UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
LEA JOSIPOVIČ
KOPER 2015
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Univerzitetni študijski program prve stopnje
Razredni pouk
Diplomsko delo
NAČINI SPOPRIJEMANJA S STRESOM PRI
OSNOVNOŠOLSKIH UČITELJIH: VLOGA
SPROSTITVENIH TEHNIK
Lea Josipovič
Koper 2015
Mentorica: izr. prof. dr. Tina Kavčič
Somentorica: Ana Bardorfer
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici izr. prof. dr. Tini Kavčič za strokovne nasvete in
pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Posebna zahvala gre tudi somentorici Ani Bardorfer
za ves trud, pomoč in podporo pri pisanju diplomskega dela. Vedno je našla čas in prave
besede, ki so me spodbudile in motivirale za nadaljnje delo.
Zahvaljujem se tudi mami in očetu, ki sta mi vedno stala ob strani, me podpirala pri
vseh mojih odločitvah in verjela vame. Rada bi se zahvalila tudi Maksu, Aljoši in
prijateljem, ki so mi ob težkih trenutkih priskočili na pomoč in vedno našli tople ter
spodbudne besede.
Zahvaljujem se tudi vsem učiteljicam in učiteljem, ki so sodelovali v anketnem
vprašalniku in tako omogočili izdelavo diplomskega dela.
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana Lea Josipovič, študentka univerzitetnega študijskega programa prve
stopnje Razredni pouk
izjavljam,
da je diplomsko delo z naslovom Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih
učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik
- rezultat lastnega raziskovalnega dela,
- so rezultati korektno navedeni in
- nisem kršil pravic intelektualne lastnine drugih.
Podpis:
___________________
V Kopru, dne
IZVLEČEK
V sodobni družbi se s stresom srečujemo vsakodnevno. Eden izmed bolj stresnih
poklicev je tudi učiteljski poklic. Učitelji kot glavne povzročitelje nezaželenega stresa
navajajo dodatne zadolžitve s strani vodstva šole in ministrstva, problematične učence ter
starše, ki se v vedno večji meri vmešavajo v pedagoško delo. Stres pri učiteljih povzroča
težave na psihičnem in fizičnem zdravju, hkrati pa negativno vpliva na delovno
učinkovitost. V diplomskem delu smo raziskovali, katere strategije spoprijemanja s stresom
uporabljajo osnovnošolski učitelji, ali in katere sprostitvene tehnike uporabljajo za
obvladovanje stresa ter kako ocenjujejo njihovo učinkovitost, zanimalo pa nas je tudi,
kateri so razlogi za neuporabo sprostitvenih tehnik. V raziskavi je sodelovalo 49 učiteljev in
učiteljic iz različnih slovenskih OŠ. V raziskavi smo ugotovili, da učitelji za spoprijemanje s
stresom v največji meri uporabljajo strategije, ki so usmerjene na problem. Skoraj dve
tretjini anketiranih učiteljev uporablja sprostitvene tehnike kot sredstvo spoprijemanja s
stresom; v največji meri uporabljajo meditacijo, vizualizacijo in postopno ter globoko
mišično sproščanje. Učitelji, ki se ukvarjajo s sprostitvenimi tehnikami, te ocenjujejo kot
učinkovito sredstvo za zmanjševanje stresa. Med najpogostejšimi razlogi za neuporabo
sprostitvenih tehnik so udeleženci navajali, da stres zmanjšujejo na druge načine, kot
razlog pa niso navajali nepoznavanja tehnik. Diplomsko delo ima določene omejitve, ki so
predstavljene v sklepnem delu.
Ključne besede: stres, osnovnošolski učitelji, vzroki in posledice stresa,
spoprijemanje s stresom, sprostitvene tehnike.
ABSTRACT
Elementary teacher’s strategies of coping with stress: the role of relaxation
techniques.
In the modern society, we encounter stressful situations on a daily basis. The teaching
profession is one of the most stressful ones. Teachers report that the major stressors in
their profession are additional work obligations, designated by school management and
education ministry, students with problems, and parents that are increasingly interfering
with their work. Stress has substantial negative consequences on teachers’ physical and
psychological wellbeing and their work efficiency. In this diploma paper, we empirically
investigated which coping strategies teachers use when facing stress, which relaxation
techniques teachers use, if they use them, how effective they think these techniques are
and also, what are the reasons for teachers not to use any relaxation techniques. The
study included 49 teachers from different Slovenian elementary schools. The results
showed that teachers mostly use problem-oriented coping strategies. Almost two thirds of
all participating teachers reported on the use of relaxation techniques; most often
meditation, visualization and progressive muscle relaxation. Teachers who use relaxation
techniques perceive them as an effective means of reducing stress levels. The most
common reason for not using any of the relaxation techniques for stress reduction among
teachers was using other ways of reducing stress and not a lack of knowledge about the
techniques. This paper has certain limitations, discussed in the conclusion section.
Keywords: stress, elementary school teachers, causes and consequences of stress,
dealing with stress, relaxation techniques.
KAZALO
1 Uvod ................................................................................................................................ 1
2 Teoretični del ................................................................................................................... 2
2.1 Opredelitev in modeli stresa ...................................................................................... 2
2.1.1 Ocena stresne situacije in spoprijemanje s stresom ........................................... 3
2.1.2 Posledice stresa na zdravje ................................................................................ 5
2.2 Stres pri učiteljih ....................................................................................................... 5
2.2.1 Vzroki stresa pri učiteljih ..................................................................................... 6
2.2.2 Posledice stresa pri učiteljih ............................................................................... 7
2.3 Spoprijemanje in obvladovanje stresa pri učiteljih ..................................................... 8
2.4 Tehnike sproščanja ................................................................................................... 9
2.4.1 Meditacija ......................................................................................................... 10
2.4.2 Vizualizacija ..................................................................................................... 10
2.4.3 Čuječnost ......................................................................................................... 11
2.4.4 Joga ................................................................................................................. 12
2.4.5 Postopna in globoka mišična sprostitev ............................................................ 12
3 Empirični del .................................................................................................................. 14
3.1 Problem, namen in cilji ............................................................................................ 14
3.2 Raziskovalne hipoteze ............................................................................................ 14
3.3 Metodologija ........................................................................................................... 15
3.3.1 Raziskovalne metode ....................................................................................... 15
3.3.2 Udeleženci ....................................................................................................... 15
3.3.3 Pripomočki ....................................................................................................... 15
3.3.4 Postopek zbiranja podatkov.............................................................................. 16
3.3.5 Postopek obdelave podatkov ............................................................................ 16
3.4 Rezultati in razprava ............................................................................................... 16
3.4.1 Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih ............................. 17
3.4.2 Uporaba sprostitvenih tehnik pri osnovnošolskih učiteljih ................................. 20
3.4.3 Ocena učinkovitosti sprostitvenih tehnik ........................................................... 22
3.4.4 Razlogi za neuporabo sprostitvenih tehnik ....................................................... 24
4 Sklepne ugotovitve ........................................................................................................ 25
5 Literatura in viri .............................................................................................................. 27
6 Priloge ........................................................................................................................... 30
6.1 Priloga 1: Anketni vprašalnik ................................................................................... 30
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
1
1 UVOD
Učiteljski poklic sodi med najbolj obremenilne in stresne poklice. Slivar (2009b)
ugotavlja, da je kar 45 % slovenskih učiteljev pod izjemno močnim stresom. Učinki stresa
se kažejo tako na področju dejavnosti pri delu, v odnosih s sodelavci, kot tudi v vedenju in
čustvenih kazalcih (Slivar, 2009a). Učitelj, ki je pogosto pod stresom, trpi zaradi izgorelosti,
bo pogosto odsoten zaradi bolniške, kar pa se bo odražalo na organizacijski ravni (Slivar,
2011). V diplomskem delu smo se osredotočili na spoprijemanje s stresom na ravni
posameznika, saj gre za aktivnosti, na katere lahko učitelj neposredno in takoj vpliva,
medtem ko ima na raven organizacije in šole manjši vpliv. Namen diplomskega dela je bil
ugotoviti, na kakšne načine se slovenski osnovnošolski učitelji spoprijemajo s stresom in
kakšno vlogo imajo pri tem sprostitvene tehnike.
Diplomsko delo je razdeljeno na dva dela, teoretični in empirični del. V teoretičnem
delu predstavljamo modele stresa ter načine spoprijemanja s stresom na splošno ter pri
učiteljih, na koncu pa se osredotočimo na tehnike sproščanja ter podrobno predstavimo
izsledke raziskav o njihovih učinkih na obvladovanje stresa. V empiričnem delu so rezultati
sistematično predstavljeni po posameznih hipotezah.
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
2
2 TEORETIČNI DEL
2.1 Opredelitev in modeli stresa
Problemi, težave, konflikti ter frustracije so do neke mere normalni življenjski pojavi. V
kolikor se pojavljajo v zmernih oblikah, nas motivirajo in spodbujajo. V tem primeru
govorimo o pozitivnem stresu oz. eustresu. Problem nastane, če se pojavljajo prepogosto
in nas obremenjujejo. Tem pojavom, ki nas telesno in duševno obremenjujejo, pravimo
stresorji, njihove posledice pa označujemo z izrazom stres (Musek in Pečjak, 2001). V tem
primeru pa govorimo o negativnem stresu oz. distresu, na katerega smo se osredotočili v
diplomskem delu.
Stres je psihološki, fiziološki in vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša
prilagoditi zunanjim in notranjim dražljajem, tako imenovanim stresorjem. Stresor pa je
lahko oseba, predmet ali dogodek, ki ga posameznik doživi kot stresni element in povzroči
stres (Slivar, 2009a). Youngs (2001) stres opredeli kot kombinacijo fizičnih, duševnih in
kemičnih reakcij na okoliščine, ki v človeku sprožijo vzburjenost, nejevoljo in zmedenost.
