evalvacijska študija predmetnika osnovne šole - pei.si · gl. še vigotski 2010 in dewey 1959. 7...

1

Evalvacijska študija predmetnika osnovne šole

Člani/članice projektne skupine:

- dr. Milena Valenčič-Zuljan, izr. prof. Pedagoška fakulteta, Ljubljana

- dr. Ljubica Marjanovič-Umek, red.prof. Filozofska fakulteta, Ljubljana

- dr. Janez Vogrinc, docent, Pedagoška fakulteta, Ljubljana

- dr. Jana Kalin, izr.prof., Filozofska fakulteta, Ljubljana

- dr. Slavko Gaber, izr.prof., Pedagoška fakulteta, Ljubljana

- dr. Zdenko Medveš, red.prof. Filozofska fakulteta, Ljubljana

- dr. Janez Krek, izr.prof. Pedagoška fakulteta, Ljubljana

V Ljubljani, 11.11.2011

2

Kazalo

1 Uvod -----------------------------------------------------------------------------------------3

2 Izhodišče študije in teoretična umestitev opredeljenih ciljev--------------------3

2.1 Primerjave števila ur pouka v obveznem izobraževanju --------------------------------------------- 8

2.2 Primerjave deleža ur pouka za predmete in predmetna področja v obveznem ------------------ 16

izobraževanju ----------------------------------------------------------------------------------------------------- 16

2.3 Predmeti v predmetnikih ----------------------------------------------------------------------------------- 29

3 Cilji evalvacijske študije --------------------------------------------------------------- 31

4 Vsebinska področja evalvacije ------------------------------------------------------- 31

4.1 Postopek zbiranja podatkov -------------------------------------------------------------------------- 32

4.2 Vzorec----------------------------------------------------------------------------------------------------- 32

4.3 Postopki statistične obdelave podatkov------------------------------------------------------------- 35

5 Rezultati in interpretacija ------------------------------------------------------------- 36

5.1 Mnenje anketiranih o obstoječem številu ur pouka --------------------------------------------------- 36

5.2 Mnenje anketiranih o dolžini počitnic ------------------------------------------------------------------- 46

5.3 Mnenje anketiranih o izbirnih predmetih--------------------------------------------------------------- 53

5.4 Stališča anketirancev do izbirnih predmetov ----------------------------------------------------------- 61

5.5 Mnenje anketiranih o razširjenem programu ---------------------------------------------------------- 84

5.6 Mnenje anketiranih o deležu ur pouka posameznih predmetnih področij------------------------ 92

5.7 Poučevanje in učenje tujih jezikov---------------------------------------------------------------------- 130

5.8 Mnenje anketiranih o jutranjem varstvu-------------------------------------------------------------- 139

5.9 Organizacija dela na šoli---------------------------------------------------------------------------------- 144

6 Zaključki in predlogi ------------------------------------------------------------------159

7 Literatura--------------------------------------------------------------------------------168

3

1 Uvod

Namen evalvacijske študije je analizirati predmetnik osnovne šole z vidika strokovne presoje,

mednarodnih primerjav ter mnenj in izkušenj učiteljev in ravnateljev, v nekaterih postavkah pa

tudi staršev. V teoretičnih izhodiščih smo opredelili pojem predmetnika ter načine razvrstitve

učnih predmetov v predmetniku, mednarodne primerjave, še zlasti primerjave števila ur pouka v

obveznem izobraževanju in primerjave deleža ur pouka za predmete oziroma predmetna področja

v času obveznega izobraževanja.

V empiričnem delu raziskave pa smo na reprezentativnem vzorcu ugotavljali mnenja in stališča

anketiranih do veljavnega predmetnika osnovne šole: do števila ur pouka, posameznih predmetov

in njihovega števila, do obveznih in izbirnih predmetov, do razširjenega programa itd.

Evalvacijska raziskava je bila izpeljana v skladu s cilji in predlogi, ki so bili na svetu za

evalvacijo potrjeni.

Ugotovitve empirične raziskave, ki smo jih osvetlili tudi z vidika mednarodnih primerjav,

predstavljajo podlago za oblikovanje smernic in razmisleka o morebitnem dopolnjevanju ali

spreminjanju predmetnika osnovne šole in o izdelavi nadaljnjih raziskav s tega področja.

2 Izhodišče študije in teoretična umestitev opredeljenih ciljev

Predmetnik, kot temeljni uradni strokovni dokument, skupaj z učnimi načrti sodoloča vsebinski

koncept šolskega sistema. Predmetnik v Sloveniji za določen tip oziroma profil šole določa

seznam učnih predmetov in drugih dejavnosti za vsak razred posebej, število tedenskih ur za vsak

predmet v vsakem razredu, število letnih ur za vsak učni predmet ter tedensko obremenitev

učencev v vsakem razredu.

Predmetnik predstavlja kompleksna znanstveno-disciplinarna, psihopedagoška in didaktična

izhodišča. Upoštevanje znanosti in družbenega interesa v strukturi predmetnika pomeni skrb za

takšno konceptualizacijo, ki omogoča prenos vednosti, spretnosti in ravnanj, ki jih določena

družba želi prenesti na nove generacije, ki se udeležujejo procesa vzgoje in izobraževanja v šoli

(Durkheim 2009). Hkrati sodobna družba proces edukacije razume kot element zagotavljanja

4

temeljene enakosti in pravičnosti, pripravljanje generacij na sobivanje z naravo, družbeno

solidarnost, spoštovanje človekovih pravic ipd. Psihopedagoško izhodišče predstavlja skrb za

ustrezno obremenjenost učencev, ki je povezana s številom predmetov ter iz njih izhajajočimi

obveznostmi (vključno z domačimi nalogami), ter z učenčevimi razvojnimi zmožnostmi in

specifičnosti posameznih razvojnih obdobij. Znanstveno-disciplinarno in didaktično izhodišče se

usmerja v strukturo predmetnika z vidika posameznih predmetov, ki so zajeti v predmetniku,

njihovo postopno zviševanje ter njihovo zaporedje in povezovanje. Povezovanje predmetov v

predmetniku po Strmčniku (v Blažič idr. 2003, str. 233) predstavlja »zavestno vzpostavljanje

zveze med sorodnimi učnimi vsebinami znotraj enega učnega predmeta ali med več predmeti, da

bi dosegli čim bolj enotne ali celostne izobraževalne učinke, ki bi omogočili učencem

nadpredmetno razumevanje sveta« .

Načini razvrstitve učnih predmetov v predmetniku

Učni predmeti so v predmetniku lahko razvrščeni na dva osnovna načina: ali zaporedno

(sukcesivno) ali vzporedno (simultano). Prvi razporeditvi rečemo tudi predmetno-stopenjska

razvrstitev, drugi pa koncentrična razvrstitev.

Zaporedna ali predmetno-stopenjska razvrstitev je najstarejša razvrstitev učnih predmetov.

Pomeni, da si posamezni predmeti sledijo drug za drugim. Obvladanje snovi nekega predmeta ni

časovno določeno – ko učenec obvlada en predmet, se lahko začne učiti drugega. Šole v

preteklosti so morale učence najprej naučiti elementarnih spretnosti – najprej so zato začenjale s

poukom branja in pisanja. Zaporedna razvrstitev učnih predmetov je tako npr. prevladovala v

srednjem veku pri učenju sedmih svobodnih umetnosti. Še kasneje so bili učenci razporejeni v

razrede po predmetih, npr. na prvi stopnji v tabuiste (pisanje, branje), na drugi v donatiste (nižja

latinska slovnica) in na tretji v aleksandriste (višja latinska slovnica) (Blažič idr. 2003).

Taka razvrstitev upošteva logično zgradbo posameznega predmeta oz. učne vsebine,

koncentracijo na posamezno učno vsebino, možnosti za večje poglabljanje v učno vsebino.

Razvrstitev je možna v situacijah, ko je učnih predmetov malo. Način ne omogoča povezovanja

vsebin posameznih predmetov med seboj, učitelj in učenci so v določenem obdobju

skoncentrirani na poučevanje in učenje enega samega predmeta. Danes to razvrstitev najdemo pri

5

pouku v obliki kurzov, posebej pri izobraževanju odraslih, ko najprej obravnavajo en predmet,

nato pa preidejo na naslednjega. Podobno značilnost najdemo pri epohalnem pouku, pri katerem

si učni predmeti sledijo drug za drugim ali ko dobi nek učni predmet za dlje časa vodilni položaj.

Zato omogoča tak pouk izrazitejše horizontalne učne povezave, lahko pa zanemarja povezovanje

med predmeti. Prednost epohalnega pouka je tudi v tem, da omogoča učencem več časa za

poglabljanje v učno snov posameznega učnega predmeta, odpravlja nenehno preskakovanje

pozornosti s predmeta na predmet v enem samem dnevu, omogoča učencem, da učno snov

utrdijo, učitelju pa olajša pripravo na poučevanje. Slabost epohalnega pouka je v večji nevarnosti,

da bo upadalo zanimanje učencev za učno snov, ko se poučuje dlje časa samo en predmet, tak

pouk onemogoča sočasno povezovanje učnih vsebin različnih predmetov in spoznavanje učne

vsebine z različnih zornih kotov. Če je učenec dlje časa odsoten od pouka, močno zaostane pri

predmetu, ker ne bo več deležen učiteljeve razlage.

Vzporedna ali koncentrična razvrstitev učnih predmetov v predmetniku prevladuje v rednem

šolstvu. Vsebina predmetov je razdeljena na dele ali koncentre (npr. predmet A se deli na a1, a2,

a3…; predmet B na b1, b2, b3…), ki se jih vključuje v razrede glede na težavnost od lažjega k

težjemu. Zato je v vsakem razredu več predmetov, ki se poučujejo hkrati. Učenci so deležni

poučevanja samo tiste učne snovi, ki jo na določeni stopnji razvoja lahko razumejo. Učna snov

posameznega predmeta je vsako leto obsežnejša in globlja. Poučevanje po koncentričnih krogih

pomeni, da torej poučujemo isto učno snov skozi več let, a v različni globini, obsegu in na

različni stopnji učne zahtevnosti. Pri tej razvrstitvi je pomembno upoštevanje logičnega in

psihološkega vidika. Logični vidik pomeni, da se učna snov vsako leto poglablja in razširja glede

na sposobnosti učencev in njihovo dojemljivost; psihološki vidik pa pomeni, da je treba biti

pozoren na to, da je učna snov v vsakem razredu in na vsaki stopnji ustrezna učenčevim

sposobnostim. Ta delitev bolj upošteva razvojno stopnjo učencev, jim omogoča, da več

predmetov postopno obvladujejo in kontinuirano utrjujejo ter jih povezujejo v celoto.

Možna je tudi kombinirana razvrstitev, če se poleg vzporedne razvrstitve kakšen predmet (npr.

kateri od izbirnih predmetov), začne in konča v nekem razredu.

6

Poleg predmetno-stopenjske in koncentrične razvrstitve predmetov v predmetniku, ki izhajata iz

stališča predmetnega pouka, kjer je sistematika učne snovi približana sistemu znanosti, pa

poznamo tudi organsko ali celostno razvrstitev. Največji kritiki predmetno-stopenjske in

koncentrične razvrstitve učnih predmetov so namesto predmetov uvajali t. i. »življenjske celote«,

kjer gre za popolno opuščanje meja med predmeti, kjer učna snov ni razvrščena po predmetih,

ampak po ti. življenjskih celotah. Snov zajemajo iz neposrednega učenčevega okolja in je ni

mogoče predpisati s predmetnikom ali učnim načrtom, ker naj bi učitelj sledil učenčevim

vprašanjem in interesom. Gre za organsko medsebojno povezanost različnih učnih vsebin znotraj

posameznih življenjskih celot, ki naj bi bolj ustrezale otroku in njegovemu doživljanju sveta.

Temeljna slabost te razvrstitve z vsebinsko-snovnega vidika se izraža zlasti v pomanjkljivi

sistematiki znanja, s stvarno logičnega in spoznavnoteoretskega vidika pa otežkoča ali celo

onemogoča uveljavljanje načela znanstvenosti pouka. To obliko razporeditve zato celoviteje

prakticirajo predvsem alternativne oblike šolanja, javno šolstvo pa le kot didaktično popestritev

sistematičnega pouka posameznih predmetov. Razvrščanje snovi po načelu »življenjske celote«

je pri nekaterih vsebinskih celotah prisotno tudi v slovenski osnovni šoli, in sicer zlasti v

razširjenem delu predmetnika, kjer se ponujajo posebne učne dejavnosti, ki jim klasični

sistematični pouk predmetov manj ustreza, to so zlasti interesne dejavnosti, v nekaterih državah

pa tudi predmeti, pri katerih je med cilji pomembno poudarjeno razvijanje konkretnih življenjskih

veščin in spretnosti (npr. ponekod gospodinjstvo). Pogosteje pa se celostna organska razvrstitev

namesto predmetne pojavlja v poklicnem šolstvu, kjer se namesto predmetov razporejajo v

izobraževalne programe »delovne celote« ali po novem t.i. kompetence, znotraj katerih naj bi se

pouk teorije (stroke, predmeta) organsko povezoval z razvijanjem praktičnih poklicnih veščin in

spretnosti (Böhner Markus, 2010).1

Sodobnejši predmetniki, kamor lahko uvrstimo tudi predmetnik devetletne slovenske osnovne

šole, vsebujejo poleg obveznih učnih predmetov, namenjenih vsem učencev, tudi izbirne učne

predmete, ure dejavnosti, ki so organizirane kot posebne učne dejavnosti izven pouka, čas

namenjen oddelčni skupnosti ter razširjen program, kamor lahko uvrstimo dopolnilni in dodatni

pouk ter interesne dejavnosti. V taki strukturi predmetnika se, kot izpostavlja Strmčnik (v Blažič

1 Böhner Markus, M.: Kompetenzorientierte Lehrkräfteausbildung - kompetenzorientierte Seminardidaktik, v Wirtschaft und Erziehung leto 2010, zvezek. 6, str. 183-190. Na temo učenja, ki izhaja iz »življenjskih celot« in potrebe po nadgrajevanju takšnega začetka. Gl. še Vigotski 2010 in Dewey 1959.

7

idr., 2003), kaže težnja po razširjanju učne ponudbe na različna pomembna vzgojno-

izobraževalna področja.

V strukturi predmetnika je izpostavljena predvsem vertikalna povezava učnih predmetov, ki

predstavlja usklajevanje in povezovanje predmetov iz razreda v razred, s čimer je omogočena

njihova kontinuiteta v času šolanja. Učitelji pa pomembno prispevajo tudi k horizontalni

povezavi, ki je usmerjena k povezovanju med učnimi vsebinami pri posameznem predmetu

(lahko gre npr. za povezovanje sorodnih učnih predmetov in interdisciplinarnih vsebin).

Strmčnik (v Blažič et al., 2003) razlikuje med različnimi strategijami povezovanja učnih

predmetov. Stvarna ali vsebinska koncentracija je usmerjena k horizontalnemu in vertikalnemu

povezovanju znotraj enega učnega predmeta in k povezovanju učnih predmetov, npr. v obliki

timskega pouka. V personalni koncentraciji poteka povezovanje preko posameznega učitelja, ki

poučuje več učnih predmetov. Pri celostnem, kompleksnem, globalnem pouku niso učne vsebine

razdeljene po predmetih, temveč izhaja le-ta iz nadpredmetnih, globalnih izsekov.

Hegemonistična koncentracija poudarja vodilno vlogo posameznega učnega predmeta, ki

povezuje tudi ostale predmete, pri čemer je potrebno pozornost nameniti sistematičnosti

spremljajočih učnih predmetov (Strmčnik, v Blažič et al., 2003).

Predmetnik se lahko uresničuje preko razrednega, predmetnega ali razredno-predmetnega

sistema, ki ga odlikuje ekonomičnost. Tu je učna vsebina razdeljena po predmetih, učenci

približno enake starosti so združeni po razredih, pouk pa se realizira v učnih urah, ki najpogosteje

trajajo 45 minut. Zaradi različnih kritik so se že v začetku 20. stoletja vpeljevali različni poskusi,

npr. projektna metoda, delovna šola, aktivna šola idr., ki bi omejili slabosti takega načina dela (tj.

predmetno zasnovanega), zlasti relativno zaprto organizacijo pouka. Tudi v današnjem času so

prisotni različni pristopi, ki gradijo na bolj fleksibilni razporeditvi učnih ur kot so timski pouk,

projektno delo… (Strmčnik, v Blažič et al., 2003).

Predmetnik in avtonomija šole

Z zgradbo predmetnika in razporeditvijo predmetov v njem se pogosto povezuje tudi vprašanje

okvirnosti, togosti in zlasti avtonomije šole pri tem. Sodobni pristopi v načrtovanju predmetnikov

8

skušajo tudi na ravni obvezne šole rahljati nekdanjo predstavo predmetnika kot togega državnega

izvršilnega predpisa, ki posamezni regionalni šolski upravi ali posamezni šoli ni dopuščal nobene

svobode v razporejanju predmetov in števila ur pouka znotraj posameznega razreda ali med

razredi. Vse pogosteje se na državni ravni govori o okvirnih predmetnikih, v nekaterih državah pa

se s predmetnikom določa za posamezne predmete le skupno število ur, medtem ko je konkretna

razporeditev predmetov in ur na posamezni razred prepuščena lokalnim upravam ali pa celo

neposredno šolam.

Mednarodne primerjave

Mednarodne primerjave, ki omogočajo oblikovanje kurikulov, ki so primerljivi s kurikuli v

podobnih okoljih, pokažejo veliko pestrost in nacionalno obeleženost šolskih sistemov. V

postopkih primerjanja je izjemnega pomena sistematičnost izvedenih primerjav. Na področju

primerjalnih študij v polju edukacije je bil v zadnjem desetletju prav v primerjanju kurikulov

narejen pomemben korak naprej posebej v okviru mednarodnih raziskav dosežkov (PISA, TIMSS

…) in v projektih, ki jih pripravlja Eurydice mreža in jih danes najdemo na straneh Eurybase. V

pričujoči študiji v pomembnem delu uporabljamo tudi te podatke. Primerjave vključujejo

primerjave števila ur pouka in deleže ur pouka za posamezne predmete oziroma predmetna

področja po enotni metodologiji. Posebej je treba zapisati, da so ure pouka vselej preračunane na

trajanje 60 minut. Vključeni sta primerjavi držav OECD (Education at a glance, 2009) in držav

EU (Key data on education in Europe, 2009). Splošna primerjava strukture pedmetnikov je

narejena na osnovi javno dostopnih predmetnikov za posamezne države (več Eurybase).

2.1 Primerjave števila ur pouka v obveznem izobraževanju

Avtorji in avtorice v uvodu v primerjalne analize o številu ur pouka posebej izpostavijo, “… da je

število ur pouka pomemben kazalec kakovosti šolskega sistema, saj prav pouk v šoli predstavlja

možnost učenja vsem učenkam in učencem in hkrati predstavlja raven vlaganje javnih stredstev v

edukacijo.” (Education at a glance, 2009, str. 360).

9

V nadaljevanju prikazujemo dve primerjavi, in sicer primerjavo o povprečnem številu

načrtovanih ur pouka za določena starostna obdobja v državah OECD in primerjavo o

načrtovanih urah pouka letno za prvih devet let izobraževanja v državah EU.

10

Slika 1: Povprečno letno število načrtovanih ur pouka za učence in učenke v posameznih

starostnih obdobjih: od 7 do 8 let; od 9 do 11 let in od 12 do 14 let. Podatki so za države OECD

in pridružene članice za šolsko leto 2007/08. (Vir: Education at a glance, 2009).

Opomba: V podatkovni bazi za šolsko leto 2008/09 so prvič dodani tudi podatki za Poljsko, ki kažejo, da imajo učenci in učenke v tej državi, gledano primerjalno z drugimi, najmanj ur načrtovanega pouka, in sicer pri starosti od 7 do 8 let 486 ur; pri starosti od 9 do 11 let 603 ure in pri starosti od 12 do 14 let 644 ur.

11

Preglednica 1: Povprečno število načrtovanih ur pouka letno v javnih šolah za učence in učenke v

posameznih starostnih obdobjih. (Vir: Education at a glance, 2009).

Povprečno število letno načrtovanih ur pouka 7 – 8 let 9 – 11 let 12 – 14 let

OECD 790 835 926 EU – 19 držav 802 847 928

SLO 621 721 791

12

Preglednica 2: Število načrtovanih ur pouka za učence in učenke v različnih starostnih obdobjih

in v posameznih državah. (Vir: Education at a glance, 2009).

Povprečno število načrtovanih ur letno

7 do 8 let 9 do 11 let 12 do 14 let

Estonija 595 683 802

Finska 608 683 829

Slovenija 621 721 791

Rusija 493 737 879

Švedska 741 741 741

Koreja 612 703 867

Norveška 656 730 826

Madžarska 614 724 885

Nemčija 634 784 883

Japonska 707 774 868

Danska 671 783 900

Islandija 720 797 872

Češka 687 806 915

Luksemburg 847 847 782

Avstrija 735 812 958

Španija 793 794 956

Turčija 864 864 864

Belgija (Fl) 835 835 960

Portugalska 889 878 905

Anglija 846 893 925

Grčija 828 889 953

Irska 941 941 907

Izrael 878 884 1016

Mehika 800 800 1167

Francija 913 890 1060

Belgija (Fr) 930 930 1020

Avstralija 954 955 1006

Nizozemska 940 1000 1027

Italija 990 1023 1089

Čile 1089 1089 1089

OECD povprečje 790 835 926

EU 19 povprečje 802 847 928

Če upoštevamo ure v vseh treh starostnih obdobjih, imajo manjše število ur pouka kot v

Sloveniji (2133 ur) le učenke in učenci v Estoniji (2080 ur), Rusiji (2109 ur) in na Finskem

13

(2120 ur). V primerjavi s povprečjem vključenih držav EU (2577 ur) imajo v Sloveniji učenci in

učenke 444 ur manj pouka, v primerjavi s povprečjem držav OECD (2551 ur) pa 418 ur pouka

manj. Po številu ur pouka, gledano primerjalno s povprečjem vključenih držav EU in OECD

pomembno zaostajamo za povprečjem v vseh treh starostnih obdobjih, za katera so bili zbirani

podatki, še posebej velik je zaostanek pri starosti od 7 do 8 let in pri starosti od 12 do 14 let.

V celotnem starostnem obdobju učencev in učenk od 7 do 14 let (takrat so v večini držav vsi

učenci in učenke vključeni v šolo) imajo v povprečju v državah OECD 6863 ur pouka (otroci

stari 7 in 8 let imajo povprečno 790 ur pouka vsako leto, otroci stari od 9 do 11 let imajo v

povprečju 835 ur pouka na leto, otroci stari od 12 do 14 let imajo v povprečju 926 ur pouka na

leto); najmanj ur pouka imajo v Estoniji (5645 ur), v Italiji pa imajo več kot 8000 ur pouka.

Slovenske učenke in učenci (5778 ur) imajo okoli 1000 ur pouka manj kot je povprečje v državah

OECD (v Sloveniji imajo otroci stari 7 in 8 let povprečno 621 ur pouka vsako leto, otroci stari od

9 do 11 let imajo v povprečju 721 ur pouka na leto, otroci stari od 12 do 14 let imajo v povprečju

791 ur pouka na leto).

14

Slika 2: Priporočeno minimalno letno število ur pouka v prvih 9-ih letih primarnega in nižjega

sekundarnega izobraževanja. Podatki so za države EU in EFTA in veljajo za šolsko leto 2006/07

(Vir: Key data on education in Europe, 2009).

15

Opombe k sliki 2: Nemčija: Hauptschule, Španija: Nov zakon iz leta 2006 “Ley Organica de Education” prinaša reorganizacijo obveznega izobraževanja in je bil implementiran v času od 2006/07 do 2009/10. Romunija: Scoala primara + Gimnaziu + Liceu. Liechtenstein: Primarschule + Gymnasium. - Čas poučevanja, ki je prikazan na sliki 2, je najmanjše, na nacionalnem nivoju priporočeno število ur pouka v obveznem progarmu.

Legenda držav:

Be fr / Be de: Belgija, francoski in nemški del; Be nl: Belgija, nizozemski del; BG: Bolgarija; CZ: Češka; DK: Danska; DE: Nemčija; EE: Estonija; IE: Irska; EL: Grčija; ES: Španija; FR: Francija; IT: Italija; CY: Ciper; LV: Latvija; LT: Litva; LU: Luksemburg; HU: Madžarska; MT: Malta; NL: Nizozemska; AT: Avstrija; PL: Poljska; PT: Portugalska; RO: Romunija; SI: Slovenija; SK: Slovaška; FI: Finska; SE: Švedska; UK-ENG/WLS: Združeno kraljestvo-Anglija/Wales; UK-NIR: Združeno kraljestvo-Severna Irska; UK-SCT: Združeno kraljestvo-Škotska; IS: Islandija; LI: Lihtenštajn; NO: Norveška TR: Turčija

V večini evropskih držav je pouk organiziran tako, da imajo učenci in učenke v nižjih razredih

manjše število ur pouka kot v višjih oziroma imajo na primarni stopnji izobraževanja (ISCED 2)

manjše število ur pouka kot na nižji sekundarni stopnji izobraževanja (ISCED 3). Zanimivo je, da

imajo v nekaterih od teh držav (npr. na Irskem, Danskem, v Nemčiji, na Slovaškem, v

Linhtenštajnu, Litviji) manjše število ur pouka v 1. in 2. razredu, potem pa število ur precej

sistematično narašča do devetega leta; v nekaterih drugih državah (npr. v Avstriji, Severni Irski,

Bolgariji) gre za večje preskoke v številu ur pouka na prehodu iz primarnega na nižje sekundarno

izobraževanje ali ob prehodu v zadnja leta obveznega izobraževanja (npr. na Finskem, v Španiji,

na Cipru). Le v treh državah, in sicer v Belgiji (flamski del), Luksemburgu in Turčiji, je število ur

pouka enako v vseh razredih oziroma je enako na primarni in nižji sekundarni stopnji. V Estoniji,

na Nizozemskem, Poljskem, Švedskem in Norveškem ni določeno število ur pouka za posamezne

razrede: na Švedskem je število ur določeno za celotno obvezno izobraževanje; npr. V Estoniji in

na Poljskem pa je število ur določeno za posamezne stopnje oz. določeno število let (triletje)

izobraževanja. Pristojne oblasti (na lokalni ravni, na ravni šole) so odgovorne za razporejanje

števila ur pouka za posamezne razrede. Posebej velja opozoriti, da prikaz na sliki 2 ne kaže v

celoti enakega zaporedja držav glede na število ur pouka kot prikaz na sliki 1 in pripadajoča

opomba, saj Poljska ni več država z najmajšim številom ur pouka v 9-ih letih: manj ur pouka v

obveznem programu imata Švedska (ko gre za minimalno obvezno število ur pouka) in Estonija.

16

2.2 Primerjave deleža ur pouka za predmete in predmetna področja v obveznem

izobraževanju

Preglednica 3: Deleži ur pouka, namenjeni posameznim predmetom obveznega programa za

učence in učenke, stare od 9 do 11 let, v posameznih državah (2007). (Vir: Education at a glance,

2009).

Obvezni učni program

Mat

erin

ščin

a

Mat

emat

ika

Nar

avos

lovj

e

Drž

bosl

ovje

Mod

erni

tuji

jezi

ki

Gršči

na in

lati

nšči

na

Teh

nolo

gija

Um

etno

st

Špor

tna

vzgo

ja

Ver

stva

Prak

tičn

e in

gov

orne

vaj

e

Dru

go

Obv

ezni

tem

eljn

i učn

i pre

dmet

i sk

upaj

Obv

ezni

izbi

rni p

redm

eti s

kupa

j

Obv

ezni

učn

i pro

gram

sku

paj

Neo

bvez

ni učni

pro

gram

Avstralija1 13 9 3 3 1 n 3 4 4 1 n 1 42 58 100 n Avstrija 24 16 10 3 8 n n 18 10 8 X(13) 3 100 X(13) 100 6 Belgija (Fl)1 22 19 X(12) X(12) 7 n n 10 7 7 n 18 89 11 100 n Belgija (Fr)1 X(12) X(12) X(12) X(12) 5 n X(12) X(12) 7 7 X(12) 81 100 n 100 11 Češka2 26 19 11 9 12 n n 14 7 n n n 98 2 100 n Danska 26 17 8 4 9 n n 20 10 4 n 3 100 n 100 n Anglija 22 19 10 10 4 n 10 9 7 5 n 3 100 n 100 n Finska 21 18 10 2 9 n n 19 9 5 n n 94 6 100 7 Francija 31 18 5 10 10 n 3 11 13 n n n 100 n 100 n Nemčija 20 18 6 7 10 n 1 15 11 7 n 4 98 2 100 n Grčija 29 14 11 11 10 n n 8 7 7 n 2 100 n 100 n Madžarska 29 17 6 7 9 n n 14 12 n 5 2 100 n 100 20 Islandija 16 15 8 8 4 n 6 12 9 3 5 2 89 11 100 n Irska 29 12 4 8 X(14) n n 12 4 10 14 92 8 100 m Japonska 19 15 9 9 n n n 10 9 n n 21 92 8 100 m Koreja 19 13 10 10 5 n 2 13 10 n 2 3 87 13 100 n Luksemburg3 25 18 6 2 21 n n 11 10 7 n n 100 n 100 n Mehika 30 25 15 20 n n n 5 5 n n n 100 n 100 n Norveška5 32 19 6 6 1 n n 9 7 5 3 n 88 13 100 n Portugalska6 15 12 9 6 11 n X(7) 18 9 n n 17 97 3 100 5 Španija 22 17 9 9 13 n n 11 11 X(14) n n 91 9 100 n Švedska 22 14 12 13 12 n X(3) 7 8 X(4) 7 n 94 6 100 n Turčija 19 13 12 10 9 n n 7 4 7 2 6 89 11 100 20 Čile 15 15 14 4 2 n 7 10 7 5 n 1 79 21 100 n Estonija 21 15 7 6 12 n 4 9 10 n n 4 88 12 100 n Izrael 19 18 9 6 11 n n 6 6 6 4 9 92 8 100 2 Rusija 27 16 7 6 9 n 7 7 7 n n n 85 15 100 n Slovenija 18 16 10 8 11 n 2 11 11 n 3 10 100 n 100 n povprečje OECD1

23 16 8 8 8 n 1 12 8 4 1 4 91 4 100 4

povprečjeEU1 25 16 8 7 9 n 1 13 9 4 1 3 97 3 100 4

17

1. Avstralija, Belgija (Fl) in Belgija (Fr) niso vključene v povprečji. 2. Za učence in učenke, stare 9 in 10 let, je družboslovje vključeno v naravoslovje. 3. Pouk pri materinščini poteka v nemščini, čeprav je materni jezik luksemburščina. 4. Vključuje le 11 let stare učence in učenke. 5. Vključuje le 10 in 11 let stare učence in učenke. - Manjkajo podatki za: Novo Zelandijo, Poljsko,Slovaško, Švico, ZDA in Brazilijo. - Vrednosti Italije in Škotske niso primerljive. Sicer je kurikulum v Italiji za učence in učenke, stare 9 in 10 let zelo fleksibilen, za 11, 12 in 13 let stare učence in učenke pa zelo podoben. - n = 0; x = podatek je že vključen v eno izmed drugih kategorij

Vir: Education at a glance, 2009. Annex 3 (www.oecd.org/edu/eag2009). Predmeti, ki sodijo v posamezna predmetna področja Materinščina/Branje, pisanje in literatura: branje in pisanje (in literature) v maternem jeziku, branje in pisanje (in literature) v učnem jeziku, branje in pisanje v državnem (regijskem) jeziku kot drugem jeziku (za tujce), jezikovne študije, javno nastopanje, literature. Matematika: matematika, matamatika s statistiko, geometrija, algebra, itd. Naravoslovje: naravoslovje, fizika, fizikalno naravoslovje, kemija, biologija, biologija človeka, okoljsko naravoslovje, agrokultura/hortikultura/gozdarstvo. Družboslovje: družboslovne vede, vede o skupnostih, sodobne vede, ekonomija, okoljske vede, geografija, zgodovina, humanistika, pravne vede, državljanske vede, družboslovna znanost, etika, filozofija. Moderni tuji jeziki: vsi jeziki, ki niso enaki učnemu. Antična grščina in/ali latinščina Tehnologija: orientacija v tehnologiji in informacijska tehnologija, računalniške vede, gradbeništvo/geodezija, elektrotehnika, grafika in oblikovanje, spretnosti na tipkovnici, besedno procesiranje, delavnica tehnologija/oblikovanje. Umetnost: umetnost, glasba, vizualna umetnost, igra, glasbeno nastopanje, fotografija, risanje, kreativne ročne spretnosti, kreativno pletenje. Športna vzgoja: športna vzgoja, gimastika, ples, zdravje. Verstva: verstva, zgodovina verstev, verske kulture, etika. Praktične in govorne vaje: govorne vaje (priprava na določene poklice), tehnike, gospodinjstvo, računovodstvo, poslovne vede, karierna vzgoja, moda in materiali, avtošola, tečaj politehnike, sekretarske vede, turizem, ročne spretnosti. Drugo: predmeti, ki jih ni mogoče uvrstiti v ostale skupine.

18

Preglednica 4: Deleži obveznih izbirnih predmetov znotraj obveznega programa za učence in

učenke, stare od 9 do 11 let, v posameznih državah (2007). (Vir: Education at a glance, 2009).

Avstralija 58

Belgija (Fl) 11

Češka 2

Finska 6

Nemčija 2

Islandija 11

Irska 8

Japonska 8

Koreja 13

Norveška 13

Portugalska 3

Španija 9

Švedska 6

Turčija 11

Čile 21

Estonija 12

Izrael 8

Rusija 15

povprečje OECD

4

Povprečje EU (19)

3

19

Slika 3: Deleži ur, namenjeni določenim predmetom obveznega programa za učence in učenke,

stare od 9 do 11 let , v posameznih državah. (Vir: Education at a glance, 2009).

