Download - Božič 2010: Priloga Nedelje
DNIXIV B O Ž I Č 1 0
Š T I R I N A J S T
P R I L O G Ad e c . 1 0
Stopinje
od mene do tebeKrasimira Dimova - dobitnica deželne nagrade za človekove pravice
XIV ŠTIRINAJST DNI2
b o ž i č 2 0 1 0
Johann Kordasch se je
rodil leta 1938. Bil je edi-
ni sin kmečke družine na
Koroškem (Haber). Mali Jo-
hann se je telesno in du-
ševno razvijal zelo poča-
si. Mama in babica sta prav
zaradi tega z vso nežnostjo
skrbeli za fantka. Ko je bil
star štiri leta, je koroška
uprava (Gauleitung) zapro-
sila na Dunaju za napotitev
v bolnišnico »am Spiegel-
grund«, kjer so ga sprejeli
z oznako »zur direkten Er-
ledigung abgetreten«. Sre-
di mrzlega decembra leta
1942 je mama sama pelja-
la bolnega sinka na Dunaj
v bolnišnico. Tam so zdrav-
niki nekaj dni po njegovem
prihodu ocenili »nikoli ne
bo mogel delati«. Izrečena
je bila smrtna obsodba ma-
lega Korošca. Daleč stran
od ljubljene mame je umrl
Nad prebivalci
zasije lučv deželi smrtne sence
Jože Marketz
Proti Genezareškem jezeru, ki tudi v času suše obljublja poživljajočo ohladitev
Shalom ... marhaba ...
Novembra letos je Tanja Kramer za ne-kaj mesecev odšla v Jeruzalem, kjer dela kot prostovoljka v avstrijskem hospicu. Objav ljamo nekaj njenih vtisov.
Na letališče me je prišel iskat civilnik Julian in me pripeljal v avstrijski hospiz (Österreichisches Hospiz). Tu so so začele prve težave. Povedali so mi, da
bi pravzaprav morala imeti vizo. Vse se je dobro izšlo, sedaj imam vizo za tri mesece. Kaj bo potem, bomo videli.
Kot morda nekateri že veste, ima staro jedro Jeruzalema več različnih mestnih četrti. Jaz živim v muslimanskem delu. To pomeni, da vsak dan poleg zvonov slišim tudi muezina. Po vsem mestu so različni „checkpointi“, kjer stoji policija – in na to se šele navajam.
Vsak teden delam pet dni, po osem ur na dan. Pomivam posodo, serviram ali pospravljam stvari. Nisem si mislila, da bo včasih kar zelo naporno, saj si na nogah skoraj osem ur brez odmora – razen kosila. Pri domačinih v kuhinji je zmeraj luš tno, saj se lahko od njih naučiš tudi nekaj besed arabščine in hebrejščine. Kar zadeva arabščino in hebrejščino, en jezik živi poleg drugega, toda vse je zelo komplicirano. Toda ali nam to ni znano? Samo da je tukaj vse še bolj ekstremno.
V sobi stanujem s prostovoljko, ki ji je ime Katharina in je iz Nemčije. Skupaj nas je zaenkrat osem prostovoljk in sedem civilnikov. Prostovoljke so same ženske in večinoma iz Nemčije. Razen mene in dveh prostovoljk so vsi drugi tukaj že dalj časa in se že poznajo. Vsi so zelo prijazni in te poskušajo integrirati. Ker je tukaj toliko volonterk in civilnikov in ker je večina gostov iz Nemčije, je pogovorni jezik nemščina. Včasih sploh ne opaziš, da si sredi Jeruzalema in ne v Avstriji.
Od samega mesta še nisem veliko videla. Če hodiš po tržnici, začutiš, da se tukaj srečujejo ljudje raznih kultur in verstev. Če hodiš po muslimanski tržnici, hodiš po Jezusovem križevem potu in vsak ti hoče kaj prodati. Po eni strani vidiš, da hodijo ženske zakrite, da vidiš samo obraz, če pa prideš v novo mestno četrt, pa je eno krilo bolj kratko od drugega. Vidiš pa tudi, kako ljudje deloma res živijo v ekstremih.
XIV 3ŠTIRINAJST DNI
Pristali smo v Egiptu. Po sledovih izraelskega ljudstva je prva postaja velemesto. Hotel je sko-raj pravljičen, kakor iz tisoč in ene noči, obisk smetiščarske četrti pa nas brutalno prebudi iz sanj. Kairo je kaotično, a očarljivo mesto. Kljub temu smo bili veseli, ko smo tretji dan odpoto-vali v puščavo. Najprej nas je pot vodila vzdolž Rdečega morja, pozneje pa le še pesek, kamenje, gole gore, vro-če sonce. Le nekaj oaz, ob katerih so se ustavili tudi Izraelci: Mara, Elim, Refidim. Na lepem sre-di puščave temni oblaki in težke dežne kaplje, kot dokaz, da je čudež vedno mogoč. Končno Si-naj, ob vznožju grm, kjer se je Bog Mojzesu raz-odel kot »Jaz sem, ki sem (tukaj za vas)«. Sveta gora desetih zapovedi, ki jih je Bog po Mojze-su zaupal Božjemu ljudstvu. Gora, kjer je pre-rok Elija videl Boga, vendar šele, ko je bil Bog že mimo – ali mu je hotel reči, da Božjo navzoč-nost dojameš šele potem, ko si bil deležen nje-gove pomoči?
Za nekatere hud napor na vrh Sinaja, zgoraj pre-lep sončni zahod, skupno občudovanje najprej pomračujočega se gorskega sveta, čez nekaj trenutkov pa že temnega neba, vse bolj in bolj bleščečega se v soju neštetih zvezd. Potem še
dva dneva v puščavi. Čeprav nas je ta očarala, so si mnogi želeli zopet priti med ljudi, v pokra-jino, kjer je doma življenje.
O beduinih, prebivalcih puščave, pripovedujejo, da včasih ležejo na zemljo in pritisnejo ušesa na puščavski pesek. Ure in ure poslušajo v globi-ne zemlje. Na vprašanje po čudnem početju od-govarjajo: Poslušamo, kako puščava joče. Tako zelo bi si želela biti vrt!Tudi Jezus je iskal puščavo, kjer je doživel tako skušnjave kot tudi Božjo bližino. A Jezus ni ostal v puščavi. Iskal je življenje. Ob deročem Jorda-nu je govoril o živi vodi, ob Genezareškem jeze-ru je sanjal o vrtu, ki ga je imenoval „nebeško kraljestvo“ in ga obljubljal ubogim, žalostnim, krotkim, usmiljenim, preganjanim.
