Dvoživke in plazilcivisokogorja Slovenije

Življenje okoli nas

Življenje okoli nas

Dvoživke in plazilci visokogorja Slovenije

Miklavž na Dravskem polju, 2019

Dvoživke in plazilci visokogorja Slovenije.

Življenje okoli nas.

Uredniki: Mojca Vek, Nino Kirbiš, Aleksandra Lešnik

Besedilo: Mojca Vek, Urban Dajčman, Anja Pekolj, Leon L. Zamuda, Anja Bolčina, Nadja Osojnik, Nino Kirbiš

Fotografije: Nino Kirbiš, Marijan Govedič, Marta Jakopič, Slavko Prijatelj, Aleksandra Lešnik, David Stanković,

Dušan Klenovšek, Katarina Drašler, Maja Cipot, Miha Krofel, Monika Podgorelec, Primož Presetnik,

Valerija Zakšek, Ana Jelinčič, Barbara Zakšek, David Škufca, Leon L. Zamuda, Nika Kogovšek, Tanja Menegalija,

Teja Bizjak Govedič, Urban Dajčman

Ilustracije: Barbara Janota

Fotografija na naslovnici: Krnsko jezero, Slavko Prijatelj

Lektoriranje: Henrik Ciglič

Recenzija: dr. Franc Janžekovič, dr. Anamarija Žagar

Oblikovanje in prelom: Trajanus d.o.o., Kranj

Izdajatelj: Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju &

Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica, Ljubljana, 2019

K nastanku knjižice sta pomembno prispevala Primož Presetnik in Marijan Govedič.

Vse fotografije v tej publikacije so v lasti njihovih avtorjev, prvotnih imetnikov avtorskih pravic. Fotografije ne smejo bitireproducirane ali kako drugače uporabljene brez njihovega pisnega dovoljenja.

Publikacija je nastala v projektu »Še smo tu! – Domorodne vrste še nismo izrinjene«, ki ga sofinancira Ministrstvo zaokolje in prostor s sredstvi iz razpisa Sofinanciranje projektov nevladnih organizacij, ki delujejo na področju narave,okolja in prostora za leti 2018 in 2019.

Nosilec projekta: Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica, partnerji projekta: Slovensko odonatološkodruštvo, Center za kartografijo favne in flore

Knjižica je na voljo v elektronski obliki (v pdf formatu) na naslovu http://www.ckff.si/publikacije.php.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiUniverzitetna knjižnica Maribor

579.6/.9(497.4)(0.034.2)598.1(497.4)(0.034.2)

DVOŽIVKE in plazilci visokogorja Slovenije [Elektronski vir] / Mojca Vek, Nino Kirbiš, Aleksandra Lešnik (ur.) ;[besedilo] Mojca Vek ... [et al.] ; [fotografije Nino Kirbiš ... [et al.] ; ilustracije Barbara Janota]. - El. knjiga. -Miklavž na Dravskem polju : Center za kartografijo favne in flore, 2019 ; Ljubljana : Herpetološko društvo = Soci-etas herpetologica slovenica. - (Življenje okoli nas)

Način dostopa (URL): http://www.ckff.si/publikacije.php

ISBN 978-961-93280-6-4 (pdf)1. Vek, Mojca, 1993-COBISS.SI-ID 97372673

Kazalo

Uvod .................................................................................................5

Visokogorje v Sloveniji ....................................................................6

Življenjske razmere v visokogorju ..................................................8

Prilagoditve na visokogorske razmere ............................................9

Dvoživke in plazilci v našem visokogorju .....................................11Planinski močerad..........................................................................................................12

Planinski pupek .............................................................................................................13

Navadna krastača............................................................................................................14

Hribski urh .....................................................................................................................15

Sekulja ............................................................................................................................16

Slepec..............................................................................................................................17

Živorodna kuščarica.......................................................................................................18

Velebitska kuščarica.......................................................................................................19

Smokulja.........................................................................................................................20

Navadni gad ....................................................................................................................21

Laški gad ........................................................................................................................22

Modras............................................................................................................................23

Naše strupene kače........................................................................24

Ogroženost .....................................................................................26

Varstvo ...........................................................................................29

Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica ..............30

Viri..................................................................................................31

Že več kot stoletje zahajamo v slovensko vi-sokogorje za rekreacijo, za telesno in duševnosprostitev v stiku z naravo. Le kdo si ne bioddahnil od običajnega vsakdanjika ob po-gledu na vrhove gora, po sprehodih po zelenihgrebenih planin in občutku uspeha ob pre-magovanju strmin in osvajanju vrhov?Kogar je na planinskih poteh ali alpinističnihvzponih že žgalo vroče sonce, v jutranjih urahomočila hladna rosa ali pa bičal oster veter zdežjem, ve, da je preživetje v visokogorju reszahtevno. Zato je lahko marsikdo začuden,ko med pohajkovanjem celo na vršacih gorasreča kakšno dvoživko ali plazilca. Vendar jihtu pravzaprav ni malo – vsaj četrtina od našihdomorodnih 20 vrst dvoživk in 22 vrst plazil-

cev, ki jih predstavljamo na naslednjih stra-neh, živi tudi v visokogorju ali vsaj v razme-rah, ki se visokogorskim zelo približajo.Nekaj besed smo v knjižici namenili tudi de-javnikom, ki v visokogorju ogrožajo dvoživkein plazilce ter so posledica človekovega delo-vanja.Želimo si, da bi vam knjižica zbudila zani-manje za manj opazne, vendar nič manj po-membne prebivalce visokogorskih habitatov.Morda boste z novim znanjem še poglobilizavest o nujnosti ohranjanja mogočnih vrša-cev ter čudovitih gorskih jezer in livad, dabodo dvoživke in plazilce tu lahko opazovaletudi prihodnje generacije obiskovalcev gora.

5

Uvod

Julijske Alpe, okolica koče na Mangartu (foto: David Stanković)

Visokogorje, če upoštevamo predele nad1500 m nadmorske višine, zavzema manj kot3 % površine Slovenije. Osrednje območje visokogorja pri nas so Julij-ske Alpe, Karavanke in Kamniško-SavinjskeAlpe. Nad gozdno mejo segajo še ovršja visokihdinarskih kraških planot (Trnovski gozd, Snežnik), v njeni bližini ali malo više pa sotudi posamezni vrhovi Pohorja (Črni vrh) terCerkljanskega hribovja (Porezen).Visokogorje so habitati nad zgornjo gozdnomejo, ki v Sloveniji poteka večinoma na nad-morski višini med 1450 in 1600 metri, vendarje lahko nekoliko pomaknjena zaradi osojneali prisojne lege ali izpostavljenosti območja(npr. vetru in padavinam). O visokogorju go-vorimo tudi takrat, kadar je višinska razlikamed dnom doline in bližjimi vrhovi večja od1000 m. V posameznih pogorjih je tako višin-ska meja med sredogorjem in visokogorjemčisto drugačna.

6

Visokogorje v Sloveniji

Visokogorje zavzema manj kot 3 % površine slovenskega ozemlja, a tu vendarle živi kar četrtina domorodnih vrst dvoživk in plazilcev.

Kamniško-Savinjske Alpe, Kamniško sedlo (foto: Marijan Govedič)

7

Karavanke, Golica (foto: Marta Jakopič)

Julijske Alpe, Krlišče (foto: Primož Presetnik)

Visokogorje velja za eno izmed ekstremnejšihživljenjskih okolij. Tu prevladuje podnebje zmrzlimi zimami in kratkimi poletji. Z nad-morsko višino se nižajo temperature in seskrajšuje rastna sezona.V visokogorju rastejo le posamična drevesa,najbolj pogosto macesen (Larix decidua) insmreka (Picea abies). Od lesnih vrst prevla-duje rušje (Pinus mugo), ki raste še do pribli-žno 2000 m nad morjem. Ruševju sledijo ob-močja visokogorskih travnikov. Še više somanj poraščene površine, kot so melišča, ska-lovja, skalne stene, pečine in ostri grebeni.

Najvišje letne temperature so julija ali avgusta,najnižje pa januarja ali februarja. Pogosti somočni vetrovi. V zavetrnih dolinah in kotlinahpogosto nastane temperaturni obrat – inverzija.Takrat je na pobočjih in vrhovih nad dolinamitopleje kot v samih dolinah. Z višjo nadmorskovišino se znižujeta zračni tlak in parcialni tlakkisika ter ogljikovega dioksida, zvišuje pa sepredvsem moč UV-B sončnega sevanja. Visokogorje je pomembno preoblikovala vodav obliki ledenikov in rek, s čimer so nastaliledeniške in rečne doline, vintgarji, soteske,grape ter korita. V izvirih je temperatura vodestalna čez celo leto in je enaka povprečni letni

temperaturi okolice, ki je v visokogorju zelonizka. Povprečna letna temperatura na Kre-darici (2513 m n. m.) je bila v obdobju 1961–2018 med -2,7 in 0,5 °C, v Ljubljani (299 mn. m.) pa med 8,8 in 12,6 °C. V zgornjemtoku imajo tekoče vode hudourniški značaj.Površinske vode so v visokogorju velikokratnestalne. Jezera v visokogorju so lahko večkot polovico leta pokrita z ledom.

