geografska analiza prehodov čez savo med ii. svetovno vojno
TRANSCRIPT
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Jože Rozman
Mentor: doc. dr. Damijan Guštin
Somentor: asist. dr. Zvonimir Bratun
GEOGRAFSKA ANALIZA PREHODOV ČEZ SAVO MED II.
SVETOVNO VOJNO (NA ODSEKU DOL-RENKE)
Diplomsko delo
Ljubljana, 2006
II
Zahvala. Rad bi se zahvalil vsem, ki so mi kakorkoli pomagali pri pisanju te diplomske naloge, še posebej
mentorju dr. Damijanu Guštinu in somentorju dr. Zvonimirju Bratunu za koristne napotke in
pomoč pri delu. Posebna zahvala gre g. Viliju Kosu iz Geodetskega zavoda Slovenije, g. Alešu
Florjancu z Oddelka za raziskave in simulacije Centra vojaških šol SV, g. Antonu Jerantu ter
osebju Arhiva Republike Slovenije in knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino.
Hvala pa tudi ostalim, ki so me spodbujali in podpirali.
III
KAZALO
I. UVOD........................................................................................................................................................ 1
II. METODOLOŠKO-HIPOTETIČNI DEL............................................................................................ 1
1. PREDMET IN CILJ PROUČEVANJA..................................................................................................... 1 2. HIPOTEZE................................................................................................................................................ 2 3. METODE DELA....................................................................................................................................... 2 4. POSEBNOSTI IN OMEJITVE.................................................................................................................. 3 5. ZGRADBA DIPLOMSKEGA DELA....................................................................................................... 4 6. OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV................................................................................................. 5 6.1. BROD ...................................................................................................................................................... 5 6.2. BUNKER .................................................................................................................................................. 5 6.3. DIVERZIJA............................................................................................................................................... 6 6.4. KAMNIŠKO-ZASAVSKI ODRED ................................................................................................................ 6 6.5. NOB........................................................................................................................................................ 7 6.6. NOV IN POS ........................................................................................................................................... 8 6.7. SABOTAŽA .............................................................................................................................................. 9
III. VSEBINA ............................................................................................................................................ 10
1. SPLOŠNI GEOGRAFSKI DEJAVNIKI IN UČINKI NA OBRAVNAVANO OBMOČJE PREHODOV.............................................................................................................................................. 10 1.1. OMEJITEV IN GEOGRAFSKI POLOŽAJ OBMOČJA...................................................................... 10 1.2. OBLIKA IN VELIKOST OBMOČJA.................................................................................................. 12 1.3. MEJE .................................................................................................................................................... 12 2. FIZIČNOGEOGRAFSKI DEJAVNIKI IN UČINKI NA PREHODNOST...................................... 13 2.1. GEOLOŠKE ZNAČILNOSTI IN UČINKI ......................................................................................... 13 2.1.1. SKLEP................................................................................................................................................. 17 2.2. RELIEFNE ZNAČILNOSTI IN UČINKI ............................................................................................ 19 2.2.1. TIPI RELIEFA ...................................................................................................................................... 19 2.2.2. VERTIKALNA ČLENITEV RELIEFA....................................................................................................... 23 2.2.3. NAKLONI IN EKSPOZICIJE POVRŠJA.................................................................................................... 24 2.2.4. PREČNI PROFILI PREHODOV ............................................................................................................... 26 2.3. PODNEBNE IN VREMENSKE ZNAČILNOSTI TER UČINKI ........................................................ 32 2.3.1. PADAVINE .......................................................................................................................................... 33 2.3.2. TEMPERATURE ZRAKA....................................................................................................................... 35 2.3.3. MEGLA............................................................................................................................................... 37 2.3.4. KLIMODIAGRAMI ............................................................................................................................... 38 2.4. HIDROGRAFSKE ZNAČILNOSTI IN UČINKI ................................................................................ 41 2.4.1. POREČJE IN GOSTOTA REČNE MREŽE ................................................................................................. 42 2.4.2. PRETOK VODE .................................................................................................................................... 42 3.4.3. UČINKI NA PREHODE PARTIZANSKIH ENOT IN TRANSPORTOV........................................................... 45 2.4.4. PRIMERI UČINKA PRETOKA NA PREHODE.......................................................................................... 47 2.5. VEGETACIJSKI DEJAVNIK IN UČINKI.......................................................................................... 52 2.5.1. GOZDNA VEGETACIJA ........................................................................................................................ 52 2.5.2. UČINKI NA ORGANIZACIJO IN IZVEDBO PREHODOV........................................................................... 56
IV
3. DRUŽBENOGEOGRAFSKI DEJAVNIKI IN UČINKI NA PREHODNOST ................................ 60 3.1. UPRAVNA ORGANIZIRANOST....................................................................................................... 60 3.1.1. ZASEDBA IN RAZDELITEV OZEMLJA................................................................................................... 60 3.1.2. NEMŠKA CIVILNA UPRAVA ................................................................................................................ 61 3.2. ELEMENTI OKUPATORJEVE PRISOTNOSTI ................................................................................ 65 3.2.1. OKUPATORJEVE POSTOJANKE............................................................................................................ 65 3.3. PREBIVALSTVO ..................................................................................................................................... 71 3.3.1. PRESELJEVANJE IN DEPORTACIJE....................................................................................................... 71 3.3.2. POPISI PREBIVALSTVA ....................................................................................................................... 74 3.3.3. VOJAŠKI OBVEZNIKI IN MOBILIZIRANCI ............................................................................................ 76 3.4. GOSPODARSTVO IN INDUSTRIJA ................................................................................................. 77 3.5. ŽELEZNICA ........................................................................................................................................ 81 3.5.1. ŽELEZNIŠKA PROGA CELJE-ZIDANI MOST-LJUBLJANA..................................................................... 81 3.5.2. ŽELEZNIŠKA PROGA LAZE-ČRNUČE-VIŽMARJE ................................................................................ 83 3.6. UČINKI NA ORGANIZACIJO IN IZVEDBO PREHODOV.............................................................. 85 4. PARTIZANSKI PREHODI ČEZ SAVO............................................................................................. 86 4.1. KURIRSKE ZVEZE............................................................................................................................. 87 4.1.1. KURIRSKE POSTAJE............................................................................................................................ 87 4.2. KAMNIŠKO-ZASAVSKI ODRED..................................................................................................... 90 4.2.1. SPECIALNA ČETA ............................................................................................................................... 90 4.2.2. MINERSKA ČETA ................................................................................................................................ 91 4.2.3. KAMNIŠKO-ZASAVSKA (TERENSKA) ČETA ........................................................................................ 92 4.2.4. ODREDNE PREVOZNE STANICE (OPS) IN KANALI TRANSPORTOV...................................................... 92 4.3. PREHODI PARTIZANSKIH ENOT.................................................................................................... 94 4.4. SKLEP.................................................................................................................................................. 98 5. VERIFIKACIJA HIPOTEZ............................................................................................................... 101
IV. VIRI.................................................................................................................................................... 104
1. KARTOGRAFSKI VIRI............................................................................................................................ 104 2. SAMOSTOJNE PUBLIKACIJE ................................................................................................................. 104 3. ČLANKI ................................................................................................................................................. 107 4. ARHIVSKI VIRI ...................................................................................................................................... 110 7. USTNI VIRI ............................................................................................................................................ 113 6. INTERNETNI VIRI .................................................................................................................................. 113 7. DRUGO .................................................................................................................................................. 113
V. PRILOGE............................................................................................................................................ 114
V
KAZALO TABEL Tabela 1.1: Naravnogeografske členitve območja prehodov……………………………………11
Tabela 2.1: Višinski pasovi in njihov delež na območju………………………………………...24
Tabela 2.2: Naklonski pasovi in obseg v km2 …………………………………………………...25
Tabela 2.3: Pogledi in obseg v km2 ……………………………………………………………...26
Tabela 2.4: Povprečna količina padavin v mm na izbranih merilnih postajah…………………...33
Tabela 2.5: Absolutni najnižji in najvišji pretoki vodomerne postaje Litija za obdobje 1927-
2002………………………………………………………………………………………………44
Tabela 2.6: Fenološki podatki drevesnih vrst v gozdnih združbah na območju prehodov………58
Tabela 3.1: Številčno stanje prebivalstva Litijskega okrožja…………………………………….75
KAZALO GRAFIKONOV Grafikon 2.1: Povprečna količina padavin v mm na izbranih merilnih postajah………………...33
Grafikon 2.2: Povprečno mesečno število dni s snežno odejo ≥ 1cm……………………………34
Grafikon 2.3: Povprečna maksimalna debelina snežne odeje……………………………………35
Grafikon 2.4: Povprečne mesečne temperature zraka v °C………………………………………36
Grafikon 2.5: Povprečno število dni z meglo…………………………………………………….37
Grafikon 2.6: Klimodiagram Lipoglav…………………………………………………………...38
Grafikon 2.7: Klimodiagram Sevno……………………………………………………………...38
Grafikon 2.8: Klimodiagram Klenik……………………………………………………………..39
Grafikon 2.9: Hidrodiagram vodomerne postaje Litija za obdobje 1927-2002………………….43
Grafikon 2.10: Povprečni srednji najnižji in najvišji pretoki vodomerne postaje Litija za obdobje
1927-2002………………………………………………………………………………………...44
Grafikon 2.11: Povprečni srednji, maksimalni in minimalni pretoki vodomerne postaje Litija za
obdobje 1927-2002……………………………………………………………………………….45
Grafikon 2.12: Povprečne srednje, minimalne in maksimalne temperature Save na vodomerni
postaji Litija za obdobje 1953-2001……………………………………..……………………….46
Grafikon 2.13: Pretočne razmere v času pohoda Šlandrove brigade na Dolenjsko……………...48
Grafikon 2.14: Pretočne razmere v času vrnitve bataljona Šlandrove brigade..…………………48
Grafikon 2.15: Pretočne razmere v času preboja 6. in 11. brigade čez most v Savi……………..49
Grafikon 2.16: Pretočne razmere v času poskusa Šercerjeve in Cankarjeve brigade…………….49
VI
Grafikon 2.17: Prvi poskus XIV. divizije………………………………………………………...50
Grafikon 2.18: Drugi, tretji in četrti poskus XIV. divizije……………………………………….51
Grafikon 3.1: Organizacijska struktura Vodje civilne uprave na zasedenih območjih Koroške in
Kranjske, jeseni 1941…………………………………………………………………………….63
KAZALO SHEM Shema 1.1: Topografski prikaz obravnavanega območja………………………………………...11
Shema 2.1: Izsek iz OGK 1:100.000, list Ljubljana……………………………………………...18
Shema 2.2: Genetski in morfološki tipi površja na območju prehodov čez Savo………………..21
Shema 2.3: Prečni profil prehoda pri Lipi………………………………………………………..27
Shema 2.4: Prečni profil prehoda Senožeti-Jevnica……………………………………………...28
Shema 2.5: Prečni profil prehoda Zgornje Ribče-Slatnar………………………………………...28
Shema 2.6: Prečni profil prehoda Spodnje Ribče-Drčar…………………………………………29
Shema 2.7: Prečni profil prehoda Hotič-Presenčev mlin………………………………………...29
Shema 2.8: Prečni profil prehoda Mačkovina…………………………………………………....30
Shema 2.9: Prečni profil prehoda čez most v Savi……………………………………………….31
Shema 2.10: Izsek iz karte Gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarskega območja
Ljubljana 2001-2010, 1:110.000…………………………………………………………………57
KAZALO SLIK Slika 2.1: Megla v dolini reke Save………………………………………………………………40
Slika 2.2: Most čez Savo pri naselju Sava………………………………………………………..51
Slika 3.1: Skica postojanke Litija………………………………………………………………...67
Slika 3.2: Postojanka v Jevnici…………………………………………………………………...69
Slika 3.3: Posavsko-obsoteljsko naselitveno območje…………………………………………...73
Slika 3.4: Most čez Savo pri gradu Pogonik……………………………………………………..83
Slika 3.5: Ranžirna postaja v Lazah……………………………………………………………...85
Slika 4.1: Spominsko obeležje kurirjev relejnih postaj TV 3 S in TV 29 S v Senožetih……….100
VII
SEZNAM KRATIC
ARS – Arhiv Republike Slovenije
ARSO – Agencija Republike Slovenije za okolje
DRB – Deutsche Reichsbahn
DTK – Državna topografska karta
GŠ – Glavni štab
JA – Jugoslovanska armada
KZO – Kamniško-zasavski odred
MORS – Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije
NOB – Narodnoosvobodilni boj
NOV in POS – Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije
OF – Osvobodilna fronta
OGK – Osnovna geološka karta
ORIS – Oddelek za raziskave in simulacije
PDRIU – Poveljstvo za doktrino, raziskave, informatiko in usposabljanje
TV – Terenski vod
1
I. UVOD
2. svetovna vojna je pomemben mejnik v zgodovini slovenskega naroda. Slovensko etnično
ozemlje je takrat bilo razdeljeno med tri okupatorje, ki Slovencem, kot narodu, niso namenili
prihodnosti in obstoja. Največji delež je pripadal Nemcem, ki so na prvih obronkih nad desnim
bregom Save zgradili demarkacijsko črto oz. mejo med Nemčijo in Italijo. Tako je reka Sava
postala obmejna reka, preko katere so se kmalu začele organizirati povezave med vzplamtelim
odporniškim gibanjem na Gorenjskem, Štajerskem in Dolenjskem. Povezovanje vodstva NOB in
Osvobodilne fronte s pokrajinskimi vojaškimi in političnimi vodstvi, zagotavljanje pretoka
informacij, ilegalnega tiska, orožja, zdravil, kadrov in enot je bilo ključno za uspeh v boju proti
tako mogočnem nasprotniku. Organizacija zvez preko Save na litijskem območju pa ni bila
naključna, saj je tu po ugodnem terenu in ob podpori prebivalstva potekala najkrajša povezava
partizanskega vodstva in OF najprej iz Ljubljane, nato z Dolenjske (Kočevski Rog oz. Bela
krajina) s Severno Slovenijo, slovensko Koroško in Pomurjem. Premagovanje Save in
demarkacijske črte je potekalo od prvih dni okupacije pa vse do konca vojne. Zveza ni bila nikoli
prekinjena, le ob večjih okupatorjevih hajkah in ofenzivah je za krajši čas zastala; iz meseca v
mesec pa je postajala vse bolj organizirana in sistematična ter tako omogočala prehode in prevoze
vse bolj številčnim transportom novincev in partizanskih enot.
Za proučevanje omenjene problematike sem se odločil, ker me zgodovina Slovencev zanima že
od nekdaj, še posebej obdobje NOB. Posebno motivacijo sem našel tudi v dejstvu, da med
mladimi upada zanimanje za polpreteklo zgodovino Slovencev, zato upam, da bo moja naloga pri
bralcu vzpodbudila zanimanje za tako edinstven trenutek v zgodovini tega majhnega naroda.
II. METODOLOŠKO-HIPOTETIČNI DEL
1. PREDMET IN CILJ PROUČEVANJA Temeljni cilj diplomskega dela je geografsko in historiografsko analizirati partizanske prehode
čez reko Savo na območju med Dolom in Renkami za časa 2. svetovne vojne. Analiza vsebuje
učinke fizičnih in družbenih geografskih dejavnikov na obravnavano območje prehodov. Naloga
združuje geografski in zgodovinski pristop k obravnavani problematiki.
2
2. HIPOTEZE
1. Fizično in družbenogeografski dejavniki so determinirali območje prehodov in njihovo
organizacijo.
2. Narodnoosvobodilno gibanje je v zagotavljanju nujne povezave med dvema
odporniškema žariščema izbralo najugodnejše območje
3. METODE DELA Pri izdelavi diplomskega dela sem uporabljal tako teoretične kot tudi empirične metode.
Teoretične metode, ki sem ji uporabil v diplomskem delu, so naslednje:
• Analiza vsebine primarnih in sekundarnih virov: osnovna metoda pri opredelitvi temeljnih
pojmov, pri vrednotenju geografskega prostora obravnavanih prehodov, za predstavitev
najpomembnejši geografskih dejavnikov in pojavov, ki so učinkovali na organizacijo in
izvajanje prehodov čez Savo.
• Analiza kartografskih virov: za kartografske prikaze nekaterih geografskih dejavnikov, ki
so vplivali na organizacijo in izvedbo prehodov. Tako sem uporabil Osnovno geološko
karto 1:100.000 in Osnovno pedološko karto 1: 100.000 (geološki dejavnik), Državno
topografsko karto 1:25.000 (reliefne značilnosti), Karto gozdnih združb 1: 110.000
(vegetacijski dejavnik), Deutsche Heereskarte Jugoslawien 1:25.000 in Carta della
Provincia di Lubiana 1:100.000 za analizo poteka nemško-italijanske razmejitvene črte.
• Digitalna analiza reliefa: za analizo in prikaz nekaterih geografskih dejavnikov kot so
višina, naklon, ekspozicija, gozdne površine in profili prehodov.
• Deskriptivna metoda: za prikaz geografskih in zgodovinskih dejstev in odnosov, ki se
pojavljajo na območju prehodov.
Empirične metode, ki sem jih uporabil:
• Terensko delo: ogled, lociranje in slikanje območja prehodov čez Savo 15. in 22. 12.
2005 (vodič Anton Jerant, domačin iz Jevnice).
• Statistična metoda: pri prikazovanju in obdelavi podatkov o reliefu, podnebnih in
vremenskih značilnostih, hidrografskih značilnostih, vegetaciji in prebivalstvu.
• Kartografska metoda: za izdelavo karte Partizanski koridor (Priloga H) in prečnih profilov
prehodov.
3
4. POSEBNOSTI IN OMEJITVE Pri zbiranju podatkov splošnih geografskih dejavnikov območja nisem imel posebnih težav.
Pri obravnavi učinkov fizičnogeografskih dejavnikov na območje prehodov sem se opiral na
doktorsko disertacijo in učbenik Zvonimirja Bratuna, delo Radomirja Marjanovića in Johna
Collinsa ter na diplomska dela študentov s področja vojaške geografije. Pri obravnavi
družbenogeografskih dejavnikov pa sem temeljne učinke na organizacijo in izvedbo prehodov
čez Savo pridobil z analitičnim sklepanjem iz virov.
Nekaj več omejitev je bilo pri pridobivanju podatkov o fizičnogeografskih dejavnikih na območju
prehodov. Meteorološke postaje na območju med 2. svetovno vojno niso delovale, zato sem za
prikaz vremenskih in podnebnih značilnosti obravnavanega območja uporabil meteorološke
podatke iz povojnega opazovalnega niza. Tudi pri hidroloških podatkih sem naletel na omejitve,
saj sem za obdobje med vojno pridobil podatke samo o vrednostih pretokov na vodomerni postaji
Litija, pri prikazu učinka pretoka na organizacijo prehodov poleg podatkov o srednjih dnevnih
vrednosti pretoka uporabil podatke o padavinah iz meteorološke postaje Ljubljana, ki je ves čas
vojne delovala. Za prikaz splošnih pretočnih lastnosti reke Save sem uporabil podatke o pretoku
iz opazovalnega niza 1927-2002; uporaba podatkov o vodostaju ni smiselna, saj ne poznamo
podatkov o lastnostih takratne rečne struge na območjih prehodov, ki se je zaradi antropogenega
delovanja od takrat spremenila.
Posebne omejitve je predstavljalo zbiranje podatkov o družbenogeografskih dejavnikih območja,
saj je le-to zahtevalo zbiranje in analizo arhivskega gradiva, ustnih virov in rokopisa.
Priloge, kot so višina, naklon, ekspozicija, gozdne površine obravnavanega območja, so narejene
na Oddelku za raziskave in simulacije (ORIS), Poveljstva za doktrino, raziskave, informatiko in
usposabljanje (PDRIU): programska aplikacija NIKA 3.1e, program MAPINFO, podatki pa so
pridobljeni iz prostorske podatkovne zbirke GEODATA, Sektorja za informatiko in
komunikacije (SIK), Ministrstva za obrambo RS.
Priloga H oz. karta Partizanskega koridorja je narejena na Kartografskem oddelku Geodetskega
zavoda Slovenije.
4
5. ZGRADBA DIPLOMSKEGA DELA Diplomsko delo obsega štiri vsebinske sklope: uvod, metodološko-hipotetični okvir, vsebino in
literaturo.
V metodološko-hipotetičnem okvirju je podana opredelitev predmeta in cilja diplomskega dela,
hipoteze, metodološki okvir, posebnosti in omejitve, zgradba diplomskega dela in opredelitev
temeljnih pojmov.
Vsebinski del je sestavljen iz petih delov. Prvo poglavje predstavi splošne geografske dejavnike
obravnavanega območja: omejitev in geografski položaj območja, oblika, velikost in meje
območja. V drugem poglavju so opredeljeni fizičnogeografski dejavniki in učinki na organizacijo
prehodov: geološki, reliefni, podnebni in vremenski, hidrografski in vegetacijski dejavniki. Tretje
poglavje obravnava družbenogeografske dejavnike in učinke na prehode: upravna organiziranost,
elementi okupatorjeve prisotnosti, gospodarstvo in industrija ter železnica.
Četrto poglavje se nanaša na partizanske prehode čez Savo: kurirske zveze, Kamniško-zasavski
odred, odredne prevozne stanice (OPS) in kanale transportov ter prehode partizanskih enot.
V zaključku je podana končna analiza postavljenih hipotez.
V četrtem sklopu so navedeni uporabljeni viri.
5
6. OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV
6.1. Brod
Brod je plovno sredstvo na reki, jezerski oz. morski ožini ali kraj na plitvini za prehod oz. prevoz
brez uporabe plovnega sredstva. Je širok in plitek čoln s topima koncem ali dva, z nosilno
ploščadjo vzporedno povezana čolna. Ploščad je ograjena, na obeh koncih pa ima brod navadno
dvižni rampi za dostop in sestop. Velikosti broda so različne: dolžina 6-15 m, širina 2-6,5 m,
ugrez do 30 cm pri praznem in do 70 cm pri polnem plovilu; velikost in nosilnost sta odvisni od
prometnih potreb ter od širini in globine reke. Prevoz omogoča nosilna jeklena vrv, napeta med
bregovoma, po njej pa teče škripec z obešalno vrvjo, na katero je brod privezan. Gibanje broda
omogoča pri hitreje tekočih vodah sam vodni tok, ki žene poševno usmerjeno plovilo na drugi
breg, na mirnih vodah pa omogoča gibanje krmilno veslo na zadnjem koncu broda ali pa ga
brodnik poriva z dolgim brodom., ki ga zabada v rečno dno (Enciklopedija Slovenije, 1. knjiga,
1987: 368-387; Veliki splošni leksikon, 1. knjiga, 1997: 521).
6.2. Bunker Bunker je objekt v utrjevalnem sistemu za neposredno bočno, poševno in frontalno streljanje iz
pehotnega in artilerijskega orožja. Osnovni elementi bunkerja so izkop, nosilna konstrukcija,
okrovje, odprtine za streljanje in vhod; zapletenejši bunkerji pa imajo še zaklonišče za posadko,
napravo za prezračevanje in čiščenje zraka. Izdelani so z zemljo in lesom, betonom in armiranim
betonom; glede na trdnost okovja so lahki in težki bunkerji.
Bunker se je pojavil v 1. svetovni vojni kot pokriti mitralješki zaklon (gnezdo). Med 2. svetovno
vojno pa so Nemci gradili v glavnem 3 tipe bunkerjev: betonski mitralješki (MG –
Maschinengewehrstand) in topovski (artilerijski) bunker (Geschützstand oz. Panzerwerk) ter
leseni (Blockhaus) bunker. Enote NOV in POS oz. POJ so gradile predvsem bunkerje iz lesa in
zemlje oz. peska. Med 2. svetovno vojno so bili bunkerji najbolj ranljivi zaradi odprtin za
puškarnice (strelne line) in zračenje (Veliki splošni leksikon, 1. knjiga, 1997: 544-545; Vojna
enciklopedija, 2. knjiga, 1959: 169-171; Vojni leksikon, 1981: 81).
6
6.3. Diverzija Diverzija je samostojna operacija, ločena od bojišča, na katerem operirajo glavne in pomožne
sile. Je specifična, nenadna in nepričakovana aktivnost, dejstvo ali bojno delovanje usmerjeno na
rušenje, slabljenje ali uničevanje sil, sredstev in drugih vrednosti nasprotnika, z namenom, da
preusmeri nasprotnikovo pozornost in sile z glavnega ali pomožnega bojišča ter tako ustvari
ugodnejše pogoje za lastne sile. Izvaja se v miru in vojni; lahko je politična in ekonomska.
Politična diverzija je usmerjena v rušenje političnih, ideoloških in moralnih vrednosti
nasprotnika, medtem ko ekonomska diverzija slabi ekonomsko moč nasprotnika in mu povzroča
materialno škodo. Diverzija je tudi prodiranje oboroženih sil iz ene države v drugo zaradi
teroristične aktivnosti in rušenja družbeno političnega sistema.
Posebna vrsta diverzije so t. i. diverzantske akcije, ki jih v nasprotnikovem zaledju opravljajo
enote, skupine ali posamezniki iz sestava redne vojske, pripadniki organiziranih osvobodilnih,
partizanskih in osvobodilnih gibanj, partizanske in diverzantske enote ter organi vojaško-
obveščevalne službe s ciljem povzročanja materialne škode, zniževanja morale in nasploh
slabljenje nasprotnikove bojne sposobnosti (Vojna enciklopedija, 2. knjiga, 1959: 529-533; Vojni
leksikon, 1981: 109-111).
6.4. Kamniško-zasavski odred Ko so poleti 1943 z ustanovitvijo Šlandrove brigade ukinili Kamniško-savinjski partizanski
odred, je ostalo njegovo dotedanje operativno območje brez teritorialne enote. zato je štab 4.
operativne cone zlasti za vzdrževanje zveze čez Savo med Štajersko in Dolenjsko, za prehode
borcev in pošiljke orožja, za rušenje železnice, mobilizacijske in druge naloge, ustanovil najprej
terensko, specialno in minersko četo, 15. 2. 1944 pa obnovil Kamniško-savinjski oz Kamniško-
zasavski odred: 1. bataljon za desni breg, 2. bataljon za levi breg, minersko četo ter specialne
patrulje. Kamniško-zasavska četa je ob nenadnem nemškem napadu 24. 2. 1944 izgubila 57 mož.
Organiziral je dnevne transporte čez Savo in v času delovanje prepeljal prek 3 prehodov v 7.
korpus na Dolenjsko okoli 10.000 novincev, v obratni smeri pa orožje, strelivo in vojaško
opremo za enote 4. operativne cone. Sodeloval je zlasti s Šlandrovo in Zidanškovo brigado ter 14.
divizijo. Odred je skrbel tudi za skladišča, delavnice in spuščališča, izvajal sabotažne akcije na
7
železniški progi Laze pri Dolskem – Zidani most – Celje in napadal sovražnikove postojanke oz.
patrulje. Sredi leta 1944 Dolenjski odred prevzame naloge 1. bataljona na desnem bregu Save ter
tako okrepi bojno dejavnost odreda. Avgusta 1944 je imel okoli 350 borcev, njegova bojna
sposobnost pa se je okrepila še novembra z ustanovitvijo 3. jurišnega bataljona. Odred je imel
več hudih bojev pri obrambi osvobojene Moravške republike poleti 1944 in v nemški zimski
ofenzivi 1944/1945. spomladi 1945 se je spet okrepil in osvobodil velik del Revirjev in litijsko
območje (Enciklopedija Slovenije, 4. knjiga, 1990: 385; Vojna enciklopedija, 4. knjiga, 1961:
332; Vojni leksikon, 1981: 906).
6.5. NOB Narodnoosvobodilni boj (NOB) je oznaka za odporniško gibanje v okupirani in razdeljeni
Sloveniji med 2. svetovno vojno oz. med aprilom 1941 in majem 1945. Čeprav se je postopoma
vse bolj vključeval v enoten narodnoosvobodilni boj v Jugoslaviji, je imel NOB v Sloveniji
največ specifičnega. Široka politična osnova: Osvobodilna fronta (OF) ustanovljena 24. 4. 1941
na pobudo Komunistične partije Slovenije (B. Kidrič) in s sodelovanjem krščanskih socialistov
(E. Kocbek) in levega krila Sokolov ter skupine kulturnih delavcev (J. Vidmar).
Pogoji za razmah in delovanje NOB so bili po slovenskih pokrajinah oz. pod tremi okupacijskimi
režimi različni. Po jesenskih bojih na Notranjskem in zimski vstaji na Gorenjskem (dražgoška
bitka) je središče partizanstva postala Ljubljanska pokrajina. Italijanska »roška ofenziva« (julij-
november 1942) je zelo prizadela zlasti civilno prebivalstvo; tedaj je prvič kot reakcija na
komunistično prevlado v OF in monopoliziranje protifašističnega odpora nastala bela garda. Po
italijanski kapitulaciji in vojaškem porazu na Turjaku jeseni 1943 jo je nasledilo slovensko
domobranstvo pod nemškim patronatom (na Slovenskem je bilo četnikov malo).
Ob razmahu partizanstva in političnem razvoju OF (Dolomitska izjava) je NOB jeseni 1943 in
pomladi 1945 razvijal oblike nove slovenske državnosti, oblasti (kočevski zbor) in institucij (npr.
Denarni zavod, Znanstveni institut, ipd). dejavnost ilegalnih bolnišnic, tiskarn in šolstva nima
primerjav v tedanjem svetu. Umikanje nemške jugovzhodne fronte z Balkana je 1944/1945
privedlo mešanico tujih vojska in poostrene ukrepe proti NOB. Bitka pri Poljani na slovenskem
Koroškem (13.-14.5.1945) je bil zadnji večji spopad v 2. svetovni vojni, ko so slovenski
partizani in enote jugoslovanske armade za nekaj dni zasedle vse slovensko etnično ozemlje, s
8
katerim so uresničili stoletje staro idejo in enega izmed ciljev NOB, o zedinjeni Sloveniji (Veliki
splošni leksikon , 5. knjiga, 1998: 2783-2784).
6.6. NOV in POS Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije je poimenovanje za oborožene
oddelke slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja 1941-1945. Za gmotno podlago čet, njihovo
dopolnjevanje s prostovoljci, oskrbo ranjencev itd. so skrbele terenske organizacije OF. Enotam
so poveljevali komandirji in komandanti, politični komisarji pa so bili predstavniki OF v vojski.
Na odločitev Vrhovnega plenuma OF so se slovenske partizanske čete z lastnim poveljstvom
vključile v jugoslovanske narodnoosvobodilne odrede. Izvršni odbor OF in poveljstvo slovenskih
partizanskih čet sta 17. 10. 1941 ustanovila Narodno zaščito, ki je postala sestavni del oboroženih
sil. Z razmahom NOB v Ljubljanski pokrajini leta 1942 je Glavno poveljstvo po zgledu iz drugih
delov Jugoslavije ustanovilo grupe odredov. 5. 4. 1942 je iz 2. partizanskega bataljona (Štajerski)
nastala 1. slovenska partizanska brigada (Štajerska); iz nje je 1. maja nastala II. grupa odredov z
nalogo okrepiti osvobodilni boj na Štajerskem. V najdaljši italijanski ofenzivi proti slovenskim
partizanom je Glavno poveljstvo ustanovilo še Gubčevo, Cankarjevo in Šercerjevo brigado.
Decembra 1942 je Glavni poveljstvo razpustilo štabe grup odredov in ustanovilo IV. operativno
cono NOV in POS. Spomladi 1943 sta na Primorskem nastali še Gregorčičeva in Gradnikova
brigada, julija na Gorenjskem Prešernova in avgusta na Štajerskem Šlandrova brigada. V
pričakovanju italijanskega zloma sta nastali še XIV. in XV. divizija, ob kapitulaciji Italije (7. 9.
1943) pa je nastalo okoli 60 novih bataljonov. Od 3. oktobra so XIV., XV. in XVIII. divizija
sestavljale VII. korpus na Dolenjskem in Notranjskem, XXX. in XXXI. divizija pa od 21.
decembra IX. Korpus v Slovenskem primorju in na Gorenjskem. Septembra je bila na Štajerskem
obnovljena IV. operativna cona. Z ustanovitvijo zalednih oblasti so enote NOV in POS dobile
končno organizacijsko obliko. Na višji ravni so razvili operativno, štabno in obveščevalno ter
sanitetno in veterinarsko službo. Štabe in vse enote so povezovale kurirske zveze ter enote za
zvezo NOV in POS. Osnovali so inženirske in artilerijske enote (VII. in IX. korpus). Razvijal se
je sistem šol in tečajev ter partizanskih delavnic in tiskarn. Poleti 1943 je prišla h GŠ prva
zavezniška vojaška misija, februarja 1944 pa tudi misija Rdeče armade.
9
Enote NOV in POS so v sklepnih bojih za osvoboditev Slovenije sodelovale s 4. armado JA, v
Prekmurju pa tudi z Rdečo armado. Spomladi 1945 so bile slovenske partizanske enote postopa
vključene v Jugoslovansko armado, GŠ NOV in POS je bil marca 1945 preimenovan v GŠ JA za
Slovenijo, štabi korpusov in operativne cone pa razpuščeni. S tem je bila odpravljena
samostojnost slovenske partizanske vojske.
NOV in POS so se od prvih čet z 2000 borcev razvili v močno osvobodilno vojsko, ki je ob
koncu vojne štela več kot 37.000 borcev (Enciklopedija Slovenije, 7. knjiga, 1993: 323-324).
6.7. Sabotaža Sabotaža je prikrita spontana ali organizirana dejavnost posameznikov ali skupine ljudi, ki za
krajši ali daljši čas namerno onemogoča ali ovira normalno delovanje proizvodnje, upravnih in
drugih dejavnosti družbe oz. države. Je kaznivo dejanje, ki ga kdo namerno stori pri opravljanju
svoje delovne obveznosti na prikrit, zahrbten ali drug podoben način, da bi ogrozil ustavno
ureditev ali varnost neke države. Največkrat se pojavlja v času zaostrenih družbenih nasprotij,
neurejenih mednarodnih odnosov, v primeru neposredne vojne nevarnosti, mobilizacijskih
priprav in prehoda iz mirnodobnega v vojno stanje.
Posebna vrsta sabotaže je vojna sabotaža, ki se uresničuje s poškodovanjem, kvarjenjem in
onesposobljenjem vojaške opreme in oborožitve v stanje namenske neuporabnosti, s čimer pa
neposredno učinkuje na borbeno dejavnost in sposobnost enot. Sabotaža je ena izmed oblik
odpora prebivalstva proti okupatorju na zasedenih ozemljih (Veliki splošni leksikon, 7. knjiga,
1998: 3718; Vojni leksikon, 1981: 538).
10
III. VSEBINA
1. SPLOŠNI GEOGRAFSKI DEJAVNIKI IN UČINKI NA OBRAVNAVANO OBMOČJE PREHODOV Analiza učinkov fizičnih in družbenih geografskih dejavnikov na organizacijo prehodov zahteva
nekoliko širšo prostorsko obravnavo, saj je na organizacijo in izvedbo prehodov vplivalo mnogo
dejavnikov v širšem območju.
1.1. OMEJITEV IN GEOGRAFSKI POLOŽAJ OBMOČJA
Območje je na zahodu omejeno s črto Domžale – Beričevo, z Ivančno Gorico na jugu, na vzhodu
s črto Izlake-Gabrovka-Primskovo in na severu s črto Domžale-Moravče-Izlake.
Skrajne točke1 območja (glej Shemo 1.1) so na severu Izlake (46º 09' 20'' severne geografske
širine), na jugu Ivančna Gorica (45º 56' 23'' severne geografske širine), na vzhodu Gabrovka (14º
59' 30'' vzhodne geografske dolžine) in na zahodu Domžale (14º 35' 57'' vzhodne geografske
dolžine). Območje je široko 12' 57'' in dolgo 36' 27''.
1 Izračunano s pomočjo Naravovarstvenega atlasa Slovenije.Ljubljana, ARSO: http://kremen.arso.gov.si/nvatlas/ewmap.asp, dostopno 19.12.2005.
11
Shema 1.1: Topografski prikaz obravnavanega območja
(Vir: Interaktivni atlas Slovenije) V Tabeli 1.1 so prikazane naravnogeografske členitve obravnavanega območja nekaterih
avtorjev, ki so se ukvarjali s to problematiko.
