777... vvvaaalllprimorske novice št. 197petek, 26. avgusta 2011 D RU ŽBA

7 va l @ p r i m o r s k e . s i15

ZAKAJ ZGODBE?

Med nevidnimid e l a vc i

Samoopevani osamosvojitelji so silabistroumno ugotavljali, da Slovenijapotrebuje kapitaliste, če želi postatiobljubljena deželica. Rekli so, naj bodovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano.Rekli so, naj bo pravna država za tiste, kisi jo lahko privoščijo. Rekli so, da žr tvebodo. Padli bodo tisti, ki ne bodo že odvsega začetka kradli in “ubijali”. Padlibodo sočutni in usmiljeni. Pravični bodoodrinjeni. Saj vemo, kjer je kapitalizem, nimorale. Tu je dobiček vrhovni vladar. Kajvladar, bog!

In imamo, kar imamo. Pravzapravnimamo ničesar, razen negotovosti. Danesni dostojno govoriti ne o kapitalistih ne odelavcih. Dobili smo delodajalce indelojemalce. Dobili smo free market.Svobodno tržišče, kjer se dogajarazprodaja naših življenj. Na njem enipostanejo gospodarji, drugi sužnji. Nastrani prvih je pravica, na strani drugih jekrivica. Ve se, na kateri strani je drža va .Že dvajset let je na strani bogatinov,tajkunov, menedžerjev. Osamosvojitelji sovedeli, na katero stran naj potisnejodržavni aparat, da bi lahko iz nič ustvarilikapitaliste. Zdaj nimamo kapitalistov.Dobili smo tajkune. Ti so najslabšakarikatura najslabšega kapitalista izDickensovih romanov.

Slovenskega gospodarstva skorajda niveč. Razgrabljeno je in razprodano.Imamo delojemalce, ki so kot prekopiraniiz Marxovega Komunističnega manifesta.Ničesar nimajo, samo moč svojih roklahko prodajajo, in znanje, ki so gapridobili v manj temnih časih, ko je bilošolstvo še brezplačno in dosegljivo za vse.

So delavci, ki so čisto na dnu, bolj nadnu od tistih na dnu. Ki so izven tudinajbolj zunanjega kroga urejene družbe.So delavci, za katere ne veljajo več kotstoletje stari dosežki delavskih insindikalnih bojev: osemurni delavnik, časza počitek in spanje, čas zase in zadružino. Družine običajno nimajo, sajnimajo časa, da bi si jo ustvarili. Nimajoprostega časa za oddih in izobraže va n j e ,ker jim ga delodajalci pač ne dajo. Če bijim ga, bi se dajalci dela, njih lastniki,morali odpovedati četrtemu avtomobilu,tretji jahti in drugi vili z bazenom.

Za mizerno plačo ti delavci delajo 12 urin več. Če se uprejo, jim najnižji meddelodajalci pokaže vrata. So brezdržavljanstva, brez državljanskih pravic(ki bi morale biti univerzalne), zato semorajo vrniti, od koder so prišli, večinomav Bosno. Nevidni so. Za vsakim stoji drugi,ki je pripravljen za drobiž prijeti za deloodpuščenega.

Politiki so rekli, da je potrebno ustvaritiprijazno okolje za kapitaliste. Vsak dannam mediji vsiljujejo občutek, da živimo vp o t ro šniškem raju, pa čeprav do vratu inčez tičimo v blatu izkoriščanja. Prijaznookolje za kapitaliste pomeni pekel zadelavce. Raj za kapitaliste, pekel zad e l a vc e .

Spustili smo se v ta pekel, med najboljbrezpravne delavce, da bi ugotovili,kakšna bo naša prihodnost, če ne bomodanes in tukaj ničesar storili zanje.Njihova sedanjost je namreč naša skupnaprihodnost. Prihodnost brez prihodnosti.

