IV./2019

EZRA IN NEHEMIJA

Pomožna snov za učitelje v sobotni šoli

Izdala za uporabo pri bogoslužju KAC, Uprava,

Njegoševa cesta 15, 1000 Ljubljana 2019

1. SMISELNA ZGODOVINA: ZERUBABEL IN EZRA

Od 28. septembra do 4. oktobra

I. Splošni pregled

Ključno besedilo: Ezr 1,1-3 Cilj proučevanja: Ezr 1; 4,1-5; 7

Naš Bog je Bog zgodovine. Poteguje se za svoje ljudstvo, da bi

izpolnil obljube in jih pripeljal domov. Poskrbel je za Izraelce in

zadovoljil bo tudi naše potrebe natanko ob svojem času.

Ezra in Nehemija sta bili včasih ena knjiga, začneta se z naukom o

Božjem milostnem delu za Izraela po kralju Ciru. Knjigi se še posebej

osredotočita na časovni zaporedje Zerubabelovega in Ezrovega

delovanja. Prvo skupino odpeljanih Judov, ki se je v domovino vrnila

537 pr. n. št., sta vodila Zerubabel, upravitelj, in Jozue, veliki duhovnik.

Zerubabelova izkušnja s pozidavo templja v Jeruzalemu je zapisana v

Ezr 1 do 4,5. V Ezr 7 beremo o vrnitvi druge skupine odpeljanih pod

vodstvom Ezra kakšnih 80 let pozneje.

Proučevati bomo začeli prerokovanje o prvi vrnitvi odpeljanih.

Prerokovanja iz knjig Jeremija in Daniela so sestavljena iz napovedi

preroka Jeremija o 70-letni sužnosti (Jer 25,11-12) ter poznejše

Danielove zaskrbljenosti zaradi izpolnitve prerokovanja iz Dan 9. Bog

je Danielu zagotovil, da bedi nad odpeljanimi in da bo izpolnil svojo

besedo. Prerokovanje se je izpolnilo po medo-perzijskem kralju Ciru in

s poveljem, naj se Judje vrnejo in obnovijo tempelj pod Zerubabelovim

vodstvom.

Druga skupina povratnikov je prispela leta 457 pr. n. št., približno

60 let po obnovi templja v Jeruzalemu leta 515 pr. n. št. Ezr 7 podrobno

opisuje njihovo vrnitev in predstavi Ezra kot osebo, ki je pisar in

strokovnjak za Gospodovo postavo. Ezra je bil učitelj Tore in je

življenje posvetil službi Bogu. Prizadeval si je med odpeljanimi zanetiti

zanimanje za Božjo besedo.

3

II. Razlaga

Da bi razumeli Ezrovo in Nehemijivo sporočilo, moramo prepoznati

poenostavljeno literarno strukturo teh dveh knjig:

Poenostavljena literarna struktura Ezrove knjige

I. Vrnitev iz Babilona v Jeruzalem po Cirovem odloku.

1. Leta 537 pr. n. št. sta Zerubabel in Jozue z Božjim vodstvom

v Judejo pripeljala prvo skupino Izraelcev. (Ezr 1,1 do 4,5)

2. V Jeruzalemu so obnovili Božji tempelj pod vladavino

različnih tujih kraljev. (Ezr 4,6 do 6,22)

II. Vrnitev iz Babilona po Artakserksovem odloku.

1. Leta 457 p. n. št. se je pod Božjim vodstvom v Judejo vrnila

druga skupina Izraelcev. (Ezr 7,1 do 8,36)

2. Ezrove prenove. (Ezr 9,1 do 10,44)

Literarna struktura Nehemija

I. Vrnitev iz Babilona v Jeruzalem s pisnim dovoljenjem kralja

Artakserksa.

1. Leta 444 pr. n. št. Nehemija z Božjim vodstvom pripelje nazaj

v Judejo tretjo skupino Izraelcev. (Neh 1,1 do 2,10)

2. Pozidano jeruzalemsko obzidje. (Neh 2,11 do 7,3)

II. Proučevanje Božje besede in prerod ter prenova v Izraelu.

1. Ljudje, ki so se vrnili, so prešteti. Posvetijo se Bogu, pro-

učujejo njegove spise in delajo njegovo voljo. Praznujejo

posvetitev jeruzalemskega obzidja. (Neh 7,4 do 12,47)

2. Sklepne Nehemijeve prenove. (Neh 13)

Seznani se s temi strukturami, temeljnimi zgodovinskimi dogodki in

letnicami. Ali še bolje – nauči se jih na pamet. Ti podatki ti bodo

pomagali, da ne boš zmeden glede treh posegov samega Boga v blagor

njegovega ljudstva – da jih je povrnil v Jeruzalem. Pomagalo ti bo

razumeti sporočilo obeh knjig. Kaj sporočata? Gospod je zvest in

izpolni obljube.

Ne pozabi, da so nekateri deli teh knjig sestavljeni tematsko in ne

kronološko,še posebej Ezr 4,6-23.

Znotraj okvira poenostavljene literarne strukture Ezra in Nehemija

ne spreglej odredb, ki so omogočile trikratno vrnitev Božjega ljudstva v

Jeruzalem.

4

Trije ključni odloki medo-perzijskih kraljev:

1. Cirov odlok leta 538 pr. n. št., ko so se Judje vrnili iz babilonske

sužnosti ter začeli obnavljati tempelj v Jeruzalemu.

2. Darijev odlok leta 520 pr. n. št., ko so se Judje vrnili v Jeruzalem

in nadaljevali obnovo templja (posvečen je bil leta 515 pr. n. št.).

3. Artakserksov odlok leta 475 p. n. št., ko je bilo pozidano mesto

Jeruzalem in so Judje pridobili narodno samostojnost.

Poudariti je treba, da za Ezra in Nehemija ni bil izziv obnova

templja (dokončan in posvečen je bil za službo leta 515 pr. n. št., skoraj

60 let preden je v Jeruzalem prispel Ezra). Moža sta si želela obnoviti

mesto Jeruzalem, njegovo upravo in doseči Izraelu samostojnost.

V spodnji tabeli je seznam kraljev Perzije in skupine, ki so se vrnile

v Izrael med njihovim vladanjem. Četrti stolpec beleži delo, ki ga je

vsaka skupina opravila v Izraelu in kaj se je zgodilo med vladanjem

vsakega izmed perzijskih kraljev. S tabelo si boš laže predstavljal

časovno zaporedje dogodkov.

Perzijski kralj Leta

vladanja

Skupina, ki se je vrni-

la in drugi pomembni

dogodki

Obnova, ki se je dogajala

med vladanjem vsakega

izmed kraljev

Cir Veliki 559-530

pr. n. št.

537/536 pr. n. št. –

vrne se prva skupina

(Zerubabel in Jozue)

Začetek obnove templja

Kambiz II. 530-522

pr. n. št.

Darij I. 522-486

pr. n. št.

Marec 515 pr. n. št. tempelj

je dokončan

Kserks I.

(Ahasver)

486-465

pr. n. št.

Estera se poroči s

Kserksom I. in

postane kraljica

Upor proti obnovi

Jeruzalema

Artakserks I.

465-425

pr. n. št.

457 pr. n. št. – Ezra se

vrne z drugo skupino

445/444 pr. n. št.

Nehemija se vrne s

tretjo skupino

Začne se najdaljše preroško

obdobje (Dan 8,14; 9,24-27)

Nasprotovanje obnovi

Jeruzalema (Ezr 4,7-23)

Obnovljeno jeruzalemsko

obzidje

5

Prva vrnitev (537/536 pr. n. št.)

Kralj Cir je v izpolnitev Jeremijevih in Izaijevih prerokovanj

objavil: "Gospod, Bog nebes, … mi je naročil, naj mu zgradim hišo v

Jeruzalemu." (Ezr 1,2) To ne pomeni, da je Cir postal Božji sledilec. Cir

se je trudil ugoditi ljudstvu v svojem kraljestvu, tako da je priznaval

njihove bogove in vero. Kralj je priznaval vse bogove in prosil

blagoslove od vseh, da bi le dobil podporo podložnikov. Pero

navdihnjenja nam pove, da "v času, ko je Bog obljubil, da bo dal

obnoviti tempelj v Jeruzalemu, je On deloval na Cira kot svojega

pomočnika, da je pravilno dojel prerokovanja o sebi, s katerimi ga je

Daniel tako dobro seznanil, da bo judovskemu ljudstvu podaril svobodo.

Kralj je videl besede, ki so bile zapisane več kakor sto let pred

njegovim rojstvom in so napovedovale način, kako bo zaseden Babilon.

Prebral je sporočilo, ki mu ga je naslovil Vladar vesolja. … Po vsem

tem je bilo njegovo srce globoko ganjeno, da se je odločil izpolniti

poslanstvo, ki mu ga je določil Bog." /Ellen G. White, Preroki in kralji,

str. 334-335/ Cir je izdal odlok, da se judovski ujetniki vrnejo v

Jeruzalem. Prva vrnitev ni bila prisilna preselitev; Judje so se lahko

svobodno odločili za vrnitev v domovino. Razdelitev, ki je pozneje

sledila med severnim in južnim kraljestvom Izraela ter razcep med

rodovi se med sužnostjo niso zacelili. Le potomci ljudi, ki so spadali v

južno Judovo kraljestvo, so se odzvali na vabilo, da se vrnejo v

Obljubljeno deželo.

Kralj Cir je določil Sesbazarja za voditelja skupine. Kakšen namig

nam da ime Sesbazar glede njegove istovetnosti? Tukaj sta dve

možnosti. Ime Sesbazar skupaj z omembo, da je bil vodja, se pojavita

samo na začetku vrnitve iz babilonske sužnosti. Vodja ljudstva je vedno

imenovan Zerubabel (kar pomeni seme Babilona). Tako lahko

sklepamo, da sta Sesbazar in Zerubabel ena in ista oseba (oboje je

babilonsko ime, le da je drugo bolj versko nevtralno in uradno). Lahko

pa da je bil Sesbazar vodja v začetku, pozneje je umrl in ga je zamenjal

Zerubabel.

Zerubabel je pripeljal prvo skupino ujetnikov v Jeruzalem in začel

popravljati tempelj. Pojavilo se je veliko nasprotovanje in kar nekajkrat

se je začeto delo v naslednjih letih zaustavilo. Na koncu je Bog poslal

preroka Hagaja in Zaharija leta 520/519 pr. n. št., da sta spodbudila

6

naseljence k dokončanju obnove templja. Kar dvajset let je bilo treba, da

so naseljenci dokončali in posvetili tempelj (leta 515 pr. n. št.).

Druga vrnitev (457 pr. n. št.)

V Ezr 8 je seznam izgnancev, ki so se vrnili z Ezrom. Poleg

duhovnikov in članov kraljeve družine, je omenjenih 12 voditeljev

judovskih družin. Vrnitev ujetnikov bralca spomni na mogočen izhod iz

Egipta. Kakor je 12 rodov popotovalo iz Egipta v Obljubljeno deželo, se

je zdaj znova 12 družin odpravilo na pot v Izrael.

Drugo vrnitev je omogočil kralj Artakserks, ki je skupaj z Ezrom

poslal pismo in odprl vrata Judom. Znova je poudarjeno, da lahko odide

vsak, kdor se prostovoljno javi. Artakserks prizna Izraelovega Boga, ki

je zanj "področni bog". Zanimivo je, da se kralj zaveda Ezrove

razumnosti in posebej omeni od Boga dano modrost, ko ga pooblasti za

vodja odprave. Ezrova naloga je bila poučevati ljudstvo o Božji postavi

ter postaviti temelje verske kulture. Kralj je v tem delu zaznal tudi svojo

vlogo. Razumel je, da je on pospešil obnovo judovske vere in njihovo

istovetnost, ko je z Ezrom poslal skupino.

Kralj Artakserks je z odlokom za obnovo Jeruzalema in ne samo

templja izpolnil prerokovanje o 70 tednih iz Dan 9,25. Leto 457 pr. n. št.

je začetna točka 70 tednov, ki so "oddeljeni" od prerokovanja o 2300

večerih in jutrih in tako se obe obdobji začneta isto leto. Prerokovanje o

70 tednih se konča leta 34 n. št., ko kamnajo Štefana, kar sovpada z

oznanitvijo evangelija poganom po Jezusovem križanju leta 31 (sredina

tedna, ki je omenjena v Dan 9,27). 2300-letno obdobje se konča leta

1844 in je tako najdaljše preroško obdobje. Zaključek tega obdobja je

začetek predadventne sodbe v nebesih (simbol dneva sprave). Zato ima

čas Ezrove vrnitve v Izrael pomembno vlogo v prerokovanju (za

poglobljeno proučevanje te teme glej nauk 3).

III. Uporaba

V Ezr 1,1 piše, da je Gospod obudil duha perzijskega kralja Cira, da

je izdal povelje, s katerim dovoli Judom vrnitev v Izrael. Cir se je

odzval na Božjega Duha, ki ga je nadalje spodbudil, da je Judom naročil

pozidati jeruzalemski tempelj. Neverjetno, da se je poganski kralj

odzval na Božje spodbujanje! Beseda obudil izhaja iz besede ur, ki

7

pomeni tudi "prebuditi ali dvigniti na noge". Cir se je v nekem smislu

prebudil ob Božjem klicu.

Kadar se Bog vseli v naše življenje, se prebudimo za njegove

spodbude in vodstvo. Takšna pozitivna spodbuda izhaja iz spoštovanja

mogočnih in milostnih Božjih dejanj v preteklosti in v našem življenju.

To spoštovanje Boga nam daje moč, da ga občudujemo in mu sledimo

ter vztrajamo v svoji hoji z njim in opravljamo delo, ki nam ga nalaga.

Ko se zavedamo, kdo Bog je in kaj je naredil, ko vemo, kako ljubeče

ukrepa v dobro svojega ljudstva in kako ga spodbuja k delovanju, se

trudimo biti zelo uspešni.

V razredu se pogovarjajte o naslednji vprašanjih, potem ko ste se

pogovorili o pomenu besede »obudil« v Ezr 1,1:

Kaj te spodbuja, da slediš Bogu?

Kako občutiš, da te Bog spodbuja ali obuja, da narediš nekaj zanj?

8

2. NEHEMIJA

Od 5. do 11. oktobra

I. Splošni pregled

Ključno besedilo: Neh 1,4-5 Cilj proučevanja: Neh 1 in 2

Ko sta se vrnili prvi skupini (prva pod vodstvom Zerubabela in

druga pod vodstvom Ezra), je Bog naročil Nehemiju, točaju kralja

Artakserksa, (Neh 1,11) naj v Jeruzalem povede še eno skupino

odpeljanih. Nehemiju je bilo povedano, da je ostanek Judov v Jeru-

zalemu "v veliki stiski" (Neh 1,3) zaradi nasprotovanja, na katero so

naleteli pri obnovi mesta. Nehemija so užalostile novice iz Jeruzalema

in je kar nekaj dni žaloval. Postil se je in molil.

Kralj Artakserks je opazil, da je Nehemija v stiski in ga je

povprašal, zakaj je tako žalosten. Nehemija je odgovoril, da je

Jeruzalem opustošen. Prosil je, da bi mu kralj dal čas za obnovo. Prese-

netljivo je, da je ugodil njegovi prošnji, saj je videl, da "je dobrotljiva

Božja roka nad njim". (Neh 2,8 prirejeno) Nehemija je priznal Božjo

previdnost in milost.

Nehemija je vedel, da potrebuje pomoč, kajti poglavarji onkraj reke

so nagnali Izraelcem strah v kosti in so ti celo prenehali delati. Zaradi

pritožb poglavarjev je kralj Artakserks ustavil prenovo Jeruzalema. Da

bi Nehemija ustavil prejšnjo kraljevo zapoved, je iznajdljivo prosil

kralja, naj pošlje skupaj z njim pismo in obvesti prebivalce, da je

Nehemija tam po uradnih poslih in ga zato ne smejo ovirati.

Nehemija 2 se konča z Nehemijevim nadzorovanjem dela, ki ga je

bilo treba opraviti, in s spodbujanjem ljudi, naj gradijo. V razredu povej,

da je Nehemijeva uspešnost v uživanju kraljeve naklonjenosti nepo-

sredni sad iskanja Boga v odgovor na tragične dogodke v Jeruzalemu.

(Neh 1,3) Nehemija je molil in se postil; (Neh 1,4) sad tega je bil, da je

Bog pripravil kralja ter ljudstvo, da se je odzvalo z naklonjenostjo.

9

II. Razlaga

Nehemijeva molitev (Neh 1)

Ko je Nehemija sprejel obiskovalce, ki o prispeli iz Judeje, je bil

vznemirjen. Ker je bil uradnik na kraljevem dvoru, je mogoče, da je že

vedel za Artakserksovo sodbo proti Judeji. Sovražne sile okoli

Jeruzalema so se pritoževale kralju, ki je podlegel pritožbam, prepričan,

da Judje predstavljajo možno politično grožnjo. (Ezr 4) Nehemija je ali

zaradi govoric ali dejavnosti vladnih uradnikov povprašal o razmerah v

Judeji. Žal Hananija in njegovi družabniki govoric niso zgolj potrdili,

temveč je bila resnica še slabša od pričakovanega. Nehemija se je

sesedel ob novicah in nekaj dni žaloval. Potem pa se je z vprašanji

obrnil na Boga.

Nehemijeva molitev je predstavljena v nauku. Ko jo razčlenimo,

odkrijemo, da je glavnina (središče) molitve prošnja Bogu, naj se

spomni svojih obljub. Nehemija spomni bralce na veliko sliko – Bog

izpolnjuje obljube. Molitev se začne z oboževanjem in češčenjem, šele

potem Nehemija prosi Boga, naj prisluhne njegovi prošnji. Oboževanju

in češčenju sledi priznanje grehov in prošnja Bogu, naj se spomni svojih

obljub in obnovi svoje ljudstvo. Potem pa se Nehemijeva molitev

zaokroži in spomni Boga, da gre za njegovo odrešeno ljudstvo.

Nehemija ponovno prosi Boga, naj ga usliši in mu zagotovi milost pred

kraljem. Zaveda se, da ima kralj moč ustaviti razmere v Judeji, in torej

prosi Boga, naj deluje na kraljevo srce.

Pogosto pričakujemo takojšnje odgovore na molitve, a Nehemija je

vztrajal in molil več kakor 4 mesece, preden se je kaj zgodilo. Obdobje

molitve je bilo Nehemijeva priprava, da postane vodja odprave. Imel je

čas premisliti o korakih, ki ga čakajo, ko bo prispel v Jeruzalem, da

razmisli, kaj bo naredil, da pospeši obnovo in morda celo o tem, katere

materiale potrebujejo. Razmislil je o vsem tem, kajti ko ga je kralj

končno vprašal: "Kaj torej prosiš?" (Neh 2,4) je imel dobro pripravljen

odgovor.

