UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

TADEJ KRESE

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športno treniranje

Borilni športi

VIDIKI UČENJA IN VADBE BORILNIH VEŠČIN V

OBOROŢENIH SILAH

DIPLOMSKO DELO

MENTOR

Prof. dr. Damir Karpljuk, prof. šp. vzg.

SOMENTOR Avtor dela

strok. sod. Joţef Šimenko, prof. šp. vzg. TADEJ KRESE

RECENZENT

Prof. dr. Matej Tušak, univ. dipl. psih.

KONZULTANTKA

Prof. dr. Mateja Videmšek, prof. šp. vzg.

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju prof. dr. Damirju Karpljuku, prof. šp. vzg. za korekten odnos, za vse

nasvete in priporočila, ki so me vodila pri nastajanju dela.

Ključne besede: borilne veščine, oboroţene sile, bojevnik, načelo, udarec, izmik.

VIDIKI UČENJA IN VADBE BORILNIH VEŠČIN V OBOROŢENIH SILAH

Tadej Krese

IZVLEČEK

S profesionalizacijo Slovenske vojske in vstopom Slovenije v NATO se je začela vloga

oboroţenih sil spreminjati. Z novim zavezništvom so nastopile nove obveznosti in vojaki so

se kmalu znašli na mirovnih misijah na območjih Cipra, Bosne in Hercegovine, Kosova,

Afganistana, Libanona in Čada. Nasprotnik tu več ni tako prepoznaven, kot je bil med našo

osamosvojitveno vojno. Tu nasprotnik ne nosi uniforme ali oznak pripadnosti, oroţja ne nosi

odkrito, pogosto pa se zateka k metodam, ki so nesprejemljive. Prva prilagoditev vojske je

posodobitev opreme in oboroţitve, naslednji korak je pripadnike izuriti za uporabo le-te in

delovanje v novih pogojih. Sem spada tudi vadba borilnih veščin.

Namen in cilj diplomske naloge je predstaviti koncept minimalističnega pristopa k vadbi

borilnih veščin. Vojska kot organizacija je v primerjavi s civilnim svetom časovno zelo

omejena, saj mora v manj kot letu dni civilista spremeniti v vojaka. Izgradnja mojstra borilnih

veščin pa v večini primerov traja več let. Ključni podatki za sestavo koncepta vadbe so bili

pridobljeni z različnimi metodami: študij domače in tuje literature, udeleţba na mednarodnih

seminarjih in taborih s tega področja, neformalni pogovori ter lastne izkušnje avtorja

diplomske naloge.

SUMMARY

The professionalization of Slovenian armed forces and Slovenia's accession to NATO, the

role of Slovenian armed forces has started to change. The new alliance has arisen a new

commitments and soldiers soon found themselfs on peace corps missions in the regions of

Cyprus, Bosnia and Herzegovina, Kosovo, Afghanistan, Lebanon and Chad. There the enemy

is no longer as recognizable as it was during the Slovenian war of independence. In the above

mentioned regions the enemies do not wear uniforms or signs of belonging, their weapons are

concealed and they often fall back on methods that are unacceptable. The first thing military

should do is to modernize the equipment and weapons, while the next step is to train military

members in the use of armaments and operating in new conditions. A part of such training is

also acquiring the knowledge of martial arts.

The intention and the purpose of this diploma thesis is to introduce the concept of the

minimalistic approach to teaching martial arts. Unlike the civilian world, military faces time

limitations since it has to transform a civilian into a soldier within a time frame of one year. In

most cases it takes years to become a martial arts master. Different methods were used to

obtain key data needed to compose the concept of training: study of domestic and foreign

literature, participation in international seminars and camps in this area, informal

conversations and personal experience.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD.................................................................................................................................... 13

2 METODA DELA.................................................................................................................. 16

3 RAZPRAVA ......................................................................................................................... 17

3.1 PSIHOLOŠKI VIDIK VADBE .................................................................................... 17

3.2 IZPOSTAVLJENA RANLJIVA MESTA IN NJIHOVA UPORABA ...................... 18

Srednja skupina: trup in roke .......................................................................................... 20

Spodnja skupina: noge ....................................................................................................... 22

Načela udarjanja ................................................................................................................. 23

3.3 RAZDALJE .................................................................................................................... 25

3.4 RAZDALJA DALJŠEGA DOSEGA IN OBRAMBA PROTI OBOROŢENEMU

NAPADALCU .......................................................................................................................... 25

Jurišna puška z nasajenim bajonetom ali brez njega ................................................... 26

Osnovni poloţaj pri borbi s puško z nasajenim bajonetom ......................................... 27

Osnovni napadalni gibi/udarci pri borbi z nasajenim bajonetom .............................. 28

Urjenje reakcije in natančnosti napadalnih gibov ........................................................ 32

Goloroka obramba pred napadom z nasajenim bajonetom ........................................ 32

Naslednje napade in obrambne akcije uporabimo za osnovni trening ...................... 33

Napadalni postopki z bajonetom/noţem ......................................................................... 34

Načini drţanja noţa/bajoneta ........................................................................................... 35

Različni načini napadov z rezili ........................................................................................ 36

Osnovni poloţaj za borbo z noţem – borbeni stav ........................................................ 37

Vadba napadov borbe z noţem ........................................................................................ 37

Primeri kombinacij............................................................................................................. 38

Goloroka obramba pred napadom z noţem ................................................................... 40

Vadba goloroke obrambe pred noţem ............................................................................ 40

Razdalje pri borbi z noţem ............................................................................................... 41

Načela goloroke obrambe pred noţem ............................................................................ 42

Primeri goloroke obrambe pred noţem/bajonetom ...................................................... 42

3.5 RAZDALJA SREDNJEGA DOSEGA ........................................................................ 45

Telo kot oroţje ..................................................................................................................... 45

Udarci z roko ....................................................................................................................... 45

Osnovna načela pri udarjanju .......................................................................................... 46

Vrste udarcev ...................................................................................................................... 46

Noţni udarci – brce............................................................................................................. 48

Noge kot oroţje.................................................................................................................... 49

Vrste brc ............................................................................................................................... 50

3.6 RAZDALJA KRATKEGA DOSEGA ......................................................................... 52

Roke kot oroţje ................................................................................................................... 52

Udarci ................................................................................................................................... 53

Primeri uporabe udarcev .................................................................................................. 55

Brce ....................................................................................................................................... 59

Primeri uporabe brce ......................................................................................................... 59

Glava kot oroţje .................................................................................................................. 61

Primer uporabe glave ......................................................................................................... 61

Situacijski primeri .............................................................................................................. 62

3.7 PADCI ............................................................................................................................ 65

3.8 PRIJEMI IN METI ........................................................................................................ 66

Tri stopnje grabljenja ........................................................................................................ 67

Trije primeri objemov........................................................................................................ 68

3.9 BORBA NA TLEH........................................................................................................ 70

Načela borbe na tleh ........................................................................................................... 71

Poloţaji ................................................................................................................................. 71

3.10 ODSTRANITEV STRAŢARJEV – ELIMINACIJA .............................................. 75

Primeri odstranitve straţarja ........................................................................................... 75

4 SKLEP ................................................................................................................................... 78

5 VIRI ....................................................................................................................................... 81

KAZALO SLIK

Slika 1. Koti napadov glede na telo ............................................................................................. 23

Slika 2. Osnovni poloţaj. .............................................................................................................. 27

Slika 3. Vbod ................................................................................................................................. 28

Slika 4. Primer uporabe vboda pri obrambi pred napadom z rezilom. ...................................... 29

Slika 5. Rez .................................................................................................................................... 29

Slika 6. Horizontalni udarec s kopitom. ...................................................................................... 30

Slika 7. Vertikalni udarec s kopitom............................................................................................ 30

Slika 8. Primer uporabe vertikalnega udarca............................................................................... 31

Slika 9. Direktni udarec v glavo. .................................................................................................. 31

Slika 10. Primer obrambe pred napadom iz smeri kota št. 2. ..................................................... 33

Slika 11. Primer obrambe pred napadom iz smeri kota št. 3. .................................................... 34

Slika 12. Primer obrambe pred napadom iz smeri kota št. 5. ..................................................... 34

Slika 13. Naravni način drţanja rezila . ....................................................................................... 35

Slika 14. Obratni prijem pri drţanju rezila .................................................................................. 36

Slika 15. Primer obrambe z noţem proti napadu z noţem po smeri kota št. 1. ........................ 39

Slika 16. Primer obrambe z noţem proti napadu z noţem po smeri kota št. 3. ........................ 39

Slika 17. Primer obrambe z noţem proti napadu z noţem po smeri kota št. 5. ........................ 40

Slika 18. Primer goloroke obrambe proti napadu z noţem po smeri kota št. 1......................... 43

Slika 19. Primer goloroke obrambe proti napadu z noţem po smeri kota št. 3......................... 43

Slika 20. Primer goloroke obrambe proti napadu z noţem po smeri kota št. 5......................... 44

Slika 21. Primer udarca z roko – direkt. ...................................................................................... 47

Slika 22. Primer udarca z roko – kroše. ....................................................................................... 47

Slika 23. Primer udarca z roko – kladivo .................................................................................... 48

Slika 24. Zaustavljalna brca. ........................................................................................................ 50

Slika 25. Brca v genitalije............................................................................................................. 50

Slika 26. Primer uporabe brce v notranjo stran kolena. .............................................................. 51

Slika 27. Primer udarca z roko – aperkat..................................................................................... 54

Slika 28. Primer udarca z roko – komolec . ................................................................................ 55

Slika 29. Primer uporabe udarca v pleksus za obrambne namene. ............................................ 55

Slika 30. Primer uporabe udarca v grlo za obrambne namene. .................................................. 56

Slika 31. Primer uporabe sunka v oči za obrambne namene ...................................................... 56

Slika 32. Primer uporabe udarca kladivo za obrambne namene ................................................ 57

Slika 33. Primer uporabe udarca s kladivom po pektoralni mišici za obrambne namene. ....... 57

Slika 34. Primer uporabe udarca z odprto dlanjo za obrambne namene .................................. 58

Slika 35. Primer uporabe udarca z odprto dlanjo za obrambne namene. .................................. 58

Slika 36. Primer uporabe udarca s spodnjim stranskim delom za obrambne namene .............. 59

Slika 37. Primer uporabe brce s kolenom v genitalije. ............................................................... 60

Slika 38. Primer uporabe brce s kolenom v zunanjo stran stegna.............................................. 60

Slika 39. Primer udarca s kolenom v notranjo stran stegna. ...................................................... 61

Slika 40. Primer uporabe glave . .................................................................................................. 62

Slika 41. Vstop s komolcem ......................................................................................................... 63

Slika 42. Primer obrambe pred napadom s klofuto..................................................................... 64

Slika 43. Primer uporabe udarca – direkt .................................................................................... 64

Slika 44. Udarec s kolenom v notranjo stran stegna. .................................................................. 65

Slika 45. Padec s prevalom. .......................................................................................................... 66

Slika 46. Primer obrambe prijema od spredaj. ............................................................................ 69

Slika 47. Primer obrambe pred prijemom od zadaj. ................................................................... 69

Slika 48. Primer obrambe pred prijemom za vrat s strani. ......................................................... 70

Slika 49. Primer pobiranja s tal ob nasprotniku. ......................................................................... 72

Slika 50. Primer reševanja pri borbi na tleh. ............................................................................... 73

Slika 51. Primer reševanja pri borbi na tleh – prvi način. .......................................................... 74

Slika 52. Primer reševanja pri borbi na tleh – drugi način. ........................................................ 74

Slika 53. Prikaz brahialnega šoka. ............................................................................................... 76

Slika 54. Prikaz vboda v ledvica. ................................................................................................. 76

Slika 55. Prikaz ovnovega rušenja. .............................................................................................. 77

13

1 UVOD

Na današnjem bojišču je bojevnik izpostavljen širokemu razponu različnih oblik bojevanja.

Boj je preteţno omejen na ognjeno oz. projektilno oroţje, a se v modernem urbanem

bojevanju vse pogosteje pojavlja tudi bliţinski boj moţ na moţa oz. goloroka borba, pri kateri

se uporablja noţe, palice in druga priloţnostna oroţja. Današnji vojaki vse pogosteje

sodelujejo v mirovnih operacijah, kjer je večji del njihovih nalog policijske narave in ne

vojaške. Ob tem so velikokrat izpostavljeni stiku s civilnim prebivalstvom, in sicer v vlogah

prometnikov, svetovalcev, nadzornikov miru, varnostnikov političnih in sakralnih objektov,

sodelujejo pri umirjanju demonstracij in podobno. Pri takih nalogah največkrat ne smejo

uporabljati oroţja oz. ubojne sile, temveč se morajo zanesti na druge metode, pri katerih

znanje borilnih veščin pride še kako prav.

Na modernem bojišču so zaradi morebitnega hitrega premika enot z mehaniziranimi,

motornimi, zračnimi in padalskimi zmogljivostmi v nevarnosti soočenja s sovraţnikom iz oči

v oči izpostavljene prav vse enote po globini bojevanja in ne le tiste na prvi liniji. Pri

operacijah nizke intenzivnosti ali v pogojih uporniškega gibanja se lahko vsak vojak kaj hitro

znajde v neoboroţenem spopadu z nasprotnikom, zato lahko znanje borilnih veščin

modernemu bojevniku reši ţivljenje. Pozitivne strani treninga borilnih veščin niso vezane le

na bojišče in na ohranjanje golega ţivljenja, ampak pozitivno prispevajo tudi k posameznikovi

in skupinski moči, k fleksibilnosti, ravnoteţju, koordinaciji in h kardioraspiratorni

pripravljenosti (Ermenc, 2010). Vadba pomaga graditi pogum, samozavest, samodisciplino in

skupinsko pripadnost. Glavni namen treninga borilnih veščin v oboroţenih silah je v prvi vrsti

onesposobitev ali eliminacija nasprotnika v najkrajšem moţnem času, kar pa pogosto zahteva

nenadno in silovito aplikacijo nasilja, ki nasprotniku ne omogoča reakcije (Lonsdale, 1991).

Vojska kot organizacija je v primerjavi s civilnim svetom časovno zelo omejena, saj mora v

manj kot letu dni civilista spremeniti v vojaka. Izgradnja mojstra borilnih veščin v večini

primerov traja več let, obstoječi sistem pa to nalogo izvaja premalo učinkovito. Za izboljšanje

sistema je potrebno, obstoječi program usposabljanja na področju borilnih veščin, prenoviti. V

svetu obstaja več konceptov vadbe, kot sta U.S. Army hand-to-hand combat handbook

14

(Department of the Army, United States, 2010) ali The Marine Corps martial arts program

(United States Marine Corps, 2011), v kateri avtorji ţelijo prikazati sistematizacijo urjenja, a

v mnogih primerih gre za nabor velikega števila različnih tehnik brez prave medsebojne

metodične oz. biomehanske povezave. Ivan Ermenc v svoji magisterski nalogi (Ermenc,

2010) predstavi širok nabor različnih tehnik, za učenje katerega je predvidenih le 26 ur. Pri

tem pozablja, da je potrebno bojevnika najprej naučiti uporabljati oroţje, ki ga ima na bojišču

vedno ob sebi, in se šele nato posvetiti goloroki borbi (Lonsdale, 1991). Za povrh je urjenje

borilnih veščin znotraj oboroţenih sil, z izjemo specialnih enot, le redko kje deleţno velike

pozornosti, če ţe, pa le za kratko časovno obdobje. Prav zato je treba urjenje sistematično in

metodično poenostaviti. Postopki, ki jih bo bojevnik izvajal, morajo biti čim bolj univerzalni,

a hkrati primerni za različne situacije. S tem pridobimo na času, bojevniku pa poenostavimo

odločanje in s tem reakcijski čas v primeru uporabe (Khan, 2016).

Širok pogled na realno stanje avtorju diplomskega dela omogočajo tako udeleţba na

mednarodnih seminarjih in taborih s tega področja, osebne izkušnje pri delu v Slovenski

vojski kot poznavanje literature domačih in tujih avtorjev.

Po našem mnenju in mnenju številnih avtorjev, kot so Dolmatov (1993), Fairbairn (2007),

Lonsdale (1991) in drugi, bi moral koncept vadbe temeljiti na znanju in izkušnjah

pridobljenih v realnih spopadih, da bi učenje in usposabljanje bojevnikov pripeljalo do

ustreznih rezultatov. Na srečo je imel avtor diplomskega dela priloţnost spoznati in se učiti od

veteranov zadnjih večjih konfliktov (Afganistan, Irak, Afrika, Izrael) in mednarodno

priznanih mojstrov s tega področja, kot sta nekdanja pripadnika ruskih specialnih sil Mikhail

Ryabko in Alexander A. Solovjov, pripadnik izraelskih oboroţenih sil Avi Nardia in

ambasador brunejskih borilnih veščin Maul Mornie. Njihova nesebična delitev izkušenj ima

velik vpliv na način razmišljanja, ki si ga avtor naloge ţeli na praktičen in zanimiv način

pribliţati današnjemu modernemu bojevniku in mu s tem izboljšati moţnosti za preţivetje. Za

reševanje ţivljenj ni dovolj le specifično znanje tehnološko visoko razvite moderne vojske,

ampak so potrebna znanja in spretnosti, ki so pomagala ljudem preţiveti še pred prihodom

strelnega oroţja.

