1
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
PIJA OMAN
MARIJ PEREGELJ Neznani heroj
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Študijski program: LIKOVNA PEDAGOGIKA
PIJA OMAN
Mentorica: dr. Metoda Kemperl
MARIJ PEREGELJ Neznani heroj
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA 2020
ZAHVALA
Najlepše se zahvaljujem mentorici dr. Metodi Kemperl za vse nasvete,
strokovno pomoč in podporo pri pisanju diplomskega dela.
Zahvale gredo tudi moji družini in fantu, ki so me ves čas spodbujali k pisanju in
me podpirali.
POVZETEK
Marij Pregelj je eden pomembnejših predstavnikov eksistencializma na Slovenskem. Najbolj
je znan kot slikar, čeprav se je ukvarjal tudi z grafiko, risbo, ilustracijo, nekaj malega tudi s
kiparstvom. Z ilustracijo se je ukvarjal že v dijaških letih, najbolj znane ilustracije so za
Homerjeva epa Iliada in Odiseja. Bolj poznan je postal, ko je razstavil svoja slikarska dela na I.
razstavi Kluba neodvisnih slovenskih umetnikov v Ljubljani leta 1937. Bil je epik, ki je
zapisoval dramo ljudi. S svojimi slikami je opozarjal predvsem na to, kaj je narobe s svetom,
ko si vsi zatiskamo oči in ne želimo videti resnice, ki pa jo vseeno poznamo. Zadnja leta
svojega življenja je slikal predvsem svoje tegobe iz časa, ko je bil zaprt v vojaških taboriščih,
kar je nanj močno vplivalo. Ena teh slik je tudi Neznani heroj. V tem obdobju je imela rdeča
barva za Preglja izreden pomen. Z njo je slikal dramatiko svojih slik, s kontrastnimi zeleno
modrimi barvami rdeče pa je slikal gnilobo, trohnenje, gnitje. Slika Neznani heroj naj bi
narekovala posvetno tematiko križanja, ko slikar sodi sam sebi kot na glavo križani Sveti
Peter. V velik navdih mu je bil njegov sodobnik Francis Bacon, po katerem se je včasih tudi
zgledoval.
Čeprav je Neznani heroj ena večjih slik Preglja, ni še nikjer podrobneje opisana. V trenutku,
ko sem vstopila v tretjo sobo Moderne galerije Ljubljana, me je pritegnila njena barvitost. Po
tem je tudi izstopala v dvorani, kjer je razstavljena, zato sem se odločila za analizo prav te
slike. Za osnovnimi podatki, s katerimi sem začela svoje raziskovanje, sem se osredotočila na
formalno analizo slike. Raziskala sem barvo, kompozicijo, prostor slike. Z ikonografsko
analizo sem preučila motiv in uporabo rdeče barve, ki je za Preglja pomembna. V
kontekstualni analizi sem preučevala kulturno-družbeno ozadje, umetnikov socialni in
ekonomsko družbeni položaj v času nastanka te slike.
KLJUČNE BESEDE: Marij Pregelj, taborišča, eksistencializem, Neznani heroj
ABSTRACT
Marij Pregelj is one of the most important representatives of existentialism in Slovenia. He is
best known as a painter, although he was also involved in graphics, drawing, illustration, and
to a lesser extent sculpture. He has been involved in illustration since his student years, the
most famous illustrations being the Iliad and the Odyssey for Homer's epics. He became
better known, when he exhibited his paintings at the first exhibition of the Club of
Independent Slovenian Artists in Ljubljana in 1937. He was an epic writer who recorded
drama of the people. With his paintings, he mainly pointed out what is wrong with the
world, when we all close our eyes and do not want to see the truth, which we still know. In
the last years of his life, he painted mainly his hardships from the time he was imprisoned in
military camps, which greatly influenced him. One of these images is also The Unknown
Hero. During this period, the color red was extremely important for Pregelj. With it he
painted the drama of his paintings, and with contrasting green-blue colors to red he painted
rotting. The painting The Unknown Hero is supposed to dictate the secular theme of the
crucifixion, when the painter judges himself as the crucified Saint Peter. He was greatly
inspired by Francis Bacon, after whom he sometimes followed.
Although The Unknown Hero is one of Pregelj's larger paintings, it is not described in detail
anywhere. The moment I entered the third room of the Modern Gallery Ljubljana, I was
attracted by its colorfulness. After that, it also stood out in the hall where it is exhibited, so I
decided to analyze this very image. For the basic data with which I began my research with, I
focused on formal analysis. I researched the color, the composition, the space of the
painting. With iconographic analysis, I examined the motif and use of red, which is important
to Pregelj. In contextual analysis, I studied the cultural-social background, the artist’s social
and economic social position at the time of the creation of this painting.
KEYWORDS: Marij Pregelj, camps, existentialism, Unknown hero
KAZALO
1. UVOD ................................................................................................................................................... 1
2. NEZNANI HEROJ ................................................................................................................................... 3
2.1. OSNOVNI PODATKI O UMETNINI .................................................................................................. 3
2.2. OPIS .............................................................................................................................................. 4
2.3. OBLIKOVNA ANALIZA .................................................................................................................... 4
3. IKONOGRAFSKA IN KONTEKSTUALNA ANALIZA .................................................................................. 8
3.1. IKONOGRAFSKA ANALIZA ............................................................................................................. 8
3.2. ŽIVLJENJE MARIJA PREGLJA ........................................................................................................ 10
3.3. SLIKARJEV OPUS ......................................................................................................................... 12
3.4. EKSISTENCIALIZEM ..................................................................................................................... 17
3.5. ŠESTDESETA LETA ....................................................................................................................... 19
4. GALERIJSKI KONTEKS ......................................................................................................................... 23
5. SKLEP ................................................................................................................................................. 25
6. VIRI IN LITERATURA ........................................................................................................................... 26
7. VIRI SLIK ............................................................................................................................................. 27
KAZALO SLIK
Slika 1: Marij Pregelj, Neznani heroj, 1966, olje na platno, 149,5x179,5 cm, Moderna galerija Ljubljana
................................................................................................................................................................. 3
Slika 2: Barvni odtenki v sliki Neznani heroj Marija Preglja..................................................................... 4
Slika 3: Svetlo-temni ekrani slike Neznani heroj Marija Preglja .............................................................. 5
Slika 4: Glavne nosilnice slike Neznani heroj Marija Preglja ................................................................... 6
Slika 5: Slika Neznani heroj Marija Preglja razdeljena na diagonalno mrežo in tretjine ......................... 7
Slika 6: Pročelni steber Santa Maria de Souillac, detajl .......................................................................... 8
Slika 7: Ponazorjeno križanje kot Sv. Peter na sliki Neznani heroj Marija Preglja ................................... 9
Slika 8: Marij Pregelj .............................................................................................................................. 11
Slika 9: Marij Pregelj, Ilustracije Iliade in Odiseje, 1950-1951 ............................................................. 13
Slika 10: Marij Pregelj, Ranjeni Ares iz serije ilustracij za Homerjevo Iliado, 1949-50, gvaš ................. 13
Slika 11: Marij Pregelj, Moj oče, 1937,olje na platnu, 72x59,5, Mestni muzej Ljubljana ...................... 14
Slika 12: Marij Pregelj, Portret očeta, 1957, olje na platnu, 100x120,5cm, zasebna zbirka ................. 14
Slika 13: Marij Pregelj, Avtoportret, 1967, olje na platnu, 131x67 cm, Muzej suvremene umetnosti
Beograd ................................................................................................................................................. 15
Slika 14: Marij Pregelj, Pompejansko omizje, 1962, mešane tehnike na platno, , 130,7 x 162,5 cm,
Moderna galerija Ljubljana .................................................................................................................... 16
Slika 15: Marij Pregelj, Sutjeska, 1962, mozaik, 500x1400 cm, Beograd .............................................. 17
Slika 16: Francis Bacon, Tri študije za križanje, olje in pesek na platno, 1962 ...................................... 19
Slika 17: Marij Pregelj, Ženska glava- čelada, 1966, kolaž in laviran tuš na papir, 29x20,5cm, Moderna
galerija Ljubljana.................................................................................................................................... 20
Slika 18: Marij Pregelj, Križanje, mešana tehnika na platno, 1966, 180x135 cm .................................. 21
Slika 19: Marij Pregelj, Križanje, litografija, 1966, 52,2 x 78,5 cm ......................................................... 21
Slika 20: Francis Bacon, Dve figuri, 1953, olje na platno, 1525x1165 cm ............................................. 22
Slika 21: Marij Pregelj, Diptihon I in II, 1967, olje na platnu, 2x (176x150sm) Muzej suvremene
umjetnosti Beograd ............................................................................................................................... 22
Slika 22: Soba III. V Moderni Galeriji Ljubljana ...................................................................................... 23
1
1. UVOD
Marij Pregelj je bil univerzalni umetnik, ki je v slovenski in jugoslovanski prostor vpeljal
figuralni modernizem svetovnega formata. Vse življenje je težil k sintezi, k povezovanju
medijev in njihovemu medsebojnemu prepletanju. Na svojih potovanjih se je seznanil s
svetovnimi umetniki, nekateri so imeli nanj tudi precej vpliva. Na razvoj njegovega slikarstva,
sploh začetnega, je močno vplival tudi profesor Ljubo Babić na zagrebški Akademiji za likovno
umetnost. Pregljevo slikarstvo je velikokrat opredeljeno kot kruto ekspresivno, polno
tesnobnih vprašanj in spoznanj. Vplivi strahot, ki jih je doživel, so se začeli odpirati šele v
njegovih poznih letih, v letih, kjer nastanejo tudi njegove največje mojstrovine. Ogromen
pomen zanj ima tema smrti, s katero se sreča že precej zgodaj, ko mu kot najstniku umre
oče. Njegove figure se tekom njegovega ustvarjanja spreminjajo, so vedno bolj anatomsko
nepravilne in vedno bolj razčlenjene in razdelane. Detajli so mu bili vedno manj pomembni.
