130

Jubileji slovenskih ustvarjalcevSpet smo pogledali v zgodovino, med naše vrle ustvarjalce, in jih našli precej, ki si zaslužijo mesto v tokratni pratiki. Ker seve-da vseh ne moremo popisati na tem mestu, smo se odločili izpostaviti štiri, enega pesni-ka, dva vsestranska umetnika in kreatorja prvega slovenskega letala.

France Prešeren (1800–1849)Letos mineva 160 let, odkar je ta svet zapustil najve-čji slovenski pesnik France Prešeren. Kot večina ve-likih umetnikov tudi on ni bil deležen slave za časa življenja, ampak so šele po njegovi smrti znali ceniti njegovo veličino.Zapuščina, ki je ostala za zanamce, je večja, kot jo lahko merimo zgolj po pesmih, ki jih je zapustil. Slo-vencem je namreč dal nekaj več, dokazal je, med drugim, da smo bili že takrat zreli za pisanje v mater-nem jeziku, da slovenščina ni bila zgolj jezik »nava-dne raje«, ampak tudi »gospode«, ki se je je sicer ta-krat še sramovala – tudi največja takratna imena z Jernejem Kopitarjem na čelu tukaj niso izvzeta. Me-nim, da bi tudi v tem času, toliko let po Prešernu,

131

potrebovali novega »Prešerna«, ki bi nam ob vsej naši majhnosti znal pokazati, da je majhnost kvečje-mu prednost, ki pa je žal velikokrat ne znamo izkori-stiti …

Prešernova mladostRodil se je 3. decembra leta 1800 v kmečki družini kot tretji otrok in prvi sin mame Mine in očeta Šimna Prešerna. Kmetiji se je po domače reklo pri Ribiče-vih; za tiste čase je bila precej moderna, ugledna in trdna. Oče se je poleg kmetovanja ukvarjal še s sad-

Prešernova rojstna hiša v Vrbi na Gorenjskem

132

jarstvom in prevozni-štvom. Kot prvi sin naj bi France po takratni navadi prevzel kmeti-jo, a je imela mati, za tiste čase dokaj izobra-žena ženska, s svojimi otroki drugačne načrte. Želela si je namreč, da bi njeni otroci presto-pili v meščanski sloj, kar pa so lahko dosegli edino z boljšo izobraz-bo. Mati je želela, da bi sinovi postali du-hovniki, in jih je zgo-daj pošiljala od doma; pri stricih so služili in se šolali po različnih farah, hčerke pa so stricem gospodinjile.Pri osmih letih je France zapustil Vrbo in se preselil k stricu Jožefu, duhovniku na Kopanju pri Grosu-pljem. Prvi dve leti ga je stric sam poučeval, nato pa ga je vpisal na realko v Ribnici, kjer je zaradi odlič-nega uspeha vpisan v zlato knjigo. Po dveh letih je šolanje nadaljeval v Ljubljani, kjer je prav tako ble-stel. Vpisal se je v gimnazijo v Ljubljani, po njej pa

France Prešeren

133

je zaključil še dva letnika filozofije, kar je bila neka-kšna priprava na univerzitetno šolanje. V tem času so se mu tudi začeli pojavljati pomisleki o duhovniškem poklicu, ki mu je bila tako zelo naklonjena njegova mati; odločil se je za študij prava. Nekje v tem času je spoznal tudi druščino, ki ga je potem spremljala v življenju: Matijo Čopa, Andreja Smoleta, Blaža Cro-batha in Miho Kastelica.

Dunaj in Prešernova študijska letaTretji letnik filozofije je končal že na Dunaju, nato pa se je leta 1921 vpisal na pravo. Ob odločitvi za študij prava je prišel navzkriž z materjo in sorodniki, ki so mu odtegovali denarno pomoč. Kljub vsemu je takrat shajal, saj je pri študiju pomagal drugim študentom in opravljal inštrukcije. Ob študiju pa se je začel pogla-bljati v svetovno poezijo. Čas, v katerem je svobodo-miselni pesnik živel, pa njegovi nravi ni bil naklo-njen; v Avstriji je bila namreč takrat nujna mistična in religiozna literatura. Prešeren je zaradi posojanja prepovedanih knjig celo izgubil službo v zavodu, kjer je poučeval katoliško mladino. Med študijem se je vračal domov, obiskoval domače, v Ljubljani pa se je (že prvič nesrečno!) zaljubil v gostilničarjevo hčerko Dolenčevo Zaliko, ki se ni zmenila zanj. S tem letom so povezani tudi njegovi prvi pesniški poskusi. V to leto segajo Zarjovena d'vičica, resnejši Povodni mož, Lažnivi pratkarji in prepesnitev Lenore. Ostale pesmi

134

je uničil, potem ko mu je Kopitar kot cenzor in takratna nesporna avtoriteta svetoval, naj jih pu-sti in jih čez nekaj let spet vzame v ro-ke. Kot pesnik se je Prešeren javno po-javil leta 1827, ko je v Ilirskem listu objavil pesem De-kletom, v kateri je obračunal z Zaliko. Tudi v poznejših pesmih se je motiv nesrečne ljubezni ponavljal znova in znova. Poleg neu-speha na ljubezenskem področju je nanj vplivalo tudi dogajanje na njegovi domačiji, pri Ribičevih. Oče je moral namreč zaradi slabega stanja kmetijo predati hčerki oziroma zetu, ki pa je Prešernove starše celo odgnal od hiše. Prešeren in njegovi sestre ter bratje so bili pri delitvi premoženja popolnoma prezrti; sam pa je to vzel kot izobčenost iz družinskega kroga.Leta 1828 je zaključil študij, za nekaj mesecev odšel na Moravsko, nato pa se je vrnil v Ljubljano.

Prešernov spomenik na istoimenskem trgu v Ljubljani

135

Službovanje v LjubljaniŽelel se je zaposliti kot državni ura-dnik, a pot do tega ni bila lahka, saj so imeli v tistem času plemiški ali me-ščanski sinovi pri zaposlovanju pred-nost pred domačimi izobraženci. Prvo službo je nastopil leta 1828 kot odve-tniški pripravnik pri Leopoldu Bau-

mgartnerju, ki je veljal za svobodomisleca, kar je Pre-šernu najbrž ustrezalo, saj se tudi sam ni podrejal mo-ralnim normam takratnega časa. V Ljubljani je najprej stanoval z izdajateljem Kranjske čbelice, Miho Kaste-licem, čigar družba pa ni bila po godu Prešernovi ma-teri. Ta je kmalu dosegla, da se je France s sestro Katro preselil k stricu, župniku Jožetu. Materi pa to še vedno ni bilo dovolj, ni bila namreč navdušena nad »moralno oporečnim« advokatskim poklicem in je želela France-ta ustaliti. S stricem sta poskrbela, da je Prešeren spo-znal Marijo Khlunovo iz Gradca. Sprva je bila naklo-njenost med njo in pesnikom obojestranska, nato pa se

Miha Kastelic

136

je on umaknil. Zakaj, ne bomo nikoli vedeli, morda zato, ker je bila ljubezen srečna, on kot romantični pesnik pa je vendarle hrepenel po neuresničljivi ljube-zni, ki se jo da opevati v pesmih. Zapadel je v malodušje, kar se je posledično pokaza-lo pri izpitih za sodniški in odvetniški izpit, ki ga je v Celovcu leta 1832 izdelal s komaj zadostnim uspe-hom. Tudi ali pa prav zaradi slabega uspeha je pozne-je doživel toliko zavrnitev prošenj za samostojno advokaturo. V tem vzdušju so tudi nastali njegovi Sonetje nesreče.

Vpliv Matije ČopaLeta 1830 se je Ma-tija Čop vrnil v Lju-bljano in se začel intenzivno družiti s Prešernom. Matijo Čopa imamo za naj-bolj izobraženega Slovenca tistega ča-sa. S Prešernom sta kljubovala strogi janzenistični misel-nosti duhovnikov in Metternichovemu absolutizmu ter cen-zuri. Na Čopovo pri- Matija Čop

137

govarjanje je začel Prešeren pesniti v romanskih for-mah, česar do takrat Slovenci še niso poznali. Hotela sta dokazati, da je lahko slovenščina enakovredna ostalim svetovnim jezikom in da je primerna za visoko umetnost. Prešeren je napisal prve sonete, njegova poezija pa je bila objavljena v Kranjski čbelici.V ta čas sodi tudi znamenita črkarska pravda, kjer sta najprej Prešeren, za njim pa tudi Čop nastopila proti res zelo nesmiselni želji Metelka in Kopitarja, ki sta želela po vzoru Srbov in Vuka Karadžiča (temu je celo Kopitar pomagal z novim srbskim črkopisom) ter du-hovščine uvesti nov črkopis. Vsaka črka naj bi imela svoj znak (brez dodatnih znamenj), pri čemer naj bi si pomagali s ciriličnimi črkami. V bistvu je šlo za boj

Jernej Kopitar

138

med mlado liberal-no (Prešeren, Čop) in staro nazadnja-ško (Kopitar, Me-telko, duhovščina) smerjo, ki pa ni po-tekal zgolj zaradi črkopisa, ampak tu-di zaradi mnenja stare struje, da mo-ra biti slovenska poezija poučna in opisovati preprosto življenje preprostih Slovencev. Preše-ren se jih je lotil v Novi pisariji. Ker je Prešeren posta-jal vse bolj oster v svojih kritikah, je bila cenzura močno pozorna nanj; tudi Čop ga je moral precej brz-dati. Prešernu je pred objavo v Kranjski čbelici črtal satiro Apel podobo na ogled postavi, v kateri je pesnik Kopitarju zabrusil znamenito poved: »le čevlje sodi naj Kopitar!« Metelčica je bila z uradnim dvorskim dekre-tom prepovedana leta 1833.

Apel podobo na ogled postavi,ker bolj resnico ljubi kakor hvalo,zad skrit vsevprek posluša, kaj zijaloneumno, kaj umetni od nje pravi.

Prešernova sestra Lenka

139

Pred njo s kopiti čévljarček se ustavi;ker ogleduje smôlec obuvalo,jermenov méni, de ima premalo;kar on očita, koj Apel popravi. Ko pride drugi dan spet mož kopitni,namest, de bi šel delj po svoji poti,ker čevlji so pogodi, méč se loti;zavrne ga obraznik imenitni,in tebe z njim, kdor napačen si očitar,rekoč: "Le čevlje sodi naj Kopitar!"

Če so bili slovenski izobraženci razen redkih izjem zelo ravnodušni (ali seveda kritični) do Prešernovih pesniških zmožnosti, pa ga je zelo pohvalno ocenil češki pesnik Čelakovsky v recenziji prvih treh zvež-čičev Kranjske čbelice. To je bila prva ugodna zuna-nja kritika, ki jo je prejel Prešeren. Kritika je dvignila njegovo negotovo samozavest in dala voljo do nada-ljevanja pesnjenja.

Julija PrimicLeta 1833 pa je bilo zanj usodno srečanje s Primičevo Julijo, ki je bila potem precej časa njegova ljubezen-ska muza. Leta 1834 je tako izšel Sonetni venec kot posebna priloga Ilirskega lista. Sonetni venec je zna-menit zaradi magistrala (zadnji sonet sonetnega ven-ca, sestavljen iz prvih oziroma zadnjih verzov vseh štirinajstih sonetov), sestavljenega iz črk, ki skupaj

140

tvorijo posvetilo Primi-covi Julji. Venec je vzbu-dil veliko zanimanja v Ljubljani, najmanj pa je bil seveda povšeči Juliji-ni bogati in gospodovalni materi, ki si je za svojo hčer želela vse kaj druge-ga kot melanholičnega in revnega pesnika, ki po vrhu ni pokazal nobene-ga spoštovanja do takra-tnih moralnih vrednot. V upanju, da bo z izboljša-njem svojega gmotnega položaja omehčal srce Julijine matere, se je zaposlil kot vodja pisarne pri prijatelju, advokatu Blažu Crobathu, in že drugič za-prosil za samostojno advokaturo. Tudi drugič so ga zavrnili. Bil je zelo razočaran; olajšanje mu je nudilo le njegovo pesniško delo in dva »sotrpina«; češki pe-snik Macha in Stanko Vraz, ki sta našega pesnika nadvse občudovala in mu laskala. Julija se je leta 1834 zaročila, kar je za Prešerna po-menilo konec upanja, sploh pa je bilo to leto zelo težko zanj.