Opomba1, slika 3.: Postavka “Ostali obvezni predmet” vključuje: grščino in latinščino, tehniko, umetnost, športno vzgojo, verstva, praktične vaje in drugo. Opomba 2, slika 3.: V izvirni tabeli je pri Nizozemski seštevek deležov obveznih in obveznih izbirnih predmetov (torej obvezni program) večji od 100 %, in sicer 101 %.

20

Deloma smo že v delu teksta, ki govori o urah pouka, videli, da gre za različne razporeditve ur

pouka po razredih (prevladujoče), obdobjih ali pa je predmetnik v celoti odprt. V nadaljevanju

nas zanimajo primerjave glede na deleže ur pouka, ki so namenjeni posameznim predmetnim

področjem ali predmetom ter deleži ur pouka, ki so namenjeni obveznemu programu, ki vključuje

skupen in izbirni del ter neobveznemu izbirnemu delu programa.

Iz preglednice 3 in slike 3 (gra za starost učencev od 9 do 11 let) lahko vidimo, da je v vseh

primerjanih državah najvišji delež ur namenjen maternščini, (izjemi sta Belgija (fr) in Belgija (fl),

ki imata specifičen predmetnik) čeravno je razlika med državami (od 13 % ur pouka v Avstraliji

do 30 % in več ur pouka v Franciji, na Norveškem, v Mehiki in na Nizozemskem) večja kot pri

ostalih predmetnih področjih. Slovenija je z 18 % pouka, namenjenih materinščini, med

državami, ki temu predmetu namenjajo relativno majhen delež celotnega pouka. Variabilnost je

velika tudi pri deležih pouka, namenjenih poučevanju modernih tujih jezikov: od 1 % ali manj,

npr. na Nizozemskem, v Avstraliji, na Japonskem do 21 % v Luksemburgu in več kot 10 % na

Češkem, Portugalskem, v Španiji, na Švedskem, v Estoniji in tudi v Sloveniji (11 %). Delež ur

pouka namenjen matematiki v Sloveniji ( 16 %) je sicer primerljiv z deleži v drugih državah,

čeprav rahlo nižji kot v večini primerjanih evropskih držav npr. v Belgiji (fl), Angliji, na Češkem,

Danskem, Franciji, Nemčiji, na Madžarskem, v Luksemburgu, na Nizozemskem, kjer imajo od

17 % do 19 % ur namenjenih matematiki. V Sloveniji sta tudi deleža ur pouka za družboslovje (8

%) in naravoslovje (10 %) podobna kot v drugih primerjanih državah, čeravno lahko vidimo

države, ki imajo nekoliko nižje in tiste ki imajo nekoliko višje deleže ur pouka za navedeni

predmetni področji. Podobno velja tudi za področje umetnosti, kjer sicer z večjim deležem med

evropskimi državami izrazito odstopajo Danska, Finska, Portugalska (od 18 % do 20 %); so pa

tudi države, ki odstopajo navzdol, npr. Švedska, Turčija, Anglija (od 7 % do 9 %). Po deležu ur

pouka športne vzgoje (11 %) smo med državami z največjim deležem ur pouka v navedenem

starostnem obdobju. Večji delež imajo le na Madžarskem (12 %) in v Franciji (13 %).

Kot je razvidno iz preglednice 4, imajo učenci in učenke v večini vključenih držav možnosti

izbire predmetov v okviru obveznega programa. Med evropskimi državami so deleži obveznih

izbirnih predmetov v obsegu od 13 % (Norveška) do 2 % (Češka in Nemčija). Izbirne predmete

imajo tudi učenci in učenke v Belgiji (fl), na Finskem, v Islandiji, na Irskem, Portugalskem, v

21

Španiji, na Švedskem, vTurčiji in Estoniji; v Sloveniji pri starosti od 9 do 11 let učenke in učenci

nimajo obveznih izbirnih predmetov.

Preglednica 5: Deleži ur, namenjeni posameznim predmetom obveznega programa za učence in

učenke, stare od 12 do 14 let, v posameznih državah (2007).

Obvezni učni program

Mat

erin

ščin

a

Mat

emat

ika

Nar

avos

lovj

e

Drž

bosl

ovje

Mod

erni

tuji

jezi

ki

Gršči

na in

lati

nšči

na

Teh

nolo

gija

Um

etno

st

Špo

rtna

vzg

oja

Ver

stva

Pra

ktič

ne in

gov

orne

vaj

e

Dru

go

Obv

ezni

tem

eljn

i učn

i edm

eti

skup

aj

Obv

ezni

izbi

rni p

redm

eti s

kupa

j

Obv

ezni

učn

i pro

gram

sku

paj

Neo

bvez

ni učn

i pro

gram

Avstralija 10 9 8 7 4 n 6 6 7 1 n 3 59 41 100 5 Avstrija 13 14 13 12 11 1 n 16 10 7 2 n 100 X(13) 100 5 Belgija (Fl) 14 13 7 9 17 n 4 4 6 6 1 n 80 20 100 n Belgija (Fr)1 16 13 9 13 13 n 3 3 9 6 n 3 88 13 100 6 Češka 12 13 20 16 10 n 3 8 7 n n n 88 12 100 n Danska 20 13 14 9 18 n n 11 8 3 n 3 100 n 100 n Anglija 12 12 12 12 10 n 11 10 7 4 n 3 93 7 100 n Finska 13 13 17 7 14 n n 15 7 5 4 n 95 5 100 7 Francija 16 15 13 13 12 n 6 7 11 n n n 93 7 100 10 Nemčija 14 13 10 12 17 n 3 10 9 5 2 2 97 3 100 n Grčija 12 11 10 10 12 n 5 6 8 6 1 19 100 n 100 n Madžarska 17 12 18 12 12 n 3 10 9 n 3 3 100 n 100 32 Islandija 14 14 8 6 17 n 4 7 8 2 4 3 85 15 100 n Irska2 28 13 8 17 7 n X(16) 4 5 9 X(16) 5 97 3 100 7 Italija1 21 13 9 11 16 n 7 13 6 3 n n 100 n 100 14 Japonska 11 10 9 9 10 n 3 7 9 n n 18 87 13 100 m Koreja 13 11 11 10 10 n 4 8 8 n 4 5 82 18 100 n Luksemburg3 22 15 5 10 20 n n 10 8 6 n 5 100 n 100 n Mehika 14 14 17 23 9 n n 6 6 n 9 3 100 n 100 n Norveška 18 13 10 10 15 n n 11 9 7 n 5 97 3 100 n Portugalska4 11 11 12 13 15 n 4 7 9 n n 15 98 2 100 3 Španija 16 11 11 10 10 n 8 11 7 X(14) X(14) 3 87 13 100 n Švedska 22 14 12 13 12 n X(3) 7 8 X(4) 7 n 94 6 100 n Turčija 17 13 14 12 12 n n 4 7 5 4 7 96 4 100 13 Čile 13 13 11 11 7 n 5 10 5 5 n 4 84 16 100 m Estonija 14 14 17 7 17 n 5 7 7 n n n 89 11 100 m Izrael 14 14 9 7 15 n 5 5 5 5 5 6 91 9 100 m Rusija 15 14 24 9 9 n 3 4 6 n 1 n 85 15 100 m Slovenija 13 13 15 15 11 n 2 6 6 n n 9 90 10 100 m povprečje OECD 16 13 12 12 13 n 3 8 8 3 2 4 92 8 100 5 povprečje EU 16 13 12 12 13 n 4 9 8 4 1 4 95 6 100 6

22

1. Vključuje samo 12 in 13-letnike. 2. Za 13 in 14-letnike je umetnost vključena v neobvezni del kurikula. 3. Pouk pri materinščini poteka v nemščini, čeprav je materni jezik luksemburščina. 4. Tehnologija je pri 14-letnikih vključena v umetnost. - Manjkajo podatki za: Norveško, Novo Zelandijo, Poljsko, Škotsko, Slovaško, Švico in Brazilijo. - n = 0; x = podatek je že vključen v eno izmed drugih kategorij Vir: Education at a glance. Annex 3 (www.oecd.org/edu/eag2009).

Preglednica 6: Deleži obveznih izbirnih predmetov znotraj obveznega programa za učence in učenke, stare od 12 do 14 let, v posameznih državah (2007). (Vir: Education at a glance, 2009).

Avstralija 41

Belgija (Fl) 20

Belgija (Fr)1 13

Češka 12

Anglija 7

Finska 5

Francija 7

Nemčija 3

Islandija 15

Irska2 3

Japonska 13

Koreja 18

Norveška 3

Portugalska4 2

Španija 13

Švedska 6

Turčija 4

Čile 16

Estonija 11

Izrael 9

Rusija 15

Slovenija 10

povprečje OECD 8

povprečje EU (19) 6

Opomba: V Sloveniji imajo učenke in učenci pri navedeni starosti od 7 % do 10 % obveznih izbirnih predmetov (Glej Predmetnik osnovne šole, 1998 in Predmetnik osnovne šole, 2008).

23

Slika 4: Deleži ur, namenjeni določenim predmetom obveznega programa za učence in učenke,

stare od 12 do 14 let , v posameznih državah. (Vir: Education at a glance, 2009).

Opomba 1, slika 4.: V izvirni tabeli je pri Belgiji (fr) seštevek deležov obveznih in obveznih izbirnih predmetov (torej obvezni program) večji od 100%, in sicer 101 %. Opomba 2, slika 4.: Postavka “Ostali obvezni predmet” vključuje: grščino in latinščino, tehniko, umetnost, športno vzgojo, verstva, praktične vaje in drugo.

V OECD državah je v povprečju okoli 40 % obveznega programa za učenke in učence, stare od

12 do 14 let, namenjenega sledečim predmetnim področjem: materinščini ( 16 %), matematiki

24

(13 %) in naravoslovju (12 %). Tudi na tej starostni stopnji imajo slovenske učenke in učenci

manj materinščine (13 %) kot je npr. povprečje 19 držav EU (16 %) ali povprečje držav OECD

(16 %); imajo primerljivi delež matematike (13 %); deleža naravoslovnih in družboslovnih

predmetov pa sta nekoliko višja, kot je to značilno za večino primerjanih držav. V Sloveniji

imajo učenke in učenci nižji delež obveznega programa določen tudi za moderne tuje jezike: v

Sloveniji je delež 13 %, na Danskem 18 %, v Luksemburgu 20 %, v Estoniji in na Islandiji 17 %

; v Angliji 10 %, na Irskem 7 %, v Avstriji 11 %. Tudi na nekaterih drugih področjih, npr.

tehnologija, umetnost, športna vzgoja beležimo v Sloveniji nekoliko nižje deleže obveznega

programa kot je povprečje držav EU ali držav OECD, višji pa je delež predmetov, ki niso

uvrščeni v opisane skupine predmetov ali predmetnih področij oziroma sodijo v skupino ostalih

obveznih predmetov.

Deleži obveznih izbirnih predmetov so v primerjanih državah precej različni, npr. od 41 % v

Avstraliji ali 20 % v Belgiji (fl) do npr. 2 % na Portugalskem, 3 % v Nemčiji; povprečje v

državah OECD je višje (8 %) kot v vključenih državah EU (6 %). V Sloveniji je delež 7 %; do 10

% lahko pridejo otroci, ki ob pridobljenem soglasju staršev, izberejo predmete v obsegu 3 ur, kar

presega z zakonom določeno število ur pouka v tem starostnem obdobju (več glej Predmetnik

devetletne osnovne šole).

Kar nekaj držav tudi navaja, da ponujajo tudi izbirni del programa, ki ni obvezen za učenke in

učence, npr. Madžarska v obsegu 32 %, Turčija 13 %, Italija 14 %, Finska 7 %. Slovenija

podatka o neobveznem programu ne navaja niti za starost 9 – 11 let niti za starost 12 – 14 let,

čeravno ponuja in izvaja tudi t.i. razširjeni program (kar je primerljivo z neobveznim delom

programa), ki vključuje dopolnilni in dodatni pouk, interesne dejavnosti, individualno in

skupinsko pomoč učencem z učnimi težavami in nadarjenim učencem , podaljšano bivanje in

jutranje varstvo in šolo v naravi.

26

Slika 5: Priporočen minimalni čas poučevanja (prikazan kot delež celotnega priporočenega časa

obveznega programa) posameznih obveznih učnih predmetov ali učnih področij na primarni

stopnji izobraževanja. Podatki veljajo za šolsko leto 2006/07. (Vir. Key data on education in

Europe, 2009).

Opombe k sliki 5: Legenda: Modra pika: Obvezen predmet s fleksibilnim urnikom. Bela pika: Vključeno v druge predmete. Oranžna pika: Vključeno v kategorijo ‘Technology’. Belgija (BE fr): Poučevanje obveznih tujih jezikov je drugačno v predelu Bruslja. V tretjem razredu se pričnejo učiti nizozemščino, ki nato zavzema največ učnega časa na primarni ravni izobraževanja. Češka: Nov šolski program bo popolnoma implementiran20011/12 in bo vseboval višji procent fleksibilnega urnika. Španija: Obvezni učni program, ki ga oblikuje vlada za celotno državo, predstavlja 55 % časa poučevanja v avtonomnih skupnostih z dvema uradnima jezikoma in 65 % časa poučevanja v drugih skupnostih. Preostali čas razporejajo skupnosti same. Nov zakon iz leta 2006 “Ley Organica de Education” prinaša reorganizacijo obveznega izobraževanja in je bil implementiran v času od 2006/07 do 2009/10. Ta reforma vključuje poučevanje državljanske vzgoje in človekovih pravic in prerazporeditev ur po učnih predmetih. Ciper: Na ruralnih območjih je čas, namenjen posameznim učnim predmetom, odvisen od števila učiteljev na šoli. Litva: umetniške aktivnosti se v prvih dveh razredih poučujejo združeno. Reforma 2007/08 bo prinesla spremembe v količini časa, namenjeni posameznim predmetom in reorganizacijo moči lokalnih funkcionarjev. Luksemburg: Kategorija “drugi predmeti” vsebuje luksemburščino, kreativne dejavnosti in glasbo. Madžarska: Temeljni nacionalni kurikulum ne določa obveznih predmetov, temveč določa ‘kulturne domene’ in priporočen čas poučevanja zanje. Kategorija “drugi predmeti” vsebuje življenjski management in praktične študije. Avstrija: V prvih dveh letih šolanja je učenje tujega jezika vezano na nekatere druge predmete (50 min na teden) kot del integriranega pristopa. Slovenija: Kategorija “drugi predmeti” vsebuje gospodinjstvo in razredne ure. Slovaška: ICT se od šolskega leta 2007/08 poučuje od prvega razreda. Švedska: Podatki zajemajo tudi ISCED 2. Islandija: Kategorija “drugi predmeti” vsebuje gospodinjstvo in življenjske spretnosti. Lihtenštajn: Od šolskega leta 2008/09 se angleščina poučuje od drugega razreda naprej. Turčija: Kategorija “drugi predmeti” vsebuje ‘cestno prometno varnost, prvo pomoč’ in ‘vodenje in socialne aktivnosti’.

- Skupina ‘flexible timetable’/fleksibilen urnik kaže na to, da čas, ki naj bi bil namenjen predmetu, ni določen, ali da učni program predvideva ure, namenjene prostemu razporejanju.

27

Slika 6: Priporočen minimalni čas poučevanja (prikazan kot delež celotnega priporočenega časa

obveznega programa) posameznih obveznih učnih predmetov ali učnih področij na nižji

sekundarni stopnji izobraževanja- Podatki veljajo za šolsko leto 2006/07. (Vir. Key data on

education in Europe, 2009)

28

Opombe k sliki 6: Legenda: Modra pika: Obvezen predmet s fleksibilnim urnikom. Bela pika: Vključeno v druge predmete. Oranžna pika: Vključeno v kategorijo ‘Technology’. Češka: Nov Okvir Izobraževalnega Programa (2007), ki bo v celoti implementiran 2011/12, bo vseboval višji odstotek fleksibilnega urnika. Nemčija: a) Gymnasium, b) Hauptschule. Grčija: Kategorija “drugi predmeti” vsebuje antično grščino s književnostjo, gospodinjstvo in izobraževanje o gradnji kariere. Španija in Madžarska: Glej opombe k tabeli 7. Litva: Reforma 2007/08 bo prinesla spremembe v količini časa, namenjeni posameznim predmetom in reorganizacijo moči lokalnih funkcionarjev. Luksemburg: Kategorija “drugi predmeti” vsebuje luksemburščino, glasbo in ročne spretnosti. Malta: Sekundarne šole. Avstrija: a) Hauptschule in Polytechnische Schule; b) Allgemeinbildende Höhere Schule (AHS) (podsekcija Realgymnasium). Poljska: fleksibilen urnik se ne nanaša na celotno poučevanje, temveč zgolj na dodatne ure, ki jih opredeli vodstvo šole. Romunija: a) Gimnasiu + Liceu, b) Gimnaziu + ùcoala de arte úi meserii. Švedska: Podatki zajemajo tudi ISCED 1. Islandija: Kategorija “drugi predmeti” vsebuje gospodinjstvo in življenjske spretnosti. Lihtenštajn: Oberschule. Turkey: Kategorija “drugi predmeti” vsebuje ‘cestno prometno varnost, prvo pomoč’ in ‘vodenje in socialne aktivnosti’. - Konec obveznega izobraževanja običajno sovpada s koncem nižjega sekundarnega izobraževanja, razen v Belgiji, Bolgariji, Franciji, na Madžarskem in Nizozemskem (VWO in HAVO), Slovaški in v Združenem kraljestvu (Angliji, Walesu in S Irski). Na slikah 5 in 6 so prikazani deleži predmetov oz. predmetnih področij za vse države EU in

države EFTA nekoliko drugače: za primarno in nižje sekundarno izobraževanje. Prikazi na slikah

(opomba: številčni podatki žal niso dosegljivi) kažejo na podobne zakonitosti kot smo jih opisali

pri prikazih na slikah 3 in 4 ter v preglednicah 3 in 5.

Tudi tu vidimo, da je največji delež ur pouka na primarni stopnji izobraževanja namenjen

materinščini, in sicer od ene četrtine do ene tretjine ur pouka. Izjema je Luksemburg, kjer sta

nemščina in francoščina uradna jezika poučevanja, kar je vidno v visokem deležu pouka za tuji

jezik. Slovenija je z deležem ur pouka, namenjenih slovenščini, nekje v sredini prikazanih držav.

V večini držav je drugi predmet po deležu ur pouka matematika. Izjema je le Malta: večji delež

ur pouka je namenjen matematiki (19 %) kot materinščini (15 %). Naravoslovni in družboslovni

predmeti skupaj predstavljajo od 9 % do 15 % pouka v vseh državah, izjemi sta Švedska in

Turčija, kjer gre za višji delež ( 25 % in 21 %) ter Bolgarija, kjer je delež le 5 %. Športne vzgoje

je na splošno od 7 % do 12 % (Slovenija 10 %), le na Irskem in v Turčiji je delež ur, namenjenih

športni vzgoji, manjši kot 5 %. Učenjem tujega jezika je v državah, ki imajo tuji jezik,

namenjenih manj kot 10 %. Umetniškim predmetom je namenjenih od 10 % do 20 % pouka

(Slovenija je med državami, ki imajo večji delež predmetov s tega področja).

29

Na nižji srednji stopnji deleži ur pouka, namenjeni materinščini in matematiki, primerjalno s

primarno stopnjo, nekoliko padajo, medtem ko deleži ur pouka, namenjeni naravoslovju in

družboslovju, naraščajo v skorajda vseh državah. Na Češkem, v Estoniji in Sloveniji, na

Slovaškem in Finskem je predmetnemu področju naravoslovje namenjen največji del ur pouka; v

Lihtenštajnu pa družboslovju. Pomembno višji je tudi delež ur pouka, ki je namenjen tujim

jezikom, in sicer je na splošno od 10 % do 20 % (Slovenija je blizu spodnji meji). Manjši so tudi

deleži ur pouka, namenjeni predmetnemu področju umetnost (pod 10 %). Informatika in

komunikacijska tehnologija (IKT) se kot samostojni predmet poučuje v približno polovici držav,

vendar je delež ur, namenjen temu predmetu, majhen. Pogosto je IKT vključena v ostale

predmete ali pa se poučuje kot del predmetnega področja tehnologije in tehnike, kot npr. v

Sloveniji, na Finskem, v Španiji, Franciji in Italiji.

2.3 Predmeti v predmetnikih

V državah so predmetniki, ki so določeni na nacionalni ravni, precej različni: lahko določajo

posamezne predmete in število ur za predmete za vsak razred obveznega izobraževanja posebej

(npr. v Sloveniji); lahko določajo predmete in število ur za predmete v posameznih obdobjih;

lahko pa določajo tudi predmete in pripadajoče število ur za vsa leta obveznega izobraževanja

(Eurydice Eurybas, 2010). Ne glede na to, primerjave predmetnikov kažejo, da je v državah

število predmetov, ki se poučujejo v osnovni šoli, različno in da je v državah, v katerih so

tovrstne primerjave možne, število predmetov, ki se poučujejo v posameznih razredih različno.

Npr. na Danskem imajo v 9. razredu 9 predmetov (30 ur pouka tedensko), v 8. razredu 11

predmetov (31 ur pouka tedensko), v 7. razredu 10 predmetov (30 ur pouka tedensko) – v 8. in 9.

razredu so upoštevani tudi izbirni predmeti; na Finskem imajo v obdobju od 7. do 9. razreda 12

predmetov (brez izbirnih predmetov; na Norveškem imajo v obdobju od 8. do 10. razreda 11

predmetov (z izbirnimi predmeti); na Portugalskem imajo v 7. razredu 11 predmetov, enako v 9.

razredu; v Španiji imajo ob tedenski obremenitvi 31 ur v zadnjih letih obveznega izobraževanja

12 predmetov, skupaj z izbirnostjo. V Sloveniji imajo v 7. razredu 13/14/15 predmetov; v 8.

razredu 15/16/17 predmetov in v 9. razredu 13/14/15 predmetov, odvisno od tega ali imajo 2 ali 3

ure izbirnih predmetov in ali so izbirni predmeti 1- ali 2-urni. V primeru, da imajo 3 ure izbirnih

30

predmetov presegajo z zakonom določeno tedensko obveznost 30 ur in rabijo soglasje staršev

(Predmetnik osnovne šole, 2008). Primerjava med številom predmetov v predmetniku slovenske

osnovne šole v zadnjem triletju oziroma v višjih razredih in v nekaterih drugih državah pokaže,

da so slovenski učenci in učenke med tistimi, ki imajo veliko predmetov v posameznem razredu.

Razlog bi bil lahko tudi v relativno veliki diferenciaciji predmetov glede na znanstvene

discipline. Predmetniki nekaterih drugih držav kažejo, da so lahko predmeti na različne načine

povezani v en predmet, npr. na

Portugalskem imajo učenke in učenci v 7. in 8. razredu predmet naravoslovje, v 8. in 9. razredu

pa skupaj fiziko in kemijo; v Španiji imajo učenci združeno geografijo in zgodovino v

družboslovje ter skupaj fiziko in kemijo; v Franciji imajo predmet umetnost; na Škotskem imajo

predmete naravoslovje; umetnost in posebej glasba; na Danskem imajo družboslovne študije v 9.

razredu in posebej geografijo ter skupaj fiziko in kemijo (zadnja tri leta) ter praktične in glasbene

predmete, na Madžarskem imajo v zadnjih letih obveznega izobraževanja predmet družboslovje.

V državah, v katerih umetnostne vsebine združujejo, uporabljajo izraz „umetnostna” ali

„umetniška” vzgoja (Kulturno – umetnostna vzgoja v šolah, 2010, str. 21). V posameznih

državah pa uporabljajo še drugo poimenovanja, kot npr. „Kulturna rast” (Malta, ISCED 2);

umetnost in kultura ali umetnostno-kulturna vzgoja (Češka, Nizozemska na ravni ISCED 2,

Slovaška); estetska vzgoja (Grčija) (prav tam).

Število predmetov, ki jih imajo učenci in učenke dnevno na urniku, pa je moč zmanjšati tudi z

drugačno organizacijo pouka. V Sloveniji že več let poteka projekt fleksibilne organizacije

pouka, in sicer na ravni modularnega (strnjenega izvajanja predmeta v enem ocenjevalnem

obdobju v istem šolskem letu) izvajanja predmetov, ki imajo manjše število ur letno oziroma 1

uro tedensko.

31

3 Cilji evalvacijske študije

Cilj empirične raziskave je usmerjen v analizo predmetnika osnovne šole z vidika strokovne

presoje učiteljev in ravnateljev, v nekaterih pogledih pa tudi z vidika pričakovanj in izkušenj

staršev. Zanimala so nas stališča oz. mnenja učiteljev in ravnateljev, na nekaterih področjihpa

tudi staršev. Tako smo pridobili mnenje, npr. o primernosti števila ur pouka v različnih vzgojno-

izobraževalnih obdobjih, razmerju med številom ur pouka za izbirne in skupne predmete, o

ustreznosti sedanjega izvajanja izbirnih predmetov, številu predmetov v posameznih vzgojno-

izobraževalnih obdobjih, o primerni starosti za začetek poučevanja posameznih predmetov.

Posebno pozornost smo namenili predmetom, ki so bili kot »novi« (naravoslovje in tehnika,

naravoslovje, tehnika in tehnologija) vključeni v predmetnik, ki je bil na Strokovnem svetu za

splošno izobraževanje potrjen leta 1999.

4 Vsebinska področja evalvacije

Empirična raziskava je bila izvedena s pomočjo vprašalnikov, in sicer maja 2010. Pripravili smo

5 vprašalnikov: za ravnatelje, učitelje, starše, ki imajo svoje otroke v 1. triletju, starše, ki imajo

svoje otroke v 2. triletju in starše, ki imajo svoje otroke v 3. triletju.

Vprašanja so se nanašala na naslednja vsebinska področja:

- mnnenje o številu ur pouka v posameznem triletju predmetnika,

- mnenje o deležu ur pouka, ki je namenjen izbirnim predmetom,

- mnnenje o izvajanju izbirnih predmetov,

- stališče anketirancev do izbirnih predmetov,

- mnenje o obveznem delu programa,

- mnenje o deležu ur pouka, ki je v posameznem triletju namenjen nekaterim predmetom

oz. predmetnim področjem,

- mnenje in stališča o vključenosti tujih jezikov v predmetnik,

- mnenje o organizaciji dela na šoli (jutranje varstvo, podaljšano bivanje, oddelčna

skupnost),

- mnenje o razširjenem programu,

32

- mnenje o ponudbi neobveznih izbirnih predmetov za učence, katerih materinščina ni

slovenščina.

4.1 Postopek zbiranja podatkov

Podatke smo zbirali v maju 2010. Vprašalnike smo pripravili za vse razrede osnovne šole, ki

smo jo vključili v raziskavo. Če imajo v šoli več oddelkov istega razreda, je bil v raziskavo

vključen oddelek b. Za vsak oddelek je bilo pripravljenih 10 vprašalnikov za starše učencev.

Razrednike smo prosili, da vprašalnike razdelijo staršem učencev, ki so v redovalnici po

abecedi na prvih desetih mestih. Vprašalnik je izpolnil tudi razrednik oddelka, ki je bil zajet v

raziskavo. Na šolo smo poslali še 12 vprašalnikov za učitelje (skupaj 21 vprašalnikov za

učitelje) in vprašalnik za ravnatelje. Ravnatelje smo prosili, da vprašalnike za učitelje

razdelijo po abecednem vrstnem redu učiteljev (ne glede na predmet, ki ga učitelj poučuje,

razred, v katerem poučuje ipd.).

Vprašalnike je vrnilo 58 osnovnih šol.

4.2 Vzorec

V raziskavi je sodelovalo 5184 anketirancev, in sicer 50 ravnateljev, 996 učiteljev in 4138

staršev. Vzorec je bil izbran slučajnostno. V raziskavi so bile zajete šole iz vseh območnih enot

Zavoda RS za šolstvo; vključene so bile matične in podružnične šole.

Vprašalnike smo poslali na 69 šol, odgovorilo je 58 šol, kar pomeni, da je bila odzivnost 84,1 %.

Pri ravnateljih je bila odzivnost 72,5 % (50 ravnateljev od 69), pri učiteljih 68,7 % (996 učiteljev

od 1449), pri starših pa 66,6 % (4138 staršev od 6210 vprašalnikov).

Opis vzorca za ravnatelje

Med ravnatelji, ki so odgovorili na anketni vprašalnik, sta bili slabi dve tretjini moških (63,8 %)

in dobra tretjina žensk (36,2 %). Njihova povprečna starost je 50,42 let (standardni odklon je 7,51

33

let), njihova povprečna delovna doba je 27,66 let (standardni odklon je 7,69 let), v povprečju

imajo 9,52 let izkušenj z ravnateljevanjem (standardni odklon je 8,19 let). Dobre tri četrtine

anketiranih ravnateljev imajo zaključeno univerzitetno izobrazbo (77,1 %), dobra desetina

specializacijo ali magisterij (12,5 %), trije anketirani ravnatelji (6,3 %) imajo višjo šolo, dva

anketirana ravnatelja (4,2 %) pa visoko strokovno šolo. Tri četrtine anketiranih ravnateljev imajo

strokovni naziv svetovalec (75,0 %), slaba petina svetnik (16,7 %), trije ravnatelji imajo naziv

mentor (6,3 %), en ravnatelj pa je obkrožil, da nima strokovnega naziva (2,1 %).

Tretjina ravnateljev (34,0 %), ki je odgovorila na vprašalnik, ima tudi podružnično/e šolo/e, dve

tretjini anketiranih ravnateljev (66,0 %) pa nimata podružničnih šol.

Opis vzorca za učitelje

V raziskavi je sodelovalo 996 učiteljev. Slaba desetina anketiranih učiteljev (9,2 %) poučuje na

podružničnih šolah, 90,8 % anketirancev poučuje na matičnih šolah. Največ anketiranih učiteljev

(34,4 %) poučuje v 2. in 3. triletju osnovne šole. Učitelji, ki poučujejo v 1. triletju osnovne šole,

predstavljajo slabo tretjino vzorca (30,0 %). Dobro desetino vzorca predstavljajo učitelji, ki

poučujejo v 2. triletju (16,7 %) in v 3. triletju (14,4 %). Učitelji, ki poučujejo v 1. in 2. triletju

predstavljajo 4,4 % vzorca.

Na vprašalnik za učitelje je odgovorilo 88,7 % žensk in 11,3 % moških. Povprečna starost

anketiranih učiteljev je 42,29 let (standardni odklon je 19,01), v povprečju imajo 9,02 leti

delovnih izkušenj (standardni odklon je 10,52). Dobra desetina anketiranih učiteljev je še brez

strokovnega naziva (16,3 %), dobra tretjina jih ima naziv mentor (35,3 %); skoraj polovico

anketirancev predstavljajo učitelji, ki imajo strokovni naziv svetovalec (44,8 %), v raziskavi je

sodelovalo tudi 3,6 % učiteljev, ki imajo strokovni naziv svetnik.

Več kot polovica anketiranih učiteljev (53,7 %) ima zaključeno univerzitetno izobrazbo, dobra

tretjina (36,7 %) ima zaključeno višjo šolo. Učitelji, ki imajo zaključeno srednješolsko izobrazbo

(2,5 %), visoko strokovno šolo (5,4 %) in specializacijo oz. magisterij (1,7 %) predstavljajo

skupaj slabo desetino vzorca.

34

Učitelji so tudi odgovorili na vprašanje, katere predmete poučujejo. Nekateri učitelji poučujejo

tudi več kot en predmet. Največ anketiranih učiteljev poučuje razredni pouk (372), tuje jezike

(102), slovenski jezik (89), matematiko (77), športno vzgojo (49), zgodovino (42), podaljšano

bivanje (42) in geografijo (41).

Preglednica 7: Predmet, ki ga poučujejo anketirani učitelji

predmet f

slovenski jezik 89

matematika 77

tuji jezik 102

likovna vzgoja 18

glasbena vzgoja 18

geografija 41

zgodovina 42

fizika 33

kemija 26

biologija 34

športna vzgoja 49

državljanska in domovinska vzgoja ter etika 9

Tehnika in tehnologija 32

Razredni pouk 372

Gospodinjstvo 19

Oddelek podaljšanega bivanja 42

Računalništvo 6

Naravoslovje 9

Vzgoja za medije 1

elektrotehnika 1

35

Opis vzorca za starše

Na vprašalnik je odgovorilo 79,8 % žensk in 20,2 % moških, povprečna starost anketiranih

staršev je 38,61 let (standardni odklon je 5,22 let). Kar 85,3 % staršev ima svojega otroka v

matični šoli, dobra desetina anketiranih staršev (14,7 %) ima otroka v podružnični šoli. Skoraj

dve petini anketiranih staršev (38,4 %) imajo otroka v 1. triletju (12,8 % v 1. razredu, 12,8 % v 2.

razredu in 12,8 % v 3. razredu), dobra tretjina (35,3 %) v 2. triletju (12,7 % v 4. razredu, 11,9 %

v 5. razredu in 10,6 % v 6. razredu), dobra četrtina (26,3 %) pa v 3. triletju (10,0 % v 7. razredu,

9,4 % v 8. razredu in 6,9 % v 9. razredu).

Največ anketiranih staršev ima zaključeno poklicno šolo (39,2 %). Dobra desetina anketiranih

staršev je zaključila univerzo (15,1 %), gimnazijo (13,6 %), višjo šolo (12,5 %), slaba desetina pa

visoko strokovno šolo (9,2 %). Staršev, ki imajo zaključeno osnovno šolo (6,0 %) ali manj kot

osnovno šolo (0,2 %), je manj kot desetina. 3,4 % anketiranih staršev ima zaključeno

specializacijo ali magisterij, manj kot odstotek anketiranih staršev pa je zaključil doktorat (0,9

%).

4.3 Postopki statistične obdelave podatkov

Raziskava temelji na deskriptivni in kavzalni-neeksperimentalni metodi pedagoškega

raziskovanja. Podatki vprašalnikov so bili obdelani na nivoju deskriptivne in inferenčne statistike.

