UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
JOŽICA KREVS
POSEG V TEMELJNE PRAVICE
POSAMEZNIKOV
IN
PRIKRITI PREISKOVALNI UKREPI
Diplomsko delo
Maribor, 2010
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
POSEG V TEMELJNE PRAVICE
POSAMEZNIKOV
IN
PRIKRITI PREISKOVALNI UKREPI
Študent: Jožica Krevs
Številka indeksa: 71145232
Študijski program: UNI-PRAVO
Študijska smer: Kazensko pravo
Mentor: Dr. Zlatan Dežman
Maribor, April 2010
KAZALO:
1. UVOD .................................................................................................................. 11.1.Uvod ................................................................................................................... 1
2. ZGODOVINSKI RAZVOJ ČLOVEKOVIH PRAVIC .......................................... 32.1. Pomen razvoja človekovih pravic ....................................................................... 32.2. Antika ................................................................................................................ 42.3. Srednji vek ......................................................................................................... 52.4. Novi vek ............................................................................................................ 52.5. Človekove pravice v 20.in 21.stoletju ................................................................. 7
3. POSEBNI UKREPI KOT SREDSTVO ZA ZAGOTOVITEV DOKAZOV........... 83.1. Ustavna odločba U-I-25/95............................................................................... 11
4. PRAVICA DO ZASEBNOSTI IN POGOJI ZA UPORABO POSEBNIH UKREPOV ................................................................................................................. 125. POSEBNI UKREPI, KI JIH ODREJA PREISOVALNI SODNIK....................... 16
5.1. Zakonski pogoji za izvajanje posebnih ukrepov, ki jih odreja preiskovalni sodnik............................................................................................................................... 175.2. Trajanje posebnih ukrepov, ki jih odreja preiskovalni sodnik............................ 195.3. Vrste posebnih ukrepov, ki jih odreja preiskovalni sodnik ................................ 195.3.1. Tajno opazovanje (149.a člen ZKP)............................................................... 195.3.2. Pridobitev podatkov o prometu z elektronkim komuniciranjem (149.b člen ZKP)....................................................................................................................... 215.3.3. Nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem (150.člen ZKP)..... 225.3.4. Kontrola pisem in drugih pošiljk (150.člen ZKP)........................................... 225.3.5. Kontrola računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost (150.člen ZKP) ...................................... 235.3.6. Prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe, udeležene v pogovoru (150.člen ZKP) ..................................................................................... 245.3.7. Kontrola sporočil, posredovanih z elektronsko pošto ali drugimi oblikami informacijske tehnologije ........................................................................................ 245.3.8. Prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in po potrebi s tajnim vstopom v navedene prostore (151.člen ZKP) .......................................................................... 245.3.9. Preiskava elektronskih naprav in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov (elektronska naprava) po 219.a členu ZKP ........................... 265.3.10. Zaseženje elektronske naprave po 223.a členu ZKP ..................................... 28
6. POSEBNI UKREPI, KI JIH ODREJA DRŽAVNI TOŽILEC ............................. 296.1. Zakonski pogoji za izvajanje posebnih ukrepov, ki jih odreja državni tožilec.... 30
7. POSEBNI UKREPI, KI JIH JE ODREJAL GENERALNI DIREKTOR POLICIJE ALI NJEGOV NAMESTNIK – TAJNI POLICIJSKI UKREPI................................... 32
7.1. Razveljavitev 49.člena Zpol z odločbo U-I-272/98 z dne 8.5.2003.................... 327.2. Trajanje tajnih policijskih ukrepov ................................................................... 337.3. Vrste tajnih policijskih ukrepov........................................................................ 337.3.1. Tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje............................................................................................................................... 347.3.2. Tajno policijsko delovanje............................................................................. 347.3.3. Tajno policijsko sodelovanje ......................................................................... 347.3.4. Uporaba prirejenih listin in identifikacijskih oznak........................................ 35
8. RAVNANJE S POSNETKI, SPOROČILI IN PREDMETI, PRIDOBLJENIMI Z UPORABO POSEBNIH UKREPOV.......................................................................... 36
9. PRAVICA OSUMLJENCA, DA SE SEZNANI Z GRADIVOM, PRIDOBLJENIM S POSEBNIMI UKREPI................................................................ 3710. PRAVNO VARSTVO..................................................................................... 3711. ZAKLJUČEK ................................................................................................. 3912. PRAVNI VIRI IN LITERATURA .................................................................. 4612.1. Pravni viri .......................................................................................................... 4612.2. Literatura ........................................................................................................... 4612.3.Viri iz medmrežja................................................................................................ 48
POSEG V TEMELJNE PRAVICE POSAMEZNIKOV IN PRIKRITI
PREISKOVALNI UKREPI – POVZETEK
Avtor: Jožica Krevs
Mentor: prof. dr. Zlatan Dežman
Današnji trend naraščanja kriminala vedno bolj ogroža obstoj demokratične države.
Zaradi tega se je država dolžna boriti proti naraščanju kriminalitete in pri tem
posledično tudi zaščititi pravice in svoboščine svojih državljanov. To pa lahko stori le,
če uzakoni sredstva, ki bodo enakovredna vrstam in načinom delovanja, ki jih uporablja
organiziran kriminal. Prikriti preiskovalni ukrepi so eni izmed sredstev, ki omogočajo
učinkovito preprečevanje in zatiranje kriminala. Dvom, ki jih zbuja uporaba takšnih
ukrepov je v tem, da pri svojem izvrševanju posegajo v ustavno varovane pravice.
Ustavne pravice vsakega posameznika so temeljne pravice, v katere je mogoče posegati
le po vnaprej določenih pogojih. Dolžnost države pa je v varovanju le teh, pri čemer
mora, da bi zagotovila njihovo zaščito v njih tudi posegati.
Prikriti preiskovalni ukrepi so posebne metode preiskovanja težjih kaznivih dejanj, še
posebej organiziranega kriminala, saj klasična policijska pooblastila že dolgo ne
zadostujejo več.
Ker gre za ukrepe, ki nujno posegajo v pravice posameznika, njegovo zasebnost, morajo
biti zakonsko omejeni in strogo nadzorovani. Preprečiti je namreč potrebno, da ne bi
država arbitrarno in prekomerno posegala v človekove pravice in temeljne svoboščine,
tudi kadar to ni nujno potrebno.
V diplomski nalogi je tudi obravnavan pojav doktrine človekovih pravic, ki je danes
prevladujoča in skorajda povzdignjena v ideologijo. Razvila se je na podlagi
večstoletnega boja proti zatiranju in želji po omejitvi vrhovne oblasti, ki grobo posega v
integriteto posameznika. Resnično doktrini zelo težko očitamo večje filozofske zmote
ali neustreznost, zato ne preseneča dejstvo, da je danes uveljavljena v pretežno vseh
državah na zahodu. Doktrina človekovih pravic je proizvod človeka, ki je nepopoln,
zato je tudi sama podvržena tej omejitvi – nepopolnosti. Katere so te nepopolnosti oz
meje so tako formalne kot materialne meje. Formalne meje izhajajo iz same
konstrukcije oziroma sheme doktrine, materialne pa so posledica vsebinskih in
ideoloških predpostavk. Formalna meja se kaže v nezmožnosti doktrine človekovih
pravic, da bi zajela avtentičnega človeka, saj je le-ta znotraj doktrine oropan številnih
nepravnih sfer življenja. Prav tako so temeljne vrednote, ki naj bi jih varovale
človekove pravice, le tiste, ki so predmet družbenega konsenza, to pa še ne pomeni, da
so to absolutne vrednote. Tudi temeljne predpostavke kot so univerzalnost,
neodtujljivost in temeljnost niso tako nesporne, kot se zdijo na prvi pogled. Doktrini
lahko pripišemo pomanjkanje določil o človekovih dolžnostih in pretirano abstrakten
jezik. Na drugi strani se nekatere materialne meje doktrine že odražajo v družbeni
resničnosti. Človekove pravice temeljijo na liberalizmu in tako v ospredje postavljajo
posameznikovo svobodo in individualizem. Svoboda kot vrhovno vrednota je omejena s
svobodo drugega, to pa nehote vzpostavlja paradoks, namreč večja kot je svoboda, večja
je potreba po njeni omejitvi. Individualizem se je stopnjeval do te mere, da postaja
kontraproduktiven in tako posameznika potisnil v center lastne pozornosti, zameglil pa
je pomen skupnosti. Najbolj očitna posledica doktrine človekovih pravic pa je pretirani
materializem, ki je sodobno družbo pripeljal na rob ekološke katastrofe.
Prikriti preiskovalni ukrepi so od svojega nastanka pa vse do danes doživeli veliko
sprememb. K temu so botrovale številne ustavne določbe ter vedno večja uporaba
izsledkov kot dokaznega gradiva v kazenskem postopku. Osnovni namen prikritih
preiskovalnih ukrepov je zbiranje podatkov, ki se bodo kasneje uporabili kot dokazno
gradivo v kazenskem postopku. Glede na raznolikost ukrepov je tudi intenziteta
njihovega poseganja v ustavne pravice različna. Bolj ko ukrepi invazivno posegajo v
pravice posameznikov večje število materialnih pogojev je potrebno izpolniti.
Diplomska naloga se ukvarja z delovanjem posameznih ukrepov ter predstavitvijo
posegov v ustavne pravice. Pri tem nam poskuša predstaviti katere varovalke je
zakonodajalec uzakonil, da bi preprečil samovoljno, nedovoljeno uporabo in katera
pravna sredstva imamo na voljo zoper takšna dejanja.
Ključne besede: prikriti preiskovalni ukrepi, ustavne pravice, človekove pravice,
doktrina, kritika, filozofija prava, pravna sredstva
PREJUDICES TO THE RIGHTS OF INDIVIDUALS AND SECRET
INVESTIGATIVE MEASURES – ABSTRACT
Avtor: Jožica Krevs
Mentor: prof. dr. Zlatan Dežman
The trend of increasing organised criminal activity is becoming a more serious threat to
the existential existence of a democratic country. Therefore the state's responsibility is
to fight against it and consequently protect the rights and freedoms of its citizens. This
can be achieved only through legalization of means which are equal to the kinds and
ways of an organised crime. One of the means that enables effective prevention and
supression of crime are the secret investigational measures. The drawback of using such
measures is that their performance prejudices the constitutional rights. The
constitutional rights of each individual are fundamental rights that may be prejudiced
only under the predetermined conditions. The duty of the state is protecting those same
rights – in order to do that, however, it has to prejudice them as well.
Secret investigate methods are special methods of investigation dangerous criminal
activities, especially organized criminal, created by the lack of success of regular police
methods.
My thesis deals with the doctrine of human rights, the dominating issue which has
practically reached the level of ideology. It developed on the basis of multi-centennial
fight against suppression and desire for limitation of supreme power, brutally interfering
into individual¸s integrity. The doctrine may hardly be accused of philosophic blunder
or being inappropriate, so its establishment is most Western countries is not surprising.
The human rights doctrine is a product of a human, who is imperfect; therefore the
doctrine itself is limited in its desire for perfection. The thesis tries to determine which
these imperfections and confines are. The thesis concerns the issue of both formal and
material limits. Formal limits derive from the doctrine,s constructions or layout, while
material limits are the conseguence of its contents or ideological presumptions. First
formal limit appears as the inability of human rights doctrine to capture an authentic
human being, who is robbed of many non-legal spheres within the doctrine itself.
Furthermore, elementary values, which does not determine them absolute. Basic
assumptions of human rights, such as universality, inalienability and fundamentality are
also not as undisputable as they may seem to be. The doctrine may also be ascribed as
lacking provisions on human obligations and using too abstract terminology. On the
other hand, some doctrine,s material limits are already reflected in social reality. Human
rights are based on liberalism and therefore point out man,s freedom and individualism.
Freedom as a supreme principle is limited by freedom of others, which unintentionally
creates a paradox – greater the freedom, greater the need to restrict it. Individualism has
increased to such an extent that it becomes counterproductive, where a man himself is
the centre of his own interest, while the meaning of society becomes obscure. Most
obvious conseguence of human rights doctrine is excessive materialism, leading modern
society to the edge of ecological catastrophe.
The secret investigational measures have gone through many changes since their
founding until today. This was due to the different constitutional provisions as well as
increasingly bigger use of results of investigation as evidence in criminal proceedings.
The basic intention of the secret investigational measures is gathering the information
that can later be used as evidence in criminal proceedings. According to the various
measures their intensityof prejudicing the constitutional rights is different. More
invasively the measure prejudices the individual's rights, the more material conditions
are to be fulfilled.
My thesis mainly deals with functioning of individual measures and the presentation of
prejudices to the constitutional rights. It tried to present which safeguards the legislator
has enacted in order to prevent the arbitrary and illegal use, and which legal means are
available to fight such acts.
Key words: secret investigative measures, constitutional rights, human rights, doctrine,
critics, philopsophy of law, legal means
1
1. UVOD
1.1.Uvod
Kriminaliteta je kot sredstvo hitrega zaslužka vedno bila za ljudi družbeno nevarna. Iz te
nevarnosti izhaja potreba po učinkovitem ukrepanju. Proti organiziranemu kriminalu se
je treba zoperstaviti tako na domačem kot tudi mednarodnem področju in ker le tako
lahko zagotovimo večjo represivno in preventivno učinkovitost boja. Znotraj
suverenosti samih držav, so prikriti preiskovalni ukrepi eno izmed sredstev v boju
zoper organiziran kriminal. S starejšim izrazom so to POMS-i1. Uporaba teh ukrepov
vselej zbuja dvome, saj je očitno, da globoko posegajo v Ustavo RS2 in v varovanje
človekovih pravic in svoboščin. Namen demokratične in pravne države je predvsem v
varovanju in spoštovanju prav slednjih, hkrati pa mora za varovanje teh pravic vanje
tudi posegati.
Država pa pri uporabi sredstev v boju zoper organiziran kriminal nima popolnoma
prostih rok. Ukrepi, ki jih uporablja vselej posegajo v človekove pravice, zato je naloga
zakonodajalca, da takšne ukrepe natančno pravno uredi, določi pogoje odrejanja kot tudi
same postopke izvajanja in s tem prepreči morebitne zlorabe.
Pri uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov je potrebno najti pravo mero med
učinkovitostjo, pravičnostjo, legalnostjo na eni strani ter varstvom človekovih pravic na
drugi strani. Ali drugače – najti pravilen sistem »zavor in ravnovesij«, ki bo hkrati
omogočal učinkovito odkrivanje organiziranega kriminala, pri tem pa ne bo posegal v
pravice posameznika več, kot bi bilo to potrebno.
V Republiki Sloveniji je zakonodajalec po dolgoletnih poskusih po učinkovitem boju ter
številnih ustavno spornih vprašanjih vse prikrite preiskovalne ukrepe ponovno združil v
enem zakonu (ZKP-F)3. S tem je dal ukrepom v zakonu preglednost in jih postavil na
tisto mesto, kamor dejansko tudi sodijo. Kako pa jih je zakonodajalcu uspelo pravno
1 Kratica »POMS« se uporablja za ukrepe, pod imenom »posebne operativne metode in sredstva«; sporno uporabo tega termina je navsezadnje priznalo tudi Ustavno sodišče, ki je pri odločanju o ustavnosti ni nikoli uporabilo te besede. Edini skupni imenovalec »POMS-om« je prikrito delovanje. Z novo normativno ureditvijo je skrajni čas, da se poišče novo skupno ime za stare »POMS-e«. Kot najbolj primerna besedna zveza se ponuja »prikriti (kriminalistični) preiskovalni ukrepi«, v nadaljevanju besedila PPU.2 Ustava Republike Slovenije (URS), Ur.l.RS, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006.3 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP-F), (Ur.l. RS, št. 43/2004).
2
pravilno uzakoniti in kako posegajo v temeljne človekove pravice pa bomo razbrali v
nadaljevanju.
Danes bi težko našli človeka v zahodni družbi, ki ne bi znal ničesar povedati o pravicah.