Rdeča barva se pri slikanju zadnjih slik vedno pojavlja na njegovi paleti. Kakovost svojih slik je
stopnjeval do smrti.
V diplomski nalogi sem s formalno, ikonografsko in kontekstualno analizo raziskala eno
njegovih poznih del iz leta 1966 z naslovom Neznani heroj .1
1Za diplomsko delo sem delno uporabila tudi seminar, ki je nastal pod mentorstvom izr. prof. dr. Jurija
Selana pri predmetu likovna teorija z naslovom Metoda likovne interpretacije: Marij Pregelj, Neznani heroj
2
3
2. NEZNANI HEROJ
2.1. OSNOVNI PODATKI O UMETNINI
Avtor: Marij Pregelj
Naslov dela: Neznani heroj
Leto nastanka: 1966
Mere: 149,5 x 179,5 cm
Tehnika: Olje na platno
Nahajališče: Moderna galerija Ljubljana
Slika 1: Marij Pregelj, Neznani heroj, 1966, olje na platno, 149,5x179,5 cm, Moderna galerija Ljubljana
2.2. OPIS
Slika na prvi pogled deluje zelo abstraktno
pojavlja osrednji lik. Na sredini slike je živalska lobanja, ki žre.
gledamo iz profila, glava je obrnjena navzgor, usta pa so odprta.
pravokotnik s še enim manjšim črnim pravo
lobanja, je ponekod senčena s črno, kar daje lobanji volumen. Na vsaki strani glave,
vratu, sta še dva podolgovata črna pra
barve izgledajo naključno nametane na dominantno rdečo, le zgornji p
z bledo sivo barvo. Lobanja je posajena na kup drugih kosti, čez katere se prelivajo odtenki
rdeče in rožnate, ki najverjetneje predstavljata kri, morda celo mišično tkivo. Dve bel
na vsaki strani tega kupa dajeta vtis dveh beder
lahko opazimo tudi teksturo oljnih barv, ki so bila nanesene s slikarsko lopatico in čopičem. V
spodnjem desnem kotu zasledimo tudi podpis umetnika z ve
nastanka v oker barvi. Pasivna linija s prekrivanjem ustvarja prostor in postavi lik v ospredje.
2.3. OBLIKOVNA ANALIZA
Barva je najpomembnejši likovni element te slike.
ter črna in bela barva. Sekundarna barva
zlije z okoljem v skladu z rdečo barvo.
ne ustvarjajo nobenega prostora,
gostoto barvnih lis. Beli odtenki postavijo lik v ospredje. S svojo izčiščenostjo
od ozadja. Močno izstopata tudi črna pravokotnika, ki se pojavita na vs
temino delujeta kot proti utež
Slika 2:
i pogled deluje zelo abstraktno, ko pa se poglobimo vanjo, opazimo, da se na njej
Na sredini slike je živalska lobanja, ki žre. Lobanjo, oziroma osrednji lik
gledamo iz profila, glava je obrnjena navzgor, usta pa so odprta. V odprtem gobcu drži bež
pravokotnik s še enim manjšim črnim pravokotnikom. Svetlo siva barva, s katero je naslikana
, je ponekod senčena s črno, kar daje lobanji volumen. Na vsaki strani glave,
ata črna pravokotnika z rdečo in rjavo liso. Ozadje je precej pisano,
o naključno nametane na dominantno rdečo, le zgornji pas je enotno pobarvan
barvo. Lobanja je posajena na kup drugih kosti, čez katere se prelivajo odtenki
rdeče in rožnate, ki najverjetneje predstavljata kri, morda celo mišično tkivo. Dve bel
dajeta vtis dveh beder, ki se raztezata v gimnastično špago. Na sliki
lahko opazimo tudi teksturo oljnih barv, ki so bila nanesene s slikarsko lopatico in čopičem. V
spodnjem desnem kotu zasledimo tudi podpis umetnika z velikimi tiskanimi črkami in leto
Pasivna linija s prekrivanjem ustvarja prostor in postavi lik v ospredje.
OBLIKOVNA ANALIZA
Barva je najpomembnejši likovni element te slike. Prevladujejo bolj ali manj osnovne barve
ekundarna barva, ki izstopa, je vijoličasta. Terciarna rjava
zlije z okoljem v skladu z rdečo barvo. Različni svetlostni odtenki posameznih barv v ozadju
ne ustvarjajo nobenega prostora, saj so nanesene ploskovito. Morda le kakšno te
gostoto barvnih lis. Beli odtenki postavijo lik v ospredje. S svojo izčiščenostjo
od ozadja. Močno izstopata tudi črna pravokotnika, ki se pojavita na vsaki strani lika. S svojo
temino delujeta kot proti utež beli lobanji. Zaradi njiju slika deluje tudi bolj uravnoteženo.
: Barvni odtenki v sliki Neznani heroj Marija Preglja
4
opazimo, da se na njej
oziroma osrednji lik,
V odprtem gobcu drži bež
a, s katero je naslikana
, je ponekod senčena s črno, kar daje lobanji volumen. Na vsaki strani glave, na višini
. Ozadje je precej pisano,
as je enotno pobarvan
barvo. Lobanja je posajena na kup drugih kosti, čez katere se prelivajo odtenki
rdeče in rožnate, ki najverjetneje predstavljata kri, morda celo mišično tkivo. Dve beli gmoti
, ki se raztezata v gimnastično špago. Na sliki
lahko opazimo tudi teksturo oljnih barv, ki so bila nanesene s slikarsko lopatico in čopičem. V
likimi tiskanimi črkami in leto
Pasivna linija s prekrivanjem ustvarja prostor in postavi lik v ospredje.
Prevladujejo bolj ali manj osnovne barve
vijoličasta. Terciarna rjava se nekako
Različni svetlostni odtenki posameznih barv v ozadju
orda le kakšno teksturo skozi
gostoto barvnih lis. Beli odtenki postavijo lik v ospredje. S svojo izčiščenostjo bela loči figuro
aki strani lika. S svojo
beli lobanji. Zaradi njiju slika deluje tudi bolj uravnoteženo.
Če sliki odvzamemo barve in jo pretvorimo v sivine, v ospredje stopijo črni odtenki.
živosti posameznih barv v črno beli verziji
brez živosti barv deluje monotono
začutimo mogočnost in agonijo umetnika ob slikanju. Svetlo temni kontr
reduciran in nima nobene pomembne vrednosti.
Slika 3: Svetlo
Poleg barve tu izstopa še uporaba ploskve. Na sliki
Barvno izražanje poudarja
prekrivanjem in goščenjem barvnih ploskev
dogaja tik pod lobanjo in deluje kot njen vrat, razdrobljene manjše ploskve različnih živih
barv pa prevladujejo bolj v ozadju.
pozornost na veliko obliko sredi platna, šele nato pogled nadaljujemo k manjšim gmotam in
prekrivanju drobcev v ozadju. F
in odprtost kompozicije v obe smeri. Kompozicijo je uravnotežil tudi z dvigom horizonta na
mejo med zgornjima tretjinama slike.
Tako prostor nikdar ni povsem ploskovit, razporeditev oblik v prostoru
premišljena, barvna materija pa stabilna in čvrsta.
Pomembno vlogo pri določanju odnos
je postavljena v središče same slike in s svojo velikostjo dominira nad preostalimi
Za položaj glavne figure na sliki
navežejo ostali sodelujoči elementi in delo deluje uravnoteženo. Središčnost in simetričnost
Če sliki odvzamemo barve in jo pretvorimo v sivine, v ospredje stopijo črni odtenki.
sameznih barv v črno beli verziji morda sploh ne bi vedeli, kaj je poanta slike. Slika
monotono, kot bi nekdo naslikal arheološko okostje. Z barvo šele
začutimo mogočnost in agonijo umetnika ob slikanju. Svetlo temni kontr
in nima nobene pomembne vrednosti.
Svetlo-temni ekrani slike Neznani heroj Marija Preglja
Poleg barve tu izstopa še uporaba ploskve. Na sliki sprva ne zaznamo nobenega prostora.
Barvno izražanje poudarja ploskve in z njimi poenostavlja prostor, ki je dosežen s
barvnih ploskev oblik do ozadja. Gostota večjih ploskev se najprej
dogaja tik pod lobanjo in deluje kot njen vrat, razdrobljene manjše ploskve različnih živih
prevladujejo bolj v ozadju. Drobljenje manj pomembnih delov slike poveča našo
pozornost na veliko obliko sredi platna, šele nato pogled nadaljujemo k manjšim gmotam in
prekrivanju drobcev v ozadju. Format, ki ga je avtor postavil v ležeč položaj, poudari h
in odprtost kompozicije v obe smeri. Kompozicijo je uravnotežil tudi z dvigom horizonta na
mejo med zgornjima tretjinama slike. Globina je nakazana skozi konturo senc predmetov.
