UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

GREGOR ADORJAN

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športno treniranje

Kondicijsko treniranje

Koncept poenotenja praktičnih znanj na posameznih stopnjah

Slovenske šole alpskega smučanja

DIPOMSKO DELO

MENTOR

Izr. prof. dr. Blaž Lešnik

SOMENTOR

Izr. prof. dr. Matej Supej

RECENZENT

Prof. dr. Milan Žvan

Avtor dela GREGOR ADORJAN

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju, izr. prof. dr. Blažu Lešniku za pomoč pri izdelavi diplomskega

dela.

Zahvaljujem se Katji Janko Puh za lekturo.

Gregor Adorjan

KONCEPT POENOTENJA PRAKTIČNIH ZNANJ NA POSAMEZNIH STOPNJAH

SLOVENSKE ŠOLE ALPSKEGA SMUČANJA

IZVLEČEK:

Diplomsko delo se ukvarja z vprašanjem postavitve sistema standardizacije znanj, preko

katerega so razvidne ravni oz. stopnje smučarskega znanja. Predstavlja osrednje lastnosti in

prednosti takega modela. Obravnava obstoječe modele praktičnih znanj in na osnovi analize

ponuja koncept poenotenja praktičnih znanj na posameznih stopnjah Slovenske šole alpskega

smučanja. Koncept standardizacije znanj pri prenosu v prakso prispeva k lažjemu in boljšemu

delovanju šol smučanja ter pozitivno vpliva na prepoznavnost šol, vključenih pod skupno

blagovno znamko.

Diplomsko delo obravnava koncept standardizacije znanja smučanja Slovenske šole alpskega

smučanja. Naslanja se na poenoten sistem švicarskega modela, ki omogoča lažji pregled nad

znanjem smučanja posameznika ter lažji prehod med različnimi komercialnimi ponudniki

smučarskih tečajev in tudi izvajalci individualnega poučevanja. Zraven praktičnih smučarskih

znanj koncepta, ob katerih se zapiše, če so usvojena, so predvidena tudi teoretična znanja, ki bi

jih naj učitelj s tečajniki predelal ob določenem nivoju.

Ena ključnih ugotovitev in priporočil diplomskega dela je, poleg pripravljenega koncepta

poenotenja znanj, da bi bilo za prenos v prakso smotrno, da bi napisane vsebine in dosežena

znanja, ki jih tečajniki dosegajo na posamezni stopnji, bile zavedene v knjižici, ki jo

posameznik hrani, in jih je smiselno dopolniti tudi z malenkostmi, ki označujejo nivo

doseženega znanja.

Doprinos diplomskega dela k teoriji in praksi je ponujen koncept standardizacije znanj za lažje

ter boljše delovanje šol smučanja, s pomočjo katerega se da izkoristiti potencial trženja

komercialnih šol smučanja, ki zaradi skupnih elementov in povezave omogoča tudi oblikovanje

njihove prepoznavnosti preko enotne blagovne znamke in omogoča nadgradnjo ob razvoju

stroke.

Ključne besede: alpsko smučanje, šola smučanja, standardizacija,

THE CONCEPT OF UNIFICATION OF PRACTICAL SKILLS ON INDIVIDUAL LEVELS

OF THE SLOVENIAN NATIONAL SCHOOL OF ALPINE SKIING

The thesis deals with the issue of installing a system of standardization of knowledge, through

which the level or a degree of skiing knowledge is evident. It represents the core features and

benefits of such a model. It takes the existing models of practical skills into consideration and

based on their analysis offers the concept of unifying the practical skills in various stages of

Slovenian National School of Alpine Skiing. By transferring the concept of standardization of

knowledge into practice, it contributes to a smoother and more efficient functioning of ski

schools and it has a potential positive impact on the visibility of schools acting under a common

brand.

The thesis deals with the concept of standardization of the knowledge of Slovenian National

School of Alpine Skiing. It is based on a unified system of the Swiss model, which facilitates

an overview of the individual skills of skiing and smoother transitions between different

commercial providers of ski courses and individual ski instructors. In addition to the recorded

acquired practical skiing knowledge, the concept provides theoretical knowledge for the ski

instructor to teach at a given level.

One of the key findings and recommendations of the thesis, in addition to the prepared concept

of unification of knowledge is, that it would be prudent to include the written content and the

knowledge attained by the students at each level into a booklet, which the individual would

keep and use at ski schools included in the system. The booklet would contain info on

individuals acquired knowledge. It would also make sense to supplement the booklet with

trifles, indicating the level of acquired knowledge.

The contribution of the thesis to the theory and practice is the presented concept of

standardization of skills to facilitate and improve the functioning of schools of skiing, through

which it would be possible to exploit the marketing potential of commercial skiing schools, that

due to common elements and connection also allows the creation of their visibility through a

single brand. In addition to that it allows an upgrade.

Key words: alpine skiing, ski school, standardization

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................. 8

1.1 CILJI .......................................................................................................................... 10

2 METODE DELA .............................................................................................................. 11

3 PREGLED OBSTOJEČE PRAKSE ............................................................................... 12

3.1 Glavne storitve Slovenske šole smučanja .................................................................. 12

3.1.1 Prilagajanje na opremo in osnovne oblike drsenja ............................................. 12

3.1.1.1 Drsenje naravnost s smučmi v paralelnem položaju ................................... 13

3.1.1.2 Drsenje naravnost s smučmi v klinastem položaju ..................................... 13

3.1.1.3 Zaustavljanje v plužnem položaju............................................................... 14

3.1.1.4 Preproste spremembe smeri drsenja ............................................................ 14

3.1.2 Začetne oblike smučanja .................................................................................... 15

3.1.2.1 Smučarski loki ............................................................................................ 15

3.1.2.2 Smučarski loki s klinastimi zavoji .............................................................. 15

3.1.2.3 Zavoj s klinastim odrivom / vbod palice ..................................................... 16

3.1.2.4 Osnovno vijuganje ...................................................................................... 18

3.1.3 Nadaljevalne oblike smučanja – terensko vijuganje .......................................... 19

3.1.3.1 Terensko vijuganje v širšem hodniku ......................................................... 20

3.1.3.2 Terensko vijuganje v ožjem hodniku .......................................................... 21

3.1.4 Tekmovalne oblike alpskega smučanja .............................................................. 22

3.1.4.1 Zavoj s stranskim razbremenjevanjem ........................................................ 22

3.1.5 Izpeljanke (alpskega) smučanja ......................................................................... 23

3.1.5.1 Smučanje po grbinastem terenu .................................................................. 23

3.1.5.2 Smučanje v celcu ........................................................................................ 23

3.1.5.3 Smučanje v snežnih parkih ......................................................................... 23

3.1.5.4 Dopolnilne oblike smučanja........................................................................ 24

3.2 Pregled obstoječih in predlaganih poenotenj znanj smučanja ................................... 25

3.2.1 Mali sonček, Zlati sonček in Krpan ................................................................... 25

3.2.1.1 Kritika programa ......................................................................................... 26

3.2.2 Poenotenje smučarskega znanja preko koncepta Slovenski smučar .................. 27

3.2.2.1 Kritika programa Slovenski smučar ............................................................ 28

3.2.3 Swiss Snow League (Švicarska snežna liga) ...................................................... 29

3.2.3.1 Kritika programov Švicarska snežna liga in Švicarska snežna akademija . 31

3.3 Osnova za oblikovanje zgodbe za najmlajše ............................................................. 32

3.4 Koncept standardizacije znanj in stopnje praktičnega smučarskega znanja .............. 34

3.4.1 Stopnje in pripadajoči kriteriji ............................................................................ 35

3.4.2 Teoretična znanja po stopnjah ............................................................................ 41

3.4.2.1 Teoretična znanja po stopnjah..................................................................... 42

4 SKLEP .............................................................................................................................. 54

5 VIRI .................................................................................................................................. 58

8

1 UVOD

Smučanje je šport, za katerega lahko rečemo, da ima na Slovenskem dolgo in dobro utrjeno

tradicijo (Lešnik & Žvan, 2007, str. 7). Prvi zapisi o smučanju na slovenskih tleh segajo v

sedemnajsto stoletje in so omenjeni v knjigi Janeza Vajkarta Valvasorja, Slava vojvodine

Kranjske (Die Ehre des Herzogtums Crain). V knjigi je opisano smučanje na Blokah. Stari

Bločani so smuči uporabljali predvsem v vsakdanjem življenju za gibanje po zasneženi

pokrajini, za lov, preskrbo z živili, raznašanje pošte, pogrebe itd. Mladini so služile tudi za

zabavo, saj so se med seboj merili v različnih spretnostih, kot so skoki, smučanje po eni smučki,

smučanje z vrvico (en konec pripet na sprednjo krivino smuči in drugi v rokah kot vajeti),

smučanje sede in tekmovanje na daljavo (čim daljši spust po hribu navzdol) (Božič, 2011, str.

9).

Če je v »bloških časih« smučanje predstavljalo zabavo predvsem mladini, pa v sodobnem času

predstavlja to tudi odraslim. Smučanje je zabavno in ponuja enkratna doživetja ter nepozabne

trenutke. Začetniki uživajo ob prvem spustu in naučenem zaustavljanju, ob prvem naučenem

zavoju, tisti z več znanja ob svojih zavojih in premagovanju vsakič večjih naklonin. Boljši

smučarji uživajo v premagovanju velikih naklonin, nekateri v snežnih parkih z različnimi

pojavnimi oblikami prostega sloga smučanja, nekateri v smučanju izven urejenih smučišč, po

nedotaknjenih strminah. Vsi ti načini priljubljenega športa oziroma rekreacije pa predstavljajo

glede na zabavo, doživetje in nepozabne trenutke za posameznika igro, v kateri neizmerno

uživa. Smučanje je igra, ne le za otroke in mladino, ampak tudi za odrasle. Kdor smučanje,

zimski šport, vzame kot igro in zabavo, bo nedvomno veliko svojega prostega časa preživel na

prelepih belih strminah in v prečudovitem gorskem svetu (Pišot & Videmšek, 2007, str. 11).

Igra in veselje sta tako tudi vodili pri poučevanju. Pri spodbudi za učenje in pridobivanje

smučarskega znanja je pomembno izpostaviti pomen doživetja in domišljije ob samem učenju

skozi igro ter nagrade pri doseganju določenega smučarskega znanja.

Nagrada je lahko za posameznika že dosega določenega smučarskega znanja sama po sebi, pri

otrocih je velikokrat nagrada že samo prijetno doživetje skozi igro, velikokrat pa se

zadovoljstvo pri posamezniku še bolj izrazi s prejemom nagrade v obliki pohvale. Pohvala je

lahko podana na različne načine in preko različnih kanalov. Lahko je ustna, s strani učitelja ali

starša, velikokrat pa je podana s podelitvijo nagrade v obliki diplom, medalj ipd.

9

Diplomsko delo se ukvarja z vprašanjem postavitve sistema standardizacije znanj, preko

katerega so razvidne ravni oz. stopnje smučarskega znanja. Predstavlja osrednje lastnosti in

prednosti takega modela. Zaradi že zabeleženih znanj je delo sestavljanja skupin na začetku

tečaja lažje, skupine so že od začetka homogene in poučevanje s tem že od samega začetka

poenostavljeno. Ker so standardi znanja in elementi, ki bi jih posameznik naj usvojil, zapisani,

so tako tečajniki že vnaprej pripravljeni in približno vedo, kaj jih čaka. Učitelj ob koncu tečaja

zabeleži, kaj se je posameznik naučil. Že usvojena znanja so tako zabeležena in ob pogledu

nanje se tečajniki spomnijo, kaj so že predelali in se tudi hitreje spomnijo že obdelanega. Zraven

praktičnih znanj, ob katerih se zapiše, če so usvojena, so tudi zapisana teoretična znanja, ki bi

jih naj učitelj s tečajniki predelal ob določenem nivoju, vendar pa se ta ne ovrednotijo.

Zavedeno doseženo znanje predstavlja tudi že obliko nagrade in pohvale, katera otrokom

pomeni zelo veliko in zaradi katere se bodo z veseljem želeli vrniti in nadaljevati s smučarskim

doživetjem ter s tem posredno širili svoje znanje. Staršem predstavlja nagrado zadovoljen otrok,

ki se je tudi nekaj naučil, in ga bodo tako z veseljem naslednjič spet pripeljali. Celotno

nagrajevanje preko zavedenega znanja in prijetnega doživetja je dopolnjeno tudi z igro in

spodbujanjem domišljijskega sveta, zajetega v zgodbo z osrednjim likom, junakom. Zgodba je

poenotena v celotnem sistemu. S pristopom učenja preko domišljijskega sveta je tako

oblikovana zgodba, ki deluje tudi zato, ker je poenotena za vse šole smučanja in nadomešča

teoretične vsebine za najmlajše.

Diplomsko delo obravnava koncept standardizacije znanja smučanja Slovenske šole alpskega

smučanja. Obravnava teme se naslanja na poenoten sistem švicarskega modela, ki omogoča

lažji pregled nad znanjem smučanja posameznika ter lažji prehod med različnimi komercialnimi

ponudniki smučarskih tečajev in tudi izvajalci individualnega poučevanja. Tečajniki se ob

dopustovanju oziroma odhodu na drugo smučišče odločajo za šole smučanja, ki delujejo po tem

poenotenem sistemu, saj imajo tako zagotovilo, da bodo prejeli enako kakovostno storitev. Pri

najmlajših je največjega pomena, da ob obisku smučarskega tečaja zaživijo zgodbo, ki si jo

seveda zapomnijo in nestrpno pričakujejo vrnitev k svojim junakom, ki jih spet srečajo, ne glede

na to, v kateri kraj odpotujejo.

S poenotenjem programov bi bil lažji prehod iz ene šole smučanja v drugo, ker bi vsak učitelj

na koncu poučevanja vpisal stopnjo znanja vadečega. Tako bi se na podlagi tega lažje

10

oblikovale skupine na začetku tečajev in učitelj bi vedel že vnaprej s kakšnim smučarjem oz.

smučarji ima opravka ter bi se lahko že predhodno bolje pripravil.

Predstavljeni koncept vsebuje storitve nacionalne šole smučanja in upošteva njihovo zaporedje.

Zajema teoretične vsebine, ki so najbolj pomembne za določeno stopnjo znanja smučanja.

