fran milčinski - zločinci

8/17/2019 Fran Milčinski - Zločinci

1/36


2/36

BESe DAZLOâINCI

2

BESe DA

Fran Milãinski

ZLOâINCI

To izdajo pripravil

Franko Luin [email protected]

ISBN 91-7301-212-2

[email protected]

www.omnibus.se/beseda


3/36

BESe DAZLOâINCI

3

M

oj ubogi prijatelj, upokojeni major Davorin Trnje dokonãno mrtev in temeljito pokopan; divji

br‰ljan mu preprega gomilo, kjer poãiva in ãaka sodne-ga dne in vesoljne mobilizacije. Taãas bo vstal od mrt-vih, reveÏ, in gumbi se mu bodo svetili, da bodo vid je-mali zvezdam.

Svojcev ni za njim.Zato lahko povem, kaj mi je nekoã pravil, ko sva, pri-

hajajoã iz vajene krãme, ‰e krenila na kratek noãni spre-hod v samoten drevored.

Tisti veãer je bilo izredno Ïivahno pri na‰em omizju.

Krãmar je bil z vljudno besedo med nas posadil trgov-ca z Gorenjske, svojega prijatelja, hoteã ga s tem poseb-no poãastiti, kajti na‰e omizje, katerega zaãetek je segalza dvajset let nazaj, je bila znamenitost in ponos njego-ve krãme.

No, prijatelj z Gorenjske je bil vljuden in poniÏen go-spod, hvaleÏen za vsako besedo, ki se mu je privo‰ãila,in ganljivo dovzeten za one najstarej‰e dovtipe, ki so sehranili pri na‰em omizju posebe in zgolj za zunanje ro-doljube, da se z njimi preizkusijo, koliko preneso.


4/36

BESe DAZLOâINCI

4

Ko nas je z globokimi pokloni in z vdano zahvalo zaprijazno druÏbo zapustil — ‰el je na vlak — reãe pro-

fesor Du‰an I.: »Hvala Bogu, da je Ïe vendar od‰el! Ne-rodno je za isto mizo sedeti s ãlovekom, ki je Ïe dva me-seca jedel riãet.«

In tako je pri‰lo na dan, da je poniÏni gospod z Go-renjske ‰e v svojih vajenskih letih, zapeljan po gospo-

darjevem ukazu, po krivem priãal in zato pri‰el za dvameseca v jeão.

Krãmar se je opraviãeval, da je njegov prijatelj zlata,po‰tena du‰a; na tisti davni greh iz mladih let se res niveã spominjal itd. itd.

Del omizja se je hudoval in grozil, da se izseli, ãe‰ pri-hodnjiã bo pozorni krãmar okoli mize posadil zbirkokaznjencev kar v njih liãnih krojih in, ako mogoãe, z ve-rigami na rokah.

Taãas pa je posegel vmes starina, gospod Matej, sod-nik v pokoju — ravno si je basal pipo in zato izjemomaimel usta na razpolago za pogovor — in je rekel: »MoÏ-je, ne bodite farizeji! Vsi smo gre‰niki. — Vpra‰am vas,kaj dela sramoto, ali greh ali kazen? Recimo, naknadno

se je izkazalo in uradno ugotovilo, da je bil novi na‰ pri-jatelj po nedolÏnem zaprt, ali bi tudi potem ne kazalo,sedeti v njegovi druÏbi?«

Vse omizje se je strinjalo, da v takem sluãaju ne bi bilaãast gorenjskega prijatelja prav niã omadeÏevana.


5/36

BESe DAZLOâINCI

5

»Gotovo ne, ãeprav je sedel dva meseca, kaj ne. Na-sprotno, kot muãenik bi bil nemara deleÏen ‰e vi‰jega

spo‰tovanja. Kazen torej ne dela sramote, sramoto delapregre‰ek. Zdaj pa recimo, nekdo zagre‰i dejanje, ki bimu zanje sodilo po malem dva meseca jeãe, pa ima sre-ão, da ga ne primejo. Kazni torej nima nad sabo, paã papregre‰ek, in pregre‰ek je tisto, kar dela, kajne, sramo-

to. Vpra‰am, ali s takim ãlovekom smemo sedeti za istomizo?«

Omizje je molãalo in mislilo.Sodnik je nadaljeval: »Ljudje boÏji, vi ne veste, koliko

kazenskih paragrafov je na svetu! Resniãno vam povem,ne enega ni za to mizo, ki se ne bi bil, kaj pravim: enkrat— petkrat in desetkrat Ïe pregre‰il zoper to ali drugokazensko doloãbo, pa le sedimo drug z drugim in seimamo radi. Zato pravim: Gre‰niki smo vsi, loãimo se le

v tem: nekateri imajo smolo, da padejo pravici v kremp-lje, drugi se ji pa sreãno umikamo do konca svojih dni.«Mladi profesor Du‰an je nekaj protestiral.Sodnik pa mu je s sreãno nabasano pipo zaÏugal in

rekel: »Îe nocoj in vprião mene ste zagre‰ili en pregre-

‰ek in en zloãin. PotolaÏite se, ne bom vas ovadil! Niti nebom vstal in ‰el od mize. — Nocoj‰nji veãerni list je za-plenjen, vi ste to vedeli, navzlic temu ali prav zato ste gaz veliko glorijo prinesli v gostilno in ga dali omizju na


6/36

BESe DAZLOâINCI

6

razpolago, da ga je ãitalo. Tako raz‰irjanje zaseÏenihtiskovin se kaznuje kot pregre‰ek zoper § 24 tisk. zak. z

globo sto do petsto kron, pri ponovljeni obsodbi pavrhu tega z zaporom od enega tedna do enega meseca.Pa to ni vredno besede. Zaplenjen je list zaradi uvodne-ga ãlanka; poklicana oblast vidi v uvodnem ãlanku paãzloãin veleizdaje — ali po pravici ali ne, to je druga stvar;

da pa bo sodi‰ãe zaplembo potrdilo, o tem ni dvoma, sajvemo, v kakih razmerah Ïivimo. No in vi, gospod profe-sor, greste in zdi se vam umestno, da ba‰ ta zaplenjeniãlanek na‰i zbrani druÏbi v tem javnem prostoru ãitatena glas — in ‰e s kakim ognjem — in tako pospe‰ujetenazore, ki po mnenju poklicanega oblastva merijo na to,da se v na‰i drÏavi poveãa nevarnost od zunaj, kakorpoje tisti paragraf. S tem ste postali sokrivi zloãina vele-izdaje in si osvojili pravico do teÏke jeãe najmanj — kaj

mislite? — najmanj deset let!«Mladi profesor je silil v smeh, ki mu pa ni niã kaj pri-hajal od srca. Ozrl se je po krãmi, ãe je navzoã kak tujãlovek, in glas mu je bil malce hripav, ko si je naroãil ‰eãetrtinko.