Visokih barij pri nas v visokogorju ni, a so blizugozdne meje v više ležečih predelih Pokljukein Pohorja. Z visokogorjem jih povezuje odsot-nost gozda. Tako kot v visokogorskih habitatihtudi v barjih vladajo posebne življenjske raz-mere (npr. manj hrane, nestalnost vode, mraz).

8

Življenjske razmere v visokogorju

Melišča omogočajo plazilcem mesta za sončenje. (foto: Nino Kirbiš)

Visoko barje na Pokljuki (foto: Monika Podgorelec)

Mlake na planinah so redke stoječe vode, v katerih se lahko dvoživke

razmnožujejo. (foto: Marta Jakopič)

Živorodnost

Pri večini dvoživk je razmnoževanje odvisnood vode, v katero odlagajo jajca, mreste ali li-činke. V vodi ličinke dihajo s škrgami, po pre-obrazbi pa mladi osebki na kopnem dihajo spljuči. Planinski močerad je izjema, saj neodlaga jajc ali ličink. Zanj je značilna živorod-nost ali ovoviviparija, pri kateri preobrazba izličinke s škrgami v mlad osebek, ki diha spljuči, poteka kar v telesu samice. V nasprotju z dvoživkami razmnoževanje priplazilcih poteka neodvisno od vodnega okolja.Večina plazilcev odlaga jajca, čemur pravimojajcerodnost ali oviparija. Živorodnost ali ovovi-viparija, pri kateri samice skotijo žive mladiče,ki so se razvijali v njihovem telesu, je značilnaza večino vrst plazilcev, ki živijo v visokogorju.Živorodne so tudi nekatere vrste, ki sicer v niži-nah ležejo jajca, saj nizke temperature okolja nezadoščajo za uspešen razvoj zarodkov v jajcih.

Pedomorfoza

Pedomorfoza je ohranjanje nekaterih morfo-loških lastnosti ličink pri spolno zrelih oz. odra-slih živalih. To je pomembna prilagoditev vokoljih, kjer je za preživetje nujen hitri razvojosebkov. Poznamo dve obliki pedomorfoze.Bolj znana oblika je neotenija, ki se pojavi za-radi upočasnjenega telesnega razvoja, kar jeznačilno za vrste (npr. močerila), ki živijo vstabilnem podzemeljskem vodnem okolju brezplenilcev. V visokogorju se pojavlja progeneza,ki nastopi zaradi pospešenega razvoja razmno-ževalnih organov v primerjavi z drugimi teles-nimi organi, kar je značilno za vrste, ki živijo vneugodnih in nepredvidljivih vodnih okoljih.Progeneza je znan pojav pri populacijah pla-ninskih pupkov v visokogorju. 9

Prilagoditve na visokogorske razmere

Živorodna kuščarica je lahko jajcerodna ali živorodna, slednja je bolje

prilagojena na hladnejše klimatske razmere. (foto: Nino Kirbiš)

Škrge so značilnost ličink, ki se lahko ohranijo tudi pri odraslih

spolno zrelih planinskih pupkih v nekaterih visokogorskih

populacijah. (foto: Nino Kirbiš)

Samica planinskega močerada skoti popolnoma preobražene

mladiče, ki so podobni odraslim živalim. (foto: David Stanković)

Nekatere živali so zaradi povečane količinetemnega pigmenta (melanina) v koži tem-nejše. To je posebej pomembno za živali znestalno telesno temperaturo, kot so dvoživkein plazilci, katerih telesna temperatura je od-visna od okolja. Temno obarvani osebki ab-sorbirajo več sončne energije, kar ugodnovpliva na njihovo uravnavanje telesne tempe-rature (termoregulacijo) – pospešuje segreva-nje telesa. Melanistični osebki imajo prednostpri uspešnosti preživetja in razmnoževanja vobmočjih z nizkimi temperaturami, saj se na

soncu hitreje segrejejo kot svetlejši osebki.Hitrejše ogrevanje telesa jim omogoča hitrejšorast, zato so lahko v prednosti pred svetloobarvanimi osebki. Temna obarvanost palahko ima tudi negativne učinke, saj so tiosebki bolj opazni in s tem bolj izpostavljeniplenilcem. Melanizem je pri nas značilen za planinskegamočerada, saj je popolnoma črn. Pojavlja setudi pri navadnem gadu in živorodni kušča-rici, redkeje pa pri drugih vrstah plazilcev(belouški, navadnem gožu).

10

Melanizem

Melanistični navadni gad (foto: Katarina Drašler)

Na sledečih straneh predstavljamo dvoživkein plazilce, ki jih lahko pričakovano opazu-jemo v visokogorju. Vrste, kot so na primerbelouška (Natrix natrix), navadni gož (Zamenis longissimus) ali zelenec (Lacerta viridis/billineata complex), smo iz knjižicenamenoma izpustili, saj v visokogorje zaidejole izjemoma.

Med dvoživkami in plazilci nedvomno naj-više, kar dobro nad 2000 m nad morjem, ži-vita planinski močerad in navadni gad, pre-ostale vrste živijo v nekoliko nižjih predelih. Naše visokogorje s herpetološkega stališča šeni dovolj raziskano in prepričani smo, dabomo v prihodnje katero od vrst našli še više.Imate morda vi kakšno višjo najdbo?

11

Dvoživke in plazilci v našem visokogorju

Pregled najvišjih najdb dvoživk in plazilcev v Sloveniji

JA – Julijske Alpe; K – Karavanke; KSA – Kamniško-Savinjske Alpe; CH – Cerkljansko, Škofjeloško, Polhograjsko in Rovtarsko hribovje;

TG – Trnovski gozd, Nanos in Hrušica; S – Javorniki in Snežnik; P – Strojna, Kozjak in Pohorje;

• – pojavljanje v visokogorju (za namene knjižice nad 1600 m n. m. v JA, K in KSA ter nad 1450 m n. m. v CH, TG, S in P);

(•) – pojavljanje v sredogorju (med 1000 in 1600 m n. m. v JA, K in KSA ter med 1000 in 1450 m n. m. v CH, TG, S in P);

? – pojavljanje v sredogorju in visokogorju je možno;

/ – pojavljanje v sredogorju in visokogorju ni pričakovano;

Vrsta Najvišja najdba JA K KSA CH TG S P

planinski močeradSalamandra atra

2400 m n. m. (Triglav, JA)

• • • ? (•) • /

planinski pupekIchthyosaura alpestris

1985 m n. m.(Zeleno jezero, JA)

• • • (•) (•) (•) •

navadna krastačaBufo bufo

1830 m n. m.(Črna prst, JA)

• • (•) (•) (•) (•) •

hribski urhBombina variegata

1600 m n. m.(Uršlja gora (Plešivec), K)

(•) • (•) (•) (•) (•) (•)

sekuljaRana temporaria

1725 m n. m.(Pokljuka, JA)

• • (•) (•) (•) (•) •

slepecAnguis fragilis

1665 m n. m.(Peca, K)

• • (•) (•) (•) (•) (•)

živorodna kuščaricaZootoca vivipara

1815 m n. m.(Veliko jezero (Ledvica), JA)

• • (•) ? ? • •

velebitska kuščaricaIberolacerta horvathi

1360 m n. m.(Snežnik, S)

(•) ? ? ? (•) (•) /

smokuljaCoronella austriaca

1600 m n. m.(Krasji vrh, JA)

• (•) (•) (•) ? (•) ?

navadni gadVipera berus

2245 m n. m.(Travnik, JA)

• • • (•) (•) • ?

laški gadVipera aspis

1265 m n. m.(Kobariški Stol, JA)

(•) / / / / / /

modrasVipera ammodytes

1780 m n. m.(Debeli vrh, JA)

• (•) (•) (•) (•) (•) ?

Opis. Planinski močerad zraste do 15 cm, sa-mice so nekoliko večje od samcev. Prepozna-ven je po značilni gladki in svetleči koži črnebarve brez lis, veliki glavi in vitkem trupu.Za velikimi očmi ima izraziti zaušesni žlezi.Po sredini hrbta vse do repa potekata dva,vzdolž bokov na obeh straneh telesa pa še poen niz strupnih žlez. Rebra tvorijo izraziteprečne gube (rebrne loke). Samci in samiceso si zelo podobni.Razširjenost. V Sloveniji živi večinoma nadgozdno mejo, celo nad 2000 m, a ga lahkonajdemo tudi na nadmorski višini 500 m.Življenjski prostor. Nad gozdno mejo pose-ljuje vlažne skalne gorske livade z osamelimidrevesi. Njegova skrivališča so predvsem vskalnih razpokah in špranjah med skalovjem,kamenjem in odmrlim lesom.Biologija. Je pretežno nočno aktiven, v vlaž-nih, senčnih legah ali ob dežju pa ga lahkoopazimo tudi podnevi. Aktiven je med poznopomladjo in zgodnjo jesenjo, na višjih legahje to obdobje dolgo le štiri poletne mesece. Vdeževnem vremenu lahko po gorskih tratahnaštejemo več kot sto osebkov. Pari se na kop-nem, kjer sicer preživi vse življenje in v na-sprotju z drugimi dvoživkami za razmnože-

vanje ne potrebuje vode. Je živoroden, samicaskoti od enega do tri popolnoma preobraženemladiče. Razvoj mladičev v telesu samice po-teka dve do tri leta in je odvisen od zunanjihrazmer. Odrasel planinski močerad se prehra-njuje z različnimi nevretenčarji.Zanimivost. Ko se počuti ogroženo, planinskimočerad iz zaušesnih žlez izloča mlečkaststrupen izloček, dvigne sprednji del telesa inskrije glavo proti tlom ter tako žleze izpostavipotencialnemu plenilcu. Strup človeku ni ne-varen, lahko pa draži ustno ter nosno sluznicoin oči.V visokogorju lahko izjemoma opazimo tudiplaninskemu močeradu sorodnega in v niži-nah pogostega navadnega močerada (Sala-mandra salamandra), ki pa je večji in ima natelesu tipične rumene lise.