Prevladujoča doktrina človekovih pravic, ki je skorajda povzdignjena v ideologijo, ima
številne privržence. Resnično bi doktrini zelo težko očitali večje filozofske zmote ali
neustreznost. Zato ne preseneča dejstvo, da je danes doktrina uveljavljena v pretežno
vseh zahodnih civilizacijah. Spoštovanje človekovih pravic je postalo merilo
demokratičnosti, razvitosti in tudi kultiviranosti posamezne družbe. Postale so merilo
družbenih odnosov. Navsezadnje si sodobne države brez njih ne moremo predstavljati.
A kot vsaka druga stvar, ideja ali misel tudi doktrina človekovih pravic ni odporna proti
pomanjkljivostim. Doktrina je proizvod človeka in že na podlagi tega dejstva
nepopolna. Tako mediji, politika kot tudi stroka radi poudarjajo pomen človekovih
pravic. Opozarjajo, da so slednje tiste, ki so omogočile posamezniku osvoboditev izpod
izkoriščevalske in tiranske oblasti, od utesnjujočih družbenih dogem in v končni fazi od
samega sebe. Na prvi pogled se zdi nemogoče, da bi našli argument, ki bi nasprotoval
temeljnim postulatom doktrine človekovih pravic. Le kdo se je pripravljen odreči
pravici, da si sam zase izbere lasten vzorec življenja, da se po lastni veri odloča, za
kakšno prepričanje se bo zavzel?
Doktrina človekovih pravic je gotovo pomemben dosežek zahodne civilizacije, ki se mu
ne gre odpovedati. Vendar trenutni politični, medijski kot tudi družbeni odnos do tega
koncepta je pretirano enostranski. Poudarjeni ali bolje rečeno vidni so zgolj pozitivni
vidiki doktrine, o negativnih redko razmišljamo, če pa že, zelo potiho in brez
medijskega blišča.
3
2. ZGODOVINSKI RAZVOJ ČLOVEKOVIH PRAVIC
2.1. Pomen razvoja človekovih pravic
Besedna zveza človekove pravice je danes ena izmed najbolj pogosto uporabljenih.
Zelo težko bi našli politični program, ustanovni akt ali katerikoli drug pomemben
pravnopolitični dokument, v katerem avtorji ne bi za osrednje gibalo postavljali
spoštovanja človekovih pravic in svoboščin. Človekove pravice so postale merilo
demokratičnosti in legitimnosti oblasti, postale so alfa in omega pravnega urejanja
zahodnega sveta. Vendar doktrino človekovih pravic ne gre jemati kot nekaj
samoumevnega, nekaj kar je dano. Zavedati se moramo, da so proizvod večtisočletnega
boja proti zatiranju svobode posameznika. Če želimo resnično doumeti pomen in
kvaliteto, ki jo prinašajo, se moramo najprej ozreti nazaj v zgodovino in spoznati, kako
se je ideja o svobodi in enakosti prelevila v pravno varovano pravico z mednarodno
politično veljavo.
V nadaljevanju je prikazan kratek povzetek zgodovinskega razvoja človekovih pravic.
Pri tem velja opomniti, da idejne zasnove za nastanek človekovih pravic lahko najdemo
že v antiki, vendar pa to ne pomeni, da lahko takšne sisteme enačimo z doktrino
človekovih pravic. Za antiko in srednji vek lahko rečemo, da sta poznala določene
vrednote, ki jih danes zagotavljajo človekove pravice, vendar je bila ta istovetnost
vrednot predvsem navidezna in prisotna zgolj na abstraktni ravni, ne pa tudi v
konkretnih sredstvih in ciljih, ki bi omogočili realizacijo teh vrednot.4
Večina avtorjev prične zgodovinski diskurz o človekovih pravicah z razsvetjenjstvom
oziroma 17. in 18. stoletjem. V tem obdobju se je razvila naravnopravna miselnost, ki je
podlaga in izhodišče koncepta doktrine človekovih pravic. Ključni dejavnik za
praktično uveljavitev ni znanstveni substrat, temveč razglasitev teh pravic za
univerzalne in večne. To omogočijo razmere po drugi svetovni vojni s sprejetjem
številnih, še danes veljavnih deklaracij.
4 M. Cerar, Večrazsežnost človekovih pravic in dolžnosti, 1996, str.51. Drugače meni V. Simič, ki pravi, da se tesna zveza med temeljnimi pravicami in pojmom prava kaže tudi v tem, da pravo v vsakem primeru ureja neke pravice in da lahko sklepamo, da so tiste zadeve, ki so jih najprej uredili v nekem času, šteli pač za temeljne. Poleg tega navaja, da je potrebno biti zelo previden pri tem, da ne vnesemo sodobnih pojmovanj v dobo, ki je razmišljala povsem drugače. V tem duhu trdi, da so temeljne pravice dediščina, saj so ideje, da so nosilci oblasti v ravnanju s podrejenimi vezani na nekatere omejitve, že zelo stare (V.Simič, Temeljne pravice kot pravnocivilizacijska dediščina, v: Temeljne pravice, 1997, str.21,22 in 48).
4
2.2. Antika
Podrobnejši pogled v zgodovino nam razkriva, »da je vsa človekova zgodovina v bistvu
zgodovina njegovega boja za svobodo«. 5 Človek je del širše skupnosti, zato se je vedno
znova postavljalo temeljno vprašanje, kakšen je odnos med posameznikom in politično
skupnostjo. Za antično miselnost je značilno, da temelji na stališču, da lahko človek živi
samo v polisu. Aristotel pravi, da je človek že po svoji naravi politično bitje, kar
pomeni, da ni samozadosten in more zato živeti le v skupnosti. 6 Le skupnost je tista, ki
omogoča, da posameznik uresničuje svoje potrebe in zadosti svojemu iskanju sreče.
Lahko bi rekli, da je človek svojo vrednost in varnost črpal iz pripadnosti polisu. Glede
na to prepletanje polisa in posameznika ni bilo razhajanj med interesi posameznika in
skupnostjo in zato ni bilo potrebe po utemeljevanju človekovih pravic, ki bi
posameznika zavarovale pred oblastjo in določale meje njegove svobode.
Zmotno bi bilo misliti, da takrat niso poznali razlikovanja med državnim (postavljenim)
in večnim (naravnim) pravom.7 Če štejemo, da je državno, postavljeno pravo, odraz
interesa polisa ali vsaj trenutne oblasti in naravno pravo izraz večnega zakona, lahko
sklepamo, da prepletanje polisa in posameznika le ni bilo tako sinhrono. Aristotel celo
podredi naravnemu pravu postavljeno pravo. Kljub temu je v grški filozofiji polis
ostajal tisti prostor, ki se po svoji naravi postavlja kot edini možni prostor za
uresničevanje človekove svobode in naravne pravičnosti. Zato ni moglo priti do zamisli,
da bi posamezniku v odnosu do polisa pripadle naravne pravice.
Temeljno izhodišče doktrine človekovih pravic je enakost vseh ljudi, za grško filozofijo
pa je značilna misel o neenakosti. Na primer, ženske in sužnje so obravnavali neenako.
Kljub temu lahko začetke ideje o enakosti najdemo že v antiki, v stoični filozofiji. Za
stojo je značilno, da pojmuje človeško dušo kot del svetovne duše in da so zato ljudje
med seboj povezani in enaki. Eden najbolj vplivnih predstavnikov te filozofske smeri je
Cicero. Stocizem zavrača suženjstvo, saj je v nasprotju z naravnim pravom, kjer so vsi
ljudje po svoji naravi svobodni. Tudi Saneka je poudarjal, da so na osnovi skupne
narave vsi ljudje med seboj v sorodu in iz tega izpeljal ljubezen do bližjega.
5 A.Perenič, Zgodovinski razvoj človekovih pravic, v: Varstvo človekovih pravic, 1988, str.18.6 M. Pavčnik, M. Cerar, A.Novak, Uvod v pravoznanstvo: učbenik in gradivo za predavanja, seminar, vaje, 2006, str.133.7 Samo pomislimo na enkratno delo Sofoklesa Antigona in na Aristotelova dela.
5
2.3. Srednji vek
Obdobje srednjega veka je v Evropi zaznamovano s krščanstvom. Že stoicizem je
vnesel dvom v skladnost med posameznikom in politično skupnostjo, krščanstvo pa je
ta nazor še poglobilo. Osrednje sporočilo krščanskega nauka je odrešitev posameznika,
ki ga človek doseže s pokorščino Bogu. V ospredje stopi odnos posameznik – Bog in ne
skupnost – Bog. Individualizem, ki je bil antični filozofiji tuj, postane središčni kamen
krščanstva.
Srednji vek pa kljub vplivu krščanstva v razvoj človekovih pravic ne prinaša bistveno
novih prvin. Še vedno gre za družbo, ki je utrjevala družbeno in politično neenakost.
Temu je priča Magna Charta Libertatum. Listina pomeni omejitev vladarjeve oblasti v
korist fevdalcev in z njimi povezanih mest ter svobodnih kmetov, saj je bila prvič v
zgodovini priznana osebna svoboda in bila hkrati postavljena zahteva, da mora oblast
delovati v mejah prava. Vendar ne smemo pozabiti, da listina ni prinesla svobode vsem,
temveč le ozkemu krogu priviligiranih ljudi.
Krščanstvu ne gre pripisovati pretiranega pomena v razvoju doktrine človekovih pravic,
zato zaključujem, da je krščanstvo v Evropi »vplivalo na razvoj doktrine človekovih
pravic, saj je v bolj ali manj avtentični obliki opozarjalo na temeljne človekove
individualne in kolektivne vrednote (ne pa pravice). Toda ta vpliv krščanstva na
doktrino človekovih pravic je bil le posreden in navidezen, kajti krščanske vrednote
realno niso istovetne s sekundarnimi vrednotami, iz krščanske etike pa tudi ne izhajajo
pravice marveč religiozne ali vsaj religiozno pogojene dolžnosti, ki v sebi implicirajo
pravice«.8
2.4. Novi vek
Večina avtorjev navaja, da o doktrini človekovih pravic lahko govorimo šele v okviru
razsvetljenstva, torej v 17. in 18. stoletju. Nekateri zgodovinarji človekovih pravic
štejejo, da so se konkretne pravice oblikovale na podlagi verske svobode, ki jo je
prinesla reformacija. Šele z ločitvijo vere od prava in cerkvene organizacije od državne
se je rodilo naziranje, da ima človek določene pravice neodvisno od države, oziroma
povedano drugače, da obstaja sfera, v katero državna organizacija ne sme posegati.
8 M. Cerar, Večrazsežnost človekovih pravic in dolžnosti, 1996,str.94.
6
Ta sfera je v prvi vrsti vest človeka. Vest je torej svobodna od države (svoboda vesti).9
S svobodo vesti se zahteva tudi svobodo drugih, po absolutizmu ogroženih človeških
interesov, kar se jasno vidi v naravnopravni literaturi tistega časa.
Nekateri izmed najbolj prepoznavnih predstavnikov razsvetjenjstva so gotovo John
Locke, Jean Jacgues Rousseau in Montesguien. Vsak je s svojo mislijo veliko prispeval
k oblikovanju doktrine človekovih pravic, skupna pa jim je misel, da se vsak človek
rodi svoboden in da država skuša to svobodo na najrazličnejše načine omejevati. Bistvo
boja za človekove pravice je omejevanje tega posega in določanje mej, ki jih država s
svojim prisilnim aparatom ne sme prestopiti.
Velik pomen pri oblikovanju doktrine človekovih pravic je imela t.i.teorija družbene
pogodbe. Koncept družbene pogodbe vnaša idejo obstoja določenih pravic, ki obstajajo
pred državo, zato jih ta ne more ne dati in tudi ne odvzeti. Ta teorija je bila ideološka
podlaga večim deklaracijam o pravicah in svoboščinam, med drugim tudi Deklaraciji o
pravicah človeka in državljana iz leta 1789.10
V tem obdobju so se izoblikovale številne deklaracije, listine in drugi dokumenti, ki
povzemajo navedene misli in človeku priznavajo določene pravice. Gotovo v to zbirko
spadata Habeas Corpus Act iz leta 1679, ki je dovoljeval zapiranje na podlagi sodnega
naloga, in s tem bistveno povečal jamstva osebne svobode in Bill of Rights iz leta 1689,
ki je utrdil položaj angleškega parlamenta. Perenič ugotavlja, da v zgoraj navedenih
aktih ni zaslediti univerzalnih in nadčasovnih teženj, zato kot prvo opredelitev
človekovih pravic v postavljenem ustavnem pravu šteje šele Virginijsko deklaracijo o
pravicah iz leta 1776. Najpomembnejši akt o človekovih pravicah tega obdobja je
nedvomno Deklaracija o pravicah človeka in državljana, ki je rezultat takratne
meščanske revolucije. Deklaracija je znana predvsem po tem, da razlikuje med
človekom in državljanom in tako uvaja dve skupini pravic, človekove in državljanske.
Poleg tega deklaracija poudarja, da ne ustvarja človekovih pravic, temveč jih zgolj
razglaša, poudarja njihovo univerzalnost in individualizem, saj pravice pripadajo le
posamezniku kot del njegove esence.
9 L. Pitamic, Država, 1996, str.193.10 I. Kavčič, F. Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 2008, str. 99 in 100.
7
2.5. Človekove pravice v 20.in 21.stoletju
O normativni univerzalnosti doktrine človekovih pravic lahko govorimo šele v drugi
polovici 20.stoletja, ko se človekove pravice obravnava v svetovnem merilu. Pred drugo
svetovno vojno je bilo urejanje in spoštovanje človekovih pravic stvar notranje-pravne
ureditve, stvar državne suverenosti. Zločini nekaterih totalitarnih sistemov, pred in med
drugo svetovno vojno, so kazali, da so temeljne pravice na nacionalnem nivoju premalo
zaščitene. Druga svetovna vojna in grozote, katerim je bila Evropa priča, so povzročile,
da se je mednarodna skupnost povezala v težnji, da prepreči vnovična grozodejstva.
Posebno je potrebno omeniti Ustanovno listino Združenih narodov, kjer so bile
človekove pravice prvič v zgodovini omejene v mednarodni pogodbi. Generalna
skupščina OZN je že od nastanka vplivala na razvoj in modifikacijo pravnih norm na
področju spoštovanja človekovih pravic. Njen prvi in morda največji prispevek je bil
sprejem Splošne deklaracije človekovih pravic 10. decembra 1948, s katero je bila
določena poglavitna vsebina, ki je konkretizirala določbe Ustanovne listine OZN. Kljub
različnim pogledom na številna vprašanja, povezana z opredeljevanjem človekovih
pravic in svoboščin, ko so se porajala pri pisanju deklaracije, so se člani pripravljalnega
odbora strinjali, da naj deklaracija vsebuje načelo nediskriminacije, državljanske in
politične pravice ter socialne in ekonomske pravice. Dosegli so tudi soglasje, da bo
deklaracija splošna, torej da pravice, opredeljene v deklaraciji, avtomatično pripadajo
vsem ljudem, ne glede na osebne okoliščine in da so te pravice neodtujljive.11 V okviru
OZN je bilo sprejetih mnogo deklaracij in konvencij, katerih podlaga je bila prav
Splošna deklaracija. Danes tvorijo Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in
kulturnih pravicah in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah skupaj s
Splošno deklaracijo Listino človekovih pravic (International Bill of Rights), ki je temelj
vsega mednarodnopravnega varstva človekovih pravic.12 V mednarodnem pravu imajo
človekove pravice dve posebnosti. V prvi vrsti so pravice sprejete v korist tretjih in tako
niso predmet vzajemnih (meddržavnih) odnosov ter jih država ne more preprosto
odpraviti, saj so pravice izraz človekove integritete. OZN ni zaslužen le za oblikovanje
11 Z. Šabič in P.Roter, OZN in ohranjanje mednarodnega miru in varnosti:razvoj varstva človekovih pravic, v: Dokumenti človekovih pravic z uvodnimi pojasnili, 2002, str.37-47.12 D.Turk, Temelji mednarodnega prava, 2007, str. 138.
8
mednarodnih besedil, temveč za zagotavljanje spoštovanja teh zapisanih in politično
sprejetih pravic.
