1

23 let, 1996-2019 Leto: 9 št.: 13/2019 Ljubljana, 28.3.2019

DRUŽENJE USTVARJELCEV SLIKE, BESEDE IN PRIPOVEDI Jože Globokar

Foto: J.G.

Kulturno društva NORMA7 je 25. marca 2019 v prostorih Ljudske univerze v Ajdovščini pripravilo kulturni dogodek z druženjem ustvarjalcev slike, besede in pripovedi. Društvo je dogodek posvetilo tudi obeležitvi praznovanj ob 50 letnici Zveze paraplegikov Slovenije. V ustvarjalni likovni delavnici, ki so jo naslovili »Klepet ob kavi in še kaj …,« so sodelovali slikarji naše Likovne sekcije: Klavdij Leban, Metod Zakotnik, Tina Šerko ter Boris in Ana Šter. Delavnico - »Beseda je most« so ob predstavitvi nastopajočih med drugimi obogatili: recitatorska skupina »Ona – one« (Marjana Lavrin, Alenka Tratnjek, Ana Feržan) iz Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine ter Majda Birsa in Beno Žnidaršič. Ob odprtju samostojne slikarske razstave »Brezčasnost vode« slikarja Boštjana Močnika, (predstavila jo je Marjana Lavrin), sta pesmi Ferija Lajnščka prebirala Majda Birsa in Metod Zakotnik. Avtor razstave je ob tem pripomnil, da razstavo v jubilejnem letu posveča slikarjem paraplegikom in tetraplegikom, ki imajo velik vpliv na njegovo slikarsko pot. Na kulturnem dogodku so udeleženci slišali še poezijo pesnic Ljubice Jančar in Marjetke Smrekar, svojo poezijo pa sta predstavila Darinka Slanovec in Benjamin Žnidaršič. Lep kulturni dogodek je ob materinskem prazniku sklenila Majda Birsa z recitacijo ganljive pesmi naše pesnice Brede Malus – »Mama.«

2

ZAMAŠKI ZA GREGORJA

Silva Razlag

Foto: S.R.

Ptujski humanitarec Ignac Habjanič že vrsto let po ožji in širši okolici zbira plastične zamaške, katerih

izkupiček od prodaje se namenja za zdravljenje mladim bolnikom oziroma invalidom za nakup potrebnih

pripomočkov. Na tokratnem, že 16. odvozu in natovarjanju, je sodelovalo veliko število predstavnikov

posameznih humanitarnih organizacij, med njimi tudi nekaj članov Društva za šport invalidov Most Ptuj. Pri

natovarjanju 15 do 20 - kilogramskih vreč, se je izkazal posebni gost, glasbenik Vlado Kreslin, ki je prijetno

vzdušje popestril še s svojo »črno gitaro« in njegovim čudovitim glasom.

Veliko pozornosti pa je namenil 20 -letnemu Gregorju iz Maribora, ki je že od rojstva na invalidskem vozičku

in njegovi družini, saj bo izkupiček iz tokratnega »kontingenta« namenjen prav njim. Vseh dosednajih 15

odvozov in tudi tokratnega je opravil 74. pehotni polk Slovenske vojske iz Maribora. Poseben organizacijski

odbor, ki ga vodi avtorica tega prispevka (Silva Razlag), pa je že pričel s pripravami na naslednji odvoz,

poimenovan »50 ton plastičnih zamaškov«, ki bo vključen v program osrednjih prireditev ob prazniku

Mestne občine Ptuj v začetku avgusta letošnjega leta in je tudi v programu aktivnosti DŠI Most Ptuj za leto

2019.

3

VRNILI SO SE Drago Perko

S sinočnjo sklepno slovesnostjo so se tudi uradno končale Poletne svetovne igre specialne olimpijade, na katerih je tekmovalo tudi 27 slovenskih specialcev. Osvojili so 24 medalj od tega tri zlate, 13 srebrnih in 8 bronastih. »Niso pomembne samo medalje, pomemben je pristop, trud, ki so ga vsi do zadnjega vložili v svoje nastope,« je zadovoljen vodja delegacije, sicer predsednik Specialne olimpijade Slovenije Ljubomir Miličević. »Tekmovanja specialne olimpijade nasploh so posebna. Ko pa govorimo o svetovnih igrah, kjer se zbere 7.000 tekmovalcih in 3.000 spremljevalcev iz 200 držav ter nešteto prostovoljcev, potem je to še toliko bolj poseben dogodek. Kot sem že velikokrat poudaril je energija, ki jo oddajajo tekmovalci, tako pozitivna, da na koncu premaga vso nejevoljo in vse zaplete.«