Manj v Betlehemu kakor prav tam ob Jorda-nu in ob Galilejskem morju smo vsi, ki smo se odpravili na romanje po sledovih Božjega ljud-stva, čutili, da nas Bog spremlja skozi puščave življenjskega romanja in nas vedno znova vodi v življenje. S tem občutkom bomo poslušali be-sede preroka Izaije pri liturgiji božične noči: »Ljudstvo, ki hodi v temi, gleda veliko luč; nad prebivalci v deželi smrtne sence zasije luč.«
zasije lučv deželi smrtne sence
Na Sinaju med dnevom in nočjo, ko se zbližata zemlja in nebo
Voda reke Jordan , ki v Sveti deželi spreminja puščavo v cvetoči vrt
Proti Genezareškem jezeru, ki tudi v času suše obljublja poživljajočo ohladitev
Življenje v puščavi onstran romantike je trdo in zahtevno
XIV ŠTIRINAJST DNI4
Piše T o n e O l i p
Knjiga obravnava poglavje naše zgodovine, mimo katerega ni mogel ravnodušno noben Selan, Obirčan, Kapelčan, pravzaprav nihče, ki je bil kadarkoli ali kakorkoli soočen z njim. Gre za dogodke okrog smrtnih obsodb, izvršenih 29. 4. 1943 na Dunaju. Avtor je, kot nihče pred njim, obdelal to področje, prebrskal arhive, pri še živečih pričah poizvedel za podrobnosti in sestavil mozaik, ki nam kaže takratne dogodke bolj jasno, kot smo jih videli doslej. Dnevnik Tomaža Olipa Centralni zgodovinski vir, ki ni podvržen pozabi in spremembam in doslej zgodovinarjem ni bil na voljo, je dnevnik Tomaža Olipa. Baum ga je poleg zelo obsežnega drugega gradiva našel v arhivu berlinskega sodišča. Dnevnik, ki ga je pisal Tomaž, kot se menda nekateri še spominjajo, s svinčnikom in v selskem narečju, je po vsej verjetnosti zgorel med neštetimi drugimi spisi in dokumenti na celovškem sedežu gestapa. Tam so namreč maja 1945 še navzoči gestapovci masov
no uničevali sledi za svojim krvavim početjem. Na voljo je le nemška verzija, neuglajen prevod, ki si ga je gestapo prikrojil takoj po aretaciji Tomaža Olipa. Beležke tega dnevnika so, tako kaže, prevedli v veliki naglici, saj so pravilno slutili, da jim utegne razvozlati zamotani klobčič niti, prepredenih med navadnimi dezerterji skrivači in ravno v tem času nastajajočo prvo celico Osvobodilne fronte tostran Karavank na Obirskem in v Železni Kapli. Tomaž je bil, kot je razvidno iz dnevnika, edini selski skrivač in dezerter, ki je na takratno pobudo Johana Županca, Staneta Mrharja in Petra Blažiča stopil v stik s partizani. Dokumenti, najdeni med nastajanjem pričujoče knjige, so prinesli na dan še kar nekaj stvari, ki so doslej zaposlovale po eni strani zgodovinarje, po drugi pa svojce žrtev ter politično in zgodovinsko zainteresirane Selane in Kapelčane. Eno izmed pomembnih spoznanj je, da za verzijo, ki so jo doslej ob raznih priložnostih širili samozvani in z drugimi interesi vodeni „zgodovinarji“, da so namreč za to velikansko tragedijo odgovorni selski
dezerterji in skrivači, ni nobenih oprijemov. Baumova knjiga namreč potek dogodkov razjasni do podrobnosti. Po razlagi šifer in kratic v dnevniku, ki jo je v neznanih okoliščinah pri zaslišanjih decembra 1942 gestapu podal Tomaž Olip, je vsekakor razvidno, da so se usodne stvari dogajale v glavnem zunaj Sel in na pobudo komunističnih agentov Petra Blažiča, Staneta Mrharja in drugih.
Tomaž si je „osvobodilno“ fronto predstavljal drugače, kot jo je naposled doživel. Kot krščansko vzgojen človek je napad na lovca Urbasa 12. 8. 1942 (kar je zakrivil Urbas z umorom bratov Meglič, je drugo vprašanje) označil za strašno dejanje in se vrnil k svojim tovarišem v Sele.Po veliki gospojnici – Tomaž je bil medtem že spet v svojem skrivališču v Selah – so grofovi gozdni delavci med partizani spoznali svojega nekdanjega vrstnika Petra Blažiča (ta je leta 1941 nekaj časa delal v Kortah) in to naznanili policiji. Do tedaj popolnoma zamotani klobčič –policija o kakih skupinah na Koroškem še ni imela nobenih podatkov – se je za
Ujetega ptiča tožba ...V četrtek,
9. decem-
bra, je na kra-
ju dogodka, v
Selah, Wilhelm
Baum predstavil
svojo novo knji-
go z naslovom
»Wie ein im Kä-
fig eingesperrter
Vogel – das
Tagebuch des
Thomas Olip«.
z g o d o v i n a
Nova dognanja v naši polpretekli zgodovini v knjigi Wilhelma Bauma
20. 6. 1942 Prijatelji so odšli, sam pa se nisem mogel odločiti, kam naj grem.
23. 6. 1942 Z daljnogle-dom sem opazoval mamo in veliko premišljeval.
18. 10.1942 Spet cel dan v bunkerju. Počutim se kot v kletki ujet ptič, ki se ne more ganiti.
20. 11.1942 Vstal sem ob pol dvanajstih, spet sem bil sam. Zunaj je hlad-no jesensko vreme, sem
XIV 5ŠTIRINAJST DNI
čel odmotavati. Policijski aparat je delal noč in dan ter iz majhnih koščkov sestavljal mozaik. V kapelško skupino OF so 11. 11. 1942 vrinili Helmuta Soveca in Feliksa Koprivnika, ki sta uspela prepričati Micko Olip, da iščeta stik s partizani. Peljala ju je do Golobove kajže, kjer sta sestanek organizirala Johan Županc in Stane Mrhar. Prišla je tudi Micka z izvidnikoma, takoj za njimi pa policija. Izkušena lisjaka Mrhar in Županc sta takoj spoznala prevaro, saj sta imela prišleka sveže lesketajoče se škornje, pa sta jima hotela obesiti na nos, da prihajata naravnost prek Košute. Partizana sta se rešila. Žandar Orlitsch je spustil za njima rafal, pa ni zadel nobenega od njiju, temveč svojega sodelavca Soveca. Za nadaljnji razplet dogodkov pa je bilo usodno, da so drugi dan prijeli Micko Olip, edino pozneje na smrt obsojeno žensko med trinajstimi obglavljenimi žrtvami. O njej vemo to, da so jo med zaslišanji nečloveško mučili, saj je ena od njenih sotrpink izjavila, da je bila po vsem telesu do krvavega pretepena. Kaj se pod takimi pogoji iz človeka lahko iztisne, lahko slutimo. Kar zadeva Tomaževo vlogo, je zdaj vsekakor jasno, da si je Osvobodilno borbo predstavljal drugače. Šele stik s Petrom Blažičem, ki
so ga ranili in zajeli 25. novembra 1942, je dal dogodkom tako tragično razsežnost. Ko je le kratek čas zatem, 1. 12. 1942, Blažič gestapu vrgel na nos bunker selskih skrivačev, se je zaokrožila ena izmed neštetih tragičnih zgodb, v katerih je OF odigrala več kot žalostno vlogo. Slika dogodkov, ki sem jo nosil v sebi po očetovih pripovedovanjih in jo dopolnil pozneje, ko sem skupaj z Miho Zablatnikom leta 1978 pripravljal film pričevalcev takratnega časa, se mi je s to novo knjigo in z branjem dokumentov ob njenem nastajanju nepričakovano izostrila. P. s.: Avtor knjige Wilhelm Baum trdi, da je Tomažev dnevnik eden najbolj pomembnih dokumentov upora proti nacističnemu režimu. Vsem, ki ste se že kdaj bavili s Freislerjevim procesom in posledično s smrtnimi obsodbami aprila 1943, priporočam, da si knjigo kupite in jo preberete. Zelo zanimivo pa utegne biti tudi na kateri izmed predstavitev te knjige. Baum se je namreč s to tematiko spoprijel bolj temeljito kot vsi drugi zgodovinarji pred njim in rad odgovarja na vprašanja.Film Mihe Zablatnika bo v Baumovi založbi Kitab izšel na DVDju predvidoma februarja 2011.
Ujetega ptiča tožba ...
