Download - Bojana Hartman. Tako je b´lo
Tako je b'lo!
Zapisi popotovanj za prvih 60 let
Bojana
Hartman
Bojana Hartman
TAKO JE B'LO. Zapisi popotovanj za prvih 60 let
Uredila: Edita Krajnović
Prelom: Nikola in Edita Krajnović
Fotografije: osebni arhiv.
Prva objava: februar 2015.
Pa kaj potem, če je to prvič ali
zadnjič,
tako je b'lo, pa kaj potem.
Če se zgodi še enkrat al'
nobenkrat,
ne bo enako tud' zato,
ker je tako enkratno b'lo!
3
KNJIGI NA POT
Včasih si privoščim sanje. Kupim vrstico Eurojackpota in upam na glavni dobitek.
Ostali dobitki me ne zanimajo! Največkrat to storim obenem s plačilom položnic.
Takrat se tista 2,2 evra res nič ne poznata.
Nekoč me je hči vprašala, kaj bi z dobitkom, če bi ga zadela. Odgovorila sem kot iz
topa: »Šla bi na križarjenje, poravnala dolgove, ostalo pa bi dala tebi.«
Nisem (še) zadela, a prvo željo sem že odkljukala. Če bo šlo s tem tempom naprej, si
bom morala še kaj zaželeti. Kajti živeti brez želja je tako dolgočasno.
Slučaj je hotel, da sem letos praznovala okroglo obletnico. Brez moje družine bi dan
odplaval mimo, kot že marsikateri drugi. Sama se definitivno ne bi potrudila, da bi
mi ostal v spominu. A hči je imela drugačne načrte: za rojstni dan mi je podarila
križarjenje! Po svojem spontanem prvem »Ne…« sem uspela sestaviti kolesca v
glavi, se nehala spraševati kako, s kom, kdaj in se osredotočila na priprave. Saj sem
vendar velika, korajžna punca. In na dopustu že dolgo nisem bila. Vsi ostali zakaj in
kako so postali le stvar logistike.
Odpravila sem se. In tako prve v nizu mojih želja nisem le odkljukala, doživela sem
jo v vsej svoji veličini. Res si do sedaj nisem predstavljala, da se lahko v osmih dneh
toliko doživi .
Mora bi morala za nazaj preveriti, kako so stali planeti, kajti vse, prav vse se je
sestavilo v moj prid. Moja neizmerna želja, vreme, družba in izbira smeri. Pa bi šlo
lahko pri vsaki postavki kaj narobe. Pred odhodom je že skoraj kazalo, da bo prav
družba tista, zaradi katere ne bom šla nikamor…
V treh mesecih nisem našla nikogar, ki bi mi delal družbo na poti. Malo sem se pa že
začela spraševati, kaj je z menoj narobe. Povsem žalostna sem že začela vabiti skoraj
popolne neznance za sopotnike. In jo našla. Sopotnico. Kaj več od tega, da je samska
in kadilka, o njej nisem vedela. Pa me v takratnem obupu tudi ni zanimalo. A
življenje preseneti na vsakem koraku. Zdaj že lahko tako rečem. Kajti res bi težko
našla osebo, s katero bi bilo potovanje prijetnejše. In kar je najboljše, to sva spoznali
že prvi, ne šele zadnji dan. In se nato imeli fino vsak naslednji dan (in noč).
Zapisi so nastali spontano in povsem naključno. Po povratku sem polna vtisov želela
seznaniti svoje prijatelje na Facebooku, da sem se imela lepo. Odzivi na zapise so me
presenetili. Prijatelji in domači so zahtevali še branja. Ko sem jim postregla s še in je
bilo že kar nekaj nadaljevanj, so mi predlagali, naj izdam knjigo.
Moram reči, da sem se tudi pri tem zabavala. Zdaj šele vem, da nič ne vem! Tako
zavzeta bralka, kot sem sama, nisem bila nikoli pozorna na vse detajle, ki jih mora
vsebovati knjiga.
A rdeča nit, ki me je vodila skozi tekst je bila želja, da se zabavate, kot sem se jaz pri
doživljanju opisanega.
Bojana, januar 2015
4
POTOVANJE SE ZAČNE S PRVIM KORAKOM
Sobota, 25.10. ob 2h ponoči, Log pri Brezovici
Še ne spim, ali sem se že zbudila? Pogled na uro in prižgan televizor mi povesta, da
sem le malo zadremala med predvajanjem programa. A zdaj moram zaspati, ker
moram zgodaj vstati. Meni pa nekaj, kar moram, nekako ne gre od rok.
Seveda se ob ugasnjenem TV-jem ne spi tako lepo, kot ob
prižganem. Pa še moje lepo vzgojeno črevesje začne kazati
trenutke neposlušnosti. Pa si rečem – bolje zdaj kot potem
in naslednjo uro preživim na WC-ju. Z nekaj kratkimi
postanki v postelji!
Ob 5h že sedim poleg kovčka in čakam taxi, ki sem ga
naročila za ob 5:50. Res je odhod avtobusa do Benetk
napovedan ob 7h, do tja pa je le 15 minut. Vsekakor
raje čakam eno uro, kot da bi zamudila prvi korak do
mojega sanjskega potovanja. Pa še na Brezovici moram
pobrati prijateljico (ki bo verjetno še spala, ko pridem).
Torej si moram zagotoviti dodaten čas!
Pomila sem že skodelico od kave, izpraznila in očistila
pepelnik, taksija pa še nikjer. Kadim le še v atriju, da ne umažem
pepelnika. Ura je 5:51, niti pasji sprehajalci še niso vstali, jaz pa že vsa
iz sebe. Pokličem taxi službo, kjer nič ne vedo o mojem naročilu. Kljub temu mi
obljubijo, da bodo v desetih minutah pri meni. Zdi se mi, da bi v tem času lahko
spletla pulover!
