gfml novice 3 apr 2012/2013

Številka: 3 April 2013

GFM noviceGFM novice

Gimnazijci gimnazijcemV sredo, 30. 1. 2013, je potekala že 2. prireditev GIM-

NAZIJCI GIMNAZIJCEM, ki smo jo pripravili dijaki in profesorji Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer. Zapeli, za-igrali in zaplesali so nam bivši in sedanji dijaki gimnazije. Prireditev je z afriško Shosolozo in gospelskim Now let us sing pričel naš dijaški pevski zbor pod vodstvom profesor-jev Tatjane Rožmarič Poštrak in Danijela Berdena. Takoj za njimi pa so sledili odlična vokalistka Lana Lančič ter izjemni Nina Mladenovič in Monika Ivančič, ki sta zaigrale na kla-vir in violino. Povabilu se je odzvala tudi Ingrid Müller, ki je navdušila z zimzeleno Med iskrenimi ljudmi, še bolj pa z avtorsko pesmijo, za katero ji je besedilo prispevala pevka Tinkara Kovač. Nato smo videli še nekaj zanimivih plesnih nastopom. Nastopila sta Sara Seršen in Gregor Gregorinčič z različnimi latino-ameriškimi plesi, folklorna skupina Le-ščeček, ki je ob zvokih harmonike in kontrabasa predstavila splet ljudskih plesov Lani se možila sem, zaplesale so tudi gi-mnazijke, ki pridno trenirajo v plesni šoli Urška, svoje moči so združili tudi Pomurski dečki in Šolski band, ki so nam

zapeli zanimivo priredbo pesmi I follow, ter razgibali dvora-no, saj jim je uspelo spraviti na noge nekatere nastopajoče, učitelje ter dijake. Tudi Mihael Pojbič nam je večer popestril s svojimi prijatelji. Predstavila se nam je tudi zasedba Ethno-trip s svojo lastno skladbo. Svoje znanje twirlinga je pokazala dijakinja Andrejka Pek, slišali smo tudi zanimivo repanje, ki nam ga je predstavil Kiki, takoj za njim pa so navduševali plesalci plesne šole Zeko. Manjkala ni niti športna gimnasti-ka, ki sta nam jo odlično predstavili Natalia Lončar in Ana Ivanuša, ki sta zaključile plesni del programa. Na predstavi ni manjkal niti Samo Budna s svojim bendom, ter Klavdija Vrečič s svojim vokalom. Za konec, pa nam je zapel še uči-teljski pevski zbor, z angleško pesmijo For the longest time in slovensko Moje orglice. Ko smo odhajali iz dvorane, smo lahko gledali zadovoljne obraze obiskovalcev in nenazadnje tudi nastopajočih, ki so svoje delo več kot odlično opravili in marsikomu polepšali večer. In super je, da imajo dijaki priložnost pokazati svoje znanje, svoje talente ter tako biti celo dobrodelni.

Katja Erjavec, 1. D

2 | April 2013 Glasilo Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer

Nagovor pred pričetkom prireditve:Ne mislite, da je prireditev manj vredna, če pred vami ta

hip ne stoji ravnatelj gimnazije Zvonko Kustec. V mislih je z nami, le neodložljive opravke ima na drugem koncu Slove-nije. Zato opravičujem njegovo odsotnost.

Že vnaprej se bom zahvalila vsem nastopajočim. Med nji-mi so naši sedanji dijaki in dijakinje pa tudi že bivši dijaki in dijakinje. Ker so se prav vsi z veseljem odzvali vabilu na dobrodelno prireditev, očitno občutijo da so del GFML.

Osnovni namen prireditve Gimnazijci gimnazijcem ni zbiranje denarja pač skozi dobrodelnost pri dijakih in di-jakinjah razvijati socialne kompetence, čut za sočloveka in občutek pripadnosti šoli.

Naši učitelji in učiteljice v šoli posredujejo kvalitetno znanje. Delajo enako dobro kot na sosednjih šolah. Toda nekaj, poleg odličnih končnih rezultatov dijakov in dijakinj programov gimnazija in predšolska vzgoja, dela GFML bolj prepoznavno in kvalitetno v Sloveniji kot druge šole. Tisto nekaj je dodana vrednost, ki jo vodstvo šole in zaposleni že-limo namerno razvijati.

Veste kaj je to? Večina zaposlenih nismo zagledani samo vase in v svoj vrtiček ter svoje delo opravljamo z veseljem. Nismo leni in ne bojimo se tvegati ter poskusiti delati še kaj novega, drugačnega. Pa čeprav za ceno manj prostega časa. Takrat stopimo skupaj in če je potrebno, si pomagamo. Tega veselja, pripadnosti in stopiti skupaj ne zaradi SEBE, ampak zaradi drugega, bi tudi s prireditvijo Gimnazijci gimnazij-cem radi naučili naše dijake in dijakinje.

Za prireditev smo s pomočjo dijakov in dijakinj tokrat stopili skupaj: priprava dvorane: športni pedagogi in Jernej Jakelj; projekcija, snemanje, tehnična plat: Ludvik Rogan, Damjan Erhatič; ozvočenje, tonska vaja, glasba: Borut Slavic; oblikovanje in priprava scene: Karolina Erjavc, Tanja Trajba-rič Lopert; pogostitev nastopajočih s pecivom: zaposleni in v tajništvu Tončka Balažič, Ines Sever; usklajevanje od zamisli do izvedbe: vodje strokovnih aktivov, Franc Čuš in Martina Domajnko; prodaja kart: dijaki in dijakinje GFML; povezo-vanje prireditve: dijaka 4. letnika Gregor Marič in Damaris Kolarič; vsebinska zasnova prireditve: Lilijane Fijavž.

Letos je celoten izkupiček od prodaje kart namenjen di-jakom za pokritje stroškov izposoje in nabave učbenikov iz učbeniškega sklada.

Martina Domajnko, šolska svetovalna delavka

Glasilo Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer April 2013 | 3


Prireditev ob slovenskem kulturnem praznikuFebruar je mesec, v katerem je prav, da se spomnimo

največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Prešer-nov dan je dan vseh Slovencev, kajti vsi smo tisti, ki skupaj ustvarjamo in predstavljamo slovensko kulturo.

Dijaki in dijakinje naše gimnazije smo pod režijo Irene Štuhec in Saša Pergarja ob slovenskem kulturnem prazniku pripravili prireditev, da bi počastili Prešernovo delo in kul-turo. Ob tej priložnosti nismo pozabili na Franca Miklošiča, katerega 200-letnico rojstva praznujemo prav letos.

Prva prireditev se je odvijala 5. februarja 2013 v Domu kulture Ljutomer za učence predšolskega programa. Dan pred praznikom, torej 7. februarja, so nam dopoldne prisluh-nili dijaki in dijakinje 1. in 2. letnikov gimnazijskega progra-ma. Zvečer je o pomenu Prešernovega dne na občinski prire-ditvi spregovorila slavnostna govornica Irena Brunec–Tebi, kiparka in slikarka, nato pa je sledila podelitev Miklošičeve nagrade in priznanj. Prireditev smo zaključili s kulturnim programom. Nazadnje smo kulturni praznik obogatili še 8. februarja na Razkrižju, , kjer smo se tako kot na vseh prire-ditvah dobro odrezali in si prislužili velik aplavz.

Leto 2013 je v znamenju kar dveh pomembnih obletnic in obe sta povezani z velikanom slovenskega in slovanskega jezikoslovja dr. Francem Miklošičem. Tako je bilo nekako prav, da to obeležimo tudi na letošnjih občinskih proslavah ob 8. februarju, Prešernovemu dnevu. V imenu aktiva jezi-koslovcev sta nalogo prevzela Irena Štuhec in Saša Pergar, profesorja slovenščine na naši šoli. Kulturni program je vse-boval prerez Miklošičevega dela in življenja, vendar iz pov-sem osebne perspektive in neobremenjeno z zgodovinsko natančnostjo. Pri projektu je sodelovalo kar nekaj dijakinj in dijakov naše šole, pri izvedbi pa je pomagalo tudi več profe-soric in profesorjev. Natopajoči so recital izvedli kar šestkrat: dvakrat na proslavi za dijake naše šole, nato pa še na občin-skih proslavah v Ljutomeru, Radencih in na Razkrižju.

Nina Mladenovič, 2. c


Likovni natečaj GFML 50 – 200Letos smo se odločili, da ob našem 50 jubileju in ob 200

letnici rojstva Franca Miklošiča, čigar ime nosi naša šola, razpišemo tudi srednješolski likovni natečaj z naslovom GFML 50 – 200.

Zastavljen je bil zelo široko, saj smo želeli tudi od drugih izvedeti kako nas vidijo, kam postavljajo, kako nas prepo-znajo. Na natečaj se je odzvalo približno 40 dijakov iz različ-nih srednjih šol, ki jih je pregledala komisija v sestavi dveh dijakov četrtega letnika in treh likovnih pedagogov. Med prispelimi deli smo odbrali 25 del in jih razstavili v galeriji Ante Trstenjak, poleg pregledne razstave del naših dijakov.

Nagrajena dela so:- Triptih z naslovom »Svoboda«, avtorice Monike Ple-

men z Gimnazije Ravne- Risba z ogljem »Znamka iz preteklosti«, avtorice Jasmi-

ne Halkič z Gimnazije Velenje in- Grafika »Franc Miklošič«, avtorice Katje Prajnar z Gi-

mnazije Franca Miklošiča LjutomerNagrade so prispevali Terme Banovci, Bio Terme Mala

Nedelja in Dvorec Jeruzalem.Odziva ustvarjalcev, kot tudi donatorjev smo bili veseli in

bomo tudi v bodoče na podoben način spodbujali likovno ustvarjanje mladih.

Tanja Trajbarič Lopert, prof. lik. ped.


Mednarodno tekmovanje iz naravoslovja

V sredo, 6. marca. 2013, je na naši šoli potekalo Mednaro-dno tekmovanje iz naravoslovja. Udeležilo se ga je po osem dijakov iz Hrvaške iz Gimnazije Josipa Slavenskog Čakovec, iz Avstrije iz Bundes – Oberstufenrealgymnasium Bad Radkers-burg, iz Madžarske Kölcsey Ferenc Gimnazija Zalaegerszeg in iz naše šole iz Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer. Naši tek-movalci so bili: Andrej Anderlič, Aljaž Škalič, Urška Elbl, Špela Gubič, Mitja Šadl, Staša Vintar, Nejc Havaši in Živa Moravec. Tekmovali so iz naravoslovnih predmetov matematike, fizike, biologije in kemije. Razvrščeni so bili po skupinah. Posame-zno skupino so sestavljali 4 tekmovalci in sicer Madžar, Hrvat, Avstrijec in Slovenec. Skupina je naloge reševala skupaj in se odločala za ustrezne odgovore, ki so jih na koncu usklajene

vnesli v elektronski obliki v pripravljene teste v spletni učilnici Moodle. Pri kemiji in fiziki so se pomerili tudi v praktičnem delu. Naloge so imeli tekmovalci prevedene v pisni obliki v svoj jezik in angleški jezik. Po napornem dopoldnevu so se tekmovalci sprostili pri športnih igrah. Sledila je razglasitev rezultatov. Zmagala je skupina, v kateri je bil naš tekmovalec Mitja Šadl, druga je bila skupina, v kateri je bil naša tekmo-valka Živa Moravec, tretje mesto pa je zasedla skupina z našo tekmovalko Stašo Vintar. To tekmovanje je bilo tretje po vrsti. Prejšnji sta bili na Madžarskem in Hrvaškem, tokrat pa prvič v Ljutomeru. Naslednje leto bo tekmovanje na Madžarskem.

Iskrene čestitke vsem tekmovalcem.Natalija Horvat, prof.

Rezultati tekmovanja iz nemščineV letošnjem šolskem letu so dijaki drugih in tretjih le-

tnikov na nemškem tekmovanju osvojili 12 bronastih pri-znanj in se v velikem številu uvrstili na državno tekmovanje iz nemščine, ki je potekalo 14. 2. 2013 na Gimnaziji Celje.

Dijakinja 2. b-razreda Nuša Rajtar je osvojila zlato pri-znanje ter 7. mesto v kategoriji nemščina kot drugi tuji jezik, dijakinja 3. letnika Urška Elbl pa je zasedla 2. mesto v ka-tegoriji nemščina kot prvi tuji jezik in osvojila srebrno pri-znanje. Zelo dobro so se odrezali tudi ostali dijaki in dijaki-nje ter prejemniki srebrnih priznanj: Urška Černjavič, Aljaž Škalič, Kevin Hauzer, Anna Kosednar in Mitja Kolarič.

