države blaginje in socialna politika

Države blaginje in socialna politika

Barbara Kobal [email protected]

Fakulteta za psihoterapijo

Predmet: Uvod v zdravstveno in socialno varstvo

I. del

Socialna politika (SP) in država blaginje (DB) kot

sinonima (Ginsburg):

Opis vladnih akcij na področju:• osebnih in družinskih dohodkov• zdravstvene oskrbe• stanovanjskega področja• izobraževanja• usposabljanja • storitev za osebno oskrbo



Vladne akcije: • neposredno zagotavljanje

dajatev in storitev • subvencioniranje različnih

privatnih oblik, ki zagotavljajo blaginjo



Meje socialne politike se širijo na:• področja, ki so tradicionalno del

ekonomske politike– zaposlovanje– industrijska– monetarna in – fiskalna politika

• na ostala področja javne politik– migracije– zakonodaja – kazenska politika



Izraz država blaginje pokriva • neposredno zagotavljanje

dajatev in storitev s strani javnih agencij

• podporo in postavljanje pravil za poklicne, profitne, prostovoljne, dobrodelne, neformalne in druge oblike blaginje

Socialna politika vs. država blaginje

(Lavalette in Pratt)

Kaj je socialna politika?• namenski politični projekt• pomembno področje, kjer se srečajo

tekmujoče ideologije


(Lavalette in Pratt) Socialna politika se ukvarja s:

• kritično analizo socialnih izdatkov v javnem, privatnem, prostovoljnem in neprofitnem sektorju

• komparativno, zgodovinsko in teoretično raziskavo zdravstvene oskrbe, izobraževanja, stanovanj, socialne varnosti, osebnih socialnih storitev in ostalih povezanih aktivnosti, ki jih pogosto poimenujemo kot država blaginje.


(Lavalette in Pratt)

Sklep: • Socialna politika je analiza in

usmerjanje dejavnosti na socialnem področju.

• Država blaginje pa obsega določene storitve in aktivnosti skupaj.


Esping Andersen: Kaj je država blaginje?

• DB v ožjem smislu: politika socialnih transferjev, socialnih pomoči in socialnih storitev.

• DB v širšem smislu: neposredno dejavnost države in nedržavnih producentov, kadar je dejavnost teh producentov del institucionaliziranega sistema in zagotavljanja zakonsko opredeljenih vlog.

Država blaginje

Različni avtorji najpogosteje državo blaginje definirajo kot odgovornost države za zagotavljanje osnovne ravni blaginje svojim državljanom.

Država blaginje(Kolarič)

… država, ki vključuje vse državljane in jim s socialnimi službami zagotavlja delež v družbenih možnostih v skladu s civilizacijskimi standardi, ki veljajo v družbi in torej pomeni, da je blaginja državljanom zagotovljena kot pravica.

Razvoj socialne politike oz. države blaginje (Pierson)

1. rojstvo DB 1880-1914: • prva socialna zavarovanja (zdravstvo,

pokojnina, brezposelnost)• Nemčija (kancler O. Bismarck): 1883

obvezno delavsko zavarovanje; 1889 zavarovanje za primer starosti in invalidnosti; 1911 zavarovanje za primer smrti; 1911 enoten kodeks socialnega zavarovanja)

• obdobje zakonodajnih inovacij


2. obdobje rasti 1920 - 1975: močan porastproračuna za socialno področje v vseh državah:• Utrjevanje in razvoj 1920-1940: Tendenca po

postopni rasti socialnih izdatkov je bila značilnost celotnega obdobja

• Zlata leta države blaginje od 1945-1975 (hitre začetne reforme z namenom oblikovanja bolj obsežne in univerzalne države blaginje, osnovane na ideji državljanstva):

• 1945-1950 preoblikovanje• 1950-1960 relativna stagnacija• 1960-1970 velika širitev


3. kriza države blaginje 1975 + : Prispevek države blaginje k nadaljnji

ekonomski rasti, povezani z večjo socialno enakostjo???

Razvoj socialne politike oz. države blaginje (Rus)

1. faza rezidualnih služb (16. stol + ): predzgodovinsko obdobje države blaginje - prve oblike državnih intervencij na področje zagotavljanja socialne varnosti.


2. faza socialne države (19. stol +) - Bismarckov sistem javnih socialnih zavarovanj:

• spoznanje, da obstajajo določena stanja, ko si posamezniki ne morejo zagotavljati sredstev za preživetje – starost, bolezen, brezposelnosti – mora posredovati država.

• cilj socialne države: zaščita delavcev pred tveganji industrijske družbe preko zavarovalnih sistemov, v katere so vplačevali delavci, delodajalci in država).