10

Pogovor s kraljem in pošiljanje Nehemija v Jeruzalem (Neh 2,1-10)

Nehemija je prošnjo kralju začel z omembo grobov očetov. (Neh

2,5) V starih časih so izredno spoštovali prednike in so se jih zelo trudili

lepo pokopati, saj so s tem izražali globoko spoštovanje do prednikov in

željo po miru. Nehemija ni z imenom omenil Jeruzalema, marveč je

preprosto omenil pomembnost grobov in mesta, ki ga ljubi. Ali je vse to

med kraljem in Nehemijem potekalo znotraj enega srečanja, ni znano,

možno pa je, da se je pogovor nadaljeval v bolj zasebnem krogu, ko je

bila navzoča tudi kraljica. (Neh 2,6) Zgodovinarji so prepričani, da so

ženske vplivale na kralja Artakserksa, in navzočnost njegove žene (grški

zdravnik in zgodovinar Ktezias omenja, da naj bi bila to Damaspija,

čeprav njeno ime v svetopisemskem besedilu ni omenjeno) naj bi bila

Nehemijeva prednost. O tem lahko zgolj ugibamo.

Nehemija je potreboval 1) čas, 2) priporočila, da bi ga voditelji

Izraelovih sovražnikov spustili mimo in ga ne bi ovirali, ter 3) les za

gradnjo. Zanimivo je opaziti, da je kraljev uradnik Asaf, čuvaj

kraljevega gozda, judovsko ime, kar pomeni, da je bil kakor Nehemija

Jud, ki se je povzpel na visoki položaj. Nehemija je les potreboval za tri

projekte: 1) tramove za mestno trdnjavo, ki je stala severno od templja z

namenom, da varuje njene svete prostore; 2) za mestno obzidje in 3) za

svoje bivališče. Možno je, da je načrtoval popravilo doma, ki je pripadal

njegovi družini.

V Jeruzalemu: priprava na pozidavo obzidja (Neh 2,11-20)

Nehemija je prispel v Jeruzalem s poveljniki vojske in konjeniki.

Spotoma je izročil kraljevo pismo vsakemu od upraviteljev, ki so

sodelovali pri oviranju obnove mestnega obzidja. Potem ko je tri dni

počival, kar je očitno ustaljeno obdobje časa po tako dolgem potovanju,

se je z manjšo skupino ponoči podal na skrivno pot. Morda je bil v

skupini njegov brat Hananija in bližnji tovariši ali sorodniki, ki so ali

prišli skupaj z njim v Jeruzalem ali pa so že prebivali tamkaj. Ti so

obvestili Nehemija o stanju Izraela. (Neh 1,2-3) Skupina je skrivaj

ocenila stanje obzidja in vrat, da ne bi prehitro pritegnili pozornosti.

Sanbalat in Tobija sta imela v Jeruzalemu verjetno zaveznike in

Nehemija je pravilno domneval, da jih opazujejo.

11

Nehemija je izjavil: "Nisem namreč povedal nobenemu človeku, kaj

mi je bil dal moj Bog v srce, da storim v Jeruzalemu." (Neh 2,12)

Beseda "dal" je natan in pomeni "dati, položiti ali namestiti". Nehemija

želi povedati, da poslanstvo pozidave ni njegova zamisel, marveč Božja.

Bog je to breme položil v njegovo srce; spodbudil ga je in vanj vsadil

željo, da ga dokonča. Nehemiju je bilo jasno, da to prihaja od Boga.

Ko je bilo nočno poslanstvo opravljeno in je Nehemija pridobil

potrebne podatke za načrtovanje dela, je nagovoril judovske voditelje.

Ko so naredili načrte, je nastopil čas za delovanje. Jude je povabil

"zidajmo jeruzalemsko zidovje, da ne bomo več ljudem v zasrambo"

(hebrejsko cherpa). Cherpa pomeni "zasmeh, posmeh, sramotenje in

prezir." V Stari zavezi se cherpa pogosto prevaja kot sramota ali graja v

smislu nečasti. Stare kulture so temeljile na ustroju sramote in časti.

Čast je bila najbolj cenjena vrednota in sramote se je bilo treba izogibati

za vsako ceno. Nehemija je tako zabrenkal na strune občutljivosti za

sramoto, ko je predstavil svoj dokaz. Ljudi je prepričal, naj delujejo, da

bodo odstranili sramoto, ki jo trenutno doživljajo. Brez obrambnega

ustroja niso bili samo ranljivi, marveč tudi osramočeni. Z njihovo

sramoto pa je bil povezan tudi občutek krivde. Nehemija je bil glas

ljudstva, ki je donel občutke pomanjkljivosti in sramote, ker so morali

trpeti zatiranje. Glavno vprašanje so bili čast in spoštovanje in

dediščina, ki jih bodo znova pridobili s sodelovanjem v tem

pomembnem delu. Jeruzalemske ruševine so predstavljale njihovo vero

v Boga v slabi luči.

Ko Nehemija pove, (Neh 2,18) da je nad njim Božja roka in kar mu

je povedal kralj, je ljudstvo prepričano vzklikalo: "Vstanimo in

zidajmo!" Ni se jim bilo treba bati perzijske oblasti in kar je še

pomembneje – Bog je bil na njihovi strani. Da bi spremenili svoje

razmere, so vstali in nekaj naredili. Naj bo ta prikaz vere nauk za nas.

Zadeve se ne spreminjajo z valjanjem v bedi ali v iskanju izgovorov;

spremenijo se samo z delovanjem. Nehemija je spodbudil ljudi, da nekaj

naredijo, delujejo, spremenijo svojo usodo. Rotil jih je, da se z vero

držijo Boga, saj On vodi to odpravo in jo bo dokončal.

Zato Nehemija ni izgubil poguma, ko so sovražni voditelji prišli k

njemu s posmehom in porogom ob njihovem trudu, da bi pozidali

obzidje. Odgovoril jim je: "Bog nebes nam da srečo." (Neh 2,20) Ni

12

dovolil, da bi z ujčkanjem njihovih žaljivk nasprotniki zmagali.

Namesto tega se je pogumni točaj oprijel Božjih obljub in se držal

njegove moči.

III. Uporaba

Zastavi naslednja vprašanja:

1. Preberi Nehemijevo molitev in se odloči, katere dele molitve

lahko uporabiš v svojem molitvenem življenju.

2. Vsak naj razmisli in odgovori na naslednje: Nehemija je vedel za

veliko nasprotovanje obnovi jeruzalemskega obzidja, preden je prišel v

mesto. Če bi obstajala možnost, da te Bog pošlje nekam, kjer bi vladale

težavne razmere in nasprotovanje, in bi ti to vedel – ali bi se javil za

nalogo? Če da, zakaj?

3. Bog je Nehemija poklical na posebno delo. Postil se je in molil,

preden je govoril s kraljem, saj je čutil breme za mesto in ljudstvo. Ali

pomisliš na post in molitev, ko se v tvojem življenju pojavijo težave?

Kako post in molitev spremenita tvoje življenje? Kdaj si se nazadnje

postil in za kaj si molil in se postil?

4. Preden je Nehemija pojasnil ljudstvu, čemu je tam, se je

sprehodil po mestu, da je ugotovil, kaj je treba narediti.

a. Zakaj je načrtovanje pomembno?

b. Spomni se česa posebnega, za kar si odgovoren ali pa si del

tega v svoji cerkvi. Kaj lahko narediš, da si ogledaš svoje

poslanstvo, preden se ga lotiš?

13

3. BOŽJI KLIC

Od 12. do 18. oktobra

I. Splošni pregled

Ključno besedilo: Ezr 7,10.27; Rim 8,28 Cilj proučevanja: Ezr 7; Dan 8,14; 9,24-27

Bog je Ezra in Nehemija poklical za posebno nalogo: obnovo

jeruzalemskega obzidja in mestnih vrat. Še pomembneje pa je, da je Bog

ta moža poklical "obnovit" ostanek Božjega ljudstva, da bi ljudstvo

znova delovalo kot misijonar svetu. Ezra se je odzval Božjemu vabilu in

bil učitelj njegove besede. S skupino, ki se je odločila vrniti, je potoval

v Jeruzalem, da bi ljudi poučil o Bogu. V Jeruzalemu je Ezra pripravil

ljudstvo, da se je lotilo obnove Jeruzalema. Pred prenovo življenja mora

vedno priti do duhovne prenove; naravni sad takšne naravne rasti pa so

odločna dejanja. Ezra se je tako izročil poučevanju ljudstva o tem, kdo

je Bog, da bi jih navdušil hoditi za njim.

Ko je prišel na plano še Nehemija, človek dejanj, ga je Bog poklical

prenovit fizično strukturo Jeruzalema, da bi ljudi navdušil, da stojijo za

pravico, da zaupajo Božji zaščiti in obrodijo prenovo v življenju naroda.

Pokazal je, kako živi kristjan, ki vsak dan živi za Boga.

Ta nauk potrjuje Artakserksov odlok v Ezr 7 kot začetni datum za

prerokovanje o 2300dneh/letih iz Dan 8,14 in za prerokovanje o 70

tednih v Dan 9,24-27. Prav tako se razpravlja o Božji izvolitvi v okviru

Rim 8 in 9.

II. Razlaga

Preroško časovno obdobje

Bog je Ezra poklical na začetku 70 tednov iz prerokovanja, ki je

podano v Dan 9,24-27. Nastop tega preroškega obdobja ustreza

Artakserksovemu povelju, naj se pozida Jeruzalem v letu 457 pr. n. št.

Nauk tega tedna podrobno pojasnjuje, kaj pomeni preroško obdobje in

kako se umešča v prerokovanje o 2300 dnevih/letih. Bog po prero-

kovanju kaže, da On bedi nad dogodki in našim svetom. Bog postavi

14

preroka ali voditelja nad svojim ljudstvom v času vsakega preroškega

obdobja ali pa časa stiske v Izraelu in nekoga nad vsakim časovnim

obdobjem. Mojzes je recimo nastopil v času izhoda iz Egipta, Jozue ob

koncu Izraelovega popotovanja po puščavi, ko je Božje ljudstvo stopilo

v Obljubljeno deželo. Naslednji oris kaže, da so bili preroki poklicani v

pomembnem času v zgodovini zveličanja, kar ustreza začetku in koncu

preroškega obdobja:

Noe – poklican služiti Bogu pred potopom.

Abraham – poklican biti oče Božjemu ljudstvu.

Mojzes – vodi Božje ljudstvo iz sužnosti do meja obljubljene

dežele.

Jozue – popelje Božje ljudstvo v obljubljeno deželo.

Samuel – sodi v začetku monarhičnega obdobja.

Ozea in Amos – prerokujeta pred padcem severnega kraljestva in

Samarije leta 722 pr. n. št.

Ezekiel in Daniel – sta preroško službo nastopila med odpeljanjem

v Babilon.

Hagaj in Zaharija – sta služila po vrnitvi iz babilonske sužnosti.

Ezra in Nehemija – sta začela služiti Bogu na začetku

prerokovanja o 2300 večerih in jutrih (457 pr. n. št.)

Janez Krstnik – poziva Izraela k spokorjenju pred začetkom

Jezusovega delovanja

Štefan – priča poganom (ko se konča prerokovanje o 70 tednih – 34

n. št.)

Ellen G. White – poklicana, ko se je končalo prerokovanje o 2300

dnevih/letih (1844)

V tem povzetku vidimo vzorec Božjega delovanja. V Božjem

načrtu odrešenja so podani določeni zaznamovalci preroškega časa.

Kadar koli nastopi duhovna stiska, Bog pošlje preroke, ki izpolnijo

15

njegovo poslanstvo, tako da pokličejo ljudstvo nazaj k Bogu in k

poslušnosti njegovi besedi.

Osebni čas

Izvolitev je lahko tudi vabilo k izpolnitvi določene naloge, kakor je

bilo tudi v primeru Ezra in Nehemija in v primeru mnogih drugih Božjih

služabnikov. (2 Mz 3,9-12; Iz 6,7-8; Jer 1,5-9) Povabljeni smo tudi

razmišljati o Jezusovem značaju in narediti nekaj določenega za Boga.

Lahko gre za delo ki ga opravimo zanj; dejanje, ki nam ga zaupa, kot je

denimo pomoč nekomu; ali pa gre za posebno poklicno pot, ki traja vse

življenje.

Vsak od zgoraj omenjenih voditeljev je bil izvoljen od Boga "za tak

čas, kakršen je sedaj". (Est 4,14) Vabili so k dejanjem, spokorjenju in

globoki predanosti Bogu. Ezra in Nehemija sta opravila vlogo voditeljev

Božjega ljudstva na začetku najdaljšega preroškega časovnega obdobja.

Ljudi sta tudi opominjala, naj živijo za Boga in z vero in dejanji kažejo

svojo predanost. Ljudstvo, ki se je vrnilo iz Babilona, je bilo vajeno

babilonskega načina življenja in češčenja mnogih božanstev. Kljub

vsem težavam, s katerimi so se spopadali po vrnitvi iz izgnanstva,

malikovanje na srečo ni bilo med njimi. Pa vendar njihov pretekli verski

pluralizem ni ostal brez škodljivih posledic. Četudi judovska skupnost

ni več molila malikov, sta zaradi preteklega malikovanja Ezra in

Nehemija morala na novo poučiti ljudstvo, kaj pomeni častiti Boga

nebes in živeti zanj. Njuno na videz kruto ravnanje v razmerah, kakršne

so bile mešani zakoni v poznejših poglavjih Ezra in Nehemija, ne sme

presenečati, saj sta oba želela poučiti ljudi, kaj pomeni živeti sveto in

kako temeljito spremeniti nesvet življenjski slog. Ezra in Nehemija sta

vabila v popolno predanost Jahveju, k popolni prenovi in goreči službi

Bogu.

Poklican obnoviti: sodelovanje

Nehemija je prispel v Jeruzalem (445/444 pr. n. št.) kakih 13 let za

Ezrom in njegovo skupino. Nehemijevo poslanstvo obnove Jeruzalema

ne bi bilo tako uspešno brez Ezrovega dela. Ezra je bil zaposlen s

poučevanjem ljudstva o Bogu. Bog ga je uporabil, da je duhovno

"gradil" ljudstvo, da bo lahko ob Nehemijevem prihodu "gradilo"

16

fizične strukture. V ozadju je vse vodil Bog ter pripravljal srce ljudstva

in dveh vodij. Bog ni želel samo obnovljenega Jeruzalema; želel je

obnovljeno ljudstvo, ki bi mu pripadalo. Ezrova in Nehemijeva naloga

je bila predvsem povrniti ljudi k Bogu. Zato nista ljudstva samo

navdihovala za delo med ruševinami, temveč še pomembneje –

navdihovala sta ga, naj odkrije gorečnost za Boga. Ezra in Nehemija sta

bila z molitvenim življenjem in postom, iskanjem Boga in delovanjem v

skladnosti z Božjo besedo zgled takšne gorečnosti.

Ezra in Nehemija sta bila izbrana za določeno nalogo v strateškem

času v zgodovini. Bila sta poklicana vodja, vsak na svoj edinstven način

na podlagi svojih darov. Ezra je bil duhovnik in pismouk in njegov

največji vpliv je imel s poučevanjem tore. Nehemija pa je bil po drugi

strani kraljev točaj in je imel neverjetne voditeljske sposobnosti, s čimer

je spodbujal in zbiral ljudi za delo. Ezra je bil učitelj; Nehemija je bil

delavec. Oba sta bila voditelja in vendar sta vodila vsak na svoj način.

Oba sloga sta pomembna za njuno poslanstvo. Drug drugega sta

dopolnjevala in sodelovala, da bi kaj spremenila za Boga. Bog je

uporabil njuni različni osebnosti in gorečnost, da je dosegel spremembe

v narodu.

Vsak med nami je odgovoren za nalogo ali položaj, ki nam ga Bog

zaupa. Odločitev, ali bomo nalogo opravili z odliko ali povprečno, je

naša. Bog nam bo pomagal na vsakem koraku naše poti; ne bo pa

namesto nas opravil dela, ki ga je zaupal nam. Lahko da imamo vse

darove pod nebom, a če jih ne uporabljamo za Boga, so nekoristni. Vsak

od nas se mora odločiti, da vse vloži v nalogo, ki nas jo je Bog poklical

opravit kljub nasprotovanju. Ezra in Nehemija bi se lahko vdala, pa se

nista. Vztrajala sta, ker sta svoje oči uprla v Boga. Pomembnost njunega

poklica je odtehtala njun strah pred negativnimi posledicami, ki so se

pojavile, ker sta se postavila za Gospoda. Bila sta prepričana, da je

njuno poslanstvo tega vredno.

Predestinacija

Bog je poklical ali vnaprej določil svoje ljudstvo, Izraela, da bo luč

svetu. Pavel omenja ta klic v Rim 9 do 11 skupaj z dejstvom, da

Izraelovi voditelji niso sprejeli Jezusa Kristusa za svojega Mesija in

Zveličarja. Božje vabilo se ni spremenilo, marveč prilagodilo, kajti

17

Božje vrednote in darove zveličanja je bilo treba razodeti tudi poganom.

Bog je poklical določene ljudi na določeno nalogo. Želel je, da se verni

Judje in pogani zveličajo in so skupaj luč in blagoslov svetu. Vnaprejšnja določitev ima v Svetem pismu tri glavne pomene: 1. Bog je vnaprej določil, da obstaja samo ena pot zveličanja, in

sicer po Jezusu Kristusu. (Jn 14,6; Apd 4,12) V njem smo izvoljeni za

večno življenje, če ga sprejmemo za svojega osebnega zveličarja. (Rim

8,29; Ef 1,3-8) On si želi, da se vsi zveličajo. (1 Tim 2,3-4) 2. Bog je vnaprej določil nekatere (tako posameznike kot skupnost

vernikov) za določeno nalogo, posebno poslanstvo (kakor je posvetil

zvesti ostanek, da oznani večni evangelij). Bog ima poslanstvo, ki

obsega ves svet. (Iz 49,6) 3. Bog je vnaprej določil končni vrhunec človeške zgodovine, ko se

bo vrnil kot sodnik in podelil plačilo. (Dan 2) Končni izid bo njegova

eshatološka zmaga. Bog si ne želi zveličati samo peščice, marveč zbrati

čim več ljudi – kolikor je mogoče izmed narodov na končni eshatološki

shod. (Raz 21,3)

III. Uporaba

Naslednja vprašanja se ubadajo z obdobji preroškega časa: 1. Še enkrat preglej seznam prerokov. Osredotoči se na nekaj imen.

Pogovorite se, kako je bil vsak med njimi poklican. Kako je ta prerok

vedel, da je poklican? 2. Zakaj Ellen G. White ustreza temu seznamu? Kako jo je Bog

uporabil za duhovno voditeljico svojega ljudstva? 3. Kako so se ljudje skozi zgodovino odzvali na od Boga poklicane

voditelje? Zakaj je sprejemanje od Boga izvoljenih voditeljev in njihovo

vodenje tako zapleteno? 4. Kaj otežuje delo od Boga izvoljenim vodjem?