Tabela 1.1: Naravnogeografske členitve območja prehodov AVTOR LETO VRSTA
REGIONALIZACIJE MAKROREGIJA MEZOREGIJA
MELIK 1954 - 1960
naravnogeografska Posavska Slovenija, Gorenjska z Ljubljansko pokrajino, Zasavje, Dolenjska
ILEŠIĆ 1957 naravnogeografska Predalpske pokrajine Vzhodne predalpske pokrajine
GAMS 1983 naravnogeografska Predalpski svet Predalpsko hribovje, Vzhodno Posavsko hribovje
VEČ AVTORJEV2
1995 naravnogeografska Predalpsko hribovje, Prehodni predalpsko-subpanonski svet
Posavsko hribovje
VEČ AVTORJEV3
1996 naravnogeografska Alpski svet Posavsko hribovje
Vir: Drago Kladnik: Naravnogeografske členitve, Geografski vestnik, štev. 68, let. 1996, Ljubljana, Zveza geografskih društev Slovenije, str. 123-159.
2 Avtorji so bili Gams, Kladnik in Orožen Adamič. 3 Avtorji so bili M. Gabrovec, D. Kladnik, M. Orožen Adamič, M. Pavšek, D. Perko in M. Topole za knjigo Pokrajine v Sloveniji.
12
1.2. OBLIKA IN VELIKOST OBMOČJA Obravnavano območje ima obliko nepravilnega šestkotnika, ki v obsegu meri 89,541 km, kar je
primerjavi z obsegom Slovenije4 le 7,72 %; po površini pa 504,658 km², kar predstavlja 2,49 %
vse površine Slovenije5.
1.3. MEJE
Severna meja poteka na črti Domžale-Moravče -Izlake. Na svoji poti prečka kraj Gorjuše,
severno od Laz pri Domžalah prečka reko Račo, potem nadaljuje čez kraj Goričica pri Moravčah,
mimo Dvorij, Svetega Andreja in Krašč (370 m n.m.v.) ter prispe do Moravč (380 m), kjer se
preko Zaloga, Straže pri Moravčah in Broda povzpne do Pretrža (506 m). Pot nadaljuje nad
Križato in Dolgim Brdom pri Mlinšah do Sv. Marije, kjer se potem dvigne do vrha Kal (628 m)
in nato spusti do Izlak (313 m). Od Izlak naprej proti jugu preide v vzhodno mejo območja: čez
Šemnik, vrha Kobilje (920 m) in kraja Borje (625 m), kjer mimo Požarij prečka Savo in
nadaljuje pot čez Renke (240 m) in potok Šumnik do vrha Polšnik (625 m). Nato prečka izvir
Polšniškega potoka in nadaljuje čez pobočje Goleka (783 m) naprej do Male gobe, Velike gobe;
med pobočjema Kamnika (776 m) in Pašnika (755 m) do Sv. Neže (694 m), kjer preko Moravske
gore prispe do Gabrovke. Tu se meja obrne proti JZ preko Klanca pri Gabrovki, Moravč pri
Gabrovki in Sevnega do Primskovega; čez Temenico in Šentpavla na Dolenjskem naprej do
Šentvida pri Stični (332 m) in Ivančne Gorice (329 m), kjer se meja čez Breze (453 m) obrne
proti SZ in nadaljuje pot čez Podsmreko pri Višnji gori do Vrha pri Višnji gori (552 m); dalje gre
preko Police in Gradišča do vrha Treščak (568 m) in nadaljuje čez Selo pri Pancah (470 m) na
Pugled (615 m). Tu se meja obrne še bolj proti S in gre čez Zagradišče, Debenji vrh (530 m),
preko Spodnjega Kašlja do Beričevega, kjer se meja usmeri še bolj na sever čez Bišče in mimo
Ihana, Preloga in Zaboršta do Domžal (301 m).
Večji del meje izbranega območja poteka po zračni liniji med izbranimi (večjimi) kraji in vrhovi,
ki zaključujejo območje, kjer so potekale glavne komunikacijske smeri med okupirano Štajersko
in Dolenjsko; prav tako območje zajema del razmejitvene črte med Italijo in nemškim Reichom.6
4 Slovenija ima 1160 km kopenske meje (Geografski atlas Slovenije, 1998: 236). 5 Slovenija meri 20.256 km² (Gams, 1998: 9). 6 Meja med obema okupacijskima ozemljema je podrobneje obravnavana v poglavju 3.1.1., v Prilogi A pa je prikazan tudi njen potek.
13
2. FIZIČNOGEOGRAFSKI DEJAVNIKI IN UČINKI NA PREHODNOST V nadaljevanju bom predstavil tiste fizičnogeografske dejavnike, ki so po analizi primarnih in
sekundarnih virov najbolj vplivali na organizacijo in izvedbo prehodov čez Savo med 2. svetovno
vojno.
2.1. GEOLOŠKE ZNAČILNOSTI IN UČINKI Geološke lastnosti obravnavanega območja prehodov so pomembna fizično-geografska
kategorija, saj so premičnost, hitrost ter obsežnost bojnega delovanja partizanskih enot med
premikom ali pri logistični oskrbi v neposredni povezavi z značilnostmi in vplivi geološke
strukture obravnavanega območja. Pri obravnavi geološkega dejavnika se opiram na Osnovno
geološko karto (OGK) SFRJ 1: 100.0007, z njenima Tolmačema8, Osnovno pedološko karto
SFRJ 1: 50.000, list Ljubljana in Vojaško geografijo I Zvonimirja Bratuna.
1. PALEOZOIK9:
Na obravnavanem območju to ero predstavljajo kamnine karbona in spodnjega perma ter
kamnine srednjega perma.10
Kamnine karbona in spodnjega perma (C,P) predstavljajo tako največjo skupino kamnin na
obravnavanem območju na črti J od Domžal do Podlipoglava na zahodu in na širšem območju
ob reki Savi vse do območja med Javorjem pri Gabrovki in Šumnikom na Z omejenega območja.
Kamnine srednjega perma ležijo:
- (P2) na območju Javorja, med Riharjevcem in Bogenšperkom, med Lupinico in Višnjim
grmom, ter na območju Zaplaza (713 m) in Grmade (699 m) - na obravnavanem območju so
torej prisotne le na posameznih predelih;
- (P22) območje J od Poljan pri Stični, JZ od Debeč, širše območje med Primskovo goro (590 m)
in Moravčami pri Gabrovki (352 m).
7 Obravnavano območje zajemata lista L 33-66 Ljubljana in L 33-78 Ribnica. 8 Oznake za kamnine iz posameznih geoloških obdobij (npr. C,P) prevzemam iz Tolmačev omenjenih listov. 9 Paleozoik traja od 570 do 250 milijonov let nazaj (Geografski atlas Slovenije, 1998: 76). 10 Kamnine srednjega perma na tem območju so: (P2)-kremenov konglomerat, kremenov peščenjak, skriljavec in meljevec; (P2
2) - rdeč peščenjak, agilit in alevrolit. Kamnine karbon in spodnjega perma (C,P) so kremenovi konglomerati, kremenovi peščenjaki in glinasti skrilavec.
14
Kamnine perma in karbona na območju prekrivajo distrične (kisle) rjave prsti z zelo malo
hranilnimi snovmi, zato niso primerne za njivsko rabo; na uravnavah prevladujejo njive in
travišča (travniki, pašniki), na strmih pobočjih pa gozdne združbe in travišča. Vkopavanje je
mogoče do globine 50 cm, premik vozil pa je otežen v času dežja. (Lovrenčak, 1998b: 179-180;
Bratun, 2005: 128-129; Komentar k listu Ljubljana, 1985: 19).
2. MEZOZOIK11:
Kamnine triasa12 ležijo na:
- (T1) J od Šmartnega pri Litiji, Oble Gorice, Višnjega grma, Leskovice, S od Kuclja (748 m), S
od Police, med Leskovcem (665 m) in Poljanami pri Stični in JZ od Moravč pri Gabrovki;
- (T2) na območju Mlinš in J od Izlak;
- (T21) na območju Leskovice, Temenice, Lipoglava in S od Zaplaz;
- (T21,2) na V pobočju Pugleda (615 m), Ravnega brda, Volavje, S od Trebeljevega, območje
Gozd – Reka, Prežganje, Obolno, Planina, S od Podroj, Velikega Oblaka (428 m), Gradiške laze,
Gradišče, območje Javorja pri Gabrovki in območje Moravške Gore;
- (T22) na območju JV od Loga pri Mlinšah in J od Kostrevnice, območje od Sp. Loga na
desnem bregu Save pa vse do Sv. Lovrenca (698 m), Kožljevca (533 m), med Cerovcem in
Hohovico, območje V. Oblaka (428 m) in Strmca (443 m), območje Grilovca (400 m), V od
Konjskega potoka, V. vrh (759 m), Ravno brdo (574 m), Selo pri Pancah (470 m), V od Strmca
(544 m) in JZ od Kuclja (748 m), območje Širokega bukovja in Stiškega potoka, Moravče pri
Gabrovki (352 m);
- (T2+3) na območju Zaloga pri Kresnicah, J od Slivne (880 m) pa vse do kraja Slivna in Mala
Sela, Z od Vač (585 m) pa vse od Podbukovja pri Vačah, J od Rovišča (665 m) ter na širšem
11 Mezozoik je geološko obdobje mlajše od paleozoika in traja od 250 do 65 milijonov let nazaj. Predstavljajo ga tri periode: trias, jura in kreda (Geografski atlas Slovenije, 1998: 76). 12 Kamnine triasa na območju so: (T1) dolomit, lapor, apnenec, oolit, skrilavec in meljevec; (T2) dolomiti z vložkom grebenskega apnenca; (T2
1) apnenec in dolomit; (T21,2) Tufni skrilavec, peščenjak, arenit, apnenec,
roženec, glinasti skrilavec, drobnik, tuf in tufit; (T22) bel kristalast dolomit in dolomitiziran apnenec; (1T2
2) dolomit, apnenec, lapor, tuf in roženec; (T2+3) mlajša dolomit in apnenec; (T3
1) apnenec, lapor, dolomit, roženec, glinasti skrilavec, oolit in tuf; (T3
2+3) belo-siv apnenec in zrnat dolomit; (2T22) belo do svetlo siv dolomit z vložki belega do
rožnatega apnenca; (1T22) dolomit, apnenec, lapor, tuf in roženec.
15
območju Šentlamberta in Tirne (600 m), potem pa proti J vse do Ponovič na levem bregu Save in
dalje ob reki do Mošenika in na drugo stran Save;
- (T31) na območju Treščaka (568 m), Vrh za Apnišem (583 m), območje Brda (668 m), J od
Vintarjevca (Vintarjevški potok, Kobiljeka ( 584 m), Preske nad Kostrevnico in Velikega vrha
(759 m);
- (T32+3) na območju J od Škrjanščice (722 m), med Širokim bukovjem proti Višnji gori,
Dobrave pri Stični (570 m) in J od Sobrače (540 m);
- (2T22) na območju Vodič (605 m) in Treščaka (568 m), V od Strmca (544 m), Gorenjega
Brezova (630 m), Širokega Bukovja, S od Kolke (687 m), Cerovca in Vetrnika (500 m);
- (1T22) območje J od Kuvlja (748 m), V od Širokega Bukovja in območje Sevnega.
Triasnojurske13 kamnine:
- (T,J) so prisotne v širšem pasu, ki se vleče od Goričice pri Ihanu, Dobovelj, Trojice, S od
Vinj, Murovice (743 m), Vrhpolja, Ciclja (836 m) in Krašč, kjer izpusti širši predel Moravč in se
usmeri malo bolj proti J, in sicer S od Katarije, Slivne (880 m), kraja Slivna, čez Špičasti hrib
(695 m), Ostri hrib (746 m), Zasavsko goro, Raviškovec, S od Rovišča čez Golče, kjer zapusti
obravnavano območje; na S seže do Drtije (JV od Moravč), Gore pri Pečah, Kandrš do Šemnika
(J od Izlak). Posamezni žepki s to kamnino se pojavljajo še na območju Moravške gore in Vodic
pri Gabrovki.
Kamnine krede14 na obravnavanem območju:
- (K2) se pojavljajo v žepih, obdanih s kamninami (T,J): večja združba je na območju J od Brda
čez Brezovico pri Dobu do Laz pri Domžalah; na območju med Cirkušem (380 m), Lešami (485
m), Celiškom (649 m) in Tirno (600 m); manjši žepki pa na območju med Trojico in Vinjem (360
m); Dešnom in Spodnjo Dobravo; Gore pri Pečah; okolica kraja Slivna, Kobilje (920 m) (Tolmač
za list Ljubljana L 33-66, 1983: 18-26; Tolmač za list Ribnica L 33-78, 1974: 19-23).
Kamnine mezozoika prekrivajo rjava pokarbonatna prst in rendzine, ki so zaradi mozaične
prepletenosti z matično podlago in konkavnimi/konveksnimi površinskimi oblikami različno
debele. Obstaja možnost vkopavanja pehote tudi za stoječ položaj. Na dnu kraških polj, uval in
vrtač izven poplavnih območij je zaradi debele sloje prsti možno vkopavanje bojne tehnike in
13 Triasnojurske kamnine na obravnavanem območju so: (T,J) apnenec, dolomit in breča. 14 Kamnine iz obdobja krede na območju so: (K2) apnenec, lapor, peščenjak in breča.
16
orožij mogoče. Kjer so prsti dovolj globoke, so primerne za gojenje kulturnih rastlin (Lovrenčak,
1998b: 176-177; Bratun, 1997: 113-114; Komentar k listu Ljubljana, 1985: 16).
3. KENOZOIK:15 Na obravnavanem območju kamnine terciarja predstavljajo oligocenske in miocenske kamnine16:
- (Ol2) v posameznih žepih na območju Domžal, Z od Murovice (743 m), Zgornje in Spodnje
Javoršice, SZ od Ciclja (836 m) in območje Vovš.
- (M1) Češnjice pri Moravčah, območje Kandrš, S od Mlinš, Breznika (515 m) in Topolovca.
- (M21) na območju S od Gore pri Pečah in S od Mlinš.
- (M22) na območju Jerščeve Gorice (587 m), S od Sv. Gore (852 m) in Špičastega vrha (695 m).
Prekrivajo jih distrične rjave prsti, ki so zelo rodovitne, zato kulturne rastline tu dobro uspevajo;
v hribovitih predelih jih porašča gozd. Vkopavanje je mogoče do 1 metra ali 2 metrov, premik je
v času deževja otežen zaradi prepojenosti tal s padavinsko vodo (Lovrenčak, 1998b: 178-179;
Bratun, 2005: 127).
Pliokvartarni sedimenti:17
- (Pl,Q) na območju se pojavlja v žep(k)ih med Cirkušami in Mačkovino, na območju Praproč
pri Temenici, Ivančne gorice ter med Dednim dolom in Polico.
Pleistocensko-holocenske kamnine:18
- (jd-wQ2) območje Senožet, Kresniških Poljan, Zg. in Sp. Ribč, Kresnic, Zg. in Sp. Hotiča,
Litije, Zavrstnika, Šmartna pri Litiji, Brega pri Litiji, Gradiških Laz, Zg. in Sp. Jablanice, Črnega
potoka, Dvora pri Bogenšperku in Lupinice.
Holocenske kamnine:19
- (š-a) ob reki od Dolskega oz. Laz pa vse do Save oz. Sp. Loga;
15 Kenozoik traja od 65 do 0,01 milijona let nazaj. Razdeljen je v periodi terciar in kvartar, ki se nadalje delita še na epohe: terciar-paleocen, eocen, oligocen, miocen in pliocen; kvartar pa na pleistocen in holocen (Geografski atlas Slovenije, 1998: 76). 16 Kamnine terciarja na območju so: (Ol2) konglomerat, peščenjak, meljevec, lapor, apnenec, glina in laporna glina – sivica; (M1) glina, pesek, melj, peščenjak, prod in apnenec; (M2
1) pesek, melj, prod, glina in peščenjak z vložki laporja, apnenca, peščenjaka in konglomerata; (M2
2) pesek, melj, glina,prod, peščenjak, lapor in konglomerat. 17 Kamnine pliokvartarnih sedimentov: (Pl,Q) glina, grušč, melj, prod z ilovico in ilovica; 18 Na območju so to ilovica ali glina s prodniki oz. gruščem (jd-wQ2). 19 Holocenske kamnine na območju: (š-a) prod (karbonatni prodniki); (šg-a) prodni vršaj; (i) lehnjak; (dpr) proluvij – vršaj in spralina s pobočij (zaobljeni prodniki in bloki apnenca); (s) melišče, grušč; (al) aluvij, sestavljen iz glinastega in ilovnatega materiala z drobci okoliških kamenin, s prodniki in peskom.
17
- (šg-a) v območju izlitja Kamniške Bistrice v Savo, odlaga ga tudi Loki potok pri Spodnjem
Hotiču;
- (i) se izloča v Renkah (potok Šumnik), v grapi pod Tirno in v Gozd Reki;
- (dpr) Odlagajo ga potoki v krajih Zaboršt pri Dolu, Zajelše, potok Grabnarjev graben med
Dolskim in Senožeti;
- (s) območje S od Dešna, med Zasavsko goro in Raviškovcem (930 m), na obeh bregovih Save
pri kraju Renke, širšem območju kraja Tepe, J pod Orlekom (579 m).
- (al) na območju Senožeti, JZ od Loga pri Mlinšah (potok Kandrščica), območju Jablaniškega
potoka, potoka v Lupinici, Črnega potoka in na območju Z od Gabrovke.
Prekrivajo jih obrečne in oglejene prsti. Zaradi matične podlage (prod in pesek) je vkopavanje
hitro (globine nad 2 m), vendar le v sušnih obdobjih, ker je drugače prisotna talna voda.
Učinkujejo na premik vozil: zaradi prepojenosti s talno vodo so območja obrečnih in oglejenih
prsti ob deževju za vozila težje prehodna (Lovrenčak, 1998b: 180; Bratun, 2005: 127, Komentar
k listu Ljubljana, 1985: 22).
2.1.1. Sklep Za obravnavano območje je značilna pestra kamninska zgradba. Prevladujejo permokarbonske,
triasne in triasnojurske kamnine. Ob rekah in potokih so aluvialni nanosi, v posameznih lečah oz.
žep(k)ih pa so kamnine še ostalih geoloških obdobij. Triasne kamnine, ki jih sestavljajo
predvsem apnenci in dolomiti, so trše kamnine, zato je njihova vkopljivost manjša. Vendar pa
dajejo odličen gradbeni material za izgradnjo zaklonilnikov in ostalih obrambnih struktur. Pri
jurskih kamninah gre tudi za trde karbonatne kamnine s spremenljivo globino prepereline, ki je
praviloma plitkejša od triasne podlage. Živoskalna osnova pogosto štrli iz zemlje. Prehodnost je
zato otežena, prav tako inženirska dela. Podobno velja za kredne sklade. Po geomehanskih
lastnostih paleozoiske kamnine sodijo med mehke, vkopavanje je hitro in učinkovito tudi globje
od 1 m (zemljanke in bunkerji). Njihova preperelost zmanjšuje učinkovitost topniškega
obstreljevanja. Oligocenski skladi so lahko vkopljivi in zaradi razgibanosti površja dobro
branljivi. Za miocenske sklade veljajo podobne značilnosti, ki omogočajo dobre pogoje za
utrjevanje. Pliocenski in pleistocenski sedimenti imajo tudi podobne geomehanske lastnosti kot
oligocenski in miocenski skladi. Območja s to geološko zgradbo pa na zaključenih kmetijskih
18
območjih, ki jih obrobljajo gozdne površine, omogočajo spust desantov.20 Aluvialni nanosi rek in
potokov pa omogočajo uporabo različnih vrst tehnike in oblik bojnih dejstev, pomembni pa so
tudi pri gradnji obrambnih in varnostnih prostorskih struktur21 (Bratun, 2005: 73-76).
Shema 2.1: Izsek iz OGK 1: 100.000, list Ljubljana.
(Geološki zavod Beograd, 1983)
Iz Sheme 2.1 je razvidno, da na območju prehodov prevladujejo permokarbonske kamnine in
kvartarne naplavine, ki jih prekrivajo distrične rjave prsti oz. obrečne in oglejene prsti. Meje nanosov
(jd-wQ2 , š – a in al) s starejšimi geološkimi formacijami (C,P in T2+3) zaradi svojih geomorfoloških
oblik (terase, prehodi iz ravninskega sveta v pobočja) primerne za opazovanje in nadzor dogajanja ob
reki.22 Prav tako so se na teh robovih napadalne oz. zasledovalne okupatorjeve vojaške grupacije
morale razpršiti in ločiti, kar jih je posledično izpostavilo bočnemu partizanskemu bojnemu
delovanju. Ravninska območja (jd-wQ2 , š – a in al) so na izseku prerezana s koritom Save in
vzporedno potekajočo teraso,23 kar omejuje vojaške aktivnosti oklepnih enot v smeri zahod – vzhod.
20 Tak primer iz 2. svetovne vojne so Češnjice pri Moravčah in Briše, kjer so zavezniki spuščali orožje, strelivo, obleke in celo gumijaste čolne (Več o tem v poglavju 5.2.5.). 21 Nemci so pri utrjevanju postojank in gradnji bunkerjev uporabljali rečni prod, s katerimi so zazidavali okna in vrata stavb oz. polnili lesene stene bunkerjev (Glej tudi poglavje 4.2.1.). 22 S teh robov so lahko kurirji in izvidniki transportov oz. partizanskih enot opazovali in ocenili okupatorjevo aktivnost ob Savi. 23 Reka Sava je na območju, kjer danes leži mesto Litija, s svojo erozijo ustvarila širše dolinsko dno z nekaj terasami, ki so bolj pravilne in ohranjene na levi strani, na območju Gradca in Graške Dobrave.
Legenda: C,P=permokarbon (peščenjak, skrilavec, Konglomerat jd-wQ2=ilovica ali glina s prodniki oz. gruščem š – a = prod (karbonatni prodniki) T2+3 =mlajša dolomit in apnenec al = aluvialni nanos (konglomerat, prod, pesek, melj, glina)
19
2.2. RELIEFNE ZNAČILNOSTI IN UČINKI
Obravnavano območje partizanskih prehodov čez Savo pripada največji slovenski pokrajini
Posavsko hribovje, ki je primer tektonsko mladega sredogorskega ter v celoti dokaj strmega
reliefa in je še danes glede na številne potresne sunke precej nemiren.24 Posavske gube so nastale
ob gubanju in narivanju v srednjem miocenu, hribovje pa so v pliocenu in kvartarju oblikovali
geomorfološki procesi, še posebej erozija, denudacija in zakrasevanje. Postopoma se je
izoblikoval hribovit in težko prehoden svet podolžnih slemen in globoko zarezanih dolin. Gube
so sestavljene iz izbočenih kamninskih plasti ali antiklinal ter iz kotanjasto usločenih kamninskih
plasti ali sinklinal, ki se v reliefu kažejo kot vrsta podolžnih slemen in vmesnih podolij, ki se v
vzporedniški smeri vlečejo od Polhograjskega in Škofjeloškega hribovja daleč proti vzhodu. Na
obravnavanem območju si od severa proti jugu sledijo: moravško-zagorska (laška) sinklinala,
litijska antiklinala in senovska sinklinala (Hrvatin, 1988: 178-191).
2.2.1. Tipi reliefa25 Na obravnavanem območju prevladujejo rečno-denudacijski26 (destrukcijski in akumulacijski) in
kraški27 (apneniški in dolomitni) tip reliefa.
Shema 2 prikazuje genetske in morfološke tipe površja na območju prehodov čez Savo.
Za destrukcijsko rečno-denudacijski relief je značilno prepletanje dolin ter vmesnih slemen in
zajema večinski del obravnavanega območja. Doline, ki so nastajale s tektonskim vrezavanjem na
območju tektonskega dvigovanja, so antecedentne ali prodorne doline. Tak primer je dolina Save
med naseljem Sava in Radečami.
Prehodi iz dolin na greben in slemena so strmi, višinske razlike so velike, naklon površja pa ne
omogoča premika vozil izven poti in cest, ki so speljane v ovinkih in pogosto izpostavljene
plazovom in usadom. Grebeni in slemena v tem reliefu omogočajo učinkovit nadzor, dominantne
položaje, ugodne obrambne linije in blokado dolinskih predelov. V primeru napada iz zraka se
24 Perioda tresenja tal je v Litiji malo daljša od enega leta. Kljub velikemu številu potresnih sunkov, njihova jakost ni nikoli velika. Leta 1963 je bil zabeležen najmočnejši potres v preteklem stoletju z jakostjo sedme stopnje po MCS in epicentrom ob Litijskem prelomu. 25 Značilnosti posameznih tipov reliefa povzemam po Gamsu (1998: 24-54), Gamsu in Natku (1981: 9-55), Bratunu (2005: 80-83) ter Hrvatinu in Gabrovcu (1998: 80-83). 26 Fluvio-denudacijski tip reliefa , ki se znotraj deli še na denudacijski in akumulacijski tip reliefa. 27 Kraški tip reliefa se znotraj deli na rečno-kraški (dolomitni) in kraški (apneniški) tip reliefa.
20
pomen slemenov, grebenov in prevalov zmanjša. Uravnave na slemenih so primerni desantni
prostori in območja za razporeditev orožij proti zračne obrambe28 in telekomunikacijskih naprav.
Destrukcijski tip reliefa nudi ugodne pogoje za namestitev manjših vojaških sestavov na taktični
ravni do velikosti bataljona. Na območju prehodov in smereh transportov je v največji meri
prisoten destrukcijski tip, ki se pojavlja na območju permokarbonski kamnin (C,P) v pasu:
- na severu od Sela pri Ihanu, Vinj, reliefne stopnje nad levim bregom Save od Murovice (743
m), Ciclja (836 m), Sv Miklavža (741 m) do Slivne (880 m), preko Bitič, Ržišča, Cirkuš,
Mačkovine, Sp. Loga. Mamolja, Šumnika, V. Mrežnika (604 m) in Čerjavca (856 m).
- na jugu do Pugleda (615 m), Javorja, Volavja, Prežganja, Obolnega, Planine, Volčje jame,
Šmartnega pri Litiji, Litije; še na območju Črnega potoka, Lupinice do Grmade (699 m) in
Zaplaza (713 m)
Akumulacijsko rečno-denudacijski relief se pojavlja v ravninah, v kotlinah ter na dnu širših
dolin. Predstavlja površje na kvartarnih rečnih naplavinah in je nastalo z oblikovanjem rek, ki so
v tektonske udorine odložile več deset metrov debele nanose proda, peska ali gline.
Pojavlja se na območju29 neposredno ob reki Savi od roba Ljubljanskega polja (sotočje
Ljubljanice in Kamniške Bistrice) pa vse do naselja Sava oz. Sp. Loga, kjer Sava preide v ozko
sotesko.
Sava vstopa v Posavsko hribovje v bližini Dola pri Ljubljani. Njena dolina je sprva vrezana v
slabo odporne permokarbonske glinovce in peščenjake ter trše kremenove konglomerate.
Dolinsko dno je razmeroma ozko, v dolinska pobočja pa so vrezani ostanki širokih pliocenskih
teras. Potem ko reka preči nekoliko prostornejšo Litijsko kotlin(ic)o, se za naseljem Save zareže
v apneniške plasti severnega krila litijske antiklinale (Hrvatin, 1998: 182).
Reka Sava je na območju, kjer danes leži mesto Litija30, s svojo erozijo ustvarila širše dolinsko
dno z nekaj terasami, ki so bolj pravilne in ohranjene na levi strani, na območju Gradca in Graške
Dobrave. Na desnem bregu, v glinovcu in peščenjaku, pa so terase bolj redke in po eroziji
odstranjene. Reka Sava je prvotno tekla od Hotiča do Ponovič, dokler ni eden od potokov nase
28 Tak primer, ki je sicer izven območja prehodov, je bil položaj nemške protiletalske obrambe nad Zidanim Mostom. 29 Glej tudi območja pliokvartarnih sedimentov na strani 9. 30 Struga Save, zarezana v karbonske kamnine, je pri Litiji precej široka – cca. 130 m in deli mesto na dva dela.
21
pretočil glavno reko, tako da je tu nastal velik okljuk, največji v Posavskem hribovju (Center za
razvoj Litija: http://www.litija.net/rcl/index.html, dostopno 30. 1. 2006).
Poti, ki se stekajo na območja akumulacijskih dolin, so dobro prevozne in prehodne v vseh
smereh; prehodnost omejujejo hidrografske razmere. Dvignjena območja na tem tipu reliefa so
vršaji. Ponekod so območja akumulacijskih dolin oblikovana v terasah; prehodi med terasami so
zaradi strmine omejeni. Nadzorovanje in obvladovanje akumulacijskih dolin je enostavno in
osredotočeno na prehode vodnih ovir, vstope v dolino in iz nje ter daljinski nadzor. Vkopavanje
in utrjevanje je na območju akumulacijskega reliefa lažje, na glinenih tleh se pojavlja talna voda.
Kraški tip reliefa (apneniški) sestavljajo kraške kotanje (vrtače), brezna (npr. Majčevo brezno
pri Vrhpolju pri Moravčah), jame (npr. Brdavsova jama pri Rovišču) in kopasti vrhovi (npr.
Čelišek 649 m). Zajema v glavnem kraške planote, ki so na obravnavanem območju najvišje
sklenjeno dvignjeno višavje in so brez akumulacijskih ravnin. Na obravnavanem območju se ta
tip reliefa je na triasnojurskih in krednih apnenčastih kamninah31.
Rečno-kraški tip reliefa (dolomitni) je razvit v dolomitu, ponekod tudi v apnencih, zlasti na
strmih pobočjih. Na dolomitnem krasu so površinske kraške oblike redkejše, zato je tovrstni kras
manj izrazit od apneniškega. Poleg kemičnega raztapljanja kamnine sta na dolomitu pomembni še
erozija in denudacija, zato je dolomitni kras marsikje podoben rečno-denudacijskem reliefu (npr.
porečje Temenice). Dolomitni kraški tip reliefa je na območju triasnih32 kamnin.
Kraški relief je zaradi strukture tal in površja posebej vpliva na prehodnost in preglednost. Kraške
reliefne oblike33 tako onemogočajo dobro preglednost in otežujejo orientacijo. Na območjih s
štrlečo živoskalno osnovo nad slojem prepereline se lahko premika samo pehota. Oklepne enote
in topništvo se lahko premika po poteh in cestah, drugje se morajo urediti trase premikov z
dodatnimi inženirskimi deli. Vrtače, uvale in štrleči živoskalni robovi zaradi spreminjanja smeri
in naklona površja omejujejo premik.
Na tem tipu reliefa pride do posebnega izraza topniško obstreljevanje, saj največ poškodb in ran
povzroča kamenje, ki se razletava ob eksplozijah topovskih min in granat. Zaradi tanke plasti
prepereline je na tem območju utrjevanje oteženo; naravni zakloni, ki so posledica lokalnih
31 Glej območja kamnin T,J in K2. 32 Glej območja kamnin triade. 33 Še posebej doline in vrtače.
22
(mikro)reliefnih oblik, omogočajo učinkovito zaščito posameznemu vojaku in enotam do
velikosti čete.34
Shema 2.2 prikazuje genetske in morfološke tipe površja na območju prehodov. Razvidno je, da
je na širšem območju prehodov v največji meri prisoten destrukcijski tip rečno-denudacijskega
reliefa, ki je s slemeni, grebeni oz. vrhovi na obeh straneh Save omogočal vidni nadzor v dolino,
kjer so prečkali reko; vmesne grape pa so omogočale prikrit dostop do bregov reke. Prav tako je
ta tip reliefa omogočal manevriranje kurirjev35, specialne, terenske čete in odredov, ki so
organizirali prehode čez Savo in dalje čez razmejitveno črto. Prehodi iz destrukcijskega v
akumulacijski tip rečno-denudacijskega reliefa pa so partizanskim četam in odredom omogočali
zavarovanje prehodov oz. blokado komunikacij ob reki. Akumulacijski rečni relief je s svojimi
nanosi ob reki36 omogočal, da so tam lahko zakopali oz. zamaskirali čolne, s katerimi so
opravljali prevoze čez reko. Kraški relief in njegove reliefne oblike pa so skupaj s destrukcijskim
reliefom omejevale delovanje okupatorjevih motoriziranih enot izven cest in poti.
Shema 2.2: Genetski in morfološki tipi površja na območju prehodov čez Savo
Legenda: A –akumulacijski tip; D – destrukcijski tip; K – kraški tip; V - vrtača; J – jama; P – planota; T - terasa
Vir kartografskega izseka: Geodetski zavod Slovenije, TK 50 Ljubljana, 1998, NL 33 05 27 in TK 50 Ribnica, 1996, NL 33 05 28. 34 Vrtače, previsi, pečine in jame nudijo ugodne položaje za postavitev minometnih in nekaterih topovskih orožij. Kraške jame omogočajo uspešno zaklanjanje, prav tako so primerne za skladišča, priročna pokopališča (Bratun, 2005: 82). 35 Ta tip reliefa je omogočal, da so kurirji in partizani zgradili oz. izkopali zemljanke, ki so jim služile za priročna skladišča in zatočišča. 36 Lahko vkopljivi prod je zaradi nenehnega nemškega patruljiranja omogočal hitro vzpostavitev telefonske linije med bregovoma, s katero so organizirali prehode čez reko med Hotičem in Presenčevim mlinom.
D
T
JK K
P
V
D
AA
A
A
D
D
23
2.2.2. Vertikalna členitev reliefa
Navpična razčlenitev reliefa na ravnine, gričevnat svet, hribovja, sredogorja in visokogorja je
pomemben del vojaškogeografskega dejavnika.37
Ravninski svet zajema območja ob spodnjem porečju Kamniške Bistrice, Ljubljanice ter
njunemu sotočju s Savo; posamezna ravninska območja so neposredno ob reki Savi med zgoraj
omenjenim sotočjem in naseljem Sava oz. Sp. Logom.
Gričevnatega sveta na obravnavanem območju ni, zato pa skoraj celotno območje pripada
hribovitemu svetu oz. hribovju, ki so ga razrezali vmesni vodotoki in ustvarjali grape, po
katerih je bil možen prikrit dostop oz manever partizanskih enot.
Tudi sredogorja in visokogorja ni na obravnavanem območju, saj so najvišji vrhovi visoki le
nekaj nad 900 m.n.v. (Kobiljek 920 m in Roviškovec 930 m).
Planotasti svet pa obsega površje na območju Tirne.
Priloga D prikazuje višinske pasove, kjer so dobro razvidni razmerje ter prehodi med ravninskim
(območja ob reki Savi, ob potoku Reka in njegovimi pritoki) in vzpetim svetom (reliefna stopnja
Murovica – Cicelj – Sv. Miklavž – Slivna; Janče; Mamolj ...). Iz Tabele 2.1 je razvidna
razvrstitev višinskih pasov in njihov delež na območju.38 Največji delež površin predstavljajo
nadmorske višine od 400 do 500 m in višine od 500 do 600 m, ki skupaj predstavljajo več kot
polovico (53 %) vse površine. Višine med 300 in 400 m predstavljajo 1/5 površine, ravnine pa
(do 300 m) predstavljajo 1/10 površine območja. Ker na obravnavanem območju prehodov ni
izrazitih nadmorskih višin, je bilo primerno za organizacijo prehodov čez Savo in italijansko-
nemško razmejitveno črto.
37 V vojaški geografiji je izhodišče za členitev nadmorska višina, zato bom pri razčlembi uporabil Bratunovo (1997: 80) klasifikacijo ter klasifikacijo reliefnih enot in oblik Gabrovca in Hrvatina (1998: 80-83). 38 Zaradi natančnejšega prikaza sem gričevja razdelil v dva razreda: prvi obsega 300 -400 m, drugi pa 400-500m; hribovje pa 3 razrede, saj na območju ni sredogorja in visokogorja: prvi pas obsega 500-600 m, drugi pas obsega 600-800 m in tretji pas 800-1000 m.