Julija Primic

141

Smrt Matije Čopa in Andreja Smoleta, osamljenost Leta 1834 se je v Savi utopil Prešernov men-tor in najboljši prija-telj Matija Čop. Men-da ga je povabil s sabo na kopanje, vendar je Prešeren pisal in ni imel časa. Še dolgo po Čopovi smrti si je oči-tal, da ni šel z njim. V prijateljev spomin je napisal elegijo in ure-

jal njegovo zapuščino, bil pa je vse bolj osamljen.Tudi dober prijatelj Andrej Smole je bil v tujini, zato je Prešeren lahko računal le na zveste gostilniške »prijatelje«, s katerimi je preživljal svojo najhujšo krizo v življenju. Delo ga ni zanimalo, utapljal se je v alkoholu … V tem času je napisal pesem Kam in osnutke njegove skorajda najpomembnejše umetni-ne, Krsta pri Savici, ki je potem izšel leta 1836. Pesnik je končno prenehal upati, da bo Julija zanj pokazala kaj zanimanja; za nekaj časa je odložil pero in se začel zanimati za slovensko ljudsko izročilo. V Ljubljano je prispel poljski izgnanec, plemič in izobraženec Emil Korytko, s katerim se je Prešeren

Andrej Smole

142

zaradi sorodnosti njunih duš takoj ujel. Skupaj sta zbirala in zapisovala ljudsko slovstvo, a kaj kmalu je Prešernu tudi tega prijatelja vzela smrt.Nov zagon in navdušenje je dobil naš otožni pesnik, ko se je leta 1839 v Ljubljano vrnil njegov prijatelj iz mladosti, Andrej Smole. Ta je v tujini živel boemsko življenje, po vrnitvi pa se je tudi on želel posvetiti slovenski umetnosti; a je tudi on čez eno leto izdihnil v Prešernovem naročju. Ana Jelovškova in nadaljnje trpljenjeOkoli leta 1837 je spoznal mla-doletno pestunjo pri Crobatho-vih, Ano Jelovškovo. Bila je simpatična mlada gospodična, ki si je nadvse želela poročiti s Francetom in zaživeti normalno meščansko zakonsko življenje. Vendarle pa so bile razlike med preprosto Ano in izobraženim umetnikom Prešernom preveli-ke, da bi se z njo vezal. Imela sta tri otroke, ki pa jih je Ana dala takoj v rejo. Niti ene pesmi ji ni posvetil razen morda Nezakonsko mater. Razočaran nad njo in nad osamljenostjo, kajti smrt je kar kosila med njegovimi prijatelji, je spet vedno bolj zahajal v gostilno in se tam zapijal. Visoka umetnost se je spremenila v gostilniško,

Ana Jelovšek

143

kvantaško; spet pa so mu zavrnili prošnjo za samostojnega advoka-ta. Bil je tudi zane-marjen in debel; ka-kšno je bilo njegovo stanje, ponazori zna-meniti vzklik, ki ga je zapisal v pismu Stan-ku Vrazu: »Delam se-dem ur pri dr. Crobat-hu, da lahko dve uri pri stari Metki pijem.« Ana mu je sicer ves ta čas stala ob strani, vendar pesniku to ni

bilo dovolj, kajti nikakor ni dosegala njegovih meril.V gostilni, v katero je stalno zahajal, je spoznal go-stilničarkino hčerko Jerico Podboj in se vanjo zalju-bil. Nesrečno, seveda, kar mu je dalo nov zagon, saj je takrat napisal zanj značilne pesmi Ukazi, Pod oknom, Prošnja.

Zadnja letaV štiridesetih letih 18. stoletja se je družba začela spreminjati, na plan so začeli prihajati narodni budi-telji z Janezom Bleiweisom na čelu. Beiweis je bil pomemben predvsem zaradi ustanovitve časopisa

Hči Ernestina Jelovšek

144

Kmetijske in roko-delske novice. Pre-šerna je popolnoma spregledal in ga ni povabil niti za sode-lavca, kar mu je pe-snik seveda zameril. Poleg te boleče prezr-tosti na domačem prostoru in od doma-čih izobražencev pa je tudi na poklicnem področju doživel za-vrnitev, kajti še dva-krat so mu zavrnili prošnjo za samostoj-no advokaturo. Kljub bednemu ži-vljenju je še napisal

nekaj umetnin, leta 1844 Zdravljico in elegijo V spo-min Andreja Smoleta. Zdravljice zaradi cenzure tretje in četrte kitice ni pustil objaviti; počakal je in jo ob-javil leta 1848, po pomladi narodov.Pripravljal se je na izdajo svojih Poezij, ki so izšle leta 1846. Prav na dan, ko je cenzura dovolila objavo njegovih Poezij, je končno dobil tudi dovoljenje za advokaturo v Kranju.Končno se mu je torej nasmehnila sreča; Poezije so

Zdravljica

145

se za takratne razmere dobro prodajale, advokatura mu je šla dobro, s sestro Katro se je preselil v Kranj in spet začel upati, da bo lahko z Ano Jelovškovo končno zaživel pravo družinsko življenje.A dotedanje življenje ga je že toliko izmozgalo, da se ni zmogel več postaviti na noge. Zdravje mu je peša-lo, pisal je še zgolj gostilniško poezijo, ki jo je skrbno čuval in ki je bila po njegovi smrti večinoma uničena v nepojasnjenih okoliščinah.Telo je vse bolj propadalo in 8. februarja 1849 je pe-snik po dolgem trpljenju v bolezni končno našel mir.Zadnje leta je preživel v bedi, saj je dostikrat delal zastonj in ni izkoristil nobene priložnosti, da bi si gmotno opomogel. Tudi Ani Jelovškovi in otrokoma ni imel ničesar zapustiti; le otroka je končno priznal za svoja.

Prosto srce

146

Edvard Rusjan (1886–1911)Letos mineva sto let od Edvardo-vega prvega poleta z letalom. Rusjan je bil letalski konstruk-tor, pilot in prvi slovenski leta-lec. Prvič je poletel leta 1909 na področju Malih Rojc v okolici Go-rice z dvokrilnim letalom EDA I, ki ga je zgradil z bratom Jožetom Rusjanom. Po Rusja-nu se danes imenuje tudi goriški aeroklub.

Mladost Edvard Rusjan se je rodil 6. julija 1886 v Trstu, ka-mor se je njegov oče Franc, ki je bil po poklicu sodar, iz Renč pri Gorici preselil zaradi dela. Njegova mati Grazia Cabas pa je bila Furlanka iz Medeje. Rodilo se jima je kar devet otrok. Družina se je iz Trsta kmalu preselila, najprej v Ren-če, v Gorici pa so začeli graditi hišo. Zraven hiše je oče postavil še delavnico za sode, mati pa se je uba-dala z izdelovanjem copat.Preden se je Edvard začel ukvarjati z letalstvom, mu je oče namenil zaposlitev v sodarski delavnici. Ed-vard si je želel študirati tehniko, a za študij strojništva v Gradcu ali na Dunaju ni bilo denarja. Te želje je skušal nadomestiti s športno dejavnostjo, najbolj ga je pritegnilo kolesarstvo, ki se je takrat uveljavljalo

147

kot nova športna panoga. Leta 1903, ko je bil star se-demnajst let, se je pridružil goriškim dirkačem. Sprva je vozil na težkih klubskih kolesih, potem pa sta mu prijatelja pomagala, da si je sestavil primernejše dirkal-no kolo. Kmalu je bil tako uspešen, da med klubskimi tovariši ni imel enakovre-dnega tekmeca in se je za-čel uveljavljati na medklub-skih dirkah, ki so mu vse bolj širile prostorski obseg športnega delovanja in poznanstev. S pomočjo kole-sarstva je tako spoznal širok krog ljudi, navdušencev

nad tehniko in števil-nimi novostmi na po-dročju vozil. Tudi ostali letalski kon-struktorji na čelu z bratoma Wright so se ubadali s kolesar-stvom in prav slednje je tudi pripomoglo k tehničnemu napred-ku tako cestnih kot zračnih vozil.

Edvard Rusjan

Bil je tudi navdušen kolesar.

148

Letalski začetkiGlede na ohranjene dokumente lahko sklepamo, da sta o konstrukciji letal oba brata začela razmi-šljati še pred Edovim kolesarstvom. Že v šoli sta izdelovala le-talske modele, ki jih je poganjal zrni me-hanizem ali elastika. Kakor sta zapisala sa-ma, sta se začela ukvarjati s problemi dinamičnega letenja že leta 1897. Edvardu je bilo takrat šele enajst let, Jožetu pa trinajst, zato je najbrž dal pobudo starejši brat. Oba, Edo in Jože, sta bila zelo podkovana v pisanju in branju v slovenščini, italijanščini in nemščini. Na voljo sta torej imela časopise v različnih jezikih. Ča-sopisi so tedaj kar precej pisali o letalskih poskusih po svetu. Vsi ti poskusi so nedvomno pospeševali zanimanje za letalstvo tudi v Gorici, kjer se je že dalo dobiti revije in knjige z letalsko tematiko.Edvard je bil vodilni član dvojice, Jože pa je bil s svojo vztrajnostjo in obrtniško doslednostjo njegov nepogrešljivi sodelavec. To sodelovanje je tudi dalo rezultate, ki težko najdejo primerjavo v svetu in jih ni

149

mogoče pojasniti drugače kakor z dejstvom, da sta delala dva Rusjana.Že leta 1900 sta zgradila uspešno leteč model, ki ga je poganjala urna vzmet. Letalo se je dvignilo pet metrov visoko in letelo precej daleč. Med šestletnimi pripravami sta študirala teorijo letenja, delala aerodi-namične poskuse, gradila modele ter narisala veliko število skic in načrtov, ki pa sta jih vedno znova od-metavala kot nezrele.

Prvo letalo EDA IOče Franc Rusjan sprva ni bil naklonjen ustvarjanju svojih sinov. Ko pa so začeli leta 1908 časopisi poro-čati o uspehih ameriških in francoskih letalcev, ju je začel tudi on vse bolj podpirati. Istega leta je Edvard

Družina Rusjan

150

iz bambusovih palic in lepenke zgradil svoje prvo letalo, ki ga je imenoval papirnata vragolija.Vedel pa je, da bi lahko s primernim motorjem dose-gel dosti več. Leta 1909 se je odpravil na srečanje letalskih pionirjev v Italiji in tam kupil motor franco-ske izdelave, ki ga je potem vgradil v svoje prvo le-talo, EDA I. Letalo je bilo dvanajst metrov dolg dvokrilec z osemmetrsko širino kril. Leto 1909 je predstavljalo pomemben mejnik v zgo-dovini letalstva. Zaradi naraščajočega zanimanja za to dejavnost ter zaradi tekmovanj in srečanj, kjer so se preizkušale nove tehnične rešitve, so se vedno bolj uveljavljale tudi praktične možnosti letenja. Po do-sežkih bratov Wright, ki sta kot prva rešila problem dolžinskega in stranskega ravnovesja letala, se je za-čela tekma za dosego višinskega in časovnega rekor-

Eno izmed Rusjanovih letal

151

da v letenju. V to mrzlično vzdušje sta se vključila tudi brata Rusjan s svojimi poskusi.Edvard Rusjan je s svojim letalom prvič poletel 25. novembra 1909; let je bil dolg 60 metrov, višina pa dva metra. Nekaj dni pozneje, 29. novembra, pa je bil polet dolg že kar 600 metrov. Letalske poskuse je opravljal v Gorici, na področju Malih Rojc. Prve dni decembra 1909 pa je Edvard dosegel že višino 12 metrov.Vprašanje je, koliko bi brata Rusjan lahko dosegla, če bi imela tako neomejene možnosti, kot so jih imeli Američani in Francozi.

Replika Eda V.

152

1909–1911V naslednjih letih sta se brata posvetila tehničnim iz-boljšavam in rešitvam; gra-dila sta eno-, dvo- in tro-krilna letala, potem pa sta izdelovala samo še enokril-na. V prvih mesecih leta 1910 sta z uporabo istega motorja zgradila kar šest novih letal.Po izgradnji letala EDA VII sta dokončno izčrpala lastna finančna sredstva kot tudi očetove prihranke. Poskušala sta pridobiti tudi zunanjo finančno pomoč v Franciji, Avstriji in na Madžarskem, toda zaman. Avgusta 1910 pa je Edvard na kolesarski dirki spo-znal zagrebškega poslovneža Mihajla Merćepa, ki mu je predlagal, da bi skupaj nadaljevala konstruira-nje letal. Brata Rusjan sta z veseljem sprejela ponud-bo in se preselila v Zagreb. Bila sta polna navdušenja in novega poguma, saj sta bila prepričana, da se jima bliža uresničitev želje po ustanovitvi tovarne za serij-sko izdelavo in prodajo letal. Že septembra sta se v Zagrebu lotila gradnje letal za komercializacijo. Prvi prototip je bil narejen že no-vembra. Letalo je bilo sposobno vzleteti že po 28 metrih zaleta, kar je predstavljalo takraten svetovni

153

rekord. Merćep je z bratoma Rusjan načrtoval letal-sko turnejo po balkanskih mestih. Najprej je bil na vrsti nastop v Zagrebu, takoj zatem pa Beograd.

Edvardova smrt8. januarja 1911 so bile v Beogradu zaradi zelo moč-nega vetra neugodne razmere za letenje. Tudi nasle-dnji dan veter ni ponehal, toda Edvard je bil neuča-kan in ni želel razočarati številne publike. Čeprav so mu polet odsvetovali, je vseeno poletel in opravil več preletov na področju beograjske trdnjave Kalemeg-dan, v neposredni bližini sotočja Donave in Save. Številna publika je bila navdušena, a kmalu je prišlo

Rusjanov pogreb v Beogradu leta 1911

154

do tragedije: sunek vetra je nenadoma zlomil levo krilo letala, ki je strmo-glavilo na železni-ško progo, ki pelje ob vznožju trdnja-ve. Razbitine leta-la so pod seboj pokopale Edvarda Rusjana. Odpeljali so ga v bolnišnico, vendar je kmalu izdihnil.Vest o letalski tra-gediji se je takoj razširila čez me-sto, o njej so poročali vsi mestni časopisi. Pogreba se je udeležilo kar 14.000 ljudi.Edvardov brat Jože, ki ni nikoli želel poleteti, je po bratovi smrti v Zagrebu izdelal še dve letali. Dve leti pozneje pa je dokončno opustil to dejavnost in se preselil v Argentino.

Grob Edvarda Rusjana v Beogradu

155

Žarko Petan (27. marec 1929)

Žarka Petana, ki je letos pra-znoval osemdeset let svoje-ga življenja, smo zaprosili, naj nam kar sam pove nekaj o sebi. Ker je vešč besede in njen veliki ljubitelj, nam je z veseljem ustregel.

