloženi, njihova kontrola pa premalo selektivna,

obramba zaradi slabo pripravljenih obtožnih aktov v predhodnem postopku ni

dovolj motivirana in manipulira z dokazi,

če ne zagotovi zadosti razbremenilnih dokazov že v predhodnem postopku, se

zato ne čuti odgovorna,

pri dokazovanju se obe stranki malo trudita,

povečati zavest strank, da so utemeljena pričakovanja, da tudi same

zagotovijo dokaze,

30

če bi državni tožilci, sodniki in zagovorniki spremenili svojo miselnost, bi bilo

mogoče v sedaj veljavni kazenski postopek vnesti več adversalnosti. (Dežman,

2008)

Bolj natančna opredelitev pravil dokazovanja bi pomenila pomemben premik na

področju vodenja glavne obravnave, saj bi bolje razjasnila tudi pogosto sporno

razmerje med materialnim in procesnim vodstvom, katerega posledica je tudi

precejšnje število pritožb in drugih pravnih sredstev, ki izpodbijajo dokazne sklepe

prvostopenjskih sodišč. Sodnik oziroma predsednik senata bi moral imeti na glavni

obravnavi predvsem vodstveno funkcijo, ne pa tudi materialnega vodstva, kar pozna

sedanji ZKP. Stranki se na glavni obravnavi soočita z dokazi, s katerimi poskušata

sodišče prepričati o upravičenosti svoje hipoteze. Sodišče med sporom ostaja v

pasivni vlogi opazovalca, ki pazi, da ne prihaja do kršitev vnaprej postavljenih in

dogovorjenih pravil, predvsem ustavno zagotovljenih človekovih pravic in svoboščin,

pravil kazenskega postopka ter dokaznih pravil oz. prepovedi. Sodišče odloča samo na

podlagi in v okviru predlogov strank, iniciativa pri oblikovanju dejanskih vprašanj pa

je na strankah. Tak način omogoča, da je sodnik skozi postopek nepristranski, kar je

ključnega pomena za pošten postopek. (Šugman, 2006)

4.1 Dokazno pravo in dokazna pravila

Bistvo dokaznega prava je v tem, da je treba izločiti vse tiste dokaze, katerih

negativni učinek v smislu prejudiciranja obdolženčeve krivde bi bil lahko večji kakor

dokazna vrednost takega dokaza. Izdelan sistem dokaznih pravil, ki bi ga bilo

potrebno razviti v okviru kazenskega postopka ali kot posebno vejo dokaznega prava,

bi prispeval k objektivizaciji sojenja tako v smislu ugotavljanja dejanskega stanja

kakor tudi glede pravičnosti sojenja. (Šugman, 2006)

Odsotnost dokaznega prava oz. jasnih in izčrpnih dokaznih pravil, ki bi veljala v fazi

dokaznega postopka na glavni obravnavi, je temeljna pomanjkljivost vseh

kontinentalnih postopkov, pri čemer je treba poudariti, da ne gre zgolj za problem

kazenskega, ampak tudi civilnega dokaznega postopka. Dokazna pravila so pomembna

predvsem zato, ker izhajajo iz izkušenj o povprečnem človeškem vedenju, ravnanju

in reakcijah, zaradi katerih se njihova uporabnost pokaže prav v sodnem postopku, ko

31

imata tako ena kot druga stran tendenco izkrivljanja pravno relevantnih dejstev.

Dokazna pravila temeljijo na predvidevanju pričakovanega odziva povprečnega

posameznika na določeno situacijo in jih uporabljamo za ugotavljanje čim bolj

objektivne slike o dejanskem stanju. Namen dokaznega prava in dokaznih pravil je

ugotovitev čim bolj objektivne resnice o dogodku. (Šugman, 2006)