3. faza države blaginje (po II. svet. vojni): • podpora zagotavljanju ekonomske rasti in polne

zaposlenosti (keynesianizem)• reforme, ki so uvedle obsežnejše države blaginje -

osnova Beveridgejev model z odgovornostjo države za vzdrževanje minimalnih standardov, uvedene univerzalne socialne storitve, izobraževanje, zdravstveno varstvo, stanovanjske storitve, osebne storitve

• soglasje o rasti izdatkov za zagotavljanje socialne varnosti

• po letu ‘70 - kriza: fiskalna, administrativna, legitimizacijska

Vzroki za nastanek - Socialdemokratski pristop

Kearns: zgodovinske sile, ki so vodile v nastanek in porast držav blaginje:

• Industrializacija: okoliščine izboljševanja kmetijske proizvodnje; fenomen kapitalističnih dobičkov, ki so na voljo za investiranje; za obstoj liberalnih političnih sistemov, ki so poudarjali lastninske pravice in tržne mehanizme izmenjave; za rast populacije; za zakonodajni sistem, ki je priznaval pogodbena razmerja. Proces industrializacije je vodil k občutnim spremembam v vzorcih družbenega življenja – tako znotraj družin kot v širši skupnosti. Te okoliščine so zahtevale kolektivni odgovor na nivoju celotne družbe preko državne aktivnosti.

Vzroki za nastanek - Socialdemokratski pristop• Širitev demokracije: V 19. stol. je močno narasel

odstotek volilnih upravičencev, postopoma so se začele vključevati tudi ženske. Prišlo je do množičnega porasta političnih strank, ki so iskale podporo, da bi prišle na oblast.

• Pojav delavskega razreda, ki se je razvil kot posledica industrializacije in vzporedno z razvojem demokracije.

• Prostovoljstvo: Mnogo iniciativ in odgovorov na socialne okoliščine je prihajalo iz sektorja, ki bi ga danes poimenovali prostovoljni sektor. Izvedenih je bilo mnogo akcij za spremembe zakonov in poskusov odpravljanja družbenih posledic kapitalizma.

• Tradicija samopomoči in delavske organizirane pomoči.

Vzroki za nastanek - Socialdemokratski pristop

Socialnodemokratski teoretiki menijo, da je bila skozi obdobje oblikovanja držav blaginje vloga države kot možne sile za preusmerjanje škodljivih posledic industrializacije in hitrih družbenih sprememb minimalna; preprečevala je le absolutno stradanje.

Ko je dobil volilno pravico tudi delavski razred, je postalo politikom jasno, da morajo, če želijo zasesti pomembna mesta, ponuditi socialne reforme. Tako so se postopno začele širiti različne socialne pravice in država blaginje.

Vzroki za nastanek - neoliberalni pristop

• Pratt: Teorija temelji na predpostavkah individualizma, racionalnosti in superiornosti prostega trga.

• Država naj bi zagotavljala le javne dobrine (obramba, sistem zakonov in reda, zaščita pred boleznimi, zagotavljanje znanja in informacij), ker pa se je vključevala tudi na druga področja, je prišlo do dvigovanja javnih izdatkov. Javni izdatki so v neoliberalni teoriji videti kot glavni problem, realna in obstoječa nevarnost za ekonomsko učinkovitost.

• Neoliberalni teoretiki menijo, da so široke in obsežne države blaginje povzročile velike omejitve za vlade ter da je potrebno znižati dajatve. Če bi dajatve ostale na obstoječem nivoju, bi se tisti, ki dobivajo razna nadomestila, raje odločali, da ostanejo doma in ne bi iskali službe oz. se ne bi trudili izboljšati svojega položaja.

Vzroki za nastanek - neoliberalni pristop

• Vrednota neoliberalizma: svoboda, ki je tesno povezana z dostopom do tistih virov in izkušenj, ki so bistveni za polno in civilizirano življenje – izobrazba, zdravje, stanovanje, zagotovljen dohodek. Neoliberalni teoretiki zanikajo ideje pozitivne svobode (svobode kot moči in možnosti) in se pridružujejo starejšim interpretacijam, kjer svoboda pomeni odsotnost prisile. Tržni mehanizmi ne smejo omejevati svobode in tržni izidi so rezultat posameznikovih izbir.

• Menijo, da če že moramo imeti državo blaginje, naj zagotavlja minimalno varnostno mrežo za tiste, ki ne zmorejo sami sodelovati na trgu.

