DIPLOMSKO DELO

Pomen in delovanje dvojnih vohunov med drugo svetovno vojno

September, 2016 Anja Golja

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA

Pomen in delovanje dvojnih vohunov med drugo svetovno vojno

September, 2016 Anja Golja

Mentor: izr. prof. dr. Iztok Prezelj

3

Kazalo

Povzetek .............................................................................................. 5

Summary: The importance and service of double agents during Second World War ... 6

1 Uvod ................................................................................................. 7

2 Metodološko-hipotetični okvir .................................................................. 9

2.1 Opredelitev problema ......................................................................... 9

2.2 Namen in cilj diplomskega dela ............................................................. 9

2.3 Opredelitev hipotez............................................................................ 9

2.4 Metode raziskovanja ......................................................................... 10

3 Druga svetovna vojna .......................................................................... 11

3.1 Opredelitev pojma ........................................................................... 11

3.2 Začetek druge svetovne vojne ............................................................. 11

3.3 Vpletene države .............................................................................. 14

3.4 Glavne fronte ................................................................................. 15

3.5 Potek vojne.................................................................................... 16

4 Obveščevalna dejavnost ....................................................................... 18

4.1 Opredelitev splošnih pojmov ............................................................... 18

4.2 Protiobveščevalna dejavnost ............................................................... 19

4.3 Vohunstvo...................................................................................... 19

4.4 Dvojna kombinacija .......................................................................... 21

5 Splošna opredelitev dvojnih vohunov ....................................................... 23

5.1 Narava in izvor ................................................................................ 23

5.2 Pomen delovanja ............................................................................. 24

5.3 Nadzorovanje ................................................................................. 26

5.4 Pridobivanje dvojnih vohunov ............................................................. 27

5.5 Značilnosti dvojnih vohunov ................................................................ 29

5.6 Delovanje dvojnih vohunov ................................................................. 29

6 Delovanje dvojnih vohunov med drugo svetovno vojno .................................. 31

4

6.1 Velika Britanija ............................................................................... 31

6.2 Nemčija ........................................................................................ 33

6.3 Jugoslavija..................................................................................... 34

6.4 Sovjetska zveza ............................................................................... 36

6.5 Združene države Amerike................................................................... 37

7 Analiza primerov dvojnih vohunov ........................................................... 39

8 Ugotovitve in preverjanje hipotez ........................................................... 45

9 Zaključek ......................................................................................... 48

10 Uporabljeni viri ................................................................................ 49

5

Povzetek

Diplomsko delo govori o drugi svetovni vojni in delovanju obveščevalnih služb v tem

obdobju. Opisuje na kakšen način so obveščevalne službe in njihova uporaba dvojnih

vohunov vplivala na izid vojne in kateri so bili najbolj znani primeri dvojnih vohunov.

Analizirali smo delovanje najbolj znanih dvojnih vohunov med tem obdobjem in s tem

ugotovili pomen njihovega delovanja na končno zmago zaveznikov.

Druga svetovna vojna velja za eno najbolj krvavih obdobij v človeški zgodovini. Začela

se je leta 1939, ko je Nemčija pod poveljstvom Adolfa Hitlerja napadla najprej Poljsko,

nato pa z bliskovito vojno nadaljevala po Evropi. Drugo svetovno vojno lahko označimo

kot totalno vojno, saj so se bitke odvijale po celem svetu, vključeno pa je bilo večina

svetovnih držav. Vojna se je končala leta 1945 po kapitulaciji Nemčije maja in nato

septembra še Japonske.

Med drugo svetovno vojno je imela pomembno vlogo obveščevalna dejavnost. Ta ima

veliko različnih definicij, v širšem smislu pa pomeni rezultat zbiranja, analiz,

združevanja in interpretacije podatkov, ki zadevajo določene vidike v tuji državi in ki

so ali bodo pomembni za načrtovanje lastnim politikom. Obveščevalno dejavnost

izvajajo obveščevalne službe, ki podatke zbirajo, jih združujejo v analitične izdelke in

posredujejo naročnikom. Obveščevalne službe praviloma delujejo pod okriljem

politične oblasti na katere tudi vpliva njihovo delovanje. Pomembno vlogo imajo v času

kriznih situacij in vojn.

Med drugo svetovno vojno so v okviru obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti

države uporabljale vohune. Najbolj razvito tehniko vohunstva so imeli v Veliki Britaniji

pod vodstvom MI5 in MI6. V sistemu dvojne kombinacije so odkrili in spreobrnili

sovražne vohune, kar jim je prineslo veliko prednost pred drugimi državami. Dvojni

vohuni so postali pomembno orožje s katerimi so države vplivale na izide bitk, saj so

imeli dostop do informacij o oborožitvi in načrtih vojaških operacij. Prav tako so lahko

uspešno dezinformirali nasprotnika, kar je veliko pripomoglo k vojaškim uspehom. Pri

svojem delu pa so morali biti zelo previdni, saj so delovali pri dveh obveščevalnih

službah in niso smeli narediti nobene napake, ki bi njihovo dvojno delovanje lahko

razkrila.

Ključne besede: druga svetovna vojna, obveščevalna dejavnost, dvojni vohuni,

vohunstvo, dvojna kombinacija

6

Summary: The importance and service of double agents

during Second World War

The main aspect of the diploma is the Second World War and the role of intelligence

services during that period. It also describes the way double spies influenced the

outcome of the war and highlighted famous examples of double agents. We analysed

the work of the most famous double agents during this period, determining the

importance of their service in relation to the final victory of the allies.

The Second World War is considered one of the bloodiest periods in human history. It

started in 1939 when Germany, under the command of Adolf Hitler, first invaded

Poland; and then continued through Europe with blitzkrieg. The Second World War can

be labelled as total war, with battles taking place all over the world, with most

countries impacted. It ended in 1945 after the capitulation of Germany in May and

Japan in September.

Intelligence played an important role in the Second World War. It has many different

definitions; however, the broader one means the outcome of the data collection,

analysis, integration and interpretation of data which relates to certain aspects in the

foreign country and which are - or will be - important for planning. Intelligence activity

is carried out by intelligence services, who collect data and convert the data into

analytical products, which are forwarded to the client. Intelligence services typically

run under the auspice of the political authorities, which are effected by their work.

Intelligence services have an important role during time of crisis and wars.

During the Second World War, in the context of the intelligence and

counterintelligence, countries used spies. Great Britain had the most developed

technique of espionage under the leadership of MI5 and MI6. In that system, enemy

spies were discovered and converted, which provided considerate advantage over

other countries. Double agents became an important weapon with which the countries

influenced the outcomes of battles - as they had access to information about weaponry

and plans of military operations. Double agents were also able to successfully

misinform the opponent, which contributed towards military successes. They had to

be very careful undertaking their work, as they were working under two intelligence

services and every mistake could compromise their double actions.

Key words: Second World War, intelligence, double agents/spies, espionage, double-

cross system

7

1 Uvod

Druga svetovna vojna je še danes smatrana kot eno najbolj krvavih obdobij v človeški

zgodovini. Po prvi svetovni vojni so voditelji obljubljali trajen mir, vendar so se v

razvalinah povojne Evrope že začela razvijati nesoglasja držav, ki so čez nekaj let v

državah poraženkah prve svetovne vojne skupaj s svetovno gospodarsko krizo

povzročila sesutje gospodarstva, kar je še povečalo notranje nemire. Te so izkoristile

ekstremistične stranke, ki so Evropo ponovno pahnile v vojno. Ta je po nekaj letih

dobila naziv svetovna vojna, saj so se poleg bojišč v evropskem prostoru odprla bojišča

po vsem svetu.

Ta zgodovinska dejstva so splošno znana, neznane oziroma manj znane pa so aktivnosti

tajnih služb in drzni podvigi posameznikov ali skupin. Mednje spadajo tudi dvojni

vohuni, ki so prinašali obveščevalnim službam pomembne informacije, katere so

voditelji uporabili v prid željenemu poteku vojne. Nekateri so bili tako izjemni, da so

bila njihova imena znana šele konec vojne, pod mnogimi imeni pa še danes najdemo

samo zapečatene dokumente. Mnogi arhivi in s tem tajni dokumenti so bili uničeni v

vojni ali so jih uničile tajne službe same. Mnogi tovrstni dokumenti so še danes

nedostopni, zato celotna slika verjetno ne bo nikoli znana, prav tako pa je znano, da

zgodovino pišejo zmagovalci (Kljaković, 1972, po Piekalkiewicz, 1972).

Povezave med političnimi sistemi, institucijo državne suverenosti in obveščevalnimi

službami so zapletene, vendar vloga obveščevalnih služb v državi močno vpliva na sam

politični sistem in državno suverenost (Purg, 1995). Primer zlorabe obveščevalne službe

je Gestapo, kratica za Geheime Staatspolizei, del SS in s tem del tajne službe v

nacistični Nemčiji. Gestapo je bil na začetku majhen oddelek pruske policije, čez leta

pa je postal nekakšen sinonim za zatiranje in grožnje. Postal je ena izmed najbolj

udarnih tajnih policijskih organizacij s polnimi policijskimi pooblastili (Butler, 1998).

V drugi svetovni vojni so se začele obveščevalne službe hitreje razširjati v večini držav,

vojna je spremenila dotedanje taktike vohunov, operacije pa so postale bolj zahtevne

zaradi hitro razvijajoče tehnologije (Purg, 1995).

Med vojno so vohuni pomembni, saj vnaprej odkrivajo sovražnikove poteze: kdaj, kje

bo napad, kako se premikajo čete, koliko in kakšno orožje je uporabljeno. Prav tako

lahko dezinformirajo sovražnika. Vsaka informacija je bila pomembna, saj je lahko

pomenila majhno razliko med zmago in porazom (Gifford, 2005).

Vohunstvo je eden najstarejših poklicev na svetu, saj obstaja odkar obstajajo ljudje in

njihove skrivnosti. Sun Tzu je prvi avtor o vohunjenju, saj se je dobro zavedal njihove

8

pomembnosti. V knjigi Umetnost vojskovanja, kjer predvsem podaja nasvete

vladarjem, je napisal, da obstaja pet vrst vohunov, eni izmed teh so dvojni vohuni.

Dvojne vohune vsak vladar pridobi iz sovražnikovih vrst, ki jih bogato nagradi in pridobi

na svojo stran. Dvojni vohuni poznajo vse druge vohune in najboljši način, kako se

sovražnika prelisiči, hkrati pa prenašajo informacije v in iz sovražnikovega tabora

(Sunzi in Minford, 2009).

Dvojni vohuni predstavljajo element obveščevalne dejavnosti v sklopu HUMINT-a

(agenturo delo). Vohuni lahko z določenimi motivi, kot so patriotizem, pripadnost veri,

maščevanje, sovraštvo ali denar, postanejo dvojni vohuni. Njihovo delovanje poteka

za dve obveščevalni službi v različnih državah (Podbregar, 2008).

Delovanje dvojnega vohuna je ena izmed najbolj zahtevnih in kompleksnih

protiobveščevalnih dejavnosti v katere se obveščevalna služba lahko poda. Voditi že

enega dvojnega agenta zahteva daljše časovno obdobje, podvig sam pa je zahteven in

ga lahko izvedejo le najbolj sposobne in napredne obveščevalne službe. Dvojni vohuni

namreč lahko delujejo na območju, kjer so razmere nevarnejše in nad katerim se mora

izvajati nadzor (Begoum, 2007).