Med medaljami posebej žari bronasta medalja košarkarjev, saj so imeli v skupini z Avstralijo, Novo Zelandijo, Madžarsko in Izraelom kar močne nasprotnike. Kapetan slovenske ekipe je bil izkušen Manfred Kržišnik – Fredi, tekmovalec, ki je na svetovnih igrah tekmoval že četrtič! Tako je zbirki dveh zlatih, ene srebrne in ene bronaste dodal še bron. Z njim je bil v ekipi tudi »stari maček« Atif Mulič, ki prav tako že ima medalje z zimskih iger (srebrno in dve bronasti), bil pa je tudi član zmagovalne košarkarske ekipe, ki je pred osmimi leti iz Aten prinesla zlato. »Mislim, da sta bila upravičeno člana tokratne reprezentance, kajti pri njiju ne mine dan brez športa. Če že aktivno ne trenirata vsak po svoje, pa prav gotovo pogovor nanese o aktualnem športnem dogajanju,« je povedal njun trener v CUDV Črna Janže Blatnik, ki se je po tihem zahvalil Frediju, saj ga je ravno ta pred 25 leti potegnil v »specialni svet«.

Med športniki je bil najuspešnejši plavalec Alen Šošter, lastnik kar desetih državnih rekordov med plavalci z Downovim sindromom. Osvojil je tri srebrne medalje - na 100 in 200 m prosto ter v štafeti 4x50 m mešano. Med dekleti je bila najboljša plavalka Anja Golčer (25 m prsno in štafeta 4x50 m mešano), osvojila je zlato in bronasto medaljo. »Po 10 letih redne vadbe ji je uspelo sestaviti sanjsko tekmo z vsemi potrebnimi pravili, ki so za njo verjetno povsem nepotrebna,« je na plavalko ponosna trenerka Katarina Praznik. »Tako je dokazala, da tudi osebe z avtizmom zmorejo.«

Igre v Abu Dhabiju in Dubaju si bomo zapomnili po marsikaterem presežku, skoraj nedosegljivem za bodoče organizatorje. »Število držav je naraslo za 30, na 200 udeleženk. Standard tekmovališč in namestitve je bil tako visok, kot še nikoli. Število prostovoljcev - neverjetno. Včasih se mi je zdelo, da jih je več kot nas. Prijaznost in ustrežljivost teh prostovoljcev pa je bila skoraj neskončna,« nazaj proti Emiratom pogleduje vodja delegacije. Zastava specialne olimpijade, svetovnega gibanja, ki je lani obeležilo 50-letnico obstoja, je šla naprej v roke švedskim organizatorjem, ki bodo leta 2021 priredili zimske igre, naslednje poletno tekmovanje tega ranga pa bo leta 2023 v Berlinu. Tudi na poti do tja bo prisoten trend, da se vedno več »specialnega« športa združuje na treningih in tekmovanjih v širšem športnem okolju.

Poleg številnih gledalcev so bili v Emiratih tudi nekateri starši slovenskih tekmovalcev. V specialni olimpijadi namreč že dolgo deluje tudi program za starše in tokrat je bilo zanje res dobro poskrbljeno. »Na otvoritvi specialne olimpijade sem bila ganjena do solz in bila ponosna, da smo del tako velikega dogodka. Ne samo Tina, najina hči, tudi midva sva bila del te zgodbe. Vesela in srečna sva, da ji je uspelo. S svojo vztrajnostjo in delom je dokazala, da je mogoče doseči prav vse, tudi olimpijsko zlato,« je na svoje dekle ponosna Tatjana Skerlep. Z delegacijo je bila tudi predstavnica Zveze Sožitje, starševske organizacije, katere del je tudi Specialna olimpiada Slovenije. Andreja Resman je sicer tudi trenerka v lokalnem društvu Sožitje, zato ji je simbioza tekmovalca in staršev še kako blizu: »Udeležba vsakega športnika na svetovnih igrah je vrhunec njegove športne poti. Zato naj starši, ki imajo možnost, le-to izkoristijo in tak dogodek

Foto: N.V.