24
Tabela 2.1: Višinski pasovi in njihov delež na območju
Višinski pas Površina in delež
0 – 300 m 31,78 km2 (10 %)
300 – 400 m 65,84 km2 (20 %)
400 – 500 m 90,86 km2 (28 %)
500 – 600 m 80,20 km2 (25 %)
600 – 800 m 49,90 km2 (15 %)
800 – 1000 m 2,40 km2 (1 %)
Vir: Geodata, SIK, MORS, 2006
2.2.3. Nakloni in ekspozicije površja Naklon površja je eden od dejavnikov, ki odločilno vplivajo na možnosti premikanja.39 Njegova
analiza služi za ugotavljanje prehodnosti in preglednosti ter reliefne maske površja. Nakloni
površja so v tesni povezavi reliefnimi genetskimi tipi in morfološkimi tipi reliefa (Bratun, 2005:
88).
Nakloni so prikazani v Prilogi E, obseg posameznih naklonskih razredov v Tabeli 2.240
Na območju v največji meri prevladujejo strmine med 0-30° (87 % površine), ki za pohode
transportov in partizanskih enot so Save in čez mejo niso predstavljali večje ovire. Nakloni večji
od 30° pa so upočasnjevali41 premike partizanskih enot in transportov novincev, zato so se
praviloma le-ti organizirali po položnejših območjih. Iz Priloge E je razvidno, da so nakloni nad
30° prisotni na pobočjih reliefne stopnje Murovica-Cicelj-Sv. Miklavž-Slivna, kjer so za dostope
do Save na levem bregu uporabljali vmesne grape oz. sedla (Velika vas, Grmače-Spodnji in
39 V splošnem velja, da z nadmorsko višino narašča povprečni naklon, z rastjo naklona pa se povečuje delež gozda. Velja tudi, da se z večanjem naklona manjša obseg poselitve in obratno. 40 Naklonske pasove sem razdelil po topografsko-taktičnih lastnostih reliefa (Grizila, 2001: 36). 41 Po Bratunu (2005: 89), Marjanović (1983: 80) Faringdonu (1989: 66) so nakloni med 30-40° značilni za pobočja nad dolinami v destrukcijskem tipu in bregovi rek v akumulacijskem tipu, nakloni nad 40° pa so značilni za pobočja korit in sotesk v destrukcijskem tipu reliefa.
25
Zgornji Prekar ter Dešen). Zaradi velikih naklonov ob reki naprej od kraja Sava je bila
organizacija prehodov otežena in nevarna, zato praviloma tu prehodi niso bili organizirani.42
Tabela 2.2: Naklonski pasovi in obseg v km2
Naklonski pas Površina in delež
0 – 5 ° 42,24 km2 (13 %)
5 – 10° 73,66 km2 (23 %)
10 – 15° 93,52 km2 (29 %)
15 – 20 ° 68,23 km2 (21 %)
20 – 30° 37,81 km2 (12 %)
30 – 60° 4,08 km2 (1 %)
Vir: Geodata, SIK, MORS, 2006
Ekspozicije ali izpostavljenost površja določeni strani neba43 je reliefna kategorija, ki je zelo
povezana s podnebnim in vremenskim dejavnikom. Prav tako so v tesni povezavi z nakloni in
slemenitvijo površja: večji ko je naklon, izrazitejša je ekspozicija.44 V povezavi z rastjem
(vegetacijo) in poselitvijo so pomembne za prehodnost in preglednost površja (Bratun, 2005:
92).
V Prilogi F je prikazana ekspozicija terena, v Tabeli 2.3 pa so prikazane površine S in J
pogledov. Iz tabele je razvidno, da na območju prevladujejo severne lege (31 %) nad južnimi (28
%).
42 Izjema je bil poskus XIV. divizije spomladi 1945, ki je poskušala prečkati Savo med Mošenikom in Renkami ter pri Krbulju (levi breg med Savo in Zagorjem). Več o tem v poglavju 4.2.5. 43 Prisojnost ali osojnost. 44 Delež gozda se manjša od severnih proti južnim legam, gostota naselij pa se veča od severnih proti južnim legam. To se še posebej izrazito kaže v hribovitih območjih, kjer so kmetije, zaselki ali vasi ter obdelovalna zemljišča na južnih, jugovzhodnih ali jugozahodnih (torej prisojnih) legah, na osojnih legah pa gozd (Perko, 1998a: 88)
26
Tabela 2.3: Pogledi in obseg v km2
Pogledi Površina in delež
0 – 45 ° 50,25 km2 (16 %)
135 – 225° 90,27 km2 (28 %)
315 – 360° 47,09 km2 (15 %)
Ravnine 0,98 ha (0 %)Vir: Geodata, SIK, MORS, 2006
Iz Priloge F je razvidno, da je največ osojnih leg S od reliefne stopnje Murovica (743 m)-Slivna
(880 m) in Domžalami oz. Moravškim podoljem, prav tako S od Vač in Rovišča; na desnem
bregu Save od Laz do Litije in od Brega pri Litiji do Renk.
Južne lege so značilne za južna poseljena pobočja Posavskega hribovja, v največji meri na
območju Vinj, J od reliefne stopnje Murovica (743 m) – Slivna (880 m), med Vačami –
Roviščem in naseljem Savo, med Jančami in dolino Besnice, dolina Reke ...
Za pohode oz. prehode partizanskih enot in transportov novincev je bilo pomembno dejstvo, da
se v severnih legah dlje časa zadržuje sneg, zato je v zimskih mesecih na takih območjih otežena
prehodnost.45
2.2.4. Prečni profili prehodov V naslednji shemah so prikazani prečni profili46 partizanskih prehodov čez Savo, katerih potek je
prikazan v Prilogi H, fotografije prehodov so v Prilogi A, historiografsko pa so obravnavani v
poglavju 4.3. Narejeni so na osnovi DTK 1: 25.000, listi Dolsko 117 (013-3-4), Litija 118 (013-
4-3) in Polšnik 119 (013-4-4).
45 V zimskih mesecih se je v osojnih legah zadrževala snežna odeja dlje časa, ki pa je upočasnjevala kolone partizanskih enot in mobilizirancev. 46 Profili so narejeni med dvema vzpetinama v bližini prehoda. Partizanske enote in transporti so se premikali po vmesnih grapah, ki pa ponekod niso vidne (npr. v Savi). Zelena barva prikazuje gozd, profili pa poleg Save prikazuje železniško progo, po oz. ob kateri so patruljirale nemške enote; po njej pa je vozil tudi oklepni vlak.
27
Shema 2.3: Prečni profil prehoda pri Lipi
Shema 2.3 prikazuje prečni presek prehoda pri Lipi. Na levem bregu gozd ne seže v bližino Save,
kar je povzročalo izpostavljenost enot in transportov pri dostopu do reke, medtem ko je na levem
bregu od ceste in železniške proge naprej premike varoval gozd. Prikazana konfiguracija terena
je primerna za hitre premike od reke, ki jih je gozd maskiral in varoval pred motoriziranim
zasledovanjem okupatorja.
Shema 2.4 prikazuje prečni prerez prehoda med Senožeti in Jevnico. Značilna je razmeroma
ugodna konfiguracija terena, ki pa premike povsem do reke ni varovala z gozdom. Partizanske
enote in transporti so bili izpostavljeni nevarnosti iz bližnje nemške postojanke v Jevnici, zato
so reko prečkali ponoči.
28
Shema 2.4: Prečni profil prehoda Senožeti-Jevnica
Za prehod med Zg. Ribčami in Slatnarjem (Shema 2.5) je značilna zelo ugodna konfiguracija
terena, kjer sta položna bregova omogočala hiter dostop oz. sestop od reke. Ker ni bilo v
neposredni bližini nobene okupatorjeve postojanke, je bil prehod ogrožen samo v primeru
nemškega patruljiranja in zased.
Shema 2.5: Prečni profil prehoda Zgornje Ribče- Slatnar
29
Shema 2.6: Prečni profil prehoda Spodnje Ribče-Drčar
Prehod Spodnje Ribče-Drčar (Shema 2.6) je potekal po položnem terenu, ki pa premike v bližini
reke in železnice ni varoval z gozdom, kjer so bili izpostavljeni nevarnostim iz bližnje nemške
postojanke v Kresnicah. Prehodi večjega števila partizanskih enot oz. novincev so bili zato
varovani s predhodnimi enotami, ki so ob cesti in železnici postavile zasede.
Shema 2.7: Prečni profil prehoda Hotič-Presenčev mlin
30
Tudi za prehod med Hotičem in Presenčevim mlinom (Shema 2.7) je značilna ugodna
konfiguracija terena, ki je dobro varovana z gozdom na levem bregu Save. Posebno
izpostavljenost je predstavljal odsek med reko in železniško progo, zato je tudi tu bilo potrebno
varovanje predhodnih enot. Prodnata uravnava ob reki je omogočila zakopavanje čolnov.
Shema 2.8: Prečni profil prehoda Mačkovina
Nekoliko strmejši levi breg prehoda Mačkovina (Shema 8) je z gozdom varoval spust enot in
transportov vse do železnice oz. Save. Večja izpostavljenost je bila med reko in robom gozda na
desnem bregu, kjer so po progi patruljirale nemške enote iz postojank v Ponovičah in v Savi, zato
je tudi tu bilo primernejše prehajanje reke ponoči oz. ob varovanju predhodnic.
31
Shema 2.9: Prečni profil prehoda čez most v Savi
Shema 2.9 prikazuje prečni prerez prehoda v kraju Sava, kjer reka preide v sotesko. Dostop do
železniške proge in mostu čez reko je bil ugoden na levem bregu, drugače pa je bilo na desnem
bregu, kjer se je pot kmalu po prečkanju reke (čolni ali po mostu) zarila v strmo pobočje
bližnjega vrha. Posebno nevarnost je predstavljala močna nemška postojanka, ki je varovala most
in železnico.
32
2.3. PODNEBNE IN VREMENSKE ZNAČILNOSTI TER UČINKI
Meteorološki47 in klimatološki48 dejavniki imajo pomemben vpliv na vsako vrsto vojaškega
udejstvovanja in s tem tudi na organizacijo partizanskih prehodov čez Savo (Vojna
meteorologija, 1968: 117). Za merjenje določenih meteoroloških oz. klimatoloških dejavnikov se
uporabljajo padavinske in klimatološke postaje49, ki so razporejene po vsej državi. Zaradi vojne
večina postaj50 na obravnavanem območju ni delovala oz. je delovala samo kratek čas, zato bom
za ponazoritev podnebnih in vremenskih značilnosti obravnavanega območja uporabil podatke
naslednjih padavinskih in klimatoloških postaj oz. opazovalnic51:
Padavinske:
- Prežganje (46º02', 14º44', 656 m), podatki za obdobje od 1948 do 2001
- Moravče (46º08', 14º45', 381 m), podatki za obdobje od 1961 do 2005
- Litija (46º03', 14º50', 272 m), podatki za obdobje od 1947 do 2005
- Dol pri Litiji (46º02', 14º50', 697 m), podatki za obdobje od 1948 do 1985
- Izlake (46º09', 14º56', 380 m), podatki za obdobje od 1948 do 1991
Klimatološke:
- Lipoglav (46º00', 14º39', 524 m), podatki za obdobje od 1961 do 1995
- Klenik (46º07', 14º51', 550 m), podatki za obdobje od 1957 do 1987
- Sevno (45º59', 14º55', 656 m), podatki za obdobje od 1961 do 2005
47 Meteorologija je veda, ki se ukvarja z atmosfero in dogajanjem v njej. Zanimajo jo atmosferske količine, med katerimi izstopajo: temperatura, pritisk, vlaga, vetrovi, oblaki in padavine (Bratun, 2005: 96). Vreme je stanje ozračja nad nekim območjem v trenutku merjenja in interpretiranja meteoroloških elementov in pojavov (Bratun, 2005: 97; Marjanović, 1983: 94-95). 48 Klimatologija je veda, ki se ukvarja s podnebjem. Pri svojih analizah uporablja povprečna stanja meteoroloških količin v nekem daljšem časovnem obdobju (30-ali večletni ciklus) (Marjanović, 1983: 95). 49 Padavinske postaje merijo količino in obliko padavin, klimatološke pa še poleg tega tudi ostale vremenske pojave; padavinskih postaj je več in so gosteje postavljene. 50 Edino postaja v Ljubljani ima za sabo čez stoletno neprekinjeno opazovanje (Bernot, 1998: 120). 51 Na splošno velja, da lahko klimo 100 km2 velikega območja predstavimo z meritvami ene opazovalnice (Lovrenčak, Bat, 1989). Če bi se držali tega pravila, bi celotno študijsko območje lahko predstavili s podatki meteorološke postaj Klenik in Sevno. Vendar ni tako preprosto, če upoštevamo pokrajinsko tvorne dejavnike, ki tudi na majhne razdalje povzročijo opazne razlike v mikroklimi, ravno zaradi omenjenih dejavnikov. Klimatološka postaja Lipoglav je na robu oz. izven obravnavanega območja, vendar sem uporabil podatke te postaje.
33
2.3.1. Padavine Padavine so tako kot temperature spremenljiva prvina podnebja, zato velja tridesetletni (ali več)
opazovalni niz za dober pokazatelj povprečnih padavin (Bernot, 1998: 121).
Povprečno količino padavin na izbranih merilnih postajah, za zgoraj omenjena obdobja,
prikazujeta Tabela 2.4 in Grafikon 2.1.
Tabela 2.4: Povprečna količina padavin v mm na izbranih merilnih postajah jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec Lipoglav 72,3 73,6 94 107,1 118,1 161 132,8 146,8 130 129,9 128,9 94,6 Prežganje 76,9 91,2 77,3 95,8 107,3 146,9 127,0 124,6 122,3 117,5 129,8 95,6 Moravče 62,2 61,2 74,6 91,4 104,2 137,7 132,6 131,3 121,3 118,2 121,1 84,7 Litija 61,3 63,2 73,2 90,9 100,1 136,8 123,5 126,3 120,4 112,2 120,0 83,4 Dol pri Litiji 73,5 66,3 72,7 97,1 112,9 142,8 121,6 129,1 110,0 98,1 109,9 90,4 Klenik 67,7 66,9 81,0 97,0 110,9 144,0 127,6 134,4 109,6 101,4 117,2 92,0 Sevno 62,0 61,6 78,0 93,5 104,1 138,1 118,2 125,5 118,9 121,1 117,5 83,5 Izlake 74,9 74,4 83,5 101,5 116,8 151,4 134,1 133,0 119,7 116,2 128,3 94,1
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006
Grafikon 2.1: Povprečna količina padavin v mm na izbranih merilnih postajah
0
20
40
60
80
100
120
140
160
jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec
mesec
pada
vine
(mm
Lipoglav Prežganje Moravče Litija Dol pri Litiji Klenik Sevno Izlake
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006
34
Iz Tabele 2.4 oziroma grafikona 2.1 je razvidno, da so viški padavin obravnavanega območja v
poletnih mesecih junija in julija. Najnižje povprečne padavine pa so v zimskih mesecih januarja
in februarja. Med izbranimi postajami ima najvišje povprečne padavine opazovalnica Lipoglav
(161 mm v mesecu juniju), ki leži najbolj JZ izmed vseh izbranih postaj. Najmanj povprečnih
padavin ima opazovalnica Moravče (61,2 mm v februarju) in Sevno (61,6 mm v februarju), ki se
sta na S oz. J od obravnavanega območja.52
Na nastanek sklenjene in trajnejše snežne odeje najbolj vplivajo intenziteta in trajanje sneženja,
temperatura zraka in tal ter nadmorska višina. Z večanjem nadmorske višine se trajanje snežne
odeje podaljšuje, pri tem pa je potrebno omeniti vpliv ekspozicij na snežno odejo – v severnih
legah se sneg obdrži bistveno dlje.53
Iz grafikona 2.2 je razvidno, da na vseh opazovalnicah pade največ padavin v mesecu januarju in
decembru, snežne padavine pa so prisotne tudi v spomladanskih mesecih aprila in maja. Na letni
ravni ima največje povprečno število dni s snežno odejo Klenik (71,3 dni), sledita mu Lipoglav
(66,3 dni) in Sevno (63,2 dni).
Grafikon 2.2: Povprečno mesečno število dni s snežno odejo ≥ 1 cm
0,03,06,09,0
12,015,018,021,0
mesec
dni
Lipoglav Klenik Sevno
Lipoglav 18,2 13,1 7,7 2,8 1,3 1,3 6,6 15,3
Klenik 20,8 13,9 8,2 2,9 1,7 1,5 7,9 14,5
Sevno 17,8 12,0 7,1 2,3 1,0 1,8 7,3 13,9
jan feb mar apr maj okt nov dec
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006
52 Za Slovenijo so značilne velike razlike v prostorski razdelitvi letnih padavin, kjer se količina padavin zmanjšuje od Z proti V (Zupančič, 1998: 98). Na obravnavanem območju se to potrdi le, če primerjam seštevek povprečnih mesečnih padavin (povprečna letna količina padavin) najbolj Z in V opazovalnice (Lipoglav 1389 mm in Izlake 1328 mm). Če pa primerjamo ostale opazovalnice, ta trend ne drži, saj ima najmanj povprečnih padavin na letni ravni Litija (1211,2 mm), sledi ji Sevno (1222 mm), Dol pri Litiji (1224,5 mm), Moravče (1240,6 mm), Klenik (1249,7 mm) in Prežganje (1312,2 mm). 53 Pogosto se dogaja, da v višjih legah sneg skopni prej kot v nižinah, kar je posledica toplotne inverzije (Bernot, 1998: 131).
35
Grafikon 2.3: Povprečna maksimalna debelina snežne odeje
0
5
10
15
20
25
30
35
40
mesec
cm
Lipoglav Klenik Sevno
Lipoglav 36,6 36,7 27,1 14,1 4,4 12,0 27,8 36,2
Klenik 37,9 29,1 24,9 7,9 11,2 9,5 26,3 29,1
Sevno 32,8 34,6 23,3 11,3 10,8 6,3 29,3 34,0
jan feb mar apr maj okt nov dec
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006
Iz grafikona 2.2 in 2.3 je razvidno, da največ snega pade v decembru, januarju in februarju, zato
so bili takrat pohodi transportov in partizanskih enot k oz. od Save oteženi. Sneg zapade lahko že
v oktobru, medtem ko lahko snežne odeja zdrži vse do pomladnih mesecev aprila in maja.
2.3.2. Temperature zraka54
Povprečne mesečne temperature55 na izbranih postajah (Grafikon 2.4) so najvišje v mesecu juliju
in najnižje v januarju. Za Slovenijo je značilno, da se z rastočo nadmorsko višino dokaj
premosorazmerno znižujejo56 povprečne in minimalne januarske in julijske temperature ter
povprečne letne, letne minimalne in letne maksimalne temperature. (Gams, 1998: 106-107).
54 Na temperaturo zraka nekega območja vpliva lega v zmerni geografski širini, sončna obsevanost (osončenost), oddaljenost od morja, nadmorska višina, izoblikovanost (relief), naklon in ekspozicija površja, rastje in stopnja urbaniziranosti (Cegnar, 1998: 100).
55 Povprečna dnevna temperatura se računa iz treh terminskih meritev ob 7., 14., in 21. uri po naslednji enačbi: T = (T7 + T14 + T21 + T21) / 4 (Klimatografija Slovenije 1961-1990 Temperature zraka, 1995: 5). 56 V povprečju za 0,6 °C na 100 metrov (Marjanović, 1983: 98).
36
Grafikon 2.4: Povprečne mesečne temperature zraka v °C
-1,01,0
3,05,0
7,09,0
11,0
13,015,0
17,019,0
mesec
stop
inje
Lipoglav -0,5 1,3 5,0 8,9 13,5 16,3 18,4 17,7 14,8 9,9 4,2 -0,1
Klenik -0,8 1,1 4,9 9,1 13,8 16,8 18,6 18,0 14,9 10,2 4,9 0,5
Sevno -0,7 1,0 4,7 8,7 13,5 16,6 18,6 18,4 14,6 10,0 4,5 0,2
jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006
Za življenje in vojaške aktivnosti oz. prehajanje Save so najpomembnejše najvišje in najnižje
izmerjene ekstremne temperature.57 Posebej so bile partizanske enote in transporti novincev
izpostavljeni mrazu decembra, januarja in februarja; vročina jim je oteževala manever predvsem
julija in avgusta.
Litija ima kotlinsko lego, zato se v zimskih mesecih, ob jasnih in mirnih nočeh, pojavlja
temperaturni obrat. Posledice so nižje temperature v Litiji pozimi, pogostejše so zmrzali, ponoči
je ozračje bolj vlažno, slana se pojavlja še pozno v pomlad. Pogost pojav je tudi megla, ki se v
litijski kotlini ohrani več dni.
57 Podatki meteoroloških opazovalnic, ki so sicer merjeni v povojnem obdobju, lahko povedo kakšne so lahko bile ekstremne temperature: Lipoglav je imel najnižjo temperatura 8. januarja 1985 (-21,9 °C), najvišjo pa 28. julija 1983 (34,7 °C); Sevno najnižjo prav tako 8. januarja 1985 (-18,9 °C), najvišjo 13. avgusta 2003 (36,5 °C); tudi Klenik je imel najnižjo temperature 8. januarja 1985 (-21,9 °C), najvišjo pa 28. julija 1983 (34,5 °C).
37
2.3.3. Megla Povprečno število dni z meglo je razvidno iz Grafikona 2.5. Največ meglenih dni je v jesenskih
mesecih septembra, oktobra in novembra, zato je bilo prehajanje Save v tem času bolj varno kot
v pomladanskih mesecih aprila in maja ter poletnem juliju, ko je megle najmanj.
Grafikon 2.5: Povprečno število dni z meglo
0,0
2,0
4,0
6,0
8,0
10,0
12,0
jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec
mesec
dni
Lipoglav Klenik Sevno
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006
V Litijski kotlini je megla pogost pojav in je posledica pogostih temperaturnih inverzij. Mesto
Litija ima na leto v povprečju 138 dni z meglo in meglo z vidnim nebom. Megla je v nižinah in
kotlinah večinoma radiacijska. Najpogostejša je v septembru in oktobru, na višjem obrobju pa
oktobra in novembra, saj je radiacijska megla pogost jesenski in zimski pojav, poleti pa so te
oblike megle redke. Povprečna višina radiacijske megle znaša do 400 m od tal (Center za razvoj
Litija: http://www.litija.net/rcl/index.html, dostopno 30. 1. 2006).
38
2.3.4. Klimodiagrami Na osnovi izračunanih podatkov povprečnih mesečnih padavin in povprečnih mesečnih
temperatur sem za vsako opazovalnico izdelal klimodiagram.
Grafikon 2.6: Klimodiagram Lipoglav
0,020,040,060,080,0
100,0120,0140,0160,0180,0
jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec
mesec
mm
-5,0
0,0
5,0
10,0
15,0
20,0
°CVišina padavin Povp.temp. zraka
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006 Grafikon 2.7: Klimodiagram Sevno
0,020,040,060,080,0
100,0120,0140,0160,0180,0
jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec
mesec
mm
-5,0
0,0
5,0
10,0
15,0
20,0
°C
Višina padavin Povp.temp. zraka
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006
39
Grafikon 2.8: Klimodiagram Klenik
-10,010,030,050,070,090,0
110,0130,0150,0
jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov decmesec
mm
0,0
5,0
10,0
15,0
20,0
°C
Višina padavin Povp.temp. zraka
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006 Območje spada v področje zmerno kontinentalnega podnebja Osrednje Slovenije (Ogrin, 1996:
45).
Glavne značilnosti podnebja: povprečne oktobrske temperature so višje od aprilskih, povprečne
temperature najhladnejšega meseca so med 0 º in -3 ºC, najtoplejšega med 15 ºin 20 ºC. V
območju zmerno kontinentalnega podnebja Osrednje Slovenije se letna količina padavin giblje
med 1000 in 1300 mm. Padavinski režim je omiljen celinski, za katerega je značilno več padavin
v pomladnih in jesenskih mesecih (junij, november) in najmanj pozimi (Ogrin, 1998: 110).
2.3.5. Učinki na organizacijo prehodov
Območje spada v področje zmerno kontinentalnega podnebja Osrednje Slovenije: povprečne
oktobrske temperature so višje od aprilskih, padavinski režim je omiljen celinski, za katerega je
značilno več padavin v pomladnih in jesenskih mesecih (junij, november) in najmanj pozimi.
Najpomembnejši podnebni in vremenski dejavniki, ki so vplivali na prehajanje Save in
razmejitvene črte, so viški dežnih padavin v poletnih mesecih junija in julija in snežne padavine
z viški v mesecu decembru in januarju.58 Velika količina padavin59 v kratkem času, predvsem
dežja, povzroči, da vodotoki narastejo in tako kanalizira prehodnost na prometnice in mostove.
Obilne padavine so povzročale zdrse in zastoje na pohodih ter poslabšale vidljivost. 58 Snežna odeja v povprečju presega 20 cm (Lipoglav 24,4 cm, Klenik 22 cm in Sevno 22,8 cm). 59 Vrste padavin (Bratun, 1997: 85): dež, sneg, sodra, toča, ledeni dež, snežni vihar, rosa, slana, ivje, poledica.
40
Sneg je oviral premikanje in razvoj enot za bojno delovanje, ki so se formirale v dolge in
počasnejše kolone.60 Dolge pohode partizanskih enot pa so ovirale tudi ekstremne temperature, ki
se na obravnavanem območju spustijo tudi pod -20 °C, najvišje pa dvignejo krepko preko 30
°C.61 Povprečne mesečne temperature so najvišje v mesecu juliju in najnižje v januarju; tako
visoke (nad 30 °C) kot nizke (pod -10 °C) so neugodno vplivale na psihofizično stanje ter
delovne in bojne sposobnosti.62
Megla v dolini Save je zmanjševala vidljivost63 in oteževala orientacijo, hkrati pa omogočala
prikrit premik in transport ter omejevala uporabo okupatorjevih zračnih sil (Bratun, 2005: 98;
Marjanović, 1983: 111).
Slika 2.1: Megla v dolini reke Save. Pogost pojav megle je omogočal partizanskim enotam
prikrit dostop do bregov reke, hkrati pa je zmanjševal vidljivost v dolino z bližnjih vzpetin.
Slikano z mostu med Jevnico in Senožeti proti Kresniškim Poljanam. Foto: Jože Rozman, 22. 12.
2005.
60 Sneg vpliva tudi na vzdrževanje vez, poveljevanje, izvidovanje, zavarovanje in izvrševanje ostalih nalog (Marjanović, 1983: 123). 61 Vojaki so bili obremenjeni s orožjem in tovorom, ki so ga prenašali med pokrajinama, kar jih je še hitreje utrudilo in tako dodatno oviralo premik. 62 Večja oziroma manjša pa je tudi poraba vode (Bratun, 2005: 97; Marjanović; 1983: 97-99). 63 Vpliv megle na vidljivost (po Collinsu, 1998: 74): zelo gosta megla omejuje vidljivost do 45 m, gosta megla do 180 m, megla do 450 m, redka megla do 900 m, tanke plasti megle pa do 1.800 m.
41
2.4. HIDROGRAFSKE ZNAČILNOSTI IN UČINKI
Eden od najpomembnejših dejavnikov, ki je vplival na prehajanje Save med 2. svetovno vojno na
obravnavanem območju so vode in vodne razmere, ki posredno64 in neposredno učinkujejo na
vojaške aktivnosti. Osrednji vodotok obravnavanega območja je reka Sava, ki je tudi najdaljša65
reka v Sloveniji in spada v povodje Črnega morja. Reka Sava po dolžni spada med daljše, po
širini med velike reke66, po hitrosti pa med srednje hitro tekoče reke (med 1 m/s in 2 m/s).
Po globini lahko Savo uvrstimo med plitke reke, saj njena povprečna letna globina za obdobje
med 1953 in 2002 znaša 190 cm.
Njeni pomembnejši pritoki na obravnavanem območju so od Z proti V: sotočje Kamniške
Bistrice in Ljubljanice, desni breg: potoki Gradolski potok, Gostinca, Lučna, Slapnica, Jevnica,
Slatnarjev graben, Berečanov potok, Bedenov graben, Reka, Jablaniški potok, Maljek, Talob,
Loški potok, Pasjek in Šumnik; levi breg: Mlinščica, Kamnica, Jožetov graben, Grabnarjev
graben, Tameckov graben, Loki potok, Konjski potok, Vidrnica, Savski potok in Mošenik.
Edini večji pritok, ki ga dobi Sava v bližini Litije, je potok Reka, ki se izliva pri vasi Breg. Reka
zbira pritoke s širokega območja od Janč do Polšnika in na jugu do razvodja s Temenico in
Mirno. Pri Šmartnem dobi pritok, ki nastane z združitvijo Kostrevniškega in Črnega potoka.
Na obravnavanem območju je vodomerna postaja Litiji, za katero sem od ARSO pridobil podatke
za leta od 1927 do 2002.67
Ker so partizanski prehodi potekali tako niz- kot gor-vodno od Litije, so izmerjeni pretoki na
vodomerni postaji v Litiji najboljši pokazatelj68 pretočnih razmer na vseh prehodih, če
zanemarimo prispevek pritokov.
64 Posredni učinki vode so kot surovina za bivanje, gospodarstvo in promet, neposredni učinki vod pa omejujejo in usmerjajo vojaške aktivnosti (Bratun, 2005: 111). 65 Od izvira Dolinke v Zelencih do meje s Hrvaško meri 220,72 km, vodo odvaja z območja 10.746 km2 (Kolbezen, Pristov, 1998: 13). 66 Po dolžini so reke kratke (do 50 km), srednje (do 200 km) in dolge (daljše od 200 km); po širini pa majhne (do 5m), srednje (do 50 m) in velike nad (50 m) (Bratun, 2005: 118). 67 Oziroma povprečne srednje minimalne, maksimalne in srednje temperature Save na vodomerni postaji Litija za obdobje 1953-2001, podatke o vodostajih za obdobje 1953-2002. Lokacija vodomerne postaje je bila do leta 1953 ob desnem bregu Save pri mostu v Litiji, potem pa so vodomerno postajo prestavili 100 m gor-vodno. 68 Lahko bi prikazal podatke o vodostajih v Litiji, vendar mi ta podatek ne pove veliko, saj ne poznamo lastnosti rečnega korita oz. prerezov struge na območjih prehodov.
42
2.4.1. Porečje in gostota rečne mreže Porečje je celotna površina ozemlja, s katerega se stekajo (površinsko ali podzemeljsko) padavine
v rečni sistem (Plut, 2000: 49). Vodomerna postaja Litija zajema 4821,43 km2 ali 44,9 % celotne
površine porečja Save,69 ki je naše največje porečje. Obravnavano območje spada v njegovo
hidrološko enoto predalpsko hribovje.
Gostota rečne mreže je odvisna od količine padavin, geološke zgradbe (prepustnost kamnin) in
reliefnih značilnosti (prav tam: 52). Gostote rečne mreže območja znaša 1,31 km/km2, kar je zelo
blizu slovenskemu povprečju.70
2.4.2. Pretok vode Pretok vode je (Q) je količina vode, ki odteče skozi ovlažen rečni profil na določenem mestu v
eni sekundi (m3/s ali l/s) (prav tam: 56).
Na pretok vode vplivajo številne sestavine porečja, zlasti pa količina, vrsta, časovna razporeditev
padavin; temperatura zraka vpliva skupaj z nadmorsko višino na pretoke neposredno, posredno
pa preko vegetacije, snega in ledu na režim odtoka vode. V času padavin se najprej del padavin
zadrži v prsti, nadaljnje padavine pa povzročijo odtok vode (Riđanović, 1993: 136).
Po Plutu (2000: 56) so najpomembnejše naslednje značilnosti (vrednosti) pretoka:
- povprečni letni in mesečni pretoki;
- povprečni srednji najnižji in najvišji pretoki v določenem obdobju;
- absolutni najnižji in najvišji pretoki v določenem obdobju.
Od sotočja s Kamniško Bistrico in Ljubljanico navzdol preide Sava v dežno-snežni režim, ki ima
dva viška pomladi in jeseni ter izrazitejši nižek poleti (Plut, 2000: 73-75).71
69 Celotna površina porečja Save meri 10.746 km2 (Kolbezen, Pristov, 1998: 18). 70 Izračun je narejen s pomočjo programske aplikacije NIKA 3.1e, program MAPINFO.Tekoče vode Slovenije označuje gosta rečna mreža, ki znaša v povprečju 1,33 km/km2 (Kolbezen v Plut, 2000: 52). 71 Osnovne značilnosti dežno-snežnega režima so v primarnem višku, ki običajno nastopi aprila (lahko pa tudi marca oz. maja) zaradi spomladanskega dežja in sočasnega taljenja snega. Sekundarni višek je vedno v novembru (ki mu sledi december) ob novembrskem deževju in se približa pomladanskemu višku. Primarni nižek nastopi poleti, običajno avgusta, redkeje septembra, zaradi visokih temperatur in močnega izhlapevanja. Sekundarni nižek je pozimi, običajno januarja in februarja, ko prevladujejo snežne padavine; ta ne traja dolgo, vendar je večji od poletnega (Kolbezen, Pristov, 1998: 27).
43
Povprečni letni in mesečni pretoki za celotno obdobje (1927-2002) so prikazani v hidrodiagramu
(Grafikon 2.9). Primarni pretočni višek je v novembru (245m3/s), sekundarni pa aprila (208
m3/s), najmanjši pretok je avgusta (102 m3/s), sekundarni nižek pa je v juliju (124 m3/s). Letno
povprečje za celotno obdobje pa znaša 169 m3/s. Ti podatki označujejo temeljno hidrološko
oznako reke (Plut, 2000: 56).
Vpliv podnebja se najbolje kaže v učinkih padavin in temperatur. Na letni ravni se junijski
padavinski višek ne ujema s pretočnim viškom, ki je v novembru72. Lahko pa primerjamo
jesenski padavinski višek v novembru, ki se ujema z jesenskim pretočnim viškom prav tako v
novembru (Grafikon 2.9). Zanimiva je tudi primerjava spomladi: čeprav je padavinski višek v
mesecu maju, je pretočni višek v aprilu, kar je lahko posledica spomladanskega taljenja snega.
Grafikon 2.9: Hidrodiagram vodomerno postajo Litija za obdobje 1927-2002
0
50
100
150
200
250
mesec
Q (m
3/s)
pretok letno povprečje
pretok 150 139 180 208 196 167 124 102 134 189 245 193
letno povprečje 169 169 169 169 169 169 169 169 169 169 169 169
jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006 Temperature vplivajo na pretok zaradi svojega dvojnega učinka:
- nižje temperature vplivajo na nastanek snega in na snežno retinenco73. Posledica snežne
retinence je manjši pretok pozimi in večji spomladi, ko se začne taliti sneg v višjih
predelih
72 Ta razlika med junijskim padavinskim viškom in pretočnim viškom v novembru je v največji meri posledica temperaturnega učinka. 73 Snežni zadržek.
44
- višje temperature pa pozimi omogočajo visok vodni odtok, poleti je ta zaradi večje
evapotranspiracije manjši.
Na pretoke Save vpliva tudi kamninska sestava tal, predvsem kraška tla (območje Tirne,
Murovice, Slivne in Kobiljeka), ki s svojo kraško retinenco pripomorejo k večji vodnatosti
pozimi in poleti. Treba je dodati še velik vpliv gozda, ki učinkuje na izhlapevanje, enakomernejši
odtok in zmanjševanje erozije (Kolbezen, Pristov, 1998: 45-47; Plut, 2000: 51-58).
V grafikonu 2.10 so prikazane povprečne srednje najnižje in najvišje vrednosti pretokov za
obdobje 1927-2002. Največje razlike med povprečnimi maksimalnimi in minimalnimi srednjimi
pretoki so v mesecu novembru, ko je razlika kar 596 m3/s; najmanjše pa v mesecu juliju, ko je
razlika med njima 219 m3/s.
Grafikon 2.10: Povprečni srednji najnižji in najvišji pretoki vodomerne postaje Litija za obdobje 1927-2002
0,0
100,0
200,0
300,0
400,0
500,0
600,0
700,0
mesec
pret
ok(m
3/s)
SRED. MINI 79,5 74,6 90,4 119,1 114,3 94,8 73,1 59,8 58,9 77,7 95,1 96,5
SRED. MAKS 365 333 434 433 416 385 292 282 425 543 691 481
jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006 Tabela 2.5: Absolutni najnižji in najvišji pretoki vodomerne postaje Litija za obdobje 1927-2002 jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec ABS. MINI 37 35,9 36,6 34 39,8 36,2 36,6 33,3 32 25,9 32,9 30 ABS. MAKS 1776 1392 1701 1554 1248 1386 1066 1105 1745 1595 2069 1602 Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006 Z vidika prehodnosti in vojaškega udejstvovanja na obravnavanem območju so podobno kot pri
temperaturah in padavinah pomembne ekstremne vrednosti tudi pri pretokih reke Save.