Kot vse druge obveščevalne naloge so operacije dvojnih vohunov namenjene zaščiti in

varovanju nacionalne varnosti. Dvojni agenti zagotavljajo podatke in informacije

drugih, sovražnih obveščevalnih in varnostnih služb in drugih tajnih aktivnosti. Vendar

pa prav tako priskrbijo podatke in informacije nasprotni strani. Dvojni vohun je

nadzorovana vez med sovražnima stranema, vendar mnogokrat ena stran ne ve, da je

v njihovih vrstah dvojni vohun (Begoum, 2007).

9

2 Metodološko-hipotetični okvir

2.1 Opredelitev problema

Raziskovalna tematika v diplomski nalogi bo delo dvojnih vohunov v času druge

svetovne vojne. Tematika bo vsebovala pojasnitev in razloge za začetek druge

svetovne vojne in najpomembnejše fronte v Evropi. Opisane bodo obveščevalna in

protiobveščevalna dejavnost in vohunstvo na splošno. Podrobno bodo predstavljene

značilnosti dvojnih vohunov ter najbolj znani in vplivni primeri in vojaške operacije, v

katerih so imeli dvojni vohuni pomembne vloge.

Dvojni vohuni so prisotni že od prvih civilizacij, njihova največja vrednost pa se pojavi

v vojnah. Druga svetovna vojna je bila obdobje, katerega posledice lahko občutimo še

danes. In prav takrat so dvojni vohuni odigrali verjetno najbolj nevarno in pomembno

vlogo v zgodovini, s svojimi dejanji so rešili mnogo življenj, saj so s pridobljenimi

informacijami skrajšali čas vojne. Njihovo delovanje je povzročilo nadaljnji razvoj

obveščevalnih služb in obveščevalne dejavnosti, ki je dosegel vrh v kasnejši hladni

vojni.

2.2 Namen in cilj diplomskega dela

Namen diplomskega dela je opisati značilnosti obdobja druge svetovne vojne, opisati

značilnosti obveščevalnih služb med drugo svetovno vojno, opredeliti pojem vohunstva

na splošno in pojem dvojnega vohuna, našteti in opisati najbolj znane in pomembne

dvojne vohune med drugo svetovno vojno ter opisati pomembne vojaške operacije, v

katerih so sodelovali dvojni vohuni. Cilj diplomske naloge je ugotoviti vlogo dvojnih

vohunov ter oceniti njihov vpliv na razplet druge svetovne vojne.

2.3 Opredelitev hipotez

Hipoteza 1:

Obveščevalne službe so pogosto uporabljale dvojne vohune za zavajanje sovražnika,

same pa so pridobivale pomembne informacije o oborožitvi in uporabljeni tehnologiji

nasprotne strani, kar je posledično vplivalo na razplet druge svetovne vojne.

Hipoteza 2:

Med drugo svetovno vojno so obveščevalne službe dvojne vohune pridobivale iz oseb,

ki so nasprotovale političnemu sistemu v svoji državi.

10

Hipoteza 3:

Dvojni vohuni so s svojim delovanjem omogočili pomembne vojaške operacije v drugi

svetovni vojni, ki so omogočile zmago zaveznikov.

2.4 Metode raziskovanja

Za izdelavo diplomske naloge bomo uporabili različne metode raziskovanja. Uporabili

bomo predvsem deskriptivno metodo, saj bomo preučili primarne in sekundarne vire,

domačo in tujo literaturo, kot so strokovne knjige, strokovni članki in raziskave ter

javno dostopne internetne vire. Uporabili bomo tudi primerjalno metodo, saj bomo

med zbrano literaturo primerjali različne podatke in dejstva.

Primerjali bomo primere naslednjih dvojnih vohunov, ki so delovali med letoma 1939

in 1945: Eddie Chapman, Juan Pujol García, Arthur Owens, Walter Schellenberg, Duško

Popov, Vladimir Vauhnik, Willy Lehmann, Kim Philby, Guy Burhess, Don MacLean,

Anthony Blunt in Wilhelm Sebold. Raziskali bomo podobnosti in razlike v njihovem

delovanju in motivih ter vrste informacij, ki so jih posredovali in izmenjevali med

obema obveščevalnima službama.

11

3 Druga svetovna vojna

3.1 Opredelitev pojma

Druga svetovna vojna je bila najbolj razširjena in najbolj smrtonosna vojna v zgodovini.

Vključeno je bilo več kot trideset držav, skupnih žrtev med vojaškim in civilnim

prebivalstvom pa je bilo čez petdeset milijonov (World war II history, 2016).

Začela se je 21 let po koncu prve svetovne vojne, ki je neposredno vplivala na začetek

druge svetovne vojne. Med državami so se po podpisu Versajske pogodbe začele

napetosti, gospodarstvo je bilo močno oslabljeno, kar je pripomoglo k velikemu

nezadovoljstvu prebivalcev, predvsem v državah poraženkah prve svetovne vojne. Prav

zaradi te nestabilnosti, ki jo je prinesla prva svetovna vojna se je na oblast v

ekonomsko in politično nestabilni Nemčiji zavihtel Adolf Hitler s svojo

nacionalsocialistično stranko. Ta je 1. septembra 1939 napadel Poljsko, dva dni

kasneje sta Velika Britanija in Francija napovedale vojno Nemčiji, vojna pa je nato

divjala še šest krvavih let, do kapitulacije Nemčije maja 1945 (World war II history,

2016).

Druga svetovna vojna se šteje za najbolj krvav mednarodni konflikt v zgodovini,

smrtnih žrtev naj bi bilo od 35 milijonov do 60 milijonov, med vojno so se izvajali

najhujši zločini proti človeštvu. Vojna je terjala življenja mnogih civilistov, pri tem

izstopata holokavst in jedrsko bombardiranje Hirošime in Nagasakija. Na milijone ljudi

je bilo ranjenih, milijoni so izgubili domove. Zapuščina druge svetovne vojne se kaže

v širitvi komunizma v države vzhodne Evrope in Kitajsko, sile moči pa so se iz Evrope

prevesile na dve velesili, Združene države Amerike in Sovjetsko zvezo, ki sta svet

popeljali v hladno vojno (World war II history, 2016).

3.2 Začetek druge svetovne vojne

Razlogov za začetek druge svetovne je več. Razlago je potrebno začeti desetletje prej

oziroma že takoj po koncu prve svetovne vojne. Mnoge države, predvsem Nemčija, so

po podpisu Versajske pogodbe zapadle v še večjo krizo, nezadovoljstvo se je

stopnjevalo, kar je privedlo do političnega vzpona posameznikov, ki so nato krojili

usodo Evrope (Piekalkiewicz, 1996).

Benito Mussolini leta 1922 v Italiji uvede fašizem kot totalitarni sistem, po katerem se

kasneje zgleduje Hitler (Knight, 2004).

12

Nato začne diktaturo Josip Stalin, ki po Leninovi smrti leta 1926 prevzame oblast v

Rusiji oziroma Sovjetski zvezi. V svoji diktaturi postane znan kot eden najbolj okrutnih

diktatorjev v zgodovini (Piekalkiewicz, 1996).

Japonska leta 1931 zasede kitajsko Mandžurijo in ustanovi satelitsko državo. Japonci

so podobno kot Nemci verjeli v lastno nadrejenost nad drugimi narodi in pravico do

večjega ozemlja (Knight, 2004).

Verjetno najbolj znan diktator druge svetovne vojne, Adolf Hitler, leta 1933 postane

nemški kancler in uvede absolutno diktaturo. V Nemčiji se začne protijudovsko gibanje,

s katerim se Jude izključuje iz gospodarskega življenja (uničevanje njihovih trgovin,

prepoved izdajanja knjig judovskih avtorjev ipd.). Hitler se znebi vseh političnih

nasprotnikov in začne vojaško industrijo, ki je zahodne države ne preprečijo. Leta 1936

skupaj z nemško ''naravno'' zaveznico Italijo podpiše gospodarski pakt, znan kot ''os Rim-

Berlin'' (Knapp, Bullock, Bullock in Lukacs, 2015).

Hitlerjev prihod na oblast povzroči politično nestabilnost, ki jo izkoristi Mussolini, ki

napade Abesinijo (sedanjo Etiopijo), kar povzroči napetosti med velesilami, ki pa ne

ukrepajo. V Franciji leta 1936 vlada začne izvajati socialno politiko, saj se kljub krizi

bori za odpravljanje brezposelnosti in povišanje plač. V Veliki Britaniji se vlada trudi,

da bi odpravila napake iz konca prve svetovne vojne, prav tako pa si želi pomiriti

nastale razmere (Piekalkiewicz, 1996).

Leta 1936 Francisco Franco v Španiji naredi državni udar, vojaški prevrat pa pomeni še

eno diktaturo v Evropi. Španska državljanska vojna nudi Italiji in Nemčiji testno

območje za novo orožje, ki ga nameravata uporabiti v načrtovani vojni in obenem s

tem nudita podporo Francu (Knight, 2004).

Nemčija in Japonska istega leta skleneta pakt proti komunizmu, tako imenovani

protikominternski pakt, leto kasneje se paktu pridruži še Italija. S tem se že začnejo

oblikovati zavezništva. Medtem sta Francija in Velika Britanija izolirani oziroma v

meddržavno politiko posegata le z dogovori s Hitlerjem. Zato leta 1938 ne ukrepata ob

priključitvi Avstrije k Nemčiji, kar pa podpira Mussolini. Združene države Amerike s

predsednikom Rooseveltom na čelu umaknejo ameriške predstavnike iz Dunaja. 1938

se mora Nemčiji priključiti še Sudetska, z Nemci poseljeno območje v Češkoslovaški.

Madžarska istega leta zasede mejna območja Slovaške (Piekalkiewicz, 1996).

Leta 1938 se v Nemčiji začnejo napadi na Jude in njihovo premoženje. Začne se z

atentatom na nemškega poslanika v Parizu, ki ga ustreli mladi poljski Jud. Nekateri

menijo, da je to povod za nemški pogrom Judov. Po atentatu namreč sledi ''nemška

13

kristalna noč''. Ta pojem označuje nasilje nad Judi, razbijanje njihovih stanovanj in

prodajaln. Judi so izključeni iz gospodarskega življenja in nimajo vstopa v večino javnih

prostorov v Nemčiji (Berenbaum, 2015). Začnejo se zaostrovati razmere med Poljsko

in Nemčijo, zato potekajo nemško-poljska pogajalska srečanja, ki trajajo do spomladi

1939. V Poljsko namreč prihajajo Judi, ki so izgnani iz Nemčije. Poljska jih najprej

zavrača, nato pa jih zaradi ogromnega števila spusti v državo. Hitler navidezno podpira

Poljsko, kar se kasneje izkaže za iluzijo. Medtem Stalin zanika napadalne načrte

Nemčije in na videz želi popraviti odnose tako z Nemčijo kot z drugimi zahodnimi

državami (Piekalkiewicz, 1996).

Nemčija in Sovjetska zveza se začneta pogajati o gospodarskem sodelovanju med

državama. Stalin se namreč zaveda, da bo v primeru vojne z Nemčijo Sovjetska zveza

sama branila celotno vzhodno Evropo, ker z Veliko Britanijo in Francijo ni uspel skleniti

ustreznega kolektivno-varnostnega sporazuma. Na drugi strani se Hitler prav tako

zaveda, da napada na Poljsko ne bo mogel izvršiti brez privolitve Sovjetske zveze, saj

bi s sovjetsko pomočjo preprečili nastanek dveh front v Evropi. Stalin odpusti

zunanjega ministra judovskega porekla in zaposli novega, kar Hitler vzame kot

zadosten dokaz, da bo dobil podporo s strani Stalina, in se odloči, da je zadnji čas za

napad na Poljsko konec avgusta, saj bi kasnejše poslabšanje vremena vplivalo na

mobilizacijo vojske. Obenem Stalin nadaljuje pogajanja z Veliko Britanijo in Francijo.