Vzroki za nastanek - različni pristopi

• strankarski pluralizem: začetke države blaginje je povezan s parlamentarno strankarsko politiko – levico in desnico – kot odziv na pritiske interesnih skupin ter na neposredne pritiske volitev

• korporativistični pluralizem: izvor je v korporativističnih pogajanjih med vlado, kapitalom in organiziranim delom

• neomarksizem, socializem: izvor je v političnem razrednem boju, ki so ga vodili sindikati in stranke levice kot spodbujanje interesov delavskega razreda

Glavni kriteriji za določanje začetkov države blaginje (Pierson)

• Prvo vzpostavitev socialnih zavarovanj: spoznanje, da je nezmožnost zaslužiti za preživetje v primeru starosti, bolezni ali brezposelnosti normalna okoliščina v industrijskih tržnih družbah in da je legitimno delo države, da organizira kolektivne dajatve v primeru izgube dohodka v takih okoliščinah).

• Širitev državljanstva in depavperizacija javne blaginje: zagotavljanje socialnih zavarovanj vedno bolj razumejo kot del dolžnosti in pravic, ki povezujejo državo in državljane. Prejemanje dajatev in storitev države blaginje ni ovira politični participaciji ampak ugodnost polnega državljanstva.

• Rast socialnih izdatkov: Pomemben vidik razvitih držav blaginje je velika kvantiteta javnih izdatkov. Kot pokazatelj tega pomembnega kvantitativnega vidika države blaginje lahko vzamemo socialne izdatke v višini 3% BDP.

Pojavnost držav blaginje

Države blaginje so se pojavljale v različnih oblikah in velikostih, ki so jih podpirale različne politične in ekonomske sile, ki so poskušale doseči različne rezultate.

Dosežki modernih držav blaginje (Lindbeck)

• redistribucija dohodkov preko življenjskega cikla posameznika in v tem kontekstu uravnoteženje distribucije lastnega dohodka med posamezniki in gospodinjstvi

• zmanjšanje tveganj zaradi dohodka• spodbujanje potrošnje različnih socialnih storitev,

pogosto s strogim elementom investiranja v človeški kapital

• upravljanje z revščino• uravnoteženje splošne distribucije razpoložljivega

celotnega dohodka t.j. blaginje med posamezniki• distribucija specifičnih socialnih storitev

Pluralizem blaginje

V državah blaginje, kjer gre za sistem pluralizma blaginje (Mooney) zagotavljajo blaginjo iz štirih virov: država, nedržavne profitne organizacije, nedržavne prostovoljne organizacije in neformalni sektor.

Podpora večjemu pluralizmu blaginje in tekmovalnosti je osnovana na argumentih, da bo spodbudila izbiro in učinkovitost ter opolnomočila uporabnike, kar pomeni več sodelovanja in odgovornosti uporabnikov.

Značilnosti štirih sektorjev, ki zagotavljajo blaginjo državljanov

(Johnson)

1. Neformalni sektor : družina, sorodniki, prijatelji, sosedi, ki

naj bi predstavljali pomembnejšo vlogo pri zagotavljanju socialnih storitev kot ostali trije sektorji. Vodilno vlogo znotraj tega sektorja imajo družine in ženske znotraj njih. Johnson zagovarja večjo podporo države temu sektorju in opozarja, da se javni sektor ne sme umakniti iz preskrbe najbolj ogroženih skupin prebivalstva.


(Johnson)

2. Volonterski sektor je bolj organiziran. Organizacije nastajajo

na osnovi prostovoljne odločitve ljudi po združevanju zaradi uresničevanja skupnih ciljev, promoviranja interesov, zagotavljanja storitev. Sem sodijo npr. skupine za sosedsko pomoč, skupine za samopomoč, skupine pritiska, …, ki so fleksibilne, imajo večje sposobnosti za eksperimentiranje in spodbujanje sodelovanja uporabnikov.


(Johnson)

3. Profitni sektor so organizacije, katerih osnovni

namen je pridobivanje dobička; so bolj učinkovite; njihova prisotnost pa povečuje možnosti za izbiro, vendar predvsem tistim, ki jim dohodki to omogočajo.


(Johnson)

4. Javni sektor so javne agencije, ki uporabnikom

zagotovijo pravico do dostopa do socialnih storitev pod enakimi pogoji in zagotavljajo najširše in najbolj zanesljivo zadovoljevanje potreb.