Te reakcije pa ne izvirajo samo iz samih stresnih dejavnikov, temveč predvsem iz našega
dojemanja dogodkov in našega odziva na dogodke. Podobno opredeljujeta stres Lazarus
in Folkman (1988, v Avsec, 2013). Gre za dvosmeren proces, ki vključuje stresorje iz
okolja in odziv posameznika, podvrženega tem stresorjem. Vsak posameznik pa stres in
različne stresorje doživlja različno. Toliko pomena kot pripisuje stresorjem, toliko močnejši
bo njegov odziv. Selič (1999) poudarja, da stres po eni strani lahko predstavlja hudo
preizkušnjo za človekove zmogljivosti, izčrpava njegove moči in ga sili k nekaterim
neustreznim in neugodnim obrambnim reakcijam, po drugi strani pa ga tudi krepi,
spodbudi ter vzdržuje njegovo vitalnost.
Dejavnike stresa določajo posameznikova osebnost, posameznikove izkušnje,
okoliščine, v katerih se ti dejavniki stresa pojavijo, in širše ter ožje okolje, v katerem živi.
Pomembna pa je tudi kakovost medosebnih odnosov z ljudmi, ki posameznika obdajajo,
njegova življenjska naravnanost in trdnost. Razmerje med lastnimi zahtevami in zahtevami
okolja ter lastno sposobnostjo spoprijemanja s težavami bo določilo, ali bomo stres
obvladali in bo na nas vplival spodbudno ali pa bo škodljiv in uničevalen (Dernovšek,
Gorenc in Jeriček, 2006).
Selye (1956, v Tušak in Masten, 2008) opredeljuje stres kot nespecifičen odziv telesa
na zahteve, ki se kaže kot mobilizacija telesnih virov na stresorje. Oblikoval je teoretični
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
3
model stresa, imenovan sindrom splošne prilagoditve, ki ima tri faze: alarmno reakcijo,
stadij odpora oziroma prilagoditve in stadij izčrpanosti oziroma izgorevanja. Alarmna
reakcija obvesti telo, da je v stresni situaciji in organizem na stresno reakcijo ustrezno
reagira (upočasni prebavo, pospeši dihanje in srčni utrip) (Selye, 1956, v Tušak in Masten,
2008). Zaradi raznolikosti zahtev, s katerimi se soočamo, se mora tudi telesni odziv
prilagajati okoliščinam, v katerih se znajdemo. Položaj, v katerem je lahko ogroženo naše
življenje, sproži takojšen odziv. Telo vključi stanje najvišje pripravljenosti in je nared za
takojšnje delovanje. Zaradi hitrosti in nujnosti se tak odziv imenuje alarmna reakcija ali
preplah. Odločitev o ustreznem delovanju – begu ali boju – nastopi v delčku sekunde
(Gregson in Looker, 1993). V stadiju odpora ali prilagoditve, ko je stresna situacija
zaznana, se telo povrne v normalno stanje. Ta faza je ključna, saj se po končani stresni
reakciji telo skuša umiriti. Če se stres nadaljuje, se sčasoma izčrpajo tudi prilagoditveni
mehanizmi, telo pa se izčrpa. To fazo imenujemo stadij izčrpanosti oziroma izgorevanja
(Selye, 1956, v Tušak in Masten, 2008). Izčrpanost občutimo, če stanje intenzivnega
stresa traja 6 do 8 tednov. Ker je telo izčrpano in nima dovolj energije za prilagajanje, se
začnejo pojavljati tako imenovane prilagoditvene bolezni (Youngs, 2001).
Slika 1: Sindrom splošne prilagoditve (povzeto po Faze v poteku stresa).
2.1.1 Ocena stresne situacije in spoprijemanje s stresom
Folkman in Lazarus (1980, v Tušak in Masten, 2008) spoprijemanje s stresom
opredeljujeta kot proces, ki vključuje kognitivne in vedenjske poskuse obvladati, zmanjšati
oz. vzdržati zahteve, ki so nastale kot rezultat stresne situacije. Gre torej za proces
obvladovanja razkoraka med zahtevami situacije in ocenjenimi viri (Tušak in Masten,
2008). Obvladovanje stresnih situacij je uspešnejše, če stresno situacijo jemljemo kot izziv
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
4
in ne kot neobvladljivo prepreko. Bolj kot smo mnenja, da na stresne dogodke lahko sami
vplivamo in jih preprečimo, bolj bomo uspešni s spoprijemanjem s stresom.
Za nas najbolj relevantna transakcijska teorija stresa, avtorjev Lazarus in Folkman
(1988, v Avsec, 2013), razlaga, da vsak posameznik stres in različne stresorje doživlja
različno. Toliko pomena, kot pripisuje stresorjem, toliko močnejši bo njegov odziv. Ključna
je torej subjektivna ocena stresorja. Samoocena stresa ne vpliva samo na stopnjo
stresnega odgovora, ampak tudi na izbor različnih načinov soočenja pri obvladovanju
stresa. Lazarus in Folkman (1984, v Tušak in Masten, 2008) sta proces ocenjevanja
določene situacije razdelila v dve fazi: primarno in sekundarno oceno. V prvi posameznik
ugotavlja in ocenjuje, kaj zanj predstavlja določen dogodek. Možni izidi te faze so trije:
posameznik lahko dogodek oceni kot nepomemben, lahko ga oceni kot pozitivnega, ki bo
pripomogel k njegovemu blagostanju, ali pa kot potencialno grožnjo. V kolikor je izid
primarne ocene potencialna grožnja, se začne druga faza, imenovana sekundarna ocena,
ko posameznik presodi lastne zmožnosti in vire za spoprijemanje z nastalo situacijo in na
osnovi te ter z namenom zmanjšanja ali odstranitve grožnje stopi v neposredno akcijo.
Primarna in sekundarna ocena potekata skoraj sočasno.
Različni avtorji navajajo različne načine spoprijemanja s stresom, najpogostejše pa
sta navedena dva tipa strategij: spoprijemanje usmerjeno na problemsko situacijo in k
čustvom usmerjeno spoprijemanje. Tudi Lazarus in Folkman (1984, v Tušak in Masten,
2008) razdelita spoprijemanje s stresom na dve strategiji:
- spoprijemanje s stresom osredotočeno na čustva (cilj je zmanjšati občutek
stiske in strahu, ki se navezuje na grožnjo. V določenih primerih je tako
spoprijemanje zelo učinkovito, saj posamezniku omogoči zmanjšanje
anksioznosti, tako da lahko bolj mirno razmisli o možnih rešitvah) in
- spoprijemanje s stresom osredotočeno na problem (posameznik aktivno išče
načine, kako bi zmanjšal grožnjo).
Različni avtorji opisujejo različne načine spoprijemanja s stresom in se še do danes
ne strinjajo, kateri način je najbolj učinkovit in primeren, saj nobena strategija sama zase ni
dovolj učinkovita.
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
5
2.1.2 Posledice stresa na zdravje
Današnja telesna reakcija organizma na stresor se ne razlikuje od reakcije naših
prednikov, ki jim je hiter odziv omogočil preživetje. V sodobnem svetu se soočamo še z
množico psihičnih groženj, ki v večini primerov ne zahtevajo naše telesne reakcije. Kljub
temu se v organizmu sproži stanje telesne pripravljenosti, ki ga ne moremo prezreti, ne
najdemo pa niti pravih izhodov za telesni odziv. Aktiviranje stresnega odziva, ki se ne
more sproščeno izraziti v telesni reakciji, je zato potencialno škodljivo zdravju (Tušak in
Masten, 2008).
Za razumevanje odnosa med stresom in boleznijo je potrebno vedeti, da stres lahko
vpliva na zdravje na dva načina: neposredno zaradi fizioloških sprememb ali posredno
prek vedenja. Neposredna povezava med stresom in boleznijo se kaže v povečanem
izločanju hormonov (kateholamini in kortikosteroidi) med stresno reakcijo, kar vpliva na
kardiovaskularni sistem. Če je vzburjenje premočno, lahko pri posamezniku povzroči
nenadno smrt, srčni napad ali kap in oslabi imunski sistem. Dolgoročno imajo ljudje, pri
katerih stresna reakcija traja dalj časa oziroma se ponavlja, povišan krvni pritisk in slabšo
prebavo (Selič, 1999). Stres pa vpliva tudi na vedenje posameznika, kar lahko povzroči ali
poslabša bolezensko stanje. Ljudje, ki doživljajo hude stresne obremenitve, se vedejo na
načine, ki povečujejo verjetnost bolezni in poškodb (uživajo bistveno več alkohola, cigaret,
kave, se slabše prehranjujejo, omejijo oziroma prenehajo s telesno aktivnostjo in manj ter
slabše spijo). Prav zaradi takega načina življenja jim stres onemogoča 100 % pozornost in
skrbnost, kar pogosto pripelje do nesreč pri delu, doma in v prometu (Selič, 1999).
2.2 Stres pri učiteljih
Vse pogostejša je trditev, da poklic učitelja sodi med bolj stresne poklice, kar
poudarjajo tudi raziskovalci, ki preučujejo stres pri učiteljih. Gasar (2001), ki je izvedla
raziskavo na srednješolskih učiteljih, navaja, da je sedanja stresnost učiteljskega poklica
izredno visoka. Tudi Slivar (2009b) ugotavlja, da številni raziskovalci poklicnega stresa
učiteljski poklic uvrščajo med enega izmed najbolj stresnih poklicev. V svoji raziskavi je
ugotovil, da kar 45 % osnovnošolskih in srednješolskih učiteljev doživlja močan stres in trpi
zaradi njegovih posledic. Stres pri učiteljih torej predstavlja velik problem, saj podobno kot
pri drugih poklicih povzroča težave na psihičnem in fizičnem zdravju učitelja, hkrati pa
negativno vpliva na delovno učinkovitost.