Nemčija in Sovjetska zveza na koncu podpišeta pakt o nenapadanju ali pakt Molotov-

Ribbentrop, imenovan po zunanjih ministrih. Stalin tako pridobi čas, da okrepi vojaško

industrijo, Hitler pa lahko brez posredovanja velikih vojaških sil zavzame Poljsko. Prav

tako sta si med seboj razdelila vpliv na vzhodno Evropo. Medtem se Velika Britanija in

Francija še vedno poskušata dogovoriti za mirno razrešitev nemških zahtev, vendar ko

je s sporazumom med Sovjetsko zvezo in Nemčijo očitno, da mirne rešitve ne bo

mogoče doseči, ponudita svojo pomoč ob morebitnem nemškem napadu Poljski. Nato

se začne vsa Evropa pripravljati na vojno (German-Soviet nonaggression …, 2016).

31. avgusta zjutraj Hitler poda povelje za napad na Poljsko, ki se bo izvršil naslednjega

dne. Napad se imenuje primer Beli. Poljska s svojim zastarelim orožjem in slabo

oborožitvijo nasploh nima možnosti proti nemški vojski. Popoldne Nemci uprizorijo

navidezni poljski napad na oddajnik Glivice v bližini meje, napad pa sta načrtovala

vodja SS Himmler in vodja oddelkov varnostne službe Heydrich. Ta napad opravičuje

začetek druge svetovne vojne (Piekalkiewicz, 1996).

14

3.3 Vpletene države

Druga svetovna vojna se imenuje tudi totalna vojna, saj zajema vse ljudi in dejavnosti.

Skupno se je bojevalo 61 držav in 1,7 milijarde ljudi, kar je takrat pomenilo tri četrtine

vseh prebivalcev na svetu (Hughes in Royde-Smith, 2016).

Oborožene sile so se delile na dve strani. Prva stran so bile sile osi, ki so jih sestavljale

Nemčija, Japonska, Italija, Bolgarija, ND Hrvaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija in

druge. Nasproti delujoči so bili zavezniki, ki so jih sestavljali Sovjetska zveza, Združene

države Amerike, Velika Britanija in države Commonwealtha in britanskega imperija,

Francija, Belgija, Jugoslavija, Nizozemska, Norveška in druge (World war II history,

2016).

Najpomembnejši voditelji držav zaveznic so bili Winston Churchill, ki je postal

britanski premier leta 1940 po odstopu Chamberlaina in je smatran kot eden najbolj

vplivnih oseb med drugo svetovno vojno. Josip Stalin, najbolj znan ruski diktator v

zgodovini, je med drugo svetovno vojno deloval na strani zaveznikov in je s svojo vojsko

uspel premagati nacistično Nemčijo (Joseph Stalin, 2016). Združene države Amerike so

v vojno vstopile leta 1941, s predsednikom Franklinom Rooseveltom, ki je razglasil

vojno Japonski zaradi napada na Pearl Harbor. Po smrti leta 1945 ga je nasledil Harry

Truman, ki je imel v izidu vojne velik vpliv, saj je odločil napad na Japonsko z atomsko

bombo vojno (World war II history, 2016). Benito Mussolini je bil italijanski premier, ki

je v Italiji ustanovil fašistično stranko in se kasneje oklical za diktatorja. Bil je zgled

Adolfu Hitlerju, s katerim sta med drugo svetovno vojno podpisala pakt o zavezništvu.

Leta 1945 je bil umorjen s strani Italijanov (Benito Mussolini biography, 2016).

Najslavnejši voditelj v drugi svetovni vojni je bil Adolf Hitler, ki je s svojim

prepričanjem o nemški nadvladi svet popeljal v najbolj krvavo vojno v zgodovini. Ko

je postalo jasno, da Nemčija v vojni ne more zmagati, je napravil samomor (Adolf

Hitler biograophy, 2016).

15

3.4 Glavne fronte

Druga svetovna vojna je primer vojne dveh front. Prva je bila v Evropi, kjer so se

zavezniki borili proti silam osi, druga fronta pa se imenuje tudi bitka za Pacifik, kjer

se je Amerika po napadu na Pearl Harbor borila z japonskimi silami (Hawn, 2014).

Zahodna fronta v Evropi je potekala v Franciji, državah Beneluksa in Nemčiji. Vhodna

fronta je potekala na območju današnje Rusije, Ukrajini, Poljski, Belorusiji, baltskih

državah, Češkoslovaški, Bolgariji, Madžarski in nekdanji Jugoslaviji. Fronta se je odprla

z nemškim napadom na Sovjetsko zvezo leto 1941. Na vzhodni fronti so potekale

nekatere bitke, ki so pomenile preobrat v drugi svetovni vojni (bitka za Stalingrad,

Leningrad, pri Kursku). Boji so se končali s podpisom nemške kapitulacije (World war

II history, 2016).

Vojna za Pacifik je potekala od leta 1941 do septembra 1945. Boji so potekali na

Pacifiku, Avstraliji in Aziji med Japonsko, Združenimi državami Amerike, Avstralijo,

Kitajsko in drugimi. Po prvi veliki ameriški zmagi v bitki pri Midway so ameriške sile

napredovale proti Japonski, kjer sta bili avgusta leta 1945 odvrženi atomski bombi.

Vojna se je uradno končala drugega septembra leta 1945 (World war II history, 2016).

Bitka za Atlantik se je začela septembra leta 1939 in je trajala do nemškega poraza

leta 1945. Bila je najdlje trajajoča vojaška kampanja. V tej bitki za nadzor pomorskih

transportnih poti so nemške podmornice (U-boats) in vojne ladje napadale zavezniške

ladje, boji pa so potekali skoraj po celotnem oceanu. Nemške podmornice so

zaveznikom napravile ogromno škode, vse do tehnološkega napredka, kot je odkritje

radarja in povečanje števila in organizacije konvojev. Po vse večjih izgubah podmornic

leta 1943 si nemške sile niso več opomogle (Battle of the Atlantic, 2016).

Vojna v Severni Afriki se je začela septembra 1940, končala pa leta 1943. Začela se je

z italijanskim prodorom v Egipt preko Libije, ki je bila italijanska kolonija. Egipt je bil

britanska kolonija, zato so Britanci začeli s protinapadom, v katerem so pregnali

italijanske vojake nazaj do Libije. Hitler je zato Mussoliniju poslal v pomoč nemške

vojake pod poveljem Erwina Rommla z vzdevkom Puščavska lisica, ki je bil izredno

uspešen in je uspel pridobiti nazaj skoraj vso izgubljeno ozemlje. Vojna je nato

potekala počasneje, v operaciji Torch (Bakla) pa so ameriške in britanske sile uspele

premagati Nemce v bitki pri El Alameinu, sile osi pa so se uradno predale v Tuniziji

leta 1943 (Taylor, 2011).

16

3.5 Potek vojne

Septembra leta 1939 je na Poljsko iz vzhoda vdrla Rdeča armada. Poljska vojska se je

morala braniti na dveh frontah, vendar zaradi zastarelega orožja ni imela možnosti

proti nemški dobro oboroženi vojski in oklepnih enot Rdeče armade. Napad na Poljsko

se je zaključil oktobra, brez mirovne pogodbe ali listine o kapitulaciji (Piekalkiewicz,

1996).

Stalin in Hitler si razdelita državo po sporazumu, ki sta ga podpisala avgusta. Stalin

nato premakne svoje sile na Baltske države, osvoji Estonijo, Latvijo in Litvo in nato v

Rusko-Finski vojni premaga Finsko. V Evropi je stanje negotovo, saj ni veliko kopenskih

napadov, vendar nemške podmornice napadajo britanske trgovske ladje (World war II

history, 2016).

Devetega aprila 1940 Nemčija napade Norveško in Dansko, mesec dni kasneje pa še

Belgijo in Nizozemsko in Luksemburg, s tem pa za napad na Francijo obide Maginotovo

linijo, ki naj bi bila nepremagljiva. Franciji vojno napove tudi Italija. Francija se

razdeli na dve coni, prvo okupira nemška vojska, drugo po nadzira maršal Petain z vladi

v Vichyju, po katerem območje dobi ime vichyjska Francija (World war II history, 2016).

Poleti leta 1941 se začne nemško bombardiranje Velike Britanije. Royal Air Force

sčasoma premaga Luftwaffe v tako imenovani bitki za Britanijo. Leta 1941 se silam osi

pridružijo še Madžarska, Romunija in Bolgarija, nemška vojska pa aprila zasede

Jugoslavijo in Grčijo. Združene države Amerike napovejo vojno Japonski po japonskem

napadu na Pearl Harbor decembra leta 1941 (World war II history, 2016).

Leta 1941, po napadu Balkana in Grčije, se začne operacija Barbarossa. Začne se

nemška invazija na Sovjetsko zvezo kljub podpisu sporazuma o nenapadanju med

Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Zaradi zastarele opreme in Hitlerjeve taktike

presenečenja uspe nemški vojski prodreti skoraj do Moskve, kasneje pa začne izgubljati

zaradi sovjetskih protinapadov in hude zime. Največji poraz je nemška vojska doživela

pri Stalingradu, ki je za mnoge pomenil preobrat moči v drugi svetovni vojni. Do poletja

leta 1944 je bilo zagotovo, da Nemčija ne bo osvojila Sovjetske zveze (World war II

history, 2016).

Leta 1944 se je začelo izkrcanje zaveznikov v Normandiji, znano kot dan D. Hitler je v

odgovor vse svoje čete poslal na zahodno fronto, kar je povzročilo njegov poraz na

vzhodni fronti. Sovjetska vojska je tako napredovala čez Poljsko, Češkoslovaško,

Madžarsko in Romunijo (World war II history, 2016).

17

Zavezniki so napredovali do Nemčije, kjer je decembra 1944 potekala Ardenska

ofenziva. Ta se šteje kot zadnja velika nemška ofenziva na zahodni fronti, ki je na

začetku potekala njim v prid, kasneje pa so zavezniki napredovali. Zahodna fronta je

bila za Nemce izgubljena, vojsko so zato prestavili na vzhodno fronto (Battle of the

Bulge, 2016).

Nato so februarja 1945 zavezniki silovito bombardirali Berlin in Dresden in kasneje

napredovali v notranjost Nemčije. Šestega maja so sovjetske čete vkorakale v Berlin,

ki kapitulira. Dan kasneje so Nemci v Reimsu podpisali brezpogojno kapitulacijo

nemške vojske. V Evropi je vojne konec (Piekalkiewicz, 1996).

V vzhodni Aziji in Pacifiku se vojna med Američani in Japonci nadaljuje. Vojna se tam

konča avgusta leta 1945, ko Američani najprej vržejo atomsko bombo na Hirošimo,

nato pa še na Nagasaki. Japonska kapitulira drugega septembra (Piekalkiewicz, 1996).