12

PLANINSKI MOČERAD Salamandra atra (Laurenti, 1768)

Planinski močerad ima značilno bleščeče črno telo z izrazitimi

prečnimi gubami. (foto: Dušan Klenovšek)

Značilen življenjski prostor planinskega močerada v našem visoko-

gorju (foto: Marijan Govedič)

Opis. Odrasel planinski pupek je velik med6,5 in 12 cm, samice so navadno nekolikovečje od samcev. Ima značilen enobarven ru-meno oranžen ali živo oranžnordeč trebuhbrez pik. Grlo je navadno obarvano enako kottrebuh, lahko pa je posuto z drobnimi črnimipikami. Hrbtna stran telesa je temno siva,črnikasta ali modrikasta. Samci so običajnoizrazitejših barv kot samice. Vzdolž bokovimajo med sprednjimi in zadnjimi nogamisvetlejšo progo z značilnimi temnimi pikami,ki jo v času svatovanja od oranžnega trebuhaločuje svetlo moder pas, na hrbtu pa značilennizek rumenobel greben s črnimi pikami, kitvorijo cikcakast vzorec. Razširjenost. Živi skoraj po vsej Sloveniji. Vnaših gorah ga najdemo vse do 2000 m nadmorjem, a se običajneje zadržuje v nižjih pre-delih visokogorja. Je edini pupek pri nas, kiživi nad 1500 m nadmorske višine. Življenjski prostor. Opazimo ga v različnihvodah, ki so lahko globoke ali plitve, pogostopa so hladne, senčne in z malo rastlinja (npr.mlake, luže, napajalniki, manjša jezera). Biologija. Aktiven je tako ponoči kot podnevi.Prezimuje na kopnem, med paritvenim ob-dobjem spomladi se preseli v vodo, kjer se

razmnožuje in lahko v njej ostane vse do je-seni. V više ležečih predelih se paritev pričnešele maja ali junija, saj so planinske mlakelahko še dolgo v pomlad prekrite z ledom.Zato nekatere ličinke, ki se izležejo pozno vsezoni, v vodi celo prezimijo in se preobrazijošele naslednjo pomlad. Po popolni preobrazbimladi osebki vodo zapustijo. Planinski pupekse prehranjuje s členonožci, polži in drugiminevretenčarji, pa tudi z žabjimi mresti in li-činkami drugih dvoživk, tudi pupkov. Zanimivost. Preobrazba pri nekaterih planin-skih pupkih ne poteče vedno do konca – tiosebki sicer spolno dozorijo in se normalnorazmnožujejo, vendar ohranijo nekatere mor-fološke značilnosti ličink (npr. zunanje škrge).Ti pedomorfni osebki živijo v vodi vse leto,pri nas pa so verjetno zaradi plenjenja nase-ljenih rib v visokogorska jezera in kompeticijez njimi izumrli.

13

PLANINSKI PUPEK Ichthyosaura alpestris Laurenti, 1768

Samec planinskega pupka v svatovskih barvah

(foto: Slavko Prijatelj)

Manjše mlake so značilen vodni habitat planinskega pupka.

(foto: Marta Jakopič)

Opis. Navadna krastača je naša največja dvo-živka, samice so velike do 15 cm, samci pa sotudi za tretjino manjši. Njena koža je groba,posuta s številnimi velikimi in izrazitimi bra-davičastimi žlezami. Navadno je rjave barvez različnimi odtenki rumene ali zelene. Tre-buh je svetel, pogosto z marmoriranim vzor-cem temnejših lis. Za velikimi štrlečimi očmis črno vodoravno zenico in bakreno šarenicoima izrazite zaušesne žleze, na katerih so sprostim očesom vidne pore, skozi katere iz-loča strupen izloček. Krastača ima kratke zad-nje noge, zato v primerjavi s pravimi žabamini dobra skakalka. Njeno gibanje je videti kotnekakšna mešanica med hojo in skakanjem,običajno hojo stopnjuje z nizom vmesnihkratkih poskokov.Razširjenost. Je pogosta in splošno razširjenapo vsej Sloveniji, v visokogorju živi do 2000m nadmorske višine. Življenjski prostor. Naseljuje predvsem goz-dove in grmišča, v visokogorju jo pogosto naj-demo v bližini planinskih koč. Biologija. Odrasli so nočno aktivni in večinoleta preživijo na kopnem. Spomladi se mno-žično selijo k mrestiščem. Samice odlagajojajca v nitastem mrestu, ki ga ovijejo okoli

vodnih rastlin. Za odlaganje mresta izbirajopredvsem večje vode z obilico vodnega rast-linja, vendar ga lahko odložijo tudi v počasitekoče vode ali manjše planinske mlake. Izčrnih paglavcev se v nekaj mesecih razvijejocentimeter velike mlade krastače, ki mrestiščazapustijo množično. Odrasle navadne kra-stače se takoj po odlaganju mrestov razpršijopo okoliških kopenskih habitatih, kjer se pre-hranjujejo z nevretenčarji, večinoma hroščiin mravljami, ki jih lovijo iz zasede. Navadnakrastača je dolgoživa, saj lahko živi tudi večkot 20 let.Zanimivost. Mrest in paglavci so za ribe za-radi strupa neužitni, zato lahko navadna kra-stača mrest odlaga tudi v vode, kjer živijoribe, v nasprotju z nekaterimi vrstami dvo-živk, ki se takim vodam izogibajo.

14

NAVADNA KRASTAČA Bufo bufo Linnaeus, 1758

V času parjenja samci močno objamejo samico pod pazduho.

(foto: Maja Cipot)

Navadne krastače odlagajo mreste tudi v velika jezera, polna rib.

(foto: Slavko Prijatelj)

Opis. Hribski urh zraste do 5 centimetrov.Njegov prepoznaven znak je rumeno-črn li-sasti vzorec na trebušni strani. Rumene lisepo trebuhu so velike in med seboj povezane.Hrbtna stran je lahko rjave, sive ali olivnebarve. Hrbet je na otip hrapav, saj je posut sštevilnimi bradavičastimi žlezami, ki se kon-čajo s trnastim izrastkom. Nima bobniča inzaušesnih žlez, zanj je značilna zenica vobliki srca.Razširjenost. V Sloveniji je splošno razširjen,v visokogorju pa le v niže ležečih predelih vbližini gozdne meje. Življenjski prostor. Večino časa se zadržujeob nestalnih vodah brez rib, kot so mlake inluže v kolesnicah. Na kopnem si v svetlih goz-dovih ob potokih in na močvirnih travnikih vtoplem in suhem vremenu poišče zatočišča,kjer tudi prezimuje.Biologija. Odrasle živali so v vodi, kjer se ra-zmnožujejo, aktivne predvsem podnevi, nakopnem pa tudi ob mraku in v prvih nočnihurah, neodvisno od padavin. Hribski urhspolno dozori pri dveh letih. Razmnoževanjepoteka v vodi od aprila do avgusta. Mrestlahko odlaga večkrat v letu, v plitvi vodi, kjerga v majhnih skupkih pritrdi na vodno rast-

linje ali odloži prosto na dno. Odrasli se pre-hranjujejo z manjšimi nevretenčarji, delnona čeljust priraščen jezik pa jim onemogoča,da bi leteče žuželke lovili s stegovanjem je-zika, kot je to značilno za prave žabe in kra-stače. Paglavci so rastlinojedi in se prehra-njujejo z algami ter bakterijami, ki jih strgajos podlage. Zanimivost. Za urha je značilno, da v nevar-nosti usloči hrbet in dvigne glavo, s čimerpokaže svarilno obarvanost trebuha – temupoložaju pravimo »urhov refleks«. Barvnivzorec na trebuhu je individualno značilen,kar omogoča prepoznavanje posameznihosebkov. V stiku s plenilcem izloči strup, kiima dražilen učinek, če pride v stik s plenil-čevo sluznico.