Tomaž Olip je bil dezerter in je imel stike s partizani. Ko je nemški vojski prišel v roke njegov dnevnik, so nacisti iz njega razbra-li imena številnih oseb in odkrili njihove med-sebojne povezave. Je bil dnevnik za te lju-di usoden?
Wilhelm Baum: Da in ne. Nacisti so aretirali vse sosede v bližini bunkerja, ker so domnevali, da ti ljudje vedo zanj. Aretaciji je sledilo takojšnje zasliševanje, ki pa mu ujetniki niso mogli slediti – niso mu bili kos. Nekateri, kot na primer Florian Kelich, pa so verjetno na podlagi dnevnika morali umreti.
V drugi svetovni vojni so ljudje plačali s svojim življenjem, če so se uprli nacionalsocialističnemu režimu ali če so pomagali sočloveku le s koščkom kruha. Je dnevnik Tomaža Olipa neke vrste priznanje tem ljudem?Baum: Tako je. Prebivalcem Sel in okoliških krajev se za človeško držo ni nihče zahvalil. OF si je to prišila na svoje zastave, čeprav večina selskih žrtev z njo ni imela opravka.
Tomaž Olip je bil preprost hla-pec in gozdni delavec. Kakšno vlogo je igral v domačem kraju? Baum: Bil je nezakonski otrok, delal je kot hlapec pri raznih kmetih, tudi pri bogatem stricu Jerebu, ki pa o Tomažu ni hotel nič slišati.
Kaj je zanimivega na tem dnevniku?Baum: Je edini dnevnik uporniškega gibanja med koroškimi Slovenci. Nimamo primerljivega besedila.
Kako ste dnevniku prišli na sled?Baum: Ugotovil sem, da je v sodbah pogosto citiran prav ta dnevnik. Noben slovenski zgodovinar ga ni iskal. Po daljšem iskanju sem ga našel v Zveznem arhivu v Berlinu, in sicer v zapuščini ljudskega sodišča.
Dnevnik sem našel v Berlinu
P o g o v o r z i z d a j a t e l j e m k n j i g e W i l h e l m o m B a u m o m
Nova dognanja v naši polpretekli zgodovini v knjigi Wilhelma Bauma
20. 11.1942 Vstal sem ob pol dvanajstih, spet sem bil sam. Zunaj je hlad-no jesensko vreme, sem
v stanju, kot da bi bil živ pokopan. Nikjer svobode zame.
25. 11 1942 Zakaj ni že konec vojne?
XIV ŠTIRINAJST DNI6
V Ž A R I Š Č U
Nova domovinaPraznična božična zgodba iz otroških let spremlja gospo Krasimiro Dimovo, ki je odraščala v balkanskem hribovju v Bolgariji. Čeprav v skromnih razmerah, so ji stari starši in starši dali občutek domačnosti, ji odprli oči za lepoto majhnih stvari ter v njej gojili samospoštovanje in sočutje za sočloveka. Obogatena s temi vrlinami je Krasimira Dimova pred 20 leti prišla na Koroško. Študirana germanistka in publicistka je v Št. Jakobu v Rožu našla novo domovino. Vse, o čemer je sanjala, je doživela in našla ob ljudeh v Rožu. Soseda ji je prinesla rožo, druga pet jajc, tretja je prišla s kruhom, ob obisku staršev jo je čakala pred hišo slastna torta. Male pozornosti so Krasimiri Dimovi dale občutek domačnosti. Obdajala sta jo ljubezen in podpora ljudi.
Oropani dostojanstva in upovGloboko ganjena in polna hvaležnosti je sprejemala darila in bila v mislih vedno v svoji prvi domovini, v Bolgariji, ter premišljevala o tem, kako bi pomagala svojemu narodu. Pri ljudeh, ki jih je komunistični režim za več desetletij oropal vsega lepega, samospoštovanja in vseh upov. V ljudeh so se naselili nezadovoljstvo, obup in brezbrižnost. Občutek nemoči ob vsakršni spremembi, prepoved kritičnih mnenj. Ljudje so izgubili vero vase in vse zaupanje. Ko je njen oče pred hišo iz trave in zemlje uredil krasno štiriperesno deteljico in je mama v vrt posadila rože vseh vrst, je partijski sekretar, poln sovraštva, de
jal: »Prisilili vas bomo, da bo namesto rož rastla čebula!« Uničiti v človeku dostojanstvo, čut za lepoto in vrednoto, to je bil cilj. In vendar nosi Krasimira Dimova v sebi čudovito sliko o vrelcu.
Vrelec upanja in dostojanstvaKot majhna deklica je z babico hodila k vrelcu po vodo. V zimskem času je vrelec prekril led, slišati je bilo le rahlo žuborenje. Za malo Krasimiro je bilo žuborenje nerazumljivo. »Veš, otrok, voda nenehno teče, ves čas je v gibanju,« ji je pojasnila babica. Spomladi pa so potoček prekrili listi in veje. Slišala je žuborenje čiste vode, a je ni mogla videla. S palico je Krasimira odstranjevala preperelo listje, dokler ni pritekla sveža voda. Ta slika o odkrivanju kristalno čiste vode jo spremlja še danes. Svojemu narodu v Bolgariji bi rada pomagala v sebi odkriti kristalno čisti zaklad upanja, spoštovanja, dostojanstva in lepote. Z bolečim srcem srečuje svoje sodeželane, ki lepote v sebi in okrog sebe ne vidijo in ne zaznajo. Čeprav ljudje v Aprilziju, njenem rodnem kraju, živijo v veliki revščini, bi jim Krasimira Dimova rada odstrla pogled na krasno cvetoči vrt pred hišo in na rumenozlato kutino, ki se košati na dvorišču. Zaveda se, da je v strahu za preživetje težko videti cvetlice, toda nekaj lepote v vsakdanjiku si lahko privošči prav vsak.
Milina in dobrota RožanovKrasimira Dimova v Rožu vedno znova doživlja majhne trenutke lepo
Krasimira Dimova je prejemnica letošnje koroške deželne nagrade za človekove pravice
Piše M i c k a O p e t n i k
f o t o : o p e t n i k
Na božični večer je stari oče vzel kadilnico. Z veli-kim spoštovanjem je po-kadil malo posestvo viso-ko v hribih. Korakal je od drevesa do drevesa, vsak košček zemlje je posebej pokadil. Medtem je ba-bica spekla čudovit kruh in ga okrasila s klasjem, ovčkami in vencem, sim-bolom za dom. Stari oče je odlomil košček sveže-ga kruha, stopil z njim pred hišo, pogledal proti nebu in dejal: »Bog, ta ko-šček kruha je za vse tiste, ki nimajo kruha in strehe nad glavo.« In položil ko-šček kruha na prag. Šele po tem obredu je družina sedla k božični mizi.
Vrelci kristalno čiste vodeDarove za projekte Krasimire Dimove lahko nakažete na Sozialprojekt Du bist nicht allein, Aprilzi, Bulgarien, Posojilnica Bank St. Jakob, BLZ 39109, štev. konta: 35.071.851
XIV 7ŠTIRINAJST DNI
te ob preprostih ljudeh, ki izžarevajo milino in so polni dejavne dobrote. »Dejavna dobrota je kraj srečanja z Bogom.« To duhovno doživetje neštetokrat doživlja med ljudmi v Rožu. In Krasimira Dimova bi tudi ljudem v domovini Bolgariji rada posredovala le eno: da je dejavne ljubezni zmožen vsak. Ko je pred leti s svojim skromnim zaslužkom terapevtke začela podpirati ljudi v domačem Aprilziju, kraju visoko v gorah, je bil to skromen začetek, ki so ga ljudje v Bolgariji sprejeli kot samoumeven dar „bogate tete iz Amerike“. Šele obisk neke Bolgarke in njeno pripovedovanje, da živi Krasimira Dimova v Št. Jakobu kot podnajemnica in nima avtomobila, je med ljudmi v rodnem kraju spremenilo mišljenje.