18

4 Obveščevalna dejavnost

4.1 Opredelitev splošnih pojmov

V širšem smislu je obveščevalna dejavnost rezultat zbiranja, analiz, združevanja in

interpretacije podatkov, ki zadevajo določene vidike v tuji državi in ki so ali bodo

pomembni za načrtovanje. Zbiranje podatkov poteka v več oblikah, obsega pa tajno

ali javno pridobivanje podatkov s strani ljudi ali tehničnih naprav, uporabljajo pa se

človeški ali tehnični viri. Analiza podatkov pomeni preučevanje vseh zbranih podatkov

in neobdelanih informacij v končen obveščevalni izdelek, ki ga lahko koristijo naročnik,

operativni delavec in analitik (Purg, 1995). Obveščevalna dejavnost predstavlja

izvajanje obveščevalnega ciklusa, ki ima faze načrtovanja, zbiranja in analiziranja

podatkov in posredovanje končnega obveščevalnega izdelka (Podbregar, 2012).

V ožjem smislu obveščevalna dejavnost predstavlja tajno zbiranje in analizo podatkov

ter njihovo preoblikovanje v končen obveščevalni izdelek. Pri tajnem zbiranju

podatkov je poudarjena tajnost obveščevalne dejavnosti, zato je bila v preteklosti

smatrana kot ilegalna, delo posameznika, organizacij in države pa nedovoljeno (Purg,

1995).

Obveščevalna dejavnost je pojem, ki je močno povezan z obveščevalno službo.

Obveščevalna služba kot pojem ni enotno opredeljena, najbolj pogosta opredelitev je,

da so cilji obveščevalne službe zbiranje, analiziranje in ocenjevanje obveščevalnih

podatkov o tujih državah, ki pripomorejo tako na vojaškem kot tudi političnem

področju. Obveščevalna služba podatke zbira in jih analizira in posreduje naročnikom.

Deluje v skladu s političnimi cilji države in obenem ščiti lastne interese. Obveščevalne

službe obstajajo v večini držav in so relativno pomemben del političnega dogajanja,

njihova vloga in pomen pa sta se spreminjala tekom zgodovine. Pomembno vlogo imajo

med vojno in v kriznih situacijah. Praviloma so v funkciji politične oblasti, saj so

pogojeni tudi z načinom vodenja vladne politike, njihovo delovanje pa vpliva na

politične procese in odnose. Obveščevalne službe lahko na politični sistem vplivajo tudi

destruktivno, primer tega je Gestapo v nacistični Nemčiji med drugo svetovno vojno.

Prav tako se s spremembami političnega sistema spreminja tudi organizacija in

delovanje obveščevalnih služb (Purg, 1995).

Obveščevalni sistem v ožjem pomenu pomeni nacionalni obveščevalni sistem oziroma

področje dela in odnosov vseh obveščevalnih in drugih ustanov v državi, ki zbirajo,

ocenjujejo in posredujejo obveščevalne podatke. V širšem smislu obveščevalni sistem

19

pomeni povezovanje nacionalnih obveščevalnih sistem v širše sisteme (Podbregar,

2012)

4.2 Protiobveščevalna dejavnost

Protiobveščevalna dejavnost je povezana z obveščevalno dejavnostjo, saj ščiti

nacionalne interese pred delovanjem tujih obveščevalnih služb. Nima enotne

definicije, ključni elementi vseh pa so zaznavanje in odkrivanje tujih obveščevalnih

služb, organizacij in posameznikov, preprečevanje ali izkoriščanje njihovega delovanja

in varovanje države in državnih organizacij, služb in državljanov pred tujimi

obveščevalnimi službami. Šaponja (1999) meni, da je protiobveščevalna dejavnost

represivna, uporablja pa se za odkrivanje, spremljanje in onemogočanje delovanja

tujih obveščevalnih služb.

Protiobveščevalna dejavnost se deli na defenzivno ali pasivno, saj obravnava tuje

obveščevalne službe, njihove lastnosti in metode delovanja, usmerjena pa je tudi v

zaščito lastnih objektov in oseb, medtem ko ofenzivna oziroma aktivna obveščevalna

dejavnost prodre v tuje obveščevalne službe in deluje na njihovo zaznavanje in

delovanje (Hribar, Podbregar in Ivanuša, 2012).

Protiobveščevalna služba ima funkcijo zaščite države pred delovanjem tujih

obveščevalnih služb in posameznikov, skupin ali organizacij, ki bi lahko s svojim

delovanjem škodili državi. Preprečuje dostopanje do pomembnih informacij vohunom

drugih držav, ki bi te informacije izkoristili za namen škodovati državi (Purg, 1995).

4.3 Vohunstvo

Vohunstvo je po 358. členu v Kazenskem zakoniku republike Slovenije opredeljeno kot:

Kdor služi tuji državi ali tuji organizaciji ali njunemu agentu, tako da zbira zaupne

vojaške, gospodarske ali uradne podatke ali dokumente ali ji jih sporoči ali izroči

ali ji omogoči, da pride do njih.

Kdor v škodo Republike Slovenije ustvari za tujo državo ali tujo organizacijo

obveščevalno službo ali jo vodi.

Kdor se vključi v tujo obveščevalno službo iz prejšnjega odstavka ali podpira njeno

delo.

Vohunjenje je ena izmed najstarejših dejavnosti, saj njegove korenine segajo daleč v

preteklost, že v čas prvih civilizacij. Z vse večjim tehnološkim napredkom se je

20

razvijalo tudi vohunstvo, ki je imelo na voljo vse več pripomočkov za lažje odkrivanje

tajnih informacij (Gifford, 2005).

Vohunjenje je le del aktivnosti obveščevalnih služb, a prav ta majhen del jih loči od

drugih organizacij, ki zbirajo in obdelujejo podatke (Podbregar, 2008). Vsaka država

ima tajne službe, ki državo ščitijo pred grožnjami drugih držav in posameznikov.

Obveščevalne službe morajo delovati v tajnosti, da lahko odkrijejo načrte in jih

preprečijo preden se uresničijo (Gifford, 2005).

Vohuni si prizadevajo čim dlje časa tajno ostati v vohunskih mrežah drugih držav, z

namen odkriti kar največ podatkov. Prav tako odkrivajo kršitve v lastnih obveščevalnih

službah. Vohuni lahko tajno delujejo proti svoji državi in informacije posredujejo tuji

državi. Dvojni vohuni lahko tako delujejo mnogo let, preden jih odkrijejo (Gifford,

2005). Podtalna dejavnost vohunov med vojno in uspeh njihovih akcij so pogosto

odločali o zmagi ali porazu in so vplivali na izid vojnih obdobij (Kljaković, 1972, po

Piekalkiewicz, 1972).

Vohunjenje so uporabljali že v starih civilizacijah za odkrivanje sovražnikove moči,

prvi avtor o vohunjenju pa je Sun Tzu. Ta kitajski strateg in poveljnik je 500 let pred

našim štetjem napisal delo Umetnost vojne, v katerem opisuje pomembnost vohunov,

prav tako pa opredeli različne vrste vohunov. Za širjenje imperija so vohune uporabljali

Aleksander Veliki, Julij Cezar in Džingiskan. V Evropi so vohunske mreže razvili v

srednjem veku, ko se je začela bitka za prevlado med državami (Gifford, 2005).

Kraljica Elizabeta I je uporabljala vohunsko mrežo pod nadzorom sira Francisa

Welsinghama, ki je zbrane informacije uporabljal za državno korist in varnost.

Vohunske mreže so razvijale tudi druge države v Evropi, kjer je bila večja ranljivost za

napade zaradi nejasnih meja med državami (Boar in Blundel, 1987).

Vohuni so med vojno zelo pomembno orožje v boju proti sovražniku. Odkrijejo lahko

čas in kraj napada ter moč sovražnikovega orožja, prav tako lahko sovražnika z lažnimi

podatki dezinformirajo. V času prve in druge svetovne vojne je vohunjenje doseglo

novo stopnjo v delovanju, informacije, ki so jih vohuni prenesli pa so lahko vplivale na

izid bitke (Gifford, 2005).

Vohunstvo je ovrednoteno informiranje, ki je pogosto temelj za nacionalna odločanja.

V začetku vohunstvo ni bilo tako pomembno kot danes, saj so se metode pridobivanja

podatkov skozi čas razvijale. Danes ima vohunstvo dva pomena. Prvi je politični, kjer

obsega vsako dejavnost, s katero se poskuša priti do skritih podatkov. Pravni pomen je

21

ožji in vohunstvo označuje kot tajno, agresivno in nevarno dejavnost in se lahko

opredeli kot kaznivo dejanje (Purg, 1995).

Vohunsko delo je dolgotrajno, naporno, včasih zelo nevarno. Motivov, da oseba postane

vohun, je veliko. Nekateri si želijo slave, razburljivega življenja, denarja, nekateri to

počnejo zaradi verskih ali političnih prepričanj, lahko pa je oseba prisiljena. Častnik

za novačenje preveri ozadje bodočega vohuna in s tem ugotovi primeren pristop, z

denarjem ali grožnjami (Gifford, 2005).

Vohunske mreže ali vohunski obroči so skupine vohunov, ki med seboj sodelujejo. Zelo

znan je vohunski obroč iz Cambridgea, v katerem so sovjeti rekrutirali angleške

diplomante, ki so kasneje dosegli visoke položaje in so Sovjetski zvezi pošiljali

pomembne podatke. (Gifford, 2005).

4.4 Dvojna kombinacija

Dvojna kombinacija je specifična oblika operativnega dela na protiobveščevalnem

področju, saj je uporabljena za pridobivanje informacij o interesih tujih obveščevalnih

služb. Definicija dvojne kombinacije se glasi: specifičen operativni odnos

protiobveščevalne službe s tujo obveščevalno službo, ki poteka preko sodelavca, ki je

hkrati sodelavec tajne službe. To pomeni, da pri dvojni kombinaciji sodelujejo trije

subjekti: protiobveščevalna služba, tuja obveščevalna služba in sodelavec, imenovan

dvojnik oziroma dvojni agent. Z dvojno kombinacijo protiobveščevalna služba predre

v tujo obveščevalno službo in tako odkriva metode, način dela, strateške cilje, obenem

pa mora biti previdna na delovanje dvojnega agenta. Dvojni agent/vohun je osnovni

element dvojne kombinacije, njegova naloga pa je zelo zahtevna, saj mora prikrito

delovati za dve obveščevalni službi, brez da bi ena od teh za to vedela (Podbregar

2012). Za dvojno kombinacijo je pomemben tudi sistem, zato ni mogoče reči, ali so

poglavitni za uspeh dvojni agenti ali osebe, ki načrtujejo vse akcije dvojne kombinacije

(Sharma, 2015).

Dvojna kombinacija je obstajala od začetka vohunstva, saj so jo uporabljali v vojnah z

namenom preslepitve sovražnika. Obveščevalne službe so med drugo svetovno vojno

druga proti druge uporabljale protiobveščevalno dejavnost in vohunjenje, kar je

vplivalo na hiter razvoj obveščevalnih služb v današnjem času v vseh državah

(Podbregar, 2012).

Sistem dvojne kombinacije je postal nekakšen filter, ki je ločil vohune, ki so bili

pripravljeni prestopiti na drugo stran od tistih, ki so bili slepo zaverovani v nacistični

22

sistem. Tako je dvojna kombinacija postala največji dosežek, ki ga je obveščevalna

služba lahko dosegla med drugo svetovno vojno. Rezultati dvojne kombinacije so bili

izjemni, saj so z nekaterimi operacijami med vojno uspešno zavajali nasprotnika, kar

je zagotovo spremenilo potek vojne. Agenti, ki so sodelovali pri dvojnih kombinacijah

pa so mnogokrat hodili po tanki meji med življenjem in smrtjo (Sharma, 2015).