Seveda sem prišla pravočasno na Brezovico, še kavo smo utegnili spiti, se poslikati
pred odhodom in tistih nekaj kilometrov do Dolgega mostu nam tudi ni vzelo več kot
nekaj minut.
Sem na avtobusu, ne zebe me, ni mi vroče, udobno sedim, moje črevesje se nič več
ne pritožuje. Skrb, da se vkrcam na ladjo sem preložila na vodiča Žigo in od sedaj
naprej sem odločena le uživati.
Začetek poti in začetek novega prijateljstva.
»Življenje je treba razumeti
za nazaj, živeti pa za naprej.«
Søren Kirkegaard
5
6
BENETKE IN PRVI POGLED NA PLAVAJOČI HOTEL
25. oktober, Benetke
Prvi poskus mojega ogleda Benetk se je že pred približno 40-imi leti končal s
prometno nesrečo na prvem križišču. Skupil jo je le avto, a to je preprečilo nadaljnjo
pot za kar nekaj časa.
Naslednji poskus je pričakovanja soočil z resničnostjo. Moja romantična duša je
pričakovala obljubljeno vožnjo z gondolo in pevca, ki prepeva romance.
Resničnost je postregla z zaprtim vaporetom in edino okence, skozi
katerega bi lahko občudovala lepote mesta, si je prilastil Kitajec,
ki je bil ravno prave višine za ta podvig. Do končne postaje in
nazaj za 125 lir (za dva) se je zdelo mojemu možu višek
tega, kar ponujajo Benetke. Moja hrepenenja po sprehodu
čez mostičke ter kavici na Markovem trgu je znal udušiti
z besedami, da se tam lahko nadejam le golobjih
iztrebkov.
Potem sem 30 let skoraj vsako soboto preživela na
odpadu v Mestrah. Odvijala rezervne dele z razbitih
avtomobilov ali le pazila nanje, se poleti zraven na vso
moč potila, pozimi pa zmrzovala, zraven pa upala, da bo
kakšna trgovina na poti domov še odprta. In si želela, da tista
dva kilometra do Benetk ne bi bila tako daleč.
Zdaj si ogledujem Benetke v vsej svoji veličini. S 14 palube ladje
MSC Preziosa vidim vse. V meni pojejo škrjančki pričakovanja naslednjih
doživljajev. Ljudje nam mahajo, mi mahamo nazaj… Saj se vrnemo…
Prav na vrhu je najlepši razgled!
»Potujemo na barkah, ki se
bojujejo proti toku,
ki nas vseskozi odnaša nazaj
v preteklost.«
Francis Scott Fitzgerald
7
TRENUTEK PREPUSTITVE ALI NOČ NA JADRANSKEM MORJU
25. oktober, noč na Jadranu
Ko se predaš navdihu, ko te ne skrbi, da ti salo kipi čez kavbojke. Ko zaplešeš ča, ča,
ča in ti ni mar, da ne znaš korakov, da ga plešeš prvič, brez poprejšnje vaje, a uživaš
v vsakem trenutku. Slediš korakom Lucasa iz Sao Paola. Veš, da je plačan za
to, da pleše z gostjami brez para, a tega ne občutiš, ni ti mar…
Najini koraki se ujemajo bolj, kot koraki z drugimi dancerji.
Nisem se zaljubila, samo poskusila užiti vsak trenutek
prepustitve in se spraševala, zakaj zdaj, ko sem že
skoraj na koncu poti? Zakaj zdaj, ko moja kondicija
ne prenese več takega napora, ko je moje srce odprto
le še za vnuke?
V odmoru ob cigareti premišljujem, ali bi v svojem
vrhuncu življenja znala ceniti take trenutke? (Op.:
Lucas je gej, definitivno!)
Noč, ko smo se preselili v 70-ta in se rešili današnjih spon.
»S puncami je tako: tudi če
so bolj grde, tudi če so bolj
neumne, se vsakokrat, ko
naredijo kaj fletnega, na pol
zaljubimo vanje
in potem smo čisto izgubljeni.
Lahko vas spravijo ob pamet.
V trenutku,
zares!«
J.D. Salinger, Varuh v rži
8
»Ne, nisem jaz majhna, dancerja sta tako velika!«
9
BARI: PRVI ODHOD Z LADJE IN PRVI OBISK LEKARNE…
26. oktober, Bari
Saj ne, da bi morala farmacevta posebej opozarjati, kaj mi je – moje občutljive (beri
prekrokane) oči povedo vse. Vendar pogumno izdavim, kot da je italijanščina moj
materin jezik: »Goca per ochi senza konzervansi.« Resda si nisem tako predstavljala
svojega prvega turističnega nakupa na tem potovanju, a mi gre kot po
maslu. Okapljičena sem se, s povsem jasnim pogledom
napotila čez trg (sem mislila). Izgleda, da kapljice niso
imele takojšnjega učinka, pa še ušesa so mi začela
nekaj nagajati. Slišala sem namreč, da nekdo na vso
moč žvižga za mano.
Kako si le usodi! MENI, za katero že nekaj let
žvižga le ekonom lonec? HALO!!!!! Seveda se
ozrem, ne bi namreč rada zamudila trenutka, ko
žvižgaču velikodušno nameniš nasmešek in
rečeš – sorry, sem že oddana, kje pa si bil do
sedaj? A žvižgač se spremeni v policaja (zdaj že
vidim bolj jasno) in namrgodeno kaže, naj se
speljem s štiripasovnega križišča, v katerega se
spremeni moj namišljeni park. Nobene prijazne
vljudnosti ni v njem, zdaj opazim celo semaforje.