Mešanica blaginje - Welfare mix

Sferacivilne družbe

neprofitnezasebneformalne

organizacijeformalnoneformalno

Sfera državeSfera trga

Sfera skupnosti

profitnezasebneformalneorganizacije

neprofitnejavneformalneorganizacije

neprofitnezasebneneformalnemreže

Vir: Prirejeno po Kolarič, Črnak-Meglič, Vojnovič (Shema 2: Zasebne neprofitne organizacije – entitete v sferi civilne družbe.) V: Kobal

Tipične sektorske razlike

(Dragoš)sektor značilni izvajalci osnova

pomoči glavne prednosti glavne slabosti

Javni ali državni

javne službe (financirane iz nacionalnega programa)

- zakonske pravice - javna blaginja

- enakost varstva in zagotavljanje pravic za vse; - odzivanje na potrebe in ne na povpraševanje; - stabilno, univerzalno in enakomerno zagotavljanje potreb; - večje možnosti generalne preventive

- predrage storitve; - nekvalitetne storitve; - centralizacija, birokratizacija, avtoritarnost; - nefleksibilna ponudba; - uporabniki imajo premalo kontrole nad izvajalci; - pasiviziranje uporabnikov

Neformalni družina, sorodniki, prijatelji, sosedje, znanci

ponudba predpostavlja povračilo

- mobilizacija virov pomoči na osebni podlagi; - praviloma hkrati tudi osebna pomoč; - ponudba je bolj fleksibilna, inovativna, racionalna in nespecializirana

- najbolj ogroženi in/ali stigmatizirani niso pokriti; - velika odvisnost od osebnih vezi; neprofesionalnost; - večje možnosti totalitarizma na mikro ravni

Volunterski - zakonsko neobvezne (prostovoljne) organizacije, - združenja, - skupine s profesionalci ali brez

- svobodna odločitev - ponudba ne temelji na povračilu

- fleksibilnost in hitrost prilagajanja ponudbe; - večje možnosti širjenja ponudbe; - večja sposobnost eksperimentiranja; - mogoče je večje spodbujanje; participacija uporabnikov

- neenakomerno zagotavljanje storitev tistim, ki jih dejansko potrebujejo; - pogosta slaba koordinacija; - pomanjkanje odgovornosti in interne demokratičnosti

Komercialni Privatniki - tržna logika - profit izvajalca

- večja možnost izbire a le ob predpostavljeni konkurenci; - svoboda uporabnikov (potrošnikov); - enakost potrošnikov v smislu dobiš, kolikor daš; - uspešnost in učinkovitost izvajalcev zaradi konkurence; - racionalnost uporabnikov; - o hierarhiji zadovoljevanja potreb odloča uporabnik, ne pa država ali ekspert

- večja možnost monopolizacije; - reagiranje zgolj na povpraševanje in ne na potrebe; - izrinjanje brezplačnih storitev; - izbira le za tiste, ki si jo lahko privoščijo; - neenakovrednost uporabnikov glede na njihovo plačilno sposobnost; - dezorientacija pri uporabnikih glede obsega in kvalitete ponudbe; - neprimernost nekaterih dobrin za tržno distribucijo

Tabela idealnotipskih pristopov k izvajanju storitev

(Anheier in Seibel)

Pristop Izvajalec Financiranje Regulativa

Državno orientiran država država država

Tradicionalne mešane ekonomije blaginje

država prostovoljne organizacije

država privatni viri

država samovodena združenja

Trenutne mešane ekonomije blaginje

država prostovoljne organizacije privatni sektor

država privatni viri plačila in članarine

država samovodena združenja trg

Tržno orientirane ekonomije blaginje

privatni sektor plačila in članarine

trg

Tipi držav blaginje Titmuss

1. Rezidualni model blaginje je osnovan na predpostavki, da

obstajata dva naravna ali socialno dana kanala, preko katerih lahko posamezniki primerno zadovoljujejo potrebe: privatni trg in družina. Šele, ko ta dva ne uspeta zadovoljiti potreb, lahko pridejo v poštev institucije blaginje, pa še to samo začasno.


2. Industrijski model vsebuje pomembno vlogo institucij

blaginje kot služabnikov ekonomije. Socialne potrebe bi morale biti zadovoljene na podlagi zaslug, izvajanja dela in produktivnosti. Institucije, ki zagotavljajo blaginjo, so podrejene ekonomskim kriterijem in produktivnosti. Temelj tega modela so zavarovalne sheme, ki jih vodijo predstavniki delojemalcev in delodajalcev.


3. Institucionalno redistributivni model vidi blaginjo kot integrirano institucijo

v družbi, ki zagotavlja univerzalne storitve zunaj trga na principu potreb. Temelj tega modela je princip socialnega državljanstva ali socialnega minimuma za vse.

Tipi držav blaginje Esping-Andersen

1. Liberalne države blaginje • ZDA, Velika Britanija, Kanada, Avstralija,

Nova Zelandija• Privatno zasnovano zagotavljanje blaginje oz.

prevladovanje logike trga (privatna zavarovanja, blaginja, povezana s poklicem).