Projekt Nisi samSrce Krasimire Dimove bije za dve domovini. In tako v prvi domovini, v kraju Aprilzi, že desetletje išče stare, bolne in prizadete. Zanje je pripravila projekt Nisi sam. V drugi domovini na Koroškem je našla številne dobrotnike, ki z osebnimi darovi in nabirkami podpirajo njen projekt. Projekt, ki je razdeljen na štiri dele, se je pričel pred desetimi leti, ko so zgradili dom za brezdomce in socialno revne ljudi. V drugem koraku so odkrili ljudi, ki zasilno živijo v svojih revnih kočah in so odrezani od sveta. Sto takih ljudi vsak mesec oskrbijo z osnovnimi živili. V lanskem letu so odprli kuhinjo, v kateri dnevno pripravijo kosilo za 150 ljudi in ga razvozijo med bolne in prizadete v oko
lici. V prihodnje Krasimira Dimova skupaj z mestom Aprilzi načrtuje gradnjo socialnega centra za petdeset bolnih in prizadetih ljudi. Ob teh velikih projektih vidi Krasimira Dimova tudi celo vrsto majhnih potreb, ki jih financira z domišljijo. Vedno pa ima v mislih: kako zbuditi v ljudeh več pozornosti in skrbi za drugega. Povezovanje otrok in starih je ena izmed poti k več človečnosti in za odkrivanje lepot sobivanja.
Deželna nagrada za človekove praviceKo je Krasimira Dimova v adventnem času dobila sporočilo, da je izbrana za nagrado za človekove pravice dežele Koroške, so se ji orosile oči. Nikoli se v Št. Jakobu ni počutila kot tujka – in vendar naj bi kot tujka prejela priznanje. Priznanje za težaško delo med ljudmi, ki bi jim poleg materialnih sredstev rada dala košček upanja in jih dvignila iz brezupnosti in letargije. Ob sporočilu pa jo je obšlo tudi globoko spoštovanje do ljudi, ki ji na tej poti pomagajo, in do dežele, v kateri je našla drugo domovino. Obe domovini Krasimire Dimove sta si podobni, in sicer tako po pokrajini kot tudi po jeziku. V obeh državah nosita gori isto ime: Triglav in Ružica. In v obeh se Krasimira Dimova počuti doma in ni osamljena. Ko je ob prvem obisku dvojezične sv. maše zaslišala slovenski očenaš, jo je navdal občutek, da so se odprla nebesa in da je nanjo padel košček otroštva. Nepopisen občutek sreče ji je sporočil, da je prišla domov.
Kulturno delo koroških SlovencevZ leti je spoznala koroške Slovence in njihov boj za preživetje in dvojezične napise. Nenehno se sprašuje, kako si koroški Slovenici lahko pomagajo sami. Svetleč zgled dela za Slovence je zanjo Marjan Štiker in njegovo delo z mladimi v gledališki skupini. Njegovo dosledno in z ljubeznijo opravljeno delo v Rožu sveti daleč naokoli. Krasimira Dimova se globoko priklanja pred Marjanom, ki je zanjo zgled človeka z velikim duhom. Dvojezičnost, kulturo in gledališče pri svojem delu postavlja na najvišjo ravan, da tega ni mogoče prezreti. Prepričana je: če bi to njegovo delo pomnožili v vseh krajih, bi ta plamteči ogenj zajel vse koroške Slovence. »Pri svojem delu ne podpira le slovenskega jezika in ohranja slovenske kulture, temveč je tudi kovač talentov, ki tičijo v mladih. Te talente je dvignil na površje. On si bolj kot jaz zasluži nagrado,« je Krasimira Dimova vsa hvaležna in spoštljiva do kulturnega delavca Marjana Štikra in do njegovih predstav, v katerih si lahko poteši intelektualno lakoto. Iz hvaležnosti za to lepoto in ohranitev slovenske besede bo del svoje nagrade odstopila Marjanu Štikru in njegovi gledališki skupini. Ob razmišljanju o nagradi pa ji misel že spet odhiti med ljudi v domovini Bolgariji. Tudi balkansko gorovje je zajela huda zima, ljudje potrebujejo drva, da bo njihova koča topla. Toda bolj kot drv in hrane pa so ti ljudje veseli sledi v snegu, ki vodijo do njihove koče.
Vrelci kristalno čiste vodeDarove za projekte Krasimire Dimove lahko nakažete na Sozialprojekt Du bist nicht allein, Aprilzi, Bulgarien, Posojilnica Bank St. Jakob, BLZ 39109, štev. konta: 35.071.851
XIV ŠTIRINAJST DNI8
Ali se tudi vam ne zdi, da je poročil o svetovnih ekoloških in gospodarskih krizah vedno več? Časopisi, televizija in radio nas preplavljajo z vestmi v zvezi s krizo svetovnega finančnega sistema, prehransko krizo, revščino v državah v razvoju (in tudi pri nas v Avstriji!), spremembo podnebja, izgubo biotske raznovrstnosti itd.
V Ž A R I Š Č U
Miro PolzerNova etika globalne odgovornosti posameznika Miro PolzerNova etika globalne odgovornosti posameznika Piše M i r o P o l z e r
Vedno več kazalcev je, da naš gospodarski sistem ni trajnosten in da se s posegi v naravno okolje bližamo mejam zmogljivosti ekološkega sistema. Videti je, da smo v nevarnosti, da bodo pomembni deli svetovnega ekološkega sistema, kot so na primer oceani, v bližnji prihodnosti vsaj delno propadli (opažamo na primer odmiranje koralnih grebenov zaradi zakisovanja vode, višanja temperature in drugih razlogov – kaj to pomeni za dolgoročno ravnovesje morskih ekosistemov in posledično za človeštvo, danes še ne moremo presoditi).
Torej je svetovnih ekoloških, gospodarskih in družbenih problemov vedno več.
Kaj pa mi – naša družba, lokalna, dr-žavna in mednarodna? Bomo v stanju ubrati pot trajnostnega razvoja? In kakšno vlogo igra pri tem vsak posameznik?Sam sem skeptičen glede možnosti pravočasnega preobrata, temelječega na razumu in uvidevnosti človeštva. Verjetno bomo v prihodnosti doživeli tranzicijo v neki nov – sonaravnemu razvoju bolj primeren – način upravljanja z naravnim okoljem prek ekoloških katastrof, dolgoročno je jasno, da v omejenem ekološkem sistemu človeštvo lahko obstoji samo na temeljih trajnostnega razvoja.
Nosilni stebri sonaravnega trajnostnega razvoja so: – stabilizacija števila svetovnega pre
bivalstva,– učinkovita uporaba energije in ob
novljivih virov energije,– ponovna uporaba/reciklaža mate
rialov,– materialna zmernost namesto po
trošništva,– zmanjševanje snovnoenergetskih
tokov,– uravnoteženost med ekonomijo, so
cialo in okoljem, – planetarna razvojna, družbena in
okoljska solidarnost, t. i. planetarna okoljska etika.