Sodnik je spustil par moãnih dimov od sebe. »Sicer pa— vsak pometaj pred svojim pragom! V svojih vseuãili‰-kih letih sem bil blagajnik na‰ega akademiãnega dru‰-tva. Potreba, ‰e bolj pa prilika in predvsem nezrelost in


7/36

BESe DAZLOâINCI

7

lahkomiselnost so me zapeljale, da sem poneveril dru‰-tvu nad sto goldinarjev, zana‰ajoã se, saj potegnem ãez

par mesecev ustanovo in potem poravnam vse z obrest-mi vred. Po nakljuãju je ta stvar pri‰la nenadoma in predãasom na dan; jaz brez denarja — tri dni so mi dali odlo-ga — ali sem cepetal! Komaj, komaj sem si na posodoizprosil potrebno vsoto, da sem prepreãil ovadbo. Tako

sem ‰e u‰el jeãi. Da, da, gospod profesor Du‰an, niã vamne bom zameril, ako ne marate veã sedeti v moji druÏ-bi.«

Profesor Du‰an je zopet na‰el ravnoteÏje; ãez mizo jetrãil s svojim kozarcem ob sodnikovega in rekel »Ïivio!«

Oglasil se je notar na‰e druÏbe, trebu‰ni gospodTone, in je rekel: »Mlada kri, mlada kri! Ko sem bil v petigimnazijalki, ali sem bil gad! Proti koncu drugega pol-letja je bilo; bal sem se izpriãevala — vedel sem paã za-

kaj — ‰e bolj pa oãetove jeze. Pa sem oãetu vlomil vpisalno mizo, mu pobasal tri stotake, pa hajdi v Trst!Namenjen sem bil kar tako, brez potnega lista in brezvsega v Ameriko. Policija me je na‰la na nekem brodu,namenjenem menda v Jakin, za sodi sem bil skrit, kar

kontrabant sem se hotel peljati in pet Ïemelj sem imels sabo. âe sedaj nazaj mislim, sam sebe ne razumem, kajse mi je taãas godilo v mojih moÏganih.«

Zdravnik »dr. Îagar« — tako se mu je menda reklo,ker je za vsako malenkost, makar za nahod, koj predla-


8/36

BESe DAZLOâINCI

8

gal operacijo — je pokimal z glavo in pripomnil: »Pu-berteta!« Potem pa je povedal svoj dogodek: »Sodnik

ima prav. O du‰evno podvrednotnih protidruÏabnihelementih, o rojenih hudodelcih in o hudodelcih iz na-vade ne govorim. Ali tudi pri normalnem, po‰tenem,druÏbi koristnem ãloveku je skoraj res od golega sluãaja,od sreãe ali smole odvisno, ali je ugleden dostojanstve-

nik ali za vse Ïivljenje v kraj potisnjen omadeÏevanec.Mene je imelo Ïe grdo pri fraku; tisoã vragov, ‰e danesme je groza, ãe se spominjam, v kaki nevarnosti sem bil— vsa moja bodoãnost je visela na tankem lasu . . .Stvar je, hvala Bogu, zastarana — te paragrafe poznam!— zato jo lahko zdaj pravim.

Sekundarij sem bil tukaj v bolnici, mlad in strahovitkrokar. Preveã energije, premalo telesnega dela — telo-vadili taãas ‰e nismo, po hribih tudi ne lazili, in ãe ãlo-

vek drugaãe ne zna du‰ka dati prekipevajoãi telesni sili,jo pa ubija z alkoholom. Torej krokali smo — navdu‰enoin vztrajno. Policaji so nas poznali; ãe smo kriãali pocesti, so nas vljudno opozorili, naj ãuvamo noãni mir, inãe se nismo brigali za opomin, so bili tako pametni, da

so salutirali in ‰li svojo pot. Pa nam zanese vrag nekiveãer novega policaja naproti. Ta nas ni poznal niti nivedel, kako se ravna s pijanci, skratka, ko smo kakor ponavadi docela prezirali njegov opomin, se je ãutil uÏa-


9/36

BESe DAZLOâINCI

9

ljenega, privlekel je tiste svoje bukvice na dan, nas vpra-‰al, kako se pi‰emo — trije smo bili — in lepo resno in

poãasi si zapisoval na‰a imena: Janez Meningitis, ÎivkoTebece in Vratoslav Laparotomija. Zlasti zadnje ime muje bilo preteÏavno, ponavljal ga je »Laparomatija« — miv krohot, razjezil se je, nemara se mu je zasvitalo, da gavleãemo, pa prime mene in ‰e enega za roko — halo: V

imenu zakona aretirani! Menite, da sem taãas sploh kajpreudarjal ali namerjal — kar samo od sebe je pri‰lo, dasem policaja zgrabil za vrat. Tovari‰a sta tudi storila svo-je, ena dve je bil moÏ na tleh; ‰e malo osuvali smo ga,potem pa zbeÏali in s seboj odnesli ‰e njegovo knjiÏicokot dokaz svojega juna‰kega ãina, ki smo bili tisti hipnanj neznansko ponosni. Toda ta maãek drugega dne,ko smo med dnevnimi novicami ãitali, da je bil policajpri noãnem napadu lahko po‰kodovan, in ko smo po

ovinkih poizvedeli, da se na‰ juna‰ki ãin uradno ime-nuje hudodelstvo javne posilnosti § 81 k. z. — kajne, su-dac? — in se kaznuje z jeão od enega do petih let! In na‰doktorat bi bil ‰el rakom ÏviÏgat in z njim vsa na‰a bo-doãnost. Tisoã vragov, taãas sem si kupil kazenski zakon

in ga ãital in ãital. Ali nas je imelo! Ali smo odslej lepomolãali po cestah! Povem vam, zaprti nismo bili; strahpa, ki smo ga taãas prestali, je bil za nas v na‰em poloÏa-ju nemara huj‰a kazen nego za drugega, kateri nima


10/36

BESe DAZLOâINCI

10

ãesa izgubiti, zaprtje v jeãi. Nikomur ne privo‰ãim ãesatakega!«

Tako je vedel vsak kaj povedati in sodnik je rekel:»Lepi hudodelci sedimo vkup. Prav je, da je prijatelj zGorenjske od‰el, menda res ‰e ni spadal v na‰o druÏ-bo . . .«

Tisti veãer je torej bilo, ko me je Davorin Trn iz krãmes sabo zvabil ‰e na izprehod v molãeãi drevored.

Bil je izredno dobre volje, drÏal me je pod pazduho,zaÏviÏgal je veselo fanfaro, ãudno vase se je zasmejal inpotem rekel: »Nocoj ste se izpovedovali svojih grehov,jaz pa sem molãal. Molãal sem, ne, ker nimam niãesarna vesti, ampak ker moja stvar morebiti ‰e ni zastaralain je — rahlo reãeno — prekleto koãljiva. Porotniki na-vsezadnje ne vem, kaj bi rekli; ali tudi preiskovalni za-

por je neroden in pri nekaterih zloãinih obligaten . . .tudi jaz sem si kupil kazenski zakon, neprijetne bukve:celo o ve‰alih je v njih branje . . .«

Zopet se je tiho zasmejal . . .Potem je povedal svojo zgodbo.