Dvojna kombinacija, uporabljena s strani MI5, je že od začetka druge svetovne vojne

uspešno premagovala nasprotnika v zavajanju. Angleški obveščevalci so agente

nemškega Abwehra uspešno pretvarjali v dvojne vohune in z znanjem iz takih operacij

uspešno premagali nacistični Abwehr (Sharma, 2015).

Aktivnosti, ki so z dvojno kombinacijo odkrita, so podatki nasprotnika o lastni državi,

nameni obveščevalnih služb, njihov center, obveščevalci, metode dela in drugo,

obenem pa se lahko s pomočjo dvojnega agenta dezinformira nasprotnika. Za

dezinformiranje protiobveščevalna služba vedno potrebuje ustrezne informacije, ki jih

dvojni agent lahko uporabi. Od dvojnega agenta tuje obveščevalne službe pogosto

zahtevajo določene informacije, s čimer se pokaže njegov dostop do podatkov in

posledično njegovo iskrenost (Podbregar, 2012).

Podbregar (2012) pravi, da protiobveščevalna služba dvojno kombinacijo uporabi v

primerih:

Tuja obveščevalna služba želi angažirati osebo za tajnega sodelavca (tipična

protiobveščevalna dvojna kombinacija).

Za namestitev sodelavca v tuji obveščevalni službi (obveščevalna in

protiobveščevalna kombinacija).

Ko tuja obveščevalna služba želi angažirati sodelavca, ki o tem obvesti lastno

protiobveščevalno službo in deluje po njenih navodilih.

Če protiobveščevalna služba odkrije agenta tuje službe in ga zaradi večje koristi

vključi v dvojno kombinacijo.

Agent se sam odloči za sodelovanje s protiobveščevalno službo zaradi materialnih

koristi.

23

5 Splošna opredelitev dvojnih vohunov

5.1 Narava in izvor

Vojna in vohunjenje sta povezana skozi celotno zgodovino, saj so vohuni v vojnah

prinesli prednost pred sovražnikom z minimalnimi žrtvami in sredstvi. Vojaški

poveljniki so se zavedali, da uporaba vohunov lahko včasih odloča o zmagi in porazu,

cenili pa so tudi uporabo dvojnih vohunov (Prabhu in Dwivedi, 2015).

Dvojni vohun je oseba, ki se ukvarja s tajno aktivnostjo za dve obveščevalni ali

varnostni službi. Pridobiva informacije, ki jih nato posreduje eni ali obema službama,

pri tem pa namerno zadrži pomembne informacije na ukaz ene obveščevalne službe ali

z manipulacijo zadrži informacije pred nasprotnikom. Tako pod definicijo dvojnih

vohunov ne spadajo osebe, ki zaradi svoje lastne koristi zadržijo ali si izmislijo

informacije, da bi dezinformirale obveščevalno ali varnostno službo (Begoum, 2007).

Dvojni vohuni so močno protiobveščevalno orožje proti tujim obveščevalnim službam.

Zajeti drugega vohuna in ga spreobrniti je težavno in nevarno. Kompleksnost,

negotovost in visoka stopnja tveganja, ki so prisotni pri procesu pridobivanja dvojnega

vohuna, so izziv le za najboljše obveščevalne službe (Cowden, 2014).

Dvojni vohuni začnejo delovati na tri načine. Prvi način je samo-razkritje. Vohun

osebno pove, pošlje pismo ali posrednika, pokliče ali kako drugače vzpostavi povezavo

z obveščevalno službo in razkrije, da dela za nasprotno oziroma sovražno službo.

Obveščevalni službi ponudi dogovor, da se obrne proti njej. Pri tovrstnih primerih je

stopnja provokacije velika, vendar so se v zgodovini taki dvojni vohuni izkazali ne samo

kot zanesljivi, temveč tudi zelo koristni. Drugi način je spreobrnitev nasprotnega

vohuna. Obveščevalna dejavnost, ki odkrije sovražnega vohuna, mu lahko ponudi

službo dvojnega vohuna. Če se ta strinja (pod nakazano ali odprto prisilo), je malo

verjetno, da bo popolnoma zvest novim delodajalcem. Tako pridobljeni vohuni se

imenujejo tudi spreobrnjeni vohuni, saj so zasačeni pri svojem delovanju s strani ene

obveščevalne službe, ki jih nato prisili, da posredujejo podatke in informacije od

nasprotne obveščevalne službe. Takšni vohuni morajo biti izredno previdni, saj morajo

prilagajati strani, ki ji prinašajo podatke od druge strani. Njihovo delo se smatra kot

nepooblaščeno sodelovanje s sovražno stranjo, večinoma pa je tudi nesmiselno. Tretji

način pa je agent provokator. Tovrstni vohun je poslan s strani svoje obveščevalne

službe k nasprotni pod pretvezo, da bi rad zamenjal strani. Edina pomembna

informacija, ki jo zakriva je ta, da deluje po ukazih druge obveščevalne službe, ki tako

24

raziskuje drugo. Načini komunikacije s prvotno obveščevalno službo so zakriti, zato

druge informacije lahko prestreže nasprotna (Begoum, 2007).

Pridobivanje informacij s prikritimi operacijami ima mnogo slabosti, saj je lahko

neučinkovito, drago in dolgotrajno, končni rezultat pa ni vedno v skladu s pričakovanji.

Zato je nadvse pomembno, da se poleg izbire ustrezne osebe za dvojnega vohuna

izbere tudi ustrezna oseba za nadzornika tega vohuna. Ta mora vedeti točno, katere

informacije je potrebno pridobiti in katero tarčo izbrati, da se do teh informacij

najlažje dostopa (Dunleigh, 1995).

Pri izbiri uporabe dvojnega vohuna je pomembna njegova prvotna pripadnost in, če je

bila ta vzpostavljena prostovoljno ali prisilno. V izrednih primerih se lahko agent sam

javi, da bo delal za nasprotno stran, če je to nujno potrebno za pridobitev pomembnih

informacij. Dvojno vohunstvo je načeloma kratkotrajno, vendar obstajajo izjeme.

Dolgotrajno tajno delovanje prinaša negativne posledice pri agentu, ki lahko postane

preveč samozavesten, kar lahko privede do napak in s tem razkritja. Vodja, ki

nadzoruje operacijo, lahko izgubi nadzor nad agentom, ki zaradi svojega odličnega

poznavanja delovanja vsaj dveh obveščevalnih služb lahko začne delovati v negativni

smeri (Begoum, 2007).

Vodja operacije mora do potankosti poznati tako operacijo kot dvojnega vohuna, ki v

njej sodeluje, zato mora že na začetku presoditi, ali je oseba zmožna pridobiti željene

informacije. Nadzornik mora agentu posredovati vse pomembne faktorje, ki lahko

vplivajo na operacijo in obenem mora od njega pridobiti dovolj natančne in ustrezne

informacije. Dvojni vohuni morajo biti dovolj pogumni, da za pridobivanje informacij

uporabijo vse možnosti, ki jih imajo na voljo, in obenem paziti na svojo krinko

(Dunleigh, 1995).

Nenamerni dvojni vohuni so izredno redki. Potrebna je velika spretnost v manipulaciji,

da se vohuna prepriča, da dela v korist nasprotni strani, saj v resnici s svojim

delovanjem škoduje interesom nasprotne strani (Begoum, 2007).

5.2 Pomen delovanja

V knjigi Umetnost vojne avtor Sun Tzu poudarja pomembnost uporabe vohunov med

vojno. V knjigi opisuje pet vrst vohunov, med katerimi so tudi dvojni vohuni. Dvojne

vohune in njihov pomen je priznaval tudi indijski filozof in svetovalec indijskemu

cesarju Kautilya, ki je svoje misli zapisal v knjigo Arthashastra. Ta opisuje, podobno

kot Umetnost vojne, nasvete za uspešno vodenje cesarstva in natančno opisuje različne

teme, med temi tudi vojno in vohune. Kautilya podobno kot Sun Tzu trdi, da je

25

potrebno sovražnikovega vohuna spreobrniti tako, da ta prestopi na drugo stran in s

tem izda svojega gospodarja. Tako vladar z dvojnimi vohuni lahko manipulira

nasprotnika in si poveča možnosti za zmago (Prabhu in Dwivedi, 2015).

Narava in vrednost delovanja dvojnih vohunov temelji predvsem na njihovi osebni

zmogljivosti in sami operaciji, ki jo opravljajo. Dobro izurjen in spreten dvojni vohun

lahko s svojim delovanje bistveno pripomore k znanju nasprotnikovih pomanjkljivosti

in šibkosti. Dvojni agent lahko izrabi nekoga na nasprotni strani, ki mu zaupa. S tem

pridobi pomembne in zaupne informacije, ki jih lahko druga stran izrabi. Če je dovolj

izurjen, lahko pridobi celo tajne informacije, ki se tičejo vlade neke države. Vendar

običajno dvojni vohuni nimajo dostopa do tovrstnih informacij. Po določen časovnem

obdobju dvojni agent lahko poroča o zmogljivosti nasprotne službe. Lahko priskrbi

podatke o opremi, naslove delavcev, načine transportacije in drugih oblikah delovanja.

Vedno ima možnost komunikacije z obema obveščevalnima službama, zato lahko

preureja informacije, dokler ni jasna poteza nasprotne strani. Vseeno pa je pri tem

obremenjenost velika, saj mora agent svoj čas pravilno in ustrezno razporejati med

obema (Begoum, 2007).

Dvojni vohun služi kot nadzorovan kanal, po katerem se prenašajo informacije iz ene

strani do druge. Bolj uporabne kot so informacije za drugo stran, bolj se poveča

zaupanje v vohuna, ki te informacije dostavi. Najprej mora agent z nasprotno stranjo

vzpostaviti neko zaupanje, zato so podatki, ki jih posreduje, bolj tajni in bolj

pomembni. Delci informacij se tako sčasoma kopičijo in se lahko šele čez čas pokažejo

celotno sliko, ki jo nato obveščevalna služba uporabi za svoj namen. Tovrstna prevara

je zelo kompleksna, in se deli na operativno prevaro, ki se tiče sposobnosti same

obveščevalne službe, njenih namenov in nadzora vohunov ter nacionalno prevaro, kjer

so v ospredju nameni nadzorovanja vlade ali drugih pomembnih državnih organov.

Prevara na nacionalnem nivoju je zelo kočljiva in pogosto vključuje najvišje

predstavnike vlade, zato obveščevalne službe potrebujejo predhodno koordinacijo in

odobritev s strani vodilnih državnih organov (Begoum, 2007).

Dvojnega vohuna se lahko uporabi za nadzor nad vstavljanjem podatkov v mehanizme

druge obveščevalne službe z namenom ugotoviti, kakšne so njene aktivnosti na

določnem področju. Taki podatki imajo namen napeljati k določenim ravnanju, ki ga

potem obveščevalna služba nadzoruje in beleži z neko drugo operacijo. Dvojni agent

tako služi kot nekakšen vzvod, s katerim se izzove različne reakcije pri osebi,

organizaciji ali katerikoli skupini z namenom, da ta deluje proti svoji koristi. Za to

uporabljeni podatki morajo biti skrbno izbrani, da lahko vplivajo na nasprotno službo

26

in izzovejo željene reakcije. Takšne vrste operacij se običajno izvedejo le, če je

operacija zahtevna in nevarna. Uporaba dvojnega vohuna pri takšnih operacijah

zahteva precejšnje predhodno znanje o nasproti agenciji (Begoum, 2007).