Iskrene čestitke dijakom in njihovim mentoricam ter hvala našima naravnima govorkama Marieke Dohrmann in Ulrike Beckenkamp.

Milojka Vaupotič, prof.

Dijak/Dijakinja Priznanje MentoricaNuša Jurinec, 2. l. Bronasto priznanje Brigita FrasBarbara Budja, 2. l. Bronasto priznanje Brigita FrasLea Dvoršak, 2. l. Bronasto priznanje Brigita FrasNuša Rajtar, 2. l. Bronasto priznanje (ŠT) Milojka Vaupotič

Zlato priznanje (DT)Anna Kosednar, 2. l. Bronasto priznanje (ŠT) Milojka Vaupotič

Srebrno priznanje (DT)Mitja Kolarič, 2. l. Srebrno priznanje (DT) Milojka VaupotičValentina Baligač, 2. l. Bronasto priznanje Milojka VaupotičKevin Hauzer, 3. l. Bronasto priznanje (ŠT) Brigita Fras

Srebrno priznanje (DT)Urška Elbl, 3. l. Bronasto priznanje (ŠT) Brigita Fras

Srebrno priznanje (DT)Katja Križan, 3. l. Bronasto priznanje Brigita FrasUrška Černjavič, 3. l. Bronasto priznanje (ŠT) Liljana Kosič

Srebrno priznanje (DT)Aljaž Škalič, 3. l. Bronasto priznanje (ŠT) Liljana Kosič

Srebrno priznanje (DT)Polonca Zamuda, 3. l. Bronasto priznanje Martina Vogrinec


Pevski zbor GFML spet navdušilDa se šolski dijaški pevski zbor

udeležuje revije pevskih zborov oz. Območnega srečanja otroških in mla-dinskih pevskih zborov občin Ljuto-mer, Veržej, Križevci in Razkrižje, je zdaj že skoraj tradicija. Ta se je letos odvijala 5. marca v ljutomerskem kul-turnem domu.

Za nastop je bilo treba pripravi-ti 3 pesmi: slovensko ljudsko pesem v izvirni obliki ali priredbi, umetno pesem slovenskega avtorja ter pesem po lastni izbiri. Za naš nastop sva zbo-rovodja izbrala naslednje: primorsko ljudsko Dober večer v priredbi Tatjane Rozmarič-Poštrak, Svobodna Sloveni-ja, za katero je priredbo napisal Danijel Berden ter afriško tradicionalno Shosholoza, prav tako v priredbi Danijela Ber-dena.

Na reviji smo zapeli kot zadnji pevski zbor. Če smo se na začetku bali, da je občinstvu poslušanja petja za ta dan že dovolj, smo si ob spodbudnem aplavzu ob prihodu na oder lahko vsaj malo oddahnili. Svoj nastop smo pričeli umirjeno, s čutno dinamiko, ki jo zahteva veliko slovenskih ljudskih pesmi, nadaljevali pa z energično partizansko. Na odru smo vedno bolj uživali, s precej glasnim petjem, ki ga je zahte-vala partizanska pesem, pa prebudili tudi najbolj zaspane poslušalce. Sledila je zadnja, afriška tradicionalna, ki smo ji po svojem okusu dodali spremljavo z lastnimi instrumenti ter koreografijo. Energijo je bilo začutiti med pevci, ta pa se je preselila še v dvorano. Po bučnem pristanku v slogu tele-marka na zadnjem akordu je sledil še bučen aplavz zadovolj-nih poslušalcev. Najboljša nagrada za naš nastop, za katerega smo se maksimalno potrudili, je bilo navdušeno občinstvo z nasmejanimi obrazi – takšni so bili seveda tudi naši.

Tokratno revijo je spremljalo budno in strogo uho stro-kovne spremljevalke, Tadeje Vulc, priznane mlade sloven-ske glasbenice in skladateljice. Z njo smo po končani reviji vsi zborovodji opravili razgovor o samem nastopu in izbo-ru pesmi. Pohvalila je številčnost našega zbora pa tudi sam nastop oz. izvedbo vseh zapetih pesmi. Na pisno strokovno oceno, ki zajema tehnično pripravljenost zbora, primernost in tehtnost programa ter prepričljivost nastopa, je bilo treba počakati kar do današnjega dne. Izplačalo se je počakati, saj smo izvedeli, da smo med 15 pevskimi zbori enako kot lani tudi letos izbrani za udeležbo na regijskem pevskem tekmo-vanju; le to si baje prislužijo le »obetavni zbori, ki odstopajo od povprečja«. Na takšno strokovno oceno smo seveda zelo ponosni. Dala nam je potrditev za naše delo in ponovnega elana. Priložnost bomo tokrat izkoristili in se prijavili na re-gijsko tekmovanje. To bo letos potekalo 16. maja na Ptuju. Upamo, da bomo izbrani in se bomo dobro predstavili tudi v širši okolici. Potrudili se vsekakor bomo.

Lep pevski pozdrav!

2. slovenska glasbena olimpijadaV nedeljo, 10. marca je na Akademiji za glasbo in balet

v Ljubljani potekalo državno tekmovanje s področja glasbe (2. Slovenska glasbena olimpijada). Prvi del tekmovanja je sestavljal pisni in slušni test, nato je sledila izvedba pesmi in na koncu še predstavitev avtorske pesmi v Šantlovi dvorani.

Anja Kuhar in Živa Potočnik iz 1.d, pod mentorstvom prof. Boruta Slavica, sta v drugi kategoriji (15 – 18 let) osvo-jili srebrni priznanji.

Anja in Živa


Lutkovni oder – območno srečanje lutkovnih skupin

Lepega sončnega jutra smo se v petek 1. marca podali v Apače na območno srečanje lutkovnih skupin. Že na avtobu-su smo bile vse dijakinje zelo razposajene, tako sta nas dobra volja in smeh spremljala skozi ves dan. V osnovno šolo Apa-če smo prispeli malo pred 9. uro, ko se je vse skupaj pričelo. S sceno in z vsemi instrumenti, ki smo si jih vzeli s sabo, smo poiskali modro dvorano, kjer se je odvijalo srečanje lutkovnih skupin. Predstavilo se je pet skupin. Kot prva je nastopila lutkovna skupina OŠ dr. Antona Trstenjaka z rusko pravljico Medved išče pestunjo. Sledila je lutkovna skupina Cekinček iz vrtca Gornja Radgona. In že nas je grabila trema … Na vrsti smo bile dijakinje 3. va z našo lutkovno igrico Brata Štumf, ki smo jo pripravile pri predmetu Ustvarjamo

za otroke. Po literarni predlogi Primoža Suhodolčana smo napisale scenarij, si dodelile vloge, naredile sceno in napisale glasbene izmišljarije.

Ko smo se z lastnim delom predstavile v Apačah, smo se počutile zelo samozavestno in zadovoljno. Tudi mento-rice, ki so nas spremljale, so naš trud in delo pohvalile, saj smo v ta »mali projekt« vložile veliko časa, volje in dela. Za nami sta nastopili še dve lutkovni skupini, ena iz OŠ Gornja Radgona in druga iz OŠ Apače. Po vseh opravljenih nasto-pih je sledil razgovor s strokovnim ocenjevalcem, lutkovnim animatorjem, Matevžem Gregoričem. Vsak nastop je po-komentiral, povedal, kaj bi bilo potrebno popraviti in kaj je bilo dobro. Z njegovim komentarjem smo zelo zadovoljne, saj nas je pohvalil.

Predstavila bi vam še skupino, s katero smo se pri nasta-janju izdelka imeli zares super. Sodelovale smo: v igralskih vlogah Urška Lukovnjak, Nuša Krančič, Polonca Zamuda in Urša Jelen in vsestranske instrumentalistke Ines Nemec, Anna Kočar, Megi Fujs, Leja Koštric, Manuela Kočar, Me-lani Lainščak in Katja Gjerek. Pri delu so nas vzpodbujale profesorice Svetlana Krstić, Karolina Erjavc, Katja Peršak in Barbara Špilak.

Prav v teh dneh smo izvedele super novico! Uvrstile smo se na regijsko tekmovanje lutkovnih skupin, ki bo potekalo 10. aprila 2013 na OŠ Negova.

Urška Lukovnjak, 3. va

Naši debaterji na Svetovnem prvenstvu petnajsti med petdesetimi državami

S Svetovnega srednješolskega debatnega prvenstva v Tur-čiji se je vrnila slovenska debatna ekipa v kateri sta bila po-leg dveh dijakov Druge gimnazije Maribor in enega dijaka s Škofijske gimnazije Ljubljana tudi naša dijaka Živa Antolin in Zoran Fijavž. Med petdesetimi sodelujočimi državami so se po 8 debatah uvrstili v osmino finala, kjer pa so izgubi-li s Singapurjem in pristali na odličnem petnajstem mestu. Zmagala je Avstralija, pred Svaziland, Singapurjem, Irsko, Kanado, Anglijo, Južno Afriko, Mehiko, Novo Zelandijo, Združenimi Arabskimi Emirati, Grčijo, Hong Kongom, Ni-zozemsko, Indijo, Slovenijo in Perujem. Za sabo smo pustili Škotsko, Združene države Amerike, Wales, Bermuda, in še 31 drugih držav s celega sveta.

Teme debat so bile naslednje: O pomembnih medicinskih odločitvah, ki se tičejo otrok, bi morali odločati zdravniki in ne starši; Medijem bi morali prepovedati poročati o za-sebnosti javnih osebnosti; ZDA bi morala povečati vojaško prisotnost v Vzhodni Aziji; Obsojeni na dosmrtno ječo bi se lahko odločili za smrtno kazen namesto na dosmrtno pre-

stajanje kazni; Prepovejmo vsa izkoriščanja naravnih virov na Arktiki; V šole uvedimo predmet Verstva; Suvereni odpis dolgov je za države legitimna ekonomska strategija; Mladi bi se po zaključeni univerzitetni izobrazbi obvezno morali zaposliti v svoji državi; Ljudem odvisnim od iger na srečo bi država morala odvzeti socialne pomoči.«


MIKLOŠIČEVI DNEVI – ne tradicija, izziv?»Da. Vi ki spadate k nam tako kot k Slovanom; ste duhov-

na vez med velikima družinama ljudstev; če so Vas pozdravili kot zarjo slovanstva, bi vas jaz pozdravil kot zarjo sprave med Slovani in Nemci … Izravnati nasprotja, povezati ločeno, poe-notiti razliko, za to se trudi raziskovalec; znanstveni ideal mu postane življenjski ideal.«

(Hugo Schuchardt)

» … zanimivo je brati, kako drugi sodijo o nas, najsi je sodba velikokrat tudi krivična ali vsaj izkrivljena.«

(Franc Miklošič)

Miklošičevi dnevi so spomin na jezikoslovca Franca Mi-klošiča, po katerem se imenuje naša gimnazija, razkrivajo bogato ustvarjalnost dijakinj, dijakov, profesoric in profesor-jev, vedno znova opozarjajo na naš vsakdan, ki je povezan s preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, okrepijo kulturni dialog, nas opozarjajo na moč našega jezika …

20. novembra 1813 se v »samostni hiši« rodi Frančišek Ksaver, ki so mu muze naklonile pohod v Ljutomer, Varaž-din, Maribor, Gradec, Dunaj … Preprosto, dejale so: »Znan-stvenik naj bo!«

»Franc Miklošič je bil znanstvenik najvišjega dosega, širne-ga obzorja in evropskega pomena.«

(dr. Jože Toporišič)

Miklošičevi dnevi na naši gimnaziji vsebujejo znanstve-ni del, dijaško-profesorski ustvarjalni del in pohod k Miklo-šičevi domačiji. Vabimo ustvarjalce iz domače pokrajine, širšega družbeno-kulturnega prostora in naše bivše dijake, prednost pa dajemo ustvarjalnosti dijakom tukaj in zdaj.