15

HRIBSKI URH Bombina variegata Linnaeus, 1758

Samci med parjenjem objamejo samico okoli zadnjih nog in ne pod

pazduho, kot je značilno za krastače in žabe. (foto: Aleksandra Lešnik)

Mlake na meji rasti strnjenega gozda so najviše ležeči vodni habitati

hribskega urha pri nas. (foto: Tanja Menegalija)

Opis. Sekulja zraste do 9 cm. Ima široko glavoz zaobljenim gobcem in temno zaočesno ma-sko. Med našimi rjavimi žabami ima najkrajšezadnje noge. Obarvanost telesa je zelo raz-nolika. Hrbet je lahko sivorjave, rdečkaste,olivnozelene ali rumenkaste barve. Pogostoje posut z temnimi madeži in lisami. Na tre-buhu je značilen marmoriran vzorec, ki jelahko različno obarvan, lahko pa vzorca natrebuhu sploh ni. Samec se v času parjenjaoglaša z zvočnima mehurjema, ki ju ima nadnu ustne votline.Razširjenost. Je pogosta in splošno razširjenavrsta po vsej Sloveniji razen v slovenski Istri.Je edina rjava žaba, ki jo najdemo v visoko-gorju, a po doslej zbranih najdbah le malonad 1700 m nadmorske višine.Življenjski prostor. Naseljuje hladne senčnegozdove in gozdne robove. Opazimo jo tudina vlažnih travnikih in območjih z gosto ve-getacijo.Biologija. Večino leta preživi na kopnem. Čezdan se skriva pod kamni, odpadlim listjem,trhlimi ostanki dreves in med gosto vegetacijo.Razmnožuje se od februarja do aprila. Mrestevedno hkrati odlaga večja skupina sekulj, insicer v različno velike stoječe (mlake, jezera,

močvirja) in počasi tekoče vode (izvire, nara-vne zajezitve potokov). Velike blazine mrestovlahko opazimo v zelo plitvi vodi. Za sekuljo je v času mrestenja značilna mno-žična selitev. Na mrestišča prvi priskakljajosamci in z glasnimi nizkimi toni privabljajosamice. Takoj ko odložijo mreste, se odraslivrnejo v kopenski habitat. Odrasle in mladesekulje se prehranjujejo z nevretenčarji, pa-glavci pa jedo večinoma odmrle rastlinske inživalske delce. Zanimivost. Samci sekulje se v času razmno-ževanja obarvajo sivo modro, zato jih lahkov nižinskih predelih Slovenije zamenjamo splavčkom (Rana arvalis).

16

SEKULJA Rana temporaria Linnaeus, 1758

Sekulja je edina rjava žaba v našem visokogorju.

(foto: Nino Kirbiš)

Sekulje mreste odlagajo v skupinah, tudi v mlake na planinah v

bližini gozdne meje. (foto: Aleksandra Lešnik)

Opis. Slepec je breznogi kuščar, zato gamnogi zaradi oblike telesa še vedno pogostozamenjujejo s kačo. Z repom vred zraste do50 cm. Je svetleče rjavosive barve. Samciimajo lahko po telesu posamezne modro obar-vane luske. Samice in mladiči imajo izrazi-tejšo temno črto vzdolž hrbtenice in temneboke. Luske se po telesu slepca prekrivajo kotstrešniki.Razširjenost. V Sloveniji je splošno razšir-jen, v visokogorju živi le v niže ležečih pre-delih. Življenjski prostor. Naseljuje vlažna, dobroporasla in senčna območja, kot so travniki ingozdni rob. Pogosto ga najdemo tudi v bližiničloveških bivališč. Biologija. Večinoma je dnevno aktiven, a seredko sonči. Je živoroden ali jajceroden, sa-mica spomladi skoti do 12 mladičev oziromaizleže do 25 jajc. Prehranjuje se z nevreten-čarji, predvsem deževniki in polži. Za svojo

velikost je slepec dolgoživ, saj lahko živi tudiveč kot 10 let. Zanimivost. Slepec je plašen in se skoraj ni-koli ne brani z ugrizom. V obrambi lahko izkloake izbrizga smrdeč izloček ali odvrže rep,ki se ne obnovi v celoti.

17

SLEPEC Anguis fragilis Linnaeus, 1758

Gozdni rob je življenjski prostor slepca v niže ležečih predelih našega visokogorja. (foto: Teja Bizjak Govedič)

Samec in samica med paritvenim ugrizom. Samca prepoznamo po

posamičnih modro obarvanih luskah. (foto: Ana Jelinčič)

Opis. Živorodna kuščarica zraste z repomvred do 20 cm in ima vzdolž hrbta progo, se-stavljeno iz večjih lis in pik. Po hrbtu je rjaveali sive barve s številnimi temnimi lisami inprogami. Samci so po trebuhu rumeni alioranžni do rdečkasti s črnimi pikami, samicepa bele do sivo-zelene. Debelejšo osrednjohrbtno progo lahko vzporedno spremlja ševeč tanjših prav tako temno rjavih prog. Glavaje visoka in kratka s topim gobcem. Ima mo-čan rep, ki se prične zoževati šele približnona sredini repne dolžine.Razširjenost. Živi v večjem delu Slovenije, vnašem visokogorju so najdbe do 2000 m nad-morske višine pričakovane.Življenjski prostor. Naseljuje nekoliko boljvlažna življenjska okolja, na primer barja,močvirja in vlažne travnike. Živi med talnimrastjem, lahko pa tudi pleza po grmovju.Biologija. Aktivna je podnevi, predvsem medfebruarjem in oktobrom, v gorah je to obdobjemnogo krajše. Že ime nakazuje, da je vrstasplošno prepoznana po živorodnosti, kar jiomogoča življenje pri nižjih temperaturah.

Mladiči se razvijajo v telesu samice, ki se na-stavlja soncu, kar pripomore k hitrejšemu raz-voju zarodkov. V nižjih predelih samice ležejojajca. Večinoma se hrani z nevretenčarji, vča-sih tudi z manjšimi žabami, paglavci ali ličin-kami, ki jih pleni v plitvi vodi. Zanimivost. V primerjavi z drugimi kuščari-cami je živorodna kuščarica bolj počasna. Obbegu se lahko z mesta sončenja požene celov plitvo vodo, saj dobro plava.

18

ŽIVORODNA KUŠČARICA Zootoca vivipara (Lichtenstein, 1823)

Vlažna okolja v Dolini Triglavskih jezer so življenjski prostor živorodne kuščarice. (foto: Marijan Govedič)

Živorodne kuščarice brez težav prečkajo vodo. (foto: Miha Krofel)

Opis. Velebitska kuščarica doseže velikost do18 cm z repom vred. Glava in trup sta sploš-čena. Hrbet je siv do rahlo rjavkast, na njemso pogosto posejane male črne pike, ki soenakomerno oddaljene od sredine hrbta. Bokiso temnejši od hrbta. Trebuh je bel do ru-menkast in brez pik. Mladiči imajo lahkoturki zno do modrikasto obarvan rep.Razširjenost. V Sloveniji živi v alpskem indinarskem svetu. Doslej najvišja natančno za-beležena najdba je s Snežnika, vendar sonajdbe do 2000 m nadmorske višine pričako-vane. Natančnejši podatki iz alpskega viso-kogorja še manjkajo. Življenjski prostor. Poseljuje kamnite, kra-ške, apnenčaste predele, strme skalne stenein skalnate gozdne obronke.Biologija. Aktivna je med marcem in novem-brom, kot pri drugih vrstah se letna aktivnostspreminja z nadmorsko višino. Med parje-njem maja ali junija samec samico ugriznev bok in združi kloaki. Samica kasneje vskalne razpoke ali pod kamne odloži od 2do 5 jajc, iz katerih se mladiči izležejo zgodajavgusta. Je spretna, dnevno aktivna kušča-rica, ki dobro pleza in se pogosto umaknenajvečji opoldanski vročini. Prehranjuje se

z nevretenčarji, kot so hrošči, muhe, pajkiin polži. Zanimivost. Velebitska kuščarica je dobilaime po Velebitu na Hrvaškem, od koder jo jepred dobrimi 100 leti opisal madžarski her-petolog Mehély. Poimenoval jo je po madžar-skem entomologu Gezi Horvathu, zato tudi vslovenščini za to kuščarico pogosto upora-bljamo ime Horvatova kuščarica.

19

VELEBITSKA KUŠČARICA Iberolacerta horvathi (Mehély, 1904)

Velebitsko kuščarico pogosto opazimo v težko dostopnih skalnatih

razpokah. (foto: Miha Krofel)

Navpične kamnite stene so značilen habitat velebitske kuščarice v

našem visokogorju. (foto: Marijan Govedič)

Opis. Smokulja navadno zraste do 75 cm,redko tudi do 90 cm. Je vitka kača svetlečegavideza, običajno sive do rjave barve. Smokuljoz gotovostjo prepoznamo po temni očesni ma-ski, ki se vleče od nosnih odprtin prek očesado konca glave. Po hrbtu ima vzorec iz dvehvrst temnih lis, ki so tu in tam lahko povezanev prečne črte. Na zadnjem delu glave ima lisov obliki črke U. Trebušna stran je lahko rde-čerjava, oranžnordeča ali sivo marmorirana.Smokulja ima okroglo zenico.Razširjenost. V Sloveniji je, razen na Primor-skem, splošno razširjena vrsta. Dosedanjenajdbe v visokogorju pričajo o njenem poja-vljanju tudi na 1600 m nadmorske višine.Življenjski prostor. Poseljuje svetle gozdove,gozdne jase, poseke, zaraščajoča se kamnitapobočja. Pogosto se pojavlja tudi v bližini člo-veških bivališč.Biologija. Je večinoma dnevno aktivna vrsta,ki jo lahko opazimo tudi v deževnem vre-menu. Pari se spomladi. Samice v avgustu aliseptembru skotijo do 9 živih mladičev. V ne-varnosti se smokulja dvigne v svarilno držo

in sika, če opozorilo človek ali plenilec spre-gleda, pa lahko tudi ugrizne. Ugriz ni strupenin človeku ni nevaren. Jeseni si v skalnih raz-pokah in drugih zavetjih poišče prostor, kjerprezimuje. Prehranjuje se večinoma z drugimiplazilci, kot so kuščarice, slepci in kače, v red-kih primerih pleni tudi strupene kače.Zanimivost. Smokuljo od vseh naših nestru-penih kač zaradi podobnosti najpogosteje za-menjajo z navadnim gadom.