V tem trenutku se spomnim Žigovih besed, da je bil
Bari nevarno mesto, ki so ga……. kaj pa vem kaj, na tej točki
sem nehala poslušati. Želim si, da ne bi in da bi si kaj od tega, kar je
povedal tudi zapomnila!
Pozno kosilo na ladji mi povrne energijo. In firbec mi ne da miru. Kaj se dogaja ob
tem času v Safari dancing suiti? O ne, ni prazna. Tisti, ki želijo zvečer blesteti, vadijo
plesne korake. Jaz si ne želim blesteti, le uživati, zato samo gledam in pustim nogam,
da malo počijejo.
Redek prizor – prazno plesišče!
»Prihodnost ni nikoli nič
drugega kot sedanjost,ki jo
je treba spraviti v red. Ni
nam treba predvidevati,le
dopustiti jo moramo«
Antoine de Saint-Exupery
10
ČASOVNI PRESKOK NAZAJ
26. oktober, noč med Barijem in Katakolonom
Noč med Barijem in Katakolonom spet preplešem. Okusila sem
že skoraj vse koktajle, ki jih ponujajo. Razen tistih, ki
vsebujejo kokos. Tega kategorično zavračam! Dober je
bananin, a ga na 14 palubi pripravijo bolje, kot v
casinoju. Purple Rain je osvežujoč, a Zombi bolj
okusen, z več vsebine. V casinoju mi vanj pozabijo dati
češnjo. Grem na 14. palubo, dobim svojo češnjo v
Zombiju, pa še ananas za povrh. Gledam zvezde in
premišljujem, kako bom čez dve uri vstala, če pa še
sploh nisem šla spat. Časovni povratek v Grško območje
me povsem zmede. Naravnam uro na roki in telefonu,
naročim bujenje na recepciji (osebno) in nato še iz kabine.
A to se meni »ziherašu« še ne zdi dovolj. Naravnam bujenje na
telefonu, tudi prijateljičinem. Ta sicer ne dela, odpovedal je že v
Benetkah, a nikoli se ne ve. Ali tudi tablica zvoni? Za vsak slučaj naravnam še njo!
Komaj zaprem oči, že se oglasi orkester. Zvoke spuščajo prav vse naprave, ki so v
kabini. Mukoma vstanem, se oprham in dam kapljice v oči. V Grčiji res želim videti
vse.
Nekam mirno je. Dvigalo pride takoj, na palubi pa nobene gneče. Žiga je rekel, da
gre na to ladjo toliko ljudi, kot je prebivalcev Domžal. Halo Domžalčani vstanite!!!
Sva zamudili izkrcanje? Ah ne, saj ladja še ni niti pristala. Naslednji dve uri se z Mijo
(oprosti prijateljica za prikrajšano spanje) potikava po palubi in opazujeva sončni
vzhod (med oblaki).
Mi2, Zombi in Sex on the beach skupaj
»Dobro vem, pred
čim bežim, ne vem
pa,kaj iščem«
Montaigne
11
»Grčija mi paše!«
12
KATAKOLON
27. oktober, Grčija
Grčija izpolni moja pričakovanja. Verjetno sem bila v prejšnjem življenju Grkinja.
Ali pa sem tekmovala na Olimpu, kjer so tekmovali le moški? Sem bila moški? Ah
ne, preveč romantike je v meni.
Izpustim ogled muzeja, da nakupim nekaj
spominkov. Oboje namreč časovno ne bi šlo.
IN ZAMUDIM PREDVIDEN ODHOD
LADJE!!!
No, ne le jaz, nekaj avtobusov takih nas je.
A ladja nas čaka, z eno in pol urno zamudo
odplujemo proti Izmirju v Turčiji.
Se mi le zdi, ali res plujemo hitreje?
Česa se spomnim iz zgodovine? Nič, zato pridno poslušam!
Če govoriš resnico, si ni
treba zapomniti nič od
tega, kar si povedal.
Mark Twain
13
BALERINKE
27. oktober, noč v Grčiji
Saj je že dolgočasno omenjati, da sem noč preplesala. Pred tem sem v teatru uživala
v izvrstni predstavi. Še pred tem je moja prijateljica v casinoju priigrala omembe
vreden znesek. Moje iskreno veselje ob tem mi je poplačala z Zombijem (saj veste,
koktajl). Tokrat je imel češnjo!
Nocoj bo gala koktajl in nato gala večer. Prepričujem svoja stopala, da dve leti, kar
že nisem obula čevljev s petami, ni tako veliko. Stopala mi prizanesljivo naklonijo
pol ure, zato imam v torbici za vsak slučaj balerinke. Bejbe pridno razkazujemo
toalete, srkamo brezplačne koktajle in ugibamo, kako so vse te toalete
prenesle drenjanje v kovčkih in ostale tako brezhibne. Sprašujem
se, ali bom prenesla hojo do restavracije ali naj se kar takoj
preobujem. Bogu hvala za balerinke. Ne bogu, trgovini, v
kateri sem jih dobila kot nagrado za večji nakup. Takrat
sicer nisem vedela, kaj bi z njimi, a zdaj se izkažejo kot
najboljša stvar, ki sem jo vzela s seboj. Saj jih v začetku
nisem nameravala, a je bilo v kovčku še malo prostora.
Na hodniku srečam Lucasa v smokingu. Madonca je čeden.
Vsaka tašča bi ga želela za zeta. No mogoče ne prav vsaka.
Pomenljivo mi napove, da se vidiva ob 23,00. A ura je šele
21,30, jaz pa že v balerinkah in s čevlji v rokah. 10 cm pete
verjetno res niso najboljša izbira.
