Bojan Kuhar, 2. GA

1426-1808 Glavno mesto: Dubrovnik 42°39′N, 18°04′E Jezik(i): latinščina (uradni jezik do 1492)

dalmatinščina (uradni jezik po 1492) Religija: katolicizem Vlada: republika Zgodovinsko obdobje: renesansa  - Zadarska

pogodba 27. junij, 1358  - francoska zasedba 27. maj 1806  - priključitev 31. januar, 1808

Površina:  - 1808-1.500 km² Prebivalstvo:  - 1808 (ocena)-30.000

prebivalcev       Gostota: 20 preb./km²

Dubrovniška republika je bila mestna država, ki je obstajala od sredine 14. stoletja do leta 1808.

Čas nastanka Dubrovnika ni točno določen, kot najbolj verjetno se omenja, da so mesto ustanovili v začetku 7. stoletja begunci iz Epidaurusa, današnjega Cavtata.

Prvotno so se prebivalci, ki so ustanovili Dubrovnik ukvarjali predvsem s poljedelstvom, v začetku 9. stol. pa so se pričeli ukvarjati tudi z trgovino in Dubrovnik je postal posrednik med Balkanskim polotokom in Italijo, s tem pa tudi tekmec Benetk.

V času od 9. - 12. stoletja, zlasti pa v 13. stoletju se preko Dubrovnika izvaža v Italijo zlato, srebro in svinec.

Proti koncu 12. stol. je Dubrovnik le še nominalno odvisen od Bizanca, pač pa mora od 1205 do 1358 priznati nadoblast Benetkam.

Gospodarska in politična ureditev je republiki omogočila ozemeljsko širitev, posebno še v 14. in do srede 15. stoletja.

Leta 1333 kupi od srbskega carja Dušana mesto Ston in polotok Pelješac. Car Uroš pa mu odstopi ozemlje ob srbsko-dubrovniški meji, od Ljute v Župi do Petrovega sela na zahodu.

Sredi 14. stoletja pa utrdi svojo oblast nad Mljetom. Bosanski kralj Ostoja mu proda obrežni del od kraja Orošac do Stona. V 15. stoletju pa si pridobi še Konavlje.

S pridobitvijo oblasti nad vsemi temi pokrajinami, je Dubrovnik dejansko postal neodvisen, ter se je spremenil v mestno državo.

Oblast so imeli v rokah domači plemiči, na čelu uprave so bili knez, mali in veliki svet in svet naprošenih.

V letih 1358 do 1526 priznava Dubrovnik vrhovno oblast ogrsko-hrvaških kraljev, ima pa popolno avtonomijo, edina obveznost je , da mora letno plačevati 500 dukatov davščin.

Kot samostojna država se je Dubrovnik najprej imenoval občina Dubrovnik, od začetka 15. stoletja pa republika.

Čas od 15. do 16. stoletja je bil za Dubrovnik čas največjega razcveta.

Po bitki pri Mohaču 1526 pa je postal odvisen od Turkov, kar je sčasoma pričelo povzročati hude ekonomske težave, ki so se še povečale z odkritjem Amerike, ko je Sredozemlje izgubilo dotedanji gospodarski pomen.

Zelo hud udarec za Dubrovnik je bil spomladanski katastrofalen potres (6. april 1667), ki mu je sledil še požar, mesto je bilo skoraj v celoti uničeno, pomrlo pa je tudi tri četrtine prebivalcev.

Po tem dogodku se je Dubrovnik le z največjo težavo izkopal iz težav, in je šele proti koncu 18. stol. pričel ponovno močneje razvijati trgovino in pomorsko dejavnost.

Po zasedbi leta 1806 je Napoleon 31. januarja 1808 ukinil Dubrovniško republiko, in jo vključil v Italijansko kraljestvo.

Po 1809 je bilo ozemlje Republike vključeno v Ilirske province.

Poskus obnove neodvisnosti po propadu francoske oblasti leta 1814 je spodletel in dunajski kongres je ozemlje skupaj s preostankom Dalmacije in Boko Kotorsko dodelil Avstrijskemu cesarstvu.