• Ugodnosti so skromne; gre za t.i. rezidualne dajatve za državljane, ki so dodeljene na podlagi preverjanja dohodkov in stigmatizirajoče.

• Zahtevajo princip manjšega števila upravičencev, da država ne bi rušila pripravljenosti za delo.


2. Konzervativno korporativistične države blaginje • Nemčija, Avstrija, Francija, Italija• Na prvem mestu so sheme socialnega zavarovanja na podlagi dela. • Liberalna obsedenost s tržno učinkovitostjo in zagotavljanjem oskrbe ni

bila nikoli preveč očitna; ravno tako niso obsojali zagotavljanja socialnih pravic.

• Privatnih zavarovanj in blaginje, povezane s poklicem je malo.• Takšne države blaginje imajo ponavadi izvor v preddemokratičnih ali

avtoritativnih režimih, ki so poskušali uporabljati socialno politiko kot sredstvo za zavračanje groženj mobilizirane delovne sile (Bismarck v Nemčiji, Taafe v Avstriji). V mnogih primerih so korporativistične režime usmerjali s strani cerkve in to je tudi determiniralo njihovo konzervativno stališče do družine (ugodnosti, ki so se razlikovale med spoloma in tako podpirale tradicionalne oblike družin, v katerih so imeli prevladujočo vlogo moški) ter podporo principu subsidiarnosti (država podpira in izvaja samo tiste oblike blaginje, ki jih ostale vmesne institucije in še posebej Cerkev ne morejo zadovoljiti).


3. Socialno demokratičnimi državami blaginje • Švedska, Norveška• Za njih je značilna univerzalnost. Ne delujejo v skladu

s tržnimi zakonitostmi. Gre za države blaginje, ki bolj spodbujajo enakost na visokih standardih kot enakost minimalnih potreb.

• Ugodnosti so zagotovljene v skladu z zaslužki, vendar je to način za zagotavljanje univerzalne podpore in participacije v univerzalnem sistemu zavarovanja.

• Država tu ni druga ali zadnja možnost, ampak osnovno sredstvo realizacije socialnih pravic vseh njenih državljanov. Predana je principu polne zaposlenosti.

• Zaradi tega imajo visoke davke za redistribucijo dajatev.

Tipi držav blaginje Kuhnle

1. Skandinavski model: • Skandinavske države • Socialna zaščita je pravica državljanov.• Pokritje je univerzalno (tako npr. tudi bolniško

nadomestilo in materinske ugodnosti dobijo tisti, ki ne sodelujejo na trgu).

• Ugodnosti so oblikovane na relativno velikodušnih fiksnih računih, iz katerih se avtomatično plačujejo kompenzacije različnih socialnih tveganj.

• Javna pomoč igra predpisano integrativno vlogo. • Socialno varnost financirajo preko proračunskih

dohodkov, vendar pa so v zadnjem obdobju razširili tudi vlogo socialnih prispevkov.

• Organizacijsko so različne sestavine sistema skandinavske blaginje močno povezane med sabo; zagotavljanje dajatev in storitev je pod neposredno odgovornostjo javnih avtoritet.


2. Beveridgejev ali britanski model :• anglosaksonske države• Država blaginje vključuje veliko stvari, vendar je

popolnoma univerzalna samo shema za področje zdravja.

• Ugodnosti so nizke. • Obseg socialnih pomoči, ki je na razpolago na

podlagi preverjanja sredstev, je precej širok. • Mešan sistem financiranja iz davkov in prispevkov.• Organizacijski okvir je visoko integriran in v celoti

voden z javno administracijo, socialni parterji igrajo sekundarno vlogo.


3. Bismarckov model: • Nemčija, Francija, države Beneluxa, Avstrija, Švica.• Osredotočanje na povezavo med delovnim položajem in

upravičenostjo do socialnih ugodnosti. • Samo Nizozemska in Švica sta v to tradicijo vnesli nekaj

drugačnosti s shemami univerzalne narave. • Izračun socialnih ugodnosti, ki so proporcionalne dohodku in

financiranje, ki se izvaja na podlagi socialnih prispevkov, odražajo logiko zavarovanja. Takšen tržno-poklicni pristop se odraža tudi v organizaciji in menedžmentu.

• Sindikati in delodajalci aktivno sodelujejo v vodenju zavarovalnih shem in tako ohranjajo stopnjo avtonomije v odnosu do javnih avtoritet. Večina populacije je pokrita s socialnimi zavarovanji.

• Tisti, ki padejo skozi zavarovalno mrežo, dobijo določeno socialno pomoč, ki pa je manj standardizirana kot v Skandinaviji in Veliki Britaniji.