45
V Tabeli 2.5 so prikazane absolutne najnižje in najvišje vrednosti pretokov, ki jasno pokažejo
ekstremne viške in nižke pretokov. Najnižja vrednost pretoka (25,9 m3/s)je bila izmerjena
oktobra 1949, najvišja (2069 m3/s) pa novembra 1990.
Grafikon 2.11 prikazuje povprečne srednje, maksimalne in minimalne pretoke na vodomerni
postaji Litija za obdobje 1927 – 2002. Razvidno je, da so najizrazitejše razlike med srednjimi in
maksimalnimi pretoki, medtem ko so razlike med srednjim in minimalnim pretokom manjše.
Maksimalni pretoki so odvisni predvsem od velikosti in oblike porečja, minimalni pa so
posledica izcejanja podzemnih voda, pogojenih z geološko podlago (Brilly, 1992: 84).
Grafikon 2.11: Povprečni srednji, maksimalni in minimalni pretoki vodomerne postaje Litija za obdobje 1927-2002
0
100
200
300
400
500
600
jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec
mesec
pret
ok (m
3/ SREDNJIMAKSIMINI
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006
3.4.3. Učinki na prehode partizanskih enot in transportov Iz številnih primarnih in sekundarnih zgodovinskih virov je razvidno, da so na organizacijo in
izvedbo prehodov najbolj vplivale značilnosti reke Save.
Iz vseh prikazanih podatkov o značilnostih pretoka za vodomerno postajo Litija je mogoče
sklepati, da so bile najugodnejše razmere za prečkanje Save v poletnih mesecih julija in avgusta,
ko je pretok na letni ravni najnižji. Težavnejše pa je bilo prečkanje reke v aprilu in novembru, ko
pretok doseže svoj višek. Iz številnih zgodovinskih virov o prehajanju Save med 2. svetovno
46
vojno pa je moč razbrati, da se niso kaj dosti ozirali na pretočne karakteristike reke, saj so za vsak
prehod posebej preverjali vodostaj na izbranih mestih prehoda.74
Posebej na prehodnost Save učinkuje temperatura vodotoka, saj je izven mostov komunikacija za
pehoto možna le s čolni oz. bredenjem reke. Grafikon 2.12 prikazuje povprečne srednje
minimalne, maksimalne in srednje temperature Save, izmerjene na vodomerni postaji Litija za
obdobje 1953-2001.
Iz podatkov je razvidno, da so najnižje temperature vodotoka v zimskih mesecih decembra,
januarja in februarja, ko so minimalne temperature 3 °C, maksimalne pa 6 oz. 7 °C. Najvišje
temperature vodotoka so v juliju in avgustu, ko so minimalne temperature 13 °C, maksimalne pa
18 °C. Temperatura reke je poleg pretoka pomembno vplivala na organizacijo prehodov. V
poglavju 4.3, kjer so opisani prehodi partizanskih enot čez Savo, je razvidno, da so v zimskih in
zgodnjih pomladanskih mesecih organizirali prehode večjih enot čez Savo izključno s pomočjo
čolnov, pontonskih mostov in splavov.
Grafikon 2.12: Povprečne srednje, minimalne in maksimalne temperature Save na vodomerni postaji Litija za obdobje 1953-2001
0
5
10
15
20
mesec
°C
min 3 3 4 7 9 11 13 13 11 8 5 3
srednje 5 5 6 9 11 14 15 16 13 11 8 5
max 6 7 8 10 14 16 18 18 16 13 10 7
jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006 Prehodnost še posebej omejujejo visoke obale (višine nad 3 m) s strmim naklonom, ki presega
25° (to je stopnja naklona, do katere sta še mogoča dovoz in izvoz goseničnih oklepnih vozil)
74 Posamezniki oz. čete, ki so organizirale prehode čez Savo, so s plavanjem in držanjem za roke preverjali, če je reko mogoče prečkati z bredenjem. To se je dogajalo v primerih, ko ni bilo na voljo (dovolj) čolnov oz. ko je prenehal delovati brod med Senožeti in Jevnico.
47
oziroma 12° (do te stopnje sta še mogoča dovoz in izvoz kolesnih vozil) (Faringdon, 1989: 62-
64).
Najugodnejše razmere za organizacijo prehodov čez Savo so na območju med Dolskim in Savo
oz. Lazami in Spodnjim Logom. Na tem delu se Savska dolina zoži tako, da znaša razdalja med
obema pobočjema le okoli 500 m (ali več); kljub razmeroma ozki dolini pa si je reka prisvojila od
100 do 150 metrov široko korito s prodnatim dnom. Rečne brežine so dostopne brez večjih težav,
bregovi niso prestrmi, vendar zaraščeni z gozdom, kar ponuja naravno zaščito.75 (Kos, 1988: 17-
21).
2.4.4. Primeri učinka pretoka na prehode
V nadaljevanju bom grafično76 prikazal učinke pretoka na organizacijo in izvedbo partizanskih
prehodov čez Savo na nekaterih zgodovinskih primerih, ki so podrobneje opisani v poglavju 4.3.
Grafikon 2.13 prikazuje razmerje med pretokom in padavinami v času pohoda Šlandrove brigade
na Dolenjsko. Posamezni bataljoni so reko prebredli 20. 8. 1943 (Senožeti-Jevnica), 25. 8. 1943
(Zg. Ribče-Slatnar) in 3. oz. 4. 9. 1943 (Senožeti-Jevnica). Ker je bil pretok reke pod
povprečjem, v tem primeru ni bil ključna ovira premiku brigade čez reko. 3. in 4. september 1943
pa sta bila zadnja možnost, da bataljoni prebredejo reko, saj se je pretok zaradi obilnih padavin
(26., 28. in 29. 8. 1943) 5. 9. 1943 močno povečal nad povprečno vrednostjo pretoka (normalni
vodostaj).
75 Naklon in zaraščenost rečnih brežin z gozdom na območju prehodov so razvidni iz prečnih profilov prehodov v poglavju 2.2.4. 76 Grafikon prikazuje razmerje med povprečno mesečno vrednostjo pretoka za obdobje 1927-2002 in dnevno vrednostjo pretoka na vodomerni postaji Litija ter dnevno količino padavin za klimatološko postajo Ljubljana.
48
Grafikon 2.13: Pretočne razmere v času pohoda Šlandrove brigade na Dolenjsko
0
50
100
150
200
250
300
350
22.8.
43
23.8.
43
24.8.
43
25.8.
43
26.8.
43
27.8.
43
28.8.
43
29.8.
43
30.8.
43
31.8.
431.9
.432.9
.433.9
.434.9
.435.9
.436.9
.437.9
.438.9
.43
datum
Q (m
3/s)
0
10
20
30
40
50
60
Pada
vine
(mm
)
padavine srednji pretok povprečni pretok Q
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006
26. 9. 1943 se je bataljon Šlandrove brigade vrnil na Štajersko. Zaradi povečanega pretoka oz.
vodostaja (Grafikon 2.14), ki je bil posledica obilnih padavin, se med Slatnarjem in Zg. Hotičem
ni uspelo prebiti neplavalcem in borcem nižje rasti.
Grafikon 2.14: Pretočne razmere v času vrnitve bataljona Šlandrove brigade
050
100150200250300350400
22.9.
43
23.9.
43
24.9.
43
25.9.
43
26.9.
43
27.9.
43
28.9.
43
29.9.
43
30.9.
43
datum
Q (m
3/s)
0
5
10
15
20
25Pa
davi
ne (m
m)
padavine srednji pretok povprečni pretok Q
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006
49
Zaradi narasle reke in premajhnega števila čolnov sta se 6. in 11. brigada ob premiku na
Dolenjsko v noči med 11. in 12. 10. 1944 odločili, da se prebijeta čez reko po mostu v Savi in
pri tem napadeta bližnjo okupatorjevo postojanko. Iz Grafikona 2.15 je razviden povečan pretok
kot posledica obilnih padavin, ki je izključil možnost prečkanja reke z bredenjem.
Grafikon 2.15: Pretočne razmere v času preboja 6. in 11. brigade čez most v Savi
0
50
100
150
200
250
300
350
6.10.4
4
7.10.4
4
8.10.4
4
9.10.4
4
10.10
.44
11.10
.44
12.10
.44
13.10
.44
14.10
.44
15.10
.44
16.10
.44
datum
Q (m
3/s)
0
5
10
15
20
25
Pada
vine
(mm
)
padavine srednji pretok povprečni pretok Q
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006 Grafikon 2.16 pa prikazuje pretočne razmere neuspešnega poskusa Šercerjeve in Cankarjeve
brigade, da bi se 5. 6. 1943 med Senožeti in Jevnico prebile na Štajersko.
Grafikon 2.16: Pretočne razmere v času poskusa Šercerjeve in Cankarjeve brigade
050
100150200250300350
2.6.43
3.6.43
4.6.43
5.6.43
6.6.43
7.6.43
8.6.43
9.6.43
10.6.
43
Datum
Q (m
3/s)
05101520253035
Pada
vine
(mm
)
padavine pretok Q povprečni pretok Q
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006
50
Grafikon 2.17 prikazuje prvi poskus (28. 2. 1945) preboja XIV. divizije na Dolenjsko pri
Krbuljah.77 Zaradi topljenja snega je deroča reka odnašala gumijaste čolne, ki so jih poskušali
povezati v pontonski most.
Grafikon 2.17: Prvi poskus XIV. divizije
0
50
100
150
200
250
25.2.
45
26.2.
45
27.2.
45
28.2.
45
1.3.45
2.3.45
3.3.45
Datum
Q (m
3/s)
0
0,5
1
1,5
2
2,5
3
Pada
vine
(mm
)
padavine pretok Q povprečni pretok Q
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006 V Grafikonu 2.18 so prikazane pretočne razmere med drugim (20. 3. 1945-Renke-Mošenik),
tretjim (27. 3. 1945 – Zg. Ribče-Slatnar) in četrtim poskusom (1. 4. 1945-Mačkovina), da XIV.
divizija in njene brigade premagajo reko. Kljub podpovprečnemu pretoku je bila reka zaradi
taljenja snega in padavin deroča in tako preprečila vse poskuse, da brigada odide na Dolenjsko.78
77 Krbulje so na levem bregu Save med Renkami in Zagorjem, kjer je reka že v ozki in globoki soteski, zato je tudi pri normalnem vodostaju težko brodna. 78 Upoštevati pa je treba tudi dejstvo, da se borci niso radi vračali na Dolenjsko, saj so bile tam gmotne razmere slabše kot na Štajerskem. Zaradi tega se niso kaj prida trudili, da bi premagali reko.
51
Grafikon 2.18: Drugi, tretji in četrti poskus XIV. divizije
0
50
100
150
200
250
17.3.
45
18.3.
45
19.3.
45
20.3.
45
21.3.
45
22.3.
45
23.3.
45
24.3.
45
25.3.
45
26.3.
45
27.3.
45
28.3.
45
29.3.
45
30.3.
45
31.3.
451.4
.452.4
.453.4
.454.4
.45
Datum
Q (m
3/s)
0
5
10
15
20
25
Pada
vine
(mm
)
padavine pretok Q povprečni pretok Q
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006
Slika 2.2: Most čez Savo pri naselju Sava. Po tem mostu sta se 11. 10. 1944 na Štajersko prebili
6. in 11. brigada. Tu reka preide v sotesko, rečna struga se zoži in poglobi; rečni bregovi in
zaobalje otežujejo pristop k reki, kar nakazuje, da je organizacija prehodov čez Savo od tu
naprej otežena. Foto: Jože Rozman 22. 12. 2005.
52
2.5. VEGETACIJSKI DEJAVNIK IN UČINKI
Iz Priloge G je razvidno, da je večina območja prekrita z gozdnimi površinami (63,2%), ki so bili
za organizacijo in izvedbo prehodov med pokrajinama izrednega pomena, zato bom v
nadaljevanju obravnaval samo gozdne združbe na izbranem območju.79 Pri analizi se bom opiral
na Karto gozdnih združb 1:110.000 Gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarskega območja
Ljubljana, 2001-2010.
2.5.1. Gozdna vegetacija Združba bukve in rebrenjače (Blechno-Fagetum) je aconalna gozdna združba in na
obravnavanem območju prisotna v največji meri. Sestavljajo jo drevesni plasti bukve, gradna,
pravega kostanja, navadne smreke, rdečega bora, bele jelke in navadne breze
Razprostira se J od Domžal do Pugleda na zahodu in na širšem območju ob reki Savi vse do
območja med Javorjem pri Gabrovki in Šumnikom na Z obravnavanega območja. Pojavlja se na
nadmorskih višinah od 300 do 900 metrov, predvsem na blago nagnjenih pobočjih in položnih
hrbtih, ki le ponekod dosežejo nagib do 40°. Matično podlago tvorijo paleozoiske kamnine80,
pretežno skrilavi glinavci, peščenjaki in breče. Na njih so pretežno srednje globoka do globoka
kisla rjava tla (Marinček, Čarni, 2002: 50).
Združba bukve in navadnega tevja (Hacquetio-Fagetum81) je conalna gozdna združba
podgorskega bukovega82 gozda. V tej združbi rastejo naslednje drevesne vrste: bukev, graden,
beli javor, češnja, navadna smreka, maklen, navadni gaber in brek.
Porašča gričevje in hribovje od nižin do nadmorske višine 600 metrov, na prisojnih legah celo do
višine 800 m. Prevladuje blažji relief: blago nagnjena do srednje strma, ponekod zakrasela
pobočja. Površinska kamnitost doseže na apnenčasti matični podlagi tudi do 30%. Matična
podlaga so triasni in jurski apnenci oz. dolomiti. Tla pod podgorskimi bukovimi gozdovi so
79Vegetacijo v Sloveniji sestavljajo: gozdne združbe, travišča, barjanska in ruderalna/segetalna vegetacija ter vegetacija slanih tal (Zupančič in ostali, 1998: 116; Lovrenčak, 1998c: 188-202). 80 Na obravnavanem območju so to permokarbonske kamnine C,P. 81 V skladu z revizijo sta k tej enoti priljučen tudi gozd bukve in gradna: Querco-Fagetum (Marinček, Čarni, 2002: 27). 82 V praksi se uporablja to ime (prav tam: 27).
53
mozaična: od izpranih tal do rendzin na grebenih; prevladujejo srednje globoka pokarbonatna tla.
Veliko gozdov služi predvsem kot dopolnilo kmetijstvu, zato so na splošno slabše kakovosti.
Ustrezno gojeni podgorski bukovi gozdovi so vir dobrega tehničnega lesa in gospodarsko
pomembni (Marinček, Čarni, 2002: 27).
Leži razdrobljeno na območju JV od Domžal, J od Moravč, čez Kandrše in Kostrevnico proti
Izlakam, območje Vač in Cirkuš, območje Tirne, Boltije; V od Pugleda čez Kališče (647 m),
Kržarejo (706 m), Kopance (684 m), Brdo (668 m), območje Poljan Pri Stični, Gradišče (706 m),
Škrjanščice (722 m), Široko bukovje, med Stično in dolino Temenice, Primskovo, Višnji grm,
območje Črnega potoka, Kostrevnice, Cerovice, Kobiljeka (584 m), Javorje pri Gabrovki in
Vodic pri Gabrovki.
Združba bukve in črnega gabra (Ostryo-Fagetum83) je aconalni gozd, ki porašča kopaste
grebene in strma, predvsem prisojna, gladka pobočja, v katera so vrezani globoki jarki.
Sestavljajo jo drevesne plasti črnega gabra, bukve, malega jesena, belega javora, mokovca,
maklena in gradna. Uspevajo od nižin do približno 1000 m nad morjem. Na dolomitni matični
podlagi prevladujejo srednje globoke, zelo skeletne rendzine, na grebenih prehajajo v inicialne
rendzine, v jarkih pa so rjave rendzine, mestoma tudi plitva rjava tla. Čistih bukovih gozdov
boljše kakovosti je na teh rastiščih zelo malo, zato je gospodarski pomen teh gozdov relativno
majhen. Največjo skupino predstavljajo degradirana grmišča in gozdovi, ki so primerni za pašo
drobnice; v isto skupino spadajo zaraščeni pašniki (Marinček, Čarni, 2002: 44).
Na območju je prisotna v manjših do srednje velikih, nepovezanih legah: okolica Trojice (530
m), Zg. in Sp. Javorščica, med Katarijo in Grmačami (580 m), S od Slivne (880 m), J od Kandrš,
območje Zasavske gore, Hladnika (808 m), Kobiljeka (920 m), med Ponovičami in krajem Savo,
V od Tirne, Tik ob Savi V od Mošenika, območje Kožljevca (533 m), Zaplaza (713 m), od Pleše
(526 m) do Sevnega, Javorje (560 m), J od Leskovice pri Šmartnem, Volčja jama, Deben (569
m), Zavolovšek (656 m), Gozd – Reka, J od Škrjanščice (712 m), območje Kamnega brda (626
m), od Kuclja (748 m) do Kazbeca (611 m), Debeli vrh (616 m) in Vodice (605 m).
83 Staro poimenovanje Carici albae-Fagetum (Gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarskega območja Ljubljana 2001-2010, 2001: 10-11).
54
Združba bukve in navadnega kresničevja (Arunco-Fagetum) je aconalna gozdna združba, ki
uspeva na strmih do zelo strmih osojnih pobočjih v nadmorskih višinah do 900 m, ki so
presekana z globokimi jarki. Prevladujejo drevesne plasti bukve, belega javorja in črnega gabra.
Matična podlaga so dolomiti, na njih prevladujejo srednje globoke skeletne rendzine z zelo
ugodno obliko humusa; globja tla so le ob vznožju pobočij in v širših jarkih, kamor jih z višjih
leg nanaša voda. Ponekod so gojeni enodobni bukovi gozdovi; veliko je tudi panjevcev, posebno
v bližini Kmečkih naselij (Marinček, Čarni, 2002: 33).
Na območju se pojavlja v legah na Špičastem hribu (695 m), Ostrem hribu (745 m), od Loga pri
Mlinšah (668 m) do Šemnika, območje Savskega potoka, S od naselja Sava, desni breg Save od
Zavrha (451 m) do Renk (240 m), Kožljevec (533 m), Krnica (530 m), Straža (630 m), Gradišče
(523 m), Lectov grad (610 m), potok Bukovica, Obolno (776 m), od Brda (668 m) do Gabrj pri
Stični, potok Kosca-Koški slapovi, Z od Gradišča (706 m), Javorska reka, J od Debelega vrha
(616 m) in Volavje (600 m).
Združba bukve in velecvetne mrtve koprive (Lamio orvale-Fagetum84) so conalni gozdovi
spodnje gorske stopnje na nadmorskih višinah od 600 do 900 m. Prisotne so drevesne plasti
bukve, belega javora, golega bresta in platanolistnega javora. V Sloveniji prekrivajo velike
površine v zahodnem in osrednjem delu predalpskega in tudi preddinarskega območja. Strmina je
zmerna, mestoma so zakraseli platoji; ponavadi je zelo izražena površinska kamnitost,
prevladujejo osojne lege. Geološka podlaga so predvsem apnenci, redkeje dolomitni apnenci in
dolomiti. Pokrivajo jih plitva do srednje globoka, rjava pokarbonatna tla, ki se prepletajo s
srednje globokimi rendzinami.
Gorski bukovi gozdovi spadajo med najkakovostnejše bukove gozdove pri nas. Gozdov na
rastiščih te združbe niso krčili za kmetijsko rabo (Marinček, Čarni, 2002: 32).
So na območju Murovice (742 m), Ciclja (836 m), J od Češnjic pri Moravčah, S od Slivne (880
m), kraj Slivna, Vače (525 m), med Kobiljekom (926 m) in Šemnikom, Osrenca (740 m) in J od
Poljan pri Stični.
84 Staro poimenovanje Enneaphyllo-Fagetum (Gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarskega območja Ljubljana 2001 – 2010, 2001: 10-11).
55
Združba rdečega bora in borovnice (Vaccino myrtilli-Pinetum sylvestris85) je aconalna gozdna
združba, ki je edafsko pogojena. Naseljuje kopaste grebene, položna pobočja in ravninski svet na
nadmorskih višinah od 300 do 500 metrov. Sestavljajo jo drevesne plasti rdečega bora, navadne
smreke, pravega kostanja, gradna in navadne breze. Na permokarbonskih skrilavih glinavcih in
peščenjakih ter brečah in pleistocenskih ilovicah so siromašna tla: rankerji in plitva distrična
rjava tla.
Zaradi slabših tal drevje slabo uspeva in gozdovi niso gospodarsko pomembni. Na mestih,
izpostavljenih vetru, imajo varovalni značaj (Marinček, Čarni, 2002: 66).
Pojavlja se na območju med Goričico pri Ihanu in Kamnico, območje Gradolskega potoka
(Španov vrh – 557 m, Grmadnik – 565 m, Murjevka – 447 m, V. Kajert – 522 m in Špil – 480
m), območje potokov Gostinca, Dolgi potok, Laze pri Dolskem (270 m), Grabnarjev graben
(Špilj – 532 m, Gradišče – 532 m), Ržišče (435 m), Vrh njiv (472 m), Sitarejvec (448 m) in
območje JV od Štangarskih Poljan (296 m).
Združba navadnega gabra in borovnice (Vaccinio myrtilli-Carpinetum betuli86) je acidofilni
gozd v osrednjem in vzhodnem delu Slovenije. V to združba uvrščamo drevesne vrste: navadni
gaber, graden, navadna smreka, pravi kostanj in češnja.
Prevladuje nadmorska višina 200 do 450 metrov, geološka matična podlaga so permokarbosnki
skrilavi glinavci in peščanjaki ter pleistocenske gline in ilovice. Na njih prevladujejo srednje
globoka do globoka distrična rjava tla.
Zaradi svoje lege v bližini večjih naselij, lahkega dostopa in ugodnega reliefa so že od nekdaj
zelo intenzivno izkoriščana. Del gozdov je bil izkrčen za kmetijska zemljišča in v urbane
namene; večina gozdov v bližini naselij pa je služila kot vir drv in stelje, zato so ti gozdovi na
splošno slabše kakovosti in gospodarsko manj pomembni (Marinček, Čarni, 2002: 20).
Na obravnavanem območju je na področju Vinj (360 m), JZ od Murovice (743 m), Zapodje (500
m), Kržac (486 m), Cirkuše (380 m), Ponoviče, manjše združbe ob Savskem potoku, S od Male
Kostrevnice, med Jančami (792 m) in Volavjem (600 m) in nekaj manjših združb ob potoku
Besnica.
85 V to novo ime sta bili združeni dve gozdni združbi Vaccinio-vitis ideae-Pinetum in Myrtillo-Pinetum (prav tam: 10-11). 86 Staro ime je Querco-Carpinetum var. Luzula (Prav tam: 10-11).
56
Združba bukve in navadne polžarke (Isopyro-Fagetum) je aconalna gozdna združba, razširjena
v preddinarskem fitografskem območju na majhnih površinah. Sestavljajo jo plasti bukve in
belega javora. Porašča kopaste, neustaljene vrhove in pobočja, ki so zelo skalnata. Geološko
matično podlago sestavljajo pretežno apnenci in dolomiti; najpogostejša talna oblika je kamnita
srpetinasta rendzina, ki mestoma prehaja v rjavo rendzino, ponekod so na majhnih površinah v
rjava pokarbonatna tla s sprstenino.
Gozdovi bukve in polžarke so večinoma enodobni in slabše kakovosti, imajo pa poudarjeno
varovalno vlogo (Marinček, Čarni, 2002: 34).
Ti gozdovi so na obravnavanem območju prisotni v zelo malih površinah ob Kamniški Bistrici od
Bišč do Vidma.
Združba sive jelše (Alnetum incanae87) raste na karbonatnih in nekarbonatnih peščenih nanosih,
predvsem v montanskem pasu ob gornjem in srednjem toku rek. Sestavljajo jo siva jelša, rdeča
vrba in bela vrba. Združba je inicialna, vendar je na teh rastiščih, kjer se odlaga in odnaša
material, relativno trajna; rastišča so občasno poplavljena, kljub temu so zračna in zadržujejo
humus v različnih površinskih plasteh.
Gozdovi sive jelše so pogosto panjevci, les se uporablja predvsem za kurjavo. Imajo pomemben
varovalni pomen na bregovih rek, brežinah in prodiščih (Marinček, Čarni, 2002: 11).
Na obravnavanem območju je ob Kamniški Bistrici od Bišč skoraj do Domžal, ob sotočju potoka
Slapnica in reke Save.
2.5.2. Učinki na organizacijo in izvedbo prehodov
Pozimi je v gozdovih topleje, poleti hladneje kot na odprtem prostoru; če je čez dan v gozdu
hladneje, se ponoči zgodi ravno obratno, kar pomeni, da so temperaturne amplitude v gozdu
manjše kot na odprtem prostoru. V gozdu je večja vlažnost, več kisika, ki preprečuje hiter razvoj
škodljivih mikroorganizmov; sneg se topi počasneje, učinek vetra je manjši kot na odprtih,
neporaščenih predelih.
Prehodnost je v gozdovih zaradi višine in gostote dreves, izven komunikacij, zelo otežena;
komunikacije oz. ceste so redke in slabe kvalitete, kar vpliva na zmanjšanje hitrosti premikov
transportov in enot. Prav tako sta zmanjšana in omejena preglednost in učinek borbenega ognja.
Zvok se v gozdu okrepi, z odbijanjem od dreves in reliefnih oblik ustvarja lažne odmeve, kar 87 Staro ime Alnetum glutinoso-Incanae (prav tam: 10-11).
57
negativno vpliva na določitev mesta izvora sovražnikovega ognja; prav tako lahko zaradi lažnega
vtisa, da ogenj prihaja iz bližine, pomanjkanja izkušenj in nepoznavanja situacije, nastane večja
možnost vpliva na moralo vojakov. Zaradi manjše preglednosti in vidljivosti je prav tako oteženo
poveljevanje in komuniciranje med enotami. V gozdu je omejena uporaba strelnega orožja in
vojaške tehnike, saj zaradi gostote dreves in slabše vidljivosti ni tako učinkovito kot na odprtem
prostoru. Posebno neučinkoviti so minometi, saj se večina min razleti že v krošnjah dreves in tal
sploh ne doseže. Najbolj pride do izraza lahko avtomatsko orožje, ročne mine in boj »mož na
moža«. Pri tem pa je pomembno maskiranje, ki je omogočalo prikrit premik in dostop do
prehodov čez Savo. (Collins, 1998: 41; Bratun, 1997: 101-102; Marjanović, 1983: 160-161;
Faringdon, 1989: 67).
Shema 2.10: Izsek iz karte Gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarskega območja Ljubljana 2001-2010, 1: 110.000.
Iz Sheme 2.10 je razvidno, da na območju prehodov prevladuje gozdna združba bukve in
rebrenjače (Blechno-Fagetum); v bližini kraja in prehoda Sava pa je prisotna gozdna združba
bukve in navadnega kresničevja (Arunco-Fagetum).
Gozdne združbe: Blechno-Fagetum Hacquetio-Fagetum Ostryo-Fagetum Arunco-Fagetum
58
V Tabeli 2.6 so prikazane fenološke88 faze nekaterih drevesnih vrst, ki so prisotne v gozdnih
združbah na območju. Najbolj ugodne razmere za premike kurirjev, transportov novincev in
partizanskih enot so bile od konca aprila oz. začetka maja pa do konca oktobra oz. začetka
novembra, ko se pojavijo oz. odpadejo prvi listi.
Tabela 2.6: Fenološki podatki drevesnih vrst v gozdnih združbah na območju prehodov Postaja vrsta faza zap.dan v letu datum
55-Vače BUKEV prvi listi 114 24. 04. 55 splošno rumenenje
listja 291 18. 10.
55 splošno odpadanje listja
301 28. 10.
55 ČEŠNJA prvi listi 112 22. 04. 55 splošno rumenenje
listja 292 18. 10.
55 splošno odpadanje listja
303 30. 10.
55 ČRNA JELŠA prvi listi 120 30. 04. 55 DOB prvi listi 124 04.05. 55 splošno rumenenje
listja 296 23. 10.
55 NAVADNA BREZA
prvi listi 111 21. 04.
55 splošno rumenenje listja
296 22. 10.
55 splošno odpadanje listja
307 03. 11.
55 RDEČI BOR mladi poganjki 122 02. 05. 55 VELIKI
JESEN prvi listi 125 04. 05.
55 splošno rumenenje listja
289 15. 10.
55 splošno odpadanje listja
297 24. 10.
55 SMREKA mladi poganjki 124 04. 05. 120-Prežganje BUKEV prvi listi 111 21. 04.
120 splošno rumenenje listja
285 12. 10.
120 splošno odpadanje listja
296 23. 10.
88 Pri obravnavi učinka vegetacijskega dejavnika je treba vključiti tudi fenološke podatke. Ti podatki so uporabni v načrtovanju vojaških aktivnosti: vrste in načini maskiranja, pojav alergij zaradi cvetenja določenih vrst rastlin, pridobivanje hrane v naravi za preživetje in nabiranje zdravilnih (delov) rastlin (Bratun, 2005: 139). Na obravnavanem območju delujejo 3 fenološke postaje oz. opazovalnice: Sevno, Prežganje in Klenik. Te postaje pa merijo samo določene vrste rastlin (ARSO:http://arso.gov.si/podrocja/vreme_in_podnebje/napovedi_in_podatki/agrometeorologija.htm, dostopno 8. 2. 2006).
59
120 ČEŠNJA prvi listi 116 26. 04. 120 splošno rumenenje
listja 275 02. 10.
120 splošno odpadanje listja
289 16. 10.
120 ČRNA JELŠA prvi listi 112 22. 04. 120 DOB prvi listi 122 02. 05. 120 splošno rumenenje
listja 288 14. 10.
120 NAVADNA BREZA
prvi listi 110 19. 04.
120 splošno rumenenje listja
285 11. 10.
120 splošno odpadanje listja
299 26. 10.
120 RDEČI BOR mladi poganjki 127 07. 05. 120 SMREKA mladi poganjki 127 07. 05.
141-Sevno BUKEV prvi listi 110 20. 04. 141 splošno rumenenje
listja 286 12. 10.
141 splošno odpadanje listja
298 25. 10.
141 ČEŠNJA prvi listi 114 23. 04. 141 splošno rumenenje
listja 289 15. 10.
141 splošno odpadanje listja
299 26. 10.
141 DOB prvi listi 119 29. 04. 141 splošno rumenenje
listja 292 18. 10.
141 NAVADNA BREZA
prvi listi 106 16. 04.
141 splošno rumenenje listja
294 21. 10.
141 splošno odpadanje listja
307 02. 11.
141 RDEČI BOR mladi poganjki 124 04. 05. 141 SMREKA mladi poganjki 124 04. 05.
60
3. DRUŽBENOGEOGRAFSKI DEJAVNIKI IN UČINKI NA PREHODNOST
3.1. UPRAVNA ORGANIZIRANOST
3.1.1. Zasedba in razdelitev ozemlja Kmalu po aprilski okupaciji 1941 je bilo slovensko etnično ozemlje razdeljeno med tri
okupatorje; Nemci in Italijani so si slovensko ozemlje razdelili skoraj na polovico, medtem ko je
Madžarski pripadlo samo 4% etničnega ozemlja (Slovenska novejša zgodovina 1, 2005: 575).
Obravnavano območje je bilo razdeljeno med nemško in italijansko okupacijsko ozemlje, ločeno
z razmejitveno črto89, ki je hkrati predstavljala tudi državno mejo med okupatorjema. Zaradi
strateških interesov obeh okupatorjev je bila demarkacijska črta še nekajkrat popravljena90 in je
tako tekla od Žirov91, južno od Črnega vrha, severno od Polhovega Gradca, skozi Šentvid in
Ježico, od koder je tekla po desnem bregu Save skoraj do sotočja s Kamniško Bistrico in
Ljubljanico. Ko slednjo prečka se povzpne na vrhove92 južno od Besnice, Trebeljevega,
Obolnega, Osredka nad Stično, Debeč, Javorja, Višnjega Grma, Razbor, Ježnega vrha, Nove
gore, skozi Vodice pri Gabrovki, kjer zapusti obravnavano območje. Dalje teče čez Krmelj,
vzhodno od Tržišča, zahodno od Bučke, skozi Krakovski gozd, severno od Kostanjevice na Krki
in Sv. Križa (Podbočje) na rob Gorjancev pri Gadovi peči (Arhiv Republike Slovenije, AS 1625, 89 Razmejitvena črta je bila določena 12. aprila 1941 s Hitlerjevimi navodili o razkosanju Jugoslavije: določala so, da bo Nemčija dobila Spodnjo Štajersko (meja reka Sava), na jugu povečano z 90 km dolgim in 10 do 15 km širokim pasom, in Gorenjsko. Prekmurje bi dobila Madžarska, vse ostalo pa Italija. Ker meja ni potekala po nobeni zgodovinski, pokrajinski ali upravni, še manj pa po narodnostni meji, so bile obe, tako italijanska kot nemška stran, nezadovoljni. Italijani bi imeli še premogovni bazen v Zasavju, Nemci pa so kljub navodilom Hitlerja želeli še globje v notranjost Dolenjske, medtem ko sta bili Madžarska in ustaška vlada zadovoljna z določenimi mejami (Klanjšček, 1978: 50-51). 90 Iz šolske kronike osnovne šole Javorje je razvidno, da meja na obravnavanem območju ni bila stalna in so jo še v juniju 1942 premaknili. Prvotno je potekala od Pustega Javorja po dolini mimo potoka Biča za osnovno šolo in potem dalje po cesti proti Debečem, potem pa se je na »škodo« italijanskega okupatorja pomaknila nekaj sto metrov južneje na rob Gornjega vrha za vasmi Debeče, Planina, Osredek, Obolno in potem dalje proti Trebeljevemu. Nemci so v bližini meje podrli vse stavbe in izsekali gozd, mejo pa so s prisilnim delom utrjevali Slovenci iz različnih krajev (ARS, AS 1827, 865/I/ - okolica Ljubljana). Podobno je bilo v kraju Štanga (danes Velika in Mala Štanga), kjer se je okupator kar izmenjaval, na koncu pa so le ostali Nemci, Italijani pa so svojo mejo premaknili nekoliko zahodneje (Zupančič, 1969: 25-26). 91 Od avstrijske meje do Žirov je meja med okupatorjema potekala po stari jugoslovansko-Italijanski meji (Slovenska novejša zgodovina 1, 2005: 574). 92 Nemci so na obravnavanem območju določili potek meje po vrhovih, ki so jim tako omogočili vidni nadzor območja na obeh straneh črte: Debenji vrh (530 m), Babna gora – cestni prelaz Pečar (544 oz. 450 m), Žagarski vrh (626 m), Javorski vrh (641 m), Križatec (622 m), Kališče (647 m), Kucelj (748 m), Zavolovšček (656 m), Osrenca (710 m), Lectov grad (610 m), Pleša (526 m), Grmada (699 m), Zaplaz (713 m), Nova gora – cestni prelaz Javorski Pil (580 m) in Červalec (691 m).
61
karta Nacistično-fašistična delitev in zasedba Slovenije – Ljubljanska pokrajina 1943; Carta della
Provincia di Lubiana 1:100.000, 1943; Deutsche Heereskarte Jugoslawien 1:25.000, 1943).
Širina pasu med reko Savo in nemško-italijansko mejo na desnem bregu od Podgrada naprej je v
zračni črti znašala največ 12 km, tako da je bilo mogoče od Save do meje priti peš v treh do štirih
urah. Nemci so predvidevali, da bi bila ta razmejitvena črta vsaj do konca vojne južna meja
nemškega rajha, oziroma njegov varovalni pas, zato so v njeni bližini in ob njej organizirali
obveščevalno službo, carinsko službo (na železniški postaji Laze in na cestnem prehodu v
Podgradu), postavili orožniške postaje in vojaške postojanke, črto močno utrdili in zgradili
železniško povezavo od Laz do Šentvida (glej Prilogo H) (Vidali, 1989: II/10). Ti ukrepi
okupatorja so bili izrednega strateškega pomena za obe strani, zato jih bom podrobneje
obravnaval v poglavjih, ki sledijo.