18

Za razmislek 1. Kako lahko spoznam Božjo voljo zase? 2. Zakaj goriš? Kako te Bog vabi, da uporabiš svoje želje in darove

zanj? 3. Kako lahko sodeluješ v cerkvi z drugimi obdarjenimi ljudmi, ki

jih je Bog poklical služit, a se od tebe zelo razlikujejo? Kako lahko

razlike med vami postanejo prednost? 4. Kako veš, da počneš tisto, kar te je Bog poklical naredit?

19

4. NASPROTOVANJE

Od 19. do 25 oktobra

I. Splošni pregled

Ključno besedilo: Ezr 5,5; Neh 4,20 Cilj proučevanja: Ezr 4,4-24; 5; 6; Neh 3; 4; 6,1-13; Dan 10,12-13.20. V tem nauku globlje obravnavamo poročila o nasprotovanju, na

katero je naletela vsaka od skupin povratnikov, ko so obnavljali tempelj,

mesto in obzidje, najprej pod upraviteljem Zerubabelom in potem pod

duhovnikom Ezrom ter končno še pod upraviteljem Nehemijem. Četudi

poročila niso vedno pisana v kronološkem zaporedju, lahko sestavimo

zaporedje dogodkov na temelju kraljev, ki so omenjeni v vsakem izmed

pisem, in pritožb čez Jude.

Kljub dejstvu, da se je delo nekajkrat ustavilo, ker so se ljudje bali

groženj okoliških narodov ali kraljev in so izgubili vero v Božjo zaščito,

je Gospod vedno pošiljal voditelje, ki so spodbujali ljudstvo, naj znova

zida. Včasih so minila leta, preden se je delo nadaljevalo, nikoli pa ni

bilo dokončno opuščeno. Bog je želel, da se Izraelci vrnejo v oblju-

bljeno deželo in je bil z njimi kljub nasprotovanju, poniževanju in

včasih nasilju. Ker je kaj težko, ne pomeni, da nas Bog ni poklical tega

naredit. Bog od običajnih ljudi prosi velike reči in potem sam priskrbi

potrebno. V knjigi Ezra in Nehemija je Bog navdihnil voditelje in

preroke, da so trdno stali proti sovražnosti.

Bog vedno bedi nad ljudmi vere, ki mu zaupajo kljub zapletenim

okoliščinam in ukrepa v njihovo dobro ter opravi svoje delo. Bog

nagrajuje sodelovanje in pripravljenost iti naprej ter odločnost, da se

izpolni postavljena naloga.

II. Razlaga

Kronologija dela v Ezrovi knjigi Pod Zerubabelovim vodstvom

537-535 pr. n. št. – obnova tempeljskega oltarja in temeljev

(Ezr 3)

20

535-520 pr. n. š. – delo je zastalo zaradi močnega

nasprotovanja (Ezr 4 do 6)

520-515 pr. n. št. – delo se nadaljuje pod preroškim

Hagajevim in Zaharijevim delovanjem

515 pr. n. št. – tempelj dokončan (Ezr 6,13-22)

Pred Ezrom

465-464 pr. n. št. – nasprotovanje obnovi Jeruzalema (Ezr

4,7-23) – Artakserks ustavi delo v prvih letih

Ezra

457 pr. n. št. – Ezra prispe v Jeruzalem, ko delo stoji (Ezr 7)

V Ezr 3 je omenjena obnova tempeljskega oltarja in temeljev, kar se

je zgodilo med letoma 537-535 pr. n. št. po Cirovem odloku. (Ezr 1,1 do

2,70) Po prvotnem praznovanju, (Ezr 3,10-13) so dela ustavili (Ezr 4,1-

5) zaradi močnega nasprotovanja, ki se je začelo okoli leta 535 in je

trajalo vse do 520. Za podrobnosti glej Ezr 4,24 do 6,12. Ezr 4,16 na

kratko opisuje nasprotovanje gradnji v času kralja Kserksa (486-465 pr.

n. št.). Potem v Ezr 4,7-23 beremo o nasprotovanju v času vladanja

kralja Artakserksa. Ezra je vključil kopije pisem, ki so bila poslana

kraljema Artakserksu in Dariju. Pisani sta v aramejščini, četudi je knjiga

pisana v hebrejščini, kar pomeni, da sta uradni listini, ki sta ohranjeni v

jeziku, ki je bil tisti čas uporabljen za pisanje javnih listin. (Aramejščina

je bila takrat uradni jezik, kakor je danes angleščina.) Po 15 letih

močnega nasprotovanja, v letu 520 pr. n. št. je prerok Hagaj spodbudil

ljudstvo, naj nadaljuje gradnjo templja. (Preberi 5 njegovih kratkih

pridig v knjigi preroka Hagaja). Podprl ga je tudi prerok Zaharija, sad pa

je bil, da je bil tempelj dokončan v manj kakor 5 letih in posvečen

marca 515 pr. n. št.. (Ezr 6,13-18) Temu je mesec dni pozneje sledilo

praznovanje pashe. (Ezr 6,19-22)

Dan 10,12-13.20

Bog je pripravil vse, da bi njegovo ljudstvo lahko obnovilo tempelj

v Jeruzalemu po vrnitvi iz babilonske sužnosti. Osebno je poskrbel za

odstranitev ovir in odprtje poti za to pobožno dejavnost. Iz Dan 10

izvemo, da sta se angel Gabriel in Mihael (drugo ime za Jezusa

21

Kristusa) bojevala za um perzijskih kraljev Cira in njegovega sina

Kambisa, da bi ju prepričala, naj pospešujeta obnovo, ko so ju zavistni

nasprotniki rotili, naj ustavita prenovo templja. Bog se je bojeval s tema

knezoma, da bi ju prepričal, da Božjemu ljudstvu zagotovita prostor,

kjer bodo lahko častili živega Gospoda. Piše, da so Judje izgubili pogum

in prenehali delati, čeprav je bil Bog z vso svojo močjo na njihovi strani.

Delo se je nadaljevalo, ko se je pojavil prerok Hagaj.

Te razmere nas opozarjajo pred pomanjkanjem vere in straho-

petnostjo, da ne sledimo Božjemu vodstvu, kadar nam pripravi pot, da

bi izvršili njegovo voljo. Božja previdnost je vedno boljša od naših

izračunov ali načrtov. Moramo zaupati v njegovo vodstvo in mu slediti.

Lahko smo prepričani, da so njegovi načrti in poti najboljši in da ima

vedno v mislih našo blaginjo.

Hagaj in Zaharija

Preroka Hagaj in Zaharija sta se na prizorišču pojavila po dolgih 15

letih nasprotovanja obnovi. Ljudstvo je postalo malodušno in prenehalo

obnavljati tempelj. Bog je ta preroka poklical in usmeril, da bi ljudstvu

spregovorila in ga navdihnila h gradnji kljub sovražnemu nasprotovanju.

Bog ju je spodbujal, naj se ne bojita. Bil je z njima in njegova

navzočnost ju bo ohranjala.

Bog je stopil pred ljudstvo z vprašanjem: "Za vas same pa je čas, da

prebivate v svojih z deskami obitih hišah, ta hiša pa bodi pusta?" (Hag

1,4) Proučite vse primere, kjer se v Svetem pismu pojavi beseda "obite"

(safun) in boste odkrili nekaj zanimivega. Vsi ti primeri so povezani s

cedro. (1 Kr 6,9; 7,3; 7,7; Jer 22,14) Bog imenuje hiše svojega ljudstva

(Hag 1,4) obite, ker niso bile narejene iz materiala, ki so ga običajno

uporabili za gradnjo na tem področju. In kaj je bilo narobe s cedrovimi

trami? Judje so jih naročali iz Libanona, da bi obnovili tempelj. Ta je

moral biti postavljen po zgledu, ki ga je imel Salomon, kar je pomenilo

prepletanje kamnitih blokov in lesenih cedrovih opažev. Za tempelj so

načrtovali uporabiti cedrove trame. Nasprotniki pa so jih »prisilili«, da

so prenehali obnavljati tempelj, in les je prosto ležal naokoli. Zakaj ga

ne bi uporabili? Četudi so tako za svoje hiše porabili les, ki je bil

namenjen Božjemu templju, je Bog našel drugo rešitev. Poslal jih je v

hribe, da najdejo les in mu s tem postavijo hišo. Bog za lastno hišo ne

22

zahteva najdražje materiale. Bolj si želi prostor, da bo lahko prebival z

njimi.

Še pomembneje je, da je Bog želel, da bi si njegovo ljudstvo želelo

njegovo družbo, kar je bil tudi namen templja Večja težava je bilo

njihovo neizročeno srce – nedokončan tempelj je bil zgolj znamenje

njihove otopelosti. Ko je kdo predan nalogi ali človeku, ga naspro-

tovanje ne bo zlahka ustavilo. Prenehanje dela je tako govorilo o

pomanjkanju predanosti Božjega ljudstva. Božja spodbuda pa je

ljudstvo prebudila iz otopelosti in strahu ter ga spodbudila da znova

začne obnavljati tempelj. Po tem niso več omahovali z delom. V petih

letih so tempelj dokončali. Včasih nas premagata posvetnost in udobje.

Takrat se moramo spomniti, kaj je pomembno v življenju.

Kronologija dela v Nehemijevi knjigi

445/444 pr. n. št. Nehemija prispe v Jeruzalem (Neh 1 in 2)

Nasprotovanje delu (Neh 2,11-20; 4,1-23; 6,1-14)

Po 52 dneh (manj kakor v 2 mesecih) je obzidje dokončano

(Neh 6,15-19)

Neh 4

Sanbalat, ki je skupaj s Tobijem vodil Samarijo severno od Judeje,

je grozil Nehemiju in se zatekel k posmehovanju in roganju Judom. Z

Judi je bil sorodstveno povezan po strani velikega duhovnika (s poroko)

in je slutil, da bo njegova moč nad judovskim narodom oslabela, ko

bodo obnovili obzidje. Verjel je, da Judje niso dovolj močni, da so

slabotni in da je njihova naloga zanje veliko preobsežna. Rekel je, da

Judom ne bo nikoli uspelo pozidati obzidja. Drugi voditelji tega

področja so se mu pridružili v politični zavezi, da bi ustavili Izraelce.

Arabci so bili pod vodstvom Gesema in so zavzeli južno področje pod

Judejo; Amonci so živeli na vzhodu na perzijskem območju; Asdod pa

je bil zahodno od Judeje. Judeja je bila povsem obdana s sovražnimi

silami. Izraelci so se začeli bati, Nehemija pa je zadevo vzel kot žalitev

Boga in judovskega ljudstva. Sovražniki so sramotili Božje ime in

Izraelce, zato je vpil k Bogu, naj "sliši" in "obrne njihovo zasmehovanje

njim na glavo". (Neh 4,4; 3,36) Ni se sam maščeval, marveč je prosil

Boga, naj vzame zadevo v svoje roke. Prepričan je bil, da ga je Bog

23

usmeril v pozidavo obzidja, odgovor na to je bil tudi naklonjen odziv

kralja in Izraela. Ker so se grožnje njihovih sosedov poigrale z

domišljijo in jih prestrašile, je Nehemija spodbudil ljudstvo, naj se

"bori", ker je Bog velik in strašen (Neh 4,20; 4,14) in se bo bojeval

zanje. (Neh 4,20; 4,14) Nehemija je zbral Jude in jih razdelil v skupine

ter opremil s popolno bojno opremo ter jih razpostavil na obzidje, da so

jih sovražniki lahko videli. Svetu je pokazal, da so pripravljeni na

napad.

Strategija je bila uspešna; sovragovi načrti so propadli. Judje pa so se

spomnili, da morajo zaupati Bogu in ne dovoliti, da se jim človeški

sovražnik zdi večji od njihovega Boga. Kljub še nekaj grožnjam so zidali

dalje, dokler niso v zgolj 52 dneh dela dokončali obzidje. (Neh 6,15)

III. Uporaba

Vzorec delovanja in ustavljanja in spet delovanja in ustavljanja kaže

na strah, kaj jim bodo storili ljudje. Sovražnikove grožnje, kraljev odlok

o prepovedi dela in majhno število ljudi – vse se je zarotilo proti njim,

da bi le nehali delati.

1. Kaj je naredil prerok Hagaj, da je spodbudil ljudstvo, da so

skupaj uspešno obnovili tempelj?

2. Kaj se zgodi, ko si v mislih vedno znova vrtimo vprašanje: Kaj

vse se lahko zgodi? Vse skupaj je samo še slabše, mar ne? Tako

dolgo nas skrbi, da se zgodi, da nam naša pričakovanja in domišljija

preprečujejo zaupati Bogu in iti naprej. Ovire so videti večje od

samega življenja in pozabljamo, da je Bog obljubil, da se bo bojeval

za nas. Kako smo lahko podobni Nehemiju in gojimo močno vero,

da je Bog dejansko z nami?

3. Katerih voditeljskih lastnosti se lahko naučimo od Nehemija, ko

spodbujamo bližnje?

4. Kateri dejavniki so te prestrašili in ti preprečili opravljati Božje

delo?

5. S čim lahko spodbudiš ljudi, ki so ujeti v življenjske težave in

strah, ki ga prinaša spopadanje z njimi, ter imajo težave z

zaupanjem, da se bo Gospod bojeval zanje?

24

5. KRŠENJE DUHA POSTAVE

Od 26. oktobra do 1. novembra

I. Splošni pregled

Ključno besedilo: Neh 5,11.15-16 Cilj proučevanja: Neh 5

Nehemija 5 opisuje, kako je Nehemija ravnal s krivičnostjo med

ujetniki. Ko so pozidavali jeruzalemsko obzidje, združeni za boj proti

sovražniku, v njihovih vrstah ni bilo vse lepo in prav. Lakota, ki je

vladala v deželi, je pustila nekaj družin brez finančnih možnosti, da bi

plačali perzijske davke ali celo kupili hrano.

Zato so Judje zastavili svoje domove, polja in vinograde. Ko je

zastavilo pošlo, so morali najti druge načine, kako plačati davke in

dobiti hrano. Sužnost je bila v tistih časih nekaj običajnega in Izraelci so

se ravnali po običaju, prodali otroke ali sebe sorodniku, da bi lahko

oddelali dolg. Ko je Nehemija izvedel, da Izraelci kupujejo lastno

ljudstvo, da bi poskrbeli za te družine, se je razjezil. Četudi je zakon

dovoljeval to početje, se je Nehemija temu uprl, saj ni bilo pravično.

Srečal se je z nekaj najmogočnejšimi judovskimi voditelji. Vprašal je,

ali se jim zdi pošteno, da so se svobodni, ki so prišli v Izrael, morali

zopet zasužnjiti svojim bratom in sestram. Sčasoma je prepričal

voditelje, da je njihovo vedenje moralno sporno, in so vrnili revnim vse,

kar so jim vzeli. Nehemija je zgled – da se postaviš za to, kar je prav,

tudi ko so v krivico vpleteni vplivni ljudje. Njihov položaj in prestiž

nista ustavila Nehemija, da ne bi spregovoril proti temu, kar ni bilo

prav.

II. Razlaga

Struktura Neh 5

Neh 5 ima jasno tematsko strukturo in jo lahko razdelimo na

naslednje enote:

1. Stiske ljudstva in pritožbe ter Nehemijeva odločna dejanja (Neh

5,1-13)

a. Razlogi za stisko ljudstva (Neh 5,1-5)

25

b. Nehemijeva jeza in graja (Neh 5,6-7)

c. Nehemija skliče javni shod in obtoži voditelje (Neh 5,7b-8a)

č. Molk voditeljev (Neh 5,8b)

d. Nehemijevo svarilo voditeljem, naj hodijo v Božjem strahu

in vrnejo imetje ljudem ter povrnejo izgubo (Neh 5,9-11)

e. Pozitivni odziv voditeljev (Neh 5,12a)

f. Zaobljuba voditeljev, Nehemijevo simbolično dejanje in

hvaležno slavljenje Gospoda (Neh 5,12b-13)

2. 12 Nehemijevih let marljive in nesebične službe (Neh 5,14-16)

3. Nehemijev dnevni prispevek za številne ljudi in obiskovalce

(Neh 5,17-18)

4. Nehemijeva molitev za usmiljenje (Neh 5,19)

Nehemijevo ravnanje z zatiranjem/krivico

Sredi polne zasedenosti z delom za Gospoda je prišla resna obtožba

zoper voditelje Božjega ljudstva. Ubogo ljudstvo je bilo zatirano, bili so

lačni, otroci zasužnjeni, vinograde in polja pa so jim zasegli.

Ko so Nehemiju povedali, kaj se dogaja med Judi, se je zelo

razjezil. Beseda za jezo je kharah in pomeni "biti jezen" ali "goreti od

jeze". Kharah pomeni močan odgovor v jezi. Beseda je v Svetem pismu

dokaj pogosta. Pojavi se recimo zgodaj, ko omenja Kajnovo jezo, ko je

izvedel, da njegova daritev ni sprejeta, ali pa Mojzesovo jezo, ko je

videl, da je ljudstvo plesalo in častilo tele. (2 Mz 32,19.22) A kharah je

uporabljena tudi za Božjo jezo, ki se je razplamtela, ko je Izraelovo

ljudstvo delovalo hudobno. (2 Mz 4,14; 32,10-11; 4 Mz 11,1.10.33)

Enaka besedna zveza "se je zelo razjezil" se pojavi tudi v naslednjih

besedilih. V 1 Mz 34,7 najdemo te besede, ko je bila posiljena Dina in

so se njeni bratje (Jakobovi sinovi) zelo razjezili in se maščevali

storilcem, tako da so pobili vse moške v Sihemu. V 2 Sam 13,21 se je

kralj David zelo razjezil, ko je slišal, da je njegov sin Amon posilil

svojo sestro Tamaro (čeprav se ni odzval v jezi, da bi poravnal krivico).

Tretji primer uporabe teh besed najdemo v Neh 4,7, ko so sovražniki

Judov odkrili, da Izraelci pozidavajo obzidje. Sovražniki so se zelo

razjezili, ker so obnovo videli kot resno grožnjo njihovi oblasti nad

deželo. V dveh besedilih je opisano izredno resno kaznivo dejanje –

posilstvo – zaradi česar vidimo poročilo o krivici v Nehemiju prav tako

26

kakor resno kaznivo dejanje. Nehemija je enako jezen ob tem, kar je

slišal, kakor tisti, ki so slišali za posilstvo svoje sestre in hčere.

Nehemija je krivico in nemoralno vedenje izenačil. Enako vidi tudi

zatiranje. Človek se strezni in zresni, ko spozna, da je zatiranje v

Nehemiju izzvalo tako močna čustva jeze. Na zatiranje Judov se je

odzval osebno, kakor bi bili prizadeti člani njegove družine.

Nehemija pa se ni prenaglil z odzivom, marveč je o zadevi resno

premislil. Besede, ki so uporabljene "posvetoval sem se sam v sebi v

srcu", so hebrejsko malakh in levav. Malakh ima dva pomena: 1)

"vladati kot kralj" ali "biti postavljen za kralja" ter 2) "razmisliti" ali "v

sebi pretehtati". Levav pa pomeni "srce". Dobesedno vrstica pravi "v

mojem srcu". Če vse sestavimo, dobimo, da je Nehemija skrbno

pretehtal zadevo v srcu. Ker sta srce in um v hebrejščini prispodobi za

razmišljanje, je Nehemija razmislil in ocenil, kaj naj naredi glede

zatiranja in krivice med Izraelci. Tako se lahko od njega naučimo še

enega pomembnega nauka, in to je, da se ne odzovimo v jezi na krivico.