4. Južno-evropski model: • Italija, Španija, Portugalska in Grčija• Sistemi se med sabo razlikujejo, ker te države niso

imele homogenega razvoja. • Zelo fragmentiran in neurejen sistem ohranjanja

dohodka, pa tudi zelo velikodušne ugodnosti, ni pa vzpostavljene mreže minimalne osnovne zaščite.

• Značilna je mešana usmeritev – poklicne fundacije in socialni partnerji igrajo pomembno vlogo pri ohranjanju dohodka, vendar ne več v vseh sektorjih.

• Delno so realizirani nacionalni zdravstveni sistemi, storitve zagotavljajo preko mešanice nerazvitih državnih institucij in klientelističnih strankarskih političnih mrež.

Vloga posameznega sektorja v zagotavljanju blaginje

Kolarič

1. liberalni tip države blaginje:• vodilno vlogo pri zagotavljanju

blaginje ima trg • nato družina in mreže

neprofitno-volonterskih organizacij

• država pa pomaga samo tistim, ki padejo pod določeno raven socialne varnosti


Kolarič

2. konzervativno-korporativistični tip države blaginje:

• trg ima najpomembnejšo vlogo• na drugem mestu je država, ki

postavlja pravila za zavarovanja pred socialnimi tveganji

• neprofitno-volonterski sektor in družina sta na zadnjem mestu


Kolarič

3. Socialno demokratski tip države blaginje:

• država ima najpomembnejšo vlogo (blaginja v obliki univerzalnih pravic)

• neprofitno-volonterski in privatni sektor imata približno enako vlogo


Kolarič

4. Katoliški tip države blaginje: • družina, cerkvene in laične

neprofitne organizacije• trg z zavarovalnimi shemami• država


Kolarič

5. Etatistični tip države blaginje: • država • pomen neprofitno-

volunterskega sektorja je majhen

• trg uradno ni dovoljen

Op.: Slovenski sistem pred osamosvojitvijo

Razvoj države blaginje v Sloveniji: začetne faze

- zametki: vzajemne podpore in pomoči preko društev

- 1852 obveznost lastnikov delavnic, ki so zaposlovali nad 20 oseb, da oblikujejo zanje podporne blagajne

- 1922 Zakon o socialnem zavarovanju delavcev (kraljevina SHS): nezgode, invalidnosti, starosti, brezposelnosti (niso vključeval kmečkega prebivalstva, ki je bilo takrat zelo številčno in zato podvrženo večjim tveganjem za revščino)

Razvoj države blaginje v Sloveniji: obdobje do l. 1922

- 1945

• veljali predpisi iz leta 1922• 1945: Zakon o izvajanju

socialnega zavarovanja - združitev vseh ustanov socialnega zavarovanja s sedežem v Zagrebu.

Razvoj države blaginje v Sloveniji po 2. sv. vojni: 3

stopnje (Kolarič)1. Politokratska stopnja• Obdobje po drugi svetovni vojni.• Nosilec države blaginje državno-

politični vrh, ki je v celoti nadziral družbeno dogajanje.

• S socialno politiko so se usmerili v izenačevanje materialnih in socialnih življenjskih razmer in pri tem uporabljali instrumente radikalne redistribucije dohodka, splošne sisteme socialnega zavarovanja, sisteme javnih služb.

2. Stopnja finančne deetatizacije • Obdobje v 50.ih letih prejšnjega stoletja• Institucije, ki so skrbele za družbene dejavnosti,

so pridobile pravni status finančno samostojnih zavodov.

• Vir sredstev ni bil več državni proračun ampak družbeni skladi. Sredstva, ki so jih zbrali v teh skladih, je bilo mogoče uporabiti le namensko za posamezne dejavnosti. Skladi so morali realizirati univerzalne programe, za katere je jamčila država. Če pa je bilo sredstev več, so se lahko ti programi razširili.

• Na ta način je bila odgovornost za realizacijo pravic in programov prenesena na republiške administracije in podjetja.


stopnje (Kolarič)

3. Lokalna država blaginje • Obdobje v 70.-ih letih• Samoupravna socialistična družba, nadaljeval se

je proces decentralizacije. • Odgovornost za financiranje in realizacijo

socialnih pravic so prevzele občinske oz. lokalne ravni; uzakonjene so bile samoupravne interesne skupnosti, v okviru katerih naj bi svoje interese soočali uporabniki in izvajalci storitev.