Pravijo, da je kriza in da je trebavarčevati in potrpeti. Toda pasovezatiskajo samo nekateri, drugi,delodajalci, krize ne občutijo. O krizigovorijo kot o meteorološkem ali celonadnaravnem pojavu, na katereganavadni smrtniki nimamo vpliva. Ampakto je prevara. Krizo ustvarjajo ljudje ssvojimi dejanji. A je kriza tu med namizato, da bomo eni imeli še manj, drugi paše več? ROBERT ŠKRLJ

Pričevanja delavcev, zaposlenih v podjetjih podizvajalcev pristaniških storitev

“Poznam samo Luko,šefa in telefon”Moje ime je morda Dušan, pravzaprav pa moje ime niti ni

pomembno. Pomemben je vzrok, zakaj bom ostal anonimen,imenovan z izmišljenim imenom, ki bo zakril mojo pravo

identiteto. Nisem enak kot ostali, sem pa podoben mnogim. Da bi seizognil morebitnemu šikaniranju, mobingu ali sankcijam delodajalca,bo moje pravo ime ostalo skrito.

Sem luški transportni delavec, zaposlenv enem od podjetij podizvajalcevpr istaniških storitev v Luki Koper. Semčlan Sindikata izvajalcev pristaniškihstoritev (SIPS) in skupaj s sodelavci sem vzačetku avgusta za teden dni ustavil svojedelo v pristanišču. Zakaj? Upam, da bosteodgovor na to vprašanje lahko izluščili izmoje zgodbe.

Prihajam iz srednje velikega mesta vBosni in Hercegovini. Sem eden tistih, kismo vojno doživeli v najstniških letih.Doma imam mamo in očeta, sestra je žeporočena. Po poklicu sem avtomehanik,vendar je vsa moja generacija šolokončala med vojno brez ene same urepraktičnega dela. Zaradi tega, kljubdiplomi, ne morem opravljati tegapoklica. Nihče iz moje generacije ga nemore. Po vojni sem tako nekaj časa delal vg ra d b e n i štvu. Bil je to čas, ko so sebosanska mesta obnavljala, pa je bilomogoče dobiti delo, čeprav je bilomizerno plačano. Ko je bila obnovakončana, je dela zmanjkalo, zato sem seodločil, da grem za svojimi sorodniki, kiso delo našli v Sloveniji. Prek njih semtako prišel v Luko.

Delam na lesnem terminalu. Tu sem žeštiri leta. Z delodajalcem imam sklenjenopogodbo za določen čas (eno leto). Takoje že četrto leto zapored, vednopodaljšuje pogodbo za eno leto. Delamtudi po 12 ur dnevno. Vsak mesecoddelam okoli 250 ur, delam tudi ponoči,ob sobotah, nedeljah in praznikih. Delo jefizično zelo zahtevno. Večinoma ročnoprekladam in zlagam les ter ganatovarjam na ladje. Moja urna postavkaje okoli 2,40 evra, velikokrat pa tudi manj.Za najtežje delo, t.i. vitlanje (zlaganje lesaza sušenje), dobim najnižje plačilo - okoli8 do 10 evrov na dan. To delo je najtežj e,ker so deske zelo težke. Poleg tega tudistrojno povezujemo les. To pomeni, dadeske s plastičnimi vezicami povezujemov pakete. Najslabše je plačano paketiranjeletvic. Za dela delodajalec nenehnospreminja postavke, zato je nemogočeizračunati, kolikšno plačo boš dobil.Dopust mi delodajalec vedno obračunapo najnižji tarifi, 13 evrov na dan.

V podjetju pa delavci nismoenakopravni. Nekaj več kot polovica jihvedno dobiva samo najnižjo plačo,pr ibližno tretjina pa ima zagotovljenihokoli 1000 evrov plače, ne glede na to,koliko delajo, kdaj delajo in ali splohdelajo. Ti ljudje delajo enako delo kot jaz,med stavko se nam niso pridružili, saj sorekli, da je njihov dogovor z delodajalcemzadovoljiv, zato se jim ni treba boriti zapravice. Najbrž ima teh nekaj ljudispodobne plače zato, da je delodajalecnavidezno zaščiten pri inšpektorjih, pa dase mu ne bi vsi delavci uprli. Tako tudiohranja razkol med nami. Druge razlageza to početje enostavno ne najdem. Vvseh podjetjih je stanje podobno. Vsakdelodajalec ima izbranih nekaj ljudi, kijim plačuje spodobno plačo, ostali pagarajo za najnižjo možno urno postavko,

brez plačanih nadur, brez dodatka zanedeljske ali praznične ure, brez dodatkana nočno delo. Vse stroške podjetja insvojega zaslužka delodajalec očitnoporavnava prek naših hrbtov, saj denarjaza opravljene nadure (teh ima vsakdelavec na mesec preko 100) ne vidimonikoli.