Tako prostor nikdar ni povsem ploskovit, razporeditev oblik v prostoru
materija pa stabilna in čvrsta.
Pomembno vlogo pri določanju odnosov med deli kompozicije določa velikost. Velika figura
je postavljena v središče same slike in s svojo velikostjo dominira nad preostalimi
oložaj glavne figure na sliki si je Pregelj izbral centralno pozicijo. O
navežejo ostali sodelujoči elementi in delo deluje uravnoteženo. Središčnost in simetričnost
5
Če sliki odvzamemo barve in jo pretvorimo v sivine, v ospredje stopijo črni odtenki. Zaradi
kaj je poanta slike. Slika
, kot bi nekdo naslikal arheološko okostje. Z barvo šele
začutimo mogočnost in agonijo umetnika ob slikanju. Svetlo temni kontrast je na sliki
ne zaznamo nobenega prostora.
r, ki je dosežen s
Gostota večjih ploskev se najprej
dogaja tik pod lobanjo in deluje kot njen vrat, razdrobljene manjše ploskve različnih živih
Drobljenje manj pomembnih delov slike poveča našo
pozornost na veliko obliko sredi platna, šele nato pogled nadaljujemo k manjšim gmotam in
ormat, ki ga je avtor postavil v ležeč položaj, poudari horizont
in odprtost kompozicije v obe smeri. Kompozicijo je uravnotežil tudi z dvigom horizonta na
nakazana skozi konturo senc predmetov.
je uravnotežena in
velikost. Velika figura
je postavljena v središče same slike in s svojo velikostjo dominira nad preostalimi deli slike.
Okoli tega jedra se
navežejo ostali sodelujoči elementi in delo deluje uravnoteženo. Središčnost in simetričnost
samega lika še bolj poudari njegovo pomembnost in težo na sami slik
koncentrirajo maso okrog središča in z gostot
nahaja v centru, je najbolj predvidljiva in statična
slike ustvarjajo žive barve v ozadju
naslanja na osem glavnih nosilnic, kar sliki odvzema dinamiko in razburljivost. Center same
slike je v stiku lobanje s kupom ostalih kosti in delov telesa.
Slika 4:
Če sliko razdelimo na pokončne
lestvici, kompoziciji, teksturi, položaju, velikosti, teži, volumnu in tudi v upodobljeni formi. V
osrednji tretjini se dogaja največ,
umirjeno, spokojno počiva v zemlji živih barv.
˝nog˝ustvarijo enakostraničen trikotnik, zaradi katerega je slika deluje še bolj stabilna,
utrjena na spodnji rob platna. Razkoračene ˝noge˝pa ustvarjajo svoj trikotnik, čig
obrnjen navzdol in s tem rahlo ruši stabilnost same slike. Trikotnik namreč sam po sebi ne
more stati na svojem vrhu. Slika vseeno deluje v ravnovesju.
izgleda dinamična, je njena kompozicija
še bolj poudari njegovo pomembnost in težo na sami slik
koncentrirajo maso okrog središča in z gostoto večjih delov ustvarjajo
je najbolj predvidljiva in statična in zato ne najbolj razburljiva, a dinamiko
slike ustvarjajo žive barve v ozadju, ki se med seboj prepletajo in prekrivajo.
naslanja na osem glavnih nosilnic, kar sliki odvzema dinamiko in razburljivost. Center same
slike je v stiku lobanje s kupom ostalih kosti in delov telesa.
: Glavne nosilnice slike Neznani heroj Marija Preglja
pokončne tretjine, sta si prva in tretja tretjina zelo podobni v barvni
lestvici, kompoziciji, teksturi, položaju, velikosti, teži, volumnu in tudi v upodobljeni formi. V
osrednji tretjini se dogaja največ, ta nam tudi najprej pritegne pogled. Lobanja
spokojno počiva v zemlji živih barv. Potek nevidnih diagonal
enakostraničen trikotnik, zaradi katerega je slika deluje še bolj stabilna,
utrjena na spodnji rob platna. Razkoračene ˝noge˝pa ustvarjajo svoj trikotnik, čig
obrnjen navzdol in s tem rahlo ruši stabilnost same slike. Trikotnik namreč sam po sebi ne
Slika vseeno deluje v ravnovesju. Kljub temu
zgleda dinamična, je njena kompozicija enostavna in statična.
6
še bolj poudari njegovo pomembnost in težo na sami sliki. Elementi
o večjih delov ustvarjajo težo. Oblika, ki se
razburljiva, a dinamiko
pletajo in prekrivajo. Celotna slika se
naslanja na osem glavnih nosilnic, kar sliki odvzema dinamiko in razburljivost. Center same
tretjine, sta si prva in tretja tretjina zelo podobni v barvni
lestvici, kompoziciji, teksturi, položaju, velikosti, teži, volumnu in tudi v upodobljeni formi. V
najprej pritegne pogled. Lobanja izgleda
diagonal od vrha glave do
enakostraničen trikotnik, zaradi katerega je slika deluje še bolj stabilna,
utrjena na spodnji rob platna. Razkoračene ˝noge˝pa ustvarjajo svoj trikotnik, čigar vrh je
obrnjen navzdol in s tem rahlo ruši stabilnost same slike. Trikotnik namreč sam po sebi ne
Kljub temu, da zaradi barve
Slika 5: Slika Neznani heroj Marija Preglja razdeljena na diagonalno mrežo in tretjine
V prvem planu je umetnik naslikal figuro. Drugi plan predstavljata dva črna pravokotnika,
tretji plan so žive barve, ki se prepletajo med seboj, četrti plan pa je
formata. Prostor zaznamo skozi prekrivanje oblik. S pomočjo le tega la
elementi sodijo v ospredje in kateri so namenjeni za ozadje. A kljub tem
za prostor. Edini volumen, ki ga morda opazimo
stopijo rožnati toni na beli podlagi, sence pa je slik
Sama lobanja je naslikana najbolj natančno, podrobno in manj je samega mešanja barv,
medtem ko v ozadju ni nobene posebne natančnosti pri nanašanju barv, pa tudi barve med
sabo se malce prelivajo in prekrivajo. Vti
pasu na zgornjem robu slike. Pasivna linija
ozadjem v pretežno živi rdeči barvi
Figura je na platnu zdrobljena, za
nesmisla, kar nakazuje na ploskoviti slog oblikovanja. Osrednji lik je tipiziran in ima sam po
sebi mirno stanje, dinamiko mu dajejo barve. Z uporabo aktiv
nestatično, simetrična kompozicija pa lik omili. Z barvo so naslikane točke, ki se potem
prosto premaknejo po platnu.
ploskev in barv med sabo. Svetloba je zaradi ploskovitega sloga razpršena. Na prvi pogl
lahko nekako usmerimo svetlobo, ki prihaja od zgoraj, vendar kmalu nekatere sence nimajo
pravega smisla. Za Preglja je bila tu bolj pomembna ideja kot logičnost.
Slika Neznani heroj Marija Preglja razdeljena na diagonalno mrežo in tretjine
V prvem planu je umetnik naslikal figuro. Drugi plan predstavljata dva črna pravokotnika,
tretji plan so žive barve, ki se prepletajo med seboj, četrti plan pa je svetlo siv pas
formata. Prostor zaznamo skozi prekrivanje oblik. S pomočjo le tega lahko razločimo, kateri
elementi sodijo v ospredje in kateri so namenjeni za ozadje. A kljub temu ni pravega učinka
ki ga morda opazimo, je rahla modelacija lobanje. V ospredje
stopijo rožnati toni na beli podlagi, sence pa je slikar naslikal s pomočjo svetlo modre barve.
najbolj natančno, podrobno in manj je samega mešanja barv,
medtem ko v ozadju ni nobene posebne natančnosti pri nanašanju barv, pa tudi barve med
sabo se malce prelivajo in prekrivajo. Vtis prostora morda dobimo še s pomočjo sivkastega
pasu na zgornjem robu slike. Pasivna linija, ki se pojavi med tem sivim pasom in ostalim
ozadjem v pretežno živi rdeči barvi, ustvarja nek prostor, kot med zemljo in nebom.
zdrobljena, zato ob zaznavanju pride do anatomičnih nepravilnosti in
nesmisla, kar nakazuje na ploskoviti slog oblikovanja. Osrednji lik je tipiziran in ima sam po
sebi mirno stanje, dinamiko mu dajejo barve. Z uporabo aktivnih linij slika deluje živo,
rična kompozicija pa lik omili. Z barvo so naslikane točke, ki se potem
ejo po platnu. Na sliki je tudi veliko pasivnih linij, ki nastanejo s prekrivanjem
ploskev in barv med sabo. Svetloba je zaradi ploskovitega sloga razpršena. Na prvi pogl
lahko nekako usmerimo svetlobo, ki prihaja od zgoraj, vendar kmalu nekatere sence nimajo
pravega smisla. Za Preglja je bila tu bolj pomembna ideja kot logičnost.