15

V nalogi poskušamo pisno in slikovno predstaviti tehnike, ki so pomembne ne le zaradi lastne

učinkovitosti, ampak tudi praktičnosti in preprostosti učenja, saj je namen te naloge prav v

tem, da bi bojevnik čim laţje in hitreje osvojil potrebno znanje in spretnosti, ki bi bile

resnično uporabne. Zavedati se moramo, da tu ne gre toliko za učenje estetsko in tehnično

popolno izvedenih tehnik, kot je to na primer v borilnih športih, temveč bolj za razumevanje

načel in sposobnost reagiranja v dani situaciji. Bojevnikov cilj ni lepa izvedba na tekmovanju,

temveč preţivetje v brutalnem spopadu. Prav zato bomo ţe takoj v prvi vrsti izpostavili

nasprotnika kot tarčo. Z nasprotnikom se je namreč pomembno soočiti ne le z vidika borbene

tehnike, ampak tudi s psihološkega vidika. V nadaljevanju naloge izpostavljamo šibke točke

nasprotnika (ţivčne točke in druga ranljiva mesta), ki lahko bojevniku razmeroma dobro

sluţijo pri obrambi lastnega ţivljenja. V drugem delu naloge pozornost z nasprotnika

preusmerjamo na samo tehniko napada oz. obrambe in sicer z različnimi načeli udarjanja, ki

jih izvedemo iz različnih kotov oz. smeri napada. Pri tem je pomembno tudi, da znamo

preceniti, ali gre za napad daljšega, srednjega ali kratkega dosega. Na koncu je posebno

poglavje namenjeno eliminaciji oz. odstranitvi straţarja, ki modernemu bojevniku, ki

največkrat ne sme uporabljati strelnega oroţja, pride še kako prav.

16

2 METODA DELA

Diplomsko delo je monografskega tipa. V njej so bile uporabljene informacije in podatki,

pridobljeni iz knjiţnih, elektronskih medijev ter izkušenj avtorja, pridobljenih pri praktičnem

delu v oboroţenih silah in udejstvovanju v borilnih veščinah tako doma kot na tujem.

17

3 RAZPRAVA

3.1 PSIHOLOŠKI VIDIK VADBE

Ţe pri uporabi strelnega oroţja kot osnovnega borbenega sredstva se bojevnik uči streljati na

tarče, ki so danes vse bolj podobne človeku. Raziskave so pokazale, da tarče v obliki krogov,

na kakršne so streljali včasih, ne pripomorejo k razvoju bojevnikove psihološke

pripravljenosti na dejansko delovanje po nasprotniku. Lt. Col. Dave Grossman v knjigi On

Combat (Grossman in Christensen, 2008) opisuje strah pred fizičnim nasiljem kot univerzalno

fobijo. Kadar se ţiva bitja soočamo z nevarnostjo, ki nam jo predstavlja pripadnik druge vrste,

je logična izbira beg ali boj. V primeru, da nevarnost predstavlja pripadnik iste vrste pa se ta

izbira razširi s postavljanjem in podreditvijo. Iz ţivalskega sveta vemo, da se pripadniki iste

vrste redko spopadejo na ţivljenje ali smrt. Preden se spopadejo, pa sledijo neke vrste obredu,

v katerem se ţivali druga pred drugo najprej napihujeta, postavljata, poskušata druga drugo

preglasiti in s tem določiti, kdo je močnejši. Postavljanje nam pomaga razumeti statistike iz

preteklih vojn, ko so urili vojake na zgolj okrogle »športne« tarče, kjer vojak nikoli ni dobil

občutka, da strelja na nasprotnika (Grossman, 2009).

Keegan in Holmes v knjigi Soldiers (Keegan in Holmes, 1986) opisujeta eksperiment pruske

vojske okoli leta 1700, ko je pehotni bataljon streljal na tarčo velikosti 1,8 x 30 metrov na

razdalji 23 metrov s 60-odstotnim uspehom, hitrost streljanja pa je bila v tistem času in s tisto

opremo 5 strelov na minuto. Takratno vojskovanje je temeljilo na nasproti si stoječih vrstah

vojakov, ki sta streljali ena na drugo. Glede na 60-odstotno uspešnost zadevanja med vadbo bi

moral tako regiment ubiti ali raniti do 480 vojakov na minuto, v realnosti pa so zadevali enega

do dva nasprotnika. Zakaj? Tudi v kasnejših spopadih so se pojavljali podobni rezultati.

Grossman (2009) pripisuje velik pomen prav postavljanju vojakov in ne ţelji po ubijanju.

Izkaţe se, da so vojaki v boju namerno merili višje, nad glave nasprotnikov, z namenom, da

jih prestrašijo in jih s tem poţenejo v beg. V povprečju le eden do dva vojaka dejansko

delujeta po nasprotniku, medtem ko se ostali skrijejo, nosijo strelivo ali delujejo kot

opazovalci za tistega, ki dejansko strelja (Grossman, 2008). Da bi to razmerje popravili, je

bilo treba spremeniti način urjenja. Koncept drila so poznali ţe v stari Grčiji in ga kasneje

18

izpopolnili v Rimu. Ognjeni dril se je rodil pod Frederikom Velikim, masovno pa ga je

uporabljal Napoleon (Napoleonic tactics, 2016). Danes poznamo moč pravilnega drila za

programiranje bojevnika v vseh stvareh. Glenn je v knjigi The Warriors (Glenn, 1998, str.

102) zapisal, da bojevniki navkljub izčrpanosti in stanju v katerem se ostrina zavesti izgubi,

lahko delujejo kot celice v vojaškem organizmu in avtomatsko naredijo, kar se od njih

pričakuje. Glavno vprašanje, ki se na tem mestu postavlja je torej kako uriti bojevnike, da

bodo dosegli odstotkovno večjo uspešnost? Prve pozitivne rezultate so dosegli Angleţi, ki so

z zamenjavo okroglih tarč pri urjenju za človeške silhuete v spopadih na Falklandskem otočju

dosegli neverjetno 70-odstotno »udeleţbo strelcev« v spopadih. Da bi laţje razumeli ta

doseţek, je Grossman (2009) ugotovil, da človek, ko je prestrašen preneha uporabljati velike

moţgane in začne uporabljati srednje. Torej predel moţganov, ki se v osnovi ne razlikuje od

ţivalskih (Grossman, 2009).

Naj prenesemo te ugotovitve na urjenje borilnih veščin. Da bojevnika pripravimo na fizični

spopad goloroke borbe, ga moramo nujno uriti na človeški tarči in z ţivim nasprotnikom.

Trening mora biti čim bliţje realnosti, do katere ga seveda pripeljemo postopoma in

metodično. Res da zabadanja puške z nasajenim bajonetom ne more vaditi na partnerju, lahko

pa na njem oz. z njegovo pomočjo vadi kombinacije napadov in protinapadov ter s tem razvija

motorične programe, timing, distanco in fluidnost boja. Tu tarča ni zgolj silhueta, ki bi jo

bojevnik streljal na razdalji, tu je tarča oseba z vsemi podrobnostmi tja do lastnega odseva v

njegovih očeh. Za razliko od strelnega oroţja, kjer samo namerimo in ustrelimo, se pri

goloroki borbi nasprotnika udarja, brca, zabada, meče, spotika ipd. Da bi dvignili učinkovitost

urjenja, je potrebno nasprotnika spremeniti v tarčo in izpostaviti njegova najbolj ranljiva

mesta.

3.2 IZPOSTAVLJENA RANLJIVA MESTA IN NJIHOVA UPORABA

Ko pride do golorokega spopada (kadar strelno oroţje odpove ali ga zaradi drugih razlogov ni

mogoče uporabiti), morajo vojaki teţiti k temu, da napadejo najlaţje dosegljive dele

nasprotnikovega telesa. Prvotni namen tega je še vedno čim hitrejša nevtralizacija groţnje, ki

19

jo predstavlja nasprotnik. Dosegljivi deli oz. tarče na nasprotnikovem telesu se nenehno

spreminjajo v dani situaciji, saj sta obe udeleţeni strani v gibanju. Ţivčne točke so mesta na

telesu, kjer so izpostavljeni ţivčni končiči. S pomočjo udarcev ali pritiskov na ta mesta lahko

bojevniki prek bolečine nadzorujejo nasprotnika oz. si ga podredijo, kar je še posebno

priročno v primeru mirovnih operacij, v sklopu katerih morajo delovati bolj kot policijske

enote. Z njimi nasprotnika zamotijo ali zmehčajo, tako da lahko uporabijo nesmrtonosne

tehnike bojevanja. Ţivčne točke sluţijo kot markerji za udarce/brce, prijeme in vzvode ter kot

ojačevalci sile, nikakor pa niso same sebi namen. Za laţje razumevanje bomo ciljne tarče

razdelili v tri glavne skupine, in sicer: zgornjo (glava in vrat), srednjo (trup in roke) ter

spodnjo skupino (noge).

Zgornja skupina: glava in vrat

Glava je človekov računalnik, vrat pa njegov podporni sistem. Tu se odvijajo vsi pomembni

kontrolni procesi. Njena ranljiva mesta so oči, ušesa, nos, sence in čeljust. Večja poškodba

glave lahko povzroči smrt. Prednji del vratu ali področje grla je področje mehkega tkiva in ni

zaščiteno z naravnimi sredstvi, kot so mišice ali kosti. Udarec na tem področju povzroči

zatekanje sapnika pri nasprotniku, kar ovira njegove dihalne poti in lahko vodi v nezavest ali

celo smrt (United States Marine Corps, 2010).

Oči

So odlična tarča, saj so zgrajene iz mehkega tkiva in niso zaščitene z mišicami ali kostmi.

Ţe rahel udarec po njih zaslepi nasprotnika, ta nato skoraj refleksno dvigne roke, da bi jih

zaščitil, in tako odpre trup za sekundarne udarce/napade na druga mesta njegovega telesa.

Sence

So eden najbolj krhkih predelov na glavi. Z močnim udarcem v nasprotnikove sence

lahko povzročimo trajne posledice in celo smrt.

Nos

Je zelo občutljiv na lomljenje iz strani, kot tudi zaradi izpostavljenih ţivčnih končičev.

Udarec po nosu povzroči refleksno solzenje ter zapiranje nasprotnikovih oči in ga hkrati s

tem naredi ranljivega za nadaljnje udarce oz. napade. Znani so primeri iz boksa, ko je

tekmovalec s pomočjo treninga zmanjšal reakcijo solzenja in zapiranja oči, zato mora

vsak napad na nos biti izveden močno in silovito.

20

Ušesa

Pravilen udarec po ušesih lahko povzroči rupturo ušesnega bobniča. Moţnost obstaja, da

to samo po sebi ni dovolj za zaustavitev nasprotnika, zato morajo vojaki/bojevniki ta

udarec prav tako izvesti dovolj silovito.

Brada/čeljust

Dovolj močan udarec v predel čeljusti lahko pri nasprotniku povzroči nezavest. Udarci v

predel čeljusti povzročijo boleče poškodbe na zobeh in bliţnjem tkivu, kot so ustnice,

jezik, ličnice. Prav tako pa je udarec na tem predelu nevaren v smislu povzročanja

samopoškodbe, zato naj vojaki vadijo udarce v ta predel z odprto dlanjo ali trdimi deli

svoje opreme, kot so čelada, puškino kopito, svetilka, peta čevlja ipd.

Vratne ţile

Vratne ţile se nahajajo na obeh straneh vratu tik pod čeljustno vilico. Močan pritisk ali

udarec po njih omeji dotok krvi v moţgane, kar povzroči izgubo zavesti, v skrajnem

primeru pa lahko povzroči tudi smrt.

Vratna vretenca

Vratna vretenca na zadnji strani vratu, in sicer od baze lobanje do vrha ramen, vsebujejo

hrbtenjačo, ki predstavlja povezavo ţivčnega sistema z moţgani. Sama teţa glave in

pomanjkanje velike mišične mase omogočata poškodbo vratnih vretenc in hrbtenjače.

Močan udarec v ta predel povzroči bolečine, paralizo in celo smrt.

Infraorbitalni ţivec

Nahaja se tik pod nosom nad zgornjo ustnico. Zelo je uporaben pri kontroli nasprotnika s

pomočjo kazalca, sredinca, telefona itd.

Mastoidni del senčnice

Nahaja se tik za bazo ušesa in pod robom čeljusti. Vojaki lahko s pritiskom na to mesto

navzgor ali navzdol nadzorujejo nasprotnika.

Grlena jamica

Se nahaja na bazi vratu nad vrhom spoja sternuma s klavikulama. To mesto je občutljivo

na napad s prsti na način vboda ali pritiska na notri in navzdol. Sam pritisk povzroči spust

glave pri nasprotniku in največkrat še korak nazaj.

Srednja skupina: trup in roke

Udarec po nasprotnikovih okončinah lahko le redko privede do smrtnih rezultatov, a so

vseeno zelo pomembne tarče v bliţinskem boju moţ na moţa. Okončine so namreč tiste, ki

21

drţijo njegovo oroţje. Posebej občutljiva so mesta, kjer so izpostavljeni ţivčni centri in

sklepi. Trup, kot največja tarča, je nosilec vitalnih organov, med katerimi so na napade najbolj

občutljiva in ranljiva jetra in ledvica (United States Marine Corps, 2010).

Ključnica

Kost, ki je del ramenskega sklepa, je izpostavljena in občutljiva na močne udarce, saj jo je

enostavno zlomiti in s tem povzročiti imobilizacijo roke.

Solarni pleksus

Udarec v solarni pleksus ali center prsnega koša lahko nasprotniku vzame sapo in ga s

tem v trenutku imobilizira.

Ledvica

Močan udarec v predel ledvic povzroči imobilizacijo nasprotnika, trajno poškodbo ali celo

smrt.

Genitalije

Predel genitalij je še en del telesa, ki ni naravno zaščiten z mišicami ali kostmi. Vsakršen

napad na ta predel pri nasprotniku sproţi refleksne zaščitne ukrepe, največkrat poskusi

poškodovani del zaščititi z rokami ali nogami. Pri moških je udarec v ta predel ena

glavnih tarč, saj ţe nenatančen udarec povzroči močne bolečine, krčenje spodnjih

trebušnih mišic, poruši njegov stav/drţo z moţnostjo notranjih travm.

Brahialni pleteţ

Brahialni pleteţ se nahaja na sprednji strani ramenskega sklepa v kanalu med prsno in

ramensko mišico. Z udarcem na to mesto nasprotniku zmehčamo roko, pri vzvodih pa s

pritiskom na to mesto povečamo stopnjo neugodja/bolečine.

Radialni ţivec

Radialni ţivec je najbolj dostopen na notranji strani podlahti (radius) in najbolj

izpostavljen ob radialni kosti na njeni polovici ter ob zapestju. Z udarcem na to mesto

zmehčamo nasprotnikovo roko in sprostimo njegovo zapestje.

Ulnarni ţivec

Ulnarni ţivec je najbolj dostopen na zunanji strani podlahti in najbolj izpostavljen ob

ulnarni kosti na njeni polovici ter ob zapestju. Z udarcem po tem mestu nasprotniku

mehčamo roko, prav tako pa se učinkovito rešujemo iz morebitnega prijema.

22

Spodnja skupina: noge

Spodnje okončine so tiste, ki nasprotnika nosijo v boju. Posebej občutljiva so mesta, kjer so

izpostavljeni ţivčni centri in sklepi. S pravilno in uspešno izvedenimi udarci po nogah

nasprotnika spravimo na tla, kjer je najbolj ranljiv (United States Marine Corps, 2010).

Femoralni ţivec

Femoralni ţivec se nahaja na notranji strani stegna ob femoralni kosti, njegovo najbolj

izpostavljeno mesto je pribliţno na sredini dolţine stegnenice. Udarec ali močan pritisk

na to mesto poruši nasprotnikovo ravnoteţje ali ga celo spodnese.

Peronealni ţivec

Peronealni ţivec se nahaja na zunanji strani stegna in je najbolj izpostavljen na enaki

višini kot femoralni. Udarec ali močan pritisk na to mesto ruši nasprotnikovo ravnoteţje,

močnejši udarec pa lahko začasno paralizira njegovo nogo.

Golenski ţivec

Točka se nahaja na notranji strani goleni pribliţno 10 cm nad gleţnjem. To mesto je

občutljivo na brco, ki zmehča gleţenj, in na drgnjenje z robom čevlja, ki je zelo uporabno

pri pasivnem upiranju aretaciji za obračanje protestnika.

Pregib stopala

To je stik stopala v gleţnju z golenjo, kjer se nahajajo končiči plantarnih ţivcev. Na tem

mestu je učinkovita brca navzdol s peto čevlja.

Stopalni ţivci

Ti se nahajajo na nartu stopala bliţje k prstom. Na tem mestu je učinkovita brca navzdol s

peto čevlja.

Koleno

Kolenski sklep je izpostavljen in občutljiv na močne udarce. Preko kolena nasprotniku

rušimo ravnoteţje, ga zaustavljamo ali onesposabljamo. Posebno občutljivo je na udarce

iz strani.

23

Koti napadov

Kot napada opisuje smer, iz katere prihaja udarec in pod kakšnim kotom prihaja glede na telo.