A ko pride pome za prvi ples, vsa bolečina izgine. Vrtim se v ritmu, kot da so čevlji
domači copati. Bolečine ni, samo eleganca obratov dunajskega valčka…
Prikrevsam do kabine, še balerinke so mi pretesne. O shit, kako bom jutri hodila po
Izmirju? Ali pa bo to že danes?
»Balerinke imam v torbici!«
»Dokler občutimo
strast,je starost
daleč!«
Manca Košir
14
»Zrcalce, zrcalce na steni povej…«
15
NOČEM OSTATI V IZMIRJU!
28. oktober, Izmir
Izmir, trgovsko središče in naša »edina« možnost za večje nakupe. Kajti naslednji
dan je v Istanbulu največji praznik v letu. Bazar bo zaprt. Opozorijo nas na možnost
pogajanja in zniževanja cene. To se nama s prijateljico obrestuje že pri
najemu taxija. Za četrtino cene in cca 800 korakov stran od ladje
naju drugi taxist odpelje do bazarja. Dogovoriva se, da naju čez
dve uri pobere na istem mestu. Upam le, da ne čaka še zdaj.
Kajti dve uri na največjem bazarju se spremenita v tri ure in
dve z vrečkami obloženi turistki, ki se jima mudi na ladjo.
Dan pred praznikom je, konec »šihta«, gneča na cesti, vsi
taksiji pa polni! A tudi če bi bili prazni, ves promet stoji na
mestu. Verjetno bi prej prišli peš, če bi se le podali v pravi
smeri. A ker smer zgrešiva že na bazarju, se ne lotiva tega
podviga. Prisedeva v že na polovico poln taxi in si
oddahneva. A le za hip. Premaknemo se za 10 metrov. Voznika
vprašam, če bomo čez 15 minut v portu? Pomiri me, da je do tja le
6 minut, ali je rekel 6 kilometrov? O.K. ampak mi že 20 minut stojimo
na mestu, naredili nismo še nobenega kilometra!
Zakaj se sekiram? Ker pri sebi nimam dokumentov, denarja, niti volje, da bi
preostanek življenja preživela v muslimanski deželi, z ruto čez obraz in na kolenih
stregla kdovekomu. Toliko kristjana pa je kljub vsemu v meni. Saj sem vendar
krščena, pa pri obhajilu in birmi sem tudi bila!
Ko nekaj močno hočeš, se zgodi. Zagledam ladjo, ki je še privezana na pomol!
Zapodim se na 14 palubo. O Izmir, od tu si še lepši!
Ja, 14. paluba je res lepa, sploh če si na njej!
»Sami hodimo
hitreje, v dvoje
pridemo dlje«
afriški pregovor
16
VEČER, KO NOKAVTIRAM FOTOGRAFA
28. oktober, večer
Sreda je dan, ko se moje telo začne upirati načinu preživljanja zadnjih dni. Telo in
um sta že naprej, noge pa zaostajajo. Glede na to, da je potrebno prehoditi 333
metrov iz casinoja do restavracije, se medtem spustiti še za en nivo
in ostati nasmejan, kot da to ni nič, je to podvig, vreden vsaj
napora vzpona na Šmarno goro, če že ne na Triglav. Raje
ne omenjam, da se vmes lahko izgubiš ali vsaj pozabiš,
kam si sploh namenjen.
Fotografi te čakajo na vsakem koraku. Snemajo
video, ki ga na koncu lahko kupiš, pa tudi njihovi
posnetki, ki jih vsak večer razstavijo, so tako lepi in
kvalitetni, da se evri iz tvoje denarnice kar nekam
lahkotno spustijo v menjavo za slike. In kar je še
enostavneje, sploh ti ni potrebno odpirati denarnice, le
ladijsko kartico pokažeš. Manj boli!
Spuščam se po mojih najljubših stopnicah, utrujena, a
zadovoljna z vsem doslej. Pa glej ga zlomka – fotograf ob vznožju stopnic željno
čaka, da bo ovekovečil moj spust. Verjamem, da bi bil tisti trenutek še šerpa ob
spustu s Himalaje lepši na posnetku, kot jaz. Postavim se v pozo bokserja, namrščim
obraz in rečem: Da ne bi slikal, če nočeš šljive na oko! Zelen od strahu, ko se
odmakne na varno izven mojega dosega, mi zajeclja: A ja se več cele sedmice mučim
sa vama na engleski!
Ja, to pa res ni moj problem, a ne? Jesti, piti in spati znam v vseh jezikih. Ubogi fant
iz bivše Juge je verjetno opozoril svoje kolege na nevarno potnico, kajti fotografi od
zdaj naprej ostajajo v varni razdalji od mojih pretepaških pesti. Le enega sem morala
predzadnji dan še enkrat opomniti. Skoraj bi mi spodletelo. Ni moja krivda – fant
verjetno ni verjel, da mislim resno, ali pa se je le malce prepozno odmaknil, jaz pa
sem pričakovala, da se bo – moja pest je pristala na njegovem licu!
V poduk vsem: kar rečem, mislim resno!
Moje najljubše stopnice, posute s kristali Swarovski
»Usoda je, kar se
nam zgodi v
trenutku,ko tega ne
pričakujemo«
Marcel Proust
17
NOČ, KO V PIŽAMI ZREM V ZVEZDE
28. oktober, noč
Noč, ko ne morem nič več! Noč, ko si rečem, da bom šla spat že ob dveh. Res sem
nekaj čez drugo uro že v pižami. Mija pa še vsa razigrana. Dopovedujem ji, da se
moram vsaj malo naspati, ona pa meni, da bom spala doma. Kdo
odneha prej? Seveda jaz. Spomnim se namreč besed, da, ko
misliš, da ne moreš nič več, si točno na polovici svojih
zmožnosti. Pa tudi čaj bi se mi prav prilegel. Toliko
moči, da bi se oblekla, nimam. Čez pižamo le
ogrnem flis. Če mi bo kdo kaj hotel, kaj potem –
prej daš, prej si frej!