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
6
Gasar (2001) poudarja tudi potencialne daljnosežne posledice visoke stopnje
stresnosti učiteljskega poklica. Problem se morda zdi dokaj zanemarljiv in neaktualen,
dokler gre za katastrofo na nivoju posameznika (nezadovoljstvo, odsotnost z dela,
opuščanje poklica), vendar ne smemo pozabiti, da šolski sistem tvorijo posamezniki, tako
učitelji kot učenci. Nezadovoljstvo učiteljev, negativen pristop do dela in negativna
energija, ki jo učitelji posledično prenašajo tudi na svoje učence, lahko dolgoročno vodijo v
širše družbene posledice, kot so: neučinkovitost šolskega sistema, nesposobnost za delo,
nezadovoljstvo ljudi, naraščanje agresivnosti in upiranja sistemu, različna družbeno
nezaželena vedenja, povečanje splošne odsotnosti z dela in s tem posledično povečanje
stroškov zdravstvenega varstva idr. Vse te posledice pa imajo brez dvoma dolgoročne
negativne posledice za širšo družbo.
Blatnik Mohar (1996) navaja, da stresa, ki ga doživljajo učitelji v Sloveniji, ne moremo
obravnavati samo kot njihov osebni problem. Gre za javno in pomembno vprašanje, na
katerega je potrebno resno odgovoriti tudi z vidika številnih sprememb v vzgoji in
izobraževanju. Vzporedno s kompleksnimi socialnimi in ekonomskimi spremembami, s
katerimi se v zadnjih letih soočamo v Sloveniji, naraščajo tudi pričakovanja do šole. Vlada
pričakuje primerljivost kakovosti vzgojnega in izobraževalnega procesa z evropskimi merili,
Ministrstvo za šolstvo in šport kaže svoja pričakovanja z vpeljevanjem številnih sprememb,
občine postajajo občutljivejše za dogajanja v šoli in za delo učiteljev. V skrbi za čim boljšo
izobrazbo in kasnejšo zaposlitev svojega otroka pritiskajo na šolo tudi starši.
2.2.1 Vzroki stresa pri učiteljih
Slivar (2009b) v svoji raziskavi, ki je bila opravljena na 878 učiteljih, od tega jih 67,7 %
poučuje na osnovnih šolah in 32,3 % na srednjih šolah, ugotavlja, da so najpogostejši
stresorji osnovnošolskih učiteljev naslednji: nesramno vedenje učencev do učiteljev,
pogovori s težavnimi starši, vmešavanje staršev v pedagoško delo, konflikti s starši in
nasilje med učenci.
Čabraj (2001), ki je izvedla raziskavo na eni izmed OŠ v Sloveniji, kot glavne vzroke
stresa navaja nespoštljiv odnos učencev do učitelja, besedno žaljenje, agresivnost med
učenci in indiferentnost učencev do šolskega dela.
Tudi Depolli Steiner (1999, v Depolli Steiner, 2003) navaja podobne vzroke: delovna
preobremenjenost, nediscipliniranost učencev, zahtevana samostojnost pri izvedbi učnega
procesa, pomanjkljiva socialna opora na delovnem mestu, nezadovoljstvo s poklicnim
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
7
statusom, kognitivni, emocionalni in motivacijski primanjkljaji učencev ter zahtevana
kompleksnost dela.
2.2.2 Posledice stresa pri učiteljih
Stres pri učiteljih povzroča težave na psihičnem in fizičnem zdravju, hkrati pa
negativno vpliva na delovno učinkovitost. Vodi namreč k slabši učinkovitosti izvajanja
vzgojno-izobraževalnega dela (Slivar, 2011); pri pouku se kaže kot rutinsko, neangažirano,
čustveno prazno izvajanje pouka, distanciranje od težav in problemov učencev,
sodelavcev, šole itd. Hkrati pa delovanje stresorjev, kot so časovni pritiski, uresničevanje
prevelikega števila ciljev iz učnega načrta v določenem časovnem obdobju, pridobivanje
ocen pri vseh učencih v ocenjevalnem obdobju, obsežno in nepotrebno administriranje ipd.
povzročajo, da učitelji razvijajo neučinkovito poučevanje. Poleg slabše učinkovitosti
poučevanja pa se stres učitelja odraža tudi v slabših medosebnih odnosih, tako z učenci
kot s sodelavci, in v splošnem nezadovoljstvu s svojim delom, kar posledično vodi tudi do
večje odsotnosti z dela.
Slivar (2011) posledice delovanja stresorjev razdeli na dve ravni:
1. raven posameznika, ki se razlikuje od posameznika do posameznika, lahko pa jo
razdelimo v tri skupine, in sicer:
- vedenjske posledice (manjša strpnost in potrpežljivost, distanciranje od
težav učencev in sodelavcev, manjša angažiranost pri reševanju
vsakodnevnih izzivov, čustveno neangažirano izvajanje pouka,
nezadovoljstvo z delom, nezmožnost sprejemanja kritike, nezmožnost
sodelovanja s sodelavci ter odklanjanje njihove pomoči itd.);
- psihične posledice (agresivnost, motnje spanja, izgorelost, depresivnost,
spremenjene navade na področju prehranjevanja in pitja, zloraba drog in
tablet ter seksualne motnje);
- medicinske posledice (težave s srcem, rana na želodcu, bolečine v hrbtu,
glavoboli itd.).
2. organizacijska raven, ki jo razlagamo kot posledico delovanja stresa posameznika
na uspešno delovanje celotne organizacije, v tem primeru šole. Učitelj, ki je
pogosto pod stresom, trpi zaradi izgorelosti, bo pogosto odsoten zaradi bolniške,
kar pa se bo odražalo na organizacijski ravni. Organizacijske posledice delovanja
stresorjev pa so lahko:
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
8
- neposredne (bolezni, poškodbe na delu, zmanjšana skrb za opremo,
pritožbe staršev, zamujanje, nekakovostno delo);
- posredne (nizka delovna morala, nizka delovna motivacija, slaba
komunikacija med zaposlenimi, nezaupanje med sodelavci, nespoštovanje
itd.).
2.3 Spoprijemanje in obvladovanje stresa pri učiteljih
Zaradi visoke stopnje stresnosti pri učiteljih in hkrati težavnih posledic tako na ravni
posameznika kot na ravni organizacije je torej ključna opremljenost s strategijami, ki
omogočajo uspešno obvladovanje oz. spoprijemanje s stresom. Slivar (2011) poudarja, da
je potrebno razmišljati o sistematičnem preprečevanju stresnih situacij ter o ukrepih in
pristopih za zmanjševanje stresa pri učiteljih. Pomembno je preventivno ukrepanje, ki je
usmerjeno na zmanjševanje negativnih učinkov stresa oziroma njegovo odpravljanje. Ti
ukrepi se morajo izvajati na treh ravneh – primarni, sekundarni in terciarni – in morajo biti
usmerjeni v tri glavna žarišča: stresorje, odgovore na stres in različne posledice delovanja
stresorjev.
Geurts in Gründemann (1999, v Slivar, 2013) opredeljujeta štiri tipe ukrepov proti
stresu:
1. primarni ukrepi, usmerjeni k učitelju ali skupini učiteljev, so namenjeni neposredno
učiteljem, da ne bi postali žrtve stresa. Vključujejo usposabljanje učiteljev za učinkovito
spoprijemanje s stresorji, za obvladovanje stresne izkušnje ali za spreminjanje stresne
ocene od grožnje k izzivu.
2. primarni ukrepi, usmerjeni k delu oziroma delovnemu mestu in šoli, so namenjeni
vzdrževanju in stopnjevanju pozitivnega stresa ter zmanjševanju pojavljanja negativnega
stresa. Vključujejo aktivnosti, s katerimi spreminjamo delovne pogoje, organizacijo dela in
vodenja, tako da dosežemo čim boljšo uskladitev med potrebami učitelja in zahtevami
delovnega mesta.
3. sekundarni/terciarni ukrepi, usmerjeni k delu oziroma delovnemu mestu, so
namenjeni odstranjevanju stresorjev in zmanjševanju njihove intenzivnosti pri učiteljih, ki
že čutijo posledice stresa oziroma so zaradi zahtev delovnega okolja bolj ogroženi. Ti
ukrepi vključujejo organizacijske aktivnosti npr. prilagojeno organizacijo delo in
zmanjševanje učne obveznosti za posebne skupine delavcev, razbremenitev nekaterih
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
9
nalog, upoštevanje specifičnih potreb posameznikov pri razporejanju dela in nalog ter
promoviranje zdravega delovnega okolja in dobrega počutja.
4. sekundarni/terciarni ukrepi, usmerjeni k učiteljem, so namenjeni zmanjševanju ali
odpravi posledic stresa pri njih. Aktivnosti sekundarne preventive so usmerjene k
učiteljem, ki že kažejo znake stresa. Te aktivnosti so tehnike relaksacije (joga, meditacija,
vizualizacija, …) in psihološko svetovanje. Aktivnosti terciarne preventive (npr. programi
zdravstvene rehabilitacije) pa so usmerjene k učiteljem, ki že čutijo kronične posledice
stresa in imajo resne zdravstvene težave, ki jih je povzročil stres.
V diplomskem delu se osredotočamo na spoprijemanje s stresom, torej na ukrepe, ki
so namenjeni zmanjševanju ali odpravi posledic stresa pri učiteljih. Posameznik se mu na
individualni ravni lahko upre oz. zmanjša njegove posledice na več načinov, za učinkovito
spoprijemanje s stresom pa je ključno, da prepoznamo vpliv stresa na telo in duševnost in
ugotovimo, kateri način spoprijemanja nam najbolj ustreza. Kajtna (2005) navaja naslednje
rešitve za zmanjšanje škodljivih vplivov stresa: spremembe življenjskega sloga,
spreminjanje razmišljanja in odnosa do življenja ter uporabo sprostitvenih tehnik in drugih
načinov sproščanja.