Res se ne spominjam, kdaj in kje sem se rodil. Pozneje mi je mama povedala, da se je

to zgodilo na Friškovcu v Ljubljani zadnji teden marca leta 1929, in sicer v lepi stari hiši z dvoriščem, ki je danes ni več. Podrli so jo in namesto nje zgradili novo. Bil sem menda droben novorojenček, ker sem z majh-no zamudo prišel na svet.Moja družina je na Friškovcu bivala le štiri leta, tako da se iz tega časa spominjam le velikega psa, ki je te-kal okrog mene po peščenem dvorišču. Seveda vidim daleč nekje v meglici mamo, ki me varno drži na ro-kah, močno očetovo glavo in senco starejšega brata.Ko smo odšli s Friškovca, se je začelo moje dolgo poto-vanje po Kraljevini Jugoslaviji. Najprej smo bili v Za-grebu, kjer sem končal osnovno šolo, nato me je oče poslal v internat v Senj, ker je bil preveč zaposlen, da bi se ukvarjal z mojo vzgojo. Iz Senja se spominjam zlasti

156

silovite burje, ki je pi-hala v presledkih, tako da sem hodil v šolo te-sno ob hišah, držal sem se za železno verigo, pripeto ob zidovih.Leta 1941 so Hitlerjevi soldati v družbi itali-janskih in madžarskih zaveznikov napadli Kraljevino Jugoslavijo. Starša sta takrat že bila v Mariboru, kjer je oče kupil kavarno Astorijo. Mama je zbežala v Za-

greb, midva z bratom sva prišla tja za njo, oče pa je ostal doma. Prepričan je namreč bil, da ga bodo Nemci pusti-li pri miru. Neke noči se je pozno vrnil v naše stanova-nje, vrata so bila zapečatena. Nemci so prišli ponj, a ker ga ni bilo doma, ga niso uspeli aretirati. Snel je pečat, vzel iz stanovanja nekaj reči in dragocenosti ter ilegalno odšel v od Italijanov okupirano Ljubljano.Ko je Italija leta 1943 kapitulirala, se je oče zbal prihoda Nemcev, ker je zanje veljal za begunca iz Maribora. Odšel je v Trst, kamor smo prišli za njim iz Zagreba.V Trstu sem se sprva počutil izgubljenega, saj niko-gar nisem poznal, pa tudi italijanščine nisem razu-

157

mel. Kmalu sem se seznanil z mladimi Tržačani: med njimi so bili tudi Slovenci, s katerimi sem pono-či na skrivaj pisal po zidovih parole proti fašizmu in Mussoliniju, pa tudi proti Hitlerju in nacistom. Naš boj za svobodo najbrž ni bil tako uspešen kot boj partizanov z orožjem, kljub temu se nam je zdelo, da so se zjutraj esesovci, ki so se sprehajali po mestu, ob pogledu na naše napise zdrznili.Maja leta 1945 so jugoslovanski partizani osvobodili Trst, naša skupina se jim je pridružila. Pomagali smo jim kot vodiči, poštarji, spet smo lepili plakate, na katerih je jugoslovanska oblast obveščala domačine o vseh potrebnih podatkih.Jeseni istega leta sem se vrnil v Maribor, kjer so me sprejeli v partizansko gimnazijo kot člana ilegalne

158

tržaške Gioventu` antifascista triestina. V manj kot enem letu sem nadoknadil tri izgubljena leta, ko ni-sem hodil v šolo. Samo osmi razred in veliko maturo sem končal redno na prvi državni realni gimnaziji v Mariboru.Kar vriskal sem od veselja, ko sem se leta 1947 vpisal v Ljubljani na ekonomsko fakulteto. Sprva sem nekaj razmišljal o šoli za filmske režiserje. V Trstu sem spoznal fanta, ki je tako kot jaz sanjal o tem, da bo snemal filme. Oče me je prepričal, naj se lotim bolj zanesljivega poklica, kot je delo v filmski industriji, o kateri ni bilo tedaj v Jugoslaviji ne duha ne sluha.V osmih semestrih sem absolviral ekonomsko fakul-teto. Dobil sem službo v takratni tako imenovani coni B v Istri, ki uradno še ni bila del socialistične Jugo-slavije. Podjetje v Kopru, ki me je angažiralo, je uradno zaprosilo oblast v Ljubljani, naj mi izstavi dovoljenje za stalno bivanje v coni B. Čez nekaj dni so mi sporočili, da tega dovoljenja ne morem dobiti, ne da bi navedli argumente za svojo odločitev.Vpisal sem se na ljubljansko igralsko akademijo, če ne bom filmski, bom pa gledališki režiser, sem rekel sam sebi. Oče, ki so mu nacionalizirali kavarno in hišo v Mariboru, mi je rekel, da me ne more več finančno podpirati. Kot sin nekdanjega kapitalista nisem prišel v poštev za državno štipendijo. Druge službe v eko-nomski branži nisem hotel poiskati, ker sem domne-val, da me bodo zavrnili, tako kot so me v Kopru.

159

Preživljal sem se s pisanjem za dnevne in tedenske časnike in časopise. Sodeloval sem tudi s hrvaškimi in srbskimi uredništvi, saj nisem imel težav s srbohr-vaščino. Spotoma pa sem opravljal izpite na akade-

160

miji. Prvo režijo v kranjskem gledališču sem naredil, ko sem bil v petem ali šestem semestru ekonomske fakultete.Pravzaprav bi lahko že tukaj končal svoj življenjepis, vse, kar se je zgodilo, potem ko sem končal igralsko akademijo, se mi zdi, če se spomnim nazaj, kot zgod-ba pustolovskega filma s številnimi preobrati, padci in vzponi. Režiral sem 122 gledaliških predstav doma in v tujini. V vseh nekdanjih jugoslovanskih republi-kah, v Beogradu, Skopju, Sarajevu, Zagrebu, Du-brovniku ... Veliko sem delal tudi v tujini: na Dunaju, v Krakovu, Hamburgu, v Švici, Zürichu. Z mojimi predstavami je ljubljanska Drama gostovala na Če-škoslovaškem, Poljskem, Madžarskem, Švici, Rusiji ... Veliko sem pisal za radio, moje radijske igre so izvajali na številnih evropskih postajah. Ko sem za-voljo osebnih težav nehal režirati, sem se bolj posve-til pisanju. Napisal sem sedemdeset slovenskih knjig in skoraj prav toliko jih je bilo prevedenih v tuje je-zike. Prejel sem več kot petdeset nagrad in priznanj, pretežno tujih ... Na svetovnih literarnih in gledali-ških oziroma filmskih ranglistah sem uvrščen kot eden najbolj pomembnih gledaliških režiserjev dvaj-setega stoletja. Kot aforista pa so me zapisali med peščico najboljših aforistov vseh časov.

Fotografije: osebni arhiv Žarka Petana

161

Janez Menart (1929–2004) Letos mineva osemdeset let od rojstva Janeza Menarta, slovenskega pesnika in prevajalca ter vsestranskega ustvarjalca, ki se je rodil 29. septembra 1929 v Mariboru.

MladostV štajerski prestolnici je delala nje-gova mama, ki je bila gledališka igralka. Potem ko je hudo zbolela, se je družina preselila nazaj v rodno Ljubljano. Ko je bil star sedem let, mu je umrl oče, pri petnajstih še mati. Osnovno šolo in klasično gi-mnazijo je obiskoval v Ljubljani. Zaradi zelo skromnih razmer je že skoraj vse od začetka šolanja živel po internatih. Bil je brez denarja, zato je bilo vprašanje, ali si bo lah-ko sploh privoščil študij. Dravska banovina je leta 1940 razpisala štiri dijaške štipendije. Menart si je na preizkusnem izpra-ševanju pridobil eno od njih.

Študij in delo Po končani klasični gimnaziji je leta 1956 na Filozofski fakulteti v Lju-

162

bljani diplomiral iz slovenskega jezika s književnostjo in primerjalne književnosti. Po vojaščini je bil več let lek-tor, zatem dramaturg in nato vodja lutkovnega oddelka pri podjetju Triglav film, kjer je bil sedem let. V tem času se je tudi poročil in dobil hčerko. Leta 1963 je za štiri leta šel iz filmskega sveta in se preživljal s pisanjem in prevajanjem. Nato se je zapo-slil kot urednik dramskega uredništva na RTV Lju-bljana. Vodstvo ga je zaradi njegovega nestrinjanja s tedanjo politiko po dveh letih degradiralo v dramatur-ga, zadnja tri leta na televiziji pa je delal kot prevaja-lec za tekoče potrebe. Leta 1979 je zato odšel za programskega vodjo knjižnega kluba Svet knjige pri Založbi Mladinska knjiga in tam ostal do upokojitve. Od leta 1963 do 1969 je bil tajnik, podpredsednik in predsednik Društva slovenskih književnikov. V vseh teh letih in v času osamosvajanja je bil kulturno in politično precej aktiven in je sodeloval pri decentra-lizaciji pisateljskega društva, oživitvi in poslovenje-nju predvojnega jugoslovanskega PEN-kluba, poslo-venjenju televizijskih programov, še zlasti Dnevnika, nadalje pri blokiranju uvedbe skupnih programskih jeder in pri zavračanju za narodnost pogubno nevar-nih ustavnih amandmajev, slednjič pa še pri pisanju tako imenovane 'pisateljske ustave'.Za svoje delo na umetniškem in kulturnem področju je Menart prejel veliko priznanj; tako od bralcev kot od kritike. Podelili so mu nagrado mesta Ljubljane,

163

Župančičevo nagrado in dve Sovretovi nagradi. Leta 1983 je bil izvoljen za izrednega, leta 1987 pa za rednega člana Slovenske akademije znanosti in ume-tnosti.Umrl je 22. januarja 2004.

Umetniško ustvarjanjeGlavno področje Menartovega umetniškega delovanja je predstavljalo njegovo izvirno pesniško ustvarjanje. Pesmi je začel resneje pisati že s petnajstimi leti in prve natise dočakal v zadnjih dveh dijaških letih. Pri sedem-najstih letih je dal nekaj svojih pesmi oceniti Janezu Ovscu, ki mu je namenil zelo pohvalne besede.

Dragi prijatelj!Tvoje pesmi sem prebral in odkril v njih mnogo talenta. Predvsem poseduješ epsko žilico, pa tudi lirični momen-ti so včasih zate. Si iskren, resničen pesnik, ki bo pisal iz bolečine in iz spoznanj. Če bo več prvega, bo nota bolj lirična, če bo več umskih zaznav, ki jih boš prenesel v srce in tragično noto, boš bolj vsestranski, obči spozna-valec skozi zunanje dogodke. Leži ti balada in jo kar resnično in z občutjem podajaš. Dramatska nota je moč-no v tebi, sicer pa si optimist in se vedno odrešiš.Kako se boš razvil, ne more nihče prerokovati. Več se bomo pomenili ustno. Zanima se zate tudi neki slikar in kipar in ti bo morda še veliko več, kot ti morem biti jaz.Zdravstvuj!Tvoj prijatelj, Janez Ovsec (Lj. 13. 1. 46)

164

Sledilo je objavljanje v vedno širšem krogu literarnih glasil in po radiu. Leta 1953 je sledila pesniška zbirka Pesmi štirih, v ka-teri je svoje pesmi izdal še s trojico: Kajetanom Kovi-čem, Cirilom Zlobcem in Tonetom Pavčkom. Zbirka je naletela na izjemen odmev in tako Menartove prijatelje kot njega dvignila med priznane pesniške ustvarjalce. Že dve leti zatem je izdal svojo prvo samostojno zbirko Prva jesen, tej pa so leta 1960 sledili Časopisni stihi, leta 1963 lirična avtobiografska pesnitev Bela pravljica in močno razširjen izbrani ponatis vseh prejšnjih zbirk pod naslovom Semafori mladosti, ki je doživel dve iz-daji. Petnajst let zatem je Menart izdal svojo doslej najboljšo zbirko Pod kužnim znamenjem (1977), ki so jo že po dveh mesecih morali ponatisniti v dveh tisočih izvodih, že poldrugo leto zatem pa skupaj z vsemi dru-gimi zbirkami, ponatisnjenimi v celoti in s komentarji, še svoj tretji natis v skupni zbirki Statve življenja. Malo pred slovensko osamosvojitvijo je izšla še Menartova narodnozgodovinska knjiga pripovednih pesmi pod naslovom Srednjeveške pridige in balade, ki predstavlja do konca zaokroženo tematiko iz zbirke Srednjeveške balade, ki jih je pesnik izdal že leta 1973. Za mladino je bil prirejen izbor njegovih pesmi v uredništvu Ivana Bizjaka z naslovom Pesnik se pred-stavi. Nad štiristo njegovih pesmi je prevedenih v 17 jezikov, polovico teh prevodov pa je izšlo celo v samostojnih

165

izdajah. Nad sto Menartovih pesmi, izvirnih in prevede-nih šansonskih be-sedil je tudi uglas-benih.

Delovanje zunaj pesnjenjaPoleg pesmi in pe-sniških prevodov ter poleg številnih ocen, člankov in mnogih drugih po-segov v različne umetniške zvrsti je

napisal osem scenarijev za kratke lutkovne filme, opremil s spremnim besedilom devet kratkometražnih filmov, napisal scenarija za dve celovečerni TV-odda-ji, za televizijo priredil in predelal vrsto slovenskih in tujih dramskih del, prevedel tri angleške renesančne drame v verzih, dva biografska romana, eno biograf-sko delo. Kot knjižni urednik je izdal 16 antologij in knjig slovenskih pesnikov. Iz raznih jezikov je preve-del dela raznih pesnikov, Byrona, Coleridgea, Krkle-ca, Viteza, Shakespeara, Villona, de Musseta, Préver-ta, Burnsa, Bloka, Hugoja, de Lamartina.

166

Jubileji in obletnice leta 2009

Da ne bomo ostali samo pri jubilejih zna-nih Slovencev, smo za vas izbrali tudi nekaj znanih ljudi sveta, ki so tako ali drugače zaznamovali našo preteklost.

Robert Burns (1759–1796)Med Škoti so najbolj pomembni štirje možje: Walla-ce in Bruce, ki sta se z orožjem bojevala za škotsko samostojnost in neodvisnost, ter Robert Burns in sir Walter Scott, ki sta si za orožje raje izbrala pero. Kdo je bil v svojem boju uspešnejši, je danes več kot oči-tno, saj ves svet pozna slavnega pesnika in še slavnej-šega pisatelja, medtem ko sta oba znamenita bojevni-ka že skorajda padla v pozabo.