»Ve‰, to je bilo oni ãas, ko sem bil blagajnik Dru‰tvazoper bedo. Za take posle so upokojeni majorji kakornala‰ã, pa ‰e prav odliãni in celo brezobzirni morajo bitivãasi. Zakaj? Zato: Kjer je beda, tam je tudi zanikrnost,


11/36


12/36


13/36

BESe DAZLOâINCI

13

»Prosim, pil je Ïe takrat rad, ko sva se spoznala. Saj gane bi bila vzela, pa mi je tako Ïivo prisegal, da pusti pija-

ão. Potem pa je bilo vedno huje. Zdaj, ãe nima Ïe na-vsezgodaj ruma, se tako trese, da si ‰e ãevljev sam neobuje!«

»Vas pretepa seveda?«Prikimala je, in ker sem jo le ‰e vpra‰ujoãe gledal, je

povesila glavo in rekla: »Tega je Ïe dolgo, pet let, odkarmi je izbil oko. Pa sem mu odpustila. Pijan je bil in vpijanosti ljubosumen. Taãas bi ga bila lahko dala zapre-ti, pa je kleãal pred mano, jokal se, butal z glavo ob tlain se pri Ïivem Bogu rotil, da ne pokusi veã Ïganja. Ko-maj teden dni se je drÏal besede . . .«

»Drugega ni bilo priãakovati. Pijanec se ne pobolj‰a.Tepeni ste bili in tepeni ‰e boste, dokler bosta Ïivelavkup. In prvi pot zdaj tudi ni, da vas je pustil brez po-

roãil in brez denarja. Bog ve, koliko let Ïe takole okolipritiskate kljuke, da preÏivljate sebe in deco — in tistegasvojega pijanca. Zoper tako bedo ni pomoãi, dokler bo-sta vkup Ïivela. Ali se kaj briga za otroke? Niã?«

»Bi se Ïe, pa kaj, ko je vedno pijan. V pijanosti pa je

kakor zverina. Nikogar ne pozna, niã mu ni sveto. Last-na hãi ni bila varna pred njim, morala sem jo dati iz hi‰e;Bog, da jo je hotela botrica!« —


14/36

BESe DAZLOâINCI

14

Nakazal sem ji majhno podporo za prvi hip in oblju-bil, da se zavzemam zanjo in za otroãiãa, toda le s po-

gojem, da se ukloni mojim odredbam.Bil je sluãaj, kakr‰nih je dosti in kjer zgolj s podporo

ni kaj pomagano, ako hkratu ne doseÏe‰, da se druÏinaloãi od oãeta. To je jasno vsakomur — le prizadetim ne.

Popoldne sem poiskal dru‰tveno podpredsednico,

pokojno Fajfarico, pa sva jo mahnila na lice mesta, da seprepriãava, kako in kaj.

Korãetovi so stanovali pred mestom — vsa beda innesnaga je tam na kupu. Niso le cenej‰a stanovanja, kizvabljajo ljudi semkaj, ampak zlasti to, da tukaj ni tolikotistega zoprnega raznovrstnega neprijetnega nadzor-stva, ki greni Ïivljenje po mestu, in pa ‰e nekaj: ljudje,Ïiveãi v nerednih razmerah, se radi selijo vkup, enakimed enakimi se najbolje poãutijo.

Procesija bab naju je spremljala na dvori‰ãe, pokazatKorãetovo stanovanje, in je spotoma hitela nama daja-ti pojasnila. »Danes dopoldne se je privlekel domov,mrha pijana. Vrata so bila zaklenjena, nje ni bilo doma,je pa okno ubil in se je noter prevalil kakor pra‰iã. Ubo-

ga otroãiãa, kako sta kriãala . . .«»V prisilno delavnico z dedcem, pa bo dobro, prejne!« je dela druga in tretja se je zgraÏala, da se taki pi-janci podpirajo, seveda nje, govornice, ki ima treznegamoÏa in pet otroãiãev, nje nikdo ne vidi.


15/36

BESe DAZLOâINCI

15

Skratka, kakor obiãajno: malo usmiljenja, malo hinav-stva in precej zavisti je donelo iz ust najinega ãastnega

spremstva in ‰under je bil tak, da je privabil Korãelo vduri.

Bilo jo je sram, ko me je spoznala; hitro naju je pro-sila, da vstopiva, in je zaprla duri.

Tako smo bili v Korãetovem salonu, ki je hkratu slu-

Ïil za kuhinjo in za vse drugo.»Ali je moÏ doma?« sem vpra‰al bolj tiho. Ker ga ni

bilo videti, sem paã domneval, da kod leÏi in spi, in munisem maral motiti prepotrebnega spanja.

»Prosim, spi,« je rekla in pokazala z glavo proti kotu,kjer je v resnici nekaj hre‰ãalo. »Prosim, lahko streljates kanonom, pa se ne bo zbudil. Kak‰en je pri‰el! Ves raz-trgan in po obrazu ãrn in krvav, Bog ve, kje so ga zopetstepli. Kolikokrat jo je Ïe izkupil, pa mu pijanemu jezik

‰e vedno ne da miru. Zdaj je ob edino obleko, ki je mo-gel z njo med ljudi — kako bo zdaj sluÏil? — Oprostite,vsa sem zme‰ana, koj stopim po par stolov: pri nas . . .«in hotela je skozi duri.

»Pustite!« sem rekel in taãas ‰ele sem postal pozoren,

da je soba pravzaprav prazna: niã stolov, niã mize, niãpostelj, le skrinja, par kupov cunj po tleh, nekaj oblaãil,viseãih na durih in na steni, in nekaj kuhinjskih brklja-rij na ognji‰ãu.


16/36

BESe DAZLOâINCI

16

»Prosim, pozimi smo vse razsekali in pokurili,« je po-jasnila, »tako je bilo mraz in moÏ je rekel: Spomladi poj-

demo tako v Trst, tam lahko dobi sluÏbo hi‰nika in bozraven zopet ãevljaril. âe bi se le hotel zopet poprijetiãevljarstva! Koliko bolje smo Ïiveli, zasluÏek ni velik, alistanoviten, in vsaj doma se je drÏal moÏ in ni toliko po-pival.«

Prekinil jo je Ïiv otro‰ki jok iz kota za ognji‰ãem. Faj-farica je stikala po sobi, krilo je drÏala visoko, kakor dabrede vodo, pa je na‰la poleg smrãeãega pijanca obaotroka. Starej‰i, petletni, je izmaknil oãetu znano ste-kleniãico, jo odma‰il in poku‰al vsebino, mlaj‰e pa jeradovedno zijalo, iztegalo roãici in cmevaje zahtevalotudi svoj deleÏ. Ko pa jima je Fajfarica vzela nevarnoigraãico, sta se sloÏno priãela dreti.