Ker je eden izmed ciljev diplomskega dela ugotoviti vlogo sprostitvenih tehnik pri
obvladovanju stresa pri učiteljih, jih v nadaljevanju nekaj predstavimo in opišemo
učinkovitost pri obvladovanju stresa. Slivar (2013) te uvršča med sekundarne/terciarne
ukrepe, usmerjene k učiteljem.
2.4 Tehnike sproščanja
Zavestno sproščanje je izjemno učinkovito pri zmanjševanju neprijetnih občutkov,
pomaga omiliti stres in obvladati stresne situacije ter odpravlja škodljive posledice stresne
reakcije (Youngs, 2001). Sprostitev lahko obrazložimo kot odsotnost psihične in fizične
napetosti. Pri sproščanju dihamo počasneje, globlje, srčni utrip se upočasni, mišična
napetost pa popusti. Telo prevzame občutek miru. S sproščanjem vplivamo tako na naše
ogrodje kot na notranje organe, žleze in živčevje (Zagorc, 1997). Pri tem pa je izredno
pomembno pravilno dihanje (Gregson in Looker, 1993). Obstaja več različnih sprostitvenih
tehnik, med najbolj poznanimi in priljubljenimi sprostitvenimi tehnikami pa Kajtna (2005)
navaja meditacijo, jogo, vizualizacijo, postopno in globoko mišično sprostitev. Osnova
vseh je pravilno dihanje, učinkovite pa so le, če jih redno izvajamo.
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
10
2.4.1 Meditacija
Meditacija je učinkovita metoda za psihično umirjanje in sproščanje. Med meditacijo
potrebuje telo za svoje delovanje manj kisika, zato se srčni utrip in dihanje upočasnita,
krvni pritisk pa se zmanjša. Telo vzpostavi splošno stanje globoke sproščenosti, ki ga
lahko tudi izmerimo (nihanje možganskih valov). Med meditacijo prevladujejo valovi alfa, ki
so značilni za stanje sproščenosti (Gregson in Looker, 1993). S pomočjo meditacije se naš
um umiri, z osredotočenostjo na eno stvar pa večji del možganov počiva. Med
meditiranjem lahko ležimo, sedimo ali klečimo. Pomembno je, da smo udobno nameščeni.
Zapremo oči in postopoma upočasnimo možganski ritem. Lahko se osredotočimo na
določeno misel, na dihanje, na del telesa in ga z mislimi opazujemo. Obstaja več različnih
vrst in vej meditacije, vendar vse stremijo k istemu cilju upočasniti aktivnost možganov in
najti notranji mir (Newhouse, 2000).
Pozitivni učinki meditacije so se pokazali pri zdravljenju in preventivi visokega krvnega
tlaka, srčnih bolezni, migrenskih glavobolov, zmanjšanju obsesivnega razmišljanja,
tesnobe, depresije in sovražnosti. Z redno vadbo meditacije se počutimo bolj zbrano in
umirjeno, zmožnejši smo novih izbir v danem trenutku ter smo manj nagnjeni k zapletanju
v boj in reaktivnemu odzivanju (Davis, Robbins, Eshelman in McKay, 2012).
Anderson, Levinson, Barker in Kiewra (1999) so raziskovali, kako meditacija vpliva na
zmanjšanje stresa pri učiteljih. V raziskavi (91 osnovnošolskih in srednješolskih učiteljev in
učiteljic) so učitelje razdelili v dve skupini: v eksperimentalni so učitelji izvajali meditacijo
vsaj šestkrat tedensko, v kontrolni pa meditacije niso izvajali. Rezultati so pokazali, da se
je po petih tednih izvajanja meditacije v eksperimentalni skupini samoocena stresa precej
zmanjšala.
2.4.2 Vizualizacija
Vizualizacija je miselna predstava nekega dogodka, za katerega želimo, da se zgodi.
Ker je več kot polovica čutnih zaznav vidnih, je najboljši način za izboljšavo psihičnih
sposobnosti ustvarjanje mentalnih slik. Predstave in podobe je potrebno projicirati z močjo
in silo, kot bi imeli pred očmi ekran, ki ga opazujemo. V mentalno sliko ni priporočljivo
mešati čustev in samoljubja, biti moramo le pozorni gledalci (Newhouse, 2000).
Cilj vizualizacije je zmanjšati duševno napetost ter jo nadzorovati. Z vizualizacijo
sprožamo pozitivne, sproščujoče in pomirjajoče podobe ter misli. Vizualizacija je podobna
dnevnemu sanjarjenju, vendar se je potrebno pri vizualizaciji osredotočiti na vsa čutila.
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
11
Predstavljamo si okus, vonj, tipno in slušno zaznavo. Vizualizacije se učimo postopno,
prehajamo od lažjega k težjemu (Youngs, 2001).
Fox (2014) je raziskoval, ali vizualizacija pomaga zmanjšati dolgoročni stres pri
zdravnikih, ki se ukvarjajo z bolniki z duševnimi motnjami. V raziskavi je sodelovalo 10
zdravnikov, ki so bili pod močnim stresom. Udeležencem so pred začetkom raziskave
enkrat na teden izmerili stopnjo stresa. Po treh tednih so udeleženci enkrat na teden
izvajali 10-minutno vodeno vizualizacijo in 1-minutno vodeno vizualizacijo. Po osmih tednih
so zopet izmerili stopnjo stresa in ugotovili, da se je stopnja stresa občutno zmanjšala.
2.4.3 Čuječnost
Biti čuječ pomeni biti odprt za sprejemanje izkušenj, ne da bi le-te želeli spremeniti.
Čuječi postanemo, ko pozornost namerno in brez obsojanja usmerimo na dihanje, telo ali
karkoli, kar se dogaja v ali okoli nas. Ko smo čuječi, vzdržujemo sprejemajoč odnos, brez
vznemirjanja zaradi česarkoli, kar se pojavi v naši zavesti. Brez obsojanja in poskusov, da
bi karkoli spremenili, dovolimo, da izkušnja, na katero smo osredotočeni, pride do nas in
ostane z nami, kakor dolgo želi (Brantley in Millstine, 2012).
Brantley in Millstine (2012) menita, da za povečano odsotnost z dela, poškodbe pri
delu, frustracije, anksioznost, nezadovoljstvo in depresijo ni kriv stres, ampak način, kako
ga obvladati. Zavedanje lastnih občutkov, misli in notranjega doživljanja so ključ do
uspešnega obvladovanja stresa. Te pa lahko dosežemo s čuječnostjo. Učenje čuječnosti
je sicer dolgotrajen postopek, pri katerem je potrebna vztrajnost in pripravljenost preizkusiti
nekaj novega in drugačnega, vendar je nadvse nadgrajujoča, kar potrjujejo tudi sledeče
raziskave.
Roeser in sodelavci (2013) so v eksperimentalni situaciji raziskovali, kako trening
čuječnosti vpliva na stres in izgorelost pri 113 osnovnošolskih učiteljih (89 % žensk) v ZDA
in Kanadi. Rezultati so pokazali, da trening čuječnosti izboljša delovni spomin, poveča
usmerjeno pozornost in sočutje. Učitelji so poročali tudi o zmanjšani ravni poklicnega
stresa in izgorelosti.
Jennings (2015) je mnenja, da bi morali biti vsi učitelji bolj čuječi, saj jim to pomaga pri
razumevanju lastnih čustev, boljšemu sporazumevanju z učenci, obvladovanju težavnih
učencev, ustvarjanju pozitivne razredne klime, pomaga jim okrepiti vezi z učenci, ustvariti
trdno skupnost učencev in upočasniti njihove občasne prehitre ter odrezave reakcije.
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
12
2.4.4 Joga
Joga je eden izmed šestih velikih filozofskih sistemov hindujske tradicije. Sanskrtska
beseda »joga« v dobesednem prevodu pomeni skupnost, stik, povezava ali mentalna
koncentracija. (Verma, 2014). Joga je starodavna tehnika, prvi sistematični zapisi segajo v
leto 500 pred našim štetjem. V knjigi Joga sutra je Patanljali povezal asketske in
meditativne vaje, opisal pa je tudi praktične vidike joge in predstavil osemdelno jogijsko
vadbo – ashtanga joga kot pomoč pri odpravi negativnih čustev. Osemdelna jogijska
vadba je sestavljena iz potrpljenja, samodiscipline, jogijskih poz, imenovanih asane,
kontroliranih dihalnih vaj, imenovanih pranajama, samoobvladovanja, pozornosti,
poglobljenega mišljenja in meditacije. Namen jogijskih vaj je uničiti nečistost uma in usvojiti
znanje, ki vodi do spoznavanja resničnega jaza (Verma, 2014).
Joga je kot alternativna oblika terapije dosegla uspeh pri boleznih, kot so diabetes,
astma, prebavne motnje, težave s krvnim pritiskom in drugimi kroničnimi boleznimi. Za
večino ljudi, ki se ukvarjajo z jogo, pa preprosto pomeni način vzdrževanja zdravja in
dobrega počutja v naraščajoči stresni družbi (Saraswati, 1998).
Smith, Hancock, Blake-Mortimer in Eckert (2007) so raziskovali, kako joga in
postopna mišična sprostitev vplivata na zmanjševanje stresa in anksioznosti. V raziskavi je
sodelovalo 131 udeležencev, ki so bili prerazporejeni v manjše skupine, znotraj katerih so
deset tednov po eno uro na teden izvajali ali hatha jogo ali postopno mišično sprostitev. Po
šestih tednih so izmerili rezultate in ugotovili, da sta pri zmanjševanju stresa in
anksioznosti obe tehniki enako učinkoviti.
Tamilsevi in Thangarajathi (2013) sta raziskovali, kako joga vpliva na prilagoditvene
težave učiteljev, točneje na družinske, čustvene (anksioznost, depresija, stres, idr.),
socialne (razumevanje s sodelavci, medsebojno sodelovanje, idr.) in zdravstvene
prilagoditvene težave. V raziskavi je sodelovalo 36 učiteljev, ki so s pomočjo videa izvajali
jogijsko vadbo, kateri je sledilo jogijsko dihanje oz. pranajama. Vadbo so zaključili z
meditacijo, udeleženci pa so vadbo izvajali 48 dni. Rezultati so pokazali, da je vadba joge
zmanjšala vse prilagoditvene težave udeležencev.