Raje si vzemimo čas in premislimo, kaj bi bilo najbolje narediti.

Dobro je in pomembno, da se na krivico odzovemo močno, a to ne

pomeni, da se razjezimo. Kajnova jeza proti bratu Abelu ni bila primerna

– na primer. Brezbrižnost do zla je eden najhujših grehov. Ko ljudje

vidimo krivico in se obrnemo proč, kakor da to ni naša stvar, pokažemo

svoj hlad in izgubo občutljivosti za greh. Izredno nevarno je biti čustveno

leden in se ne odzvati na krivico. Naš Bog je Bog pravice; vedno je na

strani zatiranih. Preroki so velikokrat grajali Božje ljudstvo, ker niso

preprečili krivice. Preroki so spodbujali ljudstvo, naj bodo dobri z

ubogimi, naj jim pomagajo; poučevali so ljudstvo, naj bo milostno do

vdov, sirot in tujcev. (5 Mz 10,18; 14,29; 24,19; 27,19; Zah 7,10)

Potem ko je Nehemija okaral judovske plemenitaše in poglavarje, ki

so molčali in se niso odzvali, je sklical veliki shod, da bi vsi voditelji

dojeli posledice svojega zatiralskega vedenja in kako je to vplivalo na

veliko ljudi. Zaradi velike množice bodo voditelji dejansko prisiljeni

popustiti njegovim zahtevam. Še pomembneje pa je, da se je Nehemija

sklical na njihovo odgovornost pred Bogom. "Ali ne bi imeli hoditi v

strahu Boga našega, da ne bomo v zasmeh poganom, svojim sovraž-

nikom?" (Neh 5,9) Nehemija uporabi besede "strahu našega Boga" kar

nekajkrat v svoji knjigi. (Neh 5,9.15; 7,2)

27

Božji strah naj bi Jude spomnil na njihovo željo po hoji z Bogom,

da sprejemajo svoje odločitve skladno z njegovo voljo in da živijo zanj.

Zato so se Judje vrnili v Jeruzalem; prišli so, da bi bili in živeli kot

"odgovorno Božje ljudstvo". Spoznali so, da so njihovi predniki zapu-

stili Boga, sami pa so to hoteli preprečiti. Nehemijeva graja jih je

utišala, saj so končno dojeli, da ne živijo brez krivice in so zapadli v

navade iz preteklosti ali pa so se navzeli novih od okoliških ljudstev. Če

delajo kakor prej in zatirajo manj srečne zaradi osebnega dobička, ne

morejo biti luč narodom.

Nehemija ni ugovarjal zaradi posojanja, saj je tudi sam ljudem

posojal denar in žito. Govoril je proti zaračunavanju obresti. Zato je

zahteval, da voditelji povrnejo zemljišča, ki so jih zajeli, in obresti, ki so

jih zaračunali.

Presenetljivo je, da so se vodje odzvali pozitivno in obljubili, da

bodo vse vrnili. Pozneje so poklicali duhovnike, da so naredili

zaobljubo med poglavarji in duhovniki. (Neh 5,12-13) Ljudje so "storili

po tej obljubi". (Neh 5,13) Iz besedila izvemo, da so po tej zaobljubi vsi

– plemenitniki, uradniki in ljudstvo – delali skupaj in ustvarili nove

poslovne metode, ki so upoštevale pravice vseh.

Nehemijev zgled

Poglavje se konča z odlomkom, ki pojasni, da je bil Nehemija

upravitelj Judeje. In čeprav bi z vso pravico pobiral davke od ljudstva,

ki ga je upravljal, je živel po svoji vesti in ni pridal bremen k že tako

obremenjenemu ljudstvu, ki je moralo pošiljati davke Perzijcem.

Namesto tega je svoj denar (plačilo Perzije) uporabil, da je tem iz

svojega doma in drugim, ki so to potrebovali, priskrbel prostor, kjer so

jedli. Kar je imel, je radodarno ponudil drugim. Dela ni opravljal, da bi

obogatel, marveč da je služil. Nehemija je živel po načelu iz Mr 10,43-

44: "Kdor koli hoče postati velik med vami, naj vam bo služabnik, in

kdor koli hoče med vami biti prvi, bodi vsem hlapec." Širil je pravico in

ponižen odnos v službi.

28

III. Uporaba

Naslednje vprašanje uporabi kot uvod v proučevanje:

Kaj je bilo najtežje, kar si kdaj moral narediti, da si poskrbel za

svojo družino ali ljubljene?

Bodi pripravljen kot učitelj povedati osebno izkušnjo. Spodbudi

tudi druge k temu. Tako se boste bolj povezali kot skupina. Kakor je

Nehemija za ljudi skrbel, tudi mi izražajmo skrb, tako da delimo med

seboj kot bratje in sestre. Vsi preživljamo težavne čase in spodbudno je

slišati od drugih, kaj so doživeli in kako so ravnali v določenih razmerah

kot Jezusovi sledilci.

Naslednja vprašanja zastavi na koncu poučevanja:

1. Razmislite, kaj lahko naredite, da bi pomagali ubogim, tem, ki so

porinjeni na obrobje ali pa prizadetim. Kako lahko podpirate razno-

likost? Kaj lahko naredite, da bi komu spremenili življenje na

boljše?

2. Kako si lahko podoben Nehemiju in se odločno upreš krivici?

Razmisli o naslednjem:

a. Kako se krivici upreti doma?

b. Kako se krivici upreti na delu?

c. Kako se krivici upreti v šoli?

č. Kako se krivici upreti s prijatelji?

3. V Nehemijevem času je bilo za zatiranje krivo posojanje in

zaračunavanje obresti ter sužnost. Kako se v današnjem času zavarovati,

da ne zatiramo drugih?

29

6. BRANJE BESEDE

Od 2. do 8. novembra

I. Splošni pregled

Ključno besedilo: Neh 8,8, Joz 1,8; Jn 5,39-40 Cilj proučevanja: Neh 8

Nauk se osredotoča na pomembnosti preživljanja časa z Božjo

besedo. Izraelovi voditelji in ljudstvo so pokazali neverjetno ljubezen do

Boga in njegove besede, ko so več ur poslušali glasno branje Pisem.

Dogodki tega poglavja so se odvili sedmega meseca (tišri) v letu, kar je

pomembno, saj se je v tem mesecu praznovalo več svetih dni in

praznikov: prvega, desetega in petnajstega dne (praznik trobentanja, dan

sprave in praznik šotorov). Ezra in Nehemija sta skupaj z voditelji

sklicala ljudstvo in otroke na prvi dan – in leviti so začeli brati in

pojasnjevati Božjo besedo. Ljudstvo je več ur poslušalo poročila o svoji

dediščini in o mogočni Božji navzočnosti ter o zvestobi do njih. Branje

in razlaga (in prevod) levitov so se ljudstva globoko dotaknili. Ko je

ljudstvo slišalo sporočila iz Mojzesovih knjig, so se prepričali o lastni

grešnosti in Božji svetosti ter začeli jokati.

Nehemija in leviti so ljudi prepričevali, naj ne jočejo in naj ne bodo

žalostni, marveč naj se veselijo v Gospodu zaradi njegove obilne

ljubezni do njih. Ob podaljšanem branju Peteroknjižja je ljudstvo

ugotovilo, da naj bi 15. dan meseca praznovali praznik šotorov. Zato so

se znova zbrali, da bi praznovali pozabljeni in zanemarjeni praznik s

sedemdnevnim slavjem. V tem času so živeli v šotorih na strehah in

dvoriščih svojih hiš in po mestu, medtem ko so proučevali Božjo

besedo. Osmi dan pa so se zbrali k svečanemu zaključku.

II. Razlaga Ker je besedilo Neh 8 do 10 pisano v tretji osebi in ne v prvi kakor

drugi deli knjige, je mogoče, da so ta poglavja sestavljena kot teološko

središče, katerega namen je pojasnilo stanja Izraelcev in njihova

posvečenost Bogu. Dejanja iz teh poglavij so se verjetno zgodila potem,

30

ko je v Jeruzalem prispela Nehemijeva skupina. Omembe je vredno, da

se Ezra pojavi v 8. poglavju, in je omenjen skupaj z Nehemijem samo v

Neh 8,9 in 12,26. Jasno je, da je tema te literarne enote Neh 8 do 10

posvečenje Bogu z branjem Pisem, priznavanje in obnova zaveze. V

opisu se pojavi Ezra, ki ni pomagal fizično graditi, marveč je bila

njegova vloga pripeljati ljudstvo do proučevanja Božje besede. Središče

Neh 1 do 6 (kakor tudi Ezr 1 do 6) je gradnja, a pozornost je usmerjena

na izgrajevanje Božjega ljudstva. (Neh 7 do 13; Ezr 7 do 10) Neh 8

kaže, da je branje besede izrednega pomena, če želimo z vsem srcem

živeti v Božji navzočnosti.

Struktura Neh 8

A. Branje knjige postave (Neh 8,1-2)

B. Ljudstvo se odzove in časti Gospoda (Neh 8,3-6)

C. Razumevanje prebranega (Neh 8,7-8)

Č. Ta dan je svet, ne žalujte in ne jočite (Neh 8,9)

D. Gospodova radost je vaša moč (Neh 8,10)

Č'. Ta dan je svet: ne žalujte (Neh 8,11-12)

C'. Iz prebranega razumejo, da naj bi bivali v šotorih (Neh

8,13-15)

B'. Ljudje se odzovejo in naredijo šotore (Neh 8,16-17)

A'. Branje knjige postave (Neh 8,18)

Branje Božje besede

Branje Božje besede je v Neh 8 pomembna zasnova. Neverjetno se

zdi, da so ljudje branje poslušali več ur, "od jutranjega svita do poldne",

(Neh 8,3) približno 5 do 7 ur, kar kaže na njihovo odprtost za Boga. A

tu ni šlo samo za poslušanje branja, marveč tudi za razumevanje.

Dejansko je "razumevanje" najpomembnejši del poglavja.

V vsem poglavju se beseda za razumevanje "bin" pojavi 6-krat.

(Neh 8,2-3.7-9.12) Presenetljivo je, kolikokrat se beseda pojavi. Pisec je

namenoma večkrat ponovil misel o razumevanju, da bi k temu usmeril

našo pozornost. Skupaj z besedo bin se dvakrat pojavi tudi beseda

sakhal, ki prav tako pomeni "razumeti" in tudi "biti moder in preudaren"

ter "imeti razumevanje, modrost in razsodnost". (Neh 8,8.13) Že od

začetka je omenjeno, da so se zbrali vsi, ki "so mogli slišati in

31

razumeti", (Neh 8,2) kar pomeni odrasle in otroke, ki so dovolj stari, da

razumejo pisma. Beseda ni šla pri enem ušesu noter in ven pri drugem.

V življenju je morala imeti pomen in smisel, morala je voditi v večjo

modrost in spreminjati. Pridobiti znanje ne pomeni, da v možganih

kopičimo lepe misli in podatke. Znanje mora vplivati na vse, kar smo.

Odziv ljudstva

Presenetljivo je, da so besede vsekakor delovale na zbrane, saj so

jokali. Kar so slišali iz postave, je vplivalo na njihovo razumevanje

Boga, in spremenili so pogled nase in na svet. Poslušanje Božje besede

nam pomaga videti reči z Božjega zornega kota in sami sebe kot

grešnike. Ko danes ljudje berejo Staro zavezo, včasih zmotno mislijo, da

takrat ljudje niso zmogli videti ljubečega Boga. A iz Nehemijevih

besedil razberemo, da ni tako. Preživljanje ur z Božjo besedo, branje o

milosti in mogočnih dejanjih ni odrinilo ljudstva od Boga, marveč jih je

prepričalo o njegovi ljubezni in milostnem posredovanju. Spoznali so,

da so bili nezvesti, Bog pa je ostal zvest. Lepota in moč Pisem je v tem,

da nas v njih Bog roti in prosi, naj se povrnemo k njemu, in nam kaže,

kdo v resnici je – Bog, ki nas ljubi in naredi, kolikor je treba, da bi nas

rešil in povrnil k sebi.

Čas v Božji besedi vodi v oseben in skupni prerod. "Živa je namreč

Božja beseda in krepka in ostrejša kakor vsak dvorezen meč, in prodira

prav do ločitve duše in duha, členovja in mozga, in je sodnik naklepov

in misli srca; in stvari ni skrite pred njim, temveč vse je golo in razodeto

očem njega, ki imamo z njim opravek." (Heb 4,12-13) Glasno branje

Besede učinkuje tako, da sede v srce in um ljudi; odzovejo se izredno

čustveno. Ko se zavedo svojega grešnega stanja, začutijo žalost; na

koncu pa se odzovejo s še večjim veseljem nad Bogom.

V tem poglavju najdemo še eno pomembno temo, in sicer vlogo, ki

so jo v tem prerodu opravili voditelji. Preobrazba se je začela z voditelji,

ki so sklicali zbor v odziv na Božje navodilo v njegovi besedi.

Najverjetneje so od Ezra in Nehemija izvedeli o Bogu in sta jih prepričali

njuna neomahljiva ljubezen in predanost teh voditeljev. Vodstvo je

izkoristilo to priložnost. Sledili so Božjim navodilom in dosegli ljudstvo z

branjem. Stvari niso prepustili naključju, marveč so organizirali poslu-

32

šalce in "razlagalce" ter prevajalce Pisem, da bi dosegli čim večje

razumevanje.

Želja voditeljev, da bi se učili od Ezra, prav tako kaže učljivega

duha in pristop. Kakšna tragedija, ko ljudje verjamejo, da vse vedo in se

jim nič več ni treba učiti. Žal takšno stališče prav tako izključuje

pripravljenost, da nas pouči Sveti Duh. Biti odprt za nauk od drugih in

še posebej od Boga, je prednost, da lahko v svetu kaj spremenimo za

Boga.

Gospodova radost

Vrhunec ali središče strukture zgoraj obravnavanega poglavja je

Neh 8,10, ki ponavlja besede "ta dan je svet" in potem "ne bodite

žalostni". Zakaj? "Kajti Gospodova radost je vaša moč (ma'oz)." (Neh

8,10) Ljudem je trikrat rečeno, naj ne bodo žalostni in se ne žalostijo,

marveč naj se raje veselijo. Maoz pomeni "zavetje, trdnjava ali utrdba".

Prevaja se tudi kot "zaščita", najpogosteje pa kot "moč, trdnjava ali

zavetje". Psalmist recimo piše o Bogu kot maoz, ki je naše zavetje in

moč. (Ps 31,4; 37,39; 43,2; 52,7) Beseda za radost (khedwah) se pojavi

v Svetem pismu dvakrat. Drug primer je v 1 Let 16,27 v Davidovi

pesmi, kjer slavi Boga, ko v shodni šotor položijo skrinjo zaveze: "Slava

in lepota sta pred njim, moč in radost v njegovem mestu."

Praznik trobentanja se je začel s trobljenjem v ovnov rog, kar je

nakazalo začetek priprave na dan sprave; torej je nastopil čas (10 dni)

samopreiskovanja in spokorjenja.

Ezra in leviti pa so ljudstvu naročili, naj preneha žalovati in jokati,

ker je ta dan svet. Ezra pravi ljudstvu, da je radost, ki prihaja od

Gospoda, njihova moč, trdnjava in zavetje. Če želijo biti trdno

ukoreninjeni in močni, potrebujejo "Gospodovo radost". Ne spreglejte,

da gresta svetost in radost skupaj. Radost izhaja iz razumevanja, da jim

je Bog odpustil. To Gospodovo radost naj bi pokazali, tako da z

družinami skupaj uživajo hrano in se družijo drug z drugim. Hrano naj

bi tudi podelili s temi, ki niso imeli s čim praznovati. V teh 10 dnevih so

imeli čas razmišljati, kar jih je privedlo do dneva sprave. Ezra si

prizadeva, da bi ljudstvo razumelo, da ni potrebno samo spokorjenje.

Veselje v tem, kar je naredil Bog, ko je priskrbel zveličanje, je prav tako

33

pomembno. Niso smeli pozabiti obljube o zveličanju, marveč se zaradi

nje veseliti.

III. Uporaba Ezra je učil ljudstvo, da prihaja moč za vsakodnevno življenje iz

radosti v Gospodu. To navodilo se skoraj zdi preveč preprosto. Kako naj

bo radost v Gospodu najpomembnejša rešitev za naše vsakodnevne

težave?

Ko se osredotočimo na radost v Gospodu, ne glede na to, kar se

nam dogaja v življenju, zaupamo v Boga, da je dovolj velik, da opravi z

našimi težavami. Takšno zaupanje v Boga nas dvigne in nam da pogum

za ta dan. Pomaga nam, da zdržimo in da se ne smilimo samim sebi

zaradi razmer. Ohranja nas osredotočene na to, kaj lahko naredi Bog in

kaj je že naredil za nas po križu.

1. Spomni se svetopisemskih oseb, ki so živele v težavnih razmerah,

pa so vendar vedele, da jih Bog nosi v njihovih težavah. Česa se lahko

naučimo iz vsakega primera?

2. Kako pomembno je tvoje stališče? Viktor E. Frankl, preživeli iz

holokavsta in avstrijski psiholog, je napisal: "Človeku lahko vzamejo

vse razen temeljne človeške svoboščine – da v vseh okoliščinah izbere

svoj odnos do njih, da sprejme lastno pot." /Man's Search for Meaning:

An Introduction to Logotherapy, str. 104/ Ali se s to izjavo strinjaš ali

ne? Pogovarjajte se o tem. Zakaj je stališče v našem življenju tako

pomembno?

34

7. ODPUŠČAJOČI BOG

Od 9. do 15. novembra

I. Splošni pregled

Ključno besedilo: Neh 9,17 Cilj proučevanja: Neh 9

V Neh 9 je zapisana molitev priznanja ljudstva Izraela. 24. dan v

sedmem mesecu so se Izraelci znova zbrali, da bi skupaj priznavali

grehe, molili in se postili.

Spet so dan začeli z branjem iz Knjige postave. Poglabljanje v

Božjo besedo prepričuje; ljudje so se kot eden v spokorjenju obrnili k

Bogu. Niso pa se zgolj spokorili za svoje grehe tistega trenutka, temveč

za grehe ljudstva skozi vso zgodovino.

Spomnili so se vsega, kar je ljudstvo naredilo od Abrahama dalje,

ko ni sledilo Bogu. Tako se pokaže vzorec truda, da bi hodili z Bogom,

vendar so ga zapustili. In Bog se je vedno znova vračal k njim in jih

reševal. Branje iz Tore jih je vodilo, da so sestavili človeške spodrsljaje

in Božjo zmago. Molitev se je začela in končala s hvalo Bogu, vmes pa

so ga prosili, naj znova posreduje v njihovo dobro.