Miklošičevim dnem so se z veseljem pridružili vrhunski raziskovalci: dr. Martina Orožen, akad. dr. Zinka Zorko, dr. Irena Orel, dr. Stane Granda, dr. Simona Pulko, dr. Vesna Mikolič, dr. Marija Remškar, dr. Miran Puconja, dr. Hotimir Tivadar, dr. Alojzija Zupan Sosič … humanisti in ustvarjalci: Edvard Kovač, mag. Geza Erniša, Metka Fujs, Vladka Tu-covič, Milan Vincetič, Miran Korošec, Štefan Kardoš, Fran-ci Just, Feri Lainšček, Aleš Šteger, Matej Bogataj, dr. Milan Zver, … naši bivši dijaki: Vlado Žabot, dr. Janko Slavič, dr. Mojca Horvat, Karmen Švegl, dr. Miroslav Novak, dr. Darja Fišer, Ivan Fras, dr. Ivan Rihtarič, Petra Kolmančič, Marko Kočar, Nino Flisar, dr. Matej Mertik …

In kot je zapisala dijakinja prvega letnika gimnazije Katja Erjavec: »Pravi Slovenec postaneš, ko priplezaš na Triglav; pravi gimnazijec postaneš, ko obiščeš Miklošičevo domačijo. Nam je uspelo.«

Miklošičevi dnevi 2012, uvod v Miklošičevo leto 2013, uvod v 50 let gimnazije, dobitnik kresnika in gost letošnjega literarnega večera Ljudstvo lunja Vlado Žabot je del naše zgodbe; drage dijakinje in dijaki, tudi vi pišete z nami, želi-mo, da tudi Vi postanete del naše zgodbe.

»… ljubezen je ptica svobode.«Irena Štuhec, prof.


Projekt nova generacija raziskovalcev ved o življenjuPREDAVANJE GENETIKA DEBELOSTI in DELAVNICE

V šolskem letu 2012/2013 je Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer ena izmed dvanajstih srednjih šol celotne Sloveni-je, ki se aktivno vključuje v prav posebni projekt, imenovan Nova generacija raziskovalcev ved o življenju. Gre za pro-jekt, ki je plod sodelovanja Kemijskega inštituta, Fakultete za farmacijo, Filozofske fakultete, vse članice Univerze v Lju-bljani, njegov namen pa je navdušiti mlade za naravoslovne vede, predvsem biologijo, medicino, farmacijo, mikrobiolo-gijo, biotehnologijo, genetiko ter druga interdisciplinarna področja.

26. februarja nas je obiskal prof. dr. Simon Horvat, pro-fesor genetike. Predaval nam je o genetiki in debelosti. Skozi predavanje nam je razložil, da je debelost lahko razvada ali pa vpliv gena za debelost. Velik vpliv na debelost ima tudi okolje v katerem oseba živi. Podatek, da je Slovenija na 46. mestu na seznamu 200-tih držav kjer je preveč debelih ljudi, je šokantno. Po koncu predavanja smo s prof. dr. Simonom

Horvatom naredili še kratki intervju, kjer nam je povedal: »Na splošno gledano je najpogostejši vzrok za debelost de-lovanje velikega števila genov, ki imajo majhen učinek in pa seveda velik vpliv okolja, ki je v zadnjem času poimenovano debelostno okolje, zaradi premajhne telesne aktivnosti in vi-soko kalorične hrane. Evolucijsko so geni postali, bolj varčni in tako poskušajo vsako zaužito kalorijo shraniti kot skla-diščeno energijo za časa pomanjkanja hrane, ki pa je v da-našnjem času seveda ni več. Prav ta višek oziroma genetska dediščina varčnih genov počasi v tem debelostnem moder-nem okolju najverjetneje vpliva na velik porast debelosti v razvitem in sedaj tudi že v nerazvitem svetu«. Predavanja so se udeležili dijaki 2., 3. in 4. letnikov, posamezni profesorji in določeni starši, ki jih zanima področje genetike. Dr. Horvat nam je na koncu povedal, da se bo povečalo povpraševanje o študiju biologije in drugih naravoslovnih ved, kar ga zelo veseli.

Dijaki, ki nas biologija še posebej zanima, smo se v torek 19. marca na Gimnaziji Ljutomer, v biološki učilnici lahko udeležili dveh delavnic na temo Patogeni mikroorganizmi in

Predavanje profesorja dr. Simona Horvata o genetiki debelosti v Kul-turnem domu Ljutomer.

Podajanje teoretičnih osnov o patoloških mikroorganizmih pri mikrobi-ološki delavnici.

Rezistenca na antibiotike je vedno večja. Vedno bolj postaja aktualno »zdravilo prihodnosti« - bakteriofagi.

Podajanje teoretičnih osnov za delavnico o virusih in možnostih zdra-vljenja bakterijskih okužb z bakteriofagi.


Duh na GFML Pamela Križan

Po naši šoli, po Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru, že dolga leta tava duh. Ime mu je Oskar, ko je bil še živ, je bil profesor kemije. Bil je mlad, postaven in zelo visok. Imel je temne lase, ne predolge in ne prekratke, žareče modre oči in prečudovit nasmeh. Med dijaki je bil zelo prilju-bljen, saj je učno uro znal narediti zelo zanimivo in zabavno. Tudi sam je užival v svoji službi. Nje-govo priljubljenost so mu zavidali številni pro-fesorji.

Zaradi pomanjkanja profesorjev nemščine na gimnaziji so zaposlili prikupno mlado gospodič-no, bila je tik pred diplomo. Bila je naravna blon-dinka, imela je velike modro-zelene oči, imeno-vala se je Fiona. Vse profesorje moškega spola je privlačila, kot magnet privlači kovino. Ona pa je videla le Oskarja. Sklepala je, da je samski, am-pak žal ni bilo tako. Tudi Oskarju se je ona zdela privlačna, zato se je odločil, da se bo kljub noseči ženi, s katero sta se zelo dobro razumela, malce poigral z njo. Tako je neki petek Fiono povabil na večerjo, ona pa je povabilo z veseljem sprejela. Večerja se je končala v njeni postelji.

Čez nekaj dni je Fiona izrazila željo po pono-vitvi tistega večera, ampak takrat ji je Oskar pri-znal, da ima doma nosečo ženo in da se je hotel le malo pozabavati. Fiona tega ni mogla sprejeti na noben način. Vedno, ko ga je srečala na hodniku, je iz žepa vzela telefon in buljila vanj. Ni vedela, kako naj se v njegovi bližini vede, kako naj ga gle-da in kaj naj mu reče. Ni več mogla zdržati, zato se je odločila, da bo pustila službo kot profesori-ca na ljutomerski gimnaziji.

Čez teden dni je v časopisih pisalo: »Študent-ka poskušala narediti samomor«. Ko je Oskar prebral ta članek, je bil ogorčen, saj je izvedel, da je bila ta študentka Fiona in da se sedaj zdravi v psihiatrični bolnišnici.

Naslednji teden je v časopisu pisalo: »Iz psihi-atrične bolnišnice ušla bolnica«. Oskar ob branju tega članka ni mogel verjeti svojim očem, saj spet šlo za Fiono. Izvedel je tudi, da je pred dvema te-dnoma doživela živčni zlom, saj naj bi bi na neki spletni strani videla njegove slike z ženo.

Po enem mescu Oskarja zjutraj ni nihče videl, toda njegov avto je bil postavljen na istem me-stu kot vsak navaden delovni dan. Nek dijak ga je tisto dopoldne našel razkosanega v luži krvi na tleh moškega wc-ja, ob njem pa obešeno Fiono.

Fiona je Oskarja počakala pred vrati šole s sekiro v nahrbtniku. Prosila ga je, ali lahko gresta nekam na samo. Odšla sta na moško stranišče. Ko se je Oskar za trenutek obrnil, je imel sekiro že v hrbtu. Fiona je z njo še in še jezno mlatila po njem. Ko se je spametovala in nehala kosati njegovo telo, je šele ugotovila, kaj je storila. Ubila ga je in to na zelo krvav način. Planila je v jok, iz svojega nahrbtnika potegnila debelo vrv in sodi-la še sebi.

Ko je Oskarjeva žena izvedela za vse to, je ostala mirna. Ko je prišla domov, pa se je ubila, prerezala si je žile. Umrla je, njen nerojeni otrok pa z njo.

Sedaj Oskar in Fiona ustrahujeta dijake, uni-čujeta omarice, med poukom vreščita po hodni-kih in pri tem uživata. Zaljubljena sta.

Tokrat objavljamo še dve zgodbi, s katerima ste se odzvalina šolski razpis za zgodbo na temo šolskega duhca Oskarja,v zadnji številki mesečnika v letošnjem šolskem letu pa bomo objavili še preostale tri zgodbe. Uživajte v branju vseh, seveda pa se sami odločite,kateri od njih boste verjeli.

Literarna pril gaLiterarna pril ga

Lite

rarn

a pr

il g

aLi

tera

rna

pril

ga


Moja zgodba Katja Križan

Mogoče se včasih sprašujete, zakaj kdaj pa kdaj iz omarice izginejo vaši copati ali pa vas kdo kako drugače ukane in še do danes niste odkrili krivca. No, to sem bil jaz.

Ime mi je Oskar in že nekaj let živim v tej stavbi. No … ne ravno »živim«. Pravzaprav sem mrtev. Ja, prav ste prebrali. Mrtev sem. To pomeni, da sem duh.

Buuuuuuuuuu …

Mogoče vas zanima, zakaj sem tu … In kaj poč-nem z vašimi copati … Na prvo vprašanje žal še sam ne poznam odgovora in sem ga že pred ne-kaj časa nehal iskati. Tudi za vse svoje vragolije nimam ravno pravega razloga.

No, ne glejte me tako.

Kaj pa naj drugega počnem? Nihče se ne pogo-varja z mano, saj me živa duša ne vidi … Mrtve duše pa se ravno ne potikajo tod naokoli. Vse knjige v vaši knjižnici sem prebral že vsaj štiriin-dvajsetkrat in verjetno ste tudi opazili, da jih ni ravno na pretek.

Grozno se dolgočasim. Zato si krajšam čas z manjšimi vragolijami. Pa saj ne škodujem niko-mur.

Ne boste verjeli, a starejše generacije, ki so obi-skovale to šolo, vam lahko potrdijo, da se jim na šoli ni dogajalo nič takega. Takrat sem bil še pri-den ter sem le opazoval.

A ko sem le opazoval, so moje misli odtavale. Odtavale so daleč stran – v mojo preteklost. Za-čeli so me preganjati spomini in žrla me je peko-ča bolečina. Še danes me včasih obletavajo take misli. Preteklosti nikoli nisem mogel uiti in še do tega dne me dohiteva.

Vsakič, ko se pred mojimi očmi pojavi slika iz preteklosti, se počutim, kot da bi ognjeni zublji objemali moje srce ter ga stiskali s tako močjo, ki bi povzročila, da bi se kar naenkrat razpočilo ter narisalo velik krvni madež na steno moje duše. Moja duša je sedaj krvava in vzrok za to je moje počeno srce.

Ko gledam vas, dijake z grozovito paniko, nari-sano na obrazu zaradi naslednjega pisnega preiz-kusa, se spomnim. Spomnim se časa, ko sem bil še sam dijak, prav tukaj na tej šoli. Na začetku tak kot vi, katerega največja skrb je bil test ali ustno spraševanje. A to se lahko hitro obrne. Vsaj v mojem primeru se je.

Prej sem vam omenil, da je moje srce počeno. Ne samo počeno.