2.4.5 Postopna in globoka mišična sprostitev
Pri tehniki postopne mišične sprostitve v določenem zaporedju postopoma krčimo in
sproščamo posamezne mišične skupine. Pri vsakem koraku se najprej osredotočimo na
občutek napetosti, kateremu sledi sprostitev. Mišice skrčimo za približno pet sekund, nato
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
13
popustimo. Osredotočimo se na občutek sproščenosti, po desetih sekundah napnemo
druge mišice in zopet popustimo. Ko so telesne mišice sproščene, se sprostijo tudi misli,
kar zmanjšuje delovanje simpatičnega živčnega sistema ter posledično upočasnjuje srčni
utrip in znižuje krvni pritisk (Gregson in Looker, 1993).
Tehnika globoke mišične sprostitve (GMS) je zelo podobna tehniki postopne mišične
sprostitve, razlikuje se le v tem, da pri GMS mišic ne napenjamo. Udobno se namestimo in
se najprej posvetimo spodnjemu delu telesa. Začnemo pri nogah. Pozornost usmerimo na
vsak del noge posebej in opazujemo, kako napetost popušča, kako se mišice sproščajo.
Nadaljujemo proti rokam, nato so na vrsti trebušne mišice, hrbtenica, rame, vrat in obraz.
Pri tej tehniki je pomembno, da z mislimi potujemo po našem telesu in ga opazujemo,
opazujemo, kako sproščeno je. Med sproščanjem pa ne smemo pozabiti na pravilno
dihanje, počasno in globoko s trebušno prepono (Gregson in Looker, 1993).
Kot že omenjeno v prejšnjem poglavju, so Smith, Hancock, Blake-Mortimer in Eckert
(2007) ugotovili, da postopna mišična sprostitev kot tudi joga vplivata na zmanjševanje
stresa in anksioznosti.
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
14
3 EMPIRIČNI DEL
3.1 Problem, namen in cilji
Kot smo opisali v uvodu, učiteljski poklic postaja iz leta v leto bolj stresen. Vedno več
učencev ima učne, vedenjske ali zdravstvene težave, starši vse bolj pritiskajo na učitelje in
se vmešavajo v njihovo pedagoško delo, vodstvo pa jim nalaga vse več zadolžitev in s tem
vse bolj obremenjuje učitelje. Učitelji, ki so pod stresom, s svojim vedenjem vplivajo tako
na učence kot tudi na ostale pedagoške delavce, kar ustvarja negativno in neproduktivno
klimo v celem pedagoškem procesu. Zato je ključnega pomena, da učitelji vedo, kdaj so
pod stresom, kako ta stres na njih vpliva in kako se z njim spopasti. Načinov, kako se
spoprijemati s stresom, je mnogo, ene izmed njih so tudi sprostitvene tehnike. Številne
raziskave (Anderson, Levinson, Barker in Kiewra, 1999; Fox, 2014; Roeser idr., 2013;
Smith, Hancock, Blake-Mortimer in Eckert, 2007; Tamilsevi in Thangarajathi, 2013) so
pokazale, da sprostitvene tehnike pozitivno vplivajo na spoprijemanje s stresom in ga
zmanjšujejo, blagodejno pa vplivajo tudi na telesno in mentalno zdravje.
Diplomsko delo je imelo dva cilja. Želeli smo ugotoviti, na kakšne načine se
osnovnošolski učitelji spoprijemajo s stresom in kakšno vlogo imajo pri spoprijemanju s
stresom sprostitvene tehnike. Točneje, zanimalo nas je, katerih sprostitvenih tehnik se
poslužujejo učitelji in kako ocenjujejo njihovo učinkovitost za spoprijemanje s stresom ter
kateri so razlogi, da sprostitvenih tehnik ne uporabljajo.
3.2 Raziskovalne hipoteze
Na podlagi izsledkov raziskav, navedenih v teoretičnem delu, smo oblikovali štiri
hipoteze diplomskega dela. Poleg tega smo na študijski pedagoški praksi pri učiteljih
najpogosteje opazili strategije spoprijemanja s stresom usmerjene na čustva, kar je
najverjetneje posledica tega, da ocenjujejo, da na veliko dogodkov, ki jim povzročajo stres
(npr. nesramno vedenje učencev do učiteljev, konflikti s starši, nasilje med učenci), ne
morejo vplivati in situacije ne morejo spremeniti.
H1: Pri OŠ učiteljih se pojavljajo različni načini spoprijemanja s stresom, prevladuje pa
uporaba strategij usmerjenih na uravnavanje čustev.
H2: OŠ učitelji redko uporabljajo sprostitvene tehnike kot način spoprijemanja s
stresom.
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
15
H3: Učitelji, ki prakticirajo sprostitvene tehnike, te ocenjujejo kot učinkovit način
spoprijemanja s stresom.
H4: Najpogostejši razlog za neuporabo sprostitvenih tehnik je nepoznavanje le teh.
3.3 Metodologija
V nadaljevanju diplomskega dela so predstavljene metode dela, ki so bile uporabljene
v naši raziskavi.
3.3.1 Raziskovalne metode
V diplomskem delu smo se poslužili deskriptivne raziskovalne metode.
3.3.2 Udeleženci
V raziskavi je sodelovalo 49 osnovnošolskih učiteljev (14 %) in učiteljic (86 %), ki
poučujejo na različnih šolah v Sloveniji, v povprečni starosti 43 let in s povprečnimi
delovnimi izkušnjami v poučevanju 18 let. Na razredni stopnji je poučevalo 69 %, na
predmetni stopnji pa 29 % udeležencev, eden pa na to vprašanje ni odgovoril. Vzorec je
priložnostni – sodelovali so učitelji, ki so se odzvali povabilu k sodelovanju v raziskavi. Vsi
so tudi podali soglasje za sodelovanje.
3.3.3 Pripomočki
Za ugotavljanje načinov spoprijemanja s stresom in uporabe sprostitvenih tehnik pri
osnovnošolskih učiteljih smo uporabili anketni vprašalnik. Prvi del anketnega vprašalnika
je vseboval demografska vprašanja, drugi del je zajemal vprašanja o načinih
spoprijemanja s stresom, kot jih meri vprašalnik COPE, tretji del pa vprašanja o uporabi in
zaznani učinkovitosti posameznih sprostitvenih tehnik (prvi in tretji del anketnega
vprašalnika se nahajata v Prilogi). Vprašalnik je vseboval 73 zaprtih in dve odprti vprašanji.
Načine spoprijemanja s stresom smo ugotavljali s pomočjo vprašalnika The Cope
Inventory (COPE; Carver, Scheier in Weintraub, 1989), in sicer smo uporabili obliko, ki
meri pogostost uporabe navedenih strategij spoprijemanja v določenem časovnem
obdobju. Vprašalnik temelji na transakcijski teoriji stresa avtorjev Lazarus in Folkman.
COPE vsebuje 16 lestvic, od katerih jih 5 meri vsebinsko različne načine spoprijemanja,
usmerjene na reševanje problema: aktivno spoprijemanje, načrtovanje, prekinitev ostalih
dejavnosti, zadrževanje spontanega odziva in iskanje instrumentalne socialne podpore, 5
lestvic meri vidike spoprijemanja, ki so usmerjeni na uravnavanje čustev: iskanje
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
16
emocionalne socialne podpore, usmerjenost na sprostitev emocij, vedenjska neaktivnost,
miselna neaktivnost, pozitivna reinterpretacija in rast, ter 6 lestvic, ki merijo druge načine
spoprijemanja s stresom. Vprašalnik je sestavljen iz 64 trditev, ki opisujejo različne odzive
v stresnih situacijah, naloga udeleženca pa je, da glede na svoje ravnanje v stresnih
situacijah vsako oceni na lestvici pogostosti od 1 (tega običajno ne delam) do 4 (to delam
zelo pogosto). Zanesljivost lestvic je relativno visoka – α koeficienti za lestvice se gibljejo
od ,45 do ,92 (Carver, Scheier in Weintraub, 1989).
3.3.4 Postopek zbiranja podatkov
Podatke smo zbirali prek spletnega anketiranja (orodje 1ka) po metodi snežne kepe;
najprej smo na podlagi dogovora o sodelovanju z ravnateljema dveh OŠ v Sloveniji obema
poslali povabilo k sodelovanju v raziskavi s povezavo na spletni vprašalnik, ti pa so tega
posredovali razrednim in predmetnim učiteljem na OŠ. V povabilu, ki je vseboval namen
raziskave, motivacijski nagovor, zagotovilo o anonimnosti ter krajše navodilo za
izpolnjevanje vprašalnika, smo učitelje tudi prosili, da povezavo na spletno anketo
posredujejo naprej osnovnošolskim učiteljem, ki jih poznajo.
3.3.5 Postopek obdelave podatkov
Podatke smo obdelali v programih IBM SPSS 21 in Microsoft Excel, in sicer smo
uporabili tehnike opisne statistike.
3.4 Rezultati in razprava
V diplomskem delu nas je najprej zanimalo, v kolikšni meri učitelji svoj poklic doživljajo
kot stresen.
Slika 2: Samozaznana stopnja stresa osnovnošolskih učiteljev (N=49).
2,0%
10,2%
44,9%
34,7%
8,2%
0% 10% 20% 30% 40% 50%
sploh ni stresno 1
2
3
4
zelo je stresno 5
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
17
Iz Slike 2 je razvidno, da je večina udeležencev (44,9 %) svoje delo ocenila kot
zmerno stresno, medtem ko je 34,7 % udeležencev svoje delo ocenilo kot dokaj stresno.