Uporabljeni so bili naslednji statistični postopki: frekvence, odstotki, aritmetična sredina,

standardni odklon, hi-kvadrat preizkus hipoteze neodvisnosti, Kullbackov 2Î preizkus (kjer ni bil

izpolnjen pogoj o teoretičnih frekvencah za izračun hi-kvadrat preizkusa). Podatki so prikazani v

obliki tabel.

36

5 Rezultati in interpretacija

5.1 Mnenje anketiranih o obstoječem številu ur pouka

Tabela 1: Mnenje anketiranih o obstoječem številu ur v 1. triletju

Mnenje o obstoječem številu ur v 1. triletju

prenizko primerno previsoko

Skupaj

Število 78 1457 47 1582 starši 1. triletja

odstotek 4,9% 92,1% 3,0% 100,0%


odstotek 4,2% 90,3% 5,5% 100,0%


odstotek 5,6% 86,4% 8,0% 100,0%

Število 6 230 25 261 učitelji 1. triletja

odstotek 2,3% 88,1% 9,6% 100,0%


odstotek ,8% 91,0% 8,3% 100,0%

Število 1 34 2 37 učitelji 1. in 2. triletja

odstotek 2,7% 91,9% 5,4% 100,0%


odstotek 9,0% 88,0% 3,0% 100,0%


odstotek 5,4% 89,9% 4,7% 100,0%

Število 6 43 1 50

vrsta anketiranca

ravnatelji odstotek 12,0% 86,0% 2,0% 100,0%

Število 237 4445 266 4948 Skupaj

odstotek 4,8% 89,8% 5,4% 100,0%

Med različnimi skupinami anketirancev so se pojavile statistično pomembne razlike (χ2 = 66,191,

g = 16, P = 0,000).

Ravnatelji, učitelji in starši večinsko podpirajo obstoječe število ur pouka v 1. triletju. Več kot

štiri petine ravnateljev (86,0 %) ocenjujejo, da je obstoječe število ur pouka primerno.

37

Ravnateljev, ki ocenjujejo, da je obstoječe število ur pouka v 1. triletju prenizko (12,0 %), je

precej več kot tistih, ki ocenjujejo, da je obstoječe število ur pouka previsoko (2,0 %).

Da je obstoječe število ur pouka v 1. triletju primerno, ocenjuje približno 90 % učiteljev, ki

poučujejo v 1. triletju (88,1 %), v 2. triletju (91,0 %), v 1. in 2. triletju (91,9 %), v 3. triletju (88,0

%) in v 2. in 3. triletju (89,9 %). Samo en učitelj, ki poučuje v 1. in 2. triletju in en učitelj, ki

poučuje v 2. triletju, ocenjujeta, da je obstoječe število ur pouka v 1. triletju prenizko. Učitelji, ki

poučujejo v 2. in 3. triletju (5,4 %) in učitelji, ki poučujejo v 3. triletju (9,0 %), v precej večjem

deležu kot učitelji, ki poučujejo v 1. (2,3 %), v 2. (0,8 %) in v 1. in 2. (2,7 %) triletju ocenjujejo,

da je obstoječe število ur pouka v 1. triletju prenizko.

Da je obstoječe število ur pouka v 1. triletju primerno, meni več kot 90 % staršev, ki imajo

svojega otroka v 1. (92,1 %) in 2. (90,3 %) triletju in več kot štiri petine (86,4 %) staršev, katerih

otroci so v 3. triletju. Približno 5 % staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju (4,9 %), v 2. triletju

(4,2 %) in v 3. triletju (5,6 %) ocenjujejo, da je obstoječe število ur pouka v 1. triletju prenizko.

Da je obstoječe število ur pouka v 1. triletju previsoko, ocenjuje večji delež staršev, ki imajo

svoje otroke v 3. triletju (8,0 %), kot staršev, ki imajo svoje otroke v 1. (3,0 %) in v 2. (5,5 %)

triletju.

38




Skupaj


odstotek 3,7% 87,2% 9,1% 100,0%


odstotek 4,5% 86,6% 8,9% 100,0%


odstotek ,9% 85,3% 13,8% 100,0%


odstotek 2,1% 91,0% 6,9% 100,0%


odstotek 2,6% 79,5% 17,9% 100,0%


odstotek 8,8% 87,3% 3,9% 100,0%


odstotek 9,6% 81,6% 8,9% 100,0%

Število 6 42 1 49

vrsta anketiranca



odstotek 4,4% 86,5% 9,1% 100,0%

Med različnimi skupinami anketirancev so se pojavile statistično pomembne razlike (2Î = 52,190,

g = 14, P = 0,000).

Ravnatelji, učitelji in starši večinsko podpirajo obstoječe število ur pouka v 2. triletju. Več kot

štiri petine ravnateljev (85,7 %) ocenjujejo, da je obstoječe število ur pouka primerno.

Ravnateljev, ki ocenjujejo, da je obstoječe število ur pouka v 2. triletju prenizko (12,2 %), je

precej več kot tistih, ki ocenjujejo, da je obstoječe število ur pouka previsoko (2,0 %).

Da je obstoječe število ur pouka v 2. triletju primerno, ocenjuje več učiteljev, ki poučujejo v 2.

triletju (91,0 %) kot učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (85,3 %), in učiteljev, ki poučujejo v 3.

triletju (87,3 %). Je pa zanimivo, da v najmanjšem deležu ocenjujejo, da je obstoječe število ur

pouka v 2. triletju primerno, učitelji, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (79,5 %) in učitelji, ki

39

poučujejo v 2. in 3. triletju (81,6 %). Skoraj petina učiteljev (17,9 %), ki poučuje v 1. in 2. triletju

ocenjuje, da je obstoječe število ur pouka v 2. triletju previsoko, desetina učiteljev (9,6 %), ki

poučuje v 2. in 3. triletju, pa ocenjuje, da je obstoječe število ur pouka v 2. triletju prenizko. Da je

obstoječe število ur pouka v 2. triletju previsoko, ocenjuje približno desetina učiteljev, ki

poučujejo v 1. triletju (13,8 %), in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (8,9 %); enakega

mnenja je 6,9 % učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju in 3,9 % učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju.

Da je obstoječe število ur pouka v 2. triletju prenizko, ocenjuje skoraj desetina učiteljev, ki

poučujejo v 3. triletju (8,8 %); enakega mnenja je le en učitelj, ki poučuje v 1. in 2. triletju, dva

učitelja, ki poučujeta v 1. triletju in trije učitelji, ki poučujejo v 2. triletju.

Da je obstoječe število ur pouka v 2. triletju primerno, meni skoraj 90 % staršev, ki imajo svojega

otroka v 2. (87,2 %) in 3. (86,6 %) triletju. Manj kot 5 % staršev, ki imajo svoje otroke v 2.

triletju (3,7 %) in v 3. triletju (4,5 %) ocenjuje, da je obstoječe število ur pouka v 2. triletju

prenizko. Da je obstoječe število ur pouka v 2. triletju previsoko, ocenjuje približno desetina

staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (9,1 %) in v 3. triletju (8,9 %).

40




Skupaj


odstotek 5,4% 74,4% 20,2% 100,0%


odstotek 4,1% 65,3% 30,6% 100,0%


odstotek 4,7% 78,1% 17,2% 100,0%


odstotek 8,1% 67,6% 24,3% 100,0%


odstotek 11,9% 74,6% 13,5% 100,0%


odstotek 13,8% 72,1% 14,1% 100,0%

Število 12 35 2 49

vrsta anketiranca



odstotek 7,4% 73,0% 19,5% 100,0%


g = 12, P = 0,000).

Ravnatelji, učitelji in starši večinsko podpirajo obstoječe število ur pouka v 3. triletju. Skoraj tri

četrtine ravnateljev (71,4 %) ocenjujejo, da je obstoječe število ur pouka primerno. Ravnateljev,

ki ocenjujejo, da je obstoječe število ur pouka v 3. triletju prenizko (24,5 %), je precej več kot

tistih, ki ocenjujejo, da je obstoječe število ur pouka previsoko (4,1 %).

Da je obstoječe število ur pouka v 3. triletju primerno, ocenjujeta več kot dve tretjini učiteljev, ki

poučujejo v 1. triletju (65,3 %) in v 1. in 2. triletju (67,6 %), enakega mnenja so približno tri

četrtine učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju (78,1 %), v 3. triletju (74,6 %) in v 2. in 3. triletju

(72,1 %). Da je obstoječe število ur pouka v 3. triletju previsoko, ocenjuje precej več učiteljev, ki

poučujejo v 1. triletju (30,6 %), in učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (24,3 %), kot učiteljev,

41

ki poučujejo v 2. triletju (17,2 %) in v 2. in 3. triletju (14,1 %); da je obstoječe število ur pouka v

3. triletju previsoko, meni najmanj učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (13,5 %). Da je obstoječe

število ur pouka v 3. triletju prenizko, ocenjujejo dobra desetina učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3.

triletju (13,8 %), učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (11,9 %), slaba desetina učiteljev, ki

poučujejo v 1. in 2. triletju (8,1 %) in manj kot 5 % učiteljev, ki poučujejo v 1. (4,1 %) in 2. (4,7

%) triletju.

Največ staršev, ki imajo otroka v 3. triletju, ocenjuje, da je obstoječe število ur pouka v 3. triletju

primerno (74,4 %), petina jih ocenjuje, da je obstoječe število previsoko (20,2 %), 5,4 % pa, da je

prenizko.

Anketirance, ki menijo, da je število ur pouka, ki jih določa Zakon o osnovni šoli, prenizko, smo

vprašali, kako naj bi se povečalo. Možnih je bilo več odgovorov. Starši, ki imajo svojega otroka v

1. triletju, so lahko izbirali med odgovoroma, da bi povečali tedensko število ur pouka v 1. triletju

in da bi povečali število tednov pouka v šolskem letu; starši, ki imajo svojega otroka v 2. triletju,

so imeli še dodaten odgovor, in sicer da bi povečali tedensko število ur pouka v 2. triletju; starši,

ki imajo svojega otroka v 3. triletju, učitelji in ravnatelji pa so lahko izbirali med naslednjimi

odgovori: povečati tedensko število ur pouka v 1. triletju, povečati tedensko število ur pouka v 2.

triletju, povečati tedensko število ur pouka v 3. triletju, povečati število tednov pouka v šolskem

letu za vsa triletja.

Tabela 3.1: odgovori staršev, ki imajo svojega otroka v 1. triletju, na vprašanje, kako naj bi

povečali število ur pouka

f Povečanje tedenskega števila ur pouka v 1. triletju 128 Povečanje števila tednov pouka v šolskem letu 47

Največ staršev (128), ki imajo svojega otroka v 1. triletju in ocenjujejo, da je število ur pouka, ki

jih določa Zakon o osnovni šoli, prenizko, bi število ur pouka povečalo tako, da bi povečali

tedensko število ur pouka v 1. triletju, precej manj staršev (47) bi povečalo število tednov pouka

v šolskem letu.

42



f Povečanje tedenskega števila ur pouka v 1. triletju 87 Povečanje tedenskega števila ur pouka v 2. triletju 62 Povečanje števila tednov pouka v šolskem letu 84

Največ staršev, ki imajo svojega otroka v 2. triletju in ocenjujejo, da je število ur pouka, ki jih

določa Zakon o osnovni šoli, prenizko, bi število ur pouka povečalo tako, da bi povečali tedensko

število ur pouka v 1. triletju (87), skoraj enako število staršev (84) bi povečalo število tednov

pouka v šolskem letu, nekoliko manj staršev (62) pa bi povečalo tedensko število ur pouka v 2.

triletju.



f Povečanje tedenskega števila ur pouka v 1. triletju 75 Povečanje tedenskega števila ur pouka v 2. triletju 46 Povečanje tedenskega števila ur pouka v 3. triletju 43 Povečanje števila tednov pouka v šolskem letu 75

Največ staršev (75), ki imajo svojega otroka v 3. triletju in ocenjujejo, da je število ur pouka, ki

jih določa Zakon o osnovni šoli, prenizko, bi število ur pouka povečalo tako, da bi povečali

tedensko število ur pouka v 1. triletju oz. tako, da bi povečali število tednov pouka v šolskem letu

(75). Precej manj staršev bi število ur pouka povečali tako, da bi povečali tedensko število ur

pouka v 2. triletju (46) oz. v 3. triletju (43).

Tabela 3.4: odgovori učiteljev 1. triletja na vprašanje, kako naj bi povečali število ur pouka


6 učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju, in ocenjujejo, da je število ur pouka, ki jih določa Zakon o

osnovni šoli prenizko, bi število ur pouka povečalo tako, da bi povečalo tedensko število ur

43

pouka v 3. triletju, trije učitelji bi povečali tedensko število ur pouka v 1. triletju oz. število

tednov pouka v šolskem letu, en učitelj pa bi povečal tedensko število ur pouka v 2. triletju.



6 učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju, in ocenjujejo, da je število ur pouka, ki jih določa Zakon o

osnovni šoli prenizko, bi število ur pouka povečalo tako, da bi povečalo tedensko število ur

pouka v 3. triletju, pet učiteljev bi povečalo tedensko število ur pouka v 2. triletju, en učitelj bi

povečal tedensko število ur pouka v 1. triletju. Noben učitelj ne bi povečal števila ur pouka tako,

da bi povečal število tednov pouka v šolskem letu.

Tabela 3.6: odgovori učiteljev 1. in 2. triletja na vprašanje, kako naj bi povečali število ur

pouka


Trije učitelji, ki poučujejo v 1. in 2. triletju in ocenjujejo, da je število ur pouka, ki jih določa

Zakon o osnovni šoli prenizko, bi število ur pouka povečali tako, da bi povečali tedensko število

ur pouka v 2. triletju, dva učitelja bi povečala tedensko število ur pouka v 3. triletju oz. število

tednov pouka v šolskem letu, en učitelj pa bi povečal tedensko število ur pouka v 1. triletju.



44

Največ učiteljev (13), ki poučujejo v 3. triletju, in ocenjujejo, da je število ur pouka, ki jih določa

Zakon o osnovni šoli prenizko, bi število ur pouka povečalo tako, da bi povečali tedensko število

ur pouka v 3. triletju, osem učiteljev bi povečalo tedensko število ur pouka v 2. triletju, šest

učiteljev bi povečalo tedensko število ur pouka v 1. triletju, štirje učitelji pa bi povečali število ur

pouka tako, da bi povečali število tednov pouka v šolskem letu.

Tabela 3.8: odgovori učiteljev 2. in 3. triletja v, kako naj bi povečali število ur pouka


Največ učiteljev (33), ki poučujejo v 2. in 3. triletju, in ocenjujejo, da je število ur pouka, ki jih

določa Zakon o osnovni šoli prenizko, bi število ur pouka povečalo tako, da bi povečali tedensko

število ur pouka v 3. triletju, 21 učiteljev bi povečalo tedensko število ur pouka v 2. triletju, 14

učiteljev bi povečalo tedensko število ur pouka v 1. triletju, 14 učiteljev pa bi povečalo število ur

pouka tako, da bi povečali število tednov pouka v šolskem letu.

Tabela 3.9: odgovori ravnateljev na vprašanje, kako naj bi povečali število ur pouka

f Povečanje tedenskega števila ur pouka v 1. triletju 2 Povečanje tedenskega števila ur pouka v 2. triletju 3 Povečanje tedenskega števila ur pouka v 3. Triletju 6 Povečanje števila tednov pouka v šolskem letu 6

Šest ravnateljev, ki ocenjujejo, da je število ur pouka, ki jih določa Zakon o osnovni šoli

prenizko, bi število ur pouka povečalo tako, da bi povečali tedensko število ur pouka v 3. triletju

oziroma tako, da bi povečali število tednov pouka v šolskem letu, trije ravnatelji bi povečali

tedensko število ur pouka v 2. triletju, dva ravnatelja bi povečala tedensko število ur pouka v 1.

triletju.

45

Zaključek

Ravnatelji, učitelji in starši večinsko podpirajo obstoječe število ur pouka v vseh triletjih osnovne

šole. Iz podatkov je razvidno, da zadovoljstvo anketirancev z obstoječim številom ur upada od 1.

do 3. triletja. Delež anketirancev, ki menijo, da je v obstoječem predmetniku število ur previsoko,

narašča od 1. do 3. triletja, vendar tudi v 3. triletju pri nobeni skupini anketirancev ta delež ne

predstavlja več kot ene tretjine.

Primerjava mnenj, ki so jih o obstoječem ševilu ur izrazili anketiranci sicer kaže, da večinsko v

vseh treh triletjih podpirajo obstoječe število ur, a vendar se stopnja podpore zmanjšuje iz triletja

v triletje, kar kaže, kot da bi bilo največje zadovoljstvo z obstoječim stanjem v prvi triadi,

relativno najmanjše pa v 3. triadi, kjer odgovori nekako kažejo na to, da ob večini, ki sicer

pritrjuje obstoječemu stanju, več učiteljev in staršev izraža mnenje, da je število ur previsoko kot

da je prenizko. Zanimivo pa je, da tako meni večji delež učiteljev, ki ne poučujejo v 3. triletju,

kot pa učiteljev, ki v tem triletju poučujejo. Odgovori slednjih, ki jih vprašanje najbolj zadeva in

lahko najbolj zaupamo njihovi strokovni presoji, pa ob večinskem pritrjevanju obstoječemu

stanju kažejo, da deleži pri odgovoru o previsokem številu ur le neznatno presegajo deleže, da je

ur prenizko.

Izjema pa so ravnatelji, ki sicer v večini tudi izražajo, da je obstoječe stanje ustrezno, a vendarle

za vse tri triade pogosteje izberejo odgovor, da je tedensko število ur prenizko kot da je

previsoko. Pri tem pa je tudi med ravnatelji veliko več takih, ki mnenje o prenizkem tedenskem

številu ur izrazijo bolj za 3. kot pa za 1. ali 2. triletje. Dosledno temu se ravnatelji, ki menijo, da

je število ur prenizko, ob vprašanju, v katerem triletju in kako bi povečali tedensko število ur, v

večini odločajo za povečanje tedenskega števila ur v tretjem triletju.

Kot kažejo podatki, je število ur pouka v slovenskih šolah v drugem in zlasti v tretjem triletju

dokaj primerljivo s številom ur v drugih državah, medtem ko je v prvem triletju relativno nižje.

Zanimivo ob tem je mnenje staršev, ki imajo otroke v prvem triletju, saj je med njimi več takih,

ki izrazijo mnenje, da je število ur v tem triletju prenizko, kot takih, ki menijo, da je previsoko.

Razlika je sicer majhna (4,4 % prenizko; 3,0 % previsoko), a vendarle na koži svojih otrok

46

nekako ne čutijo tolikšne obremenitve, kot se izraža v mnenjih staršev v drugem triletju (3,7 %

prenizko, 9,1 % previsoko) in v tretjem triletju (5,4 % prenizko, 20,2 % previsoko). Skladno s

tem bi lahko bil tudi podatek, da se je pri naslednjem vprašanju glede predloga za povečanje

števila ur, kar veliko staršev iz prvega triletja (128) odločilo za povečanje tedenskega števila ur v

tem triletju, ob tem, da jih je samo 78 menilo, da je to število ur prenizko. Očitno je torej, da so se

izrazili za povečanje števila tedenskih ur v prvem triletju tudi starši, ki se pri prejšnjem vprašanju

niso odločali za odgovor, da je tam število ur prenizko. To kaže, da so mnenja staršev bolj

naklonjena povečanju tedenskega števila ur v prvem triletju kot mnenja učiteljev in ravnateljev.

Morda kaže v zaključku opozoriti, da je vprašanje o ustreznem ali neustreznem številu ur pouka

podobno onemu o podaljšanju delovne dobe ali pa o potrebi po povišanju davkov. Ni jih dosti, ki

bi podpirali takšno idejo. Seveda pa je povsem drugo vprašanje, z njim ni mogoče opraviti

mnenjsko, ali je potrebno povečati število ur pouka zato, da bi: povečali možnost za večjo

učinkovitost šole v Sloveniji in na novo regulirali razmerje med številom ur in količino ter

zahtevnostjo znanja do katerega želimo pripeljati populacijo v naših šolah. To je hkrati vpršanje,

ki zadeva učno klimo, tempo poučevanja ipd. Mednarodne primerjave (tako ko govorimo o

dosežkih kot o času, ki ga imamo v šoli na razpolago za delo) kažejo, da je potrebno bodisi

povečati število ur, ki ga ima šola na razpolago, ali pa temeljito premisliti o razporeditvi ur po

triadah in povečati učinkovitost njihove izrabe (tudi z vključitvijo dodatnih učitejsko asistentskih

moči v delo šole) ali pa se odločiti celo za kombinacijo obojega.

5.2 Mnenje anketiranih o dolžini počitnic

Tabela 4: Mnenje anketiranih o dolžini jesenskih počitnic

47

Mnenje o dolžini jesenskih počitnic

prekratke primerno dolge predolge

Skupaj


odstotek 2,7% 86,4% 10,8% 100,0%


odstotek 4,7% 83,4% 11,8% 100,0%


odstotek 6,8% 81,7% 11,4% 100,0%


odstotek ,4% 88,8% 10,8% 100,0%


odstotek ,7% 87,7% 11,6% 100,0%


odstotek ,0% 97,4% 2,6% 100,0%


odstotek 3,2% 84,9% 11,9% 100,0%


odstotek 1,3% 86,2% 12,4% 100,0%

Število 0 38 12 50

vrsta anketiranca

ravnatelji odstotek ,0% 76,0% 24,0% 100,0%


odstotek 3,9% 84,6% 11,5% 100,0%


g = 16, P = 0,000).

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da so jesenske počitnice primerno dolge.

Tri četrtine anketiranih ravnateljev (76,0 %) ocenjujejo, da so jesenske počitnice primerno dolge,

enakega mnenja so tudi več kot štiri petine učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (88,8 %), v 2.

triletju (87,7 %), v 3. triletju (84,9 %), v 2. in 3. triletju (86,2 %) in skoraj vsi učitelji, ki

poučujejo v 1. in 2. triletju (97,4 %). Tudi več kot štiri petine staršev, ki imajo svojega otroka v 1.

triletju (86,4 %), v 2. triletju (83,4 %) in v 3. triletju (81,7 %) ocenjujejo, da so jesenske počitnice

primerno dolge.

Da so jesenske počitnice predolge, ocenjuje četrtina ravnateljev (24,0 %). Enakega mnenja je

približno desetina staršev, ki imajo otroka v 1. triletju (10,8 %), v 2. triletju (11,8 %) in v 3.

48

triletju (11,4 %), približno desetina učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (10,8 %), v 2. triletju (11,6

%), v 3. triletju (11,9 %) in v 2. in 3. triletju (12,4 %) ter en učitelj, ki počuje v 1. in 2. triletju.

Da so jesenske počitnice prekratke, meni največ staršev, ki imajo otroka v 3. triletju (6,8 %), sicer

pa so anketiranci, ki menijo, da so jesenske počitnice prekratke, redki.

Tabela 5: Mnenje anketiranih o dolžini novoletnih počitnic

Mnenje o dolžini novoletnih počitnic


Skupaj


odstotek 7,2% 90,2% 2,6% 100,0%


odstotek 8,8% 88,0% 3,2% 100,0%


odstotek 15,1% 81,6% 3,2% 100,0%


odstotek 6,5% 93,1% ,4% 100,0%


odstotek 2,7% 95,2% 2,1% 100,0%


odstotek ,0% 100,0% ,0% 100,0%


odstotek 7,1% 88,9% 4,0% 100,0%


odstotek 10,0% 87,6% 2,3% 100,0%

Število 3 47 0 50

vrsta anketiranca

ravnatelji odstotek 6,0% 94,0% ,0% 100,0%


odstotek 9,3% 87,9% 2,7% 100,0%


g = 16, P = 0,000).

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da so novoletne počitnice primerno dolge.

Skoraj vsi anketirani ravnatelji (94,0 %) ocenjujejo, da so novoletne počitnice primerno dolge,

enakega mnenja so tudi skoraj vsi učitelji, ki poučujejo v 1. triletju (93,1 %), v 2. triletju (95,2

49

%), v 3. triletju (88,9 %), v 2. in 3. triletju (87,6 %) in vsi učitelji, ki poučujejo v 1. in 2. triletju

(100,0 %). Tudi več kot štiri petine staršev, ki imajo svojega otroka v 1. triletju (90,2 %), v 2.

triletju (88,0 %) in v 3. triletju (81,6 %) ocenjujejo, da so novoletne počitnice primerno dolge.

Da so novoletne počitnice prekratke, ocenjuje približno desetina staršev, ki ima otroka v 1.

triletju (7,2 %), v 2. triletju (8,8 %) in v 3. triletju (15,1 %), desetina učiteljev, ki poučujejo v 2.

in 3. triletju (10,0 %), manj kot desetina učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (6,5 %), v 2. triletju

(2,7 %) in v 3. triletju (7,1 %). Da so novoletne počitnice prekratke, ocenjujejo tudi trije

ravnatelji (6,0 %).

Da so novoletne počitnice predolge, meni največ učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (4,0 %), sicer

pa so anketiranci, ki menijo, da so novoletne počitnice predolge, redki.

Tabela 6: Mnenje anketiranih o dolžini zimskih počitnic

Mnenje o dolžini zimskih počitnic

prekratke primerno dolge predolge Skupaj

vrsta anketiranca starši 1. triletja Število 270 1274 14 1558

50

odstotek 17,3% 81,8% ,9% 100,0%


odstotek 20,9% 77,7% 1,4% 100,0%


odstotek 24,7% 74,2% 1,0% 100,0%


odstotek 22,8% 76,4% ,8% 100,0%


odstotek 19,0% 81,0% ,0% 100,0%


odstotek 26,3% 71,1% 2,6% 100,0%


odstotek 17,6% 81,6% ,8% 100,0%


odstotek 15,3% 83,0% 1,7% 100,0%

Število 14 36 0 50 ravnatelji

odstotek 28,0% 72,0% ,0% 100,0%


odstotek 20,4% 78,6% 1,1% 100,0%


g = 16, P = 0,001).

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da so zimske počitnice primerno dolge.

Skoraj tri četrtine anketiranih ravnateljev (72,0 %) ocenjujejo, da so zimske počitnice primerno

dolge, enakega mnenja so tudi približno štiri petine učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju (81,0 %), v

3. triletju (81,6 %) in v 2. in 3. triletju (83,0 %) ter približno tri četrtine učiteljev, ki poučujejo v

1. triletju (76,4 %) in v 1. in 2. triletju (71,1 %). Tudi približno tri četrtine staršev, ki imajo

svojega otroka v 2. triletju (77,7 %), v 3. triletju (74,2 %) in dobre štiri petine staršev, ki imajo

svojega otroka v 1. triletju (81,8 %) ocenjujejo, da so zimske počitnice primerno dolge.

Da so zimske počitnice prekratke, ocenjuje približno petina staršev, ki ima otroka v 1. triletju

(17,3 %) in v 2. triletju (20,9 %), približno petina učiteljev, ki poučuje v 1. triletju (22,8 %), v 3.

triletju (17,6 %) in v 2. in 3. triletju (15,3 %) in dobra četrtina ravnateljev (28,0 %), učiteljev, ki

poučuje v 1. in 2. triletju (26,3 %) in staršev, ki ima svoje otroke v 3. triletju (24,7 %).

51

Da so zimske počitnice predolge, meni največ učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (2,6 %),

sicer pa so anketiranci, ki menijo, da so zimske počitnice predolge, redki.

Tabela 7: Mnenje anketiranih o dolžini prvomajskih počitnic

Mnenje o dolžini prvomajskih počitnic


Skupaj


odstotek 4,5% 90,1% 5,4% 100,0%


odstotek 6,0% 86,5% 7,5% 100,0%


odstotek 11,7% 82,0% 6,3% 100,0%


odstotek 2,3% 93,9% 3,8% 100,0%


odstotek 2,1% 93,2% 4,8% 100,0%


odstotek 2,6% 97,4% ,0% 100,0%


odstotek 5,6% 88,9% 5,6% 100,0%


odstotek 3,3% 93,3% 3,3% 100,0%

Število 2 44 4 50

vrsta anketiranca



odstotek 6,2% 87,8% 6,0% 100,0%


g = 16, P = 0,000).

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da so prvomajske počitnice primerno dolge.

Več kot tri četrtine anketiranih ravnateljev (88,0 %), učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (88,9 %),

staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (82,0 %) in v 2. triletju (86,5 %) ocenjujejo, da so

prvomajske počitnice primerno dolge, enakega mnenja je še več učiteljev, ki poučujejo v 1.

triletju (93,9 %), v 2. triletju (93,2 %), v 1. in 2. triletju (97,4 %) in v 2. in 3. triletju (93,3 %).

52

Da so prvomajske počitnice prekratke, ocenjuje približno desetina staršev, ki imajo otroka v 3.

triletju (11,7 %), sicer pa so anketiranci, ki menijo, da so prvomajske počitnice prekratke, redki.

Da so prvomajske počitnice predolge, meni največ ravnateljev (8,0 %), staršev, ki imajo svoje

otroke v 2. triletju (7,5 %) in v 3. triletju (6,3 %).

Tabela 8: Mnenje anketiranih o dolžini letnih počitnic

Mnenje o dolžini letnih počitnic


Skupaj


odstotek 3,5% 91,3% 5,2% 100,0%


odstotek 4,5% 90,1% 5,4% 100,0%


odstotek 8,6% 86,3% 5,1% 100,0%


odstotek ,8% 93,2% 6,1% 100,0%


odstotek 2,1% 92,5% 5,5% 100,0%


odstotek ,0% 97,3% 2,7% 100,0%


odstotek 3,2% 93,6% 3,2% 100,0%


odstotek 3,7% 90,0% 6,3% 100,0%

Število 6 38 6 50

vrsta anketiranca



odstotek 4,8% 89,9% 5,4% 100,0%


g = 16, P = 0,000).

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da so letne počitnice primerno dolge.

Da so letne počitnice primerno dolge menijo tri četrtine ravnateljev (76,0 %), skoraj vsi učitelji,

ki poučujejo v 1. triletju (93,2 %), v 2. triletju (92,5 %), v 1. in 2. triletju (97,3 %), v 3. triletju

53

(93,6 %) in v 2. in 3. triletju (90,0 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju (91,3 %), v 2.

triletju (90,1 %) in v 3. triletju (86,3 %).

Da so letne počitnice prekratke, ocenjuje največ ravnateljev (12,0 %) in staršev, ki imajo svoje

otroke v 3. triletju (8,6 %).

Da so letne počitnice predolge, meni največ ravnateljev (12,0 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3.

triletju (6,3 %) in učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (6,1 %).

Zaključek

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da so vse počitnice (jesenske, novoletne,

zimske, prvomajske in letne) ustrezno dolge. Največ anketirancev ocenjuje, da so predolge

jesenske počitnice (tako se je npr. odločilo 24 % ravnateljev), največ anketirancev bi si želelo

podaljšati zimske počitnice (da so zimske počitnice prekratke se je odločilo npr. 28 %

ravnateljev).

5.3 Mnenje anketiranih o izbirnih predmetih

Tabela 9: Mnenje anketiranih o deležu ur pouka, ki je namenjen izbirnim predmetom v 2.

triletju

54

Mnenje o deležu ur pouka, ki je namenjen izbirnim predmetom v 2. Triletju

premajhen Ustrezen

Skupaj

Število 341 934 1275 starši 2. triletja

odstotek 26,7% 73,3% 100,0%


odstotek 23,5% 76,5% 100,0%

Število 40 159 199 učitelji 1. triletja

odstotek 20,1% 79,9% 100,0%


odstotek 24,2% 75,8% 100,0%

Število 10 19 29 učitelji 1. in 2. triletja odstotek 34,5% 65,5% 100,0%


odstotek 29,4% 70,6% 100,0%


Število 12 13 25

vrsta anketiranca

ravnatelji odstotek 48,0% 52,0% 100,0%

Število 727 2114 2841 Skupaj

odstotek 25,6% 74,4% 100,0%


g = 7, P = 0,027).

Medtem ko le dobra polovica ravnateljev (52,0 %) ocenjuje, da je delež ur pouka, ki je namenjen

izbirnim predmetom v 2. triletju ustrezen, so takšnega mnenja več kot tri četrtine učiteljev, ki

poučujejo v 1. triletju (79,9 %) in učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju (75,8 %), približno dve

tretjini učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (65,5 %), učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (70,6

%) in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (71,1 %) in približno tri četrtine staršev, ki imajo

svoje otroke v 2. triletju (73,3 %) in v 3. triletju (76,5 %).

Da je delež ur pouka, ki je namenjen izbirnim predmetom v 2. triletju premajhen, meni največ

ravnateljev (48,0 %) in več kot tretjina učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (34,5 %). Enako

meni približno četrtina staršev, ki ima svoje otroke v 2. triletju (26,7 %) in v 3. triletju (23,5 %)

ter učiteljev, ki poučuje v 1. triletju (20,1 %), v 2. triletju (24,2 %), v 3. triletju (29,4 %) in v 2. in

3. triletju (28,9 %).

55

Tabela 10: Mnenje anketiranih o deležu ur pouka, ki je namenjen izbirnim predmetom v 3.

triletju

Mnenje o deležu ur pouka, ki je namenjen izbirnim predmetom v 3. triletju

premajhen ustrezen prevelik

Skupaj


odstotek 20,8% 73,8% 5,4% 100,0%


odstotek 12,6% 82,6% 4,8% 100,0%


odstotek 11,5% 81,5% 6,9% 100,0%

Število 11 24 1 36 učitelji 1. in 2. triletja odstotek 30,6% 66,7% 2,8% 100,0%


odstotek 16,0% 72,0% 12,0% 100,0%


Število 9 35 4 48

vrsta anketiranca



odstotek 18,7% 74,9% 6,4% 100,0%


g = 12, P = 0,003).