4

doživijo skupaj. Tega, kar smo doživeli na teh igrah, se ne da opisati z besedami.« Ob tem je mama Jeseničana Nika Jerkovića, ki je v namiznem tenisu osvojil dve srebrni medalji, dodala: »Presrečna sem, ponosna, verjetno tako, kot mama vsakega športnika. Ob tem se spomnim besed njegove učiteljice, preden sem ga prepisala v posebni program. Rekla je, poglejte ga, kakšen je, kaj pa mislite, da bo iz njega? Takrat sem si prisegla, da bo moj fant v življenju nekaj dosegel!« In tudi Jani Jerković je uspelo!

Ekipo so opremili donatorji: Alpina, Zavarovalnica Wienerstädtische, Safilo, Intersocks, finančno pa jo je podprl tudi Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije. Zahvala gre tudi partnerjema v projektu - Zvezi za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskemu komiteju ter Zvezi Sožitje.

DOSEŽENI REZULTATIH PO ŠPORTIH:

ATLETIKA Tamara Korotaj (OŠ Stanka Vraza Ormož) – 2. mesto (200 m), 3. mesto (100 m), 4. mesto (štafeta 4x100 m) Vinko Rešetar (CUDV Dobrna) – 2. mesto (1.500 m), 3. mesto (800 m), 4. mesto (štafeta 4x100 m) Martin Lešnik (VDC Šentjur, enota Slov. Konjice) – 2. mesto (200 m), 3. mesto (400 m), Mario Zajfrid (OŠ Gustava Šiliha, Maribor) – 2. mesto (400 m), 3. mesto (800 m), 4. mesto (štafeta 4x100 m) Jožica Drač (VDC Šentjur, enota Šentjur) – 3. mesto (1.500 m) Anamari Hadner (OŠ Gustava Šiliha, Maribor) – 5. mesto (200 m), 5. mesto (400 m), 4. mesto (štafeta 4x100 m) PLAVANJE Anja Golčer (Sožitje Velenje) – 1. mesto (25 m prsno), 2. mesto (štafeta 4x50 m mešano), 8. mesto (50 m prsno) Alen Šošter (Sožitje Velenje) – 2. mesto (100 m prosto), 2. mesto (200 m prosto), 2. mesto (štafeta 4x50 m mešano), 4. mesto (100 m delfin) Timotej Galunič (OŠ Gustava Šiliha, Maribor) – 2. mesto (50 m prosto), 2. mesto (štafeta 4x50 m mešano), 3. mesto (100 m prosto) Urban Goltnik (Sožitje Velenje) – 2. mesto (štafeta 4x50 m mešano), 4. mesto (25 m prsno) NAMIZNI TENIS Nik Jerković (OŠ Poldeta Stražišarja, Jesenice) – 2. mesto (posamezno), 2. mesto (dvojice) Rok Mai Vodušek (Center Janeza Levca, Ljubljana) – 4. mesto (posamezno), 2. mesto (dvojice) JUDO Tina Skerlep (Center Janeza Levca, Ljubljana) – 1. mesto (posamezno) Žiga Vangoš (II. OŠ Žalec) – 2. mesto (posamezno) KOLESARSTVO Simona Gaser (Sožitje Škofja Loka) – 1. mesto (1 km), 3. mesto (2 km) Uroš Bernik (Sožitje Škofja Loka) – 2. mesto (5 km), 7. mesto (10 km) KOŠARKA – 3. mesto Sebastjan Ratej (CVD Golovec) Luka Gračner (CVD Golovec) Albin Kolar (CUDV Dobrna) Primož Mrkun (VDC Želva) Ivan Ruf (VDC Želva) Klavdi Zorko (OŠ Glazija Celje) Manfred Kržišnik (CUDV Črna) Atif Mulič (CUDV Črna) BALINANJE Miha Zalokar (OŠ Glazija, Celje) – 2. mesto (posamezno), 4. mesto (dvojice) Lara Ilič (Center Janeza Levca) – 4. mesto (posamezno), 4. mesto (dvojice)

5

6

POSTANI PROSTOVOLJEC LETA

Ekipa MSS

Dragi (potencialni) prijavitelji,

zaradi vaših vprašanj in prošenj smo rok v natečaju Prostovoljec leta preložili na ponedeljek, 8. aprila 2019. Naj ob tem poudarimo, da je to zadnji dan, ko lahko oddate prijave in kakršnekoli priloge in možnosti dopolnitev več ne bo. Strokovna komisija za izbor prostovoljcev se bo namreč sestala kmalu za tem.