7
Slika Neznani heroj Marija Preglja razdeljena na diagonalno mrežo in tretjine
V prvem planu je umetnik naslikal figuro. Drugi plan predstavljata dva črna pravokotnika,
svetlo siv pas na vrhu
hko razločimo, kateri
u ni pravega učinka
je rahla modelacija lobanje. V ospredje
ar naslikal s pomočjo svetlo modre barve.
najbolj natančno, podrobno in manj je samega mešanja barv,
medtem ko v ozadju ni nobene posebne natančnosti pri nanašanju barv, pa tudi barve med
s prostora morda dobimo še s pomočjo sivkastega
ki se pojavi med tem sivim pasom in ostalim
ustvarja nek prostor, kot med zemljo in nebom.
pride do anatomičnih nepravilnosti in
nesmisla, kar nakazuje na ploskoviti slog oblikovanja. Osrednji lik je tipiziran in ima sam po
nih linij slika deluje živo,
rična kompozicija pa lik omili. Z barvo so naslikane točke, ki se potem
Na sliki je tudi veliko pasivnih linij, ki nastanejo s prekrivanjem
ploskev in barv med sabo. Svetloba je zaradi ploskovitega sloga razpršena. Na prvi pogled
lahko nekako usmerimo svetlobo, ki prihaja od zgoraj, vendar kmalu nekatere sence nimajo
8
3. IKONOGRAFSKA IN KONTEKSTUALNA ANALIZA
3.1. IKONOGRAFSKA ANALIZA
Pregljev Neznani heroj, z razprtim živalskim žrelom, predstavlja vizualno preobrazbo njegove
preteklosti. Motiv je prevzel iz starejše umetnosti in spominja na portalni steber na Santa
Maria de Souillac. Živali in človeške figure so nagnetene in se grizejo med seboj, razprta usta
pa ponazarjajo greh. Včasih pa imajo odprta usta živali lahko tudi simbol zaščitniške funkcije.
Razprte čeljusti divjih živali naj bi odganjale nezaželene goste in zle duhove (Vovk, 2017, str.
90-91).
Slika 6: Pročelni steber Santa Maria de Souillac, detajl
Pozna dela Preglja razkrivajo nemoč in standardno ikonografsko razporeditev na besedni
pomen podobe. Simboli in motivi gledalca terjajo h kompleksnejšemu pristopu in
asociacijam k sliki. Široko odprta usta so eden izmed značilnih motivov te vrste, ki se giblje
med izrazi trpljenja, krika in bolečine. Simbol požiranja je tako simbol smrti in vstajenja, usta
pa najpomembnejši groteskni element, kjer se človek najbolj zbliža z živaljo. Transformacija
živalskih ust izgleda kot oblika stebra, na katerega je postavljeno izmaličeno truplo, široko
odprto žrelo pa poudarja skrajno nasilje in propad bitja. Figura se dviga iz kupov
nagrmadenega mesa. Človeško telo je sestavljeno iz nakopičenih delov. Razpadajoči trup se
spaja z ozadjem. Živalsko telo trpečega človeka z iztegnjeno glavo ni več zapis določene
živali, osredotoča se na živalsko bistvo in njene glavne atribute. Podoba človeka, ki tuli, z
9
živalskimi karakteristikami predstavlja nečloveškost sodobne civilizacije, smo bolj podobni
živalim kot ljudem. A želja po upanju ostaja, zato se telo s prednjima okončinama dviguje s
tal, telo še ni v horizontalni legi, kot se gibljejo živali. Neznani heroj je simbol spomina na
neimenovano žrtev, smrt in mučenje neznanega junaka. Pregelj skozi sliko na neizprosen
način gledalca sooča z brutalnim nasiljem in smrtjo. Delo naj bi bilo tudi tretje Pregljevo
križanje iz leta 1966 in naj bi bilo domnevno postavljeno na glavo, kot je trpel sveti Peter, ki
je bil zaradi spoštovanja do božjega sina Jezusa, križan obrnjen navzdol. Roke se končajo v
zapestjih, človeška glava je reducirana na oval, noge pa se oklepajo križa kot gobec živali.
Pogled navzgor nas navdaja z upanjem, k bogu, medtem, ko pogled navzdol simbolizira
izgubljenost. Tako Pregelj sam sebi sodi leto dni pred svojo smrtjo. Zadnje Pregljeve slike iz
let 1966 in 1967 lahko razumemo kot samokaznovanje ne le samega sebe pač pa vsega
človeštva. Telo je vedno bolj razprto, umetnik slači figure iz kože in reže meso vse do kosti.
Užitek v grozi na sliki pritegne pogled, ki ga ne moremo odmakniti (Vovk, 2017, str. 47;
Zgonik, 1994, str. 53-58; Zgonik, 2010, str. 59).
Slika 7: Ponazorjeno križanje kot Sv. Peter na sliki Neznani heroj Marija Preglja
Poploščen prostor, ki ga je tu naslikal Pregelj, se je uveljavil in uporabljal že v bizantinski
umetnosti. Koncept le tega je, da je ozadje le kulisa in ni popolnoma prostorsko poglobljen
kot tridimenzionalni prostor. Z barvo in teksturo dosega delitev ozadja in ospredja. Pregljevo
režijsko načelo je interpolacija igre in protiigre. Igro predstavlja rdeča barva, simbol
zmagovitega manifesta vseh idej in ideologij. Rdeča z zeleno predstavlja najintenzivnejši
barvni kontrast v naravi, siva pa je najbolj nevtralnejše ozadje. Dramo v sliki gradi z
10
arhitektoniko likovnih pravil in z barvo. Rdeča nosi elementarno prepoznavnost, kot kri, ki
lahko kar teče po platnu. Na sliki nastopata kaos in nemir. Impulzivna raba barve ga je
pripeljala k postopku hitrega nanašanja barve in rušenja beline platna. Barva na platnu se ni
nikoli dobro posušila, Pregelj je novo plast nanesel na še vlažno podlago. Tako so nastali
svetli lazurni prehodi in izguba omejenih barvnih ploskev. (Vovk, 2017, str. 83; Zgonik, 1994,
str. 72-73; Zgonik, 2010, str. 70).
3.2. ŽIVLJENJE MARIJA PREGLJA
Marij Pregelj se je rodil v Kranju. Kot sin pisatelja Ivana Preglja je bil deležen široke klasične
izobrazbe. Mati je prva opazila njegovo zanimanje in nadarjenost za likovno umetnost, ko je
bil slikar star 7-8 letin ga poslala v uk k podobarju Matiji Bradaški. V gimnazijskih letih je v
Ljubljani na Tehniški srednji šoli, kjer ga je risanja učil Mirko Šubic, obiskoval tečaje Probude.
Leta 1930 so v reviji Ilustracija objavili njegovo prvo risbo Sneg odmetavajo. Na Akademiji za
likovno umetnost v Zagrebu je v letih 1932-1936 študiral slikarstvo pri profesorju Ljubu
Babiću, ki je bil v takratnem času vodilna umetniška osebnost. Profesor je bil izjemno
razgledan, veliko je potoval in zato mu je bila evropska umetnost blizu. Potovanje v Španijo
je imelo nanj velik vpliv za nadaljnjo ustvarjanje. Španski umetniki so tako prek Babića
vplivali na hrvaške študente, med katerimi je bil tudi Pregelj. Dramatični El Greco in socialno
kritični Goya sta Preglja najbolj zaznamovala. Družbenokritična problematika je postala
stalnica njegovih del. V času dijaških in študentskih let je postal poznan po svojih ilustracijah,
s svojimi slikami pa se je prvič predstavil javnosti na I. razstavi Kluba neodvisnih slovenskih
umetnikov v Ljubljani leta 1937. Pregljev umetniški izraz se je oblikoval v času po šolanju na
akademiji. V povezavi s formo je začel raziskovati barvo in njeno ekspresionistično kakovost,
kasneje pa se je ukvarjal z doseganjem trdnejše konstrukcije in kolorističnega izraza (Vovk,
2017, str. 30, 32; Zgonik, 2010, str. 38-41).
Kmalu po začetku druge svetovne vojne so ga odpeljali v vojno ujetništvo. Med letoma 1941
in 1942 je 32 mesecev je prebil v različnih nemških in nato italijanskih taboriščih. Tu je tudi
slikal, še več risal. Med številnimi nastalimi deli se je večina izgubila. Z najbolj preprostimi
risarskimi in slikarskimi pripomočki je risal in slikal ljudi za mizami. Po osvoboditvi iz taborišč
je najprej učil na Šoli za oblikovanje, kasneje pa na novo ustanovljeni Akademiji za likovno
umetnost v Ljubljani. Takrat je Pregelj reševal podobne probleme kot so jih reševali mehiški
muralisti, na primer Rivera, Siquieros, Orozco in Tamayo, po mehiški revoluciji. Pregelj je
11
ovrednoten kot eden najpomembnejših slikarjev sredine 20. stoletja v Sloveniji. Njegov
intelektualni potencial in ustvarjalna moč sta oblikovala sintezo ikonografsko in simbolno
prepolnih podob, ki so usklajene z barvno izraznostjo, pretehtano kompozicijo in drugimi
hotenji umetnika (Vovk, 2017, str. 21-23; Zgonik, 2010, str. 39).