Že nekaj dni po zasedbi je nemški okupator uvedel vojaško upravo, ki naj bi delovala dokler se
na Gorenjskem ni 30. aprila 194193 uvedla civilna uprava. Skupna značilnost vseh treh
okupatorjev je bila čimprejšnja priključitev zasedenih slovenskih predelov svoji državi in
vključitev v svoj družbeni red. Nemški okupator je nameraval izvesti priključitev že 1. oktobra
1941, vendar jo je zaradi personalnih razlogov94 dvakrat odložil; na 1. november 1941 in nato še
na 1. januar 1942. Zatem je priključitev zaradi razmaha upora slovenskega naroda odložil do
konca vojne.
3.1.2. Nemška civilna uprava Nemški okupator je zasedene slovenske predele organiziral v dve začasni enoti: Spodnjo
Štajersko ter Gorenjsko z Mežiško dolino oz. »Untersteiermark und besetzten Gebiete Kärntens
und Krains95«. Tako je Gorenjska z Mežiško dolino zajemala 4 celotne dotedanje jugoslovanske
okraje oz. sreze (Radovljica, Kranj, Škofja Loka in Kamnik), velik del dveh okrajev s središčem
v Litiji in Dravogradu, ki sta bili v novi upravni enoti; manjši del okraja Ljubljana ter eno občino
93 Ta se je na Gorenjskem uvedla 14 dni kasneje kot na Štajerskem zaradi določitve meje med Italijani in nemškim rajhom ter posledično razporejanjem njunih enot (Ferenc, 1979: 171). 94 Čakali so na prihod novega pokrajinskega vodjo NSDAP in državnega namestnika za Koroško, medtem ko so Italijani priključitev izvedli že 3. maja, Madžari pa 16. decembra 1941 (Ferenc, 1980: 31). 95 Uradno ime »zasedena območja Koroške in Kranjske«, uporabljali pa so tudi ime »Južna Koroška« (Südkärnten) (Ferenc, 1980: 33).
62
(Žiri) od okraja Logatec. Upravna enota Gorenjska je zajemala 82 občin96 in imela 3478,97 km2
površine, na kateri je leta 1931 živelo 181.095 ljudi (Ferenc, 1980: 33).
Nemci so si prizadevali civilno upravo vsebinsko in oblikovno čimbolj in čimprej izenačiti z
upravo v sosednjih avstrijskih pokrajinah, ki so imele za upravna območja okrožja in ne okraje
oz. sreze. Tako so 15. septembra 1941 po odredbi šefa civilne uprave97 za Gorenjsko z Mežiško
dolino ustanovili tri podeželska okrožja, pri katerem so bolj kot v Spodnji Štajerski upoštevali
okraje: okrožje Radovljica so oblikovali iz istoimenskega okraja, Kranj iz okrajev Kranj in Škofja
Loka in okrožje Kamnik iz okrajev Kamnik in Litija.
V Grafikonu 3.1. je prikazana organizacijska struktura oz. osebna sestava urada vodje civilne
uprave za Koroško in Kranjsko v jeseni 1941. Vsi trije politični komisarji imajo skoraj identično
sestavo, zato je v diagramu podrobneje prikazana samo sestava političnega komisarja v Kamniku,
kamor je spadalo tudi obravnavano območje prehodov čez Savo. Organizacijska sestava uradov
deželnih svetnikov se je večkrat spremenila.
96 Od celotnih 394 občin v Dravski banovini (prav tam: 33). 97 Hitler je s svojima ukazoma z dne 14. aprila 1941 uvedel začasno civilno upravo v obeh upravnih enotah; hkrati je ta ukaz določal, da bosta šefa civilne uprave dr. Sigfried Uiberreither (Spodnja Štajerska) in Franz Kutschera, ki sta bila tudi pokrajinska vodja oz. namestnik pokrajinskega vodja NSDAP za Štajersko oz. Koroško. Sprva sta imela sedež v Mariboru in Bledu, kasneje pa sta sedeže prenesla v Gradec in Celovec, kjer sta bila nastanjena kot državna namestnika (Reichsstatthalterja) in pokrajinska vodja oz namestnika (Gauleiterja) NSDAP. Oba šefa sta na svojih upravnih območjih imenovala politične komisarje za okraje in večja mesta, ki so se 1. februarja 1942 preimenovali v deželne svetnike - Landrat (prav tam: 34-40; Ferenc, 1979: 175)
63
Grafikon 3.1.: Organizacijska struktura Vodje civilne uprave na zasedenih območjih Koroške in Kranjske, jeseni 1941.
Vir: Prevedeno po ARS, AS 1603, 5/I/1.
Iz Grafikona 3.1 je razvidno, da so bili vodji civilne uprave organizacijsko podrejeni poverjenik
poveljnika redarstvene policije Alpenland, ki je imel izpostave v vseh treh okrožjih, komandant
varnostne službe in varnostne policije, vodja urada predsednika (šefa) civilne uprave in pa vsi
trije politični komisarji v Radovljici, Kranju in Kamniku. Politični komisar za okrožje Kamnik je
bil organiziran iz Urada političnega komisarja in ostalih uradov in izpostav, ki so spadali v
njegovo upravo. Podrobnejša organizacijska struktura je razvidna iz grafikona (ARS, AS 1603,
5/I/1).
V okrožje Kamnik so prišle vse občine kamniškega in litijskega okraja, zraven pa še občina
Šmartno pod Šmarno goro, ki je bila prej v okraju Škofja Loka, vendar so jo še jeseni na željo
prebivalstva priključili okrožju Kranj. Meja okrožja je večinoma upoštevala občinske meje, le na
vzhodu pri Trojanah in na jugu ob novi meji Rajha ne (Ferenc, 1979: 174-175; Ferenc, 1980: 39-
41).
64
Meja med italijanskim in nemškim okupacijskim območjem na Dolenjskem in Gorenjskem je
povzročila, da se je okraj Kamnik povečal, medtem ko se je okraj Litija zelo zmanjšal. Tako je
okraj oz. srez Kamnik po podatkih izpred vojne meril 584 km2 , štel 18 občin in 40.042
prebivalcev iz leta 1931 (Krajevni leksikon dravske banovine, 1937: 175-209; Splošni pregled
dravske banovine, 1939: 109-113). Razen večjega dela občine Trojane je cel spadal pod upravo
civilne uprave za Gorenjsko.
Meja je najbolj prizadela okraj oz. srez Litijo, ki jo je državna meja najprej razpolovila, tako da je
bilo sedem občin v Ljubljanski pokrajini, deset na Gorenjskem; zatem je še priključil nemški
okupator 5 občin okraju Laško, samo pet občin pa je ostalo v okraju Litija: Kresnice, Litija,
Šmartno pri Litiji, Trebeljevo in Vače (Ferenc, 1979: 172).
Pred vojno je okraj oz. srez Litija meril 699 km2 in leta 1931 štel 40.611 prebivalcev (Krajevni
leksikon dravske banovine, 1937: 308-333; Splošni pregled dravske banovine, 1939: 133-137).
Sestava Kamniškega okrožja ni bila stalna, ampak se je spreminjala predvsem zaradi kadrovskih
težav okupatorja. Tako je leta 1942 okrožje Kamnik štelo 26 občin oz. uradovalnih okrajev98, in
sicer Blagovica, Črnuče, Dob, Domžale, Dol pri Ljubljani, Homec-Radomlje, Ihan, Kamnik,
Kamniška Bistrica, Komenda, Krašnja, Kresnice, Litija, Lukovica, Mengeš, Moravče, Motnik,
Podgorica, Sela pri Kamniku, Šmartno pri Litiji, Šmartno v Tuhinju, Trebeljevo, Vače, Vinje,
Vodice in Zgornji Tuhinj. V letu 1941 pa jih je bilo kar 27: razlika je v tem, da je občina Trzin
bila v letu 1941 vodena samostojno, kasneje pa pod občinsko upravo Mengeš, občina Dolsko pa
se je v letu 1942 imenovala Vinje (ARS, AS 1603 5/IV/1; Gemeinde-und Ortsschaftverzeichnis
befreiten Gebiete Oberkrains und Unterkärntens, 1942).
Zaradi pomanjkanja ustreznega nemškega kadra za opravljanje funkcije županov so se na
Gorenjskem občine najprej združevale v t. i. občinske skupnosti (Gemeindegemeinschaften) s
skupnim občinskim uradom in županom, kasneje pa so jih tudi zaradi narodnoosvobodilnega boja
združevali v t. i. uradovalne okraje (Amtsbezirke), ki so jih vodili t. i. uradni komisarji
(Amtskommisare)99. Uradni jezik v zunanjem in notranjem poslovanju organov okupacijske
uprave je bil samo nemški, v občinah, kjer so bili župani in občinski uradniki Slovenci, pa je bil
98 Majhen del občine Trojane je prišel k občini Blagovica, del občine Ježica je postal občina Črnuče, delček občine Dobrunje (Besnica in Javor) sta prišla k Trebeljevemu ter delčki občin Stična, Šentvid pri Stični in Primskovo k občini Šmartno pri Litiji (Ferenc, 1979: 175). 99 V kamniškem okrožju so ustanovili t. i. uradne okraje v Kamniku (za 5 občin), Mengšu (za prav tako 5 občin), Lukovici (za 3 občine), Dolskem (za 2 občini); izven okrajev je ostala samo občina Črnuče (Ferenc, 1980: 42).
65
pogovorni jezik med njimi ali s strankami tudi slovenski, uradni spisi in dokumenti pa obvezno
nemški (Ferenc, 1980: 42).
3.2. ELEMENTI OKUPATORJEVE PRISOTNOSTI
3.2.1. Okupatorjeve postojanke Ko so Nemci v mesecu aprilu in maju 1941 prišli v te kraje, so se nastanili največkrat v
župnijskih prostorih, šolskih poslopjih in gostilnah; v večjih krajih pa so uporabili tudi prostore
bivših banovinskih uradov in institucij (ARS, AS 1827, 865/I – okolica Ljubljana).
Razmeroma velika gostota razporeditve teritorialnih postojank (Priloga H), ki so jih Nemci
vzpostavili po skoraj vseh večjih krajih, priča o tem, kako strateško in pomembno je bilo
obvladovanje tega prostora. Na celotnem obravnavanem območju je bilo kar 27 okupatorjevih
teritorialnih postojank100: Beričevo, Bogenšperk, Dol pri Ljubljani, Dolsko, Domžale, Ihan,
Izlake, Javorje, Jevnica (Senožeti), Kresnice, Laze, Litija, Moravče, Osredek nad Stično, Pečar
(Babna gora), Podgrad, Pogonik (Zgornji Log), Polica, Ponoviče, Prežganje, Sava (Mošenik in
Renke), Stična, Šentvid pri Stični, Šmartno pri Litiji, Vače, Velika Preska in Velika Goba101.
Številčnost postojank in razmeroma ugodne cestne povezave102 med njimi so omogočale hitro
vojaško oz. policijsko posredovanje, prav tako so bile postojanke med sabo povezane s
100 Zaradi številčnosti virov o postojankah na obravnavanem območju, ki sem jih pridobil iz analize skic in številnih poročil obveščevalnih oddelkov KZO, VI. in XI. Slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade (SNOUB), IV. operativne cone in Glavnega Štaba Narodnoosvobodilne vojne in Partizanskih odredov Slovenije (GŠ NOV in POS), Vidalijevega rokopisa (Vidali, 1989), ustnega vira nekdanjega bataljonskega izvidnika 3. bataljona Kamniško-zasavskega odreda (KZO) in nemških poročil, jih za celotno poglavje navajam na tem mestu: ARS, AS 1622 (41//II/2 in 41/III/5), AS 1827 (908/I/1c, 908/I/4d, 908/I/4e, 908/I/4f, 908/I/4g, 908/I/5g, 908/I/5j, 908/I/6, 908/I/7, 908/I/8, 908/I/9 in 908/I/12), AS 1851 (47/1/1, 47/II/1, 52/II/1, 54/I/1, 54/II/1, 54/VII/1, 54/VIII/6, 60/I, 60/II, 60/III/2, 62/II/ii, 62/II, 80/I/1 in 80/IV/3) in AS 1869 (333/I/3, 333/I/4, 333/I/8, 333/II/1, 333/III/17a, 334/I/6 in 334/I/12). 101 V postojankah Polica, Stična in Šentvid pri Stični so bile do kapitulacije Italije posadke kraljeve finančne straže (financarji), potem pa so v teh postojankah Nemci spomladi 1944 vzpostavili domobranske posadke. Podobno je bilo v bližnji postojanki Višnja Gora. (Ferenc,1996: 55-58). Zelo blizu obravnavanega območja so bile tudi postojanke nemške oz. domobranske postojanke v Polšniku, Pečeh, Šentjakobu. Podatkov o postojankah Osredek nad Stično in Velika Goba ni veliko, omenjeni sta samo v monografiji Milana Gučka: Šercerjeva brigada, kjer piše, da so ju 5. junija 1943 napadle enote Tomšičeve in Gubčeve brigade. 102 Analiza cestnega omrežja iz nemških vojaških kart (Deutsche Heereskarte, Jugoslawien 1: 25.000, 1943, listi 11-4-a, 11-4-d, 12-3-a, 12-3-c) pokaže, da se je na obravnavanem območju od takrat spremenila le kategorija cest in poti (kolovozi in nekatere pešpoti so danes prevozne z avtomobili). Le banovinska cesta iz Ljubljane in Zaloga je takrat ob levem bregu Save vodila samo do naselja Sava; na desnem bregu pa je cesta vodila samo do Pasjeka
66
telefonskimi in radijskimi zvezami. Večje sovražnikove garnizije, ki niso bile preveč oddaljene
od Zasavja, v Celju, Kranju, Kamniku in na Bledu, so lahko v nekaj urah okrepile postojanke in
tako še dodatno povečale vojaško prisotnost na območju.
Eden takih primerov je bil 24. decembra 1941 pred borbo na Tisju, ko so nemške motorizirane
kolone prispele tja že v eni uri po sporočilu o partizanskih enotah (Poglajen – Kranjc, 1969:
113).
V nadaljevanju se bom osredotočil na postojanke v (ne)posredni bližini reke Save in razmejitvene
črte med obema okupatorjema, saj je poleg reke veliko oviro pri prehajanju območja predstavljala
tudi dobro utrjena in zavarovana meja, ki jo je nemški okupator po kapitulaciji Italije obdržal ter
še celo dodatno utrdil in številčno okrepil (Kos, ustni vir).
Največja in najmočnejša postojanka je bila v Litiji. Velikonočni ponedeljek 1941 je zaznamoval
prihod Nemcev v Litijo, ki so jo zasedli brez bojev, saj je jugoslovanska vojska že prej odšla (AS
1827, 856/I – okolica Ljubljana; Kresal, 1961: 99).
Iz Slike 4.2. je razvidna nastanitev nemški enot po mestnih poslopjih: varnostna služba (SD oz.
gestapo) se je nastanila v poslopju bivšega sodišča, kjer so imeli tudi zapore; v župnišču so bili
nastanjeni policisti SS Regimenta Todt oz. 181. rezervnega policijskega bataljona, vojska
(Landeschutz Bataillon 921) je bila nastanjena pri Modicu in Slancu, žandarmerija (orožniki) pa
je bila nastanjena v stavbi zraven železniške postaje. Štab pa je bil v bivši ambulanti. Označeno je
tudi poslopje občine, Nemške hiše (Deutsches Haus) in tekstilne tovarne (predilnica Litija), v
kateri so bile nastanjene tudi policijske enote. V Litiji so bili tudi t.i. raztrganci in vermani; od
leta 1944 naprej pa tudi domobranci oz. bela garda. Tukaj so bile od jeseni 1944 tudi enote
protiletalske obrambe s protiletalskimi topovi.
Številčno stanje enot v Litiji se je ves čas spreminjalo, tako da je v povprečju štela med 200 in
500 mož, včasih tudi več. Nemci so iz Litije pošiljali patrulje proti Ponovičam in Savi ter
Pogoniku in Kresnicam.
Litijo so utrdili s številnimi bunkerji. Stene bunkerjev so bile narejene iz dveh slojev desk, med
njimi pa nasut pesek in kamenje (40-50 cm); streha je bila narejena iz lesenih tramov in desk, v
pritličju so bila okna zavarovana z zaboji peska in mrežami. Bunkerji so imeli kvadrasto obliko,
(nasproti Mošenika). Današnjo »Zasavsko cesto« proti Zagorju in Trbovljam so dogradili v 60-ih letih prejšnjega stoletja (Ceste v SR Sloveniji 1945-1975, 1975: 47).
67
kjer je stranica merila 6-8 m, višina pa od 2-3 m, vsak pa je imel po dva težka mitraljeza in stalno
stražo. Taki bunkerji so bili postavljeni pri Slancu, Modicu, prosvetnem domu in pri vhodu v
predilnico.
Slika 3.1: Skica postojanke Litija
(Vir:ARS, AS 1851, 62/II)
Postojanka v Šmartnem pri Litiji je bila nastanjena v graščini (Grmače), prosvetnem domu in
župnišču. Ta postojanka je bila namenjena predvsem nadzorovanju meje in je večkrat dnevno
pošiljala patrulje na mejo. Poleg graničarjev iz oddelka Grenzwachunterabschnitt XVIII/F imela
tudi nekaj orožnikov, v februarju leta 1944 pa so bili v Slatni nastanjeni tudi vermani. Številčno
stanje postojanke je bilo v povprečju 60-70 mož, včasih tudi krepko prek 100.
Nemci so svoje enote nastanili tudi v gradu Bogenšperk, kjer so bili prav tako graničarji,
orožniki in v začetku februarja leta 1944 tudi vermani. Postojanka je v povprečju štela 50-60
mož, včasih tudi več.
68
Obmejne postojanke, ki so imele nalogo predvsem mejo nadzorovati, so bile tudi v kraju
Prežganje, v Veliki Preski in na Javorju (Pečar).
Okoli postojanke v Prežganju je bilo na griču 12 bunkerjev, zgrajenih iz brun in peska, obdani
so bili z jarki in minirano mrežo. V vsakem bunkerju je bila po ena strojnica, v zvoniku sta bili 2
strojnici, pred župniščem pa je bil še en bunker, ki je bil z jarkom povezan s cerkvijo; utrjena je
bila tudi šola. Na cesti proti Trebeljevemu so imeli postavljene španske jezdece, k meji pa so
pošiljali po dve patrulji na dan. Tukaj so bili predvsem graničarji, v letu 1944 pa tudi raztrganci,
domobranci in vermani. Številčno stanje postojanke je bilo v povprečju 80-100 mož, včasih tudi
več.
Podobno je bila z bunkerji utrjena tudi postojanka v Veliki Preski, kjer so bili večinoma tudi
graničarji, v letu 1944 pa prav tako domobranci in vermani. Številno stanje je postojanke je bilo
podobno kot v Prežganju.
V decembru 1941 so se graničarji stalno naselili tudi v Javorju, kjer so zasedli župnišče in
cerkveno hišo, v septembru 1944 pa so policisti zasedli še šolo in nekaj privatnih hiš. Podatkov o
utrjevanju te postojanke ni, vendar je bila najverjetneje podobno utrjena z bunkerju, jarki in
miniranimi mrežami, kot prej omenjeni postojanki; tudi številčno stanje moštva je bilo podobno.
Posebni pomen sta imeli postojanki v Podgradu in Lazah, saj je bila prva cestni mejni prehod,
druga pa železniški mejni prehod z Ljubljansko pokrajino oz. Italijo. Postojanka v Podgradu je
štela 35-45 graničarjev, ki so bili nastanjeni v gradu. Okrog postojanke je bilo 6 bunkerjev, med
sabo povezanih s strelskimi jarki. Postojanka je bila ograjena z bodečo žico in je bila ponoči
osvetljena.
V Lazah je postojanka štela 40-50 mož, od tega je bilo največ vojakov, graničarjev in
gestapovcev. Ta postojanka je imela tudi progovne stražarje (Bahnschutzpolizei) in je v letu 1943
varovala dograjeno obvozno progo Laze-Črnuče. Vojaki so bili v dveh bunkerjih, v postojanki ob
mostu pa so bili trije bunkerji: dva na dolski in eden na lažanski103 strani. Most je bil ponoči
zaradi varnosti osvetljen.
Na drugi strani reke je bila postojanka Dolsko, ki je skupaj s postojanko v Lazah nadzirala
železniški most čez Savo, prav tako pa je pošiljala patrulje po cesti proti Dolu pri Ljubljani, kjer
je bila tudi nemška teritorialna postojanka. Številčna moč postojanke v Dolskem je bila okoli 30
orožnikov, graničarjev in železniških stražarjev.
103 Laze pri Dolskem – lažanski, Lažani (Priročni krajevni leksikon Slovenije, 1996: 165).
69
Naprej od Laz na desnem bregu Save je bila okupatorjeva postojanka v Jevnici. Tu so Nemci
utrdili hišo ob železniški progi (glej sliko ?) in šolo, ki so ju prezidali v pravi utrdbi. Številčno je
bila ta postojanka razmeroma močna, saj je bilo tu okoli 70-80 mož,104 včasih tudi več. Ta
postojanka je nadzirala železniško progo in prevoze z brodom čez reko do Senožet. Ko so Nemci
odkrili, da partizani ponoči uporabljajo sicer zaklenjeni brod, so ga zažgali.
Nasproti Jevnice, čez Savo, v Senožetih, pa so Nemci 1. januarja 1945 ustanovili posebno
postojanko, ki naj bi imela poglavitno nalogo preprečevati povezavo Štajerske z Dolenjske.
Slika 3.2: Postojanka v Jevnici. Slika prikazuje hišo ob železniški progi v Jevnici, ki so jo Nemci
prezidali v utrdbo. Foto: Jože Rozman, 22. 12. 2005.
Naprej od Jevnice je bila postojanka v Kresnicah, ki je bila utrjena s tremi bunkerji, zgrajenimi
iz lesenih sten, polnjenih s peskom. Tu so bili orožniki, železniški stražarji, policisti, v letu 1944
pa tudi vermani. V povprečju je postojanka štela 40-50 mož, njena naloga pa je bila varovanje
železniške proge in preprečevanje prehodov čez Savo, ki so bili v neposredni bližini.
104 V novembru 1944 se je v šolo naselilo 120 Nemcev, ki so tu ostali do konca vojne.
70
Med Kresnicami in Litijo je bila postojanka v Pogoniku oz. Zgornjem Logu (Logu)105 (na drugi
strani reke), ki je imela nalogo varovati železniški most106 čez Savo. Posadka, v povprečju 80
mož, je bila nastanjena v gradu, v Logu pa je bila protiletalska baterija (okoli 20-30 vojakov) s
tremi protiletalskimi topovi. Na vsaki strani mostu, ki je bil ponoči osvetljen, je bilo stražarsko
mesto; most in predora so varovale utrdbe. V dveh izmed njih so bili postavljeni zgoraj
omenjeni protiletalski topovi.
Od Litije naprej proti kraju Sava je bila postojanka v Ponovičah. Nemški policisti in orožniki so
bili nastanjeni v graščini, kjer so poleg varovanja proge opravljali tudi nalogo varovanja
tamkajšnje kmetijske posesti; tu so redili večje število živali, zato so jo partizani večkrat napadli
in živino plenili. Številčno stanje postojanke je bilo spremenljivo: 80-120 mož, v času nemških
akcij pa tudi preko 200. Dnevno so večkrat patruljirali po progi proti Litiji.
Zadnja postojanka na levem bregu je bila v kraju Sava. V bunkerju107 ob železniški progi so bili
nastanjeni orožniki, v poslopju železniške postaje so bili železniški stražarji (Bahnschutz), v šoli
in župnišču pa vojska in policija. Tako kot v vseh postojankah je bilo tudi tu številčno stanje
spremenljivo: 70-100 mož. Iz Save so po cesti in tudi po tirih pošiljali patrulje proti Ponovičam;
patruljirali pa so tudi proti Mošeniku108 in Renkam, kjer so bili tudi nemški bunkerji od koder so
nadzorovali progo. Večkrat so postavljali zasede v Tirni in Lešah. V kraju Sava je bil pomemben
most čez reko, saj je potem ni bilo moč prečkati po mostu vse do Litije.
Podobno kot ostale, je bila utrjena tudi postojanka v Vačah. Močno je bila utrjena v šolskem
poslopju in župnišču. V zvoniku cerkve je imela težko strojnico, okolica postojanke pa je bila
zavarovana z žičnimi preprekami in minskim poljem. Čeprav je bila posadka maloštevilna (30-32
orožnikov in policistov), jo je bilo zaradi omenjene utrditve težje napasti oz. zavzeti.109 Posadka
105 V situacijskih poročilih obveščevalnih oddelkov se ta postojanka »Log« včasih omenja posebej, čeprav je bila v sklopu postojanke v gradu Pogonik. 106 Železniški most je bil septembra 1944 v vzajemni akciji zavezniškega letalstva in Kamniško-zasavskega odreda onesposobljen, tako da je bil železniški promet od Litije naprej ustavljen do februarja 1945. 107 V tem bunkerju, ki je bil enonadstropen s posteljami, je bilo stalno 14 orožnikov. Od mostu je bil oddaljen 40 m, od železniške postaje pa 300 m. Nivo bunkerja je bil 6 m pod železniško progo. 108 V Mošeniku so imeli bunker z 11 možmi, ki je varoval železniški nadvoz, v Renkah pa dva lesena in betonski bunker z okoli 35 možmi. Postojanko v Mošeniku je KZO napadel dvakrat: 31. 8. in 5. 9. 1944. 109 Minerji KZO-ja so 7. 7. 1944 v orožniško postajo Vače poslali mino, ki je ubila tri, ranila pa štiri orožnike. Posadka se je nato umaknila iz Vač, kjer do 27. 9. 1944 ni bilo več stalne vojaške oz. policijske prisotnosti. Takrat pa je Sava dobila zopet vojaško posadko, le da je bila tokrat močnejša. Dokončno se je posadka umaknila v noči na 8. 5. 1945, ko je na pritisk partizanov zapustila kraj in pustila ogromno orožja in streliva.
71
je v času obstoja večkrat ropala živino in pridelke tukajšnjim kmetom, večkrat pa je tudi
postavljala zasede pod hribom Slemšek (677 m).
3.3. Prebivalstvo
3.3.1. Preseljevanje in deportacije Nacistični program uničenja slovenskega naroda je vseboval tri poglavitne točke: množičen izgon
Slovencev, množično naselitev Nemcev ter hitro in popolno ponemčenje tistega prebivalstva, ki
bi še ostalo (Slovenska novejša zgodovina 1, 2005: 586).
V aprilu 1941 je Himmler110 šefu civilne uprave zasedenih ozemelj Koroške in Kranjske Franzu
Kutscheri povedal, da ima nalogo, da to deželo čim prej ponemči. Takrat je Himmler izdal tudi
smernice, ki bi naj tej nalogi zagotovile uspeh, izvesti obsežne deportacije Slovencev v treh
zaporednih valovih.
V prvem valu bi izgnali izobraženstvo (učitelji, duhovniki) in politično aktivne Slovence, v
drugem valu vse priseljence iz drugih predelov Jugoslavije ali tujine, ki so se tu naselili po letu
1914, v tretjem valu pa vse prebivalstvo iz 20 km širokega pasu ob meji z Ljubljansko pokrajino.
Prav tako naj bi izselili vse, ki so bili rasno neprimerni in/ali nevčlanjeni v Štajersko domovinsko
zvezo in Koroško ljudsko zvezo, tiste z dobro rasno oceno in ki naj bi jih izgnali na tuje, bi
odpeljali v Rajh (Ferenc, 1968: 176-178).
To delo naj bi izvajala preseljevalna štaba v Mariboru (Sp. Štajerska) in na Bledu (Koroška in
Kranjska oz. Gorenjska) (Slovenska novejša zgodovina 1, 2005: 586).
Po pričevanju domačina iz Litije in borca Kamniško-zasavskega odreda Vilija Kosa, so Nemci ob
prihodu v Litijo in okoliške kraje najprej izselili učitelje in duhovnike, prav tako inteligenco in
politične aktiviste. Iz šolskih kronik111 šolskega okoliša Ljubljana, kamor so spadale osnovne šole
tukajšnjih krajev, je razvidno, da so v mesecu maju Nemci odpeljali učiteljstvo in duhovščino v
zbirno taborišče Šentvid nad Ljubljano (danes Šentvid). Ponekod (v Hotiču) so učitelji in
duhovniki pobegnili kar sami (ARS, AS 1827, 865/I - okolica Ljubljana). 110 Himmler je bil državni komisar za utrjevanje nemštva in vodja nemške policije. 111 To so šolske kronike osnovnih šol, ki so bile po vojni oddane Komisiji za ugotavljanje zločinov okupatorja in njihovih pomagačev (KUZOP). Sklicujem se na poročila naslednjih osnovnih šol: Dol pri Ljubljani, Dolsko, Hotič, Janče, Javorje, Jevnica, Kresnice, Litija, Prežganje, Ribče, Sava, Senožeti, Sv. Križ pri Dolskem, Šmartno pri Litiji, Štanga pri Litiji, Tirna pod Sveto Goro in Vače pri Litiji (ARS, AS 1827, 865/I – okolica Ljubljana).
72
Med 6. in 10. julijem 1941 so iz taborišča Šentvid skozi Ljubljano in preko Zidanega Mosta in
Zagreba izgnali v Srbijo112 2387 izobražencev in njihovih družin iz vse Gorenjske (Ferenc, 1968:
247).
Po podatkih KUZOP je okupator takrat izgnal iz okraja Litija 122 oseb, iz okraja Kamnik pa 277
oseb (Ferenc, 1979: 183).
Izseljevanje drugega vala iz Koroške in Kranjske je v mesecu avgustu preprečil razmah ljudske
vstaje na Gorenjskem, ki je vezala nase enote, ki jih bi drugače okupator uporabljal za
izseljevanje ljudi. 18. avgusta 1941 pa je Himmler zaradi oborožene vstaje jugoslovanskih
narodov in problemov z deportacijami Srbov iz Hrvaške113, do konca vojne ustavil deportacije v
jugozahodni Evropi (Ferenc, 1968: 261-264).
Vendar je čez nekaj dni izdal odredbo o nadaljnjem izseljevanju drugega vala, iz katerega je bilo
poleg ostalih območij izvzeto tudi območje okrožij Kamnika in Litije. Izselitev se je izvajala
samo v okrožjih Celje, Brežice in Trbovlje, pa še ta se je končala v veliko manjšem obsegu kot
načrtovano (prav tam: 280-289).
Tretji val, kot rečeno, je predvideval izselitev ljudi iz 20 km širokega pasu ob meji z Ljubljansko
pokrajino, iz obmejnih krajev proti Italiji oz. Julijski krajini okupator ni nameraval izseliti
obmejnega prebivalstva. Nemci so hoteli z izselitvijo Slovencev in naselitvijo (Kočevskih)
Nemcev ustvariti zaščitni jez (Völkischer Schutzwall). Za Gorenjsko ni tako natančnih podatkov
kot za Spodnjo Štajersko, zato obseg mejnega pasu na tem območju ni znan. Je pa znano, da so
Nemci nameravali iz obmejnega pasu na Gorenjskem izseliti okoli 80.000 prebivalcev, kar je
pomenilo skoraj polovico vseh ljudi, ki so živeli tam leta 1931 (Ferenc, 1968: 290).
Nemci so res nameravali izseliti prebivalstvo iz obmejnih občin, kar potrjuje tudi šolska kronika
osnovne šole Dolsko, kjer piše, da so 10. 12. 1941 prišli v vas Nemci, da jih izselijo. Zaradi
ljudske vstaje na Gorenjskem114 je morala policija zapustiti kraj, izselitev pa bi naj izvedli
Luksemburžani, ki pa so se temu uprli in bili ostro kaznovani (ARS, AS 1827, 865/I – okolica
Ljubljana).
112 Končne postaje železniških transportov deportirancev so bili kraji Valjevo, Veliko Orašje, Varvarin, Kruševac, Sremski Karlovci in Užička Požega (Ferenc, 1968: 247). 113 Ustaši so v letu 1941 nasilno izgnali v Srbijo več kot 120.000 Srbov (Ferenc, 1968: 286). 114 Policisti 2. čete rezervnega policijskega bataljona so se odpravili proti Rovtam pod Mladim vrhom, kjer so jim 12. 12. 1941 borci Cankarjevega bataljona zadali usodni udarec. Padlo naj bi kar 45 nemških policistov, partizani pa so ob majhnih izgubah (2 mrtva, 2 ranjena) zaplenili mnogo orožja, streliva in opreme (Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, 1978: 196-197).
73
O nemškem preseljevanju obmejnega prebivalstva priča tudi Jerič (1969: 312-314): Ko so
Nemci konec novembra 1941 končali priprave za selitev, so se že številni posestniki s Čepelj,
Gobe, Preženjskih njiv, Preske, Jelenja, Kala, Dol, Dobovice, Borovaka, Hudih raven, Brda,
Prevalja, Podpeči in Javorja, ki niso nasedli okupatorjevi propagandi, preselili z vsem, kar se je
dalo, na italijansko stran. Naselili so se po Moravški gori, v Gabrovki, na Oreškem hribu ter tja
do Mirne in Šentruperta.
Občina Polšnik je bila v mesecu decembru 1941 v celoti izseljena. Le majhnega odstotka
domačinov ukaz o izselitvi ni zadeval; to so bili predvsem železničarji in redki obrtniki, ki so bili
okupatorju nujno potrebni (Župančič, 1969: 28).
Slika 3.3. prikazuje že dvakrat zmanjšani izselitveni pas, ki je predvideval izselitev samo tistih
oseb z neustrezno rasno oceno. Območja na sliki, ki so črtkana, so septembra 1941 izvzeli iz
izselitvenega pasu, kar je predvsem jezilo Kočevske Nemce. Iz slike je tudi razvidno, da je to
izselitveno območje segalo vse do vključno bivše občine Polšnik, ki je pred vojno spadala v
litijski srez, Nemci pa so jo vključili v Spodnjo Štajersko.
Ker so bile deportacije v Nezavisno državo Hrvatsko (NDH) zaradi težav z izselitvijo Srbov in
zaradi nemških obljub Kočevarjem o preselitvi v rajh še v letu 1941onemogočene, je Himmler
odločil ljudi iz tega območja preseliti v stari rajh. Do 30. julija 1942, ko so Nemci končali tretji
val deportacij, so iz obsavskega in obsoteljskega pasu v Nemčijo preselili okoli 37.000 od
nameravanih 46.252 ljudi (Ferenc, 1968: 290–330).
Slika 3.3: Posavsko-obsoteljsko naselitveno območje 1941.
Vir: ARS, AS 1625, Posavsko-obsoteljsko naselitveno območje 1941.
74
V mesecu marcu leta 1942 so Nemci iz obeh pokrajin začeli aretirati sorodnike partizanov in
ubitih talcev in jih preseljevati v Nemčijo, na njihova posestva pa naj bi naselili Nemce in tako
okrepili nemštvo in ponemčevanje. Na Gorenjskem so aretirane sorodnike partizanov in talcev
vozili v taborišče tajne državne policije (Gestapo) v Šentvidu nad Ljubljano. Prvi transport115 so
najprej odpeljali v zbirno taborišče Rajhenburg (Brestanica), od koder so jih odpeljali v Nemčijo
skupaj z ljudmi, izgnanimi iz obsoteljskega in obsavskega pasu. Na Gorenjskem so deportirali
sorodnike omenjenih do konca avgusta 1944116; na Spodnjo in Zgornjo Bavarsko so poslali 31
transportov oz. 4185 Slovencev, kar je več kot leta 1941. Čeprav so Nemci še vedno imeli v
načrtu izseliti nadaljnjih 40.000 ljudi iz Gorenjske, jim je to preprečil razvoj
narodnoosvobodilnega gibanja in vse večje vključevanje prebivalstva vanj (prav tam: 344-363).
Izseljevanju sorodnikov oz. družin pobeglih v partizane v litijski okolici so Nemci pričeli
januarja 1943, potem ko so številni mladi začeli množično odhajati v partizane. Prihajali so v
zgodnjih jutranjih urah, ljudem dali na voljo pol ure za pripravo prtljage, jih naložili na kamione
in jih odpeljali v stari grad v Goričanah, od koder so jih po tednu dni odpeljali v Medvode, kjer
so jih strpali na vlak proti Jesenicam in dalje do taborišča Neuhaus v Nemčiji (Štok – Korotan,
1969: 164-181).