1.1 CILJI

Namen diplomske naloge je ponuditi koncept standardizacije znanj za lažje in boljše delovanje

šol smučanja ter njihovo prepoznavnost preko enotne blagovne znamke. Na podlagi tega so

zastavljeni cilji v diplomskem delu naslednji:

predstavitev koncepta standardizacije znanj, preko katerega so razvidne stopnje

praktičnega smučarskega znanja posameznika glede na postavljene kriterije;

izdelava vsebinskega okvirja koncepta;

postavitev stopenj praktičnega znanja smučanja in pripadajočih kriterijev;

k posameznim stopnjam umestiti določena teoretična znanja, ki bi jih naj posameznik

pridobil na posamezni stopnji;

predstavitev osnove za oblikovanje zgodbe in osrednjega junaka;

s pomočjo koncepta poenotenja znanj, zabeleženim doseženim znanjem in/ali zgodbe z

osrednjim junakom doseči namen vrnitve gostov oziroma tečajnikov v eno izmed šol

smučanja, ki delujejo po tem sistemu in s tem širjenje znanja smučanja.

11

2 METODE DELA

Diplomsko delo je monografskega tipa. Uporabljeni metodi sta deskriptivna metoda in metoda

vodenega pogovora. Uporabljene so bile tudi izkušnje avtorja iz poučevanja smučanja in

izobraževanja učiteljev smučanja ter dela znotraj obeh sistemov poučevanja, ki sta

predstavljena v diplomskem delu. Predstavljen švicarski sistem smo aplicirali na slovenski

sistem.

Informacije in vsebinski sklopi so bili zbrani s pomočjo pregleda domače in tuje strokovne

literature s področja poučevanja smučanja, didaktike in pedagogike ter kondicijske priprave.

Podatki so bili pridobljeni tudi iz vodenih pogovorov z vodji šol smučanja tako v Sloveniji kot

tudi v Švici.

12

3 PREGLED OBSTOJEČE PRAKSE

3.1 Glavne storitve Slovenske šole smučanja

Ker je namen diplomskega dela oblikovanje koncepta poenotenja praktičnih znanj Slovenske

šole alpskega smučanja, so v nadaljevanju opisani sklopi storitev Slovenske nacionalne šole

alpskega smučanja, ki bodo v sestavi koncepta predstavljali osrednje elemente.

Slika 1: Shema storitev Slovenske nacionalne šole alpskega smučanja

3.1.1 Prilagajanje na opremo in osnovne oblike drsenja

Pri prilagajanju na opremo gre za navajanje začetnikov na opremo, s ciljem naučiti se

sproščenega rokovanja z njo. To zajema sproščeno hojo, poskoki na mestu, tek, vzpenjanja itn.

13

Naslednji sklop storitev, ki sledi prilagajanju na opremo, so osnovne oblike drsenja. V

nadaljevanju predstavljamo drsenje naravnost s smučmi v paralelnem položaju, drsenje

naravnost s smučmi v klinastem položaju, zaustavljanje v plužnem položaju ter preproste

spremembe smeri drsenja.

3.1.1.1 Drsenje naravnost s smučmi v paralelnem položaju

Drsenje naravnost s smučmi v paralelnem položaju se izvaja v enem izmed osnovnih

smučarskih položajev, pri katerem smučar stoji uravnoteženo, na paralelno razklenjenih

smučeh širine bokov, v položaju, kateri nudi dovolj opore v smeri levo in desno. Smuči so v

tem položaju postavljene plosko na snežno površino, teža smučarja pa mora biti po vsej dolžini

enako razporejena na levo in desno smučko. Pomemben je tudi pravilen položaj sklepov, pri

čemer so skočni, kolenski in kolčni sklepi primerno pokrčeni (goleni naslonjene na jezik

smučarskega čevlja). Položaj telesa je sproščen. Roke so pred telesom, naravno pokrčene, palice

čim bolj vzporedne, krpljice za telesom in dvignjene od snega. Pogled smučarja mora biti

usmerjen naprej (Lešnik & Žvan, 2007, str. 88).

3.1.1.2 Drsenje naravnost s smučmi v klinastem položaju

Naslednji izmed osnovnih smučarskih položajev je klinasti položaj, katerega dosežemo tako,

da zadnje dele smuči nekoliko razmaknemo, sprednji deli pa ostanejo razmaknjeni približno v

širini bokov. Izgleda kot nek pol paralelni položaj. S potiskom kolen naprej in navznoter med

drsenjem se sila prenese na notranje robnike in s tem omogoči nastavitev smuči na notranje

robnike. Telo smučarja mora biti uravnoteženo na sredini smuči, sproščeno in ustrezno

pokrčeno v skočnem, kolenskem ter kolčnem sklepu (goleni naslonjene na jezik smučarskega

čevlja). Roke so pred telesom, naravno pokrčene, palice pa morajo biti čim bolj vzporedne,

krpljice za telesom in dvignjene od snega. Pogled smučarja mora biti usmerjen naprej (Lešnik

& Žvan, 2007, str. 89).

14

3.1.1.3 Zaustavljanje v plužnem položaju

Plužni položaj v slovenski šoli alpskega smučanja že dalj časa poskušamo uporabljati le še za

zaustavljanje in ga smatramo tudi kot enega izmed osnovnih smučarskih položajev. Dosežemo

ga tako, da potisnemo zadnje dele smuči narazen, sprednji deli pa ostajajo sklenjeni. S potiskom

kolen naprej in navznoter med drsenjem se sila prenese na notranje robnike in s tem omogoči

nastavitev smuči na notranje robnike. Ker sta smučki spredaj sklenjeni in ker sta enako

obremenjeni, pa s tem pričneta zavirati dokler se smučar v drsenju naravnost ne zaustavi. Telo

smučarja mora biti uravnoteženo na sredini smuči, položaj gornjega dela telesa smučarja pa

enak kot pri drsenju naravnost ali v klinastem položaju (Lešnik & Žvan, 2007, str. 91).

3.1.1.4 Preproste spremembe smeri drsenja

Eden izmed načinov, ki omogočajo postopno približevanje k izvedbam zavojev, je t.i. »pahljača

zavojev«. To pomeni stopnjevanje izhodiščnega položaja za prehod v drsenje glede na

vpadnico. Začetni poskusi izvedb preprostih zavojev k bregu se izvajajo iz položaja blagega

smuka poševno, torej v smeri bolj prečno na vpadnico. Kasneje izhodiščne položaje postopoma

približujemo smeri vpadnice (Lešnik & Žvan, 2007, str. 93-96). Lahko se izvajajo v klinastem

ali paralelnem položaju. Način izvedbe zavoja je odvisen od posameznikovih sposobnosti in

predznanja. Le najbolj nadarjeni vadeči so sposobni na začetniški stopnji voditi zavoj na

paralelno postavljenih smučeh, medtem ko pa je večina spremembo smeri sposobna izvesti s

klinastim položajem smuči (prav tam). Zato iz praktičnih razlogov v nadaljevanju opisujemo le

storitev pahljače zavojev v klinastem položaju.

Smučar med drsenjem v klinastem položaju prečno na vpadnico postopno prehaja iz visokega

v nižji položaj, s potiskom kolena naprej in navznoter postopno obremeni zunanjo smučko ter

jo usmeri v preprost zavoj k bregu. Notranja smučka pa ohranja klinast položaj zaradi boljše

opore. Ohranja ga z potisnjenim kolenom naprej in navznoter. Kolčna in ramenska os ostajata

pravokotni na smer drsenja (Lešnik & Žvan, 2007, str. 93-97).

15

3.1.2 Začetne oblike smučanja

3.1.2.1 Smučarski loki

Smučarski loki so kombinacija različnih načinov izvedb zavojev in prečenja smučišča. Glede

na strukturo gibanja predstavljajo logično nadaljevanje preprostih sprememb smeri (k bregu), s

katerimi smo se s prehodom preko vpadnice (»pahljača«) že zelo približali izvedbi ustrezno

zaključenega smučarskega zavoja. V začetnih korakih učenja smučanja, ko gibanje še ni

avtomatizirano, je za izvedbo vsakega posameznega zavoja potreba ustrezna priprava na

pravilno zaporedje gibov (priprava na razbremenitev, vodenje in izpeljava zavoja...). Prav

slednje je hkrati tudi razlog, da na pričujoči način smuča pravzaprav največje število smučarjev.

Na omenjeni način je mogoče smučati po terenih, ki niso v prid začetnikom (Lešnik & Žvan,

2007, str. 99).

Drsenja po robnikih prečno po bregu danes ne moremo (več) imenovati smuk poševno, saj

smuči z izrazitejšim stranskim lokom v »smuku poševno« ne omogočajo drsenja naravnost.

Posledica nastavka robnikov je zavoj (k bregu), ki ga mora smučar s popuščanjem robnikov

popravljati in na tak način preči vpadnico toliko časa, da se pripravi na izvedbo novega zavoja.

V začetku potrebuje začetnik za izvedbo zavojev več priprave - torej nekoliko daljše prečenje

vpadnice - sčasoma pa zavoj postane vse bolj utrjen, priprava na zavoj pa vse krajša. Tako

smučar postopoma doseže izvedbo med seboj povezanih zavojev oziroma vijuganje (Lešnik &

Žvan, 2007, str. 100).

3.1.2.2 Smučarski loki s klinastimi zavoji

Pri smučarskih lokih s klinastimi zavoji gre za kombinacijo prečenja vpadnice in spremembe

smeri (zavoja) v klinastem položaju. Pri tej storitvi smučar iz položaja prečno na vpadnico

prične z blagim spustom s prečenjem smučišča na paralelno postavljenih smučeh. Z

uravnavanjem potiska kolen proti bregu smučar doseže ustrezen nastavek robnikov, ki mu

omogoča prečenje vpadnice in nadzorovanje hitrosti. V trenutku, ko se smučar odloči, da bo

naredil zavoj, mora prenesti večji del teže na robnik spodnje smučke, kar omogoča rahlo

razbremenitev zgornje, katero v istem trenutku potisne v klinast položaj. Postopoma prenese

večji del teže na zgornjo, klinasto postavljeno smučko, kar omogoči začetek zavoja zaradi

16

prenosa teže. Sočasno s prenosom teže pa ustrezno nastavi robnik z zniževanjem in gibanjem

kolena naprej in navznoter ter s tem vodi zgornjo smučko (bodočo spodnjo) v zavoj preko

vpadnice (Lešnik & Žvan, 2007, str. 100).

Pravilen položaj kolčne osi med vodenjem zavoja dosežemo s tem, da zunanji bok potisnemo

nekoliko naprej, oz. pazimo, da nam notranji bok ne »uhaja« v zavoj. Zavoj naj bo zaključen

ob končanem gibanju navzdol in sicer do te mere, da hitrost smučanja ostaja nadzorovana. Po

zaključku izpeljave zavoja smučar preide v nekoliko višji položaj, ki po prečenju vpadnice

predstavlja izhodišče za začetek novega zavoja. Trajanje (dolžina) prečenja vpadnice je odvisno

od tega, koliko časa smučar potrebuje za pripravo na izvedbo novega zavoja (Lešnik & Žvan,

2007, str. 101).

Kot tipične značilnosti storitve smučarskih lokov s klinastimi zavoji Lešnik in Žvan (prav tam)

navajata:

majhno hitrost drsenja;

nepovezanost zavojev;

zaključevanje klinastih zavojev;

razliko med visokim položajem med prečenjem in prehodom v nižji položaj v zavoju;

paralelni položaj smuči med prečenjem smučišča in klinasti položaj smuči med

spreminjanjem smeri drsenja;

ramenska in kolčna os v zavoju ostajata pravokotni glede na smer smučanja;

smučanje v širšem hodniku.

3.1.2.3 Zavoj s klinastim odrivom / vbod palice

Pri tej storitvi še vedno gre za smučanje z nizko hitrostjo, vendar je hitrost nekoliko višja kot

pri klinastih lokih, saj z ritmičnim navezovanjem zavojev med seboj dosežemo, da zaključek

enega zavoja že pomeni začetek novega. Pri tej storitvi gre za kombinacijo odriva v klinasti

položaj smuči, ki smučarju olajša prehod preko vpadnice in zavoja k bregu na paralelnih

smučeh (Lešnik & Žvan, 2007, str. 104). Nemalokrat se prehod iz »klinastih lokov« v zavoj s

klinastim odrivom dogodi že s samim dvigom hitrosti, je pa pomembno, da učitelj vidi

sposobnosti vadečih in temu primerno dviguje in prilagaja hitrost glede na zaključevanje

zavojev vadečih in glede na teren, po katerem smučajo. Prav tako je pomembno, da hitrost ni

17

prevelika, kajti zavoji morajo biti ves čas nadzorovani s primerno 3. fazo zavoja. Za čim hitrejše

napredovanje vadečih so bistvenega pomena učiteljeve kompetence ter njegova sposobnost

opazovanja vadečih in sposobnost prilagajanja hitrosti stopnji znanja vadečih.

Po prečenju vpadnice na paralelno postavljenih smučeh (zavoj k bregu) smučar odrine v smeri

navzgor in v smeri novega zavoja, istočasno razmakne zadnje dele smuči in jih s pomočjo

vrtenja stopal v klinastem položaju zavrti proti vpadnici. S postopnim prehajanjem v nižji

položaj izdatneje obremeni zunanjo smučko, ki jo z gibanjem kolena naprej in navznoter zapelje

preko vpadnice. Pri tem klinasti položaj notranje smučke preide v paralelnega, kar predstavlja

izhodišče za izpeljavo novega zavoja k bregu. Ramenska in kolčna os ostajata pravokotni na

smer smučanja. Pravilen položaj kolčne osi med vodenjem zavoja dosežemo s tem, da zunanji

bok potisnemo nekoliko naprej, oz. pazimo, da nam notranji bok ne »uhaja« v zavoj (Lešnik &

Žvan, 2007, str. 104).

Po prečenju vpadnice na paralelno postavljenih smučeh smučar ob odrivu navzgor in sočasnem

prehodu v klinasti položaj vbode palico, temu pa sledi prenos teže smučarja na bodočo zunanjo

smučko ter vodenje zavoja »okrog« palice. Pravilen vbod je izveden približno pravokotno na

snežno površino v predelu nekoliko stran (navzven) od sredine sprednjih delov smuči. Pred

izvedbo zavoja vbodemo vedno spodnjo palico. Po vbodu palica ostane v stiku s snegom, saj

smučarju kot tipalo pomaga pri vzpostavljanju ravnotežja skozi zavoj. Točka vboda predstavlja

os vrtenja smučarja v smeri (preko) vpadnice. Vbod palice smučarju omogoča lažji prehod

preko vpadnice, hkrati pa je smučarju tudi v veliko pomoč pri vzpostavljanju ritma smučanja

(Lešnik & Žvan, 2007, str. 106).

Kot tipične značilnosti storitve avtorja navajata (Lešnik & Žvan, 2007, str. 104):

povezani zavoji in povezano gibanje gor-dol,

odriv (razbremenitev in uvodni zasuk) v klinasti položaj smuči,

vrtenje smuči preko vpadnice in izpeljava zavoja na paralelni način,

izrazito gibanje gor-dol,

smučanje v srednje širokem hodniku in v ritmu »odriiiv-zavoooj«.