• Tak sistem je vplival na krepitev teženj po samozadostnosti občin in po oskrbljenosti lokalnega okolja s čim več službami, kar je zahtevalo velika sredstva.


stopnje (Kolarič)

Razvoj države blaginje v Sloveniji po osamosvojitvi

• Po spremembi političnega in ekonomskega sistema v začetku 90.-ih let prejšnjega stoletja so se v Sloveniji pojavili novi socialni problemi – brezposelnost, revščina, dohodkovna neenakost, za kar je morala država sprejeti nove ukrepe (pospešeno upokojevanje, ukrepi na področju zavarovanja za primer brezposelnosti, aktivna politika zaposlovanja,…).

• To je povečalo izdatke za socialne transfere. • Podobno situacijo je zaslediti v drugih državah

v centralni in vzhodni Evropi od začetka tranzicije naprej.

Mejniki države blaginje v Sloveniji

1991: sprejet socialni program, v katerem je bilo že v izhodišču razvidno, da gre za preusmeritev države blaginje v korporativistični tip (Črnak-Meglič, 2000). V skladu s tem naj bi odgovornost za zagotavljanje socialne varnosti prenesli iz države na posameznika, za kar bi država zagotavljala možnosti. Tako naj bi se zmanjšal pomen socialnih zavarovanj, ki jih je zagotavljala država, povečal pa pomen različnih dodatnih zavarovanj posameznikov. Na ta način bi bil vpeljan princip subsidiarnosti (podpora) kot temeljni princip korporativističnega tipa. Država bi morala na podlagi tega programa spodbujati različne oblike organiziranja in izvajanja programov, vendar se je dejansko pokazalo, da so se spremembe dogajale le v omejenem obsegu in da še ni večjega premika v smeri korporativističnega tipa države blaginje.

Mejniki države blaginje v Sloveniji

• 2005: Strategija razvoja Slovenije – Cilj: zmanjšana vloga države in

povečevanje odgovornosti posameznika za lastno socialno varnost.

– Spremebe niso bile realizirane v celoti.

• 2010: Slovenska izhodna strategija– t.im. aktivacijski model socialne politike

Prihodnost držav blaginje v Sloveniji

Analize sprememb potrjujejo, da so bile le-te manjše od načrtovanih, saj je upor proti radikalnim spremembam v Sloveniji močan, “…moč političnih dejavnikov, ki jih želijo uveljaviti, pa preveč razpršena, da bi se lahko pomembno spremenil obstoječi univerzalni skelet temeljnih socialnih pravic in socialnih servisov” (Črnak-Meglič).

Prihodnost držav blaginje v Sloveniji

Javni sektor ohranja primarno funkcijo pri izvajanju storitvenih dejavnosti, čeprav je bil že v začetku 90.-ih odpravljen zakonski monopol nad izvajanjem teh storitev. Očitno to še ni dovolj za pluralizacijo producentov javnih dobrin in storitev.

Sklep: Tipologija države blaginje: delitev sistemov glede na obseg in kvaliteto socialnih

pravic– Bismarckov model (korporativističen model oz. model

kontinentalne Evrope)• Nizek obseg državnega intervencionizma in visok obseg

socialnih pravic• Financiranje s prispevki• Osrednje načelo: ekvivalence

– Skandinavski model (socialdemokratski model)• Visok obseg državnega intervencionizma (davčni prihodki),

visok obseg pravic• Financiranje z davki• Osrednje načelo: univerzalnosti

– Beveridgeov model (liberalni model)• Davki pomemben vir, skromen obseg pravic• Osrednje načelo: potrebe

Sklep: Kriza sistemov blaginje

• kriza financiranja– prihodkovni viri ne dosegajo pravic in obveznosti

• politični vzroki– spremenjene percepcije o egalitarizmu (manjša pripravljenost

za prerazdeljevanje)

• širjenje sistemov z negativnim vplivom na konkurenčnost in trg dela

• razmere na trgu dela – sistem deluje v pogojih visoke zaposlenosti in stabilnih zaposlitev - večja tveganja

• rešitve– privatizacija (manjša socializacija tveganja)– prelaganje bremena tveganja na posameznika

Sklep: Zasebno in socialno zavarovanje

• Socialno– socializacija tveganja

– bolj splošno in nedoločeno – večja fleksibilnost

– odporno na obsežne nepredvidljive dogodke

– potrebna “le” zaveza države

• Zasebno– možna

individualizacija/kvantifikacija tveganj

– lahko propade– potrebuje premoženje

V sistemu socialnega zavarovanja se izognemo problemu negativne selekcije (ali se posameznik zavaruje ali ne). Ostane pa moralni hazard (dve obliki tveganja: obnašanje in stroški)