Ustrezno izpolnjene prijavnice pošljite: - po e-pošti na prostovoljec@mss.si - prijava je veljavna, ko prejmete naše potrditveno sporočilo, ali - po navadni pošti na Mladinski svet Slovenije, Dunajska 5, 1000 Ljubljana. V vsakem primeru je zaželeno, da prijavnice in priloge pošljete (tudi) po e-pošti, saj tako olajšate delo

komisiji.

Vse informacije, besedilo natečaja in prijavnici najdete tu. Če imate kakršnekoli težave z dostopom do dokumentacije ali druga vprašanja, se obrnite na nas: prostovoljec@mss.si ali na tel. 01 425 60 55 (Tanja Baumkirher).

Hkrati želimo povzeti odgovore na nekaj pogosto zastavljenih vprašanj: 1 Prijavitelj prostovoljke ali prostovoljca je lahko kdorkoli; priporočamo pa, da je to organizacija, s katero je njeno oz. njegovo prostovoljstvo najbolj povezano; organizacija, ki prostovoljko oz. prostovoljca najbolj pozna.

2 Prijavitelj projekta mora biti njegov (ključni) izvajalec oziroma organizator. (In ne financer, podpornik itd.) Ponavadi so to organizacije oz. institucije, znotraj katerih se je projekt odvijal, lahko pa je tudi posameznik ali neformalna skupina itd. Če je enakovredno sodelovalo več institucij, eno vpišete kot predlagatelja, ostale pa v rubriko "drugi enakovredni izvajalci projekta".

3 Prijavite lahko vse prostovoljke in prostovoljce, ne glede na starost.

4 Prijavite lahko vse projekte, ki so bili večinsko izvedeni s prostovoljskim delom.

5 Prijavite lahko nosilce funkcij, ki te funkcije opravljajo prostovoljno (npr. predsedniki društev).

6 Vsak prijavitelj lahko prijavi poljubno število prostovoljcev in projektov, omejitev ni.

7 Prosimo, da ste posebej previdni, če prijavljate mladoletne prostovoljke in prostovoljce in poleg njihove privolitve poskrbite tudi, da se s prijavo strinjajo njihovi starši.

8 Življenjepis, ki je zahtevan kot priloga pri prijavah posameznikov, nima predpisane oblike, pričakujemo pa, da "pride" od prijavljenega prostovoljca, saj s tem pokažete, da je prostovoljec s prijavo seznanjen, kar je seveda nujno.

9 Prijavnica mora biti v slovenskem jeziku.

Z veseljem pričakujemo vaše prijave!

7

IMELI SMO LJUDI …

PETER KOZIN

Borut Pogačnik

Peter Kozin Foto: geni.com

V petek, 22. marca ob 9. uri so se sorodniki in prijatelji na ljubljanskih Žalah še zadnjič poslovili od Petra

Kozina, pravnika, galerista in akvarelista. Živel je na ljubljanskem Viču, sto metrov za viško pošto. Tam je imel

dolga leta tudi svojo galerijo, kjer je razstavljal svoje zelo zanimive akvarele ter jih večkrat podarjal

prijateljem. Posebnost so bili majhni akvareli, kjer je upodabljal Ljubljano izpred sedemdesetih let.

Spominjam se ga še, ko je hodil v gimnazijo v Šentvidu, mi mlajši pa smo takrat obiskovali osemletko Franca

Rozmana –Staneta in se tisti, ki nismo (več) stanovali v Šentvidu vozili proti Ljubljani. Srečal sem ga ponovno

šele čez kakšnih 20 ali 30 let, ko je bil v službi pri kriminalistični policiji takratnega RSNZ ter še kasneje, ko je

v SOZD-u Polikem, imel vrsto vodilnih funkcij. V devetdesetih pa sem čisto slučajno prišel do njegove galerije,

čeprav nisem vedel, da on tam živi in tudi umetniško ustvarja. Ker se je zanimal za invalidsko problematiko,

smo ga tudi vpisali v naše Združenje invalidov – Forum Slovenije, kjer je tudi ostal član vse do smrti.