Pregljevo ustvarjanje so močno zaznamovala tudi potovanja, na katerih se je seznanil s
starimi in takrat aktualnimi umetniki. Leta 1939 je kot študent odpotoval v Italijo, vse do
Sicilije, leta 1940 pa je dva meseca živel v Parizu, kjer si je želel ogledati Manetovo Olimpijo
in Cloubertov Atelje. Želje se mu zaradi prihajajoče vojne žal niso uresničile. Leta 1952 se je
vrnil v Pariz, kjer je razstavljal. Tam je ponovno preživel dva meseca. Na predlog tovariša Tita
je z drugimi umetniki obiskal prizorišča najhujših bojev IV. in V. ofenzive v Bosni. Ta podoba
minevanja se mu je vtisnila globoko v spomin. Obiskal je tudi Bienale São Paulo, kjer se je
seznanil z mehiškimi muralisti. Leta 1958 je prejel nagrado muzeja Guggenheim v New Yorku.
Gostoval je tudi na III. Bienalu v Tokyu, nekajkrat pa tudi na Beneškem bienalu. Velikokrat je
obiskal Beograd, kjer danes po njegovi želji hranijo polovico njegovih del. Občudoval je
njihovo umetniško sceno, v slikarjevih šestdesetih letih pa je bilo to mesto središče
intenzivnega umetniškega življenja. Pregelj je v Beogradu prvič razstavljal leta 1963 v Salonu
moderne umetnosti. To je bila njegova tretja samostojna razstava (Vovk, 2017, str. 70-71;
Zgonik, 2010, 43-45, 56).
Slika 8: Marij Pregelj
12
3.3. SLIKARJEV OPUS
Pregelj je bil epik in zapisovalec človeške drame. Javnosti je postal znan s svojimi
ilustracijami. Med številni knjižnimi ilustracijami so najbolj znane njegove ilustracije za Iliado
in Odisejo, dela ki so imela velik pomen za nadaljevanje njegove umetnosti. Ker so doma
veliko brali, mu je bil svet evropske klasične mitologije blizu. K njemu se je vedno znova
vračal. Ustvaril je 50 ilustracij, 25 za Iliado in 25 za Odisejo. Ilustracije niso bile več
romantično-pedagoško prikazane. Pregelj je mit moderno interpretiral s krutostjo odnosov in
razmerij med ljudmi. Dolgo je iskal pravo podobo za epa in ko jo je odkril, so ilustracije
nastale ena za drugo. Prizor je skonstruiral v pravem hitropoteznem slikanju s čopičem.
Prizorišča je izpraznil, prostor pa zaradi preprostosti učinkuje resno. Sintetiziranje
dramatičnosti in tragičnosti v sliki so v ilustraciji njegovi prvi uspešni poskusi. Dogodke je
oblikoval kot tukaj in zdaj. V klasične grške junake je vpeljal barbarske karakteristike.
Ilustriral je prizore, kjer človeška narava pride najbolj do izraza; boj, napad, beg, pregon,
mučenje, smrt. Iliada, ki je izšla leta 1950, že nakazuje na ustvarjanje povojnega slikarstva.
Ilustracije je razstavil na razstavi Maleš, Pregelj in Kavčič pred samim izidom knjige v
Jakopičevem paviljonu istega leta. Pregelj je želel da ilustracija odraža čas, ki ga opisuje.
Iliada je tako naslikana bolj barbarsko ker opisuje boje. Z uporabo gvaš tehnike ilustracije
spominjajo na tradicionalne poslikave grških vaz. Medtem pa je Odiseja bolj sproščena, je
olajšanje dolgega boja in je zato naslikana je v tehniki laviranega tuša. Izšla je leto kasneje
kot Iliada, Pregljeve figure postanejo drugačne. Deloma ostajajo enake, deloma pa so
podobne Picassovim figuram iz dvajsetih let. Naslikani so le najbistvenejši deli, vrne pa se
tudi k sestavljanju figure z osnovnimi geometrijskimi oblikami, predvsem trikotnik, kvadrat in
romb. Z videzom natisnjenih ilustracij v knjigi ni bil zadovoljen, zato je svoje izvirne ilustracije
za ta dva Homerjeva epa večkrat razstavljal, da je javnosti predstavil svoja dela takšna, kot jih
je ustvaril (Brejc, 1991, str. 177; Mikuž, 1995, str. 119-120; Vovk, 2017, str. 33-35; Zgonik,
2015, str. 205; Zgonik, 2010, str. 68).
13
Slika 9: Marij Pregelj, Ilustracije Iliade in Odiseje, 1950-1951
Slika 10: Marij Pregelj, Ranjeni Ares iz serije ilustracij za Homerjevo Iliado, 1949-50, gvaš
Risba je stalnica Pregljevega umetniškega opusa. Je njegovo najintimnejše ustvarjalno
področje. V risbi je slikar našel nekakšno zatočišče. V risarskem opusu je viden dualizem med
zasebnim in javnim. Tu je lahko izrazil svoje občutje, narisal in svobodno obravnaval tudi
tabu teme, risbe pa potem obdržal zase. Pregelj v svojem slikarskem opusu ženske figure
skorajda nima. Cikel ženskih aktov se skriva v njegovih skicirkah, kjer so akti narisani z rdečo
kredo in spominjajo na klasicistično Picassovo obdobje. Risba je okostje slike, jo podpira, ji
drži formo, medtem ko slikar nanaša nanjo barve. Bolj političnih tem se je dotikal z risanjem
karikatur, ki so poleg ilustracije pripomogle k razvoju njegovega značilnega slikarstva. S črno
belim kontrastom, brez vmesnih sivin, je uprizoril razplet v najmočnejšem kontrastu, kar pa
je tudi temelj njegove drame (Vovk, 2017, str. 35-39, 75).
Šolanje na zagrebški akademiji ga je usmerilo tudi v slikanje portretov. Slike so naslikane še v
predvojnem slogu zmernega barvnega realizma v rjavkastih tonih, portretiranec je naslikan
14
zadržano, skoraj lirično. V času ujetništva v taboriščih je naslikal veliko avtoportretov, ker je
bil sam sebi najbolj dostopen model. Od svojih bližnjih je največkrat portretiral očeta. Do
očeta so imeli vsi otroci Ivana Preglja spoštljiv in intelektualen odnos. To lahko zaznamo na
sliki Moj oče iz leta 1937. Pregelj se je že zelo zgodaj naučil, da je ustvarjanje najvišje
življenjsko poslanstvo. Očetovi portreti so postali dopolnjujoči del njegove podobe, os
študijskih let pa vse do poznih petdesetih let. Prehod z mehke realistične modelacije na
začetku, do modernistično predelane figure, je očiten. Portret očeta 20 let kasneje je
naslikan bolj kot metafora očeta. Ivan Pregelj na sliki ni več prepoznaven. Slika daje zaradi
zaprtih barvnih ploskev učinek mozaika. Reduciral je likovne prvine. Formo svojim slikam je
začel spreminjati v zgodnjih petdesetih letih (Krečič, 1975, str. 7, 10; Vovk, 2017, str. 18-20).
Slika 11: Marij Pregelj, Moj oče, 1937,olje na platnu, 72x59,5, Mestni muzej Ljubljana
Slika 12: Marij Pregelj, Portret očeta, 1957, olje na platnu, 100x120,5cm, zasebna zbirka
15
Podobno se dogaja tudi pri avtoportretih. Ko se upodablja, postopoma postane vse bolj
radikalno. Zgodnjim še liričnim portretom, kjer uporabi še modrikaste tone otroštva, zavetja
in spokojnosti, sledi vmesna faza kubistično sestavljene figure na barvne ploskvice. Leta 1960
naslika Avtoportret, kjer se brutalno sooča z lastnimi slikarskimi vizijami, katerim je sledil v
preostanku svojega slikarskega opusa. Zadnja serija avtoportretov nastane zadnji dve leti
Pregljevega življenja. Slikarjeva podoba popolnoma razpade. Namesto rok in nog so naslikani
le štrclji, obraza ni več, le maska brez oči in ust, telo pa je pobarvano rumeno, oranžno
rdečimi barvami na sivi podlagi, kot bi telo gnilo (Vovk, 2017, str. 18-21).
Slika 13: Marij Pregelj, Avtoportret, 1967, olje na platnu, 131x67 cm, Muzej suvremene umetnosti Beograd
V času, ko je bil v taboriščih, so nastala prva omizja. Ta so bila narisana še realistično. Za
mizami, ki navadno predstavljajo druženje in prijetne občutke, so tu ljudje stisnjeni en zraven
drugega, čakajoč na večkrat žalosten konec. Številne skice o deljenju hrane v Pregljevih
skicirkah uprizarjajo mejo med preživetjem in smrtjo, ko ujetniki prejemajo majhen delček
hrane, ki jim je namenjena. Za mizami se odvijajo pomembne odločitve, so zbirališče, oltar.
Pri Preglju pa je večkrat predstavljena kot mrtvaški oder, mesto, kjer se zaključi krog našega
obstoja. Kasneje za mizo nastajajo prizori seciranih trupel, je kraj opustošenja in uničenja.