Večina anketiranih ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da je delež ur pouka, ki je namenjen

izbirnim predmetom v 3. triletju, ustrezen. Takšnega mnenja so približno tri četrtine ravnateljev

(72,9 %), učiteljev 2. in 3. triletja (72,4 %), učiteljev 3. triletja (72,0 %) in staršev, ki imajo svoje

otroke v 3. triletju (73,8 %). Da je delež ur pouka, ki je namenjen izbirnim predmetom ustrezen,

menijo štiri petine učiteljev 1. triletja (82,6 %) in učiteljev 2. triletja (81,5 %) ter dve tretjini

učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (66,7 %). Učitelji, ki poučujejo v 1. in 2. triletju, v

največjem deležu (30,6 %) ocenjujejo, da je delež ur pouka, ki je namenjen izbirnim predmetom

v 3. triletju, premajhen (enakega mnenja je približno petina ravnateljev, učiteljev, ki poučujejo v

2. in 3. triletju, učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju in staršev, ki imajo otroke v 3. triletju) Da je

56

delež ur pouka, ki je namenjen izbirnim predmetom v 3. triletju prevelik, meni največ učiteljev,

ki poučujejo v 3. triletju (12,0 %); enakega mnenja je slaba desetina učiteljev, ki poučujejo v 2. in

3. triletju (8,6 %) in ravnateljev (8,3 %).

Tabela 11: Mnenje anketiranih o tem, v katerem razredubi bilo smiselno začeti s

poučevanjem izbirnih predmetov

V katerem razredu bi bilo smiselno začeti s poučevanjem izbirnih predmetov

1 2 3 4 5 6 7 8 9

Skupaj

Število 51 46 125 234 332 223 343 58 15 1427 starši 1. triletja odstotek 3,6% 3,2% 8,8% 16,4% 23,3% 15,6% 24,0% 4,1% 1,1% 100,0%



Število 7 6 9 32 35 53 91 8 4 245 učitelji 1. triletja odstotek 2,9% 2,4% 3,7% 13,1% 14,3% 21,6% 37,1% 3,3% 1,6% 100,0%

Število 0 2 2 12 25 38 44 11 2 136 učitelji 2. triletja odstotek ,0% 1,5% 1,5% 8,8% 18,4% 27,9% 32,4% 8,1% 1,5% 100,0%

Število 1 0 0 6 10 3 15 3 0 38 učitelji 1. in 2. triletja odstotek 2,6% ,0% ,0% 15,8% 26,3% 7,9% 39,5% 7,9% ,0% 100,0%

Število 3 1 3 12 13 28 49 9 1 119 učitelji 3. triletja odstotek 2,5% ,8% 2,5% 10,1% 10,9% 23,5% 41,2% 7,6% ,8% 100,0%

Število 9 0 6 38 31 76 98 23 1 282 učitelji 2. in 3. triletja odstotek 3,2% ,0% 2,1% 13,5% 11,0% 27,0% 34,8% 8,2% ,4% 100,0%

Število 0 1 0 7 4 10 21 5 0 48

vrsta anketiranca

ravnatelji odstotek ,0% 2,1% ,0% 14,6% 8,3% 20,8% 43,8% 10,4% ,0% 100,0%

Število 148 86 251 626 1001 940 1340 252 55 4699 Skupaj

odstotek 3,1% 1,8% 5,3% 13,3% 21,3% 20,0% 28,5% 5,4% 1,2% 100,0%

Med različnimi skupinami anketirancev so se pojavile statistično pomembne razlike (2Î =

254,021, g = 64, P = 0,000).

Anketirance smo vprašali, v katerem razredu bi bilo po njihovem mnenju smiselno začeti s

poučevanjem izbirnih predmetov. Največ anketirancev je odgovororilo, da bi bilo najbolj

57

smiselno začeti s poučevanjem izbirnih predmetov v 7. razredu. Takšnega mnenja so skoraj

polovica ravnateljev (43,8 %), dobri dve petini učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (41,2 %), slabi

dve petini učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (39,5 %), približno tretjina učiteljev, ki

poučujejo v 1. triletju (37,1 %), v 2. triletju (32,4 %) in v 2. in 3. triletju (34,8 %), in približno

četrtina staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju (24,0 %), v 2. triletju (27,9 %) in v 3. triletju

(28,7 %).

Petina ravnateljev (20,8 %) meni, da bi bilo smiselno začeti s poučevanjem izbirnih predmetov že

v 6. razredu. Enakega mnenja je tudi približno četrtina učiteljev, ki poučuje v 2. in 3. triletju (27,0

%) in učiteljev, ki poučuje v 2. triletju (27,9 %). Da bi bilo smiselno začeti s poučevanjem

izbirnih predmetov že v 6. razredu meni tudi približno petina staršev, ki ima otroka v 2. triletju

(20,7 %) in v 3. triletju (21,9 %), in približno petina učiteljev, ki poučuje v 1. triletju (21,6 %) in

v 3. triletju (23,5 %).

Dobra petina staršev je naklonjena pričetku poučevanja izbirnih predmetov v 5. razredu (tako je

odgovorilo 23,3 % staršev, ki imajo otroka v 1. triletju, 21,5 % staršev, ki imajo otroka v 2.

triletju in 24,8 % staršev, ki imajo otroke v 3. triletju). Med ravnatelji (8,3 %), učitelji 3. triletja

(10,9 %), učitelji 2. triletja (18,4 %) in učitelji 1. triletja (14,3 %) ima poučevanje izbirnih

predmetov v 5. razredu manjšo podporo. Le učitelji, ki poučujejo v 1. in 2. triletju so bolj

naklonjeni poučevanju izbirnih predmetov v 5. razredu (26,3 %).

Približno desetina anketirancev (staršev, učiteljev in ravnateljev) bi začela s poučevanjem

izbirnih predmetov že v 4. razredu.

Tabela 12: Mnenje anketiranih o načinu izbire izbirnega predmeta

Kako naj bi učenec izbiral izbirne predmete

učenec ima prosto izbiro

izbirne predmete mora izbrati z različnih področij

Skupaj

vrsta starši 1. triletja Število 1118 438 1556

58

odstotek 71,9% 28,1% 100,0%


odstotek 77,5% 22,5% 100,0%


odstotek 83,9% 16,1% 100,0%


odstotek 79,0% 21,0% 100,0%


odstotek 83,7% 16,3% 100,0%



odstotek 80,0% 20,0% 100,0%


Število 46 4 50

anketiranca



odstotek 77,6% 22,4% 100,0%


g = 8, P = 0,000).

Da bi učenec moral izbrati izbirne predmete z različnih področij (npr. družboslovja, naravoslovja,

umetnosti), meni najmanj ravnateljev (8,0 %) in največ učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju

(39,5 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju (28,1 %).

Da bi moral učenec izbrati izbirne predmete z različnih področij meni približno petina anketiranih

staršev, ki ima otroka v 2. triletju (22,5 %), staršev, ki ima otroka v 3. triletju (16,1 %), učiteljev,

ki poučujejo v 1. triletju (21,0 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju (16,3 %), učiteljev, ki

poučujejo v 3. triletju (20,0 %) in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (19,3 %).

Da bi moral imeti učenec pri izbiri izbirnih predmetov prosto izbiro, meni največ ravnateljev

(92,0 %) in najmanj učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (60,5 %).

Tabela 13: Mnenje anketiranih o priznavanju izvenšolskih dejavnosti kot izbirni predmet

59

Ali bi katere dejavnosti, ki se sedaj izvajajo izven šole, priznali kot obvezni izbirni predmet, ki bi bil naveden v dokumentu o uspehu učenca

da Ne

Skupaj

Število 618 910 1528 starši 1. triletja odstotek 40,4% 59,6% 100,0%



Število 158 96 254 učitelji 1. triletja odstotek 62,2% 37,8% 100,0%





Število 24 21 45

vrsta anketiranca



odstotek 44,4% 55,6% 100,0%

Med različnimi skupinami anketirancev so se pojavile statistično pomembne razlike (χ2 =

102,715, g = 8, P = 0,000).

Medtem ko večina anketiranih staršev dejavnosti, ki se sedaj izvajajo izven šole, ne bi priznala

kot obvezne izbirne predmete, ki bi bili navedeni v dokumentu o uspehu učenca (tako je

odgovorilo 59,6 % staršev, ki imajo otroka v 1. triletju, 56,7 % staršev, ki imajo otroka v 2.

triletju in 60,2 % staršev, ki imajo otroka v 3. triletju), bi večina anketiranih učiteljev in

ravnateljev nekatere dejavnosti, ki se sedaj izvajajo izven šole, priznala kot obvezne izbirne

predmete, ki bi bili navedeni v dokumentu o uspehu učenca. Tako so odgovorile približno

polovica ravnateljev (53,3 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (52,5 %), učiteljev, ki

poučujejo v 3. triletju (56,0 %), skoraj dve tretjini učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (62,2 %) in

60

učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju (64,7 %) in skoraj tri četrtine učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2.

triletju (72,2 %).

Zaključek

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da je delež ur pouka, ki je namenjen izbirnim

predmetom v 2. in 3. triletju ustrezen. Povečanje deleža ur pouka, ki bi bil namenjen izbirnim

predmetom v 2. triletju, najbolj podpirajo ravnatelji (tako se jih je odločilo 48 %), v 3. triletju pa

učitelji, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (tako jih je odgovorilo 30,6 %) in starši, ki imajo svoje

otroke v 3. triletju (tako jih je odgovorilo 20,8 %). Niso pa nepomembni podatki, ki kažejo na to,

da bi si vsi anketiranci želeli več izbirnosti. To smemo sklepati zlasti iz tabele, ki prikazuje

mnenja anketirancev o izbirnosti v 3. triadi, in sicer iz odgovorov na to, ali je izbirnosti premalo

ali preveč. Med anketiranci vseh kategorij (starši, učitelji in ravnatelji) je več tistih, ki izražajo

mnenja, da je izbirnosti premalo, kot tistih, ki menijo, da je obseg izbirnosti prevelik. To je lahko

pojasniti tudi s tem, da sta trenutno na izbiro učencem v vsakem razredu tretjega triletja le dve uri

tedensko.

Veljalo bi razmisliti o povečanju sedanjega obsega izbirnosti v 3. triadi. Vsekakor pa je treba

šolam nuditi ustrezno podporo, da lahko ustrezno rešujejo tehnične, infrastrukturne in kadrovske

težave, ki bi se lahko pojavljale pri sestavljanju urnikov in izvajanju izbirnosti. Ob pestri ponudbi

izbirnih predmetov bi bilo treba regulirati tudi pogoje izvedbe in možnosti realne izbire

posameznega učenca.

Največ ravnateljev, učiteljev in staršev je odgovorilo, da bi bilo najbolj smiselno začeti s

poučevanjem izbirnih predmetov v 7. razredu; učenci pa bi morali imeti pri izbiri izbirnih

predmetov prosto izbiro, delež anketirancev, ki se zavzemajo za to, da bi bila obvezna izbira

predmetov različnih področij, med anketiranci niha med 8 do skoraj 40 % in je najnižji pri

ravnateljih in najvišji pri učiteljih, ki poučujejo v 1. in 2. triletju.

61

Relativno visoki so med vsemi anketiranci deleži tistih, ki menijo, da bi lahko določene

dejavnosti, ki jih učenci opravljajo izven šole, priznali kot izbirne predmete. Med temi sicer ni

večine anketiranih staršev, deleži staršev, ki bi to podprli, se gibljejo okoli 40 %, bi pa na to

pristala večina anketiranih učiteljev in ravnateljev.

5.4 Stališča anketirancev do izbirnih predmetov

Tabela 14: Stališča anketiranih o razvijanju učenčevih močnih področij pri izbirnih

predmetih

Pri izbirnih predmetih učenec razvija svoja močna področja.

se nikakor ne strinjam

se ne strinjam

se ne morem odločiti

se strinjam

se popolnoma strinjam

Skupaj

Število 8 34 91 699 598 1430 starši 2. triletja odstotek ,6% 2,4% 6,4% 48,9% 41,8% 100,0%


Število 0 3 6 98 154 261 učitelji 1. triletja odstotek ,0% 1,1% 2,3% 37,5% 59,0% 100,0%

Število 0 1 5 70 68 144 učitelji 2. triletja odstotek ,0% ,7% 3,5% 48,6% 47,2% 100,0%

Število 0 1 3 20 14 38 učitelji 1. in 2. triletja odstotek ,0% 2,6% 7,9% 52,6% 36,8% 100,0%

Število 2 6 8 66 45 127 učitelji 3. triletja odstotek 1,6% 4,7% 6,3% 52,0% 35,4% 100,0%


Število 0 1 2 28 19 50

vrsta anketiranca

ravnatelji odstotek ,0% 2,0% 4,0% 56,0% 38,0% 100,0%

Število 18 104 223 1661 1426 3432 Skupaj

odstotek ,5% 3,0% 6,5% 48,4% 41,6% 100,0%


g = 28, P = 0,000).

62

Večina anketiranih ravnateljev, učiteljev in staršev se popolnoma strinja ali strinja s trditvijo, da

pri izbirnih predmetih učenci razvijajo svoja močna področja. S to trditvijo se strinjajo skoraj vsi

anketirani ravnatelji (94,0 %), učitelji, ki poučujejo v 1. triletju (96,5 %), učitelji, ki poučujejo v

2. triletju (95,8 %), učitelji, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (89,4 %) in starši, ki imajo svojega

otroka v 2. triletju (90,7 %). S trditvijo se strinjajo tudi več kot štiri petine staršev, ki imajo svoje

otroke v 3. triletju (88,1 %), učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (87,4 %) in učiteljev, ki poučujejo

v 2. in 3. triletju (84,7 %).

Z omenjeno trditvijo se ne strinja ali nikakor ne strinja največ učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju

(6,3 %) in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (7,6 %).

Tabela 15: Stališča anketiranih o motivaciji učencev za učenje pri izbirnih predmetih

63

Pri izbirnih predmetih so učenci bolj motivirani za učenje.


se ne strinjam


se strinjam


Skupaj


Število 11 98 144 500 324 1077 starši 3. triletja odstotek 1,0% 9,1% 13,4% 46,4% 30,1% 100,0%





Število 8 46 42 150 56 302 učitelji 2. in 3. triletja odstotek 2,6% 15,2% 13,9% 49,7% 18,5% 100,0%

Število 0 5 8 23 14 50

vrsta anketiranca


Število 35 259 437 1637 1058 3426 Skupaj

odstotek 1,0% 7,6% 12,8% 47,8% 30,9% 100,0%


131,759, g = 28, P = 0,000).


so pri izbirnih predmetih učenci bolj motivirani za učenje. S to trditvijo se strinjajo tri četrtine

anketiranih ravnateljev (74,0 %), učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (73,7 %) in staršev, ki

imajo svoje otroke v 3. triletju (76,5 %). S trditvijo se strinjajo več kot štiri petine učiteljev, ki

poučujejo v 1. triletju (90,1 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju (88,1 %) in staršev, ki imajo

svoje otroke v 2. triletju (81,2 %) ter približno dve tretjini učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju

(62,2 %) in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (68,2 %).

Z omenjeno trditvijo se ne strinja ali nikakor ne strinja največ učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju

(15,0 %) in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (17,8 %). Tudi neopredeljenih glede tega, ali

64

so pri izbirnih predmetih učenci bolj motivirani za učenje ali ne, je največ učiteljev, ki poučujejo

v 3. triletju (22,8 %).

Tabela 16: Stališča anketiranih o učenčevem doseganju višjih ocen pri izbirnih predmetih

Učenci dosegajo pri izbirnih predmetih višje ocene. se nikakor ne

strinjam se ne strinjam


se strinjam


Skupaj








Število 0 0 1 22 27 50

vrsta anketiranca

ravnatelji odstotek ,0% ,0% 2,0% 44,0% 54,0% 100,0%

Število 17 197 592 1645 968 3419 Skupaj

odstotek ,5% 5,8% 17,3% 48,1% 28,3% 100,0%


148,126, g = 28, P = 0,000).


pri izbirnih predmetih učenci dosegajo višje ocene. S to trditvijo se strinjajo ali popolnoma

strinjajo skoraj vsi anketirani ravnatelji (98,0 %), učitelji, ki poučujejo v 3. triletju (90,4 %) in

učitelji, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (87,1 %). Da pri izbirnih predmetih učenci dosegajo višje

rezultate se strinjajo tudi približno tri četrtine anketiranih učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (79,5

65

%), učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju (76,2 %), učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (71,0 %),

staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (72,9 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju

(74,9 %).

Z omenjeno trditvijo se ne strinja ali nikakor ne strinja največ učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2.

triletju (10,5 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (9,4 %). Neopredeljenih glede tega,

ali dosegajo pri izbirnih predmetih učenci višje ocene ali ne, je največ staršev, ki imajo svoje

otroke v 2. triletju (21,7 %).

Tabela 17: Stališča anketiranih o učenčevih možnostih za poklicno in izobraževalno

usmerjanje pri izbirnih predmetih

Učenec ima možnost, da se pri izbirnih predmetih poklicno in izobraževalno usmerja.


se ne strinjam


se strinjam


Skupaj








Število 0 1 8 31 10 50

vrsta anketiranca


Število 31 213 492 1723 972 3431 Skupaj

odstotek ,9% 6,2% 14,3% 50,2% 28,3% 100,0%


g = 28, P = 0,000).

66


imajo pri izbirnih predmetih učenci možnost, da se poklicno in izobraževalno usmerjajo. S to

trditvijo se strinjajo ali popolnoma strinjajo približno štiri petine anketiranih ravnateljev (82,0 %),

učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (81,6 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju (86,1 %),

učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (83,6 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (79,8 %).

Da se lahko pri izbirnih predmetih učenci poklicno in izobraževalno usmerjajo se strinjajo ali

popolnoma strinjajo tudi približno tri četrtine anketiranih učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju

(73,4 %), učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (74,8 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju

(76,2 %).



ali se lahko učenci pri izbirnih predmetih poklicno in izobraževalno usmerjajo ali ne, je nekoliko

več učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (18,9 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (17,6 %)

in ravnateljev (16,0 %); pri ostalih skupinah je neopredeljena približno desetina anketirancev.

67

Tabela 18: Stališča anketiranih o možnostih poglabljanja in razširjanja vsebin obveznih

predmetov v okviru izbirnih predmetov

V okviru izbirnih predmetov naj bi bilo možno poglobiti in razširiti tudi vsebine obveznih predmetov (npr. zahtevnejša matematika)


se ne strinjam


se strinjam


Skupaj








Število 1 11 5 21 12 50

vrsta anketiranca

ravnatelji odstotek 2,0% 22,0% 10,0% 42,0% 24,0% 100,0%

Število 71 279 607 1641 830 3428 Skupaj

odstotek 2,1% 8,1% 17,7% 47,9% 24,2% 100,0%


g = 28, P = 0,000).


bi bilo možno v okviru izbirnih predmetov poglobiti in razširiti tudi vsebine obveznih predmetov.

Se pa s to trditvijo strinja ali popolnoma strinja nekoliko manjši delež anketiranih ravnateljev

(66,0 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (65,5 %). Da bi bilo možno v okviru

izbirnih predmetov poglobiti in razširiti tudi vsebine obveznih predmetov menijo približno tri

četrtine anketiranih učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (74,0 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3.

triletju (77,7 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (73,1 %) ter več kot štiri petine

68

anketiranih učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (84,2 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju

(80,4 %) in učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (81,2 %).

Z omenjeno trditvijo se ne strinja ali nikakor ne strinja največ ravnateljev (24,0 %), učiteljev, ki

poučujejo v 3. triletju (11,8 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (13,5 %).

Neopredeljenih glede tega, ali je možno v okviru izbirnih predmetov poglobiti in razširiti tudi

vsebine obveznih predmetov je nekoliko več staršev: približno petina staršev, ki imajo svoje

otroke v 2. triletju (18,0 %) in v 3. triletju (21,0 %), sicer pa je neopredeljena približno desetina

anketirancev.

Tabela 19: Stališča anketiranih o individualizaciji dela pri izbirnih predmetih

Pri izbirnih predmetih je delo bolj individualizirano.


se ne strinjam


se strinjam


Skupaj








Število 0 3 7 35 5 50

vrsta anketiranca


Število 37 320 822 1656 574 3409 Skupaj

odstotek 1,1% 9,4% 24,1% 48,6% 16,8% 100,0%


g = 28, P = 0,000).

69


je pri izbirnih predmetih delo bolj individualizirano. S to trditvijo se strinja ali popolnoma strinja

največ anketiranih ravnateljev (80,0 %) in učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju (77,1 %) oz. v 3.

triletju (73,0 %). Da je pri izbirnih predmetih delo bolj individualizirano menijo tudi približno

dve tretjini anketiranih učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (65,1 %), učiteljev, ki poučujejo v

1. triletju (66,9 %), staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (65,9 %) in staršev, ki imajo svoje

otroke v 3. triletju (61,7 %) ter dobra polovica učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (56,7 %).



ali je delo v okviru izbirnih predmetov bolj individualizirano ali ne, je največ učiteljev, ki

poučujejo v 1. in 2. triletju (32,4 %).

Tabela 20: Stališča anketiranih o številu ur izbirnih predmetov

70

Posameznemu izbirnemu predmetu je namenjeno premajhno število ur.


se ne strinjam


se strinjam


Skupaj








Število 1 14 19 11 5 50

vrsta anketiranca


Število 111 772 1241 896 377 3397 Skupaj

odstotek 3,3% 22,7% 36,5% 26,4% 11,1% 100,0%


170,386, g = 28, P = 0,000).

Medtem ko se največ ravnateljev (38,0 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju (51,7 %), učiteljev,

ki poučujejo v 1. triletju (54,3 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (40,8 %) ne more

opredeliti glede tega, ali je posameznemu izbirnemu predmetu namenjeno premajhno število ur,

se največ staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (41,3 %) in učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2.

triletju (39,5 %) strinja, da je posameznemu izbirnemu predmetu namenjeno premajhno število

ur, največ učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (41,2 %) in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju

(36,5 %) pa se ne strinja, da bi bilo posameznemu izbirnemu predmetu namenjeno premajhno

število ur.

Da je posameznemu izbirnemu predmetu namenjeno premajhno število ur menijo približno

tretjina anketiranih ravnateljev (32,0 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (34,1 %),

71

učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (34,1 %) in učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju (29,4 %),

približno dve petini učiteljev, ki poučujeta v 1. in 2. triletju (39,5 %), staršev, ki imajo svoje

otroke v 2. triletju (38,8 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (41,3 %) in četrtina

učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (25,4 %).

Da je posameznemu izbirnemu predmetu namenjeno preveliko število ur menijo približno dve

petini učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (41,2 %), približno tretjina učiteljev, ki poučujejo v 2. in

3. triletju (36,5 %), ravnateljev (30,0 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (30,9 %),

približno četrtina učiteljev, ki poučujejo v 1 .in 2. triletju (23,7 %) in približno petina učiteljev, ki

poučujejo v 2. triletju (18,9 %), učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (20,4 %) in staršev, ki imajo

svoje otroke v 2. triletju (20,4 %).

Tabela 21: Stališča anketiranih o težavah, povezanih z organizacijo izbirnih predmetov

72

Zaradi izbirnih predmetov ima šola več težav z organizacijo pouka.


se ne strinjam


se strinjam


Skupaj








Število 1 10 5 16 18 50

vrsta anketiranca


Število 128 609 920 1205 538 3400 Skupaj

odstotek 3,8% 17,9% 27,1% 35,4% 15,8% 100,0%


285,464, g = 28, P = 0,000).

Da ima zaradi izbirnih predmetov šola več težav z organizacijo pouka meni večina anketiranih

ravnateljev in učiteljev ter največ anketiranih staršev. Z omenjeno trditvijo se strinjajo dobri dve

tretjini anketiranih ravnateljev (68,0 %), učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (67,4 %) in učiteljev,

ki poučujejo v 1. in 2. triletju (68,4 %), približno tri četrtine učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju

(72,1 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju (76,3 %) in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju

(73,8 %) ter skoraj polovica staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (43,0 %) in v 3. triletju

(44,2 %).

Glede tega, ali ima šola zaradi izbirnih predmetov več težav z organizacijo pouka ali ne, je

neopredeljenih največ staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (33,2 %) in v 3. triletju (29,9 %).

73

Zanimivi so odgovori ravnateljev, saj se jih dve tretjini strinja, da ima šola zaradi izbirnih

predmetov več težav z organizacijo pouka, dobra petina ravnateljev (22,0 %) pa jih ocenjuje, da

šola zaradi izbirnih predmetov nima več težav z organizacijo pouka. Z omenjeno trditvijo se ne

strinja tudi četrtina staršev, ki ima svoje otroke v 2. triletju (23,9 %).

Tabela 22: Stališča anketiranih o povečevanju razlik v znanju učencev zaradi izbirnih

predmetov

Zaradi izbirnih predmetov se povečujejo razlike v znanju učencev.


se ne strinjam


se strinjam


Skupaj






Število 12 54 34 26 1 127 učitelji 3. triletja odstotek 9,4% 42,5% 26,8% 20,5% ,8% 100,0%


Število 5 19 13 12 1 50

vrsta anketiranca


Število 207 1037 886 966 302 3398 Skupaj

odstotek 6,1% 30,5% 26,1% 28,4% 8,9% 100,0%


101,265, g = 28, P = 0,000).

Medtem ko se največ anketiranih ravnateljev (48,0 %), učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (51,9

%), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (47,8 %), učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju

74

(36,9 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (40,4 %) ne strinjajo ali nikakor ne strinjajo

s trditvijo, da bi se zaradi izbirnih predmetov povečevale razlike v znanju učencev, se največ

anketiranih učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (36,2 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju (38,1

%) in staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (43,7 %) s to trditvijo strinja ali popolnoma

strinja.

Približno četrtina ravnateljev (26,0 %), učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (29,6 %), v 2. triletju

(28,9 %), v 3. triletju (26,8 %), v 2. in 3. triletju (24,9 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 2.

triletju (25,9 %) oz. v 3. triletju (25,0 %) je neopredeljena glede tega, ali izbirni predmeti

povečujejo razlike v znanju učencev. Neopredeljena je tudi dobra tretjina učiteljev, ki poučuje v

1. in 2. triletju (36,8 %).

Tabela 23: Stališča anketiranih o zahtevnosti standardov znanja pri izbirnih predmetih

75

Standardi znanja so pri izbirnih predmetih manj zahtevni kot pri obveznih predmetih.


se ne strinjam


se strinjam


Skupaj



Število 14 79 122 41 2 258 učitelji 1. triletja odstotek 5,4% 30,6% 47,3% 15,9% ,8% 100,0%





Število 2 9 14 22 3 50

vrsta anketiranca


Število 155 857 1209 927 257 3405 Skupaj

odstotek 4,6% 25,2% 35,5% 27,2% 7,5% 100,0%


166,774, g = 28, P = 0,000).

Medtem ko največ ravnateljev (50,0 %), učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (48,1 %), učiteljev, ki

poučujejo v 2. in 3. triletju (48,9 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (41,4 %) meni,

da so standardi znanja pri izbirnih predmetih manj zahtevni kot so pri obveznih predmetih, je

največ učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (47,3 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju (41,3 %),

učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (39,5 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju

(41,8 %) glede tega neopredeljenih.

S trditvijo: ˝Standardi znanja so pri izbirnih predmetih manj zahtevni kot so pri obveznih

predmetih.˝ se ne strinja ali nikakor ne strinja dobra petina anketiranih ravnateljev (22,0 %),

dobra četrtina anketiranih učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (28,3 %), v 2. in 3. triletju (28,6 %),

76

v 1. in 2. triletju (26,3 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 2. (28,7 %) oz. v 3. triletju (29,7 %)

ter dobra tretjina učiteljev, ki poučujejo v 1. (36,0 %) oz. v 2. (35,7 %) triletju.

Tabela 24: Stališča anketiranih o nujnosti večletnega trajanja izbirnih predmetov

Vsak izbirni predmet bi moral potekati več kot eno leto. se nikakor ne



se strinjam


Skupaj








Število 3 15 13 13 6 50

vrsta anketiranca


Število 108 515 692 1388 707 3410 Skupaj

odstotek 3,2% 15,1% 20,3% 40,7% 20,7% 100,0%


212,141, g = 28, P = 0,000).

Medtem ko večina, približno dve tretjini, anketiranih učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (66,3 %),

učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (63,9 %), staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (66,9

%) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (64,7 %), in dobra polovica učiteljev, ki

poučujejo v 2. triletju (57,1 %), meni, da bi moral vsak izbirni predmet potekati več kot eno leto,

77

je takšnega mnenja le dobra tretjina ravnateljev (38,0 %), učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (34,6

%) in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (36,9 %).

Dobra tretjina ravnateljev (36,0 %) in učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (38,6 %) ter slaba

tretjina učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (31,5 %) se ne strinjajo, da bi moral vsak izbirni

predmet potekati več kot eno leto. Enakega mnenja je tudi približno petina učiteljev, ki poučujejo

v 2. triletju (22,5 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (18,4 %).

Glede tega, ali bi moral vsak izbirni predmet potekati več kot eno leto ali ne, je neopredeljenih

največ učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (31,6 %).

78

Tabela 25: Stališča anketiranih o povezanosti ponudbe izbirnih predmetov z

dopolnjevanjem učne obveznosti učiteljev

Ponudba izbirnih predmetov je na šoli preveč vezana na dopolnjevanje učne obveznosti učiteljev.


se ne strinjam


se strinjam


Skupaj








Število 3 21 11 12 3 50

vrsta anketiranca


Število 98 599 1403 932 364 3396 Skupaj

odstotek 2,9% 17,6% 41,3% 27,4% 10,7% 100,0%


342,139, g = 28, P = 0,000).

Največ anketiranih ravnateljev (48,0 %), učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (51,9 %), učiteljev, ki

poučujejo v 2. in 3. triletju (45,2 %) in učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (36,8 %) se

nikakor ne strinja ali ne strinja, da bi bila ponudba izbirnih predmetov na šoli preveč vezana na

dopolnjevanje učne obveznosti učiteljev. Največ učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (35,7 %) in

učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju (40,6 %) se popolnoma strinja ali strinja s trditvijo, da je

ponudba izbirnih predmetov na šoli preveč vezana na dopolnjevanje učne obveznosti učiteljev.

Največ anketiranih staršev (46,7 % tistih, ki imajo otroke v 2. triletju in 44,4 % tistih, ki imajo

79

otroke v 3. triletju) se glede tega, ali je ponudba izbirnih predmetov na šoli preveč vezana na

dopolnjevanje učne obveznosti učiteljev ali ne, ne more odločiti.

Tabela 26: Stališča anketiranih o številu potrjenih izbirnih predmetov

Število potrjenih izbirnih predmetov je preveliko. se nikakor ne



se strinjam


Skupaj





Število 6 15 15 0 2 38 učitelji 1. in 2. triletja odstotek 15,8% 39,5% 39,5% ,0% 5,3% 100,0%



Število 3 15 7 16 9 50

vrsta anketiranca


Število 294 1319 1178 440 173 3404 Skupaj

odstotek 8,6% 38,7% 34,6% 12,9% 5,1% 100,0%


193,039, g = 28, P = 0,000).

Medtem ko se največ anketiranih ravnateljev (50,0 %) strinja ali popolnoma strinja s trditvijo, da

je število potrjenih izbirnih predmetov preveliko, se največ učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju

(53,5 %), v 2. in 3. triletju (47,0 %), v 1. triletju (45,9 %), v 1. in 2. triletju (55,3 %) in staršev, ki

imajo svojega otroka v 3. triletju (55,4 %) s tem ne strinja ali nikakor ne strinja. Največ učiteljev,

80

ki poučujejo v 2. triletju (46,9 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (42,2 %) je

neopredeljenih glede tega, ali je število potrjenih izbirnih predmetov preveliko ali ne.

Da je število potrjenih izbirnih predmetov preveliko meni, poleg polovice ravnateljev, tudi

tretjina učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (32,3 %), dobra četrtina učiteljev, ki poučujejo v 2. in

3. triletju (27,6 %), dobra desetina učiteljev 1. triletja (16,6 %), učiteljev 2. triletja (13,3 %),

staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (15,6 %), staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju

(16,7 %) in le 5,3 % učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju.

Tabela 27: Stališča anketiranih o podvajanju izbirnih predmetov z interesnimi dejavnostmi

Izbirni predmeti se preveč podvajajo z interesnimi dejavnostmi.


se ne strinjam


se strinjam


Skupaj








Število 2 18 16 10 4 50

vrsta anketiranca


Število 199 1173 1218 632 179 3401 Skupaj

odstotek 5,9% 34,5% 35,8% 18,6% 5,3% 100,0%


110,308, g = 28, P = 0,000).

81

Največ anketiranih ravnateljev (40,0 %), učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (44,8 %), učiteljev, ki

poučujejo v 2. in 3. triletju (47,5 %), učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (50,4 %), učiteljev, ki

poučujejo v 2. triletju (53,5 %), učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (57,9 %) in staršev, ki

imajo otroke v 3. triletju (41,7 %) ocenjuje, da se izbirni predmeti ne podvajajo preveč z

interesnimi dejavnostmi. Največ staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju, je glede tega

neopredeljenih (42,4 %).

Da se izbirni predmeti preveč podvajajo z interesnimi dejavnostmi meni nekoliko več ravnateljev

(28,0 %), učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (33,9 %) in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju

(27,4 %), kot učiteljev 1. triletja (20,5 %), 2. triletja (16,2 %), 1. in 2. triletja (18,4 %) in staršev,

ki imajo svojega otroka v 2. (23,9 %) oz. v 3. triletju (23,5 %).