Mati je skoãila k njima in z groÏnjo: »Ata se bo zbu-

dil,« hitro ustavila jok. Privedla ju je bliÏe — obleãenasta bila bolj ne, nego da, umazana, rumena, suha.Fajfarica je Ïe vedela, kaj in kako, in rekla: »Otroka

nesite ‰e danes oba v bolnico!«»Prosim,« je odgovorila mati, »saj sem Ïe sama ho-

tela, pa nimata toliko obleãi, da bi mogla z njima ãezcesto.«»V svojo pelerino ju zavijte in nesite, enega za drugim

— potem jima Ïe napravimo oblekci!« je svetovala Faj-farica.


17/36

BESe DAZLOâINCI

17

Jaz sem ‰e vpra‰al: »Zakaj pa niste ‰li v Trst? Zakaj pane priãne moÏ zopet s ãevljarstvom?«

»Prosim,« je rekla, »za pot nisva imela denarja in paorodja moÏ niã veã nima . . . âe bi dobil kod kakih tri-deset goldinarjev, je rekel, da si nabavi zopet orodje, bikoj priãel ãevljariti. Saj je bil dober delavec.«

Rekel sem ji, naj mi po‰lje moÏa, da ga spoznam, mo-

rebiti se kaj pametnega pomeniva — in ‰la sva s Fajfa-rico.

Na dvori‰ãu zbrano radovedno sose‰ãino sva pozva-la, naj skrbi, da se otroka preneseta ‰e danes v bolnico.Ta ukrep se jim je videl senzacionalen in zato so z vne-mo obljubile svoje sodelovanje.

Po poti domov sem rekel Fajfarici: »âeprav nisva niãsedla, spanja le nisva odnesla pijancu.«

»Spanja ne,« je odgovorila Fajfarica, »tem veã pa

bolh! Nala‰ã sem vzela najkraj‰e krilo in na‰tupala semnogavice s caherlinom, toda kakor vidim oziroma ãu-tim, ni dosti pomagalo.« — Bila je Ïenska izku‰ena napolju dobrodelnosti.

Drugega dne je bil mir; ne Korãeta ni bilo blizu, ne

Korãele — jima Ïe ni bila sila. Le Fajfarico sem sreãal nacesti in mi je iztresla svoj ko‰ek novic.»Otroka sta v bolnici,« je pravila, »oba Ïe novo oble-

ãena in se prav dobro poãutita. Zdrava sta, ali sestra-


18/36

BESe DAZLOâINCI

18

dana, da je groza, kar ne dasta se napasti. Îiva sta, pobolnici tekata za usmiljenkami, tako sta pri‰la tudi v ku-

hinjo, kjer sta hitro iztaknila pomije in se z veliko slastjo spravila nadnje. Ne ubogata rada, le ãe ju kdo postra-‰i, da bosta morala domov, se koj vdasta. Starej‰i, ki jepet let star, bi vsaj kriÏ Ïe lahko znal narediti, pa ga nezna, paã pa preklinja v treh jezikih, slovenski, nem‰ki in

la‰ki, in manj‰a opica verno brblja za njim. Taka sta ka-kor cigana. — Najstarej‰e dekle, Malka, ki je uãiteljskakandidatka in stanuje pri botri, ta je res pridna, te dniima zrelostni izpit in ni dvoma, da ga naredi. V jeseni bopaã Ïe imela kako sluÏbico in potem bi se dalo nemaraurediti, da gre mati z malima ciganoma k njej.«

»Izborno,« sem rekel, »sluãaj je re‰en!« —Par dni pozneje se je prikazala zopet Korãela.»Oprostite,« je rekla, »da ni moÏa, kakor ste blagovo-

lili naroãiti. Toda moÏ je tako spraskan, marogast in raz-trgan, da se ne upa drugaãe na cesto kakor ponoãi. Zeloje hvaleÏen za blago pomoã, pride se Ïe sam zahvalit. . . Hudo rad bi zopet priãel s ãevljarstvom, ali treba jeorodja in blaga in po‰teno opremljene delavnice . . . in

tvrdki, ki zanjo potuje, bi moral vrniti predujem . . . âebi mogel kod dobiti kakih sto goldinarjev . . .«»Veste,« sem jo ustavil, »premi‰ljeval sem o tej va‰i

stvari. Pijancev poznam mnogo, pobolj‰anega prav no-


19/36

BESe DAZLOâINCI

19

benega. Ne verjamem, da bo va‰ moÏ prva izjema. ·ko-da se mi zdi vsakega vinarja, ki ga potro‰imo za poiz-

kuse ga pobolj‰ati. Orodje, blago, oprava, kar mu na-bavimo, vse bo ‰lo za rum. Kar meni verjemite! Prepri-ãan sem, va‰ega in va‰ih otrok trpljenja ne bo konec, ãene greste proã od moÏa.«

»Prosim, teÏko mi je . . . pred oltarjem sem mu oblju-

bila zvestobo.«»Kaj ‰e!« sem rekel. »Zvestobo ste obljubili moÏu po

boÏji podobi, ne pa pijani zverini. Glejte — moÏ se vamsmili, otroka pa ne, ki morata ãisto podivjati v takemÏivljenju!«

Otrla si je solzo. »Prosim, kako sta sreãna v bolnici!Starej‰i se je Ïe nauãil jesti z Ïlico.«

»Saj ni treba moÏu jemati vsega upanja,« sem nada-ljeval. »Recite mu tako, naj se najprej pobolj‰a in si za-

sluÏi zaupanje, potem mu utegnemo nakloniti potreb-no podporo. Saj se ne mudi tako s ãevljarstvom, en me-sec ali dva naj le ‰e potuje za svojo tvrdko in dobro senaj drÏi in trezno. Bomo videli . . . Otroka sta tako vbolnici, vi greste lahko v kako delo, v teku dveh mese-

cev si oba kaj prihranita, vi in moÏ, ako bo res . . . Po-tem vama pa ‰e dru‰tvo seÏe pod pazduho. âe pa moÏostane, kakr‰en je, potem se ne brigajmo veã zanj, najpoãenja, kar hoãe, vi z otrokoma ga pustite in se prese-


20/36

BESe DAZLOâINCI

20

lite k hãerki Malki, ki bo taãas Ïe imela sluÏbico uãite-ljice, nekaj podpore se vam bo pa tudi dobilo.«

»Ne vem, kaj bo rekel,« je zatarnala, »hudo mi je mi-sliti na loãitev.«

Bila je videti potrta, ko je ‰la.Pa pridrvi proti veãeru Fajfarica: Hola, popoldne je bil

Korãe v bolnici, smrdel je po Ïganju in zahteval otroka:

on je oãe, njegova sta otroka, on stori z njima, kar hoãe!Pa so mu izroãili otroka, braniti mu ju niso mogli brezsodne prepovedi. ·koda za revãka — starej‰i se je bilpravkar privadil jesti z Ïlico, prej menda vse svoje Ïivedni ‰e ni videl takega orodja.