Pa ni nikjer nikogar. Upam, da je vsaj kapitan na
svojem mestu. Ali da je častnikom naročil, naj
oprezajo za ledenimi gorami. Malo se mi že
sanja, saj plujemo vendar proti jugu.
Čaj me zbistri, cigareta lepo opravi svoje delo in
vzpodbudi kašelj, ki me povsem predrami. Zvezde so
prelepe. A kaj se svetlika dve nadstropji više? Izgleda,
da so vsi tam. Piše DISCO, midve pa sami na palubi!
Moram kaj dodati? Ne bo šlo, kajti zdaj bo šla po zlu še druga
polovica mojih zmožnosti!
Me and My Lucas – on že povsem pripravljen na ´Belo noč´, jaz pa le v mimohodu.
»Včasih se nam šele
potem, ko oddidemoz
odra razkrije, katero
vlogo smo igrali«
Stanislaw Jerzy Lec
18
JUTRO NA PALUBI
29. oktober, jutro
Kava in rogljiček, nežen piš vetra in sramežljivi žarki sonca mi nudijo
popolno zadovoljstvo. Takole je verjetno v nebesih. Nekaj mi
pravi, da tega ne bom nikoli izvedela. Nisem namreč vernik. In
tja menda ne spuščajo odpadnikov. Če bo potrebno, se bom
s tem spopadla po 80-em letu. Do takrat imam namreč
zaloge molitev, ki jih je zame opravila moja stara mama.
Palubo preplavijo animatorji. Lucas mi dvorljivo poljubi
roko. Ja, tudi podnevi se poznava. V pogovoru spoznam
tudi fanta iz Izmirja, katerega oče je iz Zenice.
Njegovega imena ne more izgovoriti niti moj
hitrosukajoči jezik. Izzove me, da mu pokažem
nacionalne plese. Tukaj? Zjutraj? Pred očmi celih Domžal?
Kdo mi more braniti? Poskakujeva ob polki, se zavrtiva v
valčku, več nacionalnosti pa ne premorem.
Zvoki iz ozadja me opozorijo, da je voditeljica že začela z jutranjo
aerobiko. Moje (uboge) noge so se do sedaj že predale. Kajti od njih zahtevam
popolno predajo. Če hočem hoditi, bodo hodile, če hočem plesati, bodo plesale. In
zdaj hočem aerobiko! Bog ne daj, da bi zamudila drobtinico tega, kar nudijo.
In sam vrag ve, kaj vse bom danes še doživela.
Če ne bi vmes plesala, bi animatorje ujela v objektiv od spredaj
»En sam trenutek
zadošča, da
premagamo neskončno
razdaljo«
R. Tagore
19
Ujeto v oko fotografa: noč v belem.
20
V ISKANJU PIVA
29. oktober, Istanbul
Nekoč sem že preživela teden dni v tem veličastnem mestu. Okusila
Bazar in najboljši burek na svetu. A vse to se ne more primerjati
s tem, kar okušam danes. Bo pa le nekaj na tem, da družba
naredi svoje. Takrat sem postopala sama, zdaj pa v družbi
prijateljice. Ena drugi vsiljujeva korajžo. Pri tem se imava
super. Rekli so, da bo vse zaprto, da je največji praznik v
državi. Bla, bla…
Na največji turistični ulici z odprtimi rokami čakajo na
naju. Taksist, ki naju je pripeljal do tu po 50 odstotnem
vzponu le omeni – a vidve sta hoteli peš, ko se nisva
strinjali s ceno prevoza. V opomin mi vrne 1,52 kg
kovancev. Nič panike, vse zapravim in OMG – za nazaj bom
spet razpetnajstila bankovec. Pa ga nisem. Kajti najino
vzpenjanje in spuščanje naju pripelje do točke, ko zagledam
dimnik moje ljubljene Preziose. Če pa vidim dimnik, lahko do njega
tudi pešačim.
Res da bi se ob spustu prileglo tudi kakšno pivo, a glej ga zlomka, v tem območju ne
strežejo nobenega alkohola. Kakšna sreča, da sva se okrepčali že tam, kjer sva se še
lahko.
Spuščava se proti morju, stiskava kolena in iščeva kafič, kjer bi se odžejali in olajšali.
Zagledava prav prijeten lokal s teraso – seveda bova tudi kadili. Vse vrečke in midve
smo že na stolih, ko natakar pove, da piva nimajo, niti nič takega, kar bi vsebovalo
alkohol. No prav, pa tudi lulali ne bova tukaj! Saj vendar nisva prišli na ekskurzijo na
temo »Odvajanje od alkohola«. Nanjo bova šli potem, ko se vrnemo domov. Mi kar
nekaj pravi, da bo potrebno.
V javnem stranišču za evro oddava tekočine, ki so se nabrale v naju. Verjetno bi se
lahko tudi tuširali, kajti tam je izjemno veliko stvari, za katere ne vem, čemu služijo.
Sem šla pa res nepripravljena na pot.
Preden se vkrcava na ladjo, se morava še prebiti skozi zid ponujalcev vsemogočega.
Skoraj uspešno prebijeva ta zid, le nekaj malenkosti se naju prime in nekaj evrov se
prime ponujalcev.
Turška kava – gosta, sladka, vroča – bljak!