Ključni element za naš prehod v sonaravne trajnostne oblike gospodarstva je v etiki, torej v našem vrednostnem sistemu. Človeštvo je ujeto v logiko in etiko tržne ekonomije, v kateri sta povečanje profita posameznega človeka in podjetij ter povečanje potrošnje glavna cilja gospodarske dejavnosti, uničevanje narave ali pogin živali pa nista relevantna faktorja, v kolikor nista povezana z ekonomskimi interesi gospodarskih dejavnikov.
Ta omejitev naših vrednostnih sistemov na denar in potrošništvo ter omejeni pogledi na odgovornost posameznika za druge ljudi na svetu, za prihodnje rodove in za naravo, je vir večine zgoraj omenjenih svetovnih
ekoloških in gospodarskih težav. Zato so potrebni novi etični temelji za naš odnos do narave in soljudi – potrebna je obnova družbenih in gospodarskih struktur in procesov na svetu, temelječih na moderni okoljski etiki.
Ključna polja t. i. okoljske etike so:• planetarna in regionalna okoljska (ekosistemska) odgovornost • odnos do lokalnega, regionalnega in planetarnega okolja oziroma do kakovosti okolja in naravnih virov• ravnovesje ciljev napredka: ravnovesje med gospodarskimi, socialnimi, regionalnimi in okoljskimi koristmi• socialna (družbena) pravičnost: človeka vreden, zmeren materialni standard za vse prebivalke in prebivalce, odprava revščine• medgeneracijska enakost oziroma odgovornost: odnos do prihodnjih generacij• odgovornost do živalskih in rastlinskih vrst: prepoznavanje t. i. notranje vrednosti narave, odnos do drugih vrst
Vprašanje je, kako je mogoče uveljaviti tovrstno okoljsko etiko v svetovnem gospodarstvu in v mednarodnih odnosih ter v sistemu Združenih narodov? Kdo je tisti, ki lahko sproži potrebne spremembe?
XIV 9ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 9XIV
Miro PolzerNova etika globalne odgovornosti posameznika Miro PolzerNova etika globalne odgovornosti posameznika V 21. stoletju ima vsak posameznik s pomočjo interneta vsa potrebna orodja za svetovno povezovanje, informiranje in sooblikovanje politike, zato sta ključ za trajnostni razvoj družbeni angažma svetovne civilne družbe in nova etika globalne odgovornosti posameznika. Pred nedavnim sem od predsednika Zelenega križa, svetovne ekološke nevladne organizacije, Aleksandra Likhotala slišal zanimivo izjavo: »Vlade so tako dobre, kolikor jih civilne družbe oziroma volivci prisilimo v to, da so dobre, in tako slabe oziroma neetične, kolikor jim dopuščamo.«
Zelo zanimiva pobuda na področju okoljske etike je Mednarodna listina o Zemlji (Earth Charter), ki temelji na delovanju Svetovne komisije za okolje in razvoj ter na konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju iz leta 1992 v Rio de Janeiru. Ta listina je bila objavljena leta 2000 po obsežnih posvetovanjih s predstavniki nevladnih organizacij in verskih skupnosti, s strokovnjaki za mednarodne odnose in z drugimi. Do danes je listino kot etično vodilo sprejelo več kot 4500 organizacij, med njimi tudi vlade in mednarodne organizacije.
Cilj nositeljev te pobude je, da bi na konferenci Združenih narodov o trajnostnem razvoju v Riu leta 2012 mednarodna skupnost oziroma sistem Združenih narodov sprejel to listino kot etično merilo oziroma vodilo za oblikovanje svetovne politike. V ta namen je v sklopu praznovanja 10letnice te listine od 1. do 3. novembra letos potekala delavnica Global Challenges and Global Governan ce (Svetovni izzivi in upravljanje sveta) na konferenci Earth Charter + 10 – Ethics for a Sustainable World. Sam sem se tudi udeležil te konference in v omenjeni delavnici predstavil svoje poglede na temo globalne odgovornosti posameznika.
Miro Polzer, tajnik mednarodne inicative
V svojem predavanju sem predstavil delovanje društva International Association for the Advancement of Innovative Approaches to Global Chall enges, IAAI, (Mednarodno društvo za promocijo inovativnih pristopov do svetovnih izzivov), katerega tajnik sem. Vodilno geslo delovanja IAAI je, da je potrebna reforma svetovne civilne družbe, temelječe na znanju in filantropiji oziroma etiki globalne odgovornosti posameznika. Osnove te pobude sem predstavil maja 2009 na konferenci World Civic Forum v Seulu v Južni Koreji. Z društvom IAAI delamo na raznih globalnih pobudah razvoja koncepta etike globalne odgovornosti posameznika in promocije lete v sklopu medkulturnega dialoga in izobraževanja za trajnostni razvoj.
Kdo je tisti, ki ima oblast v 21. sto-letju? Ti!
Jerome C. Glenn, predsednik IAAI in direktor svetovne mreže strokovnjakov za študije o prihodnosti, in Miroslav Polzer, tajnik IAAI pri konferenci Združenih narodov o spremembah podnebja, v New Yorku februarja 2008
XIV ŠTIRINAJST DNI10
p o g o v o r
N a j b o l j z N a N i s o d o b N i s l o v e N s k i p i s a t e l j Drago Jančar v p o g o v o r u z a
N e d e l j o p r i p o v e d u j e o i r o N i j i z g o d o v i N e , o N o s t a l g i j i p o j u g o s l a v i j i i N o
r a z l i k i m e d N a r o d N o s t N o z a v e d N o s t j o i N N a c i o N a l i z m o m .
Leta 1974 ste bili obsojeni na leto dni zapora prav zaradi knjige Mohorje-ve družbe?Drago Jančar: Ko sem bil takrat na Koroškem kot novinar, da bi poročal o položaju koroških Slovencev, so mi podarili zanimivo knjigo. V njej sem prvič izvedel za povojne dogodke, za poboje razoroženih ljudi, civilistov in pripadnikov domobranske vojske. To je bil zame hud šok in o tej temi sem začel na veliko govoriti. Kmalu mi je prišla na sled jugoslovanska državna varnost. Obsodili so me na leto dni strogega zapora, po treh mesecih pa so me pomilostili. V meni je ostal grenak občutek, ne pa neke vrste maščevalnost zaradi tega, ker sem se takrat dokončno obrnil k literaturi.
Znašli ste se pa v istem zaporu kakor nekoč vaš oče?Drago Jančar: Temu lahko rečemo ironija zgodovine. Moj oče je bil natanko trideset let prej, leta 1944, zaprt v mariborskih zaporih, kamor ga je spravil nemški Gestapo, ker je sodeloval z Osvobodilno fronto, in od tam je bil poslan v koncentracijsko taborišče. Mene pa so trideset let navrh zaprli prav „njegovi“.
V vaših zadnjih dveh romanih »Dre-vo brez imena« in »To noč sem jo vi-del« je tema med drugim tudi posame-znik, ki ga muči zgodovina. Kateri del preteklosti pa posebej muči današnjo Slovenijo? Drago Jančar: V Sloveniji imamo velike težave z našo zgodovino, saj jo ima
na neki način vsa Evropa. Sicer pa je v Sloveniji travma dvojna: na eni strani zaradi nasilja okupatorjev, se pravi nemškega Gestapa in italijanske OVRe, torej tajne policije italijanskih fašistov. Na drugi strani pa nas muči obdobje po drugi svetovni vojni, povojno nasilje komunistične diktature. Te pojave je težko spraviti v sklad s pozitivnimi vrednotami antifašizma. Za slovensko javnost je vsaka nova najdba kosti šok. Nekateri tiščijo glave v pesek, nekateri o tem odprto govorijo. Drug drugega pa zmerjajo z besednjakom iz druge svetovne vojne. In s tem se nekako gibljemo v nekem začaranem krogu, ki ga poskuša včasih razvezati prav literatura.