Le 8,2 % udeležencev svoje delo ocenjuje kot zelo stresno. Skupno torej svoje delo kot
stresno zaznava 42,9 % učiteljev. Naši rezultati so skladni s Slivarjevimi (2009b), ki
navaja, da 45 % slovenskih učiteljev svoje delo ocenjuje kot izjemno in močno stresno.
3.4.1 Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih
Zanimalo nas je, na kakšne načine se učitelji spoprijemajo s stresom. V prvi hipotezi
smo predpostavljali, da večina učiteljev uporablja strategijo usmerjeno na uravnavanje
čustev. Na Sliki 3 so prikazane povprečne vrednosti pogostosti uporabe posameznih
načinov spoprijemanja s stresom, kot jih meri COPE (Carver, Scheier in Weintraub, 1989).
Rezultati posameznih lestvic so razporejeni v tri skupine (spoprijemanje usmerjeno na
problem, spoprijemanje usmerjeno na emocije, drugi načini spoprijemanja), kar je
prikazano s tremi barvami. Na vrhu vsake skupine se nahajajo povprečne vrednosti
posameznega načina spoprijemanja, pod njim pa so prikazane povprečne vrednosti lestvic
COPE vprašalnika, ki sestavljajo določen način spoprijemanja.
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
18
Slika 3: Povprečne vrednosti pogostosti uporabe treh načinov in posameznih lestvic
spoprijemanja s stresom (N=49). Ocene pogostosti se gibljejo od 1 (tega običajno ne
delam) do 4 (to delam zelo pogosto).
Iz Slike 3 je razvidno, da se pri učiteljih v naši raziskavi pojavljajo vse tri skupine
načinov spoprijemanja s stresom, prevladuje pa uporaba strategij usmerjenih na problem,
katerim sledijo strategije usmerjene na čustva ter drugi načini.
2,87
3,23
2,91
2,91
2,73
2,57
2,36
3,28
2,70
2,17
1,84
1,80
2,07
2,86
2,63
2,17
2,07
1,40
1,28
1 2 3 4
Spoprijemanje usmerjeno na problem
Načrtovanje
Iskanje instrumentalne socialne podpore
Aktivno spoprijemanje
Zadrževanje spontanega odziva
Prekinitev drugih dejavnosti
Spoprijemanje usmerjeno na čustva
Pozitivna reinterpretacija in rast
Iskanje čustvene socialne podpore
Usmerjenost na sprostitev čustev
Miselna neaktivnost
Vedenjska neaktivnost
Drugi načini spoprijemanja
Razmišljanje o čustvih
Izražanje čustev
Sprejetje
Humor
Uporaba drog in alkohola
Zanikanje
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
19
Med strategijami usmerjenimi na problem se sodelujoči učitelji najpogosteje
poslužujejo strategije Načrtovanja. To pomeni, da se naši učitelji najpogosteje s stresom
spoprijemajo tako, da aktivno razmišljajo o tem, iščejo načine ter razmišljajo o konkretnih
korakih, ki bi pripeljali do rešitve problema. V nekoliko manjši meri sta uporabljeni strategiji
Iskanja instrumentalne socialne podpore, kar pomeni, da iščejo nasvet, pomoč in
informacije, da bi rešili problem, ter Aktivnega spoprijemanja, kar pomeni, da aktivno
pristopijo k problemu in ga poskušajo odstraniti tako, da preprečijo njegove posledice. V
najmanjši meri sta uporabljeni strategiji Zadrževanje spontanega odziva, kar pomeni, da z
reševanjem problema počakajo, dokler ni primeren čas za reševanje problema, in
Prekinitev drugih dejavnosti, ko se osredotočijo samo na problem in njegovo razrešitev
(Carver, Scheier in Weintraub, 1989).
Med strategijami usmerjenimi na čustva učitelji najpogosteje uporabljajo strategijo
Pozitivna reinterpretacija in rast. To pomeni, da problema ne vidijo kot grožnjo, ampak kot
izziv. Ta strategija je bila med sodelujočimi učitelji tudi najpogosteje uporabljana od vseh
navedenih strategij. V manjši meri uporabljajo Iskanje čustvene socialne podpore,
strategijo iskanja moralne podpore in razumevanja pri drugih ljudeh. Najbolj pogosto se
poslužujejo strategij Usmerjenost na sprostitev čustev, Miselne neaktivnosti ter Vedenjske
neaktivnosti. Udeleženi učitelji se torej pri reševanju problema redkeje najprej osredotočijo
na čustva, ki jih doživljajo in jih spontano izrazijo, bodisi svoje misli preusmerijo v druge
dejavnosti in ne razmišljajo o problemu bodisi zmanjšajo ali celo opustijo svoje cilje zaradi
problema, ki se je pojavil na poti do cilja (Carver, Scheier in Weintraub, 1989).
Med drugimi strategijami sta najpogosteje uporabljeni Razmišljanje o čustvih in
Izražanje čustev. To pomeni, da učitelji pri nastalem problemu najpogosteje razmišljajo o
svojih čustvih, jih jasno izrazijo in jim pripisujejo velik pomen. Nekoliko manj pogosti sta
strategiji Sprejetje in Humor, kar pomeni, da se v manjši meri šalijo na račun problema ali
ga sprejmejo. Med najmanj pogostimi strategijami sta Uporaba alkohola in drog ter
Zanikanje, kar pomeni, da se s problem le redkokdaj ne želijo soočiti in se vedejo, kot da
tega problema ni (Carver, Scheier in Weintraub, 1989).
Na podlagi rezultatov lahko ovržemo prvo hipotezo, s katero smo predvidevali, da
prevladuje uporaba strategij usmerjenih na čustva.
Tudi Zupančič (2012) je v svoji magistrski nalogi ugotovila, da pri osnovnošolskih
učiteljih prevladujejo strategije usmerjene na problem. Dejstvo, da pri udeležencih
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
20
prevladujejo strategije usmerjene na problem, je zelo pozitivno, saj naj bi bila ta strategija
v določenih trenutkih učinkovitejša kot strategija usmerjena na čustva (Lazarus in
Folkman, 1984, v Tušak in Masten, 2008). Pri učiteljih, s katerimi smo imeli priložnost
sodelovati v času pedagoške prakse, smo opazili, da uporabljajo strategije usmerjene na
čustva, pri učiteljih, ki so sodelovali v raziskavi, pa prevladuje usmerjenost na problem.
Razlogi za to so lahko različni. Morda so učitelji, ki so sodelovali v raziskavi, osebnostno
bolj čvrsti, saj se le-ti s stresom bolje spoprijemajo (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006),
morda imajo glede na leta izkušenj v poučevanju (v povprečju 18 let) tudi veliko izkušenj s
stresnimi situacijami in so že odkrili strategije spoprijemanja, ki so najbolj učinkovite (v tem
primeru strategije, usmerjene na problem).
3.4.2 Uporaba sprostitvenih tehnik pri osnovnošolskih učiteljih
Z drugo hipotezo smo predvidevali, da učitelji sprostitvene tehnike kot sredstvo
spoprijemanja oziroma obvladovanja s stresom uporabljajo le redko.
Slika 4: Uporaba sprostitvenih tehnik pri osnovnošolskih učiteljih (N=47).
Iz Slike 4 je razvidno, da skoraj dve tretjini učiteljev uporablja sprostitvene tehnike za
obvladovanje poklicnega stresa.
63,8%
36,2%
0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70%
Da
Ne
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
21
Preglednica 1: Aritmetične sredine pogostosti uporabe sprostitvenih tehnik
Sprostitvena tehnika M SD
Meditacija 2,65 1,29
Joga 2,22 1,47
Vizualizacija 2,64 1,22
Čuječnost 1,88 1,19
PGMS 2,64 1,41
Drugo 2,73 1,55
Opombe: PGMS - postopno in globoko mišično sproščanje. Možen razpon ocen je od 1 do
5.
Slika 5: Pogostost uporabe sprostitvenih tehnik pri osnovnošolskih učiteljih.
Rezultati (glej preglednico 1) kažejo, da učitelji, ki se poslužujejo sprostitvenih tehnik,
najpogosteje uporabljajo meditacijo, vizualizacijo in postopno ter globoko mišično
sproščanje (PGMS). Približno tretjina učiteljev prakticira meditacijo občasno, četrtina
23,1%
51,9%
28,0%
54,2%
28,0%
36,4%
23,1%
7,4%
8,0%
20,8%
24,0%
0,0%
30,8%
18,5%
40,0%
12,5%
16,0%
36,4%
11,5%
11,1%
20,0%
8,3%
20,0%
9,1%
11,5%
11,1%
4,0%
4,2%
12,0%
18,2%
0% 20% 40% 60% 80% 100%
meditacija
joga
vizualizacija
čuječnost
PGMS
drugo
Nikoli
Redko
Občasno
Pogosto
Redno
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
22
pogosto oz. redno, skoraj četrtina redko, četrtina učiteljev pa nikoli ne prakticira meditacije.
Skoraj polovica učiteljev občasno prakticira vizualizacijo, četrtina učiteljev pogosto oz.
redno, več kot tretjina učiteljev pa vizualizacije ne prakticira oz. jo prakticira redko. Tretjina
učiteljev redno in pogosto prakticira PGMS, šestina učiteljev občasno, četrtina učiteljev
redko, več kot tretjina učiteljev pa nikoli ne prakticira PGMS. Ostale tehnike so uporabljene
manj pogosto, in sicer več kot polovica učiteljev joge ne prakticira nikoli, četrtina učiteljev
se z jogo ukvarja redko oziroma občasno, medtem ko približno četrtina učiteljev jogo
uporablja pogosto in redno. Majhen delež (osmina) učiteljev redno in pogosto prakticira
čuječnost, več kot polovica učiteljev pa čuječnosti ne prakticira.