Robert Burns se je rodil 25. januarja 1759 v mestecu Alloway v nižinski Škotski. Oče William je bil boga-boječ garaški kmet, ki je poprijel za vsako delo, samo da je dostojno preživljal svojo številno družino, poleg tega pa je svojim otrokom želel nuditi tudi primerno izobrazbo, saj je dobro vedel, da jim drugače ne bo

167

mogel olajšati ži-vljenja. Sicer pa je v poznejših letih Robert Burns, naj-starejši od sedmih otrok, večkrat po-udaril, da se mora za svoj uspeh v največji meri za-hvaliti svoji materi Agnes Brown, ki je na pamet znala številne škotske balade in jih je tu-di pogosto prepe-vala.Da bi lažje razumeli Burnsovo poezijo, pa nikakor ne smemo mimo njegove pestunje Betty Davidson, ma-terine sorodnice, ki je pri hiši pazila na otroke. Ta mu je nenehno pripovedovala zgodbe o hudičih, čarovni-cah, pošastih, vilah in velikanih, skratka o nadnarav-nih bitjih in dogodkih, ki jih pogosto srečamo v nje-govih pesmih, še zlasti v eni najbolj znanih Tam O Shanter.Robert Burns je v rodnem kraju le kratek čas obisko-val osnovno šolo, saj je mestece kaj kmalu zapustil edini učitelj, a to njegovega očeta Williama ni ustavi-lo. Dobro je namreč vedel, kako pomembna za življe-

168

nje je primerna izobrazba, zato je za svoje otroke in za nekaj sosedovih najel učitelja Johna Murdocha, ki je pri pesnikovi družini celo stanoval, tako da so bili stroški za njegovo vzdrževanje veliko manjši. Takrat šestletni Robert je bil odprte glave, zato je kaj kmalu obvladal velik del angleške slovnice, nekaj zemljepi-sa in zgodovine.A tudi Murdoch je kmalu zapustil Alloway, zato se je z otroki, še zlasti aritmetike, učil kar oče William, ki jim je iz Ayra pogosto prinašal tudi knjige, iz katerih so se lahko veliko naučili. Murdoch jih je redno obi-skoval, saj so mu otroci zelo prirasli k srcu, zato je vedno znova preverjal, kaj so se novega naučili, in z napredkom je bil zelo zadovoljen, še zlasti pri Ro-bertu.Ko je bilo Robertu petnajst let, je z učiteljem preži-

Rojstna hiša Roberta Burnsa

169

vel nekaj mesecev v Ayru, kjer je ponovil vso angle-ško slovnico, naučil pa se je tudi osnov francoščine in latinščine. Hkrati pa se je seznanil s Shakespea-rom in Biblijo in prebral vso takratno škotsko poezi-jo, pa tudi nekaj stare. Bilo je več kot presenetljivo, kako je Robert s svojim skromnim znanjem lahko pisal take umetnije, še zlasti ker mu je bila anglešči-na tuji jezik.Sicer pa so morali vsi Burnsovi otroci očetu pomaga-ti pri delu na kmetiji in pesnik je sam zase trdil, da je bil silno spreten orač. A žal kmetija ni dajala dovolj hrane za številno družino, tako je William vzel v na-jem še sosednjo, in takrat je bilo izobraževanja ko-nec. Doma je bilo namreč preveč dela, da bi imeli čas še za kaj drugega. To pretegovanje z delom v deških letih in ob slabi hrani je Robertu že zgodaj izjedlo zdravje, pustilo mu je namreč napako na srcu, kar je nedvomno povzročilo tudi njegovo prerano smrt.Pri štirinajstih letih je Burns napisal svojo prvo pe-sem Handsome Nell in od takrat je vse do svoje smrti venomer ustvarjal in tako osrečeval sebe in tudi ljudi okoli sebe, kmalu pa ves svet, ki je z naklonje-nostjo sprejemal njegove verze.Robert Burns je kmalu postal slaven, torej točno to, kar mu je napovedoval že njegov oče, a žal tega tre-nutka William Burns ni dočakal.Leto 1780 je bilo za takrat komaj enaindvajsetletnega pesnika silno pomembno, saj je skupaj z bratom Gil-

170

bertom in še z nekaterimi prijatelji v bližnjem Tarbol-tonu ustanovil Klub samcev, v katerem so se dobiva-li najmanj enkrat na mesec in o vsem mogočem razpravljali pozno v noč. Poleg tega da je pesnik de-lal na očetovi kmetiji in tudi drugod, saj drugače ne bi preživel, pa je veliko tudi ustvarjal. Njegove pesmi so bile polne čustev in humorja, ker pa je bil Robert Burns tudi duhovit govornik, se je krog njegovih privržencev zelo hitro širil.Ko je leta 1784 umrl William Burns, se je družina preselila na kmetijo Mossigiel, nedaleč od Ayrshira, kjer je mladi Burns aprila istega leta spoznal svojo bodočo ženo: deklico Jean, kot je svojo Jean Armour imenoval vse svoje življenje. Sicer pa se z deklico Jean nista smela poročiti vse do leta 1788, čeprav mu je že v prvem letu njunega poznanstva povila dvojč-ka, kajti njen oče je zelo nasprotoval hčerini zvezi z neznanim in nepomembnim pesnikom, ki je bil povr-hu vsega še brez denarja.Sicer pa so se v tistem času nesreče kar zgrnile na mladega Burnsa: najprej je popolnoma propadla kmetija Mossigiel, potem pa ga je zapustila še Jean. Ker nesrečni Robert ni videl nobenega izhoda, se je odločil, da se bo preprosto izselil - in to na Jamajko. Denar za pot pa si je nameraval zaslužiti s prodajo svojih pesmi, ki jih je natisnil. Burns je od svojega štirinajstega leta naprej vsako leto napisal približno po eno pesem, potem je ustvar-

171

jal vse več, pri se-demindvajsetih le-tih, torej leta 1786, v svojem najbolj plodnem letu, jih je v letu dni spesnil kar 59.V tistem nesrečnem obdobju se je silno navezal na Mary Campbell, ki jo je poimenoval Viša-vska Mary. Zaprosil jo je celo za roko in Mary je privolila, potem pa se je odpeljala v Argyll, da bi dobila dovoljenje svojih staršev. Z Robertom sta se poslovila v nedeljo, 14. maja 1786, v znak večne ljubezni pa sta si izmenjala bibliji. Biblija, ki jo je Mary poklonil Burns, je danes razstavljena v njegovi rojstni hiši, kajti Burns Viša-vske Mary ni videl nikoli več, saj je oktobra tistega leta nepričakovano umrla.Po njeni smrti si je Burns še bolj želel oditi na Jamaj-ko, zato se je še bolj trdno določil, da bo prodal svoje pesmi. Že sproti, ko jih je pisal, jih je pošiljal številnim založnikom, zato ni čudno, da so njegove satire krožile v prepisih med prijatelji, in med drugi-mi ljudmi.Ko je začel zbirati prednaročnike, jih je naštel kar

172

tristo petdeset. To mu je dalo elana in poguma, da jih je pod naslovom Pesmi, pretežno v škotskem narečju, objavil še istega leta. Vseh šeststo izvodov je bilo v hipu razprodanih in Burnsu je ostalo čistih dvajset funtov, kar je bilo za tiste čase velik denar. Takrat je dobil pogum in v hipu pozabil na Jamajko.Robertu Burnsu se je tako zgodilo nekaj povsem ne-običajnega; nekega jutra se je preprosto zbudil slaven in pika. Vsi so bili mnenja, da tako izvirne, tako na-ravne, humorne in nežne poezije ni po slavnem Sha-kespearu napisal nihče, zato ni čudno, da je mladi Škot čez noč zaslovel.Sedemindvajsetletni podeželan je napisal pesmi, ki so ljudem segle v srce, in to mu je dalo pogum, da bi svojo srečo poskusil tudi v Edinburghu, škotski pre-stolnici, ki ga je že od nekdaj privlačila.Njegova pesniška zbirka je bila tudi v kritičnih kul-turniških krogih škotske prestolnice dobro sprejeta, zato so se ga razveselili prav na vsakem koraku. Dve leti je bil Robert Burns pravi salonski lev, ki je v mestu veliko postopal, popival in ponočeval, objavil pa je tudi novo pomnoženo izdajo svojih pesmi. Ta ponatis je bil še uspešnejši od prve naklade, tako da je lahko prodal avtorske pravice še za tretjo izdajo. Vsega skupaj je iztržil tristo funtov, kar je bilo zelo veliko za tiste čase.Po dveh letih bivanja v Edinburghu in ko se je Jeanin oče prepričal, da Burns le ni čisto neznan pesnik, je

173

končno privolil v hčerkino poroko. De-klica Jean mu je kmalu zatem še en-krat povila dvojčka. Robert Burns si je kupil kmetijo in se potegoval za mesto davkarja, saj bi le ta-ko lahko družini nu-dil urejeno in bolj brezskrbno življenje.Službo je slednjič le dobil, kmetijo pa je prodal ter se preselil v Dumfries. Kljub

ljubezni do žene, za katero je trdil, da je nekaj najlep-šega in najbolj nežnega na tem svetu, se mu je v mestu rodila nezakonska hči, nekaj otrok pa je imel že od prej.Sicer pa je v Dumfriesu postal silno pomemben drža-vljan: ustanovil je celo javno knjižnico, pisal prologe za Kraljevsko gledališče, opravljal službo na davka-riji, obiskoval gostilne in ljubice, prišel v visoko družbo in bil vržen iz nje, ker ni hotel pustiti na miru žene nekega bogataša, nazadnje pa je Burns zašel še v politične težave. Ob razglasu vojne proti franco-skim republikancem je namreč imel napitnico, ki jo

Spomenik v Edmontonu

174

je sklenil ne-kako takole: "Naj bo naš uspeh v tej vojni sorazme-ren s pravico, ki nas žene v to stvar!"Ko je Burns še živel v Edin-burghu, je po-gosto odhajal na daljše izle-te v škotsko višavje, kjer je nabiral drobce starih ljudskih pesmi, potem pa jih popra-vljene in dopi-sane pošiljal z a l o ž n i k o m

ljudskega blaga. Prav s temi pesmimi je v svojem času po svetu najbolj zaslovel.Leta 1793 je izšla še tretja izdaja Burnsovih pesmi, pred pesnikovo smrtjo pa je luč sveta zagledalo še nekaj zvezkov zbirk izbranih škotskih napevov Scots Musical Museum in Select Scottish Airs, za katere je

Spomenik v Dumfriesu

175

Burns zbral več kot dvesto priredb ljudskih pesmi in izvirnih besedil na ljudske napeve.Zadnja leta življenja Burns ni imel gmotnih težav, zato pa so ga pestile težave z zdravjem. Po vsej ver-jetnosti ga je pestila srčna revma. Leta 1796 so mu zdravniki svetovali, naj se gre kopat v Solway, neda-leč od kraja, kjer je živel, a je bilo za ozdravitev že veliko prepozno.Sicer pa Robert Burns tudi v zadnjih mesecih svojega življenja ni izgubil svojega smisla za humor, saj je celo na smrtni postelji pisal ljubezenske pesmi mladi Jessie, ki mu je stregla dolge mesece.Burns je umrl 21. julija 1796, ko mu je bilo komaj sedemintrideset let, pokopali pa so ga štiri dni pozne-je z vsemi vojaškimi častmi. Pogreba se je udeležila nepregledna množica pomembnežev in ljubiteljev njegove poezije, manjkala je le Burnsova edina in največja ljubezen deklica Jean, ki je ravno med mo-ževim pogrebom povila še enega dečka.

176

Jubileji na kratko

410-letnica smrti Ed-munda Spenserja (1552–1599), ob Shakespearu najpomembnejšega pesni-ka angleške renesanse. Ena malih slovenskih en-ciklopedij navaja za naj-pomembnejše Spenserje-vo delo alegorično-zgo- dovinski ep Vilinska kraljica, ki sicer ni do-končan, vendar je kljub temu največji ep v angleški literaturi do Miltona: od zastavljenih 24 knjig jih je napisal 6, od teh ima vsaka 12 spevov. Druga dela: pesnitev The Shepheardes Calender, alegiji Daphna-ida in Astrophel, soneti Amoretti in štiri Himne lju-bezni in lepoti (Hymns to Love and Beauty).

Pred 310 leti je umrl Jean Baptiste Racine (1639–1699), ki je razvil klasicistično tragedijo (Androma-ha, Britanicus, Fedra, Atalija idr.) do dovršenosti. Ta veliki francoski dramski pesnik je sprostil dejanje in

177

dal prednost psihološki anali-zi človeških, zlasti ljube-zenskih strasti, ki največ-krat tragično zmagajo nad razumom. Kot dvorjan je Racine do-bro poznal svet krona-nih glav, napolnjen s sovraštvom, brutalnostjo, oholostjo. Prikazoval ga je v čistem, vzvišenem jeziku, z izrednim občutkom za mero in skladnost, kot je zapi-sal Kenneth Clark v znanem delu Civilizacija.

Madam Geoffrin (1699–1777) je pred 310 leti z drugimi damami svojega časa ustanavljala salone, ki

so jih obiskovali priznani filozofi in znanstveniki tiste dobe. Saloni ne bi bili nič posebnega in bi komaj pre-živeli zgodovino, če se v njih ne bi sestajali enciklo-pedisti Voltaire, D'Alembert, Condorcet in Diderot. Naj-več uredniškega dela in od-govornosti za uspeh enci-klopedije si je naprtil Diderot (1713–1784), zna-

178

nilec francoske revolucije. Z enciklopedijo so želeli premagati neznanje in prispevati k napredku člove-štva. Pri tem so se zgledovali po Angliji, kjer je bila leta 1751 objavljena Chambersova Encyclopedia.Saloni so bili razkošni, vendar ne bahati. Sobe so bile običajne velikosti z mnogo okrasja, ki pa ni bilo pre-tirano vsiljivo, da bi obiskovalcem zapovedovalo formalno obliko obnašanja.