»Življenje – to niso
dnevi, ki so
minili,temveč dnevi, ki
smo si jih zapomnili.«
Pjotr A. Pavlenko
21
IF TOMORROV NEVER COME – SO WHAT
29. oktober, na morju
Dragi Bog, tistega ´so what´ nisem mislila resno. Če pa že, bi ga
dala vsaj za kratek čas na čakanje. Le toliko, da mi uspe
popisati vse vtise. Kajti ko primem svinčnik, da bi nekaj
zapisala, mi v glavi nastane urnebes. Beseda nima zveze z
nebesi, ali pač? Niti z besom, prej z urnostjo pisanja, da vmes
kaj ne pozabim.
Ali je to že molitev? Draga stara mama, saj sem natančno
izračunala, da tvoje molitve zadostujejo do 80-tega leta. Lahko se tudi
pogodiva za kakšno leto manj. A te zapise bi res rada dokončala.
Rada bi tudi videla, kaj bo nastalo iz mojih dveh fantov. Komaj nekaj dni je minilo,
kar jih nisem videla, pa ju že taaakoooo pogrešam.
Sem tu, a jih pogrešam…tam.
»Najtežje je biti
preprost«
Eyecatching
22
PLES S ČASTNIKI
29. oktober, večer in noč
Nocoj bo ples s častniki. Bejbe dobimo plesne knjižice, kamor se nam častniki
podpišejo po plesu. Vrsta uniformirancev se nam postavi na ogled. Res so raznoliki.
Beli, črni, rjavi, roza (ups, ne bom več!), stari mladi in nekaj vmes.
Izbira je res raznovrstna. Malo goljufam, med podpisi v moji
knjižici se pojavi tudi Lucasov. Knjižice gredo potem v
boben za žrebanje. Prva, druga in tretja nagrada je
častnik za domov. Malo sem se izgubila v svojih
predvidevanjih, imam pač bujno domišljijo. Prva,
druga in tretja nagrada je steklenica penine in
spominek (je lahko to častnik?) Če bi bil…
Kar v živo si predstavljam hrepenenje. Ko
sonce zahaja, se koprneče ozirava drug k
drugemu. Bo danes? Ni sicer tisti dan, a včasih
telo zahteva svoje. Roki počasi polzijo k
predmetu naslade. Moje čipkaste, seveda črne
tangice se že zajedajo v telo.
Kmalu jih bom odložila. Tudi on se odziva.
Pozabila sem že, kako občudujoče me zna pogledati. Ali
vprašujoče? V njegovih očeh vidim vprašaje. Boš dovolila
da, … res si želim! Jaz tudi, govorijo moje oči. Neslišni dialog se
pretaka med nama. Razumeva se brez besed. Mravljinci v trebuhu in šumenje v
ušesih se stopnjujejo. Še malo, samo en gib, pa bo.
Moja roka se prva prikrade do TV daljinca. Vrhunec je tu! Daljinec je moj in ne
spustim ga več iz rok. Nikoli!!!
Ne spustim ga več iz rok…
»Razgaljanje duš je
pisateljska dolžnost. Ne gre
za slačenje telesa, temveč
nekaj veliko hujšega –
slačenje duš.e«
Marjan Rožanc
23
SPOMINKI, DARILA…
Pregledujem spominke, ki sem jih nakupila. Jih imam dovolj,
premalo, preveč? Ni važno, važno je, da so pravi.
Keramični naprstnik z grškimi motivi za mojo
šivajočo mami, ljubek šilt, ki ne pokvari frizure, a
ščiti pred soncem za teto Stanko. Ura za Urbana,
ki mora letos osvojiti skrivnosti časa in nova
trenirka za Maksa, ki mu je bilo usojeno nositi
večinoma ponošena oblačila. Zapestnici z
grškimi in turškimi očmi, ki odganjajo zlo in
prinašajo srečo za sestrico in nečakinjo. Kaj pa
vsi ostali? O, še je robe in za vsakogar bo nekaj.
Le z eno težavo se moram še spopasti. Kako in v
čem bom vse to prinesla domov. Nujno
potrebujem še eno torbo. Moj kovček je bil namreč
poln že, ko sem šla od doma. Tudi tiste tri majice, ki
sem jih kupila zase in so univerzalne velikosti, zasedejo
nekaj prostora. Doma ugotovim, da bi pred oznako
univerzalne velikosti zame moral nujno stati še kakšen X. No, zdaj
pa imam. Ko bom naslednjič likala hčerkino perilo, me v kupu ne bo čakalo 50
ampak 53 majčk. Vendar to še ni darilo zanjo. Njej, ki mi je omogočila to potovanje,
želim podariti nekaj res posebnega. Tega do sedaj še nisem našla.
Tudi moji prijateljici greni dan to, kam bo pospravila nakupljene stvari. Ampak ona
je imela že ob vkrcanju poleg kovčka še tri torbe. Roki pa le dve. Naslednji postanek
bo nujno lov za torbami. Ali prodajajo tudi koga, ki bi te torbe nosil? Kaj pa če bi za
spomin domov vzeli kar kakšnega animatorja? Fantu iz Izmirja se pogodba izteka.
Ampak, le kaj bi doma z njim???