Bili so opomnjeni, da bo Bog, kakor je bil zvest v preteklosti, še

naprej skrbel zanje. Kljub težavam, ki jih prestajajo v domovini, ko

gradijo tempelj, pozidavajo obzidje in mesto, jih Bog vidi in jih ne bo

zapustil. Na koncu so sklenili podpisati zavezo z Bogom.

II. Razlaga

Struktura Neh 9

1. Ljudstvo bere iz knjige postave (Neh 9,1-3)

2. Molitev priznanja (Neh 9,4-38)

a. hvala Bogu (Neh 9,4-8)

b. Božja zvestoba kljub Izraelovi nezvestobi v Egiptu in v

puščavi (Neh 9,9-22)

c. Božja dobrota kljub Izraelovi nezvestobi v Kanaanu (Neh

9,23-31)

č. Hvaljenje Boga in priprošnje (Neh 9,32-38)

35

Branje iz knjige postave

Dogodek je bil odlično organiziran: leviti so brali iz Pisem četrtino

dneva in potem še nekaj ur, ljudstvo je priznavalo grehe in zablode ter

častilo Boga. Predstavljajte si mogočno izkušnjo večurnega branja

Svetega pisma ali poslušanja, čemur bi sledilo priznavanje, hvale Boga

– kar bi trajalo še dodanih nekaj ur, kar se zdi za tako veliko množico

skoraj neverjetno. Takšna predanost bi zahtevala neverjetno osredo-

točenost in osupljivo žejo po Bogu.

Morda je bila želja po tem, da bi videli Boga pri delu, tista, ki je

pripeljala ljudi do tega, da so ga vztrajno iskali. Bili so zaskrbljeni.

Njihova skrb je razvidna iz prošenj v molitvi: "Naj se ti ne vidi majhna

vsa tista težava, ki je zadela nas." (Neh 9,32) Ljudstvo prosi Boga, naj

ne spregleda vsega, kar se jim dogaja; v lastni domovini jih okoliški

narodi niso dobro sprejeli; preganjani so in garajo, ko se trudijo obnoviti

ljubljeno mesto. Boga prosijo, naj posreduje, deluje, radi bi ga videli in

slišali, da se odzove. Ob koncu njihovega shoda so voditelji povabili vso

množico, naj vstane. Potem so vpili h Gospodu in molili molitev, ki je

zapisana v Neh 9,5-38 in spada med najboljše molitve, ki so zapisane v

Svetem pismu.

Molitev priznanja

Skupinske javne molitve in priznanja, ki so zapisani v Neh 9, kažejo

globoko razumevanje narave greha in tudi zavest o nezadostni ljubezni

do bližnjega. Ljudstvo se je postilo in si posipalo glave, kar je bilo

zunanje znamenje ponižanja pred Bogom. Ponižen pristop h grehom iz

preteklosti kaže, da so se vrnjeni ujetniki zavedali, kako zlahka lahko

zapadejo v isti vzorec neposlušnosti in nezvestobe Bogu kakor njihovi

predniki. Niso si želeli nadaljevati tega cikla.

Izraelci so priznali grehe svojega ljudstva, ki so jih tudi pripeljali do

izgnanstva. Boga so izrinili iz svojega življenja in s tem govorili: "Bog,

ne želimo te!" Ker Bog spoštuje naše želje in se ne vsiljuje podanikom,

je dovolil, da je njegovo ljudstvo želo posledice zavračanja Boga.

Morda je najboljši opis tega, kaj se zgodi, ko izrinemo Boga, v Eze-

kielovi knjigi. Ezekiel nam prislika podobo Boga, ki se izseli iz Izraela,

potem ko je ljudstvu pošiljal svarilo za svarilom. (Ezk 5,11; 8,6) Ko ga

ljudstvo noče, se Bog umakne. Njegov prestol se preseli na Oljsko goro,

36

in ko njegova navzočnost zapusti Jeruzalem, ga zadene uničenje. (Mt

23,37-38) Ko se umakne Božja zaščita, pride na prizorišče Satan, ki

"hodi kakor rjoveč lev okrog in išče, koga bi pogoltnil". (1 Pt 5,8)

Izrael se je sedaj ozrl na vse, kar so naredili kot ljudstvo. Bili so

zgroženi nad tem, kako slabo so sledili Bogu. Tega se je zavedal vsak

posameznik.

Videli pa so vzorec Božje zvestobe. Enako kakor v Ezekielovi

knjigi se tudi njihova zgodovina ne konča s preselitvijo Boga iz Jeru-

zalema. (Ezk 43,1-5; 48,35) Ko pa so preseljeni v Babilon, se z njimi

preseli tudi Bog. Nikoli ne bo zapustil svojega ljudstva. Pusti ga, da

malo odtava, da se prebudi, in ga spet pritegne k sebi, nikoli pa ga ne

izpusti. Na koncu Ezekielove knjige Bog obljubi, da jih bo popeljal

nazaj v Jeruzalem in se tja preselil z njimi. Vrnjeni ujetniki so doživeli,

da se je Bog z njimi preselil nazaj v Izrael. Bil je z njimi.

V Neh 9,20 ljudje pravijo, da jim je Bog dal svojega "dobrega

Duha", da jih je poučeval (sakhal). Besedo smo že videli v 8. poglavju;

pomeni pa "razumeti, biti preudaren in moder". Bog nam podarja

najboljše darove. Sveti Duh ni bil dan samo vernim v Novi zavezi,

marveč tudi vernim v Stari zavezi. Sveti Duh jim je bil dan, da jih je

poučeval in modril. To počne tudi za nas, ko mu dovolimo, da nas

"poučuje". Bog je dal Izraelcem vse, kar so želeli in "potrebovali"

(Svetega Duha, hrano, vodo, kraljestva, deželo, zmago v boju, zbi-

ralnike, vinograde, oljčne nasade in sadna drevesa). Pa vendar so se

ljudje navduševali samo nad rečmi, ki jim jih je Bog dajal, namesto nad

Darovalcem. Ko pa so nastale težave in so vpili k Bogu, jih je spet

uslišal. Zakaj? Zaradi svojega velikega usmiljenja.

Molitev se začne z nagovorom Bogu "ti" (Neh 9,5-6) in konča z

"mi", ko ljudstvo vpije k Bogu v svojem obupu in krhkosti. (Neh 9,37-

38) Nasprotja med Božjo zvestobo in dobroto ter človeško grešnostjo ni

mogoče preveč poudariti. Priznanje grehov spremeni razmere. Ko je

ljudstvo prepoznalo greh prednikov, so rekli: "Krivično smo delali."

(Neh 9,33)

Spokorjenje za greh je vtkano v molitev, a poudarjena je tema

Božje milosti. Beseda za milost je rakhamim, kar pomeni "sočutje,

usmiljenje in milost". Izhaja iz besede rekhem, ki pomeni maternica.

Kako mati neguje svojega otroka in ga ljubi, tako beseda rakhamim

37

kaže, da Bog ljubi svoje otroke in ima do njih sočutje. Beseda za milost

se v Neh 9 ponovi 6-krat. (Neh 9,17.19.27-28 in dvakrat v 31). Poleg

tega se dvakrat pojavi beseda khesed. (Neh 9,17.32) Običajno se to

besedo prevaja kot neomajna ljubezen, lahko pa jo prevedemo tudi kot

prijaznost ali usmiljenje. Božje usmiljenje in ljubezen sta primerjana s

človeško nezvestobo. Ljudstvo je vse, kar je imelo, pripisalo svojim

dosežkom; pa vendar ga Bog ni zapustil. Odločilo se je častiti druge

bogove; pa vendar ga Bog ni pustil. V Neh 9,17 piše: "Ampak ti si Bog

mnogega odpuščanja, milostiv in poln usmiljenja, počasen v jezi in

obilen v milosti, ti jih nisi zapustil." Naš Bog je vedno pripravljen

odpuščati in spremeniti naše življenje.

Druga besedna zveza, ki so jo leviti ponavljali v molitvi, je "uslišal

iz nebes". (Neh 9,27-28) Kadar koli so ljudje vpili k Bogu, jih je vedno

uslišal. Bog čaka, da ga pokličemo. Včasih se nam zdi, da Bog molči,

ker ne dobimo želenega odgovora; vendar se ustavi vsakič, ko ga

kličemo, kakor se je ustavil za slepega Bartimeja, ki je kar naprej klical

Jezusa, ker je želel videti. (Mr 10) Bog se je spustil na goro Sinaj, da bi

govoril s svojim ljudstvom, čeprav ga je zatem zavrnilo in si raje izbralo

zlato tele, ki ga je molilo. Zakaj si Bog tako brezmejno prizadeva za

nas? Ker si želi biti blizu nas. Izraelci so se oprijeli obljube, da nas Bog

vedno sliši. Ker je slišal njihove prednike, so verovali, da bo zdaj slišal

tudi nje in jim odgovoril. In tako je bilo.

III. Uporaba Kakor so Izraelci spoznali, da se lahko učijo iz izkušenj in spo-

drsljajev prednikov, tako se lahko mi učimo od Izraelcev.

1. Katero dejanje Izraelcev, ki je orisano v molitvi, izstopa kot

nekaj, na kar moram biti pozoren tudi jaz?

2. Kaj je naredil Bog v moji preteklosti? Zapiši na papir ali pa nariši

časovnico njegovega posredovanja v tvojem življenju – ravnaj se po

naslednjih navodilih:

a. Opiši življenje svoje družine in hoje z Bogom. Nariši vzpone

in padce ter jih označi. Vrni se, kolikor se da, v preteklost in na

grafu riši, kaj se je zgodilo. Označi točke, ko so različni

družinski člani sprejeli Kristusa. Kaj opaziš na grafu?

b. Zdaj naredi isto za svoje življenje.

38

1) Zapiši, kdaj si jasno videl Božje vodstvo.

2) Ali vidiš kakšne vzorce? Če da, kaj so? Četudi so naši spodrsljaji resnični, imamo upanje, da je Jezus do nas

usmiljen in nam daje svojo pravičnost, da nas pokrije. Kakor so imeli

Izraelci obljubo o neizčrpni Božji milosti, jo imamo tudi mi danes. Kaj

lahko izročiš v Božje roke, vedoč, da je Bog poln usmiljenja in ljubezni

do tebe?

39

8. BOG IN ZAVEZA

Od 16. do 22. novembra

I. Splošni pregled

Ključno besedilo: Neh 9,38 in 10,39c Cilj proučevanja: Neh 10

Zaveza je bila kronsko dejanje v vzpostavljanju odnosa med Bogom

in njegovim ljudstvom. Najprej so Izraelci proučili Pisma, kar je

pripeljalo do prepričanja in priznanja greha. (Neh 8 in 9) Po priznanju,

hvalah in prošnji Judov so obnovili zavezo. Najprej jo je podpisal

Nehemija, sledilo pa je še 83 voditeljev ljudstva. Listino so zapečatili,

preostali iz množice pa "so vzeli nase prekletje in prisego, da bodo

živeli po Božjem zakonu". (Neh 10,30) Potem so zaobljubili zvestobo

Bogu in prisegli. Prisegli so, 1) da se ne bodo poročali z ljudmi drugih

narodov; 2) da bodo zvesto izpolnjevali sobotno zapoved; 3) da bodo

odpisali vse dolgove in 4) da bodo poskrbeli za tempelj (tudi z desetino

in darovi).

Podpis zaveze pa ni zadostoval. Vedeli so, da morajo temu slediti

dejanja. Njihova predanost Bogu se je morala videti in zato je sveti

narod vpeljal pomembne vidike hoje z Bogom. Kot Božje ljudstvo bodo

rasli z odnosom z Bogom in z določenim vedenjem. Kritično pri želji,

da ostanemo zvesti Bogu in razvijamo dobre navade, je redno in

vztrajno prositi Boga za preobrazbo in pomoč. Z njegovo pomočjo in

osredotočenostjo nanj lahko razvijemo dobre navade ter ostanemo na

pravi poti. Judje niso prepustili svoje rasti naključju, marveč so marljivo

načrtovali, da bi tako ostali ukoreninjeni v Bogu.

II. Razlaga Tematska struktura Neh 10

1. Voditelji zapečatijo zavezo (Neh 10,1-27)

2. Ljudstvo obljubi hoditi po poti Božje postave (Neh 10,28-29)

3. Zaobljuba zaveze (Neh 10,30-39)

a. nič mešanih porok (Neh 10,30)

40

b. spolnjevanje sobotne zapovedi (Neh 10,31a)

c. odpis dolga (Neh 10,31b)

č. svetiščna služba (Neh 10,32-39)

i. tempeljski davek (Neh 10,32-33)

ii. les (Neh 10,34)

iii. prvine (Neh 10,35-37a)

iv. desetina (Neh 10,37b-38)

v. darovi (Neh 10,39a,b)

vi. povzetek: "Vse bomo prinašali v hišo svojega Boga."

(Neh 10,38)

Od stvarjenja do ponovnega stvarjenja

Svetopisemsko poročilo o stvarjenju se začne v 1 Mz 1 in traja

sedem zaporednih dni. Vrhunec poročila o stvarjenju, ki je znano tudi

kot prvo poročilo o stvarjenju, je sedmi dan, sobota. To poročilo nam

pove, da smo ustvarjeni odvisni od Boga in naj bi živeli v odnosu z

njim. 1 Mz 2 opisuje stvarjenje z rahlo drugačnega zornega kota, a še

vedno gre za niz sedmih dni, ki se stečejo v vodoravni (človek s

človekom) odnos s poroko prvega para. Žal je greh pokvaril stvarjenje,

ko je človeštvo prekinilo odnos z Bogom, ker je poskušalo živeti

samostojno. Odklonitev Boga v človeškem življenju je svet kmalu

pognala v grešnost, dokler ni Bog ukrepal s potopom, da bi ustavil plaz

zla; drugače kmalu ne bi bilo več koga rešiti.

Z Bogom, ki je zvest svoji besedi, obstaja vedno nov začetek; po

potopu je v Noetovem času znova ustvarjal. Ohranil je ostanek in po

njem bo prinesel zveličanje. To poročilo o novem stvarjenju je zapisano

v zaporedju sedmih dogodkov in ima vrhunec v zavezi. (1 Mz 8,1 do

9,17) Četudi je moral Bog večkrat na novo začeti (babelski stolp,

Abraham, Mojzes itn.), je zaveza ostala osrednji vidik odnosa med

Bogom in človeštvom.

Zaveza med Bogom in ljudmi je pomembna prvina poslanstva

ponovnega stvarjenja, ki se ga Bog loteva od padca človeštva dalje.

Zaveza je uradna ustanovitev odnosa med Bogom in ljudmi. Je poskus

obnove prekinjenega odnosa med Bogom in ljudmi. Potrebna je, ker

človeštvo ne zaupa Bogu. Ko si ljudje med seboj zaupajo, ne

potrebujejo kosa papirja in porokov, ki jamčijo, da bo vsaka stran

41

izpolnila svoj del pogodbe. Bog ve, da mu ljudje s težavo zaupajo. Zato

je našel način, kako nam pokazati, da je vedno zvest. Zaveza je način, s

katerim nam Bog pokaže, da misli resno glede svoje predanosti nam.

Bog vedno naredi prvi korak. On je pobudnik zaveze; On ustanavlja

zavezo z nami.

Sestava zaveze

Zaveza je uradna listina, ki jo po hetitskem dogovoru sestavljata

dve strani (običajno gre za dogovor med gospodarjem in podložniki) in

je zavezujoča. Najboljši primer sestave zaveze v mezopotamski kulturi

najdemo v 1 Mz 15, kjer je Bog sklenil zavezo z Abrahamom.

Abraham se je ravnal po uveljavljenem običaju ustanavljanja

zaveze med dvema strankama. Dobesedni prevod za sklepanje zaveze je

"rezanje" zaveze, saj je bilo treba "rezati" živali. Odvisno kako bogat je

bil podložnik (služabnik), je prinesel različne živali in jih je prerezal na

pol. Podložniki so bili tisti, ki so prerezali živali na pol in se potem

zaobljubili gospodarju. Ker je bil Abraham bogat, je prinesel telico,

kozo, ovna in grlico ter goloba. (1 Mz 15,9) Vsakega je prerezal na pol

in polovici položil eno nasproti druge na tla, med njima pa pustil

prehod. Ptice so puščali cele, ker so bile premajhne, in so jih položili

eno nasproti druge. Podložnikova naloga je bila sprehoditi se med kosi

trupel in reči nekaj takega: "Naj se mi zgodi kakor tem živalim, če

prelomim zavezo." Ni bil običaj, da bi se med temi sprehodil tudi

gospodar, saj je bila to naloga zgolj tistega, ki je imel nižji položaj v

odnosu. Tako naj bi se Abraham sprehodil med polovicami kot

podložnik, čeprav to početje v besedilu ni posebej omenjeno.

Pričakovali bi, da se dejanje tukaj konča in je zaveza sklenjena,

vendar Bog ni tako končal overjanja zaveze. Ko je sonce zašlo, je

Abraham nenadoma videl "kadečo peč in gorečo plamenico", ki sta šli

med trupli. Dim in ogenj predstavljata Boga Stare zaveze (dim na gori je

pomenil, da je navzoč Bog, in ognjen steber v puščavi enako; kasneje v

Novi zavezi pa imamo ognjene jezike – Apd 2). Kaj te reči pomenijo?

Sam Bog se je sprehodil med polovicami. Ni pričakoval, da se bo samo

Abraham sprehodil med njimi in se zaobljubil; tudi sam Bog je to

naredil: "Če prelomim to zavezo, naj bom presekan na pol kakor te

živali." Neverjetno – ljudje so vedno znova prelomili zavezo. Bog pa je

42

bil na koncu ta, ki je bil voljan biti presekan na križu in umreti za grešno

ljudstvo, da bi pokazal zvestobo in neverjetno ljubezen. Bog ni nikoli

prelomil zaveze. A ker smo jo mi, je Bog zasedel naš položaj in bil

presekan na pol; Bog je umrl namesto nas.

Bog je sklenil zavezo z nami, da bi pokazal predanost in dobroto.

Kljub temu da kršimo odnos z njim, ga še vedno znova popravlja. Želi

nas povrniti k sebi. (2 Mz 19,4; Jn 12,32)

Obljube zaveze

V Nehemijevem času so Judje spoznali, da je Bog zvest. Zdaj so

sklenili, da želijo biti svet narod Bogu. Voditelji so podpisali listino, ki

je pričala, da želijo biti zvesti Bogu. Potem se je ostanek Izraelcev s tem

strinjal in so se zaobljubili, da bodo upoštevali Božjo postavo. Zavedali

so se, da je odgovornost hoje z Bogom odvisna od njih. A hoja z Bogom

ne more biti zgolj govorjenje; zahteva fizična dejanja. Ljudstvo mora

biti poslušno Božjim naukom.