Pri goloroki borbi lahko udarjamo z nešteto smeri, zato so različni sistemi borilnih veščin

razvili svoje sheme in določili smeri napadov za laţje razumevanje med treningom. Poznamo

sisteme z majhnim številom kotov, kot je 5 pa vse tja do 72. Zaradi poenostavljanja in

poenotenja postopkov goloroke borbe, borbe z noţem in bojevanja s puško z nasajenim

bajonetom se bomo tu osredotočili na naslednjih 6 kotov, in sicer kot 1, kot 2, kot 3, kot 4, kot

5 in kot 6, kot vidimo na Sliki 1 (M. Mornie, osebna komunikacija, 27. 3. 2010).

Slika 1. Koti napadov glede na telo (osebni arhiv).

Načela udarjanja

Uspešno izvedeni udarci z različnimi deli lastnega telesa ali drugimi priloţnostnimi predmeti

po nasprotnikovih vitalnih točkah (oči, ušesa, genitalije), ţivčnih točkah in drugih tarčah na

nasprotnikovem telesu so ključnega pomena za zmago v fizičnem spopadu. Bojevnik mora

biti sposoben uporabiti naslednja načela udarjanja, če ţeli biti zmagovalec v spopadu na

ţivljenje in smrt (M. Ryabko, osebna komunikacija, 20. 11. 2010).

24

Odnos

Bojevnik mora verjeti vase in v svojo nalogo. Najpomembnejša je bojevnikova

mentalna pripravljenost na spopad, kajti samo v tem primeru je sposoben izvesti

uspešne napadalne akcije. V primeru fizičnega spopada mora bojevnik imeti ţeljo in

voljo zmagati ne glede na vse. Biti mora kot medvedka, ki ščiti svoje otroke, in nikoli

ne pomisliti na to, da bi odnehal ali se predal. Popolnoma se mora posvetiti namenu, da

udari svojega nasprotnika s čimer koli, kakor koli in kjer koli, znova in znova, dokler ta

ne pade na tla ali se mu ne podredi.

Globinski udarec

Vsi udarci naj bodo izvedeni tako, da del telesa, ki je udarec zadal, ostane na tistem

mestu vsaj desetinko sekunde, saj le tako prenesemo kinetično energijo udarca na tarčo.

Na ta način doseţemo globinski udarec, ki potuje skozi udarjeno tkivo in povzroči

maksimalen rezultat. Za laţjo predstavo si lahko predstavljamo kladivo, s katerim

zabijamo ţeblje. Tako kot tu pustimo teţi kladiva, da nadaljuje svojo pot skozi ţebelj v

material, tako naj v borbi sila udarca potuje skozi nasprotnika.

Izbira tarč

Cilji bojevnikovih napadov naj bodo nasprotnikova najbolj ranljiva mesta, kot so vitalna

mesta, izpostavljeni ţivčni centri ali občutljivi sklepi. Udarci na ta mesta povzročijo

trenutno psihološko omamljenost in motnjo v motoričnem programu nasprotnika.

Psihološka omamljenost se pojavi, ko so moţgani za trenutek dezorientirani zaradi

prevelike stimulacije, kot je na primer udarec v večji ţivčni center. Pravilno in močno

izveden udarec na takšno mesto popolnoma onemogoči nasprotnika za nekaj trenutkov,

včasih tak udarec povzroči celo nezavest, oboje pa bojevnik lahko izkoristi v svojo

korist. Premaga nasprotnika, si ga podredi ali enostavno pobegne, če situacija od njega

to zahteva.

25

3.3 RAZDALJE

Razdalja opredeljuje relativno razdaljo med bojevnikom in njegovim nasprotnikom. Primarno

oroţje današnjega bojevnika je avtomatska puška in čeprav se z njo lahko udejstvuje na večjih

razdaljah, tudi tja do 500 m (s specialističnimi oroţji vse tja do 2000 m in več), pa se zaradi

urbanega okolja, kjer danes poteka večina spopadov, pogosto znajde v okoliščinah, kjer je

potrebno osebno, fizično nasilje ali bliţinski boj. Bojevnik mora torej izbirati in nenehno

prilagajati razdaljo glede na svoj poloţaj v odnosu do nasprotnika in uporabo oroţja, da bi

dosegel optimalen poloţaj za obrambo oz. izvedbo napada. Zaradi laţjega učenja in

razumevanja fluidnosti in narave bojevanja pri bliţinskem boju govorimo o treh različnih

razdaljah (United States Marine Corps, 2010) .

Razdalja daljšega dosega, kjer se nasprotnika doseţeta s pomočjo oz. z uporabo

bajoneta na puški, s puško, palico, lopatko ali podobnim priloţnostnim oroţjem.

Razdalja srednjega dosega, kjer se nasprotnika doseţeta z brcami, ročnimi udarci,

bajonetom, noţem ali podobnimi priloţnostnimi predmeti.

Razdalja kratkega dosega, kjer se nasprotnika lahko primeta, grabita, davita, udarjata z

glavo, grizeta in uporabljata prisilne prijeme.

3.4 RAZDALJA DALJŠEGA DOSEGA IN OBRAMBA PROTI OBOROŢENEMU

NAPADALCU

Osnovna oboroţitev bojevnika je avtomatska puška. Na začetku najprej spozna njene lastnosti

in način uporabe. Postopoma se nauči streljati, najprej na nepremične tarče in iz stabilnega

poloţaja, nato nadaljuje na premične tarče ter na manj stabilne strelske poloţaje. Ker se bo na

nalogi bojevnik najverjetneje srečal s fizično silo takrat, ko bo imel oroţje v rokah, a ga ne bo

mogel uporabiti zaradi okvare, izpraznjenih zalog streliva ali kake druge nezgode, bomo

najprej obdelali razdaljo daljšega dosega. Zavedati se moramo, da je neoboroţen bojevnik

vedno v slabšem poloţaju kot oboroţeni nasprotnik. Zato je izjemnega pomena, da bojevnik

pozna in razume naslednja načela, saj ima tako več moţnosti za preţivetje (M. Ryabko,

osebna komunikacija, 20. 11. 2010):

26

- neoboroţena obramba proti oboroţenemu nasprotniku mora biti in je brez izjeme

zadnja moţnost;

- če je le moţno, mora bojevnik uporabiti vsa sredstva, ki so mu na razpolago, in

izkoristiti prostor, njegovo konfiguracijo in predmete v njem;

- če je nasprotnik oboroţen z rezilom, lahko bojevnik uporabi zaščitno čelado kot ščit,

prazne ali polne okvirje kot metalno in udarjalno oroţje, pobere kamen, pesek ali

palico – skratka vse predmete, ki so v dosegu;

- prostor izkoristi tako, da je med njim in nasprotnikom vedno ovira, ki nasprotniku

preprečuje ali vsaj oteţuje hiter napad;

- če pride do napada, mora bojevnik najprej umakniti svoje telo ven iz smeri napada in

hkrati preusmeriti napad z oroţjem tako, da ta zgreši njegovo telo in okončine;

- nadzoruje naj nasprotnikovo roko, ki drţi oroţje. Če je le moţno, naj to naredi z

vzvodom ali vsaj trdnim prijemom tako, da oroţje ne more do njega;

- hkrati naj plasira napade na nasprotnika z brcami in udarci v vitalna mesta in ţivčne

centre. Potiskanje prstov v oči, udarci po grlu in tudi grizenje izpostavljenih delov tu

niso odveč;

- nasprotniku naj poruši ravnoteţje in ga spravi na tla, kjer lahko nadaljuje do

razoroţitve ali do onesposobitve.

Jurišna puška z nasajenim bajonetom ali brez njega

Načela bojevanja s puško z nasajenim bajonetom so enaka kot tisti pri boju z noţem.

Uporabljajo se isti koti napada in podobno gibanje telesa. Še vedno sta najpomembnejša

občutek za razdaljo in timing. Glavna razlika je večja razdalja zaradi dolţine oroţja. Zelo

pomembno je, da bojevnik pri boju z nasajenim bajonetom uporablja celotno telesno teţo in

moč in ne zgolj moč zgornjega dela telesa. Pri vadbi na vrečah/lutkah je treba pozorno

spremljati vadečega tako, da resnično v udarec z nasajenim bajonetom vloţi svojo celotno

maso. Na ta način bojevnik razvija poleg fizične tudi mentalno moč in voljo po preţivetju. Pri

sparingu v parih mora biti ves čas pozoren na nasprotnikovo premikanje in hkrati umikati

svoje lastno telo izven njegove linije napada. Neprestano mora iskati pomanjkljivosti v

njegovi obrambi in jih s pridom izkoriščati z uporabo vseh moţnih kotov napada in z vsemi

27

razpoloţljivimi oroţji. Bajonet je učinkovito oroţje, ki ga je treba uporabljati agresivno.

Bojevnik mora napasti brez oklevanja in nadaljevati z napadom, dokler nasprotnik ni

onesposobljen ali podrejen. Pozoren mora biti na vsako pomanjkljivost v nasprotnikovi

obrambi in jo izkoristiti, če pomanjkljivosti ni, mora luknjo v njegovi obrambi ustvariti sam s

speljevanjem nasprotnikovega oroţja tako, da mu lahko nato zada močan udarec z bajonetom

ali kopitom oroţja. Bojevnik naj oroţje drţi trdno, a sproščeno (United States Marine Corps,

2010).

Osnovni poloţaj pri borbi s puško z nasajenim bajonetom

Osnovni poloţaj kot ga vidimo na Sliki 2, je podoben tistemu pri borbi z noţem. Stopala so

vzporedno usmerjena naprej proti nasprotniku, leva (oz. tista slabša noga) je rahlo pred desno,

kolena so sproščeno pokrčena, teţa je na prednjem delu stopal. Puško drţi diagonalno, rahlo

pred sabo v pokončnem poloţaju, tako da jo lahko uporabi za ščit. Desna podlaket je skoraj

vodoravna s tlemi, leva roka je v višini leve rame. Ves čas vzdrţuje očesni stik z

nasprotnikom. Kot pri ostalih načinih bojevanja se bojevnik premika v ravni liniji s

prestopanjem po pol koraka. Leva noga podaljša korak, desna priključi tako, da se vzpostavi

začetni poloţaj. Pri obračanju vedno stopi proti nasprotniku, nikoli od njega in nikoli ne kriţa

nog, temveč uporablja prisunske korake.

Puška z nasajenim bajonetom nam omogoča tri osnovne napadalne gibe. Vsakega od njih

lahko uporabimo za napad ali izpeljavo oz. za sekundarni napad, če prvi napad ni uspešen.

Med celotnim usposabljanjem naj bo poudarek na izvedbi naravno uravnoteţenega gibanja z

namenom uspešno poškodovati tarčo (U.S. Marine close combat fighting handbook, 2010).

Slika 2. Osnovni poloţaj (Rifle with Fixed Bayonet, 2016).

28

Osnovni napadalni gibi/udarci pri borbi z nasajenim bajonetom

Vbod (kot 5)

Namen tega giba je onesposobitev nasprotnika z vbodem bajoneta v ranljive dele

nasprotnikovega telesa. Ta napad je zelo uporaben tam, kjer je zaradi konfiguracije terena

gibanje zelo omejeno, na primer v rovih, hodnikih, naseljih. Kot vidimo na Sliki 3

bojevnik drţi puško trdno z obema rokama. Kopito ima blizu desnega boka, levo roko pa

rahlo iztegne naprej tako, da vodi bajonet v smeri nasprotnikovega telesa – cilja. Stopi

naprej v izkorak in hkrati iztegne obe roki ter potisne s trupom naprej istočasno, ko

izkoračna noga stopi na tla. Tako zagotovi kar največjo silo za vbod. Bajonet nato izvleče

brez premikanja nog, le prenese teţo nazaj in potegne s pomočjo trupa in rok po isti poti,

kot je vbodel. Zadnjo nogo potegne naprej toliko, da vzpostavi začetni poloţaj. Vojak

lahko uporabi vbod kot zaključek pri obrambi pred napadom z rezilom iz kota 1 ali 6

tako, da najprej stopi iz smeri napada in s cevjo/bajonetom izpelje nasprotnikov napad v

stran, kot vidimo na Sliki 4. Takoj ko si naredi prostor, izvede vbod po smeri 5 v višini

vratu/prsnega koša (United States Marine Corps, 2010).

Slika 3. Vbod (Rifle with Fixed Bayonet, 2016).

29

Slika 4. Primer uporabe vboda pri obrambi pred napadom z rezilom (osebni arhiv).

Rez (kot 2 ali 3)

Namen tega napada je odvrnitev ali onesposobitev nasprotnika s povzročitvijo ureznin.

Bojevnik izvede ta napad iz osnovnega poloţaja tako, kot prikazuje Slika 5. Izkorači

naprej z levo nogo ter iztegne levo roko naprej tako, da je rezilo bajoneta obrnjeno naprej,

in zamahne navzdol in v desno z rahlim kroţnim zamahom. Napad zaključi tako, da

potegne zadnjo nogo za sabo in vzpostavi osnovni borbeni poloţaj (United States Marine

Corps, 2010).

Slika 5. Rez (Rifle with Fixed Bayonet, 2016).

Horizontalni udarec s kopitom (kot 3 ali 4)

Udarci s kopitom so namenjeni za onesposobitev ali podreditev nasprotnika. Horizontalni

udarec v višino glave izvede bojevnik iz osnovnega poloţaja. Zadnjo desno nogo prenese

naprej v korak in hkrati z desno roko prenese kopito oroţja v višino glave ter zamahne v

vodoravni smeri naprej, medtem ko z levo roko prednji del oroţja povleče nazaj h glavi.

30

Nadaljuje korak z levo nogo, hkrati vrne oroţje in telo v osnovni poloţaj kot je to

prikazano na Sliki 6 (United States Marine Corps, 2010).

Slika 6. Horizontalni udarec s kopitom (Rifle with Fixed Bayonet, 2016).

Vertikalni udarec (kot 5)

Na Sliki 7 vidimo izvedbo vertikalnega udarca. Bojevnik je v osnovnem poloţaju, ko ga

nasprotnik napade z vbodom. Stopi naprej in v levo, da se umakne napadalnemu oroţju in

ga hkrati parira oz. preusmerja s svojo puško v desno kot vidimo na Sliki 8. Na ta način

se umakne napadu in premaga razdaljo do nasprotnika. Zdaj le še nadaljuje s kopitom

svoje puške naprej in navzgor v nasprotnikove genitalije. Ker se nasprotnik po tem

udarcu prepogne, mu bojevnik lahko zada še zamašni udarec z bajonetom preko vratu in

vbod v grleni del (United States Marine Corps, 2010).

Slika 7. Vertikalni udarec s kopitom (Rifle with Fixed Bayonet, 2016).

31

Slika 8. Primer uporabe vertikalnega udarca (osebni arhiv).

Direktni udarec v glavo (kot 5)

Na Sliki 9 vidimo izvedbo direktnega udarca v glavo. Uporaben je kot nadaljevanje

horizontalnega udarca ali kot samostojen udarec v ozkih prostorih. Po izvedbi

horizontalnega udarca v glavo lahko bojevnik nadaljuje z direktnim udarcem z dnom

kopita po smeri kota 5 naravnost v glavo, s tem da še dodatno podaljša korak. Kot

samostojni udarec se lahko izvede v tesnem prostoru, podobno kot horizontalni udarec, le

da tu silovito iztegne obe roki in tako nasprotnika udari s spodnjim delom kopita. Vnovič

vzpostavi osnovni borbeni poloţaj s tem, da potegne zadnjo nogo za sabo in prenese

oroţje diagonalno predse (United States Marine Corps, 2010).

Slika 9. Direktni udarec v glavo (Rifle with Fixed Bayonet, 2016).

32

Urjenje reakcije in natančnosti napadalnih gibov

Ko se vadeči naučijo teh postopkov, jih začnejo vaditi brez dogovorjenega vrstnega reda.

Treba je poudariti, da vadeča ne tekmujeta, temveč se učita drug drugega. Hitrost napadov je

torej prilagojena sposobnosti tistega, ki napad izvaja. Na ta način pridobiva izkušnje in hitrost.

Za trening razvoja natančnosti zadevanja in hitrost reakcije je zelo uporabna palica dolţine

1,5 m, ki ima na eni strani ţično zanko velikosti 15 cm, na drugi pa 20-centimetrsko

ţaklovinasto kroglo. Eden v paru je oboroţen s puško z nasajenim bajonetom, ki je zaščiten z

noţnico, drugi pa drţi palico in jo nastavlja kot cilj prvemu. Ko mu pokaţe zanko, jo mora

bojevnik zabosti z bajonetom, če mu pokaţe kroglo, mora na njej izvesti horizontalni udarec

v povezavi z direktnim udarcem. Na ta način bojevnik razvija svoje reakcije in napade,

markirant pa se uči prepoznavati telesne signale za določen napad. Variacije na teh pet

osnovnih napadov so praktično neskončne. Bojevniki naj jih odkrivajo med sparingom, kjer

namesto pravega oroţja uporabljajo oblazinjene palice podobnih dimenzij. Na ta način

utrjujejo dano znanje in odkrivajo sebi specifične načine uporabe puške z nasajenim

bajonetom (A. A. Solovjov, osebna komunikacija, 27. 7. 2013).