Usoda mu ni bila preveč naklonjena, saj je njegova hči umrla kmalu po tridesetem letu za neozdravljivo

boleznijo. Kljub temu pa je ostal optimist in poln načrtov za še bolj sodobno galerijo in tudi za svoje umetniško

delovanje. Toda različne bolezni so mu počasi, a vztrajno načenjale moči. Nazadnje sem ga srečal v viškem

Intersparu lani, ko se je opiral na nakupovalni voziček, vendar je bil še dokaj dobre volje in pripravljen na

razgovor.

Ob takih dogodkih, kot so slovesi za vedno, se nam zvrtijo filmi spominov iz naše preteklosti. Vsi ljudje, ki so

kakorkoli in kadarkoli prišli v stih z nami ali mi z njimi, bodo za vedno zabeleženi.

8

IMELI SMO LJUDI …

METODA GORJAN

Borut Pogačnik

Metoda Gorjan Foto: Revija MAŽ 2003/3

Metoda Gorjan je umrla 19.marca letos in je bila dolga leta zelo dejavna v Društvi distrofikov Slovenije, kjer

je v nekem času vodila tudi vse pomembne knjigovodske funkcije. Prav po tem se je tudi spominjam, ko sem

oktobra 1994 prišel na Društvo Distrofikov Slovenije in začel z delom tiskovnega predstavnika za takratni

SIOS (danes NSIOS).

No, že po nekaj tednih, je gospa Metoda preizkusila, koliko sem verbalno sposoben in mi je rada zastavljala

različna vprašanja s sila različnimi temami. Kmalu sem videl, da nisem edini, kajti gospa Metoda je bila

nakakšna sive eminienca društva. Njeno ˝testiranje˝ novodošlih sodelavcev je bilo zelo zanimivo.

Čez leta, ko me je že spoznala, je rada kaj povedala tudi o sebi in tudi, kako se je še vozila na motorjih v svojih

mladih letih. Še kasneje, ko sva se srečevala na poti v likovno ustvarjalnico distrofikov na vogalu Linhartove

1, sva govorila tudi o tistih starih časih, ko je še delovala na društvu. Bila je dovolj samozavestna in prepričana

vase, da je užila kar precejšnje spoštovanje sodelavcev. Nekoč mi je njen predsednik Boris Šuštaršič dejal,

da je v bistvu res on direktor, vendar je Metoda pravi poglavar!

Njena smrt me je zelo presenetila, saj sem pričakoval, da se bova še velikokrat srečala tam nekje na vogalu

Linhartove 1.

9

ODPRTA SCENA

MNENJA IN STALIŠČA BRALCEV

ODZIV NA ČLANEK »VRNITE NAM MATERE!«

Igor Mravlja

Foto: Clickinmoms.com

V »Sporočevalcu« najdejo prostor tudi polemični članki, kar kaže na odprtost in širino tega spletnega časopisa ter

njegove nove potencialne možnosti. V številki 12/2019 od 22.3.2019 je tako izšel tudi navedeni članek Romana

Vodeba. Kot vsaka se tudi ta objava ne more in ne sme izogniti odzivom.

a) citat R.V.: »Če človek psihoanalitično gleda na oba ženska praznika, se postavi na stran Materinskega dne«.

Predvsem tisti človek, ki hoče videti ženske le doma, v kuhinji in drugih prostorih gospodinjstva. Na to stran pa se

tradicionalno skozi tisočletja globalno in interesno postavljajo vse tiste konzervativno-verske družbene sile, ki nočejo

enakopravnosti žensk. Vse bolj pa ta praznik (in enako Dan žena) pridobitno izkoriščajo trgovci, tako da se osnovna

ideja vse bolj zamegljuje.

b) citat R.V.: »Če bo mama za otro(čič)ka vselej prisotna, bomo dobili – ko bodo ti otroci odrasli – normalne

državljane, ki se bodo produktivno in moralno neoporečno inkorporirali v družbo in vse njene podsisteme.«.