Pred 310 leti se je rodil Jean-Baptiste-Sime-on Chardin, največji slikar v Franciji v prvi polovici osemnajstega stoletja. Ustvarjal je ti-hožitja in podobe iz vsakdanjega meščan-skega življenja. Imel je izreden okus za barve in kompozicijo. Vsaka površina, vsak presle-dek, vsak ton dajejo

občutek popolne natančnosti. Chardin ni slikal gor-njega sloja družbe, še manj ljudi na dvoru, čeprav je včasih dobival motive tudi med bogatimi, uglednimi ljudmi, enako tudi med delavci. Slikal je tudi motive znanih francoskih salonov. Umrl je leta 1779.

179

Pred 260 leti se je rodil Pi-erre Simon Laplace (1749–1827), francoski matematik, astronom in teoretski fizik. Napisal je temeljna dela ne-besne mehanike (gibanje planetov) in izdelal hipote-zo o nastanku osončja. Po njej je bil v začetku ves pro-stor, v katerem se zdaj gi-bljejo planeti, izpolnjen z razbeljenim ozračjem Sonca, ki se je sukalo okrog svoje osi, dokler se ni začel proces odvajanja plinskih svitkov od gmote, ki so se postopoma ohlajali in še naprej krožili okrog planetarnega jedra. Že kot štiri-indvajsetletnik je v enem svojih prvih del dokazal trditev o nespremenljivosti povprečnih razdalj plane-tov od Sonca. Objavil je še več drugih pomembnih znanstvenih trditev: o izvoru velikih neenakosti pla-netov Jupitra in Saturna, o stabilnosti sončnega siste-ma, o obliki Zemlje, o eliptičnih poteh planetov okrog Sonca, o plimi in oseki, o tiru Meseca okrog Zemlje idr.

260 let je minilo od rojstva Johanna Wolfganga von Goetheja (1749–1832). Bil je največji nemški pesnik in eden največjih lirikov na svetu. Nekdo je o njem lepo rekel: »Če se ne bi rodil Goethe, ne bi bilo Fau-

180

sta. Ako ne bi bilo Newtona, bi vseeno obstajal zakon gravitacije …«Goethe izhaja iz ugledne in izobražene družine; kot pravnik je služboval najprej kot odvetnik v Frankfurtu, nato pa je večino življenja preživel v Weimarju, tja ga je povabil vojvoda Karel August. Tu se je med drugim seznanil z velikim nemškim pesnikom Schillerjem in drugimi pomembnimi sodobniki. Kot univerzalni duh je študiral naravoslovne vede in se ukvarjal s slikar-stvom. Kot literarni ustvarjalec pripada nemški klasiki in je zapustil veliko stvaritev v vseh književnih zvr-steh. Pisal je lirske in epske pesmi, drame, romane, potopise, pisma, razprave. Najpomembnejša dela (Le-

ipziške pesmi, Rimske elegije, Werther, Faust idr.) so bila pre-vedena tudi v s l o v e n š č i n o . Goethejeva moj-strovina, plod in krona vsega nje-govega življenj-skega ustvarja-nja, je dramska pesnitev v dveh delih Faust; to je sinteza avtorje-

181

vih osebnih izkušenj in bogato struktuiranih sanj o svetu. Poznal se je tudi z Vukom Karadžićem. Lojze Krakar je o Goethejevem vplivu v nemščini napisal študijo Goethe pri Slovencih, ki je izšla tudi v sloven-ščini.Goethejev duh je predan naravi. Ta se pojavlja skoraj na vsaki strani njegovih teoretičnih in kritičnih zapi-sov. Naravo je sprejemal kot organizem, ki deluje po določenih zakonih. Menil je, da vse živo v naravi teži za popolnejšim razvojem v neskončno dolgem proce-su prilagajanja. Skoraj bi lahko rekli, da je veroval v postopno civilizacijo rastlin in živali.O mladem rodu je sodil, da si včasih domišlja, da se svet z njim začenja, pri tem pa pozablja, kaj so jim stari položili v zibelko. Tu bi ga lahko malce »popra-vili« z mislijo, da si tudi stari rod včasih domišlja, da se svet z njim končuje, pri tem pa pozablja, da tudi on ni od očetov ničesar dobil v dar, temveč je prevzel dediščino, ki jo zapušča potomcem.V nekem pismu iz Strasbourga je pisal prijatelju, da čuti, da človek ni niti za dlako srečnejši, ko doseže tisto, kar je želel. Več kot pol stoletja pozneje je pri-znal, da so ga vedno imeli za ljubimca sreče. »Dejan-sko sem poznal samo napore in delo, in z vso pravico lahko rečem, da v petinsedemdesetih letih nisem imel niti štiri tedne lagodnega življenja. Bilo je to večno valjenje kamna, ki ga je bilo treba vedno znova dvi-gati,« je še potožil.

182

Goetheju je dalo nove vzpodbude prijateljstvo z nem-škim pesnikom Friedrichom Schillerjem, ki mu je 23. avgusta 1794 med drugim pisal: »Včeraj so mi prinesli dobro vest, da ste se vrnili s poti. Lahko torej upamo, da vas bomo skoraj videli tukaj, kar si od vsega srca želim. Nedavni pogovori z vami so pognali v meni celo množico idej, ker so se nanašale na predmet, s katerim se že nekaj let inten-zivno ukvarjam. V mnoga vprašanja, glede katerih si sam pri sebi še nisem bil na jasnem, so vnesli pogledi vašega duha (kajti tako moram imenovati celokupni dojem vaših idej name) nenadno svetlobo. Manjkal mi je objekt, telo, za nekatere spekulativne ideje, a vi ste me spravili na sled ...«Ko se je Goetheju ustrelil najstarejši sin, je pisal Zel-terju:»Ubil se je sedeč na postelji, ob svojem spečem bra-tu. V tej pozi še vedno sedi – glede na to, da se pred obdukcijo ne smem dotakniti trupla – a lep je in ple-menit, kot bi se izkušen igralec pojavil pred zadovolj-nimi gledalci. Vdova mi je rekla, da mu je hotela dati svobodo, ker je ravno imela priložnost, da se dostojno poroči, a on je pritisnil pištolo na svoje prsi in rekel: 'Potem bo ona moja ljubezen …'«

Pred 210 leti se je rodil Honore de Balzac (1799–1850). Bil je med prvimi ustvarjalci realističnega ro-mana, močan in ploden francoski pisatelj, čigar dela

183

(okrog 100 knjig) so najpo-membnejše stvaritve v sve-tovni književnosti. Ustvaril je obsežno galerijo tipov iz vseh družbenih plasti, raz-ličnih značajev in nravi. Ob-sežno delo ter razmeroma kratkotrajno in naporno ustvarjanje (prodajal je tudi še nenapisane in nedokonča-ne knjige) sta zapustila sle-dove v njegovi umetnosti.

Romani, ki imajo skupen naslov Človeška komedija, imajo vrednost socioloških študij in so globoka soci-alna kritika takratne družbe, v kateri je duh Balzaca umetnika močnejši od duha Balzaca teoretika. Moč-no je vplival na francosko in mnoge druge književno-sti. Najpomembnejša dela (prevedena tudi v sloven-ščino): polkovnik Chabert in druge zgodbe, Oče Goriot, Lilija v dolini, Evgenija Grandetova, Zgu-bljene iluzije, Blišč in beda kurtizan, Šagrinova koža idr.Balzac je bil že nekaj let mrtev, ko je francoski kipar Auguste Rodin po naročilu izdelal njegov kip. Ko je bil leta 1898 razstavljen v Salonu, so bili gledalci razočarani, nekateri so celo grozili kiparju s pestmi, misleč, da se jim posmehuje. Nekateri kritiki so go-vorili, da je kip podoben sovi, poganskemu bogu in

184

podobno, to je bilo sicer res, le da je umetnik hotel s tem izraziti brezčasnost Balzacovega dela. Kip je preživel vse kritike in postal največja umetnina de-vetnajstega stoletja.

Pred 210 leti se je rodil Aleksander Puškin

(1799–1837), veli-ki ruski pesnik, pisatelj in dra-matik. Bil je v s e s t r a n s k a osebnost svo-jega časa. Nje-gova romantič-

na lirika je dovršena po obli-

ki in skrajno pre-prosta v izrazju. Z

romanom v verzih Evge-nij Onjegin je utiral pot ruske-

mu realizmu. Njegova najpomembnejša drama je Boris Godunov. Bil je reformator ruske literature in je imel velikanski vpliv na ves njen razvoj. Izbrana Puškinova dela so izšla tudi v slovenščini.Pravijo, da se je le malo ljudi moglo upirati čaru mla-dega Puškina. Bil je vesel, strasten, topel, zelo izo-bražen, duhovit in, sodeč po nekaterih znamenjih,

185

tudi poln naivnega zaupanja. Zaupal je, na primer, carju, ta pa se je tako bal njegovih idej, da ga je iz prestolnice poslal v izgnanstvo v južno Rusijo. Tudi po vrnitvi ni spregledal pasti, ko ga je car sprejel z vsemi častmi, v upanju, da bo lahko upravljal njego-vo pero. A ni mu uspelo, saj je Puškin tudi še mnogo pozneje pogumno pisal, da je bil in ostaja pesnik de-kabristov brodolomcev, katerih upor leta 1825 je car v krvi zadušil.Puškin je umrl v dvoboju. Doslej je veljalo prepriča-nje, da so bile krive spletke najvišje ruske družbe. Baronu Heckernu, očetu človeka, ki ga je izzival na dvoboj, je pisal:»Pravico imam in mislim, da je moja dolžnost obve-stiti Vašo Ekselenco o vsem, kar se je zgodilo v moji družini. 4. novembra zjutraj sem prejel tri izvode anonimnega pisma, žaljivega za mojo čast in za čast moje žene. Po papirju, po stilu pisma in po načinu, kako je bilo redigirano, sem razbral na prvi pogled, da izvira od nekega tujca, pripadnika visoke družbe in diplomata … Nisem mogel dopustiti, da se v danem primeru ime moje žene povezuje s katerim koli imenom. To sem sporočil gospodu Dantesu. Nato je prišel k meni go-spod Heckern in v imenu gospoda Dantesa sprejel izziv, proseč me, da dvoboj odložim za petnajst dni … Toda v dogovorjenem odlogu se je gospod Dantes zaljubil v mojo svakinjo, gospodično Gončarov in jo

186

zaprosil za roko … Medtem sem zvedel, da tisto ano-nimno pismo izvira od gospoda Heckerna …«Ker se je imel Puškin za edinega sorodnika in čuvar-ja svoje časti in časti svoje žene, je izzval na dvoboj tudi Heckerna, sina barona Heckerna. Ko so ga pre-pričevali, naj umakne izziv, je pisal: »To je moja za-dnja beseda in nimam več kaj odgovoriti na kar koli v zvezi s to afero: ne bom se premaknil, dokler ne bom šel na kraj dvoboja.«Če smemo verjeti Sereni Vitalejevi, italijanski profe-sorici za rusko književnost, je Puškin s svojo pregre-šno lahkotnostjo in samomorilsko arogantnostjo iz-zval dvoboj. Vitalejeva je skrbno analizirala vse okoliščine, ki so potegnile Puškina v dvoboj in ga uničile, Rusijo pa pahnile v brezkončno žalost. Kot pravi paranoik si je sam pripravil ponižanje, ki ga je preganjalo, da bi lahko rekel, da z dvobojem rešuje svojo in ženino čast.

210-letnica smrti Georgea Washingtona (1732–1799). Bil je severnoameriški vojskovodja in držav-nik ter prvi predsednik ZDA, ki je bil dvakrat zapo-red izvoljen, tretji izvolitvi pa se je odrekel, morda zaradi uničujoče kritike Thomasa Paina.Po odkritju Amerike je bila vsa celina tristo let plen, ki so si ga medsebojno delile kolonialne sile: Španija, Portugalska, Rusija, Francija, Anglija, Švedska, Nizo-zemska in Danska. Severnoameriški Angleži so videli

187

v svojih gospodar-jih samo svoje tla-čitelje, izkorišče-valce in nenasitne roparje. Ameriški osvobodilni boj se je začel z uporom angleških koloni-stov proti vladavini Angležev iz matič-ne domovine.George Washington je bil znan po od-kritosti. V pismu kongresu z dne 23. decembra 1777 pi-še, da je v vojaških taboriščih nič več in nič manj kot 898 ljudi, nesposobnih za opravljanje dolžnosti, ker so bosi in goli. »Vidimo, da gospoda, ne vedoč, ali gre vojska zares na prezimovanje ali ne … uravnava svo-je ukrepe, kot da misli, da so vojaki iz lesa in kamna, enako neobčutljivi za mraz in sneg … Toda tisto, kar dela to stvar v mojih očeh še bolj čudno, je dejstvo, da si prav ta gospoda – ki je bila dobro obveščena o go-loti vojske, ker jo je videla na lastne oči – lahko umi-šlja, da je zimska kampanja in zaščita teh držav (New

188

Jersey in Pensilvanija) pred sovražno invazijo tako lahek in izvedljiv posel. Lahko zagotovim tej gospo-di, da je mnoga lažje in mnogo manj nevarno protesti-rati iz udobne sobe ob toplem kaminu kot pa osvajati gole brežičke in spati pod snegom in ledom, brez obleke in odej …«Toda tudi Washingtonu niso prizanašali s kritiko. Ameriški revolucionar Thomas Paine je o njem zapi-sal, da ima nominalno čin vrhovnega poveljnika, če-prav to dejansko ni. »On ni niti poveljeval niti upra-vljal armade … Toda nominalen čin vrhovnega poveljnika mu je bil potreben, da bi z njim ustavil sijaj vseh akcij in da ga pred svetom naredi za dušo in središče vseh vojaških operacij v Ameriki …«

»Humor je zmaga fantazije nad stvarnostjo,« je rekel Georg

Christoph Lichtenberg (1752–1799), britanski matematik in fizik. Imel je čast, da je dobil na-slov britanskega kralje-vskega svetnika. Bil je

tudi humorist. »Pogosto sem užival,« je

pisal, »ko sem si izmišljal način, kako bi mogel kakega

človeka oropati življenja ali mu podtakniti požar, a da

189

me ne bi nihče opazil; zelo pogosto sem s takšnimi mislimi tudi zaspal, čeprav se nisem nikoli odločil, da bi to tudi v resnici storil …«

Ivan Pavlov (1849–1936), rojen pred 160 leti, je bil kot ruski zdravnik in fiziolog utemeljitelj nauka o pogojnem refleksu, ki je po njem dobil ime. Prispevek Pavlova k sodobni fiziologiji prištevajo med najpo-membnejša znanstve-na odkritja našega ča-sa. Leta 1904 je prejel Nobelovo nagrado.