V poglavju je najprej razbrati namero ljudstva, da bo poslušno,

ostanek poglavja pa je posvečen opisu podrobnosti zaobljube Bogu. 1)

Ne bodo se poročali z okoliškimi narodi in ne bodo dajali svojih otrok v

zakon tem, ki ne živijo za Boga. 2) Na sobotni dan ne bodo kupovali ali

prodajali in bodo imeli soboto za sveti dan, drugačen in se zavedali, da

lahko kupujejo in prodajajo vse druge dni v tednu. 3) Vsako sedmo leto

bodo odpustili dolgove in pustili zemljo počivati, kakor je dano

navodilo v 3 Mz 25 za jubilejno leto. 4) Osredotočili se bodo na obnovo

služb v templju – zagotovili bodo živež levitom in duhovnikom, ko

bodo vračali desetine in prinašali darove ter poskrbeli za svetiščne

potrebščine. Duhovniki so prejeli desetino desetin. V preteklosti, ko je

bilo levitov veliko več kakor duhovnikov, je bil ta delež velik. V

Nehemijevem času je ostala samo skupinica, ki je prejemala desetino

desetine, in to je bilo borno plačilo. Da so se duhovniki s tem strinjali,

kaže njihovo nesebičnost in ponižnost. Dejanja množice in zaposlenih v

templju kažejo, da so bili z vsem srcem predani Bogu.

43

III. Uporaba Zaveza z Abrahamom

1. Predstavljaj si prizor zaveze med Bogom in Abrahamom in pri

tem uporabi vseh svojih pet čutil. In zdaj odgovori na naslednja

vprašanja:

a. Kaj bi vonjal?

b. Kaj bi slišal?

c. Kaj bi okusil?

č. Kaj bi videl?

d. Kaj bi občutil?

2. Kako se ti zdi Božja hoja med polovicami živali v 1 Mz 15? Kaj

misliš, o čem je razmišljal Abraham, ko je Bog "vrezal" zavezo

z njim? Kaj ti osebno pomeni, da je Bog sklenil zavezo z

Abrahamom?

Nehemijeva zaveza

1. Zakaj so se Izraelci posebej zavezali štirim točkam? Kaj je tako

pomembnega v vsaki?

2. Skupnost je naredila cel krog: veselili so se, žalovali in sklenili

zavezo z Bogom. S to novo predanostjo se je ostanek Izraelcev veselil

prihodnosti in se zavedal, da jim bo Bog pomagal hoditi z njim, jim

dajal moč in vedno večjo željo po življenju z njim. Kaj lahko obljubiš

Bogu? S čim lahko zagotoviš, da boš izpolnil svoje del obljube v

prihodnosti z globljim odnosom z Bogom? Katero vlogo ima pri tvojih

obljubah Sveti Duh?

44

9. PREIZKUŠNJE, STISKE IN SEZNAMI

Od 23. do 29. novembra

I. Splošni pregled

Ključno besedilo: Neh 10,29 Cilj proučevanja: Ezr 2 in 8; Neh 7; 10; 12

Ta nauk razčleni nekaj seznamov in rodovnikov, ki jih najdemo v

knjigah Ezra in Nehemija. Seznam vsebuje: rodovnike teh, ki so se v

Judejo vrnili z Zerubabelom (Ezr 2) in potem z Ezrom (Ezr 8) in

Nehemijem (Neh 7), ter tudi številne posode in predmete, ki jih je s

seboj prinesel Zerubabel za Gospodov tempelj, (Ezr 1,7-11) potem ko

jih je v Babilon odnesel Nebukadnezar. V Neh 12 je seznam duhov-

nikov in levitov, ki so našteti, da bi se nadaljevalo pravo češčenje Boga.

Pozornost vsem tem podrobnostim kaže Božjo skrb tudi za podrobnosti

v našem življenju. Vsak teh seznamov nas nečesa uči. Naštevanje posod

iz templja nas v mislih prenese na Belsazarjevo zabavo. On je name-

noma osramotil Boga in uporabil te svete predmete za svojo pojedino.

(Dan 5) Po drugi strani pa je Cir počastil Boga in njegovo ljudstvo, ko je

predmete poslal nazaj z ljudstvom v Jeruzalem. Zapisi rodovnikov

spomnijo bralca, da Bog ne pozabi svojih, da ohranja družine in da ima

vsaka družina v Božjem delu svojo vlogo. Žal pa omembe številk

ljudstva tudi kažejo, da ni bilo veliko Izraelcev, ki so se odločili vrniti.

Večina se je privadila novih domov in kulture in se ni hotela podati na

potovanje v obljubljeno deželo. Kdor se je odločil vrniti, je pokazal

pogum in zaupanje v Božje vodstvo kljub negotovim razmeram pozi-

davanja dežele.

II. Razlaga

Rodovniki

V Ezr 2 in Neh 7 je zapisana ista skupina teh, ki so se vrnili. Gre za

zapis ljudi, ki so se sčasoma vrnili v Izrael iz treh skupin, ki so prišle z

Zerubabelom, Ezrom in Nehemijem. Končno število celotne skupine

vrnjenih v Izrael je bilo 42.360. (Ezr 2,64; Neh 7,66) To število bega,

saj je veliko višje kakor vsota številk, podanih v teh dveh poglavjih:

45

Seznam preseljenih Ezr 2 Neh 7

Moški Izraelci 24.144 25.406

Duhovniki 4.289 4.289

Leviti, pevci, vratarji 341 360

Svetiščni delavci (potomci Salomonovih služabnikov) 392 392

Ljudje nepreverjenega rodovnika 652 642

Vsota 29.818 31.089

Tako v Ezr 2 in Neh 7 je končna številka ista (42.360), vendar

štejejo malo drugače. Kako pojasniti ta odstopanja? Obstaja nekaj

možnosti. Morda končna številka zajema duhovnike nepreverjenega

rodovnika (Ezr 2,61-63) in skupine, ki morda niso omenjene. A splošno

sporočilo je kristalno jasno: Bog pozna svoje in nikogar ne bo pozabil.

(2 Tim 2,19)

V Ezr 2 in Neh 7 so naštete različne skupine ljudi, ki so se vrnili,

skupaj z imeni družin, njihovimi poglavarji in predstavniki. Katere

posebne skupine so omenjene? Duhovniki, leviti, pevci, netinimci

(svetiščni služabniki), vratarji, sinovi Salomonovih služabnikov in nekaj

takih, ki niso mogli dokazati, da so Izraelci, a so bili sprejeti med

ljudstvo, le da ne med duhovnike. (Ezr 2,59-63) Različne skupine

predvsem kažejo na različne vloge, ki so jih imeli Judje v delu za Boga.

Vsak prejme drug dar in včasih nalogo, ki temelji na moči, darovih in

talentih, ki nam jih je dal Bog. Vsakogar med nami je ustvaril

drugačnega, da lahko skupaj tvorimo eno celovito telo vernikov. Pevci

so bili prav tako pomembni kakor duhovniki, ki so vodili ljudstvo v

češčenju. Svetiščni služabniki so opravljali pomembno nalogo čiščenja

templja in organiziranja. Prav tako so pomagali levitom pri njihovih

dolžnostih.

Seznam živali

Zanimivo je, da so tudi živali štete na seznam ljudstva, ki se je

vrnilo iz babilonske sužnosti, posebej je omenjenih 736 konj, 245 mul,

435 kamel in 6.720 oslov. (Ezr 2,66-67) Morda se najde kdo, ki bi si to

razlagal kot mogočen dokaz, da Bog ljubi tudi živali. Bog skozi vse

46

Sveto pismo kaže svojo skrb za vse živo. Bog je rešil živali na Noetovi

barki (1 Mz 7,2 do 3,8) in ni hotel uničiti Niniv ne samo, ker so se ljudje

spokorili, marveč ker so tam živele tudi živali. (Jon 4,11) Še več – Bog

je človeku ob stvarjenju naložil odgovornost, da ga predstavlja in skrbi

za njegov ustvarjeni svet. (1 Mz 1,28) Isto se je ponovilo po potopu,

čeprav z zapleti, (1 Mz 9,2) ker je bil v živali dan strah pred ljudmi.

Seznam duhovnikov

V Ezr 8 je Ezra zapisal rodovnik tistih, ki so šli z njim iz Babilona.

Z njim se je vrnilo komaj kakšnih 5 do 6 tisoč ljudi. Najbolj ga je skrbel

rod duhovnikov, saj je bil tudi sam duhovnik in tudi ker so bili

duhovniki potrebni za nemoteno delovanje tempeljskih služb. Zato je

začel zapis od potomcev Pinehasa (Eleazarjev sin) in Itamarja po

Aronovi strani, ki je veliki duhovnik. Potem se naveže na politično

linijo kralja Davida po Hatušu, preostanek poročila pa zapolni z

naštevanjem običajnih državljanov. Omenjenih je natanko 12 rodov, kar

bralca spomni na 12 Izraelovih rodov. Čeprav se 12 rodov ni vrnilo v

celoti, je manjše število Judov, ki so se, prav tako pomembno, kakor če

bi bilo število 12 rodov nedotaknjeno. Eden naukov tega rodovnika je –

da kakor Bog ni nikoli zapustil 12 Izraelovih rodov, bo bedel tudi nad

temi, ki so se vrnili.

Potem ko je Ezra zbral ljudstvo ob reki Ahavi, da bi odšli proti

Jeruzalemu, je bil žalosten, ker ni bilo levitov. Prav ti, ki naj bi ljudstvo

poučevali o Bogu in so imeli največjo vlogo v obnovi ljudstva, da bi

"hodilo z Bogom", se niso odločili vrniti v Izrael. In Ezra se loti dela.

Sklical je 9 voditeljev in dva moža, ki sta opisana kot "zvedenca", (Ezr

8,16) ter jim naloži nalogo, da gredo k človeku Idu, prvaku v Kasifiji, s

prošnjo, naj jim pošlje levite in nekaj netinimcev. Ni veliko znanega o

Idu ali Kasifiji, razen da je moralo biti v tistem mestu kar veliko Judov.

Ezra se zahvali Bogu, ker mu je Id poslal 38 levitov in 220 netinimcev,

ki so bili določeni, da strežejo levitom in pomagajo v templju. Skupina

se je odzvala na pobude Svetega Duha in se odločila pridružiti množici

ob reki Ahavi.

V Neh 12 so imena duhovnikov in levitov od časa prve vrnitve iz

Babilona vse do časa Ezra in Nehemija. Kronološki zapis imen kaže na

pomen duhovniških družin. Poročilo o posvetitvi jeruzalemskega

47

obzidja je takoj po seznamu duhovnikov in levitov, kajti pred dogodkom

moramo ugotoviti, da je ljudstvo popolnoma opremljeno z osebjem, ki

je potrebno za posvetitev, ter je povsem predano pobožnosti.

Seznam zlatih in srebrnih predmetov

Preden se je skupina odpravila v Jeruzalem, je Ezra napovedal post

in čas molitve. Ni hotel prositi kralja za spremstvo; namesto tega je

preživel čas na kolenih. Vedel je, da potrebujejo zaščito na potovanju, in

je potreboval Boga, da jih reši pred plenilci in napadalci. Preden so odšli

v Jeruzalem, je razdelil predmete in dar za tempelj med 12 voditeljev

izmed duhovnikov. Seznam teh predmetov je zapisan v Ezr 8,24-30.

Srebrni in zlati predmeti so bili prostovoljni dar Bogu. Ko je Ezra izročil

predmete, jim je dejal: "Vi ste sveti Gospodu, in te posode so svete."

(Ezr 8,28) Svetost je skozi vso Ezrovo knjigo odločilna, saj naj bi ti, ki

se vrnejo, posvetili svoje življenje Bogu in bodo njegovi predstavniki na

svetu. Ezra in voditelji so hoteli popraviti zlo, ki so ga zagrešili

predniki. Opravljali so poslanstvo za Boga in to bodo naredili

popolnoma posvečeni njemu.

Seznam živali za žgalno daritev

Ob koncu poročila o ujetnikih, ki pridejo v Jeruzalem, pa se pojavi

še en seznam. Sestavljajo ga živali, ki so jih darovali Bogu v žgalno

daritev, potem ko so varno prispeli v svoj novi dom. (Ezr 8,35) Ljudstvo

je darovalo 12 juncev, 96 ovnov, 77 jagnjet in 12 kozlov. To neverjetno

število živali, ki so jih darovali za žgalno daritev, kaže hvaležnost

povratnikov. Hvaležni so bili za Božjo zaščito, ko so spoznali, da niso

varno prispeli v Jeruzalem po naključju. Veselili so se prihodnosti. Ker

je Bog poskrbel zanje na potovanju, je imel načrt za Izraela, da bo

uspešen.

III. Uporaba 1. Preberi zgoraj omenjene sezname in se spomni še drugih

uporabnih naukov, ki se jih lahko iz vsakega naučiš.

a. odgovori na naslednja vprašanja:

1) Zakaj se je pisarju zdelo pomembno to zapisati?

2) Čemu je Bog ohranil te zapise?

48

3) Kaj pomenijo zate?

4) Katere lastnosti Boga razpoznaš v njih poleg tega, da skrbi

za nas?

2. Svetost je bila pomembna lastnost duhovništva pa tudi Izraela kot

ljudstva. Zato je bilo pomembno ohranjati zapis vseh duhovnikov in

levitov. Bog po vsej Stari zavezi vabi ljudi, naj bodo sveti, ker je

tudi sam svet. (3 Mz 19,2) Biti svet, ker je svet Bog, pomeni, da

nam je mar za moralno držo.

a. Ali sta svetost in sveto življenje pomembna tudi danes? Če

da, zakaj?

b. Ali moralna oseba v današnjem svetu izstopa?

c. Ker nimamo več starozaveznega templja in duhovništva,

kako zagotoviti, da adventisti živimo sveto življenje za Boga?

49

10. ČEŠČENJE GOSPODA

Od 30. novembra do 6. decembra

I. Splošni pregled

Ključno besedilo: Ezr 3,11 Cilj proučevanja: Neh 12,27-47

Da bi jeruzalemsko duhovništvo užilo veljavo, se Neh 12 začne z

naštevanjem levitov in duhovnikov od babilonskih časov do obdobja

Ezra in Nehemija. Ko so ugotovili, da imajo usposobljene ljudi za

svetiščne službe, se naslednji del poglavja osredotoči na posvečenje

jeruzalemskega obzidja. Seveda varnosti ne zagotavlja obzidje, marveč

Gospod. Tako ljudstvo ne bo varno, če jih ne varuje Gospod. Izraelci so

običajno posvečevali predmete ali stavbe, da so priznali, da moč ne

prihaja iz predmeta, marveč je v Bogu. (Ps 127,1-2)

Posvetitev jeruzalemskega obzidja se je začela s petjem dveh velikih

zborov, ki sta ločeno šla skozi Jeruzalem in se na koncu združila v

templju. Tam so opravili "velike daritve" in ljudstvo se je izredno

veselilo. Dejansko so se ljudje tako glasno veselili, da so celo njihovi

oddaljeni nasprotniki slišali praznovanje dokončanja obzidja. Pozneje je

Nehemija razdelil tempeljske dolžnosti, da je bilo poskrbljeno glede na

postavo za levite in druge tempeljske uslužbence. Ljudstvo je bilo

radostno, da je tempelj znova deloval. Hoteli so zagotoviti, da je

poskrbljeno za te, ki služijo Gospodu, a ne samo za trenutek, marveč za

prihodnost.

II. Razlaga

Očiščenje

Preden so obzidje posvetili, so se duhovniki in leviti očistili, očistili

so tudi ljudstvo, vrata in obzidje. Očiščevalni obredi so bili v Izraelu

običaj in so simbolizirali očiščenje od greha ter ločitev za svetost.

Obredi so v glavnem zajemali pranje oblačil in kopanje. (2 Mz 29,4;

40,12-15; 3 Mz 16,20-28; 4 Mz 19,7)

50

V Izraelu je bilo več obredov očiščevanja. Najresnejši obred

očiščevanja se je opravil za vsakogar, ki je prišel v stik s truplom. Ker je

smrt stanje, ki je posledica greha, se je človek ali ljudje moral posebej

očistiti, ta postopek je opisan v 4 Mz 19. Duhovniki so darovali rdečo

kravo brez madeža in njen pepel vsuli v posodo z vodo. Nekdo, ki je bil

čist, je vzel izop in ga potopil v vodo ter s tem poškropil predmete ali

ljudi, ki so veljali za nečiste. Če se ta, ki je veljal za nečistega, ni

poškropil z vodo očiščevanja, je bil še vedno nečist. (4 Mz 19,13)

Na dan sprave je duhovnik, ki je opravljal očiščevanje svetišča in

daroval daritve za svoj greh in grehe ljudstva, preoblekel svoja oblačila.

Preden je nadel "sveta oblačila", si je umil telo. (3 Mz 16,4) Ko je

končal obred, je snel "sveta oblačila" in si spet umil telo. (3 Mz 16,23-

24) Človek, ki je odpeljal grešnega kozla v puščavo, je moral narediti

enako, preden se je smel vrniti v izraelski tabor. (3 Mz 16,26)

Druga očiščevanja so vključevala očiščevanje za duhovnike, (2 Mz

29,1-9) ki so si morali umiti roke in telo; (2 Mz 30,17-21, 40,12-14.30-

32) očiščevanje gobavosti (kakor greh vodi v smrt, tako se je gobavost

končala s smrtjo – 3 Mz 13,6; 13,34); telesni izločki; (3 Mz 15,1-29; 5

Mz 23,10-11) ter očiščevanje levitov. (4 Mz 8,5-7; 19,7-22) Ker so

duhovniki in leviti sodelovali pri posvetitvi obzidja, so se najprej očistili

z umivanjem rok in nog in morda telesa. Potem so očistili ljudstvo, ki je

bilo najverjetneje naprošeno, da umije sebe in tudi svoja oblačila. Sveto

pismo omenja, da so očistili vrata in obzidje, kar pomeni, da je bilo vse

poškropljeno z vodo.

Voda, s katero so škropili, ni bila sama po sebi čudežna; Božja

beseda je bila ta, ki je razglasila, da je očiščevanje očistilo ljudstvo greha

in smrti. Obred je služil kot simbol čistosti. Svetost in očiščevanje od

greha sta bila pomembna, da so lahko v slavnostnem obredu pristopili k

Bogu. Obred očiščevanja kaže, da je Kristusova kri ljudstvo očistila in

pokrila. Očiščevanje je zajemalo odpuščanje grehov. Ko so se ljudje

ponižali pred Bogom in se umili, so s tem priznali, da potrebujejo pomoč;

Bog jih je moral očistiti. On jih je moral narediti celovite in svete, ne pa

oni sami s svojimi dejanji. Pa vendar je Bog zahteval umivanje kot

oprijemljiv opomnik njegove moči, ki spreminja življenje ljudi.

51

Neizmerno veselje

Glavni del obreda posvečenja je vključeval glasbo in slavljenje.

Najprej so se leviti in pevci zbrali v Jeruzalemu; mnogi so živeli zunaj

mesta in so tja prišli samo, ko so bili na vrsti za službo. Duhovniki,

leviti in pevci so vodili praznovanje Božje skrbi zanje z zahvaljevanjem

(besednim priznavanjem tega, kar je naredil Bog) in petjem hvalnic.