Leta 1949 je bil ustanovljen Svet Evrope, katerega glavni cilj je bil organizirati varstvo
in razvoj človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Na normativni ravni je bil ta cilj
izpolnjen s sprejemom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih
svoboščin leta 1950. Temeljni namen te konvencije je zavarovati in razvijati vrednote in
ideale demokratične družbe, pri čemer odgovornost nosi tako posamezna država članica
kot tudi kolektivno vse države pogodbenice. Uveljavitev naddržavnega varstva pomeni
korenit poseg v tradicionalno pojmovanje državne suverenosti. Ustanovitev Evropskega
sodišča za človekove pravice13 pomeni kvalitativen prispevek k razvoju ideje o
univerzalnem (evropskem) doseganju miru in varovanju pravic posameznikov.
Nedvomno najpomembnejši prispevek Evropske konvencije in na njeni podlagi
ustanovljenega sodišča je pravica do individualne pritožbe, po mnenju nekaterih, najbolj
dognane in učinkovite pogodbe o človekovih pravicah na svetu.14
3. POSEBNI UKREPI KOT SREDSTVO ZA ZAGOTOVITEV DOKAZOV
Kot je bilo že poudarjeno, je mogoče temeljne človekove pravice omejiti v kazenskem
postopku le, kadar je to potrebno za zagotovitev navzočnosti procesnih udeležencev,
neoviranega poteka kazenskega postopka ter varnosti ljudi. Takšni ukrepi imajo pravni
temelj v Ustavi RS (19. in 20. člen Ustave RS in 5., 8., in 15. člen EKČP). Te ukrepe
delimo na dve temeljni skupini:
1. ukrepe za zagotovitev navzočnosti, neoviran potek kazenskega postopka ter za
preprečitev ponovitvene nevarnosti;
2. ukrepe za zagotovitev dokazov.
13 Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je bilo ustanovljeno na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah, z dodatnim protokolom št.11. Število sodnikov je enako številu držav članic –trenutno 47. Vsaka država pogodbenica ali posameznik, ki trdi, da je žrtev kršenja Konvencije, lahko vloži svojo pritožbo neposredno na sodišče v Strasbourgu, navajajoč kršitev ene izmed pravic, določenih v Konvenciji. 14 I.Kavčič , F.Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 2008, str.106.
9
Med ukrepe za zagotovitev dokazov sodijo poleg osebne in hišne preiskave, zasega
predmetov in njemu sorodni ukrepi tudi posebni ukrepi (150., 151., 155. in 156. člen
ZKP). Specifično mesto v Zakonu o kazenskem postopku zavzemajo posebni ukrepi
(t.i.posebne operativne metode in sredstva – POMS) v 150., 151., in 155. členu ZKP
kot zakonsko sredstvo za boj proti najhujšim oblikam kriminala. V tem prikazu štejemo
v okvir posebnih ukrepov tudi ukrep v smislu 156.člena ZKP (odredba preiskovalnega
sodnika banki, hranilnici ali hranilno kreditni službi, da sporoči zaupne podatke o
vlogah, depozitih, stanju in prometu na računih osumljenca oziroma obdolženca ali
drugih oseb, ki so udeležene v njegovih finančnih transakcijah). Podobno meni za ta
ukrep tudi Fišer, ko navaja, da slednji sicer doslej stricto sensu ni spadal med posebne
ukrepe, da pa se jim je po noveli ZKP iz leta 2001 močno približal.15
Te metode so odgovor na enakovredne metode delovanja, ki se uporabljajo na področju
organiziranega kriminala kot najbolj skrajne in zato tudi najbolj nevarne oblike
kriminala. Temu se je mogoče zoperstaviti le z ukrepi, ki se izvajajo s sodobnimi
tehničnimi sredstvi, in brez vednosti tistega, zoper katerega se uporabljajo, saj tudi
sodobni organiziran kriminal uporablja za uresničitev svojih namenov najsodobnejša
tehnična in druga sredstva, pri čemer se skriva za strogo konspirativnostjo ter dobiva
čedalje bolj profesionalen značaj. Ne glede na to, da so posebni ukrepi nujni v boju
zoper organiziran kriminal ter najnevarnejša kazniva dejanja, je vendar treba poudariti,
da dosežena raven pravne kulture in zahteva po doslednem varovanju človekovih pravic
dovoljujeta uporabo teh ukrepov le pod strogimi pravnimi pogoji. V nasprotnem
primeru so nezakoniti in na njihove izsledke oziroma dokaze ni mogoče opreti sodne
odločbe ter so predmet ekskluzije (drugi odstavek 18. člena, četrti odstavek 154. člena
ZKP in četrti odstavek 83.člena ZKP). Uporaba teh ukrepov je globok poseg v
človekove pravice in svoboščine, zlasti v pravico do zasebnosti, hkrati pa odpira
možnost zlorab s strani države, saj je za odnos med posameznikom in državo v zvezi z
izvajanjem teh ukrepov značilen izrazit deficit enakosti orožja na strani osumljenca
oziroma enakosti orožja sploh ni , saj slednji sploh ne ve, da se karkoli dogaja. Zato
lahko nezakonita uporaba teh ukrepov pomeni celo katero izmed kaznivih dejanj zoper z
Ustavo varovane človekove pravice in svoboščine, in sicer:
nezakonit nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem pomeni
kaznivo dejanje neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po 148.
15 Z.Fišer, op. Kot pod 642, str.72.
10
členu KZ ter kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja po 149.členu
KZ;
nezakonita kontrola pisem in drugih pošiljk pomeni kršitev varstva tajnosti
pisem in drugih občil (37.člen Ustave RS) in s tem kaznivo dejanje kršitve
tajnosti občil po 150. členu KZ;
nezakonita kontrola računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki
opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost, pomeni kaznivo dejanje
zlorabe osebnih podatkov po 154. členu KZ;
prisluškovanje in snemanje pogovorov pomeni kaznivo dejanje neupravičenega
prisluškovanja in zvočnega snemanja po 148. členu KZ;
nezakonito prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih
prostorih z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje pomeni kršitev pravice
do zasebnosti (35. člen Ustave) in pravice do nedotakljivosti stanovanja (36.člen
Ustave) ter s tem realni stek kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja
po 152. členu KZ ter neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po
148. členu KZ oziroma 149. členu KZ;
navidezno dajanje daril in navidezni odkup predmetov sta lahko kaznivo dejanje
napeljevanja h kaznivemu dejanju v smislu 26. člena KZ, če hkrati pomenita
izzivanje kriminalne dejavnosti in s tem vpletanje tajnega policijskega sodelavca
kot agenta države ter s tem same države v udeležbo pri kaznivem dejanju.
Zato prihaja na področju uporabe teh ukrepov na najbolj očiten način do veljave razlika
med varstvom človekovih pravic in svoboščin med prejšnjo ter pozitivno ustavno in
zakonsko ureditvijo. Poglavitna razlika je ta, da Ustava RS določa bistveno več
varovalk pred posegi v zasebnost, kot sta jih zagotavljala Ustava SFRJ ter Ustava SRS
iz leta 1974. Obe prej veljavni ustavi sta sicer prav tako zagotavljali nedotakljivost
integritete človekovega osebnega in družinskega življenja ter drugih pravic osebnosti,
vendar sta obe dajali generalno pooblastilo zakonodajalcu za omejitev ustavnih pravic v
primeru, da so se uporabljale v nasprotju z ustavo. Določbi, ki sta še posebej dopuščali
odstop od neprekršljivosti tajnosti pisem in drugih občil, saj sta predvideli le troje
varovalk, in sicer: 1. poseg je lahko predpisal samo zakon, 2. vsak poseg je moral
temeljiti na zakoniti odločbi in 3. poseg je bil dopusten samo, če je bilo to neogibno
potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost države.
11
Čeprav si je zakonodajalec v sedanji demokratični družbeni ureditvi prizadeval
podrobno določiti pogoje za uporabo teh sredstev, je Ustavno sodišče nakazalo
določene pomanjkljivosti, zaradi katerih je s svojo odločbo razveljavilo te ukrepe in
določilo zakonodajalcu rok enega leta, da nakazane pomanjkljivosti odpravi.16
3.1. Ustavna odločba U-I-25/95
ki je »mati« vseh preiskovalnih ukrepov. Je odločilno prispevala k razvoju PPU ter s
tem ustvarila njihovo podobo kot jo poznamo danes. Namen uvedbe prikritih
preiskovalnih ukrepov v osnovi ni bil slab, vendar se je zakonodajalec pri uzakonjanju
premalo zavedal njihovega osnovnega problema. PPU posegajo v ustavno varovane
človekove pravice in svoboščine, teh pravic pa ne moremo zanemariti na račun zatiranja
kriminala. Če bi dovolili pretirano poseganje v pravice brez sodne kontrole, se lahko
kmalu znajdemo pred navzkrižjem interesov, za katerim sama pravna država stoji.
Namen pravne države je prav v varovanju naših pravic pred nedovoljenim poseganjem.
Ustavna določba je natančno določila okvire ter pogoje, v katerih se lahko PPU odrejajo
in je s tega vidika odločilno prispevala k njihovemu razvoju.
Tako v skladu z veljavnim Zakonom o policiji (ZPol) ter ZKP (od novele iz leta 1998
dalje) razlikujemo tri kategorije posebnih ukrepov, in sicer tiste, ki jih odreja:
1. preiskovalni sodnik
2. državni tožilec
3. generalni direktor policije ali njegov namestnik.
Takšno klasifikacijo utemeljuje zakonska ureditev, po kateri se dokazna vrednost
informacij med seboj bistveno razlikuje glede na to, ali so bile pridobljene s posebnimi
ukrepi po ZKP ali nemara le z ukrepi po 49. členu ZPol. Za izvedbo posebnih ukrepov
po ZKP je glede na svoje organizacijske in operativnotehnične ter strokovne možnost
pristojna policija. Ta ima po 49. členu ZPol prav tako pooblastila, da izvaja posebne
ukrepe, določene v prvem odstavku tega člena. Prav ta tripartitnost pa ustvarja določene
terminološke probleme o katerih v nadaljevanju.
16 Odločba Ustavnega sodišča RS št.U-I-25/95 z dne 27.11.1997.
12
V teoriji in praksi se za posebne ukrepe, ki jih odrejajo preiskovalni sodnik, državni
tožilec, generalni direktor policije in njegov namestnik, uporabljajo različni izrazi.
Najstarejši je besedna zveza »posebne operativne metode in sredstva« (POMS). Ta izraz
se je uporabljal v času veljavnosti Zakona o notranjih zadevah.17 Danes ta izraz ni več
primeren, ker zapostavlja kvalitativno razliko med pozitivno zakonsko ureditvijo ter
zakonsko ureditvijo ter ukrepov po prejšnji zakonodaji. Zato se zavzemajo za termin
»posebni ukrepi« ali »posebni preiskovalni ukrepi« ter se pri tem zgledujejo po praksi
nemško govorečega pravnega področja. Ta se sicer uporablja zgolj v praksi, ne pa tudi v
sodnih odločbah, v katerih je mogoče zaslediti vsekakor prej izraz »prikrite metode«.
Ko je bil Zakon o policiji še v fazi sprejemanja, se je za metode iz 49. člena opustil izraz
»posebne operativne metode in sredstva« ter se nadomestil s silogizmom »posebni
policijski ukrepi«, in to predvsem zato, da bi se na nedvoumen način poudarila razlika
med uporabo teh ukrepov in ukrepov po ZKP. Ne glede na številne terminološke
različice pa nobene od pravkar navedenih terminoloških opredelitev ne uporabljata niti
Zakon o policiji niti Zakon o kazenskem postopku. Zakon o policiji jih opredeljuje kot
»ukrepe, ki jih policisti lahko uporabljajo«. Zakon o kazenskem postopku pa govori le o
»ukrepih«.
4. PRAVICA DO ZASEBNOSTI IN POGOJI ZA UPORABO POSEBNIH UKREPOV
Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi št. Up-32/94 z dne 30.4.1995 zasebnost
opredelilo kot »v območju človekovega bivanja bolj ali manj sklenjeno celoto njegovih
ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo
človek vzdržuje sam ali z najbližjimi , s katerimi je v intimni skupnosti, in da v njej biva
z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega«. Pri takšni
definiciji je izhajalo iz razlage drugega odstavka 37. člena Ustave RS, ki določa, da je
lahko določena pravica omejena in poseg v človekovo zasebnost dopusten le, če je to
nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka oziroma za varnost države. Ta določba
je povzeta po prvem odstavku 17. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in
17 Uradni SRS, št. 28/80, 38/88 in 27/89, ter Uradni list RS, št. 8/90, 19/91, 4/92, 58/93 in 87/97.
13
političnih pravicah (MPDPP)18, ki določa, da se nikomur ni dovoljeno samovoljno ali
nezakonito vmešavati v zasebno življenje posameznika. Smiselno isto določa 8.člen19
Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki poudarja, da se javna oblast ne
sme vmešavati v pravico do zasebnosti in druge pravice, razen če je to v skladu z
zakonom in nujno v demokratični družbi iz taksativno naštetih razlogov. Glede na to je
torej dolžnost zakonodajalca, da vsako pravno področje uredi tako, da je čim bolj
izključena možnost arbitrarnega ter zato samovoljnega poseganja državnega organa v
človekove pravice. Evropsko sodišče za človekove pravice je s svojo judikaturo
izoblikovalo mnoge standarde, na podlagi katerih presoja, ali je pritožba zoper ukrep
države utemeljena oziroma ali je tak ukrep države nezakonit in legitimen ter v skladu s
Konvencijo. Pri tem opravlja preizkus kršitve pravice do zasebnosti po dvodelnem testu
na temelju meril iz drugega odstavka 8. člena Evropske konvencije o človekovih
pravicah. Ti merili sta načelo zakonitosti in načelo sorazmernosti.20
Poznamo dva koncepta varovanja zasebnosti: lastninski koncept in koncept
pričakovanja zasebnosti.21 Po lastninskem konceptu, starejšem, policisti niso
nedovoljeno kršili zasebnosti, če niso izvedli uradne preiskave in zasega osebe
obdolženega ali otipljivih predmetov ali če niso dejansko fizično vdrli v njegovo hišo ali
dvorišče z namenom izvesti preiskavo. Takšen koncept je Vrhovno sodišče ZDA
potrdilo v primeru Olmstead v. United States, 277 U.S. 438 (1928), kjer so policisti
prestregli telefonske žice in jim prisluškovali, ne da bi pri tem stopili na posest
osumljenih, torej brez motenja posesti (trespass), a je sodišče menilo, da na temelju
zgoraj navedene doktrine ni prišlo do kršitve. Sodnik Brandeis je takšnemu večinskemu
mnenju nasprotoval in v svojem vizionarskem odklonilnem ločenem mnenju menil:
»Napredek znanosti, ki državi omogoča nove možnosti vohunjenja, se ne bo ustavil z
elektronskim prisluškovanjem. Je možno, da Ustava posameznikovi zasebnosti ne nudi
nikakršnega varstva pred vdori takšne vrste? Snovalci Ustave so nasproti državi priznali
18 Mednarodni pakt održavljanskih in političnih pravicah, GS OZN, 16.12.1966; Uradni list SFRJ – MP, št.7/71; notifikacija nasledstva Uradni list RS, št.MP 9/92.19 8.člen Konvencije o človekovih pravicah (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja): 1. Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja.2. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.20 Prvo merilo je torej načelo zakonitosti v širšem pomenu, ukrep mora biti »določen z zakonom«, ki pa obsega tri predpogoje: zakonitost v ožjem smislu, dostopnost in predvidljivost. Drugo merilo predstavlja načelo sorazmernosti v ožjem smislu, kot neogibna potreba oz. nujnost v demokratični družbi. 21 B. M. Zupančič in soavtorji, op. Kot pod 45, str. 273-428.