Zaključek

Anketiranci ocenjujejo sedanji obseg izbirnosti (posebej v 3. triletju) kot ustrezen (to trdi med 66

% učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju, in 82 % učiteljev, ki poučujejo samo v 1. triletju; pri

večini drugih anketirancev pa se odstotek giblje okoli 70 %), majhen je delež anketirancev, ki bi

si želeli povečanja obsega izbirnosti (od 11 % pri učiteljih v 1. triletju do 30 % pri učiteljih, ki

poučujejo v 1. in 2. triletju). Ugotavljamo pa visoko stopnjo skladnosti vseh anketirancev, ko

vsebinsko ocenjujejo učinke izbirnega pouka. V seriji odgovorov anketirancev, ki izražajo

njihovo vrednotenje pouka izbirnih predmetov ter njihova mnenja o učinkih tega pouka na razvoj

učencev, je razvidno, da je možnost izbirnosti v obveznem šolanju tudi v njihovi presoji eden od

pomembnih kazalcev kakovosti in razvitosti izobraževalnega sistema. Večina anketiranih

ravnateljev, učiteljev in staršev se namreč popolnoma strinja ali strinja s trditvami, da pri izbirnih

predmetih učenci razvijajo svoja močna področja, da so pri izbirnih predmetih učenci bolj

motivirani za učenje, da pri izbirnih predmetih učenci dosegajo višje ocene, da imajo pri izbirnih

predmetih učenci možnost, da se poklicno in izobraževalno usmerjajo, da bi bilo možno v okviru

izbirnih predmetov poglobiti in razširiti tudi vsebine obveznih predmetov in da je pri izbirnih

predmetih delo bolj individualizirano. Ta zelo soglasna mnenja udeležencev so nedvomno

podlaga za to, da se domisli predlog za razširitev izbirnosti v devetletki prek sedanjega obsega 2

ur v posameznem razredu 3-ga triletja. Pri tem moramo upoštevati tudi želje velikega deleža

82

staršev, da naj bi šola poleg obveznih izbirnih predmetov ponujala tudi neobvezne izbirne

predmete, za katere bi se odločali učenci prostovoljno in dodatno prek obveznega tedenskega

števila ur pouka. Iz odgovorov tudi razberemo želje, da bi se neobvezni izbirni predmeti izvajali

vzporedno z interesnimi dejavnostmi, vendar ne na njihovo škodo oziroma zmanjševanje njihove

ponudbe. Neobvezni izbirni predmeti bi torej bili lahko povsem sorodni interesnim dejavnostim,

le da bi bili kurikularno bolj dodelani, izvajani didaktično podobno kot obvezni ali obvezni

izbirni predmeti, tudi ocenjevani, čeprav mogoče ne v redni šolski dokumentaciji temveč z

izdajanjem posebnih listin oz. izkazov o doseženem uspehu. Z vidika razmerja med izbirnimi

predmeti in interesnimi dejavnostmi je zanimivo tudi stališče večine ravnateljev, učiteljev in

staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju, da se nikakor ne strinjajo ali ne strinjajo s trditvijo, da

se izbirni predmeti preveč podvajajo z interesnimi dejavnostmi. Največ staršev, ki imajo svoje

otroke v 2. triletju je, razumljivo, glede tega neopredeljenih, saj še nimajo pravih izkušenj.

Ravnatelji, učitelji (razen učitelji, ki poučujejo v 3. triletju) in starši v največjem deležu menijo,

da bi moral vsak izbirni predmet potekati več kot eno leto. Pri tem je zaznati tudi predloge, da bi

moral učenec pri obveznem izbranem predmetu vztrajati daljše obdobje, saj hitre menjave

izbirnih predmetov ne dajejo dobrih rezultatov.

Učitelji in ravnatelji se tudi večinsko strinjajo, da ima šola zaradi izbirnih predmetov več težav z

organizacijo pouka (enako meni tudi največ anketiranih staršev). Nedvomno je potrebno

podrobno proučiti logistične in organizacijske težave, ki so na šolah povezane z uvajanjem

obveznih in neobveznih izbirnih predmetov, saj ne bi bilo smiselno, da bi se zaradi tehničnih in

organizacijskih težav odrekali tem predmetom ali zmanjševali njihov obseg, glede na to, kako

pozitivno jih vrednotijo učitelji, ravnatelji in starši. Potrebno je domisliti nekatere ukrepe in

Ministrstvo za šolstvo in šport naj bi na njihovi podlagi zagotovilo primerno podporo šolam, da

lahko ustrezno rešujejo tehnične, infrastrukturne in kadrovske težave, ki bi se lahko pojavljale pri

sestavljanju urnikov in izvajanju izbirnosti.

Največ ravnateljev, učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju, učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju in

staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju se strinjajo ali popolnoma strinjajo, da so standardi

znanja pri izbirnih predmetih manj zahtevni kot pri obveznih predmetih (največ ostalih

83

anketirancev se glede tega ne more odločiti). To je pomembno in občutljivo kurikularno

vprašanje. Izbirni predmeti, zlasti obvezni, so sestavni del obveznega izobraževalnega programa

osnovne šole, in bi zanje moralo veljati, da so kurikularno dodelani in pripravljeni po enaki

metodologiji, standardih in merilih, kot obvezni predmeti. Mogoče je pri tem potreben bolj

selektiven pristop k pripravi izbirnih predmetov in ob tem tudi razmislek o njihovem smotrnem

številu, glede na pogoje in možnosti izvedbe.

Največ staršev in učiteljev 1. in 2. triletja se strinja ali popolnoma strinja, da se zaradi izbirnih

predmetov povečujejo razlike v znanju učencev, največ ravnateljev, učiteljev 3. triletja, učiteljev,

ki poučujejo v 1. in 2. triletju in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju pa se s to trditvijo ne

strinjajo. Mnenje, da izbirni predmeti povečujejo razlike med učenci, je realno pričakovano in

pravzaprav z njim ni nič narobe. Izbirnost predmetov se v sodobnih izobraževalnih sistemih

uveljavlja tudi kot nekakšna oblika diferenciacije v času obveznega šolanja, ki jo štejejo zlasti

demokratični šolski sistemi za najbolj sprejemljivo in se zato z izbirnostjo tudi nadomeščajo

nekdanje toge oblike zunanje šolske diferenciacije. Nedvomno pa je, da vodi izbira različnih

predmetov že sama po sebi do tega, da učenci obvladujejo različna področja znanja v skladu z

njihovih interesom in tudi sposobnostmi. Če je pri kurikularni pripravi spoštovano načelo enotne

metodologije, meril in standardov, so razlike v znanju predvsem v vsebini ali v nivoju

zahtevnosti, ne pa tudi v kakovosti. Tovrstne izbire, če niso povezane predvsem s socialnim

izvorom, omogočajo prehod od enostavne v kompleksno enakost (Walzer 1983).

84

5.5 Mnenje anketiranih o razširjenem programu

Tabela 28: Mnenje anketiranih o možnosti ponudbe predmetov izven obveznega dela

programa in obveznega števila ur pouka

Ali bi morala šola ponuditi izven obveznega dela programa in obveznega števila ur pouka predmete, ki jih želi učenec dodatno poglobiti ali dodati k obstoječemu predmetniku (npr. tretji tuji jezik, drama, umetnost)

da ne

Skupaj









Število 35 15 50

vrsta anketiranca



odstotek 78,6% 21,4% 100,0%


g = 8, P = 0,000).

Večina anketiranih ravnateljev, učiteljev in staršev se strinja, da bi morala šola ponuditi izven

obveznega programa in obveznega števila ur pouka predmete, ki jih želi učenec dodatno poglobiti

ali dodati k obstoječemu predmetniku (npr. tretji tuji jezik, drama, umetnost ipd.). Da bi šola

85

morala ponuditi predmete, ki jih želi učenec dodatno poglobiti ali dodati k obstoječemu

predmetniku, sta odgovorili dobri dve tretjini ravnateljev (70,0 %), učiteljev 3. triletja (71,0 %) in

učiteljev 2. in 3. triletja (72,9 %). Enakega mnenja so tudi približno tri četrtine staršev, ki imajo

svoje otroke v 3. triletju (74,7 %) in približno štiri petine učiteljev 2. triletja (79,3 %), učiteljev 1.

triletja (82,6 %), učiteljev 1. in 2. triletja (86,8 %), staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju (80,7

%) in staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (80,5 %).

Da šoli izven obveznega programa in obveznega števila ur pouka ni potrebno ponuditi predmete,

ki jih želi učenec dodatno poglobiti ali dodati k obstoječemu predmetniku, je odgovorilo največ

ravnateljev (30,0 %) in najmanj učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (13,2 %).

86

Tabela 29: Mnenje anketiranih o možnosti ponudbe dopolnilnega pouka izven obveznega

dela programa in obveznega števila ur pouka

Ali bi morala šola ponuditi izven obveznega dela programa in obveznega števila ur pouka dopolnilni pouk

da ne

Skupaj


odstotek 67,0% 33,0% 100,0%


odstotek 68,3% 31,7% 100,0%


odstotek 70,8% 29,2% 100,0%






Število 29 21 50

vrsta anketiranca



odstotek 67,7% 32,3% 100,0%


g = 8, P = 0,000).


obveznega programa in obveznega števila ur pouka dopolnilni pouk. Da bi šola morala ponuditi

dopolnilni pouk meni precej manj ravnateljev (58,0 %), učiteljev 1. triletja (58,7 %) in učiteljev

2. triletja (52,1 %) kot učiteljev 3. triletja (72,2 %), učiteljev 2. in 3. triletja (73,4 %), učiteljev 1.

in 2. triletja (67,6 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju (67,0 %), 2. triletju (68,3 %) in

3. triletju (70,8 %).

87

Da šoli ni potrebno ponuditi izven obveznega programa in obveznega števila ur pouka

dopolnilnega pouka sta odgovorili več kot dve petini anketiranih ravnateljev (42,0 %), učiteljev

1. triletja (41,3 %) in učiteljev 2. triletja (47,9 %).

Tabela 30: Mnenje anketiranih o možnosti ponudbe dodatnega pouka izven obveznega dela

programa in obveznega števila ur pouka

Ali bi morala šola ponuditi izven obveznega dela programa in obveznega števila ur pouka dodatni pouk

da ne

Skupaj


odstotek 69,0% 31,0% 100,0%


odstotek 71,4% 28,6% 100,0%


odstotek 70,9% 29,1% 100,0%






Število 30 20 50

vrsta anketiranca



odstotek 70,1% 29,9% 100,0%


g = 8, P = 0,000).


obveznega programa in obveznega števila ur pouka dodatni pouk. Da bi šola morala ponuditi

88

dodatni pouk meni precej manj ravnateljev (60,0 %), učiteljev 1. triletja (62,6 %) in učiteljev 2.

triletja (59,3 %) kot učiteljev 3. triletja (79,4 %), učiteljev 2. in 3. triletja (75,9 %), učiteljev 1. in

2. triletja (70,3 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju (69,0 %), 2. triletju (71,4 %) in 3.

triletju (70,9 %).

Da šoli ni potrebno ponuditi izven obveznega programa in obveznega števila ur pouka dodatnega

pouka sta odgovorili približno dve petini anketiranih ravnateljev (40,0 %), učiteljev 1. triletja

(37,4 %) in učiteljev 2. triletja (40,7 %).

Tabela 31: Mnenje anketiranih o možnosti ponudbe interesnih dejavnosti izven obveznega

dela programa in obveznega števila ur pouka

Ali bi morala šola ponuditi izven obveznega dela programa in obveznega števila ur pouka interesne dejavnosti

da ne

Skupaj


odstotek 79,3% 20,7% 100,0%


odstotek 77,9% 22,1% 100,0%


odstotek 76,4% 23,6% 100,0%






Število 37 13 50

vrsta anketiranca



odstotek 78,7% 21,3% 100,0%

89

Med različnimi skupinami anketirancev se niso pojavile statistično pomembne razlike (χ2 =

11,980, g = 8, P = 0,152).


obveznega programa in obveznega števila ur pouka interesne dejavnosti. Da bi šola morala

ponuditi interesne dejavnosti menijo približno tri četrtine ravnateljev (74,0 %) in staršev, ki imajo

svoje otroke v 3. triletju (76,4 %) oz. v 2. triletju (77,9 %). Enakega mnenja pa je še več učiteljev

1. triletja (84,6 %), učiteljev 2. triletja (80,1 %), učiteljev 1. in 2. triletja (83,8 %), učiteljev 3.

triletja (81,5 %), učiteljev 2. in 3. triletja (80,4 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju

(79,3 %).

Da šoli ni potrebno ponuditi izven obveznega programa in obveznega števila ur pouka interesnih

dejavnosti je odgovorila približno četrtina anketiranih ravnateljev (26,0 %).

90

Tabela 32: Mnenje anketiranih o možnosti ponudbe individualne in skupinske pomoči

učencem izven obveznega dela programa in obveznega števila ur pouka

Ali bi morala šola ponuditi izven obveznega dela programa in obveznega števila ur pouka individualno in skupinsko pomoč učencem

da ne

Skupaj









Število 31 19 50

vrsta anketiranca



odstotek 74,5% 25,5% 100,0%


g = 8, P = 0,046).


obveznega programa in obveznega števila ur pouka individualno in skupinsko pomoč učencem.

Približno dve tretjini ravnateljev (62,0 %), učiteljev 2. triletja (65,1 %), učiteljev 1. in 2. triletja

(69,4 %), učiteljev 1. triletja (70,9 %), učiteljev 3. triletja (71,2 %) in približno tri četrtine

učiteljev 2. in 3. triletja (75,8 %) ter staršev, ki imajo svoje otroke v 1. (75,1 %), 2. (75,2 %) in 3.

(75,8 %) triletju menijo, da bi šola morala ponuditi individualno in skupinsko pomoč učencem.

91

Da šoli izven obveznega dela programa in obveznega števila ur pouka ni potrebno ponuditi

individualne in skupinske pomoči učencem, menita skoraj dve petini anketiranih ravnateljev

(38,0 %) in dobra tretjina učiteljev 2. triletja (34,9 %).

Zaključek



ali dodati k obstoječemu predmetniku (npr. tretji tuji jezik, drama, umetnost ipd.); šola bi po

njihovem mnenju morala ponuditi tudi dopolnilni pouk, dodatni pouk, interesne dejavnosti in

individualno in skupinsko pomoč učencem.

92

5.6 Mnenje anketiranih o deležu ur pouka posameznih predmetnih področij

Tabela 33: Mnenje anketiranih o deležu ur pouka, ki je namenjen slovenščini v 1. triletju

Mnenju o deležu ur pouka, ki je namenjen slovenščini v 1. triletju

prenizek ustrezen previsok

Skupaj


odstotek 7,1% 90,6% 2,3% 100,0%


odstotek 7,3% 88,7% 3,9% 100,0%


odstotek 6,2% 87,7% 6,0% 100,0%


odstotek 1,6% 87,5% 10,9% 100,0%


odstotek 6,3% 78,6% 15,2% 100,0%



odstotek 9,8% 86,6% 3,7% 100,0%


Število 1 43 6 50

vrsta anketiranca



odstotek 6,8% 88,5% 4,6% 100,0%


101,965, g = 16, P = 0,000).


slovenščini v 1. triletju, ustrezen. Takšnega mnenja je več kot štiri petine ravnateljev (86,0 %),

učiteljev 3. triletja (86,6 %), učiteljev 2. in 3. triletja (85,0 %), učiteljev 1. triletja (87,5 %),

učiteljev 1. in 2. triletja (80,6 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 1. (90,6 %), 2. (88,7 %) in 3.

(87,7 %) triletju.

93

Da je delež ur pouka, ki je v namenjen slovenščini v 1. triletju, ustrezen, meni najmanjši delež

učiteljev 2. triletja (78,6 %). Le ti v največjem deležu (15,2 %) ocenjujejo, da je v 1. triletju

slovenščini namenjeno preveč ur. Da je delež ur pouka, ki je namenjen slovenščini v 1. triletju

previsok, ocenjuje tudi približno desetina učiteljev 1. triletja (10,9 %), učiteljev 1. in 2. triletja

(8,3 %) in ravnateljev (12,0 %).




Skupaj


odstotek 7,9% 86,2% 5,9% 100,0%


odstotek 5,8% 88,9% 5,2% 100,0%


odstotek 5,8% 93,0% 1,2% 100,0%


odstotek 6,4% 92,9% ,7% 100,0%



odstotek 4,7% 93,0% 2,3% 100,0%


Število 2 42 4 48

vrsta anketiranca



odstotek 7,0% 88,1% 4,9% 100,0%


g = 14, P = 0,002).


slovenščini v 2. triletju, ustrezen. Takšnega mnenja je približno 90 % ravnateljev (87,5 %),

94

učiteljev 3. triletja (93,0 %), učiteljev 2. in 3. triletja (88,9 %), učiteljev 1. triletja (93,0 %),

učiteljev 2. triletja (92,9 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 2. (86,2 %) in 3. (88,9 %) triletju.

Da je delež ur pouka, ki je v namenjen slovenščini v 2. triletju, ustrezen, meni najmanj učiteljev,

ki poučujejo v 1. in 2. triletju (75,7 %). Le ti v največjem deležu (18,9 %) ocenjujejo, da je v 2.

triletju slovenščini namenjeno premalo ur. Da je delež ur pouka, ki je namenjen slovenščini v 2.

triletju previsok, ocenjuje največ, približno desetina, ravnateljev (8,3 %).




Skupaj


odstotek 6,5% 83,8% 9,7% 100,0%


odstotek 9,0% 88,6% 2,4% 100,0%


odstotek 8,7% 89,3% 1,9% 100,0%



odstotek 12,6% 81,5% 5,9% 100,0%


Število 6 39 4 49

vrsta anketiranca



odstotek 8,8% 83,7% 7,5% 100,0%


g = 12, P = 0,000).


slovenščini v 3. triletju, ustrezen. Takšnega mnenja so tri četrtine učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2.

triletju (75,0 %), približno štiri petine ravnateljev (79,6 %) in več kot štiri petine učiteljev 3.

95

triletja (81,5 %), učiteljev 2. in 3. triletja (81,1 %), učiteljev 1. triletja (88,6 %), učiteljev 2.

triletja (89,3 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (83,8 %).

Da je delež ur pouka, ki je v namenjen slovenščini v 3. triletju, prenizek, meni več kot desetina

ravnateljev (12,2 %), učiteljev 3. triletja (12,6 %), učiteljev 2. in 3. triletja (13,9 %) in učiteljev 1.

in 2. triletja (15,6 %).

Da je delež ur pouka, ki je v namenjen slovenščini v 3. triletju, previsok, meni največ staršev, ki

imajo svoje otroke v 3. triletju (9,7 %) in učiteljev 1. in 2. triletja (9,4 %).

Tabela 36: Mnenje anketiranih o deležu ur pouka, ki je namenjen matematiki v 1. triletju

Mnenju o deležu ur pouka, ki je namenjen matematiki v 1. triletju


Skupaj


odstotek 6,1% 91,6% 2,3% 100,0%


odstotek 5,9% 89,1% 5,0% 100,0%


odstotek 6,7% 88,3% 5,1% 100,0%


odstotek 18,3% 80,9% ,8% 100,0%


odstotek 9,8% 88,4% 1,8% 100,0%

Število 0 35 1 36 učitelji 1. in 2. triletja odstotek ,0% 97,2% 2,8% 100,0%


odstotek 6,3% 92,5% 1,3% 100,0%


Število 6 42 1 49

vrsta anketiranca



odstotek 6,8% 89,7% 3,5% 100,0%


g = 16, P = 0,000).

96


matematiki v 1. triletju, ustrezen. Takšnega mnenja so več kot štiri petine ravnateljev (85,7%),

učiteljev 1. triletja (80,9 %), učiteljev 2. triletja (88,4 %), staršev, ki imajo svoje otroke v 2.

triletju (89,1 %) in 3. triletju (88,3 %) in več kot 90 % učiteljev 3. triletja (92,5 %), učiteljev 1. in

2. triletja (97,2 %), učiteljev 2. in 3. triletja (94,9 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju

(91,6 %).

Da je delež ur pouka, ki je v namenjen matematiki v 1. triletju, prenizek, menita skoraj petina

učiteljev 1. triletja (18,3 %) in več kot desetina ravnateljev (12,2 %).

Da je delež ur pouka, ki je v namenjen matematiki v 1. triletju, previsok, meni največ staršev, ki

imajo svoje otroke v 2. (5,0 %) oz. v 3. (5,1 %) triletju.




Skupaj


odstotek 6,1% 88,1% 5,8% 100,0%


odstotek 6,2% 88,2% 5,7% 100,0%


odstotek 6,4% 93,6% ,0% 100,0%


odstotek 22,9% 76,4% ,7% 100,0%



odstotek 6,2% 90,1% 3,7% 100,0%


Število 4 40 3 47

vrsta anketiranca



odstotek 6,8% 88,3% 4,9% 100,0%

97


g = 14, P = 0,000).


matematiki v 2. triletju, ustrezen. Medtem ko več kot štiri petine ravnateljev (85,1 %), učiteljev 3.

triletja (90,1 %), učiteljev 2. in 3. triletja (94,0 %), učiteljev 1. triletja (93,6 %), učiteljev 1. in 2.

triletja (83,8 %), staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (88,1 %) in staršev, ki imajo svoje

otroke v 3. triletju (88,2 %) ocenjuje, da je v 2. triletju namenjeno matematiki ustrezno število ur

pouka, so takšnega mnenja dobre tri četrtine učiteljev (76,4 %), ki poučujejo v 2. triletju. Skoraj

četrtina učiteljev, ki poučuje v 2. triletju, ocenjuje, da je matematiki v 2. triletju namenjenih

premalo ur (22,9 %).

Da je delež ur pouka, ki je namenjen matematiki v 2. triletju previsok, meni največ ravnateljev

(6,4 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 2. (5,8 %) oz. 3. (5,7 %) triletju.




Skupaj


odstotek 7,3% 83,3% 9,4% 100,0%


odstotek 7,2% 91,0% 1,8% 100,0%


odstotek 14,6% 84,5% 1,0% 100,0%



odstotek 3,7% 87,9% 8,4% 100,0%


Število 3 42 3 48

vrsta anketiranca



odstotek 7,3% 85,6% 7,1% 100,0%

98


g = 12, P = 0,000).


matematiki v 3. triletju, ustrezen. Tako ocenjujejo več kot štiri petine anketiranih ravnateljev

(87,5 %), učiteljev 3. triletja (87,9 %), učiteljev 2. in 3. triletja (90,6 %), učiteljev 2. triletja (84,5

%), učiteljev 1 triletja (91,0 %), učiteljev 1. in 2. triletja (81,3 %) in staršev, ki imajo svoje otroke

v 3. triletju (83,3 %).

Da je delež ur pouka, ki je namenjen matematiki v 3. triletju prenizek, meni največ učiteljev 2.

triletja (14,6 %) in učiteljev 1. in 2. triletja (15,6 %).

Zanimivo je, da je med tistimi, ki ocenjujejo, da je matematiki v 3. triletju namenjeno preveč ur,

največ učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (8,4 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju

(9,4 %).

99

Tabela 39: Mnenje anketiranih o deležu ur pouka, ki je namenjen tujemu jeziku v 1.

triletju

Mnenju o deležu ur pouka, ki je namenjen tujemu jeziku v 1. triletju


Skupaj


odstotek 32,6% 64,1% 3,3% 100,0%


odstotek 26,9% 68,2% 4,9% 100,0%


odstotek 39,3% 57,6% 3,1% 100,0%


odstotek 29,7% 61,5% 8,8% 100,0%



odstotek 16,9% 75,3% 7,8% 100,0%


Število 21 19 0 40

vrsta anketiranca



odstotek 30,7% 65,2% 4,1% 100,0%


g = 14, P = 0,000).

Medtem ko največ ravnateljev (52,5 %) in učiteljev 1. in 2. triletja (51,4 %) ocenjuje, da je delež

ur pouka, ki je namenjen tujemu jeziku v 1. triletju prenizek, največ učiteljev 3. triletja (75,3 %),

učiteljev 2. in 3. triletja (70,2 %), učiteljev 2. triletja (61,5 %), učiteljev 1. triletja (57,6 %),

staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (64,1 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju

(68,2 %) ocenjuje, da je delež ur pouka, ki je namenjen tujemu jeziku v 1. triletju ustrezen.

Da je tujemu jeziku v 1. triletju namenjeno premalo ur ocenjuje tudi slaba petina učiteljev 3.

triletja (16,9 %), četrtina učiteljev 2. in 3. triletja (26,5 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3.

100

triletju (26,9 %), približno tretjina staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (32,6 %) in učiteljev

2. triletja (29,7 %) in dve petini učiteljev 1. triletja (39,3 %).

Manj kot desetina učiteljev 2. triletja (8,8 %) in učiteljev 3. triletja (7,8 %) ocenjuje, da je tujemu

jeziku v 1. triletju namenjeno preveč ur.


triletju



Skupaj


odstotek 26,3% 70,1% 3,6% 100,0%


odstotek 21,7% 75,8% 2,5% 100,0%


odstotek 8,1% 90,7% 1,2% 100,0%


odstotek 12,1% 87,1% ,7% 100,0%



odstotek 9,8% 82,9% 7,3% 100,0%


Število 11 35 1 47

vrsta anketiranca



odstotek 21,9% 75,1% 3,0% 100,0%


g = 14, P = 0,000).

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da je v 2. triletju tujemu jeziku namenjen

ustrezen delež ur pouka. Približno dve tretjini učiteljev 1. in 2. triletja (64,9 %), tri četrtine

ravnateljev (74,5 %), staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (75,8 %) in staršev, ki imajo svoje

101

otroke v 2. triletju (70,1 %) ter več kot štiri petine učiteljev 3. triletja (82,9 %), učiteljev 2. in 3.

triletja (80,5 %), učiteljev 2. triletja (87,1 %) in učiteljev 1. triletja (90,7 %) ocenjujejo, da je

tujemu jeziku v 2. triletju namenjeno ustrezno število ur pouka.

Da je tujemu jeziku v 2. triletju namenjeno premalo ur ocenjuje približno četrtina ravnateljev

(23,4 %), učiteljev 1. in 2. triletja (27,0 %), staršev, ki imajo svoje otroke v 2. (26,3 %) oz. v 3.

(21,7 %) triletju in približno desetina učiteljev 1. triletja (8,1 %), učiteljev 2. triletja (12,1 %),

učiteljev 3. triletja (9,8 %) in učiteljev 2. in 3. triletja (16,7 %).

Skoraj desetina učiteljev 3. triletja (7,3 %) in učiteljev 1. in 2. triletja (8,1 %) ocenjuje, da je

tujemu jeziku v 2. triletju namenjeno preveč ur.


triletju



Skupaj


odstotek 21,3% 73,7% 5,0% 100,0%


odstotek 13,2% 83,8% 3,0% 100,0%


odstotek 12,6% 83,5% 3,9% 100,0%



odstotek 11,9% 82,6% 5,5% 100,0%


Število 7 40 1 48

vrsta anketiranca



odstotek 19,0% 76,4% 4,6% 100,0%


17,747, g = 12, P = 0,124).

102

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da je v 3. triletju tujemu jeziku namenjen

ustrezen delež ur pouka. Približno štiri petine ravnateljev (83,3 %), učiteljev 3. triletja (82,6 %),

učiteljev 2. triletja (83,5 %), učiteljev 1. triletja (83,8 %) in približno tri četrtine učiteljev 2. in 3.


(73,7 %) ocenjujejo, da je tujemu jeziku v 3. triletju namenjeno ustrezno število ur pouka.

Da je tujemu jeziku v 3. triletju namenjeno premalo ur ocenjuje približno petina učiteljev 1. in 2.


(21,3 %).

Da je tujemu jeziku v 3. triletju namenjeno preveč ur ocenjuje približno 5 % učiteljev, ki

poučujejo v 3. triletju (5,5 %), učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (6,3 %) in staršev, ki imajo

svoje otroke v 3. triletju (5,0 %).

Tabela 42: Mnenje anketiranih o deležu ur pouka, ki je namenjen naravoslovju v 1. triletju

Mnenju o deležu ur pouka, ki je namenjen naravoslovju v 1. triletju


Skupaj


odstotek 6,0% 91,7% 2,3% 100,0%


odstotek 7,1% 89,4% 3,5% 100,0%


odstotek 4,9% 94,7% ,4% 100,0%


odstotek ,9% 97,2% 1,8% 100,0%



odstotek 14,1% 84,6% 1,3% 100,0%


Število 2 42 0 44

vrsta anketiranca



odstotek 6,4% 91,1% 2,5% 100,0%

103


g = 14, P = 0,002).

Velika večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da je v 1. triletju naravoslovju namenjen

ustrezen delež ur pouka. Da je naravoslovju v 1. triletju namenjen ustrezen delež ur pouka, je

ocenilo največ učiteljev 2. triletja (97,2 %), ravnateljev (95,5 %) in učiteljev 1. triletja (94,7 %).

Da je naravoslovju v 1. triletju namenjeno premalo ur, ocenjujejo v največjem deležu učitelji 3.

triletja (14,1 %) in učitelji 1. in 2. triletja (11,1 %). Učitelji 1. in 2. triletja pa so tudi tisti, ki v

največjem deležu (5,6 %) ocenjujejo, da je naravoslovju v 1. triletju namenjeno preveč ur.




Skupaj


odstotek 7,3% 89,5% 3,2% 100,0%


odstotek 6,1% 90,8% 3,1% 100,0%


odstotek 4,1% 94,2% 1,8% 100,0%


odstotek 1,4% 89,2% 9,4% 100,0%



odstotek 13,8% 85,0% 1,3% 100,0%


Število 4 43 0 47

vrsta anketiranca



odstotek 6,7% 90,1% 3,2% 100,0%


g = 14, P = 0,000).

104


ustrezen delež ur pouka. Deleži anketirancev, ki menijo, da je v 2. triletju naravoslovju

namenjeno premalo ur, so nizki. Da je naravoslovju v 2. triletju namenjen ustrezen delež ur

pouka, je ocenilo največ učiteljev 1. triletja (94,2 %), ravnateljev (91,5 %), učiteljev 2. in 3.

triletja (90,3 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (90,8 %). Da je naravoslovju v 2.

triletju namenjeno premalo ur, ocenjujejo v največjem deležu učitelji 3. triletja (13,8 %), učitelji

1. in 2. triletja (8,1 %), učitelji 2. in 3. triletja (8,5 %) in ravnatelji (8,5 %). Učitelji 2. triletja pa v

največjem deležu (9,4 %) ocenjujejo, da je naravoslovju v 2. triletju namenjeno preveč ur.




Skupaj


odstotek 8,2% 88,2% 3,6% 100,0%


odstotek 3,6% 92,2% 4,2% 100,0%


odstotek 2,0% 97,0% 1,0% 100,0%



odstotek 18,9% 80,2% ,9% 100,0%


Število 9 38 1 48

vrsta anketiranca



odstotek 9,5% 87,5% 3,0% 100,0%


g = 12, P = 0,000).


ustrezen delež ur pouka. Da je naravoslovnim predmetom v 3. triletju namenjen ustrezen delež ur

105

pouka, je ocenilo največ učiteljev 1. triletja (92,2 %), učiteljev 2. triletja (97,0 %) in staršev, ki

imajo svoje otroke v 3. triletju (88,2 %). Da je naravoslovju v 3. triletju namenjeno premalo ur,

ocenjuje skoraj petina učiteljev 3. triletja (18,9 %), učiteljev 2. in 3. triletja (15,4 %) in

ravnateljev (18,8 %). Učitelji 1. in 2. triletja pa v največjem deležu (6,3 %) ocenjujejo, da je

naravoslovnim predmetom v 3. triletju namenjeno preveč ur.

Tabela 45: Mnenje anketiranih o deležu ur pouka, ki je namenjen družboslovju v 1. triletju

Mnenju o deležu ur pouka, ki je namenjen družboslovju v 1. triletju


Skupaj


odstotek 4,0% 93,2% 2,8% 100,0%


odstotek 5,0% 92,0% 3,0% 100,0%


odstotek 2,2% 97,4% ,4% 100,0%


odstotek 1,0% 96,2% 2,9% 100,0%



odstotek 5,1% 91,0% 3,8% 100,0%


Število 1 41 0 42

vrsta anketiranca



odstotek 4,3% 93,0% 2,7% 100,0%


g = 14, P = 0,025).

Velika večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da je v 1. triletju družboslovju namenjen

ustrezen delež ur pouka. Da je družboslovnim predmetom v 1. triletju namenjen ustrezen delež ur

pouka, je ocenilo največ ravnateljev (97,6 %) in učiteljev 1. triletja (97,4 %). Le učitelji, ki

106

poučujejo v 1. in 2. triletju v nekoliko nižjem deležu kot ostale skupine anketirancev ocenjujejo,

da je družboslovju v 1. triletju namenjen ustrezen delež ur pouka; tako so namreč odgovorile štiri

petine (80,0 %) učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju. Slednji tudi v največjem deležu

ocenjujejo, da je družboslovju v 1. triletju namenjen prenizek (11,4 %) oz. previsok (8,6 %) delež

ur pouka.




Skupaj


odstotek 4,5% 91,7% 3,8% 100,0%


odstotek 4,2% 92,1% 3,7% 100,0%


odstotek 2,3% 95,9% 1,8% 100,0%


odstotek 6,5% 91,4% 2,2% 100,0%



odstotek 6,2% 91,4% 2,5% 100,0%

Število 18 223 2 243 učitelji 2. in 3. triletja odstotek 7,4% 91,8% ,8% 100,0%

Število 3 44 0 47

vrsta anketiranca



odstotek 4,7% 92,0% 3,2% 100,0%

Med različnimi skupinami anketirancev se niso pojavile statistično pomembne razlike (2Î =

22,458, g = 14, P = 0,070).



pouka, je ocenilo največ učiteljev 1. triletja (95,9 %) in ravnateljev (93,6 %). Le učitelji, ki

107

poučujejo v 1. in 2. triletju v nekoliko nižjem deležu kot ostale skupine anketirancev ocenjujejo,

da je družboslovju v 2. triletju namenjen ustrezen delež ur pouka; tako so namreč odgovorile

dobre štiri petine (86,5 %) učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju. Slednji tudi v največjem

deležu ocenjujejo, da je družboslovju v 2. triletju namenjen prenizek (8,1 %) oz. previsok (5,4 %)

delež ur pouka.