Druga pomembna funkcija dvojnega vohuna je priskrbeti zamenjavo pri operaciji,

oziroma načrt za pobeg, če situacija postane kritična. V nekaterih primerih lahko

spreobrne agente nasprotne obveščevalne službe, da prevzamejo njegovo mesto, ali

pa je prisiljen izdati svoj položaj nadrejenim pri drugi obveščevalni službi, kar pomeni

konec operacije. Občasno lahko agencija uporabi agenta, za katerega je znano, da je

pod vplivom druge agencije, ali agenta, ki že deluje za nasprotno stran. Eden izmed

razlogov je ta, da vohun ne izgubi življenja, če deluje pod prisilo na zelo nevarnem

območju. Drugi razlog je ta, da se lahko s tem ugotovi pripravljenost in metode dela

druge agencije. Obstajajo tudi druge prednosti uporabe že spreobrnjenega vohuna.

Lahko se sodelovanje nadaljuje za zavajanje glede lastnih sposobnosti, namenov in

znanja ali se s tem zakrijejo druge operacije in podobno (Begoum, 2007).

5.3 Nadzorovanje

Motivi, ki vodijo ljudi v posamezna dejanja, so večinoma različni za vsakega

posameznika. Zato mora biti nadzornik vohuna še posebej previden pri izbiri in

kasnejšem nadzoru nad dvojnim vohunom. Včasih lahko nadzornik napačno presodi

vohunove motive, kar lahko privede do nevarnega ravnanja, ki lahko ogrozi operacijo.

Nadzornik se mora skozi celotno operacijo zavedati, da se lahko motivi spremenijo,

kar pomeni, da mora vedno slediti vohunu in ga sproti pravilno motivirati, da doseže

željene rezultate (Burkett, 2013).

Definicija nadzora je sposobnost vodje operacije, da usmerja, spreminja ali zaustavlja

agentov vedenjski vzorec z uporabo ali nakazovanjem njegovega vpliva (psihičnega in

fizičnega). Napačen pritisk na agenta lahko povzroči, da se ta izpove nasprotni strani,

zato mora biti nadzornik zelo previden. Vseeno mora dvojni agent imeti nadzor, saj bi

v nasprotnem primeru imel pomembne podatke, s katerimi bi lahko razpolagal po želji.

Nadzornik mora za vsak korak vnaprej vedeti možne posledice in tudi v nevarnih

situacijah delovati za dobro operacije, ki se izvaja. Celovit fizičen nadzor nad agentom

je možen le kadar je ta zajet med vojnim stanjem, delni nadzor pa je mogoč, če je

njegov dom na območju popolnega nadzora oziroma dela v nadzorovanem objektu.

Nadzor komunikacije je bistven, vendar dobro izurjen dvojni vohun lahko to zaobide

tako, da navidezno popolnoma sodeluje, ob priložnosti pa pošlje signal agenciji, da

deluje pod prisilo. Taki primeri so se pojavljali med drugo svetovno vojno, ko so s strani

ZDA ujeti nemški, sovjetski in britanski vohuni poslali signale domači agenciji.

27

Kakršenkoli nadzor nad vohunom je lahko zelo zahteven in predstavlja obilico

problemov (Begoum, 2007).

Vodja, ki usmerja dvojnega vohuna, mora imeti dobro in natančno znanje jezika in

območja, kjer poteka operacija. Prav tako mora imeti izkušnje v okviru obveščevalne

dejavnosti in zakonov, ki jih obsega in dovolj časa, da lahko operacijo uspešno vodi

brez zanemarjanja drugih dolžnosti. Eden izmed pomembnih faktorjev nadzornika je

predvsem njegov odnos z agentom, saj mora poznati njegovo preteklost, socialne

povezave, druge naloge v obveščevalni dejavnosti in njegov vzorec obnašanja, na

podlagi katerega lahko presodi njegovo primernost za nalogo (Begoum, 2007).

Vsekakor mora biti dvojni vohun pri svojem delu samostojen do te mere, da pridobiva

najboljše rezultate. Mora biti delno neodvisen, saj delo mnogokrat poteka na terenu,

kjer ni možno vnaprej predvideti vseh možnih izidov v primeru, da operacija ne gre po

načrtih. Predanost lastni obveščevalni agenciji in vlogi, ki jo igra v operacijah, mora

pokazati s tem, da najprej poskrbi zase, psihično in fizično v obliki treningov. Dvojni

vohuni morajo odločati hitro in skrbno, mnogokrat brez pomoči nadzornikov (Ray,

2016).

5.4 Pridobivanje dvojnih vohunov

Vohunjenje na zunaj deluje kot izredno neracionalen pojav. Vohun namreč tvega

lastno življenje, dolgotrajno zaporno kazen, izgubo službe, ugleda in celo lastne

družine. Vprašanje je torej, zakaj oseba postane vohun in predvsem kako obveščevalne

agencije pridobijo osebo kot vohuna (Burkett, 2013).

Pridobivanje dvojnega vohuna za obveščevalno agencijo predstavlja določeno mero

tveganja, saj morajo obenem zmanjšati tveganja in povečati korist njegovega

delovanja. Med vojno so se zavedali, kako pomembno je izbrati pravo osebo za vohuna,

ki je moral pridobiti vse potrebno znanje in veščine, prav tako pa je bila pomembna

tudi izbira nadzornikov teh vohunov. Ti so morali prav tako skozi posebne tečaje, da

so znali pridobivati in hkrati obvladovati vohune (Burkett, 2013).

Pomembna za pridobivanje vohunov je propaganda, saj se lahko z njo pridobi osebe na

različnih položajih, da postanejo vohuni. Propaganda je tudi dober način za

spreobrnitev sovražnih vohunov, saj se njihova zvestoba obrne, kar predstavlja

pomemben napredek v pridobivanju informacij (Prabhu in Dwivedi, 2015).

Pridobitev dvojnega vohuna je lahko priložnostno ali namerno. Priložnostne pridobitve

so nepričakovane in nenačrtovane, kar predstavlja slabost. Operacije z dvojnim

28

vohunom namreč zahtevajo najprej dober premislek, oceno in če pride agent kot

prostovoljec, mora agencija delovati brez zadostnih podatkov in ocene tveganja s

strani vohuna, saj ta lahko zavaja obveščevalno službo in deluje kot provokator

(Begoum, 2007).

Štiri vprašanja so pomembna, ko se pojavi prostovoljec, da bi delal kot dvojni vohun:

1. Ali je oseba povedala vse?

Dovolj informacij se lahko zbere z zaslišanjem, možno je tudi testiranje s poligrafom

in preverbo dokumentov o osebi. Ti koraki morajo potekati hitro, saj informacij, ki jih

je oseba prejela ni mogoče odpoklicati. Pomembno je vedeti, ali ima oseba že kakšne

prejšnje povezave z obveščevalnimi službami.

2. Ali je oseba stabilna?

Vprašanje se navezuje na to, ali ima oseba sposobnost infiltrirati se v nasprotno

obveščevalno službo za nedoločen čas in ali je psihično pripravljena na stresno vlogo

dvojnega agenta. Če tega faktorja nima, je še vedno lahko kratkoročno uporabna.

3. Ali ima zaupanje nasprotnikov?

Indikatorji, ki potrjujejo to zaupanje so prikazani v komunikacijskih sredstvih, trajanju

službe, položaju nadzornika, stopnja in narava danih operacij in razpon prejšnjega

usposabljanja. Če ima oseba nad sabo strog nadzor in malo usposabljanja, potem ne bi

prinesla dovolj koristi.

4. Ali je možen nadzor komunikacije iz obeh strani?

Nadzor s strani ene obveščevalne službe je lahko zahteven postopek, še posebno, če

agent živi na sovražnem območju. Nadzor nasprotnikovih kanalov komunikacije je

zahteven že pod najboljšimi pogoji, za to pa je potrebno veliko časa in tehnične

usposobljenosti (Begoum, 2007).

Med drugo svetovno vojno so obveščevalne službe dvojne agente pridobivale tudi iz

oseb, ki so delovale v odporniških gibanjih in so nasprotovale takratnim totalitarnim

režimom v Evropi. Takrat je bil nacionalizem oziroma sovraštvo proti nacizmu največji

motiv, zato položaj vohunov ni bil toliko pomemben, pomembno je bilo samo njihovo

mišljenje. Sovražnik ni bil prikrit, ampak je bil dobro znan in vohunstvo je pomenilo

nek udarec nazaj proti sovražniku, dejanja dvojnih vohunov pa so pripomogla k zmagi

in s tem neki končni nagradi. Motivi so se po vojni spremenili, v času hladne vojne so

29

bile izbrane osebe na dobrih političnih položajih in njihov motiv ni bilo več domoljubje

ampak materialne dobrine (denar, draga darila ipd.) (Burkett, 2013).

5.5 Značilnosti dvojnih vohunov

Prejšnje izkušnje obveščevalnih služb so pokazale, da ima večina dvojnih vohunov

podobne ali iste lastnosti kot prevaranti, psihiatri pa jih primerjajo s sociopati. Njihove

ključne lastnosti so:

Pod stresom so mirni in uravnovešeni, vendar ne prenesejo rutine in dolgočasja.

Niso zmožni tvoriti dolgotrajnega čustvenega razmerja, ker njihov odnos

temelji na izkoriščanju.

So nadpovprečno inteligentni in dobri govorci v dveh ali več jezikih.

So skeptični in včasih celo cinični do sposobnosti drugih, svoje delo

poveličujejo.

Njihova zanesljivost je odvisna od tega, koliko se nadzornikova navodila

skladajo z njihovim lastnim interesom.

So ambiciozni na kratki rok, saj nimajo potrpežljivosti, da bi dolgotrajno čakali

na nagrado.

Po naravi so skrivnostni in uživajo v tajnosti in prevarah (Begoum, 2007).

Dvojni vohuni oziroma vohuni se morajo dobro zliti z okolico, kar pomeni, da je zanje

pomembno, da obvladajo več jezikov, kar jim omogoča, da v tujem okolju ne zbujajo

pozornosti. Pri nalogah je pomembna tudi njihova izobrazba, ki temelji na širokem

znanju in izkušnjah, ki jih nato pretvorijo v raznorazne izmišljene zgodbe, ki morajo

biti dovolj prepričljive in dobro zasnovane. Morajo biti dovolj diskretni in morajo

zakriti svojo lastno naravo, velikokrat tudi pred svojimi bližnjimi. Imeti morajo dobre

socialne veščine, da se lahko pomešajo med različne ljudi in jih prepričajo, da jim ti

izdajo informacije, ne da bi se zavedali, kako pomembne so (Ray, 2016).

5.6 Delovanje dvojnih vohunov

Najpomembnejši vidik vohunjenja je pridobivanje relevantnih informacij. Vohuni

morajo zato imeti ostra čutila za zaznavanje, ocenjevanje in razširjevanje pridobljenih

informacij. Dobro morajo slediti občutkom in se posvečati vsem malenkostnim

detajlom, da izločijo dobre in slabe informacije. Dvojni vohuni morajo biti še bolj

previdni, saj bi z morebitnimi napačnimi informacijami škodovali ne samo sebi, ampak

tudi lastni obveščevalni službi (Ray, 2016).