14
posameznikom pravico, da jih nihče ne vznemirja. Za varstvo te pravice moramo vsak
neupravičen poseg države v posameznikovo zasebnost, ne glede na sredstva, s katerimi
ga izvrši, razglasiti za kršitev četrtega amandmaja. Uporabo dejstev, ki jih je država
pridobila na tak način, pa moramo razglasiti za kršitev petega amandmaja.«
V nadaljevanju sodnik Brandeis sklene s svojo slavno mislijo o državi: »…sposobnost,
varnost in svoboda v enaki meri zahtevajo, da so državni uradniki podvrženi istim
pravilom, ki zavezujejo državljana….Naša država je mogočen in vseprisoten učitelj.
Dobro ali slabo, vse ljudi uči s svojim primerom. Zločin je kužen. Če država postane
prestopnik, s tem spodbuja nespoštovanje zakona; vabi vsakega človeka, da postane
zakon za sebe; poziva k anarhiji. Če bi proglasili, da v kazenskem pravu cilj opravičuje
sredstvo – da lahko država stori zločin, da obsodi posameznega hudodelca – bi se to
grozovito maščevalo…«22
Njegovemu pogledu sledi drugi, novejši koncept, imenovan koncept pričakovanja
zasebnosti, po katerem je tisto, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, četudi na javnosti
dostopnem mestu, predmet varstva, torej osebno pričakovanje namesto lastninskega
koncepta. Vrhovno sodišče ZDA je takšno doktrino potrdilo v primeru Katz v. United
States, 389 U.S. 347 (1967), ko je razveljavilo obsodbo na temelju dokazov, ki jih je
FBI pridobil z namestitvijo prisluškovalne naprave na zunanjo stran javne telefonske
govorilnice. Takšnemu subjektivnemu pričevanju je kasnejša judikatura dodala še
objektivno merilo, »pričakovanje mora biti takšno, da ga je družba pripravljena sprejeti
kot upravičeno«. Takšen subjektivno-objektivni koncept pričakovanja zasebnosti je
Evropsko sodišče za človekove pravice potrdilo v primeru Halford v. Združeno
kraljestvo, Ustavno sodišče pa že v omenjeni odločbi št. U-I-25/95 z dne 27.11.1997.
Glede na navedeno ne preseneča zahteva Ustavnega sodišča RS, ki je z odločbo št.U-I-
25/95 z dne 27.11.1997 razveljavilo člene 150-156 ZKP (iz leta 1995) z obrazložitvijo,
da so merila za uporabo posebnih ukrepov s temi določbami premalo natančno
določena, hkrati pa je opredelilo temeljne pogoje za ustavno dopusten poseg v
posameznikovo zasebnost.23 Ti pogoji so:
1. specifična opredelitev in določenost v zakonu;
2. odločba sodišča, s katero se poseg dovoli;
22 Povzeto po B.M. Zupančič, op.kot pod 45, str. 337-339. 23 Z.Fišer, Posebne operativne metode in sredstva po odločbi Ustavnega sodišča, Pravna praksa, št.8/98.
15
3. omejenost časa izvajanja ukrepa;
4. načelo sorazmernosti – poseg je nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka
ali za varnost države.
Poseg v svobodo komuniciranja kot del človekove zasebnosti ni v nasprotju s 35. in 37.
členom Ustave, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
da je poseg specifično opredeljen in določen v zakonu;
da poseg s svojo odločbo dovoli sodišče;
da je določno omejen čas izvajanja posega; in
da je poseg nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost
države, upoštevaje pri presoji nujnosti tudi načelo sorazmernosti.
Te pomanjkljivosti je odpravila pozitivna zakonska ureditev, ki dosledno upošteva, da
se posamezni ukrepi med seboj razlikujejo, da vsak izmed njih zahteva samostojno
opredelitev načina, na katerega se izvaja, ter natančne pogoje za uporabo, tako da imajo
lahko njihove ugotovitve ne le spoznavni, temveč tudi dokazni pomen.
Naposled velja opozoriti, da je treba posebne ukrepe, ki neposredno posegajo v
zasebnost in jih odreja preiskovalni sodnik, razlikovati od tako imenovane policijske
provokacije, se pravi od ukrepov, ki jih odreja državni tožilec. Bistvena razlika je že v
sankciji, saj je v primeru ukrepov iz 150. in 151. člena, ki pomenijo neposreden poseg v
zasebnost, prepovedana ekskluzija in prepoved, da bi sodišče na tako pridobljen dokaz
oprlo svojo odločitev (drugi odstavek 18.člena, četrti odstavek 83. člena in četrti
odstavek 154. člena ZKP), v primeru nedovoljene policijske provokacije pa je izključen
sam pregon. Obe omenjeni kategoriji pa je treba razlikovati od tajnih policijskih
ukrepov, določenih v ZPol, ki jih odreja generalni direktor policije ali njegov
namestnik. V nadaljevanju predstavljamo posebne ukrepe glede na organe, ki jih
odrejajo.
16
5. POSEBNI UKREPI, KI JIH ODREJA PREISKOVALNI SODNIK
Posebni ukrepi, ki jih lahko odredi preiskovalni sodnik z namenom, da postane na tak
način pridobljeno spoznanje o kaznivem dejanju dokaz, so:
1. nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem (1. točka prvega
odstavka 150. člena ZKP);
2. kontrola pisem in drugih pošiljk (2. točka prvega odstavka 150. člena ZKP);
3. kontrola računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja
finančno ali drugo gospodarsko dejavnost (3. točka prvega odstavka 150. člena
ZKP);
4. prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe, udeležene v
pogovoru (4. točka prvega odstavka 150. člena ZKP);
5. kontrola sporočil, posredovanih z elektronsko pošto ali drugimi oblikami
informacijske tehnologije (5. točka prvega odstavka 150. člena ZKP);
6. prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali v drugih tujih prostorih z
uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, po potrebi s tajnim vstopom v
navedene prostore (prvi odstavek 151. člena ZKP).
Kazniva dejanja, v zvezi s katerimi preiskovalni sodnik lahko odredi izvajanje takšnih
ukrepov, so v zakonu natančno določena in gre za tako imenovana kataloška kazniva
dejanja. Tako lahko po določilu drugega odstavka 150. člena ZKP preiskovalni sodnik
odredi posebne ukrepe za kazniva dejanja:
1. kazniva dejanja zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev ter
kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo, za katera je v zakonu
predpisana kazen zapora petih ali več let;
2. ugrabitev;
3. neupravičena proizvodnja in promet z mamili;
4. omogočanje uživanja mamil;
5. izsiljevanje;
6. neupravičeno sprejemanje daril;
7. neupravičeno dajanje daril;
8. pranje denarja;
17
9. tihotapstvo;
10. jemanje podkupnine;
11. dajanje podkupnine;
12. nezakonito posredovanje;
13. hudodelsko združevanje;
14. nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali razstrelilnih snovi;
15. povzročitev nevarnosti z jedrskimi snovmi;
16. druga kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora osmih ali
več let (generalna klavzula).
5.1. Zakonski pogoji za izvajanje posebnih ukrepov, ki jih odreja preiskovalni sodnik
Ukrepe iz 150. in 151. člena ZKP je mogoče odrediti zgolj, če so izpolnjeni naslednji
pogoji:
1. podani so utemeljeni razlogi za sum, kot dokazni standard, da je določena oseba
izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed
kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi se ti ukrepi uporabijo;
2. specifičnost okoliščin – v konkretnih okoliščinah obstaja utemeljen sum sedanje
ali bodoče uporabe določenega komunikacijskega sredstva ali računalniškega
sistema v zvezi s tem kaznivim dejanjem (za ukrepe iz 150. člena) oziroma je
mogoče utemeljeno sklepati, da se bo lahko v točno določenem prostoru
pridobilo dokaze (za ukrepe iz 151. člena ZKP);
3. načelo sorazmernosti24 – mogoče je utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi
ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje
ali zdravje ljudi oziroma življenje ljudi;
4. odrejeni so bili s pisno odredbo preiskovalnega sodnika na pisni predlog
državnega tožilca; predlog in odredba morata vsebovati:
podatke o osebi, zoper katero se predlaga oziroma odreja ukrep;
24 Načelo sorazmernosti tvorijo trije elementi: primernost, nujnost in uravnoteženost.
18
utemeljitev oziroma ugotovitev razlogov za sum, da gre za izvrševanje,
pripravo ali organizacijo v 150. in 151. členu ZKP določenih kaznivih
dejanj;
vrsto ukrepa, ki se predlaga oziroma odreja, način izvajanja ukrepa,
njegov obseg in trajanje, točno določitev prostora ali kraja, v katerem se
ukrep izvaja, komunikacijsko oziroma telekomunikacijsko sredstvo in
ostale pomembne okoliščine, ki narekujejo uporabo posameznega
ukrepa;
utemeljitev oziroma ugotovitev neogibne potrebnosti uporabe
posameznega ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način in
uporabe ostalih milejših ukrepov (načelo sorazmernosti);
utemeljitev razloga za morebitno predčasno izvrševanje odredbe;
5. časovna omejenost ukrepov – prenehati morajo takoj, ko prenehajo razlogi,
zaradi katerih so bili odrejeni, vendar najkasneje v zakonsko določenem roku
(četrti odstavek 152.člena ZKP).
Če pisne odredbe ni mogoče pravočasno pridobiti in če obstaja nevarnost odlašanja,
lahko izjemoma na ustni predlog državnega tožilca preiskovalni sodnik odredi
predhodno izvrševanje posebnih ukrepov iz 150. člena ZKP z ustno odredbo, po pogoju,
da se pisna odredba izda najkasneje v 12 urah po izdaji ustne in da je podan utemeljen
razlog. O ustnem predlogu državnega tožilca preiskovalni sodnik napravi uradni
zaznamek.
Na dokaze, pridobljene brez takega utemeljenega razloga v primeru ustne odredbe,
kakor tudi na druge podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljene s posebnimi
ukrepi, ki so bili izvršeni brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo,
sodišče ne sme opreti svoje odločbe in so predmet ekskluzije. Kot dokaz se ne smejo
uporabiti posnetki komunikacij, če se ne nanašajo na kazniva dejanja, za katera se lahko
posamezni ukrepi odredijo.
19
5.2. Trajanje posebnih ukrepov, ki jih odreja preiskovalni sodnik
Uporaba posebnih ukrepov pomeni globok poseg v človekove pravice in temeljne
svoboščine. Zato mora biti trajanje takšnega ukrepa časovno omejeno.
Zato zakon v četrtem odstavku 152. člena določa, da se izvajanje teh ukrepov odpravi
takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih so bili odrejeni, ter čas najdaljšega možnega
trajanja. Le če obstajajo tehtni razlogi, se lahko trajanje teh ukrepov podaljša vsakič za
en mesec, pri čemer sme uporaba ukrepov iz 150. člena ZKP trajati skupno največ šest
mesecev, uporaba ukrepov iz 151. člena ZKP (prisluškovanje in opazovanje v tujem
stanovanju ali drugih tujih prostorih z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje) pa
skupno največ tri mesece.
5.3. Vrste posebnih ukrepov, ki jih odreja preiskovalni sodnik
Policija je že od nekdaj iskala takšne metode dela, s katerimi bi najlažje in najbolj
učinkovito odkrila kazniva dejanja ter izsledila storilce. Odraz kriminalističnih izkušenj
na področju metodike, taktike in tehnike so tudi posebni ukrepi, katerih temeljne
značilnosti so predstavljene v nadaljevanju.
5.3.1. Tajno opazovanje (149.a člen ZKP)
Prikriti preiskovalni ukrep tajnega opazovanja lahko odredi tako državni tožilec kot tudi
preiskovalni sodnik, če obstajajo »utemeljeni razlogi za sum« (dokazni standard), da je
določena oseba izvršila oziroma izvršuje (ante delictum) katero izmed v členu
navedenih kaznivih dejanj (»kombinirani sistem«).25 Posebnost tega ukrepa je, da ga je
mogoče odrediti tudi zoper osebo, ki ni osumljenec, če je mogoče utemeljeno sklepati,
da bi bilo s tajnim opazovanjem te osebe mogoče priti do indentifikacije samega
osumljenca, čigar podatki niso znani, je na begu ali se skriva26.
25 149.a/I.člen ZKP.26 149.a/II.člen ZKP.
20
Zakonodajalec je, da bi preprečil prekomerno uporabo samega ukrepa, kot pogoj za
njegovo odreditev določil še izpolnitev načela subsidiarnosti – tako pri opazovanju
osumljenca kot tudi tretjih oseb. Hkrati pa je določil, da je tajno opazovanje mogoče
tudi brez odredbe v primerih, kadar je to nujno potrebno za ugotovitev, pridobitev
podatkov, pomembnih za kazenski postopek in še to le takrat, če pride oseba, zoper
katero se izvaja ukrep, v stik z drugo neidentificirano osebo, za katero obstajajo
utemeljeni razlogi za sum, da je vpletena v katero izmed kaznivih dejanj, zaradi katerih
je prvotno ukrep tudi mogoče odrediti27. Pri poseganju v pravice oseb, ki niso
osumljenci, je zakonodajalec še zapovedal, da mora izvrševanje ukrepa potekati na
način, ki v najmanjši meri posega v njihove pravice.
Pri tem ukrepu gre za načrtno, dalj časa neprekinjeno, ponavljajoče se opazovanje
osumljenca ali drugih določenih oseb. Pri izvajanju se uporabljajo tehnične naprave, ki
omogočajo snemanje tako glasu kot slike, vendar samo na javnih, odprtih, zaprtih
prostorih, v zasebnih pa le s privolitvijo imetnika. V prostorih, kjer lastnik upravičeno
pričakuje, da ima zagotovljeno zasebnost, tega ukrepa ni mogoče uporabiti.28 V takšnih
primerih se policija raje poslužuje ukrepa prisluškovanja in snemanja v tujih prostorih, z
možnostjo samega vstopa v prostor29. Kljub temu, da se ukrep izvaja samo na javnih
mestih, do katerih je dostop omogočen nedoločenemu številu, se s tem ukrepom prav
tako posega v pravice do zasebnosti opazovanca kot tudi tretjih oseb.
Na pisni predlog policije odreditev tajnega opazovanja dovoli državni tožilec, v
izjemnih primerih pa tudi preiskovalni sodnik. Glede kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi
se ukrep lahko odredi, je zakon določil tako »sistem kataloga« kot tudi »sistem
generalne klavzule«30. Če je izvajanje ukrepa dovolil preiskovalni sodnik, je skupni čas
trajanja lahko največ šest mesecev, če pa je ukrep odredil državni tožilec, je čas trajanja
od dve do tri leta31. Naloga zunajobravnavnega senata je, da vsakih šest mesecev na
podlagi zbranih dokazov ter podlage za podaljšanje oceni, ali so podani zadostni razlogi,
pogoji za nadaljevanje izvajanja ukrepa. Glavni namen sodne kontrole je predvsem
preprečitev nepotrebnega izvajanja ukrepov, s tem pa posledično tudi brezpredmetnega
poseganja v pravice posameznikov, v kolikor za to ni formalnih zakonskih pogojev ali
potrebnih rezultatov. 27 149.a/IX.člen ZKP.28 149.a/III.člen ZKP.29 151.člen ZKP.30 149.a/IV.člen ZKP.31 149.a/X.člen ZKP.
21
5.3.2. Pridobitev podatkov o prometu z elektronskim komuniciranjem (149.b člen ZKP)
Ob izpolnitvi materialnega pogoja »razloga za sum« lahko na pisni predlog državnega
tožilca ukrep odredi preiskovalni sodnik. Hkrati je ta ukrep tudi eden izmed dveh, za
katerega je za njegovo odreditev potreben nižji dokazni standard kakor za vse ostale
PPU. Namen tega ukrepa, ki nam ga je prinesla novela ZKP-F, je, da ob izpolnjenih
pogojih omogoča pridobitev določenih podatkov o prometu v elektronskem
komunikacijskem omrežju. S tem ukrepom se lahko pridobijo podatki, ki omogočajo
samo identifikacijo uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev, nikakor pa ne
njene vsebine. V ta namen se uporabi ukrep nadzora elektronskih komunikacij s
prisluškovanjem in snemanjem iz 150.člena32. Ker je ukrep v vsebino komunikacijske
storitve invazivnejši ukrep kot sama identifikacija uporabnikov, je zakonodajalec kot
pogoj za njegovo odreditev tudi določil višji dokazni standard, ki je »utemeljeni razlog
za sum«.