Uničeno, strto, razcefrano na tisoče majhnih košč-kov … Verjetno poznate vzrok za moje uničeno srce. Ljubezen.Če je srečna, je vsak dan kot darilo, ki ga dobiš za božič. Smeh ter veselje. Vsak dan slišiš petje ptic ter vidiš odtenke najlepših barv. Lahko pa je tudi nesrečna ter vas počasi uničuje od znotraj. Vsak od vas jo je verjetno že izkusil. Eno ali drugo.A ne takšne, kot sem jo jaz.Prvič, ko sem jo videl, svojo predrago, je bil njen prvi dan na tej šoli. Jaz sem bil ponosen dijak drugega letnika. Komaj sem se rešil prvega ter zmagoslavno v roki držal spričevalo, se je magič-ni krog spet začel. Bil sem dokaj priden učenec ter z velikim zanimanjem zbiral novo znanje. Profesorji so me bili verjetno že siti, saj sem jih ves čas spraševal, »zakaj« in »kako«. Velikokrat se je zgodilo, da sem jim postavil kakšno vpra-šanje, pri katerem so kar obnemeli. V današnjem času bi me verjetno uvrstili v kategorijo pifl ar-ja ali pa uporabili kakšen bolj žaljiv izraz. Tudi okrogla očala, ki sem jih imel na nosu, niso rav-no pomagala mojemu ugledu.Če bi mi na ta isti dan povedali, kaj se bo zgodi-lo, vam ne bi verjel. Nikoli si ne bi mogel pred-stavljati, da bi se lahko zapletel prav z njo. Še ne razumete? O, seveda. Pozabil sem povedati, kaj se je zgodilo, ko je prvič vstopila v razred. No, naj vam povem.»Pozdravljeni dijaki. To gospodična Eva Dolor,« je začel gospod profesor govoriti v trenutku, ko je stopil v razred. Za njim je sramežljivo stopicala ona. Bila je za celo glavo manjša od profesorje-ve visoke in obilne postave. »Verjetno ste že vsi slišali, da se nameravam upokojiti. Gospodična Dolor je tukaj, da me bo nadomestila,« je pove-dal, odhitel iz učilnice ter pustil zmedeno gospo-dično sredi kopice lačnih volkov.Tega verjetno niste pričakovali. Ups, sem že tiho. Ne bom več prekinjal zgodbe. Eva … em … se opravičujem … Gospodična Do-lor je bila dokaj majhna in vitka ženska. Na prvi pogled bi jo lahko zamenjali z dijakinjo. Njeni dolgi temni lasje so se ji vili čez ramena kot va-lovi čez razburkano morje. Njena oblačila niso bila nič posebnega, a so ji pristajala. Kar pa me je najbolj pritegnilo, so bile njene oči. Takšne bar-ve še v življenju nisem videl. Sploh nisem vedel, da lahko obstaja. Njene oči so bile temno modre barve z nežnim odtenkom vijolične. Ko sem se

Lite

rarn

a pr

il g

aLi

tera

rna

pril

ga


zazrl vanje, sem se počutil, kot da bi me pogol-tnilo valovito morje ter me zazibalo v mogočen vihar in izpljunilo v samo sonce, ki odmeva v nežnih žarkih ter me boža po licih. Odtenek vijo-lične je spominjal na center najlepšega sončnega vzhoda, ki sem ga kdaj koli videl. Vijolična, ki se je prelivala v vseh odtenkih.Niti opazil nisem, da so se moji sošolci in sošolke šli igrico »kako najbolj nagajati novi profesorici«, saj sem jaz samo obsedel na svojem stolu in jo opazoval. Ko je vstopila v učilnico s profesorjem, so bile njene oči uprte v tla skoraj nervozno. Se-daj pa je le mirno stala še vedno na istem mestu ter zrla po učilnici.Mislim, da je eden od mojih sošolcev rekel ne-kaj neprimernega in jo je ogovoril z zapeljivim glasom, a nisem bil prepričan, saj sem še vedno strmel vanjo. Njene prelepe srčaste ustnice se niso premaknile, zato sem domneval, da je bila sošolčeva pripomba najverjetneje plod moje do-mišljije. Njene oči so še vedno iskale po učilnici ter gledale neznane obraze, kot da bi si jih želele shraniti v spomin ter si zapomniti vsak najmanjši detajl.In naenkrat so našle moje. Ko so se njene sve-tleče oči srečale z mojimi, sem začutil plazeče se mravljince, ki so mi poplesavali po hrbtu ter me nežno zbadali po moji zagoreli koži. Opazil sem, da so se kotički njenih rdečih ustnic dvignili, na obrazu pa ji je poplesaval nasmešek.Komaj sem se odtrgal od njenega pogleda in se še sam ozrl po razredu. Komaj tedaj sem opazil, da je v razredu prava norišnica. Večina deklet je kazala s prstom na mlado gospodično, ki naj bi bila naša nova profesorica, ter nekaj komentirala v uho svoji sosedi. Pravzaprav nisem imel pojma, kaj naj bi to pomenilo. Nikoli nisem razumel de-klet. Moji sošolci so zbadali novo profesorico ter se drli drug čez drugega, da bi jih slišala. Padlo je nekaj zelo neprimernih komentarjev z njihove strani, ki sem jih komaj razvozlal med vsemi le-tečimi besedami. Bil sem prepričan, da jih je sli-šala tudi ona, in bili so še kaj hujšega kot le žalji-vi. A ko so moje oči spet našle njene, sem opazil, da me je še vedno opazovala z istim nasmeškom.Potem se je njena desna roka približala njenim ustnicam. Palec in kazalec je sklenila skupaj in preden sem sploh lahko ugotovil, kaj počne, se je po celem razredu razširil dolg in visok žvižg. Cel razred je padel v tišino. »Lepo, da smo se spoznali. Se lahko sedaj vrne-mo k pouku?« Njen glas se je razširil po veliki učilnici ter odmeval v mojih ušesih. Nikoli ni vprašala po naših imenih in vendar se je obna-šala, kot da bi si jih že davno vgravirala v spo-

min. Bilo je, kot da bi vedela vse naše najmanjše skrivnosti in njen nasmeh je nakazoval, da bi jih uporabila, če bi želela.

Potem je začela z uro. Dijaki smo bili še vedno v šoku, zato se je celo uro v učilnici slišal le en glas.

Njen.Ta ženska je bila res nekaj posebnega. To sem spoznal prav v tistem trenutku, ko sem zagledal njen nasmešek. Verjetno se je tako nasmehnil Lucifer, ko so ga izgnali iz nebes.

In ta nasmeh je pomenil moj konec.

Ta nasmeh je vzrok za moje brezglavo tavanje po tej šoli.

Ta nasmeh je vzrok za vaše izginule copate.

In tako se je torej začelo. Nekajkrat sem bil pova-bljen na privatni dopolnilni pouk v njenem kabi-netu, čeprav sem snov obvladal. Ona je bila moje sonce in moj svet. Vse bi storil zanjo. Ko sem bil z njo, se je svet ustavil ter nehal vrteti po svoji predpisani gravitacijski osi. Nikoli se nisem ho-tel ločiti od nje. Zmeraj je bila polna ognja, prav tako kot v tistem trenutku, ko sem jo spoznal in mi je podelila enega svojih znamenitih nasme-hov. A imela je tudi nežno stran. Vseeno je bila človek, ki je bil v preteklosti tudi zlomljen. To na-jino razmerje je trajalo celo leto.

Med počitnicami sem jo strašno pogrešal. Starši bi me sovražili, če bi izvedeli resnico, zato sem jo med počitnicami le redko videl.

Ni bilo tako kot prejšnjo leto, ko sem počitnice želel podaljšati v neskončnost. To leto sem komaj čakal, da se končajo. Komaj sem čakal, da jo spet vidim.

21. decembra, na moj sedemnajsti rojstni dan, pa je najina ljubezen postala največja ovira. Še to zgodbo vam moram povedati.

Bil je spet eden tistih dni, ko sem »moral« stopiti v njen kabinet. Bil sem res dobro razpoložen. A ko sem prestopil prag, sem opazil, da je ona sta-la ob mizi z resnim izrazom na obrazu. To se ni zgodilo še nikoli.

»Kaj je narobe?« sem vprašal in moj nasmešek od prej je izginil.

»Nič,« je rekla ter prisilila majhen nasmeh na obraz. Njene oči so sevale v odtenkih temno vi-jolične, ki je delovala skoraj črno.

»Mogoče je bolje če greš spet v razred,« je nato dejala ter z roko nakazala proti vratom.

Nisem je razumel. Mar ni ona hotela, da pridem sem? Kar obstal sem, s hrbtom obrnjen k vratom, ter se na njih skoraj sesedel. Kaj sem naredil naro-be? sem se spraševal. Mar nisem več dovolj dober

Lite

rarn

a pr

il g

aLi

tera

rna

pril

ga


zanjo? Sem premlad? Preveč neizkušen? S tihim koraki sem zapustil prostor ter se vrnil v razred.Nekaj tednov nisem od nje slišal nobenega glasu. Ni mi bilo ne do hrane ne do spanca. Pravzaprav sem še komaj živel. Potem pa me je spet poklicala k sebi.»Oprosti,« je bila prva beseda, ki mi jo je rekla, ko sem stopil v njen kabinet. Takrat je stopila k meni in me privila k sebi v močan objem. Videl sem bolečino, ki je divjala kot vihar v njenih očeh. Še v tistem trenutku sem ji odpustil.Ta dan sva le obležala v toplem objemu drug dru-gega ter si šepetala pomirjujoče besede v uho.»Poznaš profesorja Pravusa?« je začela z mir-nim glasom in me božala po laseh. Sedela sva na majhnem kavču, ki ga je imela postavljenega v kabinetu, in se utapljala v toploti drug drugega.»A ne uči on fi zike?« sem ji odgovoril z vpraša-njem ter se ji zazrl v oči. Vijolična barva se je ob njegovi omembi zaostrila ter zatemnila, kot da bi ji temen oblak zasenčil obraz. Na šoli je bilo toliko profesorjev, da jih nisem vseh poznal. Pra-vusovo ime sem slišal le nekajkrat ter približno vedel, kako zgleda. »Ja,« je dejala s še vedno mirnim glasom. »Pred kakim tednom me je ogovoril,« je nadaljevala. Njen glas je bil popolnoma nevtralen. »On ve.« Ko je izgovorila te besede, me je oblila mrzlica. Čas se je ustavil.»Kaj … Kaj ve?« sem nadaljeval s tresočim se gla-som. Ona ni rekla nič. Le njene žalostne oči so se zazrle vame. Tako ali tako sem vedel odgovor.Vedel je za naju.Prav zato me je prejšnji teden poslala nazaj v ra-zred. To sem spoznal komaj takrat. Niti pomislil nisem na to, kaj bi lahko bilo, če bi kdo izvedel. Prej mi je bilo preprosto vseeno. Eva bi lahko izgubila službo. A ne samo te službe. Nikoli več ne bi mogla učiti. Ne tukaj in ne kjer koli drugje. Zdrznil sem se in stresel me je mraz, čeprav je bilo v kabinetu toplo, kar je povzročilo, da me je Eva še tesneje privila k sebi. A meni je bilo vseeno. Le ena misel mi je šla po glavi. Ne morem je izgubiti.»L'amor che move il sole e l’alte stelle,« je tedaj Eva rekla z neznanim naglasom, kot da bi mi pre-brala misli, ter prekinila tišino, ki naju je obdala.»Kaj?« sem vprašal z zelo čudnim glasom, kot da bi se pravkar zbudil iz trdnega spanca.Eva je veliko brala. Tudi različne jezike je ob-vladala. Velikokrat je citirala Horacija ali pa ka-kšnega drugega znanega človeka, zato sem kaj od

tega včasih odnesel tudi jaz. A ta fraza mi je bila neznana.»Dantejev Paradiso. 'Ljubezen, ki lahko premakne Sonce in vse druge zvezde'. Pomeni, da je ljubezen močnejša od vsega na svetu. Tudi najina je. Zato si danes tukaj.«Na žalost najina ljubezen ni bila močnejša od vsega. Ni mogla premikati ne Sonca ne katere koli druge zvezde. Izgubil sem jo že nekaj dni pozneje, ko je profe-sor Pravus ugotovil, da se še videvava. Če že mo-ramo biti natančni, je ona izgubila mene, nato pa še jaz njo. Bil je že januar in sneg je zapadel čez visoke griče ter gimnazijo pokril z debelo snežno odejo. Vse se je zgodilo tako hitro in nepričakovano, da se še danes prav ne spomnim vseh podrobnosti. A vem, da tega dneva ne bom nikoli pozabil. Še da-nes me morijo spomini na prav ta dan.Spet sem bil na poti k Evinemu kabinetu. To ni bilo nič neobičajnega, saj so dijaki velikokrat iskali pomoč s snovjo pri profesorjih. A pomoč pri snovi ni bil moj namen. Hodnik je bil veli-ko temnejši in bolj pust kot ponavadi. Ko pa sem pogledal skozi okno, sem videl, zakaj. Zunaj ni le snežilo, na nebu so se bohotili črni oblaki, po cesti pa se je vila gosta ter mračna megla.Počasi sem poplesaval po praznem hodniku. Tako naiven ter zaupljiv. Zgodilo se je hitro in nepričakovano. Močna ter žilava roka me je zgra-bila za vrat ter me potisnila ob steno. Pred očmi se mi je stemnilo, mogoče od presenečenja ali pa od pomanjkanja zraka, tega nisem vedel. Komaj sem prepoznal obraz profesorja Pravu-sa, ki je imel obe roki še vedno oklenjeni okoli mojega vratu. Bil je dokaj mlad človek, z močno postavo ter mišičastimi rokami. Njegovi lasje so mejili na nekaj med rjavo ter črno, kot da se Bog ne bi mogel odločiti, katero barvo izbrati za novo kreacijo. Hlastal sem za zrakom ter se poskušal izruvati iz njegovega prijema. A on je bil premočan, dr-žal me je stisnjenega ob steno ter dvigal, dokler nisem izgubil tal pod nogami in bil že napol v zraku. Njegove oči so me utapljale v gorečih plamenih, ko je siknil skozi zobe: »Kako si drzneš? Ti mala gnida! Zakaj te Eva še vedno prenaša?« Njegov glas se je višal in skoraj prešel v glasen krik. Ko je opazil, da je mogoče vseeno preglasen, je z očmi na hitro ošinil levo ter desno stran hodnika.Kje so vsi? Zakaj ni nikogar na hodniku? Vedno se najde nekdo, ki mora na stranišče med odmorom … Zakaj prav danes ne? Prosim …

Lite

rarn

a pr

il g

aLi

tera

rna

pril

ga


Hodnik je bil še vedno prazen, a Pravusov glas je vseeno padel na raven hrapavega in jeznega šepeta.