Navezovanje zavojev s klinastim odrivom predstavlja korak naprej tako k osvajanju paralelne

18

tehnike smučanja, kot tudi možnosti izkoriščanja oblike smuči in vodenju zavojev po robnikih.

Napredek v tehniki smučanja se kaže v tem, da smučanje postaja vse bolj tekoče in povezano.

Poleg vzpostavljanja ravnotežja skozi zavoj začne smučar uporabljati palico tudi kot pomoč ob

odrivu - vbod palice (Lešnik & Žvan, 2007, str. 105).

3.1.2.4 Osnovno vijuganje

Na tej stopnji smučarske motorike navezovanje zavojev že imenujemo vijuganje. Osnovno

vijuganje predstavlja centralno storitev v Slovenski šoli smučanja in je prva storitev, pri kateri

ima smučar ves čas vodenja zavojev smuči v paralelnem položaju. Pomemben pogoj za to je

ustrezna hitrost. Smučar med smukom naravnost v primerni hitrosti postopno prehaja v nižji

položaj in pripravi palico za vbod. Palico vbode ob odrivu od smuči, skladno s postopnim

gibanjem navzdol pa potisne kolena naprej in navznoter. S tem smuči krožno (tudi s pomočjo

stranskega loka) zapelje v zavoj. Ramenska in kolčna os sledita smeri smučanja, zavoji pa

ostajajo manj zaključeni in vodeni na paralelno postavljenih smučeh (Lešnik & Žvan, 2007, str.

108).

Poleg znanja, sposobnosti in ostalih dejavnikov so možnosti izvedbe navezovanja zavojev

odvisne predvsem od hitrosti, ki jo mora smučar na ustrezen način obvladati oz. nadzorovati.

Zato je predvsem manj veščemu smučarju hitrost tudi z novimi smučmi še vedno lažje

nadzorovati na t.i. kombinirani način. To pomeni, da si smučar pri spremembi smeri na

paralelnih smučeh po vbodu palice pomaga s t. i. vrtenjem stopal (in smuči) v prvem delu zavoja

(prav tam).

Med zniževanjem težišča in obremenjevanjem smuči (vodenje zavoja) se hkrati stopnjuje

nastavek robnikov, ki smučarju omogoči izpeljavo (zaključek) zavoja po robnikih. Pri

osnovnem vijuganju gre za ritmično navezovanje zavojev (hop-dool, hop-dool...), ki so v

začetnih korakih učenja izvedeni s kombinirano tehniko, kasneje pa je glede na sposobnosti in

predznanje smučar sposoben stopnjevati nastavek robnikov s ciljem izpeljave zavojev po

robnikih. Ne glede na način izvedbe osnovnega vijuganja je pomembno, da hitrost smučanja

ostaja nadzorovana (Lešnik & Žvan, 2007, str. 109).

19

Lešnik in Žvan (2007, str. 111) poudarjata, da bodo bolj nadarjeni učenci, ki se ne bojijo hitrosti,

večji del zavoja po vbodu palice izpeljali že po robnikih (zarezno). To bodo lažje dosegli, če po

razbremenitvi stopal (in smuči) ne bodo (»na silo«) obračali v smeri zavoja, ampak bodo po

nastavku robnikov »počakali«, da smuči začno prijemati, se posledično upogibati in po robnikih

»same« spreminjati smer drsenja.

Avtorja ugotavljata, da je praksa pokazala, da tako rekreativci kot tekmovalci uporabljajo dva

osnovna načina:

smučanje s kombinirano tehniko, kjer smučar s pomočjo vrtenja stopal v prvem delu

zavoja hitrost prilagaja ustreznemu in želenemu nivoju in

smučanje z zarezno tehniko, kjer smučar izkorišča nastavek robnika in stranski lok

smučke, pri tem pa iz zavoja v zavoj povečuje hitrost (prav tam).

Osnovno vijuganje zato predstavlja izhodišče bodisi zareznemu načinu vodenja zavojev v

enostavnejših in srednje strmih terenih oz. smučanju s kombinirano tehniko v strmejših terenih

in zahtevnejših pogojih (izbira posameznika). Smiselno nadaljevanje osnovnega vijuganja je

torej v nadaljevalnih oblikah smučanja (prav tam).

Avtorja povzemata tipične značilnosti opisane storitve (Lešnik & Žvan, 2007, str. 110) :

razklenjen (paralelni) položaj smuči v širini bokov,

razporeditev teže na obe smučki, a vendar več na spodnjo oz. zunanjo,

smučanje v srednje širokem hodniku,

kombinacija vrtenja in zvračanja stopal (1.faza),

izhod iz zavoja po robniku (3.faza),

smučanje v ritmu (hop-doool, hop-doool, hop-doool,...) in s primerno hitrostjo.

3.1.3 Nadaljevalne oblike smučanja – terensko vijuganje

Pri nadaljevalnih oblikah smučanja poleg sposobnosti in usvojenega predznanja prihaja do

izraza tudi interes smučarja. Ker gre za učenje smučanja v težjih terenskih zahtevah (strmejši

tereni), se poleg užitkov na eni strani stopnjuje tudi tveganje. Z novimi smučmi lahko v

enostavnejših pogojih skoraj vsak smučar hitrost drsenja nadzoruje z vodenjem zavojev po

robnikih. Prav to pa postane težje izvedljivo v pogojih, ki od posameznika zahtevajo vrhunsko

20

znanje in obvladanje tehnike. V pogojih, kjer z zareznim smučanjem posamezniku

nadzorovanje hitrosti ne uspeva, je to mogoče s kombinirano tehniko, v skrajnem primeru pa s

stranskim oddrsavanjem (Lešnik & Žvan, 2007, str. 112).

Dva načina smučanja (vijuganje v širšem hodniku in vijuganje v ožjem hodniku), ki se

razlikujeta (le) v hitrosti in ritmu smučanja, sta tudi na (naj)težjih terenih teoretično izvedljiva

z zarezno tehniko. Prav v tej obliki predstavljata izhodišče tekmovalnim oblikam alpskega

smučanja (slalom, veleslalom, superveleslalom in smuk), medtem ko je kombinirana tehnika

vodenja zavojev tista, ki omogoča kontrolo hitrosti na vseh terenih in v vsakem trenutku (prav

tam).

3.1.3.1 Terensko vijuganje v širšem hodniku

Med smukom naravnost v primerni hitrosti smučar preide iz srednjega v nižji položaj, s

potiskom obeh kolen naprej in navznoter pa smuči usmeri v zavoj. Sledi odriv v smeri novega

zavoja (uvodni zasuk) s sočasnim vbodom palice ter zvračanje stopal in gibanje kolen naprej-

navznoter. Po menjavi robnikov smučar poskuša izvesti zavoj po robnikih, v kolikor pa so

razmere za to prezahtevne (strmina, poledenel sneg,...) pa lahko v fazi vhoda v zavoj hitrost

smučanja nadzoruje tudi s stranskim oddrsavanjem oziroma vrtenjem smuči v smeri, po potrebi

pa tudi preko vpadnice (2. faza zavoja). Izhod iz zavoja (3. faza) mora biti izveden po robniku,

ramensko in kolčno os pa smučar po izvedenem uvodnem zasuku ohranja v položaju sledenja

smeri smučanja (Lešnik & Žvan, 2007, str. 113).

Smuči ostajajo v nenehnem stiku s snegom, hitrost pa nadzoruje s primernim zaključevanjem

zavojev proti bregu in pri večjih hitrostih ali nakloninah tudi s stranskim oddrsavanjem. Hitrost

smučanja, ki je potrebna za vodenje zareznih zavojev, smučar pridobi že s spustom v prvi zavoj,

kar mu omogoča nadaljevanje navezovanja zavojev v širšem hodniku smučanja. V

nadaljevanju, ko ima smučar že ustrezno hitrost ter občutek za izpeljavo celotnega zavoja po

robnikih, lahko vijuganje v širšem hodniku na zarezni način izvaja bodisi brez ali z vbodom

palice. Pri zareznem načinu vodenja zavojev je menjava robnikov in vhod v nov zavoj izvedljiv

tudi brez oz. z minimalnim vertikalnim gibanjem (stransko razbremenjevanje). Tak način

smučanja predstavlja osnovo tekmovalnemu načinu vodenja zavojev (Lešnik & Žvan, 2007, str.

114).

21

Avtorja povzemata tipične značilnosti storitve (prav tam):

večja hitrost smučanja,

povezano smučanje v širšem hodniku (počasnejši ritem »hop-dooool«),

zarezna (v težjih pogojih pa kombinirana) tehnika vodenja zavojev,

uvodni zasuk pred vhodom v zavoj,

elementi kontrole hitrosti: 1. ustrezna stopnja stranskega oddrsavanja, 2. stopnja

zapiranja zavojev glede na strmino, 3. stopnja vertikalnega gibanja.

3.1.3.2 Terensko vijuganje v ožjem hodniku

Vijuganje v ožjem hodniku s kombinirano tehniko je način smučanja, ki predstavlja korak

naprej v dinamiki gibanja na snegu. Ker gre pri tem za izvajanje zavojev z večjo frekvenco,

zahteva premagovanje daljših razdalj na tak način od smučarja dobro kondicijsko

pripravljenost. Tak način smučanja je lahko tudi oblika igre zavojev, ki je, zlasti po pojavu

smuči z izrazitim stranskim lokom, postal dostopnejši še večjemu številu rekreativnih

smučarjev (Lešnik & Žvan, 2007, str. 116).

Smučar med smukom naravnost, s primerno hitrostjo na razklenjenih smučeh, postopno prehaja

v nižji položaj. Odrivu in vbodu palice sledi (gibanje navzdol) energičen potisk obeh kolen

naprej in navznoter. Ob koncu odrine v smer novega zavoja, sočasno z vbodom palice in

zvračanjem stopal ter močnim pritiskom kolen naprej-navznoter, poskuša izvesti zavoj

izključno po robnikih obeh smuči brez oddrsavanja. Navezovanje zareznih zavojev v ožjem

hodniku, zlasti v težjih pogojih, zahteva vrhunsko znanje in sposobnosti, zato je pogostejša in

lažja izvedba vijuganja v ožjem hodniku na kombiniran način. Pri slednjem je pomembno, da

smučar zavrti smuči proti vpadnici (1. faza), po robniku pa poskuša izvesti čim večji del vodenja

zavoja (2. faza) in izhod iz zavoja (3. faza). Ramenska os sledi smeri smučanja oziroma je v

tem primeru praktično v položaju sledenja vpadnici (Lešnik & Žvan, 2007, str. 116-117).

Pomembno je, da je smučar uravnotežen in da poskuša kratke zavoje blizu vpadnice izpeljati

na smučeh, ki ostajajo v razklenjenem položaju in v nenehnem stiku s podlago. Pri vijuganju v

ožjem hodniku gre torej za ritmično navezovanje kratkih zavojev (v ritmu hop-hop-hop...) pri

čemer je pomembno, da hitrost smučanja ostaja nadzorovana. Nadzorovanje hitrosti, ritem

22

smučanja ter stopnjevanje nastavka robnikov je poleg znanja, sposobnosti in kvalitetne opreme

odvisno predvsem od zahtevnosti terena (prav tam).

Tipične značilnosti:

ustrezna hitrost smučanja,

navezovanje zavojev v ožjem hodniku (primeren ritem »hop-hop-hop«),

zarezna (v težjih pogojih pa kombinirana) tehnika vodenja zavojev,

uvodni zasuk pred vhodom v zavoj,

elementi kontrole hitrosti: 1. vrtenje smuči proti vpadnici (samo v 1. fazi zavoja), 2.

stopnja zaključevanja zavojev glede na strmino in 3. stopnja vertikalnega gibanja

(Lešnik & Žvan, 2007, str. 118).

3.1.4 Tekmovalne oblike alpskega smučanja

V slovenski nacionalni šoli smučanja predstavljajo tekmovalne oblike alpskega smučanja

pomembno stopnico tistim, ki stopajo na pot vrhunskega tekmovalnega smučanja. Tisto, kar

tekmovalno smučanje močno razlikuje od rekreativnega, je v prvi vrsti hitrost, ki je temeljna

značilnost vseh tekmovalnih oblik smučanja. Zaradi hitrosti se povečujejo tudi sile, ki nastajajo

v zavoju in so prvi pogoj za spremembo vsake smeri gibanja. Najpomembneje je, da te sile

izkoriščamo za čim bolj učinkovito smučanje (Lešnik & Žvan, 2007, str. 121).

3.1.4.1 Zavoj s stranskim razbremenjevanjem

Smučar v nižjem in pravilno uravnoteženem položaju navezuje zavoje po robnikih obeh smuči,

ki morata biti v nenehnem stiku s podlago in v razklenjenem položaju. Ob konci 3. faze smučar

izkoristi napetost smuči in posledičnega odboja za izvedbo razbremenitve s stranskim

razbremenjevanjem smuči, s čim manj vertikalnega gibanja. Istočasno smučar naredi uvodni

zasuk zgornjega dela telesa iz smeri smučine v smeri novega zavoja. Smučar nato v nizkem,

pokrčenem položaju prenese smuči na drugo stran. Pri tem mora smučar ostati uravnotežen in

pripravljen na »prijemanja smuči in na vhod v nov zavoj. Vbod palice je zaradi hitrosti

smučanja v nizkem položaju le nakazan (Lešnik & Žvan, 2007, str. 122).

23

3.1.5 Izpeljanke (alpskega) smučanja

3.1.5.1 Smučanje po grbinastem terenu

Pri smučanju po grbinastem terenu morajo biti smuči ves čas v stiku s podlago. Da se to doseže,

se mora smučar pravočasno in z ustrezno mehkobo prilagajati terenu z ustrezno pravočasno

krčitvijo in iztegovanjem sklepov spodnjega dela telesa. Pri tem mora zgornji del telesa

ohranjati čim bolj miren. Zavoje navezuje v ožjem ali širšem hodniku, srednje visokem položaju

in v stalni pripravljenosti na blažitev grbin. Pri smučanju v širšem hodniku navezuje smučar

preko več grbin daljše zavoje, pri čemer grbine blaži ali preskakuje (Lešnik & Žvan, 2007, str.

134).

3.1.5.2 Smučanje v celcu

Ustrezna hitrost omogoča smučarju lažje premagovanje upora snega in je torej pomemben

pogoj za uspešno smučanje po terenih pokritih s celcem. Hitrost vijuganja lahko nadzorujemo

z bolj ali manj zaprtimi zavoji bodisi v ožjem ali širšem hodniku oziroma kombinaciji obeh

glede na možnosti, ki nam jih poleg znanja in sposobnosti dopušča tudi oblika terena (Lešnik

& Žvan, 2007, str. 135)

Kot navajata Lešnik in Žvan (2007, str. 135) mora biti med smučanjem položaj smuči

razklenjen, teža pa enakomerno razporejena na obe smučki. Smučamo sonožno, ritmično, brez

sunkovitejših akcij in mehko.

