diplomsko delo - university of ljubljanapefprints.pef.uni-lj.si/5982/1/ris.pdf · estes tudi na...

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

AMADEA RIS

OBLIKOVANJE CELOSTNE GRAFIČNE PODOBE TAROT

KART

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2019

Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Amadea Ris – diplomsko delo


UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Univerzitetni študijski program prve stopnje Likovna pedagogika

AMADEA RIS

Mentor: doc. dr. Jurij Selan

Somentor: doc. dr. Špela Razpotnik

OBLIKOVANJE CELOSTNE GRAFIČNE PODOBE TAROT

KART

Comprehensive Graphic Design of Tarot Cards

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2019


Zahvala

Z vsem srcem se zahvaljujem vsem, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju diplomskega

dela. Hvala mentorjema, ki sta bila pripravljena sodelovati pri neobičajni diplomski

nalogi. Hvala fantu, ki me je spodbujal in podpiral pri delu ter mi stal ob strani, ko sem

mislila, da ne zmorem. Hvala prijateljem za vse nasvete, potrpljenje in pomoč. Hvala

družini, ki me je pripeljala na ta svet, spremljala moj razvoj ter sprejela mojo ter s tem tudi

svojo osebno rast. Hvala silam, ki sestavljajo in povezujejo našo duševnost in stvarnost.

Njim se imam zahvaliti za to čudovito izkušnjo odkrivanja, ustvarjanja, oblikovanja,

urejanja in prepoznavanja abstraktnega kompleta tarot kart Aris.


Izjava o avtorstvu

Spodaj podpisana Amadea Ris, rojena 24. 10.1994, študentka Pedagoške fakultete

Univerze v Ljubljani, smer likovna pedagogika, izjavljam, da je diplomsko delo z

naslovom Oblikovanje celostne grafične podobe tarot kart, izdelano pod mentorstvom

Jurija Selana in s mentorstvom Špele Razpotnik, v celoti avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura konkretno navedeni, teksti niso

prepisani brez navedbe avtorja.

_________________________

(podpis študentke)


Povzetek

Diplomsko delo zajema področje oblikovanja celostne grafične podobe, in sicer sem se

odločila za oblikovanje celostne grafične podobe tarot kart. V likovnoteoretičnem delu

predstavim postopek snovanja celostne grafične podobe ter poglobljeno psihološko

raziskujem tematiko in sestavo tarot kart. Na kratko predstavim zgodovino tarot kart,

poglavitne lastnosti tarota in sestavo ter vlogo uporabe kart.

Sledi analiza trga tarot kart, in sicer predstavim tradicionalni Rider-Waitov tarot ter druge

sodobne komplete za tarot, kot so Luminous Spirit Tarot, Golden Thread Tarot, Marigold

Tarot, True Black Tarot in Melthelm Abstract Tarot.

Koncept diplomskega dela temelji tudi na razumevanju simbolike tarot kart in arhetipov,

ki se pojavljajo v vsakodnevnem življenju. Povezavo med tem raziskujem oziroma

nakažem skozi razumevanje kolektivnega arhetipskega nezavednega, katerega utemeljitelj

je psihoanalitik C. G. Jung. Skozi pogled jungovske psihoanalitičarke Clarisse Pinkole

Estes tudi na kratko predstavim arhetip divje ženske.

V praktičnem delu opišem proces lastnega ustvarjanja kart in celostne grafične podobe

kompleta.

Ključne besede: tarot, arhetip, simbolika, intuicija, divja ženska, celostna grafična podoba.


Abstract

The concept of the diploma thesis is based on creating an overall graphic design of tarot

cards. In the theoretical part, I show the basis of creating an overall graphic design and I

dig deeply into the research of the psychology of tarot. I introduce a short history of tarot

cards, their basic characteristics and usage.

I also analyse tarot cards market and introduce the following decks: The Rider-Waite

Tarot (traditional), The Luminous Spirit Tarot, The Golden Thread Tarot, The Marigold

Tarot, The True Black Tarot and the Melthelm Abstract Tarot (contemporary).

The concept of the diploma also lies in understanding the symbolism and archetypes that

appear in tarot cards and our everyday lives. I enjoy exploring the link between the

symbolism and the archetypical unconscious with an emphasis on the research of the

psychoanalytic C. G. Jung. I also present the Wild Woman archetype through the eyes of

Clarissa Pinkola Estes, also a Jungian psychoanalyst.

In the practical part of my thesis, I present the process of creating my tarot cards deck and

its overall graphic imagery.

Key words: tarot, archetype, symbolism, intuition, wild woman, overall graphic design.


Vsebina

Uvod ........................................................................................................................................................ 1

Celostna grafična podoba ........................................................................................................................ 2

Razumeti sporočilo ............................................................................................................................. 3

Načrtovanje in poskušanje .................................................................................................................. 3

Iskanje navdiha ................................................................................................................................... 4

Uporabljanje oblikovalskih načel ........................................................................................................ 4

Tarot ........................................................................................................................................................ 8

Zgodovina tarota ................................................................................................................................. 8

Razumevanje tarota ........................................................................................................................... 10

Znanost in divinacija ..................................................................................................................... 11

Polaganje in pomen tarota ............................................................................................................. 12

Sestava in razlaga tarota ................................................................................................................ 13

Tarot kot simbolično ogledalo ...................................................................................................... 17

Psihično življenje po Jungu .................................................................................................................. 19

Individuacija – psihično ravnovesje .................................................................................................. 21

Kolektivno nezavedno, instinkti in arhetipi ...................................................................................... 21

Arhetipi znotraj strukture osebnosti .............................................................................................. 23

Arhetip divje ženske ......................................................................................................................... 25

Starodavni vzorec .......................................................................................................................... 26

Divja ženska kot arhetip ................................................................................................................ 27

Analiza trga tarot kart ........................................................................................................................... 29

Praktični del .......................................................................................................................................... 43

Postopek izdelave kart ...................................................................................................................... 44

Zaključek .............................................................................................................................................. 57

Viri in literatura..................................................................................................................................... 58

Slikovno gradivo ................................................................................................................................... 59

Priloge ................................................................................................................................................... 60


1

Uvod

Ko v diplomskem delu govorim o izdelku, predstavljam izključno tematike, ki so

pomembne pri izdelavi kompleta tarot kart. Pri tem so najpomembnejši videz kart, njihova

predstavitev, vsebina in simbolika, skratka njihova celostna grafična podoba. Cena in

kakovost kart nista vedno glavna razloga, ki prepričata kupca k nakupu izdelka,

najpomembnejša sta občutek, ki ga kupec dobi ob pogledu na karte, in sporočilo, ki ga

karte podajo ob prvem vtisu. Globina je prav tako pomembna, če ne mogoče še bolj.

Povezanost med tarotistom, tj. tistim, ki karte bere, in kartami se vzpostavi v trenutku in se

sčasoma okrepi toliko, kolikor se ji posvetimo. Zato so zelo pomembni tudi vsebina

posamezne karte, njen opis in občutek, ki nam ga vzbudijo.

Pomemben dejavnik pri nakupu je tudi kakovost izdelka. Kakovost papirja in tiska

zagotovo vpliva na ceno, ni pa nujno, da bo kupcu to najpomembnejše. Poleg tega sta pri

prodaji veliko pomembnejša oblikovanje in grafična podoba izdelka. Kakovost se uvršča

šele na drugo mestu, saj je proizvod s slabim videzom in slabo predstavitvijo potrošnikom

veliko težje predstaviti ter prodati. Vseeno menim, da gresta kakovost in dobro

oblikovanje z roko v roki.

Celostna grafična podoba mora izražati identiteto izdelka in biti prepoznavna po videzu in

posebnostih, ki jih poseduje. V našem primeru je zelo pomembno razumevanje pomena in

simbolike tarot kart ter raziskovanje celostnih grafičnih podob drugih avtorjev.

Oblikovanje tarot kart se je v zadnjemu desetletju zelo razširilo in ga ne omejujejo več

tradicionalni pogledi, temveč je postalo svobodno, kreativno umetniško ustvarjanje.

Pojavili so se različni stili in oblikotvorni potenciali ustvarjalcev, med drugim je bilo

izdelanih tudi nekaj spletnih strani, ki ponujajo možnost, da vsak lahko ustvari svoje tarot

karte le z nekaj kliki prenašanja fotografij v že izdelane predloge. V diplomskem delu

predstavim le nekaj že izdelanih tarot kompletov ali »dekov« in jih na kratko analiziram.

V raziskovanju vsebine tarota odstiram skrivnostne tančice, ki ga prekrivajo že stoletja.

Poglabljam se v razumevanje življenjskih preizkušenj, s katerimi se srečujemo vsi v

življenju, ter to povezujem z razlaganjem simbolov in arhetipov, predvsem skozi videnja

C. G. Junga in jungovske psihoanalitičarke Clarisse Pinkole Estes. Tarot razumem kot

sredstvo sporazumevanja z osebnim podzavestnim ter našim trenutnim energetskim

vtisom, kar z roko v roki deluje kot psihološki mehanizem za preoblikovanje energije, če

ga razumemo in znamo z njim ravnati.


2

Namen naloge je ustvariti prepoznavno celostno grafično podobo abstraktih tarot kart.

Tehnika dela je torej abstraktna in ena izmed glavnih značilnosti mojega dela – abstraktnih

tarot kart – je tvorjenje oziroma prepoznavanje podob s pomočjo naše kolektivne zavesti.

Moja naloga je te podobe ustrezno prepoznati ter jih postaviti na ustrezno mesto v

kompletu, ki obsega 78 mest.

V praktičnem delu naloge predstavim proces ustvarjanja celostne grafične podobe

abstraktnega kompleta tarot kart ter praktično ustvarjanje kart.

Celostna grafična podoba

V tem delu so opisane glavne sestavine celostne grafične podobe skozi pogled R. C.

Parkerja, avtorja knjige o grafičnem oblikovanju. Te sestavine so pripomogle k mojemu

ustvarjanju in poglobljenem razumevanju oblikovanja celostne grafične podobe. Opisujem

le elemente, ki so pomembni z vidika ustvarjanja celostne grafične podobe kompleta tarot

kart.

Parker (1997) trdi, da dobro oblikovanje temelji na popolnem razumevanju sestavin

grafičnega oblikovanja, to je na prepoznavanju in združevanju sorodnih elementov, tako kot

gre orodje v orodjarno in ključi na obesek za ključe. Ker pa so pripomočki in tehnike

uporabni in učinkoviti v enem primeru, v drugem pa ne, se bomo izogibali razglašanju

neomajnih pravil. Brez togih pravil in s prožnimi smernicami lahko oblikujemo enako

dobro ali pa celo še bolje. Uokvirjanje oglasa s širokim belim robom utegne, na primer, pri

oglaševanju vzbuditi veliko zanimanja za sporočilo in delovati udarno. Po drugi strani pa

širok bel rob na biltenu deluje kot pomanjkanje domišljije ter ustvari medel in neprivlačen

videz. Pomembna je tudi izbira pisave, paziti moramo, da ne deluje pusto ali preveč

nasičeno.