»Saj nisi nič posebnega … Tako nemočen ter šibek si. Ona si zasluži pravega moškega, ne pa majhnega otročaja!« mi je pljuval v obraz.

Z rokami je še bolj oklenil moj vrat ter ga stisnil. Bolečina me je suvala v prepad, a kričati nisem mogel. Četudi bi lahko, me je strah pred Pravu-som ustavil ter streznil in spet sem obmolknil. V njegovih očeh se je bliskalo temno sovraštvo ter zaničevanje.

Ko je še bolj stisnil pesti, sem mislil, da bom pa-del v nezavest, če že ne od bolečin, pa vsaj od po-manjkanja zraka. In naenkrat …

Tema.Tema me je obdajala z vseh strani. Jaz sem leb-del sredi tega neskončnega niča in z očmi iskal izhod. Ali pa vsaj kak izvor luči. Videl nisem ni-česar. Poskušal sem klicati na pomoč, a moj glas je odmeval, nato pa se izgubil v temi.

Ko si tako sam v temnem prostoru – če je to sploh bil prostor – čas mineva drugače kot prej. Nisem vedel, kako dolgo sem bil tam.

Mogoče minute, mogoče dneve.

Nisem bil prepričan. A nekaj sem vedel.

Bil sem mrtev.Uničila me je edina stvar, ki sem jo hotel obdržati za zmeraj. Ljubezen do Eve. Če ne bi spoznal Eve, se mi to nikoli ne bi zgodilo. Verjetno bi imel lepo življenje, naredil maturo, se poročil, imel otroke ... A še danes sem tukaj, ujet na tej šoli, kjer me preganjajo strahovi ter spomini.

Čez nekaj časa – nimam pojma, koliko – sem za-gledal majhen vir svetlobe. Bila je kot majhna pi-kica. A zame je bilo dovolj. Predolgo sem že ždel v tej temi, zato sem se pognal proti svetlobi.

Mogoče je to to. Moj konec. So ta luč nebesa? sem se spraševal.

Ko sem prišel tako blizu luči, da bi se je lahko do-taknil, se je naenkrat razširila in me pogoltnila. Moral sem zapreti oči, saj je bila tako močna, da me je zaslepila.

Naenkrat sem stal sredi hodnika. Sam. Profesor-ja Pravusa ni bilo nikjer. Bil sem v dvomih. Ali nisem mrtev? sem se spraševal. Kako sem potem lahko tu?Zaslišal sem zvonec. Dijaki so se vsuli iz učilnic z moje desne ter leve. Prepoznal sem svoje sošolce, ki so prihajali v mojo smer. Naš predstavnik ra-zreda, Tone, je bil na čelu čete. Sošolci so ga že od nekdaj skoraj častili. Vedno je bil najpopularnejši

v razredu. Moje pravo nasprotje. Zagnal se je proti meni, kot da me ne bi videl. Mislil sem, da se namerava zaleteti vame ali pa me odriniti na stran, kar je zelo rad počel s »pi-fl arji«, a on je šel točno skozme. Za njim pa še vsi moji sošolci. To vas sicer ne bi smelo preseneti, saj že veste, da sem duh. A vseeno moram spet poudariti … Šli so SKOZI moje telo, kar je fi zično NEMOGOČE! Verjemite mi. Tudi vi bi bili šokirani. No, nazaj k zgodbi. Kje sem že ostal? Aja … Kot sem že po-vedal, šli so skozi mene.Obstal sem kot vkopan ter gledal za njimi. Potem sem pogled usmeril na svoje roke. Opazil sem, da so žarele v čudnem sijaju, moja koža pa je bila skoraj prozorna. Nisem se mogel nagledati te ču-dne barve. Komaj zvonjenje za naslednjo uro mi je zbistrilo misli.Eva! sem tedaj kriknil v mislih. Tako sem se uba-dal s sabo, da sem skoraj pozabil nanjo. Profesor Pravus bi jo lahko poškodoval ali pa ji naredil še kaj hujšega. Nisem se več ubadal s svojimi roka-mi, ampak sem jih pustil, da so padle k telesu, ter takoj planil po dolgem hodniku do Evinega kabineta.Pot do tja se mi je zazdela neznansko dolga, kot da bi z vsakim korakom, ki sem ga naredil, v re-snici stopil nazaj in ne naprej. Ko sem le prispel do vrat in zagrabil za kljuko, sem z veliko paniko opazil, da je nisem mogel prijeti. Moja roka je šla naravnost skoznjo, tako kot je bilo prej s Tone-tom in drugimi sošolci.Če gre moja roka skozi kljuko, bi morala tudi skozi vrata … sem premišljeval ter se počutil kot be-dak, ko sem se slišal, kako neumno zvenim. A, ko mi je pred očmi začela poplesavati Evina slika, sem samo zatisnil oči, stopil korak naprej ter se pripravil na udarec ob trdo leseno površino. A bolečina ni prišla. Stal sem na drugi strani vrat ter se čudil svojim novim sposobnostim.Kaj se je zgodilo z mano?Nisem imel dolgo časa za premišljanje, saj sem ob pogledu na kabinet otrpnil. Soba se je zdela še manjša kot ponavadi ter me začela dušiti. Nikjer ni bilo ne duha ne sluha o Evi. Verjetno me je šla iskat ali pa se je že začela njena nasle-dnja ura. Nisem mogel vedeti, kako dolgo sem bil v tisti temi. A dejstvo, da Eve ni bilo v kabinetu, me ni pomirilo. Kar sem videl, me je naravnost zasulo z grozo.Sredi kabineta sem bil jaz. No, ne ravno jaz, saj to nisem mogel biti jaz. Videl sem nekoga ali nekaj, kar je bilo podobno meni. Popravek – identično mojemu telesu.

Lite

rarn

a pr

il g

aLi

tera

rna

pril

ga


Ležalo je na tleh, dolgi izrastki, ki so bili podobni mojim rokam in nogam, pa so ležali ob telesu, čisto pri miru, kot okončine lutke. Oči tega stvora so bile zaprte, kot da bi spal. Na njegovem vratu so se videle majhne modrice, točno na tistem me-stu, kjer so me držale Pravusove roke ter stiskale življenje iz mene. Roke sem podzavestno dvignil k vratu. Ko sem opazil njihovo početje, sem jih hitro spet spustil k telesu. Imel sem le eno misel. Torej sem res mrtev.Poleg negibnega telesa na tleh je klečal on. Ta mo-rilec. Pravusove roke, ki so mu služile kot moril-sko orožje, so bile sedaj sklenjene pred njegovimi očmi, kot da bi jokal. Slišal sem lahko njegovo dihanje. Bilo je globoko in neenakomerno. Ves se je tresel. Njegove dlani so se oblikovale v pesti. Verjetno je hotel preprečiti še nadaljnje tresenje.Nisem si upal v njegovo bližino. Mrtev ali ne, ko sem pogled usmeril vanj, sem čutil le strah in grozo. Poskušal sem napraviti nekaj korakov nazaj, čisto po tiho, a sem opazil, da me ovirajo vrata. Ni mi bilo jasno, kako je to možno, saj sem še pred par minutami lahko šel skozi trden mate-rial, iz katerega so narejene.Pravus se je še vedno tresel. Roke je počasi uma-knil izpred obraza, da sem lahko videl njegove oči, prej polne besa, sedaj nečesa drugega. Ob-žalovanja. Prav te oči so naenkrat švignile proti meni. Zdr-znil sem se, moje telo pa se je streslo od strahu, ki se je kopičil. A on ni gledal mene. Gledal je skozi mene, v vrata kabineta. Ta so se na široko odprla, skoznja pa je vstopila Eva.Ko je zagledala Pravusa ter moje truplo (zares grozna beseda, če mene vprašate), je obstala kot vkopana. Njene oči so se razširile, njene roke pa so našle usta, da bi zadušile krik, ki je hotel pla-niti na dan.Stala je točno zraven mene. Bila mi je tako blizu, da sem se je hotel dotakniti in ji povedati, da ni-sem mrtev. Hotel sem ji povedati, da tisto na tleh nisem jaz. Da sem še zmeraj tukaj ob njej. A ko sem stegnil roko proti njej, je ta šla skoznjo in roko sem pustil pasti nazaj k telesu. Vse je bilo zaman.Pravus ni tratil časa. Že je bil ob njej, jo prijel za roke in jo skušal pomiriti z jecljajočim glasom.»Jaz … Nisem … Nisem hotel …« Umolknil je.Ona mu ni namenila niti najmanjšega pogleda. Še vedno je, kot v transu, strmela v moje negib-no telo na tleh. Njene oči niso imele več tistega značilnega vijoličnega odtenka ter so se spremi-njale v prazne odtenke modre. V njih sem našel lesketajočo se solzo, ki se jim je izmuznila in

hitela po licu.

»Ne. Ne … Ne!« je šepetala sama pri sebi in kar naenkrat odrinila Pravusa stran od sebe, da se je presenečen opotekel, ter stekla k truplu. Pred njim je padla na kolena, iskala znake življenje in hlipala moje ime.

Njeno telo se je treslo, njeno glasno hlipanje pa je odmevalo po majhnem, zatohlem prostoru. Bridke solze so ji tekle po obrazu, ko je vzela ne-gibno glavo v naročje in jo stiskala k sebi.

Bil sem besen. Besen na Pravusa. Ne toliko za-radi svoje smrti, temveč zato, ker je spravil mojo Evo v jok. Dlani sem stisnil v pesti tako močno, da so se moji nohti zarili v meso, ter se obrnil proti morilcu. A njega ni bilo več tam. Izmuznil se je, ko sem se ubadal z Evo in s svojim truplom.

Svojim truplom … Misel na te besede me je zmra-zila. Še danes me. Nikoli ne razmišljaš o življenju bolj kot takrat, ko vidiš svojo votlo telo, ki ga je že zdavnaj zapustila duša življenja, v objemu osebe, za katero bi naredil vse. Vidiš, kako hudo ji je. Vidiš težke solze, ki se prelivajo z žalostjo ter padajo po bledih licih vse do mrzlega telesa. Telesa, ki je bil nekoč dom tvoji duši. In tedaj si brezdomec. Tavaš naokoli, prosiš za usmiljenje, za dobroto. A nihče te ne sliši. Nihče ti noče na-meniti najmanjšega pogleda, le obrnejo ti hrbet v trenutku, ko te vidijo.

Če ste mislili, da se zgodba tu konča, ste se moti-li. Naslednji del nerad delim z drugimi, saj mi je povzročil največ bolečin, a ker ste to ravno vi, se vas usmilim. Zagotovo se sprašujete, kako lahko obstaja nekaj, kar prinese več bolečine kot lastna smrt. Morate vedeti, da obstajajo hujše stvari od smrti. Na svetu se plazi še veliko smrtonosnih in hkrati bolečih stvari. Mogoče ne smrtonosnih za telo, temveč za dušo.