Udeleženci so imeli možnost navesti tudi pogostost uporabe drugih sprostitvenih
tehnik, in sicer so navajali sproščanje v naravi, avtogeni trening, tai-chi, osebno molitev,
naravo, tek in plavanje. Iz teh odgovorov je razvidno, da učitelji z izrazom sprostitvene
tehnike razumejo kakršno koli aktivnost, ki nanje deluje sproščujoče, in ne zgolj tehnike, ki
jih izvajamo strukturirano, načrtno ter običajno v določenem zaporedju korakov. Med
njihovimi odgovori lahko med tehnike sproščanja uvrstimo avtogeni trening in tai-chi,
medtem ko se ostali odgovori nanašajo na fizične oz. športne in druge aktivnosti.
Pogostost uporabe določenih tehnik se pri naših učiteljih razlikuje od tehnike do
tehnike. Čuječnosti naši učitelji skoraj ne prakticirajo, medtem ko je ta tehnika v ZDA
trenutno ena izmed najbolj uporabljenih (Roeser idr., 2013). Po drugi strani pa velika
večina udeležencev uporablja meditacijo, vizualizacijo in druge tehnike sproščanja.
Na podlagi pridobljenih rezultatov lahko ovržemo tudi drugo hipotezo, saj se je
izkazalo, da večina učiteljev za obvladovanje oz. spoprijemanje s poklicnim stresom
uporablja sprostitvene tehnike.
Podatek, da približno dve tretjini učiteljev (ne glede na pogostost uporabe) uporabljata
sprostitvene tehnike kot sredstvo spoprijemanja s stresom je zelo spodbuden, saj so
številne raziskave (Anderson, Levinson, Barker in Kiewra, 1999; Fox, 2014; Roeser idr.,
2013; Smith, Hancock, Blake-Mortimer in Eckert, 2007; Tamilsevi in Thangarajathi, 2013)
pokazale, da so le-te učinkovite pri zmanjševanju stresa in ugodno vplivajo na telesno in
mentalno počutje.
3.4.3 Ocena učinkovitosti sprostitvenih tehnik
Zanimalo nas je tudi, kako učitelji, ki uporabljajo sprostitvene tehnike kot sredstvo
spoprijemanja s stresom (63,8 % učiteljev), ocenjujejo njihovo učinkovitost, in sicer smo s
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
23
tretjo hipotezo predvidevali, da le-te ocenjujejo kot učinkovit način pri spoprijemanju s
stresom.
Slika 6: Povprečne vrednosti zaznane učinkovitosti posameznih sprostitvenih tehnik (N=5).
Ocene učinkovitosti se gibljejo od 1 (ni učinkovita) do 5 (zelo je učinkovita).
Na Sliki 6 so prikazane povprečne vrednosti zaznane učinkovitosti posameznih tehnik.
Rezultati kažejo, da učitelji, ki prakticirajo sprostitvene tehnike, te na splošno ocenjujejo
kot učinkovit način spoprijemanja s stresom. Kot najbolj učinkovito so ocenili jogo in
postopno ter globoko mišično sprostitev, katerima sledi meditacija. Kot manj, a še vedno
kot učinkoviti, pa so ocenili tehniki vizualizacijo in čuječnost.
Glede na to, da je na to vprašanje odgovarjalo le 5 od 30 učiteljev, kateri prakticirajo
sprostitvene tehnike in ki naj bi odgovorili na to vprašanje, ne moremo niti potrditi niti
ovreči tretje hipoteze, zato to vprašanje puščamo odprto. Res pa je, da je teh pet učiteljev,
ki so podali odgovore, sprostitvene tehnike ocenilo kot precej učinkovite. Poleg tega lahko
na podlagi tega, da se kar dve tretjini učiteljev poslužuje sprostitvenih tehnik,
predvidevamo, da jih tudi ti zaznavajo kot koristne in učinkovite.
4,4
4,4
4,0
3,6
3,6
5,0
1 2 3 4 5
Joga
PGMS
Meditacija
Vizualizacija
Čuječnost
Drugo - kaj (vpišite):
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
24
3.4.4 Razlogi za neuporabo sprostitvenih tehnik
S četrto hipotezo smo predpostavljali, da učitelji ne uporabljajo sprostitvenih tehnik,
ker jih ne poznajo. Na vprašanje, vezano na to hipotezo, so odgovarjali le tisti, ki
sprostitvenih tehnik ne prakticirajo (36,2 % sodelujočih).
Slika 7: Razlogi za neuporabo sprostitvenih tehnik (N=17). Sodelujoči učitelji so lahko pri
tem vprašanju izbrali več odgovorov.
Iz Slike 7 je razvidno, da več kot polovica učiteljev, ki je odgovarjala na to vprašanje,
sprostitvenih tehnik ne uporablja, ker stres zmanjšuje na drugačen način. Skoraj četrtina je
kot razlog za neuporabo navedla njihovo nepoznavanje, manjši delež pa tehnik ne
uporablja, ker menijo, da niso učinkovite. Pod drugimi razlogi za neuporabo sprostitvenih
tehnik so navedli, da si za to enostavno ne vzamejo časa. Na podlagi teh rezultatov lahko
ovržemo četrto hipotezo: največ učiteljev ne uporablja sprostitvenih tehnik zato, ker stres
zmanjšujejo na drugačen način, in ne, ker jih ne bi poznali, kot smo predvidevali v četrti
hipotezi.
17,6%
52,9%
23,5%
5,9%
5,9%
0% 10% 20% 30% 40% 50% 60%
Nisem toliko pod stresom, ne potrebujemdodatnega sproščanja
Stres zmanjšujem na drugačen način
Ne poznam nobene od sprostitvenih tehnik
Menim, da tehnike niso učinkovite
Drugo
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
25
4 SKLEPNE UGOTOVITVE
V diplomskem delu smo preučevali, kako se učitelji spoprijemajo s stresom in kakšno
vlogo imajo pri tem sprostitvene tehnike. Poleg tega smo raziskovali tudi, kakšno vlogo
imajo pri spoprijemanju s stresom sprostitvene tehnike, pri čemer nas je zanimalo, katerih
sprostitvenih tehnik se poslužujejo, kako ocenjujejo njihovo učinkovitost pri spoprijemanju
s stresom in kateri so razlogi za njihovo neuporabo. Rezultate diplomskega dela lahko
strnemo v naslednje ugotovitve:
- Sodelujoči učitelji se pri obvladovanju s stresom v večji meri poslužujejo strategij
usmerjenih na problem in v nekoliko manjši meri strategij usmerjenih na čustva.
- Dve tretjini udeleženih učiteljev uporablja sprostitvene tehnike kot sredstvo
spoprijemanja s stresom.
- Učitelji, ki se tehnik poslužujejo, najpogosteje uporabljajo meditacijo, progresivno
globoko mišično sprostitev in vizualizacijo, medtem ko jogo in čuječnost
prakticirajo manj pogosteje.
- Udeleženi učitelji, ki uporabljajo sprostitvene tehnike kot način spoprijemanja s
stresom, te ocenjujejo kot učinkovite.
- Večina sodelujočih učiteljev, ki ne uporablja sprostitvenih tehnik, tega ne počne
zato, ker jih ne bi poznala, ampak zato ker stres zmanjšuje na drugačne načine.
Raziskava ima določene omejitve. V prvi vrsti velja omeniti uporabo mer
samoporočanja, ki veljajo za bolj subjektivne, zato bi bilo v prihodnje koristno uporabiti bolj
objektivne mere za stopnje stresnosti ali učinkovitosti posameznih tehnik, kot na primer
fiziološke mere (utrip srca, stopnja kortizola v organizmu ipd.). V raziskavi nismo
nadzorovali, ali učitelji na pravilen način izvajajo tehnike. Možno je, da so učitelji zaradi
nepravilnega prakticiranja katero izmed tehnik ocenili kot manj učinkovito. To
pomanjkljivost bi v prihodnje lahko presegli z uporabo dnevnika, v katerega bi učitelji
kontinuirano beležili trajanje, pogostost in tudi način izvajanja tehnik. Glavna
pomanjkljivost naše raziskave pa je ta, da je naš vzorec priložnostni in manjši ter zato
nereprezentativen, zato rezultatov ne moremo posplošiti na celotno populacijo
osnovnošolskih učiteljev po Sloveniji. V prihodnje bi bilo potrebno pri preučevanju te teme
zagotoviti večji in reprezentativni vzorec učiteljev. Zanimivo bi bilo videti dejansko stanje
po Sloveniji, saj so sprostitvene tehnike iz dneva v dan bolj poznane, veča pa se tudi
njihova priljubljenost, saj so ljudje vedno bolj odprti tudi do vzhodnjaških teorij in
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
26
miselnosti. Na izbiro imamo namreč pestro paleto raznih vrst meditacij, jog in tečajev
sproščanja. Pri tem pa je pomembno, da najdemo tisto tehniko sproščanja, ki nam in
našemu telesu najbolj ustreza, in jo pravilno ter redno izvajamo (Kajtna, 2005).
Glede na izsledke raziskav v tujini (Anderson, Levinson, Barker in Kiewra, 1999; Fox,
2014; Roeser idr., 2013; Smith, Hancock, Blake-Mortimer in Eckert, 2007; Tamilsevi in
Thangarajathi, 2013), v katerih so ugotovili, da so tehnike sproščanja učinkovit način za
spoprijemanje s stresom, bi bilo morda smiselno učiteljem na šolah omogočiti, da bi se
naučili sprostitvenih tehnik, ali celo organizirati in zagotoviti čas, da bi učitelji med poukom
ali po koncu delovnika tehnike tudi izvajali pod vodstvom strokovnjaka. Na ta način bi
učitelje obogatili z novimi načini spoprijemanja z neizogibnimi stresnimi situacijami na
delovnem mestu, kar bi gotovo pripomoglo k večjemu zadovoljstvu in učinkovitosti na
delovnem mestu.
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
27
5 LITERATURA IN VIRI
Anderson, V., L., Levinson, E., M., Barker, W. in Kiewra, K., R. (1999). The Effects of
Meditation on Teacher Perceived Occupational Stress, State and Trait Anxiety, and
Burnout. School Psychology Quartely, 14(1), 3–25.