Goloroka obramba pred napadom z nasajenim bajonetom

Ko bojevnik pozna moţne napade z nasajenim bajonetom, laţje razume mehaniko obrambe

pred njimi. Obramba pred montiranim/nasajenim bajonetom vsebuje popolnoma enake

principe kot obramba pred noţem (kot bo razvidno kasneje). Prav tako ostanejo koti napadov

enaki, predvsem zaradi laţjega razumevanja. Kadar imamo opravka z oroţjem z nasajenim

bajonetom, moramo paziti na dvoje – na bajonet in kopito oroţja. Bajonet je namenjen

prebadanju in rezanju, medtem ko je kopito močno oroţje za zadajanje topih udarcev.

Bojevnik bo varen, vse dokler je postavljen tako, da ga nasprotnik ne more zadeti z enim ali

drugim. To pomeni, da se mora bojevnik v celoti umakniti iz linije napada na varen poloţaj

glede na nasprotnika in njegovo oroţje. Pri oroţju z nasajenim bajonetom je varnejši poloţaj

na notranji strani nasprotnikovega oroţja, od koder izvaja nasprotne napade in prevzame

nadzor nad oroţjem.

33

Naslednje napade in obrambne akcije uporabimo za osnovni trening

Napad iz kota 2 – diagonalni zamah

Napadalec izvede napad iz kota 2, diagonalno navzdol iz leve proti desni. Bojevnik v

pravem trenutku stopi iz linije napada in uporabi obe roki za nadzor oroţja. Z levo roko

nadaljuje s kontrolo, medtem ko zadnjo nogo potegne naprej proti nasprotniku in hkrati z

desno roko izvede močan udarec v nasprotnikov vrat ali obraz z odprto dlanjo tako, da

mu zarine svoje prste v oči. S tem poruši nasprotniku ravnoteţje in ga spravi v neugoden

poloţaj, kar izkoristi za odvzem oroţja nasprotniku, kot vidimo na Sliki 10 (M. Mornie,

osebna komunikacija, 30. 9. 2013).

Slika 10. Primer obrambe pred napadom iz smeri kota št. 2 (osebni arhiv).

Napad iz kota 3 – horizontalni zamah

Bojevnik vstopi na notranjo stran napadalčevega prostora in se zasuka z njim v smeri

potovanja oroţja. Z levo roko nadzoruje oroţje, z desno pa z vso silo udari s stranskim

delom dlani preko centra vratne arterije. To povzroči, da se napadalčeva glava spusti,

upogne se v trupu in prenese svojo teţo nazaj. S tem poruši njegovo ravnoteţje. Z desno

roko nato seţe preko nasprotnikove desne roke in prime za kopito njegove puške in mu jo

vzame, kot je prikazano na Sliki 11 (M. Mornie, osebna komunikacija, 30. 9. 2013).

34

Slika 11. Primer obrambe pred napadom iz smeri kota št. 3 (osebni arhiv).

Napad iz kota 5 – direkten vbod

Na Sliki 12 vidimo, da je ta napad je usmerjen v centralno linijo bojevnikovega telesa v

višini trebuha ali prsi. Bojevnik stopi v stran in naprej tako, da stopi na zunanjo stran

oroţja. Z desno roko drţi kontrolo nad oroţjem, z levo pa silovito zarije prste nasprotniku

v oči. Z desno potegne oroţje navzgor, z levo prime za kopito in ga potegne nasprotniku

iz rok (M. Mornie, osebna komunikacija, 30. 9. 2013).

Slika 12. Primer obrambe pred napadom iz smeri kota št. 5 (osebni arhiv).

Napadalni postopki z bajonetom/noţem

Med opravljanjem bojnih nalog se bojevnik izpostavlja različnim nevarnostim, na katere je

dolţan odgovoriti glede na pravila delovanja, določena za tisto območje. Da bi svojo nalogo

opravil, mora biti usposobljen in pripravljen udejstvovati se tako ofenzivno kot defenzivno.

Zaradi narave dela se vojaki na današnjem bojišču velikokrat srečujejo z bliţinskim bojem,

saj delujejo predvsem v urbanem okolju, kjer je treba pregledovati objekte, sprazniti prostore

35

ali kjer je potrebno tiho delovanje. Poleg sekundarne oboroţitve – pištole je bajonet/noţ

najnevarnejše oroţje v bliţinskem boju. Bojevnik, oboroţen z bajonetom, ima velik

psihološki učinek na nasprotnika. Hkrati noţ/bajonet izboljšuje bojevnikove moţnosti za

zmago nad večjim ali večjimi nasprotniki (A. A. Solovjov, osebna komunikacija, 27. 7. 2013).

Načini drţanja noţa/bajoneta

Naravni prijem

Noţ drţi v desni (močnejši roki) čim bolj naravno. Na Sliki 13 vidimo, da je konica noţa

je obrnjena proti nasprotniku, rezilo je obrnjeno navzdol (varianta je tudi, da je rezilo

poravnano horizontalno s tlemi). Ta prijem je odličen za uporabo pri vbodih, sekanju in

rezanju (Styers, 1974).

Slika 13. Naravni način drţanja rezila (osebni arhiv).

Obratni prijem

Kot vidimo na Sliki 14 je rezilo pravokotno s podlaktjo in obrnjeno stran od nje. Ta način

drţe noţ skrije pred nasprotnikovimi očmi. Omogoča uporabo rezila za uporabo pri

vzvodih ali prijemih, hkrati pa s tem načinom proizvede največ moči pri zamahu za vbod.

Z njim lahko vbadamo, reţemo, paramo in udarjamo (Orlando, 1996).

36

Slika 14. Obratni prijem pri drţanju rezila (osebni arhiv).

Različni načini napadov z rezili

Vse spodaj naštete napade izvaja vadeči najprej na pasivnem partnerju tako, da uporablja

maksimalne amplitude gibov, saj se tako nauči izvajati napade po različnih smereh in kotih

(M. Mornie, osebna komunikacija, 27. 3. 2010).

Vbod

Je najpogostejši in najnevarnejši napad z rezilom. Napad navadno pride od zgoraj

navzdol (kot 6) ali pa naravnost v višini trebuha (kot 5).

Rez

Je napad, ki poteka, kot namiguje njegovo ime, iz potega. Največkrat so to zamahi levo

in desno v višini trebuha (kot 3 in 4) ali diagonalno preko trupa (kot 1 in 2). Rana v tem

primeru je dolga površinska ali krajša globoka.

Porez

Te vrste napadov imajo obrambni namen in se uporabljajo kot kratke blokade po

nasprotnikovih udih. Bojevnik s sukanjem zapestja, v katerem drţi rezilo, zada večje

število vreznin. Ta način ima velik psihološki vpliv na nasprotnika, saj če so napadi

uspešni, ta krvavi iz večjega števila ran (vsi moţni koti).

37

Sekanje

Tu se rezilo uporablja za sekanje in ne rezanje (kot 6).

Udarec

Z zadnjim delom ročaja, ki je na borbenih noţih posebej prirejena koničasta oblika (ang.

skull crasher), bojevnik lahko zada udarec v nasprotnikovo telo, najbolj zaţeleno v

njegovo glavo (koti 1, 2, 3, 4 in 6).

Osnovni poloţaj za borbo z noţem – borbeni stav

Borbeni stav je zelo podoben osnovnemu poloţaju pri borbi s puško. Bojevnik stoji z nogami

v širini ramen, dominantna noga je rahlo zadaj, stopali obeh nog sta obrnjeni proti

nasprotniku. Teţa telesa je enakomerno porazdeljena s teţiščem na prednjem delu stopal.

Način drţe noţa je prepuščen bojevniku oz. ga prilagodi glede na razdaljo, prosta roka je ob

telesu in dlan v višini vratu, kjer je v optimalnem poloţaju za zaščito (United States Marine

Corps, 2010).

Vadba napadov borbe z noţem

Napade z noţem bojevnik vadi po shemi prej opisanih kotov najprej na pasivnem partnerju, ki

samo stoji pri miru, nato v gibanju. Z nenehnim ponavljanjem si v spomin točno vcepi, kaj

cilja in kako. Za nadgradnjo znanja vadi s partnerjem boj noţ na noţ po vnaprej dogovorjenih

zaporedjih. Najprej počasi in nato glede na znanje progresivno dvigujeta hitrost. Na ta način

se oba učita iskati nasprotnikove pomanjkljivosti, ga napadati in se hkrati braniti z izmiki,

bloki in izpeljavami. V borbi z noţem je pomembno znati uporabljati vsa oroţja telesa in se

ne osredotočiti zgolj na noţ. Prosta roka je zelo uporabna za zavajanje nasprotnika,

preusmerjanje njegove napadalne roke in tako ustvarjanje luknje v njegovi obrambi.

Nasprotnikova pozornost bo posvečena bojevnikovemu noţu, zato z nogami lahko doda

kakšno presenečenje z nizko brco ali kolenom. Primarne tarče v borbi z noţem so

nasprotnikove oči, njegovo grlo, vrat, predel pleksusa in trebuha, iztegnjeni udi in notranja

stran stegen (femoralna arterija).

38

Da zadeve poenostavimo, maksimalno začnejo vadeči vaditi borbo z noţem po načelih

goloroke borbe proti noţu. Tako ne pride do zmede, saj nima različnega pristopa za obrambo

z golo roko pred noţem ali za obrambo z noţem proti noţu. Preveč različnih tehnik pod

stresom upočasni proces odločanja, kaj narediti, zato mora biti vse karseda enostavno in

poenoteno. Tu je nekaj kombinacij, ki jih lahko uporabimo za razvoj bojevnikovega

dojemanja in razumevanja razdalje, načel in tehnik pri borbi z noţem (obvezna zaščita oči)

(M. Mornie, osebna komunikacija, 27. 3. 2010).

Primeri kombinacij

Kot 1/3, 2 in 5

Par zavzame borbeni stav z noţem. Eden od para izvede napad prek kota 1 čez

nasprotnikov vrat in nadaljuje mimo telesa. Bojevnik stopi v levo na zunanjo stran

napadalčevega oroţja kot prikazuje Slika 15. S svojo levo – prosto roko prestreţe in

speljuje nasprotnikov napad stran od svojega telesa, hkrati pa z noţem potegne

diagonalno navzgor in prereţe nasprotnikov triceps in del bicepsa. Takoj nadaljuje po

smeri kota 2 z noţem preko nasprotnikovega vratu. Medtem z levo roko zagrabi

nasprotnika za porezano roko in jo zaradi kontrole nad njegovim oroţjem potegne nase. Z

desno pa zaključi napad po smeri kota 5 v predel njegovega trebuha z direktnim vbodom

(M. Mornie, osebna komunikacija, 30. 9. 2013).

39

Slika 15. Primer obrambe z noţem proti napadu z noţem po smeri kota št. 1 (osebni arhiv).

Kot 3/5, 1 in 5

Napadalec izvede napad v smeri kota 3 v višini prsnega koša. Bojevnik stopi v desno

stran in naprej, da se izmakne napadu. S podlaktjo proste roke blokira napadalčevo roko

in hkrati izvede silovit napad z vbodom v smeri kota 5 proti nasprotnikovem vratu. Desno

roko rahlo zarotira v rani in jo potegne proti svoji glavi, od tam izvede sekalni gib po

smeri kota 1 preko nasprotnikove oboroţene roke in jo odpelje na svojo desno stran kot

prikazuje Slika 16. Leva roka ji sledi in trdno namesti nasprotnikovo oboroţeno roko

preko komolca na njegov pleksus. Desna roka je zdaj pripravljena za napad po smeri kota

5 za vbod v nasprotnikov vrat, trebuh ali notranjo stran stegna (M. Mornie, osebna

komunikacija, 30. 9. 2013).

Slika 16. Primer obrambe z noţem proti napadu z noţem po smeri kota št. 3 (osebni arhiv).

Kot 5/3, 4 in 5

V tem sklopu napadalec začne z direktnim vbodom po smeri kota 5, kot vidimo na Sliki

17. Bojevnik najprej stopi vstran, da izmakne telo izven linije napada, hkrati s prosto roko

preusmerja napadalčevo roko z noţem in mu s svojim noţem prereţe biceps z gibom v

smeri kota 3. S tem onesposobi napadalčevo roko in si naredi prostor za napad na vrat v

40

smeri kota 4 ter zaključi z direktnim vbodom v pleksus v smeri kota 5 (M. Mornie,

osebna komunikacija, 30. 9. 2013).

Slika 17. Primer obrambe z noţem proti napadu z noţem po smeri kota št. 5 (osebni arhiv).

Goloroka obramba pred napadom z noţem

Pri goloroki obrambi pred noţem mora bojevnik biti mentalno pripravljen na moţnost prejetja

ureznin. Noţ ali kakršno koli rezilo je izjemno nevarno, zato je goloroka obramba izjemno

tvegana in z veliko verjetnostjo sprejema rane. Seveda s primernim treningom to moţnost

močno zmanjšamo, a nikakor si glede tega ne smemo ustvarjati iluzij, saj te lahko bojevnika,

ko pride do prve ureznine, spravijo v šok, zaradi česar ne reagira na nadaljnje napade. Da

bomo laţje razumeli biomehaniko bojevanja in pristopili k urjenju obrambnih postopkov,

moramo bojevnika najprej naučiti napadati (A. A. Solovjov, osebna komunikacija, 25. 7.

2013).

Vadba goloroke obrambe pred noţem

Namen vadbe obrambnih postopkov borbe z noţem je predstaviti in spoznati bojevnike z

različnimi koti napadov ter pravilne reakcije na njih. Za potrebe vadbe naj se vadeči razdelijo

v pare, kjer sprva eden napada in drugi le markira. Markiranje partnerja je pomembno zaradi

vizualne percepcije in prepoznave tarč. Kasneje z naraščanjem znanja v parih preidejo na

mehki sparing in na koncu v prosto borbo z uporabo zaščitnih sredstev. Pomembno je, da

41

napadalec napade izvaja karseda realistično iz stališča razdalje in napadalnih kotov. Napadi

naj bodo izpeljani z namenom, tako da zadenejo ciljno tarčo, če se drugi ni izmaknil ali

izvedel drugih potrebnih obrambnih postopkov. Vadbeni noţi naj bodo kovinski, brez konice

ali ostrine. Zaradi varnosti naj vadeči nosijo zaščitna očala in taktične rokavice, vse napade pa

naj najprej izvajajo počasi in mehko, nato progresivno napredujejo z znanjem in veščino proti

večjim hitrostim in močem. Učenje goloroke borbe z oz. proti noţu naj bojevniki začnejo z

učenjem napadalnih postopkov in šele nato preidejo na obrambne, saj se tako najprej naučijo

izvajati napade in hkrati naučijo prebrati iz biomehanike telesa smer prihajajočega napada

(M. Mornie, osebna komunikacija, 27. 3. 2010).

Razdalje pri borbi z noţem

Tako kot pri udarcih poznamo tudi tukaj tri distance oz. borbene razdalje, in sicer dolgo,

srednjo in kratko (U.S. Marine close combat fighting handbook, 2010).

Dolga razdalja

Napade tvorijo zamahi v obliki osmic, ki so diagonalne ali horizontalne po smereh kotov

1, 2, 3, 4, 8, 9 in direktni vbodi v liniji trebuha in prsnega koša v smeri kota 5. Tu se

največkrat uporablja normalni prijem oroţja, saj tako povečamo doseg napada.

Srednja razdalja

Tu pridejo v igro vsi koti in tudi obratni prijem tu pokaţe svoje prednosti, saj ga lahko

uporabimo za zaklepanje nasprotnikovih udov in vzvode, seveda poleg rezanja, vbadanja

in paranja.

Kratka razdalja

Pri tej teţko govorimo o borbi z noţem, ker se ta pojavi na tako majhni razdalji, da ga je

nemogoče videti in posledično nanj reagirati.

42

Načela goloroke obrambe pred noţem

Pri vsakem spopadu imamo na izbiro tri moţnosti, ki se medsebojno pogojujejo (A. A.

Solovjov, osebna komunikacija, 21. 7. 2013):

- ubrani in se umakni: kar pomeni, da se po izognitvi napadu izmaknemo na varno

razdaljo;

- ubrani in zmehčaj: po uspešnem izmiku napadu takoj preidemo v napad z različnimi

udarci in brcami z namenom, da šokiramo in onesposobimo napadalca;

- ubrani in razoroţi: ta moţnost je odvisna od uspešno izvedene druge moţnosti –

zmehčanja nasprotnika z udarci. Če smo drugo moţnost dodobra izkoristili , smo zdaj

v poloţaju, ko lahko na nasprotniku izvajamo različne vzvode ali ključe, s čimer ga

razoroţimo in obvladamo.