Izkušnja taborišč ga je pripeljala do druge zrelosti. Omizje postane simbol prizorišča, kjer se
odvija človeška usoda in drama življenja. Ostajajo le ostanki človeške prisotnosti, skozi
16
prevrnjene sklede, prelivajoče rdeče krvi. Barva postane nosilec dramatičnega. Pompejansko
omizje, naslikano leta 1962, je najboljša slika tega motiva (Vovk, 2017, str. 21-23, 81).
Slika 14: Marij Pregelj, Pompejansko omizje, 1962, mešane tehnike na platno, , 130,7 x 162,5 cm, Moderna galerija Ljubljana
Po izpustu iz taborišč se je najprej zatekel k slikanju krajin. Ustvarjal je še idealizirane
domišljijske pokrajine v svetlih tonih in tam skušal najti uteho. Vendar svojim spominom na
tragične dogodke ni mogel uiti. Novi svet motivov se mu je najprej odprl v grafiki, kasneje
tudi v slikarstvu. Po očetovi smrti se njegova dela zaostrijo, na platno posreduje s čedalje bolj
ostrimi, grozečimi formami in uporabo kričečih barv. Sporočilo ni več simbolično prikrito. Za
zadnjih deset let Pregljevega življenja je značilna tudi figura v simbolni razčlenjenosti. Je
akter rojstva, nosilec smrti, kot sedeča figura za mizo, kot truplo na mizi ali kot križana forma
na razpelu (Brejc, 1991, str. 177; Zgonik, 2010, str. 54-58).
Manj znana in večkrat prezrta dela Preglja so njegove stenske poslikave, med njimi najbolj
izstopajoči mozaiki. Prvo priložnost za svojo stensko poslikavo je Pregelj dobil z zmago na
likovnem natečaju za opremo Dravske banovine v Ljubljani. Poslikal je jedilnico, freska pa je
bila kmalu po svojem nastanku preslikana. Vrhunci njegovega stenskega slikarstva so nastali
v drugi polovici petdesetih let, ko se je prvič lotil ustvarjanja v mozaiku. Mozaik je bil Pregljev
izjemno priljubljen način ustvarjanja. Opuščanje detajlov, linearnosti in ploskovitosti so
slikarju postajali čedalje bližji. Po drugi svetovni vojni jih je ustvarjal za prostore mestne,
republiške in državne rezidence. Najboljši in najzgodnejši primeri profanega slikarstva so se v
Sloveniji pojavili kar pozno, po drugi svetovni vojni, prav pod ustvarjalno roko Marija Preglja.
17
Nove družbene stavbe naj bi bile okrašene s drugačnimi družbeno političnimi okoliščinami.
Klasični cerkveni freskanti zaradi svoje premajhne politične razgledanosti zato niso prišli v
upoštev. S tem izzivom so se tako spoprijeli nekoliko starejši umetniki, med njimi tudi
Pregelj. Ker nikoli niso vzbujali posebnega zanimanja, so mozaiki Preglja slabo raziskani,
razen enega, ki je še kolikor toliko znan, Sutjeska v palači Zveznega izvršilnega sveta SFRJ
(danes Palača Srbije) iz leta 1962. Mozaik uprizarja vojne resničnosti, smrti, uničenje in
trpljenje na eni ter pogum, žrtvovanje in junaštvo na drugi strani (Vovk, 2017, str. 98-109).
Slika 15: Marij Pregelj, Sutjeska, 1962, mozaik, 500x1400 cm, Beograd
3.4. EKSISTENCIALIZEM
Pregljevo povojno slikarstvo spada v okvire umetnosti, ki s pomočjo nadrealističnih in
eksistencialističnih elementov deformira in transformira človeško figuro. Napoveduje
neizbežnost smrti in uničenja vsega človeštva. Pregelj je dobro poznal dela sodobnih
umetnikov eksistencialistov (na primer pisatelja Jeana-Paula Sartra in slikarja Francisa
Bacona), ki so izražali podobna vprašanja o življenju in minevanju. Ukvarjal se je s temo
eksistencializma, ta pa se sprašuje po človekovem obstoju, eksistenci. Temeljni problem je
časovna omejenost in enkratnost človekovega bivanja ter neizbežnost smrti. Znotraj tega
človek išče svoj smisel, ki pa je pogosto absurden, odtujen. Umetniki imajo problem s
komunikacijo z gledalcem. Abstrakcij običajni ljudje ne razumejo, a zaradi političnih razmer,
umetniki niso upali slikati direktno. Zato so se raje zatekli k abstrakciji in prenesenim
pomenom. Dela vsebujejo elemente presenečenja, nepričakovanih postavitev in humor.
Domišljija je postala glavna tema slik. V strahu, da je sodobno ameriško slikarstvo doseglo
konceptualno slepo ulico, je Rothko nameraval raziskovati druge teme, razen mestnih in
naravoslovnih prizorov. Iskal je teme, ki bi dopolnile njegovo vse večje zanimanje z obliko,
18
prostorom in barvo. Vztrajal je, da ima nova vsebina družbeni vpliv, vendar pa bo zmogla
preseči okvire trenutnih političnih simbolov in vrednot. Po mnenju Rothka umetnost brez
pošasti in bogov ne more uprizoriti drame, zato je motive iskal v mitologiji in zgodbah
(Mikuž, 1995, str. 118; Rothko, 2020).
Modernizem tako figuro silovito spremeni ali celo popači, pri tem pa se ne odreka njeni
tradiciji. Eksistencializem se v Evropi razširi skozi Nietzschejevo filozofijo, v slikarske
predstave pa preide od Muncha in zgodnjega Picassa do ekspresionistov in dadaistov.
Pojavljajo se motivi obupanosti in smrti, umetnik pa je odtujen, izločen iz družbenega
življenja. Slika je umetnikova nadzorovana plošča, njena kompozicija pa njegova zasebna
mitologija, ki išče nove pripovedne načine. Dogajanje časa v sliki je osebno doživetje
minevanja, prostor pa območje opazovanega telesa. Barva na sliki postane sredstvo, s
katerim umetnik ustvari ali odvzame življenje. Tako se na primer rdeča barva spremeni v kri.
Ko barva dobi takšno moč, se doživljajski svet šele začne odpirati (Brejc, 1991, str. 35-38).
Zaradi ameriških abstraktnih ekspresionistov, ki so takrat narekovali umetniško usmerjenost
po svetu, je bila človeška figura zanemarjena in izključena iz likovnega polja. Mnogi kritiki se
začnejo ukvarjati z evropskimi vplivi na slovensko umetnost. S tem nastane problem »Ali je
slovenska umetnost res slovenska?«. Umetniki so na ta vprašanja odgovarjali, da ni vsak sam
zaprt v svoj svet, med sabo se dopolnjujemo, slovenska umetnost pa je slovenska, če je
narejena s čustvi slovenskega človeka. Pregelj je menil, da je jugoslovanska umetnost, kljub
zastopanju vseh takrat aktualnih umetniških slogov, premalo specifična po vsebini, zaradi
nespecifičnosti pa pada kvaliteta. Abstraktna umetnost se pojavlja kot nasprotje realizmu, ki
je izgubila konkretnost doživetja. V slikarstvu, ki je vse bolj abstraktno, lahko najdemo
ostanke motivov ljudske umetnosti. Vsi ti ostanki, barvne lise, ki nakazujejo znane oblike,
oblike, ki se skrivajo v površinskih obdelavah, predstavljajo težavo k razvoju popolne
abstrakcije. Črta in barva sta tako kasneje morali pri nefiguralni umetnosti povedati vse, kar
je prej pripovedovalo še toliko drugih stvari (Mikuž, 1955, str. 26-27; Zgonik, 2010, str. 45).
Možnost izrazne ekspresivne figure je javnost ponovno odkrila poletu 1959 s slikarstvom
Francisa Bacona in njegovimi trpečimi in iznakaženimi človeškimi figurami. Po njem se je
močno zgledoval tudi Marij Pregelj. Baconov človek trpi in krvavi, Pregljev pa poleg tega
doživlja še hujše deformacije. Slikarjev čopič je kot kirurški nož, ki odpira telo, mu odreže
19
noge in roke. S krikom junak izpoveduje svojo bolečino, nemoč in smrtno končnost, ujet v
usodo življenja. Francisa Bacona so od nekdaj pritegnile podobe mesnic in rdeče rožnato
meso v njih. Te podobe je povezal z idejo križanja. Živali čutijo kaj jih čaka, preden jih
zakoljejo, so vznemirjene in bi se rede izognile tej kruti usodi, ki jih čaka. Prisotnost vonja po
smrti to še bolj poudari. Ob tem Bacon občuti dramatiko, podobno kot pri slikah križanja
(Komelj, 1997, str. 43; Zgonik, 2010, str. 45-46, 58-59).