Ruski znanstvenik Pavlov je proučeval dražljaje in reakcije. Pes se navadno odziva na hrano tako, da toči sline. Pri poskusih je Pavlov zvonil psom, tik preden jim je dal hrano. Po večkratnih ponovitvah se je pes slinil, takoj ko je zaslišal zvonec, čeprav hrane še ni bilo. Takšni reakciji pravimo pogojni refleks.

Pred 160 leti je umrl poljski skladatelj in pianist Fre-deric Chopin (1810–1849), mojster mazurk, polo-nez, valčkov, balad in koncertov. Francoski pesnik in

190

kritik Baudelaire je o skladatelju dejal, da je »ptica bleščečega perja, ki prhuta nad strahotami prepada«. Poljska je bila takrat pod rusko oblastjo in Chopin je 1830. raje zapustil ljubljeno domo-vino, kot da bi upognil hrbet in se poklonil ru-skemu gubernatorju. Ustavil se je v Parizu in tam ostal do smrti. Pripa-

dal je krogu pariške družbene in kulturne elite ter poljskih političnih emigrantov. Kot komponist je skoraj izključno skladal klavirske skladbe, ki jih je obogatil z novimi izraznimi sredstvi, zlasti glede harmonije in klavirske tehnike.

Pred 160 leti je umrl Sandor Petö-fi (1823–1849), največji madžar-ski lirik, predstavnik romantike, revolucionarne pesmi in poezije v ljudskem duhu (»Vstani, Ma-džar!«). Njegova največja odlika

je bila, da je za navidezno prepro-stostjo izpovedoval najgloblja spo-

znanja. Najznamenitejši je njegov ep Vitez Janoš iz

191

ljudskih motivov. Pesnitev Apostol izraža želje po novem svetu in boljši družbi. Pomembne so njegove satirične pesmi in prevodi Shakespeara.Nekateri viri pravijo, da je Petöfi padel v osvobodil-nem boju v Pešti, drugi pa, da se je v bitki pri Sege-svaru (1849) za njim izgubila vsaka sled. Leta 1848 je bil vodja peštanske revolucionarno usmerjene mladine.

Johann Strauss (1804–1849), avstrijski kapel-nik in skladatelj, je bil oče priljubljenih dunaj-skih skladateljev Johan-na ml., Josepha in Edu-arda. Poleg J. Langnerja je najzaslužnejši za ve-liko razširjenost dunaj-skega lahkega valčka v začetku 19. stoletja. Na-pisal je veliko valčkov, četvork, maršev, polk, galopov idr. Izmed njegovih sinov je bil najbolj znan Johann Strauss ml. (1825–1899), skladatelj zelo priljubljenih valčkov (Na lepi modri Donavi, Dunajska kri, Pravljice iz dunajskega gozda idr.), tvorec dunajske operete (Netopir, Noč v Benetkah idr.) … S svojim zabavnim orkestrom je koncertiral po vsem svetu in tudi pri nas. Pred 60 leti

192

je umrl njegov soimenjak Richard Strauss (1864–1949), najpomembnejši nemški skladatelj svojega časa v programski glasbi, pomemben ustvarjalec so-dobne glasbene drame in velik mojster orkestracije.

Garcia Federico Lorca (1898–1936), rojen pred 110 leti, je bil vsestransko nadar-jen dramski pisatelj, slikar in glasbenik, ki je bil še za življenja »priljubljen kot kita-ra«. Njegov lirizem, poln najdrznejših zvez, nepričakovanih metafor, zreločuten in

otroško preprost, črpa moč iz andaluzijske zemlje in ostaja neponovljiva umetnost. Globoko je preniklil v ljudsko dušo, v pesmi in ljudsko izročilo ter napisal lirske drame, polne nežnosti in spopadov južnjaške krvi z ljubeznijo in smrtjo. Leta 1936 je z R. Alberi-jem in J. Bergminom ustanovil Zvezo antifašističnih intelektualcev. Lorca se je ob začetku državljanske vojne v Španiji pred falangističnimi preganjalci skril na domu prijatelja, falangističnega pesnika Rosalesa. Skupina morilcev je izrabila Rosalesovo odsotnost, aretirala Lorco in ga kmalu nato umorila. Francov

193

vojaški upor je bil tako uvod v najbolj žalostno po-glavje španske zgodovine in je kmalu prerasel v drža-vljansko vojno.

110-letnica rojstva treh pomembnih filmskih ustvar-jalcev. Alfred Hitchcock (1899–1980), angleški filmski režiser, pisatelj, je bil mojster filmske srhljiv-ke (Ptiči, Psiho, Mož, ki je vedel preveč idr.). Char-les Laughton (1899–1962), angleški karakterni film-ski in gledališki igralec je postal svetovno znan zlasti po filmih Hobson v škripcih, Priča obtožbe, Zasebno življenje Henrika VIII. in drugih. Humphrey Bogart (1899–1957), močno cenjen ameriški filmski igralec,

194

je bil pri filmu dejaven že od leta 1930. Leta 1951 je dobil oskarja za film Afriška kraljica. Filmi: Zaklad Sierra Madre, Otok Largo, Upor na ladji Caine, Ca-sablanca; Malteški sokol idr. V vlogi zasebnega de-tektiva je upodobil nov tip moža: ciničnega (»cini-zem s srcem«) in skrupuloznega s samosvojim kodeksom časti.

Pred 110 leti se je rodil ameriški pisatelj Ernest Hemingway (1899–1961), avtor romana Komu zvoni. Bil je glavni predstavnik »izgubljene generacije« med vojnama. Odlikoval se je po jedrnatem slogu, pri-kazoval je neolepšano re-snico z deloma brutalnim realizmom.Hemingway je z romanom Komu zvoni izpovedal umetniško občuteno resnico o španski državljanski vojni. Ko je bil veliko let pozneje v Francovi Španiji deležen naklonjenosti Špancev, je vzkliknil: »Tako torej, senator McCarthy, zdaj veste, zakaj smo se bojevali v Lincolnovi brigadi.« V mislih je imel Jo-sepha R. McCarthyja, ameriškega republikanskega politika, ki je bil od leta 1950 do 1954 vodilni pobu-dnik protikomunistične gonje v ZDA, znane pod

195

imenom makartizem, ta je prizadela zlasti inteligenco in vladne uradnike, posredno tudi Hemingwaya, če-prav ga je varovala »imuniteta« pisatelja svetovnega slovesa in nobelovca.

Georgi Dimitrov (1882–1949) je bil znan po leipziškem procesu leta 1933, na njem so ga nacistične oblasti obtožile odgovornosti za požig reichstaga, če-prav je ogenj v resnici podtaknila nacistična tolpa. Kot priči obtožbe sta nastopila tudi Hi-tlerjeva ožja sodelavca Hermann Göring in Jo-seph Goebbels, ki naj bi stisnila obtožence v jeklen obroč in jih pokopala. Sodišče je Dimitrova in soobtožene Bolgare oprostilo. Göring se ni mogel več obvladati in je pozabil, da je na procesu samo priča. S peno na ustih se je zakadil proti Dimitrovu in s stisnjenimi pestmi kričal: »Nisem prišel sem, da me zaslišujete kot sodnik in da mi da-jete lekcije. Vi ste razbojnik, ki bi že davno moral viseti na vislicah.« Potem se je obrnil k policajem, da Dimitrova odpeljejo iz sodne dvorane.

196

Če bi hoteli predstaviti vse osebnosti, ki so se rodile pred 110 leti, bi nam zmanjkalo prostora. Naj jih naštejemo sa-mo še nekaj: Božidar Jakac, slovenski grafik in slikar, Vla-dimir Nabokov, rusko-ameri-ški pisatelj, avtor »spotakljive-ga« romana Lolita; Nobelov nagrajenec Albert Luthuli, južnoafriški politik in zago-vornik nenasilja v boju proti rasizmu; Nobelov nagrajenec

Miguel Angel Asturias, gvatemalski pisatelj in pe-snik; Jorge Luis Borges, argentinski pisatelj in pe-snik; Duke Ellington (pravo ime je Eduard Kennedy), ameriški črnski džezovski glasbenik in skladatelj; Eri-

ch Kästner, nemški književ-nik, avtor otrokom všečne Le-teče učilnice; Ivan Rakovec, slovenski geolog in paleonto-log; Anton Slodnjak, sloven-ski literarni zgodovinar, avtor monografije o največjem slo-venskem pesniku Francetu Prešernu; William Steinberg, ameriški dirigent nemškega rodu idr.

Božidar Jakac

Erich Kästner

197

Pred 110 leti so med drugimi umrli: Robert Bunsen, nemški kemik in fizik, ki je utemeljil spektralno analizo; Dragotin Kette, slo-venski pesnik; in Janko Pajk, slovenski filozof.Pred 160 leti se je rodil August Strindberg, švedski dramatik in pri-povednik. Pred 210 leti sta se rodila Friedrich Christian Schönbein, nemški kemik, ki je od-kril ozon, in Alois Negrelli, avstrijski inženir, ki je

izdelal načrt za graditev Sueškega prekopa. Pred 310 leti se je rodil Georg von Knobelsdorff, arhi-tekt nemškega cesarja Friderika V., predstavnik klasicistično usmerjenega rokokoja. Pred 410 leti se je rodil Anthonis van Dyck, flamski slikar, Ru-bensov sodelavec. Pred 610 leti je umrl Peter

Dragotin Kette

Anthonis van Dyck

198

Parler, ki je zgradil Karlov most in dozidal katedralo sv. Vida v Pragi.In, ne nazadnje, treba je še omeniti, da je minilo 210 let, kar je nemški filozof Schelling napisal osnutek sistema filozofije narave, nemški filozof Herder pa je istega leta objavil Metafiziko h kritiki čistega uma. Pred 410 leti so nastale Shakespearove drame Henrik V., Julij Cezar in Kakor vam drago. Pred 110 leti je bil pomiloščen francoski častnik židovskega rodu Alfred Dreyfus, za katerega se je odločno zavzel francoski pisatelj Emile Zola z javnim pismom Ob-tožujem. Pred 60 leti je Artur Miller napisal dramo Smrt trgovskega popotnika.Pred 60 leti so umrli Vladimir Nazor, hrvaški pe-snik, romanopisec in prevajalec; Slavko Grum, slo-venski dramatik in zdravnik; in Fran Govekar, slo-venski pisatelj in dramatik.Leto 1949 obeležuje nastanek treh pomembnih sve-tovnih ustanov: Severnoatlantskega pakta (NATO), Sveta za vzajemno gospodarsko pomoč in Evropske-ga sveta v Strasbourgu.

Obletnice svetovno znanih dogodkov

Črna gora se je pred 310 leti osvobodila Turkov. Po karlovškem miru leta 1699 so Turki zapustili ob-močje stare Črne gore, s čimer je njihova upravna oblast dokončno prenehala. V tem času je Turčija že

199

nazadovala. Poseben fevdalni sistem, ki je predvsem v tehniki vedno bolj zaostajal za Evropo in za katere-ga je bilo značilno razslojevanje vojaško fevdalne strukture, je Turčijo pahnil v ponavljajočo se krizo.

Stavka pred 210 leti. V Philadelphii je pred 210 leti stavkal sindikat čevljarjev; pozneje so bili vsi njegovi člani obsojeni kot zarotniki. V Veliki Britaniji je za-kon o združevanju iz leta 1799 imel stavko za zaroto proti rednemu poslovanju. Šele leta 1825 je zakono-daja priznala delavcem pravico, da se organizirajo, medtem ko jim je leta 1875 zakon o zaroti in zaščiti lastnine dal tudi pravico, da stavkajo.

Pred 160 leti je avstrijski cesar objavil oktroirano ustavo. Potem ko je cesar Franc Jožef I. razpustil parlament, je 7. marca 1849 razglasil oktroirano ustavo, da bi se ponovno okrepila cesarska oblast. Odločilna mejnika pri tem sta bila zmaga nad Madžari s pod-poro ruskih čet carja Niko-laja I. in zavzetje Benetk, s

čimer je avstrijska vojska potlačila revolucijo v Italiji. S to ustavo – oktroirano so jo imenovali zato, ker jo

200

je monarh uveljavil sam, ne da bi jo potrdilo ljudsko predstavništvo – je cesar, vsaj na papirju, zagotavljal enakopravnost vsem narodom v monarhiji, a se je kmalu izkazalo, da gre samo za slepilo in utvaro.

Hipnoza, stara 160 let. Sugestija je starodavna me-toda. Novo ime hipnoza ji je pred 160 leti (1849) dal angleški kirurg Ja-mes Brand. Angleški zdravnik Edward Jenner, rojen pred 260 leti, je iznašel cepivo proti kozam.

Prvi Slovenec med kardinali. Leta 1899 je Jakob Missia (1838–1902), ljubljanski škof in goriški nad-škof, postal prvi slovenski kardinal. Tiste čase so govorili, da se je potegoval celo za papeževo tiaro, a mu je smrt prekrižala račune.