30

Pri operacijah z dvojnimi vohuni mora biti obveščevalna služba še posebej pozorna, saj

so tveganja običajno visoka. Vohuna je potrebno pred in med operacijo stalno testirati

in preverjati za nihanje razpoloženja in motivacije ter preverjati tudi osebe, ki so z

vohunom v kontaktu in imajo z njim nekakšno čustveno ali službeno vez. Osebo je treba

izuriti samo za delo dvojnega vohuna, saj bi vsakršno dodatno urjenje lahko pripomoglo

nasprotnikom, kar bi agent lahko izkoristil proti obveščevalni službi. Vsakršno

nerazložljivo izboljšanje je namreč sumljivo. Dvojni vohun mora poročati o svojem

delu in izročiti vse pridobljene informacije, saj v nasprotnem primeru lahko postane

negotov, kar poslabša njegovo delo. Pomembno je, da ne prihaja do interakcij med

vohunom in obveščevalno službo. Če je vohun v nevarnosti je potrebno počakati, da

mu pomaga nasprotna stran, saj bi bilo drugače tvegano razkritje vohuna, ki bi lahko

še povečalo nevarnost. Obveščevalna služba mora biti vedno pozorna na provokacije,

saj lahko vohun med operacijo izrablja zaupanje in dela za nasprotno stran. Prav tako

je potrebno zadržati nekatere informacije pred dvojnim vohunom in ga držati v okviru

operacije, ki jo izvaja. Vsakršno razkritje drugih pomembnih informacij negativno

vpliva na potek operacije in jo lahko ogrozi. Na začetku operacije je potrebno določiti

kriterije, ki določajo konec operacije, vsekakor pa je potrebno vohuna zavarovati tudi

po preteku operacije, če se ta nahaja v sovražnem okolju (Begoum, 2007).

31

6 Delovanje dvojnih vohunov med drugo svetovno vojno

Winston Churchill je med drugo svetovno vojno izjavil: ''In wartime, truth is so precious

that she should always be attended by a bodyguard of lies'' (v vojni je resnica tako

dragocena, da jo mora vedno spremljati telesni stražar laži) (Scott in Ferris, 2008).

Vohunske mreže in spletke lahko zasledimo že v antičnih časih, z načinom modernega

vojskovanja in vzpostavitvijo stalnih obveščevalnih in protiobveščevalnih služb pa so

dobile nove priložnosti in izzive. Druga svetovna vojna je najpomembnejše obdobje za

razumevanje operacij, ki so jih izvajale države s svojimi obveščevalnimi službami.

Študije britanskih strateških prevar proti Nemčiji med drugo svetovno vojno

poudarjajo, kako pomembna je organizacija obveščevalne dejavnosti in razmerja med

obveščevalnimi službami in odločevalci (Scott in Ferris, 2008).

Za uspešno izvajanje operacij sta neločljivo povezani obveščevalna in

protiobveščevalna služba. Potrebno je namreč razumeti, kako nasprotnik zbira in

uporablja obveščevalne informacije in ali verjame dezinformacijam, ključne za to so

povratne informacije. Britanci so uspešno uporabljali dvojno kombinacijo, ki pa ne bi

uspela, če bi Nemci odkrili agenta, ki je sodeloval v dvojni kombinaciji. Sovjeti so bili

zaradi dvojnih vohunov v britanski obveščevalni službi obveščeni o sistemu dvojne

kombinacije, zato bi jo Nemci odkrili, če bi prodrli v sovjetsko obveščevalno službo.

Dvojna kombinacija tako predstavlja pomemben izziv za izvajanje vohunstva (Scott in

Ferris, 2008).

V tem poglavju se bomo osredotočili le na najbolj znane in pomembne primere dvojnih

vohunov. Med vojno je namreč delovalo veliko število agentov, mnogi so sodelovali pri

istih operacijah, delo prav vsakega je bilo izjemno pomembno za uspeh. Le ena

napačna informacija in izid nekaterih pomembnih bitk bi bil lahko povsem drugačen,

če agenti in obveščevalne službe ne bi bile primerno informirane in pripravljene.

6.1 Velika Britanija

Eddie Chapman je bil pred drugo svetovno vojno zločinec, kar je privedlo do njegove

aretacije leta 1939. Zaporno kazen je prestajal na Kanalskih otokih, v zaporu je ostal

do leta 1941, čeprav so leto prej Nemci okupirali otoke. Chapman se je zaradi težkih

razmer na otoku želel vrniti v Veliko Britanijo, zato se je ponudil za nemškega vohuna,

kar je Abwehr sprejel, saj iz Velike Britanije ni dobil kvalitetnih informacij, ker je MI5

večino nemških vohunov ujel in so delovali kot dvojni vohuni. Chapman se je zdel kot

idealen kandidat, saj je izražal sovraštvo do svoje domovine, obenem pa je imel stike

32

s kriminalnim podzemljem, zato bi lahko pridobil ljudi, ki bi vohunili za Nemčijo (Eddie

Chapman, 1997).

Leta 1942 je za prvo operacijo dobil nalogo, da razstreli De Havilland, tovarno vojnih

letal severno od Londona. Po pristanku s padalom se je prijavil na policijo, na

zaslišanju s strani MI5 pa se je ponudil, da bi vohunil še za Britance, kar je MI5 sprejel.

Postal je Agent Zigzag, eden najpomembnejših dvojnih vohunov med drugo svetovno

vojno. Vzpostavil je radijsko povezavo z Abwehrom in potrdil izvedbo sabotaže nad

tovarno De Havilland. Napad na tovarno leta 1943 je bil eden izmed najbolj izjemnih

prevar v drugi svetovni vojni. Zapleten sistem kamuflaže je poskrbel, da je za nemška

izvidniška letala tovarna izgledala kot kup ruševin, uničenih zaradi velike eksplozije

bombe. Stene so bile namreč pokrite s ponjavami in valovitimi železnimi ploskvami,

okoli pa so položili razbitine in smeti. MI5 je poskrbel, da je Daily Express objavil lažno

novico o eksploziji v tovarni na obrobju Londona. Prevara je bila tako uspešna, da so

ji verjeli celo delavci tovarne. Chapman je nato poročal Abwehru in se vrnil v varno

hišo Abwehra na Norveškem. Za svoje dosežke mu je Abwehr podelil železni križec,

zato še do danes ostaja edini Britanec, ki mu je bil podeljen (Eddie Chapman, 2016).

Juan Pujol García je bil rojen v Barceloni, vendar ga bomo zaradi njegovih zaslug za

Veliko Britanijo obravnavali v tem podpoglavju. Med špansko državljansko vojno leta

1936 se boril na obeh straneh in kot je sam dejal, ni nikoli izstrelil naboja. Po koncu

državljanske vojne je delal kot hotelir, nato pa je izbruhnila druga svetovna vojna. Ker

je bil velik nasprotnik totalitarističnih sistemov, se je leta 1941 v Madridu na britanski

ambasadi ponudil kot vohun, da bi z vojaškimi in političnimi informacijami pomagal

zaveznikom. Vendar so ga zavrnili, zato je preučil nacistične doktrine in stopil v stik z

nemško ambasado. Britanci so ga zavrnili trikrat, Abwehr pa je sprejel njegovo

ponudbo, nakar so ga sprejeli tudi Britanci, kar je pomenilo uvod v eno največjih

strateških prevar druge svetovne vojne. García je tako postal Agent Garbo (Pujol

García in West, 2011).

Aprila 1942 je García s pomočjo MI5 prišel v London, njegov nadzornik pa je postal

Tommy Harris. V obdobju dveh let sta Abwehru poslala preko tristo pisem z

informacijami, ki naj bi jih odkrili Garbovi vohuni. Garbo je namreč sestavil fiktivno

mrežo 27 oseb, s popolnimi življenjepisi in različnimi državljanstvi, ki je delovala tako

popolno, da se Abwehr ni poskušal infiltrirati v Veliko Britanijo (Agent Garbo, 2016).

Leta 1942 je Garbo sodeloval v prvi strateški prevari: operaciji Torch (Bakla), v kateri

je eden izmed njegovih fiktivnih agentov posredoval pomembne informacije o napadu

33

zaveznikov v severni Afriki. Pismo je bilo poslano pred napadam, vendar je do višjega

poveljstva v Nemčiji prišlo prepozno za ukrepanje (Agent Garbo, 2016).

Leta 1944 se je začela ena največjih Garbovih spletk. Iz Nemčije je dobil sporočilo, da

sumijo, da zavezniki pripravljajo invazijo na Evropo ter naj posreduje vsakršne podatke

o tem. Tako se je začela operacija Fortitude, ki je bila ključna za uspešno izkrcanje

zaveznikov v zahodni Evropi. Garbo je na dan z Nemčijo izmenjal tudi petsto radijskih

sporočil o načrtih zaveznikov, v katerih je prepričal Nemce, da bo izkrcanje potekalo

na območju Pas de Calais. Zavezniki so na jugovzhodu Anglije postavili umetno

artilerijo (napihljivi tanki, transportna vozila, letala ipd.), s katero so uspešno

prevarali Nemce. Zavezniki so petega in šestega junija izvedli letalski napad na

območje Pas de Calais, medtem pa se je začelo pravo izkrcanje v Normandiji, ki so ga

Nemci imeli za lažnega (Preparations of the Normandy landing, 2016). Operacija

Overlord je pomenila preobrat v drugi svetovni vojni, saj je bila prvi korak k osvoboditvi

zahodne Evrope. Nemške sile so namreč še šest tednov po izkrcanju čakale na dvesto

kilometrov oddaljenem Pas de Calaisu, preden so ugotovili, da so bile žrtve največje

prevare v zgodovini vojn (Piekalkiewicz, 1972).

Garbo je za svoje zasluge Nemčiji prejel Železni križec, ki mu ga je podelil sam Hitler

(Agent Garbo, 2016). Pujol García je za svoje zasluge veliki Britaniji prejel tudi Red

Britanskega imperija, po vojni je živel v Venezueli, vendar je skrival svoje vojne

dosežke, agent Garbo je bil domnevno mrtev. Leta 1984 pa je bila njegova identiteta

odkrita in vojni junak je dobil svoj obraz (Pujol García in West, 2011).

6.2 Nemčija

Britanski MI5 je s pomočjo dvojne kombinacije uspešno odkril praktično vse nemške

vohune v veliki Britaniji in jih nato spreobrnil. Eden najpomembnejših vohunov dvojne

kombinacije je Arthur Owens. Rojen je bil v Walesu, pred vojno je deloval kot ladijski

inženir za britansko in nemško mornarico. Ko je bila vojna neizogibna so ga kontaktirali

Nemci in izdal jim je vse informacije o britanskem ladjevju, ki jih je poznal. Med vojno

je na obisku v Nemčiji začel uradno sodelovati z Abwehrom, ki mu je za zasluge

plačeval z denarjem in ženskami. Po povratku v Veliko Britanijo je vzpostavil stik z MI5

in postal prvi dvojni vohun v drugi svetovni vojno s kodnim imenom Snow. Abwehr je

do njega pošiljal vse nemške vohune, kar je bilo ključno za začetke dvojne kombinacije

(Tweedie, 2011).

MI5 je vedno dvomil o njegovi lojalnosti, s pomočjo drugega vohuna pa so odkrili, da

je ves čas izdajal Britance. Nemci niso o njegovi zvestobi nikoli podvomili in ga niso

34

kaznovali niti po aretaciji leta 1941, kar je še potrdilo sumničavost MI5. Do konca vojne

je bil zaprt v britanskem zaporu, kjer je vohunil za nemškimi zaporniki (Tweedie,

2011).

Owens je bil ključna oseba za izvajanje dvojne kombinacije, saj je lahko MI5

spreobrnila vsakega nemškega vohuna, ki je deloval v Veliki Britaniji (Tweedie, 2011).

Tako si je začela graditi mrežo dvojnih vohunov, saj so mnogi izbrali sodelovanje z

zavezniki namesto smrtne kazni. V Nemčijo so posredovali vnaprej prirejene in lažne

informacije, ki so pomembno vplivale na zmago zaveznikov (Boar in Blundel, 1987).