Slika 16: Francis Bacon, Tri študije za križanje, olje in pesek na platno, 1962
3.5. ŠESTDESETA LETA
V prvi polovici petdesetih let je Pregelj začel postave poenostavljati. Spuščal je manj bistvene
anatomske dele, ploskve pa začel drobiti. Njegovi liki razpadajo. Figuralike se oklepa, na svoj,
nov, naprednejši način. Njegova figura odraža psihično stanje slikarja in se oddaljuje kot
posnetek realnosti in slikanje resničnosti. Figura je deformirana in transformirana v simbol
človeškega trpljenja in smrt, je vse bolj izmaličena. Barva ima v njegovem slikarskem opusu
vedno večji pomen. Strogo urejeno nanašanje barve je zanj preteklost, zato začne slikati s
svobodnejšo tehniko vtisa naključnih madežev. Kljub vsem poznanim barvnim teorijam se
pravilom ni podrejal. Belina platna ga je motila. Zapolnil jo je s hitrim slikanjem in z naglimi
potezami. Njegove palete so bile zunaj klasičnih ustaljenih navad uporabe barv in proti njej.
Gibanje med skrajnimi točkami je naredilo sliko še bolj živo. K rdeči barvi krvi naslika z njej
popolnoma nasprotni zeleno-modrimi odtenki trohnenje, gnitje. Najintenzivnejši barvni
kontrast nevtralizira s sivim ozadjem in dosega harmonijo na sliki. Da bi ohranil statično
občutje, sliko gradi od spodnjega roba navzgor ali iz nekega podstavka. Izhodišča njegovih
slik je vedno perspektivno pravilen prostor. S številnimi preslikavami pa se prostor vse bolj
deformira, se plošči, zapira in spreminja v brez prostorska prizorišča hudih sanj (Mikuž, 1995,
str. 121; Zgonik, 2010, str. 70-72).
20
Na začetku šestdesetih je Pregelj začel v svoje barve dodajati pesek, delce mozaika, koščke
čipk, včasih pa na sliki najdemo tudi dlačice. Leta 1966 je začel uporabljati strgane liste z
reklamami, manekenkami, recepti iz raznih revij. Pred tem pa je že v petdesetih letih včasih
za podlogo uporabljal časopisni izrezek. Z gvašem je preslikal potiskane strani z barvnimi
fotografijami in naslikane podobe povezal v celoto. Delno neposlikani so navadno ostali le
obrazi in fragmenti človeške postave, tako da so se detajli s fotografij povezovali s
poslikanimi. Vse bolj pastozni nanosi so začeli poudarjati poteze čopiča. V svojih slikah je
želel doseči in združiti vse veje umetnosti (Zgonik, 2010, str. 48-49; Vovk, 2017, str. 65 ).
Slika 17: Marij Pregelj, Ženska glava- čelada, 1966, kolaž in laviran tuš na papir, 29x20,5cm, Moderna galerija Ljubljana
V tehniki kolaža je umetnik izkoriščal že pripravljene medije. Ker zgolj razpostavlja in
premešča že izdelane in dokončne podobe po slikovitem polju, je kreativni proces
poenostavljen. Od klasičnih nanosov barvnih namazov, tapiserij, kolažnih elementov na sliki
do nepobarvanega belega platna, je po letu 1960 Pregelj začel uporabljati tako imenovani
sistem »mešane tehnike« (Denegri, 2004, str. 53).
Pregljeva telesa so tako po letu 1960 začela razpadati. Na slikah so se pojavljale zverinsko
človeške grimase in maske, ki so posledica najhujše strahote koncentracijskih taborišč in
eksplozij atomske bombe. Karikature so le na videz fantastične in umišljene. Telesom je
21
odvzemal elemente, jih slačil vse do skeleta, ki je bistvo, ki drži vse skupaj. Pregelj je postal
vse bolj neusmiljen do svojih lastnih podob na slikah. Spreminjal se je njegov pogled, obleka,
njegova podoba je vedno bolj slečena. Telesu je začel zadajati vedno hujše udarce, leta 1961
pa na slikah figura prvič zakrvavi. Leta 1966 je Pregelj tako ustvaril tri križanja. Prvo je nastalo
v mešani tehniki, ko je slikar iz revije izrezal fotografijo v obliki križa in jo preslikal, drugo
križanje je nastalo v litografiji, tretje križanje pa je Neznani Heroj (Mikuž, 1995, str. 118;
Zgonik, 2010, str. 58-59 in 65).
Slika 18: Marij Pregelj, Križanje, mešana tehnika na platno, 1966, 180x135 cm
Slika 19: Marij Pregelj, Križanje, litografija, 1966, 52,2 x 78,5 cm
22
Prve mesece 1967 leta se je Pregelj pripravljal na upodobitev Dantejeve Božanske komedije,
ker je bila zgodba polna krvavih prizorov. Grešniki v peklu grizejo sami sebe, zagrešeni nasilja
se v 7. krogu kopljejo v reki krvi, straži pa jih Minotaver. Pregelj sodobne srhljivke uprizarja z
rdečo barvo krvi. Zadnja leta se je Pregelj posvečal eni sami temi, smrti. Dozorelo vsebinsko
skrajnost je dosegel v poslednji sliki Diptihon I. in Diptihon II. ob tragičnem boju z boleznijo in
motivom konec življenja. Zato zadnjo serijo slik so značilne najtemačnejše misli. Rezultat je
preplet smrtnega boja in spolnosti, smrti in naslade. Par Diptihon I. je nastal po zgledu
Baconove slike Dve figuri iz leta 1953. Pregljevi figuri sta dodatno izmaličeni, tako da ni moč
povsem razločiti eno figuro od druge. Obe figuri sta žrtveni figuri umeščeni na nekakšno
oltarno mizo, na kateri se prepletata ljubezen in sovraštvo. Navdih za to sliko naj bi bila tudi
Picassova Guernica (Vovk, 2017, str. 60, 91-92).
Slika 20: Francis Bacon, Dve figuri, 1953, olje na platno, 1525x1165 cm
Slika 21: Marij Pregelj, Diptihon I in II, 1967, olje na platnu, 2x (176x150sm) Muzej suvremene umjetnosti Beograd
23
4. GALERIJSKI KONTEKS
Partizanska
umetnost
Marij PREGELJ
Stane KREGAR
Zoran MUŠIČ
Gabriel STUPICA
Nismo poslednji, 1970 114x146,5 cm
Preprosta ograda 1960 194,5x130 cm
Miza z igračami 1954, 96x145 cm
Avtoportret s hčerko 1956 161x99 cm
Avtoportret 1974 160,5x99,2 cm
Zmagoslavje 1965 249,5x146,5 cm Po žetvi
1959 130x136 cm
Zid ustreljenih 1959 130,5x162,5 cm
Tetralogija 1965 137,5x186,5 cm
Neznani heroj 1966 149,5x179,5 cm
Pompejansko omizje 1962 130,7x162,5 cm
Sakralna pokrajina 1977 73x91,5 cm
Slika 22: Soba III. V Moderni Galeriji Ljubljana
24
Slika Neznani heroj je danes del stalne zbirke v Moderni galeriji Ljubljana. Razstava se prične
z vstopom likovnega modernizma v slovenski prostor, konča pa se z desetdnevno vojno v
času osamosvojitve Slovenije. Zasnovana je tako, da ne ponuja zgolj ene, linearne poti skozi
razstavo. Obiskovalec lahko poleg problemske poti (od vstopa likovnega modernizma v
slovenski prostor, avantgarde dvajsetih let, partizanske umetnosti, OHO-ja in do
retroavantgarde osemdesetih let), ki ga opozarja na veliko vprašanje vozlov med
umetnostjo, politiko in življenjem, sam poljubno izbere še tisto, ki mu glede na zanimanje
najbolj ustreza. Obiskovalcu to omogoča drugačen pristop (Moderna galerija, b.d.).
Slika Neznani heroj se nahaja v zgornjem delu III. sobe. Ob vstopu v sobo se najprej srečamo
z grafikami in plakati partizanske umetnosti. Pri uveljavljanju modernizma v slikarstvo je
ogromno vlogo odigrala abstrakcija (Stane Kregar, Zid ustreljenih in Po žetvi, 1959; Zoran
Mušič, Preprosta ograda, 1960). Resničen zamah pa doseže v naslednjem desetletju,
predvsem z ameriškimi vzori. Osrednja predstavnika te sobe sta Pregelj in Stupica. V logično
razporeditev umetnosti in misli vseskozi vdira in se kaže dvojica nepomenskega in
brezobličnega. Slike Preglja in Stupice se nahajajo na nasprotnih stenah, lirični Stupica
nasproti epiku Preglju. Na severni steni visita slikarski deli Staneta Kregarja, na južni steni pa
so dela Zorana Mušiča. V stalni zbirki sta še Pregljevi sliki Pompejansko omizje in Tetralogija,
med katerima visi Neznani heroj. Poleg slikarskih del so tu razstavljena še kiparska dela
Jakoba Savinška, Draga Tršarja in Lojzeta Spacala. Neznani heroj je najmlajše in največje
razstavljeno delo Marija Preglja (Jenko, 2011, str. 32-33).