Če hočemo uspešno oblikovati, se ne smemo braniti:

• želje po preskušanju,

• zaupanja v lastno dojemanje vtisov,

• spoznanja, da je oblikovanje proces, ne dogodek,

• predanosti podrobnostim.

Za celovito razumevanje dobrega oblikovanja je poznavanje osnov oblikovanja nujno.

Osnove oblikovanja so tisto, s čimer lahko iz počečkanega kosa papirja ustvarimo privlačno


3

in profesionalno tiskovino. Raziščimo nekatera temeljna načela in začetne korake, s katerimi

se pridobi trdne temelje za oblikovalske projekte.

Osnove oblikovanja po Parkerju (1997):

• razumeti sporočilo

• načrtovanje in poskušanje

• iskanje navdiha

• uporabljanje oblikovalskih načel

Razumeti sporočilo

»Proces oblikovanja je le nadaljevanje organizacijskega postopka, ki se začne ob

razvoju zamisli projekta. Dobro oblikovanje naredi red iz nereda.« (Parker, 1997, str.

4)

Parker (1997) nadaljuje, da se dobro in lepo oblikovano tiskovino lahko ustvari, če znamo

razčleniti namen projekta in posameznim sporočilom določiti pomembnost. Potrebujemo

temeljni čut za logiko in red. V nevarnih vodah se znajdemo takoj, ko nismo prepričani o

svojem namenu in vrstnem redu pomembnosti informacij, ki jih želimo prenesti, saj bodo to

lahko opazili morebitni naslovniki. Pomembno je, da čim bolje razčlenimo namen projekta in

okolje, v katerem bo delo objavljeno, saj bo tako oblikovanje boljše in učinkovitejše. Preden

začnemo projekt, se lahko vprašamo naslednje:

• Kdo je naslovnik?

• Kaj je temeljni namen sporočila?

• Na katerem nosilcu se bodo bralci srečali z vašim sporočilom: na računalniškem

zaslonu, slikovni projekciji ali papirju?

• Kakšna so bila podobna sporočila, ki so jih bralci videli pri konkurenci ali v drugih

virih?

Načrtovanje in poskušanje

»Med načrtovanjem in preskušanjem izključite računalnik.« (Parker, 1997, str. 5)

Parker (1997) trdi, da za oblikovanje lahko uporabljamo pripomočke katerekoli obrti, za

načrtovanje pa sta najprimernejša svinčnik in papir. S to starodavno in preizkušeno tehniko si

skiciramo postavitve. Za to načrtovanje porabimo od 25 do 35 odstotkov vsega časa. Dobro

premišljeni načrti in oblikovanje bistveno pripomorejo k uspehu, uporabnosti, kakovosti in


4

lepoti končanega projekta. Vse v pravem vrstnem redu. Človeški možgani ustvarjajo iz idej,

ki so enkratne pri vsakem človeku in v vsakem trenutku. Pomembno je, da poskušamo z več

različnimi idejami. Ko končamo eno skico, začnemo ustvarjati drugo. Potrebovali bomo

najmanj tri skice. Med dvema lahko opazimo razlike, s tremi ali več pa se vzorci in ritmi

začnejo ponavljati. Za zdaj se ne ukvarjajmo s podrobnostmi. Razmišljamo celostno. Dobre

ali izjemne oblikovalske (tudi grafične) rešitve se ne pojavijo kot čarovnija v izbruhu

ustvarjalne energije, temveč izvirajo iz discipliniranega načrtovanja in igrivega poskušanja.

Iskanje navdiha

»Naučite se razčleniti delo drugih. Iz oblikovalskih napak se lahko naučite marsikaj.«

(Parker, 1997, str. 8)

V tem koraku preučimo primere učinkovitega in neučinkovitega oblikovanja. Če v

nabiralniku naletimo na ponudbo, ki nam je oblikovno všeč, jo razčlenimo in ugotovimo,

zakaj je tako. Ko pa naletimo na oglas, ki je prenatrpan in zmeden, preučimo, zakaj ni

učinkovit in kaj bi lahko spremenili. Priporočljivo je tudi, da si naredimo arhiv dobrega

oblikovanja s primeri, ki so nam všeč. Arhiv je preprosto zbirka privlačnega in učinkovito

oblikovanega materiala, v katerem si označimo, kaj nam je všeč in zakaj. V njem so vedno

primeri dobrega oblikovanja, četudi nimajo nič skupnega s trenutnim projektom, nekako

pripomorejo k celostnosti. Cilj arhiva ni kopiranje, ampak iskanje navdiha in idej, ki jih lahko

nato združimo v projektu. Paziti pa moramo, da na oblikovanje vedno gledamo s perspektive

in ne spregledamo namena, ki je predajanje sporočila. Ko nekaj razumemo, nič več ne vemo,

kako je bilo, ko tega nismo razumeli, in čeprav se tej dilemi ne moremo popolnoma izogniti,

lahko vsaj poskušamo razumeti tistega, ki o namenih trenutnega projekta ne ve ničesar. Tako

razumevanje nam omogoči bolj svež pristop k oblikovanju, hkrati pa moramo paziti, da

prenesemo samo pomembni del sporočila, in ne vse zgodovine izdelka ali storitve. Ko

raziskujemo in iščemo navdih, si tudi širimo obzorja in prav verjetno je, da nam na koncu

projekta ostanejo novi pogledi na oblikovanje in komunikacijo. (Parker, 1997)

Uporabljanje oblikovalskih načel

»Združite elemente, ki so sorodni po sporočilnosti in okolju.« (Parker, 1997, str. 9)

Parker (1997) opozarja, naj se pri učenju dobrega oblikovanja držimo temeljnih oblikovalskih

načel, ki spremljajo založniški postopek od začetka do konca. To so pomembnost, razmerja,

smer, skladnost, kontrast, celotni videz, zadržanost in podrobnosti. Ta zagotavljajo dober

učinek in privlačnost izdelka ter so del vsakovrstnih sporočil. Z uporabo temeljnih


5

oblikovalskih načel dosežemo celovitost, kar obliki zagotovi jasnost in prepoznavnost

sporočila. Uspešno grafično oblikovanje ocenjujemo po sposobnosti hitrega in preprostega

prenosa sporočila do bralca. Oblikovanje naj bo način komunikacije, in ne dekoracije.

Jasnost, organiziranost in preprostost so za oblikovanje prav tako pomembne kot za pisanje.

Poskrbimo, da bo sporočilo logično povezano, in poiščimo primerno ravnotežje med videzom

in vsebino. Glavna sporočila ali ideje naj bodo razvidnejše od drugotnih manj pomembnih

dejstev in številk, saj ob poudarjanju vsega bralec s težavo izlušči najpomembnejša dejstva –

če je poudarjeno vse, nič ne izstopa.

»Velikost vseh grafičnih elementov je odvisna od njihove pomembnosti in okolice.«

(Parker, 1997, str. 12)

Ker oblikovanje ni nekaj absolutnega, je uspeh odvisen od dobre medsebojne povezave

sosednjih elementov, nadaljuje Parker (1997). Pravilna velikost črk v naslovu je delno

določena s pomembnostjo, delno pa s prostorom, ki ga omejujejo okvirji, besedilo in slike.

Velik naslov na majhnem prostoru deluje utesnjeno in je nečitljiv, podobno pa majhen naslov

na velikem prostoru deluje izgubljeno. Primerna debelina črt je odvisna od velikosti pisave in

okoliškega praznega prostora ali beline. Predebele črte poslabšajo čitljivost, pretanke črte pa

izgubijo učinkovitost. Razmerja moramo upoštevati, tudi kadar delamo s fotografijami ali

ilustracijami. Če je ena povečana, ji tako povečamo zanimivost in pomembnost. Grafično

oblikovanje je zemljevid poti, ki vodi bralca od ene točke do druge, govorimo torej o smeri

pri oblikovanju, ki je podrejeno človekovemu naravnemu nagnjenju k branju od zgornjega

levega do spodnjega desnega kota. Poleg smeri moramo biti pozorni tudi na podrobnosti,

skladnost in slog. Slog odraža način, kako obravnavamo ponavljajoče se elemente. Eden

največjih izzivov grafičnega oblikovalca je usklajevanje nasprotij med skladnostjo in

raznolikostjo. Cilj je ustvariti enoten produkt, ki pa ni dolgočasen, kar rad postane, ko vladata

popolna simetrija in predvidljivost. Skladnost lahko dosežemo na naslednje načine:

• z enotnimi zgornjimi, spodnjimi in stranskimi robovi,

• z enotno pisavo, velikostjo in razmikom med vrsticami besedila, naslovov in napisov,

• z enotnimi umiki odstavkov in razmiki med stolpci in praznim prostorom okoli

fotografij ali ilustracij,

• s ponavljanjem grafičnih elementov, kot so navpične črte, stolpci ali okvirji na vsaki

strani.


6

Učinkovito grafično oblikovanje temelji na usklajenosti kontrasta in skladnosti. Oblikovanje

mora biti dovolj razgibano, da obdrži pozornost, hkrati pa dovolj skladno, da ima močno

identiteto. Grafična elementa skladnosti in kontrasta sta povezana in odvisna drug od

drugega. Oblikovanje je torej kot sestavljanka in naloga je sestaviti celotno podobo iz več

delov. Noben del sestavljanke ne sme manjkati ali biti ločen od drugih, deli pa morajo biti

med seboj ubrani. Pri celotnem videzu moramo upoštevati okolje in celostnost videza,

prizadevati si moramo za preprosto oblikovanje, ki je kljub vsem možnostim še vedno vrlina.

Hitro nas lahko zanese in izgubimo občutek za pomen sporočila. Oblikovalska struktura mora

biti razvidna, vsebina pa očitna.

»Uspešno oblikovanje temelji na skrbi za podrobnosti« (Parker, 1997, str. 24)

Oblikovanje je sestavljeno iz podrobnosti. Velikokrat je čisto majhna podrobnost dovolj, da

vizualno propade sicer dober projekt (npr. obojestranska poravnava bo uskladila besedilo).