Posledica neizdelanih pravil dokazovanja (dokaznopravnih pravil) je med drugim ta,

da veljajo v našem kazenskem postopku vsi dokazi za relevantne oz. da nimamo

nobenih kriterijev relevantnosti dokazov. Vse priče veljajo (ne glede na njihovo

povezanost s posamezno stranko) za kredibilne in njihove kredibilnosti tudi ni

mogoče napadati. Ne obstajajo nobena pravila o izvajanju dokazov v smislu fizične

predstavitve dokazov na sodišču (obramba nima nobene možnosti izpodbijati

verodostojnost dokazov), npr. DNK vzorca, ki ni bil pravilno shranjevan. Pri nas

nimamo nobene sistematične zakonske ureditve za vrste dokazov oz. členitve

dokazov na neposredne in posredne, na testimonialne in netestimonialne oz. stvarne

dokaze (orodja, orožja, dokumenti, modeli, skice, fotografije, itd.). Dokazna pravila

so tisto, kar potencialno vselej neobvladljiv in dolgotrajen postopek naredi

urejenega, učinkovitega in hitrega ter z najnižjimi možnimi stroški. Namen vsakega

kazenskega postopka bi namreč moral biti doseganje najvišje možne kvalitete sojenja

v najkrajšem možnem času in z najnižjimi možnimi stroški. Prav zaradi odsotnosti

dokaznopravnih pravil pa je rezultat povprečnega kazenskega postopka na prvi

stopnji pri nas velikokrat slabo sojenje v nerazumno dolgem roku in z enormnimi

stroški postopka. (Novak, 2008)

5 Dokazni standardi

Kazenski postopek je v spoznavnem smislu psihološki proces, ki se giblje prek

določenih stopenj verjetnosti. Vprašanje, kaj je res in kaj ne, je v kazenskem

postopku pogosto in najbolj občutljivo, kajti sodišče mora protislovne dokaze

presoditi na neprotisloven način, da je lahko njegova odločitev, se pravi sodba,

logična in izkustveno sprejemljiva.

32

Resnica, ki jo lahko spoznamo v kazenskem postopku, je vselej odvisna od kvantitete

in kvalitete dokazov, ki morajo biti podani, da bi lahko kazensko pravo poseglo v

posameznikove pravice. Za dopustitev takšnih posegov zakon določa abstraktne

pomenske okvirje, ki se morajo zapolniti z določeno kvaliteto in kvantiteto ustrezno

interpretiranih dokazov, da bi bil poseg dopusten dokazne standarde. Ti niso nič

drugega kot določena stopnja verjetnosti.

ZKP navaja štiri take stopnje, in sicer:

1. razlog za sum;

2. utemeljene razloge za sum;

3. utemeljen sum;

4. subjektivno gotovost oziroma prepričanje o resničnosti ugotovljenih dejstev.

(Dežman in Erberžnik, 2003)

Dokazni standardi se tesno povezujejo s pojmom dokaznega bremena, saj mora tisti,

ki dokazuje (v kazenskem postopku tožilec), za to, da doseže svoje, na primer

opraviči poseg, z določeno stopnjo verjetnosti dokazati, da je podan dokazni

standard, ki zahteva odreditev posameznega posega. Tisti, ki nosi dokazno breme,

mora z določeno stopnjo prepričljivosti (dokazov) prepričati sodišče. Dokazni

standardi imajo dvojni pomen. Prvič, pomen dokaznih standardov je odrejanje

stopnje verjetnosti, pri kateri se lahko še pred izrekom obsodilne sodbe poseže v

posameznikove pravice (s preiskovalnimi dejanji ali omejevalnimi ukrepi). Drugič,

dokazni standardi so mejniki, ki zaznamujejo prehode iz ene faze postopka v drugo

oz. z zviševanjem dokaznega standarda kazenski postopek prehaja iz ene faze v

drugo. (Stubbs in Gorkič, 2011)

Dokazni standardi se nanašajo na določeno stopnjo prepričanosti sodišča, da je zoper

določeno osebo zbrana določena količina dokazov oziroma da zoper njega obstaja

določena verjetnost storitve kaznivega dejanja. Sedanje določbe ZKP kažejo podobo

postopnega naraščanja prepričanosti organov pregona v krivdo osebe, zoper katere

teče kazenski postopek. Žal so dokazni standardi slabo urejeni v naši pravni ureditvi.

Zakon pozna samo tri dokazne standarde (razlogi za sum, utemeljeni razlogi za sum

in utemeljen sum), pa še ti so v praksi vsebinsko povsem izpraznjeni. (Šugman, 2006)

33

Največji problem pri nas je, da dokazni standardi nikjer v zakonu niso konkretno

opredeljeni. Zakon nam vsebinsko ne pove, kaj je to utemeljen sum in kaj so razlogi

za sum, še huje pa je, da za nekatera dejanja, ki močno posegajo v človekove

temeljne pravice in svoboščine, sploh ni predpisan dokazni standard ali pa je odločno

prenizek, zato se postavlja vprašanje, ali dokazni standardi sploh opravljajo kakšno

garantno funkcijo.