Primeri goloroke obrambe pred noţem/bajonetom

Izpeljava preko roke

To je najprimernejša vaja za pridobivanje motorične sheme dela rok in zraven podzavestno

uči delo nog. Na Sliki 18 vidimo napad nasprotnika, ki pride od zgoraj pod kotom 1. Bojevnik

stopi v levo stran in naprej pod kotom 45 stopinj na nasprotnika, da se tako izmakne smeri

oroţja in se zavaruje pred napadom. S svojo levo roko prestreţe nasprotnikovo napadalno

roko in jo napelje na zunanjo stran svoje desne roke, s katero potegne proti svoji glavi tako,

kot bi si hotel popraviti pričesko. Leva roka medtem prepusti napadalčevo roko in preide v

udarec ali odriv po napadalčevem komolcu v smeri njegovega pleksusa. Poudarek je na

poziciji udarca po nasprotnikovem komolcu, saj je tako večja moţnost povzročitve poškodbe

na njegovi roki, zaradi katere bi spustil oroţje, in odrivanju proti nasprotnikovi sredini zaradi

kontrole njegovih morebitnih nadaljnjih gibov. S to akcijo se izmakne nasprotnikovemu

napadu in se hkrati postavi v odlično pozicijo za izvedbo protinapada in imobilizacijo

nasprotnika (M. Mornie, osebna komunikacija, 30. 9. 2013).

43

Slika 18. Primer goloroke obrambe proti napadu z noţem po smeri kota št. 1 (osebni arhiv).

Zaustavitev roke in izpeljava

Napad nasprotnika pride iz smeri 3 kot vidimo na Sliki 19. Tokrat stopi bojevnik na notranjo

stran napadalne roke, torej naprej in v desno. S svojo levo podlaktjo prestreţe napadalčevo

roko in hkrati s svojo desno roko plasira udarec z robom dlani v sredino nasprotnikove leve

ključnice ali prsne mišice (za trening, drugače je ta udarec naravnost pod nasprotnikovo

brado). S tem zmanjša moč in usmerjenost udarca. Svojo desno roko nato potegne nazaj in

navzgor proti svojemu desnemu ušesu in z njo udari po nasprotnikovi oboroţeni roki

naravnost navzdol preko sredine njegove podlakti z udarcem, podobnim sekanju s sekiro, in

nadaljuje, dokler njegove roke ne spelje mimo svojega trupa. Tako se izogne napadu in se

postavi v dominantni poloţaj za izvedbo nasprotnega napada ali imobilizacije (M. Mornie,

osebna komunikacija, 30. 9. 2013).

Slika 19. Primer goloroke obrambe proti napadu z noţem po smeri kota št. 3 (osebni arhiv).

44

Izpeljava in izmik

Na Sliki 20 vidimo, da napad nasprotnika pride iz smeri 5. Bojevnik napadalčevo roko začne

izpeljevati z odrivanjem s hrbtno stranjo desne roke, hkrati pa izmakne svoj trup v levo iz

smeri napada. S svojo levo roko nato udari in odriva preko komolca napadalčeve roke proti

njegovem pleksusu. S tem se postavi v dominanten poloţaj kontrole oroţja in za izpeljavo

protinapada (M. Mornie, osebna komunikacija, 30. 9. 2013).

Slika 20. Primer goloroke obrambe proti napadu z noţem po smeri kota št. 5 (osebni arhiv).

Zaključevanje

Ko bojevniki osvojijo prve tri principe do te mere, da postanejo avtomatizirani in so jih

sposobni prilagoditi še ostalim kotom napada, se začnejo učiti nadaljevanje in imobilizacijo iz

dominantnih poloţajev. Ti principi tvorijo osnovno obrambe pred napadi iz različnih kotov

smeri. Hkrati omogočajo bojevniku uporabo teh principov, ki jih skozi ponovitve pretvori v

svoje naravne reakcije. To pomeni, da se je zmoţen instiktivno odzvati in postopati pravilno v

primeru napada z noţem. Tu je še posebno pomembno, da ne povezujemo nekih tehnik s

točno določenim tipom ali kotom napada. Saj niti dva napada ne bosta prišla popolnoma

enako, kot si nista dva nasprotnika nikoli popolnoma enaka. Zato tu učenje tehnik nima

smisla, saj ne moremo bojevnika naučiti toliko tehnik, kot je lahko različnih napadov. Lahko

pa ga naučimo ta načela, ki se ponavljajo na vseh treh razdaljah.

45

3.5 RAZDALJA SREDNJEGA DOSEGA

Pri borbi na srednji razdalji se nasprotnika doseţeta s popolnoma iztegnjenimi udarci ali

brcami. Tako kot pri borbi na dolgi razdalji mora bojevnik stalno nadzorovati poloţaj svojega

telesa, se zavedati razpoloţljivih telesnih oroţij in biti sposoben prepoznati priloţnost za

napad ali izbrati primerno obrambno akcijo. To pomeni, da mora vedeti, kdaj je treba

zmanjšati razdaljo z nasprotnikom in kdaj jo povečati.

Telo kot oroţje

Tudi na tej razdalji je najnevarnejše naravno oroţje bojevnika njegovo telo, in sicer v tem

primeru roke in noge. Na tej razdalji naj bodo udarci prav tako usmerjeni na nasprotnikove

vitalne in izpostavljene ţivčne centre.

Udarci z roko

Pod udarce z roko spada vsak prenos sile na nasprotnika preko katerega koli dela roke od

rame do konic prstov. Najpogosteje uporabljen način udarjanja v borilnih športih je udarec s

pestjo, ki pa se mu je v našem primeru zaradi varnosti bojevnika smiselno izogniti. Vojaki po

vsem svetu nosijo na sebi zaščitno opremo (čelada, neprebojni jopič), takšne ali drugačne

oprtnike, katerih ţepi so običajno napolnjeni z nabojniki, baterijami, noţi in še številnimi

različnimi predmeti, na katerih si bojevnik ob nepravilnem udarcu s pestjo lahko poškoduje

roko. Zato naj namesto pesti bojevnik za udarce raje uporabi odprto dlan, pri čemer lahko

uporabi iztegnjene prste za vbodni udarec v nasprotnikove oči. Pri udarcih naj nikoli

popolnoma ne iztegne roke v komolčnem sklepu, da prepreči moţnost hiperekstenzije. Pri

udarcih z dlanjo je glavna udarna površina spodnji del dlani ali njen zunanji rob na strani

malega prsta.

46

Osnovna načela pri udarjanju

Mišična relaksacija

Povsem naravno je, da se ljudje v stresnih situacijah zategnejo/zakrčijo (kar poveča

porabo energije in pospeši pojav utrujenosti, upočasni gibanje in poveča

odzivni/reakcijski čas). Zato je mišična relaksacija še posebej pomembna za doseganje

večje hitrosti in prenosa moči udarca kot tudi za doseganje manjših reakcijskih časov (M.

Ryabko, osebna komunikacija, 20. 11. 2010).

Prenos teţe

Nujen je za ustvarjanje velike sile pri udarcih. To lahko doseţe z obratom bokov in ramen

v smeri napada/udarca, prenosom lastne telesne teţe naprej in navzdol/navzgor v

nasprotnika (M. Ryabko, osebna komunikacija, 20. 11. 2010).

Vračanje v začetni poloţaj

Vračanje roke takoj po udarcu v izhodiščni poloţaj je pomembno zaradi lastne varnosti,

saj tako vzpostavimo osnovni varnostni gard, hkrati pa smo pripravljeni na vnovično

izvedbo udarca ali udarcev (M. Ryabko, osebna komunikacija, 20. 11. 2010).

Vrste udarcev

Direkt

To je močan udarec naravnost, z zadnjo ali prvo roko. Iz osnovnega poloţaja zadnja roka

potuje naravnost proti nasprotniku v višini njegove brade, kot vidimo na Sliki 21. Zadnja

rama se pomakne naprej, sprednja roka pa se pomakne nazaj pred obraz in ga zaščiti. Za

več moči se morajo trup in boki zavrteti v isto smer kot roka, ki udarja, teţa pa se mora

prenesti na sprednjo nogo. Če udarec izvede z isto roko, kot je izkoračna noga, je to prvi

47

direkt. Če je udarec izveden z nasprotno roko od izkoračene noge, je to zadnji direkt.

Udarec potuje po smeri kota 5 (Taraniš, 1997).

Slika 21. Primer udarca z roko – direkt (Dougherty, 2010).

Kroše

To je polkroţni udarec s sprednjo ali zadnjo roko od strani. Zadnja (leva) roka je za

zaščito postavljena ob bradi. Nato se hkrati trup in boki zavrtijo v nasprotni smeri urinega

kazalca (v levo), desna noga (sprednja) se na prednjem delu stopala rotira na noter, peta

je rahlo dvignjena od tal. Desna pest potuje po rahli kroţnici naprej, medtem ko se

komolec dviga tako, da je roka ob izvedenem udarcu vzporedna s tlemi, kot to vidimo na

Sliki 22. Po udarcu se mora bojevnik hitro postaviti nazaj v osnovni poloţaj, sicer je zelo

ranljiv. Udarec potuje po smeri kota 3 ali 4 (Taraniš, 1997).

Slika 22. Primer udarca z roko – kroše (Dougherty, 2010).

48

Kladivo/sekira

To je močan udarec, praviloma z zadnjo roko in izkorakom naprej v nasprotnika. Udarec

potuje po smeri kota 1, 2, 3 ali 4. Kladivo se nanaša na udarec s spodnjim stranskim

delom dlani pri stisnjeni pesti kot vidimo na Sliki 23. Udarec imenovan sekira, pa s

stranskim delom odprte dlani (Dougherty, 2010).

Slika 23. Primer udarca z roko – kladivo (Dougherty, 2010).

Noţni udarci – brce

Pri goloroki borbi za oboroţene sile morajo biti brce enostavne in učinkovite, zato je najbolje,

če so brce usmerjene na nizke cilje. Bojevniki imajo običajno na nogah teţke usnjene škornje

in na sebi še vsaj 15–20 kg različne opreme (taktični fragmentacijski jopič, zaščitna čelada,

oprtnik s strelivom, sredstva zvez, oroţje ipd.). V stresnih situacijah je telo še dodatno napeto,

kar še dodatno onemogoča visoke in koordinacijsko zahtevnejše brce. Pri višjem pulzu se

mora zanesti na grobe motorične programe, ki ne zahtevajo velike stopnje energije ali

koordinacije (A. A. Solovjov, osebna komunikacija, 23. 7. 2013).

49

Noge kot oroţje

Noge kot oroţje imajo več nalog. Na njih se bojevnik premika in s tem postavlja v boljši

poloţaj za napad ali proti napad, podpirajo vse udarce rok, hkrati pa tudi same predstavljajo

močno oroţje pri zadajanju udarcev. Uporabljajo se tudi za spotikanje, spodnašanje in

metanje nasprotnika. Od kolčnega sklepa navzdol nudi noga več oroţij (U.S. Marine close

combat fighting handbook, 2010).

Kolk

Uporablja se ga predvsem pri metanju nasprotnika, in sicer kot neke vrste vzvod ali oviro,

preko katere nasprotnik poleti.

Koleno

Verjetno je koleno najbolj uporabno oroţje za bojevnika, ki je zaradi svoje opreme

prisiljen racionalizirati svoje gibanje, da ohrani svoje ravnoteţje.

Nart

Uporablja se za stranske brce v nizke in srednje visoke tarče mehkejšega tkiva, kot so

stegenske mišice, meča in genitalije.

Zunanji rob stopala

Uporablja se za zaustavljanje nasprotnikovega koraka ali brce.

Notranji rob stopala

Uporablja se predvsem za spodnašanje nasprotnikove noge, da s tem poruši njegovo

ravnoteţje, ter za zaustavljanje nasprotnikovega koraka ali brce.

Prsti

Ker je bojevnik vedno obut v vojaške škornje, lahko brco s prsti uporabi kot vbodno brco

na izpostavljene ţivčne centre noge ali trupa.

Peta

Peta je uporabna za udarce pri rušenju nasprotnika ali stomp brcah.

50

Vrste brc

Zaustavljalna brca

Kadar nasprotnik stopi proti bojevniku z jasno namero agresije, mu ta lahko prepreči dostop

oz. poruši napad z enostavnim dvigom stegnjene noge bočno proti nasprotniku tako, da se

njegov zunanji del stopala zadane v nasprotnikovo koleno oz. tik pod kolenom, kot vidimo na

Sliki 24. S tem doseţe, da se nasprotnik predkloni preko kolena, poruši njegovo ravnoteţje in

posledično sebi olajša nadaljevanje z različnimi udarci (Dougherty, 2010).

Slika 24. Zaustavljalna brca (Dougherty, 2010).

Brca v genitalije s prsti, nartom ali piščaljo

Kadar sta z nasprotnikom obrnjena drug proti drugemu, kot na Sliki 25, lahko bojevnik

stopi proti njemu in z iztegnjeno nogo izvede brco naravnost navzgor nasprotniku med

nogami. Tudi če ne zadane genitalij, se nasprotnik refleksno odzove na groţnjo s

sklanjanjem in spustom rok v obrambo, kar bojevnik lahko izkoristi za nadaljnje

delovanje (Dougherty, 2010).

Slika 25. Brca v genitalije (Dougherty, 2010).

51

Brca v notranjo stran kolena

Bojevnik vnovič zavzame poloţaj proti nasprotniku pod kotom 45 stopinj glede na

njegovo čelno os in se s tem izogne napadu, kot vidimo na Sliki 26. Hkrati se s tem

postavi v poloţaj, od koder lahko brcne s peto ali prsti tik nad in za nasprotnikovim

kolenom v izpostavljeno mesto femoralnega ţivca (M. Mornie, osebna komunikacija, 30.

9. 2013).

Slika 26. Primer uporabe brce v notranjo stran kolena (osebni arhiv).

52

3.6 RAZDALJA KRATKEGA DOSEGA

Zaradi majhne razdalje med nasprotnikoma pri bojevanju na srednji razdalji so udarci kratki

in podprti z uporabo celotne telesne mase bojevnika. Ta razdalja je izredno nevarna, saj

dopušča zelo malo časa za reakcijo na nasprotnikov napad. V športni borbi, ko sta nasprotnik

in začetek boja točno določena, ta ne predstavlja takšne nevarnosti. Za bojevnika na mirovni

operaciji, kjer deluje kot policist in se giblje med lokalnim prebivalstvom, pa je ta razdalja

prava nočna mora, saj tu v nasprotju s športom ni omejitev glede oroţja in ostalih nevarnih

predmetov (U.S. Marine close combat fighting handbook, 2010).

Roke kot oroţje

Znanje golorokega bojevanja preskrbi bojevniku dodatna sredstva, s katerimi lahko premaga

ovire na poti in tako izpolni zadano nalogo. Pravilno usposobljen bojevnik lahko svoje roke

uporabi kot smrtonosno oroţje. Od ramenskega sklepa navzdol roka nudi bojevniku naslednji

spekter oroţij za kratko udarjanje (U.S. Army hand-to-hand combat handbook, 2010).

Rama

Je zelo uporabna za udarjanje v različnih objemih ali kot dodatek pri rušenju.

Komolec

Veliko različnih borilnih veščin uporablja komolec. Verjetno najbolj znana na tem

področju sta tajski boks in silat. Je odlično oroţje za udarjanje na kratki razdalji, saj na tej

razdalji z njim proizvedemo veliko količino sile.

Podlaket

Je zelo uporaben pri udarjanju v vrat ali po nasprotnikovih okončinah, še posebej pri

reševanju iz njegovih prijemov.

Baza dlani

Zaradi svoje strukture je zelo primerna za udarjanje, saj je bolj zaščitena kot pest. Odlična

tudi za odrivanje in blokiranje.

Rezilo dlani

Zelo primerno je za udarce po tarčah mehkega tkiva, kot je vrat.

53

Pest

Verjetno je pest najpogosteje uporabljeno oroţje roke. Je odlična za udarjanje nasprotnika

po mehkem tkivu, kot so grlo, vrat, solarni pleksus, spodnja rebra, ledvica. Udarjanju s

pestjo po obrazu se izogibamo, da zmanjšamo moţnost poškodbe pesti. Udarjalna

površina pesti sta prva členka kazalca in sredinca ali pa mišičasti del pod mezincem.

Prsti

Bojevnik jih lahko uporabi za zbadanje, stiskanje, vlečenje in ščipanje mehkega tkiva, kot

so oči, grlo, genitalije.

Udarci

Udarci, ki jih bojevnik mora znati izvesti, so po smeri gibanja skoraj identični tako za

komolec kot za pest oz. dlan. Za vse te udarce je začetni poloţaj enak, in sicer ga imenujemo

osnovni poloţaja ali »gard«. Bojevnik v njem stoji z nogami v širini ramen, močnejša noga je

rahlo zadaj, kolena sproščeno pokrčena. Zgornji del telesa je nagnjen rahlo naprej, brada

spuščena h prsim, roke pa pokrčene v predročenju s komolci ob telesu. Dlani so lahko

stisnjene v pest ali pa so odprte in obrnjene naprej, da dajejo vtis umirjanja situacije.

Kratki kroše

To je polkroţni udarec s sprednjo ali zadnjo roko od strani. Komolec, ki je pokrčen, se iz

osnovnega poloţaja pomakne nazaj, pest je postavljena vodoravno. Zadnja (desna) roka

je za zaščito postavljena ob bradi, trup in boki se zavrtijo v smeri urinega kazalca, pest pa

z vso silo v polkroţnem zamahu leti proti nasprotniku. Po udarcu se mora bojevnik hitro

postaviti nazaj v osnovni poloţaj, sicer je zelo ranljiv (Taraniš, 1997).