(Parker, 1997)

Parker (1997) opozarja tudi na pomembnost logotipov, znakov in simbolov. Naš svet je

prepoln simbolov, ki zadržujejo pomene in jih enotno predstavljajo. Pazljivo izdelan logotip

lahko izraža filozofijo, verodostojnost, značaj in slog podjetja. Razmišljamo in izražamo se z

znaki; tudi črke naše abecede so znaki. Če so dobro oblikovani, je njihov pomen tako jasen,

da se za vedno vtisnejo v možgane. Logotip je grafični element, ki predstavlja tip posla,

asociacijo ali slog podjetja. Sestavljen je lahko iz črk, podob, likov ali iz kombinacije teh.

Logotipi naj bodo čim bolj preprosti, da bodo čitljivi ob najrazličnejših uporabah – od vizitk,

pisemskih glav do naslovnic. Velikokrat je pazljivo izbrana tipografija za logotip udarnejša

od slike ali simbola. Včasih je razmik med črkami prilagojen posebnemu učinku ali pa so deli

črk izpuščeni ali poudarjeni – to pogosto uporabljamo pri logotipih.

»Pisava (tipografija) – oblika črk, ki sestavljajo besedilo in naslove, ter način, kako

so predstavljene – vpliva na obliko in sporočilnost bolj kot katerikoli drug vizualni

element.« (Parker, 1997, str. 59)

Parker (1997) pojasnjuje, da pojem črka v tem kontekstu pomeni znak, ne glede na njegovo

fizično obliko. Pisava je niz črk ali znakov določene oblike, ki se razlikuje po teži (npr.

polkrepki, krepki tisk), slogu (npr. ležeče) in velikosti. Tudi pojem font ali vrsta pisave se

nanaša na nabor znakov določene pisave, teže, sloga in velikosti. Vsaka izbrana pisava

sporoča bralcu pomembne in enkratne informacije, določa razpoloženje, držo in ton. Končno


7

pa izbrana pisava bralcu pomaga ali pa mu onemogoča razumevanje vašega sporočila. Črke,

ki pritegnejo pozornost, vendar niso čitljive, so izbrane napačno.

»Učinkovita uporaba barvnih črk zahteva natančno načrtovanje in določanje vloge in

namena. Oblikovalci menijo, da je delo tem težje, čim več barv imate v paleti.«

(Parker, 1997, str. 83)

Parker (1997) je mnenja, da je barvni sijaj s sodobnimi tiskalniki in tiskarskimi stroji tako

rekoč podarjen. Zelo učinkovita je že ena premišljeno uporabljena barva. Dve barvi povečata

možnost ustvarjalnega oblikovanja. Najpomembnejše pa je dejstvo, da preveč barv hitro

preplavi izdelek, saj barvne kombinacije močno vplivajo na čitljivost izdelka. Poleg tega

nekatere barve gredo skupaj, druge ne. Zelo pomembno je tudi ugotoviti namen uporabe barv

in si izbrati primerno izhodno enoto.

»Če poznate temeljna načela barv in nekaj vodil, lahko barve uporabljate

učinkovito.« (Parker, 1997, str. 168)

Barvni krog predstavlja razmerja med barvami in prikazuje, kako so med seboj povezane.

Vedeti moramo, da obstaja precej barvnih sistemov – vsakega pa hitro obvladamo in

preprosto uporabljamo, če si ga predstavljamo kot barvni krog. Osnovne barve so rdeča,

rumena in modra. Z njihovim mešanjem dobimo sekundarne (npr. oranžno) in terciarne (npr.

rjavo) barve. Komplementarne barve (npr. oranžna in modra) so v pravih razmerjih

razburljive in poudarjajo vizualno napetost, delujejo lepo in omogočajo zanimive kontraste.

Večina barv ima čustven in psihološki naboj, ki lahko oblikovanju koristi ali mu škoduje.

Ljudje se na različne barve različno odzivajo, kljub temu pa je odziv pri nekaterih barvah

predvidljiv. Večino barv lahko razvrstimo med tople (npr. rumeno) ali hladne (npr. modro),

tople delujejo na videz bližje, hladne pa bolj oddaljene. Lahko so oddaljene in neprijazne ali

pa mehke in pomirjujoče. Od oblikovalca je odvisno, kako upošteva gibanje barv. Ko

oblikovalci govorijo o barvah, omenjajo tri temeljne vrednosti barvnih razmerij: barvni

odtenek (angl. hue), svetlobno ali tonsko vrednost (angl. colour value) in nasičenost barve

(angl. saturation). Svetlobna ali tonska vrednost določa položaj barvnega odtenka med belo

in črno. Vsaka barva ima svetlobno vrednost. Barve učinkujejo dobro, če so njihove vrednosti

zelo blizu ali zelo narazen. Svetlobna vrednost je osnova rastriranja, kar je redčenje barve

oziroma določanje odstotkov od polne barve do stopnjevanja proti belini, s čimer dobimo

svetlejši odtenek izvirne barve. Barvni odtenek določa položaj posamezne barve na barvnem

krogu. Nasičenost barve je relativna čistost ali bistrost barve. Tem bolj je barva nasičena, tem


8

manj črne vsebuje. Barve moramo uporabljati previdno (kot vse grafične elemente), če

želimo doseči čim večji učinek. Z barvami lahko določimo razpoloženje in značaj projekta, še

preden bralec začne brati vsebino. Nežna uporaba hladnih barv deluje sproščeno, elegantno in

čvrsto. Tople barve pa nakazujejo razburjenje. (Parker, 1997)

Že v začetnih fazah projekta moramo vedeti, kje in zakaj nameravamo uporabiti barve. Ne

pozabimo na razpoloženje in značaj vsebine. Izbira barv bo vplivala na sporočilnost.

Poskrbimo, da se bodo barve zlile z vsebino, ne pa je motile. Najpomembnejše je, da

uporabljamo barve zmerno, saj je pri delu z barvami odločitev o načinu njihovega prikaza

enako pomembna kot izbira barv. Ključna beseda je načrtovanje. Že na začetku projekta

razvijemo jasen in smiseln barvni načrt, ne načrtujemo sproti. Natančno izdelan načrt vsebuje

logičen začetek in konec z jasnim načinom izvedbe. Ko je načrt izdelan, ga ne spreminjajmo.

Uprimo se želji po spremembi smeri. (Parker, 1997)

Tarot

V tem delu raziskujem pomen tarota, njegove vsebine in bistvo. Pri praktičnem delu, torej

oblikovanju kart, se je potrebno vživeti v posamezno karto, da pa bo to mogoče, moramo

najprej spoznati tradicionalni tarot.

Zgodovina tarota

Arrienova (1997) trdi, da so se zgodovinarji, ki so iskali izvor besede tarot, posvetili

predvsem besedi sami. Nekateri so menili, da izhaja iz starodavne egipčanske besede ta-

rosh, ki pomeni kraljevo pot; drugi so domnevali, da gre za anagram latinske besede rota, ki

označuje kolo – karte potemtakem simbolizirajo življenjski krog od rojstva do smrti. Spet

tretji so menili, da bi hebrejska beseda za zakon, torah, lahko povezovala karte z mističnim

sistemom kabale. Od začetka islamskega cesarstva, v času približno l. 900 do l. 1100 našega

štetja, so najmočnejše magijske skrivnosti izvirale prav iz Egipta. Celo beseda »alkimija«

izvira iz arabščine, označuje pa umetnost Egipta. Teorija, da izvira tarot iz Egipta, je

najstarejša, v 18. stoletju pa so jo še razvili okultisti, ki so ponovno odkrivali tarot. Ko se je

v 14. stoletju tarot pojavil v Evropi, je bilo splošno družbeno ozračje prepojeno s

krščanstvom, ki pa se mu poganstvo še ni popolnoma umaknilo. Nastajale so številne

krščanske sekte, ki jih danes poznamo pod skupnim imenom gnosticizem. Beseda gnostik

izhaja iz grščine in označuje čarovnika ali čarovnico, človeka, ki ve, modreca ali

posvečenega. Gnosticizem je v enem kotlu zmešal indijske, kaldejske, perzijske in

egipčanske magijske nauke in jih začinil z grško filozofijo in s hebrejskimi kabalističnimi


9

verovanji. V drugem stoletju je središče gnostičnih naukov postala Aleksandrija. Iz

vodnjaka gnostičnih kultov so začele izvirati okultne znanosti Zahoda: alkimija, astrologija

in slednjič tudi simboli tarota. Čedalje bolj množično povpraševanje po kartah je preglasilo

nasprotovanje religioznih krogov in sredi petnajstega stoletja je obrt izdelovanja kart cvetela

v številnih italijanskih, francoskih, nemških in belgijskih mestih. Francoski član reda rožnih

križarjev, pisec in kabalist Eliphas Levi je v osemnajstem stoletju sprožil pravi preporod

okultizma, ko je odkril domnevne povezave med kartami velike arkane in dvaindvajsetimi

črkami hebrejske abecede. Prvi je tudi povezal osnovne elemente vodo, zrak, ogenj in

zemljo z barvami kart. Izvor kart za tarot je skratka neznan. Učitelji metafizike se pogosto

sklicujejo na starodavne egiptovske in hermetične magijske šole, a prvi doslej odkriti

kompleti kart so bodisi egiptovski ali evropski. Ena od legend govori, da so egipčanski

svečeniki vedeli, da se bliža konec faraonske države in njene kulture. Da bi ohranili

nakopičeno znanje, so le-tega preobrazili v simbole in zgodbe ter izumili igro s kartami.

Tako večina ljudi pozna namizno igro tarok, in ne kart za divinacijo – tarot.

Tudi Doreen Virtue (2015) govori o tem, da obstajajo dokazi, da so navadne igralne karte

uporabljali za vedeževanje, še preden se je pojavil tarot. Nemara so jih že od začetka

njihovega nastanka uporabljali tudi kot vedeževalsko orodje. Govorilo se je, da tarot izvira

iz starodavnega Egipta, v Evropo pa naj bi ga prinesli cigani, čeprav ni za to nobenega

dokaza. Nadaljuje, ko pravi, da so konec 19. stoletja nekatera skrivna združenja trdila, da je

tarot del njihovih naukov in da so ga uporabljali pri obredih posvetitve in urjenju svojih

članov, kar je še utrdilo občutek strahu in sumničavosti v zvezi s tarotom. Tega strahu niso

porajale le karte, ampak tudi ljudje, ki so jih uporabljali. Te skupine so s posameznimi

kartami za tarot povezovale astrologijo, numerologijo in druge oblike mistične umetnosti.