Zvonček je zame. Grške oči, ki odganjajo zlo za Ditko in Aleksandro
»Prava darila za nego duše
so drugačne sorte. Pridejoz
nogavičkami presenečenja
in nosijo jih trenutki, kose
angeli preoblečejo v ljudi.«
Manca Košir
24
LADIJSKA KARTICA
Ja, to ti je pa ena pogruntavščina. Z Mijo jo zlorabiva, še preden jo napolniva. In tisti
minus nama zdaj verjetno noče prižgati luči v kabini. Pritoživa se stevardu
na hodniku. Ta se nama le nasmehne. Verjetno še ni slišal, da je
pogovor orodje komunikacije. Ali pa naju ne razume. Ali so mu
prepovedali govoriti z gosti? Na ladji je namreč zelo formalno
postavljen sistem napredovanja in tega, kaj osebje sme in kaj
ne. Prav, greva pa na recepcijo. Bova položili tiste evre na
kartico. Morda bo pa potem luč delala. Neverjetno, res je
delala, ampak ne zaradi evrov na kartici, temveč tega, ker
sva jo pravilno vstavili! Prej sva jo namreč samo pokazali
senzorju. A ta je kot bankomat, hoče jo celo in za ves čas,
ko ti nekaj daje.
S kartico pridobiš veliko prijateljev. Natakarji, fotografi,
prodajalci v ličnih trgovinicah, vsi jo želijo vsaj za trenutek
držati v rokah. Kažejo tako široke nasmehe, da brez truda
prešteješ njihove plombe. Seveda jim ustrežeš, ko jih že tako veseli.
Saj nič ne boli, le en podpis jim daš, že si lastnik česarkoli.
Nekoč, pred leti, ko sem bila prvič v casinoju, sem se tako oklepala edinega žetona,
ki sem ga imela, da je šel še ven iz igralnice z menoj. Tu pa le pokažeš kartico,
podpišeš in že jih imaš celo pest. Ko jih porabiš, podpišeš še enkrat. Pa še
enkrat…..Verjetno, kajti jaz ne igram. Mi je nekoč človek, ki ga globoko spoštujem
rekel, da so Las Vegas zgradili tisti, ki so žetone metali v reže na avtomatih. Pa tudi
zagotovila o dobitkih so premedla zame.
Kartico potrebuješ tudi pri prihodu in izhodu iz ladje. Da nebi kdo ostal na napačni
strani ob pravem času. Mislim, da so pogruntali, kaj nameravava midve. Ko bi bilo
potovanje končano, bi se nekam skrili in se peljali v Brazilijo, kamor gre Preziosa čez
zimo. Pa ne bo nič iz tega. Morali se bova »odštempljati« in potem ti tudi podpis ne
pomaga več. Mogoče pa spomladi odletiva v Brazilijo in se z ladjo vračava do
Benetk? Kaj pravite na to? Sanja mali miško kukuruz!
Skočiti v bazen ali le sedeti v jacuzziju, to je zdaj vprašanje.
»Trije dnevi
žuriranja…potem pa
je potrebno plačati
račun…«
Citat iz filma Gilda
25
HRANA: NAJEDLA SEM SE!
Odlično izpeljana logistika našega organizatorja se izkaže tudi
v tem, da vsak dan dobimo ladijski časopis v svojem jeziku.
In jedilnik na mizo v slovenščini. Pri tem te lahko zafrkne
le to, da ne naročiš prave stvari. Ni tako, kot pred leti v
Monte Carlu. Lačna, da bi lahko grizla lastne čevlje, a so
bili žal plastični. Sem izbrala kar nekaj. Prepričana, da bo
užitno. Pa bi bil čevelj, čeprav plastičen boljša izbira.
Predvsem pa cenejša!. Tukaj razumeš, kaj jed vsebuje.
Ostalo je odvisno od kuharja. Izkaže se, da so prvovrstni.
Napake prvih dni, ko sem naročala preveč, že odpravim.
Poznam namreč prostornino svojega želodca. Če pa slučajno
zgrešim, grem lahko potem v samopostrežno restavracijo in to
nadoknadim. A nikoli, res nikoli ne zgrešim. In si prihranim eno pot.
Pri omizju, kamor nas namestijo, že prvi dan ugotovim, da smo res majhna dežela.
Takoj najdemo skupne znance, kar nas poveže. Vsak dan izmenjamo vtise. In načrte
za nadaljevanje večera. Izvemo, kje še nismo bili in kaj se res splača videti. In se
imamo tisto uro in pol, kolikor traja večerja res fino. Naši natakarji so res izjemni.
Presenetijo nas tudi s svojimi drugimi sposobnostmi in včasih zapojejo pred polno
jedilnico. V veliki skrbi, da ne bom lačna, mi včasih dodajo kakšno jed, ki je nisem
naročila. Ne doumejo, da nisem lačna hrane, le doživetij, a tudi to sprejmem kot del
njih.
Najedla sem se školjk, škampov in ostalih morskih sadežev, ki jih obožujem. Solat v
vseh oblikah in sestavinah. Mesa in pa sladic. Dobro, da so moje kavbojke iz
materiala, ki je raztegljiv. A vse bom pokurila potem, v Safari dance suiti, mi bo
Lucas pomagal. Z nostalgijo se spomnim prvega dne, ko se je na mojem krožniku
znašla kombinacija sendviča, pomfrija in testenin. Pri vsej ponudbi sadja, solat in
zelenjave ter mesa. O, saj obožujem tudi to, zato sem verjetno bolj popolnjena. Se
temu reče tudi debela? Vse moje dosedanje shujševalne kure so me v začetni fazi
izjemne uspešnosti (izgubila sem tudi 12 kg) pripeljale nazaj do 70 kg. Zdaj to
jemljem kot idealno težo. Kar tudi je, kajti nikdar se še nisem počutila tako odlično.
Moja zdravnica se sicer ne strinja s tem, a saj je ne obiskujem pogosto! In ona je tudi
debela!
Njami, še bi, mami!