Eva je namreč ta dan storila nekaj, kar ji bom za celo večnost zameril. Vzela je nekaj, česar ne bi smela vzeti. Enako kot Pravus je zagrešila enega najhujših grehov, ki ga pozna človeštvo. Zagrešila je umor. A ni vzela katerega koli življenja. Vze-la je … Vzela je življenje, za katerega bi naredil vse. To je bilo življenje, ki je kar prekipevalo od znanja, humorja ter ljubezni. Predvsem ljubezni. To življenje si je najbolj zaslužilo vsak dan uživati v žarkih svetlečega sonca in dolgih sencah noči. Predvsem pa svoje lepote.

Eva je vzela svoje življenje.

Jaz sem stal v njeni neposredni bližini, ko je sto-rila to grozodejstvo. Še minuto pred tem sem stal pred njo in jo poskušal ustaviti s paničnimi gibi rok ter kričanjem. A ona me ni ne videla ne sli-šala. Upal sem, da bo vsaj čutila mojo prisotnost,

Lite

rarn

a pr

il g

aLi

tera

rna

pril

ga


a če jo je, tega ni pokazala. Lahko sem le gledal, kako je v njenih očeh počasi ugašala vijolična luč.Še zadnja iskrica, ki je vedno ždela v sredini teh vijoličnih orbit, je ugasnila kot plamen sveče, ki jo izpihne veter. Jaz pa nisem mogel narediti či-sto nič. Še dotakniti se je nisem mogel. Potem me je obšla misel, da je mogoče tako le boljše. Zdaj se bo ona lahko vrnila k meni in za zmeraj bova skupaj. Čakal sem jo. A ona ni pri-šla. Še danes jo čakam. Vendar zaman.Njen greh je bil prevelik. Verjetno je bila kazno-vana zanj. Mogoče pa je njena pot vodila v nebe-sa. Mogoče je srečna. Bila je ena najboljših oseb, kar sem jih kdaj poznal, zato me tudi to ne bi pre-senečalo. Tako nežna, radodarna in milostna, a vseeno mogočna in svetla kot ogenj, na katerem se zlahka opečeš.Še vedno ne vem, zakaj sem jaz ostal tukaj, ujet med dvema svetovoma. Med mrtvimi ter živimi.

Mogoče vzrok za to leži v pobeglem krivcu stor-jenega umora ali pa je krivo moje strto srce, ki je na koncu z močmi. Če bi bil še živ, to srce ne bi moglo več poganjati krvi po mojem obupanem telesu, saj bi bilo prešibko. Ker pa sem mrtev, za to ni več potrebe. Še sam ne vem, zakaj sem ka-znovan z večno bolečino, ki noče ugasniti. Zakaj moram gledati vse te obraze, polne sreče in gorja, ki se pomikajo po teh hodnikih? Zakaj?Zdaj ste slišali mojo zgodbo. In njeno. Zato me ne krivite za vse moje norčije. Raje se iz moje ži-vljenjske zgodbe kaj naučite in mi popestrite čas, ki bom ga preživel z vami. Pravijo, da čas zaceli vse rane. No … kdor koli si je to izmislil, je lagal. Celjenje ran je zelo počasen postopek, rane pa se nikoli popolnoma ne zace-lijo. Vedno ostanejo grde brazgotine, ki te zazna-mujejo za celo življenje … Včasih tudi smrt, kot v mojem primeru. Zato pazite na svoje srce in ga obvarujte.Vaš hišni duh, Oskar

Parfum Lara Štrokaj, 1. d

V 18. Stoletju je v Franciji živel eden najbolj na-darjenih in zloglasnih ljudi tistega časa. Ime mu je bilo Jean-Baptiste Grenouille, in če je njego-vo ime danes pozabljeno je to le zato, ker so bila njegova hrepenenja usmerjena v področje, ki v zgodovini ne pušča sledi - v minljivo kraljestvo vonjev.Brezčasna uspešnica priznanega pisatelja Patric-ka Süskinda, Parfum. Roman Parfum pripovedu-je o človeku, ki je s svojim izostrenim čutom za voh zaznamoval zgodovino, kot najbolj krut in brezsrčen človek v 18.stoletju.Grenouille se rodi leta 1738 na ribji tržnici v Pa-rizu (močne vonjave). Njegova mati ga želi za-vreči, a dojenček s svojim jokom opozori nase, ter obsodi svojo mamo na smrt. Jean odrašča v sirotišnici in postopoma postane tako obseden z vonjem, da ta zamegli druga čustva kot so lju-bezen, sreča, žalost … Vonje dojema drugače kot

običajni ljudje in želi v življenju ustvariti parfum, ki bi prese-gel vsako drugo diša-vo na svetu. Ta želja ga na koncu privede do umorov mladih deklet, katerih vojn uporabi za izdelavo neminljivega eliksir-ja.Dragoceno branje, ki te posrka med strani. Po romanu je bil posnet še fi lm.V fi lmu nam režiser, Tom Tykwer, vonje prikaže z nazornimi podobami stvari in z izjemno igral-sko zasedbo, s super glasbo ter stopnjuje napetost do zadnje minute.

Lite

rarn

a pr

il g

aLi

tera

rna

pril

ga

Gimnazija Vič je organiziralatrinajsti slovenski srednješolski natečaj za najboljši haiku.

Natečaja se je udeležilo okoli 830 dijakov s štiridesetih srednjih šol.Med nagrajenimi dijaki je tudi dijakinja naše gimnazije Anja Filipič,

ki je napisala haiku v španskem jeziku.

Madrugada, lejos de ti, pero tan cerca de mi.


Bakteriofagi: Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj. Predavatelji so prihajali s Kemijskega inštituta in Fakultete za farmacijo.

Pri obeh smo imeli priložnost obleči belo haljo in se praktično preizkusiti z mikroorganizmi. Dan smo začeli z mikrobiološko delavnico o patogenih mikroorganizmih, kjer smo najprej skozi teorijo spoznali osnove, nato pa smo se tudi sami podali na »lov« za bakterijami. Vzeli smo vzorce z najrazličnejših površin na šoli in jih nanesli na gojišča bak-terij ter nekaj dni počakali na rezultat. Seveda zardi varnosti nismo delali s patogenimi mikroorganizmi, smo se pa zato seznanili z osnovami dela v laboratoriju in nekaj osnovnimi tehnikami, kot je na primer razmaz. Sledila je delavnica o virusih in možnostih zdravljenja bakterijskih okužb z bak-teriofagi. Spoznali smo različne metode uničevanja bakterij z virusi ter se seznanili s prednostmi in slabostmi »zdravila prihodnosti«. Tudi tukaj je sledil praktični del, kjer smo pre-verjali učinkovitost prej omenjenega postopka.

Sreda 20. marca ni bila nič manj produktivna, saj smo jo začeli z delavnico na temo imunskega sistema. Spoznavali smo kakšno vlogo ima leta v našem telesu, kaj natančno sproži imunski odziv ter kaj so in kako so povzročene av-toimunske bolezni. Potem smo se po skupinah spet lotili laboratorijskega dela in preverjali prisotnost DNA oz. RNA in izolirali beljakovine. Sledil je še družboslovni del, pri ka-terem smo s profesorjema iz Filozofske fakultete razpravljali o smislu in viziji mest ter o tem kakšno naj bi bilo idealno mesto v prihodnosti; torej ekološko, ekonomično, življenjski prostor za večje število ljudi, pa kljub vsemu lepo in prijetno za bivanje.

Nove izkušnje, ki smo je bili deležni tako na predavanjih kot na delavnicah so bile zelo zanimive, prav gotovo pa so vede o življenju pritegnile marsikaterega dijaka.

Helena Balažic, 2.a, Laura Jud, 2.d, Tjaša Štefko, 2.d, Barbara Halas, 2.d, Sergeja Lebar, 2.d in Marija Meznarič

Mikrobiološka delavnica o patogenih mikroorganizmih, kjer smo se sami podali na »lov« za bakterijami. Vzeli smo vzorce z najrazličnejših površin na šoli in jih nanesli na gojišča bakterij. Testirali smo tudi neo-prani prstni odtis v primerjavi z očiščenim odtisom (milo, razkužilo).

Naučili smo se uporabljati tudi digitalne/avtomatske pipete.

Preverjali smo tudi prisotnost DNA oz. RNA.

Izolirali in očistili smo tudi beljakovine.


Projektni dan pri pouku slovenščineKakor vsako leto so tudi letos na naši šoli potekali pro-

jektni dnevi. V četrtek, 14. februarja 2013, smo dijaki 2. a v sklopu projektnih dni pri pouku slovenščine bili zelo kre-ativni. Slavna literarna dela, ki smo jih doslej spoznali pri pouku, so sicer zanimiva, a za to, da jih preberemo, potrebu-jemo precej časa. Na izbiro smo imeli več del iz obdobja ro-mantike in realizma. Izbrali smo tista, ki so nas najbolj prite-gnila. Razdelili smo se v skupine in se odločili, da jih bomo predstavili na plakatih v obliki stripov.Tako so po zgodbah Jevgenij Onjegin, Maska rdeče smrti, Nakit, Plašč in Povo-dni mož nastali stripi iz časopisnih izrezkov in naših lastnih risarskih sposobnosti. Pri delu smo se zelo zabavali, saj je bila to prijetna popestritev pouka.

Kaja in Sanja Zadravec, 2. a

Kako pridemo do novega zdravilaV torek, 8. januarja 2013, nam je v kulturnem domu Lju-

tomer docent dr. Tomaž Bratkovič predstavil, kako se pripra-vi novo zdravilo. Predavanje smo izvedli v sklopu projekta Nove generacije raziskovalcev ved o življenju, kateremu se je pridružila tudi Gimnazija Ljutomer. Predavanje smo organi-zirali za vse dijake, ki v tretjem letniku poslušajo poudarjeno biologijo in kemijo, maturante biologije in kemije ter dijake drugih letnikov, ki ji pritegne področje farmacije in medici-ne. Povabili smo tudi starše in profesorje.

Predavatelj, dr. Tomaž Bratkovič je bil rojen 12. julija 1978 v Trbovljah. Leta 2002 je diplomiral na Fakulteti za far-macijo, Univerza v Ljubljani. Istega leta se je vpisal na dok-torski študij s področja farmacije pod mentorstvom prof. dr. Uroša Urleba in se zaposlil v farmacevtski družbi Lek kot mladi raziskovalec iz gospodarstva.

Najprej nam je pojasnil, zakaj je zdravil vedno manj. Po-vedal nam je da so vzroki vse od tveganj pa do finančnih sredstev. Eden večjih problemov je, da se zdravilo lahko zelo

dolgo razvija, v povprečju od 13 do 15 let ali pa celo dlje. Nato smo se seznanili z navodili za pripravo zdravila. Kot prvo moramo seveda izbrati bolezen, razviti biološki test za vrednotenje spojin, identificirati spojino vodnico, pripraviti analogne spojine vodnice. Nato še identificirati framakoforo, optimirati strukturo, ovrednotiti učinkovitost na živalih ter ovrednotiti farmakoklinične in farmakodinamske lastnosti. Se pravi, da je priprava zdravila kar zapleten postopek. Pre-den dajo zdravilo na trg, morajo opraviti teste in raziskave. Na voljo imajo dva biološka testa. In vito, ki je bolj human in z njim lahko testiramo večje število spojin ter in vivo, ki ga testirajo na živalih in je tudi dražji. Pri predkliničnih raz-iskavah pa opazujejo vpliv organizma na učinek zdravila. Zdravilo ima tudi glavni in stranski oziroma želen in neželen učinek. Razvoj novih zdravil narekuje neozdravljive bolezni, neželene učinke obstoječih načinov zdravljenja, finančna tveganja.

Ob koncu predavanja so lahko vsi dijaki, ki jih zanima študij farmacije, docentu zastavili vprašanja ali pa ga prosili za kakšen nasvet. V intervjuju nam je docent Tomaž Brat-kovič povedal, da študija farmacije ni načrtoval, ampak je iskal naravoslovni študij med biologijo in kemijo, saj sta mu oba predmeta všeč. Kot docent predava na Fakulteti za far-macijo, Univerza v Ljubljani, pri njem študentje opravljajo diplomske in raziskovalne naloge ter raziskovalne vaje, ki so za vse študente zelo zanimive. Za konec je svetoval vsem di-jakom, ki se zanimajo za študij farmacije, da si naj vzamejo čas za informativne dneve, kjer lahko dobijo podrobnejše informacije o študiju samem. Seveda pa brez veselja do bio-logije ali kemije ne bo šlo. Verjamemo, da smo kulturni dom zapustili vsi polni novih in zanimivih spoznanj, saj nam je čas dveh šolskih ur minil, kot bi trenil.