Dva člana skrivnega združenja sta skupaj ustvarila sloviti komplet, poimenovan Rider-

Waiteov tarot. Arthur Edward Waite je združil moči s slikarko Pamelo Coleman Smith in

ustvaril ta prelomni komplet (družba, ki je natisnila karte, jih je takrat poimenovala Riderjev

komplet, ki ga omenjam tudi kasneje pri analizi trga). Komplet, prežet s simboliko in

skritimi pomeni, se je pojavil leta 1909, nanj pa so močno vplivali marsejski kompleti iz

Francije. Podobe so pogosto tragične, če že ne prav srhljive, obenem pa jih je bilo težko

razumeti. Takrat je Waite naredil nekaj neobičajnega: zamenjal je položaja karte pravica in

karte moč – karti sta bili pred tem v istem položaju več stoletij. To je storil zato, da bi karte

razvrstil astrološko tako, kot mu je ustrezalo. Mimogrede, številni tarotisti zdaj temu

kompletu pravijo Waite-Smithov komplet, saj ne želijo spregledati vloge slikarke pri


10

njegovem nastajanju. V tistem obdobju je alternativna duhovnost slabela, zato tarot ni bil

navzoč v širših družbenih krogih. Ljudje so karte za tarot običajno videvali samo na

podeželskih sejmih pri vedeževalcih. Skrivnostnost in strah, ki sta obdajala tarot, sta se še

poglobila zaradi filmske industrije, saj v filmih kart nikoli niso uporabljali običajni ljudje, ki

bi jih zanimalo razsvetljenje, ampak so jih prikazovali kot orodje brezvestnih medijev, ki so

iskalce nasvetov prestrašili z razkrivanjem strašnih podob. Tako so minevala desetletja in

pojavljala so se številna nova tolmačenja tarota. Večina teh kompletov je bila zelo podobna

Riderjevemu kompletu, njihove podobe in besednjak so redko spreminjali. Ti novi kompleti

so razkrivali nova tolmačenja slikarjev ali pa je šlo za posodobljene tematske komplete –

recimo tematika viktorijanske dobe ali obdobje kralja Arthurja. Leta 2000 so bile možnosti

brezmejne, vseeno pa so bili številni kompleti celo bolj srhljivi in temačni kot karte, stare

več stoletij, razlaga Doreen Virtue. V angelskem tarotu, ki ga je ustvarila z slikarjem

Stevom A. Robertsom, odstrani srhljive besede in podobe ter jih nadomesti z besednjakom

in podobami, ki ohranjajo globino in natančnost tarota. Navsezadnje karte govorijo resnico,

a vedno prijazno in ljubeče, pravi. Meni, da tarot karte nikoli ne bi smele biti srhljive, saj se

je po stoletjih skrivnostnosti in temačnosti tarot spet znašel v soju svetlobe. Po njenem

mnenju karte lahko uporabi vsakdo, ki od nebes in angelov želi odgovore in vodenje.

Kljub neskladnosti mnenj glede izvora tarota simbolne podobe na kartah za tarot odsevajo

srednjeveško in renesančno evropsko kulturo, iz katerih izhajajo, trdi Alice Ekrek (2015). V

renesančni Evropi so bili prisotni številni multikulturni vplivi hermetizma iz starega Egipta

in Grčije ter drugi načini divinacije, kot sta astrologija in kabala. Vse te miselnosti so imele

v tistem času svoje privržence, in to se kaže v podobah na tarotu. Četudi so karte jasno

zakoreninjene v davni preteklosti, pa je v simboliki, ki danes nagovarja ljudi vseh kultur,

nekaj brezčasnega, kar zagotavlja njihovo nenehno priljubljenost. Komplet kart Arthurja

Edwarda Waita je zdaj standarden oziroma tradicionalen, saj je služil kot osnova za številne

naslednje komplete tarot kart.

Razumevanje tarota

V zahodnjaški kulturi danes na čas gledamo linearno in vsota naših sedanjih in preteklih

dejanj (pa tudi zunanjih dejavnikov) naj bi določala našo prihodnost. V nasprotju s

predniki na življenje ne gledamo kot na vnaprej določeno, temveč smo na splošno

prepričani, da je vanj vključen element izbire. Tisti, ki uporabljajo preroška orodja, kot sta

tarot in I čing, vedo, da se napovedani dogodki včasih ne zgodijo. Ena od razlag za to je,

da se naša prihodnost vedno premika in spreminja, zato prerokbe veljajo le v času, ko so


11

nastale. Če namerno povzročimo spremembe, se odprejo nove možnosti, ki lahko

preusmerijo tok našega življenja. Pri posvetu z orakljem torej ne gre za ugotavljanje

neizogibnega, temveč bolj za raziskovanje dogodkov, ki se bodo zgodili, če bomo še

naprej hodili po sedanji poti. Orakelj ima po navadi za nas nasvet in vpogled v obliki

simbolov, kar odpre našo zavest in nam pomaga ostati na najugodnejši poti. Naši predniki

so imeli tesnejši stik z naravo in njenimi cikli, kot ga imamo danes, in v njih so iskali

znamenja. Številne tradicionalne oblike so uporabljale živali, rastline, kamnine, ogenj in

vodo kot orodja za sprejemanje sporočil bogov. V ta namen se lahko in tudi se uporablja

tako rekoč karkoli, in s prerokovanjem je povezana misel, da so znamenja, ki kažejo pot,

vsepovsod okoli nas, le uglasiti se moramo z njimi in se naučiti njihovega pretanjenega

jezika, da jih lahko uporabljamo v svojem življenju in pridobimo razumevanje, ki ga

prinašajo. Danes še vedno uporabljamo številne tradicionalne simbole in pomene, čeprav

so se sčasoma razvili in prilagodili. Oraklje razumemo kot veliko bolj posvetne – ne

verjamemo namreč več, da so vir informacij bogovi. Namesto tega smo v razumevanje

pomena simbolov v našem življenju vtkali psihološki jezik in teorije dvajsetega stoletja.

Danes splošno menimo, da je podlaga za nastanek vzorcev naključij in povezav v našem

življenju in svetu okoli nas osebno in skupno nezavedno. Prav tako pa sprejemamo, da je

vir znamenj in sporočil skrivnost, katere razrešitvi nismo danes nič bližje kot kdaj prej.

(Ekrek, 2015)

Znanost in divinacija

Izraz divinacija izhaja iz latinske besede divinare, ki pomeni napovedati, nanaša pa se na

razbiranje znakov in simbolov, ki nagovarjajo našo intuicijo, kot bi sprejemali božja

sporočila. Danes priljubljene preroške prakse, kot so tarot, astrologija in kitajski I čing,

nam pomagajo razumeti naše doživljanje, sprejemati odločitve ter prinašajo modrost in

pogled, ki ju potrebujemo, da razumemo, kaj je za nas koristno. Še noben način divinacije

pa ni prestal znanstvenega preizkusa in potrditve, in številni se sprašujejo, zakaj

praznoverje še vedno obstaja v današnji tehnološko razviti dobi, v kateri imajo zadnjo

besedo znanstvene metode in racionalno razmišljanje. Eden od protiargumentov je, da

imajo celo znanstvene metode in racionalno razmišljanje, ki so sicer zelo uporabni in

koristni za človeštvo, svoje meje. Po teoretični fiziki, na primer, je narava resničnosti

nejasna in jo morda celo oblikuje volja opazovalca. Ker pa nam racionalne metode ne dajo

celotne slike oziroma nam ne ponudijo odgovorov na globlja vprašanja človekovega

izkustva, se včasih zatečemo k metodam, ki so del naše starodavne zapuščine in so


12

globoko zakoreninjene v našem spominu. In res, kadar ljudje prvič raziskujejo načine

divinacije, pogosto poročajo, da občutijo, kot da razkrivajo starodavno znanje, ki so ga

začasno pozabili, saj kot človeška bitja želimo razumeti sami sebe in pridobiti vpogled v

svoje izkušnje. V nas je naravna sposobnost za odkrivanje simbolov in metafor v

resničnem svetu in pridobivanje pomena iz njega. Pogosto ugotavljamo, da to prinaša

vpogled in razumevanje, po katerem hrepenimo. Odkrivamo tudi, da nas učenje teh

simbolnih sistemov opremi z neprecenljivim orodjem, s pomočjo katerega premagujemo

svojo pot skozi življenje. Četudi so rezultati divinacije velikokrat negotovi, dobimo kdaj

res močan občutek za znamenja okoli nas in vemo, da je nekaj res. Kljub pomanjkanju

dokazov, ki bi to podprli, lahko sledimo svojim instinktom in se tako učimo razvijati

intuitivno vseživljenjsko razumevanje sebe in sveta okoli nas. (Ekrek, 2015)

Ralph Metzner (2018) o prepoznavanju duševnih razsežnosti zahodne družbe govori

takole:

»Za zahodnjake, odrasle v prevladujoče materialističnem svetovnem nazoru, je

pripoznanje višjih duhovnih razsežnosti in karmičnih usedlin okultna in tabu tema.

Vzhodne in domorodne družbe sprejemajo te zamisli kot dejstva, seveda z naravnimi

kulturnimi različicami. Šele s pojavom transpersonalne psihologije in psihoterapevtskega

gibanja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sta se začela revizija materialističnega

pogleda na svet in razvoj psihoterapevtskih praks, ki prepoznavajo resničnost duhovnih

razsežnosti in z njimi povezano iskanje celjenja in duševnega zdravljenja.« (Metzner,

2018, str. 11)

Polaganje in pomen tarota

Joanna Watters (2007) meni, da si tarot danes v medijih deli prostor s popularno

astrologijo. Trdi, da se je sodobni človek znašel v krizi iskanja smisla življenja in se ob

naraščajočem materializmu ter vse prehitrem razvoju tehnologije nelagodno počuti. Pravi,

da znanost še nikoli v zgodovini človeštva ni imela tako pomembne vloge, hkrati pa

prihaja tudi do neizogibnega preobrata v miselnosti ljudi, ki se vedno bolj obračajo k

duhovnosti in iščejo globlji stik s svojim notranjim jazom. Opozarja, da to, da zna nekdo

razlagati tarot, ne pomeni, da je jasnoviden, temveč je posledica učenja, ki da človeku

določena znanja. Nekatera od teh znanj je moč pridobiti s študijem, na primer s

proučevanjem tradicionalne simbolike tarota, druga pa so povezana z darovi intuicije ter

ustvarjalnega mišljenja in nam pomagajo razumeti simboliko in simbol razložiti v okviru


13

danega konteksta. Seveda pa ne smemo pričakovati, da bo vse rešeno že v eni seansi, in

čeprav se tarotisti lahko veliko naučijo od psihoterapije, sami niso terapevti v najstrožjem

pomenu te besede, žal pa so včasih prisiljeni nastopati v vlogi psihoterapevtov. Pomemben

dejavnik razlike med tarotom in psihoterapijo je čas. Terapevtskih srečanj je lahko več in

se ponavljajo v določenih časovnih presledkih, zato imajo pacienti dovolj časa za

»praznjenje« in soočanje s svojimi težavami. Pri tarotu pa je ravno nasprotno, saj gre

praviloma za enkratna srečanja med stranko in tarotistom, a to še ne pomeni, da tarotist

lahko reši strankine težave, odgovori na vsa njena vprašanja in pojasni vse neznanke. Po

navadi je že sam pogovor zdravilen, saj omogoči človeku nova spoznanja in zamisli, ki se

porodijo same od sebe, čeprav karte niso pokazale nedvoumne rešitve. Osnovni orodji te

obrti sta poznavanje simbolike in sposobnost povezovanja kart s posameznikovo zgodbo

in konkretnim vprašanjem. Vsaka seansa pomeni nov kamenček v mozaiku znanja in

izkušenj. Razlage so namreč vedno osebno obarvane, zato ne bi bilo nič čudnega, če bi

dva tarotista iste karte razložila popolnoma različno. Simbolizem je že po definiciji

dvoumen in odprt za različne interpretacije. Vsaka razlaga je samo ena od možnih resnic,

tega ne moremo dovolj poudariti.