Aperkat

Na Sliki 27 vidimo, da je to navpični udarec, ki je namenjen udarjanju v nasprotnikovo

brado ali telo in je najbolj učinkovito uporabljen, ko je bojevnik zelo blizu nasprotnika. Iz

osnovnega poloţaja se pri aperkatu trup pomakne rahlo na desno, zadnja roka (desna) se

spusti pod raven nasprotnikovih prsi, koleni sta rahlo pokrčeni. Iz tega poloţaja se zadnja

roka v polkroţnem gibu izstreli navzgor, običajno proti nasprotnikovi bradi. Istočasna

iztegnitev v kolenih še pospeši udarec in ga naredi močnejšega. Za razliko od športne

54

izvedbe s pestjo naj bojevnik ta udarec izvede s spodnjim delom odprte dlani (Taraniš,

1997).

Slika 27. Primer udarca z roko – aperkat (Dougherty, 2010).

Kladivo

To je verjetno najmočnejši udarec. Izveden je polkroţno diagonalno od zgoraj navzdol,

gib je podoben tistemu pri udarcu s kladivom, od koder tudi ime. Začetni poloţaj roke je

skrčenje odročno rahlo nazaj s pestjo ob ušesu. Druga roka ščiti obraz ali pa drţi

nasprotnika v določenem poloţaju. Pest od tu potuje polkroţno diagonalno navzdol,

moment dodajo boki z rotacijo v isti smeri. Udarec je najpogosteje uporabljen za

udarjanje strani nasprotnikove glave, vratu, ključnice ali prsnice (Dougherty, 2010).

Komolci

Udarci s komolci so najmočnejše oroţje telesa na tej razdalji in so praktično neuničljivi.

Poznamo dva glavna načina udarjanja, aperkat in kroše, ki sta praktično identična

soimenjakoma pri udarcih s pestjo oz. dlanjo, le da roka med udarcem v komolčnem

sklepu ostane pokrčena in je udarna površina sam vrh komolca. Na Sliki 28 vidimo način

udarjanja kroše (Ančnik, 1999).

55

Slika 28. Primer udarca z roko – komolec (Dougherty, 2010).

Primeri uporabe udarcev

Udarec v pleksus

Bojevnik lahko uporabi ta udarec v primeru, da ga nasprotnik poskuša prijeti ali povleči.

Vso svojo teţo in silo prenese v ta udarec in ga plasira v solarni pleksus, saj s tem

nasprotniku izbije zrak iz pljuč. Na Sliki 29 vidimo, da se ta posledično rahlo skloni, kar

omogoči bojevniku, da nadaljuje svojo akcijo s kolenom v genitalije, s kontrolo

nasprotnika preko rotacije glave ali z drugimi udarci na vitalna mesta (Dougherty, 2010).

Slika 29. Primer uporabe udarca v pleksus za obrambne namene (osebni arhiv).

56

Udarec v grlo

Bojevnik uporabi ta udarec, kadar nasprotnik plane proti njemu ali ga poskuša prijeti. To

lahko izvede z vertikalno postavitvijo pesti in palca, ki je iztegnjen naprej ter ga tako

uporabi kot bodalo, ali pa vse prste iztegne v obliki kopja in jih potisne v mehko tkivo

grla, kot vidimo na Sliki 30. Drugo roko dvigne v zaščitni poloţaj, ki je hkrati izhodišče

za nadaljevanje napada s kladivom na vitalna mesta glave ali vratu. Prav tako lahko

izvede udarec v grlo s stranskim delom dlani. Zavedati se mora, da je ta udarec zelo

nevaren, saj obstaja velika verjetnost poškodbe dihalnih poti (Dougherty, 2010).

Slika 30. Primer uporabe udarca v grlo za obrambne namene (osebni arhiv).

Sunek s prsti v oči

Na Sliki 31 vidimo, da bojevnik ta napad lahko uporabi za prekinitev nasprotnikove

akcije in preusmeritev njegovega momenta, kadar ga ta skuša prijeti, udariti ali potisniti.

Bojevnik stopi proti nasprotniku, z desno roko zaščiti svojo glavo, z levo pa s prsti sune v

nasprotnikove oči. Ţe rahel udarec po očeh povzroči, da nasprotnik dvigne roke k obrazu

za zaščito in s tem omogoči bojevniku nadaljevanje napada na druga izpostavljena mesta,

kot so genitalije, solarni pleksus in vrat (Dougherty, 2010).

Slika 31. Primer uporabe sunka v oči za obrambne namene (osebni arhiv).

57

Kladivo/sekira v vrat ali stranski del glave

Po agresivnem vstopu v nasprotnikov v prostor se bojevnik obrne v boku za dosego

večjega momenta, kot vidimo na Sliki 32 in udari nasprotnika s pestjo kot s kladivom po

vratu v predel karotidne arterije. Tak udarec lahko povzroči mišične krče in nezavest pri

nasprotniku. Na enak način se izvede udarec v senca, tik za ušesom, spoj čeljustne vilice

z lobanjo ali udarec v zavoj na spodnji čeljusti (Dougherty, 2010).

Slika 32. Primer uporabe udarca kladivo za obrambne namene (osebni arhiv).

Udarec s kladivom po pektoralni mišici

Na Sliki 33 vidimo primer uporabe udarca s kladivom po prsni mišici. Kadar nasprotnik

poskuša prijeti ali pridrţati bojevnika s prednje strani. Bojevnik z zasukom udari

diagonalno z npr. levo roko po nasprotnikovi levi, da s tem naredi prosto pot desni roki,

ki se kot s kladivom s pestjo zarije v nasprotnikovo prsno mišico na sredini tik nad

bradavico. Tak udarec trenutno šokira nasprotnika in mu zmehča kolena, to bojevnik

izkoristi in nadaljuje z dodatnimi udarci po vitalnih mestih nasprotnikovega telesa ali

prekine stik in poveča razdaljo (Dillman, 2002).

Slika 33. Primer uporabe udarca s kladivom po pektoralni mišici za obrambne namene (osebni arhiv).

58

Prijem za oroţje iz sprednje strani

Če nasprotnik poskuša prijeti bojevnikovo oroţje, kot vidimo na Sliki 34, ta najprej

zavaruje nasprotnikovo roko na svojem oroţju z roko, ki je na strani oroţja. Z drugo roko

izvede udarec z odprto dlanjo v brado in s prsti v oči ter nadaljuje s kolenom v stegno

nasprotnika (M. Mornie, osebna komunikacija, 30. 9. 2013).

Slika 34. Primer uporabe udarca z odprto dlanjo za obrambne namene (osebni arhiv).

Udarec z odprto dlanjo

Bojevnik stopi med nasprotnikovi roki in udari z roko navzgor pod njegovo brado s

pestjo ali spodnjim delom dlani tako, da udarec nadaljuje z zaritjem prstov v njegove oči.

Na Sliki 35 vidimo, da ta način nasprotnika odpre in ga usloči nazaj. Z isto roko preide

nasprotniku na zatilje in ga potegne k sebi, medtem ko z drugo roko izvede udarec v

glavo s komolcem. Nadaljuje z kontrolo glave in udarcem s kolenom (Dougherty, 2010).

Slika 35. Primer uporabe udarca z odprto dlanjo za obrambne namene (osebni arhiv).

Udarec s spodnjim stranskim delom dlani

Na Sliki 36 vidimo primer uporabe udarca s stranskim delom dlani. Bojevnik se

navidezno postavi v podrejen poloţaj z rokami, rahlo dvignjenimi pred seboj, in dlanmi,

59

obrnjenimi naprej, tako da je videti, kot da se predaja. Zaradi tega psihološkega pristopa

nasprotnik pristopi manj previdno, kar omogoči bojevniku, da izvede udarec, podoben

kladivu, v nasprotnikov vrat, le da zdaj udari samo s spodnjim stranskim robom dlani.

Tak udarec lahko povzroči pri nasprotniku mišične krče in nezavest (Dougherty, 2010).

Slika 36. Primer uporabe udarca s spodnjim stranskim delom za obrambne namene (osebni arhiv).

Brce

Na kratki distanci sta si bojevnik in napadalec tako blizu, da so udarci z nogami omejeni na

udarce s koleni in brce s stopalom po goleni ali nartu, ki sluţijo bolj za preusmerjanje

pozornosti.

Primeri uporabe brce

Udarec s kolenom v genitalije

Ko nasprotnik poizkuša prijeti bojevnika ali mu je to ţe uspelo, kot vidimo na Sliki 37 in

se začenja z njim prerivati, ga bojevnik z rokami potegne nase in dvigne koleno naravnost

in naprej v njegove genitalije. S tem zmehča nasprotnika in ga prepogne naprej, kar mu

omogoči nadaljevanje napadov na različna izpostavljena mesta (Wiseman, 1997).

60

Slika 37. Primer uporabe brce s kolenom v genitalije (osebni arhiv).

Udarec s kolenom v zunanjo stran stegna (peronealni ţivec)

Bojevnik nasprotnika udari s kolenom naravnost v sredino stegna na zunanji strani, kjer

je izpostavljen peronealni ţivec. Ta udarec lahko izvede, ko se z nasprotnikom prerivata

ali ko se nasprotnik preriva z njegovim soborcem, kot to vidimo na Sliki 38. Na ta način

elegantno odstrani nasprotnika s soborca ali varovane osebe in mu pri tem ni treba

spustiti oroţja iz rok (Wiseman, 1997).

Slika 38. Primer uporabe brce s kolenom v zunanjo stran stegna (osebni arhiv).

Udarec s kolenom v notranjo stran stegna

Če nasprotnik uspe objeti bojevnika preko rok z namenom rušenja na tla, ga ta lahko z

močno brco s kolenom v notranjo stran stegna nad kolenom prisili, da umakne udarjeno

nogo v stran in nazaj. Stem mu poruši ravnoteţje, hkrati pa ga izpostavi za nadaljnji

udarec s kolenom v genitalije, kot vidimo na Sliki 39 (Clark, 2001).

61

Slika 39. Primer udarca s kolenom v notranjo stran stegna (osebni arhiv).

Glava kot oroţje

Glava kot oroţje je najpomembnejši dejavnik, saj v njej potekajo vsi programi nadzora telesa

in motoričnih programov. Z očmi spremljamo okolico in nasprotnika, razbiramo njegovo

govorico telesa, z ušesi spremljamo stvari, ki jih ne vidimo, v moţganih pa se vse to procesira

in analizira. Od tu tudi dobimo navodila, kako in kdaj se odzvati. Poleg tega je v bliţinskem

boju glava močno udarjalno oroţje, saj lahko s čelnim delom lobanje zadamo izredno močne

udarce tako v nasprotnikov obraz kot druge priloţnostne tarče. Še posebej močno oroţje z

izjemnim psihološkim učinkom pa so bojevnikovi zobje in njihov ugriz. Z ugrizom

nasprotnika v večini primerov pri njem povzročimo strah in s tem prekinitev njegove agresije,

z ugrizom v vrat pa lahko resno ogrozimo njegovo ţivljenje (United States Marine Corps,

2010).

Primer uporabe glave

Udarec z glavo v glavo

Nasprotnik objame bojevnika od spredaj in pod rokami. Bojevnik s palci pritisne v

očesne jamice in potisne nasprotnikovo glavo vznak. Spusti svojo teţo, da se rahlo zniţa,

in z dlanmi zdrsi nasprotniku na zatilje kot vidimo na Sliki 40. S tem prijemom potegne

62

nasprotnikovo glavo močno naprej, hkrati pa se z nogami odrine navzgor in se s svojim

čelom zaleti v nasprotnikov nos (seveda pa je zadeva toliko boljša, kadar ima bojevnik na

glavi čelado). Če situacija tako zahteva, doda še udarec ali dva s komolcem močnejše

roke v glavo ali vrat, slabša roka pa ostane na zatilju za kontrolo (Dougherty, 2010).

Slika 40. Primer uporabe glave – (osebni arhiv).

Situacijski primeri

Za osnovne vadbene primere bomo obravnavali tri najpogostejše vrste napadov. Ker

vojaki/bojevniki nimajo privilegija rednega in večletnega treniranja borilnih veščin, je treba

izbrati manjši spekter enostavnih tehnik oz. principov, ki so aplikativni v čim širšem smislu.

Ti morajo biti koordinacijsko enostavni in preprosti, saj jih bo bojevnik v realni situaciji

izvajal utrujen, nenaspan in pod velikim stresom. Prav tako naj bo to osnovno gibanje

temeljna platforma, ki jo progresivno nadgrajujemo v nadaljevanju, ko gole roke zamenja

oroţje. Potreba po taki enostavnosti je nujna! Več kot je različnih tehnik, večja je moţnost, da

bojevnik izgubi odločilni trenutek zaradi prepočasne izbire med tistimi, ki so na razpolago. Ta

trenutek pa je v boju za ţivljenje in smrt odločilnega pomena. Pri bojevnikih prav tako nista

odločilnega pomena estetika in eleganca gibov, temveč silovitost, hitrost in odločnost . Napad

mora biti izveden maksimalno agresivno in brutalno – cilj je le zmagati oz. preţiveti (A. A.

Solovjov, osebna komunikacija, 27. 7. 2013).

63

Vstop s komolcem

Je najbolj naravno gibanje, ki ga izvajajo ţe otroci brez kakšnega koli učenja, kadar so

ogroţeni oz. prestrašeni. Razlika med njimi in bojevniki je le ta, da bojevnik v tem

poloţaju namensko stopi v nasprotnika tako, kot to vidimo na Sliki 41. Osnovni poloţaj

je stoja z nogami v širini ramen, leva noga je rahlo naprej pred desno (za desničarje),

kolena so sproščeno pokrčena in roke so pokrčene v komolcih za devetdeset stopinj, z

dlanmi obrnjenimi naprej in v višini ramen. Na ta način je bojevnik videti, kot da pomirja

situacijo. Če nasprotnik ne odneha ali preide v napad, si bojevnik z desno roko zavaruje

glavo tako, da je dlan na malih moţganih, podlaket je naslonjena na sence in komolec je

pred nosom obrnjen proti nasprotniku kot ost. Leva roka z odprto dlanjo pokriva levo

stran obraza tako, da ne sega pred komolec desne roke. V tem poloţaju se bojevnik

poţene silovito naprej proti nasprotniku, saj je njegov cilj zadeti s konico desnega

komolca v njegovo prsnico. Ko jo zadane, leva roka takoj seţe za nasprotnikov vrat in

potegne njegovo glavo proti sebi, istočasno pa se desna roka umakne nazaj po zalet in

izvede napad v obliki krošeja s komolcem v nasprotnikovo glavo (Tarasov, 1941).

Slika 41. Vstop s komolcem (osebni arhiv).

»Kmečka«

Večina ljudi v stresni situaciji fizične konfrontacije izvede napad z močnejšo (desno)

roko »po kmečko«. Ti udarci so izjemno močni, a hkrati enostavni za prepoznavo. Kadar

bojevnik vidi nasprotnika, kako z eno roko jemlje zalet oz. jo vleče nazaj, kot bi napenjal

lok, lahko takoj prepozna, kaj sledi, in sicer kroţni zamah v glavo. Ker je ta udarec

praktično napovedan, se mu bojevnik izmakne z izkorakom naprej pod kotom 45 stopinj

kot to vidimo na Sliki 42. Z rahlo upognjeno levo roko, katere dlan je obrnjena navzgor,

prestreza ta udarec, istočasno pa z desno roko zada udarec direktno v nasprotnikovo

brado z odprto dlanjo. Če okoliščine to zahtevajo, nadaljuje akcijo še z levim

64

horizontalnim komolcem v nasprotnikovo glavo (M. Mornie, osebna komunikacija, 30. 9.

2013).

Slika 42. Primer obrambe pred napadom s klofuto (osebni arhiv).

Direkt

Je hiter udarec, a za razvijanje velike moči je potrebno veliko treninga. Ko bojevnik

prepozna napad v obliki desnega direkta, stopi naprej in diagonalno pod kotom 45 stopinj

v levo, da umakne glavo/trup izven smeri napada. Z levo roko sprejme njegovo desno

roko in jo rahlo odrine v desno, da lahko s svojo desno roko izvede direktni udarec pod

nasprotnikovo brado z odprto dlanjo. Nato z desno roko potegne preko nasprotnikovega

komolca k sebi, z levo roko pa izvede udarec s komolcem v desno stran vratu, kot vidimo

na Sliki 43. Za večjo moč in boljšo stabilnost zadnji udarec podpre s korakom desne noge

naprej in v nasprotnika (M. Mornie, osebna komunikacija, 30. 9. 2013).

Slika 43. Primer uporabe udarca – direkt (osebni arhiv).

Preventivna serija

Kadar bojevnik oceni, da bo fizično napaden, lahko prevzame pobudo in preide v napad

kot vidimo na Sliki 44. Z levo roko izvede napad z mehko dlanjo proti nasprotnikovi

glavi tako, da s svojimi prsti udari po njegovih očeh, kar trenutno povzroči prekinitev

65

nasprotnikovih akcij. Takoj nadaljuje z desno roko z udarcem pod brado z odprto dlanjo

in s horizontalnim levim komolcem v glavo. Z obema rokama takoj potegne nasprotnika

nase in mu zada še udarec s kolenom v genitalije ali sredino stegna (Dougherty, 2010).

