»Vojna živi, traja v vsakem od nas naprej, zmeraj znova, vsak

trenutek pripravljena planiti v požar.«

»Dobiš tako lahke nog'ce, če maš Švabe za ritjo … te nič več ne boli gleženj … te čevelj ne žuli več …

nisi lačen … ne žejen … še na ata in mamo pozabiš …«

»… ko smo štanfali kar po cesti v Jelenov žleb … smo imeli ranjence s seboj, zadaj v bataljonu … Si kar pozabil, da je hladna noč … Smo se vrgli s ceste, v desno, na pobočje, v grmovje … nič ne vidiš … samo slišiš … poka ko hudič … pa nekakšno kričanje … ne razločiš besede … pa užigaš še ti … kar tja predse …«

»Kri teče v vseh vojnah, v vseh se dogajajo strahote, ljudje umirajo, naselja se podirajo, otroci s širokimi odprtimi očmi spoznavajo novi način življenja. /…/ Velike armade hodijo na dolge pohode in zasedajo tuja ozemlja /…/, uničujejo sovražnika, upajo na zmago, ki bo prekrila vse grozovitosti vojskovanja, vsa nasilja nad prebivalstvom; v tem ni nič novega. Izgubiš vojno in plačaš zapitek.«

»Z velikanskim naporom se človek s svojo vednostjo in domišljijo prebija iz svojega utesnjenega okolja v vse, kar je. Kar je na Zemlji. In se širi v vse – kar sploh je, povsod, v vseh časih in prostorih vesoljnosti. Potem se mora vsak hip vračati v to in tukaj. V svojo nevarno okolico. Pa spet begati v zrak, v vodo, v zemeljske labirinte. V vulkansko lavo. V ozvezdja. Verjetno ti gre vse to skozi glavo, kadar te postavijo ob zid, da te bodo ustrelili? Morda tedaj v odlomku trenutka občutiš in zaznaš vse, kar se dogaja kjer koli, kadar koli, vse misli, občutja, korake ljudi, vse prelivanje sokov v rastlinah …«

»So pa celice v človeku, ki se nikoli več ne morejo obnoviti.«

»Ko se je v koncu poskušal nasmehniti, je rekel samo: nas … In jaz sem vedel, da je hotel šaljivo izreči: na svidenje v naslednji vojni.«