3.3.2. Popisi prebivalstva Pri prikazu popisa prebivalstva se bom omejil na tistih pet občin bivšega sreza Litije, ki jih je
okupator priključil litijskemu okrožju: Litija, Šmartno pri Litiji, Trebeljevo, Kresnice in Vače.
Uporabil bom podatke popisa prebivalstva iz leta 1931 in leta 1941.
Zadnji popis prebivalstva pred izbruhom vojne je bil izveden v takratni Kraljevini Jugoslaviji,
natančneje je bilo to 31. marca 1931 (Krajevni leksikon Dravske Banovine, 1937: 12).
Med vojno pa so Nemci zaradi svojih raznarodovalnih načrtov popisali prebivalstvo najmanj
dvakrat. Najverjetneje so to storili v mesecu juniju 1941, saj so v juliju že začeli z izselitvijo
prvega vala, drugi popis pa so izvedli oktobra 1941, kot je razvidno v nadaljevanju.
115 V prvem transportu naj bi odpeljali 126 oseb; tisto pomlad so iz Šentvida nad Ljubljano odpeljali še štiri transporte (Ferenc, 1968: 347). 116 Na Spodnjem Štajerskem so prenehali z deportacijami sorodnikov talcev in partizanov že poleti 1943 (prav tam: 356).
75
Prve podatke o številčnem stanju prebivalstva, ki ga navajajo nemški dokumenti, sem našel iz
odgovora političnega komisarja v Kamniku na prošnjo političnega komisarja v Kranju, datirano
10. 9. 1941. V dopisu političnega komisarja v Kamniku nadrejenemu šefu civilne uprave v
Celovcu iz 18. 2. 1942 pa se navedeno številčno stanje prebivalstva kamniškega okrožja z dne 10.
10. 1941 razlikuje od podatkov iz prejšnjega dopisa; prav tako je tukaj prikazano število moških
oz. žensk (ARS, AS 1603, 2/I; AS 1603, 2/II).
V Tabeli 3.1 bom prikazal številčno stanje prebivalstva za zgoraj omenjene občine iz podatkov
pred vojno (1931117) in obeh nemški popisov prebivalstva. Ker so Nemci navedli številčno stanje
prebivalstva samo občin v okrožju, medtem ko podatkov o naseljih ni navedenih, bom navedel
samo podatke po občinah tudi pri popisu iz leta 1931.
Tabela 3.1: Številčno stanje prebivalstva Litijskega okrožja.
Občine \Popis 31. 3. 1931 Junij 1941 10. 10. 1941
Kresnice 1470 1700 1700 (855m in 845ž)
Litija 5145 5500 5053 (2477m in 2576ž)
Šmartno pri Litiji 2487 2700 2718 (1203m in 1515ž)
Trebeljevo 1956 2760 2255 (1132m in 1123ž)
Vače 1012 1040 888 (386m in 502ž)
SKUPAJ 12070 13700 12614 (6053m in 6561ž)(Vir: Krajevni leksikon Slovenije, str. 250-256; ARS, AS 1603, 2/I; AS 1603, 2/II)
Iz Tabele 3.1 je razvidno, da je prebivalstvo omenjenih občin do začetka vojne oz. junija 1941
naraščalo. Iz drugega nemškega popisa prebivalstva v omenjenih občin pa je že vidno upadanje
števila prebivalstva z izjemo občine Šmartno pri Litiji, kjer se je število prebivalstva celo
povečalo. Vzroki za upadanje števila prebivalstva pa so v največji meri posledica vojne oz.
raznarodovalne politike okupatorja.
V prejšnjem poglavju sem obravnaval preseljevanje tukajšnjega prebivalstva, ki ga je prvi val
zadel že v začetku julija 1941, tretji val pa je potekal v mesecu novembru in decembru, zato ni
imel vpliva na številno stanje prebivalstva iz oktobra 1941. Prav tako je vplivalo dejstvo, da so
ljudje iz strahu pred nemškim okupatorjem pobegnili na italijansko stran, maloštevilni pa so odšli
tudi že v »hosto«. 117 Ker se upravno-politična ureditev po občinah oz. srezih razlikuje od nemških okrožij, sem pri popisu iz leta 1931 seštel število prebivalstva tistih naselij v občini, ki so prisotna tudi v občinah nemških okrožjih.
76
Nemci v omenjenih občinah niso popisovali samo Slovencev, ampak so popisovali tudi nemško
prebivalstvo, ki je živelo tukaj. Tako je bilo v občini Kresnice 6, v Šmartnem pri Litiji 7 in v
Litiji 41 nemških prebivalcev. Za ostali občini (Vače in Trebeljevo) pa ni podatkov (ARS, AS
1603, 849/I/4).
3.3.3. Vojaški obvezniki in mobiliziranci Nemška okupacijska oblast je, potem ko je preložila priključitev zasedenih območij do konca
vojne, podelila tu živečemu prebivalstvu državljanstvo na preklic.
Nemci so zaradi neuspehov predvsem na vzhodni fronti (Stalingrad) začeli pozimi 1942 v
zasedenih deželah z množično mobilizacijo moških, ki bi izpopolnili razbite nemške divizije. Po
nemškem odloku naj bi iz Zasavja v nemško vojsko odšli prvi mobiliziranci med 10. in 15.
januarjem 1943. Najpomembnejša naloga organizacije Osvobodilne fronte (OF) na tem območju
je bila pridobiti čim več fantov in mož za odhod v partizane, namesto v nemško vojsko. Odbori
OF v Litiji, Moravčah, Bregu, Kostrevnici, Ribčah, Jevnici in aktivisti na terenu so organizirali
odhode teh fantov in mož v partizane. Tako se je Zasavski bataljon v noči na 12. januar118
okrepil z okoli 50 novimi partizani in postal najmočnejša bojna enota takratne II. grupe odredov
oz. 4. operativne cone (Poglajen – Kranjc, 1969: 117-118; Vidali, 1989: II/11).
Nemci so zaradi te množične mobilizacije partizanov začeli 14. januarja 1943 v Litiji in okolici
seliti družine svojcev. Podobno so nameravali naslednji dan v Jevnici in okolici, vendar so našli
prazne domačije, ker so se družine umaknile v bližnje gozdove. Štab IV. operativne cone je za te
ubežnike organiziral partizansko civilno taborišče in mu dodelil 6 borcev. To ni bilo samo
zavetišče družinam, ki so se umaknile pred Nemci, ampak tudi postojanka za partizane, ki so se
tu zdravili ali skrivali. Taborišče je delovalo do septembra 1943, ko je štelo že 20 mož, iz katerih
je štab IV. operativne cone osnoval »specialno četo«, ki je kot predhodnica 1. bataljona
novoustanovljenega Kamniško-zasavskega odreda119 (KZO), sprejemala novince od Kamniško-
zasavske (terenske) čete ter ji oddajala orožje na desnem bregu Save; tudi Kamniško-zasavska
118 Anton Godec – Tomaž v svojem pričevanju navaja za isti dogodek datum 5. 1. 1943, torej teden dni prej (Godec – Tomaž, 1969: 183). 119 KZO je imel ključno vlogo pri zagotavljanju prehodov čez Savo, zato ga bom podrobneje obravnaval v posebnem poglavju.
77
četa je v februarju 1944 postala jedro 2. bataljona KZO.120 Ta je poleg prevoza novincev in
orožja v obeh smereh skrbel tudi za mobilizacijo fantov in mož v partizane (Vidali, 1989: II/12-
33; Godec – Tomaž, 1969: 182-193; Anton Jerant – ustni vir).
Drug tak primer so Ribče, ko je okupator 28. 1. 1943 izselil 9 družin, ki so imele svojce v
partizanih; 15. 8. 1944 pa je iz vasi Sp. Prekar, Hrib nad Ribčami, Katarija in Zg. Prekar preselil
kar 25 družin, posestva pa zažgal (ARS, AS 1827, 865/I – okolica Ljubljana).
Iz nemškega dokumenta, ki prikazuje poimenske sezname vojaških obveznikov okrožja Litije,
rojenih v letih od 1900 in 1923, je razvidno, da so Nemci iz tega območja predvidevali vpoklic
771 mož v nemško vojsko (ARS, AS 1603, 842/I/1).
Iz 21 poimenskih seznamov vzdrževanih vpoklicanih vojakov iz kamniškega okrožja je razvidno,
da so Nemci na tem območju izvajali mobilizacijo še najmanj do konca januarja 1945 (ARS, AS
1603, 849/IV/2).
Ker je bilo leta 1943 in v letu 1944 narodnoosvobodilno gibanje že v polnem razmahu in ker je
fronta zahtevala vedno več žrtev, so se mobiliziranci v vedno večjem odstotku/deležu odločali za
odhod v partizane.
3.4. GOSPODARSTVO IN INDUSTRIJA
Ena izmed značilnosti nemškega okupacijskega režima je bila tudi uvedba vojnega gospodarstva
in s tem prizadevanje, da bi z zasedenih območij dobili čim več materialnih dobrin za potrebe
svojih vojskujočih se držav. Po nemških podatkih je samo industrija na zasedenih območjih
Koroške in Kranjske proizvedla toliko kot industrija v avstrijskem delu Koroške (Slovenska
novejša zgodovina 1: 590).
Velik pomen gospodarstva na obravnavanem območju kaže tudi dejstvo, da so Nemci pri
določitvi meje med takratno Ljubljansko pokrajino in Gorenjsko želeli imeti gospodarsko
najrazvitejša ter kmetijsko najrodovitnejša območja.
V bližini Litije oz. Šmartnega pri Litiji se stekajo najpomembnejše prometne poti,121 zato je tu
nastalo pomembno prometno in gospodarsko središče. Vseskozi pa je bilo zaradi rudnega
120 Do ustanovitve obeh čet (terenske in specialne) in nato KZO so novince čez Savo in nazaj orožje, strelivo, vodili kurirji ob spremljavi strojniške desetine (Vidali, 1989: II/15).
78
bogastva karbonskih skladov v litijski okolici razvito rudarstvo,122 ki je poleg brodarstva
predstavljalo gospodarsko osnovo območja.
Po prihodu južne železnice123 1849, ki je povezala Celje, preko Zidanega Mosta, z Ljubljano, se
je začela tu razvijati industrija (Krajevni leksikon dravske banovine, 1937: 309-310, 313-314;
Kresal, 1961: 5-13; Praprotnik, 1969: 9-11).
V nadaljevanju je opisanih nekaj obratov in družb v širšem litijskem območju, ki so obratovali v
bližini partizanskih prehodov čez Savo.
Najpomembnejši industrijski obrat na obravnavanem območju prehodov je bila zagotovo
predilnica v Litiji.
V 80. letih 19. stoletja so v Litiji zgradili bombažno predilnico, kjer se je leta 1886 ustanovila
večja komanditna družba Schwarz Zublin & Co, ki je bila lastnik tovarne. Železnica je predilnici
omogočila najcenejši dovoz bombaža in odvoz preje, zasavski rudniki so nudili dovolj premoga
za pogon predilnice, cenene delovne sile pa je bilo tudi dovolj. Tako je leta 1906 zaposlovala že
400 delavcev.
Leta 1909 je prevzelo tovarno podjetje Brummer iz Trsta, ki jo je združilo s tekstilno tovarno v
Gorici, last družbe Ritter – Rittmayer & Co. Leta 1912 je bila vključena v delniško družbo
Vereinigte österreichische Textilindustrie in združena s tkalnico v Preboldu, s katero je
sodelovala vse do leta 1945. Leta 1916 se je lastništvo ponovno menjalo, prevzel jo je tekstilni
koncern Mautner. V njegovi lasti je bila vse do druge svetovne vojne, z izjemo med formalno
nacionalizacijo tujega kapitala leta 1923, ko se je koncern razdelil na češki, jugoslovanski,
avstrijski in madžarski Mautner d.d. Med okupacijo je dobila ime Littai – Pragwalder 121 Tu se stekajo štiri ceste z dolenjskega gričevja, dve povezujeta Litijo z Ljubljansko kotlino, ena pa jo prek Vač povezuje z moravško in zagorsko kotlino. Preko tega območja je tudi potekala t. i. jantarska pot iz Baltika na jug (Praprotnik, 1969: 9; Kresal, 1961: 5) 122 Rudarstvo je bilo v okolici Litije razvito že v času Ilirov in Keltov. Zaloge železove, svinčene, cinkove in bakrene rude in barita so bile v žilah, ki so bile primernejše za izkoriščanje v manjšem obsegu. Zaradi tega so se ti rudniki pokazali za sodobno eksploatacijo nezadostni in nerentabilni. Dokončno pa so s kopanjem svinčene rude in s topilnicami prenehali leta 1930, medtem ko so na Sitarjevcu kopali svinec in cinober še do leta 1951 (Kresal, 1961: 11-13). Močan gospodarski vpliv na širše litijsko območje pa je imel zasavski premogovni bazen, ki zaposloval delovno silo, ter povpraševal po živilih in lesu (Krajevni leksikon dravske banovine, 1937: 310). 123 Prihod južne železnice je povzročil dvojni učinek: - ustavil promet savskega brodarstva, ki se je na Savi razvilo šele v srednjem in novem veku. Ladje, ki so bile natovorjene predvsem z vinom in žitom iz Dolenjske in Hrvaške, so vlačili po reki navzgor z živinsko vprego po vlačilni stezi, ki je bila vsekana ob reki. Dokončno se je brodarstvo umaknilo s Save z zgraditvijo proge Zidani Most-Sisak leta 1862. Tako je Litija po zgraditvi južne železnice izgubila prometni značaj, kljub temu da se po železnici prepelje mnogo več blaga; - po drugi strani pa je odprla nove možnosti za gospodarski razvoj, predvsem industrializacijo, saj je omogočila uvoz mnogih surovin in izvoz izdelkov, s tem pa pritegnila tuji kapital. Litija pa je prevzela gospodarsko in upravno vlogo sosednjega Šmartnega, v katerem je bilo do takrat upravno, obrtno in trgovsko središče okolice (Krajevni leksikon dravske banovine, 1937: 309; Kresal, 1961: 8-9; Praprotnik, 1969: 9-11).
79
Textilwerke A. G. Littai. Delniške družbe Jugoslovanskih tekstilnih tvornic Mautner po okupaciji
niso razpustili, ampak so pravila prejšnje delniške družbe prilagodili nemškemu zakonu o
delniških družbah in izvolili nov upravni odbor. V letu 1941 in 1942 so v predilnici posodobili
številne stroje in naprave. Proti koncu leta 1941 pa je zaradi pomanjkanja surovin proizvodnja
začela že zastajati, v naslednji letih vojne je proizvodnja še nadalje padala, kar se je odražalo tudi
v številu zaposlenih. Leta 1943 so zaposlovali 262 delavcev (67 moških in 195 žensk) in 21
uslužbencev, v prvi polovici leta 1944 pa 221 delavcev (56 moških in 155 žensk) ter 20
uslužbencev (Kresal, 1961: 5, 106-107).
V noči iz 24. na 25 junij 1944 so združeni minerji KZO in Dolenjskega odreda izvedli napad na
tovarniške naprave in jih močno poškodovali, zaminirali so transformatorsko postajo,
onesposobili kretnice na industrijskem tiru in razstrelili vodno črpalko. Večje število delavcev je
prostovoljno šlo v partizane. Splet omenjenih okoliščin je prisilil upravo tovarne, da so 20.
oktobra 1944 predilnico zaprli (Vidali, 1989: IV-16; Kresal, 1961: 107).
V Litiji je bilo 1921 ustanovljeno podjetje Lajovic, ki je izdelovalo pletenine iz volne in
bombaža, letno okoli 10 ton. Izdelke (razna oblačila) je prodajalo na domačem trgu. Pred vojno je
zaposlovalo okoli 20 delavcev (Krajevni leksikon dravske banovine, 1937: 644).
Že leta 1841 je bila v Šmartnem pri Litiji ustanovljena tovarna usnja Knaflič. Podjetje je
izdelovalo usnje za podplate, ki jih je izvažalo tudi v tujino. Zaposlenih je bilo 30-40 delavcev
(Krajevni leksikon dravske banovine, 1937: 648).
Poleg topilniške,124 tekstilne in usnjarske industrije se je v Litiji začela razvijati tudi lesna
industrija.
Leta 1850 je bila ustanovljena tovarna pohištva in stavbenih del ter elektrarna Izgoršek v
Šmartnem pri Litiji. Podjetje se je ukvarjalo s stavbenimi deli in izdelavo pohištva. Pred vojno je
podjetje letno porabilo 1000 m3 lesa in je zaposlovalo 35-45 delavcev (prav tam: 632).
Leta 1897 je nastalo podjetje s parno žago in mizarstvom Kunstler v Litiji. Letno je porabilo do
2000 m3 lesa in je zaposlovalo okrog 15 delavcev (prav tam: 632).
V letu 1923 je bilo ustanovljeno podjetje Samsa, parna žaga in lesna industrija, Litija. Imeli so
najsodobnejšo parno žago, ki je letno predelala do 4000 m3 okroglega lesa in polovico tega kot
rezani les izvozila v tujino. Podjetje je pred vojno zaposlovalo 45-55 delavcev (prav tam: 634).
124 Topilnico svinca so v Litiji zgradili v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1913 je proizvajala skoraj eno petino celotne slovenske proizvodnje svinca. Zaradi nerentabilnosti so rudnik in topilnico leta 1930 zaprli (Praprotnik, 1969: 10).
80
Dve podjetji iz kemične industrije sta bili za okupatorja še posebej zanimivi.
Prvo je bilo podjetje JUB, tovarna barvil, Dol pri Ljubljani. Tovarna je uporabljala električno
energijo iz lastne elektrarne. Izdelovali so razne barve in barvila za gumarsko in kemično
industrijo, grafične barve za razne vrste tiska in polizdelke za umetna gnojila (mleti apnenec in
kredo). Skupaj s tovarno v Vidmu so v obdobju pred vojno proizvedli 150 vagonov barv
(Spominski zbornik Slovenije, 1939: 628).
Pomembna je bila tudi kemična tovarna125 Kansky v Podgradu pri Ljubljani. Leta 1922 je bila
ustanovljena kot prva jugoslovanska tovarna za proizvajanje žveplenega etra, etra za narkozo,
kasneje pa so proizvodnjo razširili na izdelavo topil za industrijske lake. Tovarna je izdelovala
tudi vrsto farmacevtskih izdelkov in oskrbovala tekstilno industrijo s pomožnimi kemikalijami
(Spominski zbornik Slovenije, 1939: 628; Krajevni leksikon dravske banovine, 1937: 624).
Leta 1929 pa je v Kresnicah stekla razmeroma moderna apnenica. Po njeni žičnici so partizani in
kurirji do 29. marca 1944, ko je ta prenehala delovati, prevažali predvsem blago, orožje, pošte, itd
(Praprotnik, 1969: 11).
Poleg omenjene industrije pa je prevladovala obrt, trgovina in gostinstvo. Tako je leta 1927 imel
davčni okraj126 Litija 234 trgovinskih, posredniških in podobnih obratov ter 481 obrtnih obratov
najrazličnejši strok. Tik pred vojno je bilo v občini Litija zaposlenih 1356 delavcev: 906 delavcev
v večjih podjetjih in industriji, 200 delavcev v obrti, gostinstvu in trgovini, 250 delavcev pa v
drugih vejah (promet itd.) (prav tam: 11).
125 Kemično tovarno je 14. julija 1944 napadel prvi bataljon KZO in zaplenil 60 kg pogonskih jermenov, ki so jih uporabili za izdelavo podplatov; zaplenili so tudi precej pisarniške opreme (Vidali, 1989: III-23). 126 Davčni okraj Litija je zajemal vse občine takratnega litijskega sreza dravske banovine.
81
3.5. ŽELEZNICA
3.5.1. Železniška proga Celje-Zidani Most-Ljubljana
Prva lokomotiva je iz Celja prispela v Ljubljano 18. avgusta 1849, uradna otvoritev proge pa je
bila 16. septembra 1949127. Ta proga je osrednji del železniškega omrežja Slovenije, saj je ves čas
obstoja najbolj prometna proga v Sloveniji. To velja še posebej za odsek med Zidanim Mostom
in Ljubljano, ki je središčni del prometnega križa Slovenije: sever-jug in vzhod-zahod (Bogić
1998: 7; Rustja, 1999: 3).
Gradnja dvotirne proge med Celjem in Ljubljano je bila zelo zahteven projekt, ki je trajal skoraj
4 leta. Velike ovire so bili zahtevni mostovi, podporni zidovi, utrjevanje pobočij in gradnja
palisadnih sten za zavarovanje proge pred padajočim kamenjem. Posebno težaven je bil del med
Zidanim Mostom in krajem Sava, kjer so morali progo graditi na skalovju savske struge, deloma
pa jo vsekati v živo skalo (Mohorič, 1968: 21-24; Rustja, 1999: 17-18).
Med 2. svetovno vojno se je izjemnega geostrateškega in geoprometnega pomena128 železnice
zavedala tudi takratna okupacijska oblast. Podobno kot slovensko ozemlje je bilo tudi železniško
omrežje med okupacijo razdeljeno med tri okupatorje. Vse železniške proge na nemškem
okupacijskem ozemlju je dobila v upravo Nemška državna železnica129 (DRB) (Bogić, 1989: 25).
Železnica je bila za oskrbovanje enot na frontah130 izrednega pomena. Po progi so prevažali
surovine (nafta, bencin, premog, petrolej …), vojaštvo in vojaška vozila, težko orožje, živila,
saniteto ... nenazadnje tudi izseljence in deportirance. Nemci so železniško progo od Zidanega
Mosta do Laz131 še posebej zavarovali in utrdili s številnimi vojaškimi postojankami in bunkerji
(glej Prilogo H). Vzdolž proge, po tirih in po cesti ob njej, so stalno patruljirale enote in oklepni 127 Da bi čim prej vzpostavili promet na progi, so do otvoritve dogradili le en tir (Rustja, 1999: 20). 128 S podpisom trojnega pakta je Nemčija hotela dobiti popolno oblast nad jugoslovanskimi železnicami. Že 20. marca 1941 je uprava nemških železnic (Deutsche ReichsBahn – DRB) od jugoslovanske zunanjega ministrstva zahtevala stalno evidenco vseh transportov in omejitev domačega prometa, da bi imela nemška vojska na voljo dovolj prometnih kapacitet za prevoz vojaških transportov (Mohorič, 1968: 483). 129 Nemške državne železnice so imele za to progo operativno izpostavo v Celju, ki je bila neposredno podrejena direkciji DRB na Dunaju in ministru za promet ter generalnemu direktorju DRB v Berlinu (AS 1947). 130 Slovenske oz. jugoslovanske železnice so bile pomembne predvsem za oskrbovanje in premeščanje nemških in italijanskih okupatorjevih enot na bojiščih v Grčiji; nemških enot v Rusiji, na Apeninskem polotoku (po kapitulaciji Italije) in v Franciji. Za Italijane je bila izrednega pomena tudi romunska nafta. 131 V Lazah je bil železniški mejni prehod med Nemci in Italijani (Vidali 1989: II/10).
82
vlak (Priloga B), da bi preprečile miniranje in sabotaže na progi, hkrati pa tudi prečkanje reke
Save, ki je tekla ob progi. (ARS, AS 1851, 86/III/1).
Pomena te proge za okupatorja se je zavedalo tudi vodstvo narodnoosvobodilne vojske, ki je že v
letu 1941 organiziralo sabotažne akcije na železnici in železniških napravah.132
Iz številnih poročil o sabotažah in miniranju je razvidno, da je bila proga največkrat minirana
med Litijo in Savo, primerna za miniranje in napade na vlak pa je bila tudi ozka soteska med
Savo in Zagorjem (ARS, AS 1947, 27-470).
Najbolj primerni za miniranje so bili številni kamniti in železni mostovi, tuneli, podvozi in
prepusti, ki jih je na omenjeni progi kar nekaj, zato so jih Nemci še posebej nadzirali in v bližini
postavili postojanke ter zgradili bunkerje in strelna zaklonišča133 (ARS, AS 1851, 85/I/3).
Najbolj učinkovit in odmeven134 pa je bil vzajemni napad135 zavezniškega letalstva, 15. divizije
(4. in 5. brigada), Dolenskega odreda, 6. in 11. brigade IV. operativne cone in Kamniško-
zasavskega odreda v noči na 22. september 1944 na železniški most čez Savo (Slika 3.4) pri
gradu Pogonik (Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, 1978: 736-737).
Vendar napad ni popolnoma uspel, saj se je zavezniško letalstvo (6 bombnikov) zaradi streljanja
nemške protiletalske baterije (t. i. flake) dvignilo višje, kar pa je onemogočilo natančnost
bombardiranja mostu. Ker letalski napad ni uspel, so dolenjski minerji most minirali in tako
onesposobili železniški promet vse do 8. februarja 1945 (Jerman, 1969: 198-204; Vili Kos-ustni
vir; ARS, AS 1869, 333/III/2; AS 1851, 85/I/3, 60/IV; AS 1851, 98/I/4).
132 Večje akcije pa so se začele izvajati leta 1942. ko je bila ustanovljena minerska četa zasavskega bataljona; konec leta 1943 pa je IV. operativna cona ustanovila minersko četo, ki je bila kasneje vključena v KZO. Ob sodelovanju KZO-ja in Dolenjskega odreda sta skupne akcije izvajali tudi njuni minerski četi (Žužek - Tarzan, 1969: 214-237; Vidali, 1989: II/26-29). 133 Leta 1945 so zaradi pogostega miniranja proge na odseku Sava-Zagorje v Renkah neposredno ob železnici zgradili močan betonski bunker, iz katerega so lahko obstreljevali bližnjo okolico (Žužek – Tarzan, 1969: 225). 134 Železniški most pri gradu Pogoniku je bil ključnega pomena za delovanja proge in kot tak eden izmed ciljev strateškega pomena. Sodelovanje zavezniških letal pa je pomenilo zavezniško priznanje in podporo narodnoosvobodilnemu boju (Stergar, 2002: 58-62). 135 Isto noč je 4. brigada napadla še postojanko v Kresnicah in na več mestih porušila progo; naslednji dan pa je Šlandrova brigada razstrelila železniški most pri postaji Sava (Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, 1978: 737).
83
Slika 3.4: Most čez Savo pri gradu Pogonik. Narejen je iz treh železnih konstrukcij za vsak tir,
torej 6 mostov, ki jih z bregovoma povezujeta dva vmesna podporna stebra. Po vojni obnovljena
jeklena konstrukcija še danes sloni na prvotnih rečnih stebrih. Slika je narejena iz gradu na
desnem bregu. Foto: Jože Rozman, 22. 12. 2005.
3.5.2. Železniška proga Laze-Črnuče-Vižmarje
Ob razdelitvi slovenskega ozemlja je bilo ljubljansko železniško prometno vozlišče v italijanski
okupacijski coni. Tako gorenjsko železniško omrežje ni imelo direktne zveze s progo proti
Zidanemu Mostu. Zato se je nemško vojaško prometno vodstvo odločilo, da zgradi obvozno
progo Laze-Črnuče-Šentvid/Vižmarje (Priloga H), s tem poveže gorenjsko, kamniško in zasavsko
progo, in postane neodvisno od Italijanov (Dežman, 1996: 423-424; Bogić, 1998: 25).
Z graditvijo 18,035 km dolge enotirne proge136 so začeli jeseni 1941, otvoritev proge pa je bila
15. avgusta 1943 (Rustja, 1992: 26). Trasa proge je potekala od Laz , Beričevega, Šentjakoba,
Nadgorice, Črnuč, S od Ježice in Kleč do Šentvida (Vižmarij) (Arhiv Holdinga Slovenskih
železnic d.o.o., Proga Šentvid-Laze/ trasa proge).
136 Sprva je bila proga mišljena kot dvotirna, saj je bil spodnji ustroj zgrajen za dvotirno progo (Rustja, 1992: 26).
84
Imela je dve vmesni postaji Beričevo (Fortschach) in Črnuče (Schwarzendorf), v Vižmarjih (St.
Veit-Weichseldorf) pa so imeli tudi carinsko službo in štiri carinske tire (Rustja, 1992: 26).
Proga je imela operativno izpostavo v Jesenicah, ta je bila podrejena direkciji Deutsche
Reichsbahn (DRB) v Beljaku in ministru za promet ter generalnemu direktorju DRB v Berlinu. V
Šentvidu je imela sedež tudi Uprava za novo gradnjo železnic v Reichu (Arhiv Holdinga
Slovenskih železnic d.o.o., Proga Šentvid-Laze/seznam mostov; Rustja, 1992: 26).
No progi je bilo kar 16 različnih mostov, prepustov, nadvozov in podvozov. Najpomembnejši pa
je bil 331,6 m dolg most čez Savo v Lazah, ki je bil narejen na obeh obrežnih opornikih in 13
rečnih stebrih (Arhiv Holdinga Slovenskih železnic d.o.o., Proga Šentvid-Laze/most čez Savo pri
Lazah, seznam mostov).
Ob koncu vojne je bil most miniran, jeklene nosilce pa so uporabili za obnovo mostov v Zalogu
preko Ljubljanice in v Medvodah preko Sore (ARS, AS 1851, 98/II/5).137 Tudi to progo so
minerji partizanskih brigad in odredov večkrat minirali, kljub temu da je bila proga utrjena z
bunkerji in da so bili na vsaki postaji orožniki in železniški stražarji, ki so patruljirali po progi.
Najbolj pogosto je bila proga poškodovana na odseku med Lazami in Beričevim138 (ARS, AS
1622, 4/IV/2).
Kljub nasprotovanju krajanov so leta 1946 del proge od Laz do Črnuč demontirali, drugi del
proge pa je kot industrijski tir obratoval še do konca 1947 (Rustja, 1992: 26).
137 Na nekaj rečnih stebrih pa so leta 1960 zgradili cestni most, ki je zamenjal brod na Savi (Arhiv Holdinga Slovenskih železnic d.o.o., proga Šentvid-Laze/mostovi 1945 – 1962). 138 Glede na to, da je bila proga dograjena v letu 1943, je bilo miniranje smiselno in učinkovitejše na železniški progi med Lazami in Zagorjem, saj so Nemci po kapitulaciji Italije (7. 9. 1943) lahko uporabljali tudi ljubljansko železniško prometno vozlišče (opomba Jože Rozman).
85
Slika 3.5: Ranžirna postaja v Lazah. Slika prikazuje ostanke ranžirne postaje, ki je služila za
obračanje lokomotiv. Ob cesti v Lazah so vidni še številni ostanki nemške obvozne proge. Foto:
Jože Rozman, 22. 12. 2005.
3.6. UČINKI NA ORGANIZACIJO IN IZVEDBO PREHODOV Obravnavano območje prehodov je bilo razdeljeno med nemško in italijansko okupacijsko
ozemlje, ki je bilo ločeno z utrjeno in varovano razmejitveno črto oz. državno mejo med
okupatorjema. Nemški okupator je hotel zasedena območja čim prej priključiti Tretjemu Reichu,
zato je uvedel civilno upravo, ki je namesto srezov oz. okrajev uvedla okrožja in na ključna
uradniška mesta imenovala svoje ljudi; prav tako je v vseh večjih krajih vzpostavil vojaške oz.
policijske postojanke. Vse skupaj je povzročilo, da se je na obravnavanem območju vzpostavilo
ilegalno mostišče za transportiranje večjih partizanskih enot, novincev in orožja, t. i. partizanski
koridor, ki je povezoval vodstvo NOB in Osvobodilne fronte s pokrajinskimi vojaškimi in
političnimi vodstvi. Prehodi čez Savo in smeri čez nemško-italijansko razmejitveno črto pa so bili
praviloma speljani izven območij in krajev z okupatorjevo prisotnostjo (glej Prilogo H).
Preseljevanje in deportacije lokalnega prebivalstva, kot posledica nemške raznarodovalne politike
in povračilnih ukrepov vse bolj rastočemu uporniškemu gibanju slovenskega naroda, je skupaj s
86
prisilno mobilizacijo v nemško vojsko sejalo strah med prebivalstvom in tako negativno vplivalo
na izvajanje in organizacijo prehodov čez Savo in demarkacijsko črto.
Ker je bilo območje ob Savi tudi dobro gospodarsko razvito, je okupator večino industrijskih
obratov in podjetij vključil v vojno gospodarstvo in jih tudi temu primerno utrdil in zastražil. S
tem pa so bile partizanske enote, ki so delovale na območju prehodov, odtrgane od surovin in
izdelkov, ki bi jim izboljšale gmotno stanje in operativno sposobnost.
Strateško pomembnost tega t. i. varovalnega pasu med Savo in razmejitveno črto za (oba)
okupatorja pa sta v največji meri definirali železniška proga Celje-Zidani Most-Ljubljana in
nemška obvozna proga Laze-Črnuče-Vižmarje. Iz Priloge H je razvidna nemška postavitev
postojank ob železniški progi, iz katerih so večkrat dnevno patruljirale enote in oklepni vlaki, ki
so varovale progo pred partizanskimi diverzijami in sabotažami. Ker je železniška proga speljana
ob reki, so te patrulje nadzirale tudi območja prehodov čez Savo, zato so le-ti bili večinoma
organizirani ponoči.
4. PARTIZANSKI PREHODI ČEZ SAVO Ko so nemški okupatorji v aprilu in maju prišli v Zasavje, so močno zastražili mostove in pobrali
vse čolne vzdolž Save. Tako so bili prehodi mogoči le po mostovih pri kraju Sava, v Litiji in v
Hrastniku. Prav tako pa je na litijskem območju deloval brod139 za prevažanje prebivalstva med
Jevnico in Senožeti.
Z vzpostavitvijo razmejitvene črte pa je tudi prehajanje iz enega v drugo okupacijsko območje
postalo omejeno. Na tem območju sta bila le dva uradna mejna prehoda med obema
okupacijskima režimoma: cestni mejni prehod v Podgradu in železniški mejni prehod v Lazah
(Petje – Jovan, 1969: 237; Vidali, 1989: V/2).
Da pa bi narodnoosvobodilno gibanje v obeh okupacijskih conah postalo povezano med seboj in
pa z vojaškim in političnim vodstvom, so začeli organizirati prve kurirske zveze.
Vse to pa je vplivalo, da je na tem območju ob Savi v dolžini približno 20 km nastala posebno
izvirna ilegalna organizacija prehodov prek Save in meje.
139 Brod med Jevnico in Senožeti so zgradili leta 1919. Sestavljala sta ga dva večja lesena čolna, povezana z leseno konstrukcijo, tako da je lahko nanj zapeljala tudi vprega. Prevoz so ljudje plačevali sproti, med vožnjo pa so se lahko posedli na klop. Po vojni je bil brod na novo zgrajen in je deloval vse do 8. septembra 1959, ko ga je nadomestil viseči most čez Savo, ki tam stoji še danes (Kovič, 2001: 200-201).
87
4.1. KURIRSKE ZVEZE Kurirske zveze so bile med narodnoosvobodilno vojno (NOB) glavna oblika medsebojnega
povezovanja partizanskih enot oz. političnih organizacij s svojim vodstvom. Čez litijsko in
moravško območje so vzhodno in zahodno od Litije potekale kurirske zveze med Štajersko,
Dolenjsko in Ljubljansko pokrajino ter povezovale področna vodstva Osvobodilne fronte (OF) z
njenim glavnim odborom in partizanske enote z glavnim poveljstvom. Prve zveze so nastale že
takoj po okupaciji leta 1941, v jeseni 1942 pa je vodstvo NOB začelo ustanavljati posebno
mrežo kurirskih postaj, t. i. TV relejnih postaj140 (Ribič – Muk, 1988: 93; Petje – Jovan, 1969:
237).
Kurirji so bili najbolj izkušeni, zanesljivi in iznajdljivi borci, ki so dobro poznali ozemlje in
krajevne razmere v kraju, kjer je delovala kurirska postaja. Poleg običajnih kurirskih nalog so
opravljali še obveščevalno in propagandno, aktivistično delo; neredko so napadli tudi
sovražnikove patrulje. Zadrževali so se v dobro maskiranih zemljankah, bunkerjih in šotorih; v
ugodnih razmerah so bivali tudi na bližnjih kmetijah. Hrano so dobivali pri domačinih, pri
zanesljivih ljudeh so imeli organizirane t. i. javke, kjer so pridobivali informacije o varnostnih
razmerah, prav tako pa so se tu srečevali s kurirji drugih postaj.
V Prilogi H so označena mesta kurirskih postaj in smeri delovanja, na katerih so se najpogosteje
delovale posamezne kurirske postaje.