3.1.5.3 Smučanje v snežnih parkih

Snežni park je namensko urejen del smučišča z različnimi objekti, namenjenimi vadbi prostega

sloga smučanja in deskanja. V tovrstnih parkih lahko najdemo skakalnice različnih oblik in

velikosti, snežni kanal oziroma (»halfpipe«) ter umetno zgrajene in oblikovane objekte. Na njih

je mogoče izvajati akrobatske prvine in različne vrste drsenj s smučmi, snežno desko, snežno

rolko in še čim (Jakelj, 2012, str. 15).

24

Smučanje v parkih lahko razumemo tudi kot neke vrste nadgradnjo alpskega smučanja, zato je

potrebno določeno smučarsko znanje. Osnovna smučarska znanja je potrebno pri učenju

smučanja v snežnih parkih nadgraditi v segmentih, kot so drsenje nazaj, vrtenje, terenski skoki,

znanje akrobatike in drugi netipični načini gibanja s smučmi. Te je treba znati povezati v

izpeljanke alpskega smučanja, kot so smučanje po grbinah, smučanje v celcu, smučanje v

snežnih parkih in druge (Jakelj, 2012, str. 19).

3.1.5.4 Dopolnilne oblike smučanja

V nadaljevanju so navedene oblike, ki bodo zajete tudi v predstavljenem konceptu poenotenja

praktičnih znanj.

Smučanje vzvratno

Gre za vzvratno izvajanje elementov smučanja, pri čemer poskušamo na preglednem in

enostavnem terenu ohranjati enakomeren ritem in hitrost drsenja (Lešnik & Žvan, 2007, str.

139).

Obrat za 360 stopinj v drsenju

Poudarjenemu nagibu telesa naprej in v smeri obrata sledi poudarjen nagib telesa nazaj in

se s pomočjo tega giba smučar »odvrti« preko vpadnice.

Terenski skoki

Skok je sestavljen iz odriva, faze leta in doskoka. Pomembno je, so vse faze izvedene v

primerni hitrosti in z nadzorom. Zato morajo biti skoki izvedeni v skladu s znanjem in

sposobnostmi smučarja. Skok mora biti izveden na preglednem mestu, s primernim

zaletiščem, odskočiščem in doskočiščem in samo v primeru, če je trasa skoka prosta.

Lešnik in Žvan (2007, str. 141) podajata primere enostavnejših skokov, ki so:

raven skok (med skokom so smuči v smeri leta in doskoka),

»iztegnjen skok« (raven skok z iztegom telesa v fazi leta),

raznožka (v fazi leta so noge maksimalno narazen, pri doskoku pa spet v normalnem,

razklenjenem položaju) in

druge oblike skokov.

25

3.2 Pregled obstoječih in predlaganih poenotenj znanj smučanja

3.2.1 Mali sonček, Zlati sonček in Krpan

V Sloveniji je na nacionalni ravni smučarsko znanje poenoteno v športnem programu Zlati

sonček, namenjenim otrokom od 5 do 9 let, in njegovi razširitvi in posodobitvi Mali sonček,

namenjenim predšolskim otrokom od 2 do 6 let. Smučanje v obeh športnih programih

predstavlja njun del. Športni program Krpan je namenjen otrokom od 9 do 11 let, vendar v njem

ni smučarskega programa.

Program Mali sonček je namenjen otrokom od 2. do 6. leta starosti in vsebuje 4 stopnje

(Ministrstvo za šolstvo in šport, 2016):

Modri mali sonček (za otroke od 2. do 3. leta)

Zeleni mali sonček (za otroke od 3. do 4. leta)

Oranžni mali sonček (za otroke od 4. do 5. leta)

Rumeni mali sonček (za otroke od 5. do 6. leta)

Program Zlati sonček je namenjen otrokom od 5. do 9. leta in vsebuje 3 stopnje (Ministrstvo za

šolstvo in šport, 2016):

A-program

B-program (6. let)

C-program (7. let)

D-program (8. let)

Kriteriji znanja smučarskega programa Mali sonček na posameznih stopnjah (Ministrstvo za

šolstvo in šport, 2016):

Modri mali sonček ne vsebuje kriterijev znanja smučanja.

Zeleni mali sonček:

otroci naj znajo hoditi v smučarskih čevljih, na alpskih ali tekaških smučeh brez palic,

drsijo in se obračajo tako, da imajo krivine skupaj.

Oranžni mali sonček:

otroci znajo hoditi na alpskih ali tekaških smučeh, brez in s palicami, drsijo po snegu,

vstajajo po padcu in se obračajo.

26

Rumeni mali sonček:

otrok prejme nalepko, če se samostojno povzpne na vrh manjšega hribčka, se v smuku

naravnost spusti navzdol po blagem nagibu in se na koncu zaustavi. Iztek mora biti

varen. Naloga se lahko izvaja brez ali s palicami.

Ker ni nikjer posebej navedeno, je logično sklepanje, da športni program Mali sonček

nadomesti dosedanji A-program športnega programa Zlati sonček za predšolske otroke. Le ta

nekoliko bolj podrobno opredeljuje znanje na tej stopnji. In sicer: otrok se mora na smučeh

samostojno stopničasto povzpeti na kup snega, ki mora biti vsaj en meter visok, in se nato s

kupa naravnost spustiti po blagem nagibu. Pri tem ne sme pasti. Nalogo izvajamo brez

smučarskih palic. Kup mora imeti raven vrh, naklonski kot strmine pa naj bo približno 15 do

20 stopinj, kar pomeni, da bo dolžina naklonine okrog 3 do 4 metre. Iztek mora biti varen.

Kriteriji znanja smučarskega programa Zlati sonček na posameznih stopnjah (Ministrstvo za

šolstvo in šport, 2016):

A-program

Glej rumeni mali sonček.

B-program

Na blagi naklonini presmučati vpadnico, ki je sestavljena iz šestih kolcev. Otrok lahko

presmuča progo v poljubni tehniki.

C-program smučanja ne vsebuje

D-program

Presmučati vpadnico z osmimi količki, v poljubni tehniki.

3.2.1.1 Kritika programa

Glede na zgornjo analizo programov ugotavljamo, da sta programa Mali in Zlati sonček

premalo zahtevna in vsebujeta premalo smučarskih elementov. Kar se tiče zahtevanega znanja

na posameznih stopnjah nadalje ugotavljamo, da pri Rumenem malem sončku ni navedeno,

kako se morajo vadeči zaustaviti, kar marsikje razumejo kot zaustavitev v ravnem izteku brez

plužnega položaja, katerega bi morali poudariti kot način zaustavljanja. Oceno kriterijev pri

programu Zlatega sončka podaja Zupan (2006, str. 10), ki ocenjuje, da so opisani kriteriji rahlo

sporni, saj bistvenega napredka v znanju med programom B in programom D ne zahtevajo. Kot

27

primer navaja, da je otrok, ki je sposoben smučati med šestimi vratci, sposoben smučati tudi

med osmimi vratci.

3.2.2 Poenotenje smučarskega znanja preko koncepta Slovenski smučar

Kot navaja Zupan (2006, str. 70), je bil koncept Slovenski smučar preizkušen v praksi v okviru

društva Trbovlje med zimskimi počitnicami na smučišču Lontovž pod Kumom.

Program Slovenski smučar je namenjen otrokom med 4. in 9. letom starosti in vsebuje 3 stopnje:

beli smučar (začetniki od 4 do 7 let)

modri smučar (od 5 do 8 let)

rdeči smučar (od 6 do 9 let).

Kriteriji znanja v konceptu Slovenski smučar (Zupan, 2006, str. 14-16):

beli smučar:

- preprosta sprememba smeri v blagi naklonini,

- varno zaustavljanje v plužnem položaju,

- stopničasto vzpenjanje.

modri smučar:

- navezovanje zavojev v srednji naklonini,

- varno zaustavljanje,

- samostojna vožnja na vlečnici.

rdeči smučar:

- osnovno vijuganje (pri katerem koordiniran vbod palice ni pogoj),

- ustavljanje s »stop bočnim drsenjem«,

- osnove zareznega zavoja.

28

3.2.2.1 Kritika programa Slovenski smučar

Odlika koncepta programa Slovenski smučar je v postavitvi sistema, ki po stopnjah definira

večjo razliko v napredku znanja vadečih kot programa Mali in Zlati sonček. Odlikuje ga tudi

sistem nagrajevanja otrok z nalepkami, ki dokazujejo njihovo znanje. Zaradi dodeljenih nalepk

je delo sestavljanja skupin na začetku tečaja lažje, skupine so že od začetka bolj homogene in

poučevanje s tem že od samega začetka poenostavljeno. Dopušča pa še vedno možnost prehoda

vadečih na nižjo stopnjo v primeru napake ocene znanja.

Program ima še vedno premalo različnih smučarskih vsebin in različnih nalog, ki bi jih morali

vadeči predelati. Ker je v osnovi dobro nastavljen, ponuja možnosti za izboljšavo. Ta se nanaša

predvsem na koordinacijske elemente in igre skokov ter obratov. Ti bi morali biti bolj

specifično definirani predvsem zaradi bolj pestre in raznovrstne vadbe, ki je pri mladini

pomembna z vidika ohranjanja motivacije. Premalo razgibana vadba prej ali slej pripelje do

naveličanosti in opustitve programov (Škof, in drugi, 2007). Tako bi se tudi zagotovilo večje

vračanje vadečih v smučarske tečaje, ne samo zaradi omenjenega, ampak tudi zaradi zavedenih

znanj, katera bi po končanem tečaju vadeče opomnila, kaj so predelali in bi s tem dobili dodatno

motivacijo za izpopolnjevanje že naučenega in nadaljnje učenje novega. Natančnejša

opredelitev omenjenih prvin je pomembna tudi z vidika motoričnega učenja, saj raznovrstnost

vadbe, predvsem v koordinacijskem smislu, omogoča boljše učenje osnovnih smučarskih prvin

preko motoričnega transferja, ki nam omogoča, da informacije iz ene naučene dejavnosti

prenesemo na učenje in izvajanje druge. Torej čim več informacij bo gibalni spomin ponudil,

lažje bo posameznik usvajal nova gibalna znanja (Pišot & Videmšek, 2007, str. 27).

Program prav tako ne ponuja vsebin, ki po težavnosti presegajo osnove zareznega zavoja. Res

je, da večini smučarjev to znanje zadostuje za samostojno smučanje in uživanje v njem, vendar

bi se z razširjenim programom na nadaljevalne oblike smučanja motivacija vadečih še povečala

in vadeče pripeljala nazaj. Prav tako bi z razširitvijo znanj znotraj obstoječega programa

oblikovali osnovo za prehod na nadaljevalne oblike smučanja, smučanje v snežnih parkih, po

grbinastem terenu in po celcu ter nenazadnje tudi v tekmovalno smučanje. Razširitev bi zato v

neki meri lahko sledila Nacionalnemu programu tekmovalnega smučanja, kjer bi talenti imeli

možnost lažjega prehoda v tekmovalni šport.

29

3.2.3 Swiss Snow League (Švicarska snežna liga)

V nadaljevanju povzemamo osrednje lastnosti stopenj Švicarske snežne lige. Ker se storitve

švicarske šole smučanja razlikujejo od slovenske, natančnega prevoda in primerjanja izrazov

ne moremo zagotoviti brez prevoda samega izraza storitve s pripadajočim prevodom samega

opisa storitve. Že samo znotraj nemško govorečega območja obstajajo nemška, avstrijska in

švicarska nacionalna šola smučanja, v katerih so izrazi za storitev lahko enaki, vendar je izvedba

drugačna. Prav tako pri določeni enaki storitvi obstajajo različni nemški izrazi med omenjenimi

nacionalnimi šolami. Primeri različnosti sta recimo izraza plug in klin, za katera večina nemško

govorečih šol uporablja samo enega, in sicer plug. V osrednji storitvi slovenske šole smučanja

osnovnega vijuganja je izrednega pomena ritem doool-hop, medtem ko pri osrednji storitvi

paralelnega zavoja Švicarji te zahteve nimajo. Kar se tiče omenjenih osrednjih storitev, prihaja

do razlike tudi pri spremembi smeri v prvi fazi zavoja, kjer slovenska poudarja vrtenje stopal,

švicarska pa vrtenje telesa. V prvi fazi zavoja osrednje storitve Švicarji poudarjajo potiskanje

kolka proti dolini, česar slovenska šola ne poudarja. Takih razlik je še več. Iz navedenih

razlogov so prevodi storitev švicarske šole smučanja le delovni prevodi, prevedeni samo in

izključno z namenom prikaza sistema poenotenja znanj smučanja in posameznih stopenjah

njihove nacionalne šole. Zato so za primerjavo in opis samih elementov neuporabni.

Vsebina je povzeta po priročniku Švicarske snežne lige (Swiss Snowsports Association, 2015).

1. Otroška vasica (Swiss Snow Kids Village) - zelena barva

Spoznati se s smučmi in snegom

Hoja s smučmi, vzpenjanje (obračanje s smučmi)

Smučanje po vpadnici paralelno in zaustavljanje

Prve spremembe smeri iz vpadnice

2. Modra liga

a. Modri princ/princesa

o Vzpenjanje s stopničastim in škarjastim (razkoračnim) korakom

o Drsenje in zaustavljanje v plugu

o Smučanje v paralelnem položaju s prestopanjem in triki

o »Plužno vrtenje«

b. Modri kralj/kraljica

o Smuk poševno in triki

30

o Stransko oddrsavanje

o Smučanje paralelno preko nezahtevnih valov in skokov

o »Plužno vijuganje« (plužni zavoji s paralelnim prečenjem vpadnice) na

enostavni modri progi

c. Modra zvezda

o Zavoji skozi miniaturni gozdiček iz količkov in po postavljeni progi

o Smučanje preko grbin in vdolbin

o Smučanje vzvratno (switch) v V-položaju s spremembami smeri

o »Plužno vijuganje« (plužni zavoji s paralelnim prečenjem vpadnice) na raznoliki

modri progi

3. Rdeča liga

a. Rdeči/a princ/princesa

o Paralelno zaustavljanje

o Zavoji s škarjastim prestopanjem

o Valček (vezani obrati za 360 stopinj po vpadnici)

o Paralelno vijuganje (z odrsavanjem)

b. Rdeči/a kralj/kraljica

o »Kratko« vijuganje na enostavni progi

o Drsalni korak na ravnini

o Osnovni skok na mali skakalnici (small kicker)

o Paralelno vijuganje (z odrsavanjem) z različnimi radiji

c. Rdeča zvezda

o Paralelni zavoji skozi različne postavitve vratc in po postavljeni progi

o Paralelni zavoji »switch« (vzvratno) z oddrsavanjem

o Enonožni zavoji na enostavni progi

o »Kratko« vijuganje na srednje težki progi

4. Črna liga

a. Črni/a princ/princesa

o »Kratko« vijuganje z vbadanjem palic na težki progi

o Ravni skoki in fifty/fifty preko škatle

o Paralelno vijuganje po nepripravljenem snegu

o Zarezno (paralelno) vijuganje na široki, enostavni progi

5. Švicarska snežna akademija

31

Kdor opravi stopnjo črnega princa ima možnost nadaljevanja po programu Švicarske

snežne akademije (Swiss snow academy), ki je sestavljena iz elementov storitev

smučanja izven urejenih smučišč (freeride), smučanja v snežnih parkih (freestyle) in

smučanja na tekmovalni (race) način. Zahtevane storitve so opisane v spodnji tabeli.