Skupaj


odstotek 5,8% 89,8% 4,5% 100,0%


odstotek 2,4% 92,8% 4,8% 100,0%


odstotek 4,0% 96,0% ,0% 100,0%



odstotek 12,8% 84,4% 2,8% 100,0%


Število 5 42 1 48

vrsta anketiranca



odstotek 6,7% 89,6% 3,7% 100,0%


g = 12, P = 0,001).



pouka, je ocenilo največ učiteljev 2. triletja (96,0 %) in učiteljev 1. triletja (92,8 %) ter le

nekoliko manjši delež učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (90,3 %), učiteljev, ki poučujejo v

3. triletju (84,4 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (87,2 %), ravnateljev (87,5 %) in

108

staršev, ki imajo otroke v 3. triletju (89,8 %). Da je družboslovnim predmetom v 3. triletju

namenjen prenizek delež ur pouka, ocenjuje največ, približno desetina, učiteljev 3. triletja (12,8

%), učiteljev 2. in 3. triletja (10,6 %) in ravnateljev (10,4 %). Anketiranci, ki ocenjujejo, da je

družboslovju v 3. triletju namenjen previsok delež ur pouka, so redki – takšnega mnenja je največ

učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (6,5 %).

Tabela 48: Mnenje anketiranih o deležu ur pouka, ki je namenjen športu v 1. triletju

Mnenju o deležu ur pouka, ki je namenjen športu v 1. triletju


Skupaj


odstotek 24,0% 75,0% 1,0% 100,0%


odstotek 27,0% 71,9% 1,2% 100,0%


odstotek 30,3% 68,6% 1,1% 100,0%


odstotek 33,6% 66,0% ,4% 100,0%


odstotek 33,9% 66,1% ,0% 100,0%



odstotek 28,8% 70,0% 1,3% 100,0%


Število 20 28 0 48

vrsta anketiranca



odstotek 27,9% 71,1% 1,0% 100,0%


g = 16, P = 0,002).

109

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da je v 1. triletju športu namenjen ustrezen delež

ur pouka. Da je športu v 1. triletju namenjen ustrezen delež ur pouka ocenjuje največ staršev, ki

imajo svoje otroke v 1. triletju (75,0 %) oz. v 2. triletju (71,9 %) in najmanj ravnateljev (58,3 %).

Približno dve tretjini učiteljev 1. triletja (66,0 %), učiteljev 2. triletja (66,1 %), učiteljev, ki

poučujejo v 1. in 2. triletju (63,9 %), učiteljev 3. triletja (70,0 %), učiteljev 2. in 3. triletja (64,3

%) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (68,6 %) prav tako ocenjujejo, da je športu v 1.

triletju namenjen ustrezen delež ur pouka.

Da je športu v 1. triletju namenjen prenizek delež ur pouka, ocenjuje največ ravnateljev (41,7 %),

enakega mnenja pa je tudi približno tretjina učiteljev 1. triletja (33,6 %), učiteljev 2. triletja (33,9

%), učiteljev 1. in 2. triletja (36,1 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (34,9 %) in staršev,

ki imajo svoje otroke v 3. triletju (30,3 %) ter približno četrtina učiteljev 3. triletja (28,8 %) in

staršev, ki imajo svoje otroke v 2. (27,0 %) oz. 1. (24,0 %) triletju.

Anketiranci, ki bi menili, da je športu v 1. triletju namenjen previsok delež ur pouka, so izjemno

redki (skupaj 1,0 % vseh anketirancev).

110




Skupaj


odstotek 28,9% 69,4% 1,8% 100,0%


odstotek 31,4% 67,6% 1,0% 100,0%


odstotek 36,0% 63,4% ,6% 100,0%


odstotek 27,9% 72,1% ,0% 100,0%



odstotek 29,6% 67,9% 2,5% 100,0%


Število 21 27 0 48

vrsta anketiranca



odstotek 31,3% 67,4% 1,2% 100,0%


g = 14, P = 0,006).

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da je v 2. triletju športu namenjen ustrezen delež

ur pouka. Da je športu v 2. triletju namenjen ustrezen delež ur pouka ocenjuje največ učiteljev 2.

triletja (72,1 %), enakega mnenja sta približno dve tretjini učiteljev 3. triletja (67,9 %), učiteljev

1. triletja (63,4 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 2. (69,4 %) oz. v 3. triletju (67,6 %) in

dobra polovica ravnateljev (56,3 %), učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (59,5 %) in


Skoraj polovica ravnateljev (43,8 %) ocenjuje, da je športu v 2. triletju namenjen prenizek delež

ur pouka; enakega mnenja sta dve petini učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (40,5 %) in

učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (39,9 %). Da je športu v 2. triletju namenjen prenizek

111

delež ur pouka, ocenjuje tudi približno tretjina učiteljev 1. triletja (36,0 %), staršev, ki imajo

svoje otroke v 3. triletju (31,4 %) in približno četrtina učiteljev 2. triletja (27,9 %), učiteljev 3.

triletja (29,6 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (28,9 %).






Skupaj


odstotek 36,8% 61,8% 1,4% 100,0%


odstotek 48,2% 51,2% ,6% 100,0%


odstotek 48,0% 52,0% ,0% 100,0%



odstotek 35,5% 62,6% 1,9% 100,0%


Število 37 11 0 48

vrsta anketiranca



odstotek 41,5% 57,4% 1,1% 100,0%


g = 12, P = 0,000).

Medtem ko dobre tri četrtine ravnateljev (77,1 %) in dobra polovica učiteljev 1. in 2. triletja (53,1

%) ocenjujejo, da je delež ur pouka, ki je namenjen športu v 3. triletju prenizek, večina učiteljev

1. triletja (51,2 %), učiteljev 2. triletja (52,0 %), učiteljev 3. triletja (62,6 %), učiteljev 2. in 3.

triletja (52,3 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (61,8 %) ocenjuje, da je športu v 3.

triletju namenjen ustrezen delež ur pouka. Da je športu v 3. triletju namenjen ustrezen delež ur

112

pouka, ocenjuje tudi skoraj polovica učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (46,9 %) in le dobra

petina ravnateljev (22,9 %).



Tabela 51: Mnenje anketiranih o deležu ur pouka, ki je namenjen umetnosti v 1. triletju

Mnenju o deležu ur pouka, ki je namenjen umetnosti v 1. triletju


Skupaj


odstotek 17,5% 80,2% 2,3% 100,0%


odstotek 17,9% 78,2% 3,9% 100,0%


odstotek 18,3% 76,6% 5,1% 100,0%


odstotek 23,7% 75,5% ,8% 100,0%


odstotek 19,3% 80,7% ,0% 100,0%



odstotek 21,5% 77,2% 1,3% 100,0%


Število 16 30 0 46

vrsta anketiranca



odstotek 19,0% 77,9% 3,2% 100,0%


g = 16, P = 0,000).

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da je umetnosti v 1. triletju namenjen ustrezen

delež ur pouka. Takšnega mnenja je največ učiteljev 2. triletja (80,7 %) in staršev, ki imajo svoje

113

otroke v 1. triletju (80,2 %); enako pa menijo tudi približno tri četrtine učiteljev 3. triletja (77,2

%), učiteljev 1. triletja (75,5 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (71,7 %), staršev, ki

imajo svoje otroke v 2. (78,2 %) oz. 3. (76,6 %) triletju in približno dve tretjini ravnateljev (65,2

%) in učiteljev 1. in 2. triletja (63,9 %).

Da je umetnosti v 1. triletju namenjeno premalo ur, meni največ učiteljev 1. in 2. triletja (36,1 %),

ravnateljev (34,8 %) in učiteljev 2. in 3. triletja (27,0 %). Enakega mnenja je tudi približno

četrtina učiteljev 1. triletja (23,7 %), petina učiteljev 3. triletja (21,5 %), učiteljev 2. triletja (19,3

%) in staršev, ki imajo svoje otroke v 1. (17,5 %), 2. (17,9 %) oz. 3. (18,3 %) triletju.

Mnenje, da je umetnosti v 1. triletju namenjen previsok delež ur pouka, je zastopano zelo redko

(skupaj 3,2 % anketirancev); največ jih je takšnega mnenja staršev, ki imajo svoje otroke v 3.

triletju (5,1 %).

114




Skupaj


odstotek 19,3% 76,7% 4,0% 100,0%


odstotek 19,3% 76,2% 4,5% 100,0%


odstotek 30,0% 69,4% ,6% 100,0%


odstotek 22,5% 77,5% ,0% 100,0%



odstotek 18,8% 80,0% 1,3% 100,0%


Število 18 28 0 46

vrsta anketiranca



odstotek 22,0% 74,6% 3,4% 100,0%


g = 14, P = 0,000).

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da je umetnosti v 2. triletju namenjen ustrezen

delež ur pouka. Takšnega mnenja je največ učiteljev 3. triletja (80,0 %). Enako pa menijo tudi

približno tri četrtine učiteljev 2. triletja (77,5 %), staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (76,7

%) in v 3. triletju (76,2 %), približno dve tretjini učiteljev 1. triletja (69,4 %), učiteljev 2. in 3.

triletja (63,6 %) in ravnateljev (60,9 %). Da je umetnosti v 2. triletju namenjen ustrezen delež ur

pouka, meni najmanj učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (54,1 %). Slednji v največjem

deležu ocenjujejo, da je v 2. triletju umetnosti namenjen prenizek delež ur pouka (43,2 %). Da bi

morala imeti umetnost v 2. triletju več ur pouka, menita tudi dve petini ravnateljev (39,1 %) in

približno tretjina učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (35,6 %) in učiteljev 1. triletja (30,0 %).

115

Mnenje, da je umetnosti v 2. triletju namenjen previsok delež ur pouka, je zastopano redko


triletju (4,5 %) in v 2. triletju (4,0 %).




Skupaj


odstotek 22,7% 71,8% 5,5% 100,0%


odstotek 35,7% 63,7% ,6% 100,0%


odstotek 38,6% 61,4% ,0% 100,0%



odstotek 27,4% 71,7% ,9% 100,0%


Število 28 19 0 47

vrsta anketiranca



odstotek 30,3% 66,1% 3,5% 100,0%


103,710, g = 12, P = 0,000).

Medtem ko večina ravnateljev (59,6 %) ocenjuje, da je umetnosti v 3. triletju namenjen prenizek

delež ur pouka, večina učiteljev 1. triletja (63,7 %), učiteljev 2. triletja (61,4 %), učiteljev, ki

poučujejo v 1. in 2. triletju (50,0 %), učiteljev 3. triletja (71,7 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3.

triletju (53,2 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (71,8 %) ocenjuje, da je umetnosti v

3. triletju namenjen ustrezen delež ur pouka.

Da je umetnosti v 3. triletju namenjen prenizek delež ur pouka, ocenjuje tudi skoraj polovica

učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (45,3 %) in učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (46,9

116

%), skoraj dve petini učiteljev 2. triletja (38,6 %), dobra tretjina učiteljev 1. triletja (35,7 %) in

približno četrtina učiteljev 3. triletja (27,4 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (22,7

%).

Mnenje, da je umetnosti v 3. triletju namenjen previsok delež ur pouka, je zastopano redko


triletju (5,5 %).

Tabela 54: Mnenje anketiranih o deležu ur pouka, ki je namenjen tehniki in tehnologiji v 1.

triletju

Mnenju o deležu ur pouka, ki je namenjen tehniki in tehnologiji v 1. triletju


Skupaj


odstotek 18,3% 78,4% 3,3% 100,0%


odstotek 15,3% 79,9% 4,8% 100,0%


odstotek 22,6% 76,9% ,5% 100,0%


odstotek 11,6% 88,4% ,0% 100,0%



odstotek 21,1% 76,3% 2,6% 100,0%


Število 20 22 0 42

vrsta anketiranca



odstotek 18,5% 78,2% 3,2% 100,0%


g = 14, P = 0,000).

117

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da je tehniki in tehnologiji v 1. triletju namenjen

ustrezen delež ur pouka. Takšnega mnenja je približno polovica ravnateljev (52,4 %), slabi dve

tretjini učiteljev ki poučujejo v 1. in 2. triletju (63,6 %) in več kot tri četrtine učiteljev 1. triletja

(76,9 %), učiteljev 2. triletja (88,4 %), učiteljev 3. triletja (76,3 %), učiteljev 2. in 3. triletja (74,6

%) in staršev, ki imajo svoje otroke v 2. (78,4 %) in v 3. (79,9 %) triletju.

Da je delež ur pouka, ki je v 1. triletju namenjen tehniki in tehnologiji ustrezen, menijo v

najmanjšem deležu ravnatelji (52,4 %). Med slednjimi jih skoraj polovica ocenjuje, da je tehniki

in tehnologiji v 1. triletju namenjeno premalo ur (47,6 %). Enakega mnenja je tudi tretjina

učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (33,3 %) in skoraj četrtina učiteljev 1. triletja (22,6 %) in


Mnenje, da je tehniki in tehnologiji v 1. triletju namenjen previsok delež ur pouka, je zastopano

redko (skupaj 3,2 % anketirancev); največ jih je takšnega mnenja staršev, ki imajo svoje otroke v

3. triletju (4,8 %).

118


triletju



Skupaj


odstotek 17,3% 79,5% 3,2% 100,0%


odstotek 14,3% 81,3% 4,3% 100,0%


odstotek 20,6% 78,2% 1,2% 100,0%


odstotek 14,3% 84,9% ,8% 100,0%



odstotek 19,0% 78,5% 2,5% 100,0%


Število 17 27 0 44

vrsta anketiranca



odstotek 17,7% 79,2% 3,2% 100,0%


g = 14, P = 0,000).

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da je tehniki in tehnologiji v 2. triletju namenjen

ustrezen delež ur pouka. Da ima tehnika in tehnologija v 2. triletju ustrezno število ur pouka, v

največjem deležu ocenjujejo učitelji 2. triletja (84,9 %), starši, ki imajo svoje otroke v 3. triletju

(81,3 %) in v 2. triletju (79,5 %), učitelji 3. triletja (78,5 %), učitelji 1. triletja (78,2 %) in učitelji,

ki poučujejo v 2. in 3. triletju (71,1 %), v najmanjšem deležu pa ravnatelji (61,4 %) in učitelji, ki

poučujejo v 1. in 2. triletju (69,4 %).

119

Več kot tretjina ravnateljev (38,6 %) in dobra četrtina učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju

(27,8 %) in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (27,2 %) ocenjujejo, da je tehniki in

tehnologiji v 2. triletju namenjen prenizek delež ur pouka.





triletju



Skupaj


odstotek 19,2% 75,9% 4,9% 100,0%


odstotek 23,8% 75,0% 1,2% 100,0%


odstotek 22,8% 77,2% ,0% 100,0%



odstotek 37,7% 59,4% 2,8% 100,0%


Število 28 19 0 47

vrsta anketiranca



odstotek 26,2% 70,3% 3,5% 100,0%


113,046, g = 12, P = 0,000).

Medtem ko večina ravnateljev (59,6 %) ocenjuje, da ima tehnika in tehnologija v 3. triletju

premali delež ur pouka, večina učiteljev 3. triletja (59,4 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3.

120

triletju (55,9 %), učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (53,1 %) in kar tri četrtine učiteljev 2.

triletja (77,2 %), učiteljev 1. triletja (75,0 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (75,9

%) ocenjujejo, da je tehniki in tehnologiji v 3. triletju namenjen ustrezen delež ur pouka. Da ima

tehnika in tehnologija v 3. triletju ustrezno število ur pouka, ocenjujeta tudi dve petini anketiranih

ravnateljev (40,4 %).

Da je delež ur pouka, ki je v 3. triletju namenjen tehniki in tehnologiji prenizek, menijo tudi

približno dve petini učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (37,7 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3.

triletju (41,9 %) in učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (43,8 %).




121

Tabela 57: Mnenje anketiranih o vključevanju novih predmetov v predmetnik osnovne šole

Ali bi v predmetnik osnovne šole dodali kakšen nov predmet

da ne

Skupaj


odstotek 18,0% 82,0% 100,0%


odstotek 18,5% 81,5% 100,0%


odstotek 19,2% 80,8% 100,0%


odstotek 19,5% 80,5% 100,0%


odstotek 17,0% 83,0% 100,0%



odstotek 23,0% 77,0% 100,0%


Število 15 34 49

vrsta anketiranca



odstotek 18,9% 81,1% 100,0%


8,110, g = 8, P = 0,423).

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev v predmetnik osnovne šole ne bi dodala nobenega novega

predmeta. Nov predmet bi v predmetnik osnovne šole dodala slaba tretjina ravnateljev (30,6 %),

približno četrtina učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (24,3 %) in učiteljev 3. triletja (23,0 %),

približno petina učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (20,1 %), učiteljev 1. triletja (19,5 %),

učiteljev 2. triletja (17,0 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju (18,0 %), v 2. triletju

(18,5 %) in v 3. triletju (19,2 %).

122

Tabela 58: Mnenje anketiranih o ponudbi dodatnih ur pouka za učenje slovenščine za

učence, katerih materinščina ni slovenščina

Ali bi šola morala ponuditi dodatne ure pouka za učenje slovenščine za učence, katerih materinščina ni slovenščina

da ne

Skupaj


odstotek 74,7% 25,3% 100,0%


odstotek 72,8% 27,2% 100,0%


odstotek 75,9% 24,1% 100,0%






Število 47 3 50

vrsta anketiranca



odstotek 76,9% 23,1% 100,0%


g = 8, P = 0,000).

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev meni, da bi šola morala ponuditi dodatne ure pouka za

učenje slovenščine za učence, katerih materinščina ni slovenščina. Je pa takšnega mnenja precej

več učiteljev in ravnateljev kot staršev. Da šola mora ponuditi dodatne ure pouka za učenje

slovenščine za učence, katerih materinščina ni slovenščina, menijo skoraj vsi ravnatelji (94,0 %),

učitelji 1. triletja (90,7 %), učitelji 2. triletja (91,1 %), učitelji, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (92,3

%), več kot štiri petine učiteljev 3. triletja (82,4 %) in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju

123

(84,8 %) in le približno tri četrtine staršev, ki imajo otroke v 1. triletju (74,7 %), v 2. triletju (72,8

%) in v 3. triletju (75,9 %).

Tabela 59: Mnenje anketiranih o ponudbi dodatnih ur pouka za učenje materinščine za

učence, katerih materinščina ni slovenščina

Ali bi šola morala ponuditi dodatne ure pouka za učenje materinščine za učence, katerih materinščina ni slovenščina

da ne

Skupaj


odstotek 36,8% 63,2% 100,0%


odstotek 40,1% 59,9% 100,0%


odstotek 40,2% 59,8% 100,0%






Število 28 19 47

vrsta anketiranca



odstotek 38,3% 61,7% 100,0%


g = 8, P = 0,009).

Medtem ko večina ravnateljev (59,6 %) meni, da bi šola morala ponuditi dodatne ure pouka za

učenje materinščine za učence, katerih materinščina ni slovenščina, večina učiteljev in staršev

124

meni, da šoli ni potrebno organizirati dodatnega pouka za učenje materinščine za učence, katerih

materinščina ni slovenščina.

Da bi šola morala ponuditi dodatne ure pouka za učenje materinščine za učence, katerih

materinščina ni slovenščina, meni približno tretjina učiteljev 3. triletja (30,3 %), učiteljev 2. in 3.

triletja (34,3 %), učiteljev 2. triletja (36,0 %), učiteljev 1. triletja (35,1 %), staršev, ki imajo

otroke v 1. triletju (36,8 %) in dve petini učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (40,5 %),

staršev, ki imajo otroke v 2 triletju (40,1 %) in staršev, ki imajo otroke v 3. triletju (40,2 %).

Tabela 60: Mnenje anketiranih o združevanju kemije, biologije in fizike v skupni predmet

naravoslovje tudi v višjih razredih

Ali bi imeli tudi v višjih razredih kemijo, biologijo in fiziko združene v skupni predmet naravoslovje?

da se ne morem odločiti ne

Skupaj


odstotek 28,2% 33,4% 38,4% 100,0%


odstotek 25,8% 37,7% 36,5% 100,0%


odstotek 26,7% 34,4% 39,0% 100,0%

Število 73 101 88 262 učitelji 1. triletja odstotek 27,9% 38,5% 33,6% 100,0%




Število 7*5 88 132 295 učitelji 2. in 3. triletja odstotek 25,4% 29,8% 44,7% 100,0%

Število 23 14 13 50

vrsta anketiranca


Število 1357 1753 1895 5005 Skupaj

odstotek 27,1% 35,0% 37,9% 100,0%

125


g = 16, P = 0,005).

Skoraj polovica anketiranih ravnateljev (46,0 %) bi tudi v višjih razredih kemijo, biologijo in

fiziko imela združene v skupni predmet naravoslovje. Največ učiteljev 3. triletja (46,5 %),

učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (44,7 %), staršev, ki imajo otroke v 1. triletju (38,4 %) in

staršev, ki imajo otroke v 3. triletju (39,0 %) je odgovorilo, da v višjih razredih kemije, biologije

in fizike ne bi imeli združene v skupni predmet naravoslovje. Največ staršev, ki imajo otroke v 2.

triletju (37,7 %), učiteljev 1. triletja (38,5 %), učiteljev 2. triletja (40,4 %) in učiteljev, ki

poučujejo v 1. in 2. triletju (35,9 %) pa se ne more odločiti glede tega, ali bi imeli v višjih

razredih kemijo, biologijo in fiziko združene v naravoslovje, ali ne.

Združitev kemije, biologije in fizike v naravoslovje ima torej največjo podporo med ravnatelji

(46,0 %), v ostalih skupinah anketirancev pa je združitvi naklonjena le tretjina (učiteljev, ki

poučujejo v 1. in 2. triletju in učiteljev 2. triletja) oziroma četrtina (učiteljev 1. triletja, učiteljev 3.

triletja, učiteljev 2. in 3. triletja in staršev).

126

Tabela 61: Mnenje anketiranih o združevanju zgodovine in geografije v skupni predmet

družboslovje tudi v višjih razredih

Ali bi imeli tudi v višjih razredih zgodovino in geografijo združeni v skupni predmet družboslovje?


Skupaj


odstotek 29,0% 33,9% 37,1% 100,0%


odstotek 27,2% 37,5% 35,3% 100,0%


odstotek 28,0% 32,1% 39,9% 100,0%






Število 22 15 13 50

vrsta anketiranca


Število 1393 1731 1875 4999 Skupaj

odstotek 27,9% 34,6% 37,5% 100,0%


g = 16, P = 0,001).

Skoraj polovica anketiranih ravnateljev (44,0 %) bi tudi v višjih razredih imela zgodovino in

geografijo združeni v skupni predmet družboslovje. Največ učiteljev 3. triletja (52,0 %), učiteljev

2. in 3. triletja (44,3 %), staršev, ki imajo otroke v 1. triletju (37,1 %) in staršev, ki imajo otroka v

3. triletju (39,9 %) se ne strinja z združitvijo zgodovine in geografije v skupni predmet

družboslovje. Največ učiteljev 1. triletja (39,2 %), učiteljev 2. triletja (34,9 %), učiteljev, ki

poučujejo v 1. in 2. triletju (46,2 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (37,5 %) se ne

127

more odločiti, ali bi imeli zgodovino in geografijo tudi v višjih razredih združeni v skupni

predmet družboslovje, ali ne.

Združitev zgodovine in geografije v skupni predmet družboslovje ima torej precej večjo podporo

med ravnatelji (44,0 %) kot med učitelji in starši. Združitev podpira le približno četrtina staršev

(29,0 % staršev, ki imajo otroka v 1. triletju, 27,2 % staršev, ki imajo otroka v 2. triletju in 28,0

% staršev, ki imajo otroka v 3. triletju) in učiteljev (21,6 % učiteljev 3. triletja, 27,3 % učiteljev 1.

triletja, 25,6 % učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju, 23,5 % učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3.

triletju in, nekoliko več, 31,5 % učiteljev, ki poučujejo v 2. triletju).

Zaključek

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da je slovenskemu jeziku, matematiki,

naravoslovju, družboslovju in umetnosti v vseh treh triletjih namenjen ustrezen delež ur pouka.

Tudi glede tujega jezika večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da mu je v 2. in 3.

triletju namenjen ustrezen delež ur pouka; v 1. triletju pa večina ravnateljev (52,5 %) in učiteljev,

ki poučujejo v 1. in 2. triletju (51,4 %) ocenjuje, da je tujemu jeziku namenjen prenizek delež ur

pouka, večina ostalih anketirancev pa ocenjuje, da je tujemu jeziku namenjen ustrezen delež ur

pouka.

Glede športa večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da mu je v 1. in 2. triletju namenjen

ustrezen delež ur pouka; v 3. triletju pa večina ravnateljev (77,1 %) in učiteljev, ki poučujejo v 1.

in 2. triletju (53,1 %) ocenjuje, da je športu namenjen prenizek delež ur pouka, večina ostalih

anketirancev pa ocenjuje, da mu je namenjen ustrezen delež ur pouka.

Glede tehnike in tehnologije večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da ji je v 1. in 2.

triletju namenjen ustrezen delež ur pouka; v 3. triletju pa večina ravnateljev (59,6 %) ocenjuje, da

je tehniki in tehnologiji namenjen prenizek delež ur pouka, večina ostalih anketirancev pa

ocenjuje, da ji je namenjen ustrezen delež ur pouka.

Iz podatkov je razvidno tudi, da učitelji, ki poučujejo v 1. triletju v večjem deležu kot ostali

anketiranci ocenjujejo, da je matematiki v 1. triletju namenjen prenizek delež ur pouka (tako jih

je odgovorilo 18,3 %); enako je zaznati tudi med učitelji, ki poučujejo v 2. triletju. Slednji

128

namreč v večjem deležu kot ostali anketiranci ocenjujejo, da je matematiki v 2. triletju namenjen

prenizek delež ur pouka (tako je odgovorilo 22,9 % anketirancev).

V vseh skupinah anketirancev je mogoče opaziti tudi relativno visoke deleže tistih, ki menijo, da

je tujemu jeziku, športu, umetnosti in tehniki in tehnologiji v vseh treh triletjih namenjen

prenizek delež ur pouka.

Glede tujega jezika je za 1. triletje takšnega mnenja najmanj, 16,9 %, učiteljev 3. triletja in

največ, 52,5 %, ravnateljev; za 2. triletje je takšnega mnenja najmanj, 8,1 %, učiteljev 1. triletja

in največ, 27,0 %, ravnateljev; za 3. triletje je takšnega mnenja najmanj, 11,9 %, učiteljev 3.

triletja in največ, 21,9 %, učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju.

Glede športa je za 1. triletje takšnega mnenja najmanj, 24,0 %, staršev, ki imajo svoje otroke v 1.

triletju in največ, 41,7 %, ravnateljev; za 2. triletje je takšnega mnenja najmanj, 27,9 %, učiteljev

2. triletja in največ, 43,8 %, ravnateljev; za 3. triletje je takšnega mnenja najmanj, 35,5 %,

učiteljev 3. triletja in največ, 77,1 %, ravnateljev.

Glede umetnosti je za 1. triletje takšnega mnenja najmanj, 17,5 %, staršev, ki imajo svoje otroke

v 1. triletju in največ, 36,1 %, učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju; za 2. triletje je takšnega

mnenja najmanj, 18,8 %, učiteljev 3. triletja in največ, 39,1 %, ravnateljev; za 3. triletje je

takšnega mnenja najmanj, 22,7 %, staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju in največ, 59,6 %,

ravnateljev.

Glede tehnike in tehnologije je za 1. triletje takšnega mnenja najmanj, 11,6 %, učiteljev 2. triletja

in največ, 47,6 %, ravnateljev; za 2. triletje je takšnega mnenja najmanj, 14,3 %, učiteljev 2.

triletja in staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju in največ, 38,6 %, ravnateljev; za 3. triletje je

takšnega mnenja najmanj, 19,2 %, staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju in največ, 59,6 %,

ravnateljev.

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev v predmetnik osnovne šole ne bi dodala nobenega novega

predmeta, menijo pa, da bi šola morala ponuditi dodatne ure pouka za učenje slovenščine za

129

učence, katerih materinščina ni slovenščina. Medtem ko večina ravnateljev meni, da bi šola

morala ponuditi dodatne ure pouka za učenje materinščine za učence, katerih materinščina ni

slovenščina, večina učiteljev in staršev meni, da šoli ni potrebno organizirati dodatnega pouka za

učenje materinščine za učence, katerih materinščina ni slovenščina. Podpora združitvi

posameznih predmetov v skupni predmet naravoslovje oz. družboslovje je precej večja pri

ravnateljih kot pri ostalih skupinah anketirancev.

130

5.7 Poučevanje in učenje tujih jezikov

Tabela 62: Mnenje anketiranih o začetku poučevanja prvega tujega jezika kot obveznega

predmeta za vse učence

V katerem razredu naj se prvi tuji jezik začne poučevati kot obvezni predmet za vse učence?

1 2 3 4 5 6 7 8 9

Skupaj

Število 327 149 314 481 241 39 3 4 2 1560 starši 1. triletja odstotek 21,0% 9,6% 20,1% 30,8% 15,4% 2,5% ,2% ,3% ,1% 100,0%



Število 60 26 58 99 15 0 1 0 0 259 učitelji 1. triletja odstotek 23,2% 10,0% 22,4% 38,2% 5,8% ,0% ,4% ,0% ,0% 100,0%

Število 34 13 32 55 7 2 0 0 0 143 učitelji 2. triletja odstotek 23,8% 9,1% 22,4% 38,5% 4,9% 1,4% ,0% ,0% ,0% 100,0%

Število 12 2 6 16 3 0 0 0 0 39 učitelji 1. in 2. triletja odstotek 30,8% 5,1% 15,4% 41,0% 7,7% ,0% ,0% ,0% ,0% 100,0%

Število 25 10 21 47 13 8 1 0 0 125 učitelji 3. triletja odstotek 20,0% 8,0% 16,8% 37,6% 10,4% 6,4% ,8% ,0% ,0% 100,0%

Število 58 16 47 128 34 12 2 0 1 298 učitelji 2. in 3. triletja odstotek 19,5% 5,4% 15,8% 43,0% 11,4% 4,0% ,7% ,0% ,3% 100,0%

Število 15 6 11 18 0 0 0 0 0 50

vrsta anketiranca

ravnatelji odstotek 30,0% 12,0% 22,0% 36,0% ,0% ,0% ,0% ,0% ,0% 100,0%

Število 1132 438 1001 1626 627 118 24 7 5 4978 Skupaj

odstotek 22,7% 8,8% 20,1% 32,7% 12,6% 2,4% ,5% ,1% ,1% 100,0%


139,543, g = 64, P = 0,000).

Največ ravnateljev, učiteljev in staršev meni, da bi se naj prvi tuji jezik kot obvezni predmet za

vse učence začel poučevati v 4. razredu. Tako je odgovorila približno tretjina ravnateljev (36,0

%) in staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju (30,8 %), 2. triletju (31,7 %) in 3. triletju (30,5

%) ter približno dve petini učiteljev 1. triletja (38,2 %), učiteljev 2. triletja (38,5 %), učiteljev, ki

131

poučujejo v 1. in 2. triletju (41,0 %), učiteljev 3. triletja (37,6 %) in učiteljev, ki poučujejo v 2. in

3. triletju (43,0 %).

Med anketiranci je pogosto tudi mnenje, da bi se naj prvi tuji jezik kot obvezni predmet za vse

učence začel poučevati v 1. in 3. razredu. Da bi se moral začeti poučevati že v 1. razredu meni

slaba tretjina ravnateljev (30,0 %) in učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (30,8 %), enakega

mnenja pa je nekoliko manj, približno petina, učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (20,0 %),


(21,0 %), oziroma približno četrtina učiteljev 1. triletja (23,2 %), učiteljev 2. triletja (23,8 %) in

staršev, ki imajo svoje otroke v 2. (24,1 %) in 3. (23,8 %) triletju.

Da bi se naj prvi tuji jezik kot obvezni predmet za vse učence začel poučevati v 3. razredu meni

približno petina anketirancev (22,0 % ravnateljev, 22,4 % učiteljev 1. triletja, 22,4 % učiteljev 2.

triletja, 15,4 % učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju, 16,8 % učiteljev 3. triletja, 15,8 %

učiteljev 2. in 3. triletja, 20,1 % staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju, 21,0 % staršev, ki

imajo svoje otroke v 2. triletju in 19,7 % staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju).

Mnenje, da naj bi se prvi tuji jezik začel poučevati kot obvezni predmet za vse učence, v 5.

razredu, je zastopano redko. Takšnega mnenja je največ staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju

(15,4 %), v 2. triletju (10,6 %) in v 3. triletju (15,2 %), enakega mnenja pa je tudi približno

desetina učiteljev 3. triletja (10,4 %) in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (11,4 %).

132

Tabela 63: Mnenje anketiranih o prvem in drugem tujem jeziku kot samostojnih predmetih

v obveznem predmetniku OŠ

Ali bi morala biti v obveznem predmetniku OŠ kot samostojna predmeta prvi in drugi tuji jezik?

da ne

Skupaj


odstotek 40,2% 59,8% 100,0%


odstotek 42,1% 57,9% 100,0%


odstotek 44,5% 55,5% 100,0%


odstotek 37,8% 62,2% 100,0%


odstotek 34,0% 66,0% 100,0%



odstotek 38,6% 61,4% 100,0%


Število 23 27 50

vrsta anketiranca



odstotek 41,2% 58,8% 100,0%


14,694, g = 8, P = 0,065).

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev meni, da v obveznem predmetniku osnovne šole naj ne bi

bila kot samostojna predmeta prvi in drugi tuji jezik.