Harfe, cimbale in druga glasbila so spremljali dva velika zbora, ki sta

pela in ločeno hodila skozi Jeruzalem. Na koncu sta se združila v

templju in glasno pela. (Neh 12,42) Dobesedno piše, da je bilo pevce

slišati. Njihovega veselja se ni dalo zajeziti ali utišati, saj so glasno peli

hvalnice. Glasno so peli, ker so prekipevali od veselja nad hitrim

dokončanjem obzidja in tem, da jim je Bog pomagal.

Ko so bili po njihovi vrnitvi iz babilonske sužnosti položeni temelji

za tempelj leta 537/536, so ljudstvo, duhovniki in leviti hvalili Gospoda.

(Ezr 3,10-11) Enako se je zdaj zgodilo v Nehemijevem času po dokon-

čanju jeruzalemskega obzidja. Vsakdo je slavil Gospoda in dva zbora

sta mu pela hvalo za dokončano delo. (Neh 12,31.38)

Ljudstvo se je neizmerno veselilo. Neh 12,43 dobesedno pravi, da

jih je Bog pripravil do samach (veselja) z veliko samach (veselja).

Beseda samach se v Neh 12,43 pojavi kar 5-krat. In samo 1-krat v Neh

12,44, ko so se ljudje veselili duhovnikov in levitov, ki so služili v

templju. Ko se znova pojavi v Neh 12,27, ki je povzetek celotnega

poročila, pravi, da je ljudstvo sklicalo levite, da bi radostno (samach)

praznovali posvečenje.

Beseda se v poglavju pojavi natanko 7-krat, kar bi naj bralcu

nakazalo pomembnost. Število 7 je v Svetem pismu število polnosti,

dokončanja in dovršenosti. Samach, ki so ga tako ljudje doživljali, je

bilo popolno. Bog jih je razveselil. Njihovo veselje kaže, kaj je pravo

veselje v življenju, saj so se veselili tega, kar je naredil Bog. Nauk za

nas je, da praznujemo to, kar Bog počne v našem življenju, in ne

spregledamo njegovih dobrohotnih dejanj in jih jemljemo za

samoumevne. Raje praznujmo njegovo previdnost. Priznavanje Božjih

blagoslovov in vodstva vodi v hvaležnost in čustveno trdnost.

Hvaležnost nas osrečuje in dela zmagoslavne.

Radost je značilni vidik češčenja, prav tako kakor spoštovanje

Boga, ki ga lahko opredelimo kot globoko spoštovanje v osebnem

52

srečanju z njim. Ravnovesje med radostjo in spoštovanjem je izredno

pomembno; pa vendar žal tolikokrat spregledano. Če je bogoslužje

polno spoštovanja do Boga, v njem pa ni veselja, postane suhoparno in

togo. Po drugi strani pa če je navzoče samo veselje in ni spoštovanja, se

bogoslužje prej sprevrže v čustvenost kakor pa v resnico. Zato mora

naše bogoslužje vsebovati oboje. Spoštovanje in radost skupaj ustvarita

pravo bogoslužno ozračje. Izraelci so razumeli potrebo po tem ravno-

vesju, ko so se glasno in z vsem srcem radovali, hkrati pa slavili Boga

za vse, kar je naredil. Njihovo češčenje je temeljilo na resnici in Božjih

delih, ne pa na čustvenosti. Ljudje, ki skačejo z bogoslužja na bogo-

služje, da bi se "duhovno zadevali", zgrešijo smisel slavljenja Boga.

Naše bogoslužje mora biti vedno ukoreninjeno v Jezusu in ne v naših

čustvih. Pa vendar so Izraelci občutili radost in veselje, ko so slavili

Boga. Ti občutki veselja so od Boga dani in temeljijo na resnici, kdo

Bog je in kaj je naredil. Iskanje Boga in bogoslužje nas ohranjata

utemeljene v njegovi milosti in hvaležnosti.

III. Uporaba Očiščevanje

Obredi očiščevanja predstavljajo čiščenje od greha in so priprava za

prihod pred Boga ter priznanje, da smo brez njega "nečisti". Četudi

danes nimamo obredov očiščevanja, kako bi lahko uporabili načelo

čiščenja? K Bogu lahko pridemo, kakršni smo, a ne kakor koli. Kako naj

torej stopimo predenj? Kaj moramo narediti, da se ponižamo pred njim?

Kako lahko to pokažemo?

Radost

1. Preberi Ps 136, psalm, poln hvale in poveličevanja Boga. Česa

nas uči o bogoslužju? Katere različne razmere pristopanja k Bogu

so opisane? Za kaj vse se v tem psalmu slavi Boga?

2. Kako zagotoviti, da bo tvoja cerkev slavila Boga z ravnovesjem

radosti in spoštovanja?

3. Pevci in glasbeniki so imeli v Stari zavezi pomembno vlogo v

poveličevanju in so bili odločilni za svetiščne službe. Kako

zagotoviti, da cenimo glasbenike v svojih cerkvah?

53

a. Pomisli, kako tvoja cerkev ali povzdiguje glasbenike in

služabnike ali pa jih potiska na stran ali celo spravlja v

malodušje. Kako lahko tvoja cerkev smiselno in spoštljivo

vključi pianiste in zbor v bogoslužje?

b. Kako lahko kot cerkev pomagate glasbenikom in pevcem

razumeti, da njihovi od Boga dani darovi bogatijo cerkvene

službe?

4. Če pogrešaš radost, ko slaviš Boga, kaj bi lahko naredil, da bi

povrnil prvo ljubezen?

54

11. ODPADLO LJUDSTVO

Od 7. do 13. decembra

I. Splošni pregled

Ključno besedilo: Neh 13,22 Cilj proučevanja: Neh 13,1-22

Poglavje se začne z bežno omembo prepovedi v Mojzesovem

zakonu, kjer piše, da Amonci in Moabci ne smejo sodelovati, kadar se

Izraelci zberejo k praznovanju in na svečanih shodih. Nehemija piše, da

je ljudstvo, ko je slišalo, da se ne smejo mešati z malikovalci, (5 Mz

23,3) ločilo "izmed Izraela vse mešano ljudstvo". (Neh 13,3) Tako

močno je delovala postava na um in srce ljudstva.

Poglavje potem opisuje prenove, ki jih je Nehemija vpeljal, preden

se je vrnil v Babilon. Kralj Artakserks ga je poklical nazaj v Perzijo,

potem pa mu je dovolil znova potovati v Izrael. Po nekem času

odsotnosti se je Nehemija vrnil v Jeruzalem. Morda je slišal govorice o

žalostnem stanju v Izraelu, od kar je odšel, in o pokvarjenih voditeljih,

ki so prevzeli vodenje. Ko je prispel v Jeruzalem, je odkril, da je veliki

duhovnik Eliasab dovolil Amoncu Tobiju prebivati v eni izmed tem-

peljskih sob. Prva Nehemijeva prenova je bila, da je izgnal Tobija iz

sobe ter jo povrnil prvotnemu namenu, da so v njej shranjevali žito in

kadila. Druga prenova je bila povezana z leviti in pevci, ki niso

prejemali desetin in darov, ki so jim pripadali. Morda je ljudstvo

izgubilo voljo ob slabem upravljanju templja in zato niso dajali desetin

in darov. Nehemija je povrnil sistem desetinjenja in določil vodje nad

določenimi vidiki templja, da pokvarjen veliki duhovnik ni imel nadzora

nad temi področji. Na koncu je obnovil pravo posvečevanje sobote. Na

sobotni dan je zaprl mestna vrata, da je preprečil trgovanje in potem

zagrozil vsem, ki so še prodajali in kupovali zunaj jeruzalemskega

obzidja. Njegova gorečnost za pravilno posvečevanje sobote je zgled

vse do danes.

55

II. Razlaga Desetine

Nehemiju je bilo desetinjenje izredno pomembno. To prakso je

obnovil, kajti brez nje tempelj in njegove službe niso mogle pravilno

delovati. Zakaj je imel Nehemija tako močna čustva glede vračanja

desetine?

Ko so omenjene desetine in darovi, se velikokrat osredotočimo na

nagrado, ki jo bomo prejeli glede na Mal 3,10. V tem besedilu Bog

pravi Izraelcem, naj ga "preizkusijo" v vračanju desetin, kajti če mu jih

bodo vračali, jih bo blagoslovil. On sam pravi, da bo odprl vrata nebes

in jim izlival blagoslove do preobilice. (Mal 3,10) Zato spodbujajmo

druge, naj dajejo Bogu, da bodo prejeli obljubljeni Božji blagoslov.

Dajanje desetin in darov pa ne sme biti odvisno od prejetih blago-

slovov. Dajanje desetin se imenuje "vračanje", kajti vse, kar imamo, je

blagoslov od Boga, kajti vse nam je dal On. Ker je Bog naš stvarnik, ga

kot takšnega priznavamo in mu vračamo. Dajemo iz hvaležnosti za to,

kar je naredil: ustvaril nas je, vzdržuje nas, skrbi za nas, umrl je za nas,

še dalje nas obnavlja. V vračanju desetin vidimo hvaležnost, še posebej

v poročilu o Abrahamu in Jakobu.

V 1 Mz 14 beremo o bitki v Kanaanu. 4 mezopotamski kralji (kralj

Sinarja, Elasar, Elam in Gojim) so se bojevali s 5 kanaanskimi kralji

mest Sodome, Gomore, Adma, Zeboima in Bela. Mezopotamski kralji

so zmagali in zasegli veliko ujetnikov. Ker je na tem področju živel Lot,

so zajeli tudi njega. Ko je Abraham izvedel, da so odpeljali nečaka, je

oborožil svojih 318 izurjenih služabnikov in se pognal za mezo-

potamsko vojsko. Njegova manjša skupina vojakov je napadla Mezo-

potamce in zmagala. Bog je dal Abrahamu neverjetno zmago in povrnil

je vse, kar je bilo zajeto – tudi Lota.

Na poti nazaj se Abraham presenetljivo sreča s kraljem Salema, ki

je imenovan tudi duhovnik Najvišjega. Melhizedek je Abrahama

blagoslovil in Abraham mu je dal desetino od vsega. (1 Mz 14,20) V

Heb 7,2.4 posebej piše, da je dal Abraham desetino od vsega, kar je

imel. Abraham je vrnil desetino Bogu, ker mu je Bog naklonil

neverjetno zmago. Prevzel ga je strašni in mogočni Bog, ki je šel z njim

v boj in se bojeval z njim. Njegovo srce je prekipevalo hvaležnost in iz

hvaležnosti je vrnil desetino.

56

Jakob je imel podobno izkušnjo, ko so ga starši poslali k stricu

Labanu, da se poroči z bogaboječo ženo in ne vzame Kanaanke ter tudi

da bi ga zaščitili pred bratom Ezavom, ki se ga je odločil umoriti. Ko je

bil Jakob na begu v Haran, je zaspal, in Bog mu je dal sanje, kjer je

videl lestev, ki je segala do nebes in angele, ki so hodili gor in dol po

njej, na vrhu pa je stal Gospod. (1 Mz 28,13) Bog mu je spregovoril in

mu obljubil, da bo z njim in ga blagoslovil. Ko se je Jakob prebudil, je

vzkliknil: "Kako častitljiv je ta kraj! Ni nič drugega kakor Božja hiša, in

tu so nebeška vrata!" (1 Mz 28,17) Jakob se je zaobljubil: če bo Bog

resnično z njim, kakor je rekel v sanjah, potem Gospod ne bo samo

njegov Bog, marveč mu bo dajal desetino od vsega, kar mu daje. (1 Mz

28,20-22) Znova vidimo človeka, ki v strahospoštovanju vidi, kdo je

Bog in kaj počne, in potem iz hvaležnosti obljubi, da bo zvesto vračal

desetino.

Zato desetino vračamo iz srca, polnega hvaležnosti. Ne prvotno, ker

bomo s tem deležni blagoslova, temveč ker je Bog zvest in strašen, ko

skrbi za nas in nas prav vsak dan blagoslavlja. Nehemija je z dejanji

pokazal, da je vračanje desetine izredno pomembno ne samo za podporo

Božjega dela, marveč da nam pomaga priznati, da vse prihaja od njega.

Dajemo, ker Bog daje nam. Tako sodelujemo v njegovi službi za

človeštvo.

Sobota

Druga tema, ki se je je Nehemija lotil v tem poglavju, pa je dan

bogoslužja, sobota. Izraelci so na sobotni dan poslovali z ljudmi

okoliških krajev, namesto da bi ta dan slavili Gospoda. (3 Mz 23,3)

Nehemija je močno nasprotoval njihovemu neposvečevanju sobote.

Nehemija je bil upravitelj v deželi in ker je bil izredno pobožen

človek, je hotel zagotoviti, da se ljudstvo ravna po Božjih navodilih.

Čutil je, da mora ostro ukrepati, da bo ljudstvo razumelo, da je soboto

zares treba posvečevati. To mora biti dan počitka Gospodu, ko si ljudje

vzamejo čas, da so z družino in prijatelji in kar je še pomembneje, da

preživijo čas z Bogom. Ko so trgovali na sobotni dan, so se prikrajšali

za priložnosti občestva z Bogom in se oropali priložnosti, da pokažejo

ljubezen in skrb tudi drug drugemu.

57

Bog Stvarnik je videl soboto kot izjemno pomembno, drugače je

tudi ne bi ustvaril kot posebni dan. Ko bi bilo vse potrebno dokončano v

šestih dneh, potem Bog ne bi ustvaril sedmega dne. Ampak to je naredil,

da bi nam dal posebni dan kot spomin, da je On stvarnik in da smo

ustvarjeni, da bi bili v občestvu z njim in odvisni od njega. Na ta dan

počitka od vsega dela tudi obnovimo svoje moči in še pomembneje

spoštujemo Božji način praznovanja življenja, saj je ta dan naredil svet.

Sobota ni kakor vsak drug dan; sobota je sveti dan. Svet pomeni "ločen"

za poseben namen in "dan na stran" za dejavnosti, ki dvigujejo naše

misli k Bogu. Zato naj bi se naše početje na ta dan razlikovalo od reči,

ki jih počnemo druge dneve v tednu. Sam Jezus je ostal v grobu na

sobotni dan in vstal na prvi dan tedna, s tem je posvečeval soboto celo

mrtev. Tako zelo je sobota pomembna Bogu.

V vsem Svetem pismu nam Bog kaže pomembnost sobote in kako

naj se na ta dan odvrnemo od posla in običajnih dejavnosti, da bi

poveličevali Gospoda sobote. Spodbuja nas, naj jo priznamo kot dan

naslade, kot svet Gospodov dan in ga častimo – ne tako da počnemo, kar

nam ugaja, hodimo po svojih poteh, zadovoljujemo sebične želje,

govorimo posvetno. Bog je znova obljubil blagoslov. (Iz 58,13-14)

Enako kakor je obljubil, da nas bo blagoslovil, ko vračamo desetino,

obljublja blagoslov, ko živimo soboto po njegovem in se ne osredo-

točamo na lastne želje, marveč raje v vsem, kar počnemo, poveličujemo

Boga. Kakor je bilo omenjeno z desetino, naj ne bi posvečevali sobote

zaradi blagoslovov. Sveta naj nam bo, ker je to dan, ki nam je bil dan

kot darilo, da se osredotočimo na Gospodovo dobroto.

III. Uporaba Desetina

1. Katero načelo stoji za desetinjenjem? Zakaj Bog želi, da mu

vrnemo 10 odstotkov?

2. Napiši nauke, ki se jih naučimo z vračanjem desetine.

Sobota

1. Kaj misliš, zakaj Sveto pismo ne omenja posebej, kaj smemo in

česa ne smemo početi na soboto?

58

2. Preberi naslednja besedila o posvečevanju sobote: 2 Mz 16,22-

30; 34,21; 35,3; Iz 56,2; 58,13; Jer 17,21. Iz teh besedil izpiši

načela o tem, kako Bog želi, da posvečujemo ta dan.

3. Preberi naslednja poročila v Svetem pismu o posvečevanju

sobote: Mr 2,23-28; 3,1-6; Lk 13,10-17; Jn 5,1-12. Razmisli o teh

opisih in odgovori na vprašanja:

a. Česa nas Jezus uči o soboti, česar ljudstvo/voditelji niso

razumeli?

b. Katerih načel posvečevanja sobote se naučimo iz teh poročil?

59

12. RAZREŠEVANJE SLABIH ODLOČITEV

Od 14. do 20. decembra

I. Splošni pregled

Ključno besedilo: Ezr 9,6 Cilj proučevanja: Ezr 9 in 10; Neh 13,23-31

Med slabimi odločitvami, ki so jih sprejeli Izraelci, so bile njihove

poroke z nevernimi, ki niso bili z njimi verovali v resničnega in živega

Boga. Dva dela, ki smo jih proučili v tem nauku, imata opravek s

spoznanjem, da ima Božje ljudstvo mešane družine s tistimi, ki niso

želeli slediti Bogu in so bili malikovalci. Nehemija konča knjigo s

kratkim poročilom o svojem sporu z Judi, ker so sklenili kompromis v

posvečenju Bogu in se poročili z nevernimi. Poudari, da je Salomon

padel zaradi slabe odločitve, da se poroči z malikovalko. Božje ljudstvo

se je moralo učiti iz Salomonove slabe izkušnje. Nehemija je javno

osramotil moške, ki so se poročili z malikovalkami, in jih spomnil, da

njihove odločitve vodijo ali k Bogu ali pa od njega.

Zanimivo je, da se je Ezra ukvarjal s povsem enakimi razmerami

nekaj let poprej. V Ezr 9 in 10 beremo njegovo molitev priznanja, ko

omenja resnost poročanja z nevernimi. Sami so bili ljudstvo na samem

začetku in bodo ali rasli v večjo predanost Bogu ali pa bodo od njega

odpadli. Ezrova in Nehemijeva vnema v teh razmerah je ljudstvo

pripeljala na kolena in mnogi so se odločili ločiti od nevernih zakoncev.

Učeč se iz teh poročil temeljito premislimo o svoji izbiri zakonca.

Najpomembneje je, da se učimo iz načela, ki je tukaj poudarjeno:

odločajte se tako, da vas bo to vodilo bliže k Bogu in ne od njega.

Vsako odločitev pretehtajte in temeljite na tem, kam vas bo pripeljala.

II. Razlaga Nehemija 13: Nehemijev odziv in korenitost v mešanih zakonih

Nehemija je ljudstvu pokazal Salomonov primer in jih spomnil, da

je celo Salomon, najmodrejši med kralji, ki so kdaj živeli, zaradi slabih

odločitev padel v malikovalstvo, ki so ga širile njegove žene. Ljudstvo

60

je vprašal, ali meni, da so odporni na vplive malikovalk, ki živijo znotraj

njihovega doma. Igra z ognjem povzroči požar. Niti duhovniki niso z

vsem srcem sledili Bogu v tej zadevi. Vnuk velikega duhovnika se je

poročil s Sanbalatovo hčerjo, s hčerjo Horonca, enega najhujših

Izraelovih sovražnikov. Za duhovnika je veljalo strogo pravilo: "Devico

iz svojega ljudstva naj vzame za ženo. In svojega semena naj ne

onesveti med svojim ljudstvom." (3 Mz 21,14-15) Zato je Nehemija

odgnal vnuka velikega duhovnika. (Neh 13,28) To korenito dejanje kaže

resnost, s katero je Nehemija obravnaval poroke med vernimi. Zakon

naj odseva Božja načela ljubezni in je jedro za izgradnjo cerkve in

družbe.