5.1 Razlogi za sum

Razlogi za sum so najnižji dokazni standard, ki ga pozna naša zakonodaja. Temu

dokaznemu standardu je zadoščeno že, če obstaja neka minimalna stopnja

verjetnosti, ki kaže na to, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. (Šugman, 2006)

Za začetek predkazenskega postopka zadošča, da so podani razlogi za sum, da je bilo

storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Tej

stopnji verjetnosti je zadoščeno že, če pride policija do obvestila, da je bilo storjeno

takšno kaznivo dejanje. To je faza, ko organi za notranje zadeve še iščejo državnemu

tožilcu nasprotno stranko. To pomeni, da še ni procesno relevantne osredotočenosti

na določeno osebo in se »spor še ni oblikoval«. Razlogi za sum sicer ne zadoščajo za

uvedbo formalnega kazenskega postopka, dopuščajo pa že določene posege v

človekove pravice. Za take primere lahko navedemo dejavnosti, kot so zahtevati

potrebna obvestila od oseb, opraviti potreben pregled prevoznih sredstev, potnikov,

prtljage itd. (Dežman in Erberžnik, 2003)

5.2 Utemeljeni razlogi za sum

Ustavno sodišče jih je opredelilo kot tisto stopnjo verjetnosti, ki mora temeljiti na

določenih dejstvih, na konkretnih okoliščinah, stopnja suma pa mora biti takšna, da

se tako po kvaliteti kot kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki

meri približa utemeljenemu sumu. Gre za precej nejasen standard in nekateri mu

tudi nasprotujejo, saj menijo, da je nepotreben ter da bi bilo z vidika varstva

34

človekovih pravic bolje, če bi njegovo vlogo prevzel kar utemeljen sum. (Dežman in

Erberžnik, 2003)

Tako gre pri uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov, pri katerih so potrebni

utemeljeni razlogi za sum, ki se, ko se pridobijo na tak način, uporabijo kot dokaz v

kazenskem postopku. Ker gre za tehnično zelo zapletene ukrepe, s katerimi se že v

predkazenskem postopku pridobivajo dokazi in to še preden osumljena oseba sploh

ve, da je predmet preiskovanja, in ker gre pri vseh teh posegih za poseganje v

najvišje zavarovane pravice posameznika, morajo biti ti ukrepi natančno nominirani.

Ne more biti dvoma o tem, da je dokazni standard utemeljenih razlogov za sum

standard, ki je nekje med razlogi za sum in utemeljenim sumom, vendar bližje

utemeljenemu sumu. (Šugman, 2006)

5.3 Utemeljen sum

Višji je dokazni standard, ki se zahteva za obtožni akt, bolj je tožilstvo prisiljeno že

pred glavno obravnavo dobro utemeljiti svojo hipotezo obtoževanja, hkrati pa tudi

razkriti vse dokazne vire, s katerimi razpolaga. Utemeljen sum, da je določena oseba

storila kaznivo dejanje, je mejnik za začetek sodnega kazenskega postopka. ZKP za

vložitev obtožnega akta zahteva dokazni standard utemeljen sum. Na podlagi 1.

odstavka 157.4 člena ZKP preiskovalni sodnik, v primerih, ko je osumljencu odvzeta

prostost presoja, ali je podan utemeljen sum, še pred vložitvijo obtožnice. Prav tako

ta dokazni standard preiskovalni sodnik preverja,preden izda sklep o uvedbi

preiskave. To pomeni, da sodišče o istem vprašanju presoja večkrat, vendar se je v

praksi pokazalo, da neuspešno. (Bošnjak, 2005)

4 Policisti smejo nekomu odvzeti prostost, če je podan katerikoli od razlogov za pripor iz

prvega odstavka 201. člena ali prvega odstavka 432. člena, vendar ga morajo brez odlašanja privesti pristojnemu preiskovalnemu sodniku. Ob privedbi sporoči policist preiskovalnemu sodniku, zakaj in kdaj je bila predvidenemu odvzeta prostost. Preiskovalnemu sodniku se ob privedbi izroči kopija kazenske ovadbe z zapisnikom o zaslišanju osumljenca in drugimi prilogami, razen uradnih zaznamkov o obvestilih, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden mu je bil dan pouk po četrtem odstavku 148. člena. Te uradne zaznamke pošlje policija skupaj z ovadbo državnemu tožilcu.