Zakon navaja, da morata biti predlog in odredba pisna, iz česar je mogoče sklepati, da
tega ukrepa ni mogoče izvršiti na podlagi ustne odredbe preiskovalnega sodnika. Ne
glede na to je mogoče ukrep odrediti za dejanja, ki so bila že storjena, so v fazi
pripravljanja ali organiziranja (ante delictum)33. Pri izvrševanju ukrepa sodelujejo
operaterji elektronskih omrežij, ki so v okviru izvajanja svojih storitev dolžni varovati
in zaščititi tajnost elektronskih komunikacij svojih klientov. Na podlagi pisne odredbe
preiskovalnega sodnika so pooblaščeni, da zbirajo podatke, ki jih drugače v okviru
svoje dejavnosti ne bi smeli. Sam ukrep predstavlja posege v ustavno varovane pravice
do varstva tajnosti občil34, kakor tudi zaradi dejanskega zbiranja podatkov, posege v
varstvo osebnih podatkov35. Operatorji podatkov, ki so jih zbrali na podlagi odredbe, ne
smejo posredovati tretjim osebam, kakor jih tudi ne smejo uporabiti v nasprotju z
namenom izdanega ukrepa. V primeru, da se to zgodi, pride do sankcioniranja.
Možnost pridobitve podatkov o lastniku ali uporabniku določenega komunikacijskega
sredstva od operaterjev elektronskih omrežij ima na pisno zahtevo tudi policija. Po
oceni zakonodajalca se s tem ne posega v ustavno pravico do tajnosti občil, zato za
32 150/I.člen ZKP.33 149.b/I.člen ZKP.34 37.člen Ustave RS.35 38.člen Ustave RS.
22
njihovo pridobitev ni potrebna odredba sodišča36. Moje mnenje pa je, da bi bila tudi
tukaj vseeno potrebna sodna kontrola (odredba sodišča), saj zakon premalo natančno
določa okvirje, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, kakšne podatke policija sploh
zahteva. Pridobivanje podatkov o lastniku je v zakonu premalo natančno opredeljeno,
pri čemer zakon prepušča policiji preveč maneverskega prostora za samo zbiranje.
Poleg tega zbiranje podatkov s strani policije, po mojem mnenju, prav tako posega v
ustavno varovane pravice tajnosti občil in varstvo osebnih podatkov. Zaradi teh posegov
bi zakonodajalec moral natančneje opredeliti možnosti pridobivanja podatkov s strani
policije ter uvesti sodno kontrolo in s tem preprečiti samovoljno ravnanje policije.
5.3.3. Nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem(150.člen ZKP)
Prisluškovanje kot metoda odkrivanja kaznivih dejanj sovpada z iznajdbo telefona. Kot
je že samo po sebi umevno, se ta ukrep izvaja tako, da se prek telekomunikacijskega
podjetja policija tajno priključi na telekomunikacijsko sredstvo nadzorovane osebe ter
prisluškuje njenim pogovorom, ki jih tudi snema.37
5.3.4. Kontrola pisem in drugih pošiljk (150.člen ZKP)
Z uporabo te metode se vzpostavlja nadzor nad poštnimi pošiljkami, katerih vsebina bi
lahko imela dokazni pomen v kazenskem postopku (2.točka prvega odstavka 150. člena
ZKP). Če pri takšnem nadzoru organi za notranje zadeve ocenijo, da vsebina pisma ali
druge pošiljke vsebuje sporočila ali predmete, ki bi lahko služili kot dokaz v kazenskem
postopku, morajo s tem nemudoma seznaniti preiskovalnega sodnika, ki odloči o
nadaljnjem ravnanju s pošiljko glede na okoliščine posameznega primera. Lahko se jo
zaseže, zapečati in shrani pri sodišču (223. člen ZKP), če pa je potrebno za nadaljnje
razkrivanje kriminalne dejavnosti, se jo zapre in pošlje naslovniku. Ukrep po 2. točki
36 Komentar Zakona o kazenskem postopku, op.cit., str.329.37 Organi za notranje zadeve lahko tehnično izvedbo ukrepa prepustijo drugim osebam, ki niso zaposlene pri njih ali ne sodijo v okvir organov za notranje zadeve (na primer obveščevalni agenciji), saj je bistveno zgolj, da imajo nadzor nad izvajanjem ukrepa, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr.št. I Ips 260/97 z dne 19. 11.1999. Smiselno isto določajo tudi sodbe opr.št. I Ips 236/97 z dne 17.9.1997, opr. št. I Ips 119/98 z dne 11.9.2000 (ukrep je izvajala SOVA) in opr. št. I Ips 253/97 z dne 19.10.2000.
23
prvega odstavka 150. člena ZKP je namreč lex specialis v primerjavi z 223. členom, ki
je lex generalis.
5.3.5. Kontrola računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost(150.člen ZKP)
Ta ukrep je namenjen odkrivanju storilcev, ki so si pridobili velike denarne zneske z
organizirano trgovino z mamili, z nedovoljenim prometom z orožjem ali s kakšno drugo
prepovedano dejavnostjo in skušajo tako pridobljeni umazani denar oprati oziroma
legalizirati. Pri tem si prizadevajo, da bi prikrili izvor denarja z različnimi vplačili v
tujem imenu na svoj račun, z vlaganjem v bančne posle in posamezne gospodarske
dejavnosti, z zamenjavo, s pošiljanjem denarja v tujino v obliki vplačil. Tako pretkane
storilce je težko odkriti, saj jim pogosto uspeva, da operejo denar prek bančnih ali
drugih ustanov ali podjetij, v katerih jim pomagajo člani kriminalne družbe, ki ji tudi
pripadajo. V nasprotnem primeru pa lahko odigrajo svojo vlogo provizije, podkupnine
ali različne oblike pritiska na tiste, ki naj po službeni dolžnosti opravijo določene
finančne transakcije.
Omeniti je potrebno še ukrep v smislu 156. člena ZKP, ki ga v okviru tega prikaza
štejemo med posebne ukrepe. Tako lahko preiskovalni sodnik na obrazložen predlog
državnega tožilca odredi banki, hranilnici ali hranilno-kreditni službi, da mu sporoči
zaupne podatke o vlogah, depozitih, stanju in prometu na računih ali drugih poslih
osumljene oziroma obdolžene osebe in drugih oseb, za katere je mogoče utemeljeno
sklepati, da so udeleležene v finančnih transakcijah ali poslih osumljenca ali
obdolženca, če bi ti podatki utegnili biti dokaz v kazenskem postopku ali če so potrebni
zaradi zasega predmetov ali zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi
oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi. Za tak ukrep je določen zakonski
pogoj, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo
dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Banka, hranilnica ali hranilno-kreditna
služba mora zahtevane podatke in dokumentacijo posredovati preiskovalnemu sodniku
brez odlašanja, pri tem pa svoji stranki ali tretji osebi ne sme razkriti, da je ali da bo
podatke in dokumentacijo posredovala.
24
5.3.6. Prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe, udeležene v pogovoru (150.člen ZKP)
Bistvo te metode je v tem, da se prisluškuje in snema pogovore, pri katerih sodeluje tudi
domnevni storilec kaznivega dejanja, z namenom, da se odkrije kaznivo dejanje in
njegovega storilca, vendar ob izpolnjenem pogoju, da v prisluškovanje in snemanje
privoli vsaj en udeleženec pogovora. Uspešnost metode je namreč v veliki meri odvisna
od sposobnosti osebe, ki je privolila v snemanje pogovora, da z vprašanji ustrezno vodi
pogovor ter ga usmerja tako, da od svojega sogovornika izve čimveč pomembnih
informacij. Ta metoda se zato lahko uspešno uporablja s pomočjo tajnega policijskega
sodelavca, ki se pred tem infiltrira v kriminalno združbo. Posebno taktiko zahteva sam
način pridobivanja policijskega sodelavca ter zagotavljanje njegove motivacije, da
sodeluje tako, da bo takšna metoda uspešna. V praksi se tak ukrep najpogosteje izvaja
na način, da se osebo, ki je privolila v sodelovanje pri prisluškovanju in snemanju
pogovora z domnevnim storilcem kaznivega dejanja, »ozvoči«. To se izvede s
pritrditvijo naprave za prisluškovanje in snemanje na prikrit način na osebo ali pa se
takšne snemalne naprave namestijo na posamezne predmete v bližini mesta, kjer bo
potekal pogovor. Kriminalisti, ki tak ukrep izvajajo, pogovoru prisluškujejo in ga
snemajo običajno v bližnjem prostoru ali v kakšnem vozilu.
5.3.7. Kontrola sporočil, posredovanih z elektronsko pošto ali drugimi oblikami informacijske tehnologije
To je nov ukrep, ki ga je prinesla novela ZKP iz leta 2001 in ga lahko odredi
preiskovalni sodnik in ki se nanaša na kontrolo elektronske pošte. Zakonska opredelitev
je bila glede na razvoj tehnologije in komunikacij vsekakor nujna in precej pozna, hkrati
pa je odprla vrata precej široki analogiji, ki jamči, da bo izvajanje ažurno z razvojnimi
trendi.
5.3.8. Prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih z uporabo tehničnih sredstev za
25
dokumentiranje in po potrebi s tajnim vstopom v navedene prostore (151.člen ZKP)
Če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali
pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj (drugi odstavek
151. člena ZKP), pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se bo lahko v točno
določenem prostoru pridobilo dokaze, katerih se z milejšimi ukrepi, vključno z ukrepi iz
150. člena ZKP, ne bi dalo zbrati oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje
ljudi, da se lahko zoper to osebo izjemoma odredi prisluškovanje in opazovanje v tujem
stanovanju ali drugih tujih prostorih z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in
po potrebi s tajnim vstopom v navedene prostore. Ta ukrep se lahko odredi v zvezi z
vsemi kaznivimi dejanji zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev ter
kaznivimi dejanji zoper človečnost in mednarodno pravo, za katera je v zakonu
predpisana kazen zapora petih ali več let. Prav tako je mogoče uporabiti ta ukrep za
kazniva dejanja, v drugi točki drugega odstavka 150. člena ZKP, razen za kazniva
dejanja ugrabitve (po 144. člen KZ), omogočanja uživanja mamil (po 197. členu KZ),
izsiljevanja (po 218. členu KZ), pranja denarja (prvem, drugem, tretjem in petem
odstavku 252. člena KZ) in tihotapstva ( po 255. členu KZ), za kazniva dejanja iz
3.točke drugega odstavka 150.člena ZKP, za katera je v zakonu predpisana kazen
zapora osmih ali več let, pa le, če obstaja resna nevarnost za življenje ljudi.
Prisluškovanje v prostorih s tehničnimi sredstvi oziroma napravami je ena izmed
policijskih metod, ki se je uporabljala v različne namene in je stara toliko, kot so stare
naprave, s katerimi se lahko opravlja prisluškovanje v prostorih. Z razvojem
tehnologije, zlasti z iznajdbo žičnega in brezžičnega prenosa informacij, so se možnosti
prisluškovanja še povečale, z njihovo uporabo pa se lahko vse bolj posega v človekove
pravice in temeljne svoboščine. Najuspešnejše je policijsko prisluškovanje tedaj, če
policija namesti naprave v takem prostoru, kjer se kriminalci sestajajo, delijo plen in
načrtujejo nova kazniva dejanja ali se pogovarjajo o pravkar storjenem dejanju. V
prostorih zbiranja kriminalcev je namestitev naprav najuspešnejša, saj se počutijo varne,
zato so tudi bolj sproščeni in zgovorni, kar policistom pomaga, da se na razmeroma
lahek način seznanijo z načrti kriminalcev. Naprave za prisluškovanje so lahko
nameščene zunaj prostora, v katerem se pogovoru prisluškuje, oziroma po potrebi v
notranjosti prostora. Osebe, ki nameščajo naprave za prisluškovanje in opazovanje,
morajo biti še posebej previdne, da se jih pri tem delu ne opazi, in da bodo naprave za
26
prisluškovanje in opazovanje ustrezno nameščene. To pomeni, da osebe, udeležene v
pogovoru, naprav ne bodo opazile in da bo omogočen ustrezen sprejem signala. Vse
izjave in druge dokaze oziroma dokazila je treba ustrezno dokumentirati.
5.3.9. Preiskava elektronskih naprav in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov (elektronska naprava) po 219.a členu ZKP
Po noveli zakona, med preiskavo elektronskih in z njo povezanih naprav ter nosilcev
elektronskih podatkov štejejo telefon, telefaks, računalnik, disketa, optični mediji in
spominske kartice, opravi pa se lahko, zaradi pridobitve podatkov v elektronski obliki,
če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in je podana
verjetnost, da elektronska naprava vsebuje elektronske podatke:
na podlagi katerih je mogoče osumljenca ali obdolženca identificirati, odkriti ali
prijeti ali odkriti sledove kaznivega dejanja, ki so pomembni za kazenski
postopek ali
jih je mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku.
Preiskava se opravi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika oziroma
uporabnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov elektronske naprave, ki na
njej utemeljeno pričakujejo zasebnost, ali na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča,
izdane na predlog državnega tožilca. Če se odredba opravi na predlog odredbe sodišča,
se izvod te odredbe pred začetkom preiskave izroči imetniku oziroma uporabniku
elektronske naprave, ki naj se preišče.
Predlog in odredba v sami preiskavi elektronske naprave mora vsebovati:
podatke, ki omogočajo identifikacijo elektronske naprave,
utemeljitev razlogov za preiskavo,
opredelitev vsebine podatkov, ki se iščejo,
27
druge pomembne okoliščine, ki narekujejo uporabo tega preiskovalnega dejanja
in določajo način njegove izvršitve.38
Vsi našteti pogoji, veljajo tudi za izdajo in izvršitev odredbe, pri hišni in osebni
preiskavi elektronske naprave, za katero predlog ravno tako poda državni tožilec.
V izjemnih primerih, če pisne odredbe ni mogoče pravočasno pridobiti ter če obstaja
neposredna in resna nevarnost za varnost ljudi in premoženja, lahko preiskovalni sodnik
na ustni predlog državnega tožilca odredi preiskavo elektronske naprave z ustno
odredbo. O predlogu in odredbi državnega tožilca, preiskovalni sodnik izda uradni
zaznamek. Pisna odredba mora biti izdana najpozneje v 12 urah po izdaji ustne odredbe,
sicer policija, ki je odredbo izvršila, zapisniško uniči ali izbriše shranjene in kopirane
podatke in o tem v 8 dneh obvesti preiskovalnega sodnika, državnega tožilca in
imetnika oziroma uporabnika elektronske naprave, če je znan.
Imetnik ali uporabnik elektronske naprave mora omogočiti dostop do naprave,
omogočiti šifrirne ključe oziroma gesla in pojasnila o uporabi naprave, ki so potrebna,
da se doseže namen preiskave. Če noče tako ravnati, se sme kaznovati oziroma zapreti
(2.odstavek 220.člena), razen če gre za osumljenca ali obdolženca ali osebo, ki ne sme
biti zaslišana kot priča (235.člen) ali se je v skladu s tem zakonom odrekla pričevanju
(236.člen).
Preiskava se opravi tako, da se ohrani integriteta izvirih podatkov in možnost njihove
uporabe v nadaljnjem postopku. Opravljena mora biti na način, s katerim se v
najmanjši možni meri posega v pravice oseb, ki niso osumljenci ali obdolženci, in
varuje tajnost oziroma zaupnost podatkov ter ne povzroča sorazmerne škode. Vedno jo
opravi strokovno usposobljena oseba. O preiskavi se napravi zapisnik, ki obsega:
identifikacijo elektronske naprave, ki je bila pregledana,
datum in ura začetka in konca preiskave oziroma ločeno za več preiskav, če
preiskava ni bila opravljena v enem delu,
morebitne sodelujoče in navzoče osebe pri preiskavi,
številko odredbe in sodišče, ki jo je izdalo,
način izvedbe preiskave,
38 219.a člen ZKP-J (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku), objava Uradni list RS 77/09, stran 10302, številka: 713-01/09-25/19, datum: 22.september 2009
28
ugotovitve preiskave in druge pomembne okoliščine.