Ezra 9: Ezrov spopad s težavo in njegova molitev

Nekaj let poprej se je tudi Ezra ukvarjal z mešanimi porokami. Ko

so mu povedali, da se ljudstvo, voditelji in duhovniki poročajo z

ženami, ki niso izročile srca Bogu, je bil pretresen. Raztrgal je svoja

oblačila in dolgo sedel neurejen in zgrožen. Po vsem, kar so Izraelci

doživeli, ni mogel verjeti, da so v Izraelu znova prevladali grehi, zaradi

katerih so morali v sužnost in od katerih so si pravkar opomogli. Ker

Izrael ni hotel biti drugačen od okoliških ljudstev pred sužnostjo, je bil

odpeljan od Boga, ko je sprejel češčenje bogov okoliških narodov.

Mešanje z drugimi ljudstvi jih je pripeljalo v slabo prakso in sinkreti-

stično češčenje. In zdaj so bili na robu prepada v iste grehe. Povrh vsega

pa so komaj prišli iz Babilona. Ezra je bil tako pretresen in žalosten ob

teh novicah, da je obsedel vse do večernih daritev. Tedaj je padel pred

Boga in molil čudovito molitev, priznaval grehe ljudstva in dejal, da ne

more dvigniti obličja k Bogu zaradi vsega, kar je naredilo ljudstvo.

V Ezr 9,9 piše: "Vendar pa nas ni zapustil naš Bog v naši sužnosti,

ampak nam je naklonil milost." Hebrejska beseda za milost je chesed in

pomeni veliko več kakor zgolj milost. Vključuje neomajno ljubezen in

zvestobo. Bog jim je naklonil milost, da bi 1) zagotovil prerod, 2)

popravil hišo, 3) pozidal ruševine in 4) podaril Izraelu obzidje. Vse to so

glagoli dejanj in kažejo, da Bog ni zapustil svojega ljudstva. Ponudil je

celo pomoč, da so se lahko zgodile naslednje 4 stvari: popravljal je,

obnavljal, dajal in poživil ljudstvo. Beseda poživil se pojavi dvakrat,

tudi v Ezr 9,8. V hebrejščini je to beseda michyah in pomeni poživ-

61

ljajoče in tudi rešuje življenje, olajšanje, obnova in vzdrževanje. Ezra je

poudaril, da jim je Bog dal "življenje". Ohranil jim je življenje, dal, kar

so potrebovali, in jih poživil, da so lahko opravili potrebno delo v

Jeruzalemu. Poživil jih je, da so lahko bili znova "celoviti".

Oni pa so zametavali vse Božje blagoslove, ko so se poročali z

malikovalci. Celovitost, ki jo je Bog želel za svoje ljudstvo, so spod-

kopavale njihove odločitve. Ezra je prav tako skrbelo, da ne bodo

popolnoma poživljeni kot Božje ljudstvo, če se bodo mnogi povezovali

z zakonci, ki jih Bog ne zanima. Zdaj, ko so kot narod začenjali novo

pot in so bili zgolj ostanek, je Ezra menil, da je pomembno, da Izrael

sledi Bogu in se ne vdaja znova temu, kar jih bo odvedlo od njega.

Strogo držanje Božje besede je bilo tokrat izrednega pomena, saj otroci,

ki bi se rodili v teh zakonih, sploh ne bi poznali svetopisemskega jezika.

Ezra 10: rešitev

Ezrova zaskrbljenost in globoko prepričanje glede te zadeve sta

ljudstvo prepričala o resnosti njihovih dejanj. Začeli so se zbirati okoli

Ezra in jokati skupaj z njim. Moški ali ženska, ki je globoko predan

Bogu, lahko izredno vpliva na ljudi. Pobožni vodja, ki ne spregleda

hudobnih dejanj, zbudi pobožnost v drugih. Voditelji so se domislili

rešitve, da odslovijo žene in otroke. Ti zakoni niso bili po Božji volji;

zato ni omenjena beseda ločitev.

Ko se danes odločamo o ločitvi od nevernih zakoncev, si oglejmo

načelo za njihovimi dejanji, in ne črke besede. Pavel svetuje vernim

zakoncem, naj ne zapustijo nevernega moža ali žene, ki si resnično želi

ostati poročen. Po drugi strani ne sme nihče prisiliti nevernega, da

ostane poročen z vernim proti svoji volji. (1 Kor 7,12-15) Nihče ne sme

vsiljevati takšne pristranske ureditve. Načelo, ki se tako pojavi, je

sklepanje pobožnih odločitev na vseh življenjskih področjih. V

skladnosti z Božjimi navodili se moramo modro odločiti, s kom se

poročimo. Prav tako moramo modro živeti znotraj zakona, ne glede na

to, ali se poročimo z vernim ali nevernim. Ob vsem tem se moramo

modro odločati. Boga namreč predstavljamo v svojem delu, na

delovnem mestu, v vzgoji otrok in v stiku z drugimi ter tudi v tem, kako

se lotevamo reševanja težav z zakoncem ali s kom, ki je jezen na nas.

62

Pomembna beseda, ki se pojavi v obeh poglavjih, je chared in

pomeni trepetati ali bati se. (Ezr 9,4; 10,3) Prvi primer pravi: "Tedaj se

zbero k meni vsi, ki so trepetali ob besedah Izraelovega Boga." Drugi

primer poroča, da so se odločili za ločitev zaradi nasveta teh, ki so

trepetali ob zapovedi našega Boga. Trepetati ob besedah Boga in ob

Božji zapovedi je povezano in pomeni, da je vsaka od besednih zvez

pojasnilo druge. Trepetanje ob Božji besedi je omenjeno kar nekajkrat v

Svetem pismu, recimo v Iz 66, kjer je omenjeno dvakrat. "Toda na tega

se ozrem: na ubožca in potrtega v duhu in na njega, ki trepeče pred mojo

besedo." (Iz 66,2) "Čujte Gospodovo besedo, ki trepetate pred njegovo

besedo!" (Iz 66,5) Misel o trepetanju pred Bogom in njegovo besedo

prebudi duha ponižnosti v pristopanju k Bogu in Svetemu pismu.

Priznamo, da ne vemo vsega, in zato ponižno pristopimo k učenju in

radovoljno sledimo temu, kar slišimo ali beremo. Besede ne kritiziramo,

temveč Beseda deluje kot naš vodnik.

Najboljša lekcija, ki se je lahko naučimo iz Ezrove in Nehemijeve

težave, je, da trepetamo ob Božji besedi. Ljudstvo je trepetalo pred

Bogom in so bili voljni narediti največ, da bi imeli močan odnos z njim.

Trepetanje pred Bogom vodi v poslušnost Božji besedi in v zameno v

srečno in radostno življenje. Trepetamo lahko tudi ob njegovi besedi in

ne dovolimo, da pride kar koli med nas in poslušnost Svetemu pismu.

Biti učenec pomeni biti poslušen, ne samo vedeti.

III. Uporaba 1. Kakor je Bog deloval v življenju Izraelcev in skrbel zanje – kakor

je razvidno iz glagolov dejanj iz Ezr 9,9 – Bog deluje tudi danes v

našem življenju. Spomni se, kaj vse počne zate prav sedaj. Povej to v

svojem razredu.

2. Bog je želel poživiti ostanek Izraelcev in jih znova ozdraviti,

kakor sta poudarila Ezra in Nehemija, poroke z nevernimi pa so jim

onemogočale, da bi doživeli polnost Božjega načrta. Zato niso bili

deležni tesne hoje z Bogom. On si nas želi ozdraviti in poživiti.

Razmisli, ali je kaj v tvojem življenju, kar je napoti pravi sreči in

skladnosti z Bogom. Kaj ti onemogoča globlji odnos z njim?

3. Ob Ezru so se zbrali ti, ki so trepetali pred Božjo besedo in se

odločili spremeniti svojo posvečenost Bogu.

63

a. Kako naj bi mi trepetali pred Božjo besedo?

b. Kaj lahko naredite kot cerkev, da bi se na novo posvetili

Bogu?

c. Kaj lahko osebno narediš, da se izročiš Bogu?

č. Kako ti lahko odgovoren zakonec pomaga pri spremembi?

64

13. VODITELJI V IZRAELU

Od 21. do 27. decembra

I. Splošni pregled

Ključno besedilo: Neh 8,8.12 Cilj proučevanja: Ezr 7 in 8; Neh 1 do 3; 4,7-23; 5,14-19

Ezra in Nehemija kažeta, kaj pomeni biti vodja za Boga. On ju je

postavil na vplivni položaj (Ezra je bil duhovnik, Nehemija upravitelj),

sama pa sta se odločila biti odgovorna v izvrševanju nalog. Oba sta delo

vzela resno, saj sta se zavedala Božjega poziva, mu bila predana in sta

ljubila Božje ljudstvo. Zavedala sta se vpliva na ljudstvo, s katerim sta

delala. Položaj sta uporabila za dobro. Predvsem pa sta kazala očitno

gorečnost za Boga. Ti, ki so bili ob njiju, so vedeli, da ljubita Boga in

živita zanj z neverjetno predanostjo. Njuna zvestoba je navdihnila

Izraelce, da so hodili z Bogom v tesnejšem odnosu.

Ezra in Nehemija sta bila tudi pogumna. Nista se bala narediti kaj,

česar so se drugi bali – recimo popeljati skupino ujetnikov nazaj v

Jeruzalem, kjer sta vedela, da bo življenje težko. Spodbujala sta ljudi in

jih krepila, razdeljevala dolžnosti in nista vsega naredila sama. Bila sta

voditelja z namenom, imela vizijo za Izraelce, da se obnovijo in spet

poživijo. Zato sta bila pripravljena narediti vse, kar je bilo treba, da bi se

te sanje uresničile. Voditelja sta bila tudi ponižna. Tudi onadva sta

služila in ne bila samo strežena. Prav tako nista pričakovala ali si želela

prejeti veliko denarja za delo. Njuno življenje in vodstvo kaže načela za

vdano vodenje v današnjem času. Najpomembnejše pa je, da so navade

te, ki sta jih razvila in kazala in iz katerih se lahko danes učimo ter jih

uporabimo v delu za Boga.

III. Razlaga Ključ uspešnega voditelja so navade, ki jih razvije. Če vodja živi

iskreno, pošteno, odprto in vztrajno preživlja čas v Božji besedi, bere

modro čtivo in raste po pridobljenem znanju, bo veliko bolj duhovno

vplival na ljudstvo in svet kakor kdo, ki v nasprotju s tem preživlja čas v

65

"praznih" dejavnostih in praznih pogovorih, vsak dan nekaj ur gleda

televizijo ali igra video igrice. Naš način razmišljanja in to, na kar se

osredotočamo, določa naše vedenje. Navade, ki jih razvijemo in po

katerih delujemo, opredeljujejo, koliko vpliva bomo imeli na druge in

koliko nas Bog lahko uporabi ter kaj naredi po nas.

Ezra in Nehemija sta razvila navade, iz katerih se lahko učimo. Če

želimo biti vplivni vodje, se učimo od njiju in oblikujmo svoje navade

po njunih. Dobra življenjska načela, ki sta jih gojila, je vredno

posnemati. Pomembna je vsakodnevna rutina in ne velike reči, ki jih

naredimo tu in tam. In kakšna je bila vsakodnevna rutina Ezra in

Nehemija? Kaj bi lahko rekli o njunih vsakodnevnih navadah iz poročil

o njiju?

Ezra: duhovni vodja

Ezra je imel veliko voditeljskih lastnosti, morda sta ga najbolj

odlikovali dve navadi: 1) nepopustljivo proučevanje Svetega pisma ter

2) goreča molitev in post. Očitno je Ezra oblikoval te navade, ko je bil

mlad in ni nikoli popustil. Opisan je kot "pismouk, izurjen v

Mojzesovem zakonu." (Ezr 7,6) Beseda za "izurjen" je mahir in

predstavlja človeka, ki je uspešen v svojem poslu. Ezra se je marljivo

učil v istem šolskem sistemu kakor Daniel in njegovi trije tovariši v

Jeruzalemu. Prejel je najboljšo izobrazbo v deželi. Izraz mahir je zelo

določen in najverjetneje kaže na Ezra, ki je predstavnik judovske vere

pred perzijsko oblastjo. Bil je izurjen pisar, izurjen v Mojzesovem

zakonu, kar pomeni v naukih hebrejske Tore (pet Mojzesovih knjig) in v

Božjem nauku na splošno, ne samo 10 zapovedih, na kar običajno

pomislimo, ko slišimo izraz postava.

Ezra pa ni bil samo pismouk, izurjen samo na svetopisemskem

področju. Spremenilo ga je tudi poznavanje postave. Poznavanje

resničnega živega Boga je spremenilo njegovo življenje. Vemo, da je

bilo tako z Ezrom, ker v Ezr 7,10 piše. "Zakaj Ezra je pripravil svoje

srce, da bo preiskoval Gospodov zakon in ga izpolnjeval ter da bo učil v

Izraelu postave in sodbe." Izjava, da je Ezra "pripravil" svoje srce, je

ključna. Srce se nanaša na um, misli in čustva. Torej je bilo njegovo

celotno bitje trdno odločeno in posvečeno Božji postavi. Božja postava

je sopomenka za Boga, čigar značaj predstavlja. Ezra se je tako trdno

66

odločil proučevati Božjo besedo in biti odprt za njeno preobražajočo

moč. Odločil se je z vsem srcem slediti postavi in jo poučevati druge.

Razumel je, da je njegov določen poklic v življenju proučevati in

poučevati Božjo besedo – njen nauk. Ezrove navade so vsebovale tudi

to, da je v osebno življenje vključil globoko razumevanje hebrejskih

Svetih spisov. Kar koli je bral, je tudi delal. Bil je Jezusov učenec, ki je

delal, kar mu je Bog pokazal.

Tudi druga navada – post in molitev – je jasno vidna iz poročil o

njegovem vodenju. Ko so se ljudje zbrali ob reki Ahavi, (Ezr 8,15)

preden so odšli proti Jeruzalemu, je Ezra oklical post. Vedel je, da

potrebujejo zaščito na poti, saj bi jih lahko plenilci kadar koli napadli.

Prav tako se je postil in molil, ko je imel opravek z mešanimi zakoni.

(Ezr 9 in 10) Tako je očitno, da je to postalo njegova navada, kadar koli

se je znašel pred težavnimi razmerami. Namesto da bi se za posvet

obrnil na ljudi in naredil načrt, se je najprej obrnil na Boga vesolja, ki je

imel vse v svojih rokah.

Nehemija: služabnik vodja

Tudi Nehemija je imel navado moliti in se postiti. Ko je slišal, da

nasprotniki ljudstvu preprečujejo dalje zidati mestno obzidje, je sedel,

jokal in žaloval nekaj dni in se medtem postil in molil. Boga je rotil, naj

se jih usmili in ukrepa. Bog je uslišal njegove molitve in ga poslal v

Jeruzalem kot voditelja njegovega ljudstva. (Neh 1 in 2)

Ko je bil upravitelj, vidimo še druge njegove navade. Imel je

navado biti vztrajen. Ni izgubil poguma pred nasprotniki ali se navzel

malodušnosti Izraelcev. Bil je osredotočen na to, kar naj naredijo, in

vpil k Bogu po pomoč, potem pa se vrnil na delo. Izraelce je oborožil,

da so se lahko zaščitili in svarili zunanje sile. (Neh 4) Zaradi resnih

groženj bi lahko odnehal. A njegova vztrajnost je izvirala iz njegove

navade, da zaupa Bogu. Tudi zaupanje v Boga je navada, ki jo je treba

razviti. Če smo vajeni dvomiti o Bogu in mu ne zaupati, bomo šli še dlje

in krivili Boga, ko se bodo v našem življenju pojavile ovire in težave.

Po drugi strani pa če smo zaupljivi in imamo vero v Božje obljube, nam

bo uspelo to ohraniti tudi sredi težav.

Nehemija je imel tudi navado radodarnosti. V Neh 5,14-19 je

poskrbel za služabnike in druge, ki niso imeli veliko in so vsak dan

67

potrebovali prostor, kjer bi jedli. Namesto da bi zbiral plačo kot

upravitelj v Izraelu, je zaslužek podaril ljudstvu. To je bila njegova

dolgoletna navada. Ko je izvedel, da izraelski voditelji in bogataši

jemljejo dolžnikom, (Neh 5,1-13) se je raztogotil. Ker je bil sam

nagnjen k radodarnosti, je vsaka krivica v njegovem sočutnem srcu

sprožila hiter odziv.

In nazadnje ni bil samo Ezra ta, ki je preživljal čas z Božjo besedo.

Tudi sam upravitelj je bil zgled tega. (Neh 8,9) Da bi Nehemija ohranil

svojo gorečnost do Boga in vizijo, ki jo je imel za ljudstvo, je moral

gojiti navado proučevanja Svetih spisov. (Neh 8) Posvečenje Bogu je

treba negovati in gojiti. Iskanje Boga brez omahovanja je nagnjenje, ki

uspeva samo, če vsak dan preživimo čas z Bogom. Je neposredni sad

molitve in branja Svetega pisma. Boga je treba slišati neposredno iz

njegove besede. Nehemija je zagotovil, da je ljudstvo slišalo Pisma v

svojem jeziku in da so jim bila pojasnjena. Sodeloval je z Ezrom in

leviti, da je poučeval ljudstvo. Dober vodja prepozna darove svojega

ljudstva in jih uporabi v njihovi moči. Nehemija je imel dar navdi-

hovanja drugih. Uporabil ga je, da je navdihnil ljudstvo, da so se

združili in trdo delali kljub težavam. Predvsem pa jih je navdihnil, da so

hodili z Bogom.

III. Uporaba Proučevanje Pisem

1. Kakšna je tvoja navada proučevanja in branja Svetega pisma?

Ker se učimo drug od drugega, razredu povej, kaj počneš.

2. Razmislite, kaj lahko kot cerkev naredite, da spodbudite vernike

k proučevanju Svetega pisma.

3. Določite dan za post in molitev glede česa, kar je v vaši cerkvi

pereče. Potem se zberite in molite za to. Povejte izkušnje molitve in

posta še komu.

Radodarnost

1. Kako je lahko vaša cerkev radodarna do koga v skupnosti?

2. Kako nesebično dajati v tvojem življenju?

68

Stanovitnost

1. V razredu omeni razmere, ko si bil skušan, da bi se odrekel delu

za Boga ali za skupnost. Kako spodbuditi druge, da vztrajajo v

življenju z Bogom?

2. Katerih svetopisemskih obljub se lahko oprimeš, da boš trdno stal

in zaupal v Boga ne glede na to, kaj se postavi na tvojo pot?