»Race« »Freestyle« »Freeride«

Paralelni zavoji »race« Paralelni zavoj vzvratno Iskanje s plazovno žolno,

branje poročila o

nevarnosti plazov

Kratki zavoji »race« Raven skok s prijemom

smuči

Paralelni zavoji »off-

piste« s spremembo radija

zavoja

»Race« zavoji v različnih

variantah

Skok z obratom 180 ali

360 stopinj

Kratki zavoji na grbinah

Tekmovalna tehnika v

postavljeni progi

Skok na progi za 180

stopinj in Schweden 180

stopinj

Terenski skoki v celcu

Tekmovalni pokrčen skok Rotacije na škatli ali cevi Kreativni »off-pist« spust

Trening/tekma slaloma ali

veleslaloma

Smučanje v ski cross

progi ali v snežnem

kanalu

»Risanje« kreativnih sledi

v celcu

Tabela 1: Švicarska snežna akademija

3.2.3.1 Kritika programov Švicarska snežna liga in Švicarska snežna akademija

Odlika programa Švicarske snežne lige je v postavitvi sistema, ki po stopnjah definira večjo

razliko v napredku znanja vadečih kot predhodno predstavljena programa in definira tudi znanja

za boljše smučarje po stopnjah. Odlikuje ga tudi sistem nagrajevanja otrok z značkami, ki

dokazujejo njihovo znanje in dodeljenimi knjižicami vadečim, kjer je doseženo znanje

zabeleženo. Zaradi doseženih in zabeleženih znanj je delo sestavljanja skupin na začetku tečaja

lažje, skupine so že od začetka bolj homogene in poučevanje s tem že od samega začetka

poenostavljeno.

S pogovorom s številnimi vodji šol in tudi avtorjevo udeležbo pri izobraževanju učiteljev v

sistemu, je bila ugotovljena sledeča pomanjkljivost programa – stroga doslednost pri

poučevanju navedenih znanj. Opaziti je bilo pomanjkanje oz. odsotnost poučevanja znanj, ki bi

dopolnjevala in obogatila navedene storitve. To pomanjkljivost v praksi rešujejo z rednimi

učiteljskimi treningi oziroma sestanki, kjer se poudarja pomen prepletanja storitev. K temu je

32

dodana vadba že usvojenih storitev in uporaba nabora drugih pomožnih vaj, ki vplivajo na širino

znanja in s tem tudi na boljšo izvedbo končnih, v programu določenih storitev. Vadba mora

ostati pestra in raznolika ter mora vsebovati uporabo dodatnih sredstev in storitev, ki niso

zavedena v programu in peljejo do cilja usvojenosti določenih znanj. Tu pa pride do izraza

učiteljeva domišljija in njegovo znanje ter izkušnje, za kar se da smotrno uporabo različnih vaj,

ki jih ima na voljo.

3.3 Osnova za oblikovanje zgodbe za najmlajše

Namen oblikovanja osnove za zgodbo, ki bi bila poenotena pri vseh smučarski šolah v Sloveniji,

ki delujejo po programu Slovenske šole alpskega smučanja, je okrepitev doživljajskega vidika

izkušnje šole smučanja pri najmlajših. Otrokom, ki bi menjavali različne šole smučanja zaradi

obiska različnih slovenskih smučišč, bi tako omogočili, da bi kljub menjavanju lokacije imeli

možnost vračanja k istim, poznanim junakom, ki bi obogatili izkušnjo in jo naredili otrokom

prijaznejšo, bolj zanimivo in tako, ki bi se jim močno vtisnila v spomin. Poleg tega bi k zgodbi

dodane teoretične vsebine, ki smo jih predstavili v diplomskem delu, zaradi različnih

mikrolokacij dodatno bogatile znanje otrok. Tako bi se imeli možnost vrniti k svojim junakom

in nadaljevati z zgodbo tam, kjer so končali in spoznavati okolje, ki jih obdaja ter njegove

posebnosti. S takim pristopom učenja preko domišljijskega sveta je tako oblikovana zgodba, ki

deluje tudi zato, ker je poenotena za vse šole smučanja in nadomešča teoretične vsebine za

najmlajše.

Zgodba, ki bi jo poenoteno predstavili, bi zaradi prisotnosti na slovenskih smučiščih lahko

temeljila na obstoječih junakih Mikija Mustra, ki v obliki sličic krasijo table ob vznožjih žičnic

s predstavitvijo 10-ih pravil FIS-a (predstavljenih v poglavju 3.4.2.1 ). Osrednji junaki bi tako

bili Mustrov lisjak Zvitorepec ter njegova prijatelja želvak Trdonja in volk Lakotnik. Lastnosti

Mustrovih osrednjih protagonistov ustrezajo oblikovanju zgodbe. Zvitorepec je lisjak, kar

povsem ustreza njegovemu značaju, saj je izmed trojice najbolj zvit in prebrisan. Trdonja je

želvak in je izmed trojice po rasti najnižji, najstarejši, posledično najbolj moder, preudaren,

trdoglav in prilagodljiv. Lakotnik je volk in je največji požeruh in lenuh, zelo preprost,

marsikdaj neumen, zaradi česar se redno znajde v težavah. Ima nadnaravno sposobnost, ki mu

omogoča sporazumevanje z živalmi. Obvlada nekaj judo prijemov in je vedno pripravljen na

pretep (Muster, 2016).

33

Slika 2:Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik

Njim bi dodali junake, ki jih je M. Muster ustvaril in so primerni tudi za zgodbo o smučanju in

snegu. Takšni so na primer cik-cak zajčki. Podoba belega zajčka na snegu je pogosto uporabljen

lik za prepričevanje otrok in spodbujanje njihove domišljije. Z njihovo pomočjo se otrok

osredotoči na učenje in pozabi na morebitni strah pred strmino, neugodje zaradi mrazu in

podobne neprijetnosti, ki so povezane s smučanjem. Uporabni so tudi za spodbuditev otrok k

smučanju po neurejenem oz. grbinastem delu smučišča. »Lovljenje belega zajčka« ob progi na

grbinastem terenu pripomore k hitrejšemu in sproščenemu učenju kontroliranja gibov in

upogibanja v sklepih. Pomaga tudi, da ostanejo v stiku s podlago in ji sledijo s primernim,

nadzorovanim in pravočasnim pokrčenjem in stegovanjem sklepov ter ustrezno hitrostjo

(nadzorom). Poleg belih cik-cak zajčkov (ki jih je lahko več in vsak poda določeno smučarsko

znanje ali pojasni kak naravni pojav) bi v zgodbo umestili tudi Mustrovega Snežka, belega

medvedka, ki ga že ime in podoba naravno umeščata na sneg.

Slika 3: Zajčki CIKCAK

Slika 4: Medvedek Snežek

Zvitorepec bi se smučanja in drugih predvidenih znanj tako učil od svojih prijateljev in likov,

ki jih sreča. Ti bi v zgodbi podajali znanja, Zvitorepec pa bi se »zgolj« učil in na koncu začel

smučati. Obenem se bi naučil veliko novega: osnove o pojavu snega, rastlinah in živalih, ki ga

34

obdajajo in o turistični destinaciji, na kateri smuča. Tako bi pridobil dobro osnovo za primeren

odnos do okolja. Po tem vzoru bi Trdonja kot najmodrejši in preudaren podajal teoretična

znanja o naravi. Razložil bi, zakaj spadajo odpadki v koš za smeti, kaj moti živali ipd. Lakotnik

bi bil dober izbor za hitrost in pokazatelj morebitnih napak, saj je zaletavost v njegovi naravi.

Lik Lakotnika bi bilo smotrno uporabiti tudi za morebitne komične vložke ali za opozorila.

Poleg tega je primeren za opozorilo, da se je potrebno pred smučanjem dobro najesti in v pavzi

okrepčati s toplim čajem in prigrizkom.

Po tem vzoru bi si razdelili vloge tudi zajčki – vsak bi učil določeno veščino - eden je zelo

dober za vijuganje, drugega je strah in najbolje zavira s plugom, tretji pa je pogumen in že

paralelno stoji na smučeh. Medvedek Snežek bi predstavil gozdne živali in njihovo zimsko

življenje, prehranjevalne navade ipd..

Druga možnost je, da se zgledujemo po švicarskem modelu zgodbe za najmlajše, ki ima enega

osrednjega junaka, ki prevzema lastnosti drugih junakov, ki jih sreča na svoji poti spoznavanja

in učenja smučanja. Ta junak prevzema njihova znanja in fizične lastnosti, ki jim ta znanja

omogočajo. Zvitorepec bi bil dobra izbira za osrednji lik tudi zaradi ne podvajanja z

morebitnimi maskotami posameznih smučarskih šol in tudi turističnih destinacij.

3.4 Koncept standardizacije znanj in stopnje praktičnega smučarskega znanja

Vsebinski okvir koncepta standardizacije znanj in stopenj, ki ga predstavljamo v nadaljevanju,

smo pripravili na podlagi opravljene analize literature, predvsem pa na podlagi dolgoletnega

opazovanja z udeležbo in primerjave slovenske šole smučanja s švicarsko. Na osnovi tega se

ohranijo stopnje že obstoječega programa Slovenski smučar, vendar se razširijo po vzoru

švicarskega modela, tako znotraj posameznih stopenj, kakor tudi z dodatno stopnjo za boljše

smučarje, saj se program Slovenski smučar zaključi z osnovami zareznega zavoja in nadaljnjo

praktično znanje v tem programu ni določeno.

Znotraj posameznih stopenj se razširijo z dopolnilnimi oblikami smučanja, ki jih na smučeh

lahko izvajamo za zabavo, hkrati pa je njihova usvojenost osnova različnim koordinacijsko

zahtevnejšim gibanjem. Gre za storitve, ki zahtevajo dobro kontrolo obvladanja telesa, njihova

35

korist pa se kaže v širini palete smučarskih znanj in obvladovanju drsenja z vidika gibanja v

oteženih okoliščinah (Lešnik & Žvan, 2007, str. 136).

S tega vidika je smiselno določene dopolnilne oblike smučanja uvajati postopoma in hkrati

dovolj hitro, spet druge pa v prilagojeni obliki in olajšanih pogojih, vse z namenom, da se

zagotovi gibalna podlaga za morebitno kasnejše ukvarjanje z različnimi izpeljankami alpskega

smučanja. Na tej podlagi je pripravljeno tudi njihovo zaporedje v konceptu.

Dodatna stopnja pa se uvede zaradi vse večjega interesa mladih za smučanje v snežnih parkih

in tudi smučanja izven urejenih smučišč. Zato se v program prav tako vključijo osnove izpeljank

alpskega smučanja (smučanja po celcu, smučanja po grbinastem terenu in terenskih skokov) z

namenom zagotavljanja varnosti in zadostnega osnovnega znanja za morebitno kasnejše

ukvarjanje z njimi. Argument za to je tudi dejstvo, da sistem izobraževanja učiteljev smučanja

nudi usposabljanja za učitelje smučanja prostega sloga in usposabljanje za smučarske vodnike

izven urejenih smučišč.

K stopnjam so postavljeni kriteriji znanja, ki ga mora posameznik usvojiti za prehod na višjo

stopnjo. Oceno poda učitelj na podlagi spremljanja posameznika skozi celoten proces

poučevanja oziroma tečaja. S tem se odpravi morebiten stres vadečih pred preverjanjem in

ohranja sproščeno vzdušje med poučevanjem. Ker obstaja možnost, da pogoji za dosego

določenega znanja niso zagotovljeni (npr. v primeru, da smučišče nima snežnega parka ali

drugih možnosti zagotavljanja skokov, grbin, celca itn.), se za prehod na višjo stopnjo

upoštevajo tri zahtevana znanja od štirih oziroma štiri od petih, glede na to, koliko različnih

znanj stopnja zahteva. Končna zahtevana storitev pa je tista, ki se vedno upošteva in brez katere

prehod na višjo stopnjo ni mogoč. V primeru, da se zahtevano znanje iz določene stopnje ne

doseže, pa se mora le-to nadoknaditi na naslednji stopnji.

Cel koncept je zasnovan tako, da ga je možno s strokovnega vidika nadgrajevati in tudi po

potrebi spreminjati glede na morebitne nove smernice in spoznanja.

3.4.1 Stopnje in pripadajoči kriteriji

36

V spodnji tabeli predstavljamo stopnje in kriterije ter zahtevana znanja na posamezni stopnji.

Stopnje imajo ime po Zvitorepcu, lisjaku Mikija Mustra, ki bo tudi osrednji junak predlagane

osnove za zgodbo, kot je predstavljena v nadaljevanju. Stopnje so:

Zvitorepčev svet – otroški poligon

Modra Zvitorepčeva značka

o Bronasti Zvitorepec modrih prog

o Srebrni Zvitorepec modrih prog

o Zlati Zvitorepec modrih prog

Rdeča Zvitorepčeva značka

o Bronasti Zvitorepec rdečih prog

o Srebrni Zvitorepec rdečih prog

o Zlati Zvitorepec rdečih prog

Črna Zvitorepčeva značka

o Bronasti Zvitorepec črnih prog

Zvitorepčev svet

Zahtevano znanje Proga/teren Kriteriji Opombe h

kriterijem in terenu

Prilagojenost na

opremo, hoja s

smučmi, vzpenjanje

Otroški poligon -

ravnina, ki prehaja v

rahlo vzpenjajočo

naklonino

Sproščeno rokovanje

z opremo in

vzpenjanje s

pomočjo pomagal

Priporočilo terena je

zgornji ravni del,

blaga naklonina in

spodnji ravni del.

Ker marsikje ni teh

pogojev, je teren le

priporočen.

Na otroških

poligonih se dela

večinoma brez

smučarskih palic.

Priporoča se uporaba

čim več

pripomočkov (tepihi,

vrvi, obročki, stožci

itd.).