Če se pri preiskavi najdejo podatki, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega
je bila preiskava odrejena, temveč kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec
preganja po uradni dolžnosti, se zasežejo tudi ti. To se navede v zapisnik in takoj
sporoči državnemu tožilcu, da začne kazenski pregon. Ti podatki pa se takoj uničijo, če
državni tožilec spozna, da ni razloga za kazenski pregon in tudi ne kakšnega drugega
kazenskega razloga, da bi se morali podatki vzeti. O uničenju se sestavi zapisnik.
Če je bila preiskava električne naprave opravljena brez odredbe sodišča ali v nasprotju z
njo ali brez pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov,
sodišče svoje odločbe ne sme opreti na zapisnik o preiskavi in na tako pridobljene
podatke.
5.3.10. Zaseženje elektronske naprave po 223.a členu ZKP
Če se zaseže elektronska naprava zaradi oprave preiskave, se podatki v elektronski
obliki zavarujejo tako, da se shranijo na drug ustrezen nosilec podatkov na način, da se
ohrani istovetnost in integriteta podatkov ter možnost njihove uporabe v nadaljnjem
postopku ali se izdela istovetna kopija celotnega nosilca podatkov, pri čemer se
zagotovi integriteta kopije teh podatkov. Če to ni mogoče, se elektronska naprava
zapečati, če je mogoče, pa samo tisti del elektronske naprave, ki naj bi vseboval iskane
podatke.
Če je bila elektronska naprava zasežena brez odredbe sodišča in je bila zaradi
zavarovanja podatkov izdelana njihova kopija, vendar sodišče v 12 urah ni izdalo
odredbe za preiskavo oziroma ni bila dana privolitev, policija zapisniško trajno uniči
izdelano kopijo in s tem v 8 dneh pisno obvesti preiskovalnega sodnika, državnega
tožilca in imetnika oziroma uporabnika elektronske naprave, če je znan.
Imetnik, uporabnik, upravljalec ali skrbnik električne naprave oziroma tisti, ki ima do
nje dostop, mora na zahtevo organa, ki jo je zasegel, takoj ukreniti, kar je potrebno in je
v njegovi moči, da se onemogoči uničenje, spreminjanje ali prikrivanje podatkov. Če
noče tako ravnati, se sme kaznovati oziroma zapreti, razen če gre za osumljenca,
29
obdolženca ali osebo, ki ne sme biti zaslišana kot priča ali se je odrekla pričevanju.
Imetnika naprave se povabi, naj bo sam, njegov zastopnik, odvetnik ali strokovnjak
navzoč pri zavarovanju podatkov. Če se ne odzove vabilu, če je odsoten ali če ni znan,
se zavarovanje podatkov in izdelava istovetne kopije opravi v njegovi navzočnosti.
Zavarovanje podatkov opravi ustrezno usposobljena oseba.
Pri zavarovanju podatkov se v zapisnik zapiše tudi kontrolna vrednost, oziroma se na
drug ustrezen način v zapisniku zagotovi možnost naknadnega preverjanja istovetnosti
in integritete zavarovanih podatkov. Izvod zapisnika se izroči osebi, ki je bila navzoča
pri zavarovanju podatkov. Zaseg in zavarovanje podatkov morata biti opravljena na
način, s katerim se v najmanjši možni meri posega v pravice oseb, ki niso osumljenci ali
obdolženci, in varuje tajnost oziroma zaupnost podatkov ter se ne povzroča
nesorazmerna škoda zaradi nezmožnosti uporabe elektronske naprave.
Kopije zaseženih podatkov se shranijo, dokler je to potrebno za postopek. Elektronska
naprava se hrani, dokler podatki niso shranjeni na način, ki zagotovi istovetnost in
integriteto zaseženih podatkov, vendar ne več kot 3 mesece od dneva pridobitve. Če
izdelava takšne kopije podatkov ni mogoča, se elektronska naprava ali del elektronske
naprave, ki vsebuje iskane podatke hrani, dokler je to potrebno za postopek, vendar ne
več kot 6 mesecev od dneva pridobitve, razen če je bila zasežena elektronska naprava
uporabljena za izvršitev kaznivega dejanja oziroma je sama elektronska naprava dokaz
v kazenskem postopku.
Kopije podatkov, pridobljene v skladu z določbami tega člena, ki se ne nanašajo na
kazenski pregon in za katere ni kakšnega drugega zakonskega razloga, da bi se smeli
hraniti, se izločijo iz spisa, če je to mogoče in se zapisniško uničijo, o čemer se v 8 dneh
obvestijo preiskovalni sodnik, državni tožilec in imetnik elektronske naprave.39
6. POSEBNI UKREPI, KI JIH ODREJA DRŽAVNI TOŽILEC
V skladu s 155. členom ZKP lahko določene posebne ukrepe odredi kar državni tožilec.
Odrejanje državnega tožilca, brez sodelovanja preiskovalnega sodnika, ne pomeni
39 223.a člen ZKP (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku – ZKP-J)
30
odstopa od načela pravnosti, temveč gre za odstop od načela sodnega nadzora. Takšno
razliko utemeljuje dejstvo, da pri teh metodah oziroma ukrepih ne gre neposredno za
vdor v zasebnost osumljenca in s tem v njegove ustavno zajamčene pravice z namenom
golega zbiranja dokazov, kot to velja za posebne ukrepe iz 150. in 151. člena ZKP,
temveč gre predvsem za moralno-etični problem sodelovanja države pri kaznivem
dejanju, za vprašljivo uporabo zvijače in prevare s strani države pri odkrivanju in
preprečevanju kriminala ter za veliko nevarnost zlorab. 40 Glede na to v tej zvezi ni
potrebna institucija preiskovalnega sodnika kot sodnega poroka, saj gre pri presoji
dokazne vrednosti tako pridobljenih dokazov le za vprašanje, ali se ni nemara država, ki
jo predstavljata državni tožilec in policija, pri odkrivanju določenega kaznivega dejanja
zatekla k nedopustnim zvijačam oziroma provokacijam. Zato to problematiko
obravnavamo v zvezi s posameznimi ukrepi iz 155. člena ZKP.
Posebni ukrepi, ki jih lahko odreja državni tožilec, so (prvi odstavek 155. člena ZKP):
1.navidezni odkup predmetov;
2.navidezno sprejemanje daril;
3.navidezno dajanje daril;
4.navidezno jemanje podkupnine;
5.navidezno dajanje podkupnine.
6.1. Zakonski pogoji za izvajanje posebnih ukrepov, ki jih odreja državni tožilec
Za dopustnost odreditve takšnih ukrepov morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji
(155.člen ZKP):
1. mogoče je utemeljeno sklepati, da je določena oseba vpletena v kriminalno
dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji, naštetimi v drugem odstavku 150. člena
ZKP (glej kataloška kazniva dejanja v zvezi s posebnimi ukrepi, ki jih odreja
preiskovalni sodnik);
2. dovoli jih državni tožilec s pisno odredbo na podlagi obrazloženega predloga
organov za notranje zadeve;
40 Odločba Ustavnega sodišča RS št.U-I-25/95 z dne 27.11.1997, tč.86-92.
31
3. odredba se nanaša zgolj na enkraten ukrep;
4. prepoved nedovoljene policijske provokacije – ukrep ne sme biti izvršen tako,
da bi izzval kriminalno dejavnost.
Ukrep navideznega odkupa, navideznega sprejemanja oziroma dajanja daril ali
navideznega jemanja oziroma dajanja podkupnine je svojevrsten ukrep, in sicer tako
imenovana metoda policijske provokacije. V nasprotju z drugimi metodami pri tej ne
gre za golo zbiranje dokazov, temveč za moralno-etično vprašljivo zvijačo oziroma
prevaro, ki jo uporabljajo organi za notranje zadeve – policija, pri odkrivanju kaznivega
dejanja. Moralno-etični problem je namreč v tem, da je država pri izvajanju tega ukrepa
neposredno udeležena pri izvršitvi kaznivega dejanja, seveda če bi imela policija
zakonsko pooblastilo, da nekoga napeljuje h kaznivemu dejanju samo zato, da bi ga
potem razkrila kot njegovega storilca. Zato je pri izvajanju tega ukrepa dolžnost tistega,
ki ga izvaja, da navidez sodeluje, kajti motiv policije je odkrivanje storilcev kaznivih
dejanj, ki so se spontano, neodvisno od vpliva provokatorja, odločili, da storijo kaznivo
dejanje. Zato zakon izrecno poudarja, da pri izvrševanju tega ukrepa organi za notranje
zadeve in njihovi sodelavci ne smejo izzivati kriminalne dejavnosti. V zvezi s pojmom
»izzivanje kriminalne dejavnosti« pa sta se v praksi tujih držav, predvsem v ZDA,
izoblikovali dve teoriji, subjektivna in objektivna. Pri subjektivni teoriji merila
presojanja zadevajo vprašanje, ali je kriminalno dejavnost izzvala osumljenčeva
kriminalna preddispozicija, se pravi njegov odnos, pripravljenost, motiv ali namen, da
stori kaznivo dejanje, ki naj se odkrije z uporabo navideznega odkupa predmetov,
navideznega jemanja ali dajanja daril oziroma navideznega jemanja ali dajanja
podkupnine. Presojanje po teh merilih pa je razkrilo vrsto slabosti. Že težavnost
dokazovanja osumljenčeve preddispozicije je razlog, ki zavrača takšno metodo.41 Ta
namreč ni v skladu z načelom enakosti pred zakonom, ker dopustnost policijskega
ravnanja varira oziroma se stopnjuje ali spreminja glede na značaj oziroma
preddispozicijo osebe, zoper katero se tak ukrep izvaja. Zato je prevladala objektivna
teorija. Pri ugotavljanju, ali je bila izzvana kriminalna dejavnost, je treba presojati
predvsem, ali bi ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja
osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti. Objektivno
merilo sodišču nalaga dolžnost presoje verjetnosti, ali bi ukrep na način, kot je bil
41 Odklonilno ločeno mnenje sodnika Stewarta, ki se mu pridružujeta sodnika Brennan in Marshall, v primeru Vrhovnega sodišča ZDA United States v. Russell, 411 U.S. 423 (1973).
32
izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja vsako osebo, torej tudi tisto, ki spoštuje
zakon in kaznivega dejanja brez napeljevanja policije ne bi bila pripravljena storiti. Po
tej teoriji ne gre za ocenjevanje osumljenčeve kriminalne preddispozicije, njegovih
osebnih lastnosti, temveč se presoja s stališča hipotetičnih lastnosti povprečnega
državljana. Vendar ima tudi ta teorija svojo slabost, in sicer da brez poznavanja
osumljenčevih osebnih lastnosti ni mogoče sklepati o tem, ali je imela in koliko je imela
policijska provokacija vpliv na to, da se je osumljenec odločil storiti kaznivo dejanje, ki
na ga razkrije ta ukrep. Glede na to, da je kaznivo dejanje koncipirano kot objektivno-
subjektivni pojem, se zdi najprimernejše, da se tudi vprašanje, ali je bila storitev
kaznivega dejanja izzvana s policijsko provokacijo, presoja po eklektični metodi, torej
po objektivno-subjektivnih merilih. Takšni koncepciji sledi tudi ZKP, ko prepoveduje
nedovoljeno policijsko provokacijo, hkrati pa kot poglavitno merilo navaja objektivni
test, torej, ali bi ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja
osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti (tretji
odstavek 155. člena ZKP). Če je bila kriminalna dejavnost izzvana, je to okoliščina, ki
izključuje kazenski pregon za tako storjeno kaznivo dejanje (četrti odstavek 155. člena
ZKP). Sankcija je torej veliko hujša kot v primeru nepravilne odreditve in izvedbe
ukrepov po 150. in 151. členu ZKP, kjer se zgolj ekskludirajo dokazi oziroma sodišče
na takšne dokaze ne more opreti svoje odločbe.
7. POSEBNI UKREPI, KI JIH JE ODREJAL GENERALNI DIREKTOR POLICIJE ALI NJEGOV NAMESTNIK –TAJNI POLICIJSKI UKREPI
7.1. Razveljavitev 49.člena Zpol z odločbo U-I-272/98 z dne 8.5.2003
Po 49.členu ZPol je policija smela odrediti tajno opazovanje in sledenje z uporabo
tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajno policijsko delovanje in tajno policijsko
sodelovanje. Izvrševanje je bilo dovoljeno glede vseh uradno pregonljivih42 dejanj, ob
predhodni izpolnitvi dokaznega standarda »razloga za sum«. Uzakonitev tega člena
42 49/I.člen Zpol.
33
kmalu prinese dvome glede samega izvrševanja ukrepov ter njihova poseganja v pravice
posameznikov, česar rezultat je nova presoja.
Z ustavno določbo U-I-272/9843 pride do razveljavitve 49.člena ZPol/98 in s tem
posledično prikriti preiskovalni ukrepi izgubijo svoje mesto v Zakonu o policiji. V tretje
je zakonodajalec z novelo ZKP-F ukrepe, ki so bili prej urejeni v razveljavljenem
49.členu ZPol/98, ponovno uzakonil v ZKP. Tako jih najdemo v 149.a, 149.b in
155.členu, s to razliko, da ukrepov ne odreja več generalni direktor policije oziroma
njegov namestnik, temveč preiskovalni sodnik ali državni tožilec.
7.2. Trajanje tajnih policijskih ukrepov
Ti ukrepi se lahko izvajajo največ tri mesece, iz tehtnih razlogov pa se lahko njihovo
trajanje podaljša še za tri mesece, pri čemer morajo prenehati takoj, ko prenehajo
razlogi njihove uvedbe. Za vsako podaljšanje se mora izdati pisna odobritev z
obrazloženimi razlogi za podaljšanje. Če šest mesecev po koncu izvajanja teh ukrepov
ni podana kazenska ovadba, je treba zbrane podatke uničiti, o čemer mora biti oseba, na
katero se ti podatki nanašajo, seznanjena. Ta rok se sme izjemoma podaljšati za čas,
dokler trajajo razlogi iz 159. člena ZKP (tretji, četrti, šesti in sedmi odstavek 49. člena
ZPol).
7.3. Vrste tajnih policijskih ukrepov
Vse štiri vrste ukrepov predstavljamo zaradi neločljive povezave s policijo in skupnih
značilnosti na istem mestu, čeprav enega izmed njih dovoljuje tožilstvo in bi ga bilo
mogoče opredeliti tudi v zvezi s posebnimi ukrepi, ki jih dovoljuje tožilstvo.44
43 Odločba U-I-272/98-26, z dne 23.5.2003, (Uradni list RS, št.48/2003).44 Glej D.Kos: Praktični vidiki uporabe »posebnih metod in sredstev«, Pravosodni bilten, št.1, Ljubljana 1999, str. 119-123.
34
7.3.1. Tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje
Ta ukrep se policija izvaja, kadar oceni, da je potrebno opazovanje določene osebe na
določenem kraju, da bi se takšno osebo zalotilo pri stikih s sumljivimi osebami ali
morda celo pri storitvi kaznivega dejanja. Metoda opazovanja je zato v najtesnejši zvezi
z zasledovanjem sumljivih oseb. Ker sta tajnost in neopazovanost pogoj za uspeh pri
izvajanju tega ukrepa, so potrebne določene izkušnje. Zato se opazovanje in sledenje
izvaja v skladu s kriminalistično taktično dejavnostjo, pri kateri se uporabljajo
razpoložljiva sodobna tehnična sredstva za dokumentiranje rezultatov opazovanja in
sledenja.
7.3.2. Tajno policijsko delovanje
Brez njega si težko predstavljamo učinkovito odkrivanje in preiskovanje najhujših
kaznivih dejanj. Ena od takšnih metod je policijska obveščevalna dejavnost, s katero
poskuša policija priti do dokazov, potrebnih v kazenskem postopku, ker so na druge
načine nedosegljivi. Pri tajnem policijskem delovanju imajo pomembno vlogo tako
imenovani »prikriti policisti« (undercover agents), usposobljeni, da se infiltrirajo v
določene kriminalne kroge in tajno delujejo tako, da policijo obveščajo o tem, kaj
nameravajo nadzorovane osebe. Glede na to , da je tajnost pogoj njihovega uspešnega
delovanja, obveščajo o svojih ugotovitvah le najožje sodelavce, določene z operativnim
načrtom, običajno tistega, ki vodi tajno policijsko akcijo.