Doreen Virtue (2015) vidi tarot kot jezik božanskega, saj predstavlja enega od nešteto

načinov, kako nas nebesa ljubeče nagovarjajo in nas usmerjajo na pot radosti. Pravi, da je

bil tarot ustvarjen za nas vse in da se je pojavil kot vir sreče, smeha in združevanja.

Opozarja na energijo, ki jo te karte vsebujejo že od samega začetka, saj so bile prežete z

radostjo, ustvarjalnostjo in zabavo. Tako, kot je tarot, naj bi bilo tudi naše življenje – kot

vesela igra, ki nam lahko prinese razsvetljenje in navdih. Po njenem mnenju je bil tarot

ustvarjen zato, da osrečuje ljudi.

Sestava in razlaga tarota

»Priljubljena metafora pravi, da so naša usoda karte, ki so nam dodeljene, svobodna

volja pa nam omogoča, da sami odločamo, kako bomo odigrali svojo partijo. Ta

teorija mi je všeč, ker trdi, da smo ljudje ustvarjalci, ne pa zgolj pasivni opazovalci

igre življenja.« (Watters, 2007, str. 19)

Pri tarotu je možno neskončno število razlag, ravno tako kot pri astrologiji. Bolj kot se

trudimo postavljati pravila, predalčkamo informacije in postavljamo okvire, težje

razumemo pomen, saj simboli postajajo neživljenjski, enostranski in nemi. Podobno kot

Jungovi učenci se moramo vsi sprijazniti s protislovjem – da se učimo ključnih besed, a jih


14

nato pozabimo oziroma jim ne dovoljujemo, da nas omejujejo. Zavedati se torej moramo,

da so predpostavke škodljive, ker stvari bolj zameglijo kot pa razjasnijo, in če se preveč

oklepamo ključnih besed, slej ko prej končamo v nekakšnem simboličnem prisilnem

jopiču. Nikoli ne smemo pozabiti, da je simbolizem v svojem bistvu tekoč, živ in

dinamičen, ter da je naš najzvestejši vodnik seveda splošni človekov položaj. Drugače

povedano, karte nimajo le enega pomena, čeprav nam vedno pripovedujejo le o stvareh, ki

se nanašajo na njihovo konkretno področje. Morda se lahko naučimo vidne, zunanje

razlage simbolov, vendar moramo pri tem ostati odprti za neskončne možnosti skritih

pomenov kart, pojasnjuje Wattersova (2007).

Komplet kart za tarot sestavlja 78 kart, od katerih jih je 56 razdeljenih na štiri barve in se

imenuje mala arkana, preostalih 22 kart pa se imenuje velika arkana. Arkana torej pomeni

skrivnost ali skrivnosten, nanaša pa se na skrivnosti, ki jih tarot razkrije, pojasnjuje

Ekrekova (2015). Doreen Virtue (2015) dodaja, da je arcana množinska oblika besede

arcanum in je latinskega izvora. Dvorne karte so paž, vitez, kraljica in kralj oziroma po

Arrienovi (1997) princesa, princ, kraljica in vitez. Ekrekova (2015) nadaljuje, da se mala

arkana ujema s kompletom navadnih igralnih kart in štirimi elementi – ognjem, zemljo,

zrakom in vodo –, predstavlja pa tudi druge ezoterične lastnosti. Karte velike arkane se ne

ujemajo z igralnimi kartami. Pogosto so oštevilčene od 0 do 21, čeprav se vrstni red

nekoliko spreminja glede na komplet, ki ga uporabljamo. Po navadi se vrstijo od norca s

številko 0 do sveta s številko 21.

Komplet kart za tarot torej psihološko razkriva različne vizualne slike psihičnih stanj,

razlaga Arrienova (1997). Barve so, na primer, ogledalo dogodkov, notranjih prepričanj,

zamisli in kakovosti mišljenja. Meči so slike naših misli. Čaše predstavljajo čustvene

psihološke dejavnike, ki vsebujejo naše odzive in občutke ter prikazujejo različne odtenke

ljubezni. Palice predstavljajo kakovost vizije, vpogleda, zaznavanja, energije,

življenjskosti in spontanosti. Diski predstavljajo zunanjo resničnost ali sposobnost

izražanja namenov v zunanjem svetu, pa naj gre za zdravje, denar, delo, ustvarjalnost ali

medsebojne odnose. V nadaljevanju naštejem psihološke tipe po Jungu in v razpredelnici

nazorno nakažem njihovo povezavo z barvami pri tarotu, elementi, letnimi časi, časovnimi

enotami ter lastnostmi, ki naj bi jih predstavljale.

Ko Jung govori o psiholoških tipih, piše, da je tip primer ali obrazec, ki ga značilno izraža

značaj neke vrste ali neke občosti. V ožjem smislu je tip značilen obrazec občega stališča,


15

ki se pojavlja v mnogih individualnih oblikah. Od mnogih stvarnih in možnih stališč

govori Jung le o štirih, namreč o tistih, ki se pretežno orientirajo po štirih osnovnih

psiholoških funkcijah, se pravi po mišljenju (ki daje smisel in razumevanje), občutenju

(ki tehta in vrednoti), intuiciji (ki govori o možnostih) in čutnosti (ki je zaznavanje skozi

čute). (Butina, 2000)

BARVA PALICE ČAŠE MEČI DISKI

PSIHOLOŠKI

TIP

intuitivni čustveni miselni čutni

LIKOVNA

PRVINA

linija barva svetlo-temno točka

ELEMENT ogenj voda zrak zemlja

LETNI ČAS pomlad poletje jesen zima

ČASOVNA

ENOTA

dnevi tedni meseci leta

LASTNOSTI dejavnost,

ustvarjalnost,

energija,

podjetnost,

intuicija,

upanje,

potencial

ljubezen,

odnosi,

sreča, nagoni

ubranost,

tenkočutnost,

čustva,

izpolnitev

zamisli,

komunikacija,

spor,

boj,

ločitev,

razrešitev,

sprememba

denar, delo,

talent,

sloves,

dosežek,

stabilnost,

materialni

svet

Razpredelnica 1: Ujemanje male arkane (barva: palice, čaše, meči, diski) z drugimi vidiki

Velika arkana lahko odseva različna obdobja v našem življenju – rojstvo, zakon, poklicno

pot in duhovno rast. Temu pravimo »sanjačevo potovanje«. Sanjač je tisti, ki mu beremo.

Če berete sebi, ste sanjač vi, če berete nekomu drugemu, je sanjač ta človek, razlaga

Virtuejeva (2015). Arrienova (1997) pa opozarja, da naj se zavedamo, da se izobražujemo

na področju dvaindvajsetih splošnih izkustev, ki jih doživi vsako človeško bitje v svojem

življenju. Velika arkana označuje velike nauke ali splošna načela našega življenja oziroma

zakone, ki jih izkusimo v različnih situacijah in v različnih življenjskih obdobjih. Jung jih

je imenoval glavni arhetipi tistih splošnih izkustev, ki jih ljudje doživijo ne glede na

kulturno in družbeno pogojenost. V tem delu se torej posvečamo dvaindvajsetim načinom,

na katere rastemo, se razvijamo in se poglabljamo sami vase.


16

ŠTEVILKA IN

IME KARTE

NAČELO OZ. SIMBOL ARHETIP (MOŽNOSTI SO

ODPRTE, NE STROGO

DOLOČENE!)

0 – norec splošno načelo, povezano s

stanjem zavesti, ki ga izkusimo

pred rojstvom in po smrti. V

življenju ga doživljamo kot

mistično, transcendentno,

ekstatično in po naravi

neosebno;

nedolžnost

začetek in konec

1 – čarovnik splošno načelo sporazumevanja izražanje

2 – velika

svečenica

načelo intuicije, samozaupanja

in samozadostnosti

ravnotežje (anima)

3 – cesarica načelo modre ljubezni: mati

Zemlja

mati/modra ljubezen (anima)

4 – cesar načelo osebne moči in

voditeljstva

oče/junak (animus)

5 – svečenik načelo učenja in poučevanja vera

6 – ljubimca načelo umetnosti odnosov –

potovanje dvojčkov

nasprotje

~ divja ženska

7 – kočija načelo spremembe, premikanja,

kombinacije mirovanja in

delovanja

načelo vzroka in posledice

sprememba

8 –

pravica/uravnava

načelo ravnotežja in povezave pomoč (k uravnavanju)

9 – puščavnik načelo dokončanja, vpogleda in

prostora do sebe

modrec

10 – kolo sreče načelo priložnosti, preboja in

razcveta

usoda

11 – sijaj/moč načelo moči, strasti in sijaja obvladovanje notranjih zveri

12 – obešenec načelo vdaje, prekinjanja starih

vzorcev

posvetitev


17

13 – smrt načelo prepuščanja in

napredovanja

opuščanje/odmaknjenost

14 –

umetnost/nadzor

načelo združitve, sinteze,

sinergije

združevanje (darov in

slabosti)

~ divja ženska

15 – hudič načelo veselja/duhovitosti in

tistega, kar nam nagaja

načelo čutnosti in spolnosti ali

zakon privlačnosti

jasnovidnost/preobrazba

16 – trdnjava načelo obnove, prenove,

pregraditve starih oblik

rast

17 – zvezda načelo samozadostnosti in

priznanega talenta

notranje vodstvo in jasnost

18 – luna načelo izbire in pristnosti proti

dolžnosti

načelo splošne ženskosti

pristni jaz (intuicija)

oziroma senca

19 – sonce načelo sodelovanja, skupinskega

dela in partnerstva

igra in raziskovanje

20 – vek/presoja načelo dobre presoje in

razlikovanja

presoja

21 – vesolje načelo popolnosti,

individuacije/celosti

individuacija

~ sebstvo

Razpredelnica 2: Povezava pomenov velike arkane in arhetipov, povzeto po Arrienovi