Slika 44. Udarec s kolenom v notranjo stran stegna (osebni arhiv).

3.7 PADCI

Iz izkušenj vemo, da je učenje padcev (judo, jujitsu) dolgotrajen postopek. In tudi ko

bojevnika naučimo pasti popolnoma tehnično pravilno, se moramo zavedati, da v delovnem

okolju ni blazin. Ţe trši pristanek na grčo korenine ali kamen s predelom ledvic ali hrbtenice,

izloči bojevnika iz boja vsaj za nekaj sekund, v tem času pa ima nasprotnik dovolj časa, da ga

pokonča. Padci kot jih uporablja Aikido, kjer se gibanje nikoli ne ustavi, so uporabni tudi pri

padcih med samim gibanjem po terenu hkrati pa se jih modificirane da uporabiti v ofenzivne

namene kot to vidimo na Sliki 45.

Padec s prevalom

Padec izvedemo iz osnovnega poloţaja tako, da naredimo izkorak naprej, napravimo globok

predklon v katerem postavimo dlan na tla v višini sprednje noge. Glavo upognemo kot bi

hoteli pogledati pod levo pazduho in se preko desnega ramena zakotalimo diagonalno čez

hrbet na levi bok (Ermenc, 2012). Moment kotaljenja izkorisitmo za prehod nazaj v osnovni

poloţaj stoje, pri čemer sodeluje tudi leva roka.

Primer uporabe padca s prevalom

Moment padca lahko izkoristimo za preval, saj se bomo tako sposobni hitreje pobrati s tal, kot

pri padcih plosko na tla. Sam preval naprej oz. nazaj je odlično sredstvo za razvijanje

66

orientacije v prostoru, izmikanje in v primeru Ruskih oboroţenih sil odličen ofenzivni

manever. Namreč na primerni razdalji se bojevnik lahko zapodi proti nasprotnikovim nogam

in preko prevala zamahne z eno nogo tako, da nasprotnika s peto te noge zadane v glavo ali

prsni koš. Zaradi momenta, ki ga proizvede s prevalom in ga še okrepi z zamahom noge

nasprotniku zada zelo močan udarec in ga s tem podre na tla ali celo onesposobi (A. A.

Solovjov, osebna komunikacija, 27. 7. 2013).

Slika 45. Padec s prevalom (osebni arhiv).

Padec preko seda

Osnovni princip je preko sproščenega počepa spustiti telo vse do seda na petah (oz., kolikor to

dopušča gibljivost), nato iz te višine zvrniti teţo preko gleţnja v stran in se s trebušnimi

mišicami spustiti do poloţaja leţe na hrbtu s pokrčenimi nogami. Na ta način nikoli ne padeš

na tla z več kot 10 centimetrov, kar znatno zmanjša travmo na telo, zmanjša reakcijski čas pri

nadaljevanju postopkov in bojevnika postavi v dober obrambni poloţaj, ki je zelo podoben

tistemu, ki ga uporabljajo borci BJJ (Brazilski JiuJitsu) v ringu).

3.8 PRIJEMI IN METI

Večina bojev vsebuje prijeme in grabljenje – ruvanje. Lahko se začne s prijemanjem za

obleko in vlečenjem ali pa se začne z udarci in preide v vlečenje, grabljenje, spotikanje in

metanje oz. prevračanje. Redko se zgodi, da nekdo samo zagrabi in drţi, običajno so prijemi

pospremljeni vsaj z verbalnim napadom. Nasprotnik lahko začne cukati, vleči bojevnika

naokoli in ga potiskati v predmete – objekte ali pa ga prime zato, da ga laţje udari. Idealno je

prijeme preprečiti, saj ko nasprotnik dobi dober oprijem, ga je teţko odstraniti. Hkrati pa mu

dober oprijem omogoča manipulacijo z bojevnikom in ga ovira pri izvajanju drugih

67

postopkov, ki so pomembnejši. Pri enoročnih grabljenjih in prijemih ima nasprotnik drugo

roko prosto za vse, kar ima v mislih. Z njo lahko samo grozi, ţuga s prstom, lahko udari ali

ima v njej celo skrito oroţje, kot je noţ. Roka, ki bojevnika drţi, torej ne predstavlja velike

nevarnosti, zato ukvarjanje z njo ni primarnega pomena, temveč je to nasprotnikov naslednji

korak.

Tri stopnje grabljenja

Začetna stopnja

To je stopnja, v kateri nasprotnik še poskuša prijeti bojevnika za obleko, opremo, roko ali

oroţje. Na tej stopnji ima bojevnik še moţnost preprečiti stik, in sicer z glasnim in odločnim

verbalnim ukazom, nasprotnikovo roko pa lahko s svojo odbije v stran in z drugo potisne

nasprotnika nazaj. Če nasprotnik kaţe odkrite znake agresije, bojevnik namesto odriva izvede

udarec z odprto dlanjo naravnost pod nasprotnikovo brado. Prav tako uporabi maksimalno

agresijo, če je nasprotnik poskušal prijeti za njegov vrat ali oroţje, saj je s tem očitno izrazil

namen poseganja po njegovem ţivljenju (United States Marine Corps, 2010).

Stopnja prijema

Ko nasprotnik pride v stik z bojevnikom in površno, vzpostavi oprijem. Ker nasprotnik ni

uspel dobro prijeti bojevnikove opreme ali obleke, ga ta v tej fazi lahko odstrani s pomočjo

vzvoda na zapestju. A v borbenih razmerah je to teţje izvedljivo, saj nasprotnik po prijemu ne

stoji in čaka, temveč se pripravlja na izvedbo udarca. Zato je bolje, da mu bojevnik povzroči

bolečino, zaradi katere bo spustil prijem. Saj ko je nasprotnik vzpostavil kakršen koli prijem,

to pomeni, da ima prosto samo eno roko, medtem ko ima bojevnik še obe. Bojevnik lahko z

levo roko izvede udarec s prsti naravnost v nasprotnikove oči in nadaljuje z udarcem pod

brado z odprto dlanjo desne roke (United States Marine Corps, 2010).

Končna stopnja

V tej stopnji nasprotnik trdno prime bojevnika za uniformo, opremo ali oroţje in svoj oprijem

zavaruje z zasukom svoje roke v bojevnikovo obleko. V tem primeru je resnost nasprotnikove

68

groţnje največja. Bojevnik takoj udari navzdol in rahlo proti sebi preko nasprotnikovega

komolčnega pregiba, s tem ga upogne in potegne še bolj nase, kar mu omogoči izvesti močan

udarec s komolcem druge roke v nasprotnikovo glavo ali vrat. Če nasprotnik roko, s katero

drţi, izteguje z namenom, da bi obdrţal razdaljo, ga bojevnik udari z odprto dlanjo ali

podlaktjo v komolec tako, da povzroči hiperekstenzijo. Teoretično lahko s takim udarcem

povzroči izpah komolčnega sklepa, najverjetneje pa bo povzročil dovolj bolečine, da bo

nasprotnik spustil prijem ali pa potegnil roko bliţje k sebi, kjer lahko bojevnik spet doseţe

njegove oči (Perkins, Ridenhour in Kovsky, 2009).

Trije primeri objemov

Za objeme veljajo enake stopnje kot pri grabljenjih in ker bojevnik na poskuse objemov

reagira enako kot na poskuse grabljenj, bomo tu opisali samo primere za končno stopnjo.

Objem od spredaj

Nasprotnik se zapodi v bojevnika in ga objame z obema rokama preko trupa tako, da so

bojevnikove roke izven njegovega objema kot to vidimo na Sliki 46. Bojevnik takoj z

obema rokama ploskne po nasprotnikovih ušesih, da povzroči bolečino ali celo poškodbo

na bobničih. Nato s palci pritisne na njegove oči in potisne glavo nazaj in v zaklon. Če je

potrebno, jo še zasuka v levo ali desno in doda udarec s kolenom v genitalije. Če

nasprotnik bojevnika prime tako, da v objem ujame še njegove roke, mu bojevnik zarine

iztegnjene prste v predel dimelj, da se nasprotnik dodatno upogne naprej, s čimer naredi

prostor kolenu za udarec v njegove genitalije. Če je nasprotnikov vrat v dosegu ust, ga

bojevnik ugrizne in trga vratne mišice. Grizenje ima velik psihološki učinek, zato

nasprotnik popusti objem in bojevnik lahko nadaljuje s katero od prej opisanih akcij (A.

A. Solovjov, osebna komunikacija, 27. 7. 2013).

69

Slika 46. Primer obrambe prijema od spredaj (osebni arhiv).

Objem od zadaj

Nasprotnik preseneti bojevnika s hrbta in ga objame pod rokami ali preko rok kot vidimo

na Sliki 47. V obeh primerih bojevnik najprej prime enega od prstov nasprotnika in ga

silovito potegne nazaj, s čimer oslabi nasprotnikov prijem. Preko roke, katere prst drţi, se

zarotira nazaj in z levim komolcem zada udarec v nasprotnikovo glavo. Istočasno z levo

nogo stopi za nasprotnikove noge in s komolcem udari preko nasprotnika navzdol proti

lastnemu kolenu, medtem ko se spušča v polčep (M. Mornie, osebna komunikacija, 27. 3.

2010).

Slika 47. Primer obrambe pred prijemom od zadaj (osebni arhiv).

Objem za vrat s strani

Nasprotnik uspe z eno roko objeti bojevnika okoli vratu in ga potegne k sebi na bok kot

vidimo na Sliki 48. Roko, ki je ob nasprotniku, bojevnik za njegovim hrbtom dvigne

tako, da od zadaj pride z dlanjo pred njegov obraz. Z dlanjo prekrije nasprotnikov obraz

tako, da je sredinec ali prstanec tik pod nosom, in silovito potegne njegovo glavo nazaj in

dol. Tako se osvobodi prijema, nasprotnika pa raztegne in si ga nastavi za močan udarec

po sternumu ali vratu v stilu kladiva (Abernethy, 2003).

70

Slika 48. Primer obrambe pred prijemom za vrat s strani (osebni arhiv).

3.9 BORBA NA TLEH

Vojaško usposabljanje je namenjeno pripravi vojakov za boj. Trening jih mora razviti in

opremiti z mentalnimi in fizičnimi zmogljivostmi, s taktiko in oroţjem za opravljanje

vsakršne naloge, ki jo lahko srečajo. Ţal se vedno pojavijo dejavniki, ki jih ni mogoče

predvideti ali se na njih pripraviti, zato je potrebna primerna vadba, ki bojevnika pripravi na

hitro prilagoditev trenutnim razmeram. Poglavitno pravilo skozi celotno vadbo je: »Nikoli ne

odnehaj, če inštruktor/vodja ni ukazal drugače!« Na ta način treninga bojevniku v glavo

vcepimo pravilno razmišljanje v borbi. Kaj hitro se namreč lahko zgodi, da se v realni situaciji

bojevnik znajde v teţkih razmerah. V takem primeru lahko odneha in se vda ali pa se zagrize

v situacijo in iz nje najde izhod. Ko urimo bojevnike, vdaja ni in ne sme biti cilj (United

States Marine Corps, 2010).

Borba na tleh je zelo obseţna tema, kar lahko razberemo ţe iz podatka, da so nekatere borilne

veščine skoraj popolnoma posvečene le temu. Lep primer so bili borci BJJ, ki so na

tekmovanjih MMA znali pričakati/zvabiti nasprotnika na tla, kjer so ga z lahkoto premagali.

Zavedati pa se je treba, da je velikanska razlika v boju na blazinah med dvema vrhunsko

izurjenima tekmovalcema v borbi na tleh in padcu zaradi prerivanja oz. izgube ravnoteţja na

neravni podlagi v borbeni situaciji. Medtem ko je v športni borbi borba na tleh lahko zaţelena,

pa se ji je treba v realni situaciji izogniti za vsako ceno. V realnih razmerah se redko zgodi, da

napadalec nima v bliţini prijatelja, ki bi mu pomagal, še manj pa je tam sodnik, ki bo borbo

prekinil, ko bo ta postala potencialno nevarna. Res je, da se večina borb začne stoje, a se jih

71

nemalo konča na tleh. Vseeno je za vojaške potrebe nujno obravnavati nekaj osnov takega

načina borbe, kjer je primarni cilj čim prej postaviti se nazaj na noge, saj s tem bojevniku

povečamo zmoţnost preţivetja in mu razširimo nabor orodja za prilagoditev na nove in

nepričakovane razmere (Isler, 2010).

Načela borbe na tleh

V borbi na tleh veljajo enaka pravila kot pri borbi stoje – ni jih! Kar koli je bojevnik

uporabljal stoje, lahko uporablja tudi leţe. Lahko udarja, brca, suva, davi, grize, ščipa,

uporablja vzvode, oroţje in priloţnostne predmete (kamen, svinčnik, veja, noţ …). Sama

mehanika je nekoliko drugačna, a načela so enaka. Ključnega pomena pri borbi na tleh je

poloţaj. Kdor ima zgornji poloţaj, ima v večini primerov prednost v borbi. Prav tako je v

resnih škripcih tisti, ki pade po tleh medtem, ko je njegov nasprotnik še vedno na nogah.

Razumevanje tega nas pripelje do prvega pravila bojevanja na tleh, ki pravi, da je ključ

uspešnega bojevanja na tleh v sposobnosti rešiti se iz teţkega poloţaja in se postaviti v

dominantnega – torej iz spodnjega v zgornjega. Poloţaji so ţivljenjskega pomena, kar

pomeni, da bo tisti z boljšim poloţajem tudi zmagal v spopadu (Nardia, 2008).

Najlaţji način vadbe menjave poloţaja in osvajanja boljšega je prevračanje brez udarcev.

Bojevniki vadijo v parih tako, da se eden od para uleţe na tla, drugi pa ga poskuša v takem

poloţaju zadrţati, medtem ko se prvi poskuša rešiti in zavzeti poloţaj drugega.

Poloţaji

Če se poglobimo v judo ali katero od zvrsti jiu-jitsa, se kaj hitro lahko izgubimo v morju

različnih poloţajev in tehnik. A glede na to, da v oboroţenih silah športno tekmovanje na

blazinah ni primarnega pomena, se moramo osredotočiti na manjše število najpogostejših in

najuporabnejših poloţajev. Nikoli ne smemo pozabiti, da pri bojevanju ni idealnih pogojev,

kot so na športnih tekmovanjih – sodnik, blazine, svetloba, oblačila, še najpomembnejši

72

podatek pri bojevanju pa govori o omejitvah – tu jih ni. Zaradi poenostavljanja in krajšega

časa, namenjenega usposabljanju, kot ga imajo tekmovalci, se posvetimo trem najverjetnejšim

scenarijem, v katerih se bojevnik lahko znajde na tleh (A. A. Solovjov, osebna komunikacija,

27. 7. 2013).

Bojevnik je na tleh, nasprotnik na nogah

Lahko se zgodi, da nasprotnik bojevnika podre na tla. Ni pomembno, ali bojevnik ni bil

pozoren, ali je nasprotnik močnejši, ali se je bojevnik enostavno spotaknil zaradi neravne

podlage. Pomembno je, da se bojevnik najprej zavaruje pred morebitnimi brcami ali

drugimi udarci. Zavaruje glavo ter vitalne organe z rokami in nogami in zavzame poloţaj,

ki mu omogoča brcniti nasprotnika kot je videti na začetku Slike 49. Poskuša se čim prej

postaviti nazaj na noge. Medtem ko je na tleh, zavzame poloţaj, ki je lahko napol sedeč,

leţa na hrbtu ali boku. Noge so obrnjene proti nasprotniku za zaščito, brce so usmerjene v

nasprotnikova kolena ali genitalije. Nikakor pa ne sme ostati na tleh, temveč se mora

vstati takoj, ko lahko to stori varno. Pri samem vstajanju ves čas kontrolira razdaljo do

nasprotnika, ki jo pri tem še poveča s korakom nazaj (Wiseman, 1997).

Slika 49. Primer pobiranja s tal ob nasprotniku (osebni arhiv).

Bojevnik je na hrbtu, nasprotnik je na njem in med njegovimi nogami

Prvo, kar bojevnik mora narediti, je vzpostaviti obrambni poloţaj. To v praksi pomeni

zaščititi svojo glavo z rokami, oviti svoje noge okoli nasprotnikovega hrbta, prekriţati

svoje gleţnje in ga z nogami potegniti k sebi. S tem poskušamo prepreči nasprotniku

moţnost zadajanja udarcev ali vsaj drastično zmanjša moč njegovih udarcev zaradi

zmanjšane distance med njima. Takoj ko vzpostavi ta poloţaj, se začne reševati iz tega

poloţaja. Eden od najlaţjih načinov je preko kontrole nasprotnikove glave. Nasprotnika

73

prime za podlakti, jih potegne na svoj prsni koš, kot to vidimo na Sliki 50. Hkrati

zamahne s svojo nogo navzgor z namenom, da nasprotnika s peto udari po vratu na

nasprotni strani noge, s katero udarja, in udarec nadaljuje v odriv. Nasprotnikovo glavo

tako odrine od sebe in navzdol, njegovo telo ji sledi. Za dodaten odriv ga brcne še z drugo

nogo in se umakne od njega ter vstane (Shillingford, 2006).