Da bi v obveznem predmetniku osnovne šole morala biti obvezna prvi in drugi tuji jezik, meni

največ ravnateljev (46,0 %). Takšnega mnenja sta tudi dobri dve petini staršev, ki imajo svoje

otroke v 1. triletju (40,2 %), v 2. triletju (42,1 %) in v 3. triletju (44,5 %). Da bi v obveznem

predmetniku osnovne šole morala biti obvezna prvi in drugi tuji jezik, meni nekoliko manj

133

učiteljev, takšnega mnenja sta slabi dve petini učiteljev 1. triletja (37,8 %), učiteljev 3. triletja

(38,6 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (38,5 %), tretjina učiteljev 2. triletja (34,0 %) in

dobra četrtina učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (28,2 %).

Tabela 64: Mnenje anketiranih o začetku poučevanja drugega tujega jezika

Če menite, da bi se vsi učenci morali obvezno učiti dva tuja jezika, v katerem razredu se naj začne poučevati drugi jezik?

1 2 3 4 5 6 7 8 9

Skupaj

Število 45 26 61 125 190 111 101 18 2 679 starši 1. triletja odstotek 6,6% 3,8% 9,0% 18,4% 28,0% 16,3% 14,9% 2,7% ,3% 100,0%



Število 5 2 7 32 16 24 15 3 0 104 učitelji 1. triletja odstotek 4,8% 1,9% 6,7% 30,8% 15,4% 23,1% 14,4% 2,9% ,0% 100,0%


Število 2 0 0 2 1 4 1 1 0 11 učitelji 1. in 2. triletja odstotek 18,2% ,0% ,0% 18,2% 9,1% 36,4% 9,1% 9,1% ,0% 100,0%



Število 0 2 1 6 1 6 7 0 0 23

vrsta anketiranca

ravnatelji odstotek ,0% 8,7% 4,3% 26,1% 4,3% 26,1% 30,4% ,0% ,0% 100,0%

Število 149 69 193 465 567 378 362 61 9 2253 Skupaj

odstotek 6,6% 3,1% 8,6% 20,6% 25,2% 16,8% 16,1% 2,7% ,4% 100,0%


116,290, g = 64, P = 0,000).

Anketirance, ki menijo, da bi se vsi učenci morali obvezno učiti dva tuja jezika, smo vprašali, v

katerem razredu se naj začne poučevati drugi jezik. Odgovori anketirancev so zelo različni, v

glavnem pa se odločajo, da naj bi se drugi tuji jezik začel poučevati med 4. in 7. razredom.

134

Največ ravnateljev (30,4 %) in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (30,8 %) meni, da naj bi se

drugi tuji jezik začel poučevati v 7. razredu, enakega mnenja je tudi petina učiteljev 2. triletja

(21,2 %) in dobra desetina učiteljev 1. triletja (14,4 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 1.

triletju (14,9 %), v 2. triletju (15,4 %) in v 3. triletju (15,2 %).

Da naj bi se drugi tuji jezik začel poučevati v 6. razredu, meni največ učiteljev, ki poučujejo v 1.

in 2. triletju (36,4 %), enakega mnenja pa je tudi približno četrtina ravnateljev (26,1 %), učiteljev,

ki poučujejo v 2. in 3. triletju (25,0 %), učiteljev 1. triletja (23,1 %), približno petina učiteljev 3.

triletja (20,0 %), učiteljev 2. triletja (21,2 %), staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju (16,3 %)

in v 3. triletju (16,2 %) ter dobra desetina staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (14,1 %).

Da naj bi se drugi tuji jezik začel poučevati v 5. razredu, meni največ staršev, ki imajo svoje

otroke v 1. triletju (28,0 %), v 2. triletju (25,4 %) in v 3. triletju (27,4 %) in učiteljev, ki

poučujejo v 3. triletju (30,0 %), enakega mnenja je tudi dobra desetina učiteljev, ki poučujejo v 2.

in 3. triletju (15,0 %) in učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (15,4 %).

Da naj bi se drugi tuji jezik začel poučevati v 4. razredu, meni največ učiteljev 1. triletja (30,8

%), enakega mnenja pa je tudi dobra četrtina ravnateljev (26,1 %) in učiteljev 3. triletja (28,0 %),

približno petina učiteljev 2. triletja (21,2 %), učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (18,2 %),


(18,4 %), v 2. triletju (21,6 %) in v 3. triletju (20,0 %).

135

Tabela 65: Mnenje anketiranih o možnosti izbire drugega tujega jezika kot izbirnega

predmeta

Če menite, da v obveznem predmetniku OŠ ne bi smela biti dva tuja jezika, ali bi morale šole ponuditi drugi tuji jezik kot izbirni predmet?


Skupaj

Število 877 100 125 1102 starši 1. triletja odstotek 79,6% 9,1% 11,3% 100,0%





Število 28 0 0 28 učitelji 1. in 2. triletja odstotek 100,0% ,0% ,0% 100,0%



Število 28 2 2 32

vrsta anketiranca



odstotek 79,8% 9,6% 10,6% 100,0%


g = 16, P = 0,000).

Anketirance, ki menijo, da v obveznem predmetniku osnovne šole ne bi smela biti dva tuja

jezika, smo vprašali, ali bi morale šole ponuditi drugi tuji jezik kot izbirni predmet. Večina

ravnateljev, učiteljev in staršev se strinja, da bi šole morale ponuditi drugi tuji jezik kot izbirni

predmet. Takšnega mnenja so vsi učitelji, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (100,0 %), več kot štiri

petine ravnateljev (87,5 %), učiteljev 3. triletja (86,5 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju

(89,0 %), učiteljev 1. triletja (91,4 %), učiteljev 2. triletja (92,4 %), staršev, ki imajo svoje otroke

136

v 1. triletju (79,6 %) in dobre tri četrtine staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (76,9 %) in v

3. triletju (75,2 %).

Približno desetina staršev, ki ima svoje otroke v 1. triletju (9,1 %), v 2. triletju (11,7 %) in v 3.

triletju (12,2 %) se ne more odločiti, ali bi šola morala ponuditi drugi tuji jezik kot izbirni

predmet.

Dobra desetina staršev, ki ima svoje otroke v 1. triletju (11,3 %), v 2. triletju (11,4 %) in v 3.

triletju (12,7 %) meni, da šoli ni potrebno ponuditi drugega tujega jezika kot izbirnega predmeta.

Tabela 66: Mnenje anketiranih o razredu, v katerem bi šole morale ponuditi drugi tuji

jezik kot izbirni predmet

V katerem razredu bi morale šole ponuditi 2. tuji jezik kot izbirni predmet?

1 2 3 4 5 6 7 8 9

Skupaj





Število 2 1 1 13 24 24 28 4 1 98 učitelji 2. triletja odstotek 2,0% 1,0% 1,0% 13,3% 24,5% 24,5% 28,6% 4,1% 1,0% 100,0%




Število 2 0 0 5 5 7 9 0 0 28

vrsta anketiranca

ravnatelji odstotek 7,1% ,0% ,0% 17,9% 17,9% 25,0% 32,1% ,0% ,0% 100,0%

Število 122 37 174 449 731 617 689 99 17 2935 Skupaj

odstotek 4,2% 1,3% 5,9% 15,3% 24,9% 21,0% 23,5% 3,4% ,6% 100,0%

137


156,820, g = 64, P = 0,000).

Največ ravnateljev in učiteljev meni, da bi šola morala ponuditi drugi tuji jezik kot izbirni

predmet od 7. razreda dalje, največ staršev pa, da bi šola morala ponuditi drugi tuji jezik kot

izbirni predmet od 5. razreda dalje.

Da bi šola morala ponuditi drugi tuji jezik kot izbirni predmet od 7. razreda dalje menijo

približno dve petini učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (38,2 %), približno tretjina

ravnateljev (32,1 %), učiteljev 3. triletja (33,3 %), učiteljev 1. triletja (33,5 %) in dobra četrtina

učiteljev 2. triletja (28,6 %) in učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (28,6 %); enakega mnenja

pa je tudi približno petina staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju (17,8 %), v 2. triletju (23,2

%) in v 3. triletju (22,3 %).

Da bi šola morala ponuditi drugi tuji jezik kot izbirni predmet od 5. razreda dalje menijo

približno tretjina staršev, ki imajo otroke v 1. triletju (31,1 %) in približno četrtina staršev, ki

imajo svoje otroke v 2. triletju (24,0 %) in v 3. triletju (25,6 %), enakega mnenja je tudi četrtina

učiteljev 2. triletja (24,5 %), slaba petina ravnateljev (17,9 %) in učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2.

triletju (17,9 %) in dobra desetina učiteljev 1. triletja (14,6 %), učiteljev 3. triletja (14,1 %) in


Tako med starši kot med učitelji je pogosto tudi mnenje, da bi šola morala ponuditi drugi tuji

jezik kot izbirni predmet od 6. razreda dalje. Tako je namreč odgovorila četrtina ravnateljev (25,0

%), učiteljev 2. triletja (24,5 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (27,7 %), petina

učiteljev 3. triletja (19,2 %), učiteljev 1. triletja (18,3 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 1.

(19,2 %), 2. (20,6 %) oz. 3. (22,7 %) triletju ter dobra desetina učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2.

triletju (14,3 %).

Zaključek

Največ ravnateljev, učiteljev in staršev meni, da bi se naj prvi tuji jezik kot obvezni predmet za

vse učence začel poučevati v 4. razredu. Večina ravnateljev, učiteljev in staršev meni, da v

obveznem predmetniku osnovne šole naj ne bi bila kot samostojna predmeta prvi in drugi tuji

138

jezik. Anketiranci, ki menijo, da bi se vsi učenci morali obvezno učiti dva tuja jezika, menijo, da

naj bi se učenci začeli poučevati drugi tuji jezik med 4. (tako meni največ učiteljev 1. triletja in

učiteljev 2. triletja) in 7. razredom (tako meni največ ravnateljev, učiteljev 2. triletja in učiteljev,

ki poučujejo v 2. in 3. triletju). Večina ravnateljev, učiteljev in staršev, ki menijo, da v obveznem

predmetniku osnovne šole ne bi smela biti dva tuja jezika, se strinja, da bi šole morale ponuditi

drugi tuji jezik kot izbirni predmet. Največ ravnateljev in učiteljev meni, da bi šola morala

ponuditi drugi tuji jezik kot izbirni predmet od 7. razreda dalje, največ staršev pa meni, da bi šola

morala ponuditi drugi tuji jezik od 5. razreda dalje.

139

5.8 Mnenje anketiranih o jutranjem varstvu

Tabela 67: Mnenje anketiranih o organizaciji jutranjega varstva

Ali bi vsaka šola morala organizirati jutranje varstvo?

da ne

Skupaj


odstotek 97,4% 2,6% 100,0%


odstotek 95,9% 4,1% 100,0%


odstotek 94,4% 5,6% 100,0%


odstotek 99,2% ,8% 100,0%


odstotek 95,8% 4,2% 100,0%

Število 38 1 39 učitelji 1. in 2. triletja

odstotek 97,4% 2,6% 100,0%


odstotek 96,0% 4,0% 100,0%

Število 286 16 302 učitelji 2. in 3. triletja

odstotek 94,7% 5,3% 100,0%

Število 49 1 50

vrsta anketiranca



odstotek 96,2% 3,8% 100,0%


g = 8, P = 0,001).

Skoraj vsi ravnatelji, učitelji in starši se strinjajo, da bi morala vsaka šola organizirati jutranje

varstvo. Tako je odgovorilo kar 98,0 % ravnateljev, 99,2 % učiteljev 1. triletja, 95,8 % učiteljev

2. triletja, 97,4 % učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju, 96,0 % učiteljev 3. triletja, 94,7 %

učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju, 97,4 % staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju, 95,9 %

staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju in 94,4 % staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju.

140

Anketirance smo vprašali, do katerega razreda naj bi bilo organizirano jutranje varstvo.

Tabela 67.1: Odgovori staršev, ki imajo otroka v 1. triletju, o tem, do katerega razreda naj

bi bilo organizirano jutranje varstvo

1.razred 2.razred 3.razred 4.razred 5.razred 6.razred 7.razred 8.razred 9.razred

f % 92,8 89,9 85,2 56,0 27,2 8,8 5,0 4,2 4,5

Večina staršev, ki imajo otroka v 1. triletju, meni, da naj bi bilo jutranje varstvo organizirano v

prvih štirih razredih. Le dobra četrtina staršev (27,2 %) si želi, da bi bilo jutranje varstvo

organizirano še v 5. razredu.

Tabela 67.2: Odgovori staršev, ki imajo otroka v 3. triletju, o tem, do katerega razreda naj

bi bilo organizirano jutranje varstvo


f % 93,4 89,0 81,9 51,9 25,4 10,4 6,3 5,1 5,0

Večina staršev, ki imajo otroka v 3. triletju, meni, da naj bi bilo jutranje varstvo organizirano v

prvih štirih razredih. Le četrtina staršev (25,4 %) si želi, da bi bilo jutranje varstvo organizirano

še v 5. razredu.

Tabela 67.3: Odgovori učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju, o tem, do katerega razreda naj bi

bilo organizirano jutranje varstvo


f % 98,9 93,9 73,9 36,0 13,3 4,9 3,4 3,4 3,4

Večina učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju, meni, da naj bi bilo jutranje varstvo organizirano v

prvih treh razredih. Le dobra tretjina učiteljev (36,0 %) meni, da bi moralo biti jutranje varstvo




1.razred 2.razred 3.razred 4.razred 5.razred 6.razred 7.razred 8.razred 9.razred f % 95,2 89,1 70,7 36,1 21,8 3,4 2,7 2,7 2,7

141


prvih treh razredih. Le dobra tretjina učiteljev (36,1 %) meni, da bi moralo biti jutranje varstvo


Tabela 67.5: Odgovori učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju, o tem, do katerega razreda

naj bi bilo organizirano jutranje varstvo


f % 100,0 94,9 76,9 38,5 12,8 5,1 2,6 0,0 0,0

Večina učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju, meni, da naj bi bilo jutranje varstvo organizirano

v prvih treh razredih. Le slabi dve petini učiteljev (38,5 %) menita, da bi moralo biti jutranje

varstvo organizirano še v 4. razredu.



1.razred 2.razred 3.razred 4.razred 5.razred 6.razred 7.razred 8.razred 9.razred f % 94,5 89,8 79,5 48,8 27,6 8,7 5,5 5,5 5,5


prvih treh razredih. Da bi moralo biti jutranje varstvo organizirano še v 4. razredu, meni skoraj

polovica učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (48,8 %), da bi moralo biti organizirano še v 5.

razredu, pa meni le dobra četrtina učiteljev (27,6 %).

Tabela 67.7: Odgovori učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju, o tem, do katerega razreda

naj bi bilo organizirano jutranje varstvo


f % 93,7 91,4 77,2 47,4 28,8 10,6 6,0 6,0 6,0

Večina učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju, meni, da naj bi bilo jutranje varstvo organizirano

v prvih treh razredih. Da bi moralo biti jutranje varstvo organizirano še v 4. razredu, meni skoraj

polovica učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (47,4 %), da bi moralo biti organizirano še v 5.

razredu, pa meni le dobra četrtina učiteljev (28,8 %).

142

Tabela 67.8: Odgovori ravnateljev, o tem, do katerega razreda naj bi bilo organizirano

jutranje varstvo


f % 98,0 98,0 82,0 32,0 14,0 6,0 4,0 4,0 4,0

Večina ravnateljev meni, da naj bi bilo jutranje varstvo organizirano v prvih treh razredih. Le

slaba tretjina ravnateljev (32,0 %) meni, da bi moralo biti jutranje varstvo organizirano še v 4.

razredu.

Do katerega razreda naj bi bilo organizirano jutranje varstvo, smo vprašali tudi starše, ki imajo

otroke v 2. triletju. Za razliko od ostalih skupin anketirancev, starši, ki imajo svoje otroke v 2.

triletju, niso obkrožili razredov, v katerih naj bi bilo organizirano jutranje varstvo, ampak so

obkrožili razred, do katerega naj bi bilo še organizirano jutranje varstvo.

Tabela 67.9: Odgovori staršev, ki imajo otroka v 2. triletju, na vprašanje, do katerega

razreda naj bi bilo organizirano jutranje varstvo

razred Število Odstotek

1 58 4,0

2 87 6,1

3 399 27,8

4 420 29,3

5 304 21,2

6 85 5,9

7 14 1,0

8 1 ,1

9 65 4,5

Skupaj 1433 100,0

Največ anketirancev je odgovorilo, da naj bi bilo jutranje varstvo organizirano do 4. razreda (29,3

%), dobra četrtina staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju, meni, da naj bi bilo jutranje varstvo

organizirano do 3. razreda (27,8 %), dobra petina pa bi imela jutranje varstvo do 5. razreda (21,2

%).

143

Tabela 68: Mnenje anketiranih o uri začetka jutranjega varstva

Ob kateri uri se naj prične jutranje varstvo?

5.00 5.30 6.00 6.30 7.00 7.30 8.00

Skupaj

Število 37 270 572 379 195 13 2 1468 starši 1. triletja

odstotek 2,5% 18,4% 39,0% 25,8% 13,3% ,9% ,1% 100,0%


odstotek 2,8% 16,6% 40,1% 24,1% 15,6% ,5% ,4% 100,0%


odstotek 2,9% 15,6% 37,2% 23,0% 19,4% 1,7% ,2% 100,0%

Število 0 41 116 67 20 2 0 246 učitelji 1. triletja

odstotek ,0% 16,7% 47,2% 27,2% 8,1% ,8% ,0% 100,0%


odstotek 2,2% 10,1% 48,2% 22,3% 15,8% 1,4% ,0% 100,0%

Število 0 2 18 11 7 0 0 38 učitelji 1. in 2. triletja

odstotek ,0% 5,3% 47,4% 28,9% 18,4% ,0% ,0% 100,0%


odstotek ,0% 10,3% 46,2% 23,1% 20,5% ,0% ,0% 100,0%

Število 1 36 124 68 39 1 0 269 učitelji 2. in 3. triletja

odstotek ,4% 13,4% 46,1% 25,3% 14,5% ,4% ,0% 100,0%

Število 3 12 23 7 2 0 0 47

vrsta anketiranca

ravnatelji odstotek 6,4% 25,5% 48,9% 14,9% 4,3% ,0% ,0% 100,0%

Število 109 761 1873 1136 707 42 9 4637 Skupaj

odstotek 2,4% 16,4% 40,4% 24,5% 15,2% ,9% ,2% 100,0%


116,786, g = 48, P = 0,000).

Največ ravnateljev, učiteljev in staršev meni, da naj bi se jutranje varstvo začelo ob 6.00. Tako je

odgovorila skoraj polovica ravnateljev (48,9 %), učiteljev 1. triletja (47,2 %), učiteljev 2. triletja

(48,2 %), učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (47,4 %), učiteljev 3. triletja (46,2 %) in

učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (46,1 %), enakega mnenja pa je nekoliko manj, približno

dve petini, staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju (39,0 %), v 2. triletju (40,1 %) in v 3. triletju

(37,2 %).

Približno četrtina učiteljev (ne glede na to, v katerem triletju poučujejo) in staršev (ne glede na to,

v katerem triletju imajo otroka) meni, da naj bi se jutranje varstvo pričelo ob 6.30. Takšnega

144

mnenja pa je le desetina ravnateljev (14,9 %); ravnatelji namreč v nekoliko večjem deležu kot

ostale skupine anketirancev odgovarjajo, da bi se moralo jutranje varstvo začeti že ob 5.30 (tako

je odgovorilo 25,5 % ravnateljev, 18,4 % staršev, ki imajo otroke v 1. triletju, 16,6 % staršev, ki

imajo otroke v 2. triletju, 15,6 % staršev, ki imajo otroke v 3. triletju, 16,7 % učiteljev 1. triletja,

10,1 % učiteljev 2. triletja, 5,3 % učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju, 10,3 % učiteljev 3.

triletja in 13,4 % učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju).

5.9 Organizacija dela na šoli

Tabela 69: Mnenje staršev prvega triletja o številu ur, namenjenih oddelčni skupnosti v 1.

triletju

Mnenje staršev prvega triletja o številu ur, namenjenih oddelčni skupnosti v prvem triletju

Število Odstotek Veljavni odstotek Kumulativni odstotek

premalo 169 10,4 10,8 10,8

ustrezno 1187 73,1 75,8 86,6

se ne morem odločiti 209 12,9 13,4 100,0

Skupaj 1565 96,4 100,0

Manjkajoči podatki 58 3,6

Skupaj 1623 100,0

Kar tri četrtine staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju osnovne šole, (75,8 %) menijo, da je v 1.

triletju oddelčni skupnosti namenjeno ustrezno število ur. Desetina staršev (10,8 %) meni, da je

oddelčni skupnosti v prvem triletju namenjeno premalo ur, dobra desetina staršev (13,4 %) pa se

ne more odločiti, ali je oddelčni skupnosti v 1. triletju namenjeno premalo ali ustrezno število ur

pouka.

145

Tabela 70: Mnenje anketirancev o številu ur, namenjenih oddelčni skupnosti v 1. triletju

Mnenje o številu ur, namenjenih oddelčni skupnosti v 1. triletju

premalo ustrezno

Skupaj


odstotek 16,6% 83,4% 100,0%


odstotek 16,2% 83,8% 100,0%


odstotek 56,3% 43,7% 100,0%


odstotek 50,5% 49,5% 100,0%



odstotek 22,7% 77,3% 100,0%


Število 34 12 46

vrsta anketiranca



odstotek 23,7% 76,3% 100,0%


334,139, g = 7, P = 0,000).

Medtem ko večina ravnateljev (73,9 %), učiteljev 1. triletja (56,3 %) in učiteljev 2. triletja (50,5

%) ocenjuje, da je v 1. triletju oddelčni skupnosti namenjeno premalo ur, večina učiteljev, ki

poučujejo v 1. in 2. triletju (53,1 %), učiteljev 3. triletja (77,3 %), učiteljev 2. in 3. triletja (63,9

%) in staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (83,4 %) in v 3. triletju (83,8 %) ocenjuje, da je v

1. triletju oddelčni skupnosti namenjeno ustrezno število ur.

146



premalo ustrezno preveč

Skupaj


odstotek 18,9% 80,0% 1,1% 100,0%


odstotek 19,1% 79,9% 1,0% 100,0%


odstotek 36,8% 61,0% 2,2% 100,0%


odstotek 44,1% 55,9% ,0% 100,0%



odstotek 33,0% 65,0% 2,0% 100,0%


Število 32 17 0 49

vrsta anketiranca



odstotek 25,0% 74,0% 1,0% 100,0%


187,091, g = 14, P = 0,000).

Medtem ko večina ravnateljev (65,3 %) ocenjuje, da je v 2. triletju oddelčni skupnosti namenjeno

premalo ur, večina učiteljev, ki poučujejo v 1. triletju (61,0 %), v 2. triletju (55,9 %), v 1. in 2.

triletju (59,0 %), v 3. triletju (65,0 %), v 2. in 3. triletju (56,5 %) in staršev, ki imajo svoje otroke

v 2. triletju (80,0 %) in v 3. triletju (79,9 %) ocenjuje, da je v 2. triletju oddelčni skupnosti

namenjeno ustrezno število ur.

Anketiranci, ki menijo, da je oddelčni skupnosti v 2. triletju namenjeno preveč ur, so zelo redki

(skupaj je tako odgovoril le 1,0 % anketirancev).

147




Skupaj


odstotek 24,7% 72,2% 3,1% 100,0%


odstotek 45,0% 53,7% 1,3% 100,0%


odstotek 56,1% 43,9% ,0% 100,0%



odstotek 53,6% 44,0% 2,4% 100,0%


Število 38 11 0 49

vrsta anketiranca



odstotek 38,5% 59,5% 2,0% 100,0%


213,333, g = 12, P = 0,000).

Medtem ko dobre tri četrtine ravnateljev (77,6 %), dobra polovica učiteljev 2. triletja (56,1 %),

učiteljev 3. triletja (53,6 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (58,3 %) in točno polovica

učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (50,0 %) ocenjujejo, da je oddelčni skupnosti v 3. triletju

namenjeno premalo ur, večina staršev, ki ima svoje otroke v 3. triletju (72,2 %) in učiteljev 1.

triletja (53,7 %) ocenjuje, da je oddelčni skupnosti v 3. triletju namenjeno ustrezno število ur.

Anketiranci, ki menijo, da je oddelčni skupnosti v 3. triletju namenjeno preveč ur, so zelo

redki (skupaj je tako odgovorilo le 2,0 % anketirancev).

148

Tabela 73: Mnenje anketirancev o številu ur, ki je v razširjenem programu OŠ namenjeno

dopolnilnemu pouku

Mnenje o številu ur, ki je v razširjenem programu OŠ namenjeno dopolnilnemu pouku


Skupaj


odstotek 42,5% 57,4% ,1% 100,0%


odstotek 53,3% 46,3% ,4% 100,0%


odstotek 55,6% 44,2% ,2% 100,0%


odstotek 48,8% 51,2% ,0% 100,0%


odstotek 47,2% 52,8% ,0% 100,0%



odstotek 50,4% 49,6% ,0% 100,0%


Število 27 22 0 49

vrsta anketiranca



odstotek 50,3% 49,4% ,2% 100,0%


g = 16, P = 0,000).

Medtem ko večina ravnateljev (55,1 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (59,3 %),

učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (59,0 %), staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (55,6

%) in staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (53,3 %) ocenjuje, da je dopolnilnemu pouku

namenjeno premalo ur pouka, večina učiteljev 2. triletja (52,8 %) in staršev, ki imajo svoje otroke

v 1. triletju (57,4 %) ocenjuje, da je dopolnilnemu pouku namenjeno ustrezno število ur. Učitelji

3. triletja in učitelji 1. triletja so razdeljeni v dve, skoraj enako številčni skupini; približno

149

polovica jih ocenjuje, da je dopolnilnemu pouku v razširjenem programu namenjeno premalo ur

(48,8 % učiteljev 1. triletja in 50,4 % učiteljev 3. triletja), polovica pa, da je dopolnilnemu pouku

namenjeno ustrezno število ur (51,2 % učiteljev 1. triletja in 49,6 % učiteljev 3. triletja). Da je

dopolnilnemu pouku namenjeno preveč ur, je odgovorilo le 0,2 % vseh anketirancev.


dodatnemu pouku

Mnenje o številu ur, ki je v razširjenem programu OŠ namenjeno dodatnemu pouku


Skupaj


odstotek 28,3% 71,5% ,1% 100,0%


odstotek 37,8% 61,5% ,7% 100,0%


odstotek 36,6% 62,2% 1,1% 100,0%


odstotek 24,6% 75,4% ,0% 100,0%


odstotek 29,9% 68,8% 1,4% 100,0%



odstotek 39,7% 60,3% ,0% 100,0%


Število 27 22 0 49

vrsta anketiranca



odstotek 34,6% 64,8% ,5% 100,0%


113,833, g = 16, P = 0,000).

150

Medtem ko večina ravnateljev (55,1 %) in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (50,8 %)

ocenjuje, da je dodatnemu pouku namenjeno premalo ur, približno tri četrtine učiteljev 1. triletja

(75,4 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju (71,5 %) in približno dve tretjini učiteljev 3.

triletja (60,3 %), učiteljev 2. triletja (68,8 %), učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (66,7 %) in

staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (61,5 %) in v 3. triletju (62,2 %) ocenjujejo, da je

dodatnemu pouku namenjeno ustrezno število ur. Da je dodatnemu pouku namenjeno preveč ur,

je odgovorilo le 0,5 % vseh anketirancev.


interesnim dejavnostim

vrsta anketiranca * Mnenje o številu ur, ki je v razširjenem programu OŠ namenjeno interesnim dejavnostim

Mnenje o številu ur, ki je v razširjenem programu OŠ namenjeno interesnim dejavnostim


Skupaj


odstotek 12,7% 85,0% 2,3% 100,0%


odstotek 15,6% 81,4% 3,0% 100,0%


odstotek 13,9% 82,1% 3,9% 100,0%


odstotek 5,4% 89,6% 5,0% 100,0%


odstotek 4,1% 88,3% 7,6% 100,0%

Število 0 39 0 39 učitelji 1. in 2. triletja odstotek ,0% 100,0% ,0% 100,0%


odstotek 10,3% 84,9% 4,8% 100,0%


Število 10 37 3 50

vrsta anketiranca



odstotek 13,2% 83,4% 3,3% 100,0%

151


g = 16, P = 0,000).

Tri četrtine ravnateljev (74,0 %) in več kot štiri petine učiteljev 3. triletja (84,9 %), učiteljev 2. in

3. triletja (80,3 %), učiteljev 2. triletja (88,3 %), učiteljev 1. triletja (89,6 %), staršev, ki imajo

svoje otroke v 1. triletju (85,0 %), v 2. triletju (81,4 %) in v 3. triletju (82,1 %) in vsi učitelji, ki

poučujejo v 1. in 2. triletju (100,0 %) ocenjujejo, da je interesnim dejavnostim namenjeno

ustrezno število ur. Da je interesnim dejavnostim namenjeno premalo ur, je odgovorilo največ

ravnateljev (20,0 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (15,6 %) in staršev, ki imajo svoje

otroke v 1. (12,7 %), 2. (15,6 %) in 3. (13,9 %) triletju. Da je interesnim dejavnostim namenjeno

preveč ur, je odgovorilo le 3,3 % vseh anketirancev.

152


individualni in skupinski pomoči učencem

Mnenje o številu ur, ki je v razširjenem programu OŠ namenjeno individualni in skupinski učni pomoči učencem


Skupaj

Število 926 596 6 1528 starši 1. triletja odstotek 60,6% 39,0% ,4% 100,0%




Število 106 37 0 143 učitelji 2. triletja odstotek 74,1% 25,9% ,0% 100,0%




Število 40 10 0 50

vrsta anketiranca



odstotek 64,6% 34,8% ,6% 100,0%


g = 16, P = 0,000).

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev meni, da je individualni in skupinski učni pomoči

učencem namenjeno premalo ur. Tako so odgovorile štiri petine ravnateljev (80,0 %) in učiteljev,

ki poučujejo v 1. in 2. triletju (82,1 %), tri četrtine učiteljev 2. triletja (74,1 %), približno dve

tretjini učiteljev 1. triletja (70,9 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (60,1 %) in staršev, ki

imajo svoje otroke v 1. triletju (60,6 %), v 2. triletju (65,2 %) in v 3. triletju (67,2 %) in dobra

polovica učiteljev 3. triletja (58,9 %).

153

Da je individualni in skupinski učni pomoči učencem namenjeno ustrezno število ur, je

odgovorilo največ učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (39,2 %), učiteljev 3. triletja (35,5 %)

in staršev, ki imajo otroke v 1. triletju (39,0 %) in v 2. triletju (34,4 %).

Da je individualni in skupinski učni pomoči učencem namenjeno preveč ur, je odgovorilo le 0,6

% vseh anketirancev.

Tabela 77: Mnenje anketirancev o umeščenosti šole v naravi

Kam bi morala biti umeščena šola v naravi

v del obveznega programa

v del razširjenega programa

Skupaj


odstotek 61,2% 38,8% 100,0%


odstotek 57,5% 42,5% 100,0%


odstotek 56,2% 43,8% 100,0%


odstotek 64,1% 35,9% 100,0%



odstotek 59,5% 40,5% 100,0%


Število 35 13 48

vrsta anketiranca



odstotek 59,7% 40,3% 100,0%


10,642, g = 7, P = 0,155).

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev meni, da bi morala biti šola v naravi umeščena v del

obveznega programa. Tako je odgovorilo največ, skoraj tri četrtine (72,9 %), ravnateljev,

približno dve tretjini učiteljev 2. triletja (64,1 %), učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (67,6

154

%), staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (61,2 %) in dobra polovica učiteljev 3. triletja (59,5

%), učiteljev 1. triletja (56,2 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju (57,8 %) in staršev, ki

imajo svoje otroke v 3. triletju (57,5 %).

Tabela 78: Mnenje anketirancev o zadovoljstvu z raznolikostjo ponudbe interesnih

dejavnosti na posamezni osnovni šoli

Zadovoljstvo z raznolikostjo ponudbe interesnih dejavnosti na posamezni šoli

zelo zadovoljen

zadovoljen srednje zadovoljen

nezadovoljen povsem nezadovoljen

Skupaj



Število 60 532 369 78 25 1064

vrsta anketiranca

starši 3. triletja odstotek 5,6% 50,0% 34,7% 7,3% 2,3% 100,0%

Število 273 2075 1344 274 81 4047 Skupaj

odstotek 6,7% 51,3% 33,2% 6,8% 2,0% 100,0%


g = 8, P = 0,001).

Starše smo vprašali, kako so zadovoljni z raznolikostjo ponudbe interesnih dejavnosti na

posamezni šoli. Večina staršev je odgovorila, da so z raznolikostjo ponudbe interesnih dejavnosti

zelo zadovoljni ali zadovoljni - tako sta ocenili skoraj dve tretjini staršev, ki imajo svoje otroke v

1. triletju (61,3 %) in dobra polovica staršev, ki imajo svoje otroke v 2. (56,1 %) oz. 3. (55,6 %)

triletju. Slaba desetina staršev, ki imajo svoje otroke v 1. (9,0 %), 2. (7,9 %) in 3. (9,6 %) triletju,

je z raznolikostjo interesnih dejavnosti na šoli nezadovoljna ali povsem nezadovoljna. Približno

tretjina staršev, ki imajo svoje otroke v 1. (29,7 %), 2. (36,0 %) in 3. (34,7 %) triletju, je z

raznolikostjo ponudbe interesnih dejavnosti na šoli srednje zadovoljna.