»Nihče ni dolžan
storiti več, kot je
mogoče«
Latinski pregovor
26
IZGUBA OČETA
30. oktober, na poti proti Dubrovniku
Kaj bova pa danes počeli? Ni izhodov, kajti plujemo proti Dubrovniku v enem
zamahu. Bi si ogledali Spa center? Ampak prej bi morali poskrbeti za najino
poraščenost. Poskrbiva za to. Na poti do sprostitve me dohiti slaba novica iz
Ljubljane. Pričakovana, a kljub vsemu dokončna. Ne povem nikomur. Ne bi mogli
pomagati, saj še sama ne morem storiti nič. Še telefon mi zataji in ne vrne odgovora
moji hčerki. Prelevim se v kirurgomehanika, da oddam svoja navodila. Le
upam lahko, da so dosegla cilj.
Ne želim, da kdorkoli občuti mojo žalost. Skrijem se v svoj
oklep, sem namreč rakica. Na okolje se odzivam mehansko.
Zvečer snemam svojo cimro, ki se je prijavila na tekmovanje
v plesih. Se veselim z njo, moja žalost je globoko zakopana.
Lucas ne razume, zakaj danes nisem pri volji. Izgovarjam se
na utrujenost. Težko celo pišem o tem. A v mojem poročanju
bi manjkal dan. Dan, ki se je zgodil in bo ostal v spominih.
Premišljujem, kaj bo zdaj drugače.
Oh oče, zapustil si me že, ko sem imela dve leti. Vrnil si se, ko
sem jih imela 60. Vse vmes so bila bolj srečanja naključnih znancev. Brez strasti in
odgovornosti. Živela sva vsak svoje življenje in nisva dopustila, da bi se najini
življenji prepletali. Nič spontanosti in odpuščanja napak ni bilo, kot je v navadi pri
starših in potomcih.
Vseeno bom poskrbela zate, kot sem poskrbela za tvojo ženo, ko ti nisi mogel. Kot
sem poskrbela zate, ko si ostal sam in nebogljen. Kri kljub vsemu ni voda. Teče,
dokler jo nekaj poganja. Mora imeti motiv, da črpalka dela. Ko motiva ni več, se
ustavi.
Saj vem, nisi mi obljubil, da boš počakal, da se vrnem, Kljub temu sem to
pričakovala. Sem sebična? Pravzaprav sem se v svojem življenju že navadila na to,
da če je le možno, da gre nekaj narobe, bo narobe tudi šlo. In se s tem sprijaznila.
Okrog in okrog vse modro
»Resnični grob
mrtvih je v srcu
živih.«
Tacit
27
POZDRAVLJEN, DUBROVNIK!
Dubrovnik, 31. oktober
Kako si lep, obsijan s toplim soncem na zadnji dan oktobra. Včasih si bil dom, zdaj
pa le njegovo preddverje. Še se te spominjam, kajti tudi tu sem že bila. Že takrat, ko
ko nam je bil izziv za pot le vprašanje, koliko nafte porabi kombi iz
Umaga do Dubrovnika. Nisem pozabila – natančno en rezervoar.
Ne do Dubrovnika, kombi se ustavi 5 km pred njim. In temu se
le smejiš. Prav do Dubrovnika bi prišli, če ne bi po krajšem
počitku na Kostreni in nezmotljivi navigaciji moških, ki si
ne dovolijo soliti pameti še enkrat naredili kroga čez
Rijeko. Tega ne smemo omenjati na glas. Vsaj še
kakšnih 200 km ne.
Tu sem prvič videla hotel, ki je imel recepcijo na vrhu,
sobe pa stopničasto postavljene navzdol po hribu, prav
do morja. Otroci so se vozili cel dan z zunanjimi,
steklenimi dvigali. Zdelo se jim je, da jih peljejo naravnost
v morje. Kje je že to…In kje smo že mi? Saj ne more biti
res, da bomo jutri zjutraj že v Benetkah!
Dubrovnik, zadnja postaja pred izkrcanjem
Skoraj vse, kar
počnete, se vam bo
zdelo nepomembno,
toda zelo pomembno je,
da to počnete«
Mahtama Gandhi
28
EPILOG
Doživetje, ki sem ga opisala, je bilo zame darilo, ki me je napolnilo z energijo. Kaj
bom z njo? Vsekakor jo bom vsaj delček usmerila v izdelavo drobnih darilc, s
katerimi želim razveseliti tiste, katerim so namenjena.
Moja prijateljica Mija je že na poti na Sri Lanko. Tudi to je
način za porabo energije. Ker samo zaloga energije ni
dovolj, bom danes vplačala vrstico Evrojackpota. Sanje
so brezplačne. Kdo ve, morda bom spomladi, ko se
Mija vrne že tako bogata, da se bom brez
problemov podala na pot, na katero me vabi.
Vmesni čas bom preživljala z vnuki in njihove
vragolije popisala. Morda pa kdaj iz tega
nastane kaj takega, da bi bilo zanimivo za
objavo.
Ali pa mi spomin postreže s čim, kar bo vredno
iztrgati pozabi?
Vsekakor bom užila vsak dan, kot da je zadnji.
Prepričana sem, da je bolje pustiti stavek nedokončan,
kot da bi ga sploh ne pričel zapisovati.
Tisti, ki ve, da ve, poslušaj
ga, tisti, ki ve, da ne ve,
pouči ga,tisti, ki ne ve, da
ve, prebudi ga, tisti, ki ne
ve, da ne ve, ogni se mu!
Kitajski pregovor
29
ZAHVALE
Hvala Katja, brez tebe ne bi vedela, kakšno je lahko življenje. Rada te imam!
Hvala mami, Stanka in Ditka, da sem lahko uživala preko svojih zmožnosti.
Hvala prijatelji na Facebooku, da ste me spodbujali pri opisovanju prigod.
In še enkrat Ditka, hvala, da si vse to spravila v red.
30