25
5. SKLEP
Marij Pregelj je bil izjemen umetnik. V sliko je uvedel dramo in slikal z njo. Nanj je močno
vplival oče Ivan Pregelj s svojimi zgodbami, ki so v njem vzbudile domišljijo in smisel za
risanje in slikanje. Ilustracije Iliade in Odiseje so bile prve risbe in slike s prepoznavno
Pregljevo dramatiko. Njegovo slikanje se je stalno spreminjalo. Od zgodnjih realističnih
portretov do poznih metaforičnih slik in trganja figure na koščke. Spreminjala pa se je tudi
uporaba barv. Začetne slike so naslikane bolj v terciarnih barvah. Mlajše ko so slike, bolj so
uporabljene osnovne in žive barve. V svojem zadnjem obdobju življenja je odkril svoj
najboljši potencial in ga izkoristil za ene boljših slik svojega opusa. Kljub temu, da sta bila s
Stupico rojena istega leta, hodila na isto šolo, kasneje poučevala na isti šoli, je Pregelj razvil
čisto svoj pripovedni slog, kar je razvidno tudi v Neznanem heroju. Nedvomno so k
njegovemu razvoju slikarskega opusa pripomogla številna potovanja v tujino in raziskovanje
stare in sodobne umetnosti. Mlajše slike imajo vedno več prekritega pomena in tako je
nastala interpretacija križanja pri Neznanem heroju. Nemoč in žrtvovanje je tukaj glavni
simbol, združevanje človeške figure z živalsko pa je bil Pregljev odziv na družbo, da smo
ljudje komaj kaj boljši od živali in njihovega nagona po žretju. Če dalj časa stojimo pred sliko
in jo opazujemo, ob njej vseeno začutimo neko nelagodje. Izrednega pomena je tudi rdeča
barva, ki se na zadnjih slikah Preglja kar poliva in prevladuje na platnu.
Slika Neznani heroj je ena prvih slik, ki se mi je ob prihodu v Moderno galerijo vtisnila v
spomin. Pritegnila me je živost barv, v sobi z ostalimi slikami je ta izstopala. Tudi sama sem
pristaš živih barv pri slikanju, kar je še dodatno vzbudilo moje zanimanje za sliko. Zanimiva se
mi je zdela kompozicija, ki je hkrati statična zaradi simetrije, vendar dinamična zaradi
uporabe barv in nagnetenih kosov trupla. Zgodbe, ki jo pripoveduje slika, pred raziskovanjem
in analiziranjem nisem pričakovala. Presenetila me je interpretacija križanja, ki ga sama ob
pogledu na sliko sploh nisem opazila. Na sliko zdaj gledam drugače kot pred raziskavo
diplomske naloge.
26
6. VIRI IN LITERATURA
Brejc, T. (1991). Temni modernizem: slike, teorije, interpretacije. Ljubljana: Cankarjeva
založba
Bihalji-Merin, O. (1971). Marij Pregelj. Maribor; založba Obzorja
Bihalji-Merin O. (1974). Smrt in utopija. Janez Mikuž (ur.). Marij Pregelj. Koper;
Galerija loža in Galerija meduza
Denegri, J. (2004). Sprehodi po slovenski moderni in postmoderni umetnosti. Piran;
Obalne galerije
Jenko, M. (2011). Po osvoboditvi: socializem in modernizem. Jenko, M.(ur.). 20.
Stoletje Kontinuitete in prelomi (str. 28-34). Ljubljana: Moderna galerija
Krečič, P. (1975). Marij Pregelj. N. Grošič (ur.), Likovni sodobniki (str. 5-14). Ljubljana;
Delavska enotnost
Komelj, M. (1997). Marij Pregelj. V Kržišnik, z. e tal. Umetniki eksistence: Zoran Mušič,
Marij Pregelj, Gabriel Stupica, Janez Bernik: Mednarodni grafični likovni center,
Galerija Tivoli Ljubljana, 14. maj – 15. Junij 1997 (str. 43 – 63). Ljubljana; Mednarodni
grafični center
Mikuž, J. (1995). Slovensko moderno slikarstvo in zahodna umetnost: od preloma s
socialnim realizmom do konceptualizma. Ljubljana; Moderna galerija
Moderna galerija. (b.d.) Pridobljeno z http://www.mg-lj.si/si/
Vovk , M.(ur) idr. (2017). Marij Pregelj: retrospektiva. Ljubljana; Moderna galerija
Zgonik, N. (1994). Marij Pregelj: risba v sliko. Ljubljana; Moderna galerija
Zgonik, N. (2015). Recepcija Pregljevih ilustracij Homerjevih epov Iliada in Odiseja
med umetnostno zgodovino in klasično filologijo. Klemenčič, M.(ur.). Zbornik za
umetnostno zgodovino N.S. 2015. Ljubljana; Slovensko umetnostnozgodovinsko
društvo Ljubljana. Pridobljeno z:
http://www.suzd.si/images/stories/pdf/zuz_51_2015/ZUZ_2015_zgonik_web.pdf
Zgonik, N. (2010). Slikarstvo skrajnosti Marija Preglja. V Študije iz Slovenskega
modernizma po letu 1945. (str. 35 – 78). Ljubljana; Raziskovalni inštitut Akademije za
likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani
Mark Rothko. (2020). Pridobljeno z:https://en.wikipedia.org/wiki/Mark_Rothko
27
7. VIRI SLIK
Slika 1: Marij Pregelj, Neznani heroj, olje na platno, 1996, 149,5x179,5 cm, Moderna galerija
Ljubljana. Pridobljeno z: http://zbirke.mg-lj.si/artwork/?id=1603
Slika 2: Barvni odtenki v sliki Neznani heroj Marija Preglja. Osebni arhiv
Slika 3: Svetlo-temni ekrani slike Neznani heroj Marija Preglja. Osebni arhiv
Slika 4: Glavne nosilnice slike Neznani heroj Marija Preglja. Osebni arhiv
Slika 5: Slika Neznani heroj Marija Preglja razdeljena na diagonalno mrežo in tretjine. Osebni
arhiv
Slika 6: Pročelni steber Santa, detajl, Pridobljeno z:
https://i.pinimg.com/originals/39/0a/2c/390a2cc19446845d0e97167421ae439d.jpg
Slika 7: Ponazorjeno križanje kot Sv. Peter na sliki Neznani heroj Marija Preglja. Osebni arhiv
Slika 8: Marij Pregelj. Pridobljeno z: https://govorise.metropolitan.si/zanimivosti/slikar-
marij-pregelj-clovek-in-umetnik-visokih-eticnih-nacel/
Slika 9: Marij Pregelj, Ilustracije Iliade in Odiseje. Pridobljeno z: http://www.mg-
lj.si/thumbs/e24392971d/1920x1200/e24392971d.jpg
Slika 10: Marij Pregelj, Ranjeni Ares iz serije ilustracij za Homerjevo Iliado, 1949-50.
Pridobljeno z: https://www.kresnik.eu/slovenski-ilustratorji-marij-pregelj-slikar-in-
ilustrator_clanek_1497.html
Slika 11: Marij Pregelj, Moj oče, 1937,olje na platnu, 72x59,5, Mestni muzej Ljubljana. Vovk,
M. (2017). Retroperspektiva. (str. 154). Ljubljana: Moderna galerija
Slika 12: Marij Pregelj, Portret očeta, 1957, olje na platnu, 100x120,5cm, zasebna zbirka.
Vovk, M. (2017). Retroperspektiva. (str. 19). Ljubljana: Moderna galerija
Slika 13: Marij Pregelj, Avtoportret, 1967, olje na platnu, 131x67 cm, Muzej suvremene
umetnosti Beograd. Vovk, M. (2017). Retroperspektiva. (str. 231). Ljubljana: Moderna
galerija
28
Slika 14: Marij Pregelj, Pompejansko omizje, 1962, mešane tehnike na platno,
130,7x162,5cm, Moderna galerija Ljubljana. Pridobljeno z: http://zbirke.mg-
lj.si/artwork/?id=1528
Slika 15: Marij Pregelj, Sutjeska, 1962, mozaik, 500x1400 cm, Beograd, Pridobljeno z:
https://www.mg-lj.si/thumbs/1c96967349/1920x1200/1c96967349.jpg
Slika 16: Francis Bacon, Tri študije za križanje, olje in pesek na platno, 1962. Pridobljeno z:
https://en.wikipedia.org/wiki/Three_Studies_for_a_Crucifixion
Slika 17: Marij Pregelj, Ženska glava- čelada, 1966, kolaž in laviran tuš na papir, 29x20,5cm,
Moderna galerija Ljubljana. Vovk, M. (2017). Retroperspektiva. (str. 40). Ljubljana: Moderna
galerija
Slika 18: Marij Pregelj, Križanje, mešana tehnika na platno, 1966, 180x135 cm. Bihalji-Merin,
O. (1971). Marij Pregelj. (str. 61) . Maribor; založba Obzorja
Slika 19: Marij Pregelj, Križanje, litografija, 1966, 52,2x78,5 cm. Bihalji-Merin, O. (1971).
Marij Pregelj. (str. 84). Maribor; založba Obzorja
Slika 20: Francis Bacon, Dve figuri, 1953, olje na platno, 1525x1165 cm. Pridobljeno z:
https://www.researchgate.net/figure/Francis-Bacon-Two-Figures-1953-oil-on-canvas-1525-
cm-x-1165-cm-O-The-Estate-of_fig2_271755210
Slika 21: Marij Pregelj, Driptihon I in Diptihon II, 1967, olje na platnu, 2x (176x150sm) Muzej
suvremeneumjetnosti Beograd, Pridobljeno z: http://www.mg-
ljsi/thumbs/360633b5eb/750x400/360633b5eb.jpg
Slika 22: Soba III. v Moderni galeriji Ljubljana. Osebni arhiv