Avsec, A. (2013). Spoprijemanje s stresom. Pridobljeno 30. 4. 2015 iz
http://www.psiha.net/aavsec/PPT/Stres2.pdf.
Blatnik Mohar, M. (1996). Stres pri učiteljih in ravnateljih – spodbuda ali grožnja? Vzgoja in
izobraževanje: revija za teoretična in praktična vprašanja vzgojno izobraževalnega
dela, 27(2), 4–10.
Brantley, J. in Millstine, W. (2012). Poživljajočih pet minut na delovnem mestu: 100 vaj
čuječnosti za zmanjševanje stresa in boljše opravljanje dela. Ljubljana: Izobraževalno
raziskovalni inštitut.
Carver, C. S., Scheier, M. F. in Weintraub, J. K. (1989). Assessing coping strategies: A
theoretically based approach. Journal of Personality and Social Psychology, 56, 267–
283.
Čabraja, J. (2001). Učitelji in stres. Šolsko svetovalno delo, 6(1/2), 32–37.
Davis, M., Robbins Eshelman, E. in McKay, M. (2012). Delovni zvezek za sproščanje in
zmanjševanje stresa, 6. izdaja. Ljubljana: Izobraževalno raziskovalni inštitut.
Depolli, K. (2003). Povzročitelji stresa pri učiteljih. Sodobna pedagogika, 54 (3), 66–77.
Dernovšek, M., Z., Gorenc, M. in Jeriček, H. (2006). Ko te strese stres. Kako prepoznati in
zdraviti stresne, anksiozne in depresivne motnje. Ljubljana: Inštitut za varovanje
zdravja RS.
Faze v poteku stresa. Pridobljeno 22. 7. 2015 s
http://egradiva.minet.si/file.php/20/moddata/scorm/308/faze_v_poteku_stresa.html.
Fox, P. (2014). Visualization for Stress Reduction. Pridobljeno 18. 7. 2015 s
http://digitalcommons.brockport.edu/gradconf/2014/Schedule/53/.
Gasar, S. (2001). Kako zmanjšati poklicni stres učiteljev? Organizacija, 34(9), 577–586.
Gregson, O. in Looker, T. (1993). Obvladajmo stres: Kaj lahko z razumom storimo proti
stresu. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
28
Jennings, P. (2015). Seven Ways Mindfulness Can HelpTeachers. Pridobljeno 9. 7. 2015 s
http://greatergood.berkeley.edu/article/item/seven_ways_mindfulness_can_help_teac
hers.
Kajtna, T. (2005). Stres in spoprijemanje s stresom. V T. Kajtna in M. Tušak (ur.),
Psihologija športne rekreacije (str. 70–94). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za
šport.
Newhouse, P. (2000). Življenje brez stresa. Ljubljana: Tomark.
Musek, J. in Pečjak, V. (2001). Psihologija. Ljubljana: Educy.
Roeser, R., W., Jha, A., Wallace, L., Wilensky, R., Schonert-Reichl, K., A., Cullen, M.,
Oberle, E., Thomson, K., Taylor, C. in Harrison, J. (2013). Mindfulness Training and
Reductions in Teacher Stress and Burnout: Results From Two Randomized, Waitlist-
Control Field Trials. Journal of Educational Psychology, 105(3), 787–804.
Saraswati, S., S. (1998). Asana Pranayama Mudra Bandha. Ljubljana: Tara Yoga Center.
Schmidt, A. (2003). Najmanj, kar bi morali vedeti o stresu. Ljubljana: samozaložba.
Selič, P. (1999). Psihologija bolezni našega časa. Ljubljana: Znanstveno in publicistično
središče.
Slivar, B. (2009a). Stres pri učiteljih - kako preživeti. Didakta, 18/19(128), 10–14.
Slivar, B. (2009b). Raziskava o poklicem stresu pri slovenskih vzgojiteljicah, učiteljicah in
učiteljih. Ljubljana: SVIZ – Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture
Slovenije. Pridobljeno 15. 4. 2015,
http://www2.sviz.si/media/RAZISKAVA%20O%20DELOVNEM%20STRESU%20PRI%
20SLOVENSKIH%20uciteljih%20in%20vzgojiteljicah.pdf.
Slivar, B. (2011). Poklicni stres pri učiteljih. Vzgoja in izobraževanje, 42(4), 8–18.
Slivar, B. (2013). Na poti k dobremu počutju: obvladovanje stresa v šoli – teoretični vidik:
knjiga za ravnatelje in učitelje o obvladovanju stresa na ravni šole in na ravni
posameznika. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Smith, C., Hancock, H., Blake-Mortimer, J. in Eckert, K. (2007). A randomized comparative
trial of yoga and relaxation to reduce stress and anxiety. Complementary Therapies in
Medicine, 15(2), 77–83. Pridobljeno 10. 7. 2015, s
http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0965229906000434.
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
29
Tamilsevi, B. in Thangarajathi, S. (2013). A study on effects of Yoga on adjustment
problems of school teachers. I-manager's Journal on Educational Psychology, 7(1),
43–50.
Tušak, M. in Masten, R. (ur.) (2008). Stres in zdravje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo.
Verma, V. (2014). Joga: naravna pot bivanja. Ljubljana: Chiara.
Youngs B. B. (2001). Obvladovanje stresa za vzgojitelje in učitelje. Priročnik za
uspešnejše odzivanje na stres. Ljubljana: Educy.
Zagorc, M. (1997). Sprostimo se. Ljubljana: Fakulteta za šport. Inštitut za Šport.
Zupančič, R. (2012). Stres in spoprijemanje s stresom na delovnem mestu
osnovnošolskega učitelja na širšem škofjeloškem območju. Magistrska naloga. Koper:
Univerza na Primorskem, Fakulteta za Management.
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
30
6 PRILOGE
6.1 Priloga 1: Anketni vprašalnik
Pozdravljeni,
moje ime je Lea Josipovič in sem študentka 4. letnika Pedagoške fakultete v Kopru. V
okviru diplomskega dela pripravljam raziskavo, katere namen je ugotoviti, na kakšne
načine se osnovnošolski učitelji spoprijemate s stresom, kakšno vlogo imajo pri tem
sprostitvene tehnike, katerih sprostitvenih tehnik se poslužujete in kako ocenjujete njihovo
učinkovitost.
Za namen raziskave potrebujem vašo pomoč in vas vabim k sodelovanju. Podatki, ki jih
boste navedli, so povsem anonimni, uporabila pa jih bom izključno v raziskovalne namene.
Na vprašanje odgovarjate tako, da obkljukate ustrezen odgovor. Reševanje ankete vam bo
vzelo 10–15 minut. Prosim vas, da na vprašanje odgovarjate iskreno. Ni pravilnih oz.
napačnih odgovorov.
Za vaše sodelovanje se vam prijazno zahvaljujem.
Lea Josipovič
1. Spol. Označite.
� Ženski � Moški
2. Starost: ______________.
3. Leta izkušenj v poučevanju:____________.
4. Na kateri stopnji OŠ poučujete? Označite.
· Razredna stopnja
· Predmetna stopnja
5. V kolikšni meri na splošno svoje delo učitelja doživljate kot stresno? Ocenite na spodnji
lestvici.
Zelo je stresno – 1 2 3 4 5 - Sploh ni stresno
6. COPE vprašalnik
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
31
7. Ali za uravnavanje stresa pri svojem delu prakticirate katero izmed sprostitvenih tehnik?
Označite.
· Da
· Ne
8. Kako pogosto prakticirate spodnje sprostitvene tehnike z namenom uravnavanja oz.
spoprijemanja s stresom, ki ga doživljate pri svojem delu? Označite za vsako tehniko.
Nikoli Redko Občasno Pogosto Redno
Meditacija
Joga
Vizualizacija
Čuječnost
Postopna in globoka mišična sprostitev
Drugo - kaj (vpišite):_____
Opombe: Odgovarjali so samo udeleženci, ki so na vprašanje 7 odgovorili z Da.
9. Kako ocenjujete učinkovitost sprostitvenih tehnik za spoprijemanje s stresom, ki ga
doživljate pri delu? (1-ni učinkovita, 5-zelo učinkovita). Označite za vsako tehniko.
1 2 3 4 5
Meditacija
Joga
Vizualizacija
Čuječnost
Postopna in globoka mišična sprostitev
Drugo - kaj (vpišite):_______
Opombe: Odgovarjali so samo udeleženci, ki so na vprašanje 7 odgovorili z Da.
10. Kakšni so razlogi, da ne uporabljate nobene od sprostitvenih tehnik za uravnavanje oz.
spoprijemanje s stresom, ki ga doživljate na delovnem mestu? Možnih je več odgovorov
Josipovič, Lea (2015): Načini spoprijemanja s stresom pri osnovnošolskih učiteljih: vloga sprostitvenih tehnik.
Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
32
Označite.
· Nisem toliko pod stresom, ne potrebujem dodatnega sproščanja
· Stres zmanjšujem na drugačen način
· Ne poznam nobene od sprostitvenih tehnik
· Menim, da tehnike niso učinkovite
· Drugo - kaj (vpišite):__________.
Opombe: Odgovarjali so samo udeleženci, ki so na vprašanje 7 odgovorili z Ne.
11. Ali so vam v okviru vašega dela omogočili učenje in/ali vadbo katere izmed spodnjih
tehnik sproščanja, kot sredstvo za uravnavanje stresa? Možnih je več odgovorov.
Označite.
· Meditacija
· Joga
· Vizualizacija
· Čuječnost
· Postopna in globoka mišična sprostitev
· Drugo - kaj (vpišite):____________.
· Ne
12. Ali bi si želeli, da vam na delovnem mestu omogočijo učenje in/ali vadbo sprostitvenih
tehnik? Označite.
· Da
· Ne