7.3.3. Tajno policijsko sodelovanje
To je ukrep, s katerim kriminalistična policija, s tajnim delovanjem osebe, ki ni policist,
znotraj hudodelske združbe organizirano in pod vodstvom ter nadzorom policista, zbira
podatke o kriminalni dejavnosti nadzorovane osebe, ter se uporabi, ko z ukrepom
tajnega policijskega delovanja ne bi bilo mogoče zbrati dokazov oziroma bi bilo to
35
povezano z nesorazmernimi težavami. Takšna oseba se imenuje tajni policijski
sodelavec in je pogosto iz vrst informatorjev. Informator oziroma ovaduh je v nasprotju
s policijskim sodelavcem oseba, ki policiji samoiniciativno, nenačrtno in brez
konkretnih usmeritev večkrat posreduje določeno informacijo in ne dela po njenih
navodilih ter ga k sodelovanju z njo ne veže, tako kot tajnega policijskega sodelavca,
pogodba s policijo, na podlagi katere je kot tak tudi registriran. Pri nas je vprašanje
dopustnosti informacij, ki jih posredujejo tako imenovani policijski informatorji, slabo
obdelano.
V ZDA ostro razlikujejo med običajnim državljanom, ki prijavi hudodelstvo, in med
profesionalnim ovaduhom, čigar informacije nosijo v sebi kal nezanesljivosti.45Za
sodniško presojo informacij, ki jih je posredoval slednji, se uporablja dvojni test,
imenovan »dvorogi« Aguillar-Spinellijev test:
1. subjektivna zanesljivost informatorja – okoliščine, ki so policista prepričale, da
je informator zanesljiv in njegova informacija resnična;
2. objektivna resničnost informacije – okoliščine, ki kažejo, kako je informator
prišel do posredovanih podatkov.
V primeru United States v.Harris, 403 U.S. 573 (1971), je Vrhovno sodišče ZDA k
prvotnemu testu vzporedno dodalo še nov pristop – pristop tehtnih dokazov, v primeru
Illinois v. Gates, 462 U.S. 213 (1983), pa je uvedlo popolnoma nov test, ki je dopustil
liberalno uporabo anonimnih namigov – pristop na podlagi celote okoliščin.
7.3.4. Uporaba prirejenih listin in identifikacijskih oznak
Ta ukrep sodi med tiste policijske zvijače, brez katerih je boj z organiziranim
kriminalom težko izvedljiv. Kriminalne združbe, še zlasti če so profesionalno
organizirane, lahko kaj kmalu zgradijo dokaj čvrst varovalni sistem. Da bi policija lahko
vrnila v kriminalne kroge svojega agenta, mora prirediti njegovo osebno dokumentacijo,
kot so rojstni list, policijska evidenca o kaznovanosti, listine o državljanstvu, razna
spričevala itd. Namen tako prirejene dokumentacije je, da agent kriminalni krog, kamor
se poskuša vtihotapiti, lažje prepriča o identiteti, ki vzbuja večjo mero zaupanja, kar je 45 B.M. Zupančič in soavtorji, op. kot pod 45, str. 535, opomba pod 343.
36
pogoj za uspešno infiltracijo in za njegovo nadaljnje delovanje. Če policisti oziroma
druge osebe pri izvajanju tajnega policijskega delovanja oziroma sodelovanja uporabijo
prirejene listine ali identifikacijske oznake, izda dovoljenje za uporabo takšnega ukrepa
pristojni državni tožilec, v ostalih primerih pa njihovo uporabo odobri generalni direktor
policije oziroma njegov namestnik.
8. RAVNANJE S POSNETKI, SPOROČILI IN PREDMETI, PRIDOBLJENIMI Z UPORABO POSEBNIH UKREPOV
Po prenehanju uporabe ukrepov iz 150. in 151. člena ZKP morajo organi za notranje
zadeve vse posnetke, sporočila in predmete, pridobljene z uporabo teh ukrepov, skupaj s
poročilom, ki obsega povzetek zbranih dokazov, predati državnemu tožilcu, da presodi,
kako bo nadalje postopal (prvi odstavek 153. člena ZKP). Ta po vpogledu celotno
gradivo preda preiskovalnemu sodniku, ki preizkusi, ali so se ukrepi izvajali v skladu z
odredbo, lahko pa tudi odredi, da so posnetki telefonskih pogovorov in drugih oblik
komuniciranja v celoti ali deloma prepišejo in jih v takem primeru priključi zapisniku o
opravljenem dejanju.46 Sporočila in posnetke, pridobljene z ukrepi po 150. in 151. členu
ZKP, hrani sodišče tako dolgo, dokler se hrani kazenski spis. Če pa državni tožilec
izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca, ali če v roku dveh let po
koncu izvajanja ukrepov iz 150. in 151. člena ZKP ne poda takšne izjave, se vse gradivo
pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči. O tem uničenju napravi preiskovalni
sodnik uradni zaznamek. Vprašanje, kaj je s predmeti, ki so bili pridobljeni z
navideznim odkupom, navideznim sprejemanjem oziroma dajanjem daril ali z
navideznim jemanjem oziroma dajanjem podkupnine, ureja ZKP tako, da se v petem
odstavku 155. člena ZKP sklicuje na določbe 110., 131., 498. in 498.a člena ZKP. To
pomeni, da se stvari, ki nedvomno pripadajo oškodovancu in niso potrebne kot dokaz v
kazenskem postopku, izročijo oškodovancu še pred koncem postopka, v primeru spora
med več oškodovanci, ki se prepirajo glede lastnine teh predmetov, pa se jih napoti na
pravdo. Skladno z določbo tretjega odstavka 131. člena odloči sodišče, ki je izreklo v
sodbi odvzem predmetov, ali naj se predmeti prodajo po določbah, ki veljajo za izvršilni
46 Sodba Vrhovnega sodišča RS opr.št. I Ips 212/96 z dne 9.10.1997.
37
postopek, ali naj se izročijo kriminalističnemu muzeju ali kakšnemu drugemu zavodu
ali naj se uničijo. Zakon prepoveduje uporabiti kot dokaz posnetke telefonskih
pogovorov in drugih oblik komuniciranja oseb, če se ne nanašajo na katero izmed
kataloško naštetih kaznivih dejanj iz drugega odstavka 150. člena ZKP, kakor so bili
pridobljeni z izvajanjem ukrepov po prvem odstavku 150. člena ZKP, oziroma na katero
izmed kaznivih dejanj iz drugega odstavka 151. člena ZKP, kadar so bili pridobljeni z
izvajanjem ukrepa po prvem odstavku 151. člena ZKP (tretji odstavek 154. člena ZKP).
9. PRAVICA OSUMLJENCA, DA SE SEZNANI Z GRADIVOM, PRIDOBLJENIM S POSEBNIMI UKREPI
Preden preiskovalni sodnik uniči gradivo, pridobljeno s posebnimi ukrepi v smislu 150.
in 151. člena ZKP, obvesti o uporabi teh ukrepov osumljenca, ki ima pravico seznaniti
se s pridobljenim gradivom. Če je gradivo večjega obsega, se ima osumljenec pravico
seznaniti s poročilom, ki ga sestavijo organi za notranje zadeve, ko državnemu tožilcu
dostavijo posnetke, sporočila in predmete, pridobljene s temi ukrepi. Po določbi prvega
odstavka 153. člena ZKP namreč poročilo vsebuje povzetek zbranih dokazov. Če je
mogoče utemeljeno sklepati, da bo zaradi seznanitve z gradivom nastala nevarnost za
življenje in zdravje ljudi, ali iz drugih tehtnih razlogov lahko preiskovalni sodnik na
predlog državnega tožilca ali po uradni dolžnosti odloči, da osumljenca z vsebino
pridobljenega gradiva ne bo seznanjal.
10. PRAVNO VARSTVO
Zakon o kazenskem postopku določa, kako je treba ravnati z gradivom, pridobljenim s
posebnimi ukrepi, če se ugotovi, da ni osnove za uvedbo kazenskega postopka.
Osumljencu ali obdolžencu pa posebnega pravnega sredstva zoper uporabljene ukrepe
ne daje, temveč ima takšna oseba pravico zahtevati izločitev tako pridobljenih dokazov,
če so ti nezakoniti, in pravico do pritožbe zoper obsodilno sodbo. Zahteva za varstvo
zakonitosti ne pride v poštev, ker je po določilu prvega odstavka 420. člena ZKP
38
mogoča le zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred
tako pravnomočno odločbo, ter se sme vložiti šele po pravnomočno končanem
kazenskem postopku. Ob tem pa velja tudi omejitev, da zahteve za varstvo zakonitosti
ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To
pomeni, da v vmesnih fazah kazenskega postopka takšna zahteva ni mogoča. Glede na
to ima torej takšna zakonska ureditev za posledico, da oseba, ki je pri prvem zaslišanju
seznanjena z ugotovitvami na podlagi posebnih ukrepov, nima učinkovitega pravnega
varstva, s katerim bi lahko začela polemiko pred pritožbenim organom o zakonitosti
takšnega ukrepa. To nedoslednost bi bilo mogoče odpraviti s pravico do pravnega
sredstva, o katerem bi odločal izvenrazpravni senat. Tako bi se že na začetku
kazenskega postopka, se pravi takoj po uvedbi preiskave, začelo analizirati vprašanje
zakonitosti ukrepov, torej bi se vprašanje veljavnosti s posebnimi ukrepi pridobljenih
dokazov razjasnilo že takoj na začetku, in ne šele po opravljeni glavni obravnavi.
Ugotovitev po končani glavni obravnavi, da spoznanja, pridobljena s temi ukrepi, zaradi
formalnih pomanjkljivosti ne morejo biti pravno veljavni dokaz, pomeni namreč
nepotrebno vodenje kazenskega postopka, in to še zlasti, če so ti dokazi edini, tako
rekoč zakonski dokaz.
39
11. ZAKLJUČEK
Nesporno je, da je uporaba PPU odgovor države zoper hude oblike organiziranega
kriminala, ki ga ni mogoče odkriti po klasični poti. Izvajanje ukrepov ni mogoče
oblikovati drugače, da pri tem ne bi posegali v ustavno varovane pravice. Zavedajoč se
resnosti problema, ki ga takšni posegi predstavljajo, je zakonodajalec sprejel vrsto
ukrepov in pogojev, katerih osnovni namen je bil preprečiti prekomerno ali nedovoljeno
poseganje. Natančna določitev pogojev odreditve v zakonu je bila tudi pogoj, da se v
ustavno varovane pravice lahko posega. Bolj kot ukrepi posegajo v posameznikove
pravice, večje število materialnih pogojev je treba izpolniti, da je izvršitev zakonita.
Zakonodajalec je za izvršitev ukrepov najprej kot pogoj določil »visok« dokazni
standard »utemeljene razloge za sum«. Pri dveh ukrepih pa je bil celo mnenja, da kljub
temu da ukrepi posegajo v ustavne pravice, je za njihovo odreditev zadovoljiv »manjši«
dokazni standard »razlogi za sum« (identifikacija elektronskega komuniciranja,
pridobitev zaupnih podatkov od bank). Poleg dokaznega standarda je kot nujnost določil
tudi izpolnitev načela subsidiarnosti. S tem je dodatno zaostril pogoje odrejanja ter
določil, da je izvajanje mogoče le v nujnih, izjemnih primerih in še to le za kazniva
dejanja, ki jih je predhodno navedel v zakonu (»kataloška kazniva dejanja«). S
predhodno določitvijo kaznivih dejanj je zakonodajalec poskrbel, da je ukrepe mogoče
odrediti le za tista kazniva dejanja, za katera je zakonodajalec menil, da so za družbo
najnevarnejša. Kot dodaten pogoj je ukrepom odredil različne časovne dolžine samega
izvrševanja in s tem določil, da se ingerentnejši ukrepi izvajajo manj časa. Bolj
invazivnim ukrepom je določil, da jih je mogoče odrediti samo na podlagi pisne
odredbe, za druge manj posegajoče ukrepe pa je omogočil izvršitev tudi na podlagi
ustne odredbe. Za sam potek izvrševanja ukrepov kot tudi za naknadno sodno kontrolo
je pisna odredba ključnega pomena. Zato je zakonodajalec natančno opredelil, katere
vsebinske elemente mora pisna odredba vsebovati. S tem je preprečil možnost izpustitve
tistih pomembnih podatkov, ki bi bili kasneje potrebni za preverjanje zakonitosti in
legitimnosti tako pridobljenih dokazov kot tudi pravilne izvedbe ukrepov.
Če vseeno pride, kljub številnim pogojem in varovalnim ukrepom, do nedovoljenih ali
prekomernih poseganj, je zakonodajalec predvidel pravno sredstvo izločitve dokazov
(ekskluzija) kot tudi dolžnost sodišča, da v takih primerih na tako pridobljene podatke
ne more opreti svoje odločbe.
40
Preiskovalni sodnik na podlagi poročila policije ugotavlja, ali so bili prikriti
preiskovalni ukrepi izvajani v skladu z odredbo. Če oceni, da med izvajanjem ni prišlo
do kršitve, to potrdi v obliki uradnega zaznamka. Če pa oceni, da policija ni ravnala v
skladu z odredbo, izda po uradni dolžnosti sklep o izločitvi nezakonito zbranega
gradiva47. Pri uporabi PPU mora preiskovalni sodnik največkrat preveriti: a) preizkus
presoje materialnih pogojev za odreditev PPU, b) preizkus postopka odreditve in
postopka po izvršitvi PPU ter vrednotenje spoznanj, pridobljenih z uporabo PPU, c)
preizkus praga verjetnosti za odreditev PPU kot razlog za poseg v pravice
posameznika48. Zakonodajalec je zaradi poseganja ukrepov v ustavne pravice dodatno
okrepil vlogo preiskovalnega sodnika. Z naknadno sodno kontrolo, izvajano s strani
preiskovalnega sodnika, je zakonodajalec želel že v predkazenskem postopku izločiti
tiste dokaze, ki za sam kazenski postopek nimajo dokazne vrednosti. Hkrati je s tem
tudi preprečil, da bi se z nedovoljenimi dokazi seznanili tudi drugi udeleženci postopka
(predsednik sodišča).
V primeru, da preiskovalni sodnik ne opravi svoje dolžnosti in ne izloči nezakonito
pridobljenih dokazov, s tem dopušča možnost predsedniku senata ter ostalim
udeleženim v postopku, da imajo možnost, da se s takšnim gradivom tudi seznanijo.
Zakonodajalec je v zakonu celo predvidel, da preiskovalni sodnik ne bo ravnal v skladu
z zapovedjo ter je zato uvedel dodatne varovalke za izločitev na takšen način
pridobljenih rezultatov izvenrazpravnemu senatu49, predsedniku senata50 in celo sodniku
poročevalcu51.
Zakon določa, da sodišče ne more opreti svoje odločbe na podatke, sporočila, posnetke
ali druga dokazila na naslednje načine: a) če so bili pridobljeni s PPU brez odredbe ali v
nasprotju z njo tako preiskovalnega sodnika kot tudi državnega tožilca52, b) če so bili
pridobljeni dokazi tretjih oseb zunaj kazenskega postopka s kršitvijo ustavno
zajamčenih človekovih pravic in svoboščin, c) če ne obstajajo utemeljeni razlogi za
predčasno izvrševanje ukrepov iz 150.člena na podlagi ustne odredbe, d) če so bili
pridobljeni za nekataloška kazniva dejanja (»sistem kataloga«), e) če se ne nanašajo na
47 83/II.člen ZKP.48 Karakaš, Aleksander: Uporaba posebnih (preiskovalnih) metod in sredstev v kazenskem postopku (2000). 49 276/IV.člen ZKP.50 286/III.člen ZKP.51 377/V.člen ZKP.52 154/IV.člen ZKP.