Tjaša Štefko, Laura Jud, 2.D in Marija Meznarič


Ana Karenina - Ljutomer, 14. februar 2013 V projektnem dnevu, ki je na naši šoli potekal 14. febru-

arja smo si dijaki drugega letnika ogledali film Ana Kare-nina, ki bil posnet po slavnem držbeno-kritičnem romanu Leva Tolstoja. V filmu se odvijata dve paralelni zgodbi. Lju-bezenska zgodba Ane Karenine, ki se prepusti ljubezni če-dnega plemiča Vronskega in še ljubezenska zgodba Kitty in Levina, kjer zakonske zadeve potekajo približno tako kot se pričakuje.

Film se odvija v letu 1874. Živahna lepotica Ana Kare-nina ima vse, kar bi se njene sodobnice lahko želele. Živi v visoki družbi takratne Rusije, saj je njen mož visok vladni uradnik, s katerim ima sina. Odpravi se z vlakom v Moskvo, da bi pomagala svojemu nezvestemu bratu Oblonskemu, re-šiti njegov zakon, ter na poti spozna sijajnega konjeniškega častnika Vronskega. Med njima v hipu preskoči iskrica, ka-tere ni možno več spregledati. Postavni konjeniški častnik ji spodmakne tla izpod nog. Ana se vrne domov, poskuša zaži-veti svoje staro družinsko življenje skupaj s svojim možem in sinom. A to na žalost ni mogoče. Za povrh vsega pa ji je na-zaj domov v St. Peterburg sledil še Vronski, ki njeno celotno življenje postavi na glavo. Prične se videvati z njim, za kar zve tudi njen mož Aleksej, ki ji je prisiljen postaviti ultimat. Ana poskuša najti srečo z Vronskim, njene odločitve prebi-jejo lažni sijaj z videzom obsedene družbe. Njene odločitve imajo romantične ter tragične posledice na njeno življenje in na življenja vseh okrog nje. Kljub ljubezni do sina, na koncu filma stori samomor.

Ana Karenina je kot oseba samosvoja, ter drzna, saj si upa izstopati v družbi, v kateri naj bi bili vsi enaki. Na to nas vedno znova opominjajo skupinski prizori v filmu, ki jih je veliko.

Film je skoraj v celoti prikazan znotraj starega, veliča-stnega gledališča. Čeprav se ozadje v gledališču skoraj ves čas spreminja, pa se tako kot v gledališču zavedamo, da se vse odvija v enem prostoru. Skozi celoten film gledamo pre-krasne, bogate obleke, in tudi sama scena je zelo okrašena. Zasluženo je film dolbil oskarja za najboljše kostume. Meni osebno je najlepša in najbolj očarljiva scena, ko v veliki dvo-rani plešejo valček. Takrat tudi prvič zaplešeta Ana in Vron-ski, ter se tako nekako prične njuna ljubezenska afera.

Profesorica nam je po ogledu filma pokazala tudi roma-na, saj je Ana Karenina napisana v dveh delih. Zanimiv je tudi verz s katerim Tolstoj prične knjigo: ,, VSE srečne dru-žine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.˝

Ana Ivanuša, 2. b

Informativni dnevi z 2.bV petek, 15.02.2013 so na naši šoli potekali Informativni

dnevi. 2.B razred je pripravil delavnico pri slovenščini z našo profesorico Mojco Rižnar Nedeljko. Na ogled smo dobili dve skupini. Pri prvi so naši bodoči dijaki preverili svoje znanje o Francetu Prešernu z Matejo, Martino in Tjašo, pri drugi skupini pa so poslušali čudovito pesem Jadro avtorja Mihai-la Jurjeviča Lermontova katero si jim predstavile Pia, Anna in Alja. Naši obiskovalci so tudi ob koncu prejeli majhno da-rilo in sicer majhno čokoladico in priznanje za sodelovanje. Ob koncu smo njim še razložili kako poteka naš pouk pri slovenščini in kaj pričakovati če se vpišejo na našo šolo. Naši sramežljivi obiskovalci nam niso upali postaviti preveč vpra-šanj, zato so se hitro poslovili in odšli, mi pa upamo, da smo na njih naredili dober vtis.

Ines Gomboc, 2.b


Projekt Slovenski učni krogiSeptembra 2012/2013 smo se 1. A vključili v projekt ime-

novan SUK oziroma Slovenski učni krogi. Kot prvi letniki gimnazije smo se udeležili projekta prvič. V osnovnih šolah nismo imeli veliko projektov kot je SUK, zato smo se veselili dela, ki nas je čakalo.

Pri raziskovanju so nam pomagali naši mentorji: iz po-dročja informatike je bil mentor Damjan Erhatič, biologije Vesna Vrhovski, kemije Nina Žuman in na predmetnem po-dročju geografija/sociologija Sonja Ferčak, ki je projekt tudi koordinirala.

Gre za timsko, raziskovalno, projektno delo na daljavo, torej z uporabo IKT-ja. Za čas raziskovanja smo dobili na voljo tudi playbook.

V projektu je sodelovalo še 6 srednjih šol iz Slovenije. Vsaka šola je postavila eno raziskovalno vprašanje, na kate-ro so morale odgovoriti druge šole. Na koncu je vsaka šola imela 5 odgovorov, raziskovalnih nalog.

Naše raziskovalno vprašanje se je glasilo: Ali se zaveda-mo kaj jemo? »

Ugotoviti smo skušali ali se dijakinje in dijaki zavedajo pomena zdrave hrane in zlasti pijače.

Ko smo dobili navodila, kako opraviti naš delež projekta, nismo zapravljali veliko časa in se takoj lotili dela. Bili smo razdeljeni v različne skupine. Vsaka skupina je morala opra-viti različna dela, kot je na primer raziskovati skrivnosti drog in ljudi (mladoletnikov), ki jih uporabljajo. Najbolj nam je bila všeč naloga, ki je od nas pričakovala, da poiščemo naj-bolj zdravo sadje, ki je v tem primeru bila banana. Med najpogostejšimi sladkimi pijačami, po katerih tako radi po-segamo smo ugotovili največjo vsebnost sladkorja pri rdeče obarvanih pijačah (okus višnja) in presenetljivo tudi v vodah z okusom. Prav tako smo tudi ugotovili, da večina mladih rada je hitro hrano, a se zaveda, da ni zdrava in je ne uživajo vedno in povsod.

Po opravljenem delu smo mogli svoje projekte predstavi-ti. Predstavitve projekta smo tudi dokumentirali in shranili, da se bomo lahko spominjali, kako smo doživeli prvi pro-jekt, ki smo ga opravili v gimnaziji Franca Miklošiča.

Zahvaljujemo se vsem, ki so z nami sodelovali v tem pro-jektu. Bila je zanimiva izkušnja, ki nas je veliko nasmejala, ter nas poučila o različnih vprašanjih, ki nam bodo zagotovo pomagali v prihodnosti. Upamo, da bomo lahko sodelova-li še v drugih projektih, ki nas bodo pripeljali bolj skupaj. Mika nas, da bi naslednje leto v takem projektu sodelovali s kako šolo iz tujine v tujem jeziku. Do tedaj pa se poslavlja-mo. Veliko sreče in veselja, 1.A .


Delavnice znanje za mladeV ponedeljek, 25. februarja 2013, ni bil običajen šolski

dan. Namesto dijakov so to jutro šolo napolnili osnovnošol-ci , ki so v spremstvu svojih mentorjev k nam prišli iz vseh koncev Pomurja. Več kot 350 učencev je prestopilo prag naše šole v želji, da se v skladu s svojimi interesi udeležijo ene ali dveh delavnic iz širokega in pestrega nabora pripravljenih delavnic. Pod vodstvom naših dijakov in budnim očesom profesorjev so učenci v delavnicah eksperimentirali, igrali, plesali, peli, likovno ustvarjali, debatirali, fotografirali, raču-

nali, se učili tujih jezikov… Po zaključku delavnic je bilo poskrbljeno še za razvedrilo, saj so se lahko učenci in njihovi spremljevalci udeležili brezplačnega ogleda muzikla Deček iz džungle v izvedbi dijakov II. gimnazije Maribor.

Ideja o dogodku, ki bi spodbudil večje sodelovanje med osnovnimi šolami in našo srednjo šolo, je uspešno zaživela.

Klavdija Zver, univ. dipl. ped.


Obisk univerze v RostockuPo oktobrskem obisku profesorice Daniele Boltres na

naši šoli, ki nam je predavala o študiju v tujini in o študiju na Univerzi Rostock, kjer sama predava, so dijake naše gim-nazije in dijake Gimnazije Ptuj povabili na obisk univerze. Tako se nas je 7 dijakov naše in 7 dijakov ptujske gimnazije ter profesorica Gita Fras v ponedeljek, 21. januarja, odpra-vilo na obisk v Rostock. Naša pot se je začela v Gradcu, od koder smo imeli polet v Berlin, od tam pa smo se potem z vlakom odpravili v Rostock, kamor smo prispeli v poznih večernih urah.

Zjutraj, takoj po zajtrku, so nam najprej predstavili uni-verzo in študijske smeri na univerzi ter kako izgleda študij z vidika tujih študentov. Nato smo odšli v knjižnico in kasneje še po mestu, obiskali smo muzej, gotsko cerkev in glasbe-no šolo. Nad mestom smo bili navdušeni. Vsepovsod pisane stavbe, veliko majhnih kavarn in pekarn. Imeli smo tudi ne-kaj prostega časa, ki smo ga izkoristili za obisk kakšne kavar-ne, kjer smo se segrevali ob skodelici toplega čaja, saj smo imeli ves teden mrzlo, vetrovno vreme. Zvečer so nam fantje pripravili večerjo, nato pa smo odšli v bližnji bowling center.

V sredo smo imeli pogovor z mlado znanstvenico. Nato smo se študentom pridružili pri seminarju, kjer so debati-rali na temo Konflikti v južni Aziji, predvsem v Pakistanu na predelu Belučistana, kjer je problem manjšina Kurdov. Popoldne smo odšli v opero, kjer smo si ogledali opereto Fledermaus ali po naše Netopir, zvečer pa smo imeli v mestu nekaj prostega časa, kar smo izkoristili za večerjo, nato pa smo se vrnili v hostel.

Četrtek je bil zadnji dan, ki smo ga aktivno preživeli v Rostocku in verjetno dan, ki nam je bil od vseh najbolj všeč. Dopoldne smo preživeli v inštitutu za raziskovanje morja, ki leži v obmorskem mestu Warnemünde. Tam smo se zabavali ob različnih kemijskih poskusih. Na koncu smo si privoščili sprehod po peščeni plaži. Po kosilu smo imeli na univerzi pogovor s poklicno svetovalko, ki nam je povedala, kako lahko dosežemo, da z našo izobrazbo pridemo do želene službe in kako poiščemo zaposlitev, primerno naši izobrazbi. Pogovorili smo se tudi s predsednikoma študentskega sveta, ki sta nam razložila, kaj počnejo in kako pomagajo študen-tom. Večer je minil v znaku poslovilne večerje, kjer smo se malce nasmejali ob pogledu na nekatere fotografije, ki so na-stale med tednom našega bivanja v Rostocku. Zahvalili smo se predstavnikom univerze za povabilo in študentkam, ki so bile cel teden z nami.

V petek zgodaj zjutraj smo se z vlakom odpravili proti Berlinu, kjer smo se vkrcali na letalo za Gradec, medtem ko so se dijaki s Ptuja odpravili še v Hamburg. Domov smo pri-speli v popoldanskih urah.

Obisk univerze in mesta je bil zabaven, zanimiv in pou-čen. Gre za izjemno izkušnjo in hvaležni smo lahko univerzi za povabilo.

Zapisala Tina Petek, 3. a Fotografije Gita Fras, prof.