Drsenje naravnost po

vpadnici v

paralelnem in

klinastem položaju

Otroški poligon -

ravnina, blaga

naklonina z ravnim

iztekom

Drsenje naravnost po

vpadnici v

paralelnem položaju

z vzpostavljenim

ravnotežjem in

nadzor hitrosti pri

zelo nizki hitrosti s

klinastim položajem

Zaustavljanje v

plugu

Otroški poligon -

ravnina s prehodom

na blago naklonino,

ki ima raven iztek

Nadzorovanje

hitrosti v klinastem

položaju in

zaustavljanje pred

dano oviro

(klobuček, stožec

itd.)

Preproste

spremembe smeri na

blagi naklonini

Otroški poligon -

blaga naklonina z

ravnim iztekom

Sprememba smeri

drsenja s klinastim

položajem smuči z

nadzorom hitrosti in

ravnotežja

37

Modra Zvitorepčeva značka

Bronasti Zvitorepec modrih prog

Zahtevano znanje Proga/teren Kriteriji Opombe h

kriterijem in terenu

Varno zaustavljanje

s plugom in

klinastim zavojem

na nenaden vidni ali

slušni znak

Otroški poligon -

blaga naklonina

Kontrolirano

pravočasno

zaustavljanje s

plugom in

kontroliran klinast

zavoj k bregu do

zaustavitve

Na tej stopnji se dela

večinoma brez

smučarskih palic. V

ospredju je

samostojno izvajanje

določenih storitev.

Različne vaje

ravnotežja med

drsenjem po

vpadnici

Otroški poligon -

blaga naklonina

Nadzorovan dvig

ene smučke med

drsenjem, sonožni

skok med drsenjem

Vzpenjanje v

razkoraku in s

stopničastim

korakom

Blaga do srednja

naklonina

Samostojno in

nadzorovano

vzpenjanje po naprej

določeni poti

Smučarski loki s

klinastim zavojem

Enostavna modra

proga, blaga

naklonina,

nerazgiban teren

Samostojno

smučanje s kontrolo

hitrosti na progi oz.

Odseku, kjer ni

potrebno prilagajanje

poti smučanja glede

različnih naklonov

strmine

Srebrni Zvitorepec modrih prog

Zahtevano znanje Proga/teren Kriteriji Opombe h

kriterijem in terenu

Samostojna uporaba

vlečnice

Glej teoretični del

samostojna uporaba

vlečnice

Na tej stopnji se

uporaba palic začne

postopno

vključevati. Različne vaje

ravnotežja med

prečenjem

Enostavna modra

proga, trda podlaga,

srednja naklonina

Kontroliran dvig

zgornje noge med

prečenjem,

kontroliran dvig

spodnje noge med

prečenjem, sonožni

odriv med prečenjem

Bočno drsenje in

zaustavljanje

Enostavna modra

proga, srednja

naklonina

Kontrolirano bočno

drsenje po vpadnici

v obe smeri z

nadzorom in

zaustavljanje

38

Smučanje preko

enostavnih grbin in

skokov

Enostavna modra

proga, srednja

naklonina

Kontrola hitrosti

pred vstopom na

grbino in/ali skok

Zavoj s klinastim

odrivom

Modra ali enostavna

rdeča proga, blaga

do srednja naklonina

Samostojno

navezovanje zavojev

s kontrolo hitrosti

oz. odseku, kjer ni

potrebna izbira linije

terena

Zlati Zvitorepec modrih prog

Zahtevano znanje ProgatTeren Kriteriji Opombe h

kriterijem in terenu

Smučanje vzvratno v

klinastem položaju s

preprostimi

spremembami smeri

Modra enostavna

proga, blaga

naklonina

Tekoče, kontrolirano

vzvratno smučanje z

majhnimi

spremembami smeri

s prestavljanjem

težišča

Po končani stopnji

so vadeči sposobni

samostojnega

smučanja (brez

spremstva) po modri

progi.

Smučanje preko

grbin in vdolbin

Modra proga, blaga

naklonina

S prilagojenim

pokrčenjem in

iztegom nog

ohranjati stik s

podlago s paralelnim

položajem smuči

Smučanje po

postavljeni progi z

različnimi nalogami

Modra proga, blaga

naklonina

Proga z elementi, ki

so bili do sedaj

predelani

Navezovanje

zavojev na srednji

naklonini

Enostavna rdeča

proga, srednja

naklonina

Samostojno

navezovanje zavojev

s kontrolo hitrosti z

zavestno izbiro poti,

ki se ogne težjim

predelom

Rdeča Zvitorepčeva značka

Bronasti Zvitorepec rdečih prog

Zahtevano znanje Proga/teren Kriteriji Opombe h

kriterijem in

terenu

Smučanje preko

grbin in vdolbin

Blaga naklonina Viden nadzor hitrosti

s pravočasnim

pokrčenjem sklepov

in njihovim iztegom

ter ohranjanje stika s

podlago

Glej opombo1

Na tej stopnji so

palice sestavni del

vadbe, vendar brez

vpliva na

zastavljene kriterije

1 Ker je prehod iz vodenja zavoja s klinastim načinom na vodenje zavoja na paralelen način ena izmed najtežjih

nalog, je tukaj prepuščeno učitelju, kako se bo tega lotil glede na situacijo, znanje in hitrost posameznika. Če

vadeči nima problema s povečanjem hitrosti, se uporabi prehod s povečanjem hitrosti iz zavojev s klinastim

odrivom, kjer smuči same preidejo v paralelni položaj. V primeru premajhne hitrosti zaradi strahu ali prevelike

pokrčenosti se lahko uporabi prehod v smučarske loke s paralelnim zavojem.

39

Valček Blaga naklonina Tekoči obrati za 360

stopinj v levo in

desno stran na

kolikor se da

paralelno

postavljenih smučeh

Smučanje preko

široke škatle

Blaga naklonina Paralelni položaj,

dobro ohranjanje

ravnotežja

Paralelni položaj

smuči na vseh manj

zahtevnih nakloninah

Blaga do srednje

strma naklonina

Smuči so v vseh

fazah zavoja v

paralelnem položaju

in viden nadzor

hitrosti

Srebrni Zvitorepec rdečih prog

Zahtevano znanje Proga/teren Kriteriji Opombe h

kriterijem in

terenu

Zaustavljanje z

brakažem

Blaga naklonina Kontrolirano

zaustavljanje v

paralelnem položaju

po vbodu palice, z

zvračanjem stopal (iz

smuka poševno in

smuka po vpadnici)

Na tej stopnji

postaja pravilno in

pravočasno

vbadanje palic vse

pomembnejše,

vendar se pri

kriterijih delno

pojavlja. Osnovni skok na

majhni skakalnici

Blaga naklonina Viden nadzorovan

odriv, kontroliran let

in stabilen pristanek

(v paralelnem

položaju)

Drsalni korak na

ravnini

Ravnina in/ali rahlo

vzpenjajoča

»ravnina«

Ritmično

nadzorovana

menjava koraka z

koordinirano

uporabo palic. Viden

prenos teže in faza

drsenja po eni

smučki

Osnovno vijuganje

(koordiniran vbod

palice ni pogoj)

Srednje strma

naklonina

Vidno pravočasno

znižanje in zvišanje

težišča, zaključek

zavoja izpeljan po

robnikih, nadzor

hitrosti

40

Zlati Zvitorepec rdečih prog

Zahtevano znanje Proga/teren Kriteriji Opombe h

kriterijem in

terenu

Osnovno vijuganje

vzvratno (brez vboda

palic)

Blaga naklonina Navezovanje zavojev

s kolikor se da

paralelno

postavitvijo smuči,

nadzor hitrosti

Vijuganje po nizkem

celcu

Srednje strma

naklonina

Nadzorovanje

ravnotežja in hitrosti

z dolgimi

enostavnimi zavoji

ter varno

zaustavljanje z

dolgim zavojem

Smučanje po

postavljeni progi z

različnimi nalogami

Srednje strma

naklonina

V postavitev proge

se vključijo

elementi, ki so bili

do sedaj predelani in

koordinacijske vaje

primerne za to

stopnjo

Osnove zareznega

zavoja z vbodom

palice

Srednje strma

naklonina, široka

Osnovno vijuganje z

zarezno tehniko s

pravilnim in

koordiniranim

vbodom palic

Črna Zvitorepčeva značka

Zahtevano znanje Proga/teren Kriteriji Opombe h

kriterijem in terenu

Terensko vijuganje v

širšem hodniku

Blaga in srednja

naklonina, dovolj

široka

Vodenje zavoja ves

čas z zarezno

tehniko, kontrola

hitrosti z zapiranjem

zavojev in viden

uvodni zasuk

Ker se določene

storitve izvajajo v

višjih hitrostih, je

pomembno, da

pazimo, da se ne

izvajajo, ko je na

smučišču preveč

smučarjev in da je

proga dovolj široka.

Pri skokih je

potrebno paziti na

primerno hitrost

zaleta in si skok

najprej ogledati.

41

Terensko vijuganje v

ožjem hodniku

Srednje strma do

strma naklonina

Izvedba na

kombiniran način,

konstanten stik s

podlago in v

pravilnem ritmu z

nadzorom hitrosti.

Vodenje smuči po

robniku vsaj v

zaključnem delu 2.

faze zavoja in v 3.

fazi zavoja

Smučanje izven

urejenega smučišča

Srednja naklonina,

nepripravljena

podlaga terena

Tekoč kontroliran

spust v paralelnem

položaju s

prilagajanjem

zavojev situaciji

Smučanje v urejeni

formaciji

Srednja naklonina Usklajeno sinhrono

smučanje v izbrani

formaciji

Terenski skoki

(raven skok in

raznožka)

Srednja n že na prvi

stopnji aklonina

Pri ravnem skoku

viden izteg telesa,

pri raznožki pa

nadzorovano

raznoženje v zraku

ter pri obeh skokih

nadzorovan

pristanek z

amortizacijo

(zadosten upogib

sklepov spodnjega

dela telesa)

Tabela 2: Stopnje in kriteriji znanj

3.4.2 Teoretična znanja po stopnjah

Dodana teoretična znanja so znanja, ki bi jih otroci na posamezni stopnji morali v celoti poznati.

S tem se teoretična znanja ne smatrajo kot nek določen program teorije, ki ima začetek

podajanja le-teh na posamezni stopnji, ampak se podajajo že od vsega začetka, ob situacijah, ki

to zahtevajo. S predlaganim naborom teoretičnih znanj tako samo postavimo okvir, znanja pa

se začno postopoma podajati na samem začetku učenja smučanja. Ko vadeči dosežejo določeno

stopnjo, se tako predpostavlja, da je že usvojil predvidena teoretična znanja. V skladu s tem

deluje (enotna) zgodba v Zvitorepčevem svetu, preko katere se otroci že na prvi stopnji skozi

igro in preko domišljijskega sveta seznanjajo s teorijo kasnejših stopenj.

42

Poleg teoretičnih znanj, povezanih s smučarskim znanjem, po stopnjah dodajamo tudi

informacije o naravi in okolju. Temeljno spoznavanje narave je dobra naložba v spoštljiv odnos

posameznika do okolja, pri čemer je najbolje, da začnemo pri otrocih. S približevanjem

naravoslovnih vsebin otroku gradimo njegovo znanje o okolju, ki ga obdaja. Med smučanjem

imamo tako priložnost, da otrokom približamo naravo in okolje pozimi, tj. neposredno okolje

smučišča. Naučimo jih seveda lahko tudi primernega odnosa do okolja.

Vsebine, ki jih opredeljujemo v tem poglavju, bi tako učitelji podali v prvi vrsti otrokom - od

najmlajših do zaključka prve triade osnovne šole. Vsebine obsegajo informacije o flori in favni

ter o vremenskem pojavu, na katerem se smučanje odvija (praviloma). Napotki za podajanje

vsebin so predvsem, da je potrebno izkoristiti dejstvo, da smo med učenjem smučanja v naravi,

v določenem specifičnem habitatu in da imamo priložnost ugotoviti, kaj otroci že znajo in kako

lahko to znanje ustrezno dopolnimo in nadgradimo. Podajanje znanja bi zato potekalo

interaktivno in nikakor enosmerno, saj otroci raje in bolje sodelujejo, ko jih vključimo. V

Sloveniji že v vrtcih poteka več različnih programov učenja naravoslovja otrok, ki težijo k

poučevanju v sami naravi ter s poudarki na ustreznem odnosu do okolja. Cilj tovrstnih

programov je otrokom podat znanje in vzpostaviti pozitiven odnos do narave.

3.4.2.1 Teoretična znanja po stopnjah

Teoretična znanja, ki bi jih posameznik naj v celoti usvojil na posamezni stopnji:

Zvitorepčev svet oz. 1. stopnja

Otrokom v Zvitorepčevem svetu predstavimo zgodbo in jih seznanimo z junaki Zvitorepčevega

sveta. Preko zgodbe podamo osnovna znanja o nastanku snega, okolju, rastlinah in živalih, ki

jih obdajajo na posameznem smučišču (razlike glede na lokacijo, če so).

Modra Zvitorepčeva značka oz. 2.stopnja

Bronasti Zvitorepec modrih prog

Prve informacije, ki jih vadeči morajo prejeti, so informacije o ustrezni opremi. Ker se le-te

nanašajo na otroke in začetnike, jih je potrebno posredovati staršem. Pogosto starši ne vedo,

kakšno opremo potrebujejo njihovi otroci. Predstavljene informacije se nanašajo na izbiro

opreme za otroke začetnike.

Zaščita pred vremenskimi razmerami

43

o Smučarski komplet (jakna in hlače ali enodelni kombinezon) mora biti ustrezne

velikosti, da smučarju dopušča neovirano gibanje. Ena pomembnejših

pokazateljev kvalitete sta regulacija toplote in nepremočljivost materialov. Pri

spodnjem delu smučarskega kompleta je priporočljivo, da ima naramnice, ki

dobro prekrivajo ledveni del. Udobno počutje je posebej v mrazu odvisno tudi od

oblačil, ki jih ima smučar oblečene pod smučarskim kompletom (Lešnik & Žvan,

2007, str. 44).

o Rokavice morajo zagotavljati ohranjanje toplote in morajo biti nepremočljive.

o Podkapa - tanka kapa ali trak, ki se nosi pod čelado.

o Čelada, ki mora biti varnostno preverjena s strani proizvajalca, iz pravih

materialov, ustrezne velikosti in hkrati lahka. Za zunanjo plast je pomembna

trdnost, medtem ko se mora notranja površina dobro prilegati obliki glave in ušes

(Lešnik & Žvan, 2007, str. 44).

o Smučarska očala naj bodo z zaščito proti UV žarkom. Priporočljivo je imeti očala,

ki omogočajo pretok zraka, kar preprečuje rosenje stekla. Boljšo zračnost

zagotavljajo nekateri proizvajalci na način ujemanja čelade z očali.

o Na višje ležečih smučiščih je uporaba sončne kreme, sploh pri otrocih, nujna.