(1997)

Tarot kot simbolično ogledalo

Angeles Arrien (1997) trdi, da so že starodavna, primitivna ljudstva nagonsko razumela

pomen simbolov in obredov za duševno življenje. Dojemala so jih kot niz dejanj in slik, ki

jih je lahko privedel v takojšen stik z bogovi. Simboli so služili različnim namenom: z

njimi so izkazovali spoštovanje velikim silam in navezovali stik z njimi ter so pred njimi

celo pokleknili, saj je izmenjava potekala v varnih mejah simbola in obreda. Simboli nam

omogočajo sporazumevanje v jeziku, v katerem se približujemo duši, kar se odraža v

sanjah in kontemplativnih stanjih. In ravno tako, kot se psihološki in duhovni podatki


18

pogosto razkrijejo v sanjah ali kontemplativnih stanjih, tudi tarot deluje kot zunanje

ogledalo zunanjih izkušenj in notranjih psihičnih stanj. Če na tarot pogledamo s

humanističnega in psihološkega zornega kota, nas lahko simboli, ki jih vsebuje, veliko

naučijo o človeški psihološki mitologiji. Polaganje tarota je torej razumljeno kot

simbolično vedenje ali zavestno izzvana vizija. Sodelujoči čutijo, da izvajajo dejanje s

simboličnim pomenom, zato se ga zavestno trudijo preoblikovati v dejaven in gibljiv

simbol, ki se kasneje vrne v ogledalu tarota. Tako pridobljen pomen odseva gibanje, ki je

sposobno premostiti razpoko med simbolnim in materialnim ali vidnim. Tarot je

pravzaprav psihološko-mitološko orodje, ki ga lahko uporabimo za razkritje darov in

talentov duševnosti. Seznani nas s trenutnim stanjem našega logosa in erosa ter načinov,

na katere jih uporabljamo, da bi uresničili svoje življenjske cilje, ter prikazuje osnovno

sliko človekovega zdravja in blaginje. Psihološko mitologijo sestavljata dva dela, logos in

eros. Logos je modrost, ki jo psiha nosi v sebi; eros je duši prirojena narava ljubezni;

mitos ali mitologija je povezana s smislom življenja ali življenjskim mitom.

Psihopatologijo lahko razumemo kot nevrotična stanja ali težave, ki jih opisujemo kot

značajske motnje ali nerazvite dele naše narave ali kot tisto, kar je Jung označil za »senčne

dele osebnosti«. Le trinajst od oseminsedemdesetih simbolov tarota nosi predznak

senčnih, nevrotičnih stanj. Ko človek izvleče simbol tarota, karta zavzame zunanjo podobo

notranjega procesa in lahko bi rekli, da se sedež duše ali celo človeške psihe tedaj razkrije

v povezavi med simbolom tarota in njenim sinhronističnim delom, ki odslikava notranji

proces. Uporaba tarota kot zunanjega ogledala za notranje in zunanje procese je povezana

z osnovnimi funkcijami mitologije, ki podpirajo človekovo rast in razvoj, pomagajo pa

tudi pri raziskovanju samega sebe. Prvi in najbistvenejši pomen mitologije ta, da odpira

duha in srce popolnemu čudežu vsega, kar biva. Drugi pomen je kozmološki: mitologija

predstavlja vesolje in celoten obseg narave, opazen očesu ali duhu. Simboli, narisani na

kartah tarota, predstavljajo, kako se človekovo srce in duh odpirata popolnemu čudežu

notranjih in zunanjih dogodkov. Mitske podobe tarota odsevajo splošna načela in procese,

ki jih vsakdo doživlja v nekem obdobju ali življenjskem položaju, ne glede na kulturno in

družinsko pogojenost. Dobro je, da se zavemo pomembnosti tarota kot psihološkega in

mitskega ogledala in orodja ter njegove umeščenosti v kulturni kontekst, ki nam omogoča

prepoznati površinsko raznolikost vzhodnih in zahodnih simbolov, s katerimi upravljajo

iste nevidne sile. Ob celovitejšem pregledu literature postane očitno, da so razlage

posameznih simbolov precej osebno obarvane. Pomembno je, da si zapomnimo, da so

simboli univerzalni jezik, most med nevidnim in vidnim svetom, znotraj katerega počivajo


19

mitske figure, ki razkrivajo univerzalne psihološke procese. Carl Jung jih je imenoval

arhetipi kolektivnega nezavednega.

Sveta simbolizma skoraj ni mogoče razlagati brez omembe Carla Junga. Jung simbolizem

razloži s primerjavo med simbolom in znamenjem: »Znamenje je vedno manj od pojma, ki

ga predstavlja, medtem ko simbol praviloma presega svoj najočitnejši in najneposrednejši

pomen.« Rečemo lahko tudi, da simbol v sebi skriva množico pomenov in možnosti in ne

more predstavljati le ene stvari, ker bi bil potem samo še to, ime. Znamenje stoji samo

zase, očitno in samoumevno, simbol pa je zagoneten in njegov smisel je treba šele

razvozlati. Seveda pa dejstvo, da ima simbol množico pomenov, še ne pomeni, da je vsak

pomen sprejemljiv. Razumevanje tega načela je temelj interpretacije. Po navadi ima

človek na voljo več različnih razlag, prava pa je samo ena in mi jo prepoznamo.

Prepoznati razlago pomeni, da se je sporočilo iz globin podzavesti prebilo do površja in v

njem so skrite resnice, ki bi jih sicer prezrli. Ena vsebina je vidna – pomen na površju,

druga pa je skrita in se nanaša na simbolični oziroma prikriti smisel, ki ga je treba šele

razvozlati. Pomen simbolov se nenehno izmika definicijam in jezi razumski del. (Watters,

2007)

Psihično življenje po Jungu

Ne pravimo naključno, da je jungovska smer globinska. Z Jungom greš v globine. Z

Jungom stopiš v »pravljični« studenec, na katerega dnu naj bi bila zlata krogla ali

simbolično povedano: neke vrste psihološka resnica. Rimljani so pravili, da vse poti

vodijo v Rim. V psihološkem jeziku bi rekli, da različne poti vodijo k sebi, ampak vsak

individuum ima svojo pot spoznavanja sebe. Ta pot je tvoja lastna in drugi ima svojo pot,

lastno njemu. Zato spoštuj, ne ponižuj, ne misli, da je tvoja absolutno pravilna, edina

zveličavna in da bi moral vsak stopati po njej. Jung govori o individuaciji, tj. specifičnemu

predelovanju individualnega ali osebnega in kolektivnega nezavednega. Velja za

utemeljitelja analitične psihologije in hkrati za pionirja na področju raziskav pomena

simbolov, mitov in psihologije religij. (Jung, 1995)

Psihično življenje po Jungu je razvijanje nezavednega v zavest. Človekovo življenje je kot

cvet na drevesu njegovega kolektivnega nezavednega. A celoten zgodovinski razvoj

človeštva je odmikanje od kolektivnega nezavednega, oddaljevanje od lastnih globin,

arhetipov – psihičnih gonov. Industrializacija 19. stoletja, ki ceni le produkte ekstroverzije,

je privedla do absurdnega, bolezenskega oddaljevanja človekove zavesti od nezavednega,


20

saj ni več pomembno, kdo si, ampak kaj si in koliko zmoreš. Nasprotno, do objektivne

razlage prav očitnih stvari primitivnemu ni bilo kaj dosti, vendar je njegova nezavedna

duša imela neustavljivo željo po tem, da vse zunanje čutno izkustvo asimilira v duševno

dogajanje. Vsi mitizirani dogodki v naravi, kot so poletje in zima, lunine mene, deževna

obdobja itd., so simbolni izrazi za notranjo in nezavedno dramo duše, ki je v človekovi

zavesti dosegljiva prek poti projekcije, zrcaljenih v dogodkih narave. Primitivni človek je

bil tako izrazite subjektivnosti, da je dejansko potrebno najprej domnevati, da se miti

nanašajo na psihično. Ravno zaradi nezavednega značaja teh dogodkov se ob razlagi mita

doslej ni niti pomislilo na dušo. Tako se pač ni vedelo, da duša vsebuje vse tiste slike, iz

katerih so nastali miti, in da je naše nezavedno nek delujoč trpeč subjekt, katerega dramo

primitivni človek najde na podoben način v vseh velikih in malih naravnih procesih. (Jung,

1995)

Zakaj je sploh psihologija najmlajša med vsemi izkustvenimi znanostmi? Zakaj ni bilo

nezavedno že zdavnaj odkrito in zakaj ni bil njegov zaklad izkopan že v večnih slikah?

Enostavno zato ne, ker smo imeli za vse stvari duše vselej religiozno formulo, ki je daleč

lepša in vseobsegajoča od neposrednega izkustva. Medtem ko je za mnoge krščanski

pogled na svet že zbledel, pa so za druge simbolične zakladnice Vzhoda še polne

čudežev in bodo še dolgo hranile slo po opazovanju in novih oblačilih. Poleg tega so te

podobe, bodisi krščanske, budistične ali drugačne, lepe, skrivnostne in polne slutenj. In

kolikor bolj so nam domače, tem bolj jih je pogosta uporaba okrnila, tako da je ostala

samo še njihova banalna zunanjost v svoji skoraj brezsmiselni paradoksalnosti. Popolnoma

normalno je, da človek podlega tem večnim podobam. Zaradi tega takšne podobe pač

obstajajo; morajo privleči, prepričati, fascinirati, obvladati. Narejene so iz prasnovi

razodetja in slikajo v vsakem določenem primeru prvotno izkustvo božanstva. Življenje

kolektivno nezavednega je skoraj brez preostanka vstopilo v dogmatske, arhetipske

predstave in teče kot zajezeni tok v simboliki rituala. Kolektivno nezavedno, kot ga

poznamo danes, ni bilo nikoli psihološko, saj so bili pred krščansko cerkvijo antični

misteriji, ki se raztezajo vse do sive pradavnine neolitika. Človeštvu nikoli ni manjkalo

močne podobe, ki mu je ponudila zaščito pred tistim grozljivo živim v dušnih globinah.

Oblike zavesti so bile vselej izražene v zaščitnih in svetih podobah, s tem pa so bile

potisnjene v kozmični, zunajduševni prostor. (Jung, 1995)

Opazimo lahko podobnost z razumevanjem tarota kot sredstva sporazumevanja

nezavednega z zavestnim. Resnica je preprosta, le iskalec resnice se kaže kot izjemno


21

kompleksen. Vse poti torej vodijo nekam in vse poti so pravilne, nam lastne. Ko pride do

preizkušenj, imamo priložnost, da reflektiramo izkušnje, pogledamo z drugega zornega

kota in kreativno uporabljamo svoj um. Le tako imamo priložnost uvideti in izkusiti, da je

vedeti in biti eno in isto. Zavedati se, da se zavest sporazumeva z zavestjo, o zavesti. To

pomeni zavedati se samega sebe. Ni potrebno, da ubijemo dele sebe, namesto tega jih

uvidimo in opustimo s pomočjo intuitivnega uvida v osebno ali kolektivno nezavedno.