Skozi dolgo zgodovino človeštva je mati praviloma bila vselej prisotna ob otro(čič)kih, pa nato – ko so ti otroci odrasli

– nikakor niso serijsko postajali normalni državljani, ki bi se produktivno in moralno neoporečno inkorporirali v

družbo in vse njene podsisteme. Veliko odraslih otrok se je namreč inkorporiralo v podsisteme krvavih vojska,

terorja, zločincev, zaporov, korumpirancev, izvajalcev genocidov, množičnih zločinov, celo med izprijene kralje,

papeže, izobražence… Iz mnogih razlogov, od domače vzgoje do vpliva socialnih razmer, političnega in verskega

indoktriniranja, človeške temne plati itd.

c) citat R.V.: »In zato, da nam feminizem ne bo razžrl družbe…«

Vsak znani sistem družbe v zgodovini je nekaj razžiralo in razžrlo – sužnjelastništvo, fevdalizem, dandanes enako

razpada multinacionalni neoliberalni kapitalizem. In prvobitni matriarhat - pa ne, da ga je razžrl prafeminizem!

Za konec nekaj »feminističnih« cvetk:

· 1703, Ljubljana: uršulinke so ustanovile prvo dekliško šolo, ki je nato bila 170 let edina javna šola za dekleta pri nas.

10

· 1741-1748: avstrijska nasledstvena vojna (Francija, Prusija, Španija in Saška zoper Avstrijo), ker je na prestol prišla

ženska, Marija Terezija, hči habsburškega cesarja Karla VI.

· 1757: zadnje poročilo o sežigu čarovnic v Sloveniji, ko so v Krškem naenkrat sežgali kar 40 čarovnic

· 1765: s cesarskim odlokom je bilo štajerskim ženskam prepovedano "uporabljanje barvanja"

· 1793: francoska feministka Olympe de Gouges je oporekala sloviti »Deklaraciji o pravicah človeka in državljana«

(iz 1789), ker je zanemarila ženske, in objavila (1791) svojo Deklaracijo o pravicah žensk in državljank ter zato

končala pod giljotino.

· 1853, Ljubljana: na Gradaščici so ob kolezijskem mlinu zgradili prvo javno kopališče, kamor pa so ženske lahko

hodile samo ob posebej določenih terminih

· 1857: na najvišji avstrijski vrh Grossglockner se je prvič povzpela ženska (Sidonia Schmidl), ki se je zato morala

preobleči v moškega

· 1860, Japonska: v množici reform so se prvič smele tudi ženske ukvarjati z ikebano· 1862: v ZDA in V. Britaniji so

ženskam dovolili vpis na univerze

· 1866, ZDA: slavnostno odprtje Kipa svobode (Lady Liberty) v New Yorku, čemur pa niso smele prisostvovati ženske

· 1870, ZDA: 15. dopolnilo ustave je prepovedalo odrekanje volilne pravice zaradi rase, barve kože ali suženjske

preteklosti; ženske pa so ostale brez te pravice do 1920 · 1878: v Avstro-Ogrski so dovolili dekletom maturirati.

NAMERNO SI JE ODŽAGALA ROKO!

Roman Vodeb

Greh bi bil, če za ta informator, ki tematizira invalidnost in invalide ne

bi nič napisal o temi, o kateri sem tako suvereno »soliral« na TV3 v

oddaji Faktor. Gre za namerno odžagano roko, ki jo je 21-letno dekle

(Julija) »zagrešila« sama sebi zato, da bi dobila denarno odškodnino

od zavarovalnic. Ker je zadeva zelo zapletena, je moja moralna in

intelektualna dolžnost, da jo razložim ravno invalidom, ki bi dali t. r.

vse svoje premoženje za to, da ne bi bili več invalidi. Mlada Julija pa

je – kolikor se sedaj ve – sama sebi namerno odžagala levo roko nad

zapestjem. Uradno je rekla, da je prišlo do nesreče pri žaganju drv

(pes naj bi skočil nanjo), kar je zame, ki ima doma psa (in za kinologe),

absurdno. No – naši (odlični) slovenski kirurgi so Juliji roko »prišili«

nazaj, ona pa jo je naknadno tiščala v zmrzovalnik, zato, da bi ji roka

odmrla in da bi pokasirala celotno zavarovalno premijo/odškodnino.

Če to ni patologija in absurd, potem normalni smrtniki ne vemo, kaj je?! Ampak, lepo po vrsti – v resnici je

vse mogoče razumeti.

Za začetek naj povem, da je dotična Julija v resnici žrtev, ki se je ujela v psihopatijo nekega mladeniča, svojega

29-letnega fanta, Sebastjana Colariča. Zdaj se je izkazalo, da ima dotični Sebastjan – zdaj ne več Colarič, pač

pa Abramov (uradno se je preimenoval) – hude grehe že iz prejšnje zveze z mlado fizioterapevtko Saro. To

da je Julija v resnici žrtev, se izkazuje šele nekaj mesecih po nesreči – torej po tem, ko so zavarovalnice

posumile, da si roke ni odžagala po nesreči, pač pa t. r. načrtno, najverjetneje res kar sama – zato, da bi

prejela zavarovalniško odškodnino. V osebnem stečaju je bila od poletja lanskega leta – in rabila je denar.