35

Utemeljen sum lahko opredelimo kot tisti dokazni standard, pri katerem se v našem

mešanem modelu postopka začne faza preiskave oziroma se preiskovanje prenese s

policije na sodno vejo oblasti. Preiskava se lahko uvede samo zoper določeno osebo

zaradi določenega kaznivega dejanja. Utemeljen sum pa je v naši lestvici dokaznih

standardov predzadnji, tik pred tistim za izrek obsodilne sodbe. (Šugman, 2006)

5.4 Stopnja verjetnosti za izrek obsodilne sodbe

Naš zakon posebnega dokaznega standarda za izrek obsodilne sodbe ne pozna in se ta

lahko samo posredno izvede iz tretje točke 358.5 člena ZKP v povezavi z domnevo

nedolžnosti, torej je treba osebo obsoditi, ko ji je dokazano, da je dejanje storila.

(Dežman in Erberžnik, 2003)

Zakon ne opredeljuje dokaznega standarda, ki bi bil potreben za vložitev obtožnega

akta oziroma s katerim bi se lahko določil obseg zbranega dokaznega in ostalega

gradiva za utemeljitev stopnje krivde, ki mora biti dokazana obdolžencu za očitano

kaznivo dejanje. (Bošnjak, 2005)

Za izrek sodbe se zahteva prepričanje, se pravi subjektivno gotovost, ki izključuje

utemeljeno verjetnost ali zgolj verjetnost drugačne odločitve. Pri tem ostaja

nerešeno vprašanje stopnje gotovosti, da je oseba dejanje storila. (Dežman in

Erberžnik, 2003)

6 Dokaz in dokazna sredstva

Dokazi so pravno priznana sredstva spoznavanja, s katerimi se ugotavljajo pravno

relevantna dejstva. (Šugman, 2000)

5 358. člen ZKP tretja točka določa: če ni dokazano, da je obdolženec storil dejanje, katerega je obdolžen.

36

Izraz dokaz in dokazno sredstvo se neločljivo povezujeta z izrazom dokazovanje.

Dokazovanje je proces, pri katerem se poskuša ugotoviti ali utemeljiti verodostojnost

pravno relevantnega dejstva. Cilj dokazovanja je dokaz, ali je neko pravno

relevantno dejstvo resnično obstajalo ali ne. Pri dokazovanju pa so v pomoč različna

dokazna sredstva. (Novak, 2005)

Za dokazno sredstvo se v kazenskem postopku šteje vse, kar je mogoče po pravilih

logike obravnavati kot vir spoznanja resnice o obstoju kakšnega pomembnega

dejstva.

Posebno pozornost o dokaznih sredstvih teorija namenja personalnim in materialnim

dokazom. Med personalne dokaze se šteje zagovor obdolženca, izpovedba prič ter

izvid in mnenje izvedenca. Za materialne dokaze pa navaja ogled, rekonstrukcijo,

listine in tehnične posnetke. (Dežman in Erberžnik, 2003)

Dokaze klasificiramo v naslednje skupine:

– obremenilni in razbremenilni dokazi, odvisno od tega, ali gre za dokaze, ki

obdolženca obremenjujejo ali razbremenjujejo.

– Izvirni (originalni, primarni) in izvedeni (sekundarni) dokazi. Izvirni dokazi so

pristne listine, priče dogodka, ogled kraja kaznivega dejanja ter predmetov

itd. Izvedeni dokazi pa so dokazi, ki posredno kažejo na obstoj kakšnega

pomembnega dejstva, npr. če priča izpoveduje, kaj je slišala o obravnavanem

dogodku od neke druge osebe.

– Neposredni (direktni) in posredni (indirektni) dokazi. Prvi kažejo neposredno

na odločilno pravna dejstva (obdolženčevo priznanje, izpovedba priče

očividca), posredni pa kažejo na to s pomočjo indicev oziroma z logičnim

sklepanjem.