Tako je hitela praviti in poÏirek konjaka ji je prav do-bro del.

No, da! Podpore deliti je jako lahko: denar vsakdo radvzame. Pomagati pa je zelo teÏko! Vsaka pomoã, da bo

trajna, zahteva predvsem, da se izpremene zanikrnerazmere, ki so vzrok bedi. Ta izprememba pa ne grebrez boleãin in brez boja — ako sploh gre. — Dedec seje paã po svoje ma‰ãeval, ker mu nismo kar jadrno po-molili zaÏelenih sto goldinarjev. — Zdaj smo bili tam ka-

kor od kraja!Moja misel je bila ta: Ako baba ne mara proã od ded-ca, pustimo vse v miru, saj ne pridemo do nikakega cilja.

Fajfarica pa: Ne in ne, otroka sta reveÏa, otrok nesmemo zapustiti! Korãela res nima moãne volje, ali ka-


21/36

BESe DAZLOâINCI

21

dar bom jaz rodil leto za letom ‰tirinajst otrok — mi jeoãitala Fajfarica — je tudi ne bom imel. Zato ne smemo

Korãele dosti vpra‰evati in poslu‰ati, ampak ji po res-nem preudarku kar ukazovati, sodi‰ãe kot varstvena ob-last pa je poklicano, da nam pomaga! — Fajfarica je bilares izborna Ïenska.

·el sem torej na sodi‰ãe. Tam so me po‰iljali iz ene

sobe v drugo, slednjiã sem se sreãno ustavil pri mlademgospodu; menda se je zbal, ko sem mu povedal, da semmajor, in me ni naprej zapodil. Bil je prav prijazen go-spodiã; take lepe kravate ne vidi‰ vsak dan, kakor je diãi-la njega, ponudil mi je celo stol in vse sva se pomenila.Obljubil je, da bodo oroÏniki preiskali vso stvar —zasli‰ali bodo priãe in potem bo sodi‰ãe ukrenilo svoje.

Vpra‰al sem, ãe lahko otroka takoj zopet vzamemo;odgovoril je, naj raj‰i poãakamo — ãe bo sila, bodo Ïe

oroÏniki storili svoje.Prosil sem ga ‰e pojasnila, v kolikem ãasu se utegnestvar re‰iti. Povedal je, da v kakih treh, ‰tirih tednih; se-veda nadaljnjih ‰tirinajst dni ima Korãe ‰e pravico pri-toÏbe, in ãe se pritoÏuje do konca, paã lahko par me-

secev poteãe, preden stvar stopi v pravno moã . . .Dovolil sem si pripomnjo, da so razmere pri Korãe-tovih tako napete, da lahko kar v hipu pride do kata-strofe — mladi sodnik pa me je potolaÏil: »Saj so oroÏ-niki tukaj!« Imel je ganljivo zaupanje v oroÏnike in ne-


22/36

BESe DAZLOâINCI

22

koliko sem Ïe dvomil, ali sem prav storil, da sem ‰el nasodi‰ãe, ali bi se ne bil bolje obrnil naravnost na oroÏ-

nike.Torej ãakati!Korãele ni bilo veã k meni, ne vem zakaj ne . . . zate-

kala se je raj‰i k Fajfarici. Podpirali smo ji otroka z mle-kom in kruhom — zase in za svojega ljubega moÏa si je

paã Ïe drugod priberaãila prehrano. — Hãerka Amalijaje prebila zrelostni izpit s prav dobrim uspehom in ko-maj je priãakovala, da jo nastavijo in da vzame mater inbratca k sebi. Stopil sem k deÏelnemu ‰olskemu nadzor-niku in jo priporoãil, naj jo vtakne ãim dalje proã odLjubljane kam v hribe, kamor dedec izlahka ne najde zanjimi. Nadzornik je obljubil, da bo upo‰teval razmere —vsa stvar je bila torej v dobrem tiru.

Ali ãlovek ne bi verjel, kako teÏko je re‰iti ljudi iz

moãvirja bede!Preteãe teden, preteãeta dva, pa prisopiha zopet Faj-farica nadme: Malka je poslala vest — oãe je pretepelmater, da nezavestna leÏi, ãe Ïe ni umrla; soseda je bilaprihitela k botrici ji to sporoãit — za boÏjo voljo naj to-

rej poveznem svoj klobuk na glavo in teãem na sodi‰ãe!Seveda jaz koj pokonci in jo uberem tja proti hramupravice, pa ko zagledam sodno poslopje, se mi obudespomini, kako sem romal od vrat do vrat in kako dolgo


23/36

BESe DAZLOâINCI

23

tukaj stvar potrebuje, da stopi v »pravno moã« — pasem se obrnil in se peljal na oroÏni‰tvo.

Tam ãloveku res bolje postreÏejo. Bridki moÏ posta-ve me je poslu‰al, Ïe se je opasal in okomotal in ‰la svah Korãetovim.

Njega, Korãeta, ni bilo doma. Korãela je leÏala na tleh,glavo je imela v naroãju Malke, ki je sedela na tleh in

moãila materi ãelo, oni mali, ki se je v bolnici seznanil zÏlico, je pa pripravljal obkladke. In smrdelo je, da se mije kar Ïelodec obraãal.

Malka je bila v zadregi. Hitela je praviti, da ni takohudo, kakor se je bala . . . mami je le slabo . . . pa ji Ïeodlega . . .

OroÏnik se je sklonil ãez bolnico, potem se je ozrl ‰epo sobi, res je na‰el na tleh za pest Ïenskih las in mi jihpokazal. Naroãil je ‰e Malki, ãe bo treba, naj le po‰ljejo

k oroÏnikom. Potem sva zopet ‰la skozi vrsto zbranegaradovednega Ïenstva in nara‰ãaja.»·op las ji je izruval,« je rekel oroÏnik, »to je res, toda

ali jo je to spravilo ob zavest, je drugo vpra‰anje. Îenskaje pijana, tako smrdi iz nje kakor iz ‰piritnega soda!«

Obljubil je, da napravi ovadbo na sodi‰ãe, in ‰la sva na-razen vsak na svojo stran.Korãela pijana! Vrag veruj kaj ljudem! In jim poma-

gaj!


24/36

BESe DAZLOâINCI

24

Ogorãen sem bil. Zamalo se mi je zdelo, da sem sma-tral to Ïensko za pridno in da sem se ji dal na led speljati

s svojo usmiljenostjo, jaz, ki sem se ‰tel za strokovnjakana polju sistematiãne dobrodelnosti.