20

SMOKULJA Coronella austriaca Laurenti, 1768

Smokulja je bila najdena v spodnjem delu Doline Triglavskih jezer, a kako visoko se še lahko povzpne? (foto: Marta Jakopič)

Značilna lisa v obliki črke U na glavi smokulje

(foto: Dušan Klenovšek)

Opis. Navadni gad običajno zraste do 65 cm,izjemoma do 90 cm. Ima čokato telo. Ovalnaglava postopoma prehaja v trup. Rep je kra-tek. Glava je pokrita s petimi večjimi plošči-cami, okoli katerih so razporejene drobne lu-ske. Samice so navadno obarvane rjavo,samci pa so v sivkastih odtenkih. Oba spolaimata na hrbtu opazno temno cikcakastoprogo ter na zgornjem delu glave temno lisov obliki črke X ali Y, vendar je vzorec močnejeizražen pri samcih. Zenica je navpično zo-žena. Najdemo lahko tudi popolnoma črne(melanistične) primerke, ki imajo nad ustisvetlo črto in se pojavljajo večinoma na hlad-nejših območjih.Razširjenost. V našem visokogorju živi veči-noma do 2000 m nadmorske višine, čepravtudi najdbe v višjih predelih niso redkost.Življenjski prostor. Živi v vlažnih in hladnej-ših območjih z velikimi temperaturnimi razli-kami med dnevom in nočjo. Opazimo ga lahkona robu močvirij, na planinskih meliščih, bar-jih, ob planinskih poteh, na jasah ter na pašni-kih in travnikih.

Biologija. Je dnevno aktiven. Samice se parijospomladi na dve ali tri leta, odvisno od koli-čine hrane, in pozno poleti ali zgodaj jeseniskotijo do 15 živih mladičev. Večinoma sehrani z malimi sesalci, pticami, kuščarji indvoživkami, občasno pa tudi z nevretenčarji.Zanimivost. Navadni gad ni agresiven, vendarlahko ugrizne, kadar ga izzovemo. Njegov strupje citotoksičen in povzroči lokalno oteklino, ne-nadzorovan izliv krvi iz žil (hemoragijo), redkopa tudi razpad tkiva (nekrozo). Ugriz je boleč inrazen v izjemnih primerih ni smrtno nevaren.

21

NAVADNI GAD Vipera berus (Linnaeus, 1758)

Skalna travišča so značilen življenjski prostor navadnega gada v našem visokogorju. (foto: Marijan Govedič)

Melanistični in običajno obarvani navadni gad (foto: David Škufca)

Opis. Laški gad navadno meri do 60 cm, redkodo 90 cm v dolžino. Rob gobca je opazno pri-vzdignjen, vendar ne tvori rožička, kot pri mo-drasu. Glava je pokrita z majhnimi luskami in jebrez večjih ploščic. Hrbtna risba je sestavljenaiz dveh vrst izmenično razporejenih temnih pra-vokotnikov, lahko delno povezanih v cikcakastvzorec. Barva telesa variira od olivno zelene,rjave do črne. Popolnoma črni osebki so manjpogosti kot pri navadnem gadu. Telo je čokato.Rep je kratek. Zenica je navpično zožena.Razširjenost. V Sloveniji laški gad živi za-hodno od reke Soče. Po dosedanjih najdbahje mogoče sklepati, da v primerjavi z modra-som in navadnim gadom izbira niže ležečepredele, saj le posamične najdbe pričajo onjegovem pojavljanju na nadmorskih višinahmed 1000 in 1300 m. Više ga, tako kaže, na-domeščata navadni gad in modras.Življenjski prostor. Najraje se zadržuje nasuhih, toplih in prisojnih območjih na travni-kih, gozdnem robu in gozdnih jasah. Biologija. Je dnevno aktivna vrsta, v toplihdnevih je dejaven tudi v mraku in ponoči. Pa-ritev poteka med marcem in majem, odvisno

od vremena. Je živoroden, samica med avgu-stom in oktobrom skoti do 18 mladičev. Jeprecej plašna in počasna vrsta, ki se lahkobrani z ugrizom. Prehranjuje se z malimi se-salci, pticami, kuščarji in dvoživkami.Zanimivost. Ugriz laškega gada je zelo bolečin ima lahko resnejše posledice kot ugriz na-vadnega gada. Vsebuje lahko nevrotoksičnekomponente in povzroča nekrozo, oteklino,poškoduje pa tudi krvožilni sistem.

22

LAŠKI GAD Vipera aspis (Linnaeus, 1758)

Južna pobočja Kobariškega Stola so najvišji znan habitat laškega gada pri nas. (foto: Monika Podgorelec)

V primerjavi z navadnim gadom in modrasom je cikcakast vzorec

pri laškem gadu večinoma nepovezan. (foto: Leon L. Zamuda)

Opis. Modras je pri nas največja kača iz dru-žine gadov. Doseže do 80 cm, izjemoma do110 cm. Na veliki, srčasto oblikovani glavi,pokriti z drobnimi luskami, ni večjih ploščic.Na gobcu ima dobro viden rožiček. Telo jeizrazito čokato. Rep je kratek, na trebušnistrani je rdeče obarvan. Njegov temni cikca-kasti vzorec na hrbtu je sklenjen. Osnovnabarva hrbta je rumenkasta, rjavkasta, siva alizeleno siva. Samci so navadno sivo obarvaniter imajo zelo kontrasten vzorec, samice paso manj kontrastne in so običajno obarvanerjavkasto ali rdečkasto. Melanistični osebkiso redki. Zenica je navpično zožena.Razširjenost. Živi po vsej Sloveniji, v visoko-gorju pa najdbe pričajo o njegovem pojavlja-nju do 1800 m nadmorske višine.Življenjski prostor. Izbira prisojna, delno za-raščena, suha in kamnita mesta, kot so jase,poseke, gozdni rob, kamnolomi ipd. Biologija. Modras je na višjih nadmorskih vi-šinah aktivnejši čez dan, na nižjih nadmor-skih višinah pa ga lahko opazimo v katerem-koli delu dneva. Parjenje poteka od aprila domaja, samica pa od avgusta do oktobra skotido 20 živih mladičev. Kljub svojemu slovesumodras ni agresiven in ne ugrizne brez pred-

hodnega izzivanja. Ko se počuti ogroženega,pogosto glasno sika. Večinoma se hrani z ma-limi sesalci in pticami. Mladi osebki pogostolovijo kuščarje, na njihovem jedilniku pa seznajdejo tudi nevretenčarji, slepci ali drugekače.Zanimivost. Od naših strupenih kač ima mo-dras najmočnejši strup, ki vsebuje nevrotok-sične, proteolitične in hemotoksične kompo-nente ter koagulante krvi. Ugriz povzročilokalno oteklino, močno bolečino, pospešenobitje srca in slabost, vendar je kljub temuredko smrten. Ker je strup modrasa zelo kom-pleksen, se ga uporablja za izdelovanje proti-strupa za vse evropske strupene kače.

Sobivanje modrasa, laškega gada in navad-nega gada v istem habitatu je zaradi njiho-vih nekoliko različnih ekoloških niš sicerredko, a obstajajo območja, kjer dve ali celovse tri vrste sobivajo in med njimi lahko,čeprav redko, prihaja do križanja. Križancenajdemo tudi v Sloveniji.

23

MODRAS Vipera ammodytes (Linnaeus, 1758)

Jasno viden rožiček na gobcu modrasa

(foto: Katarina Drašler)

Prisojna suha kamnita pobočja so življenjski prostor modrasa visoko

nad reko Sočo. (foto: Marijan Govedič)

V visokogorju je verjetnost srečanja človekas strupeno kačo večja kot drugod po Sloveniji.Na planinskih poteh jim lahko nemalokratprekrižamo pot. Pri nas živijo tri strupenekače: modras, navadni gad in laški gad.

Kako prepoznati strupeno kačo

V visokogorju poleg strupenih živijo tudi ne-strupene kače. Vse strupene vrste kač v Slove-niji so iz družine gadov in se od nestrupenihkač, ki so iz družine gožev, zlahka ločijo. Stru-penjače prepoznamo po čokatem telesu terkratkem repu, ki se jasno loči od trupa, saj sehitro zoži, medtem ko pri nestrupenih kačahrep neopazno prehaja iz vitkega trupa. Stru-pene kače v Sloveniji imajo navpične zenice,nestrupene kače (razen mačjeoke kače Telescopus fallax, ki v visokogorju ne živi) paokrogle. Običajno se strupene kače gibajo inbežijo počasneje od nestrupenih kač. Modras, navadni in laški gad so si sorodni inzato tudi podobni na pogled. Modrasa po iz-razitem rožičku na sprednjem delu gobca, kije sestavljen iz nekaj vrst lusk, najlaže ločimood preostalih dveh vrst. Više nameščene luskena konici gobca laškega gada dajejo vtis, da

je konica gobca zavihana nekoliko navzgor.Pri navadnem gadu zgornji rob gobca ni za-vihan navzgor, tam ne najdemo niti rožička.