4.1.1. Kurirske postaje Na celotnem obravnavanem območju so med NOB delovale naslednje kurirske postaje: TV 2, TV
3, TV 3 S, TV 21a S, TV 29 S, TV 26 S.
Med prvimi je bila v začetku 1942 ustanovljena kurirska postaja TV 3. Njena poglavitna naloga
je bila čim prej vzpostaviti stalno zvezo s Štajersko, ki so jo vzpostavili februarja 1943. V
začetku se je zadrževala v okolici Pristave nad Stično, pozimi pa so se preselili pod Debeče, kjer
so si blizu razmejitvene črte141 postavili zemljanko. Ko je bila leta 1943 ustanovljena postaja TV
140 Vsaka kurirska postaja je imela svojo oznako TV (terenski vod), številko postaje in veliko črko (razen Dolenjske), ki je označevala pokrajino. Tako je za Štajersko bila to črka S, za Gorenjsko črka G, Koroško K in Primorsko P. Postaje niso bile oštevilčene po vrstnem redu zaradi varnostnih razlogov (Petje – Jovan, 1969: 239). 141 Posebej nevarno je bilo prehajanje iz bodeče žice zgrajene in minirane meje, ki so jo nadzorovale okupatorjeve patrulje na obeh straneh. Žične ovire so bile približno 2 metra visoke, večplastne v širini več metrov. Meja je bila
88
29 S v Križevski vasi, je kurirska veza potekala med njima. Zaradi prevelike razdalje in vse
večjega obsega nalog med njima pa je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja TV 3 S nad
Jevnico. Po kapitulaciji Italije je bila kurirska postaja TV 3 nekaj časa v okolici Stične, v letu
1944 pa se je preselila na litijsko območje (Mamolj). Od tu je vzdrževala zvezo s postajama TV 3
S nad Jevnico in TV 2a pri Vnajnarjih v dolenjski smeri, in TV 5a pri Radečah ter TV 21a S pod
Sv. Goro v štajerski smeri. Prevoze čez Savo so organizirali kurirji TV 3 s pomočjo domačinov
iz Spodnjega Loga, kjer so jih na levem bregu pričakali kurirji postaje TV 21a S. (Zakonjšek,
1985: 25-42; Petje – Jovan, 1969: 242-246).
Kurirska postaja TV 3 je bila ena najpomembnejših na Dolenjskem, saj je povezovala GŠ POS in
NOV v Beli Krajini s partizanskimi enotami na Štajerskem (Zakonjšek, 1985: 41).
Novembra 1942 je bila v bližini Pugleda ustanovljena kurirska postaja TV 2. Njena naloga je
bila vzdrževati neposredno zvezo z organizacijo OF v Ljubljani. Zaradi nadlegovanja
belogardistov iz postojank na Polici, Urhu in v Bizoviku, se je kmalu preselila na območje TV 3
(Stična-Šentvid), konec maja 1943 pa se je preselila v okolico Janč. delovala pa je tudi v Besnici,
Vnajnarjih, Gabrju, in Dolgi Nogi.
Zvezo z Ljubljano je organizirala v dveh smereh: Sostro-Zalog-Ljubljana in preko železnice v
Jevnici prav tako do Ljubljane. Tako kot TV 3 je tudi TV 2 delovala vse od konca vojne
(Zakonjšek, 1985: 21-25).
Po italijanski okupaciji je bila ustanovljena postaja TV 3 S, ki je nastala zaradi prevelike razdalje
med TV 3 in TV 29 S.142 Njena poglavitna naloga je bila vzdrževanje zveze prek Save z desnega
brega. V začetku se je zadrževala nad Kresniškimi poljanami, pozneje v Golišču in v Dolgi Nogi.
Januarja 1945 so Nemci in domobranci postojanko uničili, kurirje pa so nato razporedili po
drugih postajah (Zakonjšek, 1985: 354-358; Petje – Jovan, 1969: 241-242).
Jeseni 1943 je bila formalno143 ustanovljena kurirska postaja TV 29 S. Njena poglavitna naloga
je bila vzdrževanje zveze na relaciji Jevnica-Senožeti med štabom IV. operativne cone in TV 3.
V začetku so kurirji TV 29 S vzdrževali zvezo s TV 3 tudi onstran razmejitvene črte, po minirana z dvema vrstama min: pred žično oviro so bile zakopane mine, ki so eksplodirane, če je kdo stopil nanje; druga vrsta min pa je visela na žici v višini koraka in se je sprožila, če se je kdo spotaknil vanjo. Kurirji so poznali pot med minami, prav tako so jih mnogo odstranili in jih dostavljali partizanskim enotam. Pri žični ograji so s škarjami naredili ozek prehod, odprtino pa so potem zadelali. Večkrat so si pomagal tudi z lestvijo (Zakonjšek, 1985: 29). 142 V tistem času je TV 3 delovala še v okolici Stične, TV 29 S pa je bila nad Senožetmi. 143 V začetku februarja, ko je bila vzpostavljena zveza med TV 3 in IV. operativno cono, so kurirske naloge opravljali po potrebi kar borci omenjenih enot. Poleti 1943 pa se je štab IV. operativne cone odločil, da po vzoru dolenjskih TV postaj organizira stalne kurirske točke tudi na Štajerskem (Zakonjšek, 1985: 360).
89
ustanovitvi vmesne postaje TV 3 S na Golišču pa so bili z njo povezani. Za prehod čez Savo so
ponavadi poskrbeli kurirji TV 29 S (Zakonjšek, 1985: 358-362; Petje – Jovan, 1969: 239-241).
Med Jevnico in Senožeti je vozil brod. Čez dan so ga Nemci stražili, ponoči pa zaklenili. Ko pa
so ugotovili, da ga s pomočjo ponarejenega ključa ponoči uporabljajo tudi partizani, so ga 10.
junija 1943144 zažgali. Partizani so se potem čez reko vozili s čolni, ki so jih naredili sami. Čolne
so skrivali v zamaskiranih bunkerjih, ki so bili skopani v mivki v produ pod Senožeti, kjer so
vedno imeli na voljo tudi kakšen rezervni čoln v primeru, da so jim ga Nemci zaplenili
(Partizanski koridor, 1988: 71-85).
Postaja TV 29 S je bila ključna kurirska postaja, saj je povezovala tri pokrajine, Dolenjsko s
Štajersko in Gorenjsko. Poleg zveze s TV 3 S oz. TV 3 in TV 21 S (Zgornje Koseze pri
Moravčah) je vzdrževala zvezo tudi z gorenjsko postajo TV 9a G v bližini Prevoj pri Šentvidu.
Kanal za prehajanje čez Savo med Senožeti in Jevnico pa je deloval ves čas vojne, kljub temu da
so bili kasneje organizirani prehodi čez Savo tudi drugod (Zakonjšek, 1985: 358-362).
V septembru 1944 je bila ustanovljena kurirska postaja TV 21a S, da bi skrajšala in razbremenila
linijo TV 26 S (Vrhe) – TV 21 S (Zgornje Koseze pri Moravčah) – TV 29 S – TV 3 S in TV 3.
Tako je nastala direktna veza med TV 3 (takrat že na Mamolju) – TV 21a S – TV 26 S.
Kurirji s postaje TV 3 so med Spodnjim Logom in Savo prečkali reko, nato še železnico in cesto,
kar je predstavljalo veliko nevarnost, saj je bila v Savi močna nemška postojanka, ki je stražila
most čez Savo in patruljirala po progi proti Litiji in Mošeniku oziroma Renkam. Na levem bregu
so jih počakali kurirji TV 21a S. tako je bilo vzdrževanje zveze s TV 3 najpomembnejše, prav
tako je bilo pomembno tudi vzdrževanje zveze z TV 26 S, zvezo s TV 29 S so vzdrževali le po
potrebi. Postaja je s kratko vmesno prekinitvijo (december 1944) delovala do konca vojne
(Zakonjšek, 1985: 364-367).
Jeseni 1943 je bila ustanovljena tudi kurirska postaja TV 2a, ki je delovala v okolici Janč,
Vnajnarjev, Besnice in v bližini Sostrega. Njena naloga je bila od okupatorja iskane politične
delavce in člane varnostne službe spravljati iz Ljubljane prek bodeče žice, ki jo je takrat obdajala.
Ta postaja je delovala v strogi tajnosti in je pogosto menjavala lokacije, za njo so vedeli le kurirji,
ki so delali na njej (Petje – Jovan, 1969: 242).
144 Datum uničenja broda v literaturi ni enoten: Partizanski koridor navaja 10. 6. 1943, Kovič (2001: 201) pa navaja 24. 6. 1943.
90
4.2. KAMNIŠKO-ZASAVSKI ODRED
Kamniško-zasavski odred je bil ustanovljen oziroma obnovljen145 15. 2. 1944. Njegova glavna
naloga je bila organizirati prehode čez Savo, kanale za transport orožja za vse več mobilizirancev
in rušenje železniške proge. S tem so razbremenili kurirske postaje in brigade, ki so jim bili
novinci v veliko breme146. Nov odred je nastal iz Kamniško-zasavske (terenske) čete, minerske
čete in specialne čete, sestavljali so ga 3 bataljoni147 in minerska četa. Odred je deloval na
območju med Domžalami, Zidanim Mostom in reko Savinjo: del Ljubljanskega polja, Kamniške
ravnine, Moravške doline, Črnega grabna, Tuhinjske doline, doline Črne, Savinjske doline, del
Kamniških planin (Velika planina in Menina) in Zasavjem. Posebej je pomembno delovanje
odreda na desnem bregu Save v letu 1944, ko je deloval vse od razmejitvene črte (Vidali, 1989:
II/33-38, III/2-6, VII/65; Stergar, 2002: 26-29; ARS, AS 1869, 333/I/8).
4.2.1. Specialna četa Ustanovljena je bila 10. septembra 1943 in je nastala iz taboriščne patrulje (20 borcev148), ki je
varovala partizansko civilno taborišče nad Jevnico. Njena naloga je bila mobilizacija in transport
ljudi, orožja in opreme čez reko Savo na Dolenjsko. S tem so razbremenili kurirsko postajo TV 3,
ki od ustanovitve čete ni več vodila novincev na Dolenjsko. Četa je bila gibljiva in ni imela
stalnega sedeža:149 v Stični, Jančah, v Štangi, v Dolgi nogi, na Kresniškem vrhu, na Širmanskem
hribu in drugod. V času samostojnega delovanja do ustanovitev KZO je sprejemala novince in
oddajala orožje na desnem bregu Save na naslednjih prehodih:
145 Predhodnik KZO je bil Kamniško-Savinjski odred, ki je bil 14. 1. 1943 ustanovljen na Lesu. Odred je bil sestavljen iz treh bataljonov: Kamniškega, Zasavskega (ali bataljon Alojza Hochkrauta) in Savinjskega (ali bataljon Slavka Šlandra). Z ustanovitvijo Šlandrove oziroma 6. slovenske narodnoosvobodilne (udarne) brigade 6. 8. 1943 je bil Kamniško-Savinjski odred ukinjen (Stergar, 2002: 15-19; Stiplovšek, 1971: 27-28, 51-56). 146 Večina mobilizirancev je bila neoboroženih, zato so jim morali dodeljevati varstvo, kar je pa zmanjševalo ofenzivnost brigade (Vidali, 1989: I/29). 147 1. bataljon je bil ustanovljen 6. marca 1944 nad Jevnico, 2. bataljon 9. aprila 1944 na Štance Lazah, 3. bataljon pa 25. novembra 1944. Specialna četa je postala jedro 1. bataljona, Kamniško-zasavska (terenska) četa je bila jedro 2. bataljona, 3. bataljon pa je nastal iz 4. čete 2. bataljona in prostovoljcev iz 1. in 2. bataljona. Minerska četa se je držala 2. bataljona (Vidali, 1989: II/33-38, III/2-6, VII/65). 148 Ob ustanovitvi je štela 20 borcev, v decembru 1943 70 borcev, v marcu 1944 pa že kot enota KZO 88 borcev (Partizanski koridor, 1988: 108). 149 Nekaj časa je imela sedež v neki gostilni v Stični (Vidali, 1989: II/18).
91
- pri Lipi (med Slapnico in Jevnico) in naprej do Male Dolge noge, Janč (Tuji grm), Koških
poljan, Račice, Štrusovega mlina, Gozd Reke, Osredka nad Stično, kjer so prečkali mejo, dalje do
zbirnega taborišča v Stični;
- Zgornje Ribče-Slatnar, naprej do Kresniškega vrha, Golišča, Male Štange, Velike Štange,
Račice, Štrusovega mlina, Gozd Reke, Osredka nad Stično in dalje do Stične;
- Spodnje Ribče-Drčar, do Kresniškega vrha, čez Golišče, Malo Štango, Veliko Štango, do
Račice in naprej do Stične
- Hotič-Presenčev mlin, naprej do Kresniškega vrha, Golišča, Male in Velike Štange, Račice in
naprej do Stične.
Četa je imela dva, včasih tudi tri vode, ki so se izmenjavali pri spremljanju novincev; ko je eden
vod bil na delu, je drugi počival. V decembru pa se je četa razdelila v dve približno enako močni
patrulji, ki so delovali ločeno vse do ustanovitve KZO, ko je četa postala jedro 1. bataljona KZO
(Vidali, 1989: II/ 12-20; Stiplovšek, 1971: 204-205; Partizanski koridor, 1988: 108-111).
4.2.2. Minerska četa V decembru 1943 se je zaradi nemške aktivnosti štab IV. operativne cone z Šlandrovo brigado
pred nemško hajko umaknil v Kamniško-Savinjske Alpe in na Koroško, v Zasavju pa je pustil
minerski vod te brigade. V januarju 1944 pa se je ta vod preoblikoval v novoustanovljeno
minersko četo IV. operativne cone s posebno nalogo rušenja železniške proge in mostov ter
telefonskih, telegrafskih naprav ob njej. Dva voda sta izvajala sabotaže na progi Laze-Zidani
Most - Celje, eden pa na progi Zidani Most-Brežice. Ob obnovitvi KZO je bila vključena vanj kot
samostojna četa (Vidali, 1989: II/ 26-29; Stiplovšek, 1971: 205; Žužek – Tarzan, 1969: 115-117).
92
4.2.3. Kamniško-zasavska (terenska) četa Da pa kamniško in litijsko območje zaradi premika štaba IV. operativne cone in Šlandrove
brigade ne bi ostalo brez partizanske enote, je štab IV. operativne cone 3. januarja 1944 iz
Šlandrove brigade izločil okoli 30 borcev, ki so jih vključili v Kamniško-zasavsko četo, ki pa je
kmalu narasla na okoli 100 borcev. Njena naloga je bila mobilizacija novincev, ki jih je z novinci
od drugih brigad spravljala do specialne čete IV. operativne cone na desnem bregu. Prav tako je
skrbela za prenašanje orožja in streliva čez Savo in izvajala manjše sabotažne akcije (Stiplovšek,
1971: 204-205; Vidali, 1989: II/30; Belec – Beli, 1969: 208).
4.2.4. Odredne prevozne stanice (OPS) in kanali transportov Ob ustanovitvi je KZO dobil glavno nalogo, da pripravi boljše prehode čez Savo in nemško-
italijansko razmejitveno črto, saj je spomladi 1944 dotok novincev iz Štajerske naraščal. Odred je
do konca marca oz. začetka aprila 1944 ustanovil 3 odredne prevozne postaje (odredne prevozne
stanice – OPS), ki so imele stalno posadko borcev in čolnarjev (približno 10 mož):
- OPS 1 je imela dva prehoda: prehod Mačkovina in most v vasi Sava. Pri Mačkovini je
prehod čez Savo potekal s čolni in bredenjem, medtem ko je v Savi prehod potekal po
lesenem in pokritem mostu. Od 9. 9. 1944 pa do 28. 9. 1944 je bila Sava osvobojena, po
mostu pa je bil organiziran prehod vpreg za oskrbo.
- OPS 2 je imela samo en prehod Hotič-Presenčev mlin, ki je zaradi največjega števila
čolnov (4-5 čolnov) prevzel vlogo glavnega prehoda. Ob normalnem vodostaju so na tem
mestu reko tudi bredli. Ker je bil ta prehod najpomembnejši in najmočnejši, so vezisti KZO
med obema bregovoma Save napeljali skrivno telefonsko linijo150 (glej Prilogo C). Zaradi
izdaje je prehod obratoval samo do konca 1944.
- OPS 3 je imela kar tri prehode: pri Lipi (bredenje in čolni), Zgornje Ribče-Slatnar
(bredenje in čolni) in Spodnje Ribče-Drčar (pod Kresniškim vrhom, čoln na žici).
150 Iz Priloge C je razvidno, da naj bi telefonska linija potekala (tudi) na območju prehoda med Sp. Ribčami in Drčarjem, vendar tega iz drugih virov ne morem potrditi.
93
Z ustanovitvijo OPS je postal prehod čez reko Savo precej olajšan, stari prehodi pa
razbremenjeni oz. reorganizirani. Dobro organizirana obveščevalna služba in številčnost
prehodov sta omogočala, da so kljub nemškim zasedam pri enem ali dveh prehodih oz. kanalih
uporabili tretjega in uspešno izvedli nalogo. Tudi če so Nemci odkrili ob reki zamaskirane in
zakopane čolne, so organizirane delavnice imele na voljo vedno dovolj rezervnih čolnov (Vidali,
1989: 16-20; Peskar, 1976: 265-268; Stergar, 2002: 34-36; Partizanski koridor, 1988: 114-118;
Vili Kos - ustni vir; Anton Jerant - ustni vir).
Zaradi vse večjega števila neoboroženih novincev, ki so se zadrževali pri enotah IV. operativne
cone, je štab VII. Korpusa odločil, da se Dolenjski odred v juniju 1944 pomakne na območje
Janč in Mamolja ter skupaj s KZO organizira prehode čez Savo in zavaruje premike čez mejo do
garnizije VII. korpusa. Štaba obeh odredov sta se dogovorila, da bo KZO vodil transporte do
Save in organiziral prevoze čez njo, Dolenjski odred pa bo na desnem bregu prevzel transporte in
jih zavaroval pri premiku do enot VII. korpusa (Peskar, 1971: 262-265; Vidali, 1989: V/13-16;
Vili Kos – ustni vir).
Pohod transportov s Štajerske na Dolenjsko je bil dolg 70-80 km, zaradi težavnosti poti in s tem
velikih naporov novincev je bil pohod razdeljen na tri etape po 20-25 km. Da bi se novinci
odpočili in nahranili, so na območju Janč, Mamolja in Sv. Križa (Gabrovka) organizirali baze.
Za vodenje odprav na Dolenjsko so izbrali več smeri oz. kanalov (glej Prilogo H):151
- z Janč do Sv. Križa (Gabrovka): Janče-Štangarske Poljane (čez cesto)-Podvorje-Sv. Križ
(Brezje)-Črni potok-Bogenšper-Velika Kostrevnica (od tu dalje pa sta vodili dve smeri): 1.
Velika Kostrevnica-Cerovica-nato po cesti do Javorskega Pila (prečkali mejo)-Sv. Križ
(baza) in 2. Velika Kostrevnica-po dolini do Dobrave-Bernardovec-se povzpela na mejo pri
Ježen vrhu-Gobnik-Moravče pri Gabrovki-Sv. Križ;
- z Mamolja do Sv. Križa (Gabrovka): Mamolj-Cerovica-po cesti do Javorskega Pila (meja)-
Sv. Križ.
Od Sv. Križa (Gabrovka) dalje proti Zagradcu, Dvor in Žužemberku je vodilo več glavnih in
rezervnih smeri.
Glavne smeri:
- Sv. Križ-po cesti čez Čatež-Velike Loke-Občine-Knežja Vas-Dobrnič-Dobrava: 1. Dobrava-
Žužemberk in 2. Dobrava-Mačkin hrib-Sadinja vas-Dvor;
151 V Prilogi A niso prikazane vse smeri, zato so podrobneje opisane tu.
94
- Sv. Križ-po cesti čez Čatež-Velike Loke-Občine-Kamenje-Volčje jame-Križ-Valična vas-
Zagradec.
Rezervne smeri:
- Čatež-Zagorica-Roje-Škovec-Velika Loka: 1. dalje po glavni smeri in 2. Velika Loka-po
cesti do Gornje Nemške vasi (prečkali železnico)-Belšinja vas-Vavpča vas-Dobrnič-dalje po
glavnih smereh;
- Sv. Križ-Ravne-Vrhovo-Ševnica-Račje selo: 1. Trebnje-Vrhtrebnje-Lokve-Dobrnič in 2.
Štefan-Belšinja vas-Grmada-Gorenja vas-Dobrnič.
Ko se je bataljon Dolenjskega odreda za nekaj časa premaknil iz Sv. Križa na območje
Trebelnega, je transporte vodila pot čez Rihpovec-med Jezerom in Lukovkom na Ponikve-
Gorenji in Dolenji vrh-Svetinje-Artmanja vas (pri Dobrniču)-Korita-Dobrava-Žužemberk.
Najnevarnejša točka je bila pri Dobrniču, saj so se tukaj stikale vse glavne in pomožne smeri.
Najbolj so bile izpostavljene glavne smeri, ki so nekaj časa vodile po cesti, kjer jih je okupator
tudi napadal, zato so v primerih povečane okupatorjeve prisotnosti izbrali pomožne oz. rezervne
smer.
4.3. PREHODI PARTIZANSKIH ENOT Organizacija kurirskih povezav152 ter prehodov čez Savo med Štajersko in Dolenjsko je bila
ključna tudi za strateške in taktične premike partizanskih enot med obema pokrajinama. V
nadaljevanju bom orisal nekaj zgodovinskih primerov prehodov partizanskih enot čez Savo na
obravnavanem območju.
16. septembra 1941 je z brodom med Senožeti in Jevnico prečkala Savo Radomeljska četa
Kamniškega bataljona (17 borcev), ki je preko Janč in Javora odšla na Molnik. Po isti poti se je
nazaj na Štajersko vrnila 5. 10. 1941 (Partizanski koridor, 1988: 168).
27. 1. 1943 je prav tako z brodom med Senožeti in Jevnico prečkal Savo Zasavski bataljon
Kamniško-Savinjskega odreda, ki se je preko Janč in Javora premaknil na Pugled (615 m). Po
152 Partizanske enote so preko Save in dalje preko razmejitvene črte vodili domačini, ki so bili tudi kurirji.
95
nekaj akcijah v Dobrunjah in Sostrem se je bataljon 9. 2. 1943 vračal na Moravško preko Velike
vasi) po isti poti153 (Partizanski koridor, 1988: 171).
Posebej je zanimiv pohod Šlandrove brigade154 na Dolenjsko od 14. 8. do 3. 9. 1943. Iz Šipka se
je premaknila na Menino Planino, od koder je preko Tuhinjske in Moravške doline prispela 16. 8.
1943 na območje Murovice (743 m) in Ciclja (836 m). Zaradi povečane nemške prisotnosti pa je
bil prehod čez reko pri Senožetih nemogoč, zato so se 17. avgusta umaknili na območje Svete
gore, kjer pa so jih Nemci obkolili.155 Po številnih bojih na območju Murovice, Ciclja in Svete
gore se je 20. avgusta z bredenjem Save med Senožeti in Jevnico na Dolenjsko uspelo prebiti
Savinjskemu pol-bataljonu, 25. avgusta 1943 je prebil nemški obroč še Zasavski bataljon in
prečkal Savo med Zg. Hotičem in Slatnarjem, 3. in 4. septembra pa so med Senožetmi in Jevnico
prebredle Savo še vse 3 čete Kamniškega bataljona156 (Stiplovšek, 1971: 56-74; Ambrožič –
Novljan, 1972: 298-300; Partizanski koridor, 1988: 174-175).
Kmalu zatem (21. 9. 1943) je Glavni štab sklenil, da se naj na Štajersko vrne samo en bataljon
brigade in njen štab (okoli 150 mož). 22. 9. 1943 so iz Mokronoga157 krenili preko Mirne in
Trebnjega do Stične, od koder so 24. 9. 1943 poslali patruljo158, da organizira prehod čez Savo.
Tako so 26. 9. 1943 proti večeru krenili do Save ter jo med Slatnarjem in Zg. Hotičem (kasneje
153 Zaradi nemške selitve družin, katerih pripadniki so odšli v partizane, so se nekatere družine umaknile v gozdove. Tako ni bilo nikogar, da bi spravil brod na desni breg, zato so prostovoljci iz bataljona reko preplavali, razbili ključavnico na brodu in ga prepeljali do desnega brega. 154 Kmalu po ustanovitvi 6. 8. 1943 na Šipku (nad Blagovico) je Šlandrova brigada dobila ukaz, da se naj premakne na Dolenjsko, saj je Glavni štab NOV in POS že slutil kapitulacijo Italije. Podobno je predvideval tudi nemški okupator, ki je prvi polovici avgusta razmestil svoje enote, da bi takoj vkorakale v Ljubljansko pokrajino in Slovensko Primorje. Povečano prisotnost vojaštva na domžalskem območju pa so Nemci izkoristili tudi za zasledovanje Šlandrove brigade, ki se je takrat nahajala na kamniškem področju (Stiplovšek, 1971: 57-59). 155 Nemci so pripeljali svoje enote v Moravško dolino, Črni graben; Savo so zastražili od Senožet pa do Zagorja in zasedli položaje ob cesti Trojane-Domžale (Stiplovšek, 1971: 60). 156 Zaradi sistematičnega nemškega prečesavanja območja se je Šlandrova brigada dekoncentrirala po bataljonih, da bi lažje prebila nemški obroč. Tako se je glavnina brigade prebila na Dolenjsko k štabu XV. divizije, le drugi savinjski pol-bataljon (večinoma novinci) se je po pretrganju veze z ostalim delom bataljona zapletel v boje na Murovici, od koder sta Savo med Senožeti in Jevnico prečkala samo dva borca; 17 jih je padlo, 35 je bilo zajetih, nekaj mobilizirancev je ušlo, nekaj borcev pa se je vrnilo v Savinjsko dolino. Prav na dan kapitulacije Italije so vsi trije bataljoni Šlandrove brigade izpolnili povelje Glavnega štaba NOV in POS in se vključili v sestav XV. divizije na območju Trebelnega, kjer so brigado tudi na novo preosnovali (Stiplovšek, 1971: 72; Ambrožič-Novljan, 1972: 298-300). 157 Iz glavnine Šlandrove brigade so 24. 9. 1943 v Mokronogu ustanovili novo XII. Štajersko narodnoosvobodilno brigado, ki je ostala v sestavu XV. divizije (Stiplovšek, 1971: 111). 158 Patrulja je nad Stično (Osredek nad Stično) prečkala mejo in preko Trebeljevega in Janč krenila do Kresniških Poljan, kjer je pridobila informacije o stanju Save in sovražnikovem udejstvovanju v dolini. Tam pa so izvedeli, da je Sava narasla in da Nemci že najverjetneje vedo za njihovo namero.
96
OPS 3) prebredli. Borci, ki so uspešno prečkali reko, so se umaknili od Save v Veliko Vas, kjer
so se pogreli in posušili159 (Stiplovšek, 1971: 109-120; Partizanski koridor, 1988: 175-176).
Operativni štab 6. in 11. brigade je v začetku oktobra 1944 dobil od Glavnega štaba NOV in POS
ukaz, da se naj premakne na Dolenjsko, kjer bo sodeloval s VII. korpusom v operacijah južno do
Save. Iz Moravškega, kjer so se enote obeh brigad zbrale pred odhodom, je štab poslal na Vače
mizarje in tesarje, da bi izdelali čolne za prevoz čez Savo. 11. oktobra 1944 pa je reka precej
narasla in je ni bilo moč prebresti; prav tako je bilo premalo čolnov. Operativni štab brigad je
sklenil, da bodo napadli postojanko v kraju Sava (takrat že OPS 1) in tako omogočili prehod
brigad čez most v njeni bližini. Zidanškova in Šlandrova brigada sta napadli postojanko,
zavarovali prehod čez most in postavili zasedo proti Litiji.160 Naloga Kamniško-zasavskega
odreda je bila blokirati dve poslopji postojanke pri železniški postaji in postaviti zasede pri
Mačkovini (OPS 1) in v Ponovičah (nemška postojanka) ter uničiti čim več železniških tirov.
Enote brigad so se spustile iz Tirne do mostu in ga uspešno med 3. in 4. uro zjutraj prečkale.161
Brigadi sta pot nadaljevali čez Mamolj, Čebelnik, Jablaniške Laze, Pustov mlin in Sv. Križ
(Gabrovka), kjer sta počivali; 13. 10. 1944 sta bili brigadi že v Čatežu pri enotah XV. divizije
(Stiplovšek, 1971: 519-524; Ambrožič – Novljan, 1983: 423; Partizanski koridor, 1988: 180).
Že 6. 12. 1944 pa je operativni štab štajerskih brigad dobil ukaz, da se naj vrne na območje IV.
operativne cone. Zaradi bojev z domobranci (Občine, Klanec pri Gabrovki) so na Vodice pri
Gabrovki prispeli šele 19. decembra 1944, kjer sta se pripravili za prehod čez Savo. 22. 12. 1944
sta se brigadi preko Male Štange premaknili nad Kresniški vrh (624 m), kjer sta zavarovali smeri
proti Litiji, Kresnicam in Prežganju. Ker je bila reka narasla in pozimi tudi mrzla, je bilo treba
organizirati prevoz čez Savo s čolni. Tako je Kamniško-zasavski odred poskrbel za 5 čolnov, s
katerimi je do jutra med Presenčevim mlinom in Sp. Hotičem (OPS 2) prepeljal okoli 650 borcev
6. in 11. brigade.162 Brigadi sta se od Save umaknili v Vače ter Spodnjo in Zgornjo Slivno, kjer
159 Voda je na nekaterih mestih segala borcem čez glavo, zato so se neplavalci in borci nižje rasti vrnili na levi breg. Ponoči pa je Sava narasla še za en meter, kar je dokončno preprečilo namero, da bi reko lahko prebredli. 29. 9. 1943 so na Pristavi (Limbarska gora 773 m) iz omenjenega bataljona Šlandrove brigade ter iz Kamniškega in Savinjskega bataljona na novo ustanovili Šlandrovo brigado (Stiplovšek, 1971: 116-120). 160 Prav tako sta brigadi imeli pripravljeno zasedo na Tirni, ki bi odbila morebitno okupatorjevo posredovanje iz Zagorja (Stiplovpšek, 1971: 522). 161 Ko so se partizanske enote premikale po mostu, je iz Zagorja pripeljal oklepni vlak, ki pa zaradi porušene proge ni mogel do samega mostu in ga je obstreljeval od daleč. Brigadi sta zavzeli postojanko ob mostu, KZO pa je zažgal železniško postajo in skupaj z minerji Šlandrove brigade miniral progo. Partizanske enote se imele 6 mrtvih in 23 ranjenih, zaplenili pa so tudi nekaj orožja in streliva (Stiplovšek, 1971: 523; Partizanski koridor, 1988: 180). 162 KZO je imel na voljo 5 čolnov (po nekaterih virih celo samo 4) s katerimi se je lahko naenkrat prepeljalo do 60 borcev, zato je prevoz brigad trajal vso noč, do 5. ure zjutraj (Stiplovšek, 1971: 605; Partizanski koridor, 1988: 181).
97
so se borci nasitili in odpočili. Kmalu zatem pa sta v Štancarskih Lazah, Grmačah in Sv.
Miklavžu (741 m) padli v nemško ofenzivo (Stiplovšek, 1971: 603-606; Ambrožič-Novljan,
1972: 891; Ambrožič – Novljan, 1983: 456; Partizanski koridor, 1988: 181).
Omeniti je potrebno še dva neuspešna poizkusa partizanskih enot, da bi premagale reko Savo:
poskus Šercerjeve in Cankarjeve brigade poleti 1943 ter XIV. divizije spomladi 1945.
V drugi polovici maja 1943 je bila sprejeta odločitev, da je potrebno okrepiti narodnoosvobodilni
boj na Štajerskem.163 Za pohod sta bili določeni Šercerjeva in Cankarjeva brigada, njun pohod pa
bi z napadi na nemške obmejne postojanke ščitili Tomšičeva in Gubčeva brigada164. V noči na 5.
junij sta 3. udarna brigada Ivana Cankarja in 4. udarna brigada Ljuba Šercerja pod Debečami
prečkali mejo, se spustili do Volčje jame in Štangarskih poljan (cesta Šmartno pri Litiji-
Prežganje), se preko Velike in Male Štange povzpeli nad Malo Dolgo nogo (Bulantinov vrh
645m)165. Nemci pa so isti dan že zasedli levi breg Save, ker so računali, da bo italijanski pritisk
proti meji166 (Gubčeva brigada) potisnil partizanske enote do Save. V noči na 6. junij sta brigadi
ugotovili, da zaradi narasle Save in zasedenega bregu167 ne bo mogoče priti čez reko. 8. junija
zvečer sta se mimo Janč umaknili proti meji, kjer sta jo pri Javoru prečkali in se umaknili preko
Lipoglava, Cikave čez cesto Ljubljana-Grosuplje v vasi Udje, Vrbičje, Rogatec, Gradišče,
Drenik, Brezje, Vine in Smrjene, kjer so se 10. junija spopadle z belogardisti iz bližnjih postojank
(Ambrožič-Novljan, 1972: 228-234; Guček, 1973: 226-240; Slovenska narodnoosvobodilna
vojna na Slovenskem 1941-1945, 1978: 461)
12. februarja je Vrhovni štab NOV in PO Jugoslavije izdal ukaz, da se naj enote XIV. divizije in
operativnega štaba 6. in 11. brigade premaknejo na operativno območje VII. korpusa (skupaj več
163 Na Štajerskem so bile ugodne razmere za mobilizacijo. Po poskusu II. grupe odredov v maju 1942 je bil to prvi poskus, da bi večje partizanske enote iz Ljubljanske pokrajine oz. Italije okrepile partizanski boj severno od Save (Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, 1978: 461). 164 3. junija 1943 so se v gradu Turn (severno od Čateža) zbrali štabi vseh 4. brigad in se dogovorili o podrobnostih prehoda čez mejo in Savo: brigade bi naj v noči na 5. junij prečkale razmejitveno črto pri Debečah, Savo pa bi prečkale z brodom med Jevnico in Senožeti (Guček, 1973: 229). 165 Med pohodom brigad sta Tomšičeva in Gubčeva napadli nemške postojanke ob meji: Javorje, Osredek nad Stično in Veliko Gobo. S tem demonstrativnim napadom sta blokirali postojanke in zavarovali prehod čez mejo (Guček, 1973: 230; Ambrožič – Novljan, 1972: 230). 166 Tretji bataljon Gubčeve brigade, ki je varoval šentviško in trebanjsko smer v okolici Čateža in Zaplana, je izzval italijanski napad pehotnih in enega motoriziranega bataljona, ki so presenetili drugi bataljon brigade in ga razbili po četah (Ambrožič – Novljan, 1972: 231). 167 Nemci so zasedli še takrat delujoči brod med Jevnico in Senožeti.
98
kot 2000 mož).168 Na obravnavano območje so se premaknile tudi enote VII. korpusa, da bi
pomagale enotam IV. operativne cone pri prehodu čez Savo in dalje čez razmejitveno črto.169
Prvič so enote XIV. divizije poskusile prečkati reko na večer 28. februarja 1944 pri kraju
Krbulje, kjer je gradnjo pontonskega mostu uničila narasla in deroča Sava.170 Pri drugem poskusu
v noči na 20. marec 1944 so enote poskušale z gumijastimi čolni med Renkami in Mošenikom, ki
pa jih je deroča reka odnesla.171 Tretjič so med Zg. Ribčami in Slatnarjem (OPS 3) poskušali 27.
marca, ko jim pripravljen splav zaradi deroče reke ni uspelo prepeljati na desni breg. Sledil je še
četrti in zadnji poskus, da bi premagali reko. Tokrat so brigade izdelale lesene čolne, ki naj bi se
bolje obnesli od gumijastih. Tudi tokrat (1. 4. 1945) jim zaradi deroče reke in premajhnega
števila izkušenih čolnarjev prehod ni uspel. Končno so si borci XIV. divizije oddahnili, ko je
Vrhovni štab NOV in PO Jugoslavije 5. 4. 1945 izdal ukaz, da ostanejo na Štajerskem
(Stiplovšek, 1971: 642-652; Peskar, 1976: 478-487; Ambrožič – Novljan, 1983: 481-486;
Partizanski koridor, 1988: 182-183).