– Osebni (personalni) in stvarni (materialni) dokazi. Osebni dokazi so

obdolženčev zagovor, izpovedbe prič, izidi in mnenja izvedenca. Materialni

dokazi pa so npr. sledovi kaznivega dejanja, prstni odtisi, krvavi madeži,

predmeti, ki jih je storilec pustil na kraju kaznivega dejanja, sredstva, s

katerimi je bilo dejanje storjeno, predmeti, ki so nastali s kaznivim dejanjem

ali na katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno (truplo, ponarejene listine …).

(Dežman in Erberžnik, 2003)

37

6.1 Zagovor obdolženca

Obdolženec kot dokazno sredstvo je poleg subjekta kazenskega postopka eden od

dvojnega pravnega položaja obdolženca v kazenskem postopku. Obdolženec je

dokazno sredstvo zaradi njegovega zagovora. Zahteva po navzočnosti obdolženca

izvira iz kumulativnega upravičevanja sodišča, da obdolženca na glavni obravnavi

zasliši neposredno. (Dežman in Erberžnik, 2003)

Obdolženec nima dolžnosti, da se zagovarja. Njegova pravica, da se brani z molkom

(privilegij zoper samoobtožbo) spada med temeljna pravna jamstva, ki jih ima

obdolženec v kazenskem postopku6. Pravica obdolženca, da se ne zagovarja in

odgovarja na vprašanja, ne pomeni, da mu zakon daje pravico, da govori neresnico.

Zakon neresnico dopušča oziroma je ne sankcionira niti, kadar v svojem zagovoru po

krivem bremeni soobdolžence ali druge osebe. (Horvat, 2004)

6.2 Zaslišanje obdolženca

Zaslišanje obdolženca je posebno preiskovalno dejanje, ki obdolžencu kot stranki v

kazenskem postopku omogoča obrambo glede kaznivega dejanja, za katero se zoper

njega zahteva uvedba preiskave. (Horvat, 2004)

Obdolženi sicer nima dolžnosti, da se zagovarja; lahko se brani z molkom, ima pa

dolžnost, da pride na sodišče in da se pred sodiščem identificira. Zakon ne daje

navodil, kako je treba vrednotiti oziroma razumeti obdolženčevo izjavo. Če storitev

kaznivega dejanja zanika brez utemeljitve, naj bi se takšna izjava štela kot molk, če

pa je izjava argumentirana, pa je treba njegove trditve preveriti. Obdolženi je lahko

zaslišan pred policijo, ob odvzemu prostosti, v fazi preiskave in na glavni obravnavi.

Zaslišanje poteka po točno določenem vrstnem redu in natančno določenem

postopku. Rezultat zaslišanja je zapisnik, ki je lahko uporabljen kot dokaz v

6 Ustava Republike Slovenije, točka g tretjega odstavka 14. člena

38

kazenskem postopku. (Stubbs in Gorkič, 2011) Od obdolženca je najprej treba vzeti

določene osebne podatke, ki so določene v 227.7 členu ZKP.

6.3 Izpovedba priče

Izpovedba priče (pričevanje) je vir spoznanja, s katerim procesni organ ugotavlja

dejstva, pomembna za presojo kaznivega dejanja. Priča je oseba, za katero je

verjetno, da je zaznala določena dejanja iz preteklosti, ki so pomembna za presojo

obravnavanega kaznivega dejanja, z namenom dokazati obstoj teh dejstev. (Horvat,

2004)

Priča je lahko vsaka fizična oseba, ki bi lahko podala izjavo o določenem kaznivem

dejanju ali obdolžencu, pri tem pa zakon ne omejuje starosti prič. (Murko, 2008)

Pričo je treba opozoriti, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati.

Prav tako jo je potrebno opozoriti, da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje in da

ni dolžna odgovarjati na vprašanja. (238.8 člen ZKP) Zaslišana je lahko vsaka oseba,

razen, če ima pravno dobroto oziroma privilegij, to pa je določeno v prvem in

7 227. člen ZKP: če se obdolženca zaslišuje prvič, ga je potrebno vprašati za ime in priimek in morebitni vzdevek, ime in priimek staršev,