Jubilej Vodnikovega spomenika. Pred 110 leti so v Ljubljani odkrili spomenik, posvečen slovenskemu pe-sniku, časnikarju, jezikoslovcu in poljudnoznanstvene-mu pisatelju Valentinu Vodniku (1758–1819). Glavna prireditev je bila 30. junija 1899. Spomenik, delo kipar-ja Alojzija Gangla, so odkrili ob 12. uri na Valvasorje-

201

vem trgu. Streli na gradu so naznanili, da je spomenik odkrit. Predsednik odbora za Vodnikov spomenik dr. Josip Vošnjak je izročil spomenik v last in varstvo me-stni občini ljubljanski. Za vstopnice za dve tribuni je bilo treba odšteti po 50 krajcarjev za prvi vrsti in po 30 krajcarjev za sedeže v preostalih vrstah. Popoldne je bil izlet v Šiško, na Vodnikov rojstni dom.

Pred 110 leti so zažgali Cankarjevo Erotiko. Pred 110 leti sta izšli Cankarjevi pesniški zbirki Erotika in Vinjete. Zaradi nekaterih, za tisti čas predrznih mest je škof Jeglič od založnika Bamberga pokupil vso pre-ostalo zalogo Cankarjeve Erotike (od sedemsto do tisoč natisnjenih izvodov) in jo dal sežgati. Malo pred smrtjo je škof Jeglič obžaloval dejanje.Ivan Cankar je o tem početju založniku Schwentnerju pisal: »Kaj bo z mojimi pesmimi – to sam vrag vedi. Ali je smel Bamberg storiti kaj tacega? … Stvar je čisto srednjeveška in tu na Dunaju je vzbudila splo-šno veselje. Dobro – to je reklama za Vinjete. Da bi bile pesmi na ta način zatrte in umorjene – to na no-ben način ne bo šlo.«

I2, Družba za založništvo

Univerza v Ljubljani

borut juvanec

kozolecnaročila:I2, Družba za založništvoKoprska 941ooo LJUBLJANA

telefon o1fax o1

email:

257 62 49257 41 64

http://i2-lj.sii2-lj@amadej.si

203

Karantanija je bila najpomembnejša poli-tična tvorba na prvotnem ozemlju obliko-vanja slovenskega naroda od 7. do 11. sto-letja. Prvič je omenjena leta 568, in sicer na ozemlju nekdanje rimske province No-rik. Karantanija je v svojih mejah nekaj časa združevala skoraj vse alpske in pa-nonske Slovane (Karantanci), prednike Slovencev.

Izvor imena KarantanijaIme Karantanija (Carantanum) je predslovanskega izvora, o njem pa sta možni dve razlagi. Po prvi raz-lagi je ime izpeljano iz predindoevropske besede *karra v pomenu 'skala', po drugi razlagi pa je ime keltskega izvora in izpeljano iz besede *karantos v pomenu 'prijatelj'. Karantanija je latinizirana oblika imena, ki so ga uporabljali njeni slovanski prebivalci. O tem priča že končnica -ija, ki je v taki obliki povsem tuja izvornim slovenskim toponimom (izraz »Slovenija« je učena beseda, ki je nastala šele v 19. stoletju). Po drugi strani pa je zelo malo verjetno, da so slovanski nase-ljenci izraz vzeli neposredno iz keltskih jezikov;

Karantanija

204

najverjetneje je bila staroslovenska oblika imena Ko-rotan (*kor tanъ) prevzeta iz latinskega *carantanum. Iz te osnove se je pozneje (najverjetneje v visokem srednjem veku) razvilo sodobno ime pokrajine Koro-ške (< praslovansko *kor t’ьsko). Kljub temu se je vse do 19. stoletja ohranilo tudi staro ime, Korotan, ki po vsej verjetnosti izvira neposredno iz domačega staroslovanskega imena za Karantanijo.

Naselitev SlovanovV to okolje so se Slovani naselili v pr-vem naseli-tvenem valu v Vzhodne Alpe; priha-jali so s seve-ra. Leta 568 so se s seda-njega sloven-skega oze-mlja v Italijo premaknili germanski Langobardi. V ta prostor so se začeli naseljevati Avari in Slovani. Prostor, ki so ga poselili Slovani, so naseljevali tudi ostanki romanizi-ranih staroselcev, ki so deloma še ohranili krščanstvo. Naselitev Slovanov v Vzhodne Alpe potrjujejo pro-

ỏ

ỏ

205

padi škofij v vzhodnoalpskem prostoru v drugi polo-vici 6. stoletja, sprememba poselitve in materialne kulture, predvsem pa uveljavitev novega, slovanske-ga govora.Slovani pa ob naselitvi seveda niso naleteli na popol-noma prazen prostor, ampak so si podredili krščanske romanske staroselce, ki so ostali na področju Norika in v antičnih mestih na območju današnje Slovenije. Staroselci so pred novimi naseljenci bežali v odma-knjene predele, najpogosteje na nedostopne hribe. Veliko so jih Slovani tudi zasužnjili, nekateri pa so se zlili s Slovani; od njih pa so Slovani prevzeli nekate-ra zemljepisna imena, zlasti imena rek (Soča, Sava, Drava) in pokrajin (Kranjska) ter bolj napreden način obdelave zemlje in kovin.Po letu 591 so Slovani prodrli vse do ozemlja blizu izvira Drave in se spopadli z Bavarci. Meja z Bavarci se je začasno ustalila na vzhodnem Tirolskem. Že leta 595 se v zgodovinskih virih za vzhodnoalpski prostor pojavi ime »dežela Slovanov« (Sclaborum provincia). V Krnskem gradu je bilo središče kneževine alpskih Slovanov, ki so se leta 623 oziroma 626 osvobodili ogrske vrhovne oblasti in se kot »pokrajina Slova-nov« (marca Vinedorum) s posebnim knezom na čelu pridružila slovanski plemenski zvezi pod Samom, frankovskim trgovcem.

206

Samova plemenska zvezaSamo je bil frankovski trgovec in prvi vladar Slovanov, katerega ime je bilo znano. Bil je ustanovitelj plemenske zveze, prve znane or-ganizirane slovanske države oziro-ma plemenske zveze. Edini tedanji vir, Fredegarjeva kronika, o Sa-mu pravi: Samo, Frank po rodu iz senonske pokrajine, zapisano pa je tudi, da je imel dvanajst vendskih žena.Samova plemenska zveza je bila zveza plemen, ki so poseljevala območja od Baltskega do Jadranskega morja. Nastala je leta 623, ko so se podrejeni Slovani pod vodstvom Sama uprli Avarom. Samova plemen-ska zveza je razpadla leta 658, po smrti kralja Sama.

Karantanija po razpadu Samove plemenske zvezePo smrti kralja Sama je zveza razpadla, kot edina večja enota se je ohranila edino Karantanija. Ime Karantanija se je v 7. stoletju razširilo na vso pokra-jino, vladal pa ji je knez iz Krnskega gradu. Po karan-tanskem izročilu iz 8. stoletja se ime Karantanija povezuje s časom Sama, po furlanskem izročilu se povezuje s 7. stoletjem, neki sodobnik pa ga je zapi-sal že zgodaj v 8. stoletju (Carontani), v frankovskih letopisih (okoli 772) se pojavijo zapisi imena kot Carenthani, Carenthania, v listini pa je ime prvič za-

Kralj Samo

207

pisano leta 81 kot provincia Karantana.Med sredo 8. in sredo 10. stoletja je bilo pri Gospe Sveti tudi posebno cerkveno središče Karantanije.

Izguba samostojnosti in pokristjanjevanjeKarantanci so okrog leta 743 Bavarce zaprosili za pomoč pri obrambi pred Avari. Ob tem pa so morali priznati njihovo nadoblast ter jim za talca poslati Gorazda, sina kneza Boruta, in knezovega nečaka Hotimira, ki so ju Bavarci pokristjanili. Boruta je leta 749 nasledil Gorazd, ki pa je umrl že po treh letih

Hotimir in škof Modest

208

vladanja; nasledil ga je bratranec Hotimir. Z vlada-njem kneza Hotimirja leta 751 se je začelo pokristja-njevanje Karantancev, ki so ga pod vodstvom karan-tanskega pokrajinskega škofa Modesta vodili irski misijonarji iz Salzburga. Ljudje so se trikrat uprli pokristjanjevanju, vsakokrat neuspešno. Prvi upor se je začel po Modestovi smrti (763), drugi 765, vendar je knez oba hitro zatrl. Zadnji upor se je začel po smrti kneza Hotimirja, leta 769, in je trajal vse do posega bavarskega kneza Tasila III. leta 772. V tem času je nov knez postal Valtunk, nada-ljeval pa se je tudi salzburški misijon. Prav z delova-njem misijonarjev v Karantaniji je mogoče povezati

Ljudevit Posavski

209

nastanek slovanskih liturgičnih besedil, ki so bila pozneje zapi-sana v Brižinskih spomenikih.Po porazu in odstavitvi upornega bavarskega kneza Tasila III. leta 788 je bila v frankovsko državo Karla Velikega skupaj z Bavar-sko vključena tudi Karantanija. Po uničenju avarskega kaganata 796 in reorganizaciji teritorialne ureditve frankovskih mejnih področij (najpozneje 803) je Karantanija postala del Bavarske vzhodne krajine, vendar je še ohranila plemensko notranjo ureditev.Ko je knez slavonskih Slovanov Ljudevit Posavski leta 819 zaradi nezadovoljstva s frankovskim furlan-skim mejnim grofom Kadalohom začel upor, se mu je pridružil tudi del Karantancev. Ob reki Dravi so se v letih 819 in 820 spopadli s Franki in leta 820 požgali samostan v bavarskem Bischofshofnu. Vendar jih je istega leta porazil furlanski mejni grof Balderik in Karantanija je bila nato nekaj let podrejena furlan-skim krajišnikom. Po dokončni zadušitvi Ljudevito-vega upora leta 823 so Franki leta 828 reorganizirali upravo in v mejnih plemenskih kneževinah so doma-če slovanske kneze zamenjali frankovski grofje. Za-dnjega karantanskega kneza Etgarja je zamenjal grof iz Bavarske, Helmwin. Grofija Karantanija je bila znova vključena v Bavarsko vzhodno krajino.

Krantanski vojvodski klobuk

210

Kraljestvo KarantanijaV 9. stoletju sta se imeni Karantanija in Karantanci razširili na vse alpske, posa-vske in panonske Slovence ter njihovo ozemlje. Okoli leta 876 je postala Karantanija pod Arnulfom Koroškim kraljevina, v ka-teri sta združeni Karantanija in Panonija, Regnum Caren-tano – karantansko kralje-stvo.Arnulf je leta 887 prišel na državni zbor frankovskega kraljestva v Triburu (Trier) z veliko vojsko, odstavil svojega strica Karla III. in prisilil ostale, da ga izvolijo za kralja vzhodnih Fran-kov. Leta 896 je postal še cesar. Po njegovi smrti leta 899 so kraljestvo Karantanijo zrušili Madžari. Kmalu so zasedli večji del ravninske Panonije in jo odtrgali od Karantanije. V vojni z Madžari 901. je Arnulfov bratranec, karantanski in bavarski mejni grof Luit-pold, zmagal ter ohranil samostojnost Karantanije. Nekaj let pozneje so Madžari napadli in uničili še Veliko Moravsko (906), ki se ni nikoli obnovila. Leto za tem je mejni grof Luitpold pri Bratislavi utrpel uničujoč poraz. V boju z Madžari je padel tudi sam.

Arnulf Koroški

211

Po Luitpoldovi smrti je postal vladar Karanta-nije in Bavarske njegov najstarej-ši sin vojvoda Arnulf (Bavar-ski). Že leta 916 je prepustil Ka-rantanijo svoje-mu mlajšemu bratu vojvodu Bertoldu Koro-škemu, ki je si-cer v virih ome-njen kot karantanski vojvoda šele leta 927. Ko je njegov starejši brat Arnulf umrl (938), je Bertold Koroški postal tudi bavarski vojvoda. Leta 943 je Bertold Koroški vnovič premagal Madžare, ki so spet napadli Karantanijo. Umrl je leta 947. Na ozemlju Karantanije je v zgodnjem srednjem ve-ku nastala Koroška, in sicer kot vojvodina svetega rimskega cesarstva, ko se leta 976 uradno osamosvo-ji od vojvodine Bavarske. Ta status obdrži Koroška vse do leta 1335 in to obdobje zaznamuje ustanovitev številnih samostanov, mest, gradnja gradov in utrdb ter vedno večja nemška kolonizacija. Pozneje prevza-mejo oblast nad Koroško Habsburžani, ki ji vladajo

Karantanski panter

212

skupaj z njihovimi preostalimi dednimi deželami – Avstrijo, Štajersko in Kranjsko.

Pomen KarantanijeKarantanija in zgodovinsko spoznanje njenega pome-na je imela velik vpliv pri prvi znanstveni opredelitvi Slovencev za poseben slovanski narod v 18. stoletju (Anton Tomaž Linhart), v 19. in 20. stoletju pa pri uveljavljanju slovenske narodne zavesti proti pokra-jinskim zavestim in pri odporu zoper germanizacijo.

Ustoličevanje karantanskih knezov/vojvodStarodavni obred ustoličevanja karantanskih knezov v slovenskem jeziku je v karantanskem času potekal na knežjem kamnu v Krnskem gradu. Obred se je v spremenjeni obliki ohranil tudi po ukinitvi plemen-ske kneževine, nastanku grofije in pozneje vojvodine Koroške in je bil v uporabi vse do prve polovice 15. stoletja. Zadnji, ki se je dal ustoličiti slovenskemu kmetu, je bil Ernest Železni (1414). Šlo je za fevdalni obred, kakršnega Evropa ni poznala.Zaradi svoje nenavadne oblike je obred zbujal zani-manje sodobnikov in poznejših piscev. O njem sta pisala med drugimi Janez Vetrinjski in Enej Silvij Piccolomini (poznejši papež Pij II.), opisan pa je tudi v knjigi Jeana Bodina Six livres de la Republique, iz katere je o njem bral tudi ameriški politik Thomas Jefferson.