(ilustracije: Barbara Janota)

Kaj storiti, če opazite strupeno kačo

Če že niste v neposredni bližini kače, se ji nepribližujte. Z varne razdalje počakajte, da sesama umakne. Če ste kačo presenetili, obmirujtein kača se bo sama umaknila. V primeru, da seto ne zgodi, počasi uberite pot, po kateri bostekačo varno obšli. Kače ugriznejo le takrat, kadarse počutijo ogrožene in se ne morejo umaknitina varno. Če niste prepričani, ali je kača stru-pena, vedno ravnajte po načelu previdnosti injo obravnavajte kot strupeno. Kač, tako kot dru-gih divjih živali, nikoli ne prijemajte.

Kako ukrepati v primeru ugriza strupene kače

Ostanite mirni. Če pomagate drugi osebi, naj-prej poskrbite za lastno varnost, potem poško-dovanca premaknite stran od kače ali kačo od-ženite s palico. Kačo, ki je ugriznila, je zaradipoznejše prepoznave priporočljivo fotografirati.24

Naše strupene kače

Na planinskih poteh bodimo pozorni na kače, saj jih rade

uporabljajo za sončenje. (foto: Nino Kirbiš)

modras

navadni gad

laški gad

Center za klinično toksikologijo in farmakolo-gijo Univerzitetnega kliničnega centra v Lju-bljani svetuje, da ob ugrizu takoj pokličete te-lefonsko številko za klic v sili 112, na kateriboste dobili dodatna navodila. Poškodovanaoseba mora mirovati (sedeti ali ležati), saj se zmirovanjem zmanjša hitrost potovanja strupapo krvnem obtoku. S prizadete okončine od-stranite nakit ali druge predmete, ki bi lahkoob zatekanju povzročale težave. Rano očistite(pri tem pazite, da morebitne ostanke strupabrišete stran od mesta rane) in sterilno obvežite.Če je prišlo do ugriza na okončini, le to imobi-lizirajte. Mesto ugriza lahko hladite z obkladki.Čim prej poskrbite za prevoz poškodovanca vbolnišnico. Ob ugrizu strupene kače v gorahin na nedostopnih predelih lahko pri reševanjupomagajo tudi gorski reševalci. Poškodovanecne sme piti alkohola ter napitkov, ki vsebujejokofein. Odsvetuje se uporaba preveze uda nadugrizom (zadrževanja strupa v udu lahko pov-zroči večje lokalne poškodbe), križnega rezana mestu ugriza, izsesavanje strupa in izžiganjerane, saj lahko s tem povzročite dodatno škodo.

Kako prepoznate ugriz strupene kače

Ali je ugriz povzročila strupena kača, lahkoprepoznamo tudi po sledovih ugriza na koži.

Ob ugrizu strupene kače običajno vidimo dvevbodni rani (lahko tudi eno samo, če je kačaugriznila le z enim strupnikom), ob ugrizunestrupene kače pa bo na koži viden niz drob-nih vbodnih ranic v obliki podkve. Razdaljamed vbodnima ranama je odvisna od velikostikače in ne od vrste, ki ji pripada, kot lahkovčasih kje napačno preberemo. Po ugrizu sepojavijo hitro napredujoča oteklina in bolečinana mestu ugriza, pomodrelost predelov kožez modro rdečimi lisami in črtami, otekle inboleče bližnje bezgavke. Na območju ugrizaje čutiti mravljinčenje, okončina je okorela.Pozneje lahko nastopijo tudi drugi simptomi,kot so slabost, bruhanje, driska, tresenje, po-spešeno dihanje in hitro bitje srca. Če mestougriza ne zateče po 15 minutah, je najbrž pri-šlo do suhega ugriza (ugriz, ko kača ne iz-brizga strupa), ki ne povzroči zastrupitve. Čeobstaja dvom o ugrizu kače, ukrepajte, kot davas je zares ugriznila. Praviloma ugriz strupe-nih kač, ki živijo pri nas, ni smrtno nevarenza zdravo odraslo osebo, lahko je pa nevarenza otroke, obolele ali starejše ljudi. V zadnjihletih v Sloveniji beležimo okoli deset ugrizovstrupenih kač na leto, smrtnega primera pani bilo zabeleženega že desetletja.

25

Ugriz modrasa se na mestu ugriza kaže kot dve drobni vbodni rani.

Na hlačah pa pogosto ostanejo vidni ostanki posušenega strupa.

(foto: Valerija Zakšek)

Psi so večkrat žrtve ugrizov, saj lahko med raziskovanjem kačo

zmotijo in izzovejo napad. Da se izognemo neželenim srečanjem,

jih imejmo na povodcih. (foto: Nino Kirbiš)

Dvoživke in plazilci sta dve izmed najbolj ogro-ženih živalskih skupin na svetu. Po podatkihSvetovne zveze za varstvo narave (IUCN) je 20 %vseh vrst plazilcev uvrščenih na Rdeči seznamv kategorijo ranljive ali ogrožene vrste. Dvoživ-kam se godi še slabše, saj izumrtje grozi 41 %vseh znanih vrst. Glavni dejavniki, ki ogrožajoobe skupini, so izguba in drobljenje habitatov,njihovo onesnaževanje, vnosi tujerodnih vrst,podnebne spremembe in nalezljive bolezni.

Spremembe habitata

Nekateri človekovi posegi v visokogorju sodo neke mere vsaj v preteklosti ugodno vpli-vali na dvoživke in plazilce. Vzpostavitev od-prtih travniških površin je nekaterim vrstamomogočila boljše življenjske razmere na višjihnadmorskih višinah. Naravni viri vode so vvisokogorju omejeni na maloštevilna ledeni-ška jezera, mlake in manjše izvire. Zato so sštevilnimi mlakami, ki so jih ljudje izkopaliin vzdrževali za napajanje živine, dvoživke

pridobile mrestišča, kjer se ponekod še danesuspešno razmnožujejo.Danes se v visokogorju delež primernih ha-bitatov za dvoživke in plazilce zmanjšuje. Poeni strani je ponekod pašništvo postalo prevečintenzivno, drugje zaradi opuščanja le-tegamanjše vode izginjajo. S tem predvsem pla-ninski pupki in hribski urhi izgubljajo mre-stišča, ki jih sicer v visokogorskem svetu žetako primanjkuje.

26

Ogroženost

Zaradi opuščanja pašništva manjše vode izginjajo. (foto: Marijan Govedič)

Na nekaterih planinah je pašništvo zelo intenzivno.

(foto: Marta Jakopič)

Močno se povečuje število obiskovalcev gora,zato bi moral biti sistem odvajanja odpadnihvoda iz planinskih koč še posebej v bližini je-zer ustrezno urejen. Nezadostno očiščene od-padne vode, ki končajo v jezerih, so mnogoprevelik vir hranil za številne mikroorganizmein alge. Ti se lahko zato prekomerno namno-žijo, v vodi porabijo ves ali večino razpolo-žljivega kisika in ustvarjajo nevarne toksine.

Novo ustvarjene razmere (evtrofikacija) v ne-kdaj zrcalno čistih jezerih niso več primerneza življenje številnih živali.

Vnos tujerodnih vrst

V prvi polovici dvajsetega stoletja so v nekateravisokogorska jezera naselili ribe, predvsemhladnoljubne pisance (Phoxinus phoxinus) in

27Od daleč v Dvojnem jezeru pod Kočo pri Triglavskih jezerih ni videti alg, ki so se preveč razmnožile zaradi prevelike količine hranil. Od

blizu je pogled čisto drugačen. (foto: Marta Jakopič)

jezerske zlatovčice (Salvelinus umbla). Ribena jezera vplivajo podobno kot odpadne vode.Spremenjeni prehranjevalni spleti povzročijo,da se jezera spremenijo v evtrofne mlake, odkoder so izrinjene naravno pojavljajoče se vrste.Poleg tega večje ribe plenijo odrasle dvoživke,manjše ribe pa predvsem njihova jajčeca in li-činke. Hkrati so ribe neposreden tekmec zahrano, s katero se prehranjujejo dvoživke. Dvo-živke so sposobne zaznati, da v vodi živijo ribe,zato se nekatere vrste tem vodam izogibajo inse tam ne razmnožujejo več.

Podnebne spremembe

Vpliv na dvoživke in plazilce ter na njihovehabitate v visokogorju bodo gotovo imele tudipodnebne spremembe. Večja nihanja v raz-poreditvi padavin in taljenje ledenikov ter po-večano izhlapevanje bi lahko vodili v večjeizsuševanje voda, zaradi česar bo manj do-stopnih habitatov za razmnoževanje in razvojdvoživk. Višanje temperature bi lahko prisililohladnoljubne vrste, da se umaknejo v više le-žeče predele, s čimer bi se skrčilo njihovo ob-močje razširjenosti.