Toda prezgodaj sem sodil in se jezil. Korãela je bilausmiljenja vredna reva, ãeprav je bila pijana. Tista nje-na pijanost je bila obupen poizkus samomora . . . Tako

se je pri‰la opraviãevat k Fajfarici in njeni povesti se jepoznalo, da ni izmi‰ljena. MoÏ, ki je docela zanemarjalsvoj posel, je pri‰el domov in zahteval od Ïene denarja— ako si ona sluÏi denar Bog ve kako, mora vsaj on tudiimeti kaj od tega. Povedala mu je, da niã nima in da bimorala z otroki vred poginiti, da je dru‰tvo ne podpiraz Ïivili. On pa le: Denar sem in denar, obkladal jo je znajgr‰imi priimki in oãitki in uãil otroka, kako naj zmer-jata mater. Zavpila je nad njim, on ji je skoãil v lase, si jih

ovil okoli roke in vlekel Ïeno na tla, na kolena. Taãas, vdu‰evnih in telesnih boleãinah in vsa obupana, mu je izÏepa potegnila steklenico in izpila v du‰ku vso vsebino,ki jo sicer tako mrzi. Nato se je nezavestna zgrudila. —

Tako je pravila Fajfarici. Zdaj vsaj uvideva, da ji res ni

veã moãi obstajati z moÏem, in voljna je storiti, karkoliizprevidimo, da je prav za otroke.Posvetovala sva se s Fajfarico.Ali naj poãakava, kaj poreãe sodi‰ãe? Zdaj ima v ro-

kah mojo ovadbo in ovadbo oroÏnika, zdaj mu ne bo


25/36

BESe DAZLOâINCI

25

teÏko izvaliti svoj sklep in vzeti Korãetu moã nad otro-ki.

»BeÏite mi s tistim sodi‰ãem,« je rekla Fajfarica. »Obasta bila gor klicana, Korãe in Korãela, pa ju je sodnikozmerjal: ,Kaj mislita — zakonski morajo drug z drugimpotrpeti; kar je Bog zdruÏil, ne sme ãlovek loãiti!’ in sililje Korãelo, da mora moÏu odpustiti, pa je rekla: da, in se

podpisala. Ali naj bi rekla: ne, da jo potem moÏ doma ssekiro ubije? BeÏite mi s sodi‰ãem!«

Sodi‰ãa res niso kos takim vpra‰anjem. Tam so go-spodje bolj pravniki kakor ljudje. — Stopila sva torej ‰eenkrat s Fajfarico vkup k ‰olskemu nadzorniku, moÏima veã otrok kakor denarja, z njim se je dalo govoriti indosegla sva to: zagotovil je Malki takoj prosto uãiteljskomesto v I., tri ure od Ïeleznice; stanovanje je na razpo-lago, koj gre lahko tja. Dobro! Na‰e dru‰tvo preskrbi

najnujnej‰o opravo, selitev in zaãasno prehrano — Mal-ka, mati in otroka naj se kar hitro in natihoma preseli-jo v I. — in Korãetu niã povedati!

Korãela in Malka sta se obvestili o na‰em naãrtu, obepreseneãeni in zadovoljni, in domenilo in ukrenilo se je

vse potrebno.No — in tako je pri‰el veãer 29. avgusta.Doma sem bil in lovil ribe. Saj ve‰, taãas sem stanoval

‰e v oni stari hi‰i tik za Ljubljanico. Stanovanje je bilo


26/36

BESe DAZLOâINCI

26

pritliãno, okna so gledala na vodo; tako mi je bilo vizborno zabavo, sloneti v oknu in paziti na vrvico, kdaj

se zgane — nikomur na potu in brez zijal okoli sebe. Izstanovanja sem imel svoje stopnice na Ljubljanico in naLjubljanici svoj lastni ãoln. Pa ni treba misliti, da semribe kradel — imel sem po‰teno in pravilno ribolovnokarto.

Lovil sem torej ribe in vmes Ïulil svoj cviãek s slatino.Îivo se spominjam vsega, kakor da je bilo nocoj. Trimrene sem ujel in eno peãenko — pa so tudi lipani vLjubljanici, da ve‰, celo kako postrv naleti‰ vãasi! Medtem se je dodobra znoãilo, pustil sem ribe in slonel kartako v oknu, dihal hlad in dremal. Kar me je vzdramilkrik in ‰um, prihajal je od mostu, ki mi ga je prikrivalovinek hi‰e. »Kaj je to?« pravim — ãasa sem imel dovolj,pa stopim dol po svojih stopnicah in ãez kamenite plo-

‰ãe ob bregu v svoj ãoln — odtod se je videlo na most.Na razsvetljenem mostu ãrna gneãa. Kaj vpijejo, se nidalo razloãiti, predaleã je bilo. Stojim, gledam — enominuto, dve — taãas nekaj zadene v moj ãoln, komajsem se ujel, toliko da se nisem prekopicnil v vodo.

·ine mi misel v glavo — poãenem, pogledam — res: Ïesem drÏal za suknjo ãloveka, ki ga je voda ti‰ãala obãoln.

Lep plen!


27/36

BESe DAZLOâINCI

27

Kaj sem hotel! Prijemljem, dvigam in ãudni ta plenpoãasi in previdno ob ãolnu izvleãem na breg. Dedec je

bil nezavesten; ali Ïiv ali mrtev — kaj sem vedel.Komaj sem ga imel na kopnem, reveÏa, in sem ‰e pre-

udarjal, kaj in kako bi z njim, Ïe se je priãel daviti in bru-hala je iz njega voda, kakor iz tiste kamenite glave pricerkvi Sv. Florijana. DrÏal sem ga, brisal mu obraz, teÏko

je sopel, koleni sta mu klecali, drugega ni zmogel, negozamrmral je nekaj, taãas sem mislil, da zahvalo, more-biti pa je bila kletev. Radoveden sem bil, kako bitje sempravzaprav ohranil ãlove‰tvu.

S trudom sem ga zrinil po stopnicah navzgor v sobo,prislonil sem ga ob steno, pregrnil sem divan z rjuho inga posadil nanj. Potem sem natoãil konjaka in mu ga vlilv usta.

PoÏiral ga je, zamiÏal je, potem je rekel: »·e!« — No,

torej!Spoznal sem, da utegnem opraviti svoje re‰ilno delobrez padarja. Natoãil sem mu ‰e kozarãek, veselilo meje, kako je z oãmi spremljal natakanje — skratka: vidnoso se mu vraãale telesne in du‰evne sile. ·e en kozarãek,

pa je Ïe razloãno zaklel, — hvala Bogu!Bil je bolj majhne rasti, malo skrivljenih nog, ko‰ãe-nega, golega obraza, kakih petin‰tirideset let star, oble-ãen po me‰ãansko — ali dobro, ali slabo, se ni loãilo, ker


28/36

BESe DAZLOâINCI

28

je bil moker, da se je kar cedilo od njega — in pa narodniznak je imel pripet na suknjo.