Individuacija – psihično ravnovesje

Meditiramo, da bi se psihično uravnovesili. Zato hodimo na psihoterapijo in analizo. Zato

razčlenjujemo svoje sanje in umetniško ustvarjamo. Zato nekateri berejo tarot, mečejo I

čing, plešejo, bobnajo, igrajo v gledališču, pišejo pesmi in goreče molijo. Zato počnemo

vse stvari, ki jih počnemo. Individualno zorenje je stvar posameznika. Ni mehanično,

»napravi to, napravi tisto«. Proces vsakega posameznika je enkraten in ne more biti

predpisan, kot »napravite deset lahkih korakov in vse bo v redu«, na primer. To delo ni

lahko in ni za vsakogar, opozarja jungovska psihoanalitičarka Clarissa Pinkola Estes

(2003).

Po Jungu (2003) je individuacija proces, v katerem postanemo individuumi in s katerim

dosežemo enkratnost in enovitost in ni rezervirana le za izbrance. Z njo postanemo

resnično celoviti in integriramo v sebi vse dele Sebstva. Lahko rečemo, da gre v bistvu za

razvoj, katerega cilj je izpolnitev in uresničitev naših potencialov in usode. Rojeni v ta

svet verjetno nismo popolnoma nepopisan list papirja niti nimamo točno določene usode,

pač pa prinašamo vanj nekatera nagnjenja in sposobnosti. Naša osebna odločitev pa je, ali

jih bomo udejanjili v svojem življenju in kako bomo to storili v procesu individuacije.

Jung meni, da je to naraven proces, ki zdravi, in je kot motiv ravno tako močan kot spolni

nagon. Čeprav individuacija ni religiozni proces, lahko rečemo, da je proces duhovne ali

osebne rasti.

Kolektivno nezavedno, instinkti in arhetipi

Kolektivno, kot pravi Jung (2003), tvorijo instinkti in arhetipi. V njem sta čas naših

prednikov in močna duhovna substanca razvoja človeštva, ki se znova rodi z vsakim

posameznikom. Ko se oseba poveže z energijo arhetipov, do česar prihaja po navadi v

sanjah, vizijah, umetniškem ustvarjanju in v trenutkih velikih življenjskih kriz, pride do

stika s praizkušnjo celotnega človeštva. Nezavedno za Junga ni le skladiščenje potisnjenih


22

vsebin, ampak vidi v njem prostor poln življenja, središče nagonov in libida v najširšem

smislu, kjer se nerazložljivo rojeva človekova ustvarjalnost. Z arhetipskimi podobami

oziroma simboli človeštvo intuitivno dojema tiste najpomembnejše vidike stvarnosti, ki jih

ne more zavestno spoznati in razumeti. Jung je opazil, da se pri različnih posameznikih,

celo pripadnikih različnih narodov, pojavljajo podobne ali celo enake ideje in podobe v

mitskem, religijskem in kulturnem izročilu. Najpomembnejši arhetipi so: mati Zemlja,

starec/modrec, čarovnica, pralik heroja (Gilgameš, Heraklit, v novejšem času Superman),

lik božjega Sina itd. Arhetipske so lahko tudi posamične simbolične situacije: rojstvo,

smrt, poroka, poti v podzemlje, boj z zmajem itd.

Instinkti so neosebni, splošno razširjeni in podedovani dejavniki motivirajočega značaja,

ki so pogosto zelo oddaljeni od roba zavesti. Poleg tega instinkti za živo bitje niso povsem

nejasni in nedoločljivi, ker so specifično oblikovane nagonske sile, ki so že dolgo pred

vsako ozaveščenostjo in ne glede na stopnjo zavedanja sledile lastnim ciljem. Tako z

arhetipi ustvarjajo popolno analogijo, tako točno, da se nam postavlja razlog za domnevo,

kako so arhetipi nezavedne odslikave instinktov samih. Z drugimi besedami, arhetipi po

Jungu (1995) predstavljajo osnovni vzorec instinktivnega vedenja:

»Obstaja toliko arhetipov, kolikor je tipičnih situacij v življenju. Neskončno

ponavljanje je to izkustvo preneslo v psihično konstitucijo, toda ne v obliki podob, ki

bi bile izpolnjene z vsebino, temveč predvsem v oblikah brez vsebine, ki predstavljajo

zgolj možnost določenega tipa razumevanja in obravnave. Ko se v življenju dogodi

nekaj, kar se ujema z nekim arhetipom, se bo ta aktiviral in nastopila bo prisila

ponavljanja, ki bo, podobno kot instinktivna reakcija, vztrajala nasproti razumu in

volji ali pa bo pripeljala do konflikta, ki lahko naraste do patološke ravni, to je do

nevroze.« (Jung, 1995, str. 31)

Boris Vezjak (v Jung, 1995) pravi, da so arhetipi strukturni elementi duhovnega in

duševnega življenja – so podedovane psihične forme, ki sooblikujejo naše duševno

doživljanje, njihov obstoj pa je v tesni zvezi s kolektivnim nezavednim. »Objektivno« so

prisotni toliko, kolikor se naslanjajo na človekovo obče izkustvo. Do fizičnih ali čisto

fizikalnih manifestacij, ki potrjujejo prezenco tako prvega kot drugega, pa prihaja v

momentih, ki jih ljudje zlahka opisujemo kot parapsihične fenomene, pa to niso.


23

Arhetipi znotraj strukture osebnosti

Persona (gr.) pomeni maska in je med površinskimi deli osebnosti. Jung (2003) jo

uporablja za oznako tistega dela osebnosti, ki ga posameznik kaže navzven, drugim ljudem.

Gre torej za socialni jaz, socializirani in kultivirani del človekovega »jaza«. Predstavlja

vedenje, ki ga drugi zahtevajo, oziroma tisto vedenje, za katerega človek sam misli, da ga

drugi od njega pričakujejo, ali pa ga sam pričakuje in zahteva od sebe. Kolikor bolj je

osebnost uravnotežena, toliko bolj bo maska razvita, vendar ne na račun izključenosti

drugih delov osebnosti.

Jung (2003) je mnenja, da smo biološko vsi biseksualni in se vsi lahko identificiramo z

ljudmi obeh spolov, torej imamo vsi tako moške kot tudi ženske poteze. Vsi imamo ženske

aspekte – animo in moške aspekte – animus. Taoisti govorijo o jinu in jangu kot o

ženskem in moškem principu. Jung se z njimi strinja in razume ženski princip kot tisti, ki

skrbi za negovanje, čustva, umetnost in celostnost z naravo. Moški princip pa predstavlja

logičnost, heroičnost in osvojitev narave.

Anima ima v projekciji vedno žensko podobo z določenimi lastnostmi, navaja Jung (1995).

Ta empirična ugotovitev pa nikakor ne pomeni, da se arhetip sam po sebi lahko razume

kot skrajno ženski. Moško-ženska sizigija je namreč samo eden izmed možnih parov

nasprotij, četudi eden praktično najpomembnejših in zato najpogostejših. Obstaja še veliko

primerjav z drugačnimi pari, ki prav tako kažejo na spolne razlike in jih lahko samo na silo

uvrstimo med spolna nasprotja. Takšen odnos lahko najdemo denimo v številnih sistemih,

kot v kundalini jogi, v gnosticimu in predvsem v alkimistični filozofiji, če odmislimo

spontane fantazijske podobe, ki nam jih ponujajo nevroze in psihoze. Ko te podatke

skrbno pretehtamo, se nam bo verjetno pokazalo, da se arhetip v mirnem neprojicirajočem

stanju ne nahaja v nobeni določeni formi, temveč je samo formalno nedoločljiva tvorba, ki

pa ima to možnost, da se s pomočjo projekcije pojavi v določeni formi.

Podobno si lahko pri branju tarota razlagamo kraljice in kralje – kot animo in animus ali

spreminjajoči se pogled spola. Z drugimi besedami, ni nujno, da kraljica predstavlja

žensko, lahko predstavlja tudi moškega in prav tako ni nujno, da kralj predstavlja vselej

moškega, lahko predstavlja tudi žensko, če si že moramo tako dobesedno razlagati karte.

Sama rada mislim, da so karte brezspolne in bi tako morala biti razumljena tudi njihova

razlaga. Seveda pa je pomen odvisen od razlage tarotista, individualnega branja

posamezniku in konteksta.


24

Senco lahko z nekoliko samokritičnosti zlahka spregledamo, v kolikor je osebne narave. A

kadar se pojavi kot arhetip, se soočimo z enakimi težavami kakor pri animusu in animi, saj

je v območju možnega, da posameznik prepozna relativno zle poteze v svoji naravi, ki jo

kdaj kažeta anima in animus – zelo pretresljiva izkušnja pa je, pogledati v oči absolutnemu

zlu ali senci, opozarja Jung (2010).

Sebstvo je najpomembnejši arhetip, ki poleg sence, anime in animusa ter persone usmerja

naše delovanje. Gre za pralik samega sebe, ki se kaže v podobah samega sebe kot že

individualizirane in samouresničene osebnosti. Pogosto se izraža kot simbol v obliki

popolnih likov, na primer mandale. Krog simbolizira popolnost narave, vrisani štirikotnik

pa zavedanje tega. Po Jungu (2003) je arhetip Sebstva pravzaprav vodilo osebnostnega

razvoja, ki doseže najvišjo stopnjo, ko se posameznik zlije s pralikom samega sebe. Jung

pravi, da so vse, kar se posamezniku v življenju dogaja, vse sanje in fantazije, le opozorilo

na sredino vsega dogajanja – na Sebstvo. Je absolutna protislovnost, ki hkrati vsebuje tezo,

antitezo in sintezo, kar se dobro vidi v zgradbi mandale. Jung (2017) nadaljuje, ko pravi, da

bi moral biti motiv mandale arhetip, če se pojavlja povsod, kolektivni pojav, kar pomeni, da

bi se teoretično moral pojavljati prav pri vseh ljudeh. V njegovi jasni manifestaciji ga v

praksi sicer srečamo le v razmeroma redkih primerih, kar pa niti najmanj ne preprečuje, da

ne bi imel vloge skrivnostnega tečaja, okoli katerega se pravzaprav vrti vse. Vsako življenje

je ne nazadnje uresničevanje celote, se pravi Sebstva, zaradi česar lahko to uresničevanje

imenujemo tudi individuacija, kajti sleherno življenje je vezano na individualnega nosilca

in uresničevalca, brez katerih si ga kratko malo ni mogoče niti predstavljati. Materialistična

interpretacija bi zlahka rekla, da sredina ni nič drugega kot tisto mesto, kjer psiha postane

neprepoznavna, ker se tu zlije s telesom (podobno kot Maja (maja, 'privid'), večna tkalka

varljivega čutnega sveta, ki jo obdaja uroboros). Medtem ko bi, nasprotno, spiritualna

interpretacija lahko trdila, da sebstvo ni nič drugega kot tisti »duh«, ki oživlja dušo in telo

in v tej ustvarjalni točki vdira v prostor in čas.