Ampak, kot se sedaj nekako vidi in ugotavlja (vsaj meni se tako »zdi«), denar v resnici ni rabila ona, pač pa

11

njen, »na veliki nogi živeči«, fant/partner Sebastjan, ki ji je odžaganje roke očitno tudi »predlagal« (zaukazal,

sugeriral, morda celo izsili) in jo na ta svojevrstni kriminalni scenarij v bistvu tudi napeljal – verjetno tudi s

pomočjo nekaterih trikov oz. laži, ki jim je naivna Julija nasedla. (Mogoče trik je tale: »Albanska mafija me bo

ubila, če jim ne odplačam dolga – sedaj pa oceni: ali tvoja roka, ali moje življenje …«) Po moji percepciji se

je dotični Sebastjan – moje forenzično-psihoanalitično videnje mi daje vedeti, da gre za hudega patološkega

narcisa (pravega psihopata) brez Nadjaza – posluževal številnih fint/trikov oz. prijemov, preko katerih je Juliji

opral možgane, jo zavajalo in jo dobesedno naplahta(va)l s številnimi lažmi in sebi služečimi sugestijami …

Punca mu je pa preprosto verjela in nasedla – seveda v fazi slepe/nore zaljubljenosti.

V (teoretskem) ozadju je mogoče zaznati dva psihološka fenomena. Prvi je vezan na slepo in nekritično

ubogljivost žrtve, torej (sugestibilne) mlade Julije. Drug fenomen pa je psihološka struktura dotičnega

psihopata, ki je, popolnoma brez slabe vesti svojo, Julijo tudi napeljal na odžaganje roke. V celi zgodbi je

grozljivo tudi to, da se mlade Julije še sedaj ne da prepričati, da je njen Sebastjan v resnici psihopat, ki je na

podoben način kot njo skušal zmanipulirati tudi prejšnje svoje dekle. Ko jo to prejšnje dekle (Saro) ravno on

v sumljivih okoliščinah (»ponesreči«) ustrelil do smrti (s puško, za katero je imel sicer dovoljenje – orožni

list), je prav tako upal na denar od zavarovalnic, ki so ga potem sicer dobili starši umrle Sare in ne Sebastjan.

Razvlečena preiskava tistega primera iz marca 2015 sicer še ni končana – vendar se bo zdaj, ko se je zgodila

še ta odžagana roka, verjetno zaključila hitreje. Tistim pa, ki znamo brati simptome so mnoge stvari jasne že

sedaj – škoda je le, da se v tem primeru (in še v mnogih drugi primerih) kriminalisti ne znajdejo.

Uredništvo ne cenzurira in ne posega v tekste rubrike Odprta scena. Za resničnost navedb

je odgovornost izključno na piscih.

SREČALI SO SE

Medgeneracijska srečanja so lepa priložnost sodelovanja med

najmlajšimi in najstarejšimi, kakor je bilo tudi to v Notranjih

Goricah ta ponedeljek na Materinski dan. Z veseljem smo

pomagali z našim izvajalcem posebnega socialnega programa

Veriga psihosocialne oskrbe in druženja, Boštjanom, in

pomagali pri pripravah za tovrstno srečanje.

Združenje invalidov – Forum Slovenije, Linhartova 3, p.p. 2539, 1109 Ljubljana Glavni in odgovorni urednik: Borut S. Pogačnik

Tajnica uredništva: Maša Vavpot Telefon: 041/381-679 e-naslov: info@zifs.si

Mednarodna standardna serijska številka: ISSN 2630 – 3639 Uredniški odbor sestavljajo: Borut Sever (NSIOS), Luka Pavlin (ZSSS), Adem Jahjefendič (ZDGNS), Jože Globokar ( ZPS), Pavel Kranjc (ZMS),

Drago Perko (ZŠIS), Jože Ocvirk (Društvo za zdravje naroda), Klemen Porenta (Sonček), Niko Kostjukovskij (predstavnik bralcev)

Foto: B.P.