213

Pisni viri o ustoličevanjuRaziskovalci zgodovine Karantanije menijo, da sega tradicija slovenskega ustoličevanja vladarjev v obdo-bje karantanske samostojnosti. Za najstarejši pisni vir se šteje zapis, ki se nanaša na sredino 8. stoletja, ohranjen pa je v spisu »O pokristjanjevanju Bavarcev in Karantancev« (Conversio Bagoariorum et Caran-tanorum), ki je nastal leta 871 v Salzburgu. V njem piše, da so sredi osmega stoletja karantanski Slovani Gorazda »napravili za vojvodo«. Prav tam lahko be-remo, da so tri leta zatem »ista ljudstva dala vojvod-stvo« Hotimiru. Gorazd in Hotimir sta bila prva kr-ščena vladarja Karantancev. Naslednje poročilo o ceremoniji ob nastopu novega vojvode je šele s konca 12. stoletja. V naslednjih stoletjih so viri številnejši in

Vojvodski prestol

214

zgovornejši, povejo nam pa, da se je potek slovesno-sti spreminjal. Vzrok za to so seveda bile družbene spremembe.Ohranjena sta dva vrinka v Švabskem ogledalu, sre-dnjeveški zbirki pravnih predpisov, nastali v drugi polovici 13. stoletja v Augsburgu. Vsega skupaj je znanih okoli štiristo rokopisov Švabskega ogledala, le v dveh najdemo vrinek o ustoličevanju koroških vojvod. Posebnost teh dveh je, da podrobno opisujeta kmečko nošo koroškega vojvode ter potek obreda glede na njegove značilnosti in jezikovne pravice. Posebej je zabeleženo, da je osnovna barva koroške kmečke noše siva. Novi koroški vojvoda je nosil »siv

Gosposvetsko polje

215

slovenski klobuk s sivo klobučno vrvjo«. Slovenski je bil tudi okvir prireditve. Med obredom pri knežjem kamnu so »vsi, mali in veliki, ženstvo in moštvo, peli svoje navadne slovenske pesmi«. Glede poseb-nih pravic pa ta vir pravi, da je koroški vojvoda lahko zavrnil vsakogar, ki ga je tožil, tudi cesarja, da ne razume njegovega jezika. V drugih zapisih pa piše, da mu je treba odgovarjati le v slovenskem jeziku.Srednjeveški kronist Otacher imenuje koroškega voj-voda kar »slovenskega gospoda«. Glede kmeta usto-ličevalca, ki sedi na knežjem kamnu s prekrižanimi nogami, pa poudari, da mora govoriti v slovenščini.

Obred ustoličevanjaPrecej natančen opis obreda je ohranjen za slovesno umestitev Majnharda Tirolskega 1. septembra 1286. Opisal ga je opat Janez Vetrinjski. Blizu pod Koroško goro, blizu cerkve svetega Petra je kamen, na katerem sedi svoboden kmet, ki deduje ta opravek po nasledstvu rodbine. V eni roki drži pi-sanega bika, v drugi kobilo iste barve. Ko pride voj-voda, oblečen v kmečka oblačila, v spremstvu plemi-čev in vitezov, v navzočnosti visokih uradnikov, cerkvenih dostojanstvenikov in drugih odličnih go-stov, v bližino kamna, zakliče svobodni kmet v slo-venščini: »Kdo je ta, ki prihaja tako korakajoč?« Prisedniki, spremstvo vojvode, mu odgovore: »To je vojvoda dežele.«

216

Kmet nadaljuje: »Ali je pravičen sodnik, ki išče bla-gor domovine, svobodnega stanu, da je vreden? Ali je častilec in branilec krščanske vere?« Odgovorijo mu: »Je in bo!« Kmet ustoličevalec nadaljuje: »Torej vprašam, s ka-kšno pravico me more odstraniti s tega sedeža?« Odgovorijo mu: »S 60 denarji, temi pisanimi živalmi in obleko, v katero je bil vojvoda oblečen; napravil bo tudi tvojo hišo svobodno in brez dajatev.« Kmet da vojvodi lahen udarec na lice in mu ob tem zapove, naj bo dober sodnik, vstane in prepusti voj-vodi prostor. Vojvoda stopi na kamen in na njem, držeč v roki gol meč, se – meč vihteč – obrne na vse strani neba in s tem kaže, da bo vsem pravičen so-dnik. Iz kmečkega klobuka se napije mrzle vode.

Prikaz ustoličevanja vojvode

217

Od gore hiti vojvoda h gosposvetski cerkvi, kjer sledi slovesna maša. Ko je opravljen obred, vojvoda oble-čejo v njegovemu stanu primerna oblačila. Sledi po-jedina. Nato se vojvoda poda na Gosposvetsko polje (k vojvodskemu prestolu), da sodi in podeli svoje fevde. Novi poglavar je sede na prestolu sprejemal poklone gospostva in ljudstva, potrjeval stare pravice in svoboščine, poslušal prošnje in pritožbe ter razso-jal prepire. Medtem sta smela kmeta v okolici presto-la kositi travo, žeti in celo požigati in s tem ljudstvu kazati, kaj bi se mu lahko dogajalo, če ne bi imelo vladarja. Vojvoda v delu obreda ob knežjem kamnu, po poro-čilih sodeč, ne spregovori niti besede. Na vprašanja svobodnega kmeta odgovarja (prav tako v slovenšči-ni) vojvodovo spremstvo. Vojvoda vse gibe, ki so bistven del obreda, opravi molče.

Obredni jezikDejstvo, ki je bilo in je nesporno, je, da se je ustoli-čevanje koroških vojvod na knežjem kamnu izvajalo v slovenskem jeziku. O tem pričajo vsi nadrobni srednjeveški pisni viri o ustoličevanju. Že izvor obreda nam potrjuje slovenski jezik, saj tradicija obreda sega v obdobje slovanske kneževine Karanta-nije. Drugi razlog je, da je bila slovenščina oziroma njena starejša razvojna stopnja jezik – če ne vsega koroškega prebivalstva, pa vsaj njegove ogromne

218

večine, v poznem srednjem veku pa nedvomno še prevladujoči jezik ožjega in širšega prostora, kjer se

Cerkev Gospe svete na Gosposvetskem polju

219

je izvajal obred. Zato so udeleženci obreda, »veliki in mali, moški in ženske, peli svoje slovenske pe-smi« in tudi ustoličevalec je dobil na svoja vprašanja slovenski odgovor. Tretji razlog je ustoličevalec, kosez. Kosezi so bili nosilci tradicije, čeprav so se proti koncu srednjega veka glede posebnih stano-vskih pravic, ki izvirajo iz časov karantanske samo-stojnosti, že skoraj povsem zgubili med podložnimi kmeti. Nekaterim pa je v srednjem veku uspel dvig v plemstvo, številnim pa v meščanstvo. Slovensko oznako je dobil tudi značilen del vojvodove obredne obleke. Ko je koroški kosez ustoličeval koroškega vojvodo, je govoril v obrednem jeziku v okviru največje slove-snosti dežele, govoril je o stvareh, ki niso bile pred-met vsakdanjih pogovorov kmečkega prebivalstva.

Kosez ustoličevalecUstoličevalec je bil predstavnik kosezov, posebnega družbenega sloja Karantancev, trdno povezanega s karantanskim vladarjem. Sčasoma je postala pravica ustoličevalca dedna. Za leto 1414 se ve tudi njegovo ime, in sicer je bil to Gregor Šater iz Blažnje vasi (Blasendorf) pri Celovcu. Od 16. stoletja je ta kose-ška rodbina nosila priimek Herzog. Njen zadnji mo-ški potomec je bil Josef Herzog, ki je umrl leta 1823 in leži pokopan v Šentjakobu pri Celovcu.

220

Konec ustoličevanjaZa obredjem ustoličevanja je v 14. stoletju brez dvo-ma stalo predvsem koroško deželno plemstvo. Tudi o tem poroča Janez Vetrinjski v zvezi z ustoličevanjem Otona Veselega leta 1335 (prvega Habsburžana v funkciji koroškega vojvode). Ob ustoličevanju leta 1335 je izrecno poudaril »zahtevo plemičev (velika-šev dežele), ki pravijo, da po njihovih šegah noben vojvoda ne more po pravici podeliti deželnih fevdov, če ni bil po obredu in slovesno umeščen na svoj pre-stol«.Spremstvo Habsburžana je bilo vidno začudeno nad dogajanjem, pri katerem je sodeloval vojvoda v dokaj nenavadni vlogi. Tako piše Janez Vetrinjski: »Neki Avstrijci pa, ki so bili z vojvodo in videli svojega kne-za tako okrog voditi in tako ponižati in tako okrasiti glede na njegovo dostojanstvo, sleči njegova dragoce-na oblačila in ga ogrniti v kmečka, v vsem ga popolno-ma zakriti s kmečko zunanjostjo, udariti ga s kmečko roko, preskušati ga z vprašanji in odgovori in proglasi-ti za vojvodo z glasovi soglašajočih kmetov, so se ču-dili in so odnesli v Avstrijo vtis o smešnosti tega, kar se je zgodilo, ocenjujoč to kot igro in kot neko zasme-hovanje, in kakor se govori, so sodili, naj se to ne dela dalje.« Okoliščine so se torej močno spremenile. Zadnji koroški vojvoda, ki so ga ustoličili na knežjem kamnu, je bil Ernest Železni. To se je zgodilo 18. marca 1414.

221

»Po stari šegi in pravicah, ki k temu spadajo in tudi kakor je to izročeno iz davnine, ga je pri Krnskem gradu po-sadil na stol Gregor Schatter, eden od kosezov« iz nižjega urada pri Kamnu nadvojvodine Koroške.Sčasoma se je ta sodba uveljavila. Niti koroško plem-stvo niti ostalo koroško prebivalstvo ni bilo tako močno, da bi uspelo ohraniti običaj ustoličevanja. Plemstvo je v 16. stoletju sicer še gojilo zavest o Koroški kot »slovenski/slovanski nadvojvodini«, do-bilo pa je zajamčene stanovske pravice s privilegiji, ki jih je podpisal vladar. Tako je ustoličevalni obred izgubil eno svojih glavnih funkcij. Na Gosposvet-skem polju, vendar samo pri vojvodskem prestolu, so se vojvodu poklonili zadnjič 1597, njegovemu name-stniku pa leta 1651. Zahtevo po izvršitvi popolnega obreda so koroški stanovi zadnjič postavili leta 1564, vendar zaman. Koroške družbene elite so bile takrat še ponosne na slovenski jezik in zahtevale od neko-roških vojvod, da se podvržejo dokaj nenavadnemu obredu ustoličevanja. Koroško plemstvo je bilo po-nosno na posebno mesto Koroške v krogu srednje-evropskih dežel, na dolgo in posebno zgodovinsko tradicijo, posebej pa na slovanske korenine.

Knežji kamen na slovenske evrskem kovancu v vrednosti 2 centov

222

Knežji kamenKnežji kamen je navzgor obrnjen spodnji del antične-ga stebra, ki je bil prvotno del večje javne ali zasebne stavbe, templja ali pa mo-goče grobnice, torej gre za izdelek antične urbane kul-ture iz prvih treh stoletij po Kristusu. Po vsej verjetno-sti pred sredino 8. stoletja, ko so prišli pod bavarsko, takoj nato pa pod frankovsko nadoblast, so ga Karan-tanci vzeli iz ruševin mesta Virunum ali njegove ne-posredne okolice na Gosposvetskem polju in ga iz-brali za sedež, na katerem so ustoličevali svoje vladarje, kneze in vojvode. Po prepričanju zgodovinarjev je knežji kamen najsta-rejši simbol svetne oblasti na tleh Avstrije in Vzho-dnih Alp. Karantanci so postavili knežji kamen na kraju, kjer je bil najverjetneje sedež oblasti karantan-skega vladarja, na naravno zaščitenem in dodatno utrjenem kraju pod glavnim hribom osrednje karan-tanske pokrajine, v Krnskem gradu. Po vsej verjetno-sti je knežji kamen stal kakih sto metrov severno od cerkve sv. Petra. Tam so ohranjeni sledovi zidov, ostanek bivše utrdbe. Tam sta tudi dva vrelca, iz ka-terih so verjetno natočili vodo, ki jo je med obredom

Knežji kamen

223

pil novi koroški vojvoda iz klobuka. Lega mesta je za udeležence obreda idealna, ker so lahko v naravni areni dobro opazovali dogajanje. Ob začetku devetnajstega stoletja je kmet, lastnik zemlje, kjer je kamen stal, knežji kamen prevalil na rob travnika kakih 150 korakov severozahodno od cerkve. Tam je ležal do leta 1862. Kamen, stoletja izpostavljen vplivom vremena, je bil na robu razpada. Koroško zgodovinsko društvo ga je od kmeta Jakoba Urabla odkupilo za ceno kamnitega družinskega na-grobnika in ga po restavracijskih posegih najprej po-stavilo pod arkade deželne hiše v Celovcu. Leta 1871 so ga postavili v dvorano grbov deželne hiše, od tam pa leta 1905 v avlo koroškega deželnega muzeja, kjer je ostal sto let. Na zahtevo deželnega glavarja Hai-derja so ga konec leta 2005 začasno razstavili v veži poslopja koroške deželne vlade, od tam se je marca 2006 vrnil v dvorano grbov. Na prvotnem mestu pri Krnskem gradu zaenkrat nič ne spominja na bivše mesto ustoličevanja na knežjem kamnu, niti spomin-ska tabla ne.

224

Spoznajte svojo prihodnost!

Vsi odgovori v Vedezevalski pratiki!