Mislil sem, ali bi mu ‰e skuhal ãaj; pa sem preudaril,da ne. Toliko se je Ïe zopet okrepil, da ga bo lahko od-praviti domov, doma so morebiti v skrbeh — torej v vozz njim, pa domov! Naj se ‰e doma z njim malo pozaba-vajo! Jaz sem bil ves moker, in v sobi so mi stale luÏe.

Imel pa nisem nikogar, da ga po‰ljem po voz — sajve‰, samec sem imel le postreÏkinjo, posteljo mi je pri-hajala postiljat in ãevlje snaÏit in prah je vãasi malo po-brisala, ãe jo je bila volja. Stanoval sem v onem koncuhi‰e nad vodo sam, treba torej, da grem ãez dvori‰ãe vspodnji konec ob cesti, tam Ïe dobim ãloveka, ki ga po-prosim, da mi stopi po izvo‰ãka.

»Dedca mi nikdo ne ukrade, ãe ga pustim za hip sa-mega,« sem si mislil, pa grem tak, kakr‰en sem bil, kar

v copatah iz stanovanja. Ali ko pridem na dvori‰ãe, sespomnim: Kam pa naj pelje izvo‰ãek dedca, morebitiniti tukaj ni doma, ampak je tujec.

Vrnem se torej, da ga vpra‰am, kdo je in odkod, od-prem duri — ali ti ne drÏi dedec steklenice s konjakom

pri ustih, in poÏira in poÏira!»No, Ïivio!« sem rekel in si mislil: Temu niti ne botreba voza, ta pe‰ tudi najde svojo pot. —

Moj gost na divanu je ‰iroko upiral oãi vame, odsta-vil pa ni steklenice, ‰e je lok — lok — lok teklo vanj, pre-


29/36

BESe DAZLOâINCI

29

den jo je dal od ust. Zdaj se je globoko oddahnil in re-kel: »Prekleto je dober!«

»Kako se poãutite?« sem ga vpra‰al in zdaj me je pri-ãelo jeziti, da sem si z njim oneãistil sobo, in zakaj ganisem pustil v veÏi, pokore! »Ali naj po‰ljem po voz? Kjepa stanujete?«

Mokri prijatelj se je oziral po sebi, okoli sebe, po sobi

in skozi okno. »Potegnili ste me iz vode. — Skoraj semgagnil . . .« Kimal je z glavo, zmigaval z njo, potem jeskremÏil obraz in rekel z jokavim glasom: »Ljubi mojgospod, Ïalostno je, da ãloveka krivica in obup poÏenetav vodo in v bridko smrt. Vi gotovo mislite . . . toda jazsem po‰ten ãlovek, olikan ãlovek — ich kann auchdeutsch, mein lieber Herr, mich verfolgt ein Unglücks-stern.« Priãel je glasno ihteti.

»Pomirite se,« sem ga tolaÏil, »tudi za vas bo kaj po-

moãi na svetu! Saj je Bog nad nami, Bog gotovo ni po-zabil na vas!« — Take tolaÏilne besede, ve‰, je treba ime-ti vedno pri rokah, vãasih veã zaleÏejo kakor drobiÏ.

MoÏ si je s prsti obrisal oãi in nos, potem je steklenicozopet nastavil k ustom. Bil je konjak po deset kron, lah-

ko mu je di‰al! — Bog ve kaj imenitnega nisem re‰il ãlo-ve‰tvu, sem si mislil, ko je tako poÏiral. Zanimanje zanjmi je ãedalje bolj plahnelo, stvar mi je postajala dolgo-ãasna. Rad bi se ga bil odkriÏal.


30/36

BESe DAZLOâINCI

30

Toda gost moj je sedel kakor priliman, buljil predse inpoihteval skozi nos, na levi strani nosu je imel velik mo-

zolj, bel in zrel, oãi so se mi zaãele spotikati ob tem mo-zolju. Potem pa dvigne svojo desnico in mi pod nos po-moli svoj palec. Na palcu ni bilo videti niã posebnega, lenoht je bil rumen in zguban.

»Tako sem pohabljen, vidite! Pa ne dobim od nobene

strani niã podpore. Ves sem bolan. Ali verjamete, ãemalo zaka‰ljam, pa me v mezincu zaboli. Ampak Slo-venca nikjer ne poznajo in najmanj doma.«

Uglobil se je v misli.»Kaj pa kape, ali kape niste ujeli? âisto nova je bila,

pet kron me je stala. — No, pa je ‰la! Mene povsod ne-sreãa preganja! Vi, gospod, ãe bi me vi poznali, kakorme ne poznate, in ãe bi vse vedeli, kakor ne veste —razjokali bi se tako gotovo, kakor je Bog v nebesih, ako

nimate kamna namesto srca. Poglejte me, ‰tirinajst semimel krstov, enajst pogrebov: To niso maãje solze! Enajstjih je Bog vzel k sebi, mojih otrok, — sreãni so! Dva bi Ïebila soldata, ãe bi Ïivela . . . Trije so mi ‰e ostali in paÏena. Za stanovanje jim skrbim, za obleko, za hrano —

koliko pojedo, draginja pa taka! Pa niã ne reãem — Bogjih blagoslovi — saj sem moÏ in oãe. Ali spo‰tovati memorajo kakor oãeta in moÏa. Kaj pravi boÏja zapoved?O, jaz jih prav uãim! Vera mora biti! Mirko, pet let je


31/36

BESe DAZLOâINCI

31

star, je pobral ãik, pa sem mu ga izbil iz zob. Zakaj? Za-radi du‰e! Du‰a mora biti! ,Prej bo‰ birmo opravil,’ sem

rekel, ,potem bo‰ kadil.’ — O, jaz — ampak za zahva-lo . . .«

Segel si je s prsti v lase in za‰kripal z zobmi.Zbujala se mi je slutnja . . . Gromska strela, ãe bi bilo

res . . .

»Oprostite, prijatelj, ali daleã stanujete?«In zdaj je pri‰lo na dan, kar sem z gnevom slutil, in

globoka groza mi je mozeg pretresla ob tem preãud-nem, neverjetnem nakljuãju: tole, kar je stokalo in sikalotukajle na mojem divanu, je bil — Korãe. Po tem ãistoizrednem potu je usoda posredovala, da slednjiã ven-darle osebno spoznam tega ãloveka.

Korãe je vstal. Majal se je in si ga privo‰ãil ‰e en po-Ïirek. Kri se mu je bila zopet povrnila v zabuhli obraz,

po ãelu in nosu so se mu poznali stari obrunki in tistignusni mozolj na nosu se mu je medlo svetil kakor bi-ser.