Mitja Ferenc, zgodovinar, ki razkriva prav ta masovna povojna grobišča, je pred nedavnim opozoril na to, da se je v preteklih letih do neke mere spreme-nil vidik na lastno zgodovino. Prihaja s tem do enačenja nacističnih zločinov in povojnih komunističnih grozot? Drago Jančar: V primeru Slovenije ni dvoma o tem, kaj je bilo na začetku. Tu se je začelo z nacizmom, tu se je začelo z vdorom nemške vojske, ki je začela s strahotnim terorjem. Najprej je bil okupatorski teror, potem pa je prišlo osvobodilno gibanje, ki se je temu uprlo. Problem je, da se je to osvobodilno gibanje po vojni spremenilo v diktaturo, antifašizem med vojno in diktaturo po njej pa je treba ločevati.
V Sloveniji je, kakor je nakazal socio-log Mitja Velikonja, nostalgija po Ju-
goslaviji zelo navzoča. Ali ste kdaj pa kdaj jugonostalgični tudi vi?Drago Jančar: Sem. In sicer v kulturnem smislu. Pogrešam raznolikost nekdanje velike države. Imel sem prijatelje po vsej Jugoslaviji, navsezadnje so moje drame, npr. Veliki briljantni valček, uprizarjali v dveh sezonah v kar dvanajstih gledališčih po vsej Jugoslaviji. Današnja Slovenija se mi zdi nekako ozka, zaprta, vse bolj se ukvarja le še sama s sabo, drsi v neki provincializem. Nikakor pa Jugoslavije ne pogrešam v političnem smislu, ne pogrešam Tita.
S pogledom na drugo svetovno vojno ste pisali o tem, da so se hudiči nacio-nalizma naselili med Alpami in Jadra-nom. Na Koroškem se zdi, da jih še do danes nismo čisto pregnali.Drago Jančar: Videti je, da se iz zgodovine ničesar ne naučimo. Meni se zdi povsem nerazumljiva situacija, v kateri sosedje svoje sosede sovražijo samo zaradi tega, ker govorijo drug jezik in se zaradi tega počutijo ogrožene. Recimo, da je bilo v prejšnjem stoletju kar nekaj situacij, ki so dajale povod za to – tako po prvi kakor tudi po drugi svetovni vojni. Ampak danes, v letu 2010, še zmeraj vleči to temo, to ni samo anahronistično, temveč tudi nečloveško. Lahko razumem, da se nekje v Nemčiji ali nekje na Nizozemskem ukvarjajo s strahom pred islamom, čeprav sam tega ne odobravam. Ampak nekako lah
„Sem jugonostalgičen, ne pogrešam pa Tita“
K N J I Ž N I N A M I G
XIV 11ŠTIRINAJST DNI
ko razumem, da se nekateri ljudje počutijo nelagodno ob prihodu druge, še neznane kulture. Pri tem seveda obsojam desničarske in ksenofobične izpade. Toda kako pa naj razumem, da na Koroškem ljudje ne sprejemajo drugih samo zaradi tega, ker govorijo drug jezik, živijo pa že tisočletja skupaj?
Na Koroškem se vedno znova pred-vsem mladi sprašujemo, kje je meja med nacionalizmom in tako imenova-no narodnostno zavednostnjo?Drago Jančar: Treba je vprašati nekoga, ki je bil v situaciji, ko je bil njegov jezik direktno ogrožen, mogoče mlada generacija tega ne čuti več tako izrazito, prejšnja pa je. Treba je vprašati Borisa Pahorja, kako se je počutil v Trstu pod italijanskim fašizmom, ko je bila slovenščina dobesedno prepovedana. Treba je vprašati današnjega Katalonca, kako se počuti. Se pravi, če nastaja neki pritisk, je logično, da je odgovor
kdaj pa kdaj bolj radikalen. Ne mislim zdaj na Baske, ki podstavljajo bombe, tega ne. Ampak da se upirajo Katalonci, da hočejo avtonomijo, se mi zdi popolnoma razumljivo. In kje je meja med nacionalizmom in tem odporom, je veliko vprašanje. Res pa je, da je vsak koroški Slovenec ali pa tudi vsak Slovenec v Italiji avtomatično dvojezičen in avtomatično večkulturen. Medtem ko samo nemško govoreči Korošec in samo italijansko govoreči Italijan ni. Se pravi, od teh dvo ali večjezičnih Slovencev zdaj zahtevati, naj ne bodo „narodnjaki, ker je to stvar prejšnjega stoletja“, to je absurdno. Kajti oni so multikulturni, dvo ali večkulturni, medtem ko tisti, ki to zahtevajo, niso.
Na območju nekdanje Jugoslavije je prav tako navzoč etnični nacionali-zem. Nekdaj skupni jezik se razdvaja v bosanščino, hrvaščino, srbščino – in tudi že v črnogorščino. Kako pa to raz-
dvajanje doživljate vi, ki ste bili rojeni v Jugoslaviji?Drago Jančar: Nekoč sem bil na knjižnem sejmu v Frankfurtu, kjer so se kolegi iz nekdanje Jugoslavije začeli prerekati prav zaradi tega. Ker pa je pogovor potekal tudi v nemščini, so padle besede „bosnisch“, „kroatisch“, „serbisch“. Jaz pa sem k temu vsemu dodal besedo „idiotisch.“
V devetdesetih letih je potekala ostra polemika med vami in pisateljem Handkejem, napisali ste »Kratko po-ročilo iz dolgo obleganega mesta« in zahtevali pravičnost za Sarajevo. Ali je do danes prišlo do nje? Drago Jančar: Celotna Bosna je še odprto vprašanje. Takrat sem se skliceval na evropsko politiko, ki je gledala – kakor je pravil na začetku stoletja že Ivan Cankar – na Balkan z neko ignoranco in gledala proč, ko so gorela mesta in so se med seboj pobijali ljudje. Danes to ni več tako, evropska politika je vključena, kljub temu pa ni videti kakega posebnega napredka. Malo pa se navsezadnje le premika. Pred kratkim je bil v Vukovarju srbski predsednik Boris Tadić in se poklonil tamkajšnjim žrtvam, bil pa je tudi v Srebrenici. Hrvati so naredili nekaj podobnih potez. Toda dokler v Bosni ne bodo za eno mizo sedle vse tri narodne skupine in se dogovorile o skupnem življenju, ne bo mogla pomagati nobena evropska politika – in Valentin Inzko si bo poruval vse lase in mu tudi ne bo uspelo. Oni sami morajo priti do dogovora.
„Sem jugonostalgičen, ne pogrešam pa Tita“ P r i P r a v i l a : T a n j a M a l l e
d a v i d v i š n j i ć
K N J I Ž N I N A M I G
DRAGO JANČAR: DREVO BREZ IMENA (založba Modrijan, Ljubljana, 2008, zbir-ka Euroman)Drevo brez imena je pripoved o arhivarju Janezu Lipniku, ki ga posrka preteklost. Zaradi erotičnih spominov začne najprej brskati po arhivu, nato po svojem spominu. Najde strašne stvari in pusti se zmesti.Lipnik bere o vojnih strahotah in erotičnih dogodivščinah. Ker je zgodovinar, zapolnjuje vrzeli v arhivskem gradivu; ker je moški z domišljijo, nadgrajuje erotične prizore; ker je informiran, zna potegniti vzpo
rednico med drugo svetovno vojno in vojno na Hrvaškem pol stoletja pozneje. A nikoli ga čisto zares ne zapusti spomin na lepo bluzo, duh brezpogojne, smrtno resne deške zaljubljenosti. Drevo brez imena je roman o ranjenih ljudeh, hkrati pa besedilo s humorjem. Blagost te knjige raste iz dolgega in otožnega razmisleka, pa tudi iz kratkih, bleščečih trenutkov, ko se samozavestno nasmehne veščina.Zgodbe, ki se luščijo iz romana, niso le pretresljive, so tudi ganljive – kar je seveda manj in obenem več.