4.4. SKLEP Vodstvo NOB je v želji, da bi se povezalo s pokrajinskimi vodstvi NOB in območnimi
partizanskimi enotami v obeh okupacijskih območjih, v jeseni 1942 začel z organizacijo kurirskih
zvez oziroma TV relejnih postaj. Za delovanje na kurirskih TV postajah so izbrali najbolj
pogumne in zanesljive borce, ki so v bližini postaj pri simpatizerjih odporniškega gibanja
organizirali javke, kjer so predajali oz. prevzemali pošto, blago ter hodili poizvedovat o
sovražnikovih premikih in zasedah. Kurirske postaje so bile razporejene tako, da so kurirji ene
postaje v eni noči lahko opravili vsaj polovico poti do sosednje postaje. Glede na potrebe so
ustanavljali vmesne postaje, ki so skrajšale razdalje in tako pospešile promet ljudi in pošte.
168 Ukaz je GŠ NOV in POS dopolnil, da se naj Zidanškova, Šlandrova brigada, Kozjanski odred in Kamniško-zasavski odred vključijo v sestav XIV. divizije. Na območju VII. korpusa bi tako varovale desni bok 4. armade, ki je kasneje prodrla do Trsta in ga osvobodila (Stiplovšek 1971: 642; Partizanski koridor, 1988: 182). 169 Štab VII. korpusa je dodelil nalogo XV. diviziji: Dolenjski odred in 12. brigada sta na obravnavanem območju razvrstila svoje bataljone na območje Kamplovega hriba (716 m) pri Mali Štangi in na območje Mamolja, kjer je zaman čakal na štajerske partizanske enote (Peskar, 1976: 482; Ambrožič – Novljan, 1983: 481). 170 Pontonski most so poskušali zgraditi iz gumijastih čolnov, ki so jih zavezniki poleg ostale opreme odvrgli na spuščališčih v Brišah in Češnjicah pri Moravčah. 171 Po neuspelem prvem poskusu se je štab IV. operativne cone odločil za dekoncentracijo svojih enot, ki bi z navideznim umikom od Save poskušale preslepiti nasprotnika. Brigade so se umaknile na območje Moravške doline, Menine planine, Graške gore in Paškega Kozjaka. Na območju Menine planine pa so se enote 6. in 11. brigade zapletle v boje z nemškimi enotami, ki so se jim odmaknile na Moravško šele 17. marca (Stiplovšek, 1971: 646-649)
99
Nevarno je bilo prehajanje razmejitvene črte, saj je bila ta močno utrjena in minirana, prav tako
so jo nadzirale obhodne patrulje na obeh straneh. Nevarno je bilo tudi prečkanje cest, ki so
povezovale okupatorjeve postojanke. Prehod reke, prečkanje železnice in cest v savski dolini je
zahtevalo posebno organizacijo, ki je temeljila na sodelovanju zanesljivih domačinov in kurirjev
ob vnaprej dogovorjeni signalizaciji (npr. metanje kamenja v vodo). Kurirji so že v letu 1941
organizirali dva prehoda čez Savo. Med Jevnico in Senožeti je bilo do junija 1943 mogoče
uporabljati brod, potem pa so za prevoz čez Savo uporabljali v partizanskih delavnicah narejene
čolne. Večkrat pa so reko morali tudi bresti, če ni bilo ustreznega prevoza. Med Spodnjim Logom
in Savo je bil prehod mogoč le s čolni ali bredenjem, saj je bližnja postojanka v Savi most močno
zastražila. Do 29. marca 1944 je bila možnost prevoza čez Savo tudi po žičnici v apnenici
Kresnice-Zapodje, ki je dopuščala le prevoz blaga, orožja in pošte, za ljudi pa je bila prenevarna.
Zaradi velikega tveganja pa je partizani in kurirji niso dosti uporabljali.
Za ustanovitvijo Specialne čete in Kamniško-zasavske (terenske) čete so razbremenili kurirje, ki
so jim vse številčnejši transporti mobilizirancev na Dolenjsko bili v veliko breme. Terenska četa
(levi breg) je predajala transporte Specialni četi na desnem bregu na naslednji prehodih: pri Lipi,
prehod Zgornje Ribče-Slatnar, Hotič-Presenčev mlin in Spodnje Ribče-Drčar.
V februarju 1944 sta bile četi skupaj z minersko četo IV. operativne cone vključeni v obnovljeni
Kamniško-zasavski odred, ki je dobil nalogo, da reorganizira, izboljša prehode čez Savo in smeri
odprav novincev ter transportov orožja. Do konec marca oz. začetka aprila 1944 je organiziral tri
t. i. odredne prevozne stanice (OPS): OPS 1 (Mačkovina in most v vasi Sava), OPS 2 (Spodnji
Hotič-Presenčev mlin) in OPS 3 (pri Lipi, Zgornje Ribče-Slatnar in Spodnje Ribče-Drčar). Od
junija pa do jeseni 1944 je zaradi povečanega števila mobilizirancev pri IV. operativni coni
sodeloval in organiziral transporte z Dolenjskimi odredom. Za nastopom nemške ofenzive v
decembru 1944172 pa so organizirani prehodi oz. transporti novincev na Dolenjsko prenehali
delovati. Na desnem bregu Save so se do prehodov običajno spuščali po vmesnih grapah od
Velike vasi (pri Lipi, Senožeti-Jevnica), Spodnjega Prekarja (Zg. Ribče-Slatnar), Zgornjega
Prekarja (Sp. Ribče-Drčar), Mala Sela (Hotič-Presenčev mlin), Široka Set (Mačkovina in prehod
Sava) in Podbukovje pri Vačah oz. Tirna (prehod most v Savi). Od Save naprej čez razmejitveno
172 Zadnji podatek o transportu novincev, ki ga je sprejel Dolenjski odred od Kamniško-zasavskega odreda, pa navaja datum 11. 12. 1944 (Vidali, 1989: V/31, Partizanski koridor, 1988: 189).
100
črto vodile prej opisane smeri, ki pa niso bile stalne, saj so bile odvisne od velikosti transporta in
okupatorjeve aktivnosti izven postojank.
Točno število transportov in prepeljanih oseb173 čez reko in potem dalje čez mejo ne bo nikoli
znano. Peskar (1976: 269) navaja število 12.000 do 13.000 prepeljanih ljudi v letu 1944,
razdeljenih v približno 120 večjih ali manjših transportov. Partizanski koridor (1988: 186) po
ustnih virih sklepa, da je bilo prepeljanih okoli 24.000 ljudi, čeprav se jim zdi Peskarjeva ocena
verjetnejša. Vidali (1989: V/31) pa ocenjuje, da je bilo v letu 1944 vseh transportov od 100 do
120, skupaj pa prepeljanih okoli 10.000 oseb.
Slika 4.1: Spominsko obeležje kurirjem relejnih postaj TV 3 S in TV 29 S v Senožetih. Slika
prikazuje čoln, ki je bil po vojni narejen po spominih takratnih brodnikov in čolnarjev med
Jevnico in Senožeti. S takimi in podobnimi čolni, ki so sprejeli do 6 oseb, so med NOB prevažali
ljudi in blago čez Savo. Foto: Jože Rozman, 22. 12. 2005.
173 Čez reko niso potovali le kurirji, novinci in partizanske enote, ampak tudi številni ranjenci, tečajniki štabnih šol, poveljniki in člani štabov, politični delavci, delegati, člani zavezniških misij pri slovenski narodnoosvobodilni vojski, nemški in pobegli zavezniški vojni ujetniki, sestreljeni zavezniški piloti in številni civilisti, ki so se pred krutim nemškim okupatorjem zatekli na Dolenjsko.
101
5. VERIFIKACIJA HIPOTEZ Na osnovi dejstev, ki so navedeni v prejšnjih poglavjih, lahko zaključim, da se je prva hipoteza
»Fizično in družbenogeografski dejavniki so determinirali območje prehodov in njihovo
organizacijo« potrdila. Vendar pa vsi dejavniki na organizacijo in izvedbo partizanskih prehodov
čez Savo niso učinkovali v enaki meri.
Geološke značilnosti: za obravnavano območje je značilna pestra kamninska zgradba. Na
območju prehodov prevladujejo permokarbonske in triasne kamnine ter kvartarne naplavine.
Paleozoiske kamnine so mehke, omogočajo hitro in učinkovito vkopavanje, tudi globje od 1 m.
Prekrivajo jih distrične rjave prsti, ki otežujejo premik motoriziranih enot v času dežja.
Vkopljivost triasnih kamnin je manjša, vendar dajejo odličen gradbeni material za izgradnjo
zaklonilnikov. Prekrivajo jih različno debeli sloji rjave pokarbonatne prsti in rendzine. Aluvialne
nanose prekrivajo obrečne in oglejene prsti, kjer je hitro in globoko vkopavanje omogočalo
skrivanje čolnov za prevoze čez Savo. Meje med nanosi in kamninami so bile primerne za nadzor
in opazovanje dogajanja ob reki, okupatorjeve vojaške formacije pa so se morale razpršiti in
ločiti.
Reliefne značilnosti: velik vpliv na organizacijo prehodov čez Savo in razmejitveno črto ima
relief. Na območju prehodov je v največji meri prisoten destrukcijski tip rečno-denudacijskega
reliefa, ki je s grebeni oz. vrhovi na obeh straneh reke omogočal vidni nadzor v dolino; vmesne
grape pa so omogočale prikrit dostop do bregov reke. Prehodi iz destrukcijskega v akumulacijski
denudacijski relief so omogočali zavarovanje prehodov oz. blokado komunikacij ob reki.
Destrukcijski relief je skupaj s kraškim reliefom omejeval delovanje okupatorjevih motoriziranih
enot izven komunikacij.
Pomembno je dejstvo, da na območju prehodov ni izrazitih nadmorskih višin, ki bi oteževale
izvedbo oz. organizacijo prehodov čez Savo in dalje čez nemško-italijansko razmejitveno črto.
Pomemben dejavnik, ki vpliva na možnosti premika, je tudi naklon površja . Na območju
prevladujejo strmine med 0-30°, ki za pohode transportov in partizanskih enot niso predstavljali
večje ovire. Na pobočjih reliefne stopnje Murovica-Cicelj-Sv. Miklavž-Slivna, kjer so nakloni
ponekod večji od 30° pa so za dostop do bregov Save uporabljali sedla in vmesne grape.
Ekspozicija terena oz. S in J pogledi, so vplivali le z dejstvom, da se je v osojnih legah sneg
zadrži dlje časa.
102
Prečni profili prehodov prikazujejo, da so bili nakloni poraščenih bregov Save ugodni za hiter
premik čez Savo in železnico, kjer so patruljirale nemške enote. Izjema je most v kraju Sava, kjer
reka preide v sotesko s strmimi bregovi.
Podnebne in vremenske značilnosti: območje ima značilnosti zmerno kontinentalnega podnebja
Osrednje Slovenije. Velik vpliv na organizacijo prehodov imajo padavine, temperature in megla.
Pomembno vplivajo padavinski viški v juniju in juliju, viški snežnih padavin v decembru in
januarju, visoke in nizke temperature ter pojav megle v litijski kotlini.
Hidrografske značilnosti: eden najpomembnejših dejavnikov, ki je vplival na organizacijo in
izvedbo prehodov čez Savo. Reka ima pretočne viške v aprilu in novembru, najnižje temperature
v zimskih mesecih, zgodovinski primeri pa prikazujejo učinke pretoka na izvedbo prehodov
partizanskih enot.
Rastje: gozdne združbe imajo pomemben vpliv na maskiranje in prikrit dostop do bregov Save;
prav tako ustvarjajo ugodne pogoje za manever.
za obravnavano območje je značilna raznolikost gozdnih združbe. Na območju prehodov je v
največji meri prisotna gozdna združba bukve in rebrenjače. Fenološki podatki pa povedo, da so
bile najbolj ugodne razmere za premike partizanskih enot in transportov novincev od konca aprila
pa vse do začetka novembra, ko se pojavijo oz. odpadejo prvi listi.
Upravna organiziranost: nemška razdelitev slovenskega ozemlja, vzpostavitev meje in uvedba
civilne uprave je povzročila, da se je na obravnavanem območju vzpostavilo ilegalno mostišče za
transportiranje večjih partizanskih enot, novincev in orožja, t. i. partizanski koridor, ki je
povezoval vodstvo NOB in Osvobodilne fronte s pokrajinskimi vojaškimi in političnimi vodstvi.
Elementi okupatorjeve prisotnosti: okupator je ob zasedbi ozemlja v večjih krajih vzpostavil
vojaške oz. policijske postojanke, kar je povzročilo, da so bili prehodi in smeri čez Savo oz.
razmejitveno črto kanalizirani izven teh območij.
Prebivalstvo: s preseljevanjem, deportacijami in mobilizacijo je okupator hotel negativno vplivati
tudi na delovanje koridorja oz. območja prehodov.
Gospodarstvo in industrija: gospodarska razvitost območja je bila strateško pomembna za
okupatorja, ki je pomembnejše obrate zaplenil, utrdil in zastražil ter tako odtrgal partizane od
surovin in izdelkov, ki bi izboljšali gmotno stanje partizanskih enot na območju prehodov.
103
Železnica: obe železniški progi, tako Celje-Zidani most-Ljubljana kot Laze-Vižmarje, sta bili
strateškega pomena za okupatorja. Zaradi tega so iz postojank ob progi večkrat dnevno
patruljirale enote in oklepni vlak, ki so varovale progo pred diverzijami in sabotažami. Poleg tega
so s proge, ki je speljana ob reki, nadzirali tudi območja prehodov.
Druga hipoteza, ki se glasi »Narodnoosvobodilno gibanje je v zagotavljanju nujne povezave med
dvema odporniškima žariščema izbralo najugodnejšo območje« se je skozi nalogo prav tako
potrdila, saj je izbrano območje partizanskih prehodov med Dolom pri Ljubljani in Renkami oz.
natančneje med Dolskim in krajem Savo, predstavljajo najugodnejše možnosti za prehajanje
Save, ki je bila takrat mejna reka med dvema okupacijskima režimoma.
104
IV. VIRI
1. Kartografski viri
1. Carta della Provincia di Lubiana 1:100.000. Ljubljana: last Inštituta za novejšo
zgodovino v Ljubljani, September 1941.
2. Deutsche Heereskarte Jugoslawien 1:25.000, listi 11-4-a, 11-4-b, 11-4-c,11-4-d
(Cilli) in 12-3-a, 12-3-c (Laibach). [S. l.] Chef des Kriegskarten und Vermesungs
wesen, 1943.
3. Državna topografska karta 1:25.000, Dolsko 117. Ljubljana: Geodetska uprava RS,
1996.
4. Državna topografska karta 1:25.000, Litija 118. Ljubljana: Geodetska uprava RS,
1998.
5. Državna topografska karta 1:25.000, Polšnik 119. Ljubljana: Geodetska uprava RS,
1998.
6. Interaktivni atlas Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga in Geodetski zavod
Slovenije v sodelovanju z Globalvision, 1998.
7. Karta gozdnih združb 1:110.000 Gozdnogospodarskega načrta
gozdnogospodarskega območja Ljubljana, 2001-2010. Ljubljana:
Gozdnogospodarstvo Ljubljana, 2001.
8. Osnovna geološka karta 1:100.000, list L 33-66 Ljubljana. Beograd: Zvezni
geološki zavod, 1983.
9. Osnovna geološka karta 1:100.000, list L 33-78 Ribnica. Beograd: Zvezni geološki
zavod, 1974.
10. Osnovna pedološka karta SFRJ 1:50.000, list 06-Ljubljana-2. Ljubljana: Geodetski
zavod SRS Ljubljana, 1985.
2. Samostojne publikacije
11. (1937) Krajevni leksikon dravske banovine. Ljubljana: Zveza za tujski promet za
Slovenijo v Ljubljani.
12. (1939) Splošni pregled dravske banovine. Ljubljana: Zveza za tujski promet za
Slovenijo v Ljubljani.
105
13. (1939) Spominski zbornik Slovenije. Ljubljana: Jubilej.
14. (1959) Vojna enciklopedija, 2. knjiga. Beograd: Redakcija vojne enciklopedije.
15. (1961) Vojna enciklopedija, 4. knjiga. Beograd: Redakcija vojne enciklopedije.
16. (1968) Vojna meteorologija. Beograd: Državni sekretariat za narodnu odbranu.
17. (1971) Krajevni leksikon Slovenije.II. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
18. (1975) Ceste v SR Slovenije 1945-1975. Ljubljana: Republiška skupnost za ceste,
strokovno služba.
19. (1981) Vojni leksikon. Beograd: Vojnoizdavački zavod.
20. (1987) Enciklopedija Slovenije, 1. knjiga. Ljubljana: Mladinska knjiga.
21. (1990) Enciklopedija Slovenije, 4. knjiga. Ljubljana: Mladinska knjiga.
22. (1993) Enciklopedija Slovenije, 7. knjiga. Ljubljana: Mladinska knjiga.
23. (1995) Klimatografija Slovenije 1961-1990. Temperature zraka. Ljubljana:
Hidrometeorološki zavod RS.
24. (1996) Priročni krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
25. (1997) Veliki splošni leksikon, 1. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
26. (1998) Veliki splošni leksikon, 5. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
27. (1998) Veliki splošni leksikon, 7. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
28. (2001) Gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarskega območja Ljubljana 2001 –
2010. Ljubljana: Gozdnogospodarstvo Ljubljana.
29. Ambrožič – Novljan, Lado (1972): Gubčeva brigada. Ljubljana: Knjižnica NOV in
POS.
30. Ambrožič – Novljan, Lado (1983): Petnajsta divizija. Ljubljana: Knjižnica NOV in
POS, Založba Borec.
31. Bratun, Zvonimir (1997): Geografski dejavniki državnovarnostnega sistema
Republike Slovenije. Doktorska disertacija. Ljubljana: Oddelek za Geografijo,
Filozofska fakulteta.
32. Brilly, Mitja (1992): Osnove hidrologije. Ljubljana: Univerzitetna tiskarna.
33. Collins, John M. (1998): Military Geography for professionals and the public.
Washington D.C: National Defence University.
34. Faringdon, Hugh (1989): Strategic Geography. London and New York: Routledge.
106
35. Ferenc, Tone (1968): Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941 –
1945. Maribor: Založba obzorja.
36. Fischer, Jasna in drugi (2005): Slovenska novejša zgodovina 1. Ljubljana:
Mladinska knjiga Založba d.d.
37. Fridl in drugi (1998): Geografski atlas Slovenije. Ljubljana: Državna založba
Slovenije.
38. Gams, Ivan. (1998): Geografske značilnosti Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga.
39. Guček, Milan (1973): Šercerjeva brigada, 1. del. Ljubljana: Knjižnica NOV in POS.
40. Klanjšček, Zdravko in drugi (1978): Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem
1941-1945. Ljubljana: Vojaški zgodovinski inštitut Jugoslovanske ljudske armade in
Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, tretja izdaja.
41. Kresal, France (1961): Razvoj predilnice Litija. Litija: Samozaložba predilnica
Litija.
42. Kovič, Eva (2001): Pogled nazaj. Poskus kronike krajevne skupnosti Jevnica.
Jevnica: Kulturno-umetniško društvo.
43. Marinček, Lojze in Čarni Andraž (2002): Komentar k vegetacijski karti gozdnih
združb Slovenije v merilu 1: 400 000. Ljubljana: Biološki center Jovana Hadžija
ZRC SAZU.
44. Marjanović, Radomir.(1983): Opšta vojna geografija sa evropskim ratištom.
Beograd: Vojnoizdavački zavod.
45. Mohorič, Ivan (1968): Zgodovina železnic na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska
matica.
46. Peskar, Jože (1976): Dolenjski odred. Ljubljana: Knjižnica NOV in POS.
47. Riđanović, Josip (1993): Hidrogeografija. Zagreb: Školska knjiga.
48. Stepančič, Dušan in Lobnik Franc (1985): Komentar k listu Ljubljana. Ljubljana:
Geodetski zavod SRS.
49. Stergar, Gorazd (2002): Kamniško-zasavski odred v letu 1944. Diplomsko delo.
Ljubljana: Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta.
107
50. Stiplovšek, Miroslav (1971): Šlandrova brigada. Ljubljana, Maribor: Knjižnica
NOV in POS.
51. Vidali, Ivan (1989): Kamniško-zasavski odred 1943-1945. Rokopis, last Vili Kos,
Prušnikova 5, Ljubljana.
3. Članki
52. Bernot, France (1998): Padavine in vetrovi. V: Gams, Ivan(ur.): Geografija
Slovenije, str. 120-138. Ljubljana: Slovenska matica.
53. Bogić, Mladen (1989): Pregled razvoja železniškega omrežja na širšem
gravitacijskem območju Slovenije in Istre. V: Tiri in čas, št. 1. Ljubljana:
Železniško gospodarstvo Ljubljana.
54. Bogić, Mladen (1998): Pregled razvoja železniškega omrežja v Sloveniji in okolici.
V: Tiri in čas, št. 10. Ljubljana: Slovenske železnice.
55. Cegnar, Tanja (1998): Temperatura zraka. V: Fridl, Jerneja (gl. ur.): Geografski
atlas Slovenije, str. 100-103. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
56. Dežman, Jože (1996): Gorenjski železničarji 1941 – 1945. V: Borec, št. 548-550,
str. 403-516. Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, literature in
antropologije.
57. Ferenc, Tone (1979): Polom raznarodovalnih načrtov nemškega okupatorja v
okrožju Kamnik. V: Gedrin, Janko in drugi (ur.): Zbornik občine Domžale, str. 171-
221. Domžale: Kulturna skupnost Domžale.
58. Ferenc Tone (1980): Okupacijska civilna uprava na Slovenskem in njeno gradivo.«
V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, letnik XX, št. 1-2, str. 31-56.
Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja.
108
59. Ferenc, Tone (1996): Okupatorjeve in domobranske posadke na Grosupljem v drugi
svetovni vojni. V: Zbornik občin Grosuplje, Ivančna Gorica, Dobrepolje, št. XIX,
str. 55-88. Grosuplje: Dolenjski list.
60. Gabrovec, Kastelec (1998): Sončno obsevanje. V: Fridl, Jerneja (gl. ur.): Geografski
atlas Slovenije, str. 104-105. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
61. Gams, Ivan (1998): Vreme, sončno obsevanje in temperature. V: Gams, Ivan (ur.):
Geografija Slovenije, str. 91-119. Ljubljana: Slovenska matica.
62. Godec – Tomaž, A. (1969): Partizansko civilno taborišče. V: Strgar, Milica (ur.):
Litijski zbornik NOB, 1. knjiga, str. 182-194. Ljubljana: Skupščina občine Litija.
63. Hrvatin, Mauro in Gabrovec Matej (1998): Površje. V: Fridl, Jerneja (gl. ur.):
Geografski atlas Slovenije, Str. 80-83. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
64. Hrvatin, Mauro, (1998): Posavsko hribovje. V: Perko in drugi (ur): Slovenija –
pokrajine in ljudje, str. 178-191. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.
65. Jerič, Vid (1969): Gabrovka med Narodnoosvobodilno borbo. V: Strgar, Milica
(ur.): Litijski zbornik NOB, 1. knjiga, str. 304-343. Ljubljana: Skupščina občine
Litija.
66. Jerman, Mirko (1969): Nekatere akcije Šlandrove brigade na litijsko – moravškem
območju. V: Strgar, Milica (ur.): Litijski zbornik NOB, 1. knjiga., str. 194-207.
Ljubljana: Skupščina občine Litija.
67. Kladnik, Drago (1996): Naravnogeografske členitve Slovenije V: Geografski
vestnik, št. 68, str. 123-159. Ljubljana: Zveza geografskih društev Slovenije.
68. Lovrenčak, Franc in Bat Marjan (1989): Nekaj navodil za proučevanje zvez med
pokrajino-tvornimi elementi in določanje pokrajinsko ekoloških enot. Navodilo za
raziskovalno delo mladih. V: Geografski obzornik, 36, 3/4, str. 5-10. Ljubljana:
Zveza geografskih društev Slovenije.
69. Lovrenčak, Franc (1998a): Prsti. V: Fridl, Jerneja (gl. ur.): Geografski atlas
Slovenije, str. 114-115. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
70. Lovrenčak, Franc (1998b): Pedogeografske značilnosti. V: Gams, Ivan(ur.):
Geografija Slovenije, str. 173-189. Ljubljana: Slovenska matica.
71. Ogrin, Darko(1996): Podnebni tipi v Sloveniji. V: Geografski vestnik, št. 68, str. 39-
56, Ljubljana: Zveza geografskih društev Slovenije.
109
72. Ogrin, Darko (1998): Podnebje. V: Fridl, Jerneja (gl. ur.): Geografski atlas
Slovenije, str. 110. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
73. Praprotnik, Tone (1969): Litija in okolica do druge svetovne vojne. V: Strgar,
Milica (ur.): Litijski zbornik NOB, 1. knjiga, str. 9-22. Ljubljana: Skupščina občine
Litija.
74. Perko, Drago (1998a): Ekspozicije površja. V: Fridl, Jerneja (gl. ur.): Geografski
atlas Slovenije, str. 88-89. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
75. Poglajen – Kranjc, F. (1969): Zasavski bataljon Alojza Hohkrauta. V: Strgar, Milica
(ur.): Litijski zbornik NOB, 1. knjiga, str. 110-134. Ljubljana: Skupščina občine
Litija.
76. Rustja, Karol (1999): 150 let proge Celje – Ljubljana. V: Tiri in čas, št. 11.
Ljubljana: Slovenske železnice.
77. Rustja, Karol (1992): Nemška obvozna proga in proga V. Kongresa KPJ. V: Nova
proga, letnik 1992, št. 3. Ljubljana: Železniško gospodarstvo Ljubljana.
78. Štok – Korotan, Jože (1969): Usahle domačije. V: Strgar, Milica (ur.): Litijski
zbornik NOB, 1. knjiga, str. 164-181. Ljubljana: Skupščina občine Litija.
79. Verbič, Tomaž (1998): Kamnine. V: Fridl, Jerneja (gl. ur.): Geografski atlas
Slovenije, str. 74-77. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
80. Zupančič, Boris (1998): Padavine. V: Fridl, Jerneja (gl. ur.): Geografski atlas
Slovenije, str. 98-99. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
81. Zupančič, Marjan in drugi (1998): Rastlinstvo. V: Fridl, Jerneja (gl. ur.): Geografski
atlas Slovenije, str. 116-119. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
82. Župančič, Jože (1969): Okupator v Litiji. V: Strgar, Milica (ur.): Litijski zbornik
NOB, 1. knjiga, str. 22-29. Ljubljana: Skupščina občine Litija.
110
4. Arhivski viri
Arhiv Republike Slovenije (ARS):
AS 1603 Deželni svetnik Kamnik
83. 2/I – Dopis političnega komisarja v Kamniku političnemu komisarju v Kranju, 10. 9.
1941.
84. 2/II – Dopis deželnega svetnika v Kamniku šefu civilne uprave v Celovcu, 18. 2. 1942.
85. 5/I/1 – Skica upravne razdelitve na Gorenjskem, 1941
86. 5/IV/1 – Kazalo občin okrožja Kamnik, 1941
87. 849/I/4 – NSDAP, okrožno vodstvo Kamnik, Seznam Nemcev
88. 842/I/1 – Poimenski seznam vojaških obveznikov rojenih v letih od 1900 do 1923 v
Litijskem okrožju
89. 849/IV/2 – 21 poimenskih seznamov vzdrževanih nemških vojakov iz kamniškega
okrožja, zadnji seznam je datiran 20.1. 1945
AS 1622 Nemško orožništvo na zasedenih ozemljih Gorenjske in Slovenske Koroške
90. 4/IV/2 – Skica sabotaž, napadov in bombardiranja proge Laze – Jesenice, 1944
91. 41/II/2 – poimenski seznam policistov v okrožju Kamnik, 10. 2. 1942 in 10. 2. 1943
92. 41/III/5 – poročila žendarmerijskega poveljstva za Gorenjsko na Bledu, 19.3. 1944
in 2.4. 1944
AS 1625 Pooblaščenec državnega komisarja za utrjevanje nemštva, urad Maribor
93. Karta Nacistično – fašistična delitev in zasedba Slovenije – Ljubljanska pokrajina
1943).
94. Karta Posavsko-obsoteljsko naselitveno območje 1941.
AS 1750 Zbirka kart in zemljevidov arhiva Inštituta za novejšo zgodovino – 20. stoletje
95. Upravna razdelitev Spodnje Štajerske
AS 1827 Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njihovih pomagačev
96. 865/I – okolica Ljubljana: šolske kronike osnovnih šol Dol pri Ljubljani, Dolsko,
Hotič, Janče, Javorje, Jevnica, Kresnice, Litija, Prežganje, Ribče, Sava, Senožeti,
111
Sv. Križ pri Dolskem, Šmartno pri Litiji, Štanga pri Litiji, Tirna pod Sveto Goro in
Vače pri Litiji
97. 908/I/1c – Skica sovražnikovih ustanov in postojank
98. 908/I/4d – Seznam okupatorjevih orožnikov na orožniški postaji Litija
99. 908/I/4e – Seznam nemške vojske Landschutz Bataillon 921 v Litiji
100. 908/I/4f – Seznam okupatorjevih carinikov in graničarjev v okrožju Litija
101. 908/I/4g – Seznam moštva SS v Litiji, julij 1944 – marec 1945
102. 908/I/5g – Seznam poveljnikov in policije v Litiji
103. 908/I/5j – Seznam domobrancev v okraju Litija
104. 908/I/6 – Seznam okupatorjevih žandarjev v Šmartnem pri Litiji
105. 908/I/7 – Seznam okupatorjevih žandarjev v Kresnicah
106. 908/I/8 – Seznam raztrgancev v postojanki Ponoviče
107. 908/I/9 – Seznam graničarjev na Savi
108. 908/I/12 – Seznam orožnikov in domobrancev v Vačah
AS 1851 Glavni štab Slovenije
109. 47/I/1 – Seznam postojank 1943
110. 47/II/1 – Situacijska poročila obveščevalnega oddelka IV. operativne cone, 21. 12.
1943
111. 52/II/1 – Podatki o sovražnih silah, 29.1. 1944
112. 54/I/1 – Seznam postojank po sektorjih, obveščevalni oddelek GŠS NOV in POS,
februar 1944
113. 54/II/1 – Številčno stanje postojank Dolenjska-Gorenjska 1944, obveščevalni
oddelek GŠS NOV in POS
114. 54/VII/1 - Seznam postojank po sektorjih, obveščevalni oddelek GŠ NOV in POS,
25. 7. 194
115. 60/II – Postojanka Stična, obveščevalni center štaba 15. SNOUB brigade, 11. 8.
1944
116. 60/III/2 – Skica postojanke Litija, Skice in načrti iz VII. korpusa
117. 62/II/ii – Pregledna karta slovenskega ozemlja, april 1944
118. 60/IV – načrt in skica miniranja mostu Pogonik, Dolenjski odred 1944
119. 62/II – Skice postojank Litija, Dolsko, Dol in Kresnice
112
120. 80/I/1 – Poročilo obveščevalnega oddelka IV. operativne cone Obveščevalnemu
oddelku pri GŠ NOV in POS
121. 80/IV/3 – Situacijska poročila 6. in 11. SNOUB brigade, september 1944
122. 85/I/3 – Registracija železniških mostov in Železniške proge v bivši Slovenije,
1944/1945
123. 86/III/1 – Pregled transportov Ljubljana-Zidani most
124. 98/I/4 – Poročilo o zmogljivosti in stanju železniških prog na teritoriju Slovenije,
1945
125. 98/II/5 – Razpored del obnove proge Trst-Ljubljana-Zidani most, 16. 5. 1945
AS 1869 IV. Operativna cona (Obveščevalni center)
126. 333/I/3 – Statistični pregled sovražnikovih sil na sektorju IV. operativne cone, 1.
9. 1944
127. 333/I/4 – Seznam postojank po sektorjih, obveščevalni oddelek GŠ NOV in POS,
15. 7. 1944 in 25. 7. 1944
128. 333/I/8 – Skica sektorja KZO z navedbo števila in močjo oboroženih točk z dne
15. 4. 1945
129. 333/II/1 – Situacijska poročila obveščevalnega centra IV. operativne cone, junij –
november 1944, april in maj 1945
130. 333/III/17a – Situacijska poročila obveščevalnega oddelka KZO, 4-6. 12. 1944
131. 334/I/6 – Situacijska poročila obveščevalnega oddelka KZO, maj, junij 1944
132. 334/I/12 – Situacijska poročila obveščevalnega oddelka KZO, november,
december 1944
AS 1947 Zveza združenj borcev in udeležencev NOB pri Slovenskih Železnicah (v času
pregleda gradiva le – to še ni bilo v celoti urejeno in popisano)
133. Poročila o sabotažah na progi upravne izpostave DRB v Celju, 3. 7. 1944 in 25. 7.
1944
134. 27-470 – Seznam sabotažnih poškodb proge za časa nemške okupacije v okolišu
železniškega urada v Celju
113
Arhiv Holdinga Slovenskih železnic d.o.o., Ljubljana
Proga Šentvid – Laze
135. Mostovi 1945 – 1962 – razni dopisi in poročila o obnovi mostov
136. Most čez Savo pri Lazah – načrt mostu v merilu 1 : 1000; načrt premostitve
podeželske ceste pod most čez Savo, 23. 1. 1943
137. Seznam mostov – dopis Urada za novo gradnjo železnic v Reichu operativni
izpostavi v Jesenicah, 27. 8. 1944 (seznam mostov, prepustov, nadvozov in
podvozov na progi Laze – Šentvid)
138. Trasa proge – karta Ljubljana in okolica 1943
Fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana
139. Oklepni vlak, Šoštanj
7. Ustni viri
140. Anton Jerant, domačin iz Jevnice, ustni vir
141. Vili Kos, domačin iz Litije in bataljonski izvidnik 3. bataljona KZO, ustni vir
6. Internetni viri
142. Agrometeorologija:
http://arso.gov.si/podrocja/vreme_in_podnebje/napovedi_in_podatki/agrometeorolo
gija.htm, dostopno 8. 2. 2006).
143. Center za razvoj Litija: http://www.litija.net/rcl/index.html, dostopno 30. 1. 2006.
144. Naravovarstveni atlas: http://kremen.arso.gov.si/nvatlas/ewmap.asp, dostopno 28.
1. 2006.
7. Drugo
145. Agencija Republike Slovenije za okolje, 2006. Ministrstvo za okolje in prostor
Republike Slovenije.
114
V. PRILOGE PRILOGA A
Slika prikazuje reko Savo v območju prehoda pri Lipi. Slikano z levega brega. Foto: Jože
Rozman, 22. 12. 2005.
Slika prikazuje viseči most med Senožeti in Jevnico. Na tem mestu je deloval brod vse do 8. 9.
1959, ko ga je nadomestil most. Foto: Jože Rozman, 22. 12. 2005.
115
Slika prikazuje območje prehoda med Zgornjimi Ribčami in Slatnarjem. V ozadju je ob cesti in
železniški progi vidna domačija Slatnar pod Kresniškim vrhom. Foto: Jože Rozman, 22. 12.
2005.
Fotografija prikazuje območje prehoda med Spodnjimi Ribčami in Drčarjem. Foto: Jože Rozman,
22. 12. 2005.
116
Slika prikazuje območje prehoda med Hotičem in Presenčevim mlinom. V ozadju je vidna
ravnina med reko in gozdom, kjer so bili transporti podnevi še posebej izpostavljeni. Foto: Jože
Rozman, 22. 12. 2005.
Slika prikazuje dostop do levega brega Save na območju prehoda Mačkovina. Številni prepusti
in podvozi so partizanom olajšali prečkanje dobro nadzirane železniške proge. Foto: Jože
Rozman, 22. 12. 2005.
117
PRILOGA B
Slika prikazuje zaplenjeni oklepni vlak, ki je nadziral progo. Blindirana lokomotiva je vlekla
bunkerjem podobne vagone, iz kateri so na obe strani streljali s strojnicami. (Vir: Fototeka
Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana).
PRILOGA C
Slika prikazuje skico telefonske linije na območju prehoda Spodnje Ribče-Slatnar. Vir: ARS, AS
1851, 97/II/2.
118
119
120
121
122