Slika 50. Primer reševanja pri borbi na tleh (osebni arhiv).

Bojevnik je na hrbtu, nasprotnik je na njim z nogami nad bojevnikovimi boki

Sed je poloţaj, ki ga poskušajo ţe podzavestno zavzeti skoraj vsi netrenirani borci z

namenom vzpostaviti nadzor nad svojim nasprotnikom ali pa mu povzročiti škodo z

udarci. V tem poloţaju nasprotnik lahko zadaja močne udarce ali poskuša s davljenjem. V

tem primeru bojevnik ne more objeti nasprotnika z nogami. Zato se s trebušnimi

mišicami najprej dvigne k njemu in ga z rokami objame ter ga tako potegne nase, kot

vidimo na Sliki 51. V tem poloţaju nasprotnika ugrizne v vrat in trga njegovo koţo in

mišice, s pomočjo zasukov glave stran od nasprotnika. Če se pred tem nasprotnik nagiba

nazaj, da bi dobil čim večji zalet za svoje udarce, kot vidimo na Sliki 52, naj ga v tem

trenutku bojevnik brcne s kolenom v predel kriţa in hkrati dvigne svoje boke. Z rokami

ga še dodatno potegne navzgor in v stran ter ga tako spravi s sebe (Dougherty, 2010).

74

Slika 51. Primer reševanja pri borbi na tleh – prvi način (osebni arhiv).

Slika 52. Primer reševanja pri borbi na tleh – drugi način (osebni arhiv).

75

3.10 ODSTRANITEV STRAŢARJEV – ELIMINACIJA

Odstranitev straţarja je popolnoma drugačna izkušnja kot onesposobiti nasprotnikovega

vojaka v boju. Tu gre za hladnokrven in preračunan napad na specifično tarčo, ki jo bojevnik

predhodno opazuje in preučuje njene vedenjske vzorce. Vse se zgodi na minimalni moţni

razdalji, tako da bojevnik dobesedno čuti, kako se nasprotnik bori za svoje ţivljenje. Zvoki,

slike in vonji takega dejanja se bojevniku vtisnejo globoko v spomin. Po izkušnjah ameriške

in angleške vojske je treba bojevnika, ki odstrani straţarja, pozorno opazovati do 7 dni po

dogodku za primer pojava nenavadnega vedenja (U.S. Army hand-to-hand combat handbook,

2010).

Primeri odstranitve straţarja

Brahialni šok in rezanje vratu

Ta tehnika temelji na popolnem mentalnem šoku, ki nato omogoča bojevniku rezanje

vratu nasprotniku tako, da poškoduje sapnik in kartoidne arterije. Smrt pri taki poškodbi

nastopi v 5 do 20 sekundah. Bojevnik se mora najprej tiho in neopaţeno prikrasti v

bliţino straţarja. Na Sliki 53 vidimo, da bojevnik drţi noţ v nasprotnem prijemu in ga

zabode v straţarjev vrat na način udarca »kladivo«. Na ta način straţarja spravi v popolni

šok, ki traja od 3 do 5 sekund. V tem času s pomočjo svoje teţe povzroči, da se straţar

seseda v eno stran (levo), s pomočjo druge roke pa njegovo glavo obrne v nasprotno

(desno), medtem ko potisne svoj noţ preko grla v levo in tako prereţe celotno grlo in

prednje vratne mišice (Fairbarn, 1942).

76

Slika 53. Prikaz brahialnega šoka (7-5 Techniques, 2016).

Vbod v ledvica in rezanje vratu

Ta tehnika, ki jo vidimo na Sliki 54, temelji na vbodu v ledvice, ki povzroča takojšen šok,

kar omogoča bojevniku dovolj časa še za rezanje vratu. Torej se napad začne, ko se

bojevnik uspešno prikrade nasprotnikovemu straţarju neopaţeno za hrbet. Noţ drţi v

normalnem prijemu v desni roki (govorimo za desničarja). Z levo roko zagrabi

nasprotnika za ovratnik, oprtnik ali za vrat pod brado in ga potegne nazaj, istočasno pa z

desno roko zabode noţ navzgor v njegova ledvica. Takojšen šok, ki sledi, straţarju

onemogoči spustiti močnejši zvok. S pomočjo teţe straţarjevega telesa, ki se spušča proti

tlom, mu bojevnik prereţe še prednji del vratu (United States Marine Corps, 2010).

Slika 54. Prikaz vboda v ledvica (7-5 Techniques, 2016).

77

Ovnovo rušenje

Pri tej tehniki se bojevnik nasprotnikovemu straţarju neopazno pribliţa za hrbet. Nato z

obema rokama prime straţarja pod koleni in se mu z glavo zaleti v predel kriţa naprej, z

rokami pa povleče nazaj in navzgor. Tako povzroči nasprotnikov padec na glavo, kar

bojevnik dopolni z brco v genitalije in s tem povzroči šok. To omogoči bojevniku, da

nadaljuje onesposobitev straţarja s poljubnimi sredstvi. Ta način, ki je prikazan na Sliki

55, lahko povzroči več hrupa kot prejšnja dva in dopušča moţnost onesposobitve brez

smrtnega izzida (Fairbairn, 2007).

Slika 55. Prikaz ovnovega rušenja (7-5 Techniques, 2016).

78

4 SKLEP

Načrtovanje usposabljanja pripadnikov oboroţenih sil temelji na potrebah po znanju in

zmoţnostih delovanja v določenem okolju. Izvedba usposabljanja pa je odvisna od sredstev in

časa, ki je na razpolago. Nadalje se je treba zavedati, da bojevnike omejujejo pravila

delovanja, ki so različna za vsako okolje/nalogo. Da bi torej vse to lahko spravili v smiselno

celoto, je treba poiskati enostavno zasnovo, ki zajema čim večji spekter in jo je moţno

nadgrajevati. Uspešnost učenja je odvisna od psihofizične pripravljenosti posameznikov,

motivacije, razpoloţljivost vadbenih pripomočkov, strokovnega vodstva ter varnosti.

Velikokrat se posveča preveliko pozornost opremi in obleki bojevnika pri usposabljanju.

Mnenje avtorja naloge je, da naj bojevniki čim več vadijo postopke v uniformi in opremi, ki

jo imajo na sebi pri izvajanju nalog. Prav tako naj travnata površina zamenja blazine v

telovadnici, saj bo le tako spoznal, kako se je boriti na blatnih in drsečih tleh ali z vetrom in

deţjem v očeh. Zavedanje, da bojevnika v prvi vrsti pripravljamo za spopad na ţivljenje ali

smrt, mora biti v vsakem trenutku jasno in nedvomno.

Na podlagi izkušenj avtorja in informacij, pridobljenih na usposabljanjih tako doma kot v

tujini, smo prišli do naslednjih zaključkov.

Bojevnik se mora zavedati svojega okolja. Ne glede na to, kako dobro je bojevnik opremljen,

oboroţen in zaščiten, je njegovo prvo in najpomembnejše oroţje pozornost. Če ne opazi

sprememb v okolju, čudnega ali drugačnega obnašanja ljudi, je velika verjetnost, da bo

zamudil priloţnostno okno, v katerem je sposoben učinkovito reagirati na nevarnost.

Bojevnik mora izkoristiti vsa razpoloţljiva oroţja (strelno, hladno, improvizirano). Kadar koli

se bojevnik znajde v situaciji, kjer je spopad neizbeţen, se mora zavedati, da je njegovo

ţivljenje ali ţivljenje njegovih soborcev ogroţeno. To pomeni, da je dolţan uporabiti vsa

razpoloţljiva sredstva za dosego primarnega cilja, ki je nevtralizacija nasprotnika in zaščita

lastnih sil. To lahko doseţe z uporabo osebne oboroţitve (puška, pištola), priročnega sredstva

(noţ, palica, čelada, kamen, pisalo, ključi …) in/ali z uporabo lastnega telesa.

79

Nasprotnikove slabosti mora napasti agresivno in z vso silo. Agresiven in silovit napad na

nasprotnikovo šibko točko je osnovna taktika oboroţenega spopada, ki ga bojevnik uporabi

pri vsaki fizični konfrontaciji. V vsakem trenutku je ena od šibkih točk nasprotnika

izpostavljena za napad. Z napadom na ta mesta/točke si bojevnik lahko izbori prevlado in

posledično odpravi groţnjo. Napad namesto obrambe je tu ključnega pomena, saj lahko le

tako porazi svojega nasprotnika.

Obdrţati mora ravnoteţje in ga hkrati porušiti nasprotniku, saj je to ključnega pomena za

uspešno borbo. Bojevnik naj zavzame poloţaj, podoben boksarskemu »gardu«, saj ta poloţaj

omogoča premikanje v vse smeri in hitro reakcijo na nasprotnikovo delovanje. Poloţaj nog je

razkoračno v širini ramen, leva noga je rahlo naprej (pri desničarjih), kolena so prav tako

rahlo pokrčena, trup je v pasu nagnjen naprej, roke v predročenju so pokrčene tako, da so

dlani v višini brade.

Po načelu »Popusti, da bi zmagal« naj bojevnik izkoristi nasprotnikov moment v svojo korist

z izmikom v stran iz smeri nasprotnikovega napada (še posebej takrat, kadar ta uporablja

oroţje) ali s spotikanjem, kadar je ta v naletu/napadu (Čuš, 2004).

Ko pride do spopada, bojevnik ne bo imel časa razmišljati in se odločati, kaj in kako naj

naredi. V danem trenutku mora biti njegov odziv podzavestna reakcija. To doseţemo tako, da

ga vsak gib najprej naučimo počasi in natančno in nato postopoma z napredkom zvišujemo

hitrost izvedbe – dril (Khan, 2016).

Da nasprotnik (nasilneţ) lahko izpelje svojo namero in napade bojevnika, načeloma potrebuje

tri stvari – namen, sredstvo in priloţnost. Z odvzemom ene od teh treh stvari ga lahko

onemogočimo. S pozornim opazovanjem lahko prepoznamo slaba mesta in znake, ki v

človekovem obnašanju nakazujejo na moţno agresijo. V idealnem svetu se tem mestom oz.

osebam na daleč izognemo, a v primeru oboroţenih sil običajno temu ni tako. Zavedanje

lastnega okolja ni omejeno samo za zaznavanje nevarnosti, ampak tudi za prepoznavanje

80

objektov/predmetov, ki jih lahko sami uporabimo kot oviro, kritje, oroţje. Zavedanje nas

pripravi, da se obnašamo okolju in situaciji primerno. Če opazimo znake, ki nas opozarjajo na

nevarnost, ne bomo hodili z rokami v ţepu, ampak bomo pripravljeni na spopad (npr. z

oroţjem v rokah, v primerni razporeditvi/formaciji). Človek je po naravi preračunljivo bitje,

zato bo kot nasprotnik ocenil tarčo na podlagi ocene tveganja in koristi. Vedno pa obstajajo

izjeme, kot je npr. nasprotnik pod vplivom drog, posameznik, ki ima samomorilska nagnjenja

ali je mentalno bolan.

Da bi bil bojevnik čim bolj učinkovit v primeru fizične konfrontacije, mora poznati sebe in

oroţja, ki jih ima na razpolago ter nasprotnikove slabosti, saj bo le tako lahko maksimalno

izkoristil svoj potencial. Ko začnemo bojevnika uriti za goloroki boj oz. za boj s hladnim

oroţjem, ga najprej seznanimo z nasprotnikovimi slabostmi, nato ga izurimo v uporabi lastne

oboroţitve ter priloţnostnih oroţij in se šele na koncu posvetimo golorokemu bojevanju.

Treningi borilnih veščin znotraj Slovenske vojske so bili preteţno naravnani na šport. Do

sedaj avtor še ni videl primera, ko bi se vojaki učili samoobrambnih ali napadalnih postopkov

z osebno oboroţitvijo za primere, ko ta zataji ali ostane brez streliva. Zato bi morala biti

vadba borbe s puško z ali brez nasajenega bajoneta v osnovnem programu. Izbira primerov v

tej nalogi zajema najverjetnejše primere napadov, ki se po smereh oz. kotih balističnega

trajektorija medsebojno prekrivajo iz ene distance v drugo, iz oboroţenega do golorokega

napada. Motorična shema obrambnih postopkov se minimalno spreminja z namenom, da bi

bojevniku poenostavila učenje. Ne glede na nabor tehnik se moramo zavedati, da vseh

moţnosti ni moţno predvideti. Vedno obstaja moţnost nepredvidljivega. Ravno zaradi tega

tudi ne bi smeli izrabljati ţe tako kratkega časa, ki je namenjen usposabljanju na tem

področju, za dodatno izvajanje vaj za moč ali vzdrţljivost. To področje pokrivajo drugi sklopi

urjenja, zato naj bo čas za borilne veščine namenjen le borilnim veščinam. Utrujenost in

izčrpanost med vadbo raje doseţemo z velikim številom ponovitev posameznih sklopov

obrambnih oz. napadalnih tehnik in jih s tem še bolj utrdimo v bojevnikov motorični spomin.

81

5 VIRI

Ančnik, T. (1999). Karate-do za začetnike. Ljubljana: Dojo Ančnik & Co..

Abernethy, I. (2003). Throws for strikers: The forgotten throws of Karate, Boxing and

Teakwondo. Cockermouth, UK: NETH Publishing.

Clark, R. (2001). Pressure Point Fighting: A guide to the secret heart of Asian Martial Arts.

Boston: Tuttle Publishing.

Čuš, V. (2004). Judo: Popusti, da zmagaš. Judo zveza Slovenije.

Dillman, G. A. (2002). Humane Pressure Point Self-Defense. Reading, PA: Dillman Karate

International, Publishers.

Department of the Army, United States (2010). U. S. Army hand-to-hand combat handbook.

Guilford, Conn.: Lyons Press.

Dolmatov, A. I. (1993). KGB Alpha Team training manual : how the Soviets trained for

personal combat, assassination, and subversion. Boulder, Colo.: Paladin Press.

Dougherty, M. J. (2010). SAS and Elite Forces Guide – Unarmed Combat. London: Amber

Books.

Ermenc, I. (2010). Postopki in tehnike usposabljanja pripadnikov Slovenske Vojske iz borilnih

veščin v sklopu vojaškega izobraževanja in usposabljanja. Magistrsko delo, Celje: Univerza v

Mariboru, Fakulteta za Logistiko.

Fairbairn, W. E. (2007). Defendu : Scientific self-defence. Boulder, Colo.: Paladin Press.

Fairbarn, W. E. (1942). Get tough! How to win in hand-to-hand fighting as taught to the

British commandos and the U. S. Armed Forces. New York: Appleton-Century.

Glenn Grey, J. (1998). The Warriors: Reflections on Men in Battle. Lincoln, NE: Bison

Books.

Grossman, D. in Christensen, L. W. (2008). On combat : the psychology and physiology of

deadly conflict in war and in peace. Millstad, Ill.: Warrior Science Pub.

Grossman, D. (2009). On killing : The psychological cost of learning to kill in war and

society. Boston: Little, Brown and Company.

82

Isler, H. (2010). Modern hand to hand combat. Boston: Tuttle Publishing.

Keegan, J. in Holmes, R. (1986). Soldiers: A History of Men in Battle. New York: Viking

Press.

Khan, D. (2016). Krav maga professional tactics : the contact combat system of the Israel

Defense Forces. Wolfeboro, N. H.: YMAA Publication Center.

Lonsdale, M. V. (1991). CQB: A Guide to Unarmed Combat and Close Quarter Shooting.

Los Angeles: S.T.T.U..

Napoleonic tactics. (2016). Wikipedia. Prosta enciklopedija. Pridobljeno 27.7.2016, iz

https://en.wikipedia.org/wiki/Napoleonic_tactics

Nardia, A. (2008). Kepap combat concepts: martial arts of the Israeli Special Forces.

Valencia, Calif.: Black Belt Books.

Orlando, B. (1996). Indonesian fighting fundamentals : the brutal arts of the Archipelago .

Boulder, Colo.: Paladin Press.

Perkins, J., Ridenhour, A. in Kovsky, M. (2009). Attack proof: the ultimate guide to personal

protection. Human Kinetics.

Rifle with Fixed Bayonet. (23. 8. 2016). Self Defense Guides. Pridobljeno 24. 8. 2016, iz

http://www.selfdefenseguides.info/krav-maga/rifle-with-fixed-bayonet.html.

Shillingford, R. (2006). The elite forces handbook of unarmed combat. London: Amber

Books.

Styers, J. (1974). Cold steel. Boulder, Colo.: Paladin Press.

Taraniš, S. (1997). Boks: plemenita veščina obrambe. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Tarasov, A. A. (1941). Destroy the enemy in hand-to-hand combat: An authentic field manual

of the Red Army. Moscow: USSR people's comissariat for defense military press.

United States Marine Corps (2011). The Marine Corps martial arts program. Washington, D.

C.: United States Marine Corps.

United States Marine Corps (2010). U. S. Marine close combat fighting handbook. New York,

N. Y.: Skyhorse Pub.

83

Wiseman, J. (1997). The SAS self-defense handbook : elite defense techniques for men and

women. New York, N. Y.: Lyons Press.

7-5 Techniques. (2016). Combation. Pridobljeno 22. 8. 2016, iz

http://combation.com/7-5-techniques/.