XIV ŠTIRINAJST DNI12
N a m i gmohorjeve družbe celovecp r i l o g a
U r e d n i c a : G a b i F r a n k
B O Ž I Č N O P I S M O P O V E R J E N I K O M
Knjige za božično dariloNajpogostejše božično darilo je knjiga. Iz Mohorjevih knjižnih novosti lahko izbirate.
L e n č k a K u p p e r :
Prižgimo si lučkeBogat prispevek k otroški in mladinski glasbeni literaturi je zbirka otroških pesmi Lenčke Kupper pod naslovom »Prižgimo si lučke«. Marljivi ustvarjalki Lenčki Kupper se še vedno rojevajo nove in nove pesmice, ki prevzamejo s preprostostjo, čistostjo, prisrčnostjo, vero in vedrino. Zbirka zajema vse segmente cerkvenega leta – tudi post in advent, ki sta v naši glasbeni literaturi slabše zastopana. 34 strani, brošura, ISBN: 978-3-7086-0584-5, 14,90 evra
J o ž e T i l l :
Božično razpolože-njeVsako leto se ponovno vračata adventni in božični čas ter s tem tudi božičnice. Ob taki priložnosti iščejo občutljivi in razmišljajoči sodobniki besedila, ki bi mogla razložiti stara izročila modernemu svetu. Tej zahtevi bodo ugodile zbrane pesmi in misli, ki v reducirani pesniški obliki prispevajo svoj delež k božičnemu razpoloženju. Knjiga je izšla tudi v nemščini. 134 strani, brošura, ISBN: 978-3-7086-0570-8, 17,50 evra
Drage mohorjanke, dragi mohorjani doma in po svetu! Adventni in božični čas sta nam zelo dobrodošla priložnost, da vsako leto znova zgostimo mrežo hvaležne povezanosti. Med letom smo namreč vsi vpeti v obveznosti in skrbi, ki jih posvečamo vsak svojemu poklicnemu in kulturnemu delu za ohranjanje naše narodne biti. Spreminjajo se časi, z njimi pa prihaja tudi mnogo novih nalog in tudi novih možnosti. Tudi Mohorjeva čuti utrip sodobnega časa, ki nas sili v vedno nove idejne in materialne investicije. Veseli in hvaležni smo, da se je zadeva študentskega doma Korotan na Dunaju končno uspešno rešila. Republika Slovenija je novi lastnik, dom pa obratuje kot študentski dom za slovenske študente in študentke iz Slovenije, a tudi iz izseljenstva in zamejstva. Tako je ohranjen ustanovni namen snovalcev in ustanoviteljev Korotana, ki ostaja močen in zgovoren pričevalec slovenstva sredi Dunaja. V Mohorjevi hiši v Celovcu je škof dr. Alois Schwarz blagoslovil novo sodobno kulturno dvorano s kapelo vred. Vsi ti prostori bodo služili Mohorjevim ustanovam kakor sploh vsem slovenskim ter drugim kulturnim in izobraževalnim ustanovam za njihove prireditve. Veseli nas , da Vam torej lahko vsako leto poročamo o kakem veselem dogodku. Ob pogledu na iztekajoče se leto pa se ob vseh dosežkih zahvaljujemo vsem zvestim sodelavkam in sodelavcem, vsem poverjenikom doma in po svetu ter številnim prijateljem, ki s prizadevnim zanimanjem in drugo pomočjo podpirate poslanstvo Slomškove Mohorjeve. Obvezuje nas njegova oporoka, da služimo ne samo domači slovenski besedi, dialogu in srečanju z ljudmi dobre volje, temveč predvsem BESEDI, ki se je učlovečila v Jezusu, katerega rojstvo v Betlehemu želimo praznovati s hvaležnimi srci, ker nam daje zagotovilo, da bo Emanuel z nami tudi v naslednjem letu Gospodovem 2011. V imenu obeh odborov Mohorjeve Vam želiva blagoslovljene adventne, božične in novoletne praznike. Jože Kopeinig dr. Anton Koren predsednik ravnatelj Celovec, 9. decembra 2010
XIV 13ŠTIRINAJST DNI
mohorjeve družbe celovecp r i l o g a
N a m i g
Knjige za božično dariloNajpogostejše božično darilo je knjiga. Iz Mohorjevih knjižnih novosti lahko izbirate.
T h o m a s B e r n h a r d : PotonjenecTrije pianisti Glenn Gould, Wertheimer in pripovedovalec zgodbe se srečajo v Salzburgu na Mozarteumu. Vsi trije so si duhovno sorodni, saj stremijo k najvišjemu obvladovanju klavirske igre. Njihova umetniška usoda se kmalu odloči. Medtem ko Gould zatre svojo osebnost in se prelevi v »popoln umetniški stroj«, se druga dva, kljub temu da sta izjemna pianista, ob soočenju s prijateljevo genialnostjo, odpovesta glasbeni karieri. Potonjenec je virtuozno napisana pripoved o virtuoznosti. 160 strani, brošura, ISBN: 978-3-7086-0527-2, 14 evrov
J a s n a N e m e c N o v a k :
Pavle KernjakZbornik o Pavletu Kernjaku zaokroža izdajo njegovega življenjskega dela – po notnih zbirkah Kernjakove I in II in po kratkem filmu Kernjak, pr‘ Dravce doma je pričujoča knjiga izčrpen dokument njegovega življenja in ustvarjanja. Kot skladatelj, organist, zborovodja in harmonizator ljudskih pesmi je Pavle Kernjak znan po vsej Koroški in tudi zunaj koroških meja. Od vsega začetka je bila njegova pot zaznamovana z glasbo in s skromnimi gospodarskimi razmerami, v katerih je doraščal. Glasba ga je kot
življenjska stalnica spremljala od prvega diha naprej, saj je bil njegov oče za organista in pevovodjo cerkvenega zbora v domačem kraju. 761 strani, trda vezava, ISBN: 978-3-7086-0529-6, 32 evrov
R u d i V o u k :
Iz pravNega kotička –
Komentarji na pravni položaj koroških SlovencevRudi Vouk velja na avstrijskem Koroškem za odvetnika dirkača. Ta neslavni naslov si je pridobil z akcijo prehitre vožnje s samoovadbo, da bi lahko po tej poti sprožil pravno diskusijo in nove razsodbe ustavnega sodišča o manjkajočih slovenskih napisih na krajevnih tablah. V nad petdesetih postopkih je dosegel za slovensko narodno skupnost novo razmišljanje pri avstrijskih pravnih instancah. Vendar ne samo v zvezi s slovenskimi krajevnimi napisi, ampak tudi v vprašanju slovenščine kot uradnega jezika na Koroškem je Vouk dosegel zgodovinske uspehe. Za zasebni Radio Korotan, od leta 2001 dalje Radio dva, že vrsto let prispeva hudomušne pravnopolitične komentarje za Pravni kotiček. Teh komentarjev se je medtem nabralo skoraj šeststo, nekaj od njih pa jih lahko sedaj preberete v knjigi. 216 strani, mehka vezava, ISBN 978-3-7086-0494-7, 17 evrov
V a l e n t i n O m a n : NazajValentin Oman je nazaj. Po 13letni razstavni odsotnosti na avstrijskem Koroškem, pogojeni zaradi protesta do uradnih političnih odnosov do koroških Slovencev, se je umetnik Valentin Oman vrnil v rojstno Koroško z razstavami in novo umetniško monografijo NAZAJ. Monografija vsebuje Omanova dela od leta 1997 do leta 2010. Človeška figura, človeštvo, preteklost, sedanjost in prihodnost so stalnica in vir ustvarjalnega navdiha Valentinu Omanu. To dokazuje njegov obširni likovni opus, sestavljen iz številnih ciklusov. Oman je doma v najrazličnejših medijih kakor v slikarstvu, grafiki in kiparstvu, njegov odnos do materiala in barve prežema močna tankočutnost. Izjemna so tudi njegova številna dela za javni prostor, ki pričajo o Omanovi zmožnosti vživetja v prostor in kraj. »Ko bo morda že vse drugo propadlo, bodo slike Valentina Omana še zmeraj tukaj, v spominu, v fantaziji, v duhu.«208 strani, trda vezava, ISBN: 978-3-7086-0563-0, 49 evrov
XIV ŠTIRINAJST DNI14
Deutenhofenstraße 12 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: + 43 (0) 463 - 561 960e-mail: [email protected]
V esele božične praznike!V esele božične praznike!