155

Tabela 79: Mnenje anketirancev o razredu, do katerega naj bi imeli organizirano

podaljšano bivanje

Do katerega razreda naj bi imeli organizirano podaljšano bivanje

1 2 3 4 5 6 7 8 9

Skupaj

Število 9 17 224 489 549 136 35 11 67 1537 starši 1. triletja

odstotek ,6% 1,1% 14,6% 31,8% 35,7% 8,8% 2,3% ,7% 4,4% 100,0%


odstotek 1,1% 1,2% 9,5% 26,6% 39,7% 12,2% 3,9% ,4% 5,4% 100,0%


odstotek 1,0% 1,4% 14,5% 31,2% 32,4% 10,1% 2,9% ,5% 6,0% 100,0%

Število 1 0 19 62 148 25 2 0 4 261 učitelji 1. triletja odstotek ,4% ,0% 7,3% 23,8% 56,7% 9,6% ,8% ,0% 1,5% 100,0%

Število 0 1 6 31 89 15 1 0 3 146 učitelji 2. triletja odstotek ,0% ,7% 4,1% 21,2% 61,0% 10,3% ,7% ,0% 2,1% 100,0%

Število 0 0 3 12 21 3 0 0 0 39 učitelji 1. in 2. triletja odstotek ,0% ,0% 7,7% 30,8% 53,8% 7,7% ,0% ,0% ,0% 100,0%

Število 1 2 10 32 63 13 2 0 3 126 učitelji 3. triletja odstotek ,8% 1,6% 7,9% 25,4% 50,0% 10,3% 1,6% ,0% 2,4% 100,0%

Število 1 2 23 65 132 63 2 0 11 299 učitelji 2. in 3. triletja odstotek ,3% ,7% 7,7% 21,7% 44,1% 21,1% ,7% ,0% 3,7% 100,0%

Število 1 0 2 4 20 18 0 0 5 50

vrsta anketiranca

ravnatelji odstotek 2,0% ,0% 4,0% 8,0% 40,0% 36,0% ,0% ,0% 10,0% 100,0%

Število 40 54 579 1413 1943 558 130 22 235 4974 Skupaj

odstotek ,8% 1,1% 11,6% 28,4% 39,1% 11,2% 2,6% ,4% 4,7% 100,0%


269,143, g = 64, P = 0,000).

Večina učiteljev 1. triletja (56,7 %), 2. triletja (61,0 %), učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju

(53,8 %), polovica učiteljev 3. triletja (50, 0 %) in največ ravnateljev (40,0 %), učiteljev 2. in 3.

triletja (44,1 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju (35,7 %), v 2. triletju (39,7 %) in v

3. triletju (32,4 %) menijo, da naj bi bilo podaljšano bivanje organizirano do 5. razreda.

156

Približno tretjina staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju (31,8 %) in v 3. triletju (31,2 %),

učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (30,8 %) in približno četrtina učiteljev 1. triletja (23,8 %),

učiteljev 2. triletja (21,2 %), učiteljev 3. triletja (25,4 %), učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju

(21,7 %) in staršev, ki imajo svoje otroke v 2. triletju (26,6 %) meni, da bi moralo biti podaljšano

bivanje organizirano do 4. razreda. Takšnega mnenja je najmanj ravnateljev (8,0 %). Bistveno

več ravnateljev (36,0 %) kot ostalih anketirancev meni, da naj bi bilo podaljšano bivanje

organizirano do 6. razreda (tako je odgovorila še petina učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju in

le približno desetina ostalih anketirancev).

Tabela 80: Mnenje anketirancev o uri, do katere naj bi bilo organizirano podaljšano

bivanje

Do katere ure naj bi bilo organizirano podaljšano bivanje

16.00 16.30 17.00 17.30 18.00 18.30 19.00 15.00 15.30

Skupaj


odstotek 39,6% 14,6% 23,2% 2,1% 1,3% ,0% ,1% 9,2% 9,8% 100,0%


odstotek 42,5% 12,2% 17,7% 1,2% ,5% ,2% ,1% 15,1% 10,5% 100,0%


odstotek 43,7% 10,5% 14,6% ,8% ,8% ,2% ,1% 18,6% 10,7% 100,0%

Število 111 43 65 5 0 0 0 13 15 252 učitelji 1. triletja

odstotek 44,0% 17,1% 25,8% 2,0% ,0% ,0% ,0% 5,2% 6,0% 100,0%


odstotek 44,0% 12,1% 19,1% ,0% ,7% ,0% ,0% 15,6% 8,5% 100,0%

Število 16 8 7 0 1 0 0 1 5 38 učitelji 1. in 2. triletja odstotek 42,1% 21,1% 18,4% ,0% 2,6% ,0% ,0% 2,6% 13,2% 100,0%


odstotek 41,7% 20,9% 17,4% 1,7% ,0% ,0% ,0% 11,3% 7,0% 100,0%

Število 125 40 56 0 1 1 0 28 30 281 učitelji 2. in 3. triletja odstotek 44,5% 14,2% 19,9% ,0% ,4% ,4% ,0% 10,0% 10,7% 100,0%

Število 13 15 19 2 0 0 0 0 0 49

vrsta anketiranca

ravnatelji odstotek 26,5% 30,6% 38,8% 4,1% ,0% ,0% ,0% ,0% ,0% 100,0%

Število 1964 632 922 65 38 6 4 599 461 4691 Skupaj

odstotek 41,9% 13,5% 19,7% 1,4% ,8% ,1% ,1% 12,8% 9,8% 100,0%

157


214,052, g = 64, P = 0,000).

Največ učiteljev (dobri dve petini) in staršev (približno dve petini) meni, da naj bi bilo

organizirano podaljšano bivanje do 16.00 ure, največ ravnateljev (38,8 %) pa meni, da naj bi bilo

podaljšano bivanje organizirano do 17.00 ure.

Zaključek


varstvo; večina staršev meni, da bi jutranje varstvo moralo biti organizirano do 4. razreda, večina

učiteljev in ravnateljev pa, da naj bi bilo organizirano do 3. razreda. Največ ravnateljev, učiteljev

in staršev meni, da naj bi se jutranje varstvo začelo ob 6.00.

Starši, učitelji 3. triletja, učitelji, ki poučujejo v 1. in 2. triletju in učitelji, ki poučujejo v 2. in 3.

triletju ocenjujejo, da je oddelčni skupnosti v 1. triletju namenjeno ustrezno število ur, večina

ravnateljev, učiteljev 1. triletja in učiteljev 2. triletja pa ocenjuje, da je oddelčni skupnosti v 1.

triletju namenjeno premalo ur.

Večina anketirancev (razen ravnateljev, ki ocenjujejo, da je oddelčni skupnosti v 2. triletju

namenjeno premalo ur), ocenjuje, da je oddelčni skupnosti v 2. triletju namenjeno ustrezno

število ur pouka.

Večina anketirancev (razen staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju in učiteljev 1. triletja, ki

ocenjujejo, da je oddelčni skupnosti v 3. triletju namenjeno ustrezno število ur) ocenjuje, da je

oddelčni skupnosti v 3. triletju namenjeno premalo ur.

Anketiranci večinsko ocenjujejo, da je dopolnilnemu pouku namenjeno premalo ur, razen staršev,

ki imajo svoje otroke v 1. triletju in učiteljev 1. triletja ter 2. triletja, ki ocenjujejo, da je

dopolnilnemu pouku namenjeno ustrezno število ur.

Anketiranci večinsko ocenjujejo, da je dodatnemu pouku namenjeno ustrezno število ur pouka,

razen ravnateljev in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju, ki ocenjujejo, da je dodatnemu

pouku namenjeno premalo ur.

158

Večina anketirancev ocenjuje, da je interesnim dejavnostim namenjeno ustrezno število ur pouka.

Večina staršev je z raznolikostjo ponudbe interesnih dejavnosti zelo zadovoljna ali zadovoljna.

Večina anketirancev ocenjuje, da je individualni in skupinski učni pomoči učencem namenjeno

premalo ur pouka.

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev meni, da bi morala biti šola v naravi umeščena v del

obveznega programa. Največ ravnateljev, učiteljev in staršev meni, da naj bi bilo podaljšano

bivanje organizirano do 5. razreda. Največ učiteljev in staršev meni, da naj bi bilo podaljšano

bivanje organizirano do 16.00 ure, največ ravnateljev pa je odgovorilo, da naj bi bilo podaljšano

bivanje organizirano do 17.00 ure.

159

6 Zaključki in predlogi

Posodabljanje predmetnika je ena izmed pomembnih določilnic doseganja ciljev sodobnega

pouka, pri čemer predstavlja prenavljanje predmetnika izjemno kompleksen in raziskovalno ter

tudi izvedbeno zahteven proces, ki zahteva interdisciplinarni pristop strokovnjakov, skrbno

analizo družbenih, psiholoških, pedagoških in didaktičnih izhodišč ter poglobljeno, primerjalno

analizo predmetnikov šol iz različnih držav ter domišljeno uvajanje eventuelnih sprememb.

Zavedati se je potrebno, da sta analiza in posodabljanje predmetnika sicer zelo pomembna, a

vendarle v nekem smislu začetna koraka na poti do kakovostnega znanja učencev ter njihovega

osebnostnega oblikovanja, saj se dopolnjujeta z analizo učnih načrtov ter analizo izpeljevanja

pouka, ki izhaja iz predmetnika in učnega načrta. Vsem tem dimenzijam bo potrebno nameniti

pozornost v morebitnem nadaljevanju evalvacijske raziskave. Pričujoča evalvacijska študija

predmetnika, ki v empiričnem delu vključuje mnenja učiteljev in ravnateljev, v nekaterih

postavkah pa tudi staršev, predstavlja izhodišče za analizo in razmislek o potrebi po spreminjanju

predmetnika. Vsem tem dimenzijam bi bilo potrebno nameniti pozornost v nadaljevanju

evalvacijske raziskave.

Število ur pouka predstavlja eno izmed temeljnih postavk za analizo predmetnika. Zanimalo nas

je, kako ravnatelji, učitelji in starši ocenjujejo število ur pouka, kot jih določa Zakon o osnovni

šoli. Raziskava je pokazala, da tako ravnatelji kot učitelji in starši večinsko ocenjujejo, da je

obstoječe število ur pouka v vseh triletjih osnovne šole primerno. Tedenska obveznost učencev

po obveznem programu je v prvem triletju lahko največ 22 ur pouka, v drugem triletju največ 26

ur pouka in v tretjem triletju največ 30 ur pouka (v šolah na narodno mešanih območjih se lahko

tedenska obveznost učencev po obveznem programu v vseh obdobjih poveča za največ dve uri

tedensko) (Zakon o osnovni šoli, 2006, 35 člen). Ugotovili smo, da strinjanje glede primernosti

obstoječega števila ur od 1. do 3. triletja upada oz. da z višanjem triletja narašča delež

anketirancev, ki menijo, da je v obstoječem predmetniku število ur previsoko. Pri čemer je

potrebno izpostaviti, da tudi v 3. triletju pri nobeni skupini anketirancev ta delež ne predstavlja

več kot ene tretjine.

160

Iz pregleda povprečnega letnega števila ur pouka v različnih državah EU (Education at a glance,

2009; Key data on education in Europe, 2009) je razvidno, da je Slovenija na repu med državami

po povprečnem letnem številu ur pouka. Nižje povprečje letnega števila ur imata samo Estonija in

Finska. V primerjavi z drugimi državami EU ugotavljamo, da ima Slovenija nižje povprečno

letno število ur pouka posebno v 1. obdobju – pri učencih starih od 7. do 8. let – kjer znaša

povprečno letno število ur pouka 621 ur. V starosti učencev od 9. do 11. let je povprečno letno

število ur pouka v Sloveniji 721, v starosti učencev od 12. do 14. let pa 791 ur. V študiji

podrobneje obravnavano dejstvo izjemno nizkega števila ur pouka opozarja na nujnost izjemne

domišljenosti uporabe časa, ki ga imamo na razpolago v šoli v Sloveniji, če bi ostali pri tem

številu ur pouka. Prav tako je potrebno razmisliti o razporeditvi ur med triletji. Majhno število ur

pouka v začetnih letih, še posebej v povezavi z relativno slabimi primerjalnimi dosežki naših

učenk in učencev ob koncu prvega obdobja v nekaterih mednarodnih raziskavah (PIRLS,

TIMSS), je vredno posebne pozornosti.

Države EU se glede obveznih izbirnih predmetov med seboj zelo razlikujejo, in sicer v tem, ali

obvezne izbirne predmete sploh vključujejo, kolikšen delež ur pouka je namenjen obveznim

izbirnim predmetom in v katerem obdobju šolanja so obvezni izbirni predmeti uvrščeni v

predmetnik (glej poglavje mednarodne primerjave).

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (2007, 8. člen) določa, da mora

osnovna šola za učence 7., 8. in 9. razreda poleg obveznih predmetov izvajati tudi pouk iz

izbirnih predmetov. Šola mora ponuditi pouk najmanj treh izbirnih predmetov iz družboslovno-

humanističnega sklopa in najmanj treh iz naravoslovno-tehničnega sklopa. V okviru

družboslovno-humanističnega sklopa mora šola ponuditi pouk tujega jezika, nekonfesionalni

pouk o verstvih in etiki ter pouk retorike. Učenec izbere dve uri pouka izbirnih predmetov

tedensko, lahko pa tudi tri ure, če s tem soglašajo njegovi starši.

Raziskava je pokazala, da večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da je delež ur pouka,

ki je namenjen obveznim izbirnim predmetom v 2. in 3. triletju, ustrezen. Povečanje deleža ur

pouka, ki bi bil namenjen obveznim izbirnim predmetom v 2. triletju, najbolj podpirajo ravnatelji

(tako se jih je odločilo 48 %), v 3. triletju pa učitelji, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (tako jih je

161

odgovorilo 30,6 %) in starši, ki imajo svoje otroke v 3. triletju (tako jih je odgovorilo 20,8 %). Pri

tem se zdi logično, da učitelji, ki poučujejo v 3. triletju v primerjavi z ostalimi skupinami v

največjem deležu (12 %) ocenjujejo, da je delež ur pouka, ki je namenjen obveznim izbirnim

predmetom v 3. triletju prevelik. Enakega mnenja je slaba desetina učiteljev, ki poučujejo v 2. in

3. triletju in ravnateljev.

Največ ravnateljev, učiteljev, ki poučujejo na različnih stopnjah, in staršev je bilo mnenja , da bi

bilo najbolj smiselno začeti s poučevanjem obveznih izbirnih predmetov v 7. razredu. Delež

anketiranih, ki so bili mnenja, da je smiselno začeti s poučevanjem obveznih izbirnih predmetov

pred sedmim razredom, se glede na čas vključevanja obveznih izbirnih predmetov postopoma

zmanjšuje. Da bi bilo smiselno začeti s poučevanjem obveznih izbirnih predmetov že v 4.

razredu, meni le približno desetina anketiranih staršev, učiteljev in ravnateljev.

Ugotovili smo, da le 22, 4 % anketiranih meni, da bi morali učenci obvezne izbirne predmete

izbirati z različnih področjih, medtem ko je največ anketiranih 77,6 % izrazilo mnenje, da bi

učenci morali imeti pri izbiri obveznih izbirnih predmetov prosto izbiro. Zanimivo je, da tako

meni največ ravnateljev (92,0 %) in najmanj učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju (60,5 %).

V sklopu izbirnih predmetov nas je zanimalo tudi vprašanje, ali bi katere dejavnosti, ki se sedaj

izvajajo izven šole, anketirani priznali kot obvezni izbirni predmet, ki bi bil naveden v

dokumentu o uspehu učenca. Ugotovili smo, da bi večina anketiranih učiteljev in ravnateljev

nekatere dejavnosti, ki se sedaj izvajajo izven šole, priznala kot obvezne izbirne predmete, ki

bi bili navedeni v dokumentu o uspehu učenca, medtem ko so anketirani starši drugačnega

mnenja. Tako večina anketiranih staršev (56,7 % staršev otrok v drugem triletju, 60,2 % staršev

otrok v tretjem triletju) dejavnosti, ki se sedaj izvajajo izven šole, ne bi priznala kot obvezne

izbirne predmete, ki bi bili navedeni v dokumentu o uspehu učenca.

Ravnateljem, učiteljem in staršem smo v presojo ponudili 14 postavk, ki so se nanašale na

sistemske, organizacijske in pedagoške vidike umestitve in poteka izbirnih predmetov.

162

Ugotovili smo, da pri šestih postavkah prevladuje večinsko strinjanje anketiranih (pri čemer je na

prvem mestu ocena se strinjam, sledi ji ocena se popolnoma strinjam). Delež ocene “se strinjam”

se v teh trditvah giblje med 47,4 % in 50,2 %. Postavke, kjer se večina anketiranih ravnateljev,

učiteljev in staršev popolnoma strinja ali strinja s trditvami so: pri izbirnih predmetih učenci

razvijajo svoja močna področja, so bolj motivirani za učenje, dosegajo višje ocene, pri izbirnih

predmetih imajo učenci možnost, da se poklicno in izobraževalno usmerjajo, v okviru izbirnih

predmetov je možno poglobiti in razširiti tudi vsebine obveznih predmetov in da je pri izbirnih

predmetih delo bolj individualizirano.

Ravnatelji, učitelji (razen učitelji, ki poučujejo v 3. triletju) in starši v največjem deležu menijo,

da bi moral vsak obvezni izbirni predmet potekati več kot eno leto. Učitelji in ravnatelji se tudi

večinsko strinjajo, da ima šola zaradi obveznih izbirnih predmetov več težav z organizacijo

pouka (enako meni tudi največ anketiranih staršev).

Največ ravnateljev, učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju, učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju in

staršev, ki imajo svoje otroke v 3. triletju, se strinjajo ali popolnoma strinjajo, da so standardi

znanja pri obveznih izbirnih predmetih manj zahtevni kot pri obveznih predmetih (največ ostalih

anketirancev se glede tega ne more odločiti).

Pri postavki “Zaradi izbirnih predmetov se povečujejo razlike v znanju učencev.” so mnenja

anketirancev zelo deljena. 30 % anketiranih se s tem ne strinja in približno enak delež (28 %

anketiranih) se s to trditvijo strinja, kar 26 % pa se jih ne more odločiti.

Največ staršev in učiteljev 1. in 2. triletja se strinja ali popolnoma strinja, da se zaradi obveznih

izbirnih predmetov povečujejo razlike v znanju učencev, največ ravnateljev, učiteljev 3. triletja,

učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju pa se s to

trditvijo ne strinjajo.

Tudi pri postavki “Ponudba izbirnih predmetov je na šoli preveč vezana na dopolnjevanje učne

obveznosti učiteljev.” so mnenja posameznih skupin anketirancev zelo deljena. Pri ravnateljih in

učiteljih, ki poučujejo v 3. triletju ter v 1.in 2. triletju, prevladuje ocena se nikakor ne strinjam ali

se ne strinjam, medtem ko pri učiteljih, ki poučujejo v 1. triletju in pri učiteljih, ki poučujejo v 2.

163

triletju prevladuje ocena se popolnoma strinjam ali se strinjam. Pri starših prevladuje ocena se ne

morem odločiti.

Raziskava je pokazala, da se večina ravnateljev, učiteljev in staršev, ki imajo svoje otroke v 3.

triletju, nikakor ne strinja ali ne strinja s trditvijo, da se obvezni izbirni predmeti preveč podvajajo

z interesnimi dejavnostmi.

Medtem ko se največ anketiranih ravnateljev (50,0 %) strinja ali popolnoma strinja s trditvijo, da

je število potrjenih izbirnih predmetov preveliko, se največ učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju

(53,5 %), v 2. in 3. triletju (47,0 %), v 1. triletju (45,9 %), v 1. in 2. triletju (55,3 %) in staršev, ki

imajo svojega otroka v 3. triletju (55,4 %) s tem ne strinja ali nikakor ne strinja.

Zanimivo pa je, da je kar tretjina učiteljev, ki poučujejo v 3. triletju (32,3 %) mnenja, da je število

potrjenih izbirnih predmetov preveliko.

Zanimalo nas je tudi, katere dejavnosti oz. predmete bi morale šole po mnenju anketirancev

ponuditi izven obveznega dela programa in obveznega števila ur pouka. Raziskava je pokazala,

da se večina anketiranih ravnateljev, učiteljev in staršev strinja, da bi morala šola ponuditi izven


ali dodati k obstoječemu predmetniku, kot so tretji tuji jezik, drama, umetnost ipd. Po mnenju

anketirancev mora šola ponudi tudi dopolnilni pouk, dodatni pouk, interesne dejavnosti in

individualno ter skupinsko pomoč učencem, kar je po veljavnem predmetniku devetletne osnovne

šole vključeno v razširjeni program osnovne šole.

Nadalje smo se vprašali, kakšno je mnenje anketiranih o deležu ur pouka, ki je v slovenski šoli v

posameznem triletju namenjen posameznim predmetom oz. predmetnim področjem. Raziskava je

pokazala, da večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da je slovenskemu jeziku,

matematiki, naravoslovju, družboslovju in umetnosti v vseh treh triletjih namenjen ustrezen delež

ur pouka.

Tudi glede tujega jezika večina ravnateljev, učiteljev in staršev ocenjuje, da mu je v 2. in 3.

triletju namenjen ustrezen delež ur pouka. Razlika se pojavi v 1. triletju, ko večina ravnateljev in

164

učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju ocenjuje, da je tujemu jeziku namenjen prenizek delež ur

pouka, medtem ko so ostali anketiranci še vedno večinskega mnenja, da je tujemu jeziku

namenjen ustrezen delež ur pouka.

Glede športa ter tehnike in tehnologije veljajo podobne ocene anketiranih. Večina ravnateljev,

učiteljev in staršev ocenjuje, da je tema dvema področjema v 1. in 2. triletju namenjen ustrezen

delež ur pouka; v 3. triletju pa večina ravnateljev in učiteljev, ki poučujejo v 1. in 2. triletju

ocenjuje, da je športu ter tehniki in tehnologiji namenjen prenizek delež ur pouka, medtem ko

ostali anketiranci večinsko menijo, da je tema področjema v 3. triletju namenjen ustrezen delež ur

pouka.

V vseh skupinah anketirancev je mogoče opaziti tudi relativno visoke deleže tistih, ki menijo, da

je tujemu jeziku, športu, umetnosti in tehniki in tehnologiji v vseh treh triletjih namenjen

prenizek delež ur pouka.

Zanimalo nas je tudi, ali bi bilo po mnenju anketiranih v predmetnik osnovne šole potrebno

dodati kakšen nov predmet. Ugotovili smo, da večina ravnateljev, učiteljev in staršev v

predmetnik osnovne šole ne bi dodala nobenega novega predmeta. Anketirance smo povprašali

tudi, ali bi šola morala ponuditi dodatne ure pouka za učenje slovenščine za učence, katerih

materinščina ni slovenščina in za učenje materinščine za učence, katerih materinščina ni

slovenščina. Vse skupine anketiranih so z visokim deležem strinjanja (od 72,5 % do 94,0 %)

menile, da bi šola morala ponuditi dodatne ure pouka za učenje slovenščine za učence, katerih

materinščina ni slovenščina. Pri postavki, da bi šola morala ponuditi dodatne ure pouka za učenje

materinščine za učence, katerih materinščina ni slovenščina, se mnenja anketiranih razlikujejo.

Medtem, ko večina ravnateljev to podpira, pa večina učiteljev in staršev meni, da šoli ni potrebno

organizirati dodatnega pouka za učenje materinščine za učence, katerih materinščina ni

slovenščina.

Nekatere države (npr. Estonija, Norveška, Madžarska, Islandija) imajo tudi v višjih razredih

obveznega izobraževanja zgodovino in geografijo združeni v skupni predmet ˝družboslovje˝,

podobno združevanje zasledimo tudi na področju naravoslovja, npr. Anglija, Španija, Lihtenštajn,

165

Norveška imajo kemijo, biologijo in fiziko združene v skupni predmet ˝naravoslovje˝. Zanimalo

nas je mnenje anketiranih glede združevanja posameznih predmetov v posamezna predmetna

področja. Po pričakovanjih smo ugotovili , da so združevanju posameznih predmetov v skupni

predmet naravoslovje oz. družboslovje veliko bolj naklonjeni ravnatelji kot ostale skupine

anketirancev.

V različnih državah se učenci začnejo obvezno učiti tuje jezike pri različni starosti. Iz

primerjalnih študij (Key data on teaching languages, 2008) lahko ugotovimo, da je starost, pri

kateri se učenci obvezno začnejo učiti 1. tuji jezik v različnih državah EU zelo različna; malo je

tistih držav, kjer začnejo s poučevanjem tujega jezika že v 1. razredu obveznega šolanja. Tako se

pri petih letih starosti učijo 1. tuji jezik na Malti, pri šestih letih v Italiji, v Luksemburgu, Avstiji,

Norveški; pri sedmih letih v Estoniji, Franciji, Poljskem. Na Švedskem se 1. tuji jezik začnejo

obvezno učiti v starosti od 7. do 15. leta; tretjina učencev pa pri starosti 7 let. Pri osmih letih

starosti se začnejo učiti 1. tujega jezika v Belgiji (francoski in nizozemski del), Bolgariji, na

Češkem, v Grčiji, Španiji, Romuniji, Lihtenšajnu. Pri devetih letih pa na Danskem, Islandiji,

Cipru, Madžarskem, v Latviji in Sloveniji. Pri desetih letih starosti se začnejo 1. tuji jezik

obvezno učiti v Nemčiji, Litvi, Nizozemskem, Portugalski, Slovaški, na Finskem, Islandiji in v

Turčiji; pri enajstih letih pa v Angliji, Walesu in Severni Irski.

Tudi praksa uvajanja obveznega 2. tujega jezika v času osnovnošolskega izobraževanja je po

različnih državah zelo različna (Key data on teaching languages, 2008). Pri sedmih letih starosti

se začnejo obvezno učiti 2. tuji jezik učenci v Luksemburgu, pri desetih letih v Estoniji in

Romuniji, pri enajstih letih v Italiji in na Malti, pri dvanajstih letih v Grčiji, Latviji, Litvi, na

Cipru, Nizozemskem, Portugalskem in Islandiji. Pri trinajstih letih starosti na Danskem in 80 %

učencev na Švedskem, pri štirinajstih letih na Madžarskem in pri petnajstih na Finskem. V času

obveznega šolanja pa se učenci ne učijo 2. tujega jezika obvezno v Belgiji, Bolgariji, Češki,

Nemčiji, Španiji, Franciji, Avstriji, Angliji, Walesu, na Severni Irskem, v Lihtenštajnu, Turčiji,

na Islandiji, Poljskem, Slovaškem in na Norveškem.

166

Z raziskavo smo želeli ugotoviti, ali bi po mnenju anketiranih morala biti v obveznem

predmetniku osnovne šole kot samostojna predmeta prvi in drugi tuji jezik (da bi se morali vsi

učenci obvezno učiti dva tuja jezika).

Ugotovili smo, da pri ravnateljih, učiteljih in starših prevladuje mnenje, da bi se naj prvi tuji jezik

kot obvezni predmet za vse učence začel poučevati v 4. razredu. Večina anketirancev je mnenja,

da v obveznem predmetniku osnovne šole ne bi bila kot samostojna predmeta prvi in drugi tuji

jezik. Anketiranci, ki presojajo, da bi se vsi učenci morali obvezno učiti dva tuja jezika, menijo,

da naj bi začeli poučevati drugi tuji jezik med 4. razredom (v večjem številu se za to varianto

odločajo učitelji 1. triletja in učitelji 2. triletja) in 7. razredom (v večji meri to mnenje izražajo

ravnatelji, učitelji 2. triletja in učitelji, ki poučujejo v 2. in 3. triletju).

Večina ravnateljev, učiteljev in staršev, ki menijo, da v obveznem predmetniku osnovne šole ne

bi smela biti dva tuja jezika, se strinja, da bi šole morale ponuditi drugi tuji jezik kot izbirni

predmet. Pri starših prevladuje mnenje, da bi šola morala ponuditi drugi tuji jezik od 5. razreda

dalje, medtem ko pri ravnateljih in učiteljih prevladuje mnenje da bi to moralo biti od 7. razreda

dalje.

Zanimala so nas tudi stališča in mnenja anketiranih glede različnih organizaciskih vidikov

osnovne šole. Posebej smo anketirance povprašali za mnenje glede organizacije jutranjega

varstva in podaljšanega bivanja.


varstvo. Pri starših prevladuje mnenje, da bi moralo biti jutranje varstvo organizirano do 4.

razreda, pri učiteljih in ravnateljih pa prevladuje mnenje, da naj bi bilo jutranje varstvo

organizirano do 3. razreda. Večina anketiranih meni, da naj bi bilo podaljšano bivanje

organizirano do 5. razreda.

Zanimala nas je presoja anketiranih glede števila ur, ki so namenjene oddelčni skupnosti v

posameznem triletju. Iz pregleda skupnih odstotnih deležev za vse anketirane podskupine po

posameznih triletjih lahko ugotovimo, da število ur, namenjenih oddelčni skupnosti v prvem triletju

ocenjuje kot ustrezno 76,3 % anketirancev, za drugo triletje je takega mnenja 74,0 % anketiranih,

167

za tretje triletje pa 59,5 % anketiranih meni, da je število ur, namenjenih oddelčni skupnosti,

ustrezno. Ko pogledamo odgovore posamezne skupine anketirancev ugotavljamo, da večina

ravnateljev, učiteljev 1. triletja in učiteljev 2. triletja ocenjuje, da je oddelčni skupnosti v 1.

triletju namenjeno premalo ur. Ravnatelji prav tako v večini odgovarjajo, da je po njihovem

mnenju oddelčni skupnosti tako v 2. kot v 3. triletju namenjeno premalo ur. Kar zadeva 3. triletje

pa večina staršev, ki ima svoje otroke v 3. triletju in učiteljev 1. triletja, ocenjuje, da je oddelčni

skupnosti v 3. triletju namenjeno premalo ur.

Zanimalo nas je mnenje anketirancev o številu ur, ki so v razširjenem programu osnovne šole

namenjene dopolnilnemu in dodatnemu pouku, interesnim dejavnostim ter individualni in

skupinski učni pomoči učencem. Medtem ko pri dopolnilnem pouku anketiranci večinsko

ocenjujejo, da je le-temu namenjeno premalo ur (razen staršev, ki imajo svoje otroke v 1. triletju

in učiteljev 1. triletja ter 2. triletja, ki ocenjujejo, da je dopolnilnemu pouku namenjeno ustrezno

število ur), pa pri dodatnemu pouku anketiranci večinsko ocenjujejo, da mu je namenjeno

ustrezno število ur pouka (razen ravnateljev in učiteljev, ki poučujejo v 2. in 3. triletju, ki

ocenjujejo, da je dodatnemu pouku namenjeno premalo ur).

Medtem ko pri presoji interesnih dejavnosti večina anketirancev ocenjuje, da jim je namenjeno

ustrezno število ur pouka, pa je glede individualne in skupinske učni pomoči učencem večina

anketirancev mnenja, da jim je namenjeno premalo ur pouka.

Zanimalo nas je mnenje anketiranih glede umestitve šole v naravi. Ugotovili smo, da večina

ravnateljev, učiteljev in staršev meni, da mora biti šola v naravi umeščena v del obveznega

programa. Pri tem je potrebno posebej izpostaviti brezplačnost šole v naravi.

Na osnovi evalvacije ugotavljamo, da imamo v Sloveniji manjše povprečno letno število ur

pouka primerjalno z drugimi državami (največja razlika je v prvem triletju) in relativno veliko

število predmetov (zlasti v tretjem triletju), da bi bilo potrebno ustrezneje rešiti odprto vprašanje

vključitve 1. in 2. tujega jezika v predmetnik, in da imamo relativno nizek delež izbirnosti

(obveznih izbirnih predmetov) v primerjavi z drugimi državami. Raziskava je tudi pokazala, da je

pri vseh skupinah anketirancev opazen relativno visok delež tistih, ki menijo, da je tujemu jeziku,

168

športu, umetnosti in tehniki in tehnologiji v vseh treh triletjih namenjen prenizek delež ur pouka.

Zlasti ravnatelji izpostavljajo, da je število ur za oddelčno skupnost premajhno.

Naj v zaključku izpostavimo, da bi država morala v okviru različnih mednarodnih primerjav, tudi

naš razširjeni program prikazovati kot neobvezni izbirni del vzgojno-izobraževalnega programa.

7 Literatura

- Blažič, M., Ivanuš Grmek, M, Kramar, M. in Strmčnik, F. (2003). Didaktika. Visokošolski

učbenik. Novo mesto: Visokošolsko središče.

- Böhner Markus, M. (2010): Kompetenzorientierte Lehrkräfteausbildung - kompetenzorientierte

Seminardidaktik. Wirtschaft und Erziehung, zvezek 6, str. 183-190.

- Dewey, J. (1959). The School and Society. V: Dworkin, M. S. (ur.). Dewey on Education. New

York: TCP.

- Durkheim, E. (2009). Vzgoja in sociologija. Ljubljana TD.

- Education at a glance. OECD indicators (2009). Pariz: OECD.

- Eurydice Eurybas. Description of national educational systems and policies (2010).

- Key data on education in Europe (2009). Brussels: EACEA Eurydice.

- Key data on teaching languages at school in Europe (2008). Brussels: EACEA Eurydice.

- Kulturno – umetnostna vzgoja v šolah (prevod v slovenščino; Eurydice) (2010). Ljubljana:

Ministrstvo za šolstvo in šport.

- Predmetnik osnovne šole, sprejet na SSI leta 1998.

- Predmetnik osnovne šole, usklajen s spremembamo ZOŠ, sprejet na seji SSI leta 2008.

- Vigostki. L.S. (2010). Mišljenje in govor. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

- Walzer, M. (1983). Spheres of Justice. USA: Basic Books.

- Zakon o osnovni šoli (uradno prečiščeno besedilo) (ZOsn-UPB3) Ur.l. RS, št. 81/2006.

- Zakon o spremembah in doponitvah Zakona o osnovni šolu (ZOsn-F) Ur.1. RS, št.102/2007.

evalvacijska študija predmetnika osnovne šole - pei.si · gl. še vigotski 2010 in dewey 1959. 7...

Documents