Faktor kreme naj bo vsaj 25 (SPF 25).

Smučarska oprema

o Velikost smuči naj bo za začetnike nekje med višino prsi in brado, odvisno od

starosti otroka in smučasrkih sposobnosti.

o Smuči morajo imeti dovolj ostre robnike, kar bo otroku omogočilo vodenje smuči

brez večjega truda (Pišot & Videmšek, 2007, str. 45).

o Varnostne vezi naj bodo nastavljive po dolžini, ki dobro pritrdijo smučarski čevelj

na smučko in omogočajo ustrezno nastavitev glede na otrokovo znanje smučanja

in težo (Pišot & Videmšek, 2007, str. 45).

o Smučarski čevlji naj bodo primerno veliki (nekoliko večji od otrokovega stopala),

zapenjajo se naj z dvema ali več zaponkami, kar omogoča dober oprijem stopala

in gležnja, po možnosti naj imajo izražen rahel naklon (Pišot & Videmšek, 2007,

str. 45).

o Smučarske palice naj bodo primerno visoke. Ker otroku začetniku služijo

predvsem za oporo, naj bodo nekoliko višje, kasneje pa naj segajo do višine za 90

stopinj pokrčene roke v komolcu (Pišot & Videmšek, 2007, str. 45).

44

Srebrni Zvitorepec modrih prog

Informacije o uporabi žičnic: večina otrok se je do te stopnje že srečala z vožnjo

po žičnici, vendar se vse prepogosto dogaja, da otroci pozabijo upoštevati pravila.

Zato so informacije o uporabi žičnic vpeljane kot teoretično znanje, ki ga mora učitelj

čim večkrat poudarjati, da otrokom ostane zasidrano v spominu. Nemalokrat se

zgodi, da učitelji pozabljajo poudarjati pomen varne vožnje na žičnici. Zato so

informacije o varni vožnji na žičnicah tudi del tega programskega koncepta, z

namenom opomniti učitelje, da je posredovanje teh informacij zelo pomembno

predvsem iz vidika kasnejšega samostojnega smučanja otrok.

Informacije o uporabi smučarske vlečnice (Pišot & Videmšek, 2007, str. 89):

o pri vstopu moramo biti vedno pozorni in imeti usmerjeno koncentracijo;

o začetniki naj prve poskuse opravijo brez smučarskih palic (če pa jih imajo, jih naj

primejo v zunanjo roko);

o notranjo roko je potrebno pripraviti na prijem sidra ali krožca;

o smuči morajo biti postavljene paralelno v smeri smučine vlečnice;

o stabilna stoja v širini ramen z enakomerno razporejeno težo;

o če je to prva vožnja s sidrom, se priporoča vožnja z izkušenim smučarjem;

o ko čakamo v smučini, smo pripravljeni na rahel sunek;

o v trenutku stika s sidrom napnemo vse mišice spodnjega dela telesa;

o na sidro ne sedemo, ampak samo naslonimo, vendar ne preveč;

o med vožnjo navzgor smo ves čas vzravnani in se ne oziramo;

o v primeru padca nemudoma izpustimo sidro ali krožec in se takoj umaknemo iz

trase vlečnice;

o ko prispemo na vrh, se rahlo povlečemo naprej in spustimo sidro ali krožec;

o hitro zapustimo izstopno mesto, da naredimo prostor tistim, ki bodo za nami

zapuščali vlečnico.

Informacije o uporabi sedežnice (Swiss Snowsports Association, 2015, str. 40):

o otroci predšolske starosti oziroma manjši od 125 cm se naj vozijo s sedežnico le

v spremstvu odraslih;

o varnostno zapiralo mora biti vedno zaprto;

o sedimo mirno, prav tako v primeru, da se sedežnica zaustavi;

o vedno moramo biti pozorni, da sedimo čim bolj nazaj in da ne sedimo na robu

sedala;

45

o če je potrebno prijazno prosimo osebje žičnice da upočasnijo hitrost, da je vstop

lažji

o na sedežnici se nikdar ne gugamo.

Na nekaterih smučiščih ni sedežnic oziroma niso na začetniških progah, zato se teoretično

znanje glede sedežnice lahko podaja tudi kasneje. Učitelj na višjih stopnjah mora učence

obvezno vprašati ali so sedežnico že uporabljali.

Zlati Zvitorepec modrih prog

Informacije o obnašanju na progah, t.i. 10-ih FIS pravilih2 in o znakih ter označbah

na smučišču. Ta pravila in poznavanje znakov in označb so pomembna za

zagotavljanje varnosti na smučišču in vsak posameznik, ki jih pozna, k temu

pripomore. Poznati bi jih moral sleherni smučar, zato jih v nadaljevanju na kratko

predstavljamo.

Najprej je predstavljenih 10 FIS pravil, kot so prikazana na slovenskih smučiščih, v sliki Mikija

Mustra, z osrednjimi protagonisti njegovih najbolj prepoznavnih stripov: Zvitorepca, Trdonje

in Lakotnika ter s povzetkom besedila (Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, 2016)

2 Pravila Mednarodne smučarske organizacije, Federation International de Ski- FIS.

46

1. FIS PRAVILO :

Obzirnost do drugega

2. FIS PRAVILO:

Smučarsko znanje

Slika 5: 1. FIS PRAVILO

Slika 6: 2. FIS PRAVILO

Smučar ne sme voziti na pamet.

Hitrost mora prilagoditi svojemu

znanju, razmeram na smučišču in

gostoti smučajočih.

3. FIS PRAVILO

Izbira smučine

4.PRAVILO

Prehitevanje

Slika 7:2. FIS PRAVILO

Slika 8: 4. FIS PRAVILO

Hitrejši smučar mora tako izbrati

smučino, da ne ogroža smučarjev pred

seboj.

Smučar lahko poljubno prehiteva,

vendar v taki razdalji, da ima

prehitevani dovolj prostora za

smučanje.

47

5.PRAVILO

V smuk - nadaljevanje

6.PRAVILO

Ustavljanje

Slika 9: 5. FIS pravilo

Slika 10: 6. FIS pravilo

Predno smučar odsmuča po progi,

mora pogledati navzdol in navzgor, če

je varno zanj in za druge.

Smučar se ne sme ustavljati na

zahtevnejših delih smučišča, razen v

sili, vendar naj se čimprej umakne.

7.PRAVILO

Vzpenjanje, sestopanje

8.PRAVILO

Upoštevanje označb

Slika 11: 7. FIS PRAVILO

Slika 12: 8. FIS PRAVILO

Smučar sme za vzpenjanje ali

sestopanje uporabiti le rob smučišča.

Smučar se mora naučiti in spoštovati

signalne in prometne oznake na

smučiščih.

48

9. PRAVILO

Pomoč pri nesreči

10. PRAVILO

Dolžnost legitimiranja

Slika 13: 9. FIS PRAVILO

Slika 14: 10. FIS PRAVILO

Pri nesreči je smučar dolžan po svojih

močeh pomagati ponesrečencu.

Smučar, kot udeleženec ali priča,

odgovoren ali ne, se mora pri nesreči

pustiti legitimirati.

Ker je za varnost na smučiščih prav tako pomembno poznavanje znakov in označb na smučišču,

se je smotrno pri vsebinah teoretičnega znanja vključiti tudi to vsebino. Priporoča se, da ima

učitelj slike znakov in označb s seboj in jih v času odmora pokaže vadečim, saj sprotno

prikazovanje na terenu postavljenih označb ne zagotavlja prikaza vseh pomembnih, ker le-te

niso vedno postavljene.

Znake in označbe, ki se pojavljajo na smučiščih, določa Pravilnik

o znakih in označbah na smučišču (Ministrstvo za promet, 2008):

Opozorilni znaki:

Splošna nevarnost Zoženje smučarske

proge

Križišče Križišče z vlečnico

49

Teptalec snega na

delu

Teptalec snega z

vitlom na delu

Snežni topovi v delu Nevarnost zdrsa

(padcev) Slika 15: Opozorilni znaki na smučišču

Znaki za prepoved:

Hoja

prepovedana

Sankanje

prepovedano

Smučanje v

gozdu

prepovedano

Deskanje

prepovedano

Prepoved

vožnje s

snežnim bobom

Slika 16: Znaki za prepoved

Obvestilni znaki:

Prva pomoč Klic za prvo

pomoč

Zaprto (prepoved

uporabe

smučarskih

površin)

Stop

Slika 17: obvestilni znaki

50

modra, lahka smučarska

proga

rdeča, srednje težavna

smučarska proga

Črna, težavna smučarska

proga

Slika 18:barve težavnosti smučarskih prog

Znaki za obveznost

Obvezna smer smučanja levo Obvezna smer smučanja

desno

Obvezna smer smučanja

naravnost Slika 19:znaki za obveznost

Rdeča Zvitorepčeva značka oz. 3.stopnja

Bronasti Zvitorepec rdečih prog

Informacije o naravi, gozdu in okolju

Informacije o naravi, gozdu in okolju zajemajo naravoslovne informacije, pri čemer bi jih

podali po višinskih pasovih in bi vsebovale podatke o flori in favni ter podnebju:

o živali – katere živali pozimi srečamo ob smučišču in katere poleti tudi na

smučišču;

o gozd - katera drevesa rastejo in zakaj so samo iglavci tudi pozimi zeleni;

o okolje – odnos do okolja.

Pri teh vsebinah bi prilagodili podajanje glede na mikrolokacijo, na kateri se odvija tečaj. Če je

smučišče nizko ležeče, potem podamo več informacij o naravi na tem višinskem pasu, če je

smučišče nad gozdno mejo, poudarimo ta sklop vsebin itd.

Informacije o destinaciji

Srebrni Zvitorepec rdečih prog

Informacije o pomenu ogrevanja

Smučanje je šport, ki je iz telesnega vidika dokaj zahteven. Zato mora biti telo primerno

pripravljeno za obremenitve med smučanjem. To dosežemo s primernim ogrevanjem. Ker se

smučanje dogaja večinoma v hladnih vremenskih razmerah je zato ogrevanje še toliko bolj

pomembno.

51

Izrednega pomena je ogreti telo pred prvim spustom in po daljšem odmoru. Z ogrevanjem

pospešimo kroženje krvi, kar izboljšuje koncentracijo in koordinacijo (Swiss Snowsports

Association, 2015, str. 44). S povečanim kroženjem krvi se zaradi dviga telesne toplote mišice,

sklepi in živčni sistem pripravijo na večje obremenitve, kar pomaga pri preventivi pred

poškodbami, izboljšanju mišične aktivacije in razvoja moči (Pišot, Murovec, Gašperšič, Sitar,

& Janko, 2000, str. 91). Ogrevanje naj bo aktivno (z gibanjem), pri čemer se sila, potrebna za

gibanje in raztezanje mišic, razvije v naših mišicah. Intenzivnost obremenitve je potrebno

postopoma povečevati. Doseči moramo takšno kombinacijo intenzivnosti in trajanja, ki bo

povzročila povečanje temperature v notranjosti mišic (znojenje je kazalec povečane notranje

temperature). Ker se vadba odvija v hladnem okolju, je priporočljivo, da se ogreje le do začetka

znojenja, kajti v primeru pretiranega dviga temperature in s tem pretiranega znojenja obstaja

možnost prehlada. Pri ogrevanju izberemo takšna sredstva, ki so podobna smučanju in/ali

vsebini vadbe (Dežman & Erčulj, 2005, str. 45).

Kot primer možnosti poškodb se da na enostaven način uporabiti dve gumici. Prvo pustimo

nekje na hladnem, drugo pa imamo na toplem v žepu. Po določenem času obe napnemo in

vidimo, katera je bolj elastična in katera je manj ter ugotovimo, katera se bo prej pretrgala.

Primer gumice nato preslikamo na mišice, kite in ligamente.

Pri ogrevanju je pomembno da ga izvajamo na preglednem in varnem območju. Prav tako je za

varnost potrebno poskrbeti pri izbiri iger in pripomočkov (Bonny, 2013, str. 98).

Vadeče je potrebno tudi seznaniti z ogrevalnimi vajami in igrami, jim ponuditi med/pred samo

vadbo široko paleto le-teh, z namenom da jih bodo s pridom uporabljali tudi sami, kadar se

bodo podali na strmine brez smučarskega učitelja.

Zlati Zvitorepec rdečih prog

Informacije o opremi (razširjene)

Sodobne smuči za alpsko smučanje se lahko razlikujejo tako po obliki (dolžina in stranski

lok) kot tudi po trdnostnih značilnostih, ki so vezane predvsem na materiale, iz katerih so

smuči sestavljene. Mehkejše smuči so primernejše za začetnike in slabše smučarje, ki

smučajo počasneje in v zavojih ne dosegajo večjih obremenitev. Izbira smuči je torej odvisna

52

od načina in hitrosti smučanja, pri čemer so pomembni smučarsko znanje, telesne značilnosti

in motorične sposobnosti smučarja (Lešnik B. , 2010).

Vezi so iz glave in pete, ki ju povezuje nastavljivo ogrodje. Opremljene so z varnostnimi

zavorami. Izbrane morajo biti glede na težo smučarja. Jakost vzmeti v glavi in peti vezi je

razvidna iz standardizirane številčnice. Pred odločitvijo za nakup vezi preverimo, ali

nastavitveni elementi ustrezajo izbranim smučem (in obratno). Pritrjene so lahko neposredno

na smuči, na podložno ploščo ali pa so vezi del v smuči integriranega sistema, ki pripomore

k boljšemu upogibu pod čevljem. Pravilno montažo vezi preverimo tako, da pogledamo, ali

se označena sredina čevljev ujema z označeno sredino smuči. Dobro vpetost čevljev v vezi

pred začetkom smučanja preverimo na mestu z izrazitejšim nagibom naprej, vstran ter z

udarcem notranjega in zunanjega robnika ob snežno površino. Pokazatelj pravilne vpetosti

in lege čevlja v vezi je tudi položaj zavor, ki morajo biti tik ob peti vezi (Lešnik B. , 2010)

Smučarski čevlji so z vidika udobja in kakovosti vodenja zavojev za marsikoga

najpomembnejši del smučarske opreme. Čevelj sestavljata školjka in (prilagodljivi) notranji

čevelj, ki morata biti oblikovana čim bolj po nogi smučarja. Zaradi lažjega premagovanja

smučarskih obremenitev morajo biti čevlji udobni, topli, lahki in primerno veliki. Smučarju

morajo omogočati ustrezno usmerjanje smuči ter gibanje in potisk kolen naprej in v zavoj.

Čevelj po navadi ne sme biti večji od dolžine stopala, zapenjanje tega pa mora biti enostavno.