b o ž i č n a v o š č i l anaših podpornikov
CelovecMohorjeva
na zajMohorjeva druäba Celovec
äeli vsem vesel boäiöter sreöno in zdravo
novo leto 2011 Kriæ Valentina Omanav Mohorjevi hiøi v Celovcu
kn j i g a r na • z a l o äba • t i s k a r na • l j ud s ka üo l a • s l omükov dom • zave t i ü ö e
Valentin Oman
NazajMonografija del od 1997 do 2010
208 strani, mehka vezava€ 49,-
NEDELJA_bozic 2010-vouk:INSERATNOVICE 15.12.2010 15:48 Uhr Seite 1
DDr. Jaklitsch & Mag. Picej § V a š i s t r o k o V n j a k i z a
- davčna vprašanja - podjetniško svetovanje - družbeno pravo - čezmejno poslovanje
XIV 15ŠTIRINAJST DNI
Veselbožič
želijo odvetniki
dr. Matevž Grilc dr. Roland Grilc
mag. Rudi Vouk
Vesel božič in srečno novo leto
Frohe Weihnachten und einglückliches neues Jahr
w
w w.p z b
.at
POSOJILNICAZVEZA BANK
member of
GRILC & PARTNERR E C H T S A N W Ä LT E • O DV E T N I K I • AT T O R N EY S AT L AWwww.grilc.at
R E C H T S A N W Ä LT E • O DV E T N I K I • AT T O R N EY S AT L AWwww.grilc.at
ˆ Želimo vsem bralcem in bralkam
vesele božicne praznikein srecno novo leto.
ˆ
Ko boste križanko rešili, najdete v rumenih poljih naše geslo.
Rešeno križanko poš ljite najpozneje do ponedeljka, 17. januarja 2011, na uredništvo Nedelje (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec. Med pravilnimi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:
1. Ikona Silve Božinove »Božja mati z detetom« v vrednosti 290 evrov 2. Ročna ura z gravuro Nedelje v številčnici Uro je poklonil šef koroških mežnarjev Flori Juch 3. Torba iz umetnega usnja 4. Umetniški koledar Wernerja Berga 5. Dragoceni set za pisanje (nalivno pero in kuli) 6. 60-delni set svinčnikov in barvic Set je poklonila Mohorjeva knjigarna v Celovcu 7. Nanizanka Mihec in Maja Film in glasba na DVD-ju ter knjiga 8. Milka Hartman: Urne nožice, lahek korak Otroške pesmi 9. Mojca Pokrajculja Po koroški ljudski pesmi zapisala Breda Varl 10. Zgoščenka Pokrajina pesmi Nastopata Bern-rda Fink in Janez Gregorič 11. Zgoščenka Zvezdni utrinki Pesmi in melodije Lenče Kupper 12. Zgoščenka Meni si dal srce Pesmi Franceta Cigana 13. Zgoščenka pesmi Milke Hartman Koroški zbori pojejo Milkine pesmi in napeve 14. Zgoščenka Mladi glasbeniki Mladi glasbeniki glasbene šole na Koroškem se pred-
stavljajo. Nagrade od 7 do 14 je poklonila Krščanska kulturna zveza.
Nagra
de v
vred
nosti
685 e
vrov.
Dra
goce
na ik
ona
Silve
Bož
inov
e, p
oseb
na ro
čna
ura,
torb
a, ko
leda
r, se
t za
pisa
nje,
zgoš
čenk
e, d
vd ...
2. nagrada: Uro z gravuro je poklonil Flori Juch
sestavil:SiMON BiZJaK
g e s l o
Neprofe-sionalecKoralni otok
Največje mesto v Nigeriji
izogibanje Emil Navinšek
Jamajška glasba (iz črk: KaS)
Nekd. am. alpska smučarka McKinney
Državna blagajna
Hitrost poteka česa
Človek, ki kaj ocenjuje
Ljubezen doktorja Živaga
Maščobna snov v krvi
Ženska, ki rešuje uganke
izrazni gib;rusko letaloPihalni instru-ment
Cirkuško prizoriščeNaramka na uniformi
Tiskarsko sito(iz črk: TRaSER)
Miran JarcRastlinska bodica
Kar obstaja neodvisno od nas
Jure Natekizcedek iglavcev
Vodja samostanaPrebivalka argentine
Edgar DegasNravo-slovec
Odjemalec, klient
Slovenski košarkar (Barce-lona)
azijsko gorovje »streha sveta«
Tekstilni delavec
Močnica pri mlinuEmma Thomson
Sirota, ubožicaTropski sadež
Deveti mesec, kimavec
Vrsta ko-vine (La)Nick Nolte
Kmetijsko motorno vozilo
Jeza in ogorčenjeizumrla ptica
Glina, ilovica
Spoj roke s trebuhom
Tožba, tarnanje, žalostinka
Obžalo-vanjeGlas ob streli
Politično zatočišče
Egipč. bog soncaKos celote
Uradni spisalojz Rebula
Carlos TevezNog. klub iz Milana
Zmešnjava, kaos
Sanitetni materialMajhen copat
Grški ladjar Onassis TV zaslon
Organ žuželk za tipanje
Japonska nabiralka biserov
Kilometer Tropska muhaFilmska srhljivka
it. nacion. gibanjePrebivalec istre
Nizek ženski glas
ameriški dirigent Maazel
Dvodelna ž. oblekaPovršina, območje
Ottorino RespighiKinema-tograf
Stara japonska prestolnica
Delavec v peskokopuKarl Jaspers
Sprimeksnega ? v višino? s palico
Maska, naličnica, larva
Gogoljev lit. junak BulbaOče
RadijNekd. am. boksar(Mohamed)
Privlač-nost, mik, draž
Nekdanji mitničar
EnicaZadnja in prva črka
Lino ČervarJože Privšek
Nizozemski slikar (aert van der)
Nad-stropje
Drevo, ki rodi olive
Rumeno rjava barva, oker
Cevast prostor pod zemljo
izdelo-valec kipov
1. nagrada: Ikona v vrednosti 290 evrov
Knjige in zgoščenkeje poklonila Krščanska kultur-na zveza
Set barvnih svinčnikov je poklonila Mohrjeva knjigarnaBožična nagradna križanka