V psihi je veliko središč zavesti ali »sebstev«, eno pa je običajno prevladujoče. Estesova

(2003) pravi, da ima psiha vedno najmanj tri dele – stari in razpadli spodnji del, del, v

katerem stanujete, in del v gradnji. Tako je to. Po Jungovi teoriji Sebstvo z velikim S

pomeni obsežno silo duše, sebstvo z malim S pa označuje bolj osebno, omejeno osebnost,

kar smo. To pomeni, da brez doživljanja nasprotij ni izkušnje celovitosti. Vsak človek je

univerzum zase in ni enotne resnice, ki bi bila odrešujoča za vse, pač pa mora vsak najti


25

svojo resnico in svojo pot odrešitve. Tako se Sebstvo izraža tudi kot iskanje boga kot

simbola celostnosti in večnega smisla.

Dobro znana pojma za arhetip sta tudi mit in pravljica. Tudi tukaj imamo posebno

oblikovane forme, ki so se prenašale skozi dolga časovna obdobja. Jung (1995) pravi, da

arhetip v bistvu predstavlja nezavedno vsebino, ki se na način ozaveščanja spreminja, in

sicer v smislu ustrezne individualne zavesti, znotraj katere se pojavlja. Ko pa poskušamo

psihološko utemeljiti, kaj naj bi bil arhetip, se stvari zapletejo. Doslej so se v raziskovanju

mita vedno zadovoljili s solarnimi, lunarnimi, meteorološkimi, vegetacijskimi in drugimi

pomožnimi sredstvi. Doslej ni bila posvečena prav nobena pozornost temu, da so pravljice

v prvi vrsti psihične manifestacije, ki izražajo bistvo duše. Na srečo pa so danes na voljo

bolj dušno strukturirane knjige, kot je tudi knjiga Ženske, ki tečejo z volkovi (Estes, 2003).

Avtorica o arhetipih pravi slednje:

»Arhetip je nepredstavljiva, evokativna življenjska sila. Ne zadošča reči, da ima

izjemno moč. Ne morem dovolj poudariti, da zdravilne vede zahtevajo učenje pri

nekom, ki ga je nedvoumno živel vse življenje in pozna poti in načine.« (Estes, 2003,

str. 482)

Nadaljuje, ko pravi, da je Jungovo razumevanje mistične udeležbe temeljilo na

antropoloških pogledih s konca devetnajstega stoletja, ko so se mnogi, ki so proučevali

plemena, čutili ločene od njih in so največkrat tudi bili, zato niso mogli razumeti

njihovega vedenja na človeškem kontinuumu – da bi se torej lahko pojavilo kjerkoli in v

katerikoli človeški kulturi, ne glede na raso ali narodnost. (Estes, 2003)

Arhetip divje ženske

V tem poglavju obravnavam arhetip divje ženske skozi oči Clarisse Pinkole Estes.

Avtorica globinsko in temeljito obravnava in razlaga duševnost človeškega bitja skozi

mite in pravljice, kot so La Loba, Sinjebradec, Vasilisa, Manawee, Okostnjakinja, Grdi

raček, Rdeči čeveljci, La Lorena, Brezroka deklica idr.

»Clarissa Pinkola Estes je mednarodno priznana in večkrat nagrajena pesnica,

jungovska psihoanalitičarka z diplomo zuriškega Mednarodnega združenja

analitične psihologije v Švici, in cantadora, varuhinja starih zgodb iz

južnoameriškega izročila. Bila je direktorica Jungovega središča za izobraževanje in


26

raziskovanje v ZDA. Doktorirala je iz medkulturnih študij in klinične psihologije; za

njo je petindvajset let predavanj in zasebne prakse.« (Estes, 2003, str. 504)

Arhetipu divje ženske namenjam dodatno pozornost, saj je to nekaj, kar me je vodilo skozi

ustvarjanje in raziskovanje lastne notranjosti in me pripeljalo do vnovične vzpostavitve

odnosa same s seboj in posledično tudi s tarot kartami. Najdemo jo povsod, povsod, kjer

odpremo srce, jo vidimo. Brez nje branje tarota ne bi bilo mogoče, zato je nujno, da jo

omenim in tako diplomski nalogi podarim srce in dušo.

Estesova (2003) pravi, da sta jo njeno življenje in delo jungovske psihoanalitičarke,

pesnice in cantadore, varuhinje starih zgodb, naučila, da je venečo žensko vitalnost

mogoče povrniti z obsežnimi »psihično-arheološkimi« izkopavanji v ruševinah ženskega

podzemlja. Tako je mogoče obuditi delovanje naravne instinktivne psihe, z njeno

poosebitvijo v arhetipu divje ženske pa razpoznati delovanje in vzgibe najglobje ženske

narave. Za sodobno žensko pravi, da je le megličast vrtinec dejavnosti. Prisiljena je biti

vse vsem, saj je staro vedenje povozil čas. Tradicionalna psihologija pogosto zamolči ali

pa zelo skopari z globljimi stvarmi, tako zelo pomembnimi za ženske: ne govori o

arhetipskem, intuitivnem, spolnem in cikličnem, o obdobjih žensk, o ženskem načinu

dojemanja in delovanja, o ženskem vedenju, njenem ustvarjalnem ognju. Umevanje narave

divje ženske ni religija, marveč praksa, psihologija v najbolj pristnem pomenu:

psukhe/psih, duša; logija ali logos, vedenje duše.

Starodavni vzorec

Med najobširnejšimi »pisnimi« zapisi starih obredov so starogrški. Čeprav so imele

najstarejše kulture nekoč obsežne zapise obredov, obrednih zakonov in zgodovine – in

različne posrednike – kiparstvo, slikarstvo, narodno pesništvo, arhitekturo itn. –, so

poznejša osvajanja z različnimi motivi in nameni uničila večino, če ne vseh. Spodkopati

kulturo zahteva poboj vsega svetega razreda: umetnikov, pisateljev in vseh njihovih del,

svečenikov in svečenic, zdravilcev in zdravilk, govornikov, zgodovinarjev in varuhov

zgodovine, pevcev, plesalcev, pesnikov … vseh, ki znajo ganiti dušo in duha ljudi.

Kakorkoli že, kosti številnih uničenih kultur so še zmeraj v skrinji zgodovine, prenesene

skozi stoletja v naš čas. Novejše religije so poskusile omadeževati sveti pomen trojnih

boginj, ko so trdile, da so spočenjale z živalmi in spodbujale svoje privrženke, naj jih

posnemajo. Te religije so poteptale arhetip divje ženske in ga zagreble globoko pod

zemljo. Divje v ženski je začelo pešati, pa ne le to, o njem se je smelo le še skrivaj


27

šepetati. Ženske, ki so ljubile staro divjo mater, so morale povečini zelo paziti na svoje

življenje. Vedenje danes pronica le še skozi pravljice, ljudsko pripovedništvo, stanja

zamaknjenosti in sanje. In hvala bogu za to. (Estes, 2003)

Prava narava psihičnega drevesa ali skrivnost življenja/smrti/življenja je, da raste, daje,

pusti seme za novo; ljubi nas. Gre za starodavni vzorec iz časov, ko še ni bilo vode in

svetlobe, saj je večen. Brž ko spoznamo te cikle in njihove simbolne pojavnosti, vemo, da

se bodo spet in spet ponavljali. Vzorec je naslednji: V vsakem umiranju je nekoristnost, ki

postane koristna, brž ko uberemo pot skozenj. Nauk se razodene spotoma. Naša naloga je,

da tolmačimo cikel življenja-smrti-življenja, da ga živimo čimbolj prijetno, da tulimo kot

nor pes, ko ne zmoremo – in nadaljujemo, kajti pred nami je ljubeča podzemna družina

psihe, ki nas bo objela in nam pomagala. Naključij namreč ni, trdi Estesova (2003).

Prastara divjina našega planeta izginja, ko bledi razumevanje naše notranje divje narave.

Nekateri sprašujejo po očitnosti, po dokazu njenega obstoja. Pravzaprav sprašujejo po

dokazu psihe. Ker smo psiha, smo tudi dokaz. Sleherna/i od nas je dokaz obstoja divje

ženske, pa tudi njenega stanja v skupnosti. Mi smo dokaz tega nepopisljivega ženskega

božanstva, saj je naš obstoj vzporeden njenemu. Dokazi so naše izkušnje z njo znotraj in

zunaj. Naših tisoče in milijone intrapsihičnih srečanj z njo v nočnih sanjah in dnevnih

mislih, v našem hrepenenju in navdihih, to so dokazi. Dejstvo, da se v njeni odsotnosti

počutimo oropane, da kopnimo in hrepenimo, ko smo ločene od nje; to so dokazi, da je šla

tod mimo Ona, ki je sila Življenja/Smrti/Življenja. Ko dojamemo divjo naravo kot

samostojno bitje, ki oživlja in obvešča najglobje življenje ženske, se lahko začnemo

razvijati na dotlej še nepredstavljive načine. Psihologija, ki se ne meni za to prirojeno

duhovno bitje v središču ženske psihologije, se izneveri ženskam, njihovim hčeram in

hčeram njihovih hčera in tako daleč naprej v vse prihodnje rodove.

Divja ženska kot arhetip

»Divja ženska kot arhetip je neposnemljiva in neopisljiva sila, ki nosi človeštvu

obilje idej, podob in posebnosti. Arhetip obstaja vsepovsod, čeprav v običajnem

pomenu ni viden. Kar je mogoče videti v temi, ni vselej vidno v dnevni svetlobi.«

(Estes, 2003, str. 28)

Da bi razumeli in dognali arhetip divje ženske ter izkoristili njene darove, nas morajo bolj

zanimati misli, občutki in prizadevanja, ki ženske krepijo, obenem pa moramo ustrezno

upoštevati tiste notranje in kulturne dejavnike, ki jih slabijo. Avtorica besede divje ne

Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta

diplomsko delo - university of ljubljanapefprints.pef.uni-lj.si/5982/1/ris.pdf · estes tudi na...

Documents