Globalni diskurz o prihodnosti socialne

politike Deacon, Hulse in Stubbs

Ideologija države blaginje Tip predloga socialne politike

Blaginja kot breme Liberalizem (ZDA)

Blaginja kot socialna povezanost

Konzervativni korporativizem (Nemčija)

Blaginja kot predanost prerazporejanju virov

Socialnodemokratski (Švedska)

Blaginja kot investiranje Investicijska infrastruktura (SV Azija)

Blaginja kot varnostna mreža Verzija varnostne mreže na podlagi univerzalnih testov

Blaginja kot 'workfare' Verzija univerzalne 'workfare' varnostne mreže

Blaginja kot upravičenost Državljanski dohodek

Viri in literatura• Črnak-Meglič, Andreja (2000): Vpliv (tipov) države blaginje na obseg in

vlogo neprofitno-volunterskega sektorja v sodobnih družbah. Doktorska disertacija. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

• Deacon, Bob; Hulse, Michelle; Stubbs, Paul (1997): Global Social Policy: International Organisations and the Future of the Welfare. Sage, London, Thousand Oaks, New Delhi.

• Esping-Andersen, G. (1990): The three Worlds of Welfare Capitalism. Polity, Cambridge.

• Dragoš, Srečo (1996a): “Kontekstualizacija socialnih inovacij.” V: Socialno delo, 35, 2, str. 159-175.

• Gingsburg, Norman (1992): Division of Welfare: A Critical Introduction to Comparative Social Policy. Sage, London.

• Liljana Rihter (2004): Evalvacije na področju socialnega varstva in njihov pomen za prilagajanje sodobnih držav blaginje na izzive globalizacije. Doktorska disertacija. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

• Johnson, Norman (1987): The Welfare State in Transition. Wheatsheaf Books Ltd, Sussex.

Viri in literatura• Jones Finer, Catherine (1999). “Trends and Developments in Welfare States.”

V: Jochen Clasen (ur.): Comparative Social Policy: Concepts, Theories amd Methods. Blackwell Publishers, Oxford, str. 15-33.

• Kearns, Kevin (1997): “Social Democratic Perspectives on the Welfare.” V: Michael Lavalette, Alan Pratt (ur.): Social Policy: A Conceptual and Theoretical Introduction. Sage, London, Thousand Oaks, New Delhi, str. 11-30.

• Kobal Barbara (2003): Upravljanje neprofitnih organizacij: primer upravljanja skrbništva v centrih za socialno delo v Sloveniji. Magistrsko delo. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

• Kolarič, Zinka (1990): Socialna politika in družbene ter prostorske spremembe. Doktorska naloga. Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Ljubljana.

• Kolarič, Zinka (2000): Različni znanstveno teoretski pristopi k proučevanju neprofitnih organizacij. Dostopno prek: http://www.radiostudent.si/projekti/ngo/index.php3, 20.5.2007.

• Kuhnle, Stein (1998): “Political Reconstruction of the European Welfare States.” V: V: Henry Cavanna (ur): Challenges to the Welfare State: Internal and External Dynamics for Change. Edward Elgar, Cheltenham, str. 49-78.

Viri in literatura• Lavalette, Michael; Pratt, Alan (ur.) (1997): Social Policy: A Conceptual and

Theoretical Introduction. Sage, London, Thousand Oaks, New Delhi• Lindbeck, Assar (1999): “Welfare State Dynamics.” V: Marco Butti, Danielle

Franco, Lucio R. Pech: The Welfare State in Europe: Challenges and Reforms. Edward Elgar, Cheltenham, str. 71-89.

• Mooney, Gerry (1997): “Quasi-markets and the Mixed Economy of Welfare.” V: Michael Lavalette, Alan Pratt (ur.): Social Policy: A Conceptual and Theoretical Introduction. Sage, London, Thousand Oaks, New Delhi, str. 228-244.

• Novak Mojca (1997): Razvoj evropskih modelov države blaginje. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, Institut Republike Slovenije za socialno varstvo.

• Pierson, Christopher (1998): Beyond the Welfare State: The New Political Economy of Welfare. Polity Press, Cambridge.

• Pratt, Alan (1997): “Neo-liberalism and Social Policy.” V: Michael Lavalette, Alan Pratt (ur.): Social Policy: A Conceptual and Theoretical Introduction. Sage, London, Thousand Oaks, New Delhi, str. 31-49.

• Rus, Veljko (1990): Socialna država in družba blaginje. Domus, Ljubljana.• Spletno mesto EF. Dostopno prek: http://www.ef.uni-lj.si/• Titmuss, R.M. (1976): Commitment to Welfare. Allen and Unwin, London.

države blaginje in socialna politika

Documents