Zagreb »v objemu nogometnih navijačev« oz. obisk tehničnega muzeja in sakralnih zgradb svetovnih monoteističnih religij, 22.3.2013

V petek 22.3. smo se 3. letniki Gimnazije Franca Miklo-šiča odpravili na strokovno ekskurzijo v Zagreb. Najprej smo si ogledali tehnični muzej, kjer so nam predstavili različne eksperimente tudi eksperiment s Faradayevo kletko. Videli smo tudi različne motorje na električni pogon, stara prevo-zna sredstva (kočije, lokomotiva na parni pogon, avtomobi-li) nad katerimi smo bili navdušeni. Na koncu ogleda smo še šli v Planetarij, kjer so nam pobližje predstavili ozvezdje. Nato nas je pot vodila v muzej Dražena Petrovića, slavnega hrvaškega košarkaša, kjer smo lahko videli ogromno njego-vih medalj, pokalov in dresov. Na koncu nas je nagovorila tudi njegova mama, kar je bilo presunljivo, saj nam je pove-dala nekaj o njegovem zasebnem življenju. Po ogledu mu-zeja Dražena Petrovića smo se odpravili do sinagoge. To je judovski verski objekt, kjer izvajajo verske obrede. Sinagoga, ki smo jo mi obiskali je bila nameščena kar v stanovanjski hiši. Sprejela nas je prijazna judinja, ki nam je povedala ve-liko novega o njihovi veri. Obisk sinagoge mi je bil najbolj zanimiv od vseh, zapolnila sem si, da imajo judje 613 zapo-vedi, da ne smejo jesti mleka in mesa na enkrat, da so pri

molitvami moški ločeni od žensk in imajo kapice, ki so v znak ponižnost pred bogom. Po sinagogi smo se odpravi-li v pravoslavno cerkev, nato pa smo imeli nekaj prostega časa. Tako smo si lahko ogledali Zagreb tudi za sebe in si-cer v precej športnem vzdušju, saj je prav na ta dan potekala tekma Srbija-Hrvaška. To se je opazilo tudi po rdečo-belih barvah, ki so prevladovale na ulicah in glavnem trgu bana Jelačića. Na odprtem odru so nastopali Psihomodo pop pa Tony Cetinski. Lepo je bilo videti in doživeti Zagreb tudi iz te plati, mnogi od nas so bili v prestolnici sosednje države prvič. Kako domoljubni in ponosni so Hrvati se lepo vidi na tekmovanjih, ki jih bučno spremljajo in obeležijo z na-cionalnimi simboli na vse možne načine. Po odmoru smo obiskali še katedralo in džamijo. Džamija je islamski verski objekt, ki služi molitvam in zbiranju ljudi. Po kratki predsta-vitvi o njihovi veri, smo še na lastne oči videli potek njihove molitve. Strokovna ekskurzija v Zagreb je bila zelo poučna in zelo zanimiva.

Živa Munda, 3.e


Vrtec Montessori in Waldorfski vrtecNasmejanih lic in dobre volje smo se v petek, 22. marca,

dijaki 3. letnikov predšolske vzgoje z mentoricami odpravi-li proti Mariboru. Pot nas je naprej vodila v zavod Antona Martina Slomška, ki stoji na obrobju mesta, v vrtec Montes-sori. Po ogledu in predstavitvi nas je pot vodila še v en vrtec na drugi strani Maribora, v Waldorfski vrtec.

V hiši otrok Montessori so nas sprejeli zelo toplo in od-prtih rok. Sprejela nas je ravnateljica vrtca Terezija Toma-zin. Najprej nas je vodila v dvorano gimnazije, kjer nam je predstavila značilnosti vrtca in način dela v njem. Hiša otrok vzgaja otroke za samostojne ljudi po krščanskih vrednotah. Vzgoja se vrši v sožitju z otrokovo družino, saj skupaj ustvar-jajo okolje, v katerem bo otrok lahko v polnosti razvijal svoje sposobnosti.

Delujejo po motu Marije Montessori: »Pomagaj mi, da naredim sam!« Sledil je še kratek ogled igralnic in nadalje-vanje naše ekskurzije proti drugi strani mesta, v Waldorfski vrtec.

Pot skozi mesto je bila zelo zabavna. V vrtec smo prispe-li malo pred 11. uro. Vsak dijak je temu vrtcu podaril eno rožo, ki jo bodo posadili na svojem vrtičku za vrtcem.

Sprejeli sta nas dve prijazni vzgojiteljici. Predstavili sta nam njihov način dela in poslanstvo waldorfske pedagogike. V waldorfskem vrtcu pomeni predšolsko obdobje resnično predšolskost: ni formalnega poučevanja, ni učenja branja, pisanja, računanja in razvrščanja po sposobnostih. Določen je način, kako otroke sprejeti, jih vključiti v razllične de-javnosti, določen je čas za neusmerjeno, sproščeno igranje, otroci pojejo in se gibajo, poslušajo pravljice. Vse se dogaja naravno in nevsiljivo pod neopaznim vodstvom vzgojiteljev, ki poznajo vsakega otroka.

Z uradnim delom ekskurzije smo zaključili ob pol dva-najstih. Peljali smo se prek Drave, na drugo stran Maribora, kjer smo imeli prosto eno uro. Sprehodili smo se po parku, šli v McDonalds in se malo 13. uri odpravili proti Ljutomeru.

Urška Lukovnjak, 3. va

Dopolnitev, popravek prispevka iz prejšnjega glasila - Razstava »Življenje slovenščine« v šolski knjižnici.

Oblikovalci razstave: Lara Štrokaj, Patricija Pintarič, Timoteja Omar, Sinja Miloševič, Katja Erjavec, vsi iz 1.d, z mentorico, knjižničarko Veronika Prijol.

Otvoritve razstave so se udeležili nekateri profesorji in profesorice, od leve sedijo: Franci Čuš, Tanja Bigec, Irena Štuhec, Veronika Prijol.

»Čestitke za izredno dragoceno razstavo, ki izpostavlja najpomembnejše mejnike v življenju slovenske literature in jezika! Mladi potrebujejo takšne kažipote v poplavi informacij, v kateri se srečujejo v svojem vsakdanu dr. Vesna Mikolič, prof., Univerza na Primorskem


Strokovna ekskurzija po PrekmurjuV sklopu predmeta Likovna umetnost smo si ogledali na-

slednje zgodovinsko umetnostne spomenike:Župnijska cerkev v Martjancih je na rahlo dvignjenem

mestu sredi vasi. Občini Moravske Toplice. Gotsko cerkev iz 14. stoletja je zgradil in poslikal Janez Aquila iz Radgone. Ohranjena je lastna podoba umetnika Janeza Aquile, ki sodi med najstarejše slikane avtoportrete v Evropi.

Cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini je rimskoka-toliška cerkev, ki je župnijska cerkev Župnije Bogojina. Cer-kev se nahaja v Občini Moravske Toplice.

Romanska rotunda v Selu je v enem od najlepših prede-lov vzhodnega Goričkega, v vasi Selo in v Občini Moravske Toplice na dnu selanske doline.

Cerkev Cerkev Marijinega vnebovzetja je v kraju Turni-šče in Občini Turnišče. 15. avgusta 2007 je svetišče Marije pod logom bilo razglašeno za osrednje božjepotno središče murskosoboške škofije.

Stenskia poslikav v Rotundi, v Selu.

Skupinska slika generacije 2012- 2016

Cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini je rimskokatoliška cerkev, ki je župnijska cerkev Župnije Bogojina. Cerkev se nahaja v Občini Moravske Toplice.

Oltar v starem delu turniške cerkve

Rotunda v Selu

Cerkev Cerkev Marijinega vnebovzetja je v kraju Turnišče in Občini Turnišče. 15. avgusta 2007 je svetišče Marije pod logom bilo razgla-šeno za osrednje božjepotno središče murskoso-boške škofije.

Zvonik v Bogojini

Zvonik v Selu

Župnijska cerkev na rahlo dvignjenem mestu sredi vasi Martjanci v Občini Moravske To-plice. Gotsko cerkev iz 14. stoletja je zgradil in poslikal Janez Aquila iz Radgone. Ohranjena je lastna podoba umetnika Janeza Aquile, ki sodi med najstarejše slikane avtoportrete v Evropi.


Dunaj 2013: Muzikal »Elisabeth«Lahko rečemo, da so izleti na Dunaj za našo šolo postali

že kar tradicionalni. Vedno znova se radi vračamo tja in tako smo se tudi letos 12. januarja v jutranjih urah s profesorico Mojco Rižnar Nedeljko in profesorico Marijo Meznarič od-pravili na pot proti avstrijski prestolnici.

Takoj po prihodu smo na naše veselje dobili na voljo kar tri ure prostega časa v velikem nakupovalnem središču v predmestju Dunaja, katerega smo seveda pridno izkoristili za nakupovanje. Priznamo, predvsem za dekleta so te tri ure minile prehitro in že smo se odpravili na panoramski ogled mesta. Vožnja nam je prav prijetno ugajala, naše noge so se vsaj malo odpočile od napornih nakupov, prava paša za oči pa so bile prelepe dunajske znamenitosti; Donavski stolp, dvorec Schönbrunn, razne palače in cerkve.

Peš smo se odpravili na ulice, kjer so nas obdajale vse pomembne zgradbe mesta. Hofburg (kraljeva palača), par-lament, mestna hiša, deželno gledališče, Štefanova cerkev, opera…

Vrhunec našega izleta pa se je seveda zgodil zvečer, ko smo se odpravili proti gledališču Raimund Theater. V dvo-rani znanega dunajskega gledališča smo odpluli na nepo-zabno glasbeno križarjenje. Glavni namen ekskurzije je bil torej ogled muzikala Elizabeth. To je zgodba o avstro-ogrski cesarici Elizabeti Bavarski, ženi Franca Jožefa, bolj znani kot Sisi, ki se je v zgodovino vpisala kot ena izmed mnogih habs-burških žena, v spominu pa je ostala predvsem zaradi svoje hladne lepote in mitov, ki se še danes spletajo okoli njene življenjske zgodbe.

Letos mineva 175 let od rojstva avstrijske cesarice Eli-zabete Bavarske in zato je že od jeseni 2012 na Dunaju na ogled najuspešnejši muzikal v nemškem jeziku vseh časov, z naslovom Elizabeth. V gledališču pa niso počastili samo rojstva cesarice, temveč tudi 20. obletnico prve uprizoritve tega znamenitega muzikala, ki si ga je od leta 1992 do danes ogledalo 8,5 milijona obiskovalcev v enajstih državah (od Nemčije, Finske, Švice, Švedske… do Koreje in Japonske).

Tako je ob koncu muzikala vsa dvorana navdušena plo-skala in tudi nam gimnazijcem je bila predstava zelo všeč. Navdušila nas je talentiranost nastopajočih, zahtevno sesta-vljena scena in sama zgodba. Se že veselimo naslednjega leta, v upanju na nov muzikal.

Mateja Šoštarič, 3.a

Tabor preživetja v naraviSo te navdušili preživetveni resničnostni šovi? Misliš, da tudi ti zmoreš preživeti v naravi? Nimaš težav s fizično utrjenostjo in se ne bojiš psihičnih izzivov? Potem je poletni tabor preživetja točno to, kar MORAŠ izkusiti!

Na taboru boste spoznali osnovne veščine preživetja v naravi in se v nekaterih tudi preizkusili. Program tabora temelji na fizični in psihični pripravljenosti. Večine, ki jih izvajamo so namenjene krepitvi obeh.

Udeleženci boste na taboru spoznali naslednje aktivnosti:

- netenje ognja na tri različne načine (vžigalice, leča, kresilni kamen)

- izdelava primitivnih zavetij (3 različna zavetja)- prepoznavanje najpogostejših užitnih rastlin- iskanje in filtracija vode- iskanje hrane- kuhanje na primitiven način (kuhanje v zemlji, z vročimi ka-

mni, kuhanje nad odprtem ognju, predelava nabrane hrane)

- izdelava posod in pribora z izžiganjem lesa, izdelava vrvi- primitivna kamuflaža, osnovne tehnike sledenja.

Celoten čas programa vam bomo skušali predstaviti avtentično izkušnjo preživetja v naravi. Poleg zgoraj navedenih fizičnih veščin se boste urili v ostrenju čutil (sluh, vonj, vid in otip), medsebojni komunikaciji in usvojene veščine preizkusili v različnih gozdovni-ških igrah.

Spoznali in raziskali boste lastne fizične in predvsem psihične omejitve, ki jih takšna izkušnja izzove.

Tabor bo v času »Kulturnega maratona«, junija 2013. Število prijav je omejeno.

CENA: dvodnevni tabor preživetja v naravi - cca 40 EUR.

PRIJAVE: pošljite na mail: [email protected] do 20. aprila 2013.

Bojana Moravec, prof. športne vzgoje


GFM noviceGFM novice

gfml novice 3 apr 2012/2013

Documents