Bolezni

Plazilce in dvoživke ogrožajo številne virusnein glivične bolezni. Ob množičnih izbruhihlahko bolezni zdesetkajo celotne populacijeali pa celo povzročijo izumiranje vrst. Še po-sebej so problematične okužbe z boleznimi,na katere domorodne vrste niso odporne. Nanjihovo razširjanje in vnos v okolje pomem-bno vplivajo vnosi tujerodnih vrst, v visoko-gorju lahko postane problem vnos že nekajokuženih rib v gorsko jezero ali prenos sporz neočiščeno opremo. Hitridiomikoza je glivična bolezen dvoživk,ki jo povzročata Batrachochytrium dendroba-tidis (Bd) in Batrachochytrium salamadrivo-rans (Bsal). Bolezen dvoživke ogroža po vsejEvropi. Obolele živali običajno po okužbi hi-tro poginejo. Optimalna temperatura za rastobeh gliv znaša med 5 in 25 °C, prenesejo patudi nižje temperature – celo zamrzovanje donekaj stopinj pod lediščem. Bd pri nas še ni bila potrjena, zaznali pa so jože v avstrijskemu delu Alp, na nadmorski vi-šini okoli 1600 m.

28 Klene so naselili v jezero na Planini pri Jezeru. (foto: Nino Kirbiš)

Zakonodaja

Dvoživke in plazilce je v Sloveniji prepovedanozavestno poškodovati, zastrupljati, usmrtiti,jih odvzemati iz narave, loviti, ujeti, vznemir-jati in zadrževati v ujetništvu. Prepovedano jetudi prevažanje, prenašanje, prodaja, zame-njava ali ponujanje za prodajo ali zamenjavoživih ali mrtvih osebkov. Z njimi se lahko ra-vna samo v raziskovalne in izobraževalne na-mene s predhodno pridobljenimi dovoljenji.

Varstveni ukrepi

Ohranitev dvoživk in plazilcev v našem viso-kogorju ni odvisna samo od zakonskega var-stva posameznih vrst, marveč predvsem odohranjanja in pravilnega ter odgovornegaupravljanja s celotnim območjem. Za ustrezno varstvo obeh skupin v visoko-gorju je pomembno redno spremljanje stanjanjihovih populacij. Le tako, s pomočjo siste-matičnega pridobivanja podatkov, lahko oce-nimo, ali je neka populacija stabilna ali ogro-žena, prepoznamo vzroke za njihovo stanje

ter kaj lahko storimo, da stanje populacij iz-boljšamo.Posebno pozornost je treba nameniti visoko-gorskim jezerom, mlakam in drugim vodnimvirom. Obstoječe je treba varovati in ohranjatis primernim vzdrževanjem. Številne mlake sose zaradi nepravilnega vzdrževanja in opuš-čanja paše presušile, nekatere je že preraslavegetacija. Te mlake je smiselno obnoviti. Preprečiti je treba naselitve rib v jezera, ki znjimi še niso poseljena, in ribe izloviti tam,kjer so bile naseljene. To bo bistveno pripo-moglo k boljšemu stanju visokogorskih vodatudi za dvoživke. V planinskih kočah in planšarskih naseljih jetreba urediti ustrezen sistem čiščenja odpad-nih voda, da ne bo več prihajalo do evtrofika-cije mlak in jezer. Pri vseh posegih moramo biti pozorni na to,da so ti čim manj moteči za vse prebivalce vi-sokogorja, ne le za dvoživke in plazilce. Enakapozornost velja tudi pri obnovi in vzdrževanjuplaninskih poti, gozdnih cest in druge obsto-ječe infrastrukture.Vsi obiskovalci gora spoštujmo živali in jih obsrečanjih na svojih pohodih ne vznemirjajmo.

29

Varstvo

Zaradi strahu se pri nas še vedno nemalokrat zgodi, da kače

postanejo žrtve nevednežev, ki jih namerno poškodujejo ali celo

ubijejo. (foto: Urban Dajčman)

Pisance so v preteklosti naselili v več visokogorskih jezer, kjer jih

lahko opazujemo v velikem številu. (foto: Slavko Prijatelj)

Herpetološko društvo – Societas herpetologicaslovenica je strokovna nevladna organizacija,ustanovljena leta 1997, ki se ukvarja s pre-učevanjem, varstvom in ozaveščanjem javno-sti o dvoživkah in plazilcih Slovenije. Članidruštva smo biologi, študenti biologije indrugi, ki nas zanimajo aktualni problemi, po-vezani z dvoživkami in plazilci. V društvuuresničujemo številne projekte, ki imajo vlogoozaveščanja in varstva ter zbiranja podatkovo razširjenosti vrst dvoživk in plazilcev v Slo-veniji. Za namene izobraževanja pa organizi-ramo tudi tabore za mladostnike.Društvo ima sedež v Ljubljani, kar pa ne po-meni, da nismo dejavni tudi drugod po Slo-veniji. V zadnjih letih se v društvu vedno boljtrudimo in vključujemo v naravovarstvenoproblematiko ohranjanja dvoživk in plazilcev

ter o tem opozarjamo tudi državne inštitu-cije.V sodelovanju z drugimi naravoslovnimi dru-štvi v Sloveniji sodelujemo pri izdajanju revijeTrdoživ, katere namen je izmenjava mnenj,zanimivosti in novic o delovanju društev inposameznikov s področja terenske biologije.Med bolj prepoznavnimi dolgotrajnimi pro-jekti društva je Kačofon, telefonska linija, prekkatere člani društva dajemo informacije o do-morodnih vrstah kač, svetujemo, kako ravnatiob srečanju z njimi in v nujnih primerih tudiposredujemo. Zagotovo ste že slišali še za po-mladanske akcije prenašanja dvoživk čez ce-ste, ki jih uresničujemo že več kot 10 let. Več informacij o nas boste izvedeli na našispletni strani (www.herpetolosko-drustvo.si)in Facebook profilu.

30

Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica

Člani Herpetološkega društva na terenu v Julijskih Alpah (foto: Nino Kirbiš)

Breg, A., B. Janota, M. Peganc, I. Petrović, S. Tome & M. Vamberger, 2010. Slikovni določevalni ključ za plazilce Slovenije.Societas herpetologica slovenica – društvo za preučevanje dvoživk in plazilcev, Ljubljana. 53 str.

Cafuta, V., 2015. Strupenjače breginjskega Stola. Trdoživ, Ljubljana 4(2): 4–5.Campbell Grant, E. H., D. A. W. Miller, B. R. Schmidt, M. J. Adams, S. M. Amburgey, T. Chambert, S. S. Cruickshank, R. N.

Fisher, D. M. Green, B. R. Hossack, P. T. J. Johnson, M. B. Joseph, T. A. G. Rittenhouse, M. E. Ryan, J. H .Waddle, S. C.Walls, L. L. Bailey, G. M. Fellers, T. A. Gorman, A. M.Ray, D. S. Pilliod, S. J. Price, D. Saenz, W. Sadinski & E. Muths, 2016.Quantitative evidence for the effects of multiple drivers on continental-scale amphibian declines. Scientific Reports 6,Article number: 25625.

CKFF, 2019. Podatkovna zbirka Centra za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. (stanje 14. 9. 2019)Clusella Trullas, S., J. H. Wyk & J. R. Sopotila, 2007. Thermal melanism in ectotherms. Journal of Thermal Biology 32(5): 235–

245.Denoel, M., P. Joly & P. Pascal, 1999. Facultative paedomorphosis in the Alpine newt, Triturus a. alpestris: feeding habits and

habitat use in an Alpine lake. V. Miaud, C. & R. Guyetant (Eds), Current Studies in Herpetology, Proceedings of the 9thOrdinary General Meeting of the Societas Europaea Herpetologica (25.–29. 8. 1998, Chambéry, France), pp. 89-94, SEH.

Geister, I., 1999. Izbrana življenjska okolja rastlin in živali v Sloveniji. Modrijan, Ljubljana. 286 str.Hayes, T. B., P. Falso, S. Gallipeau & M. Stice, 2010. The cause of global amphibian declines: a developmental endocrinologist's

perspective. The Journal of Experimental Biology 213: 921–933.Kilpatric, A. M., C. J. Briggs & P. Daszak, 2009. The ecology and impact of chytridomycosis: an emerging disease of amphibians.

Trends in Ecology and Evolution 25(2): 109–118.Krofel, M., V. Cafuta, G. Planinc, M. Sopotnik, A. Šalamun, S. Tome, M. Vamberger & A. Žagar, 2009. Razširjenost plazilcev

v Sloveniji: pregled podatkov, zbranih do leta 2009. Natura Sloveniae, Ljubljana 11(2): 61–99.Kryštufek, B. & F. Janžekovič (ur.) / F. Janžekovič, B. Kryštufek, L. Lipej, B. Marčeta, M. Povž, B. Sket, D. Tome, S. Tome,

N. Vogrin, 1999. Ključ za določanje vretenčarjev Slovenije. Državna založba Slovenije, Ljubljana. 544 str.Lešnik, A. & M. Cipot, 2007. Dvoživke Triglavskega narodnega parka: razširjenost, ekologija, varstvo (Življenje okoli nas).

Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 32 str.Lovrenčak, F., 1986. Zgornja gozdna meja v Julijskih Alpah in na visokih kraških planotah Slovenije. Geografski zbornik,

Ljubljana 26: 7–58.Mebert, K., L. Luiselli, V. Cafuta, P. Golay, S. Dubey & S. Ursenbacher, 2017. A home for three: analysing ecological correlates

of body traits in a triple contact zone of alpine vipers. North-Western Journal of Zoology, Oradea 13(2): 251–261. Mebert, K., T. Jagar, R. Grželj, V. Cafuta, L. Luiselli, E. Ostanek, P. Golay, S. Dubey, J. Golay & S. Ursenbacher, 2015. The

dynamics of coexistence: habitat sharing versus segregation patterns among three sympatric montane vipers. BiologicalJournal of the Linnean Society, The Linnean Society of London 116: 364–376.

Mršić, N., 1997. Plazilci (Reptilia) Slovenije. Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana. 167 str.Nagy, L. & G. Grabherr, 2009. The Biology of Alpine Habitats. Oxford University Press Inc., New York. 390 str.Ostanek, E., 2017. Morfološke in reproduktivne značilnosti živorodne kuščarice (Zootoca vivipara) v Sloveniji. Magistrsko

delo. Študij ekologije in biodiverzitete, Biotehniška fakulteta, Univ. v Ljubljani, Ljubljana. VII, 31 str.Sajovic, G., 1913. Herpetologični zapiski za Kranjsko. Carniola, Ljubljana 4: 22–52.Sato, C. F., J. T. Wood, M. Schroeder, K. Green, W. S. Osborne, D. R. Michael & D. B. Lindenmaver, 2013. An experiment to test

key hypotheses of the drivers of reptile distribution in subalpine ski resorts. Journal of Applied Ecology 51: 13–22.Speybroeck, J., W. Beukema, B. Bok & J. Voort, 2016. Field Guide to the Amphibians and Reptiles of Britain and Europe.

Bloomsbury Publishing Plc. 432 str.Stanković, D., 2013. Pupki Slovenije. Določevalni ključ. Trdoživ, Ljubljana 2(1): 27–29.Sztatecsny, M. & F. Glaser, 2011. From the eastern lowlands to the western mountains: first records of the chytrid fungus Ba-

trachochytrium dendrobatidis in wild amphibian populations from Austria. British Herpetological Society 21(1): 87–90.Škufca, D. & E. Premate, 2016. Interesting high altitude record of two common adders Vipera berus (Linnaeus, 1758) on

the Pokljuka Plateau (Julian Alps, NW Slovenia). Natura Sloveniae, Ljubljana 18(2): 69.Tosini, G., B. Lanza & M. Bacci, 1992. Skin reflectance and energy input of melanic and nonmelanic populations of wall lizard

(Podarcis muralis). Proc. in Sixth Ord. Gen. Meet. S. E. H. (Budapest 1991), pp. 443–448.Triglavski narodni park, 2018. Bogastvo parka. Pridobljeno s https://www.tnp.si/sl/spoznajte/ [23. 12. 2018]Trilar, T., A. Gogala & M. Jeršek (ur.), 2004. Narava Slovenije: Alpe. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana. 144 str.UKC Ljubljana, 2016. Modras in gad. Sekcija za klinično toksikologijo, Center za klinično toksikologijo in farmakologijo,

Interna klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana. Pridobljeno s http://ktf.si/toxi-indeks/strupene-zivali/modras-in-gad/ [13. 1. 2019]

UKC Ljubljana, 2019. Prva pomoč pri ugrizu gada ali modrasa. Sekcija za klinično toksikologijo, Center za klinično toksikologijoin farmakologijo, Interna klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana. Pridobljeno s http://ktf.si/opozorila/prva-pomoc-pri-ugrizu-gada-ali-modrasa/ [13. 1. 2019]

Veenvliet, P. & J. Kus Veenvliet, 2003. Dvoživke Slovenije: priročnik za določanje. Zavod Symbiosis, Grahovo. 74 str.Veenvliet, P. & J. Kus Veenvliet, 2008. Amphibians of Eastern Julian Alps (Slovenia) with special attention to endemic forms of

the Alpine newt (Mesotriton aplestris). Zetischrift für Feldherpetologie, Bielefeld 15: 49–60.Ventura, M., R. Tiberti, T. Buchaca, D. Bu ay, I. Sabás & A. Miró, 2017. Why should we preserve fishless high mountain lakes?

V: Catalan, J., J. Ninot & M. Aniz (ur.), High Mountain Conservation in a Changing World, Advances in Global Change Re-search, pp. 181–205, Springer, Cham. 31

Viri

Imate svojo fotografijo dvoživke, kuščarja alikače, ki ste jo opazili med pohodi po visoko-gorju, pa ne veste, kateri vrsti pripada? Mordapa imate fotografijo planinske mlake?

Zemljevidi razširjenosti številnih rastlinskihin živalskih vrst Slovenije nastajajo tudi s po-močjo podatkov, ki so jih s fotografijami po-sredovali številni posamezniki. Pridružite sejim tudi vi in sodelujte pri zbiranju podatkovin varovanju narave!

Povezava interneta in pametnih telefonov znavigacijo omogoča, da se v zbiranje podatkovo rastlinskih in živalskih vrstah ter njihovihhabitatov lahko vključi vsak in sodeluje priljudski znanosti. Temeljna enota sporočanjaopažanj je fotografija, ki dokazuje pojavljanjevrste in hkrati prispeva k večjemu poznavanjunjene razširjenosti.

Posredovanje fotografij je možno prek upo-rabniškega vmesnika BioPortal. Svoje foto-grafije lahko vnesete prek zavihka moje.fo-tografije ali pa jih pošljete po elektronski poština bioportal@ckff.si. Pri tem ne pozabite na-vesti lokacije in datuma posnetka.

V foto.arhivu BioPortala (http://www.bio-portal.si/fotoarhiv.php) lahko brskate po večkot 123.000 fotografijah rastlinskih in žival-skih vrst ter njihovih habitatov.

32

Planinska močerada med parjenjem (foto: Primož Presetnik)

Mlaka na Planini Lipanca (foto: Barbara Zakšek)

Navadni gad na preži (foto: Nika Kogovšek)

Urhov refleks (foto: Maja Cipot)

Ali ste vedeli, …

• da v manjšem planinskem kalu premera 5 m lahko preštejemo tudi več sto planinskihpupkov hkrati?

• da navadne krastače od vseh naših dvoživk do mrestišč potujejo najdlje (tudi do 5 km),zaradi česar lahko odrasle živali v visokogorju srečamo zelo daleč od vode?

• da se sekulje zgodaj prebudijo iz zimskega spanca in blazine njihovih mrestov pogosto vidimo še v deloma zamrznjenih mlakah?

• da se samice navadnega gada parijo le vsaki dve ali celo vsake tri leta, marsikatera vvisokogorju pa le enkrat v življenju?

• da se mladiči kač kotijo šele pozno poleti ali zgodaj jeseni in jih prvo zimo preživi manjkot polovica?

• da imajo urhi jezik delno priraščen na čeljust, kar jim onemogoča, da bi plen lovili sstegovanjem jezika, kot je to značilno za prave žabe in krastače?

• da vsako leto veterinarji oskrbijo veliko število zastrupljenih psov, ker so ugriznilimočerada? Znaki zastrupitve se pokažejo že v nekaj minutah z drgetanjem, izločanjempenaste sline in včasih s hudimi krči, pri čemer lahko žival pade v šok in pogine zaradizadušitve. Sicer so psi večinoma previdni do navadnih močeradov, saj jih svarilne barveopozarjajo na nevarnost, a podobno strupen je tudi planinski močerad, ki pa nima svarilnihbarv.

• da je Kranjski deželni zbor z odlokom dne 28. marca 1912 razpisal premijo za zatiranjestrupenih kač, in sicer 1 krono za glavo strupenjače? V muzej so prejeli 23.371 kačjih glav,med njimi več kot tretjino nestrupenih.

Izbor publikacij Centra za kartografijo favne in flore

34

habitatov.

and their habitats.

Rudi Verovnik, Franc Rebeuøek & Matjaæ Jeæ

ATLAS FAUNAE ET FLORAE SLOVENIAE 3

V sodelovanju z Druøtvom za prouœevanje in ohranjanje metuljev Slovenije/ in cooperation with Society for the Conservation and Study of Lepidoptera in Slovenia

Center za kartografijo favne in flore / Centre for Cartography of Fauna and Flora2012

Atlas dnevnih metuljev (Lepidoptera: Rhopalocera) Slovenije

Atlas of butterflies (Lepidoptera: Rhopalocera) of Slovenia

Velike školjke celinskih voda Slovenije

razširjenost, ekologija, varstvo

Življenje okoli nas

Življenje v mejicah

Aleksandra Lešnik

Življenje okoli nas

Atlas netopirjev (Chiroptera) SlovenijeAtlas of the bats (Chiroptera) of Slovenia

Uredili / Edited by

Primoæ Presetnik, Klemen Koselj & Maja Zagmajster

ATLAS FAUNAE ET FLORAE SLOVENIAE 2

v sodelovanju s Slovenskim druøtvom za prouœevanje in varstvo netopirjev /in cooperation with SDPVN – Slovenian Association for Bat Research and Conservation

Center za kartogra!jo favne in "ore / Centre for the Cartography of Fauna and Flora2005