Prigugal se je do mene.»Gospod, sami recite, ali je to krivica ali ni! Jaz, moÏ,

dober z Ïeno, ‰e predober. Kolikokrat so mi Ïe rekli pri-jatelji: ,Pusti staro babo!’ pa sem odgovoril: ,Saj je mla-da, ‰e vseh zob nima!’ in sem ji zvest. Ona pa, Ïena, megoljufa; za mojim hrbtom me goljufa, denar pa prikriva.


32/36

BESe DAZLOâINCI

32

Ali jaz nisem neumen, jaz vem vse, vse! Z nekim starimmajorjem se vlaãi, nesnaga. So ga videli v hi‰i. Kdo mi

kaj more, ãe ga poturãam? Nikdo, ker so take postave!— Baba taji, tudi denar mi je utajila . . . Pa sem jo stro-jil, da se je kar lupila, ãora krmeÏljava, in jo bom ‰e! Nakolena, pravim, na kolena! MoÏ ima pravico Ïeni daja-ti strah, so rekli na sodniji; neumnica me je ‰la toÏit, tam

jih je sli‰ala! Jaz Ïe vem, kako govori postava . . . Jaz senikogar ne bojim, ne biriãa ne hudiãa — jaz ne!«

Buljil je vame in omahoval s steklenico, ki jo je bil Ïeskoraj izpraznil do dna. Pijanost se mu je razvijala.

»âujte, velecenjeni,« sem ga vpra‰al, »zakaj ste pa no-coj pravzaprav ‰li v vodo? Kaj? V vodo zakaj ste ‰li?«

Strmel je, kakor da se ne zaveda veã, kaj je bilo in kjeje. Videlo se mu je, kako se napenja, da se mu zberomisli. »U‰la mi je — u‰la z otroki vred. Baba ima denar,

Ïe vem, odkod! Malka je tudi u‰la . . . Malka je fino de-kle — ãe bi jo videli — kako je ra‰ãena . . . U‰la je! Bot-ra, arha stara, ni hotela povedati, kam . . . Vsi so zopermene! — Kristus krvavi, le enkrat ‰e naj mi pridejo vroke! Vrat zavijem babi, zadi naj nosi tisto larfo! — Tako

sem bil jezen — kar zasukalo se mi je v glavi — pa semse pognal ãez most. — Meni ne uidejo — Ïe vem . . . Nasodniji zvem, kje so. Kjer so Ïena in otroci, tam bo tudioãe in moÏ. Le ãakajte me! Na kolena, pravim, na kole-na . . .«


33/36

BESe DAZLOâINCI

33

Izpil je ‰e ostanek iz steklenice in se opotekel. Ujelsem ga in potlaãil na divan, steklenica mu je padla iz

rok, mrmrajoã je zaspal — be‰tija!Taka zverina! ·e ne bo dal miru ubogi druÏinici, te-

lesno in du‰evno jo hoãe ugonobiti. In niã pomoãi zopernjega! Zaradi kakega sumljivega ‰ãeneta, kako so takojvsa oblastva pokonci — pasja zaprtija, nagobãniki, vrvi-

ce, konjaãi, Ïandarji: prava mobilizacija raznih varnost-nih odredb! Stekel ãlovek pa lahko neoviran okoli leta inokrog sebe grize!

V mislih sem gledal Korãetovo druÏnico: simpatiãnoMalko, ki si je navzlic svoji mladosti naprtila blaÏenoskrb za mater in bratca, Korãelo, ki bo na‰la v malemgospodinjstvu svoj mirni delokrog in se oddahnila odneprestanega gladu, groze in sile; bratca, ki ju red invzgoja vendarle re‰ita preteãe jima zanikrnosti. Nema-

ra so Ïe v svojem novem zavetju, zadovoljni in sreãni. Inzdaj bo mednje prihrula zopet tale pijana Ïival, namahrazdrla gnezdo, uniãila ãetvero Ïivljenj! Ali zoper to resni pomoãi?

Ogorãen sem bil in jezen, preklinjal sem samega sebe,

zakaj sem iz vode potegnil to protidruÏbeno prikazen,ki je kakor ubita leÏala na ponesnaÏenem divanu. Fej!Jaz sem zdaj kriv vsega gorja, ki visi nad nedolÏnimi gla-vami!


34/36

BESe DAZLOâINCI

34

Ves sem bil iz sebe, roki sta se mi krãili v pest, do krvisem se grizel v ustnici, mrzlica me je izpreletala — po-

tem pa ne vem, kako je pri‰lo, kar na hip mi je pre‰larazburjenost — in priãel sem zgolj mirno tehtati in pre-udarjati . . .«

Prijatelj Davorin je prekinil svoje pripovedovanje. Odmesta sva ãula biti dve.

»Fant, ãas je, da greva spat!« je rekel.Krenila sva proti domu.»In kaj je bilo s Korãetom?« sem vpra‰al.»S Korãetom? Drugi dan so v Ljubljanici, zdolaj pri

FuÏinah, na‰li utopljenca, spoznali so ga za Korãeta. — V listih se je bralo, da je prej‰nji veãer z mostu bil skoãilv vodo . . .«

Major Trn se je tiho nasmejal. Potem se je ustavil inme prijel za gumb: »Prijatelj, dobro me poslu‰aj! âe se

morebiti kdaj spozabi‰ in se drzne‰ kjerkoli proti ko-murkoli trditi, da je upokojeni major Davorin Trn pija-nega Korãeta nazaj stresel tja, koder ga je pobral, te toÏiupokojeni major Davorin Trn zaradi razÏaljenja ãasti inbo‰ brez usmiljenja za‰it, razume‰! Kdo mi more kaj do-

kazati? Korãeta sploh ni bilo pri meni. In ãe je bil, lah-ko je sam za‰el na stopnice, ki drÏijo na vodo, zdrsnilomu je, pa je ‰el — addio mondo! Izku‰al sem ga re‰iti,seveda, tvegal sem Ïivljenje in svetle hlaãe, — zastonj! —


35/36

BESe DAZLOâINCI

35

Ne, tak lopov nisem, da bi ga izku‰al re‰iti! Raj‰i hudo-delec kakor lopov! Dolgo je tega, dolgo . . . kaj jaz vem,

kako je bilo! — To pa oãitno trdim: prav je, da se je spra-vil — tako ali tako — izpred nog. Smrt je bila najkorist-nej‰i ãin njegovega Ïivljenja. Eno Ïivljenje — in káko —za ‰tiri! . . . Korãetova druÏina, glej, kako zdaj izbornouspeva, mlaj‰a dva hodita pri Malki v ‰olo, mati ima

nekaj njivice v najemu, redi kravico in gospodinji. One-mu, ki se je ‰ele v bolni‰nici privadil Ïlici, sem vezal bir-mo; nadarjen fantiã je, morebiti ga letos spravim v gim-nazijo . . .«

Tako je konãal major Davorin Trn svojo povest.


36/36

BESe DAZLOâINCI

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-212-2

fran milčinski - zločinci

Documents