41
kazniva dejanja, za katera se lahko prikriti preiskovalni ukrepi odredijo (»sistem
generalne klavzule«), f) če se med izvrševanjem ukrepa pridobi dokaze o kaznivem
dejanju, zaradi katerega ukrep ni bil odrejen (izjemoma se uporabijo, če bi se sicer
ukrep lahko odredil za isto kaznivo dejanje), g) če pride v poštev kakšen zakonit razlog
za ekskluzijo izjav priče po 237.členu. Novela ZKP-F je prinesla tudi procesno
sankcioniranje pridobitve zaupnih bančnih podatkov po 156.členu ZKP, v kolikor so bili
pridobljeni brez odredbe preiskovalnega sodnika.
V skladu z drugim odstavkom 18.člena ZKP pa je potrebno izločiti tudi vse dokaze, ki
so bili pridobljeni na podlagi zgoraj omenjenih dokazov. Gre za t.i.«doktrino sadežev
zastrupljenega drevesa«, ki zahteva izločitev dokazov, za katere se ugotovi, da so po
logiki sine qua non vzročnosti, izvedeni iz drugih dokazov, ki jih je policija pridobila
protipravno. Poleg tega mora biti izpolnjen še en pogoj – policija mora pri pridobivanju
izvedenih dokazov aktivno izkoriščati prvotno nezakonitost. Gre za nujno določbo, ki
zagotavlja posamezniku, da dokazi, ki so bili pridobljeni s pomočjo PPU, zoper njega
na sodišču ne bodo uporabljeni, v kolikor so bili pridobljeni v nasprotju s kriteriji, ki jih
je predpisal zakon ali Ustava. Obenem pa je določba smerokaz legitimnega delovanja
policije, saj obid kriterijev za izvedbo takih ukrepov pomeni »neproduktivno«
pridobivanje dokazov, ki jih sodišče ne bo smelo uporabiti.
ZKP ne določa procesnih sankcij za primere, ko je za izvršitev ukrepa potrebno
dovoljenje državnega tožilca, izvrši pa se brez slednjega (navidezni odkup). V vseh
takšnih primerih, ko zakon ni opredeljen ali pa imamo pravne praznine, nam kljub temu
ostanejo splošne določbe ZKP, da se sodna določba ne sme opirati na dokaze,
pridobljene s kršitvami človekovih pravic in svoboščin.53
Zakonodajalec je, da bi preprečil uporabo PPU v namene golega zbiranja podatkov,
določil, da se v primerih, ko državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona
ali če v roku dveh let tega ne izjavi, gradivo pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika
uniči. Pred tem je določil, da imajo osebe, o katerih so se zbirali podatki, tudi možnost
njihove seznanitve, ki pa se jim ga lahko v izjemnih primerih tudi odpove.
Poudariti je potrebno še pomembno vlogo zunajobravnavnega senata pri ukrepu tajnega
delovanja in tajnega opazovanja, ki vsakih šest mesecev preverja ne samo zakonitost in
utemeljenost odredbe državnega tožilca, ampak tudi preiskovalnega sodnika. Na žalost
53 18/II.člen in 371/I.člen ZKP.
42
je dvojni sodni nadzor zakonodajalec pri PPU uporabil bolj kot izjemo. Kljub temu sem
mnenja, da bi moral takšno preverjanje uvesti za vse ukrepe.
Poleg pravnih poti, ki jih najdemo v ZKP-ju je mogoče uporabiti tudi pravna sredstva,
ki jih najdemo v drugih zakonih: a) na podlagi Ustave je mogoče, če ni zagotovljeno
drugo sodno varstvo, zahtevati, da o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi
se je posegalo v ustavne pravice posameznika, v upravnem sporu odloči pristojno
sodišče54 (v primerih, ko kazenski postopek ni bil uveden), b) v kolikor pri izvajanju
ukrepov ni izključena protipravnost, je mogoča kazenska ovadba zaradi kaznivih dejanj
neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja, kršitev tajnosti občil, kršitev
nedotakljivosti stanovanja, neupravičeno dajanje daril, neupravičeno sprejemanje daril,
dajanje ali jemanje podkupnine, nezakonito posredovanje ter zloraba uradnega položaja
ali pravic, c) po civilnem zakonu je mogoče naperiti zasebno tožbo v obliki odškodnine
za materialno kot tudi za nematerialno škodo (satisfakcija), d) možnost ustavne pritožbe
v primerih, če oseba meni, da so mu bile kršene človekove pravice, e) pritožba Varuhu
človekovih pravic.
Iz vsega tega lahko sklepamo, da je zakonodajalec resnično želel zagotoviti na eni strani
učinkovito preprečevanje, odkrivanje kaznivih dejanj ter na drugi preprečiti
prekomerno, nedopustno poseganje samih ukrepov v pravice posameznikov.
Za obstoj pravnega človeka obstajajo številni razlogi, ki opravičujejo ta konstrukt,
vendar kljub temu ne moremo mimo dejstva, da doktrina človekovih pravic ne more in
ne zajema vseh sfer posameznika. Navedena nezmožnost nakazuje na eno od mej
človekovih pravic.
Nadalje se meja doktrine kaže v naših omejenih (zgolj človeških) sposobnostih. Ker je
doktrina človekovih pravic proizvod človeškega razuma in je le ta naše nepopolno
prepoznavno sredstvo, je tudi doktrina človekovih pravic nepopolna. Poleg tega ne gre
prezreti vrednot, ki naj bi jih človekove pravice varovale in zagotavljale, saj so prav
tako le proizvod človekovih predstav in so zato neavtentične. Pravzaprav so vrednote
znotraj doktrine zgolj predmet družbenega konsenza o tem, kaj naj bi bile absolutne
54 157/II.člen Ustave RS.
43
vrednote. Torej je druga meja posledica naših omejenih sposobnosti, rezultat tega pa je,
da so naše stvaritve nepopolne.
Tretjo mejo izpeljemo dalje iz tega, da so predpostavke doktrine univerzalnost,
temeljnost in neodtujljivost. Predpostavke, ki omogočajo zmagovito držo, postanejo
vprašljive in postavljajo meje doktrini. Pojem univerzalnost vsiljuje celotnemu svetu
superiorni položaj zahodne civilizacije s samozaverovano predpostavko, da je doktrina
človekovih pravic še bolj avtentična. Univerzalnost meri na slehernega človeka in ne
dopušča umika iz svojega vsebinskega okvira. Sleherni človek je v skladu s to doktrino
prisilni nosilec človekovih pravic.55 Vprašljiva je tudi predpostavka neodtujljivosti.
Beseda neodtujljivost pomeni, da posamezniku ni mogoče na noben način človekovih
pravic odvzeti, odtujiti. Vendar posameznika, ki so mu v danem trenutku grobo kršene
temeljne pravice, bo zelo težko prepričati, da te pravice ima. Namreč kolikor je
posamezniku pravica kršena, toliko mu je tudi odvzeta. Tako npr. umorjeni človek
vsekakor nima več svojih temeljnih pravic, s pravico do življenja na čelu.56 Torej tretja
meja se riše ob temeljnih predpostavkah doktrine, ki niso vseobsežne, temveč
podvržene lastnim mejam.
Četrta meja se odslikava v jeziku, v katerem je doktrina človekovih pravic zapisana, ta
pa je izrazito abstrakten. Ta abstraktnost pa omogoča pobeg pred lastno vestjo, saj
omogoča posploševanje, abstrahiranje in s tem odmik od stvarnosti, od konkretnega
primera. Posploševanje v psihološki sferi povzroča odtujitev, oddaljevanje od problema
z namenom emocionalne zaščite pred samim seboj. Doktrina nas s svojo abstraktno držo
nagovarja k pasivnosti, odtujitvi od problema in ne k aktivnemu ravnanju za zaščito
najbolj osnovnih vrednot. Ljudje smo omejeni v izražanju in posredovanju idej in
marsikdaj se zgodi, da se naš namen izgubi z besedilom. Ničkolikokrat slišimo, da se
določenih stvari, občutkov, misli enostavno ne da zapisati. Tako je tudi zapis
človekovih pravic v določenih točkah podvržen tudi tem omejitvam.
Zadnja, peta oz formalna ali konceptualna meja doktrine človekovih pravic, je očitek, da
s poudarjanjem pravic pozabljamo na dolžnosti, ki so bistveni element za delovanje
55 M.Cerar, Večrazsežnost človekovih pravic in dolžnosti, 1996, str.53.56 M.Cerar, Dve opombi k človekovim pravicam, 4989.
44
doktrine. Izpolnjevanje dolžnosti je torej tisto sredstvo, ki omogoča uresničevanje
pravic. Dolžnost je torej v tem smislu sredstvo, pravica pa cilj.
Vsebinske oziroma materialne meje doktrine človekovih pravic najdemo v kritičnih
odzivih na filozofske temelje liberalizma, ki je podlaga človekovim pravicam. Bolj kot
človeku pustimo svobodo, bolj ga je potrebno omejiti za voljo družbenega miru. Torej
na eni strani vrhovna vrednota svobode in na drugi neizogibna nujnost omejiti to
svobodo, je prva vsebinska meja liberalizma in doktrine človekovih pravic.
Pripadniki drugih nezahodnih kultur naši civilizaciji očitajo pretirani individualizem in
materializem. Ljudje, tudi zaradi doktrine človekovih pravic, v življenju iščemo le
ubogo ugodje in smo oropani vsakršne druge aspiracije. Osredotočili smo se na
individualna življenja in s tem pozabili, da je človek družbeno pogojen in da lahko do
razumevanja samega sebe pridemo le v okviru skupnosti. Individualizem je
posameznika potisnil v center lastne pozornosti in zameglil pomen, ki ga ima skupnost.
Povzročil je, da se posamezniki v lastni zaverovanosti oddaljujemo drug od drugega in
tako postajamo tujci. Odtujenost pa je le začetek osamljenosti.
Zadnja najbolj očitna negativna posledica individualizma, ki ga promovirajo pravice, je
pretirano materialno naravnana družba, ki v iskanju napredka in ugodja pozablja na
naravo. Ker je lastninska pravica ena izmed temeljnih v doktrini človekovih pravic,
lahko rečemo, da je vsaj posredni ali stranski proizvod udejanjanja človekovih pravic
pretirani materializem, ki vodi do ekoloških katastrof.
Opisane materialne meje lahko povzamemo kot: individualizem in materializem se
pogosto stopnjujeta do tiste mere, ko postajata družbeno kontraproduktivna oziroma
vrednostno negativna. Pretirani individualizem in materializem vodita v izgubo
moralnega občutka za človečnost in z njim povezanega občutka sočutja in solidarnosti,
nadalje v nepremišljeno in škodljivo ravnanje z naravo ter nenazadnje prilagajanje
družbenih norm osebnim materialnim interesom.
Vse lahko dosežemo z večjim poudarkom na vzgoji in izobraževanju. Zanimivo je, da
otroci dobro poznajo svoje pravice, dolžnosti pa ne. Posamezniki bi se morali zavedati,
45
kaj pomeni imeti določeno pravico in le to uveljavljati odgovorno, moralno. Takšno
ravnanje zmore le odgovoren in pokončen človek, tak človek pa je socializiran človek,
kateremu je vzgoja zbudila občutek za odgovornost.
46
12. PRAVNI VIRI IN LITERATURA
12.1. Pravni viri
Ustava Republike Slovenije (URS: Uradni list RS, št.331/1991-I Spremembe:
Uradni list RS, št.42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004,
69/2004,68/2006).
Zakon o kazenskem postopku ( Uradno prečiščeno besedilo ZKP-UPB4, Uradni
list RS, št. 32/2007).
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku ( ZKP-F,
Uradni list RS, št. 43/2004).
Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ( U-I-25/95, z dne 27.11.1997,
Uradni list RS, št. 5/98).
Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ( U-I-272/98, z dne 8.5.2003,
Uradni list RS, št. 48/2003).
12.2. Literatura
Dežman, Zlatan, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, (1.natis), GV
založba, 2003.
Dežman, Zlatan, Doktrina o varstvu človekovih pravic in metodologija
kazenskega procesnega prava, Zbornik Pravne fakultete Univerze v Mariboru,
2005.
Klemenčič, Goran; Kečanović Bećir; Žaberl Miroslav; Vaše pravice v
policijskih postopkih (1.izdaja, 1.natis), Ljubljana, 2002.
Kečanović, Bećir, Policijsko pravo in pooblastila, Splošni del (1.natis), GV
Založba, Ljubljana, 2006.
Cerar, Miro, Večrazsežnost človekovih pravic in dolžnosti (2.dopolnjena izdaja),
Znanstveno publicistično središče, Ljubljana, 1996.
Pavčnik, Marjan, Teorija prava: prispevek k razumevanju prava (3.razširjena,
dopolnjena in spremenjena izdaja), GV založba, Ljubljana, 2007.
47
Turk, Danilo, Temelji mednarodnega prava, Zbirka pravna obzorja, GV založba,
Ljubljana, 2007.
Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. Zbirka Nova
slovenska zakonodaja. Ljubljana: GV založba, 2004.
Gorkič, Primož in Šugman, Katja: Praktikum za kazensko procesno pravo.
Ljubljana: GV založba, 2007.
Grad, Franc: Institucionalni okviri parlamentarnega nadzora nad uporabo
posebnih metod in sredstev. V: Zbornik strokovno znanstvenih razprav, št.10,
1996.
Bavcon, Ljubo: Posebne operativne metode dela varnostnih služb v luči
kazenskopravnega varstva človekovih pravic. V: Zbornik strokovno znanstvenih
razprav, št.10, 1996.
Fišer, Zvonko: Posebne operativne metode in sredstva – po odločbi ustavnega
sodišča. V: Pravna praksa, št. 8, 1998.
Fišer, Zvonko: Posebne operativne metode in sredstva ter delitev procesnih
funkcij v predkazenskem postopku. V: Pravna praksa, št. 17/18, 1997.
Jenull, Hinko: Prikriti preiskovalni ukrepi, zasebnost in sodna odločba:
premislek o ustavni skladnosti novele ZKP-F. V: Pravna praksa, št. 8/9, 2004.
Klemenčič, Goran: Posebne operativne metode in sredstva v ustavno-sodni
praksi Združenih držav Amerike. V: Zbornik strokovno znanstvenih razprav, št.
10, 1996.
Karakaš, Aleksander: Uporaba posebnih (preiskovalnih) metod in sredstev v
kazenskem postopku, zbirka Uveljavljanje novih inštitutov kazenskega
materialnega in procesnega prava. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v
Ljubljani, raziskava št. 124. V: Uradni list RS, Ljubljana, 2000.
Klemenčič, Goran: Prikriti (kriminalistični) preiskovalni ukrepi: POMS je
mrtev, naj živijo PPU! V: Odvetnik, št.3, junij 1999.
Klemenčič, Goran: Ko »klasične« policijske metode prerastejo ustavne okvirje.
V: Pravna praksa, št. 5, 9.februar 2007.
Klopčič, Roman in Klemenčič, Goran: Nekateri pravni vidiki uredite posebnih
operativnih metod in sredstev v Republiki Sloveniji. V: Zbornik strokovno
znanstvenih razprav, št. 10, 1996.
48
Kos, Drago: Praktični vidiki uporabe »posebnih metod in sredstev«. V:
Pravosodni bilten, št. 1, 1999.
Perenič, Anton: Posebne operativne metode in sredstva – k evropskim
standardom za njihovo zakonsko urejanje in uporabljanje. V: Zbornik strokovno
znanstvenih razprav, št. 10, 1996.
Zgaga, Sabina: Prikriti preiskovalni ukrepi. Pamfil, julij 2004.
Zalar, Aleš: Varnost države in varstvo tajnosti komunikacijskih sredstev v
Republiki Sloveniji. V: Zbornik strokovno znanstvenih razprav, št. 10, leto
1996.
12.3.Viri iz medmrežja
http://zakonodaja.gov.si/
http://www.dz-rs.si/
http://www.us-rs.si/
http://www.ius-software.si/
http://www.sodnapraksa.si/
http://www.cobiss.si/