Dober oprijem noge v čevlju je odvisen od trdote zunanjega čevlja, oblikovanosti notranjega

čevlja in od kakovosti zaponk. Čvrst oprijem noge v gležnju kljub gibanju kolena onemogoča

gibanje pete v čevlju. Zato moramo pri izbiri velikosti smučarskih čevljev upoštevati, da se

prava velikost čevlja pokaže šele po izrazitem potisku kolena v smeri naprej in s tem potiskom

pete čevlja nazaj. Tako ugotovimo, ali ima od konic prstov na nogah še kaj prostora ali ne. Če

s konicami prstov čuti stik s sprednjim delom notranjega čevlja, je velikost izbranega čevlja

prava, nikakor pa ne smejo biti prsti na nogah zaradi premajhnega čevlja pokrčeni (Lešnik B. ,

2010).

Črna zvitorepčeva značka

Informacije o obnašanju in pravilih v snežnem parku (Jakelj, 2012):

o v snežnem parku veljajo vsa FIS pravila;

o snežni park se uporablja na lastno odgovornost;

53

o starši odgovarjajo za svoje otroke;

o skrbi za čistočo v parku in smeti vrži v koš;

o zadrževanje v parku v dobrih vremenskih in snežnih razmerah;

o vsi objekti so namenjeni tistim, ki so izkušeni v zimskih športih;

o v primeru nesreče takoj zapri objekt, poškodovancu nudi prvo pomoč in obvesti

reševalca na najbližji postaji;

o pred uporabo objekta se prepričaj, da ni nikogar na pristanku;

o če je v snežnem parku gneča, ponazori z dvignjeno roko ali z glasno izgovorjeno

besedo »next«, da se boš naslednji zapeljal čez objekt;

o poskusi čim prej zapustiti mesto pristanka, saj je velika nevarnost naleta;

o ne precenjuj svojih sposobnosti- uporabljaj objekte v dosegu svojih zmogljivosti;

o postopno povečuj intenzivnost in zahtevnost elementov;

o nadziraj in prilagajaj svojo hitrost;

o upoštevaj ukaze redarjev;

o upoštevaj znake in označbe;

o uporabljaj zaščitno opremo;

o smučanje v parku je strogo prepovedano, ko je ta zaprt.

54

4 SKLEP

Slovenska šola alpskega smučanja nima koncepta poenotenja praktičnih znanj na posameznih

stopnjah. Prehajanje iz ene v drugo smučarsko šolo je tako lahko oteženo z vidika preglednosti

usvojenih praktičnih in teoretičnih znanj, kar tak koncept odpravlja. Prenos standardiziranih

znanj v prakso bi tako olajšal delo tako učiteljem smučanja kot tudi vadečim. V diplomskem

delu smo pripravili pregled storitev Slovenske šole alpskega smučanja ter analizo obstoječih

programov poenotenja znanj v Sloveniji ter pregled švicarskega programa Snežna liga. Na

podlagi analize in na podlagi praktičnih izkušenj avtorja smo predstavili koncept

standardizacije znanj, preko katerega so razvidne stopnje praktičnega smučarskega znanja

posameznika glede na postavljene kriterije. Pripravljen vsebinski okvir koncepta je bil podlaga

za določitev stopenj, katerim smo dodali praktična in določena teoretična znanja, ki bi jih naj

posameznik pridobil na posamezni stopnji. Namen diplomskega dela, ki je bil ponuditi koncept

standardizacije znanj za lažje in boljše delovanje šol smučanja preko enotne blagovne znamke,

je tako dosežen.

Vsebinski okvir koncepta smo pripravili s pomočjo pregledane literature, predvsem pa na

podlagi večletnega opazovanja z udeležbo in primerjave slovenske šole smučanja s švicarsko.

Na podlagi tega je bilo ugotovljeno, da je prednost slovenske šole v tem, da se po njeni poti

poučevanja in vključenih storitev prej pripelje začetnika do paralelne postavitve smuči v vseh

fazah zavoja in tudi prej do zareznega vodenja smuči kot po švicarski poti poučevanja. Prednost

švicarskega načina poučevanja pa je v tem, da so vadeči bolj vešči v smučarskih situacijah, kjer

je potrebno hitro reagiranje zaradi nenadnih nepredvidenih situacij, kot sta na primer nenadno

nepričakovano smučanje preko grbine na smučišču ali nenadna situacija, ki zahteva nenadno

zaustavitev itn. Vadeči prav tako pridobijo večjo podlago za kasnejše ukvarjanje s smučanjem

v snežnih parkih in izven urejenih smučišč, ki sta obliki smučanja, s katerima se ukvarja vse

več mladih tudi pri nas.

Prednosti obeh sistemov so bile vodilo priprave vsebinskega okvirja in vključitev storitev iz

obeh. Sicer te dodatne storitve švicarskega sistema poenotenja znanja slovenska šola prav tako

pozna, vendar ker ni poenotenega sistema niso zadostno vključene v proces poučevanja. Zato

se večina učiteljev posveti poučevanju le osnovnih storitev slovenske šole.

55

Ena izmed prednosti koncepta je lažje in boljše delovanje šol smučanja zaradi uporabe koncepta

poenotenja standardizacije znanj, ki se najprej pokaže pri sestavljanju skupin ter lažjem prehodu

med smučarskimi šolami, ki delujejo po enotnem konceptu. Vnaprej je namreč znano, katera

znanja so vadeči že usvojili in je tako mogoče lažje oblikovati skupine in učinkoviteje podajati

znanje. Skupine vadečih s poenotenim predznanjem delujejo bolj homogeno. Pri nepovezanih

smučarskih šolah je namreč problem, da ni poenotenih znanj in v praksi nastopijo težave takoj

ob prihodu vadečih v tečaj, pri oblikovanju (homogenih) skupin ter pri prehajanju v druge šole

smučanja, saj ni zagotovila, da bodo gradili na že usvojenem znanju.

V diplomskem delu smo vsebinsko opredelili in poimenovali stopnje in tako pripravili koncept,

ki je s svojo vsebino podlaga za blagovno znamko. Stopnje smo poimenovali po barvah, ki

označujejo težavnostne stopnje prog na smučiščih in osrednjem junaku zgodbe za najmlajše,

Mustrovemu Zvitorepcu. Stopnje so tako modra, rdeča in črna Zvitorepčeva značka, ki so

notranje nadalje razdeljene na podstopnje, poimenovane po barvi prog. Za najmlajše je dodan

Zvitorepčev svet, ki predstavlja otroški poligon in preko zgodbe podaja tudi osnovna teoretična

znanja. Vsaka izmed stopenj ima opredeljena znanja, ki naj bi jih vadeči usvojili na posamezni

stopnji.

Predstavljen koncept smo oblikovali na način, ki omogoča nadgradnjo, saj dopušča možnost

spremembe storitev na posameznih stopnjah v primeru novih dognanj stroke oziroma

ugotovitve bolj primerne storitve za umestitev v posamezno stopnjo. Najvišja stopnja je

oblikovana na način usvojitve zahtevnejših oblik smučanja in sicer tistih, ki so pomembne za

morebitno ukvarjanje s smučanjem prostega sloga, smučanjem izven urejenih smučišč ali

tekmovalnih načinov smučanja. Zato ponuja možnost nadgradnje tudi v vertikalni smeri v

smislu dodajanja stopenj, oziroma po vzoru švicarskega modela prehod v drug, naprednejši

program. Argumenti za razširitev v vertikalni smeri so tudi v slovenskem sistemu usposabljanja

učiteljev prostega sloga in smučarskih vodnikov, kot tudi porast ukvarjanja z omenjenimi načini

smučanja.

Ponujen koncept ponuja možnost oblikovanja poenotenja znanja tudi za deskanje na snegu. Pri

postavitvi enakega zaporedja stopenj pri deskanju na snegu in enakemu poimenovanju stopenj,

z dodano besedo deskar (primer: Zlati Zvitorepec deskar modrih prog) bi se koncepta lahko

povezovala na horizontalen način. Posledično vadeči, ki se udejstvuje v učenju smučanja kot

56

deskanja na snegu na enaki stopnji praktičnega znanja, pridobi znački pri obeh, kar je podlaga

za novo, skupno značko na tej stopnji.

V diplomskem delu smo, v skladu z zastavljenim ciljem, oblikovali osnovo za pripravo

(poenotene) zgodbe in opredelili osrednjega junaka. Predstavili smo tudi elemente zgodbe, s

katerimi bi se otroci lahko poistovetili in dobili junaka, h kateremu bi se vračali v vseh šolah

smučanja, povezanih v sistem. Razprava je pokazala, da bi bil zaradi prisotnosti na slovenskih

smučiščih primeren osrednji junak zgodbe Mustrov lisjak Zvitorepec, ki bi ga v zgodbi

poučevali njegovi prijatelji, v prvi vrsti želvak Trdonja in volk Lakotnik. Odločitev za

Zvitorepca je primerna tudi zaradi ne-poseganja v morebitne obstoječe maskote turističnih

destinacij ali smučarskih šol. V primeru uvajanja novega lika bi tako, zaradi spoštovanja in

upravljanja blagovne znamke, bilo potrebno umakniti obstoječe maskote in poenoteno uvesti

junaka, ki bi ga ponudil poenoten sistem. Prepoznavnost sistema bi bila posledično zagotovo

večja.

Za prenos v prakso bi bilo smotrno, da bi bile napisane vsebine in dosežena znanja, ki jih

tečajniki dosegajo na posamezni stopnji, zavedeni v knjižici, ki jo posameznik hrani, in jih je

smiselno dopolniti tudi z malenkostmi, ki označujejo nivo doseženega znanja. Tako ima vadeči

zmeraj pri sebi podatke o usvojenem znanju v skladu s standardizacijo. Taki podatki, kot smo

že ugotovili, olajšajo delo smučarskim šolam in jih naredijo tudi učinkovitejše. Vadeči,

predvsem otroci, pa imajo zmeraj veselje z zbiranjem, pa naj bodo to nalepke, štampiljke ali

kaj drugega. Seveda je mogoče vse skupaj tudi nadgraditi z nagradami, prejetimi ob doseženi

stopnji. Primer take nagrade so značke nivojev usvojenega znanja, ki se podelijo ob zaključku

posameznega tečaja.

Poleg tega bi bilo smotrno znanja, ki so zajeta v konceptu, zapisati v priročnik za učitelje

smučanja, ki bodo delali znotraj sistema. Pripravi se jim torej tudi napotke glede teoretičnih

znanj, ki so izven smučarskih vsebin, torej podatki o naravi, okolju, živalih ter o destinaciji, na

kateri delujejo. Dodana je tudi zgodba za najmlajše v okviru dela v Zvitorepčevem svetu in

zaradi poznavanja celotnega pristopa. V primeru nadgradnje koncepta se potem ustrezno

dopolnijo vsebine priročnika.

57

Slika 20:Primer knjižice - Švicarska snežna liga

S takim pristopom bi tako uresničili tudi cilj uvajanja koncepta poenotenja praktičnih znanj v

Slovenski šoli smučanja, ki je bil opredeljen v smislu večjega vračanja gostov oziroma

tečajnikov v eno izmed šol smučanja, ki bi delovale po tem sistemu. Otroci se zmeraj radi

vračajo k poznanim junakom in se tako, kljub morebitni spremembi lokacije in šole, lažje

vživijo v skupino in hitreje napredujejo in širijo svoje smučarsko znanje.

Doprinos diplomskega dela k teoriji in praksi je tako ponujen koncept standardizacije znanj za

lažje ter boljše delovanje šol smučanja, s pomočjo katerega se da izkoristiti potencial trženja

komercialnih šol smučanja, ki zaradi skupnih elementov in povezave omogoča tudi oblikovanje

njihove prepoznavnosti preko enotne blagovne znamke in omogoča nadgradnjo ob razvoju

stroke.

58

5 VIRI

Bonny, M. (2013). Schneesport Schweiz. Kinderunterricht. Belp: Swiss Snowsports

Association.

Božič, B. (2011). Priročnik za predavatelje teoretičnih vsebin na kadrovskih tečajih ZUTS

Slovenije. Ljubljana: Združenje učiteljev in trenerjev Slovenije.

Dežman, B., & Erčulj, F. (2005). Kondicijska priprava v košarki. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Jakelj, P. (2012). Nove smernice metodike in tehnike smučanja v snežnih parkih. Ljubljana.

Lešnik, B. (2010). Čas je za smučanje: Ustrezna smučarska oprema. Pridobljeno 16. 8. 2016 iz

http://www.dj-slovenija.si/koristne-informacije/cas-je-za-smucanje-ustrezna-

smucarska-oprema

Lešnik, B., & Žvan, M. (2007). Naše smučine. Teorija in metodika alpskega smučanja.

Ljubljana.

Ministrstvo za notranje zadeve, Policija. (2016). 10 FIS pravil. Pridobljeno 25. 1 2016 iz

http://www.policija.si/images/stories/Preventiva/JavniRedInMir/IMG/VarnoNaSmucis

cu/10_fis_pravil.pdf

Ministrstvo za promet. (2008). Pravilnik o znakih in označbah na smučiščih. Pridobljeno 28. 6.

2016 iz Uradni list Republike Slovenije: http://www.uradni-

list.si/1/objava.jsp?sop=2008-01-4994

Ministrstvo za šolstvo in šport. (2016). Šport mladih- Mali sonček. Pridobljeno 7. 5 2016 iz

http://www.sportmladih.net/uploads/cms/file/Mali%20soncek/MALI_SONCEK_GRA

DIVO_junij_2012.pdf

Ministrstvo za šolstvo in šport. (2016). Šport mladih- Zlati sonček. Pridobljeno 7. 5 2016 iz

http://www.sportmladih.net/programi_som/zlati_soncek

Muster. (2016). Pridobljeno 12. 8. 2016 iz http://www.muster.si/jz.php

Pišot, R., & Videmšek, M. (2007). Smučanje je igra. Ljubljana: Združenje učiteljev in trenerjev

smučanja Slovenije.

Pišot, R., Murovec, S., Gašperšič, B., Sitar, P., & Janko, G. (2000). Smučanje 2000+. Tehnika

alpskega smučanja. Ljubljana: Zveza učiteljev in trenerjev Sovenije.

Swiss Snowsports Association. (2015). Swiss Snow League, Swiss Snow Academy. Belp: Swiss

Snowsports Association.

Škof, B., Šarabon, N., Bacanac, L., Kalan, G., Cecić Erpič, S., Žvan, B., . . . Jakše, B. (2007).

Šport po meri otrok in mladostnikov. (B. Škof, Ured.) Ljubljana: Fakulteta za šport.

59

Zupan, M. (2006). Vsebinski in organizacijski program smučarskega opismenjevanja otrok.

Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.