Življenja, poleg pristanišča, pravzapravnimam. Poznam samo Luko, šefa intelefon. Delodajalcu moram biti nenehnona razpolago, nenehno dosegljiv.Kadarkoli me lahko pokliče in mi ukaže,naj grem delat. Redno me kliče uro predkoncem izmene, da moram podaljšati šeza štiri ali pet ur. Tako nimam nobenegadelovnega urnika, saj sproti določa, kdajin koliko bom delal. Nikoli ne moremničesar načrtovati. Nikoli ne moremnikamor iti, saj največkrat delam tudi po12 ur dnevno, neprostovoljno, enostavnomoram iti delat, sicer mi šef grozi zodpovedjo. Že štiri leta je tako. Plača jevedno obračunana po postavkah, ki jihrazume samo šef, urne postavke zarazlična dela namreč po svoji voljinenehno spreminja. Sami si tako nikakorne moremo izračunati, koliko bi namsploh moral plačati. Ko smo ga na toopozorili, nam je zgolj odvrnil, da lahkogremo kam drugam, če imamo boljšomožnost, on pa bo že našel drugedelavce. Pravilno izpisane plačilne listedobimo samo takrat, ko jih moramopr iložiti vlogi za podaljšanje delovnegadovoljenja. Stroške za vlogo in izdajodelovnega dovoljenja mi delodajalecvsakič trga od plače. Da tega ne bi smelpočeti, nisem vedel do nedavnega, doklerse nisem priključili sindikatu IPS, kjer some na to opozorili.

Star sem že več kot 30 let. Želel bi siustvariti družino. Smisel življenja jevendar v tem, da imaš delo, ženo, otroke.

To je zdaj nemogoče, saj komajdap re živim sam sebe. Pa saj v teh razmerahniti nimam časa, da bi si sploh poiskaldekle. Če sedanje življenje primerjam zživljenjem v Bosni, lahko rečem, da sempr išel iz slabega v še slabše. Tam semzaslužil enako kot tukaj, le da so biliživljenjski stroški nekajkrat nižji kot tu.

Saj vsak dan razmišljam o tem, da bi sevrnil, vendar je v Bosni dela še manj.Zakaj ostajam? Ker tukaj vsaj nisem nagrbi staršev, ki so prav tako brezdohodkov. Oče je pred vojno 20 let delal vSloveniji, zdaj pa čaka na pokojnino, saj vBosni ni več našel dela. Mati jegospodinja, prav tako brez dohodkov.Sorodniki v Bosni so povečini brez služb,zato računajo na nas, da jim bomo mi, kidelamo v Sloveniji, finančno pomagali.Vendar - kako naj jim pomagam, če šesam komaj preživim iz meseca v mesec?Saj pomagam, občasno pošiljam denardomov, vendar to pomeni, da si potemsposodim od sodelavca 50, 100 evrov, dap re živim do konca meseca. Tako sipomagamo tukaj, drug od drugega sisposojamo denar, da ga lahko pošljemodomačim v Bosno, potem pa tukajp re živimo kot vemo in znamo. Ostajamtudi zato, ker upam, da se bodo zadeveuredile. Če že ne zame, vsaj za tiste, kibodo prišli za mano. To upanje nam zdajvlivata predvsem naš sindikat in novopridobljena zavest, da imamo pravicoboriti se za svoje pravice. Želimo le to, kardelavcem po slovenskih zakonih pripada.Želimo si redno plačo, ki ne bi bilaodvisna od volje delodajalca, želimo sizakonit delovni urnik, ki nam boomogočil tudi čas za zasebno ži v l j e n j e.Želimo si, da ne bi ves čas delali po 12 ur.Enostavno, želimo urejene osnovnepogoje za delo. Je to res preveč?

Zgodbe delavcev iz podjetij izvajalcevpristaniških storitev (IPS) objavljamov sodelovanju z antropologinjamaUr šulo Lipovec Čebron in Evo Braj-k ov i č , ki zbirata njihova pričevanja.Du šanovo zgodbo je zapisala Eva.

Dušan, avgust 2011

Foto

: Mak

sim

iljan

a Ip

avec