Walter Schellenberg je bil nacistični mojstrski vohun v SS. Zaradi želje po uspehu mu

je na začetku vojne uspelo prelisičiti britanske obveščevalce na Nizozemskem. Pridobil

si je zaupanje dveh angleških agentov, majorja Stevensa in stotnika Besta, in ju

prepričal, da je član skupine nemških vojakov, ki želijo odstaviti Hitlerja (McNally,

2012). Na oddelku Mi6 si je pridobil zaupanje, dali so mu radijski oddajnik in mu izročili

šifre, da bi jih lahko opozoril ob morebitni nevarnosti. Po neuspešnem atentatu na

Hitlerja je ta za napad obdolžil Mi6, ter ukazal Schellenbergu, naj prekine nalogo in

ugrabi angleška agenta, ki sta bila pripeljana v Nemčijo na zaslišanje, kasneje pa so ju

zaprli. Gestapo je po tem incidentu, imenovanem Venlo začel preganjati vse morebitne

nasprotnike, Mi6 je izgubila celotno vohunsko mrežo na Nizozemskem, tako da leta

1940 od Balkana do angleške obale ni imela nobenega vohuna (Boar in Blundel, 1987).

Schellenberg je tako za nekaj časa onesposobil obveščevalno dejavnost Britancev in

protinacističnim organizacijam v Nemčiji zadal dolgotrajen udarec, saj so izgubila tako

notranjo kot zunanjo podporo. Hitler je incident izrabil kot izgovor za invazijo

Nizozemske, saj naj bi dokazoval, da Nizozemska ni bila nevtralna. Oslabili so se odnosi

med Britanijo in Nizozemsko, Hitler je slavil veliko propagandno zmago. Incident tako

predstavlja prvo bitko v obveščevalni vojni med drugo svetovno vojno (Deac, 1997).

6.3 Jugoslavija

Duško Popov je bil rojen v Jugoslaviji. Na začetku druge svetovne vojne je začel delati

za nemški Abwehr, njegova prva naloga pa je bila, da v Franciji odkrije politične

voditelje, ki bi bili pripravljeni pomagati Nemčiji. Leta 1940 je postal agent MI5, kjer

je dobil ime Agent Tricycle (Kross, 2015).

Popov je bil v sistemu dvojne kombinacije. Prav tako kot Garbo je sestavil fiktivno

mrežo agentov, od katerih je Abwehr dobival informacije o stanju zaveznikov,

britanske vojske, vrstah vojaške opreme in vojaških tovarnah. Uspelo mu je prepričati

35

Nemce, da jim pošilja pomembne informacije, ki pa so bile vse vnaprej zasnovane

(Hills, 2002).

Po okupaciji Jugoslavije leta 1941 je začel sodelovati še z jugoslovansko vlado, postal

je torej trojni agent. Marca 1941 je Abwehr Popova poslal v ZDA, kjer je stopil v

kontakt z FBI, kjer je izročil dokumente, ki naj bi jih izpolnil po navodilih Abhwera.

Dokumenti so med drugim vsebovali tudi vprašanja o stanju vojaškega oporišča Pearl

Harbor. Vendar mu vodilni pri FBI niso zaupali, saj so verjeli, da še vedno dela za

Nemce, na njihovo prepričanje pa je vplival tudi njegov razuzdan in razkošen način

življenja. Ker po treh mesecih v Ameriki ni kontaktiral nobenega nemškega agenta je

tudi Abwehr podvomil v njegovo iskrenost, MI6 pa je medtem Popova dal pod okrilje

FBI. Po napadu na Pearl Harbor se je vrnil v London, kjer je do konca vojne

dezinformiral Nemce (Kross, 2015).

Bil je prvi, ki je podal Američanom dokaze o zanimanju za Pearl harbor, prav tako je

podajal lažne informacije o zavezniškem izkrcanju, da so nemške čete ostale na

območju Pas de Calais. Dodeljen mu je bil nemški Železni križec in Red britanskega

imperija za svoje zasluge med vojno. Bil je prijatelj Iana Fleminga in mnogi trdijo, da

je bil James Bond zasnovan na podlagi Agenta Tricycle (Duško Popov- legend …, 2014).

Najbolj znan slovenski obveščevalec je Vladimir Vauhnik. Med drugo svetovno vojno je

bil jugoslovanski vojaški ataše v Berlinu. Do zaupnih podatkov se je dokopal z analizo

slišanih pogovorov, izjav in opazk na družabnih srečanjih, pri čemur si je prislužil

priznanje Schellenberga, vendar izvirna poročila Gestapa in Abwehra o Vauhniku niso

ohranjena (Vauhnik, 1972). Leta 1941 ga je Gestapo aretiral in izgnal iz Nemčije. Vrnil

se je v Slovenijo, kjer je deloval kot analitik pri angleški obveščevalni skupini Bbz v

Ljubljani do leta 1944. Nato je odšel v Švico, kasneje pa v Argentino. Bil je identificiran

kot partizanski obveščevalec, dejansko pa je bil dvojni vohun, saj je deloval za

britansko in nemško obveščevalno službo. Njegova kodna imena so bila Vlajko,

podpolkovnik Vasić in general Račič (Kranjc, 2011).

Že od začetka svoje službe vojaškega atašeja je sledil načrtom nemške oborožitve in

pridobival je zveze med mednarodnimi politiki, ter s pomočjo delavcev po Evropi

pridobival poročila o premikih nemške vojske in njene oborožitve, obenem pa o vsem

poročal v Beograd. Bil je pod strogim nadzorstvom Gestapa, s katerim naj bi po mnenju

nekaterih sodeloval med leti 1941 in 1944. Njegova matična obveščevalna služba je

bila britanska IS- Intelligence service (Vauhnik, 1972).

36

Še pred vojno je izvedel, da bo Hitler napadel Poljsko in sklenil sporazum s SZ, prav

tako je spoznal za potek nove taktike blietzkriega, o katerem je poročal v general štab

Jugoslavije, a mu niso verjeli. Bil je prvi, ki je Jugoslavijo opozoril na prihajajoči

nemški napad šestega aprila leta 1941. V Beograd je poslal tri brzojavke štiri dni pred

napadom, sporočila o napadu pa je podal tudi preko prijatelja, ki je takrat potoval v

Jugoslavijo, vendar na opozorila v Beogradu niso reagirali. V Ljubljani je vodil

obveščevalno organizacijo Bbz, vohunil je proti Nemčiji za potrebe zaveznikov, svoja

poročila je pošiljal britanskemu generalnemu konzulu (Vauhnik, 1972). Schellenberg je

v svojih spominih zapisal, da je Vauhnik dvojni vohun, saj je sodelovanje z Britanci

izkoristil in informiral nemško obveščevalno službo, Vauhnik pa je dejansko deloval na

strani zaveznikov in sodelovanje z Nemci obrnil v prid zaveznikov (Kranjc, 2011).

6.4 Sovjetska zveza

Willy Lehmann je bil nemški državljan, ki je med drugo svetovno vojno deloval kot

dvojni vohun za Sovjetsko zvezo. Delal je v protiobveščevalnem delu nemške policije

in kasneje Gestapu, kjer je imel dostop do pomembnih informacij o nemških vohunskih

mrežah v tujini. Lehmann je tako lahko vnaprej opozoril Ruse o aretacijah sovjetskih

agentov in diplomatov, ki so delali v Nemčiji, kar je pomenilo, da so lahko Rusi

nemoteno delovali kljub striktni protiobveščevalni dejavnosti v Nemčiji (Klussmann,

2009).

Ko je bil zadolžen za varovanje nemške vojaške industrije je v Moskvo posredoval

poročila o najnovejših orožjih in njihovem delovanju. Posredoval je informacije o

strukturi in osebju Gestapa in obvestil Ruse o načrtih za napad Sovjetske zveze,

sporočilo pa so Nemci prestregli in priredili, zato ga v Moskvi niso mogli uporabiti

(Moscow's spy in the …, 2009).

Bil je stotnik v SS, zadolžen za zaščito pred sovjetskim vohunjenjem, zaradi njegove

osebnosti pa ga drugi uradniki niso jemali kot grožnjo, kar je pripomoglo k temu, da

so mu izdali pomembne informacije. Tako je lahko Sovjetski zvezi posredoval podatke

dvanajst let, kar pomeni, da je eden redkih vohunov, ki je lahko deloval daljše obdobje

brez prekinitev. Prav tako je posredoval več informacij kot katerikoli drug sovjetski

vohun. Ko so ga zaradi drugega vohuna ujeli, je Gestapo prikril njegovo delovanje, saj

je bil velik škandal in so ga želeli prikriti. Lehmanna so zato potihoma aretirali in

usmrtili, njegovo ženo po obvestili, da je umrl zaradi sladkorne bolezni (Moscow's spy

in the …, 2009).

37

Največ pa je Sovjetski zvezi pripomogel tako imenovan Vohunski obroč iz Cambridgea.

Ta je med drugo svetovno vojno in tudi v kasnejši hladni vojni povzročil Veliki Britaniji

in ZDA ogromno škodo s posredovanjem zaupnih informacij Sovjetski zvezi.

Poimenovani so bili po šolanju na Trinity College v Cambridgeu, kjer jih je rekrutiral

ruski agent (The Cambridge spy ring, 2016).

Vohunski obroč je imel uradno štiri člane. To so bili Kim Philby, Guy Burgess, Don

MacLean in Anthony Blunt. Nekateri viri vključujejo tudi druge, vendar njihovo

sodelovanje ni bilo nikoli dokazano. Vsi so bili pristaši komunizma (The Cambridge four,

2016).

Vsi so imeli pomembne položaje v britanski vladi. Kim Philby je delal za MI6 in je bil

vodja oddelka za protiobveščevalno dejavnost proti Sovjetski zvezi. Prav tako je

deloval kot predstavnik za stike z britansko ambasado v Washinghtonu in CIA. Njegovo

kodno ime je bilo Stanley. Don MacLean je delal na britanskem ministrstvu za zunanje

zadeve. Ko je izbruhnila vojna je delal na britanski ambasadi v Parizu, zato se je vrnil

v Anglijo. Od tam je še naprej pošiljal pomembne informacije v Sovjetsko zvezo. Leta

1941 je v Moskvo poslal šestdeset strani dolgo poročilo o izdelavi uranove atomske

bombe. Njegovo kodno ime je bilo Homer. Guy Burgess je delal kot tajnik britanskemu

ministru za zunanje zadeve, kar mu je omogočilo, da je lahko posredoval tajne

dokumente ministrstva za zunanje zadeve v Moskvo. Njegovo kodno ime je bilo Hicks.

Anthony Blunt je od leta 1940 deloval v MI5 in je pošiljal dešifrirana sporočila iz Enigme

v Sovjetsko zvezo. Njegovo kodno ime je bilo Johnson (The Cambridge four, 2016).

Vohunska mreža je začela razpadati po vojni, leta 1949, čeprav so delovali posamično.

Philby je pobegnil v Rusijo, prav tako Burgess, kjer sta živela pusto življenje. Blunt je

bil razkrit s strani Margaret Thatcher in živel odmaknjen in obsojan s strani družbe.

MacLean je pobegnil v Rusijo, kjer je za razliko od drugih delal kot strokovnjak za

ekonomsko politiko zunanjih (zahodnih) zadev (The Cambridge spy ring, 2016).

6.5 Združene države Amerike

Wilhelm Sebold se je rodil v Nemčiji in je kot nemški vojak služil v prvi svetovni vojni.